9.2.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 35/1

1.

Komisija je 12. oktobra 2011 sprejela naslednje predloge (v nadaljnjem besedilu: predlogi) o skupni kmetijski politiki (v nadaljnjem besedilu: SKP) po letu 2013, ki so bili istega dne poslani ENVP v posvetovanje:

2.

ENVP pozdravlja dejstvo, da se Komisija formalno posvetuje z njim in da je sklicevanje na to mnenje vključeno v predlagane preambule uredbe o neposrednih plačilih, uredbe o enotni SUT, uredbe o razvoju podeželja in horizontalne uredbe.

3.

Namen predlogov je zagotoviti okvir za (1) trajnostno proizvodnjo hrane, (2) trajnostno upravljanje naravnih virov in podnebne ukrepe ter (3) uravnotežen ozemeljski razvoj. Zato določajo več podpornih shem za kmete in tudi druge ukrepe za spodbujanje razvoja kmetijstva in podeželja.

4.

V okviru teh programov se osebni podatki – ki se nanašajo predvsem na upravičence do pomoči, pa tudi na tretje osebe – obdelujejo v različnih fazah (obravnava vlog za pomoč, zagotavljanje preglednosti plačil, nadzor in boj proti goljufijam itd.) Čeprav se podatki večinoma obdelujejo v državah članicah in pod njihovo odgovornostjo, lahko Komisija dostopa do večine teh podatkov. Upravičenci in v nekaterih primerih tretje osebe – na primer zaradi preverjanja goljufij – morajo informacije predložiti določenim pristojnim organom.

5.

Pomen varstva podatkov v okviru SKP je poudarilo Sodišče v sodbi Schecke, s katero je razveljavilo zakonodajo EU o objavi imen upravičencev do sredstev iz kmetijskih skladov (10). ENVP se zaveda, da v tem primeru vidiki varstva podatkov niso v središču predlogov. Vendar so ustrezne pripombe potrebne, ker se predlogi nanašajo tudi na obdelavo osebnih podatkov.

6.

Cilj tega mnenja ni analizirati celoten sklop predlogov, temveč zagotoviti nasvete in smernice za tako načrtovanje obdelave osebnih podatkov, potrebnih za upravljanje SKP, pri katerem se bodo upoštevale temeljne pravice do zasebnosti in varstva podatkov ter sočasno zagotovili učinkovito upravljanje pomoči, preprečevanje in preiskovanje goljufij ter pregledna in odgovorna poraba sredstev.

7.

Zato je to mnenje razdeljeno na dva dela: prvi, splošnejši del vključuje analizo in priporočila, ki so veljavna za večino predlogov. To se nanaša predvsem na pripombe o delegiranih in izvedbenih pooblastilih za Komisijo. V drugem delu so nato obravnavane posebne določbe iz več predlogov (11) in navedena priporočila za rešitev težav, opredeljenih v tem delu.

8.

Kot je bilo navedeno, države članice izvedejo večino postopkov obdelave. Vendar lahko ima Komisija v veliko primerih dostop do osebnih podatkov. ENVP zato pozdravlja dejstvo, da so v preambule zadevnih predlogov vključena sklicevanja na uporabo Direktive 95/46/ES in Uredbe (ES) št. 45/2001 (12).

9.

Na splošno se opaža, da mnogo vprašanj v zvezi z varstvom podatkov ni vključenih v te predloge, temveč bodo urejena z izvedbenimi ali delegiranimi akti. To na primer velja za ukrepe, ki bodo sprejeti v zvezi s spremljanjem pomoči, vzpostavitvijo sistemov informacijske tehnologije, prenosom informacij tretjim državam in pregledi na kraju samem (13).

10.

Člen 290 PDEU določa pogoje za izvajanje pooblastil, prenesenih na Komisijo. Na Komisijo se lahko prenese pooblastilo za „dopolnjevanje ali spreminjanje nekaterih nebistvenih elementov zakonodajnega akta“. Izrecno se opredelijo tudi „cilji, vsebina, področje uporabe in trajanje pooblastila“. Kar zadeva izvedbena pooblastila, člen 291 PDEU določa, da se ta lahko prenesejo na Komisijo, če „so potrebni enotni pogoji za izvajanje pravno zavezujočih aktov Unije“. Zagotovi se ustrezen nadzor držav članic.

11.

ENVP meni, da osrednjih vidikov obdelave, predvidene v predlogih, in nujnih zaščitnih ukrepov za varstvo podatkov ni mogoče šteti za „nebistvene elemente“. Zato bi morali biti že v glavnih zakonodajnih besedilih urejeni vsaj naslednji elementi, da bi se povečala pravna varnost (14):

12.

Ko bodo ti elementi določeni v glavnih zakonodajnih predlogih, se lahko uporabijo delegirani ali izvedbeni akti za podrobnejše izvajanje teh posebnih zaščitnih ukrepov. ENVP pričakuje, da bo z njim opravljeno posvetovanje o izvedbenih in delegiranih aktih, ki se bodo obravnavali zadeve v zvezi z varstvom podatkov.

13.

V nekaterih primerih se lahko obdelujejo podatki o (domnevnih) kaznivih dejanjih (na primer v zvezi z goljufijo). Ker veljavna zakonodaja o varstvu podatkov določa posebno varstvo takih podatkov (17), bo morda potrebno predhodno preverjanje, ki ga opravijo nacionalni organi za varstvo podatkov ali ENVP (18).

14.

Nazadnje, treba bi bilo predvideti varnostne ukrepe, zlasti kar zadeva računalniške podatkovne zbirke in sisteme. Upoštevati bi bilo treba tudi načeli odgovornosti in vgrajene zasebnosti.

15.

Komisija je s členom 157 uredbe o enotni SUT pooblaščena za sprejetje izvedbenih aktov v zvezi z zahtevami glede komunikacije za različne namene (na primer za zagotavljanje preglednosti trga, nadzor ukrepov SKP ali izvajanje mednarodnih sporazumov) (19), pri tem pa „upošteva potrebe po podatkih in sinergije med potencialnimi viri podatkov“ (20). ENVP priporoča, naj se v tej določbi opredeli, kateri viri podatkov se uporabljajo za katere posebne namene. V zvezi s tem bi želel ENVP opozoriti na tveganje, da je lahko povezovanje podatkovnih zbirk v nasprotju z omejitvijo namena (21), v skladu s katero se osebni podatki ne smejo dalje obdelovati na način, ki ni združljiv s prvotnim namenom njihovega zbiranja (22).

16.

Člena 74 in 77 uredbe o razvoju podeželja določata ustanovitev sistema za spremljanje in vrednotenje, ki se pripravi „v sodelovanju med Komisijo in državami članicami“ za namene spremljanja in vrednotenja, vključno z elektronskim informacijskim sistemom. Ta sistem bo vključeval obdelavo podatkov o „glavnih značilnostih upravičenca in projekta“, ki jih bodo zagotovili upravičenci (člen 78). Če te „ključne informacije“ vključujejo osebne podatke, bi bilo treba to opredeliti v določbi. Poleg tega bi bilo treba opredeliti kategorije podatkov, ki bodo obdelani, z ENVP pa bi se bilo treba posvetovati o izvedbenih aktih, predvidenih v členu 74.

17.

Poleg tega člen 92 istega predloga določa, da „Komisija v sodelovanju z državami članicami“ vzpostavi nov informacijski sistem, ki omogoča varno izmenjavo „podatkov skupnega interesa“. Opredelitev kategorij podatkov za izmenjavo je preširoka in bi jo bilo treba zožiti, če se bodo s tem sistemom prenašali osebni podatki. Poleg tega bi bilo treba pojasniti tudi razmerje med členom 77 in členom 92, saj ni jasno, ali imata enak namen in področje uporabe.

18.

V uvodni izjavi 40 horizontalne uredbe je navedeno, da morajo države članice voditi integriran administrativni in nadzorni sistem (23) za nekatera plačila in da je „za izboljšanje učinkovitosti in spremljanja podpore Unije“„treba državam članicam dovoliti, da navedeni integrirani sistem uporabljajo tudi za ostale sisteme podpore Unije“. To določbo bi bilo treba pojasniti, zlasti ker se ne nanaša samo na izkoriščanje sinergij v smislu infrastrukture, temveč tudi na uporabo podatkov, ki so shranjeni v njej, za spremljanje drugih shem podpore.

19.

V skladu s členom 73(1)(c) horizontalne uredbe vloge za pomoč poleg enot rabe ali poljin in pravic do plačila vključujejo tudi „vse druge informacije iz te uredbe ali informacije, ki so zahtevane zaradi izvajanja zadevne področne kmetijske zakonodaje ali pa jih zahteva zadevna država članica“ (24). Če se pričakuje, da bodo te informacije vsebovale osebne podatke, bi bilo treba opredeliti kategorije zahtevanih podatkov.

20.

Horizontalna uredba vzpostavlja vrsto organov za praktično izvajanje SKP in določa njihove naloge (členi od 7 do 15). Za Komisijo so predvidene naslednje pristojnosti (naslovi od IV do VII):

21.

Prva naloga, navedena v prejšnjem odstavku, bo vključevala obdelavo osebnih podatkov, medtem ko za drugo nalogo prima facie ni potrebe za obdelavo osebnih podatkov: splošna ocena ukrepov se lahko izvede tudi na podlagi združenih ali anonimiziranih podatkov. Pojasniti bi bilo treba, da se Komisiji ne smejo zagotoviti nikakršni osebni podatki za splošno oceno ukrepov, razen če Komisija zagotovi ustrezno utemeljitev potrebe po obdelavi osebnih podatkov v tem okviru.

22.

Členi od 49 do 52 in od 61 do 63 horizontalne uredbe določajo pravila za preglede na kraju samem (27). V predlogu je navedeno, da bodo te večinoma izvajali pristojni organi v državah članicah, zlasti kar zadeva preiskave na domu ali uradna zaslišanja oseb, vendar da bo Komisija imela dostop do tako pridobljenih informacij. Tu bi moral zakonodajalec podrobno navesti, da bo Komisija do teh podatkov dostopala samo takrat, kadar bo to nujno zaradi nadzora. Prav tako bi bilo treba opredeliti kategorije osebnih podatkov, do katerih bo dostopala Komisija.

23.

Za spremljanje pomoči je s horizontalno uredbo vzpostavljen administrativni in kontrolni sistem (28) (členi od 68 do 78), ki vključuje vrsto podatkovnih zbirk:

24.

Računalniška podatkovna zbirka vključuje eno podatkovno zbirko na državo članico (in po želji decentralizirane podatkovne zbirke znotraj njih). V njej se zabeležijo podatki, pridobljeni od vsakega upravičenca na podlagi vlog za pomoč in zahtevkov za plačilo. Ker morda vsi podatki, zbrani na podlagi vlog za pomoč, ne bodo nujni za namene nadzora, bi bilo treba razmisliti o možnostih za zmanjšanje obdelave osebnih podatkov v tem okviru.

25.

Dostop do administrativnega in kontrolnega sistema ni izrecno urejen. ENVP podobno kot pri pregledih na kraju samem priporoča, naj zakonodajalec določi jasno opredeljena pravila za dostop do tega sistema.

26.

Glede pregledov je s horizontalno uredbo predviden pregled trgovinskih dokumentov, vključno z dokumenti tretjih oseb (členi od 79 do 88) (29). Ti dokumenti lahko vključujejo osebne podatke o tretjih osebah. V instrumentu bi bilo treba opredeliti pogoje, pod katerimi se od tretjih oseb zahteva razkritje njihovih trgovinskih dokumentov (30).

27.

Člen 87 istega predloga določa, da imajo uslužbenci Komisije „v skladu z ustreznimi nacionalnimi pravnimi predpisi“ dostop do vseh dokumentov, „izdelanih bodisi za preiskavo ali po preiskavi“. To velja za primere, v katerih lahko sodelujejo pri pregledih (odstavek 2), in za primere, v katerih so nekatera dejanja pridržana za uradnike, pooblaščene po zakonu države članice, v kateri poteka pregled (odstavek 4). V obeh primerih bi bilo treba zagotoviti, da uradniki Komisije do teh podatkov dostopajo samo takrat, kadar je to nujno (na primer zaradi nadzora), tudi v primerih, v katerih bi bil dostop za druge namene morda dovoljen z nacionalno zakonodajo. ENVP spodbuja zakonodajalca, naj v besedilo vključi pojasnila v zvezi s tem.

