27.6.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 224/50

P8_TA(2016)0440

Izvajanje skupne varnostne in obrambne politike

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 23. novembra 2016 o izvajanju skupne varnostne in obrambne politike (na podlagi letnega poročila Sveta Evropskemu parlamentu o skupni zunanji in varnostni politiki) (2016/2067(INI))

(2018/C 224/07)

Evropski parlament,

—

ob upoštevanju izvajanja skupne varnostne in obrambne politike (na podlagi letnega poročila Sveta Evropskemu parlamentu o skupni zunanji in varnostni politiki),

—

ob upoštevanju členov 42(6) in 46 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) o vzpostavitvi stalnega strukturnega sodelovanja,

—

ob upoštevanju letnega poročila podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Evropskemu parlamentu o skupni zunanji in varnostni politiki (SZVP) (13026/2016), zlasti delov, ki zadevajo skupno varnostno in obrambno politiko (SVOP),

—

ob upoštevanju členov 2 in 3 ter naslova V Pogodbe o Evropski uniji, zlasti členov 21 in 36 ter člena 42(2), (3) in (7),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta o skupni varnostni in obrambni politiki z dne 25. novembra 2013, 18. novembra 2014, 18. maja 2015, 27. junija 2016 in 17. oktobra 2016,

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 20. decembra 2013 in 26. junija 2015,

—

ob upoštevanju svojih resolucij z dne 21. maja 2015 o izvajanju skupne varnostne in obrambne politike (1), z dne 21. maja 2015 o vplivu razvoja evropskih obrambnih trgov na varnost in obrambne zmogljivosti v Evropi (2), z dne 11. junija 2015 o strateških vojaških razmerah na območju Črnega morja po nezakoniti priključitvi Krima k Rusiji (3), z dne 13. aprila 2016 o EU v spreminjajočem se globalnem okolju – bolj povezan, konflikten in kompleksen svet (4) in z dne 7. junija 2016 o operacijah v podporo miru – sodelovanje EU z OZN in Afriško unijo (5),

—

ob upoštevanju dokumenta z naslovom Skupna vizija, enotno ukrepanje: močnejša Evropa – Globalna strategija za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije, ki ga je 28. junija 2016 predstavila podpredsednica/visoka predstavnica Federica Mogherini,

—

ob upoštevanju izvedbenega načrta za varnost in obrambo, ki ga je podpredsednica/visoka predstavnica Federica Mogherini predstavila 14. novembra 2016, in sklepov Sveta z dne 14. novembra 2016 o izvajanju globalne strategije EU na področju varnosti in obrambe,

—

ob upoštevanju skupnega sporočila visoke predstavnice in Komisije z dne 6. aprila 2016 o preprečevanju hibridnih groženj (JOIN(2016)0018) in ustreznih sklepov Sveta z dne 19. aprila 2016,

—

ob upoštevanju skupnega sporočila visoke predstavnice in Komisije z dne 28. aprila 2015 o krepitvi zmogljivosti v podporo varnosti in razvoju (JOIN(2015)0017) ter predloga Komisije z dne 5. julija 2016 za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 230/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta za prispevanje k stabilnosti in miru (COM(2016)0447),

—

ob upoštevanju skupnega sporočila visoke predstavnice in Komisije z dne 5. julija 2016 z naslovom Elements for an EU-wide strategic framework to support security sector reform (Elementi strateškega okvira EU za podpiranje reforme varnostnega sektorja) (JOIN(2016)0031),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta o platformi za podporo misijam z dne 18. aprila 2016,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. aprila 2015 z naslovom Evropska agenda za varnost (COM(2015)0185),

—

ob upoštevanju prenovljene strategije notranje varnosti za Evropsko unijo za obdobje 2015–2020 ter ustreznih sklepov Sveta z dne 15. in 16. junija 2015,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. aprila 2016 z naslovom Izvajanje evropske agende za varnost z namenom boja proti terorizmu ter utiranja poti k učinkoviti in pravi varnostni uniji (COM(2016)0230),

—

ob upoštevanju skupnega sporočila visoke predstavnice in Komisije z dne 11. decembra 2013 o celostnem pristopu zunanje politike EU k reševanju konfliktov in kriz (JOIN(2013)0030) in ustreznih sklepov Sveta z dne 12. maja 2014,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. novembra 2012 o kibernetski varnosti in obrambi (6); ob upoštevanju skupnega sporočila visoke predstavnice in Komisije z dne 7. februarja 2013 o strategiji Evropske unije za kibernetsko varnost: odprt, varen in zanesljiv kibernetski prostor (JOIN(2013)0001); ob upoštevanju okvira politike EU za kibernetsko obrambo, ki ga je Svet sprejel dne 18. novembra 2014,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 5. julija 2016 z naslovom Krepitev odpornosti evropskega sistema kibernetske varnosti ter spodbujanje konkurenčne in inovativne industrije kibernetske varnosti (COM(2016)0410),

—

ob upoštevanju tehničnega sporazuma med zmogljivostjo zveze Nato za odzivanje na računalniške incidente (NCIRC) in skupino Evropske unije za odzivanje na računalniške grožnje (CERT–EU), ki je bil podpisan 10. februarja 2016 in omogoča večjo izmenjavo informacij o kibernetskih incidentih,

—

ob upoštevanju skupne izjave EU in zveze Nato, podpisane 8. julija 2016 na vrhu zveze Nato v Varšavi leta 2016 (skupna izjava predsednika Evropskega sveta, predsednika Evropske komisije in generalnega sekretarja Organizacije Severnoatlantske pogodbe),

—

ob upoštevanju sporočila z vrha v Varšavi, ki so ga izdali voditelji držav in vlad, ki so se udeležili srečanja Severnoatlantskega sveta v Varšavi 8. in 9. julija 2016,

—

ob upoštevanju rezultatov iz Eurobarometra 85.1 iz junija 2016,

—

ob upoštevanju člena 132(1) Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A8-0317/2016),

Strateški okvir

1.

 ugotavlja, da se je evropsko varnostno okolje zelo poslabšalo ter postalo bolj negotovo, zapletenejše, nevarnejše in manj predvidljivo; ugotavlja, da so grožnje konvencionalne in hibridne, ustvarjajo jih tako državni kot nedržavni akterji z juga in vzhoda, na vsako državo članico pa vplivajo drugače;

2.

 opozarja, da je varnost držav članic EU močno prepletena, in ugotavlja, da se na skupne grožnje in tveganja odzivajo neusklajeno in razdrobljeno, kar otežuje in pogosto ovira izvajanje enotnejšega pristopa; poudarja, da je premajhno usklajevanje ena od ranljivih točk ukrepanja Unije; ugotavlja, da Evropa ni dovolj močna, da bi učinkovito reševala hibridne grožnje, ki imajo pogosto čezmejno razsežnost;

3.

 meni, da se mora Evropa zdaj odzvati na številne vse kompleksnejše krize na območju, ki se razteza od zahodne Afrike prek Sahela, Afriškega roga in Bližnjega vzhoda ter vzhodne Ukrajine do Kavkaza; meni, da bi morala EU okrepiti dialog in sodelovanje s tretjimi državami iz regije, pa tudi z regionalnimi in podregionalnimi organizacijami; poudarja, da bi morala biti Evropska unija pripravljena na obvladovanje strukturnih sprememb v mednarodnem varnostnem okolju in na izzive, ki vključujejo meddržavne konflikte, propad držav in kibernetske napade, pa tudi na varnostne posledice podnebnih sprememb;

4.

 z zaskrbljenostjo ugotavlja, da teroristične dejavnosti v največjem obsegu doslej, ki jih izvajajo radikalne islamistične organizacije in posamezniki ter imajo za cilj Evropo, postavljajo evropski način življenja pod pritisk; poudarja, da je zato varnost posameznika postala izjemno pomembna ter spodkopava tradicionalno razlikovanje med zunanjo in notranjo razsežnostjo;

5.

 poziva EU, naj se prilagodi tem varnostnim izzivom, zlasti z učinkovitejšo uporabo sedanjih orodij SVOP v povezavi z drugimi zunanjimi in notranjimi instrumenti; poziva k boljšemu sodelovanju in usklajevanju med državami članicami, predvsem na področju boja proti terorizmu;

6.

 poziva k odločni preventivni politiki, ki temelji na celovitih programih deradikalizacije; ugotavlja, da se je nujno treba dejavneje boriti proti radikalizaciji in teroristični propagandi, tako znotraj EU kot v njenih zunanjih odnosih; poziva Komisijo, naj ukrepa in prepreči širjenje skrajnih spletnih vsebin ter spodbuja dejavnejše pravosodno sodelovanje med kazenskopravnimi sistemi, vključno z Eurojustom, v boju proti radikalizaciji in terorizmu v vseh državah članicah;

7.

 ugotavlja, da so bile meje v Evropi prvič po drugi svetovni vojni nasilno spremenjene; izpostavlja škodljivost vojaške zasedbe za varnost celotne Evrope; poudarja, da je vsakršno nasilno spreminjanje meja v Ukrajini v nasprotju z načeli Helsinške sklepne listine in Ustanovne listine Združenih narodov;

8.

 poudarja, da po podatkih Eurobarometra 85.1, objavljenega junija 2016, približno dve tretjini državljanov EU želi, da se povečajo prizadevanja EU na področju varnostne in obrambne politike;

9.

 meni, da bi enotnejša in zato učinkovitejša evropska zunanja in varnostna politika odločilno prispevala k zmanjšanju intenzivnosti vojaških spopadov v Iraku in Siriji ter k uničenju samooklicane Islamske države;

Revidirana in zanesljivejša SVOP

10.

 je trdno prepričan, da je zato potrebna temeljita in občutna revizija SVOP, da bi lahko EU in njene države članice začele odločilno prispevati k varnosti Unije, obvladovanju mednarodnih kriz in utrjevanju strateške avtonomije EU; opozarja, da se nobena država ni sposobna sama soočiti s temi izzivi;

11.

 meni, da bi bilo treba pri reviziji SVOP, če želimo, da bo uspešna, že od vsega začetka v celoti vključevati države članice EU v proces, s čimer bi preprečili, da bi dejavnosti v prihodnje obtičale na mrtvi točki; poudarja praktične in finančne koristi nadaljnjega sodelovanja za razvoj evropskih obrambnih zmogljivosti in se seznanja s potekajočimi pobudami, kar bi bilo treba izvajati s konkretnimi ukrepi na zasedanju Evropskega sveta na temo obrambe decembra 2016; poziva države članice in EU k ustreznim naložbam v varnost in obrambo;

12.

 poudarja, da bi vzpostavitev stalnega strukturnega sodelovanja (člen 42(6) Pogodbe o EU) omogočila razvoj samoobrambe oziroma stalne obrambne strukture, ki bi izboljšala operacije kriznega upravljanja;

13.

 poudarja, da Evropa ne nadzoruje več v celoti svojega varnostnega okolja, časa in kraja ukrepanja, EU pa bi morala prek misij in operacij SVOP ter drugih ustreznih instrumentov biti sposobna posredovati v celotnem spektru kriznega upravljanja, vključno s preprečevanjem in odpravljanjem kriznih razmer, ter tako zajeti vse faze v ciklu konflikta, pa tudi v celoti sodelovati pri zagotavljanju varne Evrope in skupne varnostne ter obrambe celotnega območja svobode, varnosti in pravice; spodbuja Evropski svet, naj začne skupno varnostno in obrambno politiko razvijati v skupno obrambo, kakor je predvideno v členu 42(2) Pogodbe o EU; meni, da mora biti osrednji cilj SVOP povečanje odpornosti EU;

14.

 pozdravlja načrt za SVOP, ki ga je predstavila podpredsednica/visoka predstavnica ter zajema konkretne ukrepe in časovni načrt; pozdravlja dejstvo, da ta načrt dopolnjuje prihodnji evropski obrambni akcijski načrt; poudarja, da je treba okrepiti vojaško komponento SVOP; odločno podpira zamisel, da države članice usmerjajo naložbe v varnost in obrambo, ter povečano finančno podporo za raziskave v zvezi z obrambo na ravni EU;

15.

 poudarja tudi, da bi morala SVOP temeljiti na načelu trdne kolektivne obrambe, učinkovitem financiranju in bi se morala izvajati v skladu z mednarodnimi institucijami na področju varnosti in obrambe ter v popolnem dopolnjevanju z zvezo Nato; meni, da bi morala EU spodbujati države članice, da dosežejo cilje zveze Nato glede zmogljivosti, kar zahteva minimalne odhodke za obrambo v višini 2 % BDP, kot je bilo potrjeno na vrhih v Walesu in Varšavi;

16.

 opominja, da so konflikti in krize v Evropi in njeni okolici prisotni tako v fizičnem kot v kibernetskem prostoru, in poudarja, da je zato treba kibernetsko varnost in kibernetsko obrambo vključiti v SVOP kot osrednja elementa ter ju popolnoma vplesti v vse notranje in zunanje politike EU;

17.

 pozdravlja globalno strategijo za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije, ki jo je predstavila podpredsednica/visoka predstavnica, kot nujen in pozitiven razvoj institucionalnega okvira, v katerem bosta delovali ter se razvijali SZVP in SVOP; obžaluje slabo sodelovanje držav članic pri pripravi te strategije;

18.

 poudarja, da potrebujemo močno zavezanost, lastništvo in podporo držav članic in nacionalnih parlamentov ter tesno sodelovanje z vsemi zadevnimi organi EU, če želimo zagotoviti hitro in učinkovito izvajanje političnih ambicij, prednostnih nalog in celovitega pristopa te strategije v obliki bele knjige EU o varnosti in obrambi, ki sledi izvedbenemu načrtu za varnost in obrambo; poudarja tesno povezanost izvedbenega načrta s širšim izvajanjem globalne strategije EU, s prihajajočim evropskim obrambnim akcijskim načrtom Komisije in z izvajanjem skupne izjave EU in zveze NATO, podpisane v Varšavi; pozdravlja tekoče delo podpredsednice/visoke predstavnice pri procesu izvajanja; poudarja, da je treba za izvajanje te strategije in za učinkovito ter strožjo SVOP dodeliti potrebna in ustrezna sredstva;

19.

 meni, da se kot nadaljnji ukrep globalne strategije za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije razvije sektorska strategija, s katero se bo strinjal Svet in v kateri bi morala biti podrobneje določena civilna in vojaška raven ambicij, nalog, zahtev in prednostnih nalog na področju zmogljivosti; ponavlja svoje pozive k pripravi bele knjige o evropski obrambi ter poziva Svet, naj ta dokument takoj pripravi; izraža zaskrbljenost, da predlagani izvedbeni načrt za varnost in obrambo močno zaostaja za parlamentarnimi pričakovanji in pričakovanji javnosti; ponovno izraža nedeljivost varnosti vseh držav članic Evropske unije;

20.

 pozdravlja sporazum o evropski varnosti, ki sta ga predlagala nemški in francoski zunanji minister, in med drugim podpira idejo skupne analize evropskega strateškega okolja, v skladu s katero bi ocena ogroženosti postala redna skupna dejavnost, s čimer bi zagotovili upoštevanje pomislekov držav članic ter podporo skupnim zmogljivostim in skupnim ukrepom; pozdravlja tudi nedavne pobude drugih držav članic v zvezi z razvojem SVOP; vendar obžaluje, da države članice niso ocenile svoje nedejavnosti pri izvajanju prejšnjih evropskih zavez na področju obrambe;

21.

 ugotavlja, da je za ta namen potrebno sodelovanje pri podobnih dejavnostih zveze Nato; ugotavlja, da sta zato nujni resna zavezanost ter večja in učinkovitejša izmenjava obveščevalnih podatkov in informacij med državami članicami;

22.

 ugotavlja, da sta notranja in zunanja varnost vse bolj povezani, razmejitev med fizičnim in kibernetskim prostorom pa je vse težje opredeliti, zato je treba združiti tudi njune instrumente, kar bi EU omogočilo, da ukrepa s celotnim sklopom instrumentov, in sicer vse do stopnje iz člena 42(7) Pogodbe o Evropski uniji;

SVOP in celostni pristop h krizam

23.

 poudarja pomen ustanovitve stalnega štaba EU za civilne in vojaške misije in operacije SVOP, v katerem bo integrirano operativno osebje podpiralo celotni cikel načrtovanja, od začetne politične zasnove do podrobnih načrtov; poudarja, da to ne bo podvajanje struktur zveze Nato, ampak potrebna institucionalna ureditev za okrepitev načrtovanja in izvajanja zmogljivosti misij in operacij SVOP;

24.

 poudarja, da misije in operacije SVOP, vključno s pomočjo na meji, gradnjo zmogljivosti, misijami vojaškega usposabljanja in pomorskimi operacijami, prispevajo k mednarodnemu miru in stabilnosti;

25.

 meni, da je obžalovanja vredno, da so misije in operacije SVOP še vedno prepredene s strukturnimi pomanjkljivostmi, kar ogroža njihovo učinkovitost; meni, da bi to morala biti pristna orodja in da bi jih bilo mogoče bolje vključiti v globalno strategijo za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije;

26.

 glede tega je seznanjen z ravnjo političnih ambicij, ki jo globalna strategija določa za celostni pristop h konfliktom in krizam, pri katerem Unija s preprečevanjem, reševanjem in stabilizacijo sodeluje v vseh fazah cikla konfliktov, in zavezo, da se bo izogibala prehitremu umiku; meni, da bi morala EU dosledno podpirati države članice, vključene v koalicijo proti samooklicani Islamski državi, tako da bi začela operacijo SVOP v Iraku, ki bi bila osredotočena na urjenje;

27.

 pozdravlja zamisel „regionaliziranih“ misij SVOP v Sahelu, zlasti ker to ustreza pripravljenosti držav te podregije za večje sodelovanje na področju varnosti prek platforme G5 Sahel; je prepričan, da bi to lahko bila priložnost za okrepitev učinkovitosti in pomena misij SVOP (EUCAP Sahel Mali in EUCAP Sahel Niger), ki so prisotne na terenu; je trdno prepričan, da mora ta koncept „regionalizacije“ temeljiti na terenskem strokovnem znanju, točno določenih ciljih in sredstvih za njihovo izpolnitev in da ga ne bi smeli opredeliti zgolj na podlagi spodbude političnih premislekov;

28.

 poudarja, da bi morali vsi sklepi Sveta o prihodnjih misijah in operacijah dati prednost sodelovanju v konfliktih, ki neposredno vplivajo na varnost EU ali na varnost partnerjev in regij, v katerih ima EU vlogo akterja, ki zagotavlja varnost; meni, da bi moral sklep o sodelovanju temeljiti na skupni analizi in razumevanju strateškega okolja ter skupnih strateških interesih držav članic, upoštevati pa bi moral ukrepe drugih zaveznikov in organizacij, kot sta OZN in zveza Nato; meni, da je treba misije za krepitev zmogljivosti v okviru SVOP usklajevati z reformo varnostnega sektorja in prizadevanji Komisije na področju pravne države;

29.

 je seznanjen s predlogom Komisije za spremembo Uredbe (EU) št. 230/2014 (o vzpostavitvi instrumenta za prispevanje k stabilnosti in miru), da bi pomoč Unije razširili na zagotavljanje opreme vojaškim akterjem v partnerskih državah, saj meni, da je to nepogrešljiv prispevek k zagotavljanju njihove odpornosti in s tem zmanjšanju verjetnosti, da bi znova postale konfliktno območje in zatočišča za sovražne dejavnosti proti EU; poudarja, da je treba to storiti v izjemnih okoliščinah, kot določa člen 3a navedenega predloga za spremembo Uredbe (EU) št. 230/2014, da bi tako prispevali k trajnostnemu razvoju, dobremu upravljanju in načelu pravne države; v zvezi s tem spodbuja ESZD in Komisijo, naj pospešita izvajanje pobude za krepitev zmogljivosti v podporo varnosti in razvoju, da bi povečali učinkovitost in vzdržnost misij SVOP;

30.

 poudarja, da je treba opredeliti druge finančne instrumente za okrepitev gradnje zmogljivosti partnerjev na področjih varnosti in obrambe; poziva ESZD in Komisijo, naj zagotovita popolno doslednost in usklajenost, da bi dosegli najboljše rezultate in preprečili podvajanje na terenu;

31.

 ugotavlja, da bi bilo zato treba revidirati petersberške naloge, poleg tega pa bi morale bojne skupine prek večje modularnosti in bolj funkcionalnega financiranja postati vojaški instrument za napotitev; je seznanjen, da nekonstruktivni odnos med državami članicami še naprej politično in operativno ovira napotitev bojnih skupin; poziva Svet, naj začne z vzpostavljanjem zagonskega sklada (predvidenega v členu 41(3) Pogodbe o EU) za nujno financiranje začetnih faz vojaških operacij;

32.

 poziva k večji prožnosti finančnih pravil EU za podpiranje njenih sposobnosti odzivanja na krize in za izvajanje obstoječih določb Lizbonske pogodbe; poziva k reviziji mehanizma Athena, da bi se področje njegove uporabe razširilo na vse stroške, povezane najprej z operacijami hitrega odzivanja in napotitvami bojnih skupin EU, nato pa z vsemi vojaškimi operacijami;

Sodelovanje z zvezo Nato in drugimi partnerji

33.

 opozarja, da so strateški interesi zveze Nato in EU enaki in da se srečujeta z enakimi izzivi na vzhodu in jugu; ugotavlja, kako pomembna je klavzula o vzajemni obrambi iz člena 42(7) za države članice EU, ne glede na to, ali so članice zveze Nato ali ne; ugotavlja, da bi morala biti EU zmožna, da s svojimi sredstvi na enak način zaščiti tudi države članice EU, ki niso članice zveze Nato; je seznanjen s ciljem ustrezne ravni strateške avtonomije EU iz globalne strategije za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije in poudarja, da se morajo sredstva teh organizacij dopolnjevati; meni, da bi bilo treba s strateško avtonomijo EU okrepiti zmogljivost Evrope za spodbujanje varnosti znotraj in zunaj svojih meja ter za krepitev partnerstva z zvezo Nato in čezatlantskih odnosov;

34.

 meni, da je temelj tesnega in učinkovitega sodelovanja med EU in zvezo Nato dopolnjevanje in združljivost njunih misij in posledično tudi njunih instrumentov; poudarja, da bi morali odnosi med organizacijama še naprej temeljiti na sodelovanju, ne na tekmovalnosti; meni, da bi morala EU spodbujati države članice, da dosežejo cilje zveze Nato glede zmogljivosti, kar zahteva odhodke za obrambo v višini vsaj 2 % BDP;

35.

 poudarja, da je zveza Nato najbolje opremljena za odvračanje in obrambo ter pripravljena izvajati kolektivno obrambo (člen V Severnoatlantske pogodbe) v primeru napada na eno od njenih članic, medtem ko je SVOP trenutno osredotočena na ohranjanje miru, preprečevanje konfliktov in krepitev mednarodne varnosti (člen 42 Pogodbe o EU), EU pa ima tudi dodatna sredstva za obravnavanje izzivov na področju notranje varnosti držav članic, vključno s prevratom, ki jih člen V ne zajema; ponovno izraža, da je namen solidarnostne klavzule iz člena 222 Pogodbe o delovanju Evropske unije zavarovati demokratične institucije in civilno prebivalstvo v primeru terorističnega napada;

36.

 pozdravlja nedavno skupno izjavo, ki sta jo EU in zveza Nata podpisali v Varšavi, in v celoti podpira sodelovanje na področjih, omenjenih v izjavi; obžaluje, da izjava opisuje dobro uveljavljene neformalne prakse, namesto da bi sodelovanje med EU in zvezo Nato dvignila na novo raven; poudarja, da je treba zlasti poglobiti sodelovanje in dodatno dopolnjevati krepitev zmogljivosti kar zadeva hibridne in kibernetske grožnje ter raziskave; pozdravlja cilj iz časovnega načrta iz Bratislave o takojšnjem začetku izvajanja skupne izjave;

37.

 v celoti podpira nadaljnjo krepitev sodelovanja na področju varnosti in obrambe z drugimi institucionalnimi partnerji, vključno z OZN, Afriško unijo, OVSE ter strateškimi dvostranskimi partnerji, zlasti ZDA, na področjih, kot so hibridne grožnje, pomorska varnost, hitro odzivanje, boj proti terorizmu in kibernetska varnost;

Evropsko sodelovanje na področju obrambe

38.

 meni, da razvoj močnejše obrambne industrije krepi strateško avtonomijo in tehnološko neodvisnost EU; je prepričan, da so za krepitev statusa EU kot akterke, ki zagotavlja varnost v evropskem sosedstvu, potrebne ustrezne, zadostne zmogljivosti in konkurenčna, učinkovita in pregledna obrambna industrija, ki bi zagotavljala trajnostno dobavno verigo; ugotavlja, da sta za evropski obrambni sektor značilna razdrobljenost in podvajanje, ki ju je treba postopoma odpraviti z zagotavljanjem spodbud in nagrad vsem nacionalnim subjektom, ki ga sestavljajo, pri čemer je treba upoštevati dolgoročno perspektivo povezanega obrambnega trga;

39.

 obžaluje, da države članice še ne izvajajo okvira politike za sistematično in dolgoročno obrambno sodelovanje z zadostno zavzetostjo ter da pobuda za združevanje in souporabo ni privedla do oprijemljivih rezultatov; poziva Svet, naj uvede redne dvoletne razprave o obrambi, da bi zagotovil strateške smernice in politični zagon za SVOP in evropsko sodelovanje na področju obrambe;

40.

 poudarja, da je treba še dodatno poglobiti sodelovanje na področju kibernetske obrambe in zagotoviti celovito kibernetsko odpornost za misije SVOP; poziva Svet, naj kibernetsko obrambo kot sestavni del vključi v svoje razprave o obrambi; meni, da potrebujemo nacionalne strategije kibernetske obrambe; poziva države članice, naj v celoti uporabijo ukrepe za krepitev kibernetskih zmogljivosti v okviru pristojnosti Evropske obrambne agencije (EDA) in naj uporabijo Center odličnosti za sodelovanje pri kibernetski obrambi (CCDCOE) zveze Nato;

41.

 ugotavlja, da imajo vse države članice – predvsem zaradi finančnih omejitev – težave z vzdrževanjem zelo širokega spektra povsem operativnih obrambnih zmogljivosti; zato poziva k večjemu usklajevanju in jasnejšim izbiram glede tega, katere zmogljivosti vzdrževati, da bi se lahko države članice specializirale za določene zmogljivosti;

42.

 meni, da je interoperabilnost bistvenega pomena, če naj bodo sile držav članic bolj združljive in povezane; zato poudarja, da morajo države članice raziskati možnost skupnega javnega naročanja obrambnih sredstev; ugotavlja, da je to težje zaradi protekcionistične in zaprte narave obrambnih trgov EU;

43.

 opozarja, da je močna tehnološka in industrijska baza evropske obrambe, ki vključuje instrumente za mala in srednja podjetja, temelj SVOP in osnovni pogoj za skupni trg ter tako omogoča EU, da gradi svojo strateško avtonomijo;

44.

 z obžalovanjem ugotavlja, da države članice v povsem različnem obsegu uporabljajo Direktivo 2009/81/ES o oddaji nekaterih naročil na področju obrambe in varnosti ter Direktivo 2009/43/ES o prenosih obrambnih proizvodov znotraj Evropske unije; poziva Komisijo, naj ustrezno uporabi navodilo o členu 346 in prevzame svojo vlogo varuhinje pogodb ter začne izvajati postopke za ugotavljanje kršitev v primerih kršenja direktiv; poziva države članice, naj izboljšajo mednarodna prizadevanja na strani povpraševanja pri vojaških javnih naročilih, in poziva evropsko industrijo, naj na strani ponudbe okrepi svoj svetovni tržni položaj z boljšim usklajevanjem in konsolidacijo industrije;

45.

 je zaskrbljen, ker se v državah članicah nenehno zmanjšujejo sredstva za raziskave na področju obrambe, kar ogroža industrijsko in tehnološko bazo, s tem pa tudi evropsko strateško avtonomijo; poziva države članice, naj svoje vojske opremljajo z opremo, ki jo proizvaja evropska obrambna industrija, ne pa konkurenčne industrije;

46.

 je prepričan, da bi bila okrepitev vloge agencije EDA pri usklajevanju programov, projektov in dejavnosti, ki temeljijo na zmogljivosti, koristna za učinkovito SVOP; meni, da bi bilo treba v celoti podpirati agencijo EDA pri izpolnjevanju njenih ciljev, zlasti prihodnjih prednostnih nalog in vlog pri evropskem akcijskem načrtu za obrambo (EDAP) ter programu EU za raziskave na področju obrambe (EDRP); zato poziva države članice, naj pregledajo organizacijo, postopke in dejavnosti agencije ter pri tem ustvarijo več možnosti za dodatno sodelovanje in povezovanje; poziva države članice, naj agenciji EDA zagotovijo smernice za usklajevanje revizije načrta za razvoj zmogljivosti v skladu z globalno strategijo za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije ter sektorsko strategijo;

47.

 poudarja, da je kibernetska varnost po svoji naravi politično področje, na katerem sta bistvena povezovanje in sodelovanje, ne zgolj med državami članicami EU, ključnimi partnerji in zvezo Nato, temveč tudi med različnimi subjekti znotraj družbe, saj ne gre le za vojaško odgovornost; poziva k jasnejšim smernicam o načinih in kontekstih uporabe obrambnih in napadalnih zmogljivosti EU; opozarja, da je Evropski parlament večkrat pozval k temeljiti reviziji uredbe EU o izvozu blaga z dvojno rabo, da bi se preprečilo, da bi programska oprema in drugi sistemi, ki bi jih bilo mogoče uporabiti proti digitalni infrastrukturi EU in za kršenje človekovih pravic, prišli v napačne roke; poziva EU, naj v mednarodnih forumih, tudi – a ne zgolj – v forumih o upravljanju interneta, zagovarja stališče, da bi morala biti osrednja infrastruktura interneta nevtralno območje, v katerega vlade, ki zasledujejo nacionalne interese, ne bi smele posegati;

48.

 podpira pobude Komisije na področju obrambe, kot sta na primer obrambni akcijski načrt in politika za obrambno industrijo, s katerimi bo treba začeti po predstavitvi bele knjige EU o varnosti in obrambi; podpira dodatno sodelovanje Komisije pri obrambi z obsežnimi in dobro osredotočenimi raziskavami, načrtovanjem in izvajanjem; pozdravlja pripravljalni ukrep za raziskave, povezane s SVOP, in poziva k ustreznemu financiranju za preostalo obdobje trenutnega večletnega finančnega okvira; podpira razvoj raziskovalnega programa EU na področju obrambe v naslednjem večletnem finančnem okviru (2021–2027);

49.

 meni, da bi moral prihodnji raziskovalni program EU na področju obrambe financirati raziskovalne projekte na prednostnih področjih, o katerih dogovor dosežejo države članice, ter da bi lahko evropski obrambni sklad podpiral financiranje zmogljivosti, o katerih skupni dogovor dosežejo države članice in ki imajo priznano dodano vrednost na ravni EU;

50.

 poziva k reformi evropskega prava, da bi se evropski obrambni industriji omogočilo uživanje enake državne podpore, kot jo uživa ameriška industrija;

o

o o

51.

 naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje predsedniku Evropskega sveta, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, generalnemu sekretarju zveze Nato, predsedniku parlamentarne skupščine zveze Nato, generalnemu sekretarju Združenih narodov, predsedujočemu Organizaciji za varnosti in sodelovanje v Evropi (OVSE) in predsedniku parlamentarne skupščine OVSE.

(1)  UL C 353, 27.9.2016, str. 59.

(2)  UL C 353, 27.9.2016, str. 74.

(3)  UL C 407, 4.11.2016, str. 74.

(4)  Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0120.

(5)  Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0249.

(6)  UL C 419, 16.12.2015, str. 145.