31.12.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 354/1

(1)

Prosti pretok varnih in zdravstveno ustreznih živil je pomemben vidik notranjega trga in znatno prispeva k zdravju in dobremu počutju državljanov ter njihovim družbenim in gospodarskim interesom.

(2)

Pri uresničevanju politik Skupnosti bi bilo treba zagotoviti visoko raven varovanja življenja in zdravja ljudi.

(3)

Zaradi varovanja zdravja ljudi bi bilo treba varnost aditivov, encimov in arom, ki se uporabljajo v živilih za prehrano ljudi, oceniti, preden se dajo v promet v Skupnosti.

(4)

Uredba (ES) št. 1333/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o aditivih za živila (3), Uredba (ES) št. 1332/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o encimih za živila (4) in Uredba (ES) št. 1334/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o aromah in nekaterih sestavinah živil z aromatičnimi lastnostmi za uporabo v in na živilih (5) (v nadaljnjem besedilu „področna živilska zakonodaja“) določajo usklajena merila in zahteve za oceno in odobritev teh snovi.

(5)

Predvideva se zlasti, da se aditivi za živila, encimi za živila in arome za živila, če je treba varnost arom za živila oceniti v skladu z Uredbo (ES) št. 1334/2008, ne smejo dati v promet ali uporabiti v živilih za prehrano ljudi v skladu s pogoji iz posamezne področne živilske zakonodaje, razen če so vključeni v seznam odobrenih snovi Skupnosti.

(6)

Zagotavljanje preglednosti pri proizvodnji živil in ravnanju z njimi je ključnega pomena za ohranjanje zaupanja potrošnikov.

(7)

Zato se zdi primerno, da se vzpostavi skupni postopek Skupnosti za oceno in odobritev teh treh kategorij snovi, ki je učinkovit, časovno omejen in pregleden, tako da olajšuje njihov prost pretok na trgu Skupnosti.

(8)

Ta skupni postopek mora temeljiti na načelih dobrega upravljanja in pravne varnosti ter se mora izvajati v skladu s tema načeloma.

(9)

Ta uredba bo tako z določitvijo različnih faz postopka, rokov za te faze, vloge udeleženih strani in veljavnih načel dopolnila regulativni okvir za odobritev snovi. Kljub temu je treba pri nekaterih vidikih postopka upoštevati posebne značilnosti posamezne področne živilske zakonodaje.

(10)

Roki, določeni v postopku, upoštevajo potreben čas za pretehtanje različnih meril, ki jih postavlja posamezna področna živilska zakonodaja, ter dajejo dovolj časa za posvetovanja med pripravljanjem osnutkov ukrepov. Devetmesečni rok, v katerem mora Komisija predložiti osnutek uredbe o posodobitvi seznama Skupnosti, zlasti ne bi smel izključiti možnosti, da tega ni mogoče narediti prej.

(11)

Komisija bi morala po prejetju zahtevka začeti postopek in po potrebi Evropsko agencijo za varnost hrane (v nadaljnjem besedilu „Agencija“), ustanovljeno z Uredbo (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane (6), prositi za mnenje čim prej po oceni veljavnosti in uporabnosti zahtevka.

(12)

V skladu z okvirom za oceno tveganja v zvezi z varnostjo živil, ki ga določa Uredba (ES) št. 178/2002, mora biti odobritev za dajanje snovi v promet podeljena šele po neodvisni znanstveni oceni tveganosti za zdravje ljudi, ki temelji na največji možni kakovosti. Tej oceni, za katero je odgovorna Agencija, mora slediti odločitev o obvladovanju tveganja, ki jo sprejme Komisija po regulativnem postopku, ki zagotavlja tesno sodelovanje Komisije in držav članic.

(13)

Odobritev za dajanje snovi v promet bi bilo treba podeliti v skladu s to uredbo, pod pogojem da so izpolnjena merila za odobritev, določena v področni živilski zakonodaji.

(14)

Priznava se, da v nekaterih primerih zgolj znanstvena ocena tveganja ne more zagotoviti vseh informacij, na katerih bi morala temeljiti odločitev o obvladovanju tveganja, in da se lahko upoštevajo drugi utemeljeni dejavniki, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, vključno z družbenimi, gospodarskimi, etičnimi, okoljskimi dejavniki in dejavniki, povezanimi s tradicijami, ter izvedljivost nadzora.

(15)

Zaradi obveščanja nosilcev dejavnosti na zadevnih področjih in javnosti o veljavnih odobritvah bi bilo treba odobrene snovi vključiti v seznam Skupnosti, ki ga pripravi, vzdržuje in objavi Komisija.

(16)

Kjer je primerno, lahko posebna področna živilska zakonodaja v določenih okoliščinah za določen čas predvideva zaščito znanstvenih podatkov in drugih informacij, ki jih predloži predlagatelj. V tem primeru bi morala področna živilska zakonodaja opredeliti pogoje, pod katerimi se ti podatki ne smejo uporabljati v korist drugega predlagatelja.

(17)

Mrežno povezovanje med Agencijo in organizacijami držav članic, ki delujejo na področjih dela Agencije, je eno od osnovnih načel delovanja Agencije. Zato lahko Agencija pri pripravi mnenja uporabi mrežo, ki ji jo daje na razpolago člen 36 Uredbe (ES) št. 178/2002 in Uredba Komisije (ES) št. 2230/2004 (7).

(18)

Skupni postopek odobritve snovi mora izpolnjevati zahteve po preglednosti in obveščanju javnosti ter hkrati predlagatelju zagotavljati pravico, da ohranja zaupnost nekaterih informacij.

(19)

Zaradi zavarovanja konkurenčnega položaja predlagatelja bi bilo treba še naprej upoštevati varstvo zaupnosti določenih vidikov zahtevka. Vendar pa informacije o varnosti snovi, vključno, a ne zgolj s toksikološkimi raziskavami, drugimi študijami varnosti in neobdelanimi podatki, nikoli ne bi smele biti zaupne.

(20)

V skladu z Uredbo (ES) št. 178/2002 se Uredba (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (8) uporablja za dokumente, ki jih ima Agencija.

(21)

Uredba (ES) št. 178/2002 vzpostavlja postopke za sprejetje nujnih ukrepov v zvezi z živili, ki imajo poreklo v Skupnosti ali so uvožena iz tretjih držav. Komisijo pooblašča, da sprejme takšne ukrepe, kadar je verjetno, da živila predstavljajo resno tveganje za zdravje ljudi, zdravje živali ali okolje, in kadar takšnega tveganja ni mogoče zadovoljivo obvladati z ukrepi, ki jih sprejme(-jo) zadevna(-e) država(-e) članica(-e).

(22)

Zaradi učinkovitosti in poenostavitve zakonodaje bi bilo treba srednjeročno preveriti, ali je treba področje uporabe skupnega postopka razširiti na ostalo zakonodajo na področju živil.

(23)

Ker ciljev te uredbe države članice zaradi razlik v nacionalnih zakonodajah in določbah ne morejo zadovoljivo doseči in ker te cilje lažje doseže Skupnost, Skupnost lahko sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenih ciljev.

(24)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te uredbe, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (9).

(25)

Komisiji bi bilo zlasti treba podeliti pooblastila za posodabljanje seznamov Skupnosti. Ker so ti ukrepi splošnega obsega in so namenjeni spreminjanju nebistvenih določb posamezne področne živilske zakonodaje, med drugim z njenim dopolnjevanjem z novimi nebistvenimi določbami, jih je treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5a Sklepa 1999/468/ES.

(26)

Zaradi večje učinkovitosti bi bilo treba skrajšati običajne roke za regulativni postopek s pregledom za vključevanje snovi na seznam Skupnosti in za dodajanje, črtanje ali spreminjanje pogojev, specifikacij ali omejitev, ki veljajo za vključenost snovi na seznam Skupnosti.

(27)

Kadar v nujnih primerih ni mogoče upoštevati običajnih rokov za regulativni postopek s pregledom, bi bilo treba Komisiji omogočiti uporabo nujnega postopka iz člena 5a(6) Sklepa 1999/468/ES za črtanje snovi s seznama Skupnosti in za dodajanje, črtanje ali spreminjanje pogojev, specifikacij ali omejitev, ki veljajo za vključenost snovi na seznam Skupnosti –

(a)

vključitev snovi na seznam Skupnosti;

(b)

črtanje snovi s seznama Skupnosti;

(c)

dodajanje, črtanje ali spreminjanje pogojev, specifikacij ali omejitev, ki veljajo za vključenost snovi na seznam Skupnosti.

(a)

predlagatelju v pisni obliki potrdi prejem zahtevka v roku 14 delovnih dni od prejema;

(b)

če je primerno, čim prej uradno obvesti Agencijo o zahtevku in jo v skladu s členom 3(2) prosi za mnenje.

(a)

vsebino, pripravo in predstavitev zahtevka iz člena 4(1);

(b)

ureditev preverjanja veljavnosti zahtevkov;

(c)

vrsto informacij, ki morajo biti vključene v mnenje Agencije iz člena 5.

(a)

ime in naslov predlagatelja;

(b)

ime in jasen opis snovi;

(c)

utemeljitev, zakaj se snov uporablja v ali na določenem živilu ali kategoriji živil;

(d)

informacije, ki so pomembne za oceno varnosti snovi;

(e)

če je primerno, analitska(-e) metoda(-e).

31.12.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 354/7

(1)

Prosti pretok varnih in zdravstveno ustreznih živil je pomemben vidik notranjega trga in znatno prispeva k zdravju in dobremu počutju državljanov ter njihovim socialnim in gospodarskim interesom.

(2)

Pri uresničevanju politik Skupnosti bi bilo treba zagotoviti visoko raven varovanja življenja in zdravja ljudi.

(3)

Encimi za živila, razen tistih, ki se uporabljajo kot aditivi za živila, trenutno niso urejeni ali pa so v zakonodajah držav članic urejeni kot pomožna tehnološka sredstva. Razlike med nacionalnimi zakoni in drugimi predpisi glede ocene in odobritve encimov za živila lahko ovirajo njihov prosti pretok in ustvarijo pogoje neenake in nepoštene konkurence. Zato je treba sprejeti pravila Skupnosti za uskladitev nacionalnih določb v zvezi z uporabo encimov v živilih.

(4)

Ta uredba naj bi zajemala le encime, ki se dodajo živilom zaradi tehnoloških funkcij med proizvodnjo, predelavo, pripravo, obdelavo, pakiranjem, prevozom ali hrambo takšnih živil, vključno z encimi, ki se uporabljajo kot pomožna tehnološka sredstva (v nadaljnjem besedilu „encimi za živila“). Področje uporabe te uredbe se zato ne bi smelo razširiti na encime, ki se ne dodajajo živilom zaradi tehnoloških funkcij, temveč so namenjeni za prehrano ljudi, kot so encimi za prehranske ali prebavne namene. Mikrobiološke kulture, ki se tradicionalno uporabljajo v proizvodnji živil, na primer sira in vina, in lahko proizvajajo tudi encime, vendar se ne uporabljajo izrecno za njihovo proizvodnjo, se ne bi smele obravnavati kot encimi za živila.

(5)

Encimi za živila, ki se uporabljajo izključno v proizvodnji aditivov za živila, ki spadajo na področje uporabe Uredbe (ES) št. 1333/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o aditivih za živila (3), bi morali biti izvzeti iz področja uporabe te uredbe, saj je varnost teh živil že ocenjena in urejena. Če pa se ti encimi za živila kot taki uporabijo v živilih, spadajo na področje uporabe te uredbe.

(6)

Encimi za živila bi se lahko odobrili in uporabili le, če izpolnjujejo merila iz te uredbe. Uporaba encimov za živila mora biti varna, obstajati mora tehnološka potreba po njihovi uporabi in njihova uporaba ne sme zavajati potrošnika. Zavajanje potrošnika med drugim vključuje zadeve, povezane z vrsto, svežostjo, kakovostjo uporabljenih sestavin, naravnostjo izdelka oziroma proizvodnega postopka ali prehransko kakovostjo izdelka, vendar ni omejeno izključno nanje. Pri odobritvi encimov za živila bi se morali upoštevati tudi drugi dejavniki v zvezi z obravnavanim primerom, med drugim družbeni, gospodarski, etični, okoljski dejavniki in dejavniki, povezani s tradicijami, ter previdnostno načelo in možnost izvajanja nadzora.

(7)

Nekateri encimi za živila so dovoljeni za posebno uporabo, na primer v sadnih sokovih in nekaterih podobnih izdelkih ter nekaterih mlečnih beljakovinah, namenjenih za prehrano ljudi, in za nekatere dovoljene enološke postopke in obdelave. Ti encimi za živila bi se morali uporabljati v skladu s to uredbo in posebnimi določbami iz ustrezne zakonodaje Skupnosti. Direktivo Sveta 2001/112/ES z dne 20. decembra 2001 o sadnih sokovih in nekaterih podobnih proizvodih, namenjenih za prehrano ljudi (4), Direktivo Sveta 83/417/EGS z dne 25. julija 1983 o približevanju zakonov držav članic v zvezi z nekaterimi beljakovinami v mleku (kazeini in kazeinati) za prehrano ljudi (5) in Uredbo Sveta (ES) št. 1493/1999 z dne 17. maja 1999 o skupni ureditvi trga za vino (6) bi zato bilo treba ustrezno spremeniti. Ker naj bi bili vsi encimi za živila zajeti v tej uredbi, bi bilo treba ustrezno spremeniti tudi Uredbo (ES) 258/97 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. januarja 1997 v zvezi z novimi živili in novimi živilskimi sestavinami (7).

(8)

Encimi za živila, katerih uporaba je v Skupnosti dovoljena, bi se morali vključiti na seznam Skupnosti, ki jasno opisuje encime, določa vse pogoje njihove uporabe in po potrebi vključuje tudi informacije o njihovi funkciji v končnem živilu. Ta seznam bi moral biti dopolnjen s specifikacijami, zlasti o poreklu, po potrebi pa tudi z informacijami o alergenih lastnostih in merilih čistosti.

(9)

Da se zagotovi usklajenost, bi bilo treba opraviti oceno tveganja encimov za živila in jih vključiti v seznam Skupnosti v skladu s postopkom iz Uredbe (ES) št. 1331/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o vzpostavitvi skupnega postopka odobritve za aditive za živila, encime za živila in arome za živila (8).

(10)

V skladu z Uredbo (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane (9), se je treba z Evropsko agencijo za varnost hrane (v nadaljnjem besedilu „Agencija“) posvetovati o zadevah, ki lahko vplivajo na javno zdravje.

(11)

Encim za živila, ki spada na področje uporabe Uredbe (ES) št. 1829/2003 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. septembra 2003 o gensko spremenjenih živilih in krmi (10), bi bilo treba odobriti v skladu z navedeno uredbo in v skladu s to uredbo.

(12)

Encim za živila, ki je že vključen v seznam Skupnosti v skladu s to uredbo in je pridobljen s proizvodnimi metodami ali z uporabo vhodnih sestavin, ki se znatno razlikujejo od tistih, ki so vključene v oceno tveganja Agencije, ali od tistih, za katere veljajo odobritev in specifikacije po tej uredbi, bi bilo treba predložiti Agenciji v oceno. „Znatna različnost“ bi lahko med drugim pomenila spremembo proizvodne metode iz izvlečkov iz rastlin v proizvodnji s fermentacijo z uporabo mikroorganizma ali gensko spremenjenega prvotnega mikroorganizma, spremembo vhodnih sestavin ali spremembo velikosti delcev.

