5.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 170/1

1.1

EESO meni, da sredozemska regija potrebuje makroregionalno strategijo EU (MSS EU), da bi se lažje soočila z izzivi, ki jih posamične regije ali države ne morejo zadovoljivo rešiti po običajni poti. Takšna strategija bi tem regijam pomagala obravnavati vzroke negotovosti, ki prevladuje v Sredozemlju, saj bi povečala dodano vrednost pozitivnih dosežkov pobud, ki so bile že uvedene, in ciljev strategije Evropa 2020. Uspeh makroregionalne strategije za Sredozemlje bi pozitivno vplival tudi na vso EU.

1.2

Sredozemska obalna območja EU (SOO EU) so v idealnem položaju za oblikovanje platforme za sodelovanje, ki bi lahko postala strateško pomembna pri krepitvi gospodarskih, socialnih in političnih vezi med njimi in s sredozemskimi državami, ki niso članice EU, pri konkretnih vprašanjih (priseljevanje, pomorski promet, pomorska varnost, varstvo okolja ipd.). Imajo potencial za pospešitev procesa gospodarske rasti in preoblikovanje na edinstven nov način.

1.3

Ker gre za izjemno veliko ozemlje, EESO še predlaga, da se makroregionalna strategija EU za Sredozemlje razdeli na tri pod-makroregije, ki se jih opredeli po geografskem ključu (regionalna bližina) in ki delujejo prek funkcionalnih akcijskih načrtov, ki obravnavajo skupne izzive.

1.4

EESO podpira makroregionalno strategijo EU za Sredozemlje, ki temelji na "pravilu treh 'da'" (več dopolnilnega financiranja, več institucionalnega usklajevanja in več novih projektov) ter tako krepi sinergije med različnimi politikami EU in usklajuje prizadevanja vrste zainteresiranih strani v sredozemskih obalnih območjih EU.

1.5

EESO podpira razvoj makroregionalne strategije EU za Sredozemlje, ki vključuje vse cilje strategije Evropa 2020, zlasti prednostna področja, opredeljena kot pametna rast (spodbujanje razvoja gospodarstva, ki temelji na znanju, inovacijah in novih tehnologijah), trajnostna rast (spodbujanje bolj konkurenčnega in zelenega gospodarstva, ki gospodarneje izkorišča vire) in vključujoča rast (spodbujanje gospodarstva z močnim poudarkom na ustvarjanju delovnih mest in zmanjševanju revščine za krepitev socialne in teritorialne kohezije).

1.6

EESO opredeljuje pet spodbujevalcev sprememb, ki lahko pripomorejo k uspešnemu izvajanju evropskih kohezijskih politik za Sredozemlje v obdobju 2014–2020:

1.7

EESO želi pritegniti pozornost na precejšen pomen spodbujanja strategije modre rasti, ki bi lahko povečala konkurenčnost Sredozemlja ter olajšala izvajanje okolju prijaznejših politik in prehod na nizkoogljično gospodarstvo v vseh sektorjih. Odbor podpira tudi načelo makroregionalne strategije EU za Sredozemlje, ki upošteva tudi evropsko strategijo o invalidnosti  (1) in strategijo za enakost žensk in moških  (2). Te tri strategije bi se morale med izvajanjem vzajemno krepiti.

1.8

EESO pozdravlja predlog Evropske komisije za Sredozemlje v okviru integrirane pomorske politike. Vendar želi predlagati bolj ambiciozen pristop makro-regionalne strategije, ki vključuje teritorialni in pomorski steber ter upošteva izkušnje regije Baltskega morja in Podonavja, poročilo Evropskega parlamenta o razvoju makroregionalnih strategij EU v Sredozemlju in poročilo Evropske komisije glede dodane vrednosti makroregionalnih strategij.

1.9

EESO ugotavlja, da bi morala struktura upravljanja makroregionalne strategije EU za Sredozemlje temeljiti na pristopu vključevanja več ravni, tj. regionalne in nacionalne ravni ter evropskih institucij, pri tem pa ne bi smela veljati za dodatno dejavnost ali prizadevanje teh institucij.

1.10

EESO je prepričan, da je temeljno načelo izvajanja makroregionalne strategije EU za Sredozemlje integriran pristop, ki bi ga bilo treba najprej opredeliti z oblikovanjem okroglih miz, nato pa okrepiti z vzpostavitvijo evro-sredozemskega makroregionalnega foruma, ki bi spodbujal polno vključevanje vseh institucionalnih akterjev in civilne družbe (zainteresiranih strani) ter povezoval obstoječe politike s funkcionalnimi cilji, da se oblikuje skupna in deljena politika. Predlagani evro-sredozemski makroregionalni forum bo izkoristil izkušnje, pridobljene s pripravo, spremljanjem in ocenjevanjem sredozemskih teritorialnih in pomorskih zadev. Postal bo makroregionalno orodje, ki začrta skupne strateške smernice ukrepanja in prevzame dejavno vlogo pri opredeljevanju prednostnih projektov za teritorialno kohezijo v sredozemskih regijah.

1.11

Ker EESO in Odbor regij (OR) podpirata strategijo za razvoj kohezije v Sredozemlju, je EESO prepričan, da je strateško upravičeno, če ti dve instituciji gostita in vodita sredozemski makroregionalni forum. To bi dosegli z oblikovanjem vodstvene skupine, v kateri bi sodelovali Evropski parlament, Komisija, EESO in OR. Vodstvena skupina bi zagotavljala sistematično podporo med procesom priprave strategije in prihodnjim usklajevanjem.

1.12

EESO podpira stališče, da strategija ne sme veljati zgolj za dokument: predvsem je to proces. To pomeni, da se bo strategija izvajala s časom. EESO upa, da bodo pozitivne izkušnje, pridobljene z izvajanjem makroregionalnih strategij za regijo Baltskega morja in Podonavje, uporabljene pri Sredozemlju in tako prispevale k učinkovitemu in pravočasnemu izvajanju nove makroregionalne strategije za Sredozemlje, da bi državljani teh regij lahko imeli konkretne koristi v razumnem časovnem roku.

2.1

Pomembno je opredeliti skupno definicijo tega, kaj je makroregija. Makroregija se običajno opredeljuje kot „območje, ki vključuje ozemlje več različnih držav ali regij, povezanih z eno ali več skupnih značilnosti ali izzivov (...) geografske, kulturne, gospodarske ali druge narave“ (3).

2.1.1

Komisija je pripravila okvir za makroregionalne strategije, ki zajema naslednje tri elemente:

2.2

EU je do zdaj sprejela dve makroregionalni strategiji, eno za regijo Baltskega morja, ki je bila sprejeta leta 2009, in eno za Podonavje, ki je bila sprejeta leta 2011. Jadransko-jonska makroregionalna strategija, ki jo je leta 2011 predlagal Odbor regij (4), je v postopku sprejemanja, strategija za Atlantik, ki temelji na pristopu morskega bazena, pa je že bila potrjena.

2.2.1

Razpravo o makroregionalnih strategijah je treba razumeti v povezavi z različnimi dogodki v političnem okviru EU: teritorialna kohezija je z Lizbonsko pogodbo postala osrednji cilj politike EU; teritorialno upravljanje je s strategijo Evropa 2020 postalo ključni dejavnik v podporo uresničevanju ciljev kohezijske politike EU za prihodnje programsko obdobje (večletni finančni okvir 2014–2020).

2.2.2

Leta 2012 je Komisija objavila sporočilo, v katerem je ocenila potrebe in potencial dejavnosti, povezanih z morjem, na jadransko-jonskem območju, določila okvirni načrt „za oblikovanje skladne pomorske strategije in ustreznega akcijskega načrta do leta 2013“ in dodala: „v kolikor bi se države članice odločile zaprositi Komisijo, da pripravi strategijo EU za jadransko-jonsko regijo, bi ta strategija lahko bila prvi gradnik takšne makroregionalne strategije EU, ki bi pokrivala še dodatna področja“ (5).

2.3

Ker se makroregionalni pristop v politikah EU vse pogosteje pojavlja, EESO meni, da je treba jasneje opredeliti sam izraz „makroregija“. EESO poleg tega v skladu s svojimi prejšnjimi mnenji (6) podpira tako to pomembno politično strategijo kot tudi resolucijo Evropskega parlamenta o makroregionalnih perspektivah v sredozemskem bazenu (7).

2.3.1

Ločimo dva glavna cilja makroregionalnih strategij: prvi je obravnavanje problemov, ki jih regije ali države ne morejo zadovoljivo rešiti same (npr. okoljski izzivi), drugi cilj pa se nanaša na sodelovanje, ki koristi vpletenim regijam in državam. Ta razvrstitev odraža ločevanje med čeznacionalnim in skupnim vprašanjem (ki se uporablja v razpravi o čeznacionalnosti in subsidiarnosti pri financiranju EU). Geografske, socialno-ekonomske in upravne značilnosti Sredozemlja močno kažejo, da je za makroregionalno strategijo najpomembnejša prva kategorija ciljev.

2.4

Območja v sredozemskem bazenu imajo podobne okoljske, zgodovinske in kulturne značilnosti, zato lahko veljajo za eno samo makroregijo (8). EESO meni, da bi bilo treba v sredozemskem bazenu izvajati eno samo makroregionalno strategijo, ki bi zajela 149 sredozemskih obalnih območij EU (vključno s 7 hrvaškimi območji), ki so del Španije, Francije, Hrvaške, Italije, Malte, Slovenije, Grčije in Cipra in so opredeljena kot NUTS 3 (9).

2.5

Leta 2009 je bilo v sredozemskih obalnih območjih EU 32,4 milijona aktivnih prebivalcev, od tega približno 41 % žensk. V povprečju temu delu prebivalstva bolj grozi brezposelnost, saj je bila leta 2009 povprečna stopnja brezposelnosti v SOO EU približno 12,9 % (8,9 % v EU). Bruto domači proizvod (BDP) je bil leta 2007 v SOO EU 1 715 milijard SKM (standarda kupne moči), oziroma 13,9 % BDP EU. Povprečni BDP na prebivalca je bil v teh območjih 23 000 SKM na prebivalca, kar je manj kot v EU (24 000 SKM na prebivalca) (10).

2.5.1

Glede na to, kako obsežno je to območje, je EESO prepričan, da bi bilo treba sredozemsko makroregijo EU razdeliti v najmanj tri pod-makroregije. Posvetovanja, ki jih je nedavno opravil Evropski parlament o razvoju makroregij, so razkrila razmišljanje, ki se nagiba k izbiri možnosti treh različnih pod-makroregij: (i) ene v zahodnem Sredozemlju, (ii) druge v osrednjem delu Sredozemlja – izvajanje jadransko-jonske makroregije – in (iii) tretje v vzhodnem Sredozemlju. Te pod-makroregije bi imele posebne akcijske načrte, ki pa so medsebojno usklajeni.

2.5.2

Glede pod-makroregije za osrednje Sredozemlje ter v skladu z mnenji Evropskega parlamenta in geografsko razdelitvijo Eurostata je EESO prepričan, da je v jadransko-jonsko makroregijo bistveno vključiti Sicilijo in Malto. In kar je še bolj pomembno – države in regije, ki se nahajajo na izmišljenih mejah pod-makroregij, bi morale imeti možnost sodelovanja v več kot eni pod-makroregiji, da se zagotovita boljše usklajevanje in odprava škodljivega podvajanja in konfliktov.

3.1

Celotno Sredozemlje je žrtev pristopa „občasne pozornosti“ Evropske unije, ki je v teh letih sprožila različne pobude in instrumente. Te pobude so prinesle nekaj pozitivnih dosežkov, niso pa v celoti izpolnile prvotno zastavljenih socialnih, političnih in gospodarskih razvojnih ciljev. Čas je, da se prizadevanja EU prek Unije za Sredozemlje in sosedske politike v okviru zunanje politike dopolnijo z bolj celostno politiko za lastna sredozemska območja.

3.1.1

Jasne in skupne strategije za regijo kot celoto, pa tudi za podregije, ki bi jih spremljal ustrezen akcijski načrt, bi lahko pomagale odpraviti nekatere negotovosti glede regionalne politike, ki so se pokazale z neuspehom politik, povezanih z zunanjo politiko EU na tem območju, kot sta Unija za Sredozemlje in sosedska politika EU. Takšne jasne strategije bi lahko pripomogle tudi k vključevanju in reševanju nekaterih pozitivnih dosežkov in sedanjih projektov obstoječih zunanjih politik EU.

3.2

EESO se zavzema za makroregionalni pristop, ki bi okrepil sinergije med različnimi politikami EU in uskladil prizadevanja najrazličnejših zainteresiranih strani v sredozemskih obalnih območjih EU. Na splošno bi makroregionalna strategija morala zagotoviti dodano vrednost ukrepom, ki že potekajo v makroregiji, da se uskladijo evropska, nacionalna in regionalna sredstva pri uresničevanju skupnih ciljev, ustvari občutek skupnih dosežkov pri vpletenih akterjih, organizacije in oblasti na vseh ravneh pa sodelujejo pri nekaterih ključnih priložnostih in izzivih. Konkretno: v tem zelo posebnem obdobju hudih proračunskih omejitev, ki močno vplivajo na zmožnosti zasebnega sektorja, da znova zažene motor gospodarstva, obstaja bistvena potreba, da se doseže največja možna stopnja Paretove učinkovitosti pri uporabi razpoložljivih virov.

3.3

Sedanje gospodarske razmere, ki jih je sprožila svetovna finančna kriza leta 2008, terjajo stalna prizadevanja za spodbujanje novih področij rasti, ki bi državam pomagala, da se izvijejo iz gospodarske krize, in jim omogočila ustvarjanje tako potrebnih delovnih mest. Obalna območja EU v južni Evropi imajo potencial, da z izkoriščanjem svojih edinstvenih značilnosti postanejo inovativna središča dinamične rasti.

3.3.1

Vendar bodo za to potrebna prizadevanja brez primere, da se uskladi vse delo, ki ga opravljajo ključni akterji v regiji, in se doseže tesnejše povezovanje zadevnih območij, pri čemer bi socialni partnerji in civilna družba imeli pomembno vlogo.

3.3.2

Menimo, da že obstaja vrsta instrumentov in politik, ki bi lahko pomembno prispevali k izvajanju makroregionalne strategije. To so projekti, ki se financirajo iz Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) in Evropskega socialnega sklada (ESS), t. i. strukturni skladi in sredstva, ki se dodeljujejo v okviru cilja konvergence, cilja regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja ter cilja evropskega teritorialnega sodelovanja, programi za razvoj prometnih povezav in teritorialne kohezije (dodeljeno strategiji Evropa 2020), zlasti tisti s posebnim pomorskim poudarkom, kot je Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo, instrument za povezovanje Evrope ter Evropska investicijska banka (EIB) in sredstva iz nacionalnih virov.

3.3.2.1

Pri tem je treba opozoriti, da vse države članice EU (in konkretneje 163 območij v Sredozemlju) trenutno pripravljajo svoje posebne sporazume o partnerstvu, ki bodo določili, kako bo vsaka država članica uporabila sklade skupnega strateškega okvira (SSO). Čeprav je res, da ti sporazumi vsebujejo element teritorialnega sodelovanja, pa EESO meni, da je bila izpuščena priložnost za večje usklajevanje med državami in regijami v Sredozemlju.

3.3.2.2

Vendar EESO vztraja, da bi morale biti začasne ureditve naklonjene izvajanju makroregionalne strategije, do vmesnega pregleda sporazumov o sodelovanju, sklenjenih z državami članicami EU, pa bi morali biti takšni ukrepi popolnoma vzpostavljeni.

3.3.3

Da bodo ti instrumenti zagotovo deležni osrednje pozornosti in optimizirani, je treba doseči usklajevanje na več ravneh med vpletenimi institucijami, da se zagotovita vodenje procesa in celotna uporaba virov ter prepreči podvajanje. Medregionalno usklajevanje je zdaj postalo bistveno in nujno, zlasti zato, ker je treba doseči več z enakimi (ali manjšimi) finančnimi sredstvi. Zato je treba vzpostaviti ustrezne in učinkovite instrumente, ki bodo zagotovili usklajevanje in učinkovitost.

3.3.3.1

V konkurenčnem globaliziranem svetu mora biti 163 območij sposobnih tekmovati z bližnjimi in daljnimi tekmeci, zato so vodstvo in pravočasne odločitve bistvene.

3.3.4

Obrobne in obmorske regije, ki so članice Konference obrobnih in obmorskih regij (CPMR), in OR so večkrat pozvali Evropsko komisijo, naj uvede teritorialni pakt, da bi strategijo Evropa 2020 lahko lažje prevzele vse gospodarske skupine v evropskih regijah (11).

3.4

Potrebna je kombinacija glavnih politik in decentraliziranega odločanja, ki bi pripomoglo k usklajevanju virov tako, da se jih uporabi tam, kjer bodo najverjetneje imela največji učinek na rast in delovna mesta.

3.4.1

Le dobro premišljena strategija, ki ostane preprosta in temelji na najširšem možnem soglasju, lahko pomaga osvetliti pot in izbire, ki so pred regijami, kraji, mesti in pristanišči sredozemskih obalnih območij EU.

3.4.2

Pomembno je tudi oblikovati metodo za merjenje učinkovitosti politik v sredozemski makroregiji, da bo mogoče pravočasno uvesti popravljalne ukrepe. V preteklosti je pravočasno uvedbo popravljalnih ukrepov preprečilo pomanjkanje referenčnega merila, s katerim bi lahko natančno izmerili uspeh oziroma neuspeh politike, skupaj s pomanjkanjem usklajevanja, podvajanjem prizadevanj, zapravljanjem in slabo odgovornostjo, kar je nazadnje še povečalo neuspeh politik.

3.4.3

Strategijo mora spremljati akcijski načrt, v katerem so jasno opredeljeni projekti, ki bodo v glavnem izbrani zaradi svojega čez-regionalnega učinka in pomena za gospodarsko rast, pa tudi viri financiranja, ki bodo potrebni za njihovo izvajanje. To je bistveno in bi, če se da, moralo biti dokončano v prvih dveh letih po začetku izvajanja večletnega finančnega okvira 2014–2020.

3.4.4

Izjemno pomembno je zmanjšati birokratske ovire poročanja in izpolnjevanja obrazcev za zainteresirane strani in izvajalce. Nevladne organizacije, mala in srednja podjetja ter regionalne oblasti, zlasti v manjših regijah, pogosto nočejo sodelovati zaradi pomanjkanja zmogljivosti in strah vzbujajoče naloge izpolnjevanja vseh birokratskih postopkov. Čeprav je sistem preverjanja potreben, pa je bistveno, da lahko upravičenci pri projektu čas in sredstva posvetijo dejanskemu delu v dobro družbe in širšega gospodarstva.

3.4.5

EESO je prepričan, da bi neuspeh pri akcijskih načrtih regijam preprečil izkoristiti priložnost za ustvarjanje rasti. Oportunitetni stroški takšnega neuspeha bodo izredno visoki, zlasti v sedanjih kriznih časih. EESO je trdno prepričan, da je mogoče z inovativnim sodelovanjem doseči pomembno izboljšanje učinkovitosti pri uporabi virov za doseganje močnejše rasti. Nevarnost neuspeha je slaba tudi za regionalne politične voditelje in njihove državljane. Obeti rasti za naslednji dve leti niso prav dobri za večino vpletenih območij in ta pomanjkljivost bo še večja, če bodo ubrala pot, ki se ne ozira na možnosti, ki jih prinaša makroregionalna strategija, ter človeških in naravnih virov teh območij ne izkorišča na učinkovit in trajnosten način (12).

3.4.6

Izhodišče te strategije bi morala biti načrt glavnih ciljev in popis obstoječih evropskih, nacionalnih in regionalnih programov, pa tudi regionalnih in lokalnih oblasti in združenj civilne družbe, ki bi lahko prispevali k potrebnim uskladitvenim prizadevanjem. V makroregionalni strategiji EU je več projektov, ki se financirajo iz sredstev EU in ki bi lahko z ustreznim usklajevanjem povečali dodano vrednost, ki jo ustvarijo. Takšni projekti, ki – vsaj na papirju – že obstajajo, in novi, ki se bodo nedvomno začeli v prihodnosti, bi bili lahko koristni pri doseganju nekaterih ciljev makroregionalne strategije EU.

4.1

Glavni okvir je spodbuditi opredelitev sredozemske makroregije na več ravneh, ki jo spremlja makroregionalna strategija, v kateri se dejavnosti izvajajo po posebnih akcijskih načrtih, ki temeljijo na "pravilu treh 'da'": več dopolnilnega financiranja, več institucionalnega usklajevanja in več novih projektov.

4.2

Sredozemska območja potrebujejo skupno zavezanost k sodelovanju s strategijo na vseh ravneh delovanja, kar bo omogočilo izkoristiti cilje strategije Evropa 2020 in s tem spodbuditi povezovanje politik in sredstev EU (teritorialno sodelovanje). Makroregionalna strategija bi se morala izvajati za pomoč regijam in območjem, da izkoristijo izzive, ki jih ne morejo izkoristiti samo z nacionalnimi sredstvi.

4.3

EESO meni, da bi moral razvoj makroregionalne strategije za Sredozemlje temeljiti na treh stebrih rasti:

4.3.1

Upoštevanje koncepta modre rasti bi okrepilo pametno rast. Evropska komisija je 13. septembra 2012 objavila sporočilo o modri rasti, v katerem je poudarila pet „vrednostnih verig“ s potencialom za zagotavljanje trajnostne rasti in delovnih mest v modrem gospodarstvu. To so: modra energija, akvakultura, pomorski in obalni turizem ter križarjenje, morski viri rudnin in modra biotehnologija (13).

4.3.1.1

Modra rast odraža možnosti, ki so jih izbrala obalna območja za povečanje svoje konkurenčnosti in gospodarske rasti z uporabo svoje geografske lege in posebnosti, tj. morskih in pomorskih dejavnosti – skratka, osredotočajo se na to, kar lahko naredijo najbolje.

4.3.1.2

Izziv pametne rasti je za obalna območja sredozemske makroregije EU dvojen. Gre za:

4.3.1.3

S trajnostno uporabo sredozemskih virov se ponuja možnost ustvarjanja bogastva in delovnih mest. Nadaljevati bi bilo treba raziskave v napredne okoljske sisteme in tehnologije, da bi podprli tradicionalne sredozemske dejavnosti, ki so v zatonu, s čimer bi se odprle nove priložnosti.

4.3.1.4

Za obvladovanje teh izzivov je potrebno sodelovanje znanstvene, tehnološke in gospodarske skupnosti skupaj s socialnimi partnerji. Upoštevati bi bilo treba podporne dejavnosti na področjih, kot so infrastruktura, industrija, usposabljanje, politike vlaganja v raziskave in razvoj, sodelovanje med univerzami ter oblikovanje grozdov.

4.3.1.5

Sektor plovbe je zelo močan in prispeva k strategijam razvoja. Navtični turizem ustvarja gospodarsko dejavnost in delovna mesta ter prispeva k razvoju evro-sredozemske identitete.

4.3.2

Glavni poudarki trajnostne rasti in vpletenih sektorjev so vsi na več načinov prepleteni. Doseganje trajnosti in izvajanje bolj zelenih politik, pa tudi prehod na nizkoogljično gospodarstvo v vseh sektorjih prispevajo k doseganju ciljev glede podnebnih sprememb in prilaganju na slednje. Učinkovito je treba izkoriščati vire, okrepiti sinergije, opredeliti potrato in podvajanje prizadevanj ter ju preprečevati. Ključno infrastrukturo, vključno s kopenskimi in pomorskimi prometnimi povezavami, prenosom energije in omrežji IT, je treba stalno posodabljati, da se prepreči nastajanje omejevalnih ozkih grl.

4.3.2.1

Obalna in morska trajnost sta povezani, na obe pa vpliva tudi pritisk človeške dejavnosti, vključno z onesnaževanjem na kopnem, ki nato konča v Sredozemskem morju, in izpusti CO2 iz plovil (14). Integrirano upravljanje obalnih območij ne bi smelo biti omejeno zgolj na obalno gospodarsko dejavnost in onesnaževanje. Uporabiti je treba vse spodbude, da pomorski sektor in ladje, ki vozijo po Sredozemskem morju, začnejo uporabljati najnovejše oblike „zelene“ tehnologije.

4.3.2.2

Evropska unija in osem njenih držav članic so pogodbenice barcelonske Konvencije za varstvo morskega okolja in obalnega območja Sredozemlja (1975) in njenih protokolov, sklenjenih pod okriljem Programa Združenih narodov za okolje. Ko je konec leta 2012 Svet sprejel ustrezen akt, je EU postala pogodbenica protokola te konvencije o dejavnostih na morju, da se zaščiti obalno območje Sredozemlja pred onesnaževanjem, ki ga povzroča dejavnost na morju. Sredozemskim regijam EU bi morala ta konvencija precej koristiti, zato bi ji morale posvetiti veliko pozornosti tudi v okviru cilja doseganja „modre rasti“.

4.3.2.3

Potencial obnovljivih virov energije v Sredozemlju je obsežen vir čiste energije, ki še ni izkoriščen. V skladu s cilji strategije Evropa 2020 bi bilo treba v makroregionalno strategijo EU vključiti ukrepe za prilagajanje podnebnim spremembam in njihovo preprečevanje.

4.3.2.4

Makroregionalna strategija EU potrebuje ukrepe s področja trajnostnega prometa, da se zmanjšajo izpusti ogljikovega dioksida. Cestni promet bi bilo treba spremeniti v pomorski promet (15). Po drugi strani mora pomorski promet nadaljevati prizadevanja za uporabo čistejšega goriva. Vključiti je treba tudi pomorsko varnost in sodelovanje pri preprečevanju nesreč in odzivu nanje.

