Uradni list C 229/2012

31.7.2012

Uradni list Evropske unije

C 229/1

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o digitalnem trgu kot gonilu rasti (raziskovalno mnenje)

2012/C 229/01

Poročevalka: Laure BATUT

Dansko predsedstvo Sveta EU je 11. januarja 2012 sklenilo, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednji temi:

Digitalni trg kot gonilo rasti

(raziskovalno mnenje).

Strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 10. maja 2012.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 481. plenarnem zasedanju 23. in 24. maja 2012 (seja z dne 23. maja) s 141 glasovi za, 7 glasovi proti in 5 vzdržanimi glasovi.

1. Uvod

1.1 Digitalno gospodarstvo temeljito spreminja vse navade ter se nanaša na celotno socialno in ekonomsko strukturo naših družb. Ključnega pomena pri tem sta varnost in interoperabilnost. Digitalna agenda Evropske unije je ena vodilnih pobud strategije Evropa 2020. Odbor je sprejel že mnogo mnenj o učinkih digitalne tehnologije (1) na naše družbe.

1.2 Dansko predsedstvo, ki se zaveda s tem povezanih izzivov, je EESO zaprosilo, da opredeli, kaj je potrebno, da bo digitalni trg postal gonilo rasti. Po mnenju Odbora bi morala vsa razmišljanja o digitalnem gospodarstvu vključevati socialni in civilni dialog ter posvetovanja in partnerstva.

1.3 Trg (2) ni sam sebi namen. Digitalna tehnologija mora biti sredstvo, ki služi gospodarstvu in ne ogroža gospodarskih, družbenih, človeških in kulturnih dosežkov. Spletna proizvodnja in trgovina ter razvoj digitalnega gospodarstva spreminjajo trg dela. EESO si želi večjo prepoznavnost, boljše obveščanje podjetnikov in potrošnikov ter primerna jamstva za vse.

1.4 EU pri razvoju in ponudbi internetnih storitev zaostaja za ZDA, pri proizvodnji pa za Azijo. Nujno bi morala v celoti izvajati svojo digitalno strategijo in spremeniti svoj pristop, da se bo lahko spoprijela s kratkoročnimi izzivi (npr. pravice intelektualne lastnine) in dolgoročnimi težavami (demografsko staranje). Po mnenju EESO so prednostne naloge naslednje: spodbujati gospodarske obveščevalne dejavnosti, oblikovanje evropskih vodilnih podjetij, ki imajo centre odločanja ter raziskovalne in razvojne dejavnosti na območju EU ter lahko koristijo vsem državljanom, ustvariti zaupanje, izboljšati sposobnosti vseh, povečati produktivnost in vključiti digitalno tehnologijo v strategijo trajnostne rasti.

V naslednjih točkah so predstavljena priporočila EESO:

2. Spodbujanje rasti z digitalno tehnologijo

2.1 Na celotnem evropskem ozemlju, vključno z čezmorskimi državami in ozemlji, je treba čim prej razviti potrebno infrastrukturo (3). Operaterji morajo na vseh območjih, tudi odročnih, zagotoviti univerzalni dostop. Sporočilo COM(2011) 942 o okrepitvi zaupanja v enotni digitalni trg po mnenju EESO morda vendarle ne bo zadostovalo.

2.2 Dostopnost strojne in programske opreme ter izobraževanja za njihovo uporabo za vse (4) sta temeljna predpogoja. Četrtina prebivalstva je starejših, zato je treba upoštevati njihov gospodarski potencial. Odbor meni, da mora biti dostopnost ena prednostnih nalog agende.

2.3 Za informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT) je treba skupaj z industrijo, MSP in vsemi drugimi udeleženimi stranmi civilne družbe določiti standarde (5), da se v celoti zagotovita interoperabilnost in združljivost aplikacij in storitev, povezanih z IKT, ter uvede politika standardizacije IKT, ki podpira druge politike EU (resolucija Evropskega parlamenta z dne 21. oktobra 2010 (6), točki 69 in 72). Po mnenju EESO je treba finančno pomagati MSP in družbenim akterjem, ki so udeleženi pri standardizaciji.

2.4 Zagotovljena mora biti povezljivost evropskih omrežij, da bo mogoče spodbuditi digitalno gospodarstvo ter povečati ponudbo blaga in storitev (mnenje CESE 490/2012 – TEN/469).

2.5 Po mnenju EESO je treba interoperabilnost ponudbe usklajevati na ravni EU. Standardizacija bo evropskim udeleženim stranem omogočila dostop do novih trgov na mednarodni ravni.

2.6 Odbor se je že zavzel za nevtralen in odprt internet (7).

2.7 Enotni trg mora nuditi vsa jamstva za uporabo, da se sprosti potencial povpraševanja z uporabo brezplačne in odprte programske opreme.

2.8 EESO podpira razvoj skupnih standardov za vmesnike.

2.9 EESO meni, da je nujno treba zagotoviti upravno sodelovanje med državami članicami in uvesti čezmejne storitve e-uprave, kar bi lahko poenostavili s splošno uporabo sistema IMI (informacijski sistem za notranji trg). Ta razvoj bi moral potekati v okviru večstranskega evropskega upravljanja (8).

2.10 Zaradi elektronskega trgovanja je potrebna uskladitev nacionalnih stopenj DDV: EESO meni, da bo ta prinesla dejanske prednosti tako podjetjem kot državljanom, če ne bo le pretveza za uskladitev stopenj navzgor.

2.11 Operaterjem in državljanom mora biti omogočeno, da z lahkoto najdejo informacije o svojih pravicah in tako brez bojazni izvajajo čezmejne transakcije.

2.12 Po mnenju EESO morajo predstavniki civilne družbe sodelovati (glej strategijo Evropa 2020 Zainteresirane strani in civilna družba) pri razvoju evropskega digitalnega gospodarstva, treba pa je spodbujati tudi njihovo udeležbo pri posvetovanjih in v partnerstvih. Digitalno gospodarstvo zajema vsa družbena področja. Vsak projekt bi moral imeti digitalno in socialno razsežnost.

2.13 Digitalna tehnologija spodbuja storitveno gospodarstvo, ki lahko vodi do deindustrializacije in nazadnje do ukinjanja delovnih mest v Evropi. Pri iskanju novih trgov je treba po mnenju EESO povezati tehnološke inovacije in proizvodnjo (konstruktorji) v Evropi. Novoustanovljena podjetja v sektorju IKT bi morala biti sposobna sama uresničiti svoj potencial za hitro rast. Po mnenju EESO je treba nujno razjasniti, zakaj obstoječi okvir ne spodbuja razvoja velikih evropskih ponudnikov internetnih storitev in evropskih prodajnih spletnih mest, ki bi jih poznali po vsem svetu.

2.14 Usposabljanje in vseživljenjsko učenje pomagata delojemalcem, da ostanejo zaposleni. Digitalna tehnologija lahko ta proces olajša, zlasti za prebivalstvo na odročnih območjih ali v ranljivem položaju. Usposabljanje na področju digitalne tehnologije za pridobitev kvalifikacij je potrebno za vse.

2.15 Do leta 2015 bodo za 95 % delovnih mest potrebna znanja in spretnosti, povezana z internetom. Odbor upa, da sprejeti ukrepi ne bodo imeli negativnih posledic za delo, kot na primer:

—	stalno obremenjenost delavcev zaradi „nujnosti“ in njihov skoraj policijski nadzor;

—	delo na daljavo za izredno nizko plačilo in izogibanje mediatorjem v socialnih sporih, kot so sindikati, kar je v škodo tako posameznikom kot kolektivnim pravicam.

EESO je prepričan, da morajo biti tako v digitalnem gospodarstvu kot drugje vsa delovna mesta dostojna, saj povečujejo svetovno povpraševanje.

3. Ustvarjanje rasti z zaupanjem v digitalno gospodarstvo

3.1 Temeljne pravice

3.1.1 Odbor želi, da se ohranijo pravice in varnost državljanov, ne da bi to omejevalo njihovo svobodo. V letu 2012 je na dnevnem redu splošna evropska strategija o internetni varnosti. Velikega pomena bo evropski center za kibernetski kriminal, ki naj bi bil ustanovljen do leta 2013. EESO želi, da bi EU končno spodbudila razvoj zmogljivega evropskega spletnega iskalnika, kot je npr. Google.

3.1.2 Odbor pripravlja mnenje o varstvu osebnih podatkov, ki je eno glavnih področij (COM(2012) 10 final). Zavzel se je že za „pravico biti pozabljen“ (9) in za pravice uporabnikov interneta, zlasti mlajših in ranljivih oseb. Želi, da bi bil predlog Komisije čim prej sprejet in da bi se upoštevale njegove ugotovitve kljub nasprotovanju, ki so ga že izrazili ponudniki internetnih storitev zunaj EU.

3.1.3 EESO od Evropske unije pričakuje, da bo spodbudila inovacije in zaščitila svoja ustvarjalna dela. Nujno je potreben evropski patent, ki odpira možnosti za enotni digitalni trg.

3.2 Razvoj elektronskega trgovanja

3.2.1 Treba je odpraviti razdrobljenost ponudbe trgovskega blaga ter omogočiti čezmejno spletno trgovanje, da bodo prodajalci in potrošniki imeli dostop do blaga po konkurenčnih cenah (http://ec.europa.eu/consumers/consumer_research/editions/cms6_en.htm).

3.2.2 Po mnenju EESO je treba interoperabilnost ponudbe usklajevati na ravni EU. Standardizacija bo evropskim zainteresiranim stranem omogočila dostop do novih trgov na mednarodni ravni.

3.2.3 EESO meni, da je nujno treba rešiti težave, povezane s spletnim nakupovanjem, ter odpraviti diskriminacijo na podlagi državljanstva ali kraja bivanja, ustvariti pa je treba tudi pogoje za enakopraven dostop za vse.

3.2.4 Uporabniki morajo imeti lahek dostop do informacij o svojih pravicah (COM(2011) 794 final) in možnih pravnih sredstvih. Vedno bolj se kaže potreba po spletnih točkah „vse na enem mestu“. Odbor (10) podpira Komisijo v njenih določbah, da tak sistem ne sme potrošnikom niti trgovcem odvzeti pravice, da zahtevajo odškodnino na sodišču. Komisija bi morala v Direktivo št. 2000/31/ES vključiti pametne vmesnike, kot je BATNA (Best Alternative to a Negotiated Agreement), da se posodobijo standardi „prve generacije“. Možnost potrošnikov za učinkovito reševanje sporov (11), do katerih prihaja pri trgovanju, je pomembna za večje spletno povpraševanje. Uporabniki bi morali imeti lahek dostop do jasnih informacij o svojih pravicah. Zajete bi morale biti vse vrste spletnih sporov.

3.2.5 EESO meni, da morajo evropska besedila državljanom vlivati enako stopnjo zaupanja v digitalni trg, kot jo pričakujejo v svoji državi. Potrošniki potrebujejo informacije o možnostih na trgu, da bodo lahko delovali kot ozaveščeni uporabniki. V ta namen bi lahko med širšo javnost razdelili vodnik po digitalnih storitvah za potrošnike.

V okviru predloga Direktive št. 2011/942 EESO poziva organe EU, naj sprejmejo pobude v zvezi z:

—	obveščanjem ponudnikov spletnih storitev in zaščito uporabnikov interneta;

—	neustreznimi sistemi plačevanja in dobave;

—	bojem proti prepogostim zlorabam.

3.2.6 S splošno uporabo

—	varnega e-podpisa,

—	elektronskega časovnega žigosanja dokumentov,

—	interoperabilnosti sistemov e-podpisov,

—	vzajemnega priznavanja certifikacijskih organov (SSCD – Secure Signature Creation Devices) in registracije ponudnikov storitev elektronskega certificiranja,

—	sistema varstva potrošnikov in uskladitev pravnih sredstev (Direktiva št. 2011/83/EU in dokument COM(2012) 100 final),

—	poročila o izvajanju Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. oktobra 2004 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov,

—	uredbe o sodelovanju na področju varstva potrošnikov

bi lahko vzpostavili zaupanje akterjev.

3.2.7 EESO še vedno podpira kolektivne mehanizme za odškodnine v primeru kršitve kolektivnih pravic. To bi dopolnjevalo varstvo, ki ga že zagotavljajo tako alternativna kot pravna sredstva (12) (glej Direktivo št. 98/27/ES z dne 19. maja 1998). Na notranjem trgu je treba ustvariti pogoje za pošteno konkurenco (preambula PDEU, četrta alinea). Načelo pravice do učinkovitega pravnega sredstva je temeljna pravica v skladu z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (člen 47).

3.2.8 Odbor podpira sporočilo Komisije o prodajnem pravu (13). Potrošniki potrebujejo pravno varnost. EESO izraža zadovoljstvo, da je Komisija upoštevala njegov predlog o „drugem režimu“, čeprav bi raje videl dve ločeni besedili (za poslovanje med podjetji (B2B) ter poslovanje med podjetji in potrošniki (B2C)).

3.2.9 Odbor z zanimanjem pričakuje evropsko agendo za potrošnike (COM(2011) 777 final/2), ki jo je napovedala Komisija in bo ocenila učinek digitalne revolucije na vedenje potrošnikov. Potreben je vseevropski okvir za elektronsko identifikacijo, avtentikacijo in podpisovanje, da se e-trgovanje podvoji in postane vzvod za rast (COM(2011) 942 final).

3.3 Zagotavljanje varnega trgovanja

3.3.1 Namen carinskega programa FISCUS (14) je uvesti spletni nadzor v vsej EU v boju proti piratstvu in ponarejanju. EESO meni, da je treba carinske uprave okrepiti z vidika osebja in nadzora, ki ga izvajajo. Poskrbeti je treba za večjo prepoznavnost Evropskega opazovalnega urada za ponarejanje in piratstvo ter mu zagotoviti ustrezna sredstva za spoprijemanje z izzivi s področja gospodarstva in javne varnosti.

3.3.2 Zakonodaja mora organom oblasti pomagati pri preiskavah sumljivih finančnih transakcij na internetu. Carinskim upravam bi lahko zaupali nalogo zaščite evropske kulturne in nesnovne dediščine ter povečali vlogo, ki jo imajo pri podpori MSP s podatkovnimi zbirkami, kot so zbirka o dostopu do trgov, služba za pomoč izvoznikom ali enoten virtualni informacijski portal.

3.4 Odbor želi, da bi državljani imeli na voljo listino o upravljanju in preglednosti. Meni, da je nujno treba zakonsko urediti e-trgovanje, vključno z elektronskim in mobilnim plačevanjem.

3.4.1 Po mnenju EESO je treba varnost novih digitalnih plačilnih sredstev zagotoviti z javnimi standardi. Trenutno samo zasebni akterji (operaterji) ustvarjajo in kontrolirajo svoje standarde in njihovo interoperabilnost. Po mnenju EESO je možnost, da bi tretja država lahko nadzorovala vse evropske finančne transakcije, škodljiva.

4. Razvoj produktivnosti in vključujoče rasti

4.1 Pogoji, ki spodbujajo rast

4.1.1 Za digitalni trg je potrebno evropsko upravljanje, ki je korektno in spoštuje pravice državljanov. Po letu 2015 naj bi točka „vse na enem mestu“ za blago in storitve pomagala akterjem v evropskem gospodarstvu. Digitalna podjetja morajo spoštovati načela družbene odgovornosti gospodarskih družb in socialnega dialoga.

4.1.2 Enotni digitalni trg ostaja razdrobljen na nacionalne trge. Enotna zakonodaja bi gospodarskim akterjem omogočila ekonomijo obsega. EESO meni, da bi Komisija morala zagotoviti sinergije pri delovanju svojih služb za vzpostavitev močnega vodstva, potrebnega za razvoj digitalne tehnologije v celotni Uniji in odpravo vseh njenih zaostankov. EU mora nujno ustvariti evropsko različico „Silicon Valley“, kjer bo mogoče skoncentrirati znanje ter javni in zasebni kapital, ki se bodo sposobni spoprijeti z izzivom obetavnih skupnih podjetij (joint-ventures).

4.1.3 Odbor opozarja na svoje mnenje o e-vključenosti, v katerem obravnava vprašanje, kako odpraviti razlike v dostopu do digitalne tehnologije. Priporoča, da EU prizna dostop do infrastrukture in orodij kot temeljno pravico ter digitalno tehnologijo opredeli kot sredstvo za vključevanje.

4.2 Podjetja in „digitalne“ dejavnosti za rast

4.2.1 Cilj digitalnega gospodarstva mora biti hitra rast BDP, zlasti s financiranjem novoustanovljenih podjetij. Vrednost ameriškega novoustanovljenega podjetja je zdaj približno 75 milijard EUR. Spodbujanje inovativnosti je povezano z ekonomskimi modeli, ki temeljijo na znanju, in povečuje spletno ponudbo.

4.2.2 Tržno sprejemanje novih storitev je odvisno od sposobnosti MSP, da si prizadevajo za digitalno tehnologijo (15) in da so interoperabilna. Za to je treba podpreti njihove konkretne projekte. EESO predsedstvo Sveta poziva, naj oceni rezultate naslednjih ukrepov:

—	partnerstvo med nacionalnimi organi posameznih držav članic in glavnimi akterji IKT;

—	zagotovitev 300 milijonov EUR za podjetja, ki razvijajo infrastrukturo za varčevanje z energijo in s tem povezane pametne tehnologije.

4.2.3 Elektronsko plačevanje s kartico ali mobilnim telefonom: Evropa bi morala na tem področju zavzeti vodilno vlogo, kot jo ima v primeru pametne kartice, ki je zelo zmanjšala goljufije.

4.2.4 Projekt SEPA (Single Euro Payments Area – enotno območje plačil v eurih; uredba iz februarja 2012, ki s 1. februarjem 2014 zamenjuje nacionalna nakazila in neposredne bremenitve z evropskim postopkom) zajema vse glavne instrumente plačil majhnih vrednosti. Po mnenju EESO je treba uskladiti provizije med bankami in med državami članicami. Konkurenčnost ne sme preprečevati inovacij ali ustvarjati dodatnih stroškov za potrošnika.

4.2.5 EESO meni, da je potreben ustrezen okvir za podporo MSP pri vstopu na digitalni trg, pa tudi na druge trge.

Na notranji ravni:

4.2.6.1

EESO priporoča, da se na evropski ravni opredeli obseg digitalnega gospodarstva in vključi v računovodske standarde. Ta obseg bi lahko zajemal digitalno blago, blago, ki ga je mogoče digitalizirati, ter blago, ki potrebuje digitalno tehnologijo.

4.2.6.2

Odbor ocenjuje, da bi podjetja morala vključiti svoje digitalno premoženje v svojo oceno.

4.2.6.3

Dejanski učinek sektorja IKT na podjetja in nacionalno bogastvo bi se moral meriti na podlagi meril, opredeljenih na evropski ravni.

4.2.6.4

Uvedba statuta evropske zasebne družbe (2008) (16) (zakonodajni predlog COM(2008) 396 final) bi MSP omogočila razvoj, saj bi poenostavila njihovo čezmejno trgovanje.

Na zunanji ravni:

4.2.7.1

Podporno industrijsko okolje je koristno za gospodarstvo, temelječe na znanju. Olajšuje naložbe, čezmejno uporabo IKT in digitalno dejavnost. Vendar pa MSP v prvi vrsti omejujejo pravna in tehnična razdrobljenost, pomanjkljiva preglednost in pogosto neustrezni načini dobave.

4.2.7.2

Uspešni modeli, kot je DiSCwise (GD TREN, akcijski načrt za logistiko tovornega prometa), bi lahko bili navdih drugim podjetjem za ustvarjanje delovnih mest in znanja (inteligentni prometni sistemi).

4.2.7.3

Globalizacija: da bi EU ohranila konkurenčnost svojih izdelkov z visoko dodano vrednostjo, je treba ustanoviti izvozne konzorcije in grozde, ki podpirajo raziskave in razvoj in jih države članice priznavajo. Tako bi se spodbudila internacionalizacija MSP (http://ec.europa.eu/enterprise/newsroom/cf/itemlongdetail.cfm?item_id=4968).

4.2.8 Računalništvo v oblaku (Cloud Computing) lahko pomaga MSP (17), če je zares zagotovljena varnost podatkov, ki je velik izziv za velike ponudnike spletnih storitev in ponudnike dostopa do interneta. Evropska komisija bi se morala osredotočiti na spodbujanje računalništva v oblaku za MSP in jim pomagati pri dostopanju do računalništva v oblaku (usposabljanje, financiranje).

4.2.9 EU bi morala namenjati več poudarka obveščanju podjetij o njihovih možnostih financiranja in širiti zamisel projektnih obveznic (18).

4.2.9.1 Po mnenju EESO je treba olajševati naložbe v tvegani kapital v podporo raziskovalcem in inovativnim podjetjem (COM(2011) 702 final – Mala podjetja, velik svet).

4.2.10 Odbor priporoča, da se pripravi vodnik za dostop podjetij do čezmejnega digitalnega gospodarstva.

4.3 Intelektualna lastnina

4.3.1 Po mnenju EESO je bistvenega pomena, da EU na notranji in zunanji ravni ščiti ustvarjalnost, ki je porok za njeno prihodnost. Ohraniti je treba „kulturno izjemo“, saj prispeva k evropski raznolikosti. Obravnavani zaščitni ukrepi je ne smejo postavljati v slabši položaj v primerjavi z ameriškimi stvaritvami.

4.3.2 je v EU sedaj zagotovljeno varstvo pravic intelektualne lastnine s členom 118 PDEU, vendar pa 27 držav članic različno nadzoruje uporabo interneta.

4.3.3 EU znova preučuje politiko uporabe pravic intelektualne lastnine v tretjih državah na podlagi koncepta vzajemnosti in večstranskih pogajanj, kot v primeru trgovinskega sporazuma o boju proti ponarejanju ACTA (Anti-Counterfeiting Trade Agreement, ločen sporazum v okviru STO, ki so ga Komisija in 22 držav članic podpisale januarja 2012).

4.3.4 Odbor v svojem mnenju o pravicah intelektualne lastnine opozarja, da tega vprašanja ne bi smeli reševati z izključno premoženjskim in finančnim pristopom (19).

4.3.4.1 Odbor vztraja pri tem, da se je treba pri pripravi prihodnjega zakonodajnega predloga Komisije (2012) posvetovati z organizacijami, ki predstavljajo pravice in interese na tem področju (20). Opozarja, da sta potrebna preglednost in nadzor organov za upravljanje avtorskih in sorodnih pravic. Meni, da so dajatve za zasebno kopiranje nepravične, saj je tako kopiranje sestavni del pravične uporabe (fair use). Razlikovati je treba med državljani, ki vsebine z interneta nalagajo za osebno rabo, in osebami, ki opravljajo pridobitno dejavnost s ponarejanjem v velikem obsegu. Kulturna industrija ne sme postati sredstvo za bogatenje, splet pa ne orodje za privatizacijo kulture in znanja.

4.3.4.2 Evropski parlament je prejel evropsko peticijo z več kot 2 milijonoma podpisov (spletna stran AVAAZ.org), ki poziva k zavzemanju za brezplačen in odprt internet ter zavrnitvi ratifikacije sporazuma ACTA. Poudariti je treba, da sporazuma ACTA niso podpisale Kitajska, Rusija, Brazilija in Indija, države, iz katerih prihajajo mnogi ponarejeni izdelki.

Odbor ima občutek, da njegova stališča o mednarodnem sporazumu ACTA niso bila upoštevana (21). Če bo sporazum ratificiran, predlaga, naj Komisija prevzame skrb za zaščito svobode državljanov in njihove ustvarjalne sposobnosti.

4.3.5 Po mnenju EESO (22) bi bil za preprečevanje izkrivljanja „digitalne“ trgovine in dumpinga ob hkratnem varstvu avtorskih pravic koristen evropski zakonik avtorskih pravic, ki bi lahko odpravil dvome o tem, katera davčna zakonodaja se uporablja.

4.4 Javni sektor

4.4.1 Zaščititi je treba tudi javna naročila, ki predstavljajo 20 % BDP.

4.4.2 EESO meni, da mora biti zagotovljen hiter spletni dostop do javnih uprav prek varne elektronske identifikacije in elektronskega podpisa za vse – posameznike, uprave, podjetja, javna naročila.

4.4.3 Za javni sektor države članice skupaj s Komisijo opravljajo „medsebojno ocenjevanje“ v zvezi z izvajanjem direktive o storitvah. Odbor priporoča oceno direktive o storitvah z vidika priložnosti, ki jih ustvarja za enotni digitalni trg.

4.4.3.1 EESO je prepričan, da lahko enotni digitalni trg s pravno varnostjo in tehnologijo prispeva k izboljšanju ponudbe javnih storitev: prihranki po zaslugi rešitev za pametne javne službe lahko omogočijo brezhibna čezmejna javna naročila.

4.4.4 S spremembo direktive (23) o ponovni uporabi informacij javnega sektorja lahko Komisija poenostavi delo podjetij in posameznikov (glej mnenje TEN/478, ki je v pripravi).

5. Digitalna tehnologija kot vzvod za trajnostno rast

5.1 Za razvoj trajnostnega in visoko konkurenčnega socialnega tržnega gospodarstva EU potrebuje ustvarjalnost in inovativnost. Digitalna tehnologija je sredstvo, pa tudi vrednost, ki nima le komercialne razsežnosti.

5.2 Po mnenju Odbora je potrebna individualizirana strategija, ki bi zagotavljala „trajnostni značaj“ enotnega digitalnega trga.

5.3 Preučiti je treba ogljični odtis podjetij, ki delujejo in se širijo na digitalnem trgu. Odbor meni, da je s pametnimi tehnologijami mogoče izboljšati svetovno porabo energije in tako zmanjšati emisije CO2.

5.4 Zmanjšati je treba emisije CO2, povezane z digitalno opremo. Če bi v Evropi ustrezno ravnali z elektronskimi odpadki (z recikliranjem redkih kovin), bi lahko ustvarili pomemben trg in preprečili onesnaževanje tretjih držav.

5.5 Odbor poziva predsedstvo Sveta, naj v evropskem letu aktivnega staranja 2012 opozarja na prednosti digitalne tehnologije pri upravljanju storitev zdravstvenega in socialnega varstva, zlasti glede na staranje prebivalstva: zadrževanje v delovni aktivnosti z zmanjšanjem težavnosti dela ter na splošno komuniciranje, preprečevanje osamljenosti, telemedicina, robotika, osebna varnost itd. Vsa ta področja prinašajo tržne priložnosti ter omogočajo ustvarjanje novih vrst delovnih mest in rasti.

5.6 Pogoj za povezan digitalni trg EU je dokončanje vesoljskih projektov. V ta namen je treba dati na razpolago potrebna sredstva. EESO izraža obžalovanje, da Galileo in njegov globalni satelitski navigacijski sistem še ne delujeta ter da se zato v vsej Evropi in svetu uporablja ameriški GPS (24).

V Bruslju, 23. maja 2012

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) Glavna mnenja EESO na to temo:

UL C 318, 23.12.2006, str. 20 – UL C 157, 25.5.1998, str. 1 – UL C 376, 22.12.2011, str. 62 – UL C 143, 22.5.2012, str. 69 – UL C 318, 29.10.2011, str. 99 – UL C 318, 29.10.2011, str. 105 – UL C 68, 6.3.2012, str. 28 – UL C 248, 25.8.2011, str. 144 – UL C 97, 28.4.2004, str. 21 – UL C 175, 27.7.2007, str. 91 – UL C 77, 31.3.2009, str. 60 – UL C 175, 28.7.2009, str. 8 – UL C 218, 11.9.2009, str. 36 – UL C 277, 17.11.2009, str. 85 – UL C 48, 15.2.2011, str. 72 – UL C 54, 19.2.2011, str. 58 – UL C 107, 6.4.2011, str. 44 – UL C 107, 6.4.2011, str. 53 – UL C 107, 6.4.2011, str. 58 – UL C 376, 22.12.2011, str. 92 – UL C 24, 28.1.2012, str. 40 – UL C 318, 29.10.2011, str. 9 – UL C 143, 22.5.2012, str. 120.

(2) UL C 175, 28.7.2009, str. 43.

(3) UL C 44, 11.2.2011, str. 178.

(4) UL C 318, 29.10.2011, str. 9.

(5) UL C 376, 22.12.2011, str. 69.

(6) UL C 70E, 8.3.2012, str. 56–57.

(7) UL C 24, 28.1.2012, str. 139.

(8) UL C 376, 22.12.2011, str. 92.

(9) UL C 143, 22.5.2012, str. 120.

(10) UL C 162, 25.6.2008, str. 1.

(11) Mnenje EESO o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spletnem reševanju potrošniških sporov (Uredba o spletnem reševanju potrošniških sporov) (še ni objavljeno v UL).

(12) UL C 162, 25.6.2008, str. 1.

(13) Mnenje EESO o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o skupnem evropskem pravu za poslovanje in o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Skupno evropsko prodajno pravo za lažje čezmejno poslovanje na evropskem trgu, UL C 181, 21.6.2012, str. 75.

(14) UL C 143, 22.5.2012, str. 48.

(15) UL C 80, 3.4.2002, str. 67.

(16) UL C 125, 27.5.2002, str. 100.

(17) UL C 24, 28.1.2012, str. 40.

(18) UL C 143, 22.5.2012, str. 116, in UL C 143, 22.5.2012, str. 134.

(19) UL C 68, 6.3.2012, str. 28.

(20) Glej prejšnjo opombo pod črto.

(21) UL C 24, 28.1.2012, str. 139.

(22) UL C 143, 22.5.2012, str. 69.

(23) Mnenje EESO o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2003/98/ES o ponovni uporabi informacij javnega sektorja, UL C 191, 29.6.2012, str. 129 .

(24) Mnenje EESO o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi in obratovanju evropskih satelitskih navigacijskih sistemov, UL C 181, 21.6.2012, str. 179 .

31.7.2012

Uradni list Evropske unije

C 229/7

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o davčnih in finančnih oazah: grožnja za notranji trg EU (mnenje na lastno pobudo)

2012/C 229/02

Poročevalec: g. IOZIA

Soporočevalec: g. HERNÁNDEZ BATALLER

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 14. julija 2011 sklenil, da v skladu s členom 29(2) Poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Davčne in finančne oaze: grožnja za notranji trg EU.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 8. maja 2012.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 481. plenarnem zasedanju 23. in 24. maja 2012 (seja z dne 24. maja) s 144 glasovi za, 30 glasovi proti in 13 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 EU mora z vsemi sredstvi okrepiti svoje delovanje v okviru skupine G-20, OECD in projektne skupine za finančno ukrepanje (Financial Action Task Force, FATF), da bi čimprej odpravila davčno nepregledne jurisdikcije in svoje države članice zavezala k boju proti kriminalu, ki ima svojo podlago v mnogih od teh jurisdikcij.

1.2 Napredek na področju upravljanja na davčnem področju, ki je bil dosežen v mednarodnih forumih, kot sta OECD in G-20, EU ne bi smel preprečiti uporabe strožjih pravil, da bi olajšali izterjavo sredstev, nezakonito prenesenih v tujino v škodo notranjega trga.

1.3 EESO poziva institucije EU, naj sprejmejo ukrepe za preprečevanje zlorabe „načela prebivališča“ v okviru fiktivnih ureditev stalnega bivališča in lastnine, ki holdinškim družbam, ki ne poslujejo, ali navideznim podjetjem omogočajo, da se njihovi lastniki izogibajo plačevanju davkov v državi svojega stalnega prebivališča. EESO izraža zadovoljstvo z odločitvijo Komisije, da letos predloži nov predlog o davčnih in finančnih oazah, ter upa, da bo premagan odpor nekaterih držav članic do učinkovitega in prodornega ukrepanja proti dejavnostim, katerih namen je izogibanje ali utaja davkov v okviru nacionalnih davčnih sistemov.

1.4 Komisija je objavila predlog Direktive COM(2012) 85 final, v katerem prvič predstavlja ureditev v zvezi z zamrznitvijo in zaplembo premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem v EU. EESO močno priporoča, da se preuči možnost vključitve kaznivih dejanj s področja davkov, ki so povezana z izkoriščanjem davčnih oaz, v okvir določb direktive. Predlog je del širše politične pobude, katere cilj je zaščititi zakonito gospodarstvo pred infiltracijami kriminalnih združb, in temelji na členih 82(2) in 83(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).

1.5 Kot je znano, so davčne oaze na številnih – skupno 44 – ozemljih, ki so jurisdikcijsko vezana na suvereno državo ali pa so sama suverene države. Tudi če niso suverene države, uživajo veliko upravno avtonomijo, uporabljajo nepregledne predpise o informacijah, davčnih izvzetjih in znižanjih, lastništvu in izvoru kapitala ter delovanju finančnih subjektov in gospodarskih družb s sedežem na njihovem ozemlju.

1.6 Odbor meni, da je še posebej resna in obžalovanja vredna praksa davčnih in pravnih svetovalcev in nekaterih svetovalnih podjetij, ki – tudi s pomočjo oglaševanja – ponujajo ustanavljanje pravnih oseb za uporabo davčnih in finančnih oaz kot sredstva za izogibanje obveznostim, ki jih imajo podjetja, ki poslujejo v Uniji, zlasti glede svojih davčnih obveznosti za plačilo davka na dohodek podjetij, preglednosti pri poslovanju in financiranja.

1.7 Davčne oaze izkrivljajo notranji trg. Zato je potrebno odločno ukrepanje EU, da se zagotovi davčna pravičnost, prepreči destabilizacija, ki jo povzroča nepreglednost, ter davčne utaje in korupcija prek davčnih oaz. Ne bi smeli izključiti možnosti, da se predvidi opredelitev kaznivega dejanja na tem področju.

1.8 Odpraviti je treba vse ovire za samodejno izmenjavo bančnih podatkov, da bi olajšali identifikacijo dejanskih izvajalcev poslov in lastnikov bančnih računov. Treba je zahtevati pripravo računovodskih izkazov podjetij, razčlenjenih po državah, s specifikacijo dejavnosti, zaposlenih in dobičkov, ustvarjenih v vsaki državi.

1.9 Ne glede na nadaljnji napredek, do katerega bi lahko prišlo na podlagi pobud globalne narave v okviru mednarodnih multilateralnih organizacij, zlasti OZN in OECD, je treba vse to izvajati v okviru zaupanja ter v prizadevanju za enakovrednost zakonov in novih, višjih standardov mednarodnega sodelovanja na področju davčnih oaz.

1.10 EESO izraža željo po usklajeni strategiji z glavnimi državami, predvsem Združenimi državami Amerike, da bi sprejeli čimbolj globalen pristop do urejanja teh vprašanj. Obenem pa EESO poudarja, da težave pri vzpostavitvi usklajenega mednarodnega akcijskega načrta nikakor ne smejo ovirati ukrepanja Evropske unije ali pa povzročati zamude. Evropski standardi so med najboljšimi na svetu, na primer tisti, ki jih predvideva evropska direktiva o prihrankih. Zakon o davčni skladnosti tujih računov (Foreign Account Tax Compliance Act, FATCA) je pomemben korak pri prizadevanjih ZDA, da bi okrepile spoštovanje davčnih predpisov med ameriškimi državljani, ki imajo tuje vrednostne papirje in račune v tujini. Ameriška davčna uprava zahteva od tujih finančnih institucij, da ji „samodejno“ pošiljajo imena državljanov, ki poslujejo v tujini.

1.11 Med evropskimi državami ima zelo napredno zakonodajo Belgija. Temelji na načelu, da zaupnost deluje proti politiki boja proti kriminalu. Tajnost je alibi, ki slabi program na davčnem področju in razvoj politike boja proti davčnim utajam.

1.12 Treba je razviti povezane ukrepe in povezati različna področja delovanja. Mednarodni računovodski standardi so bili zasnovani za zaščito interesov vlagateljev in trga, zdaj pa se je treba osredotočiti tudi na interese državljanov. Treba je ponovno preudariti vlogo Uprave za mednarodne računovodske standarde (International Accounting Standards Board, IASB), ki je zasebna organizacija, in njeno vlogo pri določanju računovodskih pravil. Ta bi morala biti oblikovana jasno in pregledno ter tako biti veliko preprostejša in dostopnejša.

1.13 EESO z obžalovanjem ugotavlja, da policijski, pravosodni in gospodarski organi že dolgo vedo, da bi bila večina primerov korupcije na področju javnih financ, goljufij v škodo javnih financ, izvršenih s pomočjo davčnih oaz, utaj premoženja s pomočjo „slamnatih mož“, pranja denarja in korupcije javnih uslužbencev nemogoča brez pomoči tehničnih in pravnih struktur, ki kriminalnim združbam zagotavljajo kritje v zameno za izdatne koristi in ki v nekaterih primerih lahko na koncu nadzirajo te združbe. Zato je na tem področju potrebno ukrepanje EU.

1.14 EESO poziva, da se pripravi usklajena strategija, ki bo okrepila boj proti davčnim goljufijam in predvsem zlorabam, ter sprejme ureditev, ki bo omejila pravico do svobodnega ustanavljanja v primeru, ko gre za povsem fiktiven konstrukt z izključno davčnimi nameni.

2. Uvod

2.1 Davčne oaze so območja, kjer se vodilni ljudje glavnih svetovnih finančnih in industrijskih družb družijo z osebnostmi z vrha umetniških in družbenih krogov ter multimilijonarji, ki združujejo posel in zabavo, srečujejo pa se tudi z bolj ali manj obskurnimi ljudmi, ki uporabljajo enake finančne vire. Po zaslugi teh virov lahko perejo in uporabljajo kapital, ki ni nastal samo s kršenjem veljavnih zakonov, temveč tudi z gospodarskimi kaznivimi dejanji in kriminalnimi dejanji, od najhujših, kot so umori, do izsiljevanja, trgovine z mamili ali orožjem, ponarejanja, prevar, goljufij, trgovine z ljudmi in iger na srečo. Ta območja imajo nekatere skupne značilnosti, kot so nepreglednost njihovega delovanja in nizka raven obdavčitve nerezidentov, ki poleg tega tam ne opravljajo nobenih dejavnosti. Tako nastaja škodljiva konkurenca, ki se opira na tajno strukturo in ustvarja povsem nepregleden pravni status.

2.2 Vprašanje davčnih oaz je treba analizirati glede na tri glavne razsežnosti: davčno ureditev in posledično možnost davčnih utaj, vnašanje „vrzeli“ v arhitekturo finančne ureditve s posledično grožnjo finančni stabilnosti in informacijsko nepreglednost z možnostjo, da se na oaze opirajo kriminalne dejavnosti. Skupni imenovalec teh razsežnosti, s katerimi se ukvarjajo OECD, svet za finančno stabilnost (FSB) in projektna skupina za finančno ukrepanje (FATF), je tajnost ali otežen dostop do informacij. Odprava ali omejitev pomanjkanja preglednosti informacij bi bistveno zmanjšala probleme in grožnje, ki izhajajo iz davčnih oaz. Razprava, ki poteka v OECD o predpisih, bi morala ostati odprta, s ciljem, da se zmanjša breme za davčne in pravosodne organe. Resnično tveganje je v tem, da bi se dogovorili za premalo obvezujoče in preveč zapletene predpise, in sicer samo zato, da bi zadostili pozivom javnosti. Najpreprostejša rešitev za odpravo teh težav bi bila samodejna izmenjava podatkov.

2.3 Davčne in finančne oaze so del zgodovine kapitalizma; primere za to je mogoče najti že od poznega srednjega veka. Francoska in industrijska revolucija sta med ključnimi mejniki njihovega nastanka in uveljavitve.

2.4 V obdobju po drugi svetovni vojni je pojav dobil velikanske razsežnosti in se razširil po vseh območjih sveta, od Pacifika in Karibskih ter atlantskih otokov vse do majhnih in zelo majhnih evropskih držav. Ocenjuje se, da je bilo samo v evropskih davčnih, finančnih in poslovnih oazah ustanovljenih milijon podjetij in dvakrat toliko trustov. Po besedah Raymonda Bakerja, finančnega direktorja organizacije Global Finance Integrity, je samo na britanskih Deviških otokih registriranih 619 916 podjetij, kar je 20 na prebivalca.

2.5 Za trenutno gospodarsko okolje so značilni globalizacija trgovine z blagom in storitvami, prost pretok kapitala in množična uporaba novih tehnologij, ki se uporabljajo tudi v mednarodnih finančnih in trgovinskih transakcijah. Čeprav v večini finančnih institucij obstaja oddelek za preverjanje skladnosti, so pravila, ki urejajo transakcije – te potekajo vsak dan v velikanskem obsegu – nezadostna.

2.6 Evropski notranji trg, dobro delovanje finančnih in trgovinskih trgov ter skladen razvoj gospodarstva, ki spoštuje pravila, sprejeta za varovanje skupnih interesov, se morajo soočati z velikanskimi vsotami denarja, „parkiranega“ na varnem na območjih in v državah, ki so mu naklonjene. Varujejo ga zelo močni interesi, za uresničevanje lastnih interesov pa je zmožen podkupovati in si podrediti celotne vlade.

2.7 Davčne oaze prinašajo izkrivljanja tako na makroekonomski kot na mikroekonomski ravni. Na makroekonomski ravni so lahko, kot že omenjeno, grožnja stabilnosti finančnih sistemov. Poleg tega možnost utaje davkov na realne in/ali finančne naložbe ali pa izogibanje tem davkom zmanjšuje dohodek za države, ki ga je nujno treba nadomestiti z obdavčevanjem dohodka od dela. Davčne oaze zato izkrivljajo pravilno ravnovesje obdavčitve kapitala in dela. Na mikroekonomski ravni se pojavlja izkrivljanje med velikimi, malimi in mikropodjetji: za te tri vrste akterjev se namreč možnosti, da izkoristijo priložnost za utajo davkov – ali vsaj agresivno davčno načrtovanje, ki ga ponujajo davčne oaze – z njihovo velikostjo postopno zmanjšuje.

2.8 V prvem desetletju 21. stoletja so bile kot posledica dveh katastrof, v središču katerih so bile Združene države Amerike – kriminalnih napadov 11. septembra 2001 v New Yorku in Washingtonu ter finančne krize, ki jo je sprožil stečaj banke Lehman Brothers septembra 2008 – spodbujeni skupni ukrepi mednarodne skupnosti za ureditev delovanja tako imenovanih „finančnih in davčnih oaz“.

3. Davčne in finančne oaze

3.1 Neželene posledice, ki jih porajajo ti sistemi, so v številnih primerih privedle do kazenskega pregona zaradi financiranja mednarodnega terorizma in organiziranega kriminala ter davčnih utaj in pranja denarja, kar je med drugim povzročilo sistemska tveganja na finančnih trgih in škodovalo temeljnim načelom svobodne konkurence.

3.2 Zato je ta položaj, kot že omenjeno, v zadnjih letih spodbudil k izvajanju ukrepov na svetovni ravni. Sprejeta je bila odločitev, da se ustanovijo strukture in mehanizmi za skupni odziv na grožnje za nacionalno varnost in blaginjo njihovih državljanov.

Med različnimi odločitvami, sprejetimi na mednarodni ravni, je morda prišlo do bistvene spremembe v primerjavi s prejšnjimi pristopi pred dogovorom, sprejetim na londonskem vrhu skupine G-20 2. aprila 2009.

3.3 EESO podpira uvedbo ukrepov za boj proti goljufijam in drugim nezakonitim dejavnostim, ki škodujejo finančnim interesom EU in držav članic, in za zagotovitev upravnega sodelovanja z izmenjavo informacij glede davčnih zadev. Strinja se, da bi bilo treba pooblastiti EU za začetek pogajanj o sporazumu med EU in Švicarsko konfederacijo za boj proti neposrednim davčnim goljufijam in neposrednim davčnim utajam ter za zagotovitev upravnega sodelovanja z izmenjavo informacij glede davčnih zadev.

3.4 Po omenjenem vrhu G-20 je bila metoda tehnične analize in priporočil, ki se je uporabljala v prejšnjih postopkih organov in forumov, ki obravnavajo te probleme, opuščena, in zahteva se obsodba tako imenovanih „nesodelujočih jurisdikcij“, vključno z vsemi davčnimi in finančnimi oazami. Predlagajo se enostranske, dvostranske in večstranske sankcije ter postopna odprava bančne tajnosti in redno objavljanje seznamov ozemelj, ki ne izpolnjujejo obveznosti.

3.5 Vendar pa je nadaljnje izvajanje teh zavez skupine G-20 zelo razočaralo. Za to se navaja več razlogov.

3.6 Številna območja so se izmaknila oceni, da so „nesodelujoče jurisdikcije“, preprosto tako, da so podpisala najmanj 12 dvostranskih davčnih sporazumov, ki se izvajajo med njimi (na primer sporazum med Liechtensteinom in Monakom).

3.7 Na kratko: ti sporazumi zadoščajo, da se zagotovi izmenjava informacij na zahtevo organov, pristojnih za izvajanje ustreznih ukrepov (davki, kazni itd.), ne da bi organi na ozemlju, od katerega se informacije zahtevajo, temu lahko nasprotovali s sklicevanjem na nacionalni interes, bančno tajnost ali druge podobne razloge.

3.8 V teh primerih je očitna neučinkovitost modela dvostranskega delovanja, zato bi bilo treba vplivati na izboljšanje mednarodnega (večstranskega) ukrepanja in ukrepanja na nadnacionalnih ravneh.

To potrjuje poročilo, ki ga je 4. oktobra 2011 objavila Svetovna mreža za davčno pravičnost (Tax Justice Network) in ki izraža mnenje, da so skoraj vsi dvostranski sporazumi, sklenjeni od leta 2009 dalje, nepotrebni. Ta organizacija je zatem pripravila indeks davčne nepreglednosti, ki temelji na dveh merilih: ovirah za zahteve po informacijah, ki jih postavljajo pristojni organi drugih držav, in pomenu jurisdikcij, ki so osumljene nepreglednosti, na svetovnem trgu.

3.9 Na drugi strani pa, kot je razvidno tudi iz različnih strokovnih poročil (npr. iz poročila, ki ga je pripravila organizacija Global Financial Integrity (Globalna finančna integriteta), tokovi nezakonitega kapitala še naprej naraščajo za več kot 10 odstotkov na leto, kar ima uničujoče posledice, npr. zaostrovanje kriz v zvezi z državnimi dolgovi, s katerimi se spopada veliko držav mednarodne skupnosti in še posebej nekatere države EU.

3.10 Žal je samo EU opredelila verodostojen okvir za ukrepanje na tem področju; vendar se tudi ti ukrepi ne izvajajo ustrezno.

3.11 Očiten primer je izvajanje direktive 2003/48 o obdavčevanju dohodka od prihrankov nerezidentov (fizičnih oseb) v obliki plačil obresti.

3.12 Te neustreznosti so bile ugotovljene, čeprav so bili že vse od začetka njene uveljavitve vzpostavljeni sistemi za samodejno izmenjavo davčnih informacij med vsemi državami članicami ter podpisani sporazumi s štirimi evropskimi državami, ki so prej veljale za finančne in davčne oaze: Andoro, Liechtensteinom, Monakom in San Marinom.

3.13 Toda te evropske države so, tako kot Švica, z Unijo vzpostavile heterogene vezi, zaradi katerih je izvajanje teh konvencij zelo zapleteno. Liechtenstein se je npr. pridružil sporazumu o evropskem gospodarskem prostoru, vendar kar zadeva sodno pristojnost v civilnih in gospodarskih zadevah ni dolžan sodelovati na isti ravni z ustreznimi upravnimi organi, ker ni podpisnik Nove luganske konvencije z dne 30. oktobra 2007 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah.

3.14 Upamo, da bo ta sprememba pravnega statusa kmalu prinesla pričakovane spremembe, ob upoštevanju začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe, katere drugi odstavek člena 8 Pogodbe o EU (in ustrezna izjava št. 3 v zvezi s tem členom) podpira vzpostavitev strukturnih povezav z majhnimi sosednjimi državami.

3.15 Seveda bi bilo idealno orodje za ureditev tega vprašanja podpis večstranskega partnerstva, da bi te jurisdikcije, ki v naravnem geopolitičnem, pravnem in gospodarskem prostoru niso sodelujoče, vključili v en sam model.

3.16 Podobno je Evropska komisija pred Sodiščem EU sprožila postopke proti štirim državam članicam, ker v svojo zakonodajo niso prenesle Direktive 2005/60 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja.

3.17 Da bi spodbudili ukrepanje z resnično nadnacionalnim vplivom, se mora Evropski ekonomsko-socialni odbor pridružiti trdnemu stališču, ki ga je izrazil Evropski parlament v resoluciji aprila 2011 (1).V njej je med drugim podprl okrepitev boja proti nepreglednosti informacij o mednarodnih finančnih transakcijah. Lahko bi tudi uvedli prijavljanje kot mehanizem obtožbe, podoben pomilostitvi na področju svobodne konkurence, da bi tako spodbujali poročanje o takšnem obnašanju in nagradili prijavitelje z zmanjšanjem kazni, ki bi jih sicer doletela.

3.18 Poleg tega kaže – kot dopolnilo prejšnjemu ukrepu – vztrajati pri potrebi po pripravi usklajenih mehanizmov v okviru G-20, da bi zapolnili zakonodajne vrzeli v zvezi z dejavnostmi offshore, ki tako omogočajo izmikanje davčni zakonodaji, veljavni v glavnih svetovnih finančnih središčih.

3.19 V strogem okviru pristojnosti EU je treba brez odlašanja sprejeti obvezujoča ad hoc pravila sekundarne zakonodaje, ki bi morala med drugim vključevati določbe, s katerimi se vsaki fizični ali pravni osebi prepoveduje, da bi nadzorovala sklade ali subjekte s sedežem v davčnih in finančnih oazah ter bila upravičena do javnih sredstev.

3.20 Leta 2009 je OECD ocenila, da se kapital v teh oazah giblje med 1 700 in 11 000 milijardami dolarjev, in pripravila seznam, ki je skupini G-20 služil kot podlaga za sprožitev odločnega soočenja z državami, ki se ne ravnajo po nobeni mednarodni konvenciji o bančni ali davčni preglednosti ali pa to počnejo le delno.

3.21 Poročilo OECD je izzvalo val protestov, zlasti iz Švice, Luksemburga in seveda Urugvaja. Potekale so živahne razprave o ameriški zvezni državi Delaware.

3.22 Da je Delaware neke vrste davčna oaza, Američani zelo dobro vedo: skoraj polovica podjetij, ki kotirajo na Wall Streetu in na borzi NASDAQ, ima sedež v državi ameriškega podpredsednika Joeja Bidna, in sicer zato, da plačuje manj krajevnih davkov, medtem ko dobički niso obdavčljivi. Manj je takšnih, ki vedo, da ta majhna država južno od Pensilvanije ponuja velike ugodnosti za podjetja offshore in se predstavlja kot alternativa Kajmanskim in Bermudskim otokom. Tisti pa, ki poslujejo na tem področju, to že dolgo vedo. Dobički podjetij s sedežem v državi Delaware v ZDA niso obdavčeni, če lastniki niso ameriški državljani in če njihovo podjetje posluje zunaj ZDA.

3.23 Najpomembnejša in najbolj razširjena poslovna gonila teh oaz so pranje denarja, davčne utaje ter provizije za podkupovanje ali za preusmerjanje denarja k lastnim podjetjem. Od tu se sprožajo napadi na dolgove držav v težavah, pa tudi obsežne kampanje za zaščito neomejene svobode pretoka kapitala, ki zajemajo medije, politične stranke in predstavnike institucij.

3.24 Slabo davčno upravljanje spodbuja davčne goljufije in utaje ter ima resne posledice za nacionalne proračune in sistem virov lastnih sredstev Unije.

3.25 Velik del multinacionalnih podjetij je oblikovan tako, da se lahko okorišča z izogibanjem davkom v različnih jurisdikcijah, v katerih deluje. Razlike v načinih obdavčevanja med posameznimi jurisdikcijami so v korist velikim podjetjem, ki so mednarodna ali zelo trdna v primerjavi z majhnimi, nacionalnimi ali novoustanovljenimi podjetji. Te strategije izogibanja plačevanju davkov so v nasprotju z načelom poštene konkurence in družbene odgovornosti podjetij. Poleg tega ta območja postajajo operativna baza organizacij in podjetij, ki prinašajo na notranji trg EU blago brez ustreznih potrdil o poreklu in jamstev, ki jih zahteva EU, kar močno škoduje interesom potrošnikov in včasih tudi javnega zdravja. Eden od načinov, ki se uporablja v ta namen, je zloraba transfernih cen z določanjem cen za transakcije znotraj iste skupine podjetij na podlagi parametrov za vrednotenje v odvisnosti od davčnih potreb skupine, namesto v odvisnosti od normalnih tržnih pogojev.

3.26 Multinacionalna podjetja imajo nedvomno sredstva, da lahko brez velikih administrativnih obremenitev zagotovijo javno poročanje za vsako posamezno državo o prodaji, dobičku iz poslovanja, operacijah znotraj skupine, dobičku pred davki in davkih. Če bi se te informacije objavljale, bi postalo jasneje, kdo zlorablja transferne cene ali sprejema agresivno davčno načrtovanje.

3.27 Odsotnost davčnega nadzora ali obstoj nezadostnih ureditev na področju skrbnega in varnega poslovanja, nepreglednost informacij za identifikacijo fizičnih in pravnih oseb ali katerakoli druga okoliščina pravne ali upravne narave omogočajo podjetjem, ki delujejo iz davčnih oaz, da jih skoraj ni mogoče kaznovati, da uživajo nevzdržne konkurenčne prednosti in da so zavarovana pred ukrepanjem sodnih in upravnih organov tretjih držav.

3.28 EESO izrecno obsoja vlogo davčnih oaz pri spodbujanju in izkoriščanju izogibanja davkom, davčnih utaj in bega kapitala. EU mora okrepiti svoje ukrepanje proti tem pojavom in sprejeti konkretne sankcije.

3.29 Mednarodna skupnost, ki se zaveda velike škode, ki jo ta območja povzročajo mednarodni trgovini, interesom nacionalnih finančnih uprav, varnosti in javnemu redu ter – kot dokazuje kriza, ki se je začela leta 2008 – samemu ravnovesju finančnih sistemov, je sprejela nekaj plahih pobud, da bi jih identificirali in si prizadevali za njihovo postopno odpravo.

3.30 Rezultati skupnih prizadevanj skupine G-20 in Združenih narodov ter prizadevanj v okviru pobud OECD še vedno ne zadoščajo, da bi se spoprijeli z izzivi, ki izhajajo iz davčnih oaz in eksteritorialnih finančnih centrov ter ki jim morajo slediti odločni, učinkoviti in dosledni ukrepi.

3.31 Vendar pa so ukrepi – med drugim – G-20, FATF in OECD težko breme škode, ki jo povzročajo davčne in finančne oaze, doslej zgolj olajšali.

3.32 Treba je ugotoviti, katere jurisdikcije ne sodelujejo, opraviti oceno spoštovanja predpisov in uporabljati odvračilne ukrepe za spodbujanje tega spoštovanja. EESO tudi meni, da je okvir OECD za boj proti davčnim oazam nezadovoljiv, saj je treba izboljšati kazalnik, ki določa status sodelujoče jurisdikcije, npr. tako, da se mu podeli kvalitativna vrednost. Prav tako organizacija OECD ne bi smela dopuščati, da se vlade lahko izogibajo uvrstitvi na črni seznam enostavno z obljubami, da bodo spoštovale načela o izmenjavi informacij, ne da bi tudi zagotovile učinkovito uporabo teh načel.

3.33 Obstaja dovolj dokazov za trditev, da so finančno krizo delno povzročile kompleksne in ne prav transparentne dejavnosti finančnih subjektov s sedežem v jurisdikcijah, v katerih velja davčna tajnost, kar povzroča veliko škodo vlagateljem in kupcem teh finančnih produktov. Davčne oaze so gostiteljice zunajbilančnih operacij finančnih institucij, pa tudi kompleksnih finančnih produktov, ki z ničemer niso prispevali k inovacijam v finančnem sektorju in povzročajo finančno nestabilnost. Obstajajo zadostni dokazi, da veliko neposrednih tujih naložb – še posebej v državah v razvoju – prihaja iz davčnih oaz.

3.34 Evropska unija se zaveda položaja in njeni različni institucionalni organi so redno izražali obsodbo teh režimov. Žal pa ni zmogla spodbuditi nadnacionalnega ureditvenega in upravnega okvira, ki bi prispeval k zmanjšanju števila primerov nekaznovanosti.

3.35 Dejavnost EU se je osredotočila na odpravo približno 100 škodljivih davčnih režimov na območjih jurisdikcije držav članic s slabim finančnim nadzorom ali pa izven EU, na območjih tretjih držav. V tem smislu je Evropska komisija v letih 2009 in 2010 sprejela dve sporočili o dobrem upravljanju davkov in kodeks ravnanja. V veljavi so tri direktive o postopkih v zvezi s sredstvi, ki so bila povrnjena iz davčne utaje, upravnim sodelovanjem in obdavčenjem prihrankov (trenutno v reviziji). Poleg tega je vključitev določb o skladnosti dobrih praks ali dobrega upravljanja na področju obdavčevanja zelo razširjena v sporazumih EU s tretjimi državami o pridružitvi, trgovini in sodelovanju.

3.36 Vendar je korakov naprej malo, saj so za preiskave in sankcije pristojne države članice.

3.37 Po mnenju bančnih institucij je navedena zakonodaja ZDA pokazala, da enostransko sprejetje tovrstnih ukrepov finančnim institucijam lahko povzroči težave, ki so posledica neskladnosti obveznosti glede poročanja, zaplembe in zaprtja računov, ki so bile uvedene na podlagi zakona FATCA, z zakonodajo Skupnosti in/ali zakonodajo države, kjer ima finančna institucija sedež.

3.38 Pomemben govor je imel v ameriškem kongresu 4. marca 2009 tedanji britanski premier, ki je zaveznika pozval k skupni zavezi za gospodarski sistem, reguliran na svetovni ravni in usmerjen proti uporabi finančnih sistemov, namenjenih izključno osebnemu bogatenju.

V Bruslju, 24. maja 2012

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. aprila 2011 o zaščiti finančnih interesov EU in boju proti goljufijam – Letno poročilo 2009 (2010/2247 (INI)).

31.7.2012

Uradni list Evropske unije

C 229/13

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o Obzorju 2020: načrti na področju staranja (mnenje na lastno pobudo)

2012/C 229/03

Poročevalka: Renate HEINISCH

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 14. julija 2011 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Obzorje 2020: načrti na področju staranja

(mnenje na lastno pobudo).

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 8. maja 2012.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 481. plenarnem zasedanju 23. in 24. maja 2012 (seja z dne 23. maja) s 184 glasovi za, 3 glasovi proti in 4 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 Države članice Evropske unije bodo morale v prihodnjih letih sprejeti ustrezne ukrepe na različnih ravneh in številnih področjih, če želijo odgovoriti na velike izzive in izkoristiti priložnosti, povezane z demografskimi spremembami ter prihodnjim socialnim in gospodarskim razvojem.

1.2 Usklajene raziskave lahko z vzpostavitvijo trdnih temeljev za načrtovanje in odločanje odločilno prispevajo k oblikovanju ustreznih ukrepov na regionalni, nacionalni in evropski ravni.

1.3 EESO se v celoti strinja z že večkrat izraženimi zahtevami, da bi bilo treba evropske raziskave staranja in demografskih sprememb izvajati dolgoročno, interdisciplinarno in nadnacionalno ali vsaj primerjalno.

1.4 Osnovna predpogoja za odličnost evropskega raziskovanja sta med drugim ustrezna infrastruktura in povezano usklajevanje raziskovalnih dejavnosti. Osrednje usklajevanje je potrebno tudi zaradi priprave proračuna in porazdelitve sredstev. Odbor zato priporoča ustanovitev evropskega centra za raziskave staranja, ki bi lahko imel vlogo koordinatorja.

1.5 Časovni načrti za oblikovanje dolgoročnih raziskovalnih programov so koristni za opredelitev prednostnih nalog prihodnjih raziskav. V trenutnih časovnih načrtih o staranju in demografskih spremembah so že obravnavani nekateri ključni vidiki, ki so pomembni za Obzorje 2020 (1).

1.6 Odbor pozdravlja dejstvo, da je v okviru prednostnega področja „družbeni izzivi“ v 8. okvirnem programu predvidena raziskovalna prednostna naloga „zdravje, demografske spremembe in dobro počutje“ (2).

1.7 EESO poleg trenutnih raziskovalnih prednostnih nalog, omenjenih v veljavnih časovnih načrtih in Obzorju 2020, poziva tudi k nadaljnjim evropskim raziskavam bolj inovativnih in morda težavnejših vidikov staranja in demografskih sprememb. Sem sodijo med drugim ohranjanje zdravja in rehabilitacija, podaljšanje aktivne življenjske dobe, pozivi k bolj samostojnemu in soodgovornemu življenju, učenje za dolgo življenje, posledice vse večje vloge tehnologije na številnih življenjskih področjih in vprašanja, povezana z demografskimi in tehnološkimi spremembami, na katera mora odgovoriti evropska družba.

2. Utemeljitev in splošne ugotovitve

2.1 V prihodnjih letih bodo nujno potrebne dobre podlage za načrtovanje in odločanje, ki bodo omogočale oblikovanje ustreznih ukrepov za soočanje z izzivi in izkoriščanje priložnosti, povezanih z demografskimi spremembami. Zagotoviti jih bo mogoče predvsem z ustrezno raziskovalno dejavnostjo. Rezultati evropskih raziskovalnih programov zadnjih let, npr. 5., 6. in 7. okvirnega programa za raziskave (3), skupnega programa za podporo iz okolja pri samostojnem življenju (4) (AAL) (5), okvirnega programa za konkurenčnost in inovativnost (PKI) (6) in dejavnosti ERA-NET nazorno pričajo o uporabnosti raziskav. Te lahko tako odločilno prispevajo k obvladovanju demografskih sprememb in imajo potencialne koristi na regionalni, nacionalni in evropski ravni.

2.2 Časovni načrti so pomembni za oblikovanje dolgoročnih raziskovalnih programov, saj lahko nakažejo morebitne prihodnje razvojne poti in poteke, izpostavijo povezave med različnimi področji in pomagajo prepoznati primerne partnerje in akterje za sodelovanje, oceniti politični manevrski prostor in možnosti financiranja ter razvijati strategije za izvajanje postopkov in uresničevanje rezultatov.

2.3 V zadnjih letih so bili na številnih področjih razviti in vpeljani časovni načrti, povezani z raziskavami. Od številnih veljavnih nacionalnih in mednarodnih časovnic je mogoče le peščico označiti kot zgledne: švicarski časovni načrt za raziskovalno infrastrukturo (7), časovni načrt za okoljske tehnologije do leta 2020 nemškega zveznega ministrstva za šolstvo in raziskave (8), časovni načrt republikanske stranke ZDA o prihodnosti Amerike (9), časovne načrte, nastale pod okriljem Evropskega raziskovalnega prostora (ERP), o energetski učinkovitosti zgradb (10) in časovni načrt raziskav v okviru pobude Navidezni fiziološki človek – Prihodnje in nastajajoče tehnologije (11).

2.4 Časovni načrti za prihodnje raziskave in inovacije na področju staranja in demografskih sprememb so bili oblikovani s poudarkom na zdravstvenih vidikih v najširšem pomenu. Mednje sodijo tudi časovnice evropskih projektov, kot so Future BNCI: Future Directions in Brain/Neuronal Computer Interaction (BNCI) Research (2010–2011) (prihodnje usmeritve v raziskovanju nevronsko/možgansko-računalniške interakcije), DIAMAP: Road Map for Diabetes Research in Europe (2008–2010) (časovni načrt za raziskave sladkorne bolezni v Evropi), ROAMER: A Roadmap for Mental Health Research in Europe (2011–2014)(časovni načrt za raziskave duševnega zdravja v Evropi), WhyWeAge: A road map for molecular biogerontology (2008–2010)(časovni načrt za molekularno biogerontologijo) (12), in tudi nacionalne časovnice, kot je časovni načrt za zdravstveni raziskovalni program nemške zvezne vlade (13).

2.5 Tudi tematsko širša časovna načrta na področju staranja in demografskih sprememb, razvita za potrebe evropskih projektov FUTURAGE – A Road Map for Ageing Research (14) in BRAID: Bridging Research in Ageing and ICT Development (2010–2012) (15), med svoja razvojna prednostna področja vključujeta zdravstvene vidike. Časovni načrt projekta FUTURAGE navaja tri z zdravstvom povezana prednostna področja, in sicer „zdravo staranje za več let življenja“, „kako obdržati in si povrniti umske sposobnosti“ in „biogerontologija – mehanizmi in posredovanje“ (16). Projekt BRAID ima eno, tj. „zdravje in oskrba v življenju“.

2.6 Komisija si z javno-zasebnimi in javno-javnimi partnerstvi (17) prizadeva zagotoviti dodatne instrumente za odzivanje na trenutne družbene izzive (18). Med skupne pobude sodijo zlasti evropska partnerstva za inovacije, ne primer evropsko partnerstvo za inovacije za dejavno in zdravo staranje (EIP AHA) (19), Evropska digitalna agenda (20), pobuda za skupno načrtovanje Daljše in kakovostnejše življenje – možnosti in izzivi, ki jih prinašajo demografske spremembe (MYBL) (21), ter načrtovani program Obzorje 2020 (22).

2.7 Kljub tem nujnim in pomembnim osnovam za oblikovanje partnerstev za raziskave in inovacije pa še vedno zelo primanjkuje nadaljnjih raziskovalnih dejavnosti. Svet, družba, tehnologija, medicina in starostniki se še naprej nenehno spreminjajo. Zato bodo potrebne vedno nove raziskave, ki bodo omogočale oblikovanje ustreznih (političnih) ukrepov za pravočasno prilagoditev na nove razmere in preprečevanje razvojnih zaostankov.

2.8 EESO zato pozdravlja podporo Komisije pobudam za načrtovanje programov in razvoju časovnih načrtov za prihodnje raziskovalne dejavnosti na področju staranja in demografskih sprememb (23) ter opredelitev raziskovalne prednostne naloge „zdravje, demografske spremembe in dobro počutje“ v okviru prednostnega področja „družbeni izzivi“ Obzorja 2020 (24).

3. Posebne ugotovitve

3.1 Potrebna infrastruktura

3.1.1 Pozivi k dolgoročnemu, interdisciplinarnemu, nadnacionalnemu ali vsaj primerjalnemu izvajanju raziskovalne dejavnosti v Evropi niso novi (25) in na tem mestu jih velja brez zadržkov povzeti in ponoviti. Popolnoma jasno je, da je treba pri primerjalnem raziskovanju upoštevati vsakokratne strukturne pogoje.

3.1.2 Raziskovanje v okviru tematskega področja staranje mora vključevati tudi vse povezane akterje, tj. strokovnjake naravoslovnih in družboslovnih ved, inženirje, oblikovalce, proizvajalce, ponudnike storitev, oblikovalce politik, arhitekte, urbaniste, predstavnike gospodarstva in civilne družbe, predvsem pa starostnike. Odbor zato pozdravlja načrtovano združitev različnih evropskih instrumentov podpore (ERA-NET, ERA-NET Plus, INNOVA in PRO INNO) v bolj prožen instrument ERA-NET, ki bo omogočal lažje sodelovanje zainteresiranih strani.

3.1.3 Osnovna predpogoja za odličnost evropskega raziskovanja v Evropskem raziskovalnem prostoru (ERP) sta ustrezna infrastruktura in povezano usklajevanje raziskovalnih dejavnosti. Centralizirano usklajevanje je potrebno tudi zaradi priprave proračuna in porazdelitve sredstev. Raziskovalne dejavnosti na nacionalni ravni bodo še vedno na mestu, treba pa je zagotoviti čim večjo združljivost med njimi, ki bo omogočala primerjalne analize in vrednotenje rezultatov. Odbor zato priporoča ustanovitev evropskega centra za raziskave staranja, ki bi lahko prevzel nalogo koordinatorja.

3.2 Potreba po nadaljnjih raziskavah

3.2.1 Poleg že omenjenih splošnih zahtev je opaziti tudi tematska področja, ki bodo v prihodnje terjala poglobljeno raziskovanje. Trenutno nismo samo priča demografskim spremembam brez primere, temveč tudi tehnološkemu razvoju, ki bi utegnil trajno spremeniti družbeno življenje, zdravstveno oskrbo in naš odnos do okolja.

3.2.2 Ohranjanje zdravja

Prvo večje področje raziskovanja bi moralo zajemati vsa vprašanja, povezana z ohranjanjem zdravja, saj sta telesno in duševno zdravje osrednja predpogoja za aktivno in samostojno življenje v starosti. Nekatera vprašanja za raziskave bi lahko bila:

—	Kako bi bilo mogoče ljudi že od otroštva naprej spodbujati, naj živijo zdravo?

—	S kakšnimi strategijami je mogoče podpreti oziroma oblikovati preventivne ukrepe?

—	Katere oblike zdravljenja in rehabilitacije so se v mednarodnem oziru izkazale kot posebej uspešne? Na katerih področjih je opaziti zaostanke oziroma potrebo po nadaljnjih raziskavah in razvoju?

—	Kako je mogoče izboljšati znanje pacientov?

—	Kako bi bilo mogoče omejiti ali vsaj zgodaj odkriti oziroma zdraviti nadnacionalne grožnje za zdravje, redke in kronične bolezni, demenco in druge nevrodegenerativne bolezni?

—	Potrebne so dodatne raziskave učinkovitosti zdravil in njihovega medsebojnega delovanja pri starejših, zlasti pri ženskah. Doslej se je zdravila pretežno preizkušalo na mladih, jemali pa so jih večinoma starejši.

—	Treba je izpostaviti vlogo kroničnih bolečin pri zdravstvenem stanju starejših in zlasti načine, kako omiliti bolečine oziroma izboljšati slabo počutje starostnikov v EU.

—	Slabo raziskana je tudi zloraba alkohola in drog med starejšimi, vključno z vzroki zanjo ter telesnimi, duševnimi in socialnimi posledicami.

3.2.3 Daljše aktivno poklicno življenje

Glede na strukturne spremembe v starostni sestavi prebivalstva in vse daljšo življenjsko dobo bo daljšanje aktivne delovne dobe nujno in neizbežno. Posledično se med drugim zastavljajo naslednja vprašanja:

—	Kaj menijo zaposleni o bolj prožno zastavljeni starostni meji za upokojitev? Od česa je odvisno njihovo mnenje (npr. od vrste dela, socialnih pogojev v državi, regionalnih posebnosti itd.)?

—	Kakšni pogoji izobraževanja in preventive morajo biti vzpostavljeni za omogočanje oziroma povečevanje prožnosti? Kakšne so izkušnje drugih držav in kako jih je mogoče uporabiti?

—	Kako oblikovati delovna mesta, organizirati delovni čas in zmanjšati delovne obremenitve, da bi zaposlenim omogočili daljše aktivno poklicno življenje? Kakšno vlogo imajo pri tem lahko tehnološke inovacije?

—	Kakšne možnosti za spodbujanje vključevanja civilne družbe omogočajo podjetja oziroma bi jih lahko omogočala, da bi spodbujala sodelovanje civilne družbe še v dobi zaposlitve? Katere izkušnje imajo s tem druge države?

3.2.4 Živeti samostojno, z odgovornostjo zase in soodgovorno do drugih

Zaradi upadanja števila mladih bo na voljo vse manj pomoči za starejše. Zato bodo morali v prihodnje prevzeti večjo odgovornost za ohranitev lastne samostojnosti in udeležbe v družbi. S tem povezana vprašanja raziskav so med drugim:

—	Kako različne države razumejo odgovornost starejših za lastno življenje in kako to vpliva na sistematično krepitev in spodbujanje primernega življenjskega sloga?

—	Kako v različnih državah razumejo soodgovornost starejših (npr. za mlajše generacije ali okolje) in kakšne so posledice tega? Kako se starejši samoorganizirajo, kako organizirajo priložnosti za svojo in prihodnje generacije? Kaj storijo za soljudi, svojo skupnost, okolje?

—	Katere lokalne oblike podpore spodbujajo tako samoorganizacijo? Tudi to je treba raziskati v strukturno primerljivih okoliščinah (na lokalni oziroma regionalni ravni).

—

Na splošno bi bilo treba v različnih, strukturno primerljivih okoliščinah (npr. mestnih in podeželskih območjih različnih držav), raziskati, kako lahko lokalne skupnosti spodbudijo aktivno in odgovorno življenje starejših, na primer z ustreznimi urbanističnimi, stanovanjskimi in prometnimi politikami, namenjenimi ljudem vseh starosti.

—

Kako bi bilo mogoče razviti in podpirati „skrbne skupnosti“ kot izraz deljene odgovornosti? Kako sodelujejo družine, prostovoljci in zaposleni, ko gre za oskrbo (npr. bolnikov s kroničnimi boleznimi ali z demenco)? Kako lahko tehnični sistemi pomoči pomagajo takim skupnostim? Kako se podjetja odzivajo na njihove potrebe? Katere oblike deljene odgovornosti najdemo v posameznih državah? Kako so te skrbne skupnosti vključene v socialne politike držav in socialno (strukturno) načrtovanje na lokalni ravni?

—	Katere oblike bivanja in življenja starostnikov, zlasti ljudi visoke starosti, ki živijo sami ali trpijo za demenco, so se – spet v mednarodnem oziru – obnesle in jih kaže prevzeti?

3.2.5 Izobraževanje

Za samoumevno velja, da starajoča se družba od vsakega posameznika terja vseživljenjsko učenje. S tem so povezana naslednja vprašanja za raziskave:

—	Kako lahko vseživljenjsko učenje postane učenje za dolgo življenje?

—	Katere druge priložnosti za učenje poleg nadaljnjega poklicnega izobraževanja in usposabljanja je treba še zagotoviti za starajoče se prebivalstvo? Kako morajo biti oblikovane, da bodo spodbujale aktivno učenje?

—	Katere konkretne možnosti izobraževanja potrebujejo prostovoljci?

—	Kakšen pomen ima estetska vzgoja za ohranjanje miselne in čustvene prožnosti in ustvarjalnosti pri starejših? Kakšne sklepe je mogoče oblikovati na podlagi mednarodne primerjave izobraževalnih možnosti?

—	Kakšno vlogo imajo različne izobraževalne ustanove (univerze, ljudske univerze ipd.) pri krepitvi različnih spretnosti, kot so uporaba novih tehnologij, prostovoljstvo, dejavnosti oskrbe in prenašanje socialnih ali strokovnih znanj?

3.2.6 Vpliv tehnologije na vseh življenjskih področjih

Čeprav je tehnologija vse bolj razširjena na vseh družbenih področjih in nujno potrebna za omogočanje samostojne, aktivne in participativne starosti, so njeni dolgoročni učinki slabo raziskani. Zato se je treba čim prej posvetiti vprašanjem, kot so:

—

S katerimi tehnološkimi, organizacijskimi in ergonomskimi ukrepi ter ukrepi za spodbujanje sprejemanja bi omogočili učinkovito in etično uporabo možnosti spremljanja, zdravniške obravnave in rehabilitacije na daljavo (tele-monitoring,tele-health in tele-rehabilitation) za izboljšanje zdravstvene oskrbe?

—	Katere organizacijske in pravne zahteve ter zahteve, povezane z varstvom osebnih podatkov, tehnologijo in etiko, je treba izpolniti za vzpostavitev celovitega organizacijsko-upravnega sistema na lokalni, regionalni, nacionalni in evropski ravni?

—	Kako vse bolj razširjena uporaba tehnologije dolgoročno vpliva na odnose med starostniki in njihovimi svojci, med pacienti in zdravniki, med ljudmi, ki potrebujejo nego, in nepoklicnimi ali poklicnimi negovalci?

—

Še slabše raziskane so psihološke, socialne in etične posledice, povezane z vse pogostejšimi primeri vsajanja senzorjev in drugih naprav v telo. Kako te možnosti sooblikujejo samopodobo in identiteto ljudi, ki jih uporabljajo, na eni ter družbeno dojemanje bolezni, zdravja ali invalidnosti na drugi strani?

Prav tako je malo znanega, na primer, o uporabi glasbene spremljave ali osvetlitve (tj. tehnične, a kljub temu čustvene podpore posamezniku) za dostojno slovo od življenja.

3.2.7 Evropska družba prihodnosti

Zadnje področje raziskovanja bi moralo vključevati vse teme, povezane s sedanjimi in prihodnjimi spremembami evropske družbe, med drugim vprašanja o podobah starosti, kulturnih razlikah, raznovrstnosti izkušenj in neenakosti življenjskih razmer v Evropi.

—	Kakšne predstave o aktivnem staranju in starostnikih je spričo demografskih sprememb mogoče najti v različnih evropskih državah? Kako lahko izmenjave med državami pomagajo razviti pravo podobo starosti namesto stereotipne?

—	Kako se starajo ljudje v različnih kulturah, ki so vse bolj množično zastopane v državah članicah? Kaj v različnih kulturah pomenijo starost, bolezen in smrt? Kako omogočiti izmenjavo izkušenj in prispevati k medsebojnemu razumevanju in obogatitvi?

—	Kakšen pomen imata glasba in likovna umetnost pri staranju v različnih kulturah? Kakšne so posledice tega in kako je mogoče pozitivne učinke uporabiti pri drugih?

—	Kako premostiti vrzeli v izkušnjah med generacijami in znotraj njih, ki zaradi vse daljše življenjske dobe in hitrih družbenih in tehnoloških sprememb vse hitreje naraščajo? Kako v takih razmerah omogočiti vzajemno razumevanje in učenje?

—	Podobna vprašanja se pojavljajo v zvezi z obstoječimi in celo naraščajočimi razlikami v življenjskih razmerah med evropskimi državami in v njih.

—	Odprto ostaja tudi vprašanje, kako različni pristopi k smrti, značilni za posamezne države, vplivajo na same starostnike in družbo kot celoto. Prav starajoča se družba ne bi smela zapostaviti tega vprašanja in z njim povezanih možnih posledic.

V Bruslju, 23. maja 2012

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) COM(2011) 809 final.

(2) Glej opombo 1.

(3) UL L 26, 1.2.1999, str. 1, UL L 232, 29.8.2002, str. 1, UL L 412, 30.12.2006, str. 1, UL C 65, 17.3.2006, str. 9.

(4) http://www.aal-europe.eu/.

(5) Glej http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=IP/10/1726&format=HTML&aged=1&language=SL.

(6) UL L 310, 9.11.2006, str. 15 in UL C 65, 17.3.2006, str. 22.

(7) Švicarska konfederacija, Zvezno ministrstvo za notranje zadeve, Državni sekretariat za šolstvo in raziskave, Oddelek za nacionalno raziskovalno dejavnost, 2011: Časovni načrt za raziskovalno infrastrukturo Švice. Dostopno na http://www.sbf.admin.ch/htm/dokumentation/publikationen/forschung/11.03.30.NFO.RoadmapForschungsinfrastrukturen_d.pdf.

(8) Schippl, J. et al.: Roadmap Umwelttechnologien 2020 – končno poročilo. Karlsruhe: Raziskovalni center Karlsruhe, 2009 (Zbornik znanstvenih poročil FZKA 7519).

(9) http://www.roadmap.republicans.budget.house.gov.

(10) http://www.eracobuild.eu.

(11) Virtual Physiological Human–Future and Emerging Technologies (VPH-FET), https://www.biomedtown.org/biomed_town/VPHFET.

(12) http://future-bnci.org, http://www.diamap.eu, http://www.roamer-mh.org, http://www.whyweage.eu.

(13) Svet za raziskave v zdravstvu nemškega zveznega ministrstva za šolstvo in raziskave (ur.) 2007: Časovni načrt za državni program raziskav v zdravstvu. Bonn/Berlin.

(14) Časovni načrt za raziskave staranja, http://futurage.group.shef.ac.uk/road-map.html.

(15) Povezovanje raziskav staranja in razvoja IKT (2010–2012), http://www.braidproject.eu.

(16) The Future of Ageing Research in Europe. A Road Map(Prihodnost raziskav staranja v Evropi: časovni načrt).

(17) Med primere javno-javnih partnerstev sodijo ERA-NET in ERA-NET Plus, pobude v skladu s členom 185 in skupno načrtovanje programov (joint programming – JP). Med javno-zasebna partnerstva na področju raziskav in inovacij pa se na primer uvrščajo skupne tehnološke pobude (JTI) in internet prihodnosti.

(18) Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij (COM(2011) 572 final) z dne 21.9.2011.

(19) Glej IP/10/1288.

(20) Glej IP/10/581, MEMO/10/199 in MEMO/10/200.

(21) Glej http://www.jp-demographic.eu.

(22) Glej MEMO/11/435.

