[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 10.5.2006

COM(2006) 211 konč.

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU SVETU

AGENDA DRŽAVLJANOV DOSEGANJE REZULTATOV ZA EVROPO

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU SVETU

AGENDA DRŽAVLJANOV DOSEGANJE REZULTATOV ZA EVROPO

Uvod

V globaliziranem svetu še nikoli ni bilo večje potrebe po Evropski uniji, vendar tudi ne večjega dvoma vanjo. Na ta paradoks se morajo odzvati vsi voditelji v Evropi, tako v državah članicah EU kot v njenih institucijah.

Razvoj Evropske unije je neverjetna zgodba o uspehu, saj Unija ustvarja mir, blaginjo in stabilnost brez primere ter obenem za svoje državljane deluje kot blažilec zunanjih sprememb. Načela in vrednote EU se niso spremenile – svoboda, demokracija, vladavina prava, strpnost, solidarnost in napredek preko mirnega sodelovanja so ravno tako veljavne danes, kot v času podpisa Rimske pogodbe. Enako velja za osrednjo vlogo kulturnega bogastva in raznolikost v evropski identiteti. Vendar sta se v petdesetih letih spremenila tako Evropa kot svet. EU mora spodbujati in zagovarjati svoje vrednote v okviru vedno večje raznovrstnosti in sprememb. Lanskoletno srečanje v Hampton Courtu je pokazalo, da obstaja politično soglasje o naravi teh sprememb in o bistveni vlogi EU pri odzivanju na spremembe z modernizacijo in reformo. Dogovorjena agenda iz Hampton Courta, vključno z razvojem na znanju temelječega gospodarstva, je ključna za ustvarjanje rasti in delovnih mest.

Pričakovanja državljanov do EU so v zadnjih petdesetih letih zrasla. To pomeni tako priznanje večje pomembnosti EU kot tudi izziv vsem evropskim voditeljem. Državljani EU želijo večje razumevanje in vpliv na aktivnosti ter način delovanja EU. EU vidijo kot pomembno, vendar oddaljeno.

Namen Ustavne pogodbe je pomoč pri premostitvi te vrzeli. Komisija še naprej potrjuje načela, vrednote in izboljšave, ki bi jih Ustava zagotovila na področju preglednosti in odgovornosti EU. Petnajst držav članic je že ratificiralo ustavno pogodbo in mnoge bodo to še storile v prihajajočih mesecih. Volivci dveh držav članic pa so jo na referendumih zavrnili. Do sedaj še ni soglasja o nadaljnjih korakih.

Vendar državljani EU želijo, da ta sedaj deluje učinkovito. Razprava v okviru načrta D (za demokracijo, dialog in debato) je pokazala močno željo državljanov Evrope po močnejšem delovanju EU na mnogih področjih: pri ustvarjanju delovnih mest, usmerjanju globalizacije, boju proti terorizmu in organiziranemu kriminalu ter spodbujanju trajnostnega razvoja in solidarnosti.

EU je na te zahteve kljub nesprejemu sporazuma o Ustavni pogodbi odgovorila s številnimi pomembnimi koraki naprej: s sporazumom o sedemletnem finančnem okviru, z okrepljeno agendo za rast in delovna mesta v okviru revidirane Lizbonske strategije, novo socialno agendo, s prenovljenim Paktom za stabilnost in rast, z akcijskim načrtom za okrepitev območja svobode, varnosti in pravice EU, s sporazumom o podvojitvi čezmorske razvojne pomoči do leta 2010, kakor tudi s političnim sporazumom o občutljivih vprašanjih kot sta zakonodaja o storitvah in kemikalijah, ter s sporazumom o začrtanju nove energetske politike. EU mora te dosežke sedaj spremeniti v konkretne koristi.

Vendar se EU s tem ne sme zadovoljiti, določiti mora politično usmerjeno agendo, ki odgovarja na pričakovanja državljanov EU in krepi njihovo podporo projektu Evropa. Ta agenda mora biti utemeljena v že vzpostavljenih prednostnih nalogah blaginje, solidarnosti in varnosti ter prizadevanju po rasti in delovnih mestih. Te prednosti so bistvene za obnovitev evropske samozavesti. Podpora se lahko okrepi tudi s projekti kot so Erazem, Galileo, Evropski tehnološki inštitut ali evropske zmožnosti civilne zaščite. Vendar morajo tako politike kot projekti temeljiti na skladni politični agendi. Zato jih mora spremljati postopni pristop za reševanje trenutnih težav v zvezi z Ustavno pogodbo. Cilj tega dvojnega pristopa je postopno doseganje rešitve institucionalnih vprašanj, ki krepi splošno politično idejo utrjevanja „projekt skupnega življenja“.