4.3.3

Makroregionalna strategija EU bi morala imeti tudi močno socialno razsežnost v podporo vključujoči rasti v sredozemskih obalnih območjih EU. Gospodarski razvoj in ustvarjanje novih delovnih mest bi morala prebivalcem teh območij omogočiti boljšo kakovost življenja. Regionalne oblasti morajo spodbujati socialni dialog ter udeležbo socialnih partnerjev in civilne družbe. Na podlagi integriranega pristopa k teritorialni koheziji bi bilo treba upoštevati „vključujoč“ položaj mest in metropolitanskih območij, podeželskih območij, majhnih obalnih krajev in otokov. Dostopnost infrastrukture, tehnologije in storitev za invalide bi bilo treba povezati s trajnostnim razvojem kot osnovnim pogojem vključujoče rasti.

4.3.3.1

Razviti je treba informacijske tehnologije, zlasti z boljšo povezanostjo v obrobnih krajih, da se podpre celotna teritorialna in socialna kohezija sredozemskih regij po večtematskem pristopu. Spodbujati je treba razvoj IKT.

4.3.3.2

Pomembno je poudariti tudi potrebo po razvoju novih letališč in letalskih storitev v sredozemski makroregiji, da se okrepi regionalno gospodarsko povezovanje. Pri letalskih storitvah in infrastrukturi za letalski pomet je še veliko neizkoriščenega potenciala. Potrebne so tudi nove naložbe.

4.3.3.3

Ustanove za izobraževanje in usposabljanje imajo ključno vlogo pri podpori vključujoče rasti v Sredozemlju. Opredeliti je treba skupne izobraževalne cilje za vso sredozemsko makroregijo EU.

4.3.3.4

Po mnenju EESO je treba okrepiti dialog med socialnimi in civilnimi partnerji in ustanovami za izobraževanje oziroma usposabljanje. Prednost je treba dati usposabljanju glede pomorskih in navtičnih zadev, pa tudi sodelovanju med univerzami in centri za usposabljanje.

4.3.3.5

Pri oblikovanju prihodnje strategije je treba upoštevati tudi mnenje brezposelnih prebivalcev sredozemskih obalnih območij EU, saj naj bi jim strategija prinesla možnosti za ponovni vstop na trg dela. Ključna so tudi dejanska, otipljiva prizadevanja za to, da se vključi voditelje „izključenih“ socialnih skupin, kot so priseljenci, invalidi ali ženske organizacije. EESO v celoti podpira politike EU, namenjene preprečevanju diskriminacije na podlagi rase ali etničnega izvora, invalidnosti, starosti, spolne usmerjenosti ali spola.

4.3.3.6

Glede na to, da se Evropi obeta staranje prebivalstva, bi bilo treba vključiti konkretne ukrepe v podporo zdravemu in aktivnemu staranju v sredozemskih obalnih območjih EU. Sredozemske regije bi morale sprožiti tudi uresničljiv dolgoročni načrt nadzorovanega priseljevanja in sezonskega dela, ki bi zapolnilo praznine zaradi staranja prebivalstva in odpravilo vse večje razmerje odvisnosti. EESO podpira odločnejše ukrepe EU v pomoč sredozemskim regijam, ki se soočajo z izzivom priseljevanja, in za vključevanje priseljencev v družbo.

4.3.3.7

EESO meni, da je ključno razviti makroregionalno strategijo EU za Sredozemlje ob upoštevanju evropskih prednostnih nalog za večjo socialno vključenost, dobrobit in polno spoštovanje pravic invalidov, pa tudi za spodbujanje enakosti spolov v Sredozemlju. Zato je osrednjega pomena zagotoviti samostojnost, dostojanstvo in svobodo invalidov ter okrepiti vlogo žensk na sredozemskem trgu dela, v družbi in na položajih odločanja.

5.1

Izvajanje makroregionalne strategije za Sredozemlje odpira številne priložnosti, v glavnem zato, ker daje referenčni okvir za kohezijsko politiko in spodbuja medsektorsko sodelovanje na skupnem območju storitvenega dela. Ta okvir lahko naložbe usmerja k večji komplementarnosti in vpliva na prednostne naloge vsakega regionalnega razvojnega načrta za evropsko makroregijo, pri čemer zagotovi pregled in dejanske sinergije z integriranim pristopom.

5.2

Makroregionalna strategija EU bi zagotovila večje vključevanje in boljše sodelovanje med različnimi intervencijskimi mehanizmi EU, presegla bi sredstva, dodeljena kohezijski politiki, in z upravljanjem na več ravneh združila vire regij in držav članic. Takšna strategija je v korist vseh lokalnih zainteresiranih strani.

5.3

Prednosti makroregionalne strategije za Sredozemlje v veliki meri izvirajo iz njenega zelo celovitega in celostnega pristopa na več ravneh, ki lahko spodbuja sinergije med politikami in programi EU, pa tudi komplementarnost financiranja.

5.4

Izvajanje makroregionalne strategije za Sredozemlje bo podprlo udejanjanje strateških dejavnosti v obalnih in otoških krajih ter povečalo sodelovanje med sredozemskimi upravami, regijami, mesti, pristanišči in – po potrebi – med nacionalnimi oblastmi.

5.5

Izvajale se bodo dejavnosti, povezane s celostno pomorsko politiko in modro rastjo, poudarile se bodo medsebojna odvisnost in sinergije, ki obstajajo med dejavnostmi, ki na videz niso povezane s pomorskim sektorjem.

5.6

Predlagani ukrepi bodo obravnavali tri prej opisane stebre rasti. Pri izbiri predlaganih ukrepov bo treba zagotoviti, da izpolnjujejo naslednja merila:

—

območje z morsko mejo (to merilo jih izpolnjuje 372);

—

območje, v katerem več kot polovica prebivalcev živi največ 50 km stran od morja (to merilo jih izpolnjuje 73);

—

nemška regija Hamburg, ki ne izpolnjuje opredelitvenih meril, je na seznam obalnih območij EU uvrščena zaradi močnega vpliva morja.

5.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 170/11

1.1

Glede na to, da so prostovoljne dejavnosti:

1.1.1

pomemben dejavnik vključujoče rasti, ki hkrati krepi socialni in človeški kapital, spodbuja medgeneracijsko solidarnost in prinaša precejšnjo ekonomsko vrednost;

1.1.2

odločilen dejavnik v mnogih socialnih politikah in pokazatelj učinka, ki ga imajo javne politike in ki ga je treba ustrezno meriti in spremljati, da se nosilcem odločanja zagotovijo pravilni podatki;

1.1.3

predmet raziskav, ki se trenutno ne ocenjuje dovolj zaradi nedoslednih in preveč omejujočih anket, ki ne upoštevajo npr. neposredne pomoči prostovoljcev ljudem zunaj kakršne koli organizacijske strukture in zanemarjajo ekonomsko vrednost prostovoljnega dela,

1.2

Odbor poziva Evropsko komisijo, naj:

1.2.1

zagotovi pogoje za začetek metodološkega dela in pilotnih raziskav, katerih cilj bi bil opredeliti načela, na katerih temeljijo raziskave prostovoljnega dela, ki jih izvajajo statistični uradi držav članic EU. Pri tem bi bilo treba uporabiti priročnik Mednarodne organizacije dela (MOD) o merjenju prostovoljnega dela in izkušnje držav, ki so že izvedle raziskave na podlagi priporočil iz priročnika;

1.2.2

v naslednjih nekaj letih pripravi standardizirano metodologijo za raziskave prostovoljnega dela in zagotovi njeno sprejetje tako, da jo oblikuje v ustrezno uredbo Evropske komisije za namene rednih raziskav, ki jih izvajajo države članice;

1.2.3

sprejme ukrepe za spodbujanje statističnih uradov držav članic k izvajanju raziskav prostovoljnega dela še pred sprejetjem uredbe;

1.2.4

zbira in daje na voljo usklajene podatke, pridobljene z raziskavami prostovoljnega dela, ki se izvajajo v posameznih državah ali na ravni EU;

1.2.5

na ravni EU in držav članic uvede zavezujoče pravne ukrepe, ki bi nepridobitnemu sektorju omogočili sofinanciranje javne pomoči z ekonomsko vrednostjo prostovoljnega dela, ocenjeno na podlagi zanesljivih statističnih podatkov, pridobljenih s statističnimi orodji, ki so bila pripravljena v skladu s tem mnenjem.

1.3

EESO želi ob tej priložnosti znova opozoriti, da se prostovoljne dejavnosti lahko odvijajo le v ugodnem okolju in ob podpori. Konkretni predlogi glede ugodnega okolja za prostovoljstvo so bili pripravljeni v okviru evropskega leta prostovoljstva 2011 in vključujejo trajnostno podporo prostovoljnih dejavnosti, ki bistveno prispevajo k splošni blaginji (1).

2.1

Po definiciji, ki se (v institucijah EU) na splošno uporablja, pojem „prostovoljstvo“ pomeni vse oblike formalnih ali neformalnih prostovoljnih dejavnosti, ki jih oseba opravlja po svoji svobodni volji in izbiri, na podlagi lastne motiviranosti in ne zaradi finančnega dobička.

2.2

Definicija v priročniku Mednarodne organizacije dela o merjenju prostovoljnega dela je skladna z zgornjo definicijo, čeprav je natančnejša. Uporablja se kot konceptualni okvir za merjenje formalnega in neformalnega prostovoljstva v različnih kulturnih in pravnih razmerah. Po tej definiciji prostovoljno delo pomeni neplačano neobvezno delo, tj. čas, ki ga posamezniki – ne da bi bili za to plačani – posvetijo dejavnostim, ki se izvajajo v okviru organizacije ali neposredno in so namenjene drugim osebam zunaj njihovega gospodinjstva. (2) Ta definicija natančno opisuje značilnosti prostovoljstva in bi jo bilo treba uporabljati v mednarodnih primerjalnih raziskavah, saj je treba upoštevati vse pomembne značilnosti prostovoljnega dela v definicijah. ki se uporabljajo v posameznih državah. Tako se zagotovi, da je raziskovalno področje enotno opredeljeno, ne glede na lokalne okoliščine.

2.3

V zadnjih letih in zlasti v okviru evropskega leta prostovoljstva 2011 so Evropska komisija, Parlament, Svet, EESO, OR in organizacije evropske civilne družbe v mnogih dokumentih opozarjali, da je prostovoljstvo povezano s ključnimi vrednotami EU, kot sta državljanska udeležba in solidarnost s pomoči potrebnimi. Poudarjeno je bilo, da prostovoljstvo močno prispeva k tistemu delu socialne blaginje, ki ga ne merimo z BDP, in da zelo vpliva na kakovost življenja ljudi. S sistemskega vidika pomaga ustvarjati socialni kapital, saj gradi in utrjuje temelje za zaupanje in sodelovanje, hkrati pa spodbuja široko sprejete socialne norme in vrednote. Neformalno prostovoljstvo, kot sta npr. neformalno varstvo in izobraževanje otrok in mladih, je pomembna oblika vlaganja v človeški kapital, formalno prostovoljstvo pa je velikega pomena med drugim za razvoj medpodročnih spretnosti ter pridobivanje poklicnih kvalifikacij. Tudi prostovoljne dejavnosti nege, ki so namenjene starejšim ali jih izvajajo starejši, so izredno pomembne za starajočo se evropsko družbo. Zaradi vseh naštetih značilnosti, ki kažejo na pomen prostovoljstva za ustvarjanje socialne kohezije in spodbujanje zaposlovanja, se to obravnava kot pomemben element vključujoče rasti, ki tvori enega od treh stebrov razvojne strategije EU, tj. strategije Evropa 2020.

2.4

Pomemben del razprav o tem vprašanju so bila priporočila v zvezi z zbiranjem primerljivih podatkov, ki bi ponazorili tako družbeni kot gospodarski pomen prostovoljstva. Pri tem je bilo opozorjeno na metodologijo, ki jo predlaga MOD v priročniku in bi bila primeren model za izvajanje statističnih raziskav na tem področju. (3)

2.5

Priporočila so očitno temeljila na ugotovitvi, da o prostovoljstvu ni dovolj podatkov. Ta trditev še vedno drži.

2.6

Posamezne države so opravile nekaj raziskav o prostovoljstvu, ki so zajela mnoge pomembne vidike (obseg sodelovanja v prostovoljnih dejavnostih in demografski profil prostovoljcev, pa tudi njihova motiviranost). Ena od ovir za uporabo teh raziskav za analize na ravni EU je pomanjkanje usklajenosti glede vprašanja, kako široka naj bo definicija prostovoljstva in kako naj se jo pripravi, pa tudi druge metodološke razlike (npr. obdobje, ki ga zajame raziskava, nedoslednosti glede starostnih razredov vprašanih, različne raziskovalne metode, točnost rezultatov) in različna obdobja raziskav. Iz poročila, ki ga je po naročilu Evropske komisije pripravilo posvetovalno podjetje GHK, je razvidno, da se lahko rezultati pogosto razlikujejo celo za 30–40 odstotnih točk. (4)

2.7

Podatki o prostovoljstvu, ki se redno zbirajo in so mednarodno primerljivi, so precej omejeni in se predvsem nanašajo na obseg (različno opredeljenega) prostovoljnega dela, ki se izvaja v okviru organizacij (formalno prostovoljstvo), ter na demografski profil ljudi, ki so vključeni v te dejavnosti. Včasih raziskave obravnavajo tudi druga vprašanja, npr. pogostost prostovoljnega dela. (5) Nekatere študije niso omejene na splošna vprašanja o – tako ali drugače opredeljenem – prostovoljstvu, temveč obravnavajo več različnih (približno nekaj čez deset) vrst organizacij ali dejavnosti, katerim ljudje posvečajo svoj prosti čas. (6) V primerjavi s tem je vprašanje, ki se najmanj pogosto zastavi, število ur, ki jih opravijo prostovoljci. (7)

2.8

Kljub velikim razlikam med rezultati posameznih mednarodnih študij ter med rezultati nacionalnih in mednarodnih študij je še vedno mogoče trditi, da je prostovoljstvo – tudi če upoštevamo zgolj formalno obliko – zelo razširjeno. Število prostovoljcev v EU, starejših od 15 let, se po ocenah giblje od 92 do 150 milijonov, kar pomeni, da je od 22 do 36 % odraslih v vsej EU vključenih v prostovoljno in neplačano delo v različnih vrstah organizacij. (8) Stališča o prostovoljstvu, ki so jih sprejele glavne institucije EU, temeljijo na sorazmerno nizki oceni števila prostovoljcev, in sicer največ 100 milijonov. (9)

2.9

Na podlagi trenutno razpoložljivih podatkov o prostovoljstvu ni mogoče izvesti analize, h kateri so pozvali Evropska komisija, Parlament, Evropski svet ali EESO. Ravno tako trenutno ni mogoče zanesljivo oceniti gospodarskega pomena prostovoljstva ali njegovega prispevka k politikam EU. Nemogoče je izmeriti čas, namenjen prostovoljnemu delu, ali opredeliti njegovo denarno vrednost, s tem pa oceniti njegov obseg z vidika splošnih ekonomskih kazalnikov, kot sta zaposlenost na nacionalni ravni (število zaposlenih v nacionalnem gospodarstvu) ali BDP. Edine trenutno razpoložljive podatke – ki pa se nanašajo zgolj na formalno prostovoljstvo v okviru nepridobitnih organizacij in se ocenjujejo na podlagi precej nedoslednih metod – ponuja mednarodni projekt za primerjalne raziskave nepridobitnega sektorja (Comparative Nonprofit Sector Project), ki ga usklajuje univerza Johns Hopkins. Ti podatki so pokazali delež prostovoljnega dela v okviru nepridobitnih organizacij v sorazmerju z BDP in s potencialom delovno aktivnega prebivalstva, vendar samo v treh državah EU: Češki (0,2 % BDP, 0,5 % delovno aktivnega prebivalstva), Franciji (1,4 %, 3,2 %) in Belgiji (0,7 %, ni podatkov). (10)

2.10

Nacionalni statistični uradi v treh državah EU (Poljska, Madžarska in Italija) so na podlagi metodoloških načel iz priročnika MOD že izvedli raziskave o obsegu in vrednosti prostovoljnega dela, nekatere druge države pa se na to pripravljajo. (11) Trenutno so na voljo podatki za leto 2011 za Poljsko, iz katerih je razvidno, da sta formalno in neformalno prostovoljstvo na splošno enaka ekvivalentu dela 9,6 % zaposlenih v razširjenem nacionalnem gospodarstvu (vključno s prostovoljnim delom) in pomenita 2,8 % širše opredeljenega BDP. Na Poljskem, kjer so družinske vezi posebno močne, je prostovoljno delo večinoma neformalno: njegov delež med ljudmi, ki delajo v nacionalnem gospodarstvu, vključno s prostovoljstvom, je tako znašal 8 %, njegov prispevek k širše opredeljenemu BDP pa je bil 2,2 %. Formalno prostovoljstvo je predstavljalo 1,6 % in 0,6 % obeh zgoraj navedenih kategorij. (12)

3.1

Kot že navedeno, je priročnik o merjenju prostovoljnega dela, ki ga je objavila MOD, v skoraj vseh dokumentih EU o tem vprašanju omenjen kot primeren model za statistične raziskave na tem področju. Na metodološke rešitve iz priročnika kot primerno podlago za raziskave prostovoljnega dela je opozorila tudi Mednarodna konferenca statistikov dela, predlaga pa se vključitev prostovoljnega dela v uradne statistike o delu. (13) Metodologijo iz priročnika so podprle tudi zainteresirane strani iz tretjega sektorja, mnoge nevladne organizacije pa spodbujajo uporabo njegovega modela za raziskave o prostovoljstvu. (14)

3.2

Metodološki pristop, ki ga v priročniku predlaga MOD, je hkrati odgovor na pomanjkanje ali nedoslednost razpoložljivih podatkov o prostovoljstvu v tretjem sektorju. To je problem, na katerega je opozoril projekt za primerjalne raziskave nepridobitnega sektorja (Comparative Nonprofit Sector Project) in ki se je pozneje izkazal za resno oviro pri pripravi točnih statistik za nacionalne račune in satelitski račun nepridobitnega sektorja. (15)

3.3

Metodološki pristop temelji na operativni definiciji pojava, ki ga priročnik navaja kot „prostovoljno delo“. Ta ne izhaja iz specifičnega izraza ali izrazov, ki bi bili enotno uporabljeni v raziskavah v analiziranih državah, temveč gre bolj za opisno definicijo, ki izpostavlja tri temeljne značilnosti. Prostovoljno delo je opredeljeno kot dejavnosti, ki:

Priročnik MOD vsebuje mnoge dodatne pojasnitve, ki odpravljajo morebitne dvome glede tolmačenja meril. (16)

3.4

Širok obseg raziskav, ki ga opredeljuje priročnik, omogoča pokritje potreb po informacijah mnogih zainteresiranih strani. Ključna definicija prostovoljnega dela v priročniku zajema veliko vrst raziskav, ki vključujejo tako formalno (ki ga MOD imenuje posredno prostovoljno delo) kot neformalno prostovoljstvo (ki ga MOD imenuje neposredno prostovoljno delo). Poleg tega ni v ospredju samo en sektor, temveč je upoštevano prostovoljstvo tudi v institucijah tretjega in javnega sektorja. Priročnik tudi poziva k ločevanju podatkov, npr. po področjih in institucionalnih sektorjih. Zbrani podatki so jasno opredeljeni in prilagodljivi za uporabnike.

3.5

Model za raziskave, ki ga predlaga priročnik MOD, temelji na vrsti splošnih načel, ki zagotavljajo doslednost, ne glede na vrsto ankete, ki je podlaga za raziskave. Ta načela so:

3.6

Predlagana metodologija omogoča osredotočenje raziskav na zbiranje podatkov, ki so potrebni za opredelitev obsega in vrednosti prostovoljnega dela v standardnih ekonomskih enotah, kar omogoča primerjavo s stopnjo zaposlenosti v državi ali z nacionalnim BDP. Zbrane podatke je mogoče uporabiti za določitev obsega in vrednosti različnih oblik prostovoljnega dela po posameznih institucionalnih sektorjih, gospodarskih panogah, oblikah dejavnosti, regijah, stopnji urbanizacije ipd.

3.7

Poleg tega je mogoče na podlagi podatkov, zbranih z modulom za prostovoljno delo, pripraviti številne sociološke analize. Oceniti je mogoče obseg in intenzivnost prostovoljnega dela, njegove oblike (za ljudi ali za organizacije – pri formalnih strukturah je mogoče določiti področje dejavnosti ali sektor). Pri analizi je mogoče upoštevati različne značilnosti prostovoljcev: demografski profil (npr. starost, spol, družinski status), območje (npr. regija, velikost kraja) ter poklicni položaj, izobrazbo in materialne razmere. Z razširitvijo modula za prostovoljno delo z dodatnimi vprašanji je mogoče analizirati tudi motivacijo prostovoljcev, vzroke za to, da se ljudje ne vključujejo v prostovoljno delo ipd.

3.8

Ker vprašani običajno lahko podajo podrobne in zanesljive podatke le o nedavni preteklosti, priročnik uporablja štiritedensko referenčno obdobje za vprašanja o prostovoljnem delu. Razlog je potreba po tem, da se čim natančneje določi število ur, namenjenih prostovoljstvu. Vendar pa je obdobje štirih tednov bistveno krajše od obdobja 12 mesecev, ki je okvir za večino raziskav o prostovoljstvu. Krajše referenčno obdobje pomeni nižje številke glede obsega prostovoljnega dela (število prostovoljcev) in ustvarja tveganje, da bodo pridobljeni rezultati napačni zaradi sezonskih nihanj. Zato se priporoča, da se zaradi primerjave uporabi štiritedensko obdobje, hkrati pa poiščejo načini za upoštevanje sezonske narave in zagotovitev primernega števila prostovoljcev, ki služijo kot vzorec pri raziskavi. Tako bodo možne nadaljnje ocene glede števila ur v različnih sestavah.

3.9

V priročniku je priporočena raziskovalna metoda v obliki ankete o delovni sili (LFS) ali drugega modula za ankete v gospodinjstvih. Uporaba modula za ankete o delovni sili prinaša vrsto prednosti:

3.10

Raziskave prostovoljstva z uporabo modula LFS pa imajo tudi nekatere omejitve in težave, ki se rešujejo glede na lokalne razmere ali celostno:

3.11

Priročnik o merjenju prostovoljnega dela je obsežen in vsebuje tudi smernice za organizacijo in izvajanje raziskav ter priporočila za pripravo in predstavitev rezultatov. Za oceno vrednosti prostovoljnega dela priročnik predlaga upoštevanje stroškov celotne nadomestne vrednosti (full replacement cost), ki se določijo na temelju povprečne plače za posamezno vrsto dejavnosti (poklic) v nacionalnem gospodarstvu in gospodarskem ter institucionalnem sektorju, iz katerega prihaja organ, za katerega se opravlja prostovoljno delo.

3.12

Ne glede na splošen pristop k predlaganim rešitvam in razumljivo utemeljitev zanje priročnik MOD ohranja precejšnjo prožnost glede mnogih vprašanj, ki jih posamezne države lahko rešujejo v skladu z lokalnimi razmerami. To velja na primer za prilagoditev vprašanj v anketi lokalnim pogojem ter bolj ali manj podroben izračun vrednosti prostovoljnega dela (nekateri drugi primeri so našteti v točki 3.10). Za zagotovitev mednarodne primerljivosti podatkov pa je treba uporabiti ključne elemente opredelitev prostovoljnega dela.

3.13

Prožnost priročnika je rezultat prizadevanj, da bi bil splošno in široko uporaben, ne glede na precejšnje kulturne in družbene razlike na svetovni ravni. V EU so te razlike sorazmerno majhne, zaradi česar je mogoče razviti enotnejšo metodologijo in posledično zbrati bolj primerljive podatke.

4.1

Velike potrebe po podatkih o prostovoljstvu izhajajo iz njegovega ključnega pomena za ustvarjanje vključujoče rasti in krepitev socialne kohezije, socialnega in človeškega kapitala, neformalnega izobraževanja, vključevanja na trg dela in medgeneracijske solidarnosti. Zato je treba na ravni EU zagotoviti pogoje, ki omogočajo sistematične in primerjalne raziskave prostovoljstva v državah članicah. EESO se zaveda, da je treba za vse nove dejavnosti institucij EU in držav članic zagotoviti ustrezno finančno stabilnost, zato je pripravljen preučiti vse možnosti za podporo in financiranja raziskav o merjenju prostovoljstva, vključno s predlogom iz točke 4.2

4.2

V skladu s priporočili iz dokumentov EU, naj države članice razvijejo raziskave prostovoljstva na podlagi priročnika MOD, EESO poziva Evropsko komisijo, naj si v naslednjih nekaj letih prizadeva za pripravo standardizirane metodologije za raziskave prostovoljnega dela in naj zagotovi, da bo sprejeta v obliki ustrezne uredbe, ki bo države članice zavezala k izvajanju rednih raziskav.

4.3

Pred sprejetjem uredbe bi morala Komisija ukrepati v podporo metodološkega dela in pilotnih študij, da se pripravijo usklajena načela za raziskave prostovoljnega dela, ki jih izvajajo nacionalni statistični uradi. Pri tem je treba upoštevati glavna načela iz priročnika MOD in izkušnje držav, ki so že izvedle raziskave v skladu s priročnikom. Določbe v uredbi morajo biti pripravljene tako, da se zagotovijo čim nižji stroški in upravno breme. V ta namen bi bilo najbolje združiti raziskave prostovoljnega dela z enim od drugih področij raziskav, ki jih v danem trenutku izvajajo nacionalni statistični uradi držav članic.

4.4

Glede na precejšnje potrebe po podatkih o obsegu formalnega in neformalnega prostovoljstva ter njegov učinek na splošno blaginjo in nekatera področja javnega življenja v posameznih državah in v vsej EU je treba zagotoviti, da lahko Evropska komisija zbira in daje na voljo ustrezno usklajene podatke iz študij, ki se izvajajo v državah članicah in na ravni EU. Možnost za izvedbo raziskav o učinkih prostovoljstva bi lahko bila na primer raziskava o izobraževanju odraslih (Adult Education Survey), s katero bi lahko zbrali in analizirali podatke o učinku prostovoljnega dela na pridobivanje znanja in spretnosti, koristnih za pridobitev zaželene zaposlitve.

