31.7.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

L 200/1

(1)

Notranji trg zajema območje brez notranjih meja, na katerem mora biti zagotovljen prost pretok blaga, oseb, storitev in kapitala. Zato je bil z Direktivo 2007/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. septembra 2007 o vzpostavitvi okvira za odobritev motornih in priklopnih vozil ter sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, namenjenih za taka vozila („okvirna direktiva“) (3), vzpostavljen celovit sistem Skupnosti za homologacijo motornih vozil.

(2)

Ta uredba je posamična uredba za namene postopka Skupnosti za podelitev homologacije iz Direktive 2007/46/ES. Priloge IV, VI, XI in XV k navedeni direktivi je zato treba ustrezno spremeniti.

(3)

Ta uredba ne posega v postopek homologacije v enem delu in mešane homologacije za vozila iz člena 6 Direktive 2007/46/ES.

(4)

Tehnične zahteve za homologacijo motornih vozil glede številnih varnostnih in okoljskih prvin so bile usklajene na ravni Skupnosti, da se prepreči sprejemanje zahtev, ki se med državami članicami razlikujejo, ter zagotovi visoka raven varnosti v cestnem prometu in varstva okolja po vsej Skupnosti.

(5)

Tako je namen te uredbe tudi povečati konkurenčnost avtomobilske industrije Skupnosti in hkrati državam članicam omogočiti učinkovit tržni nadzor skladnosti s podrobnimi zahtevami za homologacijo iz te uredbe pri trženju zadevnih proizvodov.

(6)

Ustrezno je določiti zahteve za splošno varnost motornih vozil in okoljsko primernost pnevmatik zaradi razpoložljivosti sistemov za nadzor tlaka v pnevmatikah, ki hkrati povečujejo varnost in okoljsko primernost pnevmatik.

(7)

Na zahtevo Evropskega parlamenta je bil v zvezi z zakonodajo Skupnosti na področju vozil uporabljen nov regulativni pristop. Ta uredba bi morala zato določati temeljne določbe o varnosti vozil ter emisijah CO2 in hrupa zaradi pnevmatik, tehnične specifikacije pa bi morale biti določene z izvedbenimi ukrepi, sprejetimi v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil. (4)

(8)

Komisijo je treba zlasti pooblastiti za določitev posebnih postopkov, preskusov in zahtev za homologacijo motornih vozil, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot; za natančnejšo opredelitev značilnosti, ki jih mora imeti pnevmatika, opredeljena kot „pnevmatika za posebno uporabo“, „profesionalna terenska pnevmatika“, „ojačana pnevmatika“, „pnevmatika za visoko obremenitev“; „zimska pnevmatika“, „zasilna rezervna pnevmatika tipa T“ ali „pnevmatika za pogonsko os“; za opredelitev posebnih varnostnih zahtev za vozila, namenjena za cestni prevoz nevarnega blaga v državah članicah ali med njimi; za izvzem vozil ali razredov vozil kategorij M2, M3, N2 in N3 iz obveznosti namestitve naprednega sistema za zaviranje v sili in/ali sistema opozarjanja pred zapustitvijo voznega pasu; za spremembo mejnih vrednosti kotalnega upora in kotalnega hrupa pnevmatik, ki je posledica sprememb preskusnih postopkov, ne da bi se znižala obstoječa raven varstva okolja; za opredelitev pravil o postopku za ugotavljanje hrupa pnevmatik; za skrajšanje obdobja za razprodajo pnevmatik, ki ne ustrezajo zahtevam iz te uredbe in njenih izvedbenih ukrepov; ter za spremembo Priloge IV, da bo vsebovala pravilnike Ekonomske komisije OZN za Evropo (UN/ECE), ki so obvezni v skladu s Sklepom Sveta 97/836/ES z dne 27. novembra 1997 zaradi pristopa Evropske skupnosti k Sporazumu Gospodarske komisije Združenih narodov za Evropo o sprejetju enotnih tehničnih predpisov za cestna vozila, opremo in dele, ki se lahko vgradijo v cestna vozila in/ali uporabijo na njih, in o pogojih za vzajemno priznanje homologacij, podeljenih na podlagi teh predpisov (5). Ker so navedeni ukrepi splošnega obsega in so namenjeni spremembi nebistvenih določb te uredbe, med drugim z njenim dopolnjevanjem z novimi nebistvenimi določbami, jih je treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5a Sklepa 1999/468/ES.

(9)

Poleg sedanje pobude, ki ima za cilj opredeliti sistem razvrščanja cest, bi morala Komisija v 12 mesecih po začetku veljavnosti te uredbe predložiti predlog o klasifikaciji cest v EU glede na hrup, ki ga povzročajo, ki bo dopolnjeval kartiranje hrupa v prometu z motornimi vozili, da se določijo ustrezne prednostne naloge in zahteve glede cestne površine ter najvišje vrednosti hrupa, ki ga lahko povzročajo ceste.

(10)

Tehnični napredek na področju naprednih varnostnih sistemov vozil nudi nove možnosti za zmanjšanje števila smrtnih žrtev. Za čim večje zmanjšanje števila smrtnih žrtev je treba uvesti nekatere od teh tehnologij.

(11)

Obvezna in dosledna uporaba najnaprednejših tehnologij za proizvodnjo pnevmatik ter pnevmatik z nizkim količnikom kotalnega upora so bistvenega pomena za zmanjševanje deleža, ki ga imajo v prometnem sektorju izpusti toplogrednih plinov iz cestnega prometa, ter za hkratno spodbujanje inovacij, zaposlovanja in konkurenčnosti avtomobilske industrije Skupnosti.

(12)

Za poenostavitev zakonodaje o homologaciji v skladu s priporočili poročila skupine na visoki ravni CARS 21 je ustrezno razveljaviti več direktiv, ne da bi se znižala raven varovanja udeležencev v cestnem prometu. Zahteve iz navedenih direktiv je treba prenesti v to uredbo in jih po potrebi nadomestiti s sklicevanjem na ustrezne pravilnike Gospodarske komisije Združenih narodov za Evropo (UN/ECE), kot so bili vključeni v zakonodajo Skupnosti v skladu s Sklepom 97/836/ES. Da bi zmanjšali upravno breme v homologacijskem postopku, bi bilo treba proizvajalcem vozil omogočiti, kjer je to primerno, da pridobijo homologacijo za namene te uredbe tako, da pridobijo odobritev glede na ustrezni pravilnik UN/ECE, naveden v Prilogi IV te uredbe.

(13)

Ustrezno je določiti, da so vozila konstruirana, izdelana in sestavljena tako, da je tveganje poškodb potnikov in drugih udeležencev v prometu čim manjše. Zato morajo proizvajalci zagotoviti skladnost vozil z ustreznimi zahtevami iz te uredbe in njenih izvedbenih ukrepov. Te določbe morajo med drugim vključevati zahteve glede strukturne celovitosti vozila, sistemov za pomoč vozniku pri nadzoru vozila, sistemov za zagotavljanje voznikove vidljivosti ter informacij o stanju vozila in okolice, svetlobnih naprav vozila, sistemov za zaščito oseb v vozilu, zunanjosti vozila in dodatkov, mase in mere vozil, pnevmatik vozila, naprednih sistemov vozila in drugih prvin. Poleg tega je nujno, da so vozila skladna s posebnimi določbami glede nekaterih težkih tovornih vozil in njihovih priklopnikov ali, glede na okoliščine, s posebnimi določbami, ki se nanašajo na avtobuse.

(14)

Časovni okvir uvedbe posebnih novih zahtev za homologacijo vozil mora upoštevati tehnično izvedljivost navedenih zahtev. Na splošno se morajo zahteve prvotno uporabljati samo za nove tipe vozil. Za obstoječe tipe vozil mora veljati dodatno časovno obdobje za izpolnitev zahtev. Nadalje se mora obvezna vgradnja sistemov za nadzor tlaka v pnevmatikah najprej uporabljati samo za osebna vozila. Obvezna vgradnja drugih naprednih varnostnih elementov se mora najprej uporabljati samo za težka tovorna vozila.

(15)

Komisija bi morala še naprej ocenjevati tehnično in stroškovno izvedljivost ter tržno dozorelost drugih naprednih varnostnih značilnosti ter predstaviti poročilo, vključno s predlogi sprememb te uredbe, če je potrebno, do 1. decembra 2012 in zatem vsake tri leta.

(16)

Komisija bi morala oceniti izvedljivost razširitve obvezne vgradnje sistemov za nadzor tlaka v pnevmatikah, sistemov opozarjanja pred zapustitvijo voznega pasu in naprednih sistemov za zaviranje v sili na druge kategorije vozil in po potrebi predlagati spremembo te uredbe.

(17)

Komisija bi morala oceniti izvedljivost strožjih zahtev glede oprijema pnevmatik na mokri podlagi in po potrebi predlagati spremembo te uredbe. Države članice bi morale zagotoviti učinkovit nadzor trga.

(18)

Najboljše rezultate pri povečanju varnosti ter zmanjšanju emisij CO2 in hrupa v prometu bo mogoče doseči le v povezavi s sistemom za označevanje različnih pnevmatik, da bodo potrošniki obveščeni o njihovi učinkovitosti.

