29.5.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 141/1

—

poudarja, da imajo lokalne in regionalne oblasti izključne in deljene pristojnosti pri zagotavljanju javnih storitev ter pri prispevku h gospodarskemu in socialnemu razvoju svojih skupnosti. Zato je za ustrezno delovanje demokracije v EU potrebno, da te lahko polno sodelujejo že na začetku priprave zakonodaje EU in pri njenem praktičnem izvajanju;

—

priznava, da je bil na tem področju dosežen napredek, in pozdravlja zavezanost Evropske komisije tej nalogi, ki je obrodila konkretne rezultate, vendar meni, da so nadaljnje izboljšave možne in nujne;

—

meni, da so načeli subsidiarnosti in sorazmernosti ter uporaba presoje učinkov ključni vidiki pri spodbujanju uvajanja modela upravljanja na več ravneh EU ter da bodo zelo ugodno vplivali na gospodarski razvoj regij in teritorialno kohezijo Evropske unije kot celote. Opozarja, da Pogodba omogoča odločanje na ravni, ki je najbližja javnosti, kar pa ni vedno raven centralne vlade. Načelo subsidiarnosti je torej treba razumeti kot podlago za boljše odzivanje vseh ravni upravljanja na potrebe državljanov ter za večjo učinkovitost pri odločanju;

—

verjame, da lahko sodbe Sodišča Evropskih skupnosti zelo vplivajo na lokalne in regionalne oblasti, na primer na področju javnih naročil, in sicer tako, kot morda ni bilo predvideno v prvotni zakonodaji;

—

nazadnje je OR zaskrbljen tudi zaradi nenehne težnje držav članic, da zakonodajo EU pri prenosu v nacionalno zakonodajo dodatno zapletejo in ji dodajo odvečne zahteve (t. i. goldplating).

Poročevalec

:

Graham Tope (UK/ALDE), član londonskega okrožja Sutton

1.

nadaljuje sodelovanje z Evropsko komisijo in drugimi institucijami EU za uspešno pripravo boljše zakonodaje na vseh ravneh EU v duhu upravljanja na več ravneh;

2.

priznava, da je bil na tem področju dosežen napredek, in pozdravlja zavezanost Evropske komisije tej nalogi, ki je obrodila konkretne rezultate, vendar meni, da so nadaljnje izboljšave možne in nujne;

3.

poudarja dragocen prispevek ge. Maij-Weggen, ki zastopa OR kot opazovalka skupine za zmanjšanje upravnih obremenitev na visoki ravni; v zvezi s tem ponavlja, da lokalne in regionalne skupnosti lahko veliko prispevajo k boljši pripravi zakonodaje EU, zlasti zato, ker se velik del zakonodaje EU izvaja na lokalni in regionalni ravni, ter zaradi njenega vpliva na vsakdanje življenje državljanov;

4.

pozdravlja večjo odprtost Evropske komisije za pripravo novih predlogov in njeno posvetovanje tudi zunaj evropskih institucij z zainteresiranimi stranmi, zlasti z evropskimi predstavniškimi združenji lokalnih in regionalnih oblasti, kot tudi navdušeno izvajanje strukturiranega dialoga s posredovanjem Odbora regij. Pomembno je, da so posvetovalni mehanizmi dostopni in raznoliki, da se tako zagotovi oblikovanje politike EU na podlagi širšega reprezentativnega javnega mnenja v Evropi. To bo omogočilo bolj uravnoteženo sprejemanje odločitev in njihovo učinkovitejše izvajanje, zlasti v primerih, ko so lokalne in regionalne oblasti pristojne za uporabo in izvajanje predpisov EU;

5.

poudarja, da imajo lokalne in regionalne oblasti izključne in deljene pristojnosti pri zagotavljanju javnih storitev ter pri prispevku h gospodarskemu in socialnemu razvoju svojih skupnosti, zato je za ustrezno delovanje demokracije v EU potrebno, da te lahko polno sodelujejo že na začetku priprave zakonodaje EU in pri njenem praktičnem izvajanju;

6.

meni, da so načeli subsidiarnosti in sorazmernosti ter uporaba presoje učinkov ključni vidiki pri spodbujanju uvajanja modela upravljanja na več ravneh EU ter da bodo zelo ugodno vplivali na gospodarski razvoj regij in teritorialno kohezijo Evropske unije kot celote. Opozarja, da Pogodba omogoča odločanje na ravni, ki je najbližja javnosti, kar pa ni vedno raven centralne vlade. Načelo subsidiarnosti je torej treba razumeti kot podlago za boljše odzivanje vseh ravni upravljanja na potrebe državljanov ter za večjo učinkovitost pri odločanju;

7.

ponovno poudarja svojo zavezanost ozaveščanju o subsidiarnosti. V tem oziru je mreža za spremljanje subsidiarnosti priročno orodje: ne samo zato, ker so v spremljanje subsidiarnosti vključeni partnerji, ampak tudi zaradi možnosti, da igra vlogo poskusne platforme za izmenjavo najboljših praks pri uveljavljanju subsidiarnosti in upravljanja na več ravneh;

8.

pozdravlja prizadevanja Evropske komisije, da pri izvajanju svojih zakonodajnih pristojnosti in pristojnosti urejanja s predpisi upošteva načelo sorazmernosti, in sicer tako, da s številnimi uradnimi predlogi prečiščenih besedil pomaga doseči preklic številnih zakonodajnih instrumentov. Odbor ugotavlja, da sta sozakonodajalca dokončno odobrila 48 predlaganih poenostavitev. Pri tem velja zabeležiti, da ne gre zgolj za število predlaganih poenostavitev, marveč tudi dejansko zmanjšanje upravnih obremenitev v praksi;

9.

verjame, da bi se s presojo učinkov, ki bi ocenila nujnost ukrepov na ravni EU in preverila možne učinke vrste možnih politik, zakonodajno okolje moralo izboljšati in poenostaviti. Učinkovita in trajnostna predhodna ocena nove zakonodaje EU ni pomembna le za zmanjšanje njenega obsega, ampak je nujna tudi za ohranitev nizke ravni upravne obremenitve. Vendar pa je OR zaskrbljen, ker bi Evropski parlament in Svet z naknadnimi spremembami in dopolnitvami zakonodajnih predlogov lahko povzročila daljnosežne posledice za lokalne in regionalne oblasti, ki jih akterji odločanja ne morejo v celoti predvideti;

10.

verjame, da lahko sodbe Sodišča Evropskih skupnosti zelo vplivajo na lokalne in regionalne oblasti, na primer na področju javnih naročil, in sicer tako, kot morda ni bilo predvideno v prvotni zakonodaji;

11.

meni, da mora EU, če hoče doseči večjo preglednost in odzivnost na težave, ki pestijo javnost, poskrbeti, da bo zakonodaja Skupnosti oblikovana tako, da jo bodo razumeli tisti, ki jim je namenjena. Odbor zato spodbuja Evropsko komisijo, naj pripravlja jasnejša, bolj usklajena in manj dvoumna besedila, s čimer bi zagotovila učinkovitejše in enotnejše izvajanje v vseh državah članicah. Ta zahteva je toliko pomembnejša, ker so besedila, ki so nazadnje sprejeta, pogosto kompromisna in jih ni vedno lahko prenesti v nacionalno zakonodajo;

12.

v zvezi s tem tudi priznava, da se večina lokalnih in regionalnih oblasti ter državljanov ne bo soočala z zakonodajo EU, ampak s prenosom v nacionalno zakonodajo. Zato si morajo vse ravni upravljanja prizadevati za poenostavitev, usklajenost in pojasnjevanje novih predpisov in politik;

13.

je zaskrbljen tudi zaradi nenehne težnje držav članic, da zakonodajo EU pri prenosu v nacionalno zakonodajo dodatno zapletejo in ji dodajo odvečne zahteve (t. i. goldplating);

14.

poudarek je, razumljivo, na predhodni presoji učinkov, vendar ob splošnih prizadevanjih za boljšo pravno ureditev ne bi smeli zanemariti naknadnega ocenjevanja, pri katerem bi cilje primerjali z dejanskimi dosežki. Namen večine novih predlogov je spremeniti ali dopolniti obstoječi pravni red Skupnosti. V stalnem in nujno potrebnem procesu posodabljanja zakonodaje je v okviru priprave novih predlogov treba upoštevati dragoceno izkušnjo lokalnih in regionalnih oblasti pri izvajanju predpisov Skupnosti.