4.5

Javne oblasti morajo priznati in ceniti ekonomsko vrednost prostovoljnega dela. Evropska komisija in države članice bi morale uvesti pravila, ki bi omogočila, da bi bila ekonomska vrednost prostovoljnega dela eden od načinov za sofinanciranje javnih projektov. Izkušnje in podatki, pridobljeni z raziskavami o ekonomski vrednosti prostovoljstva, ki bodo izvedene na podlagi enotne metodologije v vsej EU, bodo zelo koristni pri iskanju praktičnih rešitev.

5.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 170/18

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja razpravo o merjenju socialnih učinkov, ki jih dosežejo socialna podjetja, vendar pa poudarja, da je treba temu kompleksnemu vprašanju nameniti več časa. Komisija bi morala najprej začeti zbirati podatke za primerjalno analizo merjenja socialnih učinkov v državah članicah in vprašanje natančneje preučiti v okviru socialne razsežnosti Evrope.

1.2

Po mnenju EESO bi bil nepravilen ali prenagljen pristop v nasprotju z namenom institucij EU, da podprejo razvoj in rast sektorja socialnega podjetništva. Zaradi slabe seznanjenosti s tem sektorjem v mnogih državah članicah EESO poziva Komisijo, naj da prednost večjemu ozaveščanju in izvedbi vseh ukrepov iz pobude za socialno podjetništvo.

1.3

Namen merjenja socialnih učinkov je meriti družbene rezultate in učinke, ki se dosežejo z določenimi dejavnostmi socialnega podjetja. Pri tem ne gre za ocenjevanje samih podjetij, čeprav strukture podjetij iz socialnega gospodarstva že same po sebi prispevajo k ustvarjanju družbene vrednosti. Merjenje je stalen proces in sestavni del dejavnosti podjetja, pa tudi pomembno orodje za strateško načrtovanje.

1.4

Težko je podpirati eno samo metodo, zato EESO Komisiji priporoča, naj namesto za razvoj novih metod poskrbi za boljše poznavanje načel, ki se najpogosteje uporabljajo. Tem načelom je skupno, da gre za pobude od spodaj navzgor, ki so oblikovane tako, da zajamejo socialne spremembe na podlagi dejanskih potreb in dejavnosti.

1.5

Vsaka metoda merjenja mora izhajati iz osnovnih rezultatov socialnega podjetja, podpirati njegove dejavnosti in biti sorazmerna, poleg tega ne sme ovirati socialnih inovacij. Omogočati mora ravnotežje med kvalitativnimi in kvantitativnimi podatki in upoštevati, da je „zgodba“ osrednjega pomena za merjenje uspeha. Natančneje je treba raziskati tudi težave v zvezi s prenosom izidov merjenja socialnih učinkov na mikro ravni na makro raven (z lokalne ravni na raven EU).

1.6

Po mnenju EESO so potrebne posebne metode merjenja socialnih učinkov za uredbi o ESSP (1) in PZSI (2), zato priporoča, da se metode, razvite za ti uredbi, uporabijo kot pilotni projekt ter natančno spremljajo in po potrebi spremenijo. Tako bi zagotovili, da ne ovirajo dostopa socialnih podjetij do finančnih sredstev, ki jih nudita ta instrumenta. Komisija pa bi tako lahko oblikovala skupne smernice in načela, ki določajo, kaj je treba meriti in ne kako.

1.7

EESO bo še naprej preučeval to vprašanje in natančno spremljal delo Komisije, povezano z uvajanjem metode, ter tako poskušal zagotoviti, da ta metoda ne bo ovirala razvoja socialnega podjetništva v Evropi. Poleg tega bo še naprej sodeloval v širši razpravi o tem, kako bi merjenje socialnih učinkov sčasoma lahko prenesli tudi na druga področja.

2.1

Komisija v sporočilu z naslovom Akt za enotni trg II – Skupaj za novo rast (3) poudarja, da so potrebne metode za merjenje ekonomskih in socialnih koristi, ki jih ustvarijo socialna podjetja pri izvajanju uredb o ESSP in PZSI.

2.2

V ta namen je bila podskupina (4) posvetovalne skupine Komisije za socialno podjetništvo (GECES), ki jo sestavljajo različne zainteresirane strani, zadolžena, da za Komisijo pripravi smernice o tem, kako lahko socialno podjetništvo meri svoje socialne učinke.

2.3

V mnenju opisujemo perspektivo socialnih podjetij za razvoj metode EU za merjenje socialnih učinkov, in sicer zlasti v okviru uredb o ESSP in PZSI. Ker pa gre za pomembno vprašanje, bi bilo po mnenju EESO zelo koristno, če bi o merjenju socialnih učinkov nato razmislili tudi na drugih področjih, da bi preprečili nesistematičen pristop.

2.4

V zadnjem času EU v mnogih pobudah izpostavlja socialno podjetništvo. Tudi EESO je pripravil več mnenj na to temo (5) in med drugim obravnaval izzive, povezane z ESSP in socialnimi podjetji (6). Zelo pomembna je pri tem pobuda Komisije za socialno podjetništvo (7), katere namen je spodbujati razvoj in rast socialnega podjetništva in socialnih podjetij v EU.

2.5

Socialna podjetja se ustanovijo v socialne namene in delujejo v socialnem gospodarstvu. Da bi ta model ohranili, je treba po mnenju EESO opis socialnih podjetij iz pobude o socialnem podjetništvu upoštevati kot podlago za vsako naslednjo uredbo, standard ali program, saj zajema socialna podjetja v širokem okviru, ki ustreza različnim modelom v državah članicah.

2.6

Poudariti je treba, da namen tega mnenja ni zagovarjati merjenje socialnih učinkov podjetij na splošno. Prav tako se tega vprašanja ne sme zamešati s pobudami v zvezi z družbeno odgovornostjo gospodarskih družb ali z obveznostjo, ki velja za vse delodajalce, da poskrbijo za dostojne delovne razmere in spoštujejo kolektivne pogodbe, če obstajajo. Opozoriti je treba tudi na to, da so za učinkovite socialne ukrepe in infrastrukturo še vedno odgovorne države članice.

2.7

Četudi v mnenju obravnavamo le socialne učinke rezultatov dejavnosti socialnih podjetij in ne sama socialna podjetja, pa so njihova struktura in poslovni modeli zelo pomembni dejavniki pri ustvarjanju socialnih učinkov, in sicer zaradi internalizacije socialnih stroškov in ustvarjanja pozitivnih zunanjih učinkov.

3.1

Kot glavni dejavnik pri merjenju razvoja organizacij in držav je dolgo veljala gospodarska uspešnost, ne glede na to, ali je bil glavni motiv gospodarski ali družbeni napredek. Če želimo trajnostni svet, mora prevladati celovitejši pristop, ki upošteva posledice za družbo, okolje in gospodarstvo.

3.2

Ozaveščenost o tem se je v zadnjih letih povečala. EESO je leta 2008 sprejel mnenje na lastno pobudo z naslovom Preko meja BDP – Ukrepi za trajnostni razvoj  (8), v katerem je poudaril, da so za soočanje z družbenimi izzivi potrebne nove metode za merjenje trajnosti in blaginje. Komisija se je temu pridružila in leta 2009 pripravila poročilo z naslovom BDP in več – Merjenje napredka v svetu, ki se spreminja  (9), v katerem je izpostavila potrebo po novih instrumentih za spremljanje in merjenje družbenega razvoja. Tudi drugi akterji so sprejeli pobude za nove instrumente, tako na primer OECD z indeksom boljšega življenja (Better Life Index)  (10).

3.3

Za Evropo, ki se nahaja v krizi in sooča s spreminjajočimi se modeli socialne varnosti, je danes še toliko bolj pomembno, da se osredotoči na ustvarjanje dejanske vrednosti. Na to je bilo pred kratkim opozorjeno v pobudah za spodbujanje socialne razsežnosti EMU (11), v katerih se predlaga, da se ekonomsko poročanje dopolni s socialnimi kazalniki in ukrepi. Takšna argumentacija se pojavlja v mnogih dokumentih EU, kjer se merjenje in spremljanje socialne dodane vrednosti, družbenih sprememb in socialnih učinkov omenjata kot pogoj za uspešno izvajanje direktiv, programov ali dejavnosti.

3.4

Merjenje socialnih učinkov je pomembna tema in bistveno za okrepitev socialne razsežnosti v Evropi. EESO zato dvomi v ustreznost tega prenagljenega pristopa Komisije na tem področju in poziva, naj se poglobljeni razpravi o tej temi v širšem okviru nameni več časa, da se zagotovijo najprimernejše metodologije. V zvezi s tem je treba opozoriti na glavni cilj, ki je podpirati socialna podjetja pri izpolnjevanju njihove naloge, zato mora biti Komisija pazljiva, da ne bo razvila instrumentov, ki lahko imajo nasproten učinek.

3.5

Zelo slaba ozaveščenost in priznavanje socialnega podjetništva in socialnega gospodarstva v mnogih državah članicah težave še poglabljata. Dajanje prednosti razpravi z vidika socialnih učinkov pred spodbujanjem okolja, ugodnega za razvijanje socialnih podjetij, bi lahko negativno vplivalo na razvoj tega sektorja. EESO zato poziva Komisijo, naj najprej poskrbi za izvedbo celotne pobude za socialno podjetništvo ter tako ustvari pravične in pregledne pogoje za socialna podjetja v vseh državah članicah, preden uvede pobudo za merjenje socialnih učinkov.

4.1

Merjenje socialnih učinkov je koristno za vse dele družbe. Doseganje pozitivnih socialnih učinkov je glavni cilj socialnih podjetij ter pogosto stalnica in bistveni del dejavnosti podjetja. Socialne dosežke je treba razlikovati od poslovnih rezultatov, meriti je torej treba socialne učinke in ne same organizacije.

4.2

V tem, kako zainteresirane strani opisujejo socialne učinke, je najti podobnosti, pa tudi razlike. EESO poudarja, da je skupno razumevanje zelo pomembno, in predlaga, da se socialni učinki opišejo kot družbeni rezultati in učinki, ki jih doseže socialno podjetje s svojimi specifičnimi dejavnostmi.

4.3

Pomembno je tudi upoštevati, da je treba pri merjenju učinkov meriti ne le želene, temveč vse rezultate (želene in neželene) ter njihov učinek.

4.4

Ocenjevanje socialnih učinkov ni preprosto, saj povezav med dejavnostjo in rezultatom ni vedno lahko prikazati. Pozitivni učinki so pogosto kvalitativne narave in včasih prepoznavni šele dolgoročno. Če se poskuša neko dejavnost opisati s številkami, obstaja precejšnja nevarnost, da se s pridobljenimi informacijami ne meri tisto, kar naj bi se merilo, ali pa se to ne meri na pravilen način. Zato se ne sme pritiskati na socialna podjetja, naj merjenje enačijo s kvantifikacijo ter se osredotočajo le na dejavnosti, ki se lahko merijo in kvantificirajo ali priznavajo s strani tretjih.

4.5

Kvantifikacijo je treba prej razumeti kot eno vrsto merjenja poleg drugih kvalitativnih pristopov, kot so narativne metode. Ta alternativen ali dopolnilen pristop zbiranja z informacijami bogatih zgodb z vidika upravičenca je ključnega pomena za ocenjevanje „dodane vrednosti“ dejavnosti socialnih podjetij. Poleg tega je treba opozoriti na to, da ni nujno, da je rezultat merjenja ustvarjanja vrednosti dokončno število, vsekakor je lahko to tudi kombinacija številk in besedila.

4.6

To kompleksno vprašanje je treba podrobneje preučiti, zato EESO priporoča Komisiji, naj da pobudo za zbiranje podatkov o obstoječih metodah, iz česar bi nato lahko izhajali pri primerjalni analizi med državami članicami.

5.1

Metodo EU za merjenje socialnih učinkov v trenutnem okviru EU (ESSP in PZSI) bo mogoče razviti le ob sodelovanju zainteresiranih strani, med katere spadajo zlasti socialna podjetja, uporabniki, oblikovalci politik, ponudniki financiranja ter po potrebi ponudniki socialnih storitev, javni organi in socialni partnerji. Tak partnerski pristop gradi temelje za zaupanje v dosego skupnega stališča o želenih učinkih.

5.2

Predpogoj za ta pristop pa je skupno razumevanje osnovnih pojmov s področja merjenja socialnih učinkov. Izrazi, kot so vložek , izložek , rezultat in učinek , so v različnih kontekstih pogosto različno opredeljeni. Pomembno je, da zainteresirane strani te izraze enako razumejo.

5.3

Če se upošteva samo izložek (na primer število udeležencev usposabljanj), se ne izmerijo dejanski učinki dejavnosti. Zato je treba uvideti, da gre pri merjenju socialnih učinkov za prehod z merjenja izložkov na merjenje učinkov. Tako je mogoče ugotoviti dejansko dodano vrednost, pri tem pa upoštevati kompleksnost in multidisciplinarno naravo merjenja socialnih učinkov.

5.4

Natančneje je treba raziskati zlasti težave v zvezi s prenosom rezultatov merjenja socialnih učinkov na mikro ravni na makro raven (z lokalne ravni na raven EU), pa tudi, kako se pri metodah merjenja upoštevajo pravice in potrebe posameznikov in podjetij.

6.1

Socialni učinki se merijo na številne načine, zato je težko podpirati eno samo metodo ali celo primerjati različne metode (12). Razvita je bila množica različnih metod, mnoge med njimi v okviru projektov EQUAL (13). Skupno jim je to, da gre za pobude od spodaj navzgor, ki so oblikovane tako, da dosežejo želene socialne spremembe, ter temeljijo na dejanskih potrebah in dejavnostih.

6.2

Najbolj znani metodi sta socialni donos naložbe (social return on investment), ki je usmerjen v rezultate ter prikazuje družbeno, okoljsko in gospodarsko vrednost določene organizacije, ter družbeno računovodstvo (social accounting), ki je metoda za načrtovanje, merjenje in ocenjevanje socialnih ciljev organizacije (14). Primer splošnejše metode za pojasnjevanje socialne dodane vrednosti je Global Reporting Index (GRI), pri katerem gre za sistem poročanja o trajnostnem razvoju, ki ustvarja okvir za družbeno, okoljsko in gospodarsko poročanje. Obstajajo pa še mnoge druge metode (15).

6.3

Skupna točka teh metod je, da izhajajo iz namena dejavnosti socialnega podjetja in ne iz modelov drugih sektorjev. Pri teh pristopih ne gre samo za merjenje rezultatov med dvema časovnima točkama, ampak pogosto za obsežnejši nelinearen proces, kot je „Theory of Change“ (16), ki, poenostavljeno, zajema opredeljevanje, kvantificiranje in spremljanje. Pri uporabi takih pristopov je samo merjenje vključeno v poslovno načrtovanje podjetja in pomembno orodje za interne izboljšave.

6.4

Pri oblikovanju metod za merjenje socialnih učinkov je treba paziti na to, da ostanejo sorazmerne in da lahko podpirajo socialno podjetje. Mnoga socialna podjetja so mala in nova ter nimajo na voljo dovolj virov za uporabljanje zapletenih metod. Zato EESO priporoča, da bi stroške merjenja učinkov prevzeli drugi akterji (EU, upravljavci skladov) in ne socialna podjetja, s čimer bi zagotovili, da bo upravno breme omejeno in sorazmerno.

6.5

Morebitne kazalnike bi po mnenju EESO morala izbrati socialna podjetja na podlagi anket uporabnikov in zainteresiranih strani. Kazalniki bi na primer lahko bili „preprečeni stroški za družbo“ ali „povzročeni učinki“ socialnega podjetja, upoštevati pa bi morali tudi osveščevalno dejavnost podjetja, njegovo strukturo in poslovne modele.

6.6

Komisija bi morala razmisliti o razvoju okvira EU na podlagi obstoječih metod in v skladu s priporočili EESO, pri čemer je treba upoštevati posebne ureditve, ki obstajajo v nekaterih državah članicah, ter njihove modele organizacije socialnega varstva in socialnih podjetij.

7.1

Ker je izjemno težko priporočati eno metodo ali standardne kazalnike za merjenje socialnih učinkov, bi morala Komisija najprej poskrbeti za ozaveščenost o načelih, ki se najpogosteje uporabljajo, in obstoječih metodah ter podjetja spodbuditi k njihovi uporabi. Na podlagi teh izkušenj lahko Komisija pripravi skupne smernice za merjenje družbenih rezultatov (in ne izložkov) ter tako oblikuje okvir z načeli o tem, kaj meriti, namesto da poskuša opredeliti, kako meriti socialne učinke.

7.2

Zaradi kompleksnosti tematike EESO priporoča, da se kot pilotni projekt uporabijo metode, razvite za ESSP in PZSI. Tako bi Komisija lahko natančno spremljala učinke uporabljanja teh metod, in jih po potrebi spremenila. Podatki se morajo zbirati ločeno po spolu, da se lahko prizna vloga žensk v socialnem podjetništvu ter zagotovi preglednost pri dodeljevanju sredstev. Takšen pristop bi lahko pripomogel k temu, da uporabljene metode ne omejujejo dostopa do financiranja za načrtovane cilje.

7.3

Komisija mora pri oblikovanju teh pilotnih projektov upoštevati tudi vidike, kot sta kompetentnost in cilj „revizijske“ funkcije oziroma zainteresiranih strani. To je tesno povezano z dodatnimi stroški in motivi teh akterjev. EESO poziva Komisijo, naj tudi pri določanju zahtev za merjenje poskrbi za to, da bodo ti stroški čim manjši, in s tem prepreči nepotrebno birokracijo ali izkrivljanje socialnega razvoja.

7.4

Obstaja pa nevarnost, da bo metoda za merjenje, ki je bila oblikovana posebej za ESSP in PZSI, prevladala pri izvajanju drugih instrumentov in predpisov, povezanih s socialnim podjetništvom, na nacionalni, regionalni in lokalni ravni. Neustrezno ali nepravilno merjenje socialnih učinkov lahko ovira socialne inovacije in socialno eksperimentiranje. Da bo ta nevarnost čim manjša, bi morala Komisija poskrbeti za ozaveščanje in usposabljanja v državah članicah.

7.5

To mnenje je prva faza dela EESO v zvezi z merjenjem socialnih učinkov in odgovor na trenutno delo Komisije na tem področju. Po mnenju EESO je izredno pomembno nadaljevati in razširiti to razpravo, zato bo spremljal delo Komisije in se še naprej ukvarjal s tem vprašanjem v okviru drugih področij svojega političnega delovanja.

5.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 170/23

1.1

Negativne socialne in gospodarske posledice krize in neizvedene strukturne reforme, ki v Evropi povzročajo revščino in izključenost, ob vedno starejšem prebivalstvu, povečanih tokovih priseljevanja in naraščajočem evroskepticizmu pomenijo, da je skrajni čas za politično paradigmo, ki bo okrepila solidarnost in temeljne vrednote pravnega reda Evrope na socialnem področju.

1.2

meni, da bo vzpostavitev evropskega minimalnega dohodka v tako kritičnem trenutku prispevala h gospodarski, socialni in teritorialni koheziji, zaščiti temeljnih človekovih pravic, vzpostavitvi ravnotežja med gospodarskimi in socialnimi cilji ter k pravični porazdelitvi virov in dohodka;

1.3

poudarja, da je na ravni organov EESO potekala pomembna razprava, in opozarja, da je treba v Evropski uniji nemudoma zagotoviti ustrezen minimalni dohodek, in sicer s sprejetjem okvirne direktive, s katero bi se učinkovito spopadli z revščino, tako da bi olajšali vključevanje na trg dela, k čemur so pozvali Odbor regij (1) in različne organizacije za boj proti revščini (2), ter poziva Komisijo k usklajenim prizadevanjem v skladu z resolucijo Evropskega parlamenta iz leta 2011 (3);

1.4

poziva Komisijo, naj preuči možnosti financiranja za evropski minimalni dohodek ter se pri tem osredotoči predvsem na možnost oblikovanja ustreznega evropskega sklada;

1.5

poziva, naj se sprejmejo dodatni ukrepi, da bi tako zagotovili dejansko uresničitev ciljev strategije Evropa 2020 glede zaposlovanja, revščine in socialne izključenosti. Takšni ukrepi bi morali vključevati (1) nadaljnje uresničevanje horizontalnih ciljev glede zaposlovanja, (2) določitev ciljev glede stopnje zmanjšanja vseh treh elementov združenega kazalnika revščine in socialne izključenosti, (3) določitev podciljev na nacionalni in evropski ravni za skupine prebivalstva, ki jih revščina ogroža bolj kot prebivalstvo na splošno – npr. za otroke in enostarševska gospodinjstva –, pa tudi za revne zaposlene, (4) preučitev, kako države članice izračunavajo stopnjo revščine in določajo svoje nacionalne cilje, in (5) obnovitev njihove zavezanosti, da bodo s skupnimi močmi dosegle splošen cilj Evropske unije;

1.6

poziva k učinkoviti oceni socialnih učinkov ukrepov iz nacionalnih programov reform in nacionalnih socialnih poročil ter iz svežnjev ukrepov za finančno konsolidacijo, da ne bodo še povečali revščine in socialne izključenosti ter da bi zagotovili večjo udeležbo civilne družbe pri pripravi teh programov in poročil;

1.7

poziva k natančnejšemu spremljanju vse večje revščine in socialne izključenosti ter priporoča Komisiji, naj pri ocenjevanju nacionalnih programov reform in nacionalnih socialnih poročil za posamezne države po potrebi predlaga priporočila v zvezi s socialnim vključevanjem. Ta bi morala veljati tudi za države, ki sodelujejo v programu posebne pomoči Evropske komisije, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada;

1.8

poudarja, da je imeti dostojno delo najboljše jamstvo zoper revščino in socialno izključenost, ter poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami izvede ukrepe iz Pakta za rast in delovna mesta za spodbuditev rasti, konkurenčnosti in ustvarjanja delovnih mest; pozdravlja namero komisarja Tajanija, da se sprejme industrijski pakt za okrepitev industrije in njenih zmogljivosti za ustvarjanje delovnih mest v EU;

1.9

opozarja zlasti, da je treba nujno poskrbeti za to, da se bo več delavcev, nezaposlenih in predstavnikov vseh ranljivih družbenih skupin udeleževalo vseživljenjskega učenja, ter izboljšati raven strokovne usposobljenosti in pridobivanje novih znanj in spretnosti, kar lahko pripomore k hitrejšemu vključevanju na trg dela, poveča produktivnost in ljudem pomaga najti boljšo službo.

2.1

Zajamčeni minimalni dohodek je dohodkovna podpora, za katero se ne plačujejo prispevki in ki za tiste, ki niso upravičeni do prispevkov za socialno zavarovanje, zagotavlja varnostno mrežo (4). Kot zadnji branik pred revščino je neločljivo povezan s pravico do dostojnega življenja za ljudi, ki nimajo nobenih drugih sredstev dohodkov, in od njih odvisnih oseb (5). Pojma „zajamčenega minimalnega dohodka“ se ne sme zamenjevati s pojmom „minimalne plače“, ki je določena s kolektivnimi pogodbami ali zakonodajo.

2.2

V členu 10(2) Listine Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev (1989) (6) je določeno, da imajo ljudje, ki niso na trgu dela in nimajo zadostnih sredstev za preživljanje, pravico do zadostnih sredstev in socialne pomoči.

2.3

V členu 1 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (2000), ki je kot del nove Pogodbe o reformi pravno zavezujoča, je zapisano, da je človekovo dostojanstvo nedotakljivo in da ga je treba spoštovati in varovati. Obenem je v členu 34(1) določeno, da v boju proti socialni izključenosti in revščini Unija priznava in spoštuje pravico do socialne pomoči in pomoči pri pridobitvi stanovanj, ki naj zagotovita dostojno življenje vsem, ki nimajo zadostnih sredstev (člen 34(3)).

2.4

Pogodba o delovanju Evropske unije (člen 153(1)(h)) omogoča Uniji sprejetje zakonodaje za podporo in dopolnitev dejavnosti držav članic na področju vključevanja oseb, izključenih s trga dela. Med zahtevami, ki bi jih morala Unija upoštevati pri opredeljevanju in izvajanju svojih politik in dejavnosti, je v horizontalni socialni klavzuli (člen 9) namreč zapisano, da to vključuje tudi visoko stopnjo zaposlenosti, ustrezno socialno zaščito in boj proti socialni izključenosti.

2.5

Svet je v priporočilu 92/441/EGS (7) pozval države članice, naj priznajo temeljno pravico do zadostnih in zanesljivih sredstev in podpore, prilagodijo svoje sisteme socialne zaščite ter določijo skupna merila za izvajanje, ne da bi obenem predpisal minimalni prag na ravni EU.

2.6

V priporočilu Komisije iz leta 2008 (8) je upoštevano, da je ustrezna dohodkovna podpora eden od treh stebrov dejavnega vključevanja, in poudarjeno, da bi morali biti upravičenci pripravljeni, da se zaposlijo, usposabljajo ali vključijo v druge ukrepe socialnega vključevanja.

2.7

Boj proti revščini in socialni izključenosti je eden krovnih ciljev strategije Evropa 2020, s katero je bila ustanovljena Evropska platforma za boj proti revščini in socialni izključenosti (9). V tej strategiji je bil prvič doslej določen cilj, da se do leta 2020 zmanjšata revščina in socialna izključenost za najmanj 20 milijonov ljudi na podlagi naslednjih treh dejavnikov: tveganje revščine (odstotek ljudi, ki prejemajo dohodek, nižji od 60 % povprečnega nacionalnega dohodka), hudo materialno pomanjkanje (pomanjkanje sredstev na podlagi točno določenega seznama) in zelo nizka delovna intenzivnost (življenje v gospodinjstvu brez delovno aktivnih članov) (10). EESO je pozdravil to zavezo in poudaril, da politike EU ne bi smele še povečati tveganja revščine (11).