(23) Glej med drugim UL C 132, 3.5.2011, str. 39 o COM(2010) 546 final.

(24) COM(2011) 809 final.

(25) Glej med drugim UL C 74, 23.3.2005, str. 44.

31.7.2012

Uradni list Evropske unije

C 229/18

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o oceni EESO glede Poročila o spremljanju strategije za trajnostni razvoj EU iz leta 2011 (mnenje na lastno pobudo)

2012/C 229/04

Poročevalec: Stefano PALMIERI

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 25. oktobra 2011 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Ocena EESO glede Poročila o spremljanju strategije za trajnostni razvoj EU iz leta 2011.

Strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 11. maja 2012.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 481. plenarnem zasedanju 23. in 24. maja 2012 (seja z dne 23. maja) s 138 glasovi za, 9 glasovi proti in 12 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) meni, da je poročilo Eurostata o spremljanju (Poročilo o spremljanju strategije za trajnostni razvoj EU iz leta 2011) koristno in pomembno sredstvo za:

—	ugotavljanje dosedanjega napredka, doseženega pri doseganju ciljev evropske strategije za trajnostni razvoj;

—	preučitev in dopolnitev ciljev, delovanja in ukrepov te strategije EU za trajnostni razvoj, ter tudi izpopolnitev metodologije in instrumentov za merjenje trajnostnega razvoja, ki se trenutno uporabljajo;

—	soočenje z novimi izzivi, ki se pojavljajo, zlasti ob upoštevanju posledic, ki jih je za strategijo za trajnostni razvoj imela svetovna gospodarska in finančna kriza.

1.2 S tega vidika EESO obžaluje, da Komisija ni predstavila poročila o napredku pri izvajanju strategije za trajnostni razvoj v EU, in se zavzema za odziv Komisije in drugih institucij EU na rezultate poročila Eurostata, ki je sestavni del same strategije in osnovno sredstvo za politično oceno doslej izvedenih ukrepov ter za opredelitev smernic za delovanje v prihodnje.

1.3 Vendar meni, da je za udejanjanje ciljev strategije potrebno učinkovitejše politično ukrepanje. Začeti bi bilo treba ravno s prizadevanji, da se pravilno oceni stanje na področju trajnostnega razvoja, kar pomeni znanstveno in politično oceno učinkovitosti političnih ukrepov za doseganje trajnosti.

1.4 Zato EESO ponovno predlaga, da se upoštevajo spodbude in razmišljanja, ki so se o teh temah izoblikovali v okviru njegove opazovalne skupine za trajnostni razvoj, da bi tako tudi civilna družba dobila možnost izraziti svoje mnenje. Prehod v bolj trajnostni model razvoja bo učinkovit samo, če se sprožijo demokratični procesi, ki spodbujajo ozaveščenost in udeležbo javnosti v postopkih odločanja, z razvojem struktur dialoga med civilno družbo in odgovornimi politiki.

1.5 EESO poudarja, da je to priložnost za okrepitev povezav med strategijo za trajnostni razvoj in drugimi pomembnimi političnimi pobudami EU. Ravno zaradi tega medsektorskega in vse zajemajočega vidika trajnosti razvoja je potrebna tesna povezava z vsemi drugimi porajajočimi se političnimi prioritetami (socialna enakost, boj proti revščini in brezposelnosti, socialna pravičnost, učinkovita raba virov, varstvo naravnega kapitala, socialna kohezija, sodelovanje za razvoj).

1.5.1 Ta zahteva po medsebojni povezanosti različnih političnih strategij EU postaja posebej pomembna ravno v sedanjem zgodovinskem obdobju. Zaradi hudih posledic svetovne gospodarske krize je treba razlikovati med učinki, ki so posledica svetovne gospodarske recesije, ter razvojem poglobljenih in strukturiranih strategij za dolgoročni trajnostni razvoj.

1.5.2 EESO zlasti poudarja, da sta potrebna tesnejše sodelovanje in povezovanje med evropsko strategijo za trajnostni razvoj in strategijo Evropa 2020, s čimer bi zajamčili, da so ukrepi slednje dejansko usmerjeni v doseganje bolj trajnostnega razvoja. Analiza in raziskave novih kazalnikov bi omogočili ocenjevanje učinkovitosti ukrepov za spodbujanje trajnostnih vzorcev potrošnje in proizvodnje, pa tudi prispevali k procesu spremljanja strategije Evropa 2020.

1.6 EESO priporoča okrepitev socialne razsežnosti trajnostnega razvoja, zlasti ob upoštevanju posledic gospodarske krize na socialne zadeve – predvsem večje brezposelnosti, neenakosti in nevarnosti socialne izključenosti –, ki so najbolj prizadele najbolj ranljive kategorije prebivalstva, pri tem pa povzročile dolgoročne verižne učinke na življenjske pogoje ljudi in zmanjšale tudi možnosti za ukrepanje na področju varstva okolja.

1.7 EESO odločno podpira spodbujanje gospodarskega razvoja, ki lahko zajamči gospodarsko rast, obenem pa izniči negativne posledice za okolje, in ki upošteva ključna načela enakosti, sodelovanja in socialne pravičnosti (ki so podlaga samega koncepta trajnostnega razvoja).

1.7.1 Evropski ekonomsko-socialni odbor podpira tudi pojem zelene rasti in razvoja okolju prijaznega gospodarstva, ki se bo dolgoročno uresničilo s trajnostnim razvojem, pri čemer se bodo med prehodom na nizkoogljični razvojni model zmanjšale razlike in neenake možnosti (1).

1.7.2 EESO v tem smislu sprejema priporočila ILO (Mednarodne organizacije dela) glede zelenih delovnih mest, da bi v prehodu na okolju prijazno gospodarstvo delavcem in delavkam zagotovili dostojne delovne pogoje in zelo kakovostno delo, ter se tako izognili temu, da se v takem gospodarstvu ponovijo socialna razhajanja, ki so se pokazala v drugih fazah preoblikovanja.

1.8 V prehodu na trajnostni razvoj je bistveno okrepiti naložbe v raziskave in inovacije, zlasti na energetskem področju, da bi spodbudili model razvoja, ki temelji na obnovljivih virih energije in je manj odvisen od fosilnih goriv, ter si prizadevali za zmanjšanje energetske intenzivnosti gospodarstva, pa tudi zaradi pozitivnih zunanjih učinkov, ki jih imajo lahko te naložbe na rast in delovno okolje z ustvarjanjem novih dejavnosti in spodbujanjem konkurenčnosti gospodarstva.

1.9 Poleg kakovosti raziskav in tehnoloških inovacij ima temeljno vlogo tudi izobraževanje, ki civilno družbo spremlja na poti v drugačen model razvoja in zagotavlja ustrezne instrumente za uspešno premagovanje izzivov, ki jih ta prinaša, ter krepi njegovo vlogo aktivnega dejavnika sprememb.

1.10 Ključen cilj je zagotoviti ustrezne načine ozaveščanja in izobraževanja na področju trajnostnega razvoja, ki mora potekati hkrati z izvajanjem učinkovitejših meril za ocenjevanje napredka na poti do večje trajnosti.

1.11 Predvsem je treba slediti poti, ki jo je ubral EESO, ko se je zavzel za oblikovanje novih kazalnikov za merjenje gospodarskega napredka, ki ne vključujejo zgolj BDP (2), ter vključiti kvantitativne in kvalitativne vidike analize in omogočiti tudi upoštevanje načina, kako socialni akterji dojemajo in ocenjujejo vprašanja, povezana s trajnostnim razvojem.

1.12 Samo s skupnim procesom, v katerem sodelujejo strokovnjaki, politični in socialni akterji ter civilna družba, bo mogoče zgraditi novo politično in socialno kulturo, ki bo lahko predvidela idejo razvoja, ki zajema in združuje tri sfere – gospodarsko, socialno in okoljsko –, na katerih temelji pojem kakovosti in trajnosti človeškega napredka.

2. Uvod

2.1 Najnovejše poročilo Eurostata o spremljanju (Poročilo o spremljanju strategije za trajnostni razvoj EU iz leta 2011), ki popisuje strategijo za trajnostni razvoj v EU v letu 2011, navaja tudi podrobne podatke o razmerah v državah članicah Unije dve leti po začetku krize, zato omogoča tako kritično oceno globokih sprememb v naših družbah kot razprave o možnostih za to, da je prehod v nizkoogljično gospodarstvo tudi priložnost za boj proti recesiji s spodbujanjem procesa oživitve proizvodnje in s prizadevanji za zmanjšanje brezposelnosti.

2.2 EESO namerava glede na svojo vlogo mostu med institucijami EU in organizirano civilno družbo prispevati k razmisleku, ki izhaja iz tega poročila, s spodbujanjem sodelovanja predstavniških organizacij evropskih državljanov pri vrednotenju tematik in projektov, ki so pomembni za doseganje ekonomske, socialne in okoljske trajnosti razvoja.

2.3 To mnenje je obenem nadaljevanje dela iz prejšnjih mnenj EESO pred konferenco OZN o trajnostnem razvoju (UNCSD, UN Conference on Sustainable Development), ki bo junija 2012 v Riu de Janeiru (Rio + 20).

2.3.1 Mnenje je prispevek civilne družbe pred pogajanji na vrhu Rio + 20, zlasti glede enega od ključnih izzivov, ki bodo na vrhu v ospredju pozornosti: institucionalnega okvira za trajnostni razvoj.

3. Splošne ugotovitve

3.1 Iz analize podatkov v poročilu za leto 2011 je razvidno, da je mogoče nekatere rezultate pri izpolnjevanju ciljev strategije EU za trajnostni razvoj pripisati bolj posledicam sedanje svetovne gospodarske krize kot pa izvajanju dolgoročnih strukturiranih strategij za uresničevanje trajnostnega razvoja. Analiza in odpravljanje razlik med državami članicami na področju uresničevanja teh ciljev imata prednostni pomen.

3.1.1 Pozitivne spremembe, ki jih poročilo beleži v časovnem obdobju od 2000 do danes, so:

—	manjše število ljudi, ki so izpostavljeni tveganju revščine ali socialne izključenosti (čeprav se je zvečalo število revnih delavcev);

—	podaljšanje pričakovane življenjske dobe in izboljšanje splošnega okvira javnega zdravja (še vedno pa obstajajo neenakosti glede dostopa do zdravstvenega varstva);

—	zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in večja poraba energije iz obnovljivih virov;

—	stabilnost številčnosti in raznolikosti pogostih vrst ptic, ki so dober približek za stanje celotne biotske raznovrstnosti in integritete naravnih sistemov.

3.1.2 Ugotovljeni so bili naslednji primeri negativnih sprememb:

—	večje povpraševanje po materialih, čeprav je bilo zaznati tudi pozitiven trend večje produktivnosti virov;

—	stopnja zaposlenosti starejših delavcev se je sicer povečala, vendar še ne dosegamo cilja, predvidenega za leto 2010;

—	ohranitev ribolovnih dejavnosti nad ravnjo trajnosti za ribji stalež;

—	relativno ločevanje je bilo doseženo samo pri porabi energije v prometu glede na gospodarski razvoj, poleg tega se prevoz blaga in ljudi ni preusmeril na prometna sredstva z manjšim vplivom na okolje;

—	cilj, da se do leta 2010 za uradno razvojno pomoč nameni 0,56-odstotni delež bruto nacionalnega dohodka, ni bil dosežen.

3.2 Glede učinka krize na pozitivne/negativne trende razvoja, analizirane v poročilu Eurostata, lahko ugotovimo, da je mogoče zmanjšanje emisij plinov, ki spreminjajo podnebje, po eni strani pripisati učinkovitejši rabi energije in večji uporabi nizkoogljičnih goriv, po drugi strani pa gre tudi za recesijske učinke krize.

3.2.1 Energija, na kateri temeljijo vse gospodarske dejavnosti, nastopa kot spremenljivka, ki je najtesneje povezana z rastjo gospodarstva, kot je pokazalo zmanjšanje končne porabe energije sočasno z zmanjšanjem BDP. Zato je bistveno narediti nadaljnje korake do neodvisnosti pritiskov na okolje od gospodarske rasti z neodvisnostjo ustvarjanja bogastva in porabe energije.

3.3 Scenarij, ki je razviden iz poročila Eurostata, torej razkriva, da je Evropska unija naredila pomemben napredek na poti do okoljskega, gospodarskega in socialnega trajnostnega razvoja; vendar pa je gospodarstvo EU še vedno intenzivno z vidika porabe energije in ogljika, zato si je treba še bolj prizadevati za daljnosežne strukturne spremembe, ki bodo lahko sprožile dolgoročen proces prehoda, ki ga ne bodo ovirale posledice sedanje svetovne gospodarske krize.

4. Posebne ugotovitve

4.1 Analiza kazalnikov, ki merijo razsežnost socialno-ekonomskega razvoja med letoma 2000 in 2011, zlasti jasno razkriva recesijske učinke, ki jih je povzročila svetovna gospodarska kriza. To je očitno zlasti pri analizi BDP, naložb in produktivnosti dela.

4.1.1 Negativni razvoj dogodkov se kaže pri brezposelnosti in zaposlovanju, z zlasti zaskrbljujočimi stopnjami brezposelnosti mladih. Pozitivni trendi pa se kažejo pri prihrankih gospodinjstev v odziv na krizo, večjih izdatkih za raziskave in razvoj ter pri energetski intenzivnosti, za katero velja popolna neodvisnost.

4.1.2 Področje socialno-ekonomskega razvoja meri napredek, dosežen pri oblikovanju družbe, ki temelji na inovativnem in ekološko učinkovitem gospodarstvu, ki bo civilni družbi zagotavljalo visok življenjski standard. Gospodarska kriza je negativno vplivala na doseganje teh ciljev. Proces vzpostavljanja okolju prijaznejšega gospodarstva pa je lahko močan vzvod za obvladovanje recesije ter pomoč pri oživitvi proizvodnje in zaposlovanja.

4.2 Analiza napredka pri razvoju vzorcev trajnostne porabe in proizvodnje kaže protislovno podobo. Čeprav je EU postala učinkovitejša pri rabi virov, pa beleži tudi nadaljnje povečanje porabe snovi. Na področju energije se veča poraba električne energije, beleži pa zmanjšanje končne porabe energije. Pri odpadkih je opaziti večje nastajanje nevarnih odpadkov, obenem pa se je zmanjšala količina nemineralnih odpadkov in povečalo recikliranje. Ugotavlja se tudi nadaljnje večanje števila lastnikov avtomobila, pa tudi zmanjšanje emisij onesnaževal, ki je v veliki meri posledica zmanjšanja v sektorju prometa ter razširjene uporabe učinkovitejših motorjev.

4.2.1 Podoba nasprotij, ki jo ustvarjajo analizirani kazalniki, kaže, da so kljub doseženemu napredku potrebna nadaljnja prizadevanja, da bi dosegli cilj in prekinili povezavo med gospodarsko rastjo in uporabo virov, ob spoštovanju zmogljivosti ekosistemov. Bistveno je tudi, da se poraba in proizvodnja obravnavata bolj povezano, ter spodbujati pojem življenjskega kroga proizvodov. Zato bodo potrebne večje naložbe v kampanje ozaveščanja o vzorcih porabe in proizvodnje, ki so bolj spoštljivi do okolja.

4.3 Na področju socialne vključenosti kazalniki razkrivajo precej spodbudne trende razvoja, kot je zmanjšanje tveganja revščine ali socialne izključenosti. Priča pa smo povečanju tveganja revščine za ljudi, stare od 25 do 49 let, pri ljudeh, starih od 18 do 24 let, pa sicer nekaj manjšemu povečanju stopnje brezposelnosti mladih. Zmanjšali so se intenzivnost revščine, dohodkovne neenakosti, stopnja dolgotrajne brezposelnosti ter razlike v plačah med spoloma.

4.3.1 Med negativnimi spremembami je mogoče poudariti: povečanje števila revnih delavcev, povečanje vseživljenjskega učenja, ki pa ni zadostno za doseganje cilja, predvidenega za leto 2010, ter potrebo, da se bolj zmanjša število mladih, ki predčasno opustijo šolanje.

4.3.2 Če je okvir, prikazan v poročilu Eurostata, dokaj ugoden, pa je treba izboljšati rezultate glede predčasnega opuščanja šolanja in vseživljenjskega učenja. Tveganje revščine namreč najbolj prizadene ravno ljudi z nizko stopnjo izobrazbe. Izobraževanje in usposabljanje sta ključna za to, da se lahko izkoristijo priložnosti za zaposlovanje, povezane z razvojem okolju prijaznega gospodarstva, ki terja razvoj novih ekološko učinkovitih tehnologij in prilagoditev znanja v skladu s procesi tehnoloških inovacij. Izobraževanje je torej bistveno, tako za boljše vključevanje mladih na trg dela kot v odziv na potrebe tistih, ki so že zaposleni in se morajo soočiti z novimi zahtevami, posledicami trenutnih sprememb.

4.4 Iz analize demografskih sprememb je razvidno občutno izboljšanje stopnje zaposlenosti starejših delavcev in pričakovane življenjske dobe pri 65 letih ter zmanjšanje tveganja revščine za osebe nad 65 let.

4.4.1 Kljub temu izboljšanju pa je opazno, da so se kvantitativno in kvalitativno zvišali izdatki za socialno podporo in javni dolg. Zaradi demografskih sprememb, ki smo jim priča – zlasti nižje stopnje rodnosti in daljšanja pričakovane življenjske dobe –, ter posledičnih medgeneracijskih neravnovesij je treba sprejeti izziv oblikovanja družbe, ki je vzajemno vključujoča, pri čemer je treba ohraniti trajnostno raven javne porabe in izdatke za socialno podporo spreminjati v skladu s spremenjenimi zahtevami, tj. večjimi potrebami glede pokojnin, zdravja in dolgotrajne oskrbe.

4.5 Analiza javnega zdravja razkriva izboljšanje glede daljšega življenja in boljšega zdravja: podaljšala se je pričakovana življenjska doba, zmanjšalo se je število smrti zaradi kroničnih bolezni in samomorov; zmanjšala se je proizvodnja strupenih kemikalij, manj je bilo hujših nesreč pri delu ter motenj zaradi hrupa. V nasprotju s temi ugodnimi rezultati pa še vedno obstajajo neenakosti glede potreb po zdravstvenem varstvu med različnimi socialno-ekonomskimi skupinami.

4.5.1 Pojem javnega zdravja vključuje različne socialne, ekonomske in okoljske vidike razvoja (zdravje in varnost pri delu, financiranje zdravljenja, izpostavljenost onesnaževalom itd.) ter predstavlja enega od ključnih izzivov strategije EU za trajnostni razvoj; za njegovo uresničevanje bo potrebnih več prizadevanj za integriran analitični pristop, s katerim bi povezali tri področja trajnosti, ki so namesto tega pogosto obravnavana ločeno.

4.6 Analiza kazalnikov, povezanih s podnebnimi spremembami in energijo, kaže nekatera pomembna izboljšanja, vendar pa je bilo na tem področju močno čutiti tudi učinek gospodarske krize, saj sta energija in gospodarski razvoj tesno povezana. Pozitivne spremembe so: zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, s katerim se je EU približala cilju 20-odstotnega zmanjšanja do leta 2020 in kjotskemu cilju, določenemu za leto 2012; povečala se je poraba obnovljivih virov energije, ki bi do leta 2020 lahko dosegla cilj 20 % energije iz obnovljivih virov v okviru bruto domače porabe energije, ter povečanje porabe obnovljivih virov energije v prometu. Opaziti je tudi zmanjšanje porabe energije.

4.6.1 Med negativnimi spremembami so večja odvisnost od uvoza energije v obdobju med letoma 2000 in 2009, neuresničen cilj doseganja 21-odstotnega deleža obnovljivih virov energije v proizvodnji električne energije ter skromen napredek pri soproizvodnji in prenosu obdavčitve z dela na porabo virov.

4.6.1.1 Proizvodnja in poraba energije so veliki dejavniki emisij CO2 in s tem svetovnega učinka na okolje. Zato so tehnološke inovacije na energetskem področju izjemno pomembne. Vendar pa lahko razvoj obnovljivih virov energije in energetska učinkovitost ne samo zmanjšata emisije plinov, ki spreminjajo podnebje, ampak prineseta tudi gospodarske in socialne koristi, ki bodo z novimi dejavnostmi ustvarile delovna mesta, s čimer bi zahteve za varstvo okolja povezali z zahtevami po gospodarski rasti in delovnih mestih.

4.6.1.2 V ta namen se je treba izogniti nevarnosti, da gospodarska kriza ogrozi procese za okolju prijaznejše gospodarstvo, ki so sicer v teku, vendar so v času recesije zelo ranljivi.

4.7 Tudi spremembe na področju trajnostnega prometa je delno mogoče pripisati posledicam gospodarske krize; z manjšim obsegom prometa zaradi krize je mogoče pojasniti zmanjšanje števila prometnih nesreč, pa tudi zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in porabe energije, ki sta dosegla nekaj neodvisnosti, vendar samo relativno.

4.7.1 Med pozitivnimi trendi je opaziti napredek pri zmanjšanju emisij CO2 iz novih osebnih avtomobilov ter pri zmanjšanju emisij onesnaževal zraka. Med negativnimi trendi pa je zaznati dejstvo, da niti v tovornem niti v potniškem prometu ni prišlo do selitve na prevozna sredstva z manjšim vplivom na okolje.

4.7.1.1 Sektor prometa je kompleksen, vzroki za njegove problematične elemente pa so različni in so povezani tudi z načinom življenja in kulturnimi vzorci porabe. Zato je promet primer tega, da se v boju proti podnebnim spremembam – če naj bo ta učinkovit – ne smemo omejiti zgolj na politične ukrepe in tehnične izbire, ampak bi morali upoštevati tudi in predvsem vsakodnevne navade državljanov.

4.8 Prizadevanja za varstvo naravnih virov so prinesla nekaj pozitivnih rezultatov, vendar bo potrebno še veliko nadaljnjega dela. Številčnost in raznolikost številnih pogostih vrst ptic ostajata stabilni, še vedno pa se pretirano izkoriščajo ribji staleži (3). Povečala so se zavarovana območja, nadaljuje pa se tudi širjenje pozidanih zemljišč v škodo kmetijskih in polnaravnih zemljišč.

4.8.1 Naravni viri niso samo predpogoj, da lahko ljudje razvijamo dejavnosti proizvodnje in porabe, ampak je od njih odvisno tudi ravnovesje ekosistemov, katerih spreminjanje ima lahko trajne posledice za ves planet. Zato se je treba bolj potruditi za to, da bi se ustavilo propadanje okolja, tudi z ohranjanjem naravnega kapitala tal in njegovih virov biotske raznovrstnosti.

4.8.2 Razkorak med ekološkimi kazalniki je nujno premostiti z dodatnimi kazalniki, ki bodo bolje odrazili stanje bioloških virov ter sedanje in prihodnje javne koristi, ki jo imamo od delovanja ekosistemov.

4.9 Razvoj globalnega partnerstva je od leta 2000 pozitiven, kljub negativnemu vplivu, ki ga je imela kriza na trgovinske tokove (s povečanjem uvoza iz držav v razvoju in zmanjšanjem subvencij za kmetijstvo EU) in na financiranje trajnostnega razvoja ter upravljanje naravnih virov.

4.9.1 Na drugi strani pa smo priča majhnemu povečanju deleža bruto nacionalnega dohodka, porabljenega za uradno razvojno pomoč državam v razvoju, ki ni omogočilo doseganja cilja, predvidenega za leto 2010. Poleg tega je opaziti, da se je razlika pri emisijah CO2 v EU in v državah v razvoju zmanjšala zaradi povečanja emisij CO2 v državah v razvoju in zmanjšanja v državah članicah EU.

4.9.2 Globalno partnerstvo je temeljna razsežnost strategije EU za trajnostni razvoj: boj proti razširjeni revščini, neenakostim in nezmožnosti dostopa do virov v manj razvitih državah in državah v razvoju so ključni izzivi trajnostnega razvoja. Od tu izvira obveznost, da revnejšim državam pravično pomagamo pri prehodu na trajnostni razvoj, pri čemer se je treba soočiti z rastjo svetovnega prebivalstva, vse večjimi pričakovanji glede načina življenja in večjo porabo surovin.

4.10 Kazalniki, ki merijo stopnjo dobrega upravljanja, razkrivajo tako pozitivne kot negativne trende. Med pozitivnimi spremembami je opaziti: a) pomembno zmanjšanje kršitev zakonodaje EU na nacionalni ravni; b) da je med letoma 2007 in 2009 prenos evropskih direktiv presegel cilj 98,5 %; c) povečanje razpoložljivosti e-uprave za osnovne javne storitve in njegove uporabe s strani državljanov držav članic; d) da je polovica vprašanih državljanov navedla, da zaupa Evropskemu parlamentu. Med negativnimi spremembami so: e) zmanjšanje volilne udeležbe na nacionalnih volitvah ter udeležbe na volitvah v Evropski parlament, ki je nižja od udeležbe na nacionalnih volitvah (v 27 državah članicah je razlika več kot 20-odstotna, pri čemer ima samo ena država članica boljši rezultat); f) da ni bilo še storjeno dovolj za spremembo obdavčevanja, tj. večjega deleža okoljskih davkov v skupnih davčnih prihodkih.

4.10.1 Pojem upravljanja je tesno povezan s trajnostnim razvojem in spoštovanjem načela socialne in medgeneracijske pravičnosti, ki terja, da so interesi prihodnjih rodov vključeni v dogovore sedanjih generacij. Za dobro upravljanje je potreben razvoj demokratične družbe s polnim sodelovanjem gospodarstva, socialnih partnerjev in civilne družbe ter izoblikovanjem struktur dialoga med državljani in odgovornimi politiki.

4.11 Po mnenju EESO sta vključevanje in udeležba civilne družbe bistvenega pomena za doseganje nadaljnjega napredka pri udejanjanju trajnostnega razvoja in za utrjevanje strategije EU za trajnostni razvoj. Za to, da se zagotovi udeležba civilne družbe in se ji omogoči, da prispeva k udejanjanju trajnostnega razvoja, je treba povečati dostop do znanja in informacij s področja trajnosti.

4.12 Za učinkovitejše komuniciranje je treba uveljaviti tudi učinkovitejša merila za merjenje napredka, doseženega pri udejanjanju trajnostnega razvoja. Predvsem je treba slediti poti, ki jo je ubral EESO, ko se je zavzel za oblikovanje novih kazalnikov za merjenje gospodarskega napredka, ki ne vključujejo zgolj BDP (4) in s katerimi bi oceno okoljske in socialne kakovosti vključili v oceno gospodarstva; treba je tudi vključiti kvantitativne in kvalitativne vidike ter omogočiti tudi upoštevanje načina, kako socialni akterji dojemajo in ocenjujejo vprašanja, povezana s trajnostnim razvojem.

4.13 Razvoj veljavnega informativnega modela, pri katerem nikakor ne gre zgolj za željo po znanju, dejansko sodi v proces odločanja in politike, saj je podlaga za sistem socialnih preferenc. Zato morajo pri razmisleku o samem pomenu socialnega in okoljskega napredka, s tem pa pri iskanju novih razlagalnih kazalnikov in instrumentov, dejavno sodelovati strokovnjaki, politični in socialni akterji ter akterji civilne družbe, z demokratično udeležbo pri sprejemanju odločitev.

4.14 EESE poudarja tudi dejstvo, da ni poročila o možnostih za prihodnost, ki so posledica opravljenega dela Eurostata, ter zahteva pojasnila o tem, kako bo razvoj prihodnjih politik in smernic vključen tako v delo Komisije kot v delo držav članic.

V Bruslju, 23. maja 2012

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) Mnenje EESO o stališču EESO o pripravi konference Združenih narodov o trajnostnem razvoju (Rio + 20), UL C 143, 22.5.2012, str. 39.

(2) Mnenje EESO o BDP in več – vključevanje civilne družbe v proces določanja dodatnih kazalnikov, UL C 181, 21.6.2012, str. 14.

(3) Mnenje EESO o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o skupni ureditvi trgov za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva, UL C 181, 21.6.2012, str. 183.

(4) Mnenje EESO o BDP in več – vključevanje civilne družbe v proces določanja dodatnih kazalnikov, UL C 181, 21.6.2012, str. 14.

31.7.2012

Uradni list Evropske unije

C 229/24

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Razvoj pomorske strategije za območje Atlantskega oceana

(COM(2011) 782 final)

2012/C 229/05

Poročevalec: Luis Miguel PARIZA

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 13. julija 2011 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Strategija EU za območje Atlantskega oceana.

Evropska komisija je 21. novembra 2011 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Razvoj pomorske strategije za območje Atlantskega oceana

COM(2011) 782 final.

Predsedstvo Odbora je 6. decembra 2011 strokovno skupino za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo zadolžilo za pripravo dela Odbora na tem področju, s čimer je mnenje na lastno pobudo spremenilo v mnenje na zaprosilo.

Strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 7. maja 2012.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 481. plenarnem zasedanju 23. in 24. maja 2012 (seja z dne 24. maja) s 151 glasovi za, 2 glasovoma proti in 5 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 Evropska atlantska obala, ki predstavlja zahodna vrata Evrope, mora okrepiti svojo osrednjo vlogo in preprečiti nevarnost, da bi se oddaljila od političnega in gospodarskega središča Evrope. Evropa preko Atlantika vzpostavlja gospodarske in politične povezave z Ameriko in Afriko.

1.2 Atlantska makroregija vključuje regije in otoke ob atlanstki obali Irske, Združenega kraljestva, Francije, Španije in Portugalske. Islandija, ki je v procesu pristopanja k EU, in Norveška, ki je članica Evropskega gospodarskega prostora, morata biti del te povezave. Enako velja za Grenlandijo in Ferske otoke. Čeprav imajo regije Severnega morja enake interese v atlantskem prostoru, bi lahko v prihodnosti uvedle posebno strategijo.

1.3 Evropska atlantska obala ima pomembne izkušnje na področju političnega sodelovanja pri spodbujanju ukrepov skupnega interesa v obliki projektov, ki se izvajajo v okviru evropskih nadnacionalnih programov. Pri tem sodelujejo regionalne oblasti in civilna družba.

1.4 EESO podpira predlog Evropske komisije za območje Atlantskega oceana v okviru celostne pomorske politike: v okviru pristopa k trajnostnemu razvoju se zagotavljata podpora novo nastajajočim gospodarskim sektorjem ter nova spodbuda tradicionalnim sektorjem.

1.5 Vendar EESO predlaga bolj ambiciozen pristop, in sicer makroregionalno strategijo, ki bo ob upoštevanju izkušenj regije Baltskega morja in Podonavja poleg pomorskega stebra vključevala tudi teritorialni steber.

1.6 Predlog EESO je v skladu s stališči Evropskega parlamenta, oblasti regij Komisije atlantskega loka, ekonomsko-socialnih svetov, nadnacionalne atlantske mreže kot tudi številnih akterjev civilne družbe (podjetnikov, sindikatov, trgovinske zbornice, mest itd.).

1.7 EESO meni, da je atlantski forum, predviden v atlantski pomorski strategiji, prvi korak k preoblikovanju atlantske pomorske strategije v makroregionalno strategijo. Forum bo izkušnje, pridobljene pri pripravi, spremljanju in ocenjevanju pomorskih vprašanj, uporabil za preoblikovanje v prihodnji makroregionalni forum, ki bo opredelil skupne strateške smernice za ukrepe in prednostne projekte za teritorialno kohezijo atlantskih regij.

1.8 EESO, ki je član Leadership Group of the Atlantic Forum, je predlagal, naj tudi nadnacionalna atlantska mreža ekonomsko-socialnih svetov sodeluje v forumu, saj gre za akterje, ki so dejavni na terenu in nujni za opredelitev in izvajanje projektov. Za uspešno izvedbo akcijskega načrta morajo pri njegovi pripravi sodelovati najpomembnejši socialni in regionalni akterji.

1.9 Prednostni cilji atlantske makroregije morajo biti opredeljeni v okviru tematskih stebrov iz strategije Evropa 2020. EESO meni, da je strategija za območje Atlantskega oceana zelo pomembna tako za udeležene regije kot tudi za celotno Evropsko unijo.

1.10 Strategija za območje Atlantskega oceana bi morala biti vključena tako v sektorske politike kot tudi v kohezijsko politiko, zato EESO predlaga, da se premostijo omejitve „treh NE“, s čimer bi zagotovili, da bodo imele makroregionalne strategije v prihodnosti ustrezno zakonodajo, lasten vir financiranja in potrebne upravne strukture.

2. Makroregionalne strategije v EU: novi instrumenti sodelovanja in teritorialne kohezije

2.1 Evropska komisija je junija 2009 predstavila strategijo za regijo Baltskega morja (1), ki ob spodbujanju teritorialnega sodelovanja določa večsektorski in celosten strateški geografski okvir, ki na podlagi različnih specifičnih ciljev rešuje skupne težave. Pozneje je bila uvedena strategija za Podonavje (2).

2.2 Komisija opisuje makroregije kot območje, ki vključuje številne upravne regije, vendar imajo dovolj skupnih težav, ki upravičujejo enoten strateški pristop (3). Makroregije so na podlagi geografskega območja opredeljene na funkcionalni ravni.

2.3 Upravni, regulativni in finančni pogoji temeljijo na „treh NE“: NE dodatnemu financiranju, NE novim upravnim strukturam in NE novim zakonodajnim določbam. Čeprav je bil to pogoj, ki so ga v Svetu uveljavile države članice, se EESO s temi omejitvami ne strinja.

2.4 V strategiji za regijo Baltskega morja sodeluje osem držav članic EU in tri sosednje države.

2.5 EU je leta 2011 uvedla strategijo za Podonavje, pri kateri sodeluje osem držav članic in šest držav nečlanic EU (4).

2.6 Prva analiza delovanja strategije za regijo Baltskega morja (5) kaže, da gre za zadovoljiv instrument izboljšanja makroregionalnega sodelovanja za soočanje z izzivi in uresničevanje možnosti, ki presegajo regionalni in nacionalni obseg, in za zelo koristen instrument za doseganje cilja teritorialne kohezije in za strategijo Evropa 2020.

2.7 EESO podpira razširitev teh vrst instrumentov na druge makroregije, ki lahko prispevajo dodano vrednost.

2.8 Lizbonska pogodba, ki poleg ekonomske in socialne kohezije vključuje tudi cilj teritorialne kohezije, pomeni spodbudo za makroregionalne strategije.

2.9 Teritorialna agenda 2020 (6), ki je bila sprejeta maja 2011 v mestu Gödöllö, opredeljuje inovativen lokalni pristop „place-based approach“, ki upošteva obstoječe makroregionalne strategije.

2.10 Kohezijska politika je ključni instrument za soočanje z izzivi teritorialne politike EU in spodbuda za endogeni razvoj makroregij.

2.11 Proces opredelitve novega večletnega finančnega okvira EU in kohezijske politike za obdobje 2014–2020 že poteka.

2.12 Teritorialno sodelovanje je še vedno eden od ciljev kohezijske politike, za katere bi se namenilo več proračunskih sredstev. To sodelovanje bo zajeto v uredbi, prav tako pa so izrecno predvidene nove oblike teritorialnega sodelovanja, ki so prilagojeni odzivi na makroregionalne izzive (7).

3. Atlantska regija

3.1 Evropski atlantski lok (Priloga I) je obsežen geografski prostor na osi sever–jug, njegova ključna povezava pa je Atlantski ocean. Atlantska makroregija vključuje regije in otoke ob atlanstki obali Irske, Združenega kraljestva, Francije, Španije in Portugalske. Ta makroregija je v interesu tako Islandije, ki je v procesu pristopanja k EU, kot tudi Norveške, ki je članica Evropskega gospodarskega prostora. Enako velja za Grenlandijo in Ferske otoke.

3.2 Njen položaj na zahodu evropske celine in njena odprtost na morje sta bila stoletja pomemben dejavnik dinamike in blaginje.

3.3 Pomorska razsežnost je bistvena značilnost tega prostora, katerega skupna gospodarska, tehnološka in kulturna dediščina vključuje dejavnosti, kot so ribištvo, ladjedelništvo, kovinskopredelovalna industrija, inženirstvo, raziskave in znanost, pristanišča, trgovina in pomorski promet.

3.4 Evropska atlantska obala je oddaljena od političnega in ekonomskega središča Evrope, k temu pa je treba dodati težko dostopnost, pomanjkanje prometne, energetske in komunikacijske infrastrukture med atlantskimi regijami samimi ter z bogatejšimi območji Evrope.

3.4.1 V večini atlantskih regij je raven dohodka nižja od povprečja EU, nekatere regije pa so vključene v konvergenčni cilj kohezijske politike (Priloga II).

3.4.2 Položaj je vedno slabši, saj tradicionalne atlantske dejavnosti nazadujejo, pri čemer je ribiški sektor s presežnimi zmogljivostmi drastično zmanjšal število svojega osebja in količino ulova, ladjedelništvo je upadlo, pomorski in pristaniški promet pa je premalo izkoriščen.

3.5 Po drugi strani pa je v Atlantiku še veliko neizkoriščenih dragocenih virov, ki so lahko vir bogastva, gospodarske raznolikosti, ustvarjanja delovnih mest in varstva okolja, kot so med drugim obnovljivi viri morske energije, podtalni viri, morska biotehnologija, prostočasne morske dejavnosti in turizem.

3.6 EESO meni, da atlantski prostor zajema skupek raznolikih ozemelj z lastnimi izzivi na področju razvoja, katerih enotnost in posebnost se kažeta v njihovem pomorskem značaju in odprtosti v svet ter pomanjkanju povezav z evropskimi gospodarskimi in političnimi središči.

4. Sporočilo „Razvoj pomorske strategije za območje Atlantskega oceana“

4.1 Evropska komisija je na zaprosilo Sveta in Parlamenta 21. novembra objavila sporočilo „Razvoj pomorske strategije za območje Atlantskega oceana“ (8).

4.2 Strategija v okviru prednostnega cilja spodbujanja trajnostnih rasti in zaposlovanja obravnava izzive in priložnosti Atlantskega oceana, ki so združeni v pet med seboj povezanih tem:

4.2.1

Izvajanje ekosistemskega pristopa, v skladu s katerim je treba dejavnosti, ki vplivajo na oceane, upravljati tako, da bo ekosistem zdrav in produktiven. Strategija se osredotoča na spodbujanje treh področij: ribištva, ribogojstva in sistemov opazovanja.

4.2.2

Zmanjševanje ogljičnega odtisa EUs tremi oddelki: vetrno energijo na morju, morsko energijo in pomorskim prometom.

4.2.3

Trajnostno izkoriščanje naravnih virov atlantskega morskega dna je usmerjeno na/v spodbujanje trajnosti, raziskovanja in znanja.

4.2.4

Odzivi na grožnje in izredne razmere, ki so posledica nesreč in naravnih katastrof, z izboljšanjem varnosti in usklajevanja.

4.2.5

Socialno vključujoča rast, saj morajo številne atlantske skupnosti ustvariti nova delovna mesta v novo nastalih dejavnostih, da se nadomestijo tradicionalne dejavnosti, ki so v zatonu.

4.3 Mehanizmi EU so strateška kombinacija finančnih in zakonodajnih instrumentov EU.

4.4 Izvajanje strategije: sprejetje akcijskega načrta do konca leta 2013.

4.4.1 Pri izvajanju strategije bodo uporabljeni naslednji instrumenti: politično sodelovanje, nekateri usmerjeni ukrepi znotraj obstoječih sporazumov in struktur ter kombinacija finančnih in zakonodajnih instrumentov.

4.4.2 Ustanovljen bo atlantski forum, v katerem bodo sodelovali države članice, Evropski parlament, regionalne oblasti, civilna družba in predstavniki obstoječih industrij. Forum, ki bo začel delo leta 2012 in bo razpuščen 2013, bo vključeval tematske delavnice in skupino za razmislek.

5. Splošne ugotovitve

5.1 EESO podpira pobudo Evropske komisije, ki predlaga pristop k Atlantskemu bazenu, ki bo temeljil na celostni evropski pomorski politiki (CPP). CPP zagotavlja skupen okvir za vse sektorske politike, ki vplivajo na morje, s čimer preprečujeta neskladnost in neučinkovitost.

5.2 EESO meni, da bo dejansko izvajanje CPP na območju Atlantskega oceana omogočilo nov pristop k oblikovanju politik, povezanih z morjem, in izkoriščanje možnosti, ki jih nudi Atlantski ocean za gospodarski in socialni razvoj.

5.3 EESO podpira pristop, na katerem temelji strategija: v okviru pristopa k trajnostnemu razvoju se zagotavljata podpora novo nastajajočim gospodarskim sektorjem in nova spodbuda tradicionalnim sektorjem.

5.4 Odbor predlaga, da institucije EU zagotovijo čim večjo politično in finančno podporo izkoriščanju obnovljivih virov morske energije, saj ti prispevajo k zmanjševanju ogljičnega odtisa v Evropi ter ustvarjanju s tem povezane, zelo pomembne industrijske in gospodarske dejavnosti, ki presega pristaniška območja v bližini vetrnih elektrarn.

5.5 Strategija mora biti gonilo za zmogljivosti na področju raziskav, tehnološkega razvoja in proizvodnje v pomorski energetski industriji, njeni pomožni industriji ter njenem logističnem omrežju v atlantskih regijah. To bo omogočilo diverzifikacijo gospodarstva ter novo usmeritev sektorjev v zatonu.

5.6 Te zmogljivosti vključujejo tako vetrne elektrarne na trdni podlagi kot tudi plavajoče vetrne elektrarne.

5.7 Valovi in plimovanje so energetski in gospodarski vir z velikim potencialom, saj so ti viri v Atlantskem oceanu najboljši na svetu. EESO predlaga, da se v okviru atlantske strategije poveča podpora raziskavam in razvoju teh dejavnosti.

5.8 Obnovljivi viri energije na morju zahtevajo povezavo med glavnimi središči proizvodnje in potrošnje. Mreže povezav med središči proizvodnje in potrošnje so ključne za izkoriščanje energetskega potenciala morja, zato so potrebna morska električna omrežja, ki so povezana s kopenskimi električnimi omrežji.

5.9 Ladjedelništvo je prav tako tradicionalna gospodarska dejavnost atlantskih regij, ki jo je treba spodbuditi v novi obliki. Izgradnja tehnološko naprednih ladij, ki so okolju prijaznejše ter sposobne izpolnjevati strogo zakonodajo na področju stopnje emisij in onesnaževanja, kot tudi različne vrste plovil, povezane z morsko vetrno energijo, so novi sektorji prihodnosti za ladjedelništvo atlantske obale.

5.10 Zaradi geografske oddaljenosti številnih skupnosti atlantske obale, zlasti nekaterih otokov, so potrebne nove tehnologije komuniciranja, ki omogočajo razvoj novih gospodarskih dejavnosti, vzpostavitev omrežij in stik s trgi.

5.11 EESO predlaga, da se okrepijo ukrepi za socialno vključujočo rast v atlantskih regijah. Ključno je usposabljanje, zlasti mladih. Treba je zagotoviti prenos znanja in veščin med generacijami. Izboljšati je treba sodelovanje med univerzami, podjetji in srednješolskimi izobraževalnimi ustanovami. Okrepiti je treba socialni dialog.

5.12 V ribištvu je bilo v zadnjih desetletjih izgubljenih veliko delovnih mest, zato EESO meni, da obalne skupnosti, v katerih je ribištvo tradicionalna dejavnost, potrebujejo ukrepe za diverzifikacijo in spodbujanje novih dejavnosti. Mali priobalni ribolov, gojenje morskih sadežev in ribogojstvo so najbolj trajnostne dejavnosti, ki so ključne za gospodarski in socialni razvoj nekaterih obalnih regij, prav tako pa imajo velik kulturni pomen.

5.13 EESO predlaga, da se poveča uporaba tovornega prometa na morju ter s tem zmanjša cestni tovorni promet. Spodbujati je treba pomorske avtoceste, kar bo zahtevalo izboljšanje sistemov intermodalnosti med pristanišči in železnicami.

5.14 Kot se je izkazalo v različnih nezgodah, je varnost pred izrednimi razmerami in grožnjami velik izziv. Treba je ustvariti instrumente in sisteme za povečanje nadzora in varnosti. EESO predlaga, da se poveča pomen Evropske agencije za pomorsko varnost, izboljša usklajevanje med državami članicami ter sprejme ustrezna zakonodaja, s čimer se lahko preprečijo sedanja tveganja.

5.15 Atlantska strategija pomeni priložnost za zadevne regije. EESO predlaga, da se povečajo prizadevanja za izkoriščanje vseh virov.

5.16 Atlantski forum mora na ustrezen način vključevati vse akterje, ki sodelujejo pri strateškem razvoju Atlantika. Pomembno je tudi, da poleg držav članic in evropskih institucij sodelujejo tudi regionalne oblasti in organizacije civilne družbe.

5.17 EESO, ki je član Leadership Group of the Atlantic Forum, je predlagal, naj nadnacionalna atlantska mreža ekonomsko-socialnih svetov sodeluje v forumu, saj gre za akterje, ki so dejavni na terenu in nujni za opredelitev in izvajanje projektov. Za uspešno izvedbo akcijskega načrta morajo pri njegovi pripravi sodelovati najpomembnejši socialni in regionalni akterji.

5.18 Forum ima lahko pomembno vlogo pri spremljanju in ocenjevanju izvajanja akcijskega načrta in strategije, zato obžaluje, da Komisija predvideva prenehanje njegovega delovanja ob začetku operativne faze izvajanja projektov. Odbor predlaga, da atlantski forum nadaljuje s svojim delom tudi po pripravi akcijskega načrta.

6. Atlantsko sodelovanje: nadnacionalne mreže in projekti sodelovanja

6.1 Za spodbujanje uravnoteženega razvoja EU so bile oblikovane mreže regij Irske, Združenega kraljestva, Francije, Španije in Portugalske, mest in civilne družbe teh regij: ekonomsko-socialnih svetov, gospodarskih zbornic, sindikatov, podjetniških organizacij, organizacij socialne ekonomije, nevladnih organizacij, univerz itd.

6.2 Komisija atlantskega loka (9) je ena od šestih geografskih komisij Konference obrobnih obmorskih regij (Conference of Peripheral Maritime Regions of Europe) in združuje 24 regij atlantske obale. Gre za politični forum za zastopanje interesov regij, ki spodbuja nadnacionalno atlantsko sodelovanje v okviru skupnih projektov. Poleg tega atlantska mesta spodbujajo podobne cilje v okviru Konference mest atlantskega loka (10).

6.3 Nadnacionalna atlantska mreža (11) ekonomskih in socialnih subjektov je bila ustanovljena leta 2003; v njej v obliki platforme za sodelovanje civilne družbe v atlantskem prostoru sodelujejo ekonomsko-socialni sveti in njihovi partnerji z britanske, francoske, španske in portugalske atlantske obale. Njen cilj je spodbujati sodelovanje in politike, ki v okviru evropskega povezovanja pozitivno vplivajo na razvoj atlantskih regij, s čimer se povečujeta konkurenčnost ter socialna in teritorialna kohezija in odpravljajo slabosti, povezane z geografskim položajem.

6.4 Nadnacionalna atlantska mreža je pripravila različne študije in predloge na področju inovacij in prenosa tehnologije ter intermodalnosti v tovornem prometu, pri čemer je posebna pozornost namenjena pomorskemu prometu, pristaniščem in njihovim zaledjem ter pomorski varnosti v atlantskem prostoru. Mreža je bila nedavno dejavna na področju razvoja obnovljivih virov morske energije in evropske atlantske strategije.

6.5 Obstajajo tudi druge atlantske mreže, kot so kmetijske zbornice atlantskega loka, AC3A in druge na univerzitetnem področju. Komisija atlantskega loka od leta 2007 združuje predstavnike vseh teh mrež v svojem odboru za usklajevanje, ki je skupni forum za razpravo o strateških vprašanjih atlantskega prostora.

6.6 Sodelovanje se je začelo leta 1989 s projektom INTERREG. V sedanjem obdobju načrtovanja programov se razvijajo obsežni in celostni projekti na področju prometa in oblikovanja atlantskega grozda za obnovljive vire morske energije.

6.7 EESO soglaša z razmišljanji zainteresiranih strani: atlantsko sodelovanje je bilo okrnjeno zaradi omejitev nadnacionalnega teritorialnega sodelovanja na splošno, pomanjkanja strateške vizije, pomanjkanja usklajevanja med projekti, kar je povzročilo izgubo sinergij ter povečanje števila neoperativnih projektov (12).

6.8 EESO meni, da je zgodovina tega dinamičnega in raznolikega sodelovanja med atlantskimi subjekti zelo trdna podlaga za uvedbo novih pobud sodelovanja, ki bodo bolj ambiciozne in bodo imele pomembnejšo strateško razsežnost.

7. Predlog EESO: makroregionalna strategija za atlantsko območje

7.1 EESO meni, da je makroregionalna strategija ustrezen instrument za atlantsko regijo. S spodbujanjem endogenega razvoja atlantske makroregije prek obsežne strategije se bo izboljšal položaj atlantskega območja pri doseganju ciljev EU in strategijo Evropa 2020.

7.2 Svet je države članice in Komisijo pozval, naj še naprej spodbujajo obstoječe makroregionalne strategije in razmislijo o uvedbi drugih strategij v prihodnosti.

7.3 EESO se strinja, da cilj uravnoteženega teritorialnega razvoja EU upravičuje spodbujanje makroregionalne strategije v Atlantiku, kar omogoča soočanje z nadnacionalnimi izzivi tega območja. Položaj atlantskega loka na evropskem zahodu je še izrazitejši z vidika spodbud, ki so bile dane regijam severne in centralne EU v okviru dveh obstoječih makroregionalnih strategij.

7.4 Priprava večletnega finančnega načrta 2014–2020 in oblikovanje politik v novem obdobju v tem trenutku omogočata sprejetje ustreznih odločitev.

7.5 Makroregionalna strategija je priložnost za uporabo bogatih in obsežnih izkušenj sodelovanja in za kvalitativen preskok na bolj zapletene in ambiciozne oblike sodelovanja, saj mora atlantska regija razvijati skupne projekte večjega obsega, ki jih ni mogoče izvajati z obstoječimi instrumenti.

7.6 Atlantska pomorska razsežnost vključuje veliko izzivov in priložnosti atlantskega območja, vendar EESO ob upoštevanju ključnega pomena njegove povezave s celino predlaga, da se poleg pomorske razsežnosti vključi tudi teritorialna razsežnost. Celinski del upravlja in razvija zaledje, brez česar bi bil vsak poskus spodbujanja pomorskega potenciala nesmiseln. Morska obala potrebuje dejavno in dinamično zaledje ter sinergije, ki omogočajo skladen razvoj celotnega ozemlja.

7.7 Evropski parlament je prav tako podprl makroregionalni pristop, ki vključuje morski in teritorialni steber atlantskega območja (13).

8. Struktura in tematski stebri

8.1 EESO priporoča podoben okvir, kot je v strategiji za regijo Baltskega morja.

8.1.1 Jasen strateški dokument, usmerjen na/v ukrepe, ki vključuje tematske stebre.

8.1.2 Akcijski načrt s prednostnimi ukrepi, ki se razvijajo v okviru tematskih stebrov in vodilnih pobud.

8.1.3 EESO meni, da je treba uvesti sistem ocenjevanja napredka pri izvajanju strategije, saj gre za dinamičen in inovativen proces, ki mora vključevati mehanizme spremljanja, ocenjevanja in pregleda.

8.2 EESO predlaga, da makroregionalna strategija za atlantsko regijo temelji na tematskih stebrih strategije Evropa 2020. Na ta način bodo tematske vsebine in sektorske politike med seboj v celoti povezane.

8.3 Mednarodna razsežnost

8.3.1 Islandija in Norveška sta evropski državi, ki sta prav tako del atlantske regije in morata biti udeleženi v makroregionalni strategiji, enako pa velja tudi za Grenlandijo in Ferske otoke. Tudi države članice regije Severnega morja so morda zainteresirane za uvedbo makroregionalne strategije za navedeno območje.

8.3.2 Geopolitičen položaj Atlantika, zgodovinske in kulturne povezave ter izkušnje sodelovanja je treba vključiti v makroregionalno strategijo za Atlantik. Nadnacionalna razsežnost je ključna, saj so odnosi z ZDA, Srednjo in Južno Ameriko in Afriko strateškega pomena za EU.

8.4 Trajnostna rast

8.4.1 Atlantska regija potrebuje bolj trajnosten prometni sistem, s pomočjo katerega se bo zmanjšala odvisnost od cestnega prometa, ki ima višje ravni emisij CO2 od drugih načinov prevoza. Potrebna je preusmeritev prometa na morje prek povečanja pomorskega prometa: pomorske avtoceste ter kopenske povezave med pristanišči s prednostno uporabo železnic. To bi vključevalo načrtovanje pristaniških območij, povezav med pristanišči in mesti ter prometnih mrež in platform na splošno. Vključiti je treba pomorsko varnost in sodelovanje za preprečevanje katastrof in odzivanje nanje.

8.4.2 Trajnost morskega okolja je med seboj povezana in zelo izpostavljena pritiskom, ki so posledica različnih človeških dejavnosti, vključno z razpršenimi viri onesnaževanja na kopnem in celinskih vod, ki se izlivajo v Atlantski ocean.

8.4.3 Na področju trajnosti obale in celovitega upravljanja obalnih območij je poleg gospodarskih dejavnosti in onesnaževanja obal treba upoštevati tudi pojav močne koncentracije razvoja mest na obali ter povezavo med obalo in notranjostjo celine.

8.4.4 Vključiti je treba ukrepe za prilagajanje in preprečevanje, kar zadeva podnebne spremembe in njihov vpliv na urbana in naravna obalna območja.

8.4.5 Potencial obnovljivih virov energije v Atlantiku je obsežen vir čiste in pristne energije, ki še ni izkoriščen.

8.5 Pametna rast

8.5.1 Povezanost Atlantika na osi sever–jug in njegova povezava do trgov srednje in vzhodne Evrope je zelo pomemben dejavnik konkurenčnosti in jo je treba doseči z vzpostavitvijo atlantskega koridorja, ki povezuje železnice in pristanišča. Nezadostne so tudi letalske povezave z atlantskim območjem.

8.5.2 Uporaba atlantskih virov, kot so obnovljivi viri morske energije, morska biotehnologija in druga nahajališča na morskem dnu, so priložnost za razvoj uspešnih in zelo inovativnih gospodarskih sektorjev, ki lahko ustvarjajo bogastvo in delovna mesta.

8.5.3 Za izvajanje teh ukrepov je potrebno znatno sodelovanje gospodarskih in socialnih subjektov ter akterjev z znanstvenega, tehnološkega in finančnega področja. Treba bo opredliti cilje na področjih, kot so infrastruktura, industrija, usposabljanje, raziskovalna, razvojna in inovacijska politika, sodelovanje med univerzami, tehnološkimi središči in podjetji, oblikovanje grozdov itd.

8.5.4 Raziskave na področju naprednih okoljskih sistemov in tehnologij odpirajo nove strategije in nove možnosti za tradicionalne dejavnosti na atlantskem območju, kot sta ribolov in ladjedelništvo, ki so v zatonu. Sektor plovbe je zelo močan in prispeva k strategijam razvoja.

8.5.5 Navtični in prostočasni turizem je zelo privlačen sektor, ki ga je treba spodbuditi z vidika naravne in kulturne dediščine. Turizem ustvarja gospodarsko dejavnost in delovna mesta ter prispeva k razvoju atlantske in evropske identitete.

8.6 Vključujoča rast

8.6.1 Atlantska strategija mora vključevati pomembno socialno razsežnost. Gospodarski razvoj in ustvarjanje novih delovnih mest morata prebivalcem atlantskih regij omogočiti, da izboljšajo kakovost svojega življenja in ne zapustijo ozemlja.

8.6.2 Regionalne oblasti morajo spodbujati socialni dialog ter udeležbo socialnih partnerjev in civilne družbe.

8.6.3 Prednostnega pomena je izboljšanje usposabljanja na področju pomorskih in navtičnih zadev ter sodelovanja med univerzami in središči za usposabljanje.

8.6.4 Informacijske tehnologije je treba razvijati še bolj intenzivno, zlasti na najbolj oddaljenih območjih atlantske regije, ki morajo izboljšati svojo povezanost.

8.6.5 Z vidika celostnega pristopa k teritorialni koheziji je treba upoštevati položaj manjših obalnih vasi, otokov, mest in metropolitanskih območij ter podeželskih območij.

9. Upravljanje in financiranje

9.1 EESO meni, da Pogodba vsebuje številne pravne podlage, na katerih temelji izvajanje navedenih politik, med drugim so to členi 174–178 (kohezija), 38 in 39 (kmetijstvo in ribištvo), 90–100 (promet), 170–171 (evropska prometna omrežja), 173 (industrija), 191–193 (okolje), 194 (energija), 195 (turizem), 349 (najbolj oddaljene regije).

9.2 Strategija mora biti evropska, pripraviti jo mora Komisija, potrditi jo morata Svet in Parlament, EESO in OR pa jo morata podpreti. Za izvajanje strategije je potrebna trdna zaveza držav članic z območja atlantske obale.

9.3 Strategijo je treba izvajati v okviru širokega procesa posvetovanja in dialoga z vsemi zainteresiranimi stranmi na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, ki so predstavniki institucij in organizirane civilne družbe.

9.4 Pri tem morajo sodelovati različni akterji, ki jih je mogoče vključiti samo na podlagi modela upravljanja na več ravneh, ki združuje vse ter olajša njihovo sodelovanje in prispevek na uravnotežen in strukturiran način.

9.5 EESO meni, da je treba ob upoštevanju izkušenj regije Baltskega mora in Podonavja odpraviti omejitve treh NE, saj bo treba v prihodnosti imeti nove zakonodajne, upravne in finančne instrumente za uspeh makroregionalnih strategij.

9.6 Evropska komisija mora imeti vlogo spodbujevalca in koordinatorja ukrepov.

9.7 Ustanoviti je treba skupino predstavnikov držav članic na visoki ravni, ki bo delovala skupaj s Komisijo, EP, EESO in OR.

9.8 Kontaktne točke v vsaki od petih zadevnih držav članic bodo pristojne za usklajevanje nacionalnih ukrepov v strategiji.

9.9 Koordinatorji za posamezno prednostno področje in koordinatorji za projekte lahko prihajajo iz državnih, regionalnih ali lokalnih organov.

9.10 EESO želi poudariti pomen atlantskega foruma, ki bi se na podlagi pristopa upravljanja na več ravneh sestajal in služil kot prostor za udeležbo in prispevek vseh zainteresiranih strani, tako pri pripravi kot tudi spremljanju, ocenjevanju in pregledu strategije. V atlantskem forumu morajo sodelovati regionalne oblasti in organizacije civilne družbe: podjetja, sindikati, akterji iz socialne ekonomije, univerze in tehnološka središča ter drugi akterji morajo biti dejavno udeleženi v dejavnostih tega foruma.

9.11 Načelo „brez dodatnega financiranja“ pomeni, da so skladi kohezijske politike najpomembnješi vir financiranja makroregionalne strategije, vendar EESO meni, da bodo v prihodnosti potrebni posebni viri financiranja.

9.12 EESO meni, da za sklade, ki se trenutno uporabljajo, veljajo nekatere omejitve pri financiranju nekaterih strateških projektov. Instrumente financiranja je treba razširiti tudi z uporabo sredstev Skupnosti, ki so vezana na sektorske politike.

9.13 Evropska investicijska banka lahko prav tako zagotovi sredstva za financiranje konkretnih projektov. Z nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi viri financiranja kot tudi s sodelovanjem javnega in zasebnega sektorja je treba sofinancirati projekte.

9.14 Glede na trenutno oblikovanje večletnega finančnega okvira Skupnosti in reformo regionalne politike EU je pravi trenutek, da se zagotovi, da bo ureditev skladov omogočila financiranje makroregionalnih strategij.

9.15 Za vključitev ukrepov in projektov makroregionalne strategije za Atlantik v načrtovanje programov skladov v obdobju načrtovanja 2014–2020 se zdi primerno, da se leta 2013 sprejme odločitev, da bo makroregionalna strategija operativna na začetku novega obdobja načrtovanja programov.

V Bruslju, 24. maja 2012

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 10. junija 2009 o Strategiji Evropske unije za regijo Baltskega morja (COM(2009) 248 final).

(2) Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Strategija Evropske unije za Podonavje (COM(2010) 715 final).

(3) Glej točko 1.

(4) Glej mnenji EESO o Strategiji EU za Podonavje, UL C 48, 15.2.2011, str. 2, in UL C 248, 25.8.2011, str. 81.

(5) Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o izvajanju Strategije EU za regijo Baltskega morja (EUSBRS) (COM(2011) 381 final)

(6) Teritorialna agenda Evropske unije 2020. Za vključujočo, pametno in trajnostno Evropo različnih regij, 19. maj 2011.

(7) Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o posebnih določbah za podporo cilju evropsko teritorialno sodelovanje iz Evropskega sklada za regionalni razvoj (COM (2011) 611 final).

(8) Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Razvoj pomorske strategije za območje Atlantskega oceana z dne 21.11.2011, COM(2011) 782 final.

(9) http://arcatlantique.org.

(10) http://www.atlanticcities.eu.

(11) Welsh Economic Forum, Conseils Économiques, Sociaux et Environnementaux Régionaux de Basse-Normandie, Bretagne, Pays de la Loire, Poitou-Charentes, Aquitaine, Centre y Limousin; Consejos Económicos y Sociales de País Vasco, Cantabria, Asturias, Galicia y Canarias; Instituto de Soldadura e Qualidade de Lisboa, USALGARVE.

(12) Schéma de Développement de l'Espace Atlantique (SDEA), Comisión Arco Atlántico-CRPM.

(13) Resolucija Evropskega parlamenta z dne 9. marca 2011 o evropski strategiji za atlantsko regijo.

31.7.2012

Uradni list Evropske unije

C 229/32

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Sveta o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020

(COM(2011) 398 final – 2011/0177 (APP))

in o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Proračun za strategijo Evropa 2020

(COM(2011) 500 final)

2012/C 229/06

Poročevalec: g. PALMIERI

Soporočevalec: g. KRAWCZYK

Komisija je 29. junija 2011 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije, Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Proračun za strategijo Evropa 2020

COM(2011) 500 final.

Svet je 19. oktobra 2011 sklenil, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog uredbe Sveta o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020

COM(2011) 398 final – 2011/0177 (APP).

Strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela dne 7. maja 2012.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 481. plenarnem zasedanju 23. in 24. maja 2012 (seja z dne 24. maja) s 165 glasovi za, 9 glasovi proti in 5 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) razume prizadevanja Evropske komisije pri iskanju kompromisa glede večletnega finančnega okvira v tako zapletenih socialnih, gospodarskih in političnih razmerah. Prva zahteva je pripravljenost nekaterih držav članic, da zaradi krize omejijo obveznosti iz naslova javnih sredstev, kar bo neizogibno vplivalo na potek razprave in vsebino končnega dogovora. Druga zahteva je, da je treba ustrezno in učinkovito obravnavati ambiciozne izzive, s katerimi se sooča EU in ki izhajajo iz Lizbonske pogodbe in strategije Evropa 2020.

1.2 Evropa je v težavah zaradi zaostrene finančne in gospodarske krize ter zato, ker v državah članicah ni skupnega odziva na krizo. To bi lahko postavilo pod vprašaj ne samo delovanje, temveč celo prihodnost Evropske unije.

1.3 EESO je v predhodnih mnenjih že pojasnil in v tem mnenju – enako kot Evropski parlament in Odbor regij – znova poudarja, da zaradi ambicioznih izzivov EU ni le zaželeno, temveč je tudi potrebno, da se za obnovitev gospodarske rasti in zaposlovanja proračun EU poveča. EESO se strinja s sporočilom, da Unija potrebuje več (in boljše), ne pa manj Evrope. Če bi večletni finančni okvir zamrznili na sedanji ravni (v realni vrednosti), bi to pomenilo, da bi se bilo treba odreči spoprijemanju z velikim delom izzivov, s katerimi se bo morala EU soočiti v naslednjih letih.

1.4 Predlog Komisije se zato zdi preveč usmerjen k pristopu ohranjanja statusa quo, tako v smislu dodeljenih virov kot proračunske strukture. Posledica je neusklajenost med obsegom in kakovostjo novih izzivov za EU ter razpoložljivimi sredstvi, ali z drugimi besedami, med prizadevanji EU in sredstvi za njihovo uresničevanje.

1.5 EESO tudi meni, da mora biti razprava o spremembah evropskega proračuna osredotočena na vprašanje, kako proračun služi uresničevanju političnega projekta EU, ki ga kriza danes resno postavlja pod vprašaj. Ocena večletnega finančnega okvira bo torej morala temeljiti na primernem zagotavljanju sredstev, potrebnih za doseganje strateških prednostnih ciljev EU, brez povečanja davčne obremenitve državljanov in podjetij, oziroma na zagotavljanju dodane vrednosti (1) na evropski ravni z enakovredno porazdelitvijo obveznosti med evropskimi državljani.

1.6 EESO v podrobnostih predloga podpira izboljšanje in poenostavitev strukture proračuna EU, ker je tako mogoče preusmeriti razpravo z vprašanj o pravičnem povračilu in horizontalni pravičnosti med državami članicami in se namesto tega osredotočiti na učinkovito uresničevanje strateških ciljev EU.

1.7 Z vidika dohodkov je zanimiva novost predlog za uvedbo novega sistema lastnih sredstev, ki izhaja iz spremembe lastnega vira davka na dodano vrednost in iz obdavčitve finančnih transakcij. EESO se je že večkrat opredelil za vrnitev k prvotnemu duhu Rimske pogodbe (2), da bi lahko EU zagotovili dejansko finančno neodvisnost.

1.7.1 EESO podpira spremembo lastnega vira DDV v obsegu, kolikor bo prispeval k razvoju notranjega trga EU in se izognil gospodarskim izkrivljanjem znotraj držav članic. Poudarja pa, da v predlogu Komisije ni natančnih podatkov o spremembah v strukturi DDV in razlik v finančnih obsegih, ki jih te spremembe pomenijo za vsako državo članico. EESO opozarja na potrebo po uvedbi davka na finančne transakcije na svetovni ravni, vendar obenem meni, da bi uvedba tega davka na evropski ravni omogočala (z minimalno davčno stopnjo, veljavno za vse države članice), višje prispevke finančnega sektorja v proračune EU in držav članic ter zmanjšanje močnih gospodarskih nihanj, ki jih sprožajo gibanja zgolj špekulativne narave.

1.8 Za doseganje ciljev strategije Evropa 2020 bo potrebnih veliko sredstev, ki bodo presegala obseg, predviden v večletnem finančnem okviru. Zato EESO priporoča, da se preuči možnost ustvarjanja inovativnih finančnih instrumentov za kritje teh naložb (projektne obveznice), vendar šele po podrobni oceni možnih posledic in možnega prenosa tveganja na javni sektor.

1.9 Z vidika izdatkov zahtevajo prednostne naloge, kot jih določa Evropska komisija, odgovore, ki jih je mogoče oblikovati le na ravni EU in predstavljajo evropsko „dodano vrednost“, kar pomeni, da je en euro, porabljen na ravni EU, učinkovitejši od eura, porabljenega na nacionalni ravni. Gre za „evropske javne dobrine“, ki jih ni mogoče najbolje zagotavljati na nacionalni ravni (zaradi nedelovanja trgov ali ekonomije obsega jih ni mogoče doseči na nacionalni ravni) in zato terjajo učinkovito posredovanje EU.

1.10 V tem okviru EESO pozitivno ocenjuje reformo skupne kmetijske politike, ki si prizadeva vzpostaviti uspešen in učinkovit evropski kmetijski model ter obenem zagotoviti EU dejansko dodano vrednost. EESO je že izrazil in znova poudarja svoje prepričanje, da mora biti skupna kmetijska politika – in z njo tudi skupna ribiška politika – oblikovana tako, da po eni strani krepi povezanost med kmetijstvom, gozdarstvom in ribištvom, po drugi pa skrbi za varovanje okolja in trajnost naravnih virov. To bo prispevalo k vrednotenju dobrih okoljskih praks, ne da bi zanemarjali podporo gospodarski vitalnosti in konkurenčnosti kmetij in ribičev, vse to v razmerah, za katere so značilna močna nihanja cen primarnih surovin.

1.11 V zvezi s sistemom neposrednih plačil EESO poudarja, da je treba cilj uskladitve konkurenčnih pogojev za evropske kmete in krepitev vključevanja novih držav članic doseči s skrbno presojo učinkov, ki bi se lahko pojavili za vse države članice. Da bi se izognili izkrivljanju konkurence, ki ima lahko socialne posledice zlasti v baltskih državah, je treba zagotoviti, da na koncu finančnega okvira za obdobje 2014–2020 nobena država ne prejme manj neposrednih plačil kot znaša 90 odstotkov povprečja vseh 27 držav članic EU.

1.12 Člen 174 Lizbonske pogodbe bi moral biti vodilno načelo prihodnje kohezijske politike: „Unija si še posebno prizadeva zmanjšati neskladje med stopnjami razvitosti različnih regij in zaostalost regij z najbolj omejenimi možnostmi.“

1.13 EESO v zvezi s kohezijsko politiko meni, da se zdi osredotočenost na nekaj glavnih prednostnih nalog EU prepričljiva, nasprotuje pa makroekonomskemu pogojevanju pri zagotavljanju sredstev za kohezijske politike. Meni tudi, da uvedba nove kategorije regij „na prehodu“ namesto „postopnega uvajanja“ in „postopnega ukinjanja“ ne bi smela okrniti sredstev za manj razvite regije, in da kohezijskega sklada ne bi smeli neupravičeno uporabljati za druge naloge, ki ne sodijo v njegovo prvotno področje. Izjemoma pa se lahko neporabljena sredstva iz načrta za obdobje 2007–2013 uporabijo za financiranje evropskega načrta za rast, ki bi ga Unija morala predstaviti. Podobno bi lahko v omejenem obdobju, na primer za prva tri leta, veljalo tudi za sredstva iz prihodnjega načrta 2014–2020.

1.14 Za uspešno uresničevanje ciljev novega večletnega finančnega okvira bo moral biti proračun EU po mnenju EESO zgleden, učinkovit in pregleden, da mu bodo državljani EU priznavali verodostojnost in da bodo iz njega brez težav razbrali prednosti Evrope in stroške, ki bi nastajali, če Evrope ne bi bilo. S tem v zvezi EESO poudarja, da je treba aktivirati oziroma vzpostaviti sisteme spremljanja rezultatov vseh politik EU, da bi preverjali njihov učinek na socialnem, ekonomskem in regionalnem področju.

1.15 EESO meni, da je predlog Komisije pogajalsko izhodišče, na osnovi katerega potekajo trenutna pogajanja, in se na podlagi vsebine tega mnenja zavezuje, da bo spremljal proces oblikovanja večletnega finančnega okvira in prispeval svoj delež k njegovemu preoblikovanju v zakonodajne spremembe.

2. Predlog Komisije o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020

2.1 V tem mnenju EESO ocenjuje predlog uredbe Sveta COM(2011) 398 final, ki opredeljuje večletni finančni okvir za obdobje 2014–2020 in predstavlja izvedbeni akt sporočila Komisije COM(2011) 500 final z dne 29. junija 2011Proračun za strategijo Evropa 2020.

2.2 Večletni finančni okvir obsega 1 025 milijard EUR, kar pomeni 1,05 % bruto nacionalnega dohodka Evropske unije, h katerim je treba prišteti 58,5 milijarde EUR za druge odhodke, ki niso vključeni v okvir (Evropski razvojni sklad in Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji). Skupna vsota je – če odštejemo inflacijo – skorajda enaka tisti iz prejšnjega večletnega finančnega okvira (2007–2013), ki je znašala 994 milijard EUR.

2.3 Spremembe z vidika izdatkov so:

—	poenostavitev z zmanjšanjem števila programov in ciljev, da se skrčijo upravne obveznosti za prejemnike in poenostavi ocenjevanje učinka;

—	zmanjšanje sredstev za strukturne sklade (Evropski sklad za regionalni razvoj, Evropski socialni sklad, Kohezijski sklad) s 355 na 336 milijard EUR in uvedba nove kategorije regij v prehodu, ki bo nadomestila trenutni kategoriji postopnega ukinjanja in postopnega uvajanja;

—	oblikovanje skupnega strateškega okvira za strukturne sklade ter razvoj podeželja in ribištvo ter programa Obzorje 2020 za raziskave in inovacije s ključno vlogo za Evropski inštitut za inovacije in tehnologijo;

—	nov instrument Povezovanje Evrope na področju prometa, energije in omrežij informacijsko-komunikacijskih tehnologij (40 milijard + 10 milijard iz Kohezijskega sklada);

—	začetek izvajanja reforme skupne kmetijske politike in rahlo zmanjšanje njenega obsega kot deleža celotnega proračuna (60 milijard letno) in v realnih vrednostih (3); ta politika je bolj povezana z dinamiko okolja (greening) in zavezanostjo večji prilagodljivosti;

—	povečanje sredstev za raziskave in inovacije ter za izobraževanje in usposabljanje (80 milijard EUR).

2.4 Z vidika dohodkov Komisija predlaga postopen prehod s proračuna, v katerem prevladujejo prispevki na osnovi bruto nacionalnega dohodka, na poenostavljen proračun, osnovan na dejanskih virih lastnih sredstev in s spremenjenimi popravnimi mehanizmi. Komisija predlaga ukinitev trenutnega lastnega vira sredstev, ki temelji na davku na dodano vrednost, in namesto njega uvedbo – najpozneje leta 2018 – novega sistema virov lastnih sredstev, ki bi temeljil na uvedbi davka na finančne transakcije in nove oblike davka na dodano vrednost. Z njim bo mogoče okrepiti usklajevanje različnih nacionalnih sistemov ter odpraviti oprostitve in odstopanja.

3. Splošni vidiki

3.1 Očitno je, da si Evropska komisija prizadeva doseči kompromis v zvezi z novim večletnim finančnim okvirom v obdobju, ki je za delovanje in prihodnost EU zelo težavno, tako zaradi evropske finančne in gospodarske krize kot tudi zato, ker v državah članicah ni skupnega političnega odziva na krizo. Gre za kompromis med nasprotujočima si, vendar vse nujnejšima potrebama: na eni strani vzdušje varčevalnih ukrepov, ki izhaja iz krize, in posledična želja, da bi omejili uporabo javnih sredstev, ki bo neizogibno še naprej vplivala na potek razprave in vsebino končnega sporazuma, na drugi strani pa razpoložljivost ustreznih finančnih virov za učinkovito spopadanje z ambicioznimi izzivi, s katerimi se sooča EU.

3.2 Predlog Komisije Proračun za strategijo Evropa 2020 je treba torej nujno umestiti v kontekst trenutnih gospodarskih in političnih razmer. Če po eni strani razprave o tem, kakšen mora biti proračun EU, ne smejo zanemariti vprašanja o aktualni vlogi evropskega povezovanja, da bi lahko premagali nove izzive, ki jih prinaša spreminjajoči se svet, je treba po drugi strani razumeti, kakšni so dejanski nameni držav članic pri priznavanju in zagotavljanju tovrstne vloge EU.

3.2.1 Zdi se, da naporna pogajanja, ki so privedla do večletnega finančnega okvira za obdobje 2007–2013, težave pri potrjevanju proračuna EU za leto 2011 in pismo predsedniku Komisije Barrosu, ki so ga poleti 2011 podpisali predsedniki vlad devetih držav članic (4), kažejo, da se vsaj precejšnje število držav članic zavzema za čim manjše finančne obveznosti do EU, zaradi katerih bodo pogajanja – tudi tokrat – težavna in zahtevna.

3.3 Vendar se v razmerah, v katerih so izzivi, s katerimi se mora soočati EU (gospodarska, finančna in socialna kriza, konkurenčnost, podnebne spremembe itd.), vse številnejši in zahtevnejši, zdi, da je predlog Komisije preveč usmerjen k ohranjanju statusa quo. V predlogu namreč ni usklajenosti med obsegom in zahtevnostjo novih izzivov za EU ter razpoložljivimi viri oziroma, z drugimi besedami, med ambicijami Evrope in sredstvi za njihovo uresničitev.

3.4 EESO je že poudaril (5) in znova poudarja, da povečanje proračuna EU ni samo zaželeno, temveč tudi nujno glede na obseg novih izzivov, ki zahtevajo skupen odgovor: „Pri pregledu proračuna EU ne gre za številke, ampak je to orodje za uresničitev političnega projekta. Evropska unija danes nima na voljo proračunskih sredstev, s katerimi bi lahko uresničila svojo politično strategijo ali zaveze, ki izhajajo iz nove Lizbonske pogodbe.“

3.4.1 Naj tu spomnimo na stališče Evropskega parlamenta, da mora biti rešitev krize in izzivov, s katerimi se sooča EU, ne manj, ampak več Evrope. Parlament meni, da bi zamrznitev večletnega finančnega okvira na realno sedanjo raven – kot predlaga Komisija – privedla do tega, da bi se bilo treba odpovedati spoprijemanju s številnimi izzivi, s katerimi se bo morala EU soočiti v naslednjih letih. Zato je v prihodnjem večletnem finančnem načrtu zahteval 5-odstotno povečanje sredstev ter pozval Svet, naj – če meni drugače – določi politične prednostne naloge in programe, ki jih bo treba kljub dokazani evropski dodani vrednosti v obdobju 2014–2020 opustiti (6).

3.4.2 Podobno Odbor regij „meni, da bi bilo treba raven predlaganih finančnih sredstev razumeti kot absoluten minimum, potreben za izpolnitev ciljev, ki so jih države članice zastavile za Unijo“ in „da je treba spremeniti dojemanje, ki se še posebej pojavlja v nacionalnih finančnih ministrstvih, da bodo ključne naloge EU začele veljati za naložbo, ne pa izdatek“ (7).

3.4.3 Poleg tega zaradi sprememb, ki jih uvaja Pogodba o delovanju Evropske unije, za oblikovanje večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020 niso odgovorne izključno Komisija in vlade držav članic, saj Evropski parlament krepi svoj položaj v okviru večje demokratične odgovornosti. V tem novem kontekstu se civilni družbi – in s tem še posebej EESO – odpirajo možnosti pri spremljanju procesa oblikovanja novega večletnega finančnega okvira in za aktivno sodelovanje pri razpravah v tesni povezavi z Evropskim parlamentom.

3.5 Zato se EESO zavezuje, da bo spremljal pogajalski proces in v njem sodeloval. S tem procesom se bo predlog Komisije konkretno prenesel v zakonodajne spremembe. Naloga večletnega finančnega okvira je, da Evropski uniji zagotovi sredstva, ki so potrebna za izpolnjevanje njenih prednostnih nalog, ne da bi povečal davčne obremenitve za državljane in podjetja, in ocenjevati ga bo nujno treba s tega vidika.

3.6 Večja osredotočenost na rezultate mora privesti do tega, da v središču pozornosti ne bo več formalno upoštevanje pravil, ki se nanašajo na obseg izdatkov, temveč bistven nadzor nad kakovostjo in učinkovitostjo porabe sredstev pri doseganju rezultatov, predvsem v zvezi s kohezijsko politiko in skupno kmetijsko politiko. Za takšno spremembo dojemanja, ki je razvidna iz koncepta povečanja dodane vrednosti izdatkov EU, je zato potreben usklajen pristop tako na ravni upravljanja kot na ravni nadzora.

3.7 Treba je namreč upoštevati, da je proračun EU – čeprav obsega le približno odstotek evropskega bruto nacionalnega dohodka – v obdobju 2007–2013 vseeno pomemben vir sredstev za naložbe, ki so lahko ključen vzvod za gospodarsko rast v EU, če so dobro porabljena. Zato EESO meni, da bi bilo treba pri uresničevanju pomembnih evropskih strateških ciljev okrepiti ustrezne sinergije med proračunom EU in nacionalnimi proračuni.

3.8 EESO meni, da je bistvenega pomena, da postopek oblikovanja večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020 pridobi zaupanje evropskih državljanov ter obenem pokaže na prednosti Evrope in stroške, ki bi nastajali, če Evrope ne bi bilo. Zato mora biti proračun EU

—	dobro upravljan in ne sme povzročati prekomernih upravnih stroškov;

—	učinkovit v smislu prihrankov, doseženih v primerjavi s sedanjim večletnim finančnim okvirom;

—	učinkovit z vidika olajševanja doseganja zastavljenih ciljev in doseganja vidnega vpliva na življenje državljanov EU;

—	pregleden in tak, da ga je mogoče nadzorovati z vseh vidikov v zvezi s stroški, uporabljenimi viri in doseženimi rezultati;

—	usmerjen k spoštovanju načel EU o solidarnosti, pošteni konkurenci in konkurenčnosti.

