Zadeva C-435/06

V postopku

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Korkein hallinto-oikeus)

„Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo – Uredba (ES) št. 2201/2003 – Področje materialne in časovne uporabe – Pojem ‚civilne zadeve‘ – Odločba o prevzemu v varstvo in namestitvi otrok zunaj lastne družine – Ukrepi s področja javnega prava za zaščito otrok“

Sklepni predlogi generalne pravobranilke J. Kokott, predstavljeni 20. septembra 2007

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 27. novembra 2007

Povzetek sodbe

1. Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost, priznavanje in izvrševanje sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo – Uredba št. 2201/2003

(Uredba Sveta št. 2201/2003, člena 1(1) in 2, točka 7)

2. Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost, priznavanje in izvrševanje sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo – Uredba št. 2201/2003

(Akt o pristopu iz leta 1994, skupna izjava št. 28; Uredba Sveta št. 2201/2003)

1. Člen 1(1) Uredbe št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe št. 1347/2000, kot je bila spremenjena z Uredbo št. 2116/2004, je treba razlagati tako, da pojem „civilne zadeve“ v smislu te določbe zajema posamično odločbo, s katero je odrejen takojšen prevzem v varstvo in namestitev otroka v rejniško družino zunaj lastne družine, če je bila ta odločba sprejeta v okviru javnopravnih pravil o zaščiti otrok.

Pojem „civilne zadeve“ v smislu navedene določbe mora namreč imeti samostojen pomen. Samo enotna uporaba Uredbe št. 2201/2003 v državah članicah, s katero se zahteva, da je področje uporabe te uredbe določeno s pravom Skupnosti in ne z nacionalnim pravom, lahko zagotovi uresničitev ciljev, ki jim sledi ta uredba, med katerimi je tudi enako obravnavanje vseh zadevnih otrok. Izpolnitev tega cilja je v skladu z uvodno izjavo 5 navedene uredbe zagotovljena le, če vse odločbe o starševski odgovornosti spadajo na področje uporabe te uredbe. Ta odgovornost je v členu 2, točka 7, navedene uredbe predmet široke definicije, ker zajema vse pravice in dolžnosti v zvezi z osebnostjo ali s premoženjem otroka, ki so fizični ali pravni osebi podeljene s sodno odločbo, po zakonu ali s pravnoveljavnim dogovorom. Glede na to je vseeno, ali na starševsko odgovornost vpliva državni zaščitni ukrep ali odločba, ki je bila sprejeta na pobudo enega ali več nosilcev pravice do varstva in vzgoje.

(Glej točke od 46 do 50, 53 in točko 1 izreka.)

2. Uredbo št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe št. 1347/2000, kot je bila spremenjena z Uredbo št. 2116/2004, je treba razlagati tako, da se usklajeni nacionalni predpisi o priznavanju in izvrševanju upravnih odločb o prevzemu v varstvo in namestitvi oseb, ki so bili sklenjeni v okviru nordijskega sodelovanja, ne morejo uporabljati za odločbo o prevzemu otroka v varstvo, ki spada na področje uporabe te uredbe.

Sodelovanja med nordijskimi državami na področju priznavanja in izvrševanja upravnih odločb o prevzemu v varstvo in namestitvi oseb namreč ni med izjemami, ki so taksativno naštete v Uredbi št. 2201/2003.

Poleg tega se te razlage ne more ovreči s skupno izjavo št. 28 o nordijskem sodelovanju, ki je priložena k Aktu o pogojih pristopa Republike Avstrije, Republike Finske in Kraljevine Švedske ter o prilagoditvah pogodb, na katerih temelji Evropska unija. V skladu z navedeno izjavo so se namreč države članice nordijskega sodelovanja, ki so članice Evropske unije, zavezale nadaljevati to sodelovanje v skladu s pravom Skupnosti. Iz tega izhaja, da mora to sodelovanje spoštovati načela pravnega reda Skupnosti. Nacionalno sodišče, ki v okviru svojih pristojnosti uporablja določbe prava Skupnosti, ima torej dolžnost zagotoviti polni učinek teh določb, ob tem da, če je treba, odloči, da ne bo uporabilo neskladnih določb nacionalne zakonodaje.

(Glej točke 57, 61, od 63 do 66 in točko 2 izreka.)

SODBA SODIŠČA (veliki senat)

z dne 27. novembra 2007(*)

V zadevi C‑435/06,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Korkein hallinto-oikeus (Finska) z odločbo z dne 13. oktobra 2006, ki je prispela na Sodišče 17. oktobra 2006, v postopku

SODIŠČE (veliki senat),

v sestavi V. Skouris, predsednik, P. Jann, C. W. A. Timmermans, A. Rosas in A. Tizzano, predsedniki senatov, R. Schintgen, J. N. Cunha Rodrigues (poročevalec), R. Silva de Lapuerta, sodnica, J.-C. Bonichot, T. von Danwitz in A. Arabadjiev, sodniki,

generalna pravobranilka: J. Kokott,

sodni tajnik: R. Grass,

na podlagi pisnega postopka,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

– za C M. Fredman, asianajaja,

– za finsko vlado A. Guimaraes Purokoski, zastopnica,

– za nemško vlado M. Lumma, zastopnik,

– za francosko vlado G. de Bergues in A.-L. During, zastopnika,

– za nizozemsko vlado H. G. Sevenster, zastopnica,

– za slovaško vlado J. Čorba, zastopnik,

– za švedsko vlado A. Kruse, zastopnik,

– za Komisijo Evropskih skupnosti M. Wilderspin in P. Aalto, zastopnika,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 20. septembra 2007

izreka naslednjo

Sodbo

1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (UL L 338, str. 1), kot je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 2116/2004 z dne 2. decembra 2004 (UL L 367, str. 1, v nadaljevanju: Uredba št. 2201/2003).

2 Ta predlog je bil vložen v okviru tožbe, ki jo je sprožila C, mati otrok A in B, zoper odločbo Oulun hallinto-oikeus (upravno sodišče v Ouluju (Finska)), s katero je to potrdilo odločbo finske policije o izročitvi teh otrok švedskim organom.

Pravni okvir

Pravo Skupnosti

3 Skupna izjava št. 28 o nordijskem sodelovanju, ki je priložena Aktu o pogojih pristopa Republike Avstrije, Republike Finske in Kraljevine Švedske ter o prilagoditvah pogodb, na katerih temelji Evropska unija (UL 1994, C 241, str. 21, in UL 1995, L 1, str. 1), se glasi:

„Pogodbenice ugotavljajo, da Švedska, Finska in Norveška kot članice Evropske unije nameravajo nadaljevati nordijsko sodelovanje med seboj kakor tudi z drugimi državami in ozemlji popolnoma v skladu s pravom Skupnosti in drugimi določbami Pogodbe o Evropski uniji.“

4 Uvodna izjava 5 Uredbe št. 2201/2003 se glasi:

„Da bi se zagotovila enakost za vse otroke, zajema ta uredba vse odločbe o starševski odgovornosti, vključno z ukrepi za zaščito otrok, neodvisno od kakršne koli povezave s postopki v zakonskih sporih.“

5 Člen 1 te uredbe določa:

„1. Ta uredba se uporablja ne glede na vrsto sodišča v civilnih zadevah, ki se nanašajo na:

[…]

b) podelitev, izvrševanje, prenos, omejitev ali odvzem starševske odgovornosti.

2. Zadeve iz odstavka 1(b) lahko zlasti zadevajo:

a) pravice do varstva in vzgoje otroka in pravice do stikov z otrokom;

[…]

d) namestitev otroka v rejniško družino ali v oskrbo zavoda;

[…]“

6 V skladu s členom 2 Uredbe št. 2201/2003:

„V tej uredbi:

1) ‚sodišče‘ pomeni vse organe v državi članici, ki so v skladu s členom 1 pristojni za odločanje o zadevah s področja uporabe te uredbe;

[…]

4) ‚sodna odločba‘ pomeni […] sodno odločbo, ki se nanaša na starševsko odgovornost in jo je izdalo sodišče države članice, ne glede na to, kakšno je ime sodne odločbe, vključno s sklepom, odredbo ali odločbo;

[…]

7) ‚starševska odgovornost‘ pomeni vse pravice in dolžnosti v zvezi z osebnostjo ali s premoženjem otroka, ki so fizični ali pravni osebi podeljene s sodno odločbo, po samem zakonu ali s pravno veljavnim dogovorom. Izraz zajema [zlasti] pravice do varstva in vzgoje otroka in pravice do stikov z otrokom;

[…]

9) ‚pravice do varstva in vzgoje‘ vključujejo pravice in dolžnosti, ki se nanašajo na skrb za otrokovo osebnost in zlasti pravico določitve kraja otrokovega prebivališča;

[…]“

7 Člen 8(1) te uredbe določa:

„Sodišča države članice so pristojna v zadevah starševske odgovornosti v zvezi z otrokom, ki običajno prebiva v tisti državi članici v trenutku, ko je sodišče začelo postopek.“

8 Člen 16(1)(a) te uredbe se glasi:

„Šteje se, da je sodišče začelo postopek:

(a) v trenutku, ko je pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje vloženo na sodišču, pod pogojem, da vlagatelj kasneje ni opustil dejanj, ki bi jih moral opraviti v zvezi z vročitvijo pisanja nasprotni stranki.“

9 Člen 59 Uredbe št. 2201/2003 se glasi:

„1. Ob upoštevanju določil členov 60, 63, 64 ter odstavka 2 tega člena ta uredba med državami članicami nadomesti v trenutku začetka veljave obstoječe konvencije, ki so bile sklenjene med dvema ali več državami članicami ter se nanašajo na zadeve, ki jih ureja ta uredba.

2. a) Finska in Švedska imata možnost izjaviti, da se bo Konvencija z dne 6. februarja 1931 med Dansko, Finsko, Islandijo, Norveško in Švedsko, ki vsebuje določbe mednarodnega zasebnega prava o zakonski zvezi, posvojitvi in skrbništvu, skupaj s pripadajočim Sklepnim protokolom v celoti ali delno uporabljala v njihovih medsebojnih odnosih namesto pravil te uredbe. Take izjave se priložijo tej uredbi in se objavijo v Uradnem listu Evropskih skupnosti. Navedene države jih lahko kadarkoli v celoti ali delno prekličejo.

[…]“

10 Člen 64 te uredbe določa:

„1. Določbe te uredbe se uporabljajo samo za postopke, listine, ki so bile uradno sestavljene ali registrirane kot javne listine, in za sporazume, začete, sestavljene oz. sklenjene po dnevu začetka njene uporabe v skladu s členom 72.

2. Sodne odločbe, izdane po dnevu začetka uporabe te uredbe v postopkih, začetih pred navedenim dnem, vendar po dnevu začetka veljavnosti Uredbe [Sveta] (ES) št. 1347/2000 [z dne 29. maja 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo (UL L 160, str. 19)], se priznajo in izvršijo v skladu z določbami Poglavja III te uredbe, če je pristojnost temeljila na pravilih, skladnih s pravili v Poglavju II ali v Uredbi [...] št. 1347/2000 ali v konvenciji, sklenjeni med državo članico izvora in zaprošeno državo članico, ki je bila veljavna, ko se je postopek začel.

[…]“

11 V skladu s členom 72 je Uredba št. 2201/2003 začela veljati 1. avgusta 2004, uporabljati pa se je začela 1. marca 2005, z izjemo členov 67, 68, 69 in 70, ki so se začeli uporabljati 1. avgusta 2004.

Nacionalni pravni redi

12 Švedski zakon, ki vsebuje posebne določbe o zaščiti mladoletnikov (lag med särskilda bestämmelser om vård av unga (1990: 52)), ureja ukrepe za zaščito otrok, kot sta prevzem v varstvo in namestitev proti volji staršev. Če sta ogrožena zdravje ali razvoj otroka, lahko mestna socialna služba predlaga länsrätt (regijsko upravno sodišče), da sprejme primerne ukrepe. V nujnih primerih ta odbor lahko sam odredi te ukrepe pod pogojem, da jih potrdi länsrätt.

13 V skladu s členom 1(1) finskega zakona o izročitvi osebe islandskim, norveškim, švedskim ali danskim organom za izvršitev odločbe o prevzemu v varstvo ali oskrbo (laki huoltoa tai hoitoa koskevan päätöksen täytäntöönpanoa varten tapahtuvasta luovuttamisesta Islantiin, Norjaan, Ruotsiin tai Tanskaan (761/1970), v nadaljevanju: zakon 761/1970) lahko Republika Finska kogarkoli, ki je predmet ukrepa o prevzemu v varstvo ali oskrbo, ki je odrejen z odločbo islandskih, norveških, švedskih ali danskih organov, na podlagi zahteve za izvršitev take odločbe izroči zadevni državi.

Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

14 Socialna služba mesta L (Švedska) je 23. februarja 2005 izdala odločbo o takojšnjem prevzemu otrok A in B, ki sta prebivala v tem mestu, v varstvo, da bi ju namestili v rejniško družino. A, rojen leta 2001, in B, rojen leta 1999, imata finsko državljanstvo, pri čemer ima A tudi švedsko državljanstvo.

15 C se je 1. marca 2005 skupaj z otrokoma A in B nastanila na Finskem. Njena selitev v to državo članico je bila prijavljena 2. marca 2005. Finski organi so to novo bivališče vpisali v register 10. marca 2005 z učinkom od 1. marca 2005.

16 Odločbo socialne službe mesta L je 3. marca 2005 potrdil Länsrätten i K län (regijsko upravno sodišče v K (Švedska)), pred katerim je ta služba v ta namen sprožila postopek 25. februarja 2005. Švedsko pravo določa ta postopek sodne potrditve v vseh primerih, ko pride do prevzema otroka v varstvo brez privolitve staršev.

17 Ker je Kammarrätten i M (pritožbeno upravno sodišče v M (Švedska)) ugotovilo, da je zadeva v pristojnosti švedskih sodišč, je tožbo C zoper odločbo Länsrätten i K län zavrglo.

18 To pristojnost švedskih sodišč je 20. junija 2006 potrdilo Regeringsrätten (Vrhovno upravno sodišče (Švedska)).

19 Na dan razglasitve odločbe Länsrätten i K län je švedska policija zaprosila finsko policijo mesta H, kjer sta bila otroka začasno nastanjena pri babici, naj to odločbo izvrši. To zaprosilo je bilo podano na podlagi zakona 761/1970.

20 Finska policija je z odločbo z dne 8. marca 2005 odredila izročitev otrok A in B švedskim organom. C je zoper to odločbo vložila tožbo pri Oulun hallinto-oikeus, ki pa jo je zavrglo.

21 C se je nato pritožila na Korkein hallinto-oikeus (Vrhovno upravno sodišče), ki je presodilo, da za odločitev o sporu o glavni stvari potrebuje razlago področja uporabe Uredbe št. 2201/2003.

22 Korkein hallinto-oikeus se pri ugotovitvi, da je odločba o prevzemu v varstvo in namestitvi otroka na Finskem s področja javnega prava, sprašuje o vključitvi take odločbe v pojem „civilne zadeve“ iz te uredbe. Poleg tega da na Finskem zaščita otrok zahteva ne samo ene, ampak celo vrsto odločb, se to sodišče sprašuje tudi, ali ta uredba zajema obenem prevzem v varstvo in namestitev otroka ali samo odločbo o namestitvi.

23 V teh okoliščinah je Korkein hallinto-oikeus odločanje prekinilo in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1) a) Ali se Uredba […] št. 2201/2003 […] uporablja za izvršitev odločbe v celoti, kot je ta, ki je bila sprejeta v tem primeru, ki odreja takojšen prevzem v varstvo in namestitev otroka v rejniško družino zunaj lastne družine, če je bila sprejeta v okviru javnopravnih pravil o zaščiti otrok, v obliki ene same odločbe?

b) Oziroma ali se Uredba glede na člen 1(2)(d) uporablja le za del odločbe o namestitvi v rejniško družino zunaj lastne družine?

c) Ali se v slednjem primeru Uredba [št. 2201/2003] uporablja za odločbo o namestitvi, ki je sestavni del odločbe o prevzemu v varstvo, tudi kadar bi za to slednjo, od katere je odvisna odločba o namestitvi, veljali predpisi o vzajemnem priznavanju in izvrševanju sodnih ter upravnih odločb, ki so jih zadevne države članice uskladile v okviru sodelovanja?

2) Ali je v primeru pritrdilnega odgovora na vprašanje 1a) navedene usklajene predpise vseeno mogoče uporabiti za prevzem otroka v varstvo, če ti predpisi temeljijo na priznavanju in neposrednem izvrševanju upravnih odločb prek sodelovanja upravnih organov, glede na dejstvo, da v Uredbi [št. 2201/2003] ti usklajeni predpisi o priznavanju in izvrševanju odločb o namestitvi, ki so predmet javnega prava, na predlog Sveta nordijskih držav niso navedeni in da ta uredba upošteva le ustrezno civilnopravno konvencijo?

3) Ali se Uredba [št. 2201/2003], če je odgovor na vprašanje 1a) pritrdilen in odgovor na vprašanje 2 nikalen, ob upoštevanju členov 72 in 64(2) te uredbe ter navedenih usklajenih predpisov nordijskih držav o odločbah o prevzemu v varstvo, ki so predmet javnega prava, uporablja ratione temporis za zadevo, v kateri so švedski organi sprejeli odločbo tako o takojšnjem prevzemu v varstvo in namestitvi v rejniško družino 23. februarja 2005 in so 25. februarja 2005 odločbo o takojšnjem prevzemu v varstvo predložili v potrditev länsrätt, ki jo je potrdilo 3. marca 2005?“

Vprašanja za predhodno odločanje

Prvo vprašanje pod (a)

24 S tem vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 1(1) Uredbe št. 2201/2003 razlagati tako, da se, po eni strani, uporablja za eno samo odločbo, ki odreja takojšen prevzem v varstvo in namestitev otroka v rejniško družino zunaj lastne družine in, po drugi strani, da ta odločba spada pod pojem „civilne zadeve“ v smislu te določbe, če je bila sprejeta v okviru pravil javnega prava o zaščiti otrok.

25 Odločba o prevzemu otroka v varstvo se nanaša na starševsko odgovornost in zato spada na področje uporabe Uredbe št. 2201/2003.

26 Glede na to je treba poudariti, da se Uredba št. 2201/2003 v skladu s členom 1(1)(b) uporablja, ne glede na vrsto sodišča, za civilne zadeve v zvezi s podelitvijo, izvrševanjem, prenosom, omejitvijo ali odvzemom starševske odgovornosti. Poleg tega v skladu s členom 2(1) te uredbe „sodišče“ pomeni vse organe v državi članici, ki so pristojni za odločanje o zadevah s področja uporabe te uredbe.

27 V skladu s členom 2, točka 7, iste uredbe „starševska odgovornost“ zajema vse pravice in dolžnosti v zvezi z osebnostjo ali s premoženjem otroka, ki so fizični ali pravni osebi podeljene s sodno odločbo, po samem zakonu ali s pravno veljavnim dogovorom, zlasti pravice do varstva in vzgoje otroka ter pravice do stikov z otrokom.

28 Prevzem otroka v varstvo izrecno ni med zadevami, ki se v skladu s členom 1(2) te uredbe nanašajo na starševsko odgovornost.

29 Ta okoliščina vseeno ne more izvzeti odločbe o prevzemu otroka v varstvo s področja uporabe Uredbe št. 2201/2003.

30 Uporaba pojma „zlasti“ v členu 1(2) te uredbe pomeni, da je naštevanje v tej določbi podano primeroma.

31 Poleg tega iz uvodne izjave 5 Uredbe št. 2201/2003 izhaja, da ta uredba z namenom, da bi se zagotovila enakost za vse otroke, zajema vse odločbe o starševski odgovornosti, vključno z ukrepi za zaščito otrok.

32 Odločba o prevzemu otroka v varstvo, kot je ta v postopku v glavni stvari, pa po naravi stvari spada v okvir javnega ukrepa, katerega cilj je zadostiti potrebam zaščite in pomoči mladoletnikom.

33 Poleg tega iz spisa, ki je bil predložen Sodišču, izhaja, da ima na Finskem prevzem otroka v varstvo tak učinek, da se socialni službi te države dodeli pooblastilo, da določi kraj bivanja otroka. Ta ukrep lahko vpliva na izvajanje pravice do varstva in vzgoje, ki v skladu s členom 2, točka 9, Uredbe št. 2201/2003 zajema prav pravico določitve kraja otrokovega prebivališča. Zato se to pooblastilo nanaša na starševsko odgovornost, ker skladno s členom 1(2)(a) te uredbe pravica do varstva in vzgoje pomeni eno od zadev, ki se nanaša na to odgovornost.

34 V zvezi z namestitvijo je treba poudariti, da je v skladu s členom 1(2)(d) Uredbe št. 2201/2003 namestitev otroka v rejniško družino ali v oskrbo zavoda ena od sestavnih zadev starševske odgovornosti.

35 Kot je poudarila generalna pravobranilka v točki 28 sklepnih predlogov, sta prevzem v varstvo in namestitev dve tesno povezani dejanji, ker je, po eni strani, lahko ukrep prevzema v varstvo sprejet ločeno zgolj kot začasen ukrep in, po drugi strani, ker je namestitev otroka proti volji staršev mogoča le po tem, ko pristojni organ tega otroka prevzame v varstvo.

36 V teh okoliščinah bi izključitev odločbe o prevzemu otroka v varstvo s področja uporabe Uredbe št. 2201/2003 škodovala učinkovitosti te uredbe v državah članicah, kjer se za zaščito otrok, vključno z njihovo namestitvijo, zahteva sprejetje več odločb. In ker je v drugih državah članicah ta zaščita zagotovljena z eno samo odločbo, bi bila ob tem lahko pod vprašajem tudi enakost obravnavanja zadevnih otrok.

37 V zvezi z Uredbo št. 2201/2003 je treba določiti, ali se ta uporablja za odločbe o prevzemu v varstvo in namestitvi otroka, ki izhajajo s področja javnega prava.

38 Člen 1(1) Uredbe št. 2201/2003 določa načelo, v skladu s katerim je področje uporabe te uredbe omejeno na „civilne zadeve“, ne da bi pri tem opredelil vsebino in obseg tega pojma.

39 Treba je opozoriti, da je bilo Sodišče v okviru Konvencije z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 1972, L 299, str. 32), kot je bila spremenjena s Konvencijo z dne 9. oktobra 1978 o pristopu Kraljevine Danske, Irske in Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska (UL L 304, str. 1 in – spremenjeno besedilo – str. 77), s Konvencijo z dne 25. oktobra 1982 o pristopu Helenske republike (UL L 388, str. 1), s Konvencijo z dne 26. maja 1989 o pristopu Kraljevine Španije in Portugalske republike (UL L 285, str. 1) in s Konvencijo z dne 29. novembra 1996 o pristopu Republike Avstrije, Republike Finske in Kraljevine Švedske (UL 1997, C 15, str. 1, v nadaljevanju: Bruseljska konvencija), pozvano, da poda razlago pojma „civilne in gospodarske zadeve“, ki je naveden v členu 1, prvi odstavek, prvi stavek, te konvencije.

40 Sodišče je večkrat razsodilo, da ker je treba v kar največji meri zagotoviti enakost ter enotnost pravic in obveznosti, ki za države pogodbenice in zainteresirane osebe izhajajo iz Bruseljske konvencije, pojmov, ki so uporabljeni v tej določbi, ni mogoče razlagati kot preprosto napotitev na notranje pravo ene ali druge zadevne države. Pojem „civilne in gospodarske zadeve“ je treba šteti za samostojen pojem, ki ga je treba razlagati s sklicevanjem na, po eni strani, cilje in ureditev omenjene Konvencije in, po drugi strani, na splošna načela, ki izhajajo iz nacionalnih pravnih ureditev (glej sodbo z dne 15. februarja 2007 v zadevi Lechouritou in drugi, C-292/05, še neobjavljeno v ZOdl., točka 29 in navedena sodna praksa).

41 Čeprav švedska vlada priznava, kot to priznavajo tudi pritožnica v postopku v glavni stvari, druge države članice, ki so predložile stališča, in Komisija Evropskih skupnosti, da mora imeti tudi pojem „civilne zadeve“ v smislu člena 1(1) Uredbe št. 2201/2003 samostojen pomen v pravu Skupnosti, pa trdi, da odločba o prevzemu v varstvo in namestitvi otroka, ki je bila sprejeta pri izvajanju javne oblasti, ne spada na področje uporabe te uredbe.

42 V utemeljitev svoje trditve se ta vlada sklicuje na sodno prakso Sodišča, v skladu s katero velja, da čeprav nekateri spori med javnim organom in posameznikom lahko sodijo na področje uporabe Bruseljske konvencije, je drugače, kadar javni organ ravna v okviru izvajanja javne oblasti (sodbi z dne 1. oktobra 2002 v zadevi Henkel, C-167/00, Recueil, str. I-8111, točki 26 in 30, in z dne 15. maja 2003 v zadevi Préservatrice foncière TIARD, C-266/01, Recueil, str. I-4867, točka 22).

43 Kot trdi švedska vlada, bi si bilo težko zamisliti določbo, ki bi očitneje spadala pod izvajanje javne oblasti, kot odločbo, ki odreja prevzem otroka v varstvo in bi lahko v nekaterih okoliščinah slednjemu tudi odvzela svobodo.

44 Ta razlaga člena 1(1) Uredbe št. 2201/2003 ne more biti sprejeta.

45 Ker mora biti razlaga pojma „civilne zadeve“ dejansko opravljena glede na cilje Uredbe št. 2201/2003, če bi morale biti odločbe o prevzemu v varstvo in namestitvi otroka, ki v nekaterih državah spadajo na področje javnega prava, zgolj zaradi tega edinega razloga izključene s področja uporabe te uredbe, bi to očitno škodovalo cilju vzajemnega priznavanja in izvrševanja sodnih odločb v zvezi s starševsko odgovornostjo. V tem kontekstu je treba poudariti, da iz določb členov 1(1) in 2, točka 1, Uredbe št. 2201/2003 izhaja, da ureditev sodstva držav članic in pristojnosti upravnih organov ne morejo vplivati na področje uporabe te uredbe in na razlago pojma „civilne zadeve“.

46 Zato mora imeti pojem „civilne zadeve“ samostojen pomen.

47 Samo enotna uporaba Uredbe št. 2201/2003 v državah članicah, s katero se zahteva, da je področje uporabe te uredbe določeno s pravom Skupnosti, in ne z nacionalnim pravom, lahko zagotovi uresničitev ciljev, ki jim sledi ta uredba, med katerimi je tudi enako obravnavanje vseh zadevnih otrok.

48 Izpolnitev teh ciljev je v skladu z uvodno izjavo 5 Uredbe št. 2201/2003 zagotovljena le, če vse odločbe o starševski odgovornosti spadajo na področje uporabe te uredbe.

49 Ta odgovornost je v členu 2, točka 7, navedene uredbe predmet široke definicije, ker zajema vse pravice in dolžnosti v zvezi z osebnostjo ali s premoženjem otroka, ki so fizični ali pravni osebi podeljene s sodno odločbo, po zakonu ali s pravnoveljavnim dogovorom.

50 Kot je poudarila generalna pravobranilka v točki 44 sklepnih predlogov, je glede na to vseeno, ali na starševsko odgovornost vpliva državni zaščitni ukrep ali odločba, ki je bila sprejeta na pobudo enega ali več nosilcev pravice do varstva in vzgoje.

51 Pojem „civilne zadeve“ je treba razlagati tako, da lahko zajema tudi ukrepe, ki z vidika prava države članice spadajo na področje javnega prava.

52 Ta razlaga je potrjena tudi z uvodno izjavo 10 Uredbe št. 2201/2003, v skladu s katero se ta uredba ne uporablja „za zadeve socialne varnosti, za javne ukrepe splošne narave na področju izobraževanja in zdravstva“. Ta izjema potrjuje, da zakonodajalec Skupnosti s področja uporabe te uredbe ni imel namena izključiti vseh javnopravnih ukrepov.

53 Glede na zgoraj navedeno presojo je treba na prvo vprašanje pod a) odgovoriti, da je treba člen 1(1) Uredbe št. 2201/2003 razlagati tako, da pojem „civilne zadeve“ v smislu te določbe zajema posamično odločbo, s katero je odrejen takojšen prevzem v varstvo in namestitev otroka v rejniško družino zunaj lastne družine, če je bila ta odločba sprejeta v okviru javnopravnih pravil o zaščiti otrok.

Prvo vprašanje pod (b) in (c)

54 Ti vprašanji je predložitveno sodišče zastavilo samo za primer, če bi Sodišče v odgovoru na prvo vprašanje pod a) pojem „civilne zadeve“ v smislu člena 1(1) Uredbe št. 2201/2003 razložilo tako, da ta ne zajema posamične odločbe, ki odreja takojšen prevzem v varstvo in namestitev otroka v rejniško družino zunaj lastne družine, če je bila ta odločba sprejeta v okviru javnopravnih pravil o zaščiti otrok.

55 Glede na odgovor na prvo vprašanje pod a) ni treba odgovoriti na prvo vprašanje pod b) in c).

Drugo vprašanje

56 Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je Uredbo št. 2201/2003 treba razlagati tako, da se lahko usklajeni nacionalni predpisi o priznavanju in izvrševanju upravnih odločb o prevzemu v varstvo in namestitvi oseb, ki so bili sprejeti v okviru sodelovanja med nordijskimi državami, uporabljajo za odločbo o prevzemu otroka v varstvo, ki spada na področje uporabe navedene uredbe, če jih ta ne predvideva.

57 S tem v zvezi je treba opozoriti, da ima v skladu z ustaljeno sodno prakso nacionalno sodišče, ki v okviru svojih pristojnosti uporablja določbe prava Skupnosti, dolžnost zagotoviti polni učinek teh določb, ob tem da, če je treba, odloči, da ne bo uporabilo neskladnih določb nacionalne zakonodaje (glej zlasti sodbe z dne 9. marca 1978 v zadevi Simmenthal, 106/77, Recueil, str. 629, točke od 21 do 24; z dne 19. junija 1990 v zadevi Factortame in drugi, C-213/89, Recueil, str. I-2433, točke od 19 do 21; in z dne 18. julija 2007 v zadevi Lucchini, C-119/05, še neobjavljeno v ZOdl., točka 61).

58 V skladu s členom 59(1) Uredba št. 2201/2003 med državami članicami nadomesti obstoječe konvencije, ki so bile sklenjene med njimi ter se nanašajo na zadeve, ki jih ureja ta uredba.

59 V skladu s členom 59(2)(a) navedene uredbe „[imata] Finska in Švedska […] možnost izjaviti, da se bo Konvencija z dne 6. februarja 1931 med Dansko, Finsko, Islandijo, Norveško in Švedsko, ki vsebuje določbe mednarodnega zasebnega prava o zakonski zvezi, posvojitvi in skrbništvu, skupaj s pripadajočim Sklepnim protokolom v celoti ali delno uporabljala v njihovih medsebojnih odnosih namesto pravil te uredbe“.

60 Gre za edino izjemo od pravila iz točke 58 te sodbe. Kot tako jo je treba razlagati ozko.

61 Sodelovanje med nordijskimi državami na področju priznavanja in izvrševanja upravnih odločb o prevzemu v varstvo in namestitvi oseb ni med izjemami, ki so taksativno naštete v Uredbi št. 2201/2003.

62 Usklajeni nacionalni predpisi kot zakon 761/1970 se torej ne morejo uporabljati za odločbo o prevzemu v varstvo in namestitvi otroka, ki spada na področje uporabe Uredbe št. 2201/2003.

63 Te ugotovitve se ne more ovreči s skupno izjavo št. 28 o nordijskem sodelovanju.

64 V skladu z navedeno izjavo so se države članice nordijskega sodelovanja, ki so članice Evropske unije, zavezale nadaljevati to sodelovanje v skladu s pravom Skupnosti.

65 Iz tega izhaja, da mora to sodelovanje spoštovati načela pravnega reda Skupnosti.

66 Zato je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba Uredbo št. 2201/2003 razlagati tako, da se usklajeni nacionalni predpisi o priznavanju in izvrševanju upravnih odločb o prevzemu v varstvo in namestitvi oseb, ki so bili sklenjeni v okviru nordijskega sodelovanja, ne morejo uporabljati za odločbo o prevzemu otroka v varstvo, ki spada na področje uporabe te uredbe.

Tretje vprašanje

67 Predložitveno sodišče s tem vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba Uredbo št. 2201/2003 razlagati tako, da se za zadevo, kot je ta v postopku v glavni stvari, uporablja ratione temporis.

68 Iz členov 64(1) in 72 Uredbe št. 2201/2003 izhaja, da se ta uredba uporablja samo za postopke, listine, ki so bile uradno sestavljene ali registrirane kot javne listine, in za sporazume, začete, sestavljene oz. sklenjene po 1. marcu 2005.

69 Poleg tega člen 64(2) te uredbe določa, da „[se s]odne odločbe, izdane po dnevu začetka uporabe te uredbe v postopkih, začetih pred navedenim dnem, vendar po dnevu začetka veljavnosti Uredbe [...] št. 1347/2000, [...] priznajo in izvršijo v skladu z določbami Poglavja III te uredbe, če je pristojnost temeljila na pravilih, skladnih s pravili v Poglavju II ali v Uredbi [...] št. 1347/2000 ali v konvenciji, sklenjeni med državo članico izvora in zaprošeno državo članico, ki je bila veljavna, ko se je postopek začel“.

70 V taki zadevi, kot je ta v postopku v glavni stvari, se Uredba št. 2201/2003 uporablja le, če so izpolnjeni trije kumulativni pogoji, ki so navedeni v prejšnji točki te sodbe.

71 V zvezi s prvim pogojem je treba ugotoviti, da je po ugotovitvi predložitvenega sodišča, ki je edino pristojno za presojo dejstev zadeve v postopku v glavni stvari, sporna izvršba odločbe z dne 3. marca 2005, ki jo je izdalo Länsrätten i K län. Ta pa je torej bila izdana po datumu začetka uporabe Uredbe št. 2201/2003.

72 Glede drugega postavljenega pogoja iz predložitvene odločbe izhaja, da se je postopek prevzema otrok A in B v varstvo začel „jeseni 2004“, torej pred začetkom uporabe Uredbe št. 2201/2003, vendar po začetku veljavnosti Uredbe št. 1347/2000, ki je v skladu s členom 46 te slednje uredbe začela veljati 1. marca 2001. Predložitveno sodišče je pristojno, da preveri, ali je res tako.

73 Kar zadeva tretji pogoj, ki je naveden v točki 69 te sodbe, je treba navesti takšne ugotovitve.

74 V skladu s členom 8(1) Uredbe št. 2201/2003 so sodišča države članice pristojna v zadevah starševske odgovornosti v zvezi z otrokom, ki običajno prebiva v tisti državi članici v trenutku, ko je sodišče začelo postopek.

75 Regeringsrätten je z odločbo z dne 20. junija 2006 na podlagi nacionalnega prava potrdilo pristojnost švedskih sodišč v tej zadevi. To sodišče je presodilo, da sta na dan, ko je socialna služba začela preiskavo o položaju v družini otrok A in B, ta otroka prebivala na Švedskem, na območju Länsrätten i K län.

76 Iz tega izhaja, da so pravila o pristojnosti, ki so se uporabila na podlagi nacionalnega prava, v smislu člena 64(2) Uredbe št. 2201/2003 v skladu s tistimi, ki jih določa ta uredba. Zato je tretji pogoj izpolnjen.

77 Glede na zgoraj navedeno je na tretje vprašanje treba odgovoriti, da je pod pogojem presoje dejstev, za katero je izključno pristojno predložitveno sodišče, Uredbo št. 2201/2003 treba razlagati tako, da se uporablja ratione temporis v zadevi, kot je ta v postopku v glavni stvari.

Stroški

78 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:

1) Člen 1(1) Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000, kot je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 2116/2004 z dne 2. decembra 2004, je treba razlagati tako, da pojem „civilne zadeve“ v smislu te določbe zajema posamično odločbo, s katero je odrejen takojšen prevzem v varstvo in namestitev otroka v rejniško družino zunaj lastne družine, če je bila ta odločba sprejeta v okviru javnopravnih pravil o zaščiti otrok.

2) Uredbo št. 2201/2003, kot je bila spremenjena z Uredbo št. 2116/2004, je treba razlagati tako, da se usklajeni nacionalni predpisi o priznavanju in izvrševanju upravnih odločb o prevzemu v varstvo in namestitvi oseb, ki so bili sklenjeni v okviru nordijskega sodelovanja, ne morejo uporabljati za odločbo o prevzemu otroka v varstvo, ki spada na področje uporabe te uredbe.

3) Pod pogojem presoje dejstev, za katero je izključno pristojno predložitveno sodišče, je Uredbo št. 2201/2003 treba razlagati tako, da se uporablja ratione temporis v zadevi, kot je ta v postopku v glavni stvari.

Podpisi

* Jezik postopka: finščina.