2.8

Poglavitni cilj iz strategije Evropa 2020 o zmanjšanju revščine in socialne izključenosti temelji na zmanjšanju za specifično število ljudi, kar se razlikuje od pristopa, uporabljenega za druge pomembne cilje iz te strategije (12): ti so namreč izraženi v odstotkih, kar olajša nalogo držav članic glede doseganja enakega odstotnega cilja.

2.9

Države članice odločijo o opredelitvi svojih nacionalnih ciljev in sprejmejo pristope za njihovo uresničitev. Toda združeni cilji držav članic so mnogo nižji od cilja iz strategije Evropa 2020 o zmanjšanju za 20 milijonov ljudi: po ocenah naj bi med poglavitnim ciljem strategije Evropa 2020 in združenimi nacionalnimi cilji obstajala razlika v višini od 5 do 8 milijonov (13). V številnih nacionalnih programih reform tudi ni pojasnjeno, kako naj bi dosegli cilj v zvezi z zmanjšanjem revščine, prav tako pa ne vsebujejo ustreznih ukrepov za socialno vključevanje (14). Državam, ki prejemajo posebno pomoč Evropske komisije, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada, ni treba pripraviti posebnih nacionalnih programov reform (15): izpolnjevati morajo zgolj obveznosti iz vsakega posameznega memoranduma o soglasju, vendar pa v njih niso predvideni ukrepi za zmanjšanje revščine in socialne izključenosti.

2.10

Evropski parlament v resoluciji iz leta 2010 (16) poziva države članice k uvedbi ustreznih shem minimalnega dohodka, ki ustreza 60 % povprečnega nacionalnega dohodka, ter zahteva bolj neposredna priporočila EU; v resoluciji iz leta 2011 (17) pa poziva Komisijo, naj organizira posvetovanje o morebitni zakonodajni pobudi za ustrezni minimalni dohodek.

3.1

EESO ugotavlja, da je revščina kršitev človekovih pravic, kar pomeni, da si je treba za uresničitev ciljev iz člena 3(3) Pogodbe o Evropski uniji še bolj prizadevati, ter ocenjuje, da je odprava revščine izziv za vso Evropo.

3.2

Od leta 2008 se je zaradi neizvedenih strukturnih reform in krize v številnih državah povečalo tveganje za revščino ter socialno izključenost in izključenost s trga dela (18): zadnji podatki urada Eurostat (19) dokazujejo, da revščina oziroma socialna izključenost ogrožata 24,2 % prebivalstva Evropske unije, tj. 119,7 milijona ljudi (20). Leta 2011 se je ta stopnja povečala v 19 državah članicah, med letoma 2008 in 2011 pa se je za 4 milijone povečalo tudi število ljudi, ki živijo v revščini oziroma trpijo zaradi socialne izključenosti. Po letu 2008 so se poslabšali tudi trije kazalniki, ki predstavljajo tveganje za revščino ali socialno izključenost: trenutno znašajo 17 % za tveganje revščine, 9 % za hudo materialno pomanjkanje in 10 % za ljudi, ki živijo v gospodinjstvih z zelo nizko delovno intenzivnostjo. V številnih državah postajajo revni še revnejši (21).

3.3

Otroci, mlajši od 18 let, so s 27,1 % ena od skupin prebivalstva, ki jih revščina in socialna izključenost ogrožata bolj kot celotno prebivalstvo (22). V nekaterih državah je sorazmerno veliko tveganje za revščino za ljudi, starejše od 65 let (23).

3.4

Razlike v prihodkih in socialna neenakost se povečujejo v vseh državah članicah, pa tudi med posameznimi državami in regijami, zaradi krize pa so se poslabšale še bolj (24). Skupine prebivalstva, ki so bile prikrajšane že pred krizo, so sedaj še v slabšem položaju (25).

3.5

Kriza razkriva nove oblike revščine, kot so brezdomstvo, energetska revščina, finančna izključenost (nedostopnost do osnovnih bančnih storitev in posojil) in prezadolženost gospodinjstev, medtem ko socialno tveganje bolj ogroža ženske kot moške. Obenem pa različne oblike pomanjkanja nesorazmerno močno prizadenejo bolj ranljive skupine prebivalstva, kot so starejši (zlasti ljudi v visoki starosti in starejše ženske), invalidi, težki kronični bolniki, enostarševska gospodinjstva, družine z nizkimi dohodki in migranti ter nekatere narodne manjšine (npr. Romi).

3.6

Zaposlovanje in socialne razmere v EU so v kritičnem stanju: brezposelnost še vedno narašča in je januarja 2013 prizadela 26,2 milijona ljudi oziroma 10,8 % delovno aktivnega prebivalstva (19 milijonov oziroma 11,9 % delovno aktivnega prebivalstva v euroobmočju), skrb zbujajoče pa je tudi stanje gospodinjstev (26). Brezposelnost mladih je povsod v Evropski uniji rekordno visoka: brez dela je 23,6 % delovno sposobnih mladih, in videti je, da bodo brezposelni vedno dlje.

3.7

EESO je izjemno zaskrbljen zaradi vse večjega števila revnih zaposlenih, razlog za to pa sta tudi vse večja razširjenost nestalnih zaposlitev in nizke plače. Leta 2011 je 8,9 % vseh zaposlenih živelo pod pragom revščine, kar je tretjina vseh delovno sposobnih odraslih, ki jih ogroža revščina (27).

4.1

EESO je pripravil več mnenj (28) o vprašanjih, ki so posredno ali neposredno povezana z minimalnim dohodkom in revščino, ter oblikoval ustrezna priporočila. Njegove ugotovitve in priporočila iz leta 1989 (29) so zaradi pogubnih posledic krize znova postali izjemno pomembni. Med drugim podpira Evropsko platformo za boj proti revščini in socialni izključenosti, saj meni, da lahko odprta metode koordinacije in horizontalna socialna klavzula prispevata k zagotavljanju minimalnega dohodka ter k boju proti revščini in socialni izključenosti.

4.2

Nujna potreba po shemi minimalnega dohodka je bila izpostavljena tudi na javnem posvetovanju (30), ki ga je EESO organiziral v času priprave mnenja in na katerem so se zbrali strokovnjaki in drugi udeleženci, ki se zavzemajo za razmislek o boljšem merjenju revščine ter izzivih, ki jih je treba premagati, da bi lahko sprejeli evropsko shemo minimalnega dohodka.

4.3

V evropsko upravljanje je treba zaradi večplastnosti revščine (31) in socialne izključenosti v večji meri vključiti socialno razsežnost: predpogoj za izhod iz krize in zagotavljanje socialne kohezije so makroekonomske politike, ki so trajnostne s socialnega vidika. Trdovratna revščina in izključenost sta za gospodarstvo škodljivi, saj zmanjšujeta razpoložljivi dohodek in povpraševanje, ogrožata konkurenčnost in obremenjujeta nacionalni proračun.

4.4

EESO je zato prepričan, da je treba ponovno preučiti prednostne naloge in politike, zlasti monetarne politike, vključno s Paktom za stabilnost in rast, politiko konkurence in zunanjo trgovinsko politiko, pa tudi finančno in fiskalno politiko.

4.5

EESO pozitivno ocenjuje posodobljeni sveženj ukrepov o socialnih naložbah z dne 20. februarja 2013 (32), na podlagi katerega naj bi države članice zasnovale učinkovite in ustrezne dohodkovne podpore, ki bi temeljile na ugotovljenih socialnih potrebah na lokalni, regionalni in nacionalni ravni, ter določile referenčne proračune, vključno s seznamom blaga in storitev, ki jih potrebuje družina določene velikosti in sestave, da lahko živi na določeni ravni blaginje, skupaj z oceno njihovih mesečnih ali letnih stroškov.

4.6

EESO poziva Komisijo, naj pohiti z izpolnjevanjem svoje obljube (33) glede podpore ukrepanju držav članic s spremljanjem reform pri izvajanju dejavnega vključevanja, razvojem metodologije za referenčne proračune v letu 2013 in spremljanjem ustreznosti dohodkovne podpore, z uporabo navedenih referenčnih proračunov, ko se jih bo oblikovalo skupaj z državami članicami.

4.7

EESO je trdno prepričan, da je revščino mogoče najbolje zmanjšati in socialno izključenost preprečiti zgolj s ponovnim zagonom rasti, spodbuditvijo konkurenčnosti in vzpostavitvijo ugodnih okvirnih pogojev za evropska podjetja (med drugim npr. tudi z izogibanjem prekomernemu upravnemu bremenu in zagotavljanjem dostopa do financiranja), saj bi jim s tem omogočili širjenje ter ustvarjanje novih delovnih mest za ustrezno usposobljene ljudi.

4.8

Odbor poudarja, da je treba posebej poudariti programe za vseživljenjsko učenje kot osnovno orodje za boj proti revščini in socialni izključenosti, tako da se poveča zaposljivost in dostop do znanja ter trga dela. Poskrbeti je treba, da se bo več delavcev, nezaposlenih in predstavnikov vseh ranljivih družbenih skupin udeleževalo vseživljenjskega učenja, ter izboljšati raven strokovne usposobljenosti in pridobivanje novih znanj in spretnosti, kar lahko pripomore k hitrejšemu vključevanju na trg dela, poveča produktivnost in ljudem pomaga najti boljšo službo.

4.9

EESO podpira celovit pristop k socialnemu podjetništvu z več sredstvi za evropske sklade za podjetništvo in izboljšanim pravnim/upravnim okoljem, kar bo socialna podjetja kot gonila rasti, inovacij in zaposlovanja spodbudilo k boju proti revščini.

4.10

EESO pozdravlja nedavno priporočilo v zvezi z revščino otrok (34), vendar obžaluje, koliko otrok iz generacije v generacijo stalno ogroža revščina, iz česar je razvidno, kako pomanjkljive so veljavne politike.

4.11

EESO je zaskrbljen, ker se zdi verjetno, da cilj iz strategije Evropa 2020 glede revščine in socialne izključenosti (manj kot 20 milijonov revnih leta 2020 v EU) ne bo izpolnjen.

4.12

EESO je že ugotavljal, da posamezne države članice na zelo različne načine vključujejo civilno družbo v pripravo nacionalnih programov reform, medtem ko jo nekatere pri tem sploh ne upoštevajo (35).

4.13

Izvajanje strategije Evropa 2020 ovira pomanjkanje podatkov o dohodkih in življenjskih pogojih.

5.1

EESO se zaveda, da bi bila dodelitev specifične osrednje vloge EU pri zaščiti z minimalnim dohodkom s političnega vidika izjemno kompleksna naloga. Razlogi za to so naslednji: gospodarske razlike med državami članicami, raznolikost sistemov minimalnega dohodka (36) in struktur socialne varnosti, subsidiarnost, prepletanje pravic in obveznosti v zvezi z zaščito z minimalnim dohodkom, kompleksni medsebojni vpliv veljavnih politik in njihovih rezultatov ter občutek za „solidarnost“ v EU.

5.2

EESO kljub temu meni, da bi bilo treba uvesti oziroma okrepiti sheme minimalnega dohodka, saj jih po 22 letih od objave Priporočila 92/441/EGS še vedno nimajo vse države članice, njihova dostopnost in ustreznost vedno nista zagotovljeni povsod, skupni cilji držav članic za zmanjšanje revščine in socialne izključenosti pa so bistveno nižji od cilja iz strategije Evropa 2020 (37).

5.3

EESO ob upoštevanju dinamike med revščino in gospodarstvom poudarja, da lahko shema minimalnega dohodka kot dejavnik stabilizacije hkrati ublaži socialne posledice krize in vpliva proticiklično, saj zagotavlja dodatne vire, ki spodbujajo povpraševanje na notranjem trgu.

5.4

EESO izraža veliko zaskrbljenost, ker sheme minimalnega dohodka, ki se v večini držav članic močno razlikujejo po razširjenosti, celovitosti in učinkovitosti, niso zmožne dovolj zmanjšati revščine; zaskrbljen je, ker je njihova učinkovitost še na dodatni preizkušnji zaradi neuporabe (38).

5.5

EESO pozdravlja pozitivne rezultate odprte metode koordinacije za socialno zaščito in socialno vključenost, vendar obžaluje, da sedanji instrumenti in strukture niso bili natančneje preučeni in da je bil napredek v boju proti revščini in socialni izključenosti omejen.

5.6

EESO se zavzema, da bi odprto metodo koordinacije na področju socialne politike dopolnili s sprejetjem evropske direktive, s katero bi sheme minimalnega dohodka uvedli v vseh državah članicah in ob upoštevanju različnih razmer v posameznih državah zagotovili, da bodo sedanji sistemi ustreznejši, kar bi pomenilo odločno sporočilo o evropskem socialnem stebru.

5.7

S predlagano direktivo bi morali določiti skupne standarde in kazalnike, zagotoviti metode za spremljanje njenega izvajanja ter omogočiti, da bodo lahko pri oblikovanju oziroma reviziji nacionalnih shem minimalnega dohodka sodelovali tudi socialni partnerji, upravičenci in druge zainteresirane strani.

5.8

EESO meni, da bi morale proračunske in makroekonomske politike v okviru izvajanja veljavnih politik ter uporabe obstoječih instrumentov in struktur omogočati tudi uresničevanje ciljev iz strategije Evropa 2020 v zvezi s socialnimi naložbami, kar je predpogoj za okrepitev solidarnosti in socialne kohezije v posameznih državah članicah in med njimi.

5.9

EESO je mnenja, da bi morala prizadevanja Evropske unije za boljšo zaščito z minimalnim dohodkom zajemati pomoč državam članicam, predvsem tistim, ki jo najbolj nujno potrebujejo, bolj učinkovito in ciljno usmerjeno uporabo razpoložljivih sredstev, pa tudi takojšnjo preučitev možnosti za povečanje potrebnih sredstev.

5.10

EESO opozarja, da so sheme minimalnega dohodka neposredno povezane s sistemi socialne zaščite in pomoči, da pa ne bi smeli povzročiti odvisnosti od take pomoči, ter ponovno poudarja pogoje, ki jih je opredelil že leta 1989 (39). Sheme minimalnega dohodka bi bilo zato treba dopolniti s splošnimi politikami in ciljno usmerjenimi ukrepi, kot so aktivne politike trga dela, ki naj bi brezposelnim pomagale k ponovni zaposlitvi, službe za iskanje zaposlitve, dodeljevanje podpore in programi za trg dela, kot so izobraževanje in ustvarjanje delovnih mest na podlagi ustreznih strategij aktiviranja, da se zagotovi več priložnosti za iskalce zaposlitve. Ravno tako so ključnega pomena učinkovite institucije na trgu dela, zdravstveno varstvo in stanovanjske politike ter dostopne, cenovno ugodne in visokokakovostne javne storitve.

5.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 170/32

1.1

Evropska strojna industrija (1) ima ključno vlogo pri gospodarskem okrevanju Evrope in doseganju ambicioznega cilja, v skladu s katerim naj bi do leta 2020 delež industrijske proizvodnje povečali na več kot 20 % BDP. Vendar je za ustvarjanje takšne rasti, preobrnitev sedanjega trenda in zmanjšanje brezposelnosti potrebnih več naložb podjetij.

1.2

Evropa mora v ta namen razviti jasno vizijo in cilje za industrijo. To mora privesti do usklajene politike, ki daje jasen poudarek konkurenčnosti evropske industrije ter vključuje tudi druga področja politike in prispeva k večji privlačnosti Evrope za ustanavljanje podjetij.

1.3

Evropa mora razviti bolj pozitiven pristop k spremembam v industriji, zlasti ob upoštevanju uspešnega prehoda držav Srednje in Vzhodne Evrope.

1.4

Evropa bi se morala bolj zavedati svojih prednosti, jih razvijati in krepiti; ponaša se namreč z dobro usposobljeno in motivirano delovno silo, raznolikostjo na področju izobraževanja, ogromnim znanstvenim znanjem, številnimi regionalnimi grozdi, ki so med vodilnimi v svetovnem merilu, dobro povezanimi verigami dobaviteljev in storitev, dobro razvito prometno infrastrukturo, velikim notranjim trgom z več kot 500 milijoni potrošnikov in tesnim sodelovanjem socialnih partnerjev.

1.5

Za spodbuditev novih naložb mora Evropa slediti strategiji, ki njeno industrijo ohranja v ospredju tehnoloških inovacij, hkrati pa mora postati bolj privlačna za podjetja, ki proizvajajo blago množične potrošnje v visoko- kot tudi nizko- in srednjetehnološkem razredu, tako da bi dosegla potreben obseg proizvodnje in stopnjo zaposlenosti, kar je glavno orodje za krepitev konkurenčnosti. EESO poziva Evropsko komisijo k razvoju strategije o tem, kako lahko Evropa privabi več naložb v visokotehnološka podjetja – vključno s sodobnimi tovarnami, ki izhajajo iz 4. industrijske revolucije – in v vrhunsko usposobljenost, s čimer se spodbujajo inovacije v celotni vrednostni verigi.

1.6

Financiranje evropskih raziskav mora biti bolj povezano s potrebami industrije, kar pomeni, da je treba podjetja vključiti v inovativni proces že v zgodnji fazi in podpreti ustvarjalni inženiring v malih in srednje velikih podjetjih (MSP), tako da bi nove zamisli lažje in hitreje privedle do novih izdelkov. Spodbujati in podpirati je treba grozde, ki združujejo proizvodna podjetja in raziskovalne strukture.

1.7

Komisija bi morala okrepiti svoja prizadevanja za poenostavitev delovanja evropskih podjetij, zlasti MSP. Nove tehnične in upravne predpise bi bilo treba predvideti le, če zadanih ciljev ni mogoče doseči drugače. Komisija bi morala večji poudarek nameniti dosledni uporabi obstoječih pravil med vsemi državami članicami, usklajevanju in krepitvi nadzora trga. Poleg tega bi morala spodbujati uravnoteženo uporabo takšnega pristopa tudi na svetovni ravni do drugih regij sveta.

1.8

Pomanjkljivosti, kot so otežen dostop do financiranja, visoki stroški energije ali stroški, ki so posledica upravnih bremen in zakonodaje, bi bilo treba zmanjšati s sprejetjem bolj skladne in predvidljive zakonodaje.

1.9

Visoko stopnjo zaposlenosti v Evropi bo mogoče ohraniti le, če bodo delavci bolje izobraženi in usposobljeni kot v konkurenčnih gospodarstvih. Sprejeti bi bilo treba ukrepe, s katerimi bi v tehnološke poklice, za katere so značilni vse bolj zapleteni stroji in storitve, pritegnili mlade – tako moške kot tudi ženske. Spodbujati je treba sodelovanje podjetij z univerzami in šolami, usposabljanje in vseživljenjsko učenje.

2.1

Evropska strojna industrija je zelo širok in raznolik sektor, ki zajema oznake NACE 25, 26, 27, 28, 29.3, 32.11 in 33 z izjemo oznak 33.15 do 33.17. Strojno industrijo tradicionalno predstavljajo: strojništvo in elektrotehnika ter stroji; elektronika; kovinski izdelki in kovinarstvo.

2.2

Celotno strojno industrijo v Evropi sestavlja 130.000 podjetij, ki zaposlujejo prek 10,3 milijona visoko kvalificiranih in visoko usposobljenih ljudi. Njihov letni promet znaša okrog 1840 milijard EUR, njihov izvoz pa predstavlja približno tretjino celotnega izvoza EU.

2.3

S proizvodnjo različnih končnih izdelkov in oskrbovanjem drugih sektorjev s komponentami, sestavnimi deli, orodji, stroji, napravami, sistemi, tehnologijami itd. je ta industrija ključna za stopnjo tehnološkega razvoja številnih drugih sektorjev in določa razvoj družbe na področju energetske učinkovitosti, zdravja, mobilnosti, komunikacij in varnosti.

2.4

Evropska strojna industrija ima zaradi svojega velikega obsega, velikega števila delovnih mest in močne izvozne usmerjenosti ključno vlogo pri gospodarskem okrevanju Evrope in doseganju ambicioznega cilja iz sporočila Komisije z naslovom Močnejša evropska industrija za rast in oživitev gospodarstva, v skladu s katerim naj bi preobrnili sedanji trend in do leta 2020 delež industrijske proizvodnje povečali na več kot 20 % BDP.

2.5

Evropsko strojno industrijo je treba obravnavati in analizirati z vidika gospodarskega razvoja EU; obravnavane panoge so sestavni in ključni del posameznih vrednostnih verig. Tako se v bistvu spopadajo z enakimi problemi kot drugi členi v verigi (jeklarstvo, energijski sektor itd.).

3.1.1

Evropska strojna industrija izvaža pomemben delež svoje proizvodnje. V zadnjih letih njene naložbe zaostajajo za naložbami v drugih regijah sveta. To povzroča nevaren trend selitve vrednostnih verig izven Evrope, evropska strojna industrija pa se sooča z vse večjo konkurenco v svetovnem merilu.

3.1.2

Severna Amerika je sprejela strategijo za ponovno industrializacijo, ki temelji zlasti na nizkih stroških energije in nižjih stroških dela v državah NAFTA. Kitajska in nekatere države v jugovzhodni Aziji so pritegnile precejšnje naložbe, zlasti v elektrotehničnem in elektronskem sektorju, v zadnjem času pa tudi v strojništvu. S pomočjo državno podprtih razvojnih programov lahko ta gospodarstva konkurirajo z nižjimi plačami, poleg tega pa bodo kmalu proizvajala tudi blago z višjo dodano vrednostjo. Konkurenčnost Japonske se povečuje zaradi nedavne devalvacije jena za okoli 30 %. Poleg tega sta tudi Afrika in Bližnji vzhod uspela v zadnjih letih privabiti proizvodne naložbe.

3.1.3

Cilj, v skladu s katerim naj bi dosegli 20-odstotni delež industrije v BDP, narekuje odprtje vsaj 400 000 novih delovnih mest na leto. Le če bo Evropa uspela pritegniti več naložb, bo ustvarjenih dovolj delovnih mest in bogastva, da bo mogoče v Evropi ohraniti visoke socialne standarde in doseči cilje strategije Evropa 2020. Naložbe pa se bodo izvajale le, če bo Evropa konkurenčna.

3.1.4

Očitno je, da ne bo mogoče ohraniti tako visokega števila (prek 10 milijonov) pretežno dobro plačanih delovnih mest, če se bo Evropa osredotočala le na zgornji tržni segment strojne industrije. Čeprav imajo visokotehnološka podjetja odločilno vlogo pri zasedanju vodilnega položaja na področju tehnologije in spodbujanju inovacij v celotni vrednostni verigi, je ključnega pomena, da Evropa ostane kraj, kjer se proizvajajo vse vrste tehničnih izdelkov in blaga, tudi v nizko- in srednjetehnološkem sektorju. Poleg ustvarjanja delovnih mest je to ključnega pomena za integrirano mrežo dobaviteljev, ki je ena največjih prednosti za proizvajalce v Evropi, saj omogoča hitro izmenjavo znanja, naglo uvajanje sprememb v proizvodnji in izkoriščanje možnosti regionalnih grozdov.

3.2.1

Strojna industrija ima zaradi proizvodov, sistemov in tehnologij, ki jih proizvajajo njena podjetja, vodilno vlogo pri prehodu na zeleno gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika. Industrija se zelo hitro pomika v smeri četrte industrijske revolucije (2), ki bo zagotovila preskok na posamezniku prilagojeno množično proizvodnjo ter s tem industriji omogočila, da se s prilagojenimi rešitvami odzove na družbene izzive.

3.2.2

Evropa ima potrebno strokovno znanje in raziskovalno usposobljenost za prehod na bolj zeleno gospodarstvo, vendar pot do inovativnih proizvodov zahteva še več. Evropa ima v številnih tehnologijah očitno znanstveno prednost, vendar so se industrije, ki imajo koristi od teh raziskav, ustalile v tujini, kar pomeni, da Evropa kot kraj proizvodnje ni dovolj privlačna, da bi bila sposobna takšne inovacije tržiti, odtekanje znanja v konkurenčna gospodarstva pa s tem postaja resnična grožnja.

4.1.1

Ocena možnosti EU za izvajanje takšne industrijske politike, kot bi bila dejansko potrebna, pokaže na hude notranje probleme, ki zavirajo nujen prehod. Prvič: EU na žalost nima dovolj vizije in vodstvene moči, kar vodi k prevelikemu številu neskladnih pobud in pereči neusklajenosti regulativnega okvira. Drugič: koncept trajnosti, ki bi lahko služil kot takšna strategija povezovanja, bi moral pripisovati enak pomen vsem trem stebrom (okoljskemu, socialnemu in gospodarskemu).

4.1.2

Sedanje upadanje zaupanja vlagateljev (3) v gospodarstvo EU je zaskrbljujoče in nujno ga je treba povrniti. Dejansko izvajanje strategije Evropa 2020 ter spodbujanje in motiviranje poslovnega okolja bi lahko utrli pot iz tega stanja.

4.1.3

Potrebnih je veliko več naložb in močnejša rast, da bi lahko v Evropi preobrnili trend upadanja industrije. 20-odstotni cilj in ustvarjanje novih delovnih mest bo mogoče doseči le, če bo Evropa razvila jasno vizijo in program za industrijo. Na njuni podlagi bi bilo treba oblikovati usklajeno politiko, ki daje jasen poudarek konkurenčnosti evropske industrije ter vključuje tudi druga področja politike, poleg tega pa prispeva k večji privlačnosti Evrope za ustanavljanje podjetij.

4.1.4

Inženirska podjetja se spopadajo s pretirano regulacijo, ki je včasih neustrezna, številni nacionalni predpisi pa se prekrivajo z evropskimi. Zaradi tega so preobremenjena zlasti MSP. Glavna naloga inženirskih podjetij bi morala biti, da iščejo tehnične rešitve, ne pa da morajo velik del svojih virov namenjati za spopadanje z najnovejšimi predpisi. Neposreden način za rešitev tega problema je zmanjšanje obsega nove zakonodaje.

4.1.5

Primer nepotrebne nove zakonodaje je zdaj že običajna praksa, da večini predlaganih prenovitev obstoječih uredb in direktiv sledijo predlogi sprememb. Pogosto bi lahko težave učinkoviteje rešili z boljšo uporabo obstoječih pravil kot pa z ustvarjanjem novih predpisov. Nova pravila bi zato morala biti le skrajna možnost.

