3.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 294/1

A.

ker Evropski parlament ni pravna oseba; ker ga pri zaščiti njegovih posebnih pravic pred nacionalnimi sodišči pogosto ovirajo težave, značilne za njegovo posebno naravo,

B.

ker Parlament spoštuje pravico Komisije do pobude, vendar vztraja tudi pri svoji pravici iz člena 192 Pogodbe ES, da Komisijo pozove, naj predloži zakonodajni predlog,

C.

ker ima Evropski parlament v zvezi s tem na voljo vrsto pravnih sredstev, predvidenih s Pogodbo, ki mu zagotavljajo zaščito navedenih posebnih pravic pred drugimi institucijami Skupnosti, na primer tožbo zaradi opustitve ukrepanja (člen 232 Pogodbe ES) in tožbo za razveljavitev aktov Skupnosti (člen 230 Pogodbe ES),

D.

ker je glede na sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti država članica odgovorna zaradi neizpolnjevanja obveznosti po pogodbah, ne glede na službo, katere ukrepanje ali neukrepanje je povzročilo ta neuspeh, tudi če gre za ustanovo, ki je po ustavi neodvisna (1),

E.

ker kljub vsemu temu Evropski parlament nima na voljo enakih neposrednih instrumentov obrambe teh posebnih pravic pred nacionalnimi sodišči, zlasti v primeru nacionalnih sodb, ki so v nasprotju s temi pravicami, saj Evropski parlament ne more sodelovati v nacionalnih sodnih postopkih niti začeti postopka pred Sodiščem Evropskih skupnosti, da bi zagovarjal svoje odločitve,

F.

ker Evropski parlament tudi ne more kot zadnje sredstvo začeti postopka za ugotavljanje kršitev (člen 226 Pogodbe ES) proti državi članici, saj je za to pristojna le Komisija,

G.

ker pomanjkanje ustreznih instrumentov za učinkovito obrambo lastnih odločitev lahko ovira učinkovitost Evropskega parlamenta kot političnega in zakonodajnega organa,

H.

ker načela lojalnega sodelovanja med institucijami Evropske unije in dobrega upravljanja zahtevajo, da je dejavnost organov Skupnosti urejena s pravili preglednosti in razumljivosti, ki omogočajo, da se razlogi za sprejetje ali nesprejetje določenih ukrepov pojasnijo,

I.

ker bi bilo treba zaradi premagovanja omenjenih težav okrepiti ukrepe za zaščito posebnih pravic Evropskega parlamenta in sicer ne s spreminjanjem Pogodbe ES, ampak s prizadevanji, da bi na podlagi izkušenj nacionalnih parlamentov oblikovali pravna sredstva, ki bi bila primerna za posebne potrebe Evropskega parlamenta,

J.

ker rezultati v ta namen izvedene študije na obsežnem vzorcu držav članic jasno kažejo, da večina nacionalnih pravnih ureditev zagotavlja svojim nacionalnim poslancem pravna sredstva, katerih namen ni le zagotoviti zaščito interesov parlamenta kot celote, ampak tudi njegovih posameznih članov,

K.

ker morajo države članice spoštovati načelo odkritega in lojalnega sodelovanja iz člena 10 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in ker so glede na sodno prakso Sodišča same države članice dolžne predvideti sistem pravnih sredstev in postopkov, ki zagotavlja spoštovanje pravice do učinkovitega sodnega varstva (2),

L.

ker bi bilo treba Evropskemu parlamentu dodeliti podobna, če ne enaka sredstva za zaščito svojih posebnih pravic pred sodno oblastjo, ne glede nato, ali jo predstavlja Sodišče Evropskih skupnosti ali nacionalna sodišča, podobno kot pri zaščitnih ukrepih, določenih v nacionalnih ureditvah, za zaščito lastnih parlamentov,

1.

poziva Komisijo, naj upošteva zahteve Evropskega parlamenta za sprožitev postopka za ugotavljanje kršitev proti državi članici, ki je obtožena kršitve posebnih pravic Evropskega parlamenta, ter zahteva, da ga v primeru, če kolegij komisarjev odloči, da ne bo ukrepal, kot se zahteva, pristojni komisar pisno in podrobno obvesti o razlogih;

2.

predlaga, da se spremeni statut Sodišča Evropskih skupnosti, na način, ki bi Evropskemu parlamentu zagotovil pravico do predložitve svojih pripomb Sodišču v vseh primerih, ko postanejo njegove posebne pravice neposredno ali posredno vprašljive, z namenom, da sodelovanje Evropskega parlamenta, ko ta formalno ni stranka v postopku, ne bi bilo prepuščeno diskrecijski pravici Sodišča, kot sedaj določa člen 24(2) Statuta;

3.

predlaga, da se temeljito preuči, ali se pravni mehanizem iz člena 300(6) Pogodbe ES lahko uporabi v primerih, ko so resno ogrožene posebne pravice Evropskega parlamenta, kar bi Evropskemu parlamentu omogočilo, da zaprosi Sodišče, naj se izreče o skladnosti določenega akta nacionalnega prava s primarnim pravom Skupnosti, brez poseganja v izključno pristojnost Komisije glede odločitve, ali bo oziroma ne bo sprožila postopka ugotavljanja kršitve zoper državo članico, ki naj bi zagrešila kršitev;

4.

zahteva, naj pristojni odbor pripravi predlog spremembe k členu 121 parlamentarnega Poslovnika, da bi zajemal vse pravne postopke pred vsemi sodišči in da bi določal poenostavljen postopek za uporabo v primerih, ko se pred Sodiščem po hitrem ali nujnem postopku vložijo pravna sredstva;

5.

meni, da je priporočljivo spodbujati politiko sodelovanje med Evropskim parlamentom in nacionalnimi sodišči na način, ki je v nekaterih državah članicah že prinesel dobre rezultate, z oblikovanjem postopkovnih praks, ki bi Evropskemu parlamentu omogočile sodelovati v sodnih postopkih, ki potekajo pred nacionalnimi sodišči in katerih predmet so posebne pravice Evropskega parlamenta;

6.

poziva Komisijo, naj predlaga ustrezne zakonodajne ukrepe za zagotavljanje popolne učinkovitosti pravne zaščite posebnih pravic Evropskega parlamenta;

7.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

3.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 294/3

A.

ker je Baltiško morje zaliv, ob katerem leži kar osem držav članic Evropske unije, 80 % njegove obale pa spada pod ozemlje Evropske unije; ker je družba OAO Gazprom večinski delničar družbe Nord Stream,

B.

ker je skrb za morsko okolje Baltiškega morja eden od glavnih ciljev severne dimenzije Unije, kot je bilo večkrat potrjeno v sporočilih Komisije in resolucijah Parlamenta,

C.

ker sta kmetijski in industrijski sektor vseh obmejnih držav članic in Rusije največja onesnaževalca Baltiškega morja in povzročata največje težave njegovemu ekološkemu ravnovesju,

D.

ker je Unija zlasti zavezana k varstvu okolja, vključno z varstvom morskega okolja,

E.

ker je v postopkih pred Sodiščem Komisija večkrat potrdila, da je varstvo okolja ključni cilj Skupnosti, Sodišče pa je priznalo pristojnost Skupnosti na področju varstva in ohranjanja morskega okolja,

F.

ker obstajajo načrti za izgradnjo številnih infrastrukturnih projektov v Baltiškem morju (Severni tok (Nord Stream), vetrna polja, baltski plinovod Scanled, plinovod med Finsko in Estonijo, električni kabli med Švedsko in Litvo, terminali za LNG v mestu Świnoujścje itd.),

G.

ker mora Evropa najti načine za rešitev ključnega vprašanja varnosti oskrbe z energijo,

H.

ker je vedno večji delež zemeljskega plina v energetskem ravnovesju v Evropi – zlasti od leta 1990 – najpomembnejši vzrok za zmanjšanje emisij ogljikovega dioksida (CO2),

I.

ker previdnostno načelo, določeno v členu 174(2) Pogodbe ES, zahteva, da vse interesne skupine opravijo vse potrebno za presojo vpliva novih odločitev ali začetka del na okolje ter sprejmejo ustrezne preventivne ukrepe, ker obstaja razumna verjetnost ogrožanja okolja,

J.

ker je treba – v skladu z načelom, da se zahteve glede varstva okolja vključijo v sektorske politike – take zahteve ustrezno upoštevati pri izvajanju vseh dejavnosti Skupnosti in pri izpolnjevanju vseh njenih ciljev,

K.

ker člen 194 prihodnje Pogodbe o delovanju Evropske unije, kot je bil vstavljen z Lizbonsko pogodbo, izrecno navaja, da je treba energetsko politiko EU izvajati v duhu solidarnosti med državami članicami ter ob upoštevanju potrebe po ohranitvi in izboljšanju okolja,

L.

ker je Mednarodna pomorska organizacija potrdila posebno ranljivost Baltiškega morja na okoljske nevarnosti in ga priznala kot „zelo ranljivo območje“,

M.

ker je Baltiško morje danes eno od najbolj onesnaženih morskih območij na svetu ter ker je zlasti koncentracija nevarnih snovi v vodi in živih organizmih še vedno nenaravno visoka,

N.

ker je Baltiško morje značilno celinsko morje in plitvo morsko območje ter ima, skupaj s Črnim morjem, najdaljši krog izmenjave vode s svetovnim oceanom, ki je približno 30 let,

O.

ker je življenjska doba plinovodov ocenjena na petdeset let, za razgradnjo plinovodnega sistema pa bo potrebno skoraj toliko dela kot za njegovo postavitev; ker je pri obravnavi vpliva tega projekta na okolje in gospodarstvo ta vidik treba presoditi glede na čas, ki je potreben za popolno vzpostavitev prvotnega stanja, kar zadeva floro in favno,

P.

ker izpostavljenost težkim kovinam, onesnaževalcem in drugim škodljivim snovem povzroča tveganje za zdravje in vpliva na prehrambeno verigo, kar je treba preučiti,

Q.

ker je Baltiško morje zaradi številnih dejavnikov, vključno z dolgimi obdobji zadrževanja vode, stratificiranim vodnim stolpom, industrializiranim povodjem in predvsem s krepitvijo kmetijstva na območju Baltiškega morja, še posebej okoljsko ranljivo,

R.

ker bi lahko izvajanje del pri posebnih pogojih v Baltiškem morju povzročilo nenadno povečanje populacije alg, kar bi lahko ogrozilo zlasti Finsko, Švedsko in Nemčijo ter baltske države,

S.

ker je približno 80 000 ton streliva, ki je bilo odvrženo po drugi svetovni vojni na morsko dno Baltiškega morja in vsebuje strupene snovi, kot so iperit, žveplov iperit, dušikov iperit, luzit, Clark I, Clark II in adamzit, dodaten, pomemben dejavnik tveganja za okolje, saj predstavlja nevarnost za morsko okolje Baltiškega morja ter življenje in zdravje ljudi,

T.

ker je več držav od leta 1945 do poznih šestdesetih let še naprej odlagalo zabojnike s strelivom v morje,

U.

ker so poleg tega zabojniki s strelivom v kritičnem stanju in ker je bila njihova korozija ocenjena na 80 %, njihove točne lokacije pa ni vedno mogoče ugotoviti,

V.

ker akcijski načrt za Baltiško morje, sprejet 15. novembra 2007 v Krakovu, zahteva, da države, ki mejijo na Baltik, zagotovijo varno skladiščenje starih zalog kemikalij in naprav, ki vsebujejo nevarne snovi,

W.

ob upoštevanju možnega vpliva plinovoda na morsko okolje Baltiškega morja in države, ki mejijo na Baltik,

X.

ob upoštevanju povečanega prometa v smislu potniških ladij in naftnih tankerjev v Baltiškem morju ter morebitne nevarnosti požara in tveganja izgube plovnosti in potopa plovil zaradi okvare plinovoda v fazi izgradnje, namestitve in delovanja ter možnih vplivov na ljudi, gospodarstvo in okolje,

Y.

ker namerava družba Nord Stream zgraditi podmorski pas v dolžini 1 200 km in v širini približno 2 km, kar bo največja podmorska struktura na svetu,

Z.

ker bi lahko izgradnja, namestitev in delovanje projekta negativno vplivali na ribištvo, turizem in pomorstvo, kar bo verjetno imelo negativen vpliv na gospodarstvo obalnih regij,

AA.

ker člen 123 Konvencije Združenih narodov o pomorskem pravu, ki je sestavni del pravnega reda Skupnosti, zahteva od držav, ki mejijo na polzaprta morja, da med seboj sodelujejo pri uveljavljanju svojih pravic in opravljanju svojih dolžnosti ter usklajujejo izvajanje pravic in dolžnosti ob upoštevanju varstva in ohranjanja morskega okolja,

AB.

ker člen 2(1) konvencije iz Espooja zahteva, da njene pogodbenice na podlagi predlaganih dejavnosti posamezno ali skupaj sprejmejo vse ustrezne in učinkovite ukrepe za preprečitev, zmanjšanje in nadzor bistvenih škodljivih čezmejnih okoljskih vplivov,

AC.

ker se lahko v skladu s členom 5(a) konvencije iz Espooja pri posvetovanju s pogodbenicami, ki so izpostavljene škodljivim vplivom čezmejnih projektov, obravnavajo nadomestne možnosti za predlagan projekt, vključno z njegovo opustitvijo,

AD.

ker člen 12 helsinške konvencije zahteva, da njene pogodbenice sprejmejo vse ukrepe za preprečitev onesnaževanja morskega okolja območja Baltiškega morja, ki so posledica raziskovanja ali izkoriščanja morskega dna ali s tem povezanih dejavnosti,

AE.

ker bo predlagana smer severnoevropskega plinovoda prečkala območja, ki so vključena v program NATURA 2000 in jih Direktiva 92/43/EGS opredeljuje kot posebna ohranitvena območja,

AF.

ker člen 6(2) Direktive 92/43/EGS zahteva, da države članice storijo vse potrebno, da na posebnih ohranitvenih območjih preprečijo slabšanje stanja naravnih habitatov in habitatov vrst,

AG.

ker člen6(3) Direktive 92/43/EGS zahteva, da države članice izvedejo ustrezno presojo vpliva vsakega načrta ali projekta, ki ni neposredno povezan z upravljanjem območja ali zanj potreben, vendar bi lahko nanj pomembno vplival glede na cilje za njegovo ohranitev,

AH.

ker se v skladu s členom 6(3) Direktive 92/43/EGS pristojni nacionalni organi strinjajo z načrtom ali projektom le glede na ugotovitve navedene presoje in po tem, ko se prepričajo, da ta ne bo škodoval celovitosti zadevnega območja, in, če je primerno, ko pridobijo mnenje javnosti,

AI.

ker bi bil predlagani plinovod najdaljši dvojni podmorski plinovod na svetu in tudi zelo plitvo zakopan, zaradi česar bi bil še posebej izpostavljen morebitnim poškodbam,

AJ.

ker Odločba 1364/2006/ES uvršča severnoevropski plinovod med prednostne projekte v evropskem interesu,

AK.

ker je treba vsako večjo gradbeno strukturo v morju zaradi z njo povezanih tveganj posebej temeljito in izčrpno analizirati ter podati presojo vpliva na okolje, kot določajo konvencija iz Espooja, helsinška konvencija in vsa ostala zadevna zakonodaja EU in nacionalna zakonodaja,

AL.

ker bi bilo treba v skladu s konvencijo iz Espooja pred vsakim tovrstnim projektom opraviti analizo nadomestnih možnosti, vključno s stroški izvajanja in varstvom okolja, v tem primeru pa analizo kopenskih poti za plinovod,

AM.

ker so bili deli načrtovanega plinovoda že prepeljani v mesto Kotka na Finskem za obdelavo,

AN.

ker člen 1 aarhuške konvencije zahteva, da vsaka njena pogodbenica zagotavlja pravico do dostopa do informacij, do udeležbe javnosti pri odločanju in do dostopa do pravnega varstva v okoljskih zadevah,

AO.

ker je treba pri pravnih zahtevah v zvezi s pripravo točne presoje vpliva na okolje upoštevati vsa navedena tveganja,

AP.

ker je treba analizirati tudi teroristične grožnje in zmožnost za učinkovito preprečevanje,

1.

meni, da je plinovod Severni tok infrastrukturni projekt s široko politično in strateško razsežnostjo za EU in Rusijo; razume pomisleke držav članic EU v zvezi z gradnjo in vzdrževanjem plinovoda; poudarja, da se zmožnosti majhnih obalnih držav, da zagotavljajo varno oskrbo z energijo v regiji Baltiškega morja ne smejo obravnavati ločeno od zmožnosti EU, da pri energetskih vprašanjih nastopa enotno in usklajeno, ter se sklicuje na svojo resolucijo z dne 26. septembra 2007 o skupni zunanji politiki na področju energetike (8); poudarja, da Odločba 1364/2006/ES (ki vključuje smernice TENE-E) priznava, da je Severni tok projekt v evropskem interesu, ki bi pomagal pokrivati prihodnje potrebe EU po energij; poudarja, da je treba ta projekt, skupaj z drugimi dopolnilnimi plinovodi, kot sta Yamal II in Amber, načrtovati v duhu skupne evropske zunanje politike na področju energetike ter pri tem v celoti upoštevati njihov vpliv na okolje in na varnost držav članic EU;

2.

znova poudarja svoje mnenje, da je ob upoštevanju vse večje odvisnosti EU od omejenega števila energetskih virov, dobaviteljev in transportnih poti bistveno podpirati pobude, usmerjene v njihovo diverzifikacijo, tako z geografskega vidika kot z razvojem trajnostnih nadomestnih možnosti; opozarja zlasti, da je treba podpreti razvoj pristaniške infrastrukture, ki se uporablja za gorivo; znova navaja, da je Severni tok le eden od več infrastrukturnih projektov za plin, kot so plinovodi in zmogljivosti za LNG, ki bodo bistveni za pokritje potreb Skupnosti po zemeljskem plinu, ki se bodo glede na številne študije v naslednjih letih občutno povečale, obenem pa bodo omogočili, da se nadomestijo okolju manj prijazna fosilna goriva; meni, da je treba oceniti dolgoročen vpliv nove infrastrukture za plin na okolje v zvezi z zagotovitvijo stabilne oskrbe s plinom;

3.

podpira predlog iz prej navedene resolucije Parlamenta z dne 14. novembra 2006, da mora prihodnja morska strategija EU prinesti zavezujoče nadnacionalne obveznosti, ki lahko vključujejo skupne zaveze v tretjih državah;

4.

poudarja, da je treba varnost oskrbe z energijo obravnavati kot bistven del splošne varnosti Evropske unije, pri čemer njena opredelitev ne sme biti omejena le na pomanjkanje notranje proizvodnje v EU, ampak mora upoštevati tudi geopolitične vidike odvisnosti od uvoza in s tem možnost politično utemeljene prekinitve dobave; meni, da bo tretji energetski paket zmanjšal energetsko odvisnost vseh držav članic, ker se na v celoti liberaliziranem in integriranem energetskem trgu v nobeni državi ne sme prekiniti povezava z dobaviteljem iz tretje države;

5.

meni, da je zaradi izziva, ki ga predstavlja zagotovitev oskrbe z energijo ob upoštevanju zaveze v zvezi z varstvom okolja in trajnostnim razvojem, nujno treba izvajati skladno in usklajeno evropsko politiko za oskrbo z zemeljskim plinom na podlagi natančne presoje okoljskih vidikov nadomestnih rešitev na evropski ravni in vzajemne solidarnosti med državami članicami;

6.

obžaluje obrobno vlogo EU pri tem projektu, zlasti vlogo Komisije; poudarja, da bi večje vključevanje EU zmanjšalo negotovost, ki jo občuti veliko držav članic v zvezi s projektom plinovoda Severni tok;

7.

upošteva nasprotovanje, ki so ga izrazile nekatere države članice glede projekta plinovoda, načrtovanega za območje Baltiškega morja, ki je skupno premoženje držav ob Baltiškem morju in ne predmet dvostranskih odnosov med državami; zato meni, da je treba projekt uresničiti v sodelovanju z vsako od držav ob Baltiškem morju v skladu s konvencijo iz Espooja, helsinško konvencijo in drugimi zadevnimi pravnimi instrumenti; poudarja, da mora Rusija dokončno ratificirati konvencijo iz Espooja;

8.

v zvezi s tem izraža svoje nasprotovanje izvedbi projekta v predlaganem obsegu brez predhodne pozitivne presoje vpliva na okolje;

9.

je prepričan, da bi morali biti energetski projekti, ki vključujejo države članice EU in tretje države, v splošnem evropskem interesu in zadevati vso Evropsko unijo in njene državljane;

10.

priznava, da družba Nord Stream redno izvaja presojo vpliva na okolje, ki jo predloži v odobritev „izvornim pogodbenicam“, kot je opredeljeno v konvenciji iz Espooja (Rusiji, Finski, Švedski, Danski in Nemčiji); poziva družbo, da podatke študij in vse raziskovalne podatke v zvezi z ekološkim položajem lokacije projekta, ki so bili zbrani med okoljskimi raziskavami, poleg omenjenih držav pošlje tudi Helsinški komisiji in vsem obalnim državam;

11.

poudarja, da dolgoročna trajnostna rešitev zahteva polno preglednost za vse strani v fazah izgradnje in obratovanja ter da se bo zaupanje v ta pomemben projekt povečalo, če bodo lahko države ob Baltiškem morju spremljale delo;

