13.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 218/1

(1)

Uredba Sveta (ES) št. 788/96 z dne 22. aprila 1996 o predložitvi statističnih podatkov držav članic o ribogojni proizvodnji (2) zahteva, da države članice predložijo letne podatke o količini proizvodnje.

(2)

Povečan prispevek ribogojstva k skupni proizvodnji ribištva Skupnosti zahteva širši nabor podatkov za racionalni razvoj in upravljanje tega sektorja znotraj skupne ribiške politike.

(3)

Čedalje večji pomen vališč in vzgajališč za ribogojstvo zahteva natančne podatke zaradi ustreznega spremljanja in upravljanja tega sektorja v okviru skupne ribiške politike.

(4)

Za pregled in oceno trga proizvodov iz ribogojstva so potrebne informacije o količini in vrednosti proizvodnje.

(5)

Za zagotovitev okolju prijazne proizvodnje so potrebne informacije o strukturi sektorja in uporabljenih tehnologijah.

(6)

Uredbo (ES) št. 788/96 bi bilo treba razveljaviti.

(7)

Da bi zagotovili nemoten prehod z ureditve iz Uredbe (ES) št. 788/96, bi morala ta uredba omogočati, da se državam članicam odobri prehodno obdobje do treh let, če uporaba te uredbe za nacionalne statistične sisteme zahteva večje prilagoditve in če bi lahko povzročila velike praktične probleme.

(8)

Ker cilja te uredbe, in sicer vzpostavitve skupnega pravnega okvira za sistematično pripravo statističnih podatkov Skupnosti o ribogojstvu, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker ta cilj lažje doseže Skupnost, Skupnost lahko sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za dosego navedenega cilja.

(9)

Uredba Sveta (ES) št. 322/97 z dne 17. februarja 1997 o statističnih podatkih Skupnosti (3) zagotavlja referenčni okvir za statistične podatke na področju ribištva. Zahteva zlasti skladnost s standardi nepristranskosti, zanesljivosti, relevantnosti, stroškovne učinkovitosti, statistične zaupnosti in preglednosti.

(10)

Zbiranje in posredovanje statističnih podatkov je orodje, ki je bistvenega pomena za dobro upravljanje skupne ribiške politike.

(11)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te uredbe, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (4).

(12)

Zlasti bi bilo treba Komisiji podeliti pooblastila za sprejetje tehničnih sprememb prilog k tej uredbi. Ker so ti ukrepi splošnega obsega in so namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te uredbe, med drugim z njenim dopolnjevanjem z nebistvenimi določbami, jih je treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5a Sklepa 1999/468/ES.

(13)

Komisiji bi moral pomagati Stalni odbor za kmetijsko statistiko, ustanovljen s Sklepom Sveta 72/279/EGS (5) –

(a)

„statistični podatki Skupnosti“, kakor so opredeljeni v členu 2 Uredbe (ES) št. 322/97;

(b)

„ribogojstvo“, kakor je opredeljeno v členu 3(d) Uredbe Sveta (ES) št. 1198/2006 z dne 27. julija 2006 o Evropskem skladu za ribištvo (6);

(c)

„ribogojstvo na podlagi ujetja“ pomeni prakso zbiranja primerkov v naravnem okolju in njihovo nadaljnjo uporabo v ribogojstvu;

(d)

„proizvodnja“ pomeni proizvodnjo iz ribogojstva ob prvi prodaji, vključno s proizvodnjo iz vališč in vzgajališč, ponujeno v prodajo.

(a)

letno proizvodnjo (količino in vrednost enote) ribogojstva;

(b)

letni vnos (količino in vrednost enote) v ribogojstvo na podlagi ujetja;

(c)

letno proizvodnjo vališč in vzgajališč;

(d)

strukturo sektorja ribogojstva.

13.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 218/14

(1)

Komisija (Eurostat) mora imeti na voljo dovolj zanesljive, podrobne in primerljive podatke o prebivalstvu in stanovanjih, da bi Skupnost lahko izpolnila naloge, ki so ji dodeljene, zlasti s členoma 2 in 3 Pogodbe. Na ravni Skupnosti mora biti zagotovljena zadostna primerljivost glede metodologije, opredelitev in programa statističnih podatkov in metapodatkov.

(2)

Periodični statistični podatki o prebivalstvu in glavnih družinskih, socialnih, ekonomskih in stanovanjskih razmerah oseb so potrebni za preučevanje in opredelitev regionalnih, socialnih in okoljskih politik, ki vplivajo na posamezne sektorje Skupnosti. Podrobne informacije o stanovanjih je treba zbrati zlasti v podporo različnim dejavnostim Skupnosti, na primer spodbujanju socialnega vključevanja in spremljanju socialne kohezije na regionalni ravni ali varstvu okolja in spodbujanju energetske učinkovitosti.

(3)

Z vidika razvoja metodologije in tehnološkega napredka bi bilo treba identificirati najboljše prakse ter podpirati izboljšanje podatkovnih virov in metodologij, ki se uporabljajo pri popisih v državah članicah.

(4)

Za zagotovitev primerljivosti podatkov, ki jih posredujejo države članice, in zanesljivosti pregledov, izdelanih na ravni Skupnosti, bi se morali pri primerjavah med državami članicami podatki nanašati na isto referenčno leto.

(5)

V skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 322/97 z dne 17. februarja 1997 o statističnih podatkih Skupnosti (2), ki pomeni referenčni okvir za določbe te uredbe, se mora zbirka statističnih podatkov skladati z načeli nepristranskosti, predvsem objektivnosti in znanstvene neodvisnosti, ter načeli preglednosti, zanesljivosti, relevantnosti, stroškovne učinkovitosti in statistične zaupnosti.

(6)

Pošiljanje podatkov, za katere velja statistična zaupnost, je urejeno v Uredbi (ES) št. 322/97 in Uredbi Sveta (Euratom, EGS) št. 1588/90 z dne 11. junija 1990 o prenosu zaupnih podatkov na Statistični urad Evropskih skupnosti (3). Ukrepi, sprejeti v skladu z navedenima uredbama, zagotavljajo fizično in logično zaščito zaupnih podatkov in zagotavljajo, da pri pripravi in diseminaciji statističnih podatkov Skupnosti ne pride do nezakonitih razkritij ali uporabe podatkov za nestatistične namene.

(7)

Statistični organi na nacionalni ravni in na ravni Skupnosti morajo pri pripravi in diseminaciji statističnih podatkov Skupnosti v okviru te uredbe upoštevati načela, določena v Evropskem statističnem kodeksu, ki ga je Odbor za statistični program, ustanovljen s Sklepom Sveta 89/382/EGS, Euratom (4), sprejel 24. februarja 2005 in je bil priložen Priporočilu Komisije o neodvisnosti, celovitosti in odgovornosti statističnih organov držav članic in Skupnosti.

(8)

Ker ciljev te uredbe, in sicer zbiranja in pripravljanja primerljivih in celovitih statističnih podatkov Skupnosti o prebivalstvu in stanovanjih, države članice zaradi pomanjkanja skupnih statističnih značilnosti in zahtev glede kakovosti, kot tudi pomanjkanja metodološke preglednosti, ne morejo zadovoljivo doseči in ker te cilje zaradi skupnega statističnega okvira lažje doseže Skupnost, Skupnost lahko sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenih ciljev.

(9)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te uredbe, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (5).

(10)

Zlasti bi bilo treba Komisiji podeliti pooblastila za vzpostavitev pogojev za določitev poznejših referenčnih let in za sprejetje programa statističnih podatkov in metapodatkov. Ker so ti ukrepi splošnega obsega in so namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te uredbe, med drugim z njenim dopolnjevanjem z novimi nebistvenimi določbami, jih je treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5a Sklepa Sveta 1999/468/ES.

(11)

V skladu s členom 3 Sklepa 89/382/EGS, Euratom je bilo opravljeno posvetovanje z Odborom za statistični program–

(a)

„prebivalstvo“ pomeni nacionalno, regionalno in lokalno prebivalstvo v kraju običajnega prebivališča na referenčni datum;

(b)

„stanovanja“ pomenijo bivalne prostore in stavbe, pa tudi oblike nastanitve ter razmerje med prebivalstvom in bivalnimi prostori na nacionalni, regionalni in lokalni ravni na referenčni datum;

(c)

„stavbe“ pomenijo trajne stavbe, ki vsebujejo bivalne prostore, namenjene prebivanju ljudi, in stanovanja za sezonsko oziroma sekundarno rabo ali stanovanja, ki so prazna;

(d)

„običajno prebivališče“ pomeni kraj, v katerem oseba običajno preživi svoj dnevni počitek, ne glede na začasno odsotnost za namene rekreacije, počitnic, obiskov pri prijateljih in sorodnikih, poslov, zdravljenja ali verskega romanja.

Kot običajni prebivalci določenega geografskega območja se upoštevajo samo osebe, ki:

Če okoliščin iz točk (i) ali (ii) ni mogoče ugotoviti, pomeni „običajno prebivališče“ kraj pravnega ali registriranega prebivališča;

(e)

„referenčni datum“ pomeni datum, na katerega se podatki posamezne države članice nanašajo, v skladu s členom 5(1);

(f)

„nacionalen“ pomeni na ozemlju države članice;

(g)

„regionalen“ pomeni na ravni NUTS 1, NUTS 2 ali NUTS 3, kakor so opredeljene v klasifikaciji statističnih teritorialnih enot (NUTS), vzpostavljeni z Uredbo (ES) št. 1059/2003 Evropskega parlamenta in Sveta (6), v njeni različici, ki se uporablja na referenčni datum;

(h)

„lokalni“ pomeni na ravni 2 lokalnih upravnih enot (raven LAU 2);

(i)

„bistvene značilnosti popisov prebivalstva in stanovanj“ pomenijo individualno popisovanje, sočasnost, splošnost znotraj določenega ozemlja, razpoložljivost podatkov za majhne prostorske enote in določeno periodičnost.

(a)

klasičnih popisih;

(b)

registrskih popisih;

(c)

kombinaciji klasičnega popisa in vzorčnega raziskovanja;

(d)

kombinaciji registrskega popisa in vzorčnega raziskovanja;

(e)

kombinaciji registrskega popisa in klasičnega popisa;

(f)

kombinaciji registrskega popisa, vzorčnega raziskovanja in klasičnega popisa in

(g)

ustreznega raziskovanja z rotirajočimi vzorci (rotirajoči popis).

—

„ustreznost“ pomeni stopnjo, koliko statistični podatki ustrezajo trenutnim in potencialnim potrebam uporabnikov,

—

„natančnost“ pomeni, koliko se ocene približajo neznanim dejanskim vrednostim,

—

„pravočasnost“ in „točnost“ pomenita čas, ki preteče med referenčnim obdobjem in časom, ko so na voljo rezultati,

—

„dostopnost“ in „jasnost“ pomenita pogoje in način, kako lahko uporabnik pridobi, uporablja in razlaga podatke,

—

„primerljivost“ pomeni merljivost učinka, ki ga imajo razlike pri uporabi statističnih konceptov ter orodij in postopkov za merjenje, kadar se primerjajo statistike med zemljepisnimi območji, drugimi domenami populacije ali skozi čas, in

—

„skladnost“ pomeni primernost podatkov za njihovo zanesljivo povezovanje na različne načine in za različne namene.

(a)

tehnične specifikacije za vsebine, zahtevane po tej uredbi, pa tudi za posamezne razčlembe teh vsebin, predvidene v členu 5(4);

(b)

določitev ustreznega tehničnega formata, predvidenega v členu 5(5), in

(c)

način in struktura poročil o kakovosti, kot je predvideno v členu 6(3).

(a)

določitev referenčnih let, kot je predvideno v členu 5(1), in

(b)

sprejetje programa statističnih podatkov in metapodatkov, kot je predvideno v členu 5(3).

13.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 218/21

(1)

Notranji trg zajema območje brez notranjih meja, v katerem je v skladu s Pogodbo zagotovljen prost pretok blaga in so prepovedani ukrepi, ki bi imeli enak učinek kot količinske omejitve uvoza. Ta prepoved se nanaša na nacionalne ukrepe, ki lahko neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno ovirajo trgovino z blagom znotraj Skupnosti.

