12.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 327/1

1.1

EESO želi s tem raziskovalnim mnenjem osvetliti poseben prispevek, ki ga lahko javna podjetja dajo h konkurenčnosti EU. Njegov cilj je natančno opredeliti konkretne izzive za evropske politike in institucije na tem področju.

1.2

Mnenje se navezuje na Pogodbi, ki državam članicam pri opredelitvi, organizaciji in financiranju njihovih storitev splošnega pomena omogočajo veliko proste presoje. Države članice so v skladu s Pogodbama pristojne tudi za izbiro in status podjetij (zasebna, javna ali javno-zasebna partnerstva), zadolženih za opravljanje javne službe (1).

1.3

Javni organ lahko odvisno od primera in glede na analizo sektorja, opredeljene cilje in naloge ter dolgoročne usmeritve, ki jih je treba spodbujati, sklene, da bo kot enega izmed svojih instrumentov uporabil javno podjetje.

1.4

V skladu z Direktivo Komisije 80/723/EGS z dne 25. junija 1980 o preglednosti finančnih odnosov med državami članicami in javnimi podjetji izraz javna podjetja pomeni "vsa podjetja, nad katerim lahko javne oblasti neposredno ali posredno izvajajo prevladujoč vpliv zaradi svojega lastništva, svojega finančnega sodelovanja v njih ali predpisov, ki jih urejajo; […]

Prevladujoč vpliv javnih oblasti se predpostavlja, kadar ti organi v zvezi s podjetjem neposredno ali posredno:

1.5

Vse evropske države so v preteklosti kdaj ustanovile javno podjetje, bodisi neposredno bodisi s prenosom lastništva zasebnega podjetja na državo ali občino. To so storile zaradi precej različnih razlogov:

1.6

Merjenje učinkovitosti, uspešnosti in potrebe po reformi javnih podjetij ne more biti omejeno na običajne kazalnike dobičkonosnosti gospodarskih dejavnosti, ampak mora vključevati vse cilje in naloge, ki so jim jih določili javni organi.

1.7

V skladu z uradno evropsko opredelitvijo konkurenčnost pomeni zmožnost trajno izboljšati življenjski standard prebivalstva ter mu zagotoviti visoko stopnjo zaposlenosti in socialne kohezije.

1.8

Produktivnost v Uniji se vsako leto nekoliko poslabša. To nazadovanje je odraz slabše konkurenčnosti. Med znanilci tega trenda so nezadostna inovativnost, pomanjkanje vlaganj v infrastrukturo in tehnologijo, pa tudi v človeški kapital.

1.9

Konkurenčnost Evropske unije in njena privlačnost sta torej odvisni od vlaganj v infrastrukturo, izobraževanje in usposabljanje, raziskave in razvoj, zdravje in socialno varstvo, varstvo okolja itd. Vse to so področja, na katerih lahko javni organi kot instrument med drugim uporabijo javna podjetja.

1.10

Vendar države in regionalni ali lokalni javni organi sami po sebi niso brez pomanjkljivosti, obstajajo pa tudi slabosti javnih podjetij, ki so lahko posledica:

1.11

Javno podjetje je lahko del defenzivne ali ofenzivne strategije pristojnega javnega organa:

1.12

To pomeni, da javni organ prevzame odgovornost za opredelitev strateških smernic, ob tem pa vodstvu podjetja dopušča veliko avtonomije pri upravljanju. Javni organ mora kljub temu skrbeti za organizacijo ustreznega javnega nadzora in regulacije, za kar je treba vzpostaviti takšno upravljanje njegovih javnih podjetij, ki temelji na udeležbi vseh zainteresiranih strani kot tudi predstavnikov zaposlenih v teh podjetjih.

1.13

Ko govorimo o storitvah splošnega gospodarskega pomena, ki jih države članice izvajajo prek svojih javnih podjetij, slednja zajemajo dejavnosti industrijske in trgovske narave, ki pogosto neposredno konkurirajo dejavnostim drugih podjetij.

1.14

Med javnimi podjetji, ki se razvijajo v liberaliziranem in konkurenčnem okolju, je treba omeniti predvsem gospodarske panoge, vezane na omrežja (elektrika, plin, elektronske komunikacije, promet, pošta), katerih dostopnost in neprekinjeno delovanje, ki je hkrati kakovostno in cenovno dostopno, sta bistvena ne le za državljane, ampak tudi za velik del zasebnih podjetij. Zato imajo temeljno vlogo za nacionalno gospodarstvo in mednarodno konkurenčnost posamezne države članice. To velja tudi za druge sektorje, kot so avdiovizualni, stanovanjski, zdravstveno- ali socialnovarstveni, v katerih zaradi motenj na trgu vsi državljani na takšen ali drugačen način morda ne morejo uživati svojih temeljnih pravic.

2.1

Prihodnje litovsko predsedstvo je v pismu zaprosilo predvsem, da se poudarek nameni izboljšanju učinkovitosti javnih podjetij in njihovemu pomenu za nacionalno konkurenčnost. Prosilo je za analizo trenutnega stanja in dobrih (ali slabih) praks, ki na ravni EU ni bila opravljena, kar velja tudi za strukturno reformo v zvezi z oceno učinkovitosti tovrstnih podjetij v okviru usklajevanja gospodarske politike in njenih vplivov na notranji trg.

2.2

Čeprav se zakonodaja EU nanaša zgolj na nekaj posebnih področij dejavnosti javnih podjetij (državne pomoči in storitve splošnega gospodarskega pomena), je prihodnje litovsko predsedstvo predlagalo, da se pri reformi javnih podjetij evropske pobude omejijo na nezakonodajne ukrepe, pa tudi, da se ne določijo cilji v zvezi z novim zakonodajnim okvirom. Morebitna privatizacija javnih podjetij bi prav tako morala ostati v izključni pristojnosti držav članic.

2.3

Prihodnje litovsko predsedstvo je na koncu izrazilo obžalovanje, da doslej v okviru obstoječih ali predvidenih pobud in dokumentov Evropske komisije ni bilo splošne razprave o reformi javnih podjetij, njihovem upravljanju, izboljšanju njihove učinkovitosti in njihovega prispevka h konkurenčnosti in uresničevanju ciljev strategije Evropa 2020. Komisija in Evropski parlament sta bila doslej osredotočena zgolj na dva vidika: na spoštovanje pravil na področju državnih pomoči in pravila glede zagotavljanja storitev splošnega gospodarskega pomena.

3.1

EESO lahko le podpre zaprosilo prihodnjega litovskega predsedstva, katerega namen je analizirati sedanje stanje in dobre (ali slabe) prakse, kakor tudi strukturno reformo v zvezi z oceno učinkovitosti tovrstnih podjetij v okviru usklajevanja gospodarske politike in njenih vplivov na notranji trg.

3.2

V skladu s Pogodbama so Unija in države članice dolžne skrbeti za dobro izvajanje storitev splošnega gospodarskega pomena. K temu sodi zlasti tudi čedalje bolj pozorno ocenjevanje izvajanja teh storitev. Dokler to ne bo doseženo, ocenjevanje izvajanja ne bo pripomoglo k izpolnjevanju potreb državljanov in gospodarstva na nacionalni in evropski ravni.

3.3

Namen takšnega ocenjevanja bi moralo biti povečanje učinkovitosti in uspešnosti izvajanja storitev splošnega gospodarskega pomena in njihovo boljše prilagajanje spreminjajočim se potrebam državljanov in podjetij. Poleg tega bo moralo javnim organom zagotoviti potrebne elemente za sprejemanje najprimernejših odločitev. Imelo bo tudi osrednjo vlogo pri iskanju dobrega ravnovesja med vidikoma trga in splošnega pomena ter med gospodarskimi, socialnimi in okoljskimi cilji.

3.4

EESO je v mnenju o neodvisnem ocenjevanju storitev splošnega pomena  (2) podal konkretne predloge glede določitve postopkov za izmenjavo, analiziranje, primerjavo in usklajevanje na ravni Unije. Tako bo torej Unija odgovorna za spodbujanje tega neodvisnega ocenjevanja, ob upoštevanju načela subsidiarnosti ter načel, določenih v protokolu, priloženem spremenjenima Pogodbama, in sicer tako, da prek dialoga s predstavniki zainteresiranih strani opredeli usklajeno metodologijo ocenjevanja na evropski ravni, ki bo temeljila na skupnih kazalnikih in načinih izvajanja.

3.5

V okviru svojega proučevanja načinov, kako bi lahko javna podjetja več prispevala k oživitvi gospodarstva in konkurenčnosti Unije, je EESO obravnaval vprašanje storitev splošnega gospodarskega pomena v Evropi obravnaval v več mnenjih.

3.6

Od 8. oktobra 2001 obstaja statut evropske družbe. Ta statut, ki se je začel uporabljati 8. oktobra 2004, omogoča podjetju, ki posluje v več državah članicah, da se preoblikuje v eno samo družbo, ustanovljeno po pravu EU, in tako uporablja ista pravila. To pomeni, da ima enoten sistem upravljanja in objavljanja finančnih informacij. Družbam, ki sprejmejo ta statut, se tako ni treba prilagajati nacionalni zakonodaji vsake države članice, v kateri imajo podjetje, s čimer se jim zmanjšajo upravni stroški.

3.7

V zvezi s tem bi bilo treba proučiti sprejetje statuta evropskega javnega podjetja, kakor je leta 2011 storila Evropska komisija v zvezi s programom Galileo (3), ki je danes pravzaprav evropsko javno podjetje.

3.8

Evropska javna podjetja bi lahko predvideli zlasti za velika vseevropska infrastrukturna omrežja na področju energetike ali prometa, ki so v Pogodbah opredeljena kot del skupne politike. Ta podjetja bi sodelovala z nacionalnimi ali lokalnimi podjetji v teh sektorjih. Tako bi lahko udejanjili nove določbe in pristojnosti iz Lizbonske pogodbe, zlasti s področja energetske politike Unije (člen 194 PDEU).

3.9

EESO je v mnenju o zeleni knjigi Varnemu, trajnostnemu in konkurenčnemu evropskemu energetskemu omrežju naproti  (4) izrazil željo, da bi se preučili primernost in izvedljivost evropskih energetskih storitev splošnega pomena v korist državljanov, in sicer v okviru skupnega pristopa glede cen, davkov, finančnih predpisov, varnosti, stalnosti, gospodarskega razvoja in varstva podnebja.

3.10

Komisija se je v tej zeleni knjigi zavzela za ustanovitev evropskega upravljavca plinskega omrežja, in sicer s postopnim oblikovanjem neodvisnega podjetja, ki bi bilo zadolženo za upravljanje enotnega plinskega omrežja po vsej EU.

3.11

Takšne storitve na ravni Unije bi lahko ne glede na status njihovega ponudnika (javno ali zasebno podjetje, javno-zasebno partnerstvo) imele dodano vrednost na najpomembnejših ter večnacionalnih ali transnacionalnih področjih, kot so varnost oskrbe z energijo, zagotavljanje varnosti vodnih virov, ohranjanje biotske raznovrstnosti, ohranjanje kakovosti zraka, notranja in zunanja varnost itd., saj bi se lahko na evropski ravni zagotavljale učinkoviteje kot na nacionalni ali lokalni.

3.12

EESO se v tem primeru zavzema za javna (Unija in države članice) in zasebna partnerstva, da se poveča varnost oskrbe z energijo in zagotovi celostno upravljanje povezanih energetskih omrežij (plina, elektrike, nafte). Prav tako priporoča razvoj omrežij vetrnih elektrarn na morju in povezavo omrežij vetrnih elektrarn s kopenskim omrežjem, ki bi lahko znatno zmanjšala stroške obratovanja in investicijske stroške, s tem pa bi lahko dodatno spodbudili naložbe v nove projekte omrežij (5).

3.13

Kar se tiče pristojnosti posameznih držav članic, na primer glede sestave energetskih virov, socialna in družbena vprašanja, ki se pojavljajo pri upravljanju in uporabi naravnih virov, jedrske energije, podnebnih spremembah in trajnostnem upravljanju ter varnosti, presegajo tradicionalne državne meje in jih lahko ustrezno obravnavamo samo v okviru evropskega koncepta splošnega pomena in ustreznih storitev.

3.14

Vprašanje se postavlja tudi glede gospodarskih dejavnosti evropskih izvajalskih agencij.

3.15

Teh je trenutno šest (6) in skupaj izvajajo programe, ki v obdobju 2007–2013 obsegajo približno 28 milijard EUR. Večina programov je s področij, na katerih ima EU pristojnost, da podpira države članice.

3.16

Izvajalske agencije lahko po eni strani obravnavamo kot obliko podizvajanja nekaterih funkcij Komisije, zato se lahko vprašamo, v kolikšni meri so dejansko neodvisne. Po drugi strani pa zaradi svojih nalog in odgovornosti neposredno posegajo v gospodarske in socialne dejavnosti. Ali smo tako zelo oddaljeni od obširne opredelitve pojmov "gospodarska dejavnost" in "podjetje", ki jo je sprejelo Sodišče EU?

12.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 327/5

1.1

EESO pozdravlja prizadevanja srbske vlade v zadnjem desetletju za reforme gospodarstva in institucij v državi. Proces pristopa Srbije k EU razume kot priložnost za utrditev in učinkovito izvajanje sprejetih reform. Poudarja pomen vključevanja civilne družbe v proces prilagajanja srbske zakonodaje pravnemu redu EU. Srbsko vlado in institucije EU poziva, naj okrepijo podporo organizacijam civilne družbe (OCD) in jih tesneje vključijo v prihodnje korake, ki vodijo k pristopu k EU.

1.2

EESO pozdravlja sklep Evropskega sveta, da se pristopna pogajanja s Srbijo o pristopu začnejo najpozneje januarja 2014. Beogradu in Prištini čestita za podpis prvega načelnega sporazuma o normalizaciji odnosov (Bruselj, 19. april 2013) in izvedbenega načrta, sprejetega maja. Zdaj obe strani poziva, naj ob pomoči EU sporazum izvajata. EESO poudarja, da morajo biti v fazo izvajanja vključene organizacije civilne družbe vključene, saj lahko odločilno prispevajo k spravi.

1.3

EESO spodbuja srbske oblasti, naj izvedejo več javnih predstavitev in posvetovanj z organizacijami civilne družbe tako v začetnih fazah oblikovanja politik kot v fazi izvajanja. EESO poudarja pomen njihovega vključevanja v ključna področja reformnega procesa, kot so pravna država, regionalno sodelovanje in sprava, socialno-ekonomski razvoj, okolje, kmetijstvo, pravice manjšin in boj proti diskriminaciji.

1.4

EESO priporoča, da vlada posebno pozornost nameni boju proti trgovini z ljudmi ter korupciji in organiziranemu kriminalu. Poudarja tudi, da je varnost zagovornikov človekovih pravic in aktivistov organizacij civilne družbe, ki so vključeni v boj proti organiziranemu kriminalu, treba priznati kot potrebo, vlada pa jo mora zagotavljati.

1.5

EESO opozarja, da je kljub doseženemu velikemu napredku pri spodbujanju bolj vključujoče družbe treba še veliko storiti za oblikovanje družbe, v kateri bo zagotovljena enakopravnost vseh, ne glede na spol, spolno usmerjenost, poreklo ali vero. EESO poziva vlado, naj ne izgublja časa pri izvajanju akcijskega načrta za spodbujanje protidiskriminacijske zakonodaje (sprejete decembra 2012). EESO priporoča, naj Evropska komisija ob tesnem sodelovanju z organizacijami civilne družbe uporabi letna poročila o napredku za spremljanje izvajanja načrta.

1.6

EESO odobrava vključitev urada za sodelovanje s civilno družbo v skupino strokovnjakov usklajevalnega organa predsednika vlade za pristop k EU. EESO tudi pozdravlja udeležbo OCD, vključno s predstavniki socialnih partnerjev, v svetu predsednika vlade za vključevanje v EU. To je dobra praksa, ki jo je treba razvijati, tako da se predvidi sodelovanje OCD, tudi predstavnikov socialnih partnerjev, v prihodnji srbski pogajalski skupini. Treba je zagotoviti pogosta in obširna posvetovanja z OCD, da se opredelijo ključna skupna stališča in priporočila. Pomembno je povabiti strokovnjake iz OCD, da se pridružijo nekaterim strokovnim podskupinam v tej skupini strokovnjakov usklajevalnega organa.

1.7

EESO poziva Komisijo, naj uporabi instrument za predpristopno pomoč (IPA II) za večjo podporo krepitvi zmogljivosti OCD (tudi socialnih partnerjev) in za usmeritev v večjo podporo partnerstvom, ne le med OCD, marveč tudi med OCD in oblastmi. Sredstva, ki so na voljo v okviru mehanizma za spodbujanje razvoja civilne družbe, bi bilo treba povečati in z njimi financirati več projektov, ki jih izvajajo tudi socialni partnerji. Krepitev zmogljivosti OCD za polno vključevanje v pristopni proces bi morala ostati prednostno področje, na primer s spodbujanjem poenostavljenih postopkov izbire in izvajanja projektov, uporabo institucionalnih in ponovno dodelitvijo sredstev. Zaželena pa ni le finančna podpora, marveč tudi podpora mehanizmom izboljševanja dialoga med civilno družbo in oblastmi.

1.8

EESO poziva delegacijo EU v Srbiji, naj nadalje omogoča, da večje OCD prenesejo njim dodeljena sredstva na manjše OCD, saj je to korak naprej pri zagotavljanju teh sredstev širši skupnosti OCD.

1.9

Treba je ohraniti večjo transparentnost pri javni porabi kot ključni korak v strategiji razvoja civilne družbe, mehanizme za načrtovanje in razdeljevanje sofinanciranih sredstev za projekte EU, ki jih izvajajo OCD, pa je treba izboljšati in povečati sofinanciranje.

1.10

EESO poziva srbsko vlado, naj okrepi prizadevanja za izvajanje institucionalnega in zakonodajnega okvira, ki omogoča razvoj civilne družbe in trajnosti. EESO priporoča razmislek o uvedbi "odstotkovnega zakona", ki bi državljanom omogočil, da namenijo del svojega davka na dohodek organizacijam civilne družbe in tako spodbujajo osebno dobrodelnost (na podlagi obstoječega modela v državah srednje in vzhodne Evrope), pa tudi o uvedbi davčnih spodbud za dobrodelnost posameznikov in podjetij.

1.11

EESO priporoča, da se nedavno sprejeti zakon o javnih naročilih, ki je povzročil ovire za OCD, kadar se prijavljajo na javne razpise, spremeni. Zakon uvaja obvezna finančna jamstva, ki jih OCD ne morejo imeti. To bi jim lahko preprečilo sodelovanje v postopkih javnih razpisov, ne le na področju socialnih storitev, marveč tudi zdravstvenih in izobraževalnih storitev.

1.12

EESO poziva srbsko vlado, naj pripravi celovito strategijo boja proti sivi ekonomiji in njenega zmanjševanja. S tem bi se izboljšal finančni položaj v državi, preprečila nepoštena konkurenca in se ustvarilo boljše gospodarsko okolje, hkrati pa bi se zagotovilo večje spoštovanje socialnih pravic delavcev. To bi pomagalo tudi obnoviti zaupanje v institucije in spodbudilo koncept pravne države.

1.13

EESO poudarja pomen socialnega dialoga in zainteresirane strani poziva, naj čim bolje uporabijo obstoječe institucije, zlasti socialno-ekonomski svet. Vlado poziva, naj še naprej spodbuja socialno-ekonomski svet in se z njim bolj redno posvetuje o vseh politikah, za katera imajo delodajalci in delavci upravičen interes. EESO meni, da bi socialni dialog moral potekati redno in strukturirano, ne pa posamično, pa tudi, da mora biti učinkovitejši in bolj usmerjen v rezultate.

1.14

EESO poziva, da se spodbujanje socialnega dialoga vključi med ključne prednostne naloge institucij EU, kar zadeva Srbijo, in da se zato mora odražati v vseh programih Komisije, ki so na voljo državi. To bo zahtevalo večjo vključenost ekonomsko-socialnega sveta, ki bi ga bilo treba tudi formalno upoštevati in se z njim posvetovati v vseh fazah pristopnih pogajanj, ter mu nameniti vlogo pri spremljanju izvajanja stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma med EU in Srbijo. Socialno-ekonomski svet bi moral imeti možnost, da izrazi pripombe in stališča, ki jih je treba sporočiti institucijam EU za potrebe ocenjevanja napredka Srbije pri pristopu k EU.

1.15

EESO meni, da je treba še naprej spodbujati socialni dialog na lokalni in regionalni ravni, pri tem pa temeljiti na regionalnih strukturah socialno-ekonomskega sveta. Treba bi ga bilo tudi bolj sistematično razvijati v posameznih panogah, zlasti v zasebnem sektorju. Podpis – in izvajanje – čim več panožnih kolektivnih pogodb bi utrdilo industrijske odnose v Srbiji. Lokalne in nacionalne oblasti bi bilo treba nenehno opozarjati na prednosti in pomen socialnega dialoga.

1.16

EESO ugotavlja, da je bila ustanovljena tristranska delovna skupina za pregled delovne zakonodaje, vključno z zakoni o stavki, registraciji sindikatov in reprezentativnosti socialnih partnerjev. EESO poziva Mednarodno organizacijo dela (MOD) in Evropsko komisijo, naj podpirata tekoče delo za polno uskladitev srbske zakonodaje in prakse z mednarodnimi in evropskimi standardi.

1.17

EESO meni, da je krepitev zmogljivosti socialnih partnerjev za dejavno sodelovanje v socialnem dialogu, treba vključiti med prednostne naloge programov pomoči EU. Potrebna je podpora razvoju njihove sposobnosti za učinkovito sodelovanje pri vseh ekonomskih, socialnih in pravnih vprašanjih, tudi v pogajanjih o pristopu k EU. Treba je okrepiti njihove organizacijske strukture, notranjo komunikacijo in zmogljivost, da služijo svojim članom.

1.18

EESO poudarja, da se temeljne pravice delavcev v Srbiji še vedno redno kršijo in da mehanizmi za preprečevanje in kaznovanje teh kršitev niso dovolj učinkoviti. EESO poziva srbsko vlado, naj pregleda delovanje Agencije za mirno reševanje delovnih sporov. EESO predlaga razmislek o možnosti vzpostavitve posebnih sodišč za delovne spore. Poleg tega EESO poziva Komisijo, naj ob tesnem posvetovanju z nacionalnimi in evropskimi sindikati ter MOD v letna poročila vključi poglavje o pravicah sindikatov in temeljnih pravicah delavcev.

1.19

Srbske podjetnice igrajo pomembno vlogo v balkanski regiji in imajo učinkovita omrežja. Trenutno se pripravlja usklajen regionalni pristop za nadaljnji razvoj podjetništva žensk na lokalni ravni. EESO priporoča, da se okrepi podpora evropske, regionalne in nacionalne ravni za bistveno povečanje gospodarskih in socialnih koristi. Poleg tega je treba priznati ekonomsko in socialno potrebo po podpori podjetništvu žensk v Srbiji.

1.20

EESO priporoča, da se med EESO in srbskimi OCD ustanovi skupni posvetovalni odbor EU-srbska civilna družba. Ta skupni organ civilne družbe bi bilo treba ustanoviti, ko se bodo uradno začela pogajanja o pristopu Srbije k EU. Skupni posvetovalni odbor bo OCD obeh strani omogočil nadaljevanje bolj poglobljenega dialoga in zagotovil prispevek političnim oblastem o poglavjih pristopnih pogajanj.

2.1

Srbija je v zadnjem desetletju vložila izjemna prizadevanja v reformo svojih institucij, pravnega okvira in gospodarske ureditve, da bi izpolnila mednarodne in evropske standarde na teh področjih ter spodbudila odprto in učinkovito tržno gospodarstvo.