(19)

Ustrezno je izvajati ukrepe iz sporočila Komisije z dne 7. februarja 2007 z naslovom „Rezultati pregleda strategije Skupnosti za zmanjšanje emisij CO2 iz osebnih vozil in lahkih tovornih vozil“, ki so namenjeni zmanjšanju emisij CO2 zaradi pnevmatik. To znižanje je treba doseči s kombinacijo pnevmatik z nizkim količnikom kotalnega upora in uporabo sistemov za nadzor tlaka v pnevmatikah. Hkrati je ustrezno določiti zahteve za zmanjšanje hrupa pri kotaljenju pnevmatik in zahteve glede oprijema na mokri podlagi za ohranitev ravni varnosti pnevmatik. S tem povezan časovni okvir izvajanja bi moral odražati stopnjo težavnosti pri izpolnjevanju vseh navedenih zahtev. Zlasti zaradi težavnosti izpolnjevanja zahtev glede kotalnega hrupa in ob upoštevanju časa, ki ga industrija potrebuje za zamenjavo obstoječih oblik pnevmatik, je ustrezno zagotoviti daljše obdobje za izvedbo zahtev o kotalnem hrupu glede novih pnevmatik obstoječih tipov.

(20)

Nekatere kategorije pnevmatik, vključno s profesionalnimi terenskimi pnevmatikami, za katere velja omejitev hitrosti, in pnevmatikami, namenjenimi samo vozilom, registriranim pred 1990, bodo verjetno izdelane v zelo majhnih količinah. Zato je primerno, da se takšne kategorije pnevmatik izvzamejo iz nekaterih zahtev iz te uredbe in njenih izvedbenih ukrepov, kadar takšne zahteve niso v skladu z uporabo pnevmatik ali je dodatno breme zaradi takšnih zahtev nesorazmerno.

(21)

Kar zadeva obnovljene pnevmatike, bi morala Komisija ustrezno preučiti ta poslovni sektor, pritegniti vse interesne skupine in oceniti, ali bi bilo treba prilagoditi sedanjo ureditev.

(22)

Treba bi bilo določiti odstopanja pri nekaterih mejnih vrednostih kotalnega upora in kotalnega hrupa za določene posebne kategorije pnevmatik, da se upošteva njihovo konstrukcijo ali značilnosti delovanja. Še zlasti bi bilo treba takšna odstopanja določiti za pnevmatike z izboljšanim oprijemom in zaviranjem na snežni podlagi.

(23)

Pnevmatike za posebno uporabo so namenjene vozilom za gradbišča, gozdna dela in rudnike, zato so izdelane tako, da so učinkovitejše na terenu kot pnevmatike, namenjene samo uporabi na cesti. V ta namen so izdelane iz materialov, ki so bolj vzdržljivi kot pri navadnih pnevmatikah, in imajo široke tekalne plasti. Zaradi obeh omenjenih bistvenih značilnosti povzročajo pnevmatike za posebno rabo več hrupa kot običajne pnevmatike, zato bi jim to moralo bili dovoljeno.

(24)

Za sisteme elektronskega nadzora stabilnosti, napredne sisteme za zaviranje v sili in sisteme opozarjanja pred zapustitvijo voznega pasu je zelo verjetno, da bodo znatno prispevali k zmanjšanju števila smrtnih žrtev. Zato bi morala Komisija določiti zahteve za takšne sisteme v skladu s pravilniki UN/ECE za tiste kategorije vozil, za katere je njihova uporaba primerna in za katere je dokazano, da bodo izboljšali splošno raven varnosti. Do začetka izvrševanja teh zahtev je treba zagotoviti dovolj dolgo prehodno obdobje, da se omogoči sprejetje izvedbenih ukrepov in nato razvoj teh zapletenih tehnologij ter njihova uporaba v vozilih.

(25)

Z začetkom veljavnosti leta 2011 za homologacijo za nove tipe in leta 2014 za nova vozila bi morali roki za obvezno vgrajevanje sistemov elektronskega nadzora stabilnosti v težka tovorna vozila slediti datumom, določenim v tej uredbi.

(26)

Do uvedbe sistemov elektronskega nadzora stabilnosti mora Komisija pripraviti kampanje in ukrepe, ki bodo pojasnjevali učinkovitost teh sistemov ter pospeševali njihovo prodajo. Komisija mora prav tako spremljati gibanje cen, da preveri, ali so se morda cene novih vozil zaradi opreme, ki je v skladu z novimi varnostnimi standardi, nesorazmerno zvišale.

(27)

Prihodnji ukrepi, predlagani na osnovi te uredbe, ali postopki, ki jih je treba izvajati pri njeni uporabi, morajo biti v skladu z načeli sporočila Komisije z dne 7. februarja 2007 o konkurenčnem ureditvenem okviru za avtomobilsko industrijo v 21. stoletju. Poleg tega se mora ta uredba zaradi boljše ureditve, njene poenostavitve in preprečevanja nenehnega posodabljanja veljavne zakonodaje Skupnosti na področju tehničnih specifikacij sklicevati na veljavne mednarodne standarde in merila brez njihovega ponovnega navajanja v pravnem okviru Skupnosti.

(28)

Pomembno je, da za nadomestne sestavne dele sistemov, zajete s to uredbo, veljajo enake varnostne zahteve in postopki homologacije. Zato je ustrezno zagotoviti homologacijo nadomestnih sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot.

(29)

Države članice morajo določiti pravila o sankcijah v primeru kršitev določb te uredbe in zagotoviti njihovo izvajanje. Te kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

(30)

Ta uredba je povezana z Uredbo (ES) št. 715/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2007 o homologaciji motornih vozil glede na emisije iz lahkih potniških in gospodarskih vozil (Euro 5 in Euro 6) in o dostopu do informacij o popravilu in vzdrževanju vozil (6), in z Uredbo (ES) št. 443/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o določitvi standardov emisijskih vrednosti za nove osebne avtomobile kot del celostnega pristopa Skupnosti za zmanjšanje emisij CO2 iz lahkih tovornih vozil (7). Še zlasti bi bilo treba ukrepe iz te uredbe, ki zadevajo zmanjšanje emisij CO2, čim tesneje povezati z dodatnimi ukrepi za doseganje nadaljnjega zmanjšanja CO2 za 10 g glede na izhodiščni emisijski cilj 130 g.

(31)

Komisija bi morala v primernem času kot celovitejši pristop predlagati nadaljnje predloge sprememb te uredbe ali podati druge predloge v skladu s celovito oceno učinka, ki obravnava vse morebitne dodatne ukrepe za doseganje želenih ciljev zmanjšanja emisij CO2 in zajema druge razpoložljive tehnologije na trgu, vključno s tehnologijami za ohranjanje tlaka v pnevmatikah, izboljšanjem cestišč in drugimi pomembnejšimi novimi tehnologijami, pa tudi zahtevami glede učinkovitosti klimatskih naprav, ki že vplivajo ali bi lahko jasno vplivale na kotalni upor ali porabo goriva vozil in njihove emisije CO2.

(32)

Za reševanje problema hrupa cestnega prometa bi bilo treba uporabiti skladen in celovit pristop. Zaradi precejšnjega prispevka hrupa, ki ga povzroča trenje pnevmatik na cestiščih, k hrupu cestnega prometa se trenutno revidira standard ISO 10844 in v zvezi s tem bi ga bilo treba upoštevati pri cilju nadaljnje optimizacije cestišč. Države članice bi morale v skladu z obstoječimi standardi ISO vlagati več za izboljšanje svojih cestišč. Nadalje bi bilo treba razviti celovito politiko o hrupu, ki bi zajemala vse prometne sisteme ter bi poleg hrupa cestnega prometa vključevala hrup letalskega in železniškega prometa.

(33)

Od datuma uporabe ustreznih zahtev iz te uredbe za nova vozila, nove sestavne dele in samostojne tehnične enote je treba razveljaviti naslednje direktive:

(34)

Ker ciljev te uredbe, in sicer oblikovanja notranjega trga z uvedbo skupnih tehničnih zahtev v zvezi z varnostjo in okoljsko uspešnostjo motornih vozil in pnevmatik, države članice same ne morejo zadovoljivo doseči in jih je zaradi obsega lažje doseči na ravni Skupnosti, Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti, kakor je določeno v členu 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega okvira, ki je potreben za doseganje navedenih ciljev –

1.

homologacijo motornih vozil, njihovih priklopnikov ter sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, namenjenih za taka vozila, kar zadeva njihovo varnost,

2.

homologacijo motornih vozil glede sistemov za nadzor tlaka v pnevmatikah kar zadeva varnost, učinkovitost pri porabi goriva in zmanjšanje emisij CO2, in glede kazalnikov menjanja prestav, kar zadeva učinkovitost pri porabi goriva in zmanjšanje emisij CO2, in

3.

homologacijo na novo proizvedenih pnevmatik glede njihove varnosti, vrednosti kotalnega upora in emisije kotalnega hrupa.

1.

„elektronski nadzor stabilnosti“ pomeni funkcijo elektronskega nadzora za vozilo, ki izboljša dinamično stabilnost vozila;

2.

„vozilo razreda I M2 ali M3“ pomeni vozilo kategorije M2 ali M3 za prevoz več kot 22 potnikov poleg voznika, s prostorom za stoječe potnike in z možnostjo hitre menjave potnikov;

3.

„vozilo razreda A M2 ali M3“ pomeni vozilo kategorije M2 ali M3 za prevoz več kot 22 potnikov poleg voznika, namenjeno prevozu stoječih potnikov; vozilo te kategorije ima sedišča in prostor za stoječe potnike;

4.

„sistem opozarjanja pred zapustitvijo voznega pasu“ pomeni sistem za opozarjanje voznika o nenamernem zanosu vozila z njegovega prometnega pasu;

5.