(13)

Ker so številni encimi za živila že na trgu Skupnosti, bi bilo treba zagotoviti, da bo prehod na seznam Skupnosti encimov za živila potekal nemoteno in ne bo oviral obstoječega trga z encimi za živila. Predlagateljem bi bilo treba dati dovolj časa, da zagotovijo informacije, potrebne za pripravo ocene tveganja teh izdelkov. Na podlagi tega bi bilo treba po začetku uporabe izvedbenih ukrepov, ki se določijo v skladu z Uredbo (ES) št. 1331/2008, dovoliti začetno dveletno obdobje, da bi imeli predlagatelji dovolj časa za predložitev informacij o obstoječih encimih, ki se lahko vključijo v seznam Skupnosti, pripravljen v skladu s to uredbo. Treba bi bilo omogočiti tudi predložitev vlog za odobritev novih encimov v začetnem dveletnem obdobju. Agencija bi morala nemudoma podati oceno za vse vloge za encime za živila, za katere so bili v navedenem obdobju predložene zadostne informacije.

(14)

Da bi za vse predlagatelje veljali pošteni in enaki pogoji, bi bilo treba seznam Skupnosti pripraviti v enem koraku. Ta seznam bi bilo treba vzpostaviti po opravljeni oceni tveganja vseh encimov za živila, za katere so bili v začetnem dveletnem obdobju predložene zadostne informacije. Ocene tveganja Agencije za posamezne encime pa bi bilo treba objaviti takoj po tem, ko se take ocene opravijo.

(15)

V začetnem dveletnem obdobju se pričakuje veliko število vlog. Zaradi tega naj bi potrebovali več časa, da se opravijo vse ocene tveganja in pripravi seznam Skupnosti. Da bi po začetnem dveletnem obdobju zagotovili enak dostop do trga za nove encime za živila, bi bilo treba določiti prehodno obdobje, v katerem se lahko encimi za živila in živila z encimi za živila dajo v promet in uporabljajo v skladu z obstoječimi nacionalnimi pravili v državah članicah, dokler se ne pripravi seznam Skupnosti.

(16)

Encima za živila E 1103 invertaza in E 1105 lizocim, ki sta bila odobrena kot aditiva za živila v okviru Direktive 95/2/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. februarja 1995 o aditivih za živila razen barvil in sladil (11), in pogoje, ki urejajo njuno uporabo, bi bilo treba prenesti iz Direktive 95/2/ES na seznam Skupnosti, ko bo ta pripravljen na podlagi te uredbe. Poleg tega se je z Uredbo Sveta (ES) št. 1493/1999 odobrila uporaba ureaze, beta glukanaze in lizocima v vinu v skladu s pogoji, določenimi v Uredbi Komisije (ES) št. 423/2008 z dne 8. maja 2008 o določitvi nekaterih podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1493/1999 in vzpostavitvi kodeksa Skupnosti na področju enoloških postopkov in obdelav (12). Te snovi so encimi za živila in bi morali spadati na področje uporabe te uredbe. Za njihovo uporabo v vinu v skladu z Uredbo (ES) št. 1493/1999 in Uredbo (ES) št. 423/2008 bi jih bilo treba vključiti tudi na seznam Skupnosti, ko bo pripravljen.

(17)

Za encime za živila še vedno veljajo splošne obveznosti označevanja iz Direktive 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. marca 2000 o približevanju zakonodaje držav članic o označevanju, predstavljanju in oglaševanju živil (13) ter, odvisno od primera, Uredbe (ES) št. 1829/2003 oziroma Uredbe (ES) št. 1830/2003 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. septembra 2003 o sledljivosti in označevanju gensko spremenjenih organizmov ter sledljivosti živil in krme, proizvedenih iz gensko spremenjenih organizmov (14). Poleg teh bi bilo treba v tej uredbi določiti posebne določbe za označevanje encimov za živila, ki se kot taki prodajo proizvajalcu ali potrošniku.

(18)

Encime za živila zajema opredelitev živil iz Uredbe (ES) št. 178/2002, zato jih je treba, ko se uporabijo v živilih, pri označevanju živil navesti kot sestavine v skladu z Direktivo 2000/13/ES. Encime za živila bi bilo treba označiti glede na njihovo tehnološko funkcijo v živilu, temu naj bi sledilo značilno ime encima za živila. Ne glede na to bi bilo treba zagotoviti odstopanje od določb o označevanju za primere, ko encim v končnem izdelku nima tehnološke funkcije, ampak je v živilu prisoten le kot posledica prenosa iz ene ali več sestavin živila ali se uporabi kot pomožno tehnološko sredstvo v predelavi. Direktivo 2000/13/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(19)

Encime za živila bi bilo treba stalno nadzorovati ter jih po potrebi ponovno oceniti glede na spreminjajoče se pogoje njihove uporabe in nove znanstvene informacije.

(20)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te uredbe, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (15).

(21)

Zlasti bi bilo Komisiji treba podeliti pooblastila za sprejetje ustreznih prehodnih ukrepov. Ker so ti ukrepi splošnega obsega in so namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te uredbe, med drugim z njenim dopolnjevanjem z novimi nebistvenimi določbami, jih je treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5a Sklepa 1999/468/ES.

(22)

Da bi se zakonodaja Skupnosti na področju encimov za živila razvijala in posodabljala na skladen in učinkovit način, je treba zbirati podatke, izmenjavati informacije in uskladiti delo med državami članicami. V ta namen bi bilo koristno izvesti študije za obravnavo posebnih vprašanj, da se olajša postopek odločanja. Primerno je, da se Skupnosti dovoli financiranje takšnih raziskav iz lastnega proračuna. Financiranje takih ukrepov zajema Uredba (ES) št. 882/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o izvajanju uradnega nadzora, da se zagotovi preverjanje skladnosti z zakonodajo o krmi in živilih ter s pravili o zdravstvenem varstvu živali in zaščiti živali (16).

(23)

Države članice izvajajo uradni nadzor, da se v skladu z Uredbo (ES) št. 882/2004 doseže skladnost s to uredbo.

(24)

Ker cilja te uredbe, in sicer določiti pravila Skupnosti o encimih za živila, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker ta cilj zaradi enotnosti trga in visoke ravni varstva potrošnikov lažje doseže Skupnost, Skupnost lahko sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenega cilja –

(a)

seznam Skupnosti odobrenih encimov za živila;

(b)

pogoje uporabe encimov za živila v živilih;

(c)

pravila označevanja encimov za živila, ki se prodajajo kot taki.

(a)

aditivov za živila, ki spadajo na področje uporabe Uredbe (ES) št. 1333/2008;

(b)

pomožnih tehnoloških sredstev.

(a)

v posebnih živilih;

(b)

za namene, ki niso vključeni v to uredbo.

(a)

„encim za živilo“ pomeni izdelek, ki je pridobljen iz rastlin, živali ali mikroorganizmov ali iz njihovih izdelkov, in tudi izdelek, ki je pridobljen s postopkom fermentacije z uporabo mikroorganizmov in:

(b)

„pripravki z encimi za živila“ pomeni obliko, ki se sestoji iz enega ali več encimov za živila, v katero so vgrajene snovi, kot so aditivi za živila in/ali druge sestavine živil, zaradi lažje hrambe, prodaje, standardizacije, redčenja ali raztopitve.

(a)

na podlagi razpoložljivih znanstvenih dokazov v predlagani količini ne ogroža zdravja potrošnika;

(b)

zanj obstaja razumna tehnološka potreba in

(c)

njegova uporaba ne zavaja potrošnika. Zavajanje potrošnika vključuje med drugim zadeve, povezane z vrsto, svežostjo in kakovostjo uporabljenih sestavin, naravnostjo izdelka ali proizvodnega postopka ali prehransko kakovostjo izdelka.

(a)

ime encima za živila;

(b)

specifikacije encima za živila, vključno s poreklom, merili čistosti in drugimi potrebnimi informacijami;

(c)

živila, katerim se encim za živila lahko doda;

(d)

pogoje, v skladu s katerimi se encim za živila lahko uporablja; če je primerno, se za aditiv za živila ne določi najvišja dovoljena vsebnost. V tem primeru se encim za živila uporabi v skladu z načelom quantum satis;

(e)

če je ustrezno, omejitve v zvezi z neposredno prodajo encima za živila končnemu potrošniku;

(f)

po potrebi posebne zahteve glede označevanja živil, v katerih so encimi za živila, zato da se zagotovi obveščenost končnega potrošnika o fizikalnem stanju živila ali o posebni obdelavi živila.

(a)

določena snov ustreza opredelitvi encima za živila iz člena 3;

(b)

določeno živilo spada v kategorijo živil s seznama Skupnosti encimov za živila.

(a)

ime iz te uredbe za vsak encim za živila ali prodajno ime, ki vključuje ime vsakega encima za živila, ali, če takega imena ni, sprejeto ime v skladu z nomenklaturo Mednarodnega združenja za biokemijo in molekularno biologijo (IUBMB);

(b)

navedba „za živilo“ ali navedba „za omejeno uporabo v živilih“ ali podrobnejši opis namena uporabe v živilih;

(c)

po potrebi posebni pogoji shranjevanja in/ali uporabe;

(d)

označba serije ali lota;

(e)

navodila za uporabo, če bi se sicer brez njih encim za živila lahko neustrezno uporabil;

(f)

ime ali firma in naslov proizvajalca, pakirnice ali prodajalca;

(g)

navedba najvišje dovoljene vsebnosti za vsako sestavino ali skupino sestavin, za katero velja količinska omejitev pri uporabi v živilu, in/ali ustreznih informacij, navedenih z jasnimi in razumljivimi izrazi, da se kupcu omogoči ravnanje v skladu s to uredbo ali drugo zadevno zakonodajo Skupnosti; kadar enake količinske omejitve veljajo za skupino sestavin, ki se lahko uporabljajo posamično ali v kombinaciji, se lahko navede le skupni odstotni delež; količinska omejitev se izrazi v številkah ali po načelu quantum satis;

(h)

neto količina;

(i)

aktivnost encima(-ov) za živila;

(j)

datum minimalne trajnosti ali datum uporabe;

(k)

če je ustrezno, informacije o encimu za živila ali drugih sestavinah iz tega člena in naštetih v Prilogi IIIa k Direktivi 2000/13/ES.

(a)

ime iz te uredbe za vsak encim za živila ali prodajno ime, ki vključuje ime vsakega encima za živila, ali, če takega imena ni, sprejeto ime v skladu z nomenklaturo IUBMB;

(b)

navedba „za živilo“ ali navedba „za omejeno uporabo v živilih“ ali podrobnejši opis namena uporabe v živilih;

(a)

se člen 5(1) Uredbe (ES) št. 1331/2008 ne uporablja za sprejetje mnenja Agencije;

(b)

Komisija prvič sprejme seznam Skupnosti, potem ko Agencija poda mnenje o vseh encimih za živila iz registra.

(a)

E 1103 invertaza in E 1105 lizocim z navedbo pogojev, ki urejajo njuno uporabo, kot je določeno v Prilogi I in delu C Priloge III k Direktivi 95/2/ES;

(b)

ureaza, beta glukanaza in lizocim za uporabo v vinu v skladu z Uredbo (ES) št. 1493/1999 in izvedbenimi pravili za navedeno uredbo.

„—

sirilo, ki izpolnjuje zahteve Uredbe (ES) št. 1332/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o encimih za živila (18),

—

drugi encimi za koagulacijo mleka, ki izpolnjujejo zahteve Uredbe (ES) št. 1332/2008.

1.

člen 6(4) se spremeni:

2.

v členu 6(6) se doda naslednja alinea:

„—

Pektolitični encimi, ki izpolnjujejo zahteve Uredbe (ES) št. 1332/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o encimih za živila (20).

—

Proteolitični encimi, ki izpolnjujejo zahteve Uredbe (ES) št. 1332/2008.

—

Amilolitični encimi, ki izpolnjujejo zahteve Uredbe (ES) št. 1332/2008.

„(d)

encime za živila, ki sodijo na področje uporabe Uredbe (ES) št. 1332/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o encimih za živila (21).

31.12.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 354/16

(1)

Prosti pretok varnih in zdravstveno ustreznih živil je pomemben vidik notranjega trga in znatno prispeva k zdravju in dobremu počutju državljanov ter njihovim socialnim in gospodarskim interesom.

(2)

Pri uresničevanju politik Skupnosti bi bilo treba zagotoviti visoko raven varovanja življenja in zdravja ljudi.

(3)

Ta uredba nadomešča prejšnje direktive in odločbe v zvezi z aditivi za živila, dovoljenimi za uporabo v živilih, da se zagotovi učinkovito delovanje notranjega trga ter hkrati visoka raven varovanja zdravja ljudi in visoka raven varstva potrošnikov, vključno z zaščito interesov potrošnikov, s celovitimi in poenostavljenimi postopki.

(4)

Ta uredba usklajuje uporabo aditivov za živila v živilih v Skupnosti. To vključuje uporabo aditivov za živila v živilih, ki jih zajema Direktiva Sveta 89/398/EGS z dne 3. maja 1989 o približevanju zakonodaje držav članic, ki se nanaša na živila za posebne prehranske namene (3), ter uporabo nekaterih barvil za živila za označevanje zdravstvene ustreznosti mesa ter za okrasitev in žigosanje jajc. Usklajuje tudi uporabo aditivov za živila v aditivih za živila in encimih za živila, s čimer zagotavlja njihovo varnost in kakovost ter omogoča njihovo hrambo in uporabo. To področje doslej ni bilo urejeno na ravni Skupnosti.

(5)

Aditivi za živila so snovi, ki se običajno ne uživajo kot živilo, ampak se iz tehnoloških razlogov, opisanih v tej uredbi, namensko dodajajo živilu, kot je konzerviranje živil. Ta uredba bi morala zajeti vse aditive za živila, zaradi znanstvenega napredka in tehnološkega razvoja pa bi bilo treba posodobiti seznam funkcijskih razredov. Vendar se snovi ne bi smelo šteti za aditive za živila, če se uporabljajo za dodajanje arome in/ali okusa ali za prehranske namene, kot so nadomestki za sol, vitamini in minerali. Poleg tega v področje uporabe te uredbe ne bi smele biti vključene snovi, ki se štejejo za živila in se lahko uporabljajo za tehnološke namene, kot so natrijev klorid ali žafran za obarvanje in encimi za živila. Kljub temu bi morali za aditive v smislu te uredbe šteti pripravke iz živil in druge naravne izvorne snovi, ki se jih lahko uporabi zaradi tehnološkega učinka v končnem živilu in so pridobljeni s selektivno ekstrakcijo sestavin (npr. pigmenti), povezanih s hranilnimi ali aromatskimi sestavinami. Encimi za živila pa so zajeti v Uredbi (ES) št. 1332/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o encimih za živila (4), ki izključuje uporabo te uredbe.

