9.6.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 185/1

—

sporočila Evropske komisije o njenem delovnem programu za leto 2017 z dne 25. oktobra 2016;

—

resolucij OR z dne 4. junija 2015 o njegovih prednostnih nalogah za obdobje 2015–2020 in z dne 15. junija 2016 o njegovem prispevku k delovnemu programu Evropske komisije za leto 2017;

—

Protokola o sodelovanju z Evropsko komisijo iz februarja 2012;

1.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je Evropska unija 60 let po ustanovitvi v globoki krizi, saj evropski projekt še vedno ne uživa veliko zaupanja, zato je potrebna reforma; hkrati poudarja, da državljani EU vsako leto znova potrjujejo, da imajo lokalno in regionalno raven za najbolj zaupanja vredno raven upravljanja v EU. OR zato sodeluje v dialogih z državljani, v katerih so dejavno udeleženi lokalni in regionalni voditelji, o lokalnih potrebah in značilnostih, ter s tem prispeva k razmisleku o Evropi;

2.

se strinja s Komisijo, da so splošni izzivi, s katerimi se sooča EU, naslednji:

3.

se sicer strinja s Komisijo, da je za te izzive potreben pristop upravljanja na več ravneh, ki ga od spodaj navzgor usmerjajo državljani, vendar poudarja, da morajo biti ukrepi EU osredotočeni na krepitev vloge državljanov;

4.

poudarja, da je treba v pripravo bele knjige o prihodnosti Evrope vključiti lokalne in regionalne oblasti, ter poziva Komisijo, naj preuči mnenja OR na to temo ter ga povabi k posvetovanju;

5.

izraža obžalovanje, da v delovnem programu ni veliko pozornosti posvečene bistveni vlogi evropskih strukturnih in investicijskih skladov (skladov ESI) pri vključevanju vseh državljanov in regij v Evropi, krepitvi kohezije, spodbujanju inovacij in izražanju resnične evropske solidarnosti za usklajen razvoj EU kot celote. Poziva Komisijo, naj zasnuje prihodnjo kohezijsko politiko za obdobje po letu 2020, saj je to glavna naložbena politika EU, ki mora temeljiti na lokalnem pristopu in posodobljeni teritorialni viziji; hkrati jo spodbuja, naj si še naprej prizadeva za izboljšanje in poenostavitev postopkov za uporabo skladov ESI, da bi omejili birokracijo in pripomogli k boljšemu črpanju sredstev;

6.

ponavlja svojo zahtevo, naj javna poraba držav članic ter lokalnih in državnih oblasti za sofinanciranje ESI skladov ne šteje med strukturne izdatke, opredeljene v Paktu za stabilnost in rast, saj takšne naložbe prispevajo k evropskim prednostnim nalogam ter učinkujejo kot vzvod za evropsko gospodarsko rast;

7.

pozdravlja predlagano podaljšanje Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI) tako z vidika trajanja kot finančne zmogljivosti, vendar ugotavlja, da je bila ta napoved objavljena brez celovite ocene učinka oziroma neodvisne ocene pred objavo predloga Komisije; opozarja, da se je treba še naprej opirati na sinergije med skladi in poenostavljati postopke, s tem pa omejiti birokracijo in prispevati k boljšemu črpanju sredstev iz skladov EU; poudarja, da bi bilo treba okrepiti tudi tretji steber naložbenega načrta; poziva Komisijo in Evropsko investicijsko banko, naj si še bolj prizadevata za ozaveščanje na terenu, odpravo geografskih neravnovesij EFSI, da bi dosegli kar največjo povezanost in sinergijo naložb pri enotnem načrtovanju ukrepov, ki izhajajo iz kohezijske politike, ter objavo podrobnejših informacij o projektih, financiranih s sredstvi EFSI, pri čemer bi bilo treba poudariti njihovo dodatnost;

8.

se zavezuje, da se bo čim prej vključil v razpravo o predlogu za prihodnji večletni finančni okvir po letu 2020, vključno z reformo lastnih sredstev;

9.

poziva k hitremu sprejetju „uredbe omnibus“, da bi tako že v sedanjem programskem obdobju povečali učinek programov v okviru skladov ESI in zagotovili njihovo boljšo uporabo;

10.

poudarja, da je treba spremljati izvajanje agende EU za mesta ter mestno razsežnost vključevati tudi v druge politike EU; v zvezi s tem ponovno poziva k sprejetju bele knjige o tej agendi;

11.

ponovno poziva, da je treba oblikovati evropski program za zagotavljanje stanovanj, v katerem bi horizontalno obravnavali doslej razdrobljen pristop k reševanju vprašanja stanovanj s sektorskimi politikami, kot so agenda za mesta, trajnostni razvoj, kohezijska politika in politika konkurence, ali socialne pobude, kot je evropski steber socialnih pravic;

12.

opozarja, da bi bilo treba oblikovati kodeks ravnanja pri vključevanju lokalnih in regionalnih oblasti v evropski semester v letu 2017, ter poziva k dopolnitvi letnega pregleda rasti s teritorialno analizo, vključno s posebnim teritorialnim poglavjem v poročilih za posamezne države. Poleg tega bi bilo treba za države članice oblikovati tudi smernice glede vključevanja lokalnih in regionalnih oblasti v nacionalne programe reform;

13.

izraža podporo Komisiji, ki je še vedno usmerjena v naložbe, zlasti z opredelitvijo ukrepov za spodbuditev naložb v evropskem semestru; v zvezi s tem opozarja na izjavo OR iz Bratislave o naložbah in povezovanju, v kateri je izpostavljeno, da mora lokalna in regionalna rast, ki jo poganjajo naložbe, temeljiti na strategijah teritorialnega razvoja, ter poudarja, da morajo javni proračuni, iz katerih se financirajo kakovostne naložbe, delovati v sinergiji z drugimi finančnimi viri na regionalni, lokalni, nacionalni in evropski ravni;

14.

pozdravlja namero Komisije, da si še naprej prizadeva za uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja, ter poudarja, da potrebuje Evropa dolgoročno strategijo za zagotavljanje pametne, trajnostne in vključujoče rasti, s katerim bo usmerjala evropski semester; takšna strategija bi morala temeljiti na vmesnem pregledu strategije Evropa 2020;

15.

izraža zadovoljstvo, da se Komisija s krepitvijo jamstva EU za mlade in pobude za zaposlovanje mladih ter ustanovitvijo evropske enote za solidarnost posveča vprašanju brezposelnosti mladih, k čemur bi bilo treba čim prej in ustrezno proaktivno vključiti tudi lokalne in regionalne oblasti, organizacije mladih ter na splošno civilno družbo;

16.

izraža razočaranje nad pomanjkanjem pobud za odpravljanje dolgotrajne brezposelnosti, vključno s presojo oblik evropskega zavarovanja za brezposelnost, ki bi v primeru gospodarske recesije dopolnilo nacionalne sisteme in preprečilo, da bi asimetrični šok postal strukturna ovira za celo Evropo;

17.

se zavzema, da bi v novem programu znanj in spretnosti za Evropo upoštevali lokalne in regionalne prednosti in izzive, vključno z različnimi potrebami na lokalnih in regionalnih trgih dela, ter se veseli sodelovanja pri oblikovanju okvira za kakovost pripravništev in pripravi predloga za večjo mobilnost vajencev;

18.

od Komisije pričakuje, da bo pripravila predlog za boljše reševanje izzivov pri usklajevanju poklicnega in družinskega življenja, zlasti v zvezi z udeležbo žensk na trgu dela;

19.

se namerava v pripravah na evropsko leto kulturne dediščine 2018 osredotočiti na kulturo in kulturno dediščino ter na mednarodne kulturne povezave EU, ki so bistvenega pomena za krepitev evropske identitete in promoviranje temeljnih evropskih vrednot, socialne vključenosti, inovacij in medkulturnega dialoga, pa tudi kulturnega turizma in turizma, povezanega s kulturno dediščino;

20.

poudarja, da bi morala biti vmesni pregled programa Obzorje 2020 in prihodnje posvetovanje o naslednjem okvirnem programu za raziskave in inovacije del organskega procesa za odpravo inovacijskega prepada v Evropi; napoveduje, da bo OR pravočasno pripravil svoj prispevek k reviziji akcijskega načrta o biogospodarstvu, ki je predvidena za 2017;

21.

ugotavlja, da bodo v belo knjigo o prihodnosti Evrope vključeni tudi predlogi o prihodnosti EMU, in se zavzema za reforme, s katerimi bi povečali demokratično legitimnost upravljanja EMU;

22.

poudarja, da je za okrepitev socialne razsežnosti EMU bistvenega pomena odpravljanje socialnih in regionalnih razlik; pozdravlja namero Komisije, da bo predlagala evropski steber socialnih pravic, v katerem bodo določena načela za unijo, ki temelji na socialni pravičnosti in načelih subsidiarnosti in sorazmernosti;

23.

pozitivno ocenjuje predlagani pregled Pakta za stabilnost in rast, vendar opozarja Komisijo, naj ga preoblikuje, da bo bolj spodbujal rast, zlasti s temu ustreznimi naložbami; ponovno poudarja, da je potrebna celovita ocena teritorialnega učinka evropskih statističnih pravil glede javnih naložb;

24.

pozdravlja zavzemanje Komisije za spodbujanje energetske učinkovitosti in energije iz obnovljivih virov v okviru celostne politike za energetsko unijo ter v povezavi z dobrimi pravili upravljanja, ustreznimi ukrepi v podporo inovacijam ter pregledom zasnove trga z električno energijo in nadaljnjim izboljšanjem energetske infrastrukture. S tem bi poskrbeli za medregionalne in čezmejne povezave ter omogočili podporo za decentralizacijo energetskih sistemov, kar bi bil korak naprej pri oblikovanju trajnostnega in prožnega notranjega trga za energijo;

25.

posebej priporoča, da bi morale biti politike EU na področju zasnove trga z električno energijo in energije iz obnovljivih virov usklajene in uravnotežene, v njih pa bi bilo treba ustrezno upoštevati tudi lokalna in regionalna vprašanja, kot je dostop malih ponudnikov energije do distribucijskega omrežja;

26.

podpira izvajanje Pariškega sporazuma in poudarja, da bo za premostitev vrzeli med nacionalnimi zavezami in prizadevanji, ki so potrebna za omejitev globalnega segrevanja na precej pod 2 oC, treba vključiti prizadevanja mest in regij v nacionalne zaveze, potrebno pa bo tudi tako horizontalno kot vertikalno usklajevanje, med drugim tudi na ravni EU in Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC). Zato poziva Komisijo, naj podpre njegov zahtevek, da se ta vidik vključi v nacionalno določene obveznosti, saj bi s tem izboljšali institucionalizacijo platforme nedržavnih akterjev za podnebne ukrepe (NAZCA) ter podprli delo t. i. podnebnih prvakov (angl. Climate Champions) v sekretariatu UNFCCC, hkrati pa omogočili izmenjavo izkušenj na lokalni in regionalni ravni. Poleg tega Komisijo poziva, naj spodbuja raziskovalne projekte o mestih, regijah in podnebnih spremembah ter s tem prispeva k prihodnjemu delu Medvladnega odbora za podnebne spremembe;

27.

poziva Evropsko komisijo, naj skupaj z OR razvije koncept lokalno in regionalno določenih prispevkov, s tem pa spodbudi prizadevanja na lokalni in regionalni ravni za doseganje ciljev, ki so bili sprejeti na konferenci COP 21 v Parizu;

28.

poziva Komisijo, naj posodobi svoje podnebne in energetske cilje, da bi se do leta 2030 emisije toplogrednih plinov v primerjavi z letom 1990 zmanjšale za 50 %, ter prilagajanje vključi v politike in financiranje na vseh ravneh. Komisija bi morala podpreti prostovoljne pobude za prožen prehod z nizkimi emisijami CO2 v mestih in regijah. V ocenjevalno poročilo Komisije o strategiji EU za prilagajanje podnebnim spremembam bi bilo treba dodati pojasnilo glede krepitve vloge mest in regij;

29.

spodbuja Komisijo, naj podpre izvajanje strategij za zmanjševanje tveganja nesreč v mestih in regijah, zlasti na čezmejnih območjih, ter poskrbi, da bodo pri naložbah EU upoštevani standardi za zmanjševanje tveganja nesreč;

30.

pozdravlja vzpostavitev platforme EU o izgubah in zavržkih hrane ter poziva Komisijo, naj ukrepa v zvezi z izgubami hrane in določi ambiciozen cilj za njihovo zmanjšanje; to bi bilo treba vključiti v vseevropsko strategijo za trajnostne prehranske sisteme, skupaj z zaščito biotske raznovrstnosti ter okoljskimi, zdravstvenimi in trgovinskimi vidiki in vidiki upravljanja virov in gospodarjenja z zemljišči, vključiti pa bi bilo treba tudi socialne in kulturne vrednote hrane;

31.

poziva Komisijo, naj pri izvajanju akcijskega načrta za krožno gospodarstvo preuči priporočila OR ter v začetku leta 2017 predstavi načrtovano revizijo direktive o pitni vodi, predlog uredbe o minimalnih zahtevah za kakovost ponovno uporabljene vode ter strategijo o uporabi, ponovni uporabi in recikliranju plastike, v kateri bi morali biti določeni jasni in ambiciozni cilji glede smetenja s plastičnimi odpadki in luženja plastike; poleg tega poziva Komisijo, naj predlaga dodatne pobude v zvezi z gradnjo in rušenjem objektov, določbami o okolju prijaznem oblikovanju ter uporabo sekundarnih surovin, materialov in sestavnih delov;

32.

je pripravljen, da prek tehnične platforme za sodelovanje na področju okolja še poglobi sodelovanje s Komisijo pri dolgo pričakovanih ukrepih v zvezi s prednostnim ciljem št. 4 iz sedmega okoljskega akcijskega programa Evropske unije za obdobje 2014–2020; izraža obžalovanje, da so načrtovane pobude za leto 2017 nezakonodajne, ter ponovno poziva k oblikovanju predloga direktive, ki bi vsebovala določbe o zagotavljanju skladnosti za celoten pravni red Unije, in sprejetju nove direktive o dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah;

33.

v skladu z nedavno izjavo s konference Cork 2.0 znova poziva k pripravi bele knjige o podeželskih območjih, ki bi bila izhodišče za politiko razvoja podeželja po letu 2020, ter se zavzema za sprejetje praktičnih ukrepov, s katerimi bi politike EU preverjali z vidika njihovega učinka na podeželje (angl. rural proofing), saj so ta območja pogosto zapostavljena in odrezana od glavnih političnih dogodkov;

34.

v okviru priprav na skupno kmetijsko politiko za obdobju po letu 2020 opozarja na močno medsebojno povezavo med razvojem podeželja in kmetijstvom, zato poziva k sprejetju podpornih ukrepov za družinske kmetije, zlasti zaradi obvladovanja nestanovitnosti cen kmetijskih proizvodov;

35.

si bo še naprej prizadeval za trajnostno upravljanje oceanov v korist evropskih obalnih in pomorskih regij ter njihovih morskih in pomorskih gospodarstev; da bi spodbudil modro rast in delovna mesta, bo tesno sodeloval z regijami in vsemi deležniki na področju upravljanja in krepitve zmogljivosti, pri reševanju izzivov v verigi proizvodnje hrane, zmanjševanju pritiska na okolje zaradi nezakonitih ribolovnih praks in onesnaževanja ter na področju pomorskega znanja, raziskav in inovacij;

36.

izraža obžalovanje, da v delovnem programu Komisije za leto 2017 ni dovolj pozornosti posvečene zdravju, saj bi morala Komisija podpreti države članice in njihove regije pri prizadevanjih za boljšo preventivo ter reformo in optimizacijo njihovih zdravstvenih sistemov, zlasti z rešitvami na področju e-zdravja, pa tudi pri razvoju celovitih demografskih strategij;

37.

pozdravlja namero Komisije, da predlaga ukrepe za okrepitev enotnega trga blaga, zlasti v zvezi z medsebojnim priznavanjem in neskladnimi proizvodi, in poudarja, da je treba nadaljevati prizadevanja za dokončno vzpostavitev enotnega trga za storitve, ki je povsem ustrezno v središču strategije za enotni trg;

38.

ponavlja svoj poziv, da se steber enotnega trga vključi v evropski semester in da se sprejme sistem rednega spremljanja in ocenjevanja;

39.

je seznanjen z namero Komisije, da se zavzame za evropsko industrijo, in poudarja, da je konkurenčnost evropske industrije odvisna tudi od konkurenčne dobavne verige, in da ima pri tem trgovinska politika pomembno vlogo;

40.

poudarja pomen priprave pametne pravne ureditve in zmanjšanja upravnega bremena za mala in srednja podjetja, predvsem z nadaljnjo krepitvijo programa REFIT in zagotavljanjem, da se učinek na mala in srednja podjetja sistematično upošteva pri oblikovanju novih pravil;

41.

izraža svojo podporo vzpostavitvi foruma mest sodelovalnega gospodarstva, v katerem bo sam glavni akter; hkrati pa izraža obžalovanje, ker ni nobenega predloga za zagotovitev pravic pri novih oblikah dela, ki so rezultat digitalizacije;

42.

poudarja, da je potrebna revizija sklepa in okvira za storitve splošnega gospodarskega pomena, in poziva Komisijo, naj leta 2017 sproži javno posvetovanje, da bi lahko lokalne in regionalne oblasti predstavile svoja stališča o težavah, s katerimi se srečujejo v zvezi z nadzorom državne pomoči pri financiranju storitev splošnega gospodarskega pomena;

43.

poudarja ključno vlogo učinkovitega sistema javnih naročil v smislu zmogljivosti lokalnih in regionalnih oblasti za izpolnitev naložbenih ciljev EU in poziva Komisijo, naj zagotovi pomoč za dosledno izvajanje direktiv o javnih naročilih, da bi ocenili težave, s katerimi se lokalne in regionalne oblasti srečujejo pri uporabi direktiv o javnih naročilih;

44.

ponavlja svoj poziv za prenovitev evropske strategije za turizem v okviru posebne proračunske postavke za turizem v EU in poziva Komisijo in države članice, naj olajšajo dostop do financiranja za mala in srednja podjetja v turističnem sektorju;

45.

pozdravlja prizadevanja Komisije, da bi zaključila izvajanje strategije za enotni digitalni trg, tudi prek e-javnih naročil, sam pa bo prispeval prek novoustanovljene skupne sodelovalne platforme za širokopasovni dostop; poudarja, da morajo imeti vse evropske regije korist od enotnega digitalnega trga in dostop do visokohitrostne širokopasovne povezave;

46.

poudarja, da so migracije kompleksen proces na več ravneh, v katerem imajo regije in mesta v državah gostiteljicah in izvora pomembno vlogo. Pomembno je spodbujati okrepljeni dialog in tesnejše sodelovanje med državami članicami in institucijami tako v EU kot v državah izvora in tranzita migrantov in njihovih lokalnih in regionalnih skupnostih;

47.

zato poziva Komisijo, naj upošteva priporočila OR za zaščito beguncev v njihovih državah izvora in priporočila v zvezi z novim okvirom za partnerske sporazume;

48.

poziva k podpori lokalnih in regionalnih oblasti, saj jim je treba pomagati pri izvajanju reforme skupnega evropskega azilnega sistema in drugih instrumentov EU, oblikovanih na podlagi evropske agende o migracijah, kot so spremenjene določbe o zakonitih migracijah in akcijski načrt o vključevanju; poziva Komisijo, naj v vmesni pregled evropske agende o migracijah vključi priporočila OR o vključevanju migrantov; opozarja, da je vključevanje proces, ki temelji tako na pravicah kot dolžnostih;

49.

je zaskrbljen zaradi težav pri spremljanju prisotnosti mladoletnikov brez spremstva in tveganja, da postanejo žrtve trgovine z ljudmi in spolnega nasilja; odločno poziva k izvajanju vključevanja in programov usposabljanja, tako za mladoletnike kot za lokalne in regionalne uprave, pristojne za njihov sprejem, in matične skupnosti mladoletnikov, ki že delujejo v državi gostiteljici, da bi pripomogle k temu, da bi mladoletniki lahko začasno živeli pri gostiteljskih družinah ali v ustrezno opremljenih prostorih, kjer je mogoče podpreti njihov družbeni, emocionalni in kognitivni razvoj;

50.

poziva Komisijo, naj lokalnim in regionalnim oblastem zagotovi specifične in praktične informacije o možnostih financiranja za sprejemanje in vključevanje migrantov ter ponovno poziva k spodbujanju neposrednega dostopa lokalnih in regionalnih oblasti do ustreznih finančnih instrumentov EU;

51.

