23.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 354/1

(1)

Skladno z Uredbo (EU) št. 1380/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (3) morajo biti ribolovne dejavnosti okoljsko dolgoročno trajnostne, upravljati pa jih je treba na način, skladen s cilji doseganja gospodarskih in socialnih koristi ter koristi zaposlovanja ter prispevanja k zanesljivi preskrbi s hrano. Skupna ribiška politika bi morala k upravljanju ribištva pristopati previdnostno in ekosistemsko ter na ta način skrbeti za kar največje zmanjšanje negativnih vplivov ribolovnih dejavnosti na morski ekosistem ter skušati zagotavljati, da se stanje morskega okolja zaradi ribolovnih dejavnosti ne bo slabšalo. V tej zvezi so še zlasti pomembni tudi člen 2(2) ter členi 7, 20 in 22 navedene uredbe.

(2)

Unija je zavezana k izvajanju resolucij, ki jih je sprejela Generalna skupščina Združenih narodov, zlasti resolucij 61/105 in 64/72, v katerih so države in regionalne organizacije za upravljanje ribištva pozvane, naj zagotovijo varstvo občutljivih globokomorskih ekosistemov pred vplivom orodij za pridneni ribolov ter trajnostno izkoriščanje globokomorskih staležev rib.

(3)

Komisija je ocenila Uredbo Sveta (ES) št. 2347/2002 (4) in ugotovila zlasti to, da je bila zadevna flota preobsežna, da v zvezi z nadzorom v določenih pristaniščih in programi vzorčenja ni bilo zadostnih usmeritev ter da je bila kakovost poročanja držav članic o obsegu napora preveč spremenljiva. Poleg tega je Komisija v svoji oceni ugotovila tudi, da določitev zgornje meje zmogljivosti, ki se uporablja od leta 2002 in ustreza skupni zmogljivosti vseh plovil, ki so ulovila več kot deset ton katere koli mešanice globokomorskih vrst v katerem koli letu med 1998 in 2000, ni imela znatnejšega pozitivnega učinka. Režim zgornje meje zmogljivosti bi bilo zato treba posodobiti v sklopu ukrepov za odpravo pomanjkljivosti, ki so bile ugotovljene v navedeni uredbi.

(4)

Da bi vzdrževali potrebno zmanjševanje ribolovne zmogljivosti na področju globokomorskega ribolova ter da bi pridobili celovitejše informacije o globokomorskih ribolovnih dejavnostih in njihovem vplivu na morsko okolje, bi bilo treba določiti, da je za ribolov globokomorskih vrst potrebno dovoljenje za ribolov. Vsako vlogo za dovoljenje za ribolov bi bilo treba opremiti s podrobnim opisom načrtov glede ribolovnega območja, vključno s podobmočji, sektorji in podsektorji Mednarodnega sveta za raziskovanje morja (ICES) in Odbora za ribištvo za vzhodni srednji Atlantik (CECAF), ob tem pa tudi podrobnim opisom vrste orodja, načrtov glede globinskega razpona, pogostosti in trajanja ribolovne dejavnosti ter z imeni zadevnih globokomorskih vrst.

Sistem dovoljenj za ribolov bi moral prispevati tudi k omejevanju zmogljivosti plovil, ki se lahko potegujejo za ribolov globokomorskih vrst. Da bi ukrepe upravljanja lahko usmerili na tisti del flote, ki je za globokomorski ribolov najpomembnejši, bi bilo treba dovoljenja za ribolov izdajati glede na to, ali se nanašajo na ciljni ulov ali prilov. Vendar uresničevanje obveznosti iztovarjanja ulova, uvedene z Uredbo (EU) št. 1380/2013, plovilom, ki ulovijo manjšo količino globokomorskih vrst in trenutno ne potrebujejo dovoljenja za globokomorski ribolov, ne bi smelo preprečevati nadaljevanja njihovih tradicionalnih ribolovnih dejavnosti.

(5)

Imetniki dovoljenja za ribolov, na podlagi katerega lahko lovijo globokomorske vrste, bi morali sodelovati pri znanstvenoraziskovalnih dejavnostih z namenom izboljševanja ocenjevanja globokomorskih staležev in preučevanja globokomorskih ekosistemov.

(6)

Za nadaljnje izboljšanje zaščite morskega okolja je primerno, da se ciljno usmerjene ribolovne dejavnosti dopustijo le na območjih, kjer so globokomorske ribolovne dejavnosti potekale v referenčnem obdobju 2009–2011. Vendar pa bi morala ribiška plovila, ki merijo na globokomorske vrste, imeti možnost, da za namene izvajanja eksplorativnega ribištva lovijo tudi izven obstoječega ribolovnega območja, pod pogojem, da po oceni učinka, izvedeni v skladu s smernicami Organizacije za prehrano in kmetijstvo (FAO), ni znatnega tveganja, da bi razširitev ribolovnega območja negativno vplivala na občutljive morske ekosisteme.

(7)

Globokomorski ribolov s pridnenimi vlečnimi mrežami ogroža občutljive morske ekosisteme bolj kot ribolov z različnimi drugimi orodji, ki se uporabljajo, in stopnje nenamernega ulova globokomorskih vrst so pri njem najvišje. Da bi negativne posledice takšnih globokomorskih ribolovnih dejavnosti za morske ekosisteme zmanjšali na najmanjšo mero, bi bilo treba ribolov s pridnenimi vlečnimi mrežami omejiti na določeno globino vode, za ribolov s pridnenim orodjem pa postaviti posebne zahteve v zvezi z varstvom občutljivih morskih ekosistemov. Nadalje bi bilo treba po 13. januarju 2021 oceniti uporabo pridnenega orodja. Poleg tega za uporabo pridnenih zabodnih mrež pri globokomorskem ribolovu sedaj veljajo omejitve iz Uredbe Sveta (ES) št. 1288/2009 (5).

(8)

Da bi ublažili potencialne škodljive posledice uporabe pridnenih vlečnih mrež, je primerno, da se ribolov s pridnenimi vlečnimi mrežami dovoli samo do globine 800 metrov. Ta omejitev temelji na obstoječih prostovoljnih ukrepih na pobudo zadevne panoge, ki veljajo v vodah Unije, in upošteva posebnosti globokomorskega ribolova v vodah Unije.

(9)

Da bi negativne posledice ribolovnih dejavnosti v globokem morju za občutljive morske ekosisteme zmanjšali na najmanjšo mero, je primerno, da se z določitvijo niza ukrepov skuša doseči, da bi bilo odkritij takšnih ekosistemov čim manj. Zlasti bi bilo treba ob odkritju občutljivega morskega ekosistema uporabiti pravilo premika in obveznost poročanja. Poleg tega bi bilo treba sestaviti seznam območij, kjer so občutljivi morski ekosistemi ali pa se lahko pojavijo in na katerih je ribolov s pridnenim orodjem prepovedan.

(10)

Ker je biološke informacije najbolje zbirati s pomočjo usklajenih standardov zbiranja podatkov, je treba zbiranje podatkov o globokomorskih ribiških dejavnostih vključiti v splošen okvir za zbiranje znanstvenih podatkov, pri čemer je treba zagotoviti predložitev dodatnih informacij, potrebnih za razumevanje dinamike ribiškega sektorja. Financiranje za zbiranje podatkov na podlagi te uredbe je na voljo pod pogoji in v skladu z načeli o okviru za zbiranje podatkov, določenimi v Uredbi Sveta (ES) št. 199/2008 (6).

(11)

Uredba Sveta (ES) št. 1224/2009 (7) določa strožje zahteve glede nadzora in izvrševanja, ki veljajo v specifičnih okoliščinah. Ribolov globokomorskih vrst, ki so že po svoji naravi ogrožene zaradi ribolova, bi moral biti zato predmet še strožjega nadzora. Primerno je tudi, da se opredelijo konkretne kršitve pravil skupne ribiške politike, ki bi morale imeti za posledico odvzem dovoljenja za ribolov.

(12)

Konvencija o prihodnjem večstranskem sodelovanju ribištev severovzhodnega Atlantika je bila odobrena s Sklepom Sveta 81/608/EGS (8) in je začela veljati 17. marca 1982. Navedena konvencija zagotavlja ustrezen okvir za večstransko sodelovanje pri učinkovitem ohranjanju in upravljanju ribolovnih virov v mednarodnih vodah severovzhodnega Atlantika. Ukrepi upravljanja, ki jih je sprejela Komisija za ribištvo severovzhodnega Atlantika (NEAFC), zajemajo poseben sistem ukrepov za varstvo občutljivih morskih ekosistemov na upravnem območju NEAFC. Da pa bi zagotovili kontinuiteto sedanjega načina delovanja za plovila Unije v vodah NEAFC, bi se morala veljavna pravila, določena v Uredbi (ES) št. 2347/2002 v zvezi z dovoljenjem za globokomorski ribolov, določenimi pristanišči in posredovanjem informacij s strani držav članic, za globokomorske ribolovne dejavnosti v upravnem območju NEAFC uporabljati še naprej. Poleg tega je v prid nadaljnjemu izboljševanju znanstvenega poznavanja teh staležev – in ker veljavni ukrepi NEAFC ne obravnavajo prisotnosti opazovalcev – primerno, da se na vseh območjih Severnega morja in CECAF, kjer poteka ribolov globokomorskih vrst, določi enako močna prisotnost opazovalcev.

(13)

Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejme akte v zvezi s spreminjanjem seznama indikatorskih vrst za občutljive morske ekosisteme iz Priloge III zaradi njegove prilagoditve najnovejšim znanstvenim mnenjem. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (9). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(14)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe v zvezi z določitvijo obstoječih ribolovnih območij ter določitvijo in prilagoditvijo seznama območij z znano ali verjetno prisotnostjo občutljivih morskih ekosistemov bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (10).

(15)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe v zvezi z odobravanjem eksplorativnega globokomorskega ribištva in v zvezi s prilagoditvijo določanja obstoječih območij globokomorskega ribolova z namenom vključitve lokacij ribolovnih dejavnosti, ki se izvajajo v skladu z dovoljenjem za ribolov, izdanim v skladu s to uredbo, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati brez uporabe Uredbe (EU) št. 182/2011.

(16)

Zato je treba vzpostaviti nova pravila za urejanje ribolova globokomorskih staležev v vodah Unije in mednarodnih vodah severovzhodnega Atlantika na območju pristojnosti CECAF –

(a)

izboljšanje znanstvenega poznavanja globokomorskih vrst in njihovih habitatov;

(b)

preprečevanje znatnejših škodljivih vplivov globokomorskega ribištva na občutljive morske ekosisteme in zagotavljanje dolgoročnega ohranjanja globokomorskih staležev rib;

(c)

skrb za skladnost ukrepov Unije za trajnostno upravljanje globokomorskih staležev rib z resolucijami generalne skupščine ZN, zlasti resolucijama 61/105 in 64/72.

(a)

za ribiška plovila Unije in ribiška plovila tretjih držav v severnomorskih vodah Unije, v severozahodnih vodah in jugozahodnih vodah ter v vodah Unije območja ICES IIa;

(b)

za ribiška plovila Unije v mednarodnih vodah območij CECAF 34.1.1, 34.1.2 in 34.2.

(a)

„območja ICES“ pomeni območja, opredeljena v Uredbi (ES) št. 218/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (12);

(b)

„območja CECAF“ pomeni območja, opredeljena v Uredbi (ES) št. 216/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (13);

(c)

„upravno območje NEAFC“ pomeni vode, za katere se uporablja Konvencija o prihodnjem večstranskem sodelovanju ribištev severovzhodnega Atlantika in ki ležijo zunaj voda pod ribolovno pristojnostjo pogodbenic Konvencije;

(d)

„najobčutljivejše vrste“ pomeni globokomorske vrste, navedene v tretjem stolpcu („Najobčutljivejše (x)“) tabele iz Priloge I;

(e)

„ribiška dejavnost“ pomeni ribolovne dejavnosti, ki so usmerjene na določene vrste na določenem območju z določenim orodjem;

(f)

„globokomorska ribiška dejavnost“ pomeni ribiško dejavnost, usmerjeno na globokomorske vrste v skladu z navedbami iz člena 5(2);

(g)

„center za spremljanje ribištva“ pomeni operativni center, ki ga ustanovi država članica zastave ter je opremljen z računalniško strojno in programsko opremo, ki omogoča samodejno sprejemanje, obdelavo in elektronski prenos podatkov;

(h)

„odkritje“ pomeni ulov tolikšnih količin indikatorskih vrst za občutljive morske ekosisteme, ki presegajo pragove iz Priloge IV;

(i)

„nenamerni ulov“ pomeni naključni ulov morskih organizmov, ki jih je treba na podlagi člena 15 Uredbe (EU) št. 1380/2013 iztovoriti in odšteti od kvot, bodisi ker so pod najmanjšo referenčno velikostjo ohranjanja ali ker presegajo dovoljene količine iz pravil o sestavi ulova in o prilovu;

(j)

„indikatorske vrste za občutljive morske ekosisteme“ pomeni tiste vrste, ki so uvrščene v Prilogo III;

(k)

„obstoječa globokomorska ribolovna območja“ pomeni del območja iz točke (a) člena 2(1), v katerem se globokomorske ribolovne dejavnosti odvijajo že od nekdaj in ki je določen v skladu s členom 7.

(a)

ki so ulovila deset ton ali več globokomorskih vrst v katerem koli od treh koledarskih let v obdobju 2009–2011, pri čemer se upošteva leto, v katerem je bila ustrezna številka višja; ter

(b)

ki so registrirana v kateri koli od najbolj oddaljenih regij v smislu člena 349 PDEU zadevne države članice in ko ulov globokomorskih vrst vsakega takšnega plovila v katerem koli od treh koledarskih let v obdobju 2009–2011 predstavlja vsaj 10 % njihovega celotnega letnega ulova, pri čemer se upošteva leto, v katerem je bila ustrezna številka višja.

(a)

območje raziskovalnega ribolova;

(b)

največje dovoljeno število plovil in največjo zmogljivost;

(c)

trajanje takšnega ribolova, ki ni daljše od enega leta in se lahko enkrat podaljša;

(d)

najvišji odstotek celotnega dovoljenega ulova globokomorskih vrst, ki je dovoljen v raziskovalnem ribolovu, ter

(e)

blažilne ukrepe, ki jih je treba spoštovati zaradi zaščite občutljivih morskih ekosistemov.

(a)

v ladijskem dnevniku v tiskani obliki narišejo novo črto po vsakem izvleku, ali

(b)

kadar se uporablja sistem elektronskega beleženja in poročanja, podatke ločeno beležijo po vsakem izvleku.

(a)

kadar niso izpolnjeni pogoji iz dovoljenja za ribolov v zvezi z omejitvami uporabe orodij, dovoljenimi območji za izvajanje dejavnosti ali omejitvami ulova pri vrstah, ki jih je dovoljeno loviti; ali

(b)

kadar znanstveni opazovalec ni sprejet na krov ali ni dovoljeno vzorčenje ulova za znanstvene namene, kakor je določeno v členu 16 te uredbe.

(a)

uporabo vseh vrst ribolovnih orodij za ribolov, usmerjen na globokomorske vrste, s posebnim poudarkom na učinku na najranljivejše vrste in občutljive morske ekosisteme;

(b)

plovili, ki so prešla na uporabo orodij z manjšim vplivom na morsko dno, in napredkom, kar zadeva preprečevanje, zmanjševanje ter, kjer je mogoče, odpravo nenamernega ulova;

(c)

razponom delovanja plovil, ki izvajajo globokomorsko ribiško dejavnost;

(d)

popolnostjo in zanesljivostjo podatkov, ki jih države članice za namene ocene staleža predložijo znanstvenim organom ali v primeru posebnih zahtev po podatkih Komisiji;

(e)

globokomorskimi staleži, za katere se je znanstveno mnenje izboljšalo;

(f)

učinkovitostjo spremljevalnih ukrepov za odpravo zavržkov in zmanjšanje ulova najbolj ranljivih vrst;

(g)

kakovostjo ocen učinka, izvedenih v skladu s členom 8;

(h)

številom plovil in pristanišč v Uniji, za katere se ta uredba neposredno uporablja;

(i)

učinkovitostjo ukrepov, uvedenih za zagotavljanje dolgoročne trajnosti globokomorskih staležev rib in preprečevanje prilova neciljnih vrst, zlasti prilova najbolj občutljivih vrst;

(j)

stopnjo dejanske zaščite občutljivih morskih ekosistemov z omejitvijo ribolovnih dejavnosti, dovoljenih na obstoječih globokomorskih ribolovnih območjih, in/ali drugimi ukrepi;

(k)

uporabo omejitve globine na 800 metrov.