2.2

S podpisom stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma (SPS) med Srbijo in EU leta 2008 je srbska vlada jasno naznanila željo po pridružitvi k EU in dala nov zagon reformnemu procesu. Leta 2010 je v okviru SPS začel veljati začasni sporazum o trgovini in trgovinskih zadevah.

2.3

Nova srbska vlada, ki je prevzela oblast leta 2012, je potrdila zavezanost Srbije k pridružitvi EU. V praksi se je lotila nadaljevanja začetih reform, pri čemer se je posebej posvetila boju proti korupciji, utrditvi pravne države, zaščiti pravic manjšin in gospodarskemu okrevanju. Prav tako je nadaljevala s prizadevanji za izboljšanje regionalnega sodelovanja.

2.4

Decembra 2012 je Svet pozval Komisijo, naj do pomladi 2013 pripravi poročilo o napredku Beograda pri dialogu s Prištino in pri reformah, usmerjenih v EU. Evropski svet je na zasedanju 28. junija 2013 na podlagi tega poročila, ki je vseboval pozitivno priporočilo, odločil, da so izpolnjeni pogoji za začetek pristopnih pogajanj s Srbijo.

2.5

Beograd in Priština sta 19. aprila 2013 na desetem krogu pogajanj pod vodstvom EU končno dosegla sporazum o prihodnosti severnega Kosova, ki ga upravljajo Srbi, in podpisala prvi načelni sporazum o normalizaciji odnosov. Maja sta obe strani sprejeli izvedbeni načrt. Ustanovili sta odbor za izvajanje s podporo EU.

3.1

Srbija je še vedno država v tranziciji. Kljub opravljeni privatizaciji velik del gospodarstva še vedno predstavljajo podjetja v državni lasti, med katerimi je številna nujno treba prestrukturirati. Brezposelnost se je zelo povečala (24 % delovne sile leta 2012). Mladi se poskušajo izseliti. Prebivalstvo se stara. Velik odstotek ljudi še vedno dela v kmetijstvu in živi na podeželju, kjer zaradi pomanjkanja naložb razvoj stoji. Zaradi razmaha sive ekonomije je ogroženo gospodarstvo kot celota, oslabljen je državni proračun, delavci pa so brez kakršne koli socialne zaščite. Korupcija, ki je v nekaterih primerih povezana z organiziranim kriminalom, ovira tako gospodarski razvoj kot tudi utrditev položaja institucij. Nujna je reforma pravosodnega sistema, da se v praksi zagotovi spoštovanje pravic posameznikov in organizacij.

3.2

EESO je na te različne probleme že opozoril v mnenju z dne 28. maja 2008 o vlogi civilne družbe v odnosih med EU in Srbijo, izpostavil pa je tudi prizadevanja javnih oblasti, da izvedejo potrebne reforme. Sprejeta je bila nova zakonodaja, ustanovljene so bile nove institucije, zlasti za pripravo dialoga s socialnimi partnerji in drugimi OCD; pravice manjšin so zdaj tudi uradno priznane. Proces še ni dokončan, glavna težava pa je učinkovito izvajanje vseh institucionalnih in zakonskih sprememb v praksi.

3.3

Srbija je ratificirala 77 sporazumov in konvencij Sveta Evrope, tudi ključne, kot so konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, o varstvu narodnih manjšin, o preprečevanju mučenja, o zaščiti otrok, programi ukrepov proti korupciji in Evropsko socialno listino. Podpisanih je bilo še osem drugih konvencij, vendar še čakajo na ratifikacijo, med drugim konvencija o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima. Na mednarodni ravni je Srbija ratificirala 75 konvencij MOD (73 jih je že v veljavi).

3.4

Kot je poudaril komisar Sveta Evrope za človekove pravice (1), so pri mnogih izmed teh konvencij še potrebni nadaljnji ukrepi za ustrezno izvajanje. Komisar Sveta Evrope je opozoril na problem pogrešanih oseb in oseb, ki so bili prisilno preseljene med vojno, pogosto diskriminacijo Romov, nasilje nad ženskami ter razširjeno homofobijo.

3.5

Kljub medijski strategiji, ki jo je vlada sprejela oktobra 2011, še prihaja do primerov nasilja nad novinarji in groženj. Prav tako prihaja do gospodarskega in političnega vmešavanja v medije, kar ogroža neodvisnost medijev in možnosti novinarjev, da opravljajo svoje delo. Poleg tega so člani sindikatov še vedno izpostavljeni nadlegovanju ali odpuščanju samo zato, ker so člani sindikalnih organizacij.

3.6

EESO meni, da so nadaljnja okrepitev reformnega procesa, reforma pravosodnega sistema in uresničevanje državljanskih, socialnih in človekovih pravic jasna prednostna naloga za Srbijo. Pri odnosih med EU in Srbijo je treba jasno nameniti poudarek tem vidikom. To je tudi ključno vprašanje za OCD, zato je vsekakor treba spodbujati njihovo udeležbo.

4.1

Svoboda zbiranja in združevanja je zagotovljena z ustavo in se na splošno spoštuje. Vendar pa svobodo združevanja ogrožajo vse pogostejše grožnje nasilnih nacionalističnih skupin.

4.2

Centri civilne družbe v Srbiji so večinoma mesta, v regijah pa je zastopana neenakomerno. Civilna družba na podeželskih območjih ima zelo omejene zmogljivosti in ni dovolj razvita. Potrebno je več podpore za spodbujanje povezovanja, ustvarjanje zmogljivosti in mreženje OCD na podeželju in/ali v majhnih mestih.

4.3

Posebno pozornost je treba posvetiti kmetijstvu, razvoju interesnih skupin kmetov in vključevanju kmetijstva v socialni dialog. Kmetijstvo ima v Srbiji še naprej zelo pomembno vlogo – približno četrtina aktivnega prebivalstva je zaposlena v kmetijstvu, ki je tudi ključni gospodarski sektor. Kmetijstvo in kmetijska politika bosta zelo pomembna pri prihodnjem pristopnem procesu; usklajevanje z zakonodajo EU bo tudi poseben izziv za srbsko kmetijstvo.

4.4

Dobro organizirane in strukturirane interesne skupine bi lahko ne le pomagale spodbujati interese kmetov, marveč bi zlasti lahko ponudile koristno podporo pri bližnjem procesu vključevanja, tudi pri opredeljevanju in izvajanju posebnih podpornih programov za kmetijstvo, podeželska območja in tamkajšnje prebivalce.

4.5

OCD so povezane v več aktivnih partnerstev in koalicij, vendar so njihovi viri in podpora premajhni, da bi lahko postale aktivnejše in vplivnejše. Kar zadeva partnerstva med organizacijami civilne družbe in oblastmi, sta obstoječa mehanizma SECO (2) in KOCD (3) primera, ki lahko postaneta dobra praksa, če se bo le upošteval njun prispevek in bodo zagotovljena stalna in sistematična finančna sredstva in podpora.

4.6

Največja ovira za vzdržnost OCD je v tem, da državna podpora ni zadostna in tudi ne temelji na jasno opredeljenih prednostnih nalogah, v premalo razvitem sponzorstvu podjetij, pomanjkanju prispevkov zasebnih vlagateljev, umiku mednarodnih donatorjev, premalo razvitem sodelovanju z lokalnimi oblastmi in omejeni odgovornosti nosilcev odločanja nasploh. Treba si je prizadevati za članstvo OCD in zagotoviti podporo njegovemu razvoju. Omejeno članstvo otežuje prepoznavnost in priznanje OCD, javna sredstva pa še vedno niso ustrezno regulirana na vseh ravneh. Zmožnost vplivanja OCD na socialno in politično agendo je nasploh majhna, razen kakih deset močnih OCD, ki imajo večinoma sedež v Beogradu.

4.7

EESO odobrava prizadevanja za izboljšanje pravnega okvira za združenja in fundacije, h katerim sodijo zakon o združenjih (oktober 2009), zakon o donacijah in skladih (november 2010), zakon o prostovoljstvu (maj 2010), ter poenostavljeni računovodski postopki za mala društva in sklade (še niso sprejeti). Sprejeti so bili še drugi pomembni zakoni, kot so zakon o socialnem varstvu (2011), vendar se ne izvajajo. EESO podpira pripravo pravnega okvira, ki bi zagotovil enakopraven dostop OCD do javnih virov, namenjenih podpori zagotavljanju socialnih storitev.

4.8

EESO odobrava spremembe člena 41 vladnega poslovnika o javnih posvetovanjih, ki določa merila za obvezna javna posvetovanja in jih opredeljuje bolj kot pravilo namesto kot izjemo ter zagotavlja razumen časovni okvir glede njihovega trajanja. EESO poudarja, da je treba zagotoviti ustrezno izvajanje tega mehanizma. Prednost je treba nameniti ozaveščanju oblasti glede koristi sodelovanja z OCD, tako v začetnih fazah snovanja javnih politik kot tudi kasneje, ko se izvajajo. Poleg tega je treba razmisliti o postopkih imenovanja predstavnikov OCD v različne javne organe na nacionalni in lokalni ravni, pri tem pa upoštevati najboljše prakse v sosednjih državah in predloge OCD.

4.9

Leta 2011 je začel delovati Urad za sodelovanje s civilno družbo. Operativni načrt za obdobje 2013–2014 zajema ključne cilje, ki jih je treba zasledovati:

4.10

EESO pozdravlja prizadevanja urada za sodelovanje s civilno družbo, da bi financiranje OCD iz državnega proračuna postalo bolj pregledno, ter izdajo letnega zbirnega poročila o sredstvih, dodeljenih združenjem in drugim organizacijam civilne družbe iz državnega proračuna Republike Srbije. Uradu za sodelovanje bi bilo treba podeliti več pristojnosti, da se tako poveča odzivnost organov oblasti na vseh ravneh in zagotovi celovito zbiranje podatkov, ki bi bili letno objavljeni. EESO zato pozdravlja podporo delegacije EU uradu za sodelovanje s civilno družbo prek triletnega programa tehnične pomoči, ki se je začel decembra 2012 (4).

4.11

Podatki iz leta 2011 kažejo, da je bilo za sofinanciranje programov oz. projektov namenjenih in tudi izplačanih malo finančnih sredstev, tudi v primeru, ko je bila zagotovljena podpora donatorja, in čeprav OCD takšno financiranje močno potrebujejo.

5.1

Socialni dialog je bistvenega pomena za gospodarski razvoj in zagotavljanje socialne kohezije, ki jo Srbija potrebuje. Leta 2008 je bila podpisana splošna kolektivna pogodba. Aprila 2011 je socialno-ekonomski svet Republike Srbije sprejel nov ekonomsko-socialni sporazum, ki so ga podpisali voditelji socialnih partnerjev in predsednik vlade ter je vseboval pomembne obveze vseh strani. Sporazum je pomenil potrditev, da je socialni dialog predpogoj za doseganje skupnih razvojnih ciljev, uspešno premagovanje problemov, povezanih z gospodarsko krizo, in zagotavljanje gospodarskega in socialnega napredka v Srbiji. Leta 2012 je socialno-ekonomski svet podpisal sporazum o minimalni plači. Na sektorski ravni so bili leta 2011 in 2012 podpisani štirje panožni kolektivni sporazumi, in sicer za kmetijstvo, gradbeništvo, kemično in kovinsko industrijo. Minister za delo je te kolektivne sporazume razširil na vse javne uslužbence. Kolektivni sporazumi veljajo tudi za večidel javnega sektorja, in sicer za zdravstvene delavce, lokalno in nacionalno upravo, kulturo, izobraževanje in policijo.

5.2

Socialno-ekonomski svet je bil ustanovljen z zakonom leta 2005 in je institucionalna platforma za tristranska pogajanja. Poleg tega je 18 socialno-ekonomskih svetov na lokalni ravni, čeprav jih zares deluje manj kot polovica, večinoma zaradi premajhnega sodelovanja regionalnih oblasti. Socialno-ekonomski svet se še vedno mora spoprijemati s številnimi problemi, ki ovirajo njegove dejavnosti, največji med njimi pa je pomanjkanje finančnih in človeških virov. Kljub temu mu je uspelo ustanoviti stalne delovne skupine o ekonomskih vprašanjih, zakonodaji, kolektivnih sporazumih ter zdravju in varnosti pri delu. Predstavniki socialnih partnerjev v nasprotju z vlado, ki jo pogosto zastopajo uradniki, sedaj redno sodelujejo na sejah socialno-ekonomskih svetov. Njihovo sodelovanje se je povečalo od septembra, ko je bil svet znova ustanovljen. Zdaj je član socialno ekonomskega-sveta celo predsednik vlade, vendar se svet še naprej srečuje s težavami glede organizacije svojih sej.

5.3

Socialni dialog je sicer prinesel rezultate, vendar ga je treba še utrditi in razširiti. Socialni partnerji so šibki, zlasti v zasebnem sektorju. Ko so kolektivni sporazumi podpisani, to še ne pomeni nujno, da se tudi izvajajo; so široka področja, ki preprosto še niso vključena v socialni dialog. Na nacionalni ravni se z ekonomsko-socialnim svetom posvetovanja ne opravljajo sistematično o vseh vprašanjih, ki spadajo v njegovo pristojnost, ali pa je posvetovanje zgolj formalno, njegova priporočila pa vlada prepogosto prezre. Pozitivna izjema je ministrstvo za delo, ki vse osnutke zakonov in strategije predloži svetu, da se izreče o njih. Poleg tega je nedavno predlagalo ustanovitev tristranske delovne skupine za pripravo sprememb k delovni zakonodaji. Izboljšana je bila tudi zakonodaja na področju izobraževanja. Ministrstvo za izobraževanje in znanost je svetu v izdajo mnenja predložilo tri osnutke zakonov. Kljub tem pozitivnejšim znamenjem je socialno-ekonomski svet glede splošnih ekonomskih politik in ukrepov, ki imajo neposreden vpliv na dejavnosti podjetij in delavcev, še naprej v veliki meri prezrt.

5.4

Leta 2005 je bila ustanovljena Agencija za mirno reševanje delovnih sporov, njen namen pa je reševati individualne ali kolektivne delovne spore. Osredotoča se zlasti na posamezne primere, pri katerih razsodnik lahko sprejme zavezujočo odločitev in ima na voljo enaka pravna sredstva kot sodišče. Vendar se zdi, da se agenciji ni zares uspelo uveljaviti kot druga možnost in da večina sporov pride pred sodišče, ki so, kot je splošno znano, preobremenjena. Pri reševanju kolektivnih sporov agencija prevzame vlogo posrednika in sprtih strani ne more prisiliti v kakršen koli dogovor, marveč skuša doseči, da obe strani prostovoljno sprejmeta mirno poravnavo.

5.5

Leta 2013 naj bi vlada z MOD podpisala program o dostojnem delu. Ta naj bi pomagal pregledati različne vidike socialne zakonodaje in postopkov, da se v celoti uskladijo z mednarodnimi standardi in se vzpostavijo zmogljivosti socialnih partnerjev ter se tako učinkovito prispeva k socialnemu dialogu, ki je podprt s sredstvi in programi EU.

5.6

Zlasti z vidika pogajanj o pristopu k EU je pomembno, da so socialni partnerji bolje vključeni v vladno ekonomsko in socialno politiko ter politiko zaposlovanja. Vključiti bi jih bilo treba tudi v priprave na upravičenost Srbije do sredstev iz Evropskega socialnega sklada in drugih skladov EU. Šele takrat bodo srbski socialni partnerji lahko učinkovito izpolnili svojo prihodnjo vlogo na forumih participativne demokracije na ravni EU.

6.1

Združenje delodajalcev Srbije je glavna nacionalna interesna skupina delodajalcev. Predstavlja srbske podjetnike v socialno-ekonomskem svetu. Vendar pa večina največjih podjetij, ki delujejo v Srbiji, pa tudi druge organizacije, kot je združenje malih in srednjih podjetij, niso člani socialno-ekonomskega sveta, zato je oslabljena legitimnost združenja kot udeleženca v socialnem dialogu.

6.2

Srbska gospodarska in industrijska zbornica, ki je največje podjetniško združenje, v preteklosti zaradi sistema obveznega članstva ni bila vključena v delo socialno-ekonomskega sveta. Vendar pa je Srbija 1. januarja 2013 sprejela sistem prostovoljnega članstva in zbornica veliko prispeva k socialnemu dialogu, zlasti na področju poklicnega usposabljanja, spodbujanja zunanje trgovine in regionalnega razvoja. Podpira okrepitev položaja Združenja delodajalcev Srbije v socialno-ekonomskem svetu, saj bi lahko izražal interese najširšega kroga delodajalcev prek učinkovitega posvetovalnega postopka, v katerega bi bile vključena vsa združenja delodajalcev.

6.3

Glede na visoko stopnjo brezposelnosti bi delodajalci morali imeti možnost večjega vpliva na razvoj dobrega poslovnega okolja. Treba bi bilo spodbujati podjetništvo in hitrejše ustanavljanje novih podjetij, zlasti malih in srednjih, ki so najpomembnejši vir novih delovnih mest v Evropi. Glavne ovire za ustvarjanje boljšega poslovnega okolja so: premajhna preglednost in predvidljivost zakonodajnega okvira, neprivlačen davčni sistem (vključno z nekaterimi davku podobnimi bremeni), dostop do finančnih sredstev, postopki registracije podjetij, administracija v zvezi z zunanjo trgovino itd. Splošna ocena podjetnikov v Srbiji je, da niso dovolj vključeni v zakonodajni postopek in oceno njegovega učinka, zlasti glede učinkov na MSP.

6.4

Sindikati so razdrobljeni in šibki. Mnogi izmed njih so člani ene od dveh največjih konfederacij: Zveze samostojnih sindikatov Srbije (SSSS) in konfederacije sindikatov Neodvisnost (Nezavisnost). Obstajata še dve drugi konfederaciji, Združenje svobodnih in neodvisnih sindikatov Srbije (ASNS) in Konfederacija svobodnih sindikatov (KSSS), ki trdita, da sta reprezentativni. To je treba preveriti glede na novi zakon o reprezentativnosti, o katerem trenutno teče razprava. Poleg tega je po podatkih ministrstva za delo v podjetjih okoli 2 000 sindikalnih organizacij, ki niso članice nacionalne konfederacije. Vse ustrezne organizacije delavcev je treba tesneje vključiti v odločanje v okviru socialnega partnerstva na strani delojemalcev. Vloga sindikatov v Srbiji je bistvenega pomena za krepitev socialnega dialoga.

6.5

S tranzicijskimi težavami in gospodarsko krizo sta se razdrobljenost in slabitev sindikatov še povečali. Zahtevni postopki registracije sindikatov, nasprotovanje in včasih tudi nadlegovanje vodilnih v podjetju, ki niso pripravljeni sprejeti socialnega dialoga na ravni podjetij, preprečujejo normalen razvoj zastopanosti delavcev in slabijo socialni dialog. Vendar pa je prav zato treba pozdraviti učinkovito sodelovanje, do katerega je prišlo v zadnjih letih med reprezentativnima konfederacijama SSSS in Nezavisnost.

12.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 327/11

1.1

Zagotavljanje ustreznega dolgoročnega financiranja po razumnih stroških je eden najpomembnejših elementov strategije za vrnitev Evrope k trajnostni rasti. Zato je posvetovalni dokument Komisije o tem vprašanju dobrodošel in aktualen.

1.2

EESO izraža zadovoljstvo, ker so glavna tema zelene knjige produktivne naložbe ter ustvarjanje dolgotrajnih opredmetenih in neopredmetenih osnovnih sredstev, vendar Komisijo poziva, naj bolj upošteva potrebno po financiranju "socialno koristnejših" naložb.

1.3

Po vsej verjetnosti manjša vloga bank pri zagotavljanju dolgoročnega financiranja v prihodnje bo mogoče odprla možnosti za druge posrednike, kot so nacionalne in multilateralne razvojne banke, institucionalni vlagatelji, državni skladi in, kar je odločilnega pomena, trgi obveznic. Treba pa se je izogniti ustvarjanju ovir, ki bi bankam preprečevale, da bi opravljale svoje naloge kot glavni ponudniki dolgoročnega financiranja, ter poskrbeti za vzpostavitev pravnega okvira, ki bo preprečil preusmerjanje finančnih in kapitalskih tokov izven reguliranega sektorja.

1.4

EESO pozdravlja nedavno dokapitalizacijo Evropske investicijske banke (EIB), saj bo okrepila njene možnosti, da deluje kot finančni vzvod za dodatne zasebne naložbe ter ima večjo proticiklično vlogo pri financiranju naložb in zagotavljanju posojil za MSP. Čeprav je kapitalska injekcija v višini 10 milijard EU precejšnja, pa je po mnenju EESO še vedno premalo za to, kar je v sedanjih razmerah potrebno.

1.5

Tudi uvedba projektnih obveznic EU 2020, ki sta jih razvili Komisija in EIB, je pozitiven ukrep, četudi je še v pilotni fazi. Razmisliti bi bilo treba o podobnih skupnih projektih, ki bi vključevali državne sklade.

1.6

Če bo s pobudami, kot so projektne obveznice, uspelo resnično razširiti trg za financiranje z obveznicami, bi si bilo treba po zaključku in analizi projektne faze zanje pospešeno prizadevati.

1.7

Zelena knjiga obravnava pomen hranilnih vlog za financiranje dolgoročnih naložb. Medtem ko so nekatere države uvedle posebne sheme varčevanja za mobilizacijo dolgoročnejših prihrankov, s katerimi bi se financirale obsežne socialne naložbe, pa bi bilo verjetno vredno razmisliti o uvedbi instrumenta varčevanja na ravni EU ali euroobmočja, ki bi morda zagotavljal obrestni pribitek.

1.8

Nekatere države članice so s premišljenim sistemom obdavčevanja že sorazmerno uspešno spodbudile pokojninsko in drugo varčevanje. Državljani običajno oklevajo ob možnosti, da bi morali plačati davek od zasluženega dohodka in nato še davek na dolgoročne prihranke, ustvarjene z zaslužkom, ki jim ostane po plačilu dohodnine. Za spodbuditev obsežnejšega dolgoročnega finančnega načrtovanja bi bilo treba v okviru družbeno odgovornih naložb omogočiti razvoj in trženje ustreznih produktov za osebno varčevanje, ki so zelo nizko ali sploh niso obdavčeni, z ustreznimi letnimi limiti.

1.9

Kratkoročna narava finančnega sistema je glavna ovira za zagotavljanje ustreznega dolgoročnega financiranja in je tesno povezana z upravljanjem podjetij. Sprememba spodbud tako, da bodo podpirale dolgoročno učinkovitost, ni lahka naloga. EESO pozdravlja predloge Komisije o večjih glasovalnih pravicah in dividendah za dolgoročne vlagatelje ter spremembe direktive o pravicah delničarjev. Premisliti bi bilo treba tudi o davčnih olajšavah za kapitalski dobiček, da se upravitelje skladov spodbudi k dolgoročnejšemu lastništvu delnic.

1.10

Zelena knjiga prinaša nekaj zanimivih predlogov v zvezi s tveganim kapitalom. EESO je že predlagal večjo vlogo Evropskega investicijskega sklada (EIF), tako da bi poleg posojil lahko zagotavljal tudi tvegani kapital. To so ustanovitelji sklada prvotno načrtovali že leta 1994. Če bi EIF ustrezno dokapitalizirali, tako kot EIB, bi lahko postal eden glavnih ponudnikov tveganega kapitala za MSP.

