(1)

Notranji trg spada med najbolj oprijemljive dosežke Unije. Z omogočanjem prostega gibanja ljudi, blaga, storitev in kapitala državljanom in podjetjem zagotavlja nove priložnosti. Ta uredba je ključni element strategije za enotni trg, vzpostavljene s sporočilom Komisije z dne 28. oktobra 2015 z naslovom „Izpopolnitev enotnega trga: več priložnosti za prebivalstvo in gospodarstvo“. Cilj te strategije je odpiranje vseh možnosti notranjega trga, tako da se državljanom in podjetjem olajša gibanje v Uniji in trgovanje ter ustanavljanje in širjenje podjetij čez meje.

(2)

V sporočilu Komisije z dne 6. maja 2015 z naslovom „Strategija za enotni digitalni trg za Evropo“ je bila priznana vloga, ki jo imajo internet in digitalne tehnologije pri spreminjanju našega življenja, načina, kako državljani in podjetja dostopajo do informacij, pridobivajo znanje, kupujejo blago in storitve, sodelujejo na trgu in delajo, saj prinašajo priložnosti za inovacije, rast in delovna mesta. V tem sporočilu in številnih resolucijah, ki jih je sprejel Evropski parlament, je bilo priznano, da je mogoče potrebe državljanov in podjetij v njihovih matičnih državah in prek meja bolje zadovoljevati z razširitvijo in povezavo obstoječih portalov na ravni Evrope, spletnih mest, mrež, storitev in sistemov z različnimi nacionalnimi rešitvami, s čimer bi ustvarili „enotno digitalno vstopno mesto“, ki bi služil kot evropska enotna vstopna točka (v nadaljnjem besedilu: vstopno mesto). V sporočilu Komisije z dne 19. aprila 2016 z naslovom „Akcijski načrt Unije za e-upravo za obdobje 2016–2020, Pospešitev digitalne preobrazbe uprave“, je bilo vstopno mesto uvrščeno med ukrepe za leto 2017. V poročilu Komisije z dne 24. januarja 2017 z naslovom „Krepitev pravic državljanov v Uniji demokratičnih sprememb: Poročilo o državljanstvu EU iz leta 2017“ je vstopno mesto označeno kot prednostna naloga za pravice državljanov Unije.

(3)

Evropski parlament in Svet sta večkrat pozvala k oblikovanju celovitejšega in uporabniku prijaznejšega svežnja informacij in pomoči, ki bi državljanom in podjetjem pomagal krmariti po notranjem trgu ter okrepil in izboljšal učinkovitost orodij notranjega trga za boljšo izpolnitev potreb državljanov in podjetij pri njihovih čezmejnih dejavnostih.

(4)

Ta uredba je odziv na te pozive, saj državljanom in podjetjem omogoča enostaven dostop do informacij, postopkov ter storitev za pomoč in reševanje težav, ki jih potrebujejo za uveljavljanje svojih pravic na notranjem trgu. Vstopno mesto bi lahko pripomoglo k večji preglednosti pravil in predpisov glede različnih poslovnih in življenjskih dogodkov, kot so potovanje, upokojitev, izobraževanje, zaposlitev, zdravstveno varstvo, potrošniške pravice in družinske pravice. Poleg tega bi lahko pomagalo izboljšati zaupanje potrošnikov, odpraviti pomanjkljivo poznavanje varstva potrošnikov in pravil notranjega trga ter zmanjšati stroške izpolnjevanja obveznosti za podjetja. S to uredbo se vzpostavlja uporabnikom prijazno interaktivno vstopno mesto, ki naj bi jim pomagalo do najustreznejših storitev glede na njihove potrebe. Glede tega bi morale imeti Komisija in države članice pomembno vlogo pri doseganju navedenih ciljev.

(5)

Vstopno mesto bi moralo olajšati interakcijo med državljani in podjetji na eni strani ter pristojnimi organi na drugi strani, saj zagotavlja dostop do spletnih rešitev in s tem lajša vsakodnevne dejavnosti državljanov in podjetij ter zmanjšuje ovire na notranjem trgu. Obstoj enotnega digitalnega vstopnega mesta, ki zagotavlja spletni dostop do točnih in ažurnih informacij, postopkov ter storitev za pomoč in reševanje težav, bi lahko prispeval k ozaveščanju uporabnikov o različnih obstoječih spletnih storitvah in jim prihranil čas in stroške.

(6)

Ta uredba ima tri cilje, in sicer zmanjšati vsakršno dodatno upravno breme za državljane in podjetja, ki uveljavljajo ali želijo uveljavljati svoje pravice na notranjem trgu, vključno s prostim gibanjem državljanov, popolnoma skladno z nacionalnimi pravili in postopki, odpraviti diskriminacijo in zagotoviti delovanje notranjega trga v zvezi z zagotavljanjem informacij, postopkov in storitev za pomoč in reševanje težav. Ker zajema prosto gibanje državljanov, ki ga ni mogoče šteti le za postransko, bi morala ta uredba temeljiti na členu 21(2) in členu 114(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).

(7)

Da bi državljani in podjetja Unije lahko uveljavljali svojo pravico do prostega gibanja na notranjem trgu, bi morala Unija sprejeti posebne nediskriminatorne ukrepe, ki bi državljanom in podjetjem omogočili enostaven dostop do dovolj celovitih in zanesljivih informacij o pravicah, ki jih imajo na podlagi prava Unije, ter do veljavnih nacionalnih pravil in postopkov, ki jih morajo izpolnjevati, ko se preselijo v državo članico, ki ni njihova matična država članica, ali tam živijo ali se izobražujejo oziroma ko tam ustanavljajo podjetja in opravljajo poslovno dejavnost. Informacije bi morale šteti za dovolj celovite, če vključujejo vse informacije, ki jih uporabniki potrebujejo za razumevanje, kaj so njihove pravice in obveznosti, in identifikacijo pravil, ki veljajo zanje v zvezi z dejavnostmi, ki jih želijo opravljati kot čezmejni uporabniki. Informacije bi morale biti navedene na jasen, izčrpen in razumljiv način in biti operativne ter dobro prilagojene ciljni skupini uporabnikov. Informacije in postopki bi morali zajemati vse predvidljive postopkovne korake, ki so pomembni za uporabnika. Za državljane in podjetja, ki delujejo v zapletenih regulativnih okoljih, kot so tisti, ki delujejo v e-trgovini in sodelovalnem gospodarstvu, je pomembno, da imajo enostaven dostop do veljavnih pravil in navodil, kako se ta pravila uporabljajo za njihove dejavnosti. Enostaven in uporabniku prijazen dostop do informacij pomeni, da se uporabnikom omogoči, da lahko zlahka najdejo informacije, da lahko zlahka ugotovijo, kateri deli informacij so pomembni prav za njihovo situacijo, ter da ustrezne informacije zlahka razumejo. Informacije, ki jih je treba zagotoviti na nacionalni ravni, se ne bi smele nanašati samo na nacionalna pravila, ki izvajajo pravo Unije, ampak tudi na vsa druga nacionalna pravila, ki se uporabljajo tako za čezmejne uporabnike kot za uporabnike, ki niso čezmejni.

(8)

Pravila o zagotavljanju informacij iz te uredbe ne bi smela veljati za nacionalne pravosodne sisteme, saj so informacije s tega področja, ki so pomembne za čezmejne uporabnike, že vključene v portal evropskega e-pravosodja. V nekaterih primerih iz te uredbe bi bilo treba sodišča šteti za pristojne organe, na primer kadar upravljajo poslovne registre. Poleg tega bi bilo treba načelo nediskriminacije uporabljati tudi za spletne postopke, ki omogočajo dostop do sodnih postopkov.

(9)

Jasno je, da so lahko državljani in podjetja iz drugih držav članic v slabšem položaju zaradi nepoznavanja nacionalnih pravil in upravnih sistemov, razlik v jezikih, ki se uporabljajo, in geografske oddaljenosti od pristojnih organov v državi članici, ki ni njihova matična država članica. Najučinkovitejši način za zmanjšanje teh posledičnih ovir na notranjem trgu je, da se čezmejnim uporabnikom in uporabnikom, ki niso čezmejni, v jeziku, ki ga lahko razumejo, omogoči spletni dostop do informacij, da se jim omogoči opravljanje postopkov v celoti na spletu za skladnost z nacionalnimi pravili ter da se jim zagotovi pomoč, kadar pravila in postopki niso dovolj jasni ali kadar se pri uveljavljanju svojih pravic srečajo z ovirami.