(2)

Če zakonodaja ni usklajena, lahko pristojni organi držav članic nezakonito ustvarijo ovire za prost pretok blaga med državami članicami, ko za proizvode, ki se zakonito tržijo v drugi državi članici, uporabijo tehnična pravila, s katerimi določijo zahteve, ki jih morajo taki proizvodi izpolnjevati, kot so pravila glede poimenovanja, oblike, velikosti, teže, sestave, predstavitve, označevanja in embalaže. Uporaba takih pravil pri proizvodih, ki se zakonito tržijo v drugi državi članici, je lahko v nasprotju s členoma 28 in 30 Pogodbe, četudi se taka pravila brez razlike uporabljajo za vse proizvode.

(3)

Načelo vzajemnega priznavanja, ki izhaja iz sodne prakse Sodišča, je eno od sredstev za zagotavljanje prostega pretoka blaga na notranjem trgu. Uporablja se za proizvode, za katere ne velja usklajevalna zakonodaja Skupnosti, ali za vidike proizvodov, ki ne sodijo na področje uporabe take zakonodaje. Skladno s tem načelom država članica na svojem ozemlju ne more prepovedati prodaje proizvodov, ki se zakonito tržijo v drugi državi članici, četudi so bili proizvedeni v skladu s tehničnimi pravili, ki se razlikujejo od tehničnih pravil, ki jih morajo izpolnjevati domači proizvodi. Edine izjeme od tega načela so omejitve, ki so utemeljene z razlogi, podanimi v členu 30 Pogodbe, ali drugimi višjimi razlogi javnega interesa in so sorazmerne z zastavljenim ciljem.

(4)

Pri pravilni uporabi načela vzajemnega priznavanja v državah članicah je še vedno veliko težav. Z vzpostavitvijo ustreznih postopkov je tako treba čim bolj zmanjšati možnost, da bi tehnična pravila ustvarjala nezakonite ovire za prost pretok blaga med državami članicami. Ker v državah članicah takšni postopki niso vzpostavljeni, je to dodatna ovira za prost pretok blaga, saj podjetja odvrača od prodaje proizvodov, ki jih zakonito tržijo v drugi državi članici, na ozemlju države članice, ki določi tehnična pravila. Ankete so pokazale, da številna podjetja, zlasti mala in srednje velika podjetja, svoje proizvode bodisi prilagodijo zahtevam tehničnih pravil države članice bodisi v taki državi opustijo trženje.

(5)

Pristojni organi tudi nimajo ustreznih postopkov, da bi svoja tehnična pravila uporabili pri posameznih proizvodih, ki se zakonito tržijo v drugi državi članici. To omejuje njihovo sposobnost ugotavljanja skladnosti proizvodov v skladu s Pogodbo.

(6)

Resolucija Sveta z dne 28. oktobra 1999 o vzajemnem priznavanju (3) navaja, da nosilci gospodarske dejavnosti in državljani načela vzajemnega priznavanja niso vedno uporabljali pravilno ali v celoti, saj z načelom ali z njegovimi praktičnimi posledicami niso bili dovolj seznanjeni. Z navedeno resolucijo so bile države članice pozvane, naj s pripravo ustreznih ukrepov nosilcem gospodarske dejavnosti in državljanom priskrbijo učinkovit okvir za vzajemno priznavanje, s katerim bi bilo med drugim mogoče učinkovito obravnavati zahteve nosilcev gospodarske dejavnosti in državljanov in se na take zahteve hitro odzvati.

(7)

Evropski svet je na zasedanju 8. in 9. marca 2007 poudaril, kako pomembno je, da z okrepitvijo vzajemnega priznavanja notranji trg blaga dobi nov zagon in da se hkrati zagotavlja visoka raven varnosti in varstva potrošnikov. Evropski svet je na zasedanju 21. in 22. junija 2007 poudaril, da je treba za zagotovitev rasti, konkurenčnosti in zaposlovanja še naprej krepiti štiri svoboščine notranjega trga (prost pretok blaga, oseb, storitev in kapitala) ter izboljševati njegovo delovanje.

(8)

Za nemoteno delovanje notranjega trga blaga je treba zagotoviti zadostna in pregledna sredstva za reševanje težav, ki izhajajo iz uporabe tehničnih pravil držav članic za posamezne proizvode, ki so zakonito trženi v drugi državi članici.

(9)

Ta uredba ne bi smela posegati v nadaljnje usklajevanje tehničnih pravil, kjer je to primerno, da bi se izboljšalo delovanje notranjega trga.

(10)

Trgovinske omejitve so lahko tudi posledica drugih vrst ukrepov, ki spadajo na področje uporabe členov 28 in 30 Pogodbe. Med temi ukrepi so lahko na primer tehnične specifikacije za postopke javnih naročil ali obvezna uporaba uradnih jezikov držav članic. Vendar ti ukrepi ne bi smeli biti tehnična pravila v smislu te uredbe in zato ne bi smeli soditi na njeno področje uporabe.

(11)

Tehnična pravila v smislu te uredbe se včasih uporabljajo v okviru postopkov obvezne predhodne odobritve, določenih v zakonodaji države članice, po katerih je mogoče proizvod ali vrsto proizvoda dati na trg te države članice ali del tega trga šele, ko to na podlagi vloge uradno odobri pristojni organ te države članice. Sam obstoj takšnih postopkov ovira prost pretok blaga. Zato je postopek obvezne predhodne odobritve glede na temeljno načelo prostega pretoka blaga na notranjem trgu upravičen le, če je potreben zaradi cilja v javnem interesu, ki ga priznava pravo Skupnosti, ter če je nediskriminatoren in sorazmeren; to pomeni, da bi moral biti primeren za dosego zastavljenega cilja in ne bi smel presegati tega, kar je nujno za njegovo dosego. Skladnost takšnega postopka z načelom sorazmernosti bi bilo treba oceniti v luči sodne prakse Sodišča.

(12)

Zahteva, da je za dajanje proizvoda na trg potrebna predhodna odobritev, ne bi smela šteti za tehnično pravilo po tej uredbi, tako da odločba o umiku proizvoda s trga, samo zato ker naj ne bi imel veljavne predhodne odobritve, ne bi smela šteti za odločbo, za katero velja ta uredba. Kadar pa je zahtevek za obvezno predhodno odobritev proizvoda vložen, bi bilo treba vsakršno predvideno odločbo o zavrnitvi zahtevka zaradi tehničnih pravil obravnavati v skladu s to uredbo, tako da prosilec lahko izkoristi postopkovno varstvo, predvideno s to uredbo.

(13)

Odločitve nacionalnih sodišč, ki presojajo zakonitost primerov, ko trg druge države članice ni odprt za proizvode, ki so zakonito trženi v drugi državi članici, ali ki zaradi tehničnega pravila uvajajo kazni, bi bilo treba izvzeti s področja uporabe te uredbe.

(14)

Orožje spada med proizvode, ki lahko predstavljajo resno tveganje za zdravje in varnost ljudi ter za javno varnost držav članic. Za več specifičnih vrst orožja, ki se zakonito tržijo v eni državi članici, se lahko zaradi zaščite zdravja in varnosti ljudi ter preprečevanja kaznivih dejanj predvidijo omejevalni ukrepi v drugi državi članici. Takšni ukrepi so lahko posebne kontrole in odobritve, preden je orožje, ki se zakonito trži v eni državi članici, dano na trg v drugi državi članici. Zato bi bilo državam članicam treba dovoliti, da preprečijo dajanje orožja na svoje trge, dokler niso v celoti izpolnjene nacionalne postopkovne zahteve.

(15)

Direktiva 2001/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. decembra 2001 o splošni varnosti proizvodov (4) določa, da se lahko tržijo samo varni proizvodi, in opredeljuje obveznosti proizvajalcev in distributerjev v zvezi z varnostjo proizvodov. Organom daje pravico, da s takojšnjim učinkom prepovedo vse nevarne proizvode ali da proizvod, ki bi lahko bil nevaren, prepovejo začasno, za obdobje, ki ga potrebujejo za izvedbo različnih ocen, preverjanj in nadzorov varnosti. Daje jim tudi pravico, da storijo vse potrebno za hitro in učinkovito uporabo ustreznih ukrepov, kot so tisti iz člena 8(1)(b) do (f) Direktive, v primeru proizvodov, ki pomenijo resno tveganje. Zato bi bilo treba s področja uporabe te uredbe izvzeti ukrepe, ki jih pristojni organi držav članic sprejemajo v skladu z nacionalno zakonodajo, s katero se izvajata člen 8(1)(d) do (f) in člen 8(3) navedene direktive.

(16)

Uredba (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane (5), med drugim vzpostavlja sistem hitrega obveščanja za obveščanje o neposrednem ali posrednem tveganju za človeško zdravje, ki izhaja iz živil ali krme. Državam članicam nalaga, da v okviru sistema hitrega obveščanja Komisijo takoj obvestijo o vseh ukrepih, ki jih sprejmejo za omejitev dajanja v promet ali prisilni umik iz prometa ali odpoklic živil ali krme zaradi varovanja zdravja ljudi in ki zahtevajo hitro ukrepanje. Ukrepe, ki jih pristojni organi držav članic sprejmejo v skladu s členom 50(3)(a) in členom 54 navedene uredbe, bi zato bilo treba izvzeti s področja uporabe te uredbe.

(17)

Uredba (ES) št. 882/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o izvajanju uradnega nadzora, da se zagotovi preverjanje skladnosti z zakonodajo o krmi in živilih ter s pravili o zdravstvenem varstvu živali in zaščiti živali (6), določa splošna pravila za izvajanje uradnega nadzora, da se preveri upoštevanje pravil, katerih cilj je zlasti preprečiti, odpraviti ali na sprejemljivo raven zmanjšati tveganje za ljudi in živali, neposredno ali prek okolja, in jamčiti pošteno ravnanje v trgovini s krmo in živili ter zaščititi interese potrošnikov, vključno z označevanjem živil in krme ter drugimi oblikami obveščanja potrošnikov. Določa tudi poseben postopek, s katerim se zagotovi, da nosilci gospodarskih dejavnosti odpravijo neskladnost s pravili o krmi in živilih ter o zdravju in dobrem počutju živali. Ukrepe, ki jih pristojni organi držav članic sprejemajo v skladu s členom 54 navedene uredbe, bi zato bilo treba izvzeti s področja uporabe te uredbe. Vendar bi se za ukrepe, ki jih pristojni organi sprejmejo ali nameravajo sprejeti na podlagi nacionalnih tehničnih pravil, če ne zadevajo ciljev Uredbe (ES) št. 882/2004, morala uporabljati ta uredba.

(18)

Direktiva 2004/49/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o varnosti na železnicah Skupnosti (Direktiva o varnosti na železnici) (7) določa postopek odobritve začetka obratovanja obstoječih voznih sredstev, pri čemer dopušča uporabo nekaterih nacionalnih pravil. Zato bi bilo treba ukrepe, ki jih sprejmejo pristojni organi v skladu s členom 14 navedene direktive, izključiti s področja uporabe te uredbe.

(19)

Direktiva Sveta 96/48/ES z dne 23. julija 1996 o interoperabilnosti vseevropskega železniškega sistema za visoke hitrosti (8) in Direktiva 2001/16/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. marca 2001 o interoperabilnosti vseevropskega železniškega sistema za konvencionalne hitrosti (9) določata, da je treba s postopnim sprejetjem tehničnih specifikacij za interoperabilnost (TSI) postopoma uskladiti sisteme in obratovanje. Zato bi bilo treba sisteme in komponente interoperabilnosti s področja uporabe navedenih direktiv izvzeti s področja uporabe te uredbe.

(20)

Uredba (ES) št. 765/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o določitvi zahtev za akreditacijo in nadzor trga v zvezi s trženjem proizvodov (10) vzpostavlja sistem akreditacije, ki zagotavlja vzajemno priznavanje ravni usposobljenosti organov za ugotavljanje skladnosti. Pristojni organi držav članic torej ne bi več smeli zavračati poročil o preskusih in certifikatov, ki jih izdajo akreditirani organi za ugotavljanje skladnosti, ker slednji za to ne bi bili usposobljeni. Države članice lahko sprejmejo tudi poročila o preskusih in certifikate, ki jih v skladu z zakonodajo Skupnosti izdajo drugi organi za ugotavljanje skladnosti.