15.

poziva institucije EU in države članice, da v pripravo in končno oblikovanje zakonodaje EU bolje vključujejo lokalne in regionalne oblasti v skladu z njihovimi pristojnostmi, s čimer bi okrepili demokratično legitimnost procesa sprejemanja odločitev. Odbor poudarja, da je tako vključevanje velikega pomena za regije z zakonodajnimi pristojnostmi, če upoštevamo, da morajo prenašati zakonodajo EU v nacionalno zakonodajo na področjih, ki so v njihovi pristojnosti. V zvezi s tem je OR najboljši predstavnik lokalnih in regionalnih oblasti pri njihovih prizadevanjih, da bi bile vključene v zakonodajni postopek. Člani Odbora regij imajo neposredne izkušnje na lokalni ravni in zelo dobro poznajo lokalne razmere, zato lahko najbolje ocenijo vpliv in učinkovitost zakonodaje;

16.

posvetovanja so potrebna na vseh ravneh odločanja, tako na ravni EU kot v državah članicah. Slednje morajo imeti na voljo ustrezne postopke za posvetovanje z lokalnimi in regionalnimi oblastmi;

17.

opozarja na čedalje večji pomen pripravljalne faze v zakonodajnem postopku EU. Z izboljšanjem analize in posvetovanja v tej zgodnji fazi ima EU več možnosti, da pripravi učinkovito zakonodajo, ki jo je lažje izvajati v različnih okoljih, ki obstajajo v državah članicah.

18.

ponovno poudarja svojo zavezanost, da bo sodeloval pri presoji učinkov novih zakonodajnih predlogov, ki imajo velik lokalni in regionalni vpliv; ko novi predlogi spreminjajo obstoječo zakonodajo, mora presoja učinkov vsebovati ugotovitve iz ocene ter vzpostaviti neposredno povezavo med predhodno analizo učinkov in naknadno oceno;

19.

ob upoštevanju, da je presoja učinkov dolgotrajen postopek, ki zahteva veliko sredstev, mora biti načrtovanje čim bolj usmerjeno v prihodnost. Obe strani bi morali na podlagi letne politične strategije ter zakonodajnega in delovnega programa Komisije sodelovati pri opredelitvi prednostnih dosjejev, morda v okviru letne tehnične razprave. Poleg tega bi morali pozvati generalne direktorate Evropske komisije, naj navežejo neposreden stik z Odborom regij, ko opazijo, da bi bilo treba presojo učinkov obogatiti s podatki o lokalnem in regionalnem vplivu načrtovanih pobud;

20.

zahteva, da se v presojah učinkov upoštevajo regije z zakonodajnimi pristojnostmi in da se ne dopustijo ureditve Skupnosti, ki vodijo v prenos teh pristojnosti na raven države;

21.

poziva Evropski parlament in Svet, naj bolje upoštevata Medinstitucionalni sporazum o boljši pripravi zakonodaje iz leta 2003, ko pri spreminjanju zakonodajnih predlogov Komisije uvajata nove upravne in finančne obremenitve za lokalne in regionalne oblasti. V vsak morebitni pregled Medinstitucionalnega sporazuma bi bilo treba vključiti Odbor regij in Evropski ekonomsko-socialni odbor;

22.

izraža zadovoljstvo, da ga je ga. Maij-Weggen (EPP/NL) zastopala v skupini na visoki ravni za zmanjšanje upravnih obremenitev. Predlaga, naj se Evropska komisija z OR uradno posvetuje o pregledu dela skupine pred koncem njenega mandata avgusta 2010, da bi tako OR vsem lokalnim in regionalnim oblastem lahko posredoval izsledke o vprašanjih, ki se nanašajo nanje.

23.

pozdravlja namero, da se zmanjšajo nepotrebne obremenitve MSP ter okrepi uporaba informacijske tehnologije; eden od ciljev poenostavitve zakonodajnega okolja Unije bi moral biti, da zakonodaja postane enostavnejša in učinkovitejša, s tem pa prijaznejša do uporabnika;

24.

priznava, da je za boljšo pripravo zakonodaje potrebna občasna ocena zakonodaje. Zato mora vsa zakonodaja Evropske unije vsebovati določbe o njenem ocenjevanju, da bi vse zainteresirane strani lahko poročale o svojih izkušnjah glede praktičnih posledic, izvajanja in uveljavljanja določene zakonodaje;

25.

regije z zakonodajnimi pristojnostmi poziva k uvidu, da bi jim zelo koristilo, če bi v pogajanjih o zakonodaji EU ter pri njenem prenosu imele bolj proaktivno vlogo. Tudi druge regije in lokalne oblasti imajo pomembno vlogo. Poleg tega poziva države članice, da naredijo vse, kar je v njihovi moči, da spodbujajo aktivno vključevanje na tem področju;

26.

poudarja, da bi evropski teritorialni pakti – podobno kot evropska združenja za teritorialno sodelovanje (EZTS) – omogočili večjo ozemeljsko skladnost in prožnost politik z močnim lokalnim vplivom. Ker je EZTS instrument, ki je pravna oseba in partnerjem omogoča vzpostavitev trdne pravne strukture za ozemeljsko sodelovanje, bo zagotovil večjo mero upravljanja na več ravneh in izboljšal pripravo zakonodaje na lokalni in regionalni ravni v vsej Evropi;

27.

poziva države članice, naj si bolj prizadevajo za poenostavitev nacionalne zakonodaje ter za pravilno in pravočasno sprejemanje direktiv. V okviru tega procesa bi se morale posvetovati z lokalnimi in regionalnimi oblastmi in upoštevati njihove predloge in pobude;

28.

ponovno poziva nacionalne zakonodajalce, naj se pri prenosu zakonodaje EU odpovejo dodatnim zahtevam, ki niso predvidene v direktivah (goldplating). V svojih poročilih o ustreznem izvajanju direktiv EU v predpisanih časovnih rokih bi Komisija lahko navedla, katere države članice so se odločile za razširitev opredelitve nacionalnih obveznosti;

29.

poudarja, da bi Komisija in Sodišče morala upoštevati vpliv sodb Sodišča na lokalne in regionalne oblasti;

30.

poziva Evropsko komisijo, da natančno opredeli posebne primere, v katerih pride v poštev državna podpora, s poudarkom na problemih in primerih, katerih reševanje je v pristojnosti lokalnih in regionalnih oblasti.

31.

poziva Evropsko komisijo, naj pri predstavitvi načrta za boljšo upravno ureditev uporabi pristop, ki je bolj usmerjen v državljane. Pri prizadevanjih in obveščanju bi morali dati prednost področjem, ki za državljane pomenijo največjo dodano vrednost;

32.

priporoča uporabo razumljivejšega jezika pri pripravi direktiv – to bi zmanjšalo verjetnost napačnega razumevanja, ki lahko povzroči zapoznel ali napačen prenos;

33.

priznava vlogo nacionalnih zakonodajalcev, lokalnih in regionalnih oblasti ter njihovih predstavniških združenj, ki lahko bolje obveščajo o zakonodaji EU in njenem prenosu v nacionalno zakonodajo vse tiste, ki jih morajo izvajati, ter vse državljane.

29.5.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 141/5

—

poudarja, da je treba visoko kakovost življenja doseči v okviru obremenitvenih meja, ki jih postavlja planet, ki ni neskončen  (1), njen temelj pa mora biti socialno povezana in pravična družba, ki omogoča optimalno vrednost in prispevek vsakega posameznika ter skupin in v kateri se pobude in podporni ukrepi osredotočajo na boj proti revščini in socialni izključenosti ter na razvoj trajnostnega gospodarstva;

—

poudarja pomen kohezijske politike za celotno EU, za katero bodo na voljo ustrezna finančna sredstva in ki bo vključila vse regije v Evropi, kot ključnega dejavnika pri podpiranju izvajanja nove strategije ter zavrača vsakršne poskuse ponovne nacionalizacije strukturnih skladov ali odstranitve regionalne razsežnosti iz kohezijske politike pri pregledu prihodnjega proračuna EU;

—

ugotavlja, da v okviru kohezijske politike EU obstaja struktura upravljanja na več ravneh za izvajanje programov strukturnih skladov, in meni, da bi morala nova strategija izkoristiti te strukture partnerstev za odpravo sedanjih pomanjkljivosti v strukturah upravljanja. Jasna usmeritev struktur upravljanja v regionalne programe kohezijske politike EU je veliko učinkovitejši način zagotavljanja skupnega oblikovanja politik;