28.

Države članice v skladu s členom 102 horizontalne uredbe Komisiji pošljejo nekatere kategorije informacij, izjave in dokumente. To vključuje tudi „povzetek rezultatov vseh razpoložljivih revizij in [opravljenih] pregledov“ (člen 102(1)(c)(v)). Za ta primer bi bilo treba bodisi določiti, da v te povzetke ne bodo vključeni nikakršni osebni podatki, bodisi opredeliti namen, zaradi katerega je treba osebne podatke sporočiti, če so ti nujni.

29.

Člen 70(1) horizontalne uredbe določa, da računalniška podatkovna zbirka omogoča vpogled „prek pristojnega organa države članice“ v podatke od leta 2000 ter „neposreden in takojšen vpogled“ v podatke za „najmanj“ pet zaporednih predhodnih let (31).

30.

Sistem za identifikacijo in registracijo pravic do plačila omogoča „preverjanje pravic in navzkrižno preverjanje z vlogami za pomoč in identifikacijskim sistemom za enote rabe ali poljine“. Člen 72(2) horizontalne uredbe določa, da bodo podatki na voljo „najmanj“ štiri leta (32).

31.

ENVP v zvezi s tema sistemoma opozarja na člen 6(1)(e) Direktive 95/46/ES in člen 4(1)(e) Uredbe (ES) št. 45/2001, ki določata, da podatki ne smejo biti shranjeni v obliki, ki dopušča identifikacijo posameznikov, dlje, kot je to potrebno za namen, za katerega so bili zbrani. To pomeni, da je treba opredeliti najdaljše dobe hranjenja in ne samo najkrajše dobe hranjenja.

32.

Drugi pododstavek člena 157(1) uredbe o enotni SUT določa, da se podatki lahko prenesejo tretjim državam in mednarodnim organizacijam. ENVP bi želel opozoriti, da je lahko prenos osebnih podatkov državam, ki ne zagotavljajo ustreznega varstva, utemeljen samo za vsak primer posebej, če se uporablja katera koli od izjem iz člena 26 Direktive 95/46/ES ali člena 9(6) Uredbe (ES) št. 45/2001 (na primer, če je prenos nujen ali ga zahteva zakon na temelju pomembnega javnega interesa).

33.

V takem primeru bi bilo treba opredeliti poseben namen prenosa (na primer za izvajanje mednarodnih sporazumov) (33). Zadevni mednarodni sporazumi bi morali vključevati posebne zaščitne ukrepe za varstvo zasebnosti in osebnih podatkov ter uresničevanje teh pravic s strani posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki. Poleg tega bi moral ENVP v primeru, v katerem bo podatke prenesla Komisija, odobriti prenos (34).

34.

V uvodni izjavi 70 horizontalne uredbe in obrazložitvenem memorandumu predloga je navedeno, da so v pripravi nova pravila o objavljanju informacij o upravičencih, „v katerih bodo upoštevani pomisleki Sodišča“ v zadevi Schecke  (35).

35.

ENVP bi želel opozoriti, da je treba v pravilih o objavi informacij o upravičencih upoštevati načelo sorazmernosti. Kot je potrdilo Sodišče (36), je treba najti pravo ravnovesje med temeljnimi pravicami upravičencev do zasebnosti in varstva podatkov ter interesom Evropske unije za zagotavljanje preglednosti in dobrega upravljanja javnih sredstev.

36.

To velja tudi, kar zadeva drugi pododstavek člena 157(1) uredbe o enotni SUT, v skladu s katerim se podatki „lahko objavijo ob upoštevanju varstva osebnih podatkov in legitimnega interesa podjetij, da se varujejo njihove poslovne skrivnosti“. S členom 157(2)(d) in členom 157(3)(c) je Komisija pooblaščena za sprejetje delegiranih aktov, ki določajo „pogoje in sredstva objavljanja informacij“, in izvedbenih aktov, s katerimi sprejme ureditve za posredovanje ali dajanje na voljo informacij in dokumentov javnosti.

37.

ENVP pozdravlja dejstvo, da bo za objavljanje informacij in dokumentov veljalo varstvo osebnih podatkov. Vendar bi bilo treba bistvene elemente, kot so namen objave in kategorije podatkov, ki bodo objavljeni, opredeliti v predlogih in ne z izvedbenimi ali delegiranimi akti.

38.

Opredeliti bi bilo treba pravice posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, zlasti kar zadeva pravico do obveščenosti in pravico do dostopa. To še zlasti velja za člen 81 horizontalne uredbe, v skladu s katerim se lahko preverijo trgovinski dokumenti upravičencev, pa tudi dobaviteljev, strank, prevoznikov in drugih tretjih oseb. Medtem ko so upravičenci mogoče seznanjeni z obdelavo svojih podatkov, bi morale biti tudi tretje osebe ustrezno obveščene, da se njihovi podatki lahko uporabijo zaradi nadzora (na primer z obvestilom o varstvu zasebnosti, ki se objavi v času zbiranja, in informacijami na vseh ustreznih spletnih straneh in v dokumentih). Obveznost obvestitve posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, vključno s tretjimi osebami, bi bilo treba vključiti v predloge.

39.

Predvideti bi bilo treba varnostne ukrepe, zlasti kar zadeva računalniške podatkovne zbirke in sisteme. Upoštevati bi bilo treba načeli odgovornosti in vgrajene zasebnosti. Seznam varnostnih ukrepov, ki jih je treba sprejeti v zvezi s temi računalniškimi podatkovnimi zbirkami in sistemi, bi bilo mogoče uvesti vsaj z delegiranimi ali izvedbenimi akti. To je še toliko bolj pomembno, ker bi lahko osebni podatki, obdelani v okviru pregledov in preiskav, vključevali podatke o domnevnih kaznivih dejanjih.

40.

ENVP pozdravlja zahteve iz člena 103 horizontalne uredbe v zvezi z zaupnostjo in poklicno tajnostjo nadzora v smislu členov od 79 do 88 iste uredbe.

41.

ENVP meni, da bi bilo treba zaradi večje pravne varnosti osrednje vidike postopkov obdelave, predvidenih v predlogih, in nujne zaščitne ukrepe za varstvo podatkov urediti v glavnih zakonodajnih besedilih in ne v delegiranih ali izvedbenih aktih:

42.

Ti elementi se lahko dodatno izpopolnijo v delegiranih ali izvedbenih aktih. ENVP pričakuje, da bo v zvezi s tem zaprošen za posvetovanje.

43.

Poleg tega bi bilo treba vsaj z izvedbenimi ali delegiranimi akti predvideti varnostne ukrepe, zlasti kar zadeva računalniške podatkovne zbirke in sisteme. Upoštevati bi bilo treba tudi načeli odgovornosti in vgrajene zasebnosti.

44.

Nazadnje, ob upoštevanju dejstva, da se lahko v nekaterih primerih obdelujejo podatki o (domnevnih) kaznivih dejanjih (na primer v zvezi z goljufijo), bo morda potrebno predhodno preverjanje, ki ga opravijo nacionalni organi za varstvo podatkov ali ENVP.

9.2.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 35/10

1.

Komisija je 18. maja 2011 sprejela sveženj zakonodajnih instrumentov o zaščiti žrtev kaznivih dejanj. Zakonodajni sveženj vključuje predlog direktive o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj (v nadaljnjem besedilu: predlagana direktiva) ter predlog uredbe o vzajemnem priznavanju zaščitnih ukrepov v civilnih zadevah (v nadaljnjem besedilu: predlagana uredba) (3). Oba predloga spremlja Sporočilo Komisije o krepitvi pravic žrtev v EU (4).

2.

Posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov (ENVP) na podlagi člena 28(2) Uredbe (ES) št. 45/2001 ni bilo opravljeno kljub temu, da je bila zakonodajna pobuda vključena v popis prednostnih nalog ENVP za zakonodajno posvetovanje. (5) To mnenje torej temelji na členu 41(2) iste uredbe. ENVP priporoča, da se v preambulo sprejetih instrumentov vključi sklicevanje na to mnenje.

3.

ENVP pozdravlja cilje politike zakonodajnega svežnja, ki naj bi v skladu s stockholmskim programom in njegovim akcijskim načrtom okrepili pravice žrtev kaznivih dejanj in zagotovili, da se izpolnijo njihove potrebe po zaščiti, podpori in dostopu do sodnega varstva (6).

4.

Namen predlagane direktive je nadomestiti Okvirni sklep Sveta 2001/220/PNZ o položaju žrtev v kazenskem postopku (7). V njej so določena minimalna pravila o pravicah, podpori in zaščiti žrtev kaznivih dejanj. Cilj predlagane direktive pa je zlasti zagotoviti, da se žrtve obravnavajo spoštljivo, da se upoštevajo posebne potrebe ranljivih žrtev, da žrtve prejmejo ustrezno podporo in informacije ter da lahko sodelujejo v postopku (8).

5.

Cilj predlagane uredbe je zagotoviti, da je žrtvam, ki so deležne zaščitnega ukrepa v civilni zadevi v eni od držav članic, zagotovljena enaka stopnja zaščite, če bi se preselile v drugo državo članico, ne da bi se morale vključiti v poseben postopek (9). Ta ukrep dopolnjuje predlog direktive o evropski odredbi za zaščito (v nadaljnjem besedilu: pobuda o EOZ), ki obravnava vzajemno priznavanje zaščitnih ukrepov v kazenskih zadevah. Pobuda o EOZ, o kateri je ENVP izdal mnenje oktobra 2010 (10), se trenutno obravnava v Evropskem parlamentu in Svetu.

6.

Varstvo zasebnosti in osebnih podatkov ima osrednjo vlogo na območju svobode, varnosti in pravice, kot je določeno v stockholmskem programu, ter zlasti v okviru pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah. ENVP je oktobra 2010 izdal mnenje o pobudi o EOZ, v katerem je poudaril potrebo po doslednem sistemu varstva podatkov v zvezi s pobudami na področju pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah (11). Ob tej priložnosti je ENVP poudaril, da so za obdelavo podatkov na področju pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah značilni posebna občutljivost zadevnih podatkov in učinki, ki jih lahko ima s tem povezana obdelava na osebe, na katere se nanašajo osebni podatki (12). Zato je treba ustrezno pozornost nameniti vidikom varstva podatkov, povezanim s pobudami na tem področju, ter po potrebi uvesti ustrezna pravila in varovala.

7.

ENVP meni, da je spoštovanje zasebnosti in osebnih podatkov bistveni element zaščite žrtev, ki naj bi se zagotovila s predlaganima instrumentoma. To mnenje bo torej osredotočeno na vidike predlogov, ki so povezani z zasebnostjo in bo vsebovalo predloge za izboljšanje ali okrepitev zaščite žrtev.

8.

Različne določbe predlagane direktive neposredno ali posredno obravnavajo zasebnost in varstvo podatkov (13). Na splošno ENVP pozdravlja te določbe, ker so namenjene ohranitvi zasebnosti žrtev. Kljub temu ugotavlja, da bi bilo mogoče standarde varstva v nekaterih primerih okrepiti in pojasniti, ne da bi bili ogroženi kot minimalni standardi.

9.

Pripombe ENVP bodo osredotočene predvsem na naslednje vidike: (1) člen 23 predlagane direktive, ki se nanaša na varstvo zasebnosti in odnose z mediji, (2) pravice žrtev do obveščenosti in dostopa do svojih osebnih podatkov ter (3) varstvo zaupnosti komunikacije med žrtvijo in službami za podporo žrtvam. Ti vidiki bodo obravnavani v naslednjih podrazdelkih.

10.

Glavna vsebinska določba predlagane direktive, ki se nanaša na zasebnost, je člen 23 z naslovom „Pravica do varstva zasebnosti“. Člen 23(1) določa, da „[d]ržave članice zagotovijo, da lahko pravosodni organi v postopku pred sodiščem sprejmejo ustrezne ukrepe za varstvo zasebnosti ter fotografij žrtev in njihovih družinskih članov“. ENVP ima različne pripombe na to določbo.

11.