(10)

Sprejetih je bilo več aktov Unije, v kateri se ponuja rešitve z vzpostavitvijo sektorskih storitev „vse na enem mestu“, vključno z enotnimi kontaktnimi točkami, vzpostavljenimi z Direktivo 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3), ki nudijo spletne informacije, storitve za pomoč in dostop do postopkov, pomembnih za zagotavljanje storitev; kontaktnih točk za proizvode, vzpostavljene z Uredbo (ES) št. 764/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (4), in kontaktnih točk za proizvode za gradbeništvo, vzpostavljene z Uredbo (EU) št. 305/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (5), ki zagotavljajo dostop do tehničnih pravil za proizvode; ter nacionalnih centrov za pomoč pri priznavanju poklicnih kvalifikacij, vzpostavljenih z Direktivo 2005/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta (6), ki pomagajo strokovnjakom, ki se preselijo čez mejo. Poleg tega so bile vzpostavljene mreže, na primer evropski potrošniški centri, da bi se spodbudilo razumevanje pravic potrošnikov v Uniji in zagotovila pomoč pri reševanju pritožb glede nakupov, opravljenih med potovanjem ali spletnim nakupovanjem v drugi državi članici mreže. Poleg tega si mreža Solvit iz Priporočila Komisije 2013/461/EU (7) prizadeva zagotoviti hitre, učinkovite in neformalne rešitve težav, s katerimi se srečujejo posamezniki in podjetja, če javni organi onemogočajo izvajanje njihovih pravic na notranjem trgu. Vzpostavljenih je bilo več informacijskih portalov, kot sta Tvoja Evropa v zvezi z notranjim trgom in portal e-pravosodja v zvezi s področjem pravosodja, za obveščanje uporabnikov o pravilih Unije in nacionalnih pravilih.

(11)

Ker so vsi ti akti Unije sektorski, je sedanje zagotavljanje spletnih informacij in storitev za pomoč in reševanje težav skupaj s spletnimi postopki za državljane in podjetja zelo razdrobljeno. Spletne informacije in postopki niso enako razpoložljivi, kakovost storitev je pomanjkljiva, informacije in storitve za pomoč in reševanje težav pa so premalo poznane. Prav tako imajo čezmejni uporabniki težave z najdenjem in dostopnostjo teh storitev.

(12)

Ta uredba bi morala vzpostaviti enotno digitalno vstopno mesto kot enotno vstopno točko, prek katere bi lahko državljani in podjetja dostopali do informacij o pravilih in zahtevah, ki jih morajo izpolnjevati na podlagi prava Unije ali nacionalnega prava. Vstopno mesto bi moralo poenostaviti stike državljanov in podjetij s storitvami za pomoč in reševanje težav, vzpostavljenimi na ravni Unije ali nacionalni ravni, in narediti ta stik učinkovitejši. Vstopno mesto bi moralo tudi olajšati dostop do spletnih postopkov in njihovo izvedbo. Ta uredba ne bi smela v ničemer vplivati na že obstoječe pravice in obveznosti na podlagi prava Unije ali nacionalnega prava, ki veljajo na navedenih področjih politike. Za postopke iz Priloge II k tej uredbi in postopke iz direktiv 2005/36/ES in 2006/123/ES ter iz direktiv 2014/24/EU (8) in 2014/25/EU (9) Evropskega parlamenta in Sveta bi morala ta uredba podpreti uporabo načela „samo enkrat“ za izmenjavo dokazil med pristojnimi organi različnih držav članic, pri tem pa bi morala popolnoma spoštovati temeljno pravico do varstva osebnih podatkov.

(13)

Vstopno mesto in njegova vsebina bi morala biti osredotočena na uporabnika in uporabniku prijazna. Pri vstopnem mestu bi si bilo treba prizadevati, da ne bi povzročal prekrivanja in bi moral zagotoviti povezave z obstoječimi storitvami. Državljanom in podjetjem bi moral omogočati interakcijo z javnimi organi na nacionalnimi ravni in ravni Unije, tako da bi jim dal možnost pošiljanja povratnih informacij v zvezi s storitvami, zagotovljenimi prek vstopnega mesta, in delovanjem notranjega trga po njihovih izkušnjah. Orodje za povratne informacije bi moralo uporabniku omogočiti, da na način, ki omogoča, da uporabnik ostane anonimen, opozori na zaznane težave, pomanjkljivosti in potrebe, da se spodbudi stalno izboljševanje kakovosti storitev.

(14)

Uspeh vstopnega mesta bo odvisen od skupnega prizadevanja Komisije in držav članic. Vstopno mesto bi moralo vključevati skupni uporabniški vmesnik, integriran v že obstoječi portal Tvoja Evropa, ki ga bo upravljala Komisija. Skupni uporabniški vmesnik bi moral zagotavljati povezave do informacij in postopkov ter storitev za pomoč ali reševanje težav, ki so na voljo na portalih, ki jih upravljajo pristojni organi držav članic in Komisija. Za spodbujanje uporabe vstopnega mesta bi moral biti skupni uporabniški vmesnik na voljo v vseh uradnih jezikih institucij Unije (v nadaljnjem besedilu: uradni jeziki Unije). Na obstoječem portalu Tvoja Evropa in njegovi glavni dostopovni strani, prilagojeni zahtevam vstopnega mesta, bi bilo treba ohraniti ta večjezikovni pristop do informacij, ki se zagotavljajo. Delovanje vstopnega mesta bi moralo biti podprto s tehničnimi orodji, ki jih Komisija razvije v tesnem sodelovanju z državami članicami.

(15)

V Listini za elektronske enotne kontaktne točke iz Direktive 2006/123/ES, ki jo je Svet podprl leta 2013, so se države članice prostovoljno zavezale sprejetju na uporabnike osredotočenega pristopa za zagotavljanje informacij prek enotnih kontaktnih točk, tako da bodo zajeta vsa področja, pomembna za podjetja, vključno z DDV, davki od dohodkov, socialno varnostjo ali zahtevami delovnega prava. Na podlagi Listine in v luči izkušenj s portalom Tvoja Evropa bi morale informacije vsebovati tudi opis storitev za pomoč in reševanje težav. Državljani in podjetja bi morali imeti možnost, da se na te storitve obrnejo, ko imajo težave z razumevanjem informacij, z uporabo informacij v svoji situaciji ali z opravljanjem postopka.

(16)

V tej uredbi bi morala biti zajeta področja informacij, pomembna za državljane in podjetja, ki uveljavljajo svoje pravice in izpolnjujejo svoje obveznosti na notranjem trgu. Za ta področja bi bilo treba na nacionalni ravni, vključno z regionalno in lokalno ravnjo, pa tudi na ravni Unije zagotoviti dovolj celovite informacije, ki bodo pojasnjevale veljavna pravila in veljavne obveznosti ter postopke, ki jih morajo državljani in podjetja opraviti za izpolnjevanje teh pravil in obveznosti. Da bi zagotovili kakovost ponujenih storitev, bi morale biti informacije, zagotovljene prek vstopnega mesta, jasne, točne in ažurne, zmanjšati bi bilo treba uporabo zapletenih strokovnih poimenovanj, uporabo kratic pa omejiti na poenostavljene in zlahka razumljive izraze, ki ne zahtevajo predhodnega poznavanja pravne tematike ali področja. Te informacije bi bilo treba zagotoviti tako, da lahko uporabniki zlahka razumejo osnovna pravila in zahteve, ki se uporabljajo za njihovo konkretno situacijo na teh področjih. Poleg tega bi bilo treba uporabnike obvestiti, da v nekaterih državah članicah ni nacionalnih pravil na področjih informacij iz Priloge I, zlasti kadar za ta področja v drugih državah članicah veljajo nacionalna pravila. Informacije o tem, da ni nacionalnih pravil, bi lahko bile vključene v portal Tvoja Evropa.