Ta pristop bolj kot vse ostalo zahteva politično voljo celotne Evrope, tako v državah članicah kot regijah. Za delovanje EU so bistvene učinkovite institucije, ki predstavljajo politično naravo projekta Evropa. Vendar institucije EU same ne morejo ponovno okrepiti Evrope. Tega v Evropi, ki je in mora biti demokratična in ne zgolj administrativna, niti ne smejo. Bistveno je skupno lastništvo. Zato bi prvi institucionalni korak naprej lahko bilo sprejetje (naslednje leto, na petdeseto obletnico Rimske pogodbe) politične deklaracije držav članic, Komisije in Evropskega parlamenta, ki bi določila vrednote in cilje Evrope, vsebovala pa bi tudi skupno zavezo za njihovo uresničenje: „zaveza k uresničevanju“. Namen in slog dokumenta mora spominjati na Messinsko deklaracijo, ki je bila odgovor na institucionalne ovire in predhodnica pogodbe, v tem primeru Rimske pogodbe.

POLITIČNA AGENDA: EVROPA REZULTATOV

Nova agenda državljanov za Evropo mora v novem okviru globalizacije zagotoviti mir, blaginjo in solidarnost. Zagotoviti mora odprt in polno delujoč enotni trg ter učinkovito izvajanje štirih svobod; spodbujati solidarnost, priložnost, dostopnost in trajnostni razvoj; ter povečati varnost. To je agenda, ki koristi vsem državljanom Evrope, gradi na že doseženem in sledi določenim usmeritvam, s posebnim poudarkom na rasti in delovnih mestih.

Močnejše gospodarsko povezovanje; enotni trg za 21. stoletje

Gospodarstvo Evrope se sooča z novimi izzivi in priložnostmi 21. stoletja. Enotni trg skupaj z učinkovito konkurenčno politiko je državljanom Evrope prinesel velike koristi, zagotovil izbiro in priložnosti za Evropejce na področjih, kot sta telekomunikacije in letalski prevozi, ki sta nekdaj veljala za zaprta sektorja. Tlakoval je pot do stvaritve eura, ki je nato okrepil dinamiko enotnega trga ter finančno in gospodarsko vključevanje, in na ta način okrepil EU v globalnem pomenu. Končno je prenovljena Lizbonska strategija določila podlago za modernizacijo naših gospodarstev za zagotovitev rasti in delovnih mest za vse državljane.

Čas je za proučitev gospodarskega povezovanja in zlasti enotnega trga ter pogled v prihodnost z odgovori na naslednja vprašanja.

- Kako lahko gradimo na že doseženem?

- Kje so preostale vrzeli? Enotni trg še ni vzpostavljen, potrebna je boljša povezava med energetskimi in finančnimi trgi ter odstranjevanje ovir za prosti pretok delovne sile. To so vprašanja, ki neposredno zadevajo državljane; na primer cene energije, stroški gostovanja v mobilnih omrežjih za uporabnike mobilnih telefonov ter bančni stroški. Tudi na drugih področjih koristi za potrošnike še niso v celoti uresničene: na primer, zakaj je za prebivalca Evrope iz ene države članice še vedno tako težko pridobiti zavarovanje v drugi državi članici? Kako uresničiti patent Skupnosti?

- Kako lahko odgovorimo na izzive prihodnosti? Ekonomska politika EU mora spodbuditi povezovanje in zbliževanje evropskih gospodarstev. EU mora nadaljevati z lizbonsko agendo; spodbujati dokončanje in gladko delovanje ekonomske in monetarne unije ter dokončno vzpostaviti enotni trg. ekonomska politika EU mora v celoti upoštevati zunanje pritiske, na primer konkurenčnost, kakor tudi priložnosti vlaganj in izvoza, ki jih ponuja globalizacija. Vzpostavljanje enotnega trga mora biti dinamičen proces in ne enkratni dosežek. Močan, odprt, konkurenčni enotni trg je lahko glavni del odgovora Evrope na izziv globalizacije.