4.1.6

Evropski zakonodajalec pogosto poskuša določeno področje urediti preveč podrobno. Čeprav je to smiselno pri nekaterih tehničnih predpisih, je morda ta pristop na drugih področjih neprimeren. Izpolnjevanje predpisov o elektromagnetnih poljih je denimo prezahtevno za MSP. Strategija EU za zdravje in varnost pri delu za obdobje 2013–2020 mora zagotoviti ustrezno raven zaščite na delovnem mestu, vendar bi morala biti hkrati skladna, jedrnata in enostavna za uporabo.

4.1.7

Evropska zakonodaja mora postati bolj predvidljiva. V zvezi z investicijskimi cikli podjetij to pomeni, da se že uveljavljenih metodologij ne sme spreminjati, cilji pa naj se povečujejo predvidljivo in v dolgoročnem obdobju. Eden od primerov, ki ponazarja, kako se lahko izgubi prvoten celovit pristop Evropske komisije, je direktiva o okoljsko primerni zasnovi. Prvotno je bil poudarek na energiji in ohraniti bi bilo treba uporabljeno zanesljivo metodologijo (metodologija za okoljsko primerno zasnovo izdelkov, povezanih z energijo – Methodology for the Ecodesign of Energy-related Products (MEErP)). Posebne težave povzročajo pogoste prenovitve. Za nekatere proizvode se spremembe v zakonodaji uvajajo približno vsakih pet let, kar je še posebej uničujoče za strojno industrijo, kjer naložbeno obdobje traja od 10 do 30 let.

4.1.8

Evropska komisija v svoje ocene učinkov žal ni vključila v zadostni meri stroškov nove zakonodaje za podjetja, zlasti za MSP. Največji strošek dodatne zakonodaje, ki dejansko ni upoštevan, predstavljajo naložbe in nova podjetja, ki jih Evropa izgublja, saj se namesto na njenem ozemlju ustanavljajo zunaj EU.

4.1.9

Enostavno razumljiva bi morala biti tudi pravila o javnem naročanju. V nasprotnem primeru MSP ne bodo več zmožna oddajati ponudb, zmanjšala se bo konkurenca, odločitve v postopkih javnega naročanja bo težje preveriti, javna naročila pa bodo postala bolj dovzetna za goljufije. Zato bi se bilo treba osredotočiti na poenostavitev in preglednost.

4.1.10

Stroški energije so v Evropi precej višji kot v konkurenčnih gospodarstvih. Najnujnejši ukrep, ki ga je treba sprejeti za večjo cenovno dostopnost energije, je vzpostavitev resničnega evropskega energetskega trga. Poleg tega se je treba izogibati uvajanju zakonodaje, ki povzroča dodatne podražitve. Dekarbonizacija mora biti cenovno dostopna in tehnološko nevtralna ter temeljiti na tržnih zakonih.

4.2.1

Zaščita pred neskladnimi nevarnimi proizvodi in ponarejanjem je predpogoj za pošteno konkurenco. Trenutno se skladnost s predpisi EU preveri pri manj kot 1 % vseh proizvodov, uvoženih prek večjih evropskih pristanišč, in na notranji trg vstopi veliko nevarnih ali ponarejenih izdelkov, predvsem električnih.

4.2.2

Organi za nadzor in spremljanje v posameznih državah članicah EU se med seboj zelo razlikujejo. V nekaterih državah članicah obstajajo mehanizmi za potrebno zaščito podjetij, medtem ko so v drugih državah ti organi redki, nepopolni in nezadostni ali pa se zakonodaja uporablja drugače. EU bi morala izboljšati in okrepiti sodelovanje med temi organi, da bi se vzpostavil ustrezen in enoten evropski sistem.

4.3.1

Standardizacija v Evropi je postala odločilni dejavnik uspeha enotnega trga. Standardizacija prispeva k temu, da so proizvodi izmenljivi ter da se tako lahko z njimi trguje po vsem svetu in vzdolž dolgih vrednostnih verig. Vendar se v zadnjih letih veliko MSP pritožuje nad številom zahtev Evropske komisije za standardizacijo in nad dejstvom, da je standardizacija presegla zgolj tehnične zahteve. MSP bi bilo treba spodbuditi k sodelovanju v procesu standardizacije in jih pri tem podpirati.

4.3.2

Ker se MSP vse bolj vključujejo v vrednostne verige, jim je treba dati možnost, da ustrezno prispevajo k oblikovanju standardov. Sprejeti je treba praktične ukrepe za zagotovitev enakosti med različnimi zainteresiranimi stranmi; v ta namen je treba na nacionalni ravni več podpore nameniti sodelovanju MSP z manj finančnimi sredstvi.

4.4.1

Podjetja v strojni industriji so ključna gonilna sila inovacij na področju proizvodnje opreme, potrebne za izvedbo zelene revolucije. Energetska učinkovitost, zmanjšanje emisij CO2 in varstvo okolja pozitivno vplivajo na trajnostni razvoj sektorja. Poleg razvoja novih proizvodov inovacije inženirskih podjetij pogosto privedejo tudi do novih načinov proizvodnje ter ekološko še naprednejših proizvodov in sistemov, ki so hkrati produktivnejši in cenovno dostopnejši za potrošnike.

4.4.2

Evropa je dosegla visok standard raziskav in njihovih rezultatov. Leta 2012 je bilo v Evropi vloženih več kot 250 000 patentnih prijav. Vendar pot od raziskav do inovativnih proizvodov zahteva več kot le znanje in raziskovalno usposobljenost. Evropa je imela dolgo časa v številnih tehnologijah očitno znanstveno prednost, vendar so se industrije, ki imajo koristi od teh raziskav, sčasoma ustalile v tujini. To šibko industrijsko izkoriščanje obstoječega znanja v Evropi je mogoče izboljšati le z vključitvijo podjetij v raziskovalne programe že v zgodnji fazi in z vzpostavitvijo ustreznega okvira, ki jim omogoča, da pravočasno izkoristijo pridobljeno znanje. Nove strukture, ki povezujejo industrijo in raziskave – grozde, tehnološke parke, centre za tehnološke izmenjave – bi bilo treba spodbujati z javnimi sredstvi.

4.4.3

Da bi lahko industrija bolje izkoriščala nova znanstvena spoznanja, bi moralo biti financiranje raziskav in inovacij bolj usmerjeno v potrebe podjetij in potekati v obliki javno-zasebnih partnerstev, kot je pobuda „tovarne prihodnosti“. Za povečanje udeležbe podjetij, zlasti MSP, bi bilo treba navodila in pravila za udeležbo in odobritev projektov poenostaviti. Sprejeti bi bilo treba ukrepe za spodbujanje vzpostavljanja sodobnih tovarn v okviru četrte industrijske revolucije.

4.5.1

Že samo število delovnih mest v strojni industriji ponazarja, da ima ta sektor ključno vlogo pri spopadanju s trenutno visoko stopnjo brezposelnosti v EU in da ima tudi znaten potencial za odpiranje novih delovnih mest, če bo Evropa uspela ustvariti naložbe za prihodnje gospodarsko okrevanje. Z odprtjem teh delovnih mest bi lahko zmanjšali nesprejemljivo visoko brezposelnost med mladimi. Trenutna pobuda EU za vzpostavitev „jamstva za mlade“ se zdi primeren ukrep v sedanji krizi. Vendar lahko v dolgoročnem obdobju trajna delovna mesta zagotovijo le zdrava podjetja, ki vlagajo v Evropo.

4.5.2

Številne proizvodne panoge se soočajo s pomanjkanjem mladih strokovnjakov. Sistemi izobraževanja in usposabljanja bi morali biti veliko bolj usmerjeni v prihodnje potrebe podjetij. Nacionalne uprave in tudi industrija sama bi morale sprejeti ukrepe, s katerimi bi v ta sektor pritegnile mlade in hkrati izboljšale njegov ugled. Spopasti se je treba zlasti s pomanjkanjem strokovnjakov na področju znanosti, tehnologije, inženirstva in matematike v nekaterih regijah Evrope, npr. s podpiranjem mobilnosti teh strokovnjakov po vsej Evropi.

4.5.3

Za kariero v inženirstvu se še vedno zanima premalo žensk. V številnih evropskih državah je strojna industrija že sprožila kampanje, osredotočene na spodbujanje mladih žensk k opravljanju vajeništva v tem sektorju, Evropski socialni sklad pa podpira projekte, katerih cilj je zmanjšati psihične zavore, ki jih imajo do kariere na tem področju mlade ženske. Storiti pa je treba še več. Poučevanje tehnike in inženirstva v šolah bi moralo biti bolj zanimivo.

4.5.4

Ena od odločilnih prednosti, zaradi katere so številna evropska podjetja uspešno prebrodila sedanjo krizo, je njihova odlična delovna sila. Zaradi sistema vajeništva imajo njihovi zaposleni obsežno znanje o tehničnih osnovah in dejanskem proizvodnem procesu. Sposobni so hitrega vključevanja inovacij na različnih stopnjah vrednostne verige. V okviru evropske politike zaposlovanja bi bilo treba države spodbujati, da sprejmejo takšne sisteme vajeništva na ravni podjetij. Spodbujati je treba sodelovanje podjetij s šolami in univerzami, borze dela za iskalce zaposlitve in pripravništvo.

4.5.5

Panožna združenja in sindikati lahko ob podpori javnih organov sprejmejo pobude, da bi ocenili stanje izobraževanja v svojem sektorju in izboljšali načine, kako zapolniti vrzeli v poklicnih kvalifikacijah za delo na področju, za katero so značilni vse bolj zapleteni stroji in tehnične storitve, ki zahtevajo nova znanja in spretnosti.

4.5.6

Vseživljenjsko učenje bi moralo biti skupna dolžnost delodajalcev in delojemalcev. Delavci, ki izgubijo službo, morajo imeti ustrezne možnosti za hitro posodobitev svojih kvalifikacij. Okrepiti bi bilo treba aktivne politike trga dela in spodbujati izmenjavo dobrih praks, kot so npr. prakse, ki se sofinancirajo s sredstvi ESS in ESRR.

4.5.7

Za industrijske sektorje so značilne stalne spremembe. Nenehno se ustvarjajo nova delovna mesta in novi proizvodi, medtem ko drugi izginjajo. Potrebna prestrukturiranja morajo biti organizirana ob predvidevanju sprememb. Vsi socialni partnerji – sindikati in delodajalci – kot tudi vlade in institucije EU morajo sodelovati pri dialogu, da bi razvili bolj prožen in pozitiven pristop do sprememb v industriji. Po možnosti se je treba izogibati odpuščanju presežnih delavcev, da bi v podjetjih obdržali usposobljeno in kvalificirano delovno silo. Neizogibne izgube delovnih mest bi bilo treba organizirati in ublažiti na socialno pravičen način. V nekaterih državah Srednje in Vzhodne Evrope obstajajo primeri posodobitve gospodarstva, ki je zdaj produktivnejše in okolju prijaznejše ter ustvarja nova, dobro plačana delovna mesta.

4.5.8

Vlade, panožna združenja in sindikati morajo najti rešitve za prilagoditev cikličnim nihanjem poslovne dejavnosti. Hitra in učinkovita razporeditev usposobljenega osebja je ključnega pomena, če se želijo evropska proizvodna podjetja odzvati na vse večje pritiske svetovne konkurence. Z delovno zakonodajo je treba omogočiti takšne zunanje in notranje ureditve dela, ki poleg potrebe po učinkovitosti proizvodnih procesov upoštevajo tudi vprašanja varnosti in zdravja ter ravnovesja med poklicnim in zasebnim življenjem. Instrumentov za zagotovitev potrebne prožnosti se ne sme uporabiti za znižanje obstoječih socialnih standardov v Evropi.

4.5.9

Nacionalni socialni partnerji imajo v kolektivnih pogajanjih veliko odgovornost. Uspešno konkuriranje s sedanjimi ravnmi stroškov dela je zahtevno in ohranjati je treba kupno moč zaposlenih. Do povečanja konkurenčnosti evropskih podjetij ne sme priti na račun znižanja plač. Da bi ohranili in izboljšali delovna mesta, se je treba osredotočiti na necenovno konkurenčnost in obvladovanje stroškov proizvodnje. Povečanje produktivnosti bi se moralo odražati tako v večjih plačah, naložbah kot tudi plačilih delničarjem.

4.6.1

V zadnjih nekaj letih je Evropska komisija priznala, da je zagotavljanje pomoči MSP pri izvozu ključ do močnejšega gospodarstva. Za številna MSP je prvi korak izvoz v drugo državo članico EU. Ravno zaradi tega je konkurenca na notranjem trgu tako pomembna, saj lahko na njem pridobljene izkušnje podjetja spodbudijo k izvozu izven EU. Ker se MSP pri izvozu v države izven EU soočajo s težavami, je pomembno, da niso na teh trgih prepuščena sama sebi. Poleg tega je treba izboljšati dostop MSP do finančnih instrumentov na področju izvoza.

4.7.1

Čeprav so javni proračuni še vedno omejeni, potrebnih naložb v energetsko infrastrukturo ne bi smeli odlagati, saj bi to škodilo konkurenčnosti Evrope.

4.7.2

Večina naložb v energetsko učinkovitost in učinkovito rabo virov se danes izvede le, če se prag dobička doseže v manj kot treh letih, kar pomeni veliko neizkoriščenih priložnosti. Številne zasebne naložbe se ne izvedejo, čeprav bi bile koristne, saj bi bil njihov prag dobička običajno dosežen v treh do petih letih. To težavo bi lahko odpravili, če bi prihodnji naložbeni donosi ustvarili denarne tokove že v času, ko se naložba izvede. V ta namen bi lahko EIB ali nacionalne finančne institucije predvidele sredstva, s katerimi bi podjetjem in gospodinjstvom zagotavljale kredite za tovrstne naložbe v zameno za dobiček od doseženih prihrankov, dokler kredit ni odplačan. Ta pristop omogoča, da se te naložbe izvedejo brez kakršnih koli javnih subvencij.

4.8.1

V sedanjem obdobju, ki ga zaznamujejo visoke cene surovin, so evropski proizvajalci deležni koristi od preteklih prizadevanj za boljše recikliranje odpadkov. Danes se reciklira večji del kovin, ki so osnova za večino blaga. Vendar je za konkurenčnost strojne industrije še vedno ključen dostop do surovin, ki jih je treba uvoziti. Zato mora EU vztrajati pri tem, da trgovine s surovinami ne ovirajo omejitve, ki so nezdružljive s STO, zlasti glede redkih zemelj. Pri tem je treba zagotoviti, da se spoštujejo etični, socialni in ekološki standardi.

4.9.1

Evropska podjetja bi morala preučiti in veliko bolje izkoristiti potencial novih držav članic EU. S tem pristopom bi lahko težave v zvezi s pretiranimi ekonomskimi razlikami med evropskimi regijami preobrazili v evropsko prednost.

4.9.2

EESO poziva Evropsko komisijo, naj spremlja situacijo v mednarodni trgovini s kritičnimi surovinami, in priporoča, da se pripravi več možnih scenarijev, med drugim tudi za najslabši primer, v katerih bodo opredeljena tveganja in možne rešitve. Razširiti bi bilo treba sodelovanje z drugimi državami v podobni situaciji (ZDA, Japonska, Južna Koreja).

5.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 170/38

1.1

Sektor vzdrževanja, popravil in predelave ladij je strateško pomemben za Evropo in njen trajnostni razvoj, saj igra ključno vlogo na področjih, kot so varstvo okolja, promet, varnost in energetska učinkovitost.

1.2

EESO meni, da je sedanja mreža ladjedelnic za vzdrževanje, popravila in predelavo ladij v EU zaradi svojega naprednega tehničnega znanja dobro pripravljena in sposobna zadostiti naraščajočemu povpraševanju po trajnostnem razvoju, tehnologiji, inovacijah, znanjih in spretnostih delavcev ter opremljenosti ladjedelnic.

1.3

Po mnenju Odbora se kljub težkim gospodarskim razmeram trenutno pojavljajo nove priložnosti za ta sektor. Te so povezane s povečanjem svetovnega ladjevja in vse večjim deležem starejših ladij, še zlasti pa z naraščajočimi zahtevami po predelavi in posodabljanju ladij zaradi okoljskih zahtev ter zahtev glede energetske učinkovitosti in zaščite podnebja. Kratkoročno to pomeni vse večje povpraševanje po energetsko učinkovitih plovilih, razvoju in obratovanju morskih vetrnih elektrarn ter pridobivanju naravnih virov iz morja.

1.4

Srednje- in dolgoročno lahko dodatne priložnosti za ta sektor predstavljata tudi odprtje plovnih poti v Severnem ledenem morju in globokomorsko rudarjenje.

1.5

Odbor opozarja, da se kljub tem obetavnim priložnostim lastniki ladij ter ladjedelnice za vzdrževanje, popravila in predelavo ladij zaradi dolgotrajne krize še vedno soočajo s težavami s financiranjem, kot je denimo dostopnost posojil, kar za podjetja pomeni težke poslovne pogoje. Dodaten izziv je ohranjanje kritične mase v tem sektorju.

1.6

Da bi se podsektor vzdrževanja, popravil in predelave ladij s tem uspešno spopadel, bi moral tesno sodelovati s pomorsko vrednostno verigo, da bi tako povečal svojo prepoznavnost ter pridobil podporo EU, držav članic in regij, saj je konkurenca iz tretjih držav vse močnejša.

1.6.1

Odbor meni, da bodo za ta sektor koristni in potrebni naslednji ukrepi:

1.7

Kljub temu, da imajo delavci v sektorju vzdrževanja, popravil in predelave ladij v EU ustrezna znanja in spretnosti, EESO opozarja, da jih je treba nenehno ocenjevati in posodabljati. Te ukrepe je treba podpreti prednostno, na primer v okviru pobude LeaderSHIP 2020. Glede na staranje kvalificirane delovne sile v tem sektorju obstaja resna nevarnost izgube kritične mase.

1.8

EESO meni, da bi morali biti ukrepi, s katerimi bi v ta sektor pritegnili nove in mlajše delavce, poglavitna prednostna naloga, ki bi morala biti povezana z ukrepi za izboljšanje podobe sektorja. Hkrati bi bilo treba zagotoviti finančno podporo za šole in univerze, ki ponujajo specializacije na področju vzdrževanja, popravil in predelave ladij.

1.9

Odbor meni, da bi morala Komisija skupaj s socialnimi partnerji in drugimi zainteresiranimi stranmi (npr. z uporabo koncepta sektorskega sveta za znanja in spretnosti) pripraviti načrt za nenehno prilagajanje znanj in spretnosti novim nalogam sektorja vzdrževanja, popravil in predelave ladij, ki bi med drugim obsegal objekte na morju (ploščadi, vetrne elektrarne ipd.), pristanišča, nove plavajoče tehnične enote, zmogljivosti in ladje za oskrbo z utekočinjenim zemeljskim plinom ipd. To zahteva spremljanje znanj in spretnosti, stalni razvoj usposabljanja in spodbujanje mobilnosti znotraj Evrope.

1.10

Cela vrsta načel in predpisov (varstvo okolja, varnost, pristanišča, predpisi o prevozu, sestavljanju in recikliranju) odločilno vpliva na delovanje sektorja in povpraševanje po njegovih storitvah. Glede na to EESO meni, da bi se morala sektor vzdrževanja, popravil in predelave ladij ter sektor izgradnje ladij pogosto in sistematično posvetovati z Evropsko agencijo za pomorsko varnost, da bi zagotovili varnejše in okolju prijaznejše ladje ter poskrbeli za njihov učinkovit nadzor.

1.11

Po mnenju EESO se novi predpisi in zahteve v zvezi z naprednimi tehnologijami ne bi smeli obravnavati kot škodljivi ali problematični za ta sektor, temveč prej kot priložnost. V zvezi s tem bi morali sektor vzdrževanja, popravil in predelave ladij, sektor izgradnje ladij ter jeklarski sektor med seboj tesneje sodelovati, da bi tako dosegli boljše rezultate. Odbor poziva GD za mobilnost in promet (MOVE), naj pri strateškem razvoju politike upošteva sektor vzdrževanja, popravil in predelave ladij (tudi v zvezi s pomorskim prevozom na kratke razdalje).

EESO v skladu s srednjeročnimi (triletnimi) napovedmi, ki kažejo na veliko povpraševanje po izvajanju recikliranja ladij v Evropi, meni, da ima sektor vzdrževanja, popravil in predelave ladij potrebne zmogljivosti za izvajanje takšnih projektov. Na voljo ima tudi človeški kapital, s katerim lahko izpolnjuje zahteve za recikliranje ladij, ki ni škodljivo za ljudi ali okolje. Hkrati se sektor zaveda dejstva, da je to nova vrsta dejavnosti, ki se razlikuje od drugih in je povezana z občutljivimi vidiki, zaradi česar je potreben previden pristop. Odbor meni, da bo recikliranje ladij za evropsko industrijo vse bolj strateška dejavnost.

1.12

Po mnenju Odbora ključni kratkoročni cilji, ki zahtevajo javno podporo za financiranje predelav v evropskem sektorju vzdrževanja, popravil in predelave ladij, vključujejo namestitev čistilnih naprav in sistemov za čiščenje balastnih voda (glede na Lloydov register ladij to lahko zadeva do 65 000 ladij po vsem svetu) ter predelave, povezane z energetsko učinkovitostjo (vključno z namestitvijo motorjev na utekočinjen zemeljski plin, namestitvijo zmogljivosti za oskrbo z utekočinjenim zemeljskim plinom po morju in sistemov za rekuperacijo toplote ter posodabljanjem enot za zmanjševanje potovalne hitrosti ipd.).

1.13

Odbor je trdno prepričan, da je industrija vzdrževanja, popravil in predelave ladij izjemno pomembna za vojno ladjevje posameznih evropskih držav in da bi bilo treba to vprašanje vključiti v druga mnenja EESO o oborožitvenem sektorju.

1.14

EESO meni, da je za sektor ključnega pomena praktično izvajanje pravil Mednarodne pomorske organizacije (IMO), zlasti Konvencije o upravljanju balastnih voda. To konvencijo bi bilo treba torej izvajati pravilno in učinkovito ter pri tem jasno opredeliti želene učinke.

2.1

Ladjedelništvo obsega vsa podjetja, ki se ukvarjajo z izgradnjo, vzdrževanjem, predelavo in popravilom vseh vrst ladij in drugih ustreznih pomorskih objektov. Angleška okrajšava za sektor vzdrževanja, popravil in predelave ladij je SMRC (Ship Maintenance, Repair and Conversion). V to področje dejavnosti spadajo tudi klasifikacijski pregledi. Takšne ladjedelnice obstajajo v 16 državah EU in zaposlujejo približno od 50 000 do 55 000 ljudi (povprečje za obdobje 2007–2011).

2.2

Sektor vzdrževanja, popravil in predelave ladij je poseben segment ladjedelništva. Ta sektor postaja vse pomembnejši zaradi povečevanja svetovnega ladjevja in naraščanja pomorskega prometa (in prometa po celinskih plovnih poteh) ter zaradi razvoja ladijske tehnologije in povečanih zahtev v vodnem prometu na področju trajnostnega razvoja.

2.3

EU ima v tem sektorju trenutno dober položaj. Njen trenutni delež na svetovnem trgu dosega okrog 35 %, kar dokazuje, da ima ta sektor za Evropo velik strateški pomen. Ta položaj bi bilo treba ohraniti in še izboljšati, da bi zagotovili visoko raven varnosti v pomorskem prometu in določili stroge okoljske standarde in standarde energetske učinkovitosti.

2.4

Sektor vzdrževanja, popravil in predelave ladij se od sektorja izgradnje ladij razlikuje v več pogledih. Sektor vzdrževanja, popravil in predelave ladij je razdeljen na naslednje podsektorje: popravilo, vzdrževanje, posodabljanje in predelava ladij.

2.5

Vzdrževanje in popravilo sta običajno kratkotrajna postopka. Ladja je večino časa v suhem doku in v povprečju tam ostane od 10 do 12 dni.

2.6

Načrtovanje popravil je razmeroma enostavno in ladjedelnice lahko vplivajo na to, katero ladjedelnico bo lastnik ladje izbral. Nenačrtovana popravila, ki se izvajajo ob sistemski, mehanski ali strukturni okvari, je treba opraviti v najbližji ladjedelnici. V takih primerih je na odločitev lastnika ladje težko vplivati.

2.7

Po navedbah poročila OECD za leto 2008 (1) je postala izbira ustrezne ladjedelnice za popravilo ladij izjemnega pomena za lastnike ladij, ki se morajo pogosto odločati med finančno privlačno nizkocenovno možnostjo in potrebo po zagotavljanju zanesljivosti in tehnološke izpopolnjenosti. Najpomembnejši dejavniki pri odločanju o tem, kje se bo ladja popravljala, so običajno: stroški, čas, potreben za popravilo (vključno s stroški preusmeritve) in v manjši meri tudi vrsta uporabljene tehnologije.

2.8

Za doseganje ekonomije obsega se v različnih krajih po svetu sektorja izgradnje in popravila ladij med seboj povezujeta. Države, ki so v ladjedelništvu vodilne, navadno ločujejo dejavnosti izgradnje ladij od ladjedelnic za vzdrževanje, popravilo in predelavo ladij, da bi okrepile koncentracijo delovne sile in povečale produktivnost.

V nekaterih državah EU (npr. na Poljskem, v Nemčiji, na Nizozemskem) in v Indiji obstajajo funkcionalne in poslovne povezave med ladjedelnicami za izgradnjo ladij ter ladjedelnicami za vzdrževanje, popravilo in predelavo ladij. Ta model v teh državah očitno učinkovito deluje. Temelji namreč na uporabi skupnih oddelkov in zmogljivosti (ter drugih organizacijskih enot (2)) za obe vrsti ladjedelnic, pri čemer hkrati omogoča izkoriščanje raznolike palete izdelkov in naročil ter manjše tveganje zaradi upočasnitve gospodarske rasti.