„napredni sistem za zaviranje v sili“ pomeni sistem, ki lahko samodejno zazna izredne razmere in aktivira zavorni sistem vozila za zmanjšanje hitrosti vozila z namenom preprečitve ali ublažitve trčenja;

6.

„indeks nosilnosti“ pomeni eno ali dve številki, ki označujeta nosilnost pnevmatike, ko se uporablja v enojni ali dvojni vgradnji, ki ustreza zadevnemu hitrostnemu razredu, in kadar se uporablja v skladu z zahtevami ki jih je določil proizvajalec;

7.

„sistem za nadzor tlaka v pnevmatikah“ pomeni sistem, nameščen v vozilo, ki lahko ovrednoti tlak pnevmatik ali spremembo tlaka v času ter prenese ustrezne podatke do uporabnika med delovanjem vozila;

8.

„pnevmatika za posebno uporabo“ pomeni pnevmatiko, namenjeno za uporabo na cesti in zunaj ceste ali za drugo posebno dejavnost;

9.

„profesionalna terenska pnevmatika“ pomeni pnevmatiko za posebno uporabo, ki se uporabljajo v težkih terenskih razmerah;

10.

„ojačana pnevmatika“ ali „pnevmatika za visoko obremenitev“ pomeni pnevmatiko s strukturo C1, ki ima ogrodje zasnovano tako, da lahko prenaša večjo obremenitev kot primerljive standardne pnevmatike;

11.

„zimska pnevmatika“ pomeni pnevmatiko, katere profil (dezen), sestava ali struktura tekalne plasti so načrtovani predvsem za doseganje večje učinkovitosti v snežnih razmerah od običajne pnevmatike, kar zadeva njeno učinkovitost pri speljevanju ali ohranjanju vozila v gibanju;

12.

„zasilna rezervna pnevmatika tipa T“ pomeni zasilno rezervno pnevmatiko, namenjeno za uporabo pri tlaku, ki je višji od tlaka, določenega za standardne in ojačane pnevmatike;

13.

„pnevmatika za pogonsko os“ pomeni pnevmatiko kategorij C2 ali C3 z oznako M + S ali M.S ali M&S, namenjeno za namestitev v pogonske osi vozil;

14.

„nezaščiteni udeleženec v cestnem prometu“ pomeni pešca, kolesarja in motorista;

15.

„kazalnik menjanja prestav“ pomeni vidni kazalnik, ki vozniku priporoča menjavo prestave;

16.

„ročni menjalnik“ pomeni menjalnik, ki deluje tako, da je menjava prestav vedno neposredna posledica voznikovega dejanja, ne glede na dejansko fizično izvedbo. Opredelitev ne zajema sistemov, kjer lahko voznik vnaprej izbere določeno strategijo prestavljanja ali omeji število prestav, ki so na voljo pri vožnji, dejanska menjava prestav pa se izvede neodvisno od odločitve voznika in v skladu z določenimi vzorci vožnje.

(a)

popolnosti strukture vozila, vključno s preskusi trka;

(b)

sistemov za pomoč vozniku pri upravljanju vozila, vključno s krmilnimi in zavornimi sistemi ter sistemi elektronskega nadzora stabilnosti;

(c)

sistemov, ki zagotavljajo vozniku vidljivost ter informacije o stanju vozila in okolice, vključno z zasteklitvijo, ogledali in sistemi informiranja voznika;

(d)

svetlobnih naprav vozila;

(e)

zaščite oseb v vozilu, vključno z notranjo opremo, nasloni za glavo, varnostnimi pasovi, pritrdilnimi sistemi „ISOFIX“ ali vgrajenimi sistemi za zadrževanje otrok in vrati vozila;

(f)

zunanjosti vozila in opreme;

(g)

elektromagnetne združljivosti;

(h)

zvočnih opozorilnih naprav;

(i)

ogrevalnih sistemov;

(j)

naprav za preprečevanje nepooblaščene uporabe;

(k)

identifikacijske številke vozila;

(l)

mas in mer;

(m)

varnosti električne opreme;

(n)

kazalnikov menjanja prestav.

(a)

pnevmatike z največjo dovoljeno hitrostjo, manjšo od 80 km/h;

(b)

pnevmatike z nazivnim premerom platišča, ki ne presega 254 mm ali znaša 635 mm ali več;

(c)

zasilne rezervne pnevmatike tipa T;

(d)

pnevmatike, izdelane samo za namestitev v vozila, ki so bila prvič registrirana pred 1. oktobrom 1990;

(e)

pnevmatike, opremljene z dodatnimi napravami za izboljšanje lastnosti oprijema.

(a)

vozila kategorij M2 in M3, razen tistih z več kot tremi osmi, zgibnih avtobusov ter avtobusov razreda I ali razreda A;

(b)

vozila kategorij N2 in N3, razen tistih z več kot tremi osmi, vlačilcev za polpriklopnike s skupno maso od 3,5 do 7,5 tone in vozil za posebne namene, kot so opredeljena v točkah 5.7 in 5.8 oddelka A Priloge II Direktive 2007/46/ES;

(c)

vozila kategorij O3 in O4 z zračnim vzmetenjem, razen tistih z več kot tremi osmi, priklopnikov za prevoz posebno težkih tovorov in priklopnikov s prostorom za stoječe potnike.

(a)

zavrnejo podelitev ES-homologacije ali nacionalne homologacije za nove tipe vozil kategorij, določenih v navedenih členih in njihovih izvedbenih ukrepih, če ta vozila niso v skladu s to uredbo in njenimi izvedbenimi ukrepi; in

(b)

zavrnejo podelitev ES-homologacije sestavnega dela/samostojne tehnične enote za nove tipe sestavnih delov ali samostojnih tehničnih enot, namenjenih za ta vozila, če ti sestavni deli ali samostojne tehnične enote niso v skladu s to uredbo in njenimi izvedbenimi ukrepi.

(a)

obravnavajo certifikate o skladnosti za nova vozila kategorij, navedenih v teh členih, kot neveljavne za namene člena 26 Direktive 2007/46/ES ter prepovejo registracijo, prodajo in začetek uporabe takšnih vozil, če ta vozila niso v skladu z ustreznimi določbami te uredbe in njenih izvedbenih ukrepov; in

(b)

prepovejo prodajo in začetek uporabe novih sestavnih delov ali samostojnih tehničnih enot, namenjenih za ta vozila, če ti sestavni deli ali samostojne tehnične enote niso v skladu z ustreznimi določbami te uredbe in njenih izvedbenih ukrepov.

(a)

obravnavajo certifikate o skladnosti za nova vozila kategorij M, N in O, kot neveljavne za namene člena 26 Direktive 2007/46/ES in prepovejo registracijo, prodajo in začetek uporabe takšnih vozil, če ta vozila niso v skladu z ustreznimi določbami te uredbe in njenih izvedbenih ukrepov; in

(b)

prepovejo prodajo in začetek uporabe novih pnevmatik, namenjenih za ta, če te pnevmatike niso v skladu s to uredbo in njenimi izvedbenimi ukrepi.

(a)

iz razlogov, ki se nanašajo na mejne vrednosti kotalnega upora pnevmatik C1 in C2, določene v preglednici 2 dela B Priloge II, obravnavajo certifikate o skladnosti za nova vozila kategorij M, N in O kot neveljavne za namene člena 26 Direktive 2007/46/ES in prepovejo registracijo, prodajo in začetek uporabe takšnih vozil, ki niso v skladu s to uredbo in njenimi izvedbenimi ukrepi, in

(b)

prepovejo prodajo in začetek uporabe novih pnevmatik, namenjenih za ta vozila, če te pnevmatike niso v skladu z mejnimi vrednostmi kotalnega upora iz preglednice 2 dela B Priloge II.

(a)

iz razlogov, ki se nanašajo na mejne vrednosti kotalnega upora pnevmatik C3, določene v preglednici 2 dela B Priloge II, obravnavajo certifikate o skladnosti za nova vozila kategorij M, N in O kot neveljavne za namene člena 26 Direktive 2007/46/ES in prepovejo registracijo, prodajo in začetek uporabe takšnih vozil, ki niso v skladu s to uredbo in njenimi izvedbenimi ukrepi; in

(b)

prepovejo prodajo in začetek uporabe novih pnevmatik, namenjenih za takšna vozila, če te pnevmatike niso v skladu z mejnimi vrednostmi kotalnega upora iz preglednice 2 dela B Priloge II.

(a)

zavrniti podelitve ES-homologacije ali nacionalne homologacije za nov tip vozila ali podelitve ES-homologacije sestavnega dela/samostojne tehnične enote za nov tip sestavnega dela ali samostojne tehnične enote, če tako vozilo, sestavni del ali samostojna tehnična enota ustreza zahtevam te uredbe in njenih izvedbenih ukrepov; ali

(b)

prepovedati registracije,prodaje ali začetka uporabe novega vozila ali prepovedati prodaje ali začetka uporabe novega sestavnega dela ali samostojne tehnične enote, kadar je zadevno vozilo, zadevni sestavni del ali zadevna samostojna tehnična enota v skladu z zahtevami iz te uredbe in njenih izvedbenih ukrepov.