(17)

Informacije, ki jih je Komisija v skladu z veljavnim pravom Unije ali prostovoljnimi dogovori že pridobila od držav članic, kot so informacije, zbrane za portal EURES, vzpostavljen z Uredbo (EU) 2016/589 Evropskega parlamenta in Sveta (10), portal evropskega e-pravosodja, vzpostavljen z Odločbo Sveta 2001/470/ES (11), ali zbirko podatkov reguliranih poklicev, vzpostavljeno z Direktivo 2005/36/ES, bi bilo treba po možnosti uporabljati kot del informacij, ki jih je treba v skladu s to uredbo dati na voljo državljanom in podjetjem na ravni Unije in na nacionalni ravni. Od držav članic ne bi smeli zahtevati, da na svojih nacionalnih spletnih mestih zagotavljajo informacije, ki so že na voljo v ustreznih podatkovnih zbirkah, ki jih upravlja Komisija. Kadar morajo države članice zagotoviti spletne informacije že na podlagi drugih aktov Unije, kot je Direktiva 2014/67/EU Evropskega parlamenta in Sveta (12), bi moralo zadostovati, da zgolj zagotovijo povezave do že obstoječih spletnih informacij. Kadar so določena področja politike že v celoti harmonizirana s pravom Unije, na primer pravice potrošnikov, bi morale informacije, zagotovljene na ravni Unije, na splošno zadostovati, da se uporabnikom pojasnijo njihove ustrezne pravice oziroma obveznosti. V takih primerih bi bilo treba od držav članic zahtevati le, da zagotovijo dodatne informacije v zvezi z svojimi nacionalnimi upravnimi postopki in storitvami za pomoč ali drugimi upravnimi pravili na nacionalni ravni, če so pomembni za uporabnike. Informacije o pravicah potrošnikov na primer ne bi smele vplivati na pogodbeno pravo, temveč bi morale obveščati uporabnike o njihovih pravicah v skladu s pravom Unije in nacionalnim pravom v okviru trgovskih poslov.

(18)

Ta uredba bi morala okrepiti razsežnost notranjega trga v zvezi s spletnimi postopki, s čimer bi prispevala k digitalizaciji notranjega trga, s podpiranjem splošnega načela nediskriminacije, med drugim v povezavi z dostopom državljanov ali podjetij do spletnih postopkov, ki na nacionalni ravni že obstajajo na podlagi prava Unije ali nacionalnega prava, in do postopkov, ki se v skladu s to uredbo omogočijo v celoti na spletu. Kadar lahko uporabnik v situaciji, ki je izključno omejena na eno samo državo članico, dostopa do spletnega postopka v tej državi članici in ga opravi na področju iz te uredbe, bi moral tudi čezmejni uporabnik imeti možnost spletnega dostopa do istega postopka in njegovega opravljanja brez diskriminatornih ovir, bodisi z uporabo iste tehnične rešitve bodisi z drugo, tehnično ločeno rešitvijo, katere rezultat bi bil isti. Takšne ovire bi lahko bile rešitve, zasnovane na nacionalni ravni, kot je uporaba polj v obrazcih, ki zahtevajo nacionalne telefonske številke, nacionalne klicne številke ali nacionalne poštne številke, plačilo pristojbin, ki ga je mogoče izvesti samo prek sistemov, ki ne omogočajo čezmejnih plačil, odsotnost podrobnih pojasnil v jeziku, ki ga razumejo čezmejni uporabniki, nezadostne možnosti za predložitev elektronskih dokazil, ki jih izdajo organi v drugi državi članici, in nesprejemanje sredstev elektronske identifikacije, izdanih v drugih državah članicah. Države članice bi morale zagotoviti rešitve za te ovire.

(19)

Kadar uporabniki opravljajo spletne postopke čezmejno, bi morali imeti možnost, da prejmejo vsa ustrezna pojasnila v uradnem jeziku Unije, ki ga dobro razume največje možno število čezmejnih uporabnikov. To ne pomeni, da morajo države članice upravne obrazce, ki so povezani s postopkom, ali rezultate tega postopka prevesti v ta jezik. Vendar pa se države članice spodbuja, da uporabljajo tehnične rešitve, ki bi uporabnikom omogočile, da postopke v čim več primerih opravljajo v tem jeziku, pri čemer spoštujejo nacionalna pravila držav članic o uporabi jezikov.

(20)

Nacionalni spletni postopki, ki so pomembni za čezmejne uporabnike, da lahko uveljavljajo svoje pravice na notranjem trgu, so odvisni od tega, ali imajo prebivališče ali sedež v zadevni državi članici oziroma ali želijo dostopati do postopkov te države članice, pri tem pa imajo prebivališče ali sedež v drugi državi članici. Ta uredba državam članicam ne bi smela onemogočati, da od čezmejnih uporabnikov, ki imajo prebivališče ali sedež na njihovem ozemlju, zahtevajo, da pridobijo nacionalno identifikacijsko številko, da bi lahko dostopali do nacionalnih spletnih postopkov, pod pogojem, da to zadevnim uporabnikom ne nalaga neupravičenega dodatnega bremena ali stroškov. Čezmejnim uporabnikom brez stalnega prebivališča ali sedeža v zadevni državi članici ni treba omogočiti popolnega dostopa do nacionalnih spletnih postopkov, ki niso pomembni za uveljavljanje njihovih pravic na notranjem trgu, na primer vpis za prejemanje lokalnih storitev, kot sta pobiranja odpadkov in parkirna dovoljenja.

(21)

Ta uredba bi morala nadgrajevati Uredbo (EU) št. 910/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (13), ki določa pogoje, pod katerimi države članice priznajo določena sredstva elektronske identifikacije fizičnih in pravnih oseb, za katere velja priglašena shema elektronske identifikacije druge države članice. Uredba (EU) št. 910/2014 določa pogoje, pod katerimi lahko uporabniki uporabljajo svoja sredstva elektronske identifikacije in avtentikacije za dostop do spletnih javnih storitev v čezmejnih situacijah. Institucije, organe, urade in agencije Unije se spodbuja, naj sprejmejo sredstva elektronske identifikacije in avtentikacije za postopke, za katere so pristojni.

(22)

V skladu z več sektorskimi akti Unije, kot so direktive 2005/36/ES, 2006/123/ES, 2014/24/EU in 2014/25/EU, morajo biti postopki na voljo v celoti na spletu. S to uredbo bi bilo treba določiti, da morajo biti zahteve za več drugih postopkov, ki so ključnega pomena za večino državljanov in podjetij, ki uveljavljajo svoje pravice in izpolnjujejo obveznosti prek meja, na voljo v celoti na spletu.

(23)

Da bi lahko državljani in podjetja neposredno uživali koristi notranjega trga brez nepotrebnega dodatnega upravnega bremena, bi ta uredba morala zahtevati popolno digitalizacijo uporabniškega vmesnika z določenimi ključnimi postopki za čezmejne uporabnike, navedenimi v Prilogi II k tej uredbi. Ta uredba bi morala določati tudi merila za določitev, kako ti postopki štejejo za v celoti spletne. Obveznost narediti takšen postopek v celoti spleten bi se morala uporabljati le, kadar je postopek v zadevni državi članici vzpostavljen. Ta uredba ne bi smela zajemati prve registracije poslovne dejavnosti, postopkov za ustanovitev podjetij kot pravnih oseb ali naknadnega vlaganja dokumentacije teh podjetij, saj je za te postopke potreben celovit pristop, namenjen spodbujanju uporabe digitalnih rešitev v celotnem življenjskem ciklu podjetja. Ko se podjetja ustanovijo v drugi državi članici, jih je treba prijaviti v sistem socialne varnosti in sistem zavarovanja, da se prijavijo njihovi zaposleni in se v oba sistema plačujejo prispevki. Lahko se zgodi, da morajo priglasiti svoje poslovne dejavnosti, pridobiti dovoljenja ali prijaviti spremembe poslovne dejavnosti. Ti postopki so skupni za podjetja, ki delujejo v veliko gospodarskih sektorjih, zato je primerno zahtevati, da se zagotovijo v celoti na spletu.