2.9

Tržne razmere za sektor

2.10

V zadnjih desetletjih se v literaturi razvoj sektorja vzdrževanja, popravil in predelave ladij opisuje s pojmom „večno mlad“. Z močnim povečanjem zmogljivosti mednarodnega ladjevja s 660 milijonov ton nosilnosti v letu 1990 na 1 468 milijonov ton nosilnosti v letu 2011 so se hkrati povečale tudi priložnosti za sektor vzdrževanja, popravil in predelave ladij. Svetovni letni promet v tem sektorju je bil ob koncu leta 2010 ocenjen na približno 12 milijard USD (3).

2.11

Letni promet v sektorju popravil ladij v Evropi je leta 2010 znašal 3,16 milijarde EUR (vrhunec je bil dosežen leta 2008 s 4 milijardami EUR). V Prilogi 1 je prikazan letni promet ladjedelnic za popravilo ladij v različnih evropskih državah med letoma 2006 in 2010.

2.12

Evropski sektor vzdrževanja, popravil in predelave ladij je pred krizo dokaj dobro posloval. Leta 2010 pa so začeli lastniki ladij zmanjševati izdatke ali odlagati naročila, da bi tako znižali svoje stroške. V drugi polovici leta 2010 jim je uspelo nadoknaditi izgube, kot dokazuje dejstvo, da so se čakalne dobe za popravila znova podaljšale (z enega na tri tedne).

2.13

Ladjedelnice za vzdrževanje, popravila in predelavo ladij se nahajajo po vsem svetu. Čeprav azijske ladjedelnice izvajajo popravila po nižjih cenah (na račun nižjih stroškov dela), se številni lastniki ladij odločijo za dražje ladjedelnice, ker jim te lahko ponudijo krajše čakalne dobe (s čimer se lahko izognejo stroškom preusmeritve) ter naprednejše znanje in izkušnje.

2.14

V nekaterih pogledih je postopek predelave in posodabljanja ladij bolj podoben izgradnji ladij kot popravilu in vzdrževalnim delom. Predelava ladij običajno traja dlje kot običajna popravila. Dejavnosti, ki jih vključuje predelava ladij, je mogoče opisati kot proizvodni proces.

2.15

Po navedbah SEA Europe (4) je predelava ladij v smislu časovnih okvirov bolj podobna dejavnostim ladjedelnic za izgradnjo ladij, vendar predelava zahteva popolnoma drugačen pristop, ki vključuje prožnost. To zagotavlja, da je mogoče spreminjati delovni načrt v skladu z zahtevami stranke in vrsto posamezne ladje, ki je namenjena predelavi.

2.16

Tik pred krizo je trg za ladjedelnice, ki so se ukvarjale s predelavami, deloval zelo dobro. Toda število naročil je začelo leta 2009 padati, največji upad pa se je zgodil v začetku leta 2010. Takrat so bile knjige naročil za predelavo večinoma prazne. Razmere so se v drugi polovici leta 2010 nekoliko izboljšale. Vendar trenutno številni lastniki ladij omejujejo naročila predelav zaradi finančnih težav.

2.17

V zadnjem času imajo vse pomembnejšo vlogo popravila, predelava in posodabljanje pomožnih morskih plovil in plavajočih naprav (vključno z vrtalnimi ploščadmi). Zaradi visokih stroškov tovrstnih novih plovil (in morskih plavajočih naprav) ter dolgih čakalnih dob za njihovo dobavo (celo do štiri leta) se lastniki ladij odločajo za predelavo obstoječih morskih enot in plavajočih naprav. Vendar v Evropi obstaja močna težnja, da se za izvajanje takšnih predelav uporabijo cenejše tuje ladjedelnice.

3.1

Pred kratkim sta bili v okviru raziskovalnega programa ECO REFITEC (5) znotraj sedmega okvirnega raziskovalnega programa izvedeni študija in analiza konkurenčnosti sektorja vzdrževanja, popravil in predelave ladij v EU. Rezultati te študije so v Prilogi 2.

4.1

Na mednarodni ravni doslej še ni bilo razprave o večstranskem sporazumu o konkurenčnosti (pod okriljem STO), ki bi lahko vplival na sektor vzdrževanja, popravil in predelave ladij. Možnosti za kratkoročno sklenitev takšnega sporazuma so precej majhne.

4.2

Na dvostranski ravni je EU z ZDA, Kanado, Japonsko in Južno Korejo sklenila trgovinske sporazume, ki posredno vplivajo na konkurenčnost, vendar je njihov vpliv na sektor vzdrževanja, popravil in predelave ladij zelo omejen.

Na evropski ravni zakonodaja EU vključuje okvir za državno pomoč ladjedelništvu. V skladu s tem okvirom za ladjedelništvo lahko Komisija odobri pomoč za inovacije in regionalno pomoč ladjedelnicam ali – v primeru izvoznih kreditov – pomoč lastnikom ladij. Kar zadeva sektor vzdrževanja, popravil in predelave ladij, se ta okvir nanaša na pomoč za popravilo in predelavo ladij v primeru regionalne pomoči in pomoči za inovacije ter pomoč za predelavo ladij izključno v primeru izvoznih kreditov.

4.2.1

Sedanji okvir je začel veljati 1. januarja 2012 za obdobje dveh let. Komisija napoveduje, da bo mogoče po tem obdobju okvir za ladjedelništvo vključiti v prihodnjo različico smernic EU o državni pomoči za raziskave in inovacije ter smernic o regionalni pomoči, saj se trenutno revidirata tako splošen okvir EU za državno pomoč kot tudi bolj specifičen okvir za ladjedelništvo.

4.3

4.4.1

Konvencija o upravljanju balastnih voda rešuje problem prenašanja invazivnih morskih vrst med različnimi morskimi območji z izpustom balastne vode, ki jo prevažajo ladje. Konvencija naj bi predvidoma začela veljati v začetku leta 2014.

4.4.2

Učinek te konvencije na sektor vzdrževanja, popravil in predelave ladij bo zelo pomemben, saj bo treba veliko ladij posodobiti in/ali predelati, kar lahko glede na Lloydov register ladij zadeva do 65 000 plovil po vsem svetu.

4.4.3

Drugi možni učinki te konvencije na ladjedelnice za vzdrževanje, popravila in predelavo ladij so v prvi vrsti tveganja, ki izhajajo iz uporabe in skladiščenja novih kemikalij, ter strožje pravne zahteve glede njihove uporabe.

4.5.1

Namen te konvencije, ki je začela veljati leta 2013, je zmanjšati onesnaževanje zraka z ladij, zlasti s SOx in NOx.

4.5.2

Da bi se izognili nepotrebnim omejitvam pomorske dejavnosti, je s Prilogo VI k tej konvenciji določeno, da se lahko emisije zmanjšajo z uporabo alternativnih goriv ali z uvedbo tehnologij za čiščenje plinov.

4.5.3

Konvencija ustvarja priložnosti za ladjedelnice za vzdrževanje, popravila in predelavo ladij, saj bo treba tehnologije za omejevanje izpustov namestiti na ladje tudi v obstoječih ladjevjih. Morebitna tveganja za ladjedelnice, ki bodo nameščale okolju prijazne naprave, vključujejo vse večjo odvisnost od dobaviteljev naprav in potrebo po določenih vlaganjih v ladjedelnico.

4.6.1

Namen te konvencije je zagotoviti, da se tveganje za okolje, zdravje in varnost pri recikliranju ladij ohrani na sprejemljivi ravni.

4.6.2

V skladu z določbami konvencije morajo biti lastniki ladij v celoti obveščeni o vseh materialih, ki se uporabljajo pri vzdrževanju, popravilih in predelavi ladij, ter poskrbeti, da se v ladjedelnicah nikoli ne uporabljajo neželeni materiali. To lahko ustvari dodatne priložnosti za zagotovitev novih specializiranih naročil pri ladjedelnicah EU, ki se ponašajo z naprednim znanjem in izkušnjami.

4.7

Recikliranje ladij bo postalo vse bolj strateška dejavnost, usmerjena v zagotavljanje in dobavo npr. odpadnih materialov in drugih surovin za proizvodne sektorje v EU (jeklo, aluminij, baker), da bi s tem zmanjšali tako neposredne kot tudi posredne vplive na okolje ter preprečili nesprejemljive delovne in socialne pogoje.

5.1

Sektor vzdrževanja, popravil in predelave ladij ter z njim povezane panoge bi morali upoštevati priložnosti in možnosti za financiranje EIB v okviru povečane posojilne dejavnosti banke. Ukrepe EIB bi bilo treba spodbujati in preučiti predvsem za projekte, povezane z okolju prijaznim ladijskim prometom, energijo iz morskih obnovljivih virov in predelavami. Predlaga se, da bi GD za podjetništvo in industrijo (ENTR) čim prej organiziral „delavnice“, da bi podrobneje preučili možnost podpore EIB.

5.2

Države članice in obalne regije bi morale preučiti možnost dodelitve sredstev iz strukturnih skladov za povečanje raznolikosti tehnologij v pomorskih dejavnostih v povezavi z novimi tržnimi sektorji. To se nanaša zlasti na regionalne strategije za pametno specializacijo.

5.3

Kar zadeva morebitno dolgoročno financiranje EU, bi morala Evropska komisija preučiti možnost ukrepov za financiranje izgradnje in posodabljanja ladij. Države članice, izvajalci finančnih storitev, industrija pomorske tehnologije in druge zainteresirane strani bi morale ponovno pregledati razpoložljivost tržnih jamstev.

5.4

Ladjedelništvo (vključno s sektorjem vzdrževanja, popravil in predelave ladij) bi bilo treba v sodelovanju z Evropsko komisijo, državami članicami ali regijami vključiti v raziskovalne dejavnosti, med drugim prek javno-zasebnih partnerstev, pri čemer je treba v celoti upoštevati strukturo pomorskih sektorjev in ustrezna načela državne pomoči.

5.4.1

EESO se strinja z osnovno ugotovitvijo pobude LeaderSHIP 2020, da je za dosego splošnih ciljev javno-zasebnih partnerstev za sektor ladjedelništva potrebna močna zavezanost raziskovalnim programom. Kar zadeva kratkoročne cilje, je treba trajnostno konkurenčnost sektorja vzdrževanja, popravil in predelave ladij nedvomno podpreti z ustreznimi ukrepi za spodbujanje inovacij v podjetjih.

5.5

EESO podpira vključitev odbora za sektorski dialog v ladjedelništvu v opredeljevanje in izvajanje politik znotraj pobude LeaderSHIP 2020. Trenutno bi morala posebna vloga odbora vključevati izvajanje tistega dela pobude, ki je povezan z boljšo opredelitvijo in primerljivostjo kvalifikacij, znanj in spretnosti, da se zagotovi dolgoročna uspešnost sektorja.

5.6

EESO pričakuje, da bo odbor za dialog dosegel pozitiven napredek v zvezi s socialnimi standardi v evropskem sektorju izgradnje ladij ter sektorju vzdrževanja, popravil in predelave ladij.

5.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 170/45

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) načeloma pozdravlja dosedanje delovanje Solidarnostnega sklada EU (1), katerega oblikovanje je podpiral že od samega začetka (2).

1.2

EESO meni, da je nujna sprememba Uredbe št. 2012/2002 z vidika delovanja Solidarnostnega sklada Evropske unije, do katere bi že moralo priti (3), in podpira s tem povezana prizadevanja Komisije, čeprav je novi predlog precej konzervativen, s čimer se strinja tudi Evropski parlament (4).

1.3

Po mnenju EESO je bila s tem, ko je Svet zavrnil predlog Komisije (5) iz leta 2005, zapravljena priložnost, da se na novo opredeli delovanje tega sklada.

1.4

EESO meni, da je treba storiti vse, kar je potrebno, da bi zmanjšali birokracijo, povezano z delovanjem tega sklada, in pospešili njegove postopke (6).

1.5

EESO se strinja s spremembami, ki jih prinaša novi predlog uredbe (7) v zvezi z določanjem vnaprejšnjih plačil, jasnejšo opredelitvijo „večje nesreče“ in „neobičajne regionalne nesreče“ ter ukrepi proti državam članicam, ki niso namenile zadostne pozornosti preprečevanju teh nesreč.

1.6

Po mnenju EESO bi EU morala kljub težavnemu obdobju z vidika financ namenjati večja proračunska sredstva za delovanje tega sklada, da bi bili pripravljeni tudi na nesreče izrednih razsežnosti.

1.7

EESO meni, da bi morali biti pogoji delovanja tega sklada povsem transparentni, da bi preprečili neutemeljena pričakovanja in da ga ne bi izrabljali v politične namene ter da ne bi razočarali močno prizadetega prebivalstva.

1.8

Po mnenju EESO ima EU z instrumenti, ki jih ponuja ta sklad, idealno priložnost, da pokaže enotnost in solidarnost, pod pogojem, da se ustrezno uporabljajo in da so državljani EU seznanjeni z evropskimi pobudami in pomočjo.

1.9

EESO meni, da bi bilo treba v področje uporabe tega sklada vključiti tudi nesreče, ki se zgodijo nenadoma zaradi posledic toplogrednih plinov, podnebnih sprememb na splošno, pa tudi zaradi terorističnih dejanj.

1.10

EESO ne razume, zakaj so pragovi, določeni za opredelitev „večje nesreče“, še vedno tako visoki, zaradi česar je mogoče sredstva tega sklada uporabiti samo v izjemnih primerih in samo na podlagi odstopanj. Meni, da so pragovi, povezani z obsegom ocenjene škode, zelo visoki in da bi jih bilo treba znižati.

1.11

Določba o subsidiarnosti, ki jo Svet dosledno uporablja, ima odvračilni učinek in precej ovira prizadevanja Komisije. EESO poziva k večji prožnosti pri uporabi te določbe.

1.12

Po mnenju EESO bi se lahko v številnih primerih še vedno izognili velikim nesrečam z uporabo razpoložljivih evropskih mehanizmov in skladov ter znanja, ki je na voljo.

1.13

EESO se strinja z načelom, da „onesnaževalec plača“.

1.14

EESO poudarja, da se je število večjih nesreč v Evropi v zadnjih letih na žalost precej povečalo.

1.15

Zato poziva države članice, naj izboljšajo svoje postopke in mehanizme, da bi olajšali delo Komisiji ter ji pravočasno zagotovili zanesljive, veljavne in dokazljive informacije.

1.16

Po njegovem mnenju je devet- do dvanajstmesečno obdobje, v katerem se izplača pomoč, izredno dolgo in v nasprotju z idejo o nujni in takojšnji pomoči.

1.17

Po mnenju EESO bi bilo treba določiti pravila o ukrepih seznanjanja ljudi s tem skladom.

2.1

Solidarnostni sklad Evropske unije je bil ustanovljen leta 2002 po katastrofalnih poplavah, ki so prizadele Srednjo in Severno Evropo, da bi državam članicam in državam kandidatkam, ki so jih prizadele večje naravne nesreče, ponudili denarno pomoč, namenjeno oživitvi gospodarskega in družbenega življenja v prizadetih regijah.

2.2

Sklad je bil ustanovljen po nujnem postopku, ko je EU ugotovila, da ima na voljo precejšnja sredstva za odziv na naravne nesreče po svetu, nima pa ustreznih mehanizmov za odzivanje v podobnih primerih na lastnem ozemlju ali na ozemlju držav kandidatk.

2.3

Delovanje tega sklada je bilo vse od ustanovitve v številnih primerih uspešno, vendar je bilo ugotovljenih kar nekaj primerov nedelovanja, tako z organizacijskega kot upravnega vidika. Komisija je to želela odpraviti in leta 2005 predlagala novo uredbo, ki je sicer prejela pozitivno mnenje Evropskega parlamenta, vendar jo je Svet zavrnil.

2.4

Letni proračun tega sklada znaša 1 milijardo EUR, kar se je do zdaj izkazalo za zadostni znesek.

3.1

Glavne določbe veljavne uredbe o ustanovitvi Solidarnostnega sklada Evropske unije so navedene v nadaljevanju.

3.1.1

Sklad je bil ustanovljen, da bi državam članicam in državam kandidatkam pomagali v primeru naravnih nesreč in EU omogočili hitro in učinkovito ukrepanje.

3.1.2

Nanaša se na države članice in države, ki že sodelujejo v predpristopnih pogajanjih.

3.1.3

Sklad predstavlja dodaten instrument, ki omogoča dodatno finančno podporo za nujne ukrepe.

3.1.4

Glavni vidiki večjih nesreč, ki jih obravnava, so življenjski pogoji, naravno okolje in gospodarstvo.

3.1.5

„Večja nesreča“ je opredeljena kot nesreča, ki povzroči veliko škodo s finančnega vidika ali z vidika odstotka bruto nacionalnega dohodka (BND) (8).

3.1.6

Za delovanje Solidarnostnega sklada Evropske unije je treba uporabiti izredno hitre postopke in sprejeti takojšnje odločitve.

3.1.7

Za razdeljevanje pomoči je v vsakem primeru odgovorna država upravičenka.

3.2

V uredbi je poudarjeno, da sta nujna maksimalna transparentnost in preudarno finančno poslovanje.

3.3

V zvezi z visokimi zneski, določenimi za „večje naravne nesreče“, so opredeljene tudi izjeme, ki se nanašajo na „neobičajne regionalne nesreče“ in nesreče v „sosednji državi“, za katere pa veljajo izjemno stroga pravila, medtem ko je najvišji znesek pomoči omejen na 75 milijonov EUR. Te izjeme so zaradi zelo visokih pragov, ki so bili sprva določeni za večje nesreče, sčasoma postale pravilo za pomoč iz naslova Solidarnostnega sklada Evropske unije.

3.4

Kakor določa uredba, so glavni cilji Solidarnostnega sklada Evropske unije v primeru večje nesreče naslednji:

3.4.1

takojšnja usposobitev infrastrukture in naprav na področju energetike, vode in odpadnih voda, telekomunikacij, prometa in izobraževanja;

3.4.2

zagotovitev začasne nastanitve in financiranja reševalnih služb;

3.4.3

sprejetje ukrepov za zaščito kulturne dediščine;

3.4.4

takojšnje čiščenje prizadetih območij.

3.5

Prizadeta država članica mora čim prej in najkasneje v desetih tednih od začetka nesreče na Komisijo nasloviti vlogo za pomoč in navesti obseg škode.

4.1

Ta predlog uredbe, ki spreminja Uredbo št. 2012/2002 o delovanju Solidarnostnega sklada Evropske unije, določa spremembe, navedene v nadaljevanju.

4.1.1

Delovanje Solidarnostnega sklada Evropske unije je vključeno v novi večletni finančni okvir za obdobje 2014–2020.

4.1.2

Področje uporabe te uredbe je jasno opredeljeno in omejeno na naravne nesreče, vključno s tistimi, ki jih je zakrivil človek.

4.1.3

Določen je nov prag škode za „regionalne nesreče“ v višini 1,5 % regionalnega BDP na ravni NUTS 2 (število prebivalcev med 800 000 in 3 milijoni).

4.1.4

Na zahtevo prizadete države članice je mogoče hitro vnaprejšnje plačilo v višini 10 % pričakovanega zneska pomoči, do največ 30 milijonov EUR.

4.1.5

Prvič so upoštevane počasi napredujoče nesreče, kot je suša.

4.1.6

Dodane so določbe za spodbujanje učinkovitejšega preprečevanja nesreč in spoštovanja s tem povezane zakonodaje EU, kar hkrati Komisiji omogoča, da zavrne zahtevke za pomoč v primeru hude malomarnosti države članice ali ponovitve podobne nesreče.

4.1.7

Dodane so tudi nove določbe o upravičenosti DDV in izključitvi tehnične pomoči.

4.1.8

V posebnih okoliščinah so dovoljena odstopanja od nekaterih določb finančne uredbe.

4.1.9

Kot večja nesreča šteje nesreča, v kateri je škoda ocenjena na 3 milijarde EUR ali 0,6 % BND.

5.1

EESO se strinja, da je treba spremeniti Uredbo št. 2012/2002 v zvezi z delovanjem Solidarnostnega sklada Evropske unije, da bi ta sklad:

5.1.1

postal učinkovitejši mehanizem za pomoč državam članicam EU, državam kandidatkam in sosednjim državam v primeru naravnih nesreč;

5.1.2

lahko uporabili tudi v primeru posledic industrijskih in tehnoloških nesreč.

5.2

EESO meni, da so predvideni zneski prenizki za nesreče večjega obsega, ki bi prizadele večji del EU (jedrska nesreča, epidemija itd.), zato poziva Komisijo, naj temu vprašanju nameni posebno pozornost.

5.3

V celoti se strinja s Komisijo, da je treba pospešiti postopke, povezane z delovanjem Solidarnostnega sklada Evropske unije, pod pogojem, da so ti postopki zanesljivi ter da so pravila jasna in enostavna.

5.4

EESO poziva države članice, naj sredstva tega sklada uporabljajo previdno, da ne bi bila EU neupravičeno deležna kritik.

5.5

Strinja se s postopkom vnaprejšnjih plačil in uporabo določbe o počasi napredujoči nesreči, kot je suša. Poleg tega meni, da je treba med dela za vzpostavitev prvotnega stanja po naravni nesreči vključiti tudi pogozdovanje.

5.6

Po njegovem mnenju bi morala biti Komisija še posebej stroga do držav članic, pri katerih se kljub veljavni zakonodaji EU in posebnim sredstvom EU dokaže malomarnost, ki ima za posledico večjo nesrečo.

5.7

Po mnenju EESO bo v prihodnosti zaradi podnebnih sprememb še več naravnih nesreč, zato poziva Komisijo, naj tudi to upošteva v reviziji te uredbe.

5.8

EESO meni, da ima civilna družba vedno še posebej veliko vlogo v času večjih nesreč, zato poziva Komisijo, naj v to spremenjeno uredbo uvede možnost financiranja za to specializiranih in certificiranih organizacij, ki imajo potrebne strukture in znanja za zagotavljanje pomoči.

5.9

Po mnenju EESO učinkovito delovanje mehanizmov, kot je Solidarnostni sklad Evropske unije, EU omogoča, da učinkovito pokaže solidarnost tudi v praksi, in poziva Komisijo, naj stori vse potrebno, da bo evropska javnost seznanjena z vlogo Unije.

5.10

EESO meni, da bi bilo treba sredstva tega sklada vključiti v splošni proračun EU, da bi zmanjšali zamude zaradi počasnih birokratskih postopkov, ki vključujejo Svet, Parlament in Komisijo. Hkrati bi moral obstajati mehanizem, s katerim bi povečali razpoložljiva finančna sredstva v primeru nesreč izrednih razsežnosti, kjer bi bila potreba dodatna pomoč.

5.11

EESO se strinja z Evropskim parlamentom, da je prag v višini 1,5 % regionalnega BDP na ravni NUTS 2 previsok in da iz področja uporabe tega sklada na veliko razočaranje državljanov izključuje številne velike nesreče. Poleg tega predlaga, da se ta prag zniža na 1 %, da bi zajeli predvsem države z nizkimi demografskimi parametri.

5.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 170/50

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) izraža zadovoljstvo, da je Evropska komisija končno predložila pričakovani in večkrat napovedani predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o skladih denarnega trga.

1.2

Trg bančništva v senci je zelo velik, ocene Odbora za finančno stabilnost (FSB) navajajo vrednost 51.000 milijard EUR na globalni ravni, kar pomeni 25 do 30 % celotnega finančnega sistema. V Evropi večji del skladov denarnega trga (SDT), in sicer približno 80 % sredstev in 60 % skladov, deluje v okviru Direktive 2009/65/ES (KNPVP). Preostanek SDT od julija 2013 deluje v skladu s pravili Direktive 2011/61/EU o upraviteljih alternativnih investicijskih skladov.

1.3

Potreba po ureditvi dejavnosti tako imenovanih „bank v senci“ je bila določena iz dveh glavnih razlogov, in sicer možnosti, da se sistem bančništva v senci uporablja za izogibanje predpisom, zlasti premoženjskim zahtevam, oziroma za opravljanje dejavnosti, ki bi se lahko izvajale v okviru tradicionalnega reguliranega sistema, s čimer se povečujejo možnosti sistemskega dogodka. Drugi glavni razlog tiči v dejstvu, da se pri finančnih dejavnostih bank v senci uporabljajo znatni vzvodi, zaradi česar je finančni sektor podobno kot tradicionalne banke izpostavljen paniki in sistemskemu dogodku.

1.4

EESO se strinja z odločitvijo Komisije, da sektor ureja raje z uredbo kot z direktivo. Glede na to, da je za SDT značilno, da delujejo na globalni ravni, imajo pa sedež v glavnem v treh državah (v Franciji, na Irskem in v Luksemburgu), je bistvenega pomena, da jih urejajo enotni in takoj uporabni predpisi. Takšna izbira je popolnoma s skladu z načeloma sorazmernosti in subsidiarnosti.

1.5

Mednarodno združenje nadzornikov trga vrednostnih papirjev (IOSCO) je po naročilu Odbora za finančno stabilnost (FSB) oktobra 2012 pripravilo prvi sklop priporočil za usmerjanje regulatorjev in poseganje na trge SDT. Novembra 2012 je FSB predložil usmerjevalni dokument o predpisih, katerega namen je zmanjšati ranljivost SDT za pospešeno umikanje naložb. 20. novembra 2012 pa je svoje pripombe glede usmeritev podal Evropski parlament. Decembra 2012 (1) je svoje priporočilo dal tudi Evropski odbor za sistemska tveganja (ESRB).

1.6

V ZDA je SEC (ameriška komisija za trg vrednostnih papirjev in borzo) izdala predpis 2-a7, s katerim ureja to področje od leta 2010, 19. novembra 2012 (2), pa je FSOC (Financial Stability Oversight Council), ameriški organ, pristojen za predpise, začel revizijo obstoječih predpisov in predlagal predpostavke, ki so zelo blizu predpostavkam Evropske komisije: obvezno predvidevanje kapitalske rezerve, obvezen prehod s SDT na gibljivo neto vrednost sredstev in obvezne zelo kratkoročne ter pogostejše naložbe v obveščanje trga o sestavi naložbenega portfelja. EESO priporoča, da se zaradi močnega povezovanja trgov s čezatlantskimi oblastmi uporabljajo enotni in učinkoviti predpisi.

1.7

EESO se strinja z izjavo iz dokumenta ESRB. „Čeprav SDT niso povzročili finančne krize iz let 2007 do 2008, je njihovo poslovanje v času finančnih pretresov pokazalo, da lahko krizo razširijo ali jo celo povečajo. Izkušnje krize iz let 2007–2008 so pokazale, da so lahko SDT dovzetni na beg vlagateljev in bi potrebovali podporo sponzorskih podjetij, zlasti za ohranitev svoje konstantne neto vrednosti sredstev“.

1.8

Odbor ponovno poudarja, da „čeprav je nesporno, da finančni sistem potrebuje likvidnost, ki je bila že pred finančno krizo in je še vedno v dobršni meri odvisna od bančnega sistema v senci, izkušnje krize kažejo, da je pri regulativnem postopku priporočljivo dati prednost nepogrešljivi stabilnosti finančnega sistema“. Dejansko, „poslovnih dejavnosti v senci ne bi smelo biti, zato morajo za bančni sistem v senci veljati enake zahteve glede regulative ter skrbnega in varnega poslovanja kot za celotni finančni sistem“. „Cilj novih predpisov bi morala biti tudi visoka raven varstva evropskih potrošnikov“.

1.9

Odbor je v skladu s priporočili FSB že dolgo pozival k hitremu sprejetju uredbe (3). Nujno je, da se Evropski parlament in Svet čim prej ustrezno sporazumeta, da se sprejme obravnavana uredba, ob upoštevanju predlogov sprememb, ki jih je predstavil EESO. Obstaja dejansko tveganje, da bo ureditev glede na institucionalne urnike Parlamenta in Komisije odložena še za več mesecev.

1.10

EESO meni, da je za ta namen najboljše in najprimernejše priporočilo FSB in ESRB (4) o tveganosti skladov KNVS (s konstantno neto vrednostjo sredstev), ki bi se morali preoblikovati v sklade VNVS (s spremenljivo neto vrednostjo sredstev). Videti je, da kapitalske rezerve v višini 3 % niso dovolj, da bi zadostile zahtevam po likvidnosti v času, ko bi vsi operaterji pričakovali resne pretrese na trgu in bi pospešeno umikali svoje naložbe, glede na dejstvo, da je bilo največje tveganje, s katerim smo se soočili višje od 6 %.

2.1

Predlog uredbe, ki ga je podala Komisija, je nadaljnje ukrepanje po lanski zeleni knjigi o bančnem sistemu v senci (shadow banking) (glej IP/12/253 in MEMO/12/191). Komisija povzema doslej opravljeno delo in opisuje časovni načrt za možne prihodnje ukrepe za ureditev tega pomembnega sektorja.

2.2

Dogodki med finančno krizo so osvetlili več značilnosti SDT, zaradi katerih ti ob pojavu težav na finančnih trgih postanejo ranljivi in ki lahko širijo in povečujejo tveganja na trgih.

2.3

Smernice SDT, ki jih je Odbor evropskih zakonodajalcev za vrednostne papirje (CESR) sprejel za vzpostavitev minimalnih enakih pogojev, so se po enem letu začele izvajati le v 12 državah članicah, kar kaže na trdovratnost različnih nacionalnih predpisov. Zato je potrebno pravočasno in odločno ukrepanje.

2.4

SDT ne bodo mogli poslovati z izvedenimi finančnimi instrumenti izven običajnih obtokov za varovanje obrestne mere in valutnega tveganja.

2.5

SDT bi morali tudi zmanjšati tveganje nasprotne strani z diverzifikacijo naložb: ena nasprotna stran pogodbe o začasni prodaji ne sme predstavljati več kot 20 % sredstev SDT.

2.6

Upravitelji se bodo morali odreči temu, da prosijo za ocene specializirane zunanje agencije; poleg tega bodo morali sklade denarnega trga redno testirati za izjemne situacije, da bi ocenili njihovo sposobnost prilagoditve.

2.7

Namen predloga uredbe je povečati preglednost s pomočjo:

2.8

Predlog uredbe vključuje tudi omejitev skladov denarnega trga in zahteva strožje likvidnostne pogoje. To bi po mnenju Komisije zagotovilo sposobnost skladov, da bi vlagatelje v primeru umikanja kapitala lahko poplačali brez pretresov v sistemu.

2.9

Skladi bi zlasti morali v portfelju obdržati vsaj 10 % dnevno zapadlih sredstev in 20 % tedensko zapadlih sredstev, hkrati pa ne bi smeli imeti po vrednosti več kot 5-odstotne izpostavljenosti do enega samega izdajatelja. Zagotovljene bi morale biti kapitalske rezerve v višini 3 % za sklade s konstantno neto vrednostjo sredstev.

3.1

Bančništvo v senci ima pomembno vlogo pri financiranju realnega gospodarstva. „Bančni sistem v senci je prispeval k 'financializaciji' gospodarstva in k nepremičninskemu balonu, ki je po letu 2007 prizadel več razvitih držav in potisnil njihova gospodarstva na rob propada. Zato mu je treba pripisati glavno, čeprav ne izključno odgovornost v veliki recesiji, ki je prizadela ZDA in številne države EU. Celoten finančni sistem mora služiti realnemu gospodarstvu.“ (5) Zlasti mala in srednja podjetja (MSP) se soočajo s hudimi težavami zaradi zmanjševanja posojil. Kaže, da bančni sistem ni sposoben izpolnjevati svoje primarne naloge, ki je podpora realnemu gospodarstvu.

3.2

SDT kratkoročno prilagajajo ponudbo denarnih sredstev povpraševanju.

3.3

Kot so ugotovili tudi Odbor za finančno stabilnost (FSB) in druge pomembne institucije, kot sta Mednarodno združenje nadzornikov trga vrednostnih papirjev (IOSCO) in Evropski odbor za sistemska tveganja (ESRB), SDT niso ustrezno regulirani, čeprav se priznava njihov sistemski pomen. EESO se s to ugotovitvijo strinja.

3.4

Na drugi strani je FBE, Zveza bank Evropske unije, zaskrbljena zaradi posledic predlogov v zvezi s skladi denarnega trga, ker meni, da so omejujoči in težko izvedljivi za sklade, katerih sredstva „lahko banke uporabijo za podpiranje posojil realnemu gospodarstvu“.

3.5

Medtem to področje obravnava tudi skupina G20. Delo je osredotočeno na dejavnosti (in ne na subjekte) v sektorju. Različne pripombe držav skupine G20 so bile usmerjene na mehko ureditev sektorja, ki bi preprečila pretirane učinke na svetovne finančne tokove zaradi velikega pomena bančništva v senci za zagotavljanje likvidnosti bančnemu sektorju.

3.6

Ocene Odbora za finančno stabilnost (FSB) za leto 2011 z vidika zadevnih institucij in dejavnosti kažejo, da bančništvo v senci pomeni okoli 51 tisoč milijard EUR na svetovni ravni, kar je 25–30 % celotnega finančnega sistema in polovica bančnih dejavnosti (evroobmočje skoraj 17 tisoč milijard, Združeno kraljestvo skoraj 7 tisoč milijard, ZDA 17 tisoč milijard in pol (6)).

3.7

SDT imajo med različnimi posredniki, ki sodelujejo v tem sistemu, sistemski pomen in so pomemben vir kratkoročnega financiranja za finančne institucije, podjetja in države. Zato je delovanje skladov denarnega trga v središču mednarodnega dela na področju obravnavane ureditve.

3.8

SDT imajo v Evropi v lasti okoli 22 % kratkoročnih dolžniških vrednostnih papirjev, ki so jih izdale vlade ali podjetniški sektor, ter 38 % kratkoročnih dolžniških vrednostnih papirjev, ki so jih izdale banke, kar ustreza okoli 1000 milijardam EUR.

3.9

Z vidika celotne geografske razpršenosti v EU imajo SDT sedež v glavnem v Franciji, na Irskem in v Luksemburgu, uporabljajo pa jih zlasti podjetja v Nemčiji in Veliki Britaniji, v primeru sredstev s konstantno neto vrednostjo.

4.1

Sektor SDT je tesno povezan z bankami, ki pogosto upravljajo sklade in jih celo uporabljajo za lastno financiranje. Po mnenju Komisije večino SDT podpirajo banke: devet od desetih največjih upravljavcev SDT namreč financirajo komercialne banke. Ta ocena izkazuje visoko stopnjo medsebojne povezanosti, ne le med obravnavanima sektorjema, ampak tudi med SDT ter financami družb in vlad.

4.2

Za podjetja so SDT alternativni način kratkoročne uporabe denarja. Prek teh instrumentov lahko namreč podjetja naložijo rezerve z večjim dobičkom, kot če bi jih deponirala v banki. EESO sicer priznava potencialno ustreznost teh oblik uporabe denarja, vendar ugotavlja, da so nevarne. Za razliko od bank, skladi namreč v primeru, da bi šle stvari narobe, nimajo dostopa do nobene pomoči centralnih bank.

4.3

Na področju SDT namreč ni sistemov zajamčenih vlog. Posredniki bančništva v senci (hedge skladi, SDT ali strukturirani naložbeni nosilci) dajejo posojila.

4.4

Po sedanjem mehanizmu delovanja lahko SDT posodi ves denar, zbran od posameznikov ali podjetij. EESO opozarja, da lahko SDT propade v primeru, da eden ali dva izmed prejemnikov posojil dolga ne moreta vrniti, saj sklad ne bi mogel izplačati denarja v primeru, da bi vračilo zahtevalo nekaj vlagateljev hkrati. Brez uvedbe pravil skrbnega in varnega poslovanja bi lahko ta mehanizem povzročil novo krizo.

4.5

Glede na navedene ugotovitve in ob upoštevanju, da so, kot je bilo že navedeno, največji financerji/sponzorji SDT prav banke, je EESO prepričan, da bi bilo treba sektor SDT urediti s pravili in nadzorom, podobnimi tistim, ki so določeni za bančni sistem.

4.6

EESO meni, da napoved Komisije, da bo to tveganje preprečila z uvedbo likvidnostne rezerve v višini 3 %, ne zadostuje za pokrivanje tveganj, ki izhajajo iz SDT KNVS, glede na to, da so se pojavili primeri tveganj, ki so višja od 6 %.

4.7

Neprimernost napovedi Komisije se kaže tudi v primerjavi s priporočili FSB in ESRB. FSB in ESRB sta zaradi previdnosti z vidika varstva sistema predlagala Komisiji, naj sprejme mehanizem ocenjevanja skladov na podlagi gibljive neto vrednosti sredstev, tako da bi se osnovna vrednost prilagajala na podlagi nihanja cen. Uredba je ohranila prvotno predvideni mehanizem konstantne neto vrednosti sredstev in samo dodala likvidnostno rezervo za spopadanje z morebitnimi neugodnimi nihanji vrednosti. EESO meni, da priporočila obeh regulatorjev trga bolj ustrezajo načelu varstva stabilnosti finančnega sistema, kot je razvidno tudi iz priložene preglednice.

Sklad denarnega trga (SDT) s konstantno neto vrednostjo sredstev (člen 25)

(priporočilo A, točka 2, str. 3). (7)

Pripravil jo je evropski poslanec Sven Giegold. (8)

4.8

EESO izraža bojazen, da se bodo taka tveganja zdaj ponovno pojavila v sistemu bančništva v senci, da bi se izognila nadzoru. Odbor zato meni, da bi bilo treba uporabljati načelo „enaka dejavnost – enaka pravila“.

4.9

EESO ponovno poudarja že večkrat izraženo načelo, da bi dobra preglednost in primerna raven nadzora zagotovili, da bi finančni sistem deloval v službi gospodarstva in si pridobil zaupanje, učinkovitost in uspešnost.

Zakonodajni predlog tudi odpravlja zunanje bonitetne ocene skladov denarnega trga. S tem bi preprečili paniko na trgih, ki bi jo lahko povzročila morebitna znižanja ocen. EESO meni, da je ta določba sicer morda v nasprotju z načelom preglednosti in učinkovitosti ter bi lahko škodovala popolni informacijski uravnoteženosti, vendar pa na trgu SDT sodelujejo profesionalni subjekti, bonitetne agencije pa lahko samo s spremembo bonitetne ocene med vlagatelji sprožijo paniko. Ukrepi za notranje bonitetno ocenjevanje, okrepitev postopkov in instrumentov upravljanja s tveganji, strožji in tesnejši nadzor bodo pripomogli k učinkovitemu ohranjanju kakovosti sredstev in zavarovanja skladov.

5.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 170/55

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozitivno ocenjuje to sporočilo, saj pomeni celovit prispevek k reformi finančnih storitev, ki naj bi omogočila normalno delovanje in stabilnost tega izjemno pomembnega sektorja ter omejila sistemska tveganja.

1.2

EESO pričakuje, da bodo novi predpisi za finančne trge pozitivno prispevali k stabilnosti gospodarstva, ter poudarja svoje prepričanje, da sta stabilnost finančnega sektorja in uspeh reform predpogoj za trajnostno gospodarsko rast, zaposlovanje in dokončno oblikovanje notranjega trga EU.

1.3

EESO meni, da je načrt z ukrepi, ki so že bili in še bodo sprejeti, korak v pravo smer, ter priznava že doseženi napredek, hkrati pa poudarja, da je treba nemudoma pospešiti delo na več področjih ter izpeljati zakonodajne pobude v teku. Pet prednostnih področij ukrepanja (1) je EESO ocenil, kot sledi v nadaljevanju.

1.4

Odbor meni, da je pri reformi finančnih storitev izjemno pomembno obravnavanje vprašanja arbitraže (2), zato pozitivno ocenjuje predlagani sveženj podrobnih ukrepov (3), še zlasti okrepitev bonitetnega nadzora v bančnem sektorju, s čimer naj bi omejili širjenje negativnih vplivov in tveganje arbitraže.

1.5

Odbor pozdravlja prizadevanja za večjo preglednost, zlasti pa specifične ukrepe, katerih cilji so vzpostavitev nadzornega okvira za bančni sistem v senci v EU, razvoj centralnih repozitorijev za produkte, ki spadajo v področje uporabe uredbe EMIR (4), revizija direktive o trgih finančnih instrumentov (5), izvajanje identifikatorja pravnih subjektov (angl. Legal Entity Identifier – LEI) in večja preglednost poslov financiranja vrednostnih papirjev.

1.6

Odbor priznava, da je bil pri vzpostavljanju okrepljenega regulativnega okvira za investicijske sklade dosežen napredek; najbolj prodoren ukrep je izboljšanje njihove likvidnosti in stabilnosti, zlasti za sklade denarnega trga, ki imajo sedež v Evropi oziroma se tam prodajo.

1.7

Odbor meni, da je sporočilo na prednostnem področju „zmanjšanja tveganj, povezanih s posli financiranja vrednostnih papirjev“ omejeno na splošne ugotovitve, ki sicer res odražajo določeno realnost, vendar pa v njih niso upoštevane trenutne kritične okoliščine. Zato priporoča pospešitev dela in natančno določitev predvidenih ukrepov, zlasti kar zadeva zakonodajo o vrednostnih papirjih, saj imajo posli financiranja vrednostnih papirjev – v glavnem dogovori o začasni prodaji/začasnem odkupu ali posli posojanja vrednostnih papirjev – osrednjo vlogo pri pretirani stopnji zadolženosti finančnega sektorja.

1.8

Opozarja tudi na zamudo ter priporoča intenzivnejša prizadevanja in hitro pojasnitev izjemno pomembnega vprašanja okrepitve bančnega sistema v senci; v sporočilu je v zvezi s tem zgolj omenjenih nekaj problemov, kot edini ukrep v prihodnje pa je naveden okvir pregleda evropskega sistema finančnih nadzornih organov, ki ga bo Komisija izvedla v letu 2013.

1.9

Glede na to, da so državljani, seveda ne po svoji volji, glavne žrtve finančne in gospodarske krize, saj plačujejo davke, delajo, varčujejo in trošijo, se EESO zavzema za okrepitev regulativnih pobud v zvezi z njihovo zaščito, tako da bi poskrbeli za preglednost, ustrezno obveščanje, socialno odgovornost v finančnem sektorju ter zaščito potrošnikov in malih vlagateljev. Opozarja tudi na svoje aktualne ugotovitve glede vključevanja civilne družbe v regulacijo finančnih trgov (6).

1.10

Po mnenju Odbora je pomembno, da Komisija v sporočilu navaja, da se sektor bančništva v senci ne bi smel obravnavati zgolj z vidika tveganj, ki jih predstavlja. Ta sektor namreč predstavlja tudi dodatni alternativni vir financiranja, ki je lahko koristen za realni sektor gospodarstva.

2.1

Bančni sistem v senci je opredeljen kot „sistem kreditnega posredništva, ki vključuje subjekte in dejavnosti zunaj konvencionalnega bančnega sistema“ (7); temelji na dveh povezanih stebrih: „subjekti“ se ukvarjajo predvsem z dejavnostmi, kot so pridobivanje depozitom podobnih sredstev za financiranje, spreminjanje zapadlosti in/ali likvidnosti, prenosi kreditnega tveganja in uporaba neposrednega ali posrednega finančnega vzvoda, medtem ko med „dejavnosti“, ki so lahko pomemben vir financiranja za nebančne subjekte, sodijo listinjenje, posojanje vrednostnih papirjev in dogovori o začasni prodaji/začasnem odkupu (repo posli).

2.2

Subjekti s posebnim namenom so namenske družbe za listinjenje, na primer programi komercialnih vrednostnih papirjev s premoženjskim kritjem, posebni nosilci naložb in druge namenske družbe, skladi denarnega trga in druge vrste investicijskih skladov ali produktov z značilnostmi depozita, zaradi česar so občutljivi na obsežne umike sredstev („beg vlagateljev“), investicijski skladi, vključno z indeksnimi investicijskimi skladi, ki zagotavljajo kredite ali temeljijo na finančnem vzvodu, zakonsko neregulirane finančne družbe in subjekti listinjenja, ki tako kot banke zagotavljajo kredite ali kreditna jamstva ali se ukvarjajo s spremembo likvidnosti in/ali zapadlosti, ter zavarovalnice in pozavarovalnice, ki izdajajo kreditne proizvode ali jamčijo zanje.

2.3

Bančništvo v senci izvira iz deregulacije finančnega sistema v 80. letih prejšnjega stoletja v Veliki Britaniji, ki se je nato v 90. letih razširila tudi v ZDA in drugod (8). Pomembno vlogo v tem procesu so imeli prvi sporazumi Basel, saj so se špekulacije obravnavale kot zunajbilančne postavke, v zvezi z bilancami bank pa so bili sprejeti strogi predpisi (9).

2.4

Razveljavitev oziroma omilitev pravil in predpisov (10) je finančnim institucijam omogočilo razširitev njihovih dejavnosti na nova področja in kompleksne modele; obenem so obeti o visokem donosu po vsem svetu vplivali na milijone ljudi, ki so le malo vedeli o produktih in delovanju bančnega sistema v senci.

2.5

Skupina držav G-20 je leta 2007 sklenila sprejeti sveženj regulativnih ukrepov za zagotavljanje varnosti in trajnosti finančnega sistema, medtem ko je kriza v letu 2008 s svojimi težkimi socialnimi in gospodarskimi posledicami razkrila tveganja, povezana z bančništvom v senci, pa tudi tozadevne pomanjkljivosti, tj. pravne vrzeli, neučinkovitost nadzora, nepreglednost trgov in pretirano kompleksne produkte, hkrati pa izpostavila vlogo Odbora za finančno stabilnost.

2.6

Evropska unija ima vodilno vlogo pri mednarodnih prizadevanjih v okviru skupine držav G-20 in Odbora za finančno stabilnost; opozorila je na pomemben napredek pri izvajanju zavez iz načrta za reformo finančnega sistema in pri oblikovanju novih nadzornih struktur. Številne reforme, denimo kar zadeva izvedene finančne instrumente, s katerimi se trguje na prostem trgu, so že vidne v zakonodaji, če naštejemo zgolj en primer.

2.7

Poročilo Odbora za stabilnost iz oktobra 2011 predstavlja prvo mednarodno pobudo za okrepitev nadzora bančnega sistema v senci, osredotočeno pa je na i) opredelitev načel za nadzor in urejanje, ii) uvedbo opredelitve in ocenjevanja sistemskih tveganj, in iii) omejitev področja uporabe regulativnih ukrepov znotraj petih delovnih področij (11). Komisija je objavila zeleno knjigo, ki je usmerjena predvsem v morebitna tveganja, povezana z bančnim sistemom v senci v EU, ter možne pristope za rešitev teh problemov s sprejetjem regulativnih določb.

3.1

V sporočilu so najprej preučeni že sprejeti ukrepi na dveh področjih: po eni strani so to ukrepi, povezani s finančnimi subjekti, ki so osredotočeni na okrepitev zahtev za banke in zavarovalnice glede njihovega poslovanja z bančnim sistemom v senci, pa tudi na vzpostavitev usklajenega okvira za upravitelje alternativnih investicijskih skladov, po drugi strani pa ukrepi za povečanje integritete trgov, usmerjeni v instrumente za prenos tveganja, okrepitev ureditve listinjenja in okrepljen okvir za bonitetne agencije.

3.2

V nadaljevanju sporočila je navedenih tudi pet prednostnih področij ukrepanja, na katerih namerava Komisija določiti dodatne ukrepe:

3.2.1

Najprej kar zadeva preglednost bančnega sistema v senci: prizadevanja glede zbiranja in izmenjave zanesljivih in celovitih podatkov bodo dopolnjena s pobudami za nadzor tveganj, povezanih z bančnim sistemom v senci in centralnimi repozitoriji za izvedene finančne instrumente v okviru uredbe EMIR (12), za revizijo direktive o trgih finančnih instrumentov (13), za izvajanje identifikatorja pravnih subjektov in za večjo preglednost poslov financiranja vrednostnih papirjev.

3.2.2

Za nekatere investicijske sklade, zlasti pa za sklade denarnega trga, ki imajo sedež v Evropi oziroma se tam prodajo, so predlagana nova pravila, da bi izboljšali njihovo likvidnost in stabilnost, hkrati pa je predlagana reforma pravil za kolektivne naložbene podjeme za vlaganje v prenosljive vrednostne papirje.

3.2.3

Kar zadeva zmanjšanje tveganj, povezanih s posli financiranja vrednostnih papirjev, se sporočilo sklicuje na stalna prizadevanja za izboljšanje razumevanja problemov in pridobivanje izkušenj v zvezi z njimi, navaja pa tudi, da Komisija načrtuje nov zakonodajni predlog o vrednostnih papirjih, s katerim bi bilo mogoče te probleme odpraviti.

3.2.4

Bonitetni nadzor v bančnem sektorju naj bi bil okrepljen, da bi tako omejili razširjanje negativnih vplivov in tveganja arbitraže, in sicer s sprejetjem strožjih pravil, v skladu s katerimi bodo morale banke pri poslovanju z nereguliranimi finančnimi subjekti izpolnjevati dodatne kapitalske zahteve, ter z zaostritvijo predpisov glede njihove solventnosti in novimi pravili o likvidnosti, kar naj bi se zgodilo 1. januarja 2014 z začetkom veljavnosti uredbe (CRR) (14) in direktive (CRD IV) (15) o kapitalskih zahtevah. Predviden je tudi razmislek o možni razširitvi področja uporabe bonitetnih predpisov, povezanih z zmanjšanjem tveganja arbitraže.

3.2.5

Kar zadeva boljši nadzor, so izpostavljeni predvsem razpršenost in večplastnost bančnega sektorja v senci ter njegov nenehni razvoj, poudarek pa je tudi na izzivih, povezanih z bonitetnim nadzorom tega sektorja, na primer ob upoštevanju čezmejnih možnosti izogibanja predpisom. Na evropski ravni so že v teku priprave v Evropskem odboru za sistemska tveganja in pri evropskih nadzornih organih. Ti vidiki in potreba po preučitvi vprašanja arbitraže ter morebitna potreba po razjasnitvi institucionalne vloge posameznega organa se bodo obravnavali v okviru pregleda Evropskega sistema finančnega nadzora, ki ga bo Komisija izvedla leta 2013.

4.1

EESO je od začetka finančne krize v več mnenjih (16) izrazil stališča civilne družbe o številnih vprašanjih, povezanih z delovanjem finančnega sistema, ter navedel pomembne ugotovitve in priporočila, in sicer tako splošne narave kot tudi konkretno v zvezi s sanacijo in reševanjem kreditnih institucij (17).

4.1.1

EESO je menil, da je bila zelena knjiga (18) o bančnem sistemu v senci pomemben korak v pravo smer za obvladovanje obstoječih problemov, s poudarkom tudi na tem, da bi bilo treba odpraviti dejavnosti „v senci“ in zagotoviti, da bi zanje veljale enake zakonodajne in bonitetne zahteve kot za celotni finančni sistem.

4.2

EESO je zadovoljen, ker se bonitetni nadzor obravnava v mednarodnem okviru, kar naj bi omogočilo razširitev regulacije in nadzora na vse sistemsko pomembne finančne institucije, instrumente in trge (19). Z zadovoljstvom ugotavlja, da je skupina držav G-20 (20) na svojem nedavnem srečanju potrdila priporočila Odbora za finančno stabilnost, s katerimi je sporočilo popolnoma usklajeno.

4.3

Odbor poziva Komisijo, naj z uvedbo usklajenega mehanizma nadzora določi in uresniči okvir za okrepljen nadzor bančnega sistema v senci, hkrati pa čim prej pojasni institucionalno vlogo nadzornih organov pri pregledu Evropskega sistema finančnega nadzora.

