2.10.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 296/1

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1638/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 2006 o splošnih določbah o ustanovitvi evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva (1),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1717/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. novembra 2006 o vzpostavitvi instrumenta za stabilnost (2),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1889/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o uvedbi instrumenta financiranja za spodbujanje demokracije in človekovih pravic po svetu (3),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1905/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja (4),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1257/96 z dne 20. junija 1996 o humanitarni pomoči (5),

—

ob upoštevanju sporazuma o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi, podpisanega v Cotonouju 23. junija 2000 (6),

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta 2010/427/EU z dne 26. julija 2010 o organizaciji in delovanju Evropske službe za zunanje delovanje (7),

—

ob upoštevanju konvencije Združenih narodov o varstvu pravic vseh delavcev migrantov in njihovih družinskih članov, ki je bila sprejeta 18. decembra 1990,

—

ob upoštevanju Ženevske konvencije z dne 28. julija 1951 in protokola k tej konvenciji o statusu beguncev, sprejetega 31. januarja 1967,

—

ob upoštevanju globalnega pristopa k vprašanju migracij, ki ga je Evropski svet sprejel 13. decembra 2005 in ki opredeljuje zunanjo razsežnost politike priseljevanja in njene tri glavne prednostne naloge, namreč spodbujanje zakonitega priseljevanja, boj proti nezakonitemu priseljevanju ter krepitev povezave med migracijo in razvojem,

—

ob upoštevanju evropskega pakta o priseljevanju in azilu, ki ga je Svet sprejel oktobra 2008, prvega letnega poročila Komisije o priseljevanju in azilu iz leta 2009 (KOM(2010)0214) in zaključkih Sveta o nadaljnjih ukrepih Evropskega pakta o migracijah in azilu z dne 3. junija 2010,

—

ob upoštevanju skupne izjave z vrhovnega srečanja Afrika-EU o migracijah in razvoju, podpisane v Sirti 23. novembra 2006, ki poudarja, da se morajo afriške in evropske države zavezati k partnerstvu med državami izvora ter tranzitnimi in ciljnimi državami, da bi bolje urejale migracijo, ob upoštevanju njene povezave z razvojem,

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 18. in 19. junija 2009 o nezakonitem priseljevanju,

—

ob upoštevanju stockholmskega programa za obdobje 2010–2014, evropskega pakta o imigraciji in azilu ter akcijskega načrta Komisije za izvajanje stockholmskega programa (KOM(2010)0171),

—

ob upoštevanju poročila visoke predstavnice in Komisije o podnebnih spremembah in mednarodni varnosti z dne 14. marca 2008, zadevnih priporočil z dne 18. decembra 2008 in sklepov Sveta z dne 8. decembra 2009,

—

ob upoštevanju skupne izjave z ministrske konference o oblikovanju partnerstev na področju migracije, ki je potekala 27. in 28. aprila 2009 v Pragi,

—

ob upoštevanju konvencije Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu iz decembra 2000 in njenih protokolov,

—

ob upoštevanju sporazuma o programu sodelovanja med EU in Libijo na področju migracij, ki so ga 4. oktobra 2010 v Tripoliju podpisali komisarka Malmströmova in komisar Füle ter v imenu Libije g. Musa Kusa, sekretar splošnega ljudskega odbora za zunanje zadeve in mednarodno sodelovanje, in g. Junis Al Obejdi, sekretar splošnega ljudskega odbora za javno varnost,

—

ob upoštevanju svojega priporočila Svetu z dne 20. januarja 2011 o pogajanjih o okvirnem sporazumu med EU in Libijo (8),

—

ob upoštevanju deklaracije iz Tripolija, objavljene na tretjem vrhu Afrika-EU, ki je potekal v libijskem Tripoliju 29. in 30. novembra 2010,

—

ob upoštevanju govora Catherine Ashton, podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanjo politiko in varnostne zadeve, v varnostnem svetu ZN 4. maja 2010, v katerem je poudarila, da je treba oblikovati celosten pristop h kriznemu upravljanju in gradnji miru, ter opozorila na očitne povezave med varnostjo, razvojem in človekovimi pravicami,

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 2009/50/ES z dne 25. maja 2009 o pogojih za vstop in prebivanje državljanov tretjih držav za namene visokokvalificirane zaposlitve (direktiva o modri karti) (9),

—

ob upoštevanju skupne izjave s praškega vrhovnega srečanja o vzhodnem partnerstvu z dne 7. maja 2009, na katerem je bilo ustanovljeno vzhodno partnerstvo,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. septembra 2010 o zmanjševanju revščine in odpiranju novih delovnih mest v državah v razvoju: pot naprej (10), zlasti odstavkov 71, 72 in 73,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. decembra 2010 o eritrejskih beguncih, ki jih kot talce zadržujejo na Sinaju (11),

—

ob upoštevanju sklepov predsedstva s konference o multidisciplinarnem pristopu k preprečevanju trgovine z ljudmi, pregonu trgovcev in zaščiti žrtev z dne 27. januarja 2011,

—

ob upoštevanju člena 80 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki določa, da morajo politike glede mejnih kontrol, azila in imigracije temeljiti na načelu solidarnosti in poštene delitve odgovornosti med državami članicami, vključno s finančnimi posledicami, in da lahko akti, ki jih Unija sprejme v skladu s tem poglavjem, po potrebi vsebujejo ustrezne ukrepe za uveljavljanje tega načela,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve in mnenj Odbora za razvoj ter Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A7–0075/2011),

A.

ker so politična, socialna in gospodarska nestabilnost, pomanjkanje varnosti, politična represija in avtoritativni režimi glavne gonilne sile migracije, zlasti nezakonite, saj prizadete skupnosti oropajo trajnih možnosti in dohodka doma, ljudi pa pravice do izbire, ali bodo odšli v tujino ali ostali v domovini, povrhu pa nenehno ogrožajo njihova življenja, tako da jim ne preostane nič drugega kot migracija; ker so podnebne spremembe in propadanje okolja vse pogostejši razlog za migracije,

B.

ker migracijo, ki nastane zaradi nestabilnosti, sprožajo zlasti vojna in oboroženi konflikti oziroma tveganja, ki jih prinašajo, kršitve človekovih pravic – vključno s preganjanjem ali omejevanjem pravic političnih nasprotnikov, manjšin, tako verskih in etničnih kot lezbijk, gejev, biseksualcev, transvestitov in transseksualcev, in prikrajšanih skupin – naravne nesreče in nesreče, ki jih povzroči človek, slabi gospodarski obeti, ki ne omogočajo preživetja ter pomanjkanje trajnostnih struktur za demokracijo, dobro vodenje ter spoštovanje in spodbujanje državljanskih, političnih, kulturnih, gospodarskih in socialnih pravic,

C.

ker je migracija kot dolgoleten svetovni pojav prispevala k izmenjavi idej, hkrati pa prinesla izzive, povezane z vključevanjem priseljencev v gostiteljske družbe, ter tako prispevala h kulturnemu in gospodarskemu bogastvu Evropske unije in izpostavila vprašanja socialne vključenosti in prilagajanja; ker EU za podporo starajočega se prebivalstva in reševanje drugih družbenih in gospodarskih težav potrebuje obsežno, vendar nadzirano priseljevanje,

D.

ker so migracijski tokovi v preteklosti spreminjali smer glede na to, kje so bili pritiski največji, vendar niso nikdar prenehali, ker migracije ni mogoče ustaviti in ker se bosta v prihodnjih desetletjih najverjetneje spremenila njen obseg in zapletenost, zato jo je treba uravnavati tako, da se prepreči človeško trpljenje,

E.

ker je zakonita migracija najboljša pot za posameznika, ki si želi zapustiti izvorno državo, in za ciljno državo,

F.

ker pritiske zaradi nezakonitih migracijskih tokov, ki jih povzroča nestabilnost, najbolj občutijo države članice, ki ležijo bližje zunanjim mejam EU,

G.

ker konvencije ZN o zaščiti pravic vseh delavcev migrantov in njihovih družinskih članov doslej ni ratificirala še nobena država članica EU, ker je ta konvencija najobsežnejši mednarodni pravni okvir za zaščito pravic delavcev migrantov in njihovih družinskih članov in ker usmerja države k ukrepom, ki jih je treba sprejeti, da se spoštujejo pravice migrantov pri oblikovanju in izvajanju politik v zvezi z delovno migracijo,

H.

ker ima gospodarska nestabilnost še posebej velik vpliv na mlade generacije, ženske in manjšine ali prikrajšane skupine, ki nimajo možnosti za zaposlitev in zato lahko še toliko prej postanejo žrtev nasilja, radikalizacije in novačenja terorističnih skupin,

I.

ker so podnebne spremembe povezane s pomanjkanjem hrane in vode, krčenjem gozdov in degradacijo tal ter so vse pogosteje opredeljene kot velika grožnja mednarodni varnosti in stabilnosti,

J.

ker je treba pomagati ljudem, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove zaradi večjih nesreč, ki so jih povzročile podnebne spremembe, prav tako pa jih je treba zaščititi; ker sedanja zakonodaja beguncem iz podnebnih razlogov ne priznava pravice do mednarodne zaščite,

K.

ker je na nekaterih območjih, ki so jih podnebne spremembe najbolj prizadele in povzročile izgubo biotske raznovrstnosti, kot je na primer Sahel, migracija postala edini način prilagajanja spreminjajočemu se podnebju,

L.

ker so nekateri migranti lahko tudi prosilci za azil in lahko postanejo uradno priznani begunci,

M.

ker izkoriščanje nezakonitega preseljevanja ne ogroža samo življenj migrantov, temveč je pogosto povezano z najhujšimi zlorabami človekovih pravic, vključno s suženjskim delom, spolnim izkoriščanjem, zlorabo otrok in spolnim nasiljem; ker bi bilo treba povečati učinkovitost ukrepov EU za preprečevanje takšnih zlorab in zaščito priseljencev, tudi nezakonitih, v hudih stiskah,

N.

ker tihotapljenje migrantov zadeva skoraj vse države na svetu; ker je izkoriščanje nezakonitih priseljencev, ki je na žalost donosna komercialna dejavnost organiziranega kriminala, lahko povezano s tihotapljenjem orožja ter preprodajo mamil in ljudi; ker je izkoriščanje nezakonite migracije eden izmed virov financiranja skrajnih in terorističnih skupin in ker tako migranti hitreje postanejo žrtve organiziranih kriminalnih skupin in ekstremističnih mrež,

O.

ker bi morali v politikah EU posebno pozornost posvetiti najranljivejšim migrantom, zlasti mladoletnim osebam brez spremstva,

P.

ker nezakonito preseljevanje vpliva na upravljanje migracijskih tokov in sposobnost sprejemanja tako v ciljnih kot v tranzitnih državah; ker bi utegnilo v določenih tranzitnih državah negativno vplivati na trajnost in razvojne možnosti domačega trga delovne sile ter zanetiti še večjo nestabilnost,

Q.

ker bi pričakovana demografska rast v izvornih in tranzitnih državah, zlasti v Magrebu, Mašreku in širši severni Afriki, lahko negativno vplivala na obete za tamkajšnjo gospodarsko rast in nova delovna mesta, s tem pa zaostrila družbene in gospodarske razmere, če ne bodo sprejete ustrezne politične in gospodarske odločitve; ker bo to, poleg neobstoja demokratičnih načel, privedlo do notranjih napetosti in nestabilnosti, na kar opozarjajo nedavne demonstracije v Tuniziji, Alžiriji, Egiptu in številnih drugih državah v arabskem svetu, posledično pa povzročilo povečanje migracijskih tokov in še dodatno obremenilo sposobnosti za vključevanje priseljencev v ciljnih državah,

R.

ker mora EU zaradi sedanjih demografskih gibanj nujno razmisliti o tem, do kolikšne mere želi v prihodnjih letih odpreti meje za migracijske tokove iz izvornih in tranzitnih držav, da bi ublažila njihovo notranjo demografsko rast in družbene napetosti, ki jih ti tokovi povzročajo, in jim tako pomagala ohranjati notranjo stabilnost, in koliko mora vložiti v obnovljene gospodarske načrte teh držav, vključno z načrti za naložbe in ustvarjanje novih delovnih mest,

S.

ker bi morali sprejeti ukrepe, da bi se v ciljnih in tranzitnih državah izognili novim valom rasizma in ksenofobije,

T.

ker je priseljevanje v EU samo del obsežnejšega migracijskega pojava jug-sever in jug-jug; ker lahko geografska bližina držav evropske sosedske politike ter očitne razlike v standardih med migracijsko zakonodajo nekaterih od teh držav in držav EU ustvarijo „konkurenčno prednost“ za te države, zaradi česar se bo okrepil njihov status tranzitnih držav, njihova izpostavljenost in odgovornost kot morebitnih ciljnih držav pa se bosta zmanjšali,

U.

ker bi morala evropska sosedska politika dejavneje podpirati zmogljivosti sosednjih držav EU za obvladovanje migracije,

V.

ker se bodo zaradi nedavnih dramatičnih dogodkov v Egiptu ter drugih severnoafriških in bližnjevzhodnih državah tako zakoniti kot nezakoniti migracijski tokovi v Evropo najverjetneje okrepili,

W.

ker bi utegnile napetosti med izvornimi in tranzitnimi državami ter ciljnimi in tranzitnimi državami zaradi upravljanja migracijskih tokov v prihodnosti postati vir konfliktov in nesporazumov, če ne bo sprejeta bolj usklajena in učinkovita miracijska politika; ker lahko bolje usklajen in celosten pristop k obvladovanju priseljevanja prispeva k spoštovanju dostojanstva vseh priseljencev, ki bi utegnili zadovoljiti potrebe na področju delovne sile v tranzitnih in ciljnih državah ter spodbuditi razvoj v izvornih državah, ker bi bolj usklajen in celosten pristop k upravljanju migracije zagotovil polno spoštovanje človekovih pravic migrantov, ki so morda v stiski,

X.

ker imajo lahko zakonita in pregledna nakazila zdomcev načeloma pozitivno vlogo pri pospeševanju gospodarskega razvoja in ker je treba posebno pozornost posvetiti zaščiti pravice priseljencev do preživljanja svojih družin in vlaganja v svoje države,

Y.

ker mora Evropska unija razviti učinkovito in premišljeno politiko preseljevanja, podobno tistim, ki se izvajajo v Kanadi, Avstraliji ali Novi Zelandiji; ker nestabilnost v sosednjih regijah EU ogroža oblikovanje take politike preseljevanja,

Z.

ker lahko zunanja politika EU pozitivno dopolni in okrepi migracijske politike EU, prav tako pa mora obravnavati vire nestabilnosti v izvornih državah in voditi dejaven dialog s tranzitnimi državami o enotnih, na človekovih pravicah temelječih standardih za njihovo nacionalno migracijsko zakonodajo, da se ustvarijo enaki pogoji, ko bodo tako ciljne kot tranzitne države spoštovale ista pravila in priseljencem ponujale enako raven zaščite; ker bi morala EU tranzitnim državam zaradi njihovih različnih ravni razvoja zagotoviti finančno pomoč, da bodo dosegle standarde, primerljive z EU,

AA.

ker je podpredsednica Komisije/visoka predstavnica za zunanjo in varnostno politiko poudarila, da je treba oblikovati celosten pristop k varnosti in stabilnosti, v katerem bodo razvojne strategije in trajnostni gospodarski obeti dopolnili in podprli operacije ohranjanja in vzpostavljanja miru, s tem pa omogočili dolgoročno stabilnost in varnost,

AB.

ker sta nova struktura zunanje politike, ki jo uvaja Lizbonska pogodba, in ustanovitev Evropske službe za zunanje delovanje priložnost za ustvarjanje zelo koristnih sinergij med zunanjo in varnostno politiko na eni strani ter evropsko sosedsko politiko in politiko razvojnega sodelovanja na drugi strani, kot razsežnosti in strategij, ki se vzajemno krepijo in so medsebojno povezane; ker ta nova struktura prav tako dopušča vlogo kulturne diplomacije v zunanjem delovanju EU; ker bi bilo takšne sinergije treba upoštevati že v fazi načrtovanja,

AC.

ker je treba razlikovati med priseljenci ter prosilci za azil in begunci,

1.

pozdravlja nedavne predloge Komisije o zakoniti migraciji oseb, ki ne iščejo azila, in jo poziva, naj razvije dodatne instrumente za oblikovanje skupne politike priseljevanja, naj ekonomsko migracijo upravlja tako, da bo spodbujala gospodarski in družbeni napredek v ciljnih, tranzitnih in izvornih državah, ter z večjo vključenostjo priseljencev krepi socialno kohezijo; poudarja, da je treba zagotoviti ustrezne informacije o možnostih zakonitega priseljevanja v EU, da bi preprečili nezakonito migracijo, bolje izkoristili program EU za zakonito priseljevanje, razjasnili trenutne obete in priložnosti v EU in razkrinkali lažne obljube trgovcev ter tako zmanjšali dobiček, ki ga imajo organizirani kriminal in trgovci z ljudmi zaradi potrebe ljudi po premikanju; poziva Komisijo, naj spodbuja zaščitne ukrepe za ranljive skupine in ljudi (zlasti ženske in otroke), ki so pogosto žrtev trgovine in spolnega izkoriščanja, in naj v tretjih državah vzpostavi centre za obveščanje o možnostih preseljevanja v EU; vendar poziva k ravnovesju med spodbujanjem zakonite migracije v EU in zagotavljanjem, da ima EU dovolj zmogljivosti za sprejem in uspešno vključevanje priseljencev;

2.

spominja, da lahko dobro upravljana migracija zaradi nakazil priseljencev v izvorne države koristi tudi tretjim državam; poleg tega poudarja pomen podpiranja pobud, namenjenih spodbujanju sodelovanja priseljencev v razvojnih in izobraževalnih programih v izvornih državah;

3.

poziva države članice, naj sodelujejo z državami, ki niso članice EU, pri zagotavljanju, da bodo informacije o zakoniti migraciji lahko dostopne in da se bo taka migracija aktivno zagovarjala;

4.

meni, da je prisilna migracija med drugim posledica propadanja gospodarstev, osiromašenja prebivalstva, kršitev človekovih pravic, poslabšanja okolja, vedno večjih razlik med bogatimi in revnimi državami, državljanskih vojn, vojn za nadzor naravnih virov in političnega preganjanja;

5.

podpira analitično in politično usmeritev podpredsednice in visoke predstavnice, ki je poudarila, da je potreben celosten in skladen pristop na osnovi ciljno usmerjenih strategij razvoja in človekovih pravic, kot dodaten ključen instrument zunanje politike EU za krepitev stabilnosti in reševanje varnostnih vprašanj ter za večjo učinkovitost mirovnih operacij; v zvezi s tem poziva h krepitvi vloge Frontexa za boljši nadzor migracijskih tokov; meni, da bi bilo glede na novo strukturo zunanje politike, ki jo uvaja Lizbonska pogodba, in ustanovitev Evropske službe za zunanje delovanje pomembno še naprej utrjevati medinstitucionalni dialog in razmislek o temeljih in ciljih takšnega celovitega pristopa, zlasti kar zadeva ciljno usmerjene programe in partnerstva z državami upravičenkami, ki lahko zagotovijo trajni proces demokratizacije, dobro vodenje, spoštovanje človekovih pravic in gospodarsko rast, s tem pa večjo varnost in stabilnost;

6.

poziva Komisijo, naj razvije sistem stalnega spremljanja za vse dejavnosti Frontexa, povezane z upravljanjem migracijskih tokov; meni, da je treba s človekovimi pravicami povezano razsežnost dejavnosti Frontexa jasno vključiti v celotno besedilo spremenjene uredbe o tej agenciji, zlasti pravico posameznika, da zapusti svojo državo, prepoved vračanja in pravico do iskanja azila; podpira uspešne dejavnosti Frontexa in njegovo sodelovanje z državami članicami pri uresničevanju skupnega evropskega azilnega sistema ter pozdravlja ustanovitev Evropskega urada za podporo prosilcev za azil; meni, da morajo biti dejavnosti in delovanje Frontexa in Evropskega urada za podporo prosilcev za azil stabilne in stalne, da bi države članice, ki jih to vprašanje še posebej zadeva, dobile potrebno podporo; poudarja potrebo po večji solidarnosti med vsemi državami članicami EU, zlasti najbolj ranljivimi, za čimbolj učinkovito usklajevanje politike in porazdelitev bremena;

7.

ugotavlja, da sta v kontekstu vse tesnejših multilateralnih vezi z različnimi mednarodnimi akterji in osrednjimi donatorji, kot so EU, ZDA, Japonska in Kitajska, dolgoročno pa morebiti tudi druge države BRIC, na primer Brazilija in Indija, stabilnost in varnost skupni cilj in nujen pogoj za svetovno gospodarsko rast; ugotavlja še, da sta stabilnost in varnost izziv, ki ne zahteva le precejšnjih sredstev v časih proračunske varčnosti, temveč tudi ekonomijo obsega in usklajena prizadevanja; meni, da bi bilo treba začeti razmišljati o dejavnem dialogu med EU, ZDA, Japonsko, Kitajsko in mednarodnimi finančnimi ustanovami o usklajenih geografskih in tematskih strategijah za varnost, stabilnost in pomoč, ki bi imele večji kolektivni vpliv in bi prispevale k bolje uravnoteženemu, usmerjenemu in učinkovitemu dodeljevanju sredstev, obenem pa zagotovile pošteno porazdelitev bremena; je prepričan – med drugim v luči nedavnega pregleda tuje pomoči Bele hiše, ki je opozoril na pomembnost usklajevanja pomoči z drugimi donatorji – da bi bil prvi pomemben korak v smeri takšnega premisleka lahko vrh EU-ZDA o okrepljenem sodelovanju na področju humanitarne in razvojne pomoči, kjer bi iz čezatlantskega zornega kota opredelili skupne interese in temelje za politično usklajevanje;

8.

poziva Komisijo, naj poskrbi za to, da bodo vsi morebitni sporazumi o ponovnem sprejetju, ki jih podpišejo EU in njene države članice, v celoti upoštevali človekove pravice in načelo nevračanja ter ne bodo ogrožali oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito;

9.

ugotavlja, da nudenje zaščite beguncem v sosednjih državah prinaša velike koristi, in EU poziva, naj to obravnava kot prednostno nalogo;

10.

izraža zaskrbljenost, ker je trenutno v svetu približno 38 nestabilnih držav (indeks nedelujočih držav za leto 2010 organizacije Fund for Peace), v katerih je zaradi nestabilnosti ogrožena milijarda ljudi (Svetovna banka); ugotavlja, da so nestabilne države najbolj ranljive za notranje in zunanje politične in gospodarske pretrese ter da njihova nestabilnost prispeva k migracijskim procesom;

11.

meni, da bi morala pomoč za politično in gospodarsko nestabilne države, ki so lahko vir nezakonitega priseljevanja ter varnostnih napetosti in nestabilnosti, poleg proračunske pomoči in strategij za vzpostavljanje in utrjevanje stabilnosti vedno vključevati tudi neposredne naložbe, strategije za dostop do trga EU, strategije za razvoj podeželja in zanesljivo preskrbo s hrano, podporo razvojnim ciljem tisočletja, politike za nova delovna mesta, razvoj infrastrukture, podporo za mala in srednja podjetja, možnosti mikroposojil ter strategije za spodbujanje demokracije in dobrega vodenja, družbeno vključenost, krepitev vloge žensk in manjšin ali prikrajšanih skupin ter versko strpnost, s čimer bi se izboljšale domače priložnosti in nadomestne možnosti za morebitne migrante; je trdno prepričan, da bi morale takšne strategije temeljiti na dejavnih partnerstvih, ki bi črpala iz načel odgovornosti in krepitve držav upravičenk, pa tudi na ciljih, jasnih načrtih in pogojih za njihovo uresničitev, ki bi se določili skupaj z državami darovalkami, ter na primerjalnih merilih in strogih standardih odgovornosti; poudarja, da mora biti osnovno načelo programov, ki so deležni takšnega financiranja, ustvarjanje dodane vrednosti tako na regionalni kot na lokalni ravni, s čimer bo zagotovljeno, da bodo občutno prispevali k razvoju lokalnih gospodarstev;

12.