Prvič, člen 23(1) ne zajema celotne pravice do varstva zasebnosti žrtev kaznivih dejanj. Področje uporabe te določbe je veliko bolj omejeno, saj določa samo pristojnost „pravosodnih organov“, da sprejmejo zaščitne ukrepe „v postopku pred sodiščem“. Vendar bi moralo biti varstvo zasebnosti zagotovljeno ne samo „v postopku pred sodiščem“, temveč tudi med preiskavo in predhodnim postopkom. Splošneje, zasebnost bi morala biti zagotovljena, kadar je to potrebno, od prvega stika s pristojnimi organi in tudi po koncu postopka pred sodiščem.

12.

V zvezi s tem je vredno omeniti, da je bil v več mednarodnih instrumentih sprejet bolj ambiciozen pristop kot v členu 23(1). V Priporočilu Sveta Evrope Rec(2006) 8 o pomoči žrtvam kaznivih dejanj je na primer določeno, da bi morale „države […] sprejeti ustrezne ukrepe, da bi čim bolj preprečile vtikanje v zasebno in družinsko življenje žrtev ter da bi zaščitile osebne podatke žrtev, zlasti med preiskavo in kazenskim pregonom“ (poudarek dodan) (14). Drugi instrumenti vsebujejo podobne določbe (15).

13.

Glede na zgoraj navedeno ENVP priporoča, naj se v člen 23 doda prvi odstavek, v katerem bo bolj splošno navedeno, da morajo države članice čim bolj zagotoviti varstvo zasebnega in družinskega življenja žrtev ter varstvo osebnih podatkov žrtev od prvega stika z uradnimi organi in po končanju kazenskega postopka. Poleg tega bi bilo treba sedanji člen 23(1) spremeniti, tako da bi pravosodnim organom omogočili sprejetje zaščitnih ukrepov tudi „med kazensko preiskavo“.

14.

Drugič, v členu 23(1) ni navedeno nič o vsebini posebnih ukrepov, ki jih lahko sprejmejo pravosodni organi, da se ohrani pravica žrtve do zasebnosti. ENVP razume namen, da bi se državam članicam na tem področju pustila čim večja stopnja prožnosti. Vendar bi bila večja natančnost lahko koristna. Zlasti bi bil v predlogu lahko določen seznam minimalnih ukrepov, ki jih pravosodni organi lahko sprejmejo v skladu z nacionalno zakonodajo, da bi zaščitili zasebnost žrtve (16). Ta bi lahko na primer vključeval naslednje kategorije ukrepov:

15.

Tretjič, člen 23 ne vsebuje nobene določbe, s katero bi bila zagotovljena zaupnost informacij, ki jih imajo javni organi. V zvezi s tem zgoraj navedeno priporočilo Sveta Evrope Rec(2006) 8 znova vsebuje koristne primere. V točki 11 Priporočila je določeno, da bi države morale od vseh agencij v stiku z žrtvami zahtevati, naj sprejmejo jasne standarde, na podlagi katerih lahko informacije, ki so jih prejele od žrtve ali se nanašajo nanjo, tretji osebi razkrijejo samo pod pogojem, da je žrtev izrecno privolila v tako razkritje ali da za to obstaja pravna zahteva ali dovoljenje. ENVP poziva zakonodajalca, naj podobno določbo vključi v predlagano direktivo.

16.

Člen 23(2) določa, da „[d]ržave članice spodbujajo medije, da si prizadevajo za samoregulativne ukrepe za zavarovanje zasebnosti žrtev, njihove osebne integritete in osebnih podatkov“. Tudi tu je bil v predlogu sprejet minimalistične pristop, saj se člen nanaša samo na instrument samoregulacije.

17.

ENVP razume razloge za previdnost v zvezi s to temo in se na splošno strinja s pristopom Komisije. Razmerje med mediji in zasebnostjo je izjemno občutljivo in zapleteno. To je tudi področje, na katerem lahko imajo v okviru meja, določenih z Listino EU o temeljnih pravicah in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, pomembno vlogo tudi različne tradicije in kulturne razlike med državami članicami. Ta pristop se tudi zdi skladen s sedanjim okvirom za varstvo podatkov (člen 9 Direktive 95/46/ES), ki državam članicam pušča precejšnjo svobodo v zvezi z obdelavo podatkov za novinarske namene ali za umetniško ali literarno izražanje (17).

18.

Kar zadeva samoregulacijo, je ENVP prepričan, da lahko ima ta instrument pomembno vlogo pri usklajevanju zasebnosti in svobode izražanja. Poleg tega člen 23(2) odseva pristop, sprejet v Priporočilu Rec(2006) 8, ki prav tako določa, da bi morale države spodbujati medije, naj sprejmejo in upoštevajo samoregulativne ukrepe za zavarovanje zasebnosti in osebnih podatkov žrtev (18). Samoregulativni ukrepi lahko učinkujejo tudi v povezavi z nacionalnimi okvirnimi določbami, vendar bi morale biti te določbe združljive s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice o členu 10 Evropske konvencije o človekovih pravicah (19).

19.

ENVP ugotavlja, da člen 3 predlagane direktive, ki se nanaša na pravico do informacij od prvega stika s pristojnim organom, ne omenja informacij v zvezi z varstvom podatkov. Da bi žrtvam zagotovili ustrezno varstvo njihovih osebnih podatkov, bi te morale pravočasno prejeti vse potrebne informacije, da bi lahko popolnoma razumele, kako bodo njihovi osebni podatki obdelani.

20.

ENVP zato priporoča, naj se v člen 3 doda dodatna določba, v kateri bo podrobno navedeno, da je treba žrtvam zagotoviti informacije o nadaljnji obdelavi njihovih osebnih podatkov v skladu s členom 10 Direktive 95/46/ES. Poleg tega bi lahko zakonodajalec razmislil o vključitvi pravil o dostopu žrtev do njihovih osebnih podatkov, pri čemer bi bili ohranjeni zakoniti interesi v zvezi s kazensko preiskavo in pregonom.

21.

V predlagani direktivi je priznana pravica žrtev kaznivih dejanj do podpore od trenutka, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno, med celotnim kazenskim postopkom in po takem postopku, odvisno od potreb žrtev (20). Nekatere kategorije žrtev, kot so žrtve spolnega nasilja, žrtve kaznivih dejanj zaradi predsodkov, kot so kazniva dejanja na podlagi spola, rasnega sovraštva ali drugega, in žrtve terorizma, bi lahko potrebovale specialistične storitve podpore (21), vključno s psihološko podporo. V teh primerih bi morala biti komunikacija med žrtvijo in strokovnjaki, ki zagotavljajo storitve podpore, ustrezno zaščitena pred razkritjem. Če tega ni, žrtev morda ne bo pripravljena odprto komunicirati s svojim svetovalcem. ENVP zato pozdravlja zahtevo iz člena 7, da morajo biti storitve za podporo žrtvam „zaupne“. Vendar je treba pojasniti področje uporabe in posledice take zaupnosti.

22.

V predlagani direktivi zlasti ni določeno, ali je treba komunikacijo žrtev z izvajalci storitev podpore šteti za „privilegirano“ v tem smislu, da je njeno razkritje med postopkom pred sodiščem izključeno ali drugače omejeno. To bi navadno veljalo v primeru, v katerem je izvajalec storitev podpore zdravstveni strokovnjak, za katerega velja obveznost poklicne molčečnosti. Vendar si je mogoče zamisliti primere, v katerih podpore ne nudijo taki strokovnjaki. V takih primerih je vprašljivo, ali bi bila žrtev zaščitena pred razkritjem.

23.

ENVP zato priporoča, naj se določi, da bi žrtev teh posebnih kaznivih dejanj morala imeti pravico zavrniti razkritje zaupne komunikacije z izvajalcem storitev podpore v kakršnem koli sodnem ali upravnem postopku ter da lahko tretja oseba tako komunikacijo razkrije samo s soglasjem žrtve. To bi seveda moralo veljati tudi v kakršnem koli kazenskem postopku, brez vpliva na zakonite in utemeljene interese v zvezi s preiskavo ali pregonom (to je zbiranje nepogrešljivih dokazov s strani pravosodnih organov).

24.

Kot je bilo navedeno, predlagana uredba dopolnjuje pobudo o EOZ v zvezi z vzajemnim priznavanjem zaščitnih ukrepov v kazenskih zadevah. Ker se predlagana uredba nanaša na pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami (22), njena uporaba spada na področje uporabe prejšnjega prvega stebra in torej tudi na področje uporabe Direktive 95/46/ES (23). To ni veljalo za pobudo o EOZ.

25.

ENVP zato priporoča, naj se sklicevanje na Direktivo 95/46/ES vključi vsaj v uvodne izjave predloga, z navedbo, da je treba osebne podatke, obdelane na podlagi uredbe, zavarovati v skladu z nacionalno zakonodajo, s katero se izvaja Direktiva 95/46/ES.

26.

V skladu s členom 5 predlagane uredbe mora stranka, ki želi uveljavljati odredbo o zaščiti v drugi državi članici, pristojnim organom predložiti potrdilo. Potrdilo se izda v skladu s standardnim obrazcem iz Priloge k predlagani uredbi. Priloga vsebuje osebne podatke zaščitene osebe in osebe, ki povzroča tveganje, kot sta njuna istovetnost in bivališče, ter opis zaščitnega ukrepa. ENVP priznava, da so osebni podatki, vključeni v potrdilo, kot se zahtevajo v Prilogi, načeloma ustrezni, primerni in ne pretirani za namene, za katere so bili zbrani.

27.

Vendar iz predloga ni dovolj jasno razvidno, kateri osebni podatki zaščitene osebe bodo sporočeni osebi, ki povzroča tveganje, zlasti v skladu s členom 13 (24). V zvezi s tem ENVP meni, da bi morala oseba, ki povzroča tveganje, prejeti samo tiste osebne podatke, ki so nujno potrebni za izvršitev ukrepa. Poleg tega bi se bilo treba pri zadevni komunikaciji čim bolj izogniti razkritju naslova ali drugih kontaktnih podatkov o zaščiteni osebi (25). Tako omejitev bi bilo treba natančno določiti v besedilu člena 13.

28.

ENVP pozdravlja cilje politike obeh obravnavanih predlogov in se na splošno strinja s pristopom Komisije. Vseeno ugotavlja, da bi bilo mogoče varstvo zasebnosti in osebnih podatkov žrtev v predlagani direktivi v nekaterih primerih okrepiti in pojasniti.

29.

ENVP v zvezi s predlagano direktivo o pravicah, podpori in zaščiti žrtev kaznivih dejanj zakonodajalcu svetuje, naj:

30.

ENVP v zvezi s predlagano uredbo o vzajemnem priznavanju zaščitnih ukrepov v civilnih zadevah zakonodajalcu svetuje, naj:

9.2.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 35/16

1.

Komisija je 28. novembra 2011 sprejela predlog sklepa Sveta o sklenitvi Sporazuma med Združenimi državami Amerike in Evropsko unijo o uporabi in prenosu evidenc podatkov o potnikih (PNR) ministrstvu Združenih držav za domovinsko varnost (3) (v nadaljnjem besedilu: sporazum).

2.

Z ENVP je bilo 9. novembra 2011 v okviru hitrega postopka opravljeno neformalno posvetovanje o osnutku predloga. ENVP je 11. novembra 2011 izdal vrsto omejenih pripomb. Namen tega mnenja je dopolniti te pripombe z vidika sedanjega predloga in javno predstaviti stališča ENVP. To mnenje temelji tudi na vrsti predhodnih posredovanj ENVP in delovne skupine iz člena 29 v zvezi s PNR.

3.

Namen sporazuma je zagotoviti trdno pravno podlago za prenos podatkov iz PNR iz EU v ZDA. Prenos trenutno temelji na sporazumu iz leta 2007 (4), ker se je Parlament odločil odložiti glasovanje o soglasju, dokler ne bo odgovora na njegove pomisleke glede varstva podatkov. Parlament se je zlasti v svoji resoluciji z dne 5. maja 2010 (5) skliceval na naslednje zahteve:

4.

Ta sporazum je treba obravnavati v okviru globalnega pristopa k PNR, ki vključuje pogajanja z drugimi tretjimi državami (to je Avstralijo (8) in Kanado (9)) in predlog za sistem PNR na ravni EU (10). Spada tudi na področje trenutnih pogajanj za sporazum med EU in ZDA o izmenjavi osebnih podatkov v okviru policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah (11). Širše gledano je bil sporazum parafiran nekaj tednov pred pričakovanim sprejetjem predlogov za pregled splošnega okvira za varstvo podatkov (12).