3.9 Da bi lahko razpravljali o umestnosti predloga, ki ga je podala Komisija, EESO meni, da ga je treba oceniti in določiti

—	njegovo dodano vrednost na ravni EU in ustrezne strateške prednostne naloge;

—	njegovo zmožnost odzivanja na izzive, ki jih prinaša kriza, in zmožnost, da usmeri EU k solidarni razvojni strategiji, ob težnjah držav članic, da omejijo svojo javno porabo.

3.9.1 Glede dodane vrednosti na ravni EU predlog Komisije določa pomembne prednostne naloge, za katere so potrebne rešitve, uresničljive izključno na ravni EU. Gre za tako imenovane evropske javne dobrine, to je področja delovanja, kjer je en euro, porabljen na ravni EU, učinkovitejši od eura, porabljenega na nacionalni ravni.

3.9.2 Med evropske javne dobrine se uvrščajo raziskave in razvoj, skupna obramba, varnost preskrbe s hrano, priseljevanje in pravica do azila, odzivi na podnebne spremembe ter vseevropske naložbe v infrastrukturo na področju energije, komunikacij in notranjega trga (ki ga je treba še dopolniti). Če primerjamo večletna finančna okvira za obdobji 2007–2013 in 2014–2020, so proračunska sredstva za ta strateška področja – kljub omejenosti proračuna – za slednje obdobje občutno višja.

3.9.3 Čeprav EESO pozdravlja pomembne novosti, uvedene v predlogu Komisije, mora opozoriti, da razprave o teh prednostnih nalogah sploh ni bilo, zaradi česar obstaja nevarnost, da s proračunom EU ne bo uspelo neposredno obravnavati kritičnih vprašanj, ki izhajajo iz sedanje finančne in gospodarske krize in da bo še vedno izpostavljen pritiskom posameznih interesnih skupin.

3.10 Prav v tem zahtevnem kontekstu EESO znova poudarja (8), da mora biti opredelitev proračunske politike EU skladna s temeljno izbiro med federalizmom in medvladnim sistemom ter posledično z želeno stopnjo povezanosti. Načelo pravičnega povračila za posamezne države članice temelji na obračunavanju finančnih sredstev glede na nacionalni bruto domači proizvod, kar je v nasprotju z določili in duhom Pogodb o EU.

3.10.1 Trenutni sistem virov, ki temelji na prispevku držav članic, je namreč zapleten in nejasen, s čimer slabi demokratični nadzor nad sistemom; ne pomaga poudarjati prizadevanj za evropsko povezovanje; prispeva k temu, da se prispevek, nakazan EU, dojema kot dodatno breme za nacionalne proračune in zato omejuje sredstva, ki so na voljo za politike EU; ne ustreza potrebi po ustvarjanju neposredne povezave med EU in njenimi državljani.

3.11 EESO nasprotno poudarja (9), da mora novi sistem vzpostaviti povezavo med dohodki in izdatki proračuna EU ter zavezo za uresničevanje politične strategije EU in zavez iz nove Lizbonske pogodbe, zagotoviti mora enako obravnavanje držav članic in mora biti veliko preglednejši, enostavnejši in razumljivejši v očeh državljanov, ne da bi ob tem povečal skupno davčno obremenjenost državljanov in podjetij.

4. Posebne ugotovitve

4.1 Komisija v okviru novega večletnega finančnega okvira predlaga pomembno spremembo v načinu financiranja proračuna EU. Sprememba v osnovi temelji na okrepitvi finančne avtonomije z uvedbo novega sistema virov lastnih sredstev, ki bo zmožen zagotoviti pravičnejšo obravnavo držav članic. Nov predlog prinaša spremembo vzorca: Unija odpravlja odvisnost od prispevkov držav članic in postopno prehaja v finančno samozadostnost.

4.1.1 V središču novega sistema virov lastnih sredstev sta reforma davka na dodano vrednost in obdavčitev finančnih transakcij. Sistem bi omogočil večjo uravnoteženost proračuna EU, saj bi se približno 40 % financiralo iz novih virov lastnih sredstev, 20 % iz tradicionalnih virov lastnih sredstev in 40 % iz prispevkov držav članic na osnovi bruto nacionalnega dohodka (10). Prednost novega sistema bi bila, da bi zmanjšal dojemanje vlad držav članic, da so nacionalni prispevki davek na njihov nacionalni proizvod, v skladu s katerim je treba zahtevati in pridobiti pravično povračilo ter uravnoteženje v obliki gospodarskih koristi.

4.1.2 EESO poudarja svojo podporo (11) uvedbi novega vira davka na dodano vrednost namesto tistega, ki je trenutno v veljavi in je zdaj neustrezen, v obsegu, ki bo prispeval k razvoju notranjega trga EU, ob čemer je treba preprečiti gospodarska izkrivljanja v državah članicah. Poudarja pa, da v predlogu Komisije ni natančnih podatkov o spremembah v strukturi DDV in razlik v finančnih obsegih, ki jih te spremembe pomenijo za vsako državo članico. Prav tako meni, da mora predlog spremljati sprejetje ukrepov za preprečevanje goljufij na področju DDV.

4.1.3 Čeprav je še v obravnavi, predlog Komisije uvaja zanimivo novost: davek na finančne transakcije. EESO, ki poudarja, da je treba ta davek uvesti na svetovni ravni, je pozdravil uvedbo davka na finančne transakcije na ravni EU (12). EESO poudarja, da je treba skrbno obvladovati makroekonomske in mikroekonomske posledice, ki izhajajo iz uvedbe davka na finančne transakcije, in zato zahteva stalno spremljanje in naknadno letno oceno učinkov, povezanih z njegovo uporabo.

4.1.4 Davek na finančne transakcije bi omogočal uresničevanje najmanj treh ciljev:

—	povečati delež prispevka finančnih dejavnosti v javni proračun EU in proračune držav članic (takšna obdavčitev bi po ocenah prinesla približno 57 milijard EUR) (13);

—	spremeniti obnašanje izvajalcev finančnih storitev z zmanjšanjem obsega visokofrekvenčnega in nizkolatentnega trgovanja (angl. high-frequency and low-latency trading), ki ima znotraj držav članic v trgovanju 13 do 40-odstotni delež (14);

—	določiti minimalne stopnje obdavčitve finančnih transakcij za vse države članice.

4.1.5 Tudi reforma popravnih mehanizmov in nadomestitev obstoječih mehanizmov s pavšalnimi nadomestili poteka v smeri želene poenostavitve in večje preglednosti, še toliko bolj, ker so gospodarske razmere v državah članicah že povsem drugačne kot leta 1984, ko se je ta sistem začel uvajati. Kot je EESO že ugotovil (15), pa je še vedno treba natančneje pojasniti učinke te reforme, saj trenutno niso jasni ne obseg sredstev, za katere gre, ne primerjava med obstoječim stanjem in stanjem po uveljavitvi reforme.

4.2 EESO zelo pozitivno ocenjuje izboljšanje strukture proračuna EU ob enaki obremenitvi državljanov EU, kar omogoča bistveno omejitev razprave o pravičnem povračilu in horizontalni pravičnosti med državami članicami, vrednotenje pa usmeri na učinkovitost in uspešnost izdatkov EU (glede na izpolnjevanje potreb državljanov in podjetij EU ter razmerje med pridobljenimi koristmi in nastalimi izdatki). Vendar EESO obžaluje (16), da se predlog Komisije osredotoča le na notranjo razčlenitev proračuna, ne da bi izkoristil uvedbo novih virov lastnih sredstev za reševanje temeljnega problema, tj. obsega samega proračuna, kot orodja, ki služi uresničevanju političnega projekta in ciljev EU.

4.3 Kot je poudaril Evropski parlament, je proračun EU v bistvu skupek naložb, ki lahko aktivira nove sredstva iz javnih in zasebnih virov (17). S tem v zvezi EESO meni, da bi za premagovanje količinskih in pravnih omejitev proračuna EU lahko preizkusili nekatere oblike projektnih obveznic, s katerimi bi financirali posebne infrastrukturne in izobraževalne projekte (18), in sicer v skladu s pobudo za projektne obveznice Evropa 2020 (Europe 2020 Project Bond Initiative), ki jo je podala Komisija (19).

4.3.1 Projektne obveznice bi lahko imele pomemben učinek finančnega vzvoda za gospodarski razvoj EU, in sicer prek učinkov prelivanja, ki bi jih ustvarile in ki jih trenutno onemogoča togost proračunov držav članic, ki se spopadajo s posledicami gospodarske krize in s spoštovanjem Pakta za stabilnost in rast.

4.3.2 Kljub temu EESO poudarja potrebo po podrobni oceni vseh morebitnih inovativnih načinov financiranja zunaj večletnega finančnega okvira, saj izkušnja z javno-zasebnim partnerstvom kaže na možnost prenosa tveganja na javni sektor (20).

4.4 Predlog Komisije ne postavlja pod vprašaj tradicionalnih postavk izdatkov EU (kohezijske politike in skupne kmetijske politike), temveč v okviru strategije Evropa 2020 skuša ovrednotiti nove razloge za zagotavljanje uspešne in učinkovite politike izdatkov ter dodano vrednost obstoječih instrumentov izdatkov.

4.4.1 S tem v zvezi EESO pozitivno ocenjuje reformo SKP, z namenom, da bi preoblikovala svoj obseg glede na celotni proračun EU ter okrepila povezavo med izdatki EU in skupnimi dobrinami, ustvarjenimi v kmetijstvu, za kar si prizadeva tudi Komisija sama v dokumentu Skupna kmetijska politika proti letu 2020. (21) V trenutnih razmerah, ko primanjkuje sredstev, bi bilo treba skupno kmetijsko politiko ovrednotiti glede na cilje in naloge, določene v Lizbonski pogodbi: izboljšanje kakovosti okolja (biotska raznovrstnost, voda, zemlja, zrak), varovanja krajine, vitalnosti podeželskih območij, dobrega počutja živali ter prehranske varnosti in trajnosti (22).

4.4.2 EESO je že izrazil mnenje (23), da imajo kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo ključno vlogo pri varovanju okolja in trajnostnem upravljanju naravnih virov. Čeprav se EESO strinja s pristopom Komisije k ustvarjanju okolju prijaznejše skupne kmetijske politike, pa poudarja, da je treba posebno pozornost nameniti temu, da se v postopku pregleda ne porušijo cilji in mehanizmi financiranja skupne kmetijske politike ter z njimi povezana podpora udeležencem na področjih kmetijstva, živilstva in okolja.

4.4.3 EESO je zaskrbljen zaradi poskusa Komisije, da bi zmanjšali delež skupne kmetijske politike tako, da bi drugim instrumentom, kot sta Evropski socialni sklad in Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji, dodelili nove naloge, povezane s cilji na področju kmetijstva in živilstva.

4.4.4 EESO meni, da je treba cilj uskladitve konkurenčnih pogojev za kmete v EU in krepitve vključevanja novih držav članic v okviru sistema neposrednih plačil doseči s skrbno oceno učinkov, ki bi jih ta plačila lahko imela za vse države članice. EESO poudarja pomen prizadevanj za odpravo razlik med ravnjo podpore, ki jo prejemajo kmetje v različnih državah članicah. EESO je že (24) priporočal prerazporeditev nacionalnih proračunov za neposredna plačila na podlagi objektivnih in nediskriminatornih meril ter primerno prehodno obdobje za načrtovano pravično uskladitev, ki odpravlja načelo preteklih referenčnih obdobij. Cilj je zagotoviti, da ob zaključku finančnega okvira za obdobje 2014–2020 neposredna plačila za nobeno državo članico ne bodo pod 90 % povprečja v 27 državah članicah EU.

4.4.5 EESO meni, da bo moral večletni finančni načrt omogočati skupno kmetijsko in skupno ribiško politiko, ki bo lahko zagotovila

—	varnost preskrbe s hrano,

—	konkurenčno in inovativno agroživilstvo,

—	donosnost kmetijstva in ribištva ter

—	primeren dohodek za kmete in ribiče v EU.

S takšnim delovanjem bo v razmerah, za katere so značilna močna nihanja cen kmetijskih proizvodov, mogoče poudariti dvojno naravo skupne kmetijske politike in ovrednotiti dobre okoljske prakse, ne da bi ob tem zanemarjali podporo gospodarski vitalnosti in konkurenčnosti kmetijskih gospodarstev, in torej ponovno oživiti zgodovinsko poslanstvo skupne kmetijske politike: proizvodnjo zdrave, izdatne in zadostne hrane za državljane EU po dostopnih cenah.

4.5 Prav tako učinkoviti morajo biti projekti, ki se financirajo iz kohezijske politike. Slednja še naprej ostaja ključnega pomena za okrepitev vključevanja novih držav članic in se mora – kot navaja poročilo Fabrizia Barce (25) – osredotočiti na maloštevilne zadevne prednostne naloge EU, za katere je treba s predhodnimi, vmesnimi in naknadnimi ocenami pozorno preverjati učinke na socialne, ekonomske in teritorialne razmere. Te ocene ne smejo nikoli privesti do povečevanja upravnih bremen.

4.5.1 EESO pa nasprotuje makroekonomskemu pogojevanju pri izplačevanju sredstev za kohezijsko politiko, in sicer zato, da ne bi dodatno obremenjevali držav članic v težavnih družbenih in gospodarskih razmerah. Prav tako meni, da uvedba nove kategorije regij „v prehodu“ namesto „postopnega uvajanja“ in „postopnega ukinjanja“ ne bi smela prizadeti sredstev za manj razvite regije. In končno: čeprav podpira predlog v zvezi z instrumentom Povezovanje Evrope, opozarja, da ga ne bi smeli financirati s približno 10 milijardami EUR iz kohezijskega sklada, da ga ne bi neupravičeno uporabljali za druge naloge, ki presegajo njegovo prvotno področje.

4.6 Člen 174 Lizbonske pogodbe bi moral biti vodilno načelo prihodnje kohezijske politike: „Unija si še posebno prizadeva zmanjšati neskladje med stopnjami razvitosti različnih regij in zaostalost regij z najbolj omejenimi možnostmi.“

Zato:

—	je treba z osredotočenjem na konvergenčni cilj ohraniti in razširiti naložbe kohezijske politike;

—	se za države članice, katerih povprečna rast BDP v obdobju 2007–2009 je bila negativna in za katere je v sedanjem obdobju značilna dobra stopnja črpanja, zgornja meja dodeljenih sredstev določi vsaj na stopnji za sedanje obdobje kohezijske politike.

4.7 EESO si prizadeva za okrepitev spremljanja rezultatov politik EU – zlasti skupne kmetijske politike in kohezijskih skladov – zaradi njihovega učinka na skupni proračun. Tako bi omogočili ocenjevanje učinkovitosti izdatkov EU in zmožnost uresničevanja velikih ciljev, ki si jih je zastavila EU, začenši s strategijo Evropa 2020 (26). To je mogoče doseči tudi s kombinacijo sankcij (če vnaprej določene norme niso dosežene) ali s finančnimi spodbudami za države članice, ki so dosegle najboljše rezultate.

4.7.1 V tem okviru si EESO prizadeva za podporo lokalnim in regionalnim upravam ter njihovo močnejše vključevanje na nacionalni ravni in ravni EU, da se jim zagotovijo najboljši pogoji za delovanje in izvajanje programov, ki se financirajo iz kohezijske politike in skupne kmetijske politike, in sicer prek ustreznih programov strokovnega izpopolnjevanja glede evropskih postopkov načrtovanja, spremljanja, nadzorovanja in ocenjevanja.

V Bruslju, 24. maja 2012

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) Vrednost, ki izhaja iz posredovanja EU in ki je dodatna poleg vrednosti, ki bi bila sicer ustvarjena zgolj z ukrepi držav članic. (COM(2010) 700 final; SEC(2011) 867).

(2) Člen 201.

(3) Nominalno se znesek za skupno kmetijsko politiko ne zmanjša, temveč ostaja v programskem obdobju enak, kar pomeni, da se bo realno v primerjavi z letom 2012 nagibal h krčenju.

(4) www.euractiv.com/euro-finance/eu-countries-call-slim-eu-budget-news-507532.

(5) UL C 248 z dne 25.8.2011, str. 75.

(6) Resolucija Evropskega parlamenta INI/2010/2211 z dne 8. junija 2011 o vlaganju v prihodnost: novi večletni finančni okvir za konkurenčno, trajnostno in vključujočo Evropo.

(7) Mnenje Odbora regij BUDG-V-002 z dne 14. in 15. decembra 2011.

(8) Mnenje EESO o sistemu virov lastnih sredstev Evropske unije, UL C 181 z dne 21.6.2012, str. 45.

(9) UL C 248 z dne 25.8.2011, str. 75.

(10) COM(2011) 510 final, str. 5. Trenutno predstavljajo prispevki držav članic na osnovi bruto nacionalnega dohodka 70 % vseh virov sredstev proračuna EU, tradicionalni lastni viri sredstev (carine in davek na sladkor) 14,1 %, davek na dodano vrednost 11,2 % in drugi viri sredstev (presežek iz prejšnjih let) 4,7 % (SEC(2011) 876 final).

(11) Mnenje EESO o sistemu virov lastnih sredstev Evropske unije, UL C 181 z dne 21.6.2012, str. 55.

(12) Mnenje EESO o skupnem sistemu davka na finančne transakcije in spremembi Direktive 2008/7/ES, sprejeto na plenarnem zasedanju 29. marca 2012, UL C … (ECO/321).

(13) SEC(2011) 1103 final.

(14) Evropska komisija, 8. december 2010, javno posvetovanje o pregledu Direktive o trgih finančnih instrumentov (MiFID), Generalni direktorat za notranji trg in storitve.

(15) Mnenje EESO o sistemu virov lastnih sredstev Evropske unije, UL C 181 z dne 21.6.2012, str. 45.

(16) Mnenje EESO o sistemu virov lastnih sredstev Evropske unije, UL C 181 z dne 21.6.2012, str. 45.

(17) Resolucija Evropskega parlamenta, že citirana.

(18) Haug J. in drugi, že citirano delo, pogl. 4.

(19) http://ec.europa.eu/economy_finance/consultation/index_en.htm.

(20) UL C 143, 22.5.2012, str. 134.

(21) COM(2010) 672 final.

(22) Hart K., Baldock D. (ur.): What Tools for the European Agricultural Policy to Encourage the Provision of Public Goods (Kakšna orodja potrebuje evropska kmetijska politika za spodbujanje zagotavljanja javnih dobrin), Evropski parlament, julij 2011.

(23) Mnenje EESO o prihodnosti SKP, UL C 132, 3.5.2011, str. 63.

(24) Mnenje EESO o skupni kmetijski politiki proti letu 2020, UL C 191 z dne 29.6.2012, str. 116.

(25) Barca F. (ur.): An Agenda for a Reformed Cohesion Policy. A place-based approach to meeting European Union challenges and expectations (Program za reformirano kohezijsko politiko. Krajevno prilagojeni pristop k obvladovanju izzivov in izpolnjevanju pričakovanj EU), poročilo za GD REGIO, 2009.

(26) Chambon N., Rubio E.: In search of „the best value for money“: analyzing current ideas and proposals to enhance the performance of CAP and cohesion spending (Iskanje „najboljše vrednosti za denar“: preučitev trenutnih zamisli in predlogov za izboljšanje delovanja skupne kmetijske politike in kohezijske porabe); delavnica The post 2013 financial perspectives: Re-thinking EU finances in times of crisis (Finančne perspektive po letu 2013: ponovni razmislek o financah EU v času krize); Torino, 7. in 8. julij 2011.

31.7.2012

Uradni list Evropske unije

C 229/39

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o partnerstvu na področju raziskav in inovacij

(COM(2011) 572 final)

2012/C 229/07

Poročevalka: Renate HEINISCH

Evropska komisija je 21. septembra 2011 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o partnerstvu na področju raziskav in inovacij

COM(2011) 572 final.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 8. maja 2012.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 481. plenarnem zasedanju 23. in 24. maja 2012 (seja z dne 23. maja) s 191 glasovi za, 2 glasovoma proti in 7 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 EESO je enako kot Komisija mnenja, da imajo partnerstva več prednosti in da bi lahko njihove možnosti še bolj izkoristili. Odbor zato izrecno pozdravlja pobudo Komisije, da v okviru vodilne pobude Unija inovacij utemelji in spodbuja evropska partnerstva za inovacije, katerih cilj je zagotoviti večjo učinkovitost evropskega raziskovalnega in inovacijskega cikla ter skrajšati rok za novosti na trgu.

1.2 Da bi zagotovili dolgoročno trajanje in trajnostni vpliv partnerstev, je treba ustvariti okvirne pogoje za uspešno soočanje z izzivi na področju vodilnih struktur, financiranja in izvajanja.

1.3 Kot osnovni predpogoj morajo biti partnerstva enostavna, prožna, vključujoča in odprta, usmerjevalne skupine morajo biti reprezentativne in uravnotežene ter odnosi med obstoječimi pobudami in instrumenti že od začetka razjasnjeni.

1.4 EESO poudarja pomen socialnih inovacij kot ključnega instrumenta za oblikovanje okolja, prijaznega inovacijam, da bi podjetja, javni sektor, socialne partnerje in druge organizacije civilne družbe spodbudili k medsebojnemu sodelovanju, s čimer bi ti povečali svoje inovacijske zmogljivosti in učinkovitost.

1.5 Za nadaljnji razvoj koncepta partnerstva sta potrebna pojasnitev in nenehno preverjanje odnosa med evropskimi partnerstvi za inovacije in drugimi političnimi pobudami (točka 2.3.2 sporočila).

1.6 Potrebno olajšanje usklajenega izvajanja in financiranja evropskih in nacionalnih programov za bolj učinkovito soočanje z družbenimi izzivi (točki 3.1.3 in 3.3.3 sporočila) bi moralo vključevati prilagoditev nacionalnih upravnih postopkov, nacionalnih smernic za dodeljevanje pomoči in pogojev za financiranje držav članic.

1.7 Odbor poleg tega priporoča, da se obstoječi viri tesneje združijo, različne možnosti sofinanciranja oziroma financiranja dodelijo na preglednejši, jasnejši in tematsko ustreznejši način, se ciljno usmerjeno uporabijo ter da se zagotovi centralno in sistematično obveščanje v zvezi s tem.

1.8 Odbor priporoča tudi vključitev vseh akterjev in pobud na nacionalni in evropski ravni, ki lahko prispevajo k ustreznim in rednim spremljevalnim ukrepom in vzdržnosti partnerstev ter k izvajanju njihovih rezultatov.

1.9 Da bi povečali privlačnost Evrope za globalne akterje, je treba nadalje podpirati vključevanje tretjih držav v partnerstva za raziskave in inovacije.

1.10 Na podlagi dosedanjih izkušenj s partnerstvi je treba pojasniti, katera oblika in stopnja zavezanosti sta potrebni, da bi po eni strani zagotovili prožnost, odprtost in inovativnost, po drugi strani pa dolgoročna in stabilna partnerstva ter dosegli trajnostni vpliv.

1.11 Da bi privarčevali pri človeških in finančnih virih ter času, si je treba v prihodnje prizadevati za višjo stopnjo učinkovitosti. V ta namen je treba ukrepe bolje usklajevati, redno ocenjevati in dosledno izvajati.

1.12 Predvideti je treba močno povezanost z akterji na nacionalni, lokalni in regionalni ravni, da bi upoštevali nacionalne in regionalne posebnosti. Obenem je ne bi smeli zanemarjati pomena globalne razsežnosti trenutnih izzivov.

2. Sporočilo Komisije

2.1 Sporočilo Komisije o partnerstvu na področju raziskav in inovacij (1) obravnava nalogo, da se obstoječi viri za raziskave in inovacije tako optimizirajo, da bo mogoče tudi glede na trenutno gospodarsko in finančno krizo uresničiti Evropski raziskovalni prostor do leta 2014, Unijo inovacij, Evropsko digitalno agendo in druge vodilne pobude strategije Evropa 2020 (2).

2.2 Komisija se s svojim sporočilom vrača h konceptu partnerstev, katerih pomen kot sredstvo za združevanje moči je bil izpostavljen v sporočilu Komisije o Uniji inovacij iz oktobra 2010 (3). Partnerstva naj bi združila javne akterje na evropski in nacionalni ravni v javno-javnih partnerstvih in javno-zasebnih partnerstvih (4), da bi se spoprijeli z velikimi družbenimi izzivi in okrepili konkurenčni položaj Evrope.

2.3 Da bi dosegli skupno stališče glede morebitnega prispevka partnerstev na področju raziskav in inovacij k pametni in vključujoči rasti v Evropi, so bili v okviru sedmega okvirnega programa (FP7), programa za konkurenčnost in inovacije (CIP), Evropskega raziskovalnega prostora in političnega okvira Unije inovacij razviti in preizkušeni modeli partnerstev.

2.4 Komisija v svoji skupni oceni sklepa, da imajo partnerstva več prednosti in da bi lahko njihove možnosti še bolj izkoristili.

2.5 Evropska partnerstva za inovacije lahko oblikujejo splošni okvir za različne modele partnerstev, tako da združijo vse pomembne akterje raziskovalnega in inovacijskega cikla, ki pokrivajo tako ponudbo kot povpraševanje ter spodbujajo politična prizadevanja za dogovorjene ukrepe. Partnerstva so poleg tega učinkovita metoda za močnejše vključevanje malih in srednje velikih podjetij (MSP) v raziskave in inovacije.

2.6 Vendar pa partnerstva ne delujejo samodejno. Da bi zagotovili njihovo dolgoročno trajanje in trajnostni vpliv, je treba ustvariti okvirne pogoje za uspešno soočanje z izzivi na področju vodilnih struktur, financiranja in izvajanja, ki so povezani s partnerstvi.

2.7 Na podlagi rezultatov različnih partnerstev so bili že pripravljeni pomembni zaključki za oblikovanje partnerstev in rešitve za navedene izzive (5).

3. Splošne ugotovitve

3.1 Za prihodnji razvoj držav članic Evropske unije so največji izziv demografske spremembe, podnebne spremembe ter spremembe v industriji, gospodarstvu in na trgu dela zaradi globalizacije. Za obvladovanje izzivov so potrebna skupna prizadevanja, vključevanje vseh možnih akterjev in centralno usklajevanje ustreznih ukrepov. Izzive je treba nujno obravnavati ob součinkovanju raziskav, znanstvenih in tehnoloških inovacij ter socialnih inovacij.

3.2 Centralno usklajevanje je potrebno tudi pri združevanju virov, oblikovanju ustreznega proračuna in dodeljevanju sredstev, tako da se priložnosti, ki so prav tako povezane z demografskimi spremembami in globalnimi izzivi, učinkovito izkoristijo za namene raziskav in inovacij.

3.3 EESO zato izrecno pozdravlja pobudo Komisije, da v okviru vodilne pobude Unija inovacij (6) utemelji in spodbuja evropska partnerstva za inovacije, katerih cilj je zagotoviti večjo učinkovitost evropskega raziskovalnega in inovacijskega cikla ter skrajšati rok za novosti na trgu (7).

3.4 Na podlagi analize modelov partnerstev, preizkušenih v okviru sedmega okvirnega programa (FP7 (8)), programa za konkurenčnost in inovacije (CIP (9)), Evropskega raziskovalnega prostora (10), političnega okvira Unije inovacij (11) ter pilotnega projekta evropskega partnerstva za aktivno in zdravo staranje (AHA), so bili že pripravljeni prvi sklepi za oblikovanje partnerstev (12).

3.5 K sklepom sodi to, da morajo biti partnerstva enostavna, prožna, vključujoča in odprta, usmerjevalne skupine morajo biti reprezentativne in uravnotežene ter odnosi med obstoječimi pobudami in instrumenti že od začetka razjasnjeni. Poleg tega potrebujejo partnerstva za dolgoročen in stabilen razvoj jasne okvirne pogoje v zvezi s strukturami, financiranjem in postopki.

3.6 EESO ceni in podpira prizadevanja Komisije za nadaljnji razvoj navedenih sklepov v konkretne predloge in smernice ter vključitev ustreznih vidikov v program Obzorje 2020. V sporočilu opisani predlogi so potrebni, vendar jih je po mnenju Odbora treba še dopolniti.

4. Posebne ugotovitve o predlogih Komisije

4.1 Cilji evropskih partnerstev za inovacije

4.1.1 Odbor ceni in podpira cilj iz sporočila Komisije, da se prek evropskih partnerstev za inovacije povežejo preskušena orodja „na strani ponudbe“ (raziskave in tehnologija) in „na strani povpraševanja“ (uporabniki, regulativni organi, standardizacija itd.) (točka 2.3.1). Strinja se s stališčem Komisije, da lahko evropska partnerstva za inovacije združijo osrednje akterje na nacionalni in regionalni ravni iz javnega sektorja in civilne družbe ter okrepijo medsebojno izmenjavo med njimi, s tem pa optimizirajo instrumente, povečajo sinergije in združijo vire, pa tudi spodbudijo inovacije – zlasti socialne inovacije in nove poslovne modele (13) – in okrepijo politična prizadevanja.

4.1.2 Odbor v zvezi s tem poudarja pomen predlogov Komisije, ki temeljijo na sklepih delovnega dokumenta služb Komisije o pilotnem projektu evropskega partnerstva za inovacije o aktivnem in zdravem staranju ter drugih partnerstvih (14). Ponazarjajo, da so za vodilne strukture ter izvajanje in financiranje potrebni jasni okvirni pogoji, tako da se partnerstva za raziskave in inovacije lahko dolgoročno in učinkovito razvijajo.

4.2 Nadaljnji razvoj koncepta partnerstva

4.2.1 Odbor meni, da so za nadaljnji razvoj koncepta partnerstva zlasti pomembne naslednje točke, v zvezi s katerimi predlaga posamezne dopolnilne vidike.

4.2.2 Pojasnitev odnosa med evropskimi partnerstvi za inovacije in drugimi političnimi pobudami (točka 2.3.2 sporočila) – ta odnos je treba nenehno preverjati in izpostaviti zlasti pri novih evropskih partnerstvih za inovacije.

4.2.3 Vključitev vseh akterjev, ki lahko zagotovijo primerno nadaljnje ukrepanje na regulativni ravni (točka 2.3.2) – pri tem je treba opredeliti in upoštevati vloge in potrebe različnih akterjev v inovacijskem procesu. Enako pomembno je, da se ukrep lahko tudi preneha izvajati, bodisi če uspešno doseže svoj cilj bodisi če se sčasoma izkaže za neučinkovit.

4.2.4 Olajšanje usklajenega izvajanja in financiranja evropskih in nacionalnih programov za bolj učinkovito soočanje z družbenimi izzivi (točka 3.1.3) – po mnenju Odbora sodi k temu vidiku tudi največja možna prilagoditev nacionalnih smernic za dodeljevanje pomoči in pogojev financiranja. Nujnost medsebojne prilagoditve nacionalnih upravnih postopkov držav članic se omenja že v sporočilu Komisije (točka 3.3.3).

4.3 Trenutna partnerstva na področju raziskav in inovacij

4.3.1 Modeli partnerstev so bili razviti in preizkušeni v okviru FP7, CIP, Evropskega raziskovalnega prostora in političnega okvira Unije inovacij (15).

4.3.2 K trenutnim skupnim pobudam sodijo zlasti evropsko partnerstvo za inovacije za aktivno in zdravo staranje (EIP AHA) (16), Evropska digitalna agenda (17), pobuda za skupno načrtovanje Daljše in bolj zdravo življenje – možnosti in izzivi demografskih sprememb (MYBL) (18) ter načrtovani program Obzorje 2020 (19).

4.3.3 Če se želimo izogniti razdrobljenosti trga in podvajanju dela, je nepogrešljiva vključitev nadaljnjih pomembnih akterjev in pobud na nacionalni in evropski ravni. Partnerstva za raziskave in inovacije ali vsaj sinergije se na primer ponujajo v okviru evropskega leta aktivnega staranja in solidarnosti med generacijami 2012 (20), programa SZO za okolja, prijazna starejšim (WHO Age-friendly Environments Programme) (21) in Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov (22).

4.3.4 Poleg tega je treba v večji meri upoštevati ustrezno pripravljalno delo drugih akterjev na nacionalni in evropski ravni. Sem sodijo na primer različni programi in pobude GD SANCO, Evropskega inštituta za inovacije in tehnologijo (EIT) (23) in Inštituta za tehnološka predvidevanja (IPTS) (24).

4.3.5 EESO poleg tega poudarja pomen partnerstev pri povečevanju privlačnosti Evrope kot globalnega partnerja na področju raziskav in inovacij. Partnerstva s povečanjem obsega in področja uporabe prispevajo h krepitvi učinkovitosti in uspešnosti naložb v raziskave v Evropi za globalne akterje (25). EESO podpira nadaljnji razvoj partnerstev v tej smeri.

4.3.6 Osrednjega pomena za trajnost na področju raziskav in inovacij je poleg strukturnih okvirnih pogojev usmerjevalna in vzdržna skupna vizija. Po mnenju Odbora je treba zato poleg vseh možnih akterjev, predstavnikov civilne družbe in starejših, v partnerstva vključiti zlasti tudi socialne partnerje in mlade oziroma njihove zastopnike, da bi si zagotovili njihovo aktivno podporo pri trajnostnem razvoju in izvajanju.

4.3.7 Inovacije ne nastajajo nujno kot rezultat linearnega procesa, temveč z mreženjem in povezovanjem sektorjev, sistemov in konceptov. K najpogostejšim dejavnikom, ki na primer prispevajo k inovacijam na področju storitev, sodijo družbene strukturne spremembe, nove potrebe strank in odziv podjetij na takšne spremembe. Takšne dejavnike je treba upoštevati zlasti v zvezi s socialnimi inovacijami.

4.4 Dodatni dopolnilni predlogi

4.4.1 Financiranje in izvajanje – v zvezi s točko 3.2 sporočila Komisije

4.4.1.1 Za dolgoročno trajanje partnerstev je nepogrešljiv zanesljiv okvir financiranja. Predlogi Komisije za poenostavitev usklajevanja obstoječih instrumentov financiranja na evropski in nacionalni ravni so v tem pogledu zelo dragoceni in jih je treba nujno naprej razvijati.

4.4.1.2 Zaželeno bi bilo, da bi se različne možnosti sofinanciranja oziroma financiranja dodelile na preglednejši, jasnejši in tematsko ustreznejši način, da bi lahko načrtovanje in izvajanje pobud utemeljili na trdni osnovi. Odbor zato priporoča močnejše združevanje obstoječih virov, njihovo ciljno usmerjeno uporabo ter centralno in sistematično obveščanje o tem.

4.4.2 Pojasnitev obveznosti prihodnjih partnerstev

Dosedanja partnerstva v smislu njihove obveznosti segajo od ohlapnega sodelovanja pri določenih prednostnih temah do obvezujočih, vendar časovno in finančno omejenih pritrditev posameznih partnerjev, pa vse do dolgoročne zavezanosti vseh akterjev določenega partnerstva. V zvezi s programom Obzorje 2020 je treba na podlagi dosedanjih izkušenj pojasniti, katera oblika in stopnja obveznosti sta potrebni, da bi po eni strani zagotovili prožnost, odprtost in inovativnost, po drugi strani pa dolgoročna in stabilna partnerstva, da bi dosegli trajnostni vpliv.

4.4.3 Izvajanje

Partnerstva za raziskave in inovacije bi morala biti osredotočena na hitro in dosledno izvajanje ukrepov, ki so ocenjeni kot ustrezni. Zato je treba okrepiti sodelovanje znanosti in prakse ter pristop usmeritve na uporabnike in njihovo vključevanje v partnerstva za inovacije. Da ne bi po nepotrebnem zapravljali človeških in finančnih virov, bi si bilo treba v prihodnje prizadevati za višjo stopnjo učinkovitosti in bolje usklajevati ukrepe, jih skladno s točno določenimi merili nenehno ocenjevati in dosledno izvajati.

4.4.4 Intelektualna lastnina

Pri sodelovanju več akterjev pri enem projektu ali v partnerstvu je vprašanje intelektualne lastnine v povezavi s skupnimi dosežki pomemben vidik. Tudi za prihodnja partnerstva za inovacije je treba že takoj na začetku zagotoviti pravične rešitve tega vprašanja, tako da vsi sodelujoči, tudi vključeni končni uporabniki, dobijo ustrezen delež finančne podpore in morebitnega kasnejšega dobička.

4.4.5 Umestitev na regionalni ravni

Partnerstva se morajo vedno uresničevati in izkazovati v konkretnih okvirih. Tesno povezovanje z akterji na nacionalni, regionalni in lokalni ravni ter upoštevanje nacionalnih in regionalnih posebnosti je močno priporočljivo zato, ker se pogoji tako znotraj držav članic kot med njimi zelo razlikujejo. Vendar pa ob takšni usmeritvi, navezani na konkreten okvir, ne bi smeli zanemarjati pomena globalne razsežnosti trenutnih izzivov.

4.4.6 Primeri dobre prakse

4.4.6.1 Kot modele uspešnih partnerstev je treba zbrati in predstaviti uspešna obstoječa partnerstva. EESO predlaga, da se dosedanji načini razširjanja dopolnijo na primer prek spletne strani CORDIS, denimo z lastnim spletnim mestom ali letnimi prireditvami z nagradami za najuspešnejša partnerstva.

4.4.6.2 Enako koristno bi bilo morda tudi izvedeti razloge za neuspeh partnerstva in se iz tega učiti. Odbor zato priporoča, da se zbirajo tako vzorni modeli kot tudi neuspešna prizadevanja in njihovi pogoji ter da se o tem aktivno razširjajo informacije.

4.4.7 Vsebinska pojasnitev pojmov

4.4.7.1 Pojmi inovacije, raziskave in partnerstva niso vsebinsko določeni. Medtem ko so bili za partnerstva v sporočilu Komisije že opredeljeni pomembni okvirni pogoji (26) in je bil pojem inovacije pojasnjen v različnih sporočilih in mnenjih (27), do sedaj ni povsem jasno oziroma obstajajo le nekateri primeri tega, na kaj se naj nanašajo prihodnje raziskave. Glede na demografske spremembe in globalne družbene izzive so odlične temeljne raziskave nepogrešljive.

4.4.7.2 Pojasnitve v zvezi s tem bi presegle okvire tega mnenja. Odbor v zvezi s tem pripravlja mnenje na lastno pobudo Osmi okvirni program za raziskave in razvoj: načrti na področju staranja prebivalstva (28).

4.4.8 Boljše izkoriščanje možnosti

Zlasti staranje prebivalstva je zgleden primer uspešnega sodelovanja medicinsko-tehničnih raziskav in razvoja na eni strani ter družbenega napredka na drugi. Z združitvijo vseh razpoložljivih intelektualnih, finančnih in praktičnih virov se bodo lahko tudi v prihodnje oblikovale velikanske zmogljivosti za soočanje z aktualnimi izzivi.

V Bruslju, 23. maja 2012

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) COM(2011) 572 final z dne 21.9.2011.

(2) COM(2010) 546 final. Glej tudi IP/10/225. Evropski svet je junija 2010 sprejel desetletni program, ki je nasledil Lizbonsko strategijo. Cilj je pametna, trajnostna in vključujoča rast ter boljše usklajevanje nacionalnega in evropskega gospodarstva.

(3) COM(2010) 546 final; glej tudi mnenje EESO, UL C 132, 3.5.2011, str. 39.

(4) Primeri javno-javnih partnerstev so med drugim ERA-NET, ERA-NET Plus, pobude na podlagi člena 185 in skupno načrtovanje (ang. joint programming – JP). K javno-zasebnim partnerstvom ter partnerstvom na področju raziskav in inovacij sodijo na primer skupne tehnološke pobude (JTI) in internet prihodnosti.

(5) Glej Delovni dokument služb Komisije SEC(2011) 1028 final z dne 1.9.2011.

(6) COM(2010) 546 final z dne 6.10.2010.

(7) COM(2011) 572 final z dne 21.9.2011.

(8) UL L 412, 30.12.2006, str. 1, in UL C 65, 17.3.2006, str. 9.

(9) UL L 310, 9.11.2006, str. 15, in UL C 65, 17.3.2006, str. 22.

(10) COM(2000) 6 final in UL C 204, 18.7.2000, str. 70.

(11) Glej opombo 6.

(12) Glej delovni dokument služb Komisije SEC(2011) 1028 final z dne 1.9.2011.

(13) UL C 132 z dne 3.5.2011, str. 22–25.

(14) SEC(2011) 1028 final.

(15) Glej opombo 4. Dober primer javno-javnega partnerstva je skupni program Podpora iz okolja pri samostojnem življenju (AAL JP) s sredstvi, ki znašajo več kot 600 milijonov EUR. Konkreten primer javno-zasebnega partnerstva je skupna tehnološka pobuda ARTEMIS (vgrajeni računalniški sistemi).

(16) Glej IP/10/1288.

(17) Glej IP/10/581, MEMO/10/199 in MEMO/10/200.

(18) Glej http://www.jp-demographic.eu.

(19) Okvirni program za raziskave in inovacije (2014–2020); MEMO-11-435. Glej tudi predhodni osnutek mnenja INT/614-615-616-631 v zvezi s programom Obzorje 2020, poročevalec Gerd Wolf.

(20) Glej http://europa.eu/ey2012/ey2012.jsp?langId=sl.

(21) Glej http://www.who.int/ageing/age_friendly_cities/.

(22) Glej http://www.un.org/disabilities/default.asp?id=150.

(23) Glej http://eit.europa.eu.

(24) Glej http://ipts.jrc.ec.europa.eu.

(25) Naj navedemo le dva primera: Kanada je zaradi pobude za skupno načrtovanje na področju nevrodegenerativnih bolezni preusmerila svoja raziskovalna prizadevanja na tem področju k usklajevanju z Evropo in je sedaj partnerka v pilotnem programu o centrih odličnosti; Indija je izrazila zanimanje za sodelovanje pri pobudi za skupno načrtovanje na področju vode.

(26) Glej med drugim IP/11/1059 in MEMO/11/623 z dne 21. septembra 2011.

(27) COM(2010) 546 final. Glej tudi UL C 132, 3.5.2011, str. 39.

(28) Obzorje 2020: načrti na področju staranja (mnenje na lastno pobudo), Glej stran 13 tega Uradnega lista (CESE 1290/2012).

31.7.2012

Uradni list Evropske unije

C 229/44

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Pobuda za socialno podjetništvo – Ustvarjanje ekosistema za spodbujanje socialnih podjetij kot ključnih akterjev socialnega podjetništva in socialnih inovacij

(COM(2011) 682 final)

2012/C 229/08

Poročevalec: Giuseppe GUERINI

Evropska komisija je 25. oktobra 2011 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske Unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Pobuda za socialno podjetništvo – Ustvarjanje ekosistema za spodbujanje socialnih podjetij kot ključnih akterjev socialnega podjetništva in socialnih inovacij

COM(2011) 682 final.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 8. maja 2012.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 481. plenarnem zasedanju 23. in 24. maja 2012 (seja z dne 23. maja) s 193 glasovi za, 4 glasovi proti in 8 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 EESO podpira pobudo Komisije: njeno sporočilo, ki napoveduje 11 ključnih ukrepov, prihaja ob pravem času. Prav tako z zadovoljstvom ugotavlja, da je Komisija dobila nekaj navdihov prav iz raziskovalnega mnenja o socialnem podjetništvu (1).

1.2 EESO meni, da je treba socialna podjetja podpirati zaradi bistvene vloge, ki jo lahko imajo kot gonilo socialnih inovacij, tako zaradi tega, ker uvajajo nove metode za izvajanje storitev in ukrepov za izboljšanje kakovosti življenja, kot tudi zato, ker spodbujajo ustvarjanje novih izdelkov, ki zadovoljujejo nove potrebe družbe. EESO želi poudariti zlasti velike možnosti, ki jih ponujajo socialna podjetja pri izboljšanju dostopa do dela in delovnih pogojev zlasti za ženske in mlade, vendar tudi za različne kategorije prikrajšanih delavcev.

1.3 Ta pobuda Komisije je pomembna priložnost za podporo pobudam, ki spodbujajo vedno večjo terminološko jasnost (in se izogibajo prekrivanju pojmov socialne ekonomije, social economy, social business, social enterprise in social entrepreneurship). To bi pomagalo utrditi cilje in namene pobude ter povečalo njeno učinkovitost. Zato EESO institucijam EU priporoča, naj tako pri političnih predlogih kot pri komuniciranju dosledno uporabljajo izraz “socialno podjetje”.

1.4 Odbor pozdravlja ukrepe, ki jih predvideva Komisija za pripravo orodij za izboljšanje poznavanja področja in prepoznavnosti socialnih podjetij, ter podpira cilj, da se pripravijo pobude za pomoč socialnim podjetjem in krepitev poslovnih sposobnosti, profesionalizacije in mreženja njihovega znanja, pa tudi za spodbujanje njihovega prispevka k pametni, trajnostni in vključujoči rasti.

1.5 Cilja Komisije v zvezi z izboljšanjem dostopa do financiranja in izboljšanjem regulativnega okvira sta zelo hvalevredna in EESO ju podpira. V zvezi s tema ciljema opozarja, da je za spodbujanje socialnih podjetij nepogrešljivo ugodno gospodarsko in regulativno okolje.

1.6 EESO pozdravlja poziv iz sporočila, ki se nanaša na pobude za pospeševanje in spodbujanje ukrepov, s katerimi bi socialnim podjetjem olajšali dostop do javnih naročil.

1.7 EESO podpira poziv državam članicam, naj razvijejo nacionalne okvire za rast in razvoj socialnih podjetij, ob upoštevanju ključnih področij za zagotovitev podpore in razvoja. Zlasti priporoča sprejemanje pobud, s katerimi bi posameznim državam članicam omogočili, da se nerazdeljeni dobiček ne obdavči, s čemer bi spodbudili premoženjsko krepitev socialnih podjetij.

1.8 Da bi bolje podprli ukrepe, predlagane v sporočilu, bi bilo koristno spodbujanje ocenjevanja rezultatov in koristi, ki jih prinašajo socialna podjetja.

2. Uvod

2.1 Socialno podjetništvo ima v okviru gospodarskih in kohezijskih politik v zadnjih letih vse večji pomen. Zvrstila se je cela vrsta različnih pobud, ki so jih spodbujale različne organizacije. Tudi EESO sam je izdal več mnenj na lastno pobudo; ta se povsem ujemajo s tem dokumentom, ki je njihovo nadaljevanje. Omenimo naj predvsem mnenje o različnih oblikah podjetij (2) iz leta 2009 in nedavno, pomembno raziskovalno mnenje o socialnem podjetništvu in socialnih podjetjih (3). To mnenje je bilo pripravljeno na zahtevo Evropske komisije kot prispevek k pripravi pobude o socialnem podjetništvu in vključuje nekaj ključnih prednostnih področij za razvoj in rast socialnih podjetij.

2.2 Že nekaj let v Evropi in tudi drugod nastajajo trdna akademska in znanstvena spoznanja o vprašanjih socialnih podjetij, kar je spodbudilo tudi institucije EU.

2.3 Tu velja opozoriti na resolucijo Evropskega parlamenta z dne 19. februarja 2009 o socialni ekonomiji (2008/2250(INI)) in poziv From Words to Action: European Scholars in Support of Social Economy Enterprises (Od besed k dejanjem: Evropski znanstveniki v podporo podjetjem socialne ekonomije) 400 profesorjev z evropskih univerz, ki je bil predstavljen v Evropskem parlamentu 13. oktobra 2010 ob udeležbi komisarjev Michela Barnierja in Antonia Tajanija.

2.4 Pojem “socialnega podjetništva” je sčasoma prevzel različne pomene in jih postopoma razširil glede na avtorje, ki so ga uporabljali. Sprva je označeval poslovne dejavnosti, ki so jih izvajale nepridobitne organizacije, da bi ustvarile dobiček, ki so ga vložile v financiranje lastnih nepridobitnih dejavnosti. Pomembno je ohraniti koncept socialnega podjetja in preprečiti, da bi ga zamenjevali s konceptom “družbene odgovornosti podjetij” (corporate social responsibility). To je treba poudariti v prihodnjih pobudah, ki jih bodo uresničile institucije EU na tem področju.

3. Opredelitev socialnega podjetja

3.1 Opredelitev socialnega podjetja, ki jo predlaga sporočilo o socialnem podjetništvu, je pozitiven korak k priznanju posebnosti tovrstne organizacije, in biti mora referenčna opredelitev za institucije EU. Ustrezno namreč upošteva vse tri ključne razsežnosti, ki so značilnost socialnega podjetja: socialni cilj oziroma namen, podjetniško dejavnost in participativno upravljanje. EESO vztraja, da je treba isto opredelitev uporabljati v predlogu uredbe o evropskih skladih za socialno podjetništvo.

3.2 Prav tako velja spomniti, da Evropska komisija v predlogu za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o uvedbi Programa Evropske unije za socialne spremembe in inovacije opredeljuje številne zahteve, ki jih mora izpolnjevati socialno podjetje in s katerimi se EESO povsem strinja.

3.3 EESO izraža zadovoljstvo, da Komisija ne podaja pravne opredelitve socialnega podjetja, to pa zaradi različnih ureditev, ki obstajajo na nacionalni ravni in ki jih je treba spoštovati, ob tem pa zagotavljati, da opredelitve socialnega podjetja ne bi zlorabljali.

3.4 EESO želi ob tej priložnosti omeniti pred kratkim sprejeto raziskovalno mnenje o socialnem podjetništvu in socialnih podjetjih, ki vsebuje opis socialnega podjetja. To ima naslednje značilnosti:

—	podjetje si prizadeva predvsem za socialne cilje in ne za doseganje dobička; ustvarja družbeno korist v prid svojih članov ali širše javnosti;

—	je pretežno nepridobitno, svoje presežke ponovno vlaga in jih ne deli delničarjem ali lastnikom;

—	organizirano je v različnih pravnih oblikah in modelih (kot so npr. zadruge, vzajemne družbe, prostovoljna društva, fundacije, pridobitna ali nepridobitna podjetja); pogosto lahko združuje različne pravne oblike, ki se včasih lahko v skladu s potrebami tudi spremenijo;

—	je gospodarski subjekt, ki proizvaja blago in ponuja storitve (pogosto splošnega pomena); pomemben element so pogosto socialne inovacije;

—	deluje kot celota neodvisnih subjektov; pomembni elementi so sodelovanje in soodločanje (zaposlenih, uporabnikov, članov), upravljanje in demokracija (predstavniška ali odprta);

—	pogosto izvira iz organizirane civilne družbe.

3.5 V zvezi s temi značilnostmi je pomembno omeniti naslednja posebna merila:

—

Odsotnost pridobitnega namena, kar mora biti zapisano v statutu z obveznostjo, da se dobički in presežki iz poslovanja namenjajo za opravljanje statutarno določene dejavnosti ali za povečanje premoženja, tako da se prenesejo v sklad, ki si ga lastniki v času obstoja družbe ali po morebitnem prenehanju njenega poslovanja ne morejo razdeliti. V socialnem podjetju je dobičke in presežke iz poslovanja ter sredstva in rezerve prepovedano neposredno razdeljevati direktorjem, članom, udeležencem, delavcem ali sodelavcem. Ta omejitev seveda velja tudi za posredne oblike, tako na primer za izplačila nadomestil direktorjem in delavcem, ki so večja od nadomestil, predvidenih v podjetjih, ki delujejo v enakih ali primerljivih panogah in pogojih. Podobno morajo biti tudi plačila finančnih instrumentov omejena in ne smejo presegati določenih odstotkov, da se zagotovi primerna kapitalizacija socialnih podjetij.

—

Skrb za skupno korist in splošen interes skupnosti. Socialno podjetje se pogosto opredeljuje glede na dva različna dejavnika: socialni cilj, razširjen na splošni interes, ki se nanaša na lokalno skupnost ali posamezne družbene skupine, ki so kakorkoli “prikrajšane”, predvsem pa glede na vrsto blaga ali storitev, ki jih podjetje proizvaja oziroma ponuja skladno s ciljem.

—	Naloga spodbujanja socialne kohezijes proizvodnjo blaga in izvajanjem storitev v skladu s ciljem doseganja večje gospodarske, socialne in okoljske trajnosti.

4. Ugotovitve glede predloga Komisije

4.1 Sporočilo poudarja različne vidike v zvezi z boljšim dostopom do finančnih sredstev (3.1), prepoznavnostjo socialnih podjetij (3.2) in boljšim pravnim okvirom (3.3).

4.2 V zvezi z izboljšanjem dostopa do finančnih sredstev se EESO strinja z oceno Evropske komisije o potrebi po financiranju socialnih podjetij. To pa zato, ker se – tako med posojilnimi institucijami kot med upravljavci ukrepov kreditne podpore, ki jih izvajajo javne institucije – opaža pomanjkanje primernih orodij za ocenjevanje posojilne sposobnosti socialnih podjetij. V mnogih primerih gre za odpor do priznavanja “podjetniške” vrednosti in ekonomske trdnosti socialnih podjetij.

4.3 Da bi zagotovili večjo prepoznavnost koristi socialnega podjetja, je ključnega pomena izhajati iz vrednotenja družbenih rezultatov, ki niso zgolj ekonomski. Treba je poudariti potrebo po orodjih, ki omogočajo ocenjevanje in vrednotenje družbenega učinka in učinkovitosti dejavnosti socialnih podjetij.

4.4 Praksa poročanja o družbenih rezultatih ima za organizacije socialne ekonomije pomembno vlogo. Obstaja več orodij za merjenje rezultatov podjetja na socialnem področju, ki so jih razvile predvsem bolj strukturirane organizacije. Preučiti in oblikovati pa bi bilo treba tudi orodja, ki bi jih lahko uporabljala tudi mala socialna podjetja. Komisija bi morala izvesti študijo, ki bi primerjala obstoječe modele, spodbujati uporabo teh sistemov in si prizadevati za razvoj skupnega evropskega sistema ali kodeksa ravnanja, ki bi ga lahko uporabljala številna socialna podjetja.

4.5 Če želimo okrepiti zaupanje v socialna podjetja, je pomembno to zaupanje (v socialna podjetja) graditi na primerjavi socialnega “označevanja” v vsej EU. Zato bi lahko – kot predlaga Komisija v ključnem ukrepu št. 6 – vzpostavili javno bazo podatkov za primerjavo načinov merjenja socialnih rezultatov in uporabe trenutnih metod.

4.6 EESO se strinja, da je treba izboljšati pravni okvir za evropsko socialno podjetništvo (ključni ukrep št. 9), tako kar zadeva poenostavitev uredbe o statutu evropske zadruge, s čimer bi olajšali njeno uporabo tudi za ustanavljanje socialnih podjetij v obliki zadrug, kot tudi kar zadeva možnost, da bi uvedli statut evropske fundacije. Izboljšava pravnega okvira za socialna podjetja bi se lahko oprla tudi na smernice za oblikovanje statutov za promocijska in prostovoljska združenja, iz katerih pogosto nastajajo socialna podjetja. Zato EESO izrecno poziva Svet in Parlament, naj uvedeta postopek za sprejetje predlaganih uredb.

4.7 V zvezi s tem EESO pozdravlja zavezo, ki jo je sprejela Evropska komisija v svojem sporočilu, da bo izvedla študijo o položaju vzajemnih družb v vseh državah članicah, da bi preučila še zlasti njihove čezmejne dejavnosti. Ponovno odkritje in ovrednotenje sistema vzajemnih družb kot instrumenta socialne zaščite je zagotovo pomembna možnost za ohranjanje vključujočega sistema socialne varnosti.

4.8 Podpora socialnim podjetjem lahko odpira možnosti za vključevanje zainteresiranih strani in za spodbujanje sodelovanja državljanov pri samoorganiziranih oblikah pomoči, ki spodbujajo združevanje povpraševanja in vzajemne oblike pomoči.

4.9 Socialno podjetje, namenjeno zaposlovanju, je lahko – če se ustrezno spodbuja – daljnosežen instrument aktivnih ukrepov na področju zaposlovanja in lahko olajšuje zaposlovanje prikrajšanih ljudi. V sedanji krizi na področju zaposlovanja je lahko bistvenega pomena za tiste, ki so izključeni iz trga dela.

4.10 Udeležba delavcev je lahko pomemben vzvod, ki je lahko uporaben tudi pri soočanju z nekaterimi industrijskimi krizami. Lahko bi uveljavili oblike podjetniškega odkupa delavcev, povezanih v razne oblike socialnega podjetništva.

4.11 Socialna podjetja imajo pomembno vlogo kot gonilo socialnih inovacij. Očiten primer so izkušnje socialnih zadrug za vključevanje na trg dela, vendar so – ne glede na pravno obliko – socialne inovacije tudi nove metode za opravljanje storitev ter ustvarjanje novih inovativnih izdelkov in storitev za zadovoljevanje novih potreb družbe. Evropske institucije morajo zato ukrepati dosledno in usklajevati ukrepe v zvezi s socialnimi podjetji z ukrepi v zvezi s socialnimi inovacijami in spremembami.

4.12 Za podporo inovativnosti so zelo koristne organizacije, ki spodbujajo nastajanje in razvoj mrež socialnih podjetij s spodbujanjem sodelovanja v procesih podjetniških partnerstev in združevanj socialnih podjetij v konzorcije. Zato je pomemben predlog Komisije, ki s ključnim ukrepom št. 5 predlaga ukrepe za spodbujanje združevanja socialnih podjetij in mrež teh podjetij, kar bi pomagalo pri izmenjavi dobrih praks, ekonomije obsega in skupnih storitev (usposabljanje, načrtovanje, upravljanje itd.).

4.13 EESO pozdravlja ukrepe, ki jih predvideva Komisija za razvoj orodij, s katerimi bi izboljšali poznavanje tega področja in prepoznavnost socialnega podjetništva (ključni ukrepi št. 5, 6 in 8). Boljše razumevanje možnosti tega podjetniškega modela je koristno za spodbujanje tesnejšega sodelovanja med socialnimi in navadnimi podjetji.

4.14 Pomembno je oblikovati pobude, ki socialnim podjetjem pomagajo krepiti poslovne sposobnosti, profesionalizacijo in mreženje svojih znanj. V zvezi s tem je koristna tudi zamisel o spodbujanju platform za izmenjavo dobrih praks, tudi zato, da se okrepi internacionalizacija socialnih podjetij.

4.15 EESO meni, da bi morala Komisija nameniti prednost primerjavi na novo nastajajočih pravnih oblika socialnih podjetij z izvedbo raziskovalne študije. Vendar bi morala subsidiarnost ostati vodilno načelo, saj bi nacionalni modeli lahko zahtevali – ali pa tudi ne – pravne okvire, ki izhajajo iz lastnih položajev in tradicij.

4.16 Pomembno je spodbujati javne institucije, da bodo bolj naklonjene subsidiarnosti, uvajati usmerjene spodbujevalne politike in ukrepe za razvoj pobud za podjetniška združenja, ki so se pokazali kot ključnega pomena za rast socialnih podjetij.

4.17 Ukrepi spodbujanja ne smejo izkrivljati načel konkurence, temveč morajo priznavati posebnosti socialnih podjetij, ki jih ni mogoče oportunistično prilagajati za pridobivanje koristi.

4.18 Kar zadeva razvoj orodij za boljše financiranje, bi moral EESO zbirati in podpirati inovativne pristope v državah članicah. Koristno bi bilo spodbujati ukrepe, namenjene podpori izrazito podjetniških vidikov, tj.

—	instrumente posojilnih jamstev za socialna podjetja (kot so vzajemne jamstvene mreže ali javni jamstveni skladi);

—	instrumente kapitalizacije za srednjeročne in dolgoročne socialne naložbe (kot so npr. etični skladi, skladi za socialne inovacije, skladi socialnega tveganega kapitala);

—	regulativne ali davčne instrumente za podporo kapitalizaciji socialnih podjetij, ki spodbujajo ali olajšujejo sodelovanje različnih udeleženih strani.

4.19 Posebno pozornost bi bilo treba nameniti hibridnim oblikam naložb, ki so za socialna podjetja primernejše, saj pri ocenjevanju združujejo solidarnostne in finančne elemente. Prav tako je pomembno poleg socialnih podjetij ovrednotiti tudi najboljše izkušnje bank in posojilnih institucij izrazito skupnega in participativnega značaja, kot v primeru zadružnih posojilnic ali bank z etičnimi in socialnimi cilji.

4.20 Koristna je podpora linijam, kot so mikroposojila (ključni ukrep št. 2), vendar je pomembno razlikovati med koristno socialno vlogo mikroposojil – ta so močno orodje, ki pomaga posameznikom, da se laže rešijo iz pasti revščine – in orodji za razvoj podjetij, ki so nujno bolj zapletena in strukturirana. Nekatera socialna podjetja izvajajo naložbe v vrednosti več sto tisoč EUR, ki jih ne bi bilo mogoče ustrezno podpreti z mikroposojili.

4.21 EESO podpira priložnosti za podporo socialnim inovacijam, podjetništvu in podjetjem, ki jih ponujajo novi programi strukturnih skladov, predlagani v ključnih ukrepih št. 3 in 4 ali v Pobudi za socialno podjetništvo. Poudariti želi, da morajo države članice v svojih nacionalnih programih reform ta področja obravnavati kot prednostna, da se lahko vključijo v načrtovanje naslednjega programskega obdobja Evropskega socialnega sklada. Poleg tega bi predlagani program za socialne spremembe in inovacije lahko omogočil tudi dodatno podporo za razvoj zmogljivosti in financiranja za socialna podjetja, čemur je EESO naklonjen.

4.22 Glede ključnega ukrepa št. 1 (skladi za socialno podjetništvo) je EESO pobudi naklonjen, vendar poudarja, da je treba ohraniti enako opredelitev, kot je vsebovana v Pobudi za socialno podjetništvo. Ta sklad je treba obravnavati kot eno od več oblik naložbenih instrumentov, namenjenih socialnim podjetjem.

4.23 Koristno bi bilo pregledati režim “de minimis” za socialna podjetja (ključni ukrep št. 11), da bi postal manj restriktiven, zlasti za podjetja, ki se ukvarjajo z zaposlovanjem, in to tudi kadar se javna podpora dodeljuje neposredno podjetju, ne pa delavcem. To stališče bi lahko upravičili z nedavnim primerom britanskega sklada Big Society Fund. Sklad je bil sofinanciran z velikim deležem javnega denarja, ki pa ga Komisija zaradi očitnega družbenega pomena pobude ni štela za državno pomoč.

4.24 Pozitiven je namen, da se spodbuja dostop socialnih podjetij do sistema javnih naročil (ključni ukrep št. 10). Evropska komisija je imela v zadnjih letih ključno vlogo pri spodbujanju socialnih klavzul v okviru javnih naročil. Že več kot desetletje je opazno, da se je občutljivost institucij EU za vprašanja socialne kohezije in trajnostnega razvoja povečala, ob zavedanju, da je za doseganje ciljev uspešnejše in pravičnejše družbe potrebno, da gospodarska rast spodbuja okoljsko trajnost in socialno kohezijo.

4.25 Komisija bi morala še naprej odločno nadaljevati z spodbujanjem socialnih in okoljskih meril med merili za oddajo javnih naročil. Morala bi tudi zbirati in podpirati najboljše modele iz držav članic, pri katerih so med merili za oddajo upoštevani socialni in okoljski vidiki. Sicer pa je tudi Sodišče EU v svoji sodni praksi priznalo pomen takšnih določb.

4.26 EESO pozdravlja ključni ukrep št. 6 Komisije za razvoj baze podatkov o certificiranju, da bi sistemi postali bolj primerljivi. Poleg tega bi morala Komisija izvesti študijo teh sistemov, da bi poiskali sinergije in skupna spoznanja. Pri tem raziskovalnem delu je EESO poudaril potrebo po primerljivih in konsolidiranih statističnih podatkih ter potrebo po raziskavah in podatkih na področju socialnih podjetij. Komisija in Eurostat bi morala imeti glavno vlogo, da se olajša vzajemno učenje v EU.

4.27 Predlog za enotno točko za zbiranje informacij (ključni ukrep št. 8) je dobrodošel in bi ga bilo treba dopolniti s podobnimi pobudami v državah članicah, da se zagotovijo skladnost in sinergije.

4.28 Evropska komisija ima osrednjo vlogo pri ohranjanju podpore socialnim podjetjem na političnem dnevnem redu in pri zagotavljanju, da se ta podjetja dosledno upoštevajo. Zato je pomemben predlog za ustanovitev posvetovalne skupine za socialna podjetja, ki bo preučila napredek, dosežen z ukrepi iz sporočila. Podobne strukture bi bilo treba spodbujati tudi v državah članicah.

V Bruslju, 23. maja 2012

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) UL C 24, 28.1.2012, str. 1.

(2) UL C 318, 23.12.09, str. 22.

(3) UL C 24, 28.1.2012, str. 1.

31.7.2012

Uradni list Evropske unije

C 229/49

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: „Mala podjetja, velik svet – novo partnerstvo za pomoč MSP pri izkoriščanju priložnosti v svetu“

(COM(2011) 702 final)

2012/C 229/09

Poročevalec: Ivan VOLEŠ

Evropska komisija je 9. novembra 2011 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: „Mala podjetja, velik svet – novo partnerstvo za pomoč MSP pri izkoriščanju priložnosti v svetu“

COM(2011) 702 final.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 8. maja 2012.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 481. plenarnem zasedanju 23. in 24. maja 2012 (seja z dne 23. maja) s 195 glasovi za, 2 glasovoma proti in 7 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 Izkoriščanje potenciala evropskih malih in srednjih podjetij (MSP) za prodor na trge tretjih držav, zlasti tiste s hitro gospodarsko rastjo, je lahko pomemben dejavnik pri spodbujanju rasti in zaposlovanja. Internacionalizacija MSP mora biti zato sestavni del vseh politik EU v zvezi s temi podjetji.

1.2 Internacionalizacija zajema širok spekter dejavnosti, kot so izvoz, uvoz, neposredne tuje naložbe, podizvajalske pogodbe, tehnično sodelovanje in druge dejavnosti. Odbor zato obžaluje, da se v tem sporočilu obravnava večinoma podpora izvoznikom in vlagateljem.

1.3 Glede na tesno povezavo med internacionalizacijo in inovacijami Odbor priporoča, da nova programa Obzorje 2020 in COSME postaneta bolj dostopna in prijazna za MSP. Za podporo internacionalizacije je treba uporabiti tudi Evropski socialni sklad.

1.4 Pri evropski podpori internacionalizaciji bi bilo treba upoštevati, da je pomoč na voljo tudi na nacionalni ravni, zato te ne bi smeli podvajati, temveč jo dopolnjevati, če je to v pristojnosti EU, in sicer z odpiranjem trgov, sklepanjem dvostranskih in večstranskih sporazumov, odpravo ovir, zagotavljanjem informacij na področju carine, varstva pravic intelektualne lastnine, zaščite naložb, standardov, predpisov, javnih razpisov, boja proti korupciji itd.

1.5 EESO poziva k boljšemu usklajevanju in skupnemu vodenju politike internacionalizacije med generalnimi direktorati Komisije, Svetom, Evropsko službo za zunanje delovanje, Evropskim parlamentom in mrežo nacionalnih predstavnikov MSP.

1.6 Predlagani spletni portal bi lahko služil svojemu namenu, vendar le, če bo zajemal vse razpoložljive vire informacij, bo povezan z nacionalnimi portali in v prihodnje zagotavljal najpomembnejše informacije v vseh uradnih jezikih EU.

1.7 EESO opozarja na nezadostno izkoriščanje potenciala Evropske podjetniške mreže (Enterprise Europe Network) in pozdravlja predlog za spremembo njene upravljavske strukture. Poziva, da se v upravljanje mreže vključijo podjetniške organizacije.

1.8 Evropska politika podpore za vstop MSP na trge tretjih držav bi morala biti tesno povezana z njihovimi čezmejnimi dejavnostmi na enotnem trgu, saj so ravno to dejavnosti, pri katerih večina od teh podjetij pridobi svoje izkušnje glede tujih trgov, ta politika pa bi morala vključevati tudi podporo za vstop MSP na enotni trg in odstranitev s tem povezanih ovir.

1.9 Ena od največjih pomanjkljivosti sedanjega evropskega in nacionalnega sistema podpore je, da MSP skoraj ne vedo, da takšna podpora obstaja, ustrezne informacije o podpori je težko najti in so v nerazumljivem jeziku, dostop do natančnih navodil o postopkih pa je otežen. EESO priporoča, da se v dejavnosti obveščanja vključijo predvsem predstavniške organizacije MSP.

1.10 Pomemben pogoj za internacionalizacijo MSP je dostop do finančnih sredstev, še posebej v obdobju krize. EESO zato Komisijo poziva, naj oblikuje nove finančne instrumente za podporo internacionalizacije MSP, npr. zavarovanje izvoznega financiranja, zavarovanje za mednarodne dejavnosti in enostavno pridobivanje posojil prek zavarovanih kreditnih kartic.

1.11 Odbor poziva k poenotenju pogojev za različne regionalne programe, kot so East Invest, AL Invest in Medinvest, da bi jih lahko MSP lažje uporabljala. Poziva tudi k ponovni preučitvi sedanjih pravil, po katerih lahko podporo za udeležbo pri ukrepih teh programov pridobijo le MSP partnerskih držav.

1.12 EESO predlaga vrsto konkretnih ukrepov na evropski ravni, ki bi lahko ustrezno dopolnjevali obstoječo pomoč, kot npr. uvedba evropske nagrade za izvoz MSP, uporaba vseevropskih pobud, kot so evropska nagrada za podjetništvo, oglaševanje o internacionalizaciji MSP v okviru tedna MSP, vzpostavitev in vzdrževanje zbirke podatkov o najboljših izkušnjah ponudnikov podpore ter oživitev pobud za povezovanje podjetij, kot sta Europartenariat ali Interprise.

1.13 EESO podpira zamisel o sklicu letnega foruma, ki bi ocenil rezultate internacionalizacije, in poziva, naj forum postane redna platforma, ki bi učinkovito povezovala socialne partnerje in druge zainteresirane strani, vključno z EESO.

1.14 EESO priporoča, da se izbranim prednostnim geografskim območjem (države BRIK – Brazilija, Rusija, Indija in Kitajska) dodajo tudi drugi vodilni trgi, kot so trgi v zalivskih državah in jugovzhodne Azije ter drugih držav.

2. Kratka vsebina dokumenta Komisije

2.1 Evropska unija mora najti nove vire rasti in zaposlovanja. Veliki trgi tretjih držav, kot so Kitajska, Indija, Rusija in Brazilija, z visokimi stopnjami ali potencialom rasti predstavljajo pomembne priložnosti za podjetja EU. S podpiranjem dejavnosti MSP zunaj EU se torej izboljšuje tudi konkurenčnost Unije, kot je navedeno v strategiji Evropa 2020 in drugih dokumentih (1).

2.2 Komisija je novembra 2011 objavila sporočilo Mala podjetja, velik svet – novo partnerstvo za pomoč MSP pri izkoriščanju priložnosti v svetu (2), v katerem je predlagala celovit pregled sistema podpore za internacionalizacijo MSP na ravni EU, da bi to podporo razširili ter povečali njeno učinkovitost in preglednost.

2.3 Medtem ko je v zadnjih treh letih 25 % MSP s sedežem v EU izvažalo na notranji trg, je bilo zunaj EU dejavnih le 13 % teh podjetij, kar kaže na velik neizkoriščen potencial v tretjih državah, zlasti v inovativnih predelovalnih dejavnostih in ustvarjalnih sektorjih.

2.4 Cilji, ki jih želi doseči Komisija, so: MSP zagotoviti lahko dostopne informacije, izboljšati medsebojno povezanost podpornih dejavnosti, povečati stroškovno učinkovitost, zapolniti vrzeli na področju storitev, ki jih zagotavljata javni in zasebni sektor na nacionalni ravni, ter zagotoviti enak dostop za MSP iz vseh držav članic EU.

2.5 Za dosego teh ciljev želi Komisija uporabiti zlasti naslednje instrumente: zagotavljanje dostopa do informacij za MSP, ustvarjanje evropske razsežnosti v ponudbi storitev za MSP na prednostnih trgih, podpiranje grozdov in mrež ter racionalizacija novih dejavnosti na prednostnih trgih ob spoštovanju treh načel, tj. dopolnjevanja, trajnosti in učinkovitosti pri porabi javnih sredstev z določitvijo posebnih, merljivih, dosegljivih, ustreznih in časovno določenih (angl. specific, measurable, achievable, relevant, timed – SMART) ciljev. Komisija je na podlagi opredeljenih meril določila prednostna geografska območja. Internacionalizacijo MSP bi bilo treba vključiti v druge politike EU.

3. Splošne ugotovitve

3.1 EESO pozdravlja obravnavano sporočilo Komisije in se povečini strinja z njeno analizo in sklepi. Ugotavlja, da je to sporočilo bolj osredotočeno na mehanizem dodeljevanja pomoči kot pa na njeno vsebino in cilje. Odbor opozarja na svoja prejšnja mnenja, v katerih je pred kratkim predstavil svoje stališče o problematiki internacionalizacije MSP, in sicer Pregled Akta za mala podjetja (3), Kako podpreti MSP pri prilagajanju spremembam na svetovnem trgu (4) in Zunanja razsežnost evropske industrijske politike (5).

3.2 EESO se strinja, da bi morala biti politika podpore za vstop malih in srednjih podjetij na trge tretjih držav del strategije za konkurenčnost EU, strategije Evropa 2020 in drugih politik EU, ter poudarja potrebo po uskladitvi teh politik, da bi se uporabile za spodbujanje internacionalizacije MSP.

3.3 Odbor zato obžaluje, da to sporočilo obravnava večinoma podporo izvoznikom, ki neposredno izvažajo na trge tretjih držav. Internacionalizacija MSP zajema tudi izvoz, uvoz, neposredne tuje naložbe, tehnično sodelovanje, podizvajalska razmerja in druge dejavnosti, prek katerih so MSP vključena v vrednostno verigo.

3.4 Informacijsko podporo in podporo za usposabljanje je treba razširiti na druga področja internacionalizacije, da bi koristi zagotovili kar najširšemu krogu uporabnikov, pri tem pa je treba jasno razlikovati med potrebami različnih kategorij podjetij glede na njihovo velikost in njihove izkušnje na področju mednarodnega delovanja.

3.5 Objavljene statistične podatke o številu MSP, ki bi lahko bila vključena v internacionalizacijo, je treba obravnavati previdno (6), pri tem pa upoštevati, da nezanemarljivo število MSP želi zgolj zadovoljiti potrebe lokalnih trgov, na primer potrebe po manjših storitvah, izdelkih domače obrti za lokalne potrebe itd.

3.6 EESO poudarja, da si je treba stalno in dosledno prizadevati za ugodno poslovno okolje za MSP, pri čemer je treba zlasti zmanjšati upravno obremenitev in pretirano urejanje s predpisi, ki ogrožata konkurenčnost evropskih podjetij na trgih tretjih držav, ter sistematično odpravljati vse ovire pri internacionalizaciji MSP.

3.7 Inovacije spodbujajo internacionalizacijo podjetij, s čimer se lahko hkrati poveča uspešnost podjetij (7). V trenutnem večletnem finančnem okviru EU pa je MSP namenjenih le 15 % sredstev iz sedmega okvirnega programa iz postavke za program Sodelovanje (8). Novi programi Obzorje 2020, COSME in 4. steber Evropskega socialnega sklada bi lahko veliko prispevali k izboljšanju konkurenčnosti s pomočjo inovacij in torej k oblikovanju boljših pogojev za internacionalizacijo evropskih MSP ter posledično k večji rasti in ustvarjanju delovnih mest. Vendar pa je treba MSP seznaniti s temi programi, jim omogočiti dostop do njih in olajšati njihovo uporabo.

3.8 Pomoč za internacionalizacijo MSP bo učinkovita le, če bodo ponudniki podpore tako na evropski kot na nacionalni ravni spremenili pristop in prešli z uniformnih in standardiziranih storitev na ciljno usmerjene, proaktivne in prilagojene storitve, ki upoštevajo zadevni sektor, življenjski cikel podjetja, razpoložljivost virov, konkurenčni položaj in pogoje znotraj podjetja, na primer znanje jezikov ter poznavanje kulture in lokalnega poslovnega okolja (9).

3.9 Cilji, za katere si prizadevajo podjetja, so dobiček, rast in tržni delež. Vstop na tuje trge lahko prispeva k njihovi uresničitvi, vendar pa ni avtomatično jamstvo za uspeh. Medtem ko polovica MSP, ki delujejo v tujini, ustvarja dobiček, to ne velja za drugo polovico. Cilj dodeljene podpore bi moral biti čim večje zmanjšanje tveganj za neuspeh zaradi pomanjkanja informacij in izkušenj.

3.10 Podpora internacionalizacije MSP je v pristojnosti držav članic, ki imajo veliko število javno kot tudi zasebno financiranih programov podpore (več kot 300) (10), zato je treba skrbno pretehtati, kakšno dodano vrednost bo lahko prinesla nova vrsta pomoči na ravni EU, da bi se izognili podvajanju ali prekrivanju z obstoječo pomočjo. Zato bi bilo koristno, da nacionalni organi, ki podpirajo internacionalizacijo MSP, redno izmenjujejo informacije in usklajujejo svoje dejavnosti s pristojnimi direktorati Komisije.

3.11 Prispevek Evrope bi se moral osredotočiti predvsem na odpiranje trgov in lajšanje dostopa do njih, sklepanje dvostranskih in večstranskih sporazumov, odpravo tarifnih in netarifnih ovir ter zagotavljanje informacij (prek podatkovne zbirke o dostopu do trgov – MADB (Market Access Database)), zlasti o posebnih in skupnih področjih, kot so varstvo pravic industrijske lastnine, standardi, carinske dajatve, izvozna in uvozna dokumentacija, predpisi, zdravstveni, fitosanitarni in veterinarski predpisi, boj proti korupciji in javna naročila. EU bi morala od partnerskih držav dosledno zahtevati, naj priznajo nacionalna potrdila držav članic, ki so priznana na enotnem trgu, s čimer bi preprečili diskriminacijo nekaterih držav članic Unije.

3.12 Pomoč EU bi bilo treba uporabiti tudi za ustvarjanje enakih pogojev delovanja MSP iz manjših in novih držav članic, ki nimajo možnosti za zastopanje na trgih tretjih držav.

3.13 Strogo bi bilo treba upoštevati načelo partnerstva med javnimi institucijami in predstavništvi podjetij (gospodarskimi zbornicami, združenji, ki zastopajo interese MSP, podjetniškimi in panožnimi združenji). Združenja socialnih partnerjev, zlasti na regionalni in lokalni ravni, bi morala uveljaviti politike in uporabiti potrebna sredstva za podporo internacionalizacije MSP, hkrati pa zagotoviti njihovo pravilno uporabo. To načelo partnerstva bi moralo upoštevati nacionalne interese in različne oblike podpore ter svobodno konkurenco med podjetji in ponudniki podpore. Javne institucije držav članic, ki zagotavljajo storitve internacionalizacije, ne bi smele delovati v konkurenci s podjetji ali organizacijami, ki predstavljajo podjetja.

3.14 EESO obžaluje, da obravnavano sporočilo ne vsebuje predloga za boljše usklajevanje in skupno upravljanje strategij internacionalizacije na evropski ravni. Pristojnosti generalnih direktoratov Komisije (podjetništvo in industrija, trgovina, enotni trg, razvojna pomoč, obdavčenje in carinska unija itd.) na področju internacionalizacije MSP niso jasno razmejene. Sodelovanje je treba izboljšati tudi med temi generalnimi direktorati Komisije in Evropsko službo za zunanje delovanje na eni strani in na drugi strani med Svetom, mrežo predstavnikov MSP, Evropskim parlamentom, diplomatskimi predstavništvi držav članic v tretjih državah ter drugimi organi, ki izvajajo politiko internacionalizacije in sodelujejo pri njenem oblikovanju.

4. Posebne ugotovitve in priporočila glede predlogov Komisije

4.1 Predlagani pregled trenutnega stanja bi se moral osredotočiti predvsem na oceno učinkovitosti obstoječih podpornih ukrepov in instrumentov EU, opredelitev obstoječih vrzeli v nacionalnih podpornih programih in zapolnjevanje teh vrzeli s pomočjo EU.

4.2 Skrbno bi bilo treba razmisliti o vzpostavitvi novega evropskega informacijskega portala, zlasti z vidika stroškov, pri tem pa upoštevati naslednja načela:

—	Nov portal ne bi smel povzročiti podvajanja obstoječih nacionalnih portalov.

—	Portal bi moral povezati vse obstoječe vire informacij Evropske unije in držav članic, tako da bi bile informacije lahko dostopne na enem mestu.