poziva Komisijo, naj lokalne in regionalne oblasti podpre pri razvoju strategij za preprečevanje radikalizacije, še naprej zbira in objavlja najboljše prakse o načinih preprečevanja radikalizacije z oblikovanjem ukrepov na lokalni in regionalni ravni ter podpre sodelovanje med mesti pri reševanju problema radikalizacije;

52.

ugotavlja, da namerava Komisija nadaljevati pogajanja na področju trgovine z ZDA, Japonsko, Mercosurjem, Mehiko, Tunizijo in državami ASEAN ter pridobiti nove mandate za začetek pogajanj s Turčijo, Avstralijo, Novo Zelandijo in Čilom, vendar meni, da bi si morala bolj prizadevati za dokazovanje njihove dodane vrednosti;

53.

ponovno poudarja, predvsem glede na ambiciozno prihodnjo trgovinsko agendo, da bi morala Komisija za vse pomembne pobude na področju trgovinske politike pripraviti ocene teritorialnega učinka;

54.

pozdravlja, da je v globalni strategiji EU za zunanjo in varnostno politiko izrecno pozvano k prenovi zunanjih partnerstev, in ugotavlja, da bo EU podpirala različne poti za vzpostavljanje odpornosti v svojem sosedstvu, pri čemer bo usmerjena v najhujše primere vladne, gospodarske, družbene in podnebne oziroma energetske ranljivosti, ter razvijala bolj učinkovite migracijske politike za Evropo in njene partnerje;

55.

poudarja prispevek OR prek skupnih posvetovalnih odborov in delovnih skupin ter organizacije dnevov širitve s partnerji iz držav pristopnic k cilju širitvene politike Komisije o spodbujanju skupne stabilnosti in blaginje z državami kandidatkami in potencialnimi kandidatkami;

56.

poudarja, da ima lahko evropska sosedska politika (ESP) trajen učinek samo, če bodo od tega imeli vsi upravičenci dejansko korist, in poudarja, da je treba ohraniti ravnovesje med vzhodnim in južnim sosedstvom; poudarja vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri utrjevanju demokracije in pravne države v družbi in poziva, naj se uvede več podpore za reforme na področju decentralizacije v državah, ki mejijo na EU;

57.

poudarja, da regionalno sodelovanje veliko prispeva k svetovni stabilnosti, in poziva Komisijo, naj okrepi sodelovanje z Evro-sredozemsko skupščino lokalnih in regionalnih oblasti (ARLEM), Konferenco regionalnih in lokalnih oblasti za vzhodno partnerstvo (CORLEAP) in projektno skupino za Ukrajino, zlasti pri izvajanju regionalnih programov in novih pobud;

58.

poudarja, da je treba pri izvajanju prenovljene evropske sosedske politike namenjati prednost pobudam za spodbujanje procesov decentralizacije, tesnega medinstitucionalnega sodelovanja in krepitve upravnih zmogljivosti na podnacionalni ravni; opozarja na pobudo iz Nikozije, ki jo je OR sprožil v podporo libijskim mestom in ki je pripomogla k uskladitvi potreb libijskih občin s tehnično podporo za ponovno vzpostavitev njihovih zmogljivosti kot ponudnic storitev; poziva Komisijo, naj tudi v prihodnje podpira takšne oblike sodelovanja od spodaj navzgor ter zagotovi zadostne upravne in finančne vire; ponovno poudarja, da je treba uvesti nove instrumente za krepitev zmogljivosti v državah pristopnicah in državah evropske sosedske politike, ki bodo nadomestili nekdanji instrument za lokalno upravo;

59.

podpira nedavne dogodke po združitvi evropske Konvencije županov za podnebje in energijo in Koalicije županov, s čimer je nastala največja koalicija mest, zavezanih k podnebnim ukrepom, in je pripravljen uporabiti svoje mednarodne kanale, stike in partnerstva (ARLEM za konvencijo županov v južnem Sredozemlju in Afriki, CORLEAP za konvencijo županov na Vzhodu, ICLEI in forum o urbanizaciji EU-Kitajska za Severno Ameriko in jugovzhodno Azijo itd.), da bi dodatno okrepili prizadevanja za blažitev podnebnih sprememb ter prilagajanje in odpornost nanje, pa tudi izzive, povezane s trajnostnim razvojem;

60.

poziva Komisijo, naj tesno sodeluje z OR pri predstavljanju specifičnih pomislekov, izkušenj in prispevkov evropskih mest v novi strukturi upravljanja svetovne Konvencije;

61.

pozdravlja predlagani novi okvir za partnerstvo s tretjimi državami in novi evropski načrt za zunanje naložbe ter poziva k vključitvi lokalnih in regionalnih organov v ta proces;

62.

poziva Komisijo, naj spodbuja aktivno udeležbo lokalnih in regionalnih oblasti pri razvojnem sodelovanju med pogajanji o revidiranem evropskem soglasju o razvoju in izvajanju ciljev ZN za trajnostni razvoj ter o novem sporazumu, nasledniku sporazuma iz Cotonouja, ki bo glavna tema konference OR o decentraliziranem sodelovanju marca 2017;

63.

poziva Komisijo, naj revidira uredbo o evropski državljanski pobudi, da bi poenostavili in izboljšali pravni okvir tega instrumenta;

64.

pozdravlja pobudo Komisije REFIT, zlasti predlog, da se oceni transparentnost in demokratični nadzor nad postopki za delegirane in izvedbene akte ter nekatere sekundarne akte;

65.

ponovno poziva k vključitvi ocen teritorialnega učinka v oceno učinka za novo zakonodajo EU, kjer je to primerno; predlaga tesnejše sodelovanje med OR in ravno ustanovljenim strokovnim središčem Skupnega raziskovalnega središča za teritorialne politike pri ocenjevanju izvajanja zakonodaje EU;

66.

poziva k večji transparentnosti, sodelovanju in učinkovitosti institucij EU in pozdravlja njihovo zavezanost v skladu z medinstitucionalnim sporazumom o boljši pripravi zakonodaje, da skupaj določajo širše cilje in prednostne naloge, zlasti za zakonodajne predloge; poleg tega poziva k vključitvi OR v vse faze zakonodajnega postopka, da bi v celoti izkoristili njegov potencial v okviru priprave zakonodaje;

67.

pričakuje vse tesnejše sodelovanje z Evropsko komisijo in Evropskim parlamentom pri spremljanju subsidiarnosti in pri pripravi konference o subsidiarnosti, ki bo organizirana leta 2017;

68.

pooblašča predsednika, da to resolucijo predloži Evropski komisiji, Evropskemu parlamentu, slovaškemu predsedstvu Sveta EU in predsedniku Evropskega sveta.

9.6.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 185/8

1.

podpira prizadevanja Evropske komisije, da bi evropske politike bolje izražale vprašanja, s katerimi se ukvarjajo nacionalne, regionalne in lokalne oblasti, in ponavlja, da morajo biti za to pristojne vse ravni oblasti;

2.

podpira stališče, da boljše pravno urejanje ne pomeni zgolj manj zakonodaje na ravni EU, temveč tudi določanje ravni, na kateri je predvidene cilje mogoče najbolje doseči, in poudarja, da je učinkovita uporaba načela subsidiarnosti ključni element boljšega pravnega urejanja;

3.

poudarja, da morajo vsi predpisi v enaki meri upoštevati skrbi in pričakovanja v zvezi z varnostjo na eni strani (individualno, pravno, upravno in finančno) in učinkovitostjo, svobodo oziroma prožnostjo na drugi strani; uravnotežena obravnava teh skrbi v konkretnih primerih je stvar demokratičnega procesa, naloga demokratično izvoljenih predstavnikov na vseh ravneh oblasti pa je državljanom pojasniti neizogibne neugodne posledice popuščanj in kompromisov;

4.

se zaveda dela skupine na visoki ravni za upravne obremenitve (Stoiberjeva skupina), njenega končnega poročila in različnih stališč;

5.

je seznanjen, da so Svet, Komisija in Parlament 13. aprila 2016 podpisali medinstitucionalni sporazum o boljši pripravi zakonodaje, in upa, da bo ta novi sporazum prispeval k izboljšanju odločanja EU v vseh fazah – pri načrtovanju, pripravi predlogov, sprejemanju, izvajanju in ocenjevanju; izraža zaskrbljenost, da posebna vloga demokratično izvoljenih predstavnikov lokalne in regionalne ravni ter OR v medinstitucionalnem sporazumu o boljši pripravi zakonodaje ni omenjena nikjer drugje kot v povezavi z deležniki kljub pomenu in pooblastilom, ki jim jo daje Lizbonska pogodba;

6.

želi biti vključen v dodatne pobude v zvezi z razlaganjem in izvajanjem novega sporazuma, da bi se lahko v celoti izkoristil potencial, ki ga ima kot posvetovalni organ v zakonodajnem procesu; opozarja, da je veliko članov OR pristojnih za izvajanje politik EU;

7.

pozdravlja zaprosilo Komisije za širše predhodno mnenje, v katerem bi bili predstavljeni dodatni predlogi glede zahtev, ki jih nalagajo predpisi EU, in enostavnejši načini za doseganje enakih ali celo boljših rezultatov;

8.

pozdravlja zaprosila Komisije za predhodna mnenja OR za posamezne politike, med drugim na področjih, kot so okolje, energetika, finančne storitve in kmetijstvo, za katera lahko lokalne in regionalne oblasti opredelijo upravna bremena in podajo predloge za izboljšanje, ki bi ustrezali njihovim potrebam;

9.

se zaveda, da je to širše predhodno mnenje namenjeno pregledu učinkov predpisov na lokalne in regionalne oblasti, in spodbuja, da se s posebno politično in sektorsko naravnano analizo opredelijo ozka grla in bremena;

10.

pozdravlja splošni pristop, pri katerem se v posvetovanje o boljšem pravnem urejanju vključujejo konkretno lokalni in regionalni akterji; v zvezi s tem pozdravlja na primer poročilo nizozemskih pokrajin za boljše pravno urejanje EU (Dutch Provinces for better EU regulation) in opozarja na opredeljena ozka grla in predlagane specifične rešitve;

11.

v zvezi s tem izraža podporo sprejetju Amsterdamskega pakta v zvezi s konkretnim izvajanjem agende EU za mesta, saj ima boljša priprava zakonodaje pomembno vlogo pri tematskih partnerstvih. V tej zvezi je nastala tudi študija Bridge! Better EU-regulation for local and regional governments (Most – boljša zakonodaja EU za lokalne in regionalne oblasti), ki predstavlja nekaj konkretnih primerov lokalnih in regionalnih praks, ki so v nasprotju z evropsko zakonodajo;

12.

poziva Evropsko komisijo, naj preuči predlagane rešitve v povezavi s sektorskimi predpisi, sorazmernostjo, čezmejnimi ozkimi grli, državno pomočjo in revizijskim pritiskom in jih upošteva pri pripravi novih predpisov;

13.

priznava posebno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti na vrsti področij, na katera znatno vplivajo predpisi EU, ter njihovo vlogo organa, ki izvaja zakonodajo EU in upravlja s sredstvi EU; poudarja, da jim ta konkretna odgovornost daje dobre priložnosti za oceno, katera področja pravnih okvirov so problematična in jih je morda treba spremeniti;

14.

meni, da je treba na vseh ravneh upravljanja zagotoviti, da je zakonodaja primerna, učinkovita in uspešna, da ne ustvarja nepotrebnih stroškov in bremen, hkrati pa varuje državljane, potrošnike, trajnost in okolje;

15.

meni, da bi morale institucije EU vsem državljanom dokazati vrednost regulativnih okvirov in dodano vrednost zakonodaje EU ob spoštovanju načel subsidiarnosti in sorazmernosti;

16.

ugotavlja, da so se v sedanjih težkih gospodarskih razmerah z dodatnimi stroški zaradi prevelike regulacije za številne lokalne in regionalne oblasti povečali proračunski rezi, in to v časih, ko se je že zmanjšala količina sredstev, ki je na voljo. To se je izkazalo za veliko breme in je povzročilo še večji pritisk na te oblasti, da poskusijo zmanjšati upravne stroške, medtem ko se soočajo z vse večjimi zahtevami za ukrepanje. Zato ponovno poudarja potrebo po poenostavitvi in zmanjšanju birokracije, ki vpliva na izvajanje glavnih nalog lokalnih in regionalnih oblasti;

17.

ceni, da je bil v dosedanjih poročilih in mnenjih Evropskega parlamenta, EESO in OR potrjen pomen usklajenega ukrepanja EU v duhu partnerstva z nacionalnimi institucijami in institucijami EU ter lokalnimi in regionalnimi oblastmi;

18.

poudarja ključno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti v podpori državljanom pri premagovanju stisk, nastalih zaradi dolgotrajnih gospodarskih problemov, tudi s sredstvi iz programov EU, in opozarja, da sta nujna pravna varnost in lažji dostop do programov EU, da bi te oblasti lahko uresničevale svojo vlogo, pri čemer je treba priznati nujnost strukturnih reform;

19.

ugotavlja, da so za številne lokalne in regionalne oblasti sredstva EU pomembna za izvajanje zakonodaje EU, še posebej za izvajanje kohezijske politike, diferencirane glede na gospodarsko moč;

20.

priznava, da lahko dostopnost programov EU in potrebna regulativna ureditev povzročita veliko problemov z razlago pravnih okvirov, pravil izvajanja, revizije in poročanja; opozarja, da zlasti revizijska pravila sponzorjem projektov pogosto povzročajo probleme zaradi zahtev po dolgotrajnem vodenju evidenc, na kar je OR opozoril že v mnenju o poenostavitvi evropskih strukturnih in investicijskih skladov;

21.

pozdravlja resolucijo Evropskega parlamenta o programu ustreznosti in uspešnosti predpisov (REFIT): stanje in obeti (1), v kateri je potrjena pomembna vloga OR kot politične institucije, in se strinja, da se s programom REFIT ne bi smeli znižati standardi;

22.

sicer podpira prizadevanja za zmanjšanje birokracije in odpravo nepotrebnih regulativnih bremen, vendar poudarja, da program REFIT ne sme postati izgovor za znižanje ciljev, zlasti na področjih, kot so okolje, varnost hrane, zdravje in pravice potrošnikov;

23.

se zavzema za cilj, da se zakonodaja EU na nacionalni ravni izvaja takšna, kakršna je, kadar je to le mogoče, standardi predpisov EU pa naj se presežejo le, če za to obstajajo stvarni in strokovni razlogi. Države članice in regije pa morajo še vedno imeti možnost, da za vsak posamezni primer same odločijo, kaj je potrebno za pravilno izvajanje. Predlog Komisije, da je treba čezmerno prenašanje zakonodaje (angl. gold-plating) vsakokrat utemeljiti, bi lahko pripomogel k večji preglednosti. Toda večje prevzemanje odgovornosti v zvezi z izvajanjem na nacionalni in regionalni ravni ne bi smelo voditi v vmešavanje v vprašanja organizacije uprave in upravnih postopkov na nacionalni ravni;

24.

poudarja, da je treba pri vrednotenju zakonodaje upoštevati tako stroške kot prednosti in slabosti – družbene, okoljske in druge – za državljane in gospodarstvo ter t. i. stroške neukrepanja na ravni EU (2), tj. stroške, ki nastanejo, ker v danem sektorju ni skupnih ukrepov na evropski ravni;

25.

zato ponovno poziva Komisijo, naj pripravi vseevropsko standardno definicijo čezmernega prenašanja pravnih predpisov, da se zagotovi pravna varnost pri izvajanju in uporabi prava EU in da se zmanjša odvečna birokracija (3);

26.

poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo razvoj digitalnih metod in orodij IKT, tudi v okviru evropskega akcijskega načrta za e-upravo, da se zagotovita enotna oblika in postopek za zbiranje podatkov, potrebnih za spremljanje in poročanje, in s tem zmanjša upravna obremenitev zaradi vnašanja podatkov tako v nacionalne kot evropske zbirke podatkov;

27.

poudarja pomen preverjanja ustreznosti, s katerim se lahko ugotovijo prekrivanja in neskladnosti, ki so sčasoma nastali zaradi vrste ciljev in novih političnih pobud, zlasti kar zadeva zahteve po poročanju in skladnosti;

28.

poudarja, da je potrebno boljše razumevanje vseh obveznosti poročanja, ki so bile uvedene zaradi zagotavljanja skladnosti z zakonodajo EU; predlaga popis in čim večjo standardizacijo obveznosti poročanja za lokalne in regionalne oblasti ter tak način poročanja, ki bi zmanjšal upravno breme državljanov in MSP ter lokalnih in regionalnih oblasti;

29.

priznava, da sta lahko jezik in njegova uporaba ovira pri sodelovanju ali pa povabilo k udeležbi; dostopen in razumljiv jezik je ključni element sprememb zakonodaje in predpisov;

30.

meni, da so za vključenost potrebni enostaven jezik ter enostavne in jasne strukture in predpisi, s čimer je mogoče zagotoviti, da bodo EU ter njen namen, programi, politike, zakonodaja in praktična pomoč dostopni vsem;

31.

zato poziva Komisijo, naj poenostavi jezik, ki ga uporablja, da bo vsem razumljiv, in predlaga, naj se strokovni izrazi uporabljajo le toliko, kolikor je potrebno za skladnost s pravnimi zahtevami;

32.

meni, da je potrebna razlaga pravil in predpisov EU, ki bo uporabniku prijaznejša in doslednejša, vključno z na primer sorazmernimi revizijskimi zahtevami, večjo uporabo fiksnih stopenj, poenostavljenimi vlogami, zahtevki in poročanjem ter jasnejšo razlago predpisov (na primer zakonodaje v zvezi z državno pomočjo in javnimi naročili);

33.

se zaveda, da bi morala EU nameniti zadostno pozornost aktivni strategiji komuniciranja, ki bi pritegnila partnerje, ohranjala dejavnosti in privabljala naložbe;

34.

poudarja vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri usposabljanju in obveščanju o politikah in programih EU, da bi jih približali državljanom;

35.

poudarja vlogo centrov EDIC pri informiranju državljanov o zakonodaji in programih EU, ki vsebino in jezik prilagajajo državljanom;

36.

ugotavlja, da centri znanja, kot je Europa Decentraal na Nizozemskem, pomembno prispevajo k pravilnemu izvajanju in razlagi zakonodaje EU. Njihovi strokovnjaki imajo pomembno vlogo pri zagotavljanju brezplačnih informacij in nasvetov lokalnim in regionalnim oblastem in njihovim združenjem. Po drugi strani veliko povpraševanje po delu centrov znanja kaže na potrebo po poenostavitvi zakonodaje EU;

37.

podpira sedanjo prakso, da se državljane vabi k sodelovanju v posvetovanjih. Kljub vsemu so prispevki posameznih državljanov redki, saj je večina posvetovanj omejenih zaradi jezikovnih omejitev in uporabe tehničnih izrazov in konteksta, tako da državljanov večinoma ne pritegnejo. Zato takšna posvetovanja potekajo mimo državljanov, razen nekaterih izjem, ki lahko sodelujejo na podlagi ustreznih jezikovnih in drugih znanj. Zagotoviti je treba, da bodo vse zainteresirane strani, predvsem pa civilna družba, imele enak dostop do besedil posvetovanj, ki morajo biti prevedena v vse uradne jezike EU in napisana čim bolj preprosto, jasno in razumljivo, da bi bilo podanih čim več informacij o predlaganih uredbah;

38.

meni, da bi morala posvetovanja, v katerih imajo glavno vlogo državljani, strukturirana javna posvetovanja dopolniti, ne pa jih nadomestiti, prav tako pa ne bi smela zmanjšati vloge ustreznih institucionalnih organov, ki so priznani v Lizbonski pogodbi;

39.

ponovno poudarja, kako pomembno je, da se v fazi priprave zakonodajnih pobud posvetuje z lokalnimi in regionalnimi zakonodajnimi skupščinami v okviru OR, saj ti teritorialni organi demokratično zastopajo dejanske potrebe državljanov, tudi tistih, ki nimajo možnosti, da bi javno izrazili svoje mnenje;

40.

lokalnim in regionalnim oblastem je zato treba nameniti prednostno obravnavo pred zasebnimi družbami – tako zaradi vloge, ki jim je priznana z Lizbonsko pogodbo, kot tudi zato, ker so izraz demokracije in politične zastopanosti;

41.

poziva Komisijo, naj ustanovi enotno „točko VEM“ za svetovanje o predpisih, da se kandidatom za sredstva EU zagotovijo pravočasni, ustrezni, nedvoumni in jasni nasveti;

42.

predlaga, da se stališča izvajalcev pridobijo med programskim obdobjem, da lahko izboljšave zakonodajnega in regulativnega okvira temeljijo na praktičnih izkušnjah;

43.