23.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 354/20

(1)

Uredba Sveta (EGS) št. 1192/69 (4) državam članicam omogoča, da 40 naštetim prevoznikom v železniškem prometu plačujejo nadomestila za plačilo obveznosti, ki jih podjetjem drugih načinov prevoza ni treba kriti. Ob pravilni uporabi pravil za normalizacijo so države članice oproščene obveznosti priglasitve državne pomoči.

(2)

Sprejet je bil niz pravnih aktov Unije, s katerimi so se trgi železniškega tovornega prometa in mednarodnega železniškega potniškega prometa odprli za konkurenco, z Direktivo 2012/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta (5) pa so bila vzpostavljena nekatera temeljna načela, ki vključujejo: načelo, da se prevozniki v železniškem prometu upravljajo v skladu z načeli, ki veljajo za gospodarske družbe; načelo, da morajo biti subjekti, ki so odgovorni za dodeljevanje infrastrukturnih zmogljivosti in zaračunavanje uporabnin za železniško infrastrukturo, ločeni od subjektov, ki opravljajo storitve železniškega prometa, in da se morajo poslovni računi ločevati; načelo, da morajo imeti vsi prevozniki v železniškem prometu, ki so pridobili licenco v skladu z merili Unije, dostop do železniške infrastrukture na pošteni in nediskriminatorni podlagi; ter načelo, da lahko upravljavci infrastrukture koristijo državno financiranje.

(3)

Uredba (EGS) št. 1192/69 je neskladna in nezdružljiva s trenutno veljavnimi zakonodajnimi ukrepi. Zlasti v razmerah liberaliziranega trga, na katerem prevozniki v železniškem prometu neposredno tekmujejo z naštetimi prevozniki v železniškem prometu, ni več primerno različno obravnavati ti dve skupini prevoznikov.

(4)

Da se odpravijo nedoslednosti v pravnem redu Unije in se prispeva k njegovi poenostavitvi, in sicer z odpravo pravnega akta, ki je postal zastarel, je primerno razveljaviti Uredbo (EGS) št. 1192/69.

(5)

Države članice lahko izplačujejo nadomestila za stroške naprav na cestno-železniških prehodih na podlagi člena 8 Direktive 2012/34/EU. Vendar pa bodo morda potrebovale nekaj časa za spremembo svojih nacionalnih zakonov in drugih predpisov, da se upošteva razveljavitev Uredbe (EGS) št. 1192/69. Ta razveljavitev zato v primerih, ki so zajeti v Prilogi IV k Uredbi (EGS) št. 1192/69, ne bi smela začeti učinkovati takoj –

23.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 354/22

(1)

Železniški prevoz ima možnosti za rast in povečanje svojega modalnega deleža ter lahko prevzame pomembno vlogo v trajnostnem prometnem sistemu in sistemu mobilnosti, s tem pa ustvarja nove možnosti za naložbe in delovna mesta. Vendar pa rast storitev železniškega potniškega prevoza zaostaja za razvojem drugih vrst prevoza.

(2)

Trg storitev mednarodnega železniškega potniškega prevoza Unije je za konkurenco odprt od leta 2010. Poleg tega so nekatere države članice za konkurenco odprle svoje notranje storitve potniškega prevoza, in sicer z uvedbo pravic prostega dostopa ali sklepanjem pogodb o izvajanju javne službe na podlagi razpisnih postopkov ali z obema ukrepoma. Odprtje trga za notranje storitve železniškega potniškega prevoza bi moralo pozitivno vplivati na delovanje enotnega evropskega železniškega območja ter omogočiti boljše storitve za uporabnike.

(3)

Komisija je v beli knjigi o prometu, ki jo je sprejela 28. marca 2011, objavila svojo namero o dokončni vzpostavitvi notranjega trga za železniške storitve ter odpravi tehničnih, upravnih in pravnih ovir, ki preprečujejo vstop na železniški trg.

(4)

Dokončna vzpostavitev enotnega evropskega železniškega območja bi morala prispevati k razvoju železniškega prevoza kot zanesljive alternative drugim vrstam prevoza, med drugim z vidika cen in kakovosti.

(5)

Poseben cilj te uredbe je izboljšanje kakovosti, preglednosti, učinkovitosti in uspešnosti javnih storitev železniškega potniškega prevoza.

(6)

Za storitve na čezmejni ravni na podlagi pogodb o izvajanju javne službe, vključno s storitvami javnega prevoza, s katerimi se zadovoljujejo lokalne in regionalne potrebe po prevozu, bi bilo treba pridobiti soglasje pristojnih organov držav članic, na ozemlju katerih se storitve opravljajo.

(7)

Pristojni organi bi morali določiti specifikacije za obveznosti javne službe v javnem potniškem prevozu. Te specifikacije bi morale biti skladne s cilji politike, navedenimi v dokumentih držav članic, ki opredeljujejo politiko javnega prevoza.

(8)

S specifikacijami za obveznosti javne službe v javnem potniškem prevozu bi bilo treba, kadar je to mogoče, ustvariti pozitivne učinke na omrežja, med drugim z vidika izboljšanja kakovosti storitev, socialne in teritorialne kohezije in splošne učinkovitosti sistema javnega prevoza.

(9)

Obveznosti javne službe bi morale biti skladne s politiko javnega prevoza. Vendar to pristojnim organom ne daje pravice, da prejmejo posebej določen znesek finančnih sredstev.

(10)

Pri pripravi dokumentov, ki opredeljujejo politiko javnega prevoza, bi se bilo treba posvetovati z ustreznimi deležniki v skladu z nacionalno zakonodajo. Med temi deležniki bi bili lahko prevozniki, upravljavci infrastrukture, združenja delojemalcev in predstavniki uporabnikov storitev javnega prevoza.

(11)

V primeru pogodb o izvajanju javne službe, ki niso sklenjene na podlagi za konkurenco odprtega razpisnega postopka, bi bilo treba izvajalcem javne službe zagotoviti ustrezno nadomestilo za izpolnjevanje obveznosti javne službe, da bi zagotovili dolgoročno finančno vzdržnost storitev javnega potniškega prevoza v skladu z zahtevami politike javnega prevoza. S takim nadomestilom bi morali zlasti spodbujati izvajalce javne službe, da bi ohranili ali razvili učinkovito poslovodenje in opravljali dovolj kakovostne storitve potniškega prevoza.

(12)

Pri vzpostavljanju enotnega evropskega železniškega območja bi morale države članice zagotoviti ustrezno raven socialnega varstva za osebje izvajalcev javne službe.

(13)

Zaradi ustreznega vključevanja socialnih zahtev in zahtev s področja dela v postopke za sklepanje pogodb o izvajanju javne službe za storitve javnega potniškega prevoza bi morali izvajalci javne službe pri izvrševanju pogodb o izvajanju javne službe spoštovati obveznosti na področju socialnega in delovnega prava, ki veljajo v državi članici, v kateri je sklenjena pogodba o izvajanju javne službe, in ki izhajajo iz zakonov in drugih predpisov, sprejetih na nacionalni ravni in na ravni Unije, pa tudi iz veljavnih kolektivnih pogodb, pod pogojem, da so taki nacionalni predpisi in njihova uporaba skladni s pravom Unije.

(14)

Kadar države članice zahtevajo, da novo izbrani izvajalec javne službe prevzame osebje, ki ga je zaposlil prejšnji izvajalec, bi bilo treba temu osebju zagotoviti pravice, do katerih bi bilo upravičeno, če bi bil izveden prenos v smislu Direktive Sveta 2001/23/ES (4). Države članice bi morale imeti možnost, da sprejmejo takšne določbe.

(15)

Pristojni organi bi morali vsem zainteresiranim stranem zagotoviti ustrezne informacije za pripravo ponudb v okviru za konkurenco odprtih razpisnih postopkov, obenem pa poskrbeti za legitimno zaščito zaupnih poslovnih informacij.

(16)

Obveznosti pristojnega organa, da vsem zainteresiranim stranem predloži informacije, bistvene za pripravo ponudbe v okviru za konkurenco odprtega razpisnega postopka, se ne bi smelo razlagati v smislu, da je treba ustvariti dodatne informacije, kadar te ne obstajajo.

(17)

Da bi upoštevali raznolikost ozemeljske in politične ureditve držav članic, lahko pogodbo o izvajanju javne službe sklene pristojni organ, sestavljen iz skupine javnih organov. V takšnih okoliščinah bi morala obstajati jasna pravila o vlogi vsakega od javnih organov pri sklepanju pogodbe o izvajanju javne službe.

(18)

Glede na raznolikost upravnih struktur v državah članicah v primeru pogodb o izvajanju javnih storitev železniškega potniškega prevoza, ki jih neposredno sklene skupina pristojnih lokalnih organov, države članice same odločajo, kateri lokalni organi so pristojni za „urbane aglomeracije“ in „podeželska območja“.

(19)

Pogodbe o izvajanju javne službe za storitve javnega železniškega potniškega prevoza bi bilo treba sklepati na podlagi za konkurenco odprtega razpisnega postopka, razen v primerih, ki so določeni v tej uredbi.

(20)

Konkurenčni razpisni postopki, za pogodbe o izvajanju javne službe bi morali biti odprti za vse izvajalce in pravični ter upoštevati načela preglednosti in nediskriminacije.

(21)

V izrednih okoliščinah, kadar se pogodbe o izvajanju javne službe za storitve javnega železniškega potniškega prevoza sklenejo na podlagi za konkurenco odprtega razpisnega postopka, je mogoče nove pogodbe začasno skleniti neposredno in s tem zagotoviti stroškovno najučinkovitejše opravljanje storitev. Takšnih pogodb ne bi smeli podaljšati za iste ali podobne obveznosti javne službe.

(22)

Kadar po objavi namere o organizaciji za konkurenco odprtega razpisnega postopka interes izrazi zgolj en izvajalec, se lahko pristojni organi začnejo s tem izvajalcem pogajati o sklenitvi pogodbe brez nadaljnje objave odprtega razpisnega postopka.

(23)

De minimis zgornje meje za neposredno sklenjene pogodbe o izvajanju javne službe bi bilo treba prilagoditi, da bi odražale večji obseg in višje stroške na enoto pri izvajanju javnih storitev železniškega potniškega prevoza v primerjavi z drugimi vrstami prevoza, ki so zajete v Uredbi (ES) št. 1370/2007 Evropskega parlamenta in Sveta (5). Višje zgornje meje bi morale veljati tudi za storitve javnega potniškega prevoza v primerih, kadar prevoz po železnici predstavlja več kot 50 % vrednosti zadevnih storitev.

(24)

Vzpostavitev enotnega evropskega železniškega območja zahteva skupna pravila za sklepanje pogodb o izvajanju javne službe v tem sektorju, pri čemer bi bilo treba upoštevati specifične okoliščine v posameznih državah članicah.

(25)

Kadar so izpolnjeni določeni pogoji, povezani z naravo in strukturo železniškega trga ali železniškega omrežja, bi pristojni organi morali imeti možnost, da pogodbe o izvajanju javne službe za storitve javnega železniškega potniškega prevoza sklenejo neposredno, kadar bi takšna pogodba pomenila izboljšanje kakovosti storitev ali stroškovne učinkovitosti oziroma obeh.

(26)

Pristojni organi lahko sprejmejo ukrepe za povečanje konkurence med železniškimi podjetji z omejevanjem števila pogodb, ki jih sklenejo z enim železniškim podjetjem.

(27)

Države članice bi morale zagotoviti, da bi njihovi pravni sistemi omogočali, da neodvisni organ oceni odločitev pristojnega organa o neposrednem sklepanju pogodb o izvajanju javne službe za storitve javnega železniškega potniškega prevoza na podlagi pristopa, ki temelji na uspešnosti. To bi bilo mogoče izvajati v okviru sodnega nadzora.

(28)

Pristojni organi bi morali, da bi zagotovili za konkurenco odprte razpisne postopke, oceniti, ali so potrebni ukrepi za zagotovitev učinkovitega in nediskriminatornega dostopa do ustreznega železniškega voznega parka. Pristojni organi bi morali ocenjevalno poročilo objaviti.

(29)

Nekatere ključne značilnosti prihodnjih, za konkurenco odprtih razpisnih postopkov za pogodbe o izvajanju javne službe, morajo biti popolnoma pregledne, da bi omogočili bolje organiziran odziv trga.

(30)

Uredbo (ES) št. 1370/2007 bi bilo treba zato ustrezno spremeniti –

1.

v členu 1(2) se doda naslednji pododstavek:

„S soglasjem pristojnih organov držav članic, na ozemlju katerih se opravljajo storitve, lahko obveznosti javne službe veljajo za storitve javnega prevoza na čezmejni ravni, vključno s tistimi, s katerimi se zadovoljujejo lokalne in regionalne potrebe po prevozu.“;

2.

v člen 2 se vstavi naslednja točka:

3.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 2a

Specifikacije za obveznosti javne službe

1.   Pristojni organ določi specifikacije za obveznosti javne službe pri opravljanju storitev javnega potniškega prevoza in obseg njihove uporabe v skladu s členom 2(e). To vključuje možnost združevanja storitev, pri katerih se stroški pokrijejo, in storitev, pri katerih se stroški ne pokrijejo.

Pristojni organ pri določitvi teh specifikacij in obsega njihove uporabe ustrezno upošteva načelo sorazmernosti, v skladu s pravom Unije.

Te specifikacije so skladne s cilji politike, navedenimi v dokumentih držav članic, ki opredeljujejo politiko javnega prevoza.

Vsebina in oblika dokumentov, ki opredeljujejo politiko javnega prevoza, ter postopki za posvetovanje z ustreznimi deležniki se določijo v skladu z nacionalno zakonodajo.

2.   Specifikacije za obveznosti javne službe in z njimi povezano nadomestilo čistega finančnega učinka obveznosti javne službe:

4.

člen 4 se spremeni:

5.

člen 5 se spremeni:

6.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 5a

Železniški vozni park

1.   Da bi zagotovili za konkurenco odprt razpisni postopek, pristojni organi ocenijo, ali so potrebni ukrepi za zagotovitev učinkovitega in nediskriminatornega dostopa do ustreznega voznega parka. Pri tej oceni upoštevajo, ali so na zadevnem trgu prisotna podjetja za zakup voznega parka ali drugi udeleženci na trgu za zakup voznega parka. Ocenjevalno poročilo je javno dostopno.

2.   Pristojni organi lahko v skladu z nacionalno zakonodajo in pravili o državni pomoči sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovijo učinkovit in nediskriminatoren dostop do ustreznega voznega parka. Ti ukrepi lahko vključujejo:

3.   Če se vozni park da na voljo novemu javnemu prevozniku, pristojni organ v razpisni dokumentaciji navede tudi vse razpoložljive informacije o stroških vzdrževanja voznega parka in njegovem fizičnem stanju.“;

7.

v členu 6 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:

„1.   Vsa nadomestila, povezana s splošnim pravilom ali pogodbo o izvajanju javne službe, so ne glede na način sklenitve pogodbe skladna s členom 4. Vsa nadomestila ne glede na njihovo naravo, povezana s pogodbo o izvajanju javne službe, ki ni bila sklenjena v skladu s členom 5(1), členom (3) ali členom (3b), ali s splošnim pravilom, so skladna tudi z določbami iz Priloge.“;

8.

člen 7 se spremeni:

9.

člen 8 se spremeni:

23.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 354/32

(1)

Z namenom olajšanja trgovinskih tokov člen 136 Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (2) izključuje uporabo nekaterih določb navedene uredbe za blago, ki začasno zapusti carinsko območje Unije, medtem ko se giblje med dvema pristaniščema ali letališčema Unije brez postanka zunaj Unije. Te določbe urejajo obveznost vložitve vstopne skupne deklaracije, obveznost obveščanja o prihodu morskega plovila ali zrakoplova, obveznost prevoza blaga na določena mesta in predložitve blaga carini na mestu, kjer se raztovarja ali pretovarja, ter začasno hrambo.

(2)

Posledično zaradi navedene izključitve ni pravne podlage za zahtevo po predložitvi blaga, ki se raztovori ali pretovori, na mestu, kjer blago ponovno vstopi na carinsko območje Unije, potem ko ga je začasno zapustilo. Brez predložitve bi lahko bilo za carinske organe težje zagotoviti nadzor zadevnega blaga in obstaja tveganje, da uvozna dajatev in druge dajatve ne bodo pravilno obračunane ter da se nefiskalni ukrepi, kot sta veterinarski in fitosanitarni nadzor, ne bodo uporabljali pravilno.

(3)

Člen 136 Uredbe (EU) št. 952/2013 bi bilo zato treba spremeniti, da se upoštevajo različni položaji neunijskega in unijskega blaga.

(4)

Za zagotovitev učinkovitega carinskega nadzora neunijskega blaga bi se določbe, ki urejajo obveznost prevoza blaga na določeno mesto, predložitve blaga carini ob raztovarjanju ali pretovarjanju, čakanja na dovoljenje pred raztovarjanjem ali pretovarjanjem, ter določbe, ki urejajo začasno hrambo, morale še naprej uporabljati za neunijsko blago. Člen 136 Uredbe (EU) št. 952/2013 bi zato bilo treba spremeniti, da bo določal, da so v zvezi z neunijskim blagom izključena samo pravila, ki urejajo obveznost vložitve vstopne skupne deklaracije in obveznost obveščanja o prihodu morskega plovila ali zrakoplova.

(5)

Za zagotovitev učinkovitega nadzora unijskega blaga bi moral člen 136 Uredbe (EU) št. 952/2013 razlikovati med položajem unijskega blaga, katerega status je treba dokazati v skladu s členom 153(2) navedene uredbe, in unijskega blaga, ki je ohranilo svoj status na podlagi člena 155(2) navedene uredbe.

(6)

Kar zadeva unijsko blago, katerega status je treba dokazati v skladu s členom 153(2) Uredbe (EU) št. 952/2013, bi bilo treba izključiti samo uporabo pravil, ki urejajo obveznost vložitve vstopne skupne deklaracije in obveznost obveščanja o prihodu morskega plovila ali zrakoplova, kar bi omogočilo ustrezen carinski nadzor.

(7)

Pravila iz člena 139 Uredbe (EU) št. 952/2013, ki urejajo obveznost predložitve blaga carini ob raztovarjanju ali pretovarjanju ter čakanja na dovoljenje pred raztovarjanjem ali pretovarjanjem blaga iz člena 140 navedene uredbe, se prav tako ne bi smela uporabljati za unijsko blago, ki je ohranilo svoj status na podlagi člena 155(2) navedene uredbe, ob upoštevanju dejstva, da čeprav je blago začasno zapustilo carinsko območje Unije, se njihov položaj ne spremeni in ga ni treba dokazati.

(8)

Sklicevanji v členu 136 Uredbe (EU) št. 952/2013 na člen 135(1) in člen 137 navedene uredbe bi bilo treba črtati, da se osebo, ki vnese blago na carinsko območje Unije, zaveže, da prepelje blago na mesto, ki ga določijo carinski organi, da lahko ti po potrebi preverijo, ali gre za unijsko ali neunijsko blago.

(9)

Sklicevanje v členu 136 Uredbe (EU) št. 952/2013 na člen 141 navedene uredbe bi bilo treba črtati, da se pojasni, da se člen 141(1) navedene uredbe, ki izključuje uporabo nekaterih določb za blago, ki se giblje v postopku tranzita, uporablja tudi, kadar blago ponovno vstopi na carinsko območje Unije, potem ko ga je začasno zapustilo neposredno po morju ali zraku.

(10)

Sklicevanje v členu 136 Uredbe (EU) št. 952/2013 na člene 144 do 149 navedene uredbe o začasni hrambi bi bilo prav tako treba črtati. Medtem ko se pravila iz navedenih členov ne uporabljajo za unijsko blago, bi se morala uporabljati za neunijsko blago. Člen 136 Uredbe (EU) št. 952/2013 bi bilo treba v zvezi s tem ustrezno spremeniti.

(11)

Ta uredba bi morala začeti veljati čim prej, da bi zagotovili učinkovit nadzor blaga brez nadaljnjega odlašanja –

23.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 354/35

(1)

Uredba (EU) št. 1286/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (2) je uvedla vrsto ukrepov, usmerjenih v povečanje zaščite vlagateljev in povrnitev zaupanja potrošnikov v sektor finančnih storitev s povečanjem preglednosti na trgu za male vlagatelje. Od proizvajalcev paketnih naložbenih produktov za male vlagatelje in zavarovalnih naložbenih produktov zahteva pripravo dokumenta s ključnimi informacijami.

(2)

Uredba (EU) št. 1286/2014 daje Evropskemu nadzornemu organu (Evropski bančni organ), ustanovljenemu z Uredbo (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (3), Evropskemu nadzornemu organu (Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine), ustanovljenemu z Uredbo (EU) št. 1094/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (4), in Evropskemu nadzornemu organu (Evropski organ za vrednostne papirje in trge), ustanovljenemu z Uredbo (EU) št. 1095/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (5), pooblastilo za pripravo regulativnih tehničnih standardov, ki določajo elemente dokumenta s ključnimi informacijami.

(3)

Komisija je 30. junija 2016 sprejela delegirano uredbo, ki dopolnjuje Uredbo (EU) št. 1286/2014 (6) (v nadaljnjem besedilu: delegirana uredba), ki določa prikaz in vsebino dokumenta s ključnimi informacijami ter njegovo standardizirano obliko, metodologijo, na podlagi katere so predstavljena tveganja in nagrade ter izračunani stroški, pogoje in najmanjšo pogostost pregledovanja informacij, vsebovanih v dokumentu s ključnimi informacijami, ter pogoje za izpolnitev zahteve po zagotovitvi dokumenta s ključnimi informacijami malim vlagateljem.

(4)

Evropski parlament je 14. septembra 2016 nasprotoval delegirani uredbi, ki jo je Komisija sprejela 30. junija 2016, in skupaj z veliko večino držav članic pozval k odlogu začetka uporabe Uredbe (EU) št. 1286/2014.

(5)

Odlog začetka uporabe za dvanajst mesecev bo zadevnim subjektom zagotovil dodaten čas, da bodo lahko izpolnili nove zahteve. Zaradi izrednih okoliščin je primerno in utemeljeno ustrezno spremeniti Uredbo (EU) št. 1286/2014.

(6)

Ker se bodo morale določbe iz Uredbe (EU) št. 1286/2014 kmalu začeti uporabljati, bi morala ta uredba začeti veljati nemudoma.

(7)

Zato je v tem primeru tudi upravičeno uporabiti izjemo za nujne primere, določeno v členu 4 Protokola (št. 1) o vlogi nacionalnih parlamentov v Evropski uniji, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji, Pogodbi o delovanju Evropske unije in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo –

23.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 354/37

(1)

Direktiva 2003/41/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3) je bila večkrat vsebinsko spremenjena (4). Ker so potrebne dodatne spremembe, bi bilo treba navedeno direktivo zaradi jasnosti prenoviti.

(2)

Na notranjem trgu bi morale institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje imeti možnost poslovanja v drugih državah članicah in zagotavljati visoko raven zaščite in varnosti za člane in upravičence pokojninskih načrtov poklicnega zavarovanja.

(3)

Namen te direktive je minimalna harmonizacija, zato direktiva državam članicam ne bi smela preprečevati, da ohranijo ali sprejmejo dodatne določbe za zaščito članov in upravičencev pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, pod pogojem, da so take določbe skladne z obveznostmi držav članic, ki izhajajo iz prava Unije. Ta direktiva se ne nanaša na vprašanja nacionalnega socialnega, delovnega, davčnega ali pogodbenega prava niti na ustreznost pokojninskega zavarovanja v državah članicah.

(4)

Namen te direktive je zagotoviti dobro upravljanje, obveščanje članov pokojninskih načrtov ter preglednost in varnost poklicnega pokojninskega zavarovanja, da bi dodatno olajšali mobilnost delavcev med državami članicami.

(5)

Organizacija in pravna urejenost institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje se med državami članicami močno razlikujeta. Pokojninske načrte poklicnega zavarovanja upravljajo tako institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje kot življenjske zavarovalnice. Zato enoten pristop za institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje ni ustrezen. Komisija in Evropski nadzorni organ (Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine) (EIOPA), ustanovljen z Uredbo (EU) št. 1094/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (5), bi morala pri svojem delovanju upoštevati različne tradicije držav članic ter pri določanju organiziranosti institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje ne bi smela posegati v nacionalno socialno in delovno pravo.

(6)

Direktiva 2003/41/ES je pomenila prvi zakonodajni ukrep na poti k notranjemu trgu za zagotavljanje poklicnega pokojninskega zavarovanja, organiziranega na ravni Unije. Resnični notranji trg za poklicno pokojninsko zavarovanje ostaja ključnega pomena za gospodarsko rast in ustvarjanje delovnih mest v Uniji ter tudi za spopadanje z izzivi zaradi staranja prebivalstva. Navedena direktiva iz leta 2003 ni bila vsebinsko spremenjena tako, da bi bilo mogoče sodoben sistem upravljanja na podlagi tveganj uvesti za institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje. Za razvoj varnega poklicnega pokojninskega zavarovanja v vseh državah članicah sta še naprej pomembna ustrezna pravna urejenost in nadzor na ravni Unije in na nacionalni ravni.

(7)

Načeloma bi institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje morale pri pokojninskih načrtih poklicnem pokojninskem zavarovanju, kadar je to ustrezno, upoštevati cilj zagotavljanja medgeneracijskega ravnotežja, in sicer tako, da bodo stremele k enakomerni razporeditvi tveganj in prejemkov med generacijami.

(8)

Sprejeti je treba ustrezne ukrepe za nadaljnje izboljšanje dodatnega zasebnega pokojninskega varčevanja, kot so pokojninski načrti poklicnega zavarovanja. To je pomembno, saj so sistemi socialne varnosti pod vse večjimi pritiski, kar pomeni, da so poklicne pokojnine vse pogosteje uporabljene kot dopolnilo drugih pokojninskih prihrankov. Institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje imajo pomembno vlogo pri dolgoročnem financiranju gospodarstva Unije in zagotavljanju varnih pokojnin. So bistven del gospodarstva Unije, saj v imenu približno 75 milijonov članov in upravičencev upravljajo s sredstvi v vrednosti 2,5 bilijona EUR. Izboljšati bi bilo treba poklicne pokojnine, ne da bi s tem postavili pod vprašaj velik pomen pokojninskih sistemov socialnega varstva glede varnosti, trajnosti in učinkovitosti socialnega varstva, saj bi morali zagotavljati dostojen življenjski standard v starosti in bi zato morali biti osrednja točka krepitve evropskih socialnih modelov.

(9)

Ob upoštevanju demografskih gibanj v Uniji in razmer glede nacionalnih proračunov je poklicno pokojninsko zavarovanje dragocen dodatek pokojninskim sistemom v okviru socialnega varstva. Prožen pokojninski sistem vključuje raznolike produkte, raznovrstne institucije ter uspešne in učinkovite nadzorne prakse.

(10)

Države članice bi morale delavce zaščititi pred revščino v starosti in kot dodatno kritje poleg javnih pokojnin spodbujati dodatne pokojninske načrte, povezane s pogodbo o zaposlitvi.

(11)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih priznava Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti pravico do varstva osebnih podatkov, svobodo gospodarske pobude, lastninsko pravico, pravico do kolektivnih pogajanj in ukrepov ter pravico do visoke ravni varstva potrošnikov, in sicer predvsem z zagotavljanjem visoke ravni preglednosti pri ponudbi pokojninskih zavarovanj, dobre informiranosti pri osebnem finančnem in pokojninskem načrtovanju ter olajšanjem čezmejne dejavnosti za institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje in čezmejnega prenosa pokojninskih načrtov. To direktivo je treba izvajati v skladu z navedenimi pravicami in načeli.

(12)

Zlasti olajšanje čezmejnih dejavnosti institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje ter čezmejnega prenosa pokojninskih načrtov prek pojasnitve ustreznih postopkov in odprave nepotrebnih ovir, skupaj s centraliziranim upravljanjem poklicnega pokojninskega zavarovanja, bi lahko imelo pozitiven učinek na zadevna podjetja in njihove zaposlene, ne glede na to, v kateri državi članici delajo.

(13)

Čezmejna dejavnost institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje ne bi smela posegati v nacionalno socialno in delovno pravo države članice gostiteljice, povezano s področjem pokojninskih načrtov poklicnega zavarovanja, ki se nanaša na odnos med podjetjem, ki ponuja pokojninski načrt (v nadaljnjem besedilu: ustanoviteljsko podjetje) ter člani in upravičenci. Čezmejna dejavnost in čezmejni prenos pokojninskih načrtov sta ločena in bi zanju morale veljati različne določbe. Če čezmejni prenos pokojninskega načrta vodi v čezmejno dejavnost, bi morale veljati določbe za čezmejno dejavnost.

(14)

Kadar se ustanoviteljsko podjetje in institucija za poklicno pokojninsko zavarovanje nahajata v isti državi članici, zgolj dejstvo, da so člani ali upravičenci pokojninskega načrta rezidenti druge države članice, samo po sebi ne pomeni čezmejne dejavnosti.

(15)

Države članice bi morale upoštevati, da je treba zaščititi pokojninske pravice delavcev, ki so začasno napoteni na delo v drugo državo članico.

(16)

Kljub začetku veljavnosti Direktive 2003/41/ES, je bila čezmejna dejavnost omejena zaradi razlik v nacionalnem socialnem in delovnem pravu. Poleg tega še vedno obstajajo precejšnje ovire v zvezi s skrbnim in varnim poslovanjem, zaradi katerih je upravljanje čezmejnih pokojninskih načrtov za institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje dražje. Izboljšati je treba tudi sedanjo minimalno raven varstva članov in upravičencev. To je še toliko pomembnejše, ker tveganje dolgoživosti in tržna tveganja v vedno večji meri nosijo člani in upravičenci, ne pa institucija za poklicno pokojninsko zavarovanje ali ustanoviteljsko podjetje. Poleg tega je treba povečati sedanjo minimalno raven informiranosti članov in upravičencev.

(17)

Pravila skrbnega in varnega poslovanja, določena v tej direktivi, so namenjena tako zagotavljanju visoke ravni varnosti za vse bodoče upokojence z uvedbo strogih nadzornih standardov kot tudi pripravi poti za dobro, preudarno in učinkovito upravljanje pokojninskih načrtov poklicnega zavarovanja.

(18)

Institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje bi morale biti v celoti ločene od kakršnega koli ustanoviteljskega podjetja in bi morale opravljati svojo dejavnost na podlagi kapitalskega kritja, s ciljem zagotavljati pokojnine. Institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje, ki svojo dejavnost opravljajo s tem izključnim ciljem, bi morale, ne glede na to, ali take institucije štejejo za pravne osebe, imeti svobodo opravljanja storitev in svobodo vlaganja, pogoj za to pa je le upoštevanje usklajenih preudarnih predpisov.

(19)

V skladu z načelom subsidiarnosti bi morale države članice v celoti obdržati odgovornost za organizacijo njihovih pokojninskih sistemov, kot tudi za odločanje o vlogi vsakega od treh stebrov pokojninskega sistema v posameznih državah članicah. V okviru drugega stebra bi morale v celoti obdržati tudi odgovornost za vlogo in naloge različnih institucij, ki zagotavljajo prejemke iz poklicnega pokojninskega zavarovanja, kot so vsepanožni pokojninski skladi za celo dejavnost ali panogo, podjetniški pokojninski skladi in življenjske zavarovalnice. Namen te direktive ni postaviti pod vprašaj teh pravic držav članic, temveč jih spodbuditi, da vzpostavijo ustrezno, varno in vzdržno poklicno pokojninsko zavarovanje ter olajšale čezmejno dejavnost.