- Ali imamo najučinkovitejše mehanizme za doseganje enotnega trga? Sredstva za spodbujanje gospodarskega povezovanja so se v zadnjih dvajsetih letih razvila in sedaj obstajajo novi načini za spodbujanje podjetništva in inovativnosti. Komisija je pripravljena, da v obnovljenem duhu partnerstva sodeluje z državami članicami in njihovimi upravami, da vzpostavi sistem ter jim pomaga pri vzpostavljanju lastništva in odgovornosti.

Komisija se zavezuje k odstranitvi preostalih ovir za vzpostavitev enotnega trga, da bi državljanom in podjetnikom Evrope omogočila polno uživanje koristi EU. V ta namen predlaga začetek temeljnega pregleda enotnega trga, da se ugotovi, kaj in na kakšen način je treba izboljšati. Svetu in Evropskemu parlamentu bo naslednje leto predstavila poročilo – enotni trg v 21. stoletju – s konkretnimi predlogi za prihodnje ukrepe. Komisija bo tudi dosledno zasledovala Lizbonsko strategijo in dokončanje ter dobro delovanje ekonomske in monetarne unije.

Priložnost, dostop in solidarnost

Prizadevanje za globlje in širše gospodarsko povezovanje mora biti tesno povezano z nadaljnjo podporo ene od evropskih temeljnih in najbolj povezovalnih vrednost: solidarnosti.

Če hočemo z ozirom na demografsko spremembo ohraniti javno financirano zdravstveno varstvo, socialno zaščito in pokojnine, in če hočemo državljanom EU omogočiti uspešno prilagajanje na spremembe, je treba politike prilagoditi novemu načinu dela: Evropejci živijo dlje, soočajo se s spremembami družinskih vzorcev brez primere, izboljšujejo enakost med spoloma, se prilagajajo novim migracijskim vzorcem in raznovrstnosti, in vendar med prikrajšanimi skupinami še vedno trdovratno obstaja revščina. Evropska unija mora analizirati trenutne velike spremembe v naših družbah in podpreti trajnostne odgovore na vseh stopnjah, da bo izenačila delo na reformnih izzivih, s katerimi se sooča evropsko gospodarstvo.

Spodbujanje pravic in jamstev na delovnem mestu se mora uskladiti z ustvarjanjem delovnih mest. Zato je bistvenega pomena, da države članice sprejmejo aktivne politike trga dela za boj proti evropski brezposelnosti, zlasti brezposelnosti med mladimi, ki v mnogih državah članicah ostaja nesprejemljivo visoka. Kot je v Lizbonski strategiji navedel Evropski svet, je „zaposlitev najboljša zaščita pred socialno izključenostjo“.

Evropske solidarnostne politike in programi morajo spodbujati večjo kakovost življenja, socialno vključenost ter povečati priložnosti za državljane Unije, spodbujati socialni dialog in vključevanje civilne družbe, vse to v sodelovanju z nacionalnimi, regionalnimi ter drugimi krajevnimi organi, kakor tudi s socialnimi partnerji. To pomeni, da morajo biti naše politike za vzdrževanje solidarnosti usklajene z učinkovitejšimi načini zagotavljanja obstoječih pravic državljanov do dostopa do dela, izobraževanja, socialnih storitev, zdravstvenega varstva in drugih oblik socialnega varstva po vsej Evropi.

Solidarnost mora preko učinkovitega odgovora EU obsegati tudi bodoče generacije, ne samo z vidika demografske, temveč tudi okoljske spremembe. Unija mora z ukrepi za izvajanje zavez iz Kjota na stroškovno učinkovit način, globalnim načrtom za nadaljnje zmanjšanje emisij v obdobju po letu 2012 in akcijskim načrtom za uresničenje ciljev biotske raznovrstnosti za leto 2010 še naprej voditi boj proti podnebnim spremembam in zmanjšanju biotske raznovrstnosti.