(24)

S to uredbo bi morali razjasniti, kaj pomeni ponuditi postopek v celoti na spletu. Postopek bi moral šteti za popolnoma spletnega, če lahko uporabnik vse faze od dostopa do zaključka, sodelovanje s pristojnim organom, „sprejemno pisarno“, izvede elektronsko, na daljavo in prek spletne storitve. Ta spletna storitev bi morala usmerjati uporabnika skozi seznam vseh zahtev, ki jih je treba izpolniti, in vseh dokazil, ki jih je treba predložiti, mu omogočiti, da predloži informacije in dokazila o skladnosti z vsemi takšnimi zahtevami, in mu zagotoviti samodejno potrdilo o prejemu, razen če se rezultat postopka lahko zagotovi takoj. To pristojnim organom ne bi smelo preprečevati, da z uporabnikom navežejo neposreden stik, kadar je to potrebno za pridobitev nadaljnjih pojasnil, potrebnih za postopek. Tudi rezultat postopka, kot ga določa ta uredba, bi morali pristojni organi uporabniku zagotoviti v elektronski obliki, kadar je to mogoče na podlagi veljavnega prava Unije in nacionalnega prava.

(25)

Ta uredba ne bi smela vplivati na vsebino postopkov iz Priloge II, ki so določeni na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni, niti ne določa materialnih ali postopkovnih pravil na področjih, zajetih v Prilogi II, vključno z davčnim področjem. Namen te uredbe je določiti tehnične zahteve za zagotovitev, da bi bili ti postopki, kadar so bili v zadevni državi članici vzpostavljeni, omogočeni v celoti na spletu.

(26)

Ta uredba ne bi smela vplivati na pristojnosti nacionalnih organov v kateremkoli postopku, vključno s preverjanjem točnosti in veljavnosti predloženih informacij ali dokazil ter preverjanjem verodostojnosti, kadar so dokazila predložena z drugimi sredstvi, ne pa s tehničnim sistemom na podlagi načela „samo enkrat“. Ta uredba tudi ne bi smela vplivati na postopkovne delovne procese znotraj pristojnih organov in med njimi, „zaledne storitve“, ne glede na to, ali so digitalizirani ali ne. Kadar je to potrebno kot del nekaterih postopkov za prijavo spremembe poslovne dejavnosti, bi moralo državam članicam biti še naprej omogočeno, da zahtevajo udeležbo notarjev ali odvetnikov, ki bi lahko želeli uporabiti sredstva preverjanja, vključno z videokonferencami ali drugimi spletnimi sredstvi, ki omogočajo avdiovizualno povezavo v realnem času. Vendar njihova udeležba ne bi smela preprečevati, da se postopek za prijavo teh sprememb zaključi v celoti na spletu.

(27)

V nekaterih primerih se lahko od uporabnikov zahteva, da predložijo dokazila o dejstvih, ki jih ni mogoče dokazati s spletnimi sredstvi. Taka dokazila lahko vključujejo zdravniška potrdila, dokazilo, da je nekdo živ, ter dokazilo o tehnični brezhibnosti motornih vozil ali njihovi številki šasije. Če je ta dokazila mogoče predložiti v elektronski obliki, to ne bi smelo pomeniti izjeme od načela, da bi bilo treba postopek ponuditi v celoti na spletu. V drugih primerih bi lahko bilo še vedno potrebno, da se uporabniki postopka v okviru spletnega postopka še vedno osebno zglasijo pri pristojnem organu. Vse take izjeme, razen tistih, ki izhajajo iz prava Unije, bi morale biti omejene na situacije, ko je to upravičeno z nujnim razlogom v javnem interesu na področju javne varnosti, javnega zdravja ali boja proti goljufijam. Za zagotovitev preglednosti bi morale države članice s Komisijo in drugimi državami članicami deliti informacije o tovrstnih izjemah ter na podlagi katerih razlogov in v katerih okoliščinah se lahko uporabijo. Od držav članic se ne bi smelo zahtevati, da poročajo o vsakem posameznem primeru, v katerem je izjemoma potrebna osebna navzočnost, ampak bi morale sporočiti nacionalne določbe, ki določajo take primere. Najboljše prakse na nacionalni ravni in tehnološki razvoj, ki omogočajo nadaljnjo digitalizacijo v zvezi s tem, bi morala redno obravnavati usklajevalna skupina za vstopno mesto.

(28)

V čezmejnih situacijah je lahko postopek za registracijo spremembe naslova sestavljen iz dveh ločenih postopkov, in sicer postopka v državi članici izvora, v katerem se zahteva odjava na starem naslovu, in postopka v namembni državi članici, v katerem se zahteva prijava na novem naslovu. Ta uredba bi morala zajemati oba postopka.

(29)

Ker je digitalizacija zahtev, postopkov in formalnosti v zvezi s priznavanjem poklicnih kvalifikacij že zajeta v Direktivi 2005/36/ES, bi morala ta uredba zajemati le digitalizacijo postopka za zahtevo za akademsko priznanje diplom, potrdil ali drugih dokazil o opravljenem izobraževanju osebe, ki želi začeti ali nadaljevati študij, ali za uporabo akademskega naziva zunaj formalnosti, povezanih s priznavanjem poklicnih kvalifikacij.

(30)

Ta uredba ne bi smela vplivati na pravila za koordinacijo sistemov socialne varnosti iz uredb (ES) št. 883/2004 (14) in (ES) št. 987/2009 (15) Evropskega parlamenta in Sveta, ki opredeljujeta pravice in obveznosti zavarovanih oseb in nosilcev socialne varnosti ter postopke, ki se uporabljajo na področju koordinacije sistemov socialne varnosti.

(31)

Na ravni Unije in na nacionalni ravni je bilo vzpostavljenih več mrež in storitev za pomoč državljanom in podjetjem pri čezmejnih dejavnostih. Pomembno je, da so te storitve, vključno z obstoječimi storitvami za pomoč ali reševanje težav, vzpostavljenimi na ravni Unije, kot so evropski potrošniški centri, portal Tvoja Evropa – nasveti, mreža SOLVIT, Služba za pomoč glede pravic intelektualne lastnine, mreža Europe Direct in Evropska podjetniška mreža, del vstopnega mesta, da jih lahko najdejo vsi potencialni uporabniki. Storitve iz Priloge III so bile vzpostavljene z zavezujočimi akti Unije, druge pa so prostovoljne. Za storitve, vzpostavljene z zavezujočimi akti Unije, bi morale veljati zahteve glede kakovosti iz te uredbe. Prostovoljne storitve bi morale izpolnjevati te zahteve glede kakovosti, če je namen, da so dostopne prek vstopnega mesta. Ta uredba ne bi smela spreminjati obsega in vrste teh storitev, njihove upravljavske ureditve, veljavnih rokov in njihove prostovoljne, pogodbene ali druge podlage. Kadar se s temi storitvami na primer zagotavlja pomoč neformalne narave, ta uredba te pomoči ne bi smela spremeniti v zavezujoč pravni nasvet.

(32)

Poleg tega bi bilo treba državam članicam in Komisiji omogočiti, da pod pogoji iz te uredbe vstopnemu mestu dodajo druge nacionalne storitve za pomoč in reševanje težav, ki jih zagotavljajo pristojni organi ali zasebni in polzasebni subjekti ali javni subjekti, kot so gospodarske zbornice ali nevladne storitve za pomoč državljanom. Načeloma bi morali biti pristojni organi odgovorni za pomoč državljanom in podjetjem pri vseh težavah v zvezi z veljavnimi pravili in postopki, ki jih s spletnimi storitvami ne morejo v celoti rešiti. Vendar lahko države članice za zelo specifična področja, in kadar storitve, ki jih zagotavljajo zasebni ali polzasebni subjekti, izpolnjujejo potrebe uporabnikov, Komisiji predlagajo vključitev takih storitev v vstopno mesto, če izpolnjujejo vse zahteve iz te uredbe in ne podvajajo že obstoječih storitev za pomoč in reševanje težav.

