I. Pravni okvir

II. Predhodni postopek in postopek pred Sodiščem

III. Tožba

A. Prvi očitek: nedoločitev posebnih ohranitvenih območij

1. Trditve strank

2. Presoja Sodišča

B. Drugi očitek: nedoločitev ciljev ohranjanja

1. Trditve strank

2. Presoja Sodišča

C. Tretji očitek: kršitev obveznosti določitve potrebnih ohranitvenih ukrepov

1. Trditve strank

a) Območja, za katera po mnenju Komisije ne veljajo nobeni ohranitveni ukrepi ali veljajo delni ohranitveni ukrepi

b) Območja, za katera po mnenju Komisije veljajo ohranitveni ukrepi, ki ne temeljijo na ciljih ohranjanja

c) Stalna in sistematična praksa določanja ohranitvenih ukrepov, ki niso dovolj natančni in v katerih se ne obravnavajo vsi ključni pritiski in grožnje

2. Presoja Sodišča

a) Uvodne ugotovitve

b) Območja, za katera ne veljajo nobeni ohranitveni ukrepi ali veljajo delni ohranitveni ukrepi

c) Območja, za katera veljajo ohranitveni ukrepi, ki ne temeljijo na ciljih ohranjanja

d) Stalna in sistematična praksa določanja ohranitvenih ukrepov, ki niso dovolj natančni in v katerih se ne obravnavajo vsi ključni pritiski in grožnje

Stroški

1

Evropska komisija s tožbo Sodišču predlaga, naj ugotovi, da:

ni izpolnila obveznosti iz členov 4(4) in 6(1) Direktive o habitatih.

2

V tretji in osmi uvodni izjavi Direktive o habitatih je navedeno:

„ker ta direktiva prispeva k splošnemu cilju trajnostnega razvoja, saj je njen glavni cilj spodbujati vzdrževanje biotske raznovrstnosti ob upoštevanju gospodarskih, družbenih, kulturnih in regionalnih zahtev; ker je treba za vzdrževanje biotske raznovrstnosti pri določenih primerih vzdrževati ali celo spodbujati človekove dejavnosti;

[…]

ker je primerno, da se na vsakem določenem območju izvajajo potrebni ukrepi glede na zastavljene cilje ohranjanja“.

3

Člen 1(l) te direktive določa:

„V tej direktivi:

[…]

4

Člen 2(2) navedene direktive določa:

„Ukrepi, sprejeti na podlagi te direktive, so namenjeni vzdrževanju ali obnovitvi ugodnega stanja ohranjenosti naravnih habitatov in prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst v interesu Skupnosti.“

5

Člen 3(1) in (2) iste direktive določa:

„1.   Vzpostavi se usklajeno evropsko ekološko omrežje posebnih ohranitvenih območij, imenovano Natura 2000. To omrežje, ki ga sestavljajo območja z naravnimi habitatnimi tipi iz Priloge I in habitati vrst iz Priloge II, omogoča, da se vzdržuje ali, če je to primerno, obnovi ugodno stanje ohranjenosti zadevnih naravnih habitatnih tipov in habitatov teh vrst na njihovem naravnem območju razširjenosti.

Omrežje Natura 2000 vključuje posebna območja varstva, ki so jih države članice določile na podlagi Direktive 79/409/EGS.

2.   Vsaka država članica prispeva k vzpostavitvi Nature 2000 sorazmerno glede na zastopanost naravnih habitatnih tipov in habitatov vrst iz odstavka 1 na njenem ozemlju. Zato vsaka država članica skladno s členom 4 določi posebna ohranitvena območja, pri čemer upošteva cilje iz odstavka 1.“

6

Člen 4 Direktive o habitatih določa:

„1.   Na podlagi meril iz Priloge III (faza 1) in ustreznih znanstvenih informacij vsaka država članica predlaga seznam območij in označi, kateri naravni habitatni tipi iz Priloge I in domorodne vrste iz Priloge II so prisotni na teh območjih. Pri živalskih vrstah z velikim območjem razširjenosti ta območja ustrezajo tistim prostorom naravnega območja razširjenosti te vrste, ki imajo fizične ali biološke dejavnike, bistvene za njihovo življenje in razmnoževanje. Pri vodnih vrstah z velikim območjem razširjenosti se taka območja predlagajo le, če je možno opredeliti območje, ki ima fizične in biološke dejavnike, bistvene za njihovo življenje in razmnoževanje. Če je to primerno, države članice predlagajo, glede na izide spremljanja iz člena 11, prilagoditev seznama.

Seznam se pošlje Komisiji v treh letih od notifikacije te direktive skupaj z informacijami o vsakem območju. Te informacije vključujejo karto območja, njegovo ime, lokacijo, obseg in podatke, zbrane pri uporabi meril iz Priloge III (faza 1) in se predložijo v obliki, ki jo določi Komisija, skladno s postopkom iz člena 21.

2.   Na podlagi meril iz Priloge III (faza 2) ter v okviru vsake od devetih biogeografskih regij iz člena 1(c)(iii) in celotnega ozemlja iz člena 2(1) Komisija izdela iz seznamov držav članic v soglasju z vsako državo članico osnutek seznama območij, pomembnih za Skupnost, v katerem so označena območja z enim ali več prednostnimi naravnimi habitatnimi tipi ali prednostnimi vrstami.

Države članice, katerih območja z enim ali več prednostnimi naravnimi habitatnimi tipi in prednostnimi vrstami obsegajo več kot 5 % nacionalnega ozemlja, lahko v soglasju s Komisijo zahtevajo, da se merila iz Priloge III (faza 2) prožneje uporabljajo pri izbiri vseh območij, ki so na njenem ozemlju pomembna za Skupnost.

Seznam območij, ki so bila izbrana za območja, pomembna za Skupnost, na katerem so označena območja z enim ali več prednostnimi naravnimi habitatnimi tipi ali prednostnimi vrstami, sprejme Komisija skladno s postopkom iz člena 21.

3.   Seznam iz odstavka 2 se izdela v šestih letih od notifikacije te direktive.

4.   Ko je območje, pomembno za Skupnost, sprejeto skladno s postopkom iz odstavka 2, zadevna država članica čim prej in najkasneje v šestih letih določi to območje za posebno ohranitveno območje in določi prednostne naloge glede na pomembnost območij za ohranjanje ali obnovitev ugodnega stanja ohranjenosti naravnega habitatnega tipa iz Priloge I ali vrste iz Priloge II ter za usklajenost Nature 2000 in glede na nevarnost, da bi se ta območja razvrednotila ali uničila.

5.   Takoj, ko je območje uvrščeno na seznam iz tretjega pododstavka odstavka 2, zanj velja člen 6(2), (3) in (4).“

7

Člen 6 te direktive določa:

„1.   Za posebna ohranitvena območja države članice določijo potrebne ohranitvene ukrepe, ki po potrebi vključujejo ustrezne načrte upravljanja, pripravljene posebej za ta območja ali zajete v drugih razvojnih načrtih, ter ustrezne zakonske, upravne ali pogodbene ukrepe, ki ustrezajo ekološkim zahtevam naravnih habitatnih tipov iz Priloge I in vrst iz Priloge II na teh območjih.

2.   Države članice storijo vse potrebno, da na posebnih ohranitvenih območjih preprečijo slabšanje stanja naravnih habitatov in habitatov vrst ter vznemirjanje vrst, za katere so bila območja določena, kolikor bi tako vznemirjanje lahko pomembno vplivalo na cilje te direktive.

3.   Pri vsakem načrtu ali projektu, ki ni neposredno povezan z upravljanjem območja ali zanj potreben, pa bi sam ali v povezavi z drugimi načrti ali projekti lahko pomembno vplival na območje, je treba opraviti ustrezno presojo njegovih posledic glede na cilje ohranjanja tega območja. Glede na ugotovitve presoje posledic za območje in ob upoštevanju določb odstavka 4 pristojni nacionalni organi soglašajo z načrtom ali projektom šele potem, ko se prepričajo, da ne bo škodoval celovitosti zadevnega območja, in, če je primerno, ko pridobijo mnenje javnosti.

4.   Če je treba kljub negativni presoji posledic za območje izvesti načrt ali projekt iz nujnih razlogov prevladujočega javnega interesa, vključno tistih socialne ali gospodarske narave, in ni drugih ustreznih rešitev, država članica izvede vse izravnalne ukrepe, potrebne za zagotovitev varstva celovite usklajenosti Nature 2000. […]

[…]“.

8

Komisija je s Sklepom 2004/813 sprejela seznam območij, pomembnih za Skupnost, v atlantski biogeografski regiji, od katerih jih je 413 na ozemlju Irske. Šestletni rok za določitev teh območij za posebna ohranitvena območja iz člena 4(4) Direktive o habitatih se je iztekel7. decembra 2010. Ta seznam je bil posodobljen z odločbama 2008/23 in 2009/96, s katerima sta bili, glede Irske, dve območji združeni, 11 pa jih je bilo dodanih, tako da se je skupno število območij na ozemlju te države članice povečalo na 423.

9

Komisija je z dopisom z dne 23. aprila 2013 Irsko pozvala, naj ji predloži informacije o ukrepih, sprejetih za uskladitev z določbami člena 4(4) in člena 6(1) Direktive o habitatih, zlasti o napredku pri določitvi zadevnih območij, pomembnih za Skupnost, za posebna ohranitvena območja ter o stanju priprave ciljev ohranjanja in ohranitvenih ukrepov.

10

Glede na odgovor Irske z dne 11. septembra 2013 je Komisija menila, da ta država članica ni izpolnila obveznosti iz zgoraj navedenih določb, in ji je 27. februarja 2015 poslala uradni opomin.

11

Komisija je po preučitvi odgovora, ki ga je Irska podala v dopisu z dne 5. maja 2015, in posodobitev, ki jih je predložila ta država članica, 29. aprila 2016 na podlagi člena 258, prvi odstavek, PDEU izdala obrazloženo mnenje, s katerim je tej državi članici očitala, da ni izpolnila:

12

Irska je v odgovoru z dne 27. junija 2016 v zvezi z obveznostmi iz člena 4(4) Direktive o habitatih poudarila zapletenost postopka določitve območij, pomembnih za Skupnost, na posebnih ohranitvenih območjih. Ta država članica je tako načrtovala, da bo določitev posebnih ohranitvenih območij dokončala v letu 2017. Vendar je menila, da so zadevna območja z irskim zakonom že zaščitena kot „območja kandidati za določitev posebnih ohranitvenih območij“ (v nadaljevanju: območja kandidati).