Komisija bo naslednje leto vzporedno in v tesnem sodelovanju s pregledom enotnega trga temeljito proučila realnost evropske družbe ter začela z agendo za dostop in solidarnost kot njeno socialno dimenzijo. Proučila bo možnost oblikovanja kartice „upravičenosti“, ki bi omogočila vsakemu evropskemu državljanu da se seznani s svojimi obstoječimi pravicami in jih v polni meri uživa. Nadaljevala bo izvajanjem svoje socialne in trajnostne razvojne agende.

Svoboda, varnost in pravica

EU mora zagotoviti državljanom Evrope, da se pripravljajo ukrepi, s katerimi bo Evropa postala pravično in varno območje za življenje, kjer bo varnost zagotovljena skupaj s svobodo in izvajanjem osebnih svoboščin, ki jih Evropejci tako cenijo.

EU se s tem ne sme zadovoljiti. Potrebuje, na primer:

- osredotočanje na spoštovanje in spodbujanje osnovnih pravic za vse in razvoj koncepta evropskega državljanstva;

- močnejšo protiteroristično politiko z izboljšanim sodelovanjem med organi kazenskega pregona in sodnimi organi, tako da umakne ovire do dostopa in izmenjave informacij ob polnem spoštovanju zasebnosti in varstva podatkov;

- boljšo zaščito zunanjih mej z bolj vključenim sistemom upravljanja zunanje meje, vključno s postopno ustanovljeno mejno stražo, delujočo na podlagi skupnih evropskih pravil in postopkov;

- učinkovitejši skupni evropski azilni sistem do leta 2010 z boljšo usklajenostjo kriterijev in postopkov;

- bolj usklajeno skupno migracijsko politiko, ki priznava prednosti boljše vključenosti migrantov ob istočasnem zatiranju nelegalne migracije in kriminalnih združb, ki trgujejo z ljudmi, sodelovanju s tretjimi državami;

- boljše policijsko in pravosodno sodelovanje na podlagi vzajemnega priznavanja izvršljivosti nacionalnih sodb in odločb za vse, ki se gibajo, živijo in delajo po vsej EU;

- v celoti izkorišča obstoječe mehanizme za reševanje groženj, za varnost državljanov na mnogih področjih, vključno z živili, zdravjem in bioterorizmom;

- boljše sodelovanje na področju konzularnih zadev za boljšo zaščito državljanov EU v tretjih državah.

Ukrepe in odgovornost na nekaterih področjih oblikovanja politike ovirajo obstoječi dogovori o odločanju, ki vodijo do zastojev in pomanjkanja pravega demokratičnega pregleda. Obstoječe določbe Pogodb (člen 42 Pogodbe o Evropski uniji in člen 67(2) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti) dovoljujejo spremembe teh dogovorov, ki lahko izboljšajo postopek odločanja v Svetu in Evropskemu parlamentu omogočijo pravi demokratični pregled, ter večjo vlogo Evropskega sodišča.

Komisija bo predstavila pobudo za izboljšanje odločanja in odgovornosti na področjih kot so policijsko in pravosodno sodelovanje ter migracije, pri čemer bo uporabila možnosti, ki jih nudijo obstoječe pogodbe.

Širitev

Zaporedne širitve so EU spremenile v to, kar je danes – močna sila za spodbujanje širjenja miru, demokracije in blaginje ter prenos evropskih interesov, vrednot in vpliva v svet. Evropska unije je preko širitve podprla preobrazbo bivših diktatur v korist vseh držav članic. Vsaka širitev pa je prinesla tudi dvome: vendar je Unija vsakič dokazala, da ima institucionalno, finančno in politično zmožnost vključevanja novih članic.

Zadnja širitev iz leta 2004 je imela predvsem zgodovinsko-politično in strateško dimenzijo ponovne združitve Evrope. Vendar je bila tudi gospodarski uspeh, ki je spodbudil dinamiko evropskega gospodarstva, povečal rast in s povečanjem investicij ter trgovine ustvaril delovna mesta[1].

Kljub temu, da večina še vedno podpira širitev, pa mnogi državljani dvomijo v hitrost in obseg širitve. Unija mora spoštovati obstoječe zaveze. Obenem pa obstaja potreba po utemeljeni razpravi o prihodnjih širitvah in kaj te pomenijo za Unijo kot celoto.