(a)

podrobna pravila za posebne postopke, preskuse in tehnične zahteve za homologacijo motornih vozil, njihovih priklopnikov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot ob upoštevanju določb členov od 5 do 12;

(b)

podrobna pravila o varnostnih zahtevah za vozila, namenjena za cestni prevoz nevarnega blaga v državah članicah ali med njimi, ob upoštevanju pravilnika UN/ECE 105;

(c)

natančnejša opredelitev fizičnih značilnosti in zahtev glede učinkovitosti, ki jih mora imeti pnevmatika, opredeljena kot pnevmatika za posebno uporabo, „profesionalna terenska pnevmatika“, „ojačana pnevmatika“, „pnevmatika za visoko obremenitev“, „zimska pnevmatika“, „zasilna rezervna pnevmatika tipa T“ ali „pnevmatika za pogonsko os“, v skladu s točkami 8 do 13 drugega odstavka člena 3;

(d)

ukrepe, ki spreminjajo mejne vrednosti za kotalni upor in kotalni hrup pnevmatik iz delov B in C Priloge II, če je to potrebno zaradi sprememb preskusnih postopkov, ne da bi se znižala obstoječa raven zaščite okolja;

(e)

podrobna pravila o postopku za ugotavljanje hrupa pnevmatik iz točke 1 dela C Priloge II;

(f)

ukrepe za spremembo Priloge IV, da bo vsebovala pravilnike UN/ECE, ki jih je treba upoštevati v skladu s členom 4(4) Sklepa 97/836/ES.

(a)

ukrepi za izvzetje nekaterih vozil ali razredov vozil kategorij M2, M3, N2 in N3 iz obveznosti namestitve sistemov za pomoč vozniku iz člena 10, če je bilo po analizi stroškov in koristi ter ob upoštevanju vseh zadevnih varnostnih vidikov dokazano, da ti sistemi niso primerni za omenjena vozila oziroma razrede vozil;

(b)

skrajšanje obdobja iz člena 13(11), ki se lahko razlikuje glede na razred ali kategorijo zadevnih pnevmatik, do 31. decembra 2010 in na podlagi analize stroškov in koristi.

(a)

dajanje lažnih izjav med homologacijskimi postopki ali postopki, ki vodijo do preklica;

(b)

ponarejanje rezultatov preskusa pri homologaciji;

(c)

prikrivanje podatkov ali tehničnih specifikacij, ki bi lahko vodili do preklica ali odvzema homologacije.

31.7.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

L 200/25

(1)

Naslov IV tretjega dela Pogodbe zagotavlja pravno podlago za sprejetje zakonodaje Skupnosti na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah.

(2)

Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah med državami članicami in tretjimi državami se je običajno urejalo s sporazumi med državami članicami in tretjimi državami. Takšni sporazumi, ki so zelo številni, pogosto odražajo posebne vezi med državo članico in tretjo državo, in so namenjeni določitvi ustreznega pravnega okvira za zadovoljitev posebnih potreb zadevnih strani.

(3)

Člen 307 Pogodbe zahteva, da države članice ustrezno ukrepajo, da bi odpravile nezdružljivosti med pravnim redom Skupnosti in mednarodnimi sporazumi, sklenjenimi med državami članicami in tretjimi državami. To lahko pomeni, da bodo potrebna ponovna pogajanja o takšnih sporazumih.

(4)

Da se zagotovi ustrezen pravni okvir za zadovoljitev posebnih potreb določene države članice v njenih odnosih s tretjo državo lahko obstaja jasna potreba po sklenitvi novih sporazumov s tretjimi državami v zvezi s civilnopravnimi področji, ki spadajo v okvir naslova IV tretjega dela Pogodbe.

(5)

Sodišče Evropskih skupnosti je v svojem mnenju 1/03 z dne 7. februarja 2006 o sklenitvi nove Luganske konvencije potrdilo, da je Skupnost pridobila izključno pristojnost za sklenitev mednarodnega sporazuma, kot je Luganska konvencija, s tretjimi državami o zadevah, ki vplivajo na pravila iz Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (2) (Bruselj I).

(6)

V skladu s členom 300 Pogodbe je Skupnost pristojna za sklepanje sporazumov med Skupnostjo in tretjimi državami o zadevah, ki spadajo v izključno pristojnost Skupnosti.

(7)

Člen 10 Pogodbe državam članicam nalaga, naj olajšujejo izpolnjevanje nalog Skupnosti in se vzdržijo vseh ukrepov, ki bi lahko ogrozili doseganje ciljev Pogodbe. Ta obveznost lojalnega sodelovanja je splošno veljavna in ni odvisna od tega, ali ima Skupnost izključno pristojnost.

(8)

Za sporazume s tretjimi državami o določenih civilnopravnih zadevah, ki spadajo v izključno pristojnost Skupnosti, bi bilo treba uvesti skladen in pregleden postopek, s katerim bi se državam članicam dovolilo, da spremenijo obstoječ sporazum ali se pogajajo o in sklenejo nov sporazum, zlasti kadar Skupnost sama ni izrazila namere, da bo izvajala svojo zunanjo pristojnost za sklenitev sporazuma na podlagi obstoječega ali načrtovanega pogajalskega mandata. Ta postopek ne bi smel posegati v izključno pristojnost Skupnosti in določbe členov 300 in 307 Pogodbe. Šteti bi ga bilo treba kot izjemen ukrep in imeti bi moral omejeno področje uporabe in omejeno trajanje.

(9)

Ta uredba se ne bi smela uporabljati, če je Skupnost z zadevno tretjo državo že sklenila sporazum o isti zadevi. Za dva sporazuma bi moralo veljati, da obravnavata isto zadevo le, če in kolikor vsebinsko urejata ista posebna pravna vprašanja. Določbe, ki zgolj navajajo splošno namero za sodelovanje v zvezi s takšnimi vprašanji, se ne bi smele obravnavati kot določbe, ki se nanašajo na isto zadevo.

(10)

Uredba bi morala izjemoma zajeti tudi nekatere regionalne sporazume med nekaj državami članicami in nekaj tretjimi državami, na primer med dvema ali tremi državami, ki so namenjeni obravnavi lokalnih razmer in h katerim druge države ne morejo pristopiti.

(11)

Da bi zagotovili, da sporazum, ki ga načrtuje država članica, ne povzroči neučinkovitosti prava Skupnosti in ne ogrozi pravilnega delovanja sistema, vzpostavljenega s tem pravom, ali ne ogrozi zunanje politike Skupnosti, kot jo je določila Skupnost, bi morala zadevna država članica o svojih namerah uradno obvestiti Komisijo, da bi pridobila dovoljenje za začetek ali nadaljevanje formalnih pogajanj o sporazumu, kakor tudi za sklenitev sporazuma. Takšno uradno obvestilo bi bilo treba podati v pismu ali v elektronski obliki. Vsebovati bi moralo vse ustrezne informacije in dokumentacijo, na podlagi katerih bi lahko Komisija ocenila pričakovani učinek izida pogajanj na pravo Skupnosti.

(12)

Treba bi bilo oceniti, ali obstaja zadosten interes Skupnosti za sklenitev dvostranskega sporazuma med Skupnostjo in zadevno tretjo državo ali, kjer je to ustrezno, za nadomestitev obstoječega dvostranskega sporazuma med državo članico in tretjo državo s sporazumom Skupnosti. Zato bi bilo treba vse države članice obvestiti o vsakem uradnem obvestilu, ki ga Komisija prejme v zvezi s sporazumom, ki ga načrtuje država članica, da bi jim omogočili, da izrazijo svoj interes, da se pridružijo pobudi države članice, ki je predložila uradno obvestilo. Če bi se na podlagi takšne izmenjave informacij pojavil zadosten interes Skupnosti, bi morala Komisija razmisliti o predlaganju pogajalskega mandata za sklenitev sporazuma med Skupnostjo in zadevno tretjo državo.

(13)

Če Komisija od države članice zahteva dodatne informacije v zvezi s svojo oceno, ali naj se tej državi članici dovoli, da začne pogajanja s tretjo državo, takšna zahteva ne bi smela vplivati na rok, v katerem mora Komisija podati obrazloženo odločitev o prošnji te države članice.

(14)

Komisija bi morala imeti pri dovoljenju za začetek formalnih pogajanj možnost, da po potrebi predlaga pogajalske smernice ali zahteva vključitev posebnih klavzul v načrtovani sporazum. V različnih fazah pogajanj bi bilo treba Komisijo v celoti obveščati o zadevah, ki spadajo v področje uporabe te uredbe in ji omogočiti, da se pogajanj v zvezi s temi zadevami udeleži kot opazovalka.

(15)

V uradnem obvestilu, da nameravajo začeti pogajanja s tretjo državo, bi morala biti obveza držav članic glede seznanitve Komisije omejena na vidike, ki jih Komisija potrebuje za izvedbo ocene. Dovoljenje Komisije in vse morebitne pogajalske smernice ali zavrnitev s strani Komisije bi se morali nanašati le na zadeve, ki spadajo v področje uporabe te uredbe.

(16)

Vse države članice bi morale biti obveščene o vseh uradnih obvestilih, ki jih prejme Komisija v zvezi z načrtovanimi sporazumi ali sporazumi, doseženimi s pogajanji, ter o vseh obrazloženih odločitvah, ki jih Komisija sprejme na podlagi te uredbe. Te informacije bi morale v celoti izpolnjevati morebitne zahteve glede zaupnosti.

(17)

Evropski parlament, Svet in Komisija bi morali poskrbeti, da se vse informacije, opredeljene kot zaupne, obravnavajo v skladu z Uredbo (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (3).