—

poziva voditelje EU, da kot glavno nalogo določijo razvoj evropske konkurenčnosti v okolju prijaznem gospodarstvu, kar bo EU omogočilo, da bo prevzela glavno vlogo pri preoblikovanju svetovnega gospodarstva v gospodarstvo s trdnimi in trajnostnimi temelji. To predvsem pomeni, da mora EU dajati dober zgled tako, da prednostno vlaga v nove, okolju prijazne tehnologije, razvoj in raziskave, v proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, energetsko učinkovitost, trajnostne metode proizvodnje in potrošnje, informacijsko in telekomunikacijsko tehnologijo, pa tudi v širokopasovno infrastrukturo na oddaljenih območjih, ter hkrati spodbuja varstvo in ohranjanje okolja. Evropske univerze, raziskovalni centri in MSP morajo imeti odločilno vlogo pri izvajanju teh nalog (2). Zato evropsko gospodarstvo potrebuje strukturne spremembe, kamor sodi tudi usklajevanje makroekonomske politike in aktivnih politik trga dela, da se podpre prehod k okolju prijaznemu gospodarstvu;

Poročevalka

:

Christine Chapman (UK/PES), članica nacionalne skupščine Walesa

1.

podpira pripravo dokumenta, ki bo nasledil lizbonsko strategijo po letu 2010, vendar meni, da bi bilo treba to strategijo ponovno uravnovesiti in jo združiti z evropsko strategijo trajnostnega razvoja; medtem ko pozdravlja zavezo za okrepitev vloge ljudi v vključujočih družbah ter oblikovanje konkurenčnega, povezanega in okolju prijaznejšega gospodarstva, kakor je Komisija navedla v svojem posvetovalnem dokumentu o prihodnosti strategije, objavljenem 24. novembra, pa obžaluje, da Komisija ne predlaga ambicioznejše in obsežnejše vizije za ponovno uravnovešenje in preusmeritev strategije v smeri trajnostne, socialno pravične in bolj povezane evropske družbe;

2.

poudarja, da sedanja lizbonska strategija ni ustrezno priznala bistvene vloge lokalnih in regionalnih oblasti v EU pri izvajanju strategije in seznanjanju z njo na lokalni ravni; ponavlja poziv, ki ga je izrazil v beli knjigi o upravljanju na več ravneh, da je namreč treba to pomanjkljivost v novi strategiji odpraviti;

3.

opaža, da se je med regionalnimi in lokalnimi oblastmi močno razširila negotovost glede splošnega namena sedanje lizbonske strategije, ki jo je mogoče odpraviti tako, da se v novi strategiji določijo jasni cilji, s katerimi je treba učinkovito seznanjati lokalne prebivalce;

4.

obžaluje, da lizbonski strategiji, katere namen je bil prispevati k doseganju ekonomske in monetarne unije (EMU), večinoma ni uspelo izboljšati skupnega gospodarskega upravljanja na ravni EU ali bolje uskladiti gospodarskih politik držav članic; pri tem zlasti obžaluje dejstvo, da v sedanji gospodarski krizi mnoge države članice sprejemajo gospodarske politike, ki sledijo zgolj nacionalnim potrebam, ne poskušajo pa doseči usklajenih ukrepov znotraj enotnega evropskega trga;

5.

poziva k določitvi jasnega glavnega cilja v novi strategiji, ki bo usmerjen v visoko kakovost življenja in dobro počutje vseh državljanov EU. Najpomembnejša elementa pri tem sta zaposlitev in materialna blaginja, vendar je treba za celotno podobo kakovosti življenja in dobrega počutja upoštevati tudi druge dejavnike, vključno s širšim družbenim in okoljskim ozadjem, v katerem ljudje živijo (3);

6.

poudarja, da je treba visoko kakovost življenja doseči v okviru obremenitvenih meja, ki jih postavlja planet, ki ni neskončen  (4), njen temelj pa mora biti socialno povezana in pravična družba, ki omogoča optimalno vrednost in prispevek vsakega posameznika ter skupin in v kateri se pobude in podporni ukrepi osredotočajo na boj proti revščini in socialni izključenosti ter na razvoj trajnostnega gospodarstva;

7.

poudarja odločilen pomen izobraževanja in usposabljanja pri ozaveščanju o vprašanjih trajnosti ter za razvoj ustvarjalnega in podjetniškega potenciala državljanov Evrope; poleg tega poudarja, da je treba oblikovati kulturo vseživljenjskega učenja;

8.

predlaga, da se za novo strategijo izbere novo ime, s čimer se bomo izognili zamenjavanju z Lizbonsko pogodbo in poudarili nov pristop v strategiji, na primer Kakovost življenja za vse: gradnja trajnostne prihodnosti za Evropo v svetu, v skrajšani različici Strategija trajnostne Evrope;

9.

poziva k učinkovitejši strategiji komuniciranja, ki vključuje lokalne in regionalne oblasti,da se poveča ozaveščenost in da se ljudi seznanja z glavnimi sporočili nove strategije.

10.

ugotavlja, da je sedanja finančna, gospodarska, socialna in okoljska kriza temeljito spremenila okvir, v katerem poteka razprava o prihodnosti lizbonske strategije, kar pomeni, da „business as usual“, tj. poslovanje kot običajno, ni pravilna izbira. Kriza prinaša mnoge takojšnje izzive, kot je predvsem boj proti naraščajoči brezposelnosti v Evropi, zlasti med mladimi, in proti grozečemu pojavu protekcionizma. Odkrila je strukturne šibkosti svetovnega gospodarskega modela in opozorila na potrebo po novem in trajnostnem pristopu – tako na okoljskem kot socialnem in gospodarskem področju – ter po strožji regulaciji bančnega in finančnega sektorja;

11.

ponavlja, da se je Evropa že pred izbruhom gospodarske krize, ko je veljalo, da je gospodarstvo razmeroma uspešno, soočala z visoko stopnjo revščine in vse večjimi razlikami v dohodku. Po podatkih, ki jih je objavila Evropska komisija oktobra 2008, 16 % evropskega prebivalstva živi pod pragom revščine, vsak deseti prebivalec EU živi v gospodinjstvu, kjer nihče ni zaposlen, 19 % otrok pa ogroža revščina (5). Boj proti revščini in naraščajočim razlikam v bogastvu v Evropi mora biti uvrščen med najpomembnejše cilje prihodnje strategije;

12.

ugotavlja, da se Evropa sooča z mnogimi dolgoročnejšimi izzivi, kot so demografske in podnebne spremembe, zanesljivost oskrbe z energijo, globalizacija (6) in teritorialna kohezija v EU, ki jih mora nova strategija upoštevati. Obžaluje, da Komisija v posvetovalnem dokumentu o strategiji EU za leto 2020 ni bolj poudarila vloge teritorialne kohezije kot vodilnega načela; v skladu z zahtevami o teritorialni koheziji iz Lizbonske pogodbe poziva Komisijo, naj sprejme zavezo, da bo vsakemu novemu zakonodajnemu predlogu, ki posega v območje pristojnosti lokalnih in regionalnih oblasti, priložila oceno teritorialnega učinka;

13.

ugotavlja, da bodo zaradi družbene, finančne in gospodarske krize javne finance v prihodnjih letih pod precejšnjim pritiskom, zato je učinkovito dodeljevanje finančnih sredstev na lokalni, regionalni, nacionalni in evropski ravni bistvenega pomena, da se zagotovijo naložbe, potrebne za uresničitev širših ciljev nove strategije. Da bi mesta in regije lahko učinkovito prispevali k izvajanju lizbonske strategije, je treba v celoti zagotoviti, da Evropska unija in države članice spoštujejo načela Evropske listine lokalne samouprave Sveta Evrope glede finančnih virov lokalnih oblasti (člen 9);

14.

meni, da doseganje učinkovite socialne kohezije in reševanje dolgoročnih izzivov na vseh političnih področjih zahtevata teritorialni pristop, ki upošteva posebne značilnosti regionalne in lokalne ravni po vsej Evropi. V podporo uravnoteženemu teritorialnemu razvoju v Evropi je treba tudi nameniti zadostna sredstva iz proračuna Skupnosti;

15.

predlaga, da se kot prednostne naloge nove strategije določijo naložbe v okolju prijazno gospodarstvo, socialna kohezija, zagotavljanje upravljanja na več ravneh in nova zasnova za ocenjevanje učinka nove strategije.