1.11

Ker si nacionalne in regionalne vlade prek svojih organov za regionalni razvoj že prizadevajo za preživetje in dolgoročno rast MSP, bi lahko ti organi sodelovali pri delovanju platform za trgovanje MSP. Sodelovanje bi lahko vključevalo ocenjevanje kreditne sposobnosti MSP kot strank, pa tudi zagotavljanje omejenih jamstev za institucionalne vlagatelje.

1.12

EESO izraža željo, da bi se družbeno odgovornim naložbam posvečala večja pozornost, ter predlaga ustanovitev organa za spremljanje pogojev za dolgoročne naložbe.

2.1

Glavni cilj Evropske komisije ob pripravi obravnavane zelene knjige je vrnitev Evrope k pametni, trajnostni in vključujoči rasti. Evropa nujno potrebuje dolgoročne in obsežne naložbe, ki bodo podlaga za trajnostno rast. Uresničitev tega cilja močno ovirata dejstvi, da so gospodinjstva in podjetja trenutno zelo nenaklonjena tveganjem ter da morajo mnoge vlade konsolidirati javne finance. Oboje skupaj zavira financiranje dolgoročnejših naložb.

2.2

Pomanjkljivosti običajnih načinov finančnega posredovanja so zdaj problematične. Banke so bile doslej glavni vir financiranja naložb v EU, toda mnoge se zdaj ukvarjajo predvsem z razdolževanjem in zato niso zmožne izpolniti svojega običajnega poslanstva. Zelena knjiga poskuša najti rešitve za zagotovitev nujnega dolgoročnega financiranja naložb, ki bodo uporabne tudi po sedanji krizi.

2.3

Komisija glavno pozornost posveča produktivnih naložbam ter ustvarjanju dolgotrajnih opredmetenih in neopredmetenih osnovnih sredstev, ki so običajno manj prociklična kot pa kratkotrajnejši kapital. Komisija opredeljuje dolgoročno financiranje kot proces, s katerim finančni sistem plača za naložbe v dolgoročne projekte.

2.4

Evropa je sprejela reformni program za finančni sektor, da bi zagotovila večjo stabilnost finančnih trgov in povečala zaupanje vanje. Stabilnost finančnega sistema je nujen pogoj za spodbuditev dolgoročnih naložb, vendar samo to ni dovolj. Komisija navaja še druga področja, na katerih je treba ukrepati, npr.:

3.1.1

Komercialne banke. Analiza izzivov, povezanih z zagotavljanjem ustreznega dolgoročnega financiranja v Evropi, ki jo je pripravila Komisija, je načeloma pravilna. Tradicionalna situacija, v kateri prevladujejo banke kot glavni ponudniki dolgoročnega financiranja, se spreminja in banke bodo v prihodnje morebiti imele manj vidno vlogo. Možno neskladje med nekaterimi novimi bančnimi predpisi in ciljem zelene knjige, da se spodbudijo dolgoročne naložbe, v zeleni knjigi ni obravnavano; Komisija zgolj ugotavlja, da se lahko zaradi pred kratkim in verjetno v prihodnje izvedenih finančnih reform zmanjša obseg bančnih dejavnosti v posredniški verigi. Prizadevati bi si bilo treba za boljše ravnovesje med zahtevami po skrbnosti iz sporazuma Basel III in spodbudami za banke, da še naprej financirajo dolgoročne naložbe. V vsakem primeru bodo verjetno nastale priložnosti za druge vrste posrednikov, kot so nacionalne in multilateralne razvojne banke ter institucionalni vlagatelji, več pa se bodo uporabljali tudi trgi obveznic in državne obveznice.

3.1.2

Nacionalne in multilateralne razvojne banke. Te institucije imajo pomembno vlogo, saj si z zasebnimi vlagatelji in upravljavci delijo tveganje pri razvoju ključnih projektov in tako pomagajo preprečevati neuspeh na trgu. Poleg tega imajo zaradi svojih dolgoročnejših strateških ukrepov proticiklično vlogo. Evropska investicijska banka in Evropski investicijski sklad sta vse bolj vključena v delitev tveganja; nedavna dokapitalizacija EIB, čeprav je bila po mnenju EESO nezadostna, bo nedvomno povečala njene možnosti, da deluje kot finančni vzvod za dodatne zasebne naložbe. EESO poziva EIB, naj si še bolj prizadeva za spodbujanje velikih čezmejnih infrastrukturnih projektov, katerih izvajalci se soočajo s posebnimi finančnimi ovirami.

3.1.3

EESO izraža zadovoljstvo zaradi uvedbe projektnih obveznic EU 2020, ki se trenutno usmerjajo v vrsto infrastrukturnih naložb na področjih energije, prometa in IKT in izvajajo v okviru javno-zasebnih partnerstev (1). Komisija omenja tudi možnost uporabe državnih obveznic za financiranje dolgoročnejših naložb. Kot za projektne obveznice, ki sta jih razvili Komisija in EIB, bi bilo mogoče tudi za državne sklade smiselno pripraviti podobno skupno pobudo, s čimer bi povečali razpoložljiva sredstva za financiranje dolgoročnejših naložb.

3.1.4

Glede institucionalnih vlagateljev je v zeleni knjigi omenjeno možno navzkrižje interesov med potrebo zavarovalnic po učinkoviti regulaciji tveganja, ki izhaja iz naložb, ter potrebo po tem, da se zavarovalnice spodbudi k financiranju dolgoročnejših naložb. Komisija in Evropski organ za zavarovanja še razpravljata o tem vprašanju. Komisija namerava pripraviti predloge o dolgoročnih investicijskih skladih (LTIF), da bi spodbudila razvoj več mehanizmov delitve tveganja, ki so mu izpostavljeni različni institucionalni vlagatelji. Ta predlog je treba izrecno podpreti. Pokojninski skladi bi lahko bili pomembnejši za dolgoročne naložbe, vendar je to povezano z vrsto institucionalnih, regulativnih in političnih ovir. Predvsem so problematični poskusi nosilcev političnega odločanja, da ta sredstva namenijo za financiranje nekaterih projektov, ki niso v interesu lastnikov skladov. Zato bi jim bilo treba ponuditi svetovanje o tem, kako čim bolj zmanjšati ali odpraviti te ovire. Pri tem bi bila lahko koristna ustanovitev bančne unije.

3.1.4.1

K večjemu sodelovanju institucionalnih vlagateljev pri zagotavljanju dolgoročnega financiranja bi lahko pripomogle tudi pobude v zvezi z obdavčitvijo dohodkov pravnih oseb. Progresivna lestvica davčnih olajšav za naložbe v večje infrastrukturne projekte bi lahko vodila k temu, da bi institucionalni vlagatelji pri teh naložbah sodelovali v večji meri.

3.2.1

Komisija v zeleni knjigi ugotavlja, da se morajo za razširitev in poglobitev rezerv za dolgoročno financiranje nekateri trgi kapitala v Evropi razviti in dozoreti. Trgi obveznic v EU so manj razviti kot v ZDA in veljajo za nedostopne za podjetja s srednje veliko tržno kapitalizacijo ter MSP. Bonitetne agencije so celo uvedbo projektnih obveznic pozdravile zadržano, kar kaže na to, da bodo prizadevanja za povečanje zmogljivosti trga obveznic težka naloga. Če bo uspelo s pobudami, kot so projektne obveznice, ki bi lahko zagotovile do 4,6 milijard EUR za nove infrastrukturne projekte, razširiti trg za financiranje z obveznicami, bi bilo treba te pobude po zaključku in oceni pilotne faze močno pospešiti.

3.3.1

Zelena knjiga vsebuje obsežen pregled dejavnikov, ki vplivajo na dolgoročne prihranke in financiranje. Nekatere države si prizadevajo za večjo ponudbo dolgoročnega varčevanja, vendar je treba storiti še veliko več. Zelena knjiga predlaga morebitno uvedbo instrumentov varčevanja na ravni EU s ciljem mobilizirati več dolgoročnih prihrankov, s katerimi bi se lahko financirali splošni socialni cilji. Ta predlog je lahko koristen za razširitev čezmejne infrastrukture. Poleg tega lahko spodbudi večjo mobilnost delavcev in pokojninsko načrtovanje za celoten enotni trg. Morebiti bo treba ponuditi nove produkte za varčevanje z dobro ali stopenjsko obrestno mero, da se spodbudijo dolgoročnejši prihranki.

3.3.2

Obdavčevanje. Zelena knjiga precej podrobno analizira razmerje med obdavčevanjem, dolgoročnimi prihranki in dolgoročnimi naložbami. Dejstvo, da za naložbe velja sistem davka na dohodke pravnih oseb, običajno pomeni, da se dolžniškemu financiranju daje prednost pred lastniškim. Pri iskanju ustreznih reform, ki bi spodbudile večje lastniško financiranje dolgoročnejših naložb, bi bilo treba razmisliti o progresivni lestvici davčnih olajšav. Takšne lestvice se veliko uporabljajo za obdavčevanje kapitalskega dobička in lahko bi se jih prilagodilo tako, da bi izravnale nekatere od davčnih prednosti, ki jih trenutno prinaša dolžniško financiranje.

3.3.3

Glede dolgoročnega varčevanja in obdavčevanja Komisija ugotavlja, da je treba zagotoviti ponudbo stabilnega in ustreznega varčevanja ter pobude, ki bodo to ponudbo tudi ustvarile. Nekatere države članice so s premišljenim sistemom obdavčitve že sorazmerno uspešno spodbudile pokojninsko in drugo varčevanje. Državljani običajno oklevajo ob možnosti, da bi morali plačati davek od zasluženega dohodka in nato še davek na dolgoročne prihranke, ustvarjene z zaslužkom, ki jim ostane po plačilu dohodnine. Za spodbuditev obsežnejšega dolgoročnega finančnega načrtovanja bi bilo treba omogočiti razvoj in trženje ustreznih produktov za osebno varčevanje, ki so zelo nizko ali sploh niso obdavčeni, z ustreznimi letnimi limiti.

3.3.4

Davčne spodbude za zagotovitev rezultatov, ki so zaželeni pri dolgoročnih naložbah, pa imajo tudi pomanjkljivosti. Med resne izzive, s katerimi se je treba soočiti, sodijo "mrtve izgube" (deadweight) in arbitraža. Kljub temu so davčne spodbude na podlagi doslednega in trdnega dolgoročnejšega načrtovanja nujne za pospešitev in zagotavljanje zaželenega obsega naložb.

3.3.5

Upravljanje podjetij. Kratkoročno usmerjeno ravnanje je glaven problem pri zagotavljanju dolgoročnih naložb in je močno povezano z upravljanjem podjetij. Mnoge spodbude za upravljavce skladov, investicijske bančnike in vodstvene kadre v podjetjih so bile doslej kratkoročne. Sprememba teh spodbud, da bodo okrepile ukrepanje na dolgoročni podlagi, ne bo lahka naloga. Zelena knjiga prinaša več zanimivih predlogov, vključno z večjimi glasovalnimi pravicami, dividendami za dolgoročne vlagatelje in spremembami direktive o pravicah delničarjev. Ena od možnosti za to, da se upravljavce skladov spodbudi k dolgoročnejšemu lastništvu delnic, bi bila mogoče bolj proaktivna uporaba davčnih olajšav za dobiček od kapitala.

3.4.1

Komisija v zeleni knjigi ugotavlja, da se MSP v mnogih državah članicah soočajo z vse večjimi težavami pri dostopu do finančnih sredstev, ki jih potrebujejo za preživetje in za rast. Poleg tega, da banke zmanjšujejo finančne vzvode, imajo MSP na voljo zgolj razdrobljen in nepregleden sistem alternativnih virov financiranja. Lokalne banke so v veliki meri izgubile ali zrahljale povezave s svojimi regijami. Odnosi med bankami in MSP so oslabljeni in treba jih je ponovno vzpostaviti ali okrepiti. Uvedenih je bilo že več spodbud za zagotovitev nebančnega financiranja za MSP, med drugim dostop do nekaterih skladov tveganega kapitala, zastava bilančnih sredstev (asset finance) (2), financiranje dobavne verige (supply chain finance) in skupinsko financiranje (crowd funding). Storiti pa je treba še veliko več. Zavarovalnice in pokojninski skladi so pripravljeni bolj sodelovati, vendar potrebujejo prave spodbude, ki bi jih zdaj morala obravnavati Komisija. Prihodnji ukrepi za podporo MSP pri dostopanju do dolgoročnejšega financiranja bi morali zajamčiti, da bodo ta podjetja tudi dejansko lahko izkoristila ukrepe tako, kot je bilo načrtovano, brez pretiranih dodatnih pogojev, ki jih postavljajo banke, če gre za posojila bank.

3.4.2

Tvegani kapital. Komisija predlaga t. i. pristop "skladi skladov" (funds of funds), da se zagotovi kritična masa financiranja s tveganim kapitalom. Trg bi lahko še razširil tudi sklad jamstev za institucionalne vlagatelje. EESO je že predlagal večjo vlogo Evropskega investicijskega sklada, tako da bi poleg posojil lahko zagotavljal tudi tvegani kapital (3). To so ustanovitelji sklada prvotno načrtovali že leta 1994. Če bi EIF dokapitalizirali, tako kot EIB, bi lahko postal eden glavnih ponudnikov tveganega kapitala za MSP.

3.4.2.1

Večje financiranje s tveganim kapitalom za MSP je tesno povezano z razširitvijo obstoječih platform za lastniško financiranje za MSP ali uvedbo novih. Zelena knjiga vsebuje vrsto koristnih predlogov na tem področju. Ker si nacionalne in regionalne vlade že prizadevajo za to, da bi prek organov za regionalni razvoj zagotovile preživetje in dolgoročno rast MSP, bi lahko ti organi sodelovali pri delovanju takšnih platform za trgovanje MSP. Sodelovanje bi lahko vključevalo ocenjevanje kreditne sposobnosti MPS kot strank, pa tudi zagotavljanje omejenih jamstev za institucionalne vlagatelje.

3.4.3

EESO si želi, da bi zelena knjiga z ustreznimi davčnimi in finančnimi predpisi ter javnimi naročili bolj podprla naložbe v socialno odgovorne sklade. S tega vidika bi bilo mogoče smiselno ustanoviti evropsko opazovalnico za dolgoročne naložbe, ki bi ob aktivnem sodelovanju organizirane civilne družbe lahko spremljala razvoj tako ponudbe dolgoročnih naložb in prihrankov kot povpraševanja po njih ter pomagala zagotavljati informacije, ki so za akterje v gospodarstvu pomembne pri sprejemanju dobrih odločitev za dolgoročne naložbe.

12.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 327/15

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) meni, da je nujno treba sprejeti skupni pristop za obvladovanje tveganj pri carini in varnost dobavne verige, da bi zagotovili enotno in nediskriminatorno izvajanje carinske zakonodaje EU pri vseh zadevnih organih znotraj celotne carinske unije, ki je v skladu s členom 3 PDEU v izključni pristojnosti EU.

1.2

EESO odločno podpira predloge Komisije, katerih cilj je zagotoviti večjo učinkovitost in uspešnost pri obvladovanju tveganj in pretoku blaga čez meje EU s pomočjo skupne strategije in z ustreznimi informacijskimi sistemi za obvladovanje tveganj na ravni EU.

1.3

EESO je izjemno zaskrbljen, da za carinsko unijo, ki je bila ustanovljena leta 1957 z Rimsko pogodbo in se je začela izvajati leta 1968 kot skupna politika, katere cilj je zagotoviti enotno trgovinsko območje s prostim pretokom ljudi in blaga ter sistemom "enotnega okenca" za carinske formalnosti za vse trgovce, brez diskriminacije in znotraj celotne EU, še vedno obstajajo različne smernice in se različno izvaja, kar preprečuje učinkovito in uspešno obvladovanje tveganj pri carini ter s tem upočasnjuje trgovinske tokove in prosti pretok blaga v EU.

1.4

EESO meni, da je nujno izboljšati zmogljivosti carine na celotnem ozemlju EU, da bi zagotovili visoko raven obvladovanja tveganj znotraj celotne carinske unije z vidika enotne interpretacije definicij in klasifikacij ter zbiranja in prenosa podatkov v baze podatkov EU po jasnih skupnih merilih, katerih izvajanje se preverja in nadzira z enotnim sistemom zagotavljanja kakovosti, z ustreznimi kaznimi za kršitelje.

1.5

EESO priporoča, da se oblikujejo skupni tehnični standardi in zakonodaja, da bi zagotovili enotno izvajanje kakovostnega obvladovanja tveganj na vseh zunanjih mejah EU, in da se na ravni EU zagotovi tudi strokovno izpopolnjevanje osebja, pri čemer bi bile upoštevane različne obveznosti, povezane z različnimi nacionalnimi okoliščinami.

1.6

EESO poudarja, da je s pomočjo skupne strategije in močne podpore programov EU za tehnološki razvoj treba doseči popolno interoperabilnost različnih baz podatkov, ki obstajajo v okviru Evropskega sistema za nadzor trga, da bi zagotovili izmenjavo informacij v realnem času med različnimi organi in na različnih ravneh, med drugim tudi za to, da bi se lažje borili proti tveganjem dampinga na področju zdravstvene, okoljske in socialne politike.

1.7

EESO poziva k več ukrepom na ravni EU v zvezi z usposabljanjem kvalificiranih človeških virov in povečanje zmogljivosti upravljanja, vključno z oblikovanjem skupne carinske podporne skupine, ki bi v težkih situacijah po potrebi nemudoma posredovala.

1.8

Po mnenju EESO je nujno okrepiti partnerstvo med carinskimi organi, prevozniki in pooblaščenimi gospodarskimi subjekti ter okrepiti status in koristi, da bi na področju obvladovanja tveganj zagotovili optimalno sodelovanje s pomočjo enkratnega prenosa podatkov, brez nepotrebnega birokratskega podvajanja.

1.9

EESO poziva k prenovi sistema upravljanja, ki vključuje vse nacionalne in evropske organe, agencije in sisteme opozarjanja in obveščanja na ravni EU, da bi zagotovili bolj strukturirano in sistematično sodelovanje med carinskimi in drugimi organi, ki delujejo na notranjem trgu.

1.10

EESO poziva k usklajenemu oblikovanju svežnja ukrepov, določenih v večletnem načrtu za nadzor trga, da bi preprečili podvajanje nadzora, uporabo različnih meril, različne zahtevke za iste podatke, različne pristope različnih organov za nadzor in spremljanje trga ter premajhno interoperabilnost.

2.1

Carinska unija je v skladu s členom 3 PDEU v izključni pristojnosti Evropske unije.

2.2

EESO je že leta 2004 poudaril, da je bilo treba "spremeniti strateški pristop k politiki carinskih služb, ki zdaj upravičeno namenjajo večjo pozornost izzivom, povezanim z izvajanjem skupne carinske politike na novih zunanjih mejah po širitvi Unije". Prav tako je priznal, da "so se spremenile okoliščine in da je vse več zaskrbljenosti v zvezi z varnostnimi postopki za zaščito državljanov v Uniji, zlasti na podlagi tega, kar se je zgodilo v ZDA" (1).

2.3

Glede na resne težave v delovanju carinske unije zaradi razlik v izvajanju zakonodaje EU, kar bi lahko ogrozilo uspeh celotnega projekta zaradi neučinkovitosti, zapravljanja virov in pomanjkljive usklajenosti med potrebami in razpoložljivimi sredstvi, je EESO pozval "k enotni carinski politiki na podlagi enakih, moderniziranih, transparentnih, učinkovitih in poenostavljenih postopkov, ki bodo prispevali h gospodarski konkurenčnosti EU na svetovni ravni" (2).

2.4

Carinska unija je operativna veja večine ukrepov trgovinske politike EU, v njenem okviru pa se izvajajo tudi številni mednarodni sporazumi v zvezi s trgovinskimi tokovi EU; javna uprava v državah članicah vodi pomembne horizontalne postopke upravljanja podatkov in trgovcev ter "obvladovanja tveganja, vključno s prepoznavanjem, oceno, analizo in ublažitvijo neštetih vrst in ravni tveganj, povezanih z mednarodno trgovino z blagom" (3).

2.5

Z uvedbo skupnega pristopa za upravljanje tveganj na vstopnih in izstopnih točkah bi uresničili naslednje cilje:

3.1

V skladu s sporočilom Komisije o stanju carinske unije, objavljenem konec leta 2012, je carina "edini javni organ, ki ima popoln pregled in odgovornost nadzora nad blagom, ki prečka zunanje meje EU in ki se lahko po tem, ko ga carinski organi kjer koli v EU sprostijo v prosti promet, prosto giba po carinskem območju EU" (4).

3.2

Zaradi tega posebnega položaja so carinski organi pristojni predvsem za nadzor mednarodne trgovine EU, s čimer prispevajo k izvajanju zunanjih vidikov notranjega trga, skupne trgovinske politike in drugih politik, ki vplivajo na trgovino in splošno varnost celotne dobavne verige.

3.3

EESO je poudaril, da "je carinska unija temeljni pogoj za proces evropskega povezovanja, da bi zagotovili prosti pretok blaga, čim bolj zavarovali potrošnike in okolje ter se učinkovito borili proti prevaram in ponarejanju povsod v EU" (5), in pozval k enotni carinski politiki na podlagi enakih, moderniziranih, transparentnih, učinkovitih in poenostavljenih postopkov.

3.4

Čeprav carinska unija temelji na skupni zakonodaji in politiki, je njeno delovanje v praksi zapleteno in za to še vedno skrbi 27 različnih javnih uprav v EU z različnimi človeškimi, tehničnimi in finančnimi viri na različnih ravneh, pa naj gre za carinjenje blaga in nadzor, upravljanje in obdelavo podatkov, vodenje trgovcev ali za obvladovanje različnih stopenj tveganja, povezanih z mednarodno trgovino z blagom in varnostjo dobavne verige.

3.5

EESO poudarja, da ti predlogi ne bi smeli omejevati držav članic pri izvajanju carinske zakonodaje, da bodo lahko še naprej upoštevali obseg posameznih trgovinskih tokov. Zato poudarja, da so države članice povečale število ukrepov, da bi olajšale trgovinsko menjavo, in sicer s prehodom na brezpapirne in poenostavljene postopke ter s statusom pooblaščenega gospodarskega subjekta.

3.6

Kakršnokoli usklajevanje mora temeljiti na primerih najboljše prakse in ne na nekem evropskem povprečju.

3.7

Če želimo stroškovno učinkovit način dela, ki je usmerjen v rezultate, tudi s finančnega vidika v smislu prihodkov, in doseči resnični napredek, bi bilo treba po mnenju EESO nadzor izvajati ne toliko na podlagi posameznih transakcij, temveč na podlagi sistemskega pristopa, ki se opira na oceno tveganj.

4.1

Nenehno naraščajoči trgovinski tokovi, novi in vse bolj zapleteni poslovni modeli čedalje hitreje in vse bolj pritiskajo na izvajanje carinske unije, ki se sooča z vse večjim številom nalog in različnimi pričakovanji udeleženih strani. Za posodobitev delovanja carine v elektronskem okolju bomo potrebovali:

4.2

Da bi dosegli učinkovite skupne strategije za analizo, nadzor in obvladovanje tveganj, bodo potrebne spremembe v načinu dela v vseh zadevnih organih, ki bodo morali sprejeti skupne strategije in metode dela v okviru skupnega upravljanja s tveganji z drugimi agencijami in mednarodnimi partnerji, zlasti na področju varnosti, zdravja in okolja.

4.3

Za učinkovito obvladovanje tveganj bo potrebno predvsem tesnejše sodelovanje med carinskimi upravami in organi za nadzor trga, na nacionalni ravni in ravni EU, brez česar bi bil razvoj skupnih meril tveganja in posebnih profilov tveganja resno ogrožen.