(21)

Direktiva 98/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov ter pravil o storitvah informacijske družbe (11) države članice zavezuje, da Komisiji in drugim državam članicam posredujejo osnutke tehničnih predpisov o vsakršnih proizvodih, vključno s kmetijskimi in ribiškimi izdelki, ter navedejo razloge, zaradi katerih je takšne tehnične predpise treba sprejeti. Vendar je treba zagotoviti, da se po sprejetju tehničnih predpisov za posebne proizvode pravilno uporabi načelo vzajemnega priznavanja v posameznih primerih. Ta uredba določa postopek za uporabo načela vzajemnega priznavanja v posameznih primerih, ter predvideva obveznost pristojnega organa, da dokaže tehnične ali znanstvene razloge, zaradi katerih se določen proizvod v sedanji obliki na trgu države članice, v skladu s členoma 28 in 30 Pogodbe, ne more tržiti. V tej uredbi dokaz ne pomeni pravnega dokaza. Organi držav članic po tej uredbi niso zavezani opravičiti tehničnega pravila kot takega. Vendar morajo pristojni organi pojasniti, kot določa ta uredba, možno uporabo tehničnega pravila za proizvod, ki se zakonito trži v drugi državi članici.

(22)

V skladu z načelom vzajemnega priznavanja bi moral postopek iz te uredbe določati, da pristojni organi zadevnemu gospodarskemu subjektu na podlagi ustreznih razpoložljivih tehničnih ali znanstvenih elementov v vsakem primeru sporočijo, da za uvedbo nacionalnih tehničnih pravil za zadevni proizvod ali vrsto proizvoda obstajajo višji razlogi v javnem interesu ter da manj strogi ukrepi niso mogoči. Pisno obvestilo bi moralo gospodarskemu subjektu omogočiti, da komentira vse zadevne vidike predvidene odločbe o omejitvi dostopa na trg. Pristojnemu organu nič ne preprečuje, da ukrepa po poteku roka za prejem teh komentarjev, če gospodarski subjekt ne predloži odgovora.

(23)

Pojem višjega razloga v javnem interesu, ki se pojavlja v nekaterih določbah te uredbe, je razvijajoč se koncept, ki ga je v svoji sodni praksi razvilo Sodišče v povezavi s členoma 28 in 30 Pogodbe. Ta pojem med drugim zajema učinkovitost davčnega nadzora, pošteno trgovinsko poslovanje, varstvo potrošnikov, varstvo okolja, ohranjanje pluralnosti medijev in tveganje za resno ogrožanje finančnega ravnovesja sistema socialne varnosti. Zaradi takšnih višjih razlogov lahko pristojni organi upravičeno uporabijo tehnična pravila. Vendar takšna uporaba ne bi smela biti sredstvo za samovoljno diskriminacijo ali prikrito omejevanje trgovine med državami članicami. Poleg tega bi bilo treba vedno upoštevati načelo sorazmernosti glede tega, ali je pristojni organ dejansko izbral najmanj omejevalen ukrep.

(24)

Pristojni organ države članice pri uporabi postopka iz te uredbe ne bi smel umakniti s trga proizvod ali vrste proizvoda, ki se zakonito trži v drugi državi članici, ali omejiti dajanja tega proizvoda ali vrste proizvoda na trg. Vendar je primerno, da pristojni organ lahko sprejme začasne ukrepe, kjer je potrebno hitro ukrepanje, da se izogne ogrožanju varnosti in zdravja uporabnikov. Pristojni organ lahko sprejme take začasne ukrepe tudi zato, da prepreči dajanje na trg proizvoda, katerega trženje je v celoti prepovedano zaradi javne morale ali varnosti, vključno s preprečevanjem kaznivih dejanj. Zato bi bilo treba državam članicam dovoliti, da v takšnih okoliščinah na kateri koli stopnji postopka iz te uredbe na svojem ozemlju začasno ustavijo trženje proizvoda ali vrste proizvoda.

(25)

V vsaki odločbi, za katero velja ta uredba, bi morala biti opredeljena pravna sredstva, ki nosilcem gospodarske dejavnosti omogočajo, da začnejo postopek pri pristojnem nacionalnem sodišču.

(26)

Primerno je, da je gospodarski subjekt obveščen tudi o razpoložljivosti izvensodnih sredstev za reševanje težav, kot je na primer sistem Solvit, da bi se izognil pravni negotovosti in stroškom postopkov.

(27)

Potem ko pristojni organ odloči, da bo na podlagi tehničnega pravila v skladu postopkovnimi zahtevami te uredbe proizvod umaknil, se za nadaljnje ukrepe, ki jih sprejme v zvezi s tem proizvodom in ki temeljijo na tej odločbi in na istem tehničnem pravilu, ne uporabljajo zahteve iz te uredbe.

(28)

Za potrebe notranjega trga blaga je pomembno zagotoviti dostopnost nacionalnih tehničnih pravil, da lahko podjetja, zlasti mala in srednje velika podjetja, pridobijo zanesljive in točne informacije glede veljavne zakonodaje.

(29)

Zato je treba uveljaviti načela upravne poenostavitve, med drugim tudi z vzpostavitvijo sistema kontaktnih točk za proizvode. Ta bi moral biti oblikovan tako, da bi podjetjem na pregleden in ustrezen način zagotavljal dostop do informacij, s čimer bi bilo mogoče preprečiti zamude, stroške in odvračalne učinke, ki izhajajo iz nacionalnih tehničnih pravil.

(30)

Kontaktne točke za proizvode bi morale posredovati brezplačne informacije glede svojih nacionalnih tehničnih pravil in uporabi načela vzajemnega priznavanja na področju proizvodov, da bi se olajšal prost pretok blaga. Kontaktnim točkam za proizvode bi bilo treba zagotoviti primerno opremo in sredstva in jih spodbujati, da informacije objavijo na spletnih straneh in v drugih jezikih Skupnosti. Kontaktne točke za proizvode bi lahko gospodarskim subjektom zagotovile tudi dodatne informacije in ugotovitve med postopkom iz te uredbe. Za zagotavljanje drugih informacij lahko kontaktne točke za proizvode zaračunavajo pristojbine v sorazmerju s stroški zagotovljenih informacij.

(31)

Ker vzpostavitev kontaktnih točk za proizvode ne bi smela posegati v razdelitev nalog med pristojnimi organi v regulativnih sistemih držav članic, bi bilo treba državam članicam omogočiti, da vzpostavijo kontaktne točke za proizvode glede na regionalne ali krajevne pristojnosti. Države članice bi morale vlogo kontaktnih točk za proizvode nameniti obstoječim kontaktnim točkam, ustanovljenim v skladu z drugimi instrumenti Skupnosti, da se prepreči nepotrebno širjenje kontaktnih točk in poenostavijo upravni postopki. Te vloge naj bi namenile ne le obstoječim službam v javni upravi, temveč tudi nacionalnim centrom Solvit, trgovinskim zbornicam, strokovnim organizacijam ali zasebnim organom, da ne bi povečevale upravnih stroškov podjetij in pristojnih organov.

(32)

Države članice in Komisijo bi bilo treba spodbujati k tesnemu sodelovanju, da bi olajšale usposabljanje osebja, zaposlenega v kontaktnih točkah za proizvode.

(33)

Zaradi razvoja in ustanavljanja vseevropskih e-vladnih storitev in interoperabilnih telematičnih omrežij, na katerih temeljijo te storitve, bi bilo treba predvideti možnost vzpostavitve elektronskega sistema za izmenjavo informacij med kontaktnimi točkami za proizvode v skladu s Sklepom 2004/387/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o interoperabilnem zagotavljanju vseevropskih e-vladnih storitev javnim upravam, podjetjem in državljanom (IDABC) (12).

(34)

Treba bi bilo vzpostaviti zanesljive in učinkovite mehanizme spremljanja in ocenjevanja, da bi bilo mogoče zagotoviti informacije o uporabi te uredbe in tako izboljšati poznavanje delovanja notranjega trga blaga v neusklajenih sektorjih in zagotoviti, da pristojni organi držav članic pravilno uporabljajo načelo vzajemnega priznavanja. Tovrstni mehanizmi ne bi smeli prekoračevati okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenih ciljev.

(35)

Ta uredba se uporablja le za proizvode ali določene značilnosti proizvodov, za katere ne veljajo usklajevalni ukrepi Skupnosti, namenjeni odpravi ovir za trgovino med državami članicami, ki so posledica različnih nacionalnih tehničnih pravil. Določbe tovrstnih usklajevalnih ukrepov imajo pogosto izčrpen značaj, kar pomeni, da države članice na svojem ozemlju ne smejo prepovedati, omejiti ali ovirati dajanja na trg proizvodov, ki so v skladu s temi ukrepi. Nekateri usklajevalni ukrepi Skupnosti pa državam članicam dovoljujejo, da določijo dodatne tehnične pogoje o dajanju proizvoda na njihov trg. Za tovrstne dodatne pogoje bi morala veljati člena 28 in 30 Pogodbe in določbe te uredbe. Zaradi učinkovitega uporabljanja te uredbe je torej primerno, da Komisija oblikuje okvirni in neizčrpni seznam proizvodov, za katere ne veljajo usklajevalni ukrepi na ravni Skupnosti.

(36)

Sistem spremljanja, vzpostavljen z Odločbo št. 3052/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 1995 o vzpostavitvi postopka izmenjave informacij o nacionalnih ukrepih, ki odstopajo od načela prostega pretoka blaga v Skupnosti (13), se je v veliki meri izkazal za neuspešnega, saj Komisija z njegovim izvajanjem ni pridobila zadostnih informacij, da bi lahko ugotovila, v katerih sektorjih bi lahko bilo usklajevanje primerno. Sistem tudi ni prinesel hitre rešitve za nekatere težave pri prostem pretoku. Odločbo št. 3052/95/ES bi bilo zato treba razveljaviti.

(37)

Primerno je, da se za določbe te uredbe določi prehodno obdobje, da se bodo lahko pristojni organi prilagodili njenim zahtevam.

(38)

Ker cilja te uredbe, in sicer odprave tehničnih ovir za prost pretok blaga med državami članicami, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker ta cilj zaradi njegovega obsega lažje doseže Skupnost, Skupnost lahko sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenega cilja.

(39)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te uredbe, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (14) –

(a)

prepoved dajanja proizvoda ali vrste proizvoda na trg;

(b)

prilagoditev ali dodatno preskušanje proizvoda ali vrste proizvoda pred dajanjem na trg ali nadaljnjim trgovanjem z njim;

(c)

umik proizvoda ali vrste proizvoda s trga.

(a)

ki ni bil usklajen na ravni Skupnosti, in

(b)

ki prepoveduje trženje proizvoda ali vrste proizvoda na ozemlju države članice ali s katerim mora biti proizvod ali vrsta proizvoda skladna, če se trži na ozemlju te države članice, in ki določa eno od naslednjega:

(a)

odločbe sodne narave, ki jih izdajo nacionalna sodišča;

(b)

odločbe sodne narave, ki jih izdajo organi pregona v teku preiskave ali v teku pregona kaznivega dejanja, v zvezi z izrazjem, simboli ali katerim koli materialnim sklicevanjem na neustavne ali kriminalne organizacije ali dejanja rasistične ali ksenofobične narave.

(a)

členom 8(1)(d) do (f) in členom 8(3) Direktive 2001/95/ES;

(b)

členom 50(3)(a) in členom 54 Uredbe (ES) št. 178/2002;

(c)

členom 54 Uredbe (ES) št. 882/2004;

(d)

členom 14 Direktive 2004/49/ES.

(a)

ustrezne informacije o značilnostih zadevnega proizvoda ali vrste proizvoda;

(b)

ustrezne in dostopne informacije o zakonitem trženju proizvoda v drugi državi članici.

(a)

nameravani ukrep temelji na enem od razlogov v javnem interesu iz člena 30 Pogodbe ali se sklicuje na drug višji razlog v javnem interesu, in

(b)

da predvidena odločba zagotavlja izpolnitev zastavljenega cilja ter ne presega okvira, ki je za to potreben.

(a)

zadevni proizvod ali vrsta proizvoda v normalnih ali razumno predvidljivih okoliščinah uporabe pomeni znatno tveganje za varnost in zdravje uporabnika, ali

(b)

trženje zadevnega proizvoda ali vrste proizvoda je v državi članici na splošno prepovedano zaradi javne morale ali varnosti.