16.

poziva k vključitvi ciljev in obveznosti EU na področju podnebnih sprememb v novo strategijo, da se v vsej Evropi razvije gospodarstvo z nizkimi emisijami;

17.

poziva voditelje EU, da kot glavno nalogo določijo razvoj evropske konkurenčnosti v okolju prijaznem gospodarstvu, kar bo EU omogočilo, da bo prevzela glavno vlogo pri preoblikovanju svetovnega gospodarstva v gospodarstvo s trdnimi in trajnostnimi temelji. To predvsem pomeni, da mora EU dajati dober zgled tako, da prednostno vlaga v nove, okolju prijazne tehnologije, razvoj in raziskave, v proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, energetsko učinkovitost, trajnostne metode proizvodnje in potrošnje, informacijsko in telekomunikacijsko tehnologijo, pa tudi v širokopasovno infrastrukturo na oddaljenih območjih, ter hkrati spodbuja varstvo in ohranjanje okolja. Evropske univerze, raziskovalni centri in MSP morajo imeti odločilno vlogo pri izvajanju teh nalog (7). Zato evropsko gospodarstvo potrebuje strukturne spremembe, kamor sodi tudi usklajevanje makroekonomske politike in aktivnih politik trga dela, da se podpre prehod k okolju prijaznemu gospodarstvu;

18.

poziva k evropski strategiji za okolju prijazno znanje in sposobnosti ter okolju prijazna delovna mesta, da se zagotovi okvir za naložbe v znanje in sposobnosti, ki bodo podprle razvoj trajnostnega gospodarstva. Prihodnji programi financiranja EU, vključno s programom Vseživljenjsko učenje in Evropskim socialnim skladom, bi morali biti usmerjeni v podporo naložb v „zelena delovna mesta“ in „zeleno znanje in sposobnosti“, poseben poudarek pa bi bilo treba dati novim, dinamičnim in inovativnim MSP (8);

19.

poziva EU, naj sprejme usklajen okvir spodbud in mehanizmov pomoči („okolju prijazna boljša pravna ureditev“) za podporo razvoju trajnostnega gospodarstva v vsej Evropi;

20.

poziva, da se med prednostne naloge uvrsti izmenjava primerov najboljše prakse na področju inovativnih pristopov, ki v vseh državah članicah spodbujajo državljane, podjetja in javne oblasti v EU, da ravnajo okolju prijazno, jih za to nagrajujejo in kaznujejo „netrajnostno“ ravnanje;

21.

ponavlja, da lahko okolju prijazen pristop sproži pozitiven potek dogodkov in prispeva k boju proti gospodarskim in socialnim problemom. Nedavne spremembe uredb o strukturnih skladih so na primer omogočile podporo ukrepom za energetsko učinkovitost v gospodinjstvih z nizkimi dohodki;

22.

poudarja, da so pobude „od spodaj navzgor“, ki jih pripravijo lokalne skupnosti, pomembne za dosego sprememb na lokalni ravni (9);

23.

opozarja na vrednost in pomen sistemov socialnega zavarovanja in socialne varnosti, ki ščitijo najbolj ranljive skupine v družbi, ter poudarja, da je treba ohraniti močan evropski socialni model (10);

24.

v skladu s protokolom o storitvah splošnega pomena, priloženim Lizbonski pogodbi, priznava bistveno vlogo teh storitev, zlasti socialnih storitev splošnega pomena, katerih način organiziranja in financiranja je treba bolje zavarovati; hkrati priznava pomen lokalnih javnih storitev za državljane;

25.

poziva k ukrepom za boj proti revščini otrok in večgeneracijski revščini v družinah ter poudarja, da si je treba še naprej prizadevati za uresničitev barcelonskih ciljev glede storitev otroškega varstva (11);

26.

poudarja pomen kohezijske politike za celotno EU, za katero bodo na voljo ustrezna finančna sredstva in ki bo vključila vse regije v Evropi, kot ključnega dejavnika pri podpiranju izvajanja nove strategije ter zavrača vsakršne poskuse ponovne nacionalizacije strukturnih skladov ali odstranitve regionalne razsežnosti iz kohezijske politike pri pregledu prihodnjega proračuna EU;

27.

poziva k zavezanosti k učinkovitejši uporabi sedanjega znanja in primerov najboljše prakse v programih strukturnih skladov EU v korist vsake regije v EU;

28.

poziva voditelje EU, naj izkoristijo evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti 2010 ter se zavežejo, da bodo med prednostne naloge uvrstili tudi socialno kohezijo in socialno vključevanje, s ciljem boriti se proti naraščajoči brezposelnosti, razlikam v gospodarski uspešnosti med posameznimi regijami, socialni izključenosti, dolgotrajni brezposelnosti in gospodarski nedejavnosti. OR se strinja s poročilom Barca, ki navaja, da so programi strukturnih skladov EU glavno orodje za preprečevanje socialne izključenosti;

29.

poziva k ukrepom proti naraščajoči brezposelnosti mladih, in sicer tako, da se daje prednost naložbam v izobraževanje, usposabljanje in razvoj znanja ter sposobnosti, vključno s shemami za spodbujanje mobilnosti mladih. Odbor pozdravlja priporočilo Sveta o mobilnosti mladih prostovoljcev, sprejeto novembra 2008, in podpira predlog Komisije, da se leto 2011 razglasi za evropsko leto prostovoljstva;

30.

poziva k večjemu priznavanju zelo pomembnega prispevka žensk kot delavk, podjetnic in inovatork. Pred kratkim objavljeno poročilo Evropske komisije kaže, da mora Evropa na področju enakosti med spoloma še veliko storiti. Poročilo zlasti opozarja na trdovratne razlike v plačilu med moškimi in ženskami, pa tudi na težave pri usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja ter na stereotipe o spolih (12)  (13). Zato upa, da bodo pripravljena priporočila in spodbude, ki bodo ženskam pomagala, da ohranijo zaposlitev ali vstopijo na trg dela;

31.

poziva k večjemu priznavanju pomena in prispevka vseh članov družbe. Nova strategija mora pripisati velik pomen „civilni družbi“, zlasti prispevku tretjega sektorja, negovalcev in prostovoljcev, ki skrbijo za dobro počutje drugih in katerih delo pogosto ni dovolj cenjeno. Ravno tako mora spodbujati politike aktivnega staranja in medgeneracijske pobude;

32.

meni, da bi morala prihodnja kohezijska politika EU podpreti tudi lokalne pobude za razvoj, namenjene mestnim in podeželskim skupnostim, ki se soočajo s posebnimi družbeno-gospodarskimi problemi. Takšen pristop je bil v preteklosti uspešno uporabljen v okviru pobud, kot so EQUAL, LEADER in URBAN, ter glavnih programov Cilj 1 in 2;

33.

podpira pristop, v katerem pravila o državni pomoči omogočajo podporo lokalni in trajnostni gospodarski proizvodnji, ki ima temelje v skupnosti (npr. z dajanjem prednosti okolju prijaznim javnim naročilom ter dostopu do širokopasovne infrastrukture v oddaljenih in podeželskih skupnostih).

34.

poudarja potrebo po vključevanju lokalnih in regionalnih oblasti v oblikovanje, izvajanje in oceno nove strategije;

35.

opozarja, da morajo regionalne in lokalne oblasti prevzeti vodilno vlogo pri premagovanju finančne in gospodarske krize na lokalni ravni, saj se bodo tako obravnavali takojšni in kratkoročni izzivi (14);

36.

poziva k boljšemu usklajevanju in sodelovanju med različnimi upravnimi ravnmi v Evropi in se zavzema za bistveno močnejšo regionalno razsežnost nove strategije;

37.

poziva voditelje EU, naj zagotovijo, da bodo prihodnji izdatki EU namenjeni doseganju glavnih ciljev nove strategije, pri čemer naj se uspešna metoda namenskega dodeljevanja sredstev iz strukturnih skladov v skladu z lizbonsko strategijo uporabi na vseh pomembnih področjih proračuna EU;

38.

poziva k močnejšim spodbudam za nacionalne vlade, da bi se zavezale k uresničevanju – po potrebi tudi obvezujočih – ciljev nove strategije, da se tako zagotovi učinkovito izvajanje na lokalni ravni;

39.

pozdravlja razmislek o povezavi strategije z mandatom Evropske komisije in Evropskega parlamenta. Vloga Evropskega parlamenta kot demokratično izvoljenega telesa Evrope, ki dela v partnerstvu z Odborom regij in Evropskim ekonomsko-socialnim odborom, bi morala biti v novi strategiji jasneje opredeljena;

40.