13

Komisija je z dopisom z dne 9. novembra 2018, ki ga je Irska prejela istega dne, tej državi članici poslala dodatno obrazloženo mnenje. Irske organe je pozvala, naj se s tem mnenjem uskladijo v dveh mesecih od njegovega prejema. Menila je, da se neizpolnitve obveznosti te države članice zdaj nanašajo že na:

14

Irska je v dopisu z dne 11. januarja 2019 navedla, da namerava najpozneje do konca leta 2020 preostala območja določiti za posebna ohranitvena območja in za ta območja določiti cilje ohranjanja ter da so ta območja že zaščitena kot območja kandidati. Navedla je tudi program izvajanja ohranitvenih ukrepov.

15

Irska je z elektronskimi sporočili z dne 26. aprila, 2. maja, 11. oktobra in 12. decembra 2019 ter 14. januarja in 14. aprila 2020 Komisijo obvestila o napredku postopkov za določitev zadevnih območij, pomembnih za Skupnost, za posebna ohranitvena območja in za določitev ciljev ohranjanja.

16

Komisija je menila, da Irska s tem ni sprejela potrebnih ukrepov za uskladitev z obveznostmi iz člena 4(4) in člena 6(1) Direktive o habitatih, zato je 16. julija 2021 vložila to tožbo.

17

S sklepom predsednika Sodišča z dne 6. decembra 2021 je bila Zvezni republiki Nemčiji dovoljena intervencija v podporo Irski.

18

Komisija v utemeljitev tožbe navaja tri očitke, od katerih se prva dva nanašata na kršitev člena 4(4) Direktive o habitatih, tretji pa na kršitev člena 6(1) te direktive. Trdi, prvič, da 217 od zadevnih območij, pomembnih za Skupnost, ni bilo določenih za posebna ohranitvena območja, drugič, da za 140 zadevnih območij, pomembnih za Skupnost, niso bili določeni cilji ohranjanja, in tretjič, da za zadevna območja, pomembna za Skupnost, ni bil določen noben zadosten ohranitveni ukrep.

19

Irska predlaga, naj se tožba zaradi neizpolnitve obveznosti zavrne. Zvezna republika Nemčija, ki je intervenirala v njeno podporo, pa se je opredelila le do tretjega očitka.

20

Komisija s prvim očitkom Irski očita, da je kršila obveznosti iz člena 4(4) Direktive o habitatih, ker 217 od zadevnih območij, pomembnih za Skupnost, ni čim prej in najkasneje v šestih letih od sprejetja odločb 2004/813 in 2009/96 določila za posebna ohranitvena območja.

21

Ta institucija meni, da je mogoče sodno prakso Sodišča, in sicer sodbi z dne 27. februarja 2003, Komisija/Belgija (C‑415/01, EU:C:2003:118, točki 22 in 23), in z dne 14. oktobra 2010, Komisija/Avstrija (C‑535/07,EU:C:2010:602, točka 64), v zvezi s posebnimi območji varstva iz Direktive 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. novembra 2009 o ohranjanju prosto živečih ptic (UL 2010, L 20, str. 7), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2013/17 (v nadaljevanju: Direktiva o pticah), ob upoštevanju ciljev ohranjanja, ki jim sledita direktivi o habitatih in o pticah, uporabiti v obravnavani zadevi. Ob uporabi te sodne prakse bi morala torej biti razmejitev teh območij in zaščitenih vrst objavljena, da bi bila nesporna zavezujoča, da bi bila izpolnjena zahteva po pravni varnosti.

22

Kot naj bi bilo razvidno iz obvestila Komisije o določitvi posebnih ohranitvenih območij z dne 14. maja 2012, bi morali biti ime in lokacija območja, vrste in habitatni tipi, za katere je posebno ohranitveno območje določeno, jasno navedeni tako kot meje navedenega območja, cilj določitve in določbe o varstvu, ki se uporabljajo za tako območje.

23

Irska naj bi Komisijo obvestila, da bo ta določitev izvedena z akti sekundarne zakonodaje. Komisija pa, ne da bi nasprotovala taki metodi določitve, poudarja, da se je ta metoda ob izteku roka, določenega v dodatnem obrazloženem mnenju, od katerega je bilo treba presojati neizpolnitev obveznosti, nanašala le na 206 od zadevnih območij, pomembnih za Skupnost. Irska naj bi namreč priznala, da je določila le 212 območij, med njimi šest območij, in sicer Hempton’s Turbot Bank SAC, Porcupine Bank Canyon SAC, South-East Rockall Bank, Codling Fault Zone SAC, Blackwater Bank SAC in West Connacht Coast SAC, ki naj ne bi bila del 423 zadevnih območij, pomembnih za Skupnost. Na dan vložitve tožbe naj bi 154 območij še vedno čakalo na določitev.

24

Podelitev varstva območjem od njihove uvrstitve na seznam območij, pomembnih za Skupnost, naj ne bi postavila pod vprašaj obveznosti, da se ta območja na podlagi člena 4(4) Direktive o habitatih določijo za posebna ohranitvena območja.

25

Irska v odgovoru na tožbo opozarja, da je splošni cilj člena 6 Direktive o habitatih državam članicam naložiti vrsto obveznosti za vzdrževanje ali obnovitev ugodnega stanja ohranjenosti naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst v interesu Evropske unije, da bi se dosegel splošnejši cilj te direktive, ki je zagotoviti visoko raven varstva okolja glede območij, ki so zaščitena na njeni podlagi (sodba z dne 17. aprila 2018, Komisija/Poljska (Beloveški gozd), C‑441/17, EU:C:2018:255, točka 106, in z dne 7. novembra 2018, Holohan in drugi, C‑461/17, EU:C:2018:883, točka 30 in navedena sodna praksa).

26

Ta država članica trdi, na prvem mestu, da so bili ukrepi, ki jih je navedla Komisija in na katere je bilo opozorjeno v točki 22 te sodbe, sprejeti za vsa zadevna območja, pomembna za Skupnost, z varstvom, ki ga irsko pravo zagotavlja vsem „evropskim območjem“, kar je pojem irskega prava, ki naj bi vključeval tudi območja kandidate in iz istega razloga območja, pomembna za Skupnost. Cilj doseganja visoke ravni varstva okolja in prispevanja k vzpostavitvi omrežja Natura 2000 naj bi bil torej dosežen za vsa zadevna območja, pomembna za Skupnost.

27

Tako naj bi območje kandidat uživalo enako varstvo kot posebna ohranitvena območja.

28

Za ponazoritev, četrti in peti del European Communities (Birds and Natural Habitats) Regulations 2011 (uredba iz leta 2011 o prenosu direktiv o pticah in habitatih Evropskih skupnosti, v nadaljevanju: uredba o prenosu) naj bi ministru za stanovanjske zadeve, lokalno upravo in dediščino (v nadaljevanju: pristojni minister) nalagala nekatere obveznosti v zvezi z dejavnostmi, načrti ali projekti, ki bi lahko vplivali na evropska območja. S temi obveznostmi naj bi se torej območja varovala enako ne glede na to, ali so bila uradno določena kot posebna ohranitvena območja.

29

V zvezi s tem naj bi člen 28 uredbe o prenosu pristojnemu ministru načeloma nalagal, da če meni, da bi lahko neka dejavnost pomembno vplivala na evropsko območje, prepove to dejavnost. Navedena uredba naj bi v ta namen vsebovala seznam dejavnosti, za katere je treba pridobiti dovoljenje. Javni organi naj bi morali poleg tega seznam dejavnosti, za katere je potrebno dovoljenje, upoštevati pri obravnavi zahtev za dovoljenje v skladu s katero koli zakonodajno ureditvijo, ali kadar predlagajo sprejetje svojih načrtov ali projektov.

30

Poleg tega naj bi peti del te uredbe določal postopek, s katerim javni organ po potrebi opravi ustrezno presojo načrta ali projekta, za katerega je ta javni organ prejel zahtevo za dovoljenje ali ki ga želi izvesti.

31

Na podlagi člena 11 navedene uredbe bi morala biti opredelitev območja kot območje, ki je kandidat za določitev za območje, pomembno za Skupnost, dostopna v kabinetu pristojnega ministra in na spletu ter sporočena določenim organom, lastnikom zemljišč in celotni javnosti. Tako razpoložljive informacije naj bi med drugim vključevale zemljevid, ki opredeljuje mejo območja, njegovo ime, lokacijo in obseg, ter razlog, na katerem temelji opredelitev območja kot območja, ki je kandidat za določitev za območje, pomembno za Skupnost.

32

Na drugem mestu, Irska brez poseganja v zgoraj navedeno poudarja zapletenost formalnega postopka določitve zadevnih območij, pomembnih za Skupnost, za posebna ohranitvena območja, ki naj bi najpogosteje vključeval obveznost obveščanja zadevnih lastnikov in omogočanja, da ugovarjajo tej določitvi, kar naj bi bilo bistveno za zagotovitev pravnega varstva tem lastnikom. Uradna določitev zadevnih območij naj bi tako vključevala potrebo po dogovarjanju z 18.516 lastniki in obravnavi 674 tožb, ki so jih vložili ti lastniki.

33

Poleg tega naj bi bila 20 od še nedoločenih območij visoka barja, dokončanje postopka določitve katerih naj bi bil odvisen od dogovora s Komisijo glede rešitve celovitega upravljanja omrežja takih visokih barij, ki je predmet poglobljenega dialoga z navedeno institucijo.

34

Komisija v repliki izpodbija, da je postopek določitve teh 20 visokih barij odvisen od izida razprav o tem, kako bi jih bilo treba upravljati, in v zvezi z morebitno zapletenostjo postopka formalne določitve v irskem pravu, na primer potrebo po obravnavi tožb lastnikov zemljišč, poudarja, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso države članice ne morejo sklicevati na določbe, prakso ali stanje notranjega pravnega reda, da bi upravičile neizpolnjevanje obveznosti, ki jih nalaga pravo Unije (sodba z dne 12. novembra 2019, Komisija/Irska (Polje vetrnih elektrarn Derrybrien), C‑261/18, EU:C:2019:955, točka 89 in navedena sodna praksa).