(a)

proizvajalca proizvoda s sedežem v Skupnosti ali osebo, ki je dala proizvod na trg ali je za to, da se proizvod da na trg, zaprosila pristojni organ;

(b)

kadar pristojni organ ne more ugotoviti identitete in kontaktnih podatkov gospodarskih subjektov iz točke (a) - zastopnika proizvajalca, če proizvajalec nima sedeža v Skupnosti, ali uvoznika proizvoda, če tudi zastopnik nima sedeža v Skupnosti;

(c)

kadar pristojni organ ne more ugotoviti identitete in kontaktnih podatkov gospodarskih subjektov iz točk (a) in (b) - drug poslovni subjekt v dobavni verigi, katerega dejavnosti lahko vplivajo na katero od značilnosti proizvoda, urejenih s tehničnim pravilom, ki se uporablja za proizvod;

(d)

kadar pristojni organ ne more ugotoviti identitete in kontaktnih podatkov gospodarskih subjektov iz točk (a), (b) in (c) - drug poslovni subjekt v dobavni verigi, čigar dejavnosti ne vplivajo na značilnosti proizvoda, urejene s tehničnim pravilom, ki se uporablja za proizvod.

(a)

informacije o tehničnih pravilih, ki se na ozemlju teh kontaktnih točk uporabljajo za posamezno vrsto proizvoda, informacije o tem, ali je po zakonodaji ustrezne države članice za to vrsto proizvoda treba zahtevati predhodno odobritev, ter informacije o načelu vzajemnega priznavanja in uporabi te uredbe na ozemlju te države članice;

(b)

kontaktne podatke pristojnih organov znotraj države članice, ki omogočajo neposreden stik z njimi, vključno s podrobnostmi o organih, ki so pristojni za nadzor izvajanja zadevnih tehničnih pravil na ozemlju te države članice;

(c)

pravna sredstva, ki so na ozemlju te države članice običajno na voljo v primeru spora med pristojnimi organi in gospodarskim subjektom.

(a)

število pisnih obvestil, poslanih v skladu s členom 6(1), in vrsto zadevnih proizvodov;

(b)

zadostne informacije o odločbah v skladu s členom 6(2), skupaj z razlogi za sprejetje teh odločb in vrsto zadevnih proizvodov, ter

(c)

število odločb, sprejetih v skladu s členom 6(3), in vrsto zadevnih proizvodov.

13.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 218/30

(1)

Zagotoviti je treba, da proizvodi, ki so vključeni v prosti pretok blaga znotraj Skupnosti, izpolnjujejo zahteve, ki zagotavljajo visoko stopnjo zaščite javnih interesov, kot so zdravje in varnost na splošno, zdravje in varnost pri delu, varstvo potrošnikov in okolja ter zaščita varnosti in tudi, da prosti pretok proizvodov ni omejen strožje, kot ga omejujejo usklajevalna zakonodaja Skupnosti ali druga ustrezna pravila Skupnosti. Zato bi bilo treba dopolniti pravila o akreditaciji, nadzoru trga, nadzoru proizvodov iz tretjih držav in oznaki CE.

(2)

Oblikovati je treba splošni okvir pravil in načel v zvezi z akreditacijo in nadzorom trga. Ta okvir ne bi smel vplivati na bistvena pravila veljavne zakonodaje, v kateri so opredeljene določbe, ki jih je treba spoštovati zaradi varstva javnih interesov, kot so zdravje, varnost ter varstvo potrošnikov in okolja, ampak bi moral biti namenjen krepitvi njihovega delovanja.

(3)

Na to uredbo bi bilo treba gledati kot na dopolnitev Sklepa št. 768/2008/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o skupnem okviru za trženje proizvodov (3).

(4)

Zelo težko je sprejeti zakonodajo Skupnosti za vsak obstoječi proizvod ali za proizvod, ki bo lahko še razvit; za obravnavo takih proizvodov je potreben široko zasnovan horizontalen zakonski okvir, ki bo odpravljal pravno praznino, zlasti dokler ne bo opravljena revizija veljavne posebne zakonodaje, in dopolnjeval določbe veljavne ali načrtovane posebne zakonodaje, zlasti da se zagotovi visoka raven varnosti in zdravja potrošnikov, varstva okolja in potrošnikov, kakor to zahteva člen 95 Pogodbe.

(5)

V tej uredbi določeni okvir za nadzor trga bi moral dopolniti in okrepiti veljavne določbe v usklajevalni zakonodaji Skupnosti v zvezi z nadzorom trga in uveljavljanje teh določb. Vendar bi se v skladu z načelom lex specialis ta uredba morala uporabljati le, v kolikor ni posebnih določb z istim ciljem, naravo ali učinkom, kot ga imajo tiste, ki so vzpostavljene v drugih veljavnih ali prihodnjih določbah usklajevalne zakonodaje Skupnosti. Primere lahko najdemo v naslednjih sektorjih: predhodne sestavine, medicinski pripomočki, medicinski proizvodi za humano in veterinarsko rabo, motorna vozila in letalstvo. Ustrezne določbe te uredbe se torej ne bi smele uporabljati na področjih, za katera veljajo take posebne določbe.

(6)

Direktiva 2001/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. decembra 2001 o splošni varnosti proizvodov (4) je določila pravila za zagotavljanje varnosti proizvodov za potrošnike. Organi za nadzor trga bi morali imeti možnost, da sprejmejo bolj specifične ukrepe, ki so jim na voljo na podlagi navedene direktive.

(7)

Da pa bi dosegli višjo stopnjo varnosti potrošniških proizvodov, bi bilo treba okrepiti mehanizme nadzora trga iz Direktive 2001/95/ES v zvezi s proizvodi, ki predstavljajo resno nevarnost, v skladu z istimi načeli, kakor so določena v tej uredbi. Direktivo 2001/95/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(8)

Akreditacija je del celotnega sistema, vključno z ugotavljanjem skladnosti in nadzorom trga, da se oceni in zagotovi skladnost z veljavnimi zahtevami.

(9)

Posebna prednost akreditacije je v tem, da predstavlja uradno izjavo o strokovni usposobljenosti organov, katerih naloga je zagotavljanje skladnosti z veljavnimi zahtevami.

(10)

Čeprav akreditacija še ni urejena na ravni Skupnosti, se izvaja v vseh državah članicah. Odsotnost skupnih pravil za to dejavnost je privedla do različnih pristopov in različnih sistemov po vsej Skupnosti, posledica česar je bila, da se je raven strogosti, uporabljene pri izvajanju akreditacije, pri posameznih državah članicah razlikovala. Zato je treba oblikovati celosten okvir za akreditacijo in na ravni Skupnosti določiti načela za njegovo delovanje in organizacijo.

(11)

Ustanovitev enotnega nacionalnega akreditacijskega organa ne bi smela vplivati na razdelitev nalog v državah članicah.

(12)

Kjer usklajevalna zakonodaja Skupnosti za svoje izvajanje predvideva izbiranje organov za ugotavljanje skladnosti, bi morali pregledno akreditacijo, kakršna je predvidena v tej uredbi za zagotovitev potrebne stopnje zaupanja v certifikate o skladnosti, javni nacionalni organi v celotni Skupnosti šteti za prednostni način, s katerim ti organi dokažejo svojo tehnično usposobljenost. Vendar pa lahko nacionalni organi menijo, da razpolagajo z ustreznimi sredstvi, s katerimi lahko sami opravijo to presojo. Da se zagotovi primerna stopnja verodostojnosti presoje drugih nacionalnih organov, bi morali v takih primerih ti organi Komisiji in drugim državam članicam zagotoviti potrebno dokumentacijo, ki dokazuje, da ocenjeni organi za zagotavljanje skladnosti izpolnjujejo ustrezne predpisane zahteve.

(13)

Sistem akreditacije, ki deluje s sklicevanjem na obvezujoča pravila, prispeva h krepitvi vzajemnega zaupanja med državami članicami v usposobljenost organov za ugotavljanje skladnosti ter posledično v certifikate in poročila o preskusih, ki jih ti organi izdajo. Tako krepi načelo vzajemnega priznavanja, zato bi se morale določbe o akreditaciji v tej uredbi uporabljati za organe, ki izvajajo ugotavljanje skladnosti na zakonsko urejenih in neurejenih področjih. Gre za kakovost certifikatov in poročil o preskusih ne glede na to, ali spadajo na zakonsko urejeno ali neurejeno področje, zato se med temi področji ne bi smelo razlikovati.

(14)

Za namene te uredbe bi morali nacionalni akreditacijski organi delovati na neprofitni osnovi, kar pomeni da njihove dejavnosti ne stremijo k denarnemu dobičku, ki bi ga prejeli lastniki ali člani organa. Cilj nacionalnih akreditacijskih organov ni povečevanje ali razdeljevanje dobička, lahko pa nudijo storitve v zameno za plačilo ali prejemajo dohodek. Prihodki, ki presegajo stroške in izhajajo iz teh storitev, so lahko uporabljeni za naložbe v nadaljnji razvoj njihovih dejavnosti, če je to v skladu z njihovimi glavnimi dejavnostmi. Zato bi bilo treba poudariti, da bi moral biti bistveni cilj nacionalnih akreditacijskih organov še vedno podpiranje ali aktivno sodelovanje pri dejavnostih, ki ne stremijo k denarnemu dobičku.

(15)

Ker je namen akreditacije zagotovitev uradne izjave o usposobljenosti organa za izvajanje dejavnosti ugotavljanja skladnosti, države članice ne bi smele imeti več kot en nacionalni akreditacijski organ in bi morale zagotoviti, da je organiziran tako, da zagotavlja objektivnost in nepristranskost svojih dejavnosti. Taki nacionalni akreditacijski organi bi morali delovati neodvisno od komercialnih dejavnosti ugotavljanja skladnosti. Zato je primerno določiti, da naj države članice zagotovijo, da se šteje, da nacionalni akreditacijski organi pri izvajanju svojih nalog ne glede na svoj pravni status izvršujejo dejavnost javnega organa.

(16)

Za ocenjevanje in nenehno spremljanje usposobljenosti organa za ugotavljanje skladnosti je nujno določiti njegovo tehnološko znanje in izkušnje ter sposobnost izvajanja ugotavljanja skladnosti. Zato je nujno, da ima nacionalni akreditacijski organ primerno znanje, usposobljenost in sredstva za ustrezno izvajanje svojih nalog.

(17)

Akreditacija bi morala načeloma potekati kot samostojna dejavnost. Države članice bi morale zagotoviti, da obstaja finančna podpora za izpolnjevanje posebnih nalog.

(18)

V primerih, kjer ni ekonomsko smiselno ali vzdržno, da država članica ustanovi nacionalni akreditacijski organ, bi taka država članica morala uporabiti nacionalni akreditacijski organ druge države članice, treba pa bi jo bilo tudi spodbuditi, da to možnost izkoristi v čim večjem možnem obsegu.

(19)

Konkurenca med nacionalnimi akreditacijskimi organi bi lahko pripeljala do komercializacije njihove dejavnosti, kar bi bilo nezdružljivo z njihovo vlogo, ki jo imajo kot zadnja stopnja nadzora v verigi ugotavljanja skladnosti. Cilj te uredbe je zagotoviti, da bo v Evropski uniji za celotno ozemlje Unije zadostoval en certifikat o akreditaciji, in preprečiti obstoj večkratnih akreditacij, kar bi le povečalo stroške ne pa vrednosti. Nacionalni akreditacijski organi so lahko konkurenčni na trgih tretjih držav, vendar to ne sme imeti nobenih posledic za njihove dejavnosti v Skupnosti ali za dejavnosti medsebojnega strokovnega vrednotenja, ki jih pripravi organ, priznan na podlagi te uredbe.

(20)

Da se prepreči večkratnost akreditacije, poveča sprejemanje in priznavanje certifikatov o akreditaciji ter da se izvaja učinkovito spremljanje pooblaščenih organov za ugotavljanje skladnosti, bi morali organi za ugotavljanje skladnosti zaprositi za akreditacijo pri nacionalnem akreditacijskem organu države članice, v kateri imajo sedež. Kljub temu je treba zagotoviti, da ima organ za ugotavljanje skladnosti možnost zaprositi za akreditacijo v drugi državi članici, kadar v njegovi državi članici ni nacionalnega akreditacijskega organa ali kadar nacionalni akreditacijski organ ni usposobljen za opravljanje zahtevanih storitev akreditacije. V takih primerih bi bilo treba vzpostaviti ustrezno sodelovanje in izmenjavo informacij med nacionalnimi akreditacijskimi organi.