ugotavlja, da v okviru kohezijske politike EU obstaja struktura upravljanja na več ravneh za izvajanje programov strukturnih skladov, in meni, da bi morala nova strategija izkoristiti te strukture partnerstev za odpravo sedanjih pomanjkljivosti v strukturah upravljanja. Jasna usmeritev struktur upravljanja v regionalne programe kohezijske politike EU je veliko učinkovitejši način zagotavljanja skupnega oblikovanja politik;

41.

predlaga, naj imajo ta partnerstva dejavno vlogo pri pripravi nacionalnih programov reform, pri čemer bi morali programi strukturnih skladov prispevati k uresničevanju splošnih ciljev nacionalnih programov reform na regionalni ravni; izraža zaskrbljenost, ker posvetovalni dokument ne vsebuje nobenih konkretnih predlogov o tem, kako bo strategija EU za leto 2020 vključila lokalne in regionalne oblasti ter regionalne parlamente in skupščine v razvoj in izvajanje strategije in nacionalnih programov reform;

42.

opaža vse večje nezadovoljstvo zaradi uporabe BDP kot glavnega kazalnika za merjenje gospodarske uspešnosti in poziva k pripravi novih kazalnikov, ki bi zagotovili boljši način merjenja blaginje, dobrega počutja in kakovosti življenja v Evropi (15);

43.

se zavzema za to, da se pri takšnih ukrepih upoštevajo širši družbeni in okoljski izzivi, vključno s kazalniki revščine otrok, razdelitvijo dohodka, ravnmi CO2 in drugimi emisijami, učinkom na biotsko raznovrstnost in drugimi elementi, ki sodijo v širšo definicijo blaginje in ki kažejo na razlike na podnacionalni ravni v Evropi (16);

44.

poziva k neposredni vključitvi lokalnih in regionalnih oblasti v določanje ciljev in kazalnikov za novo strategijo. Konvencija županov, podpisana januarja 2009, dokazuje, da lahko lokalne in regionalne oblasti dosežejo napredek pri glavnih političnih vprašanjih in prevzamejo ambicioznejše obveznosti kot oblasti na nacionalni in evropski ravni.

45.

poudarja, da to mnenje temelji na rezultatih posvetovanja o prihodnosti strategije, ki ga je OR začel marca 2009 v Pragi, ter na aktivni fazi raziskav, ki je potekala v Bruslju, Walesu in v Združenem kraljestvu. Platforma za spremljanje lizbonske strategije je pravočasno prispevala obsežno analizo rezultatov posvetovanja;

46.

meni, da mora OR še naprej spremljati izvajanje nove strategije na lokalni ravni prek svojih mrež, zlasti prek platforme za spremljanje lizbonske strategije.

29.5.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 141/11

—

opozarja, da je treba politične (državne, regionalne in občinske) akterje pozvati, naj uveljavijo svoj vpliv in poskrbijo, da bodo odpravljene negativne posledice krize, ter dajo absolutno prednost priložnostim, ki jih ponuja gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika, za njihovo spodbujanje pa uporabijo celovit in trajnostni pristop revidirane lizbonske strategije;

—

ugotavlja, da je zaradi dolgotrajne gospodarske krize službo izgubilo že več tisoč delavcev v EU. Njihovo/To število se bo še povečalo zaradi pojava novih trgov in selitve podjetij v države s poceni proizvodnjo. Nadgrajevanje znanja in spretnosti vseh delavcev ter uskladitev tega znanja in spretnosti s potrebami trga dela sta nujno potrebna;

—

meni, da je kakovostno osnovno izobraževanje podlaga za pridobivanje znanja in spretnosti ter povečuje pripravljenost na vseživljenjsko učenje. Družbe in zlasti Evropska unija se vse bolj razvijajo v smeri družbe znanja, v kateri je povpraševanje po visoko usposobljenih delavcih veliko, največ delovnih mest pa je v storitvenem sektorju;

—

opozarja, da prehod na nizkoogljično gospodarstvo zaradi podnebnih sprememb ter stalen tehnološki napredek, zlasti na področju IKT, zahtevata – na nekaterih področjih korenito – prestrukturiranje obstoječih sektorjev. To bo povzročilo ustrezne spremembe na trgu dela, hkrati pa bo tudi velik potencial za odpiranje novih delovnih mest (zelena delovna mesta), ki so pogosto multidisciplinarna in zahtevajo znanje z različnih področij.

Poročevalka

:

Marianne Fügl (AT/PES), podžupanja občine Traisen

1.

pozdravlja prizadevanja Komisije, povezana s sporočilom Nova znanja in spretnosti za nova delovna mesta;

2.

ugotavlja, da je najhujša finančna in gospodarska kriza v zadnjih desetletjih povzročila krizo zaposlovanja in socialno krizo, ki se bo v prihodnosti še zaostrila, zato je treba njene učinke predvideti in jih ublažiti (1);

3.

opozarja, da je treba politične (državne, regionalne in občinske) akterje pozvati, naj uveljavijo svoj vpliv in poskrbijo, da bodo odpravljene negativne posledice krize, ter dajo absolutno prednost priložnostim, ki jih ponuja gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika, za njihovo spodbujanje pa uporabijo celovit in trajnosten pristop revidirane lizbonske strategije;

4.

meni, da je zato treba analizirati razvoj trga dela Evropske unije v naslednjih letih.

5.

meni, da se bodo Evropska unija in njenih 27 držav članic v prihodnjih letih soočale s številnimi velikimi izzivi, saj se bodo osnovne strukture ter kultura industrijske in informacijske družbe prilagodile novi praksi družbe znanja in inovacij, v kateri je ključen dejavnik sposobnost naglega napovedovanja;

6.

ugotavlja, da je zaradi dolgotrajne gospodarske krize službo izgubilo že več tisoč delavcev v EU. To število se bo še povečalo zaradi pojava novih trgov in selitve podjetij v države s poceni proizvodnjo. Nadgrajevanje znanja in spretnosti vseh delavcev ter uskladitev tega znanja in spretnosti s potrebami trga dela sta nujno potrebna;

7.

meni, da je kakovostno osnovno izobraževanje podlaga za pridobivanje znanja in spretnosti ter povečuje pripravljenost na vseživljenjsko učenje. Družbe in zlasti Evropska unija se vse bolj razvijajo v smeri družbe znanja, v kateri je povpraševanje po visoko usposobljenih delavcih veliko, največ delovnih mest pa je v storitvenem sektorju;

8.

meni, da je treba bolj upoštevati demografske spremembe in staranje prebivalstva;

9.

opozarja, da prehod na nizkoogljično gospodarstvo zaradi podnebnih sprememb ter stalen tehnološki napredek, zlasti na področju IKT, zahtevata – na nekaterih področjih korenito – prestrukturiranje obstoječih sektorjev. To bo povzročilo ustrezne spremembe na trgu dela, hkrati pa bo tudi velik potencial za odpiranje novih delovnih mest (zelena delovna mesta), ki so pogosto multidisciplinarna in zahtevajo znanje z različnih področij;

10.

poudarja, da bodo vse te spremembe vplivale na delavce, trg dela in podjetja;

11.

predlaga, da se določijo konkretni dolgoročni ukrepi, katerih jedro so radikalne dejavnosti, ki temeljijo na tesni interakciji med raziskovalnimi, izobraževalnimi in inovacijskimi dejavnostmi (t. i. trikotnik znanja), in pri katerih se ob podpori sodelovanja izmenjajo izkušnje na ravni Evropske unije ter oblikujejo ustrezne rešitve.

12.

poudarja, da imajo lokalne in regionalne oblasti pomembno vlogo pri uresničevanju ciljev iz sporočila Komisije;

13.

pozdravlja dejstvo, da sporočilo izrecno priznava regionalne razlike med potrebami po znanju in spretnostih ter trgi dela. Poleg tega so lokalne in regionalne oblasti glavni organizatorji osnovnega in srednjega izobraževanja, s katerim zagotavljajo temelje za nadaljnje usposabljanje, zelo pogosto pa so pristojne tudi za zagotavljanje potrebnega okvira za mobilnost in usposabljanje, na primer prometnih povezav, varstva otrok in izobraževalnih ustanov;

14.

meni, da je čezmejna poklicna mobilnost predpogoj, da se zagotovi večja izbira in da bo več ljudi lahko našlo nova in boljša delovna mesta;

15.

je prepričan, da so za podeželska območja s strukturnimi pomanjkljivostmi, ki jih ogroža izseljevanje, in za najbolj oddaljene regije, nujni tesnejše vključevanje občin in regij s pomočjo okrepljenega regionalnega sodelovanja vseh zainteresiranih strani, analiza regionalnih trgov dela ter ocena prihodnjih zahtev glede kakovosti. Vključitev znanja in izkušenj lokalnih in regionalnih oblasti je nepogrešljiva za oblikovanje odgovorov Evropske unije na izzive;

16.

se zavzema za učinkovitejšo porabo finančnih sredstev evropskega socialnega sklada (ESS), kar zadeva lokalne in regionalne oblasti. Tako bodo imele občine in regije hiter in neposreden dostop do potrebnih finančnih sredstev, prav tako pa bodo lahko bolje usklajevale njihovo porabo.