poudarja, da bi bilo treba pri vseh raziskavah in analizah prihodnjih migracijskih trendov in oblik migracije, na primer kratkoročne, krožne in sezonske migracije, upoštevati morebitne povode zanjo, kot so politična in gospodarska kriza ali posledice podnebnih sprememb v državi izvora;

13.

poziva Evropsko unijo in države članice, naj ukrepajo tako na domači kot na mednarodni ravni, da bi države, od koder prihajajo priseljenci, spodbudili k sprejetju in izvajanju ukrepov in politik za doseganje socialnega, ekonomskega in demokratičnega razvoja, da se njihovi državljani ne bi bili prisiljeni seliti;

14.

poziva Komisijo Evropsko službo za zunanje delovanje, naj si še naprej prizadevata za razvoj in demokratizacijo izvornih držav ter krepitev pravne države, da bi rešili jedro problema, povezanega z migracijo;

15.

spodbuja k ustanavljanju središč za obveščanje o migraciji in njeno upravljanje zunaj EU, ki bi tretjim izvornim ali tranzitnim državam pomagala oblikovati politiko priseljevanja glede na skrbi morebitnih migrantov in povratnikov, zagotavljala smernice o zakonitem priseljevanju ter o možnostih zaposlovanja in življenjskih razmerah v ciljnih državah ter pomagala pri poklicnem usposabljanju prihodnjih priseljencev na podlagi izkušenj pilotnega projekta v Bamaku na Maliju (CIGEM); poziva Komisijo naj pristojni odbor v rednih poročilih obvešča o novih pobudah za ustanovitev takšnih središč;

16.

opominja, da je Parlament v resoluciji z dne 21. septembra 2010 o zmanjševanju revščine in odpiranju novih delovnih mest v državah v razvoju: pot naprej poudaril, da bi morala EU brez odlašanja ukrepati, kadar države ne spoštujejo svojih obveznosti glede vodenja in človekovih pravic iz trgovinskih sporazumov, pozval organe EU, naj zagotovijo strogo spoštovanje načela pogojenosti, kot ga določa sporazum iz Cotonouja, in poudaril, da bi se morala enaka merila pogojenosti uporabljati tudi za pomoč iz evropskega razvojnega sklada in finančnega instrumenta za razvojno sodelovanje; poudarja, da bi morala enaka merila pogojenosti veljati tudi za drugo pomoč EU, ne samo za razvojno in humanitarno, vključno z makrofinančno pomočjo, ki se zagotavlja s posojili Mednarodnega denarnega sklada, ter posojili v okviru programov EIB in EBRD, da bi morala takšna pomoč temeljiti na partnerstvu, skupnih ciljih in vrednotah ter predanosti in da bi morala izpolniti tako pričakovanja donatorja kot prejemnika; poudarja še, da bi morala biti aktivna pomoč EU državam upravičenkam učinkovita in usmerjena v rezultate ter da bi bilo treba upoštevati osrednje vrednote EU; poziva podpredsednico/visoko predstavnico in Komisijo, naj si pri oblikovanju strukture finančne pomoči EU in v dvostranskih odnosih z državami, ki jo prejemajo, prizadevata za predanost EU in njenim temeljnim vrednotam; meni, da bi bilo treba na ravni EU začeti razmišljati o osnovah in obsegu uporabe meril pogojenosti za finančno pomoč EU;

17.

pozdravlja klavzule o človekovih pravicah v vseh dvostranskih trgovinskih sporazumih EU in se strinja, da se v trgovinski režim z državami v razvoju prek splošnega sistema preferencialov vključi načelo pogojenosti; priznava, da se načelo pogojenosti ne uporablja vedno, saj se je izkazalo, da Komisija okleva pri izrekanju sankcij državam v razvoju, ki ne spoštujejo obvez glede človekovih pravic, dobrega upravljanja in demokratizacije; poziva Evropsko komisijo, naj razmisli o sankcijah, kadar so potrebne, a jo opozarja, naj pred njihovim sprejetjem pozorno preuči posledice takšnih ukrepov za prebivalstvo držav upravičenk;

18.

meni, da bi bilo treba za tranzitne države uporabljati podobne politike kot za države izvora, na primer kar zadeva strategije za zmanjševanje revščine, neposredne naložbe in dostop do trga, ter dati poudarek programu zaposlovanja, ki bo prinesel obete za učinkovito in dolgoročno družbeno vključenost, stabiliziral notranji trg dela in izboljšal dolgoročni potencial tranzitnih držav;

19.

meni, da morajo EU in države članice pri upravljanju nezakonitih migracijskih tokov v celoti upoštevati pravice prosilcev za azil in se vzdržati sprejemanja ukrepov, ki bi morebitne begunce odvrnili od tega, da bi zahtevali zaščito;

20.

poziva Komisijo, naj razvije mehanizem za ugotavljanje, kdo je odgovoren za nastanitev prosilcev za azil in preučitev njihovih vlog, pa tudi za boj proti nezakonitemu priseljevanju, saj na teh področjih nekatere države članice zaradi svoje zemljepisne lege ali demografske sestave nosijo neenakomerno breme;

21.

poziva Komisijo, naj vzpostavi nadzorni sistem, ki bo preverjal spoštovanje pravic beguncev in prosilcev za azil pri opravljanju vstopnih (in predvstopnih) kontrol v skladu z zakonikom o schengenskih mejah, da se čim prej odkrijejo morebitne pomanjkljivosti;

22.

poudarja, da so misije EU za opazovanje volitev pomemben korak v vsakem procesu demokratizacije in dobrega vodenja, in je prepričan, da bi morale biti del širšega okvira podpore pri dolgoročnem procesu demokratizacije; poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj okrepi postopke za nadaljnje spremljanje in misije, da bi preverili, ali se izvajajo priporočila misije za opazovanje volitev, in v zvezi s tem poudarja, da je treba ustrezno nadaljnje spremljanje izvajanja teh priporočil nujno zagotoviti; poudarja, da so posredovanje, preprečevanje konfliktov, strategije za reševanje ter gradnja institucij in zmogljivosti zelo pomembni za regionalne organizacije, kot je Afriška unija, ki ima pomembno vlogo pri ohranjanju in utrjevanju miru; meni, da bi morala podpora za Afriško unijo vključevati razvoj zmogljivosti za mejne kontrole in pomoč vsem priseljencem v stiski; meni, da bo učinkovita krepitev regionalnih organizacij, na primer Afriške unije, Unije za Sredozemlje ali vzhodnega partnerstva, ki prispevajo k miru in stabilnosti v regijah, spodbudila regijsko povezovanje in nastanek čezmejnih gospodarskih con;

23.

ugotavlja, da je bil dosežen napredek pri izvajanju globalnega pristopa k vprašanju migracij, katerega cilj je spodbujati celovita partnerstva z izvornimi in tranzitnimi državami ter podpirati sinergije med migracijo in razvojem; poudarja, da je treba še dodatno izboljšati uporabo glavnih orodij globalnega pristopa k vprašanju migracije (partnerstva pri mobilnosti, migracijske misije, migracijski profili, platforme za sodelovanje); poudarja, da bi bilo treba cilje migracijske politike vedno postaviti v središče političnega dialoga z izvornimi in tranzitnimi državami, pa tudi povečati politično usklajenost v zvezi s tem, zlasti na področju razvojne politike; meni, da bi bilo treba racionalizirati različne procese dialoga ter okrepiti sinergije med migracijo in razvojem; meni, da bi bilo treba okrepiti prizadevanja v podporo razvojnim projektom v izvornih in tranzitnih državah, ki dvigujejo tamkajšnji življenjski standard, povečujejo regulativne in institucionalne zmogljivosti in izboljšujejo infrastrukturo, da bo mogoče učinkovito obravnavati migracijske tokove, hkrati pa upoštevati mednarodne standarde zaščite in izvajati načelo nevračanja;

24.

poudarja pomembno vlogo svetovnega foruma o migracijah in razvoju, ki zagotavlja strukturiran okvir za spodbujanje okrepljenega dialoga in sodelovanja med vladnimi in nevladnimi akterji, vključno s civilno družbo;

25.

obžaluje dejstvo, da je bila v trenutnih okoliščinah edina možnost zamrznitev sporazuma o sodelovanju med EU in Libijo, in meni, da bi bilo treba to odločitev preklicati takoj, ko bo sestavljena nova začasna vlada, pripravljena ta sporazum izvajati ob spoštovanju demokratičnih in človekovih pravic, cilj vsega tega pa je zagotoviti finančno podporo za afriške države, da bodo lahko ustvarile trajne alternative za migracijo, za razvoj učinkovitejšega sistema za upravljanje delovne migracije v Libiji z nadaljnjim usposabljanjem priseljencev, ki so že v državi, za povečanje zmožnosti Libije, da pritegne ter socialno in ekonomsko vključi priseljence, zlasti iz svojih južnih sosed, ter za ustvarjanje temeljev za učinkovit sistem upravljanja migracije v Libiji; v zvezi s tem poudarja, da bi morala EU uporabiti svoj vpliv in prepričati Libijo, naj dovoli, da se UNHCR vrne v državo; je prepričan, da bi bilo treba sporazume o sodelovanju na področju migracij skleniti tudi z drugimi državami v bližini EU, da bi v skladu z mednarodnimi sporazumi skupaj zagotavljali podporo nestabilnim državam v soseščini;

26.

ugotavlja, da pri reševanju trenutne humanitarne krize v severni Afriki agencija Frontex ne more biti osrednje orodje za obvladovanje migracijskih tokov, ki nastajajo v tej regiji, in poziva EU, naj pripravi hiter in usklajen odgovor v okviru celovite dolgoročne strategije za obravnavanje političnih sprememb in nestabilnih držav, s čimer bo odpravila temeljne vzroke za migracijske tokove; poziva Svet, naj na podlagi solidarnostne določbe iz člena 80 Pogodbe o delovanju Evropske unije pripravi akcijski načrt za delitev bremena, da se olajša ponovno naseljevanje beguncev iz te regije, in zagotovi pomoč za razseljene osebe v skladu z določbami iz Direktive Sveta 2001/55/ES z dne 20. julija 2001 o najnižjih standardih za dodelitev začasne zaščite v primeru množičnega prihoda razseljenih oseb in o ukrepih za uravnoteženje prizadevanj in posledic za države članice pri sprejemanju takšnih oseb; poziva Svet, naj nujno pospeši sprejetje enotnega azilnega sistema EU ter dokonča postopke soodločanja, povezane z uvedbo skupnega programa EU za ponovno naselitev in evropskim skladom za begunce v obdobju 2008–2013, kot je Parlament priporočil maja 2010; opominja, da morajo države članice spoštovati načelo nevračanja;

27.

poudarja osrednjo vlogo Evropskega parlamenta pri krepitvi svobode in demokracije v naši soseščini; v zvezi s tem je prepričan, da bi moral Evropski parlament pozorno spremljati proces demokratizacije v južnem Sredozemlju, zato predlaga reden in strukturiran ad hoc dialog z visoko predstavnico/podpredsednico, da se oceni dogodke v tej regiji in opredeli kratko- in dolgoročne cilje ter potrebne podporne ukrepe;

28.

vztraja pri tem, da se v revidirani evropski sosedski politiki resnična pozornost nameni dialogu o človekovih pravicah in demokraciji; meni, da gibanja v podporo demokraciji ter demonstracije in njihovo surovo zatiranje, ki ga v državah, kot sta Tunizija in Egipt, izvajajo oblasti, dokazujejo, da dialogi evropske sosedske politike o demokraciji in človekovih pravicah niso bili učinkoviti;

29.

pozdravlja zaključek pogajanj o sporazumu o vračanju med EU in Turčijo ter poziva k uspešnemu dokončanju vseh potrebnih faz, da bosta obe strani začeli sporazum čim prej v celoti izvajati;

30.

poziva Komisijo, naj okrepi sodelovanje s tranzitnimi državami in državami izvora nezakonitih priseljencev v sporazumih, ki jih je ali jih bo sklenila Evropska unija, oziroma v bilateralnih sporazumih med državami članicami in tretjimi državami, da bi zmanjšali obseg nezakonitega priseljevanja in spodbujali spoštovanje zakonodaje, kar bo v korist priseljencev, prebivalcev držav članic in držav, od koder prihajajo priseljenci;

31.

meni, da je za učinkovito načrtovanje, sprejetje, izvajanje in ocenjevanje migracijske politike nujno treba uskladiti statistike o migraciji v sodelovanju z državami članicami; opozarja na pomen evropske migracijske mreže, ki bi lahko veliko prispevala na tem področju;

32.

poudarja, da so nujno potrebni skladni, celoviti in primerljivi statistični podatki o priseljencih, saj stalna nihanja te populacije in spreminjanje narave migracijskih tokov pomenijo dejanski izziv za oblikovalce politike, ki za sprejemanje odločitev potrebujejo zanesljive podatke in informacije;

33.

poziva Komisijo, naj v okviru potekajoče revizije evropske sosedske politike razmisli o posebnem financiranju za oblikovanje obnovljenega, trdnega gospodarskega programa v državah sosedske politike, med drugim na področju zaposlovanja; meni, da bi bilo treba z državami sosedske politike razpravljati o uskladitvi njihove nacionalne migracijske zakonodaje s standardi EU, vključno s standardi spoštovanja človekovih pravic, kot so pravica do azila, sistem zaščite za nezakonite priseljence in enake pravice za vse priseljence; se zavzema za sklenitev več partnerskih sporazumov o mobilnosti z državami sosedske politike, poleg že obstoječih z Moldavijo in Gruzijo;

34.

poziva k oblikovanju celovite politike preseljevanja, ki bo povezana z vsemi razvojnimi strategijami in instrumenti, ki temeljijo na visoki ravni politične in operativne solidarnosti, medsebojnem zaupanju, preglednosti, partnerstvu, skupni odgovornosti in združenih prizadevanjih prek skupnih načel in konkretnih ukrepov ter na vrednotah iz Lizbonske pogodbe;

35.

poziva Komisijo, naj razvije celovit pristop k zakonitemu priseljevanju, pri tem pa upošteva potrebo evropskega trga dela po delovni sili ter zmogljivost posameznih držav članic za sprejemanje priseljencev in njihovo integracijo; meni, da je lahko skupna politika EU na področju zakonitega priseljevanja spodbuda tako za evropsko gospodarstvo kot za gospodarstva izvornih držav;

36.

meni, da bi se morali sporazumi s tretjimi državami, ki zadevajo več držav članic EU, sklepati na evropski ravni ob polnem upoštevanju člena 218 Pogodbe o delovanju Evropske unije;

37.

poziva institucije in države članice EU k učinkovitejšemu usklajevanju donatorske pomoči, da bi zagotovile bolj celosten in trajnosten pristop k obvladovanju migracijskih tokov;

38.

poziva k temu, da se razvojna pomoč loči od upravljanja migracijskih tokov in da se je ne pogojuje z vračanjem priseljencev, poudarja, da bi moral biti cilj razvojne pomoč EU odprava razlogov za migracijo, kot so revščina, podnebne spremembe in lakota;

39.

poudarja, da bi lahko Unija za Sredozemlje in vzhodno partnerstvo ustvarila dodano vrednost pri obravnavi vprašanja migracije in njenih posledic; poziva podpredsednico/visoko predstavnico in države članice, naj okrepijo prizadevanja za začetek neoviranega delovanja Unije za Sredozemlje; meni, da bi moralo biti vprašanje migracijskih tokov prednostna naloga za ukrepanje v okviru te unije in vzhodnega partnerstva;

40.

poziva Evropsko unijo, naj razmisli o ukrepih za revizijo instrumenta za razvojno sodelovanje, evropskega razvojnega sklada in instrumenta za humanitarno pomoč v smislu spodbujanja človekovega razvoja in demokracije v nestabilnih državah;

41.

poziva k dodatnim prizadevanjem za spodbujanje skladnosti razvojnih politik v okviru migracijske politike EU in k opustitvi uporabe uradne razvojne pomoči za politike, namenjene preprečevanju in nadziranju migracije na način, ki vključuje kršitve človekovih pravic migrantov; meni, da bi bilo treba uradno razvojno pomoč uporabiti kot spodbudo za učinkovit razvoj, s čimer bi zmanjšali migracije, ki jih povzročajo revščina, politična nestabilnost in politično zatiranje;

42.

pozdravlja izjavo iz Tripolija, objavljeno ob koncu tretjega vrhovnega srečanja Afrika-EU, ki potrjuje zavezanost skupnim prizadevanjem za spopadanje s stvarnostjo in izzivi migracije ter njenimi povezavami z razvojem;

43.

poziva k učinkovitejšim partnerstvom z institucijami, ki spodbujajo regijsko in gospodarsko povezovanje, kar lahko prispeva tudi k iskanju trajnih in dolgoročnih rešitev za resnične probleme migracije jug-jug;

44.

poudarja, da bi morala Komisija bolje raziskati migracije z juga na jug zaradi podnebnih sprememb in v raziskave vključiti število prizadetih ljudi, ogroženih regij, migracijskih gibanj in zmogljivosti držav gostiteljic; prav tako poziva k podpiranju raziskovalnih zmogljivosti držav v razvoju;

45.

poudarja pomen vključevanja integracije v razvojne strategije partnerskih držav, da se zmanjša revščina in doseže razvojne cilje tisočletja;

46.

pozdravlja ustanovitev opazovalnice držav AKP za migracijo, saj je uporaben instrument za posredovanje podatkov in orodij oblikovalcem politik v državah AKP, s katerimi bodo lahko izboljšali državne strategije preseljevanja, pa tudi predlog za ustanovitev migracijske opazovalnice, ki bo pristojna za stalno in podrobno spremljanje vseh vprašanj, povezanih z migracijskimi tokovi v Latinski Ameriki, delovala pa bo pod nadzorom in usklajevanjem fundacije Evrope, Latinske Amerike in Karibov;

47.

priporoča, da se finančna sredstva za krepitev povezave med preseljevanjem in razvojem dodeljujejo bolj učinkovito; priznava, da je treba izboljšati medsebojno dopolnjevanje in pravočasno uporabo različnih finančnih instrumentov EU za zunanje ukrepe;

48.

poudarja, da je treba okrepiti strategije za povezovanje pomoči, obnove in razvoja, da se poišče trajne rešitve za razseljene osebe in begunce; priznava pomen usklajenega humanitarnega odziva kot predhodnika vzdržne razvojne politike v državah po konfliktih;

49.

poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj vlaga v strokovnost in poskrbi za jasen mandat za zaposlene tako na sedežih kot v delegacijah, kar bo omogočilo boljše usklajevanje med tematskim programom za migracije in azil ter geografskimi programi instrumenta za razvojno sodelovanje;

50.

zahteva, da se pojasnita vlogi Evropske službe za zunanje delovanje in DEVCO ter da se zagotovi usklajevanje med njima; spodbuja DEVCO, naj prevzame vodilno vlogo v fazi načrtovanja za politiko preseljevanja;

51.

poudarja, da je treba upoštevati izkušnje iz tematskega programa za migracije in azil, kar zadeva politični dialog na ravni držav, da se zagotovi skladnejše in učinkovitejše načrtovanje v smislu državnih in regionalnih strategij;

52.

poziva k okrepljenim prizadevanjem za zmanjšanje negativnih učinkov bega možganov in odhajanja strokovnjakov, ki prizadene zlasti bistvene sektorje, kot sta zdravstvo in izobraževanje; poudarja, da je treba spodbujati „pridobivanje možganov“, programe za pomoč pri vračanju in krožno migracijo, urediti metode zaposlovanja in podpreti gradnjo zmogljivosti, s pomočjo ukrepov, kot je razvoj poklicnega usposabljanja; poziva Komisijo, naj prouči, ali so programi krožne migracije uporaben instrument in katera vrsta krožnosti (enkratna/zaporedna; kratkoročna/dolgoročna; spontana/upravljana) bi prinesla najboljše rezultate državam v razvoju in razvitim državam;

53.

poziva Komisijo, naj pri pripravi novih instrumentov zunanjega delovanja za obdobje po letu 2013 zagotovi, da bo predlagana struktura omogočila sinergije in vzajemno krepitev med razvojnim, varnostnim in stabilnostnim stebrom, hitro dodeljevanje sredstev za izredne razmere in obnovo, hitro zagotavljanje pomoči in podpore migrantom v stiski, zlasti tistim, ki so v posebej ranljivem položaju, na primer ženskam in mladoletnikom brez spremstva, posebne programe za aktivno pomoč ogroženim manjšinam, vključno z verskimi in etničnimi ter lezbijkami, geji, biseksualci, transvestiti in transseksualci, in podporne ukrepe za blažitev posledic podnebnih sprememb, krčenja gozdov, širjenja puščav in izgube biotske raznovrstnosti ter za ohranjanje gospodarskega in družbenega okolja prizadetih skupnosti;

54.

poziva k razvoju politik, v katerih bo upoštevan poseben položaj ogroženih skupin, kot so ženske, otroci in invalidi, ter posledično tudi k vzpostavitvi ustrezne infrastrukture, kot so bolnišnice, šole in učna oprema, pa tudi potrebna socialna, psihološka in upravna podpora;

55.

opozarja na pomembno vlogo, ki so jo v EU imeli centri za rehabilitacijo žrtev mučenja pri uspešnem vključevanju priseljencev, med drugim beguncev in prosilcev za azil; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je bil sprejet sklep o postopni odpravi financiranja teh centrov v EU v okviru evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice; poziva Komisijo, naj poskrbi, da financiranje teh centrov ne bo okrnjeno in da ne bo prepuščeno državam članicam;

56.

poziva Komisijo, naj objavi zunanjo oceno regionalnih programov zaščite in naj začne razpravo o tem, ali naj se ti programi še naprej izvajajo;

57.

glede misij SZVP/SVOP meni, kot je poudarila tudi visoka predstavnica/podpredsednica, da bi bilo pomembno strategije za varnost in stabilnost dopolniti s priložnostno podporno razvojno pomočjo in strategijami na področju človekovih pravic ter tako dolgoročno izkorenititi temeljne vzroke negotovosti in nestabilnosti; v zvezi s tem spominja na dejstvo, da takšen celovit pristop ne zahteva le boljšega usklajevanja pod vodstvom ESZD, pač pa tudi dodatna priložnostna proračunska sredstva, namenjena podpornim strategijam;

58.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje predsedniku Evropskega sveta, predsedstvu Sveta Evropske unije, predsedniku Komisije, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Evropski investicijski banki, vladam in parlamentom držav članic Evropske unije, vladam in parlamentom držav kandidatk za pristop EU, vladam in parlamentom držav članic parlamentarne skupščine za odnose z vzhodnimi sosedskimi državami (EURONEST) in evro-sredozemskega partnerstva (EUROMED), zunanjemu ministrstvu ZDA, Evropski banki za obnovo in razvoj (EBRD), Svetovni banki, Afriški uniji, Vseafriškemu parlamentu, Mednarodni organizaciji za migracije in Uradu visokega komisarja Združenih narodov za begunce (UNHCR).