4.4

Pri oblikovanju skupnega pristopa k obvladovanju tveganj na vstopnih in izstopnih točkah je treba upoštevati, da trenutno več kot 60 pravnih aktov (6) določa pristojnosti carine, medtem ko so nadzorni organi pristojni za vrsto medsebojno odvisnih procesov: inšpekcijo, vzorčenje, laboratorijsko testiranje, interpretacijo rezultatov, oceno tveganj, korektivne ukrepe in kazni, da bi izboljšali varnost izdelkov, ki so na trgu, kot je predvideno v aktih za enotni trg I (7) in II (8).

4.5

Različne načine ocenjevanja tveganj bi bilo treba združiti v skupno sistemsko platformo, tudi s pomočjo skupin za upravno sodelovanje, ki vključujejo carinske organe in organe za nadzor trga na različnih ravneh, pri čemer bi lahko izkoristili izkušnje, pridobljene z različnimi bazami podatkov z različnih področij.

4.6

Carinski organi in organi za nadzor trga bi morali združiti vire in strokovno znanje, "uporabiti metode, prijazne do MSP" (9), tudi z izvajanjem vseh svojih smernic, okrepiti sodelovanje in povečati usklajenost, izmenjavo informacij in skupne dejavnosti, da bi zagotovili posebno obravnavo tovora z visokim varnostnim tveganjem.

5.1

Partnerstvo med carino, trgovci in prevozniki ima ključno vlogo za zagotovitev celostne dobavne verige v interesu državljanov, podjetij in javne uprave.

5.2

Takšno partnerstvo mora temeljiti na medsebojnem zaupanju, kar vključuje:

5.3

Omejevanje odvečnega nadzora je vključeno že med določbe revidirane Kjotske konvencije o poenostavitvi in uskladitvi carinskih postopkov, sprejete v okviru Svetovne carinske organizacije (WCO) (10), in to je tudi cilj pogajanj STO za olajšanje trgovine (11), kljub nekaterim željam, da bi – predvsem po dogodkih 11. septembra 2001 – okrepili sistematični nadzor.

5.4

Treba bi bilo odpraviti razdrobljenost informacij in premagati težave, povezane z razlikami v sposobnosti obvladovanja tveganj med državami članicami, da bi zagotovili poenoteno elektronsko obvladovanje in analizo tveganj: pogoj za to je razvoj skupnega evropskega načina obvladovanja tveganj in varnosti preskrbe.

6.1

Večletni programi EU za raziskave in razvoj, zlasti 7. okvirni program, pa tudi IDABC (12) in ISA (13) za interoperabilnost javne uprave, so postavili temelje za razvoj različnih skupnih projektov na področju obvladovanja tveganj z novimi orodji, s katerimi se lahko izognemo temu, da bi imeli nacionalne procese in domene na področju IT infrastrukture in aplikacij, ki se med državami članicami precej razlikujejo.

6.2

Inovacije, raziskave in razvoj na področju obvladovanja tveganj in varnosti dobavne verige morajo nujno biti usklajeni znotraj celotne EU, da bi zagotovili hitro širitev in komercializacijo tehnologij. Predvsem predstavitveni projekti "potrditve koncepta" (proof-of-concept) in pilotne proizvodne linije so nujni pogoj za širitev tehnologije na ravni industrije. Javno-zasebna partnerstva lahko financirajo take pobude s pomočjo strukturnih skladov ali v okviru programa Obzorje 2020 in drugih programov EU.

7.1

EESO je nedavno poudaril, da "je potrebno tesnejše sodelovanje med carinskimi upravami, organi za nadzor trga, službami Komisije in evropskimi agencijami, da bi zagotovili boljši nadzor pretoka blaga prek meja" (14), in da je treba omogočiti ustrezno skupno obveščanje in usposabljanje.

7.2

Po mnenju Komisije je "na ravni EU potrebno boljše združevanje zmogljivosti in virov držav članic za učinkovitejše doseganje ciljev obvladovanje tveganja v EU na vseh zunanjih mejah", tudi z "uporabo elektronskega mehanizma za analizo tveganja v realnem času", s čimer bi okrepili zmogljivosti na ravni EU.

7.3

Po mnenju EESO je vprašanje sodelovanja in usklajevanja na področju obvladovanja tveganj eno ključnih vprašanj predloga Komisije, ne samo z vidika sistematičnega usklajevanja med organi držav članic, temveč tudi na ravni EU, med različnimi generalnimi direktorati Komisije in operativnimi agencijami.

8.1

EESO pozdravlja pobudo Komisije, da se zagotovi uspešnost in učinkovitost obvladovanja tveganj in pretoka blaga čez meje EU z uporabo skupne strategije na več ravneh, s pomočjo katere bo mogoče ugotoviti vrsto in stopnjo tveganja ter različne možne odgovore v okviru usklajevanja med različnimi organi na ravni EU na podlagi enotnega pristopa in vnaprej določenih meril.

8.2

EESO je prepričan, da je treba centralizirati postopek elektronskega carinjenja in Komisiji omogočiti ustrezne informacijske sisteme za obvladovanje tveganj na ravni EU s pomočjo mreže interoperabilnih baz podatkov ter sistematične uporabe standardiziranih načinov dela, ki bodo zagotovili varstvo delavcev, potrošnikov in podjetij pred dampingom na področju zdravstvene, okoljske in socialne politike.

8.3

Po mnenju EESO je treba nujno okrepiti zmogljivost carine, da bi zagotovili enako raven obvladovanja tveganja v celotni EU po jasnih skupnih merilih, katerih izvajanje se preverja in nadzira s pomočjo enega samega sistema za zagotavljanje kakovosti in s kaznimi za kršitelje.

8.4

Po mnenju EESO bi bilo treba to vprašanje obravnavati v okviru večletnega akcijskega načrta za nadzor trga, ki določa 20 konkretnih ukrepov  (15), ki jih je treba izvesti do leta 2015; med njimi so:

8.5

EESO meni, da upravljanja carinskega in tržnega nadzora ni mogoče obravnavati ločeno in da si morajo različni vključeni organi skupaj prizadevati za oblikovanje skupnega pristopa na ravni EU in za polno interoperabilnost orodij za analizo, zbiranje in obdelavo podatkov v omrežju.

8.6

EESO se zavzema za podporni sistem za povečanje zmogljivosti za obvladovanje tveganja v državah članicah, da bi zagotovili enotne standarde kakovosti in evropski mehanizem za pregled, nadzor in spremljanje, pa tudi kazni. Poziva tudi k večjim prizadevanjem na ravni EU, da se zagotovi visoko kvalificirano osebje, kar je zlasti pomembno na območjih z več nalogami in stroški, na primer na mejah schengenskega območja.

8.7

V zvezi s tem meni, da je treba okrepiti ukrepanje na ravni EU za razvoj usposobljenih človeških virov in povečanje zmogljivosti upravljanja, vključno z oblikovanjem skupne carinske podporne skupine, ki bi v težavnih situacijah nemudoma posredovala.

8.8

Da bi zagotovili jasne in usklajene skupne standarde na celotnem enotnem trgu, z enako stopnjo varnosti, EESO odločno poziva k tesnejšemu sodelovanju in večji izmenjavi informacij (na podlagi visokih skupnih standardov) med carinskimi upravami, organi za nadzor trga, službami Komisije in evropskimi agencijami, da bi zagotovili boljši nadzor kakovosti blaga, ki prečka naše meje.

8.9

EESO podpira sklepe Sveta o napredku v zvezi s strategijo razvoja carinske unije (16), kar zadeva izboljšanje upravljanja carinske unije, izboljšanje njene zmožnosti, da izmeri svoj učinek, spodbujanje enotne uporabe carinske zakonodaje, krepitev sodelovanja med agencijami in predvsem sprejetje "celovitejšega pristopa mednarodne dobavne verige", kar olajšuje trgovino in "prinaša resnične in oprijemljive koristi pooblaščenim gospodarskim subjektom".

12.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 327/20

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) podpira celostni pristop akcijskega načrta in je že izrazil svoje stališče o več izmed 11 predlaganih ukrepov, ki pa vendar zahtevajo čas in podporo, tudi gospodarsko, odvisno od njihovega izvajanja.

1.2

EESO meni, da obstaja tveganje, da nekaterih ukrepov ne bo mogoče upoštevati ali v celoti uresničiti, ker niso upoštevane posledice gospodarske krize v sektorju, zlasti v državah, ki so jih varčevalni ukrepi najbolj prizadeli.

1.3

Pri izvajanju načrta priporoča, da se upoštevajo in izpostavijo raznolikosti, ki se pogosto izražajo v obliki malih in srednjih podjetij ter mikropodjetij.

1.4

EESO pozdravlja predlog o ustanovitvi stalne skupine za konkurenčnost v maloprodajnem sektorju in poziva, naj v njej sodelujejo evropski socialni partnerji, predstavniki potrošniških organizacij ter malih in srednjih podjetij.

1.5

EESO priporoča, da potrošniku ne omogočimo zgolj dostopa do ustreznih in resničnih informacij, ampak da ga z njimi tudi dejansko seznanimo v obrazloženi ter jedrnati in lahko razumljivi (ne tehnični ali pravni) obliki.

1.6

Odbor priporoča spodbujanje držav članic, da določijo, katere oblike trgovine na drobno bi lahko bile vključene v javne (družbene in kulturne) interese iz direktive o storitvah.

1.7

EESO poziva, naj se podjetja spodbujajo k trgovanju na spletu in izven spleta, ki se danes v številnih primerih še vedno izključujeta, vendar z namenom preseči problematike glede odpiralnega ter obratovalnega časa trgovin.

1.8

Pretirana koncentracija v trgovinskem sektorju povzroča različne težave, med drugim objektivno nezmožnost oblikovanja resnične konkurence.

1.9

EESO predlaga, da se - v skladu s prejšnjim mnenjem strokovne skupine INT (1) – problem zlorabe transfernih cen, ki omogoča določanje cen za transakcije znotraj iste skupine podjetij na podlagi parametrov za vrednotenje glede na davčne potrebe skupine, namesto glede na normalne tržne pogoje, obravnava na evropski ravni.

1.10

EESO priporoča nadaljnja prizadevanja za trajnost trgovinskega sektorja in za zmanjševanje odpadkov, tudi s spodbujanjem sistema prodaje razsutega blaga, ki zmanjšuje količino odpadne embalaže.

1.11

Komisija si mora dejavno in z vsem instrumenti, ki jih ima na voljo, prizadevati za inovacije in spremembe, saj je konkurenca pogoj za spremembe in ne njihovo gonilo.

1.12

EESO meni, da je usklajevanje potrebnega znanja in spretnosti ter znanja in spretnosti zaposlenih bistvenega pomena, vendar meni, da vključevanje podjetij ne sme biti omejeno zgolj na vsebino usposabljanja, temveč mora zajemati tudi ciljne naložbe.

1.13

Na podlagi izkušenj evropskega sveta za znanje in spretnosti v trgovinskem sektorju (angl. European Skills Council for Commerce) EESO spodbuja države članice k ustanavljanju dvostranskih organov med socialnimi partnerji za razvoj strokovnega usposabljanja (usklajevanje znanj in spretnosti, načrti usposabljanja, financiranje, opredeljevanje potreb po usposabljanju, izvajanje usposabljanja in zagotavljanje povratnih informacij po opravljenem usposabljanju).

1.14

EESO podpira pobudo Komisije, da z vsemi zainteresiranimi stranmi začne dialog za določitev učinkovitih ukrepov na ravni EU za boj proti sivi ekonomiji, delu na črno in neprijavljenemu delu. Želi, da bi države članice izrazile močno politično voljo, Komisija pa bi jih usklajevala v okviru okrepljenega partnerstva.

2.1

Z namenom vzpostavitve notranjega trga za trgovinski sektor v okviru strategije Evropa 2020 je v akcijskem načrtu predlagan časovni načrt s petimi prednostnimi nalogami in enajstimi ukrepi, ki jih bo treba izvesti do konca leta 2014. Komisija bo spremljala potek in leta 2015 predstavila poročilo o doseženem napredku.

2.2

Trgovinski sektor je v EU ključnega pomena za spodbujanje rasti, ustvarjanje novih delovnih mest ter inovativnih in bolj trajnostnih vzorcev potrošnje. Sektor predstavlja 11 % BDP in skoraj 15 % delovnih mest, kar znaša približno 36 milijonov zaposlenih v več kot šestih milijonih podjetij, to je 29 % vseh podjetij, med njimi pa je velik delež malih in srednjih podjetij ter mikropodjetij.

2.3

V načrtu je navedeno, da je trgovinski sektor vse tesneje povezan z drugimi gospodarskimi sektorji, razlike med njimi pa so vse manj opazne. V njem je poudarjeno, da še vedno obstajajo ovire, ki preprečujejo vzpostavitev učinkovitega, konkurenčnega in povezanega notranjega trga za trgovinski sektor. Zato je treba izboljšati konkurenčnost in produktivnost sektorja ter okrepiti njegove gospodarske, socialne in okoljske rezultate ob upoštevanju raznolikosti na splošno ter zlasti položaja malih in srednjih podjetij ter mikropodjetij.

2.4

EESO poudarja, da kljub procesu modernizacije v sektorju v zadnjih 20 letih veliko malih in srednjih podjetij, ki se ukvarja s trgovino, propada, in sicer ne samo zaradi večje konkurence cen in nižanja marž, temveč tudi zaradi gospodarske krize, zaradi katere sta se občutno zmanjšali potrošnja in nagnjenost k nakupovanju.

2.5

Finančna kriza, naraščajoče cene surovin, staranje prebivalstva, zahteve po večji trajnosti in tehnološke inovacije (npr. elektronsko plačevanje, samopostrežne blagajne) močno spreminjajo poslovne procese in modele tako v velikih trgovskih verigah kot v malih in srednjih podjetjih.

2.6

EESO pozdravlja predlog o ustanovitvi stalne skupine za konkurenčnost v maloprodajnem sektorju (ki bo vključevala države članice, zainteresirane strani, mala in srednja podjetja), da se sektorske težave tako postavijo v središče evropske politične razprave ter da se določijo razvojne poti, spremlja dosežen napredek in oblikujejo predlogi. EESO poziva, naj se v to skupino vključijo tudi evropski socialni partnerji (UNI-Europa za trgovinski sektor in Eurocommerce), ki že od konca 80. let vodijo konstruktiven socialni dialog, ter predstavniki civilne družbe, zlasti potrošniške organizacije ter organizacije malih in srednjih podjetij.

2.7

EESO Komisiji in državam članicam priporoča, naj spodbujajo in podpirajo vse primerne in uravnotežene oblike trgovinskega sodelovanja in povezovanja med neodvisnimi trgovci ter med velikimi trgovci in neodvisnimi trgovci na osnovi pogodb z jasnimi in uravnoteženimi jamstvi.

3.1

Pravice so pravice, kadar se izvajajo in kadar jih upravičenci poznajo. Informacije niso tudi poznavanje, kar je prva pravica potrošnikov, da se lahko svobodno odločajo o potrošnji ob prizadevanju za osebno in skupno dobrobit in korist. Številne odločitve o nakupih danes spremlja, objektivno gledano, veliko razpoložljivih informacij.

3.2

Trenutno je ena največjih težav v sektorju trženjski pristop velikih trgovcev, ki je osredotočen skoraj izključno na končno prodajno ceno in zanemarja razmerje med kakovostjo in ceno. V številnih državah članicah je posledica tega padec kakovosti živil, tudi zaradi zamenjave naravnih sestavin z nadomestki. Ta pojav zmanjšuje izbiro potrošnikov, ki bi bili pogosto pripravljeni plačati več za kakovosten proizvod, vendar ga v ponudbi ne morejo najti.

3.3

Poznavanje značilnosti proizvodov državljanom omogoča nakup na podlagi informacij, s čimer se ponudba usmerja v kakovost, raznolikost in storitev. Vendar pa več razpoložljivih informacij še ne pomeni tudi večjega poznavanja. Pogosto drži ravno nasprotno: soočen s preveliko količino informacij se potrošnik velikokrat odloči, da jih zaradi pomanjkanja časa ter pretirano tehničnega in težko razumljivega jezika ne prebere.

3.4

Poleg smernic dobre prakse in kodeksov ravnanja (ukrep 1) (2) bi morala Komisija pripraviti tudi učinkovite in zavezujoče instrumente, v skladu s katerimi bi morali proizvajalci in distributerji potrošnike na preprost način seznaniti z vsemi tistimi lastnostmi svojih proizvodov, storitev in cen, ki so ključnega pomena za druge socialne, okoljske, teritorialne in gospodarske cilje. Poleg tega bi morale biti vse potrebne informacije na voljo v kratki in lahko razumljivi obliki. Na ta način se potrošnikom ni treba odločati samo na podlagi trženjskih informacij, temveč se lahko svobodno odločijo, katera značilnost je zanje pomembnejša.

3.5

Sistem ponudbe prinaša veliko informacij, ki potrošniku služijo pri sprejemanju odločitev, je pa osredotočen predvsem na tiste lastnosti proizvoda, ki so povezane z nakupom proizvoda in njegovo začetno uporabo, poudarja začetno zadovoljstvo in zanemarja poznejšo rabo proizvoda (možnost recikliranja embalaže, čas delovanja, razpoložljivost pomoči in rezervnih delov, vrednost ob morebitni nadaljnji prodaji rabljenega proizvoda, poprodajne storitve).

3.6

Komisija bi poleg tega, da predlaga metodologije za merjenje in sporočanje skupnega vpliva proizvodov in organizacij (ukrep 2) (3), morala biti zadolžena tudi za to, da dopolnjuje znanje, na podlagi katerega se potrošniki odločajo o nakupu (4). V ta namen bi moralo izvajanje ukrepa zagotoviti jasne informacije o:

3.7

Zato EESO predlaga, da se ta ukrep izvaja učinkovito in realistično tako zaradi večjega varstva potrošnikov kot tudi zato, da ga bodo podjetja, zlasti mala in srednja, znala izvajati v praksi.

4.1

Direktiva o storitvah pri določanju prepovedanih zahtev navaja, da prepoved "ne velja za zahteve po načrtovanju, ki niso ekonomske narave, temveč izhajajo iz pomembnih razlogov, ki se nanašajo na javni interes", poleg tega direktiva "ne vpliva na svobodo držav članic, da v skladu z zakonodajo Skupnosti opredelijo, katere so storitve splošnega gospodarskega pomena". Med "pomembni[mi] razlogi, ki se nanašajo na javni interes" direktiva izrecno navaja "ohranjanje nacionalne zgodovinske in umetnostne dediščine ter uresničevanje ciljev socialne in kulturne politike".

4.2

Obstajajo oblike trgovine na drobno, ki so značilne za kulturo in način življenja na določenem območju. Te oblike – in samo te – morajo imeti možnost, da konkurirajo v sistemu podobnih podjetij, ki si prizadeva za nenehno izboljševanje kakovosti in učinkovitosti v korist potrošnikov. Izpostavljanje tovrstnih trgovin tveganju, da jih premagajo velike organizacije, bi kratkočasno res udejanjilo načela svobodnega trga, vendar bi se s tem izgubila kulturna dediščina in način življenja, ki bi ju bilo težko obnoviti, kar bi tudi oslabilo gospodarstvo skupnosti in območja.

4.3

Konkurenca je trgovine na drobno prisilila, da so izboljšale kakovost storitev in učinkovitost. Bistvenega pomena je, da Komisija loči med zdravo konkurenco med podobnimi podjetji, ki spodbuja nenehno izboljševanje kakovosti in učinkovitosti v korist potrošnikov, ter drugimi oblikami gospodarskega in trgovinskega konflikta med podjetji.

4.4

Zato je pomembno, da na določenem območju obstaja zdrava konkurenca med podjetji v sektorju ne glede na njihovo velikost, ne da bi se med sabo premagovala, temveč da bi bila v tem začaranem krogu drugo drugemu spodbuda. To prinaša izboljšanje storitev, večjo izbiro, udobnejše objekte, ugodnejše cene, identiteto lokalne skupnosti.

4.5

Če velike verige s svojo ekonomsko močjo izrinejo tradicionalne trgovine, je treba priznati, da nastane škoda, ker se tako uničijo kulturna dediščina in način življenja ter lokalno in regionalno gospodarsko in družbeno tkivo, značilno za določeno območje in skupnost ter vredno več kot le udobje izbire in končne prodajne cene.

4.6

V zvezi z ukrepom 3 in 4 mora Komisija v skladu z direktivo o storitvah spodbujati države članice, da ocenijo, katere oblike trgovine na drobno (če sploh) lahko uresničijo te cilje socialne in kulturne politike. Spodbujati mora torej vključevanje tradicionalne in neodvisne lokalne trgovine na drobno v javne interese, če obstaja v oblikah, ki so odraz območja in njegovih lastnosti. Kljub temu je treba seveda paziti, da se interesi, delno vezani na območje, ne skrivajo za javnimi interesi skupnosti, kot sta okolje ali urbanistika. Zato mora Komisija zelo jasno opredeliti, kateri javni interesi so sprejemljivi na določenem območju, tudi če mora zaradi tega vsako regijo oziroma območje prositi, naj sestavi lestvico treh prednostnih interesov, za katere si je treba prizadevati pri ocenjevanju novih trgovinskih dejavnosti.

4.7

Spletna trgovina na drobno ne more zamenjati fizične, morata pa ta dva modela najti načine, da se povežeta, saj ima trgovina na drobno pomembno družbeno funkcijo, ki ne zajema zgolj nabavljanja blaga in storitev po najnižji možni ceni.

4.8

EESO poziva Komisijo, naj v dogovoru z državami članicami in v sodelovanju z organizacijami malih in srednjih podjetij spodbuja usposabljanje glede povezovanja različnih oblik prodaje, ki dopolnjujejo tradicionalno prodajo, znotraj malih in srednjih podjetij.

4.9

Razvojni potencial spletne prodaje ni predvidljiv, ker je odvisen od tega, kako ga bodo trgi in ustanove regulirale. Komisija bi morala sprožiti in spodbuditi ukrepe, ki želijo dvigniti vrednost neprodajnih storitev, to je tistih storitev, ki jih ni mogoče neposredno povezati s posameznim nakupom in jih ponuja trgovina na drobno zunaj spleta.

4.10

Danes trgovine strankam zagotavljajo veliko storitev (na primer ogled izložbe, angl. window shopping), stroški zanje pa se poplačajo iz prodajne marže). Zato proizvajalci pogosto zavirajo spletno nakupovanje, v okviru katerega je stranka primorana nakup opraviti prek spleta. Vse več potrošnikov pa že nakupuje mešano, prek spleta (primerjanje proizvodov in cen) ter v nespletnem okolju (izbira na dotik, pomerjanje). EESO priporoča, da se preseže konkurenca med spletnim in nespletnim, tako da se povežejo in ovrednotijo storitve, ki jih zagotavljajo tradicionalne trgovine, saj se s fizičnim nakupovanjem vzpostavijo družbeni in dejanski stiki, ki jih ni mogoče spremeniti v digitalne. Potrebno je vključevanje, ne pa nadomestitev.

4.11

EESO poudarja, da na ravni držav članic obstaja različna zakonodaja na področju obratovalnega časa trgovin na drobno, pa tudi na področju nedeljskega in nočnega obratovanja. Poleg tega v več državah še vedno potekajo razprave o zakonodaji z vidika konkurence med samostojnimi podjetji, malimi, srednjimi podjetji in mikropodjetji ter njenega vpliva na osebje. EESO poziva Komisijo, naj preseže to oviro za dokončno uresničitev enotnega trga in evropskega socialnega modela, tudi s povezovanjem trgovine v spletnem in nespletnem okolju.

5.1

EESO meni, da je trgovinski sektor eden najbolj koncentriranih. V vsaki državi članici namreč trg obvladuje 3/5 podjetij, ki so pogosto mednarodna. To pomeni veliko težavo na področju konkurence, saj je sektor pridobil preveč moči v primerjavi z dobavitelji, ki jih je veliko več.