(20)

Komisija bi morala ob upoštevanju, da je treba še izboljšati poklicno pokojninsko zavarovanje, zagotoviti bistveno dodano vrednost na ravni Unije, in sicer s sprejetjem dodatnih ukrepov za podporo sodelovanja držav članic s socialnimi partnerji pri izboljšavah pokojninskih načrtov drugega stebra in z vzpostavitvijo strokovne skupine na visoki ravni, da bi povečali pokojninske prihranke drugega stebra v državah članicah, vključno s spodbujanjem izmenjave primerov dobre prakse med njimi, zlasti kar zadeva čezmejno dejavnost.

(21)

Nacionalni predpisi o udeležbi samozaposlenih oseb pri institucijah za poklicno pokojninsko zavarovanje se razlikujejo. V nekaterih državah članicah lahko institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje poslujejo na podlagi sporazumov s panožnimi združenji, katerih člani delujejo kot samozaposlene osebe, ali neposredno s samozaposlenimi ali zaposlenimi osebami. V nekaterih državah članicah lahko postane samozaposlena oseba tudi član institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje, če deluje kot delodajalec ali zagotavlja poklicne storitve podjetju. V nekaterih državah članicah lahko samozaposlene osebe pristopijo k instituciji za poklicno pokojninsko zavarovanje le pod pogojem, da izpolnjujejo določene zahteve, vključno s tistimi, ki jih predpisujeta socialno in delovno pravo.

(22)

Iz področja uporabe te direktive bi morale biti izključene institucije, ki upravljajo sisteme socialne varnosti in so že usklajene na ravni Unije. Vendar je treba pri tem upoštevati specifičnost institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje, ki v posamezni državi članici upravljajo tako sisteme socialne varnosti kot tudi pokojninske načrte poklicnega zavarovanja.

(23)

Institucij, ki delujejo na podlagi načela kapitalskega financiranja kot dela obveznih sistemov socialne varnosti, ta direktiva ne zajema.

(24)

Finančne institucije, ki že koristijo ugodnosti zakonodajnega okvira Unije, bi morale biti na splošno izključene iz področja uporabe te direktive. Ker pa lahko te institucije v nekaterih primerih ponujajo tudi storitve poklicnega pokojninskega zavarovanja, je pomembno zagotoviti, da ta direktiva ne vodi k izkrivljanju konkurence. Takemu izkrivljanju se je mogoče izogniti z uporabo zahtev glede skrbnega in varnega poslovanja te direktive za dejavnosti poklicnih pokojninskih zavarovanj, ki jih izvajajo življenjske zavarovalnice iz točke (a)(i) do (iii) člena 2(3) in točke (b)(ii) do (iv) člena 2(3) Direktive 2009/138/ES Evropskega parlamenta in Sveta (6). Komisija bi morala tudi skrbno spremljati položaj na trgu poklicnih pokojnin in oceniti možnost razširitve izbirne uporabe te direktive na druge, s predpisi opredeljene finančne institucije.

(25)

Ker je namen institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje zagotoviti finančno varnost v pokoju, bi se morale pokojnine, ki jih te institucije plačujejo, na splošno izplačevati kot doživljenjska izplačila, časovno omejena izplačila, izplačila enkratnega zneska ali kakršna koli kombinacija teh oblik izplačila.

(26)

Pomembno je zagotoviti, da starejše osebe in invalidi niso izpostavljeni tveganju revščine in da lahko uživajo dostojen življenjski standard. Primerno pokritje biometričnih tveganj v sistemih poklicnih pokojninskih zavarovanj je pomemben vidik boja proti revščini in nezadostni varnosti pri starejših ljudeh. Ob vzpostavitvi pokojninskega sistema bi morali delodajalci in delojemalci ali njihovi zastopniki proučiti možnost pokojninskega sistema, ki vključuje možnost pokrivanja tveganja dolgoživosti in tveganja poklicne invalidnosti kot tudi skrb za nepreskrbljene preživele osebe.

(27)

Omogočanje državam članicam, da iz področja uporabe nacionalnih izvedbenih predpisov izključijo institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje, ki upravljajo pokojninske načrte z manj kot skupno 100 člani, lahko v teh državah članicah olajša nadzor, ne da bi bilo s tem ogroženo pravilno delovanje notranjega trga na tem področju. Vendar to ne bi smelo ogroziti pravice takšnih institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje, da za upravljanje njihovih naložbenih portfeljev imenujejo naložbene upravitelje, ki imajo sedež in so ustrezno pooblaščeni v drugi državi članici, za skrbništvo nad njihovim premoženjem pa skrbnike ali depozitarje, ki imajo sedež v drugi državi članici in so ustrezno pooblaščeni. V vsakem primeru bi morale države članice uporabljati nekatere določbe, ki se nanašajo na naložbena pravila in sistem upravljanja institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje, ki upravljajo pokojninske načrte s skupno več kot 15 člani.

(28)

Institucije kot so „Unterstützungskassen“ v Nemčiji, v katerih člani nimajo zakonske pravice do prejemkov v določenem znesku in kadar so njihovi interesi zaščiteni z obvezno predpisanim zavarovanjem pred plačilno nesposobnostjo, bi morale biti izključene iz področja uporabe Direktive.

(29)

Zaradi zaščite članov in upravičencev bi morale institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje omejiti svoje dejavnosti na dejavnosti iz te direktive in na tiste, ki iz njih izhajajo.

(30)

V primeru stečaja ustanoviteljskega podjetja so člani soočeni s tveganjem izgube delovnega mesta kot tudi pridobljenih pokojninskih pravic. Zaradi tega je treba zagotoviti nedvoumno razmejitev med ustanoviteljskim podjetjem in institucijo za poklicno pokojninsko zavarovanje ter določiti minimalne standarde skrbnega in varnega poslovanja za zaščito članov. Pri določitvi takih standardov bi se moral upoštevati dostop institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje do varovalnih pokojninskih načrtov ali podobnih mehanizmov, ki pridobljene individualne pravice članov in upravičencev varujejo pred tveganjem neplačila ustanoviteljskega podjetja.

(31)

Glede poslovanja in nadzora institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje obstajajo med državami članicami znatne razlike. V nekaterih državah članicah se lahko nadzor izvaja ne le nad samimi institucijami za poklicno pokojninsko zavarovanje, marveč tudi nad subjekti ali družbami, ki so pooblaščene za upravljanje takih institucij. Države članice bi morale biti zmožne upoštevati tako posebnost, dokler so vse zahteve iz te direktive dejansko izpolnjene. Države članice bi morale biti prav tako sposobne omogočiti zavarovalniškim in drugim finančnim subjektom upravljanje institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje.

(32)

Institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje so pokojninske institucije s socialno funkcijo, ki zagotavljajo finančne storitve. Odgovorne so za zagotavljanje prejemkov iz poklicnih pokojninskih zavarovanj, zaradi česar bi morale izpolnjevati določene minimalne standarde skrbnega in varnega poslovanja glede svojih dejavnosti in pogojev poslovanja ob upoštevanju nacionalnih pravil in tradicije. Vendar teh institucij ne bi smeli obravnavati kot zgolj ponudnike finančnih storitev. Njihovo socialno funkcijo in trikotno razmerje med delojemalcem, delodajalcem in institucijo za poklicno pokojninsko zavarovanje bi bilo treba ustrezno priznati in podpreti kot vodilno načelo te direktive.

(33)

Kadar v skladu z nacionalnim pravom institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje upravljajo pokojninske sklade, ki niso pravne osebe in jih sestavljajo pokojninski načrti posameznih članov, katerih sredstva so ločena od sredstev institucij za poklicno in pokojninsko zavarovanje, bi države članice morale imeti možnost, da vsak pokojninski sklad obravnavajo kot en pokojninski načrt v smislu te direktive.

(34)

Zelo veliko število institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje v določenih državah članicah zahteva pragmatično rešitev glede predhodne pooblastitve teh institucij. Če pa želi institucija za poklicno pokojninsko zavarovanje upravljati načrt v drugi državi članici, bi morala od pristojnega organa matične države članice pridobiti predhodno pooblastitev.

(35)

Brez poseganja v nacionalno socialno in delovno pravo o organizaciji pokojninskih sistemov, vključno z obveznim članstvom in rezultati pogajanj o sklenitvi kolektivnih pogodb, bi morale imeti institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje možnost zagotavljanja svojih storitev v drugih državah članicah po prejemu pooblastila, ki ga izda pristojni organ v matični državi članici institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje. Institucijam za poklicno pokojninsko zavarovanje bi moralo biti dovoljeno sprejeti sponzorstvo (plačevanje premij) podjetij, ki se nahajajo v kateri koli državi članici, in upravljati pokojninske načrte s člani iz več kot ene države članice. To lahko za te institucije morebiti privede do znatne ekonomije obsega, izboljša konkurenčnost industrije Unije in olajša poklicno mobilnost delovne sile.

(36)

Pravico institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje s sedežem v eni državi članici do pogodbeno sklenjenega upravljanja pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja v drugi državi članici bi smelo biti mogoče uveljavljati le ob popolnem upoštevanju določb veljavnega socialnega in delovnega prava države članice gostiteljice, kolikor je to pomembno za pokojninske načrte poklicnega zavarovanja, na primer opredelitev in plačevanje pokojnin in pogoji prenosljivosti pokojninskih pravic. Pojasniti bi bilo treba področje uporabe pravil skrbnega in varnega poslovanja, da se zagotovi pravna varnost za vse čezmejne dejavnosti institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje.

(37)

Institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje bi morale imeti možnost čezmejnega prenosa pokojninskih načrtov na druge tovrstne institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje v Uniji, da bi se olajšala organizacija poklicnega pokojninskega zavarovanja na ravni Unije. Za prenose bi bilo treba pridobiti pooblastilo pristojnega organa matične države članice namembne institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje, potem ko je ta pristojni organ dobil soglasje pristojnega organa matične države članice institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje, ki pokojninski načrt prenaša. Za prenos in pogoje zanj bi bilo treba pridobiti predhodno odobritev večine zadevnih članov in večine zadevnih upravičencev, ali, po potrebi, večine njihovih zastopnikov, kot so skrbniki načrtov, ki temeljijo na skrbništvu.

(38)

V primeru prenosa dela pokojninskega načrta bi bilo treba zagotoviti ekonomsko vzdržnost tako prenesenega kot preostalega dela pokojninskega načrta, prav tako pa bi bilo treba po prenosu ustrezno zaščititi pravice vseh članov in upravičencev, in sicer z zahtevo, da morata imeti tako izvorna kot namembna institucija za poklicno pokojninsko zavarovanje dovolj ustreznih sredstev za kritje zavarovalno-tehničnih rezervacij za preneseni in preostali del načrta.

(39)

Za lažje usklajevanje nadzornih praks lahko EIOPA od pristojnih organov zahteva informacije v skladu s pristojnostmi, prenesenimi nanj z Uredbo (EU) št. 1094/2010. Poleg tega bi moral EIOPA imeti možnost, da v primeru celotnega ali delnega čezmejnega prenosa pokojninskega načrta, kadar pride do nesoglasja med zadevnimi pristojnimi organi, opravi mediacijo.

(40)

Izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij, izveden v skladu z načelom preudarnosti, je bistveni pogoj za zagotovitev kratkoročnega in dolgoročnega izpolnjevanja obveznosti za plačevanje pokojnin. Zavarovalno-tehnične rezervacije bi bilo treba izračunati na podlagi priznanih aktuarskih metod, potrditi pa bi jih moral aktuar ali drug strokovnjak na tem področju. Najvišje obrestne mere bi morale biti izbrane preudarno v skladu z vsemi zadevnimi nacionalnimi pravili. Najnižji znesek zavarovalno-tehničnih rezervacij bi moral po eni strani zadostovati za nadaljevanje izplačil prejemkov, ki se že plačujejo upravičencem, po drugi pa odražati obveznosti, ki izhajajo iz pridobljenih pokojninskih pravic članov. Aktuarsko funkcijo bi morale izvajati osebe, ki imajo ustrezno znanje aktuarske in finančne matematike, sorazmerno z velikostjo, naravo, obsegom in kompleksnostjo tveganj, prisotnih v dejavnostih institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje, in ki lahko dokažejo ustrezne izkušnje na podlagi veljavnih strokovnih kvalifikacij ali drugih standardov.

(41)

Tveganja, ki jih krijejo institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje, se od ene do druge države članice znatno razlikujejo. Zaradi tega bi morale imeti matične države članice pri izračunavanju zavarovalno-tehničnih rezervacij možnost predvideti dodatna in podrobnejša pravila, kot določa ta direktiva.

(42)

Za zaščito interesov članov in upravičencev pokojninskih načrtov v primeru plačilne nesposobnosti ustanoviteljskega podjetja bi bilo treba zahtevati zadostna in primerna sredstva za kritje zavarovalno-tehničnih rezervacij.

(43)

Za spodbujanje enakih konkurenčnih pogojev med domačimi in čezmejnimi institucijami za poklicno pokojninsko zavarovanje bi morale države članice upoštevati zahteve glede financiranja tako domačih kot čezmejnih institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje.

(44)

V številnih primerih lahko ustanoviteljsko podjetje in ne sama institucija za poklicno pokojninsko zavarovanje krije kakršno koli biometrično tveganje ali jamči za določene prejemke ali uspešnost naložb. Vendar pa je v določenih primerih institucija za poklicno pokojninsko zavarovanje tista, ki zagotavlja takšno kritje ali jamstva, ustanovitelj pa na splošno izčrpa svoje obveznosti s plačilom potrebnih prispevkov. V takšnih okoliščinah bi morala zadevna institucija za poklicno pokojninsko zavarovanje razpolagati z lastnimi sredstvi na podlagi vrednosti zavarovalno-tehničnih rezervacij in tveganega kapitala.

(45)

Institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje so zelo dolgoročne vlagateljice. Odkup sredstev, ki so v lasti institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje, ne more imeti načeloma nobenega drugega namena, kot zagotavljanje pokojnin. Zaradi ustrezne zaščite pravic članov in upravičencev, bi morale imeti institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje možnost izbire porazdelitve sredstev, ki ustreza točno določeni vrsti in trajanju njihovih obveznosti. Zato je potreben učinkovit nadzor in pristop do predpisov o naložbah, ki tem institucijam omogoča zadostno prožnost pri odločanju o najvarnejši in najučinkovitejši politiki naložb in jih zavezuje k preudarnemu ravnanju. Upoštevanje načela preudarne osebe zato zahteva politiko naložb, ki je prilagojena strukturi članstva posamezne institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje.

(46)

S postavitvijo načela preudarne osebe kot temeljnega načela kapitalskih vlaganj in z omogočanjem institucijam za poklicno pokojninsko zavarovanje, da opravljajo čezmejne dejavnosti, se spodbuja preusmeritev prihrankov v sektor poklicnega pokojninskega zavarovanja, kar prispeva h gospodarskemu in socialnemu napredku.

(47)

Metode in običajni postopki nadzora se od ene do druge države članice razlikujejo. Zaradi tega bi morale imeti države članice do neke mere diskrecijsko pravico v zvezi s predpisi o naložbah, ki jih želijo uvesti za institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje, ki se nahajajo na njihovem ozemlju. Vendar pa ti predpisi ne bi smeli omejevati prostega pretoka kapitala, razen če to upravičujejo razlogi skrbnega in varnega poslovanja.

(48)

Ta direktiva bi morala institucijam za poklicno pokojninsko zavarovanje zagotavljati ustrezno raven naložbene svobode. Kot zelo dolgoročni vlagatelji z majhnimi likvidnostnimi tveganji lahko institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje v razumnih mejah vlagajo v nelikvidna sredstva, kot so delnice, in v druge instrumente z dolgoročno ekonomsko perspektivo, s katerimi se ne trguje na reguliranih trgih, v večstranskih sistemih trgovanja (MTF) ali organiziranih sistemih trgovanja (OTF). Koristi imajo lahko tudi od prednosti mednarodne diverzifikacije. Vlaganje v delnice, denominirane v valutah, ki niso valute njihovih obveznosti, in druge instrumente z dolgoročno ekonomsko perspektivo, s katerimi se ne trguje na reguliranih trgih, v večstranskih sistemih trgovanja ali organiziranih trgovalnih sistemih, se zaradi tega ne bi smelo omejevati, razen iz razlogov skrbnega in varnega poslovanja, v skladu z načelom preudarne osebe, da se zaščitijo interesi članov in upravičencev.

(49)

Razumevanje, kaj sestavljajo instrumenti z dolgoročno ekonomsko perspektivo, je široko. Taki instrumenti so neprenosljivi vrednostni papirji in zato nimajo dostopa do likvidnosti na sekundarnih trgih. Pogosto zahtevajo obveznosti za določen čas, kar omejuje možnosti njihovega trženja, in bi morali vključevati udeležbe v kapitalu, dolžniške instrumente v podjetjih, ki ne kotirajo na borzi, in posojila tem podjetjem. Podjetja, ki ne kotirajo na borzi, vključujejo infrastrukturne projekte, družbe, ki ne kotirajo na borzi, ki si prizadevajo za rast, nepremičnine ali drugo premoženje, ki bi lahko bili primerni za dolgoročne naložbe. Projekti za nizkoogljično infrastrukturo in infrastrukturo, ki je odporna na podnebne spremembe, so pogosto v obliki sredstev, ki ne kotirajo na borzi, in se financirajo pretežno z dolgoročnimi krediti.

(50)

Institucijam za poklicno pokojninsko zavarovanje bi moralo biti dovoljeno vlaganje v drugih državah članicah v skladu s pravili matične države članice, da se zmanjšajo stroški čezmejne dejavnosti. Zato državi članici gostiteljici ne bi smelo biti dovoljeno, da za institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje, ki se nahajajo v drugih državah članicah, predpiše dodatne zahteve glede naložb.

(51)

Posamezniki potrebujejo jasen pregled nad pridobljenimi pokojninskimi pravicami, ki izhajajo iz zakonsko predpisanih pokojninskih načrtov in pokojninskih načrtov poklicnega zavarovanja, zlasti kadar pridobijo te pravice v več kot eni državi članici. To bi lahko dosegli z vzpostavitvijo storitev za sledenje pokojninam po vsej Uniji, podobnih tistim, ki so že bile vzpostavljene v nekaterih državah članicah po objavi bele knjige Komisije z dne 16. februarja 2012 z naslovom „Agenda za ustrezne, varne in vzdržne pokojnine“, ki spodbuja razvoj tovrstnih storitev.

(52)

Nekaterih tveganj ni mogoče zmanjšati s kvantitativnimi zahtevami, ki jih odražajo zahteve glede zavarovalno-tehničnih rezervacij in financiranja, vendar jih je mogoče ustrezno obravnavati le z zahtevami glede upravljanja. Zato je zagotovitev učinkovitega sistema upravljanja nujna za ustrezno obvladovanje tveganj in zaščito pravic vseh članov in upravičencev. Takšni sistemi bi morali biti sorazmerni z velikostjo, naravo, obsegom in kompleksnostjo dejavnosti institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje.

(53)

Politike prejemkov, ki spodbujajo prekomerno prevzemanje tveganj, lahko spodkopljejo dobro in učinkovito obvladovanje tveganj institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje. Načela politik prejemkov in zahteve glede njihovega razkritja, ki se uporabljajo za druge finančne institucije v Uniji, bi se morale uporabljati tudi za institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje, pri čemer pa bi bilo treba upoštevati posebno strukturo upravljanja teh institucij v primerjavi z drugimi finančnimi institucijami ter potrebo po upoštevanju velikosti, narave, obsega in kompleksnosti dejavnosti institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje.

(54)

Ključna funkcija je zmogljivost za opravljanje določenih nalog upravljanja. Institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje bi morale imeti zadostne zmogljivosti, da bi lahko imele funkcijo za obvladovanje tveganj, funkcijo za notranjo revizijo, po potrebi pa tudi aktuarsko funkcijo. Razen če je v tej direktivi drugače določeno, identifikacija posamezne ključne funkcije instituciji za poklicno pokojninsko zavarovanje ne bi smela preprečevati, da bi se prosto odločala o načinu organizacije te ključne funkcije v praksi. To ne bi smelo povzročati neupravičeno obremenjujočih zahtev, saj je treba pri tem upoštevati velikost, naravo, obseg in kompleksnost dejavnosti institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje.

(55)

Osebe, ki dejansko vodijo institucijo za poklicno pokojninsko zavarovanje, bi morale biti kot celota sposobne in primerne, osebe, ki opravljajo ključne funkcije, pa bi morale imeti potrebno znanje in izkušnje ter biti po potrebi ustrezno strokovno usposobljene. Vendar bi morale zahteve glede obveščanja pristojnega organa veljati le za nosilce ključnih funkcij.

(56)

Treba bi bilo omogočiti, da ena oseba ali organizacijska enota opravlja več kot eno ključno funkcijo, z izjemo funkcije notranje revizije. Vendar oseba ali organizacijska enota, ki opravlja posamezno ključno funkcijo, bi morala biti različna od osebe ali enote s podobno ključno funkcijo v ustanoviteljskem podjetju. Države članice bi morale imeti možnost, da instituciji za poklicno pokojninsko zavarovanje dovolijo, da ključne funkcije opravlja prek iste osebe ali organizacijske enote kot ustanoviteljsko podjetje, pod pogojem, da institucija pojasni, kako preprečuje ali upravlja nasprotja interesov v odnosu do ustanoviteljskega podjetja.

(57)

Bistvenega pomena je, da institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje izboljšajo svoje sposobnosti obvladovanja tveganj, pri tem pa upoštevajo cilj enakovredne razporeditve tveganj in prejemkov med generacijami v poklicnem pokojninskem zavarovanju, da bo mogoče resnično razumeti potencialne šibke točke v zvezi z vzdržnostjo pokojninskih načrtov ter o tem razpravljati z ustreznimi pristojnimi organi. Institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje bi morale v okviru sistemov obvladovanja tveganj izdelati oceno tveganj pri lastnih dejavnostih, povezanih s pokojninami. Ta ocena tveganj bi morala biti predložena tudi pristojnim organom in bi morala, kadar je to ustrezno, med drugim vključevati tveganja, povezana s podnebnimi spremembami, rabo virov in okoljem, družbena tveganja in tveganja, povezana z zmanjšanjem vrednosti sredstev zaradi regulativne spremembe (nasedla sredstva).

(58)

Okoljski in socialni dejavniki ter dejavniki upravljanja, ki so navedeni v načelih o odgovornem vlaganju, ki jih podpirajo Združeni narodi, so pomembni pri naložbeni politiki in sistemih obvladovanja tveganj institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje. Države članice bi morale od institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje zahtevati, da izrecno razkrijejo, v katerih primerih se takšni dejavniki obravnavajo v naložbenih odločitvah in kako se upoštevajo v njihovih sistemih obvladovanja tveganj. Informacije, ki jih zagotovi institucija za poklicno pokojninsko zavarovanje v skladu s to direktivo, bi morale vsebovati tudi relevantnost in pomembnost okoljskih in socialnih dejavnikov ter dejavnikov upravljanja za naložbe v okviru načrta ter to, kako se ti dejavniki upoštevajo. To obveznost lahko institucija za poklicno pokojninsko zavarovanje izpolni tako, da v teh informacijah navede, da okoljski in socialni dejavniki ter dejavniki upravljanja niso upoštevani v njeni naložbeni politiki ali da so stroški sistema spremljanja relevantnosti in pomembnosti takih dejavnikov oziroma način njihovega upoštevanja nesorazmerni z velikostjo, naravo, obsegom in kompleksnostjo njenih dejavnosti.

(59)

Vsaka država članica bi morala zahtevati, da vsaka institucija za poklicno pokojninsko zavarovanje, ki se nahaja na njenem ozemlju, pripravi letne računovodske izkaze in letna poročila, v katerih so upoštevani vsi pokojninski načrti, ki jih upravlja institucija, in, po potrebi, tudi letne računovodske izkaze in letna poročila za vsak posamezen pokojninski načrt. Letni računovodski izkazi in letna poročila, ki odražajo dejansko in pošteno sliko premoženja, obveznosti in finančnega položaja institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje, ob upoštevanju vsakega pokojninskega načrta, ki ga upravlja ta institucija, ter ki jih pravilno potrdi pooblaščena oseba, predstavljajo bistven vir informacij za člane in upravičence načrta in za pristojne organe. Pristojnim organom zlasti omogočajo spremljanje finančne trdnosti institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje in ugotavljanje, ali je ta institucija sposobna izpolnjevati svoje pogodbene obveznosti. Letne računovodske izkaze in letna poročila bi bilo treba javno razkriti na spletnem mestu, kadar je to mogoče, ali na drugačen način, na primer tako, da se na zahtevo da na voljo njihov izvod.

(60)

Naložbena politika institucije za poklicno in pokojninsko zavarovanje je odločilni dejavnik tako za varnost kot tudi za dolgoročno ekonomsko vzdržnost financiranja pokojninskih načrtov poklicnega zavarovanja. Zaradi tega bi morale institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje pripraviti in vsaj vsaka tri leta pregledati izjavo o načelih vlaganj. Taka izjava bi morala biti dostopna pristojnim organom, na zahtevo pa tudi članom in upravičencem vsakega pokojninskega načrta.

(61)

Institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje bi morale imeti možnost, da katero koli dejavnost, vključno s ključnimi funkcijami, v celoti ali delno prenesejo na ponudnike storitev, ki delujejo v njihovem imenu. Ostati pa bi morale v celoti odgovorne za izpolnjevanje vseh svojih obveznosti v okviru te direktive, če ključne funkcije ali kakršne koli druge dejavnosti oddajo v zunanje izvajanje. Pri oddaji dejavnosti v zunanje izvajanje bi morale institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje skleniti pisni dogovor s ponudnikom storitev. Za namene te direktive to ne vključuje dogovorov za storitve operativne narave, na primer za varnostno ali vzdrževalno osebje.

(62)

Države članice bi morale imeti možnost, da v zvezi z varno hrambo premoženja institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje zahtevajo imenovanje depozitarja.

(63)

Ob upoštevanju narave ustanovljenega pokojninskega načrta in povezanega upravnega bremena bi morale institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje potencialnim članom, članom in upravičencem zagotavljati jasne in primerne informacije, na podlagi katerih bi se ti odločali o svoji upokojitvi, s čimer bi zagotovile visoko stopnjo preglednosti prek različnih faz izvajanja načrta, tj. obdobje pred sklenitvijo, članstvo (vključno z obdobjem pred upokojitvijo) in obdobje po upokojitvi. Zlasti bi morale zagotoviti informacije o pridobljenih pokojninskih pravicah, napovedani višini pokojnin, tveganjih in jamstvih ter stroških. Kadar napovedane višine pokojnin temeljijo na ekonomskih scenarijih, bi morale te informacije vključevati tudi neugodni scenarij v skrajnem, vendar mogočem primeru. Kadar naložbeno tveganje nosi član, so nujne tudi dodatne informacije o naložbenem profilu, vseh razpoložljivih naložbenih možnostih in pretekli uspešnosti naložb. Informacije bi morale ustrezati potrebam uporabnika ter upoštevati konvencijo Združenih narodov o pravicah invalidov, predvsem kar zadeva dostopnost, kot je določeno v členu 3, in dostop do informacij, kot je določeno v členu 21 konvencije. Države članice se lahko odločijo, da bodo natančneje določile, kdo lahko zagotovi informacije, ki se posredujejo potencialnim članom, članom in upravičencem, tudi prek storitev sledenja pokojninam.

(64)

Glede na posebnosti načrtov, ki zagotavljajo določeno raven prejemkov, na take prejemke ne vpliva pretekla uspešnost kot tudi ne struktura stroškov, razen v skrajnih okoliščinah. Informacije o tem bi bilo torej treba zagotoviti samo pri načrtih, pri katerih so člani izpostavljeni naložbenemu tveganju ali lahko sprejemajo naložbene odločitve.

(65)

Pred pristopom k načrtu bi bilo treba potencialnim članom predložiti vse potrebne informacije za informirano odločitev. Kadar potencialni člani nimajo izbire in so samodejno vključeni v pokojninski načrt, bi jim morala institucija za poklicno pokojninsko zavarovanje takoj po vključitvi zagotoviti ključne pomembne informacije o njihovem članstvu.

(66)

Za člane bi morale institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje pripraviti izkaz pokojninskih prejemkov, ki bi vseboval ključne osebne in splošne informacije o pokojninskem načrtu. Izkaz pokojninskih prejemkov bi moral biti razumljiv in izčrpen ter vsebovati relevantne in ustrezne informacije, da bi bilo lažje razumeti pokojninske pravice skozi čas in po posameznih načrtih, ter biti v podporo mobilnosti delovne sile.

(67)

Institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje bi morale člane dovolj časa pred upokojitvijo obvestiti o možnostih izplačila. Kadar se pokojnina ne izplača v obliki doživljenjske pokojninske rente, bi morali člani, ki se približujejo upokojitvi, prejeti informacije o razpoložljivih plačilnih produktih za izplačilo prejemkov, da se omogoči finančno načrtovanje za upokojitev.

(68)

Upravičenci bi morali informacije o svojih prejemkih in ustrezajočih možnostih izplačila prejemati tudi v fazi izplačevanja prejemkov. To je zlasti pomembno, če upravičenec v fazi izplačevanja nosi znatno stopnjo naložbenega tveganja. Upravičenci bi morali biti obveščeni tudi o znižanju pripadajočih prejemkov, in sicer preden se to znižanje izvede, potem ko je bila sprejeta odločitev o znižanju. Priporočljiva dobra praksa je, da se institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje pred sprejetjem take odločitve posvetujejo z upravičenci.

(69)

Pristojni organ bi moral pri izvajanju svojih pooblastil slediti glavnim ciljem, to je varstvu pravic članov in upravičencev ter stabilnosti in trdnosti institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje.

(70)

Obseg bonitetnega nadzora se med državami članicami razlikuje. To je lahko vir težav, kadar mora ena institucija za poklicno pokojninsko zavarovanje izpolnjevati bonitetne predpise svoje matične države članice, hkrati pa spoštovati socialno in delovno pravo svoje države članice gostiteljice. Pojasnitev, katera področja se štejejo za del bonitetnega nadzora za namene te direktive, zmanjšuje pravno negotovost in s tem povezane transakcijske stroške.

(71)

Notranji trg za institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje zahteva medsebojno priznavanje standardov skrbnega in varnega poslovanja. Pristojni organi matične države članice posamezne institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje bi morali nadzirati, ali institucija te standarde upošteva. Države članice bi morale pristojnim organom podeliti ustrezna pooblastila za uporabo preventivnih ali popravnih ukrepov, če institucija za poklicno pokojninsko zavarovanje krši katero koli od zahtev iz te direktive.

(72)

Da se zagotovi učinkovit nadzor dejavnosti, oddanih v zunanje izvajanje, vključno z vsem nadaljnjim oddajanjem v zunanje podizvajanje, je nujno, da imajo pristojni organi dostop do vseh relevantnih podatkov, s katerimi razpolagajo ponudniki storitev, ki so jim bile dejavnosti oddane v izvajanje, ne glede na to, ali so slednji regulirane ali neregulirane osebe, ter imajo pristojni organi pravico izvajati preverjanja na kraju samem. Da se upošteva razvoj trga in zagotovi neprekinjeno izpolnjevanje pogojev za zunanje izvajanje, bi morali pristojni organi imeti potrebna pooblastila, da od institucij za poklicno in pokojninsko zavarovanje in ponudnikov storitev zahtevajo informacije o vseh dejavnostih, oddanih v zunanje izvajanje.

(73)

Treba bi bilo omogočiti izmenjavo informacij med nadzornimi organi ter organi ali telesi, katerih naloga je krepiti stabilnost finančnega sistema. Zato je treba opredeliti pogoje, pod katerimi bi bile te izmenjave informacij mogoče. Kadar je informacije dovoljeno razkriti samo z izrecnim soglasjem pristojnih organov, bi bilo treba tem organom omogočiti, da, kadar je primerno, svoje soglasje pogojujejo z izpolnjevanjem strogih pogojev.

(74)

Vsaka obdelava osebnih podatkov, ki se izvede na podlagi te direktive, kot je izmenjava ali prenos osebnih podatkov, ki ga izvedejo pristojni organi, bi morala biti v skladu z Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega Parlamenta in Sveta (7), vsaka izmenjava ali prenos informacij, ki ga izvedejo evropski nadzorni organi, pa bi morala biti v skladu z Uredbo (ES) št. 45/2001 Evropskega Parlamenta in Sveta (8).

(75)

Da se zagotovi nemoteno delovanje notranjega trga za zagotavljanje poklicnega pokojninskega zavarovanja, organiziranega v merilu Unije, bi morala Komisija po posvetovanju z EIOPA pregledati njeno uporabo in o tem poročati, navedeno poročilo pa predložiti Evropskemu parlamentu in Svetu do 13. januarja 2023.

(76)

Da se zagotovi lojalna konkurenca med institucijami, bi bilo treba prehodno obdobje, ki zavarovalnicam, ki spadajo v področje uporabe Direktive 2009/138/ES, omogoča, da svojo dejavnost poklicnega pokojninskega zavarovanja izvajajo po pravilih iz člena 4 te direktive, podaljšati do 31. decembra 2022. Direktivo 2009/138/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(77)

Nadaljnji razvoj ureditev solventnosti na ravni Unije, kot je na primer model celotne bilance stanja (HBS – Holistic Balance Sheet), v praktičnem smislu ni realističen, v smislu razmerja med stroški in koristmi pa ni učinkovit, predvsem zaradi raznolikosti institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje znotraj držav članic in med njimi. Zato za institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje na ravni Unije ne bi smeli določati količinskih kapitalskih zahtev, kot na primer v direktivi Solventnost II ali v modelih celotne bilance stanja, izpeljanih iz nje, saj bi te zahteve lahko zmanjšale pripravljenost delodajalcev za zagotavljanje pokojninskih načrtov poklicnega zavarovanja.

(78)

Ker cilja te direktive, namreč oblikovanja pravnega okvira Unije za institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje, ni mogoče zadovoljivo doseči na ravni držav članic, temveč se zaradi obsega in učinka ukrepov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(79)

Države članice so se v skladu s Skupno politično izjavo držav članic in Komisije z dne 28. septembra 2011 o obrazložitvenih dokumentih zavezale, da bodo uradnemu obvestilu o ukrepih za prenos v upravičenih primerih priložile enega ali več dokumentov, v katerih bo pojasnjeno razmerje med sestavnimi elementi direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je predložitev takšnih dokumentov v primeru te direktive upravičena.

(80)

Obveznost prenosa te direktive v nacionalno pravo bi morala biti omejena na tiste določbe, ki pomenijo vsebinsko spremembo v primerjavi s predhodnimi direktivami. Obveznost prenosa določb, ki so nespremenjene, izhaja iz predhodnih direktiv.

(81)

Ta direktiva ne bi smela posegati v obveznosti držav članic glede rokov za prenos v nacionalno pravo in začetka uporabe direktiv, ki so določeni v delu B Priloge I –

(a)

institucije, ki upravljajo sisteme socialne varnosti iz uredb (ES) št. 883/2004 (9) in (ES) št. 987/2009 (10) Evropskega parlamenta in Sveta;

(b)

institucije, za katere se uporabljajo direktive 2009/65/ES (11), 2009/138/ES, 2011/61/EU (12), 2013/36/EU (13) in 2014/65/EU (14) Evropskega parlamenta in Sveta;

(c)

institucije, ki poslujejo na podlagi sprotnega prispevnega kritja (dokladnega sistema);

(d)

institucije, v katerih uslužbenci ustanoviteljskega podjetja nimajo zakonskih pravic do prejemkov in v katerih lahko ustanoviteljsko podjetje kadar koli odkupi sredstva in mu ni nujno treba izpolniti svojih obveznosti plačevanja pokojnin;

(e)

družbe, ki zaradi izplačila pokojnin svojim uslužbencem uporabljajo sistem pokojninskih rezervacij.

1.

„institucija za poklicno pokojninsko zavarovanje“ pomeni institucijo, ne glede na njeno pravno obliko, ki posluje na podlagi kapitalskega kritja in je ustanovljena ločeno od kakršnega koli ustanoviteljskega podjetja ali poklicnega združenja z namenom zagotavljati pokojnine v okviru poklicne dejavnosti na podlagi sporazuma ali pogodbe, sklenjenima:

2.

„pokojninski načrt“ pomeni pogodbo, sporazum, skrbniško pogodbo ali predpise o vrsti priznane pokojnine in pogojih za njeno odobritev;

3.

„ustanoviteljsko podjetje“ pomeni podjetje ali drug subjekt, ki ponuja pokojninski načrt ali plačuje prispevke v institucijo za poklicno pokojninsko zavarovanje, ne glede na to, ali to podjetje ali ta subjekt vključuje eno ali več pravnih ali fizičnih oseb, in ki deluje kot delodajalec ali samozaposlena oseba, ali pa sestoji iz poljubne kombinacije teh možnosti;

4.

„pokojnina“ pomeni prejemke, plačane ob upoštevanju odhoda ali v pričakovanju odhoda v pokoj, ali, kadar dopolnjuje te prejemke in na pomožni osnovi, v obliki izplačil v primeru smrti, invalidnosti ali prenehanja zaposlitve ali v obliki podpornih izplačil ali storitev v primeru bolezni, pomanjkanja ali smrti. Zaradi omogočanja finančne varnosti v pokoju se lahko ti prejemki plačujejo kot doživljenjska izplačila, časovno omejena izplačila, izplačila enkratnega zneska ali kakršna koli kombinacija teh oblik izplačila;

5.

„član“ pomeni osebo, ki ni upravičenec ali potencialni član, katere pretekle ali sedanje poklicne dejavnosti ji dajejo ali ji bodo dale pravico do pokojnine v skladu z določbami pokojninskega načrta;

6.

„upravičenec“ pomeni osebo, ki prejema pokojnino;

7.

„potencialni član“ pomeni osebo, ki je upravičena do vključitve v pokojninski načrt;

8.

„pristojni organ“ pomeni nacionalni organ, imenovan za opravljanje dolžnosti, določenih v tej direktivi;

9.

„biometrična tveganja“ pomeni tveganja, povezana s smrtjo, invalidnostjo in dolgoživostjo;

10.

„matična država članica“ pomeni državo članico, v kateri je bila institucija za poklicno pokojninsko zavarovanje registrirana ali pooblaščena in v kateri se nahaja njena glavna uprava v skladu s členom 9;

11.

„država članica gostiteljica“ pomeni državo članico, katere socialno in delovno pravo, ki je merodajno za področje pokojninskih načrtov poklicnega zavarovanja, se uporablja za odnos med ustanoviteljskim podjetjem in člani ali upravičenci;

12.

„izvorna institucija za poklicno pokojninsko zavarovanje“ pomeni institucijo za poklicno pokojninsko zavarovanje, ki prenese vse ali del obveznosti pokojninskih načrtov, zavarovalno-tehničnih rezervacij in drugih obveznosti in pravic, kot tudi pripadajočih sredstev ali njihovih denarnih ustreznikov, na institucijo za poklicno pokojninsko zavarovanje, registrirano ali pooblaščeno v drugi državi članici;

13.

„namembna institucija za poklicno pokojninsko zavarovanje“ pomeni institucijo za poklicno pokojninsko zavarovanje, ki prejme vse ali del obveznosti pokojninskih načrtov, zavarovalno-tehničnih rezervacij in drugih obveznosti in pravic, kot tudi pripadajočih sredstev ali njihovih denarnih ustreznikov, od institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje, registrirane ali pooblaščene v drugi državi članici;

14.

„regulirani trg“ pomeni regulirani trg, kot je opredeljen v točki 21 člena 4(1) Direktive 2014/65/EU;

15.

„večstranski sistem trgovanja“ ali „MTF“ pomeni večstranski sistem trgovanja ali MTF, kot je opredeljen v točki 22 člena 4(1) Direktive 2014/65/EU;

16.

„organizirani sistem trgovanja“ ali „OTF“ pomeni organizirani sistem trgovanja ali OTF, kakor je opredeljen v točki 23 člena 4(1) Direktive 2014/65/EU;

17.

„trajni nosilec podatkov“ pomeni sredstvo, ki članu ali upravičencu omogoča shranjevanje osebno nanj naslovljenih informacij, tako da so mu dostopne za poznejšo uporabo in za obdobje, primerno za namene teh informacij, in ki mu omogoča nespremenjeno reprodukcijo shranjenih informacij;

18.

„ključna funkcija“ v okviru sistema upravljanja pomeni zmogljivost opravljanja praktičnih nalog, ki zajema funkcijo za obvladovanje tveganj, funkcijo za notranjo revizijo in aktuarsko funkcijo;

19.

„čezmejna dejavnost“ pomeni upravljanje pokojninskega načrta, pri katerem za odnos med ustanoviteljskim podjetjem ter zadevnimi člani in upravičenci velja socialno in delovno pravo na področju pokojninskih načrtov poklicnega zavarovanja države članice, ki ni matična država članica.

(a)

institucija za poklicno pokojninsko zavarovanje ustrezno izvaja pravila glede upravljanja pokojninskih načrtov;

(b)

je ustanoviteljsko podjetje zavezano rednemu financiranju, kadar jamči za izplačevanje pokojnin.

(a)

imena držav članic gostiteljic, ki jih bodo ustanoviteljska podjetja po potrebi identificirala;

(b)

ime in lokacijo glavne uprave ustanoviteljskega podjetja;

(c)

glavne značilnosti pokojninskega načrta, ki se ga upravlja za ustanoviteljsko podjetje.

(a)

večine članov in večine upravičencev, ali, po potrebi, večine njihovih zastopnikov. Večina se določi v skladu z nacionalnim pravom. Izvorna institucija za poklicno pokojninsko zavarovanje da zadevnim članom in upravičencem ali, po potrebi, njihovim zastopnikom, pravočasno na voljo informacije o pogojih prenosa, in sicer pred vložitvijo vloge iz odstavka 4; ter

(b)

po potrebi ustanoviteljskega podjetja.

(a)

pisni dogovor med izvorno in namembno institucijo za poklicno pokojninsko zavarovanje, v katerem so določeni pogoji prenosa;

(b)

opis glavnih značilnosti pokojninskega načrta;

(c)

opis obveznosti ali zavarovalno-tehničnih rezervacij, ki naj bi se prenesle, ter drugih obveznosti in pravic ter pripadajočih sredstev ali njihovih denarnih ustreznikov;

(d)

imeni in lokaciji glavnih uprav izvorne in namembne institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje ter državi članici, v katerih sta instituciji za poklicno pokojninsko zavarovanje registrirani ali pooblaščeni;

(e)

lokacijo glavne uprave ustanoviteljskega podjetja in ime ustanoviteljskega podjetja;

(f)

dokaz o predhodnem dovoljenju v skladu z odstavkom 3;

(g)

po potrebi imena držav članic, katerih socialno in delovno pravo, ki velja za področje pokojninskih načrtov poklicnega zavarovanja, se uporablja za zadevni pokojninski načrt.

(a)

je namembna institucija za poklicno pokojninsko zavarovanje zagotovila informacije iz odstavka 5;

(b)

so upravna struktura, finančno stanje namembne institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje in dobro ime ali poklicne kvalifikacije ali izkušnje vodstvenega osebja namembne institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje združljivi s predlaganim prenosom;

(c)

so dolgoročni interesi članov in upravičencev namembne institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje in preneseni del načrta med prenosom in po njem ustrezno zaščiteni;

(d)

so zavarovalno-tehnične rezervacije namembne institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje na dan prenosa v celoti krite, kadar gre pri prenosu za čezmejno dejavnost; ter

(e)

so sredstva za prenos zadostna in primerna za kritje obveznosti, zavarovalno-tehničnih rezervacij in drugih obveznosti in pravic, ki naj bi se prenesle, v skladu z veljavnimi pravili v matični državi članici namembne institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje.

(a)

so v primeru delnega prenosa obveznosti pokojninskega načrta, zavarovalno-tehničnih rezervacij in drugih obveznosti in pravic ter pripadajočih sredstev ali njihovih denarnih ustreznikov dolgoročni interesi članov in upravičencev preostalega dela načrta ustrezno zaščiteni;

(b)

so posamezne pravice članov in upravičencev po prenosu vsaj enake;

(c)

so sredstva, ki ustrezajo pokojninskemu načrtu, ki naj bi se prenesel, zadostna in primerna za kritje obveznosti, zavarovalno-tehničnih rezervacij in drugih obveznosti in pravic, ki naj bi se prenesle, v skladu z veljavnimi pravili v matični državi članici izvorne institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje.

(a)

najmanjši znesek zavarovalno-tehničnih rezervacij se izračuna po dovolj preudarnem aktuarskem postopku, ki upošteva vse obveznosti glede prejemkov in prispevkov v skladu s pokojninskim režimom institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje. Zadoščati mora tako za pokojnine in prejemke, ki se že izplačujejo upravičencem in se bodo izplačevale še naprej, kot tudi odražati obveznosti, ki izhajajo iz pridobljenih pokojninskih pravic članov. Tudi ekonomske in aktuarske predpostavke za vrednotenje obveznosti je treba izbrati preudarno in pri tem po potrebi upoštevati primerno mejo škodljivih odstopanj;

(b)

najvišje obrestne mere se izberejo preudarno in določijo v skladu s predpisi matične države članice. Te preudarne obrestne mere se določijo ob upoštevanju:

(c)

biometrične tabele za izračunavanje zavarovalno-tehničnih rezervacij temeljijo na načelih preudarnosti, pri čemer je treba upoštevati glavne značilnosti skupine članov in pokojninskih načrtov, zlasti pričakovane spremembe pri tveganjih;

(d)

metoda in osnova za izračunavanje zavarovalno-tehničnih rezervacij ostajata od enega do drugega poslovnega leta na splošno nespremenjeni. Vendar pa se lahko odstopanja utemeljijo s spremembo pravnih, demografskih ali ekonomskih okoliščin, ki so podlaga za predpostavke.

(a)

institucija za poklicno pokojninsko zavarovanje predloži stvaren in uresničljiv načrt za ponovno vzpostavitev zahtevane višine premoženja za pravočasno popolno kritje zavarovalno-tehničnih rezervacij. Načrt se da na voljo članom ali po potrebi njihovim zastopnikom, odobriti pa ga morajo pristojni organi matične države članice;

(b)

pri pripravi načrta je treba upoštevati specifičen položaj institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje, zlasti strukturo njene aktive in pasive, rizični profil, likvidnostni načrt, starostni profil članov, upravičenih do prejemanja pokojnine, dejstvo, da gre za na novo vzpostavljen načrt ali načrt, ki prehaja iz doklad ali delnega financirana na polno financiranje;

(c)

v primeru prenehanja upravljanja pokojninskega načrta v obdobju, navedenem v prvem stavku tega odstavka, obvesti institucija za poklicno pokojninsko zavarovanje pristojne organe matične države članice. Institucija za poklicno pokojninsko zavarovanje uvede postopek za prenos premoženja in pripadajočih obveznosti tega načrta na drugo institucijo za poklicno pokojninsko zavarovanje, na zavarovalnico ali drug ustrezen subjekt. S tem postopkom se seznanijo pristojni organi matične države članice, splošen prikaz postopka pa se da na voljo članom in po potrebi njihovim zastopnikom v skladu z načelom zaupnosti.