2.10.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 296/13

—

ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji, zlasti njenih členov 2 in 3, in Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti njenih členov 8, 153 in 157,

—

ob upoštevanju Odločbe Sveta 2006/144/ES z dne 20. februarja 2006 o strateških smernicah Skupnosti za razvoj podeželja (programsko obdobje 2007–2013) (1),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 z dne 20. septembra 2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. marca 2008 o položaju žensk na podeželskih območjih EU (3),

—

ob upoštevanju sklepov seminarja na temo Ženske v trajnostnem razvoju podeželskih območij, ki je na pobudo španskega predsedstva EU potekal od 27. do 29. aprila 2010 v Cáceresu (4),

—

ob upoštevanju Direktive 2010/41/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. julija 2010 o uporabi načela enakega obravnavanja moških in žensk, ki opravljajo samostojno dejavnost, in razveljavitvi Direktive Sveta 86/613/EGS (5),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja (A7-0016/2011),

A.

ker sta trajnostni gospodarski razvoj podeželskih območij ter dolgoročna in trajnostna sposobnost delovanja gospodarskih enot v Evropi prednostna naloga in ker bi bilo treba koristno uporabiti in razviti poseben potencial redkeje poseljenih kmetijskih območij tako, da se zagotovi njihova neprekinjena poselitev;

B.

ker se lahko – glede na okoliščine – gospodarsko in kulturno samostojne regije z delujočimi regionalnimi cikli bolj stabilno odzovejo na globalne spremembe,

C.

ker je učinkovito in večfunkcionalno kmetijstvo neizogibno potrebna osnova za strategije trajnostnega razvoja in daljnosežnejše podjetništvo v številnih regijah in ker ta potencial v okviru procesa večje diverzifikacije gospodarskih dejavnosti še ni bil povsod v celoti izkoriščen,

D.

ker podeželska območja posebej prizadenejo staranje prebivalstva, nizka gostota prebivalstva in upadanje njegovega števila na nekaterih območjih,

E.

ker v prihodnje zaradi demografskih sprememb, odseljevanja in splošnega zmanjšanja deleža žensk v prebivalstvu nekaterih podeželskih območjih z obstoječo infrastrukturo na podeželju ne bo več mogoče v zadostni meri zagotavljati preskrbe z blagom in storitev za vsakodnevne potrebe, osnovne medicinske oskrbe in nege, predšolskega, šolskega, poklicnega in akademskega izobraževanja in nadaljnjega usposabljanja ter bogate kulturne in prostočasne ponudbe oziroma se bo infrastruktura za preskrbo iz ekonomskih razlogov sesula,

F.

ker je od 26,7 milijona oseb v kmetijskem sektorju v Evropski uniji 42 % žensk in ker vsaj eno od petih kmetijskih gospodarstev (okrog 29 %) vodi ženska,

G.

ker se precejšnji prispevek žensk k lokalnemu razvoju in razvoju skupnosti premalo odraža v njihovem sodelovanju v ustreznih postopkih odločanja,

H.

ker je načelo enakosti spolov temeljna zahteva strategije Evropa 2020 in ker ga je treba spodbujati, da bi povečali aktivno sodelovanje žensk v gospodarskih in družbenih dejavnostih zagotovili spoštovanje človekovih pravic,

I.

ker so se okoliščine, v katerih živijo ženske na podeželju, zaradi gospodarskih in družbenih sprememb v zadnjih desetletjih spremenile in je med njimi prišlo do večjih razlik in ker so navsezadnje ženske same sodelovale pri pobudi za te spremembe in njihovem oblikovanju, pri čemer se njihov socialno-ekonomski položaj med državami članicami, pa tudi znotraj njih zelo razlikuje,

J.

ker imajo ženske v sodobni družbi v okviru svojih posameznih družinskih in poklicnih vezi večfunkcionalno vlogo in ker jim ravno ta raznolikost vlog omogoča, da pomembno prispevajo k napredku in inovacijam na vseh ravneh družbe in k večji kakovosti življenja, zlasti na podeželju,

K.

ker je zlasti na podeželskih območjih skrb za družino in starejše pogosto v rokah žensk,

L.

ker je bilo na podlagi dolgoletnih prizadevanj na področju ženske politike in intenzivnega javnega spodbujanja izobraževanja, svetovanja, pobud za ustanovitev podjetij idr. v okviru drugega stebra skupne kmetijske politike doseženih veliko uspehov pri izboljšanju razmer, v katerih živijo moški in ženske na podeželju,

M.

ker bo glavni izziv moških in žensk kljub visoki individualizaciji načina življenja še vedno ostalo usklajevanje lastnega dela ter družbenega in kulturnega udejstvovanja na eni strani in odgovornosti za družino na drugi strani,

N.

ker se je na ta „večfunkcionalni izziv“ v sodobni družbi mogoče odzvati samo z uporabo podpornih storitev in infrastrukture, ki morajo biti cenovno dostopne in dosegljive,

O.

ker lahko večfunkcionalna vloga žensk na podeželju pomembno vpliva na oblikovanje sodobne podobe ženske v naši družbi,

P.

ker so možnosti za zaposlitev na podeželskih območjih slabe za moške in ženske, mnoge ženske pa dejansko nikoli niso aktivne na trgu dela, torej niso registrirane kot brezposelne ali vključene v statistiko o brezposelnosti,

Q.

ker je socialno zavarovanje za ženske, ki delajo v kmetijstvu, vključno z ženami kmetov z dodatnimi viri dohodkov (kombiniran zaslužek, samozaposlenost in samozaposlenost s polovičnim delovnim časom) ter začasnimi delavkami in delavkami migrantkami, bistven dejavnik sodobnega, trajnostnega razvoja podeželskih območij,

R.

ker je lastnik kmetije edina oseba, navedena na bančnih dokumentih, na dokumentih za pridobivanje pomoči, nosilec vseh pravic ter tudi edina oseba, ki predstavlja kmetijo v združenjih in skupinah,

S.

ker je turizem na kmetijah, ki v okviru družinskih ter zadružnih turističnih podjetij vključuje nudenje blaga in storitev na podeželju, posel z nizko stopnjo tveganja, ki ustvarja delovna mesta, omogoča povezovanje družinskih obveznosti z delom ter spodbuja kmečko prebivalstvo, da ostane na podeželju,

1.

poudarja, da je spodbujanje enakosti spolov osrednji cilj EU in njenih držav članic; poudarja, da je pomembnost vključitve tega načela v SKP način za spodbujanje trajnostne gospodarske rasti in razvoja podeželja;

2.

poudarja, da si je treba na podeželskih območjih prizadevati za vzpostavitev življenjskih razmer, ki bodo ustrezale tistim v mestnih območjih, hkrati pa bodo prilagojene okoliščinam na podeželju, da bi ženskam in njihovim družinam dali razlog, da tam ostanejo in uspešno živijo;

3.

poziva k promociji podeželja kot raznolikega in povezovalnega gospodarskega in življenjskega prostora, pri tem pa naj se uporabi zlasti ključna vloga, in sicer znanje in kompetence žensk;

4.

zato poziva Komisijo, naj pri pogajanjih o prihodnjem večletnem finančnem okviru ne znižuje več deleža stroškov za kmetijstvo v skupnem proračunu;

5.

vztraja, da raznolika, tudi v storitve usmerjena kmetijska gospodarstva (npr. kmečki turizem, neposredna prodaja, socialne storitve, kot so skrb za starejše osebe in otroke, učenje na kmetiji v okviru celodnevnega šolanja itd.) podpirajo zagotavljanje storitev na podeželju in bi jih bilo treba na trajnosten način podpreti v okviru skupne kmetijske politike; zato poziva k spodbujanju takšnih storitev prek SKP, kar bi ženskam omogočilo nove perspektive in priložnosti za zaslužek ter pomembno olajšalo usklajevanje družinskega in poklicnega življenja;

6.

poziva k spodbujanju razvojnih strategij z lastno dinamiko, s katerimi se spodbuja posebna kreativnost moških in žensk na podeželju, ob izkoriščanju značilnih tradicionalnih virov vsake podeželske skupnosti;

7.

poudarja pomembnost obstojnega in dinamičnega podeželskega okolja z raznolikim prebivalstvom; v zvezi s tem poudarja pomembnost ustreznih razvojnih možnosti in izzivov za mlade ženske;

8.

poziva k vzpostavitvi takšnih okvirnih pogojev na podeželju, da bodo ženske vseh generacij ostale v svojem neposrednem okolju in prispevale k njegovem razvoju in oživitvi;

9.

poudarja pomembnost zgodnjega upokojevanja kmetic in kmetijskih delavk ob upoštevanju življenjskih razmer žensk na podeželju; poziva države članice, ki tega še niso storile, naj začnejo z izvajanjem teh določb;

10.

v zvezi s tem poziva k nadaljnjim prizadevanjem za zagotovitev najsodobnejše informacijsko-telekomunikacijske infrastrukture, zlasti širokopasovnih povezav, na vseh podeželskih območjih ter k sprejetju ukrepov za olajšanje dostopa do informacijskih in komunikacijskih tehnologij in za spodbujanje enakih možnosti pri dostopu do teh tehnologij ter ustrezno usposabljanje o njihovi uporabi; poudarja, da slaba razvitost širokopasovnih povezav zavira rast malih podjetij v mnogih podeželskih območjih po vsej EU; zato poziva Komisijo in države članice, naj spoštujejo svojo zavezo k izboljšanju dostopa do širokopasovnega omrežja na podeželskih območjih kot načina za spodbujanje konkurenčnosti;

11.

poziva, naj se med ženskami na podeželju spodbujajo in podpirajo elektronske oblike podjetništva, kot je e-poslovanje, ki omogočajo poslovno udejstvovanje ne glede na oddaljenost od velikih mestnih središč;

12.

poudarja, da je tako kot v mestnih območjih tudi na podeželju bistvenega pomena izboljšati kakovost in dostopnost infrastrukture, zmogljivosti in storitev za vsakdanje življenje, da bi moškim in ženskam omogočili, da uskladijo svoje družinsko in poklicno življenje ter da bi ohranili skupnosti na podeželskih območjih; sem spadajo zagotavljanje varstva otrok, ki bi bilo del kmetijske infrastrukture (na primer otroške jasli na kmetijah in druge možnosti predšolske vzgoje), zdravstvene storitve, izobraževalne ustanove (vključno z vseživljenjskim učenjem), ustanove in skrb za starejše ter druge vzdrževane člane, možnosti nadomeščanja v primeru bolezni in nosečnosti, lokalne trgovine za vsakdanje potrebščine ter zmogljivosti za prostočasne in kulturne dejavnosti; poziva k takšnemu določanju okvirnih pogojev kmetijske politike, da bodo lahko ženske na podeželju uresničile svoje potenciale za udejanjenje večfunkcionalnega kmetijstva;

13.

poziva države članice, naj uporabijo strukturne sklade in kohezijski sklad za odpravljanje pomanjkanja dobre prometne infrastrukture na podeželju ter izvajajo dobro politiko za izboljšanje dostopa do prevoza za vse, zlasti za ljudi s posebnimi potrebami, saj je prevoz še vedno dejavnik, ki vpliva na socialno izključenost in neenakost v družbi, ki zlasti zadeva ženske;

14.

poziva, naj bo politika za podeželje bolj usmerjena v zagotavljanje inovativnih in trajnostnih pogojev za življenje in delo na podeželju;

15.

poziva institucije Evropske unije, države članice ter regionalne in lokalne oblasti, naj podprejo projekte za spodbujanje in svetovanje pri nastajanju inovativnih osnovnih kmetijskih podjetij na podeželju, ki bodo nudila nova delovna mesta zlasti ženskam na področjih, kot so: dodana vrednost kmetijskih proizvodov ter iskanje prodajnih prostorov zanje, uporaba novih tehnologij in prispevanje k ekonomski raznovrstnosti območja ter nudenje storitev, ki bodo omogočila usklajevanje delovnega in družinskega življenja;

16.

opozarja, da bi bilo treba v zvezi z inovativnimi oblikami ponudbe uporabiti dosedanje pozitivne izkušnje iz projektov, namenjenih ženskam, ki se že izvajajo v okviru drugega stebra skupne kmetijske politike (zlasti Axis 3 in program Leader +), in ugotoviti, kateri so primeri dobre prakse;

17.

poziva, naj se v razvojnih strategijah za podeželje posebej poudari vloga žensk pri doseganju ciljev strategije Evropa 2020, zlasti pri pobudah, ki se osredotočajo na inovacije, raziskave in razvoj;

18.

v zvezi s tem pozdravlja projekte ESF/EQUAL, ki skušajo razjasniti in izboljšati položaj žensk v kmetijstvu in na podeželju;

19.

poziva, naj nova Uredba EKSRP uvede posebne ukrepe za podporo ženskam v programskem obdobju 2014-2020, ki bi lahko pozitivno vplivali na zaposlenost žensk na podeželju;

20.

poziva Komisijo in države članice, naj prispevajo k podatkovni bazi o ekonomskem in socialnem položaju žensk in njihove zaposlenosti v podjetjih v podeželskih regijah ter optimizirajo obdelavo podatkov, ki so že na razpolago (npr. prek Eurostata), da bi lahko sprejeli politične ukrepe;

21.

je prepričan, da je treba glede na razmere na podeželju ohraniti in razvijati izobraževanje in svetovanje za ženske, ki je posebej prilagojeno za podeželje, zlasti v povezavi s finančnim poslovodenjem kmetij;

22.

meni, da bi bilo zaželeno vzpostaviti evropsko mrežo (združenj) žensk na podeželju, in opozarja na uspeh, dosežen z ukrepi drugega stebra skupne kmetijske politike;

23.

priznava pomembno vlogo obstoječih mrež za ženske na različnih ravneh, zlasti za lokalno podporo podeželskim območjem in njihovo podobo v javnosti; opozarja, da je treba tem mrežam na lokalni, regionalni in evropski ravni zagotoviti večjo družbeno priznanost, saj izjemno prispevajo k doseganju večje enakosti, zlasti pri usposabljanju žensk na podeželskih območjih in zagonu lokalnih razvojnih projektov, vključno s kampanjami obveščanja o presejanju za zagotavljanje zgodnjega odkrivanja raka pri ženskah (rak materničnega vratu, dojke, itd.); poziva države članice, naj podprejo večjo udeležbo žensk v politiki, vključno z njihovo ustrezno zastopanostjo v odborih ustanov, podjetij in združenj;

24.

poziva k zagotovitvi ustreznih socialnih prispevkov za ženske na podeželskih območjih v okviru socialnih sistemov, ki morajo upoštevati njihov poseben položaj na področju zaposlenosti in pokojninskih pravic;

25.

v zvezi s tem pozdravlja Direktivo 2010/41/EU in poziva države članice, naj jo čim prej in učinkovito prenesejo v svojo zakonodajo, da bi zagotovili zlasti:

26.

opozarja, da so zlasti na podeželju potrebne trajnostne strategije za ohranitev poklicnih kompetenc žensk, ki se odločijo, da se bodo v določenem obdobju posvetile družini in negi; poziva k uravnoteženju poklicnega in družinskega življenja, da bi jim omogočili udeležbo pri različnih oblikah dela, njeno ohranitev in nadaljnji razvoj;

27.

poudarja, da je diverzifikacija na kmetiji vse bolj pomemben vidik podeželskega gospodarstva; ugotavlja, da imajo ženske pri pobudah za projekte diverzifikacije na kmetiji, njihovem razvoju in vodenju pomembno vlogo;

28.

poziva k spodbujanju podjetništva in pobud med ženskami, zlasti spodbujanjem ženskega lastništva, mrež podjetnic in določitvi takšnih okvirnih pogojev v finančnem sektorju, ki bodo podjetnicam s podeželja, vključno s samozaposlenimi in samozaposlenimi s polovičnim delovnim časom z nizkimi dohodki ter mladimi ženskami, lajšal dostop do naložb in kreditov, da bodo lahko učinkoviteje delovale na trgu in si zagotovile trden ekonomski položaj; poziva k sprejetju ukrepov za izboljšanje ženske podjetniške miselnosti in spretnosti, da se spodbuja njihovo vključevanje v poslovne organe podjetij in združenj;

29.

poziva pristojne nacionalne, regionalne in lokalne organe, naj v okviru programa Leader spodbujajo sodelovanje žensk v lokalnih akcijskih skupinah in pri razvijanju lokalnih partnerstev, da se zagotovi enakopravno sodelovanje spolov v vodstvenih organih; 18. poziva k večjemu upoštevanju poklicnih kompetenc žensk v okviru razvojnih strategij na ravni podjetij in regionalni ravni in poudarja, da je za kmetice in druge ženske na podeželju zelo pomembna pridobitev kvalifikacij in usposabljanje za pridelovalke in podjetnice;

30.

poziva k večjemu upoštevanju kmetijskih in nekmetijskih poklicnih kompetenc žensk v okviru razvojnih strategij na ravni podjetij in regionalni ravni; poudarja, da je za kmetice in druge ženske na podeželju izjemno pomembno, da lahko pridobijo izobrazbo in usposabljanje za proizvajalke in podjetnice, ter poziva Komisijo in države članice, naj v sodelovanju z regionalnimi in lokalnimi organi, podeželskimi organizacijami ter združenji žensk in kmetov ustvarijo spodbude za spodbujanje udeležbe žensk v delovni populaciji, za odpravo diskriminacije žensk na delovnem mestu ter za izboljšanje usposabljanja žensk, vključno s spodbujanjem večjega dostopa do podiplomskega usposabljanja in specialističnih študijskih programov v izobraževalnih ustanovah, ter naj predlaga ustrezne ukrepe za razvoj podeželja v okviru osi 3 programov za razvoj podeželja in naj spodbuja obstoječe pobude; opozarja, da bodo ti ukrepi prispevali k boju proti socialni izključenosti na podeželju in da je nevarnost revščine večja pri ženskah kakor pri moških;

31.

poziva k podpori političnih prizadevanj za okrepitev vloge žensk v kmetijstvu, in sicer tako, da se jim dejansko in v pravnem smislu olajša izvajanje kmetijske dejavnosti tudi z vidika lastništva kmetije, da bi imele na podlagi njihove soodgovornosti za kmetijsko dejavnost več z njo povezanih pravic in dolžnosti, med drugim pri zastopanju svojih interesov v kmetijskih odborih in dejanski udeležbi pri vseh oblikah dohodka od kmetijske dejavnosti;

32.

poziva k podpori ženskih in kmečkih organizacij, ki so pomembne za spodbujanje in zagon novih razvojnih programov ter za diverzifikacijo, ki bo ženskam omogočila uresničevanje novih idej, s katerimi se bo povečala raznolikost proizvodnih in storitvenih dejavnosti na podeželskih območjih;

33.

meni, da je v prihajajoči reformi SKP treba upoštevati potrebe žensk na podeželju in žensk, ki delajo v kmetijstvu, ter jim dati prednost pri dostopanju do nekaterih storitev in pomoči v skladu z lokalnimi potrebami v vsaki državi članici;

34.

je prepričan, da bi morale biti ženske srednjeročno ustrezno zastopane v vseh političnih, gospodarskih in socialnih odborih kmetijskega sektorja, da bi bila pri sprejemanju odločitev zastopana oba vidika – tako žensk kot moških; poudarja pomen uvedbe posebnih ukrepov v korist žensk, da se zagotovi njihovo sodelovanje v teh organih na enakopravni osnovi;

35.

poziva Komisijo in države članice, naj se trudijo za boljši dostop žensk do zemlje in kreditov, da bi se spodbudilo bivanje žensk na podeželskih območjih in njihovo aktivno sodelovanje v kmetijskem sektorju;

36.

poziva, da bi bilo treba ob upoštevanju razlik med državami na področju premoženjskega in davčnega prava zbrati dosedanje strategije za zagotavljanje socialnega zavarovanja ženskam v kmetijstvu (kmeticam, delavkam na podeželju, sezonskim delavkam itd.), vključno z izvajanjem Direktive 2010/41/EU, in dati te izkušnje na razpolago državam članicam za oblikovanje ustreznega socialnega zavarovanja žensk v kmetijstvu;

37.

poudarja, da mora evropska politika glede življenjskih pogojev žensk na podeželju upoštevati tudi življenjske in delovne pogoje priseljenk, ki so zaposlene kot sezonske delavke na kmetijah, zlasti kar zadeva potrebo po ustrezni namestitvi, socialnem varstvu ter zdravstvenem zavarovanju in oskrbi; poudarja, da je treba čim večjo vrednost pripisati delu žensk;

38.

poziva Komisijo, naj v svoje zbirno poročilo, ki bo predstavljeno v letu 2011 v skladu s členom 14(1) Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 z dne 20. septembra 2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP), vključi tudi poglobljeno analizo vpliva ukrepov, sprejetih v zvezi s položajem žensk na podeželju;

39.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

2.10.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 296/19

—

ob upoštevanju Protokola k Pristopni pogodbi št. 4 o jedrski elektrarni Ignalina v Litvi, protokola št. 9 o enoti 1 in enoti 2 jedrske elektrarne Bohunice V1 na Slovaškem in člena 30 Protokola o pogojih in podrobnostih sprejema Republike Bolgarije in Romunije v Evropsko Unijo,

—

ob upoštevanju uredb Sveta o izvajanju Protokola št. 4 o jedrski elektrarni Ignalina v Litvi (1), o izvajanju Protokola št. 9 o enoti 1 in enoti 2 jedrske elektrarne Bohunice V1 na Slovaškem (2) in o finančni pomoči Unije v zvezi z razgradnjo enot 1 do 4 jedrske elektrarne Kozloduj v Bolgariji, („Program Kozloduj“) (3),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o uporabi finančnih sredstev, namenjenih razgradnji jedrskih objektov (KOM(2007)0794), in priloženega dokumenta „Podatki o finančnih sredstvih za razgradnjo v EU“ (SEC(2007)1654),

—

ob upoštevanju priporočila Komisije z dne 24. oktobra 2006 o upravljanju finančnih sredstev za razgradnjo jedrskih objektov (4),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za proračunski nadzor in mnenja Odbora za industrijo, raziskave in energetiko (A7-0054/2011),

A.

ker so v treh državah kandidatkah EU, v Litvi, na Slovaškem in v Bolgariji, obratovale stare jedrske elektrarne, za katere je bilo dogovorjeno, da se zaprejo, pristopna pogajanja pa so privedla do določitve datumov predčasnega zaprtja za enote v zadevnih treh jedrskih elektrarnah,

B.

ker je EU priznala, da predčasno zaprtje in poznejša razgradnja teh enot v treh jedrskih elektrarnah predstavljata precejšnje finančno in gospodarsko breme, ki ga zadevne države članice ne bi mogle v celoti pokriti, zato je v pristopnih pogodbah in poznejših uredbah Sveta o izvajanju teh pogodb predvidela finančno pomoč za zadevne države članice, vendar ker ni bilo jasno odločeno, ali bi morala pomoč kriti celotne stroške razgradnje ali nadomestila za vse gospodarske posledice; ugotavlja, da tako Bolgarija kot Slovaška ostajata neto izvoznici električne energije,

C.

ker ukrepi pomoči zadevajo naslednja področja:

D.

ker se je pomoč začela pred pridružitvijo in zaprtjem zadevnih enot, so se sredstva nabirala v okviru mednarodnih podpornih skladov za razgradnjo, medtem ko so se upravne priprave nadaljevale,

E.

ker je razgradnja jedrskih objektov in upravljanje njihovih odpadkov tehnično zapleten postopek, ki zahteva obsežna finančna sredstva, zanj pa je treba prevzeti okoljsko, tehnično, socialno in finančno odgovornost,

1.

ugotavlja, da so Litva, Slovaška in Bolgarija izpolnile svoje obveznosti iz pristopnih pogodb glede pravočasnega zaprtja svojih enot v treh jedrskih elektrarnah: enota 1 jedrske elektrarne Ignalina je bila zaprta 31. decembra 2004, enota 2 pa 31. decembra 2009; enota 1 jedrske elektrarne Bohunice V1 je bila zaprta 31. decembra 2006, enota 2 pa 31. decembra 2008; enoti 1 in 2 jedrske elektrarne Kozloduj sta bili zaprti 31. decembra 2002, enoti 3 in 4 pa 31. decembra 2006;

2.

ugotavlja tudi, da so se vse tri države članice poskušale ponovno pogajati o svojih političnih obveznostih glede zapiranja reaktorjev, kar je povzročilo zamude v procesu;

3.

ugotavlja, da obstaja pravna podlaga za dodelitev finančne pomoči; je seznanjen, da se zneski vsako leto določijo s sklepom Komisije na podlagi posameznih dokumentov o skupnem letnem načrtovanju, kar omogoča nadzor nad razvojem in financiranjem odobrenih projektov;

4.

ugotavlja, da je bila odločitev o finančni pomoči zaradi omejenih izkušenj in podatkov EU na področju razgradnje sprejeta brez možnosti opredelitve finančne zgornje meje. ugotavlja, da tudi po pripravi načrtov in strategij za razgradnjo še vedno niso bili oblikovani jasni pogoji za določitev zgornjih mej, kar je pomenilo, da je bilo treba o dodatni finančni pomoči odločati na podlagi posameznih faz in primerov;

5.

meni, da je namen pomoči Skupnosti podpora tem trem državam članicam pri obvladovanju finančnega in gospodarskega bremena, ki so ga povzročili določeni datumi predčasnega zaprtja, ter kritje stroškov številnih pomembnih dejavnosti razgradnje, vlaganje v energetske projekte, katerih namen je zmanjšanje energetske odvisnosti, in pomoč pri blaženju socialnih posledic razgradnje elektrarn; vendar ugotavlja, da so v vseh treh primerih stroški razgradnje jedrskih elektrarn prekoračili predvideno pomoč Evropske unije, in da bodo po vsej verjetnosti presegli prvotne ocene; ugotavlja, da je bil visok delež sredstev uporabljen za energetske projekte in ne v podporo glavnemu namenu finančne pomoči, namreč razgradnji jedrskih elektrarn;