5.

ENVP pozdravlja ta globalni pristop, s katerim se želi zagotoviti skladen pravni okvir za sporazume o PNR v skladu s pravnimi zahtevami EU. Vendar obžaluje, da ta časovna naravnanost v praksi ne omogoča zagotoviti skladnosti teh sporazumov z novimi pravili EU o varstvu podatkov. Prav tako bi želel opozoriti, da bi se moral splošni sporazum med EU in ZDA o izmenjavi podatkov uporabljati za sporazum med EU in ZDA o PNR.

6.

V skladu z Listino EU o temeljnih pravicah mora biti vsaka omejitev temeljnih pravic in svoboščin nujna, sorazmerna in določena z zakonom. Kot sta ENVP (13) in delovna skupina iz člena 29 (14) večkrat navedla, nujnost in sorazmernost sistemov PNR in skupinskih prenosov podatkov iz PNR tretjim državam do zdaj nista bili dokazani. S tem stališčem se strinjata tudi Evropski ekonomsko-socialni odbor in Agencija za temeljne pravice (15). Posebne pripombe v nadaljevanju ne vplivajo na to predhodno in temeljno ugotovitev.

7.

Čeprav ta sporazum vsebuje nekatere izboljšave v primerjavi s sporazumom iz leta 2007 ter vključuje ustrezne zaščitne ukrepe v zvezi z varnostjo in nadzorom podatkov, ni bil rešen noben od glavnih pomislekov, izraženih v zgoraj navedenih mnenjih, prav tako pa niso bili izpolnjeni pogoji Evropskega parlamenta za njegovo soglasje (16).

8.

Člen 4(1) sporazuma določa, da ZDA obdelujejo podatke iz PNR za preprečevanje, preiskovanje, odkrivanje in pregon (a) terorističnih kaznivih dejanj in z njimi povezanih kaznivih dejanj ter (b) kaznivih dejanj, za katera so določene zaporne kazni treh let ali več in so mednarodne narave. Nekateri od teh pojmov so dalje opredeljeni.

9.

Čeprav so te opredelitve natančnejše kot v sporazumu iz leta 2007, je še vedno nekaj nejasnih pojmov in izjem, ki bi lahko izničile omejitev namena in oslabile pravno varnost. Zlasti:

10.

Priloga I k sporazumu vsebuje 19 vrst podatkov, ki bodo poslani ZDA. Večina jih vključuje tudi različne kategorije podatkov in je enaka podatkovnim poljem v sporazumu iz leta 2007, ki sta jih ENVP in delovna skupina iz člena 29 že štela za nesorazmerna (18).

11.

To se nanaša zlasti na polje „Splošne opombe, vključno z informacijami OSI (19), SSI (20) in SSR (21)“, s katerim se lahko razkrijejo podatki v zvezi z verskim prepričanjem (na primer želje v zvezi s hrano) ali zdravjem (na primer zahteva za invalidski voziček). Taki občutljivi podatki bi morali biti izrecno izključeni s seznama.

12.

Pri oceni sorazmernosti seznama bi bilo treba upoštevati tudi to, da se bodo te kategorije zaradi vnaprejšnjega prenosa (člen 15(3) sporazuma) nanašale ne samo na dejanske potnike, temveč tudi na posameznike, ki navsezadnje ne bodo leteli (na primer zaradi odpovedi).

13.

Poleg tega lahko prisotnost odprtih podatkovnih polj oslabi pravno varnost. Kategorije, kot so „vse dostopne kontaktne informacije“, „vse informacije o prtljagi“ in „splošne opombe“, bi bilo treba bolje opredeliti.

14.

Zato bi bilo treba seznam skrčiti. V skladu z mnenjem delovne skupine iz člena 29 (22) menimo, da bi morali biti podatki omejeni na naslednje informacije: kodo lokatorja evidence PNR, datum rezervacije, predviden(-e) datum(-e) potovanja, ime potnika, druga imena v PNR, celoten načrt potovanja, identifikatorje za brezplačne vozovnice, enosmerne vozovnice, podatke na vozovnici, podatke ATFQ (Automatic Ticket Fare Quote), številko vozovnice, datum izdaje vozovnice, podatke o neprijavah na let, število kosov prtljage, številke kosov prtljage, podatke o prijavah na let brez rezervacije, število kosov prtljage na vsakem odseku, prostovoljne/neprostovoljne premestitve v višji potovalni razred, pretekle spremembe podatkov iz PNR v zvezi z zgoraj navedenimi elementi.

15.

Člen 6 sporazuma določa, da bo MDV samodejno filtriralo in „prikrilo“ občutljive podatke. Vendar bodo občutljivi podatki shranjeni najmanj 30 dni in se lahko uporabijo v posebnih primerih (člen 6(4)). ENVP bi poudaril, da bodo ti podatki po „prikritju“ še vedno občutljivi in da se bodo nanašali na določljive fizične osebe.

16.

Kot je ENVP že navedel, MDV ne bi smelo obdelovati občutljivih podatkov v zvezi z državljani EU, čeprav se podatki ob prejetju „prikrijejo“. ENVP priporoča, naj se v besedilu sporazuma določi, da letalski prevozniki ne smejo občutljivih podatkov prenesti MDV.

17.

Člen 8 določa, da se bodo podatki hranili v aktivni podatkovni zbirki do pet let, nato bodo preneseni v mirujočo podatkovno zbirko in shranjeni do deset let. Ta maksimalna petnajstletna doba hranjenja je očitno nesorazmerna, ne glede na to, ali se podatki hranijo v „aktivni“ ali „mirujoči“ podatkovni zbirki, kot sta že poudarila ENVP in delovna skupina iz člena 29.

18.

Člen 8(1) določa, da bodo podatki „anonimizirani in prikriti“ po šestih mesecih od datuma, ko jih prejme MDV. Vendar so „prikriti“ podatki in podatki, shranjeni v „mirujoči podatkovni zbirki“, osebni podatki, dokler niso anonimizirani. Podatki bi torej morali biti (nepreklicno) anonimizirani ali izbrisani takoj po analizi ali po največ šestih mesecih.

19.

ENVP pozdravlja člen 15(1), ki določa, da se bodo podatki prenašali z metodo „push“. Vendar se s členom 15(5) od letalskih prevoznikov zahteva, naj v izjemnih okoliščinah „zagotovijo dostop“ do podatkov iz PNR. Da bi dokončno preprečili uporabo sistema „pull“ in glede na pomisleke, ki jih je delovna skupina iz člena 29 nedavno znova izrazila (23), močno priporočamo, naj se v sporazumu izrecno prepove možnost, da bi uradniki ZDA ločeno dostopali do podatkov prek sistema „pull“.

20.

V sporazumu bi bilo treba opredeliti število in pogostost prenosov z letalskih prevoznikov na MDV. Za okrepitev pravne varnosti bi bilo treba podrobneje opredeliti tudi pogoje, pod katerimi bi bili dovoljeni dodatni prenosi.

21.

ENVP pozdravlja člen 5 sporazuma o varnosti in celovitosti podatkov ter zlasti obveznost obvestitve prizadetih posameznikov o incidentu, pri katerem je ogrožena zasebnost podatkov. Vendar bi bilo treba pojasniti naslednje elemente obvestila o kršitvi varstva podatkov:

22.

ENVP podpira obveznost, da se zapišejo ali dokumentirajo vsi dostopi do podatkov iz PNR in njihova obdelava, saj bo to omogočilo preverjanje, ali je MDV ustrezno uporabilo podatke iz PNR in ali je prišlo do nepooblaščenega dostopa do sistema.

23.

ENVP pozdravlja dejstvo, da bodo neodvisni nadzor v zvezi z izpolnjevanjem zaščitnih ukrepov glede zasebnosti iz tega sporazuma opravljali uradniki ministrstva za varstvo zasebnosti, kot je vodja službe za varstvo zasebnosti na MDV, kakor je navedeno v členu 14(1). Vendar bi morali ENVP in nacionalni organi za varstvo podatkov sodelovati z MDV pri postopkih in načinih za uresničevanje teh pravic, da bi zagotovili učinkovito uresničevanje pravic posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki (24). ENVP bi pozdravil sklicevanje na to sodelovanje v sporazumu.

24.

ENVP močno podpira pravico do pritožbe „ne glede na državljanstvo, državo izvora ali stalno prebivališče“, določeno v drugem pododstavku člena 14(1). Vendar obžaluje, da je v členu 21 izrecno navedeno, da sporazum „v skladu z zakonodajo ZDA ne ustvarja ali podeljuje pravic ali koristi nobenim osebam“. Čeprav je pravica do „sodne presoje“ v ZDA zagotovljena na podlagi sporazuma, taka pravica ne sme biti enakovredna pravici do učinkovitega uveljavljanja pravnih sredstev v EU, zlasti z vidika omejitve iz člena 21.

25.

Člen 16 sporazuma prepoveduje prenos podatkov nacionalnim organom, ki za PNR ne zagotavljajo „enakovrednih ali primerljivih“ zaščitnih ukrepov, kakor so določeni v tem sporazumu. ENVP pozdravlja to določbo. Vendar bi bilo treba seznam organov, ki lahko prejmejo podatke iz PNR, podrobneje opredeliti. Kar zadeva mednarodne prenose, sporazum določa, da se lahko opravijo samo, če bo prejemnik uporabljal podatke skladno s tem sporazumom in bo navedel zaščitne ukrepe glede zasebnosti, ki so „primerljivi“ s tistimi iz sporazuma, razen v izjemnih okoliščinah.

26.

V zvezi z izrazoma „primerljiv“ ali „enakovreden“, uporabljenima v sporazumu, bi ENVP želel poudariti, da MDV ne sme opraviti nobenega domačega ali mednarodnega nadaljnjega prenosa, razen če prejemnik navede ustrezne zaščitne ukrepe, ki niso manj strogi od zaščitnih ukrepov, določenih v sporazumu. V sporazumu bi bilo treba pojasniti tudi to, da bo prenos podatkov iz PNR opravljen za vsak primer posebej, s čimer bo zagotovljeno, da bodo ustreznim prejemnikom preneseni samo nujni podatki, pri čemer ne sme biti nobenih izjem. Poleg tega ENVP priporoča, da se za prenose podatkov tretjim državam zahteva predhodna sodna odobritev.

27.

Kadar je MDV seznanjeno s prenosom podatkov o državljanu države članice EU tretji državi, člen 17(4) določa, da je treba o tem obvestiti pristojne organe zadevne države članice. Ta pogoj bi bilo treba izbrisati, ker bi moralo biti MDV vedno seznanjeno z nadaljnjimi prenosi tretjim državam.

28.

Ni jasno, kakšno pravno obliko je ZDA izbrala za sklenitev tega sporazuma in kako bo ta sporazum postal pravno zavezujoč v ZDA. To bi bilo treba pojasniti.

29.

Člen 20(2) se nanaša na skladnost z morebitnim sistemom PNR v EU. ENVP ugotavlja, da bi bilo treba pri posvetovanjih o prilagoditvi tega sporazuma zlasti preučiti, „ali bi za kakršen koli prihodnji sistem PNR v EU veljali manj strogi zaščitni ukrepi glede varstva podatkov kot tisti iz tega sporazuma“. Za zagotovitev skladnosti bi bilo treba pri kakršni koli prilagoditvi upoštevati tudi (in zlasti) močnejše zaščitne ukrepe v kakršnem koli prihodnjem sistemu PNR.

30.

Sporazum bi bilo treba pregledati tudi z vidika novega okvira o varstvu podatkov in morebitne sklenitve splošnega sporazuma med EU in ZDA o izmenjavi osebnih podatkov v okviru policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah. Dodati bi bilo mogoče novo določbo, podobno členu 20(2), v kateri bi bilo navedeno, da „če in ko bo v EU sprejet nov pravni okvir o varstvu podatkov ali sklenjen nov sporazum o izmenjavi podatkov med EU in ZDA, se pogodbenici posvetujeta in preučita, ali bi bilo treba ta sporazum ustrezno prilagoditi. Na takšnem posvetovanju se zlasti preuči, ali bi za kakršno koli prihodnjo spremembo pravnega okvira EU o varstvu podatkov ali kakršen koli prihodnji sporazum med EU in ZDA o varstvu podatkov lahko veljali manj strogi zaščitni ukrepi za varstvo podatkov kot tisti iz tega sporazuma“.