(21)

Da se zagotovi, da nacionalni akreditacijski organi izpolnjujejo zahteve in obveznosti iz te uredbe, je pomembno, da države članice podpirajo pravilno delovanje akreditacijskega sistema, izvajajo redno spremljanje svojih nacionalnih akreditacijskih organov in po potrebi v razumnem času sprejmejo ustrezne korektivne ukrepe.

(22)

Da se zagotovi enakovredna raven usposobljenosti organov za ugotavljanje skladnosti, olajša vzajemno priznavanje ter spodbudi splošno sprejemanje certifikatov o akreditaciji in rezultatov ugotavljanja skladnosti, ki jih izdajajo pooblaščeni organi, morajo nacionalni akreditacijski organi izvajati strog in pregleden sistem medsebojnega strokovnega vrednotenja ter redno opravljati taka vrednotenja.

(23)

Ta uredba bi morala zagotoviti priznanje ene same organizacije na evropski ravni glede nekaterih nalog v zvezi z akreditacijo. Evropsko združenje za akreditacijo (EA), katerega glavna naloga je spodbujati pregleden in kakovostno voden sistem za vrednotenje usposobljenosti organov za ugotavljanje skladnosti po vsej Evropi, upravlja sistem medsebojnega strokovnega vrednotenja med nacionalnimi akreditacijskimi organi iz držav članic in drugih evropskih držav. Izkazalo se je, da je ta sistem učinkovit in zagotavlja vzajemno zaupanje. Zato bi EA moral biti organ, ki se prvotno prizna na podlagi te uredbe, države članice pa bi morale poskrbeti, da si njihovi nacionalni akreditacijski organi prizadevajo za članstvo v EA in ga ohranijo, dokler bo ta organ priznan. Istočasno bi bilo treba zagotoviti možnost spremembe zadevnega organa, ki je priznan po tej uredbi, če bo to potrebno v prihodnosti.

(24)

Učinkovito sodelovanje med nacionalnimi akreditacijskimi organi je bistvenega pomena za pravilno izvajanje medsebojnega strokovnega vrednotenja in za čezmejno akreditacijo. Zaradi preglednosti je torej treba določiti obveznost nacionalnih akreditacijskih organov za medsebojno izmenjavo informacij ter zagotavljati ustrezne informacije nacionalnim organom in Komisiji. Najnovejše in točne informacije o razpoložljivosti akreditacijskih dejavnosti, ki jih opravljajo nacionalni akreditacijski organi, bi bilo treba tudi objaviti in torej dati na voljo zlasti organom za ugotavljanje skladnosti.

(25)

Sheme sektorske akreditacije bi morale pokrivati področja dejavnosti, na katerih splošne zahteve za usposobljenost organov za ugotavljanje skladnosti niso zadostno zagotovilo za ustrezno raven varnosti, kadar so določene posebne podrobne zahteve glede tehnologije ali varovanja zdravja. Glede na to, da ima EA na voljo širok nabor strokovnih izkušenj in znanja, bi ga bilo treba povabiti, da oblikuje take sheme, zlasti za področja, ki jih zajema zakonodaja Skupnosti.

(26)

Za potrebe zagotavljanja enakovrednega in doslednega izvajanja usklajevalne zakonodaje Skupnosti ta uredba uvaja okvir za nadzor trga Skupnosti, ki določa minimalne zahteve na podlagi ciljev, ki jih morajo doseči države članice, in okvir za upravno sodelovanje, vključno z izmenjavo informacij med državami članicami.

(27)

V primeru gospodarskih subjektov, ki imajo poročila o preskusih ali certifikate, ki dokazujejo skladnost in jih je izdal pooblaščen organ za ugotavljanje skladnosti, kjer jih usklajevalna zakonodaja Skupnosti ne zahteva, bi jih morali organi za nadzor trga ustrezno upoštevati, ko preverjajo lastnosti proizvoda.

(28)

Sodelovanje med pristojnimi organi tako na nacionalni ravni kot prek meja pri izmenjavi informacij, preiskovanju kršitev ter ukrepanju, da se kršitve prenehajo, še preden se nevarni proizvodi dajo na trg, z izboljšanjem ukrepov za identifikacijo takšnih proizvodov, zlasti v morskih pristaniščih, je bistveno za varovanje zdravja in varnosti ter za zagotavljanje nemotenega delovanja notranjega trga. Nacionalni organi za varstvo potrošnikov morajo sodelovati na nacionalni ravni z nacionalnimi organi za nadzor trga in si z njimi izmenjevati informacije v zvezi s proizvodi, za katere domnevajo, da predstavljajo tveganje.

(29)

Ocena tveganja bi morala upoštevati vse zadevne podatke, vključno s podatki o tveganjih zadevnega proizvoda, ki so se uresničila, če so na razpolago. Upošteva se tudi vse morebitne ukrepe, ki so jih sprejeli zadevni gospodarski subjekti za zmanjševanje tveganja.

(30)

Primeri resnega tveganja, ki ga predstavlja proizvod, zahtevajo hitro ukrepanje, ki utegne povzročiti umik proizvoda s trga ali odpoklic ali prepoved, da se ga zagotovi na trgu. V teh primerih je nujno imeti dostop do sistema hitre izmenjave informacij med državami članicami in Komisijo. Sistem iz člena 12 Direktive 2001/95/ES se je pokazal za uspešnega in učinkovitega na področju potrošniških proizvodov. Da se prepreči nepotrebno podvajanje, bi bilo treba ta sistem uporabljati za to uredbo. Poleg tega zahteva zagotavljanje skladnega nadzora trga po vsej Skupnosti celostno izmenjavo informacij o nacionalnih dejavnostih v tej zvezi, ki presega ta sistem.

(31)

Za informacije, ki jih izmenjajo pristojni organi, bi morala veljati najstrožja jamstva za zaupnost in poklicno molčečnost, z njimi pa bi bilo treba ravnati v skladu s pravili o zaupnosti na podlagi veljavne nacionalne zakonodaje ali v primeru Komisije na podlagi Uredbe (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 Evropskega parlamenta in Sveta o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (5), da se zagotovi, da preiskave niso ogrožene in da ugled gospodarskih subjektov ni oškodovan. Direktiva 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (6) in Uredba (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (7) se uporabljata v okviru te uredbe.

(32)

Usklajevalna zakonodaja Skupnosti predvideva posebne postopke za ugotavljanje, ali je nacionalni ukrep za omejevanje prostega pretoka proizvoda upravičen ali ne (postopki zaščitnih klavzul). Ti postopki se naknadno uporabljajo za hitro izmenjavo informacij o proizvodih, ki predstavljajo resno tveganje.

(33)

Točke vstopa na zunanjih mejah so ustrezno usposobljene, da se proizvodi, ki niso varni in niso skladni, ali proizvodi, na katere je bila nameščena napačna ali zavajajoča oznaka CE, odkrijejo, še preden se dajo na trg. Obveznost organov, pristojnih za nadzor proizvodov, ki vstopajo na trg Skupnosti, da izvajajo kontrole v zadostnem obsegu, zato lahko prispeva k varnejšemu trgu. Carinski organi bi morali od organov za nadzor trga precej vnaprej pridobiti vse potrebne informacije o nevarnih neskladnih proizvodih, da bi se povečala učinkovitost teh pregledov.

(34)

Uredba Sveta (EGS) št. 339/93 z dne 8. februarja 1993 o preverjanju skladnosti s pravili o varnosti proizvodov za izdelke, uvožene iz tretjih držav (8), določa pravila glede zadržanja sprostitve proizvodov s strani carinskih organov in predvideva nadaljnje ukrepe, vključno z vključitvijo organov za nadzor trga. Zato je primerno, da se te določbe, vključno z vključitvijo organov za nadzor trga, vključi v to uredbo.

(35)

Izkušnje so pokazale, da se proizvodi, ki se ne sprostijo, pogosto ponovno izvozijo in nato pridejo na trg Skupnosti na drugih točkah vstopa in tako spodkopavajo prizadevanja carinskih organov. Organi za nadzor trga bi zato morali dobiti sredstva, da proizvode uničijo, če se jim to zdi ustrezno.

(36)

Komisija bi morala v enem letu po objavi te uredbe v Uradnem listu Evropske unije predstaviti poglobljeno analizo na področju označevanja varnosti proizvodov za potrošnike in po potrebi tudi zakonodajne predloge.

(37)

Oznaka CE, ki predstavlja ustreznost proizvoda, je vidna posledica celotnega procesa, ki obsega ugotavljanje skladnosti v širšem pomenu. Zato bi bilo treba v tej uredbi določiti splošna načela glede uporabe oznake CE, da se jih lahko nemudoma uporabi in poenostavi prihodnjo zakonodajo.

(38)

Oznaka CE bi morala biti edina oznaka skladnosti, ki označuje, da je proizvod v skladu z usklajevalno zakonodajo Skupnosti. Vendar pa se lahko uporabljajo tudi druge oznake, če prispevajo k izboljšanju varstva potrošnikov in ne spadajo pod usklajevalno zakonodajo Skupnosti.

(39)

Države članice morajo zagotoviti ustrezna pravna sredstva na pristojnih sodiščih v zvezi z ukrepi, ki so jih sprejeli pristojni organi in ki omejujejo dajanje proizvodov na trg ali zahtevajo njihov umik ali odpoklic.

(40)

Za države članice bi lahko bilo koristno, da bi vzpostavile sodelovanje z interesnimi skupinami, zlasti s sektorskimi strokovnimi organizacijam in potrošniškimi organizacijami, in tako izkoristile tržne informacije pri oblikovanju, izvajanju in posodabljanju programov za nadzor trga.

(41)

Države članice bi morale določiti pravila o kaznih, ki se uporabljajo za kršitve določb te uredbe, in zagotoviti, da se izvajajo. Te kazni bi morale biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne ter so lahko strožje, če je zadevni gospodarski subjekt v preteklosti že podobno prekršil določbe te uredbe.

(42)

Za dosego ciljev te uredbe mora Skupnost nujno prispevati k financiranju dejavnosti, potrebnih za izvajanje politik na področju akreditacije in nadzora trga. Financiranje bi bilo treba zagotoviti v obliki donacij brez poziva organu, priznanemu na podlagi te uredbe, za zbiranje ponudb v obliki donacij po pozivu za zbiranje ponudb ali z dodelitvijo naročil temu ali drugim organom, odvisno od narave dejavnosti, ki se financira, in v skladu z Uredbo Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih Skupnosti (9) (v nadaljnjem besedilu „Finančna uredba“).

(43)

Za nekatere specializirane naloge, kot je priprava in sprememba shem sektorske akreditacije, in za druge naloge, povezane s preverjanjem strokovne usposobljenosti ter objektov in naprav laboratorijev in certifikacijskih ali inšpekcijskih organov, bi moral biti EA prvotno upravičen do financiranja Skupnosti, saj je dobro prilagojen za zagotavljanje potrebnih strokovnih izkušenj in znanja v tej zvezi.

(44)

Glede na vlogo organa, priznanega na podlagi te uredbe, pri medsebojnem strokovnem vrednotenju akreditacijskih organov in glede na njegovo sposobnost, da državam članicam pomaga pri vodenju takega medsebojnega strokovnega vrednotenja, bi morala Komisija imeti možnost, da zagotovi donacijo za delovanje sekretariata organa, priznanega na podlagi te uredbe, ki bi moral nuditi stalno podporo za akreditacijske dejavnosti na ravni Skupnosti.

(45)

Komisija in organ, priznan na podlagi te uredbe, bi morala v skladu z določbami Finančne uredbe podpisati sporazum o partnerstvu, da se določijo upravna in finančna pravila financiranja akreditacijskih dejavnosti.

(46)

Poleg tega bi moralo biti financiranje na voljo tudi drugim organom poleg organa, priznanega na podlagi te uredbe, glede drugih dejavnosti na področju ugotavljanja skladnosti, meroslovja, akreditacije in nadzora trga, kot so priprava in posodabljanje smernic, primerjalne dejavnosti, povezane z delovanjem zaščitnih klavzul, predhodne ali pomožne dejavnosti v zvezi z izvajanjem zakonodaje Skupnosti na navedenih področjih ter programi tehnične pomoči in sodelovanja s tretjimi državami, kakor tudi izboljšava politik na navedenih področjih na ravni Skupnosti in na mednarodni ravni.

(47)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

(48)

Ker cilja te uredbe, in sicer zagotoviti, da proizvodi na trgu, ki so zajeti v zakonodaji Skupnosti, izpolnjujejo zahteve, ki zagotavljajo visoko raven varovanja zdravja in drugih javnih interesov, pri čemer se zagotavlja delovanje notranjega trga z zagotavljanjem okvira za akreditacijo in nadzor trga, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker ta cilj zaradi obsega in učinkov lažje doseže Skupnost, Skupnost lahko sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenega cilja –

1.

„dostopnost na trgu“ pomeni vsako dobavo proizvoda za distribucijo, porabo ali uporabo na trgu Skupnosti v okviru gospodarske dejavnosti, bodisi odplačno ali neodplačno;

2.

„dajanje na trg“ pomeni, da je proizvod prvič na voljo na trgu Skupnosti;

3.

„proizvajalec“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo, ki izdeluje proizvod ali za katero se tak proizvod načrtuje ali izdeluje in ki trži ta proizvod pod njegovim imenom ali blagovno znamko;

4.

„pooblaščeni zastopnik“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo s sedežem v Skupnosti, ki jo je proizvajalec pisno pooblastil, da v njegovem imenu izvaja določene naloge v zvezi z obveznostmi proizvajalca v skladu z ustrezno zakonodajo Skupnosti;

5.

„uvoznik“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo s sedežem v Skupnosti, ki da proizvod iz tretje države na trg Skupnosti;

6.

„distributer“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo v dobavni verigi, ki ni proizvajalec ali uvoznik in ki da proizvod na trg;

7.

„gospodarski subjekti“ pomenijo proizvajalca, pooblaščenega zastopnika, uvoznika in distributerja;

8.

„tehnična specifikacija“ pomeni dokument, ki določa tehnične zahteve, ki jih mora izpolnjevati proizvod, proces ali storitev;

9.

„harmonizirani standard“ pomeni standard, ki ga je sprejel eden izmed evropskih organov za standardizacijo iz Priloge I k Direktivi 98/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov o storitvah informacijske družbe (10) na podlagi predloga, ki ga je pripravila Komisija v skladu s členom 6 navedene direktive;

10.

„akreditacija“ pomeni potrditev nacionalnega akreditacijskega organa, da organ za ugotavljanje skladnosti izpolnjuje zahteve, določene s harmoniziranimi standardi, in, kjer je ustrezno, vse dodatne zahteve, vključno s tistimi, ki so določene v zadevnih sektorskih shemah, za opravljanje posebne dejavnosti ugotavljanja skladnosti;

11.

„nacionalni akreditacijski organ“ pomeni edini verodostojni organ v državi članici, ki izvaja akreditacijo s pooblastilom te države;

12.

„ugotavljanje skladnosti“ pomeni proces ugotavljanja, ali so posebne zahteve glede proizvoda, postopka, storitve, sistema, osebe ali organa izpolnjene;

13.

„organ za ugotavljanje skladnosti“ pomeni organ, ki izvaja dejavnosti ugotavljanja skladnosti, vključno s kalibracijo, preskušanjem, potrjevanjem in pregledovanjem;

14.

„odpoklic“ pomeni vsak ukrep za vrnitev proizvoda, ki je že na voljo končnemu uporabniku;

15.

„umik“ pomeni vsak ukrep za preprečitev dostopnosti proizvoda iz dobavne verige na trgu;

16.

„medsebojno strokovno vrednotenje“ pomeni postopek ocenjevanja nacionalnega akreditacijskega organa, ki ga opravi drug nacionalni akreditacijski organ, in se izvaja v skladu z zahtevami te uredbe in dodatnih sektorskih tehničnih specifikacij, kjer je ustrezno;

17.

„nadzor trga“ pomeni dejavnosti, ki jih izvajajo javni organi, ter ukrepe, ki jih sprejmejo, da bi zagotovili skladnost proizvodov z zahtevami, določenimi v ustrezni usklajevalni zakonodaji Skupnosti, in da ti ne predstavljajo nevarnosti za zdravje, varnost ali za kakšen drug vidik zaščite javnih interesov;

18.

„organ za nadzor trga“ pomeni organ ali organe države članice, ki so pristojni za izvajanje nadzora trga na svojem ozemlju;

19.

„sprostitev v prosti promet“ pomeni postopek, določen v členu 79 Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (11);

20.

„oznaka CE“ pomeni oznako, s katero proizvajalec izjavlja, da je proizvod skladen z veljavnimi zahtevami iz usklajevalne zakonodaje Skupnosti, ki zagotavlja njegovo namestitev;

21.

„usklajevalna zakonodaja Skupnosti“ pomeni zakonodajo Skupnosti, ki usklajuje pogoje za trženje proizvodov.

(a)

kadar se država članica, v kateri ima sedež, ni odločila ustanoviti nacionalni akreditacijski organ in ne uporablja nacionalnega akreditacijskega organa druge države članice v skladu s členom 4(2);

(b)

kadar nacionalni akreditacijski organi iz prvega pododstavka ne izvajajo akreditacije za dejavnosti ugotavljanja skladnosti, za katere se zahteva akreditacija;

(c)

kadar so bili nacionalni akreditacijski organi iz prvega pododstavka v medsebojnem strokovnem vrednotenju v okviru člena 10 glede dejavnosti ugotavljanja skladnosti, za katere se zahteva akreditacija, negativno ovrednoteni.

1.

organiziran je tako, da je neodvisen od organov za ugotavljanje skladnosti, ki jih ocenjuje, in od tržnih pritiskov ter da zagotavlja, da z organi za ugotavljanje skladnosti ne pride do navzkrižja interesov;

2.

organiziran in voden je tako, da zagotavlja objektivnost in nepristranskost svojih dejavnosti;

3.

zagotavlja, da vse odločitve o potrditvi pristojnosti sprejmejo pristojne osebe, različne od tistih, ki so izvedle ocenjevanje;

4.

z ustreznimi dogovori zagotavlja zaupnost pridobljenih podatkov;

5.

opredeli dejavnosti ugotavljanja skladnosti, za katere ima pristojnost izvajanja akreditacije, pri čemer se, kjer je to primerno, sklicuje na ustrezno nacionalno zakonodajo ali zakonodajo Skupnosti in na standarde;

6.

določi potrebne postopke za zagotovitev učinkovitega upravljanja in ustreznega notranjega kontroliranja;

7.

razpolaga z zadostnim številom strokovnega osebja za pravilno izvajanje svojih nalog;

8.

dokumentira dolžnosti, odgovornosti in pooblastila osebja, ki bi lahko vplivali na kakovost ocenjevanja in potrditev pristojnosti;

9.

določi, izvaja in vzdržuje postopke spremljanja storilnosti in usposobljenosti zadevnega osebja;

10.

preveri, da se ugotavljanje skladnosti izvaja na primeren način, kar pomeni, da se podjetjem ne nalagajo nepotrebna bremena in da se ustrezno upoštevajo velikost podjetja, sektor, v katerem deluje, njegova struktura, stopnja zapletenosti zadevne proizvodne tehnologije in množična narava proizvodnega postopka;

11.

objavi letne revidirane računovodske izkaze, pripravljene v skladu s splošno sprejetimi računovodskimi načeli.

(a)

zahteva od organa, priznanega na podlagi člena 14, da določi merila in postopke za medsebojno strokovno vrednotenje in oblikuje sheme sektorske akreditacije;

(b)

sprejme vse obstoječe sheme, ki že določajo merila in postopke za medsebojno strokovno vrednotenje.

(a)

sledenje pritožbam ali poročilom o zadevah, povezanih s tveganji, ki izhajajo iz proizvodov, za katere velja ustrezna usklajevalna zakonodaja Skupnosti;

(b)

spremljanje nesreč in poškodb zdravja, za katere se domneva, da so posledica teh proizvodov,

(c)

preverjanje, ali je bil korektivni ukrep izveden, in

(d)

nadgrajevanje znanstvenega in tehničnega znanja o varnostnih vprašanjih.

(a)

razvija in organizira programe usposabljanja ter izmenjavo državnih uradnikov;

(b)

razvija, organizira ter oblikuje programe za izmenjavo izkušenj, informacij in najboljših praks, programe in ukrepe za skupne projekte, kampanje obveščanja, programe skupnih obiskov in posledično souporabo virov.

(a)

proizvod ima značilnosti, ki vzbujajo verjetnost, da proizvod, kadar je pravilno vgrajen, vzdrževan in uporabljen, resno ogroža zdravje, varnost, varovanje okolja ali kateri koli drugi javni interes iz člena 1;

(b)

proizvodu ni priložena pisna ali elektronska dokumentacija, obvezna po ustrezni usklajevalni zakonodaji Skupnosti, ali pa ni označen v skladu s to zakonodajo;

(c)

na proizvod je bila nameščena napačna ali zavajajoča oznaka CE.

(a)

pripravo in spremembo shem sektorske akreditacije iz člena 13(3);

(b)

dejavnosti sekretariata organa, priznanega na podlagi člena 14, kot so usklajevanje akreditacijskih dejavnosti, obravnavanje tehničnega dela, povezanega z delovanjem sistema medsebojnega strokovnega vrednotenja, zagotavljanje informacij zainteresiranim strankam in sodelovanje organa v dejavnostih mednarodnih organizacij na področju akreditacije;

(c)

pripravo in posodabljanje prispevkov za smernice na področju akreditacije, uradnega obveščanja Komisije o organih za ugotavljanje skladnosti, ugotavljanja skladnosti in nadzora trga;

(d)

primerjalne dejavnosti, povezane z delovanjem zaščitnih klavzul;

(e)

dajanje strokovnih izkušenj in znanja na razpolago Komisiji za pomoč pri njenem izvajanju upravnega sodelovanja pri nadzoru trga, vključno s financiranjem skupin za upravno sodelovanje, odločitvah o nadzoru trga in primerih iz zaščitnih klavzul;

(f)

izvajanje predhodnega ali pomožnega dela v zvezi z izvajanjem ugotavljanja skladnosti, meroslovja, akreditacijskih dejavnosti in dejavnosti nadzora trga, povezanih z izvajanjem zakonodaje Skupnosti, kot so študije, programi, ocenjevanja, smernice, primerjalne analize, vzajemni skupni obiski, raziskovalno delo, razvoj in vzdrževanje podatkovnih zbirk, dejavnosti usposabljanja, laboratorijsko delo, preskusi strokovnosti, medlaboratorijske primerjave preskusov in dejavnosti ugotavljanja skladnosti, pa tudi evropske kampanje za nadzor trga in podobne dejavnosti;

(g)

dejavnosti, ki se izvajajo v okviru programov tehnične pomoči, sodelovanja s tretjimi državami ter spodbujanja in izboljšanja evropskega ugotavljanja skladnosti, nadzora trga in akreditacijskih politik ter sistemov med zainteresiranimi strankami v Skupnosti in na mednarodni ravni.

(a)

brez poziva za zbiranje ponudb organu, priznanemu na podlagi člena 14, za izvajanje tistih dejavnosti iz člena 32(1)(a) do (g), za katere se lahko donacije dodelijo v skladu s Finančno uredbo;

(b)

v obliki donacij po pozivu za zbiranje ponudb ali s postopki javnih naročil drugim organom za izvajanje dejavnosti iz člena 32(1)(c) do (g).

13.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 218/48

(1)

Uredba Sveta (ES) št. 515/97 (3) je izboljšala predhodni pravni mehanizem, zlasti z omogočanjem shranjevanja informacij v carinskem informacijskem sistemu (CIS), podatkovni bazi Skupnosti.

(2)

Vendar izkušnje, pridobljene po začetku veljavnosti Uredbe (ES) št. 515/97, kažejo, da uporaba CIS samo za namene vpogleda in poročanja, prikritega nadzora ali posebnih kontrol ne omogoča, da bi bil v celoti dosežen cilj sistema, namreč pomagati pri preprečevanju, odkrivanju in pregonu dejanj, ki so v nasprotju s carinsko ali kmetijsko zakonodajo.

(3)

Spremembe, ki so posledica širitve Evropske unije na 27 držav članic, zahtevajo ponovno proučitev carinskega sodelovanja Skupnosti v razširjenem okviru in s pomočjo moderniziranih mehanizmov.

(4)

Sklep Komisije 1999/352/ES, ESPJ, Euratom z dne 28. aprila 1999 o ustanovitvi Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) (4) in Konvencija o uporabi informacijske tehnologije v carinske namene (5), pripravljene z Aktom Sveta z dne 26. julija 1995 (6), sta spremenila splošni okvir za sodelovanje med državami članicami in Komisijo glede preprečevanja, odkrivanja in pregona kršitev zakonodaje Skupnosti.

(5)

Strateška analiza mora s svojimi rezultati odgovornim na najvišji ravni pomagati pri določanju načrtov, ciljev in politik boja proti goljufijam, načrtovanju dejavnosti ter uporabi virov, potrebnih za uresničitev zadanih operativnih ciljev.

(6)

Rezultati operativne analize glede dejavnosti, sredstev in namenov nekaterih oseb ali podjetij, ki ne spoštujejo oziroma se zdi, da ne spoštujejo carinske ali kmetijske zakonodaje, bi morali carinskim organom in Komisiji pomagati pri sprejemanju ustreznih ukrepov v točno določenih primerih, da bi se tako dosegli cilji s področja boja proti goljufijam.

(7)

V skladu s sedanjim mehanizmom, določenim v Uredbi (ES) št. 515/97, se osebni podatki, ki jih vnese država članica, ne smejo kopirati iz CIS v druge sisteme za obdelavo podatkov brez predhodnega dovoljenja uporabnice CIS, ki je podatke vnesla v sistem, in ob upoštevanju pogojev, ki jih je ta določila v skladu s členom 30(1). Cilj spremembe Uredbe je predvideti odstopanje od tega načela predhodnega dovoljenja izključno v primeru, ko so podatki namenjeni obdelavi s strani nacionalnih organov in služb Komisije, odgovornih za obvladovanje tveganj, zaradi usmerjanja kontrol gibanja blaga.

(8)

Sedanji mehanizem je treba dopolniti s pravnim okvirom, ki bi vzpostavil identifikacijsko podatkovno bazo carinskih datotek, ki zajema pretekle in tekoče datoteke. Vzpostavitev take podatkovne baze sledi pobudi o medvladnem carinskem sodelovanju, na podlagi katerega je bil sprejet Akt Sveta z dne 8. maja 2003 o pripravi Protokola o spremembi Konvencije o uporabi informacijske tehnologije v carinske namene glede vzpostavitve identifikacijske podatkovne baze carinskih datotek (7).

(9)

Za krepitev carinskega sodelovanja med državami članicami ter njimi in Komisijo ter brez poseganja v druge določbe Uredbe (ES) št. 515/97, je treba zagotoviti možnost izmenjave določenih podatkov pri uresničevanju ciljev omenjene uredbe.

(10)

Poleg tega je treba zagotoviti kar največje dopolnjevanje z ukrepi na ravni medvladnega carinskega sodelovanja in sodelovanja z drugimi organi in agencijami Evropske unije ter z drugimi mednarodnimi in regionalnimi organizacijami. Tak ukrep pomeni nadaljevanje Resolucije Sveta z dne 2. oktobra 2003 o strategiji za carinsko sodelovanje (8) in Sklepa Sveta z dne 6. decembra 2001 o razširitvi pooblastila Europola za obravnavanje hujših oblik mednarodnega kriminala, navedenih v Prilogi h Konvenciji o Europolu (9).

(11)

Da bi spodbudili skladnost med ukrepi, ki so jih sprejeli Komisija, drugi organi in agencije Evropske unije ter druge mednarodne in regionalne organizacije, bi bilo treba Komisijo pooblastiti, da zagotavlja usposabljanje in vse oblike pomoči, ki niso finančne narave, uradnikom za zvezo iz tretjih držav ter evropskih in mednarodnih organizacij in agencij, vključno z izmenjavo najboljših praks s temi organi, kot na primer z Europolom in Evropsko agencijo za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic Evropske unije (Frontex).

(12)

V skladu z Uredbo (ES) št. 515/97 bi bilo treba ustvariti pogoje, potrebne za izvajanje skupnih carinskih akcij Skupnosti. Odbor iz člena 43 Uredbe (ES) št. 515/97 bi bilo treba pooblastiti za določanje pooblastil za skupne carinske akcije Skupnosti.

(13)

Znotraj Komisije je treba oblikovati stalno infrastrukturo, ki bo omogočala usklajevanje skupnih carinskih akcij skozi vse koledarsko leto in gostovanje v obdobju, ki je potrebno za izvedbo ene ali več posameznih akcij, predstavnikov držav članic ter po potrebi uradnikov za zvezo iz tretjih držav, evropskih ali mednarodnih organizacij in agencij, zlasti Europola ter Svetovne carinske organizacije (WCO) in Interpola.

(14)

Da bi rešili vprašanja v zvezi z nadzorom CIS, bi moral Evropski nadzornik za varstvo podatkov vsaj enkrat na leto sklicati sestanek z nacionalnimi nadzornimi organi za varstvo podatkov.

(15)

Državam članicam mora biti dana možnost, da brez poseganja v vlogo Europola uporabljajo to infrastrukturo pri skupnih carinskih akcijah, organiziranih na področju carinskega sodelovanja iz členov 29 in 30 Pogodbe o Evropski uniji. V tem primeru bi bilo treba skupne carinske akcije izvajati v sklopu pooblastil, ki jih na podlagi naslova VI Pogodbe o Evropski uniji za področje carinskega sodelovanja določi pristojna delovna skupina Sveta.

(16)

Poleg tega razvoj novih trgov, vse večja internacionalizacija trgovine ter hitra rast njenega obsega ob povečanju hitrosti prevoza blaga zahtevajo, da carinske uprave sledijo tem premikom, da ti ne bi povzročali škode razvoju evropskega gospodarstva.

(17)

Končni cilj je, da bi lahko vsi gospodarski subjekti vnaprej zagotovili vso potrebno dokumentacijo in da bi njihovi stiki s carinskimi upravami v celoti potekali z uporabo informacijskih sredstev. V vmesnem času bodo še naprej obstajale sedanje razlike v stopnji razvitosti nacionalnih informacijskih sistemov in je treba izboljšati mehanizme boja proti goljufijam, ker lahko še naprej prihaja do preusmeritev trgovinskih tokov.

(18)

Za namene boja proti goljufijam je nujno, da se ob reformi in modernizaciji carinskih sistemov informacije pridobijo na najvišjem možnem mestu. Poleg tega je zaradi pomoči pristojnim organom držav članic pri ugotavljanju gibanj blaga, ki je predmet dejanj, ki bi bila lahko v nasprotju s carinsko ali kmetijsko zakonodajo, in za ta namen uporabljenih prevoznih sredstev, vključno z zabojniki, potrebno zbrati v centralni evropski podatkovni bazi podatke najpomembnejših svetovnih javnih ali zasebnih ponudnikov storitev, ki izvajajo svoje dejavnosti na področju mednarodne dobavne verige.

(19)

Varstvo fizičnih oseb v zvezi z obdelavo njihovih osebnih podatkov urejata Direktiva 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (10) ter Direktiva 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) (11), ki se v celoti uporabljata za storitve informacijske družbe. Navedeni direktivi že določata pravni okvir Skupnosti na področju osebnih podatkov in zato ni potrebno obravnavati tega vprašanja v tej uredbi, da bi se zagotovilo dobro delovanje notranjega trga in zlasti prost pretok teh osebnih podatkov med državami članicami. To uredbo je treba izvajati in uporabljati v skladu s pravili o varstvu osebnih podatkov, zlasti kar zadeva izmenjavo in shranjevanje informacij za namene podpiranja ukrepov preprečevanja in odkrivanja goljufij.

(20)

Pred izmenjavo osebnih podatkov s tretjimi državami bi bilo treba preveriti, ali pravila o varstvu podatkov v državi prejemnici zagotavljajo enako raven varstva kot v pravu Skupnosti.

(21)

Ker je bila po sprejetju Uredbe (ES) št. 515/97 Direktiva 95/46/ES prenesena v nacionalno zakonodajo držav članic in ker je Komisija ustanovila neodvisni organ, ki zagotavlja, da pri obdelavi osebnih podatkov v skladu z določbami Uredbe (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (12) institucije in organi Skupnosti spoštujejo temeljne pravice in svoboščine oseb, bi bilo treba uskladiti ukrepe za nadzor varstva osebnih podatkov in nadomestiti sklicevanje na Evropskega varuha človekovih pravic s sklicevanjem na Evropskega nadzornika za varstvo podatkov, brez poseganja v pooblastila Varuha človekovih pravic.

(22)

Ukrepe, potrebne za izvajanje Uredbe (ES) št. 515/97, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (13).

(23)

Zlasti bi bilo treba Komisiji podeliti pooblastila za odločanje, katere informacije se vključijo v CIS, ter določitev dejanj glede izvajanja kmetijske zakonodaje, za katere je treba vnesti informacije v CIS. Ker so ti ukrepi splošnega obsega in so namenjeni spreminjanju nebistvenih določb Uredbe (ES) št. 515/97, med drugim z njenim dopolnjevanjem z novimi nebistvenimi določbami, jih je treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5a Sklepa 1999/468/ES.

(24)

Poročilo o izvajanju Uredbe (ES) št. 515/97 bi bilo treba vključiti v poročilo o ukrepih za izvajanje člena 280 Pogodbe, ki se vsako leto predloži Evropskemu parlamentu in Svetu.

(25)

Uredbo (ES) št. 515/97 bi bilo zato treba spremeniti.

(26)

Ker ciljev te uredbe, in sicer usklajevanja boja proti goljufijam in drugim nezakonitim dejavnostim, ki škodujejo finančnim interesom Skupnosti, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker te cilje zaradi obsega in učinkov predlaganega ukrepa lažje doseže Skupnost, Skupnost lahko sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenih ciljev.

(27)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana zlasti v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah (14). Ta uredba še zlasti zagotavlja polno spoštovanje pravice do varstva osebnih podatkov (člen 8 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah).

(28)

V skladu s členom 28(2) Uredbe (ES) št. 45/2001 je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je dne 22. februarja 2007 podal svoje mnenje (15) –

1.

členu 2(1) se dodajo naslednje alinee:

2.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 2a

Brez poseganja v druge določbe te uredbe in za uresničevanje njenih ciljev, zlasti kadar carinska ali poenostavljena deklaracija ni predložena, je nepopolna ali obstaja utemeljen sum, da so v njej navedeni podatki napačni, lahko Komisija ali pristojni organi posamezne države članice s pristojnimi organi katere koli druge države članice ali Komisijo izmenjajo naslednje podatke:

Ta člen se uporablja le za gibanja blaga iz prve alinee člena 2(1).

3.

člen 15 se spremeni:

4.

člen 18 se spremeni:

5.

naslovu III se dodata naslednja člena:

„Člen 18a

1.   Brez poseganja v pristojnosti držav članic in z namenom pomagati organom iz člena 1(1) pri ugotavljanju gibanja blaga, ki bi lahko bilo v nasprotju s carinsko in kmetijsko zakonodajo, ter prevoznih sredstev, vključno z zabojniki, ki se uporabljajo v ta namen, Komisija ustanovi in upravlja podatkovno bazo, oblikovano na podlagi podatkov javnih in zasebnih ponudnikov storitev, katerih dejavnosti so povezane z mednarodno dobavno verigo. Podatkovna baza je tem organom neposredno dostopna.

2.   Komisija je pri upravljanju podatkovne baze pooblaščena, da:

3.   Podatki iz tega člena se nanašajo zlasti na premike zabojnikov in/ali prevoznih sredstev, blaga in oseb, ki jih ti premiki zadevajo. To po možnosti vključuje naslednje podatke:

4.   Znotraj Komisije so samo za to imenovani analitiki pooblaščeni za obdelavo osebnih podatkov iz odstavkov 2(b) in 2(c).

Osebni podatki, ki niso potrebni za dosego zastavljenega cilja, se takoj izbrišejo ali se iz njih odstranijo identifikacijski elementi. V vsakem primeru se lahko shranijo največ tri leta.

Člen 18b

1.   Komisija je pooblaščena za zagotavljanje usposabljanja in vseh oblik pomoči, ki niso finančne narave, uradnikom za zvezo iz tretjih držav ter iz evropskih in mednarodnih organizacij in agencij.

2.   Komisija lahko da državam članicam na voljo strokovno znanje, tehnično ali logistično pomoč, usposabljanje ali sporočanje ali katero koli drugo operativno pomoč tako za dosego ciljev te uredbe kot za izvajanje nalog držav članic v okviru carinskega sodelovanja iz členov 29 in 30 Pogodbe o Evropski uniji.

6.

člen 19 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 19

Če se je zadevna tretja država pravno zavezala, da bo zagotovila pomoč, potrebno za pridobitev vseh dokazov o nepravilni naravi dejanj, ki se zdijo v nasprotju s carinsko ali kmetijsko zakonodajo, ali za določitev obsega dejanj, za katere je bilo ugotovljeno, da so v nasprotju s takšno zakonodajo, ji lahko informacije, pridobljene z uporabo te uredbe, sporoči:

Država članica takšno sporočanje opravi v skladu z njenimi notranjimi predpisi o posredovanju osebnih podatkov tretjim državam.

V vsakem primeru se zagotovi, da pravila zadevne tretje države zagotavljajo raven varstva, ki ustreza ravni iz člena 45(1) in (2).“;

7.

v členu 20(2) se črta točka (d);

8.

člen 23 se spremeni:

9.

členu 24 se doda naslednje:

10.

člen 25 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 25

1.   Če je to potrebno za dosego cilja CIS, se v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 43(2) določi, katere podatke iz kategorij iz člena 24(a) do (h) je treba vnesti v CIS. V kategorijo iz člena 24(e) ne smejo biti v nobenem primeru vključeni osebni podatki.

2.   V kategorijah iz člena 24(a) do (d) se informacije glede osebnih podatkov omejijo na naslednje:

3.   Za kategorijo iz člena 24(f) se informacije glede osebnih podatkov omejijo na priimke in imena strokovnjakov.

4.   Za kategorije iz člena 24(g) in (h) se informacije glede osebnih podatkov omejijo na naslednje:

5.   V nobenem primeru se ne smejo vnesti osebni podatki, ki razkrivajo rasno ali etnično pripadnost, politična, verska ali filozofska prepričanja, sindikalno pripadnost, in podatki o zdravju ali spolnem življenju posameznika.“;

11.

člen 27 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 27

1.   Osebni podatki, vključeni v kategorije iz člena 24, se vnesejo v CIS izključno za namene naslednjih predlaganih ukrepov:

2.   Osebni podatki, vključeni v kategorije iz člena 24, se smejo v CIS vnesti samo, če zlasti na podlagi predhodnih nezakonitih ravnanj ali informacij, zagotovljenih v okviru pomoči, obstajajo dejanski znaki, da je zadevna oseba izvajala, izvaja ali namerava izvajati dejanja v nasprotju s carinsko ali kmetijsko zakonodajo, ki so posebnega pomena na ravni Skupnosti.“;

12.

člen 34(3) se nadomesti z naslednjim:

„3.   Da bi se zagotovilo pravilno izvajanje določb o varstvu osebnih podatkov iz te uredbe, države članice in Komisija obravnavajo CIS kot sistem za obdelavo osebnih podatkov, za katerega veljajo:

13.

člen 35 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 35

1.   Ob upoštevanju člena 30(1) je uporabnicam CIS prepovedana uporaba osebnih podatkov iz CIS za namene, ki niso zajeti v členu 23(2).

2.   Podatki se lahko razmnožujejo samo v tehnične namene, pod pogojem, da je to potrebno za namene iskanja informacij s strani organov iz člena 29.

3.   Osebni podatki, ki jih v CIS vnese država članica ali Komisija, se ne smejo kopirati v sisteme za obdelavo podatkov, za katere so odgovorne države članice ali Komisija, razen v sisteme obvladovanja tveganj, ki se uporabljajo za usmerjanje carinskih kontrol na nacionalni ravni, ali v sistem operativne analize, ki se uporablja za usklajevanje ukrepov na ravni Skupnosti.

V tem primeru so samo analitiki, ki jih imenujejo nacionalni organi vsake države članice, in analitiki, ki jih imenujejo službe Komisije, pooblaščeni za obdelavo osebnih podatkov, pridobljenih iz CIS, in sicer bodisi v okviru sistema obvladovanja tveganj, ki se uporablja za usmerjanje carinskih kontrol s strani nacionalnih organov, ali v okviru sistema operativne analize, ki se uporablja za usklajevanje ukrepov na ravni Skupnosti.

Države članice pošljejo Komisiji seznam služb za obvladovanje tveganja, katerih analitiki so pooblaščeni za kopiranje in obdelavo osebnih podatkov, vnesenih v CIS. Komisija o tem obvesti druge države članice. Komisija prav tako zagotovi vsem državam članicam ustrezne informacije, ki zadevajo njene službe, pristojne za operativno analizo.

Komisija v Uradnem listu Evropske unije v informativne namene objavi seznam imenovanih nacionalnih organov in služb Komisije.

Osebni podatki, kopirani iz CIS, se hranijo le toliko časa, kolikor je potrebno za dosego namena, za katerega so bili kopirani. Uporabnica CIS, ki je kopirala podatke, vsaj enkrat letno preveri potrebo po njihovi ohranitvi. Obdobje hranitve ne presega desetih let. Osebni podatki, ki niso več potrebni za izvedbo analize, se takoj izbrišejo ali se iz njih odstranijo identifikacijski elementi.“;

14.

drugi pododstavek člena 36(2) se nadomesti z naslednjim:

„V vsakem primeru se med izvajanjem ukrepov za namene vpogleda in poročanja ali prikritega nadzora ter med potekom operativne analize podatkov ali upravne poizvedbe ali kriminalistične preiskave dostop lahko zavrne vsaki osebi, katere podatki se obdelujejo.“;

15.

člen 37 se spremeni:

16.

v naslovu V se naslov poglavja 7 nadomesti z „Varnost podatkov“;

17.

členu 38(1) se doda naslednja točka:

18.

vstavi se naslednji naslov:

„NASLOV Va

IDENTIFIKACIJSKA PODATKOVNA BAZA CARINSKIH DATOTEK

POGLAVJE 1

Vzpostavitev identifikacijske podatkovne baze carinskih datotek

Člen 41a

1.   CIS vključuje tudi posebno podatkovno bazo, imenovano ‚identifikacijska podatkovna baza carinskih datotek‘ (v nadaljnjem besedilu ‚FIDE‘). Ob upoštevanju določb tega naslova se vse določbe iz te uredbe o CIS uporabljajo tudi za FIDE in vsa sklicevanja na CIS vključujejo to podatkovno bazo.

2.   Cilj FIDE je pomagati pri preprečevanju dejanj, ki so v nasprotju s carinsko zakonodajo in kmetijsko zakonodajo, ki se uporablja za blago, ki vstopa ali zapušča carinsko območje Skupnosti, ter olajšati in pospeševati odkrivanje in preganjanje takšnih dejanj.

3.   Namen FIDE je omogočiti, da Komisija pri odprtju uskladitvene datoteke v smislu člena 18 ali pri pripravi akcije Skupnosti v tretji državi v smislu člena 20, in pristojni organi države članice, imenovani v skladu s členom 29 za upravne poizvedbe, pri odprtju preiskovalne datoteke ali pri preiskavi ene ali več oseb ali podjetij, ugotovijo, kateri pristojni organi drugih držav članic ali služb Komisije izvajajo ali so izvedli preiskavo o zadevnih osebah ali podjetjih, da bi se s tem na podlagi informacij o obstoju preiskovalnih datotek dosegli cilji iz odstavka 2.

4.   Če potrebuje država članica ali Komisija pri poizvedbi v FIDE obsežnejše informacije o preiskovalnih datotekah, ki zadevajo osebe ali podjetja, zaprosi za pomoč državo članico, ki je zagotovila informacije.

5.   Carinski organi držav članic lahko uporabljajo FIDE v okviru carinskega sodelovanja iz členov 29 in 30 Pogodbe o Evropski uniji. V tem primeru Komisija zagotovi tehnično vodenje te podatkovne baze.

POGLAVJE 2

Delovanje in uporaba FIDE

Člen 41b

1.   Pristojni organi lahko vnesejo v FIDE podatke iz preiskovalnih datotek za namene, določene v členu 41a(3), v zvezi s primeri, ki so v nasprotju s carinsko zakonodajo ali kmetijsko zakonodajo, ki se uporablja za blago, ki vstopa ali zapušča carinsko območje Skupnosti, in ki so posebnega pomena na ravni Skupnosti. Podatki zajemajo samo naslednje kategorije:

Podatki iz točk (a), (b) in (c) se za vsako osebo ali podjetje vnesejo ločeno. Vzpostavitev povezav med temi podatki je prepovedana.

2.   Osebni podatki iz odstavka 1(a) se omejijo na naslednje:

3.   Podatki se v skladu s členom 41d vnesejo za omejen čas.

Člen 41c

1.   Vnos podatkov v FIDE in njihovo branje sta omejena izključno na organe iz člena 41a.

2.   Ob vsakem branju FIDE morajo biti razvidni naslednji osebni podatki:

POGLAVJE 3

Hramba podatkov

Člen 41d

1.   Rok hrambe podatkov urejajo zakoni, predpisi in postopki države članice, ki jih zagotovi. V nadaljevanju navedeni roki so maksimalni roki, ki se računajo od datuma vnosa podatkov v preiskovalno datoteko in ki se jih ne sme prekoračiti:

Ta obdobja se ne seštevajo.

2.   Na vseh stopnjah preiskovalne datoteke iz odstavka 1(a), (b) in (c) je treba nemudoma izbrisati vse podatke, ki se nanašajo na osebo ali podjetje, za katero veljajo določbe člena 41b, kakor hitro je oproščeno suma v skladu z zakoni, pravili in postopki države članice, ki zagotovi podatke.

3.   FIDE avtomatsko izbriše podatke takoj, ko je prekoračen najdaljši rok hrambe iz odstavka 1.“;

19.

naslov VI se nadomesti z naslednjim;

„NASLOV VI

FINANCIRANJE

Člen 42a

1.   Ta uredba je temeljni akt za financiranje vseh dejavnosti Skupnosti, ki jih določa ta uredba, vključno z:

2.   Izdatke, povezane s pridobitvijo, študijami, razvijanjem in vzdrževanjem elementov Skupnosti v skupnem komunikacijskem omrežju, ki se uporablja za namene iz odstavka 1(c), prav tako krije splošni proračun Evropske unije. Komisija v imenu Skupnosti sklene pogodbe, potrebne za zagotovitev operativnosti teh elementov.

3.   Brez poseganja v stroške, povezane z delovanjem CIS, in zneske, predvidene za namene odškodnin na podlagi člena 40, se države članice in Komisija odpovedo vsakemu zahtevku za povračilo stroškov, povezanih z zagotavljanjem informacij ali dokumentov in z izvajanjem upravne poizvedbe ali katerega koli drugega operativnega ukrepa v skladu s to uredbo, ki je izveden na zahtevo države članice ali Komisije, razen morebitnih dnevnic za strokovnjake.

20.

člen 43 se spremeni:

21.

v členih 44 in 45(2) se besedilo „naslova V glede CIS“ nadomesti besedilom „naslovov V in Va“;

22.

doda se naslednji člen:

„Člen 51a

Komisija v sodelovanju z državami članicami vsako leto poroča Evropskemu parlamentu in Svetu o ukrepih, ki so bili sprejeti za izvajanje te uredbe.“;

23.

člen 53 se spremeni:

13.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 218/60

(1)

Z vidika sklepov Sveta z dne 20. septembra 2001 in sklepov Evropskega sveta iz Laekena iz decembra 2001, iz Seville iz junija 2002, Soluna iz junija 2003 in Bruslja iz marca 2004 vzpostavitev vizumskega informacijskega sistema (VIS) predstavlja eno izmed ključnih pobud na področju politik Evropske unije, usmerjenih v vzpostavljanje območja svobode, varnosti in pravice.

(2)

Odločba Sveta 2004/512/ES z dne 8. junija 2004 o vzpostavitvi vizumskega informacijskega sistema (VIS) (2) vzpostavlja VIS kot sistem za izmenjavo podatkov o vizumih med državami članicami.