Vprašanje, kako se Unija lahko prilagodi sprejetju novih članic ob istočasnem zagotavljanju svojih glavnih ciljev, ni novo: Evropski svet je v Kopenhagnu leta 1993 razpravljal o absorpcijski sposobnosti in „Agenda 2000“ je predlagala paket institucionalnih, političnih in proračunskih reform, ki so tlakovale pot uspešni širitvi maja 2004.

EU je pokazala, da je sposobna sprejeti nove članice in ostati učinkovita. Da bi pokazala, da lahko to ponovi, mora zagotoviti, da bo širitev dodatno okrepila skupni projekt Evrope.

Komisija bo razširila razpravo o dodani vrednosti, ki jo prinaša širitev, in absorpcijski sposobnosti Unije. o širitveni strategiji EU bo poročala kasneje letos, še pred decembrskim Evropskim svetom.

EU v svetu

Potreba po učinkoviti Evropi na globalnem prizorišču je močnejša kot kdajkoli. Globalna soodvisnost ustvarja nove možnosti za prenos evropskih vrednot in interesov ter krepi podporo prebivalcev Evrope za skupne zunanje ukrepe.

Odsotnost rešitve institucionalnih vprašanj ne sme preprečiti razvoja globalne vloge EU. Naše znatne skupne vire moramo s sproščanjem operativnih virov, raziskavami in preskrbo kar najbolje izkoristiti, na primer na področju obrambe. Komisija je pripravljena podpreti prizadevanja držav članic v tej smeri.

Če želi Evropa postati več kot zgolj vsota svojih delov, torej globalna sila, morajo države članice in institucije delovati skupaj, da dosežejo rezultate na naslednjih področjih:

- Osredotočenje in vpliv . S tem ko se zunanje naloge in partnerji EU množijo, je treba postaviti jasne prednostne naloge in posredovati jasno sporočilo glede cilja, ki ga EU poskuša doseči. Večjo prednost je treba nameniti razvoju evropske sosedske politike kot sredstvu za spodbujanje stabilnosti in blaginje v sosednjih državah.

- Skladnost. EU ima na voljo mnogo načinov vodenja zunanje politike, ki presegajo tradicionalno „zunanjo“ politiko, sem spadajo trgovina, razvojno sodelovanje, humanitarna pomoč in politični dialog. Poleg tega so naši cilji na področjih, kot so okolje, transport, energetika, migracije in varnost, v celoti uresničljivi samo v delovanju tudi preko evropskih mej. Skladnost notranje in zunanje politike je bistvena. Komisija bo kasneje letos predlagala nov pristop k zunanji konkurenčnosti v zvezi z vprašanji, kot so izboljšan dostop do čezmorskih trgov, nove prednostne naloge v trgovinskih odnosih, spodbujanje možnosti za vlaganja in varstvo intelektualne lastnine. V tem okviru mora Unija še naprej spodbujati visoko konkurenčnost ter socialne in okoljske standarde po vsem svetu.

- Koordinacija. Države članice in institucije ter institucije same si morajo skupaj prizadevati za vplivnejše in učinkovitejše zunanje ukrepe. Zunanja politika nujno vključuje več igralcev. Skupno osredotočenje na cilj, ki se ga poskuša doseči, je boljše od vprašanja, kdo je odgovoren za kaj; na primer pri zagotavljanju učinkovite pomoči civilne zaščite ob zunanjih kriznih situacijah.

Komisija bo po razpravi o vlogi Evrope v svetu na srečanju v Hampton Courtu predstavila koncept o zunanjih odnosih s konkretnimi idejami za rešitev teh izzivov v okviru obstoječih pogodb, zlasti o izboljšanju skladnosti in koordinacije ukrepov Komisije, drugih evropskih institucij ter držav članic. |

PRORAčUN ZA IZVEDBO AGENDE

Proračun je eden izmed najpomembnejših praktičnih izrazov političnih ciljev Unije. Prenovljeni proračun tako na strani odhodkov kot sredstev, je bistven za izvajanje agende državljanov. V nedavnem sporazumu o finančnem okviru je bilo sprejetih več pomembnih korakov, na primer povečanje odhodkov za nove politike, kot so varnost, inovativnost in raziskave ter reforma kohezijske politike EU, ki sledi agendi za rast in delovna mesta, ob istočasni ohranitvi njene osrednje vloge pri zagotavljanju solidarnosti v Uniji.