(a)

vplačan osnovni kapital ali v primeru institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje v obliki družbe za vzajemno zavarovanje, dejanski ustanovni kapital in sredstva na računih članov družbe za vzajemno zavarovanje, ki izpolnjujejo vsa naslednja merila:

(b)

rezerve (obvezne in proste), ki ne ustrezajo prevzetim obveznostim iz zavarovalnih pogodb;

(c)

preneseni dobiček ali izguba, po odbitku dividend, ki jih je treba plačati; in

(d)

če je dovoljeno po nacionalnem pravu, rezerve iz dobička, ki se pojavljajo v bilanci stanja, če se lahko uporabijo za kritje izgub, ki se lahko pojavijo, ali če niso na voljo za razdelitev članom in upravičencem.

(a)

kumulativni prednostni delniški kapital in podrejen dolžniški kapital do 50 % vrednosti razpoložljivega minimalnega kapitala ali zahtevanega minimalnega kapitala, glede na manjšo vrednost, od tega največ 25 % predstavljajo podrejeni dolgovi s fiksno dospelostjo ali kumulativni prednostni osnovni kapital za določen čas, če obstajajo zavezujoči sporazumi, na podlagi katerih se ob stečaju ali likvidaciji institucije podrejeni dolžniški kapital ali prednostni delniški kapital uvrsti za terjatve vseh drugih upnikov in se ne poplača, dokler vsi drugi takrat zapadli dolgovi niso poravnani;

(b)

vrednostne papirje brez določenega datuma dospelosti in druge instrumente, vključno s kumulativnimi prednostnimi delnicami, razen tistih iz točke (a), do 50 % razpoložljivega ali zahtevanega minimalnega kapitala, glede na manjšo vrednost, za skupni obseg takšnih vrednostnih papirjev in podrejenega dolžniškega kapitala iz točke (a), če izpolnjujejo naslednje:

Za namene točke (a) podrejeni dolžniški kapital izpolnjuje tudi naslednje pogoje:

(a)

kadar se zillmerising ne uporablja ali če se uporablja in je manjši od obremenitve za nabavne stroške, vključene v premiji, razlika med ne-zillmerizirano ali delno zillmerizirano matematično rezervacijo in matematično rezervacijo, zillmerizirano po stopnji, enaki obremenitvi za nabavne stroške, vključene v premijo;

(b)

skrite čiste rezerve, ki izhajajo iz vrednotenja sredstev, če takšne skrite rezerve nimajo značaja izjeme;

(c)

ena polovica neplačanega osnovnega kapitala ali ustanovnega kapitala, potem ko vplačani del doseže 25 % navedenega osnovnega kapitala ali ustanovnega kapitala, do 50 % razpoložljivega ali zahtevanega minimalnega kapitala, glede na manjšo vrednost.

(a)

prvi rezultat:

4-odstotni delež matematičnih rezervacij, ki se nanašajo na neposredno poslovanje in sprejete obveznosti pozavarovanja brez odbitkov prenosov pozavarovanja, se pomnoži z razmerjem, ki ne sme biti manjše od 85 %, celotnih matematičnih rezervacij brez prenosov pozavarovanja za zadnje poslovno leto do bruto celotnih matematičnih rezervacij;

(b)

drugi rezultat:

za police, na katerih rizični kapital ni negativna številka, se 0,3-odstotni delež takšnega kapitala, ki ga sklene institucija za poklicno pokojninsko zavarovanje, pomnoži z razmerjem, ki ne sme biti manjše od 50 %, celotnega rizičnega kapitala za zadnje poslovno leto, zadržanega kot obveznost institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje po prenosih pozavarovanja in retrocesijah do celotnega rizičnega kapitala brez prenosov pozavarovanja.

Za začasna zavarovanja za primer smrti z najdaljšo dobo treh let znaša delež 0,1 %. Za takšna zavarovanja z dobo od treh do petih let znaša delež 0,15 %.

(a)

če institucija za poklicno pokojninsko zavarovanje prevzema naložbeno tveganje, 4-odstotni delež zavarovalno-tehničnih rezervacij, izračunan v skladu z odstavkom 2(a);

(b)

če institucija za poklicno pokojninsko zavarovanje ne prevzema naložbenega tveganja, ampak se porazdelitev za kritje stroškov upravljanja določi za obdobje, daljše od petih let, 1-odstotni delež zavarovalno-tehničnih rezervacij, izračunan v skladu z odstavkom 2(a);

(c)

če institucija za poklicno pokojninsko zavarovanje ne prevzema naložbenega tveganja in porazdelitev za kritje stroškov upravljanja ni določena za obdobje, daljše od petih let, znesek, enak 25 % čistih stroškov upravljanja, ki se nanašajo na takšna zavarovanja in posle v zadnjem poslovnem letu;

(d)

če institucija za poklicno pokojninsko zavarovanje prevzema nevarnost smrti, 0,3-odstotni delež rizičnega kapitala, izračunan v skladu z odstavkom 2(b).

Zneski obračunanih škod, plačanih v zvezi z neposrednimi posli (brez odštetja terjatev, ki bremenijo pozavarovatelje in retrocesionarje) v obdobjih iz odstavka 1, se seštejejo.

Tej vsoti se doda znesek obračunanih škod v zvezi s pozavarovanji in retrocesijami, prejetimi v istih obdobjih, in znesek neporavnanih škodnih rezervacij, ugotovljenih ob koncu preteklega poslovnega leta za neposredno poslovanje in za sprejete obveznosti pozavarovanja.

Od te vsote se odšteje znesek izterjav iz naslova izplačanih odškodnin, realiziranih v obdobjih iz odstavka 1.

Od preostale vsote se odšteje znesek neporavnanih škodnih rezervacij, ugotovljenih na začetku drugega poslovnega leta, ki je leto pred zadnjim poslovnim letom, za katero obstajajo računi, in sicer za neposredna zavarovanja in tudi sprejeta pozavarovanja.

Tretjina tako dobljenega zneska se razdeli na dva dela, prvi do vrednosti 35 000 000 EUR, drugi pa za preostalo vrednost; 26 % prvega dela in 23 % drugega dela se sešteje.

Tako dobljena vsota se pomnoži z razmerjem, ki glede na pretekla tri poslovna leta skupaj obstaja med zneskom terjatev na izplačilo odškodnin, ki jih mora institucija za poklicno pokojninsko zavarovanje nositi tudi potem, ko so bili odšteti vsi izterljivi zneski iz pozavarovanja, in kosmatim zneskom terjatev na izplačilo odškodnin. To razmerje ne sme biti manjše od 50 %.

(a)

premoženje se naloži ob kar največji dolgoročni koristi za člane in upravičence skupaj. V primeru morebitnih nasprotij interesov, institucija za poklicno pokojninsko zavarovanje ali subjekt, ki upravlja njen portfelj, zagotovi, da se naložba izvede v izključnem interesu članov in upravičencev;

(b)

države članice institucijam omogočijo, da ob spoštovanju načela preudarne osebe upoštevajo morebiten dolgoročni učinek naložbenih odločitev na okoljske in socialne dejavnike ter dejavnike upravljanja;

(c)

premoženje se naloži na način, ki zagotavlja varnost, kakovost, likvidnost in donosnost portfelja kot celote;

(d)

premoženje se naloži predvsem na reguliranih trgih. Naložbe v premoženje, s katerim ni dovoljeno trgovati na organiziranih finančnih trgih, je treba v vsakem primeru omejiti na preudarno raven;

(e)

naložbe v izvedene finančne instrumente so dopustne le pod pogojem, da taki instrumenti prispevajo k zmanjšanju naložbenih tveganj ali olajšajo učinkovito upravljanje portfelja. Vrednotiti jih je treba po načelu preudarnosti ob upoštevanju osnovne vrednosti in jih vključiti v vrednotenje premoženja institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje. Institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje se morajo izogibati tudi pretirani izpostavljenosti tveganjem nasproti eni sami nasprotni stranki in drugim izvedenim poslom;

(f)

naložbe morajo biti primerno razpršene na način, ki preprečuje pretirano zanašanje na določeno premoženje, izdajatelja ali skupino podjetij in kopičenje tveganj v portfelju kot celoti.

Naložbe v premoženje, ki ga izda isti izdajatelj ali izdajatelji, ki pripadajo isti skupini, ne smejo institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje izpostaviti pretirani koncentraciji tveganj;

(g)

naložbe v ustanoviteljsko podjetje ne smejo znašati več kot 5 % skupnega portfelja, če pa pripada ustanoviteljsko podjetje skupini, vlaganja v podjetja, ki pripadajo isti skupini kot ustanoviteljsko podjetje, ne smejo znašati več kot 10 % portfelja.

Kadar institucijo za poklicno pokojninsko zavarovanje financira več podjetij, se vlaganja v ta ustanoviteljska podjetja izvede preudarno in pri tem upošteva primerno diverzifikacijo.

(a)

do 70 % premoženja za kritje zavarovalno-tehničnih rezervacij ali celotnega portfelja načrtov, pri katerih nosijo člani naložbena tveganja, vložijo v delnice, prenosljive vrednostne papirje, ki se obravnavajo kot delnice, in podjetniške obveznice, s katerimi se lahko trguje na reguliranih trgih, v okviru MTF ali OTF, in odločati o sorazmernem ponderju teh vrednostnih papirjev v njihovem naložbenem portfelju. Vendar lahko države članice, pod pogojem, da je to preudarno utemeljeno, uporabijo nižjo mejo, a ne nižje od 35 %, za institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje, ki upravljajo pokojninske načrte z dolgoročnim jamstvom obrestne mere, nosijo naložbeno tveganje in same zagotavljajo jamstvo;

(b)

do 30 % premoženja za kritje zavarovalno-tehničnih rezervacij vložijo v sredstva, nominirana v drugih valutah, in ne tistih, v katerih so izražene obveznosti;

(c)

vlagajo v instrumente z dolgoročnim naložbenim obdobjem, s katerimi se ne trguje na reguliranih trgih, v okviru MTF ali OTF;

(d)

vlagajo v instrumente, ki jih izda ali za katere jamči EIB banka v okviru Evropskega sklada za strateške naložbe, evropskih dolgoročnih investicijskih skladov, evropskih skladov za socialno podjetništvo in evropskih skladov tveganega kapitala.

(a)

zahteva glede sposobnosti:

(b)

zahteva glede primernosti: so osebe, ki imajo dobro ime in integriteto.

(a)

politika prejemkov se določi, izvaja in vzdržuje v skladu z dejavnostmi, profilom tveganj, cilji ter dolgoročnim interesom, finančno stabilnostjo in uspešnostjo institucije kot celote ter podpira dobro, preudarno in učinkovito upravljanje institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje;

(b)

politika prejemkov je v skladu z dolgoročnimi koristmi članov in upravičencev pokojninskih načrtov, ki jih upravlja institucija za poklicno pokojninsko zavarovanje;

(c)

politika prejemkov vključuje ukrepe, namenjene preprečevanju nasprotja interesov;

(d)

politika prejemkov je skladna z dobrim in učinkovitim obvladovanjem tveganj ter ne spodbuja prevzemanja tveganja, ki ni v skladu s profili tveganja in pravili institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje;

(e)

politika prejemkov se uporablja za institucijo za poklicno pokojninsko zavarovanje in za ponudnike storitev iz člena 31(1), razen če so ti ponudniki storitev zajeti v direktivah iz točke (b) člena 2(2);

(f)

institucija za poklicno pokojninsko zavarovanje določi splošna načela politike prejemkov, jo pregleda in posodobi vsaj vsaka tri leta in je odgovorna za njeno izvajanje;

(g)

uvede se jasno, pregledno in učinkovito upravljanje, kar zadeva prejemke in nadzor nad njimi.

(a)

če je oseba ali organizacijska enota, ki opravlja ključno funkcijo, odkrila obstoj znatnega tveganja, da institucija ne bo izpolnila pomembnih zakonskih zahtev, in je o tem poročala upravnemu, upravljalnemu ali nadzornemu organu institucije in če bi to lahko bistveno vplivalo na interese članov in upravičencev ali

(b)

če je oseba ali organizacijska enota, ki opravlja ključno funkcijo, v okviru ključne funkcije te osebe ali organizacijske enote opazila pomembno bistveno kršitev zakonov ali drugih predpisov, ki se uporabljajo za institucijo za poklicno pokojninsko zavarovanje in njene dejavnosti, in je o tem poročala upravnemu, upravljalnemu ali nadzornemu organu institucije.

(a)

sklepanje zavarovanj in oblikovanje rezervacij;

(b)

upravljanje sredstev – obveznosti;

(c)

naložbe, zlasti izvedeni finančni instrumenti, listinjenje in podobne obveznosti;

(d)

likvidnost in obvladovanje tveganja koncentracije;

(e)

obvladovanje operativnega tveganja;

(f)

zavarovanje in druge tehnike za zmanjševanje tveganj;

(g)

okoljska in socialna tveganja ter tveganja upravljanja v zvezi z naložbenim portfeljem in njegovim upravljanjem.

(a)

koordinira in nadzira izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij;

(b)

oceni ustreznost uporabljenih metodologij in osnovnih modelov kot tudi predpostavk, upoštevanih pri izračunu zavarovalno-tehničnih rezervacij;

(c)

oceni ustreznost in kakovost podatkov, uporabljenih pri izračunu zavarovalno-tehničnih rezervacij;

(d)

primerja predpostavke, na katerih temelji izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij, z izkušnjami;

(e)

obvešča upravni, upravljalni ali nadzorni organ institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje o zanesljivosti in ustreznosti izračuna zavarovalno-tehničnih rezervacij;

(f)

poda mnenje o splošni politiki sklepanja zavarovanj, če ima institucija za poklicno pokojninsko zavarovanje tako politiko;

(g)

poda mnenje o ustreznosti ureditve zavarovanja, če ima institucija za poklicno pokojninsko zavarovanje tako ureditev, in

(h)

prispeva k učinkovitemu izvajanju sistema obvladovanja tveganj.

(a)

opis, kako je lastna ocena tveganj vključena v proces upravljanja in odločanja institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje;

(b)

oceno učinkovitosti sistema obvladovanja tveganj;

(c)

opis, kako institucija za poklicno pokojninsko zavarovanje preprečuje nasprotje interesov v odnosu do ustanoviteljskega podjetja, kadar mu ta institucija ključne funkcije oddaja v zunanje izvajanje v skladu s členom 24(3);

(d)

oceno skupne potrebe institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje po financiranju, vključno z opisom načrta za obnovo, kadar je to ustrezno;

(e)

oceno tveganj za člane in upravičence v zvezi z izplačevanjem njihovih pokojnin in uspešnostjo popravnih ukrepov, pri čemer se po potrebi upoštevajo:

(f)

kvalitativno oceno mehanizmov za zaščito pokojnin, vključno z jamstvi, sporazumi ali drugimi vrstami finančne podpore ustanoviteljskega podjetja, zavarovanjem ali pozavarovanjem, zajetim z Direktivo 2009/138/ES, ali kritjem z varovalnim pokojninskim načrtom, ki so v korist institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje ali članov in upravičencev;

(g)

kvalitativno oceno operativnih tveganj;

(h)

kadar se pri naložbenih odločitvah upoštevajo okoljski in socialni dejavniki ter dejavniki upravljanja, oceno novih ali nastajajočih tveganj, vključno s tveganji, povezanimi s podnebnimi spremembami, rabo virov in okoljem, socialnimi tveganji in tveganji, povezanimi z zmanjšanjem vrednosti sredstev zaradi regulativne spremembe.

(a)

poslabšal kakovost sistema upravljanja zadevne institucije;

(b)

neupravičeno povečal operativno tveganje;

(c)

zmanjšal sposobnost pristojnih organov za spremljanje, ali institucija za poklicno pokojninsko zavarovanje izpolnjuje svoje obveznosti;

(d)

ogrozil stalne in ustrezne storitve članom in upravičencem.

(a)

zagotovi ustrezno varstvo in zaščito finančnih instrumentov;

(b)

vodi evidenco, ki instituciji za poklicno pokojninsko zavarovanje omogoča, da kadar koli in pravočasno identificira vse premoženje;

(c)

sprejme potrebne ukrepe, da prepreči nasprotja interesov v zvezi z varno hrambo premoženja;

(d)

na zahtevo obvesti pristojne organe o načinu hranjenja premoženja.