6.1

EESO podpira ukrep 6, ki spodbuja trgovce na drobno k sprejemanju ukrepov za zmanjšanje živilskih odpadkov (6), in pozdravlja odločitev, da se leta 2013 sprejme sporočilo o trajnostni preskrbi s hrano.

6.2

EESO podpira ukrep 7 Komisije, katerega namen je, "da bi postale oskrbne verige bolj okolju prijazne in trajnostne", z vsakim možnim načinom zmanjšanja porabe energije in proizvodnje materialov, ki onesnažujejo. V zvezi s temi materiali, ki onesnažujejo, EESO predlaga spodbujanje distribucijskega modela proizvodov splošne potrošnje, ki temelji na razsutem blagu kot alternativa pakiranim proizvodom. EESO poziva Komisijo, naj se posvetuje z vsemi zadevnimi stranmi, da bi se ta ukrep, katerega namen je zmanjšati proizvodnjo embalaže za odstranitev, dejansko izvajal.

6.3

Ta praksa se danes uporablja le redko in za zelo malo proizvodov, vendar jo je mogoče zelo razširiti:

6.4

Ta model se danes uporablja v omejenih kontekstih, na primer za prodajo surovega mleka, motorna goriva pa so na primer proizvod, ki se že v zelo velikem obsegu prodaja na tovrsten način. Sam proizvod ni ravno ekološki, vendar njegova prodaja ne proizvede niti enega grama plastike in tudi nič se ga ne vrže stran.

6.5

Za ta model bi bilo treba spremeniti prodajne objekte, v katerih bi morali biti cevovodi za polnjenje, napeljani od skladišča do police, ali vsaj sistemi za polnjenje avtomatov. V vsakem primeru polica ne bi bila več statična in neprepoznavna podpora.

6.6

Da bi model imel konkretne možnosti za širitev, bi morali takšno spremembo spodbujati veliki trgovci, ki prodajo večji del potrošnega blaga, saj imajo potrebne zmožnosti in sredstva za zagon tega procesa obsežnega preoblikovanja. V tem kontekstu bi morala imeti ključno vlogo tudi majhna in srednja podjetja.

6.7

Komisija bi lahko pomagala uvesti to spremembo s poudarjanjem njenih socialnih in okoljskih vrednosti ter z uporabo vseh razpoložljivih instrumentov – tudi ekonomsko-finančnih – za spodbujanje in podpiranje konkretnih pobud in projektov.

7.1

Ponoven zagon realnega gospodarstva je odvisen tudi od inovacij (ukrep 8), ki jih bo sektor zmožen razvijati, in ključnega pomena je, da mala in srednja podjetja v večji meri in lažje dostopajo do bančnih posojil za zagon inovativnih projektov in dejavnosti.

7.2

Za razliko od tega, kar je bilo storjeno v ZDA, je zelo pomembno, da so naložbe podjetij v inovacije združljive z varstvom delavcev in kakovostjo delovnih mest.

7.3

Zdi se, da Komisija pričakuje, da se bodo te spremembe zgodile zaradi povečane "konkurenčnosti v trgovini na drobno", ukrepi, ki jih predlaga Komisija, pa bi jo samo spodbujali. Čeprav pomanjkanje konkurence spremembe ovira, jih konkurenca sama po sebi ne zagotavlja.

7.4

Komisija pri opredeljevanju trgovcev na drobno kot "pospeševalcev inovacij" priznava, da lahko mala in srednja podjetja maloprodajnega sektorja – ker imajo bolj neposreden stik s potrošniki – bolje zaznavajo nove potrebe in lahko – ker so tudi bolj prilagodljiva od velikih podjetij – bolje prilagajajo ponudbo spremenljivemu in raznovrstnemu povpraševanju.

7.5

Kljub temu je za nekatere spremembe sistema ali modela potrebno načrtovanje in – predvsem – pogajalska moč, zaradi česar so velika podjetja nujno potreben udeleženec. Komisija si mora prizadevati, da v procese inovacij in sprememb vključi vsa podjetja: majhna, srednja in velika.

7.6

EESO pozdravlja zbirko podatkov, ki bi vsebovala vsa pravila za označevanje živil na evropski in nacionalni ravni (ukrep 9) (7).

7.7

EESO podpira ukrepe Komisije za zagotavljanje boljše tržne integracije kartičnih, spletnih in mobilnih plačil (ukrep 10) (8) ter poziva k njihovemu hitrejšemu širjenju.

8.1

Usklajevanje znanj in spretnosti je bistvenega pomena za kakovostno rast zaposlovanja (9) v sektorju, ki je pogosto prva priložnost za vstop ali ponoven vstop na trg dela, pogosto in marsikje pa ne velja za privlačen in zanimiv sektor, ki bi mu bilo vredno posvetiti svoje poklicno življenje.

8.2

Za povečanje konkurenčnosti in produktivnosti maloprodajnega sektorja je ključnega pomena, da se izboljša usklajenost med zahtevanimi znanji in spretnostmi ter znanji in spretnostmi zaposlenih (ukrep 11), ki morajo imeti tudi možnosti, da izboljšajo svoje strokovno delo, tudi v zvezi z uvajanjem višje stopnje avtomatizacije.

8.3

Komisija ima namen okrepiti sodelovanje med socialnimi partnerji, da bi izboljšala politike glede usposabljanja in prekvalifikacij, tudi v okviru sveta EU za sektorska znanja in spretnosti.

8.4

Kljub tehnološkim inovacijam je produktivnost sektorja relativno nizka, mala in srednja podjetja pa težko vlagajo v nove tehnologije, inovacije in strokovno usposabljanje svojih zaposlenih.

8.5

Kljub temu akcijski načrt ne more prezreti, da v sklopu notranjega trga sektor čuti posledice socialnega dampinga in nelojalne konkurence med trgovinami, ne glede na njihovo velikost, ker se sistemi odnosov med delodajalci in delojemalci ter sistemi pogajanj za sklenitev kolektivnih pogodb od države do države razlikujejo, kar je vzrok za različne razvojne modele in različne naložbene politike.

8.6

Omejujoče je, da se analiza nanaša samo na usklajevanje med zahtevanimi in razpoložljivimi znanji in spretnostmi ter ne upošteva vseh tistih problematik, ki danes onemogočajo dejansko vzpostavitev povezanega in konkurenčnega notranjega evropskega trga za sektor ter so povezane z delovnimi pogoji, organizacijo dela, nizkimi plačami, prilagodljivostjo, negotovimi zaposlitvami in velikim številom navidezno samozaposlenih.

8.7

Sporočilo priporoča naložbe v usposabljanje, za katerega bi bile odgovorne vlade, posamezniki in izobraževalni sistem, podjetja pa bi imela pomembno vlogo pri oblikovanju novih učnih načrtov, programov usposabljanja in pripravništva. EESO meni, da se vključenost podjetij ne bi smela omejevati samo na določanje izobraževalnih potreb, temveč bi morala podjetja tudi proaktivno sodelovati z naložbami, usmerjenimi v pridobivanje potrebnih znanj in spretnosti (10).

8.8

Te medsebojno dopolnjujoče se javne in zasebne naložbe ne bi pomagale vstopati na trg dela samo mladim, temveč tudi tistim kategorijam, ki imajo največ težav pri ponovnem vstopu (dolgotrajno brezposelni, starejši delavci, priseljenci in invalidi). Posebno pozornost bo treba nameniti zaposlovanju žensk, ki so bolj izpostavljene izgubi zaposlitve zaradi procesov reorganizacije ter imajo več težav pri usklajevanju zasebnih in delovnih obveznosti.

8.9

Usklajevanje znanj in spretnosti, krepitev partnerstev med šolami in podjetji ter usposabljanja prek vajeništva ne bodo obrodili želenih rezultatov na področju mobilnosti zaposlenih in rasti produktivnosti v sektorju, če se ne bo sočasno uredilo priznavanje diplom, pripravništev, vajeništev ter pridobljenih znanj in spretnosti na evropski ravni.

8.10

Kljub številnim prizadevanjem na nacionalni ravni ostajata delo na črno in neprijavljeno delo še vedno velik problem, ki vnaša med podjetja nelojalno konkurenco, kar se tiče stroškov dela. Delavci v okviru neformalne ekonomije niso samo izključeni iz zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja, temveč nimajo niti možnosti za dostop do usposabljanja ali pripravništva, kar negativno vpliva na njihove priložnosti za pridobitev znanj in spretnosti.

8.11

Pobuda Komisije, da z vsemi zainteresiranimi stranmi začne dialog za oceno vpliva sive ekonomije na delovne pogoje in določitev učinkovitih ukrepov za boj proti njej na ravni EU, je zato pozitivna. EESO meni, da bo ta pobuda toliko bolj učinkovita, kolikor bolj bodo države članice izrazile politično voljo zanjo, Komisija pa bi jih lahko usklajevala v okviru okrepljenega partnerstva.

8.12

EESO meni, da je ključnega pomena, da ukrepi za boj proti delu na črno in neprijavljenemu delu postanejo redna tema pogovorov med socialni partnerji v tem sektorju v okviru evropskega socialnega dialoga (11).

12.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 327/26

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) se je seznanil z zeleno knjigo Evropske komisije in meni, da odraža precejšen pozitiven premik v pristopu Komisije k nepoštenim trgovinskim praksam.

1.2

EESO meni, da so nepoštene trgovinske prakse ne samo "nepravične" ali "neetične", temveč tudi v nasprotju s temeljnimi pravnimi načeli ter interesi ponudnikov in kupcev. Dejansko pomenijo zlorabo znatno močnejšega tržnega položaja, zato Odbor priporoča uporabo pojma "trgovinske zlorabe", ki se na primer običajno uporablja v francoskem in angleškem jeziku.

1.3

Odbor meni, da je sedanja razširjenost nepoštenih trgovinskih praks večinoma posledica združitev in prevzemov podjetij v zadnjih desetletjih.

1.4

Prav tako meni, da so dosedanji rezultati foruma na visoki ravni za boljše delovanje oskrbne verige z živili nejasni, predlagani pristopi pa nezadostni za odpravo težav, povezanih z nepoštenimi praksami. Zato Evropsko komisijo poziva, da predlaga dodatne pobude.

1.5

EESO ne dvomi, da lahko nepoštene prakse obstajajo v vseh vrstah pogodbenih razmerij, vendar je prepričan, da je zadeva še posebej resna pri poslovanju med supermarketi na eni strani ter MSP, dejavnimi v kmetijskem in živilskem sektorju, na drugi strani. Tukaj prihaja do oblik in stopenj zlorabe, ki jih ni mogoče opaziti nikjer drugje.

1.6

EESO zlasti pozdravlja dejstvo, da je Komisija v zeleni knjigi izrazila jasen dvom glede resnične pogodbene svobode v razmerjih, ki so zelo neuravnotežena, s čimer se EESO strinja.

1.7

Odbor meni, da je Komisija v zeleni knjigi zelo dobro opisala bistvo in glavne vrste nepoštenih trgovinskih praks. Vendar izraža prepričanje, da bi morala predložiti enotno opredelitev tovrstnih praks, podobno opredelitvi iz Direktive 2005/29/ES, saj so prakse, navedene v zeleni knjigi, nekoliko podobne "praksam zavajajočega trženja" (1).

1.8

Nepoštene trgovinske prakse so najpogostejše v "ozračju strahu", v katerem se šibkejša pogodbena stranka boji, da bo močnejša stranka prekinila posloven odnos; to se dogaja med drugim takrat, ko veliki trgovci nepošteno pritiskajo na dobavitelje in/ali previsoke cene preložijo na ramena trgovcev na drobno in s tem na potrošnike.

1.9

EESO meni, da posledice nepoštenih trgovinskih praks niso omejene na poslovanje med podjetji, prav tako pa ne škodijo zgolj šibkejšim pogodbenim strankam. Žrtve so tudi potrošniki ter nacionalni gospodarski interes, kar pa v zeleni knjigi ni dovolj poudarjeno.

1.10

EESO meni, da zakoni za omejitev nepoštenih trgovinskih praks, ki jih je sprejelo več držav članic, pričajo o tem, da je trenutno stanje nesprejemljivo. Čeprav iz različnih razlogov niso privedli do zadovoljivih rezultatov, bi bilo napačno trditi, da ni bilo doseženo nič. Uspeh je tudi večja preglednost pri delitvi koristi ter odprava najbolj nezaslišanih oderuških praks.

1.11

Čeprav EESO nima nobenega razloga za domnevo, da sprejetje teh zakonov v državah članicah škodi prostemu pretoku blaga v EU, lahko pride do nekaterih omejitev. Vendar nobeden od njih po naravi ni protekcionističen, vsi pa se uporabljajo enako za domača podjetja in podjetja iz drugih držav članic.

1.12

EESO priporoča, da je izhodišče kakršne koli nadaljnje razprave o tem, kako obravnavati problem nepoštenih trgovinskih praks, pomanjkanje pogodbene svobode v nekaterih trgovinskih razmerjih.

1.13

EESO priporoča, da se v vseh prihodnjih predlogih za ureditev neuravnoteženih poslovnih odnosov upošteva "dejavnik strahu". Zagotoviti je treba nujno ravnovesje med pogodbenimi strankami, da bodo lahko razvijale pošten medsebojni odnos. Zato glavni cilj regulacije nepoštenih trgovinskih praks ne sme biti samo zaščita šibkejše pogodbene stranke, temveč tudi nacionalnega gospodarskega interesa. To bi na primer pomenilo, da prizadetim dobaviteljem živil ne bi bilo treba dejavno sodelovati v upravnih in sodnih postopkih.

1.14

EESO poziva Evropsko komisijo, naj predlaga zakonodajo o prepovedi nepoštenih trgovinskih praks. Ta bi morala temeljiti na okvirnem seznamu najbolj tipičnih nepoštenih trgovinskih praks, ki jih izvaja močnejša pogodbena stranka, njihov cilj pa je prenesti lastne stroške in tveganja na šibkejšo stranko.

1.15

EESO poziva Evropsko komisijo, naj sodeluje z nacionalnimi organi za konkurenco ter na podlagi konkretnih izkušenj v zadnjih desetletjih pripravi korenito spremembo veljavnih – in očitno zelo zastarelih – pravil o konkurenci, da se zagotovi poštena konkurenca, ki temelji na pošteni izmenjavi pomembnih informacij na tem področju, ter se tako upoštevajo vsi primeri prevladujočega položaja.

2.1

Zelena knjiga razlikuje med oskrbnima/distribucijskima verigama z živili in neživili, kar je popolnoma utemeljeno, saj ima prva posebne značilnosti, ki jo ločijo od drugih.

2.2

Podjetja, ki so del oskrbnih/distribucijskih verig, so se v zadnjih dveh desetletjih močno konsolidirala, zaradi česar so nastali oligopoli. Pri oskrbnih/distribucijskih verigah je do najmočnejše koncentracije prišlo v sektorju maloprodaje, nekoliko manj v predelovalni industriji in najmanj v primarni kmetijski proizvodnji. To je povzročilo velika neravnovesja v oskrbni verigi z živili, saj imajo oligopoli ogromno pogajalsko moč v razmerju do svojih trgovinskih partnerjev, ki so veliko bolj razdrobljeni.

2.3

EESO je prepričan, da nastala strukturna neravnovesja v nekaterih primerih spodbujajo nepoštene trgovinske prakse in da te prakse pogosto niso samo nepravične, nepoštene in neetične, temveč so tudi v nasprotju s temeljnimi pravnimi načeli.

2.4

Navedbe v zeleni knjigi, da se je o nepoštenih trgovinskih praksah prvič razpravljalo na ravni EU šele leta 2009, so napačne. Tega leta so bile zgolj prvič uvrščene na formalni dnevni red Evropske komisije. EESO je že leta 2005 objavil pomembno mnenje (2), v katerem je – v času, ko je bilo vprašanje nepoštenih trgovinskih praks še vedno tabu tema – poudaril in kritiziral številne negativne vidike poslovanja maloprodajnih verig. Omeniti bi bilo treba tudi velik pomen Pisne izjave o preiskavi in odpravi zlorabe moči velikih supermarketov, ki delujejo v Evropski uniji  (3), v kateri je bila Evropska komisija neposredno pozvana, naj sprejme potrebne ukrepe za izboljšanje stanja.

2.5

EESO meni, da so dosedanji rezultati foruma na visoki ravni za boljše delovanje oskrbne verige z živili nekoliko negotovi, saj v predlaganem okviru za izvajanje dobrih praks ni bil dosežen noben dogovor o boju proti nepoštenim trgovinskim praksam; zaradi tega so že trije evropski komisarji izrazili obžalovanje (4).

2.6

Poročilo Evropske mreže za konkurenco potrjuje, da se nepoštene trgovinske prakse dejansko izvajajo, zlasti v živilskem sektorju. To je v skladu s prepričanjem EESO, da je zloraba močnejšega gospodarskega položaja supermarketov v razmerju do malih in srednje velikih proizvajalcev in predelovalcev živil veliko bolj resna kot pa v drugih pogodbenih razmerjih. Dodatni dokaz je, da so se vsa leta pritoževali le dobavitelji živil velikim maloprodajnim verigam in nihče drug.

2.7

EESO opozarja na ugotovitev Komisije, da nepoštene trgovinske prakse ne škodijo samo pogodbenim razmerjem med dvema podjetjema, ampak tudi gospodarstvu EU.

3.1.1

Do zdaj uradno še ni bil izražen noben dvom glede pogodbene svobode v poslovnih odnosih – niti v razmerju med supermarketi ter malimi in srednje velikimi proizvajalci živil. Do nedavnega je bila ta svoboda ne samo za supermarkete, ampak tudi za javne organe eden od glavnih argumentov proti regulaciji nepoštenih trgovinskih praks, ki naj bi takšno svobodo omejevala. Za EESO je zelo pomembno, da v zeleni knjigi takšno stališče ni zastopano in da se v njej izrecno priznava, da resnične pogodbene svobode ni, kadar obstaja opazna neenakost v gospodarski moči med dvema pogodbenima partnerjema.

3.1.2

EESO meni, da je priznanje pomanjkanja pogodbene svobode temeljni pogoj za iskanje učinkovitih celovitih rešitev za probleme, ki so posledica neravnovesij v oskrbni/distribucijski mreži, zlasti v primeru živil.

3.1.3

V tem delu zelene knjige je Evropska komisija zelo dobro podala bistvo in glavne vrste nepoštenih trgovinskih praks. Zlasti v razmerju med supermarketi in dobavitelji živil šibkejša stranka nima prave alternative, saj je na trgu zelo malo velikih strank, še pomembneje pa je, da te stranke svoje dobavitelje obravnavajo na podoben način.

3.1.4

Iz več primerov nepoštenih trgovinskih praks v zeleni knjigi je razvidno, da se nekateri odjemalci poslužujejo vseh možnih sredstev, da bi pridobili dodatne in popolnoma neupravičene koristi v škodo druge stranke. Ena od oblik je plačilo za navidezne storitve, ki jih druga stranka ni naročila in zanjo nimajo nobene vrednosti.

3.1.5

EESO na vprašanja iz tega dela zelene knjige odgovarja tako:

3.2.1

EESO izraža zadovoljstvo, da je Evropska komisija v tem poglavju uporabila informacije številnih nacionalnih organov za konkurenco. Poleg navedenih primerov v zeleni knjigi želi EESO zlasti priporočiti sodelovanje s francoskimi in češkimi organi, ki imajo neposredne izkušnje z izvajanjem nacionalne zakonodaje na področju nepoštenih trgovinskih praks. Organi za varstvo konkurence imajo pri izvajanju nadzora pravico, da pregledajo računovodske dokumente (pogodbe, račune, bančne izpiske itd.), s čimer lahko neposredno dokažejo obstoj nepoštenih trgovinskih praks.

3.2.2

Primeri, ki so jih navedli organi za konkurenco iz Združenega kraljestva, Španije in Irske, kažejo, da je neprimerno, da se številne prakse označujejo zgolj kot "neetične", saj očitno presegajo meje zakonitosti (zlasti kar zadeva "nadlegovanje in ustrahovanje").

3.3.1

Nedvomno imajo nepoštene trgovinske prakse, ki jih izvaja močnejša stranka, škodljive posledice za šibkejšo stranko, kar seveda zavira naložbe in inovacije v proizvodnji. Vendar EESO meni, da posledice za potrošnike niso ustrezno ponazorjene, saj vključujejo veliko več kot le zaviranje inovacij. Vendar ta del zelene knjige sploh ne omenja grožnje nacionalnemu gospodarskemu interesu, ki je deloma obravnavana v prejšnjih delih zelene knjige. Ta je najbolj očitna v državah srednje in vzhodne Evrope, kjer so supermarketi v celoti v lasti podjetij iz drugih držav članic. Glede na to, da domači proizvajalci – velika večina so MSP – ne morejo poslovati pod pogoji, ki so pogosto oderuški, celoten kmetijsko-živilski sektor v teh regijah propada, države, ki so bile tradicionalno samozadostne v proizvodnji osnovnih živil, pa so v veliki meri izgubile svojo prehransko varnost. Domačo proizvodnjo tako nadomešča uvoz blaga, katerega kakovost je pogosto zelo dvomljiva.

3.3.2

EESO na vprašanja iz tega dela zelene knjige odgovarja tako:

4.1

Iz analize sedanjih pravnih okvirov na ravni držav članic in EU sta razvidni dve dejstvi. Prvič, splošno znano in neizpodbitno dejstvo je, da nekateri močni gospodarski akterji izvajajo nepoštene trgovinske prakse, pri čemer so pristojni organi v več državah članicah ugotovili, da je treba obstoječe stanje regulirati.

4.2

Sedanji obseg nepoštenih trgovinskih praks, zlasti v poslovanju med velikimi maloprodajnimi verigami in proizvajalci živil, razkriva predvsem zastarelost zakonodaje o konkurenci. Nekatere oblike nepoštenih trgovinskih praks kažejo resna izkrivljanja konkurenčnega okolja in resnični obstoj prevladujočih položajev, ki jih sedanja zakonodaja o monopolih ne obravnava.

4.3

EESO meni, da je poleg revizije celotne zakonodaje o konkurenci popolnoma legitimno, da se na ravni EU prepove uporaba nekaterih opredeljenih nepoštenih trgovinskih praks ter tako zagotovi potrebna usklajenost raznolikega pravnega okolja. Vendar mora med regulacijo nepoštenih trgovinskih praks in revidirano zakonodajo o monopolih obstajati logična povezava, da se zagotovi, da bodo kaznovani samo logični pobudniki pogodb, ki vključujejo nepoštene trgovinske prakse, t.j. stranke s prevladujočim položajem.

4.4

Za učinkovitost te usklajene ureditve je treba upoštevati "grožnjo črtanja iz ponudbe" ter s tem nezmožnost šibkejših pogodbenih strank, zlasti malih in srednje velikih dobaviteljev supermarketom, za pritožbo; zasnovana mora biti tako, da bo vključevala več kot le reševanje težav v odnosih med podjetji.

4.5

EESO na vprašanja iz tega dela zelene knjige (na kateri še ni podal odgovora) odgovarja tako:

5.1.1

EESO podpira stališče Evropske komisije, da so sedanji mehanizmi, ki se na nacionalni ravni izvajajo za boj proti nepoštenim trgovinskim praksam, na splošno neustrezni. Glavni razlog za to je dejstvo, da ti mehanizmi ne upoštevajo ozračja strahu, ki je posledica odsotnosti resnične pogodbene svobode in grožnje o prekinitvi pogodbe. Te probleme je doslej najbolje reševala Francija, kjer lahko nadzorni organ ukrepa na podlagi neuradnih informacij in na lastno pobudo. Zatiranje nepoštenih trgovinskih praks temelji tudi na zaščiti nacionalnega gospodarskega interesa in ne na zaščiti šibkejše pogodbene stranke.