(18)

Kadar Komisija na podlagi svoje ocene ne namerava odobriti začetka formalnih pogajanj ali sklenitve s pogajanji doseženega sporazuma, bi morala pred predložitvijo obrazložene odločitve podati mnenje zadevni državi članici. V primeru, da se odobritev sklenitve s pogajanji doseženega sporazuma zavrne, bi bilo treba mnenje predložiti tudi Evropskemu parlamentu in Svetu.

(19)

Da se zagotovi, da s pogajanji doseženi sporazum ne ovira izvajanja zunanje politike Skupnosti na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih in gospodarskih zadevah, bi morala biti v primeru sklenitve naknadnega sporazuma z isto vsebino med Skupnostjo ali Skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani ter isto tretjo državo na drugi strani v sporazum vključena bodisi določba o njegovi celotni ali delni odpovedi bodisi določba o neposredni nadomestitvi ustreznih določb sporazuma z določbami takšnega naknadnega sporazuma.

(20)

V primerih, kadar je ob začetku veljavnosti te uredbe država članica že začela pogajanja o sporazumu s tretjo državo ali jih je že zaključila, vendar še ni izrazila soglasja k temu, da bi bila s sporazumom vezana, bi bilo treba sprejeti določbo o prehodnih ukrepih.

(21)

Da bi zagotovili, da se pri uporabi te uredbe pridobi dovolj izkušenj, bi morala Komisija poročilo o takšnem izvajanju predložiti ne prej kot osem let po sprejetju te uredbe. V tem poročilu bi morala Komisija v okviru svojih pristojnosti potrditi začasno naravo te uredbe ali preučiti, ali bi bilo treba to uredbo nadomestiti z novo uredbo o isti zadevi oziroma ali naj bi vključevala tudi posebne zadeve, ki spadajo v izključno pristojnost Skupnosti in jih urejajo drugi instrumenti Skupnosti iz uvodne izjave 5.

(22)

Če poročilo, ki ga predloži Komisija, potrdi začasno naravo te uredbe, bi morale imeti države članice po predložitvi poročila še vedno možnost, da Komisijo uradno obvestijo o potekajočih ali že napovedanih pogajanjih, da bi pridobile dovoljenje za začetek formalnih pogajanj.

(23)

V skladu z načelom sorazmernosti iz člena 5 Pogodbe ta uredba ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje njenega cilja.

(24)

V skladu s členom 3 Protokola o stališču Združenega kraljestva in Irske, ki je priložen k Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, sta Združeno kraljestvo in Irska podali uradno obvestilo, da želita sodelovati pri sprejetju in uporabi te uredbe.

(25)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola o stališču Danske, ki je priložen k Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, Danska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja –

(a)

dvostranski sporazum med državo članico in tretjo državo;

(b)

regionalni sporazum med omejenim številom držav članic in tretjih držav, ki mejijo na te države članice, katerega namen je obravnavati lokalne razmere in h kateremu druge države ne morejo pristopiti.

(a)

zadevna država članica je posredovala informacije, ki kažejo, da ima poseben interes za sklenitev sporazuma zaradi gospodarskih, geografskih, kulturnih, zgodovinskih, družbenih ali političnih vezi med državo članico in zadevno tretjo državo;

(b)

informacije, ki jih posreduje država članica, kažejo, da načrtovani sporazum ne bo povzročil neučinkovitosti prava Skupnosti in ne bo ogrozil pravilnega delovanja sistema, vzpostavljenega s tem pravom; in

(c)

načrtovani sporazum ne bi ogrozil dogovorjenih ciljev in namena zunanje politike Skupnosti, kot jo je določila Skupnost.

(a)

popolno ali delno odpoved sporazuma v primeru, da bi bil med Skupnostjo ali Skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani ter isto tretjo državo na drugi strani kasneje sklenjen sporazum o isti zadevi; ali

(b)

neposredno nadomestitev ustreznih določb sporazuma z določbami kasnejšega sporazuma, sklenjenega med Skupnostjo ali Skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani ter isto tretjo državo na drugi strani o isti zadevi.

Klavzulo iz točke (a) prvega pododstavka bi bilo treba oblikovati v skladu z naslednjim vzorcem: „ (ime države članice/imena držav članic) v celoti ali delno odpoveduje(-jo) ta sporazum, če in ko Evropska skupnost ali Evropska skupnost in njene države članice sklenejo Sporazum z (ime tretje države/imena tretjih držav) o istih civilnopravnih zadevah, kot jih ureja ta sporazum“.

Klavzulo iz točke (b) prvega pododstavka bi bilo treba oblikovati v skladu z naslednjim vzorcem: „Ta sporazum ali nekatere določbe tega sporazuma se prenehajo uporabljati na dan začetka veljavnosti sporazuma med Evropsko skupnostjo ali Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani ter (ime tretje države/imena tretjih držav) na drugi strani za zadeve, ki jih ureja novi sporazum“.

(a)

izpolnjuje pogoj iz točke (b) člena 4(2);

(b)

izpolnjuje pogoj iz točke (c) člena 4(2), če so v zvezi s tem pogojem nastale nove in izredne okoliščine; in

(c)

izpolnjuje zahtevo iz člena 5(2).

(a)

potrdi, da je primerno, da ta uredba preneha veljati na dan, določen v skladu s členom 14(1); ali

(b)

priporoči, da se od navedenega datuma ta uredba nadomesti z novo uredbo.

31.7.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

L 200/31

(1)

Evropsko gospodarstvo se spopada z močnim nazadovanjem zaradi finančne krize. Potrebna so izjemna in takojšnja prizadevanja za odziv na resne gospodarske razmere brez primere. Za obnovitev zaupanja med akterji na trgu je treba nemudoma dokončno oblikovati ukrepe z vplivom na gospodarstvo.

(2)

Hkrati je jasno, da sta dolgoročna konkurenčnost in trajnost evropskega gospodarstva odvisni od njegovega preoblikovanja, da se bo lahko odzvalo na zahteve po zanesljivi oskrbi z energijo in potrebo po zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov. Takšen sklep dodatno utrjuje čedalje večja zaskrbljenost glede zanesljivosti oskrbe s plinom.

(3)

Zato je Evropski svet 11. in 12. decembra 2008 v svojih sklepih potrdil Evropski načrt za oživitev gospodarstva (Načrt za oživitev gospodarstva), ki ga je Komisija predstavila dne 26. novembra 2008 in ki določa način usklajevanja politik med državami članicami in Evropsko unijo ter daje nove spodbude evropskemu gospodarstvu, in sicer takšne, ki so usmerjene v dolgoročne cilje Skupnosti.

(4)

Pomemben del načrta za oživitev gospodarstva je predlog za povečanje porabe v določenih strateških sektorjih, s čimer bi se odzvali na pomanjkanje zaupanja med vlagatelji in pomagali najti način za okrepitev gospodarstva v prihodnosti. Evropski svet je Komisijo pozval, naj predloži seznam konkretnih projektov za okrepitev naložb, in sicer predvsem v razvoj infrastrukturnih projektov, pri čemer naj upošteva ustrezno geografsko ravnovesje.

(5)

Za učinkovitost načrta za oživitev gospodarstva je bistveno financirati ukrepe, s katerimi bi se hitro odzvali tako na gospodarsko krizo kot tudi na pereče potrebe Skupnosti po energiji. Vendar pa posebni program, ustanovljen s to uredbo, nikakor ne bi smel določati precedensa za stopnje sofinanciranja v prihodnje na področju infrastrukturnih naložb.

(6)

Da bi bil vpliv dovolj velik in oprijemljiv, bi morali biti navedeni ukrepi osredotočeni le v nekaj posebnih sektorjev, v katerih bi ukrep občutno prispeval k ciljema zanesljivosti oskrbe z energijo in zmanjšanju emisij toplogrednih plinov; so zasnovani obsežni in zreli projekti, ki lahko učinkovito in uspešno izkoristijo visoke zneske finančne pomoči in pritegnejo precejšnje naložbe iz drugih virov, vključno iz Evropske investicijske banke; ter bi lahko ukrep na evropski ravni prinesel dodatno vrednost. Sektorji plinske in električne infrastrukture, energije iz vetrnih elektrarn na morju ter zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida izpolnjujejo ta merila. Izbira teh sektorjev kaže na posebne okoliščine načrta za oživitev gospodarstva in ne bi smela postavljati pod vprašaj velikega pomena energetske učinkovitosti in spodbujanja energije iz obnovljivih virov energije, kar je bilo obravnavano v načrtu za oživitev gospodarstva.

(7)

Če ne bi bilo mogoče nameniti vseh sredstev do konca leta 2010 je Komisija izjavila, da namerava pri poročanju o izvajanju te uredbe leta 2010 po potrebi predlagati ukrepe, ki bodo omogočili financiranje projektov v skladu z načrtom za oživitev gospodarstva, kot so projekti na področjih energetske učinkovitosti in energije iz obnovljivih virov.

(8)

V sektorju plinske in električne infrastrukture so se nekateri izzivi pojavili v zadnjih letih. Zadnji plinski krizi (pozimi leta 2006 in 2009) in višanje cen nafte do sredine leta 2008 so pokazali, kako ranljiva je Evropa. Domači viri energije, zemeljski plin in nafta, se manjšajo do tega obsega, da je Evropa čedalje bolj odvisna od uvoza energije. Zato bo energetska infrastruktura ključnega pomena.