6.

verjame, da načelo solidarnosti Evropske unije v resnici prispeva k blaženju gospodarskih posledic predčasnega zaprtja v energetskem sektorju; vendar ugotavlja, da je v času priprave tega poročila sama razgradnja še vedno v svoji začetni fazi;

7.

ugotavlja, da bi bilo treba razgradnji zadevnih jedrskih elektrarn pripisati status najpomembnejše prednostne naloge zaradi varnosti in zdravja vseh evropskih prebivalcev;

8.

izraža bojazen, da bo pomanjkanje finančnih virov za ukrepe razgradnje povzročilo zamude pri razgradnji jedrskih elektrarn ter ogrozilo okolje in zdravje ljudi;

9.

poudarja, da je vprašanje varnosti največjega pomena za razgradnjo zadevnih predčasno zaprtih enot v treh jedrskih elektrarnah; zato poziva Svet, Komisijo in države članice, da to upoštevajo pri vsakem prihodnjem sklepu o razgradnji jedrskih elektrarn na splošno in še zlasti o teh treh programih razgradnje; poziva Komisijo, naj poskrbi za ustrezno usklajevanje z državami članicami in pripravi natančne časovne razporede za dokončanje projektov;

10.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da podrobni načrti o razgradnji, ki zadevajo tri zadevne programe razgradnje, še niso dokončno pripravljeni in zaradi tega ni zadostnih podatkov o časovnih okvirih, stroških posameznih projektov ali njihovih virih financiranja; zato odločno poziva ustrezne nacionalne organe, naj dokončajo načrte, Komisijo pa, naj poroča o zadevnem postopku in zagotovi podrobno dolgoročno finančno načrtovanje za projekte razgradnje; poziva Komisijo, naj jasno opiše obseg financiranja EU, ki je potrebno za uresničitev teh načrtov;

11.

poziva Komisijo, naj prouči možnosti za spremembo načinov financiranja operacij razgradnje s strani EU glede na strategije, ki jih uporabljajo države članice, in njihove nacionalne upravne strukture, ter za poenostavitev pravil za upravljanje sredstev, tako da ne bodo vplivala na varnost in zaščito pri operacijah razgradnje;

12.

opaža pomanjkanje jasne razdelitve odgovornosti med udeleženci pri financiranju in udeleženci pri postopku razgradnje; meni, da bi Komisija morala imeti glavno odgovornost za izplačevanje pomoči EU in da bi bilo treba vzpostaviti skupno upravljanje z Evropsko banko za obnovo in razvoj;

13.

meni, da bi bilo za oddajo naročil zaželeno uporabiti merilo vzajemnosti v korist evropskih podjetij, zlasti z uporabo načel iz člena 58 Direktive 2004/17/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil naročnikov, med drugim v energetskem sektorju;

14.

ugotavlja, da bo skupna finančna pomoč Evropske unije za tri države članice do konca leta 2013 dosegla 2 847,78 milijona EUR; poudarja, da čeprav obstajajo razlike med jedrskimi elektrarnami, zlasti kar zadeva skladiščenje goriva, programi načeloma uporabljajo enako tehnologijo; vendar ugotavlja, da se dodeljeni zneski precej razlikujejo: Ignalina (2 enoti) 1 367 milijonov EUR; Bohunice (2 enoti): 613 milijonov EUR; in Kozloduj (4 enote) 867,78 milijona EUR;

15.

ugotavlja, v skladu s podatki, ki so bili na voljo konec leta 2009, različen položaj držav članic glede na izplačane zneske: Ignalina: skupaj 1 367 milijonov EUR, prevzetih obveznosti za 875,5 milijona EUR (64,04 %), izplačanih 760,4 milijona EUR (55,62 %); Bohunice skupaj 613 milijonov EUR, prevzetih obveznosti za 363,72 milijona EUR (59,33 %), izplačanih 157,87 milijona EUR (25,75 %); Kozloduj: skupaj 867,78 milijona EUR, prevzetih obveznosti za 567,78 milijona EUR (65,42 %), izplačanih 363,149 milijona EUR (41,84 %), v pretežni meri zaradi različnih časovnih načrtov zapiranja;

16.

meni, da je treba poskrbeti za popolno preglednost upravljanja skladov in uporabe njihovih sredstev; priznava pomen dobrega in preglednega upravljanja finančnih sredstev z ustreznim zunanjim nadzorom za zagotovitev pravične konkurence na energetskem trgu; na tem področju priporoča preglednost in javno sodelovanje;

17.

je seznanjen z naslednjimi zaključenimi revizijami in ocenami: „Vmesna ocena pomoči Litvi in Slovaški pri razgradnji“ (2007); notranje revizije ES vseh treh programov leta 2007; reviziji CPMA, ki ju je v zvezi z Ignalino opravilo Evropsko računsko sodišče (ERS) leta 2008 in leta 2009; revizija ERS za pripravo pozitivne izjave o zanesljivosti za leto 2008; študija ERS o izvedljivosti leta 2009; ter je seznanjen z naslednjimi tekočimi dejavnostmi: sporočilo Komisije, pričakovano v začetku leta 2011; zunanja finančna revizija ES za BISDF; celovita revizija uspešnosti za vse tri programe, ki jo opravi ERS;

18.

meni, da je število in obseg opravljenih revizij nezadostno ob upoštevanju velikih denarnih zneskov, novosti v zvezi z uporabo sredstev, neznanih dejavnikov, ki so se pojavili med postopkom in so jim sledili številne spremembe, prilagoditve in dodelitev dodatnih zneskov; izraža obžalovanje, da vmesna ocena pomoči za razgradnjo, dodeljene Litvi in Slovaški, ki jo je septembra 2007 izvedla Komisija, ni zajela Bolgarije (ki je takrat že prejemala pomoč);

19.

obžaluje, da Komisija Evropskemu parlamentu ni predložila letnih poročil o uporabi finančnih sredstev, namenjenih razgradnji jedrskih elektrarn; zato poziva Komisijo, naj spremlja in letno poroča Parlamentu o izboljšavah pri uporabi sredstev in verjetnosti, da bodo zbrana sredstva za razgradnjo teh posebnih enot v treh jedrskih elektrarnah porabljena v naslednjih treh letih;

20.

poziva Komisijo, naj izvede analizo, da bi preverila, ali obstaja možnost dodeljevanja sredstev za prihodnje projekte razgradnje do leta 2013, zlasti ker bodo dovoljenja za razgradnjo izdana julija 2011 za Bohunice in konec leta 2011 ter konec leta 2012 za Kozloduj;

21.

poziva Komisijo, naj pred kakršnokoli nadaljnjo dodelitvijo sredstev EU zagotovi primerjalne informacije o izvedbi prvotnega in spremenjenega časovnega načrta za različne faze postopkov razgradnje ter o ukrepih na energetskem in socialnem področju;

22.

poziva Komisijo, naj poroča o posebnih izboljšavah po ustanovitvi upravnega odbora države članice leta 2007, da bi Komisiji zagotavljal pomoč pri izvajanju programov pomoči, ter poroča o postopkovnih spremembah, ki so se od takrat pojavile;

23.

ugotavlja, da revizija ERS še vedno poteka; domneva, da bi ta ocena morala pomagati razkriti cilje uporabe sredstev in njihovo učinkovitost ter izvedljive predloge za prihodnost, kakor tudi oceniti potrebno dodatno financiranje za izvedbo razgradnje; predlaga, da mora ta revizija kot celovita revizija uspešnosti pojasniti naslednje:

24.

predlaga, v zvezi s prihodnjimi dejavnostmi, ki se bodo financirale iz dodeljenih zneskov EU v obdobju 2007–2013, da je treba pojasniti naslednja vprašanja:

25.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da ne obstaja skupina koordinatorjev in strokovnjakov EU za vse tri projekte, ki bi omogočila, da bi se program razgradnje obravnaval kot celota na osnovi izkušenj EU, in tako zagotovila sinergijo med vsemi tremi primeri;

26.

poudarja, da je za zagotovitev boljšega načrtovanja dejavnosti in medsebojnega deljenja pridobljenih izkušenj potrebno okrepljeno usklajevanje med vsemi tremi programi; meni, da je ta izkušnja lahko koristna tudi za Evropsko unijo kot celoto, saj se reaktorji na koncu njihove ekonomske življenjske dobe izključijo iz obratovanja; zato poziva vse vpletene strani, naj razvijejo in zberejo najboljše prakse razgradnje ter zagotovijo najboljšo uporabo pridobljenih izkušenj in podatkov v ostalih državah članicah z jedrskimi elektrarnami;

27.

poziva Komisijo, naj vzpostavi usklajevalno skupino, ki bi morala biti odgovorna za:

28.

ugotavlja, da bi moralo pri financiranju postopkov razgrajevanja veljati načelo „onesnaževalec plača“ in da bi morali upravljavci jedrskih objektov pri jedrskih postopkih zagotoviti, da bi se že v življenjski dobi jedrskih objektov dala na stran ustrezna finančna sredstva za prihodnje stroške razgrajevanja;

29.

ugotavlja, da je predčasno zaprtje reaktorjev preprečilo načrtovano zbiranje potrebnih sredstev v posameznih nacionalnih skladih, namenjenih pokrivanju vseh stroškov, povezanih z razgradnjo elektrarn;

30.

ob upoštevanju različnih strategij, ki jih uporabljajo države članice, poziva Komisijo, naj preuči možnosti uskladitve pristopov k financiranju razgradnje v EU, da bo zagotovila pravočasno zbiranje potrebnih finančnih sredstev, ne da bi ogrozila varnost in varovanje postopka razgradnje;

31.

pozdravlja dejstvo, da se večina projektov programa Ignalina za energetsko učinkovitost in zagotavljanje oskrbe z električno energijo trenutno izvaja ali je že bila izvedena;

32.

zaskrbljeno ugotavlja, da so nastale pri ključnih projektih upravljanja infrastrukture za obdelavo odpadkov (projekt za skladišče izrabljenega goriva in deponijo odpadkov) resne zamude, zaradi katerih so nastali dodatni stroški glede na prvotno oceno; ugotavlja, da je manevrski prostor v sistemu skoraj izčrpan in da bi zamude lahko začele vplivati na kritično pot celotnega načrta razgradnje, s sorazmernim povečanjem stroškov; poziva Komisijo, naj poroča o rezultatih ponovne ocene časovnega načrta projekta;

33.

ugotavlja, da je bil velik del sredstev dodeljen za energetske projekte, da je še vedno potrebno znatno financiranje za razgradnjo in da državna sredstva ne zadostujejo za kritje: državni sklad za razgradnjo JE Ignaline je do zdaj zbral ravno nekaj več kot 100 milijonov EUR (medtem ko tehnični stroški same razgradnje znašajo med 987 milijonov EUR in 1 300 milijonov EUR), znaten delež tega pa je bil uporabljen za projekte, ki niso povezani z razgradnjo; poziva, da se s tem v zvezi sprejmejo ustrezni ukrepi, zlasti s strani države članice;

34.

pozdravlja napredek programa Bohunice;

35.

ugotavlja, da čeprav je pomoč Skupnosti načrtovana za razgradnjo jedrskih zmogljivosti, zlasti reaktorjev V1, ter za varnost oskrbe, nacionalni Jedrski sklad ni določil nobenih posebej namenjenih virov financiranja za projekt razgradnje A1, ki poteka;

36.

ugotavlja, da je pri izvajanju nekaterih projektov razgradnje, kot so obnova sistema za fizično varovanje območja, projekti obdelave historičnih odpadkov in izgradnja prehodnih skladišč za radioaktivne odpadke za objekt Bohunice, prišlo do občutnih zamud; nemudoma poziva Komisijo in slovaško stran, da ukrepata pri preprečevanju zamud in se izogibata poseganju v načrtovan napredek pri delih za razgradnjo;

37.

pozdravlja splošno dobro tehnično in finančno izvršitev programa Kozloduj in revizijo strategije za razgradnjo enot od 1 do 4, ki se je spremenila iz začetne strategije odložene razgradnje v strategijo takojšnje trajne razgradnje;

38.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je pri razporeditvi dodeljenih javnih sredstev delež za energetske projekte razmeroma velik; poziva Komisijo, naj spremlja izvajanje preostalih energetskih projektov in poroča o izsledkih; poziva k povečanju deleža projektov za „razgradnjo in odpadke“ v preostalem obdobju programa Kozloduj;

39.

poudarja, da potrebujemo celovito upravno usklajevanje med državnim podjetjem za radioaktivne odpadke (SERAW) in jedrsko elektrarno Kozloduj, ki sta danes odgovorni za enoti 1–2 oz. enoti 3–4; poziva bolgarsko stran, naj analizira in nemudoma izvede potrebne izboljšave deljenega upravljanja in/ali združi enote 1–4 v okviru skupnega upravljanja;

40.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam Bolgarije, Litve in Slovaške.

2.10.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 296/26

—

ob upoštevanju določb pravnih instrumentov OZN na področju človekovih pravic, zlasti tistih, ki zadevajo pravice žensk, kot so ustanovna listina Organizacije združenih narodov, Splošna deklaracija o človekovih pravicah, mednarodna pakta o državljanskih in političnih pravicah ter o gospodarskih, družbenih in kulturnih pravicah, Konvencija o preprečevanju in odpravljanju trgovine z osebami in izkoriščanja prostituiranja drugih ter Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW) in njen izbirni protokol, Konvencija proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju ter Konvencija o statusu beguncev in načelu nevračanja iz leta 1951,

—

ob upoštevanju drugih instrumentov OZN o nasilju nad ženskami, kot so Dunajska deklaracija in akcijski program z dne 25. junija 1993, sprejeta na svetovni konferenci o človekovih pravicah (A/CONF. 157/23), ter Deklaracija o odpravi nasilja nad ženskami z dne 20. decembra 1993 (A/RES/48/104),

—

ob upoštevanju resolucij Generalne skupščine OZN z dne 12. decembra 1997 z naslovom „Preprečevanje kaznivih dejanj in ukrepi kazenskega pravosodja za odpravo nasilja nad ženskami“ (A/RES/52/86), z dne 18. decembra 2002 z naslovom „Prizadevanje za odpravo kaznivih dejanj proti ženskam v imenu časti“ (A/RES/57/179) in z dne 22. decembra 2003 z naslovom „Odprava družinskega nasilja nad ženskami“ (A/RES/58/147),

—

ob upoštevanju poročil posebnih poročevalcev visokega komisarja OZN za človekove pravice o nasilju nad ženskami in splošnega priporočila št. 19, ki ga je sprejel odbor za odpravo diskriminacije nad ženskami (enajsto zasedanje, 1992),

—

ob upoštevanju Pekinške izjave in izhodišč za ukrepanje, sprejetih na četrti svetovni konferenci o ženskah, ki je potekala 15. septembra 1995 v Pekingu (1), ter resolucij Parlamenta z dne 18. maja 2000 o ukrepih po pekinških izhodiščih za ukrepanje in z dne 10. marca 2005 o ukrepih po 4. svetovni konferenci o ženskah – Izhodišča za ukrepanje (Peking +10) (2) in z dne 25. februarja 2010 o izhodiščih OZN za ukrepanje na področju enakosti spolov (Peking +15) (3),

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju resolucije Generalne skupščine OZN z dne 19. decembra 2006 z naslovom „Povečanje prizadevanj za odpravo vseh oblik nasilja nad ženskami“ (A/RES/61/143) ter resolucij Varnostnega sveta OZN št. 1325 in št. 1820 o ženskah, miru in varnosti,

—

ob upoštevanju dela posebnega odbora Sveta Evrope za preprečevanje nasilja nad ženskami in v družini ter boj proti njima, ustanovljenega decembra 2008 z namenom priprave prihodnje konvencije Sveta Evrope na to temo,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta za zaposlovanje, socialno politiko, zdravje in varstvo potrošnikov z dne 8. marca 2010 o nasilju,

—

ob upoštevanju svojega stališča z dne 14. decembra 2010 o osnutku direktive Evropskega parlamenta in Sveta o evropski odredbi o zaščiti (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. novembra 2009 o odpravi nasilja nad ženskami (5),

—

ob upoštevanju svoje izjave z dne 21. aprila 2009 o kampanji „Recimo NE nasilju nad ženskami“ (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. marca 2009 o boju proti pohabljanju ženskih spolnih organov v EU (7),

—

ob upoštevanju strategije za enakost žensk in moških za obdobje 2010– 2015, ki jo je Komisija predstavila 21. septembra 2010,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7–0065/2011),

A.

ker nasilja na podlagi spola ne more zaustaviti en sam posamičen poseg, vendar pa lahko kombinacija infrastrukturnih, pravnih, sodnih, izvršilnih, izobraževalnih, zdravstvenih in drugih s storitvami povezanih ukrepov bistveno zmanjša to nasilje in njegove posledice,

B.

ker izraz „nasilje nad ženskami“ sicer nima mednarodno priznane opredelitve, vendar so ga pri OZN opredelili kot vsako dejanje nasilja na podlagi spola, ki ženskam povzroča ali bi lahko povzročilo fizično, spolno ali psihično škodo ali trpljenje, vključno z grožnjami s tovrstnimi dejanji, prisilo ali samovoljnim odvzemom prostosti, bodisi v javnem ali v zasebnem življenju (8),

C.

ker je nasilje zelo huda izkušnja za vsakega moškega, žensko ali otroka, vendar nasilje na podlagi spola pretežno izvajajo moški nad ženskami in dekleti, hkrati pa odraža in krepi neenakosti med moškimi in ženskami ter ogroža zdravje, dostojanstvo, varnost in samostojnost njegovih žrtev,

D.

ker študije o nasilju na podlagi spola kažejo, da je bila petina do četrtina žensk v Evropi vsaj enkrat v odraslosti žrtev fizičnega nasilja, več kot desetina žensk pa je bila žrtev spolnega nasilja, pri katerem je bila uporabljena sila; ker so raziskave tudi pokazale, da 26 % otrok in mladih poroča o fizičnem nasilju v otroštvu,

E.

ker oglaševanje in pornografija pogosto prikazujeta različne vrste nasilja na podlagi spola ter s tem ustvarjata vtis, da je nasilje nad ženskami nekaj vsakdanjega in nepomembnega, kar škodi strategijam za enakost spolov,

F.

ker moško nasilje nad ženskami oblikuje mesto žensk v družbi: njihovo zdravje, dostop do zaposlitve in izobraževanja, vključitev v družbene in kulturne dejavnosti, finančno neodvisnost, sodelovanje v javnem in političnem življenju in odločanju ter odnose z moškimi,

G.

ker v mnogih primerih ženske ne vložijo pritožb zaradi nasilja na podlagi spola, razlogi za to pa so zapleteni in raznoliki ter vključujejo psihološke, gospodarske, družbene in kulturne dejavnike, obenem pa lahko gre tudi za pomanjkanje zaupanja v policijo, pravni sistem in socialno ter zdravstveno službo,

H.

ker je nasilje na podlagi spola – največkrat moških nad ženskami – strukturen in zelo razširjen problem v Evropi in drugod po svetu, pojav, ki prizadeva žrtve in storilce ne glede na starost, izobrazbo, dohodek in položaj v družbi ter je povezan z neenako porazdelitvijo moči med ženskami in moškimi v naši družbi,

I.

ker stres zaradi gospodarskih težav pogosto vodi v pogostejšo, nasilnejšo in nevarnejšo zlorabo; ker so raziskave pokazale, da je nasilje nad ženskami še večje, če zaradi gospodarske krize moški izgubljajo službe in premoženje,

J.

ker nasilje nad ženskami obsega celo vrsto kršitev človekovih pravic, med drugim spolno zlorabo, posilstvo, nasilje v družini, spolni napad in spolno nadlegovanje, prostitucijo, trgovino z ženskami in dekleti, kršitev spolnih in reproduktivnih pravic žensk, nasilje nad ženskami na delovnem mestu, nasilje nad ženskami v konfliktnih razmerah, nasilje nad ženskami v zaporih ali domovih za oskrbo ter vrsto škodljivih tradicionalnih praks; vsaka od teh zlorab lahko pusti globoke psihološke rane, škoduje splošnemu zdravju žensk in deklet, vključno z njihovim reproduktivnim in spolnim zdravjem, v nekaterih primerih pa ima smrtne posledice,

K.

ker se nasilje moških nad ženskami v obliki posilstva v več državah članicah ne obravnava kot kaznivo dejanje, ki zahteva pregon po uradni dolžnosti (9),

L.

ker se primerljivi podatki o različnih vrstah nasilja nad ženskami v Evropski uniji ne zbirajo redno, zaradi česar je težko preveriti dejansko razširjenost tega pojava in poiskati ustrezne rešitve; ker je zelo težko zbrati zanesljive podatke, saj ženske in moški zaradi strahu ali sramu neradi poročajo zadevnim deležnikom o svojih izkušnjah,

M.

ker so po obstoječih študijah o državah članicah Sveta Evrope letni stroški nasilja nad ženskami ocenjeni na okrog 33 milijard EUR (10),

N.

ker ženske v Evropski uniji zaradi različnih politik in zakonodaj držav članic niso enako zaščitene pred nasiljem moških,

O.

ker je Evropska unija pridobila z Lizbonsko pogodbo več pristojnosti na področju pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, vključno s kazenskim postopkovnim pravom in kazenskim materialnim pravom ter na področju policijskega sodelovanja,

P.

ob upoštevanju zaskrbljujočega števila žensk, ki so žrtve nasilja na podlagi spola,

Q.

ker je nadlegovanje mater in nosečnic še ena oblika nasilja ali zlorabe žensk, ki poteka predvsem v krogu družine ali razmerja ter v družbenih in poklicnih krogih, kar pripelje do tega, da so odpuščene z delovnega mesta ali pa da ga same zapustijo, do diskriminacije in depresije,

R.

ker je Komisija v strategiji za enakost spolov za obdobje 2010–2015 poudarila, da je nasilje na podlagi spola eden od ključnih problemov, ki ga je treba obravnavati, da bi dosegli dejansko enakost med spoloma,

S.

ker je Komisija napovedala, da bo leta 2011 predstavila predlog strategije za boj proti nasilju nad ženskami, v njenem delovnem programu za leto 2011 pa ta strategija ni izrecno omenjena,

1.

pozdravlja zavezo Komisije v njenem akcijskem načrtu izvajanja stockholmskega programa, da v letu 2011 oziroma 2012 predstavi „Sporočilo o strategiji o boju proti nasilju nad ženskami, nasilju v družini in pohabljanju ženskih spolnih organov, čemur bo sledil akcijski načrt EU“ (11),

2.

predlaga nov celovit pristop k politiki zoper nasilje na podlagi spola, ki bi vključeval:

3.

poziva države članice, naj posilstvo in spolno nasilje nad ženskami zlasti v zakonskih in zunajzakonskih zvezah in/ali v primerih, ko je storilec sorodnik, priznajo kot kaznivo dejanje, kadar žrtev ne privoli v odnose, in naj zagotovijo, da bodo storilci kazensko preganjani po uradni dolžnosti, ter zavrnejo navajanje kulturnih, tradicionalnih ali verskih običajev kot olajševalno okoliščino v primerih nasilja nad ženskami, tudi pri tako imenovanih zločinih iz časti in pohabljanju ženskih spolnih organov;

4.

priznava, da je nasilje nad ženskami ena najresnejših oblik kršitev človekovih pravic na podlagi spola in da je nasilje v družini nad drugimi žrtvami, kot so otroci, moški in starejše osebe, skrit pojav, ki se pojavlja v preveč družinah, da bi ga lahko prezrli;

5.

poudarja, da ima izpostavljenost fizičnemu, spolnemu ali psihičnemu nasilju in zlorabi med starši ali drugimi družinskimi člani resne posledice za otroke;

6.

poziva države članice, da v primerih, ki zadevajo otroke, ki so priča kateri koli obliki nasilja, razvijejo starosti primerno psihosocialno svetovanje, ki je posebej prirejeno otrokom, da bi se lahko spoprijeli s svojimi travmatičnimi izkušnjami, in da ustrezno upoštevajo otrokove koristi;

7.

poudarja, da so priseljenke, vključno s priseljenkami brez dokumentov, in prosilke za azil dve skupini žensk, ki jih nasilje na podlagi spola posebej ogroža;