5.1.2

Medtem ko so nekatere države članice sprejele zakone za boj proti nepoštenim pogodbenim praksam, druge tega niso storile. Poleg tega med posameznimi zakonodajami obstajajo precejšnje razlike. Ti dve dejstvi nedvomno pomenita določeno oviro za čezmejno trgovino (16. vprašanje).

5.1.3

EESO meni, da je edini smiseln skupni pristop k preprečevanju negativnih vplivov razlik v veljavni zakonodaji ta, da se sprejme usklajevalna zakonodaja za boj proti uporabi nepoštenih trgovinskih praks (17. vprašanje).

5.2.1

EESO se strinja s stališčem Komisije, da trenutno na ravni EU ni nobenega posebnega mehanizma za boj proti nepoštenim trgovinskim praksam. Poleg tega meni, da je treba za odpravo dejavnika strahu nacionalnim organom na tem področju omogočiti, da ukrepajo na lastno pobudo, da prejemajo anonimne ali neuradne pritožbe in da uvajajo sankcije (18. vprašanje).

6.1

EESO se strinja, da do nepoštenih trgovinskih praks prihaja v celotni oskrbni verigi z živili in neživili, vendar je v skladu s prej navedenim prepričan, da je stanje najbolj resno pri poslovanju med supermarketi ter malimi in srednje velikimi proizvajalci.

6.2

Kar zadeva uvrstitev v ponudbo, je povsem nejasno, kakšna je protivrednost s tem povezane pristojbine, ki jo mora plačati morebitni dobavitelj. V veliki večini primerov celo plačilo te pristojbine – ki je predhodni in nujni pogoj kakršne koli oblike poslovnih dejavnosti – dobavitelju ne jamči, da bo kupec dejansko nabavil zadevne proizvode in ne bo brez kakršnega koli razloga prekinil pogodbe.

6.3

Popusti dobaviteljev so redni del sedanje prakse velikih maloprodajnih verig. EESO meni, da je njihova splošna koristnost milo rečeno vprašljiva. Popusti dobaviteljev so po eni strani znak zlorabe resničnega prevladujočega položaja, saj pogosto prikrivajo nenaročene in navidezne storitve, po drugi strani pa je njihova posledica znatno pomanjkanje preglednosti v zvezi s porazdelitvijo koristi. Popusti dobaviteljev pomenijo, da dobavitelji (in zunanji opazovalci) zelo težko ugotovijo, koliko so bili dejansko plačani za dobavljeno blago. V resnici je naročilo za dobavo blaga odvisno od sprejetja storitev, ki jih nudi kupec. EESO meni, da bi bilo treba pristojbine za dejanske in utemeljene storitve, ki jih kupec zagotovi dobavitelju, vključiti v nabavno ceno živil.

6.4

EESO na vprašanja iz tega dela zelene knjige (na katera še ni podal odgovora) odgovarja tako:

12.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 327/33

1.1

EESO podpira cilj Komisije, da se pametna pravna ureditev uvrsti visoko na njen dnevni red. Pravna ureditev je nujnost, vendar mora biti dobro pripravljena, da bi politične cilje EU dosegli s kar najnižjimi stroški. EESO pozdravlja celoletna prizadevanja Komisije za spodbujanje priprave in uporabe boljših regulativnih orodij, vključno z oceno učinka in sodelovanjem zainteresiranih strani.

1.2

Odbor zato:

2.1

Komisija je novembra 2011 objavila poročilo "Zmanjšanje upravnega bremena za MSP – Prilagoditev predpisov EU potrebam mikropodjetij" (1), v katerem je predstavila ukrepe, namenjene posebej MSP. To poročilo temelji na načelu "najprej pomisli na male" iz Akta za mala podjetja (2), ki zahteva, da se pri oblikovanju zakonodaje upoštevajo učinki na MSP in da je treba obstoječe ureditveno okolje poenostaviti. Komisija je izrazila pripravljenost, da obremenitev MSP obravnava tudi z novim programom ustreznosti in uspešnosti predpisov (REFIT) (3), ki je začel delovati decembra 2012.

2.2

V sporočilu Komisije za spomladansko zasedanje Evropskega sveta "Pametna pravna ureditev – odziv na potrebe malih in srednjih podjetij" (4), sprejeto 7. marca 2013, so obravnavani vsi ukrepi, ki jih je Komisija uvedla glede vprašanja obremenitve MSP od leta 2011. To poročilo vsebuje pregled napredka pri:

3.1.1

EESO je vedno podpiral in spodbujal pobude za boljšo pravno ureditev, kot je jasno razvidno iz različnih mnenj, ki jih je pripravil (5). Ugotavljamo, da je pametna pravna ureditev sicer potrebna za vsa podjetja, vendar pa imajo birokratski postopki nesorazmeren učinek na mikro- in mala podjetja. Uporaba načela "najprej pomisli na male" mora biti zato prednostna usmeritev pri pripravi nove zakonodaje in skozi celoten postopek odločanja.

3.1.2

MSP se razlikujejo po velikosti, področjih delovanja, ciljih, financiranju, vodstvu, geografskem položaju in pravnem statusu (6). Oblikovalci politik morajo zato pri pripravi zakonodaje zanje te razlike upoštevati. Posamezni predpisi se morda ne zdijo preveč obremenjujoči, vendar ne smejo pozabiti, da je med drugim tudi celoten skupek predpisov in zakonodaje tisti, ki mikro- in mala podjetja odvrača od razvijanja novih zamisli, širjenja obstoječih trgov ali odpiranja novih delovnih mest.

3.1.3

Zato številna MSP, zlasti mikro- in mala podjetja, zakonodajo dojemajo kot način za zatiranje podjetniškega razvoja, ne pa kot spodbudo za rast. EESO meni, da pametnejša pravna ureditev na ravni EU ne bo pomagala, če v zakonodaji ne bo jasno opredeljeno, katerim podjetjem želi pomagati in katere izjeme (če sploh) veljajo za ta podjetja ali za katere izjeme se lahko potegujejo. EESO zato Komisijo odločno poziva, naj pri vseh ocenah učinka, ki se opravljajo v različnih GD, v celoti uporabi test MSP. Odbor je še mnenja, da mora test MSP vključevati vse potencialne stroške in koristi predlogov glede na velikost podjetij, pri čemer je treba jasno ločevati med mikro-, malimi in srednjimi podjetji. Če test MSP ne bi bil opravljen pravilno, bi bilo mnenje odbora za oceno učinka negativno.

3.2.1

EESO zato priznava vlogo ocene učinka (7) kot ključnega elementa oblikovanja politik glede MSP na ravni EU. Vztraja, da mora Komisija pripraviti zanesljive ocene učinka, ki ustrezajo svojemu namenu in so logične. EESO opozarja Komisijo, da je treba spoštovati načeli subsidiarnosti in sorazmernosti. Ocene učinka se morajo osredotočiti tudi na analizo stroškov. Zaradi večjih stroškov, ki jih imajo podjetja zaradi predpisov, se nekatere dejavnosti, ki bi bile brez teh predpisov donosne, ne izplačajo več. Zato morajo nekatera podjetja z mejno donosnostjo zapustiti trg, s čimer se zmanjša potencial gospodarskih dejavnosti zasebnega sektorja. EESO poziva Komisijo, naj objavi neodvisno preverjeno letno izjavo o celotnih neto stroških predlaganih predpisov za podjetja. V tej izjavi bi bilo treba poročati tudi o ključnih spremembah političnih predlogov, ki so bile sprejete na podlagi ocene učinka.

3.2.2

EESO se zaveda, da so ocene učinka tehničen dokument, vendar pa so zaradi dolžine in izrazja včasih nepregledne, zlasti za mala podjetja, ki bi želela k njim prispevati. Odbor predlaga, da postanejo uporabniku bolj prijazne (8) z uporabo standardnega vzorca in jasnim povzetkom, v katerem so poudarjeni glavni obravnavani vidiki in se posebej zajame vsaka podskupina MSP.

3.2.3

EESO poziva k neodvisni in pregledni analizi osnutka ocene učinka s strani zainteresiranih strani, vključno z organizacijami podjetij, ki zastopajo mikro- oziroma mala in srednja podjetja, s čimer bi zagotovili, da so te ocene kakovostne in pripravljene v skladu s smernicami (9).

3.2.4

V ocenah učinka je treba natančno presoditi, na kakšen način in v kakšni meri so za zmanjšanje upravnega bremena za MSP potrebni posebni ukrepi in modeli (kot so izjeme, poenostavitve itd.). EESO pozdravlja večjo uporabo testa MSP, vendar obenem opozarja, da je treba temeljito in za vsak primer posebej preučiti, kakšen je učinek zakonodaje na vse tri različne podskupine, nato pa preveriti še možnosti za izvzetje mikropodjetij iz novih pravil ali sprejetje manj strogih ureditev.

3.2.5

Po mnenju EESO je videti, da se Komisija oddaljuje od svojih načrtov za splošno izvzetje mikropodjetij iz pravil EU pri pripravi ocene učinka. Odbor pozdravlja to potezo in poudarja, da bi bilo treba pametno zakonodajo prilagoditi vrsti in velikosti podjetja ter poskrbeti, da ne bi bila prezapletena. Lastniki podjetij se lahko na to – pod pogojem, da bodo ti parametri upoštevani – hitro odzovejo in oblikujejo ustrezne notranje postopke za uresničevanje ciljev pametne zakonodaje.

3.2.6

Mikro- in mala podjetja se zavedajo, da so bolj povezana s svojimi strankami kot velike multinacionalne družbe. Prav tako se zavedajo, da stranke vse bolj povprašujejo po lokalnih podjetjih, ki poslujejo etično in skrbijo za lokalno okolje. Zato EESO opozarja Komisijo, da je za družbe izjemno pomembno, da spoštujejo standarde in predpise v zvezi s kakovostjo podjetij, njihovih proizvodov in storitev, če želijo biti uspešne in še naprej konkurirati na različnih trgih. Izvzetje mikropodjetij iz pravil o varstvu potrošnikov in okolja, na primer, lahko tako tem podjetjem škodi (10).

3.2.7

Odbor meni, da je treba v okviru ocen učinka poleg že povedanega natančno meriti tudi verižni učinek, ki ga lahko ima ukrep za zmanjšanje upravnih stroškov v okviru spremembe zakonodaje v zvezi z MSP. Dejansko bi lahko nastali stranski učinki, ki lahko spremenijo socialno ravnovesje in odnose z državno upravo (delo na črno, razkritje davčnih podatkov, prispevki za socialno varnost, kvalifikacije in narava pogodbe o zaposlitvi itd.).

S pametno pravno ureditvijo za MSP si je treba predvsem prizadevati, da bodo njeni zunanji učinki nični ali vsaj ne bodo imeli negativnih posledic. Zato EESO opozarja Komisijo, da pametna zakonodaja ne bi smela ogroziti pravic delavcev (11), prav tako pa ne bi smela znižati osnovne stopnje njihove zaščite, zlasti kar zadeva zdravje in varstvo pri delu.

3.3.1

EESO pozitivno ocenjuje dejstvo, da bodo vsako leto izdani kazalniki uspešnosti MSP, ki bodo omogočili spremljanje specifičnih ukrepov skozi ves postopek odločanja. Z zanimanjem pričakuje izvajanje in rezultate.

3.3.2

EESO meni, da bi morala Evropska komisija kazalnike stalno spremljati prek centralizirane službe za usklajevanje, v tesnem sodelovanju z različnimi institucijami in organi EU. Pri tem lahko sodelujejo tudi države članice in organizacije MSP.

3.4.1

EESO pozdravlja dejstvo, da imajo zainteresirane strani v okviru načrtovanih priprav in posvetovanj na voljo možnost obveščanja o načrtih glede morebitnih pobud Komisije. Informacije o posvetovanjih z zainteresiranimi stranmi je treba objaviti, da se bodo te lahko pravočasno odzvale. Vendar pa ta posvetovanja ne bi smela temeljiti na količini, temveč na kakovosti, dopolniti pa bi jih bilo treba z empiričnimi podatki iz razgovorov z resničnimi poslovneži, vključno z delojemalci, in z organizacijami podjetij ter podatki, pridobljenimi v okviru obiskov ali opazovanja mikro- in malih podjetij. EESO opozarja Komisijo, da bi morali v načrte vedno vključiti tudi prvo grobo oceno predvidenih stroškov, s čimer bi zainteresiranim stranem omogočili, da preverijo morebitne učinke. Opozarja jo tudi, da je za zbiranje kakovostnih podatkov in pripravo predlogov za pametno zakonodajo odločilnega pomena obsežno posvetovanje z zainteresiranimi stranmi.

3.4.2

Po posvetovanju se številna poslovna združenja in njihovi člani sprašujejo, ali si je bilo vredno prizadevati za opredelitev morebitnih problemov in rešitev. EESO se zavzema, da bi nekateri izmed njih v skladu z uradnim postopkom lahko kot zunanji strokovnjaki sodelovali v neodvisnem odboru za oceno učinka in dodatno preučili predloge Komisije, s tem pa zagotovili, da bodo primerno upoštevani različni s tem povezani vidiki.

3.4.3

EESO je opazil, da so zakonodajalci v zadnjih letih sprejeli sorazmerno veliko delegiranih aktov. Številne odločitve v teh aktih so za MSP zelo pomembne. Odbor zato meni, da bi morali na posvetovanjih obravnavati tudi nekatere najpomembnejše delegirane akte, ki imajo lahko znatne gospodarske, okoljske in/ali socialne posledice za določen sektor ali za najpomembnejše zainteresirane strani.

3.4.4

EESO poziva, da se v okviru priprave zakonodaje z MSP organizira resnično strukturiran dialog, v katerem bodo sodelovale različne strani. S tem partnerstvom bi zagotovili sodelovanje vseh MSP in njihovih organizacij, zlasti združenj malih podjetij, ter se tako zavzeli za uporabo načel "najprej pomisli na male" in "samo enkrat" iz Akta za mala podjetja (12), s čimer bi spodbudili cilje v zvezi z učinkovitostjo.

3.4.5

EESO načeloma podpira Evropsko podjetniško mrežo. Izraža pa obžalovanje, da njen potencial še vedno ni izkoriščen, saj se zdi, da se številna evropska MSP sploh ne zavedajo obstoja te mreže. Storitve Evropske podjetniške mreže bi morale temeljiti na resničnih zahtevah in potrebah MSP, ob tesnem sodelovanju z njihovimi organizacijami.

Odbor meni, da bi bilo treba gostiteljske organizacije te mreže spodbuditi, da dodelijo več sredstev za potrebe MSP pri poslovanju z javno upravo. Po mnenju EESO bi se morala ta podpora osredotočiti zlasti na najmanjša podjetja, ki bi jim morala njihova lokalna izpostava Evropske podjetniške mreže neposredno svetovati v zvezi s predpisi. Da bi se lahko načelo "najprej pomisli na male" izvajalo tudi v praksi, bi morale vse službe Komisije upoštevati ugotovitve s srečanj v živo in prispevke organizacij MSP.

3.4.6

EESO pozdravlja podaljšanje mandata skupine neodvisnih zainteresiranih strani na visoki ravni za upravne obremenitve (13) (Stoiberjeva skupina). Zlasti se zavzema, da bi imela skupina ob tesnem sodelovanju z organizacijami MSP in sindikati novo, pomembno vlogo, tako da bi Komisiji pomagala pri pripravi, spremljanju in izvajanju politik za mikro- in mala podjetja.

3.4.7

EESO je seznanjen z rezultati posvetovanj "Top-10" o najbolj obremenjujočih birokratskih ukrepih za MSP (14). Komisijo poziva, naj se na te ugotovitve čim prej odzove in objavi posebne predloge za poenostavitev.

3.5.1

EESO podpira pregled ustreznosti predpisov pri oblikovanju politike za MSP (15) (t. i. program REFIT). Z veseljem pričakuje rezultate pilotnih ocen (16), Komisijo pa spodbuja, naj v okviru svojega programa za leto 2014 izvede dodatne preglede ustreznosti na najpomembnejših področjih, za katera meni, da so bistvena pri ustvarjanju rasti in delovnih mest. Poziva jo, naj na svojih spletnih straneh objavi podatke o vseh že izvedenih in načrtovanih tovrstnih pregledih.

3.5.2

EESO ravno tako predlaga celovit pregled ustreznosti predpisov EU, ki jih morajo podjetja upoštevati pri poslovanju s sosednjimi državami EU. Meni, da je tozadevna zakonodaja veliko upravno breme in da bi s takim pregledom pomembno prispevali k načrtom EU za pametno zakonodajo ter rast in trgovino.

3.5.3

EESO poziva Komisijo, naj s programom REFIT čim prej ugotovi, kateri predpisi in predlogi, ki so v postopku, niso več uporabni in predlaga njihov umik ter naj se v okviru svojih prizadevanj za poenostavitev zavzema za konsolidacijo sedanje zakonodaje. Priporočljivo je, da bi bili vsi cilji za zmanjšanje merljivi in da bi prispevali k otipljivim, pozitivnim spremembam za podjetja.

3.5.4

EESO meni, da je potreben boljši izbor pravnih sredstev, vključno z mehanizmi za samoregulacijo in koregulacijo (17).

3.6.1

EESO poudarja, da so za pametno zakonodajo odgovorni vsi, ki na ravni EU ali na ravni držav članic sodelujejo pri oblikovanju politik EU.

3.6.2

Na evropski ravni:

3.6.3

Na ravni držav članic:

12.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 327/38

1.1

EESO priznava, da mora Evropa vzpostaviti avtonomen sistem nadzora v vesolju, da zaščiti lastno vesoljsko infrastrukturo in zagotovi varnost izstrelitev, ter pozdravlja pobudo Komisije, ki to vprašanje obravnava prvič in predlaga rešitve, da bi se na tem področju začel proces sodelovanja in povezovanja v Evropski uniji.

1.2

EESO se strinja z zamislijo Komisije, da države članice pripravijo operativne predloge in jih predložijo Komisiji, če so kakovost in količina predvidenih informacij ter izmenjava znanj, tudi metodologij in zmogljivosti za izvajanje analize podatkov, v očitnem evropskem interesu.

1.3

EESO se zaveda, da je težko najti rešitve, s katerimi se strinjajo vse države članice, in meni, da je predlog Komisije prvi in pomemben korak k bolj ambicioznim ciljem sodelovanja. Zaradi obstoja močnih vojaških interesov v okviru tega programa je vzpostavitev skupne infrastrukture zelo zapletena, vendar EESO izraža upanje, da jo bo ravno na podlagi te pobude čim prej mogoče uresničiti. Kljub temu je pozitivno, da se vzpostavijo temelji tega sodelovanja med civilno in vojaško sfero, ki bi moralo vključevati Evropsko vesoljsko agencijo, Evropsko obrambno agencijo in direktorat za krizno upravljanje in načrtovanje.

1.4

EESO meni, da je treba finančna sredstva, predvidena za program za nadzor in sledenje v vesolju (Space Surveillance and Tracking – SST), v teh sedmih letih od ustanovitve službe prednostno uporabiti za oblikovanje prvega jedra neodvisne evropske zmogljivosti, v katero bo mogoče prenesti del zmogljivosti, ki že obstajajo v obrambnih ministrstvih držav članic. To zmogljivost bi bilo mogoče vzpostaviti s pomočjo uporabe optičnih teleskopov, ki se v Evropi že uporabljajo (Kanarski otoki), in z vzpostavitvijo vsaj enega evropskega radarja, ki bo podoben tistim, ki jih uporabljajo obrambne strukture. Na ta način bi se zagotovila trajna naložba, v okviru katere bi se nove zmogljivosti in sposobnosti prenesle na civilno področje, s čimer bi se izboljšala kakovost življenja evropskih državljanov.

1.5

EESO meni, da je treba za obdobje sedmih let, ki je predvideno za izvajanje tega programa, na podlagi posebnih določb opredeliti raven storitev, ki jo pričakujejo nacionalni partnerji kar zadeva količino podatkov, ki jih je treba zagotoviti, vrsto, pogostost, kakovost in razpoložljivost, tako da bo mogoče oblikovati potrebne instrumente za ocenjevanje delovanja službe, podobno kot velja za raziskovalne programe v sedmem okvirnem programu, v katerih so ta merila jasno opredeljena in usklajena.

1.6

EESO priporoča, da se ohranijo odprta merila za dostop do programa in da se v besedilu člena 7(1)(a) natančneje pojasnijo. Ključnega pomena je, da se udeležba v programu omogoči ne samo državam, ki že imajo neodvisne zmogljivosti (npr. Francija, Nemčija, Združeno kraljestvo), temveč tudi vsem tistim, ki lahko dajo na razpolago zmogljivosti za obdelavo podatkov. Predlagano besedilo je treba s tega vidika spremeniti.

1.7

EESO opozarja, da celotna dejavnost spremljanja razmer v vesolju (Space Situational Awareness – SSA) vključuje ne le nadzor in sledenje v vesolju (Space Surveillance and Tracking – SST), ampak tudi spremljanje vesoljskih meteoroloških pojavov (Space Weather, v zvezi z magnetno aktivnostjo sonca) in spremljanje objektov blizu Zemlje (Near Earth Objects – NEO).

1.8

Splošno je priznano, da je nevarnost, ki jo za vesoljsko infrastrukturo predstavlja sončna aktivnost, vsaj enaka, če ne celo znatno višja od tiste, ki jo predstavljajo učinki posebno intenzivnih pojavov, zato EESO zlasti meni, da bi bilo treba oba vidika obravnavati sočasno, kot je bilo prvotno predvideno v opredelitvi SSA, in poziva Komisijo, naj opredeli obsežen in celosten okvir različnih vidikov obrambe vesoljske infrastrukture, zlasti v sodelovanju z Evropsko vesoljsko agencijo (ESA), ki je že dejavno vključena v program za zaščito pred sončnim sevanjem. Iz sklepov konference o vesolju in varnosti (10. in 11. marca 2011 v Madridu), na katere se sklicuje ocena učinka, je jasno razvidno, kako je mogoče na tem področju okrepiti sodelovanje med vsemi zadevnimi akterji, zlasti EU, ESA in državami članicami.

1.9

EESO se strinja s predlogom Komisije, da se okrepi sodelovanje z ZDA in drugimi državami, ki so izrazile interes za skupen projekt zaščite vesoljske infrastrukture, da se preprečijo nevarni in včasih katastrofalni trki, tudi z majhnimi delci, ki lahko onemogočijo delovanje satelita, ki je izjemno drag in nujen za človeške dejavnosti.

2.1

Sporočilo predlaga vzpostavitev novega evropskega programa za nadzor vesolja in sledenje objektov v Zemljini orbiti, imenovanega SST (Space Surveillance and Tracking).

2.2

Program se vzpostavlja kot odziv na potrebo, da se evropska vesoljska infrastruktura, zlasti tista, ki je povezana s programi Galileo in Copernicus/GMES, pa tudi evropske izstrelitve zaščitijo pred nevarnostmi trkov z vesoljskimi odpadki.

2.3

V sporočilu sta opredeljena tudi zakonski okvir programa ter njegova shema financiranja za obdobje 2014–2020.

2.4

Sporočilu je priloženo poročilo (1), ki obravnava zlasti pet shem financiranja in upravljanja programa, pri čemer so za vsako od njih navedeni značilnosti, stroški in koristi.

2.5

Pred samim zakonodajnim besedilom sporočila je podan obrazložitveni memorandum, v katerem je opisano ozadje.