35

Ta institucija meni, da iz sobesedila člena 4(4) Direktive o habitatih izhaja, da obstaja obveznost dokončanja postopka iz tega člena z določitvijo območja za posebno ohranitveno območje. Z nasprotno razlago, ki jo je podala Irska, naj bi se odstavku 4 navedenega člena odvzel polni učinek.

36

Obveznost varstva območij pred njihovo določitvijo za posebna ohranitvena območja naj bi bila poleg tega določena v členu 4(5) Direktive o habitatih.

37

Poleg tega naj bi bilo varstvo, zagotovljeno območjem kandidatom na podlagi irskega prava, šibkejše od varstva, ki ga je treba zagotoviti posebnim ohranitvenim območjem, ki so edina, na katera se nanaša obveznost določitve ohranitvenih ukrepov na podlagi člena 6(1) te direktive.

38

To varstvo naj poleg tega ne bi ustrezalo zahtevi po jasnosti in pravni varnosti. Seznam območij kandidatov naj bi se namreč lahko spreminjal glede na ugovore, ki jih podajo zadevne osebe.

39

Irska v dupliki poudarja, da iz obvestila Komisije, navedenega v točki 22 te sodbe, izhaja, da postopek za določitev posebnih ohranitvenih območij spada v nacionalno pravo držav članic. Irska naj bi se v skladu s svojo diskrecijsko pravico odločila, da posebna ohranitvena območja določi tako, da jim kot evropskim območjem dodeli vsa zahtevana varstva.

40

Po mnenju te države članice trditev o morebitni spremembi obsega območij pred uradno določitvijo ni utemeljena. Poleg tega naj z določitvijo posebnih ohranitvenih območij meje teh območij ne bi postale dokončne, saj je mogoče te meje v primeru znanstvene napake spremeniti po njihovi določitvi.

41

Z razlago, ki jo je podala Irska, naj se členu 4(4) Direktive o habitatih ne bi odvzel polni učinek. Irsko pravo naj bi namreč izpolnjevalo obveznosti, ki izhajajo iz tega odstavka, in naj bi tako zagotavljalo varstvo zadevnih območij s tem, da naj bi nalagalo uporabo previdnostnega načela in izvedbo presoj iz člena 6(3) te direktive.

42

Varstvo, ki je zadevnim območjem zagotovljeno z irsko ureditvijo, naj bi presegalo varstvo, ki izhaja iz člena 4(5) Direktive o habitatih, saj naj bi ta ureditev določala objavo podrobnosti in obsega zadevnega območja, upravičenih interesov in seznama dejavnosti, za katere je potrebno predhodno dovoljenje za njihovo izvedbo.

43

Irska navaja, da je do dne vložitve duplike dokončala formalno določitev 339 od 423 zadevnih območij, pomembnih za Skupnost.

44

Najprej je treba opozoriti, da člen 3(2) Direktive o habitatih državam članicam nalaga, da prispevajo k vzpostavitvi omrežja Natura 2000 sorazmerno glede na zastopanost naravnih habitatnih tipov iz Priloge I k tej direktivi in habitatov vrst iz Priloge II k navedeni direktivi na njihovem ozemlju ter da v ta namen v skladu s členom 4 iste direktive in po postopku, določenem s to direktivo, območja določijo za posebna ohranitvena območja.

45

Postopek določitve območij za posebna ohranitvena območja, kot je določen v členu 4 Direktive o habitatih, poteka v štirih fazah. V skladu s tem členom 4(1) vsaka država članica predlaga seznam območij in označi, kateri naravni habitatni tipi in domorodne vrste so prisotni, ta seznam pa se posreduje Komisiji (prva faza). V skladu z odstavkom 2 navedenega člena 4 Komisija izdela s seznamov držav članic v soglasju z vsako državo članico osnutek seznama območij, pomembnih za Skupnost (druga faza). Na podlagi tega osnutka seznama Komisija sprejme seznam izbranih območij (tretja faza). Na podlagi odstavka 4 člena 4 zadevna država članica po sprejetju območja, pomembnega za Skupnost, to območje čim prej in najkasneje v šestih letih določi za posebno ohranitveno območje ter določi prednostne naloge glede na pomembnost območij za ohranjanje ali obnovitev ugodnega stanja ohranjenosti naravnega habitatnega tipa ali vrste ter za usklajenost Nature 2000 (četrta faza) (glej v tem smislu sodbo z dne 12. junija 2019, CFE,C‑43/18, EU:C:2019:483, točka 37).

46

Irska ne izpodbija dejstva, da ob izteku roka, določenega v dodatnem obrazloženem mnenju, vseh 217 zadevnih območij ni bilo uradno določenih za posebna ohranitvena območja. Vendar se sklicuje na dejstvo, da je varstvo, ki ga zagotavlja območjem kandidatom, podobno varstvu posebnih ohranitvenih območij, tako da naj bi bili cilji Direktive o habitatih doseženi.

47

V zvezi s tem je treba spomniti, da je Portugalska republika v okviru tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti proti tej državi članici v obrambo navedla trditev, da se obstoječi nacionalni ohranitveni ukrepi in programi, ki pravno zavezujejo javno upravo, za zadevna območja, pomembna za Skupnost, uporabljajo od datuma, ko je bil Komisiji posredovan seznam, ki ga je Portugalska republika sestavila na podlagi člena 4(1) Direktive o habitatih (glej v tem smislu sodbo z dne 5. septembra 2019, Komisija/Portugalska (Določitev in zaščita posebnih ohranitvenih območij), C‑290/18, EU:C:2019:669, točka 31).

48

V odgovor na to trditev je Sodišče na eni strani razsodilo, da je treba določbe direktive prenesti z nesporno zavezujočo močjo, z zahtevano specifičnostjo, natančnostjo in jasnostjo, da bi bila izpolnjena zahteva po pravni varnosti (sodba z dne 5. septembra 2019, Komisija/Portugalska (Določitev in zaščita posebnih ohranitvenih območij), C‑290/18, EU:C:2019:669, točka 35).

49

Na drugi strani je Sodišče štelo, da Portugalska republika s trditvijo, da postopki določitve zadevnih območij, pomembnih za Skupnost, za posebna ohranitvena območja s formalnega vidika, niso bili zaključeni, ni izpodbijala tega, da ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju, teh območij še ni določila za posebna ohranitvena območja (sodba z dne 5. septembra 2019, Komisija/Portugalska (Določitev in zaščita posebnih ohranitvenih območij), C‑290/18, EU:C:2019:669, točka 37).

50

Tako razlogovanje je mogoče uporabiti tudi za obrambo Irske, v skladu s katero varstvo, ki je z irsko zakonodajo priznano območjem, pomembnim za Skupnost, in območjem kandidatom, zadostuje za izpolnitev obveznosti iz člena 4(4) Direktive o habitatih.

51

V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da nacionalna ureditev, na katero se Irska sklicuje v utemeljitev odgovora na prvi očitek iz tožbe Komisije in ki po mnenju te države članice zagotavlja zadostno varstvo zadevnim območjem, pomembnim za Skupnost, če ta niso določena za posebna ohranitvena območja, ne more izpolniti posebne obveznosti iz člena 4(4) Direktive o habitatih, da se območja, pomembna za Skupnost, formalno določijo za posebna ohranitvena območja.

52

Taka obveznost je namreč obvezna faza ureditve varstva habitatov in vrst, ki je določena s to direktivo.

53

K tej obveznosti je treba dodati obveznost določitve ciljev ohranjanja v skladu s členom 4(4) Direktive o habitatih in določitve ohranitvenih ukrepov v skladu s členom 6(1) te direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 17. decembra 2020, Komisija/Grčija, C‑849/19, EU:C:2020:1047, točka 50).

54

Zadnjenavedena obveznost držav članic, da sprejmejo ohranitvene ukrepe, potrebne za varstvo posebnih ohranitvenih območij, je določena v členu 6 Direktive o habitatih in je v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 45 te sodbe, ločena od formalne obveznosti teh držav iz člena 4(4) te direktive, da območja, pomembna za Skupnost, določijo za posebna ohranitvena območja.

55

Glede zapletenosti postopka formalne določitve, ki jo je poudarila Irska in ki izhaja zlasti iz vložitve pravnih sredstev s strani lastnikov zadevnih območij zoper tako določitev, je treba opozoriti, da se države članice ne morejo sklicevati na določbe, prakso ali stanje notranjega pravnega reda, da bi upravičile neizpolnjevanje obveznosti, ki jih nalaga pravo Unije (sodba z dne 12. novembra 2019, Komisija/Irska (Polje vetrnih elektrarn Derrybrien), C‑261/18, EU:C:2019:955, točka 89 in navedena sodna praksa).

56

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da Irska s tem, da 217 od 423 zadevnih območij, pomembnih za Skupnost, ni čim prej in najkasneje v šestih letih določila za posebna ohranitvena območja, ni izpolnila obveznosti iz člena 4(4) Direktive o habitatih.

57

Zato je treba prvi očitek sprejeti.

58

Komisija z drugim očitkom Irski očita, da je s tem, da za 140 zadevnih območij, pomembnih za Skupnost, ni določila podrobnih ciljev ohranjanja, kršila obveznosti iz člena 4(4) Direktive o habitatih.

59

Ta institucija obveznost določitve podrobnih ciljev ohranjanja za vsako območje v roku največ šestih let izpeljuje iz člena 4(4) Direktive o habitatih, kakor ga je Sodišče razložilo v sodbi z dne 17. decembra 2020, Komisija/Grčija (C‑849/19, EU:C:2020:1047, točke od 46 do 52).

60

Ob izteku roka, določenega v dodatnem obrazloženem mnenju, naj Irska te obveznosti ne bi izpolnila glede 140 od 423 zadevnih območij, pomembnih za Skupnost.

61

Irska v odgovoru na tožbo priznava, da ni dokončala postopka opredelitve in objave območju prilagojenih ciljev ohranjanja za vseh 423 zadevnih območij, pomembnih za Skupnost.

62

Ta država članica navaja, da si je zelo prizadevala za opredelitev in objavo območju prilagojenih ciljev ohranjanja. Vendar naj bi pandemija covida-19 upočasnila dokončanje del. Na dan odgovora Irske na tožbo naj bi imelo cilje ohranjanja 371 območij. Na dan duplike te države članice naj bi bili cilji ohranjanja določeni za vsa območja.