31.

Kar zadeva pregled sporazuma (člen 23), ENVP meni, da bi morali biti nacionalni organi za varstvo podatkov izrecno vključeni v ekipo za pregled. Pregled bi moral biti osredotočen tudi na oceno nujnosti in sorazmernosti ukrepov ter učinkovito uresničevanje pravic posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, in vključevati preverjanje, kako se zahteve posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, obravnavajo v praksi, zlasti v primerih, v katerih neposreden dostop ni dovoljen. Treba bi bilo določiti pogostost pregledov.

32.

ENVP pozdravlja zaščitne ukrepe za varstvo in nadzor podatkov, predvidene v sporazumu, in izboljšave v primerjavi s sporazumom iz leta 2007. Vendar številni pomisleki ostajajo nerešeni, zlasti kar zadeva skladnost globalnega pristopa k PNR, omejitev namena, kategorije podatkov, ki se prenesejo MDV, obdelavo občutljivih podatkov, dobo hranjenja, izjeme od metode „push“, pravice posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, in nadaljnje prenose.

33.

Te pripombe ne vplivajo na zahtevi po nujnosti in sorazmernosti za kakršen koli zakonit sistem PNR in sporazum o skupinskem prenosu podatkov iz PNR iz EU v tretje države. Kot je Evropski parlament znova potrdil v svoji resoluciji z dne 5. maja, „sta nujnost in sorazmernost ključni načeli, brez katerih boj proti terorizmu ne more biti učinkovit“.

9.2.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 35/23

9.2.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 35/24

1.

Uredba (EGS) št. 574/72 določa, da količnik pretvorbe zneska v valuto, ki je izražena v drugi valuti, Komisija izračuna na podlagi mesečnega poprečja količnikov konverzije valut med referenčnim obdobjem iz 2. odstavka, ki jih objavi Evropska centralna banka.

2.

Referenčna obdobja so:

Menjalni tečaji za valute so objavljeni v drugem Uradnem listu Evropske unije (serije C) v mesecu februarju, maju, avgustu in novembru.

9.2.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 35/26

A.

To obvestilo je izdano v skladu s pravili Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (v nadaljnjem besedilu: Sporazum EGP) in Sporazuma med državami Efte o ustanovitvi nadzornega organa in sodišča (v nadaljnjem besedilu: Sporazum o nadzornem organu in sodišču).

B.

Evropska komisija (v nadaljnjem besedilu: Komisija) je izdala „Smernice o uporabi člena 81 Pogodbe ES za storitve pomorskega prometa“ (1). V tem nezavezujočem aktu so določena načela, ki jih bo Komisija upoštevala pri opredelitvi trgov in oceni sporazumov o sodelovanju v tistih sektorjih storitev pomorskega prometa, na katere se neposredno nanašajo spremembe iz Uredbe Sveta (ES) št. 1419/2006 z dne 25. septembra 2006, tj. v sektorju linijskih prevozov v pomorskem prometu, kabotaže in mednarodnih prevoznih storitev v prosti plovbi (2).

C.

Nadzorni organ Efte meni, da je navedeni akt veljaven za EGP. Nadzorni organ Efte sprejema to obvestilo skladno s pristojnostmi iz člena 5(2)(b) Sporazuma o nadzornem organu in sodišču, da bi se ohranili enaki pogoji konkurence ter zagotovila enotna uporaba pravil konkurence EGP po vsem Evropskem gospodarskem prostoru. Nadzorni organ namerava pri uporabi ustreznih pravil EGP za posamezne zadeve (3) upoštevati načela in pravila, določena v tem obvestilu.

D.

Namen tega obvestila je zlasti zagotoviti smernice o tem, kako bo Nadzorni organ Efte uporabljal člen 53 pri opredelitvi trgov ter oceni sporazumov o sodelovanju v sektorju linijskih prevozov v pomorskem prometu, kabotaže in mednarodnih prevoznih storitev.

E.

To obvestilo se uporablja za primere, v katerih je Nadzorni organ pristojni nadzorni organ na podlagi člena 56 Sporazuma EGP.

1.

V teh smernicah so določena načela, ki jih bo Nadzorni organ Efte upošteval pri opredelitvi trgov in oceni sporazumov o sodelovanju v tistih sektorjih storitev pomorskega prometa, na katere se neposredno nanašajo spremembe, ki so posledica vključitve Uredbe Sveta (ES) št. 1419/2006 v Sporazum EGP, tj. v sektorju linijskih prevozov v pomorskem prometu, kabotaže in mednarodnih prevoznih storitev v prosti plovbi (4).

2.

Te smernice so namenjene podjetjem in združenjem podjetij, ki izvajajo te storitve, zlasti do in/ali iz pristanišča ali pristanišč v Evropskem gospodarskem prostoru, da se oceni, ali so njihovi sporazumi (5) skladni s členom 53 Sporazuma EGP. Smernice se ne uporabljajo za druge sektorje.

3.

Z Uredbo Sveta (ES) št. 1419/2006 se je področje uporabe Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe ES (6) ter Uredbe Komisije (ES) št. 773/2004 z dne 7. aprila 2004 v zvezi z vodenjem postopkov Komisije v skladu s členoma 81 in 82 Pogodbe ES (7) razširilo na kabotažo in prevozne storitve v prosti plovbi. Z vključitvijo Uredbe Sveta (ES) št. 1419/2006 v Sporazum EGP so se tako ustrezno spremenili predpisi EGP. Zato od 9. decembra 2006 za vse sektorje storitev pomorskega prometa velja splošen postopkovni okvir.

4.

Z Uredbo Sveta (ES) št. 1419/2006 se je razveljavila tudi Uredba Sveta (EGS) št. 4056/1986 z dne 22. decembra 1986 o uporabi členov 85 in 86 (zdaj člena 81 in 82) Pogodbe ES v zvezi s pomorskim prometom (8), ki vsebuje skupinsko izjemo za linijsko konferenco, ki je dovoljevala srečevanje linijskih družb v linijskih konferencah, da so se določili cene in drugi pogoji prevoza, saj sistem konferenc ni več izpolnjeval pogojev člena 81(3) Pogodbe ES (zdaj člen 101(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije). Z vključitvijo Uredbe Sveta (ES) št. 1419/2006 v Sporazum EGP sistem konferenc od 18. oktobra 2008 ni več predmet skupinske izjeme iz prepovedi iz člena 53(1) Sporazuma EGP. Po tem datumu morajo linijski prevozniki, ki izvajajo storitve do in/ali iz enega ali več pristanišč v Evropskem gospodarskem prostoru, ustaviti vse aktivnosti linijske konference, ki so v nasprotju s členom 53 Sporazuma EGP. To velja tudi, če druge zakonodajne pristojnosti izrecno ali tiho dovoljujejo določanje cen z linijskimi konferencami ali diskusijskimi sporazumi. Poleg tega bi morali člani konference od 18. oktobra 2008 zagotavljati, da so vsi sporazumi, sklenjeni v okviru sistema konferenc, usklajeni s členom 53 Sporazuma EGP.

5.

Te smernice dopolnjujejo navodila, ki jih je Nadzorni organ že objavil v drugih obvestilih. Ker so za storitve pomorskega prometa značilni razširjeni sporazumi o sodelovanju med konkurenčnimi prevozniki, so Smernice o uporabi člena 53 Sporazuma EGP za sporazume o horizontalnem sodelovanju (9) in Smernice o uporabi člena 53(3) Sporazuma EGP (10) še posebno pomembne.

6.

Sporazume o horizontalnem sodelovanju v linijskem prevozu glede zagotavljanja skupnih storitev ureja Uredba Komisije (ES) št. 823/2000 z dne 19. aprila 2000 o uporabi člena 81(3) Pogodbe ES za nekatere vrste sporazumov, sklepov in usklajenih ravnanj med ladjarskimi družbami za linijske prevoze (konzorciji), kakor je bila vključena v Sporazum EGP (11). Uredbo Komisije (ES) št. 823/2000 bo 26. aprila 2010 nadomestila Uredba Komisije (ES) št. 906/2009 z dne 28. septembra 2009 (12). V teh dveh uredbah, kakor sta vključeni v Sporazum EGP, so določeni pogoji v skladu s členom 53(3) Sporazuma EGP, pod katerimi prepoved iz člena 53(1) Sporazuma EGP ne velja za sporazume med dvema ali več prevozniki, ki upravljajo s plovili (konzorciji).

7.

Te smernice ne posegajo v razlago člena 53 Sporazuma EGP, ki jo lahko poda Sodišče Efte, Sodišče Evropske unije (prej: Sodišče Evropskih skupnosti) ali Splošno sodišče Evropske unije (prej: Sodišče prve stopnje Evropskih skupnosti). Načela teh smernic je treba uporabljati v skladu z okoliščinami vsakega posameznega primera.

8.

Nadzorni organ bo te smernice uporabljal v obdobju petih let.

9.

Linijski prevozi v pomorskem prometu, kabotaža in prevozne storitve v prosti plovbi so sektorji pomorskega prometa, na katere se neposredno nanašajo spremembe iz Uredbe Sveta (ES) št. 1419/2006.

10.

Linijski prevozi so redni prevozi tovora, predvsem v zabojnikih, v pristanišča določene geografske poti, in so splošno znani kot promet. Za linijske prevoze je splošno značilno tudi, da so vozni redi in dnevi plovbe vnaprej objavljeni ter da so storitve na voljo vsem uporabnikom prevoza.

11.

V členu 1(3)(a) Uredbe Sveta (EGS) št. 4056/86, kot je vključena v točko 11 Poglavja G Priloge XIV k Sporazumu EGP (13) so prevozne storitve v prosti plovbi opredeljene kot prevoz blaga v razsutem ali zbirnem stanju s plovilom, ki je bilo deloma ali v celoti oddano v zakup enemu ali več prevoznikov na podlagi določene poti ali časovnega zakupa ali katera koli druga oblika pogodbe o plovbi zunaj rednega voznega reda ali o plovbi, ki ni bila oglaševana, ob tovorninah, ki so predmet prostega dogovarjanja od primera do primera skladno s pogoji ponudbe in povpraševanja. Prevozne storitve v prosti plovbi so večinoma nenačrtovani prevozi ene vrste blaga, ki napolni plovilo (14).

12.

Kabotaža zajema zagotavljanje storitev pomorskega prometa, vključno s prevoznimi storitvami v prostem prometu in linijskimi prevozi, ki povezuje dve ali več pristanišč v isti državi EGP (15). Čeprav te smernice ne obravnavajo posebej storitev kabotaže, pa kljub temu veljajo za takšne storitve, če se te izvajajo kot linijski prevoz ali prevozne storitve v prosti plovbi.

13.

Člen 53 Sporazuma EGP se uporablja za vse sporazume, ki lahko znatno vplivajo na trgovino med državami EGP. Da obstaja učinek na trgovino, mora biti z zadostno stopnjo verjetnosti na podlagi vrste objektivnih zakonskih dejavnikov ali dejstev možno predvideti, da lahko sporazum ali ravnanje neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno vpliva na vzorec trgovine med državami EGP (16). Nadzorni organ je objavil navodila o tem, kako bo uporabil koncept učinka na trgovino v svojih smernicah o konceptu učinka na trgovino iz členov 53 in 54 Sporazuma EGP (17).

14.

Storitve prometa, ki jih ponujajo ponudniki linijskih prevozov in izvajalci prevozov v prosti plovbi, so pogosto mednarodnega značaja, saj povezujejo pristanišča EGP s tretjimi državami in/ali vključujejo uvoz in izvoz med dvema ali več državami EGP (tj. trgovanje znotraj EGP) (18). V večini primerov bodo verjetno vplivale na trgovino med državami EGP, med drugim z učinkom, ki ga imajo na trge zagotavljanja prevoza in posredniških storitev (19).

15.

