Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Financiranje evropskega stebra socialnih pravic

(mnenje na lastno pobudo)

(2018/C 262/01)

Poročevalka:

Anne DEMELENNE

Sklep plenarne skupščine	15. 2. 2018
Pravna podlaga	člen 29(2) poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	26. 3. 2018
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	19. 4. 2018
Plenarno zasedanje št.	534
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	155/3/4

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Načela evropskega stebra socialnih pravic (v nadaljnjem besedilu: socialni steber) in potreba po njegovem izvajanju skupaj z agendo za trajnostni razvoj do leta 2030 morajo biti eno od vodil v pogajanjih o prihodnjem večletnem finančnem okviru EU za obdobje po letu 2020.

1.2

Za uresničitev socialnega stebra bodo potrebne izboljšave v državah članicah. Pregled socialnih kazalnikov, pripravljen skupaj s stebrom, kaže pomanjkljivosti in občutne razlike v EU. Za odpravo teh pomanjkljivosti bo potrebna zavezanost vseh ravni, tudi držav članic, socialnih partnerjev in akterjev civilne družbe. Poleg tega bodo potrebne trdna proračunska podlaga, naložbe in tekoča poraba, razmisliti pa je treba tudi o načinih financiranja.

1.3

Potrebe po porabi so zlasti velike v državah z nižjimi prihodki in državah, kjer so se prihodki v zadnjih letih zmanjšali. Vse se srečujejo z določenimi omejitvami zaradi predpisov EU o proračunih in ravneh dolga. Možnosti za večjo porabo se lahko ustvarijo znotraj držav članic pa tudi z različnimi programi na ravni EU.

1.4

Naložbe zasebnega sektorja lahko prispevajo na nekaterih področjih, kot je razširitev digitalnega dostopa, če so ustvarjeni ustrezni zakonski pogoji. Vendar pa te ne bodo zadostovale in ne morejo preprečiti izključitve socialno najšibkejših, kar je v okviru socialnega stebra pomembno vprašanje. Več javnih naložb v državah članicah bi bilo mogoče olajšati s sklicevanjem na zlato pravilo za socialno usmerjene javne naložbe, kar bi omogočilo več prožnosti pri proračunskih pravilih (1), da bi dosegli cilje evropskega stebra socialnih pravic.

1.5

Obsežnejše javne naložbe se lahko podprejo tudi iz obstoječih instrumentov EU, predvsem evropskih strukturnih in investicijskih skladov, ki se lahko bolj osredotočijo na cilje, poudarjene v okviru socialnega stebra. Javne naložbe lahko podpre tudi Evropska investicijska banka prek Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI), ki ji je v zadnjih letih omogočil ohraniti raven posojil. Ta podpora mora izrecno zajemati cilje, povezane s socialnim stebrom, kar je skladno s poslanstvom sklada.

1.6

Ustrezne davčne politike, vključno z učinkovitim bojem proti davčnim goljufijam, izogibanju davkom in agresivnemu davčnemu načrtovanju, bi morale državam članicam in EU omogočiti, da zberejo dodatna sredstva in prispevajo k financiranju socialnega stebra. Da bi zagotovili učinkovito porabo dodatnih finančnih sredstev, je treba izvajati akcijske programe in časovne načrte za uresničevanje socialnega stebra kot sestavni del evropskega semestra, predvsem pri pripravi nacionalnih programov reform in konvergenčnih programov. V zvezi s tem bi morala EU poiskati nove načine, kako povečati lastna sredstva.

1.7

Izvajanje socialnega stebra zahteva aktivno odgovornost in sodelovanje ustreznih deležnikov na vseh različnih ravneh, tj. evropskih institucij, držav članic ter lokalnih in regionalnih oblasti pa tudi socialnih partnerjev in drugih akterjev civilne družbe.

2.   Ozadje

2.1

Cilj evropskega stebra socialnih pravic, ki so ga 17. novembra 2017 razglasili in podpisali Svet EU, Evropski parlament in Evropska komisija, je okrepiti socialne pravice ter kratko- in srednjeročno pozitivno vplivati na življenje ljudi. Uresničevanje socialnega stebra je skupna zaveza in odgovornost EU, držav članic in socialnih partnerjev.

2.2

Odraža nujnost prednostne obravnave ekonomske in socialne negotovosti, ki so jo poudarili voditelji 27 držav članic. (2) Socialni steber je nujno potreben zaradi slabe gospodarske in socialne uspešnosti v številnih državah od leta 2008, novih priložnosti in izzivov, ki so jih prinesli globalizacija, podnebne spremembe, obsežne migracije, digitalizacija in staranje prebivalstva, večjih razlik v gospodarskih in socialnih ravneh v EU po finančni in gospodarski krizi ter političnega razvoja v številnih državah, ki ogroža prihodnost evropske enotnosti in kohezije. Novoizvoljeni predsednik Komisije je na zasedanju Evropskega parlamenta oktobra 2014 poudaril, da je bonitetna ocena AAA za socialno področje v EU „enako pomembna kot najvišja bonitetna ocena za gospodarstvo in finance“ (3). Jasno je, da je za uresničitev tega cilja potrebno sprejemanje odgovornosti na vseh ravneh v EU. Z dosego tega cilja bi se po pričakovanjih izboljšale kohezija, politična in socialna stabilnost ter gospodarska uspešnost, ob hkratnem zavedanju pomena samodejnih stabilizatorjev v primeru gospodarskih pretresov.

2.3

Kot ugotavlja EESO (4), je socialni steber politična izjava o nameri, saj še vedno ni jasnega načrta za njegovo izvajanje. Glede tega je steber nepopoln, prav tako pa manjka zavedanje o novih pravicah in obveznostih. V okviru močnega gospodarstva in pravičnega obdavčenja je treba na ravni držav članic s podporo Evropske unije zagotoviti ustrezna finančna sredstva. To bo ključno za izvajanje socialnega stebra.

2.4

Evropska komisija bo maja 2018 predložila predlog novega večletnega finančnega okvira. Bistveno je, da evropske institucije in države članice pri pripravi naslednjega dolgoročnega proračuna EU, ki se bo izvrševal od leta 2020, kot eno od vodil upoštevajo socialni steber in cilje trajnostnega razvoja OZN.

2.5

Pravilno izvajanje socialnega stebra bo odvisno od ustreznih reform politike v državah članicah, na primer za vzpostavitev ustreznih mehanizmov za ustvarjanje kakovostnih delovnih mest, spodbujanje znanj in veščin ter zagotavljanje učinkovite porabe javnih sredstev. EESO v skladu s svojimi prejšnjimi mnenji podpira strukturne reforme, usmerjene v socialni in gospodarski razvoj: več delovnih mest in boljše zaposlitve, trajnostna rast, upravna in institucionalna kakovost ter okoljska trajnost (5). Te reforme morajo biti prilagojene posameznim državam in v skladu z njihovim nacionalnim programom reform za izboljšanje blaginje ter uživati demokratično podporo; ni treba, da imajo vse države članice enoten pristop (6).

2.6

Za pravilno izvajanje socialnega stebra bo potrebno tudi povečanje razpoložljivih finančnih sredstev (7). Proračun EU za socialo trenutno v povprečju obsega samo 0,3 % skupnih javnih socialnih odhodkov v EU, večina pa se zagotovi iz proračunov držav članic (8). Izstop Združenega kraljestva iz Unije bo imel resne posledice za proračun EU. EESO poudarja, da je treba zagotoviti zadostna sredstva za izvajanje socialnih politik. Tako podpira zahtevo Evropskega parlamenta, da bi se morale zgornje meje odhodkov EU povišati s sedanjega 1 % na 1,3 % BND (9), in meni, da bi bilo povišanje lastnih sredstev EU, na primer s povišanjem DDV, v družbenih okoliščinah še posebej nepravično. Poudarja tudi, da je treba več sredstev usmeriti v podporo kohezijski politiki, delavcem in državljanom na splošno. Posebna pozornost bo namenjena pridobivanju znanj in veščin delavcev kot viru krepitve gospodarstva. Hkrati se EESO strinja, da okrepitev financiranja ne sme biti omejena na varnost, obrambo in nadzor nad zunanjimi mejami. Evropski socialni sklad je pomembno gonilo za krepitev konvergence, zato EESO ponavlja svojo zahtevo, da se sklad ne sme zmanjšati, če naj bi obravnaval prihodnje izzive v zvezi s prihodnjim večletnim finančnim okvirom EU (10).

2.7

Pregled socialnih kazalnikov, ki je priložen predstavitvi socialnega stebra (11) Evropske komisije, je predviden kot orodje za spremljanje napredka pri doseganju cilja pravičnejše Evrope z močnejšo socialno razsežnostjo. Prejel je kritike zaradi izbire nekaterih kazalnikov, obdobij, uporabljenih za primerjavo, in v nekaterih primerih zaradi spremljevalnih razlag (12). EESO je že pred tem pozval k njegovemu izboljšanju (13).

2.8

V nekaterih primerih so bili uporabljeni povsem neustrezni kazalniki, na primer v zvezi z napredkom pri zmanjševanju razlik med moškimi in ženskami na področju plač in zaposlovanja. Oboji so prizadeti zaradi skrajšanja delovnega časa, vendar moški bolj kot ženske, tako da manjša razlika (uporabljen socialni kazalnik) ne pomeni nujno izboljšanja. Poleg tega se obdobja za oceno napredka razlikujejo – včasih prikazujejo samo eno leto, včasih pa daljše obdobje, tako da lahko segajo v čas pred krizo, ki se je začela leta 2008. Daljši časovni okvir je primernejši za prikaz dolgoročnih trendov. Kazalnike je prav tako treba razlagati prožno in jih sčasoma prilagoditi ter uporabiti razvijajoče se strokovno znanje in podatke iz virov, kot je Eurofound. Pregled in posodobitev kazalnikov morata biti rezultat odprte razprave, ki vključuje socialne partnerje in druge deležnike civilne družbe.

2.9

Pregled kazalnikov kljub zadržkom kaže razsežnost naloge, ki je pred nami in bo potrebna za izpolnitev navedenih ciljev. Kaže pomanjkljivosti v vseh državah članicah in precejšnje razlike v ravneh med državami članicami, ki lahko vodijo v vse večjo socialno neenakost. Sprejemljiva raven dohodkov, življenjskega standarda, socialne varnosti, socialnega varstva, dosežene izobrazbe in digitalnega dostopa vsekakor ni dosežena v vseh državah članicah.

2.10

Podatki o stopnjah zaposlenosti in brezposelnosti kažejo, kako velike so razlike med državami. Stopnja zaposlenosti je v Grčiji znašala 56 %, na Švedskem pa 81 %. Stopnja brezposelnosti je bila v Grčiji 23 %, v Nemčiji pa 4 %, kar je najnižja stopnja v EU. Ti podatki iz pregleda kazalnikov nakazujejo velike razlike v socialnih razmerah v EU z veliko višjimi ravnmi neizkoriščenega potenciala v nekaterih državah v primerjavi z drugimi.

2.11

Številni drugi kazalniki kažejo enako. Tako na primer delež osipa v izobraževanju znaša 20 % prebivalstva v starosti med 18 in 24 let v Španiji, toda manj kot 3 % na Hrvaškem. Ta podatek pa je prav tako zavajajoč, kar zadeva splošni položaj mladih: kazalnik stopnje brezposelnosti mladih kaže, da so razmere na Hrvaškem med najslabšimi v EU. Delež prebivalstva na pragu revščine v Bolgariji dosega 40 %, medtem ko je povprečje EU 23 %.

2.12

Stopnja mladih, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo (14) (odstotek oseb v starosti 15 do 24 let, ki niso zaposlene, se ne izobražujejo ali usposabljajo), je zelo različna in znaša 20 % v Italiji ter manj kot 5 % na Nizozemskem. Na Danskem je v ukrepe aktivne politike zaposlovanja (vključno z usposabljanjem, spodbudami za zaposlovanje in podobnimi ukrepi) vključenih 54 % oseb, ki želijo delati, v Bolgariji pa manj kot 3 %.

2.13

Delež otrok v starosti 0 do 3 let v celodnevnem varstvu znaša 1,1 % na Slovaškem in več kot 77 % na Danskem. O neizpolnjenih zdravstvenih potrebah, običajno zaradi finančnih omejitev, poroča več kot 12 % prebivalstva v Estoniji in Grčiji, v Avstriji pa o njih poroča minimalen delež prebivalstva.

2.14

V celotni EU 44 % oseb nima ustreznih digitalnih znanj in spretnosti, pri čemer se ta delež giblje od 74 % v Bolgariji do 14 % v Luksemburgu.

2.15

Z uresničitvijo socialnega stebra bi se izboljšale socialne razmere in razmere na trgu dela za veliko državljanov, izboljšal pa bi se tudi gospodarski potencial EU. Prišlo bi do konvergence od spodaj navzgor za države, ki zdaj zaostajajo. Nekateri, toda ne vsi kazalniki v zadnjih letih kažejo izboljšanje, čeprav tudi pri teh razlike ostajajo velike.

2.16

Uresničitev socialnega stebra bo zelo velik zalogaj, ki bo zahteval predanost držav članic ob podpori Evropske unije. Potrebni bodo tudi popolno sodelovanje socialnih partnerjev ter spodbujanje njihovega skupnega delovanja, zlasti sklepanja kolektivnih pogodb in boljšega pokritja z njimi, predvsem na področju varnosti zaposlitve, kakovosti dela, plačnih pogojev ter zdravja in varnosti pri delu. S svojimi izkušnjami in poznavanjem problemov lahko veliko prispevajo tudi organizacije civilne družbe. Prek javno-zasebnih partnerstev, naložb v razvoj znanj in kvalifikacij v podjetjih lahko pomembno prispevajo tudi zasebna podjetja.

3.   Področja politike

3.1

Ukrepi za nadaljnje izvajanje lahko zajemajo nove zakonodajne in nezakonodajne ukrepe, skupaj z zagotavljanjem, da se že sprejete politike v državah članicah dejansko izvajajo, ter uporabo evropskega semestra in priporočil za posamezne države, ki se izdajo v tem procesu (15). Udeležba socialnih partnerjev na vseh ravneh je bistvena za uspešno izvajanje teh pobud.

3.2

Priporočila za posamezne države so v letih 2015 in 2016 zajemala področja iz socialnega stebra, in sicer pokojnine, javne storitve, socialno varstvo, zdravstveno varstvo, otroško varstvo, stanovanja, spodbujanje znanj in veščin, aktivne politike trga dela in izobraževanje.

3.3

Da pa bi ta priporočila zalegla, morajo temeljiti na predpostavki, da bodo za njihovo izpolnjevanje na voljo potrebna finančna sredstva. Pri tem ima EU lahko pozitivno vlogo z različnimi programi in prožnostjo pravil o državnih proračunih in ravneh javnega dolga.

3.4

Vprašanja naložb in finančnih sredstev se na različne načine pojavljajo na vseh področjih, ki jih zajema socialni steber. Pregled socialnih kazalnikov pomaga tudi pokazati potrebo po naložbah na posameznih področjih v vseh državah članicah in zlasti tistih z nižjimi prihodki. Financiranje socialnega stebra je zato povezano z vprašanji makroekonomske politike, politikami ekonomskega upravljanja, usmerjenimi v socialno konvergenco, ne socialne razlike, razpravami o upravljanju euroobmočja in politikami za spodbujanje naložb, tudi socialnih.

3.5

EESO je že podprl številne pozitivne učinke dobro načrtovanih, učinkovitih in uspešnih socialnih naložb, ki so usmerjene v prihodnost in na katere se ne sme gledati kot na strošek, ampak kot na naložbe v potencial Evrope za rast in zaposlovanje, kot je potrjeno v svežnju Evropske komisije za socialne naložbe. Obžaluje, da ni bilo storjeno več za dejansko uresničitev teh ciljev. Socialne naložbe sčasoma prinesejo koristi z ekonomskega in socialnega vidika, kar se izraža v višjih stopnjah zaposlenosti ali višjih dohodkih delavcev, boljšem zdravju, manj brezposelnosti, boljši izobrazbi, manj revščine in socialne izključenosti ipd. Poleg tega krepijo blaginjo in izboljšujejo dobro počutje posameznikov, hkrati pa spodbujajo gospodarstvo, saj zagotavljajo bolj usposobljeno delovno silo ter večjo produktivnost in zaposlovanje. Tovrstne naložbe, zlasti če so namenjene spodbujanju trajnostne rasti, prispevajo tudi k izboljšanju znanj in spretnosti ter kvalifikacij ljudi pa tudi njihovih priložnosti v družbi in na trgu dela. Poleg tega spodbujajo gospodarstvo in pomagajo EU, da bo po krizi močnejša. Poleg tega omogočajo učinkovitejšo in uspešnejšo javno porabo, ki vodi k srednje- do dolgoročnim (16) prihrankom finančnih sredstev v javnih proračunih. EESO je poudaril tudi dolgoročne stroške neuspešnega ukrepanja in vlaganja na socialnem področju. V zvezi s tem je poudaril tudi pomembnost naložb v trdne sisteme socialne varnosti, saj ti delujejo tudi kot samodejni stabilizator (17).

3.6

Teme v socialnem stebru, ki jih ni mogoče obravnavati brez povečanja naložb ali tekoče porabe, vključujejo: pravico do kakovostnega in vključujočega izobraževanja, usposabljanja in vseživljenjskega učenja, podporo pri iskanju zaposlitve, izboljšanje enakosti spolov in zmanjšanje razlik pri plačilu glede na spol, preprečevanje revščine zaposlenih, dostop do storitev oskrbe, cenovno ugodno predšolsko vzgojo, ustrezno socialno varstvo, ustrezna nadomestila za brezposelnost, pokojnine, ki zagotavljajo ustrezen prihodek, dostojanstvo v starosti, dostopno in kakovostno preventivno in kurativno zdravstveno varstvo, dostopne in kakovostne storitve dolgotrajne oskrbe, kakovostna socialna stanovanja ali pomoč pri pridobitvi stanovanja ter dostop do vode, komunalnih storitev, energije, prevoza, finančnih storitev in digitalne komunikacije.

3.7

Glavni skladi EU za gospodarsko in socialno rast so evropski strukturni in investicijski skladi, pobuda za zaposlovanje mladih, programi za konkurenčnost in Evropski sklad za strateške naložbe. Naložbe se lahko financirajo tudi iz proračunov držav članic in zasebnih virov.

3.8

Evropski strukturni in investicijski skladi so najobsežnejši vir s kompleksnimi postopki za nadzor nad naložbami in njihovo oceno. V enem od prejšnjih mnenj EESO so bili opredeljeni kot sredstvo za več naložb v realni sektor. Čeprav so spodbudili povečanje naložb javnega sektorja v državah z nižjimi prihodki, niso zadoščali, da bi se nadomestil upad naložb iz drugih virov ali zagotovila hitra konvergenca gospodarske in socialne ravni. Pomembno je zagotoviti krepitev in povečanje teh skladov, da se podprejo prizadevanja za izvajanje socialnega stebra. EESO ponavlja svojo podporo pregledu predpisov, ki urejajo evropske strukturne in investicijske sklade, in izboljšanju ocene učinkovitosti in uspešnosti njihovega prispevka (18).

3.9

Mogoče je zagotoviti, da bodo naložbe usmerjene v skladu s cilji socialnega stebra tako glede izvajanih dejavnosti ter pogojev za zagotavljanje pravičnih praks zaposlovanja in podpore skupin, ki bi bile sicer izključene.

3.10

EFSI zagotavlja jamstvo Evropski investicijski banki in ji s tem omogoča ohranjanje stopenj posojil, ki bi se drugače zmanjšale. Tako kot na splošno projekti EIB lahko podpira projekte, skladne s socialnim stebrom. V nekaterih primerih to tudi stori (nekaj podpore socialnemu podjetništvu ter zdravstvenemu in socialnemu varstvu). Poudarek je na bolj tipičnih komercialnih projektih, tako da so socialne koristi bolj obrobna posledica, in ne cilj sam po sebi.

3.11

EESO je pozval k bolj izraziti socialni razsežnosti uporabe EFSI, na primer pri izobraževanju, usposabljanju, poklicnem usposabljanju za pridobitev kompetenc in vseživljenjskem učenju, razvoju ustvarjalnih in kulturnih panog, inovacijah v zdravstvu in medicini ter pri socialnih storitvah, socialnih stanovanjih in otroškem varstvu, turizmu in okoljevarstveni infrastrukturi. V naložbenem načrtu za Evropo bi bilo treba jasno podpreti zaveze s konference COP 21 (19).

3.12

Malo poudarka je tudi na oceni projektov v zvezi s pogoji zaposlovanja, vključevanjem prikrajšanih skupin in naložbami v fizično infrastrukturo za socialne storitve ter nadzoru nad njimi.

3.13

Na začetku je bila sprejeta zaveza, da se pri dodeljevanju sredstev EFSI ne upoštevajo geografski dejavniki, zato številne države z nižjimi prihodki prejemajo zelo malo, čeprav imajo dokazljivo visoke potrebe. Z ustreznimi spremembami pravil se lahko v drugi fazi ukrepanja zagotovi, da bodo prednost imele manj razvite države.

3.14

Financiranje izvajanja socialnega stebra bo močno odvisno tudi od razpoložljivih sredstev na ravni držav članic. Iz državnih proračunov se bodo morali v prihodnjih letih financirati naložbe in tudi tekoči stroški dejavnosti, vendar to utegnejo omejevati pravila EU glede proračuna in dolga (20). Kot je EESO poudaril že večkrat (21), je treba razmisliti o načinih povečanja prožnosti, ki je v okviru teh pravil dopustna, na primer z zlatim pravilom, kar bi spodbudilo socialno usmerjene javne naložbe, da se dosežejo cilji socialnega stebra, in sicer zlasti z višjimi ravnmi prihodkov, večjo socialno kohezijo in preprečevanjem izključevanja prikrajšanih skupin, ki sicer ne morejo polno prispevati v družbo, ob hkratnem ustvarjanju gospodarske rasti.

3.15

Pri financiranju socialnih ciljev je ključna tudi odgovornost poslovanja in podjetij. Zgolj z zasebnimi naložbami ne bo mogoče uresničiti ciljev socialnega stebra, vendar pa morajo biti poleg javne odgovornosti na voljo tudi možnosti za zasebne naložbe, ki bodo prispevale na številnih obravnavanih področjih (vključno z zaposlovanjem, izboljšanjem digitalnih spretnosti in znanj ter socialnim varstvom), zlasti z ustreznimi zakonodajnimi okviri in nekaj finančne podpore iz javnih virov, kot so evropski strukturni in investicijski skladi ali EIB.

3.16

Potrebo po finančnih sredstvih za izvajanje socialnega stebra je treba prepoznati in načrtovati. Ustrezni institucionalni okviri tako že obstajajo. Bolj jasno je treba začrtati okvir evropskih strukturnih in investicijskih skladov ter EFSI, da se bo izrecno skliceval na socialni steber, v proračunu EU in proračunih držav članic pa je treba predvideti stroške v zvezi z izpolnjevanjem njegovih ciljev.

3.17

V okviru boja proti davčnim goljufijam, davčnim oazam in agresivnemu davčnemu načrtovanju ter za zmanjšanje nepoštene davčne konkurence med državami članicami (22) je treba tudi okrepiti ukrepe v zvezi s pravično obdavčitvijo (multinacionalnih podjetij in posameznikov), za katero si prizadeva Evropska komisija (23), prav tako pa načine za boj proti poneverbam in goljufijam v zvezi s proračunskimi viri EU. V zvezi z iskanjem novih virov davčnih prihodkov za financiranje socialnega stebra bi bilo ob upoštevanju načela subsidiarnosti primerno spodbujati vrste obdavčitev, ki upoštevajo sposobnost prispevanja posameznikov, ob upoštevanju spodbud za vzdržno gospodarsko rast.

3.18

Kar zadeva financiranje proračuna EU, se EESO strinja z analizo v poročilu o prihodnjem financiranju EU skupine na visoki ravni za lastna sredstva, ki poziva k proračunu EU, sestavljenem predvsem iz neodvisnih, preglednih in pravičnih lastnih sredstev (24). Meni tudi, da je potrebno povečanje proračuna.

---

(1)  Spoznanja v izogib hudim posledicam varčevalnih politik v EU, točka 1.6, še ni objavljeno v UL; Priporočilo za priporočilo Sveta o ekonomski politiki euroobmočja 2018, točki 1.8 in 3.6, še ni objavljeno v UL; UL C 327, 12.11.2013, str. 11; Letni pregled rasti za leto 2018, točka 1.4, še ni objavljeno v UL; UL C 226, 16.7.2014, str. 21.

(2)  European Pillar of Social Rights, knjižica v angleškem jeziku, str. 6, (ISBN 978-92-79-74092-3).

(3)  http://europa.eu/rapid/press-release_SPEECH-14-1525_sl.htm

(4)  UL C 81, 2.3.2018, str. 145.

(5)  Na primer izboljšanje poslovnega okolja, financiranja podjetij in izdatkov za raziskave in razvoj, povečanje produktivnosti podjetij, panog in gospodarstev, spodbujanje ustvarjanja kakovostnih in bolje plačanih delovnih mest ter sočasno zmanjševanje začasnih, negotovih in slabo plačanih zaposlitev, krepitev kolektivnih pogajanj in neodvisnosti socialnih partnerjev v njih ter socialni dialog na lokalni, regionalni, nacionalni in evropski ravni, reforme javnih uprav, da bi bile učinkovitejše pri gospodarskem in družbenem razvoju ter njihovo delovanje preglednejše za javnost, in spodbujanje kakovosti sistemov izobraževanja in usposabljanja delavcev, da bi vsem družbenim skupinam omogočili enake možnosti in rezultate.

(6)  Podpora strukturnim reformam v državah članicah, točka 3.9, še ni objavljeno v UL.

(7)  UL C 81, 2.3.2018, str. 145.

(8)  Razmislek o socialni razsežnosti Evrope, str. 24.

(9)  Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. marca 2018 o naslednjem večletnem finančnem okviru: priprava stališča Parlamenta o večletnem finančnem okviru po letu 2020 (2017/2052(INI)), soporočevalca: Jan Olbrycht in Isabelle Thomas, točka 14.

(10)  UL C 81, 2.3.2018, str. 145; UL C 81, 2.3.2018, str. 131.

(11)  https://composite-indicators.jrc.ec.europa.eu/social-scoreboard/#.

(12)  Galgoczi, B. et al, The Social Scoreboard Revisited, ETUI, 2017.

(13)  UL C 81, 2.3.2018, str. 145.

(14)  Osebe, ki niso zaposlene, se ne izobražujejo ali usposabljajo.

(15)  UL C 81, 2.3.2018, str. 145.

(16)  UL C 125, 21.4.2017, str. 10.

(17)  UL C 226, 16.7.2014, str. 21.

(18)  UL C 303, 19.8.2016, str. 94.

(19)  UL C 75, 10.3.2017, str. 57.

(20)  UL C 177, 18.5.2016, str. 35.

(21)  Spoznanja v izogib hudim posledicam varčevalnih politik v EU, točka 1.6, še ni objavljeno v UL; Priporočilo za priporočilo Sveta o ekonomski politiki euroobmočja 2018, točki 1.8 in 3.6, še ni objavljeno v UL; UL C 327, 12.11.2013, str. 11; Letni pregled rasti za leto 2018, točka 1.4, še ni objavljeno v UL; UL C 226, 16.7.2014, str. 21.

(22)  UL C 81, 2.3.2018, str. 131.

(23)  Razmislek o prihodnosti financ EU, točka 3.3.4, mnenje še ni objavljeno.

(24)  UL C 81, 2.3.2018, str. 131.

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Strategija LeaderSHIP 2020 kot vizija za industrijo pomorske tehnologije: za inovativno, trajnostno in konkurenčno pomorsko industrijo leta 2020

(mnenje na lastno pobudo)

(2018/C 262/02)

Poročevalec:	Marian KRZAKLEWSKI
Soporočevalec:	Patrizio PESCI

Sklep plenarne skupščine	1. 6. 2017
Pravna podlaga	člen 29(2) poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	posvetovalna komisija za spremembe v industriji (CCMI)
Datum sprejetja mnenja komisije	4. 4. 2018
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	19. 4. 2018
Plenarno zasedanje št.	534
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	197/1/2

1.   Sklepi in priporočila

1.1

EESO vsem službam Komisije priporoča, naj v sodelovanju z zainteresiranimi stranmi okrepijo prizadevanja in prevzamejo odgovornost za dokončanje strategije LeaderSHIP 2020 ter za pripravo in izvedbo prihodnje sektorske strategije (LeaderSHIP 2030).

1.2

Strategija LeaderSHIP 2020 je bila sprejeta leta 2013, zato so bili sklepi in priporočila pripravljeni ob upoštevanju posledic gospodarske krize leta 2008. Vendar pa je v zadnjih letih prišlo do številnih sprememb, ki evropski pomorski industriji prinašajo resne izzive in tudi nove priložnosti, zato EESO poziva Komisijo, naj pomorsko industrijo bolj podpre pri njihovem obvladovanju.

1.3

Ob objavi strategije LeaderSHIP 2020 so se Komisija in zainteresirane strani dogovorile o 19 priporočilih za njeno izvajanje v praksi. Zainteresirane strani iz sektorja so na javnem posvetovanju izpolnile vprašalnik, v katerem so ocenile, v kolikšnem obsegu so bila priporočila izvedena. Zaključki iz vprašalnika so obravnavani v točki 3.

1.3.1

EESO ugotavlja, da je štiri leta po objavi strategije napredek pri izvajanju vseh priporočil neenak, povprečna stopnja realizacije pa je le 25 %. Razmeroma dobro so bila izvedena priporočila v zvezi s stebrom za raziskave, razvoj in inovacije. Manj uspešno, vendar še vedno učinkovito, je bilo uresničevanje priporočil v okviru stebra za zaposlovanje ter znanje in spretnosti, pri čemer je bila izjema priložnostno učenje. Sledi izvajanje ukrepov za izboljšanje dostopa do trga in pošteno konkurenco, pri katerih je stopnja napredka znašala le 20 %. Steber z najnižjo ravnjo uresničitve (v povprečju 15 %) je dostop do finančnih sredstev, z izjemo ukrepov za spodbujanje financiranja EIB. EESO poziva Komisijo in zainteresirane strani, naj pospešijo izvajanje strategije ter ključna in še neuresničena priporočila prenesejo v novo strategijo za sektor (LeaderSHIP 2030), ki so je predlagale zainteresirane strani.

1.4

Na posvetovanju je bilo izpostavljeno, da je evropski sektor pomorske tehnologije eden izmed glavnih strateških sektorjev v Evropi in da je v razmeroma dobrem stanju kljub številnim težavam, s katerimi se je soočal zlasti po gospodarski krizi. V nasprotju z njim se azijske ladjedelnice spopadajo z velikimi težavami, med drugim zaradi obsežne politike državne pomoči. Toda ravno zaradi sedanjih težav bodo azijski tekmeci, predvsem Kitajska, povečali pritisk na Evropo. EESO Evropski komisiji priporoča, naj sprejme okvir, ki bo evropskemu sektorju pomorske tehnologije omogočil zares enake konkurenčne pogoje na svetovni ravni.