63

Glede na dosežen napredek naj ne bi bilo bistvene kršitve člena 4(4) Direktive o habitatih.

64

V zvezi z besedilom člena 4(4) Direktive o habitatih je treba ugotoviti, da čeprav v besedilu te določbe ni izrecno navedena obveznost določitve ciljev ohranjanja, pa ta določba zahteva, da pristojni organi zadevne države članice pri določitvi posebnega ohranitvenega območja določijo prednostne naloge glede na pomembnost območij za ohranjanje ali obnovitev ugodnega stanja ohranjenosti habitatnega tipa. Določitev teh prednostnih nalog pa pomeni, da so bili ti cilji ohranjanja že določeni (sodba z dne 17. decembra 2020, Komisija/Grčija, C‑849/19, EU:C:2020:1047, točka 46).

65

Tako je Sodišče ob upoštevanju sobesedila in cilja člena 4(4) Direktive o habitatih štelo, da čeprav iz te določbe izhaja, da je treba posebna ohranitvena območja in prednostne naloge za ohranjanje določiti čim prej, vsekakor pa najkasneje v šestih letih od trenutka, ko je bilo območje, pomembno za Skupnost, sprejeto v okviru postopka iz odstavka 2 tega člena, se ta rok uporablja tudi za določitev ciljev ohranjanja, saj so ti cilji potrebni za določitev teh prednostnih nalog in jih je zato treba določiti pred določitvijo navedenih nalog (glej v tem smislu sodbo z dne 17. decembra 2020, Komisija/Grčija, C‑849/19, EU:C:2020:1047, točke od 47 do 53).

66

Dodati je treba, da se lahko zgolj specifični in natančni ukrepi opredelijo za „cilje ohranjanja“ v smislu Direktive o habitatih (glej v tem smislu sodbo z dne 17. decembra 2020, Komisija/Grčija,C‑849/19, EU:C:2020:1047, točka 59).

67

V obravnavanem primeru sta se šestletna roka, ki sta bila določena Irski za določitev območij, katerih seznam je vsebovan v odločbah 2004/813 in 2009/96, iztekla 7. decembra 2007 oziroma 12. decembra 2014.

68

Irska priznava, da ob izteku roka, določenega v dodatnem obrazloženem mnenju, in sicer 9. januarja 2019, v nacionalnem pravnem redu ni določila okolju prilagojenih ciljev ohranjanja v zvezi s 140 območji, pomembnimi za Skupnost, glede katerih Komisija navaja drugi očitek.

69

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da Irska s tem, da za 140 od 423 zadevnih območij, pomembnih za Skupnost, ni opredelila podrobnih okolju prilagojenih ciljev ohranjanja za vsako območje, ni izpolnila obveznosti iz člena 4(4) Direktive o habitatih.

70

Zato je treba drugi očitek sprejeti.

71

Komisija v tožbi Irski očita, da s tem, da ni sprejela potrebnih ohranitvenih ukrepov, ni izpolnila obveznosti iz člena 6(1) Direktive o habitatih. Najprej, za 230 območij naj ne bi bil sprejet noben ohranitveni ukrep. Dalje, ohranitveni ukrepi, sprejeti na 149 drugih območjih, naj bi bili le delni. Poleg tega naj ukrepi na 44 območjih, ki so predmet celovitih ohranitvenih ukrepov, ne bi bili veljavni, ker naj bi bili sprejeti pred določitvijo ciljev ohranjanja. Nazadnje, Irski se očita, da je sprejela splošno prakso določitve ohranitvenih ukrepov, ki niso dovolj natančni.

72

Komisija meni, da bi bilo treba zahtevane ohranitvene ukrepe sprejeti v roku šestih let iz člena 4(4) te direktive, ki se uporablja za določitev posebnih ohranitvenih območij. Trdi, da je treba v skladu s sodbama z dne 5. septembra 2019, Komisija/Portugalska (Določitev in varstvo posebnih ohranitvenih območij) (C‑290/18, EU:C:2019:669, točka 52), in z dne 17. decembra 2020, Komisija/Grčija (C‑849/19, EU:C:2020:1047, točka 76), ohranitvene ukrepe v smislu člena 6(1) Direktive o habitatih določiti in izvajati v okviru teh posebnih ohranitvenih območij in torej v roku za njihovo določitev.

73

Komisija meni, da iz besedila člena 6(1) direktive o habitatih jasno izhaja, da mora zadevna država članica ohranitvene ukrepe uvesti za vsa posebna ohranitvena območja na svojem ozemlju.

74

Vendar naj ji na eni strani Irska ne bi sporočila nobenega ohranitvenega ukrepa za 230 območij od 423 zadevnih območij, pomembnih za Skupnost.

75

Na drugi strani Komisija glede 193 preostalih območij, glede katerih veljajo ohranitveni ukrepi, ob sklicevanju na sodbi z dne 5. septembra 2019, Komisija/Portugalska (Določitev in zaščita posebnih ohranitvenih območij) (C‑290/18, EU:C:2019:1047, točka 55), in z dne 17. decembra 2020, Komisija/Grčija, C‑849/19, EU:C:2020:1047, točka 86), trdi, da je treba ohranitvene ukrepe določiti glede na vsako vrsto in vsak habitatni tip, ki so prisotni na vsakem od zadevnih območij. Irska pa naj bi ohranitvene ukrepe uvedla le za del zaščitenih vrst in/ali habitatnih tipov na 149 območjih.

76

Komisija navaja, da je do te številke prišla tako, da je število upravičenih elementov območij, kakor jih je Irska navedla v ustreznih standardnih obrazcih za upoštevne podatke, primerjala s številom teh elementov, za katere je Irska navedla, da je zanje določila ohranitvene ukrepe.

77

Ukrepi, ki jih je Irska navedla v odgovoru na obrazloženo mnenje Komisije, naj ne bi zadostovali za zmanjšanje števila območij, za katera veljajo delni ohranitveni ukrepi. Po mnenju Komisije naj bi bila namreč večina teh ukrepov v postopku izdelave, natančneje v pripravljalni fazi. Poleg tega naj Irska ne bi predložila nobene informacije, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da navedeni ukrepi dopolnjujejo vse ohranitvene ukrepe in torej zajemajo vse pomembne elemente zadevnih območij.

78

Irska v odgovoru na tožbo navaja, da je splošne in podrobne ohranitvene ukrepe izvajala prek desetih nacionalnih programov. Navedeni programi naj bi bili izdelani glede na habitatne tipe in glede na vrste, in ne glede na območje. Vendar naj bi se navedeni programi izvajali posebej za vsako območje. Ti elementi naj bi dokazovali, da ta država članica ne le spoštuje člen 6(1) Direktive o habitatih, temveč ima tudi voljo, da z zagotavljanjem ustreznega varstva zadevnih vrst in habitatov pragmatično zadosti zahtevam iz te določbe.

79

Natančneje, ta država članica navaja, da je sprejela celovite ohranitvene ukrepe za 79 območij iz priloge k odgovoru na tožbo in da je za ponazoritev predložila ukrepe, sprejete za vzorec 6 območij. Na številnih območjih naj bi bili izvedeni vsaj delni ohranitveni ukrepi.

80

Irska navaja, da uredba o prenosu vsebuje ohranitvene ukrepe v delu, v katerem nalaga predhodno dovoljenje za izvajanje dejavnosti, in s tem preprečuje, da bi zadevno območje utrpelo škodo. Tako naj bi za vsako od zadevnih območij veljali ohranitveni ukrepi.

81

Irska priznava, da je način posredovanja informacij Komisiji lahko bil nepopoln. Ob upoštevanju neobstoja centraliziranega sistema upravljanja podatkov, ki bi zajemal posege in ukrepe za upravljanje zadevnih območij, naj bi ta država članica rezultate lokalne ravni upravljanja območij na podlagi dokazov težko izčrpno prenesla na nacionalno raven. Predvidena naj bi bila centralizirana podatkovna platforma.

82

Komisija poudarja, da se 10 nacionalnih programov, ki jih navaja Irska, in seznam 79 območij, za katera naj bi veljali celoviti ohranitveni ukrepi, skupaj nanašajo le na 137 območij. Irska naj bi tako priznala, da obstaja najmanj 286 območij, ki naj bi bila brez ohranitvenih ukrepov.

83

Glede teh 79 območij in dodatnih območij, na katera se nanaša 10 nacionalnih programov, na katere se sklicuje Irska z navajanjem vsebine dokumentov, priloženih k njenemu odgovoru na tožbo, Komisija trdi, da ta država članica v odgovoru na tožbo ne navaja, v katerem delu prilog naj bi šlo za vprašanje domnevne „izčrpnosti in celovitosti“ ohranitvenih ukrepov, ki se nanašajo na teh 79 območij, niti ne napotuje na 10 programov, ki naj bi jih povzela v eni od teh prilog, da bi ovrgla zlasti necelovitost ohranitvenih ukrepov. Zato naj v skladu s členom 124(1)(b) Poslovnika Sodišča podatkov iz teh prilog ne bi bilo treba upoštevati.

84

Poleg tega naj bi bili štirje od teh desetih programov sprejeti po izteku roka, določenega v dodatnem obrazloženem mnenju. Iz priloge k odgovoru na tožbo naj bi prav tako izhajalo, da nekateri od teh programov le delno zajemajo upravičene elemente območij.

85

Irska v dupliki trdi, da razlaga člena 6(1) Direktive o habitatih, ki jo zagovarja Komisija in v skladu s katero naj bi se s to določbo zahteval dokaz o tem, da so bili ohranitveni ukrepi izvedeni na vseh območjih in da ti ukrepi delujejo, ni izvedljiva in ne upošteva dejanskih okoliščin. Ta razlaga naj ne bi imela podlage niti v Direktivi niti v sodni praksi Sodišča.

86

Ohranitvene ukrepe naj bi bilo treba zaradi njihove narave prilagoditi, tako da naj opredelitev dodatnih ali drugačnih ukrepov ne bi zadostovala za dokaz neizpolnitve obveznosti Irske. Zadostovalo naj bi, da Irska stalno zagotavlja spremljanje ohranitvenih ukrepov, ki se izvajajo v celotnem omrežju Natura 2000, da bi zagotovila odpravo groženj in pritiskov, ugotovljenih za posamezna območja. Ta razlaga naj bi bila potrjena s členoma 11 in 17 Direktive o habitatih, ki določata presojo ohranitvenih ukrepov in po potrebi prilagoditev njihovega izvajanja, da se zagotovi njihova učinkovitost.