predlaga uvedbo posebnega mehanizma, da bi se lahko s finančnimi sredstvi za tehnično pomoč za vsak program ustanovila posebna pravna ekipa, do katere bi imeli vsi kandidati za sredstva EU brezplačen dostop in ki bi zagotavljala zanesljive in dosledne nasvete na podlagi enotne razlage predpisov, kakor predlaga Evropska komisija, in na podlagi obstoječe prakse v zvezi s predpisi o financiranju EU, s čimer bi odpravili velik del negotovosti in odgovornosti, ki zdaj bremenita končnega upravičenca;

44.

predlaga, da se pri ureditvi upravljanja jasno ločuje med upravljanjem programa in izvajanjem projekta/programa, da bi se preprečila morebitna navzkrižja interesov in pristranskost pri presoji;

45.

predlaga čim večje sklade za financiranje znotraj veljavne zgornje meje proračuna, da bi omogočili pristop k izvajanju ukrepov na podlagi programov, pri čemer je združenih več povezanih projektov, uspešnost na določenih področjih, kot je energetika, pa se meri s skupnimi rezultati, ne z rezultati posameznih projektov;

46.

predlaga, da se preučijo možnosti za razvoj in izboljšanje modelov finančnega inženiringa, vključno s specializiranimi skladi tveganega kapitala za ključne sektorje, učinkovitejšo uskladitvijo financiranja z nepovratnimi sredstvi s pobudo JESSICA, da se spodbudi trg za vlaganje v nepremičnine, ter možnostjo sistema mikrokreditov v okviru programa JASMINE za podporo zagonskih in malih podjetij;

47.

predlaga več priložnosti za sofinanciranje, zlasti iz zasebnega sektorja, da bi se zagotovila finančna sredstva, s katerimi bodo lahko lokalne in regionalne oblasti odgovorile na lokalne potrebe;

48.

poziva Komisijo, naj predlaga mehanizem, s katerim bi se sproščena proračunska sredstva vrnila v proračun EU kot namenski prejemki, kakor so bili dodeljeni posamezni državi članici, da bi zagotovili namembo in porabo teh sredstev v državi članici in sektorjih, za katere so bila določena na podlagi glasovanja;

49.

trenutno je neizkoriščenost odobrenih sredstev v glavnem posledica slabega, počasnega in prezapletenega sistema izvajanja ter neustrezne opredelitve prednostnih nalog. Bistveno je zagotoviti ustrezno komunikacijo z lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter nacionalnimi organi, da se na novo opredelijo in razjasnijo prednostne naloge, da upravičenci ne bodo prikrajšani;

50.

zato je zlasti za programe z večletnim financiranjem nujno treba zagotoviti varne in zanesljive načrte, da bo mogoče doseči njihove cilje. Večja prožnost v večletnem finančnem okviru zato ne sme povzročiti, da bi se sredstva prerazporejala ali nove politične pobude financirale na račun že odobrenih programov;

51.

predlaga jasno določene vloge partnerjev pri poročanju in spremljanju občinskih ali regionalnih programov, ki jih financira EU, vključno s pregledom porabe in rezultatov ter oblikovanjem popravnih ukrepov, in poziva Komisijo, naj omogoči pomoč, vključno s financiranjem, za lokalne in regionalne oblasti za primere, ko poenostavitev bodisi na zakonodajni bodisi na nezakonodajni ravni pomeni povečanje stroškov zagotavljanja javnih storitev;

52.

poziva Evropsko komisijo, naj sprejme nadaljnje ukrepe za poenostavitev kohezijske politike, pri čemer naj upošteva predloge lokalnih in regionalnih oblasti iz mnenja Poenostavitev evropskih strukturnih in investicijskih skladov z vidika lokalnih in regionalnih oblasti, poročevalec: Petr Osvald (CZ/PES) (4);

53.

opozarja, da so evropski strukturni in investicijski skladi (skladi ESI) glavni instrument EU za spodbujanje ekonomske, socialne in teritorialne kohezije v vseh državah članicah in da je njihova poenostavitev bistvenega pomena za doseganje ciljev politike; predvideti bi bilo treba takojšnje izboljšave v tem programskem obdobju in dolgoročno poenostavitev, na podlagi česar bi bila možna podrobna revizija sedanjega mehanizma za izvajanje in veljavne zakonodaje;

54.

zlasti opozarja, da je poenostavitev, vključno z zakonodajnimi in nezakonodajnimi spremembami, nujna na področjih, povezanih z revizijo, zahtevami in smernicami za poročanje, državno pomočjo, javnimi naročili in čezmernim prenašanjem zakonodaje;

55.

ugotavlja, da je pri prizadevanjih za poenostavitev potrebno usmerjeno sodelovanje med vsemi ustreznimi službami Komisije, predvsem med generalnimi direktorati REGIO, EMPL, COMP in GROW;

56.

poziva Komisijo, naj zagotovi več informacij in večjo podporo za usposabljanje lokalnih in regionalnih oblasti v zvezi s sinergijami med evropskimi strukturnimi in investicijskimi skladi (skladi ESI) ter Evropskim skladom za strateške naložbe (EFSI);

57.

poziva k poenostavitvi postopkov za uporabo sredstev za raziskave in inovacije ter za poročanje o tem, med drugim z večjo uporabo standardnih stroškov, zlasti v zvezi z revizijo;

58.

poudarja priporočila iz svojega mnenja Poenostavitev skupne kmetijske politike (SKP), sprejetega oktobra 2015 (5);

59.

ponovno poudarja, da je treba okrepiti načelo zaupanja v razmerju do končnih upravičencev s poenostavitvijo obveznosti predložitve dokazil o stroških v okviru končnih poročil in namesto tega poseči v fazi nadzora in se osredotočiti na rezultate financiranih projektov;

60.

izraža zaskrbljenost, da se je kljub opredeljenim ciljem nove SKP glede zmanjšanja obsega zakonodaje na ravni EU povečala regulativna vloga Komisije z delegiranimi akti;

61.

ponovno poziva k večji skladnosti in dopolnjevanju med SKP in drugimi politikami EU, na primer okoljsko politiko (in skladi); večja skladnost je najbolj nujna med Evropskim kmetijskim skladom za razvoj podeželja in preostalimi evropskimi strukturnimi in investicijskimi skladi, ki se skupaj uporabljajo za izvajanje skupnega strateškega okvira na podlagi širših političnih ciljev strategije Evropa 2020;

62.

meni, da bi morala biti SKP pripravljena skladno s ciljem teritorialne kohezije, določenim z Lizbonsko pogodbo. Preprečiti je treba, da bi ukrepi EU povečali teritorialna neravnovesja ali da bi bile javne storitve na primer na podeželskih območjih ogrožene;

63.

meni, da je zelo pomembno, da se dejanske potrebe akterjev v lokalnem in regionalnem poslovnem okolju v celoti upoštevajo v sedanjih prizadevanjih za boljšo pravno ureditev za MSP;

64.

ugotavlja, da bi morala platforma REFIT dovolj pozornosti namenjati tudi upravnemu bremenu za javne organe. Pomembno je zagotoviti, da se upravno breme ne bo prelagalo med zasebnim sektorjem in organi javne uprave;

65.

ugotavlja, da glede na posvetovanje z zmagovalci projekta OR „Evropska podjetniška regija“ prednostna področja za poenostavitev ali področja, na katerih stopnja poenostavitve, uvedena z veljavnimi predpisi, še ni zadostna, vključujejo sodelovanje MSP pri projektih, ki jih financira Evropski sklad za regionalni razvoj, dostop MSP do javnih naročil, pravice potrošnikov in REACH. Kot prednostna naloga za nadaljnje ukrepanje so bile opredeljene tudi zahteve glede poročanja o trgovinski statistiki (Intrastat);

66.

meni, da je treba sprejeti ukrepe za upravno poenostavitev za MSP, zlasti v zvezi z DDV;

67.

poziva, naj se sprejmejo ukrepi za poenostavitev dostopa do javnih naročil za MSP; izraža zaskrbljenost, da stopnja poenostavitve, ki bo uvedena z novimi direktivami in enotnim evropskim dokumentom v zvezi z oddajo javnega naročila, morda še ne bo zadostna za to, da bodo pravila o javnem naročanju prijazna do MSP;

68.

opozarja, da navedeni ukrepi za poenostavitev ne smejo oslabiti avtonomije lokalnih in regionalnih oblasti, da sprejmejo strožje standarde glede na svoje specifične okoliščine in potrebe svojih državljanov, zlasti na področjih, ki zadevajo enakopravnost, socialna vprašanja, industrijo in okolje;

69.

poudarja, da je postala zakonodaja EU, ki ureja državno pomoč v povezavi s storitvami splošnega gospodarskega pomena, preveč podrobna in zapletena zaradi velikega števila aktov sekundarne zakonodaje in nezavezujočih besedil v zvezi z državno pomočjo. Poleg tega bi večja poenostavitev povečala pravno varnost, pospešila izvajanje naložbenih projektov, zagotovila pravočasnost storitev splošnega gospodarskega pomena in spodbudila rast in zaposlovanje;

70.

poudarja, da je treba povečati ozaveščenost med inovativnimi malimi podjetji o novih postopkih za javna naročila, njihovih koristih in omejitvah ter razpoložljivi podpori. Za zakonodajo EU o javnem naročanju bi bilo treba oceno učinka opraviti v treh letih, da se preveri, ali je bil malim in srednjim podjetjem olajšan dostop do naročil, ali so bile zmanjšane birokratske ovire in ali se je s tem prispevalo k razvoju dolgoročnih partnerstev za blago in storitve, ki še niso na trgu;

71.

ponavlja svoj poziv za povečanje praga de minimis za državno pomoč za storitve splošnega gospodarskega pomena in praga za izvzetje od obveznosti (po členu 108(3) PDEU) obveščanja o državni pomoči v obliki nadomestila za javne storitve, dodeljenega nekaterim podjetjem, pooblaščenim za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, saj bi bila to še dodatna poenostavitev za lokalne in regionalne oblasti ter podjetja, ki prejemajo nadomestilo;

72.

opozarja na svoje mnenje Okoljska zakonodaja EU: izboljšanje poročanja in skladnosti s predpisi, sprejeto aprila 2016 (6), in poziva Evropsko komisijo in države članice, naj upoštevajo njegova priporočila pri preverjanju ustreznosti obveznosti spremljanja in poročanja na področju okoljske politike;

73.

posebej opozarja na posebna priporočila, ki so v mnenju predlagana v zvezi s pretirano obremenjujočimi zahtevami glede revizije in poročanja, pri čemer poziva zlasti k avtomatizaciji orodij za poročanje in k iskanju sinergij med obveznostmi poročanja na podlagi različnih direktiv; ponavlja svoj predlog, da se za dodatne direktive na področju okolja pripravijo „preglednice izvajanja“;

74.

podpira možnost horizontalne direktive EU, ki bi na podlagi načel iz navedenega mnenja OR vsebovala določbe o zagotavljanju skladnosti za celoten pravni red EU na okoljskem področju;

75.

ugotavlja, da je v letu 2013 Evropska unija določila obsežen sklop 63 zavezujočih in 68 nezavezujočih ciljev, katerih večina naj bi bila uresničena v obdobju 2015–2020. Vpliv teh ciljev na podnacionalne vlade kot tudi podjetja bi bilo treba oceniti in upoštevati pri določanju in spreminjanju ciljev. Nekoristne sprejete cilje bi bilo treba odstraniti, da bi imeli lokalni voditelji dovolj avtonomije za prilagajanje ukrepov lokalnim gospodarskim in okoljskim pogojem;

76.

ponavlja, da sta potrebna ustrezna porazdelitev pristojnosti in virov ter jasen pretok informacij med občinami, regijami in državno ravnjo v okviru obveznosti držav članic glede spremljanja in poročanja na okoljskem področju. Tako bi zagotovili doslednost, učinkovitost in zanesljivost poročil in kazalnikov o stanju okolja.

9.6.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 185/15

1.

podpira politiko EU, da ohrani vodilni položaj Evrope kot najbolj pogosto obiskane regije na svetu, ki je leta 2015 imela 51,4 % vseh mednarodnih turističnih obiskov, tj. približno 609 milijonov ljudi (1), in čim bolj poveča prispevek te panoge k trajnosti, inovacijam, gospodarski rasti in zaposlovanju;

2.

poudarja, da je turizem v skladu s členom 195 PDEU v pristojnosti držav članic, EU pa je pristojna za izvajanje ukrepov podpore, usklajevanja ali dopolnjevanja dejavnosti, ki jih na tem področju izvajajo države članice in torej tudi regionalne in lokalne oblasti. Slednje imajo pri tem osrednjo vlogo glede na svoje pristojnosti, saj ima mnogo regij na tem področju izključno pristojnost. Glede na pomen turizma za notranji trg so zaradi upoštevanja načela subsidiarnosti in upravljanja na več ravneh potrebni sodelovanje med državami članicami ter regionalnimi in lokalnimi ravnmi upravljanja, pa tudi skupna evropska načela, merila in ukrepi z evropsko dodano vrednostjo;

3.

Evropsko komisijo poziva, naj pregleda strategijo za turizem 2010, pripravi celostno politiko za področje turizma, ki se bo navezovala na vse ustrezne politike EU, poveča zaupanje turistov v celoten turistični sektor, okrepi pristop Evropske komisije glede sezonskosti in predloži večletni delovni program z jasnimi cilji, kazalniki in ukrepi za to panogo;

4.

poziva države članice EU, naj na podlagi strategije EU za turizem nacionalne politike na tem področju razvijajo v posvetovanju z lokalnimi in regionalnimi oblastmi;

5.

poziva, naj se vse makroregionalne strategije  (2) dopolnijo s poglavjem o turizmu, Evropsko komisijo pa poziva, naj skupaj z OR pripravi tematski katalog z možnimi cilji na področju turizma za makroregije;

6.

poudarja, da je turizem danes ena od najhitreje rastočih gospodarskih panog v Evropi; ta panoga poganja svetovno rast in razvoj, ustvarja na milijone delovnih mest, spodbuja izvoz in naložbe ter spreminja življenja ljudi; je sektor, ki spodbuja kulturno raznolikost in skupne vrednote ter aktivno pripomore k postopnemu utrjevanju evropske identitete pri mladih generacijah;

7.

poziva regije in mesta, naj nato pripravijo strategije za turizem, ki bodo usklajene z evropskimi in makroregionalnimi strategijami, ter se zavzema za sodelovanje med javnimi organi in javno-zasebna partnerstva za razvoj, spodbujanje in izvedbo nove turistične infrastrukture. Upoštevati je treba potrebe starajočega se evropskega prebivalstva in omogočiti starejšim državljanom, da bodo lahko brez ovir potovali po vsej Uniji; te strategije morajo biti povezane z razvojem načrtov za oživitev turističnih destinacij, pri čemer je treba izboljšati uporabo tako javnih kot zasebnih virov in infrastrukture ter tako povečati njihovo konkurenčnost. Spodbuditi je treba tudi izboljšave v uveljavljenih turističnih krajih, v katerih so obstoječi viri sčasoma izgubili privlačnost za turistične tokove;

8.

države članice in Evropsko komisijo poziva, naj omogočijo in dejavno podprejo čezmejno sodelovanje lokalnih in regionalnih oblasti na področju turizma;

9.

poziva k medsektorskim lokalnim in regionalnim platformam  (3) za mrežno povezovanje, strateški razvoj in trženje destinacij (4) ter za razvoj dialoga in izmenjavo dobrih praks ter strokovnega znanja o uporabi finančnih instrumentov EU;

10.

opominja, da je turizem eno od najpomembnejših političnih področij za čezmejno sodelovanje v Evropi. Strukture za čezmejno sodelovanje, vključno z evropskimi združenji za teritorialno sodelovanje (EZTS) ter evroregijami, poziva, naj s čezmejnimi strategijami za turizem (npr. na področju prometa in trženja) olajšajo čezmejno, nadnacionalno in medregionalno sodelovanje ter tako povečajo dodano vrednost, zaposlovanje in regionalno ponudbo za potrošnike. Pri tem naj izkoristijo vsa možna evropska sredstva (npr. Evropski sklad za strateške naložbe (EFSI), evropske strukturne in investicijske sklade (sklade ESI) ter programa Interreg in Obzorje 2020) ter v to vključijo organizacije, združenja ali mreže, povezane s tem sektorjem, ki imajo veliko izkušenj;

11.

poziva k uporabi javnih in zasebnih sredstev za trajno izboljšanje potovalne in turistične infrastrukture (5) na oddaljenih območjih, v gorskih regijah, na otokih in v obalnih regijah, saj ta infrastruktura na mnogih področjih hkrati predstavlja tudi storitve splošnega pomena. Tako se zagotovijo dostopnost, oskrba in konkurenčnost turističnih regij. Hkrati poziva, naj se:

12.

poziva k vključitvi vprašanj, povezanih z bojem proti terorizmu, varnostjo, zlasti na javnih mestih, in civilno zaščito, v evropske, nacionalne in regionalne strategije za turizem, zlasti k vključitvi kriznega komuniciranja in upravljanja v nacionalne, regionalne in lokalne načrte ter postopke za ukrepanje v izrednih razmerah;

13.

poziva Evropsko komisijo, naj pri vmesnem pregledu večletnega finančnega okvira korenito spremeni svoj pristop do turizma v okviru evropskih strukturnih in investicijskih skladov, kajti trenutno je dejansko izključila podporo turizmu iz teh skladov v nekaterih državah članicah kljub temu, da obstajajo slabo razvita območja v številnih regijah teh držav, kjer je turizem praktično edini možen instrument razvoja (na primer v nacionalnih parkih, območjih z zaščitenim okoljem itd.);

14.

poudarja, da je treba vlagati v konkurenčnost evropskega turizma. Zlasti MSP morajo bolje izkoristiti strategijo za enotni digitalni trg za Evropo in z njo povezane pakete financiranja (EFSI in skladi ESI, Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo, programi Interreg, Urbact, LIFE, Obzorje, COSME, Creative Europe, Erasmus+ in EASI – program za zaposlovanje in socialne inovacije) (9); v tej zvezi so zaželene pobude za spremljanje in usposabljanje MSP, ki bi jim omogočile učinkovitejše izkoriščanje skladov;

15.

podpira poziv k uvedbi proračunske postavke za spodbujanje evropskega turizma v letnem proračunu EU, namenjene financiranju inovativnih, konkurenčnih, trajnostnih, nadregionalnih in čezmejnih projektov; podpira tudi večje upoštevanje naložb, pomembnih za turizem, v regionalni politiki EU po letu 2020. Sredstva EU morajo razbremeniti MSP, upravno breme, povezano z izvajanjem postopkov financiranja, pa je treba močno zmanjšati;

16.

poziva države članice in njihove regionalne oblasti, naj v svoje operativne programe za obdobje po letu 2020 vključijo turistične prednostne naloge in tako javnim organom in zasebnemu sektorju omogočijo dostop do sredstev za financiranje njihovih projektov; zavedajoč se vse hitrejših demografskih sprememb priporoča, da se da prednost pobudam za prilagoditev turistične infrastrukture in prevoznih sredstev za potrebe starajočega se prebivalstva;

17.

poziva države članice, naj:

18.

izraža obžalovanje, da MSP zaradi premajhnega poznavanja ne izkoristijo dovolj sklada EFSI, in podpira uvedbo regionalnih naložbenih platform v okviru tega sklada, da se MSP omogoči dostop do informacij in strokovnega znanja po modelu regionalnega razvoja (npr. mreža the ALPS (10)). Za uresničitev priporočil iz izjave Naložbe in povezovanje (11), sprejete na 7. vrhu regij in mest v Bratislavi, OR predlaga Evropski komisiji in Evropski investicijski banki, da skupaj vzpostavita vseevropsko naložbeno platformo za MSP, dejavna v turizmu, ter skupaj organizirata lokalne forume o naložbah v turizmu v okviru sklada EFSI. Konkretno naj bi se do leta 2018 izvedlo pet pilotnih projektov v vzorčnih regijah (podeželske/odročne ali najbolj oddaljene regije, gorske, obmejne, otoške in obalne regije ter mesta), po možnosti pa naj bi bile vključene tudi mreže, kot so NECSTouR, Združenje evropskih obmejnih regij, evropska združenja za teritorialno sodelovanje ali evroregije;

19.

poziva regije in evropska združenja za teritorialno sodelovanje, naj skupaj z upravnim odborom EFSI in Evropsko investicijsko banko spodbujajo banke v svojih regijah k pripravi naložbenih programov, ki bodo olajšali čezmejne naložbe in MSP, dejavnim v turizmu, omogočili dostop do finančnih sredstev EU ter zasebnega sektorja (modeli javno-zasebnih partnerstev);

20.

poziva Evropsko komisijo, naj podpre čezmejne majhne in mikroprojekte na področju turizma, pa tudi projekte za stike med ljudmi, ki zlasti v obmejnih regijah močno prispevajo k evropski zavesti;