1.5

Kitajska vlada in banke bodo podjetjem v državni lasti zagotovile vso finančno podporo, da bi uresničila pred kratkim napovedano strategijo, s katero bi Evropi odvzela vodilni položaj pri izdelavi plovil visokega cenovnega razreda, kot so ladje za križarjenje, in visokotehnološke pomorske opreme. Zato EESO Evropski komisiji priporoča, naj sprejme odločno industrijsko in proizvodno politiko, ki bo temeljila na vzajemnosti in bo evropski industriji pomorske tehnologije omogočila, da se zoperstavi tekmecem.

1.6

Pomorska industrija se trenutno sooča z regulativnimi in družbenimi pritiski. Glede predpisov je sektor pod pritiskom, da izboljša stanje na področju okolja, varnosti in zaščite. Na družbenem področju pa lahko prihodnost pomorskega sektorja korenito spremenijo potencialno revolucionarne tehnologije, kot so digitalizacija, avtomatizacija, kibernetska varnost ali internet stvari. Hkrati se s temi izzivi evropskemu sektorju pomorske tehnologije odpirajo zanimive priložnosti. Za obvladovanje njegovih potreb EESO Evropski komisiji priporoča, naj spodbuja njegove naložbe v raziskave, razvoj in inovacije, na primer v okviru javno-zasebnih partnerstev. Raziskave, razvoj in inovacije so za evropski sektor pomorske tehnologije bistvenega pomena, če želi ostati na čelu svetovne konkurence.

1.7

Evropski sektor pomorske tehnologije se vse bolj zanima za trajnostno izkoriščanje gospodarskega potenciala morij in oceanov, med drugim za vetrne elektrarne na morju, oceansko energijo in akvakulturo. Za polno izkoriščanje tega potenciala in zagotavljanje novih priložnosti (na primer skladiščenje energije na morju) EESO Evropski komisiji priporoča, naj evropski sektor pomorske tehnologije podpre z „modrim“ javno-zasebnim partnerstvom.

1.8

Evropske ladjedelnice in proizvajalci evropske pomorske opreme imajo v nasprotju s tekmeci iz Azije velike težave pri dostopu do finančnih sredstev. Evropski finančni instrumenti bodisi niso dovolj poznani ali pa niso primerni za uporabo v tako kapitalsko intenzivnem sektorju. Zato EESO Evropsko komisijo poziva, naj uvede namenski finančni instrument, ki bo spodbujal naložbe v sektorje, za katere je značilno veliko kapitalsko tveganje, kot je evropska industrija pomorske tehnologije.

1.9

EESO meni, da ima podsektor mornarice zelo pomembno vlogo pri ohranjanju kritične mase celotnega evropskega ladjedelništva ter je hkrati gonilna sila za raziskave in inovacije v sektorju pomorske tehnologije in onkraj njega. EESO zato poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo industrija pomorske obrambe pri nadaljevanju strategije LeaderSHIP postala eden od njenih stebrov.

1.10

Za ohranjanje konkurenčnosti in inovativnosti mora evropski sektor pomorske tehnologije uvesti nove tehnologije ter imeti ustrezno kvalificirano in usposobljeno delovno silo. EESO svetuje Komisiji, naj močno podpre socialne partnerje v ladjedelništvu, da bodo lahko nadaljevali delo v evropskem svetu za znanje in spretnosti za sektor pomorske tehnologije. Hkrati želi Komisijo opozoriti, da je treba za odpravo neskladja na področju znanja in spretnosti v tem sektorju spodbujati pobude industrije in pridobivanje strokovnega znanja.

1.11

EESO se je seznanil z ugotovitvami iz poročila Nove usmeritve v ladjedelništvu in sektorju ladijske opreme (1) ter poziva Evropsko komisijo, naj za uresničitev priporočil iz tega poročila sodeluje z združenjem SEA Europe in sindikatom IndustriALL ter drugimi zainteresiranimi stranmi.

2.   Ozadje mnenja

Trenutni položaj evropske industrije pomorske tehnologije

2.1

Evropska industrija pomorske tehnologije zajema vsa podjetja, ki se ukvarjajo z zasnovo, gradnjo, vzdrževanjem in popravili plovil in drugih pomorskih konstrukcij, kar vključuje celotno verigo za dobavo sistemov, opreme in storitev, podporo pri tem pa nudijo raziskovalne in izobraževalne ustanove. Evropska podjetja so vodilna na področju inovacij in letno proizvedejo približno polovico pomorske opreme na svetovni ravni.

2.2

Evropske ladjedelnice so uspešne pri gradnji, popravilih, vzdrževanju in predelavi zelo zapletenih in tehnološko naprednih civilnih in vojaških vrst ladij, kot so ladje za križarjenje, trajekti, priobalna plovila in objekti, fregate, podmornice itd. Prav tako proizvajajo in ponujajo tehnologijo, povezano z modro rastjo (energija na morju, akvakultura, globokomorsko rudarjenje itd.). Ustvarjajo letni promet v višini približno 31 milijard EUR in neposredno zaposlujejo več kot 200 000 ljudi. Trenutno v Evropi obratuje približno 300 ladjedelnic (2).

2.3

Proizvajalci in dobavitelji pomorske opreme iz EU so vodilni na svetovnem trgu. Štejejo okoli 22 000 velikih, malih in srednjih podjetij, ki dobavljajo različne materiale, sisteme, tehnologijo in opremo ali pa nudijo inženirske in svetovalne storitve. Ustvarjajo letni promet v višini približno 60 milijard EUR in neposredno zaposlujejo več kot 350 000 ljudi. Njihov delež na svetovnem trgu znaša okrog 50 %.

2.4

Evropski sektor pomorske tehnologije 9 % svojega dobička iz prodaje vlaga v raziskave, razvoj in inovacije, kar je najvišja stopnja tovrstnih naložb v Evropi.

2.5

Svetovna ladjedelniška industrija se sooča z eno najhujših kriz v zadnjem času, saj je bilo leto 2016 najslabše doslej, v naslednjih dveh do treh letih pa naj bi se razmere še poslabšale. Znižano povpraševanje po prevozu blaga v Aziji je povzročilo drastičen upad naročil. Evropa je pri tem v edinstvenem položaju, saj od leta 2012 beleži rast naročil, in to brez finančne podpore ali subvencij. Hkrati pa se evropski proizvajalci pomorske opreme soočajo z negativnimi posledicami dramatičnega upada naročil iz Azije.

2.6

V letu 2016 so bila nova naročila evropskih ladjedelnic vredna več kot enote, ki so bile že dostavljene. Evropske pogodbe za nova plovila so bile vredne 14,7 milijarde USD, kar je predstavljalo 55 % vrednosti novih naročil po vsem svetu.

2.7

Konkurenčnost vzhodnoazijskih držav v veliki meri temelji na nacionalnih protekcionističnih politikah, ki vključujejo subvencije, druge načine finančne podpore, zahteve po lokalni izdelavi itd. Poleg tega te države, v nasprotju z evropskimi, nove proizvode dosledno naročajo pri svojih ladjedelnicah, medtem ko so evropski lastniki ladij prenesli svoja naročila za izgradnjo tovornih plovil in priobalnih pomožnih plovil iz evropskih ladjedelnic v azijske. Zaradi tega so se evropska naročila v zadnjem desetletju spremenila in se sedaj nagibajo k izgradnji dovršenih vrst plovil z višjo dodano vrednostjo. Zanimivo je, da je ta razvoj potekal v času, ko je imela tudi evropska ladijska industrija koristi od shem finančne ali davčne podpore.

Ozadje strategije LeaderSHIP 2020

2.8

Strategija LeaderSHIP 2020 (3) izvira iz pobude LeaderSHIP 2015, ki je bila sprožena leta 2003, da bi zagotovili usklajen odziv na izzive, s katerimi se sooča evropska ladjedelniška industrija. Glavni poudarek je bil na dejavnostih, ki temeljijo na znanju, in potrebi po večjem donosu naložb v ladjedelnice na področju raziskav, razvoja in inovacij.

2.9

Leta 2008 je evropsko ladjedelniško prizadela svetovna gospodarska kriza, katere posledice sektor čuti še danes. Zato je bil potreben odločen odziv v obliki nove strategije LeaderSHIP 2020.

2.10

Dokument o strategiji LeaderSHIP 2020 iz leta 2013 je pripravila velika skupina zainteresiranih strani pod vodstvom predstavnikov industrije, Evropske komisije, Evropskega parlamenta in socialnih partnerjev (SEA Europe in IndustriALL).

2.11

Strategija opredeljuje značilnosti te industrije, ki je inovativna, zelena, specializirana za trge visoke tehnologije, energetsko učinkovita in sposobna širitve na nove trge.

2.12

Poročilo, v katerem je predstavljena strategija LeaderSHIP 2020, opredeljuje naslednje štiri stebre: — zaposlovanje ter znanje in spretnosti, — izboljšanje dostopa do trga in pošteni tržni pogoji, — dostop do financiranja, — raziskave, razvoj in inovacije.

3.   Ocena napredka pri uresničevanju priporočil strategije LeaderSHIP 2020

3.1

Napredek pri uresničevanju priporočil iz strategije LeaderSHIP 2020 je bil ocenjen na podlagi vprašalnika, na katerega so odgovarjali udeleženci javnega posvetovanja o strategiji. Ugotovitve so predstavljene v nadaljevanju.

3.2

Zmeren napredek je bil dosežen pri ukrepih strategije v okviru stebra zaposlovanje ter znanje in spretnosti. Priporočila, pri uresničevanju katerih je bil zabeležen največji uspeh, se nanašajo na oblikovanje podskupine sektorja pomorske tehnologije znotraj sistema evropske klasifikacije spretnosti, kompetenc in poklicev in na spodbujanje sektorja pomorske tehnologije. Stopnja uspešnosti pri teh je znašala 30 %. Načrti za izvedbo študije o priložnostnem učenju so bili ocenjeni kot neuspešni, saj so prejeli oceno 0. Preostala priporočila v tej skupini so prejela oceno 15 do 20 %.

3.3

Uresničevanje priporočil v okviru drugega stebra za izboljšanje dostopa do trga in pošteno konkurenco je bilo ocenjeno kot razmeroma skromno. V teku je sprejemanje treh ukrepov: delovna skupina OECD za ladjedelništvo; tesnejše sodelovanje med industrijo in Evropsko komisijo pri vprašanjih v zvezi z zaščito pravic intelektualne lastnine in skladnostjo s predpisi Mednarodne pomorske organizacije; in uporaba različnih instrumentov trgovinske politike ter podpora prizadevanjem za sklenitev prostotrgovinskih sporazumov. Po ocenah je bilo izvedeno okoli 20 % teh ukrepov. Izvajanje drugih ukrepov v tej skupini je zanemarljivo.

3.4

Pri stebru za dostop do finančnih sredstev so zainteresirane strani opazile napredek le na enem področju, in sicer pri preučevanju in spodbujanju finančnih priložnosti ter možnosti za širitev posojil EIB, ki je prejelo oceno 20 do 30 %. Uresničevanje priporočila o preučitvi možnosti za modra javno-zasebna partnerstva je ocenjeno na 15 %, priporočilo za oceno možnosti za dolgoročno financiranje s strani Komisije pa skorajda ni bilo izvajano v praksi (5 %).

3.5

Priporočila v zvezi z raziskavami, razvojem in inovacijami so razlog za blag optimizem. Tri priporočila so polovično ali celo več kot polovično uresničena. Ocena te skupine priporočil je naslednja: — preučitev izvedljivosti projektov javno-zasebnih partnerstev na področju raziskav, razvoja in inovacij za sektor pomorske tehnologije – 50 %; — Komisija zaradi izteka veljavnosti okvira za državno pomoč ladjedelništvu določbe v zvezi z raziskavami, razvojem in inovacijami vključi v predpise EU – 60 %; — preučitev možnosti za dodelitev sredstev iz strukturnih skladov za diverzifikacijo sektorja pomorske tehnologije, zlasti v okviru regionalnih strategij za pametno specializacijo – 45 %; — industrija pomorske tehnologije razvije obsežno javno-zasebno partnerstvo na ravni EU, da bi se pri pomorskih raziskavah med drugim osredotočili na energetsko učinkovita plovila z ničnimi emisijami – 30 %.

4.   Splošne in posebne ugotovitve glede izvajanje prednostnih nalog strategije LeaderSHIP 2020

Zaposlovanje ter znanje in spretnosti

4.1

Nujno je treba odpraviti pomanjkanje znanja in spretnosti ter izboljšati usposobljenost delavcev. Zagotoviti je treba ustrezno usposabljanje in preusposabljanje, da bi v evropski industriji pomorske tehnologije ohranili kritično maso strokovnega znanja in izkušenj. Zato je pomembno podpreti in nadaljevati delo, ki so ga začeli socialni partnerji s projektom svet za znanje in spretnosti (4). Poleg tega je nujno, da evropske institucije vključijo socialne partnerje v pripravo politike in vseh pobud EU za sektor ter se z njimi posvetujejo. Poklicna združenja, ki zastopajo delodajalce in delojemalce, morajo biti še naprej vključena v dialog z evropskimi institucijami, tudi socialni.

4.2

Delavci morajo biti ustrezno usposobljeni za spopadanje z izzivi, ki jih prinašajo industrija 4.0 in prihodnje tehnološke spremembe (npr. digitalizacija). V prihodnosti bodo morali imeti delavci v industriji pomorske tehnologije znanje in spretnosti, ki jim bodo omogočali, da izkoristijo priložnosti in se soočijo z izzivi modrega gospodarstva.

4.3

Bolj si je treba prizadevati za povečanje privlačnosti sektorja. Opredeliti in združiti je treba različne poklicne možnosti za delavce v tem sektorju in povečati mobilnost študentov (npr. Erasmus za sektor pomorske tehnologije). Evropska komisija bi morala na evropski ravni še naprej v celoti podpirati dejavnosti združenja SEA Europe in sindikata IndustriALL v okviru odbora za socialni dialog.

Izboljšanje dostopa do trga in pošteni konkurenčni pogoji

4.4

Evropska industrija se še vedno sooča z nepošteno konkurenco iz tretjih držav, tako v ladjedelništvu kot tudi – in vse bolj – v sektorju pomorske opreme. Zaradi krize v Aziji, nastale zaradi presežnih proizvodnih zmogljivosti, ki so predvsem posledica obsežnih državnih subvencij, želijo javni organi teh držav podpreti lokalne ladjedelnice in lokalne proizvajalce pomorske opreme. Pri tem povečujejo izvoz, zaradi česar so evropske ladjedelnice in proizvajalci pomorske opreme pod še večjim konkurenčnim pritiskom.

4.5

Azijske ladjedelnice se zdaj osredotočajo na uspešne evropske trge za naprednejše vrste plovil, kot so ladje za križarjenje in potniške ladje. Poleg tega je Kitajska v pred kratkim objavljenih uradnih dokumentih z naslovom Narejeno na Kitajskem 2025 in Kitajska proizvodnja 2025 napovedala, da namerava postati svetovna vodilna proizvajalka plovil visokega cenovnega razreda, med njimi ladij za križarjenje, in visokotehnološke pomorske opreme, kar pomeni, da bo neposredni tekmec na uspešnih evropskih trgih. Ta politika, ki jo kitajska vlada v celoti podpira v obliki državne pomoči, pomeni tudi grožnjo evropski industriji pomorske tehnologije.

4.6

Trg ZDA bo zaradi Jonesovega zakona (Jones Act) ostal zaprt. Razrahljanje tega zakona in odprtje ameriškega trga bi evropskemu ladjedelništvu prineslo nekaj zanimivih priložnosti. EU bi si morala za to prizadevati kljub temu, da je sedanje politično ozračje v Združenih državah bolj naklonjeno protekcionizmu.

4.7

Nosilci odločanja v Evropi in državah članicah bi morali – tako kot na Kitajskem, v Združenih državah, na Japonskem in v Južni Koreji – spoznati, da sta evropsko ladjedelništvo in proizvodnja pomorske opreme strateška sektorja evropskega gospodarstva, ki potrebujeta posebno pozornost in namenski pristop, tako v primeru komercialnih kot vojaških ladij.

4.8

Evropska komisija bi si morala prizadevati za sklenitev obsežnega sporazuma v okviru OECD (ki bi vključeval tudi Kitajsko), v katerem bi bila določena pravila glede subvencij, in po možnosti cenovne discipline ter podpirati napore v to smer.

4.9

Vzajemnost med Evropo in tretjimi državami je ključna in bi zato morala biti vodilno načelo v dvostranskih in večstranskih trgovinskih pogajanjih ter pri vprašanjih, povezanih z dostopom do trga. Je temeljni dejavnik za to, da evropska industrija, tudi sektor pomorske tehnologije, postane bolj konkurenčna v svetovnem merilu. Zato bi morala EU, če se evropska podjetja v tretji državi soočijo s protekcionističnimi ukrepi, enako ravnati s podjetji iz te države, ki želijo trgovati v Evropi. Samo tako bo konkurenca za evropske ladjedelnice in evropsko industrijo pomorske opreme bolj poštena.

Dostop do financiranja

4.10

Komisija pogosto predstavlja Evropski sklad za strateške naložbe (EFSI), finančno orodje v Junckerjevem načrtu, kot instrument (financiranja) za industrijo, toda njegov obseg uporabe in koristi niso popolnoma znani (osredotočen je zlasti na MSP). To orodje in njegove koristi za industrijo pomorske tehnologije bi bilo treba bolje pojasniti in o njih obveščati.

4.11

Ladjedelništvo potrebuje veliko kapitala, vendar pa evropske ladjedelnice v zadnjem času težje pridobijo finančna sredstva. Medtem so tujim ladjedelnicam na voljo precejšnje finančne spodbude, vključno z državno pomočjo. Komisija bi zato morala razmisliti o uvedbi posebnega sistema, s katerim bi kapitalsko intenzivnemu evropskemu ladjedelništvu omogočila lažji dostop do financiranja.

4.12

Uporabiti bi bilo treba finančne spodbude (npr. v okviru evropskih programov financiranja, kot so Instrument za povezovanje Evrope, spodbujanje lastnikov ladij k naložbam v okolju prijazna plovila, opremo ali tehnologijo), ki bi zagotovile donosnost naložb v Evropi.

4.13

Preučiti bi bilo treba, ali je potrebno sprejetje posebne sektorske ureditve, s katero bi se zagotavljale spodbude za povečanje svetovne konkurenčnosti evropskega sektorja pomorske tehnologije, hkrati pa preprečevalo ustvarjanje napetosti med državami članicami EU. Primeri najboljše prakse iz drugih sektorjev, zlasti v ladijskem prevozu, lahko do neke mere služijo kot zgled.

4.14

EU bi morala skupaj z Norveško razmisliti o uvedbi posebnega programa za spodbuditev okolju prijaznega in energetsko učinkovitega prevoza po morju na kratkih razdaljah s pomočjo evropskega ladjedelništva in sektorja pomorske opreme. EESO poziva, naj se pri tem uporabi raziskovalno mnenje Odbora o strategijah za diverzifikacijo navtičnega in pomorskega turizma, pripravljeno na zaprosilo malteškega predsedstva (5).

4.15

Razmisliti bi bilo treba o uvedbi programa financiranja, ki bi evropskim obratom za recikliranje omogočil razstavljanje večjih vrst plovil.

4.16

Finančni instrumenti v podporo javnim naročilom za mornarico so za visokotehnološki sektor evropske pomorske tehnologije pomembno gonilo in eden od temeljev ohranjanja kritične mase proizvodnje celotnega evropskega ladjedelništva, poleg tega pa spodbujajo raziskave in inovacije v sektorju in na področjih, povezanih z njim. V zvezi s tem EESO pozdravlja pozitivno vlogo evropskega obrambnega akcijskega načrta, ki ga je pred kratkim oblikovala Komisija.

Raziskave, razvoj in inovacije

4.17

Evropska komisija bi morala vzpostaviti pogodbeno javno-zasebno partnerstvo za pomorsko industrijo, da bi ta sektor lahko še naprej vlagal v ukrepe za premagovanje regulativnih in družbenih izzivov v ladijskem prevozu ter izkoristil gospodarski potencial dejavnosti v okviru modre rasti. S posebnim (evropskim) programom za podporo inovacij bi bilo treba spodbujati evropske inovacije.

4.18

Evropa bi morala finančno podpirati evropske raziskave in razvoj. Tudi evropske inovacije bi morale biti ustrezno zaščitene z vidika pravic intelektualne lastnine. Evropski patentni urad bi moral učinkovito spremljati evropske patente, tudi v evropskem sektorju pomorske tehnologije, in izrekati kazni v primeru kršitev.

4.19

V prihodnjem (devetem) okvirnem programu bi bilo treba pomorski industriji zagotoviti zadostno (finančno) podporo in ji tako omogočiti, da se sooči z velikimi (mednarodnimi ali evropskimi) zakonodajnimi in družbenimi izzivi v prihodnosti, kot so okolju prijazen ladijski prevoz (6), digitalizacija, nove tehnologije ter povezan ali avtomatiziran ladijski prevoz.

4.20

EESO meni, da bi moral prihodnji deveti okvirni program vključevati tudi poglavje o finančni podpori evropski industriji, da bo lahko v celoti izkoristila ekonomski potencial modrega gospodarstva v Evropi.

---

(1)  Nove usmeritve v ladjedelništvu in sektorju ladijske opreme.

(2)  SEA Europe – The Voice of Maritime Civil & Naval Industries in Europe (Glas pomorske civilne in vojaške industrije v Evropi), bilten 2017.

(3)  http://ec.europa.eu/growth/sectors/maritime/shipbuilding/ec-support_sl.

(4)  Sektorski svet za znanje in spretnosti

(5)  Mnenje EESO (UL C 209, 30.6.2017, str. 1).

(6)  Sektorja ladijskega prevoza in pomorske tehnologije – mednarodni področji, ki se soočata s svetovno konkurenco – dajeta prednost mednarodnim rešitvam za okolju prijaznejši ladijski prevoz, sprejetim v okviru Mednarodne pomorske organizacije v Londonu.

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Ekonomska in socialna kohezija ter vključevanje Zahodnega Balkana v EU – izzivi in prednostne naloge

(raziskovalno mnenje)

(2018/C 262/03)

Poročevalec:	Andrej ZORKO
Soporočevalec:	Dimitris DIMITRIADIS

Zaprosilo	bolgarsko predsedstvo, 5. 9. 2017
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije člen 30 poslovnika EESO
Pristojnost	strokovna skupina za zunanje odnose
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	28. 3. 2018
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	19. 4. 2018
Plenarno zasedanje št.	534
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	189/2/1

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) veseli, da sta vključevanje držav Zahodnega Balkana ter njihova ekonomska in socialna kohezija ena od prednostih nalog bolgarskega predsedstva.

1.2

Prepričan je, da je širitev Evropske unije, zlasti pa širjenje njenih demokratičnih vrednot in pravnih norm na Zahodni Balkan v interesu držav v regiji in EU. Širitvena politika je namreč bistven del splošne strategije EU ter hkrati temelj stabilnosti in blaginje v Evropi. Zato EESO predlaga, naj bo vključevanje zahodnobalkanskih držav v prihodnje ena od najpomembnejših prednostnih nalog Unije, če bodo te nadaljevale prizadevanja za izpolnjevanje potrebnih pogojev za pristop k EU (1).

1.3

Odobrava tudi napoved vrha EU in voditeljev držav in vlad Zahodnega Balkana 17. maja v Sofiji. V sodelovanju s partnerji bo pred vrhom (15. maja v Sofiji) soorganiziral konferenco civilne družbe Zahodnega Balkana. EESO namerava pred vsakim takšnim srečanjem na vrhu organizirati skupni dogodek s predstavniki organizacij civilne družbe (2) iz držav Zahodnega Balkana in EU. Tako poziva institucije EU in države članice, naj voditelje zahodnobalkanskih držav redno vabijo k sodelovanju na srečanjih na vrhu v dokaz, da EU potrjuje evropsko prihodnost regije.

1.4

EESO upa, da bo vrh v Sofiji potrdil obnovljeno predanost EU regiji in prihodnja predsedstva spodbudil, da vključevanje zahodnobalkanskih držav ohranijo med svojimi prednostnimi nalogami. Širitev EU na Zahodni Balkan bi morala potekati vzporedno s krepitvijo političnega projekta EU in njenih institucij.

1.5

Voditelje držav na vrhu EU v Sofiji poziva, da izkažejo jasno zavezo bolj dosledni in neposredni podpori organizacijam civilne družbe na vseh ravneh ter spodbujanju bolj neposredne javne podpore neodvisnim medijem.

1.6

Spodbuja jih k prevzemanju dejavne vloge v dvostranskih sporih z zagovarjanjem namenskega sodelovanja z OVSE in Svetom Evrope in podporo vlogi civilne družbe pri reševanju takšnih dvostranskih sporov.

1.7

EESO poleg tega verjame, da dejanska širitev Evropske unije in spodbujanje njenih vrednot v zahodnobalkanske države prinašata varnost in stabilnost, krepita njihov družbeno-gospodarski razvoj in blaginjo, utrjujeta demokracijo in pravno državo, omogočata prosto gibanje ljudi in prost pretok blaga ter spodbujata naložbeno politiko in mobilnost.

1.8

Meni, da je za demokratični, gospodarski in družbeni razvoj držav v regiji bistveno spoštovanje načel pravne države in pravic manjšin.

1.9

Poleg tega je prepričan, da je pri premagovanju sporov iz preteklosti in krepitvi demokratičnih vrednot izjemno pomembna vloga izobraževanja ter svobodnih in neodvisnih medijev.

1.10

Ugotavlja, da pristopni proces ostaja glavno gibalo reform v državah Zahodnega Balkana. Poleg tega poudarja, da se njihovim gospodarskim in družbenim posledicam namenja premalo pozornosti glede na velike razlike v ravni ekonomske in socialne varnosti prebivalstva med državami članicami EU in kandidatkami za članstvo. Zato priporoča, da se pri presoji izpolnjevanja meril za članstvo v EU upošteva socialna, ekonomska in teritorialna kohezija.

1.11

EESO meni, da morajo pri pogajanjih z državami v regiji nadvse pomembno vlogo imeti infrastruktura, promet in energetska vprašanja. Poleg tega bi po njegovem mnenju oblikovanje digitalne družbe in razvoj digitalnih spretnosti v vseh državah Zahodnega Balkana morala koristiti javnemu in tudi zasebnemu sektorju. EU lahko prispeva in tudi mora prispevati k izboljšanju infrastrukture in izgradnji širokopasovnega omrežja v teh državah, ki je ponekod precej pod povprečjem EU.

1.12

EESO predlaga, naj evropske institucije premislijo o tem, da bi med merila za članstvo v EU uvrstili delujoč socialni in civilni dialog na nacionalni ravni.

1.13

EU bi morala pripraviti konkreten načrt pogajanj z zahodnobalkanskimi državami, s podrobnim časovnim razporedom in oprijemljivimi zavezami za vsako od njih. Prav tako bi bilo treba pripraviti komunikacijsko strategijo za države članice EU, ki bi poudarjala koristi širitvene politike EU za države na Zahodnem Balkanu, predvsem pri zagotavljanju miru, stabilnosti, blaginje ter gospodarskega in družbenega razvoja.

1.14

EESO spodbuja Komisijo, naj med glavne prednostne naloge v pristopnih pogajanjih EU z državami Zahodnega Balkana vključi spoštovanje pravic manjšin in enakost spolov.

1.15

EESO odobrava novo strategijo Komisije za regijo z naslovom Verodostojna širitvena perspektiva in okrepljeno delovanje EU z Zahodnim Balkanom (3), objavljeno 6. februarja 2018, in njenih šest vodilnih pobud, ki segajo od okrepitve pravne države, okrepljenega sodelovanja na področju varnosti in migracij do skupnih preiskovalnih skupin, evropske mejne in obalne straže, razširitve energetske unije EU na Zahodni Balkan, zniževanja stroškov gostovanja in razvoja širokopasovnih omrežij v regiji.

1.16

EESO je pripravljen sodelovati s civilno družbo iz regije, da bi prispeval k sprejetju oprijemljivih ukrepov na področjih pravne države, varnosti in migracij, družbeno-gospodarskega razvoja, povezljivosti, digitalne agende in sprave in dobrih sosedskih odnosov, kot je določeno v Akcijskem načrtu za podporo prenove Zahodnega Balkana za obdobje 2018–2020.

1.17

Prepričan je, da bi lahko Komisija izoblikovala konkretne programe, ki bi tem državam omogočali hitrejše doseganje socialne konvergence. Neenakomeren, počasen napredek pri reševanju te problematike je nedvomno pomemben dejavnik na splošno počasnega vključevanja v EU. Nujno je potreben nov zagon za evropsko pot.

1.18

Socialni partnerji in druge organizacije civilne družbe tako na ravni EU in nacionalni ravni morajo biti smiselno vključeni v celoten proces vključevanja držav Zahodnega Balkana v EU. S tehnično in gospodarsko podporo je treba okrepiti zmogljivosti organizacij civilne družbe, in sicer z omogočanjem lažjega dostopa do evropskih virov financiranja (Komisija, Evropska investicijska banka, Evropska banka za obnovo in razvoj itd.) ter jih pravočasno in podrobno seznanjati s potekom pristopnih pogajanj.

1.19

EESO socialne partnerje in druge organizacije civilne družbe v državah Zahodnega Balkana spodbuja k tesnemu sodelovanju med procesom približevanja EU, tako na nacionalni kot na regionalni ravni.

2.   Politične razmere

2.1

Regija se še vedno sooča s politično nestabilnostjo, hkrati pa sta zanjo značilna rast in precejšen potencial.

2.2

EESO priporoča, naj Komisija, Svet in Evropski parlament okrepijo prizadevanja na področju komuniciranja in pojasnijo, katere so prednosti in izzivi širitvene politike za evropske državljane, pri čemer bi morali tesno sodelovati z organizacijami civilne družbe in jih vključiti v posredovanje sporočil o procesu (4).

2.3

Izjemnega pomena je, da vključevanje Zahodnega Balkana ostane prednostna naloga EU v prihodnosti – ne le med bolgarskim predsedovanjem – ter da EU dejavno prispeva k miru in stabilnosti v regiji in ji ponudi perspektivo pristopa k evro-atlantskim povezavam. Tovrstna članstva lahko z varnostjo in blaginjo, ki jo prinašajo, prispevajo tudi k stabilnosti v regiji in narodom poleg tega ponujajo možnost ponovne združitve v Evropi brez meja.

2.4

EESO odobrava napoved vrha EU v Sofiji z udeležbo voditeljev EU in zahodnobalkanskih držav, vendar hkrati meni, da bi moral omogočiti bolj dejavno vlogo predstavnikov organizacij civilne družbe na ravni EU.

2.5

EESO veseli nedavno napovedana agenda „Berlin plus“ (5), v okviru katere so posebna sredstva namenjena za razvoj podjetij, poklicno usposabljanje, infrastrukturo in tehnologijo ter projekte, skupaj s prometnimi povezavami med najmanj povezanimi državami v regiji. Ta „Marshallov načrt“ naj bi pospešil oblikovanje carinske unije in skupnega trga na Balkanu; kljub temu pa to regionalno sodelovanje ne bi smelo biti razlog za zavlačevanje pri širitvenih načrtih ali njihov nadomestek.

2.6

EESO opaža še, da se v državah Zahodnega Balkana kažeta želja in pripravljenost za reforme, ki bi omogočile vključitev v Evropsko unijo, vendar opozarja, da je uspeh še vedno odvisen od tega, v kolikšnem obsegu jih lahko državni organi učinkovito uveljavijo in izvršujejo, organizacije civilne družbe in prebivalstvo na splošno pa prevzamejo odgovornost zanje. Konkreten načrt za pogajanja o pristopu k EU z natančnim časovnim okvirom in oprijemljivimi zavezami za vsako državo v regiji bi te lahko spodbudil k hitrejši uveljavitvi potrebnih reform.

2.7

EESO poudarja, da je razvil zelo dobre stike z organizacijami civilne družbe na Zahodnem Balkanu in da je dobro seznanjen z razmerami v teh državah. Prepričan je, da bi morali skupni posvetovalni odbori civilne družbe poskusiti zapolniti niše, ki jih drugi organi v pogajalskem procesu ne pokrivajo, in se osredotočiti na nekaj področij. V zvezi s tem poziva k boljši izmenjavi informacij med skupnimi posvetovalnimi odbori ter Komisijo, Svetom in Evropskim parlamentom ter h krepitvi vloge skupnih posvetovalnih odborov (6).

2.8

Sodelovanje in vključevanje ob tem vztrajno in močno hromijo korupcija, vpliv organiziranega kriminala, na splošno šibke državne institucije in pravna država, dvostranski spori ter diskriminacija manjšin.

2.9

Københavnska merila določajo, ali država izpolnjuje pogoje za pridružitev Evropski uniji (7), in med drugim zahtevajo, da mora imeti institucije, ki jamčijo demokratično upravljanje in pravno državo, spoštovati človekove pravice, imeti delujoče tržno gospodarstvo ter sprejemati obveznosti in poslanstvo EU.

2.10

Vse države Zahodnega Balkana se Uniji ne morejo pridružiti hkrati; EESO veseli dejstvo, da sta Srbija in Črna gora trenutno vodilni v procesu vključevanja. Prav tako izraža pričakovanje, da bosta nekdanja jugoslovanska republika Makedonija in Albanija čim prej začeli pogajanja z EU. Veseli ga, da je Bosna in Hercegovina predložila odgovore na vprašalnik Komisije, ki zdaj preučuje možnost, da se ji podeli status kandidatke za članstvo.

2.11

Države Zahodnega Balkana še vedno trpijo zaradi posledic vojn in konfliktov, etničnega sovraštva, iredentističnih teženj in zamrznjenih konfliktov, ki bi lahko znova izbruhnili. Treba je odločno spodbuditi rešitev najbolj žgočih dvostranskih vprašanj pred pristopom k EU, čeprav bi se zaradi vztrajanja pri rešitvi vseh nerešenih vprašanj ta proces lahko zavlekel.

2.12

EESO poleg tega meni, da ima lahko civilna družba pomembno vlogo pri zbliževanju mlajših generacij iz različnih držav in spodbujanju javnega dialoga o številnih vprašanjih, ki so bistvenega pomena za regijo. Gospodarski razvoj, izboljšanje življenjskega standarda, zaposlitev in socialna varnost prispevajo k mirnemu sožitju v njej.

2.13

Države v regiji bi lahko oblikovale nacionalne svete za evropsko povezovanje, kjer bi se redno sestajali visoki politični organi in ključne organizacije civilne družbe, da bi bil proces integracije EU bolj transparenten, javnost pa bolje seznanjena z njim (8).

2.14

EESO je že opredelil vlogo civilne družbe v pristopnem procesu in zelo jasno navedel, da udeležba civilne družbe v pristopnem procesu zajema (1) neposredno sodelovanje v dejanskih pogajanjih (tj. pregled usklajenosti zakonodaje, priprava nacionalnih stališč in nadzor napredka), (2) socialni dialog in dialog s civilno družbo v zvezi z oblikovanjem politike in usklajevanjem zakonodaje s pravnim redom EU, (3) sodelovanje pri načrtovanju uporabe sredstev iz predpristopne pomoči in (4) neodvisno spremljanje napredka in družbenih posledic procesa reform. Za izvajanje teh nalog je potrebna primerna finančna podpora nacionalnih vlad in pomoč iz predpristopnih sredstev EU (9).

2.15

EESO ugotavlja, da je zavzetost EU za hitro in učinkovito vključevanje zahodnobalkanskih držav uplahnila zaradi drugih političnih prednostnih nalog in odsotnosti evropske strategije širitve pa tudi zaradi različnih pristopov politik držav članic. Zaradi neizpolnjenih pričakovanj se je v regiji v zadnjih letih okrepil evroskepticizem, zaradi česar se je zmanjšal doseg izpolnjevanja pristopnih meril in upočasnilo uvajanje reform. To je še zlasti opazno pri spoštovanju načel pravne države in svobode medijev ter preprečevanju korupcije.

2.16

Države v regiji sicer sprejemajo reforme, vendar z zelo različno hitrostjo. Veliko več bi bilo treba storiti za boj proti močno razširjeni korupciji, organiziranemu kriminalu in pranju denarja, za zdravo demokracijo pa je bistveno tudi neodvisno sodstvo.

2.17

EESO meni, da je treba okrepiti boj proti terorizmu v državah Zahodnega Balkana, in odločno podpira pobudo za boj proti terorizmu na Zahodnem Balkanu (WBCTi) (10).

2.18

Prepričan je, da je sodelovanje med državami Zahodnega Balkana in EU in njenimi agencijami (kot je Europol) treba še razširiti, da se pospeši proces širitve. Ta ukrep je še zlasti nujen na področjih, kot sta varnost in migracije.

3.   Gospodarska stabilnost in blaginja

3.1

Gospodarstva na Zahodnem Balkanu še naprej rastejo; tako naj bi bila v letu 2017 realna rast BDP v regiji 2,6-odstotna. V letu 2018 naj bi se zaradi višje zasebne porabe in naložb ter postopnega okrevanja kreditiranja, nakazil zdomcev in večjih infrastrukturnih projektov povišala na tri odstotke. V primerjavi z letom 1995 se je življenjski standard v vseh šestih zahodnobalkanskih državah občutno povišal, kljub temu pa ostajajo med najbolj revnimi v Evropi. Poleg tega je v njih ekonomska konvergenca od začetka krize izgubila zagon in zaostaja za konvergenco novih držav članic iz srednjevzhodne in jugovzhodne Evrope.

3.2

Gospodarsko zbliževanje Zahodnega Balkana je izjemno dolg proces, zato je nujno ustvariti okolje, ki bo omogočilo in pospešilo tuje naložbe, in sprejeti ustrezne gospodarske reforme, ki bodo povečale konkurenčnost in prinesle kakovostna delovna mesta.

3.3

EESO podpira napredek pri gospodarskem povezovanju na Zahodnem Balkanu, saj so se voditelji iz regije zavezali k poglobitvi odnosov in skupnim prizadevanjem za vstop v Evropsko unijo, in poziva k večji vključenosti socialnih partnerjev in drugih organizacij civilne družbe pri pripravi programov gospodarskih reform ter k skupnim sklepom s posebnimi priporočili za vsako državo v regiji (11).

3.4

EESO verjame, da države kandidatke potrebujejo odločnejše spodbude za reforme. Treba je podpirati predvsem tesnejše regionalno sodelovanje, da se olajša izpolnjevanje meril za članstvo v EU.

3.5

EESO meni, da je treba nov dotok tujih neposrednih naložb v proizvodne sektorje oplemenititi s podpiranjem lokalnih dobavnih verig ter nadgradnjo znanj, spretnosti in tehnoloških zmogljivosti malih in srednjih podjetij.

3.6

Energetika in promet bi morala biti dejavnik razvoja in povezanosti regije. S tem bi zagotovili, da državljani na Zahodnem Balkanu dobijo jasno predstavo o socialnih, gospodarskih in okoljskih prednostih, ki jih prinaša vstop v EU. Energetska učinkovitost in varčevanje z energijo sta na primer dejavnika, ki koristita dejavnostim podjetij ter ustvarjata zelena in tradicionalna delovna mesta.

3.7

EESO podpira pogodbo o prometni skupnosti EU z Zahodnim Balkanom, podpisano 12. julija 2017, in pogodbenice spodbuja k njenemu nadaljnjemu razvoju. V povezavi s tem bi morale Evropska komisija, Evropska investicijska banka in zahodnobalkanske države naložbe usmeriti v povezavo jedrnega omrežja TEN-T z infrastrukturo na Zahodnem Balkanu. Zato je zdaj potreben skupen program, v katerem bodo določena razpoložljiva sredstva in skupen časovni okvir.

3.8

Z izboljšanjem infrastrukture se bodo zmanjšali stroški prevoza in energije, kar bo omogočilo večje naložbe na tem območju. Poleg tega bo spodbujanje digitalne nadgradnje Zahodnega Balkana prispevalo k razvoju podjetij, večji produktivnosti in izboljšanju kakovosti življenja.

3.9

EESO tudi meni, da so vlaganja v dopolnilne pristope k tradicionalnim gospodarskim politikam (krožno gospodarstvo, socialna ekonomija, vključevanje ciljev trajnostnega razvoja v politike) lahko zagotovilo splošne rasti in zaposlovanja.

3.10

Ugotavlja, da je vloga države v državah v regiji še vedno prevelika, zasebni sektor pa je manjši kot v sedmih malih evropskih tranzicijskih gospodarstvih (12).

3.11

Tako meni, da mora država postati učinkovitejši in bolj zanesljiv ponudnik javnih storitev ter zagotoviti ugodno okolje za zasebna podjetja.

3.12

EESO meni, da lahko mala in srednje velika podjetja, ki so med podjetji v večini, postanejo gonilna sila gospodarske rasti v vseh šestih zahodnobalkanskih državah, za kar pa so potrebni zmanjšanje birokracije, bolj pregledna javna uprava, boj proti korupciji in povsem neodvisno sodstvo.

3.13

Ob tem podpira sklepe 6. foruma civilne družbe Zahodnega Balkana in izraža globoko zaskrbljenost zaradi vse bolj omejenih možnosti za delovanje civilne družbe v vse več državah v regiji. Ugotavlja, da so se EU in njene države članice zavezale, da se bodo zavzemale za to, da bi civilna družba imela ustrezen prostor, in v večji meri podprle krepitev zmogljivosti organizacij civilne družbe, da bi povečale njihovo vlogo v razvojnem procesu ter spodbudile politični, socialni in ekonomski dialog.

3.14

Opozarja, da je treba v gospodarske, socialne, upravne in zakonodajne reforme v vseh državah Zahodnega Balkana vključiti organizacije civilne družbe. S tehnično in finančno podporo je treba okrepiti njihove zmogljivosti z lažjim dostopom do evropskih virov financiranja ter jih pravočasno seznanjati s pristopnim procesom.

4.   Socialna stabilnost, brezposelnost, izseljevanje

4.1

Od gospodarske krize sta se rast dohodka in zlasti socialna konvergenca med revnejšimi in bogatejšimi državami v EU upočasnili in ponekod celo nazadovali. To spodkopava tudi težnje same EU in meče senco na njeno privlačnost za prihodnje članice. Vse države v regiji se spoprijemajo z revščino, visoko brezposelnostjo, sivo ekonomijo, nizkimi plačami, korupcijo, zlorabami, izseljevanjem kvalificiranih delavcev, diskriminacijo manjšin in begom možganov.

4.2

Čeprav se države Zahodnega Balkana približujejo ravni EU-28, je približevanje počasno in zaostaja za EU. Podatki kažejo, da bo za popolno konvergenco z življenjskim standardom v EU lahko potrebnih celo štirideset let.

4.3

V okviru zahodnobalkanskih držav ni bila dosežena konvergenca plač in v nekaterih državah so se razlike v plačah v primerjavi z EU povečale, kar vpliva na ekonomsko in socialno varnost prebivalstva. V večini držav Zahodnega Balkana se realne plače niso povišale vse od začetka krize. Čeprav v vseh poznajo zakonsko določeno minimalno plačo, pa ta v številnih primerih ne dosega eksistenčnega minimuma na ravni gospodinjstva.

4.4

EESO ugotavlja še, da so zaradi visoke brezposelnosti še vedno velik problem delovne migracije iz vseh držav v regiji. Po ocenah se je v tujino izselila kar četrtina prebivalstva. Čeprav so nakazila delavcev migrantov pomemben vir dohodka in kratkoročno prispevajo k domačemu gospodarstvu, imata množično izseljevanje in izguba prebivalstva resne dolgoročne posledice za njihov gospodarski razvojni potencial (13).

4.5

Z izjemo Črne gore je zmanjševanje števila delovnih mest najbolj prizadelo nizkokvalificirane mlade in ženske. Pomenljivo je tudi to, da je bilo v letu 2015 v vseh šestih državah več kot 70 % brezposelnih v povprečju brez službe že dlje kot eno leto (14).

4.6

EESO je prepričan, da bi morale EU in države Zahodnega Balkana več pozornosti namenjati kakovosti življenja in socialni varnosti državljanov teh držav. Tako predlaga, da je treba razmisliti o možnosti uporabe načel evropskega stebra socialnih pravic pri ocenjevanju izpolnjevanja pogojev za članstvo v EU. Komisija bi morala izoblikovati tudi konkretne programe, ki bi tem državam omogočali hitrejše doseganje socialne konvergence.

4.7

Poleg tega je prepričan, da so za okrepitev trga dela in omejitev izseljevanja potrebni dodatno izboljšanje konkurenčnosti in bolj temeljite strukturne reforme v vseh šestih od njih. Z organizacijami civilne družbe bi se bilo treba resnično posvetovati pri oblikovanju strukturnih reform (15).

4.8

EESO poudarja, da trendi na trgu dela v regiji kažejo visoke stopnje neaktivnosti žensk, in poziva vlade, naj zagotovijo podporo, s katero bi poskrbeli, da bodo dosežene višje stopnje zaposlenosti žensk. Poleg tega spodbuja Komisijo, naj med glavne prednostne naloge v pristopnih pogajanjih EU z državami Zahodnega Balkana vključi enakost spolov.

4.9

Prepričan je, da je spoštovanje pravic manjšin in njihove kulture temeljnega pomena za razvoj demokratične civilne družbe v vseh državah regije.

4.10

EESO meni, da je vloga izobraževanja v vseh zahodnobalkanskih državah, z enakopravnim dostopom do izobraževalnih sistemov vred, bistvenega pomena za spodbujanje evropskih vrednot, razvijanje strpnosti do manjšin, boj proti predsodkom in krepitev socialne kohezije.

4.11

Meni tudi, da mora „agenda za socialno kohezijo“ odpraviti vrzeli in neskladje v znanju in spretnostih z izboljšanjem uspešnosti in učinkovitosti izobraževalnih sistemov. Večja finančna podpora za programe poklicnega izobraževanja bi pripomogla k odpravi neusklajenosti kvalifikacij in potreb na trgu dela in zmanjševanju visoke stopnje brezposelnosti.

4.12

Zato EESO odobrava pobude državnih izobraževalnih in kulturnih zavodov, izobražencev ali organizacij civilne družbe za spravo, dobre sosedske odnose in kritičen pristop do preteklosti.

---

(1)  Osnovna načela strategije EU glede širitve na Zahodni Balkan je Komisija 6. februarja 2018 zapisala v sporočilu Verodostojna širitvena perspektiva in okrepljeno sodelovanje EU z Zahodnim Balkanom, COM(2018) 65 final.

(2)  V skladu z ustaljeno terminologijo v EESO, pojma „civilna družba“ in „organizacije civilne družbe“ v tem mnenju vključujeta socialne partnerje (tj. delodajalce in sindikate) in druge nedržavne akterje.

(3)  COM(2018) 65 final, 6.2.2018.

(4)  UL C 133, 14.4.2016, str. 31.

(5)  http://shtetiweb.org/berlin-process/.

(6)  UL C 133, 14.4.2016, str. 31.

(7)  https://ec.europa.eu/neighbourhood-enlargement/policy/glossary/terms/accession-criteria_en.

(8)  UL C 133, 14.4.2016, str. 31.

(9)  UL C 133, 14.4.2016, str. 31.

(10)  http://wbcti.wb-iisg.com/, https://ec.europa.eu/neighbourhood-enlargement/sites/near/files/ipa_ii_2016_039-858.13_mc_pcve.pdf.

(11)  Končna izjava 6. foruma civilne družbe Zahodnega Balkana.

(12)  Skupina Svetovne banke, The Western Balkans: Revving up the Engines of Growth and Prosperity, 2017.

(13)  „Čeprav je v zadnjih nekaj letih opaziti nekatera izboljšanja, je stopnja brezposelnosti v regiji veliko višja od povprečja EU-28. Zlasti Bosno in Hercegovino, nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo in Črno goro pesti vztrajno visoka brezposelnost, toda tudi 13,5-odstotna trenutna brezposelnost v Srbiji, ki je po nedavnem izboljšanju razmer najnižja v regiji, je v primerjavi z državami članicami EU veliko previsoka. Kljub vrtoglavi brezposelnosti je bilo v dvanajstmesečnem obdobju do junija 2017 ustvarjenih kakih 230 000 delovnih mest (3,8 odstotka več), od tega več kakor polovica v zasebnem sektorju. Tako se je v vseh zahodnobalkanskih državah razen Bosne in Hercegovine zaposlenost vrnila na ravni izpred leta 2008 (število delovnih mest, ne pa tudi opravljenih delovnih ur),“ Skupina Svetovne banke, Western Balkans Regular Economic Report, št. 12, jesen 2017.

(14)  Skupina Svetovne banke, Western Balkans Labor Market Trends 2017.

(15)  Kot je navedeno v mnenju EESO o strategiji širitve EU (UL C 133, 14.4.2016, str. 31), in v končni izjavi 6. foruma civilne družbe Zahodnega Balkana, ki ga je EESO 10. in 11. julija 2017 organiziral v Sarajevu.

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Dokončanje agende za boljše pravno urejanje: boljše rešitve za boljše rezultate

[COM(2017) 651 final]

(mnenje na lastno pobudo)

(2018/C 262/04)

Poročevalec:

Bernd DITTMANN

Sklep plenarne skupščine	15. 2. 2018
Pravna podlaga	člen 29(2) poslovnika mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	9. 3. 2018
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	19. 4. 2018
Plenarno zasedanje št.	534
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	185/0/0

1.   Sklepi in priporočila

1.1

EESO meni, da bi morala agenda za boljše pravno urejanje postati stalen program za zagotavljanje visokokakovostne zakonodaje Unije, ki ne ogroža doseganja ključnih ciljev politike in ne povzroča deregulacijskega pritiska. Komisija v novi sestavi po letu 2019 bi morala z njo nadaljevati, jo še naprej razvijati in izboljšati.

1.2

EESO poziva Komisijo, naj pripravi podroben načrt za prihodnje vrednotenje boljšega pravnega urejanja in pojasni, kakšna oblika vključenosti EESO in zainteresiranih strani je predvidena.

2.   Sporočilo Komisije o boljšem pravnem urejanju

2.1

Komisija je 24. oktobra 2017 objavila sporočilo Dokončanje agende za boljše pravno urejanje: boljše rešitve za boljše rezultate (1) (v nadaljnjem besedilu: sporočilo).

2.2

Komisija je v sporočilu ocenila napredek pri izvajanju agende za boljše pravno urejanje (v nadaljnjem besedilu: agenda), dosežen od njenega sprejetja maja 2015.

2.3

V letu 2018 bo Komisija v celoti ovrednotila sistem za boljše pravno urejanje. To mnenje je odgovor Komisiji, pa tudi prispevek k pripravam na to prihodnje vrednotenje.

3.   Splošne ugotovitve

3.1

EESO pozdravlja, da je Komisija še naprej zavezana boljšemu pravnemu urejanju in si nenehno prizadeva za uresničenje ciljev, določenih v agendi iz maja 2015, kakor je navedeno v sporočilu. Boljše pravno urejanje je proces, ki se stalno izboljšuje. Zanj sta potrebna zavezanost in prispevek vseh sodelujočih akterjev.

3.2

Z boljšim pravnim urejanjem bi morali nastati odgovorni, participativni in transparentni postopki oblikovanja politik, s katerimi bi se zagotovila jasna in skladna pravila, ki bi ustrezala svojemu namenu in bi se zlahka izvajala. To je nujen predpogoj za zaupanje javnosti v EU in njene institucije. Z boljšim pravnim urejanjem bi morali nastati učinkoviti in dosledni regulativni okviri, ki bi omogočali inovacije in trajnostno rast ter podpirali dokončanje in ustrezno delovanje enotnega trga.

3.3

Zaradi boljšega pravnega urejanja oblikovanje politik v EU ne bi smelo postati preveč zbirokratizirano. Političnih odločitev ne bi smeli nadomestiti tehnični postopki.

3.4

EESO je v enem svoji prejšnjih mnenj (2) poudaril, da cilj boljšega pravnega urejanja „ne sme biti ‚več‘ ali ‚manj‘ predpisov v EU ali deregulacija določenih političnih področij ali njihovo zapostavljanje zaradi dajanja prednosti drugim področjem in s tem razvrednotenje vrednot, ki jih zagovarja EU, tj. socialne zaščite, varstva okolja in temeljnih pravic (3). Boljše pravno urejanje je v prvi vrsti pripomoček, ki naj bi zagotovil, da se politični cilji, ki temeljijo na dokazih, dejansko uresničujejo ob upoštevanju prej navedenih vrednot, ne da bi bile s tem omejene okoljske ali potrošniške pravice ali socialni standardi ali da bi ustanavljanje teles povzročilo prenos pristojnosti v strukturi institucij. Boljše pravno urejanje ne more in ne sme nadomestiti političnega odločanja.“

3.5

EESO priznava dosedanji napredek pri izvajanju agende. Še posebej pozdravlja bolj metodično uporabo ocen učinka in naknadnega ocenjevanja, bolj sistematično posvetovanje z deležniki, revidirane smernice in gradivo za boljše pravno urejanje, program REFIT in platformo REFIT ter imenovanje Odbora za regulativni nadzor.

3.6

EESO je aktivno vključen v projekt boljšega pravnega urejanja, zlasti z udeležbo pri platformi REFIT in pripravljanjem osnutkov naknadnih ocen. V zvezi s tem se sklicuje na svoja številna mnenja (4). Kljub temu EESO ni upoštevan ne v agendi ne v sporočilu, niti ni vključen v medinstitucionalni sporazum o boljši pripravi zakonodaje. To kaže, da Komisija in zakonodajalca še vedno premalo upoštevajo vlogo in funkcijo EESO, določeni z ustanovnimi pogodbami, ter znanje in strokovno usposobljenost njegovih članov in civilne družbe, ki jo zastopajo.

3.7

Za sodelovanje pri programu boljšega pravnega urejanja ter povezanih instrumentih in postopkih so potrebni finančni in človeški viri (npr. za generiranje podatkov, udeležbo na javnih posvetovanjih itd.), ki vsem organizacijam civilne družbe niso na voljo. Enako velja tudi za mala podjetja. EESO poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo program boljšega pravnega urejanja ostal odprt in dostopen za vse organizacije in dejavnosti, ne glede na njihovo velikost ter finančne in človeške vire.

4.   Posebne ugotovitve

4.1

EESO je institucionalni glasnik organizirane evropske civilne družbe in ima vlogo posrednika med zakonodajalcema EU na eni strani ter organizacijami civilne družbe in socialnimi partnerji na drugi strani. Ima bogate izkušnje in znanje glede vprašanj, povezanih z boljšim pravnim urejanjem. Na tem mestu želi Komisijo spomniti na nekatera svoja posebna priporočila glede vidikov, zajetih v sporočilu, pa tudi drugih vidikov, ki se mu jih zdi potrebno poudariti.

4.2

EESO meni, da sporočilo ponuja dober splošen pregled napredka pri izvajanju agende na področjih, ki jih zajema boljše pravno urejanje. Vendar pa je preveč nejasno glede tega, s kakšnimi ukrepi točno Komisija namerava nadalje razvijati program boljšega pravnega urejanja. Poleg tega v sporočilu ni navedbe ali opisa prihodnjega vrednotenja programa boljšega pravnega urejanja v letu 2018, pa tudi ne ključnih področij, na katero bo osredotočeno, niti načrtovanih oblik vključenosti EESO in deležnikov.

4.3   Sorazmernost in subsidiarnost

4.3.1

EESO pozdravlja, da se Komisija osredotoča na ključne prednostne naloge in posveča več pozornosti velikim zadevam. Ponovno poudarja, da bi morala Unija ukrepati samo, kadar je to v skladu z načeli subsidiarnosti in sorazmernosti in kadar skupno ukrepanje prinaša dodano vrednost za vse.

4.3.2

EESO se, kot je navedel v svojem mnenju (5), „zavzema za pojasnitev načel subsidiarnosti in sorazmernosti, ki jih nasprotniki zakonodajnih pobud včasih uporabljajo kot argumente, ne da bi zadostno utemeljili razloge za to“.

4.3.3

EESO je seznanjen z ustanovitvijo projektne skupine za subsidiarnost in sorazmernost (6). Projektno skupino poziva, naj ustrezno upošteva mnenja in priporočila EESO v zvezi s tem vprašanjem.

4.3.4

EESO poziva, naj se izboljša spremljanje subsidiarnosti in sorazmernosti ter okrepi sodelovanje držav članic in njihovih parlamentov pri naknadnem ocenjevanju.

4.3.5

EESO poziva Komisijo, naj bolj spodbuja uporabo dokumenta št. 5 iz gradiva za boljše pravno urejanje (Pravna podlaga, subsidiarnost in sorazmernost) v svojih službah (horizontalno in vertikalno), da bi bile pri pripravljanju osnutkov ocen učinka bolj skladne z njim.

4.4   Ocene učinka

4.4.1

EESO se sklicuje na predloge za izboljšanje evropskega ekosistema na področju ocen učinka iz svojega mnenja (7).

4.4.2

Ocena učinka bi morala biti obvezna za vsak nov zakonodajni predlog, vključno z delegiranimi in izvedbenimi akti. Kadar predlogu ni priložena ocena učinka, mora Komisija podati podrobno obrazložitev in predložiti vse podatke in dokaze, na katerih predlog temelji oz. ki ga podpirajo.

4.4.3

V smernicah za boljše pravno urejanje je izrecno navedeno, da se ocene učinka izvajajo tako za zakonodajne pobude kot za delegirane in izvedbene akte. Zato EESO spodbuja Komisijo, naj potrebo po izvajanju ocen učinka pri teh aktih ovrednoti podrobneje in bolj transparentno za deležnike in EESO. Če je bila ocena učinka izvedena za zakonodajno besedilo, ki je podlaga za delegirane ali izvedbene akte, še ne pomeni, da ocena učinka za te akte ni potrebna. Vsak posamezen akt je treba ovrednotiti posebej, saj imajo delegirani in izvedbeni akti lahko velike posledice za deležnike in celotno civilno družbo.

4.4.4

Smernice in gradivo za boljše pravno urejanje (8) predstavljajo osrednje vodilo za službe Komisije pri izvajanju ocen učinka. Vendar pa EESO izpostavlja, da so bile smernice in gradivo pripravljeni predvsem za uporabo v samih službah EU. Z njihovimi navodili si deležniki ne morejo pomagati pri razumevanju, kako ustrezno uporabljati orodja, potrebna za analizo učinka. Zato EESO poziva Komisijo, naj izda operativno različico teh orodij, ki bi bila dostopna širši javnosti.

4.4.5

EESO sicer opaža, da službe premalo upoštevajo te smernice, zaradi česar so nekatere ocene učinka pomanjkljive. To ugotovitev je potrdil in s podatki podkrepil Odbor za regulativni nadzor v letnem poročilu za leto 2016 (9). EESO tako svetuje Komisiji, naj v svojih službah odločneje spodbuja načela boljšega pravnega urejanja, npr. v obliki obveznih programov rednega usposabljanja uslužbencev.

4.4.6

Odbor za regulativni nadzor v letnem poročilu za leto 2016 opozarja, da službe Komisije le delno izvajajo njegova priporočila potem, ko jim izda prvo negativno mnenje. EESO zato predlaga, naj ima Odbor za regulativni nadzor v primerih, ko dvakrat izda negativno mnenje, možnost odložilnega veta, s katerim bi službo Komisije prisilil, da revidira svojo oceno učinka in izpolni ustrezne zahteve glede kakovosti. Ne bi pa smel imeti možnosti veta na politične odločitve.

4.4.7

EESO podpira načelo „najprej pomisli na male“ in spodbuja Komisijo, naj se v svojih ocenah učinka bolj osredotoči na mala in srednja podjetja, vključno z mikropodjetji in zelo malimi podjetji.

4.5   Transparentnost, legitimnost in odgovornost

4.5.1

V zvezi z registrom za preglednost EESO pozdravlja predlog Komisije iz leta 2016 za pravno zavezujoč medinstitucionalni sporazum o obveznem registru za preglednost, ki bi poleg Komisije in Parlamenta zajemal tudi Svet.

4.5.2

EESO pozdravlja dejstvo, da bodo javna posvetovanja glede pomembnih pobud zdaj na voljo v vseh uradnih jezikih, druga pa vsaj v angleščini, francoščini in nemščini. EESO želi Komisijo spomniti, da je treba zagotoviti prevode povzetkov ocen učinka v vse uradne jezike (10).

4.5.3

V zvezi z vključenostjo deležnikov se EESO sklicuje na svoje mnenje (11) in mnenje platforme REFIT (12), za katerega so pomagali pripraviti osnutek predstavniki EESO pri platformi REFIT. EESO pozdravlja prizadevanja Komisije za izboljšanje mehanizma za posvetovanje z deležniki, vendar meni, da so potrebna dodatna prizadevanja za izboljšanje udeležbe, odprtosti in odgovornosti ter učinkovitosti in skladnosti takih posvetovanj. V ta namen EESO spodbuja Komisijo, naj preuči in v celoti začne izvajati predloge, opisane v zgoraj navedenih mnenjih.

4.5.4

EESO ima zaradi svoje predstavniške funkcije dobro izhodišče, da pomaga ugotoviti, na katere deležnike bi predlagani ukrep politike najbolj vplival, ter pridobiti izkušnje z že veljavno zakonodajo. Komisija bi se morala pri razvoju posvetovalnih strategij in določanju ustreznih ciljnih skupin tesneje posvetovati z EESO, tako vnaprej kot naknadno.

4.6   Poenostavitev zakonodaje in odprava nepotrebnih stroškov

4.6.1

EESO je v svojem mnenju (13) navedel: „Pravno urejanje v Evropi je bistven dejavnik povezovanja, a ne pomeni bremena ali stroška, ki bi ga bilo treba zmanjšati. Če je sorazmerno, je pravzaprav pomembno jamstvo varstva, spodbujanja in pravne varnosti za vse evropske akterje in državljane.“

4.6.2

V drugem svojem mnenju (14) pa je navedel: „Treba se je izogniti nepotrebnim regulativnim stroškom. Ti stroški morajo biti sorazmerni s koristmi, ki jih ustvarjajo.“

4.6.3

EESO odločno podpira načelo „najprej ovrednoti“. V svojem mnenju (15) je navedel, da ima lahko „koristno vlogo posrednika med zakonodajalcema in uporabniki zakonodaje EU. EESO (…) nenehno prilagaja svoj način dela, da bi lahko pomagal ocenjevati kakovost uporabe prava Skupnosti. Tako je pred kratkim sklenil, da se s svojimi naknadnimi ocenami pravnega reda Skupnosti aktivno vključi v ocenjevanje zakonodajnega cikla.“

4.6.4

EESO je v svojem mnenju (16) navedel, da „zagovarja kvalitativni pristop, ki šteje enako kot kvantitativna analiza in upošteva iskanje pričakovanih koristi zakonodaje“. Poleg regulativnih stroškov bi bilo treba, kadar je ustrezno, količinsko opredeliti tudi regulativne koristi, vključno s skupnimi koristmi, Komisija pa bi jih morala bolj sistematično upoštevati pri ocenah učinka.

4.6.5

EESO meni, da so nekateri stroški za uresničenje ciljev politike nujni. Stroške bi bilo treba zmanjšati samo, kadar se dokaže, da niso potrebni za uresničenje cilja politike. EESO se strinja s stališčem Komisije, da bi moralo zmanjševanje nepotrebnih stroškov temeljiti na dokazih, pridobljenih s posamičnimi ocenami, in ne na preprostih številčnih ciljih, da se v celoti ohranijo predvideni cilji zakonodaje.

4.6.6

V zvezi s programom REFIT se EESO sklicuje na svoji mnenji o tej temi (17). EESO sodeluje v programu REFIT z vključenostjo v platformo REFIT. Trije člani iz njegovih treh skupin se udeležujejo srečanj platforme na podlagi rotacije. Člani tesno sodelujejo pri določanju političnih prednostnih nalog za EESO in pripravljanju skupnih stališč za sestanke platforme, ki temeljijo na dogovorjenih stališčih iz preteklih mnenj.

4.6.7

EESO ponovno poudarja, da je platforma REFIT osredotočena na naknadno delo. Njena naloga je, da preuči predloge, oddane prek spletišča Zmanjšajte breme, in oblikuje predloge za poenostavitev obstoječe zakonodaje EU. Platforma ni namenjena predlaganju nove zakonodaje.

4.6.8

EESO ugotavlja, da na platformi REFIT posebni interesi malih in srednjih podjetij niso izrecno zastopani, zato poziva Komisijo, naj povabi primernega predstavnika k sodelovanju v skupini deležnikov platforme REFIT.

4.7   Ocena alternativnih pristopov za poenostavitev in zmanjšanje stroškov

4.7.1

V zvezi z določanjem ciljev za zmanjšanje regulativnega bremena v okviru boljšega pravnega urejanja EESO meni, da bi se morali ti cilji pri programu REFIT določiti naknadno na podlagi celovitega ovrednotenja, ki bi vključevalo dialog s civilno družbo in deležniki.

4.7.2

Ker je težko pridobiti podatke, potrebne za znanstveno utemeljene izhodiščne izračune, s katerimi bi se cilji za zmanjšanje regulativnega bremena določili vnaprej, EESO ne podpira takega določanja ciljev niti za posamezne sektorje niti za gospodarstvo kot celoto. Enako velja za politično določanje številčnih ciljev, kot je načelo enega razveljavljenega akta ob sprejetju enega novega.

4.8   Izvajanje in izvrševanje prava Unije

4.8.1

V zvezi z izvajanjem in izvrševanjem prava Unije se EESO sklicuje na svoja številna mnenja (18).

4.8.2

V zgodnji fazi procesa oblikovanja politike je treba v okviru ocene učinka upoštevati izvajanje zakonodaje Unije. EESO poziva službe Komisije, naj strogo upoštevajo smernice za ocene učinka iz 4. poglavja gradiva za boljše pravno urejanje (Izvajanje, prenos direktiv in priprava predlogov). Pri tem je treba posebno pozornost nameniti posebnim značilnostim različnih nacionalnih političnih in pravnih sistemov ter različnim virom in zmogljivostim, ki so državam članicam na voljo za prenos in izvajanje evropskega prava.

4.8.3

Regulativno breme običajno nastane na nacionalni ravni, ko organi držav članic prenašajo in izvajajo pravo Unije (in pride do prekomernega pravnega urejanja). EESO je v svojih mnenjih (19) navedel, da večina primerov neustrezne uporabe ali izvajanja prava Unije izhaja iz neprimernega prenosa direktiv. Zato se zavzema za uporabo uredb namesto direktiv, s čimer bi se preprečila neskladnost regulativnih okvirov v EU (20). Vendar pa se v nobeni državi članici ne sme zmanjšati obstoječa stopnja varstva državljanov, potrošnikov, delavcev in okolja.

4.8.4

EESO meni, da so za ustrezno izvajanje zakonodaje Unije potrebno skupna in usklajena prizadevanja glavnih akterjev, tj. Komisije, Evropskega parlamenta, Sveta in držav članic, s čim tesnejšim sodelovanjem lokalnih in regionalnih oblasti ter civilne družbe in deležnikov. Meni, da bi Komisija morala imeti vodilno vlogo pri usklajevanju tega prizadevanja ter, kot je navedel v svojem mnenju (21), „pri krepitvi zaupanja med organi, odgovornimi za izvajanje evropskega prava, za vzpostavitev mreže državnih organov, sistematično oceno njihovega delovanja in ugotavljanje ter širitev najboljših praks.“

4.8.5

Komisija v svojem sporočilu predlaga več ukrepov, s katerimi bi se izboljšalo izvajanje zakonodaje Unije. Med njimi so vzpostavitev bolj sistematičnega pristopa k spremljanju in vrednotenju uspešnosti zakonodaje v okviru medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje, podpiranje držav članic pri načrtih za izvajanje zakonodaje in oblikovanje poročil za posamezne države, v katerih bi bile obravnavane nacionalne prednosti in pomanjkljivosti glede izvajanja. EESO pozdravlja posebno pozornost, ki jo Komisija namenja temu vprašanju, ter predlagane ukrepe, vendar obžaluje, da očitno pri nobenem od njih ni predvideno njegovo sodelovanje.

4.8.6

V svojem mnenju (22) je poudaril: „V zvezi s prenosom nekaterih direktiv želi Odbor dati poseben doprinos k samoiniciativnemu poročilu Evropskega parlamenta o izvajanju zakonodaje EU v državah članicah s poudarkom na elementih, ki so jih države članice dodale med prenosom.“

4.8.7

Nazadnje EESO pozdravlja strateški pristop k politiki glede kršitev, ki ga je Komisija opisala v svojem sporočilu Pravo EU: z boljšo uporabo do boljših rezultatov (23). Komisijo spodbuja, naj pospešeno in dosledno ukrepa v primerih, ko države članice zakonodajo EU prenesejo nepravilno ali pa tega sploh ne storijo.

4.9   Sodelovanje z drugimi institucijami

4.9.1

EESO predstavlja organizirane končne uporabnike prava Unije, zato bi ga morali Svet, Evropski parlament in Komisija videti kot partnerja in vir, ki lahko oceni izvedljivost zakonodajnih projektov iz praktičnega in empiričnega vidika.

4.9.2

Ker ima aktivno vlogo pri boljšem pravnem urejanju in boljši pripravi zakonodaje, odločno poziva Komisijo, Evropski parlament in Svet, naj ga uradno vključijo v medinstitucionalni sporazum o boljši pripravi zakonodaje.

---

(1)  COM(2017) 651 final.

(2)  UL C 13, 15.1.2016, str. 192.

(3)  COM(2015) 215 final.

(4)  Med drugim glej: Ad hoc skupina za nadzor uporabe zakonodaje EU; UL C 487, 28.12.2016, str. 51, UL C 303, 19.8.2016, str. 45, UL C 13, 15.1.2016, str. 192, UL C 345, 13.10.2017, str. 67, UL C 13, 15.1.2016, str. 145, UL C 434, 15.12.2017, str. 11, UL C 291, 4.9.2015, str. 29, UL C 230, 14.7.2015, str. 66, UL C 43, 15.2.2012, str. 14, UL C 248, 25.8.2011, str. 87, UL C 18, 19.1.2011, str. 95, UL C 128, 18.5.2010, str. 103, UL C 277, 17.11.2009, str. 6, UL C 100, 30.4.2009, str. 28, UL C 204, 9.8.2008, str. 9.

(5)  UL C 487, 28.12.2016, str. 51.

(6)  C(2017) 7810.

(7)  UL C 434, 15.12.2017, str. 11.

(8)  SWD(2017) 350 in https://ec.europa.eu/info/better-regulation-toolbox_sl.

(9)  Odbor za regulativni nadzor, letno poročilo 2016, https://ec.europa.eu/info/sites/info/files/2016-rsb-report_en.pdf. Glej zlasti str. 13 in 15.

(10)  UL C 434, 15.12.2017, str. 11 (točka 4.3.1).

(11)  UL C 383, 17.11.2015, str. 57.

(12)  REFIT Platform Opinion on submissions XXII.4.a by the DIHK and XXII.4.b by a citizen on Stakeholder consultation mechanisms. Datum sprejetja: 7. 6. 2017.

(13)  UL C 303, 19.8.2016, str. 45.

(14)  UL C 487, 28.12.2016, str. 51.

(15)  Ad hoc skupina v zvezi s panoramskim pregledom Evropskega računskega sodišča Putting EU law into practice (Izvajanje zakonodaje EU v praksi). Ad hoc skupina za nadzor uporabe zakonodaje EU (UL C 81, 2.3.2018, str. 81).

(16)  UL C 434, 15.12.2017, str. 11.

(17)  UL C 230, 14.7.2015, str. 66, UL C 303, 19.8.2016, str. 45.

(18)  Ad hoc skupina; UL C 303, 19.8.2016, str. 45, UL C 291, 4.9.2015, str. 29, UL C 18, 19.1.2011, str. 95, UL C 175, 28.7.2009, str. 26, UL C 204, 9.8.2008, str. 9, UL C 325, 30.12.2006, str. 3, UL C 24, 31.1.2006, str. 52, UL C 24, 31.1.2006, str. 39.

(19)  Ad hoc skupina; UL C 13, 15.1.2016, str. 192.

(20)  UL C 18, 19.1.2011, str. 95.

(21)  UL C 24, 31.1.2006, str. 52.

(22)  UL C 303, 19.8.2016, str. 45.

(23)  C(2016) 8600 (UL C 18, 19.1.2017, str. 10).

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu, Svetu in Evropski centralni banki – Nadaljnji koraki za dokončanje ekonomske in monetarne unije: načrt

[COM(2017) 821 final]

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu, Svetu in Evropski centralni banki – Novi proračunski instrumenti za stabilno euroobmočje v okviru Unije

[COM(2017) 822 final]

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu, Svetu in Evropski centralni banki – Evropski minister za gospodarstvo in finance

[COM(2017) 823 final]

Predlog direktive Sveta o določbah za krepitev fiskalne odgovornosti in srednjeročne proračunske usmerjenosti v državah članicah

[COM(2017) 824 final – 2017/0335 (CNS)]

Predlog uredbe Sveta o ustanovitvi Evropskega denarnega sklada

[COM(2017) 827 final – 2017/0333 (APP)]

(2018/C 262/05)

Poročevalec:	Mihai IVAŞCU
Soporočevalec:	Stefano PALMIERI

Zaprosilo	Evropska komisija, 12. 2. 2018 in 28. 2. 2018
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	26. 3. 2018
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	19. 4. 2018
Plenarno zasedanje št.	534
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	152/3/2

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja predlagani načrt za dokončanje evropske ekonomske in monetarne unije (EMU), vendar ga ne podpira v celoti in tudi ne s posebnim navdušenjem, saj cela vrsta socialnih, političnih in ekonomskih vprašanj, na katera je opozoril v prejšnjih mnenjih, v tem načrtu ni upoštevana. Za dokončanje EMU so v prvi vrsti potrebni močna politična zavezanost, učinkovito upravljanje in boljša uporaba razpoložljivih finančnih sredstev, če naj bi resnično zmanjšali tveganje in ga porazdelili med države članice. Zato EESO poudarja, da je treba načeli odgovornosti in solidarnosti na ravni EU uporabljati sočasno.

1.2

EESO je zelo razočaran, ker sporočilo ni naslovljeno na institucionalni posvetovalni telesi EU, tj. EESO in OR, in ker vloga Evropskega parlamenta ostaja precej omejena. Poleg tega nikjer ni omenjeno tesnejše sodelovanje socialnih partnerjev in organizirane civilne družbe pri oceni evropskega semestra.

1.3

EESO je že večkrat opozoril, da ni jasne strateške vizije za prihodnost in tudi ne zmožnosti za ustrezen odziv na nove gospodarske in finančne krize. Pri oceni in izvajanju svežnja o EMU bi bilo treba upoštevati, da Evropejci potrebujejo več Evrope, ki mora biti boljša.

1.4

Socialna unija, za kakršno se zavzema EESO, ni na seznamu unij, ki sestavljajo EMU; zaveze za vključitev evropskega stebra socialnih pravic v besedilu ni najti.

1.5

EESO je prisiljen znova posvariti, da bo blaginja Evrope vse bolj ogrožena, dlje kot se bo nadaljevala sedanja politika varčevanja brez učinkovitega naložbenega načrta.

1.6

„Streha se popravlja, kadar sije sonce“: to spoznanje je odločilno in delo je treba opraviti hitro, takoj ko bodo znova ocenjeni vzroki in ugotovljena odgovornost za to, da je „streha sploh začela puščati“. EESO opozarja, da je nujno razviti nove finančne instrumente za preprečevanje kriz in blažitev procikličnih ukrepov.

1.7

Dokončanje bančne unije in unije kapitalskih trgov bi morala biti še naprej ena najpomembnejših prednostnih nalog. Sedanji predlog sploh ne omenja evropskega sistema jamstva za vloge, čeprav je EESO že pripravil mnenje o tej temi (1). Poleg tega so potrebni ukrepi za takojšnjo in učinkovito obravnavo problema slabih posojil.

1.8   Evropski denarni sklad (EDS)

1.8.1

Predlagana naloga novega Evropskega denarnega sklada – delovati kot skupni varovalni mehanizem za enotni sklad za reševanje – je izredno pomembna in jo je treba v celoti podpreti. Vendar pa je treba po mnenju EESO poskrbeti za to, da ta ukrep ne bo nekakšno „zlato padalo“, ki banke spodbuja k prevzemanju nepotrebnih in nevarnih tveganj.

1.8.2

Izredno pomembno je, da se Evropskemu denarnemu skladu v kontekstu EU nameni aktivnejša vloga, primerljiva s pomenom Mednarodnega denarnega sklada na mednarodni ravni: podpirati gospodarski razvoj ter blažiti šoke, ne pa zgolj preprečevati bančne krize.

1.9   Pogodba o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju (PSUU)

1.9.1

Pogodbo PSUU bi bilo treba vključiti v pravo EU, skupaj s preoblikovanjem evropskega mehanizma za stabilnost (EMS) v Evropski denarni sklad, ne da bi imele države članice pri tem priložnost izbirati tisto, kar jim je najbolj všeč.

1.9.2

EESO se sicer zaveda možnosti prožnega tolmačenja Pakta za stabilnost in rast, vendar meni, da je nezadostno, in priporoča začetek razprave na ravni EU o izključitvi strateških javnih naložb z dodano vrednostjo iz področja uporabe Pakta. Teh naložb se ne sme obravnavati kot stroškov, temveč kot vir prihodka v bodoče, ki omogoča nemotene poslovne cikle, zagotavlja ustvarjanje kakovostnih delovnih mest in zmanjšuje neenakosti. To je v skladu s pozivi iz prejšnjih mnenj EESO (2) in cilji Združenih narodov za trajnostni razvoj (3).

1.9.3

Javne naložbe, vključno s socialnimi, bi kratkoročno dejansko okrepile povpraševanje, dolgoročno pa tudi povečale potencial rasti, s čimer bi pripomogle k reševanju vprašanja vzdržnosti javnega dolga.

1.10   Novi proračunski instrumenti

1.10.1

EESO popolnoma podpira predlog za uvedbo namenskega konvergenčnega instrumenta za države članice na poti k uvedbi eura. Tehnična podpora mora biti usmerjena v doseganje resnične konvergence.

1.10.2

Makroekonomska stabilizacija je posebej pomembna za zmanjšanje sedanjih razhajanj med gospodarstvi EU, saj so države članice zaradi omejitev, povezanih z EMU, vse manj zmožne delovati samostojno.

1.11   Minister za gospodarstvo in finance

1.11.1

EESO podpira uvedbo funkcije ministra za gospodarstvo in finance za EMU kot prvi korak do večje skladnosti politik, ki so trenutno razdrobljene. Oseba na tej funkciji bi morala zastopati euroobmočje v mednarodnih organih, popolnoma pregledno upravljati poseben proračun za euroobmočje ter opredeljevati njegovo zaželeno skupno fiskalno naravnanost in način, kako jo doseči.

1.11.2

Vendar pa obstaja nevarnost, da bo predlog Komisije vodil k pretiranemu kopičenju izvršilne moči v rokah ene osebe. EESO zato poziva k nadaljnjemu razmisleku o predlagani funkciji ministra in k povečanju njene demokratične odgovornosti.

2.   Uvod in splošne ugotovitve

2.1

Po letih kriznega upravljanja, ko se je za premostitev institucionalnih pomanjkljivosti nedokončane ekonomske in monetarne unije dajalo prednost medvladni metodi, EESO pozdravlja prenovljeni pristop z uporabo metode Skupnosti, saj se le tako lahko zagotovi demokratična legitimnost procesa odločanja na ravni EU in poglobi povezovanje EU. V tem okviru so za dokončanje EMU potrebni močna politična zavezanost, učinkovito upravljanje in boljša uporaba razpoložljivih finančnih virov.

2.2

EESO ceni dejstvo, da je predlagani načrt zastavljen ambiciozno, tako z vidika obsega kot časa, in da je korak v pravo smer, kar je navedel že v prejšnjih mnenjih (4). Vendar pa ga ne podpira v celoti in tudi ne s posebnim navdušenjem, saj v svežnju ni upoštevana vrsta socialnih, političnih in gospodarskih vprašanj, na katera je ravno tako opozoril v prejšnjih mnenjih.

2.3

Prvič, Evropski parlament ima še naprej preveč omejeno vlogo in obe institucionalni posvetovalni telesi EU – EESO in OR – nista omenjeni. Ravno tako ni omenjen okrepljen socialni in civilni dialog o evropskem semestru z bolj aktivnim vključevanjem socialnih partnerjev in civilne družbe. EESO je v enem od prejšnjih mnenj pozval, da bi morali biti „za vzpostavitev demokratične preglednosti in prevzemanje odgovornosti (…) v proces evropskega semestra vključeni Evropski parlament, nacionalni parlamenti, socialni partnerji in civilna družba. Socialno razsežnost je treba izenačiti z gospodarsko razsežnostjo“ (5).

2.4

Naglo in učinkovito dokončanje bančne unije je izredno pomembno za zagotovitev konkurenčnega evropskega poslovnega okolja in za vzpostavitev resnično enotne evropske valute.

2.5

Toda socialna unija, za katero se zavzema EESO, ni na seznamu unij, ki jih zajema EMU. Ravno tako ni zaveze za vključitev evropskega stebra socialnih pravic v upravljanje euroobmočja, kar je bilo napovedano novembra 2017 v Göteborgu (6). Socialne pravice bi morale biti enako pomembne kot ekonomske svoboščine, da se uveljavi koncept socialnega tržnega gospodarstva, opredeljen v Pogodbi.

2.6

Poleg tega se zdi, da Komisija ne želi uporabiti izraza „politična unija“ ali pa jo je tega strah, saj izraz nadomešča s šibkejšimi in manj eksplicitnimi, kot sta „demokratična odgovornost“ in „okrepljeno upravljanje“. To pa ni upravičeno, če se jasno razloži, da politična unija ne pomeni nujno ene same politične enote, temveč gre za več majhnih korakov, s katerimi se prizna potreba po skupnem političnem upravljanju na ravni EU na nekaterih področjih. EESO je ta koncept v svojih mnenjih zelo jasno opisal (7).

2.7

Pri oceni in izvajanju svežnja o ekonomski in monetarni uniji bi bilo treba upoštevati, da Evropejci potrebujejo več Evrope, ki mora biti boljša. EESO je že večkrat opozoril, da ni strateške vizije za prihodnost in tudi ne zmožnosti za ustrezen odziv na gospodarsko in finančno krizo. Glavno načelo gospodarskega upravljanja EU bi moralo biti, da je na ravni EU mogoče doseči večjo dodano vrednost, kot pa če države članice ukrepajo same (8).

2.8

Kljub sedanjemu obdobju gospodarske oživitve so posledice gospodarske krize v našem vsakdanjem življenju in v politikah držav članic še vedno vidne. EESO je že opozoril, da dlje kot se izvaja sedanja politika varčevanja, ki je usmerjena predvsem v zmanjševanje izdatkov, brez učinkovitega naložbenega načrta za ustvarjanje dohodka z rastjo, socialno kohezijo in solidarnostjo, bolj je jasno, da vse večje socialne neenakosti ogrožajo gospodarsko povezovanje in blaginjo Evrope (9).

2.9

Tudi trgi kapitala so še zelo daleč od tega, da bi bili povezani, in še niso zmožni blažiti simetričnih in asimetričnih šokov kot v Združenih državah. Glede na potek pogajanj o brexitu in ker bo eden največjih trgov kapitala na svetu v prihodnosti zapustil enotni evropski trg, lahko pričakujemo še večjo razdrobljenost. Potrebni so ukrepi za preprečitev takšnega razvoja.

3.   Ustanovitev Evropskega denarnega sklada

3.1

EESO pozdravlja preoblikovanje evropskega mehanizma za stabilnost v Evropski denarni sklad in meni, da bo njegova predlagana institucionalna umestitev povečala zaupanje v sposobnost EU, da se odzove na prihodnje finančne in gospodarske krize.

3.2

Po mnenju EESO je nujno razviti nove finančne instrumente za preprečevanje kriz in spodbujanje proticikličnih ukrepov. Rek, da se „streha popravlja, kadar sije sonce“, velja tako tukaj kot tudi za celoten sveženj. Ker bo Evropski denarni sklad nasledil evropski mehanizem za stabilnost, vključno z njegovo sedanjo finančno in institucionalno strukturo, je zelo pomembno razvijati njegove zmožnosti in potencial, pod neposrednim nadzorom Komisije, Sveta in Evropskega parlamenta ter v tesnem sodelovanju z Evropsko centralno banko.

3.3

Zelo pomembna novost v predlogu Komisije je zmožnost Evropskega denarnega sklada, da deluje kot skupni varovalni mehanizem za enotni sklad za reševanje, o čemer so se države članice dogovorile leta 2013. Čeprav je res, da bo varovalni mehanizem povečal kredibilnost bančnega sektorja, pa EESO opozarja, da je treba poskrbeti, da predlagani ukrep ne bo zgolj „zlato padalo“, ki bo banke spodbujalo k prevzemanju nepotrebnih in nevarnih tveganj.

3.4

EU ni treba okrepiti finančnega nadzora nad državami članicami, temveč mora zgolj povečati učinkovitost in vzdržnost sedanjih finančnih instrumentov. Evropski denarni sklad bi moral imeti v kontekstu EU aktivnejšo vlogo, primerljivo s pomenom Mednarodnega denarnega sklada na mednarodni ravni: podpirati gospodarski razvoj v vsej EU ter blažiti simetrične in asimetrične šoke, ne pa zgolj preprečevati kriz v bančništvu.

3.5

Evropski denarni sklad bi moral biti predvsem zmožen hitrega poseganja in obvladovanja kakršnih koli asimetričnih šokov, ki jih ni možno ublažiti na ravni držav članic in ki bi se lahko razširile na druge države EU, s tem pa ogrozile integriteto euroobmočja ter enotnega trga. Države članice, ki nimajo eura, vendar so del bančne unije, bi morale ravno tako imeti možnost uporabiti Evropski denarni sklad, pod pogojem, da svoj prispevek vpišejo v odobreni delniški kapital.

3.6

Vse večji delež slabih posojil še naprej obremenjuje bančne bilance in je veliko breme za prihodnje financiranje gospodarstva EU. Zmanjšuje ponudbo kreditov, izkrivlja njihovo odobravanje, slabi tržno zaupanje in upočasnjuje gospodarsko rast. Ukrepi za zmanjšanje obsega slabih posojil so nujni takoj in bi morali še naprej soditi med glavne prednostne naloge evropskih institucij.

3.7

Nujno povečanje kredibilnosti novega Evropskega denarnega sklada bi morali spremljati ukrepi za preprečevanje kriz in zaščito davkoplačevalcev pred odgovornostjo za dolgove nesolventnih bank.

3.8

Pri uporabi Evropskega denarnega sklada bi bilo treba sodelovati z Evropsko centralno banko, saj sklad lahko odvrača od špekulativnih napadov na države članice, ECB pa lahko zgolj aktivira finančna sredstva za obrambo pred napadi na večje gospodarske sisteme. Glede tega EESO izraža obžalovanje, da Komisija v svežnju ni predlagala začetka razprave o izboljšanju statuta ECB, da bi rast in polna zaposlenost – poleg cenovne stabilnosti – postala drugi cilj monetarne politike.

3.9

EESO podpira posvetovalno vlogo, ki jo je dobil Evropski parlament pri imenovanju upravnega direktorja Evropskega denarnega sklada, in obveznost letnega poročanja Parlamentu, Svetu in Komisiji.

3.10

Sedanji predlog na nobenem mestu ne omenja evropskega sistema jamstva za vloge; Komisija je sicer novembra 2015 pripravila zadevni predlog, toda zakonodajalca se doslej o njem nista mogla dogovoriti, čeprav je EESO že pripravil mnenje o tej temi (10).

4.   Vključitev Pogodbe o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v pravni okvir EU (PSUU)

4.1

EESO je trdno prepričan, da sta bila Pogodba o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju ter evropski mehanizem za stabilnost uvedena na vrhuncu krize kot medvladni rešitvi, ki v veliki meri poosebljata načeli odgovornosti in solidarnosti na ravni EU. Po mnenju EESO sta ti načeli tesno povezani; brez obeh ne moremo napredovati pri nobenem. Zato ju je treba prevzeti skupaj in jima dati enako veljavo v pravu EU, ne da bi lahko države članice izbirale le tisto, kar jim je všeč. Odgovornost in solidarnost bi morali biti skupaj v enem svežnju.

4.2

V predlagani direktivi za vključitev PSUU v pravo EU je sicer upoštevana prožna razlaga pravil Pakta za stabilnost in rast, ki jo je podala Komisija, toda EESO je že opozoril, da ta prožnost ni dovolj in da bi bilo treba začeti razpravo na ravni EU o obsežnem pravilu, običajno poimenovanim „zlato pravilo“, s katerim se javne naložbe z dodano vrednostjo izključijo iz področja uporabe Pakta.

4.3

EESO zato meni, da je predlog za vključitev PSUU, zlasti fiskalnega pakta, v pravni okvir EU brez kakršne koli dodatne prožnosti, problematičen, zlasti z vidika javnih naložb ali socialnih vprašanj. Tovrstne naložbe bi morale biti po možnosti usmerjene v izboljšanje produktivnosti in konkurenčnosti s financiranjem projektov na področju raziskav in razvoja, fizične in socialne infrastrukture, digitalizacije gospodarstva ter stalnega razvoja znanja in spretnosti, da se omogočita obvladovanje tehnoloških sprememb in odprtost v svetovnem merilu.

4.4

Uravnoteženi proračuni, ki ne dopuščajo financiranja javnih naložb z zadolževanjem, negativno vplivajo na gospodarski razvoj (zaradi povečanja davkov in zmanjšanja javne porabe). Javne naložbe, ki so v EU dosegle najnižjo raven v zadnjih 20-ih letih, ne bi smele veljati za stroške in torej za del javnega primanjkljaja, temveč bi jih bilo treba obravnavati kot vir prihodnjih dohodkov, ki zagotavlja nemotene poslovne cikle, rast in zaposlovanje.

4.5

EESO podpira poročilo delovne skupine na visoki ravni, ki jo vodita Romano Prodi in Christian Sautter, o spodbujanju naložb v socialno infrastrukturo v Evropi, z namenom pospešiti ustvarjanje delovnih mest in izboljšati blaginjo, zdravje, stanovanjsko situacijo ter znanje in spretnosti ljudi (11).

4.6

Če bo dosežen dogovor o ugodnejši obravnavi produktivnih javnih naložb, usmerjenih v prihodnost, potem lahko vključitev PSUU, skupaj z Evropskim denarnim skladom, v pravni okvir EU okrepi fiskalne instrumente EU in spodbudi učinkovitejše ter bolj legitimno in demokratično upravljanje EMU.

5.   Novi proračunski instrumenti za stabilno euroobmočje

5.1

Makroekonomska stabilizacija je posebno pomembna, saj je bila njena odsotnost eden od razlogov za strateško krizo v EU. Na eni strani imajo države članice manjšo možnost, da neodvisno ukrepajo ter spreminjajo trg dela in sistem socialne varnosti, na drugi strani pa na ravni EU še ni mreže socialne zaščite, ki bi omogočila, da bi rast in svetovna konkurenca koristila vsem državljanom (12).

5.2

EESO popolnoma podpira predlog za uvedbo namenskega konvergenčnega instrumenta za države članice na poti k uvedbi eura. To bi okrepilo vlogo euroobmočja na mednarodni ravni in povečalo uporabo eura kot valute. Tehnična podpora mora biti namenjena doseganju resnične konvergence, da se obvladajo in ublažijo vsa tveganja za splošno blaginjo državljanov in gospodarstev držav kandidatk za pristop k euroobmočju.

5.3

Pot v prihodnost vodi preko trdnih fiskalnih politik in porabe, usmerjene v naložbe, pri čemer je treba upoštevati, da so neugodna razmerja med javnim dolgom in BDP pogosto rezultat gospodarske krize in recesije. EESO zato poziva k učinkovitemu mehanizmu, ki ga je mogoče hitro uporabiti v primeru upada gospodarske rasti, in meni, da je predlagani delež BDP v višini 1 % primeren.

5.4

EESO podpira oblikovanje proračuna euroobmočja, ki bi bil del proračuna EU, saj bi se s tem izognili ustvarjanju novih institucij, kar bi lahko politično razdvojilo države euroobmočja in države, ki temu območju še ne pripadajo. Resna reforma proračuna EU je v vsakem primeru nujna.

5.5

Samostojen in obsežen proračun euroobmočja, z lastnimi namenskimi prihodki od davkov, bi omogočal začasen, vendar znaten prenos virov v primeru regionalnih pretresov in boj proti hujšim recesijam v celotnem euroobmočju, zagotavljal potrebno finančno stabilnost ter deloval kot makroekonomski stabilizator za zaščito naložb ter boj proti brezposelnosti in negotovosti. Za to se je EESO zavzemal že v preteklosti (13).

6.   Evropski minister za gospodarstvo in finance

6.1

EESO je že večkrat opozarjal (14), da EMU nujno potrebuje ministra za gospodarstvo in finance kot prvi korak do večje usklajenosti politik, ki so trenutno zaradi velikega števila različnih vpletenih institucij razdrobljene. Oseba na tej funkciji bi morala zastopati EMU v mednarodnih organih. Imeti bi morala lasten proračun, ki bi temeljil na načelih enostavnosti, preglednosti, pravičnosti in demokratične odgovornosti. Poleg tega bi morala biti pristojna za opredeljevanje zaželene skupne fiskalne naravnanosti euroobmočja in načina, kako jo doseči.

6.2

Naloge in lastnosti evropskega ministra za gospodarstvo in finance, kot jih Komisija opisuje v sporočilu, so bolj podobne funkciji finančnega ministra za euroobmočje kot pa ministra za celotno EU. Toda ta funkcija v predlogu Komisije ne pomeni resničnega in učinkovitega finančnega ministra; napačno poimenovanje bi lahko povzročilo zmotna pričakovanja in zmedo.

6.3

Po mnenju EESO bi bila združitev funkcije zastopanja euroobmočja na ravni EU s funkcijami predsednika Euroskupine, predsednika sveta guvernerjev novega Evropskega denarnega sklada in podpredsednika Evropske komisije pretirano kopičenje izvršilne moči v rokah ene osebe. Poleg tega je po mnenju EESO nedemokratično predlagati, da se predsedniku Euroskupine samodejno dodelita dva mandata zaradi uskladitve mandata Euroskupine z mandatom Evropske komisije.

6.4

EESO izraža bojazen, da bo predlagana struktura, takšna, kot je zdaj, vodila k zamenjevanju vloge Komisije z vlogo Sveta, kar bi omajalo občutljivo ravnotežje med interesi Skupnosti in nacionalnimi interesi, na katerem je zgrajena EU. EESO zato poziva k nadaljnjemu razmisleku o predlagani funkciji ministra in k povečanju njene demokratične odgovornosti.

6.5

Poleg tega v sporočilu ni jasno, ali bo vzpostavljenih še več ministrskih funkcij ali gre le za en sam primer. Takšna funkcija bo smiselna samo, če bo EU imela lasten proračun in lastne prihodke od davkov, ki jih bodo spremljali instrumenti in politike za obvladovanje proračuna, ter bo torej zmožna spodbujati gospodarsko rast in socialno enakost.

---

(1)  Evropski sistem jamstva za vloge (UL C 177, 18.5.2016, str. 21).

(2)  Ekonomska politika euroobmočja (2016) (UL C 177, 18.5.2016, str. 41); Ekonomska politika euroobmočja (2017) (UL C 173, 31.5.2017, str. 33) in Ekonomska politika euroobmočja 2017 (dodatno mnenje) (UL C 81, 2.3.2018, str. 216).

(3)  Cilji trajnostnega razvoja.

(4)  Instrument za konvergenco in konkurenčnost/pomembne reforme ekonomske politike (UL C 271, 19.9.2013, str. 45); Dokončno oblikovanje EMU/naslednji mandat evropskega zakonodajnega organa (UL C 451, 16.12.2014, str. 10) in Dokončno oblikovanje EMU: politični steber (UL C 332, 8.10.2015, str. 8).

(5)  Poglobitev EMU do leta 2025, točka 1.5 (UL C 81, 2.3.2018, str. 124).

(6)  Evropski steber socialnih pravic

(7)  Dokončno oblikovanje EMU: politični steber (UL C 332, 8.10.2015, str. 8) in Poglobitev EMU do leta 2025 (UL C 81, 2.3.2018, str. 124).

(8)  Razmislek o prihodnosti financ EU, točki 1.2 in 1.3 (UL C 81, 2.3.2018, str. 131).

(9)  Metoda Skupnosti za demokratično in socialno EMU (UL C 13, 15.1.2016, str. 33).

(10)  Evropski sistem jamstva za vloge (UL C 177, 18.5.2016, str. 21).

(11)  L. Fransen, G. del Bufalo in E. Reviglio: Spodbujanje naložb v socialno infrastrukturo v Evropi, poročilo delovne skupine na visoki ravni o naložbah v socialno infrastrukturo v Evropi, European Economy Discussion Paper, št. 74, januar 2018.

(12)  Razmislek o prihodnosti financ EU, točka 3.3.1 (UL C 81, 2.3.2018, str. 131).

(13)  Razmislek o prihodnosti financ EU, točka 3.3 (UL C 81, 2.3.2018, str. 131).

(14)  Rast in državni dolg v EU, točka 3.2 (UL C 143, 22.5.2012, str. 10); Dokončno oblikovanje EMU: politični steber, točki 4.3.1 in 4.3.4 (UL C 332, 8.10.2015, str. 8); Ekonomska politika euroobmočja (2016), točka 3.5 (UL C 177, 18.5.2016, str. 41); Ekonomska politika euroobmočja (2017), točka 1.13 (UL C 173, 31.5.2017, str. 33) in Poglobitev EMU do leta 2025, točka 1.11 (UL C 81, 2.3.2018, str. 124).

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o bonitetnih zahtevah investicijskih podjetij ter spremembi uredb (EU) št. 575/2013, (EU) št. 600/2014 in (EU) št. 1093/2010

[COM(2017) 790 final – 2017/0359 (COD)]

Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o bonitetnem nadzoru investicijskih podjetij ter spremembi direktiv 2013/36/EU in 2014/65/EU

[COM(2017) 791 final – 2017/0358 (COD)]

(2018/C 262/06)

Poročevalec:

Jarosław MULEWICZ

Zaprosili	Evropski parlament: COM(2017) 790 final – 18. 1. 2018 in COM(2017) 791 final – 18. 1. 2018 Svet Evropske unije: COM(2017) 790 final – 18. 1. 2018 in COM(2017) 791 final – 18. 1. 2018
Pravna podlaga	člena 114 in 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	26. 3. 2018
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	19. 4. 2018
Plenarno zasedanje št.	534
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	193/2/3

1.   Sklepi in priporočila

1.1

EESO pozdravlja predloge Komisije in upa, da bodo resnično prispevali k doseganju ciljev, ki jih je določila.

1.1.1

EU potrebuje močnejše kapitalske trge za spodbujanje naložb, sprostitev obstoječih in zagotovitev novih virov financiranja za podjetja, zagotavljanje boljših finančnih možnosti za gospodinjstva ter okrepitev ekonomske in monetarne unije. Komisija se je zavezala, da bo do leta 2019 vzpostavila vse elemente, potrebne za dokončanje unije kapitalskih trgov do istega leta.

1.1.2

Drugi cilj je povezan z izstopom Združenega kraljestva iz EU in potrebo po privabljanju investicijskih podjetij v EU. Zaradi odločitve Združenega kraljestva, da izstopi iz Unije, je treba posodobiti regulativni okvir v EU za privabljanje finančnih podjetij. Največ investicijskih podjetij v evropskem gospodarskem prostoru (EGP) – približno polovica – je v Združenem kraljestvu, pomembnem središču za kapitalske trge in investicijske dejavnosti. Druga najpomembnejša središča so Nemčija, Francija, Nizozemska in Španija. Večina investicijskih podjetij v EGP je malih ali srednjih. Evropski bančni organ (EBA) ocenjuje, da približno osem investicijskih podjetij s sedežem v Združenem kraljestvu obvladuje okrog 80 % bilančne vsote vseh investicijskih podjetij v EGP.

1.1.3

Tretji cilj je oblikovati namenski pravni okvir za investicijska podjetja. Sedanji bonitetni okvir se osredotoča na kreditne institucije in tveganja, povezana z njimi. Investicijska podjetja ne sprejemajo vlog ali dajejo posojil. To pomeni, da so precej manj izpostavljena kreditnemu tveganju in tveganju, da bi vlagatelji nenadoma dvignili svoj denar. Njihove storitve so osredotočene na finančne instrumente, ki se za razliko od vlog ne plačajo v nominalni vrednosti, temveč v vrednosti, ki se spreminja glede na gibanja na trgu. Kljub temu pa tekmujejo s kreditnimi institucijami pri zagotavljanju investicijskih storitev, ki jih lahko kreditne institucije ponujajo strankam na podlagi dovoljenja za opravljanje bančnih storitev. Kreditne institucije in investicijska podjetja so torej različne vrste institucij. Čeprav sistemska investicijska podjetja spadajo na področje uporabe uredbe CRR/direktive CRD IV (1), se obravnavajo kot finančne institucije. Navedena podjetja bi morala torej zato, ker so postala kreditne institucije, še naprej uporabljati Uredbo (EU) št. 575/2013 in Direktivo 2013/36/EU, prav tako pa bi jih morali nadzirati pristojni organi, odgovorni za kreditne institucije, kar vključuje ECB v okviru enotnega mehanizma nadzora.

1.1.4

Četrti cilj Komisije je oblikovati enoten celostni regulativni okvir EU za investicijska podjetja. Zaradi njihovih različnih poslovnih profilov se zanje v posameznih državah uporabljajo številne pravne izjeme, kar ustvarja regulativno zapletenost za številna podjetja, zlasti tista, ki poslujejo v več državah, takšno stanje pa prinaša dodatno tveganje. Izvajanje sedanjega pravnega okvira v državah članicah povzroča razdrobljenost splošnega regulativnega sistema za investicijska podjetja z možnostjo škodljive regulativne arbitraže, kar lahko ogrozi celovitost in delovanje enotnega trga. Bonitetna pravila za investicijska podjetja, ki jih je predlagala Komisija, se uporabljajo za večino malih in srednjih investicijskih podjetij v vseh državah članicah EU.

1.2

EESO ugotavlja, da bi se – čeprav ne namenoma – investicijska podjetja s sedežem v Združenem kraljestvu preselila v države članice, ki so v bančni uniji ali euroobmočju, zlasti v finančna središča v državah euroobmočja, kot so Nemčija, Francija, Luksemburg, Nizozemska in Irska. Države članice, ki niso v euroobmočju, bi bile prezrte.

1.3

EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da bodo po pričakovanjih med glavnimi upravičenci obravnavane direktive in uredbe mala in srednja podjetja. Z bolj sorazmernim in ustreznejšim bonitetnim okvirom zanje bi morali izboljšati pogoje za njihovo poslovanje in odpraviti ovire za njihov vstop na trg. To se nanaša zlasti na kapitalske zahteve in upravna bremena. EESO ugotavlja, da lahko pravila spodbujajo inovativna podjetja, ki si prizadevajo za rast z digitalnimi sredstvi. To vključuje olajšanje dostopa do finančnih sredstev za MSP, ki sama niso banke ali investicijska podjetja. Primernejši bonitetni okvir bi moral prispevati k sprostitvi kapitala iz neproduktivnih regulativnih postopkov in omogočiti malim investicijskim podjetjem, da svojim strankam, vključno z MSP, ponujajo boljše storitve. To bi moralo pomagati investicijskim podjetjem, da delujejo kot posredniki pri mobilizaciji naložb varčevalcev po vsej EU, in s tem olajšati dostop do nebančnih virov financiranja za evropska podjetja.

1.4

Predlagani direktiva o nadzoru investicijskih podjetij in uredba o bonitetnih zahtevah vzpostavljata potrebne standarde in zahteve za ustanovni in razpoložljivi kapital, nadzorna pooblastila, javna razkritja in prejemke. To zmanjšuje tveganje, ki je značilno za finančne posle investicijskih podjetij. Še vedno je vprašljivo, v kakšnem obsegu bo tveganje, ki ga nosijo investicijska podjetja, preneseno na posamezne investitorje in podjetja, ki so njihove stranke. Če podjetja delujejo izključno kot posredniki svojih strank in omejujejo svoje storitve na investicijsko svetovanje, bo tveganje, ki je značilno za finančne instrumente, večinoma nosila stranka.

1.5

Preučiti je treba, ali bi posebni pravni okvir za investicijska podjetja v Uniji, ki bi ga enostransko uvedla EU brez upoštevanja trgov, kot so ZDA, Japonska, Kitajska in Indija, zaradi globalizacije in elektronskih trgov sprožil beg investitorjev iz Evrope. Zaradi zapletenosti pravnega okvira MiFID II in obvezne registracije finančnih produktov se od 20 % do 50 % produktov ne ponuja več. Zato bi bilo treba v primeru posebnega pravnega okvira za investicijska podjetja spremljati nova pravila in jih prilagajati, če se finančni trgi odzovejo negativno. EESO je zaskrbljen, da finančni posli, ki predstavljajo 54 % svetovnega BDP, pomenijo znatno tveganje. Vendar ponujajo tudi pomembno priložnost za razvojno financiranje. Če pravni okvir ne bo postal prilagodljiv, se bodo investicijska podjetja iz Združenega kraljestva kljub najboljšim namenom preselila v ZDA namesto v EU.

2.   Ozadje mnenja

2.1

V EU obstaja več različnih vrst investicijskih podjetij z različnimi storitvami in različnimi strankami. Podatki EBA kažejo, da je ob koncu leta 2015 v EGP delovalo 6 051 investicijskih podjetij. Večina investicijskih podjetij so MSP. EBA ocenjuje, da približno osem investicijskih podjetij obvladuje 80 % bilančne vsote. To so podjetja, ki imajo sedež v Združenem kraljestvu. Po informacijah EBA ima približno 40 % investicijskih podjetij v EGP dovoljenje izključno za zagotavljanje investicijskega svetovanja. 80 % investicijskih podjetij v EGP omejuje svoje dejavnosti na investicijsko svetovanje, sprejemanje in posredovanje naročil, upravljanje portfeljev in izvrševanje naročil. Približno 20 % jih ima dovoljenje za poslovanje za svoj račun in odkup vrednostnih papirjev, tj. storitve, za katere trenutno veljajo najstrožje bonitetne zahteve.

2.2

Največ investicijskih podjetij v EGP – približno polovica – je v Združenem kraljestvu, pomembnem središču za kapitalske trge in investicijske dejavnosti, sledijo pa Nemčija, Francija, Nizozemska in Španija. Večina investicijskih podjetij v EGP je malih ali srednjih. Trenutno so investicijska podjetja, ki so opredeljena kot sistemska, običajno podrejene družbe ameriških, švicarskih ali japonskih bančnih skupin oziroma borznih posrednikov.

2.3

Doslej je EBA investicijska podjetja delila na 11 kategorij, ki so bile v prvi vrsti določene glede na investicijske storitve, ki jih lahko izvajajo v skladu z direktivo MiFID (2), ter glede na to, ali lahko upravljajo denar in vrednostne papirje svojih strank. Za investicijska podjetja, ki opravljajo veliko različnih storitev, se uporabljajo enake zahteve kot za kreditne institucije v smislu kapitalskih zahtev za kreditno, tržno in operativno tveganje ter morda pravil glede likvidnosti, prejemkov in upravljanja, medtem ko so podjetja z omejenimi dovoljenji za opravljanje storitev (običajno tistih, ki se štejejo za manj tvegane, tj. investicijsko svetovanje, sprejemanje in posredovanje naročil) izvzeta iz večine teh zahtev. EBA predlaga novo kategorizacijo investicijskih podjetij: namesto 11 kategorij bi obstajale tri glavne kategorije. V skladu s prvotnimi priporočili sistemska investicijska tvorijo razred 1 in bi se ohranila v uredbi CRR/direktivi CRD IV. Podjetja v razredu 2 so tista, ki bodisi poslujejo za svoj račun ter prevzemajo tržno tveganje in kreditno tveganje nasprotne stranke; ščitijo in upravljajo sredstva strank; upravljajo z denarjem strank ali presegajo določene mejne vrednosti velikosti (upravljana sredstva v okviru diskrecijskega upravljanja portfeljev in nediskrecijskih (svetovalnih) poslov, ki presegajo 1,2 milijarde EUR; obravnavana naročila strank v višini najmanj 100 milijonov EUR dnevno za denarne posle ali vsaj 1 milijarde EUR dnevno za izvedene finančne instrumente; bilančna vsota znaša več kot 100 milijonov EUR; skupni bruto prihodki znašajo več kot 30 milijonov EUR). Ta podjetja morajo izračunati svoje kapitalske zahteve glede na nove faktorje tveganja (faktorji K). Podjetja iz razreda 3 so tista, ki ne opravljajo navedenih dejavnosti in ne dosegajo nobene od navedenih mejnih vrednosti. Podjetjem razreda 3 ni treba izpolnjevati sklopa kapitalskih zahtev v zvezi s faktorji K.

2.4

Regulativni okvir EU za investicijska podjetja je sestavljen iz dveh glavnih delov: prvič, iz direktive o trgih finančnih instrumentov (MiFID) in od januarja 2018 iz direktive MiFID II/uredbe o trgih finančnih instrumentov (MiFIR) (3), ki določata pogoje za izdajo dovoljenja ter organizacijske zahteve in pravila glede poslovanja. Drugič, tako kot kreditne institucije spadajo v bonitetni okvir v skladu z uredbo o kapitalskih zahtevah in direktivo o kapitalskih zahtevah CRR/CRD IV. Razlog za to je, da tekmujejo s kreditnimi institucijami pri zagotavljanju investicijskih storitev, ki jih kreditne institucije lahko ponujajo svojim strankam na podlagi dovoljenja za opravljanje bančnih storitev. Za kreditne institucije veljajo ključne določbe direktive MiFID, ki usklajuje pogoje za opravljanje investicijskih storitev med investicijskimi podjetji in kreditnimi institucijami, kar zadeva določbe o zaščiti investitorjev in poslovanju iz direktive MiFID ter ključne bonitetne zahteve iz uredbe CRR/direktive CRD IV.

2.5

Kot zahtevajo določbe uredbe CRR, je bil pregled bonitetnega okvira za investicijska podjetja izveden v posvetovanju z organom EBA, Evropskim organom za vrednostne papirje in trge (ESMA) in pristojnimi nacionalnimi organi. EBA je decembra 2015 na podlagi prošnje za mnenje, ki jo je Komisija predložila decembra 2014, objavil poročilo o sedanjem bonitetnem okviru za investicijska podjetja, v katerem je pozval k spremembam sedanjega pristopa. Na podlagi druge prošnje za mnenje, ki jo je Komisija predložila junija 2016, je EBA novembra 2016 objavil dokument za razpravo o morebitni novi bonitetni ureditvi za veliko večino investicijskih podjetij. Za predložitev pripomb je bil določen trimesečni rok. Ob upoštevanju povratnih informacij in dodatnih podatkov, ki jih je skupaj s pristojnimi nacionalnimi organi zbral od investicijskih podjetij, je EBA septembra 2017 objavil svoja končna priporočila in zainteresirane strani pozval k predložitvi pripomb. Natančna določitev priporočil za nove kapitalske zahteve je temeljila na podrobnem zbiranju podatkov, pri katerem so sodelovala investicijska podjetja in ki so ga v imenu organa EBA v letih 2016 in 2017 v dveh fazah izvedli pristojni nacionalni organi.

2.6

Poročilo je celovita in javno dostopna analiza obstoječega stanja, ki vsebuje podatke o številu in vrstah investicijskih podjetij v državah članicah. V njem je predstavljena tudi nova ureditev za večino investicijskih podjetij, pri čemer so v celoti izključena iz okvira CRR/CRD IV, v skladu s spremenjenim pristopom za njihovo opredelitev v predlogu pa na področju uporabe navedenega okvira ostajajo le sistemska investicijska podjetja. Predlog je skladen tudi z direktivo MiFID in direktivo MiFID II/uredbo MiFIR. S tem ko določa bonitetne zahteve, ki so prilagojene poslovanju in tveganjem investicijskih podjetij, jasno določa, kdaj in zakaj se uporabljajo. Kot tak odpravlja nekatere primere samovoljne uporabe bonitetnih zahtev v sedanjem okviru, ki se pojavljajo zato, ker so te zahteve določene v povezavi z bančnimi investicijskimi storitvami, navedenimi v direktivi MiFID, in ne z dejavnostmi investicijskih podjetij.

2.7

Odbor za finančne storitve je skupaj z državami članicami marca in oktobra 2017 obravnaval ugotovitve iz pregleda EBA (4), strokovna skupina za bančništvo, plačila in zavarovanje pa jih je obravnavala junija in septembra 2017. Upoštevan je bil tudi prispevek zainteresiranih strani k začetni oceni učinka, ki jo je opravila Komisija in je bila objavljena marca 2017. Komisija je prav tako upoštevala prispevke, ki jih je pred tem prejela v odziv na obsežen poziv k predložitvi dokazov o učinkovitosti, doslednosti in skladnosti splošnega regulativnega okvira EU za finančne storitve. Ker je EBA izvedel podrobno javno posvetovanje in zbiranje podatkov, je Komisija menila, da vzporedno splošno javno posvetovanje ni potrebno. Namesto tega je izvedla ciljno posvetovanje z zainteresiranimi stranmi. To posvetovanje je vključevalo: — okroglo mizo z zainteresiranimi stranmi iz zadevnega sektorja (investicijskimi podjetji, investitorji, odvetniškimi družbami, svetovalci) o osnutkih predlogov organa EBA za prihodnjo ureditev, ki je potekala 27. januarja 2017; — delavnico o stroških sedanje ureditve, ki je potekala 30. maja 2017, in — delavnico o osnutkih končnih priporočil organa EBA, ki je potekala 17. julija 2017.

2.8

EBA ocenjuje, da bi se z novimi pravili kapitalske zahteve za vsa nesistemska investicijska podjetja v EU skupno povečale za 10 % v primerjavi s sedanjimi zahtevami ter zmanjšale za 16 % v primerjavi s skupnimi zahtevami, ki se uporabljajo zaradi pribitkov v okviru prvega stebra. Porazdelitev teh učinkov med investicijskimi podjetji je odvisna od njihove velikosti ter tega, katere investicijske storitve zagotavljajo in kako se bodo zanje uporabljaje nove kapitalske zahteve. V zvezi z razpoložljivim kapitalom EBA meni, da le nekaj podjetij, tj. le majhno število podjetij, ki se ukvarjajo z investicijskim svetovanjem, podjetij, ki se ukvarjajo s trgovanjem, in podjetij, ki opravljajo več storitev, ne bi imelo dovolj kapitala za izpolnjevanje novih zahtev brez težav. Vendar bi se lahko za podjetja iz te skupine, katerih zahteve bi se glede na sedanje povečale več kot dvakrat, določila in več let uporabljala neka zgornja meja.

2.9

V skladu s Pogodbo o delovanju Evropske unije lahko EU sprejme ustrezne določbe v zvezi z vzpostavitvijo in delovanjem notranjega trga (člen 114 PDEU). Sprejemajo se tudi direktive za olajšanje začetka in opravljanja poslovnih dejavnosti osebam po vsej EU (člen 53 PDEU). To se nanaša tudi na zakonodajo v zvezi z bonitetnim nadzorom ponudnikov finančnih storitev, v tem primeru investicijskih podjetij. Določbe predlagane direktive, ki so predmet razprave, nadomeščajo določbe iz direktive CRD IV v zvezi z investicijskimi podjetji, ki prav tako temeljijo na členu 53 PDEU. Določbe predlagane uredbe nadomeščajo določbe iz Uredbe (EU) št. 575/2013 v zvezi z investicijskimi podjetji in temeljijo na členu 114 PDEU.

2.10

Nova pravila ne bodo imela posledic za proračun EU.

3.   Sklepi in ugotovitve

3.1

EESO pozdravlja dejstvo, da so v predlogu določene zahteve za imenovanje bonitetnih nadzornih organov, začetni in razpoložljivi kapital investicijskih podjetij, likvidnost, tveganje koncentracije, nadzorna pooblastila in orodja za bonitetni nadzor pristojnih organov nad investicijskimi podjetji, zahteve glede poročanja in objav ter javnega razkritja, nadzornega pregleda in vrednotenja, upravljanja podjetij in prejemkov. Tako direktiva določa pravila za nadzor investicijskih podjetij ter zmanjšuje vse vrste tveganj, povezanih s poslovanjem investicijskih podjetij. Uporablja se za vsa investicijska podjetja, ki so od januarja 2018 zajeta z direktivo MiFID II.

3.2

EESO opozarja, da predlog od držav članic zahteva, da imenujejo organ za izvajanje pooblastil za bonitetni nadzor v skladu z direktivo. Države članice lahko ta pooblastila podelijo obstoječemu organu v skladu z direktivo CRD IV ali novemu organu. Pristojni organi bi morali imeti pooblastila za pregled in oceno bonitetnega stanja investicijskih podjetij in, po potrebi, za zahtevo sprememb na področjih, kot sta notranje upravljanje in nadzor, ter postopkov za obvladovanje tveganj, kjer je to potrebno, pa tudi pooblastil za določanje dodatnih zahtev, zlasti kapitalskih in likvidnostnih.

3.3

Po mnenju EESO je pomembno, da pristojni organi tesno sodelujejo z javnimi organi ali organi, ki so v njihovi državi članici pristojni za nadzor kreditnih in finančnih institucij. Države članice bodo morale zagotoviti, da pristojni organi, ki so vključeni v Evropski sistem finančnega nadzora (ESFS), sodelujejo pri zagotavljanju pretoka ustreznih in zanesljivih informacij med njimi in drugimi udeleženci v sistemu ESFS. Zlasti bi si morali izmenjavati informacije o: strukturi upravljanja in lastništva, izpolnjevanju kapitalskih zahtev, tveganju koncentracije in likvidnosti investicijskega podjetja, upravnih in računovodskih postopkih, mehanizmih notranjega nadzora investicijskega podjetja ter vseh drugih pomembnih dejavnikih, ki lahko vplivajo na tveganje, ki ga predstavlja investicija. Po mnenju EESO bo s tem evropski investicijski trg postal preglednejši.

3.4

Pristojni organi lahko organoma EBA in ESMA, Evropskemu odboru za sistemska tveganja (ESRB), centralnim bankam držav članic, Evropskemu sistemu centralnih bank (ESCB) in ECB kot monetarnim organom ter, kjer je ustrezno, javnim organom, pristojnim za nadzor plačilnih sistemov in sistemov poravnave, posredujejo zaupne informacije, če so te potrebne za opravljanje njihovih nalog. EESO meni, da bo to privedlo do vzpostavitve evropskega informacijskega sistema o investicijskih podjetjih, kar bi moralo, teoretično, podjetjem, ki ravnajo nepošteno, preprečiti opravljanje finančnih poslov.

3.5

Zahteve glede ustanovnega kapitala, zlasti za mala in srednja investicijska podjetja, ki ne upravljajo denarnih sredstev ali vrednostnih papirjev strank, so se nekoliko povečale, tj. s 50 000 na 75 000 EUR. Zahteve glede ustanovnega kapitala sistemskih investicijskih podjetij urejata uredba CRR in direktiva CRD IV. EESO znova ugotavlja, da predlog direktive o bonitetnem nadzoru investicijskih podjetij ustvarja priložnost za MSP, zlasti tista, ki rastejo zaradi uporabe digitalnih sredstev.

3.6

Glede na podatke iz več kot 1 200 podjetij jih 80 % izpolnjuje predlagane zahteve glede likvidnosti. Približno 70 % podjetij ima na voljo več kot trikratni znesek. EESO zato meni, da nova pravila velike večine obstoječih investicijskih podjetij ne bodo izrinila s trga.

3.7

Politika prejemkov v investicijskih podjetjih mora biti pregledna ter povezana s tveganji in ustvarjenimi dobički. Sistem prejemkov morajo nadzorovati in odobriti nadzorni organi. Države članice bi od investicijskih podjetij zahtevale, naj razkrijejo politiko prejemkov, in zagotovile, da investicijska podjetja pristojnim organom predložijo informacije o številu fizičnih oseb, ki prejemajo prejemke v višini 1 milijona EUR ali več na poslovno leto. V takih primerih je treba organom predložiti informacije o delovnih pristojnostih, zadevnem poslovnem področju, glavnih elementih plače, bonusih, dolgoročnih nagradah in pokojninskih prispevkih. Informacije bi se posredovale organu EBA in objavile. EESO meni, da je to ustrezen ukrep, katerega namen je povezati prejemke s poslovno uspešnostjo investicijskih podjetij.

3.8

EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da so podružnice tujih investicijskih podjetij predmet pregledov in bi morale letno zagotavljati informacije o nazivu, naravi dejavnosti in lokaciji morebitnih podrejenih družb in podružnic, prometu, številu zaposlenih v ekvivalentu polnega delovnega časa, dobičku in izgubi pred davkom, davku na dobiček ali izgubo in prejetih javnih subvencijah.

3.9

EESO tudi podpira zahtevo, da bi morali pristojni organi v skladu s členom 33 predloga direktive sprejeti ustrezne ukrepe, če rezultati pregleda in vrednotenja iz točke (e) odstavka 1 navedenega člena kažejo, da se je ekonomska vrednost lastniškega kapitala investicijskega podjetja znižala za več kot 15 % njegovega kapitala. Načeloma bi to storilo investicijsko podjetje s povečanjem lastnega kapitala.

4.   Posebne ugotovitve

4.1

EESO meni, da so bila z razširitvijo direktive MiFID na vse trge izvedenih finančnih instrumentov leta 2007 nekatera specializirana podjetja, ki so se ukvarjala z izvedenimi finančnimi instrumenti na blago, v celoti izključena iz direktive MiFID in iz bonitetnih pravil. Poslovanje številnih od teh podjetij, ki vključujejo finančne instrumente, se osredotoča na varovanje pred tveganji njihovih nadrejenih družb, povezanih s fizično proizvodnjo, prenosom, hrambo ali nakupom osnovnega fizičnega blaga. Odvisno od sektorja (npr. energetika, kmetijstvo) je lahko obseg varovanja pred tveganji precejšen, kar pomeni velik vpliv na kapitalske zahteve v skladu s sedanjim okvirom. Ta podjetja bodo zdaj zajeta s predlagano direktivo o bonitetnem nadzoru investicijskih podjetij.

4.2

Po mnenju EESO je pomembno, da predloga direktive in uredbe uvajata novo mero tveganja (faktor K) ter možnost postopne uvedbe in določitve omejitve višjih zahtev. Faktorji K zajemajo tveganja za stranko (RtC), za podjetja, ki poslujejo za lastni račun in izvršujejo naročila strank v svojem imenu, pa tudi tveganja za trg (RtM) in tveganja za podjetje (RtF).

4.3

EESO poudarja, da je v svojih mnenjih z naslovom Reforma bančnega sektorja – Spremembe kapitalskih zahtev in okvira za reševanje (ECO/424) (5) in MiFID in MiFIR (INT/790) (6) ter drugih prejšnjih mnenjih o uredbi CRR/direktivi CRD IV vedno podpiral bonitetna pravila za kapitalske trge EU.

---

(1)  Uredba (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL L 176, 27.6.2013, str. 1). Ta skupaj z Direktivo 2013/36/EU (direktiva o kapitalskih zahtevah ali direktiva CRD IV) (UL L 176, 27.6.2013, str. 338) zagotavlja sedanji bonitetni okvir za investicijska podjetja.

(2)  Direktiva o trgih finančnih instrumentov: Direktiva (EU) 39/2366 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov in o spremembah direktiv Sveta 85/611/EGS, 93/6/EGS in Direktive 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter o razveljavitvi Direktive Sveta 93/22/EGS (UL L 145, 30.4.2004, str. 1).

(3)  Direktiva 2014/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o trgih finančnih instrumentov ter spremembi Direktive 2002/92/ES in Direktive 2011/61/EU (UL L 173, 12.6.2014, str. 349) in Uredba (EU) št. 600/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o trgih finančnih instrumentov in spremembi Uredbe (EU) št. 684/2012 Besedilo velja za EGP. (UL L 173, 12.6.2014, str. 84).

(4)  Poročilo organa EBA o investicijskih podjetjih, odgovor na prošnjo Komisije za mnenje iz decembra 2014 (EBA/Op/2015/20). Kot je določeno v ustreznih členih uredbe CRR, ki zahtevajo pregled, je bilo to izvedeno v posvetovanju z Evropskim bančnim organom (EBA), Evropskim organom za vrednostne papirje in trge (ESMA) in pristojnimi nacionalnimi organi, zastopanimi v teh evropskih nadzornih organih.

(5)  UL C 209, 30.6.2017, str. 36.

(6)  UL C 303, 19.8.2016, str. 91.

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog priporočila Sveta o evropskem okviru za kakovostna in učinkovita vajeništva

(COM(2017) 563 final – 2017/0244 (NLE))

(2018/C 262/07)

Poročevalka:	Imse SPRAGG NILSSON
Soporočevalka:	Vladimíra DRBALOVÁ

Zaprosilo	Evropska komisija, 17. 11. 2017
Pravna podlaga	člen 29(1) PDEU
Sklep plenarne skupščine	17. 10. 2017
Pristojnost	strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	27. 3. 2018
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	19. 4. 2018
Plenarno zasedanje št.	534
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	194/0/4

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) meni, da je bilo priporočilo objavljeno ob pravem času, saj v večini držav članic potekajo obsežne reforme vajeništva, in pozdravlja prizadevanja Evropske komisije, da doseže skupno evropsko razumevanje tega, kaj je kakovostno in učinkovito vajeništvo.

1.2

EESO se strinja, da izbrani pravni instrument Komisije spodbuja usklajevanje skupnih prizadevanj za izboljšanje kakovosti in učinkovitosti vajeništev, obenem pa omogoča prožnost na nacionalni ravni.

1.3

EESO ugotavlja, da je v opredelitvi in merilih iz predloga Komisije za priporočilo Sveta upoštevana raznolikost nacionalnih programov na področju vajeništev.

1.4

EESO pozitivno ocenjuje dejstvo, da so v predlogu priporočila države članice pozvane, naj spodbujajo dejavno vključevanje socialnih partnerjev v načrtovanje, upravljanje in izvajanje programov vajeništva v skladu z nacionalnimi sistemi, s katerimi se urejajo odnosi med delodajalci in delojemalci, ter praksami izobraževanja in usposabljanja.

1.5

EESO meni, da bi morali pri načrtovanju, upravljanju in izvajanju programov vajeništva dejavno sodelovati tudi tisti, ki na tem področju ne veljajo za običajne deležnike, kljub temu pa so za ta proces enako pomembni, na primer mladinske in starševske organizacije, študentske organizacije in sami vajenci.

1.6

EESO priznava, da ima lahko vajeništvo pozitivno vlogo pri povečevanju znanj in spretnosti ter zaposljivosti, zlasti pri mladih, vendar pa poudarja, da je brezposelnost kompleksen pojav, zato je za odpravo temeljnih vzrokov zanjo potreben celosten pristop, ki presega vprašanje samega neskladja znanj in spretnosti.

1.7

EESO meni, da bi moral biti v predlogu priporočila večji poudarek na tem, kako vajence spodbuditi k večji odgovornosti pri načrtovanju in upravljanju njihove vajeniške poti. S tem, ko lahko vajenci vplivajo na način pridobivanja znanja, je njihova izkušnja učenja bolj produktivna, kar koristi tudi izvajalcem delovne prakse.

1.8

EESO poziva k jasnim povezavam in učinkovitemu usklajevanju in ustvarjanju sinergij s pobudami, ki že potekajo v okviru mreže EQAVET (1) in so povezane s portalom EURES (2).

1.9

EESO poziva k pobudam, s katerimi bi preučili možnosti za nadnacionalno mobilnost vajencev v EU. V njih bi bilo treba upoštevati napredek v državah članicah, zlasti pri reševanju izzivov, povezanih z ustvarjanjem ustreznih pogojev v podporo mobilnosti vajencev.

1.10

EESO je zadovoljen, da se namerava izvajanje priporočila spremljati ob podpori Svetovalnega odbora za poklicno usposabljanje pa tudi v okviru evropskega semestra, ter predlaga, da se oblikujejo kazalniki, s katerimi bi ocenili učinek na nacionalni ravni. EESO je pripravljen oceniti izvajanje priporočila v državah članicah z vidika organizirane civilne družbe.

2.   Ozadje predloga priporočila Sveta

2.1

Predlog evropskega okvira za kakovostna in učinkovita vajeništva izhaja iz novega programa znanj in spretnosti za Evropo iz leta 2016 (3) ter prispeva k delovnim mestom, rasti in naložbam, ki so prednostna naloga EU. Dopolnjuje načela evropskega stebra socialnih pravic in podpira njegovo izvajanje na nacionalni ravni. Kakovostna in učinkovita vajeništva so izjemno pomembna tudi za uspešno izvajanje jamstva za mlade, predlog pa je odgovor na vse nujnejše pozive, naj se v okviru jamstva zagotovijo bolj kakovostne delovne prakse.

2.2

Evropski socialni partnerji so v okviru integriranega programa evropskega socialnega dialoga za obdobje 2014–2016 začeli ločene projekte v zvezi z vajeništvi: ETUC se je osredotočila na kakovost vajeništev, medtem ko so se BusinessEurope, UEAPME in CEEP usmerili v stroškovno učinkovitost. Rezultat njihovega dela je bila skupna izjava z naslovom Towards a Shared Vision of Apprenticeships (Za skupno vizijo vajeništev) (4), v kateri so opozorili tako na pomen kakovosti kot stroškovne učinkovitosti vajeništev.

2.3

Julija 2013 je bila ustanovljena evropska koalicija za vajeništva kot edinstvena platforma, ki povezuje vlade in zainteresirane strani (podjetja, socialne partnerje, zbornice, izvajalce poklicnega izobraževanja in usposabljanja, regije, predstavnike mladih in možganske truste), njen cilj pa je izboljšanje kakovosti, ponudbe in privlačnosti vajeništev v Evropi (5).

2.4

V predlaganem instrumentu, priporočilu Sveta, sta upoštevana tako načelo subsidiarnosti kot sorazmernosti. Kot pravni instrument kaže zavezanost držav članic ukrepom iz tega priporočila in zagotavlja trdno politično podlago za sodelovanje na evropski ravni na tem področju. Glede na to, da vajeništva običajno temeljijo na pogodbi o delu ali drugem pogodbenem razmerju, so vajenci tako dijaki, ki se učijo na delovnem mestu, kot delavci. Pravna podlaga za to pobudo so zato členi 153, 166 in 292 PDEU.

2.5

Splošni cilj priporočila je „povečati zaposljivost in osebnostni razvoj vajencev ter prispevati k razvoju visoko usposobljene in kvalificirane delovne sile, ki se prilagaja potrebam trga dela“ (6). Njegov specifični cilj pa je „zagotoviti usklajen okvir za vajeništva, ki temelji na skupnem razumevanju tega, kaj pomeni kakovost in učinkovitost, ob upoštevanju raznolikosti sistemov poklicnega izobraževanja in usposabljanja v državah članicah.“

2.6

Za namene tega priporočila se vajeništva razumejo kot „formalni programi poklicnega izobraževanja in usposabljanja, ki združujejo veliko učenja na delovnem mestu v podjetjih in na drugih delovnih mestih ter učenje v institucijah za izobraževanje ali usposabljanje, na podlagi katerih se pridobijo nacionalno priznane kvalifikacije. Zanje je značilno pogodbeno razmerje med vajencem, delodajalcem in/ali institucijo za poklicno izobraževanje in usposabljanje, pri čemer vajenec prejme plačilo ali nadomestilo za svoje delo.“

2.7

Da bi se programi vajeništva odzivali na potrebe trga dela in koristili tako dijakom kot delodajalcem, so v predlogu določena in priporočena merila za kakovostna in učinkovita vajeništva na dveh dopolnjujočih se področjih. Specifična merila na prvem področju – učni in delovni pogoji – so naslednja: pisna pogodba, učni izidi, pedagoška podpora, delovno mesto, plačilo in/ali nadomestilo, socialna zaščita ter zdravje in varnost pri delu. Specifična merila na drugem področju – okvirni pogoji – pa so: regulativni okvir, vključevanje socialnih partnerjev, podpora za podjetja, prožne učne poti in mobilnost, poklicno svetovanje in ozaveščanje, preglednost, zagotavljanje kakovosti in spremljanje diplomantov.

3.   Splošne ugotovitve

3.1

EESO pozdravlja in podpira predlagano priporočilo, ki izhaja iz nedavnih pobud na vseh ravneh, usmerjenih v ponovni zagon kakovostnih in učinkovitih vajeništev v Evropski uniji, obenem pa te pobude dopolnjuje.

3.2

Voditelji držav in vlad so se leta 2017 z Rimsko izjavo zavezali k prizadevanju za Unijo, kjer bodo mladi deležni najboljše izobrazbe in usposabljanja ter bodo lahko študirali in našli zaposlitev po vsej celini. Bistven del te zaveze je mladim zagotoviti znanja in spretnosti, ki jim lahko olajšajo dostop do trga dela. To je mogoče učinkovito doseči z vajeništvi.

3.3

Jasno je, da vajeništva ne morejo biti rešitev za brezposelnost. Lahko so koristna pri izpopolnjevanju oziroma prekvalifikaciji brezposelnih vseh starosti, ki jih je nato mogoče ponovno vključiti na trg dela. Vajeništva bi morali nuditi tudi migrantom, s čimer bi učinkovito spodbudili vključevanje v družbo in vključevanje delovne sile. Obenem bi morali preprečiti usmerjenost vajeništev v nizkokvalificirana delovna mesta in slabo usposabljanje, saj to lahko škoduje njihovemu ugledu.

3.4

Vajeništvo je oblika učenja na delovnem mestu, ki posamezniku omogoča, da si pridobi formalno izobrazbo pa tudi specifična strokovna znanja in spretnosti ter kompetence, ki ustrezajo potrebam na trgu dela, s tem pa poveča svojo zaposljivost in možnosti za zaposlitev (7). S to izkušnjo naj bi pridobil prožna znanja in spretnosti ter kompetence, ki jih lahko uporablja tudi po zaključku specifične delovne prakse. S tem se med drugim podpira osebnostni razvoj posameznika in celostno pridobivanje tehničnih, digitalnih, mehkih in socialnih znanj in spretnosti.

3.5

Zlasti so lahko učinkovita kot instrumenti za lajšanje prehoda iz izobraževanja in usposabljanja v zaposlitev (8). To prehodno obdobje se za številne mlade vedno bolj podaljšuje, kar bi morali poskušati skrajšati. Možnosti za usposabljanje, kot so vajeništva, bi tako morale postati še pomembnejše, zato je treba določiti standarde glede kakovosti in uvesti učinkovite programe.

3.6

Med vajenci prevladujejo dijaki, vendar EESO poudarja, da bi bilo treba programe vajeništva zasnovani tako, da bodo privlačni tudi za odrasle. Odrasli si lahko z vajeništvi pridobijo kvalifikacije, ki povečajo njihovo zaposljivost in ustvarijo nove priložnosti za poklicni razvoj.

3.7

Delodajalci se soočajo z vse večjim pomanjkanjem delavcev s primernimi znanji in spretnostmi, ki jih potrebujejo, da bi ostali konkurenčni. Vajenci lahko z vajeništvi pridobijo znanja in spretnosti, s katerimi povečajo svojo zaposljivost in ki jih potrebuje tudi trg dela. Programi vajeništva so lahko privlačni tako za vajence kot za delodajalce, če oboji potrebujejo ista znanja in spretnosti. Vajeništva poleg tega omogočajo delodajalcem, da ljudi usposobijo in vanje investirajo, s tem pa sčasoma pridobijo kvalificirane in motivirane delavce (9).

3.8

EESO se zaveda, da podjetja preučujejo načine, kako sodelovati v programih vajeništva, da bi ti postali bolj privlačni in bi jim bolj koristili. Poudarja tudi, da učinkovitost vajeništev ni le analiza stroškov in koristi, temveč je večplasten pojem. Po eni strani je učinkovitost v priznavanju, da izvajalci vajeništev vlagajo v ustvarjanje izkušnje učenja ter od teh naložb pričakujejo postopen donos v smislu boljšega ujemanja znanj in spretnosti, kar spodbuja ponudbo vajeniških mest (10), medtem ko gre na drugi strani za dejansko kvalitativno vključitev ljudi na trg dela.

4.   Načrtovanje in izvajanje programov vajeništva – partnerski pristop

4.1

Sedanje sisteme vajeništva je treba v številnih državah izboljšati in jih napraviti bolj privlačne. Med drugim se je treba spoprijeti z izzivi negativnega dojemanja vajeništva v javnosti, dodane vrednosti učenja, neprivlačnosti za delodajalce ter omejenega ali neobstoječega partnerstva z organizirano civilno družbo pri načrtovanju, izvajanju in ocenjevanju programov.

4.2

Vajeništva so predvsem priložnost za izobraževanje, zato bi morala biti osredotočena na učence in oblikovana tako, da jim bodo v čim večjo korist in bodo izboljšala njihove sposobnosti in zmožnosti, pri čemer pa je treba upoštevati tudi potrebe trga dela. To pomeni zagotavljanje, da bodo vajenci izkoristili ves svoj potencial in uresničili svoje učne cilje, saj bi to koristilo tudi delodajalcem.

4.3

Mnenje vajencev bi bilo treba upoštevati pri vseh odločitvah, ki lahko nanje ali na njihove pravice vplivajo neposredno pred začetkom delovne prakse, med njo ali po njej. Morali bi soodločati o učnih ciljih prakse in imeti priložnost, da podajo mnenje o njeni kakovosti in učinkovitosti. Vajenci zaradi pomanjkanja struktur, ki bi jih zastopale, nimajo priložnosti za izražanje svojih stališč.

4.4

Vajeništva lahko tako mladim kot odraslim pomagajo pridobiti vsa potrebna znanja in spretnosti ter kompetence za opravljanje določenega poklica ter izboljšujejo njihovo zaposljivost. Zaradi nekakovostnih vajeništev pa ta potencial v mnogih primerih ni izkoriščen, saj njihova učna vrednost ni med prednostnimi nalogami in pravice vajencev niso ustrezno upoštevane.

4.5

EESO poleg tega meni, da so na dinamičnem trgu dela bolj kot znanja in spretnosti potrebne kompetence. Zato bi se bilo treba pri učenju osredotočiti na prožne kompetence, ne pa na kratkoročna znanja in spretnosti.

4.6

Vajeništva bi se morala močno opirati na delo, pri čemer se vsaj polovica časa za izobraževanje nameni praktičnemu učenju o posebnostih določene stroke, skupaj s pridobivanjem mednarodnih izkušenj, če je to mogoče.

4.7

Vodje usposabljanja, mentorji ali nadzorniki morajo biti za usposabljanje vajencev ustrezno certificirani in imeti primerna pedagoška in strokovna znanja in spretnosti. Prav tako bi morali imeti tudi možnost, da se v skladu z načelom vseživljenjskega učenja stalno usposabljajo.

4.8

Sinergija med kakovostjo, učinkovitostjo in privlačnostjo vajeništev je mogoča le s tesnim sodelovanjem med vsemi ustreznimi zainteresiranimi stranmi – izvajalci usposabljanja, socialnimi partnerji in drugimi organizacijami civilne družbe ter vajenci –, in sicer tako na nacionalni kot tudi na regionalni in lokalni ravni.

4.9

Skupaj z vsemi ustreznimi socialno-ekonomskimi akterji (npr. izvajalci vajeništev, organizacijami delodajalcev, sindikati, zbornicami, mladinskimi in študentskimi organizacijami ter vajenci) bi bilo treba na vseh ravneh upravljanja vzpostaviti strukture z jasnimi postopki in vlogami, s tem pa vplivati na sprejemanje odločitev v zvezi z načrtovanjem, izvajanjem in spremljanjem programov vajeništva.

5.   Spodbujanje vajeništev

5.1

Da bi preprečili dojemanje vajeništva kot manj privlačnega ali manj prestižnega načina izobraževanja, zlasti za mlade, ga je treba promovirati kot koristno izbiro in ravno tako kakovostno priložnost za učenje, ne pa kot aktiven instrument trga dela.

5.2

Ob spodbujanju vajeništva si je treba prizadevati tudi za boj proti spolnim stereotipom, ki temeljijo na tradicionalnih družbenih vlogah, saj te še vedno negativno vplivajo na vajeništvo, vključevanje vanj ter na njegovo promocijo in oglaševanje.

5.3

Za povečanje privlačnosti vajeništev imajo ključno vlogo vse ustrezne zainteresirane strani, od snovalcev politik do socialnih partnerjev, organizacij civilne družbe in izobraževalnih ustanov, ki morajo pri tem sodelovati. Hkrati z zavzemanjem za boljšo podobo vajeništva pa si je treba prizadevati tudi za večjo kakovost in učinkovitost programov, kar je tudi eden od pogojev za to.

5.4

Javni organi bi morali vlagati več sredstev v izvajanje ukrepov za promocijo vajeništva na lokalni ravni pri morebitnih bodočih vajencih ter spodbujati delodajalce, naj zagotovijo priložnosti za vajeništvo.

5.5

EESO meni, da bi lahko prek Evropskega socialnega sklada vzpostavili ali izpopolnili kakovostne in učinkovite programe vajeništva v državah članicah, ki za doseganje ciljev okvira potrebujejo večjo finančno in tehnično pomoč.

5.6

Izjemno pomembno je, da imajo delodajalci, zlasti mala in srednja ter mikropodjetja, na voljo finančno in nefinančno podporo, ki jo potrebujejo za vzpostavitev kakovostnih in učinkovitih delovnih praks in programov vajeništev.

5.7

Oblikovanje nove podobe vajeništev bi moralo temeljiti na poštenem, vključujočem, nediskriminatornem in inovativnem pristopu. Najbolj prikrajšani v naši družbi bi morali imeti dostop do najboljše podpore in svetovanja glede kakovostnega izobraževanja in učenja na delovnem mestu, ki ustreza njihovim interesom in željam. Na vseh ravneh je treba uvesti ukrepe za odpravo diskriminacije na podlagi statusa migranta, socialno-ekonomskega okolja, etničnega porekla, verskega prepričanja, starosti, spola ali drugega statusa, ki ovira enakopraven dostop do priložnosti za vajeništvo.

6.   Učni in delovni pogoji

6.1

EESO meni, da bi morala vajeništva temeljiti na pisnem dokumentu, kot je učni sporazum ali pisna pogodba, ki je pravno zavezujoč tako za delodajalca kot vajenca in izobraževalno ustanovo ali ustanovo za usposabljanje. V tem dokumentu bi morale biti jasno opredeljene pravice in obveznosti vseh strani, vključevati pa bi moral tudi opis učnih ciljev in nalog ter vse druge ustrezne informacije o delovni praksi (med drugim glede dolžine, delovnega časa, plačila itd.).

6.2

EESO trdno verjame, da imajo vajenci pravico do dostojnega plačila in/ali nadomestila, o katerem se dogovori na podlagi kolektivnih pogodb oziroma v skladu z nacionalnimi ali sektorskimi zahtevami. Ustrezno plačilo ali nadomestilo lahko več ljudem, zlasti tistim z nizkimi dohodki, omogoči vključitev v vajeništvo in prepreči zlorabo slednjega kot neplačane, preveč prožne oblike zaposlitve.

6.3

EESO ponovno poudarja, da je treba vajence ustrezno in pravočasno seznaniti z vsemi tveganji za njihovo zdravje in varnost med opravljanjem vajeništva, in da morajo zanje veljati vsi predpisi s področja zdravja in varnosti.

7.   Spremljanje in ocenjevanje programov vajeništva

7.1

Vsi izvajalci vajeništva se morajo zavezati, da bodo spoštovali standarde kakovosti. Vajencem mora biti pred vajeništvom, med njim in po njem vedno kot mentor na voljo pristojni nadzornik, da se omogoči doseganje učnih ciljev, upoštevanje pravic vajencev in zagotavljanje kakovosti.

7.2

Uvesti je treba sistem spremljanja, s katerim se preverja napredek vajencev pri izpolnjevanju njihovih učnih ciljev ter kakovost in učinkovitost izkušnje učenja. Z rezultati takšnega ocenjevanja je treba seznaniti tako vajence kot izvajalce vajeništva, da se jim po potrebi omogoči izboljšanje. Ta sistem spremljanja bi se lahko po potrebi uporabljal kot metoda za ugotavljanje, koliko dijakov najde zaposlitev na podlagi vajeništva.

8.   Priznavanje kvalifikacij

8.1

Programi vajeništva bi morali omogočiti pridobivanje uradnih kvalifikacij, ki so skladno z evropskim ogrodjem kvalifikacij priznane na nacionalni, evropski in mednarodni ravni. Priznane kvalifikacije bi izboljšale zaposljivost in mobilnost vajencev v njihovi državi in v EU. Dopuščati bi morale prepustnost in vajencem omogočiti, da se lahko po koncu vajeništva vključijo v visokošolsko izobraževanje.

---

(1)  EQAVET – evropski referenčni okvir za zagotavljanje kakovosti poklicnega izobraževanja in usposabljanja.

(2)  EURES – Evropski portal za zaposlitveno mobilnost.

(3)  COM(2016) 381 final.

(4)  Skupna izjava evropskih socialnih partnerjev Towards a Shared Vision of Apprenticeships (Za skupno vizijo vajeništev), 30. maj 2016.

(5)  Evropska koalicija za vajeništva.

(6)  COM(2017) 563 final.

(7)  Mnenje EESO o izboljšanju učinkovitosti nacionalnih sistemov dualnega usposabljanja (UL C 13, 15.1.2016, str. 57).

(8)  Dokazano je, da se 60–70 % vajencev zaposli takoj po končanem vajeništvu, v nekaterih primerih pa je takih celo 90 % (spletna stran Evropske komisije o vajeništvih).

(9)  Cedefop, 2015, Briefing note - Making apprenticeships work for small and medium enterprises (Tematski povzetek – Kako zagotoviti uspeh vajeništev v malih in srednjih podjetjih).

(10)  Mnenje Svetovalnega odbora za poklicno usposabljanje z naslovom Skupna vizija za kakovostna in učinkovita vajeništva in učenje ob delu, 2. december 2016.

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1073/2009 o skupnih pravilih za dostop do mednarodnega trga avtobusnih prevozov

[COM(2017) 647 final – 2017/0288 (COD)]

(2018/C 262/08)

Poročevalec:

Raymond HENCKS

Zaprosilo	Evropski parlament, 29. 11. 2017 Svet, 22. 11. 2017
Pravna podlaga	člen 91(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije
Sklep predsedstva	17. 10. 2017
Pristojnost	strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	5. 4. 2018
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	19. 4. 2018
Plenarno zasedanje št.	534
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	200/0/4

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) podpira cilje Komisije glede izboljšanja mobilnosti državljanov na večjih razdaljah z avtobusnimi prevozi, spodbujanja uporabe trajnostnih načinov prevoza in omogočanja storitev, ki se bolj odzivajo na potrebe državljanov, zlasti tistih z najnižjimi dohodki.

1.2

Vendar pa so predlagane razširitve področja uporabe skupnih pravil za dostop do mednarodnega trga avtobusnih prevozov na vse linijske prevoze za najem ali plačilo, vključno z nacionalnimi prevozi, ki jih opravljajo prevozniki nerezidenti, za nekatere države članice problematične.

1.3

Uporaba novih pravil o dostopu do trga mednarodnih in nacionalnih linijskih avtobusnih prevozov na zračni razdalji manj kot 100 ali 120 kilometrov za mestni in primestni prevoz lahko, po mnenju teh držav, močno ogrozi izvajanje nalog in obveznosti v okviru javne storitve splošnega gospodarskega pomena.

1.4

V predlogu uredbe niso upoštevane bistvene razlike med državami članicami glede tega, kako organizirajo svoje avtobusne prevoze, ter glede cen, zlasti za mestni in primestni prevoz, ki je pogosto brezplačen ali je na voljo po nižjih cenah za vse potnike oziroma za določene kategorije potnikov, v odgovor na družbene in okoljske potrebe in zahteve, za katere so potrebni posebni in različni predpisi. Obstajajo pa tudi države članice, ki imajo bolj dereguliran dostop do trgov javnega prevoza.

1.5

Predlagano določbo o tem, da se lahko dostop do trga za mednarodne in nacionalne prevoze (vključno z mestnim in primestnim prevozom) na zračni razdalji manj kot 100 kilometrov zavrne le, če bi predlagana storitev ogrozila ekonomsko ravnovesje pogodbe o izvajanju javne službe, bi lahko bilo v določenih primerih težko uskladiti s storitvijo splošnega pomena, ki mora biti za vse cenovno dostopna in ustrezne kakovosti. Trg lahko ob upoštevanju zakonodaje o pošteni konkurenci zgolj predlaga ceno, določeno glede na stroške. Vendar pa imajo nekatere države članice popolnoma ali deloma dereguliran trg ter razmeroma dobre rezultate. V teh primerih bi bil predlog lahko korak nazaj.

1.6

EESO dvomi, da je predlog uredbe skladen s členom 5(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) o načelu subsidiarnosti, saj Protokol (št. 26) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) nacionalnim, regionalnim in lokalnim oblastem daje široko diskrecijsko pravico, da zagotavljajo, naročajo in organizirajo storitve splošnega gospodarskega pomena ter s tem omogočijo visoko raven kakovosti, varnosti in cenovne dostopnosti, enako obravnavo ter spodbujanje splošnega dostopa in pravic uporabnikov. Nacionalni avtobusni prevozi na razdalji, daljši od 100 km, pa so v nekaterih državah članicah že deregulirani, zato prizadevanja za prost dostop do trga avtobusnih prevozov kot taka ne morejo biti vprašljiva.

1.7

EESO poudarja, da imajo države članice v skladu z načelom subsidiarnosti široko diskrecijsko pravico, ki jim jo daje Pogodba, da lahko svoje storitve splošnega pomena organizirajo glede na potrebe državljanov. To pa seveda pomeni, da tudi države članice z dereguliranim trgom avtobusnih prevozov lahko nadaljujejo v tej smeri, vendar se s tem ne bomo približali cilju Komisije o enotnem trgu za te storitve.

1.8

EESO poleg tega poudarja, da bi lahko odprtje novih avtobusnih linij negativno vplivalo na javne storitve bolj trajnostnih načinov prevoza. Zato meni, da je smiselno, da oblasti lahko zagotovijo, da se pri izvajanju storitev, zlasti železniških, uporabljajo učinkovita nizkoogljična vozila, ki ne povečujejo emisij. EESO zato poziva Komisijo, naj liberalizacijo trga cestnega prevoza poveže z bolj jasno uporabo načela „onesnaževalec plača“ pri vseh oblikah prevoza.

2.   Uvod

2.1

Evropska unija si v skladu s členom 4(2)(g) Pogodbe o delovanju Evropske unije na področju prometa deli pristojnosti z državami članicami, in med drugim v skladu s členom 91 PDEU določa: (a) skupna pravila, ki se uporabljajo za mednarodni prevoz na ozemlje ali z ozemlja države članice ali za prevoz prek ozemlja ene ali več držav članic; (b) pogoje, pod katerimi lahko prevozniki opravljajo prevoz v državi članici, v kateri nimajo sedeža. […] 2. Kadar se sprejmejo [ti] ukrepi […], se upoštevajo primeri, ko bi njihova uporaba lahko resno vplivala na življenjsko raven in stopnjo zaposlenosti v nekaterih regijah ter na izkoriščanje prometne infrastrukture.

2.2

Komisija je napovedala, da namerava s spremembo Uredbe (ES) št. 1073/2009 o dostopu do mednarodnega trga avtobusnih prevozov izboljšati mobilnost državljanov na večjih razdaljah in spodbuditi uporabo trajnostnih načinov prevoza, kar naj bi omogočilo storitve, ki se bolj odzivajo na potrebe državljanov, zlasti tistih z najnižjimi dohodki.

2.3

V nekaterih evropskih jezikih ne razlikujejo med različnimi vrstami avtobusov. Pri urejanju avtobusnih prevozov na dolge razdalje je razdalja pogosto eno od poglavitnih meril; v Združenem kraljestvu mora biti na primer daljša od 50 milj, v Franciji in na Švedskem pa od 100 kilometrov.

2.4

V nekaterih državah članicah je trg avtobusnih prevozov na dolge razdalje že sedaj vsaj delno liberaliziran. Na nemškem trgu, na primer, je bila liberalizacija izvedena pod dvema pogojema: linije morajo biti dolge najmanj 50 kilometrov in ne smejo konkurirati železnici. V Franciji Macronov zakon vsem prevoznikom omogoča opravljanje linijskih prevozov, daljših od 100 kilometrov.