(33)

Za pomoč uporabnikom pri iskanju ustrezne storitve bi ta uredba morala zagotoviti iskalnik storitev za pomoč, ki uporabnike samodejno usmeri k pravi storitvi.

(34)

Skladnost z minimalnim seznamom zahtev glede kakovosti je bistvena za uspeh vstopnega mesta, da se zagotovi zanesljivost zagotavljanja informacij in storitev, saj bi bila v nasprotnem primeru resno ogrožena verodostojnost celotnega vstopnega mesta. Glavni cilj skladnosti je zagotoviti jasno in uporabnikom prijazno predstavitev informacij ali storitev. Za dosego tega cilja, so za način predstavitve informacij v postopku, ki ga opravi uporabnik, odgovorne države članice. Čeprav je za uporabnike na primer sicer koristno, da so pred začetkom postopka obveščeni o splošno razpoložljivih pravnih sredstvih kadar je rezultat postopka negativen, je uporabniku veliko bolj prijazno, če se jim specifične informacije o možnih korakih, ki jih lahko sprejmejo v tem primeru, zagotovijo ob koncu postopka.

(35)

Dostopnost informacij za čezmejne uporabnike je mogoče bistveno izboljšati, kadar so informacije na voljo v uradnem jeziku Unije, ki ga dobro razume največje možno število čezmejnih uporabnikov. Ta jezik bi moral biti v večini primerov tuji jezik, ki se ga uporabniki po vsej Uniji največ učijo, v nekaterih posebnih primerih, zlasti v primeru informacij, ki jih morajo na lokalni ravni zagotoviti majhne občine blizu meje države članice, pa je lahko najbolj primeren jezik tisti, ki ga kot prvi jezik uporabljajo čezmejni uporabniki v sosednji državi članici. Prevodi iz uradnega jezika ali jezikov zadevne države članice v ta drugi uradni jezik Unije bi morali odražati točno vsebino informacij, zagotovljenih v uradnem jeziku ali jezikih. Prevod je lahko omejeno na informacije, ki jih uporabniki potrebujejo za razumevanje osnovnih pravil in zahtev, ki veljajo v njihovih situacijah. Čeprav bi bilo treba države članice spodbuditi, da kar največ informacij prevedejo v uradni jezik Unije, ki ga dobro razume največje možno število čezmejnih uporabnikov, pa bo količina informacij, ki jih je treba prevesti na podlagi te uredbe, odvisna od finančnih sredstev, ki so na voljo v ta namen, zlasti tistih iz proračuna Unije. Komisija bi morala vzpostaviti ustrezno ureditev za učinkovito zagotavljanje prevodov državam članicam na njihovo zahtevo. Usklajevalna skupina za vstopno mesto bi morala o tem razpravljati in zagotoviti smernice o uradnem jeziku ali jezikih Unije, v katere bi bilo treba prevesti te informacije.

(36)

V skladu z Direktivo (EU) 2016/2102 Evropskega parlamenta in Sveta (16) morajo države članice zagotoviti, da so spletna mesta njihovih javnih organov dostopna v skladu z načeli zaznavnosti, uporabljivosti, razumljivosti in robustnosti in da izpolnjujejo zahteve iz navedene direktive. Komisija in države članice bi morale zagotoviti skladnost s Konvencijo Organizacije združenih narodov o pravicah invalidov, zlasti s členoma 9 in 21 Konvencije, osebam z motnjami v duševnem razvoju pa bi morale biti v čim večji možni meri zagotovljene alternative v zlahka berljivem jeziku v skladu z načelom sorazmernosti. Države članice so se z ratifikacijo in Unija s sklenitvijo (17) Konvencije zavezale, da bodo sprejele ustrezne ukrepe, s katerimi se invalidom zagotovi enak kot drugim do novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij in sistemov, vključno z internetom, s tem, ko se spodbuja dostop do informacij za osebe z motnjami v duševnem razvoju, v čim večji možni meri in sorazmerno zagotavljajo alternative v zlahka berljivem jeziku.

(37)

Direktiva (EU) 2016/2102 se ne uporablja za spletna mesta in mobilne aplikacije institucij, organov, uradov in agencij Unije, vendar bi morala Komisija zagotoviti, da bodo skupni uporabniški vmesnik in spletne strani, za katere je odgovorna in ki bodo vključeni v vstopno mesto, dostopni invalidom, kar pomeni, da bodo zaznavna, operabilna, razumljiva in robustna. Zaznavnost pomeni, da morajo biti informacije in skupni uporabniški vmesniki uporabnikom predstavljeni na načine, ki jih lahko zaznajo; operabilnost pomeni, da je treba zagotoviti delujoče uporabniške vmesnike in navigacijo; razumljivost pomeni, da morajo biti informacije, povezane s skupnim uporabniškim vmesnikom, in njegovo delovanje razumljivi; robustnost pa pomeni, da mora biti vsebina dovolj robustna, da jo je mogoče zanesljivo razlagati z različnimi uporabniškimi agenti, tudi s podpornimi tehnologijami. V zvezi z izrazi zaznavnost, operabilnost, razumljivost in robustnost se Komisijo spodbuja, da spoštuje ustrezne harmonizirane standarde.

(38)

Da bi olajšali plačilo pristojbin, ki se zahtevajo kot del spletnih postopkov ali za zagotavljanje storitev za pomoč ali reševanje težav, bi morali čezmejni uporabniki imeti možnost, da uporabljajo kreditne prenose ali direktne bremenitve, kot je določeno v Uredbi (EU) št. 260/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (18), ali druga plačilna sredstva, ki se običajno uporabljajo čezmejno, vključno z debetnimi ali kreditnimi karticami.

(39)

Za uporabnike je koristno, da so obveščeni o predvidenem trajanju postopka. Ustrezno bi bilo treba uporabnike obvestiti o veljavnih rokih ali tihih odobritvah ali ureditvi upravnega molka ali, če se ti ne uporabljajo, vsaj o povprečnem, ocenjenem ali okvirnem času, ki je običajno potreben za zadevni postopek. Te ocene ali navedbe bi morale zgolj pomagati uporabnikom pri načrtovanju njihovih dejavnosti ali morebitnih nadaljnjih upravnih korakov in ne bi smele imeti pravnih učinkov.

(40)

Ta uredba bi morala omogočati tudi preverjanje dokazil, ki jih uporabniki predložijo v elektronski obliki, kadar so ta dokazila predložena brez elektronskega žiga ali potrdila pristojnega organa izdajatelja ali kadar tehnično orodje, vzpostavljeno s to uredbo, ali drug sistem, ki omogoča neposredno izmenjavo ali preverjanje dokazil med pristojnimi organi različnih držav članic, ni na voljo. Za take primere bi ta uredba morala določati učinkovit mehanizem za upravno sodelovanje med pristojnimi organi držav članic na podlagi informacijskega sistema za notranji trg (IMI), vzpostavljenega z Uredbo (EU) št. 1024/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (19). V takih primerih bi morala biti odločitev pristojnega organa za uporabo IMI prostovoljna, vendar enkrat ko organ zahtevek za informacije ali sodelovanje predloži prek IMI, bi moral zaprošeni pristojni organ obvezno sodelovati in zagotoviti odgovor. Zahtevek se lahko prek IMI pošlje pristojnemu organu, ki izdaja dokazila, ali centralnemu organu, ki ga države članice določijo skladno s svojimi upravnimi pravili. Da bi se izognili nepotrebnemu podvajanju in ker Uredba (EU) 2016/1191 Evropskega parlamenta in Sveta (20) zajema del dokazil, pomembnih za postopke iz te uredbe, se lahko ureditev sodelovanja za IMI iz Uredbe (EU) 2016/1191 uporablja tudi za druga dokazila, ki se zahtevajo v postopkih iz te uredbe. Da bi lahko organi, uradi ali agencije Unije postali udeleženci IMI, bi bilo treba spremeniti Uredbo (EU) št. 1024/2012.