87

To, da programi ohranjanja niso izrecno povezani z mejami območij, naj ne bi omajalo učinkovitosti teh ukrepov. Nasprotno, vzpostavitev splošnih programov, in ne posameznih ukrepov za vsako območje, naj bi imela splošne posledice na varstvo vrst in habitatov ter naj bi odražala potrebo po usklajevanju ukrepov za izpolnitev kompleksnosti cilja ohranjanja.

88

Irska je v prilogi k dupliki predložila ohranitvene ukrepe, sprejete za 6 dodatnih območij, s seznama 79 območij, in 21 območij v zvezi z netopirjem Rhinolophus hipposideros ter dodatne elemente v zvezi s samo nekaj območji, ki jih je v odgovoru na tožbo izbrala za ponazoritev.

89

Zvezna republika Nemčija v intervencijski vlogi nasprotuje razlagi, da bi se morali ohranitveni ukrepi nanašati na vsako vrsto ali vsak habitatni tip, ki so prisotni na zadevnih območjih.

90

Sodna praksa Sodišča naj bi se nanašala na obveznost sprejetja ohranitvenih ukrepov, ki niso posebni ali posamični za vsako vrsto ali habitatni tip, ampak so določeni glede na ekološke zahteve vsake vrste in habitatnega tipa (glej v tem smislu sodbo z dne 5. septembra 2019, Komisija/Portugalska (Določitev in zaščita posebnih ohranitvenih območij), C‑290/18, EU:C:2019:669, točka 55).

91

Sodišče naj bi v sodbi z dne 7. decembra 2000, Komisija/Francija (C‑374/98, EU:C:2000:670, točka 20), ki se je nanašala na Direktivo o pticah, vendar jo je mogoče uporabiti za Direktivo o habitatih, zavrnilo očitek proti Francoski republiki, da posebni ohranitveni ukrepi ob neobstoju posebnih določb za vsako vrsto divjih ptic, prisotnih na zadevnem območju, niso bili zadostni, ker so zadevne nacionalne določbe v delu, v katerem so določale prepoved dejavnosti, ki lahko škodujejo celovitosti zadevnih biotopov, koristile vsem pticam, ki se zadržujejo na območjih, zajetih s to ureditvijo.

92

Glede na okoliščine naj bi bodisi splošne prepovedi zadostovale za preprečevanje glavnih tveganj ali groženj na območju bodisi bi bili potrebni diferencirani ukrepi. Zato naj bi bilo pretirano formalistično sistematično zahtevati posebne ukrepe za vsako območje.

93

Komisija se v odgovoru na intervencijsko vlogo Zvezne republike Nemčije brani pred vsakršnim očitkom formalizma.

94

Ta institucija se strinja z Zvezno republiko Nemčijo, da bi se lahko ohranitveni ukrep nanašal na več elementov, če imajo ti podobne ekološke zahteve. Vendar bi moral biti vsak habitat in vrsta, ki je prisoten na območju, upravičen do potrebnih ohranitvenih ukrepov, ki temeljijo na območju prilagojenih ciljih ohranjanja. V obravnavanem primeru naj ne bi bilo tako, saj naj bi Irska ukrepe sporočila le za podskupino upoštevnih elementov.

95

Komisija v tožbi Irski očita, da je sprejela ohranitvene ukrepe, čeprav cilji ohranjanja še niso bili določeni za 44 zadevnih območij, za katera veljajo celoviti ohranitveni ukrepi.

96

Po mnenju te institucije naj bi namreč iz sodne prakse Sodišča, zlasti iz sodbe z dne 17. decembra 2020, Komisija/Grčija (C‑849/19, EU:C:2020:1047, točke od 46 do 52), izhajalo, da morajo ohranitveni ukrepi temeljiti na ciljih ohranjanja.

97

Navedena institucija iz tega sklepa na pravno obveznost, da ohranitveni ukrepi temeljijo na ciljih ohranjanja, ki so specifični za vsako območje in so jasno opredeljeni ter vsebujejo materialno sestavino (cilji in ukrepi morajo biti povezani) in zaporedno sestavino (cilji ne smejo slediti ukrepom). Ta pristop naj bi bil potrjen s sistematično razlago člena 6(1) Direktive o habitatih glede na člen 6(3) te direktive, ki določa, da je treba projekte, ki lahko vplivajo na posebno ohranitveno območje, presojati ob upoštevanju ciljev ohranjanja.

98

Irska v odgovoru na tožbo izpodbija razlago sodbe z dne 17. decembra 2020, Komisija/Grčija (C‑849/19, EU:C:2020:1047), ki jo zagovarja Komisija in ki naj bi bila preveč dobesedna ter naj ne bi upoštevala smisla in besedila člena 6(1) Direktive o habitatih. V zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, naj ne bi bil določen noben cilj ohranjanja. Tak primer naj bi bilo treba razlikovati od primera, v katerem so bili cilji ohranjanja določeni po določitvi ohranitvenih ukrepov.

99

Komisija v repliki dodaja, da je to, da morajo biti cilji ohranjanja določeni pred ohranitvenimi ukrepi, nujno glede na predmet in cilj Direktive o habitatih. Cilji ohranjanja namreč določajo parametre, na podlagi katerih je mogoče oceniti, ali ohranitveni ukrepi dosegajo te cilje. Če bi bili ohranitveni cilji določeni po ohranitvenih ukrepih, bi obstajalo tveganje, da bi ti cilji le odražali predhodno opredeljene ohranitvene ukrepe.

100

Irska v dupliki poudarja, da bi razlaga Komisije vodila do zavrnitve ohranitvenih ukrepov, ki jih države članice izvajajo za namene Direktive o habitatih, zgolj zato, ker so bili sprejeti pred objavo ciljev ohranjanja.

101

Zadevni ohranitveni ukrepi pa naj bi temeljili na prilagojeni oceni groženj in pritiskov.

102

Tudi Zvezna republika Nemčija v intervencijski vlogi meni, da neizpolnitev obveznosti ne more izvirati zgolj iz dejstva, da do določitve ciljev ohranjanja ni prišlo pred določitvijo ohranitvenih ukrepov. Odločilni element, glede na katerega je treba presojati obstoj neizpolnitve obveznosti, naj bi bila učinkovitost ohranitvenih ukrepov, ne glede na datum njihovega sprejetja.

103

Z drugačno razlago naj bi se povsem formalno zahtevalo ponovno sprejetje ohranitvenih ukrepov, čeprav bi bili sprejeti ukrepi učinkoviti in bi v celoti izpolnjevali vsebinska merila iz člena 6(1) Direktive o habitatih. Naložitev te formalne zahteve naj bi bila v nasprotju s sodno prakso Sodišča, zlasti s sodbo z dne 17. aprila 2018, Komisija/Poljska (Beloveški gozd) (C‑441/17, EU:C:2018:255, točka 213), v skladu s katero naj bi bil glavni element to, da se potrebni ohranitveni ukrepi izvajajo učinkovito.

104

Zvezna republika Nemčija poleg tega meni, da je razlogovanje Komisije protislovno. Na eni strani naj bi ta institucija menila, da je treba cilje ohranjanja določiti takoj, ko je območje določeno za območje, pomembno za Skupnost. Na drugi strani pa naj bi dopuščala, da se za določitev teh ciljev uporabi šestletni rok iz člena 4(4) Direktive o habitatih.

105

Komisija v odgovoru na intervencijsko vlogo Zvezne republike Nemčije trdi, da je predpostavka, da bi ohranitveni ukrepi, sprejeti pred določitvijo ciljev ohranjanja, ustrezali tem ciljem, zgolj naključna. Nasprotno, obstajalo naj bi tveganje, da naknadni cilji ohranjanja ne bi izpolnjevali svoje funkcije določitve potencialnega prispevka območja k omrežju Natura 2000, ker bi zgolj odražali ambicioznost obstoječih ohranitvenih ukrepov, ki niso temeljili na ciljih ohranjanja in zato niso bili osredotočeni na splošni cilj Direktive o habitatih, in sicer vzdrževanje in obnovitev ugodnega stanja ohranjenosti. Ta težava naj bi bila še večja, če so bili ukrepi, kot v obravnavanem primeru, sistematično sprejeti pred določitvijo ciljev.

106

Navedena institucija poleg tega zavrača kakršno koli protislovje v svoji razlagi. Vrstni red, določen z Direktivo o habitatih, naj bi sledil besedilu členov 4 in 6 te direktive.

107

Komisija v tožbi trdi, da morajo biti ohranitveni ukrepi jasni in natančni. Splošni, usmeritveni ukrepi ali ukrepi, za učinkovito izvajanje katerih so potrebni konkretni ukrepi, naj ne bi zadostovali (sodba z dne 17. decembra 2020, Komisija/Grčija, C‑849/19,EU:C:2020:1047, točki 77 in 78 ter navedena sodna praksa).

108

Poleg tega naj bi člen 6(1) Direktive o habitatih določal tudi kvalitativno zahtevo, in sicer da morajo ti ukrepi omogočati odzivanje na vse ključne pritiske ali grožnje.

109

V obravnavanem primeru naj bi bili ohranitveni ukrepi, ki jih je uvedla Irska, sistematično in stalno premalo natančni in podrobni, da bi se bilo mogoče z njimi odzvati na vse ključne pritiske in grožnje.

110

Komisija naj bi lahko na podlagi člena 258 PDEU predlagala, naj se ugotovi, da določbe direktive niso bile spoštovane, saj naj bi organi države članice sprejeli splošno prakso, ki nasprotuje tem določbam, ponazoritev česar naj bi bili posebni primeri (sodba z dne 26. aprila 2005, Komisija/Irska,C‑494/01, EU:C:2005:250, točka 27).

111

Ta institucija torej na podlagi kvalitativne presoje širokega nabora irskih območij, za katera veljajo obstoječi ohranitveni ukrepi, trdi, da so bili ohranitveni ukrepi, ki so veljali na irskih območjih, sistematično in stalno nezadostni, ker niso bili dovolj natančni in podrobni, ali pa niso zadostovali za odziv na vse ključne pritiske in grožnje.