(a)

izvaja navodila institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje, razen če so v nasprotju z nacionalnim pravom ali pravili institucije;

(b)

zagotovi, da se vsakršno nadomestilo za transakcije, ki vključujejo premoženje institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje, povezane s pokojninskim načrtom, instituciji izplača v običajnem roku in

(c)

zagotovi, da se prihodki iz premoženja uporabljajo v skladu s pravili institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje.

(a)

potencialnim članom: vsaj informacije, ki so določene v členu 41;

(b)

članom: vsaj informacije, ki so določene v členih 37 do 40, 42 in 44, ter

(c)

upravičencem: vsaj informacije, ki so določene v členih 37, 43 in 44.

(a)

se redno posodabljajo;

(b)

so zapisane jasno, jedrnato in razumljivo, brez žargona in tehničnih terminov, kadar je namesto tega mogoče uporabiti vsakdanji jezik;

(c)

niso zavajajoče ter je zagotovljena dosledna uporaba besedišča in vsebine;

(d)

so predstavljene v lahko čitljivi obliki;

(e)

so na voljo v uradnem jeziku države članice, katere socialno in delovno pravo, ki velja za področje pokojninskih načrtov poklicnega zavarovanja, se uporablja za zadevni pokojninski načrt in

(f)

se dajo potencialnim članom, članom in upravičencem brezplačno na voljo prek elektronskih sredstev, tudi na trajnem nosilcu podatkov ali prek spletišča, ali v papirnati obliki.

(a)

imena institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje, države članice, kjer je ta institucija registrirana ali pooblaščena, ter imena njenega pristojnega organa;

(b)

pravic in obveznosti strani, udeleženih v pokojninskem načrtu;

(c)

informacij o naložbenem profilu;

(d)

narave finančnih tveganj, ki jih nosijo člani in upravičenci;

(e)

pogojev o polnem ali delnem jamstvu iz pokojninskega načrta ali glede določene ravni prejemkov, oziroma kadar jamstvo v pokojninskem načrtu ni zagotovljeno, izjavo o tem dejstvu;

(f)

mehanizmov za zaščito pridobljenih pravic ali mehanizmov za znižanje prejemkov, če so na voljo;

(g)

kadar člani nosijo naložbeno tveganje ali lahko sprejemajo naložbene odločitve, informacij o preteklih rezultatih naložb, povezanih s pokojninskim načrtom, za vsaj zadnjih pet let ali za vsa leta delovanja načrta, kadar je to obdobje krajše od pet let;

(h)

strukture stroškov, ki jih nosijo člani in upravičenci, za načrte, ki ne predvidevajo določene ravni prejemkov;

(i)

možnosti, ki so na voljo članom in upravičencem pri izplačevanju pokojnin;

(j)

kadar ima član pravico do prenosa pokojninskih pravic, dodatnih informacij o ureditvah, povezanih s takšnim prenosom.

(a)

osebne podatke o članu, vključno z jasno navedbo zakonsko določene upokojitvene starosti, upokojitvene starosti, zapisane v pokojninskem načrtu, ali kot jo ocenjuje institucija za poklicno pokojninsko zavarovanje, ali upokojitvene starosti, ki jo je določil član, kot je ustrezno;

(b)

ime institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje in njen kontaktni naslov ter identifikacijo pokojninskega načrta člana;

(c)

po potrebi, informacije o polnem ali delnem jamstvu iz pokojninskega načrta in, če je relevantno, kje je mogoče najti dodatne informacije;

(d)

informacije o pokojninskih projekcijah na podlagi upokojitvene starosti, kot je določena v točki (a), in izjavo o omejitvi odgovornosti, v kateri je navedeno, da bi se te projekcije utegnile razlikovati od končne vrednosti pridobljenih prejemkov. Če informacije o pokojninskih projekcijah temeljijo na ekonomskih scenarijih, te informacije vključujejo tudi najboljši ocenjen primer in neugoden primer, ob upoštevanju posebne narave pokojninskega načrta;

(e)

informacije o pridobljenih pravicah ali nakopičenem kapitalu, ob upoštevanju posebne narave pokojninskega načrta;

(f)

informacije o prispevkih, ki sta jih ustanoviteljsko podjetje in član plačala v pokojninski načrt, vsaj za obdobje zadnjih dvanajst mesecev, ob upoštevanju posebne narave pokojninskega načrta;

(g)

razčlenitev stroškov, ki jih je institucija za poklicno pokojninsko zavarovanje odtegnila, vsaj za obdobje zadnjih dvanajst mesecev;

(h)

informacije o ravni financiranja pokojninskega načrta kot celote.

(a)

nadaljnjimi praktičnimi informacijami o možnostih člana, ki jih zagotavlja pokojninski načrt;

(b)

informacijami iz členov 29 in 30;

(c)

po potrebi, informacijami o predpostavkah, uporabljenih za zneske, izražene v letnih pokojninskih rentah, zlasti glede na stopnjo rente, vrsto ponudnika zavarovanja in trajanje rente;

(d)

informacijami o ravni prejemkov v primeru prenehanja zaposlitve.

(a)

vseh zadevnih možnostih, ki jih imajo na voljo, tudi naložbenih možnostih;

(b)

zadevnih značilnostih pokojninskega načrta, vključno z vrsto prejemkov;

(c)

informacijah o tem, ali in kako se pri pristopanju k naložbam upoštevajo okoljski, podnebni in socialni dejavniki ter dejavniki upravljanja podjetij ter

(d)

tem, kje so na voljo dodatne informacije.

(a)

vseh zadevnih možnostih, ki jih imajo na voljo, tudi naložbenih možnostih;

(b)

zadevnih značilnostih pokojninskega načrta, vključno z vrsto prejemkov;

(c)

informacijah o tem ali in kako se pri pristopanju k naložbam upoštevajo okoljski, podnebni in socialni dejavniki ter dejavniki upravljanja podjetij ter

(d)

tem, kje so na voljo dodatne informacije.

(a)

letne računovodske izkaze in letna poročila iz člena 29 ali, kadar je institucija za poklicno pokojninsko zavarovanje odgovorna za več kot en pokojninski načrt, tiste računovodske izkaze in poročila, ki se nanašajo na posamezni pokojninski načrt, katerega člani so;

(b)

izjavo o načelih naložbene politike iz člena 30;

(c)

vse dodatne informacije o predpostavkah, uporabljenih za pripravo projekcij iz točke (d) člena 39(1).

(a)

pogoji poslovanja;

(b)

zavarovalno-tehničnimi rezervacijami;

(c)

financiranjem zavarovalno-tehničnih rezervacij;

(d)

predpisanimi lastnimi viri sredstev;

(e)

razpoložljivim minimalnim kapitalom;

(f)

zahtevanim minimalnim kapitalom;

(g)

pravilih o naložbah;

(h)

upravljanjem naložb;

(i)

sistemom upravljanja ter

(j)

informacijami, ki se zagotavljajo članom in upravičencem.

(a)

institucija ni oblikovala zadostnih zavarovalno-tehničnih rezervacij za njeno celotno dejavnost ali nima zadostnih sredstev za kritje omenjenih rezervacij;

(b)

institucija ne razpolaga s predpisanimi lastnimi viri sredstev.

(a)

institucija ne ščiti ustrezno interesov članov in upravičencev načrta;

(b)

institucija nič več ne izpolnjuje pogojev poslovanja;

(c)

institucija resno zanemarja svoje obveznosti po zanjo veljavnih predpisih;

(d)

v primeru opravljanja dejavnosti na tujih trgih, institucija ne upošteva zahtev socialnega in delovnega prava države članice gostiteljice, ki velja za področje poklicnih načrtov pokojninskega zavarovanja.

(a)

oceno kvalitativnih zahtev, ki se nanašajo na sistem upravljanja;

(b)

oceno tveganj, ki jim je institucija izpostavljena;

(c)

oceno sposobnosti institucije, da oceni in upravlja navedena tveganja.

(a)

da lahko od institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje, upravnega ali nadzornega organa ali organa vodenja institucije ali oseb, ki dejansko vodijo institucijo ali opravljajo ključne funkcije, kadar koli zahtevajo predložitev informacij o vseh poslovnih zadevah ali posredovanje vse poslovne dokumentacije;

(b)

da nadzorujejo odnos med institucijo za poklicno pokojninsko zavarovanje in drugimi podjetji ali med institucijami za poklicno pokojninsko zavarovanje, če institucije oddajo v zunanje izvajanje ključne funkcije ali katere koli druge dejavnosti tem drugim podjetjem ali institucijam, ter vse nadaljnje oddajanje v zunanje izvajanje, kar vpliva na finančno stanje institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje ali pa je bistvenega pomena za učinkovit nadzor;

(c)

da prejemajo naslednje dokumente: lastno oceno tveganj, izjavo o načelih naložbene politike, letne računovodske izkaze in letna poročila ter vso drugo dokumentacijo, ki je potrebna za namen nadzora;

(d)

da določijo, kateri dokumenti so potrebni za namene nadzora, med drugim:

(e)

da na kraju samem opravljajo preglede poslovanja v prostorih institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje in, kadar je primerno, dejavnosti, oddanih v zunanje izvajanje, in vseh dejavnosti naknadno oddanih v zunanje izvajanje, in na ta način preverijo, če je izvajanje dejavnosti v skladu z nadzornimi predpisi;

(f)

da od institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje kadar koli zahtevajo informacije o dejavnostih, oddanih v zunanje izvajanje in nadaljnje oddanih v zunanje izvajanje.

(a)

besedila zakonov, predpisov, upravnih pravil in splošnih navodil na področju urejanja pokojninskih načrtov poklicnega zavarovanja ter informacije o tem, ali se je država članica odločila, da to direktivo uporablja v skladu s členoma 4 in 5;

(b)

informacije o postopku nadzornega pregleda, kot je določen v členu 49;

(c)

skupni statistični podatki o ključnih vidikih uporabe bonitetnega okvira;

(d)

glavni cilj bonitetnega nadzora ter informacije o glavnih funkcijah in dejavnostih pristojnih organov;

(e)

pravila o upravnih sankcijah in drugih ukrepih, ki se uporabljajo za kršitve nacionalnih predpisov, sprejetih na podlagi te direktive.

(a)

da preverijo, ali institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje, preden začnejo opravljati dejavnost zagotavljanja poklicnega pokojninskega zavarovanja, za to izpolnjujejo pogoje;

(b)

da omogočijo spremljanje dejavnosti institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje, vključno s spremljanjem zavarovalno-tehničnih rezervacij, plačilne sposobnosti, sistema upravljanja in informacij članom in upravičencem;

(c)

da uvajajo popravne ukrepe, vključno z upravnimi sankcijami;

(d)

da objavijo, kadar to dovoljuje nacionalno pravo, ključne kazalnike uspešnosti za vsako posamezno institucijo za poklicno pokojninsko zavarovanje, ki bi lahko članom in upravičencem pomagali pri sprejemanju finančnih odločitev glede svoje pokojnine;

(e)

za sodno presojo odločitev pristojnih organov, ki jih ti sprejmejo v skladu z določbami za prenos te direktive;

(f)

v sodnih postopkih v zvezi z določbami za prenos te direktive.

(a)

izmenjave informacij med pristojnimi organi v isti državi članici pri opravljanju njihovih nadzornih funkcij;

(b)

izmenjave informacij med pristojnimi organi v različnih državah članicah pri opravljanju njihovih nadzornih funkcij;

(c)

izmenjave podatkov pri opravljanju njihovih nadzornih funkcij med pristojnimi organi in katerimi koli izmed naslednjih, ki so v isti državi članici:

(d)

razkrivanje informacij organom, ki upravljajo prenehanje pokojninskega načrta in ki te informacije potrebujejo za opravljanje svojih dolžnosti.

(a)

organi, pristojnimi za nadzor teles, udeleženih v prenehanju pokojninskih načrtov in drugih podobnih postopkih;

(b)

organi, pristojnimi za nadzor oseb, ki opravljajo obvezne revizije letnih računovodskih izkazov institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje, zavarovalnic in drugih finančnih institucij;

(c)

neodvisnimi aktuarji institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje, ki izvajajo nadzor navedenih institucij, in organi, pristojnimi za nadziranje takšnih aktuarjev.

(a)

centralnim bankam in drugim organom s podobno funkcijo v okviru njihove pristojnosti monetarnega organa;

(b)

drugim javnim organom, odgovornim za nadzor plačilnih sistemov, kadar je primerno;

(c)

Evropskemu odboru za sistemska tveganja, EIOPA, Evropskemu nadzornemu organu (Evropski bančni organ) ustanovljenemu z Uredbo (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (16) in Evropskemu nadzornemu organu (Evropski organu za vrednostne papirje in trge) ustanovljenemu z Uredbo (EU) št. 1095/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (17).

(a)

subjekti so po nacionalnem pravu pristojni za preiskovanje ali pregledovanje ukrepov organov, pristojnih za nadzor institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje ali za zakonodajo v zvezi s takšnim nadzorom;

(b)

informacije so nujno potrebne za izpolnjevanje pristojnosti iz točke (a);

(c)

za osebe z dostopom do informacij veljajo zahteve glede poklicne skrivnosti iz nacionalnega prava, ki so najmanj enakovredne zahtevam iz te direktive;

(d)

če informacije izvirajo iz druge države članice, se razkrijejo le z izrecnim soglasjem pristojnih organov, od katerih izvirajo, in izključno za namene, za katere so ti organi dali svoje soglasje.

(a)

informacije se izmenjujejo, prenašajo in razkrivajo z namenom izvajanja pregledovanja ali nadzora;

(b)

za prejete informacije velja obveznost poslovne skrivnosti, določene v členu 52;

(c)

kadar informacije izvirajo iz druge države članice, se ne smejo razkriti brez izrecnega soglasja pristojnega organa, od katerega izvirajo, in, kadar je primerno, izključno za namene, za katere je ta organ dal svoje soglasje.

(a)

informacije morajo biti namenjene odkrivanju in preiskovanju ter pregledovanju iz točke (a) člena 57(2);

(b)

za prejete informacije mora veljati obveznost poslovne skrivnosti, določena v členu 52;

(c)

kadar informacije izvirajo iz druge države članice, se ne smejo razkriti brez izrecnega soglasja pristojnega organa, od katerega izvirajo, in, kadar je primerno, izključno za namene, za katere je ta organ dal svoje soglasje.

(a)

ustreznost te direktive z vidika skrbnega in varnega poslovanja ter upravljanja;

(b)

čezmejno dejavnost;

(c)

pridobljene izkušnje pri izvajanju te direktive in njen učinek na stabilnost institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje;

(d)

izkaz pokojninskih prejemkov.

1.

v členu 13 se točka 7 nadomesti z naslednjim:

(*1)  Direktiva (EU) 2016/2341 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 14. decembra 2016 o dejavnostih in nadzoru institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje (OJ L 354, 23.12.2016, str. 37).“;"

2.

v členu 308b se odstavek 15 nadomesti z:

„15.   Kadar matične države članice na dan začetka veljavnosti te direktive uporabljajo določbe iz člena 4 Direktive (EU) 2016/2341, lahko te matične države članice še naprej uporabljajo zakone in druge predpise, ki so jih sprejele zaradi zagotovitve skladnosti s členi 1 do 19, členi 27 do 30, členi 32 do 35 in členi 37 do 67 Direktive 2002/83/ES, kot velja na dan 31. decembra 2015, in sicer v prehodnem obdobju do 31. decembra 2022.

Kadar matična država članica še naprej uporablja navedene zakone in druge predpise, zavarovalnice te matične države članice izračunajo zahtevani solventnostni kapital kot vsoto naslednjega:

Komisija do 31. decembra 2017 Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o tem, ali bi bilo treba obdobje iz prvega pododstavka podaljšati, pri čemer upošteva spremembe v pravu Unije ali nacionalnem pravu, ki izhajajo iz te direktive.“