—	Skupne informacije iz evropskih virov bi morale biti na voljo v uradnih jezikih.

—

Informacije iz lastnih virov EU bi morale biti osredotočene na opredeljevanje in odpravljanje ovir za dostop do trga, carinske predpise, certificiranje, zdravstvene, fitosanitarne in veterinarske predpise, spodbude za naložbe in njihovo zaščito, varstvo pravic industrijske in intelektualne lastnine, javna naročila itd.

—	MSP bi bilo treba seznaniti s smernicami OECD za večnacionalna podjetja, ki se nanašajo tudi nanje (11).

—	Informacije je treba prilagoditi potrebam vseh tistih, ki sodelujejo pri internacionalizaciji: izvoznikov, uvoznikov, vlagateljev, podizvajalcev, pa tudi posebnostim posameznih sektorjev.

4.3 EESO obžaluje, da niso predvideni ukrepi za podporo elektronskega trgovanja, ki bi lahko postalo pomembno področje za internacionalizacijo MSP. V zvezi s tem je treba uresničiti cilje EU glede širokopasovnega interneta, zlasti na podeželskih in obrobnih območjih, s čimer bi olajšali dostop MSP do informacij, ki so nujno potrebne za njihovo internacionalizacijo.

4.4 EESO ceni prispevek Evropske podjetniške mreže – Enterprise Europe Network (EEN) k navezovanju stikov in trgovinskih odnosov med podjetji EU v nekaterih državah, čeprav hkrati meni, da bi lahko njen potencial veliko bolje izkoristili, kar dokazuje dejstvo, da ima večina evropskih MSP zelo malo informacij o njenem obstoju. Storitve, ki jih ponuja ta mreža, bi morale čim bolje odražati dejanske zahteve in potrebe MSP. V številnih regijah predstavniške organizacije MSP niso del Evropske podjetniške mreže. EESO zato poudarja, da je treba zagotoviti novo upravno strukturo mreže, in poziva podjetniške organizacije, ki so MSP najbližje, naj sodelujejo pri vodenju te mreže.

4.5 Evropska podpora vstopu MSP na trge tretjih držav bi morala zajemati tudi različne vrste podpore MSP na enotnem trgu in odpravo ovir, ki jim onemogočajo izkoriščanje priložnosti, predvidenih v Aktu za enotni trg. Za MSP je ponavadi značilno, da mednarodne trgovinske dejavnosti najprej izvajajo v okviru enotnega trga, šele nato pa se razširijo na trge tretjih držav

4.6 Iz vseh raziskav in študij je razvidno, da MSP sploh ne poznajo razpoložljivih pomoči in programov. Jezik, ki ga uporabljajo evropske in nacionalne institucije, mora biti preprost, razumljiv in prilagojen značilnostim MSP. EESO priporoča, da se pripravi jasen in zgoščen vodnik po labirintu vseh možnih vrst pomoči in izboljša razširjanje informacij o obstoječih vrstah pomoči evropskih institucij. V razširjanje informacij in ozaveščanje o teh pomočeh je treba zlasti vključiti organizacije, ki zastopajo interese MSP, na primer gospodarske zbornice, panožna združenja in združenja MSP, in jim nuditi finančno podporo, ki jo potrebujejo za zagotavljanje potrebnih svetovalnih storitev.

4.7 Kar zadeva akcijski načrt Komisije (12), bi EESO želel izboljšati dostop MSP do finančnih sredstev, ki je ključnega pomena za njihovo morebitno internacionalizacijo, zlasti v sedanji gospodarski in finančni krizi v EU. EESO zato poziva Komisijo, naj oblikuje nove finančne instrumente za podporo internacionalizacije MSP, npr. zavarovanje izvoznega financiranja, zavarovanje za mednarodne dejavnosti in enostavno pridobivanje posojil prek zavarovanih kreditnih kartic (13).

4.8 Novi regionalno usmerjeni programi bi morali za razliko od sedanjih programov, kot sta East Invest in Al Invest, temeljiti na enakih finančnih in upravnih pogojih. Odbor poziva Komisijo k ponovni preučitvi sedanjih pravil, po katerih lahko podporo za sodelovanje v ukrepih teh programov pridobijo le MSP partnerskih držav. Poleg tega bi morali olajšati sodelovanje MSP iz držav članic pri izvajanju programov; v ta namen bi bilo treba razširiti podporo in kriti tudi začetne stroške sodelovanja pri dejavnostih programa.

4.9 EESO pozdravlja prizadevanja Komisije, da bi MSP iz držav članic, ki nimajo svojega predstavništva na ključnih trgih tretjih držav, omogočila dostop do pomoči in informacij, ki jih zagotavljajo druge države članice EU. Vendar opozarja, da takšno sodelovanje ne bo lahko vzpostaviti. Treba bo pojasniti, ali lahko storitve, ki se financirajo iz javnih sredstev posamezne države članice, uporabljajo MSP iz drugih držav članic.

4.10 To oviro bi lahko premagali tako, da bi v najpomembnejših partnerskih državah postopoma vzpostavili evropske centre za podporo MSP pri trgovanju. V odločanje o naravi in obliki njihovega poslovanja bi morale biti neposredno vključene predstavniške organizacije MSP. EESO priporoča, da se organizacijam, ki zastopajo MSP na nacionalni ravni in ravni EU, zagotovi potrebna finančna podpora, da bodo njihove službe bolj prepoznavne.

4.11 EESO poziva, naj organizirana civilna družba (tj. delodajalci, sindikati, potrošniki, združenja MSP itd.), pa tudi EESO in organizacije, kot so Eurochambres, UEAPME, Business Europe, ETUC in morda tudi evropska panožna združenja v sektorjih, ki so najbolj pomembni za internacionalizacijo, sodelujejo na letnem forumu za oceno internacionalizacije MSP. Ta forum bi moral biti redna usklajevalna platforma, ki med drugim spremlja način dodeljevanja znatnih sredstev za različne programe in vrste pomoči ter njihovo učinkovitost glede na jasno določena merila.

4.12 EESO predlaga oblikovanje evropske nagrade za najboljšega izvoznika med MSP, ki bi se podeljevala vsako leto, denimo na zasedanju foruma.

4.13 Javne uprave bi lahko za seznanjanje z dosežki na področju internacionalizacije pogosteje uporabljale evropsko nagrado za podjetništvo in nagrado Evropska podjetniška regija, ki jo podeljuje Odbor regij.

Teden MSP, organiziran vsako leto, bi moral vključevati pobude v podporo internacionalizaciji in omogočiti izmenjavo najboljših praks na tem področju med državami članicami.

EESO poziva k oblikovanju in vzdrževanju spletne zbirke podatkov o najboljših praksah evropskih gospodarskih zbornic, združenj in organizacij, ki zastopajo MSP, in panožnih organizacij na področju internacionalizacije ter k usmerjenemu razširjanju teh informacij prek organizacij, ki zastopajo MSP.

4.14 EESO predlaga, da se ponovno oživijo pobude za povezovanje podjetij na ravni EU, ki so se že izkazale kot uspešne in so jih v preteklosti za svojo internacionalizacijo uporabljala številna MSP iz držav kandidatk, na primer t. i. pobudi Europartenariat ali Interprise.

4.15 Kar zadeva geografsko usmeritev internacionalizacije MSP, se EESO strinja s poudarkom na državah BRIK, ki ustvarjajo visoko gospodarsko rast, hkrati pa predlaga, da se je treba usmeriti tudi na druge vodilne trge v zalivskih državah, državah jugovzhodne Azije in drugih državah. EESO poleg tega priporoča, da se opredelijo prednostni sektorji, na katere bi se morala osredotočiti internacionalizacija MSP.

4.16 EESO priporoča veliko večjo vključenost „predstavnikov MSP“ v državah članicah, v katerih delujejo, pri internacionalizaciji MSP, ki bi morala postati tudi ena od najpomembnejših prednostnih nalog nacionalnih politik za podporo MSP.

V Bruslju, 23. maja 2012

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) Glej sporočilo o celostni industrijski politiki, COM(2010) 614 final; pregled Akta za mala podjetja, COM(2011) 78 final; sporočilo o trgovinski politiki, COM(2010) 612 final; sporočilo o aktu za enotni trg, COM(2010) 608 final.

(2) Glej COM(2011) 702 final, 9.11.2011.

(3) UL C 376, 22.12.2011, str. 51.

(4) UL C 255, 22.9.2010, str. 24.

(5) UL C 218, 23.7.2011, str. 25.

(6) Glej študijo EIM, str. 5. MSP predstavljajo 25 % celotnega izvoza EU-27, od tega približno polovica izvaža na trge izven enotnega trga (13 %). MSP predstavljajo 29 % celotnega uvoza EU-27, tudi v tem primeru jih polovica uvaža iz tretjih držav (14 %). 7 % MSP v EU-27 je vključenih v tehnološko sodelovanje s tujim partnerjem, 7 % je podizvajalcev tujim partnerjem, 7 % ima tuje podizvajalce in 2 % MSP sta dejavna na področju tujih neposrednih naložb.

(7) Pregled uspešnosti MSP. Do SMEs create more and better jobs? (Ali MSP ustvarjajo številčnejša in boljša delovna mesta?), EIM, november 2011, str. 77.

(8) Poročilo o udeležbi MSP v sedmem okvirnem programu za obdobje 2007–2011, Evropska komisija, januar 2012.

(9) Fabio Antoldi, Can European SMEs really intercept the international paths of fast growth?, prispevek k seminarju Evropskega parlamenta, 24. januar 2012, str. 31.

(10) Glej končno poročilo študije EIM Opportunities for the internationalization of European SMEs (Možnosti za internacionalizacijo evropskih MSP), str. 30.

(11) Smernice OECD za večnacionalna podjetja, 2000.

(12) Glej Akcijski načrt za boljši dostop do finančnih sredstev za MSP, COM(2011) 870 final.

(13) Glej madžarsko kartico Széchenyi, ki MSP omogoča, da pridobijo posojila brez zavarovanja, za katera jamči država: www.iapmei.pt/conferencia/1_Laslo_Krisan.ppt.

31.7.2012

Uradni list Evropske unije

C 229/55

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o evropskih skladih za socialno podjetništvo

(COM(2011) 862 final – 2011/0418 (COD))

2012/C 229/10

Poročevalka: Ariane RODERT

Svet in Evropski parlament sta 20. januarja oziroma 17. januarja 2012 sklenila, da v skladu s členom 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosita za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o evropskih skladih za socialno podjetništvo

COM(2011) 862 final – 2011/0418 (COD).

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 17. aprila 2012.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 481. plenarnem zasedanju 23. in 24. maja 2012 (seja z dne 23. maja) s 194 glasovi za, 1 glasom proti in 9 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja predlog uredbe o evropskih skladih za socialno podjetništvo, ki ga je pripravila Evropska komisija. Uredba naj bi urejala razvoj te vrste skladov z zagotavljanjem jasnosti in varnosti za vse udeležene, hkrati pa olajšala čezmejno zbiranje kapitala.

1.2 Socialno podjetništvo je sektor, ki raste in veliko prispeva k doseganju ciljev strategije Evropa 2020. EESO izraža zadovoljstvo, da se je Komisija posvetila temu sektorju ter da želi spodbuditi njegov razvoj in rast.

1.3 Prednostna naloga je izboljšati dostop socialnih podjetij do ustreznega kapitala. Vendar pa EESO poudarja, da je treba to pobudo obravnavati le kot enega od mnogih nujno potrebnih posebnih finančnih instrumentov, ki jih je treba še naprej razvijati.

1.4 EESO poziva Komisijo, naj ne ustvarja nove opredelitve socialnega podjetništva, temveč naj uporabi opredelitev iz Pobude za socialno podjetništvo. Podrobno je treba uskladiti in pojasniti zlasti različne pogoje, navedene v Uredbi, ki urejajo razdeljevanje dobička lastnikom. Pri tem je treba jasno opozoriti na posebne značilnosti socialnih podjetij v primerjavi s podjetji, ki so osredotočena zgolj na ustvarjanje čim večjega dobička, ter na usmeritev sklada v primerjavi z drugimi, bolj običajnimi skladi tveganega kapitala.

1.5 Po mnenju EESO obstaja tveganje, da bodo nekateri od predlaganih lastniških finančnih instrumentov lahko le v omejenem obsegu vplivali na naložbe v socialna podjetja, saj so v strukturi predlaganih naložbenih instrumentov predvidena lastniška razmerja, ki v mnogih primerih niso združljiva s pravnimi oblikami mnogih socialnih podjetij. Predlagana dolgoročna posojila oziroma določene možnosti za „vse druge vrste sodelovanja“ so za te pravne oblike bolj zanimivi instrumenti, zato bi jih bilo treba razvijati naprej.

1.6 Upoštevati pa je treba tudi druge posebne značilnosti socialnih podjetij, na primer težave pri odsvojitvi deležev podjetjem, ki opravljajo storitve za osebe, ki potrebujejo pomoč, ali za marginalizirane osebe, vpliv na oceno socialnih podjetij glede lastne neodvisnosti, posebne modele upravljanja teh podjetij, potrebo po dolgoročnih in ne toliko kratkoročnih naložbah ter manjše možnosti za amortizacijo.

1.7 Da bi bila ta vrsta skladov za socialna podjetja učinkovitejša, jih je treba obravnavati kot del rešitve s hibridnim kapitalom, ki je najprimernejši za financiranje socialnih podjetij. Hibridni kapital združuje finančno pomoč z dolgoročnimi, „potrpežljivimi“ posojili in drugimi instrumenti, dolgoročnost in trajnost pa zagotavljajo javno lastništvo oz. državne garancije. Razmisliti je treba tudi o kombinaciji z drugimi oblikami zasebnega kapitala, kot so prispevki in donacije, ter o primernejših oblikah udeležbe v t. i. portfeljskih podjetjih (izraz v Uredbi za socialna podjetja, v katera naj bi se vlagalo), kot so lastniški deleži brez glasovalne pravice.

1.8 Komisija v Uredbi predlaga, da se ti novi skladi sprva namenijo poklicnim vlagateljem in premožnim posameznikom, ki vložijo vsaj 100 000 EUR. EESO pri tem opozarja, da bi bilo treba to vrsto skladov dolgoročno in pod varnimi pogoji odpreti tudi za manjše vlagatelje in javnost.

1.9 Največji izziv predloga je v tem, da je treba izmeriti socialne posledice portfeljskih podjetij in njihov vpliv na družbo ter o tem poročati. EESO priporoča, naj bosta izhodišče skupna analiza in sodelovanje na ravni EU, merila in kazalniki pa naj se glede na obliko, usmerjenost in cilje podjetij določijo na nacionalni ravni v sodelovanju z vsemi udeleženimi.

1.10 Komisija bi morala čim prej uveljaviti pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov, da se na podlagi širokega in odprtega posvetovanja s predstavniki udeleženih strani, tj. investicijskimi družbami, vlagatelji in socialnimi podjetji, opredelijo ključni pojmi.

1.11 Pripraviti bi bilo treba programe za spodbujanje pripravljenosti za naložbe in druge oblike krepitve zmogljivosti za vse udeležene, da se ustvarijo zaupanje in skupne strukture, ki so prilagojene takšnim skladom za socialno podjetništvo.

2. Uvod

2.1 Komisija se je v Aktu za enotni trg (1) zavezala k sprejetju več ukrepov za podporo razvoju in rasti socialnih podjetij v Evropi. Mednje sodi tudi predlog o evropskem pravnem okviru za sklade za socialno podjetništvo, ki je kot bistveni ukrep izpostavljen tudi v Pobudi za socialno podjetništvo. (2)

2.2 Socialna podjetja so sektor, ki v EU raste; po ocenah bi se lahko socialne naložbe hitro povečevale in postale trg z znatno več kot 100 milijardami EUR. (3) To brez dvoma priča o potencialu tega rastočega sektorja, zato bi zagotavljanje njegove nadaljnje rasti in uspešnega razvoja pomembno prispevalo k doseganju ciljev strategije Evropa 2020. Toda pravne zahteve na ravni EU in nacionalnih ravneh niso oblikovane tako, da bi olajšale zbiranje kapitala za to vrsto podjetij, na kar je EESO jasno opozoril v raziskovalnem mnenju o socialnem podjetništvu in socialnih podjetjih (INT/589). (4)

2.3 Predlog uredbe o evropskih skladih za socialno podjetništvo (v nadaljevanju: Uredba) določa enotna pravila in zahteve za upravitelje kolektivnih naložbenih podjemov, ki želijo uporabljati oznako „evropski sklad za socialno podjetništvo“. Pravila za te sklade naj bi vlagateljem zagotovila občutek zaupanja, varnosti in zanesljivosti, hkrati pa z učinkovitejšim pridobivanjem sredstev zasebnih vlagateljev spodbudila razvoj socialnih podjetij. Pred pripravo predloga je bilo leta 2011 organizirano javno posvetovanje ter izvedena ocena učinka.

2.4 V tem mnenju so navedena prednostna področja in podana priporočila o potrebnih pojasnilih, da bo z evropskimi skladi za socialno podjetništvo mogoče doseči zastavljeni cilj.

3. Ugotovitve EESO o predlogu uredbe

3.1 Poglavje I – Vsebina, področje uporabe in opredelitve

3.1.1 EESO pozdravlja namero Komisije, da podpre socialna podjetja v Evropi in poveča njihovo prepoznavnost. Ravno tako izraža zadovoljstvo, da se dostop do kapitala za razvoj in rast obravnava kot prednostno vprašanje. EESO meni, da lahko predlog uredbe nekaterim socialnim podjetjem oz. delu sektorja socialnega podjetništva olajša zbiranje zasebnega kapitala. To je po njegovem mnenju – poleg drugih predlogov v okviru Pobude za socialno podjetništvo – nujna pobuda, v kateri je upoštevana tudi potreba po drugih možnostih financiranja.

3.1.2 Kapital je ključnega pomena za rast socialnih podjetij in širitev tega sektorja, vendar pa so nekateri deli kapitala, ki je opisan v Uredbi, zaradi svoje oblike posebej težko dostopni za socialna podjetja, predvsem v socialnem gospodarstvu. Zato je treba Uredbo obravnavati zgolj kot enega od več ukrepov, ki jih je treba sprejeti za boljši dostop socialnih podjetij do lastniškega kapitala.

3.1.3 Pri finančnih instrumentih, navedenih v Uredbi (člen 3(1)(c)), bi morali biti v ospredju kreditni instrumenti, kot so t. i. „potrpežljiva“ posojila (angl.: patient capital) z nizkimi obrestmi. Dostop do instrumentov lastniškega kapitala je namreč lahko za nekatere akterje težji. Lastniki mnogih socialnih podjetij v Evropi so njihovi člani, partnerji, fundacije ali nepridobitne organizacije, kar mnogokrat otežuje zunanje lastništvo. Pri socialnih podjetjih bi bilo treba kot vrednostne papirje obravnavati druge, smotrnejše oblike udeležbe pri lastništvu, ki v nekaterih državah članicah že obstajajo, kot so npr. posebne prosto prenosljive delnice brez glasovalnih pravic in različni dolžniški instrumenti. Natančneje bi bilo treba preučiti tudi davčne olajšave kot element modela za zagotavljanje donosnosti.

3.1.4 Pri naložbenih instrumentih iz člena 3(1)(c)(v) Uredbe bi bilo treba dati večji poudarek instrumentom, ki jih običajno uporabljajo socialna podjetja in ki bolje ustrezajo njihovim značilnostim, kot so npr. lastniški vrednostni papirji, posebne pobude v finančnem sektorju (zadružne banke, (5) etične oz. socialne banke, (6) komercialne banke s socialnimi programi (7)), inovativni instrumenti, kot so „social impact bonds“ (obveznice z družbenim učinkom (8)) in ugodne rešitve, ki se financirajo z davki. Te in druge finančne naložbe so lahko del t. i. hibridnega kapitala, ki ga običajno uporabljajo socialna podjetja.

3.1.5 Spodbujati bi bilo treba udeležbo javnega sektorja v teh skladih, med drugim v „skladih skladov“ (angl.: funds of funds) ali pokojninskih skladih, kot jamstvo za dolgoročnost naložb. Vendar pa želi EESO poudariti, da se ne sme mešati sodelovanja javnega sektorja in strukturnih skladov, ki imajo druge politične cilje.

3.1.6 V opredelitvi „kvalificiranih portfeljskih podjetij“, kot so v Uredbi poimenovana socialna podjetja, je določeno, da tako podjetje ne sme imeti več kot 50 milijonov EUR letnega prometa (člen 3(d)). Razmisliti bi bilo treba o odpravi te omejitve, saj lahko odvrača od prizadevanj za širitev podjetja. Poleg tega bi takšna omejitev lahko pomenila izključitev socialnih podjetij v nekaterih panogah, kot so zdravstvo, nega in socialna stanovanja.

3.1.7 Po mnenju EESO je pomembno, da je opredelitev socialnega podjetništva in socialnih podjetij še naprej v skladu z opredelitvijo v Pobudi za socialno podjetništvo. Komisija v Uredbi predlaga nekoliko spremenjeno opredelitev t. i. kvalificiranih portfeljskih podjetij (člen 3(1)(d)), in sicer je razlika med drugim v opisu dejavnosti (člen 3(1)(d)(i)). Po mnenju EESO bi bilo treba bolje opisati namen podjetja, saj je socialno podjetništvo kompleksen sektor, ki zajema veliko različnih dejavnosti.

3.1.8 V zvezi z dobički (člen 3(1)(d)(ii)) EESO opozarja na mnenje INT/589, v katerem je izrecno poudaril, da je socialno „podjetje […] pretežno nepridobitno, svoje presežke pa v glavnem ponovno naloži, namesto da jih razdeli med zasebne delničarje ali lastnike“. Navedbo v Uredbi, namreč da so dobički dovoljeni in se lahko razdelijo med delničarje in lastnike, je treba še pojasniti in dodati, da se dobiček uporabi za doseganje prednostnih socialnih ciljev podjetja in da se za izredno redke primere, ko se lahko v zvezi s tem odobrijo izjeme, določijo jasna pravila, ki zagotavljajo, da socialni cilji niso ogroženi. Ta pristop in z njim povezana pravila je treba v Uredbi razločno poudariti, da se potegne jasna ločnica med to uredbo in sočasnim procesom priprave uredbe o skladih tveganega kapitala, ki je namenjena malim in srednje velikim podjetjem. (9)

3.1.9 Vrste izdelkov ali storitev, načine proizvodnje izdelkov oz. izvajanja storitev in ciljne skupine za dejavnosti s socialnimi cilji (člen 3(1)(d)(i) in člen 3(2)) je treba opredeliti v sodelovanju z delovno skupino, v kateri so zastopana tudi socialna podjetja. Sestava te delovne skupine bi morala odsevati raznolikost socialnih podjetij v Evropi.

3.1.10 Za „kvalificirana portfeljska podjetja“ bi morala veljati še četrta zahteva: v primeru razpustitve socialnega podjetja se večina neto premoženja (npr. najmanj 60–70 %) ne more razdeliti med partnerje, delničarje, lastnike ali delavce, temveč se uporabi za cilje s socialnim učinkom.

3.1.11 Uredba je najprej namenjena predvsem poklicnim vlagateljem in „premožnim posameznikom“. Sem bi bilo treba prišteti tudi specializirane vlagatelje iz javnega in nepridobitnega sektorja, npr. zadružne banke in socialno usmerjene banke. Vendar pa EESO priporoča, da Komisija čim prej pripravi časovni načrt za odprtje sklada splošni javnosti, saj je ta vrsta lastniške udeležbe tudi zanjo zelo zanimiva.

3.2 Poglavje II – Pogoji za uporabo oznake „evropski sklad za socialno podjetništvo“

3.2.1 Po mnenju EESO je zahteva, da se najmanj 70 % zbranega kapitala vloži v pridobivanje sredstev, ki so kvalificirane naložbe, na začetku smiselna. Vendar pa je treba določiti, katera sredstva med preostalimi 30 % sredstev sklada niso dovoljena, da se še bolj poudari usmerjenost sklada v socialna podjetja. Vedno je treba zahtevati oceno, ali je pridobitev drugih sredstev, ki niso kvalificirane naložbe, primerna (člen 5(1)). Za večjo stabilnost sklada je treba spodbujati trdne in trajne naložbe, kot so državne obveznice. Zato bi bilo treba izpopolniti opredelitev „denarnih sredstev in njihovih ustreznikov“.

3.2.2 Predlog uredbe o evropskih skladih za socialno podjetništvo ima veliko skupnih točk z direktivo o kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (direktiva KNPVP), (10) ki bi jih bilo treba, tako kot razlike, bolj izpostaviti. To zlasti velja za opredelitev profesionalnih strank (člen 6), dejavnosti upraviteljev (člen 7) in uporabo sklada (člen 8). Glede na to, da so socialna podjetja pogosto majhna in poslujejo lokalno, je pomembno, da se manjšim skladom olajša delovanje na teh trgih. Zato bi bilo treba dolgoročno razmisliti o minimalnem investicijskem vložku, ki mora zdaj znašati vsaj 100 000 EUR (člen 6(a)).

3.2.3 Morebitna nasprotja interesov je treba čim prej odkriti, jih preprečiti, razčistiti, nadzorovati in prijaviti. Ukrepe za preprečevanje nasprotij interesov je treba pripraviti pred začetkom veljavnosti Uredbe, Komisija pa bi morala že zdaj pojasniti, kaj želi s temi ukrepi doseči (člen 8(5)). Pojasniti je treba tudi, katera pravila veljajo pri nasprotjih interesov med portfeljskimi podjetji in vlagatelji in/ali upravitelji skladov (člen 8(2)).

3.2.4 Uredba o evropskih skladih za socialno podjetništvo je v veliki meri odvisna od možnosti za izmero socialnih učinkov ter vpliva na družbo, kar pa je zelo težko. Trenutno ni nobene enoznačne metode, ki bi jo bilo mogoče brez težav prilagoditi okolju, v katerem delujejo evropski skladi za socialno podjetništvo. Pomembneje je izmeriti socialne učinke (tako s kakovostnega kot količinskega vidika) dejavnosti kot pa učinke podjetij v portfelju. Namesto da iščemo enotno metodo za spremljanje in oceno socialnih učinkov, bi bilo treba na ravni EU oblikovati okvir z merili in merljivimi kazalniki, ki se določajo na nacionalni ravni. Komisija bi morala že zdaj pojasniti, kaj želi doseči z merjenjem socialnih učinkov in vpliva na družbo, in v sodelovanju s socialnimi podjetji, raziskovalci in vlagatelji kapitala začeti študijo o različnih metodah merjenja in izkušnjah na tem področju.

3.2.5 Eden od temeljnih elementov socialnih podjetij je njihova neodvisnost. Zato bi morali biti postopki, ki jih uporabljajo upravitelji skladov v skladu z Uredbo, „za merjenje in spremljanje obsega, v katerem kvalificirana portfeljska podjetja, […], dosegajo pozitiven socialni učinek“, opredeljeni natančneje, da bi bilo jasno, da morajo upravitelji skladov vlagateljem poročati o socialnih učinkih; s tem se zagotovi, da se sredstva resnično vložijo v socialne dejavnosti (člen 9(1) in (2)). V zvezi s tem je predlog uredbe nejasen, kar povzroča napačno razlago glede vloge upraviteljev skladov; to pomanjkljivost je treba odpraviti. Neprimerno in nerealno pa je od upraviteljev skladov zahtevati, da merijo in spremljajo socialne učinke, po eni strani zato, ker to zmanjšuje neodvisnost socialnih podjetij, po drugi pa zato, ker ni ustreznih metod za učinkovito merjenje in spremljanje.

3.2.6 Problem v zvezi z merjenjem se pojavi tudi pri določbah o letnem poročilu in načinih za merjenje socialnih rezultatov (člen 12(2)(a)). Pojasniti je treba, kako je to poročanje povezano s tehničnimi specifikacijami za merjenje, ki jih namerava pripraviti Komisija.

3.2.7 Letno poročilo poleg tega upraviteljem skladov odpira možnost za odsvojitve v zvezi s kvalificiranimi portfeljskimi podjetji (člen 12(2)(b)). V Uredbi je treba navesti, katera pravila veljajo za odsvojitve teh podjetij. Deležev v socialnem podjetju, ki npr. opravlja socialne storitve za osebe, potrebne pomoči, in marginalizirane ciljne skupine, zaradi občutljive narave dejavnosti ni mogoče odsvojiti na enak način kot deležev v podjetju, usmerjenem v ustvarjanje dobička. Vlagatelje in upravitelje skladov je treba opozoriti na posebne značilnosti in občutljivo naravo teh dejavnosti, tako da bodo ustrezno ravnali. Komisija bi morala tudi navesti, kako obravnavati sekundarni trg, ki nastane s takimi odsvojitvami. Mnoga socialna podjetja za širjenje svoje dejavnosti potrebujejo dolgoročne in trajne naložbe.

3.2.8 Pojasniti je treba, kako je metodologija za merjenje socialnih učinkov, o kateri razmišlja Komisija, povezana z metodo obveščanja vlagateljev, po kateri naj bi se ravnali upravitelji skladov, ter s tem, kako naj bi upravitelji skladov vlagateljem predložili te informacije (člen 13(1)(c) in (d)). Pomembno je tudi podati opis drugih sredstev, ki niso kvalificirane naložbe, in informacije o merilih, ki so bila uporabljena za izbor teh sredstev. Uredba bi morala vsebovati tudi določbe o tem, katera sredstva in naložbe za ta del skladov niso dovoljeni (člen 13(1)(e)). Glede postopkov vrednotenja sklada in metodologije oblikovanja cen za vrednotenje sredstev (člen 13(1)(g)) EESO meni, da bi bilo treba pripraviti model, ki bi bil natančno prilagojen oblikam in dejavnostim socialnih podjetij.

3.3 Poglavje III – Nadzor in upravno sodelovanje

3.3.1 Po vsej EU morajo veljati enotna pravila o upravnih ukrepih in sankcijah, ki se uporabljajo ob kršitvah določb te uredbe. Zato morajo biti določena na ravni Unije in se jih ne sme prepustiti državam članicam (člen 20(2)). Pravila morajo biti učinkovita, sorazmerna in odvračalna. Zato je treba pripraviti dodatne ukrepe, ki presegajo zgolj prepoved uporabe oznake „evropski sklad za socialno podjetništvo“, saj naj bi ta pobuda tudi ustvarila zaupanje in torej preprečevala zlorabo. Za portfeljska podjetja v skladu je treba oblikovati mehanizme zaščite, da bodo lahko še naprej izvajala svoje dejavnosti, tudi če se upraviteljem sklada naložijo sankcije.

3.4 Poglavje IV – Prehodne in končne določbe

3.4.1 V Uredbi je na več mestih navedeno, da se Komisiji za obdobje štirih let od datuma začetka veljavnosti Uredbe leta 2013 podeli pooblastilo za sprejetje delegiranih aktov. Mnoga od teh pooblastil so odločilnega pomena za oblikovanje skladov, npr. v zvezi s področjem dejavnosti (izdelki, storitve in načini njihove proizvodnje oz. opravljanja), morebitnim razdeljevanjem dobička in nasprotji interesov. Pri pripravi tovrstnih pravnih aktov morajo sodelovati vsi sodelujoči akterji – torej investicijske družbe, vlagatelji in socialna podjetja. Pri tem ima lahko pomembno vlogo skupina svetovalcev, ki je predvidena v Pobudi za socialno podjetništvo in v kateri naj bi bili predstavniki vseh sodelujočih strani.

4. Druge ugotovitve

4.1 Rezultate Uredbe je treba stalno ocenjevati in zagotavljati, da imajo najpomembnejše ciljne skupine socialnih podjetij (ki so pogosto del socialnega gospodarstva) resnično boljši dostop do kapitala, ki ga lahko uporabijo. EESO bo temu vprašanju vsako leto posvetil pozornost v okviru svojega dela na področju socialnih podjetij in socialnega gospodarstva.

4.2 Glede na to, da je koncept socialnih skladov v širšem smislu (zasebnih ali javnih) v večini držav članic neznan in sorazmerno omejen, bi bilo treba pripraviti strategijo za povečanje njihove prepoznavnosti. V mnogih evropskih državah ni primerljivih skladov; v državah, kjer tovrstni skladi že obstajajo, pa še niso dovolj znani. Komisija bi morala zato ukrepati in poskrbeti za zbiranje in razširjanje znanja o teh inovativnih in dobro delujočih orodjih za spodbujanje rasti in širjenja socialnih podjetij v Evropi.

4.3 Na ravni EU in na ravni držav članic je treba podpreti pripravljenost za naložbe in krepitev zmogljivosti (tako s strukturnega vidika kot v smislu razumevanja) vseh udeleženih strani – vlagateljev, upraviteljev skladov in portfeljskih podjetij. Posredniki, ki že obstajajo v več državah članicah, imajo pri tem osrednjo vlogo, zato bi jih bilo treba spodbujati. Omeniti pa je treba tudi, da se naložbe v socialna podjetja v več kontekstih ocenjujejo kot naložbe z nizkim tveganjem, (11) na kar je treba opozoriti.

4.4 V Uredbi se nepravilno zelo pogosto omenjajo „delničarji“ socialnih podjetij, kar dopušča razlago, da so delniške družbe najpogostejša oblika socialnih podjetij. To pa ni res in je lahko zavajajoče. Pravi izraz bi bil „člani“ ali „partnerji“ socialnega podjetja, saj so ti večinoma zadruge, združenja, fundacije in družbe z omejeno odgovornostjo (ki nimajo delnic, temveč socialne deleže in člane).

V Bruslju, 23. maja 2012

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) COM(2011) 206 final.

(2) COM(2011) 682 final.

(3) Glej J. P. Morgan, Impact Investments: An Emerging Asset Class (Naložbe z učinkom: nov razred finančnih instrumentov), 2011.

(4) UL C 24, 28.1.2012, str. 1.

(5) www.eurocoopbanks.coop.

(6) www.triodos.be.

(7) Npr. www.bancaprossima.com, https://www.unicredit.it/it/chisiamo/per-le-imprese/per-il-non-profit/universo-non-profit.html in www.ubibanca.com/page/ubi-comunita.

(8) www.socialfinance.org.uk/sib.

(9) COM(2011) 860/2 final.

(10) Direktiva 2009/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009.

(11) Banka Italije je leta 2011 pri nepridobitnih organizacijah zabeležila stopnjo neizpolnjevanja finančnih obveznosti v višini 4,3 %, kar je veliko manj od stopnje za vse panoge skupaj (5,4 %). Pri nefinančnih podjetjih ta stopnja znaša 7,9 %, pri mikropodjetjih pa 10,3 %. Zadružne banke pa so pri nepridobitnih organizacijah zabeležile celo zgolj 0,6-odstotno stopnjo neizpolnjevanja finančnih obveznosti (vir: Federcasse, italijansko združenje zadružnih bank).

31.7.2012

Uradni list Evropske unije

C 229/60

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu sklepa Sveta o sprejetju dopolnilnega raziskovalnega programa za projekt ITER (2014–2018)

(COM(2011) 931 final – 2011/0460 (NLE))

2012/C 229/11

Poročevalec: Gerd WOLF

Svet je 3. februarja 2012 sklenil, da v skladu s členom 7 Pogodbe Euratom Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog sklepa Sveta o sprejetju dopolnilnega raziskovalnega programa za projekt ITER (2014–2018)

COM(2011) 931 final – 2011/0460 (NLE).

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 8. maja 2012.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 481. plenarnem zasedanju 23. in 24. maja 2012 (seja z dne 23. maja) s 183 glasovi za, 2 glasovoma proti in 9 vzdržanimi glasovi.

1. Povzetek in priporočila

1.1 Odbor odločno ponavlja svoja priporočila, da je treba več vlagati v raziskave in razvoj za nujno in zahtevno prilagoditev sedanjega energetskega sistema tehnikam, ki lahko zagotovijo zadostno, dolgoročno, trajnostno in okolju prijazno oskrbo z energijo. Sem sodi tudi razvojno delo za uporabo fuzijske energije. Energija je temelj našega današnjega načina življenja in kulture.

1.2 Projekt ITER je velik mednarodni projekt s sedežem v EU, ki je zdaj nujen, odločilen in v svetovnem merilu edinstven razvojni korak v smeri prihodnjega izkoriščanja fuzijske energije. Je pomemben element raziskav na področju energije in s tem tudi načrta SET. Odbor znova opozarja na pomen tega projekta ne le za preskrbo z energijo v prihodnosti, ampak tudi za konkurenčnost evropske industrije na področju zahtevnih novih tehnologij.

1.3 Odbor zato odločno zavrača predlog Komisije, ki odstopa od dosedanje prakse v tem, da si prizadeva izločiti evropske obveznosti za izgradnjo ITER iz večletnega finančnega okvira, v katerem bi ostale le še raziskovalne dejavnosti za ITER. To bi omajalo ne le pomen tega projekta, ampak tudi zanesljivost EU kot mednarodnega partnerja. Namesto tega bi morala biti izgradnja projekta ITER tudi v obdobju 2014–2018 sestavni del/projekt raziskovalnega, razvojnega in predstavitvenega programa EU Euratom znotraj večletnega finančnega okvira, ki pa bi bil samostojen in ločen od drugih elementov programa.

1.4 Ker tega Komisija v večletnem finančnem okviru žal ni predvidela, Odbor priporoča, da se skupaj s Svetom, Parlamentom in Evropsko investicijsko banko poiščejo rešitve, ki bi to naknadno omogočile, ne da bi bistveno okrnile druge elemente programa, zlasti tiste, ki se nanašajo na energetske raziskave.

1.5 Odbor kot najprimernejšo rešitev predlaga, da se uporabijo sredstva iz večletnega finančnega okvira, ki se običajno ne porabijo in se vrnejo državam članicam, kar se je očitno že zgodilo pri financiranju projekta ITER v letih 2012–2013.

1.6 Odbor se s pobudami Evropskega parlamenta strinja v tem, da neporabljena sredstva iz večletnega finančnega okvira na splošno ne bi smela privesti k njegovemu zmanjšanju, ampak bi se morala uporabiti v korist skupnega programa EU, kot je v tem primeru predlagano za ITER.

1.7 Le v primeru, da ta ukrep ne bi zadostoval ali celo ne bi bil izvedljiv, bi bilo treba vsako od sedanjih postavk v večletnem finančnem okviru zmanjšati za največ 0,3 %.

1.8 Za upoštevanje časovnega in stroškovnega okvira za evropski prispevek k projektu ITER sta potrebna močno projektno vodstvo z zadostnimi tehničnimi in upravnimi pristojnostmi za odločanje ter strnjena projektna struktura.

1.9 V zvezi z obdobjem po letu 2018 Odbor podpira zelo utemeljen cilj Komisije, da kmalu oblikuje stabilen okvir načrtovanja in pravni okvir za gotovost načrtovanja znotraj Evrope in zlasti na mednarodni ravni.

2. Kratka vsebina predloga Komisije in argumenti

2.1 Cilj predloga Komisije je na podlagi dopolnilnega raziskovalnega programa v okviru Pogodbe Euratom opredeliti način financiranja prispevka EU k projektu ITER za obdobje 2014–2018. Dopolnilni raziskovalni program morajo države članice (in nekatere pridružene tretje države) ločeno financirati zunaj večletnega finančnega okvira. Pri tem gre za 2,6 milijarde EUR, torej za približno 0,26 % večletnega finančnega okvira (glej tudi točki 4.7 in 4.7.1).

2.2 Glavni namen mednarodnega projekta ITER je izgradnja in delovanje eksperimentalnega fuzijskega reaktorja, kar bo pomemben in odločilen korak k predstavitvi jedrske fuzije kot trajnostnega vira energije. Poglavitni cilj raziskovalnega programa za ITER je tako „prispevek k dolgoročni dekarbonizaciji energetskega sistema na varen, učinkovit in zanesljiv način“. Program bo poleg tega prispeval k strategiji Evropa 2020 in vodilni pobudi Unija inovacij.

2.3 ITER je del Strateškega načrta za energetsko tehnologijo (SET) in bo podprl strategijo Evropa 2020, saj bi moralo sodelovanje evropske visokotehnološke industrije Evropski uniji zagotoviti konkurenčno prednost na svetovni ravni v tem izjemno pomembnem in obetavnem sektorju.

2.4 Projekt ITER se izvaja na podlagi Sporazuma o ustanovitvi Mednarodne organizacije za fuzijsko energijo ITER za skupno izvajanje projekta ITER (v nadaljnjem besedilu: sporazum ITER) (1), ki so ga podpisale Evropska skupnost za atomsko energijo (Euratom) in šest drugih pogodbenic (Kitajska, Indija, Japonska, Koreja, Rusija in ZDA).

2.5 Prispevek EU za projekt ITER se upravlja prek Evropskega skupnega podjetja za ITER in razvoj fuzijske energije (ang. Fusion for Energy – fuzija za energijo), ustanovljenega z odločbo Sveta z dne 27. marca 2007 (2).

2.6 Stroški izgradnje projekta ITER presegajo prvotni izračun (3). Zato so potreba dodatna finančna sredstva (glej točko 2.1). Po mnenju Komisije je posledično treba prerazporediti sredstva iz večletnega finančnega okvira, ki so že namenjena za druge prednostne naloge, ali pa se zgornja meja večletnega finančnega okvira ne more upoštevati.

2.7 Potreben je drugačen pristop, ki bo temu ambicioznemu projektu zagotovil dolgoročno varno podlago. Zaradi tega je Komisija v sporočilu z dne 29. junija 2011Proračun za strategijo Evropa 2020 (4) predlagala, da se prispevek EU za projekt ITER po letu 2013 financira zunaj večletnega finančnega okvira.

2.8 V skladu s Pogodbo Euratom je trajanje raziskovalnih programov omejeno na največ pet let, začetno trajanje projekta ITER pa v skladu s sporazumom ITER znaša 35 let (do leta 2041). Zato bodo potrebni dodatni sklepi Sveta, da se tudi v prihodnje zagotovi finančni prispevek EU k temu projektu.

3. Ugotovitve Odbora glede sedanjega stanja

3.1 Glede na svoje prejšnje ugotovitve (5) o pomenu jedrske fuzije za prihodnjo energetsko oskrbo z nizkimi emisijami CO2 se Odbor strinja z oceno Komisije, da je projekt ITER (6) zdaj nujen, odločilen in v svetovnem merilu edinstven razvojni korak v smeri prihodnjega izkoriščanja fuzijske energije. Fuzijska energija je edina znana dodatna opcija v paleti možnih tehnologij, ki se doslej še ni vsaj poskusno uporabljala oz. še ni na voljo in ki naj bi omogočila trajnostno, zadostno, varno in okolju prijazno oskrbo z energijo, kar je ogromna naloga. Projekt ITER je pomemben element raziskav na področju energije in s tem tudi načrta SET.

3.2 Fuzijski poskus JET (Joint European Torus) (7), ki je trenutno glede na svoje značilnosti in rezultate vodilen na svetu, je zaradi precejšnjih stroškov že presegel zmožnosti ali pripravljenost posameznih držav članic, da bi ga še naprej uresničevale in financirale. Tako sta nastala model in poligon za preskušanje skupnega in učinkovitega evropskega ukrepanja v okviru Pogodbe Euratom. Program JET je v času od uvedbe postal jedro evropskega fuzijskega programa.

3.3 Projekt ITER, ki temelji na svetovnih rezultatih raziskav fuzijske energije in zlasti rezultatih programa JET, z vidika znanstveno-tehničnih ciljev in po obsegu ter stroških še precej presega program JET. Tako se je že zgodaj izkazalo, da bi si bilo treba prizadevati za mednarodno sodelovanje preko meja EU. Sledila je pobuda Reagana, Gorbačova in Mitteranda, iz katere se je porodil mednarodni projekt ITER. ITER naj bi omogočil proizvodnjo termične fuzijske moči 500 megavatov (!) s pozitivno energetsko bilanco.

3.4 Predstavniki sedmih pogodbenih partneric – Evropske skupnosti za atomsko energijo ter vlad Ljudske republike Kitajske, Indije, Japonske, Koreje, Ruske federacije in Združenih držav Amerike – so 26. novembra 2006 podpisali Sporazum o ustanovitvi Mednarodne organizacije za fuzijsko energijo ITER za skupno izvajanje projekta ITER. Komisija je v imenu EU podpisala pogodbo in tudi usklajevala nadaljnji program v okviru evropskega skupnega podjetja za ITER ter siceršnji fuzijski program.

3.5 Hkrati je bila sprejeta odločitev, da se ITER namesti v EU (Cadarache v južni Franciji), kar je zagotovilo, da bo eden najpomembnejših projektov prihodnosti potekal v Evropi in se bodo lahko izkoristili njegova privlačnost za najboljše raziskovalce in inženirje ter njegovi pozitivni učinki za najzahtevnejša industrijska področja. Po začetnem obdobju, ki tudi z vidika upravljanja in vodenja ni bilo enostavno, saj takšnega znanstveno-tehničnega projektnega sodelovanja tako številčnih in različnih mednarodnih partnerjev še ni bilo, se je iz različnih razlogov izkazalo, da je treba prvotno predvidene stroške, torej tudi delež, ki ga je treba prispevati iz programa Euratom, popraviti navzgor (8). Odbor meni, da se je Komisija tega zavedala že pred določitvijo večletnega finančnega okvira.

4. Ugotovitve Odbora: vidiki in priporočila

4.1 Odbor načeloma podpira namero Komisije, da poveča proračun za raziskave in razvoj, ki je na voljo za energetske raziskave – v tem primeru za projekt ITER prek programa Euratom. Odbor je že v mnenju o načrtu SET (9) opozoril, da „kljub naraščanju števila svetovnega prebivalstva in s tem porabe energije ter ogromni potrebi, da se nadoknadi zaostanek, in kljub omejenim zalogam primarnih fosilnih virov energije ter vse večji odvisnosti Evrope od uvoza očitno mnogi politiki in akterji še vedno močno podcenjujejo resnost problema energije in podnebja ter potrebne naložbe“. To opozorilo je ponovil v mnenju o programu Obzorje 2020 in priporočil, da se za energetske raziskave nameni večji delež sredstev iz večletnega finančnega okvira (10).

4.1.1 Zato Odbor (11) podpira tudi – žal doslej neuspešna – prizadevanja Komisije za razširitev večletnega finančnega okvira, da bi se lahko bolj intenzivno lotili te in drugih pomembnih nalog Skupnosti. Vendar pa meni, da tega ne bi smeli poskušati doseči tako, da bi na ad hoc podlagi in v nasprotju z dosedanjo prakso, tako rekoč skoraj „potihoma“, oblikovali dopolnilni raziskovalni program zunaj večletnega finančnega okvira, namenjen financiranju evropskega prispevka k izgradnji projekta ITER. Namesto tega bi morala biti izgradnja tega projekta tudi v obdobju 2014–2018 sestavni – – del raziskovalnega, razvojnega in predstavitvenega programa EU-Euratom, in sicer znotraj večletnega finančnega okvira.

4.2 To pa ni edini argument proti temu, da se evropske obveznosti za izgradnjo ITER ne bi več financirale iz večletnega finančnega okvira. Odbor tudi ne razume argumentov Komisije, navedenih v točki 2.6. Če se Komisija popolnoma zaveda sedanjega stanja in kljub temu v odločanje predloži večletni finančni okvir, iz katerega je namenoma že izključila stroške izgradnje ITER, je s tem sama ustvarila ravno takšno situacijo, ki naj bi – po njenih lastnih besedah – oteževala vključitev teh stroškov v večletni finančni okvir.

4.3 Obstajajo pa tudi močni vsebinski argumenti proti izključitvi projekta ITER iz večletnega finančnega programa.

4.3.1 Prvič, ti argumenti izhajajo iz načela subsidiarnosti in vprašanja evropske dodane vrednosti. Ravno tovrstni projekti, ki presegajo zmožnosti posameznih držav članic, kot so velike znanstveno-tehnične infrastrukture ali pač projekti, kot sta Galileo in ITER, so tipičen primer skupnih nalog znotraj večletnega finančnega okvira in torej brez dvoma prinašajo dodatno evropsko vrednost. Točno zato so bili v večletni finančni okvir vključeni okvirni programi za raziskave in razvoj.

4.3.2 Drugič, zgoraj navedeni argumenti izhajajo tudi iz učinkov, ki jih imajo tovrstni projekti na mednarodne partnerje. Tudi glede na politični pomen partnerstva pri projektu ITER Odbor meni, da Komisija s predlogom daje napačen signal, ki bo slabo vplival na zaupanje v EU kot partnerico pri mednarodnih dogovorih. To velja ne le za fuzijski program, temveč tudi za prizadevanja za sklenitev nadaljnjih mednarodnih partnerstev ali zavezujočih dogovorov, npr. na področju varnostne politike ali energetske in podnebne politike.

4.3.3 Predlog Komisije pa vpliva še na en, bolj splošen vidik, ki ga je Odbor obravnaval že v mnenju (12) o programu Obzorje 2020. Gre za napovedano težnjo, da se dosedanje naloge in dejavnosti na področju spodbujanja raziskav in inovacij, ki jih zdaj izvaja Komisija, prenesejo na zunanje agencije, Komisija pa bi se omejila na pravna vprašanja in finančno upravljanje. V zvezi s tem Odbor izraža velike pomisleke, kajti Komisija bi se tako ne le odrekla svoji vlogi strokovnega svetovalca in izgubila ustrezno sposobnost razsojanja (vključno s strokovnjaki, ki jih potrebuje v ta namen), temveč se tudi sama potem ne bi več dovolj ukvarjala in se poistovetila s konkretno vsebino in cilji. Slednje pa je nujno, če si želi na politični ravni strokovno, uspešno in zavzeto prizadevati za pomembno področje raziskav, razvoja in inovacij. V nasprotnem primeru bi se v krhkem sistemu „medsebojnega nadzora in ravnovesja“ izgubil odločilni dejavnik nadzora in ključna utež na politični tehtnici.

4.4 Kot že omenjeno, Odbor po eni strani popolnoma podpira željo Komisije po močnejšem večletnem finančnem okviru, po drugi pa meni, da je treba ITER financirati in organizirati znotraj tega finančnega okvira. Zato priporoča, da se skupaj s Svetom, Parlamentom in Evropsko investicijsko banko poiščejo rešitve, ki bi to naknadno omogočile, ne da bi bistveno okrnile druge elemente programa, predvsem tiste, ki so povezani z energetskimi raziskavami.

4.5 Odbor kot najprimernejšo rešitev priporoča razvoj ustreznih postopkov, s katerimi se zagotovi, da bo celotni že potrjeni proračun za večletni finančni okvir tudi dejansko mogoče izkoristiti za naloge Skupnosti in njegova vrednost ne bo okrnjena zaradi vračanja neporabljenih sredstev iz tega okvira državam članicam, ki je običajen pojav. To priporočilo je tudi v skladu s pobudo Evropskega parlamenta (13) z dne 5. julija 2010.

4.6 Glede konkretnega vprašanja, ki se tukaj pojavlja, Odbor priporoča, da se vrzel v financiranju projekta ITER, o kateri se razpravlja, pokrije s sredstvi, ki se ne vrnejo državam članicam (kar se je očitno zgodilo že za leti 2012 in 2013) (14). Če bi bili za ta postopek potrebni dodatni formalni/pravni ukrepi, Odbor priporoča posvetovanje o tem vprašanju z Evropsko investicijsko banko in nato pogajanja s pristojnimi organi.

4.7 Samo v primeru, da priporočena rešitev iz točke 4.6 ne bi bila dovolj ali sploh ne bi bila možna, Odbor predlaga, da se obravnavani stroški, vključno z ustreznim zneskom za nepredvidljive stroške (glej točko 4.7.1), pokrijejo z malenkostnimi zmanjšanji na vseh preostalih postavkah večletnega finančnega okvira (če se upošteva rezerva za nepredvidljive stroške v višini približno 10 %, delež nato ne bi bil več 0,26 %, temveč največ 0,3 %).

4.7.1 Odbor namreč nujno priporoča, da se bolj upoštevajo izkušnje s tovrstnimi veliki projekti, ki orjejo ledino na novih tehnoloških področjih, in da se zagotovi ustrezna rezerva za nepredvidljive stroške v višini 10 %; po potrebi bo treba ustrezno spremeniti pravila Komisije na tem področju. Tako se odstotek iz točke 2.1 z 0,26 % poveča na približno 0,3 %. Proračun za to rezervo pa je treba upravljati ločeno v okviru projekta in ga sprostiti samo na podlagi strogih meril, da ne bo že kar vnaprej vključen v načrte in izgubil svoj namen.

4.7.2 Odbor v točki 4.1.1 priporoča, naj bo izgradnja evropskega dela projekta ITER samostojen element/projekt fuzijskega programa, ki ne bo povezan z drugimi elementi programa. Za upoštevanje časovnega in stroškovnega okvira za evropski prispevek k projektu ITER sta potrebna močno projektno vodstvo z zadostnimi tehničnimi in upravnimi pristojnostmi za odločanje ter strnjena projektna struktura. Odbor priporoča, naj bodo za zgled primeri, kot so Evropska organizacija za jedrske raziskave (CERN), Evropska vesoljska agencija (ESA) ali Evropski južni observatorij (ESO).

4.8 Za čas po obdobju 2014–2018, ki se obravnava v tem mnenju, Odbor podpira zelo utemeljen cilj Komisije, da ustvari stabilen okvir in dolgoročno trdno osnovo za celotno obdobje trajanja mednarodnega projekta ITER, ki pa mora biti po njegovem mnenju ravno tako znotraj večletnega finančnega okvira. S tem bi zagotovili gotovost načrtovanja znotraj Evrope in na mednarodni ravni, mednarodnim partnerjem pa dokazali, da je EU zanesljiva partnerica.

V Bruslju, 23. maja 2012

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) UL L 358, 16.12.2006.

(2) UL L 90, 30.3.2007.

(3) UL C 181, 21.6.2012, str. 111, točka 5.5.3.

(4) COM(2011) 500 final, 29.6.2011.

(5) Npr. UL C 302, 7.12.2004, str. 27; UL C 21, 21.1.2011, str. 49; UL C 218, 23.7.2011, str. 87, UL C 181, 21.6.2012, str. 111.

(6) Glej tudi http://www.iter.org/.

(7) Glej tudi www.jet.efda.org.

(8) UL C 181, 21.6.2012, str. 111, točka 5.5.3.

(9) UL C 21, 21.1.2011, str. 49, točka 3.1.1.

(10) UL C 181, 21.6.2012, str. 111, točka 4.2.1

(11) UL C 143, 22.5.2012, točka 6.

(12) UL C 181, 21.6.2012, str. 111, točka 3.12.1.

(13) A7-0254/2011: Resolucija Evropskega parlamenta o stališču Sveta o predlogu spremembe proračuna Evropske unije št. 3/2011 za proračunsko leto 2011, oddelek III – Komisija (11630/2011 – C7-0166/2011 – 2011/2075(BUD)).

(14) Svet Evropske unije (za konkurenčnost), 19.12.2011, dokument št. 18807/11, PRESSE 508 (na voljo le v angleškem jeziku).

31.7.2012

Uradni list Evropske unije

C 229/64

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2009/65/ES o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP) in Direktive 2011/61/EU o upraviteljih alternativnih investicijskih skladov v zvezi s prevelikim zanašanjem na bonitetne ocene

(COM(2011) 746 final – 2011/0360 (COD))

2012/C 229/12

Poročevalec: Jörg Freiherr FRANK VON FÜRSTENWERTH

Svet je 9. februarja 2012 sklenil, da v skladu s členom 53(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2009/65/ES o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP) in Direktive 2011/61/EU o upraviteljih alternativnih investicijskih skladov v zvezi s prevelikim zanašanjem na bonitetne ocene

COM(2011) 746 final – 2011/0360 (COD).

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 8. maja 2012.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 481. plenarnem zasedanju 23. in 24. maja 2012 (seja z dne 23. maja) s 130 glasovi za in 4 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 To mnenje sodi v okvir dela Odbora na področju regulacije bonitetnih agencij in njegovih prizadevanj za obravnavo krize zadnjih let. (1) Odbor je še pred kratkim pozdravil prizadevanja Komisije, da bi s pripravo novih zakonodajnih aktov odpravila hude pomanjkljivosti, povezane s preglednostjo, neodvisnostjo, nasprotji interesov ter kakovostjo bonitetnih ocen in metodologije bonitetnega ocenjevanja. (2) Hkrati je izrazil razočaranje, da se je na nezadostno regulacijo bonitetnih agencij odzvala tako pozno in premalo dosledno.

1.2 Predlagana direktiva formalno spreminja direktivo o KNPVP (kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje) in direktivo o upraviteljih alternativnih investicijskih skladov (AIS). Jedro ureditve so spremembe v zvezi z obvladovanjem tveganj, ki omejujejo oz. preprečujejo samodejno, mehansko in nepreverjeno prevzemanje zunanjih bonitetnih ocen. Ta pravila dopolnjuje sprememba Uredbe o bonitetnih agencijah, o kateri je Odbor že sprejel mnenje. (3) Oba zakonodajna predloga sta vsebinsko tesno povezana.

1.3 Odbor izraža zadovoljstvo, da se Komisija v predlogu loteva problema prevelikega zanašanja udeležencev na trgu na bonitetne ocene za KNPVP in AIS in da poskuša preprečiti „čredno vedenje“ finančnih udeležencev, ki ga sprožijo nezadovoljive bonitetne ocene. Prizadevanja na tem področju morajo veljati za celotno zakonodajo Unije, nacionalne predpise in zasebnopravne pogodbe.

1.4 Po mnenju Odbora je regulativni pristop, tj. da se opredelijo predpisi za obvladovanje tveganj pri KNPVP in AIS, pravilen. Vendar opozarja na probleme, ki bi jih lahko imele majhne finančne institucije z zagotavljanjem lastnih zmogljivosti za analizo tveganja. Zato predlaga, da se v delegirane akte vključijo pravila o sodelovanju pri zunanjem razvoju strokovnega znanja, da se okrepi neodvisnost manjših finančnih institutov od zunanjih bonitetnih agencij. Odbor odločno nasprotuje zahtevam, naj se malim in srednje velikim podjetjem omogoči, da sprejemanje odločitev o kreditni kakovosti posla oddajo v zunanje izvajanje.

1.5 Po mnenju Odbora so potrebna večja prizadevanja za razvoj postopkov in meril v procesih obvladovanja tveganj, ki bi jih bilo mogoče uporabiti kot alternativo bonitetnim ocenam.

1.6 Odbor opozarja na potrebo po skupnem ukrepanju na ravni držav G-20. Regulativne pomanjkljivosti na svetovni ravni bo mogoče odpraviti le z vsaj minimalno usklajenostjo nacionalnih pravnih sistemov na tem področju.

1.7 Odbor ponovno – kot je že podrobno opisano v mnenju z dne 12. marca 2012 (4) – izraža bojazen, da niti ocene tveganja, ki jih pripravijo udeleženci na finančnih trgih sami, niti manjše zanašanje na zunanje bonitetne ocene ne bodo zagotovili, da bodo odločitve udeležencev na finančnih trgih objektivne ali da se bodo upoštevali vsi vidiki, ki so odločilni v zvezi s posledicami ocene. Odbor meni, da je eden glavnih problemov pri ocenjevanju tveganj še vedno verodostojnost (in neodvisnost) bonitetnih ocen, ki jih pripravijo bonitetne agencije in ki so se v zadnjih letih že večkrat izkazale za napačne ali pa so nanje preveč vplivali interesi, način razmišljanja in strukture na njihovih domačih, neevropskih trgih ali interesi izdajateljev, ki te ocene plačujejo. Zato opozarja, da tudi v prihodnjih razpravah o ureditvi bonitetnih agencij ne smemo pozabiti, da so te agencije še do pred kratkim vedno znova, neposredno ali posredno, povzročile trajno škodo vsem segmentom družbe. Odbor zaradi tega izraža obžalovanje, da prizadevanja za ustanovitev neodvisne evropske bonitetne agencije še niso bila uspešna.

2. Povzetek in ozadje predloga

2.1 Predlog sodi med ukrepe za nadzor bonitetnih agencij, ki jih je treba sprejeti kot posledico prvotno bančne krize, ki se je nato razrasla v finančno in na koncu v krizo državnega dolga. Bonitetne agencije morajo od 7. decembra 2010 dalje, ko je začela veljati Uredba o bonitetnih agencijah, upoštevati določena pravila ravnanja, ki naj bi blažila nasprotja interesov in zagotavljala visoko kakovost ter določeno mero preglednosti bonitetnih ocen in s tem povezanih postopkov. S spremembo te uredbe 11. maja 2011 (5) je Evropski organ za vrednostne papirje in trge (ESMA) dobil izključno pooblastilo za nadzor nad bonitetnimi agencijami, registriranimi v EU.

2.2 Uredba o bonitetnih agencijah in njena sprememba iz maja 2011 pa nista odpravili problema, ki je bil eden od vzrokov za krizo, in sicer tveganja, da se udeleženci na finančnih trgih, predvsem kolektivni naložbeni podjemi za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP) in upravitelji alternativnih investicijskih skladov (AIS), v svojih sistemih obvladovanja tveganj preveč in „avtomatsko“ zanašajo na (zunanje) bonitetne ocene, pri tem pa ne izvedejo lastne ocene tveganja in preverjanj zaradi potrebne skrbnosti. Finančni udeleženci zaidejo v to skušnjavo iz stroškovnih razlogov in ker je to bolj enostavno. Nevarnost za širšo skupnost se skriva v tem, da lahko pride do „črednega vedenja“ (6) udeležencev na trgu. Če so njihovi odzivi samodejni in jih usmerjajo enake bonitetne ocene, lahko izguba naložbenega razreda povzroči vzporedno prodajo dolžniških instrumentov, kar lahko škodljivo vpliva na finančno stabilnost. Tveganje predstavljajo tudi procikličnost in „učinki naglega pada“ (znižanje bonitetne ocene vrednostnega papirja pod določeno mejno vrednost sproži verižno prodajanje drugih papirjev). Opozorilo, da je treba ta tveganja zmanjšati, je bilo izrečeno že večkrat. (7)

2.3 Obravnavani predlog se loteva problema, da se udeleženci na trgu preveč zanašajo na bonitetne ocene za KNPVP in AIS. Drugi predlogi obravnavajo rešitev istega problema pri kreditnih institucijah, zavarovalnicah in investicijskih družbah v finančnem konglomeratu. (8) Obvladovanje tveganj za KNPVP in AIS urejata člena 1 in 2, v katerih je navedeno, da se družbe ne smejo izključno ali sistematično zanašati na zunanje bonitetne ocene. To dopolnjuje že obstoječa pravila o nadzoru, v skladu s katerimi morajo finančni udeleženci uporabljati sisteme obvladovanja tveganj, s katerimi lahko vse čas spremljajo in merijo tveganje, povezano z naložbenimi postavkami, ter njihov delež v celotnem profilu tveganja. Hkrati se povečajo pristojnosti Komisije, ki lahko z delegiranimi akti določi merila za oceno ustreznosti postopkov obvladovanja tveganj, tudi zato, da se prepreči prekomerno zanašanje na zunanje bonitetne ocene.

2.4 Predlog je treba obravnavati v povezavi s predlogom uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1060/2009 o bonitetnih agencijah, ki je bil predložen istega dne (9) in ki med drugim vsebuje nadaljnje predloge za preprečitev prevelikega zanašanja udeležencev na trgu na bonitetne ocene tako, da se bonitetne agencije zaveže k posredovanju obsežnih informacij finančnim udeležencem. Sem sodijo informacije o metodologijah bonitetnega ocenjevanja ter predpostavkah in vrstah bonitetnih ocen, na katerih metodologije temeljijo. Na drugi strani naj bi izdajatelji strukturiranih finančnih instrumentov trgu razkrili več informacij o svojih produktih (kreditna kakovost, uspešnost posameznih primarnih sredstev strukturiranega finančnega instrumenta, struktura transakcije listinjenja, denarni tokovi iz naslova listinjenja ipd.). Gledano kot celota naj bi spremembe Uredbe o bonitetnih agencijah akterjem pri KNPVP in AIS olajšale pripravo lastnih ocen kreditne kakovosti instrumentov. Obeh predlogov zato ne moremo obravnavati ločeno.

3. Splošne ugotovitve

3.1 Komisija v predlogu obravnava en sam vidik nezadostne regulacije bonitetnih agencij, namreč vpliv bonitetnih ocen na ravnanje udeležencev na finančnem trgu in posledice tega ravnanja za trge. Predlog je rezultat analize vzrokov za krizo v zadnjih letih; zanjo so sokrive tudi bonitetne agencije, ki objavljajo ugotovitve o plačilni sposobnosti in plačilni pripravljenosti upnikov, tako zasebnih kot držav. S tem odločilno vplivajo na svetovne finančne trge, saj mnogi finančni udeleženci (KNPVP, AIS, kreditne institucije in zavarovalnice) sprejemajo odločitve o naložbah na podlagi bonitetnih ocen. Odbor je v zadnjih letih – zadnjič v mnenju z dne 12. marca 2012 (10) – že večkrat obravnaval pomanjkljivosti pri regulaciji bonitetnih agencij in zavzel jasna stališča, na katera se opira in opozarja tudi v tem mnenju.

3.2 Če ni bilo že prej jasno, so krize v zadnjih letih dokončno pokazale, da lahko napačne bonitetne ocene zelo škodljivo vplivajo na široka gospodarska področja, celo na celotne države in družbo na splošno. Razkrile so tudi dejstvo, da trgi niso mogli preprečiti zlorab. Zato je stroga in dosledna državna regulacija bonitetnih agencij nujna. Glede na svetovno raven skupine G-20 je treba regulacijo na ravni EU podpreti s ciljem, da se zagotovi minimalna usklajenost pravil, ki se uporabljajo po celem svetu. Nujno je, (11) da se pri pripravi bonitetnih ocen zagotovi in ohrani spoštovanje načel integritete, preglednosti, odgovornosti in dobrega upravljanja kot osnovnih meril.

3.3 Odbor potrjuje, da je bil v zadnjih letih – čeprav zelo pozno – dosežen precejšen napredek pri regulaciji bonitetnih agencij. S predlogom o spremembi Uredbe o bonitetnih agencijah (Uredba z dne 15. novembra 2011 (12)) so bila v predpise na področju bonitetnih agencij vključena še nadaljnja problematična področja, kot so obeti glede bonitetne ocene (Rating-Outlooks), neodvisnost bonitetnih agencij, razkritje informacij, bonitetne ocene držav, primerljivost bonitetnih ocen, redna rotacija bonitetnih agencij, njihova civilnopravna odgovornost in uporaba zunanjih bonitetnih ocen, kar je treba pozdraviti. Odbor je pripravil mnenje (13) glede tega vprašanja in podal konkretna priporočila. Vendar pa žal niso dovolj obravnavani problemi v zvezi s prevladujočim položajem velikih bonitetnih agencij na trgu in alternativnimi modeli plačil.

3.4 Kot dopolnitev Komisija v predlogu zdaj obravnava problem sistematičnega in nepremišljenega prevzemanja zunanjih bonitetnih ocen, tudi na ravni KNPVP in AIS. Ta problem lahko – kot je zapisano v predlogu – povzroči „čredno vedenje“ finančnih udeležencev ali pa – kot je opisano v mnenju Odbora (14) – samouresničenje (self-fulfilling prophecy) bonitetnih ocen. V tej točki se predlog prekriva s spremembami Uredbe o bonitetnih agencijah, ki so bile predlagane isti dan. „Dvojni pristop“ pa je dosleden: udeležencem na finančnem trgu, katerim so (zunanje) bonitetne ocene namenjene, je treba prepovedati ali vsaj omejiti „samodejno ravnanje“, z regulacijo bonitetnih agencij pa je treba zagotoviti, da bodo te v potrebni meri pregledne in bodo udeležencem na trgu dale na voljo potrebne informacije.

3.5 Ne smemo zanemariti dejstva, da so KNPVP in AIS tudi sami odgovorni za preprečevanje „črednega vedenja“ in „učinkov naglega pada“. Če njihovi sistemi obvladovanja tveganj dopuščajo tovrstne učinke, potem so del problema. EESO se v tej oceni popolnoma strinja s Komisijo. Zato bo tudi pri izvajanju predloga, ki se ocenjuje v tem mnenju, najpomembnejše zagotoviti, da delegirani akti ustrezno prenašajo želje zakonodajalca v prakso. Poleg tega velja, da je kakršna koli finančna ureditev samo tako dobra kot dejansko končno izvajanje nadzora.

4. Posebne ugotovitve

4.1 Mehanično, sistematično in nepreverjeno prevzemanje zunanjih bonitetnih ocen brez dvoma (lahko) povzroči vzporedno prodajo ustreznih dolžniških instrumentov, kar lahko sproži pretrese na trgih, ki ogrožajo finančno stabilnost. To je tudi sklep, ki je nastal na podlagi obsežnega zunanjega posvetovanja, ki ga je izvedla Komisija, (15) nezakonodajne resolucije Evropskega parlamenta z dne 8. junija 2011 (16) in načel, ki jih je sprejel Odbor za finančno stabilnost (Financial Stability Board, FSB) (17).

4.2 Da se ustavi to samodejno ravnanje, je potrebna vrsta ukrepov. Kot prvo je treba zagotoviti, da so izkoriščene in se naprej razvijajo vse možnosti za to, da se poleg bonitetnih ocen velikih agencij uporabljajo tudi alternativni standardi kreditne sposobnosti. Hkrati je treba preveriti veljavne predpise za nadzor, ki na zakonski podlagi ali na temelju upravnih pravil ustvarjajo samodejno povezavo med zunanjim bonitetnim ocenjevanjem in ocenami, npr. pri kreditnih institucijah in zavarovalnicah. Ravno tako je treba pretrgati samodejno ravnanje finančnih udeležencev v okviru njihovih sistemov obvladovanja tveganj. Na splošno je treba zagotoviti, da v zakonodaji Unije in v nacionalnih predpisih ne bo več nobenih predpisov, ki lahko sprožijo tako ravnanje. Sprejeti je treba tudi predpise, v skladu s katerimi bodo zasebnopravne pogodbe, ki predvidevajo takšno ravnanje, neveljavne. Poleg tega finančni udeleženci potrebujejo dovolj informacij, ki jim olajšajo lastne ocene.

4.3 Predlog vsebuje – kot splošno usmeritev – potrebno opredelitev oblike sistemov obvladovanja tveganj KNPVP in AIS. Ta pristop je načeloma pravilen, vendar bo oživel šele, ko bodo sprejeti ustrezni delegirani akti, kar pomeni, da je treba najpomembnejše delo za preprečitev napačnih usmeritev, ki jih povzroči samodejno prevzemanje zunanjih bonitetnih ocen, šele opraviti.

4.4 Popolna opustitev zunanjih bonitetnih ocen v praksi ne bo mogoča. Zmogljivosti ter znanje in izkušnje, ki so potrebni za nadomestitev zunanjih bonitetnih ocen, so danes na voljo v zelo omejenem obsegu. Ravno majhne finančne institucije nimajo vedno potrebnih sredstev za vzpostavitev ali razširitev lastnih služb za analizo. Zato Odbor – poleg možnosti za pogostejše notranje ocene tveganja in s tem pridobljeno neodvisnost od zunanjih bonitetnih agencij – ponovno poziva tudi k temu, da se malim in srednje velikim podjetjem omogoči oddaja analize tveganja zunanjim izvajalcem. Prek lažjega dostopa do zunanjih informacij je mogoče s sodelovanjem razviti strokovno znanje o posebnih trgih in zagotoviti večjo stroškovno učinkovitost. To bi ravno malim in srednje velikim podjetjem omogočilo večjo neodvisnost od bonitetnih agencij. Ukrepe na tem področju je treba pozdraviti. Vendar je Odbor trdno prepričan, da mora dejansko odločitev glede kreditne kakovosti posla vedno sprejeti podjetje, torej ne zunanji izvajalec.

4.5 EESO ugotavlja, da bo izvajanje predloga verjetno – vsaj deloma – precej povečalo stroške regulacije tega področja, saj bo treba okrepiti sisteme obvladovanja tveganj, npr. uvesti in razširiti notranje modele. Glede na škodo, ki grozi celotni družbi, pa druge poti ni.

V Bruslju, 23. maja 2012

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) Glej predvsem UL C 277, 17.11.2009, str. 11 in UL C 54, 19.2.2011, str. 37.

(2) UL C 181, 21.06.2012, str. 68 – mnenje o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1060/2009 o bonitetnih agencijah (COM(2011) 747 final - 2011/0361 (COD)).

(3) Glej opombo pod črto 2.

(4) Glej opombo pod črto 2.

(5) UL L 145, 31.5.2011, str. 30.

(6) Glej The Financial Cycle, Factors of Amplifiction and possible Implications for Financial and Monetary Authorities (Finančni cikel – dejavniki razširjanja in možne posledice za finančne in monetarne oblasti), Banka Francije, poročilo št. 95, november 2001, str. 68.

(7) COM(2010) 301 final; posvetovalni dokument Evropske komisije o reviziji Uredbe o bonitetnih agencijah (http://ec.europa.eu/internal_market/consultations/2010/cra_en.htm); sklepi Sveta z dne 23. oktobra 2011; načela Odbora za finančno stabilnost iz oktobra 2010 o omejitvi zanašanja organov in finančnih institucij na zunanje bonitetne ocene.

(8) COM(2011) 453 final.

(9) COM(2011) 747 final - 2011/0361 (COD).

(10) Glej opombo pod črto 2.

(11) Glej mnenje iz opombe pod črto 2, točka 1.2.

(12) COM(2011) 747 final - 2011/0361 (COD).

(13) Glej opombo pod črto 2.

(14) Glej mnenje iz opombe pod črto 2, točka 1.7.

(15) Glej opombo pod črto 6.

(16) Resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. junija 2011 o bonitetnih agencijah: prihodnje perspektive (2010/2302 (INI)).

(17) Glej opombo pod črto 6.

31.7.2012

Uradni list Evropske unije

C 229/68

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o carinskem zakoniku Unije (prenovitev)

(COM(2012) 64 final – 2012/0027 (COD))

2012/C 229/13

Poročevalec: g. PEZZINI

Svet in Evropski parlament sta 7. marca 2012 oziroma 13. marca 2012 sklenila, da v skladu s členi 33, 114 in 207 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosita za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o carinskem zakoniku Unije (prenovitev)

COM(2012) 64 final – 2012/0027 (COD).

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 8. maja 2012.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 481. plenarnem zasedanju 23. in 24. maja 2012 (seja z dne 23. maja) s 135. glasovi za, 3 glasovi proti in 3 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 Po mnenju EESO je carinska unija temeljni pogoj za proces evropskega povezovanja, da bi zagotovili učinkovit, varen in transparenten prosti pretok blaga, čim bolj zavarovali potrošnike in okolje ter se učinkovito borili proti prevaram in ponarejanju, in sicer na enak način povsod v EU.

1.2 EESO zato poziva k enotni carinski politiki na podlagi enakih, moderniziranih, transparentnih, učinkovitih in poenostavljenih postopkov, ki bodo prispevali h gospodarski konkurenčnosti EU na svetovni ravni in zagotovili zaščito intelektualne lastnine in pravic ter varnost evropskih podjetij in potrošnikov.

1.3 EESO pozdravlja ta predlog Evropske komisije za uredbo, ki bo prenovila Uredbo (ES) št. 450/2008 z dne 23. aprila 2008, in upa, da bodo zagotovljeni zavezujoči roki, enaka obravnava, obsežno informiranje in usposabljanje ter ustrezna finančna sredstva tako na nacionalni kot evropski ravni.

1.4 EESO se seveda strinja, da se določbe zakonika o prenosu pooblastil in podelitvi izvedbenih pooblastil uskladijo z Lizbonsko pogodbo, ob upoštevanju ravnovesja med Parlamentom in Svetom, saj sta obe instituciji enaki, kar zadeva delegirane akte.

1.5 EESO meni, da je treba uvesti ukrepe za modernizacijo, med drugim poenostavitev carinskega zakonika, in doseči interoperabilnost elektronskih carinskih sistemov, da bi pospešili trgovinsko menjavo in zagotovili večjo usklajenost dejavnosti preprečevanja in pregona.

1.6 EESO izraža zaskrbljenost zaradi možnosti različnih nacionalnih razlag carinskega zakonika Unije, kar bo veliko upravno breme za podjetja (zlasti mala) in bo ogrozilo konkurenčnost Evrope.

1.7 EESO zato odločno podpira proces centraliziranega carinjenja z ustreznimi elektronskimi sistemi, sistematično uporabo standardiziranih metod dela, modeliranje poslovnih procesov, razširjanje vseh pobud v zvezi z elektronskim carinjenjem in poskusno vzpostavitev evropske projektne skupine za hitro posredovanje, da bi podprli inovativne postopke.

1.8 EESO meni, da bi bilo treba uvedbo zakonika preložiti, da bi imeli dovolj časa za pripravo usklajenega elektronskega sistema in bi izboljšali organizacijo carinskih postopkov na zunanjih mejah EU, predvsem pa pravilno obvestili in usposobili zaposlene ter s tem podprli mednarodno trgovino in hiter pretok oseb in blaga.

1.9 Po mnenju EESO je potrebno tesnejše sodelovanje med carinskimi upravami, organi za nadzor trga, službami Komisije in evropskimi agencijami, da bi zagotovili boljši nadzor pretoka blaga prek meja.

1.10 EESO poudarja, da je treba izboljšati kakovost storitev za gospodarske subjekte in druge udeležene strani, ter priporoča Komisiji, naj s konkretnimi koristmi in poenostavljenimi postopki spodbudi akterje, da zaprosijo za status pooblaščenega gospodarskega subjekta.

1.11 EESO poudarja, da je treba omogočiti ustrezno skupno obveščanje in usposabljanje carinikov, gospodarskih subjektov in špediterjev, da bi zagotovili enotno uporabo in razlago predpisov ter boljšo zaščito potrošnikov in razvili katedre Jean Monnet za carinsko pravo EU, v tesnem sodelovanju z univerzami in raziskovalnimi centri v EU.

1.12 EESO je prepričan, da je treba razviti zmogljivosti in sposobnosti posameznih držav članic, da bi ustanovili evropsko visoko šolo za carino ter tako spodbujali odličnost v carinskem poklicu in dosegli enotno evropsko carino.

2. Trenutno stanje

2.1 Carina ima temeljno vlogo pri zagotavljanju varnosti in zaščite, varovanju potrošnikov in okolja, zagotavljanju celovitega pobiranja prihodkov, krepitvi boja proti prevaram in korupciji ter zagotavljanju spoštovanja pravic intelektualne lastnine. Uvoz ponarejenega blaga v Evropsko unijo vodi do izgube prihodkov, kršitve pravic intelektualne lastnine in je resna grožnja za varnost in zdravje evropskih potrošnikov.

2.2 Carinski zakonik Skupnosti iz leta 1992, ki velja še danes, se izvaja s postopki, pri katerih se pogosto še vedno uporabljajo dokumenti v papirni obliki, čeprav so bili že pred časom uvedeni nacionalni elektronski sistemi carinjenja, res pa je, da ni zahteve na ravni EU, da bi se morali ti sistemi tudi uporabljati.

2.3 Vloga carine se je medtem še povečala zaradi vse bolj obsežne trgovinske menjave, drugih dejavnikov, povezanih z varnostjo proizvodov, in novih informacijskih tehnologij, zaradi katerih je notranji trg postal bolj konkurenčen, tudi zahvaljujoč spremembam, ki so bile uvedene z Lizbonsko pogodbo.

2.4 Leta 2008 je bil sprejet modernizirani carinski zakonik (1), da bi se spoprijeli z vse bolj obsežno trgovinsko menjavo, novim upravljanjem tveganj ter zaščito in varnostjo zakonite trgovinske menjave in ustvarili skupno informacijsko okolje tako za carino kot trgovino.

2.5 Predpisi moderniziranega carinskega zakonika so že v veljavi, vendar so za njihovo izvajanje v praksi potrebne izvedbene določbe, ki naj bi bile sprejete 24. junija 2013. Zaradi tehničnih in praktičnih razlogov ter kompleksnih pravnih, informacijskih in operativnih problemov pa ta rok ne bo uresničen.

2.6 EESO je v prejšnjih mnenjih na to temo dejal, da „so ti roki […] nekoliko preveč optimistični“ (2), in ugotovil, da „manjka izvedbeni predpis – Komisija ima sicer pristojnost, da ga oblikuje –, kar trenutno povzroča nekaj negotovosti glede števila predpisov“ (3), vendar je bil vedno mnenja, da „carinska unija, ki je bila gonilo evropskega gospodarskega povezovanja, danes ne more brez škode zaostajati za svetom mednarodne trgovine“ (4).