12.

zato poziva Komisijo in Svet, naj si intenzivno prizadevata za analizo vpliva gradnje severnoevropskega plinovoda na okolje, zlasti v primerih, ki vključujejo ugotovitve, za katere je potrebno mnenje Komisije, kot določa člen 6(4) Direktive 92/43/EGS;

13.

poudarja, da je treba pri naložbah v celoti spoštovati načelo vzajemnosti, če želimo, da se medsebojna odvisnost med EU in Rusijo razvije v partnerstvo; ugotavlja, da imajo tretje države veliko koristi od evropskega odprtega trga, medtem ko evropski vlagatelji v Rusiji niso deležni podobnih ugodnosti;

14.

obžaluje neuspeh Komisije pri sprejetju predloga iz prej omenjene resolucije Parlamenta z dne 16. novembra 2006 glede objektivnih presoj vpliva na okolje za predlagane projekte, ki jih pripravi Komisija, pri čemer ponovno poudarja zahtevo, da tako presojo pripravi neodvisni organ, imenovan ob upoštevanju mnenj vseh obalnih držav;

15.

poziva Svet in Komisijo, naj natančno ocenita vprašanje, ali je izvajanje projekta v skladu z zakonodajo Skupnosti in mednarodnim pravom;

16.

je zaskrbljen zaradi časovne razporeditve projekta, ki jo je sprejela družba Nord Steam, katere izvajanje bo preprečilo, da bi zainteresirane države, vladne organizacije in strokovnjaki Helsinške komisije temeljito analizirali rezultate presoje vplivov na okolje; poudarja, da je za temeljito analizo rezultatov ocene vplivov na okolje potreben ustrezen časovni razpored;

17.

poudarja, da bi izvajanje del na območju do 2 400 km2 v Baltiškem morju, za katera je potrebnih veliko plovil in druge opreme, lahko resno ogrozil biotsko raznovrstnost in številne habitate ter varnost in nemoteno delovanje ladijskega prometa v regiji;

18.

pričakuje, da bo mogoč poseg v morsko dno med gradbeno fazo del presoje vplivov na okolje;

19.

poziva nosilca projekta, naj v osnutek poročila o oceni vplivov na okolje vključi obsežen opis nalog, z jasnimi opisi sedanjih okoljskih razmer na območju in z geomorfološkimi podatki v tridimenzionalni obliki;

20.

je zelo zaskrbljen zaradi poročil, da namerava vlagatelj pred zagonom plinovoda uporabiti zelo strupeno spojino, znano kot glutarni aldehid; poziva vlagatelja, naj te snovi ne uporablja;

21.

poziva Komisijo, da izvede zanesljivo in neodvisno okoljsko študijo, ki bo preučila kmetijske in industrijske emisije, ki onesnažujejo Baltiško morje, ter oceni položaj v sorazmerju z morebitnimi okoljskimi grožnjami, ki jih predstavljajo plinovodi, speljani v Baltiškem morju; poleg tega poziva Komisijo, naj oceni dodaten vpliv projekta Severni tok na Baltiško morje;

22.

poziva projektanta, naj zagotovi, da izgradnja in delovanje plinovoda ne bosta ogrozila številnih vrst rib in ptic ter obstoja populacije 600 pliskavk, ki so edinstvene vrste tega geografskega območja;

23.

meni, da je varstvo morskega okolja na območju Baltiškega morja sestavni del severne dimenzije EU, ki ga je treba po potrebi upoštevati tudi pri strategiji za Baltiško morje;

24.

ugotavlja, da na blaginjo obalnih regij in konkurenčnost njihovega gospodarstva zelo vplivajo onesnažena obalna območja in slabšanje morskega okolja ter jo tudi ogrožajo; poudarja, da je glede na to, v kakšnem obsegu pomorske dejavnosti in politika vplivajo na obalne regije, dolgoročna okoljska trajnost pogoj za zaščito njihove gospodarske, družbene in okoljske blaginje;

25.

poudarja, da ni strategije, ki bi obravnavala strukturne pomanjkljivosti in zunanje grožnje varnosti plinovoda; poudarja, da je treba jasno opredeliti vse vidike varnosti in ukrepanja za primer nesreče, vključno s finančnimi viri, akterji, odgovornostmi in postopki;

26.

poudarja, da je treba glede na naraščajoče povpraševanje EU po plinu analizirati in spodbujati nadomestne poti za plinovod ob upoštevanju okoljskih in gospodarskih vidikov, vključno s časovnim razporedom za takšne poti; ugotavlja, da mora družba Nord Stream v presoji vplivov na okolje predložiti oceno nadomestnih možnosti za izbrano pot;

27.

poziva Komisijo, naj izvede tako analizo v dialogu z zainteresiranimi obalnimi državami, vlagateljem in Helsinško komisijo ob upoštevanju mnenj pristojnih nevladnih organizacij;

28.

poudarja, da mora biti vprašanje gospodarskega nadomestila za kakršne koli napake ali škodo popolnoma razjasnjeno, preden se sploh lahko začne z delom; poudarja, da lahko večja okvara na plinovodu povzroči težave za države, ki mejijo na Baltiško morje in lahko ima pogubne posledice za morsko okolje; meni, da mora družba Nord Stream v celoti prevzeti odgovornost za nadomestilo;

29.

poziva Komisijo in države članice, naj opravijo celovito oceno gospodarskih in proračunskih vidikov ter vidikov, povezanih s preglednostjo, projekta Severni tok in družb, ki sodelujejo pri njem;

30.

poziva Komisijo, naj v okviru partnerstva severne dimenzije preuči možnosti, da od družbe Nord Stream zahteva ekvivalent „dobičkov iz načrtovanja“ v zvezi z mogočimi projekti regeneracije na finsko-ruskem mejnem območju, na katerem se predlaga začetek plinovoda, ali v okviru strategije za regijo Baltiškega morja, in tudi v okviru partnerstva severne dimenzije;

31.

seznani se z naslednjimi odločitvami organov držav članic:

32.

obžaluje, da zelena knjiga z naslovom „Prihodnji pomorski politiki Unije naproti“ ne obravnava težave obsežnih projektov, kot so podmorski plinovodi; prav tako obžaluje, da v pravnih instrumentih in sporočilih v zvezi z morskimi strategijami, ki jih uvede Komisija, ta ponavadi ne upošteva težave podmorskih plinovodov, kar pa je s stališča varstva okolja in varnosti oskrbe z energijo EU ključnega pomena;

33.

poziva k neodvisni presoji vplivov na okolje, ki bo na voljo za poglobljeno posvetovanje z ustreznimi organi in javnostjo vseh obalnih držav;

34.

poudarja pomen priprave pregledne komunikacijske strategije o ukrepih glede rezultatov presoje vplivov na okolje in pomena dejavnega sporočanja teh rezultatov vsem državam članicam EU, zlasti baltskim obalnim državam;

35.

zato ponovno poudarja poziv iz prej omenjene resolucije z dne 14. novembra 2006, da se predlaga obvezen mehanizem za pogajanja med državami članicami, in vztraja pri tem, da Svet za razvoj obveznih presoj vplivov na okolje v odnosih med EU in tretjimi državami ukrepa na mednarodni ravni;

36.

meni, da mora smer severnoevropskega plinovoda izpolnjevati strateške in gospodarske cilje iz Odločbe 1364/2006/ES, pri čemer se prepreči vsa okoljska škoda;

37.

poziva Svet, Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bo gradnja popolnoma v skladu z zakonodajo EU o presoji vplivov na okolje in vsemi mednarodnimi konvencijami;

38.

poziva zlasti Komisijo, naj zagotovi skladnost z določbami iz navedenih dokumentov, tj. iz Konvencije o pomorskem pravu, helsinške konvencije, konvencije iz Espooja, aarhuške konvencije ter direktiv 85/337/EGS, 97/11/ES, 92/43/EGS in 79/409/EGS, pa tudi s členom 10 Pogodbe ES ter previdnostnim načelom in načelom trajnostnega razvoja, ter v skladu s členom 226 Pogodbe ES sproži postopek v primeru neizpolnjevanja navedenih obveznosti;

39.

meni, da je zelo pomembno, da Rusija v okviru svojih sedanjih političnih razmer in geopolitičnih ciljev pokaže zanimanje za sodelovanje v evropski energetski politiki; poudarja, da mora Rusija ratificirati Pogodbo o energetski listini in njen protokol o tranzitu, saj bo ratifikacija zmanjšala možnost spora v zvezi s projekti, kot je severnoevropski plinovod;

40.

poziva Komisijo, naj v okviru svojih pristojnosti oceni stanje konkurence na trgu, ki bi ga povzročila morebitna izgradnja plinovoda Severni tok, in po potrebi sprejme ukrepe, ki bodo preprečili, da bi družba Gazprom prevzela glavno vlogo na trgu s plinom v EU brez zagotovitve vzajemnih pravic za vstop na ruski energetski trg za družbe EU;

41.

predlaga uvedbo sistema za skupni nadzor nad plinovodom, ki bo vključeval vse države v regiji Baltiškega morja; poleg tega predlaga, da je za plačilo nadomestila za okoljsko škodo odgovorna izključno družba Nord Stream;

42.

ugotavlja, da ni institucionalnih struktur, ki bi se lahko ustrezno odzvale na okoljska in geopolitična varnostna vprašanja, povezana s tem projektom; zato predlaga, da mora Komisija oblikovati ustrezno mesto za obravnavanje sedanjih in prihodnjih projektov, ki bo delovalo pod okriljem visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter podpredsednika Komisije;

43.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji in Svetu ter vladam in parlamentom držav članic.

3.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 294/11

A.

ker je Afganistan na razpotju, kar dokazujejo vedno pogostejša teroristična dejanja in nasilna vstaja, varnostne razmere, ki se resno slabšajo, večja proizvodnja opija in rastoče nezadovoljstvo prebivalstva zaradi korupcije in neuspehov vlade; ker se življenjske razmere precejšnjega dela afganistanskega prebivalstva, kljub prizadevanjem mednarodne skupnosti in delno uspešne civilne obnove, niso izboljšale; ker trenutne nevarnosti, s katerimi se sooča Afganistan, kličejo po kratkoročnem ukrepanju, dolgoročne rešitve pa se bodo pojavile le s temeljitim izboljšanjem upravljanja ter z nastopom močnejše države,

B.

ker so Združene države Amerike s podporo Združenega kraljestva 7. oktobra 2001 začele z operacijo Trajna svoboda (Enduring Freedom); ker so med koalicijskimi silami, ki sodelujejo v operaciji, štiri druge države članice EU (Češka, Francija, Poljska in Romunija); ker razen Cipra in Malte v misiji ISAF pod vodstvom Nata z vojaškimi enotami sodelujejo vse države članice EU, ki skupaj prispevajo več kot 21 500 vojakov; ker so prve pokrajinske ekipe za obnovo (PRT) začele delati konec leta 2001, trenutno pa v vsej državi deluje okoli 25 PRT,

C.

ker obstaja precejšen razkorak med zneskom denarja, ki ga mednarodna skupnost namenja za vojaške operacije, in vsoto, namenjeno civilni obnovi in humanitarni pomoči,

D.

ker več kot polovica afganistanskega prebivalstva živi pod pragom revščine in ker je gospodarstvo v državi eno od najšibkejših v svetu, pri čemer stopnja brezposelnosti dosega 40 %,

E.

ker je zdravstveni sektor v Afganistanu začel izkazovati prve obetajoče rezultate, kot je zmanjšanje stopnje umrljivosti dojenčkov za 24 % od padca talibskega režima, višje število dojenčkov, ki dosežejo svoj prvi rojstni dan, ter višji odstotek Afganistancev z neposrednim dostopom do osnovnega zdravstvenega varstva,

F.

ker afganistanski izobraževalni sistem kaže prve znake pozitivnega razvoja, kot je naraščajoče število otrok, zlasti deklic, učencev in učiteljev, ki so se vrnili v šolo, potekajoča obnova osnovnih šol in usposabljanje učiteljev,

G.

ker poročilo generalnega sekretarja ZN o razmerah v Afganistanu z dne 6. marca 2008 – čeprav ni uradnih številk o smrtnih žrtvah med civilisti v Afganistanu – poudarja, da se je „leta 2007 raven vstaje in terorističnih dejavnosti v primerjavi s prejšnjim letom močno povečala. V letu 2007 je bilo v povprečju zabeleženih 566 incidentov na mesec, medtem ko jih je bilo leto prej 425 na mesec. Leta 2007 je bilo med več kot 8 000 smrtnimi žrtvami zaradi konfliktov več kot 1 500 civilistov“ – to je največje število smrtnih žrtev po strmoglavljenju talibov leta 2001,

H.

ker nova afganistanska ustava ne zagotavlja popolne verske svobode, saj je opustitev islama še vedno kaznivo dejanje,

I.

ker so se na zasedanju odbora za skupno usklajevanje in spremljanje Afganistana 5. in 6. februarja 2008 v Tokiu začele priprave na mednarodno konferenco za pregled napredka v zvezi z izvajanjem afganistanskega dogovora, ki je bil sprejet na zgoraj navedeni londonski konferenci,

J.

ker raziskava o hitri oceni v zvezi z opijem v Afganistanu za leto 2008, ki jo je pozimi 2008 pripravil Urad ZN za droge in kriminal, potrjuje trende poročila za leto 2007, v skladu s katerim naj bi se na severu in v osrednjem delu države število provinc z opijem zmanjšalo, medtem ko naj bi se raven gojenja na jugu in zahodu povečala; ker poročilo za leto 2007 ponavlja napačno prepričanje, da so province, kjer se pridela malo ali nič maka, „brez opija“, vendar hkrati poudarja povezavo med pomanjkanjem varnosti in proizvodnjo mamil; ker so glavna orodja politike boja proti drogam uničevanje pridelka, prepoved (ki je bistveno bolj zapletena kot zgolj zapiranje trgovcev z drogami) in razvoj (nadomestni viri dohodka), ki jih je treba izvajati istočasno,

K.

ker je v okviru programa ZDA za tajno pridržanje še vedno več sto Afganistancev zaprtih v različnih zaporih, kot sta vojaški oporišči Bagram in Guantanamo, kar je v nasprotju z mednarodnim humanitarnim pravom in pravom o človekovih pravicah; ker se zaporniki, ki jih pridržujejo afganistanski organi, še naprej soočajo s kazenskim sistemom, ki ne izpolnjuje minimalnih standardov pravne države in ne spoštuje temeljnih človekovih pravic,

1.

meni, da se je v Afganistanu začela pomembna in zapletena obnova družbe – kar je posledica zadnjih tridesetih let zgodovine te države, ki so jo zaznamovali sovjetska okupacija, boji med različnimi frakcijami mudžahidov in represija talibskega režima – ter da mora država še naprej krepiti svoje institucije in bolje skrbeti za temeljne potrebe svojih državljanov na področjih, kot so izobraževanje, stanovanjska gradnja, zdravstvo, prehrana in javna varnost; pozdravlja prizadevanja in napredek afganistanskega prebivalstva po letu 2002, in sicer v smeri oblikovanja pravne države in demokracije ter pri iskanju stabilnosti;

2.

je prepričan, da je država postala poskusni primer za mednarodno razvojno pomoč ter dvostransko in večstransko sodelovanje; poudarja, da mora mednarodna skupnost še naprej sodelovati z afganistansko vlado in afganistanskim ljudstvom ter s tem dokazati, da je sposobna presekati začarani krog nasilja in revščine ter državi dati upanje na trajen mir in razvoj; poziva Svet in Komisijo, naj predložita pobudo za mednarodni svet, sestavljen iz glavnih donatorjev in organizacij ZN, ki bi ga po možnosti vodila misija Združenih narodov za pomoč v Afganistanu in bi temeljil na konceptu odbora ZN za vzpostavljanje miru, da se v Afganistanu uskladijo različna prizadevanja za obnovo;

3.

opozarja na trajne posledice vojn, ki so se odvijale v državi, na milijone žrtev, invalidov, beguncev in razseljenih oseb ter na materialne stroške zaradi uničenja skoraj celotne glavne infrastrukture;

4.

močno obsoja teroristični napad na indijsko veleposlaništvo v Kabulu 7. julija 2008, ki je zahteval več kot 40 življenj, vključno s štirimi uslužbenci veleposlaništva; izraža iskreno sočutje sorodnikom, ranjenim ter afganistanski in indijski vladi;

5.

meni, da so bili odnosi med Afganistanom in Pakistanom v veliki meri vzrok za nestabilnost regije, in zato sklepa, da je za stabilizacijo regije potrebna celovita politika v zvezi z navedenimi odnosi; upa, da bo z novo pakistansko vlado nastopil svež zagon za izboljšanje dvostranskih odnosov; vendar meni, da brez dejavnih prizadevanj in pomoči mednarodne skupnosti državi ne bosta zmogli urediti njunih težavnih dvostranskih odnosov; priznava, da je varnost v Afganistanu v veliki meri odvisna od demokratizacije Pakistana; poziva mednarodno skupnost, naj uvede in podpira ukrepe za zmanjšanje napetosti med Afganistanom in Pakistanom, vključno z dolgoročnim programom za stabilizacijo in razvoj čezmejne regije, v katerega bodo vključene zainteresirane strani obeh držav;

6.

pozdravlja prizadevanja in napredek afganistanskega prebivalstva in državnih ustanov od leta 2002 pri oblikovanju pravne države in demokracije ter pri iskanju stabilnosti; meni, da so ti dosežki izredno pomembni v povezavi s strukturnim problemom odsotnosti zakonitosti in spoštovanja človekovega dostojanstva, ki je bil značilen za Afganistan v času sovjetskega režima in talibov;

7.

meni, da zlasti množična udeležba prebivalstva na različnih volitvah v državi potrjuje voljo afganistanskih žensk in moških, da bi prispevali k vzpostavitvi države, utemeljene na načelih aktivne in participativne demokracije; poudarja, da so te volitve predstavljale zgled v regionalnem okviru in za države v razvoju, v katerih potekajo težki oboroženi konflikti;

8.

poudarja, da morajo afganistanske ustanove nadaljevati boj proti vsem oblikam korupcije in vzpostaviti učinkovito politiko za izboljšanje socialnih pogojev prebivalstva;

9.

ugotavlja, da je EU v Afganistanu znana predvsem kot humanitarna organizacija, vendar meni, da mora biti EU prepoznavna tudi po tem, da ima močnejši politični vpliv, in zato poziva Komisijo, naj predlaga strategije, s katerimi bi lahko EU – ob upoštevanju naravne suverenosti afganistanskega ljudstva – okrepila svojo prepoznavnost pri pooblaščanju civilnega, političnega in upravnega aparata, dokler vladna infrastruktura ne doseže večje stabilnosti in trajnosti;

10.

poudarja, da mora mednarodna skupnost bolje usklajevati svoja prizadevanja za zagotavljanje učinkovite in trajnostne civilne pomoči; zato poziva tudi k uravnoteženemu proračunu, da se za civilno obnovo in humanitarno pomoč namenijo zadostna finančna sredstva, ker sta vzpostavitev varnosti in spoštovanje pravne države bistvenega pomena;

11.

pozdravlja dejstvo, da na zgoraj navedeni pariški konferenci z dne 12. junija 2008 niso bile zgolj dane obljube za dodatnih 21 milijard USD, ampak je prišlo tudi do revizije postopkov, ki so potrebni za učinkovitejše in natančnejše usmerjanje mednarodne pomoči v smeri prednostnih nalog in za preprečevanje korupcije;

12.

poudarja, da je potrebna znatna okrepitev politične volja in zavezanosti, ki ji mora slediti pripravljenost za pošiljanje dodatnih bojnih enot na najbolj problematična območja, ki niso določena z nacionalnimi varnostnimi opozorili, pa tudi takojšnja in poglobljena prizadevanja za civilno obnovo, da se dolgoročno in trajnostno utrdi doseženo in obnovi zaupanje afganistanskega ljudstva; še zlasti meni, da bi bilo mogoče operacijo Trajna svoboda dojemati kot kontraproduktivno, če se ob vojaškem pritisku na upornike ustrezno ne okrepi tudi politični proces, prek katerega bodo afganistanske oblasti lahko vzpostavile stik z vsemi deli prebivalstva, ki priznavajo ustavo, in odložile orožje; v zvezi s tem ugotavlja tudi, da mora humanitarna skupnost, ki zajema ZN in nevladne organizacije, izboljšati usklajevanje, odpraviti ad hoc pobude ter razvijati pripravljenost in načrte za ravnanje v izrednih razmerah;

13.

poudarja, da bi morala Evropska unija v procesu stabilizacije in obnove Afganistana uporabiti izkušnje in strokovno znanje svojih misij in tistih držav članic, ki so že vojaško in civilno prisotne na afganistanskem ozemlju;

14.

podpira prizadevanja sil Nata, da bi izboljšale varnost v državi ter se spoprijele z lokalnim in mednarodnim terorizmom, in meni, da je prisotnost teh sil nepogrešljiva za zagotovitev prihodnosti države;

15.

poziva EU in njene države članice, naj podprejo prizadevanja v boju proti terorizmu, verskemu in etničnemu ekstremizmu, etničnemu separatizmu ter vsem poskusom ogrožanja ozemeljske celovitosti, državne enotnosti in nacionalne suverenosti Afganistana;

16.