Vendar je pred nami še veliko dela. Sklepi o sredstvih in odhodkih Unije morajo temeljiti na soglasju glede prihodnje politične usmeritve Unije ter prenosu nalog med Unijo in nacionalnimi ravnmi, kakor tudi na skupni ravni in virov financiranja za izvajanje prednostnih nalog Unije. Komisija bo zato 2008/09 predstavila predloge za obsežno reformo proračuna na način, ki bo z novo politično agendo zagotovil blaginjo, solidarnost in varnost.

PARTNERSTVO EVROPE SUBSUDIARNOST, BOLJŠA PRAVNA UREDITEV, TRANSPARENTNOST

Sprejetje nove politične agende zahteva novo partnerstvo. EU je kompleksna, edinstvena organizacija, ki si prizadeva za mnoge cilje. Deluje lahko samo z delitvijo tako moči kot odgovornosti in z vztrajanjem na ključnih demokratičnih načelih – odgovornosti, preglednosti in zaupanju. EU mora:

- spoštovati načelo subsidiarnosti in ukrepati na evropski ravni samo takrat, ko je to primerno. Komisija mora sodelovati z državami članicami in njihovimi parlamenti, regijami, mestnimi in lokalnimi vladami, socialnimi partnerji ter civilno družbo, da zagotovi blaginjo za vsakogar.

- zmanjšati birokracijo na najmanjšo možno mero. Komisija je pri tem vodilna, saj je poenostavila obstoječo zakonodajo in povečala uporabo presoje vpliva. Vendar mora to biti skupen projekt in vse institucije kakor tudi nacionalni in regionalni organi morajo narediti več za poenostavitev poslovanja podjetij in življenja državljanov. Komisija bo kasneje v letu 2006 pripravila nadaljnji paket predlogov za dejansko izboljšanje pravne ureditve po vsej EU .

- izboljšati transparentnost in odgovornost. Komisija in Svet sta sprejela več pomembnih korakov za izboljšanje transparentnosti. Nadaljnji ukrepi pa so potrebni po vseh institucijah. Komisija bo gradila na pobudi za preglednost v Evropi in na primer pospešila prizadevanja na dostopu do dokumentov .

Partnerstvo pomeni, da morajo institucije EU učinkovito delovati skupaj – njihove različne naloge nikoli ne smejo preseči pomena njihovih skupnih ciljev. Prav tako se morajo približati državljanu – kar je ključni cilj nove komunikacijske politike[2].

Vendar morajo evropske institucije tudi tesneje sodelovati s ključnimi partnerji. Posebno odgovornost za dobro delovanje EU imajo nacionalne vlade. Politika EU ne more delovati, če na vsaki ravni – posvetovanje pred določitvijo politik, razprava o konkretnih predlogih in njihovo izvajanje – niso vključeni vsi igralci.

Zlasti nacionalni parlamenti morajo biti tesneje vključeni v razvoj in izvajanje evropske politike. Boljša vključenost nacionalnih parlamentov lahko pomaga evropskim politikam k boljšemu prilagajanju na različne okoliščine in s tem k učinkovitejšem izvajanju.

Komisija želi nacionalnim parlamentom neposredno posredovati vse nove predloge in posvetovalne dokumente ter jih povabiti k sodelovanju in na ta način izboljšati postopek oblikovanja politik.

NA POTI DO REŠITVE INSTITUCIONALNIH VPRAŠANJ

Eu mora zagotoviti, da njene institucije lahko izvedejo to novo politično agendo za državljane Evrope.

Laekenska deklaracija je leta 2001 zahtevala jasen, odprt, učinkovit in demokratično nadzorovan pristop Skupnosti, ki bo omogočal takšen razvoj Evrope, da bo ta lahko vzor preostalemu svetu. To je bila podlaga za nadaljnje delo, ki ga je opravila Konvencija in medvladna konferenca za sporazum o Ustavni pogodbi. Pet let kasneje so cilji Laekenske deklaracije še pomembnejši.