(6)

Snovi, ki se ne uživajo kot živilo, ampak se namensko uporabljajo pri predelavi živil, in so prisotne le kot ostanki v končnem živilu ter nimajo tehnološkega vpliva na končni izdelek (pomožna tehnološka sredstva), ne bi smele biti zajete v tej uredbi.

(7)

Aditivi za živila bi se smeli odobriti in uporabljati le, če izpolnjujejo merila iz te uredbe. Uporaba aditivov za živila mora biti varna, obstajati mora tehnološka potreba po njihovi uporabi, njihova uporaba ne sme zavajati potrošnika in mu mora koristiti. Zavajanje potrošnika med drugim vključuje zadeve, povezane z vrsto, svežostjo, kakovostjo uporabljenih sestavin, naravnostjo izdelka oziroma proizvodnega postopka ali prehransko kakovostjo izdelka, vključno z vsebnostjo sadja in zelenjave, vendar ni omejeno izključno nanje. Pri odobritvi aditivov za živila bi se morali upoštevati tudi drugi dejavniki v zvezi z obravnavanim primerom, med drugim družbeni, gospodarski, etični, okoljski dejavniki in dejavniki, povezani s tradicijami, ter previdnostno načelo in možnost izvajanja nadzora. Pri uporabi in najvišji dovoljeni vsebnosti aditiva za živilo bi bilo treba upoštevati vnos aditiva za živilo iz drugih virov ter izpostavljenost skupin potrošnikov s posebnimi prehranskimi potrebami temu aditivu za živilo (na primer potrošniki, ki imajo alergijo).

(8)

Aditivi za živila morajo biti v skladu z odobrenimi specifikacijami, ki bi morale vključevati informacije, ki ustrezno določajo aditiv za živila, vključno z izvorom, in opisujejo sprejemljiva merila čistosti. Predhodno oblikovane specifikacije za aditive za živila, vključene v Direktivo Komisije 95/31/ES z dne 5. julija 1995 o določitvi posebnih meril čistosti sladil za uporabo v živilih (5), Direktivo Komisije 95/45/ES z dne 26. julija 1995 o določitvi posebnih meril čistosti v zvezi z barvili za uporabo v živilih (6) in Direktivo Komisije 96/77/ES z dne 2. decembra 1996 o posebnih merilih čistosti aditivov za živila razen barvil in sladil (7), bi bilo treba ohraniti, dokler ustrezni aditivi niso vključeni v priloge k tej uredbi. Ob vključitvi bi bilo treba specifikacije v zvezi s temi aditivi navesti v uredbi. Navedene specifikacije bi se morale neposredno navezovati na aditive, vključene na sezname Skupnosti iz prilog k tej uredbi. Vendar se kot take glede na kompleksen značaj in vsebino takšnih specifikacij zaradi jasnosti ne bi smele vključiti v sezname Skupnosti, ampak bi jih bilo treba navesti v eni ali več ločenih uredbah.

(9)

Za nekatere aditive za živila je dovoljena posebna uporaba v nekaterih odobrenih enoloških postopkih in obdelavah. Uporaba takšnih aditivov za živila bi morala biti v skladu s to uredbo in posebnimi določbami iz ustrezne zakonodaje Skupnosti.

(10)

Da se zagotovi usklajenost, bi bilo treba oceno tveganja in odobritev aditivov za živila opraviti v skladu s postopkom iz Uredbe (ES) št. 1331/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o vzpostavitvi skupnega postopka odobritve za aditive za živila, encime za živila in arome za živila (8).

(11)

V skladu z Uredbo (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane (9), se je treba z Evropsko agencijo za varnost hrane (v nadaljnjem besedilu „Agencija“) posvetovati o stvareh, ki bi lahko vplivale na javno zdravje.

(12)

Za aditiv za živila, ki spada na področje uporabe Uredbe (ES) št. 1829/2003 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. septembra 2003 o gensko spremenjenih živilih in krmi (10), bi bilo treba odobriti v skladu z navedeno uredbo in v skladu s to uredbo.

(13)

Aditiv za živila, ki je že odobren v skladu s to uredbo in pridobljen s proizvodnimi metodami ali z uporabo vhodnih sestavin, ki se znatno razlikujejo od tistih, ki so vključene v oceno tveganja Agencije, ali od tistih, ki jih zajemajo navedene specifikacije, bi bilo treba predložiti Agenciji v oceno. „Znatna različnost“ bi lahko med drugim pomenila spremembo proizvodne metode iz izvlečkov iz rastlin v proizvodnji s fermentacijo z uporabo mikroorganizma ali gensko spremenjenega prvotnega mikroorganizma, spremembo vhodnih sestavin ali spremembo velikosti delcev, vključno z uporabo nanotehnologije.

(14)

Aditive za živila bi bilo treba stalno nadzorovati in jih je treba po potrebi ponovno oceniti glede na spreminjajoče se pogoje uporabe in nove znanstvene podatke. Po potrebi bi morala Komisija v sodelovanju z državami članicami preučiti, kakšne ukrepe je treba sprejeti.

(15)

Državam članicam, ki so 1. januarja 1992 ohranile prepoved uporabe nekaterih aditivov v nekaterih posebnih živilih, ki se štejejo za tradicionalna in se proizvajajo na njihovem ozemlju, bi morala biti dovoljena nadaljnja uporaba navedene prepovedi. Poleg tega ta uredba v zvezi z izdelki, kot sta „Feta“ ali „Salame cacciatore“, ne posega v strožje predpise, povezane z uporabo nekaterih poimenovanj iz Uredbe Sveta (ES) št. 510/2006 z dne 20. marca 2006 o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila (11) ter Uredbe Sveta (ES) št. 509/2006 z dne 20. marca 2006 o zajamčenih tradicionalnih posebnostih kmetijskih proizvodov in živil (12).

(16)

S pridržkom dodatnih omejitev za aditiv lahko živila vsebujejo aditiv, ki jim ni bil dodan neposredno, ki pa je bil vanje prenesen s sestavino, v kateri je bil aditiv dovoljen, pod pogojem, da vsebnost aditiva v končnem živilu ni višja od vsebnosti, ki bi nastala na podlagi uporabe te sestavine v skladu s primernimi tehnološkimi pogoji in dobro proizvodno prakso.

(17)

Za aditive za živila še vedno veljajo splošne obveznosti označevanja iz Direktive 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. marca 2000 o približevanju zakonodaje držav članic o označevanju, predstavljanju in oglaševanju živil (13) ter, odvisno od primera, Uredbe (ES) št. 1829/2003 oziroma Uredbe (ES) št. 1830/2003 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. septembra 2003 o sledljivosti in označevanju gensko spremenjenih organizmov ter sledljivosti živil in krme, proizvedenih iz gensko spremenjenih organizmov (14). Poleg tega bi bilo treba posebne določbe za označevanje aditivov za živila, ki se kot taki prodajo proizvajalcu ali končnemu potrošniku, vključiti v to uredbo.

(18)

Sladila, odobrena na podlagi te uredbe, se lahko uporabljajo kot namizna sladila, prodana neposredno potrošnikom. Proizvajalci takšnih izdelkov bi morali potrošnikom dati na voljo informacije s pomočjo ustreznih načinov, da bi jim omogočili varno uporabo izdelkov. Takšne informacije bi lahko bile dostopne na različne načine, med drugim na označbah na izdelkih, spletnih mestih, informacijskih linijah za potrošnike ali na prodajnih mestih. Da bi zagotovili enotni pristop glede izvajanja te zahteve, bi lahko bila potrebna usmeritev, sprejeta na ravni Skupnosti.

(19)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te uredbe, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (15).

(20)

Komisiji bi bilo zlasti treba podeliti pooblastila za spremembo prilog te uredbe in za sprejetje ustreznih prehodnih ukrepov. Ker so ti ukrepi splošnega obsega in so namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te uredbe, med drugim z njenim dopolnjevanjem z novimi nebistvenimi določbami, jih je treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5a Sklepa 1999/468/ES.

(21)

Zaradi večje učinkovitosti bi bilo treba skrajšati običajne roke za regulativni postopek s pregledom za sprejetje nekaterih sprememb prilog II in III v zvezi z snovmi, ki so bile že odobrene v skladu z drugo zakonodajo Skupnosti, kakor tudi s katerimi koli ustreznimi prehodnimi ukrepi v zvezi s temi snovmi.

(22)

Da bi se zakonodaja Skupnosti na področju aditivov za živila razvijala in posodabljala na skladen in učinkovit način, je treba zbirati podatke, izmenjavati informacije in usklajevati delo med državami članicami. V ta namen bi lahko bilo koristno izvesti raziskave, ki bi obravnavale posebna vprašanja, da se olajša postopek odločanja. Primerno je, da takšne študije financira Skupnost kot del svojega proračunskega postopka. Financiranje takih ukrepov zajema Uredba (ES) št. 882/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o izvajanju uradnega nadzora, da se zagotovi preverjanje skladnosti z zakonodajo o krmi in živilih ter s pravili o zdravstvenem varstvu živali in zaščiti živali (16).

(23)

Države članice morajo izvajati uradni nadzor, da se v skladu z Uredbo (ES) št. 882/2004 doseže skladnost s to uredbo.

(24)

Ker cilja te uredbe, in sicer določitve pravil Skupnosti o aditivih za živila, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker ta cilj zaradi enotnosti trga in visoke ravni varstva potrošnikov lažje doseže Skupnost, Skupnost lahko sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenega cilja.

(25)

Po sprejetju te uredbe bi morala Komisija skupaj s Stalnim odborom za prehranjevalno verigo in zdravje živali pregledati vse obstoječe odobritve glede na merila, razen varnosti, kot so vnos, tehnološka potreba in možnost zavajanja potrošnika. Vse aditive za živila, ki bodo še naprej odobreni v Skupnosti, bi bilo treba vključiti v sezname Skupnosti iz prilog II in III k tej uredbi. Prilogo III k tej uredbi bi bilo treba dopolniti z drugimi aditivi za živila, ki se uporabljajo v aditivih za živila in encimih za živila, kot tudi v nosilcih v hranilih, ter pogoji za njihovo uporabo v skladu z Uredbo (ES) št. 1331/2008 [o vzpostavitvi skupnega postopka odobritve za aditive za živila, encime za živila in arome za živila]. Za zagotovitev ustreznega prehodnega obdobja se določbe iz Priloge III, razen tistih, ki zadevajo nosilce za aditive za živila in aditive za živila v aromah, ne bi smele začeti uporabljati pred 1. januarjem 2011.

(26)

Dokler seznami Skupnosti aditivov za živila ne bodo pripravljeni, je treba določiti poenostavljen postopek za posodabljanje sedanjih seznamov aditivov za živila, navedenih v obstoječih direktivah.

(27)

Brez poseganja v rezultat pregleda iz uvodne izjave 25 bi morala Komisija v enem letu po sprejetju te uredbe določiti program ocenjevanja, da Agencija ponovno oceni varnost aditivov za živila, ki so že bili odobreni v Skupnosti. Ta program bi moral opredeliti potrebe in vrstni red prednostnih nalog, v skladu s katerimi je treba preveriti odobrene aditive za živila.

(28)

Ta uredba razveljavlja in nadomešča naslednje pravne akte: Direktivo Sveta z dne 23. oktobra 1962 o približevanju zakonodaj držav članic o barvilih, ki se smejo uporabiti v živilih, namenjenih za prehrano ljudi (17), Direktivo Sveta 65/66/EGS z dne 26. januarja 1965 o določitvi posebnih meril čistosti za konzervanse, katerih uporaba je dovoljena v živilih, namenjenih za prehrano ljudi (18), Direktivo Sveta 78/663/EGS z dne 25. julija 1978 o določitvi posebnih meril čistosti za emulgatorje, stabilizatorje, gostila in želirna sredstva za uporabo v živilih (19), Direktivo Sveta 78/664/EGS z dne 25. julija 1978 o določitvi posebnih meril čistosti za antioksidante, katerih uporaba je dovoljena v živilih, namenjenih za prehrano živil (20), Prvo direktivo Komisije 81/712/EGS z dne 28. julija 1981 o določitvi analiznih metod Skupnosti za preverjanje, da nekateri aditivi za živila izpolnjujejo merila čistosti (21), Direktivo Sveta 89/107/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaj držav članic o aditivih za živila, ki se smejo uporabljati v živilih, namenjenih za prehrano ljudi (22), Direktivo 94/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. junija 1994 o sladilih za uporabo v živilih (23), Direktivo 94/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. junija 1994 o barvilih za uporabo v živilih (24), Direktivo 95/2/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. februarja 1995 o aditivih za živila razen barvil in sladil (25) in Odločbo št. 292/97/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. decembra 1996 o ohranjanju nacionalnih predpisov o prepovedi uporabe nekaterih aditivov pri proizvodnji nekaterih posebnih živil (26) ter Odločbo Komisije 2002/247/ES z dne 27. marca 2002 o prekinitvi dajanja v promet in uvoza slaščic iz želeja, ki vsebujejo živilski aditiv E 425 konjak (27). Kljub temu je primerno, da nekatere določbe navedenih pravnih aktov še naprej veljajo v prehodnem obdobju, da se omogoči dovolj časa za pripravo seznamov Skupnosti iz prilog k tej uredbi –

(a)

sezname Skupnosti odobrenih aditivov za živila, določene v prilogah II in III;

(b)

pogoje uporabe aditivov za živila v živilih, tudi v aditivih za živila in encimih za živila, zajetih v Uredbi (ES) št. 1332/2008 [o encimih za živila], in v aromah za živila, zajetih v Uredbi (ES) št. 1334/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o aromah in nekaterih sestavinah živil z aromatičnimi lastnostmi za uporabo v in na živilih (28);

(c)

pravila označevanja aditivov za živila, ki se prodajajo kot taki.

(a)

pomožna tehnološka sredstva;

(b)

snovi, ki se uporabljajo za varstvo rastlin in rastlinskih proizvodov v skladu s pravili Skupnosti o zdravstvenem varstvu rastlin;

(c)

snovi, ki se dodajajo živilom kot hranila;

(d)

snovi, ki se uporabljajo za čiščenje vode za prehrano ljudi in spadajo na področje uporabe Direktive Sveta 98/83/ES z dne 3. novembra 1998 o kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi (29);

(e)

arome, ki spadajo na področje uporabe Uredbe (ES) št. 1334/2008 [o aromah in nekaterih sestavinah živil z aromatičnimi lastnostmi za uporabo v in na živilih].

(a)

v posebnih živilih;

(b)

za namene, ki niso vključeni v to uredbo.