2.7 V zvezi s finančnimi viri pa EESO ponavlja svoje stališče, ki ga je objavil v mnenju o predlogu programa za carino in obdavčitev v Evropski uniji za obdobje 2014–2020 (FISCUS) (5). Kakor je EESO že večkrat poudaril (6), bi moral biti to prvi korak k strukturiranemu sodelovanju med vsemi nacionalnimi in evropskimi agencijami, katerih naloga je boj proti prevaram in finančnemu kriminalu: pranju denarja, organiziranemu kriminalu, terorizmu, tihotapljenju itd.

2.8 Vendar bi bilo treba po mnenju EESO glede na to, da sta v zadnjih letih ločeno nastala dva programa (Carina 2013 in Fiscalis 2013), ki sta zdaj združena v programu FISCUS, vztrajati, da je„glavni pozitivni vidik takega programa […] pomembna vloga človeškega faktorja“:

—	„treba je zagotoviti, da bodo nacionalne carinske in davčne uprave dovolj usposobljene za reševanje izzivov v naslednjem desetletju;

—	za carinski in davčni sektor mora biti na voljo sodoben in učinkovit informacijski sistem, vključno z moderniziranim carinskim zakonikom;

—	Odbor pričakuje natančnejšo oceno učinka na proračun EU in proračune držav članic“ (7).

2.9 Za modernizacijo carinskega sektorja bodo potrebna finančna sredstva, ki bodo odražala postopke in procese, povezane s carinjenjem, zlasti razvoj elektronskih sistemov in usposabljanje zaposlenih.

2.10 Strateški cilji novega predloga uredbe so enaki ciljem Uredbe (ES) št. 450/2008, ki je predmet prenovitve, in so v skladu z obstoječimi politikami za trgovinsko menjavo blaga, ki vstopa oziroma izstopa iz EU, o čemer je EESO že izrazil svoje stališče (8).

2.11 Evropski parlament je svoja stališča predstavil v resoluciji z dne 1. decembra 2011 o posodobitvi carine (9), v kateri je obravnaval vprašanja strategije carinjenja, instrumente za zagotavljanje konkurenčnosti in obvladovanje tveganja, načelo enega okenca, usklajevanje sistemov carinskega nadzora in kazni, poenostavitev postopkov, finančne interese in pravice intelektualne lastnine ter okrepljeno sodelovanje.

2.12 Komisija je v poročilu o napredku v zvezi s strategijo za nadaljnji razvoj carinske unije (10) poudarila, da so potrebni:

—	širši strateški pristop k sodelovanju z drugimi agencijami in mednarodnimi partnerji na področju varnosti, zdravja, zaščite in okolja;

—	izboljševanje in posodabljanje upravljanja, tako v smislu struktur kot delovnih metod, s poudarkom na carinskih postopkih, usmerjenih v podjetja;

—	izmenjava in združevanje zmogljivosti in sposobnosti med državami članicami ter med državami članicami in Komisijo, da bi se izboljšale učinkovitost, uspešnost in enotnost ter zagotovile ekonomije obsega v okviru programa FISCUS;

—	določanje podlage za merjenje in ocenjevanje uspešnosti (rezultati in učinki), da bi lahko carinska unija uresničila svoje cilje in opredelila zaostanke ali vrzeli.

2.13 Svet je v resoluciji z dne 13. decembra 2011 (11) opredelil strategijo za prihodnje sodelovanje za določitev ukrepov, ki jih je treba sprejeti, da bi še okrepili carinsko sodelovanje in sodelovanje z drugimi organi kazenskega pregona ter okrepili vlogo carinskih organov kot glavnega organa za nadzor pretoka blaga na območju svobode, varnosti in pravice, in sicer z namenom doseganja učinkovitejšega varstva državljanov Unije.

3. Predlog Komisije

3.1 Komisija predlaga, da se Uredba (ES) št. 450/2008 (modernizirani carinski zakonik) nadomesti s prenovljeno uredbo, ki bo med drugim:

—	usklajena z določbami Lizbonske pogodbe;

—	prilagojena praktičnim vidikom in spremembam v carinskih predpisih in drugih ustreznih sektorjih, povezanih s pretokom blaga med EU in tretjimi državami;

—	omogočala dovolj časa za razvoj podpornih elektronskih sistemov.

3.2 S prenovitvijo Uredbe (ES) št. 450/2008 bo zakonodaja bolj usklajena s trgovsko prakso ter podprta z optimalno zasnovanim in načrtovanim IT sistemom, pri čemer bodo ohranjene vse dobre plati/prednosti/koristi navedene uredbe, namreč poenostavitev upravnih postopkov za javne organe (na ravni EU in držav članic) in zasebne akterje.

4. Splošne ugotovitve

4.1 EESO pozdravlja predlog Evropske komisije za uredbo, ki bo prenovila uredbo (ES) št. 450/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o moderniziranem carinskem zakoniku.

4.2 EESO sicer podpira ta predlog, vendar vztraja, da je treba zagotoviti naslednje:

—	zavezujoče roke za začetek izvajanja izvedbenih določb, da bi se izognili novim prenovitvam in zamikom;

—	enotno razlago carinskih predpisov EU, ki mora nastopati kot enotna uprava, da bi uresničili zamisel o enotni evropski carini;

—	enako stopnjo nadzora in enako obravnavo subjektov v celotni EU s standardiziranimi oblikami nadzora, uvedbo enega okenca in lažjim dostopom do statusa pooblaščenega gospodarskega subjekta;

—	obsežno informiranje in usposabljanje vseh zainteresiranih gospodarskih subjektov, da bi zagotovili standardizirano in enako obravnavo novih predpisov in elektronskih postopkov na podlagi skupnih standardov, ki zagotavljajo polno interoperabilnost;

—	kakovostno usposabljanje vseh carinikov in subjektov na podlagi platform in evropskih standardov, da bi povečali stopnjo profesionalnosti in odgovornosti, ter ustrezno spremljanje na podlagi evropskih parametrov kakovosti;

—	ustrezna finančna sredstva tako na nacionalni kot evropski ravni z uvedbo programov, kot so FISCUS, programi EU za vseživljenjsko poklicno usposabljanje, usmerjeni predvsem na znanje jezikov in IKT, ter katedre Jean Monnet;

—	skupno uporabo in združevanje zmogljivosti in sposobnosti na ravni držav članic in ravni EU, da bi ustanovili evropsko visoko šolo za carino in tako spodbujali odličnost v carinskem poklicu.

4.3 Po mnenju EESO so ta vprašanja zlasti pomembna z vidika usposabljanja in skupnih pobud na področju IT, da bi zagotovili visoke standarde interoperabilnosti carinskih sistemov ter enotni evropski carinski sistem kvalifikacij in načina dela.

4.4 Kljub precejšnjim sredstvom, namenjenim oblikovanju računalniškega in interoperabilnega carinskega sistema, še vedno obstajajo razlike v predpisih in uporabi podatkov. Rok, ki ga je določila Komisija, je treba uporabiti za pritisk, da bi dosegli uskladitev in uresničitev evropskega carinskega zakonika, ki bo podlaga za vzpostavitev enotne evropske carine, za kar se zavzema EESO.

4.4.1 Da bi zagotovili enotno izvajanje nove zakonodaje, EESO predlaga oblikovanje poskusne projektne skupine za hitro posredovanje, ki bi opravljala kvalificirane in težke naloge carine, zlasti na zunanjih mejah EU.

4.5 EESO ponavlja, da „mora biti carinska uprava Skupnosti dolgoročni cilj Unije. Ob taki upravi bi postalo carinjenje enostavnejše, bolj zanesljivo in stroškovno bolj učinkovito. Tako bi bilo omogočeno tudi povezovanje z drugimi sistemi v EU in tretjih državah (12)“.

4.6 EESO poudarja, da potrebujemo posodobljene smernice za nadzor nad uvozom, ko gre za varnost proizvodov, in javne baze podatkov nevarnih snovi, ki jih zaseže carinska služba.

4.7 Komisija bi morala upoštevati pripombe, ki jih je EESO predstavil v mnenju z dne 13. decembra 2007 o skupnem okviru za trženje proizvodov (13) glede potrebe po večji usklajenosti in boljšem nadzoru trga.

4.8 Glede pravnega varstva trga EU bi bilo treba oblikovati nov sistem določanja izvora proizvodov in zagotavljanja njihove sledljivosti, da bi izboljšali obveščenost potrošnikov in preprečevanje nezakonitih dejavnosti in prevar v carinskem sektorju.

V Bruslju, 23. maja 2012

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) UL L 145, 4.6.2008, str. 1.

(2) UL C 318, 23.12.2006, str. 47.

(3) UL C 309, 16.12.2006, str. 22.

(4) UL C 324, 30.12.2006, str. 78.

(5) Glej mnenje UL C 143, 22.5.2012, str. 48.

(6) Glej mnenja EESO o boju proti goljufijam na področju davka na dodano vrednost, UL C 347, 18.12.2010, str. 73; spodbujanju dobrega upravljanja v davčnih zadevah, UL C 255, 22.9.2010, str. 61; davčnih utajah, povezanih z uvozom, UL C 277, 17.11.2009, str. 112; izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi ter upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja, UL C 317, 23.12.2009, str. 120.

(7) Glej opombo 5.

(8) Glej opombo 2.

(9) Glej resolucijo EP z dne 1.12.2011 (2011/2083/INI).

(10) Glej COM(2011) 922 z dne 20. decembra 2011.

(11) UL C 5, 7.1.2012, str. 1.

(12) UL C 318, 13.9.2006, str. 47.

(13) UL C 120, 16.5.2008, str. 1.

31.7.2012

Uradni list Evropske unije

C 229/72

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o zeleni knjigi o pravici do združitve družine državljanov tretjih držav, ki živijo v Evropski uniji (Direktiva 2003/86/ES)

(COM(2011) 735 final)

2012/C 229/14

Poročevalec: Cristian PÎRVULESCU

Evropska komisija je 15. novembra 2011 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Zelena knjiga o pravici do združitve družine državljanov tretjih držav, ki živijo v Evropski uniji (Direktiva 2003/86/ES)

COM(2011) 735 final.

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 18. aprila 2012.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 481. plenarnem zasedanju 23. in 24. maja 2012 (seja z dne 23. maja) s 131 glasovi za, 5 glasovi proti in 8 vzdržanimi glasovi.

1. Uvod

1.1 Tako v stockholmskem programu kot v evropskem paktu o priseljevanju in azilu je združitev družine obravnavana kot vprašanje, ki zahteva stalno prilagajanje politik Evropske unije, zlasti kar zadeva ukrepe za vključevanje. Leta 2003 so bila sprejeta skupna evropska pravila na področju priseljevanja, ki urejajo pogoje za uveljavljanje pravice do združitve družine državljanov tretjih držav v Evropski uniji.

1.2 Direktiva določa pogoje za vstop in bivanje družinskih članov, ki so državljani tretjih držav in se pridružijo državljanu tretje države, ki že zakonito biva v državi članici. Ta direktiva ne velja za državljane Evropske unije.

1.3 Komisija je v svojem prvem poročilu o uporabi direktive (COM(2008) 610 final) opozorila na njene pomanjkljivosti ter na probleme, ki se pojavljajo pri njenem izvajanju na nacionalni ravni.

1.4 Komisija je ocenila, da bi bilo treba začeti javno razpravo o združitvi družine, s poudarkom na nekaterih vprašanjih, povezanih z uporabo direktive, kar je namen te zelene knjige. Vse zainteresirane strani so bile pozvane, naj odgovorijo na različna vprašanja o tem, kako na ravni EU okrepiti učinkovitost pravil o združitvi družine.

1.5 Glede na izid tega posvetovanja bo Komisija odločila, ali so potrebni konkretni ukrepi na ravni politike (na primer sprememba direktive, razlagalne smernice ali ohranitev sedanjega stanja).

2. Splošne ugotovitve

2.1 Evropski ekonomsko-socialni odbor pozitivno ocenjuje pobudo Evropske komisije o organizaciji obsežnega javnega posvetovanja o direktivi v zvezi z združitvijo družine. EESO bo v svoji vlogi predstavnika organizirane civilne družbe ponudil pomoč pri organizaciji tega posvetovanja in na podlagi pridobljenih izkušenj pripravil mnenje.

2.2 Odbor z zaskrbljenostjo ugotavlja, da so v današnjih političnih, gospodarskih in socialnih razmerah razprave o vprašanjih, povezanih s priseljevanjem, zelo občutljiva tema. Finančna in gospodarska kriza je oslabila solidarnost med posamezniki in povzročila radikalizacijo političnega diskurza in ukrepanja. Opozoriti velja, da se je zaradi evropskih demografskih in gospodarskih perspektiv treba odpreti za državljane tretjih držav, ki želijo živeti v EU. Evropska družba bi morala biti še naprej odprta, ne glede na nenehne spremembe na trgu dela. Čeprav je razprava o združitvi družin v okviru politike priseljevanja potrebna, lahko sproži dvom o veljavnih pravilih in praksah – številne od njih pa so pomemben element uresničevanja ciljev te politike.

2.3 Odbor je naklonjen taki razpravi; še več, prizadeval si bo, da bo glas organizirane civilne družbe pomemben dejavnik napredka na tem področju. Ne glede na politične in gospodarske izzive evropske družbe je treba ohraniti in okrepiti temeljna načela evropskega povezovanja, zlasti spoštovanje temeljnih pravic.

2.4 EESO pozdravlja odprtost Evropske komisije za stališča civilne družbe in akademskih krogov, ki so večkrat kritizirali vsebino in izvajanje direktive. V tej zvezi opozarja na pozitivno vlogo Evropskega foruma za vključevanje, ki spodbuja strukturiran dialog med evropskimi institucijami in različnimi akterji na področju migracij in vključevanja.

2.5 Odbor meni, da bi morala biti razprava o direktivi in njenem učinku osredotočena na praktično izvajanje ter da bi morali v poznejši fazi in znova ob posvetovanju z zainteresiranimi stranmi opredeliti način ukrepanja in instrumente direktive.

2.6 Pri razpravi o direktivi bi bilo treba upoštevati številne mednarodne pogodbe in konvencije, ki ščitijo pravico do zasebnosti ter družino in družinske člane, zlasti otroke. Pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja je temeljna pravica in kot tako bi jo morali tudi obravnavati, ne glede na državljanstvo posameznikov; neposredno ali posredno je določena v različnih dokumentih, kot so Splošna deklaracija človekovih pravic (členi 12, 16 in 25), Konvencija o otrokovih pravicah, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (člen (7), Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (členi 8, 9, 24 in 25) ter Evropska socialna listina (člen 9).

2.7 Odbor meni, da je razprava o direktivi potrebna in smotrna, in sicer glede na zbrane empirične podatke o združitvi družine, pa tudi zato, da bo direktiva prilagojena tehnološkim sredstvom, ki bi jih bilo mogoče uporabiti v postopku izdajanja dovoljenj za prebivanje (na primer testiranje DNK). Upoštevati je treba tudi sodno prakso Sodišča Evropske unije.

2.8 Čeprav so v zvezi z migracijo na voljo številni podatki, Odbor ugotavlja, da na zelo občutljivih področjih, kot so goljufije in prisilne poroke, ni dovolj podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče usmerjati oblikovanje politik. Zato priporoča, da se informacije na takšnih občutljivih in pomembnih področjih zbirajo še naprej, zlasti količinski podatki.

3. Posebne ugotovitve

3.1 Področje uporabe – Kdo se lahko za namene direktive obravnava kot sponzor?

Vprašanje 1

—	Ali predstavljata ti merili (realne možnosti za pridobitev pravice do stalnega prebivanja v času vložitve prošnje, kakor je določeno v členu 3, in čakalna doba, da se družina lahko dejansko združi, kakor je določeno v členu 8) pravi pristop in najboljši način za opredelitev sponzorjev?

3.1.1 Odbor meni, da je merilo o „realnih možnostih“ pravno preveč nejasno in lahko privede do omejevalne razlage. Zato priporoča, da se ohrani pogoj o dovoljenju za prebivanje za obdobje vsaj enega leta, drugi pogoj o realnih možnostih pa se črta.

3.1.2 Tudi minimalna čakalna doba bi lahko povzročila težave. Pravica do družinskega življenja in zasebnosti sta temeljni pravici. EESO ocenjuje, da bi moralo uveljavljanje te pravice sponzorjem v okviru direktive omogočiti, da sprožijo postopek združitve družine ob pridobitvi dovoljenja za prebivanje, vendar pa meni, da bi bilo treba merilo o minimalnem obdobju zakonitega bivanja črtati.

3.1.3 Razumljivo je, da se pri določanju statusa priseljencev in zaščite, do katere so upravičeni, razlikuje med visoko in nizkokvalificiranimi priseljenci. Toda Odbor kljub temu opozarja na dejstvo, da evropsko gospodarstvo v enaki meri potrebuje obe vrsti priseljencev, ki bi morali imeti iste pravice na področju zasebnega in družinskega življenja, ne glede na svojo usposobljenost.

3.2 Upravičeni družinski člani – Obvezne določbe – primarna družina

Vprašanje 2

—	Ali je upravičeno, da obstaja minimalna starost za zakonskega partnerja, ki se razlikuje od polnoletnosti v državi članici?

—	Ali se lahko prisilne poroke v okviru združitve družine preprečijo tudi na druge načine in kako?

—	Ali imate nedvoumne dokaze, ki kažejo na problem prisilnih porok? Če je odgovor da, kako velik je ta problem (statistični podatki) in ali je povezan s pravili o združitvi družine (o določitvi minimalne starosti, ki se razlikuje od polnoletnosti)?

3.2.1 Odbor meni, da predpis o minimalni starosti zakonskega partnerja ni dovolj učinkovit za preprečevanje prisilnih porok, hkrati pa vpliva na temeljno pravico do družinskega življenja. Ena od možnosti bi bila, da se po združitvi družine na ozemlju države članice s poizvedovanjem ali pogovori oceni, za kakšno vrsto poroke gre. Da bi lažje odkrili prisilne poroke, ki prizadenejo skoraj izključno ženske, EESO priporoča, da se za osebe, ki priznajo, da so bile v poroko prisiljene, vzpostavi sistem spodbud. Ena, vendar ne edina, rešitev bi bila, da bi tem osebam izdali dovoljenje za prebivanje za vsaj eno leto. Odbor nima na voljo nobenih jasnih dokazov o prisilnih porokah in priporoča, da Evropska komisija pri zbiranju ustreznih podatkov sodeluje z drugimi specializiranimi agencijami.

Vprašanje 3

—	Ali menite, da bi bilo koristno ohraniti navedeni določbi o mirovanju, ki ju države članice ne uporabljajo, kot je na primer določba v zvezi z otroki, starejšimi od 15 let?

3.2.2 Odbor meni, da ti dve določbi ni treba ohraniti. Prvo določbo, ki se nanaša na pogoje za integracijo za otroke, ki so starejši od 12 let, je uporabila ena sama država članica. Obstaja tudi nevarnost neenotnega in nedoslednega določanja potrebnih pogojev za integracijo, kar bi lahko vplivalo na pravice ogroženih oseb, na primer mladoletnikov. Tudi druga določba, ki se nanaša na otroke, starejše od 15 let, bi lahko povzročila težave. Te omejitve ni uporabila nobena država članica. Da bi od mladoletnika zahtevali, naj namesto združitve družine navede druge razloge, je etično vprašanje, saj se združitev izvede na podlagi pravice, ki je zapisana v vseh mednarodnih konvencijah o zaščiti otrok.

3.3 Izbirna določba – drugi družinski člani

Vprašanje 4

—	Ali so pravila o upravičenih družinskih članih ustrezna in dovolj široka, da se upoštevajo različne opredelitve družin, ki obstajajo poleg primarne družine?

3.3.1 Ta pravila so pomanjkljiva, saj ne v tretjih državah ne v državah članicah EU ni enotne opredelitve družine. Čeprav EU nima pravne podlage za tako opredelitev, pa ima po drugi strani instrumente za preprečevanje diskriminacije. Pravila o združitvi družine bi morala biti dovolj prožna, da bi zajela različne vrste družin, ki so priznane na nacionalni ravni (vključno z razmerji med osebami istega spola, enostarševskimi družinami, civilnimi partnerstvi itd.), in omogočila vključitev drugih sorodstvenih vezi.

3.3.2 Glede na to, da je več kot polovica držav članic uporabila sicer neobvezno določbo o vključitvi staršev sponzorja in/ali njegovega zakonskega partnerja med družinske člane, ki so upravičeni do združitve, EESO meni, da bi bilo koristno, če bi to neobvezno določbo ohranili. To bo državam članicam omogočilo, da v združitev družine vključijo še druge osebe, če tako želijo. Vključijo lahko na primer tasta in taščo, ki imata lahko koristno vlogo pri čustveni in intelektualni vzgoji svojih vnukov.

3.4 Zahteve za uveljavljanje pravice do združitve družine – Merila za integracijo

Vprašanje 5

—	Ali so ta merila učinkovita za integracijo? Kako bi se to lahko ocenilo v praksi?

—	Katera merila za integracijo so v navedenem smislu najbolj učinkovita?

—	Bi bilo po vašem mnenju koristno, da bi se navedena merila dodatno opredelila na ravni EU?

—	Ali bi priporočili uporabo meril pred vstopom?

—

Če bi priporočili uporabo meril, kako bi se lahko z uvedbo zaščitnih ukrepov zagotovilo, da to dejansko ne privede do neupravičenih ovir za združitev družine (kot so nesorazmerne pristojbine ali zahteve) in da se upoštevajo lastnosti posameznika, kot so starost, nepismenost, invalidnost, stopnja izobrazbe?

3.4.1 Odbor meni, da so merila za integracijo dobrodošla, vendar pa jih ne bi smeli oblikovati ali izvajati tako, da bi ovirala združitev družine, temveč v korist sponzorjem in članom družine. EESO meni, da bi bilo treba merila za integracijo sprejeti v državi gostiteljici, tj. državi članici EU, in ne v tretji državi.

3.4.2 V evropskem programu za vključevanje državljanov tretjih držav je predvidena t. i. zbirka orodij (Integration Toolbox), ki bi jo lahko uporabili. EESO meni, da bi bilo treba v tej zbirki posebej opozoriti na učenje jezikov, pa tudi na formalno in neformalno izobraževanje. Večkrat je že opozoril, da je izobrazba odločilnega pomena za vključevanje. Pri uporabi teh orodij bi se bilo treba prilagoditi demografskim in družbeno-gospodarskim okoliščinam družinskih članov. Priporoča se, naj se mladoletne otroke vključi v programe formalnega in neformalnega izobraževanja, odrasle in starejše osebe pa v programe učenja jezika in poklicnega usposabljanja, pa tudi v programe elektronskega vključevanja. S temi ukrepi bi lahko družinskim članom omogočili, da prispevajo h gospodarstvu in družbi države gostiteljice in države izvora.

3.4.3 EESO meni, da bi bilo treba merila pred vstopom opustiti. V najboljšem primeru naj bi člani družine, ki se ponovno združi na ozemlju EU, imeli ustrezno jezikovno znanje ter kulturno ali izobrazbeno podlago, ki bi olajšala njihovo integracijo, vendar pa to ne sme postati pogoj za združitev, če do te še ni prišlo. Uporaba teh meril bi namreč lahko povzročila neupravičene ovire (na primer pristojbine), hkrati pa države članice EU in tretje države morda nimajo na voljo ustrezne institucionalne infrastrukture za njihovo financiranje. Sprejetje ukrepov za integracijo na ozemlju države članice gostiteljice bi lahko družinskim članom zagotovilo višjo raven zaščite, večjo podporo sponzorjev in boljše možnosti za integracijo. Nevladne organizacije imajo lahko pri vključevanju pomembno vlogo, vendar pa so za to pristojni predvsem javni organi, ki so pravno odgovorni in imajo na voljo ustrezna sredstva za zagotavljanje vključevanja.

3.5 Čakalne dobe glede na sprejemne zmogljivosti

Vprašanje 6

—	Ali je za uporabo direktive potrebno in upravičeno, da se v direktivi ohrani to odstopanje za določitev triletne čakalne dobe od vložitve prošnje?

3.5.1 Glede na to, da je to odstopanje uporabila ena sama država članica, EESO meni, da ga ni upravičeno ohraniti. Pri odločanju o izdaji dovoljenja za prebivanje je treba poleg tega upoštevati okoliščine za vsak primer posebej, ne pa sprejemne zmogljivosti; te so namreč različne in so odvisne od politike, ki jo je po potrebi mogoče spreminjati.

3.6 Vstop in bivanje družinskih članov

Vprašanje 7

—	Ali bi bilo treba v posebnih pravilih predvideti možnost, da je dovoljenje za prebivanje sponzorja veljavno manj kot eno leto, vendar bo podaljšano?

3.6.1 Dovoljenja za prebivanje sponzorja in njegovih družinskih članov bi morala imeti enako obdobje veljavnosti. Še preden bi potekla veljavnost vseh dovoljenj in da med njimi ne bi bilo različnih časovnih presledkov, bi lahko omogočili vložitev skupne prijave za vse družinske člane.

3.7 Vprašanja, povezana z azilom – Izključenost subsidiarne zaščite

Vprašanje 8

—	Ali bi morala direktiva o pravici do združitve družine urejati združitev družine državljanov tretjih držav, ki so upravičeni do subsidiarne zaščite?

—	Ali bi morala za upravičence do subsidiarne zaščite veljati ugodnejša pravila iz direktive o pravici do združitve družine, ki begunce izključuje iz obveznosti izpolnjevanja določenih zahtev (nastanitev, zdravstveno zavarovanje, stalna in redna sredstva)?

3.7.1 Odbor meni, da bi morala za upravičence do subsidiarne zaščite veljati ugodnejša pravila iz direktive o pravici do združitve družine, kar pomeni, da bi morali biti vključeni v področje uporabe direktive. Upravičenci do subsidiarne zaščite prihajajo iz držav in območij, za katere velja, da niso varna in kjer se ne počutijo dobro. Prav zato je še bolj nujno, da se oba statusa poenotita.

3.8 Druga vprašanja, povezana z azilom

Vprašanje 9

—	Ali bi morale države članice imeti še naprej možnost omejitve uporabe ugodnejših določb direktive za begunce, katerih družinska razmerja so nastala pred njihovim vstopom na ozemlje države članice?

—	Ali bi bilo treba združitev družine zagotoviti za širše kategorije družinskih članov, ki so odvisni od beguncev, in, če je tako, v kolikšni meri?

—	Ali bi bilo treba od beguncev še naprej zahtevati dokaze, da izpolnjujejo zahteve glede nastanitve, zdravstvenega zavarovanja in sredstev, če prošnja za združitev družine ni vložena v obdobju treh mesecev po odobritvi statusa begunca?

3.8.1 Odbor meni, da v opredelitvi družine ne bi smelo biti merila obdobja trajanja. Nekateri ljudje si družino ustvarijo v državi članici gostiteljici, ne v tretji državi izvora. Družino je mogoče združiti ne glede na to, kdaj ali kje je nastala. Pojem združitve družine bi bilo treba razširiti, da bi zajemal bolj raznolike kategorije oseb, zlasti otrok, ki so že stari 18 let, ali bratov in sester, pri čemer je treba upoštevati dejavnike tveganja v državi izvora, tudi kulturne dejavnike. Odpraviti bi bilo treba tudi rok za vložitev prošnje za združitev družine ali pa ga podaljšati, tako da bi morebitnim sponzorjem omogočili, da navežejo stike z družinskimi člani na zelo oddaljenih območjih, nato pa pripravijo vse potrebne dokumente za vložitev prošnje. Rok bi lahko določili ob upoštevanju poteka začasnega dovoljenja za prebivanje (na primer 6 mesecev).

3.9 Goljufije, zloraba in postopkovna vprašanja – Pogovori in poizvedovanja

Vprašanje 10

—	Ali imate nedvoumne dokaze o problemu, povezanem z goljufijami? Kako velik je ta problem (statistični podatki)? Ali menite, da lahko pravila o pogovorih in poizvedovanjih, vključno s testiranjem DNK, prispevajo k rešitvi problema?

—	Ali bi se vam zdelo koristno, da bi se ti pogovori ali poizvedovanja natančneje regulirali na ravni EU? Če je tako, katera pravila bi bila ustrezna?

3.9.1 EESO nima nobenih jasnih dokazov o problemu goljufij. Meni, da so pogovori in poizvedovanja upravičeni, pod pogojem, da ne posegajo v pravico do združitve družine.

—

EESO nasprotuje testiranju DNK. Čeprav je to znanstveno utemeljen način za dokazovanje bioloških vezi med ljudmi, ne vključuje vrsto čustvenih, socialnih in kulturnih vezi, ki lahko nastanejo med člani iste družine, ne glede na to, ali so med seboj povezani tudi biološko ali ne. Testiranje DNK je nerelevantno pri posvojencih. Poleg tega lahko tako testiranje razkrije izredno občutljive družinske razmere (zamolčane posvojitve, nezvestoba). Testiranje DNK torej očitno krši pravico do zasebnosti in lahko povzroči osebne tragedije, za katere javni organi ne morejo biti odgovorni. EESO zato meni, da je treba v zvezi s poizvedovanji in pogovori sprejeti pravila, ki bi morala zajemati vse razpoložljive pravosodne in tehnološke instrumente. V tej zvezi bi bilo morda koristno, da bi k sodelovanju pritegnili tudi Agencijo za temeljne pravice. Odbor je pripravljen sodelovati z evropskimi institucijami ter drugimi organi pri pripravi teh pravil. Obenem opozarja na načelo sorazmernosti; združitve družine ne bi smeli obravnavati v okviru kazenskega prava.

3.10 Zakon iz koristoljubja

Vprašanje 11

—	Ali imate nedvoumne dokaze o problemu, povezanem s koristoljubjem? Ali imate statistične podatke o tovrstnih zakonih (če se odkrijejo)?

—	Ali so povezani s pravili iz direktive?

—	Ali bi se lahko določbe iz direktive v zvezi s kontrolami in preverjanji učinkoviteje izvajale in kako?

3.10.1 EESO nima nobenih jasnih dokazov o zakonih iz koristoljubja. Z novimi predpisi o kontrolah, preverjanju in pogovorih bi lahko ta pojav omejili. EESO poudarja, da bi bilo treba te predpise oblikovati v sodelovanju z Agencijo Evropske unije za temeljne pravice, s čimer bi zagotovili, da ne bodo posegali v temeljne pravice vpletenih oseb.

3.11 Pristojbine

Vprašanje 12

—	Ali bi bilo treba regulirati upravne pristojbine, ki se v postopku plačujejo?

—	Če je tako, bi jih bilo treba regulirati z zaščitnimi ukrepi ali podati natančnejša navodila?

3.11.1 EESO meni, da ni upravičeno, da so pristojbine neenotne. Zato je treba zanje določiti zgornjo mejo, ne da bi s tem vplivali na bistvo direktive. EESO meni, da bi lahko predvideli enotno zgornjo mejo, ki bi bila nizka, ali pa vse pristojbine določili na podlagi prihodka na prebivalca (ali kakšnega drugega kazalnika) v tretji državi. Glede na to, da se prošnje za združitev družine vlagajo posamezno, bi bilo morda bolje zgornjo mejo pristojbin določiti ob upoštevanju prihodkov vsakega prosilca (npr. delež povprečnega letnega prihodka). Za mladoletnike bi morale veljati znižane pristojbine ali pa jih bilo treba plačevanja pristojbin povsem oprostiti.

3.12 Dolžina postopka – rok za upravno odločbo

Vprašanje 13

—	Je upravni rok, ki ga določa direktiva za obravnavo prošenj, upravičen?

3.12.1 EESO meni, da bi bilo treba direktivo spremeniti in s tem vzpostaviti skupne prakse na ravni držav članic. Zato priporoča, da se rok z devetih mesecev skrajša na šest mesecev.

3.13 Horizontalne določbe

Vprašanje 14

—	Kako bi se lahko v praksi olajšala in zagotovila uporaba navedenih horizontalnih določb?

3.13.1 EESO meni, da je najboljši način za izvajanje horizontalnih določb o tem, da imajo prednost interesi mladoletnih otrok, ter o obveznosti, da se vsaka prošnja obravnava posebej – pa tudi zaradi reševanja drugih problematičnih vidikov združitve družine – priprava specifičnih enotnih pravil o vseh možnih vrstah preverjanj, kontrol in poizvedovanj. Ta pravila bi morala biti sorazmerna in v skladu s temeljnimi človekovimi pravicami.

V Bruslju, 23. maja 2012

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

31.7.2012

Uradni list Evropske unije

C 229/77

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Obnovljena strategija EU za družbeno odgovornost podjetij za obdobje 2011–14

(COM(2011) 681 final)

2012/C 229/15

Poročevalka: Madi SHARMA

Soporočevalec: Stuart ETHERINGTON

Evropska komisija je 25. oktobra 2011 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Obnovljena strategija EU za družbeno odgovornost podjetij za obdobje 2011–14

COM(2011) 681 final.

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 18. aprila 2012.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 481. plenarnem zasedanju 23. in 24. maja 2012 (seja z dne 24. maja) z 203 glasovi za, 12 glasovi proti in 12 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 EESO pozdravlja zavezanost Komisije k spodbujanju odgovornih poslovnih praks, in sicer prek vrste pobud za politike iz njenega svežnja „Odgovorna podjetja“ (1), ki je del strategije Evropa 2020.

1.2 EESO ugotavlja, da Evropska komisija spoštuje prostovoljno naravo družbene odgovornosti podjetij (CSR) (ki se razlikuje od „nezavezujoče“) in izpostavlja dejstvo, da je bil dosežen napredek pri ozaveščenosti podjetij glede CSR na ravni podjetij, ter priznava potrebo po prožnosti, s čimer se podjetjem omogoči inovativnost.

1.3 EESO ugotavlja, da novi predlog razširja opredelitev CSR izven obstoječega okvira, vendar pa ustvarja veliko odprtih vprašanj. V njem manjka jasnosti glede:

—	opredelitve „podjetja“, ki bi morala vključevati vse zasebne in javne zainteresirane strani ter organizacije civilne družbe, da bi preprečili napačno razumevanje;

—	različnih kulturnih pristopov k CSR;

—	razlike med „socialno“ odgovornostjo (le na delovnem mestu) in družbeno odgovornostjo (ki zajema dejavnosti izven delovnega mesta);

—	tega, za katere prostovoljne dejavnosti bo potrebno obvezno poročanje, ob upoštevanju dejstva, da so vse dejavnosti CSR prostovoljne in presegajo vsakršne pravne zahteve;

—	posebnih ukrepov za MSP – v sporočilu se uporablja „enak pristop za vse“;

—	razlike med CSR in upravljanjem podjetij – ključnega pomena je, da se ta okvira obravnavata ločeno.

1.4 Akcijski načrt Komisije odraža predvsem staro (in zdaj opuščeno) opredelitev CSR in se zdi zgolj nadaljevanje promocijskih dejavnosti iz preteklih desetih let. Glede na novo opredelitev CSR bi Odbor prej pričakoval načrte glede potrebnih novosti v prenovljeni strategiji, tj. načrte, s katerimi bi podjetja spodbudili in jim pomagali, da prevzamejo odgovornost za vpliv na družbo in zainteresiranim stranem pokažejo, kako skušajo to doseči. Ker takšnih načrtov ni, Odbor ne more podati konkretnih ugotovitev glede „prenovljene strategije“. Lahko le ugotovi, da namerava Komisija do letošnjega poletja predstaviti zakonodajni predlog v zvezi s preglednostjo socialnih in okoljskih informacij, ki jih pripravljajo podjetja v vseh sektorjih.

1.5 Odbor podpira pobudo za revizijo Direktive 2003/51/ES (2) in predlaga, naj podjetja, za katera je CSR eden od ključnih elementov njihove strategije ali komuniciranja, vsako leto zagotavljajo socialne in okoljske informacije na način, ki temelji na dokazih in preglednosti. Gre za posploševanje praks, ki so postale stalne, začenši z orodji za merjenje in vrednotenje, priznanimi na mednarodni ravni.

1.6 Odbor poudarja, da prakse CSR v nobenem primeru ne smejo biti zasnovane tako, da nadomeščajo nacionalne zakone ali želijo omiliti določbe konvencionalnih sporazumov, doseženih s procesi socialnega dialoga. Da bi to zagotovili, Odbor močno podpira vzpostavitev baze podatkov, ki bi omogočala analiziranje in spremljanje vsebine sklenjenih mednarodnih sporazumov, povezanih z družbenim in okoljskim reguliranjem globalizacije.

1.7 CSR je v nekaterih podjetjih pomembno področje za preskušanje civilnega dialoga, saj omogoča ocenjevanje odgovornosti podjetij v razmerju do učinkov na družbo, ki jih imajo prek udeleženih strani zunaj podjetja.

2. Uvod

2.1 Evropska komisija je 25. oktobra 2011 objavila novo sporočilo Obnovljena strategija EU za družbeno odgovornost podjetij („CSR“) za obdobje 2011–14. Strategija vsebuje akcijski načrt izvedljivih ciljev, ki naj bi bili uresničeni med letoma 2011 in 2014.

2.2 Za prenovitev politike CSR si sporočilo prizadeva:

—	oblikovati novo opredelitev CSR;

—	ponovno vzpostaviti zaupanje potrošnikov in državljanov v evropska podjetja;

—	spodbujati CSR s koristmi in tržnim nagrajevanjem;

—	izboljšati zakonski okvir;

—	za nadaljnje vključevanje CSR v izobraževanje, usposabljanje in raziskave;

—	za boljše usklajevanje evropskega in svetovnega pristopa k CSR;

—	spodbujati socialni dialog in preglednost ter

—	oblikovati zbirko podatkov mednarodnih okvirnih sporazumov.

2.3 V skladu z novo, razširjeno opredelitvijo je CSR „odgovornost podjetij za njihove učinke na družbo“ in upošteva dodatne vidike, ki bi jih podjetja morala vključiti v svoje strategije CSR. Posodablja prejšnjo opredelitev „pojma, v okviru katerega podjetja prostovoljno vključujejo skrb za družbo in okolje v svoje poslovanje in v svoje odnose z interesnimi skupinami“.

2.4 Komisija namerava še naprej graditi na mednarodno priznanih načelih in smernicah, sodelovati z državami članicami, partnerskimi državami in ustreznimi mednarodnimi forumi ter podjetja spodbujati k večji zavezanosti tem okvirom.

3. Splošne ugotovitve

3.1 Podjetja razvijajo CSR kot del svoje poslovne strategije in orodje, s katerim si pomagajo pri soočanju z notranjimi in zunanjimi socialnimi, okoljskimi in gospodarskimi izzivi. CSR lahko prispeva k izvajanju strategije Evropa 2020, če jo podjetja razvijajo v dialogu z različnimi interesnimi skupinami in če se ohrani neregulativen pristop.

3.2 Družbena odgovornost podjetij je pristop trajnostnega razvoja in koristi dejavnosti CSR bi morale spodbujati pozitivno vlogo podjetij v družbi, ki presega izključno gospodarske vrednote, v vsakem primeru pa se CSR ne sme uporabiti za nadomestitev socialnih pravic, ki so zagotovljene z zakonodajnimi, nacionalnimi ali mednarodnimi instrumenti in za katere so v prvi vrsti odgovorne države in vlade.

3.3 V težkih gospodarskih in političnih razmerah zagotavlja pobuda politike CSR priložnost za pozitivno sodelovanje s poslovno skupnostjo, kolikor velja, da se CSR nanaša na prizadevanja podjetij za spodbujanje njihovega pozitivnega vpliva in preprečevanje ali čim večje zmanjšanje njihovega negativnega vpliva na družbo, in sicer s prostovoljnimi ukrepi, ki presegajo njihove zakonske obveznosti. EESO znova poudarja svoje mnenje iz leta 2006 (3), v skladu s katerim mora CSR ostati prostovoljna dejavnost (kar se razlikuje od „nezavezujoče“ dejavnosti). EESO meni, da bi bilo treba razpravo o CSR na konstruktiven način preoblikovati, tako da se podjetja opredelijo kot zainteresirane strani skupnosti.

3.4 Priznavanje, da se vse skupine zainteresiranih strani v sedanji gospodarski krizi soočajo s težavami, je pomembno za pregled te politike. Predlogi politik Komisije morajo biti skladni s cilji spodbujanja rasti kot nujnega predpogoja za ustvarjanje kakovostnih delovnih mest in blaginje, pri čemer se je treba osredotočiti na spodbujanje odgovornejših poslovnih praks.

3.5 Različne oblike in motivacije v okviru tekočih dejavnosti CSR vplivajo na njen družbeni vpliv. Oblikovalci politik bi morali bolje razumeti različne motivacije in način, kako nanje vplivajo velikost, zmogljivost, prihodki, sektor in dejavnost podjetij. Z opredelitvijo različnih orodij in potrebne podpore za različne sektorje bo pregled okvirov politike CSR uspešnejši. Odbor se strinja s Komisijo, da je spoštovanje veljavne zakonodaje in kolektivnih pogodb med socialnimi partnerji pogoj za prevzemanje odgovornosti, ki jo imajo podjetja zaradi svojega vpliva na družbo.

3.6 Dejavnosti CSR so se okrepile zaradi povečane pozornosti okoljskim vprašanjem. S tem so se delovni pogoji in socialni odnosi uskladili z okoljskimi temami. Ob upoštevanju trenutne krize Komisija mora spodbujati socialno poglavje CSR.

3.7 Na dnevnem redu CSR sta vloga in navzočnost sektorja socialne ekonomije, vključno z NVO, spregledana. Komisija mora priznati vrednost in pomen sektorja pri sodelovanju v okviru dnevnega reda CSR, tako neodvisno kot v partnerstvu z drugimi sektorji, in oceniti posredni vpliv predlogov na sektor socialne ekonomije pri ustvarjanju povezav s podjetji.

3.8 V zvezi z zavezami, ki jih podpira EU na konferenci Rio + 20, Odbor poudarja pomen kampanje za ozaveščanje v zvezi z nefinančnimi informacijami, in sicer tako, da bi vsa podjetja določene velikosti (s približno 500 zaposlenimi), pa tudi javne uprave in velike organizacije civilne družbe redno objavljale poročila o trajnostnem razvoju. Tak pristop bi okrepil pomen raziskav o kazalnikih, z namenom, da bi presegli BDP, bilanco ogljika ali življenjski cikel. V skladu s svojimi obveznostmi v Riu je Odbor ta pristop že uresničil v praksi z objavo svojih ugotovitev s pomočjo diagnostičnega orodja EMAS.

3.9 Z namenom, da bi delovali postopoma, Odbor spodbuja Komisijo, naj utrdi evropski regulativni okvir za socialno in okoljsko ocenjevanje ter informacije, predviden z direktivo iz leta 2003, ki je zdaj v postopku pregleda. Takšen evropski okvir, ki bi veljal za vsa velika podjetja, za katera je CSR eden od ključnih elementov njihove strategije ali njihovega komuniciranja, se bo moral opirati na mednarodno priznana merilna orodja in se zgledovati po nacionalnih zakonodajah, ki že obstajajo v več evropskih državah.

3.10 S pomočjo vse številčnejših najboljših praks, ki vključujejo sporazume, sklenjene v okviru socialnega dialoga, CSR nazorno ponazarja dopolnilne prispevke civilnega dialoga za preučevanje in reševanje družbenih problemov. Prispevek civilnega dialoga je ključnega pomena za oblikovanje dobre prakse na področju CSR, da bi pripravili oceno, ki je relevantna za interesne skupine, ki potrebujejo dostop do kakovostnih informacij o pristopu, ki so ga prostovoljno sprejela odgovorna podjetja ali vlagatelji.

3.11 V sporočilu Komisije niso upoštevani pomen žensk na vodilnih položajih v podjetjih ter gospodarska dodana vrednost CSR za skupnost. Dokazano je, da so ženske v upravah in CSR povezane z vodenjem, pri katerem se upošteva enakost spolov in ki pozitivno vpliva na CSR (4).

3.12 Posredniške hiše v največji možni meri povečujejo potencial rasti in družbeno vrednost dejavnosti CSR, in sicer s strateškim usklajevanjem potreb in znanj podjetij za oblikovanje uspešnih partnerstev, zato bi jih bilo treba še naprej spodbujati kot primere najboljše prakse.

3.13 Evropsko unijo je treba pozvati, naj spodbuja in varuje splošno priznane mednarodne okvire za CSR. Podjetja bi morala te instrumente spoštovati, jih uporabljati kot vodilo pri razvoju svojih dejavnosti CSR in zainteresiranim stranem pokazati, kako jih uporabljajo.

4. Posebne ugotovitve

4.1 Posodobitev opredelitve CSR

4.1.1 Novi predlog je pomemben zato, ker vključuje posodobljeno opredelitev CSR. Vendar EESO meni, da mora Komisija v izogib napačnim razlagam pomen pojma „podjetje“ v opredelitvi podati bolj jasno. Ravno tako mora jasno navesti, katere nove politike bodo razvite na podlagi posodobljene opredelitve, vključno z zakonodajno pobudo, ki jo je napovedala. Nadalje bi morala Komisija navesti načrte za spodbujanje CSR v različnih delih poslovne skupnosti, kot so npr. velike gospodarske družbe, MSP in podjetja socialne ekonomije.

4.1.2 EESO poleg tega ugotavlja, da je sporočilo nepopolno, saj ne poskuša oceniti zadnjih deset let delovanja strategije CSR in njenega vpliva na obnašanje podjetij, da bi se ustvarila boljša informacijska podlaga za predlagane pobude in politike v okviru te strategije.

4.1.3 Predlagana opredelitev EU vnaša v koncept prostovoljne prakse pojem odgovornosti. Nova opredelitev upošteva večrazsežnostno naravo CSR, kakor je navedeno v sporočilu (5). Vendar pa mora biti EU previdna pri poskusu oblikovanja novega standarda, ki bo morda v nasprotju z oznako ISO 26000. Dnevni red CSR morajo v dialogu z različnimi interesnimi skupinami razvijati podjetja, če želi pomagati pri izpolnjevanju ciljev strategije Evropa 2020 za pametno in vključujočo rast.

4.1.4 Proizvode in storitve čedalje pogosteje zagotavljajo različne organizacije iz javne službe ter iz podjetniškega in javnega sektorja ter sektorja socialne ekonomije. Predlagana opredelitev vključuje ta vidik nekomercialnih organizacij. Vendar pa je potrebna nadaljnja pojasnitev opredelitve in njenih posledic za vsa podjetja, v katerih naj bi se CSR izvajala.

4.1.5 Družbene posledice finančne krize kažejo na širši vpliv poslovne prakse. Prav je, da podjetja odgovarjajo za svoje dejavnosti in v svoje poslovne strategije vključujejo CSR, da bi spodbujala odgovornejše prakse, zlasti ob upoštevanju krize in povečane konkurence. Vendar pa bi bilo treba okvir CSR preoblikovati, tako da bi poudarjal medsebojno odvisnost podjetij in skupnosti.

4.1.6 Številne neločljive povezave med podjetji in skupnostjo morajo vsebovati socialni dialog in preglednost. Pri tem je veliko različnih nalog, povezanih s CSR:

— organizacijska skupnost (znotraj podjetja)– usklajevanje notranjih struktur za izpolnjevanje obveznosti glede dobrobiti in razvoja zaposlenih;

— skupnost zunanjih zainteresiranih strani– sodelovanje v interesu podjetij z delničarji, strankami in drugimi partnerji, vključno z javnimi organi in skupnostmi;

— lokalna skupnost– ocenjevanje in prizadevanja za izboljšanje posledic poslovnih praks na zadevne lokalne skupnosti in okolje.

Podjetja bi morala priznati te povezave in proaktivno sprejeti CSR kot osrednji poslovni cilj, da bi dosegla največjo možno finančno in družbeno vrednost za vse zainteresirane strani v skupnosti. S poživitvijo lokalnih omrežij (6) bo vsem zainteresiranim stranem, vključno z javnimi organi, zagotovljena možnost, da sodelujejo in se zavzemajo za dobrobit družbe.

4.1.7 Komisija ni izbrala najboljšega načina za obravnavo MSP. Ni povezave med vplivov MSP na dnevni red CSR v Uniji. Zamujena je bila tudi priložnost, da se ustvari celovita politika, ki odraža nove načine poslovanja, kot je na primer uporaba spletnega trgovanja, in ki bolje obvešča MSP o dnevnem redu CSR.

4.1.8 MSP ni bilo namenjeno dovolj pozornosti v predlogih dnevnega reda. Sporočilo ne pojasni, kaj je mišljeno z izrazom podjetje („business“), vendar je iz sobesedila razvidno, da najverjetneje gre za velika podjetja („large companies“). MSP imajo v vsej EU bistveno vlogo pri ustvarjanju delovnih mest in zagotavljanju rasti ter konkurenčnosti, ki je ena od ključnih točk Lizbonske pogodbe – „enak pristop za vse“ glede CSR za različne vrste podjetij ni sprejemljiv.

4.2 Spodbujanje koristi in spodbud za dejavnosti CSR

4.2.1 Pomembno je prepoznati gospodarsko motivacijo za dejavnostmi CSR. Sporočilo navaja različne koristi, ki bi jih bilo treba ob primerih dobre prakse v večji meri spodbujati, da bi podjetja obveščali in spodbujali k odločnejšim zavezam na področju CSR.

4.2.2 Vendar pa gospodarskih koristi CSR ne gre precenjevati. Podjetja imajo oddelke za trženje in prodajo, namenjene oglaševanju in razumevanju potreb potrošnikov. CSR je v bistvu pristop trajnostnega razvoja, ki vsebuje gospodarsko rast ter socialne in okoljske pomisleke. Če bi jo okrnili le na gospodarske izide, bi to lahko imelo negativne posledice, kot je na primer opustitev politike, če izidi ne bi zadostili finančnim pričakovanjem.

4.2.3 O javnih naročilih kot tržni spodbudi je treba skrbno premisliti in jo uporabljati ustrezno. Socialna merila, vključno z določbami Mednarodne organizacije dela (MOD), morajo ostati povezana z vsebino pogodbe, da bi preprečili zgolj simbolično dejavnost na področju CSR ter zagotovili pozitivno socialno vrednost. S tem se lahko spodbudi tudi ustreznejša in učinkovitejša dejavnost CSR v industrijskih sektorjih.

4.2.4 Pri oddajanju naročil je ključno zagotoviti socialne določbe z vidno preglednostjo. To je odločilno za zagotovitev ustreznega javnega naročanja storitev in skladnosti z načeli pravične konkurence na enotnem trgu. V zvezi z uporabo javnih naročil kot tržne spodbude se je treba posvetovati z GD za konkurenco.

4.2.5 Pobuda za socialno podjetništvo (SBI) je predstavljena kot posebna dopolnilna politika v svežnju Komisije Odgovorna podjetja (7), vendar pa niso bile upoštevane njene glavne priložnosti, ki bi jih lahko zagotovila v okviru dnevnega reda CSR. V hudi gospodarski krizi so podjetja previdnejša glede nedobičkonosnih izdatkov. Na splošno velja, da so socialna podjetja v okviru svoji finančnih načrtov odvisna od zasebnega kapitala (8), tako so socialne naložbe in zagotavljanje nefinančnih brezplačnih storitev novim socialnim podjetjem način, kako podjetja za svoje naložbe v CSR dobijo finančni in socialni dobiček (9). Obe pobudi bi dosegli svoje cilje in pri tem kar najbolj povečali svoj potencial rasti ter zmožnost ustvarjanja socialne vrednosti.

4.3 Razumevanje motivacij in podpiranje dejavnosti CSR

4.3.1 Trenutne dejavnosti CSR imajo več oblik in različnih motivacij, ki vplivajo na njen družbeni vpliv. Sem sodi vse od defenzivnega varovanja interesov delničarjev, dobrodelnih donacij in sponzorstva v nekaterih državah članicah, do pomembnejših dejavnosti, kakršne so strateško povezovanje dejavnosti s temeljnim poslovanjem ter prizadevanja za preobrazbo, da bi opredelili in obravnavali temeljne razloge za družbene težave (10). EESO opozarja, da bi lahko imeli novi predpisi negativen učinek, če bi podjetja v nekaterih državah zaradi njih prenehala z dejavnostmi, za katere je potrebno poročanje.

4.3.2 Nosilci političnih odločitev morajo razumeti obseg dejavnosti, da bi spodbujali pozitivno okolje za bolj strateška in v preobrazbo usmerjena prizadevanja za CSR. Zahteve ne bi smele zmanjšati dejavnosti CSR na najnižji standard, ampak bi morale ostati prostovoljni kodeksi, ki presegajo pravne obveznosti.

4.3.3 Prizadevanja bi bilo bolje usmeriti v spodbujanje informiranja in zavezanosti civilnemu dialogu v celotnem podjetju, od direktorjev do zaposlenih, da bi zagotovili učinkovitejše programe CSR ter spodbujali bolj etično podjetniško kulturo. Namenske usmerjevalne skupine, vključno z vodstvenim osebjem, so dokazano zagotovile uspešno strateško usmerjanje in pomoč pri izvajanju dejavnosti CSR.

4.3.4 Načeloma je samoregulacija oziroma soregulacija dobra zamisel, vendar je treba oblikovati mehanizme, da se zagotovi, da izpolnjevanje zahtev nehote ne obremenjuje MSP zaradi pogodbenih ureditev z večjimi podjetji v vlogi podizvajalcev in akterjev v dobavni verigi. Predlog Komisije za razvoj kodeksa dobre prakse bi moral zagotoviti smernice za tista podjetja, ki želijo izvajati dejavnosti CSR, ob upoštevanju narave samoregulacije in soregulacije.

4.4 Zavezanost vlogi zaposlenih na dnevnemu redu CSR

4.4.1 Družbena odgovornost podjetij je znotraj podjetja neučinkovita, če ji zaposleni niso zavezani. Dnevni red CSR je treba določiti v sodelovanju z vodstvom, zaposlenimi in po potrebi socialnimi partnerji, tako da se odraža etos organizacije. CSR je več kot le krepitev ekipnega duha (team-building), zavezanost zaposlenih pa je ključna za uspešno strategijo.

4.4.2 Vloga socialnih partnerjev je dragocena za vsak dnevni red CSR, za razširjanje informacij in krepitev socialnega dialoga. V zadevnih podjetjih bi bilo treba oblikovati platforme za kolektivne pogodbe, preglednost, komunikacijo in participativno vključevanje, ki so uvrščeni na dnevni red CSR.

4.4.3 Človekove pravice, delovni pogoji in zaposlovalne prakse so pomembni dejavniki v večrazsežnostni naravi CSR. Podjetja morajo na podlagi osmih konvencij MOD o temeljnih človekovih pravicah na eni strani in upoštevajoč zdravje, dobro počutje in usposabljanje zaposlenih na drugi razviti dejavnosti, ki presegajo mednarodne in evropske predpise in smernice. V vseh podjetjih bi bilo treba upoštevati etične in pravične strukture notranjega upravljanja, ki ne smejo imeti prevlade nad kolektivnimi pogodbami.

4.5 Izmenjava znanja

4.5.1 Na področju politike družbene odgovornosti podjetij je pomembno, da se države članice učijo druga od druge (medsebojni strokovni pregled – namera 9). Poseben poudarek bi moral biti na pomoči vsem državam članicam pri razvoju in posodobitvi njihovih nacionalnih politik o CSR ter učenju iz njihove dosedanje politike na tem področju.

4.5.2 Vsi upravni organi v Uniji – nacionalne, regionalne, lokalne institucije in institucije EU – morajo oblikovati in izvajati strategijo CSR ter tako nuditi zgled drugim sektorjem. Sem sodijo trdne notranje politike CSR, priprava inovativnih modelov in dejavnosti CSR, spodbujanje izmenjave dobrih praks in usmerjanje razvoja lokalnih omrežij za zagotovitev zavezanosti skupnosti.

4.5.3 Platforme z več zainteresiranimi stranmi bi lahko v nekaterih industrijskih sektorjih pomagale začeti tehtne razprave o poslovnih praksah med podjetji in zainteresiranimi stranmi ter pomagale pri koristnih izmenjavah najboljših praks in pridobljenih znanj znotraj sektorjev in med njimi, pri čemer bi bilo treba ustrezno upoštevati neodvisnost udeleženih akterjev pri opredelitvi obsega in dejavnosti platform. Vendar pa bi morala biti sodišča sposobna tudi kaznovati sporne poslovne prakse.

4.5.4 Zagotoviti je treba, da so MSP vključena v platforme zainteresiranih strani, saj so se jih do sedaj udeleževale zlasti velike korporacije. Vsa podjetja morajo imeti priložnost sodelovati, tako da se bolje zastopajo celotni sektorji in ključna problematična področja.

4.5.5 EESO podpira namero, da se zagotovi finančna podpora projektom izobraževanja in usposabljanja o CSR ter se poveča ozaveščenost pedagoških delavcev in podjetij o pomenu CSR (namera 8). To je zlasti pomembno za MSP, ki se pogosto ne zavedajo priložnosti ali nimajo strokovnega znanja za izvajanje projektov CSR.

4.5.6 Uporabo strukturnih sredstev za pobude CSR je treba temeljito preveriti. EESO opozarja Komisijo na načrtovano krčenje sredstev v naslednjem programu strukturnega financiranja, zato bi bilo treba vsa sredstva, dodeljena za pobude CSR, uporabiti za jasne cilje na področju boja proti revščini in socialni izključenosti ter regionalnega razvoja. Ta sredstva bi morala biti namenjena izključno podjetjem z omejenimi zmogljivostmi in finančnimi viri, kot so MSP in organizacije civilne družbe, da bi jim pomagali razviti politike in zavezanost na področju CSR.

4.5.7 Podpreti in razviti bi bilo treba informacijske portale, da bi podjetjem in e-trgovinskim podjetjem pomagali pri povezovanju in zagotavljanju lahko dostopne platforme za učinkovito izmenjavo dobrih praks, znanj ter finančnih in nefinančnih virov za dobrobit družbe.

4.6 CSR in socialno-ekonomski partnerji

4.6.1 Sektor civilne družbe je bil zanemarjen v pobudi politike CSR. Organizacije civilne družbe zagotavljajo primere odgovorne poslovne strategije, upravljanja in forume ter pogosto sodelujejo pri dejavnostih CSR. Sporočilo ne izkorišča možnosti, da bi podrobneje preučilo razmerje med pridobitnimi in nepridobitnimi sektorji.

4.6.2 Sektorji že dolgo sodelujejo v partnerstvu, kar bi bilo treba nadalje spodbujati, saj je „družbena odgovornost podjetij pomembna osnova za ustvarjanje in ohranjanje institucij civilne družbe“ (11).

4.6.3 Spodbujati bi bilo treba vzajemne koristi partnerstva, da bi se zavzeli za bolj smiselno dejavnost CSR. Usklajevanje potreb in znanj v partnerstvih spodbuja učinkovitejše in koristnejše socialne in gospodarske vplive na skupnosti in podjetja. Spodbujanje nefinančne podpore je pomembno za širitev obsega podpore iz drugih sektorjev in prispeva k bolj strateškemu razmišljanju o zmogljivostih CSR – sem sodi podpiranje prostovoljstva zaposlenih, zagotavljanje brezplačnih storitev, zagotavljanje donacij v naravi, na primer v obliki prostorov in opreme.

4.6.4 Komunikacija med sektorji je ključnega pomena za uspešno delo v partnerstvu. Posredniške hiše (12) pomagajo pri racionalizaciji in poenostavitvi načinov poslovanja dveh sektorjev ter pri premostitvi kulturnih razlik. Te hiše je treba podpirati in jih v večjem obsegu dati hitro na razpolago podjetjem, tako da se jim pomaga pri premagovanju ovir za doseganje skupne vrednosti med sektorji in dejansko zavezanost na področju prizadevanj za CSR.

4.7 Mednarodne smernice in sporazumi

4.7.1 Mednarodna organizacija dela ima osem temeljnih konvencij za osnovi temelj pravic na svetovni ravni. Države članice so te temeljne konvencije že ratificirale. EU lahko izkaže svojo podporo in zagotovi, da tudi tretje države izpolnjujejo določbe teh sporazumov.

4.7.2 EESO odločno podpira namero Komisije, da spodbujanje CSR v celoti uskladi z obstoječimi svetovnimi instrumenti, zlasti revidiranimi smernicami OECD, izjavo MOD o večnacionalnih podjetjih in socialni politiki, ISO 26000, vodilnimi načeli Združenih narodov o podjetništvu in človekovih pravicah ter mednarodnimi okvirnimi sporazumi. Odbor Komisijo poziva, naj natančno razloži, kako si prizadeva to uresničiti.

4.7.3 Smernice OECD je sprejelo 42 držav, od tega 24 držav članic EU. Smernice imajo edinstven mehanizem za spremljanje, nacionalne kontaktne točke, ki so odgovorne za razširjanje smernic in obravnavo primerov domnevnih kršitev. EESO zato priporoča, da se v okviru prenovljene strategije EU za CSR predvidijo sredstva za krepitev zmogljivosti v zvezi s smernicami OECD ter da Komisija in države članice podelijo večjo vlogo socialnim partnerjem v okviru teh nacionalnih kontaktnih točk.

4.7.4 EESO meni, da bi se politika CSR morala osredotočiti na zagotavljanje strateške usmeritve podjetjem, saj je spremljanje zavez podjetij z več kot 1 000 zaposlenimi (namera 10) na področju CSR nepraktično in bodo zanj potrebna velika finančna sredstva EU.

V Bruslju, 24. maja 2012

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) COM(2011) 685 final.

(2) Četrta direktiva o letnih računovodskih izkazih.

(3) UL C 325, 30.12.2006, str. 53–60.

(4) Glej http://newsforchangingtimes.com/2012/02/17/women-boardroom-csr-un-women-ingrid-kragl/.

(5) COM(2011) 685 final, str. 7.

(6) UL C 175, 28.7.2009, str. 63–72.

(7) COM(2011) 681 final.

(8) UL C 24, 28.1.2012, str. 1.

(9) COM(2011) 682 final, str. 6.

(10) www.csrinternational.org

(11) UL C 125, 27.5.2002, str. 44.

(12) Posredniške hiše so podjetja, ki pomagajo povezati organizacije iz različnih sektorjev in jim pomagajo vzpostaviti učinkovitejša delovna razmerja z usklajevanjem potreb, znanj in virov. Primer tega je „Pilot Light“ - http://www.pilotlight.org.uk.

PRILOGA

k Mnenju Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Naslednji amandmaji, ki so prejeli vsaj četrtino glasov, so bili med razpravo zavrnjeni (člen 54(3) poslovnika):

Točka 2.3

Točka se spremeni:

V skladu z novo, razširjeno opredelitvijo je CSR „odgovornost podjetij za njihove učinke na družbo“ in dodatne vidike, ki bi jih podjetja morala vključiti v svoje strategije CSR. prejšnj opredelitv„pojma, v okviru katerega podjetja prostovoljno vključujejo skrb za družbo in okolje v svoje poslovanje in v svoje odnose z interesnimi skupinami“.

Rezultat glasovanja

Za	:	88
Proti	:	91
Vzdržani	:	23

Točka 4.1

Spremeni se tako:

opredelitve CSR

Rezultat glasovanja

Za	:	80
Proti	:	106
Vzdržani	:	23

Točka 4.1.1

Spremeni se tako:

EESO meni, da mora Komisija v izogib napačnim razlagam pomen pojma „podjetje“ v opredelitvi podati bolj jasno. Ravno tako mora jasno navesti, katere nove politike bodo razvite na podlagi posodobljene opredelitve,zakonodajn pobud. Nadalje bi morala Komisija navesti načrte za spodbujanje CSR v različnih delih poslovne skupnosti, kot so npr. velike gospodarske družbe, MSP in podjetja socialne ekonomije.

Rezultat glasovanja

Za	:	85
Proti	:	121
Vzdržani	:	20

Točka 4.4.2

Spremeni se tako:

je dragocen za vsak dnevni red CSR, razširjanj informacij in krepitv socialnega dialoga.

Rezultat glasovanja

Za	:	86
Proti	:	125
Vzdržani	:	14

31.7.2012

Uradni list Evropske unije

C 229/85

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu – Za odločnejši odziv Evrope na izzive, ki jih predstavljajo droge

(COM(2011) 689 final)

2012/C 229/16

Poročevalec: g. TOPOLÁNSZKY

Evropska komisija je 25. oktobra 2011 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu – Za odločnejši odziv Evrope na izzive, ki jih predstavljajo droge

COM(2011) 689 final.

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 18. aprila 2012.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 481. plenarnem zasedanju 23. in 24. maja 2012 (seja z dne 24. maja) s 118 glasovi za, 1 glasom proti in 2 vzdržanima glasovoma.

1. Sklepi in priporočila

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO)

1.1 pozdravlja vsebino sporočila Komisije in se strinja, da so za okrepitev Evrope potrebni odločni ukrepi ter da je treba uravnotežiti ukrepe za učinkovito posredovanje na področju ponudbe drog in povpraševanja po njih;

1.2 je prav zato razočaran, ker je sporočilo korak nazaj v primerjavi z dosedanjim uravnoteženim pristopom na podlagi soglasja, saj enostransko poudarja ukrepe za zmanjšanje ponudbe;

1.3 meni, da regulativni in kazenski pristop ne zadostuje, ter poziva k razvoju nove strategije EU za boj proti drogam, ki bo temeljila na poglobljeni oceni sedanje strategije, ki bo kmalu prenehala veljati;

1.4 je zaskrbljen zaradi spremembe prednostnih nalog politike financiranja in tudi v tej točki poziva k vrnitvi k uravnoteženemu pristopu;

1.5 podpira nadaljnje usklajevanje nacionalnih ukrepov za boj proti trgovini z drogami in priporoča, da se usklajevanje kazenskopravne politike EU razširi na različne oblike zlorabe drog;

1.6 priporoča oblikovanje in uporabo neodvisnega in znanstveno utemeljenega sistema vrednotenja ukrepov za zmanjšanje ponudbe ter zagotavljanje ustreznih sredstev za izvajanje takšnih ukrepov;

1.7 se strinja s predlaganimi ukrepi za zaplembo in odvzem premoženja, pridobljenega s kaznivimi dejanji, ter priporoča, da se vsaj del odvzetega premoženja nameni financiranju dejavnosti za zmanjševanje povpraševanja, ki jim je v glavnem namenjenih premalo sredstev;

1.8 poudarja, da za nove nevarne droge tudi regulativni akt ne zadostuje in da je treba takšno ureditev izvajati v okviru celostne in obsežne politike ukrepanja, katere učinkovitost je treba stalno spremljati in vrednotiti;

1.9 meni, da je del sporočila o zmanjšanju povpraševanja nesorazmeren in površen, ter Komisiji priporoča, da začne na tem področju ukrepanja razvijati institucionalne mehanizme, ki bodo zajamčili udejanjanje pobud, ki temeljijo na znanstvenih dokazih;

1.10 je trdno prepričan, da bo že srednjeročno potrebna obsežna in usklajena politika na področju odvisnosti, ki bo zajela problem uživanja vseh (dovoljenih in prepovedanih) psihoaktivnih snovi; takšna politika bo preprečila, da bi se učinki posameznih politik med seboj izničili;

1.11 podpira delo Foruma civilne družbe o drogah ter priporoča, da se njegova dognanja bolj upoštevajo tako na ravni EU kot na nacionalni ravni.

2. Splošne ugotovitve

2.1 ESSO pozdravlja sporočilo Komisije Za odločnejši odziv Evrope na izzive, ki jih predstavljajo droge (1).

2.2 Strinja se z ugotovitvijo v tem dokumentu, da se mora z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe „Evropa na problem drog odzvati energično in odločno, obravnavati pa mora tako povpraševanje po drogah kot tudi njihovo ponudbo“. Pozdravlja zavezanost Komisije, da bo evropski politiki proti drogam dala nov zagon, in se strinja, da mora Evropska unija „[u]krepati […] na tistih področjih, kjer bo učinek največji“.

2.3 Hkrati pa je razočaran, ker je sporočilo korak nazaj v primerjavi z dosedanjim pristopom na podlagi soglasja, ki je bil uravnotežen in se je v enaki meri osredotočal na zmanjšanje ponudbe in povpraševanja. Sporočilo enostransko poudarja pravne instrumente za zmanjšanje ponudbe ter navaja le zelo splošne cilje za zmanjšanje povpraševanja.

2.4 EESO obžaluje, ker dokument na področju uživanja drog zanemarja medsektorske vidike socialne politike, povezane s človekovimi pravicami, ter ravno nasprotno poudarja pravne in kazenske instrumente, ki so slabo znanstveno raziskani, katerih učinkovitosti trenutno razpoložljivi podatki skoraj ne dokazujejo in ki so dražji (2).

2.5 EESO meni, da je zmanjšanje ponudbe smiselno le kot del oz. element strateškega sistema. Treba je preprečiti, da bi se preveč poudarjali kazenskopravni ukrepi, ki se morajo uporabljati kot zadnje sredstvo (ultima ratio). V politiki Evrope, ki je v svojih instrumentih podprla obsežno in pluralistično strategijo, preventivni ukrepi ne smejo biti potisnjeni na stranski tir zaradi poenostavljenih in represivnih pristopov, ki se le malo zmenijo za človekove pravice in prevladujejo v številnih regijah sveta.

2.6 EESO je prepričan, da je treba v zvezi s politiko EU za boj proti drogam na podlagi ovrednotenja sedanje strategije zasnovati novo strategijo, temeljito razpravljati o njej in jo sprejeti; ta strategija mora temeljiti na soglasju ter izražati skupno zavezo držav članic strateškemu razmisleku, akcijskim programom in politiki financiranja (najboljši splet politik), ki so veljali doslej, vzdrževali določeno raven ravnovesja in temeljili na temeljnih vrednotah Lizbonske pogodbe.

2.7 V skladu s temeljnim načelom, po katerem država članica ne sme povzročiti večje škode in tveganja od tistih, ki jih namerava preprečiti, je treba vzpostaviti postopek odločanja, ki bo omogočal hitre spremembe politike, če bo neodvisna ocena pokazala, da so rezultati negativni.

3. Financiranje

3.1 EESO je zaskrbljen, ker Komisija spreminja in zmanjšuje število svojih prednostnih nalog financiranja. Program Zdravje za rast v okviru tretjega večletnega programa financiranja 2014–2020 ne obravnava problema drog in zmanjšanja povpraševanja po drogah. Poleg tega niti ne omenja finančnih sredstev, ki bi bila potrebna za zmanjšanje povpraševanja v skladu s cilji strategije in akcijskega programa EU za boj proti drogam.

3.2 Podobno so se spremenile tudi prednostne naloge financiranja v predlogu Komisije o Programu za pravosodje in Programu za temeljne pravice in državljanstvo, saj so sredstva, dodeljena obravnavi problema drog, v glavnem osredotočena na preprečevanje kriminala. EESO odločno poziva Komisijo, naj spremeni politiko financiranja v skladu s potrebami uravnotežene strategije.

4. Konkretne in vsebinske ugotovitve

4.1 Uporaba prepovedanih drog in promet z njimi

4.1.1 Glede boja proti prometu s prepovedanimi drogami je v sporočilu poudarjen nenehno spreminjajoči se trg prepovedanih drog in pojavljanje inovativnih načinov in novih tehnologij v tihotapljenju. Komisija opozarja, da je treba za učinkovit boj proti tem negativnim pojavom izboljšati usklajevanje med pobudami proti prometu s prepovedanimi drogami.

4.1.2 Dokument poudarja, da je začetek veljavnosti Lizbonske pogodbe (3) omogočil okrepitev pravnih in političnih instrumentov za boj proti prometu s prepovedanimi drogami, vendar izpostavlja, da so se z nekaterimi pravnimi instrumenti (4)„ukrepi za boj proti prometu s prepovedanimi drogami uskladili v zelo majhni meri [ter da ti instrumenti niso] dovolj prispeval[i] k lažjemu pravosodnemu sodelovanju v zadevah prometa s prepovedanimi drogami“ (5).

4.1.3 Komisija v zvezi s tem v sporočilu priporoča nove pravne instrumente, s katerimi namerava uvesti skupne minimalne standarde za oteževalne ali olajševalne okoliščine in se tako boriti proti velikim mrežam čezmejnega prometa s prepovedanimi drogami, izboljšati opredelitev kaznivih dejanj in sankcij ter vpeljati strožje obveznosti poročanja za države članice.

4.1.4 EESO se na splošno strinja s sklepi sporočila, vendar poudarja, da bo to prizadevanje uspešno le, če bo vzpostavljen sistem za merjenje učinkovitosti ukrepov za zmanjšanje ponudbe in če bodo uvedeni preizkušeni kazalniki. Zato se zavzema za razvoj mehanizmov za vrednotenje in spremljanje, ki bosta merila dejanski učinek in stroškovno učinkovitost teh ukrepov, ter podpira že opravljeno delo za oblikovanje ustreznih kazalnikov (6).

4.1.5 EESO poudarja, da so sredstva za vrednotenje instrumentov, povezanih z ukrepi za zmanjšanje ponudbe, premajhna, če upoštevamo, kako obsežne posledice imajo za temeljne pravice uporabnikov drog, ki v pravnem smislu ne škodijo drugim osebam in nimajo pridobitnih namenov.

4.1.6 EESO priporoča, da se v skladu s sporočilom Komisije o tej temi (7) uskladitev politike EU v kazenskih zadevah razširi tudi na kazniva dejanja, v zvezi s katerimi se kazenskopravne prakse (standardi, kazni, izvršitve kazni, oprostitve) posameznih držav članic razlikujejo do takšne mere, da nedvomno spodkopavajo človekove pravice in pravno varnost. Po mnenju EESO je to trenutno mogoče opaziti v primerih zlorabe drog (8).

4.1.7 EESO opozarja, da načrtovana uskladitev minimalnih kazni ne sme povečati maksimalnih kazni v določenih državah članicah. Poudarja tudi, da bi lahko politika, osredotočena na zmanjšanje ponudbe, izražala nemoč oblikovalcev politike, zato je nujno treba najti ravnovesje med grožnjo kazenskih sankcij ter nepogrešljivimi ukrepi zdravljenja in pomoči.

4.1.8 EESO meni, da je treba namesto pristopa, izključno usmerjenega v boj proti prometu z drogami, preoblikovati strategije na področju kazenskega prava in se pri tem osredotočiti na zmanjšanje družbene in zdravstvene škode zaradi trgovine z drogami ter izboljšanje varnosti posameznikov in družbe.

4.2 Predhodne sestavine za prepovedane droge

4.2.1 EESO se strinja z oceno stanja, podano v tem poglavju, in tudi s stališčem, da morajo obstoječi in načrtovani ukrepi zagotoviti učinkovit nadzor nezakonite uporabe teh snovi, pri čemer ne smejo ovirati zakonite trgovine s temi snovmi.

4.2.2 EESO se tudi strinja s Komisijo, da je treba okrepiti mednarodno sodelovanje na tem področju, četudi obstajajo velike razlike v kakovosti podatkov, njihovem zagotavljanju in pripravljenosti za zagotavljanje podatkov zlasti glede vpletenih tretjih držav.

4.3 Zaplemba in odvzem premoženja, pridobljenega s kaznivimi dejanji

4.3.1 EESO podpira prizadevanje Komisije na tem področju ter meni, da so navedeni zakonodajni instrumenti sorazmerni in primerni za obravnavo tega problema. Zato obžaluje, da ti instrumenti iz različnih razlogov niso dosegli pričakovane učinkovitosti.

4.3.2 Zato podpira pripravo novih strožjih evropskih zakonodajnih aktov in razširitev uskladitve zakonodaje tega področja na ravni EU.

4.3.3 EESO predlaga, da se vsaj del zaplenjenih sredstev nameni ukrepom za zmanjšanje povpraševanja, ki so že od nekdaj nezadostno financirani, čeprav so najučinkovitejše sredstvo za boj proti uživanju drog in obravnavo njegovih družbenih posledic.

4.4 Nove psihoaktivne snovi

4.4.1 EESO se v glavnem strinja z ugotovitvami v sporočilu Komisije glede novih psihoaktivnih snovi. Komisija meni, da splošna ureditev izpolnjuje pričakovanja javnosti in oblasti glede hitrega preverjanja novih snovi, ki pa bi brez učinkovite ocene tveganj posameznih snovi lahko škodilo legitimnim zdravstvenim in industrijskim interesom. Odbor poleg tega opozarja, da sedanja ocena tveganj ne temelji na večdisciplinarnem pristopu, temveč v glavnem na kemičnih in forenzičnih analizah.

4.4.2 EESO poudarja, da za nove nevarne droge regulativni akt ne zadostuje in da bi ga bilo treba izvajati v okviru celostne in obsežne politike ukrepanja, katere učinkovitost je treba stalno spremljati in vrednotiti. Pojavijo se lahko nepredvidena tveganja: skušnjave uporabnikov drog, da začnejo uporabljati nove snovi, kriminalizacija, zvišanje cen na nezakonitem trgu, avtomatična prepoved ali nadzor sicer uporabnih snovi, prikrito uživanje drog, dodatna tveganja, ki jih povzroča nezakoniti trg, itd. EESO je razočaran, ker predlagani regulativni instrumenti ne odražajo teh vidikov.

4.4.3 Po mnenju EESO je pomembno, da oblikovalci politik hkrati s pripravo seznama snovi predlagajo ukrepe za obravnavanje zdravstvenih in socialnih posledic uživanja psihoaktivnih snovi ter poiščejo ureditvene alternative neposredni kriminalizaciji uporabnikov drog. Odbor meni, da je treba v ta namen nujno zapolniti vrzeli v zbiranju podatkov, izboljšati interaktivnost pretoka informacij, organizirati usposabljanje zaposlenih v tem sektorju, zagotoviti verodostojno komuniciranje s pomočjo najsodobnejših metod in tehnologij, razviti ureditev in spremljanje na področju zaščite potrošnikov ter zagotoviti zdravstvene in podporne storitve.

4.4.4 EESO izpostavlja problem, da zakonodajni odziv na nove snovi še vedno zakriva pogosto veliko resnejše probleme, ki jih povzročajo „stare“ psihoaktivne snovi (npr. alkohol, nikotin, industrijske halucinogene snovi), ki se ne nadzorujejo.

4.5 Zmanjšanje povpraševanja

4.5.1 EESO je razočaran nad predlogi Komisije o zmanjšanju povpraševanja, ki pravzaprav vsebujejo le splošne ugotovitve. Komisiji priporoča, naj še naprej razvija strateški pristop, ki bo prinesel tako količinski kot kakovostni napredek pri zagotavljanju temeljnih pravic na področju zdravljenja.

4.5.2 Pri tem se Komisija ne bi smela osredotočati samo na standarde kakovosti, temveč bi morala tudi pripomoči k uvedbi politik financiranja v državah članicah, ki bodo odražale uravnotežen pristop.

4.5.3 V vsej Evropi je treba za ljudi, ki imajo z drogami povezane težave, zagotavljati pokritost, dostopnost, razpoložljivost in cenovno dostopnost širokega razpona z dokazi podprtih storitev, katerih cilj je zmanjšati škodo, povezano z zdravjem (HIV/AIDS, hepatitis in prevelik odmerek). Te storitve vključujejo detoksifikacijo, zdravljenje v domovih, ambulantah in komunah, rehabilitacijo, ponovno vključevanje, nadomestno zdravljenje in zamenjavo igel. Programi morajo biti v enaki meri in v celoti dostopni v zaporih ter pripadnikom manjšin in skupin, ki so izpostavljene diskriminaciji.

4.5.4 EESO meni, da je treba v politikah EU in držav članic za boj proti drogam prednost nameniti zagotavljanju zdravstvenih storitev in storitev zdravljenja odvisnosti za osebe, ki potrebujejo pomoč, ne pa kriminalizaciji in kaznovanju oseb, ki imajo z drogami povezane težave.

4.5.5 EESO opozarja, da Evropska unija trenutno nima nikakršnega sredstva za opominjanje ali kaznovanje držav članic, ki ne zagotavljajo možnosti znanstveno dokazanega zdravljenja, niti kadar je to življenjsko pomembno, in ki s tem kršijo človekove pravice.

4.5.6 EESO torej spodbuja Komisijo, naj podpre uvedbo institucionalnih mehanizmov, ki v državah članicah zagotavljajo udejanjanje pobud na tem področju, katerih učinkovitost je znanstveno podprta, ter uravnoteženo in nadzorovano delovanje sistema financiranja, ki je za to potreben.

4.6 Mednarodno sodelovanje

4.6.1 EESO pozdravlja dialog z državami proizvajalkami in državami tranzita ter politiko tehnične podpore in pomoči ter priporoča, da se te dejavnosti še okrepijo.