2.6

Okvirni celotni prispevek Unije za izvajanje infrastrukture SST za obdobje 2014–2020 znaša 70 milijonov EUR.

2.7

S tem bi se pokrili stroški delovanja senzorjev, ki jih imajo sodelujoče države članice – običajno njihove vojaške strukture –, ter sistema za opozarjanje, ki temelji na podatkih sodelujočih držav članic in ki ga upravlja Satelitski center Evropske unije (SCEU).

2.8

Udeležba v programu je prostovoljna, sodelujoče države članice pa morajo imeti že delujoče senzorje (teleskope, radarje) ter potrebne tehnične in človeške vire ali ustrezno usposobljenost na področju obdelave podatkov.

2.9

Na podlagi povzetka ocene učinka, priloženega k predlogu, naj bi stroški, povezani s trki med odpadki in operativnimi evropskimi sateliti, v Evropi znašali 140 milijonov EUR letno in naj bi se glede na predvideno 50-odstotno rast storitev satelitskega sektorja v naslednjih letih zvišali na 210 milijonov EUR. To so zelo konzervativne ocene, ki ne vključujejo izgube "na kraju samem", torej gospodarske izgube, povezane s prekinitvijo storitev, ki temeljijo na satelitskih podatkih.

2.10

Treba je opozoriti, da skoraj celotna izguba ne vključuje toliko fizičnih poškodb satelitov, temveč skrajšanje njihove operativne življenjske dobe, ki je posledica ukrepov za preprečevanje trkov.

2.11

Čeprav imajo številne države članice lastno službo za nadzor, Komisija meni, da je ukrepanje EU nujno zaradi združevanja sredstev, ki so potrebna za financiranje projekta, opredelitve vidikov upravljanja in podatkovne politike ter zagotovitve, da obstoječe in prihodnje zmogljivosti začnejo delovati na usklajen način.

2.12

Danes je ameriška mreža za nadzor v vesolju (Space Surveillance Network), ki jo upravlja ministrstvo ZDA za obrambo, referenca za vse službe za opozarjanje. S tega vidika se zdi sodelovanje med EU in ZDA, v okviru katerega se podatki ZDA zagotavljajo brezplačno, nezadostno, saj ti podatki niso dovolj natančni, prav tako pa EU upravljanja teh podatkov ne more nadzirati.

2.13

Ustanovitev te službe bi bila zato v skladu s strategijo o neodvisnosti Evrope na kritičnih področjih ter zlasti na področju dostopa do vesolja.

2.14

Trenutno naj bi v Evropi 65 % senzorjev za satelite v nizki Zemljini orbiti v celoti ali deloma upravljale institucije, povezane z obrambo (2).

2.15

ESA naj ne bi bila primerna za izvajanje takšnega programa, saj ni opremljena za obdelavo zaupnih podatkov, kot so podatki iz senzorjev, ki jih upravljajo vojaške strukture.

2.16

Evropski organ, ki bi moral biti odgovoren za operativne naloge usklajevanja, je Satelitski center Evropske unije, ki je agencija Unije, ustanovljena s Skupnim ukrepom Sveta z dne 20. julija 2001, ki civilnim in vojaškim uporabnikom zagotavlja geoprostorske slikovne informacijske storitve in izdelke z različnimi stopnjami tajnosti. Satelitski center bi lahko izboljšal zagotavljanje storitev SST ter v sodelovanju z udeleženimi državami članicami sodeloval pri vzpostavitvi in delovanju funkcije službe SST, kar je eden od ciljev podpornega programa SST. Vendar njegov statut trenutno ne predvideva nobenega delovanja na področju SST.

2.17

Za upravljanje programa naj bi bilo potrebnih 50 delovnih mest (vključno s kadri, ki jih zagotavljajo sodelujoče države članice, Satelitski center Evropske unije in Komisija).

3.1

EESO meni, da predlog ne predvideva oblikovanja zadostnih instrumentov in zmogljivosti na evropski ravni za zbiranje in analizo podatkov, kar pomeni, da bo na koncu petletnega obdobja financiranja tega programa Evropa v enakem položaju kot pet let pred tem in bo morala zato najverjetneje podaljšati ta dogovor, da bi zagotovila, da bodo obrambne strukture sodelujočih držav članic še naprej zagotavljale podatke.

3.2

Kar zadeva predlagano financiranje v višini 70 milijonov EUR, niso opredeljene nobene zahteve glede razpoložljivosti, kakovosti in aktualnosti podatkov, ki jih morajo zagotoviti nacionalni organi. Zato je težko določiti merila za ocenjevanje opravljene storitve. To bo mogoče šele, ko bo Komisija objavila delegirane akte, ki jih je treba pripraviti.

3.3

Države članice menijo, da ESA ne zagotavlja zadostnih jamstev za obdelavo občutljivih podatkov in da bi moral biti za to pristojen Satelitski center Evropske unije. Vendar je na ravni posameznih držav članic mogoče opaziti, da države z lastno službo za nadzor in sledenje (kot so Združeno kraljestvo, Francija in Nemčija) le-to organizirajo v okviru sodelovanja med vesoljsko in obrambno agencijo, na podlagi česar je mogoče sklepati, da je model sodelovanja med vesoljsko in obrambno agencijo v praksi učinkovit. Zato ni jasno, zakaj je ESA izključena iz takšne službe, še zlasti, ker že sodeluje v globalni službi za opozarjanje pred nesrečami in njihovo obvladovanje, kot je Mednarodna listina o vesolju in večjih nesrečah (International Charter on Space and Major Disasters).

3.4

Program SST je eden od treh elementov pripravljalnega programa za spremljanje razmer v vesolju (Space Situational Awareness – SSA), ki ga od leta 2009 v predoperativni fazi izvaja ESA; druga dva sta spremljanje vesoljskih meteoroloških pojavov (Space Weather) in spremljanje objektov blizu Zemlje (Near-Earth Objects).

3.5

Proračun za pripravljalni program SSA v okviru ESA je znašal 55 milijonov EUR. Povezava med tema dvema programoma ni jasna. Zlasti ni jasno, kako naj bi ta služba SST temeljila na podobni službi, ki izdaja in upravlja opozorila v zvezi s tveganji, povezanimi s sončno aktivnostjo.

3.6

Koristno je primerjati resnost poškodb, ki so posledica trkov z odpadki, s škodo, ki izhaja iz geomagnetne aktivnosti sonca. Študija ameriške Nacionalne uprave za oceane in ozračje (NOAA) (3) ugotavlja, da je gospodarska škoda, povezana z vplivom sončnih neviht na satelitsko infrastrukturo, precejšnja. Leta 2003 je intenzivna sončna aktivnost uničila japonski satelit ADEOS-2, vreden 640 milijonov USD. Leta 1997 je magnetna nevihta povzročila škodo na satelitu za telekomunikacije Telstar v vrednosti 270 milijonov USD, medtem ko je leta 1989 druga magnetna nevihta povzročila deveturni izpad električne energije na območju Kanade, ocenjena škoda pa naj bi znašala 6 milijard USD.

3.7

Ocenjuje se, da bi sončna supernevihta, kot je tista iz leta 1859, danes samo z vidika poškodb na geostacionarnih satelitih povzročila škodo v višini 30 milijard USD, medtem ko bi bila škoda na električnem omrežju višja in bi znašala 1–2 bilijona USD, pri čemer bi bilo potrebnih 4 do 10 let za ponovno zagotovitev polnega obratovanja (4).

3.8

Raven tveganja, povezana s sončno aktivnostjo, je vsaj enaka tisti, ki je povezana z odpadki. Zato EESO meni, da bi bilo treba obe nadzirati sočasno, kakor je bilo predvideno na konferenci v Madridu marca 2011. Vendar v sporočilu ni natančno določeno, kdo bo vzpostavil operativno službo za opozarjanje v zvezi z dogodki, povezanimi s sončno aktivnostjo.

3.9

EESO meni, da bi moral predlog upoštevati zaščito evropske vesoljske infrastrukture, vključno z dopolnilno dejavnostjo za spremljanje vesoljskih meteoroloških pojavov (Space Weather) in roki za izvedbo ter povezavo med obema sistemoma.

4.1

Člen 5(2) določa, da se ne bodo vzpostavljale nove zmogljivosti, temveč se bodo uporabile tiste, ki v državah članicah že obstajajo. Vendar je v poglavju 2 obrazložitvenega memoranduma izrecno navedeno, da obstoječe zmogljivosti ne zadostujejo. Zato nikakor ni jasno, kakšna vrsta sistema – tudi v zvezi s petimi shemami iz ocene učinka, priložene sporočilu – naj bi se dejansko vzpostavila.

4.2

Tehnične lastnosti tega sistema niso jasno opredeljene. Cilji sistema so opisani, vendar naj bi bila odločitev o tem, kaj bodo vključevali, sprejeta v prihodnjih razpravah med državami članicami.

4.3

Povezava med uporabo v vojaške in civilne namene. Struktura sistema je civilne narave. Vendar je večina informacij vojaškega izvora. Ne obstajajo izrecne zahteve ali protokoli, v skladu s katerimi bi morali vojaški organi te informacije zagotavljati civilnim organom. Na podlagi dokumenta naj bi bilo tudi to vprašanje rešeno v prihodnosti.

4.4

Odnos med državami članicami in EU. Predlog navaja, da so vsi senzorji v lasti posameznih držav članic in da mora tako tudi ostati. Zdi se, da ni izrecnih pogojev, ki zagotavljajo minimalno raven izmenjave podatkov in informacij.

4.5

Opredelitev službe. V predlogu ni izrecno navedena. Zato ni mogoče oceniti, ali zadostuje za projekte v okviru programa.

4.6

V resoluciji Sveta z dne 26. septembra 2008Nadaljnji razvoj evropske vesoljske politike je navedeno, da je treba "razviti zmogljivosti, na podlagi katerih bi lahko izpolnili zahteve evropskih uporabnikov po popolnem razumevanju okolja v vesolju".

4.7

Še naprej je treba dejavno razvijati tako program SST kot tudi sedanje programe v okviru SSA.

4.8

Kazalniki rezultatov in posledic iz točke 1.4.4 so precej tavtološki, saj v operativnem smislu malo prispevajo k naknadni oceni učinkovitosti programa.

4.9

Razen opredelitve upravljanja operativni model sistema ni ustrezno opredeljen.

Sodelovanje držav članic ni zavezujoče. Kakšna je najmanjša osnova za delovanje službe?

12.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 327/42

1.1

Glede na nedvomno gospodarsko vrednost blagovnih znamk in njihov pozitivni učinek na delovanje notranjega trga sedanji zakonodajni okvir na nadnacionalni ravni nikakor ni ustrezen. Predlog direktive v primerjavi s sedanjim stanjem, ko obstajajo razlike med zakonodajo EU in nacionalnimi zakonodajami, kljub vsemu pomeni napredek.

1.2

Zato EESO poziva k okrepitvi varstva pravic intelektualne lastnine, povezanih z zakonito uporabo blagovne znamke, in podpira čim večjo registracijo blagovnih znamk na ravni EU ter poziva Komisijo, naj podpre Urad za usklajevanje na notranjem trgu (UUNT) pri njegovih nalogah nadzora spoštovanja teh pravic.

1.3

V zvezi s tem pravo Unije dodeljuje imetniku blagovne znamke tako izključno pravico uporabe v pridobitne namene ("ius utendi") kot tudi možnost, da tretjim stranem prepreči njeno uporabo s posnemanjem ali zlorabo značilnosti znamke ("ius prohibendi"). EESO poziva k sprejetju preventivnih ukrepov in odškodnin v zvezi s piratstvom, ki spodkopava konkurenčnost evropskih podjetij.

1.4

Vendar obstoječa zakonodaja EU ne določa natančno pogojev, pod katerimi lahko imetnik blagovne znamke izvaja ukrepe, potrebne za preprečevanje takšnih dejanj.

1.5

Celotni proces usklajevanja bi moral v prihodnjih letih privesti do usklajene zakonodaje blagovnih znamk in pravilnika EU o blagovnih znamkah, ki naj bi med drugim omogočil oblikovanje prožnega, enotnega in stroškovno učinkovitega postopka, ki bi zainteresiranim omogočal prostovoljno registracijo blagovnih znamk, s čimer bi se odpravile razlike med posameznimi zakonodajami, ki trenutno obstajajo.

1.6

EESO bi moral v zakonodajnem postopku sprejemanja vseh zakonodajnih aktov v zvezi z intelektualno lastnino odigrati aktivno vlogo; zato izraža obžalovanje, da mu predlog spremembe direktive o blagovni znamki Skupnosti ni bil predložen v posvetovanje.

1.7

EESO izraža upanje, da bo v prihodnje obstajal sistem, ki bo podjetjem in posameznikom zagotavljal enotno zaščito blagovnih znamk.

2.1

Na mednarodni ravni je zakonodaja blagovnih znamk urejena s Konvencijo za varstvo industrijske lastnine, podpisano v Parizu 20. marca 1883, nazadnje revidirano v Stockholmu 14. julija 1967 in spremenjeno 28. septembra 1979 (1) (v nadaljnjem besedilu "Pariška konvencija").

2.2

V skladu s členom 19 Pariške konvencije si države, za katere konvencija velja, pridržujejo pravico, da med seboj ločeno sklepajo posebne sporazume o industrijski lastnini.

2.3

Ta določba je podlaga za sprejetje Sporazuma iz Nice (v nekaterih prevodih: "Nicejskega" sporazuma, op. prev.) o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev za registracijo znamk, sprejetega na diplomatski konferenci v Nici 15. junija 1957, nazadnje revidiranega v Ženevi 13. maja 1977 in spremenjenega 28. septembra 1979 (2). Klasifikacijo iz Nice revidira vsakih pet let odbor strokovnjakov.

2.4

V skladu z zbirko podatkov Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO) med državami članicami Unije samo Ciper in Malta nista pogodbenici Sporazuma iz Nice, vendar obe uporabljata klasifikacijo iz Nice.

2.5

Zaščita blagovnih znamk je v bistvu teritorialna, saj gre za lastninsko pravico, ki varuje neko blagovno znamko na določenem ozemlju.

2.5.1

Na ravni primarnega prava Unije zaščito intelektualne lastnine ureja člen 17(2) Listine EU o temeljnih pravicah.

2.5.2

Člen 118 PDEU tudi določa: "Pri vzpostavitvi ali delovanju notranjega trga Evropski parlament in Svet po rednem zakonodajnem postopku določita ukrepe za uvedbo evropskih pravic intelektualne lastnine, da se zagotovi enotno varstvo pravic intelektualne lastnine v vsej Uniji in vzpostavi centralizirana ureditev na ravni Unije na področju potrjevanja, usklajevanja in nadzorovanja."

2.6

V EU soobstajata zaščiti nacionalne blagovne znamke in blagovne znamke EU. Imetnik nacionalne znamke lahko uveljavlja pravice iz te znamke v državi članici, po zakonodaji katere je blagovna znamka zaščitena. Imetniki blagovne znamke EU lahko uveljavljajo svoje pravice v vseh 28 državah članicah, ker te znamke veljajo na celotnem ozemlju EU.

2.7

Zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami so bile delno usklajene z Direktivo 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988, pozneje kodificirano kot Direktivo 2008/95/ES.

2.8

Ob tem – in v povezavi z nacionalnimi sistemi blagovnih znamk – je Uredba Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o blagovni znamki EU, kodificirana kot Uredba (ES) št. 207/2009, vzpostavila samostojen sistem za registracijo pravic enotnih pravic, ki imajo enak učinek v vsej EU. V zvezi s tem je bi ustanovljen Urad za usklajevanje na notranjem trgu (UUNT), ki je pristojen za registracijo in upravljanje blagovnih znamk EU.

2.9

V zadnjih letih je Komisija začela javne razprave o intelektualni lastnini, pri katerih je sodeloval EESO. Leta 2011 je napovedala revizijo sistema blagovnih znamk v Evropi, da bi ga tako na ravni EU in na nacionalni ravni posodobili ter ga napravili kot celoto bolj učinkovitega in skladnega.

2.10

V resoluciji z dne 25. septembra 2008 o celovitem evropskem načrtu za preprečevanje ponarejanja in piratstva je Svet zahteval revizijo Uredbe (ES) št. 1383/2003 o carinskem ukrepanju zoper blago, glede katerega obstaja sum, da krši določene pravice intelektualne lastnine, in o ukrepih, ki jih je treba sprejeti zoper blago, glede katerega je ugotovljeno, da je kršilo take pravice (3). EESO izraža upanje, da bo prišlo do izboljšav pravnega okvira za krepitev zaščite pravic intelektualne lastnine v carinskih organih in za zagotovitev ustrezne pravne varnosti.

2.11

Evropski sistem blagovnih znamk temelji na načelu soobstoja in dopolnjevanja med zaščito blagovnih znamk na nacionalni in na evropski ravni.

2.12

Medtem ko Uredba o evropskih blagovnih znamkah vzpostavlja celovit sistem, ki zajema vsa vprašanja materialnega prava in postopkov, je sedanja stopnja zakonodajnega približevanja, zagotovljena z Direktivo, omejena le na izbrane določbe materialnega prava. Zato se predlog zavzema za to, da bi bila materialna pravila v bistvu podobna in vsaj glavne postopkovne določbe združljive.

2.13

Cilj tega predloga je spodbuditi inovacije in gospodarsko rast, in sicer tako, da bi bili sistemi za registracijo blagovnih znamk po vsej EU dostopnejši in učinkovitejši za podjetja, z zmanjšanjem stroškov in zapletenosti ter z večjo hitrostjo, predvidljivostjo in pravno varnostjo.

2.14

Konkretni cilji te pobude za prenovitev direktive so:

2.15

Predlagana direktiva si na eni strani prizadeva posodobiti in izboljšati obstoječe določbe, ki se nanašajo na naslednja področja:

2.16

Poleg tega si predlog prizadeva za tesnejše približevanje materialnega prava z zaščito geografskih označb in tradicionalnih poimenovanj, zaščito blagovnih znamk, ki imajo ugled, s poudarkom na pravici iz blagovnih znamk kot predmetov premoženja, ki je lahko predmet prenosa lastninske pravice, in z ureditvijo kolektivnih blagovnih znamk.

2.17

Uskladitev glavnih postopkovnih pravil obsega imenovanje in klasifikacijo proizvodov in storitev, preverjanje po uradni dolžnosti, pristojbine, postopek ugovora, neuporabo kot način obrambe v postopku ugovora, postopek za razveljavitev ali razglasitev ničnosti in neuporabo kot način obrambe v postopku za razglasitev ničnosti.

2.18

Poleg tega je namen predloga olajšanje sodelovanja med uradi; kot dopolnilo pravnega okvira sodelovanja, predlaganega v okviru pregleda Uredbe, člen 52 določa pravno podlago za olajšanje sodelovanja med UUNT in uradi za intelektualno lastnino v državah članicah.

3.1

EESO pozdravlja predlog direktive Evropske komisije, ki prihaja v še toliko primernejšem trenutku z ozirom na svetovne gospodarske razmere, za katere sta značilni izjemna konkurenčnost in pešanje gospodarstva v Evropi.

3.1.1

V tem pogledu blagovne znamke prispevajo po eni strani k ustvarjanju poslovne vrednosti in zvestobe odjemalcev strank, po drugi pa k zaščiti potrošnikov.

3.1.2

Slednji vidik je v tem kontekstu zelo pomemben iz več razlogov:

3.2

Predlagana direktiva bo pomembno izboljšala trenutni pravni okvir zakonodaje držav članic s treh vidikov:

3.3

Glede na gospodarski, tržni in pravni razvoj bo tudi vključila pomembne novosti, kot sta opredelitev blagovne znamke, tako da bo mogoča predstavitev s sredstvi, ki niso grafična, in natančnejša opredelitev blagovne znamke, dopuščala pa bo tudi možnost registracije blagovnih znamk, ki jih je mogoče predstaviti s tehnološkimi sredstvi, ki zagotavljajo zadovoljiva jamstva.

3.4

Pozdraviti je mogoče namero za doseganje večjega približevanja materialnega prava, k čemur sodijo dodajanje zaščite geografskih označb in tradicionalnih izrazov, zaščita blagovnih znamk, ki imajo ugled, ter obravnava blagovnih znamk kot predmetov premoženja, kot sta prenos ali stvarnopravna pravica, in bistveni vidiki tržne uporabe blagovnih znamk. Predlog, da se v direktivo vključijo kolektivne blagovne znamke in garancijske znamke, je zelo pomemben tako za podjetja kot za potrošnike.

3.5

EESO poleg tega pozdravlja uskladitev temeljnih postopkovnih pravil, saj bi s tem v skladu z načeli, ki jih je opredelilo Sodišče EU, vzpostavili skupna pravila za določitev in klasifikacijo blaga in storitev ter preizkus po uradni dolžnosti, ugovorni postopek in razveljavitev ali ugotovitev ničnosti.

3.6

EESO tudi pozitivno ocenjuje dejstvo, da je priprava predloga direktive potekala ob veliki publiciteti in z močno vključenostjo zadevnih sektorjev civilne družbe.

3.7

Vendar pa je treba obravnavanemu predlogu tudi do neke mere ugovarjati, ne glede na določbe predloga za spremembo obstoječe Uredbe (ES) št. 207/2009, ki je uvedla samostojen sistem za registracijo enotnih pravic in tvori zakonodajni sveženj s predlagano direktivo.

3.8

V zvezi s tem Odbor izraža začudenje, da mu predlog o spremembi omenjene uredbe o blagovni znamki Skupnosti (COM(2013) 161 final z dne 27. marca 2013) ni bil predložen v pripravo svetovalnega mnenja.

3.9

Glede na to, da ima to neposredni učinek na delovanje notranjega trga (člen 118 PDEU) in na raven varstva potrošnikov (člen 169 PDEU), je potrebna kontekstualna in skladna razlaga določb Pogodb, ki EESO izrecno podeljujejo posvetovalno vlogo na teh področjih in zahtevajo obvezno udeležbo EESO v zakonodajnem procesu za sprejetje tega akta.

3.10

V zvezi s tem pravo Unije dodeljuje imetniku blagovne znamke tako izključno pravico uporabe v pridobitne namene ("ius utendi") kot tudi možnost, da tretjim stranem prepreči njeno uporabo s posnemanjem ali zlorabo značilnosti znamke ("ius prohibendi") – člen 9 Uredbe (ES) št. 207/2009.

3.11

Vendar obstoječa zakonodaja EU ne določa natančno pogojev, pod katerimi lahko imetnik blagovne znamke izvaja ukrepe, potrebne za preprečevanje takšnih dejanj.

3.11.1

Čeprav predlagana direktiva bistveno razširja število okoliščin, ki imetniku blagovne znamke dopuščajo, da tretjim stranem prepove njeno uporabo (člen 10), in celo uvaja novo določbo o kršitvah pravic imetnika s predstavitvijo, embalažo ali drugimi sredstvi (člen 11), ali njeno zlorabo s strani agenta ali predstavnika imetnika (člen 13), je natančna določitev področja uporabe zakonodaje še naprej odvisna od presoje pristojnega sodnika, če sproži sodni postopek prizadeta stran.

3.11.2

Torej bo o tem, ali obstaja verjetnost zamenjevanja ali zlorabe zaščitene blagovne znamke s strani tretjih, presojal vsak posamezen sodni organ in, če bo ugotovil, da ta verjetnost obstaja, bo določil tudi ustrezno odškodnino za imetnika znamke, odvisno od njegovega zahtevka.

3.11.3

Zato predlagana direktiva ne zagotavlja enotne zaščite za pravice imetnika blagovne znamke ali pravice potrošnikov, kadar so lahko prizadeti zaradi zlorabe ali goljufive uporabe blagovne znamke.