(41)

Spletne storitve, ki jih zagotavljajo pristojni organi, so ključne za izboljšanje kakovosti in varnosti storitev za državljane in podjetja. Javne uprave v državah članicah vedno bolj delujejo v smeri ponovne uporabe podatkov in od državljanov in podjetij vse redkeje zahtevajo večkratno predložitev istih informacij. Za zmanjšanje dodatnega bremena, bi bilo treba ponovno uporabo podatkov spodbujati za čezmejne uporabnike.

(42)

Da se omogoči zakonita čezmejna izmenjava dokazil in informacij na podlagi uporabe načela „samo enkrat“ po vsej Uniji, bi bilo treba to uredbo in načelo „samo enkrat“ uporabljati skladno z vsemi ustreznimi pravili o varstvu podatkov, vključno z načelom najmanjšega obsega podatkov, točnosti, omejitve shranjevanja, celovitosti in zaupnosti, nujnosti, sorazmernosti in omejitve namena. Pri njenem izvajanju bi bilo treba popolnoma upoštevati tudi načelo vgrajene varnosti in načelo vgrajene zasebnosti ter spoštovati temeljne pravice posameznikov, vključno tistih v zvezi s pravičnostjo in preglednostjo.

(43)

Države članice bi morale zagotoviti, da se uporabnikom postopkov zagotovijo jasne informacije o tem, kako bodo osebni podatki, ki se nanašajo nanje, obdelani v skladu s členoma 13 in 14 Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (21) in členoma 15 in 16 Uredbe (EU) 2018/1725 (22).

(44)

Za nadaljnje spodbujanje uporabe spletnih postopkov bi morala ta uredba v skladu z načelom „samo enkrat“ zagotoviti podlago za oblikovanje in uporabo popolnoma delujočega, varnega in zanesljivega tehničnega sistema za avtomatizirano čezmejno izmenjavo dokazil med akterji, udeleženimi v postopku, kadar za to izrecno zaprosijo državljani in podjetja. Kadar izmenjava dokazil vključuje osebne podatke, bi bilo treba zahtevo šteti za izrecno, če vsebuje prostovoljen, specifičen, ozaveščen in nedvoumen izraz posameznikove volje, bodisi z izjavo ali z jasnim pritrdilnim dejanjem, da želi izvesti izmenjavo ustreznih informacij. Če uporabnik ni oseba, na katero se podatki nanašajo, postopek na spletu ne bi smel posegati v njegove pravice iz Uredbe (EU) 2016/679. Čezmejna uporaba načela „samo enkrat“ bi morala privesti do tega, da državljanom in podjetjem istih podatkov ni treba predložiti javnim organom več kot enkrat in da se ti podatki lahko uporabljajo tudi na zahtevo uporabnika za namen opravljanja čezmejnih spletnih postopkov, ki vključujejo čezmejne uporabnike. Obveznost uporabe tehničnega sistema za avtomatizirano izmenjavo dokazil med različnimi državami članicami bi za pristojni organ izdajatelj morala veljati le, kadar organi v svoji državi članici dokazila zakonito izdajajo v elektronski obliki, ki omogoča tako avtomatizirano izmenjavo.

(45)

Vsaka čezmejna izmenjava dokazil bi morala imeti ustrezno pravno podlago, kot je Direktiva 2005/36/ES, 2006/123/ES, 2014/24/EU ali 2014/25/EU oziroma za postopke iz Priloge II, drugo veljavno pravo Unije ali nacionalno pravo.

(46)

Primerno je, da ta uredba v splošnem določa, da čezmejna avtomatizirana izmenjava dokazil poteka na izrecno zahtevo uporabnika. Vendar se ta zahteva se ne bi smela uporabljati, kadar ustrezno pravo Unije ali nacionalno pravo dovoljuje avtomatizirano čezmejno izmenjavo podatkov brez izrecne zahteve uporabnika.

(47)

Uporaba tehničnega sistema, vzpostavljenega s to uredbo, bi morala ostati prostovoljna, uporabniku pa bi moralo biti omogočeno, da dokazila posreduje na druge načine, zunaj tehničnega sistema. Uporabnik bi moral imeti možnost vpogleda v dokazila in pravico, da izbere, da ne bo nadaljeval izmenjave dokazil v primeru, ko po vpogledu v dokazila, ki naj bi se izmenjala, ugotovi, da so informacije netočne, zastarele ali presegajo tisto, kar je potrebno za zadevni postopek. Podatki, vključeni v vpogled, se ne bi smeli hraniti dlje, kot je tehnično potrebno.

(48)

Varen tehnični sistem, ki bi ga bilo treba vzpostaviti za izmenjavo dokazil v skladu s to uredbo, bi moral pristojnim organom prosilcem jamčiti, da je dokazilo izdal pravi organ. Pristojni organ bi moral imeti možnost, da pred sprejetjem informacij, ki jih v okviru postopka zagotovi uporabnik, preveri informacije v primeru dvoma, in pride do zaključka, da so točne.

(49)

Obstaja več gradnikov, ki ponujajo osnovne zmogljivosti in se lahko uporabijo za vzpostavitev tehničnega sistema, kot je gradnik Instrumenta za povezovanje Evrope, vzpostavljenega z Uredbo (EU) št. 1316/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (23), ter gradnika e-dostave in elektronske identifikacije, ki sta sestavna dela Instrumenta za povezovanje Evrope. Te gradnike sestavljajo tehnične specifikacije, vzorci programske opreme in podporne storitve, njihov namen pa je zagotavljati interoperabilnost med obstoječimi sistemi informacijske in komunikacijske tehnologije v različnih državah članicah, tako da lahko državljani, podjetja in uprave, kjer koli se nahajajo v Uniji, uporabljajo brezšivne digitalne javne storitve.

(50)

Tehnični sistem, vzpostavljen s to uredbo, bi moral biti na voljo poleg drugih sistemov, ki zagotavljajo mehanizme za sodelovanje med organi, kot je IMI, in ne bi smel vplivati na druge sisteme, vključno s sistemom iz Uredbe (ES) št. 987/2009, enotnim evropskim dokumentom v zvezi z oddajo javnega naročila iz Direktive 2014/24/EU, elektronsko izmenjavo informacij socialne varnosti iz Uredbe (ES) št. 987/2009, evropsko poklicno izkaznico iz Direktive 2005/36/ES, medsebojno povezavo nacionalnih registrov ter medsebojno povezavo centralnih in trgovinskih registrov ter registrov podjetij iz Direktive (EU) 2017/1132 Evropskega parlamenta in Sveta (24) ter medsebojno povezanost registrov insolventnosti iz Uredbe (EU) 2015/848 Evropskega parlamenta in Sveta (25).

(51)

Da bi se zagotovili enotni pogoji za izvajanje tehničnega sistema za avtomatizirano izmenjavo dokazil, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za določitev zlasti tehničnih in operativnih specifikacij sistema za obdelavo zahtevka uporabnika za izmenjavo dokazil, prenos takih dokazil, kot tudi za določitev pravil, potrebnih za zagotovitev integritete in zaupnosti prenosa. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (26).

(52)

Za zagotovitev visoke ravni varnosti tehničnega sistema za čezmejno uporabo načela „samo enkrat“ pri sprejemanju izvedbenih aktov, bi morala Komisija pri sprejemanju izvedbenih aktov, s katerimi določi specifikacije takega tehničnega sistema, ustrezno upoštevati standarde in tehnične specifikacije, ki jih pripravijo evropske in mednarodne organizacije in organi za standardizacijo, zlasti Evropski odbor za standardizacijo (CEN), Evropski inštitut za telekomunikacijske standarde (ETSI), Mednarodna organizacija za standardizacijo (ISO) in Mednarodna telekomunikacijska zveza (ITU), kakor tudi varnostne standarde iz člena 32 Uredbe (EU) 2016/679 in člena 22 Uredbe (EU) 2018/1725.

(53)

Kadar je to potrebno za zagotovitev razvoja, razpoložljivosti, vzdrževanja, nadzora, spremljanja in varnostnega upravljanja delov tehničnega sistema, za katere je odgovorna Komisija, bi morala Komisija po potrebi za nasvet zaprositi Evropskega nadzornika za varstvo podatkov.