21.

znova poziva, naj se zgornja meja de minimis za državno pomoč za storitve splošnega gospodarskega pomena, ki je pogosto koristna tudi za turistično pomembno infrastrukturo, poveča na 1 milijon EUR za posamezen primer za obdobje treh davčnih let. Za regije, katerih gospodarska in socialna stabilnost je močno odvisna od turizma in ki jih zaznamuje visoka stopnja brezposelnosti, bi morala ta zgornja meja veljati tudi za javne naložbe v infrastrukturo, pomembno za turizem, pod pogojem, da jo redno uporablja lokalno prebivalstvo. Hkrati opozarja, da sedanja uredba o splošnih skupinskih izjemah (Uredba (EU) št. 651/2014), ki velja do 31. decembra 2020, že zajema pomoč za kulturo in ohranjanje kulturne dediščine ter pomoč za šport in večnamensko rekreacijsko infrastrukturo;

22.

opozarja, da je turizem glavni element strategij mnogih manj razvitih regij, ki imajo velik in še ne v celoti izkoriščen gospodarski in okoljski potencial;

23.

opozarja na težave v zvezi z zakonodajnimi zahtevami in državam članicam priporoča, naj zakonov EU po nepotrebnem ne zaostrujejo še bolj z nacionalnimi predpisi (čezmerno prenašanje, angl. goldplating). OR priporoča Evropski komisiji, naj v okviru programa ustreznosti in uspešnosti predpisov (REFIT) sprejme naslednje specifične pobude, povezane s turizmom:

24.

poziva, naj se pri opredeljevanju prihodnjih potreb po naložbah v prenovo ali infrastrukturo v strategijah za oživitev mestnih središč pozorno preučijo možni učinki takih naložb z vidika ohranjanja ali povečanja privlačnosti krajev za turistične dejavnosti ter izboljšanja dostopnosti za državljane in obiskovalce z zmanjšano mobilnostjo;

25.

predlaga spodbujanje tematskih turističnih projektov  (13) v smislu pametne specializacije (pametne regije/mesta) kot protiukrep negativnim posledicam množičnega turizma ter uvedbo oznake Evropska prestolnica pametnega turizma, ki bi jo predstavniki turizma, Evropske komisije, Evropskega parlamenta in Odbora regij vsako leto podelili največ trem mestom oz. regijam EU. Pri tem bi bilo treba posebno pozornost nameniti promociji konkurenčnih in trajnostnih turističnih destinacij kot dodane vrednosti evropskih destinacij odličnosti (EDEN). Vključiti bi bilo treba območja zunaj mestnih središč in zelo obiskanih mestnih znamenitosti, da bi od turizma imela koristi tudi urbana vozlišča na obrobju metropolitanskih območij ali manjša in srednje velika mesta;

26.

poudarja, da mestni turizem ustvarja prostorsko dinamiko, ki s poživitvijo javnega prostora, infrastrukture in povezav ter razvojem lokalnih dobrin in možnosti za rekreacijo omogoča preoblikovanje urbane krajine. Od tega imajo korist ne le turisti, ampak tudi lokalne skupnosti in državljani;

27.

poziva k podpori kulturnega, naravnega, zgodovinskega in verskega turizma, ki prispeva k zaposlovanju, razumevanju med kulturami ter lokalnemu, regionalnemu in podeželskemu razvoju; hkrati poziva k povezovanju turističnih zanimivosti, da se vzpostavijo tematske poti na evropski, nacionalni in lokalni ravni, kot so mesta in kraji, ki jih je Unesco razglasil za dediščino človeštva. V tem smislu bi morali v Evropski uniji ustanoviti evropsko mrežo mest, ki so svetovna dediščina, ter sprejeti posebne ukrepe za njihovo ohranitev in širjenje znanja o njih;

28.

ponavlja, da sta zdravstveni in velneški turizem ena izmed najhitreje rastočih vej turizma, ki privablja starejše Evropejce in obiskovalce iz tretjih držav, zato priporoča, da se okrepi povezava med turizmom in programom za srebrno gospodarstvo;

29.

poudarja, da podeželski turizem ohranja lokalne skupnosti, saj ustvarja delovna mesta, spodbuja razvoj, varuje okolje, podpira kulturo, umetnost in rokodelstvo na podeželju, ter poziva:

30.

poudarja, da gastronomski turizem pomembno prispeva k ustvarjanju novih trajnostnih delovnih mest, in meni, da se z razvojem te turistične panoge promovirajo kakovostni tradicionalni in lokalni proizvodi. Izdatki za hrano predstavljajo več kot tretjino turističnih izdatkov, zato je gastronomija zajamčen in bistven vir prihodkov;

31.

ponovno izraža podporo pobudama evropska prestolnica kulture in znak evropske dediščine ter dnevom evropske dediščine in nagradi EU za kulturno dediščino;

32.

opominja, da je turizem v mnogih regijah varovalo za gospodarsko rast, dohodek in zaposlovanje. OR poziva regije, naj v turističnih strategijah  (14) upoštevajo trajnostni razvoj  (15), vključno z inovativnimi instrumenti za spremljanje in krepitev trajnosti treh vidikov turizma, tj. okoljskega, socialnega in gospodarskega (ETIS), da se zagotovi celosten pristop, s katerim se predvidijo in obravnavajo vse večji okoljski pritiski zaradi dejavnosti, povezanih s turizmom. Razvoj teh strategij bi bilo treba ciljno podpreti v okviru kohezijske politike EU;

33.

poziva k zakonodajni rešitvi na evropski ravni za trend sodelovalnega gospodarstva, ki poleg pozitivnih učinkov prinaša tudi tveganja, kot so na primer nezadostna socialna varnost delavcev, manjkajoči predpisi glede namestitve strank/turistov, prenos tveganja z delodajalca na delojemalca, negativne fiskalne posledice in pomanjkanje nadzora kakovosti destinacij;

34.

podpira razvoj trajnostnega kulturnega turizma v mestih, ki je lahko pomemben katalizator za ustvarjanje prihodkov v zvezi z inovativnimi praksami na področju ohranjanja in upravljanja dediščine. Turizem v mestih tudi spodbuja inovacije. Uporaba informacijske in komunikacijske tehnologije ter koncept pametnega mesta ne le prispevata k dobrim izkušnjam obiskovalca, ampak tudi izboljšujeta kakovost življenja za lokalno prebivalstvo;

35.

turistične regije poziva, naj glede na podnebne spremembe diverzificirajo svoje glavne gospodarske dejavnosti; zlasti gorske in obalne regije imajo ugodne pogoje za pridobivanje energije iz obnovljivih virov (vodna, vetrna, sončna in geotermalna energija, energija iz biomase); poleg tega turistične regije poziva, naj skupaj s turističnim sektorjem vlagajo v okolju prijazne projekte s pomočjo orodij, kot sta hotelske energetske rešitve (HES) (16) in skoraj ničenergijski hoteli (neZEH) (17);

36.

poziva Evropsko komisijo, naj podpre kampanje ozaveščanja v tej panogi o trajnostnem gospodarjenju z naravnimi viri (zlasti za zmanjšanje porabe vode in količine živilskih odpadkov, porabe čistil ter izdelkov za telesno higieno);

37.

Evropsko komisijo in države članice poziva k nadaljnjim ukrepom za formalno čezmejno priznavanje kvalifikacij v turizmu ter se zavzema za vsestransko izobraževanje za zmanjšanje sezonske odvisnosti. Pri priznavanju kvalifikacij je treba uporabiti visoka merila (18);

38.

poudarja, da se je treba boriti proti neprijavljenemu ali neustrezno prijavljenemu delu, ki sta v turističnem sektorju še posebej razširjena (19);

39.

Evropsko komisijo poziva, naj v okviru mreže EURES skupaj z nacionalnimi agencijami za zaposlovanje pripravi specifične programe na področju turizma za vseevropsko posredovanje kvalificirane delovne sile v regijah z razvitim turizmom;

40.

lokalne in regionalne oblasti ter agencije za zaposlovanje poziva, naj s turistično panogo vzpostavijo partnerstva za usposabljanje, da bi kot del vseživljenjskega učenja ponudili poklicno usposabljanje za spodbujanje kakovosti (trajnost, oskrba, varnost itd.) in trženja (digitalizacija) v turističnem sektorju;

41.

pozdravlja sprejetje novih ciljev za trajnostni razvoj (20) na 70. zasedanju generalne skupščine Združenih narodov in poudarja, da je med 17 cilji trajnostnega razvoja turizem izrecno naveden pod cilji 8, 12 in 14, saj ta panoga lahko spodbuja gospodarsko rast, vključevalnost, dostojno delo za vse, trajnostno potrošnjo in proizvodnjo ter ohranjanje in trajnostni razvoj vodnih virov, pri čemer so podane glavne usmeritve ukrepanja, kot so zagovorništvo in ozaveščanje, ustvarjanje in razširjanje znanja, oblikovanje politik, krepitev zmogljivosti in izobraževanje;

42.

predlaga, naj se v okviru evropske izobraževalne kampanje:

43.

poziva države članice, regije in mesta k hitrejšem vključevanju migrantov in prosilcev za azil na trg dela, izkoriščanju njihovih jezikovnih in strokovnih kompetenc ter razvoju teh kompetenc s tečaji;

44.

poudarja, da evropski državljan v vlogi turista v EU sam sebe dojema kot potrošnika, ki ga ščiti pravo EU in ki se lahko prosto giblje na notranjem trgu EU in v schengenskem območju. Turizem je torej izrednega pomena za ustvarjanje zavesti o evropskem državljanstvu in spodbujanje vzajemnega razumevanja. Zato bi bilo treba uvesti spodbude za evropske državljane, da bi pogosteje počitnikovali v Evropi. OR poziva Evropsko komisijo in države članice, naj ob upoštevanju načela subsidiarnosti in z uporabo upravljanja na več ravneh razmislijo o naslednjih predlogih:

45.

poudarja, da turizem resnično prispeva k razumevanju med narodi in boljšemu poznavanju različnih kultur;

46.

predlaga medijsko nagrado (turistični „oskar“), ki bi jo podeljevali Evropska komisija, Evropski parlament in OR in s katero bi odlikovali dokumentarne prispevke (v tiskanih ali avdiovizualnih medijih), ki seznanjajo z evropsko kulturno in naravno dediščino ter regionalnimi in lokalnimi turističnimi zanimivostmi v Evropi ter prispevajo k ustvarjanju evropske državljanske zavesti;

47.

poudarja pomen notranjega trga in schengenskega območja za čezmejni turizem in lokalne trge. OR države članice EU izrecno poziva k ohranitvi schengenskega območja brez meja;

48.

pozdravlja vizumski paket (23), ki ga je Evropska komisija sprejela aprila 2014, in poudarja, da so vizumske olajšave odločilen pogoj za to, da se turiste spodbudi k obisku Evrope (24). Pri tem je treba skrbno pretehtati varnostna vprašanja in ekonomske koristi turizma; Odbor tako pozdravlja uvedbo evropskega sistema za potovalne informacije in odobritve (ETIAS) (25), s katerim se bo izboljšala varnost potovanj v schengensko območje na podlagi sporazumov o odpravi vizumov;

49.

predlaga, da Evro-sredozemska skupščina lokalnih in regionalnih oblasti (ARLEM) v poročilu obravnava vprašanja, povezana s turizmom, in zlasti ukrepe za izboljšanje varnosti evropskih turistov v državah zunaj EU;

50.

podpira nove platforme za sodelovanje med EU in mednarodnimi partnerji, kot je Kitajska, na podlagi pobud, kot je evropsko-kitajski odbor za razvoj kulture in turizma En pas, ena pot (26);

51.

v celoti podpira odločitev, da se leto 2018 določi za evropsko leto kulturne dediščine, saj bo predvsem turizem gonilo vseh ustreznih pobud, ter poziva k razglasitvi evropskega leta turizma;

52.

poziva, naj se skupna promocija turizma v tretjih državah usklajuje med krovnimi organizacijami za promocijo turizma v državah članicah in Evropsko komisijo za turizem;

53.

poziva k razširitvi turistične ponudbe, ki jo je treba usmeriti v posamezne države, zainteresirane skupine, panoge ipd. Pri tem je treba posebno pozornost nameniti zagotovitvi, da se informacije v svetovnem merilu razširjajo na primeren in razumljiv način, po možnosti z uporabo najnovejših komunikacijskih sredstev. Večja dostopnost informacij o evropski turistični ponudbi lahko spodbudi tokove turistov iz Evrope, pa tudi iz geografsko bolj oddaljenih držav;

54.

poziva Komisijo, naj večjo pozornost nameni prepletanju turizma in migracijskih oziroma begunskih tokov, prouči kulturne, gospodarske in družbene posledice ter skupaj z OR poišče priložnosti za prizadete regije (trg dela itd.);

55.

Evropski komisiji priporoča:

56.

Evropsko komisijo poziva, naj OR vključi v letni turistični forum in evropski dan turizma;

57.

poziva k letni razpravi o turizmu med pristojnimi odbori in telesi Evropskega parlamenta in OR; razprava bi lahko vključevala skupno posvetovanje z deležniki iz sektorja;

58.

prihodnja predsedstva Sveta poziva, naj na dnevne rede uvrstijo teme, povezane z evropskim turizmom, in naj k sodelovanju povabijo predstavnike OR;

59.

podpira manifest Turizem za rast in delovna mesta (29), ki je pobuda evropskih javnih in zasebnih akterjev iz turističnega sektorja, in predlaga njegov podpis, da bo mogoče s skupnimi močmi ohraniti privlačnost Evrope kot destinacije in zagotoviti, da bo turistični sektor še naprej prispeval k ekonomski, socialni in teritorialni koheziji Evrope;

60.

poziva Svetovno turistično organizacijo, naj podpre njegovo pobudo za razvoj evropskega turizma.

61.

poziva, naj vlade in zasebni sektor spodbujajo odgovorne politike in prakse na področju turizma v skladu z načeli Globalnega etičnega kodeksa v turizmu Svetovne turistične organizacije, ki je obsežen okvir za razvoj trajnostnega, odgovornega in vsesplošno dostopnega turizma, ki upošteva vse njegove ekonomske, socialne, kulturne in okoljske razsežnosti;

62.

posebej poudarja družbeno odgovornost turizma in poziva evropske in neevropske državljane, naj bodo informirani in odgovorni turisti in popotniki ter naj spoštujejo lokalne običaje in kulturo.

9.6.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 185/24

1.

ugotavlja, da je Evropska komisija sporočilo, objavljeno 2. junija 2016, naslovila „Evropska agenda za sodelovalno gospodarstvo“ in s tem podkrepila izbiro izraza „sodelovalno gospodarstvo“ namesto širšega izraza „ekonomija delitve“;

2.

meni, da je sklicevanje na neprofitnost sodelovalnega gospodarstva v tem sporočilu – „[p]osli v okviru sodelovalnega gospodarstva običajno ne vključujejo spremembe lastništva in se lahko izvajajo profitno ali neprofitno“ – nezadostno, saj spremembe in inovacije, ki jih spodbuja sodelovalno gospodarstvo, niso omejene na učinke, ki so posledica prepletanja ponudbe in povpraševanja po storitvah;

3.

poudarja, da ceni odprtost, ki jo Komisija s tem dokumentom kaže do sodelovalnega gospodarstva. Države članice, lokalne in regionalne oblasti potrebujejo skupen normativni okvir, ki jih bo usmerjal in vodil;

4.

glede na to, da se ta pojav vključuje v številne ravni, poudarja pomen pristopa na več ravneh ob tesni in stalni interakciji in sodelovanju različnih institucionalnih ravni;

5.

obžaluje, da delovni program Komisije za leto 2017 ne vsebuje nobenega predloga o nadaljnjih ukrepih v okviru evropske agende za sodelovalno gospodarstvo. Ustrezna evropska zakonodaja se dejansko ne zdi konsolidirana in okvir pogodbenih razmerij med platformami in njihovimi sodelavci se zdi negotov;

6.

ker se mnogi vidiki tega novega gospodarstva opirajo na večjo vlogo državljanov in potrošnikov, meni, da je potreben regulativni pristop, ki temelji na upravljanju na več ravneh, udeležbi, sorazmernosti in izogibanju birokratskim oviram;

7.

poziva, da Komisija za prihodnje pobude na tem področju opravi temeljito oceno teritorialnega učinka, na katere nujnost so opozorili na seminarju strokovnjakov s področja ocen učinka na mesta, ki ga je o tem pripravil Odbor regij (1); opozarja na izrazito lokalno in regionalno razsežnost tega pojava, saj imajo številne pobude sodelovalnega gospodarstva precejšen učinek zlasti na ravni mest, pogosto pa so na lokalni in regionalni ravni tudi urejene, regulirane in včasih obdavčene;

8.

se strinja s stališčem Evropske komisije, da se je treba izogniti regulativni razdrobljenosti, in poziva k uresničevanju tega cilja, da se zagotovi, da so lokalna in regionalna gospodarstva deležna koristi sodelovalnega gospodarstva. Komisija bi morala upoštevati lokalno in regionalno razsežnost „pomembnih razlogov, ki se nanašajo na javni interes“, kakor so opredeljeni v členu 4(8) direktive o storitvah;

9.

poudarja, da je treba horizontalen pojav, kot je sodelovalno gospodarstvo, obravnavati v okviru agende EU za mesta, zlasti v povezavi z digitalnim prehodom, ki je ena od prednostnih tem Amsterdamskega pakta;

10.

meni, da je nujno potreben celostni pristop, s katerim bo mogoče izkoristiti gospodarsko, socialno in okoljsko bogastvo, ki ga prinašajo že obstoječi sistemi upravljanja/delitve/izmenjave dobrin in storitev prek novih tehnologij;

11.

poudarja, da bi bilo pravočasno ukrepanje, predvsem usmerjeno v preprečevanje razdrobljenosti, kljub zapletenosti precej manj težavno od naknadnega usklajevanja 28 nacionalnih okvirov in neštetih lokalnih in regionalnih predpisov;

12.

ugotavlja, da bi lahko pretirani regulativni ukrepi zatrli inovacije; po drugi strani poudarja, da lahko odsotnost regulativnih ukrepov ustvari negotovost, ki utegne preprečiti naložbe v ta sektor in njegov razvoj;

13.

meni, da je to vprašanje pomembno tudi zaradi potrebe po zmanjšanju digitalnega razkoraka. Če bi se te oblike gospodarstva obravnavale nesistematično, bi se s tem lahko še poglobil razkorak med podeželjem in mesti;

14.

ugotavlja, da v sodelovalnem gospodarstvu močno prednjačijo ameriška podjetja, in poudarja, da bi uvedba jasnih predpisov na ravni EU, ki upoštevajo načeli sorazmernosti in subsidiarnosti, evropskim zagonskim podjetjem omogočila rast in večjo konkurenčnost na svetovni ravni; hkrati ocenjuje, da je treba upoštevati stroške neukrepanja na ravni EU na področju sodelovalnega gospodarstva ali ekonomije delitve (2);

15.

meni, da je moč tega novega pristopa, ki temelji na delitvi/sodelovanju/udeležbi/povezavah, ne samo v novih tehnologijah, ampak tudi v zaupanju in odgovornosti, hkrati pa ima poleg gospodarske tudi družbeno in „izkustveno“ vrednost;

16.

poudarja, da bi morala podjetja v okviru ekonomije delitve/sodelovalnega gospodarstva, ki imajo dolgoročno vizijo, imeti dejavno vlogo v pripravi prihodnjih politik na tem področju;

17.

meni, da je treba prednostno opredeliti in določiti merila in vrednote, ki se želijo podpreti in braniti, da bi se tako izognili oblikovanju vzorca, ki „nam ne pripada“, hkrati pa zagotovili njegovo socialno vzdržnost. Potreba po tem je razvidna na primer v hotelirstvu, ker obstaja nevarnost nepoštene konkurence med storitvami sodelovalnega gospodarstva in tradicionalno hotelirsko dejavnostjo ter vpliva na trg z nepremičninami: zvišajo se lahko cene ali spremeni uporaba nepremičnin. Lokalno je treba obravnavati vprašanje, v kolikšni meri platforme sodelovalnega gospodarstva dopolnjujejo ponudbo obstoječega stavbnega fonda in tradicionalnih hotelirjev;

18.

meni, da je za zagotovitev varstva pravic nujno uvesti čim bolj podobne pojme in opredelitve, saj bi tako zajamčili homogenost in gotovost na evropski ravni, to pa ob polnem spoštovanju načel subsidiarnosti in sorazmernosti. Ocenjuje, da mora EU jasneje opredeliti pojme ponudnik storitev, delodajalec in delavec ter rešiti vprašanje odnosov med potrošniki in med trgovci na spletnih platformah, da bi nato lahko določili, na katere pravice in katere predpise se je treba opreti;