opozarja, da morajo EU in njene države članice podpirati Afganistan pri oblikovanju države z močnejšimi demokratičnimi ustanovami, ki bodo lahko zagotavljale nacionalno suverenost, državno enotnost, ozemeljsko celovitost, trajnostni gospodarski razvoj in blaginjo afganistanskega ljudstva ter spoštovale zgodovinske, verske, duhovne in kulturne tradicije vseh etničnih in verskih skupnosti na afganistanskem ozemlju;

17.

ugotavlja, da so po vsem Afganistanu velike potrebe po ponovnem razvoju, vendar je z vidika razdelitve pomoči in varnosti še posebej problematično območje, ki ga nadzorujejo paštuni, zato poziva, naj se v južnem Afganistanu pospešijo dejavnosti obnove;

18.

opozarja na dejstvo, da mora EU spodbujati evropske vlagatelje in jim pomagati, da sodelujejo pri obnovi Afganistana, da so prisotni na terenu ter da tam razvijajo poslovne dejavnosti;

19.

poudarja, da sta glavna problema države ponovna vzpostavitev varnosti in oblikovanje delujoče države; ugotavlja, da so varnostni problemi Afganistana kompleksnejši, kot zgolj vojna proti terorizmu, zato potrebujejo več kot vojaško rešitev; poudarja, da sta varnost in pravna država soodvisni, kar nadalje omogoča vzpostavitev ugodnih razmer za človeški razvoj, ter da je krepitev pravne države potrebna, da se državljanom omogoči gospodarske in družbene izbire, na podlagi katerih bodo lahko živeli smiselno in zdravo, kadar se pri tem izvajajo ukrepi za ponovno vzpostavitev delujoče države, da se zaščiti pravna država ter zagotovi dostop do osnovnih javnih storitev in enake možnosti za njene prebivalce;

20.

pozdravlja zavezo iz afganistanskega dogovora „k prizadevanjem za stabilen in uspešen Afganistan z dobro upravo in varstvom človekovih pravic za vse v pravni državi“; meni, da bi moral dogovor, zaradi pomanjkanja jasnih prednostnih nalog ali njihovega zaporedja, opredeliti smernice za doseganje teh ambicioznih ciljev, zato poudarja, da se morajo donatorji prepričati, da so njihovi programi usklajeni s temi prednostnimi nalogami na osrednji ravni in na pokrajinskih ravneh ter da so dodeljena sredstva ustrezna in učinkovito izplačana;

21.

poudarja, da je treba nujno razviti uravnotežen in trajnosten pristop k reformi varnostnega sektorja, ki bo omogočila razvoj poklicne nacionalne vojske in policije; poudarja, da afganistanski pravosodni sistem nujno potrebuje naložbe, pri čemer se je treba nujno osredotočiti na izboljšanje njegovih zmogljivosti in sposobnosti;

22.

opozarja na dejstvo, da je bil, kljub nekaterim dosedanjim uspehom, splošni rezultat prizadevanj za policijsko reformo v zadnjih petih letih razočaranje, kar kaže na resne težave mednarodne skupnosti na terenu, ko mora vzpostavljati institucije; poziva mednarodno skupnost, zlasti pa policijsko misijo EU, naj si še naprej prizadeva za razvoj afganistanske policije, ki bo spoštovala človekove pravice in pravno državo;

23.

opozarja, da mandat Eupola predvideva naloge za „podporo povezave med policijo in širšo pravno državo“, zato poziva Svet in Komisijo, naj še naprej natančno usklajujeta svoje dejavnosti za zagotovitev, da so politike EU doslednejše in učinkovitejše; meni, da je za EU enako pomembno, da znatno poveča sredstva, namenjena Eupolu, tako v osebju kot v finančnih sredstvih; poudarja, da je nujna celovita reforma afganistanskega ministrstva za notranje zadeve in da gre pri tem predvsem za politično nalogo, ne pa toliko za tehnično težavo, prizadevanja za reformo policije bodo namreč brez reforme ministrstva neuspešna, zato pripisuje velik pomen drugemu cilju Eupola, in sicer „spremljanju, usmerjanju, svetovanju ter usposabljanju na ravni afganistanskega ministrstva za notranje zadeve, regije in pokrajine“; podpira program, vreden 2,5 milijona EUR, v okviru instrumenta stabilnosti (6) v zvezi z ukrepi za reformo imenovanja sodnikov in tožilcev, ter pričakuje, da bo ta pilotni program prispeval k razvoju obsežnega dolgoročnega programa za reformo pravosodnega sistema za leto 2009;

24.

opozarja, da misija Eupola, ki se je začela 15. junija 2007, po več kot letu dni še ni popolnoma vzpostavljena, in ugotavlja, da bo tudi pri popolni vzpostavljenosti sestavljena le iz 195 članov osebja, ki bodo nadzorovali odločitve na visoki ravni v Kabulu in pokrajinskih središčih; upošteva nedavno izjavo afganistanskega zunanjega ministra, da je v Afganistanu potrebnih vsaj 700 dodatnih vodij usposabljanja, in dejstvo, da je ta primanjkljaj prispeval k razmeram, v katerih so stopnje smrtnosti znatno večje pri policiji kot pri vojski; poudarja, da je nemška vlada ponudila povečanje svojega prispevka s 60 na 120 inštruktorjev, če se bodo podobno zavezale tudi druge države EU; poziva k večjemu usklajevanju med prizadevanji EU in ZDA, kar zadeva usposabljanje afganistanske civilne policije;

25.

poziva Svet in Komisijo, da se v okviru programa za pomoč Afganistanu zavežeta k reformi pravnega sistema, da bi s pomočjo glavnih afganistanskih ustanov profesionalizirali afganistansko sodstvo, s poudarkom na vrhovno sodišče, državno tožilstvo in ministrstvo za pravosodje, zaščitili pravice toženca ter zagotovili potrebno pravno pomoč ranljivim skupinam in pravico do obrambe; poziva, da mora biti skladnost z Resolucijo 62/149 Generalne skupščine ZN z dne 18. decembra 2007 o moratoriju na smrtno kazen ena od prednostnih nalog evropskih prizadevanj za reformo pravosodnega sistema v Afganistanu;

26.

meni, da se morajo PRT osredotočiti na specifične cilje v zvezi z varnostjo, usposabljanjem afganistanske policije in vojske in z delom z njimi, ter podpirati vpliv osrednje vlade v nevarnih območjih; poudarja, da je treba ponovno opredeliti vlogo pokrajinskih ekip za obnovo, zlasti kar zadeva njihovo medsebojno usklajevanje in izmenjavo najboljših praks; prepričan je, da v Afganistanu – čeprav sta v državi varnost in razvoj soodvisna – obstaja jasna ločnica med vojaškimi in humanitarnimi dejavnostmi, katere bi bilo treba ohraniti, ter da bi morale priti do izraza prednosti in izvedensko znanje strokovnjakov za varnost in razvoj; meni, da je treba čim bolj povečati število Afganistancev, ki delajo v pokrajinskih ekipah za obnovo, in kolikor je mogoče okrepiti lokalno udeležbo v teh ekipah;

27.

močno podpira mnenje, da je treba nujno razviti in okrepiti nastajajočo civilno družbo v Afganistanu, ter da bo potrebnih veliko časa in naporov, da se bo sčasoma razvilo široko zavedanje pomena človekovih pravic, demokracije in temeljnih svoboščin, zlasti enakopravnosti spolov, izobraževanja ter zaščite manjšin; poudarja, da se lahko močna civilna družba razvije le v političnem okolju, ki ima stabilne in učinkovite ustanove ter dobro organizirane politične stranke; meni, da bi morala mednarodna donatorska skupnost nameniti finančno in tehnično podporo lokalnim projektom za doseganje sprave, da bi se presegla kultura nasilja, ki prevladuje v afganistanski družbi; meni, da mora Evropska unija pri podpori afganistanskega civilnega prebivalstva igrati vedno bolj pomembno vlogo; poudarja potrebo po tem, da afganistanski parlament in civilna družba v celoti sodelujeta pri načrtovanju razvojnega sodelovanja EU ter zlasti pri pripravi osnutkov strateških dokumentov države in letnih akcijskih načrtov;

28.

meni, da bo krepitev afganistanske civilne družbe uspešna le v primeru, če bodo zastopane in uslišane vse etnične in verske skupine, kar vključuje tudi sodelovanje s tradicionalnimi plemenskimi poglavarji (kot se to že izvaja v tako imenovanih uradih za zvezo s plemeni);

29.

poudarja, da je svoboda medijev bistvena za ustvarjanje demokratične družbe; je zelo zaskrbljen zaradi vedno večjega števila napadov na novinarje in poziva afganistanske organe, naj izvedejo temeljito preiskavo teh kršitev; pozdravlja dejavnost neodvisnih medijev v Afganistanu, ki so po desetletjih odsotnosti vsakršne svobode izražanja ponovno vzpostavili središče informacijskega pluralizma v državi; meni, da je svoboda tiska in izražanja nepogrešljiv pogoj za socialni razvoj države ter za odnose med Afganistanom in Evropsko unijo; je zaskrbljen, ker predsednik Karzai 15. decembra 2007 ni hotel podpisati osnutka zakona o medijih po tem, ko sta ga odobrila oba domova parlamenta; poziva predsednika, naj pojasni status osnutka zakona o medijih ter opozarja na zavezo vlade v afganistanskem dogovoru, da bo razvila „neodvisne in pluralistične“ medije; je zaskrbljen zaradi položaja svobode izražanja, ki jo ogroža preganjanje neodvisnih novinarjev in avtorjev blogov, ter poziva afganistansko vlado, naj se zaveže k zagotavljanju učinkovite svobode govora za vse državljane, pri čemer je treba začeti z zaščito svobode izražanja v spletu;

30.

poudarja pomen zakona o množičnih medijih, ki je usmerjen v prihodnost, za razvoj bolj vključujoče, strpne in demokratične družbe, ki se zaveda verskih in kulturnih vrednot države, ne da bi z izgovarjanjem na nacionalno varnost ali vero in kulturo zmanjševala dejavnosti in neodvisnost medijev;

31.

je zaskrbljen za varnost Malalai Joya, poslanke v afganistanskem parlamentu, in poziva afganistanske organe, naj zagotovijo njeno zaščito; poziva afganistanske oblasti, naj iz hišnega pripora izpustijo Latifa Pedrama, ustanovitelja Nacionalne kongresne stranke Afganistana, naj ovržejo obtožbe proti njemu in zajamčijo njegovo varnost;

32.

ponavlja svoj poziv afganistanskim oblastem, naj uvedejo moratorij na smrtno kazen; izraža veliko zaskrbljenost za življenja Perveza Kambaša in drugih posameznikov, ki jim grozi smrtna kazen v pravosodnem sistemu, ki še ni sposoben zagotoviti poštenega sojenja, in poziva predsednika Karzaja, naj spremeni njihovo kazen;

33.

pozdravlja napredek, ki ga je Afganistan dosegel pri zastopanosti žensk v politiki; izraža solidarnost vsem ženskam, ki se v državi borijo za varstvo svojih pravic in si prizadevajo zanje; ostaja zaskrbljen zaradi ogromnih razlik v dohodkih med moškimi in ženskami, zelo nizke stopnje pismenosti žensk, krivic, katerih žrtve so ženske in dekleta, utemeljene pa so na kulturnih običajih, in sicer onemogočanje dostopa ženskam do osnovnih storitev, kot sta zdravstveno varstvo in izobraževanje, do česar prihaja v družinah in skupnostih, ter pomanjkanja zaposlitvenih priložnosti in visoka stopnja družinskega nasilja in diskriminacije; poudarja, da je treba v zakonsko in politično reformo nujno vključiti ukrepe za varstvo pravic žensk; poziva Svet in Komisijo, naj dejavno podpreta takšno pobudo ter namenita sredstva za ukrepe, kot so aktivni ukrepi za vpis deklic v šole in zaposlovanje učiteljic, ki bodo Afganistanu pomagali pri izboljševanju sposobnosti varstva pravic žensk, deklet in otrok, ker so tudi otroci žrtve družinskega nasilja, spolnega izkoriščanja na podlagi kulturnih običajev ter izkoriščevalskega dela in trgovanja z ljudmi; nadalje poziva k posebnim ukrepom za obravnavanje težav, s katerimi se soočajo afganistanske ženske na področju zdravja in izobraževanja;

34.

opozarja, da je Urad visokega komisarja ZN za begunce od marca 2002 pomagal 3,69 milijona afganistanskih beguncev pri vrnitvi v Afganistan, kar je največja operacija pomoči pri vračanju v zgodovini tega urada, vendar tem vrnitvam navkljub v Pakistanu in Iranu še vedno ostaja okrog 3,5 milijona registriranih in neregistriranih Afganistancev; je zaskrbljen zaradi zmanjševanja finančne pomoči afganistanskim beguncem ter poudarja, da bo ohranjanje uspešnosti programa vračanja verjetno postalo dražje, saj begunci, ki ostajajo v Pakistanu in Iranu, premorejo manj sredstev in imajo šibkejše vezi z Afganistanom kot tisti, ki so se vrnili prej; poudarja, da bi morala varna in prostovoljna vrnitev afganistanskih beguncev in razseljenih oseb ostati prednostna naloga za Afganistan in mednarodno skupnost; poziva Komisijo in države članice, naj povečajo sredstva za ponovno vključevanje beguncev;

35.

izraža zaskrbljenost zaradi čedalje večje pridelave in trgovanja z opijem, kar ima resne posledice za politiko in nacionalno varnost v Afganistanu in sosednjih državah; poudarja, da je gospodarska dejavnost pridelave opija še vedno vir korupcije in da spodkopava javne ustanove, zlasti tiste v varnostnem in pravosodnem sektorju; ker ne obstaja očitna hitra rešitev in ker represivni ukrepi, usmerjeni v uničevanje pridelka, sami ne morejo pripeljati do pričakovanih rezultatov, mednarodno skupnost pod vodstvom afganistanske vlade poziva, naj razvije dolgoročno strategijo, usmerjeno predvsem v celovit razvoj podeželja, vključno z gradnjo potrebne infrastrukture in vzpostavitvijo delujočih upravnih ustanov; pozdravlja okrepljen dialog med Afganistanom, Iranom in mednarodno skupnostjo o načinih zmanjševanja pridelave in izvoza opija;

36.

poziva vlado ZDA, naj opusti svojo politiko uničevanja pridelka – predvsem uporabo herbicida Roundup pri škropljenju z letali, ki resno ogroža okolje in zdravje –, ker bo ta politika, usmerjena proti pridelovalcem maka, le okrepila nasprotovanja prisotnosti mednarodnih vojaških enot;

37.

je zaskrbljen zaradi velikih socialnih in zdravstvenih težav, ki jih na splošno povzroča zasvojenost z drogami, ter zlasti zaradi socialnih in gospodarskih posledicah za zasvojene afganistanske ženske; se sklicuje na raziskavo Urada ZN za droge in kriminal (UNODC) iz leta 2005, v skladu s katero je bilo v Afganistanu 920 000 uživalcev drog, med njimi 120 000 žensk; opozarja na ugotovitev raziskave, da je po mnenju afganistanske družbe zasvojenost z drogami problem posameznika in ne družbe in da veliko žensk uživa droge za zdravstvene namene za ublažitev in odpravo številnih fizičnih in psiholoških težav; ugotavlja, da afganistanska vlada, kljub strogim kaznim za gojenje, tihotapljenje in uživanja drog, ne more izvrševati zakonodaje v zvezi s tem; poziva afganistansko vlado in mednarodno skupnost, da za zasvojene ženske in njihove družine pripravita, financirata in izvedeta ustrezne programe, dejavnosti in kampanje za osveščanje;

38.

podpira prizadevanja Komisije za pomoč Afganistanu in jo poziva, naj redno ocenjuje uspešnost finančne pomoči Evropske unije, zlasti prispevka Komisije v odškodninski sklad, da bi se dosegla večja preglednost; poziva Komisijo, naj Parlament ustrezno obvešča o rezultatih takšnih ocenjevanj;

39.

opozarja na pobudo Evropskega parlamenta iz proračuna za leto 2008 o podpiranju krepitve demokracije v parlamentih tretjih držav ter namerava v skladu z njo krepiti zmogljivosti afganistanskega parlamenta in mu zagotavljati tehnično pomoč za izboljšanje njegove zakonodajne zmožnosti in zmožnosti nadzora nad izvršilno vejo, in sicer s podpiranjem pravne države, spoštovanja človekovih pravic, zlasti pravic žensk;

40.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, generalnemu sekretarju Združenih narodov in generalnemu sekretarju Nata ter vladam in parlamentom držav članic in Islamske republike Afganistan.

3.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 294/19

A.

ker je 10. junija 2008 Odbor za upravljanje instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja izglasoval osnutke letnih akcijskih programov za Brazilijo in Argentino za leto 2008 (CMTD-2008-0263 — D000422-01, CMTD-2008-0263 — D000421-01),

B.

ker je Evropski parlament v skladu s členom 7(3) Sklepa 1999/468/ES in členom 1 zgoraj omenjenega sporazuma z dne 3. junija 2008 prejel osnutek izvedbenih ukrepov, predloženih Odboru za upravljanje instrumenta za razvojno sodelovanje, in rezultate glasovanja,

C.

ker člen 2(1) Uredbe (ES) št. 1905/2006 določa, da je poglavitni in osnovni cilj sodelovanja v skladu s to uredbo izkoreninjenje revščine v partnerskih državah in regijah v okviru trajnostnega razvoja,

D.

ker člen 2(4) Uredbe (ES) št. 1905/2006 določa, da so ukrepi iz člena 1(1) (4) zasnovani tako, da izpolnjujejo merila za uradno razvojno pomoč, ki jo je uvedel odbor Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) za razvojno pomoč,

E.

ker odbor OECD za razvojno pomoč v svojih smernicah za poročanje v sistemu za poročanje držav upnic (DCD/DAC (2002)21) opredeljuje uradno razvojno pomoč kot finančne tokove, usmerjene k državam s seznama prejemnikov te pomoči, ki ga ta odbor pripravi, za katere med drugim velja, da je pri izvedbi vsake transakcije glavni cilj spodbujanje gospodarskega razvoja in blaginje držav v razvoju,

1.

ugotavlja, da osnutek letnega akcijskega programa za Brazilijo za leto 2008 vsebuje kot edino akcijo program mobilnosti na področju visokošolskega izobraževanja za Brazilijo 2008–2010 (področje zunanjega sodelovanja z Brazilijo v okviru programa Erasmus Mundus) in da je ta akcija v nacionalnem strateškem dokumentu del prednostne naloge I „Krepitev dvostranskih odnosov, akcija 2: visokošolski izobraževalni program za Brazilijo“ ter da je financiranje mobilnosti študentov in akademskega osebja iz držav članic EU (do 30 % vseh sredstev za financiranje mobilnosti posameznih študentov in osebja) predvideno kot pomemben del letnega akcijskega programa za Brazilijo za leto 2008;

2.

ugotavlja, da letni akcijski program za Argentino za leto 2008 vsebuje kot edino akcijo področje zunanjega sodelovanja z Argentino v okviru programa Erasmus Mundus in da ta akcija spada v osrednje področje nacionalnega strateškega dokumenta „Krepitev dvostranskih odnosov in medsebojnega razumevanja med ES in Argentino“ ter da je financiranje mobilnosti študentov in akademskega osebja iz držav članic EU (do 30 % vseh sredstev za financiranje mobilnosti posameznih študentov in osebja) predvideno kot pomemben del letnega akcijskega programa za Argentino za leto 2008;

3.

meni, da je Komisija s tem v letnem akcijskem programu za Brazilijo za leto 2008 in v letnem akcijskem programu za Argentino za leto 2008 prekoračila svoja izvedbena pooblastila iz temeljnega akta, glede na to, da ti elementi niso v skladu s členom 2(1) in (4) Uredbe (ES) št. 1905/2006, saj njihov prvotni cilj ni izkoreninjenje revščine, hkrati pa ne izpolnjujejo meril za uradno razvojno pomoč, ki jih je določil odbor OECD za razvojno pomoč (5);

4.

poziva Komisijo, naj umakne svoje osnutek odločbe o pripravi letnih akcijskih programov za Brazilijo in Argentino za leto 2008 ter Odboru za upravljanje instrumenta za razvojno sodelovanje predloži nov osnutek odločbe, ki bo v celoti spoštoval določbe Uredbe (ES) št. 1905/2006;

5.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic.