(9)

Vendar pa današnja gospodarska in finančna kriza vplivata na izvajanje projektov energetske infrastrukture. Pri nekaterih pomembnih projektih, vključno s projekti, ki so v interesu Skupnosti, bodo nastale večje zamude pri izvajanju zaradi pomanjkanja sredstev. Potrebno je torej takojšnje ukrepanje za pomoč pri naložbah v energetsko infrastrukturo. Glede na to, da je treba v načrtovanje in izvajanje takšnih projektov vložiti veliko časa, je pomembno, da Skupnost takoj začne vlagati v takšno infrastrukturo, da bi pospešila razvoj projektov, ki so zlasti pomembni za zanesljivost oskrbe z energijo v Skupnosti. To bo ključno pri zagotavljanju zanesljivosti oskrbe z energijo v Skupnosti po konkurenčnih cenah, ko bo gospodarstvo spet začelo rasti in se bo svetovno povpraševanje po energiji povečalo.

(10)

Med energetskimi infrastrukturnimi projekti je treba izbrati tiste, ki so pomembni za delovanje notranjega energetskega trga in zanesljivost oskrbe z energijo ter lahko prispevajo k oživitvi gospodarstva.

(11)

Zlasti glede zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida ter pridobivanja vetrne energije na morju bi morala biti osnova te uredbe Evropski strateški načrt za energetsko tehnologijo, ki ga je predstavila Komisija in je pozval k skupnemu in strateškemu načrtovanju prizadevanj na področju energetskih raziskav in inovacij v skladu s cilji energetske politike EU ter k obvezi po vzpostavitvi šestih evropskih industrijskih pobud. Evropski svet je 16. oktobra 2008 v svojih sklepih pozval Komisijo k občutno pospešenemu izvajanja Evropskega strateškega načrta za energetsko tehnologijo. S programom se začenja financiranje projektov zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida ter vetrnih elektrarn na morju, in sicer ne glede na prihodnjo vzpostavitev šestih industrijskih pobud za predstavitvene projekte na področju energije, kot so opisani v Evropskem strateškem načrtu za energetsko tehnologijo.

(12)

Da bi ukrepi imeli takojšen učinek na gospodarsko krizo, je bistveno, da ta uredba vključuje seznam projektov, ki lahko prejmejo takojšnjo finančno pomoč, pod pogojem, da so skladni z merili za zagotovitev učinkovitosti in uspešnosti in ob upoštevanju zgornje meje, določene s finančnim okvirom.

(13)

Pri projektih plinske in električne infrastrukture bi moral biti seznam sestavljen glede na njihov prispevek k ciljem zanesljivosti in povečanje raznolikosti oskrbe, kot so določeni v Drugem strateškem pregledu energetske politike z dne 13. novembra 2008 in kot sta jih potrdila Evropski parlament v svoji resoluciji z dne 3. februarja 2009 in Svet v svojih sklepih z dne 19. februarja 2009. Izbira projekta bi morala biti odvisna od tega, ali se z njim izvajajo prednostne naloge, ki so opredeljene v navedenem pregledu, ali so dovolj zreli ter ali prispevajo k zanesljivosti in povečanju raznolikosti virov energije ter oskrbe z njo; optimizaciji zmogljivosti omrežja in povezovanju notranjega energetskega trga, zlasti v zvezi s čezmejnimi odseki; razvoju omrežja, da bi se okrepilo ekonomsko in socialno povezovanje z zmanjševanjem osamitve regij ali otokov z najbolj omejenimi možnostmi v Skupnosti; priključitvi na obnovljive vire energije; varnosti, zanesljivosti in medsebojni operativnosti med seboj povezanih omrežij; ter solidarnosti med državami članicami. Za izvajanje teh projektov je potrebno sodelovanje nacionalnih, regionalnih in lokalnih organov, ki lahko pospešijo upravne postopke in postopke odobritve. Brez te pospešitve postopkov mnogih projektov ne bo mogoče podpreti v zastavljenem roku.

(14)

Od projektov pridobivanja energije iz vetrnih elektrarn na morju bi morali biti na seznam uvrščeni tisti, za katere na podlagi informacij, pridobljenih od zainteresiranih strani v okviru evropske tehnološke platforme za vetrno energijo ter od industrijskih in drugih virov, lahko velja, da so odobreni in pripravljeni za izvajanje; so inovativni in hkrati temeljijo na uveljavljenih konceptih; je mogoče s finančno spodbudo pospešiti njihovo izvajanje; imajo čezmejni pomen; so velikega obsega; in je zanje mogoče dokazati, da se bodo rezultati tehnološkega napredka učinkovito širili naprej v skladu s cilji in strukturami, potrjenimi v Evropskem strateškem načrtu za energetsko tehnologijo. Finančno podporo bi bilo treba dodeliti tistim projektom, ki lahko znatno napredujejo v letih 2009 in 2010.

(15)

V primeru zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida bi moral biti seznam sestavljen predvsem na podlagi informacij, pridobljenih od zainteresiranih strani v okviru foruma za fosilna goriva, tehnološke platforme za elektrarne na fosilna goriva brez emisij in drugih virov. Finančno podporo bi bilo treba dodeliti tistim projektom, ki lahko znatno napredujejo v letih 2009 in 2010. Pripravljenost projektov bi se morala oceniti glede na to, ali je zasnova za industrijski objekt ali napravo zrela in izvedljiva, vključno s komponento zajemanja ogljikovega dioksida; ali je koncept transporta in shranjevanja CO2 je zrel in izvedljiv; in obstaja jasna zaveza s strani lokalnih organov, da so pripravljeni podpreti projekt. Pri projektih bi bilo treba tudi dokazati učinkovitost širjenja rezultatov tehnološkega napredka in da se bo z njimi pospeševalo uresničevanje ciljev iz Evropskega strateškega načrta za energetsko tehnologijo.

(16)

Med upravičenimi predlogi bo potrebno izbrati. Ta izbor bi moral med drugim zagotoviti, da v vsaki državi članici prejema podporo največ en projekt za zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida, da se omogoči proučitev širokega spektra pogojev geološkega skladiščenja in podpre cilj spodbujanja oživitve gospodarstva v Evropi.

(17)

Financiranje Skupnosti ne bi smelo neupravičeno izkrivljati konkurence ali ovirati delovanja notranjega trga, zlasti glede pravil o dostopu tretjih strani in morebitnih izjem glede dostopa tretjih strani. Pri dodatnih nacionalnih sredstvih poleg tistih, ki jih dodeli Skupnosti, bi bilo treba upoštevati pravila o državni pomoči. Ne glede na njeno obliko bi morala biti finančna pomoč Skupnosti dodeljena v skladu z določbami Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (3) (Finančna uredba), in Uredbo Komisije (ES, Euratom) št. 2342/2002 z dne 23. decembra 2002 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (4), razen v primerih, ko določbe te uredbe izrecno odstopajo od navedenih pravil.

(18)

Zaradi nujnosti hitrega odziva na gospodarsko krizo in perečih potreb Skupnosti po energiji so v tej uredbi že podrobne določbe o finančnih načinih pomoči, vključno s seznamom upravičenih projektov. Poleg tega bi bilo zaradi nujno potrebnih spodbud treba vse pravne zaveze o izvajanju proračunskih obveznosti za leti 2009 in 2010 sprejeti pred koncem leta 2010.

(19)

Pri izvajanju ukrepov, financiranih s to uredbo, bi bilo treba zaščititi finančne interese Skupnosti, in sicer z uporabo ukrepov za preprečevanje goljufij, podkupovanja in katerih koli drugih nezakonitih dejavnosti, z izvajanjem učinkovitih pregledov in z izterjavo neupravičeno plačanih zneskov, v primeru odkritja nepravilnosti pa z učinkovitimi, sorazmernimi in odvračilnimi kaznimi v skladu z Uredbo Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti (5), Uredbo Sveta (Euratom, ES) št. 2185/96 z dne 11. novembra 1996 o pregledih in inšpekcijah na kraju samem, ki jih opravlja Komisija za zaščito finančnih interesov Evropskih skupnosti pred goljufijami in drugimi nepravilnostmi (6) ter Uredbo (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o preiskavah, ki jih izvaja Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) (7).

(20)

Ob upoštevanju narave vprašanj iz podprogramov bi morali Komisiji pomagati različni odbori za izbiro predlogov, izbranih za financiranje in določitev zneska financiranja, ki se ga odobri v skladu z vsakim podprogramom.

(21)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te uredbe, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (8).

(22)

Ker države članice ne morejo zadovoljivo doseči ciljev te uredbe, in sicer podpreti oživitve gospodarstva v Skupnosti, se odzvati na zahteve po zanesljivi oskrbi z energijo in zmanjšati emisije toplogrednih plinov s povečanjem porabe v določenih strateških sektorjih, in jih je torej zaradi področja uporabe te uredbe ter značilnosti sektorjev in izbranih projektov laže doseči na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne prekoračuje tistega, kar je potrebno za dosego navedenih ciljev.

(23)

Zaradi nujnosti obravnave gospodarske krize in zaradi perečih potreb Skupnosti po energiji bi morala ta uredba začeti veljati takoj po objavi –

(a)

plinska in električna infrastruktura;

(b)

energija iz vetrnih elektrarn na morju; ter

(c)

zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida.