Učinek na trgovino med državami EGP je še posebno pomemben za storitve pomorske kabotaže, saj določa področje uporabe člena 53 Sporazuma EGP ter medsebojne povezave z nacionalnim konkurenčnim pravom v okviru člena 3 Poglavja II Protokola 4 k Sporazumu o nadzornem organu in sodišču o izvajanju pravil konkurence iz členov 53 in 54 Sporazuma EGP. Obseg učinka teh storitev na trgovino med državami EGP je treba oceniti za vsak primer posebej (20).

16.

Za oceno učinkov določenega sporazuma na konkurenco je treba za namene člena 53 Sporazuma EGP predeliti ustrezne proizvodne in geografske trge. Glavni cilj opredelitve trga je sistematično ugotoviti konkurenčne omejitve, s katerimi se sooča neko podjetje. Navodila o tej zadevi so v Obvestilu Nadzornega organa o opredelitvi upoštevnega trga za namene konkurenčnega prava v EGP (21). Ta navodila so ustrezna tudi za opredelitev trga glede storitev pomorskega prometa.

17.

Upoštevni proizvodni trg obsega vse proizvode in/ali storitve, ki jih potrošnik šteje za zamenljive ali nadomestljive zaradi lastnosti proizvodov, njihove cene in namena uporabe. Upoštevni geografski trg obsega območje, na katerem so zadevna podjetja vključena v ponudbo proizvodov ali storitev in povpraševanje po njih, na katerem so pogoji konkurence dovolj homogeni, ter ki ga je mogoče razlikovati od sosednjih območij zato, ker so pogoji konkurence na teh območjih občutno drugačni (22). Prevoznik (ali prevozniki) ne more(jo) imeti znatnega učinka na prevladujoče razmere na trgu, če lahko potrošniki z lahkoto preidejo k drugim ponudnikom storitev (23).

18.

Storitve linijskih prevozov v zabojnikih so bile opredeljene kot upoštevni proizvodni trg linijskih prevozov v več odločbah Komisije in sodbah Sodišča Evropske unije (24). Te odločbe in sodbe so se nanašale na pomorski promet po globokomorskih poteh. Druge oblike prevoza niso bile vključene v isti trg storitev, čeprav so lahko v nekaterih primerih te storitve v določenem obsegu zamenljive. Razlog za to je, da je delež blaga, ki se prevaža v zabojnikih in ga je mogoče zlahka prenesti na druge načine prevoza, kot so na primer storitve zračnega prevoza, premajhen (25).

19.

V določenih okoliščinah bi bilo primerno opredeliti ožji proizvodni trg, omejen na določeno vrsto proizvoda, ki se prevaža po morju. Na primer, prevoz pokvarljivih proizvodov bi lahko bil omejen na prevoz v hladilnih zabojnikih ali bi vključeval prevoz s konvencionalnimi ladjami hladilnicami. Medtem ko je v izjemnih okoliščinah mogoča zamenjava med prevozom v zbirnem stanju in prevozom v zabojnikih (26), se zdi, da ni trajnega prehoda od prevozov v zabojnikih k prevozom v razsutem stanju. Za veliko večino skupin blaga in uporabnikov blaga, ki se prevaža v zabojnikih, prevoz v zbirnem stanju ni sprejemljiva alternativa linijskemu prevozu v zabojnikih (27). Ko se tovor enkrat redno prevaža v zabojnikih, je malo verjetno, da bi se ponovno prevažal kot tovor, ki ni v zabojnikih (28). Za linijske prevoze v zabojnikih je zato doslej večinoma veljala enosmerna zamenljivost (29).

20.

Upoštevni geografski trg obsega območje, na katerem se tržijo storitve, na splošno so to pristanišča na obeh straneh storitve, in ki ga določajo prispevna območja pristanišč, ki se prekrivajo. Kot evropski konec storitve pri geografskem trgu so bila doslej v primeru linijskih prevozov opredeljena pristanišča v severni Evropi in/ali v Sredozemlju. Ker lahko storitve linijskih prevozov iz Sredozemlja samo v zelo majhnem obsegu nadomestijo prevoze iz pristanišč severne Evrope, so bile opredeljene kot ločeni trgi (30).

21.

Nadzorni organ člena 53 Sporazuma EGP še ni uporabil za prevozne storitve v prosti plovbi. Podjetja lahko pri svoji oceni upoštevajo naslednje elemente, če zadevajo prevozne storitve v prosti plovbi, ki jih opravljajo.

22.

„Glavni pogoji“ pri posamezni zahtevi za prevoz so izhodišče za opredelitev upoštevnih trgov za prevozne storitve v prosti plovbi, ker splošno opredeljujejo bistvene elemente (31) zahteve za prevoz. Glede na posebne potrebe uporabnikov prevoza bodo obsegali tržne in netržne elemente. Ko je tržni element glavnih pogojev opredeljen, na primer vrsta ali velikost plovila, lahko pomeni, da je upoštevni trg glede na ta posebni element širši, kot je določen v prvotni zahtevi za prevoz.

23.

Narava prevoznih storitev v prosti plovbi je lahko različna, obstajajo pa tudi različne pogodbe o prevozu. Zato je treba oceniti, ali povpraševalec šteje storitve, zagotovljene na podlagi pogodb o zakupu, pogodb o zakupu plovbe na določeni poti ali pogodb o prevozu tovora, kot nadomestljive. V tem primeru lahko pripadajo istemu upoštevnemu trgu.

24.

Vrste plovil so običajno razdeljene na več standardnih industrijskih velikosti (32). V običajnih tržnih pogojih, zaradi znatne ekonomije obsega, storitev, pri kateri je količina tovora zelo neusklajena z velikostjo plovila, ne more ponuditi konkurenčne prevozne cene. Zato je treba za vsak posamezni primer oceniti zamenljivost različnih velikosti plovil, da se ugotovi, ali vsaka posamezna velikost plovila pomeni poseben upoštevni trg.

25.

Fizični in tehnični pogoji tovora za prevoz in vrsta plovila so prvi podatki o upoštevnem trgu s strani ponudbe (33). Če je plovila mogoče prilagoditi za prevoz določenega tovora z zanemarljivimi stroški in v kratkem časovnem okviru (34), lahko različni ponudniki prevoznih storitev v prosti plovbi tekmujejo za prevoz tega tovora. V takih okoliščinah bo upoštevni trg s strani ponudbe obsegal več kot eno vrsto plovila.

26.

Obstajajo tudi številna plovila, ki so tehnično prilagojena in/ali posebno zgrajena za zagotavljanje specializiranih storitev prevoza. Čeprav lahko specializirana plovila prevažajo tudi druge vrste tovora, so lahko v manj ugodnem konkurenčnem položaju. Možnost ponudnikov specializiranih storitev, da konkurirajo za prevoz drugega tovora, je zato lahko omejena.

27.

Pri prevoznih storitvah v prosti plovbi so pristanki v pristanišču izraz posameznega povpraševanja. Vendar pa je lahko za določene vrste plovil in v določenih pristaniščih ali regijah mobilnost plovil omejena s terminalskimi omejitvami in omejitvami zaradi ugreza ali okoljskimi standardi.

28.

Upoštevati je treba tudi obstoj verižne zamenljivosti med velikostjo plovil pri prevoznih storitvah v prosti plovbi. Na določenih trgih prevoznih storitev v prosti plovbi velikosti plovil na skrajnih koncih trga niso neposredno zamenljive. Učinki verižne zamenljivosti lahko kljub temu zadržujejo cene na skrajnih koncih trga in vodijo k njihovi vključitvi v širšo opredelitev trga.

29.

Na določenih trgih prevoznih storitev v prosti plovbi je treba ugotoviti, ali je plovilo mogoče obravnavati kot plovilo z omejeno zmogljivostjo in se ne sme upoštevati pri ocenjevanju upoštevnega trga.

30.

Drugi dejavniki, kot so zanesljivost ponudnika storitev, varnost, varnostne in pravne zahteve lahko vplivajo na zamenljivost v okviru ponudbe in povpraševanja, na primer, zahteva za dvojni trup tankerjev v vodah EGP (35).

31.

Zahteve za prevoz običajno obsegajo geografske elemente, kot so pristanišča ali regije natovarjanja ali raztovarjanja. Ta pristanišča so prve smernice za opredelitev upoštevnega geografskega trga v okviru povpraševanja, ne vplivajo pa na končno opredelitev upoštevnega geografskega trga.

32.

Nekatere geografske trge je mogoče opredeliti na smerni osnovi ali pa so lahko samo začasni, na primer, ko klimatski pogoji ali obdobja letine redno vplivajo na povpraševanje po prevozu določenih tovorov. Pri razvrstitvi upoštevnih geografskih trgov je treba v tem okviru upoštevati premeščanje plovil, prevoze z balastom in neravnovesje v prometu.

33.

Tržni deleži zagotavljajo koristne prve podatke o strukturi trga ter pomembnosti udeležencev in njihovih tekmecev z vidika konkurence. Nadzorni organ in Komisija tržne deleže razlagata posamično glede na tržne pogoje. Pri storitvah linijskih prevozov so bili podatki o količini in/ali podatki o zmogljivostih opredeljeni kot osnova za izračun tržnih deležev v nekaj odločbah Komisije in sodbah Sodišča Evropske unije (36).

34.

Na trgih prevoznih storitev v prosti plovbi ponudniki storitev tekmujejo za pridobitev pogodb o prevozu, to pomeni, da prodajajo prevoze ali prevozne zmogljivosti. Glede na zadevne posebne storitve lahko ponudniki izračunajo svoje letne tržne deleže (37) na podlagi različnih podatkov, na primer:

35.

Sporazumi o sodelovanju so značilni za trge pomorskega prometa. Glede na to, da te sporazume lahko sklenejo dejanski ali potencialni tekmeci in lahko negativno vplivajo na parametre konkurence, morajo biti podjetja še posebno pozorna, da zagotovijo ravnanje v skladu s pravili konkurence. Na trgih storitev, kot je pomorski promet, so pri oceni učinka, ki ga lahko ima določen sporazum na upoštevni trg, posebej pomembni naslednji elementi: cene, stroški, kakovost, pogostost in raznovrstnost zagotovljenih storitev, inovativnost, trženje in komercializacija storitev.

36.

Za storitve, ki jih zajemajo te smernice, je še posebno pomembno troje: tehnični sporazumi, izmenjava informacij in združenja.

37.

Prepoved iz člena 53 Sporazuma EGP ne zajema nekaterih tehničnih sporazumov na podlagi dejstva, da ti ne omejujejo konkurence. To velja v primeru horizontalnih sporazumov, katerih edini cilj in posledica je uveljaviti tehnične izboljšave ali doseči tehnično sodelovanje. V to kategorijo lahko spadajo tudi sporazumi, ki se nanašajo na uporabo okoljskih standardov. Sporazumi med tekmeci glede cen, obsega ali drugih parametrov konkurence načeloma ne spadajo v to kategorijo (38).

38.

Sistem izmenjave informacij zajema dogovor, na podlagi katerega si podjetja izmenjujejo informacije med sabo ali jih posredujejo skupni agenciji, odgovorni za zbiranje, pripravo in obdelavo podatkov, preden jih posreduje udeležencem v obliki in tako pogosto, kot je dogovorjeno.

39.

V številnih gospodarskih panogah je običajna praksa, da se zbirajo, izmenjujejo in objavljajo skupna statistika in splošne informacije o trgu. Te objavljene informacije so dober način za povečanje preglednosti trga in znanja strank, zato lahko povečajo učinkovitost. Vendar pa lahko izmenjava poslovno občutljivih in posebnih podatkov o trgu v določenih okoliščinah pomeni kršitev člena 53 Sporazuma EGP. Namen teh smernic je pomagati ponudnikom storitev linijskih prevozov pri oceni, kdaj takšne izmenjave pomenijo kršitev pravil konkurence.

40.

V sektorju linijskih prevozov je izmenjava informacij med linijskimi družbami iz konzorcijev, ki bi sicer spadala v področje uporabe določb člena 53(1) Sporazuma EGP, dovoljena, če so informacije pomožne in potrebne za skupno delovanje linijskih prevozov in za druge oblike sodelovanja, ki jih zajema skupinska izjema iz Uredbe (ES) št. 823/2000, kakor je bila vključena v Sporazum EGP (39). Te smernice ne obravnavajo take izmenjave informacij.

41.