(a)

„aditiv za živilo“ pomeni vsako snov, ki se običajno ne uživa kot živilo in običajno ni tipična sestavina živila, ki se iz tehnoloških razlogov namensko dodaja živilu med proizvodnjo, predelavo, pripravo, obdelavo, pakiranjem, prevozom ali hrambo, ne glede na to, ali ima hranilno vrednost ali ne, ter neposredno ali posredno postane ali lahko postane sestavina živila kot taka ali kot stranski proizvod živila;

K aditivom za živila ne spadajo:

(b)

„pomožno tehnološko sredstvo“ pomeni vsako snov, ki:

(c)

„funkcijski razred“ pomeni eno od kategorij iz Priloge I, ki temelji na tehnološki funkciji, ki jo ima aditiv za živilo v živilu;

(d)

„nepredelano živilo“ pomeni živilo, ki ni bilo obdelano z nobenim postopkom, ki bi povzročil bistveno spremembo prvotnega stanja živila, pri čemer se za postopke, ki povzročijo bistveno spremembo, ne štejejo zlasti: razdelitev, ločitev, razrezanje, izkoščenje, sekljanje, odrtje, odrezanje, lupljenje, mletje, rezanje, čiščenje, obrezovanje, globoko zamrznjenje, zamrznjenje, hlajenje, brušenje, luščenje, pakiranje ali razpakiranje;

(e)

„živilo brez dodanih sladkorjev“ pomeni:

(f)

„živilo z zmanjšano energijsko vrednostjo“ pomeni živilo z energijsko vrednostjo, ki je najmanj za 30 % nižja v primerjavi z istovrstnim živilom ali podobnimi izdelki;

(g)

„namizna sladila“ pomenijo pripravke iz dovoljenih sladil, ki lahko vsebujejo druge aditive za živila in/ali sestavine živil ter so namenjeni za prodajo končnemu potrošniku kot nadomestek za sladkorje;

(h)

„quantum satis“ pomeni, da najvišja dovoljena vsebnost numerično ni določena, snovi pa se uporabljajo v skladu z dobro proizvodno prakso in njihova vsebnost ni višja od tiste, ki je potrebna za doseganje predvidenega namena, pri tem pa se ne zavaja potrošnika.

(a)

na podlagi razpoložljivih znanstvenih dokazov v predlagani količini ne ogroža zdravja potrošnika;

(b)

zanj obstaja upravičena tehnološka potreba, ki je ni mogoče doseči z drugimi ekonomsko in tehnološko izvedljivimi sredstvi, in

(c)

njegova uporaba ne zavaja potrošnika.

(a)

ohranitev hranilne vrednosti živila;

(b)

zagotovitev potrebnih surovin ali sestavin živil, proizvedenih za skupine potrošnikov s posebnimi prehranskimi potrebami;

(c)

izboljšanje ohranjanja kakovosti ali obstojnosti živila ali izboljšanje njegovih organoleptičnih lastnosti, če se ne spremeni narava, sestava ali kakovost živila tako, da bi zavajala potrošnika;

(d)

zagotovitev pomoči pri proizvodnji, predelavi, pripravi, obdelavi, pakiranju, prevozu ali skladiščenju živila, vključno z aditivi za živila, encimi za živila in aromami za živila, če aditiv za živila ni uporabljen za prikrivanje učinkov uporabe neustreznih surovin ali katerih koli neželenih praks ali postopkov, vključno z nehigienskimi praksami ali postopki, med izvajanjem katere koli od teh dejavnosti.

(a)

živilo ni pomembna sestavina običajne prehrane ali

(b)

če je aditiv za živila potreben za proizvodnjo živil za skupine potrošnikov s posebnimi prehranskimi potrebami.

(a)

nadomeščanje sladkorjev za proizvodnjo živil z zmanjšano energijsko vrednostjo, živil proti kariesu ali živil brez dodanih sladkorjev; ali

(b)

nadomeščanje sladkorjev, če se s tem omogoči podaljšanje roka uporabnosti živil; ali

(c)

proizvodnja živil za posebne prehranske namene, opredeljene v členu 1(2)(a) Direktive 89/398/EGS.

(a)

povrnitev prvotnega videza živilu, katerega barva je bila spremenjena pri predelavi, skladiščenju, pakiranju in dostavi, s čimer se je lahko poslabšala vizualna podoba živila;

(b)

zagotovitev privlačnejše vizualne podobe živila;

(c)

obarvanje živil, ki so drugače brezbarvna.

(a)

seznam Skupnosti iz Priloge II k tej uredbi in/ali

(b)

seznam Skupnosti iz Priloge III k tej uredbi.

(a)

ime aditiva za živila in njegovo E-številko.

(b)

živila, katerim se lahko doda aditiv za živila;

(c)

pogoje, v skladu s katerimi se lahko uporabi aditiv za živila;

(d)

po potrebi kakršne koli omejitve v zvezi s prodajo aditiva za živila neposredno končnemu potrošniku.

(a)

za najvišjo dovoljeno vsebnost določi najmanjša vrednost, ki je potrebna za dosego želenega učinka;

(b)

glede najvišje dovoljene vsebnosti je treba upoštevati:

(a)

v sestavljenih živilih, razen tistih iz Priloge II, kadar je aditiv za živila dovoljen v eni od sestavin sestavljenega živila;

(b)

v živilu, ki mu je dodan aditiv za živila, encim za živila ali aroma za živila, kadar je aditiv za živila:

(c)

v živilu, ki je namenjeno le za pripravo sestavljenega živila, in če je sestavljeno živilo v skladu s to uredbo.

(a)

posamezno živilo spada v kategorijo živil iz Priloge II; ali

(b)

se aditiv za živila, ki je naveden v prilogah II in III ter dovoljen z vsebnostjo „quantum satis“, uporablja v skladu z merili iz člena 11(2); ali

(c)

je neka snov v skladu z opredelitvijo aditiva za živilo iz člena 3.

(a)

ime in/ali E-številka iz te uredbe za vsak aditiv za živila ali prodajno ime z imenom in/ali E-številko vsakega aditiva za živila;

(b)

navedba „za živila“ ali navedba „za omejeno uporabo v živilih“ ali podrobnejši opis namena uporabe v živilih;

(c)

po potrebi posebni pogoji shranjevanja in/ali uporabe;

(d)

označba serije ali lota;

(e)

navodila za uporabo, če bi se sicer brez njih aditiv za živila lahko uporabil nepravilno;

(f)

ime ali firma in naslov proizvajalca, pakirnice ali prodajalca;

(g)

navedba najvišje dovoljene vsebnosti za vsako sestavino ali skupino sestavin, za katero velja količinska omejitev pri uporabi v živilu, in/ali ustreznih informacij, navedenih z jasnimi in razumljivimi izrazi, da se kupcu omogoči ravnanje v skladu s to uredbo ali drugo zadevno zakonodajo Skupnosti; kadar enake količinske omejitve veljajo za skupino sestavin, ki se lahko uporabljajo posamično ali v kombinaciji, se lahko navede le skupni odstotni delež; količinska omejitev se izrazi v številkah ali po načelu quantum satis;

(h)

neto količina;

(i)

datum minimalne trajnosti ali datum uporabe;

(j)

kadar je ustrezno, informacije o aditivu za živila ali drugih snoveh, kakor so navedene v tem členu in naštete v Prilogi IIIa k Direktivi 2000/13/ES v zvezi z navedbo sestavin, ki so prisotne v živilih.

(a)

ime in E-številka iz te uredbe za vsak aditiv za živila ali prodajno ime z imenom in E-številko vsakega aditiva za živila;

(b)

navedba „za živila“ ali navedba „za omejeno uporaba v živilih“ ali podrobnejši opis namena uporabe v živilih.

(a)

polioli: „prekomerno uživanje lahko povzroča laksativne učinke“;

(b)

aspartam/sol aspartama-acesulfama: „vsebuje vir fenilalanina“.

(a)

Direktivo Sveta z dne 23. oktobra 1962 o približevanju zakonodaj držav članic o barvilih, ki se smejo uporabiti v živilih, namenjenih za prehrano ljudi;

(b)

Direktiva 65/66/EGS;

(c)

Direktiva 78/663/EGS;

(d)

Direktiva 78/664/EGS;

(e)

Direktiva 81/712/EGS;

(f)

Direktiva 89/107/EGS;

(g)

Direktiva 94/35/ES;

(h)

Direktiva 94/36/ES;

(i)

Direktiva 95/2/ES;

(j)

Odločba št. 292/97/ES;

(k)

Odločba 2002/247/ES.

(a)

člen 2(1), (2) in (4) Direktive 94/35/ES in Priloga k Direktivi;

(b)

člen 2(1) do (6), (8), (9) in (10) Direktive 94/36/ES in priloge I do V k Direktivi;

(c)

člena 2 in 4 Direktive 95/2/ES in priloge I do VI k Direktivi.

31.12.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 354/34

(1)

Direktivo Sveta 88/388/EGS z dne 22. junija 1988 o približevanju zakonodaje držav članic o aromah za uporabo v živilih in izhodnih surovinah za njihovo proizvodnjo (3) bi bilo treba posodobiti glede na tehnični in znanstveni razvoj. Zaradi večje jasnosti in učinkovitosti bi bilo treba Direktivo 88/388/EGS nadomestiti s to uredbo.

(2)

Sklep Sveta 88/389/EGS z dne 22. junija 1988 o seznamu izhodnih surovin in snovi, uporabljenih pri proizvodnji arom, ki ga sestavi Komisija (4), predvideva sestavo navedenega seznama v 24 mesecih po sprejetju Sklepa. Navedeni sklep je obsoleten in bi ga bilo treba razveljaviti.

(3)

Direktiva Komisije 91/71/EGS z dne 16. januarja 1991 o dopolnitvi Direktive Sveta 88/388/EGS o približevanju zakonodaje držav članic o aromah za uporabo v živilih in izhodnih surovinah za njihovo proizvodnjo (5) določa pravila za označevanje arom. Ta pravila se nadomestijo s to uredbo, direktivo pa bi bilo treba razveljaviti.

(4)

Prosti pretok varnih in zdravstveno ustreznih živil je pomemben vidik notranjega trga in znatno prispeva k zdravju in dobremu počutju državljanov ter njihovim družbenim in gospodarskim interesom.

(5)

Za varovanje zdravja ljudi bi morala ta uredba zajemati arome, izvorne snovi za arome in živila, ki vsebujejo arome. Zajemati bi morala tudi nekatere sestavine živil z aromatičnimi lastnostmi, ki se dodajajo živilom predvsem za dodajanje arome in znatno prispevajo k vsebnosti nekaterih nezaželenih naravno prisotnih snovi v živilih (v nadaljnjem besedilu „sestavine živil z aromatičnimi lastnostmi“), njihove izvorne snovi in živila, ki jih vsebujejo.

(6)

Neobdelana živila, ki niso bila podvržena nobenemu postopku obdelave, in nesestavljena živila, kot so začimbe, zelišča, čaji in poparki (npr. sadni ali zeliščni čaj) ter mešanice začimb in/ali zelišč, mešanice čajev in mešanice za poparke, če so kot taki namenjeni prehrani in/ali se ne dodajajo živilom, ne spadajo na področje uporabe te uredbe.

(7)

Arome se uporabljajo za izboljšanje ali spreminjanje vonja in/ali okusa živil v korist potrošnika. Arome in sestavine živil z aromatičnimi lastnostmi bi se smele uporabljati le, če izpolnjujejo merila iz te uredbe. Biti morajo varne za uporabo, zato bi bilo treba za nekatere arome opraviti oceno tveganja, preden se dovoli njihova uporaba v živilih. Če je mogoče, bi bilo treba nameniti pozornost vprašanju, ali bi uporaba določenih arom lahko imela škodljive posledice za ranljive skupine. Uporaba arom potrošnikov ne sme zavajati, zato bi bilo treba njihovo prisotnost v živilu vedno navesti z ustrezno označbo. Zlasti se arom ne bi smelo uporabljati na tak način, da bi se zavajalo potrošnika glede vprašanj, povezanih med drugim z vrsto, svežostjo ali kakovostjo uporabljenih sestavin, naravnostjo izdelka oziroma proizvodnega postopka ali prehransko kakovostjo izdelka, vendar ni omejeno izključno nanje. Pri odobritvi arom bi se morali upoštevati tudi drugi dejavniki v zvezi z obravnavanim primerom, med drugim družbeni, gospodarski, etični, okoljski dejavniki in dejavniki, povezani s tradicijami, ter previdnostno načelo in možnost izvajanja nadzora.

(8)

Znanstveni odbor za hrano in pozneje Evropska agencija za varnost hrane (v nadaljnjem besedilu „Agencija“), ustanovljena z Uredbo (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane (6), že od leta 1999 podajata mnenja o raznih naravno prisotnih snoveh v izvornih snoveh za arome in sestavine živil z aromatičnimi lastnostmi, ki po mnenju odbora strokovnjakov za aromatične snovi pri Svetu Evrope povzročajo zaskrbljenost zaradi toksikoloških lastnosti. Snovi, za katere je Znanstveni odbor za hrano potrdil zaskrbljenost zaradi toksikoloških lastnosti, bi bilo treba obravnavati kot nezaželene snovi, ki se kot take ne smejo dodajati živilom.

(9)

Zaradi naravne prisotnosti v rastlinah so nezaželene snovi lahko prisotne v aromatičnih pripravkih in sestavinah živil z aromatičnimi lastnostmi. Rastline se tradicionalno uporabljajo kot živila ali sestavine živil. Treba bi bilo določiti ustrezne najvišje dovoljene vsebnosti za prisotnost teh nezaželenih snovi v živilih, ki najbolj prispevajo k vnosu teh snovi v človeško telo, ob upoštevanju potrebe po varovanju zdravja ljudi in njihove neizogibne prisotnosti v tradicionalnih živilih.

(10)

Pri določanju najvišjih dovoljenih vsebnosti za nekatere nezaželene naravno prisotne snovi bi se bilo treba osredotočiti na živila ali kategorije živil, ki največ prispevajo k prehranskemu vnosu teh snovi. Če bi bilo zdravje potrošnikov zaradi dodatnih naravno prisotnih nezaželenih snovi ogroženo, bi bilo treba na podlagi mnenja Agencije določiti najvišje dovoljene vsebnosti. Države članice bi morale organizirati nadzor na podlagi tveganja v skladu z Uredbo (ES) št. 882/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o izvajanju uradnega nadzora, da se zagotovi preverjanje skladnosti z zakonodajo o krmi in živilih ter s pravili o zdravstvenem varstvu živali in zaščiti živali (7). Proizvajalci živil morajo vedno, kadar sestavine živil z aromatičnimi lastnostmi in/ali arome uporabljajo za pripravo živil, upoštevati prisotnost teh snovi in tako zagotoviti, da se živila, ki niso varna, ne dajo v promet.

(11)

Na ravni Skupnosti bi bilo treba uvesti določbe z namenom, da se prepove ali omeji uporaba nekaterih rastlinskih, živalskih, mikrobioloških ali mineralnih snovi, ki vzbujajo zaskrbljenost glede zdravja ljudi, v proizvodnji arom in sestavin živil z aromatičnimi lastnostmi ter njihova uporaba v proizvodnji živil.

(12)

Ocene tveganja bi morala opravljati Agencija.

(13)

Da se zagotovi usklajenost, bi bilo treba oceno tveganja ter odobritev arom in izvornih snovi, ki jih je treba ovrednotiti, izvesti v skladu s postopkom iz Uredbe (ES) št. 1331/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o vzpostavitvi skupnega postopka odobritve za aditive za živila, encime za živila in arome za živila (8).

(14)

Aromatične snovi so opredeljene kemične snovi, ki vključujejo aromatične snovi, pridobljene s kemično sintezo ali izolacijo z uporabo kemičnih postopkov, in naravne aromatične snovi. Program vrednotenja aromatičnih snovi je stalen program v skladu z Uredbo (ES) št. 2232/96 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. oktobra 1996 o določitvi postopka Skupnosti za aromatične snovi, uporabljene ali namenjene za uporabo v ali na živilih (9). V skladu z navedeno uredbo je treba v petih letih po sprejetju tega programa sprejeti seznam aromatičnih snovi. Določiti bi bilo treba nov rok za sprejetje navedenega seznama. Za navedeni seznam bo predlagana vključitev na seznam iz člena 2(1) Uredbe (ES) št. 1331/2008.