(a)

„zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida“ pomeni zajemanje ogljikovega dioksida (CO2) iz industrijskih objektov in naprav, transport do območja shranjevanja ter vbrizgavanje v ustrezno podzemno geološko formacijo z namenom trajnega shranjevanja;

(b)

„upravičeni stroški“ imajo isti pomen kot v Uredbi (ES, Euratom) št. 2342/2002;

(c)

„plinska in električna infrastruktura“ pomeni:

(d)

„del projekta“ pomeni katero koli dejavnost, ki je finančno, tehnično ali časovno neodvisna in ki prispeva k dokončanju projekta;

(e)

„naložbena faza“ pomeni fazo projekta, med katero poteka gradnja in nastanejo kapitalski stroški;

(f)

„energija iz vetrnih elektrarn na morju“ pomeni električno energijo, ki jo proizvajajo vetrne turbine, ki so postavljene na morju, bodisi v bližini obale ali daleč od nje;

(g)

„faza načrtovanja“ pomeni fazo projekta pred naložbeno fazo, med katero se pripravi načrt izvajanja projekta, ki vključuje, kjer je to ustrezno, oceno izvedljivosti, pripravljalno in tehnično študijo, pridobitev dovoljenj in pooblastil ter nastalih kapitalskih stroškov.

(a)

projekte plinske in električne infrastrukture: 2 365 000 000 EUR;

(b)

projekte pridobivanja energije iz vetrnih elektrarn na morju: 565 000 000 EUR;

(c)

projekte za zajemanje in skladiščenje CO2: 1 050 000 000 EUR.

(a)

zanesljivosti in povečanju raznolikosti virov energije, poti in zalog;

(b)

optimizaciji zmogljivosti energetskega omrežja in povezovanju notranjega energetskega trga, zlasti v zvezi s čezmejnimi odseki;

(c)

razvoju omrežja, da bi se okrepilo ekonomsko in socialno povezovanje z zmanjševanjem osamitve regij ali otokov z najbolj omejenimi možnostmi v Skupnosti;

(d)

priključitvi na obnovljive vire energije in njihovi vključitvi; ter

(e)

varnosti, zanesljivosti in medsebojni operativnosti med seboj povezanih energetskih omrežij, vključno, po potrebi, z možnostjo uporabe pretoka plina v različne smeri.

(a)

ena ali več držav članic, ki ukrepajo skupaj;

(b)

s soglasjem vseh držav članic, ki jih zadevni projekt neposredno zadeva:

(a)

utemeljenost in tehnična primernost pristopa;

(b)

trdnost finančnega paketa za celotno naložbeno fazo ukrepa.

(a)

zrelost, kar pomeni, da je projekt v naložbeni fazi, v zvezi z njim pa bodo do konca leta 2010 nastali znatni kapitalski izdatki;

(b)

v kolikšnem obsegu nezadosten dostop do virov financiranja zavira izvajanje ukrepov;

(c)

v kolikšnem obsegu bo pomoč EEPO spodbujala javne in zasebne finance;

(d)

socialno-ekonomski učinki;

(e)

okoljski učinki;

(f)

prispevek k trajnosti in medsebojni operativnosti energetskega omrežja ter optimizaciji njegovih zmogljivosti;

(g)

prispevek k izboljšanju kakovosti, varnosti in zaščite storitve;

(h)

prispevek k oblikovanju tesno povezanega energetskega trga.

(a)

utemeljenost in tehnična primernost pristopa;

(b)

trdnost finančnega paketa za celotno naložbeno fazo projekta.

(a)

zrelost, kar pomeni, da je projekt v naložbeni fazi, v zvezi z njim pa bodo do konca leta 2010 nastali znatni kapitalski izdatki;

(b)

v kolikšnem obsegu nezadosten dostop do virov financiranja zavira izvajanje ukrepov;

(c)

v kolikšnem obsegu projekt izboljšuje ali povečuje obseg objektov in naprav ter infrastruktur, ki so že v gradnji ali so v fazi načrtovanja;

(d)

v kolikšnem obsegu projekt vključuje gradnjo objektov in naprav ter infrastruktur v polnem industrijskem obsegu in obravnava zlasti:

(e)

inovativne značilnosti projekta in v kolikšnem obsegu bo prikazal izvajanje teh značilnosti;

(f)

vpliv projekta in njegov prispevek k omrežju Skupnosti vetrnih elektrarn na morju vključno z reprodukcijskim potencialom;

(g)

zavezanost upravičencev za razširjanje rezultatov tehnološkega napredka projekta pri drugih evropskih izvajalcih na način, ki je skladen z zakonodajo Skupnosti in zlasti s cilji in strukturami, začrtanimi v Evropskem strateškem načrtu za energetsko tehnologijo.

(a)

v projektih je dokazano, da lahko zajemajo najmanj 80 % CO2 iz industrijskih objektov in naprav ter omogočajo transport in varno geološko shranjevanje CO2 pod zemljo;

(b)

pri objektih in napravah za proizvodnjo elektrike se zajemanje CO2 dokaže pri objektu ali napravi, ki proizvede vsaj 250 MW elektrike ali doseže enakovreden učinek;

(c)

odgovorni za projekt se z izjavo zavežejo, da bodo generična znanja, pridobljena v predstavitvenih obratih, dali na razpolago vsem podjetjem in Komisiji, da bodo prispevali k Evropskemu strateškemu načrtu za energetsko tehnologijo.

(a)

utemeljenost in tehnična primernost pristopa;

(b)

zrelost, kar pomeni, da je projekt v naložbeni fazi, kar zajema tudi raziskovanje in razvoj možnosti za shranjevanje, v zvezi z njim pa bodo do konca leta 2010 nastali znatni izdatki, povezani z naložbami;

(c)

trdnost finančnega paketa za celotno naložbeno fazo projekta;

(d)

identifikacija vseh potrebnih dovoljenj, potrebnih za gradnjo in delovanje projekta na predlaganem mestu (-ih) in obstoj strategije za zaščito teh dovoljenj.

(a)

v kolikšnem obsegu nezadosten dostop do virov financiranja zavira izvajanje ukrepov;

(b)

zahtevano financiranje na tono CO2, ki se zmanjša v prvih petih letih delovanja projekta;

(c)

zapletenost projekta in raven inovacij celotnega obrata, vključno z drugimi spremljajočimi raziskovalnimi dejavnostmi, kot tudi zavezanost, ki jo izkažejo upravičenci za širjenje rezultatov tehnološkega napredka projekta drugim evropskim izvajalcem na način, ki je skladen z zakonodajo Skupnosti in zlasti s cilji in strukturami, začrtanimi v Evropskem strateškem načrtu za energetsko tehnologijo;

(d)

utemeljenost in primernost načrta upravljanja v zvezi z znanstvenimi in tehničnimi informacijami in podatki, ki jih vsebuje, kot dokaz za ustrezno pripravljenost zasnove, da projekt začne delovati do 31. decembra 2015.

(a)

odbor, ustanovljen s členom 15 Uredbe (ES) št. 680/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2007 o določitvi splošnih pravil za dodelitev finančne pomoči Skupnosti na področju vseevropskih prometnih in energetskih omrežij (9), za projekte plinske in električne infrastrukture;

(b)

odbor, ustanovljen s členom 8 Odločbe Sveta 2006/971/ES z dne 19. decembra 2006 o posebnem programu Sodelovanje za izvajanje Sedmega okvirnega programa Evropske skupnosti za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti (2007–2013) (10), za projekte pridobivanja energije iz vetrnih elektrarn na morju;

(c)

odbor, ustanovljen s členom 8 Odločbe 2006/971/ES, za projekte zajemanja in skladiščenja ogljika;

31.7.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

L 200/46

(1)

Naslov IV tretjega dela Pogodbe zagotavlja pravno podlago za sprejetje zakonodaje Skupnosti na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah.

(2)

Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah med državami članicami in tretjimi državami se je običajno urejalo s sporazumi med državami članicami in tretjimi državami. Takšni sporazumi, ki so zelo številni, pogosto odražajo posebne vezi med državo članico in tretjo državo, in so namenjeni določitvi ustreznega pravnega okvira za zadovoljitev posebnih potreb zadevnih strani.

(3)

Člen 307 Pogodbe zahteva, da države članice ustrezno ukrepajo, da bi odpravile nezdružljivosti med pravnim redom Skupnosti in mednarodnimi sporazumi, sklenjenimi med državami članicami in tretjimi državami. To lahko pomeni, da bodo potrebna ponovna pogajanja o takšnih sporazumih.

(4)

Da se zagotovi ustrezen pravni okvir za zadovoljitev posebnih potreb določene države članice v njenih odnosih s tretjo državo lahko obstaja jasna potreba po sklenitvi novih sporazumov s tretjimi državami v zvezi s civilnopravnimi področji, ki spadajo v okvir naslova IV tretjega dela Pogodbe.

(5)

Sodišče Evropskih skupnosti je v svojem mnenju 1/03 z dne 7. februarja 2006 o sklenitvi nove Luganske konvencije potrdilo, da je Skupnost pridobila izključno pristojnost za sklenitev mednarodnega sporazuma, kot je Luganska konvencija, s tretjimi državami o zadevah, ki vplivajo na pravila iz Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (2) („Bruselj I“).

(6)

V skladu s členom 300 Pogodbe je Skupnost pristojna za sklepanje sporazumov med Skupnostjo in tretjimi državami o zadevah, ki spadajo v izključno pristojnost Skupnosti.

(7)

Člen 10 Pogodbe državam članicam nalaga, naj olajšujejo izpolnjevanje nalog Skupnosti in se vzdržijo vseh ukrepov, ki bi lahko ogrozili doseganje ciljev Pogodbe. Ta obveznost lojalnega sodelovanja je splošno veljavna in ni odvisna od tega, ali ima Skupnost izključno pristojnost.