8.

poudarja, kako pomembno je za vse, ki delajo z ženskami, ki so žrtve nasilja na podlagi spola, da so ustrezno usposobljeni, zlasti predstavniki pravnega sistema in organov pregona, še posebej pa policisti, sodniki, socialni in zdravstveni delavci;

9.

poziva Evropsko komisijo, naj uporabi vse razpoložljivo strokovno znanje, da oblikuje in zagotovi letne statistike o nasilju na podlagi spola, vključno s podatkom o številu žensk, ki jih vsako leto umorijo njihovi partnerji ali bivši partnerji, na osnovi podatkov iz držav članic;

10.

poudarja, da bi moralo biti raziskovanje nasilja nad otroki, mladino in ženskami ter splošneje nasilja na podlagi spola ter spolnega nasilja kot multidisciplinarno raziskovalno področje vključeno v prihodnji osmi okvirni program za raziskave in tehnološki razvoj;

11.

poziva Komisijo, naj premisli o ustanovitvi opazovalnice za nasilje nad ženskami, ki bi temeljila na poročilih o sodnih zadevah, ki obravnavajo nasilje nad ženskami;

12.

poziva Komisijo, naj nadaljuje s prizadevanji za boj proti nasilju na podlagi spola s pomočjo programov Skupnosti, zlasti programa Daphne, ki se je že izkazal za uspešnega v boju proti nasilju nad ženskami;

13.

je seznanjen, da bo Agencija Evropske unije za temeljne pravice anketirala reprezentativen vzorec žensk iz vseh držav članic o njihovih izkušnjah nasilja, in jo prosi, naj se osredotoči na proučevanje odzivov, ki jih prejmejo ženske pri poročanju raznim organom in podpornim službam;

14.

poziva države članice, naj zagotovijo, da bo iz nacionalnih statističnih podatkov jasno razviden obseg nasilja na podlagi spola in da bodo zbrani podatki o nasilju na podlagi spola, med drugim podatki o spolu žrtve in storilca, odnosu med njima, starosti, prizorišču zločina in poškodbah;

15.

poziva Komisijo, naj pripravi študijo o finančnih posledicah nasilja nad ženskami, pri čemer naj se opre na raziskave z metodologijo, ki omogoča finančno merljivost posledic, ki jih ima ta oblika nasilja na zdravstvene storitve, sisteme socialnega skrbstva in trg dela;

16.

poziva Agencijo EU za temeljne pravice ter Evropski inštitut za enakost spolov, naj raziščeta prevlado nasilja v najstniških razmerjih ter njegove posledice za njihovo dobro počutje;

17.

opozarja, da zalezovanje, katerega žrtve so v 87 % primerov ženske, povzroča psihološko travmo in resne čustvene težave, zato mora šteti kot oblika nasilja nad ženskami in ga je treba v vseh državah članicah obravnavati v skladu s pravnimi okviri;

18.

ugotavlja, da škodljive tradicionalne prakse, vključno s pohabljanjem ženskih spolnih organov in tako imenovanimi zločini iz časti so zelo kontekstualizirane oblike nasilja nad ženskami, zato poziva Komisijo, naj v strategiji za boj proti nasilju nad ženskami posebno pozornost nameni škodljivim tradicionalnim praksam;

19.

priznava resne težave s prostitucijo v Evropski uniji, vključno z otroško prostitucijo, in zahteva nadaljnje proučevanje povezave med pravnim okvirom zadevnih držav članic ter obliko in obsegom prostitucije v njih; poudarja zaskrbljujoč porast trgovine z ljudmi v Evropsko unijo in v njej, katere tarče so zlasti ženske in otroci, ter poziva države članice, naj sprejmejo stroge ukrepe za boj proti tej nezakoniti praksi;

20.

zahteva, naj države članice priznajo resen problem nadomestnega materinstva, ki je izkoriščanje ženskega telesa in njenih rodil;

21.

poudarja, da so ženske in otroci žrtve enakih oblik izkoriščanja, oboji se lahko štejejo kot blago na mednarodnem reproduktivnem trgu, te nove oblike dogovarjanja o reprodukciji, kot je nadomestno materinstvo, pa povečujejo trgovino z ženskami in otroki ter nezakonite posvojitve prek državnih meja;

22.

poudarja, da je nasilje v družini pomemben vzrok za spontani splav, rojstvo mrtvega otroka ali smrt matere ob porodu, ter poziva Komisijo, naj posveti večjo pozornost nasilju nad nosečimi ženskami, kjer storilec škoduje več kot le eni osebi;

23.

poudarja, da civilna družba, zlasti pa nevladne organizacije, ženska združenja in druge javne in zasebne prostovoljne organizacije, ki zagotavljajo podporo žrtvam nasilja, nudijo neprecenljive storitve zlasti s pomočjo ženskam žrtvam, ki želijo prekiniti tišino, v katero jih zavije nasilje, in bi jih morale države članice podpreti;

24.

ponovno poziva k delu ne samo z žrtvami, pač pa tudi z napadalci, da bi izboljšali osveščenost slednjih in prispevali k spreminjanju stereotipov in mnenj, ki so zakoreninjeni v družbi in ki pripomorejo k ohranjanju pogojev, ki ustvarjajo tovrstno nasilje in ga podpirajo;

25.

poziva države članice, naj zagotovijo zatočišča za ženske in otroke, kjer je mogoče živeti samostojno ter brez nasilja in revščine, kjer so jim na voljo specializirane službe, kjer bodo deležni zdravstvene nege, pravne pomoči, psihosocialnega in terapevtskega svetovanja, pravne pomoči na sodišču, pomoči za otroke, ki so žrtve nasilja, itd.;

26.

poudarja, da bi morale države članice nameniti ustrezna sredstva za preprečevanje nasilja nad ženskami in boj proti njemu, vključno z uporabo strukturnih skladov;

27.

poudarja pomen ukrepov držav članic in regionalnih ter lokalnih oblasti, katerih cilj je spodbujanje vračanja žensk, ki so bile žrtve nasilja na podlagi spola, na trg dela, prek instrumentov, kot so ESS ali program Progress;

28.

poziva Evropsko unijo in njene države članice, naj vzpostavijo pravni okvir, ki bo dal priseljenkam pravico do lastnega potnega lista in dovoljenja za prebivanje ter omogočal kazensko odgovornost osebe, ki bi te dokumente odvzela;

29.

ponovno izraža mnenje, izraženo v svoji resoluciji z dne 25. februarja 2010, da bi morala Evropska unija z novim pravnim okvirom, ki ga vzpostavlja Lizbonska pogodba, postati pogodbenica Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW) in njenega izbirnega protokola;

30.

poziva Komisijo in države članice, naj na mednarodni ravni obravnavajo nasilje nad ženskami in kršitve človekovih pravic, povezane s spolom, zlasti v okviru veljavnih dvostranskih pridružitvenih sporazumov in mednarodnih trgovinskih sporazumov in tistih, ki so še v postopku pogajanja;

31.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

2.10.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 296/34

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu, Evropskemu Parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 7. julija 2010 za dosego celovite evropske mednarodne naložbene politike (KOM(2010)0343) ter predloga Komisije z dne 7 julija 2010 za uredbo Evropskega Parlamenta in Sveta o prehodnih dogovorih za dvostranske sporazume o naložbah med državami članicami in tretjimi državami (KOM(2010)0344),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010„Evropa 2020 – Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“ (KOM(2010)2020) ter sporočila Komisije Evropskemu Parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 9. novembra 2010„Trgovina, rast in svetovne zadeve – trgovinska politika je temeljna sestavina strategije EU 2020“ (KOM(2010)0612),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 25. oktobra 2010 o celoviti evropski mednarodni naložbeni politiki,

—

ob upoštevanju posodobljenih smernic OECD za večnacionalna podjetja,

—

ob upoštevanju sodne prakse Sodišča Evropske unije o neuspešnosti držav članic pri izpolnjevanju svojih obveznosti in zlasti sodbe z dne 3. marca 2009 v zadevi Komisija proti Avstriji (primer C-205/06), sodbe z dne 3. marca 2009 v zadevi Komisija proti Švedski (primer C-249/06) in sodbe z dne 19. novembra 2009 v zadevi Komisija proti Finski (primer C-118/07),

—

ob upoštevanju člena 48 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za mednarodno trgovino ter mnenj Odbora za razvoj in Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A7-0070/2011),

A.

ker so v skladu z Lizbonsko pogodbo tuje neposredne naložbe v izključni pristojnosti EU, kakor določajo členi 3(1)(e), 206 in 207 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

B.

ker so države članice na dvostranski ravni od leta 1959 sklenile več kot 1 200 dvostranskih sporazumov o naložbah, skupno pa je bilo sklenjenih skupaj približno 3 000 dvostranskih sporazumov o naložbah,

C.

ker je splošno znano, da notranje naložbe lahko izboljšajo konkurenčnost držav gostiteljic, medtem ko se lahko v primeru zunanjih naložb pojavi potreba po pomoči za prilagajanje nizko usposobljenih delavcev; ker je vsaka vlada dolžna spodbujati koristne ter preprečevati vse škodljive učinke naložb,

D.

ker člena 206 in 207 PDEU ne opredeljujeta tujih neposrednih naložb, ker je Sodišče Evropske unije (1) opredelilo svoje razumevanje pojma neposrednih tujih naložb na podlagi treh meril: obravnavajo se kot dolgoročna naložba, ki predstavlja vsaj 10 % lastniškega kapitala/delnic povezane družbe in zagotavlja vlagatelju vodstveni nadzor nad operacijami povezanega podjetja; ta opredelitev je v skladu z opredelitvami MDS in OECD ter v nasprotju zlasti s portfeljskimi naložbami in pravicami do intelektualne lastnine; ker je težko jasno razlikovati med neposrednimi tujimi naložbami in portfeljskimi naložbami, ozko pravno opredelitev pa bo težko uporabiti za dejansko naložbeno prakso,

E.

ker nekatere države članice uporabljajo široke opredelitve pojma „tuji vlagatelj“, v skladu s katerimi je mogoče „državljanstvo“ podjetja opredeliti že na podlagi poštnega naslova, ker je to nekaterim podjetjem omogočilo sprožitev sodnih postopkov zoper lastne države preko dvostranskih sporazumov o naložbah, ki so jih podpisale tretje države, ker bi moralo vsako evropsko podjetje imeti možnost, da se zanese na prihodnje sporazume EU o naložbah ali sporazume o prosti trgovini, ki vsebujejo poglavja o naložbah,

F.

ker je pojav novih držav v vlogi lokalnih ali svetovnih sil z veliko naložbeno zmogljivostjo spremenil klasično dojemanje, po katerem so bile razvite države edine vlagateljice,

G.

ker so po prvih primerih reševanja sporov v 90. letih prejšnjega stoletja in kljub na splošno pozitivnim izkušnjam postale razvidne nekatere težave zaradi uporabe nejasnega jezika v sporazumih, kar je omogočilo različna tolmačenja, zlasti v zvezi z možnostjo navzkrižja med zasebnimi interesi in regulativno vlogo javnih organov, na primer, ko je sprejetje legitimne zakonodaje povzročilo, da so mednarodni razsodniki obsodili državo zaradi kršitve načela „poštene in enakopravne obravnave“,

H.

ker so Združene države Amerike in Kanada, ki se uvrščajo med prve države, ki so se soočile s takšnimi sodbami, prilagodile svoj model dvostranskih sporazumov o naložbah, da bi tako omejile diskrecijsko pravico arbitraže, kar zadeva razlago, in zagotovile boljšo zaščito svojih območij javne intervencije,

I.

ker je Komisija sestavila seznam držav, ki jih je treba obravnavati kot prednostne partnerke pri pogajanjih o prvih sporazumih o naložbah (Kanada, Kitajska, Indija, MERCOSUR, Rusija in Singapur),

J.

ker bo novoustanovljena Evropska služba za zunanje delovanje okrepila tudi prisotnost in vlogo EU v svetu, vključno s promocijo in zaščito trgovinskih ciljev EU, tudi na področju naložb,

1.

priznava, da so na podlagi Lizbonske pogodbe tuje neposredne naložbe sedaj v izključni pristojnosti EU; ugotavlja, da ta nova izključna pristojnost EU pomeni dvojni izziv, na eni strani za upravljanje obstoječih dvostranskih sporazumov o naložbah in na drugi za opredelitev evropske naložbene politike, ki bo izpolnila pričakovanja vlagateljev in držav prejemnic, vendar tudi širše gospodarske interese EU in zunanjepolitične cilje;

2.

pozdravlja novo pristojnost EU in poziva Komisijo ter države članice, naj izkoristijo priložnost in skupaj s Parlamentom oblikujejo celovito in dosledno naložbeno politiko, ki bo spodbujala visokokakovostne naložbe in bo pozitivno prispevala k svetovnemu gospodarskemu napredku in trajnostnemu razvoju; meni, da mora biti Parlament ustrezno vključen v oblikovanje prihodnje naložbene politike ter da to zahteva ustrezno posvetovanje o mandatih za prihajajoča pogajanja ter redne in tehtne informativne sestanke o stanju potekajočih pogajanj;

3.

ugotavlja, da je EU pomembna gospodarska sila, ki ima precejšnjo težo v pogajanjih; meni, da bo skupna naložbena politika izpolnila na pričakovanja tako vlagateljev kot zainteresiranih držav in bo prispevala k dvigu konkurenčnosti EU in njenih podjetij ter k povečanju zaposlovanja;

4.

opaža potrebo po usklajenem evropskem okviru, ki bo oblikovan za zagotavljanje gotovosti in spodbujanje načel in ciljev EU;

5.

opozarja, da so se v sedanji fazi globalizacije dramatično povečale tuje neposredne naložbe, ki so v letu 2007, tj. leto preden jih je prizadela svetovna gospodarska in finančna kriza, dosegle rekordno raven v višini skoraj 1 500 milijard EUR, pri čemer je EU največji vir tujih neposrednih naložb v celotnem svetovnem gospodarstvu; poudarja, da so se naložbe v letih 2008 in 2009 vseeno znižale zaradi svetovne finančne in gospodarske krize; poudarja tudi, da približno 80 % skupne vrednosti svetovnih neposrednih tujih naložb predstavljajo čezmejne združitve ali prevzemi;

6.

pozdravlja sporočilo Komisije „Za dosego celovite evropske mednarodne naložbene politike“, vendar poudarja, da bi moralo, medtem ko se obširno osredotoča na zaščito vlagateljev, boljše obravnavati pravico do zaščite javne vloge regulacije in uresničevati zaveze EU za izvajanje usklajenih politik za razvoj;

7.

meni, da imajo lahko naložbe pozitiven vpliv na rast in zaposlovanje, ne samo v Evropski uniji, ampak tudi v državah v razvoju, če vlagatelji dejavno prispevajo k doseganju razvojnih ciljev držav gostiteljic, tako da s prenosom tehnologije ter uporabo lokalne delovne sile in virov podprejo njihovo lokalno gospodarstvo;

8.

poziva Komisijo, naj upošteva izkušnje, pridobljene na večstranski in dvostranski ravni, zlasti v zvezi z neuspehom pogajanj OECD o večstranskem sporazumu o naložbah;

9.

poziva Komisijo, naj skrbno in usklajeno razvije naložbeno strategijo EU z vključevanjem najboljših praks iz dvostranskih sporazumov; ugotavlja, da obstajajo razlike med vsebinami sporazumov držav članic, in poziva Komisijo, naj jih uskladi ter zagotovi stabilen vzorec EU za sporazume o naložbah, ki bi bil tudi prilagodljiv v skladu z ravnijo razvoja partnerskih držav;

10.

poziva Komisijo, naj čim prej izda neobvezne smernice, na primer v obliki predloge za dvostranske sporazume o naložbah, ki jo lahko države članice uporabijo za povečanje gotovosti in usklajenosti;

11.

poziva Komisijo, naj jasno opredeli naložbe, ki jih je treba zaščititi, vključno z neposrednimi tujimi naložbami in portfeljskimi naložbami; ne glede na to meni, da špekulativne oblike naložb, kot jih je opredelila Komisija, ne smejo biti zaščitene; vztraja, da če so pravice intelektualne lastnine vključene v obseg sporazumov o naložbah, vključno s sporazumi, v okviru katerih so bili že predlagani osnutki mandatov, bi se morali izogniti temu, da bi določbe negativno vplivale na proizvodnjo generičnih zdravil, prav tako morajo te določbe spoštovati izjeme TRIPS na področju javnega zdravja;

12.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da bi pogajanja o široki raznolikosti naložb privedla do mešanja izključnih in deljenih pristojnosti;

13.

poziva k uvedbi izraza „vlagatelj iz EU“, ki bi ob upoštevanju člena 207 PDEU poudarjal pomen enakega spodbujanja vlagateljev iz vseh držav članic z enakopravnim zagotavljanjem pogojev za delovanje in zaščito njihovih naložb;

14.

opozarja, da se v standardnih dvostranskih sporazumih držav članic EU uporablja široka opredelitev pojma „tuji vlagatelj“; poziva Komisijo, naj oceni, v katerih primerih je to povzročilo zlorabe; poziva Komisijo, naj na podlagi te ocene in zadnje primerjalne opredelitve tujih neposrednih naložb OECD zagotovi strožjo opredelitev „tujega vlagatelja“;

15.

poudarja, da mora zaščita vlagateljev za vse vlagatelje iz EU ostati najpomembnejša prednostna naloga sporazumov o naložbah;

16.

opaža, da terjajo pogajanja za sklenitev dvostranskih sporazumov o naložbah precej časa; poziva Komisijo, naj uporabi svoje osebje in sredstva za pogajanja in sklenitev sporazumov EU o naložbah;

17.

meni, da bi zaradi zahteve, ki jo je Svet izrazil v svojih sklepih glede sporočila – da nov evropski pravni okvir ne bi smel negativno vplivati na zaščito vlagateljev in na jamstva, ki jih ti že uživajo v okviru obstoječih sporazumov – lahko nastalo tveganje nasprotovanja vsem novim sporazumom, kar bi lahko v času povečanih notranjih naložb ogrozilo potrebno ravnovesje med zaščito vlagateljev in zaščito pravice do regulacije; poleg tega meni, da je takšna opredelitev merila za ocenjevanje lahko v nasprotju s pomenom in duhom člena 207 PDEU;

18.

meni, da je potreba po opredelitvi primerov najboljše prakse, ki jo v svojih sklepih prav tako omenja Svet, razumnejša in učinkovitejša možnost, ki omogoča razvoj dosledne evropske naložbene politike;

19.

meni, da bi morali prihodnji sporazumi o naložbah, ki jih je sklenila EU, temeljiti na najboljši praksi držav članic ter vključevati naslednje standarde:

20.

poziva Komisijo, naj oceni potencialni učinek vključitve krovne klavzule v prihodnje evropske sporazume o naložbah ter naj predstavi poročilo Evropskemu parlamentu in Svetu;

21.

poziva Komisijo, naj zagotovi vzajemnost pri pogajanjih o dostopu do trga z glavnimi razvitimi trgovinskimi partnerji in z najpomembnejšimi gospodarstvi v vzponu, pri čemer naj upošteva potrebo po izključitvi občutljivih sektorjev in ohranitvi nesorazmernosti v trgovinskih odnosih EU z državami v razvoju;

22.

ugotavlja, da bo pričakovana večja gotovost malim in srednjim podjetjem pomagala pri naložbah na tujem ter da je zato treba med pogajanji upoštevati stališča teh podjetij;

23.

poudarja, da morajo prihodnji sporazumi o naložbah, ki jih je sklenila EU, spoštovati vlogo javne intervencije;

24.

izraža globoko zaskrbljenost v zvezi z ravnjo presoje nekaterih mednarodnih razsodnikov, da bodo uporabljali široko razlago določb za zaščito vlagateljev, kar bo privedlo do izključitve zakonitih javnih uredb; poziva Komisijo, naj pripravi jasne opredelitve standardov za zaščito vlagateljev, da bi se izognili takšnim težavam v novih sporazumih o naložbah;

25.

poziva Komisijo, naj v vse prihodnje sporazume vključi posebne določbe, s katerimi bo opredeljena pravica podpisnic do regulacije, med drugim na področjih, kot so nacionalna varnost, okolje, javno zdravje, pravice delavcev in potrošnikov, industrijska politika in kulturna raznolikost;

26.

poudarja, da mora Komisija za vsak primer posebej odločati o sektorjih, ki ne bodo obravnavani s prihodnjimi sporazumi, to so na primer občutljivi sektorji, kot so kultura, izobraževanje, javno zdravje in sektorji, ki so strateško pomembni za državno obrambo, ter poziva Komisijo, naj obvesti Evropski parlament o mandatu, ki ga je prejela za vsak posamezen primer; ugotavlja, da bi se EU morala zavedati pomislekov svojih partneric v razvoju in ne bi smela pozivati k večji liberalizaciji, če bodo te menile, da je za njihov razvoj potrebno zaščititi nekatere sektorje, zlasti javne storitve;

27.

poudarja, da mora prihodnja politika EU spodbujati tudi trajnostne in okolju prijazne naložbe (zlasti v rudarstvu), ki spodbujajo kakovostne delovne razmere v podjetjih, v katera se vlaga; poziva Komisijo, naj vključi v vse prihodnje sporazume sklicevanje na posodobljene smernice OECD za večnacionalna podjetja;

28.

v zvezi s poglavji o naložbah v širših sporazumih o prosti trgovini ponovno poziva, da se v vsak sporazum o prosti trgovini, ki ga sklene EU, vključijo klavzula o družbeni odgovornosti podjetij ter učinkovite socialne in okoljske klavzule;

29.

zahteva, da Komisija oceni, kako so bile takšne določbe vključene v dvostranske sporazume držav članic o naložbah ter kako bi jih lahko vključili v prihodnje samostojne sporazume o naložbah;

30.

pozdravlja dejstvo, da več dvostranskih sporazumov o naložbah že vključuje določbo, ki preprečuje slabljenje socialne in okoljske zakonodaje, da bi s tem pritegnili naložbe, ter poziva Komisijo, naj pretehta vključitev takšne določbe v vse svoje prihodnje sporazume;

31.

meni, da je treba temeljito spremeniti sedanji sistem reševanja sporov, da se vključi večja preglednost, možnost, da stranke sprožijo pritožbeni postopek, obveznost, da je treba izčrpati lokalna pravna sredstva, če so dovolj zanesljiva, da lahko zagotovijo pošten postopek, možnost uporabe povzetkov prijateljev sodišča (amicus curiae) in obveznost, da se za arbitražo med vlagatelji in državo izbere en sam kraj;

32.

meni, da je treba za zagotovitev celovitega varstva naložb poleg postopka za reševanje sporov med državami omogočiti tudi postopek za reševanje sporov med vlagatelji in državo;

33.

se zaveda, da EU ne more uporabljati Mednarodnega centra za reševanje investicijskih sporov (ICSID) in mehanizmov za reševanje sporov Komisije Združenih narodov za mednarodno trgovinsko pravo (UNCITRAL), ker EU kot taka ni članica teh organizacij; poziva EU, naj vključi poglavje o reševanju sporov v vse nove sporazume EU o naložbah v skladu z reformami, predlaganimi v tej resoluciji; zahteva, da Komisija in države članice prevzamejo svojo odgovornost kot pomembni mednarodni akterji in si prizadevajo za potrebne reforme pravil Mednarodnega centra za reševanje investicijskih sporov in Komisije Združenih narodov za mednarodno trgovinsko pravo;

34.

poziva Komisijo, naj predlaga rešitve, s katerimi bi malim in srednjim podjetjem olajšali financiranje visokih stroškov postopka reševanja sporov;

35.

poziva Komisijo, naj čim prej predloži uredbo o načinu razdelitve pristojnosti med ravnjo EU in nacionalno ravnjo, zlasti v finančnem smislu, v primeru, da EU izgubi tožbo v mednarodni arbitraži;

36.

podpira načelo, da bi morali biti prednostni partnerji za prihodnje sporazume EU o naložbah države, ki imajo velik tržni potencial, a kjer tuje naložbe potrebujejo boljšo zaščito;

37.

ugotavlja, da je naložbeno tveganje v državah v razvoju in najmanj razvitih državah na splošno višje, močna in učinkovita zaščita vlagateljev v obliki sporazumov o naložbah pa je bistvena za zaščito evropskih vlagateljev, kar lahko izboljša upravljanje in s tem ustvari stabilno okolje, ki je potrebno za povečanje neposrednih tujih naložb v teh državah; ugotavlja, da če naj bodo te države imele dodatne koristi od sporazumov o naložbah, bi morali takšni sporazumi temeljiti tudi na obveznostih vlagateljev v smislu spoštovanja človekovih pravic in standardov proti korupciji kot del širšega partnerstva med EU in državami v razvoju s ciljem zmanjšanja revščine; poziva Komisijo, naj oceni sprejemljive prihodnje partnerje ob upoštevanju najboljših praks držav članic pri dvostranskih sporazumih o naložbah;

38.

izraža zaskrbljenost, ker so tuje neposredne naložbe v najmanj razvitih državah izjemno omejene in so ponavadi osredotočene na naravne vire;

39.

meni, da bi bilo treba v državah v razvoju bolj podpreti lokalna podjetja, zlasti s spodbudami za krepitev njihove produktivnosti, tesneje sodelovati ter izboljšati usposobljenost delovne sile, ker so to področja, ki predstavljajo velik potencial za pospešitev gospodarskega razvoja, konkurenčnosti in rasti v državah v razvoju; spodbuja tudi prenos novih zelenih tehnologij iz EU v države v razvoju, saj je to najboljši način za spodbujanje zelene in trajnostne rasti;

40.

poziva, da Komisija in države članice v celoti upoštevajo stališče Parlamenta pred začetkom pogajanj o naložbah ter tudi med takšnimi pogajanji; ponovno opozarja na vsebino okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Komisijo ter poziva Komisijo, naj se pravočasno posvetuje s Parlamentom o osnutku pogajalskih mandatov, da mu bo omogočeno oblikovanje stališča, ki ga morata nato Komisija in Svet ustrezno upoštevati;

41.

poudarja, da je treba v strategijo o prihodnji naložbeni politiki vključiti vlogo delegacij Evropske službe za zunanje delovanje, ter priznava njihov potencial in lokalno znanje kot strateški prednosti za doseganje novih političnih ciljev;

42.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, državam članicam, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru ter Odboru regij.