(54)

Pristojni organi in Komisija bi morali zagotoviti, da so informacije, postopki in storitve, za katere so odgovorni, skladne z merili glede kakovosti. Nacionalni koordinatorji, imenovani na podlagi te uredbe, in Komisija bi morali redno nadzirati skladnost z merili glede kakovosti in varnosti na nacionalni ravni oziroma ravni Unije ter obravnavati morebitne težave. Nacionalni koordinatorji bi morali poleg tega pomagati Komisiji pri spremljanju delovanja tehničnega sistema, ki omogoča čezmejno izmenjavo dokazil. Ta uredba bi morala Komisiji zagotoviti vrsto sredstev za obravnavo poslabšanja kakovosti storitev, zagotovljenih prek vstopnega mesta, odvisno od resnosti in trajanja takega poslabšanja, po potrebi z vključitvijo usklajevalne skupine za vstopno mesto. To ne bi smelo prejudicirati splošne odgovornosti Komisije v zvezi s spremljanjem skladnosti s to uredbo.

(55)

Ta uredba bi morala podrobno določiti glavne funkcije tehničnih orodij, ki podpirajo delovanje vstopnega mesta, zlasti skupnega uporabniškega vmesnika, repozitorija za povezave in skupnega iskalnika storitev za pomoč. Skupni uporabniški vmesnik bi moral zagotoviti, da lahko uporabniki na nacionalnih spletnih mestih in na spletnih mestih Unije zlahka najdejo informacije, postopke ter storitve za pomoč in reševanje težav. Države članice in Komisija bi si morale prizadevati za zagotavljanje povezav do enega samega vira informacij, potrebnih za vstopno mesto, da se prepreči zmeda med uporabniki, ki jo povzročajo različni, popolnoma ali delno podvojeni viri z enakimi informacijami. To ne bi smelo izključiti možnosti zagotavljanja povezav z istimi informacijami, ki jih nudijo lokalni ali regionalni pristojni organi glede različnih geografskih območij. Prav tako to ne bi smelo preprečiti določenega podvajanja informacij, kadar je to neizogibno ali zaželeno, na primer, kadar se nekatere pravice, obveznosti in pravila Unije ponovijo ali so opisani na nacionalnih spletnih straneh zaradi večje prijaznosti do uporabnika. Za zmanjšanje človeškega posredovanja pri posodabljanju povezav, ki se uporabljajo pri skupnem uporabniškem vmesniku, bi bilo treba, kadar je to tehnično izvedljivo, vzpostaviti neposredno povezavo med ustreznimi tehničnimi sistemi držav članic in repozitorijem za povezave. Skupna podporna orodja informacijske in komunikacijske tehnologije lahko za izboljšanje interoperabilnosti s katalogi in semantiko storitev na nacionalni ravni uporabljajo osnovno besedišče javnih storitev (CPSV). Države članice bi bilo treba spodbujati k uporabi CPSV, vendar se lahko odločijo za uporabo nacionalnih rešitev. Informacije, vključene v repozitorij za povezave, bi morale biti javno dostopne v odprti, splošno uporabljeni in strojno berljivi obliki, na primer z vmesniki za aplikacijsko programiranje, da se omogoči njihova ponovna uporaba.

(56)

Iskalni pripomoček skupnega uporabniškega vmesnika bi moral uporabnike usmeriti k informacijam, ki jih potrebujejo kjer koli že je, na spletnih straneh Unije ali na nacionalnih spletnih straneh. Poleg tega bo kot alternativni način usmerjanja uporabnikov k koristnim informacijam še naprej koristen za vzpostavljanje povezav med obstoječimi in komplementarnimi spletnimi mesti ali spletnimi stranmi, njihovo čim večje poenostavljanje in združevanje ter vzpostavljanje povezav med spletnimi stranmi in spletnimi mesti na ravni Unije in na nacionalni ravni, ki zagotavljajo dostop do spletnih storitev in informacij.

(57)

V tej uredbi bi morale biti navedene tudi zahteve glede kakovosti za skupni uporabniški vmesnik. Komisija bi morala zagotoviti, da je skupni uporabniški vmesnik skladen s temi zahtevami, še zlasti pa, da je vmesnik na voljo in dostopen na spletu prek različnih kanalov ter da je enostaven za uporabo.

(58)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja tehničnih rešitev, ki podpirajo delovanje vstopnega mesta, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za določitev, kadar je potrebno, veljavnih standardov in zahtev glede interoperabilnosti, da se lažje najdejo informacije o pravilih in obveznostih, postopkih ter storitvah za pomoč in reševanje težav, za katere so odgovorne države članice in Komisija. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011.

(59)

Ta uredba bi morala tudi jasno razdeliti odgovornost za razvoj, razpoložljivost, vzdrževanje in varnost aplikacij informacijske in komunikacijske tehnologije, ki podpirajo delovanje vstopnega mesta, med Komisijo in države članice. Komisija in države članice bi morale v okviru svojih nalog vzdrževanja redno spremljati pravilno delovanje teh aplikacij informacijske in komunikacijske tehnologije.

(60)

Da bi omogočili vse možnosti različnih področij informacij in postopkov ter storitev za pomoč in reševanje težav, ki bi jih bilo treba vključiti v vstopno mesto, je treba močno izboljšati poznavanje ciljnih skupin o njihovem obstoju in delovanju. Njihova vključitev v vstopno mesto bi morala uporabnikom omogočiti, da precej lažje najdejo informacije in postopke ter storitve za pomoč in reševanje težav, tudi če jih ne poznajo. Poleg tega bodo potrebne usklajene promocijske dejavnosti za zagotovitev, da se državljani in podjetja iz Unije seznanijo z obstojem vstopnega mesta in koristmi, ki jih ponuja. Take promocijske dejavnosti bi morale vključevati optimizacijo iskalnikov in druge ukrepe za večjo ozaveščenost o spletu, saj so ti stroškovno najučinkovitejši in lahko pomagajo doseči kar največjo ciljno publiko. Za največjo učinkovitost bi bilo treba te promocijske dejavnosti usklajevati v okviru usklajevalne skupine za vstopno mesto, države članice pa bi morale svoja prizadevanja za promocijo prilagoditi tako, da bi vsi ustrezni okviri vsebovali skupen značilen sklic, z možnostjo povezovanja vstopnega mesta z nacionalnimi pobudami.

(61)

Vse institucije, organe in agencije Unije bi bilo treba pozvati k spodbujanju uporabe vstopnega mesta tako, da njegov logotip in povezave do njega vključijo v vse ustrezne spletne strani, za katere so odgovorni.

(62)

Ime, pod katerim je vstopno mesto znano in promovirano v splošni javnosti, bi moralo biti „Tvoja Evropa“. Skupni uporabniški vmesnik bi moral biti prepoznaven in bi se ga moralo dati zlahka najti, zlasti na ustreznih spletnih straneh Unije in nacionalnih spletnih straneh. Logotip vstopnega mesta bi moral biti viden na ustreznih spletnih mestih Unije in nacionalnih spletnih mestih.

(63)

Za pridobivanje ustreznih informacij za ocenjevanje in izboljšanje uspešnosti vstopnega mesta bi morala ta uredba od pristojnih organov in Komisije zahtevati zbiranje in analizo podatkov, povezanih z uporabo različnih področij informacij, postopkov in storitev, zagotovljenih prek vstopnega mesta. Z zbiranjem statističnih podatkov uporabnikov, kot so podatki v zvezi s številom obiskovalcev posameznih spletnih strani, številom uporabnikov v neki državi članici v primerjavi s številom uporabnikov iz drugih držav članic, uporabljene iskalne besede, najbolj obiskane spletne strani, referenčne spletne strani ali število, izvor in vsebina zahtevkov za pomoč, bi se moralo izboljšati delovanje vstopnega mesta, saj bi bilo lažje opredeliti publiko, razvijati promocijske dejavnosti in izboljšati kakovost ponujenih storitev. Pri zbiranju teh podatkov bi bilo treba upoštevati letno primerjalno analizo e-uprave, ki jo izvede Komisija, da se prepreči podvajanje.