4.6.2 EESO poleg tega podpira okrepitev prizadevanj Evropske unije v zvezi s sosednjimi državami in strateškimi partnerji ter na poteh, po katerih pridejo droge v EU, na podlagi uravnoteženega in celovitega pristopa, ki zagotavlja polno spoštovanje človekovih pravic.

4.6.3 EESO pozdravlja rezultate, ki jih je Evropski center za spremljanje drog in zasvojenosti z drogami dosegel od ustanovitve pri spremljanju stanja na področju drog, izboljšanju discipline in kakovosti zbiranja podatkov ter razvoju skupnih tehničnih pristopov.

4.6.4 EESO poziva Komisijo, naj pripravi oceno stanja v zvezi z družbenimi spremembami, ki jih povzroča trajajoča gospodarska kriza, in se pri tem še posebej osredotoči na vzorce uživanja drog in prometa z njimi.

4.6.5 EESO sicer priznava pomen treh konvencij Združenih narodov o drogah (9) in rezultatov, ki so bili z njihovo pomočjo doseženi, vendar opozarja, da jim kljub zadanim ciljem v veliki večini držav sveta, med njimi tudi v nekaterih evropskih državah, ni uspelo zagotoviti zakonitega, ustreznega in pravičnega dostopa do nekaterih drog. Po drugi strani pa se nezakonita proizvodnja in uživanje nista zmanjšala, temveč sta se znatno povečala. Poleg tega veljavni sistem vedno ne zagotavlja ukrepov za zdravje in dobro počutje, katerih učinkovitost je znanstveno dokazana.

4.6.6 Zato EESO priporoča, da Evropska unija zavzame vlogo kritičnega varuha konvencij Združenih narodov o drogah in njihovega izvajanja pod pogojem, da o tem obstaja soglasje med državami članicami ter da se dosledno upoštevajo človekove pravice in znanstveni dokazi. EU bi lahko po potrebi izrazila mnenje o posodobitvi konvencij.

4.6.7 EESO pozdravlja in odobrava delo Foruma civilne družbe o drogah ter vodstvenim organom EU priporoča, naj bolj upoštevajo njegova dognanja. EESO bi pozdravil priložnost, da bi se lahko dela tega foruma udeležil kot opazovalec.

5. Pogled v prihodnost

5.1 EESO v skladu s členom 11(3) in (4) Lizbonske pogodbe priporoča okrepitev resničnega socialnega dialoga med Komisijo in državami članicami. V duhu participativne demokracije bi bilo treba poklicne skupnosti in po možnosti potrošniške organizacije tesno vključiti v strateško načrtovanje, da bi lahko strokovnjaki in civilna družba neposredno ocenjevali državno usklajevanje.

5.2 Odbor meni, da je potreben dvotirni pristop k političnemu načrtovanju. Na splošno je treba s pomočjo okrepljene uskladitve omogočiti sinergije med usklajenimi pristopi na evropski ravni. Potreben pa je tudi lokalni pristop, da se zagotovi razvoj politik EU na podlagi resničnih potreb lokalnih skupnosti in v sodelovanju z njimi, ne pa na podlagi abstraktnih konceptov.

5.3 EESO je trdno prepričan, da je že srednjeročno potrebna obsežna in usklajena politika na področju odvisnosti, ki bo zajela problem uživanja vseh (dovoljenih in prepovedanih) psihoaktivnih snovi. Trenutno zaradi političnih in pravnih razlogov obstaja umetna ločitev med tema dvema politikama, ki uporabljata zelo različna sredstva ter običajno delujeta druga proti drugi, namesto da bi se medsebojno krepili. Poleg tega so z vidika pravne varnosti in človekovih pravic znatne razlike glede zavezujoče veljave takšnih vladnih politik vprašljive.

5.4 EESO priporoča, da Komisija začne ustvarjati pogoje za zagotovitev dostopa do nadzirane uporabe terapevtske konoplje v zdravstvene namene in vseh vrst nadomestnega zdravljenja.

5.5 EESO je kritičen glede pristopa Evropske unije k alkoholizmu, ki povzroča veliko večje družbene probleme, ter ostaja pri stališču, ki ga je izrazil v prejšnjih izboljševalnih mnenjih (10), v katerih poziva Komisijo, naj na tem področju odločno ukrepa.

V Bruslju, 24. maja 2012

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) COM(2011) 689 final.

(2) V večini držav se s kazenskimi instrumenti trenutno v glavnem kaznujejo uporabniki drog, prekupčevalci pa le omejeno.

(3) Člen 83(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije.

(4) Na primer, okvirni sklep Sveta 2004/757/PNZ z dne 25. oktobra 2004 o opredelitvi minimalnih določb glede elementov kaznivih dejanj in kazni na področju nedovoljenega prometa s prepovedanimi drogami.

(5) COM(2011) 689 final.

(6) Prva evropska konferenca o kazalnikih na področju ponudbe drog. Skupna pobuda za pripravo trajnostnih rešitev za spremljanje trgov z drogami, z drogo povezanega kriminala in zmanjševanja ponudbe drog, Evropska komisija, 20.–22. oktober 2010.

(7) COM(2011) 573 final.

(8) Enako kaznivo dejanje (na primer prodaja zelo majhnih količin drog med uporabniki) se v nekaterih državah članicah kaznuje z dve- do petletno zaporno kaznijo, v drugih pa se uporabijo instrumenti nacionalne ali regionalne politike pomoči (ustvarjanje delovnih mest, stanovanjska pomoč, socialna pomoč itd.).

(9) Enotna konvencija o narkotikih iz leta 1961, ki je bila spremenjena s protokolom leta 1972, konvencija o psihotropnih snoveh iz leta 1971 in konvencija proti nedovoljenemu prometu z narkotičnimi drogami in psihotropnimi snovmi iz leta 1988.

(10) UL C 175, 27.7.2007, str. 78–84, UL C 318, 23.12.2009, str. 10–14.

31.7.2012

Uradni list Evropske unije

C 229/90

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (Splošna uredba o varstvu podatkov)

(COM(2012) 11 final – 2012/011 (COD))

2012/C 229/17

Glavni poročevalec: Jorge PEGADO LIZ

Evropski parlament in Svet sta 16. februarja oziroma 1. marca 2012 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosita za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (Splošna uredba o varstvu podatkov)

COM(2012) 11 final – 2012/011 (COD).

Predsedstvo Evropskega ekonomsko-socialnega odbora je 21. februarja 2012 za pripravo dela ne tem področju zadolžilo strokovno skupino za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo.

Zaradi nujnosti postopka je Evropski ekonomsko-socialni odbor na 481. plenarnem zasedanju 23. in 24. maja 2012 (seja z dne 23. maja) za glavnega poročevalca imenoval g. PEGADA LIZA ter mnenje sprejel s 165 glasovi za, 34 glasovi proti in 12 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1

EESO pozdravlja splošno usmeritev Komisije, se strinja z izbiro predlagane pooblastilne podlage in načeloma odobrava cilje predloga, ki v veliki meri upoštevajo mnenje Odbora. Glede pravnega statusa varstva podatkov EESO meni, da je treba obdelavo in prenos podatkov v okviru notranjega trga omejiti v skladu s pravico do varstva osebnih podatkov v smislu člena 8 Listine o temeljnih pravicah in člena 16(2) PDEU.

1.2	EESO ni popolnoma prepričan, da je uredba najustreznejši pravni instrument za predlagane cilje, zato poziva Komisijo, naj natančneje ponazori in utemelji razloge, zakaj je ta instrument boljši kot direktiva ali celo nujno potreben.

1.3	Vseeno izraža obžalovanje zaradi preštevilnih izjem in omejitev, ki vplivajo na potrjena načela pravice do varstva osebnih podatkov.

1.4

1.5	Ker gre za temeljne pravice, bi morala uskladitev s pomočjo uredbe na posebnih področjih državam članicam vseeno omogočiti, da v nacionalnem pravu sprejmejo določbe, ki jih v tej uredbi ni ali ki so ugodnejše od tistih v uredbi.

1.6	Poleg tega Odbor ne more sprejeti vseh skoraj sistematičnih sklicevanj na delegirane akte, ki ne spadajo izrecno v okvir člena 290 PDEU.

1.7

Odbor kljub temu pozdravlja osredotočenje na oblikovanje učinkovitega institucionalnega okvira za zagotovitev učinkovitosti zakonskih določb tako na ravni podjetij (uradne osebe za varstvo podatkov) kot na ravni javnih organov držav članic (neodvisni nadzorni organi). Vendar bi želel, da bi se Komisija odločila za pristop, ki bi bil bliže resničnim potrebam in željam državljanov ter bolj sistematičen glede na naravo nekaterih področij gospodarske in družbene dejavnosti.

1.8

EESO meni, da je v predlagano besedilo mogoče vnesti vrsto izboljšav in več natančnosti, ter navaja natančne primere za več členov v smislu boljše opredelitve pravic, krepitve varstva državljanov na splošno in posebej delavcev, narave privolitve, zakonitosti obdelave ter zlasti funkcij uradnih oseb za varstvo podatkov in obdelave podatkov na področju zaposlovanja.

1.9	EESO meni še, da bi bilo treba vključiti neupoštevane elemente, kot so razširitev področja uporabe, obdelava občutljivih podatkov ali skupinske tožbe.

1.10

EESO tako meni, da je treba v področje uporabe uredbe izrecno vključiti iskalnike, ki večino prihodka ustvarijo z usmerjenim oglaševanjem na podlagi zbiranja osebnih podatkov o njihovih uporabnikih, celo oblikovanja njihovih profilov. Enako bi moralo veljati tudi za spletne strežnike, ki ponujajo prostor za shranjevanje oziroma – nekateri – programsko opremo (računalništvo v oblaku ali cloud computing) ter v komercialne namene zbirajo podatke o svojih uporabnikih.

1.11

In enako bi moralo veljati tudi za osebne informacije, objavljene na socialnih omrežjih, ki bi morala – v skladu s pravico biti pozabljen – posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, omogočati spremembo ali izbris informacij ali na njegovo željo odstranitev njegove osebne strani in povezav na druge zelo obiskane spletne strani, kjer so te informacije reproducirane ali komentirane. V tem smislu bi bilo treba spremeniti člen 9.

1.12

EESO še poziva Komisijo, naj znova razmisli o nekaterih vidikih predloga, ki se mu zdijo nesprejemljivi za občutljiva področja, kot so zaščita otrok, pravica do ugovora, oblikovanje profilov, nekatere omejitve pravic, prag 250 delavcev za imenovanje uradne osebe za varstvo podatkov in način ureditve sistema „vse na enem mestu“.

2. Uvod

2.1	EESO je bil zaprošen za mnenje o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (Splošna uredba o varstvu podatkov) (1).

2.2

Vendar je treba opozoriti, da je ta predlog del „svežnja“, ki obsega tudi uvodno sporočilo (2), predlog direktive (3) in Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij na podlagi člena 29(2) Okvirnega sklepa Sveta z dne 27. novembra 2008 (4). EESO ni bil zaprošen za mnenje o vseh delih predlagane zakonodaje, ampak samo o predlogu uredbe, čeprav bi ga morali zaprositi tudi za mnenje o predlogu direktive.

2.3	Predlog, za katerega obravnavo je bil EESO zaprošen, se po mnenju Komisije nahaja na sečišču dveh izmed najpomembnejših pravno-političnih in politično-gospodarskih usmeritev EU.

2.3.1

Po eni strani člen 8 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in člen 16(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) potrjujeta varstvo podatkov kot temeljno pravico, ki jo je kot tako treba zaščititi. Sporočili Evropske komisije o stockholmskem programu in akcijskem načrtu za izvajanje tega programa temeljita prav na teh členih (5).

2.3.2

Po drugi strani pa Evropska digitalna agenda in splošneje strategija Evropa 2020 priporočata utrditev razsežnosti „enotnega trga“ pri varstvu podatkov in zmanjšanje upravnih bremen za podjetja.

2.4

Namen Komisije je posodobiti načela iz konsolidirane Direktive 95/46/ES o varstvu podatkov, da bi tako v prihodnosti zagotovila pravice posameznika na področju spoštovanja zasebnosti v digitalni družbi in njenih omrežjih. Želeni cilji so okrepiti pravice državljanov, utrditi notranji trg EU, zagotoviti visoko raven varstva podatkov na vseh področjih (tudi na področju pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah) in pravilno izvajanje za to sprejetih predpisov, olajšati čezmejno obdelavo podatkov in določiti univerzalne standarde na področju varstva podatkov.

3. Splošne ugotovitve

3.1

Odbor se v novih razmerah digitalnega gospodarstva strinja z mnenjem Komisije, da „imajo posamezniki pravico do učinkovitega nadzora nad svojimi osebnimi podatki“, in želi tudi, da se ta pravica razširi na različne namene uporabe, za katere se individualni profili oblikujejo na podlagi podatkov, ki se zbirajo na številne (zakonite in včasih nezakonite) načine, in na obdelavo tako pridobljenih podatkov. Odbor tudi meni, da morata biti obdelava in prenos podatkov v okviru enotnega trga omejena s pravico do varstva, ki izhaja iz člena 8 Listine o temeljnih pravicah. Gre za temeljno pravico, vključeno v institucionalno pravo Unije in večino nacionalnih zakonodaj držav članic.

3.2

Vsak državljan ali rezident Unije ima s tem temeljne pravice, ki so vključene v Listino in Pogodbe; te pravice so priznane tudi v zakonodaji držav članic, včasih celo na ustavni ravni. Druge pravice, kot sta pravica do osebne podobe ali pravica do varstva zasebnosti, dopolnjujejo in krepijo pravico do varstva podatkov, ki se nanaša nanje. Zato mora biti mogoče, da se spoštovanje teh pravic zagotovi z zahtevo spletni strani, da spremeni ali odstrani osebni profil ali zbirko s strežnika; če tega ne izpolni, pa da se doseže ustrezno sodno odredbo.

3.3

Vodenje zbirk z osebnimi podatki je za javno upravo (6), upravljanje človeških virov podjetij, komercialne službe, združenja in sindikate, politične stranke ali socialna spletna mesta in spletne iskalnike nujno; vendar pa te zbirke, katerih cilji so različni, zaradi zaščite zasebnosti posameznikov, ki so zakonito vpisani vanje, ne smejo zbirati podatkov, ki niso bistveni za njihovo uporabo, in ne smejo biti medsebojno povezane z IKT, če to ni nujno in če ni pravnega varstva. Neomejen dostop določenega organa do vseh podatkov bi ogrožal državljanske svoboščine in zasebno življenje.

3.4	V zvezi z zbirkami, ki jih vodijo pravne osebe zasebnega prava, morajo imeti vpleteni posamezniki pravico do dostopa, popravka in celo odstranitve zbirke, in sicer tako glede zbirk, namenjenih za pospeševanje prodaje, kot glede zbirk socialnih spletnih strani.

3.5

Za zbirke, ki jih vodijo javne ali zasebne uprave in ki izpolnjujejo zakonske obveznosti, morajo posamezniki imeti pravico do dostopa, popravka v primeru napake, tudi odstranitve, če je vpis posameznika postal nepotreben, na primer v primeru amnestije v kazenski evidenci ali v primeru izteka pogodbe o zaposlitvi, po izteku zakonsko predpisanega roka za hrambo podatkov.

3.6

EESO pozdravlja splošno usmeritev Komisije in priznava, da cilji konsolidirane Direktive 95/46/ES ostajajo aktualni, čeprav je po 17 letih zaradi vseh tehnoloških in družbenih sprememb, ki so se zgodile v digitalnem okolju, temeljita revizija postala nujno potrebna. Na primer, v Direktivi 95/46/ES niso bili obravnavani nekateri vidiki čezmejne izmenjave informacij in podatkov med upravami, pristojnimi za pregon kaznivih dejanj in izvrševanje sodb v okviru policijskega in pravosodnega sodelovanja. To vprašanje je obravnavano v osnutku direktive, vključenem v sveženj o varstvu podatkov, o katerem Odbor ni bil zaprošen za mnenje.

3.7

EESO načeloma pozdravlja cilje predloga, ki sodijo v okvir varovanja temeljnih pravic in v veliki meri upoštevajo mnenje Odbora (7), zlasti kar zadeva:

—	oblikovanje enotnega sklopa pravil o varstvu podatkov, ki bo veljal v vsej Uniji in zagotavljal najvišjo možno raven varstva;

—	izrecno ponovno potrditev prostega pretoka osebnih podatkov v EU;

—	odpravo več nekoristnih upravnih obveznosti, ki bi po mnenju Komisije podjetjem omogočila prihranek približno 2,3 milijarde EUR na leto;

—	obveznost za podjetja in organizacije, da nacionalni nadzorni organ čim prej obvestijo o resnih kršitvah osebnih podatkov (če je mogoče v 24 urah);

—	možnost, da se državljani obrnejo na organ, pristojen za varstvo podatkov v njihovi državi, tudi ko njihove podatke obdeluje podjetje s sedežem zunaj ozemlja EU;

—	prizadevanja, da se olajša dostop posameznikov do njihovih osebnih podatkov ter tudi prenos osebnih podatkov od enega ponudnika storitev do drugega (pravica do prenosljivosti podatkov);

—	„pravico biti pozabljen“, da se državljanom zagotovi najboljše obvladovanje tveganj, povezanih z varstvom podatkov na spletu, in možnost, da dosežejo odstranitev svojih osebnih podatkov, če njihove ohranitve ne upravičuje noben zakonit razlog;

—

okrepitev – v primerjavi s sedanjem položajem – vloge neodvisnih nacionalnih organov, pristojnih za varstvo podatkov, da bi lahko bolje zagotavljali izvajanje in spoštovanje pravil EU na ozemlju svoje države, zlasti tako, da bodo imeli pristojnost za izrekanje denarnih kazni podjetjem, ki kršijo pravila, pri čemer bodo lahko te kazni znašale do 1 milijona EUR ali 2 % skupnega letnega prometa podjetja;

—	tehnološko nevtralnost in uporabo uredbe za vse obdelave podatkov ne glede na to, ali gre za samodejne ali ročne obdelave;

—	obveznost izvajanja ocen učinka glede varstva podatkov.

3.8

EESO pozdravlja poudarek, namenjen varstvu temeljnih pravic, in se v celoti strinja z izbiro predlagane pravne podlage, ki je prvič uporabljena v zakonodaji. Poudarja tudi velik pomen tega predloga za uresničevanje enotnega trga in njegove pozitivne učinke v okviru strategije Evropa 2020. Kar zadeva izbiro uredbe, se del članov EESO ne glede na skupine, ki jim pripadajo, strinja s Komisijo, saj meni, da je to najustreznejši pravni instrument za zagotovitev enotnega izvajanja in enako, visoko raven varstva v vseh državah članicah; nekateri drugi člani pa menijo, da bi bilo mogoče načelo subsidiarnosti in podatke bolje zavarovati z direktivo, zlasti v državah članicah, ki že zagotavljajo višjo raven varstva od tiste, ki je opredeljena v predlogu Komisije. EESO se zaveda, da so tudi države članice v zvezi s tem vprašanjem razdvojene. Zato poziva Komisijo, naj bolje utemelji svoj predlog ter pojasni njegovo skladnost z načelom subsidiarnosti in razloge, zakaj je izbira uredbe nepogrešljiva za predlagane cilje.

3.8.1

Ker gre za uredbo, ki se nemudoma in v celoti uporablja v vseh državah članicah, ne da bi jo bilo treba prenesti v njihovo zakonodajo, EESO opozarja Komisijo, da je treba poskrbeti za skladnost prevodov v vse jezike, kar ne velja pri prevodih tega predloga.

3.9

EESO meni, da bi lahko Komisija po eni strani v predlogu šla še dlje pri razsežnosti varstva nekaterih pravic, ki so zaradi neštetih izjem in omejitev skoraj brez vsebine, po drugi strani pa bi morala bolje uravnotežiti pravice različnih strani. Tako obstaja nevarnost neravnotežja med cilji temeljne pravice do varstva podatkov in cilji enotnega trga, in to v škodo temeljne pravice. EESO se v glavnem strinja z mnenjem Evropskega nadzornika za varstvo podatkov (8).

3.10

EESO bi želel, da Komisija sprejme pristop, ki bi bolj ustrezal resničnim potrebam in željam državljanov ter bil bolj sistematičen glede na naravo nekaterih področij gospodarske in družbene dejavnosti, kot so na primer spletno poslovanje, neposredno trženje, delovna razmerja, javni organi, nadzor in varnost, DNK itd., tako da bi razlikovala med pravnimi ureditvami glede na te zelo različne vidike obdelave podatkov.

3.11

Kar zadeva različne določbe v predlogu (vse so povzete v členu 86), so zelo pomembni vidiki pravnega instrumenta in delovanja sistema odvisni od prihodnjih delegiranih aktov (26 prenosov pooblastil za nedoločen čas). EESO meni, da to močno presega meje, določene v členu 290 Pogodbe in opredeljene v sporočilu Evropske komisije Izvajanje člena 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije (9), kar ima posledice za pravno varnost in gotovost instrumenta. EESO meni, da bi lahko določeno število prenosov pooblastil urejal neposredno evropski zakonodajalec, za druge pa bi bili lahko pristojni nacionalni nadzorni organi oz. njihova združenja na evropski ravni (10). To bi okrepilo izvajanje načel subsidiarnosti in povečalo pravno varnost.

3.12	EESO razume razloge, zakaj Komisija v tem predlogu zaradi njegove posebne pravne narave obravnava le pravice fizičnih oseb, vendar jo poziva, naj pozornost nameni tudi podatkom o pravnih osebah, zlasti tistih s pravno osebnostjo.

4. Posebne ugotovitve

Pozitivne točke:

4.1 Predlog je še vedno v skladu z namenom in cilji Direktive 95/46/ES, zlasti glede nekaterih opredelitev pojmov, bistva načel o kakovosti podatkov in upravičenosti obdelave, obdelav posebnih vrst podatkov ter nekaterih pravic do obveščenosti in dostopa do podatkov.

4.2 Predlog uvaja pozitivne inovacije glede bistvenih vidikov, med katere sodijo nove opredelitve pojmov, boljša opredelitev pogojev privolitve, zlasti v zvezi z otroki, in kategorizacija novih pravic, kot sta pravici do popravka in izbrisa, zlasti pravica „biti pozabljen“, vsebina pravice do ugovora in oblikovanje profilov, zelo podrobne obveznosti upravljavcev in obdelovalcev, varstvo podatkov ter splošni okvir kazni, zlasti upravnih sankcij.

4.3 Odbor pozdravlja tudi osredotočenje predloga na oblikovanje učinkovitega institucionalnega okvira za zagotovitev učinkovitosti zakonskih določb na ravni podjetij (uradne osebe za varstvo podatkov) in na ravni javnih organov držav članic (neodvisni nadzorni organi) ter na okrepitev sodelovanja med temi organi in Komisijo (ustanovitev Evropskega odbora za varstvo podatkov). Vendar pa opozarja, da je treba ohraniti pristojnosti nacionalnih in deloma regionalnih uradnih oseb za varstvo podatkov v državah članicah.

4.4 Nazadnje meni, da sta pozitivni tudi spodbuda za pripravo pravil ravnanja ter vloga potrjevanja za varstvo podatkov ter pečatov in označb za varstvo podatkov.

Kaj bi lahko izboljšali:

4.5 Člen 3 – Ozemeljsko področje uporabe

4.5.1 Pogoji uporabe, določeni v odstavku 2, so preveč omejevalni: spomnimo se na farmacevtska podjetja s sedežem zunaj Evrope, ki želijo za klinične poskuse imeti dostop do kliničnih podatkov o vpletenih posameznikih, ki prebivajo v EU.

4.6 Člen 4 – Opredelitve pojmov

4.6.1 Pojem „privolitve“, ki je bistvena podlaga celotne strukture varstva podatkov, bi moral biti natančneje opredeljen, kar zadeva vse njegove elemente in zlasti opis „jasnega pritrdilnega dejanja“ (zlasti v francoski različici).

4.6.2 V členu 4 bi moral biti opredeljen tudi pojem „prenos podatkov“, ki ni opredeljen nikjer.

4.6.3 Opredeliti je treba pojem „poštenosti“ iz člena 5(a).

4.6.4 Natančno je treba opredeliti tudi pojem podatkov, „ki jih posameznik objavi“ (člen 9(2)(e)).

4.6.5 Opredeliti bi bilo treba tudi pojem „oblikovanja profilov“, ki se uporablja v vsem predlogu.

4.7 Člen 6 – Zakonitost obdelave

4.7.1 V točki (f) se zdi pojem „pravnih interesov, za katere si prizadeva upravljavec“ – ki niso že zajeti v vseh prejšnjih točkah – nejasen in subjektiven, zato bi ga bilo treba bolje opredeliti v samem besedilu, ne pa pustiti, da se opredeli v delegiranem aktu (odstavek 5), zlasti ker v odstavku 4 točka (f) ni omenjena (to je pomembno na primer za poštne storitve in neposredno trženje (11)).

4.8 Člen 7 – Pogoji za privolitev

4.8.1 V odstavku 3 bi bilo treba zapisati, da preklic privolitve preprečuje vsakršno prihodnjo obdelavo in da vpliva na zakonitost obdelave šele od trenutka, ko je privolitev preklicana.

4.9 Člen 14 – Informacije

4.9.1 V odstavku 4(b) bi bilo treba določiti najdaljši možni rok.

4.10 Člen 31 – Obveščanje nadzornega organa o kršitvi

4.10.1 Obveščanje o kršitvah ne glede na njihovo vrsto lahko ogrozi delovanje sistema in dejansko prepreči, da odgovorni za kršitev zares odgovarjajo.

4.11 Člen 35 – Imenovanje uradne osebe za varstvo podatkov

4.11.1 V zvezi z uradno osebo za varstvo podatkov bi bilo treba bolje določiti pogoje, povezane s to funkcijo, zlasti: zaščito pred odpovedjo delovnega razmerja, ki mora biti jasno opredeljena in veljati tudi po obdobju, v katerem bo zadevna oseba opravljala to funkcijo; osnovne pogoje z jasnimi zahtevami za opravljanje te dejavnosti; oprostitev uradne osebe za varstvo podatkov vsakršne odgovornosti, če je delodajalca ali nacionalne organe za varstvo podatkov opozorila na nepravilnosti; pravico do neposrednega sodelovanja predstavnikov zaposlenih pri imenovanju uradne osebe za varstvo podatkov ter pravico do rednega obveščanja teh predstavnikov (12) o nastalih težavah in njihovem reševanju. Natančno bi bilo treba določiti tudi vprašanje sredstev, namenjenih za opravljanje te funkcije.

4.12 Člen 39 – Potrjevanje

4.12.1 Nalogo potrjevanja bi morala prevzeti Komisija.

4.13 Člena 82 in 33 – Obdelava v okviru zaposlitve

4.13.1 V členu 82 manjka izrecno sklicevanje na ocenjevanje uspešnosti (ki ni omenjeno niti v členu 20, ki se nanaša na „oblikovanje profilov“). Poleg tega ni pojasnjeno, ali to pooblastilo velja tudi za besedilo določb o uradni osebi za varstvo podatkov. Prepoved „oblikovanja profilov“ na področju zaposlovanja bi prav tako morala biti izrecno določena v zvezi z oceno učinka o varstvu podatkov (člen 33).

4.14 Členi 81, 82, 83 in 84

4.14.1 Izraz „v mejah te uredbe“ bi bilo treba nadomestiti z izrazom „na podlagi te uredbe“.

Kaj manjka in bi moralo biti vključeno:

4.15 Področje uporabe

4.15.1 Ker gre za temeljne pravice, bi morala uskladitev na posebnih področjih državam članicam omogočiti, da v nacionalnem pravu sprejmejo določbe, ki jih v uredbi ni ali ki so ugodnejše od tistih v uredbi, kot že velja za področja iz členov od 80 do 85.

4.15.2 Naslovi internetnega protokola posameznikov bi morali biti izrecno vključeni v navedbe uredbe glede osebnih podatkov, ki jih je treba varovati, in ne zgolj v uvodne izjave.

4.15.3 Iskalniki, ki večino prihodka ustvarijo z oglaševanjem, zbirajo osebne podatke o svojih uporabnikih in jih uporabljajo za komercialne namene, morajo biti vključeni v področje uporabe uredbe in ne zgolj v uvodne izjave.

4.15.4 Natančno bi bilo treba določiti, da v področje uporabe sodijo tudi socialna omrežja, in to ne samo v primeru oblikovanja profilov v komercialne namene.

4.15.5 Če ne obstaja poimensko sodno dovoljenje, morajo na področje uporabe uredbe spadati tudi nekatere metode za nadzor in filtriranje interneta, s katerimi naj bi se borili proti ponarejanju, ker imajo za posledico oblikovanje profilov nekaterih uporabnikov interneta, zbiranje teh profilov in nadzor vseh njihovih premikov.

4.15.6 Zaželeno bi bilo tudi, da obveznosti uredbe veljajo tudi za institucije in organe Unije.

4.16 Člen 9 – Obdelava posebnih vrst osebnih podatkov

4.16.1 Najbolje bi bilo opredeliti posebne ureditve glede na okoliščine, položaj in cilje obdelave podatkov. Dodati je treba prepoved „oblikovanja profilov“ na teh področjih.

4.16.2 V obdelavo občutljivih podatkov za statistične namene je treba vnesti načelo nediskriminacije.

4.17 Na naslednjih področjih bi bilo treba vključiti nekatere (neizkoriščene) možnosti:

—	sodelovanje predstavnikov zaposlenih na vseh nacionalnih in evropskih ravneh pri pripravi „zavezujočih poslovnih pravil“, ki bi morala odslej veljati kot pogoj za mednarodni prenos podatkov (člen 43);

—	obveščanje in posvetovanje z evropskim svetom delavcev ob mednarodnih prenosih podatkov zaposlenih, zlasti v tretje države;

—	obveščanje in sodelovanje evropskih socialnih partnerjev in nevladnih organizacij za varstvo potrošnikov in človekovih pravic pri imenovanju članov Evropskega odbora za varstvo podatkov, ki bo nadomestil „delovno skupino iz člena 29“;

—	obveščanje in sodelovanje teh partnerjev in nevladnih organizacij na nacionalni ravni pri imenovanju članov nacionalnih organov za varstvo podatkov, kar zdaj prav tako ni predvideno.

4.18 Členi od 74 do 77 – Skupinske tožbe zaradi nezakonitosti zbirk in odškodninske skupinske tožbe

4.18.1 Večina kršitev pravic do varstva podatkov je kolektivnih; ko se zgodijo, ista kršitev ne zadeva le enega posameznika, temveč skupino posameznikov, katerih podatki so v zbirki. Tradicionalna individualna pravna sredstva niso ustrezen ukrep proti tej vrsti kršitev. Čeprav člen 76 vsakemu organu, organizaciji ali združenju, katerega cilj je zaščita pravic in interesov posameznikov, dovoljuje, da v imenu enega ali več posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, začne postopke iz členov 74 in 75, pa to ne velja, ko se zahteva pridobitev odškodnine, saj v tem primeru člen 77 to možnost predvideva le za posameznike, ne dopušča pa postopka skupinskega zastopanja ali skupinske tožbe.

4.18.2 Odbor zato opozarja na to, da je v zadnjih letih v več mnenjih poudaril potrebo in nujnost, da EU dobi usklajen pravni instrument skupinske tožbe na evropski ravni, ki je potreben na številnih področjih prava EU in kot tak obstaja v več državah članicah.

Kaj je nesprejemljivo:

4.19 Člen 8 – Obdelava osebnih podatkov otroka

4.19.1 Po opredelitvi „otroka“ v skladu z Newyorško konvencijo kot osebe, mlajše od 18 let (člen 4(18)), ni sprejemljivo, da je v členu 8(1) otrokom, starim 13 let, dana možnost, da „privolijo“ v obdelavo svojih osebnih podatkov.

4.19.2 Čeprav Odbor razume potrebo po opredelitvi posebnih pravil za mala in srednje velika podjetja, ni sprejemljivo, da lahko Komisija z delegiranim aktom MSP preprosto oprosti obveznosti spoštovanja pravic otrok.

4.20 Člen 9 – Obdelava posebnih vrst osebnih podatkov

4.20.1 Glede določb člena 9(2)(a) prav tako ni nobenega razloga, da lahko otroci dajo svojo „privolitev“ k obdelavi podatkov, ki zadevajo njihovo nacionalno poreklo, politična prepričanja, vero, zdravje, spolno življenje ali kazenske obsodbe.

4.20.2 Podatki, ki jih posamezniki prostovoljno objavijo sami, na primer na Facebooku, ne bi smeli biti izključeni iz varstva, kar je mogoče sklepati iz člena 9(e), zanje bi morala veljati vsaj pravica biti pozabljen.

4.21 Člen 13 – Pravice v zvezi s prejemniki

4.21.1 Izjema iz zadnjega dela tega člena – „razen če se to izkaže za nemogoče ali če vključuje nesorazmeren napor“ – ni niti upravičena niti sprejemljiva.

4.22 Člen 14 – Informacije

4.22.1 Prav tako ni sprejemljiva enaka izjema v odstavku 5(b) tega člena.

4.23 Člen 19(1) – Pravica do ugovora

4.23.1 Nejasna opredelitev, uporabljena za izjemo – „zakoniti in nujni razlogi“ –, ni sprejemljiva, saj je zaradi nje pravica do ugovora brez vsebine.

4.24 Člen 20 – Ukrepi na podlagi oblikovanja profilov

4.24.1 Prepoved oblikovanja profilov ne bi smela biti omejena na „samodejne“ obdelave (13).

4.24.2 V odstavku 2(a) je treba izraz „kadar obstajajo ustrezni ukrepi“ nadomestiti s „kadar so bili sprejeti ustrezni ukrepi“.

4.25 Člen 21 – Omejitve

4.25.1 Besedilo člena 21(1)(c) je popolnoma nesprejemljivo, ker vsebuje nejasne in neopredeljene izraze, kot so: gospodarski in finančni interes, proračunske, denarne ali davčne zadeve ter celo stabilnost in celovitost trga, pri čemer je bilo slednje dodano besedilu Direktive 95/46/ES.

4.26 Členi 25, 28 in 35 – Prag 250 delavcev

4.26.1 Prag 250 delavcev, ki določa možnost uporabe nekaterih določb o varstvu, kot je na primer določba o uradni osebi za varstvo podatkov, bi povzročil, da bi bilo do uporabe take določbe upravičenih le malo manj kot 40 % zaposlenih. Ista omejitev bi v zvezi z obveznostjo hranjenja dokumentacije pomenila, da večina zaposlenih ne bi imela nobene možnosti nadzirati uporabo svojih osebnih podatkov, tako da ne bi bilo nobenega nadzora več. Odbor predlaga, da se razmisli o možnosti nižjega praga, na primer števila delavcev, ki se v državah članicah v glavnem uporablja za oblikovanje organa v podjetju, ki zastopa interese delavcev. Lahko bi predvideli še drugačen pristop, ki bi temeljil na objektivnih merilih in bi se na primer nanašal na število zbirk s področja varovanja podatkov, ki se obdelajo v nekem določenem časovnem obdobju, ne glede na velikost podjetja ali službe.

4.27 Člen 51 – „Vse na enem mestu“

4.27.1 Čeprav Odbor razume, da se za olajšanje delovanja podjetij in učinkovitejše mehanizme varstva podatkov želi uporabiti načelo „vse na enem mestu“, pa to načelo vseeno lahko povzroči občutno poslabšanje varstva podatkov o državljanih na splošno in posebej osebnih podatkov delavcev, zaradi česar bi postala nična sedanja obveznost zagotavljanja, da so prenosi osebnih podatkov predmet pogodbe na ravni podjetja in da jih odobri nacionalna komisija za varstvo podatkov (14).

4.27.2 Poleg tega se zdi, da je ta sistem v nasprotju s prizadevanji za upravljanje na lokalni ravni in predstavlja tveganje, da se državljanu odvzame možnost, da njegov zahtevek obravnava nadzorni organ, ki mu bo najbližji in najbolj dostopen.

4.27.3 Obstajajo torej razlogi za ohranitev pristojnosti organa države članice, v kateri prebiva pritožnik.

V Bruslju, 23. maja 2012

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) COM(2012) 11 final.

(2) COM(2012) 9 final.

(3) COM(2012) 10 final.

(4) COM(2012) 12 final.

(5) Komisija v teh sporočilih poudarja, da mora Unija „vzpostaviti celovit sistem varstva osebnih podatkov, v katerem bodo zajete vse pristojnosti Unije“, in „zagotoviti dosledno uporabo pravice do varstva podatkov“, tako da bodo fizične osebe imele pravico do učinkovitega nadzora nad svojimi osebnimi podatki.

(6) Glej mnenje o ponovni uporabi informacij javnega sektorja, CESE UL C 191, 29.6.2012, str. 129.

(7) Glej mnenje EESO, UL C 248, 25.8.2011, str. 123.

(8) Mnenje Evropskega nadzornika za varstvo podatkov o svežnju za varstvu podatkov, 7.3.2012.

(9) COM(2009) 673 final, 9.12.2009.

(10) Glej ugovor glede subsidiarnosti, ki ga je izrekel francoski senat.

(11) Morali bi imeti več pojasnil o vprašanju pospeševanja prodaje s poimensko naslovljenimi dopisi, saj bi nespremenjena uporaba uredbe vodila do njegove prepovedi, čeprav je to skoraj nevsiljiva in usmerjena metoda pridobivanja novih strank.

(12) Na primer pošiljanje rednega poročila o dejavnosti uradne osebe za varstvo podatkov predstavnikom zaposlenih ali izvoljenim predstavnikom zaposlenih v upravnem odboru ali nacionalnem in/ali evropskem nadzornem svetu, kjer ti obstajajo.

(13) Glej priporočilo CM/Rec(2010) 13 Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 23. novembra 2010.

(14) Zlasti neodvisni upravni organi, pristojni za odobritev in nadzor sestave poimenskih zbirk; nasprotno, njihove pristojnosti bi se morale razširiti na digitalno družbo in socialna omrežja, tudi zaradi vrednosti izmenjav individualnih profilov za pospeševanje prodaje.

PRILOGA

k Mnenju Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Naslednji amandma, ki je bil med razpravo zavrnjen, je prejel vsaj četrtino glasov (člen 54(3) poslovnika):

Točki 4.25 in 4.25.1 se črtata

Rezultat glasovanja

Za	:	87
Proti	:	89
Vzdržani	:	26

31.7.2012

Uradni list Evropske unije

C 229/98

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Okvir kakovosti za storitve splošnega pomena v Evropi

(COM(2011) 900 final)

2012/C 229/18

Poročevalec: g. SIMONS

Evropska komisija je 20. decembra 2011 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Okvir kakovosti za storitve splošnega pomena v Evropi

COM(2011) 900 final.

Strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 10. maja 2012.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 481. plenarnem zasedanju 23. in 24. maja 2012 (seja z dne 23. maja) s 145 glasovi za, 2 glasovoma proti in 7 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 Odbor izraža razočaranje nad naslovom sporočila, ki je zavajajoč in vsebinsko obljublja več, kot ponuja. Zavajajoč je zato, ker se pomen izraza „okvir kakovosti“ očitno ne nanaša na priznano skupno vrednoto „kakovosti“ iz člena 14 PDEU in Protokola št. 26 – vrednoto, ki je sporočilo ne obravnava niti na splošno niti glede na posamezne sektorje.

1.2 Odbor poudarja, da je treba objaviti ta pojasnila o storitvah splošnega pomena. Odbor pozdravlja pojasnila, ki jih vsebuje sporočilo Komisije, vendar s pridržkom navedenih pripomb. Odbor je v preteklih letih večkrat opozoril na potrebo po kakovostnih, učinkovitih in sodobnih storitvah splošnega pomena.

1.3 Odbor je še vedno prepričan, da je nove določbe primarne zakonodaje o storitvah splošnega pomena nujno treba prenesti v sekundarno sektorsko in po potrebi medsektorsko zakonodajo.

1.4 Sedanja gospodarska in finančna kriza je znova izrecno ponazorila osrednjo vlogo storitev splošnega pomena pri zagotavljanju socialne in teritorialne kohezije, pri čemer ne gre pozabiti na to, da politične odločitve omejujejo finančna sredstva javnega sektorja. Odbor se strinja, da je nujno treba sprejeti ustrezne ukrepe za ohranitev zagotavljanja teh storitev in izboljšanje njihove kakovosti.

1.5 Odbor meni, da je institucionalni okvir (člen 14 PDEU, Protokol št. 26 in člen 36 Listine o temeljnih pravicah) dobra podlaga za nadaljnji razvoj, vendar meni, da to sporočilo še ne vsebuje potrebnega usklajenega in specifičnega pristopa k storitvam splošnega pomena.

1.6 Zagotavljanje, naročanje in financiranje storitev splošnega gospodarskega pomena je in bo ostalo po mnenju Odbora v pristojnosti držav članic in poteka v skladu s sektorsko zakonodajo, ki omogoča rešitve po meri, medtem ko je zakonodajna pristojnost EU zlasti na področju opredelitve ekonomskih in finančnih okvirnih pogojev in nadzora nad očitnimi pomanjkljivostmi.

1.7 Odbor vztraja, da je pri reviziji sektorske zakonodaje, ki vsebuje obveznosti zagotavljanja univerzalnih storitev, potrebno neprestano preverjanje na podlagi novih določb primarne zakonodaje, spreminjajočih se potreb uporabnikov ter tehnoloških in ekonomskih sprememb, pri katerem sodelujejo zainteresirane strani in organizirana civilna družba. Odbor meni, da je pri tej reviziji treba uporabiti pristop, ki upošteva tako zaposlovanje kot tudi socialno in teritorialno kohezijo, saj so se ti vidiki doslej zanemarjali.

1.8 V Protokolu št. 26 je poudarjeno, da je zagotavljanje, naročanje in organiziranje negospodarskih storitev splošnega pomena v pristojnosti držav članic. Odbor meni, da so zato države članice v prvi vrsti odgovorne za njihovo ocenjevanje na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni, Evropska komisija pa ima zgolj nalogo, da razširja tako imenovane najboljše prakse in preverja, ali so storitve v skladu s splošnimi načeli, zapisanimi v Pogodbah EU.

1.9 Odbor ceni prizadevanja Komisije, da v sporočilu pojasni osnovne pojme, ki se uporabljajo v razpravah o storitvah splošnega pomena, ki neposredno zadevajo stranke in uporabnike, torej državljane na splošno. Žal pa ta pojasnila niso izčrpna. Odbor meni, da bi morala opredelitev storitev splošnega pomena zajemati več kot le navedbo obstoja trga. Pri tem bi lahko na primer navedli demokratično legitimno politično odločanje v državah članicah. Zato je priporočljivo, da se izvede obsežno posvetovanje in znova pripravi glosar pojmov, ki ne dopušča različnih razlag v različnih jezikih, da se preprečijo napačne razlage.

1.10 Odbor se strinja s povečanjem jasnosti in pravne varnosti v zvezi s predpisi EU, ki se uporabljajo za storitve splošnega gospodarskega pomena. To velja tudi za objavo „navodil“ Komisije, ki so namenjena boljšemu razumevanju in izvajanju predpisov EU o storitvah splošnega gospodarskega pomena, zlasti če so ustrezno pripravljena v sodelovanju s strokovnjaki.

1.11 V zvezi z nadaljnjim zagotavljanjem dostopa do bistvenih storitev, kot so poštne storitve, osnovne bančne storitve, javni prevoz, energetika in elektronske komunikacije, mora po mnenju Odbora obstajati univerzalna pravica do dostopa, zlasti za stranke, ki so prikrajšane, kot so invalidi ali osebe, ki živijo pod pragom revščine. Države članice bodo morale na podlagi veljavnega pravnega sistema in pod nadzorom Komisije vedno znova skrbno pretehtati, ali se te storitve ohranijo v javnem sektorju oziroma se vanj vključijo ali pa se pod strogimi pogoji (delno) prepustijo trgu.

1.12 Odbor meni, da bi bilo treba v tem sporočilu več pozornosti nameniti socialnim in zdravstvenim storitvam splošnega pomena ter storitvam trga dela, ki so splošnega pomena. Komisijo zato poziva, naj okrepi dejavnosti za opredelitev pojma socialnih storitev splošnega pomena. Ravno tako kot Komisija tudi Odbor meni, da je v EU ključna tudi vloga socialnih storitev splošnega pomena v sektorjih, kot so zdravstveno varstvo, varstvo otrok, varstvo starejših, pomoč invalidom, socialna stanovanja in storitve trga dela.

1.13 Odbor poziva Komisijo, naj nemudoma predstavi predloge v zvezi s spodbujanjem kakovostnih pobud, zlasti za socialne storitve splošnega pomena, saj jih to sporočilo skoraj ne obravnava in ker je povpraševanje po njih vse večje, njihovo financiranje pa vse bolj problematično. Komisija mora poleg tega nadaljevati z delom na področju izvajanja „prostovoljnega evropskega okvira kakovosti za socialne storitve“ na ravni držav članic.

2. Uvod

2.1 Z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe so bile uvedene nove določbe o storitvah splošnega pomena, in sicer člen 14 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in Protokol št. 26 o razlagi pojma „skupne vrednote“ iz člena 14 PDEU ter o negospodarskih storitvah splošnega pomena. Poleg tega je člen 36 Listine o temeljnih pravicah pridobil enako pravno veljavo kot Pogodbi.

2.2 Poleg tega še vedno trajajoča gospodarska in finančna kriza ponazarja osrednjo vlogo, ki jo imajo storitve splošnega pomena pri zagotavljanju socialne in teritorialne kohezije, ter njen učinek na javni sektor. Raziskave so pokazale, da javne storitve, ki obsegajo veliko več kot le storitve splošnega pomena, predstavljajo več kot 26 % BDP v 27 državah EU in zagotavljajo 30 % evropskih delovnih mest.

2.3 To so tudi glavni razlogi, da se je Komisija odločila objaviti sporočilo na to temo.

3. Vsebina dokumenta Komisije

3.1 Komisija meni, da bo okvir kakovosti zagotovil, da bo zakonodajno in regulativno okolje na ravni EU še naprej krepilo socialno razsežnost enotnega trga, bolje upoštevalo posebno naravo storitev splošnega pomena ter bo lahko kos izzivu zagotavljanja tovrstnih storitev na tak način, da se spoštujejo vrednote, priznane v Protokolu št. 26, ki so kakovost, varnost in cenovna dostopnost, enaka obravnava, splošni dostop ter pravice uporabnikov.

3.2 Komisija ugotavlja, da sta se z leti povpraševanje po storitvah splošnega pomena in način njihovega zagotavljanja močno spremenila. Komisija navaja, da je te storitve prej zagotavljala centralna raven države, sedaj pa se vse pogosteje prek ustrezne zakonodaje oddajajo javnim organom na nižji ravni ali zasebnemu sektorju.

3.3 Te trende, opisane v točki 3.2, krepijo proces liberalizacije, spremembe prednostnih nalog vladnih politik ter spremenjene potrebe in pričakovanja uporabnikov. Ker je veliko tovrstnih storitev gospodarske narave, se zanje uporabljajo pravila o notranjem trgu in konkurenci, „kolikor uporaba takšnih pravil pravno ali dejansko ne ovira izvajanja posebnih nalog, ki so jim dodeljene“.

3.4 Kljub temu, da obstajajo pomisleki glede vpliva teh pravil, zlasti na socialne storitve, je Komisija prepričana, da jih je mogoče uporabljati na način, ki upošteva posebne potrebe in izboljša zagotavljanje tovrstnih storitev, pri čemer pa je seveda treba upoštevati potrebno prožnost.

3.5 Okvir kakovosti, ki ga predstavlja Komisija, temelji na treh področjih ukrepanja, ki pa jih Komisija ne dodela v konkretne predloge.

4. Splošne ugotovitve

4.1 Odbor izraža razočaranje nad naslovom sporočila, ki je zavajajoč in vsebinsko obljublja več, kot ponuja. Zavajajoč je zato, ker se pomen izraza „okvir kakovosti“ očitno ne nanaša na priznano skupno vrednoto „kakovosti“ iz člena 14 PDEU in njenega Protokola št. 26 – vrednoto, ki je sporočilo ne obravnava niti na splošno niti glede na posamezne sektorje. Enako velja tudi za ostale vrednote, ki so varnost, cenovna dostopnost, enaka obravnava ter spodbujanje splošnega dostopa in pravic uporabnikov.

4.2 Zelo obžalovanja vredno je tudi dejstvo, da sporočilo ne vsebuje ocene učinkov, saj je glede trditev in ugotovitev Komisije, zlasti tistih, ki so navedene v točki 3.2, potrebnih še veliko pojasnil. Tako Odbor kot tudi strokovnjaki trdijo, da je to vrsto storitev že od nekdaj zagotavljala regionalna in lokalna raven.

4.3 Odbor poudarja, da je o storitvah splošnega pomena treba objaviti ta pojasnila. Že v preteklih mnenjih (1) je opozoril na potrebo po učinkovitih, sodobnih, fizično in cenovno dostopnih storitvah splošnega pomena, ki so eden od stebrov evropskega socialnega modela in socialnega tržnega gospodarstva, ter da jim je treba neprestano namenjati pozornost, zlasti v tem obdobju finančne in gospodarske krize v Evropi.

4.4 V zvezi s tem Odbor podpira pristop Komisije in jo poziva k nadaljevanju dela v zvezi s priznavanjem posebne narave socialnih storitev splošnega pomena, na primer pri določbah o državnih pomočeh in storitvah trga dela.

4.5 Odbor je še vedno prepričan, da je nove določbe primarne zakonodaje o storitvah splošnega pomena nujno treba prenesti v sekundarno sektorsko in po potrebi medsektorsko zakonodajo.

4.6 Odbor meni, da bi bilo treba v tem sporočilu več pozornosti nameniti socialnim in zdravstvenim storitvam splošnega pomena. Komisijo zato poziva, naj okrepi svoja prizadevanja za opredelitev pojma socialnih storitev splošnega pomena. Poleg tega je treba opozoriti, da obstajajo tudi druge storitve splošnega pomena, ki jih Komisija ne navaja, na primer v sektorju kulture, izobraževanja, javne radiodifuzije itd. Tako kot Komisija tudi Odbor meni, da je v EU ključnega pomena tudi vloga socialnih storitev splošnega pomena v sektorjih, kot so zdravstveno varstvo, varstvo otrok, varstvo starejših, pomoč invalidom, socialna stanovanja in storitve trga dela.

4.7 Z uvedbo novih določb ob začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe, in sicer člena 14 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in Protokola št. 26 o storitvah splošnega pomena, pa tudi člena 36 Listine o temeljnih pravicah, ki ima enako pravno veljavnost kot Pogodbi, so bili ustvarjeni pogoji, da se vse pobude, ki jih je Komisija sprejela v zvezi s storitvami splošnega pomena, združijo v en sam okvir. Po mnenju Odbora je to koristen ukrep, vendar pa je treba opozoriti, da to sporočilo še ne vsebuje potrebnega usklajenega in specifičnega pristopa do storitev splošnega pomena, kot je npr. dostop do teh storitev. Zato Komisijo poziva, naj v zvezi s tem predloži konkretne predloge.

4.8 S členom 14 PDEU je EU na področju storitev splošnega gospodarskega pomena dobila zakonodajno pristojnost, da za službe, ki opravljajo te storitve, v uredbah določi načela in pogoje, zlasti ekonomske in finančne, ki jim omogočijo izpolnjevanje njihovih nalog. Po mnenju Odbora je iz konteksta tega člena jasno razvidno, da pri tem ne gre za pogoje službe same – saj te določijo nacionalni organi (pri tem nacionalni organi pomenijo centralne, regionalne in lokalne oblasti) – temveč za okvirne in sektorske pogoje na področjih pristojnosti EU.

4.9 V tem členu je poleg tega jasno navedeno, da zagotavljanje in financiranje takih služb ter naročanje njihovih storitev je in bo ostalo v pristojnosti organov držav članic na nacionalni in podnacionalni ravni. Odbor je v preteklosti vedno zagovarjal to stališče. Zato bi morala Komisija še naprej pridobivati znanje o teh storitvah na nacionalni ravni, da bi lahko sodila o uporabi pravil EU.

4.10 Komisija navaja, da bo še naprej redno preučevala potrebo po reviziji obstoječe sektorske zakonodaje, ki vključuje obveznosti zagotavljanja univerzalnih storitev. Odbor želi pri tem opozoriti, da morajo ta redna proučevanja potekati na podlagi novih določb primarne zakonodaje, spreminjajočih se potreb uporabnikov ter tehnoloških in ekonomskih sprememb ter v sodelovanju z zainteresiranimi stranmi in civilno družbo. To velja še posebej, ko gre za preučevanje potrebe po novih obveznostih zagotavljanja univerzalnih storitev v drugih sektorjih. Odbor je svoje stališče o tem vprašanju že izrazil v enem od prejšnjih mnenj (2).

4.11 Protokol št. 26 v členu 1 določa osnovna načela, ki veljajo za storitve splošnega gospodarskega pomena, v členu 2 pa pristojnosti držav članic, da zagotavljajo, naročajo in organizirajo negospodarske storitve splošnega pomena. Odbor zato meni, da so države članice v prvi vrsti odgovorne za ocenjevanje storitev iz člena 2 na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni; Evropska komisija pa ima nalogo, da v okviru nadzora očitnih pomanjkljivosti zagotovi, da so te storitve v skladu s splošnimi načeli, zapisanimi v Pogodbah EU.

4.12 Odbor ceni prizadevanja Komisije, da pojasni različne pojme, ki se uporabljajo v razpravah o storitvah splošnega pomena. Žal pa ta pojasnila niso popolna, deloma pa so celo nepravilna. Sporočilo tako med drugim ne vsebuje razlage pomena „bistvenih storitev“ in njegove umestitve v celoto, postavlja pa se tudi vprašanje, ali ima v nizozemski različici beseda „onmisbaar“ enak pomen kot beseda „essentieel“ (stran 3, alinea 2). Poleg tega seznam posebnih obveznosti zagotavljanja univerzalnih storitev ni popoln. Celo samo sporočilo Komisije vsebuje tak primer zmede: v naslovu in prvem stavku drugega področja ukrepanja je uporabljen izraz „bistvene storitve“, medtem ko se v celotnem besedilu pod tem naslovom uporablja izraz „univerzalne storitve“. Komisija bi morala za jasno opredelitev osnovnih pojmov v zvezi s storitvami splošnega pomena uporabiti pomoč priznanih strokovnjakov.

4.13 Opozoriti je treba, da je mogoče posamezne jezikovne različice razlagati različno – in to ne velja le za seznam osnovnih pojmov. Tako se postavlja vprašanje, ali se različni izrazi, uporabljeni eden poleg drugega, kot npr. „splošen dostop“ in „univerzalna storitev“ ali „storitve javnih služb“, „obveznost izvajanja storitev v splošnem interesu“ in „naloge javnih služb“ nanašajo na različne pojme. Značilen primer te zmede je, da Komisija v okvirčku osnovnih pojmov navaja, da v sporočilu ne bo uporabljala izraza „javna služba“, štiri odstavke zatem pa sledi besedilo „… ki bi posameznim javnim službam omogočili izpolnjevanje njihovih nalog“.

4.14 Zato je priporočljivo, da se o vseh teh vprašanjih opravi obsežno posvetovanje in pripravi popravljena različica glosarja, s čimer bi preprečili napačne razlage. Pri tem je treba upoštevati razlike v socialnih sistemih držav članic.

5. Posebne ugotovitve

5.1 Odbor meni, da pristop, ki ga je uporabila Komisija pri pripravi tega sporočila, tj. uporaba treh področij ukrepanja, kot je navedeno v točki 3.5, ponuja dober okvir za nadaljnjo nadgradnjo.

5.2 Prvo področje ukrepanja zadeva povečanje jasnosti in pravne varnosti v zvezi s pravili EU, ki se uporabljajo za storitve splošnega gospodarskega pomena. Jasno je, da Odbor ta cilj odobrava, saj se zanj zavzema že leta. Na žalost pa Odbor ugotavlja, da tega pristopa ne spremljajo novi, konkretni predlogi.

5.3 V zvezi z revizijo pravil o državnih pomočeh za storitve splošnega pomena je Komisija že odobrila ali predlagala naslednje spremembe:

5.3.1

novo sporočilo, ki bolj podrobno obravnava težave, ki nastanejo pri razlagi na nacionalni, regionalni in lokalni ravni;

5.3.2

povečanje števila socialnih storitev, izvzetih iz postopka predhodne priglasitve in ocene, ki jo izvede Komisija, če bodo izpolnjevale nekatere osnovne pogoje. Tako bodo poleg bolnišnic in socialnih stanovanj v ta režim po novem vključene tudi storitve splošnega gospodarskega pomena, ki zadovoljujejo socialne potrebe na področju zdravja, dolgoročne oskrbe, varstva otrok, dostopa do trga dela in ponovne vključitve vanj ter oskrbe in socialnega vključevanja ranljivih skupin;

5.3.3

temeljitejše in bolj osredotočeno preverjanje ukrepov, ki vključujejo pomoč velike vrednosti in ki lahko znatno vplivajo na delovanje notranjega trga;

5.3.4

predlog novega pravila de minimis, namenjenega posebej za storitve splošnega gospodarskega pomena, v skladu s katerim se finančna pomoč ne bo štela za pomoč, če znesek letno ne bo presegel 500 000 EUR v obdobju treh let. V nekaterih sektorjih – Komisija med drugim navaja sektor prometa in javne radiodifuzije – se bodo še naprej uporabljala posebna sektorska pravila.

5.4 Kar zadeva predloge za reformo pravil o javnih naročilih in koncesijah, ki jih je Komisija predložila z namenom povečanja kakovosti pri zagotavljanju storitev splošnega gospodarskega pomena, so pomembni naslednji vidiki:

5.4.1

Predviden je poseben – blažji – režim za socialne in zdravstvene storitve, ki upošteva njihovo posebno vlogo in značilnosti. Za tovrstne storitve se bodo uporabljali višji pragovi, izpolnjevati pa bodo morale le zahteve glede preglednosti in enake obravnave. Spodbujala se bo uporaba merila „ekonomsko najugodnejše ponudbe“ (po mnenju Evropske komisije pojem „ekonomsko najugodnejše ponudbe“ zajema tudi socialne in okoljske vidike).

5.4.2

Zagotovljena bo večja pravna varnost glede vprašanja, kako se pravila EU o javnih naročilih uporabljajo v odnosih med javnimi organi. Glede te točke je treba opozoriti na nedavno mnenje Odbora o javnih naročilih in koncesijskih pogodbah.

5.5 Odbor toplo pozdravlja objavo „navodil“ Komisije, ki so namenjene boljšemu razumevanju in uporabi pravil EU o storitvah splošnega gospodarskega pomena, še zlasti če so pripravljene s pomočjo priznanih strokovnjakov.

5.6 Drugo področje ukrepanja zadeva zagotavljanje stalnega dostopa do bistvenih storitev, pri čemer si Komisija prizadeva za ohranitev ravnovesja med upoštevanjem potrebe po večji konkurenci ter zagotavljanjem dostopa vseh državljanov do bistvenih storitev visoke kakovosti po cenah, ki so jim dostopne, kot je navedeno tudi v beli knjigi na to temo iz leta 2004.

5.7 V zvezi s tem Komisija navaja naslednje primere bistvenih storitev: poštne storitve, osnovne bančne storitve, javni (potniški) prevoz, energetske storitve in storitve na področju elektronske komunikacije. Sklicujoč se na točko 4.6, Odbor predpostavlja, da ta seznam ni popoln. Odbor meni, da so navedeni primeri tudi bistvene storitve, ki morajo biti cenovno dostopne in do katerih bi moral biti zagotovljen univerzalen dostop. Ta še posebej velja za ljudi, ki potrebujejo zaščito in podporo, kot so invalidi in tisti, ki so prizadeti zaradi revščine in izključenosti. V primeru neskladja s pravili o konkurenci prevlada javni interes.

5.8 Tretje področje ukrepanja zadeva spodbujanje pobud v zvezi s kakovostjo, zlasti socialnih storitev splošnega pomena, po katerih se povpraševanje v družbi povečuje, njihovo financiranje pa je zaradi finančne in gospodarske krize na eni strani ter staranja prebivalstva na drugi vse bolj problematično.

5.9 Odbor želi pri tem predvsem opozoriti, da še vedno pričakuje sporočilo o zdravstvenih storitvah, ki ga je Komisija obljubila v povezavi s socialnimi storitvami splošnega pomena.

5.10 Glede tega tretjega področja ukrepanja Komisija kot primere navaja štiri pobude. Odbor v zvezi s tem ugotavlja, da se trije od štirih primerov nanašajo na pobude, ki so se že začele. Pomoč, predvidena v programu PROGRESS za nove nadnacionalne projekte, se zato ne sme osredotočiti le na izvajanje prostovoljnih okvirov kakovosti, temveč tudi na upoštevanje rezultatov teh projektov.

5.11 Odbor odobrava poudarek, ki ga Komisija namenja dejstvu, da se javna naročila oddajajo na podlagi merila „najnižjih stroškov za skupnost“ in ne nujno najcenejšemu ponudniku. To je zlasti pomembno za to, da se čim bolje med seboj povežejo socialna politika in storitve trga dela, ki imajo močan medsebojen vpliv. Vendar pa je treba socialni vidik javnih naročil okrepiti v celotni družbi.

V Bruslju, 23. maja 2012

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) UL C 48, 15.2.2011, str. 77–80; UL C 128, 18.5.2010, str. 65–68; UL C 162, 25.6.2008, str. 42–45; UL C 309, 16.12.2006, str. 135–141.

(2) UL C 48, 15.2.2011, str. 77–80.

31.7.2012

Uradni list Evropske unije

C 229/103

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Sveta o vzpostavitvi instrumenta za sodelovanje na področju jedrske varnosti

(COM(2011) 841 final)

2012/C 229/19

Poročevalec: Richard ADAMS

Evropska komisija je 7. decembra 2011 sklenila, da v skladu s členom 203 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog uredbe Sveta o vzpostavitvi instrumenta za sodelovanje na področju jedrske varnosti

COM(2011) 841 final.

Strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 10. maja 2012.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 481. plenarnem zasedanju 23. in 24. maja 2012 (seja z dne 23. maja) s 146 glasovi za, 5 glasovi proti in 6 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 Odbor pozdravlja predlagano uredbo in pod določenimi pogoji podpira širšo uporabo strokovnega znanja EU na področju jedrske varnosti v tretjih državah.

1.2 Odbor ugotavlja, da je bil nadzor precejšnjega referenčnega finančnega zneska v višini 631 milijonov EUR za obdobje 2014–2020 zaupan EuropeAid, generalnemu direktoratu za razvoj in sodelovanje, urejala pa ga bodo skupna pravila in postopki v okviru politik pomoči in razvoja. Odbor meni, da bo taka ureditev okrepila odgovornost, povečala preglednost ter izboljšala usklajenost z drugimi programi pomoči.

1.3 Odbor naj bi od leta 2016 naprej vsaki dve leti prejel poročilo Komisije o izvajanju, rezultatih, glavnih izidih in učinkih tega programa v okviru zunanje finančne pomoči Unije; z veseljem pričakuje, da bo v celoti vključen v ta postopek spremljanja in pregledovanja. S pravočasnim načrtovanjem vmesnih pregledov programov bi morali omogočiti kar najboljše rezultate; načrtovanje bo brez dvoma potekalo sočasno s geografskimi programi in sodelovanjem delegacij EU v partnerskih državah.

1.4 Opozoriti je treba, da so stališča evropske civilne družbe glede razvoja jedrske energije v posameznih državah članicah na splošno zelo različna, kar bi morali v nekaterih vidikih uredbe bolj poudariti.

1.5 Evropskim državljanom kot davkoplačevalcem bi bilo treba pojasniti zlasti, da bo večina programskih izdatkov namenjena sanaciji, zgolj manjši del pa za programe svetovanja o varnosti v gospodarstvih v vzponu, kjer sta zagotovljeni politična in civilna stabilnost.

1.6 Komisija bi morala v pomoč državam v vzponu predlagati, da se sprejme mednarodna konvencija o merilih in pogojih, povezanih s svetovanjem o jedrski varnosti, pri čemer bi sodelovalo nekaj držav, ki so zmožne zagotoviti takšno svetovanje. V okviru instrumenta za sodelovanje na področju jedrske varnosti (INSC) bi bilo treba ne glede na tako konvencijo določiti jasna merila, na podlagi katerih bi bilo mogoče odločiti, ali država v vzponu:

—	izpolnjuje minimalna merila glede nacionalne in mednarodne stabilnosti;

—	lahko zagotovi namestitev upravne, znanstvene in tehnične strukture, ki je potrebna za razvijanje jedrskih zmogljivosti, in je to pripravljena storiti;

—	lahko poskrbi za vzdržne finančne, tehnične in industrijske vire, s katerimi bo mogoče zagotavljati visoko raven regulativnih pristojnosti, priskrbeti vsa sredstva za varno obratovanje ter pripraviti dolgoročni program varnega ravnanja z odpadki.

1.7 Ta merila ne sodijo v prilogo k uredbi, pač pa bi jih bilo treba vključiti v normativni del, saj zajemajo nadvse pomembna splošna načela v zvezi z mednarodno jedrsko varnostjo, varnostjo na področju mednarodnih odnosov in mednarodno varnostjo.

1.8 Projekte pomoči bi morali izvajati le v tistih državah v vzponu, ki so podpisnice Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja in njenih protokolov, Konvencije o jedrski varnosti in Skupne konvencije o varnem ravnanju z jedrskimi odpadki.

1.9 Zagotavljanje sredstev za nakup tehnične opreme je upravičeno samo v izrednih okoliščinah, povezanih z zagotavljanjem varnosti. Merila bi morala oblikovati Komisija, medtem ko morajo upravičenci poročati o pridobljenih sredstvih. Pomoči ne bi smeli zagotavljati upravljavcem.

1.10 Za večjo preglednost se priporočajo objava študij primerov iz sedanjega programa, pa tudi boljša predstavitev in medsebojna primerjava na spletnem mestu EuropeAid.

1.11 S programom instrumenta za sodelovanje na področju jedrske varnosti (INSC) bi morali spodbujati in oceniti možnost vključitve zavezujočih instrumentov v predpise držav, v katerih ti programi potekajo, vendar pod pogojem, da bi s tem prispevali k izvajanju ali okrepitvi pogodb, konvencij in sporazumov Mednarodne agencije za atomsko energijo (IAEA).

1.12 Odbor zlasti priporoča vključitev podpore neodvisnim organizacijam civilne družbe v državah upravičenkah ali sosednjih državah, ki želijo s specifičnimi ukrepi spodbuditi prevzemanje odgovornosti in večjo preglednost kulture jedrske varnosti.

2. Uvod

2.1 Vprašanja, povezana z jedrsko varnostjo in zaščito izven Evrope, so občasno v samem središču pozornosti, predvsem leta 1979 zaradi Otoka treh milj, leta 1986 zaradi Černobila in leta 2011 zaradi Fukušime. Takšne nesreče vplivajo na ves svet in opozarjajo na katastrofalne posledice pomanjkljivega načrtovanja, šibke kulture varnosti ter neustrezne varnosti obratovanja in regulativnega okvira.

2.2 Leta 2010 je v 30 državah po vsem svetu obratovalo 441 komercialnih jedrskih reaktorjev; številni od teh so bili zgrajeni v 70. in 80. letih, njihova povprečna življenjska doba pa je okrog 35 let. V 56 državah obratuje tudi okrog 250 civilnih raziskovalnih reaktorjev. V gradnji je prek 60 novih jedrskih elektrarn, načrtuje pa se jih še okoli 150. Največ jih bo postavljenih na Kitajskem, v Indiji in Rusiji, verjetno pa tudi v jugovzhodni Aziji, Južni Ameriki in na Bližnjem vzhodu. Potrebe po energiji nezadržno rastejo in države si bodo morda zato začele prizadevati za večji izvoz energije iz jedrskih elektrarn.

2.3 Ne glede na to, ali bo prišlo do jedrskega „preporoda“ ali ne, se bodo pomembna vprašanja v zvezi z jedrsko varnostjo, ki lahko vplivajo na ves svet, zastavljala tako dolgo, dokler bodo obratovale jedrske elektrarne. EU zato ugotavlja, da je upravičeno zaskrbljena zaradi mednarodne jedrske varnosti in se z njo ukvarja; na tem področju namreč že od sprejetja Pogodbe Euratom leta 1957 naprej izvaja raziskave ter pridobiva tehnično, operativno in regulativno strokovno znanje. V Evropi, kjer je nameščena približno tretjina vseh svetovnih jedrskih zmogljivosti, imamo največje izkušnje z različnimi in dinamičnimi regulativnimi in varnostnimi ureditvami, s čimer smo na tem področju pridobili obsežno znanje. Tragični primer nesreče v Černobilu, ki je opozoril na morebitne pomanjkljivosti v varnostnih ureditvah tretjih držav, je spodbudil dinamičen in proaktiven pristop k sodelovanju na področju jedrske varnosti in k razširjanju znanja.

2.4 Tretje države so od leta 1991 naprej v okviru programa Evropske unije TACIS (tehnična pomoč za Skupnost neodvisnih držav) v zvezi z jedrsko varnostjo prejemale precejšnjo pomoč. Ta je bila namenjena za analize varnosti, podporo jedrskim elektrarnam na kraju samem, v nekaterih primerih pa tudi za dobavo opreme za boljši nadzor njihovega obratovanja, za regulativne dejavnosti in dejavnosti izdaje dovoljenj ter ravnanje z odpadki. EU je sredstva prispevala tudi za širše mednarodne pobude, zlasti za ukrepe v Černobilu. Za pomoč pri jedrski varnosti je bilo zlasti Rusiji in Ukrajini, precej manj pa tudi Armeniji in Azerbajdžanu, dodeljene približno 1,3 milijarde EUR.

2.5 INSC (1), ki je posebej namenjen spodbujanju in razvoju jedrske varnosti, je leta 2007 nadomestil program TACIS in ni več omejen zgolj na države, ki so nastale po razpadu Sovjetske zveze. Instrument ima za obdobje 2007–2013 na voljo proračun v višini 524 milijonov EUR, iz njega pa se financirajo ukrepi za izboljšanje jedrske varnosti, varen prevoz, obdelavo in odlaganje radioaktivnih odpadkov, sanacijo nekdanjih jedrskih območij in zaščito pred ionizirajočim sevanjem iz radioaktivnih snovi, pripravljenost na izredne razmere in spodbujanje mednarodnega sodelovanja na področju jedrske varnosti.

2.6 EU tesno sodeluje z IAEA in pogosto finančno prispeva k izvajanju priporočenih programov, za katere sicer ne bi bilo sredstev.

2.7 Namera tretjih držav, da bodo okrepile svoje jedrske zmogljivosti, je nov izziv. Nekatere od teh držav v vzponu morda nimajo stabilne politične strukture, ne poznajo delitve oblasti in demokratičnega nadzora ter nimajo izkušene upravne strukture in strokovnega znanja za upravljanje visokotveganih tehnologij. EU s svojo pomočjo daje navidezno verodostojnost jedrskim programom teh držav in jih s tem posredno spodbuja k razvoju jedrske tehnologije, kar pa bi lahko pomenilo nova tveganja za jedrsko varnost.

2.8 EESO se ne glede na navedeno ali kakršne koli namene tretjih držav za okrepitev jedrskih zmogljivosti zaveda, da je civilna uporaba jedrske energije povezana s proizvodnjo plutonija ali drugih radioaktivnih materialov, kar bi lahko v povezavi z razvojem tehnične usposobljenosti pomenilo mednarodno jedrsko nevarnost in povečalo mednarodne napetosti. To tveganje bi se lahko v nestabilnih tretjih državah še povečalo.

3. Povzetek predlagane uredbe

3.1 V predlagani uredbi (prenovitev uredbe o instrumentu za sodelovanje na področju jedrske varnosti iz leta 2007) je predvidena tudi sprememba geografskega obsega, da bi zajemala vse tretje države, opredeljeni pa so tudi prednostne naloge in merila za sodelovanje. Za izvajanje ukrepov je pristojen EuropeAid, generalni direktorat za razvoj in sodelovanje (DEVCO), skupaj z Evropsko službo za zunanje delovanje, generalnim direktoratom za energetiko in Skupnim raziskovalnim centrom. Za uredbo se bodo uporabljali zlasti skupna pravila in postopki za izvajanje instrumentov Unije za zunanje ukrepanje (COM(2011) 842 final). To omogoča tudi poenostavljeno izvajanje instrumenta za razvojno sodelovanje (DCI), evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice (EIDHR), evropskega sosedskega instrumenta (ENI), instrumenta za stabilnost (IfS), instrumenta za predpristopno pomoč (IPA) in instrumenta partnerstva (PI).

3.2 Uredba podpira prizadevanja za večjo jedrsko varnost, zaščito pred sevanjem ter uporabo učinkovitih in uspešnih zaščitnih ukrepov za jedrske snovi v tretjih državah. To vključuje rudarjenje za pridobivanje goriva, novogradnjo, obratovanje, razgradnjo objektov in odlaganje radioaktivnih odpadkov – torej celovit pristop. Komisija je predvidela, da se bo napredek ocenjeval s strokovnimi pregledi v okviru IAEA, glede na stanje pripravljenosti strategij za izrabljeno gorivo, jedrske odpadke in razgradnjo, zadevno zakonodajo in regulativni okvir ter izvajanje projektov, pa tudi glede na število in pomen problemov, ugotovljenih v zadevnih poročilih IAEA o jedrskih nadzornih ukrepih.

3.3 Z uredbo naj bi zagotovili usklajenost med cilji politik EU in razvojnimi ukrepi drugih tretjih držav, in sicer s pripravo strateških dokumentov, kasneje pa z večletnimi okvirnimi programi najprej za štiri, nato pa še za tri leta.

3.4 V prilogi k uredbi so določeni specifični ukrepi podpore in merila za sodelovanje, vključno s prednostnimi nalogami, za kar bo v naslednjih sedmih letih porabljenih 631 milijonov EUR.

4. Splošne ugotovitve

4.1 Odbor je seznanjen z razvojem programov za pomoč na področju jedrske varnosti in sodelovanja v zadnjih 20 letih. Predlagana uredba je oblikovana na podoben način in skuša pojasniti, da je njen najpomembnejši cilj predvsem jedrska varnost, ne pa spodbujanje jedrske energije (COM(2011) 841 final; Priloga – Merila – zadnji odstavek). Odbor se zaveda, da cilj programa ni v spodbujanju držav v razvoju k uporabi jedrske tehnologije. Zato bi bilo treba v besedilu več pozornosti posvetiti ravnotežju med izdatki v prejšnjem in predlaganem programu INSC. Nekatere pomisleke bi lahko pomirili s pojasnilom, da je velika večina izdatkov namenjena predvsem za sanacijo, manjši del pa za programe svetovanja o varnosti v gospodarstvih v vzponu.

4.2 S tem bi bila tudi priznana možnost, da najpomembnejša varnostna utemeljitev za podporo določenim operativnim ukrepom, ki hkrati nujno prispevajo tudi k podaljšanemu in varnemu delovanju jedrskih reaktorjev, v prejšnjih fazah programa ni bila popolnoma razvidna ali pojasnjena. Evropska javnost je v zvezi z izkoriščanjem jedrske energije razdeljena, zahteva po najvišjih varnostnih standardih pa ima splošno podporo.

4.3 Odbor meni, da bi se bilo treba bolj posvetiti vprašanju o tem, ali uporaba INSC pomeni, da EU z njim tiho podpira in spodbuja jedrske programe v nastajanju, zlasti v nestabilnih gospodarstvih v vzponu. Odbor se zaveda, da se bodo sredstva za specifične projekte v okviru tega instrumenta dodeljevala zgolj ob upoštevanju strogih pogojev, vendar se zavzema, da bi s tretjimi državami najprej navezali dialog in z njimi razpravljali o vprašanjih v zvezi z jedrsko energijo, ne da bi jim pri tem postavljali pogoje.

4.4 EU ne bi smela podpirati razvijanja jedrske zmogljivosti v tretji državi, ki bi lahko pomenila nova tveganja za jedrsko varnost ali ogrozila mednarodno varnost. Kvalifikacijska merila so predlagana v točki 1.6. V EU veljajo najvišji standardi jedrske varnosti, zato bi lahko prevzela vodilno mesto na področju najbolj varne civilne uporabe jedrske energije na svetu.

4.5 Tudi prispevek programa INSC v državah z omejeno industrijsko, znanstveno in raziskovalno osnovo, ki že imajo svoje komercialne programe za proizvodnjo jedrske energije ali pa jih načrtujejo ter izpolnjujejo minimalna merila stabilnosti, velja za dragocenega in je v javnem interesu EU. Precej verjetno je, da je podpora najboljših praks v sodelovanju z IAEA pripomogla k boljši tehnični in regulativni ureditvi v tretjih državah, ki imajo omejena sredstva. Težje pa je natančno ugotoviti, kako se to dosega s sedanjimi in prihodnjimi programi INSC.

4.6 Komisija naj si zato še naprej prizadeva, da bi pojasnila izjemen pomen varnosti v naslednjem programu INSC. To bi lahko storila z objavo razpoložljivih študij primerov iz sedanjega programa, boljšo predstavitvijo in medsebojno primerjavo na spletnem mestu EuropeAid ter na splošno s prizadevanjem za večjo prepoznavnost tega obsežnega programa. Na ta način bi pripomogla tudi k večji preglednosti pomoči in spodbudila prevzemanje odgovornosti. Glede na to, da ta uredba podpira spodbujanje visoke ravni jedrske varnosti, predlagamo, da se vanjo vključijo primeri zgledov ustrezno visokih standardov, na primer izjava združenja WENRA o varnostnih ciljih za nove jedrske elektrarne.

5. Posebne ugotovitve

5.1 Opozoriti je treba, da evropske direktive o jedrski varnosti ne vsebujejo tehničnih standardov za jedrsko varnost, obveznosti iz regulativnega okvira pa zajemajo zgolj nekatere splošne zahteve v skladu s Konvencijo o jedrski varnosti, čeprav bi bilo mogoče iz predlagane uredbe sklepati drugače.

5.2 V predlogu je tudi navedeno, da se v EU izvaja celovito ocenjevanje varnosti. Toda trenutni testi odpornosti (stress test) so zgolj dopolnilni ukrep za ocenjevanje varnosti in ne vključujejo varnostnih meril, s katerimi naj bi odgovorili na vprašanje o tem, kaj storiti, ko varnostni sistemi odpovejo. Jasno je tudi, da ima ta proces omejen rok trajanja, saj naj bi bil izveden v izjemno kratkem času. Toda pristop EU v zvezi z jedrsko varnostjo ima kljub tem pomanjkljivostim svoje prednosti, saj temelji na nameri, da testi odpornosti predstavljajo prvi korak k nadaljnjemu razvoju in izboljšanju kulture varnosti ter uresničevanju najvišjih standardov jedrske varnosti. Iz začasnih ugotovitev testov odpornosti, ki se izvajajo v evropskih jedrskih elektrarnah, je razvidno, da bodo potrebne nadaljnje spremembe, izboljšave in zakonsko ukrepanje. Vse to bi bilo treba takoj upoštevati tudi pri izvajanju in posvetovanju v okviru programa INSC.

5.3 EU ima z institucionalnega vidika na področju jedrske energije zelo omejeno strokovno znanje in projekte INSC večinoma izvajajo organizacije držav članic. Komisija je morda pravo mesto za pripravo dragocenih kritičnih analiz in premislek o raznolikosti evropskih standardov in praks, vendar pa bi si obenem morala prizadevati tudi za vzpostavitev lastnih zmogljivosti in pridobitev neodvisnega strokovnega znanja.

5.4 V predlogu o INSC je navedeno, da je cilj instrumenta odpraviti jedrsko nevarnost, toda njegove izpolnitve pravzaprav ni mogoče zajamčiti, tako kot to velja za odpravljanje tveganj v katerem koli kompleksnem industrijskem procesu, zlasti pa pri preprečevanju katastrofalnih jedrskih nesreč. Treba bi bilo pojasniti, da je cilj dejansko preprečevanje incidentov in nesreč ob upoštevanju najboljših znanih standardov. Prav tako bi bilo treba opozoriti, da prepričanje o tem, da tveganj v katerem koli procesu ni več, ne prispeva h kulturi jedrske varnosti na visoki ravni.

5.5 Komisija kot kazalnike predlaga misije integrirane regulativne revizijske službe (Integrated Regulatory Review Service – IRRS) in revizijske skupine za operativno varnost pri agenciji IAEA (Operational Safety Review Team – OSRT), vendar bi bil njun prispevek precej omejen, saj nista namenjeni za nadzor; ob nesreči v Fukušimi, na primer, nista zagotovili nobene zaščite. Cilj obeh misij poleg tega ni jedrska varnost v jedrskih elektrarnah, katerih mednarodni nadzor je še vedno kompleksna in sporna tema.