112

Komisija to sistemsko pomanjkljivost ponazarja s podrobno presojo, osredotočeno na eni strani na dva pomembna prednostna habitatna tipa, ki se pojavljata na številnih irskih območjih, in sicer obalne lagune in barja na velikih ravnih površinah, ter na drugi strani na posebej ogroženo vrsto, to je potočno bisernico.

113

Ti primeri naj bi bili značilni in naj bi zato razkrivali splošno in vztrajno kršitev člena 6(1) Direktive o habitatih s strani Irske. Nanašali naj bi se na veliko število območij, ki naj bi bila izbrana zlasti zaradi – neugodnega ali slabega– stanja ohranjenosti, ki je bilo ugotovljeno v poročilih Irske, pripravljenih na podlagi člena 17 te direktive, ter zaradi pomembnosti zadevnih habitatov in vrst, zlasti zato, ker Irska gosti velik del barij na velikih ravnih površinah in potočnih bisernic. Nazadnje, geografska razširjenost preučenih območij naj bi bila značilna za geografsko konfiguracijo mreže območij, pomembnih za Skupnost, in posebnih območij varstva na Irskem.

114

Komisija tako najprej izpostavlja primer obalnih lagun, v zvezi s katerimi naj bi bili sporočeni zlasti ohranitveni ukrepi „zamuljevanja“ in „potopitve“ ter „upravljanja vodostajev“. Ti ukrepi naj ne bi bili dovolj specifični glede količine in glede navedbe odgovornih akterjev ali dejavnosti, ki jih je treba izvesti, ter naj se zlasti ne bi odzivali na pritiske v zvezi z onesnaževanjem voda.

115

Širok nabor pritiskov na ta habitatni tip in nezadostnost teh ukrepov naj bi bila potrjena s poročilom, ki ga je Irska leta 2019 pripravila na podlagi Direktive o habitatih in v skladu s katerim je stanje lagun slabo in se slabša.

116

Komisija nato navede primer barij na velikih ravnih površinah. Ohranitveni ukrepi za zadevna območja naj bi bili preveč splošni. V tem okviru ta institucija navaja elemente, kot so „mehansko odstranjevanje šote“, „pridobivanje šote“, „požiganje“, „krčenje gozdov“, „paša“, „splošno gospodarjenje z gozdovi“, „uravnavanje vodostajev“, „druge posledice, povezane s turističnimi in rekreacijskimi dejavnostmi“, „lov“, „odstranjevanje grmičevja“, „odstranjevanje/nadzor nad rastlinskimi vrstami“ in „ograjevanje“.

117

Iz poročila Irske za leto 2013 na podlagi Direktive o habitatih naj bi bilo razvidno, da so ti ukrepi osredotočeni na grožnjo, ki jo pomeni prekomerna paša, vendar se ne odzivajo zadostno na druge ključne pritiske in grožnje za barja na velikih ravnih površinah, kot so – kakor je razvidno iz poročila Irske za leto 2019 – polja vetrnih elektrarn in druga infrastruktura, kopanje šote, erozija, požiganje, pogozdovanje, kmetijske dejavnosti, zaradi katerih se odlaga dušik, ali izsuševanje. V teh poročil naj bi bilo navedeno, da je stanje teh barij slabo in se slabša.

118

Komisija nazadnje navaja primer območij za zaščito potočne bisernice in meni, da se ohranitveni ukrepi za ta območja zelo na splošno sklicujejo na „odpadke“, „odstranjevanje gospodinjskih odpadkov“, „onesnaževanje vode“ ali „namakanje“, ne da bi določali ohranitvene ukrepe s količinskimi izrazi, odgovornimi akterji ali časovnicami.

119

Poleg tega meni, da se ti ukrepi ne odzivajo na pritiske, ki jih je opredelila Irska in ki izhajajo iz „razširjenega onesnaževanja površinskih voda zaradi kmetijskih in gozdarskih dejavnosti“, „odvzema površinskih voda za javno oskrbo z vodo“, „požarov“ ali „pogozdovanje odkritih zemljišč“.

120

Ukrepi projekta KerryLIFE, na katere se Irska sklicuje v odgovoru na dodatno obrazloženo mnenje Komisije, naj ne bi bili zadostni, zlasti ker ne odpravljajo pritiskov, ki jih na zadevna območja povzroča gozdarstvo. Irska naj bi se sklicevala tudi na projekt evropskega partnerstva za inovacije, ki se nanaša na sedem območij za zaščito potočne bisernice, vendar naj ne bi navedla informacij o tem, kako naj bi se povezani ukrepi odzivali na vsakega od glavnih pritiskov in groženj za zadevno vrsto na teh območjih.

121

Poročilo, ki ga je Irska pripravila za leto 2019 na podlagi Direktive o habitatih, naj bi potrjevalo pritiske na navedena območja in dokazovalo nezadostnost njihovih ohranitvenih ukrepov, saj je v njih splošno stanje teh območij ocenjeno kot slabo in „v slabšanju“.

122

Irska v odgovoru na tožbo za ponazoritev navaja, da so bili za vsako posamezno območje iz celotnega irskega omrežja visokih barij, ki so bila določena za posebna ohranitvena območja, vključno s 53 zadevnimi območji, izdelani specifični načrti za obnovitev in odvodnjavanje, in da se ohranitveni ukrepi trenutno izvajajo na tem celotnem omrežju. Ohranitveni ukrepi, navedeni v vsakem načrtu, naj bi bili zasnovani zato, da bi se za vsako posebno ohranitveno območje dosegli območju prilagojeni cilji ohranjanja za habitat „aktivna visoka barja“ iz Priloge I k Direktivi o habitatih. Ti načrti naj bi se trenutno izvajali v okviru različnih delov programa za ohranjanje visokih barij.

123

Komisija v repliki trdi, da kratka pojasnila v odgovoru na tožbo in prilogah k temu odgovoru za nobenega od habitatnih tipov in vrst, na katere se nanaša ta očitek, ne dokazujejo, da so sprejeti ukrepi dovolj natančni in podrobni. Irska naj ne bi pojasnila, „kdo naredi kaj, kje in kdaj“, ter ali sprejeti ukrepi zadostujejo za obravnavanje vseh bistvenih pritiskov in groženj.

124

Poleg tega naj bi bilo med šestimi območji, navedenimi v točki 79 te sodbe, ki spadajo med 79 območij, za katera Irska trdi, da je zanje sprejela celovite ohranitvene ukrepe, območje Carrownagappul Bog SAC eno od območij visokih barij, za katera so načrti za obnovitev šele v fazi projekta, območje Slieve Bloom Mountains pa naj bi se nanašalo na barje na velikih ravnih površinah , za katero je potrebna aktivna obnovitev in za katero še ni bil pripravljen noben načrt za obnovitev.

125

Neobstoj ohranitvenih ukrepov za odpravo težav, ki jih povzroča gozdarstvo na povodju območij potočne bisernice, naj bi bil potrjen z zadnjo znanstveno analizo te vrste in njenega ohranjanja. Projekt KerryLIFE naj bi bil v njem grajan, ker ni omogočil obnove območij, ki so bila izsušena zaradi gozdarstva.

126

Irska v dupliki poudarja svoje delo na področju izboljšanja ohranitvenih ukrepov. Ta država članica meni, da se s členom 6(1) Direktive o habitatih ne zahteva, da se ohranitveni ukrepi nujno odzivajo na vse grožnje in pritiske na območje v danem trenutku.

127

Zvezna republika Nemčija v intervencijski vlogi izpodbija stopnjo izčrpnosti in natančnosti, ki jo zahteva Komisija, in nasprotuje upoštevanju poročil, ki jih je Irska pripravila na podlagi člena 17 Direktive o habitatih, da bi se dokazala ta neizpolnitev obveznosti.

128

Kar zadeva izčrpnost ukrepov, včasih naj bi bilo že z enostavno splošno prepovedjo storitve škodljivih dejanj mogoče preprečiti vsa glavna zadevna tveganja in grožnje. Na splošno naj bi bila zahteva, da se za vsako grožnjo ali za vsako vrsto ali naravni habitat vedno sprejmejo specifični ukrepi, ki so značilni za vsako območje, čisti formalizem.

129

V zvezi z ravnjo natančnosti ta država članica meni, da se iz zahteve po jasnih in natančnih ohranitvenih ukrepih ne sme sklepati, da morajo ti vedno vsebovati količinske cilje, roke za ukrepanje ali določati, „kdo, kaj, kje in kdaj naredi“.

130

Iz sodbe z dne 10. maja 2007, Komisija/Avstrija (C‑508/04, EU:C:2007:274, točka 76), naj bi namreč izhajalo, da Direktiva o habitatih nalaga sprejetje potrebnih ohranitvenih ukrepov in morebitne možnosti nacionalnih organov, da sprejemajo zakone ali odločbe, omejuje na uporabo sredstev in tehnične izbire v zvezi s temi ukrepi. Poleg tega naj bi Sodišče v sodbi z dne 14. oktobra 2010, Komisija/Avstrija (C‑535/07, EU:C:2010:602, točka 60), ki se nanaša na Direktivo o pticah, razsodilo, da je ta direktiva za vsako državo članico, na katero je naslovljena, zavezujoča glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar prepušča nacionalnim organom izbiro oblike in metod izvajanja navedene direktive.

131

Glede uporabe poročil, ki jih je Irska pripravila na podlagi člena 17 Direktive o habitatih, Zvezna republika Nemčija poudarja, da se ta poročila ne nanašajo specifično na položaj zadevnih območij, ampak na položaj celotnega zadevnega ozemlja. Zato naj se iz tega ne bi smelo sklepati o učinkovitosti ukrepov, sprejetih na zadevnih območjih.

132

Poleg tega naj bi lahko razvoj, opažen v teh poročilih, izhajal iz dejstva, da gre za naravne populacije in ekosisteme, ki imajo včasih velika nihanja – zaradi narave – ali lastno dinamiko, ki bi jo lahko poleg tega okrepili, obvladovali ali ovirali različni antropogeni vplivi, ki jih ni mogoče vedno izravnati z ukrepi, specifičnimi za varovana območja.