19.

kot je že navedel v prejšnjem mnenju, „meni, da bi bilo treba regulacijo obstoječih trgov redno pregledovati, da se preveri, ali omogoča nenehne inovacije. Ekonomijo delitve bi morali upoštevati pri razpravi o krožnem gospodarstvu in enotnem digitalnem trgu“ (3);

20.

vendar obžaluje, da ni nikjer omenjena namera, da se v prihodnje analize vključijo lokalne in regionalne oblasti, državam članicam pa je prepuščena prevelika samovolja, kar lahko povzroči razdrobljenost, ki bi se ji bilo treba izogniti;

21.

meni, da Komisija v sporočilu posreduje elemente in merila za ocenjevanje, vendar brez popolnega odgovora, zato bodo neizogibno sledila različna tolmačenja in nadaljnja razdrobitev enotnega trga; zato poziva Komisijo, naj predlaga jasen pravni okvir, ki bo zagotovil spoštovanje načel poštene konkurence; pri tem obžaluje, da je, kot kaže, pristop Komisije evropskemu zakonodajalcu zgolj pustiti, da potrdi določeno število primerov sodne prakse (4), vključno z vprašanjem, kaj točno vključuje izvzetje „prevoza“ iz področja uporabe člena 2 Direktive 2006/123/ES o storitvah;

22.

pozitivno ocenjuje pristop Komisije, ki tudi po zaslugi podatkov, zbranih v delovnem dokumentu njenih služb, razkriva gospodarski potencial sodelovalnega gospodarstva. Hkrati poziva tudi k analizi in priznanju ne samo gospodarskega dobička, ki ga je mogoče izraziti z denarjem, ampak tudi dobička in prihranka, ki ga dejavnosti sodelovalnega gospodarstva ustvarijo z vidika okolja in družbe. Odbor regij zato predlaga, da se opredeli najboljši način preučevanja in spremljanja tega bogastva, ki ga ustvarijo dejavnosti delitve, da bi ga lahko v okviru krožnega gospodarstva priznali kot njegov aktivni del;

23.

ugotavlja, da bi vzpostavitev točk VEM (vse na enem mestu), kjer bi imeli podjetniki ekonomije delitve/sodelovalnega gospodarstva dostop do vseh storitev podjetniške podpore, lahko pripomogla k nadaljnjemu širjenju dejavnosti ekonomije delitve/sodelovalnega gospodarstva;

24.

sprašuje, ali je opredelitev „ponudnika storitev“ iz direktive o storitvah še ustrezna, saj v sedanji obliki vključuje vse gospodarske dejavnosti, tudi številne izredno redke in nepoklicne storitve, ki se zagotavljajo med sorodnimi akterji;

25.

meni, da bi bilo zlasti koristno opredeliti „kvalitativen“ in „kvantitativen“„prag“ za dostop, da se lahko ugotovi, za koga veljajo zahteve za dostop do trga, pa tudi zato, da se izognemo razširjanju dejavnosti, ki se utegnejo pod krinko sodelovalnega gospodarstva izogniti pravilom in predpisom;

26.

meni, da bi morala Komisija pojasniti smernice glede opredelitve „trgovca“; ocenjuje, da ponudnik, pri katerem ni motiva ustvarjanja dobička, ne bi smel biti označen za trgovca in da bi se morali na ravni EU uporabljati pragovi, za katere je podlaga pogostost storitev;

27.

ugotavlja, da so lahko pregledi in ocene poleg zakonodaje pomemben dejavnik zagotavljanja zaupanja in varstva potrošnikov, in poudarja, da bi morale platforme narediti več za preprečevanje lažnih ocen;

28.

ugotavlja, da se številne oblike dela v sodelovalnem gospodarstvu umeščajo nekje med zaposlitvijo in samozaposlitvijo, kar sproža pomembna vprašanja o delovnih pogojih, zdravju in varnosti, zdravstvenem zavarovanju, plačanem bolniškem dopustu, prispevkih za brezposelnost in pokojninah; poudarja, da bi takšne razmere lahko ustvarile novo kategorijo prekarnih zaposlitev;

29.

ugotavlja, da imajo nekateri poslovni modeli sodelovalnega gospodarstva številne negativne zunanje učinke na socialnem in zaposlovalnem področju, pri čemer se zlasti zlorablja status „samozaposlenega“, in da se zanašajo na socialne razlike med delavci glede na nacionalno zakonodajo, ki velja v državi, v kateri se storitev opravi; Komisijo poziva, naj opredeli bolj konkreten okvir, ki bo zajamčil usklajevanje med državami članicami;

30.

poziva države članice, lokalne in regionalne oblasti ter Komisijo, naj spodbujajo inovativne rešitve socialnih in zaposlovalnih težav, ki jih prinaša sodelovalno gospodarstvo, kot so npr. zadružne ali vzajemne organizacije, ki posameznikom, ki bi bili sicer proti svoji volji prisiljeni izbrati status samozaposlenega, omogočijo zaposlitev in s tem dostop do širokega socialnega varstva;

31.

nasprotno poudarja, da so vse dejavnosti, ki se opravljajo prek spletnih platform za posredovanje, popolnoma sledljive, zato bi lahko z ustreznimi političnimi ukrepi sodelovalno gospodarstvo dejansko pripomoglo k boljšemu spoštovanju davčne zakonodaje in zmanjšanju upravnih bremen;

32.

poziva platforme sodelovalnega gospodarstva, naj od vseh dejavnih ponudnikov zahtevajo, da spoštujejo veljavne davčne predpise ter sodelujejo z nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi oblastmi, da se ustvarijo mehanizmi prenosa informacij, katerih namen je spoštovanje teh obveznosti ob polnem upoštevanju ustrezne zakonodaje o varstvu podatkov; opozarja, da takšni sistemi že obstajajo in bi jih bilo treba splošno razširiti;

33.

zlasti poudarja primer turističnih taks, ki pošteno skrbijo številne lokalne in regionalne oblasti, saj se v krajih, kjer takšna taksa obstaja, ta pogosto ne pobira za namestitev, rezervirano prek platform sodelovalnega gospodarstva; dodaja, da takšnega kršenja predpisov ne smemo dopuščati, saj gre za nepošteno konkurenco tradicionalnim ponudnikom nastanitvenih zmogljivosti, ki poleg tega jemlje dohodek lokalnim in regionalnim oblastem; hkrati pozdravlja sporazume, ki so jih nekatera mesta sklenila s platformami za sistematično pobiranje teh taks;

34.

poudarja, da je treba natančneje določiti socialno odgovornost platform v vseh njihovih oblikah, zlasti glede zdravja in varnosti na delovnem mestu ter usposabljanja; poudarja, da je treba pravico delavcev do obveščenosti in posvetovanja v podjetju ter pravico do kolektivnih pogajanj in ukrepov, ki ju določata člena 27 in 28 Listine o temeljnih pravicah, zagotoviti ne glede na vrsto poslovnega modela;

35.

meni, da je vloga spletnih platform, multiplikacijskega instrumenta za obravnavani gospodarski model, izjemno pomembna, in od njih pričakuje, da bodo prevzele odgovornost in zajamčile spoštovanje pravic uporabnikov, skupnosti in lokalnega območja, saj to ni nujno zavora ali ovira;

36.

izraža zadovoljstvo z izjavo Komisije, da bo njena pobuda o „prostem pretoku podatkov“ olajšala prenos in prenosljivost podatkov med različnimi spletnimi platformami, saj gre za temeljni element, ki bo zajamčil pošteno konkurenco in varstvo uporabnikov na enotnem trgu;

37.

poziva Komisijo, naj oceni potrebnost in izvedljivost možnosti, da se platformam naloži pravna obveznost, da poleg sedaj uporabljanih dokumentov posredujejo tudi kratek, preprost in lahko uporabljiv povzetek svojih splošnih pogojev, saj njihova dolžina in zapletenost večino uporabnikov odvrne od branja, kar ustvarja izjemno asimetričen odnos;

38.

izraža zadovoljstvo z obljubo Komisije, da bo sodelovala s spletnimi platformami za uvedbo kodeksa ravnanja o sovražnem govoru na spletu;

39.

poziva Komisijo, naj čim prej sprejme celosten pristop k temu vprašanju, da bi se preprečilo oviranje razvoja in vpliva ekonomije delitve v bližnji prihodnosti;

40.

podpira možnost, da se srednjeročno oblikuje poseben evropski statut platform za sodelovanje, pred tem pa bi lahko potekal postopek označevanja, ki bi ga začele same platforme ali, če se to ne bi zgodilo, javne oblasti. Ta postopek označevanja bi platformam moral omogočiti, da pojasnijo svojo odgovornost, zlasti pa določijo minimalne standarde glede pravil in načel, ki veljajo za delavce sodelovalnega gospodarstva (plačilo, razvrščanje in odstranitev s seznama (dereferenciranje), reševanje sporov ipd.);

41.

poudarja, da je treba na normativni ravni najti pravo ravnotežje: oblikovalci politik ne smejo zadušiti inovacij in sodelovalnega gospodarstva do konca zatreti z zakonskim urejanjem, hkrati pa morajo dovolj natančno ukrepati, da se prepreči razdrobitev in rešujejo družbeni in gospodarski izzivi;

42.

poziva Komisijo, naj upošteva, obvešča in pritegne vse ravni, da bi se seznanile s „pilotnim projektom“, ki ga je odobrila na predlog Evropskega parlamenta in je usmerjen v študije, spremljanje in programe usposabljanja o sodelovalnem gospodarstvu;

43.

poziva, da se preuči in upošteva možnost opredelitve pragov na ravni EU, pod katerimi gospodarska dejavnost ostane nepoklicna in „med sorodnimi akterji“, kar pomeni, da zanjo ne veljajo zahteve za dostop do trga;

44.

meni, da bi ti pragovi morali biti relativni in časovno opredeljeni (npr. število nočitev za določen bivalni objekt, število dni/ur dela v drugih sektorjih), ne pa absolutni in v denarni vrednosti, da se vsem zajamčijo enotni pogoji; ocenjuje, da bi poleg tega ti pragovi morali biti tudi nizki, da se preprečijo zlorabe in zajamči dejanska občasnost in nepoklicnost določene dejavnosti;

45.

poziva, da platforme sodelovalnega gospodarstva v sektorju kratkoročnih nastanitev od ponudnikov storitev zahtevajo spoštovanje predpisov o turistični taksi in ta davek obvezno naložijo vsem rezervacijam, ki v zainteresiranih mestih in regijah potekajo prek njih, nato pa ga posredujejo pristojnim oblastem; poudarja, da že obstajajo različni primeri tovrstnega sodelovanja med oblastmi in platformami;

46.

podpira vzpostavitev „foruma mest o sodelovalnem gospodarstvu“, na katerem bi se izmenjevale izkušnje in dobre prakse. Vanj bi bile poleg Odbora vključene tudi evropske organizacije in mreže, ki so dejavne na lokalni in regionalni ravni sodelovalnega gospodarstva, povezoval pa bi se z ustreznimi tematskimi partnerstvi agende EU za mesta; poudarja, da bi bil tak forum ključen element in pomemben partner v okviru potrebnih ocen teritorialnega učinka v tem sektorju;

47.

poziva vse politične ravni, naj obravnavajo sedanje stanje, pri tem pa ne pozabijo, da je dejanski politični izziv načrtovati ekonomijo delitve v prihodnosti.

9.6.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 185/29

1.

poudarja, da je novi program znanj in spretnosti izredno pomemben za nadaljnji razvoj Evrope. Zelo pomembne so tudi gospodarske, socialne in kulturne naložbe, saj imajo dolgoročne učinke. Zato pozdravlja novi program znanj in spretnosti ter poziva k čim večjemu prizadevanju za njegovo hitro in učinkovito izvajanje. To so vprašanja, ki neposredno zadevajo lokalno in regionalno raven v Evropi;

2.

poudarja, da se trg dela vedno bolj spreminja. Če želijo ljudje biti kos nepričakovanim spremembam in izkoristiti nove priložnosti, morajo biti prilagodljivi in imeti raznolika znanja. Delodajalci poleg poklicnih znanj in spretnosti vse bolj iščejo tudi „prečna“ znanja in spretnosti oziroma „mehke“ veščine, kar je v skladu z zahtevami sodobnega življenja in družbe ter vsestransko usposobljenim ljudem omogoča, da postanejo bolj učinkoviti na trgu dela, pa tudi da so bolje obveščeni, bolj aktivni državljani in pametnejši potrošniki;

3.

poudarja, da je treba prebivalcem Evrope, ki imajo pomanjkljiva osnovna znanja in spretnosti, z ukrepi za pridobivanje kvalifikacij omogočiti dejavno udeležbo na trgu dela in samostojno preživljanje. To je pomembno tako z vidika posameznika kot z vidika celotne družbe. V zadnjem času se v Evropi vse bolj kažejo znaki socialnih nemirov. To več kot očitno pomeni, da mora biti socialna vključenost nepogrešljiv cilj temeljnih ukrepov na področju izobraževanja in usposabljanja ter sredstvo za preprečevanje socialne izključenosti. Aktivno državljanstvo, h kateremu spada zavezanost demokratičnim vrednotam ter načrtno in dejavno zavzemanje za spoštovanje teh vrednot, mora vključevati vse ljudi. Zato je z vidika vključevanja pomembno, da se v okviru jamstva za znanja in spretnosti ustrezno upoštevajo tudi priseljenci, vključno s prosilci za azil in begunci;

4.

vendar poudarja, da je treba osnovno znanje in spretnosti v prvi vrsti posredovati v najzgodnejših fazah izobraževanja, vsekakor pa v okviru obveznega šolanja;

5.

meni, da je novi program znanj in spretnosti pomembna pobuda za odpravo vrzeli v znanjih in spretnostih v Evropi ter vključuje celoten razpon potreb po znanjih in spretnostih, tj. od osnovnih do kompleksnih ter od prečnih do specifičnih za posamezne sektorje. Čeprav je treba že od zgodnje mladosti začeti razvijati širok nabor znanj in spretnosti, je navedeni program pomemben tudi za različne skupine odraslih: ljudi, ki si morajo povečati raven znanj in spretnosti, da bi vstopili na trg dela ali obdržali delovno mesto, ljudi, ki si morajo nadgraditi znanja in spretnosti za delo na drugem delovnem področju, ljudi, ki želijo biti mobilni ne glede na meje, ter ljudi, ki potrebujejo osnovo za nadaljnje izobraževanje in usposabljanje. Prav tako meni, da je treba pri izvajanju ukrepov za izpopolnjevanje zagotoviti usklajenost znotraj izobraževanja in usposabljanja na splošno – zlasti poklicnega izobraževanja – in usposabljanja na delovnem mestu ter njunega izpopolnjevanja;

6.

podpira predlog Komisije o vzpostavitvi jamstva za znanja in spretnosti, s katerim se bodo izboljšale možnosti zaposlitve in polno vključevanje nizkokvalificiranih odraslih v družbo v Evropi. V ponudbi za sodelovanje v jamstvu za znanja in spretnosti bi bilo treba opredeliti jasno zastavljene cilje glede ravni znanj in spretnosti ali kvalifikacij, ki jo je treba doseči, in obveznosti, ki jih morajo izpolnjevati nizkokvalificirani odrasli. Ponudba bi morala upoštevati raven in naravo znanj in spretnosti, kot ju terja trg dela, po potrebi pa izkoristiti tudi obstoječe poklicne kvalifikacije. Ta vprašanja zlasti zadevajo lokalne in regionalne oblasti, ki imajo pristojnosti na področjih izobraževanja, usposabljanja in zaposlovanja;

7.

meni, da je treba vzpostaviti jasno povezavo med oceno obstoječih znanj in spretnosti ter potrebo po izpopolnjevanju, ki izhaja iz tega, v obliki učnega načrta, prilagojenega posamezniku. Dobro zasnovan učni načrt, prilagojen posamezniku, bi moral posameznika konkretno seznanjati s strukturo, namenom in cilji izobraževanja;

8.

poleg tega meni, da so za izvajanje učnega načrta, prilagojenega posamezniku, potrebne kakovostne in učinkovite službe za informiranje in poklicno svetovanje skozi celo življenje. Pri teh službah bodo zainteresirani dobili informacije o možnostih izobraževanja, prilagojenega svojim potrebam, s pomočjo katerega bodo pridobili potrebna znanja in spretnosti za pridobitev zaposlitve. To lahko vključuje svetovanje, študijske obiske, poskusne tečaje, svetovanje v zvezi s financiranjem študija ter informacije o možnostih izobraževanja in dostopu do različnih oblik izobraževanja in izobraževalnih ustanov;

9.

poudarja, da bi bilo treba s tem izobraževanjem posameznikom zagotoviti znanja in spretnosti, s katerimi bi lahko vstopili v svet dela in družbo oziroma bi se lahko tam obdržali. Udeležencem bi bilo treba omogočiti tudi kombinacijo študija na različnih ravneh izobraževalnega sistema in v različnih, individualnih učnih okoljih. Tako bi hitreje pridobili znanja in spretnosti, ki jih zahtevata trg dela in družba, prosilci za azil in begunci pa bi se lažje vključevali v družbo. To na primer pomeni pridobitev osnovnega jezikovnega znanja v povezavi s tečaji na primarni, sekundarni ali terciarni ravni. Poleg tega bi bilo treba olajšati izobraževanje ob delu;

10.

poudarja, da bi bilo treba posameznikom v ciljnih skupinah omogočiti različne oblike učenja in usposabljanja, ki so, na primer zaradi geografskih in socialnih okoliščin, individualno prilagojene kraju in časovnim omejitvam; poleg tega bi bilo treba omogočiti kombiniranje študija z drugimi dejavnostmi in upoštevanje različnih vrst učenja; poudarja, da bi bilo treba izkoristiti možnosti novih metod učenja pod strokovnim nadzorom, kamor spadajo različne oblike učenja, ki temeljijo na informacijskih tehnologijah, kot so učenje na daljavo (v realnem času), kombinirano učenje ali druge oblike odprtega izobraževanja. Predvidevati je treba, da se bodo v naslednjih letih tehnične možnosti hitro razvijale. Za izobraževanje bo izziv slediti temu razvoju;

11.

opozarja, da je treba tako strukturo dejavno približevati tudi prikrajšanim skupinam, ki bi si morale izpopolniti znanje in ki na lastno pobudo ne bi izkoristile ponudbe izobraževanja. Ustrezni ukrepi bi morali biti sestavljeni predvsem iz kombinacije nacionalnih oziroma lokalnih/regionalnih instrumentov. Lokalne in regionalne oblasti bi na primer lahko bile pristojne za opredelitev ciljnih skupin za ukrepe ter njihovo ozaveščanje in motivacijo, pri čemer bi se tistim, ki izpolnjujejo pogoje za vključitev, omogočil dostop do shem pomoči, določenih na nacionalni ravni, kot je financiranje študija, davčna olajšava ali študijski dopust. Odbor regij poudarja, da bi lahko k ozaveščanju pomembno prispevali akterji civilne družbe, kot so na primer različne mladinske organizacije;

12.

se strinja z ugotovitvijo v sporočilu Komisije, da delodajalci zdaj redkeje iščejo znanja in spretnosti, specifične za posamezne poklice, temveč vse pogosteje zahtevajo prenosljiva znanja in spretnosti, kot so sposobnost skupinskega dela, ustvarjalno razmišljanje in reševanje problemov, ter cenijo ljudi, ki so sposobni združevati delo na različnih področjih. Te nove pogoje bi bilo treba upoštevati pri načrtovanju in izvajanju izobraževanja in usposabljanja. Vendar meni, da je treba razviti posebne izobraževalne vsebine za nove gospodarske sektorje, kot sta zeleno in modro gospodarstvo;

13.

poziva k tesnejšemu sodelovanju na podlagi partnerstva med nacionalno, regionalno in lokalno ravnjo, podjetji, delavci in sindikati ter akterji civilne družbe, da bi bolje izkoristili znanja in spretnosti ter kvalifikacije, pridobljene z neformalnim in priložnostnim učenjem. Vrednotenje znanj in spretnosti, pridobljenih zunaj formalnega učenja, lahko znatno prispeva k opredelitvi potrebe po novih znanjih in spretnostih ter kvalifikacijah;

14.

poudarja, da so države članice sicer pristojne za vsebino in organizacijo sistemov izobraževanja, pri oblikovanju jamstva za znanja in spretnosti pa bi bilo treba upoštevati ustrezne nacionalne, regionalne in lokalne okoliščine ter razpoložljive vire, pri čemer je treba naložbe v človeški kapital obravnavati kot socialne naložbe. Odbor regij poudarja, da so možnosti sofinanciranja EU prek obstoječih ali prihodnjih programov financiranja odločilne za izvajanje jamstva za znanja in spretnosti v državah članicah;

15.