5.6 V okviru programov INSC bi morali po potrebi razmisliti tudi o spodbujanju vključitve zavezujočih instrumentov v predpise držav, kjer ti programi potekajo, če bi s tem okrepili pogodbe, konvencije in sporazume IAEA.

5.7 V obrazložitvenem memorandumu k uredbi je ugotovljeno, da se je med javnim posvetovanjem o zunanjem ukrepanju velika večina vprašanih zavzela za večji poudarek na sistemih spremljanja in ocenjevanja v prihodnjih instrumentih ter pri izvajanju projektov oziroma programov. Odbor priznava, da EuropeAid, generalni direktorat za razvoj in sodelovanje, ki je bil sicer ustanovljen pred kratkim, črpa iz obsežnih izkušenj in strokovnega znanja na tem področju, ki ju bo brez dvoma tudi v celoti izkoristil.

5.8 Toda na seznam specifičnih ukrepov podpore ni vključena podpora neodvisnim organizacijam civilne družbe v državah upravičenkah ali drugod, ki želijo s specifičnimi ukrepi spodbuditi prevzemanje odgovornosti in večjo preglednost kulture jedrske varnosti. To dopuščata tako instrument za stabilnost kot evropski instrument za demokracijo in človekove pravice, zato Odbor nadvse priporoča, da se taka podpora vključi tudi v program INSC med dopustne ukrepe.

5.9 Odbor se zaveda prožnosti, ki jo omogoča združitev ukrepov podpore in meril za sodelovanje v prilogi, ki jo je ravno tako mogoče spremeniti v skladu s postopkom pregleda iz skupne izvedbene uredbe. Treba pa bi bilo razmisliti o tem, ali bi morali ključna načelna vprašanja v zvezi z mednarodno jedrsko varnostjo in zaščito vključiti v normativni del uredbe.

5.10 Merila za sodelovanje so nekoliko ohlapna. Odbor meni, da je to pozitivno, saj omogoča vključitev vseh držav z delujočimi jedrskimi elektrarnami. Morda bi bilo primerno, da se v fazi predhodnega preučevanja naveže stike s čim več tretjimi državami. Dodatna omejevalna merila o tem, katere države so lahko upravičenke INSC, ne bodo ravno koristila varnosti prebivalstva v Evropi. Odbor je prepričan, da bi v državah, ki so odločene vzpostaviti proizvodnjo elektrike iz jedrske energije, lahko zagotovili – in morali zagotoviti – dostop do strokovnega znanja, analize in svetovanja EU, če je v teh državah mogoče sodelovati z aktivno, neodvisno in organizirano civilno družbo. Vendar pa je treba pri tem skrbno upoštevati vprašanje dolgoročne politične stabilnosti in zmožnosti za zagotavljanje civilne varnosti v partnerskih državah.

5.11 Odbor zato predlaga, da se v okviru INSC opredelijo minimalni pogoji za pomoč ter da se oblikuje mednarodna konvencija o pogojih, povezanih s svetovanjem o jedrski varnosti, pri čemer bi sodelovali EU in manjše število držav, ki so zmožne zagotoviti takšno svetovanje (izhodišče bi bile lahko razprave v delovni skupini za jedrsko varnost v okviru skupine držav G8 in podobne razprave v IAEA ter EU).

V Bruslju, 23. maja 2012

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) UL L 81, 22.3.2007, str. 1.

31.7.2012

Uradni list Evropske unije

C 229/108

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru o strategiji Evropske unije za zaščito in dobro počutje živali 2012–2015

(COM(2012) 6 final)

2012/C 229/20

Poročevalec: José ESPUNY MOYANO

Evropska komisija je 19. januarja 2012 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru o strategiji Evropske unije za zaščito in dobro počutje živali 2012–2015

COM(2012) 6 final.

Strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 11. maja 2012.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 481. plenarnem zasedanju 23. in 24. maja 2012 (seja z dne 23. maja) s 146 glasovi za, 3 glasovi proti in 9 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepne ugotovitve

1.1 EESO se na splošno strinja s strategijo o dobrem počutju živali, ki jo je predstavila Komisija in ki podpira legitimna prizadevanja potrošnikov za varno hrano; poleg tega podpira evropsko strategijo proizvodnje, ki je usmerjena v kakovost.

1.2 EESO ugotavlja, da obstajajo težave pri izvajanju obstoječih standardov, ki so posledica pomanjkanja podpore uporabi teh standardov in izgube konkurenčnosti proizvodov Skupnosti.

1.2.1 Premalo je instrumentov za nadomestitev izgube konkurenčnosti živalskih proizvodov Skupnosti, saj trg ne prevzame dodatnih stroškov, ki jih ustvarja politika EU o dobrem počutju živali. Obstaja bojazen, da bi lahko prišlo do še večje izgube deleža tako na notranjem trgu kot tudi na izvoznih trgih. To vprašanje se ni obravnavalo z vidika trga dela ali delovnih pogojev.

1.2.2 EESO še enkrat ponavlja, da morajo vsi uvoženi proizvodi izpolnjevati enake standarde glede proizvodnje, ki veljajo za proizvode Skupnosti, pri čemer je treba v trgovinske sporazume vključiti pristop vzajemnosti.

1.3 Ključni element strategije je stalno usposabljanje nosilcev dejavnosti, delavcev in organov na področju dobrega počutja živali. EESO tudi opozarja, da je treba del sredstev za sodelovanje nameniti usposabljanju organov, podjetnikov in delavcev v tretjih državah na področju dobrega počutja živali.

1.4 Pri izvajanju standardov Skupnosti je treba zagotoviti tudi finančna sredstva, da bodo proizvajalci lahko opravili potrebne naložbe in nadomestili dodatne stroške. SKP mora biti nujno dopolnilo te strategije in ji zagotoviti podporo, ki si jo zasluži.

1.5 Oblikovati je treba komunikacijsko strategijo, ki bo usmerjena na pomisleke družbe, pri tem pa upoštevati znanstvene študije in napredek na tem področju ter različna stališča proizvajalcev, delavcev in potrošnikov. Komuniciranje ne sme temeljiti zgolj na obveznem označevanju. Obstajati morajo skladni programi obveščanja potrošnika, ki bodo s čim več elementi za presojo pomagali pri njegovih odločitvah. Skladi za promocijo kmetijsko-živilskih proizvodov imajo ključno vlogo za zagotavljanje aktivne udeležbe proizvodnih sektorjev pri tej nalogi.

1.6 EESO meni, da morajo v mreži evropskih referenčnih centrov sodelovati vsi družbeni akterji in potrošniki in da ima ta mreža ključno vlogo v razvoju strategije za dobro počutje živali, in sicer:

a.	z usklajevanjem različnih raziskovalnih središč v EU,

b.	z lajšanjem izvajanja standardov (razvoj praktičnih kazalnikov, usposabljanje nosilcev dejavnosti, delavcev in organov),

c.	s prispevkom k oceni socialno-ekonomskega učinka in učinka na konkurenčnost, ki ga imajo standardi,

d.	s podpiranjem ukrepov obveščanja in komuniciranja.

1.7 Krepitev najšibkejših členov prehrambene verige bo prispevala k pravičnejši delitvi dodatnih stroškov, ki izhajajo iz uporabe standardov na področju dobrega počutja živali, s čimer se bosta ohranila proizvodna struktura in razvoj podeželja.

1.8 Hvalevredna prizadevanja Komisije za poenostavitev so slabo združljiva z namenom Komisije, da razširi področje delovanja na več vrst in okrepi obstoječe standarde.

2. Povzetek sporočila

2.1 Namen sporočila Komisije je določiti smernice za politiko EU za dobro počutje živali kot nadaljevanje akcijskega načrta 2006–2010.

2.2 V dokumentu so priznana pomembna prizadevanja EU pri podpori dobremu počutju živali. Prav tako je navedeno, da politika EU za dobro počutje živali ni enotna v vseh državah članicah in da obvezni standardi niso bili uvedeni v predvidenih rokih. Vendar je treba razmisliti o tem, ali lahko univerzalen pristop prinese boljše rezultate glede dobrega počutja živali.

2.3 Sklep ocene politike EU za dobro počutje živali je bil, da so standardi dobrega počutja živali zvišali stroške živinoreje in raziskovalnih sektorjev.

2.4 Prav tako je navedeno, da na odločitve potrošnikov o nakupu v glavnem vpliva cena in da je dobro počutje živali le eden od dejavnikov, ki vplivajo na izbiro proizvoda.

2.5 V dokumentu je potrjeno, da je treba zakonodajo poenostaviti, prav tako pa je navedeno, da je treba obravnavati vprašanja, kot so znanje oseb, ki imajo opraviti z živalmi, in sicer glede na določene vrste ali proizvodne sisteme, in usposabljanje inšpektorjev in tehnikov v državah članicah, ter da standardi dobrega počutja živali zajemajo nekatere živalske vrste, druge pa ne.

2.6 V ta namen so predlagani strateški ukrepi, sestavljeni iz dveh področij ukrepanja:

—	poenostavitev zakonodaje in olajšanje njene uporabe,

—	okrepitev ukrepov, ki jih je Komisija že sprejela.

3. Splošne ugotovitve

3.1 Odbor pozdravlja predloženo strategijo in namen Komisije, da izboljša vidike, ki lahko prispevajo k doseganju ciljev EU na tem področju.

3.2 EESO podpira legitimna prizadevanja potrošnikov za varno hrano kot tudi evropsko strategijo proizvodnje, ki je usmerjena v kakovost. Vseeno poziva Komisijo, naj prizna, da se zvišanje stroškov za proizvajalce, ki je posledica strategije za dobro počutje živali, le redko izravna z zvišanjem prodajne cene. Poleg tega je evropska živinoreja zaradi pomanjkanja vzajemnosti v trgovinskih sporazumih s tretjimi državami v slabšem položaju.

3.3 EESO obžaluje, da Komisija v sporočilu ne navaja izrecno delovnih pogojev zaposlenih, ki so nenazadnje tisti, ki ravnajo z živalmi. Poleg tega je treba odločno vztrajati pri nadaljnjem usposabljanju in pridobivanju novih kompetenc, potrebnih za spremembe, ki izhajajo iz predloga.

3.4 Odbor pozdravlja poenostavitev zakonodaje EU na področju dobrega počutja živali ter izboljšanje konkurenčnosti kmetijstva EU. Vendar strategija ne obravnava ustrezno nekaterih pomembnih vidikov, ki so navedeni v poročilu o oceni politike EU za dobro počutje živali in ki bi morali biti prednostne naloge za obdobje 2012–2015.

3.5 Komisija priznava nekatere pomanjkljivosti dosežkov akcijskega načrta in politike EU za dobro počutje živali, pri čemer poudarja „glavne skupne dejavnike, ki vplivajo na dobro počutje živali v Uniji“; vendar ni izvedla poglobljene analize in zato nima ustreznih rešitev za ugotovljene težave.

3.5.1 Komisija ugotavlja, da države članice kljub dolgim prehodnim rokom in pomoči določb ne izvajajo v celoti. Vendar Komisija ni izvedla kritične analize socialno-gospodarskih razmer in stanja na področju proizvodnje v različnih državah EU ter zgolj navaja, da se „kulturni vidiki obravnavanja dobrega počutja živali“ med državami članicami razlikujejo. Komisija v besedilu ne omenja raznolikosti sistemov živinoreje, povpraševanja državljanov, tržnih prednosti uporabe minimalnih standardov dobrega počutja živali ali pomoči za prilagajanje, ki se med različnimi ozemlji EU razlikujejo.

3.5.2 Politika EU za dobro počutje živali mora biti veliko bolj usmerjena v trg in v varstvo potrošnikov. Ključno je, da se proizvajalcem povrnejo dodatni proizvodni stroški in da se potrošniki zavedajo izboljšav in prizadevanj proizvajalcev ter višje dodane vrednosti, ki jo imajo živila, proizvedena v skladu z evropskim modelom, ter da se vzpostavi ravnovesje v prehrambeni verigi, ki ga danes ni.

3.5.3 Namen, ki ga je Komisija izrazila v sporočilu – poenostaviti standarde dobrega počutja živali – je v nasprotju z navedeno potrebo po razširitvi področja uporabe na več vrst in okrepitvi obstoječih standardov. V strategijo ni vključeno priporočilo iz dokumenta o oceni politike EU za dobro počutje živali, da se preučijo nezakonodajne poti za dopolnitev obstoječe zakonodaje, kot so sporazumi med različnimi deli sektorja ali členi vrednostne verige, socialnimi akterji, organizacijami potrošnikov in upravami, ki lahko dosežejo rezultate, ne da bi ustvarili še več regulativnih obremenitev.

4. Posebne ugotovitve

4.1 Očitno je, da proračunska sredstva, ki jih EU nameni podpori dobremu počutju živali (70 milijonov EUR na leto), niso v skladu s podatki o naložbah, ki so potrebne za izvedbo te politike, in zlasti s stroški zakonskih predpisov za sektor živinoreje (po podatkih ocene politike EU za dobro počutje živali 2800 milijonov EUR). V predlagani strategiji ni konkretnih in realističnih ukrepov, ki bi rešili težave, povezane z naraščanjem stroškov in pomanjkanjem pomoči pri izvajanju.

4.2 Za izboljšanje konkurenčnosti proizvajalcev je treba okrepiti sinergije politike EU za dobro počutje živali in skupne kmetijske politike. EU mora v okviru SKP po letu 2013 sprejeti uravnoteženo stališče o dobrem počutju živali. Živinorejcem in nosilcem dejavnosti je treba zagotoviti možnost dostopa do ukrepov pomoči, ki vključujejo zadostna proračunska sredstva za izvajanje politike EU za dobro počutje živali. Upoštevati bo treba gospodarske posledice z vidika dodatnih stroškov za proizvajalce, prav tako pa bo treba predvideti zadostno podporo njihovim prihodkom prek cenovne in tržne politike in/ali neposrednih pomoči.

4.3 EESO se strinja, da je poenostavitev zakonodaje potrebna. Ustrezen razvoj zakonodaje bo spodbudil izvajanje politike EU za dobro počutje živali. Zato je treba pri prihodnjih ukrepih v okviru politike EU za dobro počutje živali preučiti učinek predlaganih ukrepov, po potrebi pa tudi tveganje izgube proizvodne strukture, ki ga pomeni posamezen ukrep, ter potrebna izravnalna izplačila v primeru njihovega izvajanja, prav tako pa je treba upoštevati pomen, ki ga imata v EU zdravje in varstvo potrošnikov.

4.4 Vključitev znanstvenih kazalnikov, ki temeljijo na rezultatih in ne proizvodnih dejavnikih, bo omogočila poenostavitev in prožnost, ki sta potrebni za povečanje konkurenčnosti rejcev živine v EU, če bodo upoštevane socialno-gospodarske posledice in bodo kazalniki odražali splošno stanje kmetijskih gospodarstev in ne posameznih dejstev. Kazalnike je treba razvijati v sodelovanju z nosilci dejavnosti, biti morajo razumljivi, praktični in enostavni za uporabo ter ne smejo ustvarjati dodatnih stroškov za kmetijsko gospodarstvo. Uporabni morajo biti za različne vrste in proizvodne sisteme ter enostavno razložljivi in ponovljivi (nesubjektivni, tj. neodvisni od človeškega zaznavanja dobrega počutja živali).

4.5 Kot referenca so zanimive dejavnosti v okviru projekta Welfare Quality, vendar je treba kazalnike dobrega počutja živali izboljšati in poenostaviti, da jih bo mogoče uporabljati na kmetijskem gospodarstvu. Razlago in uporabo meril je treba uskladiti v različnih državah članicah, da se v vsakem primeru zagotovi njihova veljavnost in izvedljivost njihove uporabe.

4.6 Eden od izzivov te strategije je izboljšati usklajevanje, sledljivost, preglednost in komuniciranje na področju dobrega počutja živali v EU, tako da se omogoči sodelovanje uprav, socialno-gospodarskih akterjev in potrošnikov, kar bo izboljšalo razumevanje, zagotovilo ustrezne informacije in pravilno uporabo standardov. Referenčni centri lahko imajo in morajo imeti vodilno vlogo pri doseganju tega cilja. Njihova dejavnost mora poleg že navedenih v dokumentu (podpora organom, usposabljanje in razširjanje) vključevati tudi usklajevanje, nadzor in izmenjavo informacij. Izkoristiti je treba obstoječe strukture, da se ne ustvarjajo dodatni stroški.

4.7 Referenčni centri lahko tudi ocenjujejo in vrednotijo praktično uporabo standardov dobrega počutja živali. Znanstvene raziskave je treba povezati z uporabnimi raziskavami za oblikovanje priporočil. Z vidika dela, ki sta ga opravila znanstveni odbor GD SANCO in Evropska agencija za varnost hrane na področju zdravja in dobrega počutja živali, mora ta mreža usklajevati preskušanje novih tehnik ter oceniti vpliv standardov dobrega počutja živali. Nosilci dejavnosti v sektorju v veliki meri prispevajo k uporabnim raziskavam. Imeti morajo pomembno vlogo v prednostnih zakonodajnih in raziskovalnih nalogah, ki jih financira EU na področju dobrega počutja živali.

4.8 Ocena politike EU za dobro počutje živali priporoča, „da se pripravi načrt zavez z zainteresiranimi stranmi za vsak vidik politike EU za dobro počutje živali …“ in „da se v soglasju z interesnimi skupinami ovrednoti potreba po razvoju novih oblik zavez na dolgi rok …“. Pristojni organi in zadevni nosilci dejavnosti morajo oblikovati načrte, da se omogoči postopna uvedba standardov pred obveznim rokom ter olajšata predhodno usklajevanje in reševanje težav. Prav tako je treba vključiti ukrepe naknadnega nadzora in kontrole kot tudi usposabljanje in obveščanje nosilcev dejavnosti in pristojnih v državah članicah za ustrezno uvedbo standardov.

4.9 Ključnega pomena je podpora mednarodnemu sodelovanju za povečanje konkurenčnosti proizvodov EU. Za to je treba v strategiji 2012–2015 opredeliti konkretne ukrepe, da se zagotovi, da bo dobro počutje živali vključeno v dvostranske trgovinske sporazume, o katerih se pogajata EU in STO. Medtem pa je treba upoštevati naslednje:

4.9.1 Ocena določa, da je treba vzpostaviti mehanizme za pomoč sektorjem v EU, ki so najbolj izpostavljeni uvozu ali morebitni izgubi tržnega deleža, ter zlasti sektorju jajc in jajčnih proizvodov. Strategija ne predlaga rešitev v primeru izgube konkurenčnosti glede na uvoz iz tretjih držav, ki ne izpolnjujejo enakih proizvodnih standardov kot EU.

4.9.2 EU mora del sredstev za sodelovanje nameniti usposabljanju organov, podjetnikov in zaposlenih v tretjih državah na področju dobrega počutja živali.

4.10 Pripraviti je treba komunicijsko strategijo, ki bo upoštevala vidike, navedene v oceni politike EU za dobro počutje živali. Vanjo bo treba vključiti resen in objektiven načrt usposabljanja, obveščanja in komuniciranja, ki se začne že v šoli, da bodo tako sedanje kot tudi prihodnje generacije potrošnikov poznale visoke standarde dobrega počutja živali, ki jih določa politika EU za dobro počutje živali, pri čemer mora biti prvi korak storjen v okviru obstoječe zakonodaje. To bo potrošnikom omogočilo odločitve o nakupu, ki bodo temeljile na resničnih informacijah o dobrem počutju živali.

4.10.1 Ključno je, da pri teh nalogah sodelujejo zanesljivi in priznani viri (kot je mreža referenčnih centrov), da potrošnik lahko spozna in ceni prednosti politike EU za dobro počutje živali kot tudi proizvodne stroške v skladu z evropskim modelom.

4.10.2 Obveščanje potrošnika o dobrem počutju živali se ne sme omejiti na označevanje ali oglaševanje proizvodov, temveč mora vključevati kampanje sektorskih organizacij in institucij za razširjanje informacij o prizadevanjih in učinku proizvodnih stroškov. Mehanizmi in skladi za spodbujanje kmetijsko-živilskih proizvodov na notranjem trgu so primerni instrumenti za obveščanje o politiki EU za dobro počutje živali.

4.11 Poleg ukrepov, ki so opredeljeni v predlogu Komisije, je treba obravnavati tudi druge ukrepe, ki so prav tako pomembni in vključeni v oceno politike EU za dobro počutje živali, v kateri je navedeno: „Zagotavljati ustrezno povečanje finančnih sredstev politike EU za dobro počutje živali v naslednjem obdobju, in sicer v skladu s potrebami politike in da se zadovoljijo potrebe, navedene v tej oceni. Te vključujejo pomoč za praktično izvedbo in uporabo nove zakonodaje“.

4.11.1 Negativni učinek politike za dobro počutje živali na konkurenčnost je ena od glavnih ovir za uporabo standardov in za ohranitev rasti in delovnih mest na podeželju, zlasti zaradi težav proizvajalca, da bi višje proizvodne stroške (in dodano vrednost) prenesel na naslednje člene v prehrambeni verigi. V strategiji ni govora o tem, kako odpraviti pomanjkljivosti v delovanju prehrambene verige ali protikonkurenčni učinek standardov na kanale ali trge, ki niso maloprodajni (gostinstvo, industrija, izvoz).

4.11.2 Kar zadeva sredstva za razvoj podeželja, so ključna vprašanja naslednja:

—	Povečanje finančnih sredstev programov za razvoj podeželja za pomoč dobremu počutju živali (tako za naložbe kot tudi za nadomestitev povečanja tekočih stroškov).

—	Olajšanje izvajanja obveznih standardov dobrega počutja živali s pomočmi, ki jih določi EU v SKP, ki so prav tako obvezne za države članice.

4.11.3 Prav tako mora biti politika za dobro počutje živali skladna z drugimi področji, kot so okolje, zdravje živali in trajnost, vključno s konkurenčnostjo, ki morajo biti med seboj tesno povezana, pri tem pa je treba upoštevati tudi prednosti za potrošnike, zaposlene in podjetnike. Te točke je treba vključiti v dokument strategije.

4.12 Glede na željo po poenostavitvi, ki je izražena v strategiji 2012–2015, in namen priprave standarda, ki bo vseboval zakonsko podlago za dobro počutje živali različnih vrst in proizvodnih sistemov, v tem trenutku ni primerno uvajati novih zakonodajnih smernic ali krepiti obstoječih, dokler ne bo določeno, v kakšni smeri je treba napredovati in ali je v opredeljeni usmeritvi treba upoštevati vodne ali druge vrste živali ali ne.

4.13 Glede občutljivega vprašanja obrednih zakolov želi Odbor ob tej priložnosti poudariti svoje stališče iz mnenja (1), da izjema za obredne zakole ni v skladu s splošnim ciljem [izboljšanjem zaščite živali]. Inovativna tehnologija, kot je naprava za nadzor postopka omamljanja (Stun Assurance Monitor), omogoča osebam, ki želijo opraviti zakol po vnaprejšnjem omamljanju z električnim tokom v skladu s predpisi halal, da natančno nadzirajo, s kakšnim električnim nabojem omamijo žival. S tem zagotovijo, da je žival pred zakolom ustrezno omamljena, a še vedno živa. Nadzorna naprava zabeleži vsakršno omamljanje in napetost, ki je bila pri tem uporabljena. Naprava je pomemben prispevek k dobrobiti živali. Poleg tega bi uvedba sistema označevanja metode zakola spodbudila uporabo naprave za nadzor postopka omamljanja. Pomembno je, da Komisija dejavno podpira raziskave na področju sistemov, ki prepričajo verske skupine, da se zatečejo k omamljanju.

V Bruslju, 23. maja 2012

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) UL C 218 z dne 11.9.2009, str. 65.

31.7.2012

Uradni list Evropske unije

C 229/112

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o nekaterih ukrepih za ohranjanje staležev v zvezi z državami, ki omogočajo netrajnostne načine ribolova

(COM(2011) 888 final – 2011/0434 (COD))

2012/C 229/21

Poročevalec: Gabriel SARRÓ IPARRAGUIRRE

Evropski parlament in Svet sta 17. januarja oziroma 19. januarja 2012 sklenila, da v skladu s členom 43 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosita za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in sveta o nekaterih ukrepih za ohranjanje staležev v zvezi z državami, ki omogočajo netrajnostne načine ribolova

COM(2011) 888 final – 2011/0434 (COD).

Strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 11. maja 2012.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 481. plenarnem zasedanju 23. in 24. maja 2012 (seja z dne 23. maja) s 149 glasovi za in 11 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi

1.1 EESO v celoti podpira predlog uredbe ter obenem čestita Komisiji za odločitev in poziva, naj se zagotovi njeno dosledno izvajanje.

1.2 EESO meni, da so države, ki dopuščajo netrajnosten ribolov, jasno opredeljene. Vendar pa bi moral biti pogoj iz člena 3(1)(b) na koncu oblikovan tako: „[…] ribolovne dejavnosti, s katerimi se raven staleža zmanjša pod ravni, ki omogočajo največji trajnostni donos, ali pa preprečujejo, da bi bile te ravni dosežene.“

2. Ozadje

2.1 Konvencija Združenih narodov o pomorskem pravu z dne 10. decembra 1982 (UNCLOS) in sporazum Združenih narodov o izvajanju določb te konvencije, ki se nanašajo na ohranjanje in upravljanje čezconskih in izrazito selivskih ribjih staležev, z dne 4. avgusta 1995 – znan kot Sporazum Združenih narodov o staležih rib – zahteva sodelovanje vseh držav, katerih ladjevja izkoriščajo te staleže.

2.2 To sodelovanje je treba vzpostaviti v okviru regionalnih organizacij za upravljanje ribištva (RFMO).

2.3 Če za zadevni stalež ni pristojna nobena organizacija RFMO, je mogoče to sodelovanje vzpostaviti s sporazumi „ad hoc“ med državami, zainteresiranimi za ribolov.

3. Uvod

3.1 Predlog uredbe je usmerjen k tretjim državam, zainteresiranim za ribolov, ki vključuje staleže rib v skupnem interesu teh držav in EU, in ki – ne da bi ustrezno upoštevali obstoječe načine ribolova in/ali pravice, dolžnosti in interese drugih držav ter EU – izvajajo ribolovne dejavnosti, ki ogrožajo trajnost staležev, in ne sodelujejo z EU pri njihovem upravljanju.

3.2 Da bi spodbudili prispevek teh držav k ohranjanju staležev, predlagana uredba določa posebne ukrepe, ki jih mora sprejeti EU.

3.3 Okvir za sprejetje teh ukrepov se določi za zagotovitev dolgoročne trajnosti staležev rib v skupnem interesu EU in zadevnih tretjih držav.

3.4 Za izvajanje teh ukrepov predlog opredeljuje pogoje, pod katerimi država lahko dovoli netrajnostni ribolov, pravico, da poda pripombe, možnost, da sprejme korektivne ukrepe, oceno pričakovanih okoljskih, trgovinskih, gospodarskih in socialnih posledic ter takojšnjo zaustavitev izvajanja teh ukrepov, ko zadevna država sprejme ukrepe, potrebne za prispevek k ohranjanju staležev v skupnem interesu.

3.5 Ker je EU donosen ciljni trg za ribiške proizvode, ima tudi posebno odgovornost pri zagotavljanju spoštovanja obveznosti sodelovanja teh držav, zato predlagana uredba predvideva hitre in učinkovite trgovinske ukrepe proti državam, odgovornim za ukrepe in prakse, ki povzročajo prekomerno izkoriščanje ribjih staležev.

3.6 V ta namen se predlaga omejitev uvoza ribiških proizvodov, ulovljenih s plovili, ki izkoriščajo staleže v skupnem interesu v pristojnosti države, ki dopušča netrajnosten ribolov, ter zagotavljanje pristaniških storitev za ta plovila, z izjemo nujnih primerov. Predlaga se tudi, da se prepreči, da bi se ribiška plovila ali ribiška oprema Unije lahko uporabljala za izkoriščanje staležev v skupnem interesu v pristojnosti države, ki dopušča netrajnosten ribolov.

3.7 Predlog določa vrsto ukrepov, ki jih je mogoče sprejeti, in splošne pogoje za njihovo sprejetje, da bi lahko ti ukrepi in pogoji temeljili na objektivnih merilih, bili stroškovno učinkoviti in v skladu z mednarodnim pravom, zlasti sporazumom o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije.

3.8 Da bi zagotovili učinkovito in usklajeno ukrepanje EU, predlog upošteva tudi ukrepe, določene v Uredbi (ES) št. 1005/2008 z dne 29. septembra 2008 o vzpostavitvi sistema Skupnosti za preprečevanje nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova, za odvračanje od njega ter za njegovo odpravljanje.

3.9 Končno Komisija meni, da je za zagotovitev enotnih pogojev za izvajanje Uredbe potrebno, da se nanjo prenesejo izvršilne pristojnosti, ki se morajo izvajati z izvedbenimi akti, ki predvidevajo postopek pregleda v skladu z Uredbo (ES) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011, ki določa splošna pravila in načela o mehanizmih nadzora držav članic za izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije.

3.10 Zaradi nujnosti bodo odločitve o razveljavitvi ukrepov sprejete kot izvedbeni akti, ki veljajo takoj in so tudi v skladu z zgoraj navedeno uredbo o nadzoru.

3.11 EESO v celoti podpira izvršilne ukrepe, predlagane v predlogu uredbe.

4. Analiza predloga in ugotovitve Odbora

4.1 Namen in področje uporabe

4.1.1 Predlog uredbe določa okvir za sprejetje nekaterih ukrepov v zvezi z ribolovnimi dejavnostmi in politikami tretjih držav, s ciljem, da se zagotovi dolgoročna trajnost ribjih staležev v skupnem interesu EU in zadevnih tretjih držav.

4.1.2 Zato se ta uredba v skladu s konvencijo Združenih narodov o pomorskem pravu uporablja za vse ribje staleže, katerih dolgoročna vzdržnost je v skupnem interesu EU in teh tretjih držav ter katerih upravljanje je zagotovljeno s skupnim ukrepanjem obeh strani.

4.1.3 Predlagani ukrepi se lahko uporabljajo v vseh primerih, v katerih je potrebno sodelovanje z EU za upravljanje staležev v skupnem interesu, tudi ko to sodelovanje poteka v okviru regionalne organizacije za upravljanje ribištva ali podobne organizacije.

4.2 Države, ki dopuščajo netrajnosten ribolov

4.2.1 Šteje se, da tretja država dopušča netrajnosten ribolov, če

4.2.1.1

pri upravljanju staleža v skupnem interesu ne sodeluje z EU v skladu z določbami konvencije Združenih narodov o pomorskem pravu, navedenimi v točki 2.1 tega mnenja, in

4.2.1.2

ne sprejme nobenega ukrepa za upravljanje ribištva, ali

4.2.1.3

sprejme te ukrepe, ne da bi ustrezno upoštevala pravice, interese in dolžnosti drugih strank, vključno z EU, in če imajo ti ukrepi za upravljanje ribištva v povezavi z ukrepi, ki jih je sprejela EU samostojno ali v sodelovanju z drugimi državami, za posledico ribolovne dejavnosti, ki zmanjšujejo staleže na ravni, ki ne zagotavljajo največjega trajnostnega donosa.

4.2.1.4

Ravni staležev, ki omogočajo največji trajnostni donos, se določijo na podlagi najboljših razpoložljivih znanstvenih mnenj.

4.2.2 EESO meni, da so države, ki dopuščajo netrajnosten ribolov, jasno opredeljene. Vendar pa bi moral biti pogoj iz člena 3(1)(b) na koncu oblikovan tako: „[…] ribolovne dejavnosti, s katerimi se raven staleža zmanjša pod ravni, ki omogočajo največji trajnostni donos, ali pa preprečujejo, da bi bile te ravni dosežene.“

4.3 Ukrepi, ki jih je mogoče sprejeti v zvezi z državami, ki dopuščajo netrajnosten ribolov

4.3.1 Komisija lahko z izvedbenimi akti sprejme naslednje ukrepe v zvezi s temi državami:

4.3.1.1

določitev držav, ki dopuščajo netrajnosten ribolov;

4.3.1.2

določitev, kadar je to primerno, ribiških plovil ali ladjevij, za katere se uporabljajo nekateri ukrepi;

4.3.1.3

uvedba količinskih omejitev pri uvozu v EU za ribe iz staležev v skupnem interesu in ribje proizvode, v celoti ali delno pripravljene iz teh rib, ulovljene pod nadzorom države, ki dopušča netrajnosten ribolov. Ta prepoved uvoza v EU velja tudi za ribe iz staležev v skupnem interesu ali ribje proizvode, pripravljene iz teh rib, iz katere koli druge države;

4.3.1.4

uvedba količinskih omejitev uvoza v EU za vse ribe sorodnih vrst in ribjih proizvodov, v celoti ali delno pripravljenih iz teh rib, ulovljenih pod enakimi pogoji kot v prejšnji točki. Prepoved uvoza sorodnih vrst rib, ulovljenih v okviru ribištva v skupnem interesu, se razširi na katero koli drugo državo, ki dopušča netrajnosten ribolov;

4.3.1.5

uvedba omejitev uporabe pristanišč EU za plovila pod zastavo države, ki dopušča netrajnostnen ribolov staležev v skupnem interesu, in za plovila, ki prevažajo ribe in ribiške proizvode, ki izvirajo iz staležev v skupnem interesu in so jih ulovili s plovili pod zastavo zadevne države ali s plovili, ki imajo dovoljenje te države za ribolov, čeprav plujejo pod drugo zastavo. Take omejitve ne veljajo v primeru višje sile ali nuje, v skladu z določbami konvencije Združenih narodov o pomorskem pravu, vendar samo za zagotavljanje storitev, ki so nujno potrebne za obvladovanje takšnih položajev;

4.3.1.6

prepoved nakupa katerega koli ribiškega plovila, ki pluje pod zastavo teh držav, za gospodarske subjekte EU;

4.3.1.7

prepoved menjave zastav ribiških plovil EU z zastavami teh držav;

4.3.1.8

prepoved državam članicam, da bi dovoljevale čarterske pogodbe z gospodarskimi subjekti teh držav;

4.3.1.9

prepoved, da bi v te države izvažali ribiška plovila, ki plujejo pod zastavami držav članic, ali ribiško opremo in material, potreben za ribolov staležev v skupnem interesu;

4.3.1.10

prepoved zasebnih trgovinskih dogovorov med državljani držav članic in državljani držav, ki dopuščajo netrajnosten ribolov, za uporabo ribolovnih možnosti takšnih držav z ribiškim plovilom, ki pluje pod zastavo zadevne države članice, in

4.3.1.11

prepoved skupnih ribolovnih dejavnosti ribiških plovil države članice in ribiških plovil pod zastavo držav, ki dopuščajo netrajnosten ribolov.

4.3.2 Odbor meni, da bi morala celota teh ukrepov privesti do tega, da bi države, ki dopuščajo netrajnosten ribolov, s tako prakso prenehale. Poleg tega meni, da so to najučinkovitejši ukrepi, ki jih lahko sprejme EU. Zato čestita Komisiji za odločitev, da predstavi ta predlog uredbe, ki razširja in razvija ukrepe proti nezakonitemu ribolovu, predvidene v uredbi. Komisijo izrecno poziva, naj zagotovi njihovo dosledno izvajanje, in jo spodbuja, naj skrbno nadzira njihovo uporabo. Komisija ne bi smela dvomiti v njihovo stalno izvajanje, tudi če se pojavijo ustrezne zahteve v okviru Svetovne trgovinske organizacije, saj je le tako mogoče zagotoviti dolgoročno trajnost ribjih staležev v skupnem interesu EU in tretjih držav.

4.4 Splošne zahteve za ukrepe, sprejete na podlagi predlagane uredbe

4.4.1 Splošne zahteve so:

4.4.1.1

da so sprejeti ukrepi vedno povezani z ohranjanjem staležev v skupnem interesu in se uporabljajo v povezavi z omejitvami ribolova za plovila EU ali proizvodnje ali porabe v EU, ki veljajo za ribe in ribiške proizvode, v celoti ali delno pripravljene iz rib tistih vrst, za katere so bili sprejeti ukrepi na podlagi predlagane uredbe; za sorodne vrste se te omejitve uporabljajo le, če so te vrste ulovljene pri ribolovu staležev v skupnem interesu;

4.4.1.2

da so ukrepi v skladu z obveznostmi iz mednarodnih sporazumov, katerih podpisnica je EU, in drugih ustreznih določb mednarodnega prava;

4.4.1.3

da sprejeti ukrepi upoštevajo ukrepe, že sprejete na podlagi Uredbe (ES) št. 1005/2008 o nezakonitem ribolovu;

4.4.1.4

da sprejeti ukrepi ne povzročajo diskriminacije med državami z enakimi pogoji in da ne pomenijo prikritega omejevanja mednarodne trgovine;

4.4.1.5

da Komisija ob sprejetju ukrepov oceni njihove okoljske, trgovinske, gospodarske in socialne učinke.

4.4.1.6

Sprejeti ukrepi morajo opredeliti primeren sistem za njihovo uporabo s strani pristojnih organov.

4.4.2 EESO meni, da so te zahteve logične in jih zato podpira.

4.5 Zahteve pred sprejetjem ukrepov

4.5.1 Če je treba sprejeti ukrepe v skladu s predlogom, Komisija o tem predhodno obvesti obravnavano državo. Seznani jo z razlogi in opiše ukrepe, ki bi jih bilo mogoče v zvezi s tem sprejeti v skladu s to uredbo. Poleg tega ponudi obravnavani državi pred uporabo ukrepov primerno možnost, da pisno odgovori na obvestilo in da položaj izboljša.

4.6 Obdobje uporabe ukrepov

4.6.1 Ukrepi prenehajo veljati, ko zadevna država sprejme ustrezne korektivne ukrepe, dogovorjene z EU oziroma po potrebi tudi z drugimi državami, ali kadar ni ogrožen učinek ukrepov, ki jih je EU sprejela samostojno ali v sodelovanju z drugimi državami za ohranitev zadevnih staležev rib.

4.6.2 Komisija z izvedbenimi akti ugotovi, ali so izpolnjeni pogoji, ki so bili predhodno dogovorjeni z zadevno državo, in odloči, da sprejeti ukrepi prenehajo veljati.

4.6.3 V nujnih, ustrezno utemeljenih razlogih, povezanih z nepredvidenimi socialnimi ali gospodarskimi motnjami, Komisija sprejme takoj veljaven izvedbeni akt o prenehanju veljavnosti ukrepov.

4.6.4 Za pravilno uporabo te uredbe Komisiji pomaga odbor na podlagi Uredbe (ES) št. 182/2011 o postopkih za nadzor v državah članicah.

4.6.5 EESO se strinja s pričakovano obliko prekinitve ukrepov in meni, da je takojšnja uporaba zaradi nujnih razlogov, zlasti v primeru držav v razvoju, logična.

V Bruslju, 23. maja 2012

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

31.7.2012

Uradni list Evropske unije

C 229/116

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi direktiv 2000/60/ES in 2008/105/ES v zvezi s prednostnimi snovmi na področju vodne politike

(COM(2011) 876 final – 2011/0429 (COD))

2012/C 229/22

Poročevalka: ga. LE NOUAIL MARLIÈRE

Evropski parlament in Svet sta 14. februarja oz. 22. februarja 2012 sklenila, da v skladu s členom 192(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosita za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi direktiv 2000/60/ES in 2008/105/ES v zvezi s prednostnimi snovmi na področju vodne politike

COM(2011) 876 final – 2011/0429 (COD).

Strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 11. maja 2012.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 481. plenarnem zasedanju 23. in 24. maja 2012 (seja z dne 23. maja) s 135 glasovi za, 15 glasovi proti in 14 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 EESO podpira ta predlog direktive, saj razširja seznam prednostnih snovi in prednostnih nevarnih snovi ter vključuje najpopolnejši predlog iz ocene učinka (1).

1.2 EESO podpira novi mehanizem, ki ga je predlagala Komisija, da se ji zagotovijo usmerjene visokokakovostne informacije o spremljanju glede koncentracije snovi v vodnem okolju, pri čemer so najpomembnejši nova onesnaževala in snovi, za katere razpoložljivi podatki o spremljanju niso dovolj kakovostni za ocene tveganja. Po mnenju EESO bi moral ta novi mehanizem omogočati zbiranje takšnih podatkov za vsa povodja iz EU in ohranjanje stroškov vzdrževanja na razumni ravni.

1.3 Kljub vsemu pa EESO želi, da se v ta projekt vključijo – vsaj poskusno – posebne analize o še premalo raziskanih vprašanjih:

i.	nanodelci, zlasti njihove interakcije s prednostnimi snovmi, saj se v zvezi s tem poraja vse več vprašanj, ki jih je zbrala Evropska agencija za okolje (2);

ii.	učinki kombinacij kemičnih snovi v celinskih vodah, saj imajo lahko te kombinacije pomembne posledice na vodno okolje že v primeru zelo nizkih koncentracij samih kemičnih snovi.

1.4 EESO predlaga, da se za učinkovito izvajanje okvirne direktive o vodah ta predlog direktive dopolni z navedbo primerov najboljše prakse v zvezi z upravljanjem povodij.

1.5 Glede na to, da sta svinec in nikelj obstojni in bioakumulativni snovi, bi ju bilo treba po mnenju EESO vključiti med prednostne nevarne snovi in določiti 20-letni rok za odstranitev vseh njunih izpustov, tudi če je to povezano z zelo visokimi stroški.

1.6 Po mnenju EESO sta podpora in sodelovanje javnosti nujna, da bi zaščitili vodne vire, prepoznali probleme in določili najprimernejše rešitve za njihovo reševanje, hkrati pa ocenili tudi njihov strošek. Brez podpore javnosti zakonodajni ukrepi ne bodo uspešni. Civilna družba ima ključno vlogo pri izvajanju primerne okvirne direktive o vodah in zagotavljanju pomoči oblastem pri iskanju ravnovesja med socialnimi, okoljskimi in ekonomskimi vidiki, ki jih je treba pri tem upoštevati (3).

1.7 EESO vztraja, da moramo doseči dobro ekološko in kemijsko stanje vodnih virov ter zaščititi zdravje ljudi, oskrbo z vodo, naravne ekosisteme in biotsko raznovrstnost (4).

1.8 Po mnenju EESO bi morala nova direktiva poenostaviti in racionalizirati obveznosti držav članic v zvezi z obveznostjo poročanja.

2. Uvod

2.1 Ta predlog direktive spreminja direktivi 2000/60/ES in 2008/105/ES v zvezi s prednostnimi snovmi na področju vodne politike (z izjemo morskega okolja) v skladu z zahtevami iz okvirne direktive o vodah:

i.	pregledati seznam prednostnih snovi vsaj vsake štiri leta ter ga po potrebi dopolniti z novimi prednostnimi snovmi ali novimi prednostnimi nevarnimi snovmi;

ii.	določiti nove okoljske standarde kakovosti za površinske vode, podzemne vode, usedline ali žive organizme, odvisno od primera in v skladu z najnovejšimi spoznanji.

2.2 Pri pregledu seznama prednostnih snovi je sodelovala delovna skupina, upoštevala pa so se tudi obsežna posvetovanja s strokovnjaki služb Komisije, držav članic, zainteresiranih strani (sindikatov in nevladnih organizacij) ter Znanstvenega odbora za zdravstvena in okoljska tveganja (ZOZOT).

2.3 Na podlagi tega dela in ocene učinka (SEC(2011) 1547 final), ki je bila opravljena v ta namen, je bil razširjen seznam prednostnih snovi, ki v tem predlogu direktive ne zajema več 33, temveč kar 48 snovi, saj upošteva najpopolnejši predlog iz ocene učinka.

2.4 Cilj predlagane direktive je doseči dobro kemijsko stanje celinskih voda v skladu z okoljskimi standardi kakovosti, ki so opredeljeni v prilogi predloga direktive, in sicer:

i.	z zmanjšanjem količine prednostnih snovi;

ii.	z odstranitvijo izpustov prednostnih nevarnih snovi v najpozneje 20 letih po sprejetju posebne direktive.

3. Splošne ugotovitve

3.1 EESO je trdno prepričan, da voda ni samo potrošna dobrina, temveč dragocen naravni vir, ki je bistvenega pomena za sedanje in prihodnje generacije. Zato in ker se v EU uporablja veliko snovi, ki povzročajo onesnaženje, je treba določiti in na ravni EU uskladiti okoljske standarde kakovosti za te snovi.

3.2 Obstojne, bioakumulativne in strupene snovi (npr. PBT) so še poseben problem zaradi velike razširjenosti, sposobnosti prenašanja na velike razdalje, skoraj vsesplošne prisotnosti v okolju in obstojnosti. Te snovi so v glavnem označene kot prednostne nevarne snovi. Ker bi lahko njihova prisotnost v vodi zasenčila izboljšanje kakovosti voda, ko gre za druge snovi, lahko države članice njihov vpliv na kemijsko kakovost voda posebej označujejo.

3.3 Izvajanje direktive temelji na načrtih za upravljanje povodij in je navsezadnje odvisno od posamezne države članice. Komisija sicer navaja zgledne primere in splošno izboljšanje, ko gre za nadzor in posredovanje informacij, vendar je jasno, da vse države članice niso na isti ravni (5). Zato bi lahko s tega vidika še izboljšali učinkovitost direktive.

4. Posebne ugotovitve

4.1 Komisija utemeljuje zakonodajni okvir glede na nevarnost in ne na tveganje, zato so v predlogu direktive navedene snovi z določenimi mejnimi koncentracijami, ne pa tudi možno medsebojno učinkovanje posameznih snovi, ki so prisotne v vodnem okolju tudi v zelo nizkih koncentracijah.

i.	Tveganje medsebojnega učinkovanja se nanaša tako na kombinacijo kemikalij kot nanodelcev.

ii.	To je še premalo znanstveno raziskano, vendar je zaradi močnih sumov glede strupenosti Evropska agencija za okolje o tem nedavno pripravila posebno poročilo (6).

iii.	Čeprav se zdi, da je težko sprejemati zakonodajo za področja, ki so še premalo raziskana, je vendar za prihodnost vodnih ekosistemov nujno, da direktiva EU o prednostnih snoveh na področju vodne politike države članice pripravi na upoštevanje tudi teh vidikov.

4.2 Nikelj in svinec sta na seznamu prednostnih snovi, nista pa med prednostnimi nevarnimi snovmi.

i.	Vendar, ti dve snovi sta obstojni (zlasti nikelj, ki je skoraj povsod) in bioakumulativni, zaradi česar bi ju bilo treba vključiti na ta seznam v skladu z opredelitvijo Komisije za prednostne nevarne snovi.

ii.	Uredba REACH ju uvršča med snovi, ki so posebej zaskrbljujoče, zanje pa je potrebno dovoljenje zaradi možne rakotvornosti, strupenosti za razmnoževanje (CMR 1 in 2) in/ali obstojnosti ter bioakumulativnosti.

iii.	Zaradi usklajenosti z opredelitvijo prednostnih nevarnih snovi in uredbo REACH bi bilo treba nikelj in svinec uvrstiti med prednostne nevarne snovi in določiti 20-letni rok za odstranitev njunih izpustov.

V Bruslju, 23. maja 2012

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) SEC(2011) 1547 final.

(2) Evropska agencija za okolje, Tehnično poročilo, št. 8/2011 – Hazardous substances in Europe’s fresh and marine waters, an overview.

(3) UL C 224, 30.8.2008, str. 67, in UL C 97, 28.4.2007, str. 3.

(4) UL C 248, 25.8.2011, str. 1.

(5) Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu - Za trajnostno upravljanje voda v Evropski uniji, COM(2007) 128 final; Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu, COM(2009) 156 final.

(6) Evropska agencija za okolje, Tehnično poročilo, št. 8/2011.

31.7.2012

Uradni list Evropske unije

C 229/119

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o netrgovskih premikih hišnih živali

(COM(2012) 89 final – 2012/0039 (COD))

in predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 92/65/EGS glede zahtev v zvezi z zdravstvenim varstvom živali, ki urejajo trgovino znotraj Unije ter uvoz psov, mačk in belih dihurjev v Unijo

(COM(2012) 90 final – 2012/0040 (COD))

2012/C 229/23

Poročevalec: Nikolaos LIOLIOS

Svet in Evropski parlament sta 16. marca 2012 oziroma 13. marca 2012 sklenila, da v skladu s členi 43(2), 168(4) in 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosita za mnenje o naslednjih dokumentih:

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o netrgovskih premikih hišnih živali

COM(2012) 89 final – 2012/0039 (COD)

Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 92/65/EGS glede zahtev v zvezi z zdravstvenim varstvom živali, ki urejajo trgovino znotraj Unije ter uvoz psov, mačk in belih dihurjev v Unijo

COM(2012) 90 final – 2012/0040 (COD)

Strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 11. maja 2012.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 481. plenarnem zasedanju 23. in 24. maja 2012 (seja z dne 23. maja) s 155 glasovi za, 2 glasovoma proti in 9 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi

EESO ugotavlja, da je treba zaradi spodaj navedenih razlogov razveljaviti in nadomestiti Uredbo (ES) št. 998/2003, ki ureja problematiko netrgovskih premikov hišnih živali.

1.1 Zaščita javnega zdravja je eden izmed prednostnih ciljev, določitev pravil, ki urejajo dejavnosti, kot so netrgovski premiki hišnih živali, pa prispeva k njenemu doseganju. Predlog Evropske komisije, s katerim se razveljavlja in nadomešča Uredba (ES) št. 998/2003, določa zahteve v zvezi z zdravstvenim varstvom živali ter pravila za označevanje in nadzor hišnih živali. Prav tako določa previdnostne ukrepe, ki jih je treba sprejeti med njihovimi premiki, in Uredbo (ES) št. 998/2003 usklajuje s členoma 290 in 291 Pogodbe o delovanju Evropske unije, tako da s tem, ko Komisijo pooblasti za sprejemanje delegiranih aktov, dovoljuje odstopanja, s katerimi se odpravljajo morebitne ovire za te premike.

1.2 Spremembe, ki so bile potrebne pri zahtevah v zvezi z zdravstvenim varstvom živali, določenih v Uredbi (ES) št. 998/2003, in potreba, da se uredbo o premikih hišnih živali naredi dovolj jasno in dostopno za slehernega državljana, še dodatno potrjujejo, da je treba to uredbo razveljaviti in nadomestiti.

1.3 Prav tako je pomembno dejstvo, da je poteklo osemletno prehodno obdobje iz člena 4(1), ki se je nanašalo na način identifikacije hišnih živali. Zato je treba zdaj določiti – in to tako, da bo jasno slehernemu državljanu –, kakšna ureditev bo veljala odslej, kar je še eden od razlogov za nadomestitev Uredbe (ES) št. 998/2003.

1.4 EESO meni, da predlog Evropske komisije, s katerim se razveljavlja in nadomešča Uredba (ES) št. 998/2003, v celoti določa okvir, v katerem se lahko izvajajo netrgovski premiki hišnih živali. Gibanje državljanov, ki se odločijo, da bodo potovali v spremstvu hišnih živali, pa bo treba natančneje opredeliti, saj spoštovanje pravil, ki se nanašajo nanje, pomeni jamstvo za javno zdravje.

1.5 EESO se strinja, da je treba zaradi doslednosti Direktivo Sveta 92/65/EGS spremeniti tako, da se sklicevanje na Uredbo (ES) št. 998/2003 nadomesti s sklicevanjem na predlagani akt.

2. Ozadje

2.1 Uredba (ES) št. 998/2003 je določala časovne omejitve za prehodno obdobje veljavnosti sistema identifikacije hišnih psov, mačk in belih dihurjev. Ker je to obdobje poteklo in ker je treba Uredbo (ES) št. 998/2003 v celoti uskladiti s Pogodbo o delovanju Evropske unije, med drugim zaradi novih zdravstvenih podatkov in novih zahtev, ki zadevajo netrgovske premike in so neposredno povezane tudi s potrebo po lažjem gibanju državljanov, ki spremljajo te živali, pa tudi glede na prizadevanja za vzpostavitev dovolj jasne in dostopne zakonodaje za državljane, je Komisija sklenila predlagati besedilo, s katerim se razveljavlja in nadomešča Uredba (ES) št. 998/2003.

2.2 Komisija je tudi predložila predlog za spremembo Direktive Sveta 92/65/EGS, da bi sklicevanje na Uredbo (ES) št. 998/2003 nadomestila s sklicevanjem na predlagani akt.

3. Splošne ugotovitve

3.1 Pri hišnih živali obstajajo bolezni, ki se lahko prenesejo na človeka, zato je bilo treba zaradi potrebne zaščite javnega zdravja določiti pogoje za nadzor in prevoz živali. Ker so se glede stekline zdravstvene razmere v Uniji izboljšale, je bila ureditev, ki se uporablja za netrgovske premike hišnih živali, spremenjena. V predlogu uredbe so ta ureditev in predpisani postopki jasno določeni.

3.2 Zaradi uvedbe cepljenja proti steklini se je epidemiologija te bolezni občutno spremenila. Uredba ob upoštevanju znanstvenih mnenj o imunizaciji hišnih živali določa preventivne ukrepe v zvezi s premiki teh živali, vključno z ukrepi, ki pomenijo odstopanje, a omogočajo lažje premike, pri čemer se predhodno določijo pogoji za to odstopanje in predpisani zaščitni ukrepi.

3.3 Pripravljeni seznami živali vključujejo vse živali, ki utegnejo biti predmet premika, razen tistih, katerih premiki so zajeti z določbami direktiv EU. Nacionalni predpisi morajo omogočati lažje premike živali, ki so po definiciji hišne živali, kot živali, ki so predmet trgovskih premikov.

3.4 Poleg stekline obstajajo še druge bolezni, ki prav tako ogrožajo javno zdravje. Vendar je nevarnost prenosa po eni strani omejena z obveznostjo razpolaganja z identifikacijskimi dokumenti, po drugi pa postopek zahteva, da specialisti pridejo v stik z živalmi. Tako je mogoče potrditi zdravstveno stanje živali in zagotoviti dokazilo o varnem premikanju znotraj EU ali vstopu vanjo.

3.5 Pomemben element predloga Komisije je ohranitev vsaditve transponderja kot edinega in izključnega načina identifikacije psov, mačk in belih dihurjev ter posledična odprava tetoviranja, ki velja za sprejemljiv način označevanja samo pri živalih, ki so že bile označene na tak način.

3.6 Tako je lažje nadzorovati, ali tako označene živali izpolnjujejo preventivne zdravstvene ukrepe za preprečevanje okužb. Te ukrepe izvajajo države članice v skladu z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti, pa tudi v medsebojni povezavi, to pa po kategorizaciji, kadar se pojavijo posebni razlogi in na podlagi potrjenih znanstvenih podatkov. S tem se oblikujejo skupni ukrepi za boj proti nevarnostim na področju javnega zdravja.

4. Posebne ugotovitve

4.1 Čeprav je znanstvena izobrazba oseb, ki se ukvarjajo s hišnimi živalmi, trenutno dovolj visoka in se s storitvami, ki se opravljajo, hkrati zagotavlja zdravje hišnih živali, posledično pa tudi ohranjanje javnega zdravja, bo potrebno nenehno pozorno spremljanje, da bo mogoče preprečiti vsakršne prenose bolezni. Uredba, ki določa pogoje za netrgovske premike, varuje pred nevarnostjo različnih bolezni.

4.2 Vendar uredba uvaja možnost odstopanja, da bi olajšala premike, in predlaga spremembo Uredbe (ES) št. 998/2003, zlasti pri pooblastilih glede delegiranih in izvedbenih aktov. EESO se strinja z odpravo neutemeljenih ovir za takšne premike, vendar le, če bodo upoštevani potrjeni znanstveni podatki in se bo Komisija pri odobritvi odstopanj ustrezno posvetovala s strokovnjaki, da bodo odstopanja ustrezala posebnim okoliščinam, ki veljajo za netrgovske premike hišnih živali ter se nanašajo na zahteve v zvezi z zdravstvenim varstvom živali, predpise in obliko spremnih dokumentov.

4.3 Treba pa je ugotoviti, ali so upoštevane predvidene omejitve glede veljavnosti. V predlogu je navedeno, da je delegirani akt mogoče preklicati na podlagi nasprotovanja Evropskega parlamenta in Sveta v roku dveh mesecev od uradnega obvestila ali še dveh dodatnih mesecev v primeru podaljšanja. Ker so vprašanja javnega zdravja precej pomembna, je treba jasno omejiti trajanje pooblastila, kakor je predvideno tudi v Pogodbi o delovanju Evropske unije. Tako bo nadzor nad Komisijo bolj učinkovit, pravica do preklica pa bo pomenila dodatno zagotovilo varnosti.

4.4 Ob pripravi seznama tretjih držav ali ozemelj, za katera bi se lahko uporabljala odstopanja na podlagi načela uporabe enakovrednih pravil, kot veljajo v državah članicah, bo morala Komisija svojo izbiro opreti na zagotovila, ki jih bodo podali zdravstveni organi teh držav. Čeprav je legitimno, da premiki hišnih živali potekajo brez težav, ovir in zapletenih postopkov, pa je vseeno treba predvsem poskrbeti za javno zdravje.

4.5 Če se izkaže, da so postopki, s katerimi se tretjim državam ali njihovim delom po prejetju njihovih ustreznih zagotovil odobri odstopanje od običajnih pogojev, upravno zapleteni, dolgotrajni in dragi, bi bilo bolje slediti obstoječim smernicam in ne uporabljati omenjenih odstopanj, saj ta ne bi odtehtala nevarnosti, ki jo predstavlja morebiten premik.

4.6 V tem smislu predstavljajo nevarnost tudi premiki necepljenih živali med državami članicami EU. V uredbi so določeni s tem povezani ukrepi in EESO meni, da jih je bistveno spoštovati in se tako izogniti vsakršni možnosti za prenos bolezni. Ko bo Komisija v skladu s pogoji iz uredbe izvajala pooblastila, ki jih ima za sprejemanje delegiranih aktov, bo morala biti pozorna, da bo nevarnost, ki jo predstavlja premik, sorazmerna z upravnim bremenom in nastalimi posledicami.

4.7 Izdajanje identifikacijskih dokumentov za netrgovske premike hišnih živali je izjemnega pomena. Pomembno vlogo pri krepitvi sistema za prijavo in spremljanje živali pa ima tudi uvedba sistema označevanja z vsaditvijo transponderja.

4.8 Transponder mora vsaditi veterinar. Znanstvena izobrazba osebe, ki opravi poseg, namreč omogoča prepoznati in določiti bolezni živali, v katero se vsadi transponder, ter nato izpolniti identifikacijski dokument. Za informacije, ki jih je treba vnesti v identifikacijski dokument, je potrebno znanstveno znanje veterinarja, ki ga v ta namen odobri pristojni organ.

4.9 Države članice s stalnim izvajanjem postopka označevanja in prijave omogočajo posodabljanje podatkovnih zbirk, ki zagotavljajo pomembne podatke o epidemioloških razmerah v posamezni državi, napredku programov cepljenja, gostoti in razporeditvi živali ter njihovih premikih.

4.10 Preverjanje dokumentov in identitete ter fizični pregledi, ki se izvajajo pri netrgovskih premikih hišnih živali v državo članico iz druge države članice ali tretje države ali ozemlja, so izjemno pomembni in jih bo treba zagotavljati brez prekinitev, izvajati pa jih bo moralo osebje, ki je ustrezno seznanjeno s postopkom ter pomenom teh preverjanj in pregledov.

4.11 V primeru nespoštovanja predvidenih postopkov na področju zahtev v zvezi z zdravstvenim varstvom živali in pravil, ki urejajo premike hišnih živali, bo treba poleg določb, predvidenih v obravnavani uredbi, poskrbeti še za obveščanje zdravstvenih organov ozemlja odpreme, da bi preučili možnost, da ta uredba ni bila upoštevana tudi v drugih primerih.

4.12 Odločitev, da se žival usmrti, sprejeta na podlagi utemeljenega mnenja, da vrnitev živali ni možna ali izolacija ni izvedljiva, bi ravno tako lahko predstavljala ukrep, ki ga določijo strokovnjaki, ki so presodili, da sta vrnitev ali izolacija ne le težavni, ampak tudi pomenita dodatno nevarnost.

V Bruslju, 23. maja 2012

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

31.7.2012

Uradni list Evropske unije

C 229/122

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu – Evropska vizija za potnike: sporočilo o pravicah potnikov pri vseh vrstah prevoza

(COM(2011) 898 final)

2012/C 229/24

Poročevalec: Raymond HENCKS

Evropska komisija je 19. januarja 2012 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu – Evropska vizija za potnike: sporočilo o pravicah potnikov pri vseh vrstah prevoza

COM(2011) 898 final.

Strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 10. maja 2012.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 481. plenarnem zasedanju 23. in 24. maja 2012 (seja z dne 23. maja) s 135 glasovi za, 1 glasom proti in 2 vzdržanima glasovoma.

1. Sklepi in priporočila

1.1 EESO močno podpira politiko Unije, katere cilj je vsem potnikom v železniškem, zračnem, pomorskem, rečnem in avtobusnem prometu zagotoviti enotne in primerljive pravice in pogoje pri vseh vrstah skupnega prevoza, ter podpira vse ukrepe, ki so v okviru intermodalnega pristopa predvideni za odpravo ovir, ki državljanom preprečujejo učinkovito uveljavljanje njihovih pravic.

1.2 Odbor meni, da bi bilo treba deset posebnih pravic, opredeljenih v obravnavanem sporočilu, dopolniti še s tremi pravicami, in sicer pravico do varnosti, ki se nanaša tako na tehnično varnost vozil kot tudi na fizično varnost potnikov, pravico do minimalnih standardov kakovosti storitev, udobja in dostopnosti ter pravico do varstva okolja.

1.3 Na podlagi teh 13 pravic bi bilo treba s tem povezane trenutno veljavne zakonodajne določbe predložiti v ponovno obravnavo, da se po potrebi izboljšajo in okrepijo.

1.4 Pri tem je treba posebno pozornost nameniti izboljšanju informacij, ki se zagotavljajo potnikom, pogojem in pravicam invalidov in oseb z omejeno mobilnostjo, izplačilu odškodnine potnikom v primeru motenj v prometu, odpovedi potovanja ali izgube prtljage, natančni opredelitvi elementov končne cene, prenosom prevozne pogodbe, pogojem za vložitev pritožbe in pravnim sredstvom, pa tudi opredelitvi pravic organizacij potnikov, ki lahko najbolje seznanijo državljane z njihovimi pravicami in jim zagotovijo podporo pri uveljavljanju pravic.

1.5 Da se olajša nadzor učinkovitosti storitev prevoza, njihova prilagoditev na spremenjene potrebe in spoštovanje pravic potnikov, EESO predlaga uvedbo neodvisnega ocenjevanja ob upoštevanju načela subsidiarnosti in pripravo usklajene metodologije ocenjevanja na ravni EU na podlagi skupnih kazalnikov ob sodelovanju predstavnikov zadevnih akterjev, zlasti organizacij, ki zastopajo potnike (tudi invalidne potnike in potnike z omejeno mobilnostjo).

1.6 Glede pritožb EESO predlaga, naj vsi prevozniki poleg običajnega načina vlaganja pritožb uporabljajo standarden elektronski naslov za vse pritožbe (pritožbe@…) in naj se določijo najdaljši možni roki za odgovor.

1.7 EESO nenazadnje predlaga, naj se splošneje uporabljajo postopki izvensodnega reševanja sporov, ne da bi pri tem potnikom odvzeli pravico do tega, da nastopijo kot stranka v pravnih postopkih. Poleg tega priporoča, da se možnost uporabe pravnega mehanizma za uveljavljanje kolektivnih odškodnin v EU jasno določi v zakonodajnem besedilu in da se ustrezno opredeli sistem delovanja tega mehanizma.

2. Uvod

2.1 Najprej je treba poudariti, da to sporočilo obravnava pravice potnikov pri vseh vrstah prevoza, ki ga izvajajo zasebni in javni prevozniki, in da prevozi, ki jih izvajajo poklicni prevozniki (taksi, mini-avtobus z manj kot 12 potniki itd.), niso zajeti v področje uporabe določb, ki se preučujejo v nadaljevanju. To je še toliko bolj obžalovanja vredno, ker je v akcijskem načrtu o mobilnosti v mestih (COM(2009) 490 final), ki obravnava tako skupne kot individualne vrste prevoza, ki jih izvajajo poklicni prevozniki, poudarjeno, da je treba posebno pozornost nameniti določitvi cen, kakovosti, dostopnosti za osebe z omejeno mobilnostjo, obveščanju in pravicam potnikov.

2.2 Cilji trajnostnega razvoja Evropske unije so spodbujanje in razvoj skupnega prevoza, da bi se čim bolj zmanjšalo število individualnih prevozov.

2.3 Priznavanje in zagotavljanje pravic potnikov je torej pogoj za razvoj in spodbujanje skupnega prevoza, pri čemer je treba spremeniti ravnovesje med uporabniki in prevozniki.

2.4 Evropska unija se od leta 2001 intenzivno posveča varstvu potnikov in krepitvi njihovih pravic pri različnih vrstah prevoza. V ta namen je postopoma oblikovala zakonodajo s ciljem zagotoviti visoko raven varstva, da bodo uporabniki, tudi invalidni potniki in potniki z omejeno mobilnostjo, v železniškem, zračnem, pomorskem, rečnem in avtobusnem prometu povsod v EU imeli primerljive pravice in pogoje. Vendar pa se bosta uredba za promet po morju in celinskih plovnih poteh ter uredba za avtobusni promet začeli uporabljati šele decembra 2012 oziroma marca 2013.

2.5 Komisija je leta 2010 začela obsežno kampanjo z naslovom Pravice potnika na dlani, ki bo trajala dve leti, in sicer z oblikovanjem spletne strani http://ec.europa.eu/passenger-rights, ki povzema pravice potnikov pri vseh vrstah prevoza in je na voljo v vseh uradnih jezikih EU. Prav tako se na vseh železniških postajah in letališčih držav članic razdeljujejo brezplačne brošure, ki opozarjajo na pravice potnikov, razobešeni pa so bili tudi plakati v zvezi s to tematiko. Komisija je pred kratkim sklenila, da to kampanjo podaljša do leta 2014.

2.6 Za skupni prevoz pa so kljub temu značilne protislovne informacije, pristojnosti in razmere tako z vidika potnikov kot tudi prevoznikov. Težko se je znebiti občutka, da se veliko potnikov še vedno ne zaveda popolnoma svojih pravic ali pa v primeru, da jih potrebujejo, ne vedo, kako pravice uveljaviti ali ustrezno uporabiti. Iz študij in raziskav Komisije je razvidno, da v primeru spora v vrednosti manj kot 1 000 EUR en evropski potrošnik od petih zaradi visokih stroškov ter kompleksnosti in dolgotrajnosti postopkov ne bi vložil odškodninskega zahtevka pred sodiščem.

2.7 Poleg tega po navedbah Komisije nacionalni organi še vedno uporabljajo nacionalno zakonodajo na različne načine, kar ustvarja zmedo pri potnikih in prevoznikih ter povzroča izkrivljanje trga.

2.8 Komisija zato namerava okrepiti izvajanje obstoječih pravil in jih po potrebi izboljšati. V ta namen je Komisija pred kratkim začela javno posvetovanje o morebitnih spremembah predpisov o pravicah letalskih potnikov.

3. Vsebina sporočila

3.1 Sporočilo povzema pravice in načela, ki veljajo za vse vrste skupnega prevoza. Opredeljuje vrzeli, ki se lahko zapolnijo, njen namen pa je odstraniti ovire, ki državljanom preprečujejo učinkovito uveljavljanje njihovih pravic v skladu z zakonodajo EU.

3.2 V sporočilu so navedena tri ključna načela, tj. nediskriminacija, točne, pravočasne in dostopne informacije ter takojšnja in sorazmerna pomoč. Iz tega izhaja naslednjih 10 posebnih pravic, ki v duhu bolj intermodalne vizije veljajo za vse vrste prevoza:

1)	pravica do nediskriminacije pri dostopu do prevoza;

2)	pravica do mobilnosti: dostopnost in pomoč brez dodatnih stroškov za invalidne potnike in potnike z omejeno mobilnostjo (PRM):

3)	pravica do obveščenosti pred nakupom in v različnih fazah potovanja, predvsem v primeru prekinitve;

4)	pravica do odpovedi potovanja (povračilo celotnih stroškov vozovnice), kadar potovanje ne poteka v skladu z načrti;

5)	pravica do izpolnitve prevozne pogodbe v primeru prekinitve (preusmeritev na drugo progo ali rezervacija druge vozovnice);

6)	pravica do pomoči pri veliki zamudi ob odhodu ali na vozliščih;

7)	pravica do nadomestila pod določenimi pogoji;

8)	pravica do odgovornosti prevoznika za potnike in njihovo prtljago;

9)	pravica do hitrega in dostopnega sistema za obravnavo pritožb;

10)	pravica do popolne uporabe in učinkovitega izvrševanja zakonodaje EU.

3.3 Čeprav so pogoji in načini uporabe različni ter se razvijajo glede na posebnosti različnih vrst prevoza, pa bo zdaj najpomembnejši cilj zagotoviti enostavno razumljivost teh pravil in utrditi njihovo izvajanje in izvrševanje nadzora pri vseh vrstah prevoza, da se na tem področju zagotovi usklajen pristop.

3.4 Za izboljšanje varstva potnikov prek meja EU bodo vprašanja pravic potnikov obravnavana v dvostranskih in mednarodnih sporazumih.

4. Splošne ugotovitve

4.1 Pozdraviti je treba, da je Komisija za potnike vzpostavila politiko jamstva glede vseh skupnih ali primerljivih pravic in pogojev za vse vrste skupnega prevoza, kar je v skladu s cilji pogodb na področju varstva potrošnikov (člen 169, Naslov XV Pogodbe o delovanju EU) in s smernicami iz Listine EU o temeljnih pravicah oz. sodne prakse Sodišča Evropske unije.

4.2 EESO sicer odobrava, da sporočilo v enem samem dokumentu strnjeno združuje vsa obstoječa pravila in predpise na področju pravic uporabnikov skupnega prevoza, vendar pa kljub temu obžaluje, da ne vsebuje konkretnih številk glede ugotovljenih ovir.

4.3 EESO podpira vse ukrepe, ki naj bi prispevali k odpravi ovir, ki državljanom preprečujejo učinkovito uveljavljanje njihovih pravic, in pozdravlja ukrepe, ki jih je Komisija predvidela za zagotovitev, da bodo uporabniki v železniškem, zračnem, pomorskem, rečnem in avtobusnem prometu povsod imeli primerljive pravice in pogoje, ne glede na to, katero vrsto prevoza uporabljajo.

4.4 Ena od teh ovir je pogosto zagotavljanje neustreznih, nepopolnih in nerazumljivih informacij o pravicah in obveznostih potnikov pri nakupu vozovnice, pa tudi pred potovanjem in med potovanjem v primeru motenj v prometu.

4.5 Da bi bili vsi potniki natančno seznanjeni s svojimi pravicami, EESO predlaga, da se pri rezervaciji posameznega potovanja ali nakupu vozovnice, z usmeritvijo na ustrezno spletno stran ter z jasnimi, natančnimi, razumljivimi in dostopnimi navedbami na vseh vozovnicah vsem potnikom, tudi invalidnim osebam, pojasni, kje je mogoče najti s tem povezane informacije, in sicer v brošurah, ki se razdeljujejo na prodajnih mestih, ali na internetu. Informacijsko kampanjo za potnike, ki jo je Komisija začela leta 2010, bi bilo treba voditi v tesnem sodelovanju s potrošniškimi organizacijami.

4.6 Poleg tega pa na škodo uporabnikov še vedno obstajajo znatne razlike med posameznimi vrstami prevoza, zlasti v zračnem prometu, glede katerega je EESO v svojem raziskovalnem mnenju na to temo (1) že ugotovil, da so pravice potnikov v zračnem prometu na nekaterih področjih manjše v primerjavi s pravicami v drugih vrstah prevoza, in pozval k:

—	določitvi področja uporabe pravice do pomoči;

—	boljšemu obveščanju potnikov, tudi med potovanjem;

—	razširitvi pravice do obveščenosti tudi na območja za vkrcavanje;

—	pojasnitvi pojma „izjemnih okoliščin“;

—	izoblikovanju smernic v sodelovanju s predstavniki oseb z omejeno mobilnostjo, na podlagi katerih bi razjasnili opredelitve iz Uredbe št. 1107/2006 o pravicah invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo ter izboljšali njeno izvajanje;

—	opredelitvi, kateri elementi sestavljajo končno ceno;

—	vzpostavitvi obvezne odškodnine prizadetim potnikom, če letalska družba razglasi bankrot, izvajanju načela „deljene odgovornosti“ za njihovo vrnitev domov z drugimi letalskimi prevozniki in vzpostavitvi sklada, ki bi omogočil odškodnine potnikom;

—	zagotovitvi možnosti, da se pogodba o potovanju brezplačno odstopi tretji osebi.

Vse te določbe bi morale veljati tudi za druge vrste prevoza, če zanje še ne obstajajo.

4.7 Deset posebnih pravic, opredeljenih v obravnavanem sporočilu, je ustrezna podlaga, ki lahko potnikom pomaga, da bolje razumejo, kaj lahko zakonito pričakujejo z vidika minimalne kakovosti storitev med potovanjem, prevoznikom pa pomaga k skladnejši in učinkoviti uporabi zakonodaje EU.

4.8 EESO kljub temu meni, da je treba teh deset posebnih pravic dopolniti z naslednjimi tremi pravicami:

1)	pravico do varnosti, ki se nanaša tako na tehnično varnost vozil kot tudi na fizično varnost potnikov;

pravico do minimalnih standardov kakovosti storitev, udobja in dostopnosti ter vnaprejšnjih informacij, ki jih v primeru prevelikega števila rezervacij (overbooking) zagotovi prevoznik. EESO opozarja, da je Komisija v sporočilu COM(2009) 490 o akcijskem načrtu o mobilnosti v mestih napovedala, da želi regulativni pristop dopolniti s skupnimi kazalniki kakovosti ter tako obvarovati pravice potnikov in oseb z omejeno mobilnostjo;

3)	pravico do tega, da prevozniki spoštujejo načela ohranjanja, varstva in izboljšanja kakovosti okolja, kot je omenjeno v Pogodbi.

4.9 Na podlagi teh 13 pravic bi bilo treba s tem povezane trenutno veljavne zakonodajne določbe predložiti v ponovno obravnavo. Pri tem bi bilo treba preučiti in odpraviti znane težave, kot so ovire, ki še vedno obstajajo za invalidne osebe in osebe z omejeno mobilnostjo, nepregledna struktura cene, pomanjkljive ali nerazumljive informacije, nejasna in zapletena pravna sredstva, neustrezne finančne odškodnine, prevelike zamude pri obravnavi pritožb itd.

4.10 Kot Komisija sama priznava v obravnavanem sporočilu, bi z objavo pregledov učinkovitosti prevoznikov in anket o zadovoljstvu potnikov olajšali enotno delo nacionalnih izvršilnih organov pri spremljanju in nadzoru izvrševanja, zato se EESO zavzema za take preglede in meni, da bi morali pri analizi potreb ter pregledu učinkovitosti in spoštovanja pravic potnikov sodelovati predstavniki vseh zainteresiranih strani.

4.11 EESO zato predlaga, da se vzpostavi sistem rednih pregledov in tako poveča učinkovitost prevoznih storitev, pa tudi njihovo prilagajanje v primeru spremembe potreb potnikov, in preveri, ali se spoštujejo pravice potnikov. Na ravni EU bo treba opredeliti načine izmenjave, primerjave in usklajevanja ter spodbuditi uvedbo neodvisnega ocenjevanja ob upoštevanju načela subsidiarnosti in pripravo usklajene metodologije ocenjevanja na ravni EU na podlagi skupnih kazalnikov ob sodelovanju predstavnikov zadevnih akterjev, zlasti organizacij, ki zastopajo potnike (tudi invalidne potnike in potnike z omejeno mobilnostjo).

4.12 EESO odobrava namero Komisije, da se ne bo omejevala zgolj na sektorske ukrepe, kot je to počela do zdaj, ampak bo razvila intermodalni pristop ob upoštevanju potreb po mobilnosti in prevozu uporabnikov ne glede na vrsto prevoza, ki jo uporabijo, pri tem pa zagotovila kontinuiteto takega pristopa. Izkrivljanju konkurence med različnimi vrstami prevoza se bo mogoče izogniti samo z večjo uskladitvijo pravic potnikov.

4.13 V sporočilu se glede večine ugotovljenih pomanjkljivosti in vrzeli predlaga izvedba ocene učinka v okviru pregleda uredbe o zračnem prometu, ki bo predvidela morebitne zavezujoče ukrepe, ali sklenitev prostovoljnih sporazumov med prevozniki. EESO bi želel odločnejši pristop, ki bi prednost namenjal zavezujočim ukrepom.

4.14 EESO obžaluje, da v sporočilu niso omenjene pravice in pristojnosti organizacij, ki zastopajo potnike, vključno z organizacijami, ki zastopajo interese invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo, saj lahko ravno te organizacije najbolje seznanijo državljane z njihovimi pravicami in jim zagotovijo podporo pri uveljavljanju teh pravic.

4.15 Kar zadeva pritožbe, bi bilo treba potnike v razumljivem jeziku seznaniti s sredstvi in kontaktnimi organi za vlaganje pritožb ter pravnimi sredstvi. Odbor predlaga, naj vsi prevozniki uporabljajo standarden elektronski naslov za vse pritožbe (pritožbe@…), hkrati pa bi morala biti na voljo tudi vsa druga sredstva za vlaganje pritožb (poštna pošiljka, vloga na prodajnem mestu itd.). Poleg tega bo treba uvesti zavezujoče najdaljše možne roke za odgovor.

4.16 EESO poziva, naj se sporočilo dopolni s pojasnili glede pravnih sredstev v primeru, ko organi, ki imajo na ravni posameznih držav članic in na ravni EU pristojnost odločanja in uporabe prisile, nočejo upoštevati pritožb potnikov. V nobenem primeru pravica do pritožbe ne sme biti odvisna od plačane cene za prevoz.

4.17 EESO opozarja, da zaradi praktičnih težav pri uveljavljanju pravice do odškodnine, ta pravica pogosto obstaja samo na papirju, zlasti v primeru razpršenih sporov manjših vrednosti. Pomembno je, da je postopek uveljavljanja pravnih sredstev nezapleten in ne povzroča stroškov, kar bi odvračalo pritožnike, zato se EESO zavzema za to, da bi se splošneje uporabljali postopki izvensodnega reševanja sporov, ne da bi pri tem potnikom odvzeli pravico do tega, da postanejo stranka v pravnih postopkih.

4.18 EESO je v svojem mnenju CESE 803/2012 upošteval, da se lahko postopki izvensodnega reševanja sporov odslej uporabljajo za kolektivne spore, kar je prvi korak v smeri oblikovanja pravnega mehanizma za uveljavljanje kolektivnih odškodnin v EU, vendar pa priporoča, da se ta možnost jasno določi v zakonodajnem besedilu in da se ustrezno opredeli sistem delovanja tega mehanizma.

V Bruslju, 23. maja 2012

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) UL C 24, 28.1.2012, str. 125–130.

31.7.2012

Uradni list Evropske unije

C 229/126

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Energetski načrt za leto 2050

(COM(2011) 885 final)

2012/C 229/25

Poročevalec: Pierre-Jean COULON

Soporočevalec: Richard ADAMS

Evropska komisija je 15. decembra 2011 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Energetski načrt za leto 2050

COM (2011) 885 final.

Strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 10. maja 2012.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 481. plenarnem zasedanju 23. in 24. maja 2012 (seja z dne 23. maja) s 137 glasovi za, 6 glasovi proti in 9 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 EESO z velikim zanimanjem pozdravlja Energetski načrt za leto 2050 in njegov cilj zagotoviti okvir za dogovorjeno politiko znatne dekarbonizacije v evropskem energetskem sektorju do leta 2050 (Evropski svet, oktober 2009). Izziv ni le doseči trajnostno in zanesljivo nizkoogljično energetsko mešanico na konkurenčnem trgu, temveč prepričati civilno družbo, da je to cilj, ki ga je mogoče doseči.

1.2 Države članice EU imajo na voljo različne vire energije in različno energetsko infrastrukturo, zato je dekarbonizacija za nekatere države veliko večji izziv kot za druge. Pristop, določen v energetskem načrtu, je precej prožen in državam omogoča razvoj ustreznih akcijskih načrtov. Pri tem bo za dosego cilja dekarbonizacije potrebna precejšnja porazdelitev bremen.