133

Komisija v odgovoru na intervencijsko vlogo Zvezne republike Nemčije trdi, da je seveda mogoče, da ima ohranitveni ukrep za cilj več elementov, če imajo ti podobne ekološke zahteve. Vendar naj bi bila težava v zvezi s številnimi irskimi območji ta, da naj bi Irska glede številnih območij ukrepe sporočila le za podskupino upoštevnih elementov.

134

Poleg tega Komisija navaja, da naj bi bila diskrecijska pravica, ki jo imajo države članice glede sredstev za izvajanje ohranitvenih ukrepov, omejena. Najprej, iz člena 6(1) Direktive o habitatih naj bi izhajalo, da se morajo ohranitveni ukrepi odzvati na vse glavne pritiske ali grožnje, ki bi lahko vplivali na habitatne tipe in vrste, ki so prisotni na območju. Nato bi morali biti ohranitveni ukrepi jasni in natančni. Nazadnje, Sodišče naj bi razsodilo, da ohranitveni ukrepi niso zadostni, če so splošni in usmerjevalni ali če se za njihovo učinkovito izvajanje zahtevajo konkretni ukrepi (sodbi z dne 5. septembra 2019, Komisija/Portugalska (Določitev in varstvo posebnih ohranitvenih območij), C‑290/18, EU:C:2019:669, točka 55, in z dne 17. decembra 2020, Komisija/Grčija, C‑849/19, EU:C:2020:1047, točka 82). Kakovost ohranitvenih ukrepov, vključno z njihovo natančnostjo, naj torej ne bi bila prepuščena prosti presoji držav članic.

135

Poleg tega naj bi bilo v poročilu, pripravljenem na podlagi člena 17 Direktive o habitatih, navedeno, da naj bi stanje ohranjenosti habitatnih tipov „obalne lagune“ in „barja na velikih ravnih površinah “ ter posebej ogrožene vrste, potočne bisernice, beležilo trend „slabšanja“ v omrežju Natura 2000. To poročilo naj bi se torej izrecno sklicevalo na razmere na območjih Natura 2000.

136

Najprej je treba opozoriti, da člen 6 Direktive o habitatih državam članicam nalaga vrsto obveznosti in določa specifične postopke za zagotovitev – kot izhaja iz člena 2(2) te direktive – vzdrževanja ali po potrebi obnovitve ugodnega stanja ohranjenosti naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst v interesu Unije, da bi se dosegel splošnejši cilj navedene direktive, ki je zagotoviti visoko raven varstva okolja glede območij, ki so zavarovana na njeni podlagi (sodba z dne 7. novembra 2018, Holohan in drugi, C‑461/17, EU:C:2018:883, točka 30 in navedena sodna praksa).

137

Natančneje, v skladu s členom 6(1) Direktive o habitatih morajo države članice za vsako ohranitveno območje določiti potrebne ohranitvene ukrepe, ki ustrezajo ekološkim zahtevam naravnih habitatnih tipov iz Priloge I k tej direktivi in vrst iz Priloge II k navedeni direktivi na zadevnem območju (sodba z dne 17. aprila 2018, Komisija/Poljska (Beloveški gozd), C‑441/17, EU:C:2018:255, točka 207).

138

Obveznosti, ki jih imajo države članice na podlagi člena 6 Direktive o habitatih, vključno z obveznostjo sprejetja potrebnih ohranitvenih ukrepov iz odstavka 1 tega člena, je treba izvajati učinkovito s celovitimi, jasnimi in natančnimi ukrepi (sodba z dne 5. septembra 2019, Komisija/Portugalska (Določitev in varstvo posebnih ohranitvenih območij), C‑290/18, EU:C:2019:669, točka 53 in navedena sodna praksa).

139

V obravnavanem primeru je treba poudariti, kot je bilo ugotovljeno v točki 56 te sodbe, da Irska 217 od 423 zadevnih območij, pomembnih za Skupnost, ni čim prej in najkasneje v šestih letih določila za posebna ohranitvena območja. Potrebne ohranitvene ukrepe v smislu člena 6(1) Direktive o habitatih pa je treba določiti in izvajati v okviru teh posebnih ohranitvenih območij (glej v tem smislu sodbo z dne 5. septembra 2019, Komisija/Portugalska (Določitev in zaščita posebnih ohranitvenih območij), C‑290/18, EU:C:2019:669, točka 52).

140

Okoliščina, da Irska ni izpolnila obveznosti iz člena 4(4) Direktive o habitatih, da zadevna območja, pomembna za Skupnost, določi za posebna ohranitvena območja, te države članice ne odvezuje odgovornosti, da v zvezi z istimi območji v skladu s členom 6(1) te direktive določi potrebne ohranitvene ukrepe, in ugotovitve neizpolnitve obveznosti v primeru kršitve zadnjenavedene obveznosti (glej v tem smislu sodbo z dne 5. septembra 2019, Komisija/Portugalska (Določitev in zaščita posebnih ohranitvenih območij), C‑290/18, EU:C:2019:669, točke od 52 do 54).

141

Po zgornji ugotovitvi je treba opozoriti, da mora v skladu z ustaljeno sodno prakso glede dokaznega bremena v okviru postopka zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 258 PDEU obstoj zatrjevane neizpolnitve obveznosti dokazati Komisija. Komisija je tista, ki mora Sodišču predložiti elemente, ki jih to potrebuje, da preveri obstoj te neizpolnitve, pri čemer se Komisija ne more opreti na nikakršno domnevo (sodba z dne 2. septembra 2021, Komisija/Švedska (Čistilne naprave), C‑22/20, EU:C:2021:669, točka 143 in navedena sodna praksa).

142

Države članice pa so na podlagi člena 4(3) PEU dolžne Komisiji olajševati izpolnjevanje njenih nalog, med katere v skladu s členom 17(1) PEU spada skrb za uporabo določb Pogodbe DEU in določb, ki jih institucije sprejmejo na podlagi te pogodbe. Zlasti je treba upoštevati dejstvo, da je glede preverjanja pravilne uporabe nacionalnih določb za zagotovitev učinkovitega izvajanja direktive v praksi Komisija, ki nima preiskovalnih pooblastil na tem področju, zelo odvisna od dokazov, ki jih predložijo morebitni vlagatelji prijav in zadevna država članica (sodba z dne 2. septembra 2021, Komisija/Švedska (Čistilne naprave), C‑22/20, EU:C:2021:669, točka 144 in navedena sodna praksa).

143

Iz tega med drugim izhaja, da mora država članica, kadar je Komisija predložila dovolj dokazov, ki razkrivajo nekatera dejstva, vsebinsko in podrobno izpodbijati predložene podatke (sodba z dne 26. aprila 2005, Komisija/Irska, C‑494/01, EU:C:2005:250, točka 44).

144

V obravnavanem primeru je Komisija trdila, da ji Irska za 230 območij od 423 zadevnih območij, pomembnih za Skupnost, ni sporočila nobenega ohranitvenega ukrepa. Poleg tega na podlagi primerjave navedene v točki 71 te sodbe, trdi, da za 149 območij od 193 preostalih območij, za katera naj bi obstajali ohranitveni ukrepi, ne veljajo celoviti ukrepi, ki bi zajemali vsako vrsto in vsak habitatni tip, ki so značilno zastopani.

145

Irska v odgovor na to trditev na eni strani trdi, da se ohranitveni ukrepi izvajajo z desetimi nacionalnimi programi, pripravljenimi glede na habitatne tipe in vrste, in z uredbo o prenosu, ki določa predhodno dovoljenje za izvajanje dejavnosti, ki bi lahko imela pomembne ali škodljive posledice za območje, pomembno za Skupnost, ali povzročila njegovo poslabšanje.

146

Na drugi strani ta država članica navaja, da je za 79 zadevnih območij, pomembnih za Skupnost, sprejela celovite ohranitvene ukrepe.

147

V zvezi s tem je treba na prvem mestu, glede navedene uredbe o prenosu, opozoriti, da člen 6 Direktive o habitatih ukrepe razvršča v tri skupine, in sicer ohranitvene, preventivne in izravnalne ukrepe, ki so določeni v odstavkih 1, 2 oziroma 4 tega člena (sodba z dne 21. julija 2016, Orleans in drugi, C‑387/15 in C‑388/15, EU:C:2016:583, točka 33).

148

Odstavka 2 in 3 člena 6 Direktive o habitatih določata obveznost preprečevanja poslabšanja stanja območij ter ustrezno presojo načrtov in projektov, ki bi lahko pomembno vplivali na območja. Cilj teh dveh odstavkov je torej zaščita območij pred poslabšanjem.

149

Za izvajanje člena 6(2) Direktive o habitatih je morda treba sprejeti tako ukrepe za preprečevanje zunanjih groženj in motenj, ki jih povzroča človek, kot ukrepov za zaviranje naravnih sprememb, ki lahko slabšajo ohranjanje vrst in naravnih habitatov na posebnih ohranitvenih območjih (sodba z dne 20. oktobra 2005, Komisija/Združeno kraljestvo,C‑6/04, EU:C:2005:626, točka 34).

150

Ohranitveni ukrepi iz člena 6(1) Direktive o habitatih se načeloma še toliko bolj ne smejo omejiti na preprečevanje zunanjih groženj in motenj, ki jih povzroča človek, in bi morali po potrebi vključevati pozitivne proaktivne ukrepe za vzdrževanje ali obnovitev stanja ohranjenosti območja.

151

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da uredba o prenosu, ki določa le predhodno dovoljenje za izvajanje dejavnosti, ki bi lahko imela pomembne ali škodljive posledice za območje, pomembno za Skupnost, ali povzročila njegovo poslabšanje, ne zadostuje za izpolnitev obveznosti iz člena 6(1) Direktive o habitatih.

152

Drugič, glede 10 nacionalnih programov, ki jih je Irska pripravila glede na habitatne tipe in vrste, ter seznama 79 območij, za katera ta država članica trdi, da je zanje sprejela celovite ohranitvene ukrepe, je treba ugotoviti, prvič, da informacije, ki jih je Sodišču predložila ta država članica, ne zadostujejo za ovrženje trditve Komisije, da za 230 območij, na katera se nanaša ta očitek, ne obstajajo ohranitveni ukrepi.