17.

poudarja, da se trg dela v posameznih državah članicah kot tudi v celotni EU sooča z različnimi spremembami;

18.

ugotavlja, da danes zelo malo delavcev ostane celo življenje na istem delovnem mestu. Študija iz leta 2005 je pokazala, da so bili delavci v svojem poklicnem življenju doslej v povprečju že na štirih različnih delovnih mestih (2). Veliko delavcev prehaja iz obdobij zaposlenosti v obdobja brezposelnosti in obratno, vse več delovnih mest pa je negotovih; zato poziva k vzpostavitvi delavcu prijaznega ravnovesja med temeljno potrebo po socialni varnosti na eni strani ter potrebno prožnostjo trga dela na drugi strani (ki ga izraža pojem „prožne varnosti“);

19.

meni, da ima poklicna mobilnost v današnjem poklicnem življenju pomembno vlogo, z novimi poklicnimi izzivi pa so se pripravljeni spoprijeti zlasti mladi, visoko usposobljeni delavci. Od ljudi, ki so poklicno in prostorsko fleksibilni, se prej pričakuje, da se bodo prilagodili novim razmeram;

20.

opozarja, da se prebivalstvo hitro stara, v Evropski uniji bi se število delovne sile do leta 2030 lahko zmanjšalo za slabih 20 milijonov (3). Delavci morajo imeti zato že danes dovolj znanja in spretnosti, da bi preživeli na trgu dela v prihodnosti. Zagotovljen mora biti dostop do izobraževanja in usposabljanja. Hkrati so potrebni inteligentni sistemi za upravljanje migracij, ki upoštevajo potrebe posameznikov, ciljnih držav in držav izvora;

21.

opozarja, da se v naslednjem desetletju pričakuje povečanje povpraševanja po visoko usposobljeni in prilagodljivi delovni sili z različnimi znanji in spretnostmi (ne le tehničnimi, ampak tudi socialnimi in kulturnimi, na primer s sposobnostjo sporazumevanja in sposobnostjo reševanja sporov). Zahteve za delojemalce na delovnih mestih, za katera sta potrebni nižja in srednja stopnja izobrazbe, si postajajo vse bolj podobne. V celoti se bo za ta področja zahtevala vedno višja stopnja izobrazbe, povpraševanje po dejavnostih, za katere je potrebna nižja usposobljenost, pa upada. Hkrati se višajo plače za dela, ki zahtevajo visoko usposobljenost, in nižajo za tista, kjer je potrebna nižja usposobljenost. Posledica polarizacije delovnih mest bi morala biti plačna politika, ki bi temeljila na produktivnosti, da bi se izognili pojavu sektorjev z najnižjimi plačami. Treba si je prizadevati, da bi z ustreznimi ukrepi usposabljanja ljudem dali resnične možnosti za mobilnost.

22.

spodbuja države članice, naj razvijejo pregledna orodja za napovedovanje in predvidevanje, s katerimi lahko spodbujajo ustvarjanje novih delovnih mest, za katera je potrebno veliko znanja, in razvijajo usposabljanje v skladu z znanji in spretnostmi, ki se zahtevajo na trgih dela;

23.

priporoča uporabo kvantitativnih in kvalitativnih ukrepov, da se zagotovi zanesljivost in učinkovitost takšnih instrumentov napovedovanja;

24.

meni, da morajo biti delavci, če želijo ostati konkurenčni na trgu dela, predvsem prilagodljivi. Poleg tega morajo biti sposobni, da se odzivajo na nepričakovane spremembe, imeti pa morajo tudi dobre komunikacijske sposobnosti (4). Hkrati je treba vzpostaviti tak okvir, da se prilagodljivost ne zahteva le od delavcev, kar pomeni, da morajo javni organi na različnih ravneh in socialni partnerji skupaj razmisliti, kako bi uskladili potrebno socialno varnost in zahteve po prožnosti na trgu dela. Pri tem je treba upoštevati, da se na notranjem trgu EU ne sme spodbujati tekmovanje za najnižje standarde;

25.

poziva k pospešitvi sodelovanja med podjetji, izobraževalnimi ustanovami in centri za poklicno usposabljanje, lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter interesnimi skupinami na tem področju. Spodbujati je treba predvsem sodelovanje med podjetji in izobraževalnimi ustanovami ter centri za poklicno usposabljanje, da bi vzpostavili partnerstva, s katerimi bi zadovoljili srednjeročne potrebe po znanju in spretnostih. Pomembne informacije bi lahko pridobili tudi s kvalitativnimi študijami o pričakovanjih delodajalcev glede študentov in absolventov;

26.

podpira izhodišče Komisije, da so dodatne informacije o razmerah v državah članicah EU nujne za ustrezen politični odgovor na izzive;

27.

Evropsko komisijo poziva, da si prizadeva za sodelovanje z Evropskim centrom za razvoj poklicnega usposabljanja (Cedefop) in ga okrepi ter da izkoristi tudi rezultate njegovih raziskav, da bi pravočasno ugotovili potrebe po novem znanju in sposobnostih na trgu dela ter si zagotovili podrobne napovedi s tega področja;

28.

poudarja, da je pri zbiranju in uporabi teh informacij treba upoštevati regionalne razlike. Samo tako je namreč mogoče določiti konkretne ukrepe, prilagojene posameznim regijam v različnih državah članicah EU.

29.

vztraja, da mora delovna sila pridobiti znanja in spretnosti, ki jih bo trg dela zahteval v prihodnosti. Pri tem sta zelo pomembna izobraževanje in poklicno usposabljanje delavcev. Univerze in druge izobraževalne ustanove ter centri za poklicno usposabljanje morajo enak poudarek kot osnovnemu izobraževanju otrok in mladih dati tudi usposabljanju tistih, ki so že na delovnem mestu, ter jim zagotoviti potrebne spretnosti in znanja;

30.

ugotavlja, da je treba oblikovati in uresničiti ustrezne strategije in politične ukrepe, ki bodo okrepili vseživljenjsko učenje in povečali prožnost in varnost na področju zaposlovanja;

31.

poudarja, da je treba obstoječa delovna mesta ohraniti in vanje vlagati. Podjetja morajo zato zaposlenim omogočiti notranje izobraževanje in usposabljanje, ki zvišujeta produktivnost in gospodarsko rast. V tem okviru se Evropsko unijo in države članice poziva, da na usklajen način zagotovijo spodbude tudi za podjetja in usposabljanje;

32.

meni, da sta že bolonjski oziroma københavnski proces storila pomembne korake v smeri oblikovanja evropskega izobraževalnega prostora. Ker bo trg dela Evropske unije v prihodnosti zahteval več znanj in spretnosti, je za poklicno mobilnost delavcev v zvezi s tem pomembno, da bodo diplome in druga spričevala v posameznih državah članicah bolj priznani;

33.

opozarja, da bo delež delovnih mest, za katera je potrebna visoka stopnja izobrazbe, do leta 2020 narasel s 25,1 odstotka na 31,3 odstotka (5). Po drugi strani se je treba izogniti nevarnosti prevelike ponudbe visoko usposobljenih delavcev. Zato je treba vzporedno s spodbujanjem visoko izobražene delovne sile pravočasno priznati potrebna znanja in spretnosti na trgu dela, da se zagotovi tudi dovolj ustreznih delovnih mest zanje, da se doseže ravnovesje med ponudbo in povpraševanjem;

34.

meni, da mora uvedba evropskega okvira kvalifikacij povečati preglednost znanj in spretnosti, olajšati dostop do usposabljanja ter spodbujati prilagodljivost in mobilnost delavcev. Mobilnost v tem primeru ne pomeni le mobilnosti med različnimi podjetji, ampak tudi in predvsem mobilnost znotraj podjetij;

35.

poudarja, da je treba tudi nedržavljanom EU oziroma priseljencem dati možnost priznanja njihove izobrazbe, da se obstoječa znanja in spretnosti ne bi izgubili. V zvezi s tem je zelo pomembno tudi sodelovanje na mednarodni ravni (na primer z matičnimi državami priseljencev v boju proti begu možganov);

36.

poziva k temu, da se prenos strokovnega znanja in spretnosti začne že v zgodnjem otroštvu, saj se pripravljenost na vseživljenjsko učenje spodbuja predvsem v osnovni šoli. V tem življenjskem obdobju namreč otroci najhitreje in najpreprosteje pridobijo nova znanja in spretnosti;

37.

meni, da se lahko prek sodelovanja med podjetji in izobraževalnimi ustanovami in centri za poklicno usposabljanje bolje uskladijo potrebna znanja in spretnosti ter ponudba delovnih mest, in sicer z oblikovanjem in izvajanjem programa e-znanja na ravni EU, ki ga je mogoče na lokalni in regionalni ravni prilagoditi različnim potrebam in razmeram. Pripravništvo in informativni dnevi omogočajo pridobitev dodatnih znanj in spretnosti ter vpogled v delovno okolje;

38.

meni, da je smiselno razmisliti o oblikovanju listine Evropske unije o pripravništvu. S tem bi lahko imeli mladi pri nabiranju delovnih izkušenj in njihovem priznavanju več pravic in tako lažje začeli svoje poklicno življenje.