1.3 Ta cilj je sicer zelo visoko zastavljen, vendar je za Evropo ključnega pomena, če želi imeti vlogo v boju proti podnebnim spremembam in doseči večjo zanesljivost oskrbe z energijo. Potrebna bo čim obsežnejša razprava v evropski javnosti. Odbor meni, da je lahko energetski načrt učinkovita spodbuda za začetek tega dialoga. Vendar pa mora spodbujati sodelovanje na vseh ravneh – osebni, skupnostni, regionalni, nacionalni in evropski – ter zlasti tudi svetovno ukrepanje, ki dopolnjuje ta prizadevanja.

1.4 V načrtu je predstavljenih deset pogojev, ki jih je treba izpolniti, oziroma deset prednostnih nalog za takojšnje ukrepanje. Odbor soglaša z vsemi temi pogoji, zlasti pa z zadnjim, v skladu s katerim je treba določiti konkretne in specifične mejnike, ki naj bi v naslednjih nekaj letih vodili napredek. Odbor se tudi strinja, da bo zdaj treba določiti okvir politik za leto 2030 z namenom zagotoviti zanesljive smernice, ki bodo v naslednjih nekaj letih vodile sprejemanje odločitev o naložbah, katerih koristi in donosi se bodo pokazali šele daleč po letu 2020.

1.5 EESO priporoča, da se pred tem izvede nujen pregled strategije Energija 2020. To je bistvenega pomena za dokončno usmeritev politike do leta 2030 ali 2050. Odbor se zavzema, da se za vsako posamezno državo in posamezen sektor pripravijo poročila o glavnih ciljih, zastavljenih za to desetletje.

1.6 Pomembno je, da se že zgodaj ugotovi, ali bo mogoče doseči te zahtevne cilje energetskega načrta, in oceniti njihov učinek na gospodarstvo EU, vključno z učinki na svetovno konkurenčnost, zaposlovanje in socialno varnost.

1.7 Sodelovanje javnosti pri vprašanjih energetskega prehoda je bistvenega pomena. Evropski forum civilne družbe in dejavna prizadevanja za vzpostavitev evropske energetske skupnosti bosta konstruktivna koraka v smeri uresničevanja cilja, zadanega za trajnostno energetsko prihodnost.

2. Uvod

2.1 Energetski načrt 2050 je sklepni predlog okvira politike v vrsti predlogov, ki jih je pripravila Evropska komisija v podporo evropske politike na področju energije in podnebnih sprememb (glej zlasti Načrt za prehod na konkurenčno gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika do leta 2050 – COM(2011) 112 final). Načrt zagotavlja okvir, v katerem bi se lahko uresničevali vsi trije zastavljeni cilji: dekarbonizacija, zanesljiva oskrba z energijo in konkurenčnost evropske energetske politike. Načrt sam ne vsebuje specifičnih priporočil glede političnih ukrepov ali vmesnih ciljev, predstavljeni scenariji pa se ne bi smeli šteti za predloge politike.

2.1.1 Glede na sedanje trende in politike naj bi se v svetovnem merilu povpraševanje po primarni energiji med letoma 2010 in 2035 povečalo za eno tretjino; na to povečanje bo nizka gospodarska rast vplivala le v zelo majhnem obsegu. Delež fosilnih goriv v svetovni porabi primarne energije bo le rahlo upadel (z 81 % v letu 2010 na 75 % v letu 2035), tako da se bodo emisije CO2, povezane s porabo energije, v tem obdobju povečale za dodatnih 20 %, kar kaže na dolgoročno povišanje povprečne globalne temperature za več kot 3,5 °C (IEA, World Energy Outlook 2011 (poročilo o energetski prihodnosti), november 2011).

2.1.2 Energetski načrt je sicer osredotočen na dekarbonizacijo energetskega sistema, vendar sta v njem izpostavljeni dve veliki pomanjkljivosti. Uvoz energije predstavlja približno 55 % odstotkov mešanice energetskih virov EU, mednarodni energetski trg pa je zelo konkurenčen in nestabilen. Ta globalni problem lahko navsezadnje reši le usklajeno ukrepanje na svetovni ravni. Evropa bi lahko imela vodilno vlogo, če bi pokazala, kako je mogoče v pomembni svetovni regiji upravljati energetsko preoblikovanje, s čimer bi si v tem procesu lahko zagotovila prednosti, ki so rezervirane za pobudnike, in zmanjšala odvisnost od uvoza.

2.2 S tem izzivom se je treba spopasti takoj. Energetske naložbe običajno trajajo 40 let ali več. Da bi dosegli energetski prehod potrebnega obsega, s pomembnimi spremembami v ponudbi in povpraševanju, moramo začeti zdaj in se izogniti naložbam pretežno v projekte z visokimi emisijami ogljika. Glede na politične, tehnične in gospodarske negotovosti načrt ne ponuja ene same poti razvoja do leta 2050. Raziskuje možne načine prehoda in priznava potrebo po prožnosti v tem spreminjajočem se in negotovem svetu. Čeprav so se z Lizbonsko pogodbo pooblastila Komisije v zvezi z energetsko politiko razširila, pa je mešanica energetskih virov posebej rezervirana za nacionalne vlade in pri vsakem ukrepu na evropski ravni je treba to delitev pristojnosti upoštevati. Vendar je v energetskem načrtu izpostavljeno, da je za dosego najboljših rezultatov potreben obnovljen duh sodelovanja. Odbor močno podpira ta pragmatičen pristop, na primer razvoj evropske energetske skupnosti.

3. Povzetek energetskega načrta 2050

3.1 Potek ukrepanja na področju energetike do leta 2020 je v veliki meri že začrtan v obstoječih načrtih in politikah, vzpostavljenih za uresničevanje ciljev 20-20-20. V energetskem načrtu je torej poudarjeno, da je treba čim prej oblikovati energetske strategije za obdobje po letu 2020. Vlade morajo ukrepati takoj, da bi zagotovile neprekinjeno oskrbo z energijo in varnost za vlagatelje ter čim bolj zmanjšale učinke „zaklenjenega sistema“. Zamude bodo povečale stroške in zahtevale intenzivnejša kasnejša prizadevanja za zmanjševanje izpustov ogljika.

3.2 Glede na to, da je težko napovedovati prihodnost na področju energije, je bilo razvitih sedem ponazoritvenih scenarijev. Prva dva prikazujeta, kakšen bi bil verjeten izid, če bi zgolj nadaljevali z obstoječimi politikami in sedanjimi političnimi pobudami. V obeh scenarijih cilji zmanjšanja emisij CO2 do leta 2050 ne bi bili doseženi. Ostalih pet scenarijev ponuja alternativne načine uresničevanja ciljev za leto 2050, ki temeljijo na različnih možnih tehnologijah in politikah:

—	zelo strogi ukrepi za energetsko učinkovitost;

—	intenzivno oblikovanje cen ogljika, s čimer se pospešujejo različne nizkoogljične rešitve za konkuriranje na trgu;

—	obsežni podporni ukrepi za razvoj obnovljivih virov energije;

—	višji delež jedrske energije in manj zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida;

—	višji delež zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida in nižji delež jedrske energije.

3.3 Komisija je na podlagi teh scenarijev opredelila deset ugotovitev glede strukturnih sprememb energetskega sistema. V skladu s temi ugotovitvami je dekarbonizacija možna in bi morala biti dolgoročno cenejša od sedanjih politik. Pri tem ima v mešanici energetskih virov vse pomembnejšo vlogo električna energija; njene cene bodo do leta 2030 realno rasle in hkrati predstavljale večji delež izdatkov gospodinjstev. Predvidevajo se višji kapitalski stroški in nižje cene goriva. Ključnega pomena naj bi bili znatni prihranki energije v celotnem sistemu. Delež obnovljivih virov se bo po vseh scenarijih zelo povečal in predvideva se, da bo v preoblikovanju sistema osrednjo vlogo imelo zajemanje in shranjevanje ogljika, medtem ko bo prispevek jedrske energije še naprej pomemben, decentralizirani in centralizirani sistemi pa bodo ob čedalje več možnostih med seboj vse bolj povezani.

3.4 V načrtu je izpostavljeno, da energetska varnost potrebuje posebno evropsko politiko o zanesljivi oskrbi z energijo, pa tudi razvoj infrastrukture ter odnosov s tretjimi tranzitnimi državami in državami proizvajalkami. Politike za razvoj novih tehnologij, vključevanje obnovljivih virov energije na trg, energetsko učinkovitost in varčevanje z energijo ter razvoj infrastrukture bodo bolj učinkovite, če bodo usklajene na evropski ravni.

3.5 Vsi scenariji vključujejo spremembe pri porabnikih energije in njihovo prilagajanje. Komisija ugotavlja, da je treba vključiti tudi javnost ter priznati socialni vpliv. Potrebna bodo večja vlaganja v raziskave in razvoj ter tehnološke inovacije, poleg tega pa bo treba obravnavati nerešena vprašanja v zvezi z enotnim trgom in zakonodajo. Energetska infrastruktura potrebuje obsežno nadgradnjo in nove zmogljivosti, medtem ko države članice in vlagatelji potrebujejo konkretne mejnike. Komisija namerava sprejeti nadaljnja pomembna sporočila, in sicer o obnovljivih virih energije, notranjem trgu, zajemanju in shranjevanju ogljika, jedrski varnosti ter energetskih tehnologijah. Ta sporočila bodo predstavljala okvir politike za leto 2030.

4. Splošne ugotovitve

4.1 Ob upoštevanju številnih tehničnih in političnih negotovosti glede prihodnosti Odbor soglaša, da je oblikovanje alternativnih scenarijev za leto 2050, na katerem temelji ta načrt, ustrezen pristop, ki omogoča primerjavo in oceno učinka različnih tehničnih izboljšav, različne mešanice politik in različnih zunanjih dogodkov.

4.2 Metodologija, uporabljena pri oblikovanju scenarijev, ter predpostavke, na katerih temelji, niso dovolj pregledne. Treba je zagotoviti več informacij o tem, da bodo drugi strokovnjaki lahko pristop preizkusili in na podlagi različnih začetnih predpostavk razvili še druge možne scenarije. Kljub temu Odbor meni, da so informacije v prilogah energetskega načrta pozitiven korak, in podpira glavni sklep načrta, da je znatna dekarbonizacija do leta 2050 izvedljiva in da bo to Evropi dolgoročno zagotovilo varnejšo in bolj trajnostno energetsko osnovo za prihodnost, kot bi ji nadaljevanje obstoječe politike, in sicer za primerljive stroške v 40 letih do leta 2050. Izzivi v zvezi z dekarbonizacijo, opredeljeni v energetskem načrtu, so sicer izvedljivi, vendar so zelo veliki in jih trenutno še otežujejo številne ovire.

4.3 Iz načrta je razvidno, da obstajajo različni načini za dosego dekarbonizacije. Vsi ti načini imajo nekaj ključnih skupnih prvin – močno spodbujanje energetske učinkovitosti, veliko povečanje obnovljivih virov energije, večjo odvisnost od električne energije v mešanici goriv, obsežnejša in pametnejša omrežja ter novo ureditev za shranjevanje električne energije ali za rezervne zmogljivosti. Druge prvine so bolj odvisne od tehničnih izboljšav, ki še niso docela preizkušene, ali pa od virov in odločitev posameznih držav (čisti premog, jedrska energija itd.). Sprejemanje javnosti in stroškovna nihanja sta pri vseh možnostih pomembna dejavnika, brez dvoma pa nobena pot ni brez tveganja.

4.4 Odbor soglaša s to analizo in implicitnim sklepom, da bi morala EU svoja temeljna skupna prizadevanja usmeriti na čim hitrejše, čim bolj usklajeno in učinkovito spodbujanje skupnih prvin, ki bodo potrebne po vsej Evropi.

4.5 Odbor soglaša tudi z analizo glavnih izzivov in priložnosti, ki jih je treba obravnavati na evropski ravni, da bi preoblikovali energetski sistem, preuredili energetske trge, pritegnili vlagatelje, v sodelovanje vključili javnost in spodbudili spremembe na mednarodni ravni. Odbor je pripravljen kot utemeljene priznati predlagane prednostne naloge, če se bodo upoštevale ugotovitve, navedene v nadaljevanju, in zlasti zadnje poglavje, ki opredeljuje deset ključnih pogojev ali vprašanj, ki jih je treba nujno obravnavati, da bi dosegli napredek.

4.6 Odbor pa kljub temu izraža zaskrbljenost, ker v EU in nekaterih njenih državah članicah napredek že močno zaostaja za zadanimi cilji. Odbor poziva k priznanju, da propad proizvodnih procesov v EU z visokimi emisijami ogljika, njihova širitev v druge dele sveta ter kasnejši uvoz v EU zakrivajo obseg tega zaostanka.

4.7 Preteči mora nekaj časa, preden tehnološki razvoj postane v celoti na voljo po konkurenčnih cenah. Na področju energije je naložbeni cikel še posebej dolg, običajno znaša 40 let, zato morajo EU in države članice nujno določiti okvirne cilje za leto 2030 in podporne politike, da bi se tako izognili vezanosti naložb na obrate z visokimi emisijami ogljika. Prav trajanje teh naložbenih ciklov utegne odločiti o hitrosti napredka v smeri končnega cilja za leto 2050 in o tem, ali ga je dejansko mogoče doseči. Potrebna bo podobno naravnana politična in poslovna volja, ki se bo prek podpornih programov in zakonodaje prenesla v praktične ukrepe.

4.8 Energetska učinkovitost in energetski prihranki se trenutno ne spodbujajo dovolj, zlasti glede na medinstitucionalna pogajanja o sedanjem predlogu direktive o energetski učinkovitosti. Prihodnji pregled nacionalnih programov energetske učinkovitosti, ki ga bo pripravila Komisija, naj bi spodbudil dodatne ukrepe, vendar se je treba zavedati, da zmanjšanje povpraševanja utegne prizadeti tudi energetske naložbe. Napredek na področju obnovljivih virov energije ovira nihajoča podpora vlad in v nekaterih primerih odpor lokalnih skupnosti. Posodabljanje omrežja in skladiščenja energije je prepočasno. Zares prilagodljivo „pametno“ omrežje prinaša dodatne naložbene stroške, vendar Odbor meni, da so koristi večje, saj bo omrežje postavilo temelje prihodnje evropske energetske skupnosti, ki bo koristila vsem. O tem se je Odbor podrobneje izrekel v mnenju o smernicah za vseevropsko energetsko infrastrukturo. (1)

4.9 Cena ogljika, ki naj bi jo določil sistem EU za trgovanje z emisijami (ETS), je veliko prenizka in spremenljiva, da bi lahko vlagateljem poslala uporaben signal. Vendar pa posledice domnevno visokih cen na enoto v okviru ETS v prihodnosti (200–300 EUR na tono v letih 2040–2050) zahtevajo podrobnejšo analizo. To in še druga nerazrešena vprašanja ustvarjajo ovire za izpolnjevanje desetih pogojev za napredek, navedenih v načrtu. Prva prednostna naloga mora biti odkrita in poštena preučitev teh težav ter njihova takojšnja odprava, da bi lahko dosegli nadaljnji napredek.

4.10 S tem bo evropsko gospodarstvo dolgoročno postalo bolj odporno in konkurenčno na svetovni ravni, kot če bi nadaljevali s sedanjimi politikami. Kratkoročno pa bodo potrebne naložbe neizogibno privedle do povečanja cen energije in dodatnih stroškov za potrošnike, podjetja ali vlade (oziroma v različni meri verjetno za vse tri). Prav tako je verjetno, da bodo učinki v posameznih državah članicah različni, saj se te trenutno med seboj bistveno razlikujejo glede na svojo stopnjo odvisnosti od fosilnih goriv, trenutno raven energetske učinkovitosti in potencial za razvoj obnovljivih virov energije.

4.11 Pri tem se bo verjetno tudi v prihodnje v številnih delih Evrope nadaljevala odvisnost od premoga pri proizvajanju električne energije, čedalje večje pa bo tudi zanimanje za potencial plina iz skrilavca, zaradi česar bodo potrebne skupne raziskave in finančna prizadevanja, da bo mogoče izvesti dopolnilne programe zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida. Plin iz skrilavca je sicer koristen za zmanjšanje odvisnosti od dobave energije iz tretjih držav, vendar je povezan s precejšnjimi okoljskimi tveganji, ki jih je treba v celoti ovrednotiti. Treba je opredeliti načela o delitvi bremena in porazdelitev stroškov velikih infrastrukturnih programov med državami. Države, ki so pri proizvodnji energije odvisne od premoga, je treba solidarno podpirati in spodbujati, da bi čim bolj povečale svoja prizadevanja za dekarbonizacijo.

4.12 Po mnenju EESO je poglavitno, da vse vpletene strani vse te učinke v celoti stroškovno ocenijo, jih obravnavajo in se z njimi sprijaznijo ter da se sprejmejo ukrepi za porazdelitev bremen prilagoditve glede na zmogljivosti in v duhu solidarnosti tako na evropski ravni kot tudi na ravni držav članic. Izkušnje kažejo, da je mogoče skupnosti prepričati o nujnosti in stroških sprememb, povezanih s takšnim energetskim preoblikovanjem – vendar le, če so v celoti vključene v ta proces, če ne menijo, da so po krivici postavljene v manj ugoden položaj ter lahko same razumejo in sprejmejo razloge za to. Nacionalne vlade morajo državljanom dati orodja za sodelovanje v teh predvidenih spremembah, jasno določiti cilje ter pojasniti, zakaj so potrebni ti koraki.

4.13 Prav tako je bistvenega pomena, da se ranljivi potrošniki zaščitijo pred učinkom višjih cen energije in da se ranljiva podjetja zaščitijo pred nelojalno konkurenco iz regij zunaj EU, za katere ne veljajo enake omejitve. Države članice ali regije, ki se pri preoblikovanju energetskega sektorja soočajo s posebnimi težavami, lahko prav tako potrebujejo dodatno podporo iz strukturnih skladov ali drugih mehanizmov, vendar različni podporni mehanizmi ne smejo ustvarjati neenakih konkurenčnih razmer med državami in regijami. Pač pa je treba med državami članicami uskladiti utemeljene podporne mehanizme ter načela razdelitve stroškov za velike infrastrakturne projekte. Treba je upoštevati tveganja, ki so nujno povezana s postopki centralnega načrtovanja.

4.14 Evropska komisija bi morala učinkovito spremljati strategije držav članic EU ter tako zagotoviti, da se zaščitijo interesi strank in da izvajanje pametnih in nizkoogljičnih tehnologij temelji na stroškovni učinkovitosti. Zlasti dobro delujoč notranji trg, krepitev pristojnosti in neodvisnosti energetskih regulatorjev ter obsežna obveznost univerzalne storitve bi morali zadostiti zahtevam po preglednosti, odgovornosti in obveščanju javnosti o trajnostni potrošnji.

4.15 Nadaljevanje širitve obnovljivih virov se trenutno srečuje z nekaterimi težavami. S tehničnega vidika še niso bili izvedeni načrti in naložbe za nadaljnjo širitev različnih in prostorsko razpršenih virov za oskrbo omrežja in sistema za skladiščenje. Z gospodarskega vidika pa je to kljub temu, da se povprečni stroški na enoto obnovljivih virov še naprej zmanjšujejo, še vedno dražja možnost za proizvodnjo električne energije kot konvencionalne metode (zlasti plinske elektrarne). Potrošniki ponekod nasprotujejo nekaterim vrstam naprav (zlasti za izkoriščanje vetrne energije). Čeprav je z vidika leta 2050 scenarij z visokim deležem obnovljivih virov energije najprivlačnejša možnost z najbolj zanesljivo oskrbo ter skorajda nikakršnimi stroški za porabljeno gorivo (sonce, veter itd.), so težave, kako to doseči, s trenutnega položaja videti največje ter bodo zahtevale zelo odločno in usklajeno politično vodstvo. Kljub temu navedeni argumenti veljajo le, če bodo na voljo sistemi za skladiščenje energije brez emisij ogljika ali podporne elektrarne, ki bodo izravnali nihanja energije, ki so značilna za večino obnovljivih virov.

4.16 Pri upravljanju procesa preoblikovanja bodo potrebna odločna in usklajena prizadevanja na vseh ravneh. Za določitev skupnih standardov za energetsko učinkovitost v vseh sektorjih, za pospeševanje inovacij na področju ključnih tehnologij, povezovanje trgov ter uskladitev fiskalnih ukrepov in sistemov spodbud, za reformo sistema ETS, usklajevanje načrtov za integrirana vseevropska pametna omrežja in sisteme za skladiščenje energije itd. so potrebni močni evropski ukrepi. Zgoden pregled energetske strategije 2020 je bistvenega pomena, preden se Evropa usmeri proti končnemu cilju 2030 ali 2050. Odbor se zavzema, da bi za vsako posamezno državo in posamezen sektor pripravili poročila o glavnih ciljih, zastavljenih za to desetletje.

4.17 Po mnenju Odbora je bistvenega pomena, da Komisija in države članice vzpostavijo učinkovite mehanizme za nadaljnje preoblikovanje energetskega sektorja s skupnimi močmi. Odbor se zavzema za hitro ustanovitev integrirane evropske energetske skupnosti; do takrat pa poziva Komisijo in države članice, naj skupaj z regulatorji in energetskimi operaterji vzpostavijo mehanizme sodelovanja, ki jim bodo omogočili, da med seboj sodelujejo skoraj tako, kot da bi bila energetska skupnost že vzpostavljena.

5. Posebne ugotovitve

5.1 Mešanica energetskih virov

5.1.1 Dekarbonizacija evropskega energetskega sistema bi lahko srednjeročno pomembno okrepila evropsko konkurenčnost. Terjala bo korenito spremembo načinov pridobivanja energije v državah članicah in postopno opustitev fosilnih goriv (nafte, zemeljskega plina in premoga), ki še vedno predstavljajo 80 % evropske mešanice energentov. EU velik delež fosilnih goriv (skoraj 55 %) uvaža, zato je finančno in gospodarsko odvisna. Na leto za nakup nafte porabi 270 milijard in 40 milijard EUR za nakup zemeljskega plina, stroški pa utegnejo v prihodnjih letih zaradi nihanja cen nafte in plina še narasti.

5.1.2 Prehod na izkoriščanje lokalnih virov nizkoogljične energije bo za Evropo cenejši kot vzdrževanje energetskega sistema, ki je odvisen od uvoženih virov primarne energije, zlasti glede na stalno naraščanje globalnega povpraševanja. Sistem razpršenih virov energije spodbuja lokalno gospodarstvo in ustvarjanje delovnih mest ter prispeva k večji družbeni ozaveščenosti na področju energije. Njegov razvoj bi lahko pomembno prispeval k doseganju energetskih in podnebnih ciljev EU. Napredek pri uvajanju sistema lokalnih virov energije z nizkimi emisijami ogljika je odvisen od energetskih in finančnih politik držav članic. Od Komisije se pričakujejo odločnejši ukrepi v podporo nacionalnim politikam razvoja lokalnih virov energije.

5.1.3 Zato je treba spodbujati obnovljivo energijo in tehnologije, ki lahko omogočijo cenejšo dekarbonizacijo. Morda bo imela pomembno vlogo tudi biomasa, vendar bo treba z analizami celotnega življenjskega cikla zagotoviti, da z njo povezane metode dejansko prispevajo k zmanjševanju količine ogljika in ne povečujejo prehranske negotovosti. V Evropi jedrska energija vzbuja zaskrbljenost in nasprotovanje njenemu razvoju. Vendar pri preobrazbi energetskega sistema lahko pomaga jedrska energija in omeji izpuste CO2 v državah, ki se odločijo zanjo, saj omogoča zmanjšanje stroškov in cen, povezanih z elektroenergetskimi sistemi; vprašanje pa je, ali bodo nekateri stroški, zlasti stroški v zvezi z varnostjo, skladiščenjem odpadkov, razgradnjo obratov in odgovornostjo, ostali zunanji ali jih bo prevzela družba.

5.1.4 Električna energija mora v prihodnje igrati pomembnejšo vlogo, saj lahko znatno pripomore k dekarbonizaciji v prometu ter pri ogrevanju in hlajenju. Hkrati z načrtovano podvojitvijo deleža električne energije v porabi končne energije je treba temeljito spremeniti načine njenega pridobivanja, preurediti področje njenega trgovanja med državami članicami ter povečati oziroma ustvariti dejansko konkurenco med proizvajalci in prodajalci električne energije.

5.1.5 Nafta bi morala ostati prva izbira za tovorni promet in potniški promet na dolge razdalje, medtem ko bi zemeljski plin lahko začasno uporabljali namesto virov energije, ki najbolj onesnažujejo (npr. premoga ali nafte), pri čemer bi moral do leta 2050 služiti predvsem kot prehodno gorivo v cestnem prometu na poti k nizkoogljičnim virom energije. V ta namen bi bilo treba izvesti podroben popis rezerv zemeljskega plina v Evropski uniji, kar bi okrepilo njeno energetsko neodvisnost.

5.1.6 Evropa bi morala nujno še naprej izvajati raziskovanje pogojev lokalizacije in gospodarskih pogojev za zajemanje in shranjevanje ogljika, ter določiti realno vrednost ogljika in poskrbeti za boljo ozaveščenost javnosti.

5.1.7 Temeljito se bo morala spremeniti organizacija zlasti v treh sektorjih. Proizvajalci električne energije bodo morali zmanjšati izpuste za vsaj 95 %; vsaka država članica bo lahko svobodno odločala o razmerjih med obnovljivo in jedrsko energijo ter zajemanjem in shranjevanjem ogljika. Tudi stanovanjske in poslovne objekte bo v skladu s strožjimi merili za novogradnje, energijsko varčnost novih naprav in prenovo zgradb treba prilagoditi in zmanjšati njihove emisije za 90 %. V industriji se bodo emisije morale zmanjšati za 85 %, treba pa bo spremljati morebitno tveganje selitve emisij CO2, ki je posledica selitve proizvodnje v države z ohlapnejšimi merili za izpuste.

5.2 Industrijske in finančne zaveze

5.2.1 Energetski prehod bo priložnost za oživitev evropske industrije in gospodarske dejavnosti ter celovit pregled načinov proizvodnje in potrošnje. Evropska konkurenčnost mora temeljiti na raziskavah, inovacijah in zmožnosti uvajanja čistih tehnologij na trgu. Zato morajo EU in države članice dati prednost velikim projektom z evropskimi operaterji, ki bodo podpirali industrijo, a hkrati namenjali prav posebno pozornost MSP. Poleg tega je treba preučiti in ovrednotiti tudi vlogo lokalne proizvodnje energije.

5.2.2 Prehod na nizkoogjlično gospodarstvo mora pospeševati zaposlovanje na notranjem trgu. Hkrati s preobrazbo energetske industrije morajo biti ustvarjeni ustrezni pogoji za razvoj novih delovnih mest. Sektorja gradbeništva in obnovljivih virov energije naj bi do leta 2020 ustvarila približno 1,5 milijona novih delovnih mest.

5.2.3 EESO soglaša z oceno Komisije, da bi dodatne naložbe (270 milijard EUR oz. 1,5 % BDP EU na leto do leta 2050) pomagale spodbuditi rast v Evropi. Samo pri uvozu ogljikovodikov bi bilo mogoče privarčevati od 175 do 320 milijard EUR na leto. Vendar vlagatelji zahtevajo skladen in dosleden evropski tržni okvir ter tesnejše sodelovanje med državami članicami. Razviti bi bilo treba inovativne finančne naložbene instrumente, zlasti za podporo MSP na področju energije.

5.2.4 Treba je združiti potrebna finančna sredstva in preseči nacionalne sisteme podpore, ki so neučinkoviti in dušijo konkurenčnost. Pregled okvira državnih pomoči za okolje, ki je načrtovan za leto 2013, bi moral omogočiti podporo vsem tehnologijam, ki lahko pomagajo zmanjšati izpuste CO2.

5.3 Izboljšanje in zmanjšanje porabe – za več energetske učinkovitosti in trgovanja z energijo med državami članicami

5.3.1 Na evropski ravni je treba odločno spodbuditi varčno ravnanje z energijo in podpreti energetsko manj zahtevne tehnologije, če želimo zmanjšati njeno porabo in povečati njen izkoristek. Poleg tega potrebujemo bolj učinkovito trgovanje z energijo. Pripraviti je treba skupen okvir z zavezujočimi pravili za zgradbe (39-odstotni delež v končni porabi energije v Evropi), promet (30 %) in industrije (25 %). Še vedno je mogoče izjemno veliko privarčevati: v industrijskem sektorju bi bilo mogoče zmanjšati porabo energije za 19 % in promet za 20 %.

5.3.2 EESO priporoča razumno izpolnjevanje zavez iz podnebno-energetskega svežnja, pri čemer je treba upoštevati potrebo po podpori državam srednje in vzhodne Evrope.

5.3.3 Zaradi skokovitega razvoja na področju obnovljivih virov energije v regiji Severnega (in – čeprav v manjšem obsegu – morda v prihodnje Baltskega) morja ter izkoriščanja sončne in vetrne energije na jugu Evrope bo treba vzpostaviti novo, „pametnejšo“ infrastrukturo, ki bo omogočila učinkovitejše trgovanje z energijo med evropskimi regijami in državami. Razvoj tovrstnih pametnih omrežij bi lahko omogočil 9-odstotno zmanjšanje porabe energije in 9- do 15-odstotno zmanjšanje izpustov CO2. Pogoj za vzpostavitev take strateške infrastrukture so prednostne naložbe v posodobitev in razvoj evropskih električnih in plinskih omrežij, katerih vrednost za obdobje do leta 2050 po ocenah znaša od 1,5 do 2,2 bilijona EUR.

5.3.4 Skupine držav članic iz posameznih geografskih območij bi na primer lahko uskladile svoje mešanice energetskih virov, infrastrukturo in tržne predpise, da bi skupaj izkoriščale različne energetske vire, ki so jim na voljo. Njihovi trgi bi bili zaradi tesnejših povezav in večje medsebojne usklajenosti odpornejši na nihanja v proizvodnji in porabi, s čimer bi laže zagotavljali zanesljivost oskrbe z energijo v EU.

5.4 Vključevanje javnosti v energetski prehod

5.4.1 Naklonjenost javnosti različnim energetskim možnostim (jedrska energija, zajemanje in shranjevanje CO2, vetrne elektrarne, visokonapetostni daljnovodi itd.) je izziv za evropske demokracije. Tako EESO kot tudi nacionalni ekonomsko-socialni sveti ter potrošniške in druge nevladne organizacije imajo osrednjo vlogo pri zagotavljanju jasnih in preglednih informacij o energetskih politikah in učinkovitejšemu vključevanju javnosti. Časovni načrt za energetsko učinkovitost je priložnost za razvoj participativne demokracije v zvezi z vprašanjem, ki zadeva vse državljane.

5.4.2 EESO predlaga izvedbo široko zastavljene kampanje za obveščanje in ozaveščanje, ki bi evropski javnosti predstavila različne možnosti energetskega prehoda, pojasnila osrednjo vlogo infrastrukture in izpostavila pričakovane spremembe potrošniškega vedenja v Evropi.

5.4.3 Odbor meni, da bi oblikovanje evropskega foruma civilne družbe, kjer bi se redno sestajali lokalni, regionalni, nacionalni in evropski akterji ter obravnavali glavna vprašanja energetskega prehoda za obdobje do leta 2050, omogočilo boljši pretok informacij v EU.

5.4.4 Z vzpostavitvijo evropske energetske skupnosti bi se pozornost usmerila v ključne in strateške razsežnosti energije (dostopnost, cenovna dostopnost tarif in cen, redna oskrba, zanesljivost itd.) ter spremembe, ki jih bo treba izvesti v prihodnjih 40 letih. Energetska skupnost bi postala sinonim za Evropo, ki zna prisluhniti ljudem in se posvetiti vprašanjem, ki neposredno vplivajo nanje. S tem podvigom bi se izboljšala usklajenost na socialnem področju, ki bi pomagala okrepiti in na novo osmisliti evropski projekt.

5.4.5 EESO se zavzema za odločnejšo podporo lokalnim in regionalnim pobudam, ki kažejo pot na področjih pametne mobilnosti, infrastrukture in prometa, novogradenj in obnov, omrežij ogrevanja in hlajenja ter prostorskega načrtovanja mest. Meni namreč, da si zaslužijo podporo, ker pogosto spodbujajo inovativne, decentralizirane in demokratične energetske politike.

V Bruslju, 23. maja 2012

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) Smernice za vseevropsko energetsko infrastrukturo, UL C 143, 22.5.2012, str. 125.

PRILOGA

k Mnenju Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Naslednja besedila iz mnenja strokovne skupine so bila zavrnjena zaradi amandmajev ali kompromisov, sprejetih na plenarnem zasedanju, vendar so dobila vsaj četrtino oddanih glasov:

1.1 EESO pozdravlja Energetski načrt za leto 2050 in njegov cilj zagotoviti okvir za dogovorjeno politiko znatne dekarbonizacije v evropskem energetskem sektorju do leta 2050 (Evropski svet, oktober 2009). Izziv ni le doseči trajnostno in zanesljivo nizkoogljično energetsko mešanico na konkurenčnem trgu, temveč prepričati civilno družbo, da je to cilj, ki ga je mogoče doseči.

Rezultat glasovanja

Za	:	88
Proti	:	41
Vzdržani	:	13

4.5 Odbor soglaša tudi z analizo glavnih izzivov in priložnosti, ki jih je treba obravnavati na evropski ravni, da bi preoblikovali energetski sistem, preuredili energetske trge, pritegnili vlagatelje, v sodelovanje vključili javnost in spodbudili spremembe na mednarodni ravni. Ob upoštevanju spodaj navedenih podrobnejših ugotovitev Odbor podpira predlagane prednostne naloge in zlasti zadnje poglavje, ki opredeljuje deset ključnih pogojev ali vprašanj, ki jih je treba nujno obravnavati, da bi dosegli napredek.

Rezultat glasovanja

Za	:	75
Proti	:	51
Vzdržani	:	24

5.1.3 Zato je treba spodbujati obnovljivo energijo in tehnologije, ki lahko omogočijo cenejšo dekarbonizacijo. Morda bo imela pomembno vlogo tudi biomasa, vendar bo treba z analizami celotnega življenjskega cikla zagotoviti, da z njo povezane metode dejansko prispevajo k zmanjševanju količine ogljika in ne povečujejo prehranske negotovosti. Pri preobrazbi energetskega sistema lahko pomaga jedrska energija in omeji izpuste CO2 v državah, ki se odločijo zanjo, saj omogoča zmanjšanje stroškov in cen, povezanih z elektroenergetskimi sistemi; vprašanje pa je, ali bodo nekateri stroški, zlasti stroški v zvezi z varnostjo, skladiščenjem odpadkov, razgradnjo obratov in odgovornostjo, ostali zunanji ali jih bo prevzela družb.

Rezultat glasovanja

Za	:	89
Proti	:	53
Vzdržani	:	8

31.7.2012

Uradni list Evropske unije

C 229/133

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o povečevanju učinka razvojne politike EU: agenda za spremembe / prihodnji pristop k proračunski podpori EU za tretje države

(COM(2011) 637 final in COM(2011) 638 final)

2012/C 229/26

Poročevalka: An LE NOUAIL-MARLIÈRE

Evropska komisija je 30. oktobra 2011 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Povečevanje učinka razvojne politike EU: agenda za spremembe / prihodnji pristop k proračunski podpori EU za tretje države

COM(2011) 637 final in COM(2011) 638 final.

Strokovna skupina za zunanje odnose, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 30. aprila 2012.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 481. plenarnem zasedanju 23. in 24. maja 2012 (seja z dne 24. maja) s 146 glasovi za, 60 glasovi proti in 30 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

Odbor pozdravlja in podpira oba predloga, vendar pa poudarja prednostno nalogo, da se napovedani cilji uresničijo v vsakdanjem življenju prebivalstva, ki mu je navsezadnje pomoč tudi namenjena, ter zato predlaga naslednje:

1.1

Vključiti je treba organizacije civilne družbe (vsako s svojimi posebnostmi – sindikalne in zadružne organizacije, nevladne organizacije ali organizacije delodajalcev), a ne le pri oblikovanju splošnih smernic, ampak v celotnem procesu izbire in izvajanja projektov ter pri ocenjevanju rezultatov, da bi s tem podprli in dopolnili upravne, diplomatske in pravne postopke nadzora ter ocenjevanja financiranja EU.

1.2

Namesto da bi se s socialnimi partnerji in drugimi organizacijami civilne družbe samo posvetovali, jih je treba vključiti, tako da bo mogoče izkoristiti strokovno znanje, ki temelji na socialnih, gospodarskih in okoljskih izkušnjah, ter prostovoljno dejavnost državljanov, s čimer se bodo izboljšala merila zastopanosti in demokracije – odprtost, širitev, preglednost, neodvisnost (cilj prevzemanja odgovornosti).

1.3

S tega vidika ekonomsko-socialni sveti, kjer obstajajo, pomenijo dragocen vir. EESO je bil s svojimi različnimi partnerji – organizacijami terciarnega sektorja, sindikati, organizacijami delodajalcev – nenehno vključen, ne glede na ovire. Za delegacije, s katerimi je bil v stiku, je bil sogovornik evropskih oblasti, ter igral vlogo mostu med institucijami in civilnimi, socialnimi in gospodarskimi organizacijami, ob številnih priložnostih pa je tudi priporočal večjo čuječnost oblasti EU na področju človekovih pravic.

1.4	Potrebno je boljše ravnovesje med načinom posvetovanja z evropskimi organizacijami civilne družbe po eni strani in državami upravičenkami po drugi. Nujno se je izogniti instrumentalizaciji evropske razvojne politike in zlasti paziti na navzkrižno posvetovanje z nedržavnimi akterji. (1)

1.5

Ob koncentraciji sektorjev na nacionalni ravni je treba vključiti agendo za dostojno delo, ki prispeva k vključevanju in trajnostni rasti. Socialne partnerje je treba na samem začetku vključiti v politični dialog, da se zagotovi demokratično prevzemanje odgovornosti za razvojne politike, ki presegajo delovanje vlade.

1.6	Razlikovanje med državami ali skupinami držav mora temeljiti na ustreznih kazalnikih, kot je indeks človekovega razvoja ZN, in biti v skladu z zmanjšanjem revščine. Vsekakor bi bilo treba oblikovati strategijo postopnega izstopa tako imenovanih „hitro razvijajočih se gospodarstev“.

1.7

Cilj podpore EU dobremu upravljanju in človekovim pravicam (stebru agende za spremembe) mora biti krepitev razvojnega pristopa, ki temelji na človekovih pravicah in za katerega so značilni udeležba v političnem procesu, demokratično prevzemanje odgovornosti in opolnomočenje imetnikov pravic, programi spoštovanja človekovih pravic na podlagi mednarodnih sporazumov ter politična skladnost med človekovimi pravicami, pomočjo in gospodarskimi politikami.

1.8

Odbor predlaga, da se posebna pozornost nameni naslednjim izboljšavam, da se omogoči bolj učinkovita prerazporeditev javne in zasebne pomoči:

—

glede na to, da so države, kjer je pomoč najbolj potrebna, pogosto tudi tiste, kjer pustošijo najhujše oblike korupcije, je treba posebno pozornost nameniti protikorupcijskim ukrepom, v primeru plačil v okviru proračunske podpore pa se je treba posvetovati z nedržavnimi akterji, socialnimi partnerji in aktivnimi združenji na področjih človekovih pravic ter evropskimi mrežami in jih vključiti v določanje prednostnih nalog, spremljanje itd.;

—

sektorska vprašanja bi morala biti v središču strateške redefinicije ciljev pomoči, med katerimi Odbor prednostno pozornost namenja razvojnim ciljem tisočletja. Posebno pozornost je treba nameniti socialnim sektorjem, področjem izobraževanja, vključno z vseživljenjskim poklicnim usposabljanjem, zdravja, razvoja novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij in dostopa do njih, pravic invalidnih oseb, človekovih pravic in pravic pri delu, vseh pravic, ki se nanašajo na ženske v njihovem poklicnem in zasebnem življenju in njihovo sodelovanje v javnem življenju;

—

javna pomoč je še vedno bistvenega pomena in potrebna za razvoj ciljnih držav. Vendar pa bi bilo treba pomoč, ki izvira iz nevladnih organizacij in zasebnega sektorja zaradi boljšega usklajevanja neposredne pomoči držav članic in EU upoštevati pri postopku usklajevanja ter uporabljati enaka načela skladnosti ciljev in računovodska pravila;

—	Odbor je še vedno zaskrbljen nad trendom zniževanja uradne pomoči za razvoj v večini držav članic in poudarja, da je treba civilno družbo v večji meri vključiti v odločanje glede proračunske podpore.

1.9	Odbor meni, da bi Komisija morala čim bolj okrepiti neposredno vključenost evropske civilne družbe in držav upravičenk v obliki partnerstva, kar bi lahko imelo pozitiven učinek na področju človekovih pravic in boja proti korupciji ter zmanjšanja tveganj za neučinkovito pomoč in socialne probleme.

1.10

Države članice bi se morale omejiti na usklajevanje svoje pomoči v evropskem okviru. V sedanji hudi gospodarski krizi v EU bi morali evropski davkoplačevalci imeti možnost, da se bolje ozavestijo glede ciljev pomoči, se seznanijo z njimi in se o njih izrečejo, da bi jih lahko bolj podprli, pa bi jim bilo treba dati na voljo ustrezne informacije prek usposabljanja za širšo javnost ter za prostovoljne in zaposlene sodelavce organizacij civilne družbe.

1.11	EU bi morala tudi močno izboljšati učinkovitost svoje pomoči z oceno učinka sporazumov o gospodarskem partnerstvu, pridružitvenih sporazumov ali sporazumov o prosti trgovini na gospodarskem, industrijskem in kmetijskem področju, še preden jih sklene, pa tudi pri njihovem spremljanju.

2. Uvod

2.1	Po zeleni knjigi Razvojna politika EU v podporo vključujoči rasti in trajnostnemu razvoju – Povečevanje učinka razvojne politike EU z dne 10. novembra 2010 (COM(2010) 629 final) je Komisija v obravnavo predložila oba predloga.

2.2

Ko smo pred novimi globalnimi izzivi, ko se približujemo letu 2015, ko naj bi bili doseženi razvojni cilji tisočletja in so priprave za naslednji večletni finančni okvir v polnem teku, mora EU izbrati pravo kombinacijo politik, orodij in sredstev za uspešen in učinkovit boj proti revščini v okviru trajnostnega razvoja. Komisija predlaga agendo za spremembe, s katero bi v okviru teh prizadevanj okrepili solidarnost Evrope do držav v razvoju po svetu.

2.3

EU je že veliko prispevala k zmanjšanju revščine in zlasti k podpori pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja. Toda v številnih delih sveta je revščina še vedno huda. Ljudska gibanja v Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu so pokazala, da je doseganje ustreznega napredka pri uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja bistvenega pomena. Kot navaja Evropska komisija, mora biti razvojna politika EU glede držav v razvoju bolj diferencirana. EU lahko tesneje sodeluje tudi z zasebnim sektorjem, fundacijami, organizacijami civilne družbe ter lokalnimi in regionalnimi oblastmi, saj je njihova vloga na področju razvoja ključna. EU in njene države članice bi morale nastopati enotno ter delovati usklajeno za doseganje boljših rezultatov in večjo prepoznavnost EU.

2.4	V težkih gospodarskih in proračunskih razmerah je treba zagotoviti, da se pomoč porablja učinkovito, da daje najboljše možne rezultate in da se uporablja kot vzvod za zagotavljanje nadaljnjih sredstev za financiranje razvoja.

2.5

Razvojno sodelovanje EU bo še naprej potekalo v okviru razvojnih strategij partnerskih držav v skladu z načeloma lastne odgovornosti in partnerstva. EU si prizadeva za večjo obojestransko sodelovanje s partnerskimi državami, kar vključuje tudi vzajemno odgovornost glede doseganja rezultatov. Z dialogom na ravni držav na podlagi usklajenega donatorskega okvira bi bilo treba jasno določiti, kje in kako lahko EU posreduje. Del prizadevanj bo tudi doseganje učinkovitejšega sodelovanja v okviru večstranskega sistema.

2.6	Komisija je 7. decembra 2011 sprejela tudi predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja, (2) ki formalno opredeljuje smernice, predlagane v zeleni knjigi, in obe sporočili, obravnavani v nadaljevanju.

3. Splošne ugotovitve

3.1

Odbor opozarja, da je v prejšnjih mnenjih navedel več ugotovitev, ki so še vedno aktualne. Omenimo nekatere:

—	instrument Evropske unije za financiranje razvojnega sodelovanja; (3)

—

evropski instrument za demokracijo in človekove pravice, (4) v katerem je pozval institucije, da „pretehtajo vlogo civilne družbe v zunanji politiki EU o človekovih pravicah in možnost, da jo neposredneje vključijo v pripravo in izvajanje te politike. Pred pripravo strateških dokumentov, vključno z dokumenti posameznih tretjih držav (državni strateški dokumenti – Country Strategy Paper, CSP), se je treba sistematično posvetovati z organizirano civilno družbo“.

3.2

Odbor zlasti podpira cilje v zvezi s človekovimi pravicami, posebej na področju človekove pravice do dela, enakopravnosti med ženskami in moškimi, pri varstvu in spodbujanju pravic otrok, vključno z odpravo dela otrok in socialno nezaščitenega neformalnega dela (dostojno delo in konvencije Mednarodne organizacije dela).

3.3

Čeprav Komisija podpira uresničevanje prvega razvojnega cilja tisočletja (izkoreninjenje zelo hude revščine), Odbor ugotavlja, da se drugim ciljem še vedno ne namenja dovolj pozornosti, ki bi sicer omogočila njihovo medsebojno učinkovanje. Izpolnjevanje sedmega cilja, okoljske trajnosti, bi na primer prispevalo k zmanjšanju revščine.

3.4

Odbor poudarja potrebo po dodeljevanju finančnih virov vprašanjem, povezanim z enakostjo spolov (tretji razvojni cilji tisočletja) v okviru sodelovanja pri razvoju. Zlasti izraža obžalovanje zaradi pomanjkanja informacij in podatkov ter sistematičnega nadzora, zaradi česar je zelo težko ugotoviti, ali je učinek na področju enakosti med moškimi in ženskami pozitiven ali negativen. To močno omejuje možnost sprejetja politik na podlagi informacij ter oblikovanja strategij in ustreznih ukrepov za zmanjšanje neenakosti. Za učinkovitost je treba vprašanja, povezana z enakostjo spolov, vključiti v vse politike in jih podpreti s predvidljivimi finančnimi sredstvi in subvencijami, brez katerih lahko zaradi drugih ciljev, češ da so nujnejši, vse ostane mrtva črka na papirju. (5)

3.5

EESO se je v zvezi z vprašanjem decentralizacije in zaupanja v predstavnike EU prek svojih kontaktnih skupin in skupin za spremljanje ter sodelovanje v okroglih mizah EU (Indija, Brazilija, AKP itd.) in v procesu odnosov s Sredozemljem ter vzhodnega sosedstva ob vseh svojih misijah sestal z evropskimi delegacijami. Ugotavlja, da bi bilo treba podporo evropskih delegacij razširiti na evropske organizacije civilne družbe, ki so navzoče na lokalni ravni, in da bi to koristilo prepoznavnosti evropske pomoči.

3.6

EESO soglaša s cilji v predlogu dokumenta Komisije, vendar ima zaradi pomanjkanja podpore, ki jo opaža v širši javnosti, nekaj predlogov glede instrumenta „proračunske podpore“. Priporočila organizacij civilne družbe, socialnih partnerjev in drugih akterjev je treba v večji meri upoštevati pri oblikovanju in spremljanju programov: zagotoviti je treba demokracijo, preglednost in sledljivost v boju proti zapravljanju, korupciji, davčni utaji, zlorabi položaja moči ali politične, policijske ali vojaške oblasti (6) in drugih pooblastil.

3.7

Prvič, treba je opraviti temeljito oceno, če ne želimo, da bi čez osem let (finančni okvir 2014–2020) spet ugotovili, da je Komisija sicer dobro presodila, da rezultati niso zadovoljivi, in da je skušala položaj izboljšati s sprejemanjem nalog, ki so ji bile zaupane z novo pogodbo, vendar pa bi bilo vse tako kot prej: naknadna posvetovanja, in okrepitev nadzora, ki bi bil pretirano podroben, brez okrepitve človeških virov in preverjanja ustreznosti spremljanih ciljev, organiziranih mrež in posameznikov. Prednost pri pomoči bi bilo treba nameniti najbolj ranljivim družbenim skupinam, ki se spoprijemajo s težavami pri dostopu, med drugim tudi na podeželskih in najbolj obrobnih regijah.

3.8	Drugič, s spodbujanjem največjih gospodarskih akterjev na obeh straneh (donatorjev/upravičencev) se daje prednost navidezni učinkovitosti na škodo trajnih vlaganj v človeške vire.

3.9

Komisija mora biti pri ocenjevanju ciljev glede pomoči jasna in tudi jasno navesti, v kolikšni meri je njen program pomoči združljiv s pogajalskimi cilji sporazumov o gospodarskem partnerstvu in sporazumov o prosti trgovini ter v kolikšni meri se od njih razlikuje. Pomanjkanje jasnosti v zvezi s tem lahko privede ne le do zmede in napačnega razumevanja, ampak tudi do zanikanja, da je doslej uradna razvojna pomoč premalo spodbudila uresničevanje ciljev tisočletja zaradi neskladnosti med cilji na področju pomoči in ostalo zunanjo politiko EU, zlasti na področju trgovine.

3.10

EU bi tako lahko bolje in v večji meri spodbudila razvoj vključujoče rasti, usmerjene v prehod na „zeleno“ gospodarstvo, ki se osredotoča na človeški razvoj ter delitev in prenos potrebnega znanja in tehnologij, izboljšanje učinkovitosti njegove pomoči z oceno učinka sporazumov, ki jih sklepa na gospodarskem področju, ter doseganjem učinkovitosti evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice. (7)

3.11

Treba je spomniti, da je 0,7 % BDP držav članic Pariške deklaracije cilj, kar zadeva obseg, da pa so se številne države takoj po finančni krizi leta 2008 zatekle h geslu „manj pomoči, a ta bolj kakovostna“ (Monterrey 2002, Johannesburg 2002). Vse države članice EU prispevajo k programom evropske ali mednarodne pomoči, vendar sčasoma velik del družbe ostane brez napovedanih – tako gospodarskih kot okoljskih – koristi. Torej je nujno znova vzpostaviti zaupanje – tako na Severu kot na Jugu – med civilno družbo ter njenimi političnimi in gospodarskimi voditelji na področju pomoči in v gospodarski sferi.

3.12

Da bi bila pomoč usklajena in učinkovita, si morajo države članice in Evropska komisija skupaj prizadevati za skladnost ciljev. Evropske institucije so preveč zadržane glede partikularnih interesov vsake države članice plačnice. Vlade držav upravičenk so tako lahko v svoj prid obrnile pogosto različne gospodarske interese držav članic EU in igrale na karto tekmovanja ali konkurence pri različnih oblikah financiranja pomoči in med celinami (EU, G20, OECD itd.).

3.13	Treba je sprejeti ukrepe za podporo demokratičnemu procesu. Prizadevati bi si bilo treba za ravnovesje med posvetovanjem s socialnimi partnerji in z drugimi organizacijami civilne družbe, da bi omogočili pozitiven odziv in konkretno izvajanje tematskih ciljev.

3.14

Ni mogoče razmišljati, kot da EU sama ne bi utrpela socialnih posledic zaradi finančne krize, ki se je razširila na gospodarsko, zatem pa tudi na proračunsko, socialno in politično področje. EU mora prek pomoči in sodelovanja pri razvoju spodbuditi zmanjšanje potrošnje surovin, olajšati prenos tehnologij in spodbujati predelovalno industrijo v državah neto izvoznicah naravnih virov, da bi tako zmanjšala svoj ekološki odtis, ter tako prispevati k zmanjšanju posledic podnebnih sprememb.

Poslovno okolje, regionalno povezovanje in svetovni trgi

3.15

Po rezultatih konference v Busanu ni bilo videti, da bi se EU prepričljivo ali odločno zavzemala za prenos tehnologije, izboljšanje življenjskih pogojev ob upoštevanju podnebnih sprememb, ali krepitev javnih storitev; njena prizadevanja, to je treba priznati, zavirajo obilje sponzorjev in zasebnih finančnih sredstev, ki izvirajo iz gospodarskih ali čeznacionalnih interesov (kar je dobrodošlo kot znak trdne zavezanosti zasebnega sektorja razvoju), čeprav njen delež in javni prispevek še vedno pomenita približno polovico uradne razvojne pomoči.

3.16

Na mednarodni ravni nekatera zelo velika podjetja, zlasti tista, ki delujejo v infrastrukturnem, gradbeniškem, vodnem, kmetijskoživilskem in energetskem sektorju ali drugje, vladam prejemnicam pomoči predložijo predhodne študije izvedljivosti, s katerimi skušajo prepričati prihodnje dajalce finančne pomoči in izkoristijo obveznost držav upravičenk, da upoštevajo temeljne pravice in jih uresničujejo, tako da predlagajo začetek velikih projektov. Zgodilo pa se je že, da pridobljeno finančno pomoč člani lokalnih ali nacionalnih vlad upravičenk dajejo na finančne trge, ne da bi vedno prispevali k uresničitvi projektov, katerim so bila sredstva sprva namenjena, saj so preusmerjena na „varno“, na zasebne račune na evropskih finančnih trgih.

3.17	Zato Odbor odobrava cilje boja proti davčnim utajam in korupciji, ki morajo vključevati boj proti pranju denarja, ki izvira iz kriminalnih dejavnosti ali davčne utaje ter iz izkoriščanja neformalnega ali prisilnega dela ter dela otrok. EU bi tako bolje dosegla cilj usklajenosti z drugimi donatorji.

3.18

EU mora zato nujno spodbuditi države članice k zvišanju njihovega prispevka, vendar na usklajen in celovit način, se posvetovati s civilno družbo o ustreznosti ciljev, da bi tako prepričala države članice, da razvojna pomoč ni samo vprašanje zunanje podobe ali deležev na trgu, in spodbujati dialog med različnimi organizacijami civilne družbe, socialnimi partnerji, državami članicami ter k povezovanju lokalnih in regionalnih oblasti tako v EU kot drugod.

4. Posebne ugotovitve

4.1

Organizacije civilne družbe so na podlagi podpore s foruma v Akri, ki je bil septembra 2010, sprejele „istanbulska načela“ za učinkovitost razvoja, ki so sad dolgega posvetovalnega procesa, opravljenega v več kot 70 državah in sektorjih. Ta načela so temelj mednarodnega okvira za učinkovitost razvoja, ki je bil sprejet junija 2011 in ki uvaja merila za razlago in uskladitev prakse organizacij civilne družbe glede istanbulskih načel z njihovim prilagajanjem na lokalne in sektorske okoliščine. Komisija je ob upoštevanju navedenega Odbor zaprosila za pripravo raziskovalnega mnenja, s katerim bi opredelili, kako bi lahko civilna družba v okviru strukturiranega dialoga sodelovala pri razvojnih politikah in politikah sodelovanja pri razvoju. (8)

4.2	Odbor veliko pozornost namenja pripravi konference Združenih narodov o trajnostnem razvoju, ki bo junija 2012 v Riu de Janeiru.

4.3	V ta namen opozarja na sklepe in priporočila iz mnenja EESO o vrhu Rio+20: na poti k okolju prijaznemu gospodarstvu in boljšemu upravljanju (9) in nedavno dodatno mnenje o stališču EESO o pripravi konference Združenih narodov o trajnostnem razvoju (Rio+20). (10)

4.4	Na konferenci Združenih narodov Rio+20 se bodo morali svetovni voditelji zavezati h konkretnemu akcijskemu načrtu, ki bo omogočil preverjanje uresničevanja ciljev tisočletja, trajnostni razvoj in izkoreninjenje revščine (cilj 1), kolikor to dopuščajo zmogljivosti planeta.

4.5

EESO zlasti poudarja, da morata biti v središču pozornosti vrha Rio+20 zlasti izkoreninjenje revščine in zanesljiv dostop do zadostnih količin hrane, čiste vode in trajnostnih oblik energije za vse. Spodbujanje okolju prijaznega lokalnega kmetijstva v državah v razvoju ima ključno vlogo v boju proti revščini in pri večji prehranski varnosti ter je gibalo razvoja gospodarsko uspešnega podeželja.

4.6

V zasebnem sektorju bi bilo treba podpreti priznavanje socialnih partnerjev (organizacij delodajalcev in delavcev) ter socialni dialog v številnih partnerskih državah. Socialni dialog je bistvenega pomena za zagotovitev splošnega, demokratičnega prevzemanja odgovornosti glede ciljev gospodarskega, socialnega in okoljskega razvoja, ki jih priporočata Program Združenih narodov za razvoj in Program Združenih narodov za okolje (prehod na zeleno gospodarstvo), ter spoštovanje temeljnih delovnih standardov in spodbujanja družbene pravičnosti. Predstavniki delodajalcev in delavcev z dialogom in socialno pravičnostjo prispevajo k opredelitvi učinkovitih strategij socialnega, gospodarskega in okoljskega razvoja ter krepijo preprečevanje konfliktov in socialno stabilnost.

4.7

Pomembno je, da je prek spodbujanja široke uporabe načel družbene odgovornosti podjetij in podobnih pobud jasno vidno, da vsi zadevni akterji zasebnega sektorja uresničujejo načela in delovne standarde, kot so opredeljeni v konvencijah Mednarodne organizacije dela, ter v skladu z nadzornim sistemom, ki ga je vzpostavila Mednarodna organizacija dela. Zlasti multinacionalna podjetja, predvsem če imajo na eni ali drugi stopnji hkrati korist od javne podpore, morajo sprejeti vidne ukrepe za spoštovanje „vodilnih načel za podjetja in človekove pravice“ v okviru „varovanja, spoštovanja in pomoči“ Združenih narodov, tristranske deklaracije o načelih večnacionalnih podjetjih in socialne politike Mednarodne organizacije dela, vodilnih načel OECD za večnacionalna podjetja ter globalnega dogovora za podjetja („Global Compact“) Združenih narodov. Imajo tudi možnost, da se prilagodijo najboljšim praksam, ki so bile opredeljene pri sodelovanju med Svetovno banko in Mednarodno organizacijo dela na področju spodbujanja temeljnih delovnih standardov v vsej proizvodni verigi.

4.8

Podpora zasebnemu sektorju se lahko izkaže kot koristna za razvoj, vendar uradne razvojne pomoči ne bi smeli uporabiti za zavarovanje tveganj zasebnega sektorja ali pa nadomeščanje javnih storitev. Javno-zasebna partnerstva morajo v skladu s poglobljeno analizo dejanskih dolgoročnih potreb omogočati in zagotavljati pravično delitev tveganj za skupnost, dostopnost ter gospodarsko in okoljsko sprejemljivost proizvedenih dobrin in storitev. V resnici bi morala spoštovati večstranski pristop, ne pa biti orodje privatizacije javnih storitev, kjer obstajajo, biti pa morajo tudi učinkovita in obstajati mora možnost izboljšanja.

4.9

S podjetji in organizacijami socialnega gospodarstva (tudi zadrugami) se je kot s poglavitnimi akterji trajnostnega razvoja v državah prejemnicah treba posvetovati in jih vključiti v opredelitev ciljev ter jih podpirati pri njihovem izvajanju ter tako razviti njihov potencial kot akterjev pomoči ter izboljšati dodeljevanje pomoči.

4.10

V številnih afriških, azijskih in latinskoameriških državah, ki so po novem opredeljene kot „države s srednjim dohodkom“, revščina glede na prepad med bogatimi in revnimi še zdaleč ni izginila. 75 % revnih namreč še vedno živi v državah s srednjim dohodkom. To pomeni, da je za geografske programe cilj vzpostavitve demokratične in pravične družbe skupaj z močnimi socialnimi partnerji še vedno aktualen.

4.11

Države v razvoju morajo biti vsekakor še vedno upravičene do tematskih programov, ki bi jih bilo treba zato tudi okrepiti. Zato je potrebna večja zadržanost pri nameri, da se obravnavajo največ tri tematike na državo, ter poskrbeti za dobro usklajevanje z vladami držav upravičenk, zasebnimi gospodarskimi in socialnimi akterji ter drugimi organizacijami civilne družbe.

4.12	Tudi politična odločitev o postopnem prenehanju podpore „najbogatejšim državam v razvoju“ mora temeljiti na ustreznih kazalnikih človeškega in socialnega razvoja Združenih narodov in mora biti dosežena v okviru mednarodnega soglasja OECD, da se zmanjšajo notranje razlike.

4.13

Odbor odobrava cilj krepitve pomena in legitimnosti nacionalnih akterjev v proračunskem procesu partnerskih držav in meni, da lahko objava resničnih in preverljivih informacij o ukrepih proračunske podpore omogoči občuten napredek pri uresničevanju ciljev pomoči in ciljev tisočletja. Zato podpira tovrstna prizadevanja Komisije.

V Bruslju, 24. maja 2012

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) UL C 211, 19.8.2008, str. 77–81, poročevalec: Juan MORENO PRECIADO, Svoboda združevanja v partnerskih državah Euromeda, in točka 3.13 tega mnenja.

(2) COM(2011) 840 final, 7.12.2011, SEC(2011) 1469 in 1470.

(3) Mnenje EESO o instrumentu za razvojno sodelovanje Evropske unije: vloga organizirane civilne družbe in socialnih partnerjev, UL C 44, 11.2.2011, poročevalec: Guiseppe Antonio Maria IULIANO.

(4) Mnenje EESO o evropskem instrumentu za demokracijo in človekove pravice, UL C 182, 4.8.2009, poročevalec: Guiseppe Antonio Maria IULIANO.

(5) Poročilo parlamentarnega odbora za pravice žensk o večletnem finančnem okviru 2014-2020 - Assessing Gender relevance of EU External Actions.

(6) Mnenje EESO o regionalnem povezovanju za razvoj v državah AKP, UL C 317, 23.12.2009, str. 126–131, poročevalec: Gérard DANTIN, soporočevalec: Luca JAHIER.

(7) Glej opombo 4.

(8) Mnenje EESO o udeležbi civilne družbe v politikah EU za razvoj in razvojno sodelovanje, UL C 181, 21.6.2012, 28.

(9) UL C 376, 22.12.2011, str. 102.

(10) UL C 143, 22.5.2012, str. 39.

PRILOGA

k Mnenju Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Naslednja amandmaja, ki sta prejela vsaj četrtino glasov, sta bila zavrnjena:

Amandma 14: točka 3.16

(1)

Obrazložitev

Točka ni jasna oziroma ne prinaša dodane vrednosti k mnenju. Zadnji stavek ne izpostavlja splošnega problema, ampak zgolj eno samo kaznivo dejanje ene ali več oseb, zato je njegova dodana vrednost precej nejasna.

Rezultat glasovanja

Za	:	57
Proti	:	137
Vzdržani	:	29

Amandma 10: točka 4.8

Podpora zasebnemu sektorju za razvoj Javno-zasebna partnerstva morajo v skladu s poglobljeno analizo dejanskih dolgoročnih potreb omogočati in zagotavljati pravično delitev tveganj za skupnost, dostopnost ter gospodarsko in okoljsko sprejemljivost proizvedenih dobrin in storitev. V resnici bi morala spoštovati večstranski pristop, ne pa biti orodje privatizacije javnih storitev, kjer obstajajo, biti pa morajo tudi učinkovita in obstajati mora možnost izboljšanja.

Obrazložitev

Za ohranitev uravnoteženega pristopa.

Rezultat glasovanja

Za	:	96
Proti	:	126
Vzdržani	:	11

(1)

31.7.2012

Uradni list Evropske unije

C 229/140

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2006/66/ES o baterijah in akumulatorjih ter odpadnih baterijah in akumulatorjih glede dajanja na trg za prenosne baterije in akumulatorje, ki vsebujejo kadmij, namenjene za brezžično električno orodje

(COM(2012) 136 final – 2012/0066 (COD))

2012/C 229/27

Glavni poročevalec: g. ZBOŘIL

Svet je 16. aprila 2012 sklenil, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2006/66/ES o baterijah in akumulatorjih ter odpadnih baterijah in akumulatorjih glede dajanja na trg za prenosne baterije in akumulatorje, ki vsebujejo kadmij, namenjene za brezžično električno orodje

COM(2012) 136 final – 2012/0066 (COD).

Predsedstvo Odbora je 24. aprila 2012 strokovno skupino za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje zadolžilo za pripravo dela na tem področju.

Zaradi nujnosti postopka je Evropski ekonomsko-socialni odbor na 481. plenarnem zasedanju 23. in 24. maja 2012 (seja z dne 24. maja) za glavnega poročevalca imenoval g. ZBOŘILA ter mnenje sprejel s 121 glasovi za, 6 glasovi proti in 5 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 EESO pozdravlja predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2006/66/ES o baterijah in akumulatorjih ter odpadnih baterijah in akumulatorjih glede dajanja na trg za prenosne baterije in akumulatorje, ki vsebujejo kadmij, namenjene za brezžično električno orodje (COM(2012) 136 final) z dne 26. marca 2012 in priloženo oceno učinka (SWD(2012) 66 final).

1.2 Odbor meni, da ocena učinka ne daje dovolj zanesljivih dokazov, na katerih bi lahko temeljili predlogi Komisije o nikelj-kadmijevih baterijah. Odbor opozarja, da se nikelj-kovinsko-hidridne baterije ne bodo uporabljale v električnih orodjih še do leta 2015 in zato niso komercialno donosna alternativa baterijske tehnologije. Temu ustrezno bo po preklicu izjeme za uporabo nikelj-kadmijevih baterij na voljo samo ena baterijska tehnologija, tj. litij-ionska, kar lahko pomeni komercialno tveganje za industrijo za proizvodnjo električnega orodja.

1.3 Odbor predlaga, da se sprejme predlog direktive, pod pogojem, da se kot datum, do katerega se lahko baterije, ki vsebujejo več kot 0,002 % kadmija glede na celotno maso, dajejo na trg, določi 31. december 2018, in da se določi, da se lahko rezervni nikelj-kadmijevi baterijski sklopi dajejo na trg pet let po tem datumu. Po tem datumu bo mogoče opremo, ki vsebuje baterije s kadmijem, dajati na trg samo, če se uporablja za varnostne in alarmne sisteme ter posebno medicinsko opremo.

1.4 Odbor pozdravlja uporabo načela sorazmernosti v tem zelo posebnem postopku odločanja ter podpira predloge Komisije. Zato Evropskemu parlamentu in Svetu predlaga, da sprejmeta predlog direktive (COM(2012) 136 final) s spremembami, predlaganimi v točki 1.3.

1.5 Temu ustrezno Odbor tudi priporoča, da se Komisiji podelijo izvedbena pooblastila v smislu in obsegu, kot sta določena v predlogu direktive. Pri podeljevanju pooblastil v skladu s predlogom direktive Evropskega parlamenta in Sveta (COM(2012) 136 final) je treba zagotoviti preglednost postopkov in polno odgovornost vseh, ki izvajajo izvedbena pooblastila Komisije. Odbor poziva ustrezne službe, naj delujejo pregledno in naj bodo odgovorni za svoje odločitve.

2. Kratka vsebina dokumenta Komisije

2.1 Direktiva 2006/66/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. septembra 2006 o baterijah in akumulatorjih ter odpadnih baterijah in akumulatorjih in razveljavitvi Direktive 91/157/EGS prepoveduje dajanje na trg prenosnih baterij in akumulatorjev, vključno s tistimi, vgrajenimi v naprave, ki vsebujejo več kot 0,002 % kadmija glede na celotno maso. Vendar pa so bili prenosne baterije in akumulatorji, namenjeni za brezžično električno orodje, izvzeti iz navedene prepovedi.

2.2 Komisija je ta predlog predložila, ker člen 4(4) direktive o baterijah od nje zahteva, da ponovno pregleda izjemo pri prepovedi uporabe kadmija za prenosne baterije in akumulatorje, namenjene za brezžično električno orodje (člen 4(3)(c)), ter predloži poročilo in, če je primerno, priloži ustrezne predloge z namenom prepovedi kadmija v baterijah in akumulatorjih.

2.3 Poročilo Komisije je bilo predloženo Evropskemu parlamentu in Svetu decembra 2010. V poročilu je bilo ugotovljeno, da ob njegovi predložitvi ni primerno predstavljati/dajati predlogov glede izjeme za prenosne baterije, ki vsebujejo kadmij, namenjene za brezžično električno orodje, saj niso bile dostopne vse tehnične informacije (zlasti glede stroškov in koristi kadmija in njegovih nadomestkov) za podporo takega sklepa.

2.4 Nekatere zainteresirane strani so se zavzele za preklic izjeme za uporabo nikelj-kadmijevih baterij v brezžičnem električnem orodju, saj so menile, da bi bili gospodarski stroški takšnega ukrepa minimalni, okoljske koristi pa dolgoročno velike. Druge zainteresirane strani pa so nasprotovale preklicu izjeme ter poudarile, da podatki o gospodarskem, okoljskem in družbenem učinku preklica ne upravičujejo.

2.5 Na splošno je bila s posvetovanjem z zainteresiranimi stranmi potrjena potreba po primerjalni oceni življenjskega cikla, namenjeni zagotovitvi trdne podlage za analizo stroškov in koristi. Analiza življenjskega cikla ni bila prepričljiva, kar zadeva sorazmerne prednosti in slabosti trenutno razpoložljivih baterijskih kemijskih procesov. Ocena učinka, ki jo je izvedla Komisija, ugotavlja, da bi v primerjavi z izhodiščnim scenarijem imele ostale politične možnosti, povezane s preklicem izjeme (takojšen preklic ali preklic leta 2016), manjši skupni učinek na okolje, tako v smislu preprečevanja izpustov kadmija v okolje kot tudi v smislu skupnih učinkov na okolje na podlagi šestih okoljskih kazalnikov.

2.6 Komisija trdi, da bi bile v primeru poznejšega preklica izjeme (leta 2016) okoljske koristi nekoliko nižje kot v primeru takojšnjega preklica, vendar bi bili stroški v primerjavi s to možnostjo veliko nižji. Nekatera podjetja za recikliranje in nekateri proizvajalci brezžičnega električnega orodja so predložili ocene stroškov za obe politični možnosti, povezani s preklicem izjeme (v znesku od 40 do 60 milijonov EUR za takojšen preklic oziroma 33 milijonov EUR za preklic do leta 2016). Vendar je vprašljivo, ali je treba vse te stroške pripisati posameznim primerom preklica izjeme, glede na to, da se bo količina kadmijevih baterij, ki se uporabljajo v brezžičnem električnem orodju, med letoma 2013 in 2025 v skladu z izhodiščnim scenarijem zmanjšala za 50 %.

2.7 Komisija navaja, da bo v obdobju 2013–2025 posamezen kos brezžičnega električnega orodja z alternativnim baterijskim kemijskim procesom stal, odvisno od izbrane tehnologije (nikelj-kovinsko-hidridna ali litij-ionska), 0,8 EUR oziroma 2,1 EUR več, če se izjema prekliče takoj, in še dodatnih 0,4 EUR oziroma 0,9 EUR v primeru preklica leta 2016. Ti podatki so netočni. Razlike v stroških so bistveno višje.

2.8 Socialni učinki in upravno breme so omejeni za vse politične možnosti in ne bi smeli povzročiti težav pri izpolnjevanju predpisov.

2.9 Ocena učinka ugotavlja, da bi bile v primeru preklica izjeme leta 2016 okoljske koristi nekoliko nižje kot pri takojšnjem preklicu, vendar bi bili stroški veliko nižji kot pri takojšnjem preklicu. Ker bi dal preklic izjeme leta 2016 skoraj enake rezultate kot takojšen preklic, ob tem pa bi bil bolj učinkovit, se mu daje prednost. Obstoječa izjema za uporabo v brezžičnem električnem orodju bi se morala uporabljati še naprej do 31. decembra 2015, da se omogoči industriji, da še dodatno prilagodi zadevne tehnologije.

3. Splošne in posebne ugotovitve

3.1 Na podlagi analize različnih vidikov, sektorjev in dejstev Komisija predlaga, da se proizvodnja in uporaba baterij, ki vsebujejo več kot 0,002 % kadmija glede na celotno maso in so namenjene za brezžično električno orodje, ohranita do konca leta 2015.

3.2 Opravljena analiza kaže, da je to rešitev, ki ne bo povzročila nobenega vidnega poslabšanja okoljskih razmer ali ogrozila zdravja prebivalcev. Obžalovanja vredno je, da Komisija v predlogu ne omenja postopka ciljne ocenitve tveganja, ki ga je EU izvedla za kadmij, ali naknadne strategije za zmanjšanje tveganja, v skladu s katero niso potrebni nobeni dodatni ukrepi za nikelj-kadmijeve baterije v električnih orodjih.

3.3 Zaradi varstva potrošnikov bo seveda še naprej veljal sistem označevanja izdelkov, ki vsebujejo baterije s kadmijem, kar je v skladu z veljavno zakonodajo. Enako velja za varstvo delavcev, ki proizvajajo baterije, kot tudi za obstoječe določbe delovne zakonodaje. Poleg tega bo proizvodnja baterij, ki vsebujejo kadmij, še naprej dovoljena za posebno medicinsko opremo ter električne varnostne sisteme. V skladu z oceno učinka se pri tem upoštevajo tveganja, ki so nedvomno povezana s preložitvijo datuma prepovedi uporabe akumulatorjev, ki vsebujejo več kot 0,002 % kadmija glede na celotno maso.

3.4 Odbor priporoča, da se prepoved uvede 31. decembra 2018.

3.5 Odbor tudi priporoča, da se Komisiji podelijo izvedbena pooblastila v smislu in obsegu, kot sta določena v predlogu direktive. Pri podelitvi teh pooblastil v skladu z direktivo Evropskega parlamenta in Sveta (COM(2012) 136 final) je treba zagotoviti preglednost postopkov in polno odgovornost vseh, ki izvajajo izvedbena pooblastila Komisije.

3.6 Odbor ugotavlja, da se baterijski sklopi v električnih orodjih trenutno v glavnem uvažajo iz tretjih držav, da pa se številna električna orodja z blagovno znamko proizvajajo v EU. Vseeno pa Odbor upošteva načelo, da ni zaželeno, da se pri nabavi te opreme, vključno z brezžičnim električnim orodjem z vgrajenimi ali priloženimi baterijami, ki vsebujejo več kot 0,002 % kadmija, nesorazmerno zvišajo stroški za potrošnika.

V Bruslju, 24. maja 2012

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

		ISSN 1977-1045 doi:10.3000/19771045.C_2012.229.slv
Uradni list Evropske unije		C 229

Slovenska izdaja	Informacije in objave	Zvezek 55 31. julij 2012

Obvestilo št.	Vsebina	Stran
	I Resolucije, priporočila in mnenja
	MNENJA
	Evropski ekonomsko-socialni odbor
	481. plenarno zasedanje 23. in 24. maja 2012
2012/C 229/01	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o digitalnem trgu kot gonilu rasti (raziskovalno mnenje)	1

2012/C 229/02	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o davčnih in finančnih oazah: grožnja za notranji trg EU (mnenje na lastno pobudo)	7

2012/C 229/03	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o Obzorju 2020: načrti na področju staranja (mnenje na lastno pobudo)	13

2012/C 229/04	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o oceni EESO glede Poročila o spremljanju strategije za trajnostni razvoj EU iz leta 2011 (mnenje na lastno pobudo)	18

	III Pripravljalni akti
	EVROPSKI EKONOMSKO-SOCIALNI ODBOR
	481. plenarno zasedanje 23. in 24. maja 2012
2012/C 229/05	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Razvoj pomorske strategije za območje Atlantskega oceana (COM(2011) 782 final)	24

2012/C 229/06	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Sveta o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020 (COM(2011) 398 final – 2011/0177 (APP)) in o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Proračun za strategijo Evropa 2020 (COM(2011) 500 final)	32

2012/C 229/07	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o partnerstvu na področju raziskav in inovacij (COM(2011) 572 final)	39

2012/C 229/08	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Pobuda za socialno podjetništvo – Ustvarjanje ekosistema za spodbujanje socialnih podjetij kot ključnih akterjev socialnega podjetništva in socialnih inovacij (COM(2011) 682 final)	44

2012/C 229/09	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Mala podjetja, velik svet – novo partnerstvo za pomoč MSP pri izkoriščanju priložnosti v svetu(COM(2011) 702 final)	49

2012/C 229/10	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o evropskih skladih za socialno podjetništvo (COM(2011) 862 final – 2011/0418 (COD))	55

2012/C 229/11	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu sklepa Sveta o sprejetju dopolnilnega raziskovalnega programa za projekt ITER (2014–2018) (COM(2011) 931 final – 2011/0460 (NLE))	60

2012/C 229/12	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2009/65/ES o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP) in Direktive 2011/61/EU o upraviteljih alternativnih investicijskih skladov v zvezi s prevelikim zanašanjem na bonitetne ocene (COM(2011) 746 final – 2011/0360 (COD))	64

2012/C 229/13	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o carinskem zakoniku Unije (prenovitev) (COM(2012) 64 final – 2012/0027 (COD))	68

2012/C 229/14	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o zeleni knjigi o pravici do združitve družine državljanov tretjih držav, ki živijo v Evropski uniji (Direktiva 2003/86/ES) (COM(2011) 735 final)	72

2012/C 229/15	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Obnovljena strategija EU za družbeno odgovornost podjetij za obdobje 2011–14 (COM(2011) 681 final)	77

2012/C 229/16	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu – Za odločnejši odziv Evrope na izzive, ki jih predstavljajo droge (COM(2011) 689 final)	85

2012/C 229/17	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (Splošna uredba o varstvu podatkov) (COM(2012) 11 final – 2012/011 (COD))	90

2012/C 229/18	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Okvir kakovosti za storitve splošnega pomena v Evropi (COM(2011) 900 final)	98

2012/C 229/19	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Sveta o vzpostavitvi instrumenta za sodelovanje na področju jedrske varnosti (COM(2011) 841 final)	103

2012/C 229/20	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru o strategiji Evropske unije za zaščito in dobro počutje živali 2012–2015 (COM(2012) 6 final)	108

2012/C 229/21	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o nekaterih ukrepih za ohranjanje staležev v zvezi z državami, ki omogočajo netrajnostne načine ribolova (COM(2011) 888 final – 2011/0434 (COD))	112

2012/C 229/22	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi direktiv 2000/60/ES in 2008/105/ES v zvezi s prednostnimi snovmi na področju vodne politike (COM(2011) 876 final – 2011/0429 (COD))	116

2012/C 229/23	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o netrgovskih premikih hišnih živali (COM(2012) 89 final – 2012/0039 (COD)) in predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 92/65/EGS glede zahtev v zvezi z zdravstvenim varstvom živali, ki urejajo trgovino znotraj Unije ter uvoz psov, mačk in belih dihurjev v Unijo (COM(2012) 90 final – 2012/0040 (COD))	119

2012/C 229/24	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu – Evropska vizija za potnike: sporočilo o pravicah potnikov pri vseh vrstah prevoza (COM(2011) 898 final)	122

2012/C 229/25	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Energetski načrt za leto 2050 (COM(2011) 885 final)	126

2012/C 229/26	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o povečevanju učinka razvojne politike EU: agenda za spremembe / prihodnji pristop k proračunski podpori EU za tretje države (COM(2011) 637 final in COM(2011) 638 final)	133

2012/C 229/27	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2006/66/ES o baterijah in akumulatorjih ter odpadnih baterijah in akumulatorjih glede dajanja na trg za prenosne baterije in akumulatorje, ki vsebujejo kadmij, namenjene za brezžično električno orodje (COM(2012) 136 final – 2012/0066 (COD))	140

2012/C 229/28	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi direktiv 1999/4/ES, 2000/36/ES, 2001/111/ES, 2001/113/ES in 2001/114/ES glede pooblastil, ki jih je treba podeliti Komisiji (COM(2012) 150 final – 2012/0075 (COD))	143

2012/C 229/29	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o spremenjenem predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1760/2000 glede elektronske identifikacije govedi in črtanja določb o prostovoljnem označevanju govejega mesa (COM(2012) 162 final – 2012/0229 (COD))	144

2012/C 229/30	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Sveta o določitvi zahtev za varstvo zdravja prebivalstva pred radioaktivnimi snovmi v vodi, namenjeni za prehrano ljudi (COM(2012) 147 final – 2012/0074 (NLE))	145