3.12

Komplementarnost med nacionalnimi in nadnacionalnim sistemom zaščite blagovnih znamk zato prinaša jasno tveganje, da takšna zaščita ne bo kolikor mogoče učinkovita in hitra, kot je predvideno v ciljih predlagane direktive.

3.12.1

Tako na primer ni nobenega zagotovila, da bodo presežene nacionalne razlike, ki izhajajo iz nepravilnega prenosa določb Direktive 2004/48/ES (o spoštovanju pravic intelektualne lastnine), v zvezi z ukrepi za zagotavljanje

3.12.2

Ta pravna negotovost bo še večja v primerih kršitev pravic imetnika blagovne znamke v več državah članicah.

3.13

To je še toliko huje, ker predlog direktive sam vsebuje nekatere okoliščine, ki povečujejo kompleksnost zaščite.

3.13.1

Tako na primer člen 4(3) (razlogi za zavrnitev ali neveljavnost) navaja: "Blagovna znamka se lahko razglasi za neveljavno, kadar prijavitelj vloži prijavo za registracijo blagovne znamke v slabi veri. Država članica lahko tudi zagotovi, da se taka blagovna znamka ne registrira."

3.14

Ker po mnenju Urada za usklajevanje na notranjem trgu (UUNT) "odsotnosti namena uporabe ni mogoče šteti za razlog za slabo vero", se zastavlja vprašanje: kateri organ bo določil enotna merila, na podlagi katerih bodo pristojni ocenjevalci lahko presojali, ali obstajajo drugi razlogi, ki kažejo na ravnanje v slabi veri?

3.15

Ta zakonodajna vrzel je paradoksalna, če jo primerjamo z novo določbo člena 10(5) predlagane direktive, ki imetniku registrirane blagovne znamke daje pravico, da tretjim stranem prepreči vnašanje izdelkov z ozemelj, ki niso del carinske unije, čeprav se tam ne smejo prosto dajati v promet. Zato predlog v tem pogledu ni v skladu s trenutno sodno prakso Sodišča EU v zvezi z blagom v tranzitu (sodbi C-446/09 in C-495/09, Philips in Nokia) in razveljavlja vsakršno domnevo ali dokaz o dobri veri, v kateri bi lahko delovale zadevne tretje strani (4).

3.16

Po drugi strani bi se preprečevanje in preganjanje drugih vrst nezakonitih tržnih praks nedvomno okrepilo, če bi predlog direktive določal posebno pravno podlago, ki bi Evropski komisiji dala pristojnost za okrepitev ukrepov prek sodelovanja z oblastmi tretjih držav, kjer so te poslovne prakse razširjene in sistematične.

3.17

Ne zadošča niti določba člena 45(1) predlagane direktive, ki na splošno določa, da morajo države članice pred svojimi uradi zagotoviti učinkovit in hiter upravni postopek ugovora v zvezi z registracijo prijave blagovne znamke na podlagi razlogov iz člena 5. Treba bi bilo bolje opredeliti naravo tega postopka in normativno določiti razumen rok, v katerem morajo pristojni nacionalni organi ukrepati skladno s členom 41(1) Listine EU o temeljnih pravicah (pravica do dobre uprave).

3.18

Podobno razlogi učinkovitosti in predvidljivosti, povezani z nadnacionalno zaščito imetnikov pravic blagovnih znamk, zahtevajo pregled vsebine drugih določb predlagane direktive, kot sta člena 44 in 52. V zvezi s prvim, ki določa stopnje (splošne) dodatne pristojbine za vsak dodaten razred izdelkov in storitev poleg prvega razreda, ki se vključijo v pristojbine za prijavo začetne registracije, bi bilo treba določiti najvišje stopnje za take pristojbine.

3.19

Po drugi strani pa bi bilo treba v zvezi s členom 52, ki predvideva sodelovanje med državami članicami in UUNT za spodbujanje približevanja praks in orodij ter doseganje skladnih rezultatov pri pregledu in registraciji blagovnih znamk, uvesti posebno določbo, ki bi v skladu s členom 291(2) PDEU Komisiji podelila izvedbena pooblastila za sprejetje zavezujočega "kodeksa vedenja".

3.20

Upravno sodelovanje med UUNT in ustreznimi nacionalnimi uradi je v skladu s členom 197 PDEU treba šteti za zadevo skupnega interesa. Na tem področju bi bilo zlasti koristno omogočiti izmenjavo informacij in osebja ter spodbujati programe usposabljanja in v ta namen določiti javna proračunska sredstva.

3.21

Celotni proces usklajevanja bi moral v prihodnjih letih privesti do usklajene zakonodaje blagovnih znamk in pravilnika EU o blagovnih znamkah, ki naj bi med drugim omogočil oblikovanje prožnega, enotnega in stroškovno učinkovitega postopka, ki bi zainteresiranim omogočal prostovoljno registracijo blagovnih znamk.

12.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 327/47

1.1

Odbor pozitivno sprejema predloge Komisije o spremembi računovodskih direktiv, tako glede razkritja nefinančnih informacij kot glede raznolikosti v vodstvu podjetij. Te omejene spremembe bodo pripomogle k izboljšanju okvira EU za upravljanje podjetij (1).

1.2

Odbor Evropskemu parlamentu in Svetu predlaga, da upoštevata ravnotežje, doseženo s temi spremembami, ki povečujejo preglednost na okoljskem, socialnem in družbenem področju in področju upravljanja (ESG). Predlog Komisije je prožen in ustrezen prijem za boljše komuniciranje z delničarji, vlagatelji, zaposlenimi in drugimi deležniki. Predlog je namenjen samo velikim podjetjem, da bi se izognili obremenjevanju manjših podjetij z dodatnimi zahtevami.

2.1

Odbor priznava, da uravnotežena kombinacija naslednjih elementov omogoča, da se delničarjem na generalni skupščini zagotovijo nefinančne informacije in da se obvešča deležnike velikih podjetij. Skupna celota je v skladu z napovedanimi cilji preglednosti in skladnosti.

2.2

Odbor meni, da glede na to ravnotežje sprejetje predloga direktive, ki spreminja računovodski direktivi, prihaja v ugodnem času:

2.3

Odbor je zadovoljen, da spremembe računovodskih direktiv odpirajo perspektive, kajti:

2.4

Odbor želi Evropski parlament in Svet opozoriti na naslednja priporočila:

2.5

Odbor se strinja s predlagano spremembo četrte direktive o obveznosti razkritja informacij o politiki raznolikosti, ki jo vodi podjetje v svojih organih upravljanja.

2.6

Poudarja, da upravni in nadzorni odbori niso edini, za katere to velja, in da bi bilo morda koristno politiko raznolikosti uveljaviti tudi za odbore sveta in zlasti revizijski odbor.

2.7

Opozarja, da želje glede položaja žensk v odborih družb v večini držav članic niso uresničene (5).

2.8

Meni, da bi bilo treba med merila raznolikosti uvrstiti tudi sodelovanje zaposlenih direktorjev iz sveta dela, zlasti iz evropskega sveta delavcev, z mandatom sindikalnih organizacij.

2.9

Odbor še priporoča, naj Komisija te spremembe pospremi z določbo o preprečevanju nazadovanja glede na obstoječo nacionalno zakonodajo ter da pet let po začetku veljavnosti te direktive oceni učinek sprememb računovodskih direktiv na prakso podjetij glede razkritja nefinančnih informacij.

3.1

Predlog spremembe računovodskih direktiv je nadaljevanje prizadevanj, ki so se začela po objavi Zelene knjige o družbeni odgovornosti podjetij (6) leta 2001, ki je bila dopolnjena s sporočilom iz leta 2006 (7), ter je v skladu z zavezami, napovedanimi v načrtu dela iz sporočila iz leta 2011 (8). Sprememba je bila potrebna zaradi rezultatov študije vpliva, ki so razkrili omejitve učinkovitosti nefinančnih informacij, ki jih objavijo podjetja, v veliki meri pa se opira na prispevke iz javnega posvetovanja. Kakovost informacij je različna, poleg tega pa podjetja tudi niso dovolj številna.

3.2

Krepitev preglednosti družb v zvezi s socialnimi in okoljskimi vidiki je Komisija napovedala aprila 2011 v sporočilu o Aktu za enotni trg.

3.3

Odbor je že leta 2005 v mnenju o instrumentih za merjenje in informiranje (9) upošteval četrto direktivo o letnih računih, v katero je vključena določba o nefinančnih informacijah, ki podjetjem omogoča, da dajo javnosti na voljo nekatere informacije o socialnih in okoljskih vidikih svojih dejavnosti. Leta 2012 je podprl cilj Komisije o povečanju raznolikosti v upravnih ali nadzornih odborih. V mnenju iz leta 2012 (10) o sporočilu glede družbene odgovornosti podjetij je ponovil, da se zavzema za obvezno nefinančno poročilo.

3.4

Združeno kraljestvo je bila prva država članica, ki je v upravljanje podjetij že leta 1992 vpeljala kodeks (t. i. Cadburyjev kodeks) (11), s katerim je bila uvedena metoda, po kateri morajo družbe v primeru neupoštevanja uveljavljenih načel zadevno odstopanje pojasniti. To metodo so z različnimi določbami sprejele še nekatere druge države, kot sta Nemčija in Danska. Njena prožnost omogoča, da se na nekaterih občutljivih področjih lahko uveljavlja pravica do pridržka v zvezi z informacijami, na primer pri boju proti korupciji in podkupovanju, ki je včasih lahko učinkovit le, če se zagotovi določena diskretnost ali celo zaupnost.

3.5

Več držav članic, med njimi Francija, Nizozemska, Združeno kraljestvo, Švedska in Španija, je v zadnjem desetletju sprejelo zakonodajo, ki prinaša nacionalni okvir poročanja v pričakovanju uskladitve evropskih standardov.

3.6

Med irskim predsedovanjem je bil dosežen evropski sporazum o preglednosti ekstraktivnega sektorja, s katerim je bila revidirana računovodska direktiva. Odtlej je z zadevno direktivo naložena preglednost (po posameznih državah in projektih) za vse finančne tokove, ki jih evropska podjetja, ki delujejo v ekstraktivnih in gozdarskih sektorjih, nakazujejo v države, v katerih delujejo.

3.7

Evropski parlament je v resoluciji februarja 2013 (12) priznal pomen, ki ga ima razkritje informacij o trajnosti – kot so socialni in okoljski dejavniki – za podjetja, da se pregledajo tveganja glede trajnosti in poveča zaupanje vlagateljev in potrošnikov. Evropski parlament je od Komisije zahteval, naj predstavi predlog o objavi nefinančnih informacij podjetij.

3.8

V današnjem kriznem času, ko evropsko javno mnenje od podjetij zahteva več etike, se prakse družbene odgovornosti podjetij priznavajo kot dejavniki, ki lahko pripomorejo k trgovinski politiki Evropske unije, njeni razvojni politiki in izvajanju strategije Evropa 2020. Spodbuja socialni in civilni dialog (družbeni dialog). Omogočiti bi morala tudi boljše razumevanje dejanskega stanja v celotni podizvajalski verigi. Dogodki, kot je bila katastrofa v primeru stavbe Rana Plaza v Bangladešu, nas opominjajo, da moramo biti pozorni na odgovornost naročnika.

12.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 327/52

1.1

Državljani so v središču evropskega povezovanja. Poročilo o državljanstvu EU poudarja, da državljanstvo EU prinaša državljanom nove pravice in možnosti. Opozarja na to, da je pravica do prostega gibanja in prebivanja v EU pravica, ki je najbližje prebivalcem držav članic: možnost gibanja med državami članicami EU za daljše ali krajše obdobje, zaradi dela, študija, usposabljanja, poslovnega potovanja ali čezmejnih nakupov (1).

1.2

Poročilo o državljanstvu EU za leto 2013 predstavlja dvanajst novih ukrepov na šestih področjih, s katerimi naj bi nadalje odpravili ovire, ki državljanom EU preprečujejo uveljavljanje njihovih pravic, vključno s pravico do prostega gibanja znotraj meja EU. Med temi šestimi področji so naslednja (2):

1.3

EESO pozdravlja predlog Komisije za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o spodbujanju prostega gibanja državljanov in podjetij s poenostavitvijo sprejemanja nekaterih javnih listin v Evropski uniji ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1024/2012 (COM(2013) 228 final – 2013/0119 (COD)).

1.4

Predlog je v skladu s poročilom o državljanstvu EU, saj uvaja ukrepe, ki bodo olajšali možnosti državljanov EU, da resnično uživajo bistvo pravic, ki jih imajo kot državljani EU.

1.5

Čeprav sta Lizbonska pogodba in Listina EU o temeljnih pravicah okrepili državljanske pravice EU, ki jih je opredelila Maastrichtska pogodba, vključno s pravico do prostega gibanja in prebivanja v EU, ni bilo ustrezne reforme upravnih postopkov, ki podpirajo uveljavljanje te pravice. Predložitev žiga Apostille, ki je postopek, ki temelji na Haaški konvenciji iz leta 1961 in naj bi olajšal gibanje prek mednarodnih meja v svetu brez tehnologije, ne odraža dejstva, da v EU ni meja, in zato omejuje, namesto da bi olajševal uveljavljanje pravice do prostega gibanja znotraj EU, ki izvira iz državljanstva EU.

1.6

Poenostavitev naslednjih javnih listin v EU, ki je predstavljena v predlogu, je eden od pomembnih ukrepov, ki bo poenotil pravni okvir in olajšal uveljavljanje pravice do gibanja znotraj EU:

Poenostavitev teh javnih dokumentov bo nedvomno spodbudila prosto gibanje državljanov in podjetij, saj bo nadalje povečala trgovino na notranjem trgu in državljanom iz vseh držav članic olajšala zbiranje teh dokumentov.

1.7

Uvedbo poenostavljenega okvira za sprejemanje nekaterih javnih listin vse do ravni lokalne uprave je treba obravnavati kot pomemben politični instrument, ker ima tudi naslednje učinke:

1.8

EESO obžaluje, da so spremembe, ki jih prinaša predlog za lažje uveljavljanje pravice državljanov in podjetij do gibanja znotraj EU, predstavljene 20 let po uvedbi državljanstva EU in 42 let po Haaški konvenciji. EU ni v koraku s tehnološkim napredkom, ki bi ga lahko izkoristili za zmanjšanje ali odpravo ovir za državljane in podjetja pri uveljavljanju pravice do gibanja. EESO poudarja, da je informacijski sistem za notranji trg (IMIS) pomembno orodje, ki bi ga bilo treba intenzivneje izkoriščati pri omogočanju državljanom EU, da uveljavljajo svoje temeljne pravice.

1.9

EESO zato meni, da je politično priporočilo, ki ga je pripravila Komisija za

1.10

Priporočila EESO:

2.1

V stockholmskem programu iz leta 2009 z naslovom Odprta in varna Evropa, ki služi državljanom in jih varuje  (6) sta bila poudarjena pomen učinkovitega državljanstva Unije in osrednja vloga državljanov v politikah EU na področju pravosodja. S tem povezani akcijski načrt (7) je potrdil to nalogo in navaja, da bi "dobro delujoče evropsko pravosodno območje moralo biti na voljo državljanom in podjetjem kot podpora gospodarskim dejavnostim na enotnem trgu (…)". Evropska komisija se je odzvala tako, da je potrdila svojo zavezo za olajšanje prostega pretoka javnih listin v EU v svojem poročilu o državljanstvu EU iz leta 2010 in je decembra 2010 konkretno vizijo javnosti predstavila v zeleni knjigi z naslovom Manj upravnih formalnosti za državljane: spodbujanje prostega pretoka javnih listin in priznavanje pravnih učinkov listin o osebnem stanju  (8).

2.2

Hkrati je bil predstavljen Akt za enotni trg  (9), usmerjen v krepitev zaupanja državljanov v notranji trg in povečanje njegovega potenciala kot gonila za rast v gospodarstvu EU. Zato je bilo med drugim treba odpraviti nesorazmerne ovire, ki državljanom in podjetjem EU preprečujejo uživanje svoboščin notranjega trga. Krepitev mobilnosti državljanov in podjetij v EU je eden od temeljev Akta za enotni trg II (10).

2.3

Akcijski načrt Evropske komisije za upravljanje in pravo družb (11) je usmerjen v podporo evropskih podjetij, zlasti v zvezi s krepitvijo pravne varnosti čezmejnega poslovanja. Evropska digitalna agenda (12) se nanaša na predlagano zakonodajo o elektronski identifikaciji in e-podpisih (13), kar obsega tudi uvedbo regulativnega okvira za skupne upravne zmogljivosti za elektronsko identifikacijo državljanov in podjetij.

2.4

V nedavnem akcijskem načrtu za podjetništvo 2020 (14) je poudarjeno, da je zmanjševanje prevelikih regulativnih bremen še vedno med glavnimi cilji političnega programa Komisije. Akcijski načrt poziva k odpravi oziroma zmanjšanju administrativnih postopkov, kjer je to mogoče, za vsa podjetja, še zlasti za mikro podjetja. Posledično zmanjšanje birokracije, poenostavitev postopkov za čezmejno uporabo in sprejem javnih listin med državami članicami ter tudi uskladitev z njim povezanih pravil prispevajo k uresničevanju vseh dejavnosti, ki so usmerjene v prizadevanja za oblikovanje Evrope državljanov in dobro delujočega enotnega trga za podjetja EU.

2.5

Poročilo o državljanstvu EU poudarja, da državljanstvo EU prinaša državljanom nove pravice in možnosti. Opozarja na to, da je pravica do prostega gibanja in prebivanja v EU pravica, ki je najbližje prebivalcem držav članic: možnost gibanja med državami članicami EU za daljše ali krajše obdobje, zaradi dela, študija, usposabljanja, poslovnega potovanja ali čezmejnega nakupovanja. Poročilo o državljanstvu EU za leto 2013 predstavlja dvanajst novih ukrepov na šestih področjih, s katerimi naj bi nadalje odpravili ovire, ki državljanom EU preprečujejo uveljavljanje njihovih pravic, vključno s pravico do prostega gibanja in ustanavljanja podjetij znotraj meja EU. Med temi šestimi področji so (15):

2.6

Čeprav sta Lizbonska pogodba in Listina EU o temeljnih pravicah okrepili državljanske pravice EU, ki jih je opredelila Maastrichtska pogodba, vključno s pravico do prostega gibanja in prebivanja v EU, ni bilo ustrezne reforme upravnih postopkov, ki podpirajo uveljavljanje te pravice. EU ima še vedno razdrobljen pravni okvir, saj države članice še vedno izvajajo upravne formalnosti, kot je predložitev žiga Apostille za overjanje kopij in prevodov, ki temelji na Haaški konvenciji iz leta 1961 in katere namen je olajšati gibanje prek mednarodnih meja. Ta formalnost ne odraža dejstva, da v EU ni meja, zato ovira in ne olajšuje uveljavljanje pravice do prostega gibanja znotraj EU, ki izhaja iz državljanstva EU.

2.7

Trenutno državljani, ki se preselijo v drugo državo članico, porabijo veliko časa in denarja za to, da zagotovijo verodostojnost javnih listin iz države članice, iz katere prihajajo. Priznava se, da bodo podjetja in državljani nedvomno imeli koristi od okvira skladnih in preglednih pravil za nekatere javne listine, ki so ključnega pomena za pretok blaga, storitev in oseb znotraj EU in na enotnem trgu.

2.8

EU ni v koraku s tehnološkim napredkom, s katerim je mogoče zmanjšati ali odpraviti ovire za državljane in podjetja pri uveljavljanju pravice do gibanja. EESO razume, da naj bi bila spletna aplikacija IMIS, ki nacionalnim, regionalnim in lokalnim oblastem omogoča hitro in enostavno komunikacijo s sogovorniki v tujini, ustrezna platforma IKT, ki bi olajšala upravno sodelovanje, ko se bo predlog izvajal. IMIS bo tudi pomembna baza vzorcev najpogosteje uporabljenih nacionalnih javnih listin v EU, vključno z njihovimi prevodi v vse uradne jezike Unije, kar bo v podporo oblastem z nezadostnim jezikovnim znanjem pri ocenjevanju pravilnosti ali kakovosti prevodov predloženih javnih listin (16).

2.9

EESO obžaluje, da so spremembe, ki jih prinaša predlog za lažje uveljavljanje pravice državljanov in podjetij do gibanja znotraj EU, predstavljene 20 let po uvedbi državljanstva EU in 42 let po Haaški konvenciji.

3.1.1

EESO se strinja, da opredelitev "javnih listin" v členu 3(1) predloga vključuje pomembne javne listine, ki so povezane s pravicami EU za državljane in podjetja EU.

3.1.2

Vendar pa EESO poudarja, da bi morale biti javne listine, opredeljene v predlogu, prve v vrsti javnih listin, za katere bi moral veljati poenostavljeni postopek, ki naj bi okrepil mobilnost znotraj EU, čezmejne dejavnosti in delovanje enotnega trga EU.

3.1.3

EESO poudarja, da bi morali prihodnji postopki poenostavitve v zvezi z javnimi listinami veljati za pomembne javne listine, ki se na primer nanašajo na mobilnost delavcev znotraj EU (ki je temeljnega pomena za razvoj čezmejnih poslovnih dejavnosti in trgovine) ali invalidov, če te listine niso predmet drugih direktiv EU. Med te javne listine sodijo na primer nacionalna spričevala o izobraževanju in javne listine v zvezi s socialnim varstvom.

3.2.1

EESO poudarja, da sedanje zahteve, v skladu s katerimi je potreben žig Apostille, odražajo mednarodne postopke in tako ne upoštevajo razvoja EU kot enotnega trga. Približno 12,5 milijona državljanov EU živi v državi članici, ki ni njihova matična država, in več kot 380 000 mikro, malih in srednjih podjetij EU opravlja čezmejna podizvajalska dela ter se pri čezmejnem poslovanju in pri gibanju iz ene države članice v drugo stalno sooča z birokratskimi in nepotrebnimi upravnim postopki. To je položaj, ki ne odraža EU brez meja.

3.2.2

EESO se zato strinja s ciljem predloga Komisije, da se javne listine izvzamejo iz pravnih in upravnih zahtev, ki veljajo v državah članicah. EESO meni, da je to prva faza v stalnem programu poenostavitve javnih listin.

3.2.3

EESO se strinja, da je treba uvesti določbe, da se zagotovi potrebna raven overovitve v primeru upravičenega dvoma. EESO se zaveda, da bo v nekaterih primerih potrebno upravno usklajevanje med državami članicami, da se zagotovi verodostojnost javne listine ali njene overovljene kopije.

3.2.4

EESO močno podpira načelo, da se državljanu ali podjetju zagotovi največja gotovost v zvezi s tem, v kolikšni meri so predložene javne listine oproščene vseh oblik legalizacije ali podobnega postopka. Ta gotovost bo državljanu ali podjetju omogočila, da proaktivno načrtuje svoje dejavnosti ter tako zagotovi, da se uresničijo oprijemljive in neoprijemljive prednosti in koristi, ki jih je Komisija ugotovila v oceni učinka (17).

3.2.5

EESO ugotavlja, da v sedanjem sistemu 99 % od približno 1,4 milijona žigov Apostille, ki se letno predložijo v zvezi z dejavnostmi znotraj EU, ne povzroča težav. EESO zato meni, da bi morala politična možnost, ki jo predstavlja Komisija v zvezi z upravnim sodelovanjem (ki temelji na sistemu IMIS v primeru upravičenega dvoma o verodostojnosti javnih listin, predloženih v večjezičnih obrazcih), izboljšati rezultate.

3.2.6

EESO priporoča, da bi morala biti opredelitev "upravičenega dvoma" v predlogu Komisije nedvoumna, da se odpravi negotovost. EESO v zvezi s tem predlaga naslednje spremembe: