21.12.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

L 338/2

(1)

Evropska unija si je zadala cilj ohraniti in razvijati območje svobode, varnosti in pravice.

(2)

V členu 82(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) je določeno, da pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah v Uniji temelji na načelu vzajemnega priznavanja sodb in pravosodnih odločb.

(3)

V skladu s Stockholmskim programom – odprta in varna Evropa, ki služi državljanom in jih varuje (2), ki ga je Evropski svet sprejel na zasedanju 10. in 11. decembra 2009, bi bilo treba vzajemno priznavanje razširiti na vse vrste sodb in odločb pravosodne narave, ki so lahko, odvisno od pravnega sistema, kazenske ali upravne. Komisija in države članice so tudi pozvane, da preučijo, kako bi lahko izboljšale zakonodajo in praktične podporne ukrepe za zaščito žrtev. V programu je prav tako izpostavljeno, da se lahko za žrtve kaznivih dejanj predvidijo posebni zaščitni ukrepi, ki bi morali veljati v vsej Uniji. Ta direktiva je del skladnega in celovitega sklopa ukrepov v zvezi s pravicami žrtev.

(4)

Evropski parlament je v resoluciji z dne 26. novembra 2009 o odpravi nasilja nad ženskami pozval države članice, da izboljšajo svojo zakonodajo in politiko za boj proti vsem oblikam nasilja nad ženskami in da sprejmejo ukrepe za odpravo vzrokov nasilja nad ženskami, med drugim tudi preventivne ukrepe; nadalje je pozval Unijo, da vsem žrtvam nasilja zagotovi pravico do pomoči in podpore. Evropski parlament je v resoluciji z dne 10. februarja 2010 o enakosti žensk in moških v Evropski uniji – 2009 podprl predlog za uvedbo evropske odredbe o zaščiti žrtev.

(5)

Svet je v resoluciji z dne 10. junija 2011 o načrtu za okrepitev pravic in zaščite žrtev, zlasti v kazenskih postopkih, zapisal, da bi bilo treba na ravni Unije sprejeti ukrepe za okrepitev pravic in zaščite žrtev kaznivih dejanj, ter pozval Komisijo, da v ta namen predloži ustrezne predloge. V tej zvezi bi bilo treba vzpostaviti mehanizem za vzajemno priznavanje odločb o ukrepih za zaščito žrtev kaznivih dejanj med državami članicami. V skladu z navedeno resolucijo bi to direktivo, ki zadeva vzajemno priznavanje zaščitnih ukrepov v kazenskih zadevah, moral dopolnjevati ustrezen mehanizem za ukrepe v civilnih zadevah.

(6)

V skupnem območju pravice brez notranjih meja je treba zagotoviti, da se zaščita fizične osebe, zagotovljena v eni državi članici, ohrani in nadaljuje v kateri koli drugi državi članici, v katero se oseba preseli ali se je že preselila. Treba bi bilo tudi zagotoviti, da legitimno uveljavljanje pravice državljanov Unije do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic v skladu s členom 3(2) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) in členom 21 PDEU ne bi povzročilo izgube njihove zaščite.

(7)

Za dosego teh ciljev bi morala biti v tej direktivi določena pravila, s katerimi se lahko zaščita, ki izhaja iz določenih zaščitnih ukrepov, sprejetih v skladu s pravom ene države članice (v nadaljnjem besedilu: država izdaje), razširi na drugo državo članico, v kateri se zaščitena oseba odloči prebivati ali zadrževati (v nadaljnjem besedilu: država izvršitve).

(8)

V tej direktivi so upoštevane različne pravne tradicije držav članic, pa tudi dejstvo, da se lahko učinkovita zaščita zagotovi z odredbami o zaščiti, ki jih izda organ, ki ni kazensko sodišče. Ta direktiva ne določa obveznosti spremembe nacionalnih sistemov za sprejem zaščitnih ukrepov in tudi ne določa obveznosti uvedbe ali spremembe kazenskopravnega sistema za izvrševanje evropske odredbe o zaščiti.

(9)

Ta direktiva se uporablja za zaščitne ukrepe, katerih namen je zlasti zaščititi osebo pred kaznivim dejanjem druge osebe, ki lahko na kakršen koli način ogrozi življenje ali telesno, duševno celovitost in spolno nedotakljivost te osebe, na primer s preprečevanjem kakršne koli oblike nadlegovanja, ter dostojanstvo ali osebno svobodo te osebe, na primer s preprečevanjem ugrabitev, zalezovanja in drugih oblik posredne prisile, pa tudi preprečiti nova kazniva dejanja ali zmanjšati posledice prejšnjih kaznivih dejanj. Te osebne pravice zaščitene osebe ustrezajo temeljnim vrednotam, ki se priznavajo in podpirajo v vseh državah članicah. Vendar država članica ni zavezana, da evropsko odredbo o zaščiti izda na podlagi kazenskega ukrepa, ki ne služi zaščiti osebe temveč primarno služi drugim ciljem, na primer socialni rehabilitaciji kršitelja. Treba je poudariti, da se ta direktiva nanaša na zaščitne ukrepe, ki poskušajo zaščititi vse žrtve in ne le žrtve spolnega nasilja, ob upoštevanju specifičnosti vsake vrste kaznivega dejanja.

(10)

Ta direktiva se uporablja za zaščitne ukrepe, sprejete v kazenskih zadevah, in tako ne zajema zaščitnih ukrepov, sprejetih v civilnih zadevah. Da bi bil zaščitni ukrep v skladu s to direktivo izvršljiv, ni nujno, da je obstoj kaznivega dejanja ugotovljen s pravnomočno sodno odločbo. Prav tako ni relevantna kazenska, upravna ali civilna narava organa, ki zaščitni ukrep sprejme. Ta direktiva držav članic ne obvezuje, da morajo spremeniti svoje nacionalno pravo, da bi lahko sprejemale zaščitne ukrepe v okviru kazenskih postopkov.

(11)

Namen te direktive je, da se uporablja za zaščitne ukrepe, sprejete v korist žrtev ali morebitnih žrtev kaznivih dejanj. Ta direktiva se zato ne bi smela uporabljati za ukrepe, sprejete z namenom zaščite prič.

(12)

Če je zaščitni ukrep, kakor je opredeljen v tej direktivi, sprejet za zaščito sorodnika glavne zaščitene osebe, lahko ob upoštevanju pogojev iz te direktive ta sorodnik zaprosi za evropsko odredbo o zaščiti zaprosi in se lahko ta zanj izda.

(13)

Vsako zaprosilo za izdajo evropske odredbe o zaščiti bi bilo treba obravnavati ustrezno hitro, pri tem pa upoštevati konkretne okoliščine primera, med drugim njegovo nujnost, predvideni datum prihoda zaščitene osebe na ozemlje države izvršitve in, če je možno, stopnjo ogroženosti zaščitene osebe.

(14)

Kadar se informacije na podlagi te direktive posredujejo zaščiteni osebi ali osebi, ki povzroča nevarnost, bi bilo treba te informacije posredovati tudi skrbniku oziroma zastopniku zadevne osebe, če je to ustrezno. Ustrezno pozornost bi bilo treba nameniti tudi potrebi, da so zaščitena oseba, oseba, ki povzroča nevarnost, ali skrbnik oziroma zastopnik v jeziku, ki ga razumejo, seznanjeni z informacijami, ki jih določa ta direktiva.

(15)

Pristojni organi bi morali v postopkih za izdajo in priznanje evropske odredbe o zaščiti ustrezno pozornost nameniti potrebam žrtev in še zlasti ranljivih oseb, kot so mladoletniki ali invalidi.

(16)

Za uporabo te direktive je bil morda odrejen zaščitni ukrep na podlagi sodbe, v smislu Okvirnega sklepa Sveta 2008/947/PNZ z dne 27. novembra 2008 o uporabi načela vzajemnega priznavanja sodb in pogojnih odločb zaradi zagotavljanja nadzorstva nad spremljevalnimi ukrepi in alternativnimi sankcijami (3), ali na podlagi odločbe o nadzornih ukrepih v smislu Okvirnega sklepa Sveta 2009/829/PNZ z dne 23. oktobra 2009 o uporabi načela vzajemnega priznavanja odločb o nadzornih ukrepih med državami članicami Evropske unije kot alternativi začasnemu priporu (4). Če je bila odločba v državi izdaje sprejeta na podlagi enega od navedenih okvirnih sklepov, bi morala država izvršitve ustrezno izvesti postopek za njeno priznanje. Vendar to ne bi smelo izključevati možnosti posredovanja evropske odredbe o zaščiti državi članici, ki ni država, ki izvršuje odločbe na podlagi navedenih okvirnih sklepov.

(17)

V skladu s členom 6 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter drugim odstavkom člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah bi bilo treba osebi, ki povzroča nevarnost, dati možnost zaslišanja in izpodbijanja zaščitnega ukrepa, bodisi med postopkom, ki vodi do sprejetja zaščitnega ukrepa, bodisi pred izdajo evropske odredbe o zaščiti.

(18)

Da bi se preprečilo, da bi bilo proti žrtvi v državi izvršitve storjeno kaznivo dejanje, bi morala imeti ta država na voljo pravna sredstva za priznanje odločbe, ki je bila predhodno sprejeta v korist žrtve v državi izdaje, hkrati pa tudi preprečiti, da bi morala žrtev sprožiti nov postopek ali ponovno predložiti dokaze v državi izvršitve, kot če država izdaje ne bi sprejela odločbe. Priznanje evropske odredbe o zaščiti s strani države izvršitve med drugim pomeni, da pristojni organ te države ob upoštevanju omejitev iz te direktive sprejema obstoj in veljavnost zaščitnega ukrepa, sprejetega v državi izdaje, prizna dejansko stanje, opisano v evropski odredbi o zaščiti, in soglaša, da bi bilo treba zagotoviti zaščito in da bi jo tudi bilo treba neprekinjeno zagotavljati v skladu z njenim nacionalnim pravom.

(19)

Ta direktiva vsebuje izčrpen seznam prepovedi in omejitev, ki bi, če bi bile izrečene v državi izdaje in vključene v evropski odredbi o zaščiti, morale biti priznane in izvršene v državi izvršitve ob upoštevanju omejitev iz te direktive. Na nacionalni ravni lahko obstajajo tudi druge vrste zaščitnih ukrepov, kot je, če to predpisuje nacionalno pravo, obveznost osebe, ki povzroča nevarnost, da ostane v določenem kraju. Takšne ukrepe lahko izreče država izdaje v okviru postopka, ki vodi do sprejetja enega od zaščitnih ukrepov, ki je lahko v skladu s to direktivo podlaga za evropsko odredbo o zaščiti.

(20)

Ker so v državah članicah za sprejetje in izvrševanje zaščitnih ukrepov pristojne različne vrste organov (civilni, kazenski ali upravni), se zdi primerno, da se v mehanizmu sodelovanja med državami članicami v okviru te direktive zagotovi visoka stopnja prožnosti. Pristojnemu organu države izvršitve zato ni treba v vseh primerih sprejeti enakega zaščitnega ukrepa, kot je bil sprejet v državi izdaje, in ima določeno stopnjo diskrecije, da sprejme kakršni koli ukrep, za katerega meni, da je v podobnem primeru v skladu z nacionalnim pravom ustrezen in primeren za zagotavljanje neprekinjene zaščite zaščitene osebe z vidika zaščitnega ukrepa, sprejetega v državi izdaje in opisanega v evropski odredbi o zaščiti.

(21)

Prepovedi ali omejitve, za katere se ta direktiva uporablja, med drugim obsegajo ukrepe, katerih cilj je omejitev osebnih stikov ali stikov na daljavo med zaščiteno osebo in osebo, ki povzroča nevarnost, kot sta to določitev nekaterih pogojev glede takšnih stikov ali omejitev vsebine komunikacije.

(22)

Pristojni organ države izvršitve bi moral obvestiti osebo, ki povzroča nevarnost, pristojni organ države izdaje in zaščiteno osebo o vsakem ukrepu, sprejetem na podlagi evropske odredbe o zaščiti. V uradnem obvestilu osebi, ki povzroča nevarnost, bi bilo treba ustrezno upoštevati interes zaščitene osebe, da se ne razkrije njenega naslova ali drugih kontaktnih podatkov. Takšne podatke bi bilo treba izločiti iz uradnega obvestila, pod pogojem, da naslov ali drugi kontaktni podatki niso del prepovedi ali omejitve, ki je kot izvršilni ukrep izrečena zoper osebo, ki povzroča nevarnost.

(23)

Če pristojni organ države izdaje umakne evropsko odredbo o zaščiti, bi moral pristojni organ države izvršitve prenehati izvajati ukrepe, ki jih je sprejel za izvrševanje evropske odredbe o zaščiti, pri čemer se razume, da lahko pristojni organ v državi izvršitve, samostojno in v skladu z nacionalnim pravom, sprejme kakršen koli zaščitni ukrep na podlagi nacionalnega prava za zaščito zadevne osebe.

(24)

Ker so v tej direktivi obravnavani primeri, v katerih se zaščitena oseba preseli v drugo državo članico, izdajanje ali izvrševanje evropske odredbe o zaščiti ne bi smelo pomeniti, da se na državo izvršitve prenesejo kakšne koli pristojnosti, povezane z glavnimi, odloženimi, alternativnimi, pogojnimi ali sekundarnimi sankcijami ali v zvezi z varnostnimi ukrepi, odrejenimi zoper osebo, ki povzroča nevarnost, če ta še naprej prebiva v državi, ki je sprejela zaščitni ukrep.

(25)

Kjer je to primerno bi moralo biti možno ukrepe, sprejete pri uporabi te direktive, v praksi uveljaviti z uporabo elektronskih sredstev, v skladu z nacionalno zakonodajo in postopki.

(26)

V okviru sodelovanja med organi, vključenimi v zagotavljanje zaščite zaščitene osebe, bi moral pristojni organ države izvršitve pristojnemu organu države izdaje sporočiti vsakršno kršitev ukrepov, sprejetih v državi izvršitve z namenom izvrševanja evropske odredbe o zaščiti. To sporočilo bi moralo pristojnemu organu države izdaje omogočiti, da se nemudoma odloči za kakršen koli ustrezen odziv glede zaščitnega ukrepa, izrečenega zoper osebo, ki povzroča nevarnost, v njegovi državi. Takšen odziv lahko, kjer je to primerno, vključuje izrek ukrepa odvzema prostosti kot nadomestitev prvotno sprejetega ukrepa brez odvzema prostosti, na primer kot alternativo preventivnemu priporu ali kot posledico pogojne odložitve sankcije. Ker takšna odločitev ne pomeni izreka nove sankcije v povezavi z novim kaznivim dejanjem, se razume, da takšna odločitev ne posega v možnost države izvršitve, da v primeru kršitve ukrepov, sprejetih zaradi izvrševanja evropske odredbe o zaščiti, po potrebi, izreče sankcije.

(27)

Zaradi različnih pravnih tradicij držav članic bi moral pristojni organ države izvršitve v primeru, če v tej državi ne bi bilo na voljo nobenega zaščitnega ukrepa glede na dejansko stanje, opisano v evropski odredbi o zaščiti, poročati pristojnemu organu države izdaje o vsaki kršitvi zaščitnega ukrepa, opisanega v evropski odredbi o zaščiti, s katero je seznanjen.

(28)

Za zagotavljanje nemotene uporabe te direktive v vsakem posameznem primeru, bi morali pristojni organi države izdaje in države izvršitve svoje pristojnosti izvajati v skladu z določbami te direktive in ob upoštevanju načela ne bis in idem.

(29)

Zaščitena oseba ne bi smela biti dolžna kriti stroškov v zvezi s priznanjem evropske odredbe o zaščiti, ki so nesorazmerni v primerjavi s podobnim nacionalnim primerom. Države članice bi morale pri izvajanju te direktive zagotoviti, da po priznanju evropske odredbe o zaščiti zaščitena oseba ni dolžna začeti nadaljnjih nacionalnih postopkov, da bi od pristojnega organa države izvršitve, kot neposredno posledico priznanja evropske odredbe o zaščiti, pridobila odločbo o sprejetju kakršnega koli ukrepa, ki bi bil v skladu z nacionalnim pravom te države na voljo v podobnem primeru za zagotavljanje zaščite zaščitene osebe.

(30)

Ob upoštevanju načela vzajemnega priznavanja, na katerem temelji ta direktiva, bi morale države članice v največji možni meri spodbujati neposredne stike med pristojnimi organi, kadar ti uporabljajo to direktivo.

(31)

Brez poseganja v neodvisnost sodstva in v razlike v organiziranosti pravosodja v Uniji bi morale države članice razmisliti o tem, da odgovorne za usposabljanje sodnikov, tožilcev ter zaposlenih na policiji in v pravosodju, ki sodelujejo v postopkih za izdajo ali priznanje evropske odredbe o zaščiti, zaprosijo, da se zagotovi ustrezno usposabljanje v zvezi s cilji te direktive.

(32)

Države članice bi morale Komisiji sporočiti ustrezne podatke o uporabi nacionalnih postopkov v zvezi z evropsko odredbo o zaščiti, vsaj glede števila zaprošenih, izdanih in/ali priznanih evropskih odredb o zaščiti, da bi tako pripomogle k lažji oceni uporabe te direktive. Pri tem bi bile koristne tudi druge vrste podatkov, kot so na primer vrsta zadevnih kaznivih dejanj.

(33)

Ta direktiva bi morala prispevati k zaščiti oseb, ki so v nevarnosti, ter brez poseganja vanje dopolnjevati instrumente, ki so že vzpostavljeni na tem področju, kot sta Okvirni sklep 2008/947/PNZ in Okvirni sklep 2009/829/PNZ, pri tem pa ne posegati vanje.

(34)

Če spada odločba v zvezi z zaščitnim ukrepom v področje uporabe Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (5), Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo (6) ali Haaške konvencije iz leta 1996 o pristojnosti, veljavni zakonodaji, priznanju, izvrševanju in sodelovanju v zvezi z odgovornostjo staršev in ukrepih za varstvo otrok (7), bi bilo treba priznavanje in izvrševanje takšne odločbe izvajati v skladu z določbami ustreznega pravnega instrumenta.

(35)

Države članice in Komisija bi morale po potrebi informacije o evropski odredbi o zaščiti vključiti v obstoječe kampanje za izobraževanje in ozaveščanje o zaščiti žrtev kaznivih dejanj.

(36)

Osebni podatki, ki se obdelujejo pri izvajanju te direktive, bi morali biti varovani v skladu z Okvirnim sklepom Sveta 2008/977/PNZ z dne 27. novembra 2008 o varstvu osebnih podatkov, ki se obdelujejo v okviru policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah (8), in načeli, določenimi v Konvenciji Sveta Evrope iz leta 1981 o varstvu posameznikov glede avtomatske obdelave osebnih podatkov.

(37)

Ta direktiva bi morala v skladu s členom 6 PEU spoštovati temeljne pravice, ki jih zagotavljata Listina Evropske unije o temeljnih pravicah ter Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

(38)

Države članice se spodbuja, da pri izvajanju te direktive upoštevajo pravice in načela iz Konvencije Združenih narodov iz leta 1979 o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk.

(39)

Ker cilja te direktive, namreč zaščititi ogrožene osebe, države članice same ne morejo zadovoljivo doseči in ker se ta cilj zaradi obsega in učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(40)

V skladu s členom 3 Protokola (št. 21) o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, je Združeno kraljestvo podalo uradno obvestilo, da želi sodelovati pri sprejetju in uporabi te direktive.

(41)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola (št. 21) o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, in brez poseganja v člen 4 navedenega protokola, Irska ne sodeluje pri sprejetju te direktive, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja.

(42)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola (št. 22) o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri sprejetju te direktive, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja –

1.

„evropska odredba o zaščiti“ pomeni odločbo, ki jo sprejme pravosodni ali enakovredni organ države članice v zvezi z zaščitnim ukrepom in na podlagi katere pravosodni ali enakovredni organ druge države članice v skladu z nacionalno zakonodajo sprejme ustrezen ukrep ali ukrepe za kontinuirano varstvo zaščitene osebe;

2.

„zaščitni ukrep“ pomeni odločbo v kazenski zadevi, sprejeto v državi izdaje v skladu z nacionalnim pravom in postopki, ki osebi, ki povzroča nevarnost, izreka eno ali več prepovedi ali omejitev iz člena 5 za zaščito zaščitene osebe pred kaznivim dejanjem, ki lahko ogrozi njeno življenje, telesno ali duševno celovitost, dostojanstvo, osebno svobodo ali spolno nedotakljivost;

3.

„zaščitena oseba“ pomeni fizično osebo, ki je zaščitena na podlagi zaščitnega ukrepa, sprejetega v državi izdaje;

4.

„oseba, ki povzroča nevarnost“ pomeni fizično osebo, ki ji je izrečena ena ali več prepovedi ali omejitev iz člena 5;

5.

„država izdaje“ pomeni državo članico, v kateri je bil sprejet zaščitni ukrep, na podlagi katerega se izda evropska odredba o zaščiti;

6.

„država izvršitve“ pomeni državo članico, ki ji je bila posredovana evropska odredba o zaščiti z namenom, da bi to odredbo priznala;

7.

„država nadzora“ pomeni državo članico, ki ji je bila posredovana sodba v smislu člena 2 Okvirnega sklepa 2008/947/PNZ, ali odločba o nadzornih ukrepih v smislu člena 4 Okvirnega sklepa 2009/829/PNZ.

(a)

prepoved vstopa na določene kraje, mesta ali opredeljena območja, na katerih zaščitena oseba prebiva ali jih obiskuje;

(b)

prepoved ali ureditev stikov z zaščiteno osebo v kakršni koli obliki, tudi po telefonu, elektronski ali navadni pošti, faksu ali kako drugače, ali

(c)

prepoved ali ureditev približevanja zaščiteni osebi na krajšo razdaljo od predpisane.

(a)

identiteto in državljanstvo zaščitene osebe ter identiteto in državljanstvo skrbnika ali zastopnika, če je zaščitena oseba mladoletna ali poslovno nesposobna;

(b)

datum, od katerega namerava zaščitena oseba prebivati ali se zadrževati v državi izvršitve, in obdobje oziroma obdobja bivanja v tej državi, če je to znano;

(c)

ime, naslov, telefonsko številko, številko faksa in elektronski naslov pristojnega organa države izdaje;

(d)

navedbo pravnega akta (na primer številko in datum), ki vsebuje zaščitni ukrep, na podlagi katerega se izda evropska odredba o zaščiti;

(e)

povzetek dejstev in okoliščin, zaradi katerih je bil v državi izdaje sprejet zaščitni ukrep;

(f)

prepovedi ali omejitve, izrečene osebi, ki povzroča nevarnost, z zaščitnim ukrepom, na katerem temelji evropska odredba o zaščiti, njihovo trajanje in navedbo morebitne sankcije v primeru kršitve kakršnih koli prepovedi ali omejitve;

(g)

uporabo morebitnega tehničnega pripomočka, ki je bil priskrbljen zaščiteni osebi ali osebi, ki povzroča nevarnost, kot sredstvo za izvršitev zaščitnega ukrepa;

(h)

identiteto in državljanstvo osebe, ki povzroča nevarnost, ter kontaktne podatke te osebe;

(i)

kadar ima pristojni organ države izdaje, brez dodatnega poizvedovanja, na voljo podatek, ali sta bila zaščitena oseba in/ali oseba, ki povzroča nevarnost, v državi izdaje deležna brezplačne pravne pomoči;

(j)

kjer je to primerno opis drugih okoliščin, ki bi lahko vplivale na oceno nevarnosti, ki grozi zaščiteni osebi;

(k)

po potrebi izrecno navedbo, da je bila sodba v smislu člena 2 Okvirnega sklepa 2008/947/PNZ ali odločba o nadzornih ukrepih v smislu člena 4 Okvirnega sklepa 2009/829/PNZ že posredovana državi nadzora, če ta ni država izvršitve evropske odredbe o zaščiti, in podatke o pristojnem organu te države za izvršitev takšne sodbe ali odločbe.

(a)

evropska odredba o zaščiti ni popolna ali ni bila dopolnjena v roku, ki ga je določil pristojni organ države izvršitve;

(b)

zahteve iz člena 5 niso izpolnjene;

(c)

zaščitni ukrep se nanaša na dejanje, ki po pravu države izvršitve ni kaznivo dejanje;

(d)

zaščita izhaja iz izvršitve sankcije ali ukrepa, za katerega v skladu s pravom države izvršitve velja amnestija in se nanaša na dejanje ali ravnanje, ki v skladu s tem pravom sodi v pristojnost države izvršitve;

(e)

po zakonodaji države izvršitve je osebi, ki povzroča nevarnost, podeljena imuniteta, kar onemogoča sprejetje ukrepov na podlagi evropske odredbe o zaščiti;

(f)

kazenski pregon zoper osebo, ki povzroča nevarnost, je za dejanje ali ravnanje po pravu države izvršitve zastaral in spada to dejanje ali ravnanje v pristojnost države izvršitve;

(g)

priznanje evropske odredbe o zaščiti bi bilo v nasprotju z načelom ne bis in idem;

(h)

po pravu države izvršitve oseba, ki povzroča nevarnost, zaradi svoje starosti ne more biti kazensko odgovorna za dejanje ali vedenje, v zvezi s katerim je bil sprejet zaščitni ukrep;

(i)

zaščitni ukrep se nanaša na kaznivo dejanje, za katero se po pravu države izvršitve obravnava, kot da je bilo v celoti ali v poglavitnem ali bistvenem delu storjeno na njenem ozemlju.

(a)

nemudoma obvesti državo izdaje in zaščiteno osebo o tej zavrnitvi in o razlogih za zavrnitev;

(b)

kjer je to primerno obvesti zaščiteno osebo o možnosti, da zaprosi za sprejem zaščitnega ukrepa v skladu z nacionalnim pravom te države;

(c)

obvesti zaščiteno osebo o vseh veljavnih pravnih sredstvih, ki so po nacionalnem pravu te države na voljo zoper takšno odločitev.

(a)

izreče kazenske sankcije in sprejme kak drug ukrep kot posledico kršitve, če ta kršitev pomeni kaznivo dejanje po pravu države izvršitve;

(b)

sprejme vse odločitve nekazenske narave v zvezi s kršitvijo;

(c)

sprejme vse nujne in začasne ukrepe, da zaustavi kršitev, dokler država izdaje, kjer je to primerno, ne sprejme nadaljnje odločitve.

(a)

podaljšanju, pregledu, spremembi, preklicu in umiku zaščitnega ukrepa in posledično evropske odredbe o zaščiti;

(b)

izreku ukrepa odvzema prostosti kot posledico preklica zaščitnega ukrepa, če je bil zaščitni ukrep uporabljen na podlagi sodbe v smislu člena 2 Okvirnega sklepa 2008/947/PNZ ali na podlagi odločbe o nadzornih ukrepih v smislu člena 4 Okvirnega sklepa 2009/829/PNZ.

(a)

spremeni ukrepe, sprejete na podlagi evropske odredbe o zaščiti, v skladu s členom 9, ali

(b)

zavrne izvršitev spremenjene prepovedi ali omejitve, če ta ne ustreza vrstam prepovedi ali omejitev iz člena 5 ali če so podatki, poslani z evropsko odredbo o zaščiti v skladu s členom 7, nepopolni ali niso bili dopolnjeni v roku, ki ga je določil pristojni organ države izvršitve v skladu s členom 9(4).

(a)

če obstajajo jasni indici, da zaščitena oseba ne prebiva ali se ne zadržuje na ozemlju države izvršitve ali da je dokončno zapustila to ozemlje;

(b)

če se v skladu z njegovim nacionalnim pravom izteče najdaljši možni čas trajanja ukrepov, sprejetih zaradi izvršitve evropske odredbe o zaščiti;

(c)

v primeru iz člena 13(7)(b), ali

(d)

če je sodba v smislu člena 2 Okvirnega sklepa 2008/947/PNZ ali odločba o nadzornih ukrepih v smislu člena 4 Okvirnega sklepa 2009/829/PNZ po priznanju evropske odredbe o zaščiti posredovana državi izvršitve.