153

Drugič, na podlagi informacij, ki jih je Irska predložila Sodišču, ni mogoče ugotoviti, da ukrepi, ki jih je sprejela ta država članica, za vseh 193 območij iz točke 144 te sodbe in poleg 44 območij, glede katerih Komisija to sprejema, sistematično vključujejo ohranitvene ukrepe, določene glede na ekološke zahteve vsake vrste in habitatnega tipa, ki so prisotni na teh območjih. Člen 6(1) Direktive o habitatih pa zahteva, da se ohranitveni ukrepi določijo glede na ekološke zahteve vsake vrste in habitatnega tipa, prisotnih na vsakem od zadevnih območij, pomembnih za Skupnost (glej v tem smislu sodbo z dne 5. septembra 2019, Komisija/Portugalska (Določitev in zaščita posebnih ohranitvenih območij), C‑290/18, EU:C:2019:669, točka 55).

154

Zato je treba ugotoviti, da navedena država članica ni izpolnila obveznosti iz člena 6(1) Direktive o habitatih, na eni strani s tem, da za 230 od 423 zadevnih območij ni sprejela ohranitvenih ukrepov, in na drugi strani s tem, da za 149 od 193 preostalih območij ni sprejela celovitih ohranitvenih ukrepov.

155

Kot izhaja iz sodne prakse Sodišča, morajo države članice določiti potrebne ohranitvene ukrepe, ki ustrezajo ekološkim zahtevam, pri čemer opredelitev teh zahtev predpostavlja določitev ciljev ohranjanja (glej v tem smislu sodbo z dne 17. decembra 2020, Komisija/Grčija, C‑849/19, EU:C:2020:1047, točka 49).

156

Sodišče je razsodilo, da je določitev ciljev ohranjanja nujen predhodni pogoj v okviru določanja prednostnih nalog in ohranitvenih ukrepov (glej v tem smislu sodbo z dne 17. decembra 2020, Komisija/Grčija, C‑849/19, EU:C:2020:1047, točka 50).

157

Iz tega izhaja, da je določitev ciljev ohranjanja obvezna in nujna faza med določitvijo posebnih ohranitvenih območij in izvajanjem ohranitvenih ukrepov (sodba z dne 17. decembra 2020, Komisija/Grčija, C‑849/19, EU:C:2020:1047, točka 52).

158

Res je, kot je razvidno iz točk od 64 do 70 te sodbe in sodbe z dne 17. decembra 2020, Komisija/Grčija (C‑849/19, EU:C:2020:1047, točke od 42 do 61), da je treba to, da država članica ni sprejela območju prilagojenih in natančnih ciljev ohranjanja, šteti za neizpolnitev obveznosti, ki jih ima ta država v skladu s členom 4(4) Direktive o habitatih.

159

Vendar kot je generalna pravobranilka v bistvu navedla v točkah od 85 do 88 sklepnih predlogov, člen 6(1) te direktive ne zahteva, da se ohranitveni ukrepi nujno sprejmejo po sprejetju ciljev ohranjanja.

160

Vendar morajo tudi, kadar so navedeni cilji opredeljeni po sprejetju ohranitvenih ukrepov, ti ukrepi nujno ustrezati tem ciljem.

161

V obravnavani zadevi pa Komisija glede 44 območij, za katera meni, da zanje veljajo celoviti ohranitveni ukrep, ni dokazala, da konkretni ohranitveni ukrepi, ki jih je sprejela Irska, ne ustrezajo ciljem ohranjanja, ki so bili opredeljeni po sprejetju teh ukrepov.

162

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da zgolj to, da so bili ohranitveni ukrepi za zadevna območja, pomembna za Skupnost, sprejeti pred opredelitvijo ciljev ohranjanja, ne pomeni kršitve člena 6(1) Direktive o habitatih, tako da Komisija za 44 zadevnih območij ni dokazala, da sprejeti ohranitveni ukrepi niso izpolnjevali zahtev iz navedene določbe.

163

Spomniti je treba, da Direktiva o habitatih nalaga sprejetje potrebnih ohranitvenih ukrepov, kar izključuje vsako odločanje po prostem preudarku v zvezi s tem s strani držav članic in morebitne možnosti nacionalnih organov, da sprejemajo zakone ali odločbe, omejuje na uporabo sredstev in tehnične izbire v zvezi s temi ukrepi (sodba z dne 10. maja 2007, Komisija/Avstrija, C‑508/04, EU:C:2007:274, točka 76).

164

V obravnavanem primeru Komisija kot ponazoritev navaja tri primere, ki po njenem mnenju zajemajo širok spekter območij in se nanašajo na dva prednostna habitatna tipa, in sicer na obalne lagune in barja na velikih ravnih površinah, ter na prednostno vrsto, in sicer potočno bisernico, da bi dokazala, da so ohranitveni ukrepi, ki so bili sprejeti in se uporabljajo na Irskem, sistematično in vztrajno nezadostni, ker niso dovolj natančni in podrobni, oziroma da ne zadostujejo za odziv na vse ključne pritiske in grožnje.

165

V zvezi s tem je treba opozoriti, da Komisiji, brez vpliva na njeno obveznost, da mora v vsakem primeru izpolniti dokazno breme, ki ga nosi, nič a priori ne preprečuje, da ne bi sočasno ugotavljala neizpolnitve določb direktive zaradi ravnanja organov države članice glede konkretnih primerov, ki so opredeljeni na poseben način, in neizpolnitve navedenih določb zato, ker naj bi ti organi sprejeli splošni postopek, ki nasprotuje tem določbam, ponazoritev česar naj bi bili navedeni posebni primeri (sodba z dne 26. aprila 2005, Komisija/Irska, C‑494/01, EU:C:2005:250, točka 27).

166

Kadar Komisija predloži dovolj dokazov, ki razkrivajo, da so organi države članice razvili ponavljajočo se in vztrajno prakso, ki je v nasprotju z določbami direktive, mora ta država članica vsebinsko in podrobno izpodbijati predložene podatke ter njihove posledice (sodba z dne 26. aprila 2005, Komisija/Irska, C‑494/01, EU:C:2005:250, točka 47).

167

Hkrati se Komisija glede na svojo obveznost dokazovanja zatrjevane kršitve s tem, da zadevni državi članici očita splošno in vztrajno neizpolnitev obveznosti, ki jih ima ta na podlagi prava Unije, ne more razbremeniti te obveznosti predložitve dokazov o očitani neizpolnitvi obveznosti na podlagi konkretnih elementov, ki so značilni za kršitev posebnih določb, na katere se sklicuje, in se opreti zgolj na domneve ali shematske vzročne zveze (glej v tem smislu sodbo z dne 5. septembra 2019, Komisija/Italija (Bakterija Xylella fastidiosa),C‑443/18, EU:C:2019:676, točka 80).

168

Ta tožba se nanaša na 423 območij, pomembnih za Skupnost, v atlantski biogeografski regiji.

169

Za navedeno regijo je značilno veliko število območij, na katere se nanaša očitek Komisije, in, kot je razvidno iz spisa, ki je na voljo Sodišču, velika raznovrstnost vrst in habitatov, ki so prisotni na teh območjih.

170

V takem primeru mora Komisija ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točki 167 te sodbe, dokazati, kot je v bistvu poudarila generalna pravobranilka v točki 106 sklepnih predlogov, da so primeri vrst in habitatov, ki jih je ta institucija predstavila v utemeljitev očitka, da je bila ugotovljena splošna in vztrajna neizpolnitev obveznosti iz Direktive o habitatih, značilni za vsa zadevna območja, pomembna za Skupnost.

171

V obravnavani zadevi pa Komisija ni zadostila dokaznemu bremenu iz prejšnje točke.

172

Res je, da je Komisija v tožbi trdila, da je ob izteku roka, določenega v dodatnem obrazloženem mnenju, na podlagi kvalitativne presoje širokega nabora irskih območij, za katera veljajo obstoječi ohranitveni ukrepi, štela, da so bili veljavni ohranitveni ukrepi sistematično in stalno nezadostni, ker niso bili dovolj natančni in podrobni, ali pa, da niso zadostovali za odziv na vse ključne pritiske in grožnje.

173

Vendar Komisija niti v tožbi niti v repliki s trditvami in dovolj natančnimi, jasnimi in podrobnimi podatki ni pravno zadostno dokazala, da so primeri, ki jih navaja kot ponazoritev, in sicer v tem primeru obalne lagune, barja na velikih ravnih površinah ter potočna bisernica, značilni za vsa zadevna območja, pomembna za Skupnost.

174

Natančneje, glede ugotovitve Komisije, da je geografska razširjenost preučenih območij značilna za geografsko konfiguracijo mreže območij, pomembnih za Skupnost, in posebnih območij varstva na Irskem, je treba ugotoviti, da se Komisija v zvezi s tem sklicuje na prilogi A.21 in A.22 k tožbi, ki vsebujeta zemljevide Irske. Vendar preučitev teh zemljevidov sama po sebi ob tem, da Komisija podatkov, vsebovanih v teh zemljevidih, v tožbi ni predstavila natančno, podrobno in izčrpno, ne omogoča sklepa glede vprašanja, v kolikšni meri je mogoče šteti, da so trije primeri, navedeni v prejšnji točki, značilni za vsa zadevna območja, pomembna za Skupnost.

175

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da trditve Komisije, da so bili ohranitveni ukrepi, ki jih je uvedla Irska, splošno, sistematično in vztrajno nezadostni, ker niso bili dovolj natančni in podrobni ali ker niso zadostovali za odziv na vse ključne pritiske in grožnje, ni mogoče sprejeti.

176

Zato je tretji očitek utemeljen le v delu, v katerem Irska za 423 zadevnih območij, pomembnih za Skupnost, ni sprejela potrebnih ohranitvenih ukrepov, ki ustrezajo ekološkim zahtevam naravnih habitatnih tipov iz Priloge I in vrst iz Priloge II k Direktivi o habitatih.

177

Ob upoštevanju vseh zgornjih preudarkov je treba ugotoviti, da:

178

V preostalem se tožba zavrne.

179

V skladu s členom 138(1) Poslovnika Sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Komisija je predlagala, naj se Irski naloži plačilo stroškov, in ker ta s predlogi večinoma ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.

180

Na podlagi člena 140(1) Poslovnika, v skladu s katerim države članice, ki so intervenirale v sporu, nosijo svoje stroške, Zvezna republika Nemčija nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo: