18.4.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 113/34

—

znova poudarja, da so lokalne in regionalne oblasti na čelu prizadevanj za obvladovanje revščine in izkoriščanja otrok, in opozarja na njihovo ključno odgovornost na področju preprečevanja marginalizacije in socialne izključenosti; soglaša, da je revščina otrok večplastno vprašanje, ki zahteva večplasten odziv, ter meni, da so lahko izboljšave na nekaj ključnih področjih, kot so dogovor o minimalnih dohodkih in standardi kakovosti, odločilnega pomena za obvladovanje tovrstne revščine;

—

opozarja na pomen plačanega dela, vendar hkrati ugotavlja, da zaposlitev sama ne zagotavlja izhoda iz revščine in da si je treba še naprej prizadevati za preprečevanje revščine zaposlenih;

—

poudarja, da bi morale vse države članice priznati, da sta revščina otrok in socialna izključenost ena od glavnih ovir, ki jo je treba premagati za dosego ciljev strategije Evropa 2020 v zvezi s stopnjo zaposlenosti ter naložbami v raziskave, razvoj, energijo in trajnostni razvoj;

—

izraža zaskrbljenost nad tem, da gospodarska in finančna kriza ter odziv nekaterih držav članic nanjo povečujeta stopnjo absolutne revščine, stopnjo revščine med zaposlenimi in stopnjo brezposelnosti mladih.

Poročevalka

Doreen HUDDART (UK/ALDE), članica mestnega sveta Newcastla

1.

podpira Komisijo, ki namerava leta 2012 objaviti priporočilo o boju proti revščini otrok in spodbujanju njihove blaginje, ter pozdravlja priložnost, da lahko s tem predhodnim mnenjem prispeva k uresničevanju ciljev Evropske platforme za boj proti revščini in socialni izključenosti; odobrava tri politična področja, opredeljena v okviru priporočila: ustrezni viri, dostopnost storitev in dejavna udeležba otrok in mladih; opozarja, da čeprav se voditelji držav EU v svojih izjavah močno zavzemajo za prednostno obravnavo revščine otrok, to ne pomeni vedno ustreznih sredstev, ukrepov, ciljev in spremljanja v vseh državah članicah EU;

2.

znova poudarja, da so lokalne in regionalne oblasti na čelu prizadevanj za obvladovanje revščine in izkoriščanja otrok, in opozarja na njihovo ključno odgovornost na področju preprečevanja marginalizacije in socialne izključenosti; soglaša, da je revščina otrok večplastno vprašanje, ki zahteva večplasten odziv, ter meni, da so lahko izboljšave na nekaj ključnih področjih, kot so dogovor o minimalnih dohodkih in standardi kakovosti, odločilnega pomena za obvladovanje tovrstne revščine;

3.

opozarja na dejstvo, da revščina otrok ni obrobno ali postransko vprašanje, ki bo z večjo gospodarsko rastjo kar izginilo (1); povečana rast v obdobju od leta 2000 do leta 2008 ni bistveno vplivala na stopnjo revščine otrok; ugotavlja, da je bila pred gospodarsko krizo revščina otrok sramota za družbo EU, in izraža zaskrbljenost, da odzivi nekaterih držav članic na krizo nenamerno povečujejo stopnjo revščine otrok; priznava, da so določene skupine otrok še posebej izpostavljene izrazitejši ali skrajni revščini, vendar poudarja, da so otroci tudi sami posebna skupina prebivalstva, ki jo revščina pogosto bolj ogroža kot prebivalstvo na splošno;

4.

ena od opredelitev revščine je naslednja:

za posameznike, družine in skupine prebivalstva lahko rečemo, da živijo v revščini, če nimajo sredstev za prehrano, družbene dejavnosti ter življenjske pogoje in dobrine, običajne, ali vsaj na splošno široko spodbujane ali odobravane v družbi, kateri pripadajo. Njihova sredstva so nižja od tistih, s katerimi razpolaga povprečen posameznik ali družina, do te mere, da so dejansko izključeni iz običajnih vzorcev, običajev in dejavnosti  (2);

5.

ugotavlja, da je najpogosteje uporabljeni kazalnik stopnje revščine v državah članicah in EU stopnja dohodka gospodinjstva, ki je "nižji od 60 % povprečnega dohodka", vendar opozarja, da je treba za merjenje absolutne revščine uporabiti vrsto kazalnikov in vključiti vidike, kot so socialna vključenost, dostop do storitev, stopnja izobrazbe in pričakovana življenjska doba ob rojstvu, v skladu z indeksom človekovega razvoja (3). Pozdravlja dejstvo, da strategija Evropa 2020 namenja več pozornosti revščini in socialni izključenosti, in se strinja, da bi morala biti socialna razsežnost glavna točka te strategije, pri tem pa poudarja, da revščina v EU ogroža 20 milijonov otrok;

6.

poudarja, da ima lahko revščina katastrofalne posledice za otroke in njihove izkušnje iz otroštva ter njihove možnosti v življenju; pozdravlja navedbo o odpravljanju revščine otrok kot ene prednostnih nalog vodilne pobude Evropska platforma za boj proti revščini in socialni izključenosti, vendar obžaluje, da je zavezanost temu omejena in da v okviru pobude ni konkretnega cilja v zvezi z revščino otrok;

7.

pozdravlja zavezo, da bosta junija 2012 objavljena priporočilo oziroma sporočilo o revščini otrok in njihovi blaginji; podpira predlagani okvir ukrepanja za navedeno priporočilo; se v tej zvezi zaveda pomena vključevanja otrok, ki živijo v revščini, in pozitivno ocenjuje dejstvo, da je v tem okviru upoštevana tudi dejavna udeležba; predlaga tudi, naj se v priporočilu in sporočilu opozori na pomen humanitarnih organizacij, kot je UNICEF, ter vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri zagotavljanju storitev za zaščito otrok pred revščino in s tem povezanim materialnim pomanjkanjem;

8.

ugotavlja, da je sedanja finančna kriza prizadela zlasti najbolj ranljive dele naše družbe, iz podatkov pa je razvidno, da nesorazmerno najbolj trpijo otroci in zlasti mladi, (4) ter ob tem opozarja, da marginalizacija, revščina in socialna izključenost sedaj še bolj ogrožajo otroke iz ranljivih skupin prebivalstva, kot so otroci z ulic, enostarševske, velike, priseljenske ali manjšinske družine, denimo romske; opozarja, da so koristi, ki jih lahko prineseta globalizacija in vse močnejše sodelovanje med državami za življenje posameznikov, sicer velike, vendar pogosto neenakomerno porazdeljene ter da si je treba prizadevati, da nihče ne bo v celoti prikrajšan za te koristi;

9.

ugotavlja, da močen politični poudarek na revščini otrok v preteklih letih v EU in politične izjave podpore voditeljev držav EU niso privedle do bistvenega zmanjšanja ravni revščine otrok; poudarja, da mora politična podpora za reševanje tega vprašanja pomeniti ustrezna sredstva, ukrepe in cilje v vseh državah članicah EU;

10.

opozarja na pomen plačanega dela, vendar hkrati ugotavlja, da zaposlitev sama ne zagotavlja izhoda iz revščine in da si je treba še naprej prizadevati za preprečevanje revščine zaposlenih (5);

11.

poudarja, da bi morale vse države članice priznati, da sta revščina otrok in socialna izključenost ena od glavnih ovir, ki jo je treba premagati za dosego ciljev strategije Evropa 2020 v zvezi s stopnjo zaposlenosti ter naložbami v raziskave, razvoj, energijo in trajnostni razvoj;

12.

se strinja, da je nesprejemljivo, da v eni od najbogatejših svetovnih regij v 21. stoletju 20 milijonov otrok živi v revščini ali na njenem robu, ter s tem, da revščina ne pomeni zgolj nizkega dohodka ali življenja brez dohodkov, temveč tudi to, da je posameznik prikrajšan za dostop do oblasti, spoštovanje, dobro zdravje, izobraževanje, stanovanje, osnovno samospoštovanje in zmožnost sodelovati v družbenih dejavnostih (6);

13.

poudarja, da tudi Generalna skupščina OZN priznava posebno naravo revščine otrok. Poleg tega OZN poudarja, da gre pri tem za več kot le pomanjkanje denarja. Revščino otrok je mogoče razumeti le kot kratenje določenih pravic iz Konvencije OZN o otrokovih pravicah, ki vsakemu otroku priznava pravico do življenjske ravni, ki ustreza njegovemu telesnemu, umskemu, duhovnemu, nravstvenemu in družbenemu razvoju (člen 27). Revščina otrok v večini primerov pomeni kršitev pravic do preživetja, zaščite, razvoja in udeležbe, ki so določene v Konvenciji o otrokovih pravicah;

14.

poudarja, da ima glede na številne študije učinkovita politika prerazporeditve sredstev v korist družin z otroki pomembno vlogo pri zmanjšanju revščine otrok. Socialni transferji zmanjšajo revščino otrok v vsej EU za kar 44 %.

15.

želi poudariti, da bi se bilo treba bolje seznaniti s prednostmi – glede na stroške in koristi – vlaganja v ukrepe za obvladovanje revščine in izkoriščanja otrok (7), socialnega izključevanja in širših socialnih neenakosti; opozarja na koristi za širšo družbo, v kateri bi bila zagotovljena večja enakost, manj pa bi bilo marginalizacije, izključevanja in revščine, ter poudarja finančne in gospodarske ter socialne prednosti zgodnjega vlaganja v otroke in družine (8);

16.

podpira sklepe Sveta v zvezi z reševanjem problema revščine otrok in spodbujanjem njihove dobrobiti z dne 17. junija 2011, v katerih se poziva k temu, da postane boj proti revščini otrok prednostna naloga; podpira mnenje Odbora za socialno zaščito z dne 15. februarja 2011, ki poziva k temu, da boj proti revščini otrok postane prednostna naloga na vseh ustreznih področjih;

17.

soglaša, da je na voljo že dovolj podatkov o revščini otrok v EU; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je stopnja revščine otrok v državah članicah od 11- do 33-odstotna, ter priporoča, da se za razumevanje, razširjanje in uporabo teh podatkov ter izmenjavo najboljših praks v državah članicah uporabijo finančna sredstva;

18.

izraža zaskrbljenost nad tem, da gospodarska in finančna kriza ter odziv nekaterih držav članic nanjo povečujeta stopnjo absolutne revščine, stopnjo revščine med zaposlenimi in stopnjo brezposelnosti mladih (9);

19.

poudarja pomen politik, usmerjenih k prekinitvi kroga revščine, ki se nadaljuje iz generacije v generacijo. Za to so potrebne medsektorske politike, ki vključujejo izobraževanje in socialne ukrepe, usmerjene ne le v zagotavljanje zaposlitve za starše, ampak neposredno v otroke;

20.

poziva Evropsko komisijo in države članice k večjemu priznavanju dejstva, da je revščina skupna odgovornost in izziv za vso družbo ter da ne bi smela pomeniti stigmatizacije ali veljati za neuspeh ljudi, ki so revni ali izključeni iz družbe;

21.

ponovno poziva Komisijo, naj v okviru strukturnih skladov zagotovi možnosti za izboljšanje socialnih stanovanjskih razmer in s tem okrepi svojo vlogo v politikah za socialno vključevanje, ter potrdi, da bodo naloge javnih služb na področju socialne nastanitve opredelile države članice;

22.

se strinja, da je za zmanjšanje in preprečevanje revščine potreben integriran in celosten pristop, ki upošteva potrebe in posebne težave različnih skupin.

23.

podpira stališče, da je dohodkovna revščina ena od najvidnejših znakov socialne stiske, ki otroke prizadene drugače kot odrasle (10); vendar meni, da je to le eden izmed številnih dejavnikov revščine otrok, ki jih je treba obravnavati; se strinja, da poznavanje minimalnih standardov, ki so potrebni, če želimo zagotoviti spoštovanje pravic otrok, ni zadostno; spodbuja EU in njene države članice, da ocenijo možnosti za rešitev problema na ključnih področjih, kot so dohodkovna podpora, dostop do storitev in udeležba otrok;

24.

ugotavlja, da je v državah, ki za socialne prejemke namenijo največ, običajno najmanj revnih otrok; se strinja, da bi morale države članice po potrebi in v duhu medgeneracijske solidarnosti razmisliti o povečanju otroških dodatkov, s tem pa priznati lastno vrednost otroštva in pomen naložbe v prihodnost Evrope;

25.

pozdravlja predlog za vzpostavitev okvira za zagotovitev skupnega in ustreznega minimalnega dohodka za vse otroke, pri čemer bi bilo treba upoštevati dohodke celotnega gospodinjstva, tj. tako staršev kot otrok;

26.

poudarja pomen preventivnih javnih politik, na podlagi katerih bi vlagali v premišljene politike za zagotavljanje blaginje otrok, s katerimi bi podprli vzgojo samozavestnih posameznikov, ki bi se bili sposobni vključiti v družbo in na trg dela, namesto da bi se osredotočali na posledice njihove socialne izključenosti in revščine;

27.

ponovno opozarja na pomen sredstev, ki ne spadajo med transferje; udeležba staršev na trgu dela lahko otrokom iz revščine pomaga le ob ustreznem dohodku, lahko pa tudi zmanjša razlike v načinu dela staršev; predlaga državam članicam, naj odobrijo predlog o dodatnem priporočilu glede zakonodaje o ustrezni ravni dohodka in zagotavljanju "dostojnega" dela (11), ter predlaga, da bi bila del tega priporočila tudi zakonodaja o varnosti zaposlitve; vendar poudarja, da za nekatere ljudi trg dela ni dostopen, saj niso zmožni za delo, to pa se mora odražati tudi v transferjih;

28.

se zaveda, da je univerzalni otroški dodatek najboljši način za zagotavljanje denarne pomoči družinam z otroki in da bi bilo treba te prejemke povezati z namenskimi prejemki za tiste, ki jih najbolj potrebujejo (12);

29.

poziva k jasnejši opredelitvi izraza "ustrezen" in spodbuja države članice in Komisijo k dogovoru o standardih EU ali pa oblikovanju dogovorjene metodologije za določanje stroškov otroka in opredelitev ustreznih sredstev za preprečevanje revščine otrok in boj proti njej; predlaga, da bi morali pri opredelitvi izraza upoštevati naslednje: ustrezno za koga, ustrezno za kako dolgo, ustrezno za kaj in kdo določi, kaj je ustrezno (13);

30.

odločno podpira predlog, da se države članice pozove, naj bodo pri zaostrovanju pogojev in nalaganju kazni v okviru sistema prejemkov nadvse previdne, da ne bi s tem kaznovale otrok in jim odtegnile potrebnih sredstev; ugotavlja, da takšen pristop pogosto pripomore k stigmatizaciji družin in otrok, ki živijo v revščini, in krepi prepričanje, da so vzrok za revščino osebni neuspehi ali pomanjkljivosti; prav tako ugotavlja, da je gospodarska kriza v številnih državah članicah povzročila občutno povečanje brezposelnosti, stagnacijo dohodkov gospodinjstev in vse višje življenjske stroške; poudarja tudi pomembno vlogo, ki jo lahko imajo svetovalne storitve pri doseganju čim višjega dohodka gospodinjstva, in ugotavlja, da utegne biti obstoj teh storitev v nekaterih državah članicah ogrožen;

31.

pritrjuje, da je dobro usklajeno poklicno in družinsko življenje staršev odločilnega pomena za blaginjo otrok in družbe, saj lahko tako dohodkovna kot "časovna" revščina škodita razvoju otrok; se strinja, da lahko negotova zaposlitev, neugoden delovni čas in slabo plačana delovna mesta staršev negativno vplivajo na življenje odraslih in razvoj otrok (14).

32.

pozitivno ocenjuje dejstvo, da je poudarek predvsem na zagotavljanju dostopa vseh otrok do kakovostnih storitev v ključni fazi njihovega razvoja, ter ugotavlja, da so storitve na področju zdravstvenega varstva, izobraževanja, podpore staršem in družini, nastanitve in varstva ključne in da jih najpogosteje zagotavljajo lokalne in regionalne oblasti;

33.

se zaveda pomena predšolske vzgoje in varstva ter kakovosti predšolskih storitev; poudarja, da lahko učinkoviti in zgodnji ukrepi ter podpora skozi celotno otroštvo in odraščanje (zlasti pa ob prelomnih trenutkih (15)) izjemno koristijo otrokovemu razvoju; ugotavlja, da so nekatere storitve, ki jih zagotavljajo lokalne in regionalne oblasti, kot so vrtci, šole, knjižnice in krožki, ključne za izboljšanje blaginje otroka, vendar bodo zaradi varčevanja v številnih državah članicah ogrožene (16);

34.

pozdravlja predlog, da bi bilo treba povečati vlogo izobraževanja pri preprečevanju revščine in izhodu iz nje, med drugim z odpravo vseh finančnih ovir za dostop do izobraževanja, zagotavljanjem enakih možnosti in omogočanjem ustrezne dodatne pomoči, s katero bi onemogočili negativne učinke prikrajšanosti; se zaveda pomena enakopravnega dostopa do ugodnosti, povezanih z izobraževanjem, ki jih vedno zagotavljajo lokalne in regionalne oblasti, kot so brezplačne šolske malice, brezplačne knjige in učno gradivo ter finančna podpora za udeležbo na šolskih izletih in kulturnih dejavnostih za otroke iz družin z nizkimi dohodki in družin, ki jih ogroža revščina;

35.

poudarja vlogo, ki jo lahko ima varstvo otrok pri reševanju vprašanja revščine otrok. Otrokom namreč omogoča, da so v stiku z drugimi otroki in zaposlenimi v ustanovah za varstvo otrok in da te stike izkoristijo. Tako se lahko izboljša njihov kognitivni, jezikovni, čustveni in socialni razvoj, s tem povezani učinki pa naj bi bili dolgotrajni;

36.

opozarja na uničujoč vpliv, ki ga ima lahko revščina na zdravje otrok (17); izraža zaskrbljenost, ker je po navedbah sporočila Komisije o neenakostih na področju zdravja premalo pozornosti namenjene dostopu otrok do zdravstvenega varstva, hkrati pa o tem na splošno ni dovolj ozaveščenosti, to vprašanje ne velja za politično pomembno in ni ustreznih zavez o obvladovanju teh neenakosti; predlaga, da se v priporočilu in sporočilu poudari pomen izboljšanja zdravja otrok, vključno z duševnim zdravjem; se strinja, da bi bilo treba v okviru širših prizadevanj za zmanjšanje neenakosti na področju zdravja posebno pozornost nameniti otrokom in da bi bilo treba za revne in socialno izključene skupine, vključno z vsemi otroki, zagotoviti univerzalen dostop do zdravstvenega varstva;

37.

izraža zaskrbljenost, ker okoljska vprašanja, kot so onesnaževanje, gost promet, onesnažena tla in umazana pitna voda pogosto nesorazmerno prizadenejo predvsem otroke, ki živijo v revščini; pozdravlja predlog o tem, da naj bi si z vsemi močmi prizadevali za preprečevanje getoizacije revnih in socialno izključenih otrok ter spodbujali socialno raznoliko nastanitev; pozdravlja predlog, da bi bili v načrtovanje vključeni tudi otroci ter njihove družine in skupnosti; predlaga, da priporočilo obravnava določitev minimalnih standardov za nastanitev otrok, pri čemer bi bil upoštevan primat otrokovih pravic;

38.

se strinja, da bi morale države članice zagotoviti, da otroci ne bi bili odvzeti družinam, ker te zaradi pomanjkanja sredstev ne bi mogle skrbeti zanje, in se zaveda, da bi z zajamčenimi sredstvi v ustrezni višini zagotovili, da do tega ne bi prišlo; opozarja, da pretesno povezovanje revščine z zlorabami v družini pripomore k stigmatizaciji zaradi revščine, ter poudarja pomembno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri zaščiti otrok.

39.

močno podpira dejstvo, da je v predlaganem priporočilu poudarek na dejavni udeležbi otrok in mladih; se strinja, da obstajajo ovire za udeležbo vseh otrok in da so te ovire za prikrajšane otroke še večje; prav tako se strinja, da se klasični pristopi k posvetovanju pri teh otrocih morda ne bodo obnesli, vendar bi bilo treba v družinah, skupnostih, nevladnih organizacijah in zasebnem sektorju spodbujati aktiven sodelovalni pristop ter tako okrepiti angažiranost celotne družbe;

40.

predlaga, da bi morali imeti otroci možnost, da sodelujejo pri sprejemanju odločitev, ki vplivajo na njihovo življenje, pa tudi pri športnih in rekreacijskih dejavnostih za boljše zdravje, družabnost in osebni razvoj, ter pri kulturnih dejavnostih, ki so priložnost za pridobitev spretnosti in znanj ter večjo ozaveščenost o kulturah in kulturni raznolikosti, to pa bo omogočilo vzpostavitev bolj vključujoče in manj diskriminacijske družbe;

41.

poziva nacionalne ter lokalne in regionalne oblasti, naj otrokom in mladim pomagajo zagotoviti prave razmere za učenje, razvoj in preživljanje prostega časa ter raznovrstne možnosti, ki so pogoj za njihovo aktivno udeležbo;

42.

se strinja, da je ena od ovir za obvladovanje revščine otrok neozaveščenost javnosti in politikov o tem vprašanju in njegovem vplivu na otroke, njihove družine in širšo družbo; izraža zaskrbljenost, da k temu še dodatno prispevajo pomanjkljivo, občasno pa tudi negativno medijsko poročanje o revščini, slabo poznavanje ali spodbujanje pravic otrok ter pomanjkanje dolgoročne vizije in osredotočanje na kratkoročne koristi, povezane z volitvami (otroci ne volijo); ugotavlja, da v številnih državah osredotočenost na otroke ali dojemanje otroka kot celovite osebnosti nista del politične kulture;

43.

želi izpostaviti delo v lokalnih in regionalnih skupnostih in delo, ki ga opravljajo te skupnosti, katerega namen je zagotoviti vključenost otrok v odločanje o vprašanjih, ki jih zadevajo; kljub temu pa je treba storiti še veliko, da bi zagotovili pravico otrok do svobodnega izražanja v vseh zadevah v zvezi z njimi, kakor določa 12. člen Konvencije OZN o otrokovih pravicah.

44.

priporoča, da se v zvezi z revščino otrok kot eno od prednostnih nalog v okviru vodilne pobude Evropska platforma za boj proti revščini in socialni izključenosti določi specifičen cilj, sprejme celovita strategija boja proti revščini otrok in socialni izključenosti, ki bi se nanašala na nacionalno, regionalno in lokalno raven ter bila skladna s širšo strategijo Evropa 2020, ter oblikuje okvir za spremljanje, temelječ na zanesljivih kazalnikih, ki je povezan tudi z obstoječim mehanizmom poročanja iz Konvencije ZN o otrokovih pravicah;

45.

ponovno poudarja potrebo po posebnem poročanju o revščini otrok v državah članicah in predlaga, da se ga – ko bo vzpostavljen instrument za ocenjevanje razsežnosti tveganja in stiske, ki naj bi ga uporabljale lokalne in regionalne oblasti – vključi v njihovo obveznost poročanja o strategiji Evropa 2020; poudarja, da je v hitri anketi OR z dne 19. aprila 2011 veliko sodelujočih pozitivno ocenilo morebitno uvedbo obveznih prednostnih nalog v prihodnjih regionalnih programih, ki bi lahko povečala ozaveščenost o revščini in socialni izključenosti na lokalni, regionalni in nacionalni ravni;

46.

priporoča, da se pri dodeljevanju sredstev iz strukturnih skladov upošteva pomen projektov in storitev, katerih cilj je preprečevanje revščine otrok in spodbujanje blaginje otrok in njihovih družin, zlasti mladoletnikov in mladostnikov, ki so poleg tega še telesno ali umsko prizadeti, izkoriščani, živijo v družinah odvisnikov, so priseljenci, žrtve zločinov ali so izpostavljeni drugim dejavnikom, ki še dodatno prispevajo k njihovi ogroženosti, izboljšanje udeležbe otrok in družin iz navedenih skupin ter izogibanje negativnemu dojemanju in stigmatizaciji revščine;

47.

priporoča, da pri oblikovanju odločitev in politik o podpori družinam, zagotavljanju storitev in dejavni udeležbi otrok in mladih aktivno sodelujejo tudi lokalne in regionalne oblasti, saj so ključni akterji za izvajanje nacionalnih politik in politik EU na lokalni ravni;

48.

priporoča, da Komisija za izmenjavo dobrih praks razvije in vzdržuje trajni dialog z OR ter zagotovi sredstva, s katerimi bi OR skupaj z organizacijami, kot sta Eurocities in Eurochild, objavljal poročila o uspešnih projektih na temo boja proti revščini otrok, ki bi jih izvajale lokalne in regionalne oblasti držav članic.