3.   Veljavna pravila Skupnosti

3.1

Uredba (ES) št. 1073/2009 z dne 21. oktobra 2009 se uporablja za avtobusni prevoz več kot devetih oseb v okviru mednarodnih linijskih prevozov potnikov, vključuje pa tudi določene pogoje, pod katerimi lahko prevozniki nerezidenti začasno opravljajo cestni prevoz potnikov v določeni državi članici.

3.2

Prevoze iz držav članic v tretje države v veliki meri urejajo dvostranski sporazumi med državami članicami in temi tretjimi državami, medtem ko pravila Skupnosti veljajo za države članice, katerih ozemlja se prečkajo.

3.3

Pravila Skupnosti se ne uporabljajo za mestni in primestni avtobusni prevoz. Kabotaža, ki jo izvaja prevoznik nerezident v državi članici gostiteljici, je dovoljena, z izjemo prevoznih storitev za potrebe mestnega središča ali mestnega območja in potrebe po teh storitvah med mestnim središčem ali mestnim območjem in okoliškimi območji. Kabotaža se ne sme opravljati neodvisno od mednarodnega prevoza.

3.4

Določbe o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev pa se, nasprotno, uporabljajo za avtobusna podjetja, ki opravljajo kabotažo.

3.5

Države članice morajo vsako leto obvestiti Komisijo o številu cestnih prevoznikov, ki imajo na dan 31. decembra v prejšnjem letu licence Skupnosti, in o številu overjenih verodostojnih kopij, ki ustrezajo vozilom, ki so na ta datum v obtoku. Na dan 31. decembra 2016 je bilo v EU 34 390 licenc za opravljanje cestnega prevoza potnikov in 300 155 licenc za opravljanje avtobusnega prevoza, od katerih se jih je približno 46 000 uporabljalo predvsem za prevoz potnikov na daljše razdalje.

4.   Novi ukrepi, ki jih predlaga Komisija

4.1

Področje uporabe je znatno razširjeno in se uporablja za vse (mednarodne in nacionalne) linijske avtobusne prevoze po vsej Uniji, ki jih kot linijske storitve prevoza opravljajo prevozniki nerezidenti.

4.2

Sedanja uredba, v kateri je kabotaža opredeljena kot nacionalni cestni prevoz potnikov za najem ali plačilo, ki ga občasno opravlja prevoznik nerezident v državi članici gostiteljici, je spremenjena, saj je iz besedila črtan izraz „občasno“. Zato kabotaža sodi med linijske storitve.

4.3

Za izvajanje rednih storitev kabotaže se odslej zahteva licenca Skupnosti. Začasno izvajanje storitev kabotaže je dovoljeno le pod pogojem, da je zanj sklenjena pogodba med organizatorjem in prevoznikom ter da so to občasne storitve.

4.4

V zvezi z linijskimi storitvami se v novi uredbi razlikuje med mednarodnim in nacionalnim linijskim prevozom potnikov na zračni razdalji manj kot 100 kilometrov, ter tovrstnim prevozom na zračni razdalji najmanj 100 kilometrov.

4.5

Za mednarodne linijske prevoze potnikov in nekatere nacionalne linijske prevoze na zračni razdalji najmanj 100 kilometrov je dostop do trga popolnoma liberaliziran.

4.6

Dostop do trga za mednarodne in nacionalne linijske prevoze (vključno z mestnim in primestnim prevozom) na zračni razdalji manj kot 100 kilometrov pa se lahko zavrne, če ogroža ekonomsko ravnovesje pogodbe za izvajanje javne službe. Razdalja, manjša od 100 kilometrov, se lahko poveča na 120 kilometrov, če bo linijski prevoz, ki bo uveden, povezoval odhodni in namembni kraj, ki sta že oskrbovana z več kot eno pogodbo o izvajanju javne službe.

4.7

Ekspresni prevozi, tj. prevozi, s katerimi se zagotovi prevoz potnikov v določenih časovnih presledkih in na določenih linijah brez vmesnih postajališč, se odslej obravnavajo kot linijski prevozi, tako kot prevozi, pri katerih potniki vstopajo in izstopajo na vnaprej določenih postajališčih.

4.8

Za sektor avtobusnih prevozov se ustanovi neodvisen regulativni organ, katerega naloge so: — izvajanje gospodarskih analiz o tem, ali bi nov prevoz ogrozil gospodarsko ravnovesje pogodbe o izvajanju javne službe. Sklepi regulativnega organa so zavezujoči za pristojne organe za dostop do mednarodnega in nacionalnih trgov, njegove odločitve pa so predmet sodnega nadzora; — zbiranje in zagotavljanje informacij o dostopu do avtobusne postaje; — odločanje o pritožbah zoper odločitve upravljavcev avtobusne postaje.

4.9

Licence Skupnosti, dovoljenja za dostop do trga in druga potrdila se tehnično prilagajajo z delegiranimi akti Komisije.

4.10

Prevozniki imajo pravico do dostopa do parkirišč za avtobuse (avtobusnih postaj) pod enakimi, preglednimi in nediskriminatornimi pogoji.

5.   Splošne ugotovitve

5.1

Razširitev področja uporabe uredbe, na katero se mnenje nanaša, na vse linijske prevoze za najem ali plačilo, ki jih opravljajo prevozniki nerezidenti, pomeni, da imajo slednji možnost opravljati nacionalne linijske prevoze pod enakimi pogoji kot prevozniki rezidenti, ter da se kabotaža v primeru, da je stalna in nenehna, obravnava kot linijski prevoz. Zato se navedena uredba uporablja za vse mednarodne in nacionalne linijske avtobusne prevoze.

5.2

Trgi mednarodnih in nacionalnih prevozov na zračni razdalji najmanj 100 kilometrov so torej popolnoma liberalizirani in morebitne pogodbe o izvajanju javne službe ne morejo biti več razlog za zavrnitev dostopa do trga.

5.3

Dostop do trga mednarodnih in nacionalnih linijskih avtobusnih prevozov na zračni razdalji manj kot 100 ali 120 kilometrov se lahko zavrne, če bi bilo ogroženo ekonomsko ravnovesje obstoječe pogodbe o izvajanju javne službe in če s tem soglaša neodvisni regulativni organ, ki je zadolžen za pripravo ustrezne ekonomske analize.

5.4

Novi predlog Komisije v nasprotju z veljavno uredbo ne izključuje več izrecno mestnega in primestnega avtobusnega prevoza, za katerega se bodo uporabljala nova pravila.

5.5

Pristojni organi za dostop do trga poleg tega ne morejo zavrniti vloge za dostop zgolj na podlagi tega, da prevoznik ponuja nižje cene kot drugi prevozniki, čeprav je dokazano, da prevozniki iz zasebnega sektorja, za katerega ne veljajo obveznosti javne službe, nudijo cene (na primer 1 EUR za prevoz na daljšo razdaljo), ki so očitno dampinške. Splošno besedilo te določbe brez kakršnih koli omejitev bi lahko pomenilo prosto pot za nepošteno konkurenco.

5.6

V predlogu uredbe niso upoštevane bistvene razlike med državami članicami glede tega, kako organizirajo svoje avtobusne prevoze, ter glede cen, zlasti za mestni in primestni prevoz, ki je pogosto brezplačen ali je na voljo po nižjih cenah za vse potnike oziroma za določene kategorije potnikov, v odgovor na družbene in okoljske potrebe in zahteve, za katere so potrebni posebni in različni predpisi. Obstajajo pa tudi države članice, ki imajo bolj dereguliran dostop do trgov javnega prevoza.

5.7

EESO dvomi, da je predlog uredbe skladen s členom 5(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) o načelu subsidiarnosti, in meni, da argumenti iz izjave z utemeljitvijo (člen 5 Protokola (št. 2) o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti) niso popolnoma prepričljivi. Nacionalni avtobusni prevozi na razdalji, daljši od 100 km, pa so v nekaterih državah članicah že deregulirani, zato prizadevanja za prost dostop do trga avtobusnih prevozov kot taka ne morejo biti vprašljiva.

5.8

Vendar pa je prevoz potnikov ravno tako javna storitev splošnega gospodarskega pomena, predvidena s Pogodbo, zato se zanj uporablja člen 106(2) PDEU, v katerem je določeno, da podjetja, „pooblaščena za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, oziroma podjetja, ki imajo značaj dohodkovnega monopola, ravnajo po pravilih iz Pogodb, zlasti po pravilih o konkurenci, kolikor uporaba takšnih pravil pravno ali dejansko ne ovira izvajanja posebnih nalog, ki so jim dodeljene“.

5.9

Ta člen določa, da ima prednost uspešna izvedba naloge, ki ni odvisna od pristopa na podlagi ekonomskega ravnovesja.

5.10

Skupne vrednote glede storitev splošnega gospodarskega pomena, ki so navedene v Protokolu (št. 26) o storitvah splošnega pomena (glej člen 14 PDEU) med drugim vključujejo: bistveno vlogo in široko polje proste presoje nacionalnih, regionalnih in lokalnih organov pri zagotavljanju, naročanju in organiziranju storitev splošnega gospodarskega pomena ter visoko raven kakovosti, varnosti in cenovne dostopnosti, enako obravnavo ter spodbujanje splošnega dostopa in pravic uporabnikov.

5.11

Iz tega sledi, da ekonomsko ravnovesje ne sodi med vrednote, ki jih je treba spoštovati pri izvajanju storitev splošnega gospodarskega pomena. V nekaterih primerih bi bilo poleg tega lahko ekonomsko ravnovesje težko združljivo s storitvijo, ki mora biti cenovno dostopna za vse. Trg lahko zgolj predlaga ceno, določeno glede na stroške, kar pa ne more vsem zagotoviti dostopa do storitve po sprejemljivi ceni. Vendar pa je treba opozoriti, da imajo nekatere države članice popolnoma ali deloma dereguliran trg ter razmeroma dobre rezultate. V teh primerih bi bil predlog lahko korak nazaj.

5.12

Regulativni organ, vzpostavljen z uredbo iz tega mnenja, lahko zato odloča le o tem, ali so pogoji iz člena 106(2) PDEU in Protokola (št. 26) izpolnjeni ali ne, za kar (ugotovitev očitne napake) je bila doslej pristojna zgolj Komisija, razen v primeru tožbe pred Sodiščem Evropske unije.

5.13

Člen 8(4)(d) (za katerega Komisija predlaga, da se črta) veljavne Uredbe (ES) št. 1073/2009 je – v nasprotju z novim predlogom Komisije – usklajen s Pogodbo, saj določa, da „država članica na podlagi podrobne analize zaključi, da bi zadevni prevoz resno vplival na obstojnost primerljivega prevoza, za katerega se v skladu s pravom Skupnosti uporablja eno ali več javnih naročil na zadevnih direktnih odsekih“.

5.14

EESO zato meni, da navedene določbe iz člena 8 ni treba spremeniti, temveč je treba državam članicam v skladu z načelom subsidiarnosti pustiti široko diskrecijsko pravico, ki jim jo daje Pogodba, da lahko svoje storitve splošnega pomena organizirajo glede na svoje potrebe, razen če Komisija ugotovi, da je prišlo do očitne napake.

5.15

EESO poudarja, da bi lahko odprtje novih avtobusnih linij negativno vplivalo na javne storitve bolj trajnostnih načinov prevoza, zlasti železniškega prevoza. Zato se ne sme zgoditi, da bi zgolj iz ekonomskih razlogov na istem odseku proge opustili prevoz po železnici.

5.16

EESO zato opozarja, da je cilj predpisov o enotnem evropskem železniškem območju vzpostaviti evropsko železniško območje, ki bi lahko trajnostno konkuriralo drugim načinom prevoza.

5.17

Poudariti je treba, da je konkurenca med železniškim in cestnim prevozom še vedno v veliki meri nepoštena, saj so pristojbine, ki jih morajo plačevati železniški prevozniki, in njihovi stroški poslovanja približno trikrat višji od stroškov, ki jih imajo avtobusni prevozniki. Komisija po napovedi o tem, da bo predlagala ukrepe za usklajeno in uravnoteženo ponotranjenje zunanjih stroškov prometa pri vseh načinih prometa v tem smislu, da zaračunana plačila odražajo raven zunanjih stroškov, naloženih celotni družbi, doslej ni sprejela še nobenih drugih pomembnih ukrepov.

5.18

EESO zato poziva Komisijo, naj liberalizacijo trga cestnega prevoza poveže z bolj jasno uporabo načela „onesnaževalec plača“ pri vseh oblikah prevoza.

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 92/106/EGS o določitvi skupnih pravil za nekatere vrste kombiniranega prevoza blaga med državami članicami

[COM(2017) 648 final – 2017/0290 (COD)]

(2018/C 262/09)

Poročevalec:

Stefan BACK

Zaprosilo	Evropski parlament, 29. 11. 2017 Evropski svet, 4. 12. 2017
Pravna podlaga	člen 91(1) PDEU
Pristojnost	strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	5. 4. 2018
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	19. 4. 2018
Plenarno zasedanje št.	534
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	159/1/3

1.   Sklepi in priporočila

1.1

EESO podpira pobudo za posodobitev Direktive 92/106/EGS (v nadaljevanju: direktiva), da bi postal koncept kombiniranega prevoza učinkovitejši in privlačnejši, prevoz pa bolj trajnosten v skladu s cilji iz bele knjige o prometni politiki iz leta 2011 in zavezami iz Pariškega sporazuma.

1.2

EESO podpira razširitev področja uporabe direktive na domače prevoze, da bi dodatno zmanjšali cestni promet.

1.3

Prav tako pozdravlja prizadevanja za poenostavitev direktive, da bi postal koncept privlačnejši in bi se izboljšala pravna varnost.

1.4

Meni, da bi bila zlasti koristna poenostavitev razmejitve cestnih delov prevoza, vključno z možnostjo prožnosti za države članice za prilagajanje lokalnim razmeram. Vseeno EESO poudarja, da bi lahko meja 20 % razdalje med točkama začetnega natovarjanja in končnega raztovarjanja privedla do tega, da bi razdalje cestnega prevoza močno presegale 300-kilometrsko razdaljo, ob prekoračitvi katere se v beli knjigi o prometu iz leta 2011 priporoča prehod s cestnega na druge oblike prevoza.

1.5

Za lažji dostop do informacij o izvajanju direktive v posameznih državah članicah in lažje načrtovanje kombiniranega prevoza EESO predlaga uvedbo obveznosti, da vsaka država članica na posebnem spletnem mestu objavi vse ustrezne informacije o izvajanju direktive.

1.6

EESO odobrava pojasnitev in poenostavitev, zagotovljeni z izčrpnim seznamom dokumentov, ki bi morali biti na voljo za nadzor skladnosti, ter z določbo, da so lahko ti dokumenti izdani v elektronski obliki. Predlaga, naj bodo med dokumenti, ki jih je treba zagotoviti, kadar je to mogoče, tudi morebitne nacionalne odločbe o odobritvi daljših cestnih delov.

1.7

EESO pozdravlja predlagano obveznost držav članic v zvezi z naložbami v terminale za pretovarjanje, zlasti obveznost usklajevanja naložb s sosednjimi državami članicami. Kljub temu se sprašuje, ali je cilj največje razdalje 150 km med katerimkoli krajem v EU in najbližjim terminalom realističen glede na razmere na redko poseljenih območjih ter območjih s slabo razvitim železniškim in pristaniškim omrežjem, zato predlaga, da se zagotovi jasna možnost prožnosti.

1.8

Po mnenju EESO je za povečanje gotovosti in pospešitev učinkov spodbujevalnih ukrepov za kombinirani prevoz treba ukrepe v podporo tej vrsti prevoza šteti za združljive z notranjim trgom in jih izvzeti iz obveznosti priglasitve v skladu s pravili o državni pomoči, pod pogojem da ta podpora ne presega vnaprej opredeljene zgornje meje.

1.9

EESO dvomi o koristnosti predlagane določbe iz člena 1(2)(b), katere namen je izvzeti nekatere dele prevoza po celinskih plovnih poteh in po morju, da se ne bi upoštevali pri kombiniranem prevozu. Meni, da je ta predlog nejasen in ga je mogoče razlagati na različne načine, dvomi pa tudi o njegovi koristnosti, saj se v železniškem prometu podobna izbirna merila, ki očitno temeljijo na zamisli o izvzetju možnosti, ki jih ni treba spodbujati, ne štejejo za potrebna.

1.10

EESO tudi težko razume, zakaj tako imenovano „izvzetje kabotaže“ iz člena 4 direktive ostaja nespremenjeno. Ker gre za prometno politiko, se EESO v zvezi s tem najprej sklicuje na trenutno obravnavane predloge o dostopu do trga v mednarodnem cestnem prevozu blaga, kar zadeva kabotažo, ter na sedanjo razpravo o dostopu do trga in konkurenčnosti, vključno s socialnimi vidiki. Opozarja tudi na splošno načelo, da bi moralo biti zagotavljanje storitev v državi, v kateri ponudnik storitev nima sedeža, zgolj začasno. Po mnenju EESO nič ne preprečuje določbe o tem, da so cestni deli prevoza v okviru kombiniranega prevoza ločene dejavnosti prevoza, razen če se celoten prevoz izvede z enim tovornjakom ali eno skupino vozil, vključno s traktorjem. Meni, da Uredba (ES) št. 1072/2009 velja za vse prevoze. Člen 4 direktive bi bilo treba ustrezno spremeniti.

1.11

EESO je presenečen, da določba iz člena 2 direktive, ki obvezuje države članice, naj do 1. julija 1993 dejavnosti kombiniranega prevoza iz člena 1 izvzamejo iz vseh sistemov kvot in dovoljenj, ni vključena med predloge za spremembo direktive. V skladu s sedanjo ureditvijo in glede na razširjeno področje uporabe direktive bi lahko ta člen razlagali s širšim učinkom, kot je bilo verjetno mišljeno, zlasti kar zadeva dostop do trga. EESO zato predlaga, da se ta člen preoblikuje ali črta.

1.12

EESO ugotavlja, da se v predlogu za spremembo direktive ne omenja, ali se Direktiva 96/71/ES o napotitvi delavcev na delo uporablja za kombinirani prevoz. EESO domneva, da bo ta direktiva veljala tudi za dejavnosti kombiniranega prevoza in da to velja tudi v zvezi s predlaganim lex specialis o napotitvi delavcev v cestnem prometu, ki ga je predlagala Komisija (COM(2017) 278).

1.13

EESO prav tako poudarja znaten potencial digitalizacije za lajšanje in spodbujanje kombiniranega prevoza. Nekaj primerov možnih poti naprej je omenjenih zgoraj. Možnosti razvoja na tem področju so precejšnje za promet v celoti, vključno s kombiniranim prevozom.

1.14

EESO meni, da bi morala Komisija v zvezi s Ciprom in Malto preučiti, ali je vprašanje glede stroškov prevoza mogoče rešiti podobno kot z Uredbo Sveta (ES) št. 1405/2006.

2.   Ozadje mnenja

2.1

Evropska komisija je 8. novembra 2017 predstavila drugi del svežnja za mobilnost z vodilnim sporočilom Uresničevanje nizkoemisijske mobilnosti (COM(2017) 675).

2.2

Drugi del svežnja vsebuje naslednje predloge: — predlog novih standardov emisij CO2 za avtomobile in kombinirana vozila po letu 2020 s predlogom za revizijo Uredbe (ES) 715/2007 z izboljšanimi standardi emisij; — predlog revizije Direktive 2009/33/ES o čistih vozilih, s katero bi okrepili določbe o spodbujanju javnega naročanja takšnih vozil; — predlog spremembe Direktive 92/106/EGS o kombiniranem prevozu za nadaljnje spodbujanje takega prevoza, da bi spodbudili koncepte prevoza, ki zmanjšujejo cestni prevoz; — predlog spremembe Uredbe (ES) št. 1073/2009 o dostopu do mednarodnega trga avtobusnih prevozov, da bi ta trg še bolj odprli in s tem spodbudili cenejši javni avtobusni prevoz ter tako zmanjšali potovanja z avtomobili; — sveženj vsebuje tudi akcijski načrt o infrastrukturi za alternativna goriva, s katerim naj bi spodbudili naložbe v gradnjo te infrastrukture in tako olajšali čezmejno mobilnost v EU z uporabo takšnih goriv.

2.3

Sveženj vsebuje kombinacijo ukrepov, usmerjenih v ponudbo in povpraševanje, za usmeritev Evrope na pot k nizkoemisijski mobilnosti ter krepitev konkurenčnosti evropskega avtomobilskega ekosistema in ekosistema mobilnosti. Namenjen je zagotavljanju večje politične in regulativne varnosti ter ustvarjanju enakih konkurenčnih pogojev.

2.4

S predlogom, obravnavanim v tem mnenju, se spreminja Direktiva 92/106/EGS o določitvi skupnih pravil za nekatere vrste kombiniranega prevoza blaga med državami članicami (COM(2017) 648) (v nadaljevanju: predlog). Predlog vsebuje naslednje glavne elemente: — Kombinirani prevoz ni več nujno čezmejen. Komisija ocenjuje, da v državah članicah obstajajo znatne možnosti za notranji kombinirani prevoz. — Odpravljena je zahteva po minimalni razdalji za necestni prevoz. Vendar nova določba navaja, da se prevoz po morju ali celinskih vodah ne sme upoštevati, če ni druge možnosti. — V kombiniranem prevozu se lahko uporablja vsaka nakladalna enota, ki ustreza merilom iz standardov ISO 6346 ali ENI 13044, ali cestno vozilo, ki se prevaža po železnici, celinski plovni poti ali morju. — Sedanje pravilo o omejitvi cestnega prevoza je spremenjeno tako, da lahko začetni in/ali končni cestni del prevoza znotraj EU znašata največ 150 km v ravni liniji ali 20 % zračne razdalje v ravni liniji med točko začetnega natovarjanja in točko končnega raztovarjanja. Ta omejitev ne velja za prazna tovorna vozila niti za prevoz od točke prevzema ali do točke dostave. — Države članice lahko dovolijo daljše razdalje, kot je navedeno v prejšnji točki, da se omogoči prevoz do najbližjega terminala z ustrezno opremo in zmogljivostjo. — Da bi se cestni prevoz štel za del kombiniranega prevoza, mora izvajalec to dokazati. V predlogu je določeno, katere informacije je treba zagotoviti v zvezi s prevozom kot celoto in katere v zvezi z njegovimi posameznimi deli. Dodatne informacije se ne smejo zahtevati. Informacije se lahko zagotovijo z različnimi prevoznimi dokumenti, tudi v elektronski obliki. Omogočeno mora biti, da se te informacije predložijo med cestnim pregledom. — Ustrezno utemeljena odstopanja od načrtovane poti so sprejemljiva. — Države članice morajo sprejeti potrebne ukrepe za podporo potrebnim naložbam v terminale za pretovarjanje in jih uskladiti s sosednjimi državami članicami. — Vsaka država članica mora določiti enega ali več organov, ki bodo odgovorni za izvajanje direktive in bodo služili kot kontaktna točka za vprašanja glede izvajanja. — V skladu s predlogom morajo države članice izpolniti tudi obveznost poročanja o poteku kombiniranega prevoza. — Sedanje izvzetje iz pravil o kabotaži ostaja veljavno, kar zadeva cestni prevoz (cestne dele), ki je del čezmejnega prevoza med državami članicami, v celoti opravljen na ozemlju posamezne države članice. Komisija to izvzetje upravičuje z navedbo, da so glede na opravljena posvetovanja rešitve kombiniranega prevoza zaradi te določbe privlačnejše. Komisija se sklicuje tudi na sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi 2/84 (Komisija proti Italiji), v kateri Sodišče meni, da bi bilo treba kombinirani prevoz šteti za en sam povezan mednarodni prevoz. — Komisija med razlogi za predlog izpostavlja tudi, da bodo pravila za napotitev delavcev veljala za nacionalni kombinirani prevoz, tako kot veljajo za kabotažo, ni pa podala jasne izjave v zvezi z napotitvijo delavcev pri mednarodnih kombiniranih prevozih.

3.   Splošne ugotovitve

3.1

EESO podpira pobudo za posodobitev direktive o kombiniranem prevozu za povečanje učinkovitosti in privlačnosti koncepta kombiniranega prevoza. Prevoz bo tako bolj trajnosten, zmanjšali se bodo cestni prevoz in emisije toplogrednih plinov, vse skupaj pa bo prispevalo k ciljem iz bele knjige o prometni politiki iz leta 2011 in k izpolnjevanju zavez EU in njenih držav članic iz Pariškega sporazuma.

3.2

EESO odobrava potezo, da se razširi področje uporabe direktive z vključitvijo domačih prevozov, saj ti pomenijo še neizkoriščen potencial za razvoj kombiniranega prevoza in s tem zmanjšanje cestnega prevoza.

3.3

EESO pozdravlja tudi poenostavitev regulativnega okvira za kombinirani prevoz, namenjeno večji dostopnosti koncepta in izboljšanju pravne varnosti, zaradi česar bi moral ta koncept postati privlačnejši.

3.4

V zvezi s tem je posebno koristna večja jasnost meril, ki opisujejo razmejitev delov cestnega prevoza: merila so preprosta in jasna, poleg tega se zdi, da ne omogočajo različnih razlag. EESO sicer ugotavlja, da bi lahko meja 20 % razdalje zračne linije med točkama začetnega natovarjanja in končnega raztovarjanja privedla do tega, da bi razdalje cestnega prevoza presegale 300-kilometrsko razdaljo, ob prekoračitvi katere se v beli knjigi o prometu iz leta 2011 priporoča prehod s cestnega na druge oblike prevoza, zlasti v regijah s slabo razvitimi omrežji ali velikimi razdaljami med terminali. Vendarle meni, da sta skupni interes glede zagotavljanja večjega zanimanja uporabnikov za koncept kombiniranega prevoza ter dodana vrednost jasne in preproste opredelitve pomembnejša, zato odobrava predlagano rešitev.

3.5

EESO pozdravlja tudi prožnost, ki državam članicam omogoča, da po potrebi podaljšajo cestne dele prevoza do zemljepisno najbližjega transportnega terminala s potrebno operativno zmogljivostjo za nakladanje oziroma razkladanje, kar zadeva opremo za pretovarjanje, zmogljivost terminala in primerne storitve železniškega tovornega prometa.

3.5.1

EESO ugotavlja, da je odločitev o tem, ali se to dovoli s splošno veljavno določbo ali se presoja za vsak primer posebej, očitno prepuščena državam članicam. Poudarja pomen preglednosti, zato meni, da bi morali nacionalne določbe v zvezi s tem in odločbe o posameznih primerih, če je to ustrezno, objaviti na posebnem spletnem mestu v skladu z drugim odstavkom novega člena 9a, na katerega se sklicuje člen 1(7) predloga.

3.6

EESO za lažje načrtovanje kombiniranih prevozov in večjo privlačnost koncepta predlaga, da se vse ustrezne informacije o izvajanju direktive v posameznih državah članicah dajo na voljo na posebnem spletnem mestu v vsaki državi članici in da se določba, ki bo to urejala, vstavi v drugi odstavek člena 9a predloga.

3.7

EESO odobrava pojasnitev v členu 3 predloga glede dokumentov, ki jih je treba zagotoviti za preglede skladnosti, prepoved zahtev po dodatni dokumentaciji in možnost, da se zahtevani dokumenti zagotovijo v elektronski obliki. Ta določba bo olajšala prevoze in izboljšala pravno varnost, vendar se EESO sprašuje, ali ne bi morala biti na voljo tudi kopija odločbe v primerih, da je država članica v skladu s tretjim odstavkom člena 1(3) dovolila podaljšanje cestnega dela prevoza in je to dovoljenje v obliki posebne odločbe.

3.8

EESO pozdravlja poudarek na naložbah v terminale za pretovarjanje ter obveznost usklajevanja takšnih naložb s sosednjimi državami članicami in Komisijo, da bi zagotovili uravnoteženo in zadostno geografsko razporeditev, zlasti v okviru omrežja TEN-T, ter da bi dali prednost zagotavljanju, da noben kraj v EU od takega terminala ne bo oddaljen več kot 150 km. Vseeno EESO dvomi, da je ta cilj uresničljiv na območjih z nizko gostoto prebivalstva ter slabo razvitim železniškim in pristaniškim omrežjem.

3.9

Podporo kombiniranemu prevozu je treba priglasiti Evropski komisiji, prav tako pa mora biti, preden je izplačana, odobrena v skladu s pravili o državni pomoči. Zaradi dolgotrajnosti postopkov upravičenci najpogosteje prejmejo pomoč po treh letih od datuma, ko je nacionalni javni organ odločil o pomoči, včasih pa obstaja nevarnost, da zaradi potrebnih sprememb sheme upravičenci izgubijo vse ugodnosti. Za zmanjšanje negotovosti in pospešitev postopka bi po mnenju EESO morala pomoč, nižja od določene zgornje meje, na primer 35 % vseh stroškov, samodejno šteti za združljivo s Pogodbo in biti izvzeta iz obveznosti priglasitve.

3.10

EESO želi opozoriti tudi na ponujene možnosti za nadaljnji razvoj kombiniranega prevoza z digitalizacijo. Predlog pomeni korak v tej smeri, saj dovoljuje uporabo elektronskih dokumentov in vzpostavljanje posebnih spletnih mest v vseh državah članicah.

4.   Posebne ugotovitve

4.1

EESO ugotavlja, da je v drugem odstavku člena 1 predloga ves prevoz po celinskih plovnih poteh ali po morju, za katerega ni enakovredne cestne alternative ali je neizbežen pri komercialno uspešnem prevozu, izvzet iz koncepta kombiniranega prevoza. Zdi se, da je ta določba povezana z odpravo zahteve po minimalni razdalji za prevoz po celinskih plovnih poteh in po morju in da je z njo urejena naslednja navedba iz uvodne izjave (9) v preambuli: „Zaradi tega bi bilo koristno, da se minimalna razdalja odpravi, ohrani pa se izključitev nekaterih vrst prevoza, kot so globokomorski prevozi in prečkanje kratkih morskih razdalj s trajektom.“ EESO ima pomisleke glede vsebine in besedila te določbe.

4.1.1

Sklepati je mogoče, da je v skladu z veljavno direktivo eden od učinkov zahteve po 100-kilometrski razdalji za prevoz po celinskih plovnih poteh in po morju izključitev kratkih morskih prevozov s trajektom in globokomorskih prevozov za razliko od prevoza po morju na kratkih razdaljah. To izhaja iz dejstva, da zahteva po 100-kilometrski razdalji velja za prevoz, ki se izvaja znotraj EU. Očitno se želi s predlogom iz drugega odstavka člena 2 doseči enak učinek.