Pri ocenjevanju sistemov izmenjave informacij v okviru konkurenčnega prava EGP je treba razlikovati med spodaj navedenim.

42.

Izmenjava informacij je lahko mehanizem, ki omogoča lažje izvajanje protikonkurenčne prakse, kot je spremljanje skladnosti s kartelom; ko je izmenjava informacij v pomoč protikonkurenčni praksi, jo je treba oceniti v povezavi z oceno te prakse. Celo sama izmenjava informacij je lahko namenjena omejevanju konkurence (40). Te smernice ne obravnavajo take izmenjave informacij.

43.

Vendar pa lahko izmenjava informacij zaradi svojega učinka pomeni kršitev člena 53 Sporazuma EGP. To se zgodi, ko izmenjava informacij zmanjša ali odstrani stopnjo negotovosti pri delovanju zadevnega trga in privede do omejene konkurence med podjetji (41). Vsak gospodarski subjekt mora samostojno določiti, kakšno politiko bo vodil na trgu. Sodišče Evropske unije je nadalje proučilo, ali so podjetjem zato onemogočeni neposredni ali posredni stiki z drugimi gospodarskimi subjekti, ki vplivajo na vedenje tekmeca ali odkrivajo njihovo (nameravano) vedenje, če je predmet ali učinek teh stikov povzročiti omejevanje konkurence, tj. konkurenčne pogoje, ki niso v skladu z običajnimi pogoji zadevnega trga, ob upoštevanju narave proizvodov ali opravljenih storitev, velikosti in števila podjetij ter obsega trga (42). Nasprotno pa je na trgu lesne celuloze Sodišče Evropske unije ugotovilo, da enostranska četrtletna obveščanja o cenah, ki jih proizvajalci neodvisno pošiljajo uporabnikom, sama po sebi niso tržno ravnanje, ki ne zmanjša negotovosti posameznega podjetja glede prihodnjega odnosa njegovih tekmecev, in torej glede na to, da ni predhodnih usklajenih ravnanj med proizvajalci, sama po sebi ne pomenijo kršitve člena 81(1) Pogodbe ES (zdaj člena 102(1) Pogodbe o delovanju EU) (43).

44.

Sodna praksa sodišč Evropske unije določa splošna navodila pri preučevanju verjetnih učinkov izmenjave informacij. Sodišče Evropske unije je ugotovilo, da bi v primeru resnično konkurenčnega trga preglednost verjetno povzročila poostritev konkurence med dobavitelji (44). Vendar lahko na visoko koncentriranem oligopolnem trgu, na katerem je konkurenca že tako zelo majhna, izmenjava podrobnih informacij o posameznih prodajah med glavnimi tekmeci v krajših časovnih presledkih z izključitvijo drugih dobaviteljev in strank verjetno zelo škodi konkurenčnosti med dobavitelji. V takšnih okoliščinah ima redna in pogosta izmenjava informacij o delovanju trga učinek periodičnega odkrivanja tržnih položajev in strategij različnih posameznih podjetij vsem tekmecem (45). Sodišče Evropske unije je ugotovilo tudi, da sistem izmenjave informacij lahko krši pravila konkurence, tudi če trg ni visoko koncentriran, ker pride do zmanjšanja avtonomnega odločanja podjetij, kar je posledica pritiska med razpravami s tekmeci (46).

45.

Iz tega sledi, da je treba dejanske in potencialne učinke izmenjave informacij upoštevati na podlagi vsakega posameznega primera, ker je izid ocenjevanja odvisen od kombinacije dejavnikov, ki so specifični za posamezen primer. Ključna elementa, ki ju Nadzorni organ prouči pri oceni izmenjave informacij, sta struktura trga, na katerem poteka izmenjava, in značilnosti izmenjave informacij. V oceni je treba upoštevati dejanske ali potencialne učinke izmenjave informacij v primerjavi s konkurenčnim stanjem, ki bi nastalo v primeru odsotnosti sporazuma o izmenjavi informacij (47). Izmenjava je zajeta v člen 53(1) Sporazuma EGP, če zelo škodljivo vpliva na parametre konkurence (48).

46.

Spodaj navedena navodila se nanašajo zlasti na analizo omejevanja konkurence iz člena 53(1) Sporazuma EGP. Navodila za uporabo člena 53(3) Sporazuma EGP so v točki 58 v nadaljevanju in v splošnem obvestilu o zadevi (49).

47.

Stopnja koncentracije ter struktura ponudbe in povpraševanja na določenem trgu sta glavna elementa pri preverjanju, ali izmenjava spada v področje uporabe člena 53(1) Sporazuma EGP (50).

48.

Stopnja koncentracije je zlasti pomembna, saj je bolj verjetno, da se bodo omejevalni učinki pojavili in bodo trajnostni na visoko koncentriranih oligopolnih trgih kot na manj koncentriranih trgih. Večja preglednost na koncentriranem trgu lahko okrepi soodvisnost podjetij in zmanjša intenzivnost konkurence.

49.

Pomembna je tudi struktura ponudbe in povpraševanja, zlasti število konkurenčnih gospodarskih subjektov, sorazmerje in stabilnost njihovih tržnih deležev ter obstoj kakršnih koli strukturnih povezav med tekmeci (51). Nadzorni organ lahko analizira tudi druge dejavnike, kot sta homogenost storitev in splošna preglednost na trgu.

50.

Bolj verjetno je, da bo člen 53(1) Sporazuma EGP zajemal izmenjavo poslovno občutljivih informacij med tekmeci v zvezi s parametri konkurence, kot so cena, zmogljivost ali stroški, ne pa katere koli druge izmenjave informacij. Poslovna občutljivost informacij bi se morala ocenjevati ob upoštevanju meril, ki so določena spodaj.

51.

Izmenjava informacij, ki so že v javni domeni, načeloma ne pomeni kršitve člena 53(1) Sporazuma EGP (52). Vendar je pomembno določiti stopnjo preglednosti trga in ugotoviti, ali izmenjava informacij povečuje njihov pomen s tem, da postanejo bolj dostopne, in/ali združuje javno dostopne informacije z drugimi. Tako pridobljene informacije lahko postanejo poslovno občutljive, njihova izmenjava pa bi lahko omejevala konkurenco.

52.

Informacije so lahko posamezne ali združene. Posamezne informacije se nanašajo na določeno ali prepoznavno podjetje. Skupinske informacije vključujejo podatke iz zadostnega števila neodvisnih podjetij, tako da prepoznava posameznih informacij ni mogoča. Člen 53(1) Sporazuma EGP (53) bo bolj verjetno zajemal izmenjavo posameznih informacij med tekmeci, ne pa izmenjave združenih informacij, ki načeloma ne spada v področje uporabe člena 53(1) Sporazuma EGP. Nadzorni organ bo posebno pozornost namenil stopnji združevanja. Stopnja mora biti taka, da informacij ni mogoče ločiti in tako podjetjem neposredno ali posredno omogočiti, da bi prepoznala konkurenčne strategije svojih tekmecev.

53.

Pri linijskih prevozih je treba pri oceni izmenjav napovedi o zmogljivosti, tudi če so skupinske, vseeno ravnati previdno, zlasti na koncentriranih trgih. Na trgih linijskih prevozov so podatki o zmogljivosti glavni parameter za usklajevanje konkurenčnega vedenja in neposredno vplivajo na cene. Izmenjava informacij o skupinskih napovedih zmogljivosti, ki nakazujejo dejavnosti, pri katerih se bo zmogljivost uporabila, je lahko protikonkurenčna do te mere, da zaradi nje več prevoznikov ali vsi prevozniki sprejmejo skupno politiko in zato zagotavljajo storitve po nadkonkurenčnih cenah. Obstaja tudi tveganje razdružitve podatkov, saj se ti lahko združijo s posameznimi napovedmi linijskih prevoznikov. To bi podjetjem omogočilo, da bi prepoznala tržne položaje in strategije tekmecev.

54.

Pomembna dejavnika sta tudi starost podatkov in obdobje, na katero se nanašajo. Podatki so lahko pretekli, nedavni ali prihodnji. Izmenjava preteklih informacij načeloma ne spada v področje uporabe člena 53(1) Sporazuma EGP, ker ne more imeti nobenega dejanskega učinka na prihodnje vedenje podjetij. V dosedanjih zadevah je Komisija informacije, ki so bile starejše od enega leta, obravnavala kot pretekle (54), medtem ko je informacije, ki so bile stare manj kot eno leto, obravnavala kot nedavne (55). Ali so informacije pretekle ali nedavne narave, je treba oceniti z določeno mero prožnosti z upoštevanjem stopnje zastaranja na upoštevnem trgu. Čas, v katerem podatki postanejo pretekli, bo verjetneje krajši, če so podatki skupinski in ne posamezni. Podobno izmenjava nedavnih podatkov o obsegu in zmogljivostih najverjetneje ne bo omejevala konkurence, če so podatki zbrani na ustrezni stopnji, ki zagotavlja, da ni mogoče neposredno ali posredno prepoznati transakcij posameznih prevoznikov. Prihodnji podatki se nanašajo na stališče podjetij o prihodnjem razvoju trga ali na strategijo, ki ji bodo podjetja sledila na trgu. Izmenjava prihodnjih informacij bo še posebej verjetno problematična, zlasti če se nanaša na cene in ustvarjeni rezultat. Razkrije lahko tržno strategijo, ki jo podjetje namerava uporabiti na trgu. Tako lahko znatno zmanjša rivalstvo med udeleženci izmenjave in zato omejuje konkurenco.

55.

Upoštevati je treba tudi pogostost izmenjave informacij. Pogosteje kot se podatki izmenjujejo, hitreje se lahko tekmeci odzovejo. To omogoča, da se povračilni ukrepi lažje izvajajo in nazadnje zmanjšuje spodbude za uvedbo konkurenčnih ukrepov na trgu. Tako imenovana skrita konkurenca bi lahko bila omejena.

56.

Treba bi bilo tudi ugotoviti, kako so podatki objavljeni, in tako oceniti njihov morebitni učinek ali njihove morebitne učinke na trg ali trge. Bolj kot se informacije delijo s strankami, manj verjetno je, da bi bile sporne. Če pa se preglednost trga izboljša samo v korist dobaviteljev, so lahko stranke prikrajšane za možnost izkoriščanja prednosti povečane „skrite konkurence“.

57.

Pri linijskih prevozih se indeksi cen uporabljajo za prikaz povprečnega gibanja cen za prevoz posameznega pomorskega zabojnika. Indeks cen, ki bi temeljil na ustrezno združenih podatkih o cenah, najverjetneje ne bo pomenil kršitve člena 53(1) Sporazuma EGP, če je stopnja združevanja takšna, da informacij ni mogoče ločiti in tako podjetjem neposredno ali posredno omogočiti, da prepoznajo konkurenčne strategije svojih tekmecev. Če indeks cen zmanjša ali odpravi stopnjo negotovosti pri delovanju trga in povzroči omejitev konkurence med podjetji, pomeni kršitev člena 53(1) Sporazuma EGP. Pri oceni verjetnega učinka takšnega indeksa cen na določen upoštevni trg je treba upoštevati stopnjo združevanja podatkov, njihovo preteklo ali nedavno naravo in pogostost objave indeksa. Na splošno je pomembno, da se skupaj ocenijo vsi posamezni elementi vseh shem izmenjave informacij in tako upošteva njihov morebitni medsebojni učinek, na primer med izmenjavo podatkov o zmogljivostih in obsegu na eni strani ter indeksom cen na drugi.

58.

Izmenjava informacij med prevozniki, ki omejuje konkurenco, lahko kljub temu izboljša učinkovitost, kot na primer za boljše načrtovanje investicij in učinkovitejšo rabo zmogljivosti. Takšno učinkovitost bo treba utemeljiti in prenesti na stranke ter pretehtati ob upoštevanju protikonkurenčnih učinkov izmenjave informacij v okviru člena 53(3) Sporazuma EGP. V tem okviru je pomembno omeniti, da je eden od pogojev iz člena 53(3) Sporazuma EGP ta, da morajo biti potrošniki deležni pravičnega deleža koristi, ki izhajajo iz omejevalnega sporazuma. Če so vsi štirje kumulativni pogoji iz člena 53(3) Sporazuma EGP izpolnjeni, se prepoved iz člena 53(1) Sporazuma ne uporablja (56).