3.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 294/20

A.

ker zunanja politika Evropske unije temelji na močni in nedvoumni podpori učinkovitemu multilateralizmu, kot je predstavljen v Ustanovni listini ZN,

B.

ker je EU ključni politični in finančni partner Združenih narodovo v boju proti revščini, pri spodbujanju ekonomskega in družbenega razvoja, zagotavljanju kolektivne varnosti, vključno z zaščito prihodkov ogroženega prebivalstva, in krepitvi človekovih pravic po svetu,

C.

ker je program reform ZN, ki vključuje oblikovanje novih organov, temeljit pregled starih organov, spremenjeno upravljanje pri delovanju na terenu, reorganizacijo pošiljk pomoči in korenito reformo njegovega sekretariata, izjemno ambiciozen načrt, ki potrebuje nenehno politično podporo, zlasti v času, ko se je po opredelitvi novega političnega okvira začelo njegovo izvajanje,

D.

ker sta dva nova organa, in sicer svet za človekove pravice in komisija za ohranjanje miru vstopila v ključno fazo, ko morata dokazati, da sta sposobna doseganja ciljev, ki so jih jima zastavile države članice Združenih narodov,

E.

ker dolgo pričakovana reforma Varnostnega sveta ZN še vedno ni bila izvedena zaradi občutljivih vprašanj ter nasprotujočih si potreb po večji odgovornosti in geopolitičnem ravnotežju na eni strani ter učinkovitem delovanju tega organa na drugi,

F.

ker je leto 2008 bistveno za prizadevanje za izkoreninjenje revščine in uresničevanje razvojnih ciljev novega tisočletja po vsem svetu do leta 2015 in ker morajo države članice EU imeti vodilni položaj v svetu pred zadevnimi ključnimi srečanji, ki bodo potekala v drugi polovici tega leta,

G.

ker je pri uresničevanju razvojnih ciljev novega tisočletja prizadevanje EU pomembna spodbuda in vzor za druge donatorje, vendar ji bo kljub temu, če se ne bodo trendi obrnili, primanjkovalo 75 milijard EUR za izpolnitev obveznosti uradne razvojne pomoči do leta 2010,

H.

ker je v podsaharski Afriki veliko držav daleč od tega, da bi izpolnilo katerega koli od razvojnih ciljev tisočletja, poleg tega pa so v številnih državah s srednje visokim dohodkom regije in etnične skupine, v katerih živi na milijone ljudi, ki ne dosegajo zadovoljivega napredka na poti do uresničevanja teh ciljev,

I.

ker zviševanje cen hrane in upad svetovne rasti lahko upočasnita napredek pri uresničevanju razvojnih ciljev novega tisočletja za približno 7 let, če se ne bo dodatno vlagalo v kmetijski sektor in agroživilsko industrijo v državah v razvoju,

J.

ker so se pri Generalni skupščini ZN odločili, da 4. in 5. oktobra 2007 organizirajo dialog na visoki ravni o medreligijskem in medkulturnem sodelovanju za spodbujanje strpnosti, razumevanja in vsesplošnega spoštovanja na področjih, ki zadevajo svobodo religije in prepričanja ter kulturno različnost, skladno z drugimi podobnimi pobudami na tem področju,

K.

ker je leto 2008 evropsko leto medkulturnega dialoga,

L.

ker program Generalne skupščine ZN ni dovolj natančno opredeljen in poenostavljen, kar bi bilo potrebno za bolj skladno delovanje organa in za lažje izvajanje ukrepov, ki sledijo njegovim resolucijam,

M.

ker oddelek ZN za mirovne operacije na terenu trenutno vodi 20 operacij s 100 000 vojaki, od katerih je polovica razvrščena v Afriki,

N.

ker stopnja usklajenosti med stališči držav članic EU v okviru Združenih narodov niha od organa do organa ter od politike do politike,

O.

ker uskladitev ne sme biti dosežena na škodo pogajanj z državami iz drugih geopolitičnih blokov, ki so osnovni pogoj za sklenitev potrebnih zavezništev znotraj ZN,

P.

ker je pri takšnem usklajevanju potrebno tesnejše sodelovanje med ustreznimi delovnimi skupinami Sveta, ki delujejo v Bruslju, ter uradi EU in stalnimi predstavništvi držav članic EU v New Yorku in Ženevi,

Q.

ker Lizbonska pogodba Evropski uniji podeljuje pravno osebnost, kar je novost, ki bo imela obsežne posledice za zastopanje EU pri ZN,

1.

na Svet naslavlja naslednja priporočila:

EU pri Združenih narodih in ratifikacije Lizbonske pogodbe

Prispevek EU k reformni ZN

EU in Svet ZN za človekove pravice

EU in Komisija ZN za ohranjanje miru

EU in razvojni cilji tisočletja

Izboljšanje sodelovanja med EU in ZN v praksi

2.

naroči svojemu predsedniku, naj to priporočilo posreduje Svetu in v vednost Komisiji.

3.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 294/27

A.

ker je raziskava, ki je bila za namene te resolucije opravljena v drugi polovici leta 2007, poudarila:

B.

ker so za usposabljanje sodstva, vključno z njegovo evropsko razsežnostjo, še vedno odgovorne države članice; ker zgoraj navedeni Haaški program vsebuje izjavo Evropskega sveta, da naj se „prispevek EU sistematsko vključi v usposabljanje pravosodnih organov“ (6), in ker je usposabljanje sodstva v vsaki državi članici kljub vsemu skupno področje za institucije EU in vse države članice,

C.

ker se zakonodaje Skupnosti ne sme obravnavati kot področja, ki je rezervirano za elitni organ strokovnjakov, in ker priložnosti za usposabljanje na tem področju ne smejo biti omejene na sodnike višjih sodišč, temveč enakomerno razširjene za sodnike na vseh ravneh sodnega sistema,

D.

ker so nekateri organi, ki jih finančno podpira Skupnost, vse uspešnejši ter že usposabljajo večje število sodnikov in državnih tožilcev,

E.

ker je znanje tujih jezikov bistveno za zagotovitev ustreznega sodnega sodelovanja, zlasti v civilnih in komercialnih zadevah, na področjih, na katerih je poskrbljeno za neposreden stik med sodniki, in za zagotovitev dostopa do programov izmenjave za sodnike,

F.

ker zdaj postopek predhodnega odločanja stalnemu prizadevanju Sodišča navkljub povprečno traja zelo dolgo in močno zmanjšuje privlačnost za nacionalne sodnike,

G.

ker je Sodišče menilo, da morajo države članice oblikovati sistem pravnih sredstev in postopkov, ki zagotavljajo spoštovanje pravice do učinkovitega sodnega varstva pravic, ki izhajajo iz prava Skupnosti (7),

H.

ker se nič iz te resolucije ne sme obravnavati kot element, ki vpliva na neodvisnost sodnikov in nacionalnih pravnih sistemov v skladu s priporočilom št. R(94)12 Odbora ministrov Sveta Evrope in evropsko listino iz leta 1998 o statutu za sodnike,

1.

ugotavlja, da Evropska skupnost temelji na načelu pravne države (8); ugotavlja, da zakonodaja Skupnosti ostaja mrtva črka na papirju, če je države članice ne uporabljajo pravilno, vključno z nacionalnimi sodniki, ki so zato osnova sodnega sistema Evropske unije in ki imajo osrednjo in nepogrešljivo vlogo pri ustanavljanju enotnega evropskega pravnega reda, nenazadnje glede na nedavne dosežke zakonodajalcev Skupnosti (9), da se jih bolj dejavno vključi v izvajanje prava Skupnosti in se jim dodeli večja odgovornost;

2.

pozdravlja priznanje Komisije, da imajo nacionalni sodniki ključno vlogo pri zagotavljanju spoštovanja zakonodaje Skupnosti, na primer prek načel primarnosti zakonodaje Skupnosti, neposrednega učinka, usklajenosti razlage in odgovornosti države za kršitve zakonodaje Skupnosti; poziva Komisijo, naj si poleg že obstoječih sektorskih pobud še naprej prizadeva za to; poleg tega poziva Komisijo, da nemudoma nadaljuje z objavo obvestila o odškodninskih tožbah zaradi kršitev zakonodaje Skupnosti s strani nacionalnih organov;

3.

meni, da je jezik glavno orodje pravnikov; meni, da sedanja raven usposobljenosti nacionalnih sodnikov v tujih jezikih v povezavi z dejansko ravnjo znanja o pravu Skupnosti ne omejuje le možnosti za sodno sodelovanje pri specifičnih instrumentih, ampak tudi razvoj vzajemnega zaupanja, primerne uporabe doktrine acte clair ter sodelovanje v programih izmenjave; poziva vse udeležence, ki sodelujejo pri usposabljanju sodnikov, naj posebno pozornost namenijo poučevanju tujih jezikov;

4.

opozarja, da je uporaba prava Skupnosti velik izziv za nacionalne sodnike, zlasti za tiste v državah članicah, ki so se Evropski uniji pridružile maja 2004 in pozneje, zaradi česar je bilo treba okrepiti ukrepe za spodbujanje poklicnega usposabljanja za sodnike v teh državah članicah;

5.

poleg tega meni, da je z uzakonitvijo vrste predpisov, ki vsebujejo kolizijska pravila, zakonodajno telo Skupnosti sprejelo politično odločitev, ki vključuje verjetno uporabo tuje zakonodaje pri nacionalnih sodnikih, po možnosti vključuje tudi uporabo primerjalnega pristopa; meni, da so ti elementi skupaj še dodaten razlog za obširnejše poučevanja tujega jezika;

6.

meni, da je v javnem interesu izboljšati jezikovne sposobnosti sodstva v državah članicah; zato poziva države članice, naj zagotovijo, da bo takšno usposabljanje brezplačno in lahko dostopno, ter naj preučijo možnost, da bi se sodniki lahko učili tujega jezika v državi članici, v kateri se govori, na primer v povezavi s sodelovanjem pri izmenjavi sodnikov;

7.

meni, da je dostop do strokovne literature v maternem jeziku sodnika pomemben za boljše razumevanje zakonodaje Skupnosti, ter ugotavlja očitno pomanjkanje strokovne literature o zakonodaji Skupnosti v nekaterih uradnih jezikih EU, na primer v zvezi z vprašanji mednarodnega zasebnega prava, in možne resne posledice, ki jih ima to za pripravo skupnega pravnega reda, ki izraža raznolikost zakonodajnih tradicij; zato poziva Komisijo, naj podpre pripravo takšne literature, zlasti v uradnih jezikih z manj govorci;

8.

ugotavlja, da popolne in posodobljene informacije o zakonodaji Skupnosti številnim sodnikom niso na voljo v sistematični in ustrezni obliki ter da je zakonodaja Skupnosti včasih slabo zastopana v domačih uradnih listih, zakonikih, pripombah, strokovnih revijah in učbenikih ter temelji na prevodih različne kakovosti; poziva države članice, naj obnovijo prizadevanje na tem področju;

9.

meni, da dejanski evropski pravosodni prostor, v katerem lahko poteka učinkovito sodno sodelovanje, zahteva ne le poznavanje evropske zakonodaje, ampak tudi vzajemno splošno poznavanje pravnih sistemov drugih držav članic; poudarja neskladnost pri obravnavi tuje zakonodaje v Evropski uniji in meni, da je treba to pomembno vprašanje obravnavati v prihodnosti; v zvezi s tem upošteva napovedano horizontalno študijo Komisije o obravnavi tuje zakonodaje v civilnih in gospodarskih zadevah ter potekajoče študije v okviru haaške konference o mednarodnem zasebnem pravu;

10.

pozdravlja namen Komisije, da podpre izboljšano razpoložljivost nacionalnih zbirk podatkov o odločitvah nacionalnega sodišča v zvezi z zakonodajo Skupnosti; meni, da morajo biti te zbirke podatkov čim bolj popolne in uporabniku prijazne; poleg tega meni, da bi bile konvencije ter Uredba o pristojnosti in izvrševanju sodb v civilnih in gospodarskih zadevah pomembne za evropsko zbirko podatkov, ker jih državni sodniki pogosto uporabljajo;

11.

meni, da morajo imeti nacionalni sodniki dostop do zbirk podatkov, ki vsebujejo tekoče predloge za sprejetje predhodnih odločb iz vseh držav članic; meni, da je prav tako koristno, da se sodbe predložitvenih sodišč, ki uporabljajo predhodno odločanje, nadalje objavljajo, kot že omenja obvestilo Sodišča o sklicih z nacionalnih sodišč za predhodno odločanje (10);

12.

glede na količino razpoložljivih spletnih informacij o zakonodaji Skupnosti meni, da sodniki ne smejo biti usposobljeni le v zvezi z vsebino zakonodaje, ampak tudi glede učinkovitega dostopa do posodobljenih pravnih virov;

13.

pozdravlja zavezo Komisije, da objavi povzetek pravnih aktov Skupnosti, namenjen državljanom, ter meni, da bi takšni nepravniški povzetki pravnikom prav tako pomagali do hitrejšega dostopa do zadevnih informacij;

14.

spodbuja razvoj spletnih orodij in pobud na področju e-učenja, ki jih je treba, medtem ko niso popoln odgovor na usposabljanje, obravnavati kot dopolnilne k medosebnemu stiku med sodniki in učitelji;

15.

poziva, naj bo prispevek EU k usposabljanju vseh članov sodstva na nacionalni ravni:

16.

ugotavlja vse večjo uspešnost programov izmenjave med člani sodstva; spodbuja evropsko mrežo za usposabljanje sodstva, naj poskrbi, da bo dostopna najširšemu krogu sodnikov, ter zagotovi ustrezno vključitev sodnikov iz civilnega, gospodarskega in upravnega okolja; pozdravlja dejavnosti mreže na področju jezikovnega usposabljanja in razširitev programa izmenjave na Sodišče, Eurojust in Evropsko sodišče za človekove pravice;

17.

meni, da je razpoložljivost nacionalnih sodnikov za sodelovanje pri osnovnem in naprednem usposabljanju najpomembnejše logistično in finančno vprašanje za države članice; meni, da sodniki načeloma ne bi smeli plačevati nobenih stroškov za svoje usposabljanje na področju zakonodaje Skupnosti; zahteva, da Komisija Parlamentu zagotovi oceno stroškov za začasno nadomeščanje sodnikov, ki se udeležijo programov izmenjave, za vsako državo članico;

18.

ker je Komisija priznala, da ima EJTN dejansko monopol nad izvajanjem programa izmenjave za sodne organe, jo poziva, naj zagotovi, da se v postopkih, na podlagi katerih se uporablja EJTN za sredstva tega programa izmenjav, upošteva ta monopol; zlasti poziva, naj se te postopke poenostavi in s tem zagotovi, da bi bila sredstva na voljo pravočasno in bi EJTN tako lahko pripravil in izvajal učinkovit program, ki bo izpolnjeval pričakovanja in dane zaveze sodelujočim nacionalnim šolam, mednarodnim organom ter sodnikom in tožilcem; meni, da bi lahko bila v nasprotnem primeru vprašljiva verodostojnost programa izmenjav, kar bi škodovalo državnim sodnikom in tožilcem, ki v njem sodelujejo, in doseganju vzajemnega zaupanja v evropske pravosodne sisteme;

19.

upošteva oceno Komisije, da je zdaj najprimernejša možnost za spodbujanje usposabljanja na področju evropskega sodstva finančna podpora različnim organom prek okvirnega programa za pravice in pravosodje za obdobje 2007–2013, ter da je mogoče ponovno odpreti vprašanje razvoja evropskih struktur za usposabljanje sodstva v primerjavi z drugimi oblikami, ko se program zaključi;

20.

poziva Komisijo, naj strogo oceni rezultate tega okvirnega programa glede na to resolucijo in oblikuje nove predloge za razvoj in raznolikost ukrepov za spodbujanje poklicnega usposabljanja sodnikov;

21.

vendar meni, da je zdaj čas za pragmatično institucionalno rešitev za vprašanje usposabljanja sodstva na ravni EU, ki v celoti uporablja obstoječe strukture, medtem ko se izogiba nepotrebnemu podvajanju programov in struktur; zato poziva k oblikovanju evropske akademije za pravosodje, sestavljene iz evropske mreže za usposabljanje sodstva in akademije za evropsko pravo; poziva, naj ta institucionalna rešitev upošteva zadevne izkušnje, pridobljene pri vodenju evropske policijske akademije;

22.

meni, da nacionalni sodniki ne morejo zavzeti pasivnega odnosa do zakonodaje Skupnosti, kot je razvidno iz sodne prakse Sodišča v zvezi z nacionalnimi sodišči, ki na lastno pobudo odpirajo vprašanja zakonodaje Skupnosti (11);

23.

poziva, naj se usposabljanje kandidatov za imenovanje na sodniške položaje okrepi od začetka, sorazmerno z navedenimi odstavki o državnih sodnikih;

24.

meni, da je postopek predhodnega odločanja temeljno jamstvo za skladnost pravnega reda Skupnosti in enotne uporabe zakonodaje Skupnosti;

25.

poziva Sodišče in vse zadevne strani, naj dodatno skrajšajo povprečno dolžino postopka predhodnega odločanja, s čimer zagotovijo temeljno priložnost za dialog, ki bo privlačnejši za nacionalne sodnike;

26.

poziva Komisijo, naj razišče, ali nacionalna pravila o postopku pomenijo resnično ali možno oviro možnosti, da sodišče države članice sprejme predlog za sprejetje predhodne določbe, kot je določeno v drugem odstavku člena 234 Pogodbe ES, ter naj strogo obravnava vse kršitve, ki jih pomeni takšna ovira;

27.

meni, da omejitve pristojnosti Sodišča, zlasti v zvezi z naslovom IV Pogodbe ES, po nepotrebnem posegajo v enotno uporabo zakonodaje Skupnosti na teh področjih ter pošiljajo negativno sporočilo večini sodnikov, ki se ukvarjajo s temi zadevami, s čimer jim onemogočajo vzpostavitev neposrednega stika s Sodiščem ter ustvarjajo nepotrebne zamude;

28.

obžaluje, da bodo po členu 10 Protokola o prehodnih določbah, priloženega Lizbonski pogodbi, pristojnosti Sodišča v zvezi z akti na področju policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, sprejetimi pred začetkom veljavnosti pogodbe, ostale enake, kot so po sedanji Pogodbi EU, za prehodno obdobje petih let; vendar pozdravlja izjavo medvladne konference v zvezi s tem členom protokola ter poziva Svet in Komisijo, naj sodelujeta s Parlamentom pri ponovnem sprejetju tistih aktov na področju policijskega in sodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, ki so bili sprejeti pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe;

29.

glede uvedbe obveznega postopka predhodnega odločanja se strinja s Svetom, da je pomembno, da Sodišče zagotovi navodila, na katera se lahko sklicujejo nacionalni sodniki, ko se odločajo, ali naj zahtevajo nujni postopek;

30.

poziva Sodišče, naj preuči vse mogoče izboljšave postopka predhodnega odločanja, ki bi predložitvenega sodnika tesneje vključile v postopke Sodišča, vključno z boljšimi možnostmi za pojasnitev sklicevanja in sodelovanje pri ustnem postopku;

31.

meni, da v decentraliziranem in zrelem evropskem pravnem redu državni sodniki ne smejo biti zapostavljeni, ampak jim je treba dodeliti več odgovornosti ter jih dodatno spodbuditi pri njihovi vlogi prvih sodnikov prava Skupnosti; zato poziva k preučitvi sistema „zelene luči“, pri katerem bi lahko državni sodniki svoje predlagane odgovore na vprašanja vključili v vprašanja, ki jih posredujejo Sodišču, ki bi se lahko nato v določenem času odločilo, ali sprejme predlagano sodbo ali samo odloča na način pritožbenega sodišča;

32.

je seznanjen z oblikovanjem foruma za razprave o politikah in praksah EU na področju pravosodja ter poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo forum svoja posvetovanja opravljal na pregleden način; je seznanjen z zavezo Komisije, da redno poroča Parlamentu in Svetu;

33.

vztraja pri potrebi po jasnejšem jeziku v zakonodaji Skupnosti ter večji terminološki skladnosti med zakonodajnimi instrumenti; zlasti podpira uporabo načrtovanega skupnega referenčnega okvira v evropskem pogodbenem pravu kot instrumenta za sprejemanje boljše zakonodaje;

34.

odločno podpira vztrajanje Komisije pri tem, da države članice sistematično zagotovijo korelacijske tabele, ki kažejo, kako se direktive Skupnosti uporabljajo v nacionalnih predpisih; se strinja, da takšne tabele zagotavljajo koristne informacije ob najmanjših stroških in obremenitvah; razen tega meni, da korelacijske tabele povečujejo preglednost izvajanja zakonodaje Skupnosti ter dajejo nacionalnim sodnikom in strankam dejansko priložnost, da ugotovijo, ali je zakonodaja Skupnosti podlaga za določen nacionalni predpis, ter da sami preverijo, ali je bil prenos opravljen ustrezno, in če je bil opravljen ustrezno, kako je bil izveden;

35.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo in priložene dokumente posreduje Svetu, Komisiji, Sodišču in Evropskemu varuhu človekovih pravic.