39.

meni, da bi bilo treba kakovosti dela na splošno nameniti večjo pozornost tudi na ravni EU. Ob tem je treba opomniti, da je od leta 2008 naprej ustvarjanje dostojnih delovnih mest eden od razvojnih ciljev novega tisočletja Združenih narodov;

40.

poudarja, da za gospodarsko okrevanje Evropske unije ne zadostujeta zgolj gospodarska rast in ustvarjanje delovnih mest. Treba je sprejeti dodatne ukrepe, ki bodo prispevali k socialni koheziji;

41.

vztraja, da je treba osebam, ki zaradi svojih interesov kot tudi telesnih in intelektualnih sposobnosti ne izpolnjujejo zahtev visokokvalificiranega trga dela, zagotoviti dostop do trga dela prek nujnih programov za podporo in pomoč pri zaposlovanju ter, po potrebi, zadosten dohodek oziroma – v državah članicah, kjer je to predpisano – minimalni dohodek, ki velja za posamezno državo;

42.

poziva k temu, da se spodbudi enakopravna udeležba žensk in moških na trgu dela tako, da se odstranijo ovire, ki to preprečujejo. V zvezi s tem je ključnega pomena, da se odpravijo še vedno obstoječe razlike med plačami („gender pay gap“);

43.

opozarja, da bo zaradi staranja prebivalstva tudi na področju nege in socialnega varstva več potreb po delovni sili in s tem tudi več možnosti za zaposlitev – zato so ustrezni ukrepi za izboljšanje kvalifikacij ter okrepljeno sodelovanje na ravni Evropske unije pomembni, da se, kadar je to primerno, zmanjša neravnovesje med ponudbo in povpraševanjem v EU;

44.

predlaga, da se spodbujajo oblike zaposlitve s prilagodljivim delovnim časom, ki bodo prilagojene sposobnostim in zdravstvenemu položaju starejših delavcev; s tem bi zlasti starejšim osebam omogočili, da ostanejo na trgu dela, dokler ne dosežejo upokojitvene starosti;

45.

meni, da je mogoče s sodelovanjem med lokalnimi in regionalnimi oblastmi kot tudi podjetji in izobraževalnimi ustanovami ter centri za poklicno usposabljanje uvesti že uspešne modele za usposabljanje, priznanje delovnih izkušenj, razvijanje sposobnosti in ustvarjanje možnosti za zaposlitev. Zbiranje in objava takšnih modelov „najboljših praks“ bi bila koristna. Poleg tega je treba vložiti precejšnja sredstva v nadaljnje razvijanje najboljše prakse, da bi jo lahko vsi uporabili pri spodbujanju konceptov, učnih vsebin ter metod poučevanja, poklicnega usposabljanja in učenja, s katerimi je mogoče znanje in sposobnosti, potrebne na delovnem mestu, razviti z nizkimi stroški za lokalne oblasti (obsežno prilagajanje uporabe IKT);

46.

ugotavlja, da bo treba za učinkovito soočenje s spreminjajočimi se pogoji na trgu dela prilagoditi obstoječe finančne instrumente (ESS, ESRR).

29.5.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 141/16

—

opozarja, da so v mnogih primerih lokalne in regionalne oblasti pristojne za vključitev medijskega opismenjevanja na vse ravni formalnega izobraževanja. Zato bi bilo treba poiskati ustrezen postopek za podporo lokalnim in regionalnim oblastem pri uveljavljanju projektov, ki se nanašajo na medijsko pismenost;

—

poudarja, da je medijska pismenost eno od področij, ki bi jih morali upoštevati v novi fazi sodelovanja EU na področju izobraževanja, ki jo je uvedel nov strateški okvir;

—

meni, da je treba vsebinsko jasno ločevati med glavnimi sestavinami medijske pismenosti, saj razvoj vsake zahteva lastno strategijo, akterje in vire;

—

želi poudariti, da tudi potrošniki potrebujejo boljšo ozaveščenost glede uporabe medijev. Večje spoštovanje pravic potrošnikov je ključnega pomena tudi na medijskem področju.

Poročevalec

:

András Szalay (HU/ALDE), član občinskega sveta občine Veszprém

1.

Odbor regij pozdravlja, da je Evropska komisija predstavila razloge, zakaj je pomembna politika izobraževanja, pa tudi njena temeljna načela in njeni cilji, ki temeljijo na opredelitvi medijske pismenosti (1). Prav tako je upoštevala mnenje, ki ga je OR sprejel na plenarnem zasedanju 8. in 9. oktobra 2008 (2).

2.

Odbor regij izraža upanje, da bo Evropska komisija nadaljevala s prizadevanji za nadaljnji skladen razvoj politike medijske pismenosti, s katero je začela leta 2007. Poziva jo, naj pri tem vključi mnenje OR, pri tem pa upošteva načelo subsidiarnosti in posebne značilnosti lokalnih in regionalnih skupnosti. OR prav tako poziva Komisijo, naj nadaljuje s pripravo akcijskega načrta o medijski pismenosti v sodelovanju z drugimi institucijami EU, Unescom ter lokalnimi in regionalnimi oblastmi. V tem okviru je treba upoštevati, da:

3.

Zato Odbor regij poziva, naj se medijska pismenost kot deveta ključna sposobnost v skladu s priporočilom 2006/962/ES vpiše v evropski referenčni okvir za vseživljenjsko učenje. Čeprav za to ne bi bilo treba nameniti večjih finančnih sredstev Skupnosti, bi takšna sprememba nabora ključnih kompetenc organom, pristojnim za formalno izobraževanje v državah članicah in v regijah, močno pomagala pri sprejemanju potrebnih odločitev za vključitev medijske vzgoje v izobraževalne programe.

4.

Evropska komisija bi morala jasno razlikovati med učenjem s pomočjo interneta – spletnim učenjem ali e-učenjem – ter razvojem medijske pismenosti, torej kritično analizo interneta kot medija v digitalnem okolju. Treba je razjasniti, da spletno učenje ni medijska vzgoja in da so kompetence na področju IKT in digitalne kompetence po eni strani ter medijska pismenost po drugi strani dve različni stvarnosti. Medijska pismenost mora državljanom omogočati, da igrajo dejavno vlogo pri ohranjanju kulturne raznolikosti ter lokalne in regionalne identitete (tako, da se na primer ustvarijo nove možnosti za izražanje lastnega mnenja, in da se prebivalcem na oddaljenih območjih in manjšinam da priložnost za izražanje v lokalni javnosti).

5.

Odbor regij želi opozoriti na to, da je razvijanje medijske pismenosti v povezavi s prilagajanjem metod medijske vzgoje v šolskem okviru in zunaj njega posebej pomembno za prihodnost Evrope. V okviru prilagajanja je treba spodbujati poučevanje novih komunikacijskih tehnologij, ki so ključnega pomena za socialno in poklicno vključevanje.

6.