pozdravlja, da si bo Komisija še naprej prizadevala za skupno razumevanje najpomembnejših ključnih kompetenc, da se bodo te jasno vključile v nacionalne smernice in izobraževanje ter da jih bo mogoče vrednotiti na različnih ravneh odločanja na področju izobraževanja. Vprašanja o pomenu ključnih kompetenc, ki naj bi ljudi opremile za izpolnjevanje naglo spreminjajočih se zahtev trga dela, je treba obravnavati na različnih forumih na evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni. Sem bi moral soditi tudi tesen dialog med predstavniki družbenih organizacij in sindikatov, predstavniki s področja izobraževanja in raziskav ter predstavniki civilne družbe;

16.

meni, da se morajo lokalne in regionalne oblasti, med drugim v vlogi izvajalcev izobraževanja in usposabljanja, ter ustanove za izobraževanje učiteljev vključiti že v fazo razvoja in oblikovanja, da se bodo ta znanja in spretnosti čim hitreje prenesli v prakso. Odbor regij opozarja na pomen referenčnega okvira za digitalno in podjetniško znanje in spretnosti, ki ga je razvila Komisija in pomembno prispeva k temu razvoju. Zato predlaga, da se ustrezen referenčni okvir razvije tudi za ostale ključne kompetence, na primer za finančno pismenost, vključno s podpornim gradivom za njihovo izvajanje, vrednotenje in ocenjevanje;

17.

meni, da si mora Komisija nujno še naprej prizadevati za organizacijo tematskih tednov in sodelovanje z organizacijo WorldSkills. Tako bo oživila in podprla nacionalne, regionalne in lokalne pobude, namenjene spodbujanju poklicnega izobraževanja in usposabljanja z informativnimi dnevi ter strokovnimi tekmovanji in poskusnimi dejavnostmi;

18.

pozdravlja ukrepe EU za odpravo pomanjkanja znanj in spretnosti, ki še posebej pesti manjše, podeželske lokalne in regionalne oblasti. V zvezi s tem pričakuje izvajanje novega predloga načrta za sektorsko sodelovanje na področju znanj in spretnosti, da izvemo, ali lahko ta novi sistem prispeva k medsektorskemu sodelovanju lokalnih in regionalnih oblasti. Tovrstna platforma za medsektorsko sodelovanje bi lahko koristila tako lokalnim gospodarstvom kot tudi delovni sili in javnim službam;

19.

podpira Komisijo, ki želi spodbuditi države članice, da izobraževalne sisteme oblikujejo tako, da bodo omogočali prehod s splošnih načinov izobraževanja na ciljno usmerjeno poklicno izobraževanje in usposabljanje;

20.

podpira zamisel, da bi spodbudili države članice, naj nedavno prispelim priseljencem, ki so lahko s ciljno usmerjenimi ukrepi hitro vstopili na trg dela, zagotovijo možnosti nadaljnjega usposabljanja, da bi preprečili njihovo poznejšo izključitev s trga dela;

21.

podpira prizadevanja Komisije za razvoj možnosti višjega poklicnega izobraževanja in usposabljanja, da bi bila poklicno izobraževanje in usposabljanje vse boljša. Te izobraževalne pobude morajo temeljiti na trdnem partnerstvu med ponudniki izobraževanja, raziskovalnimi ustanovami in gospodarstvom ter lokalnimi in regionalnimi oblastmi;

22.

opozarja, da si mora Komisija tudi v prihodnje prizadevati, da se bo pri poklicnem izobraževanju in usposabljanju še naprej podpiralo vseživljenjsko učenje in da bo omogočeno nadaljnje učenje na višji ravni kvalifikacij;

23.

podpira predlog Komisije, da bi države članice spodbudili k razvoju celovitih nacionalnih strategij za digitalne kompetence;

24.

opozarja, da morajo biti za kakovostne in inovativne metode poučevanja in načine učenja v zvezi z digitalnimi vsebinami izpolnjeni nekateri pogoji:

25.

meni, da lahko šole z digitalizacijo obvladajo najrazličnejše izzive. Ti vključujejo:

26.

poudarja, da si lahko za spodbujanje digitalnih kompetenc uspešno prizadevamo le s povečanjem pedagoških vodstvenih sposobnosti na različnih ravneh šolanja. Odbor regij meni, da je lahko z osredotočenostjo na digitalne kompetence v šoli delovno mesto učitelja bolj privlačno, saj povečuje njegovo pripravljenost in sposobnost za nadaljnji razvoj znanj in spretnosti;

27.

opozarja, da je treba razlikovati med osnovnimi digitalnimi znanji, ki jih mora osvojiti vsak, in posebnimi digitalnimi kompetencami, ki se nanašajo na specifična tematska ali strokovna področja;

28.

pričakuje, da se bo z revizijo evropskega ogrodja kvalifikacij zagotovilo posodabljanje nacionalnih ogrodij kvalifikacij, kjer je to potrebno, in zajamčilo poročanje po enotnem pristopu. Vseeno opozarja, da so države članice tiste, ki so pristojne za oblikovanje načel zagotavljanja kakovosti za nacionalna ogrodja kvalifikacij;

29.

poudarja, da si je treba še naprej prizadevati za zagotovitev kakovosti med državami članicami, in se strinja s Komisijo, da je pri sodelovanju med EU in tretjimi državami v zvezi s primerljivostjo kvalifikacij potreben postopen pristop;

30.

poudarja, da se večina poklicnih profilov in področij zelo spreminja, saj se pojavljajo novi poklici, medtem ko drugi postajajo zastareli. Zato je treba zagotoviti, da bodo prihodnji profili in seznami kompetenc ustrezali naglim spremembam in preoblikovanju trga dela. V zvezi s tem je treba posebno pozornost nameniti pomenu ključnih kompetenc;

31.

opozarja na resolucijo Evropskega parlamenta iz leta 2016 (1), v kateri je poudarjeno, da je nujno treba podpreti vključevanje in integracijo beguncev, prosilcev za azil in oseb v primerljivem položaju. Zato je treba države članice čim prej podpreti pri zagotavljanju dostopa do prepoznavanja znanj in spretnosti ter kvalifikacij, učenja jezika, ukrepov za pridobivanje kvalifikacij in drugih ukrepov, ki olajšajo vključevanje na trg dela in v družbo. Poleg tega je pomembno, da se lahko izobrazba oziroma spričevalo iz izvorne države takoj potrdi;

32.

pozdravlja obljubo Komisije, da bo v programu znanj in spretnosti posebno pozornost namenila inovativnosti v pedagogiki, in pričakuje, da bo to tudi olajšalo pridobitev ključnih kompetenc, kar je osrednjega pomena v sistemih izobraževanja in usposabljanja v Evropi;

33.

meni, da bi se morala Komisija zavzemati za nadaljnji razvoj učenja, usmerjenega v učenca, na podlagi vidikov digitaliziranega učenja, ki jih je Odbor navedel v svojem mnenju o sporočilu Komisije v zvezi z odpiranjem izobraževanja (iz leta 2014) (2);

34.

poudarja, da bo izvajanje novega programa znanj in spretnosti odvisno od dodatnega usposabljanja vseh učiteljev, zlasti na področju izobraževanja odraslih in izobraževanja skupnosti. Države članice bi morale v svojih izvedbenih načrtih ustrezno upoštevati podporo za učiteljsko osebje in bi si lahko prizadevale za ozaveščanje o elektronski platformi za izobraževanje odraslih v Evropi;

35.

se strinja z mnenjem Komisije, da morajo države članice okrepiti začetno izobraževanje in poklicno usposabljanje učiteljev ter drugih izvajalcev jamstva za znanja in spretnosti;

36.

pozdravlja namero Komisije, da bo skupaj z različnimi deležniki podprla posodobitev visokošolskih sistemov, zlasti v zvezi z razvojem okvirov za ocenjevanje kompetenc. Pri tem bi morali upoštevati nacionalne okvire za izobraževanje v državah članicah ter dobre strani in izzive na lokalni in regionalni ravni, vključno z različnimi potrebami lokalnih in regionalnih trgov dela. V zvezi s tem vztraja, da je treba upoštevati izkušnje s preteklimi uspehi in neuspehi podobnih projektov, da se zagotovi potrebna zaveza, da se doseže soglasje o nadaljevanju posodabljanja visokega šolstva;

37.

poudarja, da pobuda Komisije o sledenju podatkom o diplomantih, s katerim bi izboljšali informacije o tem, kako diplomanti napredujejo na trgu dela, nacionalnim in regionalnim oblastem ter univerzam ne sme povzročiti dodatnih upravnih bremen in ne sme obremeniti študentov; poleg tega opozarja, da je treba spoštovati pravila o varstvu podatkov. Ob upoštevanju tega je treba preveriti zamisel, da se v ta namen uporabijo davčni podatki in podatki glede socialnega varstva;

38.

pozdravlja pregled sedanjega okvira Europass, ki ga načrtuje Komisija. Da se zagotovijo točne in aktualne informacije o povpraševanju po znanjih in spretnostih ter njihove ponudbe, mora pregled okvira Europass temeljiti na dosedanjih lokalnih in regionalnih izkušnjah. Zato lahko lokalne in regionalne oblasti koristno prispevajo k zbiranju podatkov o znanjih in spretnostih ter k delu predlagane spletne storitvene platforme.

9.6.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 185/36

1.

ugotavlja, da je bil doslej pri izvajanju akcijskega načrta za boj proti nestanovitnosti cen kmetijskih proizvodov, sprejetega na vrhu skupine držav G-20 junija 2011, dosežen bolj skromen napredek; zato poziva, da bi v času nemškega predsedovanja skupini G-20 leta 2017 znova začeli pogajanja o tem vprašanju;

2.

ugotavlja, da so mehanizmi obvladovanja tveganj, ki kmetom omogočajo, da se zavarujejo pred negativnimi učinki nihanja količine pridelka in cen ter pred škodo iz zdravstvenih ali okoljskih razlogov, v skupni kmetijski politiki (SKP) še vedno komajda upoštevani, čeprav je bilo v zadnjih letih izvedenih več reform te politike. Ti mehanizmi predstavljajo manj kot 2 % sredstev v drugem stebru SKP in 0,4 % skupnega proračuna za kmetijstvo. Države članice lahko same odločijo, v kakšni meri želijo uporabljati te instrumente iz uredbe o EKSRP;

3.

meni, da je treba mehanizme za zaščito dohodka kmetov občutno okrepiti ter tako zmanjšati negativne učinke precejšnje nestanovitnosti cen kmetijskih proizvodov in surovin, da bi izboljšali konkurenčnost evropskega kmetijsko-živilskega sektorja ter ohranili kmetijstvo in podeželske skupnosti in spodbudili modernizacijo in inovacije na celotnem ozemlju EU;

4.

je mnenja, da je ta cilj dosegljiv, vendar le, če se bodo enotno izvajali ukrepi, katerih cilj je: (i) okrepitev vloge zasebnih akterjev v kmetijsko-živilskem sektorju pri regulaciji kmetijskih trgov, s čimer se deloma izravna učinek deregulacije SKP, (ii) razširitev in poenostavitev dostopa do nabora instrumentov, ki jih imajo na voljo kmetje za obvladovanje tveganj, tj. instrumentov v okviru EKSRP, ki jih ni mogoče uporabiti zaradi pomanjkanja razpoložljivih sredstev v drugem stebru in bi jih bilo treba povečati, ne da bi pri tem ogrozili razpoložljiva sredstva v prvem stebru, ter (iii) spodbujanje dodane vrednosti evropskih kmetijskih gospodarstev in s tem zmanjšanje njihove ranljivosti glede nihanj cen na svetovnem kmetijskem trgu, in sicer tako v okviru prihodnje reforme SKP kot tudi na lokalni in regionalni ravni;

5.

opozarja, da pogodbe omogočajo kmetom, da prodajo svoje proizvode, predelovalcem pa, da se z njimi oskrbijo po vnaprej znanih cenah. Na ta način pogodbe pripomorejo k uravnoteženju ponudbe in povpraševanja ter omogočajo boljši nadzor nad kakovostjo proizvodov, kar pa lahko pomeni višje cene za proizvajalce in bolj pravično distribucijo vzdolž dobavne verige;

6.

predlaga, da se krepitev pogodbenega urejanja odnosov v državah, kjer ni naprednih oblik vertikalnega sodelovanja, razširi na celotno prehransko verigo (in se ne uporablja zgolj za kmete in predelovalce kmetijskih proizvodov) in da se državam članicam omogoči, da to uvedejo kot obveznost, kot na primer v Španiji, zavzema pa se tudi za sklepanje večstranskih pogodb, na primer med organizacijo proizvajalcev, predelovalcem in distributerjem;

7.

predlaga, da se v okviru prožnejše razlage konkurenčnih pravil znotraj EU okrepi vloga kmetijskih gospodarstev, organizacij proizvajalcev in priznanih medpanožnih organizacij kakor tudi operaterjev na kmetijsko-živilskih trgih in v kmetijsko-živilskih centrih, ki so priznani kot pristojne strukture za varovanje javnega interesa, da bi se tako izognili krizam. Medpanožne organizacije, ki združujejo različne člene vrednostnih verig, ter navedeni operaterji na kmetijsko-živilskih trgih in v kmetijsko-živilskih centrih morajo biti zato zmožni podjetjem zagotavljati tržne napovedi ter jim tako pomagati pri sprejemanju ustreznih odločitev, vendar brez določanja referenčnih cen. Takšna praksa v nekaterih državah članicah že obstaja, zato bi jo bilo treba upoštevati tudi v okviru izmenjave najboljših praks;

8.

predlaga, da bi morala biti kmetijska gospodarstva, vključno z organizacijami proizvajalcev in njihovimi združenji, v primeru neravnovesja na trgu ali dokazanega tveganja za takšno neravnovesje, ki temelji na oceni določenih kazalnikov, zmožna uporabiti sredstva, ki jih imajo na voljo, in usklajeno zmanjšati svojo proizvodnjo, celo preden bi to na podlagi člena 222 Uredbe (EU) št. 1308/2013 o skupni ureditvi trga odobrila Evropska komisija. V skupni ureditvi trga bi bilo zato treba izrecno določiti, da lahko kmetijska gospodarstva, vključno z organizacijami proizvajalcev in njihovimi združenji, sprejmejo preventivne ukrepe za ponovno uravnoteženje trga, o katerih bi predhodno obvestili pristojne organe, da ne bi prišlo do zlorabe monopolnega položaja;

9.

ugotavlja, da sta urejanje nestanovitnosti cen kmetijskih proizvodov in boj proti nepoštenim trgovinskim praksam v verigi preskrbe s hrano tesno povezana, saj nihanja na trgih še poslabšajo neravnovesje moči pri porazdelitvi dodane vrednosti v posameznih sektorjih, sprejete kompromisne rešitve pa so posledično najpogosteje neugodne za proizvajalce, saj imajo ti zaradi vedno večje koncentracije kmetijsko-živilskega sektorja in predvsem velikih trgovcev na drobno, pa tudi zaradi razpršenosti proizvajalcev in njihove nezadostne organiziranosti, omejeno pogajalsko moč;

10.

priporoča sprejetje posebne evropske zakonodaje za preprečevanje nepoštenih trgovinskih praks v verigi preskrbe s hrano, kakor je predlagano v resoluciji Evropskega parlamenta z dne 7. junija 2016 (2015/2065 (INI)), in sicer iz naslednjih razlogov: pogodbe sicer omogočajo določeno delitev tveganja, vendar v bistvu ne odpravljajo neenakega položaja pogodbenih strank; protimonopolne določbe ne zadostujejo za odpravo nepoštenih trgovinskih praks in nesorazmerne porazdelitve moči, ki je značilna za verigo preskrbe s hrano; mehanizmi za samoregulacijo akterjev v verigi preskrbe s hrano niso učinkoviti, zlasti zato, ker si kmetje in predelovalci pogosto ne upajo vložiti pritožbe, da ne bi bili izključeni s trga; na ravni Evropske unije bi bilo treba sprejeti okvirno zakonodajo za uskladitev konkurenčnih pogojev ter zagotoviti, da bodo evropski kmetje in potrošniki deležni pravičnih prodajnih in nakupnih pogojev;

11.

priporoča, da se pravica do skupnih pogajanj o pogodbah razširi na vse kmetijske proizvode, saj bi s tem okrepili pogajalsko moč kmetov v sektorju hrane;

12.

priznava, da bi se majhni proizvajalci z združevanjem ponudbe lahko izognili težkemu pogodbenemu bremenu zlasti velike industrije, potrošnikom pa bi se zagotovila večja preglednost na področju cen in sledljivosti proizvodov;

13.

ugotavlja, da bi bila za okrepitev vloge zasebnih akterjev pri regulaciji kmetijskih trgov potrebna večja preglednost trgov;

14.

zato predlaga vzpostavitev evropske opazovalne skupine za kmetijske trge, podprte z mrežo nacionalnih opazovalnih skupin za posamezne proizvodne sektorje, ki bi izkoristila izkušnje opazovalne skupine za mlečni trg ter upoštevala pregled stanja na trgih, ki ga redno objavlja Evropska komisija. Ta nova opazovalna skupina bi omogočila jasno in pravočasno zbiranje potrebnih podatkov za razumevanje trgov, tako z vidika konjunkture (da bi lahko predvideli krize) kot tudi s strukturnega vidika (kar bi omogočilo analizo sprememb pri cenah in maržah različnih akterjev v posameznih sektorjih);

15.

poudarja, da bi morali pri izvajanju direktive o trgih finančnih instrumentov (MiFID 2), ki naj bi se začela uporabljati leta 2018, spodbuditi boljše poznavanje in redno spremljanje pozicij različnih kategorij udeležencev na finančnih trgih kmetijskih proizvodov, s čimer bi zmanjšali tveganje za pretirane špekulacije ter komercialnim akterjem v sektorjih omogočili učinkovito obvladovanje cenovnega tveganja;

16.

ugotavlja, da prihaja pri uvajanju novih oziroma krepitvi obstoječih instrumentov za obvladovanje tveganj in kriz v okviru SKP do številnih težav, med drugim so to konkurenca med skladi drugega stebra, ki urejajo večino teh instrumentov, nezadostna rezerva za krizne razmere, ki je nujna in se ne bi smela oblikovati z letnimi znižanji neposrednih plačil, pomanjkanje ažurnih podatkov in napovedi glede gospodarske uspešnosti kmetijskih gospodarstev itd., zato poudarja, da je treba te ovire odpraviti ter uvesti ambiciozno in učinkovito strategijo za obvladovanje kriz v kmetijstvu;

17.

meni, da bi morali z naslednjo reformo SKP spodbuditi države članice, da oblikujejo in začnejo uporabljati širok nabor dodatnih instrumentov za obvladovanje tveganj, ki bodo za kmete cenovno sprejemljivi, temeljili pa bi na segmentiranem pristopu, na podlagi katerega so tveganja razvrščena glede na to, kako resna so (1): (i) „običajna“ tveganja, ki jih kmetje večinoma lahko obvladujejo, in sicer s preventivnim varčevanjem in davčnimi ukrepi, (ii) „srednje velika“ tveganja, ki jih kmetje lahko prenesejo na finančne trge (terminske pogodbe, opcije in pogodbe OTC), zavarovalnice (za obvladovanje tveganj v zvezi z donosom, prometom in bruto dobičkom) in vzajemne sklade (za obvladovanje zdravstvenih in okoljskih tveganj ter za stabilizacijo dohodkov kmetij), ter (iii) „katastrofalna“ tveganja, ki jih prevzamejo predvsem javni organi s cenovnimi varnostnimi mrežami in izrednimi kriznimi ukrepi. Pri tem je treba paziti, da se zaradi večje razčlenjenosti tveganj ne bodo hkrati povečali še upravni stroški;

18.

poudarja, da razvoj instrumentov za obvladovanje tveganj ne sme bistveno vplivati na stabilnost proračuna za SKP, ki jo trenutno zagotavlja ločevanje pomoči od proizvodnje in cen. Proračun, v katerem je poraba tesno vezana na nihanja cen kmetijskih proizvodov in ki se v času uspešnega delovanja trgov ciklično zmanjša, bi bil med razpravami o večletni finančni perspektivi Evropske unije izpostavljen tveganju, da se občutno zmanjša, to pa bi pomenilo tudi zmanjšano zaščito kmetov v okviru SKP, če bi na trgu prišlo do recesije;

19.

predlaga, da bi bila ena od možnosti ta, da bi kmetje na posebnem računu hranili določen del osnovnih plačil iz prvega stebra in tako začeli preventivno varčevati ter se s tem zaščitili pred pretresi na trgu. Hramba tega dela osnovnih plačil bi bila obvezna v primeru, če bi se določeni tržni kazalniki, kot so cene kmetijskih proizvodov ali razmerje med cenami teh proizvodov in cenami surovin, začeli gibati navzgor. Tako prihranjena sredstva bi lahko nato kmetje sprostili in jih uporabili, kadar bi se tržni kazalniki gibali navzdol. Pri tem se je treba vsekakor izogniti nastajanju dodatnih stroškov upravljanja;