4.1.2

Vseeno se zdi, da bo določba, ki je zdaj predlagana, verjetno povzročila negotovost glede tega, kdaj se uporablja, in morda celo regulativno oviro za izvajanje projektov kombiniranega prevoza. Pri merilu, da ni enakovredne cestne alternative, ostaja nedorečeno, ali se enakovrednost ocenjuje glede na trajanje prevoza, dolžino poti v kilometrih ali stroške. Tudi merilo „neizbežni pri komercialno uspešnem prevozu“ dopušča veliko možnih razlag.

4.1.3

EESO torej dvomi o koristnosti predlagane določbe, zlasti ker se v železniškem prometu podobna izbirna merila, ki očitno temeljijo na zamisli, da se izvzamejo možnosti, ki jih ni treba spodbujati, ne štejejo za potrebna.

4.2

EESO tudi težko razume, zakaj tako imenovano „izvzetje kabotaže“ iz člena 4 direktive ostaja nespremenjeno. Ker gre za prometno politiko, bi se EESO tu najprej skliceval na predloge, ki so trenutno v obravnavi, o dostopu do trga v mednarodnem cestnem prevozu blaga, kar zadeva kabotažo, ter na sedanjo osredotočenost na dostop do trga in konkurenčnost, vključno s socialnimi vidiki. EESO upošteva tudi splošno načelo, da bi moralo biti zagotavljanje storitev v državi, v kateri ponudnik storitev nima sedeža, zgolj začasno.

4.2.1

EESO je seznanjen z argumentoma v prid izbrani rešitvi, ki ju navaja Komisija. Prvi je, da se glede na odgovore podjetij med posvetovanji predvideva, da se bo s sedanjo rešitvijo povečala privlačnost kombiniranega prevoza. Drugi argument je, da se posamezni kombinirani prevoz v skladu z opredelitvijo v sedanjem besedilu direktive šteje za en sam mednarodni prevoz. Komisija se v podporo temu argumentu sklicuje na sodno prakso Sodišča Evropske unije, zlasti na zadevo 2/84 (Komisija proti Italiji).

4.2.2

Po mnenju EESO ta argument na podlagi sodne prakse Sodišča Evropske unije temelji zgolj na dejstvu, da je bilo Sodišče vezano na izbiro zakonodajalca, da se kombinirani prevoz opredeli na način, ki omogoča, da se ta šteje za en sam prevoz oziroma potovanje. Gre torej zgolj za vprašanje, ali se zakonodajalec odloči, da se kombinirani prevoz v celoti šteje za en prevoz ali za več različnih prevozov, ki se izvajajo v okviru koncepta prevoza. EESO v vsakem primeru opozarja, da se je zakonodajalcu ob sprejetju direktive zdelo potrebno zagotoviti dostop do prostega trga za prevoznike v zvezi z začetnim in/ali končnim delom cestnega prevoza, ki je sestavni del kombiniranega prevoza, ne glede na to, ali vključuje prečkanje meje.

4.2.3

Po mnenju EESO nič ne preprečuje določbe o tem, da so cestni deli prevoza v okviru kombiniranega prevoza ločene dejavnosti prevoza in da Uredba (ES) št. 1072/2009 velja za vse cestne prevoze. Člen 4 direktive bi bilo treba ustrezno spremeniti.

4.3

V zvezi s tem je presenetljivo tudi, da določba iz člena 2 direktive, ki obvezuje države članice, naj do 1. julija 1993 dejavnosti kombiniranega prevoza iz člena 1 izvzamejo iz vseh sistemov kvot in dovoljenj, ni vključena v predlog, zlasti če upoštevamo dejstvo, da naj bi se področje uporabe direktive razširilo na nacionalni kombinirani prevoz.

4.3.1

Če se področje uporabe direktive razširi tudi na nacionalni kombinirani prevoz, bo ta določba veljala tudi za takšne prevoze. Besedilo določbe je precej široko in ga je mogoče razlagati tako, da se kombinirani prevoz izvzame iz pravil o dovoljenju za opravljanje dejavnosti iz Uredbe (ES) 1071/2009 in iz vseh omejitev pri dostopu do trga, ki zadevajo kombinirani prevoz.

4.3.2

EESO domneva, da takšni učinki niso namerni, zato predlaga črtanje ali takšno preoblikovanje tega člena, da bi bilo jasno, da izvzetje iz sistemov kvot in dovoljenj velja brez poseganja v pravila o dovoljenju za opravljanje dejavnosti ali dostopu do trga, in sicer za vse vključene oblike prevoza.

4.4

EESO ugotavlja še, da v predlogu ni omenjeno, ali se direktiva o napotitvi delavcev uporablja za kombinirane prevoze; v obrazložitvenem memorandumu se omenja samo uporaba predlaganega lex specialis za napotitve delavcev v cestnem prevozu. To bi pomenilo, da bi se pravila o napotitvi delavcev iz Direktive 96/71/ES uporabljala za cestni prevoz v okviru nacionalnega kombiniranega prevoza.

4.4.1

EESO domneva, da pravila o napotitvi delavcev veljajo tudi za vse napotitve v okviru kombiniranega prevoza, ki izpolnjuje merila iz člena 1 Direktive 96/71/ES in iz predlaganega lex specialis, ko oziroma če bo ta sprejet.

4.5

EESO je seznanjen s pomisleki glede stroškov dolgih pomorskih povezav v primeru oddaljenih otokov, kot sta Ciper in Malta, in glede ustreznosti podporne sheme, ki je bila vzpostavljena z Uredbo Sveta (ES) št. 1405/2006 za nudenje nadomestila za stroške prevoza v kmetijstvu na nekaterih manjših egejskih otokih. To je vprašanje, na katerega je EESO že opozoril. EESO meni, da bi morala tudi Komisija preučiti, ali je podobna rešitev mogoča za Ciper in Malto.

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2009/33/ES o spodbujanju čistih in energetsko učinkovitih vozil za cestni prevoz

[COM(2017) 653 final – 2017/0291 (COD)]

(2018/C 262/10)

Poročevalec:

Ulrich SAMM

Zaprosilo	Evropski parlament, 30. 11. 2017 Svet Evropske unije, 4. 12. 2017
Pravna podlaga	člen 192 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	5. 4. 2018
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	19. 4. 2018
Plenarno zasedanje št.	534
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	206/0/2

1.   Sklepi in priporočila

1.1

EESO podpira utemeljitev direktive o čistih vozilih v okviru svežnja o čisti mobilnosti, čeprav bo imela le majhen učinek glede na splošna prizadevanja, ki so potrebna za dosego podnebnih ciljev EU in zlasti razogljičenje prometa, saj direktiva obravnava le javno naročanje. Njen namen je podpreti določene kategorije vozil (brez izpušnih emisij), ki temeljijo na najčistejši (in ne zgolj čisti) tehnologiji, in sicer prek zahtevnih minimalnih ciljev za javno naročanje tovrstnih vozil.

1.2

EESO izraža nezadovoljstvo zaradi nejasnosti direktive, zlasti zaradi razpršenosti informacij, različnih opredelitev ter zapletene metodologije štetja čistih vozil v dveh različnih obdobjih, v katerih se bodo opredelitve mejnih vrednosti emisij najverjetneje znova spremenile. Ta zapletenost bo povzročila resno negotovost med deležniki.

1.3

Zaradi negotovosti glede mejnih vrednosti emisij EESO dvomi, da bo prehodno obdobje do leta 2025 resnično pripomoglo k premostitvi tehnološke vrzeli, dokler ne bo tehnologija brez izpušnih emisij splošno na voljo, ter meni, da bo to predvsem povzročalo preglavice nosilcem odločanja pri javnem naročanju. Posledično lahko pri javnem naročanju pride bodisi do odlaganja bodisi celo do pospešitve nabave, in to nabave stare tehnologije, zaradi česar pozneje ne bodo mogoče prihodnje naložbe v novo brezemisijsko tehnologijo.

1.4

Največ negotovosti je pri težkih vozilih. Za prehodno obdobje ni predvidenih emisijskih standardov, tehnologija brez izpušnih emisij pa je v primerjavi z lahkimi vozili manj razvita. V prvi fazi prehodnega obdobja se dopušča zemeljski plin s primesjo biometana, vendar pa z zmanjšanim utežnim faktorjem, medtem ko za naslednjo fazo mejne vrednosti in opredelitve sploh niso določene, prav tako pa ni informacij o načinu določanja novih mejnih vrednosti za emisije. EESO na podlagi teh dejstev ugotavlja, da je direktiva v zvezi s težkimi vozili preuranjena, in priporoča, da se ta del loči od sedanjega predloga in obravnava kasneje.

1.5

EESO pozdravlja splošen tehnološko nevtralen pristop, ki je dovzeten za nov razvoj. To je glede na velika raziskovalno-razvojna prizadevanja, ki jih podpira EU, pričakovano. Vendar želi opozoriti, da direktiva tega pristopa ne upošteva v celoti. Velik potencial za čisto mobilnost poleg električnih vozil na baterijski pogon predstavljajo tudi druge pogonske tehnologije. EESO obžaluje, da je to v direktivi premalo upoštevano. Tako se na primer ne upoštevajo 100-odstotno nefosilna goriva ali morebitna prihodnja sintetična goriva iz odpadkov ali CO2, ki se proizvajajo z odvečno električno energijo.

1.6

Glede na sedanji razvoj sodobnih tehnologij prevoza EESO v prihodnjih letih priporoča prožnejši pristop namesto nespremenljivih mejnih vrednosti emisij in ciljev za javno naročanje. Zaradi poznejšega prilagajanja vrednosti se denimo zdi, da bi bilo treba izvesti vsaj vmesni pregled minimalnih ciljev.

1.7

Pomemben del javnega naročanja zadeva podjetja lokalnega javnega prevoza, ki so v lasti mest in občin, njihove finančne zmogljivosti pa so dokaj omejene. EESO želi izraziti močne pomisleke glede sorazmernosti tega pristopa, saj ne upošteva dodatnega finančnega bremena za te javne organe in tega predloga ne primerja z drugimi možnimi ukrepi industrijske politike. Zato ni mogoče trditi, da je dodatno breme zlasti za mesta in občine pri javnem naročanju najučinkovitejši način za spodbuditev industrijske dejavnosti in razvoja trga.

1.8

EESO poudarja, da vsakršni dodatni stroški lahko pomenijo pomembno breme za državljane zaradi višjih cen vozovnic, višjih lokalnih davkov ali celo okrnjene ponudbe javnega prevoza. Poleg tega je treba priznati močna dosedanja prizadevanja mest in občin za čisti zrak, med drugim z razširjanjem uporabe javnega prevoza, ki se jih ne sme omejevati z novimi pravili za naročanje, ki zahtevajo minimalne cilje na ravni držav članic, vendar jih je težko doseči in nadzorovati na ravni občin, ki imajo zelo raznolika mala in velika podjetja javnega prevoza.

1.9

Ker področje uporabe predloga Komisije zajema tudi oddajanje naročil podizvajalcem, EESO izraža zaskrbljenost glede posledic, ki bi jih predlog utegnil imeti za mala in srednja podjetja; na večjih mestnih območjih mnoga majhna lokalna avtobusna podjetja pomagajo zagotavljati javne prevozne storitve kot podizvajalci podjetij za lokalni javni prevoz; ta podjetja ne razpolagajo nujno z vozili, ki jih zahteva direktiva, kar bi lahko pomenilo, da ne morejo več delovati kot podizvajalci.

1.10

EESO sklepoma ugotavlja, da je pomanjkanje finančne podpore glavna ovira za posodobitev javnega prevoza in javno naročanje čistih vozil, zato poziva Komisijo, naj ponovno preuči sedanji predlog, pri čemer naj poseben poudarek nameni financiranju, zlasti ob upoštevanju obstoječih instrumentov. Ta konkretna finančna podpora mora upoštevati razlike med državami, mesti in regijami v gospodarski moči in deležu prebivalstva, ki živi na mestnih območjih, s krovnim ciljem uskladitve javnega naročanja čistih vozil v vseh državah članicah.

1.11

EESO ugotavlja, da je potrebno ne le večje število čistih vozil za javni prevoz, ampak je tudi nujno več državljanov prepričati v uporabo te vrste prevoza, za kar mora ta postati občutno privlačnejši (povezave, udobje), namesto da se poudarja nizka cena vozovnic.

2.   Uvod

2.1

EU si prizadeva za oblikovanje brezogljičnega energetskega sistema, kot je zapisano v svežnju o čisti energiji, katerega cilj je pospešiti, preoblikovati in utrditi prehod njenega gospodarstva na čisto energijo v skladu z zavezami EU v okviru COP21, hkrati pa ohraniti pomembna cilja gospodarske rasti in ustvarjanja delovnih mest.

2.2

EU je pri tem že veliko dosegla. Emisije toplogrednih plinov so se v EU v obdobju med letoma 1990 in 2016 zmanjšale za 23 %, medtem ko se je gospodarstvo v tem obdobju povečalo za 53 %. Ta uspeh je bil dosežen v mnogih sektorjih, razen v prometnem, ki sicer prispeva približno 24 % emisij toplogrednih plinov v Evropi (podatki za leto 2015), te pa se z gospodarskim okrevanjem v Evropi celo povečujejo. Potreba po čistem prometu je še toliko bolj nujna zaradi omejevanja onesnaženosti zraka v mestih.

2.3

Zato je EESO podprl evropsko strategijo za mobilnost z nizkimi emisijami (1), (2), vključno z njenimi cilji in metodami, ki so usklajeni z belo knjigo EU o prometni politiki (3) iz leta 2011. V svežnju o čisti energiji za vse Evropejce, objavljenem novembra 2016, in strategiji Evropa v gibanju (2017) so bili zato predlagani tudi ukrepi za pospešitev uvajanja čistih vozil, kar je EESO pozdravil (4), (5).

2.4

Nedavno objavljeni sveženj o čisti mobilnosti (6) sedaj vsebuje konkretne zakonodajne pobude, kot so direktiva o čistih vozilih (ki jo obravnava to mnenje), novi standardi za emisije CO2 za vozila, akcijski načrt za vseevropsko vzpostavitev infrastrukture za alternativna goriva, revizija direktive o kombiniranem prevozu, uredba o potnikih v avtobusnem prevozu in pobuda o baterijah kot pomembna strategija za celostno industrijsko politiko EU.

2.5

Med mnogimi instrumenti za razogljičenje prometa ima lahko pomembno vlogo javno naročanje čistih vozil kot spodbuda na strani povpraševanja. Javno naročanje lahko spodbudi tržni razvoj, na primer v tržnem segmentu mestnih avtobusov. Javno naročanje čistih vozil za javni vozni park lahko vpliva tudi na zasebne nakupe čistih vozil.

3.   Pomanjkljivosti veljavne (stare) direktive

3.1

Komisija je leta 2009 za spodbujanje javnega naročanja čistih vozil objavila Direktivo 2009/33/ES o spodbujanju čistih in energetsko učinkovitih vozil za cestni prevoz, ki jo je EESO pozdravil (7), (8).

3.2

Vendar pa so javni organi v Evropi v sklopu direktive o čistih vozilih nabavili le majhno število nizko- in brezemisijskih vozil ter drugih vozil na alternativna goriva. V obdobju 2009–2015 je bilo na primer v povprečju le 1,7 % vseh novih avtobusov električnih z baterijo, električnih z gorivnimi celicami, priključnih hibridov ali vozil na zemeljski plin.

3.3

Nekatere države članice ter posamezne regije in mesta so že oblikovali ambiciozne okvire za javno naročanje, ki določajo minimalne zahteve za čista, tj. nizko- in brezemisijska vozila in druga vozila na alternativni pogon. Vendar pa to ni dovolj za ustvarjanje potrebnih spodbud in tržne dinamike v celotni Uniji.

3.4

Naknadna ocena, ki je bila izdelana leta 2015, je pokazala, da ima direktiva pomembne pomanjkljivosti. Direktiva ni bistveno vplivala na tržno uvajanje čistih vozil v EU, ker doslej ni spodbudila javnega naročanja čistih vozil. Glavne opredeljene pomanjkljivosti so: — direktiva ne opredeljuje natančno „čistih vozil“; — direktiva ne zajema drugih praks kot neposredne nakupe javnih organov in ne obravnava najema, zakupa ali najemnega nakupa vozil niti drugih pogodb o izvajanju prevoznih storitev kot pogodbe o javnem prevozu potnikov; — metodologija za monetizacijo, opisana v direktivi, je preveč zapletena, zato jo javni organi redko uporabljajo.

3.5

V okviru ocene učinka so leta 2016 in 2017 potekala posvetovanja z deležniki o različnih predlaganih možnostih za izboljšavo direktive. Kot rezultat so bile predlagane številne spremembe, da se zagotovijo opredelitev čistih vozil ter minimalni cilji pri nakupu lahkih in težkih vozil v okviru javnega naročanja. Takšna usklajena pravila na ravni EU še niso v veljavi.

4.   Predlog o spremembi direktive

4.1

Z revizijo direktive se zagotavlja opredelitev čistih vozil in zajemajo vse zadevne prakse naročanja z enostavnejšimi in učinkovitejšimi postopki. Pomembni novi elementi so naslednji: — opredelitev čistih vozil, pri čemer so to lahka vozila brez izpušnih emisij in težka vozila, ki uporabljajo alternativna goriva; — prehodno obdobje do leta 2025, v katerem se tudi nizkoemisijska vozila obravnavajo kot čista vozila, vendar se pri njihovem štetju uporablja utežni faktor 0,5; — določba o sprejetju delegiranega akta v okviru te direktive, da se za težka vozila uporabi enak pristop kot za lahka vozila, potem ko se v prihodnosti na ravni EU za takšna vozila sprejme zakonodaja o standardih za emisije; — razširitev področja uporabe na druge oblike javnega naročanja poleg nakupa, namreč zakup ter pogodbe o izvajanju javne službe javnega cestnega prevoza, izrednega potniškega prevoza ter najema avtobusov z voznikom; — opredelitev minimalnih ciljev za nakup čistih vozil prek javnega naročanja na ravni držav članic, ki se razlikujejo po državah članicah in kategorijah vozil; — odprava metodologije za monetizacijo zunanjih učinkov; — uvedba sistema poročanja, v okviru katerega bodo države članice o izvajanju direktive morale poročati vsaka tri leta, najprej leta 2023 z vmesnim poročilom, leta 2026 pa s celovitim poročilom o doseganju cilja za leto 2025.

5.   Posebne ugotovitve

5.1

EESO podpira utemeljitev direktive o čistih vozilih, čeprav bo imela le majhen učinek glede na skupna prizadevanja, ki so potrebna za dosego podnebnih ciljev EU, saj je njen cilj zgolj povečati javno naročanje čistih vozil, ne pa tudi nakup vozil s strani posameznikov in podjetij. Direktiva ima lahko kljub temu pomembno vlogo, saj javne naložbe lahko služijo kot zgled in pripomorejo k razvoju infrastrukture, ki bi jo lahko uporabljal tudi zasebni sektor, kar bi lahko tudi spodbudilo zasebne naložbe. Javne naložbe v čista vozila tudi neposredno vplivajo na čistost zraka za prebivalce, zlasti v mestnih središčih (na primer v okolici avtobusnih postaj).

5.2

EESO izraža nezadovoljstvo zaradi nejasnosti direktive (9), zlasti zaradi razpršenosti informacij, različnih opredelitev ter zapletene metodologije štetja čistih vozil v dveh različnih obdobjih (do leta 2025 in v obdobju 2025–2030), v katerih se bodo opredelitve mejnih vrednosti emisij najverjetneje znova spremenile. Ta zapletenost bo povzročila resno negotovost med deležniki.

5.3

Edino enostavno pravilo, ki ga vsebuje direktiva, je opredelitev in štetje vozil brez izpušnih emisij. To se v glavnem nanaša na 100-odstotno električna vozila, vendar pa je predvideno tudi odstopanje od tega načela, saj se kot čista vozila lahko štejejo tudi težka vozila na zemeljski plin, če je ta plin 100-odstotni biometan. Vsa ostala pravila so bolj zapletena, na primer štetje nekaterih vozil le kot 0,5 vozila ter različne vrste goriv glede na kategorijo vozil in emisijske standarde, ki se bodo v bližnji prihodnosti spremenili.

5.4

V prehodnem obdobju (do leta 2025) se kot čista vozila obravnavajo tudi lahka vozila, katerih izpušne emisije ne dosegajo določene mejne vrednosti, vendar se pri njihovem štetju uporablja utežni faktor 0,5. Mejne vrednosti so določene pri 40 CO2 g/km za kombinirana vozila in 25 CO2 g/km za osebna vozila, kar je sedaj dosegljivo le s priključnimi hibridi. Te mejne vrednosti se bodo spremenile takoj po uvedbi globalno usklajenega preskusnega postopka za lahka vozila (WLTP), kar se bo zgodilo precej pred letom 2025. Prehodno obdobje bo tako imelo dva dela. Deležniki na podlagi informacij iz direktive ne morejo predvideti posledic teh sprememb. Glede na to negotovost EESO dvomi, da bo prehodno obdobje do leta 2025 resnično pripomoglo k premostitvi tehnološke vrzeli, dokler ne bo tehnologija brez izpušnih emisij splošno na voljo, ter meni, da bo to predvsem povzročalo preglavice nosilcem odločanja pri javnem naročanju. Posledično lahko pri javnem naročanju pride bodisi do odlaganja bodisi celo do pospešitve nabave, in to nabave stare tehnologije, zaradi česar pozneje ne bodo mogoče prihodnje naložbe v novo brezemisijsko tehnologijo.

5.5

Pri težkih vozilih je negotovosti še več. Za prehodno obdobje ni predvidenih emisijskih standardov, tehnologija brez izpušnih emisij pa je v primerjavi z lahkimi vozili manj razvita. V prvi fazi prehodnega obdobja se dopušča zemeljski plin s primesjo biometana, vendar pa z zmanjšanim utežnim faktorjem, medtem ko za naslednjo fazo mejne vrednosti ali opredelitve sploh niso določene. Komisija želi te mejne vrednosti izvajati z delegiranim aktom, potem ko bodo opredeljene, vendar pa ni informacij o merilih za določitev teh novih mejnih vrednosti za emisije. EESO na podlagi teh dejstev ugotavlja, da je direktiva v zvezi s težkimi vozili preuranjena, in priporoča, da se ta del loči od sedanjega predloga in obravnava kasneje.

5.6

EESO pozdravlja splošen tehnološko nevtralen pristop, ki je dovzeten za nov razvoj. To je glede na velika raziskovalno-razvojna prizadevanja, ki jih podpira EU, pričakovano. Vendar pa želi opozoriti, da direktiva tega pristopa ne upošteva v celoti, saj so na primer izvzeta tekoča nefosilna goriva.

5.7

Električna vozila na baterijski pogon se trenutno zelo močno spodbujajo v mnogih državah po svetu, hkrati pa narašča tudi število njihovih proizvajalcev. Vendar je povečanje trga električnih vozil odvisno od mnogih dejavnikov, na katere ima avtomobilska industrija le omejen vpliv, med drugim od cene baterij, recikliranja baterij, infrastrukture za polnjenje, cene goriv in javnega naročanja, ki ga spodbuja ta direktiva.

5.8

Velik potencial za čisto mobilnost poleg električnih vozil na baterijski pogon predstavljajo tudi druge pogonske tehnologije. EESO obžaluje, da je to v direktivi premalo upoštevano. Tako na primer niso upoštevana 100-odstotno nefosilna goriva (kot je biodizel HVO100, katerega uporaba je močno razširjena na Švedskem in v nekaterih drugih državah) ali morebitna prihodnja sintetična goriva iz odpadkov ali CO2, ki se proizvajajo z odvečno električno energijo, ki je v vse večjih količinah na voljo zaradi neprestanega razvoja nestanovitnih obnovljivih virov energije.

5.9

Glede na sedanji razvoj sodobnih tehnologij prevoza EESO v prihodnjih letih priporoča prožnejši pristop namesto nespremenljivih mejnih vrednosti emisij in ciljev za javno naročanje. Zaradi poznejšega prilagajanja vrednosti se denimo zdi, da bi bilo treba izvesti vsaj vmesni pregled minimalnih ciljev.

6.   Varstvo podnebja ali industrijska politika

6.1

Očitno je, da ta direktiva kljub naslovu ni prvotno usmerjena v čista vozila, varstvo podnebja in čisti zrak, temveč v javno naročanje in industrijsko politiko, z namenom spodbujanja nakupa določenih kategorij vozil, ki temeljijo na najčistejši (in ne zgolj čisti) tehnologiji. To razhajanje je razvidno iz podrobnejše preučitve različnih vrst „čistih vozil“ in alternativnih goriv, ki so opredeljena v tej direktivi. Nekatere vrste goriva lahko prispevajo k izboljšanju kakovosti zraka v mestih, vendar neugodno vplivajo na podnebje, na primer kadar električno energijo ali vodik za električna vozila proizvajajo termoelektrarne. Po drugi strani podnebju prijazna nizkoemisijska vozila na zemeljski plin iz biometana lahko prispevajo k lokalni onesnaženosti zraka. V obdobju do leta 2030, ki ga zajema direktiva, bodo popolnoma nefosilna biogoriva – čeprav jih ta direktiva ne sprejema – imela ključno vlogo pri izpolnjevanju podnebnih ciljev EU. Pristop na podlagi tehnologije brez izpušnih emisij poleg tega ne odraža ogljičnega odtisa vozila v njegovi celotni življenjski dobi.

6.2

Direktiva se v glavnem osredotoča na industrijsko politiko, pri čemer se javno naročanje čistih vozil uporablja kot spodbuda na strani povpraševanja, ki bi sprožila tržni razvoj, na primer v tržnem segmentu mestnih avtobusov. Komisija domneva, da javno naročanje čistih vozil za javni vozni park lahko vpliva tudi na zasebne nakupe čistih lahkih vozil, saj bosta na potrošnike vplivala večje zaupanje državljanov v zrelost in zanesljivost tehnologije ter še zlasti izboljšana javna infrastruktura za polnjenje in oskrbovanje z gorivom (pametno polnjenje), ki bo na voljo zasebnim uporabnikom, zlasti tistim, ki nimajo zasebne garaže.

6.3

Vendar pa EESO želi izraziti močne pomisleke glede sorazmernosti tega pristopa. Po navedbah v predlogu naj bi bil ta v skladu z načelom sorazmernosti. Vendar pa predlog ne upošteva dodatnega finančnega bremena za javne organe in ne vsebuje primerjave z drugimi možnimi ukrepi industrijske politike. Zato ni mogoče trditi, da je dodatno breme zlasti za mesta in občine pri javnem naročanju najučinkovitejši način za spodbuditev industrijske dejavnosti in razvoja trga. Tako podjetja lokalnega javnega prevoza kot tudi predstavniki mest in občin so glede tega izrazili močne pomisleke. Ti deležniki so opozorili predvsem na naslednje: — za naložbe so potrebna znatna dodatna finančna sredstva, kar zdaleč presega njihove zmogljivosti; — številna mesta so že mnogo postorila za čisti prevoz, vendar direktiva ne upošteva teh prizadevanj; — ne upoštevajo se sodobni avtobusi na dizelski pogon razreda Euro VI, čeprav so bili leta 2011 določeni kot nov standard (10) in lahko prispevajo k stroškovno učinkovitemu zmanjšanju emisij v javnem prevozu; — priključni hibridi po letu 2025 niso sprejemljivi; — infrastruktura za električno polnjenje avtobusov in tovornjakov se precej razlikuje od polnjenja lahkih vozil, kot so osebna vozila, zato so sinergije dokaj omejene; — izjeme so potrebne za vozila, ki jih uporabljajo gasilci, policija in reševalci; — v nekaterih občinah javna naročila zajemajo majhno število vozil (manj kot deset), zato bo izjemno težko doseči minimalne cilje; — predlagano poročanje je mogoče le s sprejemljivim upravnim bremenom, ko se kategorija čistih vozil uvede v uradne registre vozil.

6.4

Pomemben del javnega naročanja zadeva podjetja lokalnega javnega prevoza, ki so v lasti mest in občin, njihove finančne zmogljivosti pa so dokaj omejene. Vsaka dodatna naložba v najnaprednejšo tehnologijo z višjimi stroški (in z večjimi tveganji) lahko pomeni pomembno breme za državljane zaradi višjih cen vozovnic, višjih lokalnih davkov ali celo okrnjene ponudbe javnega prevoza. Poleg tega je treba priznati močna dosedanja prizadevanja mest in občin za čisti zrak, med drugim z razširjanjem uporabe javnega prevoza, ki se jih ne sme omejevati z novimi pravili za naročanje, ki zahtevajo minimalne cilje na ravni držav članic, vendar jih je težko doseči in nadzorovati na ravni občin, ki imajo zelo raznolika mala in velika podjetja javnega prevoza.

6.5

Ker področje uporabe predloga Komisije zajema tudi oddajanje naročil podizvajalcem, EESO izraža zaskrbljenost glede posledic, ki bi jih predlog utegnil imeti za mala in srednja podjetja; na večjih mestnih območjih mnoga majhna lokalna avtobusna podjetja pomagajo zagotavljati javne prevozne storitve kot podizvajalci podjetij za lokalni javni prevoz; ta podjetja ne razpolagajo nujno z vozili, ki jih zahteva direktiva, kar bi lahko pomenilo, da ne morejo več delovati kot podizvajalci.

6.6

EESO sklepoma ugotavlja, da je pomanjkanje finančne podpore glavna ovira za posodobitev javnega prevoza in javno naročanje čistih vozil, zato poziva Komisijo, naj ponovno preuči sedanji predlog, pri čemer naj poseben poudarek nameni financiranju, zlasti z upoštevanjem obstoječih instrumentov, kot so strateški in strukturni skladi (Evropski sklad za strateške naložbe – EFSI, evropski strukturni in investicijski skladi – skladi ESI) in instrument za povezovanje Evrope (IPE), ter, kar je najpomembneje, opredeli prave prednostne naloge za naslednji večletni finančni okvir. Ta konkretna finančna podpora mora upoštevati razlike med državami, mesti in regijami v gospodarski moči in deležu prebivalstva, ki živi na mestnih območjih, s krovnim ciljem uskladitve javnega naročanja čistih vozil v vseh državah članicah. EESO še ugotavlja, da je potrebno ne le večje število čistih vozil za javni prevoz, ampak je tudi nujno več državljanov prepričati v uporabo te vrste prevoza, za kar mora ta postati občutno privlačnejši (povezave, udobje), namesto da se poudarja nizka cena vozovnic.

---

(1)  COM(2016) 501 final.

(2)  UL C 173, 31.5.2017, str. 55.

(3)  COM(2011) 144 final.

(4)  UL C 246, 28.7.2017, str. 64.

(5)  UL C 81, 2.3.2018, str. 195.

(6)  COM(2017) 675 final.

(7)  UL C 51, 17.2.2011, str. 37.

(8)  UL C 424, 26.11.2014, str. 58.

(9)  COM(2017) 653 final, Priloga I.

(10)  Uredba Komisije (EU) št. 582/2011.