59.

Tako kot v drugih sektorjih se lahko tudi pri linijskih prevozih razprave in izmenjava informacij izvajajo v okviru panožnih združenj, če se združenje ne uporablja kot (a) forum za sestanke kartelov (57), (b) organ, ki svojim članom izdaja protikonkurenčne odločbe ali priporočila (58), ali (c) sredstvo za izmenjavo informacij, ki zmanjša ali odstrani stopnjo negotovosti pri delovanju trga in povzroči omejeno konkurenco med podjetji, ker ne izpolnjuje pogojev iz člena 53(3) Sporazuma EGP (59). To je treba razlikovati od zakonitih razprav v okviru panožnih združenj, na primer o vprašanjih tehničnih in okoljskih standardov.

60.

Najpogostejša oblika horizontalnega sodelovanja v sektorju prevoznih storitev v prosti plovbi je združevanje ladijskega prometa. Toda splošni vzorec za združevanje ne obstaja. Nekatere značilnosti so kljub temu skupne večini združenj v različnih segmentih trga, kot je prikazano v nadaljevanju.

61.

Standardno združenje povezuje več podobnih plovil (60) različnih lastnikov, ki delujejo pod enotno upravo. Upravljavec združenja je praviloma odgovoren za poslovno upravljanje (npr. skupno trženje (61), pogajanja o prevoznih stroških in centralizacijo prihodkov in stroškov plovbe) (62) ter poslovno dejavnost (načrtovanje premikov plovil in dajanje navodil plovilom, imenovanje zastopnikov v pristaniščih, obveščanje strank, izdajanje računov za prevoze, naročanje goriva, zbiranje zaslužka plovil ter razdelitev zaslužka na podlagi predhodno določenega sistema ponderiranja itd.). Delovanje upravljavca združenja običajno nadzoruje splošni izvršni odbor, ki zastopa lastnike plovil. Za tehnično delovanje plovil je običajno odgovoren vsak posamezni lastnik (varnost, posadka, popravila, vzdrževanje itd.). Člani združenja svoje storitve po navadi opravljajo posamezno, kljub temu da jih tržijo združeno.

62.

Iz tega opisa izhaja, da je glavna značilnost standardnih prevoznih združenj skupna prodaja, povezana z nekaj značilnostmi skupne proizvodnje. Za sporazume o horizontalnem sodelovanju (63) so zato pomembna navodila za skupno prodajo, kot različico sporazuma o skupnem trgovanju, in skupno proizvodnjo iz Smernic Nadzornega organa o uporabi člena 53 Sporazuma EGP. Z upoštevanjem različnih značilnosti združenj je treba preučiti vsako združenje posebej, da se ugotovi, ali je na podlagi svojega težišča (64) zajeto v členu 53(1) Sporazuma EGP in, če je odgovor pritrdilen, ali izpolnjuje štiri kumulativne pogoje iz člena 53(3) Sporazuma EGP.

63.

Na združenja, ki spadajo v področje uporabe Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 (65), ker so bila ustanovljena kot skupno podjetje, ki trajno opravlja vse funkcije samostojnega gospodarskega subjekta (tako imenovana polno delujoča skupna podjetja, glej člen 3(4) Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004) spremembe, ki izhajajo iz Uredbe (ES) št. 1419/2006, ne vplivajo neposredno in jih te smernice ne obravnavajo. Smernice o celovitem delovanju so med drugim na voljo v prečiščenem obvestilu Komisije o pravni pristojnosti v okviru Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 o nadzoru koncentracij podjetij (66). Če je cilj ali učinek takšnih združenj usklajevanje konkurenčnega ravnanja njihovih matičnih družb, se to usklajevanje presoja na podlagi meril iz člena 53(1) in (3) Sporazuma EGP, da se ugotovi, ali je ravnanje združljivo z delovanjem Sporazuma EGP ali ne (67).

64.

Sporazumi o združenjih ne spadajo v prepoved iz člena 53(1) Sporazuma EGP, če udeleženci združenja niso dejanski ali potencialni tekmeci. To bi veljalo v primeru, če dva ali več lastnikov ladij ustanovita prevozno združenje za sodelovanje na javnih razpisih, ki zadevajo pogodbe o prevozu tovora, in izvajanje teh pogodb, za katere kot posamezni ponudniki ne bi bili uspešni ali katerih ne bi mogli opraviti samostojno. Ta sklep ni ovržen v primerih, ko taka združenja občasno prevažajo drugi tovor, ki pomeni majhen del skupnega obsega.

65.

Člen 53(1) Sporazuma EGP ne zajema združenj, katerih dejavnost ne vpliva na ustrezne parametre konkurence, ker so manj pomembni in/ali znatno ne vplivajo na trgovino med državami Efte (68). Toda če združenje zajema dejavnosti določanja cen, vključno s skupno prodajo, potem ne spada v področje uporabe Obvestila Nadzornega organa o sporazumih majhnega pomena.

66.

Praviloma sta cilj in učinek sporazumov o združenjih med tekmeci, omejenih na skupno prodajo, usklajevanje politike oblikovanja cen med temi tekmeci (69).

67.

Če cilj združenja ni omejevanje konkurence, je treba narediti analizo njegovih učinkov na zadevni trg. Člen 53(1) Sporazuma EGP zajema sporazum, kadar obstaja verjetnost, da bo občutno škodljivo vplival na parametre konkurence na trgu, kot so cene, stroški, raznolikost storitev, kakovost storitev in inovativnost. Sporazumi imajo lahko tak vpliv s tem, da občutno zmanjšajo konkurenco med strankami sporazuma ali med njimi in tretjimi osebami (70).

68.

Nekatera združenja na področju prevoznih storitev v prosti plovbi ne vključujejo skupne prodaje, vendar imajo kljub temu nekoliko usklajene parametre konkurence (npr. skupno določanje voznih redov ali skupna nabava). Taki primeri spadajo v področje uporabe člena 53(1) Sporazuma EGP samo, če imajo stranke sporazuma določeno stopnjo tržne moči (71).

69.

Sposobnost združenja, da povzroči znatne negativne tržne učinke, je odvisna od gospodarskih razmer ob upoštevanju skupne tržne moči strank in narave sporazuma ter drugih strukturnih faktorjev na upoštevnem trgu. Ugotoviti je treba tudi, ali sporazum o združenju vpliva na vedenje strank na sosednjih trgih, ki so tesno povezani s trgom, na katerega sodelovanje neposredno vpliva (72). To lahko velja na primer, kadar je upoštevni trg združenja trg za prevoz gozdnih proizvodov s specializiranimi plovili v obliki zabojnikov (trg A), člani združenja pa opravljajo storitve prevoza tudi na trgu suhega razsutega tovora (trg B).

70.

Kar zadeva strukturne dejavnike na upoštevnem trgu, je v primeru, da ima združenje majhen tržni delež, malo verjetno, da bo povzročilo omejevalne učinke. Pri oceni učinka določenega združenja na upoštevni trg je treba kot dodatne dejavnike upoštevati tržno koncentracijo, položaj in število tekmecev, stabilnost tržnih deležev skozi čas, večkratno članstvo v združenjih, ovire za vstop na trg in verjetnost vstopa, preglednost trga, izravnalno kupno moč uporabnikov prevoza ter naravo storitev (npr. homogene storitve v primerjavi z raznovrstnimi).

71.

Kar zadeva naravo sporazuma, je treba upoštevati klavzule, ki vplivajo na konkurenčno ravnanje združenja ali njegovih članov na trgu, kot so klavzule, ki članom prepovedujejo delovanje na istem trgu zunaj združenja (nekonkurenčne klavzule), obdobja vključitve in odpovedni roki (klavzule o izstopu) ter izmenjava poslovno občutljivih informacij. Prav tako je treba upoštevati tudi kakršne koli povezave med združenji, bodisi v smislu upravljanja bodisi članov, pa tudi delitev stroškov in prihodkov.

72.

Če se za združenja uporablja člen 53(1) Sporazuma EGP, morajo vključena podjetja zagotoviti, da izpolnjujejo štiri kumulativne pogoje iz člena 53(3) Sporazuma EGP (73). Iz področja uporabe člena 53(3) Sporazuma EGP niso vnaprej izključene določene vrste sporazumov. Načeloma so vsi omejevalni sporazumi, ki izpolnjujejo štiri pogoje iz člena 53(3) Sporazuma EGP, zajeti s pravilom o izjemi. Ta analiza vključuje drsno lestvico. Večja kot je omejitev konkurence, ki je ugotovljena v skladu s členom 53(1) Sporazuma EGP, večja morata biti učinkovitost in njen prenos na potrošnike.

73.

Vključena podjetja morajo pokazati, da združenje izboljšuje storitve prevoza ali spodbuja tehnični ali gospodarski napredek v obliki boljše učinkovitosti. Združenja morajo dokazati, da se je učinkovitost povečala zaradi povezave gospodarskih dejavnosti in ne zaradi zmanjšanja stroškov, do katerega je prišlo zaradi zmanjšanja konkurence.

74.

Povečanje učinkovitosti združenj je lahko na primer posledica boljše stopnje izkoriščanja in ekonomije obsega. Združenja na področju prevoznih storitev v prosti plovbi običajno skupaj načrtujejo premike plovil in tako geografsko razporedijo svoje flote. Z razporeditvijo plovil se lahko zmanjša število prevozov z balastom, kar lahko poveča uporabo zmogljivosti združenja in slej ko prej privede do ekonomije obsega.

75.

Potrošnikom mora biti zagotovljen pravičen delež doseženih koristi. Na podlagi člena 53(3) Sporazuma EGP je treba upoštevati koristne učinke na vse potrošnike na upoštevnem trgu in ne učinka na vsakega posameznega potrošnika (74). Prenos koristi mora najmanj izravnati vse dejanske ali verjetne negativne učinke, ki jih ima za potrošnike omejitev konkurence iz člena 53(1) Sporazuma EGP (75). Za oceno verjetnosti prenosa je treba v tem okviru upoštevati tudi, kakšna je struktura trgov prevoznih storitev v prosti plovbi in kako prožno je povpraševanje.

76.

Združenje ne sme določati omejitev, ki niso nujne za doseganje večje učinkovitosti. V zvezi s tem je treba proučiti, ali bi stranke lahko same dosegle povečanje učinkovitosti. Pri tej presoji je med drugim pomembno upoštevati, kaj je minimalna učinkovita velikost za zagotavljanje različnih vrst prevoznih storitev v prosti plovbi. Poleg tega mora biti vsaka omejevalna klavzula iz sporazuma o združenju upravičeno potrebna za doseganje zahtevanega povečanja učinkovitosti. Omejevalne klavzule so lahko upravičene za daljše obdobje, za celotno življenjsko dobo združenja ali samo za prehodno obdobje.

77.

Poleg tega združenje strankam ne sme dajati možnosti izključitve konkurence glede znatnega dela zadevnih storitev.

9.2.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 35/40

—

v eni od 27 držav članic Evropske unije,

—

v eni od držav članic EGP: Islandiji, Lihtenštajnu, na Norveškem,

—

v Švici ali na Hrvaškem.

—

šole filma in televizije,

—

univerze,

—

ustanove za strokovno usposabljanje,

—

zasebna podjetja v avdiovizualnem sektorju,

—

organizacije/strokovna združenja, specializirana za avdiovizualni sektor.

—

usposabljanje o gospodarskem, finančnem in poslovnem upravljanju,

—

usposabljanje o novih avdiovizualnih tehnologijah,

—

usposabljanje o razvoju scenarističnih projektov.

—

kakovost vsebine dejavnosti (20 točk),

—

upravljanje projektov (20 točk),

—

kakovost partnerstva z avdiovizualno industrijo (20 točk),

—

evropska razsežnost programa (20 točk),

—

učinek (20 točk).

Education, Audiovisual and Culture Executive Agency (EACEA)

Call for proposals EACEA/5/12

Mr Constantin DASKALAKIS

BOUR 3/30

Avenue du Bourget/Bourgetlaan 1

1140 Bruxelles/Brussel

BELGIQUE/BELGIË

9.2.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 35/42

Bankrutuojanti AB bankas SNORAS

A. Vivulskio g. 7

LT-03221 Vilnius

LIETUVA/LITHUANIA

9.2.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 35/43