20.

se zaveda, da bi ta instrument izboljšal zmožnosti kmetov za samozavarovanje, poleg tega pa bi imel še več drugih prednosti: deloma bi nadomestil krizno rezervo, ki je trenutno v uporabi in za katero je očitno, da ni brez pomanjkljivosti, njegovo upravljanje bi bilo poceni, ne bi ogrozil stabilnosti proračuna za SKP, obenem pa bi tudi povečal legitimnost nevezane pomoči pri javnosti v obdobju visokih cen kmetijskih proizvodov;

21.

ugotavlja, da bi bilo možno uporabiti tudi druge mehanizme za spodbujanje preventivnega varčevanja, kakršna je na primer ureditev v Kanadi, ki kmetom, ki polagajo sredstva na varčevalni račun, omogoči, da od javnih organov v zameno prejmejo enakovreden denarni prispevek;

22.

poudarja, da je treba spodbujati oblikovanje in sprejetje novih, bolj raznolikih in morebiti tudi cenejših zavarovalnih produktov, ki kmetijska gospodarstva varujejo pred ekonomskimi tveganji, na primer po zgledu zavarovalnih shem, ki se uporabljajo v Združenih državah Amerike. Ti novi produkti bi lahko med drugim vključevali: (i) zavarovanje prometa, ki bi zagotavljalo prihodke kultur, predvidene v času setve, in sicer na podlagi povprečnega donosa in cen na terminskih trgih, pri čemer bi bil v skladu z „zeleno škatlo“ Svetovne trgovinske organizacije (STO) subvencioniran samo donos, (ii) indeksno zavarovanje, ki bi temeljilo na povprečnem donosu, prometu ali bruto dobičku v regiji, kjer se nahaja kmetijsko gospodarstvo (subvencioniran pa bi bil samo donos), ob upoštevanju, da je tako zavarovanje občutno cenejše kot zavarovanje, ki temelji na donosu vsakega kmeta posebej, (iii) zavarovanje celotnega prihodka kmetijskega gospodarstva, ki bi se lahko uporabljalo zgolj za mala in srednje velika diverzificirana kmetijska gospodarstva, ki se ukvarjajo z mešanim kmetijstvom (poljedelstvo/živinoreja) ali pridelujejo sadje in zelenjavo oziroma specializirane kulture, za katere ni na voljo nobenih subvencij ali pa je teh subvencij malo oziroma za katere ne obstaja zavarovanje pridelka, ter (iv) posebno zavarovanje za kmete, ki se ukvarjajo z ekološko pridelavo, v katerem bi bili upoštevani na splošno nižji donosi, višji stroški proizvodnje in višje tržne cene teh proizvodov. V zvezi s temi ukrepi bi bilo treba pripraviti študijo o oceni njihovih morebitnih stroškov z vidika državnega pozavarovanja;

23.

poziva Komisijo, naj tesno sodeluje z nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi organi ter kmetijskimi organizacijami, da bi izboljšala ozaveščenost o instrumentih za obvladovanje tveganj, ki so na razpolago v drugem stebru SKP, in njihovo razumevanje; poleg tega poziva Komisijo, naj poveča finančna sredstva za instrumente za upravljanje tveganj v okviru drugega stebra SKP tako, da bodo za 2 % večja od sedanjih sredstev za drugi steber;

24.

priporoča razvoj vzajemnih skladov po zgledu instrumenta za stabilizacijo dohodka, vzpostavljenega z reformo SKP leta 2013, ki pa sta ga v načrte za razvoj podeželja za obdobje 2014–2020 vključili zgolj dve državi članici (Madžarska in Italija) in ena regija (Kastilja in Leon v Španiji), pri čemer je treba poskrbeti za pravično ravnovesje pri prerazporeditvi med regijami in panogami. Ti skladi bi pomenili zaščito pred velikim zmanjšanjem (več kot 30 %) bruto dobička kmetijskih gospodarstev glede na obdobje zadnjih treh ali petih let. Tako obsežnih izgub ne bi bilo mogoče kriti zgolj s preventivnim varčevanjem kmetov samih. Ravno tako jih ne bi bilo mogoče izravnati z zavarovanjem prometa, kot se uporablja v Združenih državah Amerike in ki zagotavlja zaščito pred znižanjem napovedanih dohodkov v času med setvijo in spravilom pridelka ter ki samo po sebi ne ščiti pred nizkimi cenami;

25.

poziva k izvajanju skladov za stabilizacijo dohodka na sektorski ravni, da bi tako spodbudili povezovanje različnih panog kmetijstva ter na nacionalni ali celo nadnacionalni ravni razširili prakso porazdelitve tveganj in znižali stroške. V vsaki državi članici bi tako imeli sklad za poljščine, sklad za mleko, sklad za sadje in zelenjavo itd.;

26.

priporoča državam članicam, da take sklade za stabilizacijo dohodka najprej preizkusijo, preden jih uvedejo v večjem obsegu, saj je treba upoštevati praktične težave pri izvajanju in delovanju takšnih skladov (zbiranje računovodskih podatkov o kmetijskih gospodarstvih, potrebe po pozavarovanju itd.);

27.

poudarja, da se vse tri doslej navedene vrste instrumentov za obvladovanje tveganj, tj. previdnostno varčevanje, zavarovanje in sklad za stabilizacijo dohodka, medsebojno dopolnjujejo in da bi jih bilo treba, če je to mogoče, tudi izvajati skupaj in s tem oblikovati močno in povezano varnostno mrežo, ki bo ščitila pred nestanovitnostjo cen in pripomogla k temu, da bodo krize, ki prizadenejo kmete, manj pogoste in manj intenzivne;

28.

meni, da bi morala biti stopnja neposrednih plačil usklajena v vseh državah članicah EU, da se bodo lahko proizvajalci na nestanovitnost cen odzvali pod primerljivimi pogoji;

29.

je prepričan, da bi morala neposredna plačila tudi po letu 2020 ostati eden od instrumentov SKP, saj pomagajo podpirati in stabilizirati dohodke kmetij in izravnavati stroške izpolnjevanja visokih standardov EU;

30.

predlaga, da bi v primeru, če bo pri naslednji reformi SKP sprejeta odločitev, da se zmanjša obseg pomoči v prvem stebru in da se ta sredstva namenijo za obvladovanje tveganj, lahko kmetom dodelili t. i. bone v vrednosti določenega dela njihovih osnovnih plačil, ki bi jih po lastni izbiri lahko prostovoljno vložili v enega od teh instrumentov: preventivno varčevanje, zavarovanje ali vzajemni skladi. Ta sistem bi pripomogel k povečanju financiranja za instrumente za obvladovanje tveganj, kar pa ne bi vplivalo na stabilnost proračuna prvega stebra SKP (2);

31.

poziva Evropsko komisijo, naj izvede podrobno študijo o različnih možnostih, ki so trenutno na voljo, za razširitev nabora instrumentov za obvladovanje tveganja, vključno s preventivnim varčevanjem, zavarovanjem in vzajemnimi skladi, katerih namen je stabilizacija dohodkov. V tej študiji bi bile pojasnjene posledice ter prednosti in omejitve vsakega od navedenih instrumentov ob upoštevanju različnih meril, vključevala pa bi tudi analizo različnih možnosti za financiranje strategije obvladovanja tveganj, med drugim tudi sistem bonov, predlagan v točki 30;

32.

meni, da bi morali z javno politiko spodbujati povečevanje dodane vrednosti evropskih kmetijskih gospodarstev, hkrati pa izboljšati okoljsko trajnost kmetijskih praks, da bi bile manj izpostavljene nihanju svetovnih cen, ter kmetijstvo usmeriti v ekološko tranzicijo, ki je potrebna zaradi blažitve podnebnih sprememb, prilagajanja na njihove posledice in omejitve pritiska na ekosisteme;

33.

v zvezi s tem poudarja, da je treba posebno pozornost nameniti kmetijskemu sektorju najbolj oddaljenih regij, za katerega so potrebna sredstva, ki so ustrezna, prilagojena in namenjena izrecno zanj, saj ima edinstvene in posebne značilnosti, priznane s PDEU;

34.

se zaveda, da je evropsko kmetijstvo zelo raznoliko: večina kmetijskih gospodarstev prodaja svoje proizvode na skupnem trgu, nekatera pa del svoje proizvodnje neposredno ali posredno izvažajo v tretje države;

35.

meni, da bi bilo treba to raznolikost ohraniti, saj prodaja dela kmetijske proizvodnje v tretjih državah prispeva k ravnovesju ponudbe in povpraševanja na trgu Skupnosti, Evropska unija kot vodilna izvoznica kmetijsko-živilskih proizvodov pa mora znati izkoristiti povpraševanje po večjih količinah bolj kakovostne hrane na svetovni ravni;

36.

meni, da obstajata dve glavni možnosti za izboljšanje dodane vrednosti kmetijskih gospodarstev: (i) povečanje kmetijske produktivnosti, ki v nekaterih sektorjih kaže skrb zbujajoče znake upadanja, z bolj trajnostno in intenzivno kmetijsko pridelavo, kar pomeni večjo proizvodnjo z manj surovinami oziroma omejitev kupljenih obratnih sredstev ter s tem večjo neodvisnost kmetijskih gospodarstev, kar je mogoče doseči z vzpostavitvijo inovativnih in odpornejših sistemov proizvodnje, ki temeljijo na preciznem kmetovanju, poenostavljeni obdelavi tal, kolobarjenju in diverzifikaciji posevkov, boljšem izkoriščanju travinja in drugih praksah, ali (ii) spodbujanje razvoja regionalno prilagojenih prehranskih sistemov, ki zadovoljujejo vedno večje povpraševanje evropskih potrošnikov in deloma odpravljajo posledice nestanovitnosti svetovnih trgov kmetijskih surovin, to pa vključuje vzpostavitev lokalnih dobavnih verig (šolske menze, gostinstvo, neposredna prodaja) in nišnih trgov ter kakovostne proizvode z večjim poudarkom na načinih proizvodnje, ki so bolj okolju prijazne (ekološko kmetovanje in drugi pristopi);

37.

priporoča, naj SKP in nacionalne politike spodbujajo kmete, naj ti dve možnosti preučijo v sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi oblastmi.

9.6.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 185/41

1.

pozdravlja revizijo direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah, kakor tudi dejstvo, da se je Evropski komisiji zdelo zanimivih več predlogov iz mnenja o tej temi, ki ga je Odbor regij sprejel leta 2015;

2.

pozdravlja spremembo v zvezi z izjemami pri načelu države izvora, ki v sklopu jasnejših in preprostejših postopkov omogočajo upoštevanje interesov namembne države;

3.

vendar pa obžaluje, da nova direktiva ne upošteva regionalne razsežnosti na način, ki ga je že priporočal Odbor regij, saj bi ta prispevala k uveljavljanju različnih kulturnih identitet v Evropi, čezmejni koprodukciji v Evropski uniji ter lokalnim ustvarjalnim inovacijam;

4.

poleg tega poudarja, da je treba lokalne in regionalne oblasti vključiti v izvajanje direktive, saj imajo na področju avdiovizualnih medijskih storitev zelo pomembno vlogo. V več državah članicah imajo nekatere od teh oblasti v lasti podjetja za medijske storitve, ki bi zato lahko ne bila zajeta v kategorijo mikro- in malih podjetij;

5.

ponovno trdi, da je neodvisnost nacionalnih regulativnih organov, tako v odnosu do javnih oblasti kot do akterjev na avdiovizualnem področju in političnih strank, temelj vseh evropskih predpisov o avdiovizualnih medijskih storitvah in da jo mora vsaka država članica za vsako ceno braniti, saj je glavno zagotovilo za raznolikost informacij in pluralnost medijskega trga na evropski, državni, regionalni in lokalni ravni;

6.

je zadovoljen, da revidirana direktiva razširja področje uporabe na storitve platform za izmenjavo videov, ki imajo vse pomembnejšo vlogo med ponudniki avdiovizualnih medijskih storitev;

7.

izraža zaskrbljenost, ker predlagani predpisi glede pristojnih sodišč v primeru platform za izmenjavo videov ne pojasnjujejo situacij, ko ponudnik nima nobenega interesa, da bi imel sedež na ozemlju Evropske unije, vendar pa na njem nudi razpoložljivo storitev evropskim državljanom;

8.

ugotavlja, da preprodaja vsebin zunaj infrastrukture (spletna distribucija avdiovizualnih vsebin), ki zavzema vse večji tržni delež avdiovizualnih medijskih storitev, trenutno poteka v nejasnem pravnem okviru, in poziva Komisijo, naj pri prihodnji zakonodaji o medijih in komunikaciji, zlasti pri reviziji določb o elektronski komunikaciji, posebno pozornost nameni razjasnitvi pravnega položaja tovrstne prakse;

9.

želi Evropsko komisijo ponovno opozoriti na jezikovne in kulturne manjšine, ki se spopadajo z ovirami pri dostopanju do avdiovizualnih medijskih storitev v svojem jeziku;

10.

meni, da je treba v raznih postopkih skupine ERGA upoštevati regionalne razsežnosti določenih vprašanj v zvezi s predpisi ter da morajo odražati ozemeljska načela;

11.

je zadovoljen, da revidirana direktiva krepi in usklajuje zaščito mladoletnikov, saj je k temu pozval v enem od svojih prejšnjih priporočil. Ponovno poziva k uvedbi spodbujevalnih ukrepov za vsebine, ki so posebej namenjene in prilagojene otrokom, ter k spodbujanju partnerstev med pobudniki avdiovizualnih vsebin in delavci v izobraževanju na digitalnem področju;

12.

poudarja pomen, ki ga pripisuje povečanemu razširjanju vsebin, povezanih z medijsko pismenostjo, zlasti za nove medije;

13.

poudarja, da je treba nameniti več sredstev za razvoj medijske pismenosti, da avdiovizualne medijske storitve ne bi omogočale zgolj enotne ponudbe, temveč bi odražale tudi ekonomsko, komercialno in kulturno strukturo regij ter njihove posebnosti;

14.

je zaskrbljen zaradi dejstva, da v predlagani uredbi niso obravnavani preglednost lastništva medijev, koncentracija medijev in navzkrižja interesov, čeprav vsi močno vplivajo na pluralnost in svobodo medijev;

15.

je zadovoljen, da sprememba direktive prinaša tudi večjo prožnost pravil glede časa za reklame, zlasti to, da razširja področje uporabe predpisov na nelinearne avdiovizualne medijske storitve;

16.

se strinja s tem, da mikropodjetjem in malim podjetjem ni treba finančno prispevati k produkciji evropskih del; kljub temu pa opozarja Komisijo, da številne lokalne in regionalne televizije, ki predvajajo programe preko interneta v obliki avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo, ne sodijo v to kategorijo;

17.

je zadovoljen, da revidirana direktiva pri storitvah na zahtevo zagotavlja enakopravne pogoje za evropska dela, ki morajo predstavljati vsaj 20-odstotni delež v katalogih ponudnikov teh storitev;

18.

v zvezi s storitvami na zahtevo poudarja, da zahtevanih 20 %, ki jih morajo zagotoviti ponudniki, ni dovolj; treba je tudi poskrbeti, da je ta dela lahko najti in da so za uporabnike dostopna.

19.

poudarja, da se sicer zdi, da je predlog skladen z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti, vendar pa je treba ohraniti pristop minimalne harmonizacije ter mehanizme sodelovanja, zato je treba v predlaganih pravilih o nacionalnih regulativnih organih omogočiti dovolj manevrskega prostora za odločanje na nacionalni in nadnacionalni ravni;

9.6.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 185/55

1.

pozdravlja akcijski načrt Evropske komisije za vključevanje državljanov tretjih držav (1) glede na vse večjo raznolikost evropske družbe in potrebo po njihovem polnem vključevanju v našo družbo; poudarja pomen vključevanja, ki je dvosmerni proces, v katerega so vključeni tako državljani tretjih držav kot tudi družba gostiteljica;

2.

meni, da je treba vključevanje obravnavati kot dinamičen, interaktiven in začasen proces, ki državljanom tretjih držav omogoči, da v celoti postanejo del družbe gostiteljice in se v njej postopoma osamosvojijo; spodbuja tudi interakcijo z družbo gostiteljico in udejstvovanje v njej;

3.

poudarja, da je vključevanje v skladu s Pogodbo o delovanju Evropske unije (PDEU) (2) v pristojnosti držav članic; Pogodba dopušča določitev ukrepov na evropski ravni, s katerimi se spodbujajo in podpirajo prizadevanja držav članic pri vključevanju državljanov tretjih držav, ki zakonito prebivajo na njihovem ozemlju, pri čemer je izključeno kakršnokoli usklajevanje zakonov in predpisov držav članic; poziva k nadaljnjim prizadevanjem za spremljanje načela subsidiarnosti in opozarja, da morajo biti ukrepi držav članic na tem področju v skladu s pravnim redom EU, vključno s skupnimi osnovnimi načeli o vključevanju priseljencev v EU;

4.

opozarja, da se dejanska politika vključevanja izvaja predvsem na politični ravni, ki je državljanom najbližje. Zato je uporaba pristopa upravljanja na več ravneh izjemno priporočljiva, seveda s posebnim poudarkom na lokalnih in regionalnih oblasteh, glede na to da se te najbolj neposredno soočajo z izzivi in priložnostmi vključevanja;

5.

opozarja, da je v politični razpravi v zvezi z različnimi kategorijami novo prispelih oseb treba uporabljati pravilno terminologijo. Akcijski načrt se nanaša zgolj na novo prispele osebe (migrante, begunce in upravičence do subsidiarne zaščite), ki so državljani tretjih držav in zakonito prebivajo v EU. Ne nanaša se na državljane držav članic EU, katerih starši ali stari starši prihajajo iz tretjih držav, niti na državljane EU, ki uveljavljajo svojo pravico do prostega gibanja, in njihove družinske člane;

6.

poudarja, da vključevanje kot področje politike ne more obstajati samo zase in se že po definiciji prekriva z več tradicionalnimi političnimi področji, ki se nanašajo na primer na izobraževanje, delo, blaginjo, zdravje, stanovanja itd., ter da se politika vključevanja v idealnem primeru izvaja horizontalno, pri čemer se na vsakem političnem področju namenja pozornost izzivom in priložnostim vključevanja;

7.

poudarja, da je vključevanje dvosmerni proces, ki je povezan s pravicami in dolžnostmi za državljane tretjih držav kot tudi za gostujočo družbo, pri čemer morata obe strani prevzeti svojo odgovornost;

8.

poudarja, da je vključevanje idealno ključni del azilne in migracijske politike in da tako akcijskega načrta ni mogoče obravnavati ločeno od ostalih predlogov Evropske komisije, med drugim o skupnem evropskem azilnem sistemu (3) in o vzpostavitvi novega partnerskega okvira s tretjimi državami v okviru evropske agende o migracijah (4);

9.

ob zavedanju, da zaposlitev temeljno prispeva k vključevanju državljanov tretjih držav v družbo, se navezuje tudi na modro karto iz predloga Komisije o zakonitih migracijah v povezavi s pregledom direktive o pogojih za vstop in prebivanje državljanov tretjih držav za namene visoko usposobljene zaposlitve (5);

10.

se strinja z analizo Komisije, da bo nevključevanje pomenilo izjemno izgubo tako za državljane tretjih držav kot tudi za državo gostiteljico, družbeni in gospodarski stroški nevključevanja pa utegnejo preseči naložbe v politiko vključevanja in njen potencial;

11.

izraža prepričanje, da je dobra politika vključevanja eden od potrebnih pogojev za obravnavo razmeroma slabših rezultatov novo prispelih oseb v zvezi s trgom dela, izobraževanjem, prihodki, stanovanji, zdravjem, udejstvovanjem v družbi in socialno kohezijo, kot je razvidno iz kazalnikov OECD (6);

12.

se pridružuje pozivu Komisije k bolj prilagojenim rešitvam in je prepričan, da mora politika vključevanja namenjati večjo pozornost veliki raznolikosti različnih skupin državljanov tretjih držav in njihovim različnim potrebam. Dobra politika vključevanja torej temelji na pristopu po meri in ne izhaja iz univerzalnih rešitev. Med drugim je treba upoštevati znanje jezika, kulturno ozadje, raven izobrazbe, pričakovano dolžino bivanja, vzrok migracije, znanja in spretnosti, morebitne travme itd. Lokalne in regionalne oblasti imajo dobro izhodišče, da ukrepanje prilagodijo veliki raznolikosti med državljani tretjih držav in njihovim posebnim potrebam, in lahko na tem področju nudijo platformo za izmenjavo znanja in izkušenj. Odbor regij v zvezi s tem opozarja na dobro prakso, ki izhaja iz perspektive posameznika s tečaji vključevanja in udeležbe v javnem življenju, ki ustrezajo potrebam državljanov tretjih držav;