3.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 294/33

A.

ker ceni transatlantsko partnerstvo med EU in ZDA in na splošno podpira pravične in uravnotežene trgovinske politike,

B.

ker so v zadnjem desetletju transatlantski gospodarski odnosi doživeli obdobje povezovanja, kakršnega še ni bilo, saj so evropske naložbe v ZDA predstavljale 75 % celotnega ameriškega priliva naložb v letu 2006, naložbe ZDA v Evropi pa so se povečale na rekordnih 128 milijard USD (128 000 000 000), kar je 59 % celotnega ameriškega tujega neposrednega odliva naložb v letu 2006,

C.

ker je letalska industrija izjemno pomembna za zaposlovanje in ustvarjanje delovnih mest, zlasti v sektorjih, kjer je potrebna visoka usposobljenost delavcev, ter tudi za številne druge sektorje, za regionalni razvoj in za najsodobnejše nadnacionalno industrijsko sodelovanje,

D.

ker imata v civilni letalski industriji tako Airbus kot Boeing zmožnost, da oblikujeta in gradita velika komercialna letala, in ker je v interesu letalskih družb in njihovih uporabnikov, da se ohrani visoka stopnja zdrave konkurence,

E.

ker so leta 1992 EU in ZDA podpisale dvostranski sporazum o trgovini velikih civilnih letal (sporazum iz leta 1992), s katerim so bili ustvarjeni enakopravni pogoji s pravili, ki urejajo vladno podporo,

F.

ker se je EU strogo držala celotnega sporazuma iz leta 1992 in je redno zagotavljala dokaze, da ga je upoštevala,

G.

ker so ZDA v veliki meri prezrle svoje dolžnosti iz tega sporazuma, saj niso poročale o subvencioniranju Boeinga, podelile pa so mu tudi subvencije, ki so presegale dogovorjene meje, in nedovoljene subvencije,

H.

ker je bila zaradi sporazuma iz leta 1992 v tem sektorju stabilnost ohranjena do leta 2004, ko so se ZDA enostransko odločile odstopiti od sporazuma in predložiti zadevo Svetovni trgovinski organizaciji zoper EU zaradi evropskega vračljivega financiranja, ki je v celoti v skladu s sporazumom iz leta 1992 in je podobno financiranju Boeinga, namenjeno za razvoj in proizvodnjo velikih delov modela 787 na Japonskem in v drugih državah, ki si delijo tveganje,

I.

ker EU kljub številnim poštenim prizadevanjem doslej ni uspela oblikovati poštene in uravnotežene podlage za sporazumno rešitev,

J.

ker ponovno izraža svojo podporo Komisiji, ki je bila vedno naklonjena uravnoteženi in sporazumni rešitvi brez pogojevanja,

K.

ker je uravnotežena in pravična vladna podpora na letalskem in vesoljskem področju na obeh straneh Atlantika privedla do raziskav in inovacij, večje varnosti, boljše okoljske učinkovitosti ter uspešnosti zračnega prevoza,

L.

ker je financiranje Airbusa s strani držav članic strogo omejeno, vračljivo z obrestmi in nima nobenega vpliva na konkurenčnost Boeinga, saj je Airbus povrnil 40 %, več kot je prejel od vlad držav članic od leta 1992, ter je doslej preplačal 7 milijard EUR,

M.

ker EU oporeka številnim nedovoljenim in kaznivim ameriškim zveznim, državnim in lokalnim subvencijam za Boeing, ki znašajo 23,7 milijard USD v obliki nevračljivih subvencij za obdobje zadnjih dveh desetletij in do leta 2024,

N.

ker ponavlja svoje prepričanje o pomembnosti pravične in odprte konkurence pri javnih razpisih ter z odobravanjem vzame na znanje pogodbo, ki je bila dodeljena skupini Northrop Grumman European Aeronautic Defence and Space company (EADS) za program zračnih tankerjev na podlagi nepristranskih meril za opredelitev in določitev najboljše in najprimernejše opreme za ameriško letalstvo , in jo ugodno ocenjuje,

O.

ker zaskrbljeno opaža ostre napade Boeinga, ki želi vodstvo EADS in nekatere države članice prikazati kot „nezanesljive poslovne partnerje na letalskem in vesoljskem področju“ ter kot varnostno grožnjo za vojaško pripravljenost ZDA; to sporočilo v Evropi ni ostalo neopaženo,

P.

ker je poročilo urada za vladno odgovornost ZDA, ki podpira pritožbo na ponudbo Boeinga, priznano zgolj kot ocena postopka izbire in ne kot ocena letala; ker ponavlja svoje prepričanje, da bo neoporečnost postopka javnih razpisov ameriškega ministrstva za obrambo ostala nespremenjena za vse konkurente,

1.

na Komisijo naslavlja naslednja priporočila v imenu EU za zaščito interesov držav članic in obsežne civilne letalske industrije EU:

2.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter predsedniku in Kongresu Združenih držav Amerike.

3.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 294/35

A.

ker so Parlament, Svet in Komisija v več zaporednih objavah poudarili, da cilji evropske energetske in podnebne politike obravnavajo podnebne spremembe, izboljšanje energetske varnosti in povečanje konkurenčnosti evropskega gospodarstva,

B.

ker grožnja, ki jo predstavljajo podnebne spremembe, še naprej narašča in ker bodo pogovori COP14 v Poznanu in COP15 v Københavnu nadvse pomembni, da bo uspelo režim iz Kjotskega protokola nadomestiti z mednarodnim sporazumom o podnebnih spremembah,

C.

ker v Sternovem poročilu o ekonomiki podnebnih sprememb priznavajo, da stroški neukrepanja glede ublažitve podnebnih sprememb znatno presegajo stroške ukrepanja,

D.

ker bi se lahko odvisnost EU od uvoza fosilnih goriv do leta 2030 povečala na 65 % celotne porabe,

E.

ker je Komisija ocenila, da bo, če naj bi do leta 2020 dosegli cilje EU glede zmanjšanja količine toplogrednih plinov in glede obnovljivih energij, to EU stalo 70 milijard EUR na leto,

F.

ker je izboljšanje energetske učinkovitosti eden izmed stroškovno najučinkovitejših ukrepov za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov,

G.

ker so raziskave in tehnološki razvoj ključni za uresničevanje ciljev evropske energetske politike,

H.

ker lahko boljša sinergija v prihodnjih raziskavah EU na področju energetske tehnologije samo spodbudi trajnostno gospodarsko rast, prispeva k primerjalnim prednostim evropskega gospodarstva, izboljša zaposlovanje ter tako pripomore k uresničitvi ciljev lizbonske strategije in boju proti podnebnim spremembam,

I.

ker Sedmi okvirni program (FP7) energetskim raziskavam v sedemletnem načrtovalnem obdobju namenja samo 2,3 milijarde EUR,

J.

ker so naložbe zasebnega sektorja v raziskave o energetskih tehnologijah v Evropski uniji zelo omejene v primerjavi s prizadevanjem konkurentov iz tretjih držav in drugih sektorjev EU,

K.

ker so se od 80-tih let dalje javni in zasebni proračuni za energetske raziskave v EU močno zmanjšali; ker je Evropska unija manj uspešna, če inovacijske kazalnike, ki temeljijo na stopnji porabe za tehnološke raziskave, primerjamo na mednarodni ravni,

L.

ker je javna intervencija za podporo novim energetskim tehnologijam, ki manj onesnažujejo, nujna in upravičena, saj so te tehnologije na začetku dražje od tistih, ki jih nadomestijo, in zato v začetni fazi uveljavitve na trgu morda ne omogočajo kratkoročnih trgovskih dobičkov ali ugodnejših cen za potrošnike,

1.

pozdravlja Evropski strateški načrt za energetsko tehnologijo (načrt SET); meni, da je evropska politika za energetsko tehnologijo z ustrezno finančno podporo bistvenega pomena, da se do leta 2020 dosežejo cilji EU, zastavljeni za področje energije in podnebnih sprememb;

2.

poudarja, da mora EU svoje cilje do leta 2020 glede obnovljivih energij, energetske učinkovitosti in zmanjšanja količine toplogrednih plinov doseči ob hkratnem ohranjanju konkurenčnega in trajnostnega gospodarstva; meni, da sta za to, da bi znižali stroške omejevanja emisij, ustvarili nove trge za industrijo EU in zagotovili zavezanost k obravnavanju podnebnih sprememb po vsem svetu, bistvena razvoj in uporaba inovativnih poceni tehnologij z nizkimi emisijami ogljika, energetske učinkovitosti in obnovljive energije;

3.

meni, da je za doseganje teh ciljev bistveno, da se zmanjšajo stroški zelene energije in spodbujajo inovacije v energetskem sektorju; meni, da je zato treba izboljšati postopek prenosa tehnologije iz raziskovalnih središč v podjetja, skrajšati čas uveljavitve na trgu, končati sedanjo tehnološko in regulativno nedejavnost ter okrepiti medsebojno povezljivost omrežij;

4.

meni, da so nove tehnologije, zlasti tehnologije, ki uporabljajo obnovljivo energijo, in energetsko učinkovite tehnologije, potrebne tudi zato, da omogočijo diverzifikacijo energetskih virov, zmanjšajo potrebo po energiji in zagotovijo čistejše in varnejše metode uporabe domačih virov v pomoč zanesljivi oskrbi z energijo; poziva Komisijo, naj se loti ocene energetskih virov EU;

5.

meni, da bi moral načrt SET podpirati širok razpon dejavnosti, ki spodbujajo javno razpravo o prednostih različnih možnosti nove energetske tehnologije, zlasti prek izobraževanja potrošnikov in informacijskih kampanj;

6.

meni, da lahko cenejše, učinkovitejše tehnologije z nizkimi emisijami ogljika prispevajo, da se doseže nov mednarodni sporazum o podnebnih spremembah, ki naj bi nadomestil režim Kjotskega protokola;

7.

poudarja potrebo po boljšem usklajevanju strateških energetskih tehnologij na različnih ravneh in med različnimi partnerji; poudarja tudi, da se je treba izogibati pretirani birokraciji, zagotoviti enostavnost in jasnost ter omogočiti široko sodelovanje vseh mogočih partnerjev pri izboljšanju usklajevanja, na primer prek predlagane usmerjevalne skupine Evropske skupnosti o strateških energetskih tehnologijah in predlagane Evropske zveze organizacij za energetsko raziskovanje, ki morata biti odprti za vsa evropska raziskovalna središča, ne glede na njihovo razsežnost ali vire;

8.

podpira ustanovitev usmerjevalne skupine na visoki ravni ter preglednega in preprosto dostopnega informacijskega sistema o energetski tehnologiji, zlasti za mala in srednja podjetja in poziva Komisijo, naj obvešča Parlament o ustanovitvi te skupine in njenem delu ter o informacijski strategiji;

9.

ugotavlja, da se lahko instrumenti okvirnih programov (ERA-NETs, NoEs, ETPs) uporabljajo v podporo evropskemu informacijskemu sistemu za energetsko tehnologijo;

10.

poudarja, da je usklajeno sodelovanje z državami članicami bistveno za uresničevanje zastavljenih ciljev, povečanje koristi in zmanjšanje stroškov; meni, da lahko instrumenti Skupnosti, ki delujejo na ravni držav članic, kot so strukturni skladi, podpirajo raziskovalne, razvojne in inovacijske zmogljivosti na teh področjih;

11.

poudarja, da je ključnega pomena boljše usklajevanje s tretjimi državami in okrepitev mednarodnega sodelovanja za izvajanje skladne in diferencirane strategije v zvezi z razvitimi državami, državami v razvoju in gospodarstvi v vzponu;

12.

poudarja, da je treba povečati zmogljivost raziskovalne osnove EU ter da sta dodatno izobraževanje in usposabljanje bistvena za zagotovitev zadostnih in kakovostnih človeških virov, ki so potrebni za izkoriščanje nastajajočih možnosti novih tehnologij v celoti; meni, da je lahko celostni pristop v posebnih programih Sedmega okvirnega programa v zvezi s tem koristen;

13.

opozarja na potencialno nevarnost podvajanja in množenja novih pobud; poziva Komisijo, naj preuči, kako bodo nove evropske industrijske pobude (EII) usklajene z obstoječim programom, vključno s Sedmim okvirnim programom, in posebej z evropskimi tehnološkimi platformami in skupnimi tehnološkimi pobudami, o katerih odloča Sedmi okvirni program, okvirnim programom za konkurenčnost in inovacije, zlasti pa z evropskim inštitutom za inovacije in tehnologijo ter s skupnostjo znanja in informacij glede podnebnih sprememb in energije; poziva Komisijo, naj pojasni, kako bodo nove evropske industrijske pobude spodbujale sinergije med ravnijo Skupnosti in nacionalno ravnijo;

14.

ponovno opozarja, da mora Načrt SET vzpostaviti zmogljivost za energetske raziskave in inovacije na evropski ravni; se strinja s Komisijo, da vseevropska raziskovalna infrastruktura predstavlja del rešitve; zato poziva Evropski strateški forum za raziskovalno infrastrukturo (ESFRI), naj opredeli potrebo po evropski raziskovalni infrastrukturi na področju inovativnih energetskih tehnologij, kot so tehnologije, ki uporabljajo obnovljivo energijo;

15.

meni, da imajo vseevropska energetska omrežja in poenostavljeni postopki odobritve v tem sektorju poglavitno vlogo v strateški energetski politiki Evropske unije;

16.

poudarja, da se mora potrebno usklajevanje razširiti na različna znanstvena in tehnološka področja, ki so zaradi svoje multidisciplinarnosti pomembna pri raziskavah in razvoju energetskih tehnologij; v zvezi s tem poudarja potrebo po spodbujanju raziskav na področju osnovnih znanostih, kot so biologija, informacijska tehnologija, veda o materialih in makrotehnologija;

17.

poziva Komisijo, naj upošteva potencial za uporabo energetskih tehnologij v državah članicah, ki so pristopile v zadnjem času, in uvede podporne mehanizme, ki temeljijo na politikah EU;

18.

poudarja, da je treba izboljšati prenos tehnologij iz raziskovalnih središč v podjetja; zahteva, da je novi Evropski inštitut za inovacije in tehnologijo dejaven na tem področju;

19.

poziva, naj zasebni sektor več vlaga v raziskave in prevzame večja tveganja, ker je to pogoj za to, da EU postane vodilna v tem sektorju;

20.

trdno verjame, da je v predstavitveni fazi in fazi trženja novih decentraliziranih obnovljivih tehnologij potrebna večja podpora tehnologijam z nizkimi emisijami ogljika; zato pozdravlja predlagane evropske industrijske pobude; vendar poudarja potrebo po tem, da se poveča tudi podpora razvoju in raziskavam na področju tehnologij, ki bodo potrebne dolgoročno, s posebnim poudarkom na strateško pomembnih tehnologijah, kot so tehnologije za sončno energijo, zaradi katerih Evropska unija lahko dolgoročno postane energetsko neodvisna;

21.

meni, da bi se morale evropske industrijske pobude osredotočati na področja, ki lahko največ pripomorejo k trajnostnemu doseganju ciljev EU, povezanih s podnebnimi spremembami, trajnostno energetsko učinkovitostjo in obnovljivimi energijami ter z dolgoročnim zmanjšanjem stroškov in ponavljanja;

22.

zahteva, da se pri izbiri prednostnih nalog med različnimi pobudami upošteva življenjski cikel vsake tehnologije in njen vpliv na okolje na vsaki stopnji proizvodnega postopka; zahteva, da se preuči možnost posredovanja teh tehnologij gospodarstvom v razvoju, da bi se zmanjšale razlike v tehnološkem razvoju;

23.

poziva k okrepljenemu prenosu tehnologije z državami v razvoju in k vzpostavitvi znanstvenega sodelovanja s temi državami za razvoj novih energetskih tehnologij;

24.

podpira predlog Komisije, da bi se evropske energetske pobude razvijale različno glede na potrebe posameznih tehnologij; meni, da bi takšna prilagodljivost omogočila razvoj strateških zavezništev med državami članicami, lokalnimi in regionalnimi vladami, raziskovalnimi centri in zasebnim sektorjem za razvoj posebnih tehnologij; poziva te organe, naj nujno sodelujejo pri pripravi podrobnih predlogov za evropske industrijske pobude;

25.

močno podpira predlagane evropske industrijske pobude za energijo vetra in biomase ter sončno energijo, za zajem, prevoz in shranjevanje CO2, elektroenergetska omrežja in jedrsko fisijo;

26.

zlasti poziva k okrepitvi raziskav biogoriva, da bi se zagotovilo, da bo splošen vpliv proizvodnje takšnega goriva na okolje nedvomno koristen;

27.

ugotavlja, da je razvoj obsežne pretvorbe biomase v plin za proizvodnjo vodikovega in tekočega sintetičnega goriva za trajnostne prometne tehnologije zelo pomemben;

28.

poudarja, da bi morala evropska industrijska pobuda za jedrsko fisijo omogočati kontinuiteto in vključevati raziskovalno in razvojno delo tehnologij tretje in četrte generacije;

29.

obžaluje, da daje načrt prednost ukrepom v zvezi s ponudbo in zanemarja tiste, ki lahko znižajo povpraševanje po energiji, kot sta varčevanje z energijo in energetska učinkovitost;

30.

vztraja, da bi morala biti energetska učinkovitost v načrtu SET bolj izpostavljena, saj je to področje z največjim potencialom za stroškovno učinkovito srednjeročno zmanjšanje emisij, zlasti v gradbeništvu, ki zajema 40 % celotne porabe energije v EU; zato poziva Komisijo, naj področjem, ki jih zajemajo evropske industrijske pobude, doda tehnologije za energetsko učinkovitost, vključno s ko- in poligeneracijo; izraža podporo vključitvi energetske učinkovitosti med prednostne naloge evropskih industrijskih pobud;

31.

poziva Komisijo, naj razišče možnost, da bi razširila industrijske pobude, predlagane drugim sektorjem z znatnim potencialom za zmanjšanje emisij, kot so soproizvodnja, vodik, gradbeni in stanovanjski sektor, sistemi ogrevanja in ohlajanja, boljše infrastrukture za shranjevanje in distribucijo energije ter medsebojno povezovanje omrežij;

32.

meni, da ima lahko razvoj tehnologije zajema in shranjevanja ogljika ključno vlogo pri dolgoročnem zmanjševanju emisij toplogrednih plinov pod pogojem, da je zagotovljena njena učinkovitost in varnost; poziva Komisijo, naj olajša izvajanje največ dvanajstih predstavitvenih projektov o zajemu ogljika, ki so bili predloženi znotraj evropskih industrijskih pobud; ugotavlja, da bi podpora tehnologijam čistega premoga, kot je pretvorba premoga v plin, olajšala in pocenila zajem in shranjevanje ogljika, ob tem pa omogočila, da bi to v prihodnosti postalo obvezno;

33.

pričakuje sporočilo o financiranju novih tehnologij z nizkimi emisijami ogljika ter tehnologij zajema in shranjevanja ogljika, ki ga je predlagala Komisija; obžaluje, da to sporočilo ni bilo objavljeno skupaj z načrtom SET;

34.

poudarja, da načrt SET ne bi smel biti financiran s prerazporeditvijo sredstev, ki so na voljo za energetske namene znotraj Sedmega okvirnega programa ter Programa za konkurenčnost in inovativnost;

35.

glede na prednostni značaj vprašanj, povezanih s podnebnimi spremembami in energijo, meni, da so za energetsko učinkovite tehnologije in tehnologije, ki uporabljajo obnovljivo energijo, potrebna velika dodatna sredstva EU, ki jih je treba sprostiti, da bodo pomagala doseči cilje EU za leto 2020;

36.

spodbuja Komisijo, naj nemudoma zagotovi ustrezno financiranje in podporo raziskavam in razvoju, predstavitvam ter trženju novih tehnologij z nizkimi emisijami ogljika in brez emisij ogljika, tako da bo od leta 2009 dalje vsako leto iz proračuna EU vsaj 2 milijardi EUR namenjenih podpori takšnim tehnologijam neodvisno od Sedmega okvirnega programa ter Programa za konkurenčnost in inovativnost; poziva tudi Komisijo, naj ob srednjeročnem pregledu finančnega okvira 2007–2013 predloži predloge za dodatna sredstva;

37.

meni, da je treba finančna sredstva in človeške vire bolje uporabljati in jih v celoti povečati, da bi pospešili razvoj in uvajanje čistih tehnologij prihodnosti;

38.

poudarja, da je treba povečati raziskovalne zmogljivosti EU; zato poziva, da se več sredstev nameni človeškim virom in usposabljanju v sektorju energetske tehnologije; poziva tudi k boljšemu usklajevanju med finančnimi instrumenti Skupnosti in nacionalnimi finančnimi instrumenti v podporo usposabljanju in raziskavam, zlasti v okviru Sedmega okvirnega programa;

39.

v skladu s potrebo po večjem dopolnjevanju sredstev EU podpira predloge iz sporočila Komisije z naslovom „Z raziskavami in inovacijami do konkurenčnih evropskih regij“ (KOM(2007)0474); v zvezi s tem pozdravlja praktična navodila Komisije pri usklajevanju sredstev EU iz regionalnih in nacionalnih virov ter virov EU in Evropske investicijske banke (EIB) na področju raziskav in razvoja ter inovacij; se strinja s Komisijo, da je treba zainteresiranim stranem natančneje predstaviti člen 54(5) Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 (8) o financiranju istega sklopa upravičenih stroškov iz dveh različnih virov Skupnosti;

40.

40 poziva Komisijo, naj pri predstavitvi finančnega načrta razloži, kje skupni ukrepi Evropske unije zagotavljajo dodano vrednost za različne tehnološke sektorje, in predstavi ugotovitve v zvezi s trajnostjo različnih vrst tehnološkega razvoja;

41.

ugotavlja, da je treba potrebo po sredstvih obravnavati v partnerstvu z industrijo, da bi zasebni sektor spodbudili k naložbam v nove tehnologije z nizkimi emisijami ogljika; poudarja potrebo po jasni dolgoročni viziji in finančnem okviru, ki bi ju podprle finančne institucije, kot je EIB, da bi partnerjem iz zasebnega sektorja zagotovili zadostna jamstva za vlaganja; poudarja potrebo po vključitvi malih in srednje velikih podjetij, zlasti v tehnologije, namenjene sistemom razpršene dobave energije;

42.

ugotavlja, da lahko s predlagano revizijo sistema EU za trgovanje z emisijami prihodki iz licitiranja zagotavljajo pomemben vir financiranja za povečanje varnosti oskrbe EU z energijo ob hkratnem uresničevanju njenih ciljev v zvezi s podnebnimi spremembami, energetsko učinkovitostjo in obnovljivimi viri energije;

43.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

3.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 294/41

A.

ker so državni premoženjski skladi na svetovnem finančnem trgu aktivni že več kot 50 let,

B.

ker dejavnosti državnih premoženjskih skladov nikoli niso povzročile motenj v delovanju finančnih trgov,

C.

ker državni premoženjski skladi zaradi svoje lastniške strukture ne spadajo v področje uredbe o finančnem trgu EU,

D.

ker daje naložbena strategija državnih premoženjskih skladov prednost dolgoročnim, stabilnim naložbam,

E.

ker nekateri izražajo zaskrbljenost nad pomanjkanjem transparentnosti nekaterih državnih premoženjskih skladov v zvezi z njihovim premoženjem, naložbenimi strategijami, dobički in upravljavskimi strukturami,

F.

ker so državni premoženjski skladi v nedavni finančni krizi preprečili propad večjih finančnih institucij,

G.

ob upoštevanju možnosti rasti državnih premoženjskih skladov,

H.

ker bi se morala Evropska unija odločno zavezati politiki odprtosti na področju naložb in prostemu pretoku kapitala,

1.

meni, da državni premoženjski skladi nikoli niso povzročili motenj na kapitalskih trgih, vendar pa njihova struktura, velikost in hitra rast zahtevajo podrobno analizo njihove vloge in vpliva; priznava dejstvo, da se njihov pristop do transparentnosti in upravljanja razlikuje;

2.

je zaskrbljen, da pomanjkanje transparentnosti nekaterih državnih premoženjskih skladov lahko prepreči ustrezno razumevanje njihovih struktur in motivacij; zahteva, da Komisija prizna dejstvo, da sta transparentnost in razkritje informacij ključni načeli za zagotovitev resnično enakih pogojev vsem in za brezhibno delovanje trgov na splošno;

3.

pozdravlja sporočilo Komisije o državnih premoženjskih skladih, v katerem ponovno poudarja pomembnost odprtih trgov in zavezo Komisije h globalni rešitvi; se seznanja z različnimi pobudami bodisi na nacionalni ravni ali v mednarodnih forumih za izboljšanje transparentnosti in upravljanja ter poziva Komisijo, naj tesno sodeluje z MDS in OECD pri pripravi splošnega kodeksa ravnanja;

4.

kljub temu meni, da bi bilo treba sporočilo Komisije o državnih premoženjskih skladih obravnavati kot prvi korak in zato poziva Komisijo, naj spremlja aktivnosti državnih premoženjskih skladov in prevzame usklajevalno vlogo pri zagotavljanju, da so nacionalne spodbude skladne z zavezo k odprtosti naložb ali da ne ogrožajo položaja Evropske unija na globalnih trgih;

5.

poziva Komisijo, naj izvede analizo orodij, ki so na voljo Evropski uniji z določbami Pogodbe ES in z obstoječo zakonodajo, kot so zahteve v zvezi s transparentnostjo, glasovalnimi pravicami, pravicami delničarjev in zlatimi delnicami, ki bi omogočile nekaj manevrskega prostora v primeru lastniških problemov zaradi posegov državnih premoženjskih skladov;

6.

zahteva, da Svet in Komisija ocenita manevrski prostor, s katerim razpolagajo institucije EU na podlagi določb členov 64 in 65 PDEU, da bi se preverile možnosti za sprejem usklajenih ukrepov na ravni EU, bistvenih za interese EU in dobro delovanje notranjega trga; poziva Komisijo, naj pripravi seznam sektorjev, ki bi lahko spadali v področje uporabe člena 65 v zvezi z javnim redom;

7.

poziva Svet in Komisijo, naj izvedeta poglobljeno analizo delovanja svetovnih finančnih trgov ter opredelita in spodbujata močno vizijo EU, pri tem pa upoštevata globalne spodbude o tem, kaj naj bi bila načela in pravila njihovega delovanja; meni, da bi takšno skupno stališče okrepilo položaj EU v mednarodnih forumih; poziva Komisijo, naj po potrebi uporablja načelo vzajemnosti;

8.

izraža zaskrbljenost nad cenami nafte in njihovimi posledicami na menjalno razmerje med eurom in dolarjem, saj se dobički iz naslova nafte pogosto ponovno investirajo prek državnih premoženjskih skladov v premoženje, denominirano v eurih, ter v trge euroobmočja na splošno;

9.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

3.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 294/42

A.

ker so urbana središča (mesta in okolica) v mnogih pogledih velikega pomena za življenje ljudi v Evropi; ker se urbana središča kljub svoji različni zgradbi soočajo s podobnimi težavami in izzivi glede onesnaženja, prometnih zastojev, hrupa in varnosti v cestnem prometu, ki so posledica mestne mobilnosti;

B.

ker so nujno potrebni novi načini razmišljanja in novi koncepti o mobilnosti v mestih, saj mestni promet pomembno prispeva k podnebnim spremembam, onesnaževanju in drugim okoljskim problemom ter s tem povezanim negativnim posledicam na kakovost življenja in zdravja prebivalcev mest; ker je treba te težave rešiti, če naj bo katera koli splošna strategija EU za boj proti podnebnim spremembam in drugim okoljskim težavam uspešna;

C.

ker je treba določiti uravnotežen način delitve nalog med EU in mesti, pri čemer bi morala EU imeti jasno določeno vlogo; ker mora v skladu z načelom boljših predpisov in načeloma subsidiarnosti in sorazmernost, Skupnost v zvezi z mobilnostjo v mestih ukrepati le, ko gre za jasno dodano vrednost EU,

D.

ker bi bilo treba upoštevati tudi načela notranjega trga EU na področju mobilnosti v mestih,

E.

ker morajo imeti evropska mesta na izbiro široko paleto prožnih instrumentov, da izoblikujejo mešanico politik po svoji meri, da se poiščejo celostne, trajnostne, družbeno učinkovite in gospodarsko ustrezne rešitve za posebne težave v zvezi z mobilnostjo; ker si je treba prizadevati za boljše logistične rešitve in se usmeriti k bolj trajnostnim načinom prevoza pri vseh načinih in področjih prometa (hoja, kolesarjenje, javni in zasebni prevoz potnikov, tovorni promet in storitve), da se zagotovi dobra dostopnost mestnih središč in nemoteni prometni tokovi v mestih, kar je zelo pomembno za prebivalce, obiskovalce, dnevne migrante, proizvajalce in dobavitelje blaga ter izvajalce storitev v mestih – zlasti MSP; ker je treba posebno pozornost nameniti interoperabilnosti izbranih instrumentov, da se oblastem na kasnejši stopnji omogoči pregon cestnoprometnih prekrškov v zvezi z mestnimi območji na čezmejni podlagi,

F.

ker mora evropska politika urbanega prometa upoštevati vidike gospodarske, družbene, ozemeljske in okoljske kohezije; ker je treba posebno pozornost nameniti posebnim problemom in razmeram v „novih“ državah članicah,

G.

ker je treba upoštevati posebne potrebe delavcev (dnevnih migrantov), oseb z zmanjšano možnostjo gibanja, otrok (otroški vozički), najrevnejših in starejših oseb; ker je treba upoštevati, da hitro staranje evropskega prebivalstva vodi k demografskim premikom in novim potrebam v zvezi z mobilnostjo v družbi,

H.

ker je nujno treba sprejeti nov pristop k strateškem načrtovanju mestnih območij, da bi lahko predvideli okoljske in energetske izzive in izzive mobilnosti za naslednjih nekaj desetletij,

I.

ker je internalizacija zunanjih stroškov pomemben korak na poti k doseganju dejanskih stroškov v prometnem sektorju; ker je treba oceniti možnost navzkrižnega subvencioniranja v korist trajnostnih konceptov prometa, da se zagotovi pravična obravnava med prevozom blaga in potnikov ter med različnimi načini prevoza; ker bi bilo treba vložiti velike napore v razvoj novih instrumentov financiranja in boljšo ter pogostejšo uporabo obstoječih finančnih instrumentov, kot so strukturni in kohezijski skladi za trajnostne rešitve mobilnosti v mestih,

1.

pozdravlja zgoraj navedeno zeleno knjigo kot primerno podlago za razpravo; odobrava tudi celovito vključitev udeležencev v procesu oblikovanja mnenja in formuliranja prihodnje politike EU o urbanem prometu;

2.

meni, da je treba jasno opredeliti področja odgovornosti EU ob upoštevanju načel subsidiarnosti in sorazmernosti iz pogodb; priznava načelo, da so lokalne oblasti svobodne pri sprejemanju svojih lastnih politik mobilnosti, če ne kršijo ustrezne nacionalne in evropske zakonodaje; hkrati pričakuje, da se države članice in mesta ob uporabi zgoraj omenjenih načel zavedajo svoje odgovornosti do boljšega organiziranja in načrtovanja mobilnosti v mestih; priznava pa, da skupna dejanja v zvezi z mobilnostjo v mestih v Skupnosti na nekaterih področjih lahko prinesejo dodano vrednost;

3.

meni, da bi morala EU opredeliti celostno strategijo za mobilnost v mestih, ki bi vodila v smotrnejšo rabo zasebnih avtomobilov in spodbujala prehod na trajnostne načine prevoza, podpirala obveznosti EU na področju varstva okolja in zmanjšanja emisij toplogrednih plinov;

4.

meni, da je na naslednjih področjih nujno delovanje na evropski ravni in zahteva

5.

poziva Komisijo, naj sodeluje z državami članicami, da bi premagale nacionalne ovire za mestne sheme, ne da bi predlagala zakonodajo na ravni EU, ki bil lahko omejila lokalno prožnost, ki je potrebna za reševanje težav z mobilnostjo;

6.

meni, da mora Evropska unija na področjih politike, kjer lahko ima zakonodajna pooblastila (npr. proračunska politika, okoljska politika, socialna politika in politika zaposlovanja, konkurenčna politika, industrijska politika, regionalna in kohezijska politika, prometna politika ter politika varnosti v cestnem prometu in energetska politika), upoštevati posebne zahteve urbanega prometa;

7.

zahteva specifično evropsko ureditev in/ali smernice za standardizacijo in usklajevanje

8.

poleg tega zahteva ustrezne ukrepe za spodbujanje izmenjave najboljših praks, zlasti na področju:

9.

poziva h kar največjemu možnemu širjenju podatkov o vprašanjih, ki so pomembna za mobilnost v mestih, kot so na primer statistični podatki Eurostata in iz baze podatkov Skupnosti o nesrečah na cestah v Evropi (CARE); zahteva, da se sprosti dostop do baze CARE, kar bi bilo močno orodje za izmenjavo informacij in strokovnega znanja med strokovnjaki s področja prometa;

10.

poziva Komisijo, naj podpre lokalne oblasti s spodbujanjem pilotnih in poskusnih projektov, zlasti v zvezi z uporabo celovitega pristopa glede mobilnosti v mestu in zagotavljanjem pomoči za raziskave na področju urbanističnega načrtovanja;

11.

poudarja, da so potrebne raziskave in razvoj na področju trajnostnega prometa, zlasti pa je treba spodbujati tehnološki napredek pri razvijanju čistejših tehnologij vozil; poziva Komisijo in Svet, naj vlagata v čiste, učinkovitejše in varne sisteme mesnega prometa, ki bodo namenjeni potrošnikom, ter naj sprejmeta ukrepe za oblikovanje trga za takšne sisteme;

12.

poudarja, da lahko EU odigra vlogo pri razvoju in spodbujanju inteligentnih prevoznih sistemov in pri financiranju inovativnih tehnologij, saj te lahko pomembno prispevajo med drugim k večji prometni varnosti in k izboljšanju prometnih tokov ter logistične učinkovitosti; zato meni, da bi bilo treba spodbujati njihov nadaljnji razvoj in še zlasti njihovo večjo uporabo v EU;

13.

poziva Komisijo, naj oblikuje dostopne in skladne sezname raziskovalnih in razvojnih projektov s področja mobilnosti v mestih v različnih okvirnih programih EU in pri tem navede morebitne primere, ki se uporabljajo v praksi;

14.

poudarja, da je izmenjava najboljših praks, ki zadeva upravljanje z mobilnostjo in boljše usklajevanje, bistvenega pomena za izboljšanje mestnega prometa in mobilnosti, saj se pokažejo takšne pomanjkljivosti, kot je pomanjkanje ustrezne dodelitve odgovornosti, pomanjkljivo usklajevanje med različnimi lokalnimi, regionalnimi in nacionalnimi oblastmi ter nezadostno usklajevanje pri načrtovanju mestnih, primestnih in podeželskih prometnih sistemov; poudarja, da slabo usklajevanje med lokalnimi oblastmi vodi k višjim stroškom dostav, gostejšemu prometu in večjemu onesnaženju okolja;

15.

izrecno poziva k boljši usklajenosti med sosednjimi lokalnimi oblastmi, da se zagotovi določena stopnja doslednosti in trajnosten ter usklajen razvoj lokalnih in regionalnih prometnih infrastruktur na čezmejnih območjih in drugod;

16.

meni, da je treba razvoj mest in njihovo načrtovanje izvajati na celostni osnovi, ob upoštevanju sedanjih in prihodnjih potreb mestnega prometa; uvedba hitrih železniških povezav med mestnimi središči in rečnimi, železniškimi in letališkimi terminali, zlasti pa odročnimi regijami bi morala biti prednostna naloga pri projektih obsežnega razvoja in modernizacije mest;

17.

opozarja, da bi bilo zaradi čedalje hitrejše rasti mest treba večjo pozornost posvetiti predmestjem in somestjem;

18.

poudarja individualno odgovornost državljanov in meni, da jih je treba spodbujati, naj kot udeleženci v prometu kritično ocenijo svoje ravnanje in, če je mogoče, dejavno sodelujejo v lokalnih forumih za mobilnost v mestih; meni, da lahko skoraj vsak državljan spremeni svoje navade, na primer glede uporabe osebnih motornih vozil in uporabe alternativnih prevoznih sredstev (hoje, kolesarjenja ali javnega prometa), ter s tem kot posameznik pripomore k čistejšemu mestnemu okolju in boljši kakovosti življenja; poziva, naj nacionalne, regionalne in lokalne oblasti zagotovijo alternativne možnosti mobilnosti, da se omogoči take spremembe; poleg tega poziva evropske, nacionalne, regionalne in lokalne oblasti, naj stopnjujejo izobraževalne in obveščevalne kampanje, da se bodo državljani bolje zavedali svojega obnašanja v prometu; poudarja, kako pomembne so izobraževalne kampanje zlasti za mlajše generacije;

19.

v zvezi s tem opozarja na pomen in čedalje večji uspeh „dneva brez avtomobilov“ v okviru tedna mobilnosti v EU; ugotavlja, da je v letu 2007 pri tej pobudi sodelovalo 1909 mest iz 23 držav članic; poziva Komisijo in države članice, naj še naprej podpirajo to pobudo in si prizadevajo za njeno splošno sprejetje;

20.

meni, da je treba pripraviti študijo, ki bo prikazala vse vidike izbire in možnosti državljanov v zvezi z mobilnostjo v mestih ter vsebovala podatke o tem (zasebni promet v primerjavi z javnim prometom); poziva k novemu in standardiziranemu zbiranju podatkov o vprašanjih, ki se jih manj preučuje, kot so na primer vedenje pešcev in kolesarjev ter razlogi, zaradi katerih meščani uporabljajo določene vrste prevoza in ne drugih;

21.

meni, da lahko Evropska unija pomembno prispeva pri financiranju ukrepov na področju mestnega potniškega in tovornega prometa, na primer s sredstvi iz strukturnih in kohezijskih skladov, ter zahteva, naj Komisija ravna v skladu s svojo odgovornostjo na tem področju; opozarja na odgovornost držav članic na podlagi zakonodaje Skupnosti glede financiranja ukrepov, ki so pomembni za okolje in za promet;

22.

poziva Komisijo, naj pripravi specifične instrumente, usmerjene v tržno gospodarstvo, da se bo oblikoval uravnotežen in ugoden okvir za trajnostno mobilnost v mestnih središčih;

23.

zahteva, naj bo v okviru bližajočega pregleda proračuna EU financiranje projektov iz sredstev EU v prihodnosti tesneje povezano s pogoji in zahtevami v zvezi s trajnostnim razvojem in varstvom okolja, ter vidi v tem primeren instrument za spodbujanje okolju prijaznih in široko dostopnih prometnih konceptov;

24.

poziva Komisijo, naj sama ali na primer skupaj z Evropsko investicijsko banko, začne z delom v zvezi s pregledovanjem sedanjih in prihodnih možnosti za financiranje mestnega prometa; predlaga pripravo izčrpnih navodil, ki bodo sistematično urejala vsa sredstva, ki so na voljo za mestni promet; nadalje poziva Komisijo, naj preuči navzkrižno subvencioniranje na področju prometa, da se zagotovi enakopravna obravnava vseh načinov prevoza ter prevoza potnikov in blaga; poleg tega bi bilo treba oceniti vse vidike javno-zasebnih partnerstev in njihov morebiten prispevek k konceptom trajnostne mobilnosti v mestih;

25.

poziva predsedstvo Evropskega parlamenta in njegove službe, naj bodo za zgled z izvrševanjem svojih sklepov in spodbujanjem ukrepov za upravljanje mobilnosti za poslance, osebje in obiskovalce Evropskega parlamenta s ciljem vključevanja trajnostne mobilnosti v področje uporabe uredbe EMAS (Eco-Management and Audit Scheme);

26.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

3.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 294/49

A.

ker se je BDP euroobmočja v letu 2007 povečal za 2,6 % (v primerjavi z 2,7 % v letu 2006) kljub povečani negotovosti, nastali s finančnimi pretresi v drugi polovici leta,

B.

ker je bila stopnja inflacije 2,1 % v primerjavi z 2,2 % v letu 2006 kljub gospodarskemu okolju s prisotnimi znatnimi pritiski na dvig cen,

C.

ker je ECB nadaljevala s prilagajanjem obrestnih mer v letu 2007, in sicer na 4,0 % v juniju 2007 z 3,5 % v decembru 2006 ter ohranjala to raven v celotnem drugem šestmesečju,

D.

ker izjavi Mednarodnega denarnega sklada in Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj pozivata k veliki previdnosti pri zviševanju obrestnih mer v euroobmočju,

E.

ker se je v letu 2007 nominalna vrednost eura povečala za 6,3 % in je povečanje vrednosti zlasti izrazito v primerjavi z ameriškim dolarjem (11,8 %),

F.

ker finančni pretresi in velika svetovna neravnovesja predstavljajo tveganja za svetovno gospodarsko rast in gibanje menjalnih tečajev,

G.

ker se za euroobmočje v letu 2008 pričakuje povečanje stopnje inflacije med 2,0 % in 3,0 %, kar v veliki meri odraža aktualni trend povečanja cen blaga, preden se bo stopnja inflacija umirila nekje med 1,2 % in 2,4 % v letu 2009,

H.

ker je glavni cilj ECB in Evropskega sistema centralnih bank zagotavljanje stabilnosti cen ob podpori splošnih gospodarskih politik Skupnosti, kot je opredeljeno v členu 105 Pogodbe ES; s tem v zvezi priznava popolne neodvisnost ECB in Evropskega sistema centralnih bank (ESCB),

I.

ker je ECB v zadregi zaradi reševanja izzivov rastoče inflacije in prvih znakov upočasnitve gospodarske rasti zaradi finančnega pretresa iz preteklih mesecev,

J.

ker bi Parlament rad prispeval h krepitvi vloge in mednarodne pristojnosti ECB ter euroobmočja na mednarodni ravni,

1.

pozdravlja dejstvo, da sta si v desetih letih po vzpostavitvi ekonomske in monetarne unije (EMU) tako ECB kot euro pridobila ugled in splošno odobravanje v svetovnem gospodarstvu, ter ugotavlja, da je euro postal valuta svetovnega pomena, ki je skoraj enakovredna ameriškemu dolarju;

2.

opozarja, da Pogodba ES izrecno razlikuje med ciljem stabilnosti cen na eni strani in podporo splošnim ekonomskim politikam na drugi, in se zato omenjena cilja ne smeta obravnavati kot zamenljiva; priznava popolno neodvisnosti ECB pri izpolnjevanju svojega dvojnega mandata in pozdravlja dejstvo, da bi morala z Lizbonsko pogodbo ECB postati institucija EU s statusom pravne osebe in jasno opredeljenim neodvisnim političnim in finančnim položajem; meni, da priznanje ECB kot institucije EU povečuje odgovornost Parlamenta in zlasti odbora, ki je pristojen za gospodarske in monetarne zadeve, kot institucije kateri ECB odgovarja za svoje sklepe glede denarne politike;

3.

pozdravlja Ciper in Malto v EMU in ugotavlja njihov uspešen vstop;

4.

priznava odlično delo ECB pri obvladovanju finančnega pretresa, ki ga je sprožila kriza v ZDA na trgu drugorazrednih hipotekarnih posojil, zlasti ukrepe, izvedene 9. avgusta 2007, s katerimi je trgom zagotovila likvidnost v znesku 95 milijard EUR po fiksni obrestni meri 4,00 %, pri čemer je uporabljala isti postopek kot pri svojih običajnih tržnih operacijah; ugotavlja, da je ta operacija, skupaj z operacijo finega uravnavanja in kasnejših obsežnih tedenskih operacij refinanciranja, uspela stabilizirati najbolj kratkoročne obrestne mere; meni, da je to ponoven dokaz, kako pomembna je skupna monetarna politika, ki jo izvaja ECB, za stabilizacijo gospodarstva v obdobjih nestabilnosti;

5.

soglaša s stališči ECB, da lahko vedno večja zapletenost finančnih instrumentov in nepreglednost izpostavljanja finančnih institucij povzročijo povečanje negotovosti glede stopnje vključenega tveganja, končnega nosilca tveganja in obsega potencialnih izgub;

6.

poudarja potrebo po oblikovanju okvira EU za finančni nadzor in poudarja, da je kljub temu, da Pogodba o ES ne nalaga ECB neposrednih odgovornosti, ki se nanašajo na bonitetni nadzor kreditnih institucij in stabilnost finančnega sistema, treba v nadzor vključiti tudi ECB;

7.

verjame, da je ECB okrepilo uspešno reševanje nedavne finančne krize; pozdravlja povečano verodostojnost ECB in mednarodno priznanje; poziva Euroskupino, da sledi primeru ECB in okrepi svoje strokovno znanje ter usklajevanje pri zadevah, ki se nanašajo na urejanje in nadzor finančnih trgov;

8.

poudarja povečano potrebo po sodelovanju med centralnimi bankami in nadzornimi organi, da bi ohranili stabilnost na finančnih trgih, zlasti ob upoštevanju vedno bolj povezanih finančnih sistemov; poziva ECB, da nadaljuje s prizadevanji za večje povezovanje in komuniciranje znotraj EU kot tudi v odnosu z drugimi centralnimi bankami in pristojnimi institucijami, zlasti v primeru centralne banke Velike Britanije (Bank of England), saj je London najpomembnejši finančni center znotraj Evropske unije; poziva ECB, da igra aktivno vlogo na različnih forumih, kjer potekajo razprave o spremembah nadzora, kot je na primer Lamafalussijevo poročilo;

9.

priznava, da so osrednje centralne banke, kot sta ECB in centralna banka ZDA (US Federal Reserve), opozarjale na podcenjevanje tveganj v gospodarstvu, preden je počil balon internetnih podjetij v letu 2000/2001 ali preden se je pojavila kriza na trgih drugorazrednih hipotekarnih posojil v letu 2007; ugotavlja, da se finančni trgi niso bili sposobni učinkovito odzvati na ta opozorila; zato poziva ECB, da analizira njihov odziv in predlaga, načine za izboljšanje povezave med v prihodnost usmerjenimi opozorili in odzivi trga; poziva ECB, da glede na nedavni finančni pretres preveri in oceni posledice finančne krize ter preveri, ali ima zadosti instrumentov za obvladovanje čezmejne evropske finančne krize in katere pristojnosti potrebuje, da bi lahko izboljšala makrobonitetni nadzor v euroobmočju;

10.

se seznanja s potekajočo razpravo o načinu opredelitve stabilnosti cen, v zvezi s čimer nekateri zagovarjajo neposredno obvladovanje inflacije; vendar meni, da je dvostebrni sistem, ki temelji na monetarnem agregatu M3, najbolj primeren za merjenje cenovne stabilnosti; poziva ECB, da sprejme ukrepe za stalno izboljševanje tega sistema; priznava dodano vrednost dodatnih informacij in zgodnjega opozarjanja pred inflacijskimi tveganji ter operativno preudarnost, ki jo takšen sistem zagotavlja;

11.

poudarja, da bi se lahko z razširjenim članstvom povečala tveganja v zvezi z asimetričnim gospodarskim razvojem znotraj euroobmočja, saj se povečujejo razlike v velikosti in zrelosti gospodarstev držav članic; poziva ECB, da posebno pozornost nameni tem razmeram in rešuje tveganja že v zgodnji fazi ter jih sporoča državam članicam;

12.

poziva vse države članice, ki so del euroobmočja, države članice, ki niso prevzele eura, in države članice, ki so kandidatke za prevzem eura, da se seznanijo s temi izzivi in zato v celoti spoštujejo merila Pakta stabilnost in rasti ter izpolnjujejo maastrichtska merila, če je to primerno, saj je to poleg fiskalne konsolidacije in politike plač, ki je v skladu z razvojem glede rasti in produktivnosti, najpomembnejši element zaščite pred izzivi, ki jih predstavlja asimetrični razvoj;

13.

poudarja, da je zaradi nedavnega izboljšanja pričakovane rasti treba obrestne mere zviševati previdno, da gospodarska rast ne bi bila ogrožena; ugotavlja, da morajo države članice izvesti potrebne strukturne reforme in naložbene dejavnosti ter tako podpreti okrevanje gospodarstva;

14.

pričakuje, da bo Svet vse države članice, kandidatke za prevzem eura, obravnaval enakovredno in v celoti spoštoval ocene in priporočila ECB v zvezi z njihovo pripravljenostjo za pridružitev euroobmočju;

15.

se seznanja s povečanjem vrednosti eura, zlasti v razmerju do ameriškega dolarja; poudarja cilj cenovne stabilnosti, vendar priznava, da velike in hitre spremembe menjalnega tečaja eura ne bodo oslabile sposobnosti ECB za obvladovanje svoje monetarne politike, ki bi bila soočena z virom inflacije oziroma težkimi obeti rasti za države, ki so odvisne od izvoza; poziva ECB, da spremlja ta gibanja in ukrepa, če se ji to zdi potrebno, in poziva Euroskupino, Komisijo in ECB k izboljšanju medsebojnega usklajevanja na področju politike menjalnih tečajev;

16.

priznava naraščajoči pritisk inflacije, h kateri še zlasti prispevajo cene hrane in energije; poziva ECB, da okrepi svoj dialog z nacionalnimi centralnimi bankami glede spodbujanja večje osredotočenosti na globalno cenovno stabilnost;

17.

ponovno poziva k večji transparentnosti v ECB, ki bi imela za rezultat povečano verodostojnost in predvidljivost, ter pozdravlja izboljšave, ki so že bile vpeljane na tem področju; s tem v zvezi priznava težave pri objavljanju zapisnikov Sveta ECB, saj bi bila lahko razhajanja v stališčih posameznikov razumljena kot zastopanje nacionalnih interesov, kar bi povečalo pritiske vlad držav članic na člane Sveta ECB; poziva ECB, da Parlamentu in javnosti posreduje letni povzetek ukrepov, ki jih je sprejela, da bi izboljšala svoje delovanje v skladu s to resolucijo;

18.

meni, da je bil dialog o monetarni politiki med Parlamentom in ECB uspešen, vendar ga je treba v še nadalje okrepiti; poudarja, da je naknadno uveljavljanje pristojnosti ECB ključnega pomena za zaupanje v finančne trge in zato za njihovo stabilnost; meni, da mora za enotnost Izvršilnega odbora in Sveta ECB javno predstavljanje še naprej biti zaupno; se zavzema za v cilje usmerjeno informacijsko politiko ECB do Parlamenta, Sveta, Komisije in Euroskupine; je razočaran zaradi nizke ravni zavez, ki jih je ECB pokazala v odziv na resolucijo Parlamenta z dne 12. julija 2007 o letnem poročilu Evropske centralne banke za leto 2006 (3); izrecno poudarja, da se na zahteve po izboljšanju komunikacijske politike ECB ne sme gledati samo v okviru istočasnega ohranjanja neodvisnosti ECB in njenih organov;

19.

poziva ECB, da naj izjave, ki sledijo sklepom Sveta ECB, jasno odražajo ali je doseganje konsenza med razpravo potekalo enostavno ali pa so se mnenja ves čas razhajala, saj bi to trgom nudilo več informacij brez negativnih posledic za skupen evropski vidik za odločanje Sveta ECB;

20.

poziva ECB, da predstavi svoje ideje za spremembo sestave Sveta ECB, saj bodo od 1. januarja 2009 guvernerji presegli število 15; ugotavlja, da se bo potreba po reformah povečevala z vedno večjim številom držav članic euroobmočja; podpira predhodni predlog ECB, da bi morala biti gospodarska teža sodelujočih držav članic najpomembnejši dejavnik za sistem glasovanja na podlagi kroženja, in da bi moralo število nosilcev odločitev ostati majhno, s čimer bi se zagotovila učinkovitost;

21.

meni, da sta se neodvisnost ECB in postopek imenovanja članov Izvršilnega odbora izkazala za uspešna; poudarja, da člen 112(2)(b) Pogodbe ES določa, da so člani Izvršilnega odbora ECB imenovani na podlagi priznanega ugleda in poklicnih izkušenj na monetarnem ali bančnem področju; prav tako poudarja, da njihova narodnost ne sme biti pomembna in da se še naprej ocenjujejo na podlagi strogih meril, ki so določena v Pogodbi o ES, kot tudi njihove usposobljenosti; meni, da bi se predhodni demokratični nadzor in preglednost lahko izboljšala, če bi Svet ocenil več morebitnih kandidatov in če bi kandidate, ki jih je predlagal Svet, z glasovanjem potrdil Parlament;

22.

verjame, da je treba glede na prihodnji status, ki ga bo imela ECB v okviru Lizbonske pogodbe, okrepiti vlogo Parlamenta pri imenovanju članov Izvršilnega odbora; poudarja, da je v sodelovanju z drugimi institucijami pripravljen začeti s preučevanjem možnih izboljšav postopka pred naslednjim imenovanjem Izvršilnega odbora leta 2010;

23.

priznava vedno večjo vlogo Euroskupine in njenega predsednika pri določanju večine gospodarskega programa znotraj Evropske unije, zlasti bolj uradno sestavo in osrednjo vlogo pri usklajevanju gospodarske politike znotraj Euroskupine, kot to določa člen 136 Pogodbe ES, kot je bila spremenjena z Lizbonsko pogodbo, tudi za države članice, ki ne sodelujejo v euroobmočju; podpira krepitev razvoja euroobmočja tako, da bo na mednarodnih forumih nastopalo z enim glasom, kot je predvideno v členu 138 Pogodbe ES, kot je bila spremenjena z Lizbonsko pogodbo, ki naj bi ga zastopal predsednik Euroskupine;

24.

pozdravlja sodelovanje med ECB, Komisijo in sektorjem finančnih storitev pri uspešni uvedbi enotnega območja plačil v evrih (SEPA) in evropskih kratkoročnih vrednostnih papirjev (STEP); meni, da je to pozitiven prispevek sektorja finančnih storitev k napredku finančnega povezovanja Evropske unije;

25.

pozdravlja začetek operacij plačilnega sistema Target 2 in končan prehod na enotno skupno platformo; meni, da je uporaba posamičnega skupnega okvirja pomemben korak k finančnemu povezovanju in zmanjšanju stroškov obračuna in poravnave; meni, da je nujno, da ECB sedaj oblikuje upravljavsko strukturo T2S (Target 2 securities);

26.

ugotavlja, da se euro vedno bolj uveljavlja kot mednarodna valuta; poudarja, da zastopanje Evropske unije na mednarodnih forumih v zvezi z gospodarskimi in monetarnimi zadevami le medlo odraža dejanski gospodarski pomen euroobmočja in da je to morebitna ovira za večji vpliv v mednarodnih finančnih zadevah; zato poziva k sprejetju konkretnih ukrepov za uvedbo enotnega zastopanja euroobmočja v mednarodnih finančnih institucijah, kot je Mednarodni denarni sklad;

27.

spodbuja ECB, da nadaljuje s krepitvijo svoje vloge usklajevanja v mednarodnem finančnem okviru; je prepričan, da bo večji pomen eura v mednarodnem merilu prinesel koristi za euroobmočje, kar bo spodbudilo države članice, ki trenutno niso del euroobmočja, da to postanejo;

28.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Euroskupini in Evropski centralni banki.

3.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 294/54

A.

ker je EU skupnost vrednot, temelječih na demokraciji in pravni državi, človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, enakosti in nediskriminaciji, med drugim na varstvu pripadnikov manjšin, in je zavezana boju proti rasizmu in ksenofobiji, pa tudi diskriminaciji iz vseh razlogov, navedenih v članih 13 in 12 pogodbe ES,

B.

ker se te vrednote uporabljajo v EU z na podlagi prej omenjenih direktiv proti diskriminaciji in prostem gibanju in v politikah, ki jih podpirajo, države članice pa jih morajo v celoti izvajati in jih ne smejo kršiti,

C.

ker prej navedena resolucija z dne 31. januarja 2008 poziva države članice, naj rešijo problem barakarskih naselij in nezakonitih taborov, kjer manjkata najosnovnejša higiena in varnost in kjer veliko število romskih otrok umre zaradi nesreč v hišah, zlasti v požarih, ki izbruhnejo zaradi pomanjkanja ustreznih varnostnih meril,

D.

ker so Romi ena glavnih tarč rasizma in diskriminacije, kar kažejo nedavni incidenti z napadi nanje in nasiljem proti njim v Italiji in na Madžarskem, pokazalo pa se je tudi v nedavnih raziskavah Eurobarometra,

E.

ker je Komisija v svojem prej omenjenem delovnem dokumentu osebja poudarila, da je državam članicam na voljo vrsta zakonodaje EU ter finančnih instrumentov in politik, s katerimi se lahko borijo proti diskriminaciji Romov, spodbujajo njihovo vključevanje in integracijo, zlasti z izmenjavo in uveljavljanjem dobre prakse na tem področju,

F.

ker so Romi vseevropska etnično-kulturna skupnost brez nacionalne države, zato ima EU posebno odgovornost, da z državami članicami razvije strategijo EU in politiko za Rome,

G.

ker je italijanska vlada 21. maja 2008 sprejela dekret, s katerim je razglasila izredne razmere v zvezi z nomadskimi naselbinami v Kampanji, Laciju in Lombardiji (10) na podlagi zakona št. 225 z dne 24. februarja 1992 o vzpostavitvi nacionalne službe civilne zaščite, ki podeljuje vladi pristojnost za razglasitev izrednih razmer v primeru „naravni nesreč, katastrof ali celo dogodkov, s katerimi se je treba zaradi njihove intenzivnosti ali razsežnosti spopasti tako, da se uporabijo izredne pristojnosti in sredstva“,

H.

ker je po dekretu 30. maja 2008 predsednik vlade izdal navodila („ordinanze“) (11)

I.

ker z dekretom objavljeno izredno stanje velja eno leto, do 31. maja 2009,

J.

ker je italijanski notranji minister večkrat izjavil, da je namen zbiranja prstnih odtisov popis romskega prebivalstva v Italiji ter da namerava narediti izjemo od rednih zakonov in dovoliti odvzem prstnih odtisov Romom, ki živijo v taboriščih, tudi mladoletnikom in potrdil, da bo Italija nadaljevala te identifikacijske postopke, ki se bodo v Milanu, Rimu in Neaplju končali do 15. oktobra 2008,

K.

ker jemanje prstnih odtisov že poteka, predvsem v Milanu in Neaplju, in ker so prefekti te podatke po navedbah nevladnih organizacij shranili v zbirko podatkov,

L.

ker sta komisarja Barrot in Špidla v zvezi s tem poudarila, kako pomembna so v EU načela enakosti in nediskriminacije in pripravila novo horizontalno protidiskriminacijsko direktivo, ter da zakonodaja EU jasno prepoveduje diskriminacijo na podlagi rase in etnične pripadnosti,

M.

ker so Unicef, generalni sekretar Sveta Evrope in komisar za človekove pravice pri Svetu Evrope izrazili zaskrbljenost, komisar pa je italijanski vladi poslal memorandum, ki se med drugim nanaša na rasizem, ksenofobijo in varstvo človekovih pravic Romov,

N.

ker je italijanski organ za varstvo podatkov pristojne organe, namreč prefekte Rima, Milana in Neaplja, zaprosil za informacije saj je zaradi možnosti, da bi Romom, tudi mladoletnikom, odvzeli prstne odtise, zaskrbljen, da bo prišlo do problemov zaradi diskriminacije, ki bi lahko posegla tudi v osebno dostojanstvo, predvsem osebno dostojanstvo mladoletnikov,

1.

poziva italijanske oblasti, naj se vzdržijo zbiranja prstnih odtisov Romov, tudi mladoletnikov, ter od uporabe že zbranih prstnih odtisov, dokler Komisija ne bo pripravila napovedane ocene predvidenih ukrepov, saj bi to pomenilo dejanje očitne neposredne diskriminacije na podlagi rase in etničnega izvora, ki je prepovedan po 14. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah, poleg tega pa tudi dejanje diskriminacije med državljani EU, ki so romskega izvora ali nomadi, in drugimi državljani za katere se ta postopek ne izvaja;

2.

je enako zaskrbljen kot Unicef in meni, da je nesprejemljivo zaradi zaščite otrok kršiti njihove temeljne pravice in jih kriminalizirati, soglaša tudi z zaskrbljenostjo Sveta Evrope ter mnogih nevladnih organizacij in verskih skupnostmi ter meni da je najboljši način za zaščito pravic romskih otrok zagotovljen enak dostop do kakovostnega izobraževanja, stanovanj in zdravstvene oskrbe v okviru politike vključevanja in integracije ter zaščita pred izkoriščanjem;

3.

poziva države članice, naj odločno zaščitijo otroke brez spremstva, ki so izkoriščani, ne glede na njihovo etnično pripadnost in nacionalnost, kjer njihova identifikacija služi temu namenu; prav tako poziva države članice, naj se ta identifikacija izvede od primera do primera na običajen in nediskriminacijski način popolnoma v skladu z vsemi jamstvi in zakonsko zaščito;

4.

se strinja z mnenjem Komisije, da bi takšno ravnanje pomenilo kršitev prepovedi neposredne in posredne diskriminacije, zlasti po opredelitvi v Direktivi Sveta 2000/43/ES ter v členih 12, 13 ter 17 do 22 Pogodbe ES;

5.

ponovno poudarja, da politike, ki povečujejo izključenost, ne bodo nikoli učinkovite pri spopadanju s kriminalom in ne bodo prispevale k preventivi ali varnosti;

6.

ostro in nedvoumno obsoja vse oblike rasizma in diskriminacije, s katerimi se soočajo Romi in drugi, ki se jih obravnava kot „cigane“;

7.

poziva države članice, naj revidirajo in prekličejo zakone in politike, ki neposredno ali posredno diskriminirajo Rome na podlagi rase in etnične pripadnosti, in poziva Svet in Komisijo, naj spremljata, v kolikšni meri države članice uporabljajo Pogodbe in direktive o ukrepih zoper diskriminacijo in prostem gibanju, da bi zagotovila njihovo dosledno in polno izvajanje ter ustrezno ukrepala, če ni tako;

8.

poziva Komisijo, naj skrbno oceni zakonodajne in izvršilne ukrepe, ki jih je sprejela italijanska vlada, in oceni njihovo skladnost s Pogodbami in zakonodajo EU;

9.

izraža zaskrbljenost zaradi potrditve – izražene v upravnih dekretih in ukazih, ki jih je izdala italijanska vlada –, da obstoj romskih taborov v okolici velikih mest sam po sebi pomeni resno družbeno krizo s posledicami za javni red in varnost, kar upravičuje razglasitev izrednih razmer za eno leto;

10.

je zaskrbljen, da lahko prefekti zaradi razglašenih izrednih razmer sprožijo izredne ukrepe zunaj zakonov, saj jim je bila dana pristojnost za izvedbo vseh ukrepov, tudi jemanja prstnih odtisov, na podlagi zakona o zaščiti državljanov v primeru „naravnih nesreč, katastrof ali drugih dogodkov“, kar temu specifičnemu dogodku ne ustreza oziroma ni sorazmerno;

11.

poziva Svet in Komisijo, naj še bolj okrepita politike EU za Rome z uvedbo romske strategije EU za podporo in uveljavljanje ukrepov in projektov držav članic in nevladnih organizacij, povezanih z integracijo in vključevanjem Romov, zlasti romskih otrok;

12.

poziva Komisijo in države članice, naj v okviru romske strategije EU in v okviru desetletja vključevanja Romov 2005–2015 sprejmejo zakonodajo in politike v podporo romskim skupnostim, obenem pa spodbujajo njihovo integracijo na vseh področjih, uvedejo protirasistične in protidiskriminacijske programe v šolah, zaposlovanju in medijih ter spodbujajo izmenjavo strokovnih mnenj in najboljše prakse;

13.

v tem smislu ponovno poudarja, kako pomembno je razvijati strategije na ravni EU in nacionalni ravni, pri čemer naj se v celoti izkoristijo možnosti sredstev EU, da se odpravi segregacija Romov v izobraževanju, da se romskim otrokom zagotovi enak dostop do kakovostnega šolstva (sodelovanje v rednem izobraževanju, uvedba posebnih štipendij in programov prakse), da se Romom zagotovi dostop do trga dela, enak dostop do zdravstvene oskrbe in socialnovarstvenih ugodnosti, da se odpravi diskriminacijska praksa pri zagotavljanju stanovanj in poveča sodelovanje Romov v družbenem, gospodarskem, kulturnem in političnem življenju;

14.

pozdravlja, da je Komisija oblikovala protidiskriminacijsko delovno skupino s predstavniki vseh držav članic, in poziva pristojni odbor Parlamenta, naj sodeluje in naj pridobi poln dostop do dela te skupine; poziva pristojni odbor, naj z nacionalnimi parlamenti držav članic vzpostavi dialog o tej tematiki;

15.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, generalnemu sekretarju Sveta Evrope, komisarju Sveta Evrope za človekove pravice, Unicefu in italijanskemu organu za varstvo podatkov.

3.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 294/58

A.

ker sta Kitajska in Evropska unija zavezani, da prispevata k miru, varnosti in trajnostnemu razvoju na svetu,

B.

ob upoštevanju razsežnosti uničenja, ki ga je 12. maja 2008 povzročil silovit potres v jugozahodni Kitajski; ker je ta potres zahteval na deset tisoče žrtev, zlasti v provinci Sečuan; ker je po zadnjih ocenah potres prizadel 10 milijonov ljudi, skoraj 70 000 ljudi je izgubilo življenje, med katerimi so bili tisoči šolarjev, ki so umrli, ko so se zrušile njihove učilnice,

C.

ker je kitajska vlada sprejela izredne ukrepe in na prizadeto območje za pomoč prebivalcem napotila osebje, tudi vojaško, ter zdravniške ekipe,

D.

ob upoštevanju izredne mobilizacije in solidarnosti vsega kitajskega naroda in mednarodne skupnosti v prizadevanjih za pomoč žrtvam nesreče,

E.

ker odprtje Tibeta za turiste in medije ne bi smelo biti izrabljeno kot dogodek na področju odnosa z javnostmi, ampak kot dejansko odprtje, torej bi novinarji, mediji in turisti res lahko obiskali področje Tibeta,

F.

ob upoštevanju prepričljivih izjav Mednarodnega olimpijskega komiteja, ki je zagotovil, da se bo z dodelitvijo olimpijski iger 2008 Kitajski država odprla, položaj na področju človekovih pravic pa izboljšal,

1.

je zadovoljen z razvojem dogodkov v odnosih med Evropsko unijo in Kitajsko, sektorskimi dialogi in tesnejšim sodelovanjem pri različnih svetovnih temah;

2.

poziva kitajske oblasti, naj upoštevajo, da je opozarjanje pred potresi referenčni standard pri razvoju države; zato poudarja ključen pomen aktivnega in takojšnjega odziva na vsakršna opozorila, ki jih znanstveniki lahko posredujejo oblastem v malo verjetnem, a vseeno možnem primeru nove naravne nesreče na Kitajskem;

3.

pozdravlja ponovno vzpostavitev stikov med predstavniki dalajlame in kitajskimi oblastmi, do katerega je prišlo po dogodkih marca 2008 v Lhasi; obe strani spodbuja k poglobitvi teh stikov, da bi vzpostavili temelje za vzajemno zaupanje, brez katerega ne bo mogoče najti obojestransko sprejemljive politične rešitve;

4.

obžaluje, da so odnosi s Kitajsko sicer zelo napredovali na trgovinskem in gospodarskem področju, vendar to ni bilo pospremljeno s pomembnejšimi dosežki pri vprašanjih, povezanih s človekovimi pravicami in demokracijo;

5.

obžaluje, da so podatki o spoštovanju človekovih pravic na Kitajskem zaradi številnih in sistematičnih zlorab še vedno zaskrbljujoči; opozarja na obveznosti v zvezi s človekovimi pravicami, ki jih je Kitajska sprejela, ko je pridobila organizacijo olimpijskih iger;

6.

obsoja pogosto izvajanje smrtne kazni na Kitajskem in poziva kitajske oblasti k uvedbi moratorija na usmrtitve;

7.

obžaluje, da mednarodni pozivi niso preprečili ukrepanja kitajskih oblasti po nemirih 14. marca 2008 v Tibetu, saj se udeležence protestov v Lhasi še vedno izsledi in pridrži ter se jim samovoljno odvzame prostost, njihove družine pa nimajo informacij o tem, kje se nahajajo, čeprav je to po kitajski zakonodaji zahtevano; poziva kitajske oblasti, da v času olimpijskih iger v imenu zgodovinsko uveljavljenega „olimpijskega premirja“ ustavijo kampanjo za „domoljubno prevzgojo“, ki je okrepljena od začetka aprila;

8.

z zadovoljstvom ugotavlja, da je Kitajska hitro pristala, da sprejme pomoč mednarodne skupnosti žrtvam potresa v Sečuanu in olajša delovanje prostovoljnih humanitarnih organizacij za pomoč pri razdeljevanju pomoči;

9.

poudarja pomen podpore Evropske unije, njenih držav članic in mednarodne skupnosti v fazi obnove v prizadeti regiji;

10.

poziva Kitajsko, naj spoštuje javne zaveze, ki jih je podala glede človekovih pravic in pravic manjšin, demokracije in vladavine prava ter jih je razglasil Mednarodni olimpijski komite, ko je sklenil, da ji dovoli organizacijo olimpijskih iger;

11.

poziva kitajske oblasti, naj izkoristijo zgodovinsko priložnost, da svetu pokažejo, da je bila dodelitev olimpijskih iger Pekingu enkratna priložnost za njihovo izboljšanje na področju človekovih pravic, ter pomilostijo vse politične zapornike in zaprte zagovornike človekovih pravic – tudi tiste, zaprte v Tibetu po vstaji marca 2008 (z izjemo storilcev nasilnih kaznivih dejanj); kitajske oblasti poziva tudi, naj prekinejo diskriminacijo migrantov s podeželja, narodnostnih manjšin in nadlegovanje sindikalnih aktivistov, odvetnikov in novinarjev, ki naznanjajo kršitve temeljnih svoboščin; ponavlja svoje prepričanje, da je odvzem prostosti tem ljudem v nasprotju z univerzalnim in splošno sprejetim načelom mednarodnega prava);

12.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, vladi Ljudske republike Kitajske in izvršnemu odboru Mednarodnega olimpijskega komiteja.

3.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 294/60

A.

ker širitveno strategijo EU zaznamuje zunanja, pa tudi notranja razsežnost,

B.

ker zunanja razsežnost te strategije vključuje spodbujanje reform v skladu z evropskimi standardi demokracije, spoštovanja človekovih pravic, miru in stabilnosti ter blaginje,

C.

ker notranja razsežnost širitvene strategije neposredno vpliva na zmožnost EU za uresničevanje političnih ciljev in doseganje vedno tesnejše zveze, kot je to zapisano v pogodbah,

D.

ker potrebujemo politično povezano EU, ki bo sposobna oblikovati velikopotezne politike solidarnosti in stabilnosti,

E.

ker lahko v skladu z Rimsko pogodbo vsaka evropska država zaprosi za članstvo v Skupnosti,

F.

ker je treba glede na to, da bile prejšnje širitve nedvomen uspeh tako za Evropsko unijo kot za države članice, ki so se ji pridružile in ki so prispevale k stabilnosti, razvoju ter blaginji Evrope kot celote, nujno ustvariti pogoje, potrebne za zagotovitev, da bodo tudi prihodnje širitve uspešne,

G.

ker stabilizacijsko-pridružitveni sporazumi pomembno in uspešno prispevajo k odnosom med EU in državami zahodnega Balkana glede njihove povezanosti z Evropo, ter spodbujajo regionalno sodelovanje,

H.

ker je bilo na Evropskem svetu v Solunu leta 2003 in v Bruslju leta 2006 potrjeno, da bodo spoštovane zaveze EU, dane državam jugovzhodne Evrope in zahodnega Balkana,

I.

ker obnovljeno soglasje, ki ga je Evropski svet v zvezi s tem sprejel decembra 2006, temelji na načelih okrepitve zavez, pravičnosti in nepopustljivosti pri izpolnjevanju pogojev ter boljše komunikacije z javnostjo,

J.

ker je širitvena strategija veliko več kot le pogajalska metodologija, saj izraža temeljno prepričanje, da je EU skupnost, ki si deli iste vrednote, ter je neločljivo povezana z razpravo o ciljih, uspešnosti in prihodnosti EU, pa tudi o njeni vlogi v soseščini in svetu,

K.

ker si metodologija in merila, kot jih je Komisija začrtala v zgoraj navedenem sporočilu glede izvajanja pristopnih pogajanj, zaslužijo polno podporo in bi bilo prav, da se izvajajo nadvse dosledno, in ker politični razlogi ne bi smeli preglasiti strogih zahtev glede izpolnjevanja teh meril,

L.

ker bi morala biti širitvena strategija EU del široke palete političnih instrumentov za utrditev demokracije, večjo stabilnost in družbeni razvoj v soseščini Evropske unije ter krepitev vloge EU v svetu,

M.

ker bi morali ti ukrepi zajemati zelo različne situacije, ki vladajo v soseščini Evropske unije, od držav s statusom kandidatke, ki so že začele pogajanja, držav s statusom kandidatke, ki s pogajanji še niso začele, do držav, ki se jim priznava možnost članstva, in tistih, ki so si zastavile cilj vključevanja v Evropo, oziroma držav, ki si z EU zgolj želijo tesnih sosedskih vezi,

N.

ker bi morali biti ti ukrepi neodvisni in ne bi smeli posegati v določbe, ki določeni državi omogočajo, da ob izpolnjevanju potrebnih notranjih in zunanjih pogojev iz enega tipa odnosa z EU preide v drugega,

O.

ker so vzhodne partnerke v okviru evropske sosedske politike nedvomno evropske države, nekatere pa so si evropsko perspektivo tudi postavile za cilj,

P.

ker bi bilo prav, da države članice, ki se jim priznava možnost članstva, uživajo tesnejše dvo- ali večstranske odnose z EU, pač glede na njihove specifične potrebe in interese, kot je bilo to navedeno v zgoraj navedeni resoluciji z dne 13. decembra 2006; ker bi se na ta način odprl širok spekter operativnih rešitev, za partnerske države pa stabilna dolgoročna priložnost za institucionalizirane odnose z EU, ki bi spodbudila stabilnost, mir, spoštovanje človekovih pravic ter demokratične in gospodarske reforme v teh državah,

Q.

ker bi se v skladu z navedeno resolucijo vse države, ki se jim priznava možnost članstva, lahko same odločile, če kot vmesni korak na poti do polnega članstva želijo izkoristiti možnosti, ki jih ponujajo podobni večstranski dogovori,

R.

ker je treba strategijo širitve EU tudi učinkovito razložiti in predstaviti tako sedanjim kot tudi vsem prihodnjim državljanom EU, da bodo zagotovo v polnosti seznanjeni z zadevnimi politikami, kar bo povečalo javno podporo obveznostim, ki jih EU sklepa s svojimi sosedami, s tem pa se zajamči verodostojnost in solidarnost EU kot partnerice, obenem pa išče odgovore na legitimne pomisleke,

1.

se strinja s Komisijo, da so širitve v preteklosti žele velik uspeh ter tako starim kot novim državam članicam EU zelo koristile, saj so spodbujale gospodarsko rast in družbeni napredek, evropski celini pa so prinesle mir, stabilnost, svobodo in blaginjo; meni, da se je mogoče iz prejšnjih pristopov marsikaj naučiti in da je treba nadaljnje izboljševanje kakovosti širitvenega procesa osnovati na do sedaj zbranih pozitivnih izkušnjah;

2.

potrjuje svojo trdno zavezo vsem državam kandidatkam in tistim, ki se jim jasno priznava možnost članstva, vseeno pa je treba razumeti, da je nujno treba v celoti in dosledno izpolnjevati vsa merila iz Københavna iz leta 1993, da si mora EU prizadevati za krepitev svoje sposobnosti vključevanja in da bi bilo treba to sposobnost upoštevati v celoti;

3.

s tem v zvezi opozarja države nekdanje Jugoslavije, da je nujen pogoj tudi polno sodelovanje z Mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo;

4.

meni, da bi morala širitvena strategija EU upoštevati določbe Pogodbe EU in odražati že obstoječe zaveze EU, kot tudi vzpostaviti ravnotežje med geostrateškimi interesi EU, vplivom političnih dogodkov zunaj njenih meja ter njeno sposobnostjo vključevanja, vključno z zmožnostjo reševanja prihodnjih notranjih in zunanjih izzivov ter uresničevanja svojega projekta politične integracije;

5.

s tem v zvezi opozarja, da je treba izvesti potrebne notranje reforme, ki bodo med drugim povečale uspešnost ter družbeno kohezijo in okrepile demokratično odgovornost;

6.

opozarja, da se v sposobnosti EU za vključevanje odraža njena zmožnost, da v določenem trenutku sprejme in izpolni politične cilje, zlasti cilje spodbujanja gospodarskega in družbenega napredka ter visoke stopnje zaposlenosti v državah članicah, utrjevanja svoje identitete in zmožnosti za delovanje na mednarodnem prizorišču, spodbujanja pravic in interesov evropskih državljanov in držav članic EU, razvijanja območje svobode, varnosti in pravice, polnega ohranjanja in dograjevanja pravnega reda Skupnosti in podpiranja temeljnih pravic in svoboščin, kot jih določa Listina Evropske unije o temeljnih pravicah;

7.

meni, da ideja sposobnosti vključevanja obsega štiri elemente:

8.

poudarja, da morajo na poti do izboljšanja verodostojnosti in učinkovitosti širitvene strategije tudi države članice v celoti in dosledno upoštevati københavenske kriterije, tako da se od držav prosilk ne zahtevajo višji standardi, kot pa veljajo v nekaterih delih EU;

9.

opozarja tudi, da bi gospodarska struktura in interesi vsake nove države članice lahko vplivali na usmerjanje politik in proračuna EU in da bi politične spremembe lahko torej vplivale na naravo same EU; opozarja, da mora strnjena Skupnost narodov in državljanov temeljiti na skladnih politikah in solidarnosti interesov;

10.

meni, da je treba pri vmesnem pregledu večletnega finančnega okvira za obdobje 2007–2013 in pripravi nadaljnjih predlogov finančnih okvirov upoštevati proračunske posledice, pa tudi širše gospodarske in družbene posledice morebitnih širitev v prihodnosti;

11.

izraža prepričanje, da bi morala vsaka država pristopnica še pred pridružitvijo EU poskusiti rešiti svoja glavna notranja vprašanja, zlasti vprašanja v zvezi z ozemeljsko in ustavno ureditvijo; meni, da bi morala EU pred in med pogajanji z vsako takšno državo pomagati pri reševanju teh vprašanj;

12.

zagovarja poudarek na utrjevanju, izpolnjevanju pogojev in obveščanju kot vodilnih načelih širitvene strategije EU;

13.

zato meni, da mora vsaki širitvi slediti ustrezna konsolidacija in politična koncentracija, tj. resna ponovna presoja politik in sredstev EU, da se na ta način odgovori na pričakovanja evropskih državljanov in zagotovi preživetje EU kot političnega projekta;

14.

je zaskrbljen, da bi lahko širitev brez zadostne konsolidacije in priprav negativno vplivala na notranjo kohezijo EU in resno škodila sposobnosti ukrepanja EU – z oslabitvijo njenih institucij, z večjo dovzetnostjo držav članic za zunanje pritiske in z ogrožanjem verodostojnosti EU kot svetovnega akterja;

15.

poleg tega meni, da je lahko proces širitve (in s tem proces politične integracije EU) uspešen le, če obstaja jasna in dolgoročna javna podpora članstvu vsake države kandidatke v EU; zato meni, da mora prihodnje širitve spremljati usklajena komunikacijska politika, ki bo vključevala vse institucije EU, vlade držav članic ter predstavnike civilne družbe, in da bi moral biti namen te komunikacijske politike evropskim državljanom pojasniti politične, gospodarske, družbene in kulturne koristi širitve; zato spominja vlade in parlamente držav članic, da so odgovorni za zadostno obveščanje javnosti o vzpodbudnih dosežkih prejšnjih širitev, nespremenjenem stanju v zvezi s trenutnimi pogajanji in zadevah, ki so povezane s pristopom novih držav članic;

16.

meni, da morajo države, ki se jim priznava možnost članstva, storiti vse, da svoji javnosti razložijo vključevanje v EU, jo v njo vključijo in jo na njo tudi pripravijo, civilno družbo pa morajo v ta proces vključiti že v samem začetku;

17.

izraža tudi prepričanje, da bi morali širitveni strategiji ob boku stati raznoliki zunanji pogodbeni okviri, ki bi bili lahko zasnovani kot medsebojno prepustni koncentrični krogi, s katerimi bi države dobile možnost, da pod strogo določenimi, a jasnimi notranjimi in zunanjimi pogoji po želji menjajo svoj status, če izpolnjujejo merila, opredeljena za posamezni okvir;

18.

potrjuje, da sodelovanje v evropski sosedski politiki niti v načelu niti v praksi ne nadomešča članstva ali statusa, ki nujno vodi do članstva; meni, da je treba konceptualno, politično in pravno vrzel med širitveno strategijo EU in njeno sosedsko politiko zapolniti in tako odgovoriti na pričakovanja vzhodnih sosed Evropske unije; izraža prepričanje, da je okrepljena sosedska politika, kot jo vodi Komisija, sicer pozitiven korak v pravo smer, čeprav z omenjenega stališča ni zadostna, in da je potrebna znatnejša sprememba kakovosti;

19.

zato meni, da bi morala EU, kar zadeva tiste vzhodne sosede, katerim se glede na njihove politične, gospodarske in družbene razmere ter sedanjo sposobnost EU za vključevanje trenutno ne priznava možnosti članstva, obenem pa izpolnjujejo določene demokratične in gospodarske pogoje, vzpostaviti območje, ki bi temeljilo na skupnih politikah, ki bi zlasti zadevale pravno državo, demokracijo in človekove pravice, sodelovanje na področju zunanje in varnostne politike, gospodarska in finančna vprašanja, trgovino, energijo, promet, okoljska vprašanja, pravosodje, varnost, preseljevanje, gibanje brez vizumov in izobraževanje; meni, da bi si morale te skupne politike prizadevati za izpolnitev splošnega cilja, da vzhodne sosede postopoma dosežejo standarde EU in si tako odprejo pot za svojo tesnejšo vključitev v evropsko sredino; je prav tako prepričan, da bi morali zgoraj omenjene skupne politike oblikovati skupaj s sodelujočimi državami na podlagi posebnih mehanizmov odločanja, seveda ob ustrezni finančni podpori; meni, da je poljsko-švedski predlog vzhodnega partnerstva, ki je bil predložen na seji Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose od 26. do 27. maja 2008, pozitiven, če bodo prizadevanja za uresničitev pobude iz predloga potekala v okviru EU;

20.

pozdravlja ponovno oživitev „barcelonskega procesa: unija za Sredozemlje“ v okviru EU kot pozitiven korak v odnosih EU z južnimi sosedami; meni, da ta novi korak še dodatno govori v prid posebnim pogodbenim večstranskim odnosom tudi z vzhodnimi sosedami EU, ki imajo v primerjavi z južnimi partnericami jasne evropske ambicije in možnosti; opozarja, da bi moral biti prvi konkretni rezultat teh odnosov vzpostavitev prostotrgovinskega območja, čemur bi sledili tesnejši odnosi v obliki nekakšnega evropskega gospodarskega prostora plus (EGP +), „evropskega Commonwealtha“ ali posebnih okvirov za regionalno sodelovanje;

21.

ponovno poudarja, kako je v okviru zgoraj navedenih posebnih okvirov za regionalno sodelovanje pomembno oblikovanje bolj prefinjene in obsežnejše strategije EU za črnomorsko regijo, ki bo presegala trenutno pobudo za sinergijo in predvidela sklenitev sporazuma o sodelovanju za Črno morje, ki bi vključeval EU, Turčijo in vse črnomorske obalne države kot enakovredne partnerice, ob prizadevanju za polno sodelovanje Rusije, in ki bi se lahko pozneje razvil v unijo Črnega morja; meni, da takšen večstranski okvir zadevnim državam ne bi ponudil zgolj možnosti za okrepitev njihovega sodelovanja z EU na različnih političnih področjih, ampak bi Evropski uniji tudi omogočil bolj dejavno vlogo pri iskanju mirnih rešitev za konflikte v tej regiji in tako pozitivno prispeval k varnosti v regiji;

22.

prav tako meni, da bi lahko državam, ki se jim priznava možnost za članstvo, čeprav jih čaka še veliko dela do izpolnitve njihovih političnih, gospodarskih in socialnih pogojev, potrebnih za pridobitev statusa države kandidatke, koristilo sodelovanje – na povsem prostovoljni osnovi – v dogovorih, podobnih zgoraj omenjenemu dvo- ali večstranskemu okviru; opozarja, da bi takšen vmesen korak pospešil uporabo vseh instrumentov, ki jih ima EU na voljo za pomoč zadevnim državam na njihovi poti k polnopravnemu članstvu;

23.

v zvezi s tem pozdravlja sporočilo Komisije z naslovom „Zahodni Balkan: okrepitev evropske perspektive“ z dne 5. marca 2008 (KOM(2008)0127), ki začrtuje številne ukrepe za podporo državam v tej regiji pri njihovem prizadevanju za vključitev v EU in ukrepe za poglobitev odnosov EU z njimi na področju trgovine, energetike, izobraževanja in/ali raziskovalne dejavnosti; izraža zadovoljstvo s podpisom Stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma z dne 7. novembra 2007 z Republiko Srbijo in z dne 16. junija 2008 z Bosno in Hercegovino, ki je po njegovem mnenju nadaljnji korak na poti krepitve vezi med zadevno regijo in EU; v zvezi s tem poziva k pospešitvi pogajanj o liberalizaciji vizumskega režima z državami Zahodnega Balkana, da bi se jim omogočilo lažje sodelovanje v programih Skupnosti;

24.

poziva Komisijo, naj v skladu s smernicami, predstavljenimi v tej resoluciji, pripravi konkretne predloge za bolj raznovrstno politiko zunanjih odnosov s sosedami EU, pri obravnavi lastne upravne zasnove pa vsaj vzpostavi strukturno vez med delovanjem generalnega direktorata za širitev in generalnega direktorata RELEX;

25.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.