(15)

Aromatični pripravki so arome, razen opredeljenih kemičnih snovi, ki se z ustreznimi fizikalnimi, encimskimi ali mikrobiološkimi postopki pridobivajo iz surovin rastlinskega, živalskega ali mikrobiološkega izvora bodisi v obliki neobdelanih surovin bodisi po predelavi za prehrano ljudi. Aromatičnih pripravkov iz živil ni treba ovrednotiti ali odobriti za uporabo v živilih, razen če obstaja dvom glede njihove varnosti. Varnost aromatičnih pripravkov iz neživilskih snovi pa bi bilo treba ovrednotiti in odobriti.

(16)

Uredba (ES) št. 178/2002 opredeljuje živilo kot vsako snov ali izdelek v predelani, delno predelani ali nepredelani obliki, ki je namenjen za uživanje ali se upravičeno pričakuje, da ga bodo uživali ljudje. Snovi rastlinskega, živalskega ali mikrobiološkega izvora, za katere se lahko zadovoljivo dokaže, da so se doslej uporabljale za proizvodnjo arom, se v ta namen obravnavajo kot živilske snovi, čeprav se nekatere od teh izvornih snovi, na primer rožni les ali listi jagode, kot take morda ne uporabljajo za živila. Teh snovi ni treba ovrednotiti.

(17)

Arom, pridobljenih s toplotnim procesom, proizvedenih iz živil pod določenimi pogoji, prav tako ni treba ovrednotiti ali odobriti za uporabo v in na živilih, razen če obstaja dvom glede njihove varnosti. Varnost arom, pridobljenih s toplotnim procesom, ki so proizvedene iz neživilskih snovi oziroma ne izpolnjujejo nekaterih pogojev proizvodnje, pa je treba ovrednotiti in odobriti.

(18)

Uredba (ES) št. 2065/2003 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. novembra 2003 o aromah dima, ki se uporabljajo ali so namenjene uporabi v ali na živilih (10), določa postopek za oceno varnosti in odobritev arom dima ter si prizadeva za uvedbo seznama primarnih dimnih kondenzatov in primarnih katranskih frakcij, katerih uporaba je dovoljena ob izključitvi vseh ostalih.

(19)

Predhodniki arom, kot so ogljikovi hidrati, oligopeptidi in aminokisline, dajo živilu aromo zaradi kemičnih reakcij, do katerih pride med obdelavo živila. Predhodnikov arom, proizvedenih iz živil, ni treba ovrednotiti ali odobriti za uporabo v in na živilih, razen če obstaja dvom glede njihove varnosti. Varnost predhodnikov arom iz neživilskih snovi pa je treba ovrednotiti in odobriti.

(20)

Druge arome, ki ne spadajo med zgoraj opredeljene arome, se lahko uporabljajo v in na živilih, potem ko se zanje opravi postopek vrednotenja in odobritve. Tak primer so arome, pridobljene z zelo kratkotrajnim segrevanjem olja ali maščob na izjemno visoki temperaturi, kar proizvede aromo, ki spominja na žar.

(21)

Snovi rastlinskega, živalskega, mikrobiološkega ali mineralnega izvora, ki niso živila, se lahko odobrijo za proizvodnjo arom, potem ko se njihova varnost znanstveno ovrednoti. Morda je treba odobriti uporabo le nekaterih delov teh surovin ali določiti pogoje za uporabo.

(22)

Arome lahko vsebujejo aditive za živila, dovoljene v skladu z Uredbo (ES) št. 1333/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o aditivih za živila (11), in/ali druge sestavine živil za tehnološke namene, na primer za njihovo hrambo, standardizacijo, redčenje ali raztapljanje in stabilizacijo.

(23)

Aromo ali izvorno snov, ki spada na področje uporabe Uredbe (ES) št. 1829/2003 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. septembra 2003 o gensko spremenjenih živilih in krmi (12), bi bilo treba odobriti v skladu z navedeno uredbo ter v skladu s to uredbo.

(24)

Za arome še vedno veljajo splošne obveznosti označevanja iz Direktive 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. marca 2000 o približevanju zakonodaje držav članic o označevanju, predstavljanju in oglaševanju živil (13) ter, odvisno od primera, Uredbe (ES) št. 1829/2003 oziroma Uredbe (ES) št. 1830/2003 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. septembra 2003 o sledljivosti in označevanju gensko spremenjenih organizmov ter sledljivosti živil in krme, proizvedenih iz gensko spremenjenih organizmov (14). Poleg tega bi bilo treba posebne določbe za označevanje arom, ki se kot take prodajo proizvajalcu ali končnemu potrošniku, vključiti v to uredbo.

(25)

Aromatične snovi ali aromatični pripravki so lahko označeni kot „naravni“, le če izpolnjujejo nekatera merila, ki preprečujejo zavajanje potrošnikov.

(26)

Posebne zahteve po informacijah bi morale preprečiti zavajanje potrošnikov glede izvorne snovi, uporabljene za proizvodnjo naravnih arom. Zlasti pa bi morale biti uporabljene aromatične sestavine povsem naravnega izvora, če naj se za opis arome uporabi izraz „naravna“. Poleg tega bi bilo treba označiti vir arom, razen če navedenih izvornih snovi v aromi ali okusu živila ni prepoznati. Če je vir naveden, bi moralo biti iz te snovi pridobljenih vsaj 95 % aromatične sestavine. Ker uporaba arom ne bi smela zavajati potrošnika, se lahko preostalih največ 5 % uporabi le za standardizacijo ali na primer za bolj svež, oster, zrel ali zelen odtenek arome. Če je bilo uporabljenih manj kot 95 % aromatične sestavine iz navedenega vira, aromo vira pa je še vedno mogoče prepoznati, bi bilo treba vir navesti z izjavo, da so bile dodane druge naravne arome, na primer ekstrakt kakava, v katerem so dodane druge naravne arome, ki dajejo odtenek banane.

(27)

Potrošnike bi bilo treba obvestiti, če je okus po dimljenju pri posameznem živilu posledica dodatka arom dima. V skladu z Direktivo 2000/13/ES označevanje potrošnika ne sme zmesti glede tega, ali je izdelek dimljen konvencionalno s svežim dimom ali je obdelan z aromami dima. Direktivo 2000/13/ES bi bilo treba prilagoditi opredelitvam arom, arom dima in izrazu „naravne“ za opis arom, določenih v tej uredbi.

(28)

Za ovrednotenje varnosti aromatičnih snovi za zdravje ljudi je bistveno poznati informacije o uživanju in uporabi aromatičnih snovi. Zato bi bilo treba redno preverjati količino aromatičnih snovi, ki se dodajajo živilom.

(29)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te uredbe, je treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (15).

(30)

Komisiji bi bilo zlasti treba podeliti pooblastila za spremembo prilog te uredbe in za sprejetje ustreznih prehodnih ukrepov v zvezi z uvedbo seznama Skupnosti. Ker so ti ukrepi splošnega obsega in so namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te uredbe, med drugim z njenim dopolnjevanjem z novimi nebistvenimi določbami, jih je treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5a Sklepa 1999/468/ES.

(31)

Kadar v nujnih primerih ni mogoče upoštevati običajnih rokov za regulativni postopek s pregledom, bi bilo treba Komisiji omogočiti uporabo nujnega postopka iz člena 5a(6) Sklepa 1999/468/ES za sprejetje ukrepov iz člena 8(2) in sprememb prilog II do V k tej uredbi.

(32)

Priloge II do V k tej uredbi bi bilo treba po potrebi prilagoditi znanstvenemu in tehničnemu napredku, in sicer ob upoštevanju informacij, ki jih zagotovijo proizvajalci in uporabniki arom in/ali so rezultat spremljanja in nadzora v državah članicah.

(33)

Da bi se zakonodaja Skupnosti na področju arom razvijala in posodabljala na skladen in učinkovit način, je treba zbirati podatke, izmenjavati informacije in usklajevati delo med državami članicami. V ta namen bi bilo koristno izvesti študije za obravnavo posebnih vprašanj, da se olajša postopek odločanja. Primerno bi bilo, da takšne študije financira Skupnost kot del svojega proračunskega postopka. Financiranje takih ukrepov zajema Uredba (ES) št. 882/2004.

(34)

Do uvedbe seznama Skupnosti bi bilo treba zagotoviti vrednotenje in odobritev aromatičnih snovi, ki niso zajete v programu vrednotenja iz Uredbe (ES) št. 2232/96. Zato bi bilo treba določiti prehodno ureditev. V skladu s to ureditvijo bi bilo treba takšne aromatične snovi ovrednotiti in odobriti v skladu s postopkom iz Uredbe (ES) št. 1331/2008. Vendar se v navedeni uredbi določeni roki, v katerih mora Agencija sprejeti mnenje, Komisija pa Stalnemu odboru za prehranjevalno verigo in zdravje živali predložiti osnutek uredbe o posodobitvi seznama Skupnosti, ne bi smeli uporabljati, ker je treba dati prednost stalnemu programu vrednotenja.

(35)

Ker cilja te uredbe, in sicer določitve pravil Skupnosti o uporabi arom in nekaterih sestavin živil z aromatičnimi lastnostmi v in na živilih, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker ta cilj zaradi enotnosti trga in visoke ravni varstva potrošnikov lažje doseže Skupnost, Skupnost lahko sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenega cilja.

(36)

Uredbo Sveta (EGS) št. 1601/91 z dne 10. junija 1991 o določitvi splošnih pravil za opredelitev, opis in predstavitev aromatiziranih vin, aromatiziranih pijač na osnovi vina in aromatiziranih mešanih pijač iz vinskih proizvodov (16) in Uredbo (ES) št. 110/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. januarja 2008 o opredelitvi, opisu, predstavitvi, označevanju in zaščiti geografskih označb žganih pijač (17) je treba prilagoditi nekaterim novim opredelitvam iz te uredbe.

(37)

Uredbe (EGS) št. 1601/91, (ES) št. 2232/96 in (ES) št. 110/2008 ter Direktivo 2000/13/ES bi bilo treba ustrezno spremeniti –

(a)

seznam Skupnosti z aromami in izvornimi snovmi, odobrenimi za uporabo v in na živilih, ki je določen v Prilogi I (v nadaljnjem besedilu „seznam Skupnosti“);

(b)

pogoje uporabe arom in sestavin živil z aromatičnimi lastnostmi v in na živilih;

(c)

pravila za označevanje arom.

(a)

arome, ki se uporabljajo ali so namenjene za uporabo v ali na živilih, brez poseganja v natančnejše določbe iz Uredbe (ES) št. 2065/2003;

(b)

sestavine živil z aromatičnimi lastnostmi;

(c)

živila, ki vsebujejo arome in/ali živilske sestavine z aromatičnimi lastnostmi;

(d)

izvorne snovi za arome in/ali izvorne snovi za sestavine živil z aromatičnimi lastnostmi.

(a)

snovi, ki imajo izključno sladek, kisel ali slan okus;

(b)

neobdelana živila;

(c)

nesestavljena živila in mešanice, med drugim mešanice svežih, posušenih ali zamrznjenih začimb in/ali zelišč, mešanice čaja in mešanice za poparke kot take, če niso bili uporabljeni kot živilske sestavine.

(a)

„arome“ pomenijo izdelke, ki:

(b)

„aromatična snov“ pomeni opredeljeno kemično snov z aromatičnimi lastnostmi;

(c)

„naravna aromatična snov“ pomeni aromatično snov, ki se z ustreznimi fizikalnimi, encimskimi ali mikrobiološkimi postopki pridobiva iz surovin rastlinskega, živalskega ali mikrobiološkega izvora bodisi v nepredelani obliki ali po predelavi za prehrano ljudi z enim ali več tradicionalnimi postopki za pripravo živil, naštetimi v Prilogi II. Naravne aromatične snovi so snovi, ki so naravno prisotne in jih najdemo v naravi;

(d)

„aromatični pripravek“ pomeni izdelek, ki ni aromatična snov, pridobljen iz:

(e)

„aroma, pridobljena s toplotnim procesom“ pomeni izdelek, pridobljen po toplotni obdelavi iz mešanice sestavin, ki same nimajo nujno aromatičnih lastnosti in od katerih vsaj ena vsebuje dušik (amino skupina), druga pa je reducirajoči sladkor; sestavine za proizvodnjo arom, pridobljenih s toplotnim procesom, so lahko:

(f)

„aroma dima“ pomeni izdelek, pridobljen s frakcioniranjem in prečiščevanjem kondenziranega dima, pri čemer nastajajo primarni dimni kondenzati, primarne katranske frakcije in/ali arome dima, kot so opredeljeni v točkah (1), (2) in (4) člena 3 Uredbe (ES) št. 2065/2003;

(g)

„predhodnik arome“ pomeni izdelek, ki sam nima nujno aromatičnih lastnosti in se namerno dodaja živilu le za ustvarjanje arome, tako da razpade ali reagira z drugimi sestavinami med obdelavo živila; pridobljen je lahko iz:

(h)

„druga aroma“ pomeni aromo, ki se doda ali je namenjena za dodajanje živilu, da mu doda vonj in/ali okus, in ki ne spada v opredelitve (b) do (g);

(i)

„sestavina živil z aromatičnimi lastnostmi“ pomeni sestavino živil, ki ni aroma; živilu se lahko doda predvsem zaradi dodajanja arome ali spremembe arome in znatno prispeva k prisotnosti nekaterih naravno prisotnih nezaželenih snovi v živilu;

(j)

„izvorna snov“ pomeni snov rastlinskega, živalskega, mikrobiološkega ali mineralnega izvora, iz katere se proizvajajo arome ali sestavine živil z aromatičnimi lastnostmi; lahko je:

(k)

„ustrezen fizikalni postopek“ pomeni fizikalni postopek, ki namerno ne spreminja kemične narave sestavin arome, brez poseganja v seznam tradicionalnih postopkov priprave živil iz Priloge II, in med drugim ne vključuje uporabe singletnega kisika, ozona, anorganskih katalizatorjev, kovinskih katalizatorjev, organokovinskih reagentov in/ali UV-sevanja.

(a)

na podlagi razpoložljivih znanstvenih dokazov ne ogrožajo zdravja potrošnikov in

(b)

njihova uporaba ne zavaja potrošnikov.

(a)

aromatični pripravki iz člena 3(2)(d)(i);

(b)

arome, pridobljene s toplotnim procesom, iz člena 3(2)(e)(i), ki izpolnjujejo pogoje za proizvodnjo arom, pridobljenih s toplotnim procesom, in so v skladu z najvišjimi dovoljenimi vsebnostmi za nekatere snovi v aromah, pridobljenih s toplotnim procesom, kakor je določeno v Prilogi V;

(c)

predhodniki arom iz člena 3(2)(g)(i);

(d)

sestavine živil z aromatičnimi lastnostmi.