(8)

Za sporazume s tretjimi državami o določenih civilnopravnih zadevah, ki spadajo v izključno pristojnost Skupnosti, bi bilo treba uvesti skladen in pregleden postopek, s katerim bi se državam članicam dovolilo, da spremenijo obstoječ sporazum ali se pogajajo o in sklenejo nov sporazum, zlasti kadar Skupnost sama ni izrazila namere, da bo izvajala svojo zunanjo pristojnost za sklenitev sporazuma na podlagi obstoječega ali načrtovanega pogajalskega mandata. Ta postopek ne bi smel posegati v izključno pristojnost Skupnosti in določbe členov 300 in 307 Pogodbe. Šteti bi ga bilo treba kot izjemen ukrep in imeti bi moral omejeno področje uporabe in omejeno trajanje.

(9)

Ta uredba se ne bi smela uporabljati, če je Skupnost z zadevno tretjo državo že sklenila sporazum o isti zadevi. Za dva sporazuma bi moralo veljati, da obravnavata isto zadevo le, če in kolikor vsebinsko urejata ista posebna pravna vprašanja. Določbe, ki zgolj navajajo splošno namero za sodelovanje v zvezi s takšnimi vprašanji, se ne bi smele obravnavati kot določbe, ki se nanašajo na isto zadevo.

(10)

Uredba bi morala zajeti nekatere regionalne sporazume, na katere se sklicujejo veljavni pravni akti Skupnosti.

(11)

Da bi zagotovili, da sporazum, ki ga načrtuje država članica, ne povzroči neučinkovitosti prava Skupnosti in ne ogrozi pravilnega delovanja sistema, vzpostavljenega s tem pravom, ali ne ogrozi zunanje politike Skupnosti, kot jo je določila Skupnost, bi morala zadevna država članica o svojih namerah uradno obvestiti Komisijo, da bi pridobila dovoljenje za začetek ali nadaljevanje formalnih pogajanj o sporazumu, kakor tudi za sklenitev sporazuma. Takšno uradno obvestilo bi bilo treba podati v pismu ali v elektronski obliki. Vsebovati bi moralo vse ustrezne informacije in dokumentacijo, na podlagi katerih bi lahko Komisija ocenila pričakovani učinek izida pogajanj na pravo Skupnosti.

(12)

Treba bi bilo oceniti, ali obstaja zadosten interes Skupnosti za sklenitev dvostranskega sporazuma med Skupnostjo in zadevno tretjo državo ali, kjer je to ustrezno, za nadomestitev obstoječega dvostranskega sporazuma med državo članico in tretjo državo s sporazumom Skupnosti. Zato bi bilo treba vse države članice obvestiti o vsakem uradnem obvestilu, ki ga Komisija prejme v zvezi s sporazumom, ki ga načrtuje država članica, da bi jim omogočili, da izrazijo svoj interes, da se pridružijo pobudi države članice, ki je predložila uradno obvestilo. Če bi se na podlagi takšne izmenjave informacij pojavil zadosten interes Skupnosti, bi morala Komisija razmisliti o predlaganju pogajalskega mandata za sklenitev sporazuma med Skupnostjo in zadevno tretjo državo.

(13)

Če Komisija od države članice zahteva dodatne informacije v zvezi s svojo oceno, ali naj se tej državi članici dovoli, da začne pogajanja s tretjo državo, takšna zahteva ne bi smela vplivati na rok, v katerem mora Komisija podati obrazloženo odločitev o prošnji te države članice.

(14)

Komisija bi morala imeti pri dovoljenju za začetek formalnih pogajanj možnost, da po potrebi predlaga pogajalske smernice ali zahteva vključitev posebnih klavzul v načrtovani sporazum. V različnih fazah pogajanj bi bilo treba Komisijo v celoti obveščati o zadevah, ki spadajo v področje uporabe te uredbe in ji omogočiti, da se pogajanj v zvezi s temi zadevami udeleži kot opazovalka.

(15)

V uradnem obvestilu, da nameravajo začeti pogajanja s tretjo državo, bi morala biti obveza držav članic glede seznanitve Komisije omejena na vidike, ki jih Komisija potrebuje za izvedbo ocene. Dovoljenje Komisije in vse morebitne pogajalske smernice ali zavrnitev s strani Komisije bi se morali nanašati le na zadeve, ki spadajo v področje uporabe te uredbe.

(16)

Vse države članice bi morale biti obveščene o vseh uradnih obvestilih, ki jih prejme Komisija v zvezi z načrtovanimi sporazumi ali sporazumi, doseženimi s pogajanji, ter o vseh obrazloženih odločitvah, ki jih Komisija sprejme na podlagi te uredbe. Te informacije bi morale v celoti izpolnjevati morebitne zahteve glede zaupnosti.

(17)

Evropski parlament, Svet in Komisija bi morali poskrbeti, da se vse informacije, opredeljene kot zaupne, obravnavajo v skladu z Uredbo (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (3).

(18)

Kadar Komisija na podlagi svoje ocene ne namerava odobriti začetka formalnih pogajanj ali sklenitve s pogajanji doseženega sporazuma, bi morala pred predložitvijo obrazložene odločitve podati mnenje zadevni državi članici. V primeru, da se odobritev sklenitve s pogajanji doseženega sporazuma zavrne, bi bilo treba mnenje predložiti tudi Evropskemu parlamentu in Svetu.

(19)

Da se zagotovi, da s pogajanji doseženi sporazum ne ovira izvajanja zunanje politike Skupnosti na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih in gospodarskih zadevah, bi morala biti v primeru sklenitve naknadnega sporazuma z isto vsebino med Skupnostjo ali Skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani ter isto tretjo državo na drugi strani v sporazum vključena bodisi določba o njegovi celotni ali delni odpovedi bodisi določba o neposredni nadomestitvi ustreznih določb sporazuma z določbami takšnega naknadnega sporazuma.

(20)

V primerih, kadar je ob začetku veljavnosti te uredbe država članica že začela pogajanja o sporazumu s tretjo državo ali jih je že zaključila, vendar še ni izrazila soglasja k temu, da bi bila s sporazumom vezana, bi bilo treba sprejeti določbo o prehodnih ukrepih.

(21)

Da bi zagotovili, da se pri uporabi te uredbe pridobi dovolj izkušenj, bi morala Komisija poročilo o takšnem izvajanju predložiti ne prej kot osem let po sprejetju te uredbe. V tem poročilu bi morala Komisija v okviru svojih pristojnosti potrditi začasno naravo te uredbe ali preučiti, ali bi bilo treba to uredbo nadomestiti z novo uredbo o isti zadevi oziroma ali naj bi vključevala tudi druge zadeve, ki spadajo v izključno pristojnost Skupnosti in jih urejajo drugi instrumenti Skupnosti.

(22)

Če poročilo, ki ga predloži Komisija, potrdi začasno naravo te uredbe, bi morale imeti države članice po predložitvi poročila še vedno možnost, da Komisijo uradno obvestijo o potekajočih ali že napovedanih pogajanjih, da bi pridobile dovoljenje za začetek formalnih pogajanj.

(23)

V skladu z načelom sorazmernosti iz člena 5 Pogodbe ta uredba ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje njenega cilja.

(24)

V skladu s členom 3 Protokola o stališču Združenega kraljestva in Irske, ki je priložen k Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, sta Združeno kraljestvo in Irska podali uradno obvestilo, da želita sodelovati pri sprejetju in uporabi te uredbe.

(25)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola o stališču Danske, ki je priložen k Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, Danska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja –

(a)

dvostranski sporazum med državo članico in tretjo državo;

(b)

regionalne sporazume iz točke (a) člena 59(2) Uredbe (ES) št. 2201/2003, brez poseganja v točko (c) člena 59(2) in člen 59(3) navedene uredbe, in iz člena 69(3) Uredbe (ES) št. 4/2009.

(a)

zadevna država članica je posredovala informacije, ki kažejo, da ima poseben interes za sklenitev sporazuma zaradi gospodarskih, geografskih, kulturnih, zgodovinskih, družbenih ali političnih vezi med državo članico in zadevno tretjo državo;

(b)

informacije, ki jih posreduje država članica, kažejo, da načrtovani sporazum ne bo povzročil neučinkovitosti prava Skupnosti in ne bo ogrozil pravilnega delovanja sistema, vzpostavljenega s tem pravom, in

(c)

načrtovani sporazum ne bi ogrozil dogovorjenih ciljev in namena zunanje politike Skupnosti, kot jo je določila Skupnost.

(a)

popolno ali delno odpoved sporazuma v primeru, da bi bil med Skupnostjo ali Skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani ter isto tretjo državo na drugi strani kasneje sklenjen sporazum o isti zadevi, ali

(b)

neposredno nadomestitev ustreznih določb sporazuma z določbami kasnejšega sporazuma, sklenjenega med Skupnostjo ali Skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani ter isto tretjo državo na drugi strani o isti zadevi.

(a)

izpolnjuje pogoj iz točke (b) člena 4(2);

(b)

izpolnjuje pogoj iz točke (c) člena 4(2), če so v zvezi s tem pogojem nastale nove in izredne okoliščine, in

(c)

izpolnjuje zahtevo iz člena 5(2).

(a)

potrdi, da je primerno, da ta uredba preneha veljati na dan, določen v skladu s členom 14(1), ali

(b)

priporoči, da se od navedenega datuma ta uredba nadomesti z novo uredbo.

31.7.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

L 200/52