(64)

Da se zagotovijo enotni pogoji izvajanja te uredbe, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za določitev enotnih pravil o načinu zbiranja in izmenjave statističnih podatkov o uporabnikih. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011.

(65)

Kakovost vstopnega mesta je odvisna od kakovosti storitev Unije in nacionalnih storitev, ki se zagotavljajo prek njega. Zato bi bilo treba redno spremljati tudi kakovost informacij in postopkov ter storitev za pomoč in reševanje težav, ki so na voljo prek vstopnega mesta, prek orodja za povratne informacije uporabnikov, s katerim se uporabnike zaprosi, da ocenijo zajemanja in kakovosti informacij, postopka ali storitve za pomoč in reševanje težav, ki so jih uporabili, ter dajanje povratnih informacij o njih. Te povratne informacije bi bilo treba zbirati v skupnem orodju, do katerega bi morali imeti dostop Komisija, pristojni organi in nacionalni koordinatorji. Da se zagotovijo enotni pogoji za izvajanje te uredbe v zvezi s skupnimi funkcijami orodij za povratne informacije uporabnikov ter podrobna ureditev za zbiranje in izmenjavo povratnih informacij uporabnikov, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011. Komisija bi morala objaviti anonimne spletne preglede težav, ki izhajajo iz informacij, glavne statistične podatke o uporabnikih in glavne povratne informacije uporabnikov, zbranih v skladu s to uredbo.

(66)

Poleg tega bi moralo vstopno mesto vključevati orodje za povratne informacije, ki uporabnikom omogoča, da prostovoljno in anonimno sporočijo vse težave in nevšečnosti, ki so jih imeli pri uveljavljanju svojih pravic na notranjem trgu. To orodje bi moralo zgolj dopolnjevati mehanizme za reševanje pritožb, saj uporabnikom ne more nuditi prilagojenega odziva. Prejet odziv bi bilo treba združiti z zbirnimi informacijami storitev za pomoč in reševanje težav o primerih, ki so jih obravnavale, da se pripravi pregled notranjega trga, kot ga dojemajo njegovi uporabniki, in opredelijo težavna področja, v zvezi s katerimi bodo v prihodnosti morda potrebni ukrepi za izboljšanje delovanja notranjega trga. Ta pregled bi moral biti povezan z obstoječimi orodji za poročanje, kot je pregled enotnega trga.

(67)

Ta uredba ne bi smela vplivati na pravico držav članic, da odločijo, kdo ima vlogo nacionalnega koordinatorja. Države članice bi morale imeti možnost, da funkcije in odgovornosti njihovih nacionalnih koordinatorjev, povezane z vstopnim mestom, prilagodijo svojim notranjim upravnim strukturam. Države članice bi morale možnost, da imenujejo dodatne nacionalne koordinatorje, ki sami ali skupaj z drugimi opravljajo naloge v skladu s to uredbo, in so pristojni za organizacijsko enoto uprave ali geografsko regijo, ali pa se njihova pristojnost določi v skladu z drugimi merili. Države članice bi morale Komisiji sporočiti identiteto enega samega nacionalnega koordinatorja, ki so ga imenovale za stike s Komisijo.

(68)

Oblikovati bi bilo treba usklajevalno skupino za vstopno mesto, ki bi jo sestavljali nacionalni koordinatorji in bi ji predsedovala Komisija, z namenom spodbujati uporabo te uredbe, zlasti z izmenjavo najboljših praks in sodelovanjem, da bi se izboljšala doslednost predstavitve informacij skladno z zahtevami te uredbe. Pri delu usklajevalne skupine za vstopno mesto bi bilo treba upoštevati cilje iz letnega delovnega programa, ki bi ji ga morala Komisija predložiti v obravnavo. Letni delovni program bi moral biti v obliki smernic ali priporočil, ki so za države članice nezavezujoči. Komisija se na zahtevo Evropskega parlamenta lahko odloči, da Parlament povabi, da pošlje strokovnjake, ki se udeležijo sestankov usklajevalne skupine za vstopno mesto.

(69)

Ta uredba bi morala razjasniti, kateri deli vstopnega mesta se financirajo prek proračuna Unije in kateri deli so v pristojnosti držav članic. Komisija bi morala državam članicam pomagati pri identifikaciji ponovno uporabljivih gradnikov informacijske in komunikacijske tehnologije in pri financiranju, ki je na voljo prek različnih skladov in programov na ravni Unije, ki lahko prispeva h kritju stroškov za prilagoditve in razvoj informacijske in komunikacijske tehnologije, potrebnih na nacionalni ravni za zagotovitev skladnosti s to uredbo. Proračunska sredstva, potrebna za izvajanje te uredbe, bi morala biti v skladu z veljavnim večletnim finančnim okvirom.

(70)

Države članice se spodbuja k usklajevanju, izmenjavi in tesnejšemu medsebojnemu sodelovanju, da bi povečale svoje strateške, operativne, raziskovalne in razvojne zmogljivosti na področju kibernetske varnosti, zlasti z izvajanjem varnosti omrežij in informacijskih sistemov iz Direktive (EU) 2016/1148 Evropskega parlamenta in Sveta (27), da bi okrepile varnost in odpornost svojih javnih uprav in storitev. Države članice se spodbuja, naj povečajo varnost transakcij in zagotovijo zadostno raven zaupanja v elektronska sredstva z uporabo okvira eIDAS, določenega v Uredbi (EU) št. 910/2014, zlasti pa zadostne ravni jamstev. Države članice lahko sprejmejo ukrepe v skladu s pravom Unije za ohranjanje kibernetske varnosti in preprečevanje zlorabe identitete ali drugih oblik goljufij.

(71)

Kadar izvajanje te uredbe vključuje obdelavo osebnih podatkov, bi jo bilo treba izvesti v skladu s pravom Unije o varstvu osebnih podatkov, zlasti Uredbo (EU) 2016/679 in Uredbo (EU) 2018/1725. V okviru te uredbe bi se morala uporabljati tudi Direktiva (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta (28). Kot je določeno v Uredbi (EU) 2016/679, lahko države članice ohranijo ali uvedejo dodatne pogoje, vključno z omejitvami, glede obdelave podatkov v zvezi z zdravjem, in lahko tudi določijo bolj podrobna pravila o obdelavi osebnih podatkov zaposlenih v okviru zaposlitve.

(72)

Ta uredba bi morala spodbujati in olajšati poenostavitev ureditve upravljanja za storitve, ki jih zajema vstopno mesto. V ta namen bi morala Komisija v tesnem sodelovanju z državami članicami pregledati obstoječe ureditve upravljanja in jih po potrebi prilagoditi, da bi preprečili podvajanje in neučinkovitost.

(73)

Cilj te uredbe je uporabnikom, ki so dejavni v drugi državi članici, zagotoviti spletni dostop do celovitih, zanesljivih, dostopnih in razumljivih informacij Unije in nacionalnih informacij o pravicah, pravilih in obveznostih, do spletnih postopkov, ki so v celoti izvedljivi čezmejno, ter do storitev za pomoč in reševanje težav. Ker tega cilja države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov te uredbe lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(74)

Da lahko države članice in Komisija razvijejo in izvajajo orodja, potrebna za izvajanje te uredbe, bi morale nekatere njene določbe začeti veljati dve leti po datumu začetka njene veljavnosti. Občinski organi bi morali imeti po datumu začetka veljavnosti te uredbe, še štiri leta časa, da izvedejo zahtevo za zagotovitev informacij glede pravil, postopkov in storitev za pomoč in reševanje težav, za katere so odgovorni. Določbe te uredbe o postopkih, ki se ponujajo v celoti na spletu, čezmejnem dostopu do spletnih postopkov in tehničnemu sistemu za čezmejno avtomatizirano izmenjavo dokazil v skladu z načelom „samo enkrat“ bi se morale začeti izvajati najpozneje pet let po datumu začetka veljavnosti te uredbe.

(75)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana zlasti v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, in bi jo bilo treba izvajati v skladu s temi pravicami in načeli.

(76)

Opravljeno je bilo posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov v skladu s členom 28(2) Uredbe (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (29), ki je svoje mnenje podal 1. avgusta 2017 (30) –