Junija 2005 so se voditelji držav in vlad sporazumeli o skupni oceni nacionalnih razprav v prvi polovici leta 2006 in se dogovorili o nadaljnjih korakih. V Sporočilu o načrtu D in obdobju razmisleka[3], Komisija analizira vprašanja, obravnavana v razpravah. Na kratko, državljani priznavajo, da je treba vprašanja, s katerimi se srečujemo tako v Evropi kot zunaj nje, reševati po vsej Evropi. Zaskrbljeni so zaradi delovnih mest in varnosti ter želijo evropski odgovor na globalizacijo. Želijo si jasnejše vizije o prihodnosti Evrope, na primer v zvezi s širitvijo. Prevladuje občutek, da bi bilo bolje usmeriti več pozornosti na izvajanje politik.

Na splošno je bilo v zraku nekaj različnih poti do Ustavne pogodbe. Potekajoče ratifikacije so dokaz zavezanosti držav članic k Ustavni pogodbi. V skladu s priloženo deklaracijo k Ustavni pogodbi bo zadeva predana na Evropski svet, če Pogodbo ratificirajo štiri petine držav članic. Vendar trenutno ne obstaja nobeno soglasje o nadaljnji poti.

Ponovno vzpostavljanje samozavesti in zaupanja ter ponovno povezovanje državljanov z Unijo, ki bo s konkretnimi rezultati dokazala, da je zmožna uresničiti njihove potrebe in pričakovanja, bo tlakovalo pot do pozitivnega izida.

Komisija zato predlaga, da: - Je čas za napredovanje, za izkoristek našega premisleka za izboljšanje rezultatov. Pozornost EU se mora zdaj preusmeriti na novo politično agendo za državljane in črpati iz stalnega dialoga, vključno z izvajanjem načrta D. - Mora EU učinkoviteje uporabi obstoječe pogodbe, kot je navedeno v tem dokumentu, brez vnaprejšnjega odločanja o Ustavni pogodbi. - Mora Evropski svet junija vzporedno sprejeti postopni pristop, ki naj ga povzamejo prihodnja predsedstva in katerega namen je oblikovati pogoje za prihodnjo rešitev institucionalnih vprašanj. - Morajo voditelji EU, kot naslednji velik korak do rešitve institucionalnih vprašanj sprejeti politično deklaracijo, ki določa evropske vrednote in cilje ter v skladu s katero voditelji sprejmejo skupno zavezo za njihovo uresničenje. To bi se lahko zgodilo naslednje leto ob petdeseti obletnici podpisa Rimske pogodbe. Deklaracijo morata podpisati tudi Evropski parlament in Komisija. - Mora, kot naslednji korak, svečana deklaracija služiti kot osnova za sklepe Evropskega sveta prihodnje leto, da začne postopek rešitve institucionalnih vprašanj , ki ga bodo razvila prihodnja predsedstva. Komisija je po potrebi pripravljena pomagati. |

SKLEPNE UGOTOVITVE

EU je zagotovila mir, blaginjo in varnost na način, ki je bil času njenega nastanka nepredstavljiv. Lahko in mora nadaljevati z uresničevanjem potreb in želja novih generacij Evropejcev.

Zato mora EU pospešiti ritem pri ustvarjanju nove agende državljanov. Ta mora vključevati predloge za zagotovitev nadaljnjih koristi za državljane, tako da Evropejcem ponovno odpre priložnosti in jim jamči za Evropo, ki temelji na preglednosti in solidarnosti. Agenda mora zagotoviti mora nadaljnja jamstva varnosti in svobode, ter biti povezana z učinkovitejšo prisotnostjo EU v svetu.

Pri izvajanju te agende mora EU delovati v partnerstvu. Obseg izziva zahteva polno zavezanost ne samo institucij EU, temveč tudi vsakogar, ki ima interes v uspehu Evrope. Vzpostavitev ponovne samozavesti v Evropski Uniji, kot sili blaginje, solidarnosti in varnosti v Evropi in širše, bo ustvarilo pravi okvir za rešitev institucionalnih vprašanj.

„Za narode Evrope ni druge prihodnosti kot v uniji.“

Jean Monnet

[1] COM(2006) 200, 3.5.2006.

[2] COM(2006) 35, 1.2.2006.

[3] COM(2006) 212, 10.5.2006.