(a)

aromatične snovi;

(b)

aromatične pripravke iz člena 3(2)(d)(ii);

(c)

arome, pridobljene s toplotnim procesom, pridobljene s segrevanjem sestavin, ki delno ali v celoti spadajo na področje uporabe člena 3(2)(e)(ii) in/ali ne izpolnjujejo pogojev za proizvodnjo arom, pridobljenih s toplotnim procesom, in/ali niso v skladu z najvišjimi dovoljenimi vsebnostmi za nekatere nezaželene snovi iz Priloge V;

(d)

predhodnike arom iz člena 3(2)(g)(ii);

(e)

druge arome iz člena 3(2)(h);

(f)

izvorne snovi, ki niso živila, iz člena 3(2)(j)(ii).

(a)

identifikacijo odobrene arome ali izvorne snovi;

(b)

po potrebi pogoje, pod katerimi se aroma lahko uporablja.

(a)

ali določena snov ali mešanica snovi, surovina ali vrsta živila spada v kategorije, navedene v členu 2(1);

(b)

v katero izmed kategorij, opredeljenih v členu 3(2)(b) do (j), spada določena snov;

(c)

ali določen izdelek spada v kategorijo živil ali ne oziroma ali predstavlja živilo iz Priloge I ali dela B Priloge III.

(a)

prodajno ime: beseda „aroma“ ali natančnejše ime oziroma opis arome;

(b)

navedba „za živila“ ali navedba „za omejeno uporabo v živilih“ ali podrobnejši opis namena uporabe v živilih;

(c)

če je potrebno, posebni pogoji za shranjevanje in/ali uporabo;

(d)

označba serije ali lota;

(e)

seznam v padajočem vrstnem redu glede na težo:

(f)

ime ali firma in naslov proizvajalca, pakirnice ali prodajalca;

(g)

navedba najvišje dovoljene vsebnosti za vsako sestavino ali skupino sestavin, za katero velja količinska omejitev pri uporabi v živilu, in/ali ustreznih informacij, navedenih z jasnimi in razumljivimi izrazi, da se kupcu omogoči ravnanje v skladu s to uredbo ali drugo ustrezno zakonodajo Skupnosti;

(h)

neto količina;

(i)

datum minimalne trajnosti ali datum uporabe;

(j)

kadar je ustrezno, informacije o aromi ali drugih snoveh iz tega člena in navedenih v Prilogi III a k Direktivi 2000/13/ES v zvezi z navedbo sestavin, ki so prisotne v živilih.

1.

Prva podalinea tretje alinee točke (a) se nadomesti z naslednjim:

2.

prva podalinea druge alinee točke (b) se nadomesti z naslednjim:

3.

prva podalinea druge alinee točke (c) se nadomesti z naslednjim:

1.

v členu 5(2) se točka (c) nadomesti z naslednjim:

2.

v členu 5(3) se točka (c) nadomesti z naslednjim:

3.

v Prilogi I se točka 9 nadomesti z naslednjim:

4.

Priloga II se spremeni:

31.12.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 354/51

(1)

Z Uredbo (ES) št. 881/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (3) z dne 29. aprila 2004 je bila ustanovljena Evropska železniška agencija (v nadaljevanju „Agencija“), ki naj bi na tehnični ravni prispevala k vzpostavitvi evropskega železniškega območja brez meja. Glede na razvoj zakonodaje Skupnosti na področju interoperabilnosti in varnosti železnic, razvoj trga ter na podlagi izkušenj, pridobljenih z delovanjem Agencije ter odnosom med Agencijo in Komisijo, je treba omenjeno uredbo spremeniti in zlasti dodati nekatere naloge.

(2)

Nacionalni predpisi se priglasijo Komisiji v skladu z Direktivo 2008/57/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o interoperabilnosti železniškega sistema Skupnosti (prenovitev) (4) (v nadaljevanju „Direktiva o interoperabilnosti železniškega sistema“), in Direktivo 2004/49/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o varnosti na železnicah Skupnosti (Direktiva o varnosti na železnicah) (5). Oba sklopa predpisov bi bilo zato treba preučiti, da se zlasti oceni, če sta skladna z veljavnimi skupnimi varnostnimi metodami in tehničnimi specifikacijami za interoperabilnost (TSI) ter če omogočata uresničitev veljavnih skupnih varnostnih ciljev.

(3)

Da bi omogočili lažjo pridobitev dovoljenja za začetek obratovanja vozil, ki niso skladna z ustreznimi TSI, bi bilo treba vse veljavne tehnične in varnostne predpise v vsaki posamezni državi članici razvrstiti v tri skupine, rezultate te razvrstitve pa predstaviti v referenčnem dokumentu. Agencija mora torej pripraviti osnutek za oblikovanje in posodabljanje tega dokumenta, in sicer s primerjavo med nacionalnimi predpisi za vsak ustrezen tehnični parameter in z zagotavljanjem ad hoc tehničnih mnenj glede določenih vidikov projektov v zvezi z vzajemno odobritvijo. Agencija lahko po pregledu seznama parametrov priporoči spremembe tega seznama.

(4)

Agencija je zaradi svojih pravnih pristojnosti in visoke stopnje strokovnega tehničnega znanja subjekt, ki bi moral zagotavljati pojasnila glede zahtevnih vprašanj v zvezi z dejavnostjo sektorja. Zato bi bilo treba v okviru postopkov za pridobitev dovoljenja za začetek obratovanja vozil dopustiti možnost, da se Agencijo zaprosi za izdajo tehničnih mnenj v primeru zavrnitve s strani nacionalnih varnostnih organov ali v zvezi z enakovrednostjo nacionalnih predpisov za tehnične parametre, določene v Direktivi o interoperabilnosti železniškega sistema.

(5)

Treba bi bilo dopustiti možnost, da se Agencijo zaprosi za mnenje glede nujnih sprememb TSI.

(6)

V skladu s členom 13 Uredbe (ES) št. 881/2004 lahko Agencija spremlja kakovost dela organov, ki jih priglasijo države članice. Študija Komisije pa je pokazala, da je mogoče merila, ki jih je treba upoštevati v zvezi s priglasitvijo teh organov, razlagati na zelo različne načine. Brez poseganja v odgovornost držav članic pri izbiri organov za priglasitev in pri njihovem preverjanju upoštevanja teh meril je treba oceniti učinek takih razlik v razlagi in preveriti, da zaradi njih ne prihaja do težav pri vzajemnem priznavanju certifikatov o skladnosti in ES-izjav o verifikaciji. Zato bi bilo treba na zahtevo Komisije Agenciji omogočiti spremljanje dejavnosti priglašenih organov in, če je to upravičeno, opravljanje pregledov; tako bi se zagotovilo, da zadevni priglašeni organ upošteva merila iz Direktive o interoperabilnosti železniškega sistema.

(7)

Člen 15 Uredbe (ES) št. 881/2004 pooblašča Agencijo, da na zahtevo Komisije in s stališča interoperabilnosti oceni vloge za finančno podporo Skupnosti za železniške infrastrukturne projekte. Opredelitve teh projektov bi bilo treba razširiti tako, da bi bilo mogoče oceniti tudi usklajenost sistema, kot na primer pri projektih vzpostavitve Evropskega sistema za vodenje železniškega prometa (ERTMS).

(8)

Zaradi razvoja na mednarodni ravni in zlasti zaradi začetka veljavnosti nove Konvencije o mednarodnih železniškem prometu (COTIF) iz leta 1999 bi bilo treba od Agencije zahtevati, da oceni odnos med prevozniki v železniškem prometu in imetniki, predvsem kar zadeva vzdrževanje, in sicer kot razširitev njenega dela na področju certificiranja delavnic o vzdrževanju. Agencija bi morala zato imeti možnost naslavljanja priporočil v zvezi z vzpostavitvijo sistema certificiranja vzdrževanja v skladu s členom 14a Direktive o varnosti na železnici.

(9)

Agencija bi morala pri oblikovanju sistemov podeljevanja spričeval službam, zadolženim za vzdrževanje, in delavnicam o vzdrževanju zagotoviti, da so ti sistemi skladni z odgovornostmi, ki so že bile zaupane prevoznikom v železniškem prometu, in prihodnjo vlogo subjektov, zadolženih za vzdrževanje. Ti sistemi naj bi omogočili lažji postopek podeljevanja spričeval prevoznikom v železniškem prometu ter preprečili nepotrebno upravno obremenitev in podvajanje kontrol, pregledov in/ali revizij.

(10)

Po sprejetju tretjega železniškega paketa bi se bilo treba sklicevati na Direktivo 2007/59/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o izdaji spričeval strojevodjem, ki upravljajo lokomotive in vlake na železniškem omrežju Skupnosti (6), (v nadaljevanju „Direktiva o strojevodjih“), ki določa različne naloge Agencije in ji poleg tega omogoča naslavljanje priporočil.

(11)

Kar zadeva vlakovno osebje, bi morala Agencija opredeliti tudi možnosti za certificiranje drugih članov osebja, ki opravljajo kritične naloge v zvezi z varnostjo, in oceniti vpliv teh različnih možnosti. Predvideno je, da bi Agencija poleg meril za strojevodje in druge člane osebja, ki opravljajo kritične naloge v zvezi z varnostjo, preučila tudi določitev meril za opredelitev poklicne usposobljenosti drugega osebja, vključenega v delovanje in vzdrževanje železniškega sistema.

(12)

V Direktivi o interoperabilnosti železniškega sistema in Direktivi o varnosti na železnici so določene različne vrste dokumentov, in sicer ES-izjave o verifikaciji, dovoljenja in varnostna spričevala ter nacionalni predpisi, o katerih se obvesti Komisija. Zato bi morala biti naloga Agencije, da zagotovi dostop javnosti do teh dokumentov ter do nacionalnih registrov vozil in infrastrukture in do registrov, ki jih hrani Agencija.

(13)

Agencija bi morala preučiti ustrezno višino prihodkov za naloge, povezane z dostopnostjo do dokumentov in registrov, v skladu s členom 38(2) Uredbe (ES) št. 881/2004.

(14)

Odkar je bil sprejet drugi železniški paket, razvoj in izvajanje ERTMS spremlja več pobud. Mednje sodijo podpis sporazuma o sodelovanju med Komisijo in različnimi akterji v sektorju, ustanovitev usmerjevalnega odbora za izvajanje tega sporazuma o sodelovanju, sporočilo Evropskemu parlamentu in Svetu o izvajanju Evropskega sistema železniške signalizacije ERTMS/ETCS, ki ga je sprejela Komisija, imenovanje evropskega koordinatorja za projekt ERTMS, ki ga imenuje Komisija in je sicer prednostni projekt v interesu Skupnosti, opredelitev vloge Agencije kot sistemskega organa v okviru različnih letnih delovnih programov ter sprejetje TSI za nadzor, vodenje in signalizacijo na področju železniškega sistema za konvencionalne hitrosti (7). Glede na vse večji pomen prispevka Agencije na tem področju bi bilo treba natančneje določiti njene naloge.

(15)

Agencija ima vodilno vlogo pri bodočem uvajanju ERTMS v celotni železniški sistem. V ta namen bi bilo treba zagotoviti usklajeno časovno razporeditev nacionalnih načrtov zamenjave.

(16)

Različica ERTMS, ki jo je Komisija sprejela 23. aprila 2008, bi morala prevoznikom v železniškem prometu, ki so vlagali v interoperabilni vozni park, zagotoviti ustrezno donosnost njihovih naložb. To verzijo bi bilo treba dopolniti z usklajenimi specifikacijami za teste. Morebitne dodatne specifikacije, ki jih zahtevajo nacionalni varnostni organi, ne bi smele neupravičeno onemogočati gibanja voznega parka, opremljenega z prihodnjimi različicami ERTMS ali različico, ki jo je Komisija sprejela 23. aprila 2008 na linijah, ki so že opremljene v skladu z slednjo različico.

(17)

Da bi spodbujala interoperabilnost, bi morala Agencija oceniti vpliv prilagoditve vseh različic ERTMS, ki so bile vgrajene pred različico, ki jo je Komisija sprejela 23. aprila 2008, tej različici.

(18)

V Agenciji je danes veliko usposobljenih strokovnjakov na področju interoperabilnosti in varnosti evropskega železniškega sistema. Agencijo bi bilo zato treba pooblastiti za opravljanje ad hoc nalog na zahtevo Komisije, če so te naloge združljive s poslanstvom Agencije in v skladu z drugimi prednostnimi nalogami Agencije. V tem pogledu bi moral izvršni direktor Agencije oceniti, ali je takšno pomoč mogoče izvesti, in vsaj enkrat letno poročati upravnemu odboru o zagotavljanju tovrstne pomoči. Odbor lahko oceni to poročilo v skladu s pooblastili, ki jih ima na podlagi Uredbe (ES) št. 881/2004.

(19)

Agencija je v prvem letu po ustanovitvi množično zaposlovala projektne uradnike po pogodbi za največ pet let, kar pomeni, da bo moralo v kratkem obdobju Agencijo zapustiti veliko število tehničnega osebja. Da bi zagotovili zadostno število strokovnjakov in ustrezno kakovost strokovnega znanja, pri čemer je treba upoštevati morebitne težave pri postopkih zaposlovanja, bi bilo treba Agenciji omogočiti podaljšanje pogodb o zaposlitvi posebej usposobljenega osebja za nadaljnja tri leta.

(20)

Da bi omogočili boljšo časovno usklajenost s postopkom določanja proračuna, bi bilo treba spremeniti datum sprejetja letnega delovnega programa Agencije.

(21)

V delovnem programu Agencije bi bilo treba za vsako dejavnost navesti cilj in njenega naslovnika. Komisijo bi bilo treba obvestiti tudi o tehničnih rezultatih posamezne dejavnosti, pri čemer so te informacije precej podrobnejše od splošnega poročila, naslovljenega na vse institucije.

(22)

Ker cilja predlaganega ukrepa, namreč razširitve nalog Agencije, da bi predvideli njeno udeležbo pri poenostavitvi postopka Skupnosti za certificiranje železniških vozil, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker se zaradi obsega ukrepa ta cilj lažje doseže na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz istega člena ta uredba ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za dosego tega cilja.

(23)

Zato bi bilo treba Uredbo (ES) št. 881/2004 ustrezno prilagoditi –

1)

člen 2 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 2

Vrste aktov Agencije

Agencija lahko:

2)

člen 3 se spremeni:

3)

člen 8 se črta;

4)

za členom 9 se vstavi naslednji naslov poglavja:

5)

vstavijo se naslednji členi:

„Člen 9a

Nacionalni predpisi

1.   Agencija na zahtevo Komisije izvede tehnični pregled novih nacionalnih predpisov, ki se predložijo Komisiji v skladu s členom 8 Direktive o varnosti na železnicah ali členom 17(3) Direktive 2008/57/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o interoperabilnosti železniškega sistema Skupnosti (prenovitev) (8) (v nadaljevanju ‚Direktiva o interoperabilnosti železniškega sistema‘).

2.   Agencija preveri skladnost navedenih predpisov iz odstavka 1 z veljavnimi skupnimi varnostnimi metodami (CSM) in tehničnimi specifikacijami za interoperabilnost (TSI). Agencija prav tako preveri, če ti predpisi omogočajo uresničitev skupnih varnostnih ciljev (CST).