4.4

Glede na to, da je od države do države odvisno, kateri subjekti bančnega sistema v senci so zakonsko urejeni ali ne, je še posebej pomembno zagotoviti enake konkurenčne pogoje med posameznimi državami ter med bančnim sektorjem in subjekti bančnega sektorja v senci, in sicer z uporabo ustreznih mehanizmov, s katerimi bi se izognili regulativni arbitraži, ki bi povzročila izkrivljanje regulativnih pobud.

4.5

EESO še zlasti ugotavlja, da bi morali regulativni organi v zvezi z analizo podatkov sprejeti usklajen pristop na mednarodni ravni, s skupnimi referenčnimi okviri in odprtimi standardi industrije, kar bi jim omogočilo hitro izmenjavo podatkov ter učinkovito in pravočasno ukrepanje za preprečitev sistemskih tveganj in ohranitev finančne stabilnosti.

4.6

Odbor meni, da sta tudi velikost in stopnja rasti bančnega sistema v senci pomembna dejavnika sistemskega tveganja, ter opozarja, da je glede na podatke Odbora za finančno stabilnost iz leta 2012 (21) obseg tega sistema leta 2011 znašal 67 000 milijard USD (leta 2002 pa 26 000 milijard USD), kar ustreza 111 % skupnega BDP držav, ki jih je ta odbor preučeval.

4.7

Odbor prav tako meni, da bi bilo koristno, če bi to vprašanje preučili zlasti tudi z vidika dejavnosti sektorja v senci, ne pa dejavnosti subjektov iz tega sektorja, saj sta spremljanje in nadzor takšnih dejavnosti bistvenega pomena za uspeh sprejetih ukrepov.

4.8

EESO je mnenja, da se vprašanje obsega in pristranskosti praks ne nanaša zgolj na bančni sistem v senci. Očitno je, da lahko preobsežni bančni modeli ter premajhna preglednost destabilizirajo gospodarstvo, kar pomeni, da bi morala stroške reševanja institucij, ki so „prevelike ali med seboj preveč povezane, da bi jih pustili propasti“, prevzeti celotna družba.

4.9

EESO ugotavlja, da je za spodbuditev konkurenčnosti in stabilnosti evropske finančne industrije poleg reforme evropskega finančnega sistema dejansko treba preučiti tudi vprašanje velikosti bank, zaradi česar te ne smejo propasti, in sicer z izboljšanjem preglednosti, racionalizacijo obsega dejavnosti velikih koncernov in zmanjšanjem medsebojne odvisnosti znotraj skupin podjetij.

4.10

Zato ocenjuje, da bi morali pri sprejetju nadzornih ukrepov poskrbeti tudi za učinkovito preprečevanje vsakršnega izkrivljanja finančnega sektorja in izvesti strukturne reforme, ter poziva Komisijo, naj pospeši postopke za vzpostavitev enotnega mehanizma za reševanje, pri tem pa upošteva priporočila iz poročila Liikanena ter iz nedavnega poročila odbora Evropskega parlamenta za ekonomske in monetarne zadeve, ki je posvečeno strukturni reformi bančnega sektorja v EU (22).

4.11

Glede na to, da je bančni sistem v senci, ki je po naravi razpršen, večplasten in izjemno prilagodljiv, težavno in zahtevno nadzorovati, EESO poziva Komisijo, naj čim prej pojasni, ali imajo pristojni nacionalni in evropski nadzorni organi, med drugim tudi enotni nadzorni mehanizem, na voljo ustrezna sredstva, instrumente za nadzor in pristojnosti.

4.12

EESO meni, da so za uspešen nadzor potrebni tudi učinkoviti, odvračilni in sorazmerni predpisi o izvajanju sankcij, pa tudi objavljanje podatkov o višini kazni ter informacij o vseh kršiteljih pravil, hkrati pa opozarja, da fizične in pravne osebe iz tretjih držav ne upoštevajo evropskih predpisov.

4.13

EESO poudarja, da je treba uporabnike finančnih produktov zaščititi pred nepoštenimi poslovnimi praksami, zavajajočimi ali ničvrednimi produkti ali storitvami oziroma pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji; ponovno poziva k ustanovitvi evropske agencije za zaščito uporabnikov finančnih storitev, s katero bi izboljšali njihovo varnost in zagotovili preglednost ter poskrbeli za bolj učinkovito reševanje njihovih pritožb.

4.14

Dostopne spletne strani in druga moderna informacijska orodja lahko potrošnikom omogočijo primerjavo in izbor produktov in storitev, kar spodbuja konkurenco in samoregulacijo trga v tem sektorju.

4.15

EESO poziva Komisijo, naj čim prej pripravi ocene učinkov, da bo mogoče dokončno sprejeti nova pravila v zvezi z likvidnostjo ter izvesti analizo stroškov in koristi glede učinkovitosti in sorazmernosti številnih zakonodajnih besedil, ki so bila sprejeta od začetka finančne krize, s tem pa izvesti splošno oceno vpliva zakonodaje na trgu finančnih produktov v EU.

4.16

EESO tudi opozarja, da je treba ta regulativna prizadevanja dopolniti z naprednim strokovnim znanjem in znanstvenimi raziskavami glede vprašanja zbiranja in izmenjave podatkov. Splošno gledano je poleg tega treba bolj natančno spremljati razvoj subjektov v senci in ugotoviti, katere so njegove koristi za realno gospodarstvo in katere njihove pomanjkljivosti lahko znova povzročijo ranljivosti in sistemska tveganja.

5.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 170/61

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) se strinja, da partnerstva ponujajo številne prednosti za razvoj inovacij in možnosti večjega izkoriščanja njihovega potenciala.

1.2

Meni, da je treba opredeliti deset predlaganih pobud in jih uskladiti ter jim nameniti finančno podporo s sredstvi programa Obzorje 2020, saj se glede na instrumente, obliko in vsebino razlikujejo od drugih vrst partnerstev.

1.3

EESO poziva k dolgoročni finančni podpori teh pobud in k stabilnemu zakonodajnemu okviru, da bi omejili visoke dejavnike tveganja, ki so zanje značilni, in prispevali k splošnim ciljem EU: trajnostni rasti, zaposlovanju in oblikovanju novih poklicev.

1.4

EESO meni, da so ti instrumenti pomembni za zagotovitev več sredstev za naložbe v raziskave in inovacije, pod pogojem da so prožni, enostavni in nebirokratski, odprti in transparentni, z učinkom vzvoda na dodatna finančna sredstva ter da omogočajo večje sodelovanje malih podjetij, zlasti v defavoriziranih regijah.

1.5

Po mnenju EESO bi morali biti cilji merljivi in usmerjeni na inovacije in njihov prenos v industrijske cilje in nova delovna mesta ter del skupne srednje- in dolgoročne vizije v okviru uravnoteženega in transparentnega sistema upravljanja z jasnimi tehnično-znanstvenimi in družbeno-gospodarskimi kazalniki uspešnosti.

1.6

Za institucionalna javno-zasebna partnerstva EESO priporoča več pozornosti za mehanizme, ki ovirajo trgovanje z notranjimi informacijami, povečanje pomena učinka vzvoda, več prostora v programih in projektih za vse vrste malih podjetij, vključno s socialno ekonomijo, ter močno politiko komuniciranja s proaktivno vlogo foruma zainteresiranih strani v vseh skupnih podjetjih.

1.7

EESO v zvezi z javno-javnimi partnerstvi priporoča, da se s proračunskimi sredstvi EU za raziskave in inovacije bolj uravnoteženo razdelijo sredstva EU, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti visoko tehnološkim MSP in kliničnim, medicinskim in tehnološkim inovacijam, ki izboljšujejo dobrobit vseh državljanov, zlasti z vidika aktivnega življenja in pomoči starejšim.

1.8

EESO poziva k proaktivni politiki komuniciranja glede razvoja desetih pobud in predlaga pripravo vsakoletnih konferenc, na katerih bi sodelovale vse zainteresirane strani organizirane civilne družbe in bi bila predstavljena redna poročila o doseženih rezultatih in prihodnje strategije, pa tudi večjezični praktični vodniki za pametno sodelovanje v različnih oblikah aktivnih partnerstev na ravni EU.

1.9

EESO Komisiji priporoča razvoj takšne proaktivne politike, zlasti z oblikovanjem nagrade EESO za ekonomsko-socialne inovacije, ki sledi trem glavnim skupinam: zainteresiranim znanstvenikom in podjetnikom, uporabnikom novosti na trgu ter vsem državljanom EU, da bi odgovorili na potrebe družbe, zlasti z vidika zaposlovanja in izobraževanja. EESO predlaga oblikovanje „evropske nagrade na inovacije“, ki bi odlikovala inovativne rešitve v industriji, gospodarstvu in na socialnem področju ter močno poudarila evropsko dodano vrednost.

2.1

Obzorje 2020 določa ustanavljanje javno-zasebnih partnerstev v ključnih sektorjih, kjer bi lahko raziskave in inovacije prispevale k:

2.2

Poudariti je treba, da obstaja več oblik partnerstev za raziskave in inovacije:

2.3

Na podlagi izkušenj z institucionalnimi javno-zasebnimi partnerstvi, ki delujejo kot organi EU v smislu člena 185 Uredbe (ES, Euratom) št. 1605/2002, se je izkazalo, da je treba dodati več kategorij, da bi povečali izbiro instrumentov, ki bi bili prožnejši in dostopnejši zasebnim partnerjem v primerjavi s tistimi, ki veljajo za institucije EU.

2.4

Javno-zasebna partnerstva v okviru programa Obzorje 2020 lahko opredelimo kot inovativne finančne instrumente, ki so odprti in transparentni in delujejo na podlagi ocene neodvisnih strokovnjakov. Zanje so značilni:

2.5

Skupne tehnološke pobude so preverjena oblika sodelovanja javnega in zasebnega sektorja na področju raziskav in razvoja.

2.6

Skupne tehnološke pobude izhajajo večinoma iz evropskih tehnoloških platform, o katerih je EESO že podal mnenje (1), zlasti tistih, za katera običajni instrumenti za podporo dejavnostim raziskav in razvoja ne zadostujejo, da bi dosegli cilje, zastavljene v strateškem načrtu.

2.7

EESO se strinja, da partnerstva ponujajo veliko prednosti in da bi jih lahko še bolje izkoristili. Zato je pozdravil pobudo Komisije za ustanovitev in spodbujanje evropskih partnerstev za inovacije v okviru vodilne pobude Unija inovacij.

2.8

Poleg tega je poudaril, da „so inovacije odločilnega pomena za strategijo Evropa 2020“ in da „niso nujno rezultat linearnega sosledja […], temveč nastajajo v zapletenem procesu […]“ (2).

2.9

Medtem ko so raziskave in inovacije med seboj močno povezane, „inovacije ne smejo biti podrejene raziskavam, kakor tudi raziskave ne smejo biti podrejene inovacijam, saj bi to pomenilo kulturno osiromašenje temeljnih evropskih vrednot“. (3)

2.10

EESO ponavlja svojo podporo spodbujanju socialnih inovacij, zlasti v okviru evropskih programov financiranja, kot so strukturni skladi in program za družbene spremembe in inovacije, kot sredstvo za dodatno podporo ustvarjanju zmogljivosti za financiranje socialnih podjetij (4).

2.11

EESO je poudaril pomen partnerstev za večjo privlačnost Evrope kot svetovnega akterja na področju raziskav in inovacij.

2.12

EESO je vedno podpiral vlogo partnerstev pri združevanju evropskih in nacionalnih akterjev iz javnega sektorja v javno-javnih in javno-zasebnih partnerstvih (5), da bi se lahko soočili z velikimi družbenimi izzivi in okrepili konkurenčni položaj Evrope. Na podlagi analize:

je bilo mogoče zbrati številne pozitivne ugotovitve v zvezi s tem (6).

2.13

EESO podpira način, kako je Komisija pripravila teh 10 predlogov na podlagi rezultatov javnih posvetovanj, ocen učinkov in različnih načrtov.

2.14

EESO je 31. oktobra 2013 organiziral posvetovanje o svežnju predlaganih pobud, ki so se ga poleg precejšnjega števila zainteresiranih predstavnikov civilne družbe udeležili tudi vodilni številnih obstoječih skupnih podjetij in predstavniki Komisije.

3.1

EESO močno podpira sveženj pobud komisije in meni, da so lahko tako predlogi v zvezi z javno-zasebnimi partnerstvi v smislu člena 187 PDEU kot predlogi v zvezi z javno-javnimi partnerstvi v smislu člena 185 PDEU močni instrumenti za soočanje z velikimi izzivi, ki vplivajo na konkurenčnost Evrope in njen trajnostni gospodarski in družbeni razvoj.

3.2

Po mnenju EESO je treba tem 10 pobudam nameniti finančno odporo v okviru programa Obzorje 2020, saj se zaradi svojih instrumentov, oblike in vsebine razlikujejo od drugih oblik partnerstev. Čeprav se cilji včasih prepletajo, se je treba izogniti podvajanju in potencialnim konfliktom ter namesto tega poudariti sinergije in komplementarnost z drugimi pobudami. V vsakem primeru imajo države članice še naprej obveznosti na področjih, na katera se nanašajo te partnerske pobude.

3.3

EESO poudarja, da je treba zagotoviti finančna sredstva za raziskave in inovacije in stabilnost poenostavljenega zakonodajnega okvira EU, podjetja pa morajo zagotoviti pobude za zmanjšanje zelo tveganih dejavnikov, ki so zanje značilni. Poleg tega meni, da bi moralo biti razdeljevanje finančne podpore med posamezne pobude bolj uravnoteženo in da je treba dati večji poudarek sosedski pomoči za samostojno življenje, ki naj bi olajšala aktivno življenje, in programu za podporo visoko tehnološkim malim in srednjim podjetjem (MSP).

3.4

Instrumenti so pomembni za zagotovitev več sredstev za naložbe v raziskave in razvoj, pod pogojem da so prožni, enostavni in nebirokratski, odprti in transparentni ter da so odpravljene težave, povezane z ravnovesjem in/ali morebitnim navzkrižjem med pravili konkurence ter spodbujanjem inovacij, zaščito pravic intelektualne lastnine, razširjanjem in dostopnostjo rezultatov, pri čemer je cilj ponuditi boljšo storitev za državljane – potrošnike.

3.5

EESO poudarja, da „je treba tudi v prihodnje zaščititi avtorske pravice in pravice intelektualne lastnine raziskovalcev ter njihovih organizacij“ in da „bi bil lahko odprt dostop do nekaterih podatkov, ki so podlaga za prosto dostopne objave, koristen, predvsem če bi bila dosežena globalna simetrija med Evropo in državami zunaj nje […]“ (7).

3.6

Po mnenju EESO bi morali biti cilji merljivi in tesno povezani s proizvodno strategijo sektorja, pa tudi z rešitvijo problemov družbe in vprašanj, ki se nanašajo na trajnostni gospodarski in družbeni razvoj, zlasti z vidika zaposlovanja. Ravno tako morajo biti del skupne srednje- in dolgoročne vizije v okviru uravnoteženega in transparentnega sistema upravljanja z jasnimi tehnično-znanstvenimi in družbeno-gospodarskimi kazalniki uspešnosti.

3.7

EESO pozitivno ocenjuje izkušnje javno-zasebnih partnerstev kot instrumenta, ki združuje različne vire financiranja, in se zavzema za temeljito poenostavljen način financiranja stroškov, da bi izboljšali zanesljivost modela, zmanjšali tveganja nepravilnosti v izjavah upravičencev o stroških, poenostavili računovodski del projekta, odpravili nepotrebne faze preverjanja in s tem olajšali in pospešili postopek prijave.

3.8

EESO zato meni, da je treba za zagotovitev poštenih pogojev za vsa podjetja, ki delujejo na notranjem trgu, pri financiranju javno-zasebnih in javno-javnih partnerstev iz naslova Obzorje 2020 upoštevati po eni strani zakonodajo, ki se nanaša na državno pomoč, da bi zagotovili učinkovito javno porabo in preprečili vsakršno izkrivljanje trga, ter po drugi strani vse etične zahteve.

3.9

Po mnenju EESO bi moral biti pogoj za ustanavljanje javno-zasebnih partnerstev zagotovitev resnično konkurenčnega okolja in omogočanje vstopanja novih akterjev v katerekoli trenutku ter sistematično vključevanje skupin končnih uporabnikov v programe in projekte.

3.10

EESO meni, da je treba priznati pomen pravic intelektualne lastnine. Predvsem bi bilo treba spodbujati sporazume o skupnem koriščenju patentov, da bi omogočili izmenjavo znanstvenih podatkov in povečali sodelovanje in raziskave na posebnih tehnoloških področjih, s čimer bi se izognili „patentni goščavi“ (8).

3.11

EESO priporoča, da se pripravijo posebna navodila za končne uporabnike, v katerih bi bili zbrani različni instrumenti EU za inovacije in različne oblike partnerstev, skupne pobude, vodilne pobude, skupnosti znanja, platforme in drugi podobni projekti EU na področju raziskav in inovacij. Z uvedbo horizontalnih elementov bi poleg tega okrepili naložbe (glej: nanotehnologije in pomoč starejšim) ter omogočili večjo vključitev vseh različnih vrst podjetij.

3.12

Po mnenju EESO je treba nujno spremeniti kompleksen sistem EU ukrepov, sinergij in s tem povezanih politik (politike raziskav in inovacij, regionalne in kohezijske politike ter industrijske politike), da bi povečali njegovo prijaznosti do uporabnika in transparentnost, zlasti za MSP ter majhne organizacije in podjetja socialne ekonomije.

3.13

Podobno bi bilo treba zagotoviti prepoznavnost, objavo (v več jezikih) in transparentnost celotnega svežnja in s tem povezanih pobud in instrumentov s proaktivno politiko komuniciranja in vsakoletnimi konferencami, na katerih bi sodelovale vse zainteresirane strani organizirane civilne družbe in bi bila predstavljena redna poročila o doseženih rezultatih in prihodnje strategije.

3.14

Glede na pomen namenjenih sredstev in raznolikost primerov in resničnih potreb v državah članicah EESO priporoča pripravo politike komuniciranja, ki bi bila osredotočena na štiri vrste naslovnikov:

3.15

Po mnenju EESO bi bilo dobro uvesti nagrado EESO za ekonomsko-socialne inovacije, da bi priznali vrednost doseženih rezultatov desetih predlaganih partnerstev na različnih področjih v 28 državah članicah, v kar bi vključili forume zainteresiranih strani, predvidene v statutu skupnih podjetij. EESO poziva Komisijo, naj pripravi obsežno akcijo ozaveščanja in usposabljanja v zvezi z javno-zasebnimi partnerstvi.

4.1

EESO pozdravlja jasen trend k povečanju uporabe javno-zasebnih partnerstev na področjih javnega zdravja, čistega neba, upravljanja zračnega prometa, elektronike in računalništva ter gorivnih celic in vodika, vendar opozarja, da je treba ustvariti sinergije z drugimi že obstoječimi partnerstvi in pobudami v okviru drugih politik EU.

4.2

V zvezi z inovativnimi zdravili priporoča, da se nameni več pozornosti razvoju zdravil, ki bi bila dostopna za najrevnejši sloj prebivalstva v primeru dolgotrajnih zdravljenj in redkih bolezni. Poleg tega priporoča, da se prednost nameni tudi vprašanju trženja v EU, ko gre za proizvode, ki so rezultat evropskih raziskav, in določitvi predpisov o ceni za gram aktivne substance, pri čemer je treba upoštevati težave s proračunom in socialnim sistemom v državah članicah.

4.3

V zvezi s pobudo o skupnem podjetju 2 za gorivne celice in vodik meni, da bi bilo med cilje treba uvrstiti predvsem razvoj tehnologij brez CO2 za pridobivanje vodika.

4.4

V okviru pobude za čisto nebo bi bilo treba večji pomen nameniti učinku rezultatov navedenih projektov, tudi prihodnjih, ter upravljanja varnostnih in okoljskih tveganj v okviru javno-zasebnih partnerstev za čisto nebo.

4.5

V zvezi s pobudo za razvoj industrije, ki temelji na uporabi biomase z biološkimi materiali, materiali iz bio pridelave in biomateriali, je treba zagotoviti, da te tehnologije v popolnosti spoštujejo okolje in kmetijsko-živilsko trajnost, v skladu s previdnostnim načelom. EESO pričakuje pozitivne, konkretne in vidne rezultate te pobude.

4.6

Močna zaveza pobudi ECSEL – tudi v finančni obliki – za digitalne tehnologije in nanoeletroniko, ki je predvidena že v programu Obzorje 2020, mora privesti do konkretnih koristi tudi za davkoplačevalce v obliki boljšega, enostavnejšega in brezplačnega dostopanja do teh tehnologij (9).

4.7

EESO odločno podpira tudi štiri pobude javno-javnih partnerstev, hkrati pa poudarja pomen dveh izmed njih, ki bi jih bilo treba okrepiti, tudi z vidika sredstev, ki so jim na voljo:

4.8

EESO zlasti v zvezi s programom za sosedsko pomoč za samostojno življenje predlaga, naj se upoštevajo razlike med posameznimi državami članicami, predvsem zaradi pričakovanega poslabšanja na tem področju glede na demografska gibanja do leta 2024 in naprej. Višino sredstev EU bi bilo treba močno povečati v primerjavi s sredstvi za 7. okvirni program in upoštevati mnenja različnih kategorij civilne družbe, za kar bi ustanovili posebno komisijo.

4.9

EESO za hitrejši razvoj in več možnosti ustvarjanja delovnih mest in bolj kvalificiranih profilov poklicev priporoča, da se ta institucionalna partnerstva oblikujejo v tesni povezavi in usklajeno z drugimi podobnimi pobudami, ki obstajajo v okviru vodilnih pobud industrijske politike in pametne specializacije ter kohezijske politike in regionalnih strategij za razvoj.

4.10

EESO v zvezi z meroslovnim programom opozarja na mnenje, ki ga je že sprejel na to temo (10), in predlaga povečanje podpore, zlasti finančne, za sodelovanje malih podjetij in skupin uporabnikov, medtem ko za partnerstva med Evropo in državami v razvoju opozarja na svoje mnenje o EU in Afriki (11) ter priporoča, naj se ne zanemarijo simptomi bolezni, ki so predmet raziskave in se vračajo v Evropo, ter da je treba nadzirati polno spoštovanje etičnih načel v protokolih.

5.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 170/68

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) že več kot 20 let poziva k uvedbi kolektivnih pravnih sredstev na ravni Unije, ki v primeru kršitve kolektivnih pravic omogočajo učinkovito pravno varstvo. Kolektivna pravna sredstva bi morala zajemati vsa področja, na katerih se državljanom na podlagi zakonodaje EU zagotavljajo pravice, poleg tega pa spoštovati pravne tradicije držav članic.

1.2

EESO pozdravlja dejstvo, da je Evropska komisija končno sprejela pobudo in da od držav članic zahteva, da na podlagi skupnih evropskih načel uvedejo nacionalne sisteme za kolektivna pravna sredstva. To pobudo bi bilo treba sprejeti že davno. Mehanizmi kolektivnih pravnih sredstev so tako v interesu državljanov Unije kot tudi poštenih podjetij, ki delujejo v skladu z zakonodajo. Gospodarstvo ščitijo pred nepošteno konkurenco, poleg tega pa krepijo zaupanje državljanov v gospodarstvo.

1.3

EESO izraža obžalovanje, da Komisija ni predložila predloga direktive. Zgolj sporočilo in priporočilo nista dovolj, da bi se v državah članicah zagotovilo potrebno enotno izvajanje. EESO zato poziva Komisijo, naj predloži predlog direktive. Kolektivna tožba je edini postopek, ki lahko zagotovi obsežno in učinkovito pravno sredstvo v Evropski uniji.

1.4

Odbor priznava prizadevanja Komisije za sprejetje uravnoteženega pristopa, ki naj bi zagotovil temeljne procesne pravice strank ter preprečil zlorabe. Poleg tega podpira dejstvo, da želi Komisija predvideti tudi kolektivne opustitvene in odškodninske tožbe. Preučiti bi bilo treba razširitev vrst tožb.

1.5

EESO pozdravlja odločitev Komisije, da zavrne skupinske tožbe (class action) po modelu pravnega sistema ZDA. Kolektivna tožba v skladu z evropskim pravom še posebej ne sme biti po vzoru te ameriške oblike skupinske tožbe. Zaščitni ukrepi, ki jih v zvezi s tem predvideva Komisija, so ustrezni in primerni. Upravičeno se zavračajo odvetniške nagrade, ki spodbujajo pravdne postopke, ter kazenske odškodnine. Pravila o priznanju pravice do tožbe in o plačilu stroškov je treba spremeniti z vidika dostopa do sodnega varstva.

1.6

EESO se strinja s stališčem Komisije, da je treba posameznikom dati pravico, da se na podlagi postopka privolitve pridružijo kolektivni tožbi. Vendar po mnenju Odbora obstajajo tudi primeri, v katerih je bolje uporabiti postopek „odpovedi udeležbi“. Zlasti v primeru velikega števila oškodovancev, ki so utrpeli majhno škodo, je lahko primerno, da se zadeva razširi na vse morebitne oškodovance. Ni jasno, ali je po mnenju Komisije v teh primerih postopek „odpovedi udeležbi“ pravno dopusten. EESO zato poziva Komisijo, naj predlog natančneje opredeli. Poleg tega priporoča, da se vzpostavi centralni evropski register tožb, ki bo namenjen obveščanju morebitnih tožnikov.

1.7

EESO je vedno poudarjal potencial izvensodnih postopkov reševanja sporov. Zato pozdravlja izbrani pristop Komisije, da dodatno predvidi te postopke kot dopolnilni in za stranke neobvezni instrument ter da sodniku dodeli nalogo spodbujanja izvensodne poravnave sporov.

1.8

Odbor priporoča, da se predvidijo posebna kolizijska pravila za tožbe v okviru kolektivnih pravnih sredstev. Predpise o financiranju kolektivnih pravnih sredstev je treba dopolniti. Finančno tveganje za nepridobitne subjekte mora biti pregledno. V zvezi s tem obstajajo predpisi v državah članicah.