2.10.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 296/40

—

ob upoštevanju svojih resolucij o prejšnjih letnih poročilih Komisije in Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF),

—

ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 14. julija 2010 z naslovom „Zaščita finančnih interesov Skupnosti – Boj proti goljufijam – Letno poročilo 2009“ (KOM(2010)0382) ter priloženih dokumentov (SEC(2010)0897 in SEC(2010)0898),

—

ob upoštevanju desetega poročila o dejavnostih Evropskega urada za boj proti goljufijam za leto 2010 (1),

—

ob upoštevanju letnega poročila Računskega sodišča za proračunsko leto 2009, skupaj z odgovori institucij (2),

—

ob upoštevanju letnega poročila Računskega sodišča o dejavnostih, financiranih iz sedmega, osmega in devetega Evropskega razvojnega sklada za proračunsko leto 2009, skupaj z odgovori Komisije (3),

—

ob upoštevanju členov 319(3) in 325(5) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (4),

—

ob upoštevanju svoje izjave z dne 18. maja 2010 o prizadevanjih Unije za boj proti korupciji (5), s čimer naj bi zagotovili, da sredstva EU ne postanejo predmet korupcije;

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za proračunski nadzor (A7-0050/2011),

1.

obžaluje, da poročilo Komisije z naslovom „Zaščita finančnih interesov Evropske unije – Boj proti goljufijam – Letno poročilo 2009“ (KOM(2010)0382), predstavljeno v skladu s členom 325(5) Pogodbe o delovanju Evropske unije, v splošnem ne vsebuje informacij o ocenjenem obsegu nepravilnosti in goljufij v državah članicah, saj se osredotoča samo na poročanje, zato si ni mogoče ustvariti dejanske slike o nepravilnostih in goljufijah v državah članicah ter poiskati in kaznovati tistih, kjer so slednje najpogostejše;

2.

poudarja, da je goljufija primer namerne kršitve in je kaznivo dejanje, nepravilnost pa je neizpolnjevanje pravil; obžaluje, da poročilo Komisije goljufij ne obravnava in se nepravilnosti loteva zelo na splošno; poudarja, da se člen 325 Pogodbe o delovanju Evropske unije nanaša na goljufije, ne na nepravilnosti, in poziva, da se uvede razlikovanje med goljufijami in napakami oziroma nepravilnostmi;

3.

poudarja, da so bile v zadnjih letih razvite tehnike za merjenje goljufij v okviru širšega poskusa boja proti korupciji, in poziva Komisijo, naj te raziskave okrepi ter v sodelovanju z državami članicami in sprva kot pilotne projekte uvede ustrezne nove metodologije, ki se jih razvija za merjenje pojava nepravilnosti in goljufij;

4.

poziva Komisijo, naj uresniči svojo odgovornost in zagotovi, da bodo države članice spoštovale svoje obveznosti poročanja ter posredovale zanesljive in primerljive podatke o nepravilnostih in goljufijah, četudi bo morala v ta namen spremeniti kazni za nespoštovanje teh obveznosti poročanja;

5.

obžaluje, da se velik delež sredstev EU še vedno porabi nepravilno, in poziva Komisijo, naj sprejme primerne ukrepe za takojšnjo izterjavo teh sredstev;

6.

je zaskrbljen zaradi obsega nerešenih nepravilnosti v Italiji, ki jim konec proračunskega leta 2009 ni sledila izterjava ali je bilo ugotovljeno, da jih ni mogoče izterjati;

7.

poziva Komisijo, naj od držav članic zahteva večjo odgovornost za količino nepravilnosti, ki zahtevajo izterjavo;

8.

opominja, da zakonodaja Unije od držav članic zahteva, da o nepravilnostih poročajo najpozneje dva meseca po koncu četrtletja, v katerem je bila nepravilnost upravno ali sodno ugotovljena in/ali v katerem so postale znane informacije o nepravilnosti, ki je bila ugotovljena že prej; poziva države članice, naj storijo vse, kar je v njihovi moči, vključno s poenostavitvijo nacionalnih upravnih postopkov, da bi spoštovale zahtevane roke in skrajšale čas od trenutka, ko je nepravilnost ugotovljena, do trenutka, ko o njej poročajo; poziva države članice, naj v prizadevanjih za boj proti goljufijam delujejo predvsem kot zaščitnice davkoplačevalskega denarja;

9.

sprašuje, kakšne ukrepe je sprejela Komisija za boj proti vse večjemu številu in zneskih domnevnih goljufij v primerjavi s skupnim številom nepravilnosti v državah članicah Poljski, Romuniji in Bolgariji;

10.

je zaskrbljen zaradi sumljivo nizke stopnje domnevnih goljufij v Španiji in Franciji, zlasti glede na njuno velikost in prejeto finančno podporo, kot je zapisala Komisija v poročilu o zaščiti finančnih interesov za leto 2009, zato Komisijo poziva, naj posreduje podrobne informacije o uporabljeni metodologiji poročanja in zmogljivosti za odkrivanje goljufij v teh državah;

11.

poziva države članice, ki še niso ratificirale konvencije z dne 26. julija 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti (6) oziroma njenih protokolov (7), namreč Češko republiko, Malto in Estonijo, naj to nemudoma storijo; poziva države članice, ki so omenjene pravne instrumente že ratificirale, naj si bolj prizadevajo izboljšati svojo kazensko zakonodajo, da bi zaščitile finančne interese Unije, zlasti z odpravo pomanjkljivosti, ki jih navaja drugo poročilo Komisije o izvajanju konvencije o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti in njenih protokolov (KOM(2008)0077);

12.

pozdravlja uvedbo sistema za upravljanje nepravilnosti (Irregularity Management System – IMS) v letu 2009, programa, ki ga je razvil in ga vzdržuje OLAF, ter pozitivne spremembe, ki jih je prinesel; je v skrbeh, da Komisija večje število prijavljenih nepravilnosti in njihov finančni učinek upravičuje z novim tehnološkim poročanjem; poziva Komisijo, naj Parlament podrobno seznani z metodologijo novega tehnološkega poročanja in slednjo vključi v poročilo za naslednje leto; poziva države članice, naj začnejo sistem IMS v celoti uporabljati in naj še strožje spoštujejo svoje obveznosti poročanja;

13.

zahteva, da Komisija v poročilo za naslednje leto vključi primerjavo števila nepravilnosti, prijavljenih z novim tehnološkim poročanjem, in števila nepravilnosti, prijavljenih s tradicionalnimi metodami poročanja; poziva države članice, naj povečajo hitrost poročanja o nepravilnostih;

14.

znova izraža obžalovanje – glede na resne dvome v zvezi s kakovostjo informacij, ki jih posredujejo države članice –, da si Komisija bolj prizadeva, da bi Evropski parlament prepričala o potrebnosti „sprejemljivega tveganja napak“, kot da bi državam članicam pojasnila, da morajo obvezno predložiti izjave o nacionalnem upravljanju, ki jih je ustrezno preveril nacionalni revizijski organ in potrdilo Računsko sodišče; poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami pripravi primerno poročilo v skladu s Pogodbo, s čimer bo Parlamentu dala razumno zagotovilo, da je bil ta cilj dosežen in da boj proti goljufijam poteka ustrezno;

15.

je zaskrbljen zaradi obsega goljufij v primerjavi z nepravilnostmi na področju lastnih sredstev v Avstriji, Španiji, Italiji, Romuniji in Slovaški, saj v vseh teh državah članicah goljufije predstavljajo več kot polovico celotnega zneska; poziva države članice, naj sprejmejo potrebne ukrepe, vključno s tesnim sodelovanjem z evropskimi institucijami, da bi odpravile vse razloge za goljufije v zvezi s sredstvi EU;

16.

obžaluje pomanjkljivosti v nacionalnem carinskem nadzoru, ki jih je razkrilo Računsko sodišče – zlasti kar zadeva izvedbo analize tveganja pri izbiranju trgovcev in uvoženega blaga, za katere bo opravljen carinski pregled – saj povečujejo verjetnost nepravilnosti, ki niso nikdar odkrite, in lahko vodijo k izgubi tradicionalnih lastnih sredstev; države članice poziva, naj izboljšajo sisteme carinskega nadzora, Komisijo pa, naj jim pri tem ponudi potrebno podporo;

17.

poudarja, da je približno 70 % vseh carinskih postopkov pri uvozu poenostavljenih, kar pomeni, da občutno vplivajo na zbiranje tradicionalnih lastnih sredstev in na uspešnost skupne trgovinske politike; v zvezi s tem meni, da je pomanjkljiv nadzor nad poenostavljenimi uvoznimi postopki v državah članicah, ki ga je Računsko sodišče razkrilo v posebnem poročilu št. 1/2010, nesprejemljiv, in poziva Komisijo, naj podrobneje preuči, ali je ta nadzor učinkovit, zlasti pa naj razišče, ali so države članice dosegle napredek pri izvajanju naknadnih revizij, ter rezultate predstavi Parlamentu do konca leta 2011;

18.

je seznanjen z izidom preiskav, ki jih je OLAF opravil na področju lastnih sredstev; je globoko zaskrbljen zaradi obsega goljufij pri blagu, uvoženem iz Kitajske, in poziva države članice, naj nemudoma izterjajo zadevne zneske;

19.

pozdravlja tudi uspešen rezultat skupne carinske akcije Diabolo II, v kateri so sodelovali cariniki iz 13 azijskih držav in 27 držav članic EU, vodila pa jo je Komisija prek urada OLAF;

20.

pozdravlja sporazuma, ki so ju Evropska unija in njene države članice sklenile s proizvajalcema tobaka z namenom boja proti nezakoniti trgovini s tobakom; meni, da je v finančnem interesu EU, da se še naprej bori proti tihotapljenju cigaret, zaradi katerega proračun EU vsako leto utrpi milijardo evrov izgube; poziva OLAF, naj ohrani vodilno vlogo v mednarodnih pogajanjih o protokolu o zatiranju nezakonite trgovine s tobačnimi proizvodi v skladu s 15. členom okvirne konvencije Svetovne zdravstvene organizacije o nadzoru tobaka, kar bo prispevalo k boju proti nezakoniti trgovini v Uniji; meni, da bi morale Komisija in države članice 500 milijonov EUR, ki ju bosta plačali zadevni dve podjetji, namreč British American Tobacco in Imperial Tobacco, porabiti za izboljšanje ukrepov proti goljufijam;

21.

pozdravlja ugotovitev Komisije, da se je splošna disciplina pri poročanju v tej skupini politik izboljšala in da stopnja spoštovanja pravil zdaj znaša 95 %; poziva države članice, ki še vedno ne poročajo pravočasno (Avstrija, Finska, Nizozemska, Slovaška in Združeno kraljestvo), naj to pomanjkljivost nemudoma odpravijo;

22.

poziva Komisijo, naj pozorno spremlja razmere v Španiji in Italiji, ki sta poročali o največjem številu nepravilnosti oziroma o najvišjih zneskih nepravilnosti, ter Evropski parlament obvešča o posebnih ukrepih, ki sta jih ti državi sprejeli, da bi rešili omenjene težave;

23.

poziva Komisijo, naj ugotovi, ali so nesorazmerje med visokimi odhodki in nizko stopnjo prijavljenih nepravilnosti ter precejšnje razlike med stopnjami prijavljenih nepravilnosti (Estonija 88,25 %; Ciper, Madžarska, Latvija, Malta, Slovenija in Slovaška 0,00 %) posledica učinkovitih nadzornih sistemov, pri tem pa predvidi tudi revizijo teh sistemov;

24.

je globoko zaskrbljen zaradi navedbe Računskega sodišča, da je pri plačilih v tej skupini politik v letu 2009 odkrilo precejšnje napake ter da so bili nadzorni in kontrolni sistemi v splošnem samo delno učinkoviti pri zagotavljanju pravilnosti plačil; obžaluje ugotovitev Računskega sodišča, da je integrirani administrativni in kontrolni sistem (IACS) načeloma dobro načrtovan, vendar neučinkovit zaradi netočnih podatkov v podatkovnih zbirkah, nepopolnega navzkrižnega preverjanja oziroma napačnega ali nepopolnega nadaljnjega ukrepanja v primeru nepravilnosti; poziva Komisijo, naj pozorno spremlja učinkovitost nadzornih in kontrolnih sistemov v državah članicah, s čimer bo poskrbela, da bodo informacije o stopnjah nepravilnosti po državah članicah odražale dejansko stanje; poziva Komisijo, naj odpravi pomanjkljivosti v sistemu IACS;

25.

ugotavlja, da je mogoče dokončne podatke izračunati samo za tista proračunska leta, ki veljajo za zaključena, zadnje proračunsko leto, ki ga je mogoče šteti za zaključeno, pa je leto 2004;

26.

obžaluje porazno stanje pri splošni stopnji izterjave v tej skupini politik, saj je v letu 2009 dosegla samo 42 % od 1 266 milijonov EUR, dolgovanih ob koncu proračunskega leta 2006; je še posebej zaskrbljen zaradi ugotovitve Računskega sodišča, da 121 milijonov EUR, izterjanih od upravičencev v letih 2007–2009, predstavlja manj kot 10 % zneska, ki bi ga bilo treba izterjati; meni, da je to stanje nesprejemljivo, in poziva države članice, naj nemudoma ukrepajo; poziva Komisijo, naj naredi vse potrebno za vzpostavitev učinkovitega sistema izterjav in v naslednjem letnem poročilu o zaščiti finančnih interesov EU Evropski parlament seznani z doseženim napredkom;

27.

obžaluje dejstvo, da podatki v poročilu o zaščiti finančnih interesov za leto 2009 ne dajejo zanesljive slike o številu nepravilnosti in goljufij v tej skupini politik, saj je njihova visoka raven lahko preprosto posledica učinkovitega poročanja in/ali učinkovitih sistemov proti goljufijam;

28.

je globoko zaskrbljen, da je Računsko sodišče pri plačilih za leto 2009 odkrilo precejšnjo stopnjo napak (več kot 5 %);

29.

ugotavlja, da so pomemben razlog za napake pri odhodkih za kohezijo hude pomanjkljivosti pri izvajanju pravil za javna naročila; zato poziva Komisijo, naj brez odlašanja sprejme novo zakonodajo, ki bo ta pravila poenostavila in posodobila;

30.

je globoko zaskrbljen zaradi navedb Računskega sodišča, da bi najmanj 30 % napak, ki jih je našlo v vzorcu za leto 2009, lahko odkrile in odpravile države članice same, preden so Komisiji potrdile odhodke na podlagi razpoložljivih informacij; poziva države članice, naj si bolj prizadevajo, da bi izboljšale mehanizme zaznavanja in odprave napak;

31.

poziva Komisijo, naj Evropskemu parlamentu posreduje informacije o ukrepih, sprejetih v zvezi z nepravilnostmi, o katerih so poročale države članice oziroma jih je Komisija odkrila v tej skupini politik;

32.

ni zadovoljen s stopnjo izterjave, ki je v programskem obdobju 2000–2006 presegla 50 %; države članice poziva, naj si še naprej prizadevajo za izterjavo nepravilno izplačanih zneskov, Komisijo pa, naj ukrepa, da bi zagotovila visoko stopnjo izterjave – glede na to, da Komisija proračun izvaja na lastno odgovornost, kot je zapisano v členu 317 Pogodbe o delovanju EU;

33.

je zaskrbljen zaradi velikega obsega domnevnih goljufij v Bolgariji v okviru posebnega pristopnega programa za kmetijstvo in razvoj podeželja (SAPARD) v letu 2009, ki so v celotnem programskem obdobju dosegle 20 %, kar je najvišja doslej ugotovljena stopnja pri vseh analiziranih sredstvih (kohezija in kmetijstvo); ugotavlja, da so večino preiskav o sumih goljufije sprožile zunanje kontrole/intervencije, ne pa interne/nacionalne kontrole; ugotavlja, da je Komisija ustrezno izpolnila svoje obveznosti, ko je leta 2008 zamrznila plačila iz programa SAPARD in po temeljitem preverjanju ta plačila 14. septembra 2009 spet odmrznila; poziva Komisijo, naj še naprej nadzira bolgarske oblasti, da bodo položaj nadalje izboljšale;

34.

ugotavlja, da so Češka republika, Estonija, Latvija in Slovenija poročale o ničelni stopnji goljufij v okviru programa SAPARD, in dvomi o zanesljivosti poročil oziroma zmogljivosti teh držav za odkrivanje goljufij; poudarja, da bi bila lahko ničelna ali zelo nizka stopnja goljufij tudi znamenje pomanjkljivosti kontrolnih sistemov in obratno; poziva Komisijo, naj posreduje podatke o učinkovitosti kontrolnih mehanizmov in naj skupaj z uradom OLAF strožje nadzoruje porabo sredstev EU;

35.

meni, da je zelo nizka stopnja izterjave pri domnevnih goljufijah na področju predpristopnih sredstev, ki znaša samo 4,6 % za celotno programsko obdobje, nesprejemljiva, in poziva Komisijo, naj vzpostavi učinkovit sistem za odpravo teh pomanjkljivosti;

36.

poziva Komisijo, zadevne agencije Unije in države članice, naj ukrepajo in zagotovijo dovolj denarja za to, da sredstva EU ne bodo predmet korupcije, naj sprejmejo odvračilne kazni v primerih korupcije in goljufije ter naj zaostrijo ukrepe za zaplembo premoženja, pridobljenega s kaznivimi dejanji, kot so goljufija, utaja davkov in pranje denarja;

37.

poziva Komisijo in države članice, naj oblikujejo, izvajajo in v rednih presledkih ocenjujejo enotne sisteme javnega naročanja, preprečujejo goljufije in korupcijo ter opredelijo in izvajajo jasne pogoje za sodelovanje pri javnih naročilih in merila, na podlagi katerih se sprejemajo odločitve o javnih naročilih, prav tako pa jih poziva, naj sprejmejo in izvajajo sisteme za revizijo odločitev o javnih naročilih na nacionalni ravni, naj zagotovijo preglednosti in odgovornost v javnih financah ter naj sprejmejo in izvajajo sisteme za obvladovanje tveganja in notranji nadzor;

38.

pozdravlja zeleno knjigo o modernizaciji politike javnega naročanja EU z naslovom „Za učinkovitejši evropski trg javnih naročil“; poziva Svet in Komisijo, naj najpozneje do izteka leta 2012 dokončata reformo osnovnih pravil EU za javna naročila (direktivi 2004/17/ES in 2004/18/ES);

39.

na osnovi svoje zahteve iz lanskega poročila o zaščiti finančnih interesov Skupnosti poziva OLAF, naj v naslednje letno poročilo vključi podrobno analizo strategij in ukrepov, ki so jih države članice uvedle za boj proti goljufijam ter preprečevanje in ugotavljanje nepravilnosti pri porabi sredstev iz evropskih skladov, tudi tistih, katerih vzrok je korupcija; meni, da bi bilo treba posebno pozornost posvetiti izvajanju kmetijskih in strukturnih skladov; meni, da bi moralo poročilo s 27 predstavitvami držav analizirati pristop, ki ga uporabljajo nacionalni sodni in preiskovalni organi, ter količino in kakovost opravljenega nadzora, pa tudi statistične podatke in razloge, zaradi katerih nacionalni organi niso vložili obtožnice na podlagi poročila urada OLAF;

40.

na osnovi svoje zahteve iz lanskega poročila o zaščiti finančnih interesov Skupnosti Svet poziva, naj čim prej sklene sporazum o sodelovanju z Lihtenštajnom ter naj Komisiji podeli mandat za pogajanja o sporazumih o boju proti goljufijam z Andoro, Monakom, San Marinom in Švico;

41.

poziva Komisijo, naj ukrepa, da bi pri upravičencih do sredstev EU zagotovila preglednost na enem mestu; poziva Komisijo, naj oblikuje ukrepe za povečanje preglednosti pravnih ureditev in sistem, v katerem bodo na istem spletnem mestu objavljeni vsi upravičenci do sredstev EU, ne glede na to, kdo upravlja sredstva, in na podlagi standardnih kategorij podatkov, ki jih zagotovijo vse države članice v vsaj enem delovnem jeziku Unije; poziva države članice, naj sodelujejo s Komisijo in ji zagotovijo popolne in zanesljive podatke o upravičencih do sredstev EU, ki jih upravljajo države članice; poziva Komisijo, naj oceni sistem skupnega upravljanja in Parlamentu nemudoma predloži poročilo;

42.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Sodišču Evropske unije, Računskemu sodišču, nadzornemu odboru urada OLAF in uradu OLAF.