3.   Če Agencija po preučitvi razlogov, ki jih navede država članica, meni, da kateri koli izmed teh predpisov bodisi ni v skladu s TSI ali CSM bodisi ne omogoča uresničitve CST, Agencija Komisiji v roku dveh mesecev, odkar ji je Komisija poslala predpise, predloži mnenje.

Člen 9b

Razvrstitev nacionalnih predpisov

1.   Agencija v skladu s postopki iz odstavkov 2 do 4 olajša odobritev vozil, za katere država članica dovoli začetek obratovanja, v drugih državah članicah.

2.   Agencija do 19. januarja 2009 pregleda seznam parametrov iz oddelka 1 Priloge VII Direktive o interoperabilnosti železniškega sistema, Komisiji pa predloži priporočila, ki se ji zdijo ustrezna.

3.   Agencija pripravi osnutek referenčnega dokumenta s primerjavo med vsemi nacionalnimi predpisi, ki jih države članice uporabljajo za odobritev začetka obratovanja vozil. V tem dokumentu so za vsak parameter iz Priloge VII k Direktivi o interoperabilnosti železniškega sistema navedeni nacionalni predpisi vsake posamezne države članice, opredeljena pa je tudi skupina iz točke 2 Priloge VII, v katero spadajo ti predpisi. Ti predpisi zajemajo predpise, priglašene v skladu s členom 17(3) Direktive o interoperabilnosti železniškega sistema, vključno s predpisi, priglašenimi po sprejetju TSI (posebni primeri, odprta vprašanja, odstopanja), in predpisi, priglašenimi v skladu s členom 8 Direktive o varnosti na železnici.

4.   Da bi postopoma skrčili nacionalne predpise v skupini B iz točke 2 Priloge VII k Direktivi o interoperabilnosti železniškega sistema, Agencija redno pripravlja osnutek za posodabljanje referenčnega dokumenta in ga posreduje Komisiji. Prva različica dokumenta se predloži Komisiji najpozneje 1. januar 2010.

5.   Agencija za namene izvajanja tega člena uporabi sodelovanje varnostnih organov, vzpostavljeno v skladu s členom 6(5), in ustanovi delovno skupino v skladu z načeli iz člena 3.

6)

v člen 10 se vstavita naslednja odstavka:

„2a.   Od Agencije se lahko zahteva tehnično mnenje:

2b.   Komisija lahko Agencijo pozove, da zagotovi tehnična mnenja o nujnih spremembah TSI v skladu s členom 7(1) Direktive o interoperabilnosti železniškega sistema.“;

7)

člen 11 se črta;

8)

člen 13 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 13

Priglašeni organi

1.   Brez poseganja v odgovornost držav članic do priglašenih organov, ki jih imenujejo, lahko Agencija na zahtevo Komisije spremlja kakovost dela priglašenih organov. Komisiji po potrebi predloži mnenje.

2.   Brez poseganja v odgovornost držav članic Agencija na zahtevo Komisije, če ta v skladu s členom 28(4) Direktive o interoperabilnosti železniškega sistema meni, da priglašeni organ ne izpolnjuje meril iz Priloge VIII k navedeni direktivi, preveri, če so zadevna merila izpolnjena. Agencija Komisiji predloži mnenje.“;

9)

člen 15 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 15

Interoperabilnost znotraj železniškega sistema Skupnosti

Brez poseganja v izjeme, določene v členu 9 Direktive o interoperabilnosti železniškega sistema, Agencija na zahtevo Komisije preveri s stališča interoperabilnosti vsak projekt načrtovanja in/ali obnove gradnje oziroma obnove ali dograditve podsistema, za katerega je bila vložena prošnja za finančno podporo Skupnosti. Agencija predloži mnenje o skladnosti projekta z ustreznimi TSI v roku, dogovorjenem s Komisijo glede na pomembnost projekta in razpoložljive vire, ki pa ne sme biti daljši kot dva meseca.“;

10)

pred člen 16 se vstavi naslednji naslov poglavja:

11)

členu 16 se doda naslednji odstavek:

„Ta priporočila so v skladu z odgovornostmi, ki so bile v skladu z določbami iz člena 4 Direktive o varnosti na železnici že zaupane prevoznikom v železniškem prometu ter subjektu, zadolženemu za vzdrževanje, v skladu z določbami iz člena 14a navedene direktive, v njih pa bodo v celoti upoštevani postopki podeljevanja spričeval prevoznikom v železniškem prometu in subjektom, zadolženim za vzdrževanje.“;

12)

vstavi se naslednji člen:

„Člen 16a

Podeljevanje spričeval subjektom, zadolženim za vzdrževanje

1.   Agencija Komisiji do 1. julij 2010 predloži priporočilo v zvezi z vzpostavitvijo sistema certificiranja subjektov, zadolženih za vzdrževanje v skladu s členom 14a(5) Direktive o varnosti na železnicah.

V oceni in priporočilu Agencije je ob ustreznem upoštevanju odnosov, ki jih služba, zadolžena za vzdrževanje, utegne imeti z drugimi stranmi, kot so imetniki, prevozniki v železniškem prometu in upravljavci infrastrukture, zajeto zlasti naslednje:

2.   V obdobju treh let od datuma, ko Komisija sprejme sistem izdajanja potrdil subjektom, zadolženim za vzdrževanje, iz člena 14a(5) Direktive o varnosti na železnici, Agencija Komisiji pošlje poročilo, v katerem oceni izvajanje tega sistema. Agencija do tega datuma Komisiji pošlje tudi priporočilo v zvezi z opredelitvijo vsebine in specifikacij podobnega sistema izdajanja potrdil, ki se uporablja za službe, zadolžene za vzdrževanje drugih vozil, kot so lokomotive, osebna vozila, električna vlečna vozila in dizelska vlečna vozila.

3.   Agencija v okviru svojega poročila o varnosti iz člena 9(2) te uredbe analizira druge možne ukrepe, ki se sprejmejo v skladu s členom 14a(8) Direktive o varnosti na železnici.“;

13)

za členom 16a se vstavi naslednji naslov poglavja:

14)

vstavi se naslednji člen:

„Člen 16b

Strojevodje

1.   Agencija v zvezi z zadevami, povezanimi z Direktivo 2007/59/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o izdaji spričeval strojevodjem, ki upravljajo lokomotive in vlake na železniškem omrežju Skupnosti (9), (v nadaljevanju ‚Direktiva o strojevodjih‘):

2.   Agencija v zvezi z zadevami, povezanimi z Direktivo o strojevodjih, pripravi priporočila glede:

3.   Agencija lahko na pristojne organe naslovi utemeljeno zahtevo za informacije o statusu dovoljenj strojevodij.

15)

vstavi se naslednji člen:

„Člen 16c

Spremljevalno osebje

V skladu s členom 28 Direktive o strojevodjih Agencija v poročilu, ki ga je treba predložiti do 4. junija 2009 in ob upoštevanju navedenih TSI o delovanju in upravljanju prometa, oblikovanih na podlagi direktiv 96/48/ES in 2001/16/ES, opredeli profil in naloge drugega osebja, ki opravlja kritične naloge v zvezi z varnostjo, katerega poklicne kvalifikacije ustrezno prispevajo k varnosti v železniškem prometu; omenjeni profil in naloge bi morali biti urejeni na ravni Skupnosti s pomočjo sistema dovoljenj in/ali spričeval, ki bi lahko bil podoben sistemu, vzpostavljenemu z Direktivo o strojevodjih.“;

16)

v členu 17 se naslov in odstavek 1 nadomestita z naslednjim:

„Člen 17

Poklicna usposobljenost in usposabljanje

1.   Agencija pripravi priporočila v zvezi z določitvijo skupnih meril za poklicno usposobljenost in ocenjevanje osebja, ki je vključeno v delovanje in vzdrževanje železniškega sistema, vendar ni zajeto v členu 16b ali 16c.“;

17)

za členom 17 se vstavi naslednji naslov poglavja:

18)

člen 18 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 18

Registri

1.   Agencija pripravi in Komisiji priporoči skupne specifikacije:

2.   Agencija oblikuje in vodi register tipov železniških vozil, za katera so države članice dovolile začetek obratovanja na železniškem omrežju znotraj Skupnosti v skladu s členom 34 Direktive o interoperabilnosti železniškega sistema. Agencija v skladu s členom 26(4) navedene direktive pripravi tudi osnutek vzorca izjave o skladnosti s tem tipom.“;

19)

člen 19 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 19

Dostopnost listin in registrov

1.   Agencija zagotovi, da so javnosti na voljo naslednje listine in registri iz Direktive o interoperabilnosti železniškega sistema in Direktive o varnosti na železnici:

2.   Države članice in Komisija na podlagi osnutka, ki ga pripravi Agencija, razpravljajo o praktičnih načinih posredovanja listin iz odstavka 1 in v zvezi z njimi dosežejo dogovor.

3.   Pri posredovanju listin iz odstavka 1 lahko zadevni organi navedejo, katere listine se javnosti ne smejo razkriti iz varnostnih razlogov.

4.   Nacionalni organi, odgovorni za izdajo listin, navedenih v odstavkih 1(c) in (d), obvestijo Agencijo v roku enega meseca od vsake posamezne odločitve o izdaji, podaljšanju, spremembi ali razveljavitvi listin.

5.   Agencija lahko doda tej javni zbirki podatkov vsako javno listino ali povezavo, pomembno za cilje te uredbe.“;

20)

naslov poglavja 4 se nadomesti z naslednjim:

21)

vstavita se naslednja člena:

„Člen 21a

ERTMS

1.   Agencija ob usklajevanju s Komisijo prevzame naloge iz odstavkov 2 do 5, da bi

2.   Agencija vzpostavi postopek obravnavanja zahtev po spremembah specifikacij sistema ERTMS. Agencija v ta namen vzpostavi in upravlja register zahtev po spremembah in načrtovanih spremembah specifikacij sistema ERTMS.

Agencija priporoči sprejetje nove različice le, ko je predhodna različica dovolj izrabljena. Oblikovanje novih različic ne sme ogrožati stopnje uporabe ERTMS, stabilnosti specifikacij, potrebne za optimalno proizvodnjo opreme ERTMS, donosa naložb prevoznikov v železniškem prometu in učinkovitega načrtovanja uporabe ERTMS.

3.   Agencija podpira delo Komisije na področju oblikovanja načrta EU za uporabo ERTMS in usklajevanja dela v zvezi z vzpostavitvijo ERTMS na vseh vseevropskih prometnih koridorjih.

4.   Agencija razvije strategijo upravljanja različic ERTMS za zagotovitev tehnične in operativne združljivosti med različno opremljenimi omrežji in vozili ter za zagotovitev pobud za hitro izvajanje veljavne različice in morebitnih novejših različic.

Agencija v skladu s členom 6(9) Direktive o interoperabilnosti železniškega sistema zagotovi, da so poznejše različice opreme ERTMS združljive z že vpeljanimi različicami, vključno z različico, ki jo je Komisija sprejela 23. aprila 2008.

Agencija v zvezi z opremo ERTMS, ki je začela obratovati pred 23. aprilom 2008 ali katere namestitev oziroma dograditev je bila na ta dan v poznejši fazi uporabe, pripravi poročilo o oceni, ki navaja:

Komisija sprejme ustrezne ukrepe v roku enega leta po prejemu poročila Agencije o oceni.

5.   Agencija ustanovi ad hoc delovno skupino priglašenih organov, ki jo tudi vodi, zato da bi preverila, ali priglašeni organi v sklopu posebnih projektov ERTMS pravilno izvajajo postopke ES za preverjanje. Agencija tudi sodeluje z nacionalnimi varnostnimi organi, da bi preverila, ali se postopki za dodelitev dovoljenj za začetek obratovanja pravilno izvajajo. Kjer Agencija ugotovi, da obstaja nevarnost pomanjkanja tehnične in operativne združljivosti med različno opremljenimi omrežji in vozili, ki so predmet teh postopkov, o tem takoj obvesti Komisijo, ki sprejme ustrezne ukrepe.

6.   V primeru pojava tehnične nezdružljivosti med omrežji in vozili v smislu posebnih projektov ERTMS, priglašeni organi in nacionalni varnostni organi zagotovijo, da lahko Agencija pridobi vse ustrezne informacije o uporabljenih postopkih ES za preverjanje in začetek obratovanja ter o operativnih pogojih. Po potrebi Agencija Komisiji priporoči ustrezne ukrepe.

7.   Agencija oceni proces certificiranja opreme ERTMS in do 1. januar 2011 Komisiji predloži poročilo, ki po potrebi vsebuje izboljšave, ki jih je treba izvesti.

8.   Komisija na podlagi poročila iz odstavka 7 oceni stroške in koristi uporabe enega tipa laboratorijske opreme, ene referenčne tirnice in/ali enega certifikacijskega organa na ravni Skupnosti. Tak certifikacijski organ mora izpolnjevati merila iz Priloge VIII Direktive o interoperabilnosti železniškega sistema. Komisija lahko Parlamentu in Svetu predstavi zaključke in po potrebi predloži zakonodajni predlog o izboljšanju sistema certificiranja ERTMS.

Člen 21b

Pomoč Komisiji

1.   Agencija v okviru omejitev člena 30(2)(b) Komisiji na njeno zahtevo pomaga pri izvajanju zakonodaje Skupnosti, ki ima za cilj povečevanje stopnje interoperabilnosti železniških sistemov in razvijanje skupnega pristopa k varnosti evropskega železniškega sistema.

2.   Ta pomoč je omejena glede na čas in področje uporabe ter ne posega v nobeno drugo nalogo, ki je s to uredbo dodeljena Agenciji, vključuje pa lahko:

3.   Izvršni direktor upravnemu odboru najmanj enkrat letno poroča o izvajanju tega člena, vključno o njegovih vplivih na vire.“;

22)

člen 24(3) se nadomesti z naslednjim:

„3.   Brez poseganja v člen 26(1) osebje Agencije sestavljajo:

Prvih 10 let delovanja Agencije je obdobje petih let iz prve alinee prvega pododstavka mogoče podaljšati za nadaljnje obdobje največ treh let, če je to potrebno za zagotavljanje kontinuitete storitev Agencije.“;

23)

člen 25 se spremeni:

24)

člen 26(1) se nadomesti z naslednjim:

„1.   Upravni odbor sestavljajo po en predstavnik vsake države članice in štirje predstavniki Komisije ter šest predstavnikov brez glasovalne pravice, pri čemer ti predstavljajo naslednje skupine na evropski ravni:

Za vsako od teh skupin Komisija imenuje predstavnika in namestnika na podlagi ožjega izbora štirih imen, ki jih predložijo posamezne evropske organizacije, da se zagotovi ustrezno upoštevanje vseh interesov.

Člani upravnega odbora in njihovi namestniki so imenovani na podlagi njihovih ustreznih izkušenj in strokovnega znanja.“;

25)

člen 33(1) se nadomesti z naslednjim:

„1.   Da bi opravljala naloge, ki so ji poverjene v skladu s členi 9, 9a, 10, 13 in 15 lahko Agencija izvede obiske držav članic v skladu z usmeritvijo, ki jo opredeli upravni odbor. Nacionalni organi držav članic olajšajo delo osebju Agencije.“;

26)

člen 36(1) se nadomesti z naslednjim:

„1.   Agencija je odprta za sodelovanje evropskih držav in držav, ki jih zadeva evropska sosedska politika in so sklenile sporazume z Evropsko skupnostjo, na podlagi katerih so zadevne države sprejele zakonodajo Skupnosti na področju, ki ga ureja ta uredba, in to zakonodajo uporabljajo.“.

