(1)

Direktiva 2014/59/EU, kakor je bila spremenjena z Direktivo (EU) 2019/879 Evropskega parlamenta in Sveta (2), je uvedla nekatere zaščitne ukrepe za učinkovitejše izvajanje reševanja v zvezi s finančnimi pogodbami, ki jih ureja pravo tretjih držav.

(2)

V skladu s členom 71a(1) Direktive 2014/59/EU morajo institucije in subjekti v svoje finančne pogodbe, ki jih sklenejo in ki jih ureja pravo tretje države, vključiti določila, ki priznavajo pooblastila za mirovanje organov za reševanje.

(3)

Za izboljšanje učinkovitosti reševanja člen 68 Direktive 2014/59/EU določa, da se nekateri ukrepi za preprečevanje kriz ali ukrepi kriznega upravljanja ne bi smeli šteti za dogodek izvršitve ali insolvenčni postopek. Poleg tega ta člen določa, da taki ukrepi zgolj na podlagi njihove uporabe pogodbenim nasprotnim strankam v zadevnih pogodbah ne bi smeli omogočiti uveljavljanja določenih pogodbenih pravic. V vsebino pogodbenih določil je zato treba vključiti strinjanje strank, da jih te zahteve zavezujejo. Poleg tega lahko organi za reševanje v skladu s členi 33a, 69, 70 in 71 Direktive 2014/59/EU za omejeno obdobje uvedejo mirovanje pogodbenih obveznosti plačila ali izročitve v skladu s pogodbo z institucijo ali subjektom v postopku reševanja ali v nekaterih okoliščinah pred reševanjem, omejijo uveljavljanje pravic iz naslova jamstva in uvedejo mirovanje nekaterih pravic nasprotnih strank, kot so npr. pravica do predčasnega prenehanja, pobota bruto obveznosti, takojšnje zapadlosti prihodnjih plačil ali drugačne odpovedi finančne pogodbe. Ker ta pooblastila organov za reševanje morda niso učinkovita, kadar se uporabljajo za finančne pogodbe v skladu s pravom tretje države, bi jih bilo treba izrecno priznati v določilih finančnih pogodb.

(4)

Da se zagotovi učinkovitost reševanja in spodbudi usklajenost pristopov, ki jih sprejmejo države članice, ter da se zagotovi, da lahko organi za reševanje ter institucije in subjekti v postopku reševanja upoštevajo razlike v njihovih pravnih sistemih ali razlike, ki izhajajo iz določene oblike ali strukture pogodbe, je primerno določiti obvezno vsebino pogodbenih določil. Vsebina teh pogodbenih določil bi morala upoštevati različne poslovne modele institucij in subjektov. Ker pa se finančne pogodbe v mednarodnih transakcijah na splošno ne razlikujejo glede na poslovni model institucij ali subjektov, ni treba ustvariti različne vsebine za pogodbene klavzule o priznanju.

(5)

Ta uredba temelji na osnutkih regulativnih tehničnih standardov, ki jih je Komisiji predložil Evropski bančni organ (EBA).

(6)

EBA je opravil odprta javna posvetovanja o osnutkih izvedbenih tehničnih standardov, na katerih temelji ta uredba, analiziral potencialne povezane stroške in koristi ter prosil za nasvet interesno skupino za bančništvo, ustanovljeno v skladu s členom 37 Uredbe (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (3) –