13.

pozdravlja prepričanje Komisije in Evropskega parlamenta (7), da politika vključevanja na splošno in zlasti vključevanje beguncev na trg dela ne smeta potekati na račun politik za druge ranljive skupine v družbi gostiteljici;

14.

poudarja, da evropska družba temelji na osnovnih normah in vrednotah, kot so demokracija, pravna država, svoboda izražanja, svoboda veroizpovedi, enakost med spoloma, človekove pravice, solidarnost, strpnost itd. Pozdravlja dejstvo, da je povezavo med vključevanjem ter temi normami in vrednotami obravnaval Svet za splošne zadeve, ki je 24. maja 2016 razpravljal o pravni državi (8), in poziva prihodnji predsedstvi EU (malteško in estonsko) k nadaljevanju tega dialoga, da bi se med državami članicami, institucijami EU, lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter civilno družbo razvilo globlje razumevanje glede zaščite teh norm in vrednot ter o tem, kako lahko prispevajo k vključevanju;

15.

je prepričan, da sta za uspešno vključevanje bistvenega pomena razumevanje in sprejemanje teh evropskih norm in vrednot, tako med državljani tretjih držav kot tudi v družbi gostiteljici. To je v skladu z idejo, da je politiko vključevanja najbolje povezati s spodbujanjem udeležbe v javnem življenju in oblikovanjem skupnosti ter da je zato treba na različnih ravneh razviti in podpreti primerna orodja za krepitev medsebojnega razumevanja z ustrezno podporo na evropski ravni, ki bodo vključevala državljansko vzgojo, tako s klasičnimi tečaji kot tudi v inovativnih oblikah poučevanja;

16.

poudarja, da je treba razviti mehanizme, ki po eni strani krepijo solidarnost in sodelovanje med vsemi evropskimi regijami in po drugi strani sodelovanje med različnimi upravami in strokovnimi akterji. Ozaveščanje vlad držav članic, ki imajo pristojnosti na področju azila, je bistveni izziv;

17.

v zvezi s tem opozarja na dobro prakso v zvezi z udeležbo v javnem življenju, ko so državljanom tretjih držav na voljo tečaji o spoznavanju družbe, na katerih se na interaktiven način seznanijo z evropskimi normami in vrednotami ter načinom življenja v družbi gostiteljici. Cilj je, da prejmejo podporo pri usvojitvi ustreznih instrumentov, s katerimi bodo postali polnopravni člani družbe;

18.

predlaga, da se poiščejo pobude v različnih državah članicah EU, v katerih morajo državljani tretjih držav podpisati izjavo o vključevanju in udejstvovanju, ki med drugim vsebuje temeljne norme in vrednote, da se prouči, kako te pobude vplivajo na zadevno družbo, ter da se rezultati in izkušnje s tovrstnimi programi izmenjajo, da bodo lokalne in regionalne oblasti lahko imele od tega koristi; poudarja, da se tem temeljnim normam in vrednotam morajo aktivno zavezati ne le državljani tretjih držav, temveč tudi lokalno prebivalstvo;

19.

ponavlja, da je vključevanje dvosmerni proces, pri čemer mora tudi država gostiteljica izpolniti svojo nalogo. Pri tem mora družba gostiteljica državljanom tretjih držav omogočiti dejavno udejstvovanje s tem, da odpravi ovire in omogoči dostop do osnovnih storitev, in jim nuditi proces vključevanja, ki jim bo omogočil, da se seznanijo z družbo, v kateri živijo. Zlasti pri družinskih migracijah lahko družba gostiteljica prevzame pomembno vlogo v procesu vključevanja. V prvi vrsti so tu države članice ter lokalne in regionalne oblasti, poleg tega pa so znotraj države gostiteljice pomembni partnerji na področju politike vključevanja še nevladne organizacije, civilna družba, zasebni sektor, verske skupnosti ali manjšinske etnične skupnosti;

20.

opozarja tudi na odgovornost vseh teh različnih akterjev, da državo gostiteljico pripravijo na prihod državljanov tretjih držav in da spodbujajo sprejem, ter v zvezi s tem poudarja pomen pravilnega obveščanja družbe gostiteljice;

21.

je prepričan, da je najbolje, da se proces vključevanja, če je le mogoče, začne čim prej, tudi kadar se državljani tretjih držav nahajajo še v državi izvora;

22.

opozarja, da je znanje jezika države gostiteljice njuno potrebno za dobro vključevanje in da učenje novega jezika pogosto traja nekaj časa. Tako različne države članice EU že pred prihodom državljanov tretjih držav v državo gostiteljico organizirajo jezikovni pouk ali teste. S tem se čim bolj skrajša obdobje, v katerem se državljani tretjih držav v državi gostiteljici ne morejo izražati v lokalnem jeziku, in olajša interakcija z lokalno družbo gostiteljico. Vsekakor to ne sme biti pogoj za odobritev zaščite beguncem ali upravičencem do sekundarne zaščite;

23.

poudarja, da so pogovori z državljani tretjih držav ob sprejemu ključni za oblikovanje rešitev po meri, saj omogočajo boljše razumevanje pričakovanj državljana tretje države in družbe gostiteljice. Če je to mogoče, bi se ti pogovori lahko izvajali že deloma v državi izvora, tako da se državljan tretje države lahko popolnoma osredotoči na dejansko vključevanje takoj, ko prispe v družbo gostiteljico;

24.

poudarja pomen spremljevalnih ukrepov v okviru obveščanja družbe gostiteljice o prihodu državljanov tretjih držav, zlasti v skupnostih, ki sprejemajo preseljene begunce;

25.

pozdravlja poudarek Komisije na izobraževanju kot enem od osrednjih področij politike, od katerih je odvisen uspeh politike vključevanja, in v zvezi s tem poziva k nadaljnjemu spremljanju načela subsidiarnosti;

26.

poudarja, da je usvojitev uradnih jezikov družbe gostiteljice prednostnega pomena za to, da bodo državljani tretjih držav in njihovi otroci čim prej sposobni interakcije z družbo gostiteljico in da bodo lahko uveljavljali svoje pravice in izpolnjevali svoje dolžnosti. Pomembno je, da se tudi tu spodbudi izobraževanje po meri na podlagi profila državljana tretje države in njegovih posebnih potreb;

27.

opozarja na dobro prakso sprejemnih programov za tujegovoreče državljane tretjih držav v osnovnih in srednjih šolah, ki ponujajo prilagojene rešitve z ločenimi razredi, dodatno podporo v običajnih razredih ali s kombinacijo teh pristopov (9);

28.

poudarja dobro prakso v zvezi z ukrepi za premostitev jezikovnih težav, na primer v izobraževanju z uporabo prevajalcev in tolmačev za potrebe skupnosti, s pomočjo katerih lahko učitelji in vzgojitelji poskrbijo za to, da lahko državljani tretjih držav, ki še ne obvladajo jezika države gostiteljice, vseeno aktivno komunicirajo z izobraževalnimi ustanovami, v katerih se šolajo njihovi otroci;

29.

pozdravlja predlog Komisije, da se nadalje proučijo možnosti za državljansko vzgojo v srednješolskem izobraževanju glede na to, da mora biti vsak seznanjen s predpisi, kulturo, normami in vrednotami družbe; predlaga, da se to stori tudi v izobraževanju odraslih in poklicnem izobraževanju;

30.

poziva, naj se posebna pozornost nameni ciljni skupini državljanov tretjih držav od 16 do 18 let, ki pogosto končujejo obvezno izobraževanje in običajno še nimajo potrebnih instrumentov za začetek poklicnega oziroma visokošolskega izobraževanja ali za uspešen vstop na trg dela;

31.

pozdravlja dejstvo, da Komisija vključevanje na trg dela izpostavlja kot eno od prednostnih nalog v zvezi z možnostmi državljanov tretjih držav, da se ustalijo v družbi in se v njej udejstvujejo, glede na nižjo stopnjo zaposlenosti novo prispelih oseb, zlasti žensk, v primerjavi s stopnjo zaposlenosti domačega prebivalstva (10);

32.

poziva k vzpostavitvi sistemov, eventualno prek možnosti opravljanja pripravništev, pa tudi prek svetovalnih služb in pravne pomoči, ki bodo državljanom tretjih držav čim prej dali dostop do trga dela. S tem bodo lahko prek stikov s sodelavci v praksi vadili jezik in hkrati ustvarili mrežo, ki jim lahko pomaga do zaposlitve in osamosvojitve;

33.

v okviru vključevanja v izobraževanje in trg dela pozdravlja ukrepe za državljane tretjih držav, ki niso več šoloobvezni, da naknadno pridobijo osnovno poklicno izobrazbo in izboljšajo svojo pripravljenost za usposabljanje;

34.

je prepričan, da lahko usmerjena ekonomska migracija pripomore k obvladovanju izzivov v zvezi s staranjem prebivalstva, potrebo po določeni delovni sili in pritiskom na sisteme socialne varnosti, vendar poudarja, da je sprejem in s tem povezano vključevanje beguncev ter načelo združitve družine v prvi vrsti treba obravnavati kot nekaj, kar je v interesu tako družbe gostiteljice kot migranta in temelji na temeljnih pravicah in mednarodnih obveznostih, in se ga ne sme napačno predstavljati kot rešitev za naše probleme trga dela;

35.

priznava, da je treba splošna in poklicna znanja in spretnosti ter kvalifikacije državljanov tretjih držav hitro in pravilno oceniti in potrditi, glede na to da je to najpomembneje za njihovo udeležbo na trgu dela oziroma njihovo pripravo nanjo s poklicnim usposabljanjem. Zato med drugim z zanimanjem pričakuje pripravo predlogov Komisije v okviru njenega novega programa za znanja in spretnosti za Evropo (11);

36.

v zvezi s pregledom direktive o modri karti (12) poudarja, da je za evropska gospodarstva bistveno, da se privabljajo visokokvalificirane osebe za dejansko prosta delovna mesta;

37.

izraža zadovoljstvo, da je bil 16. marca 2016 pripravljen tristranski socialni vrh o begunski krizi, vendar poziva, naj se upošteva tudi šolstvo, glede na to da je pomemben partner, ki lahko prispeva k napredku v razpravi o vključevanju (na trg dela);

38.

znova poudarja, da je treba jasno razlikovati med (ekonomskimi) migranti in begunci ali upravičenci do sekundarne zaščite, zlasti v politični razpravi o dostopu do osnovnih storitev glede na to da imajo lahko različne ciljne skupine različne potrebe, pri čemer je potreben bistveno drugačen pristop; vendar poudarja, da je vsem državljanom tretjih držav, ki zakonito prebivajo v EU, treba omogočiti uspešno vključevanje;

39.

poudarja, da so države članice pristojne za organizacijo svojih sistemov socialne varnosti, in je seznanjen s politično razpravo v različnih državah članicah, v katerih se priporoča načelo zavarovanja in se torej prednost daje postopnemu dajanju določenih socialnih pravic, tudi državljanom tretjih držav, na podlagi plačanih prispevkov;

40.

v okviru zdravstvenega varstva poziva k večjemu poudarku na varstvu duševnega zdravja, ki je zlasti lahko pomembno pri sprejemu in vključevanju beguncev, ki so izkusili vojno ali doživeli druge travme, zlasti otroci in mladi;

41.

se zaveda, da imajo države članice pravico, da od migrantov, ki niso upravičeni do zaščite v skladu z mednarodnim pravom, zahtevajo, da ob prihodu v družbo gostiteljico poskrbijo za lastno preživljanje in ne izkoriščajo sistema socialne varnosti;

42.

opozarja, da je še vedno treba nameniti dovolj pozornosti socialnim stanovanjem, ne glede na to da bi se moral stanovalec – naj bo to državljan tretje države ali ne – slej ko prej osamosvojiti, tako da lahko poišče stanovanje na zasebnem trgu;

43.

pozdravlja stališče Komisije, da se politika vključevanja ne sme izvajati na račun politik za druge ranljive skupine v družbi gostiteljici;

44.

pozdravlja dejstvo, da Komisija s tem poglavjem v akcijskem načrtu poudarja aktivno državljanstvo, tako da državljani tretjih držav ne bodo za vedno ostali novo prispele osebe, ampak bodo čim prej postali del družbe gostiteljice, ne glede na svoje državljanstvo; zato se zavzema ne le za politiko vključevanja, ampak tudi za spodbujanje udeležbe v javnem življenju in oblikovanje skupnosti;

45.

se strinja s Komisijo, da pri vključevanju ne gre le za usvojitev jezika in zaposlitev, ampak tudi za aktivno udeležbo v skupnosti in civilni družbi. Tudi zato je pomembno, da vključevanja državljanov tretjih držav ne ponuja ali izvaja le politika, ampak je v to vključena tudi civilna družba;

46.

meni, da je poleg formalnega učenja uradnih jezikov družbe gostiteljice v okviru izobraževanja pomemben tudi neformalni okvir, ki ga nudi interakcija s civilno družbo, v katerem lahko državljani tretjih držav uporabljajo te nove jezike in jih vadijo, s čimer jih usvojijo na zelo praktičen način;

47.

je tako kot Komisija prepričan, da udeležba državljanov tretjih držav v civilni družbi gostiteljici spodbuja dialog in medsebojno razumevanje med novo prispelimi osebami in družbo gostiteljico in da se s tem povečuje sprejemanje družbe gostiteljice in zmanjšujeta diskriminacija in rasizem;

48.

podpira poziv Komisije državam članicam, naj zagotovijo uveljavljanje pravic v zvezi z zaščito pred diskriminacijo in rasizmom, ter poziva k aktivni politiki enakih možnosti in nediskriminacije za krepitev skupnega državljanstva;

49.

pozdravlja prizadevanja Komisije, da pri preoblikovanju sedanje mreže nacionalnih kontaktnih točk za vključevanje v evropsko mrežo za vključevanje večjo pozornost nameni izmenjavi dobre prakse zlasti tako, da sodeluje s civilno družbo ter lokalnimi in regionalnimi oblastmi;

50.

poziva Komisijo, naj evropska mreža za vključevanje postane platforma, ki bo spodbujala in podpirala sodelovanje in soodgovorno ukrepanje nacionalne, regionalne in lokalne ravni pri opredelitvi politik vključevanja in pri usklajevanju in razdelitvi pristojnosti (13);

51.

obžaluje dejstvo, da so države članice – čeprav se zaveda, da je to v njihovi pristojnosti – v večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020 v svojih nacionalnih programih Sklada za azil, migracije in vključevanje za vključevanje namenile manj sredstev, medtem ko so se potrebe ravno povečale, zlasti v okviru sedanje krize na področju migracij in azila in humanitarne krize;

52.

pozdravlja dejstvo, da si Komisija v osnutku proračuna za leto 2017 prizadeva za okrepitev finančne pomoči EU državam članicam iz Sklada za azil, migracije in vključevanje;

53.

je prepričan, da je treba najti sinergije med različnimi evropskimi skladi, ki lahko podprejo politiko vključevanja. V prvi vrsti gre seveda za Sklad za azil, migracije in vključevanje, vendar pa je določene projekte vključevanja treba omogočiti tudi v okviru Sklada za notranjo varnost, Evropskega socialnega sklada (ESS), Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRS), Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP), Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo ter Sklada za evropsko pomoč najbolj ogroženim (14);

54.

poziva Evropsko komisijo, naj razmisli o oblikovanju posebnega tematskega cilja o vključevanju v okviru kohezijske politike po letu 2020, da se zagotovijo bolj učinkovita in ciljno usmerjena sredstva iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov za projekte vključevanja. Kar zadeva programsko obdobje 2014–2020, upravni organi potrebujejo čim bolj jasne in natančne dodatne smernice v zvezi z ukrepi vključevanja, ki so upravičeni do sredstev iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov;

55.

poziva k temu, da se za države članice, lokalne in regionalne oblasti ter civilno družbo čim bolj poenostavi način vlaganja predlogov za nacionalne programe v okviru različnih skladov, ter zato med drugim pozdravlja predlog Komisije za večjo uporabo partnerskih mehanizmov;

56.

poziva k širši in bolj ciljno usmerjeni uporabi programa Interreg za podporo projektov vključevanja, vključno s prilagoditvijo pravil in prednostnih nalog zadevnih operativnih programov. Poudarja osrednjo vlogo evropskega teritorialnega sodelovanja za izboljšanje politike vključevanja, zlasti na lokalni ravni, s spodbujanjem sinergij in izmenjave dobrih praks;

57.

poziva Komisijo k zmanjšanju čezmerne upravne obremenitve in birokracije v okviru nadzornih mehanizmov v različnih evropskih skladih, ki se uporabljajo za projekte vključevanja, da bodo lahko države članice, lokalne in regionalne oblasti učinkovito usmerile vso svojo energijo v politiko vključevanja na terenu, brez poseganja v upravičeno strogo preverjanje, katerega namen je učinkovita poraba javnih sredstev;

58.

poziva Komisijo, naj pristop po meri, ki ga zahteva politika vključevanja, izvaja tudi v nadzornih mehanizmih v različnih evropskih skladih, ki se uporabljajo za projekte vključevanja, brez poseganja v upravičeno strogo preverjanje, katerega namen je učinkovita poraba javnih sredstev;

59.

znova poudarja, da se dejanska politika vključevanja izvaja zlasti na lokalni in regionalni ravni in da se ti najbolj neposredno soočata z izzivi in priložnostmi vključevanja;

60.

zato Komisijo poziva, naj upošteva posebne potrebe lokalnih in regionalnih oblasti ter jih čim bolj podpre in bolj kot v preteklosti vključi v politiko vključevanja, ki se pripravlja, izvaja oziroma spodbuja na evropski ravni;

61.

poziva Komisijo, naj spodbuja in finančno podpira države članice in regije pri izvajanju ukrepov za vključevanje, zlasti v zvezi z izobraževanjem in poklicnim usposabljanjem, vstopom na trg dela in iskanjem stanovanja, ter spodbuja izmenjavo dobrih praks v regijah, ki že izvajajo ukrepe za vključevanje, kot je razpršeni sprejem;

62.

v tem okviru poziva Komisijo, naj OR kot posvetovalni organ EU, ki ga sestavljajo predstavniki evropskih regionalnih in lokalnih oblasti, obravnava kot privilegiranega partnerja, in spodbuja tudi druge oblike sodelovanja z lokalnimi in regionalnimi oblastmi, njihovimi združenji ali drugimi partnerstvi, mrežami in platformami (na primer Evro-sredozemsko skupščino lokalnih in regionalnih oblasti, Konferenco regionalnih in lokalnih oblasti za vzhodno partnerstvo, skupnimi posvetovalnimi odbori, delovnimi skupinami, Konferenco obrobnih morskih regij, Svetom evropskih občin in regij itd.), da se čim bolj poveča prispevek lokalnih in regionalnih oblasti;

63.

poziva Komisijo, naj Odbor regij aktivno vključi v spodbujanje izmenjave dobre prakse z lokalnimi in regionalnimi oblastmi, zlasti na področju politike vključevanja, ki se izvaja pred odhodom ali prihodom, ter politiko vključevanja, ki se nanaša na izobraževanje, trg dela in poklicno usposabljanje, dostop do osnovnih storitev ter aktivno udeležbo in socialno vključenost; v tem okviru med drugim opozarja na primerjalno študijo o politiki vključevanja, ki jo je izvedel Odbor regij (15);

64.

poziva Evropsko komisijo k nadaljnjemu napredku v zvezi z vprašanjem mladoletnikov brez spremstva v okviru migracij, ki je ponekod v pristojnosti regij, in jo poziva, naj države članice spodbuja k delitvi bremen in odgovornosti med evropsko, nacionalno in regionalno ravnjo. Odbor z zanimanjem pričakuje novo celovito strategijo Komisije, ki se bo izvajala kot dopolnilo akcijskega načrta za mladoletnike (2010–2014), da se bo upošteval položaj pogrešanih otrok in otrok brez spremstva;

65.

pozdravlja, da je Komisija izrecno navedla mrežo SHARE in njen projekt Share City Curriculum  (16), ki lokalnim in regionalnim oblastem daje dostop do orodja, ki jim je v pomoč pri ukrepih vključevanja v družbo gostiteljico v okviru preseljevanja beguncev;

66.

poziva Komisijo, naj Odbor regij aktivno vključi v novo evropsko mrežo za vključevanje, evropski forum za migracije, partnerstvo za vključevanje državljanov tretjih držav v okviru agende EU za mesta (17) ter v ocenjevanje in spremljanje kazalnikov vključevanja.

9.6.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 185/62