31.12.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 354/60

(1)

Uredba (ES) št. 1272/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o razvrščanju, označevanju in pakiranju snovi ter zmesi (3) predvideva usklajeno razvrščanje in označevanje snovi ter zmesi v Skupnosti. Navedena uredba bo nadomestila Direktivo Sveta 67/548/EGS z dne 27. junija 1967 o približevanju zakonov in drugih predpisov v zvezi z razvrščanjem, pakiranjem in označevanjem nevarnih snovi (4) ter Direktivo 1999/45/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. maja 1999 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z razvrščanjem, pakiranjem in označevanjem nevarnih pripravkov (5).

(2)

Uredba (ES) št. 1272/2008 temelji na izkušnjah direktiv 67/548/EGS in 1999/45/ES ter vključuje kriterije za razvrščanje in označevanje snovi ter zmesi, vsebovane v Globalno usklajenem sistemu za razvrščanje in označevanje kemikalij (GHS), ki je bil sprejet na mednarodni ravni v okviru Združenih narodov.

(3)

Nekatere določbe o razvrščanju in označevanju iz direktiv 67/548/EGS in 1999/45/ES so namenjene tudi uporabi druge zakonodaje Skupnosti, kot je Uredba (ES) št. 648/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o detergentih (6).

(4)

Analiza možnih učinkov zamenjave direktiv 67/548/EGS in 1999/45/ES ter uvedbe kriterijev GHS je pokazala, da bi bilo treba s prilagoditvijo sklicevanj na navedeni direktivi in Uredbo (ES) št. 648/2004 področje uporabe navedenega akta ohraniti.

(5)

Prehod s kriterijev za razvrščanje iz direktiv 67/548/EGS in 1999/45/ES bi moral biti v celoti zaključen 1. junija 2015. Proizvajalci detergentov so proizvajalci, uvozniki ali nadaljnji uporabniki v smislu Uredbe (ES) št. 1272/2008 in bi zato morali imeti v skladu s to uredbo možnost prilagoditve na naveden prehod v podobnem časovnem okviru, kot je predviden v Uredbi (ES) št. 1272/2008.

(6)

Uredbo (ES) št. 648/2004 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

1.

Beseda „pripravek“ v smislu člena 3(2) Uredbe (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (7) v njeni različici z dne 30. decembra 2006 se v celotnem besedilu nadomesti z besedo „zmes“ v ustreznem številu in sklonu in temu ustrezno se prilagodi tudi stavek v katerem se nahaja.

2.

V odstavku 1 člena 9 se uvodni stavek nadomesti z naslednjim:

„Brez poseganja v člen 45 Uredbe (ES) št. 1272/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o razvrščanju, označevanju in pakiranju snovi ter zmesi (8) proizvajalci, ki dajejo v promet snovi in/ali zmesi, zajete v tej uredbi, dajo na razpolago pristojnim organom držav članic:

3.

V členu 11 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:

„1.   Odstavki 2 do 6 ne posegajo v določbe o razvrščanju, označevanju in pakiranju snovi ter zmesi v Uredbi (ES) št. 1272/2008.“

31.12.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 354/62

(1)

Zaradi nihanja cen hrane so številne države v razvoju in njihovo prebivalstvo v zelo težkem položaju. Prehrambena kriza, ki jo spremljajo finančna in energetska kriza ter vse slabše stanje okolja, bi lahko v skrajno revščino potisnila še dodatne stotine milijonov ljudi, zato moramo v razmerah lakote in podhranjenosti še okrepiti našo solidarnost do tega prebivalstva. Iz podatkov glede perspektive za trge s hrano je mogoče sklepati, da bi se večje nihanje cen hrane lahko nadaljevalo tudi v prihodnjih letih.

(2)

Da bi dopolnili trenutne instrumente razvojne politike Evropske unije, bi bilo treba s to uredbo ustanoviti finančni instrument za hiter odziv na krizo, ki jo je povzročilo nihanje cen hrane v državah v razvoju.

(3)

V Evropskem soglasju o razvoju (2), ki so ga Svet in predstavniki vlad držav članic, ki se sestajajo v okviru Sveta, Evropski parlament in Komisija sprejeli 20. decembra 2005, je navedeno, da se bo Evropska skupnost (v nadaljnjem besedilu „Skupnost“) še naprej zavzemala za izboljšanje varnosti preskrbe s hrano na mednarodni, regionalni ter nacionalni ravni, in k temu cilju bi morala prispevati ta uredba.

(4)

Evropski parlament je 22. maja 2008 sprejel resolucijo o rasti cen živil v EU in državah v razvoju, v kateri je Svet pozval, naj zagotovi skladnost vseh nacionalnih in mednarodnih politik na področju hrane, v katerih so opredeljene obveznosti zagotavljanja pravice do hrane.

(5)

Evropski svet je na zasedanju 20. junija 2008 ponovno izrazil svojo trdno zavezo glede uresničitve skupnega cilja uradne razvojne pomoči (ODA) v vrednosti 0,56 % bruto nacionalnega dohodka (BND) Evropske unije do leta 2010 in 0,7 % BND do leta 2015, kakor je določeno v sklepih Evropskega sveta z zasedanja 16. in 17. junija 2005 ter v Evropskem soglasju o razvoju.

(6)

Evropski svet je v sklepih z dne 20. junija 2008 potrdil, da visoke cene hrane vplivajo na položaj najrevnejših prebivalcev sveta in ogrožajo uresničevanje vseh razvojnih ciljev tisočletja, ter je sprejel program EU za ukrepanje glede razvojnih ciljev tisočletja, v katerem je navedeno, da se Evropska unija v skladu z Deklaracijo z dne 5. junija 2008 s konference Organizacije za prehrano in kmetijstvo (FAO), sprejeto s strani konference FAO na visoki ravni o varnosti svetovne preskrbe s hrano („Deklaracija konference FAO“), zavzema za globalno partnerstvo za hrano in kmetijstvo ter da si želi bistveno pomagati pri kritju dela finančnega primanjkljaja do leta 2010 na področju kmetijstva, zanesljive preskrbe s hrano in razvoju podeželja.

(7)

V okviru teh prizadevanj je Evropski svet sklenil tudi, da bo Evropska unija spodbujala bolj usklajen in dolgoročnejši mednarodni odziv na sedanjo prehrambeno krizo, zlasti v okviru Združenih narodov (ZN) in mednarodnih finančnih institucij, da Evropska unija pozdravlja dejstvo, da je generalni sekretar ZN ustanovil delovno skupino na visoki ravni za krizo varnosti svetovne preskrbe s hrano (HLTF – High-Level task force on the Global Food Security Crisis), in da je odločena, da bo v celoti uresničila svoje obveznosti pri izvajanju Deklaracije konference FAO. HLTF je v ta namen sprejela celovit okvir za ukrepanje (CFA – Comprehensive framework of Action), mednarodne in regionalne organizacije pa so oblikovale svoje lastne pobude. Evropski svet je prav tako sklenil, da bo Evropska unija odločno podprla zanesljivo preskrbo s kmetijskimi proizvodi v državah v razvoju, zlasti pa bo zagotovila potrebno financiranje kmetijskih proizvodnih sredstev in pomoč za uporabo tržnih instrumentov za obvladovanje tveganja, da bo Evropska unija znatno okrepila podporo javnim in zasebnim naložbam v kmetijstvo ter na splošno spodbujala države v razvoju, da oblikujejo boljše kmetijske politike, ki bodo zlasti pripomogle k zanesljivi oskrbi s hrano in okrepile regionalno vključevanje ter da bo tudi sprostila ustrezna sredstva, s katerimi bo lahko poleg pomoči v hrani financirala „varnostne mreže“ za revne in ogrožene skupine prebivalstva.

(8)

Za popolno soočenje s posledicami in vzroki visokih cen hrane so potrebna zelo visoka finančna in materialna sredstva. Odzvati bi se morala celotna mednarodna skupnost in Skupnost se zavzema za to, da bi prispevala svoj pošteni delež. Evropski svet je 20. junija 2008 pozdravil namero Komisije, da bo v okviru trenutne finančne perspektive pripravila predlog o novem skladu za podporo kmetijstvu v državah v razvoju.

(9)

Strategija odziva Skupnosti bi se morala zlasti zavzemati za močno spodbujanje pozitivnega kratko- do dolgoročnega odziva v obliki povečanja ponudbe kmetijskega sektorja v državah v razvoju, hkrati pa tudi bistveno zmanjševati negativne učinke nihanja cen hrane na najrevnejše v teh državah. Odziv na strani ponudbe je tudi v interesu Skupnosti, saj bi se ublažil trenutni pritisk na kmetijske cene.

(10)

Skupnost ima na razpolago več instrumentov, dolgoročno osredotočenih na razvojno pomoč, zlasti pa Uredbo (ES) št. 1905/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja (3) in Evropski razvojni sklad, ki afriškim, karibskim in pacifiškim državam in čezmorskim državam in ozemljem zagotavlja uradno razvojno pomoč (v nadaljnjem besedilu „ERS“), pri čemer sta bila instrumenta nedavno programirana v skladu s srednje- in dolgoročnimi razvojnimi prednostnimi nalogami držav, upravičenih do pomoči. Obsežno ponovno programiranje teh instrumentov zaradi odziva na kratkoročne krizne razmere bi ogrozilo ravnotežje in skladnost obstoječih strategij sodelovanja s temi državami. Skupnost ima na voljo tudi Uredbo Sveta (ES) št. 1257/96 z dne 20. junija 1996 o humanitarni pomoči (4), na podlagi katere lahko zagotavlja nujno pomoč, in Uredbo (ES) št. 1717/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. novembra 2006 o vzpostavitvi instrumenta za stabilnost (5).

(11)

Vendar so se ti instrumenti v letu 2008 že uporabili ali ponovno programirali v največji možni meri, pri čemer so se izkoristili za odpravljanje negativnih učinkov nihanja cen hrane v državah v razvoju. Enako bi bilo mogoče storiti v zelo omejenem obsegu v letu 2009, vendar se s tem še zdaleč ne bi dovolj odzvali na potrebe.

(12)

Zato je treba sprejeti poseben finančni instrument, ki bo dopolnjeval obstoječe zunanje finančne instrumente, da se bodo sprejeli nujni in dopolnilni ukrepi, ki bodo hitro odpravili posledice sedanjega nihanja cen hrane v državah v razvoju.

(13)

S pomočjo bi morali v skladu s to uredbo upravljati tako, da bi lokalnemu prebivalstvu omogočili boljšo preskrbo s hrano.

(14)

Ukrepi, sprejeti v okviru tega finančnega instrumenta, bi morali pomagati državam v razvoju, da v naslednjih sezonah povečajo kmetijsko produktivnost, ter prispevati k hitremu odzivanju na neposredne potrebe držav in njihovega prebivalstva, k sprejemanju potrebnih začetnih ukrepov, da se, kolikor je mogoče, prepreči nadaljnja negotova preskrba s hrano, ter k ublažitvi učinkov nihanja cen hrane po svetu zlasti v korist najrevnejših prebivalcev in malih kmetov pa tudi evropskih potrošnikov in kmetov.

(15)

Zaradi same narave ukrepov iz te uredbe je treba oblikovati učinkovite, prožne, pregledne in hitre postopke odločanja za njihovo financiranje ter vzpostaviti tesno sodelovanje med vsemi zadevnimi institucijami.

(16)

Kratkoročni ukrepi, s katerimi naj bi pomagali prebivalcem, ki so jih hitro naraščajoče cene hrane in/ali nihanje cen hrane najbolj neposredno in najresneje prizadeli, bi morali biti usklajeni in se med seboj dopolnjevati, sprejeti pa bi bilo treba tudi bolj strukturirane ukrepe in s tem preprečiti ponovni izbruh sedanje prehrambene krize.

(17)

Treba je zaščititi finančne interese Skupnosti v skladu z Uredbo Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti (6) in Uredbo Sveta (Euratom, ES) št. 2185/96 z dne 11. novembra 1996 o pregledih in inšpekcijah na kraju samem, ki jih opravlja Komisija za zaščito finančnih interesov Evropskih skupnosti pred goljufijami in drugimi nepravilnostmi (7) ter z Uredbo (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o preiskavah, ki jih izvaja Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) (8).

(18)

Ker ciljev te uredbe države članice same ne morejo zadovoljivo doseči in jih torej zaradi obsega ali potrebnih ukrepov laže doseže Skupnost, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne prekoračuje tistega, kar je potrebno za dosego teh ciljev.

(19)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te uredbe, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (9).

(20)

Različni razvojni instrumenti in ta finančni instrument se uporabljajo za zagotovitev neprekinjenosti sodelovanja, zlasti pri prehodu z neposredne pomoči na srednje- in dolgoročni odziv. Ta uredba bi morala biti prilagojena dolgoročni strategiji za pomoč pri preskrbi s hrano v državah v razvoju, ki bi temeljila na potrebah in načrtih teh držav.

(21)

Da bi zagotovili učinkovitost ukrepov, opredeljenih v tej uredbi, in glede na njihovo nujnost, bi morala ta uredba začeti veljati dan po njeni objavi –

(a)

spodbujanje pozitivnega odziva na strani ponudbe kmetijskega sektorja v ciljnih državah in regijah;

(b)

podpora ukrepom za hiter in neposreden odziv za ublažitev negativnih učinkov nihanja cen hrane na lokalno prebivalstvo v skladu z globalnimi cilji varne preskrbe s hrano ter standardi ZN glede prehranskih potreb;

(c)

okrepitev proizvodnih zmogljivosti in boljše upravljanje v kmetijskem sektorju, kar bo pripomoglo k dolgoročnejšim intervencijam.

(a)

ukrepi za izboljšanje dostopa do kmetijskih proizvodnih sredstev in storitev, vključno z gnojili in semeni, s posebnim poudarkom na lokalnih objektih in dostopnosti na lokalni ravni;

(b)

ukrepi „varnostnih mrež“, namenjeni ohranjanju ali izboljšanju proizvodne zmogljivosti v kmetijstvu in izpolnjevanju osnovnih potreb najbolj ogroženih prebivalcev, vključno z otroci, po hrani;

(c)

drugi manjši ukrepi, namenjeni povečanju proizvodnje glede na potrebe države: mikrokrediti, naložbe, oprema, infrastruktura in skladiščenje ter poklicno usposabljanje in podpora strokovnim skupinam v kmetijskem sektorju.

(a)

partnerske države in regije ter njihove institucije;

(b)

decentralizirana telesa partnerskih držav, kot so občine, province, departmaji in regije;

(c)

mešana telesa, ki so jih ustanovile partnerske države in regije ter Skupnost;

(d)

mednarodne organizacije, vključno z regionalnimi organizacijami, telesi, službami in misijami v okviru ZN, mednarodnimi in regionalnimi finančnimi ustanovami ter z razvojnimi bankami;

(e)

institucije in telesa Skupnosti, vendar izključno v okviru izvajanja podpornih ukrepov iz člena 3(4);