2.10.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 296/46

—

ob upoštevanju člena 10(4) Pogodbe o Evropski uniji in člena 224 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju člena 12(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 2004/2003 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o predpisih, ki urejajo delovanje političnih strank na evropski ravni (evropskih političnih strank in njihovih fundacij iz člena 2(3) in (4) uredbe), in pravilih glede njihovega financiranja (1) (uredbe o financiranju), zlasti člena 12 uredbe,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. marca 2006 o evropskih političnih strankah (2),

—

ob upoštevanju poročila generalnega sekretariata predsedstvu z dne 18. oktobra 2010 o financiranju strank na evropski ravni, vloženega v skladu s členom 15 sklepa predsedstva z dne 29. marca 2004 (3) o izvrševanju uredbe o financiranju,

—

ob upoštevanju obvestila predsedstva z dne 10. januarja 2011 kot revidirane različice sklepov predsedstva z dne 13. decembra 2010,

—

ob upoštevanju členov 210(6) in 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za ustavne zadeve (A7-0062/2011),

A.

ker člen 10(4) Pogodbe o Evropski uniji določa, da „politične stranke na evropski ravni prispevajo k oblikovanju evropske politične zavesti in k izražanju volje državljanov Unije“, medtem ko Parlament in Svet v skladu s členom 224 Pogodbe o delovanju Evropske unije določata pravila, ki urejajo te stranke in njihove politične fundacije, zlasti pa pravila v zvezi z njihovim financiranjem,

B.

ker Listina Evropske unije o temeljnih pravicah jasno določa, da politične stranke na ravni Unije prispevajo k izražanju politične volje državljanov Unije,

C.

ker mora Evropska unija delovati na podlagi načela „predstavniške demokracije“ iz člena 10(1) Pogodbe o Evropski uniji,

D.

ker so bili temelji za evropske politične stranke postavljeni s pogodbama iz Maastrichta in Nice, ki sta uvedli možnost financiranja, kar je strankam dalo operativno samostojnost v razmerju do parlamentarnih skupin,

E.

ker je leta 2007 Komisija po pozivu Parlamenta (4) predstavila predlog, ki je uvajal financiranje političnih fundacij na evropski ravni (evropske politične fundacije) in ki je bil sprejet decembra 2007 za podporo evropskim političnim strankam v razpravi o javni politiki in o evropskem povezovanju,

F.

ker je namen uredbe iz leta 2007 (5), ki spreminja uredbo o financiranju iz leta 2003 (v nadaljevanju: uredba iz leta 2007), olajšati postopek vključevanja evropskih političnih strank tako, da političnim strankam v Uniji omogoči, da se učinkoviteje strukturirajo in organizirajo,

G.

ker je uredba iz leta 2007, s tem, ko je določila, da lahko izdatki evropskih političnih strank vključujejo financiranje volilnih kampanj, znatno povečala njihovo vlogo pri volitvah v Evropski parlament; ker pa je ta možnost bila omejena s pogojem, da se za to namenjena sredstva ne uporabijo za posredno ali neposredno financiranje nacionalnih političnih strank ali kandidatov,

H.

ker so vse financirane evropske politične stranke podpisale kodeks ravnanja, ki ga predsedstvo ima za zavezujočega za vse stranke in ki določa pravila, ki jih je treba spoštovati med volilnimi kampanjami,

I.

ker je večja vloga evropskih političnih strank nujno povezana z njihovim sodelovanjem na volitvah v Evropski parlament,

J.

ker uredba iz leta 2007 poziva k bolj formalnemu priznanju evropskih političnih strank,

K.

ker je uredba iz leta 2007 usmerjena k ustanovitvi popolnoma organiziranih in učinkovitih političnih strank na evropski ravni ter na ravni držav članic s pomočjo uravnoteženega procesa institucionalizacije,

L.

ker je cilj uredbe iz leta 2007 organizacijsko zbliževanje političnih strank in njihovih fundacij na evropski ravni ob hkratnem priznanju različnih nalog, ki jih opravljajo politične stranke in politične fundacije,

M.

ker je tako organizacijsko zbliževanje mogoče doseči le z določitvijo skupnega političnega, pravnega in fiskalnega statusa za evropske politične stranke, čeprav to ne sme vključevati standardizacije organizacije evropskih političnih strank in njihovih fundacij, saj so zanjo izključno pristojne le one,

N.

ker je zahteva po sprejetju pravnega statuta za evropske politične stranke in njihove politične fundacije, ki bi temeljil na pravu Evropske unije, jasen in pomemben korak v smeri povečanja demokracije v Uniji,

O.

ker je organizacijsko in funkcionalno zbliževanje ter izboljšanje postopka financiranja mogoče doseči le s sprejetjem enotnega in skupnega evropskega statuta za vse evropske politične stranke in njihove politične fundacije, ki bi temeljil na pravu Evropske unije,

P.

ker uredba o političnih strankah na evropski ravni ne razlikuje med priznanjem in financiranjem političnih strank,

Q.

ker obvestilo predsedstva z dne 10. januarja 2011 priporoča poostritev meril za financiranje evropskih političnih strank; ker to prispeva k omejevanju konkurence med strankami na evropski ravni, dokler so merila za pravno priznanje in financiranje političnih strank enaka,

R.

ker uredba iz leta 2007 nudi jasno pravno in finančno podlago za ustanovitev enotnih političnih strank na ravni Evropske unije, da bi se tako povečala evropska zavest in bi se učinkovito izrazila volja državljanov Evropske unije,

S.

ker je financiranje evropskih političnih strank urejeno z določbami naslova VI Finančne uredbe (6) („Donacije“) in s pravili za njeno izvajanje (7),

T.

ker je predsedstvo kot organ, odgovoren za izvajanje uredbe o financiranju v Parlamentu, leta 2006 odločilo o številnih pomembnih izboljšavah izvedbenih pravil, kot sta denimo povečanje možnosti za predfinanciranje s 50 % na 80 %, da bi se tako poenostavil postopek in povečala solventnost upravičencev, in omilitev pravil o transferjih med proračunskimi poglavji upravičencev, da bi tako lahko prilagodili svoje proračune spremenljivim političnim razmeram,

U.

ker so izkušnje s financiranjem evropskih političnih strank in z njimi povezanih evropskih političnih fundacij pokazale, da potrebujejo več prožnosti in primerljive pogoje za prenos sredstev v naslednje finančno leto in pri kopičenju rezerv iz lastnih sredstev nad predpisanim minimumom porabe, ki naj se financira iz lastnih sredstev;

V.

ker evropske politične stranke porabijo povprečno skoraj polovico svojega proračuna za centralno administracijo (osebje, najemnine itd.) ter še četrtino za sestanke (formalnih in neformalnih) organov stranke, preostanek pa se porabi za volilne kampanje in za podporo sorodnim organizacijam,

W.

ker imajo evropske politične fundacije drugačen vzorec porabe, saj porabijo povprečno 40 % proračuna za centralno administracijo in sestanke ter 40 % za zunanje storitve, kot so študije, raziskave, publikacije in seminarji,

X.

ker je glavni vir lastnih sredstev evropskih političnih strank članarina od strank članic, manj kot 5 % vseh njihovih prihodkov pa predstavljajo članarine in donacije posameznikov,

Y.

ker je delež sredstev iz proračuna Unije v vseh prihodkih večji pri evropskih političnih strankah kot pri evropskih političnih fundacijah,

Z.

ker donacije ne predstavljajo še znatnega dela financiranja, saj so v letu 2009 le tri stranke in dve fundaciji prejele redne donacije,

AA.

ker obstaja možnost konflikta med ciljem olajšanja in spodbujanja financiranja, s čimer bi postalo učinkovitejše, na eni strani in med ciljem zmanjševanja finančnega tveganja za proračun Unije na drugi strani,

AB.

ker v obdobju, ki je vključeno v to poročilo (2008-2011), ni bilo treba naložiti nikakršne kazni financiranim strankam in fundacijam,

AC.

ker morajo evropske politične stranke in fundacije pridobiti pravno osebnost v skladu s pravom države članice sedeža, da bi bile upravičene do financiranja, in ker nimajo enotnega pravnega statusa,

AD.

ker so subvencije za evropske politične stranke in fundacije „donacije“ po naslovu VI Finančne uredbe in pravil za njeno izvajanje, njihova specifična narava pa pomeni, da niso primerljive z nobeno donacijo, ki jo dodeli in s katero upravlja Komisija; ker se to odraža v številnih določbah uredbe o financiranju, ki določajo izjeme; ker ta rešitev ni zadovoljiva,

1.

ugotavlja, da so politične stranke in z njimi povezane politične fundacije bistveni instrumenti parlamentarne demokracije, ki pozivajo poslance k odgovornosti, pripomorejo k oblikovanju politične volje državljanov, sestavljajo politične programe, usposabljajo in izbirajo kandidate, vzdržujejo dialog z državljani ter jim omogočajo, da izrazijo svoje stališče;

2.

poudarja, da Lizbonska pogodba političnim strankam predpisuje to vlogo zato, da se ustvarijo evropska država, politični prostor na ravni EU in „evropska demokracija“, katere bistveni sestavni del je evropska državljanska pobuda;

3.

ugotavlja, da evropske politične stranke, kakršne so sedaj, nimajo pogojev, da bi v celoti odigrale to vlogo, saj so le krovne organizacije za nacionalne stranke in nimajo neposrednega stika z volivci v državah članicah;

4.

vseeno z zadovoljstvom ugotavlja, da so evropske politične stranke ter politične fundacije postale nepogrešljivi dejavniki političnega življenja Evropske unije, zlasti z oblikovanjem in izražanjem stališč različnih „političnih družin“;

5.

poudarja, da morajo vse evropske politične stranke spoštovati najvišja merila notranje demokracije (z demokratično izvolitvijo organov stranke in z demokratičnim odločanjem, vključno z izbiro kandidatov);

6.

meni, da ko stranka izpolni pogoje za priznanje statusa politične stranke na ravni EU, lahko prejme finančna sredstva le, če je v Evropskem parlamentu zastopana vsaj z enim svojim članom;

7.

poudarja, da imajo politične stranke pravice, dolžnosti in odgovornosti ter bi zato morale slediti združljivim organizacijskim vzorcem; meni, da je tako organizacijsko zbliževanje mogoče doseči le z določitvijo skupnega, na pravu EU temelječega pravnega in fiskalnega statusa za evropske politične stranke in njihove politične fundacije;

8.

je prepričan, da bi zanesljiv pravni status evropskih političnih strank ter lastna pravna osebnost, ki bi temeljila neposredno na pravu Evropske unije, evropskim političnim strankam in njihovim političnim fundacijam omogočila, da delujejo kot predstavnice evropskega javnega interesa;

9.

meni, da bi evropske politične stranke morale vzajemno delovati in tekmovati glede zadev, povezanih s skupnimi evropskimi izzivi ter Evropsko unijo in njenim razvojem na treh ravneh: regionalno, nacionalno in na evropski ravni; meni, da je za evropske politične stranke izjemno pomembno, da so učinkovite in produktivne na ravni EU, na nacionalni ravni in širše;

10.

poudarja pomemben izziv v zvezi z organizacijsko zmogljivostjo, s katerim se bodo morale soočiti evropske politične stranke v luči reform, ki lahko spremenijo evropski volilni sistem (vzpostavitev dodatne volilne enote in nadnacionalnih list);

11.

ugotavlja, da je to načeloma v skladu z zamislijo o evropskih političnih strankah, ki sodelujejo pri referendumskih kampanjah, ko so ti referendumi neposredno povezani z vprašanji v zvezi z Evropsko unijo;

12.

se je zato odločil, da bo pozval Komisijo, naj predlaga osnutek statuta evropskih političnih strank v skladu s členom 225 Pogodbe o delovanju Evropske unije;

13.

ugotavlja, da je s kratkoročnega vidika treba izboljšati ureditveno okolje evropskih političnih strank in fundacij, kar bi kot prvi korak vključevalo sprejetje evropskega statuta;

14.

meni, da bi bilo treba v zvezi z izpolnjevanjem ustanovitvenih pogojev upoštevati poslance regionalnih parlamentov ali skupščin le, če ima tak parlament ali skupščina zakonodajno oblast;

15.

poudarja, da sta dodelitev sredstev in zaprtje računov evropskih političnih strank in fundacij birokratska in nadležna postopka; meni, da to v veliki meri izvira iz dejstva, da se financiranje šteje kot donacijo po Finančni uredbi, kar je primerno za financiranje projektov ali združenj, ne pa za stranke;

16.

zato meni, da bi Komisija morala predlagati, da se v Finančni uredbi doda nov naslov, ki bi bil posvečen izključno financiranju evropskih strank in fundacij in bi bil temu prilagojen; meni, da bi se morala uredba o financiranju kar zadeva izvrševanje sklicevati na določbe takega novega naslova;

17.

poudarja, da je samofinanciranje strank in fundacij znak vitalnosti; meni, da bi ga bilo treba spodbuditi s povišanjem veljavne omejitve za donacije z 12 000 EUR letno na 25 000 EUR letno na donatorja, v povezavi z zahtevo, da se v trenutku prejema donacije razkrije istovetnost donatorja, v skladu z veljavno zakonodajo in v prid preglednosti;

18.

meni, da je zahteva po predložitvi letnih delovnih programov kot pogoj za financiranje za politične stranke neprimerna; še več, poudarja, da take zahteve ni v nobeni državi članici EU;

19.

poudarja dejstvo, da mora biti financiranje, če želi izpolniti svoj namen, pravočasno; poziva k izjemi od pravil za izvajanje finančne uredbe, in sicer, naj bo 100 % in ne le 80 % sredstev na voljo na začetku finančnega leta; meni, da je ob upoštevanju pozitivnih preteklih izkušenj tveganje za Parlament neznatno;

20.

poudarja, da finančna uredba določa, da se z donacijo „ne smejo financirati celotni poslovni izdatki upravičenca“; ugotavlja, da je spoštovanje tega pravila posebej težko za fundacije in da vodi k dvoumnemu računovodstvu (denimo „prispevki v naravi“); poudarja, da skoraj noben od sistemov financiranja v državah članicah ne zahteva delnega samofinanciranja, saj to lahko manjše ali nedavno ustanovljene stranke postavlja v slabši položaj;

21.

poudarja, da bi bilo mogoče neodvisne vire, ki jih morajo evropske politične stranke dokazati, zmanjšati na 10 % njihovega proračuna, da bi dodatno spodbudili njihov razvoj; istočasno poudarja, da lastni viri v obliki materialnih virov ne bi smeli presegati 7,5 % njihovega proračuna;

22.

poudarja, da bi bilo treba v primeru evropskih političnih fundacij izkoristiti revizijo pravnega instrumenta kot priložnost, da se odpravi zahteva, da dokažejo, da imajo lastne vire;

23.

poudarja, da je treba v okviru te revizije odpraviti omejitev za evropske politične fundacije, na podlagi katere smejo svoja sredstva uporabljati le v Evropski uniji; tako bi fundacijam omogočili, da igrajo vlogo tako v EU kot zunaj nje;

24.

vendar poudarja, da bi bilo treba sproščanje sistema financiranja uravnotežiti z določitvijo sankcij v uredbi o financiranju, kjer jih trenutno ni; te sankcije bi lahko bile v obliki finančnih kazni v primeru kršitev določb denimo o preglednosti donacij; poudarja, da je treba določiti enake pogoje za kopičenje rezerv iz lastnih sredstev nad predpisano omejitvijo in prenos sredstev tako za evropske politične stranke kot za z njimi povezane evropske politične fundacije;

25.

izpostavlja, da lahko od leta 2008 evropske politične stranke uporabijo sredstva, ki jih dobijo kot donacije, za „financiranje kampanj …v okviru volitev v Evropski parlament“ (člen 8, tretji odstavek uredbe o financiranju); nadalje pa poudarja, da teh zneskov ne smejo uporabiti za financiranje referendumskih kampanj; vseeno meni, da če naj imajo evropske politične stranke politično vlogo na ravni EU, bi morale imeti pravico, da sodelujejo pri teh kampanjah, če ima predmet referenduma neposredno zvezo z zadevami Evropske unije;

26.

poziva evropske politične stranke, naj začnejo postopek za preučitev pogojev za neposredno individualno članstvo ter ustrezne ureditve za neposredno ali posredno sodelovanje posameznikov pri notranjih dejavnostih in postopkih odločanja strank;

27.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

2.10.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 296/51

—

ob upoštevanju sporočila Komisije „K aktu za enotni trg – Za visoko konkurenčno socialno tržno gospodarstvo: 50 predlogov za izboljšanje skupnega dela, poslovanja in izmenjav“ (KOM(2010)0608),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Evropa 2020 – Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast" (KOM(2010)2020),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije „Enotni trg za Evropo 21. stoletja“ (KOM(2007)0724) in delovnega dokumenta služb Komisije, ki je priložen temu sporočilu „Enotni trg: pregled dosežkov“ (SEK(2007)1521),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. septembra 2007 o pregledu enotnega trga (1) in delovnega dokumenta služb Komisije „Pregled enotnega trga: eno leto kasneje“ (SEK(2008)3064),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije „Pametna pravna ureditev v Evropski uniji“ (KOM(2010)0543),

—

ob upoštevanju 27. letnega poročila sporočila Komisije o spremljanju uporabe zakonodaje EU in delovnega dokumenta služb Komisije o stanju v različnih sektorjih, ki je priložen temu poročilu (SEK(2010)1143),

—

ob upoštevanju priporočila Komisije z 29. junija 2009 o ukrepih za izboljšanje delovanja enotnega trga (2),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 10. decembra 2010 o aktu za enotni trg,

—

ob upoštevanju poročila o ponovni oživitvi enotnega trga, ki ga je za Komisijo pripravil profesor Mario Monti,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. maja 2010 o uresničitvi enotnega trga za potrošnike in državljane (3),

—

ob upoštevanju pregleda stanja notranjega trga št. 21 (2010) in svojih resolucij z dne 9. marca 2010 (4) in 23. septembra 2008 (5) o pregledu stanja notranjega trga,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije „Evropa rezultatov – Uporaba prava Skupnosti“ (KOM(2007)0502),

—

ob upoštevanju členov 258 in 260 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju členov 7, 10 in 15 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov in mnenj Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve ter Odbora za pravne zadeve (A7-0083/2011),

A.

ker ponovni zagon enotnega trga zahteva dejavno podporo vseh državljanov, evropskih institucij, držav članic in zainteresiranih strani,

B.

ker je treba pri posvetovanju in pogovorih s Komisijo in strokovnimi skupinami zagotoviti učinkovito zastopanost civilne družbe ter malih in srednjih podjetij, da bi pridobili dejavno podporo vseh interesnih skupin,

C.

ker je za uspešen ponovni zagon enotnega trga zlasti pomembno ustrezno širjenje, priprava in vodenje različnih posvetovanj in poročil institucij EU (EU 2010, poročilo o državljanstvu za leto 2010, Celovita industrijska politika, Digitalna agenda za Evropo, Montijevo poročilo, resolucija Parlamenta o uresničitvi enotnega trga za potrošnike in državljane, Gonzalesovo poročilo in poročilo odbora IMCO itd.),

D.

ker je med pravili enotnega trga in koristmi, ki jih ta pravila v praksi prinašajo državljanom in podjetjem, še vedno velika vrzel,

E.

ker stopnja nedoseganja prenosa direktiv v EU znaša 1,7 %, če upoštevamo primere, v katerih prenos direktive preseže določen rok, Komisija pa že začne postopek za ugotavljanje kršitev,

1.

z zanimanjem pozdravlja sporočilo Komisije o aktu za enotni trg, zlasti tretje poglavje, in splošni pristop, ki ga Komisija predlaga z namenom, da bi vzpostavila uravnoteženost enotnega trga med podjetji in državljani ter izboljšala demokracijo in preglednost procesa odločanja; poudarja, da s tem pristopom skuša zagotoviti optimalno uravnoteženost predlogov iz treh delov sporočila;

2.

meni, da so vsa tri poglavja sporočila enako pomembna in medsebojno povezana in da bi jih morali dosledno obravnavati, pri čemer ne bi smeli medsebojno ločevati različnih pomembnih vprašanj;

3.

poziva Komisijo in Svet, naj okrepita celovit pristop k ponovnemu zagonu enotnega trga z vključevanjem prednostnih nalog v zvezi z enotnim trgom v vsa politična področja, ki so odločilna za oblikovanje enotnega trga v korist evropskih državljanov, potrošnikov in podjetij;

4.

meni, da so okrepitev evropskega gospodarskega upravljanja, izvajanje strategije EU 2020 in ponovni zagon enotnega trga enako pomembni za oživitev evropskega gospodarstva in bi jih morali skupaj obravnavati;

5.

meni, da je treba dokončno oblikovati konkurenčen enotni trg brez ovir, da bi zagotovili konkretne prednosti delavcem, študentom, upokojencem in državljanom na splošno, ter podjetjem, zlasti malim in srednjim podjetjem, v njihovem vsakdanjem življenju;

6.

poziva Komisijo, naj navede predvideni časovni razpored za izvedbo akta za enotni trg in naj redno objavlja doseženi napredek, zato da bo evropske državljane bolje obveščala o uresničevanju enotnega trga in da bodo seznanjeni z njegovimi koristmi;

7.

je prepričan, da je eden od glavnih izzivov ponovnega zagona enotnega trga zagotovitev političnega vodstva, predanosti in usklajevanja; meni, da je celovito vodenje z najvišje politične ravni bistveno za ponovni zagon enotnega trga;

8.

predlaga, da bi bilo treba predsednika Komisije zadolžiti, da v tesnem sodelovanju s predsednikom Sveta in pristojnimi organi v državah članicah usklajuje in nadzira ponovni zagon enotnega trga; poziva predsednika Komisije in Evropskega sveta, naj tesno usklajujeta svoje ukrepe, ki naj bi spodbudili gospodarsko rast, konkurenčnost, socialno tržno gospodarstvo in trajnost v Uniji;

9.

poudarja povečano vlogo EP in nacionalnih parlamentov po Lizbonski pogodbi; opozarja, da je treba okrepiti vlogo Parlamenta v zakonodaji, povezani z enotnim trgom; spodbuja nacionalne parlamente, naj pravila o enotnem trgu vključijo v celoten zakonodajni postopek in naj pri skupnih dejavnostih sodelujejo z Evropskim parlamentom, kar bo prineslo večje medsebojne učinke na obeh parlamentarnih ravneh;

10.

pozdravlja pristop Komisije, ki postavlja dialog in partnerstvo v središče obnovljenega enotnega trga, ter poziva naj vse zainteresirane strani povečajo svoja prizadevanja za zagotovitev izvajanja tega pristopa v praksi, da bo enotni trg lahko v celoti opravljal svojo vlogo spodbujanja rasti in visoko konkurenčnega tržnega gospodarstva;

11.

poziva Komisijo in predsedstvo, naj skupaj vsako leto organizirata forum o enotnem trgu, na katerem se bodo sestale zainteresirane strani iz institucij EU, držav članic, civilne družbe in poslovnih organizacij, da bi ocenile napredek ponovnega zagona enotnega trga, izmenjale najboljše prakse in obravnavale vprašanja, ki najbolj pestijo evropske državljane, Komisijo spodbuja, naj nadaljuje z opredeljevanjem dvajsetih, z enotnim trgom povezanih razlogov za nezadovoljstvo in razočaranje, s katerimi se srečujejo državljani; predlaga, da bi forum o enotnem trgu Komisija lahko uporabila za predstavitev teh težav in rešitev zanje;

12.

poziva vlade držav članic, naj prevzamejo svoj del odgovornosti za ponovni zagon enotnega trga; pozdravlja pobude držav članic za optimizacijo ravnanja z direktivami o enotnem trgu v smislu usklajevanja, oblikovanja struktur spodbujanja in povečanja političnega pomena, ki se pripisuje njihovemu prenosu; meni, da je treba v razpravi o prednostnih nalogah za novo zakonodajo nujno nameniti večjo pozornost pravočasnemu in pravilnemu prenosu, izvajanju in boljšemu uveljavljanju zakonodaje o enotnem trgu ter ustreznim pobudam;

13.

ugotavlja, da pravila o enotnem trgu pogosto izvajajo lokalni in regionalni organi; poudarja potrebo po večjem vključevanju regionalnih in lokalnih organov oblasti v izgradnjo enotnega trga v skladu z načeli subsidiarnosti in partnerstva ter na vseh stopnjah postopka odločanja; da bi poudaril ta decentralizirani pristop, predlaga ustanovitev „teritorialnega pakta lokalnih in regionalnih organov oblasti za strategijo Evropa 2020“ v vseh državah članicah, da bi se okrepila pripadnost pri izvajanju strategije EU 2020;

14.

meni, da je treba pri dobrem upravljanju enotnega trga spoštovati vlogo dveh obstoječih svetovalnih institucij na evropski ravni: Evropskega ekonomsko-socialnega odbora in Odbora regij, pa tudi vlogo socialnih partnerjev;

15.

poudarja, da je dialog s socialnimi partnerji in civilno družbo bistven za povrnitev zaupanja v enotni trg; od Komisije pričakuje nove drzne ideje o načinih za izboljšanje tega dialoga; zahteva udeležbo socialnih partnerjev in posvetovanje z njimi o vsej pomembni zakonodaji o enotnem trgu, ki vpliva na trg dela;

16.

pozdravlja namero Komisije, da bo okrepila odprt, pregleden in reden dialog s civilno družbo;

17.

poziva Komisijo, naj objavi zeleno knjigo o smernicah za posvetovanje institucij EU s predstavniškimi združenji in civilno družbo in poskrbi, da bodo ta posvetovanja zajemala širok krog, da bodo interaktivna in prinesla dodano vrednost predlaganim politikam;

18.

poziva Komisijo, naj v čim večji možni meri dialog in komunikacijo prilagodi potrebam navadnih državljanov, denimo tako, da vsa svoja javna posvetovanja da na voljo v vseh uradnih jezikih EU, ali z uporabo takega jezika, ki ga navaden državljan lahko razume;

19.

poziva Komisijo, naj začne informacijsko in izobraževalno kampanjo o bistvu enotnega trga in o ciljih, ki so bili določeni, da se poveča dinamika notranjega trga ter da se vanj vključita razsežnosti socialne in regionalne kohezije poudarja, da mora ta komunikacijska kampanja podpirati večje sodelovanje – in boljšo zmožnost sodelovanja – vsakega državljana, delavca in potrošnika pri vzpostavitvi konkurenčnega, pravičnega in uravnoteženega trga;

20.

meni, da uporaba novih orodij za sodelovanje in pristopi spletne tehnologije Web 2.0 omogočajo bolj odprto, odgovorno, dovzetno in učinkovito upravljanje enotnega trga;

21.

meni, da pobude posameznih držav članic ne morejo uspeti brez usklajenega delovanja na ravni EU, in da je bistvenega pomena, da Evropska unija nastopi odločno in enotno in uresničuje skupne ukrepe; meni, da sta solidarnost, na kateri temelji evropski model socialne ekonomije in usklajevanje nacionalnih odzivov, najbolj pripomogla k temu, da smo se lahko izognili kratkoročnim protekcionističnim ukrepom posameznih držav članic; je zaskrbljen, ker bi lahko ponovni pojav gospodarskega protekcionizma na nacionalni ravni najverjetneje povzročil razdrobitev notranjega trga in zmanjšal konkurenčnost, zato se mu je treba izogibati; je zaskrbljen, saj bi lahko v številnih državah članicah pod pretvezo sedanje finančne in gospodarske krize utemeljevali ponovno oživitev protekcionističnih ukrepov, čeprav bi bilo treba zaradi te krize uporabiti skupne zaščitne mehanizme;

22.

meni, da napredek na notranjem trgu ne bi smel temeljiti na najmanjšem skupnem imenovalcu; zato Komisijo spodbuja, naj prevzame vodilno vlogo in predlaga drzne rešitve; spodbuja države članice, naj uporabijo metodo okrepljenega sodelovanja na področjih, kjer sporazuma med sedemindvajseterico ni mogoče doseči, ugotavlja, da bi se druge države tem naprednim pobudam lahko pridružile na kasnejši stopnji;

23.

meni, da sta skupna učinkovitost in legitimnost enotnega trga oškodovani zaradi zapletenega upravljanja;

24.

poudarja, da bi bilo treba posvetiti več pozornosti kakovosti in jasnosti zakonodaje EU, da bi olajšali izvajanje pravil enotnega trga v državah članicah;

25.

meni, da bi uporaba uredb namesto direktiv, kjer je to primerno, lahko pripomogla k jasnejšemu regulativnemu okvirju in zmanjšala transakcijske stroške, povezane s prenosom; poziva Komisijo, naj oblikuje bolj usmerjen pristop za izbiro zakonodajnih instrumentov, odvisno od zakonodajnih in temeljnih značilnosti določb, ki jih je treba izvajati s spoštovanjem načel subsidiarnosti in sorazmernosti;

26.

spodbuja Komisijo in Svet, naj okrepita svoja prizadevanja za uresničevanje strategije pametne pravne ureditve in tako še izboljšata kakovost predpisov, ob polnem upoštevanju načel subsidiarnosti in proporcionalnosti;

27.

poziva Komisijo, naj za izboljšanje zakonodaje v sodelovanju z zainteresiranimi stranmi nadaljuje z neodvisnimi predhodnimi in naknadnimi ocenami zakonodaje;

28.

predlaga, naj Komisija sistematizira in izboljša test za MSP za oceno posledic zakonodajnih predlogov za ta podjetja, pri tem pa naj upošteva raznolikost njihovih okoliščin;

29.

meni, da konkordančne preglednice prispevajo k boljšemu prenosu zakonodaje in znatno olajšujejo uveljavljanje pravil o enotnem trgu; poziva države članice, naj pripravijo in dajo v javnost konkordančne razpredelnice o celotni zakonodaji enotnega trga; poudarja, da v prihodnosti Parlament morda poročil o kompromisnih besedilih, o katerih se je dogovoril s Svetom, ne bo vključil na dnevni red plenarnih zasedanj, če te preglednice ne bodo na voljo;

30.

podpira predloge akta za enotni trg za zagotovitev dodatnega upravnega sodelovanja med državami članicami, vključno z razširitvijo informacijskega sistema o enotnem trgu na druga ustrezna zakonodajna področja ob upoštevanju varnosti in uporabnosti tega sistema; poziva Komisijo, naj z usposabljanjem in smernicami podpira države članice;

31.

meni, da bi bili lahko lokalni in regionalni organi oblasti vključeni v razvoj in širitev informacijskega sistema enotnega trga po temeljiti oceni koristi in težav, ki jih lahko taka širitev povzroči;

32.

poudarja, kako pomembni sta boljša komunikacija in razširitev informacijskega sistema na notranjem trgu, saj je bistveno, da mala in srednja podjetja dobijo jasne informacije o notranjem trgu;

33.

pozdravlja namero Komisijo, da bo v sodelovanju z državami članicami utrdila in okrepila neformalna orodja za reševanje težav, kot so SOLVIT, pilotni projekt EU in evropski potrošniški centri; poziva Komisijo, naj pripravi načrt za razvoj in medsebojno povezanost orodij za reševanje težav, da bi zagotovili učinkovitost in uporabniku prijazno uporabo ter se izognili nepotrebnemu podvajanju; poziva države članice, naj zagotovi ustrezna sredstva za ta orodja;

34.

poziva Komisijo, naj dodatno razvije in spodbuja spletno stran Vaša Evropa, in sicer tako, da na enem mestu nudi dostop do vseh informacij in podpornih storitev, ki jih državljani in podjetja potrebujejo za uveljavljanje svojih pravic na enotnem trgu;

35.

poziva države članice, naj enotne kontaktne točke iz direktive o storitvah oblikujejo v uporabnikom prijazne in lahko dostopne centre e-vlade, na katerih bodo podjetja lahko dobila vse potrebne informacije v ustreznih jezikih EU, opravila vse formalnosti ter prek elektronskih sredstev naredila vse korake, potrebne za zagotovitev storitev v zadevnih državah članicah;

36.

priznava pomembno vlogo mreže EURES pri zagotavljanju prostega pretoka delavcev v Uniji in pri zagotavljanju tesnega sodelovanja med državnimi zavodi za zaposlovanje; poziva države članice, naj povečajo ozaveščenost javnosti o tej koristni storitvi, da bo več državljanov EU lahko v celoti izkoristilo zaposlitvene priložnosti v vsej EU;

37.

poziva nacionalne parlamente, regionalne in lokalne oblasti ter socialne partnerje, naj dejavno sodelujejo pri obveščanju o koristih enotnega trga;

38.

poziva Komisijo, naj uporabi vse pristojnosti iz Pogodb, da bi izboljšala prenos, uporabo in uveljavljanje pravil enotnega trga v korist evropskih državljanov, potrošnikov in podjetjih; poziva države članice, naj pospešijo svoja prizadevanja za popolno in pravilno uresničevanje pravil o enotnem trgu;

39.

meni, da postopek za ugotavljanje kršitev ostaja ključno orodje za zagotavljanje delovanja enotnega trga, vendar poudarja, da bi bilo treba razmisliti tudi o dodatnih instrumentih, ki so manj zamudni in nadležni;

40.

poziva Komisijo, naj se vzdrži kakršnega koli političnega posredovanja in naj takrat, ko odpovedo mehanizmi za predhodno reševanje težav, nemudoma sproži postopek za ugotavljanje kršitev;

41.

ugotavlja, da nedavna sodna praksa Sodišča Komisiji daje nove možnosti za pregon splošnih in strukturnih kršitev pravil enotnega trga v državah članicah;

42.

poziva Komisijo, naj v celoti izkoristi spremembe iz člena 260 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki so namenjene poenostavitvi in pospešitvi izrekanja finančnih sankcij v okviru postopkov za ugotavljanje kršitev;

43.

meni, da bi morala biti Komisija bolj dejavna pri uveljavljanju pravil enotnega trga z izvajanjem bolj sistematičnega in neodvisnega nadzora, da bi pospešili postopke za ugotavljanje kršitev;

44.

obžaluje dejstvo, da so številni postopki za ugotavljanje kršitev predolgi ali pa so pri Sodišču vloženi prepozno; poziva Komisijo, naj določi obdobje 12 mesecev kot merilo za najdaljše povprečno obdobje za postopek ugotavljanja kršitev od odprtja datoteke do posredovanja vloge Sodišču; močno obžaluje, da tovrstni postopki nimajo neposrednega učinka za evropske državljane ali prebivalce, ki so morda bili žrtev pomanjkljivega izvrševanja zakonodaje EU;

45.

poziva Komisijo, naj na pregleden način bolje obvešča o tekočih postopkih za ugotavljanje kršitev;

46.

poziva Komisijo, naj določi obdobje, v katerem morajo države članice izpolniti pogoje iz sodbe Sodišča;

47.

podpira pobude Komisije o nadaljnjem izboljšanju uporabe alternativnega načina reševanja sporov, da bi potrošnikom in podjetjem v nacionalnih in čezmejnih sporih ponudili hiter in učinkovit dostop do preprostega, poceni in zunajsodnega reševanja sporov, kar zadeva nakupovanje po spletu in izven njega; pozdravlja posvetovanja, ki jih je začela Komisija, vztraja, da morajo biti državljani bolje obveščeni o obstoju takšnih mehanizmov;

48.

poziva Komisijo, naj se osredotoči tudi na preprečevanje sporov, na primer s strožjimi ukrepi, ki preprečujejo nepoštene poslovne prakse;

49.

pozdravlja namero Komisije, da bo pripravila javno posvetovanje o evropskemu pristopu do skupnih pritožb, in je proti uvedbi mehanizmov skupnih pritožb po vzoru ZDA, kjer zaradi močnih gospodarskih spodbud do sodišč pridejo neupravičeni zahtevki;

50.

ugotavlja, da morajo vsi predlogi o kolektivnih pritožb zaradi kršitev konkurenčnega prava upoštevati mnenje Parlamenta, izraženega v resoluciji z dne 26. marca 2009 o odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih pravil EU, vztraja, da mora biti Parlament prek rednega zakonodajnega postopka udeležen pri sprejemanju vseh takšnih aktov in poziva Komisijo, naj pretehta možnost uvedbe minimalnih standardov v zvezi s pravico do odškodnine zaradi kršenja prava EU splošneje;

51.

podpira osredotočen pristop k spremljanju in ocenjevanju trga na podlagi dokazov; poziva Komisijo, naj z izboljšavo metodologije, kazalnikov in zbiranja podatkov še naprej razvija orodja za spremljanje trga, kot je mehanizem opozarjanja iz direktive o storitvah, pri tem pa naj upošteva načeli praktičnosti in stroškovne učinkovitosti;

52.

poudarja, da je treba hitreje in jasneje oceniti, v kakšni meri države članice izvajajo celotno zakonodajo o enotnem trgu;

53.

poudarja, da je medsebojno ocenjevanje iz direktive o storitvah inovativen način uporabe medsebojnega pritiska za izboljšanje kakovosti prenosa; kjer je to primerno, podpira uporabo medsebojnih ocen na drugih področjih, na primer na področju prostega pretoka blaga;

54.

spodbuja države članice, naj redno pregledujejo nacionalna pravila in postopke, ki vplivajo na prost pretok storitev in blaga, da bi ta nacionalna pravila poenostavili in posodobili ter odpravili prekrivanja; meni, da bi se proces pregledovanja nacionalne zakonodaje, ki se uporablja za izvajanje direktive o storitvah, tudi na drugih področjih lahko uporabljal kot učinkovito orodje za odpravo prekrivanj in neupravičenih nacionalnih ovir prostemu pretoku;

55.

poziva Komisijo, naj podpre prizadevanja javnega sektorja za sprejetje inovativnih pristopov, izkoriščanje novih tehnologij in postopkov ter razširjanje najboljših praks v javni upravi, kar bo zmanjšalo birokracijo in omogočilo oblikovanje politike, osredotočene na državljane;

56.

poziva, naj bo vsako spomladansko zasedanje Evropskega sveta namenjeno ocenjevanju stanja enotnega trga, podkrepljeno s procesom spremljanja;

57.

poziva Komisijo, naj objavi zeleno knjigo o smernicah za posvetovanje institucij EU s predstavniškimi združenji in civilno družbo in poskrbi, da bodo ta posvetovanja zajemala širok krog, da bodo interaktivna, pregledna in prinesla dodano vrednost predlaganim politikam;

58.

poziva države članice, naj pripravijo in dajo v javnost konkordančne razpredelnice o celotni zakonodaji enotnega trga;

59.

poziva države članice naj do konca leta 2012 stopnjo nedoseganja prenosa zakonodaje na področju enotnega trga znižajo na 0,5 %, kar velja tudi za nepravilen prenos;

60.

poziva Komisijo, naj do konca leta 2011 predloži zakonodajni predlog o uporabi alternativnih načinov reševanja sporov v EU in poudarja pomen hitrega sprejetja te zakonodaje;

61.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter parlamentom in vladam držav članic.

2.10.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 296/59

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki je s členom 6 Pogodbe o Evropski uniji vključena v ustanovne pogodbe,

—

ob upoštevanju člena 26 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki določa, da „notranji trg zajema območje brez notranjih meja, na katerem je v skladu z določbami Pogodb zagotovljen prost pretok blaga, oseb, storitev in kapitala“,

—

ob upoštevanju člena 3(3) Pogodbe o Evropski uniji, ki Unijo zavezuje k prizadevanju „za visoko konkurenčno socialno tržno gospodarstvo, usmerjeno v polno zaposlenost in socialni napredek, ter za visoko raven varstva in izboljšanje kakovosti okolja“,

—

ob upoštevanju člena 9 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki določa, da Unija „pri opredeljevanju in izvajanju svojih politik in dejavnosti […] upošteva zahteve, ki so povezane s spodbujanjem visoke stopnje zaposlenosti, zagotavljanjem ustrezne socialne zaščite, bojem proti socialni izključenosti in visoko stopnjo izobraževanja in usposabljanja ter varovanjem človekovega zdravja“,

—

ob upoštevanju člena 11 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki določa, da je treba „zahteve varstva okolja vključevati v opredelitve in izvajanje politik in dejavnosti Unije, zlasti zaradi spodbujanja trajnostnega razvoja“,

—

ob upoštevanju člena 12 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki določa, da se „pri opredeljevanju in izvajanju drugih politik in dejavnosti Unije […] upoštevajo zahteve varstva potrošnikov“,

—

ob upoštevanju člena 14 Pogodbe o delovanju Evropske unije in protokola 26 k tej pogodbi o storitvah splošnega (gospodarskega) interesa,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu svetu z naslovom Evropa 2020, strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast (KOM(2010)2020),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom K aktu za enotni trg – za visokokonkurenčno socialno tržno gospodarstvo (KOM(2010)0608),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Agenda državljanov – doseganje rezultatov za Evropo (KOM(2006)0211),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Enotni trg za Evropo 21. stoletja (KOM(2007)0724) in njenega spremljajočega delovnega dokumenta z naslovom Enotni trg: pregled dosežkov (SEK(2007)1521), resolucije Parlamenta z dne 4. septembra 2007 o pregledu enotnega trga (1) in delovnega dokumenta Komisije z naslovom Pregled enotnega trga: eno leto kasneje (SEK(2008)3064),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Priložnosti, dostopnost in solidarnost: nova družbena vizija za Evropo 21. stoletja (KOM(2007)0726) in njenega sporočila z naslovom Storitve splošnega interesa, vključno s socialnimi storitvami splošnega interesa: nova evropska zaveza (KOM(2007)0725) ter resolucije Parlamenta z dne 27. septembra 2006 o beli knjigi Komisije o storitvah splošnega pomena (2),

—

ob upoštevanju priporočila Komisije z dne 29. junija 2009 o ukrepih za izboljšanje delovanja enotnega trga (3) in njenega priporočila z dne 12. julija 2004 o prenosu direktiv o notranjem trgu v nacionalno zakonodajo (4),

—

ob upoštevanju pregleda stanja notranjega trga iz julija 2009 (SEC(2009)1007) ter resolucij Parlamenta z dne 9. marca 2010 (5) in 23. septembra 2008 (6) o pregledu stanja notranjega trga,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru z naslovom Strategija potrošniške politike EU 2007–2013: usposabljanje potrošnikov, izboljševanje blaginje potrošnikov, učinkovito varstvo potrošnikov in resolucije Parlamenta z 20. maja 2008 o strategiji potrošnike politike EU 2007–2013 (7),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. januarja 2009 z naslovom Spremljanje rezultatov za potrošnike na enotnem trgu – druga izdaja pregleda stanja potrošniških trgov (KOM(2009)0025) ter njenega spremljajočega delovnega dokumenta z naslovom Drugi pregled stanja potrošniških trgov (SEK(2009)0076),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. julija 2009 o izvrševanju pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov (KOM(2009)0330) in njenega poročila z dne 2. julija 2009 o uporabi Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov („uredba o sodelovanju na področju varstva potrošnikov“) (KOM(2009)0336),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije o čezmejnem e-trgovanju med podjetji in potrošniki v EU (KOM(2009)0557),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. marca 2010 o varstvu potrošnikov (8),

—

ob upoštevanju poročila Komisiji profesorja Maria Montija o ponovni oživitvi enotnega trga,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. maja 2010 o uresničitvi enotnega trga za potrošnike in državljane (9),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. oktobra 2010 o finančni, gospodarski in socialni krizi (10),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije o pobudi „mladi in mobilnost“ (KOM(2010)0477),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. septembra 2010 o dokončnem oblikovanju notranjega trga za elektronsko poslovanje (11),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Poročilo o državljanstvu EU iz leta 2010: odpravljanje ovir za pravice državljanov EU (KOM(2010)0603),

—

ob upoštevanju poročila Evropskega ekonomsko-socialnega odbora, oddelka za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, o ovirah za evropski enotni trg za leto 2008 (12),

—

ob upoštevanju Solvitovega poročila za leto 2008 o razvoju in učinku mreže Solvit (SEK(2009)0142), delovnega dokumenta Komisije z dne 8. maja 2008 o akcijskem načrtu o integriranem pristopu k zagotavljanju podpornih storitev državljanom in podjetjem na notranjem trgu (SEK(2008)1882) in resolucije Parlamenta z dne 9. marca 2010 o mreži Solvit (13),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 765/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o določitvi zahtev za akreditacijo in nadzor trga v zvezi s trženjem proizvodov, katere cilj je vzpostaviti splošni okvir pravil in načel v zvezi z akreditacijo in nadzorom trga (14),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter mnenj Odbora za ekonomske in monetarne zadeve, Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve, Odbora za pravne zadeve, Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter Odbora za peticije (A7-0072/2011),

A.

ker je delujoč enotni trg poglavitna gonilna sila, ki bo Evropski uniji omogočila, da bo v celoti uresničila svoj potencial na področju konkurenčnosti ter pametne, trajnostne in vključujoče rasti, ustvarjanja več in boljših delovnih mest ter enakih konkurenčnih pogojev za vse vrste podjetij, vzpostavljanja enakih pravic za vse evropske državljane in krepitve visokokonkurenčnega socialnega tržnega gospodarstva,

B.

ker akt za enotni trg zadeva Evropejce kot dejavne udeležence v evropskem gospodarstvu,

C.

ker na enotni trg ni mogoče gledati izključno z gospodarskega vidika, temveč v širšem pravnem okviru, ki podeljuje nekatere temeljne pravice državljanom, potrošnikom, delavcem, podjetnikom in podjetjem, zlasti vsem vrstam malih in srednjih podjetij,

D.

ker se državljani, ki želijo študirati ali delati v drugi državi članici, se preseliti vanjo ali kupovati čez mejo, ter mala in srednja podjetja, ki želijo ustanoviti sedež v drugi državi članici in trgovati čez mejo, srečujejo z vse preveč ovirami; ker te ovire med drugim izvirajo iz nezadostno usklajenih nacionalnih zakonodaj, majhne prenosljivosti pravic socialne varnosti in prekomerne birokracije, ki preprečuje prosti pretok oseb, blaga, storitev in kapitala v Uniji,

E.

ker je za dokončno oblikovanje enotnega trga potrebna celostna vizija za še večjo okrepitev njegovega razvoja, kakor je poudarjeno v Montijevem poročilu in resoluciji o uresničitvi enotnega trga za potrošnike in državljane, ki bo zajemala vključitev vseh ustreznih politik v strateški cilj enotnega trga, ki bo poleg politike konkurence med drugim vključeval tudi politike s področja industrije, potrošnikov, energije, prevoza, digitalno in okoljsko politiko, politiko podnebnih sprememb ter trgovinsko, regionalno, sodno in državljansko politiko, da bi dosegli visoko raven vključevanja,

F.

ker bi moral enotni trg evropskim potrošnikom, zlasti tistim, ki živijo v manj dostopnih območjih, kot so otoške, gorske in redko poseljene regije, ter tistim z zmanjšano mobilnostjo, nuditi večjo izbiro po nižjih cenah,

G.

ker je tiskano in spletno gradivo, ki ga objavi Komisija, pogosto premalo stvarno ali prezapleteno, da bi resnično pritegnilo državljane in doseglo široko občinstvo,

H.

ker je pomembno, da akt o enotnem trgu ne bo samo vrsta nepovezanih ukrepov in da bodo vsi predlogi prispevali k doseganju usklajenega cilja,

1.

pozdravlja sporočilo Komisije z naslovom K aktu za enotni trg in zlasti poglavje II Povrnitev zaupanja z osrednjo vlogo Evropejcev na enotnem trgu, ki vključuje 19 pobud, namenjenih potrebam evropskih državljanov;

2.

meni, da so predlogi Komisije v splošnem skladni s pričakovanji Parlamenta, a jih je treba dodatno okrepiti, da bi bili državljani v osrčju projekta enotnega trga;

3.

obžaluje, da je bilo sporočilo razdeljeno na tri poglavja, ki se osredotočajo na Evropejce, podjetja in upravljanje, namesto da bi bilo razdeljeno po temah; poudarja, da konkurenčnosti enotnega trga in njegove sprejetosti med državljani ne bi smeli obravnavati kot protislovna, ampak kot vzajemno se utrjujoča cilja; meni pa, da so vsa tri poglavja sporočila enako pomembna in se medsebojno povezujejo ter bi jih morali dosledno obravnavati ob upoštevanju predlogov in pomislekov zainteresiranih strani na ravni EU in držav članic;

4.

je trdno prepričan, da mora akt o enotnem trgu v duhu Grechovega poročila (A7-0132/2010) in Montijevega poročila sestavljati povezan in uravnotežen sveženj ukrepov, ki določa temelje za Evropo dodane vrednosti za državljane in podjetja;

5.

zagovarja mnenje, da sta v okviru politik EU za boj proti posledicam finančne in gospodarske krize ter kot del strategije EU 2020 bistvena ponovni zagon in poglobitev enotnega trga;

6.

meni, da Evropejci še ne izrabljajo v celoti potenciala enotnega trga na mnogih področjih, tudi na področju prostega pretoka ljudi, blaga in storitev, ter da so potrebne nove spodbude, zlasti za zagotovitev dejanske geografske mobilnosti delavcev v Evropi;

7.

meni, da bi strategija enotnega trga morala okrepiti socialno blaginjo in pravice delavcev ter vsem Evropejcem zagotoviti pravične delovne pogoje;

8.

podpira zamisel Komisije, da bi z aktom o enotnem trgu začela celovito in pragmatično razpravo o koristih in stroških notranjega trga po vsej Evropi, in jo poziva, naj zagotovi učinkovito uporabo pravil notranjega trga, ki zmanjšujejo upravno obremenitev državljanov;

9.

podpira prepričanje, da bi morala biti popolna izvedba evropskega enotnega trga osnova za dokončanje procesa političnega in gospodarskega povezovanja;

10.

zlasti poudarja zavezo Komisije iz tega sporočila, da bo spodbujala nove pristope k trajnostnemu razvoju;

11.

poudarja, da države članice ne izvajajo in uveljavljajo slabo le zakonodaje o enotnem trgu, temveč tudi drugo zakonodajo, ki vpliva na pravice evropskih državljanov in drugih zakonitih rezidentov; poziva države članice, naj zagotovijo zlasti boljše izvajanje direktive o prostem gibanju (2004/38/ES);