Razvijanje medijske pismenosti je temeljna prvina zaščite mladoletnih in mladih ter varovanja človeškega dostojanstva v medijih. Spodbuja namreč zavestno uporabo medijev ter razvoj industrije vsebin v smeri samoregulacije in koregulacije (6). Vendar lahko večja medijska pismenost le dopolnjuje državni in naddržavni nadzor ter pravno varstvo mladih (na področju medijev). Ta kompetenca državljanom omogoča sodelovanje v razpravi o odgovornosti vseh akterjev v družbi ter tako spodbuja nastanek novega aktivnega in glede medijev osveščenega državljanstva. To je poglavitnega pomena za evropsko kulturno politiko in aktivno udeležbo državljanov EU, zato je potrebna večja prepoznavnost evropske politike za medijsko vzgojo v vseh državah članicah in na vseh upravnih in političnih ravneh.

7.

Izobraževanje mladih, ki živijo v okolju, nasičenem z mediji, zahteva kakovostno nove pristope, ki upoštevajo različno družbeno-kulturno vlogo medijev in šole na področju posredovanja informacij in vrednot. V razumevanje vloge učitelja je treba vključiti priznanje dejstva, da se učenci v svetu, v katerem so odgovori na dosegu roke, socializirajo nezavedno, saj jim poenostavljajoči diskurz medijev že vnaprej daje na voljo razlago vseh vprašanj. Razvoj ključnih kompetenc mora tako zajemati tudi interpretacijo medijskih vsebin, saj se razvoj kritične naravnanosti nanaša predvsem na vzorce, ki jih mediji posredujejo in ukoreninijo že v otroštvu in ki nezavedno določajo naše pojmovanje sveta.

8.

Pri izvajanju odprte metode usklajevanja in ob pripravi opredelitev novih kazalnikov in novih referenčnih vrednosti na področju izobraževanja in usposabljanja:

9.

Eden izmed glavnih razlogov za počasnost, s katero danes napreduje medijska vzgoja, je ta, da razmerje med medijsko pismenostjo in digitalno pismenostjo v evropski izobraževalni praksi ni jasno opredeljeno. V izobraževalni praksi je uporaba IKT postala predvsem sredstvo zagotavljanja dostopa do digitalnega sveta in spodbujanja enakih možnosti. Danes pridobivanje znanja, potrebnega za uporabo računalniške opreme in osnovne programske opreme, ter obvladovanje preprostih programov za mlade ne pomeni niti najmanjše težave. Hkrati pa učitelji nimajo dovolj znanja in imajo na voljo le malo časa za osvojitev kritične interpretacije medijskih vsebin, dostopnih (tudi) v digitalni obliki, ter za ustvarjalno produkcijo, tj. temeljnih sestavin medijske pismenosti.

10.

Nujno je znova preudariti razmerje med digitalno pismenostjo in medijsko pismenostjo, da pomanjkanje jasnosti pri razmejitvi pismenosti ne bi vodilo v nepravilnosti v izobraževalnem sistemu. Poleg digitalnih kompetenc je treba pri mladih razvijati večjo sposobnost kritične presoje medijskih vsebin, da bi jih tako naučili upoštevati vprašanja, povezana z varnostjo, ter se zavedati pomena varstva zasebnosti in problema zlorabe podatkov.

11.

V okviru posvetovanj o politiki izobraževanja in usposabljanja, povezani z medijsko pismenostjo, je treba opozoriti, da:

12.

Medijska pismenost je eno od področij, ki bi jih morali upoštevati v novi fazi sodelovanja EU na področju izobraževanja, ki jo je uvedel nov strateški okvir.

13.

Odbor regij soglaša z resolucijo Evropskega parlamenta, ki poudarja, da je medijska pismenost nujno potrebna kompetenca za vsakega državljana, ki živi v informacijski družbi (7), ter meni, da si je treba prizadevati za družbo, v kateri je medijska pismenost razširjena, in da je pot do nje medijska vzgoja. Zato ugotavlja, da je bistvenega pomena zagotoviti enakopraven dostop do interneta za vse evropske državljane, zlasti tistim v manj ugodnem položaju zaradi geografske ločenosti ali oddaljenosti.

14.

Treba je vsebinsko jasno ločevati med glavnimi sestavinami medijske pismenosti, saj razvoj vsake zahteva lastno strategijo, lastne akterje in lastne vire. Zato je bistvenega pomena:

15.

OR meni, da bi bilo treba, ne da bi ob tem postavili pod vprašaj velik pomen področij, ki jih obravnava Evropska komisija v zvezi z dobro prakso (tržno komuniciranje, avdiovizualna produkcija in spletne vsebine), utemeljiti ta prednostna tematska področja v priporočilih, ki bodo še sledila. Če utemeljitve ne bi bilo, bi se medijska vzgoja v praksi lahko omejila na obravnavo zgolj teh treh področij.

16.

Glede na to, da bo razvoj kompetenc, kot so zavestno iskanje informacij, kritična razlaga vsebin in ustvarjalna uporaba medijev, prispeval k zaščiti mladoletnih in mladih ter k spoštovanju človeškega dostojanstva v medijih, je ob predpisih, ki jih sprejmejo javni organi, na teh področjih treba hkrati prednostno sprejeti ukrepe, povezane z medijsko pismenostjo.

17.

Prav tako potrošniki potrebujejo boljšo ozaveščenost glede uporabe medijev. Večje spoštovanje pravic potrošnikov je ključnega pomena tudi na medijskem področju.

18.

Odbor regij poudarja, da razvoj kritične medijske vzgoje sam po sebi ne zadostuje za odpravo številnih oblik škode, povezanih s pripravo vsebin (na primer neupravičeno nasilje v medijih, kršenje pravic potrošnikov z medijskimi storitvami, pomanjkljiva verodostojnost in veljavnost, manipulacije). Poleg tega je vzgoja za medije le malo ali pa sploh ne spodbuja trendov, kot so zbliževanje medijev, vzpostavljanje, dostop in medsebojna povezanost digitalnih arhivov, redefinicija avtorskih pravic in predpisov na tem področju ali tudi spletna uprava (9). Medijska vzgoja se s temi trendi ukvarja, jih postavlja v kontekst in pripravlja državljane, da so ozaveščeni uporabniki tega, kar je proizvedeno v javni in medijski sferi. Zato so poleg razvoja medijske pismenosti potrebni predpisi na ustrezni ravni, ki morajo upoštevati pristojnosti in izkušnje lokalnih in regionalnih oblasti.

19.

V okviru prihodnjih priporočil in akcijskih načrtov je treba predvideti programe za razvoj glavnih sestavnih medijske vzgoje, ki bodo uporabni tudi za sisteme izobraževanja in usposabljanja držav članic (tudi s stališča medijske vzgoje) in bodo upoštevali različne izobraževalne in kulturne tradicije držav članic, velike razlike, ki izvirajo iz različnih načinov izobraževanja v regionalnih strukturah ter zakonodaje v vsaki od držav za doseganje ekonomije obsega.

20.

Pri pripravi poročil in akcijskih načrtov je treba upoštevati dobro prakso; v tem okviru Odbor regij opozarja na mnenje (10), v katerem je pozdravil to, da Komisija izvaja več dejavnosti za izkoriščanje znanja, pridobljenega v okviru lokalnih in regionalnih programov za medijsko vzgojo v vsej Evropi, pa tudi v okviru spodbujanja platform dialoga, pričevanja in mrež za izmenjavo dobre prakse.

21.

Vendar pa Odbor izraža skrb glede naslednjih elementov:

Zato je treba vzpostaviti ustrezno organizacijsko in poklicno infrastrukturo: v ta namen je treba ustanoviti službe za medijsko opismenjevanje po zgledu obstoječih „media deskov“ v okviru programa MEDIA (ali pa razširiti njihovo področje delovanja) ali okrepiti oziroma razširiti poklicno posvetovalno vlogo skupine strokovnjakov za medijsko vzgojo, ki jo je ustanovila Evropska komisija.

22.

Evropska komisija lahko po potrebi države članice ob spoštovanju njihove neodvisnosti in načela subsidiarnosti podpira pri pripravi lastne nacionalne strategije medijske vzgoje, pri tem pa upošteva glavne sestavine medijske pismenosti; kolikor je mogoče, je treba v pripravo te nacionalne strategije vključiti organe, pristojne za regulacijo medijev, nosilce odločanja na področju politike izobraževanja in predstavnike lokalnih in regionalnih skupnosti, civilne družbe, industrije digitalnih vsebin ter inovacij na področju medijske vzgoje.

23.

Glede na raznolikost razmer v državah članicah in regijah je razvoj medijske pismenosti v okviru priporočil in akcijskih načrtov treba zasnovati tako, da ga je mogoče prenesti v lokalno družbeno in gospodarsko okolje; za natančnejšo sliko bi bilo treba bolj poglobljeno proučiti nacionalni in tudi regionalni položaj, zlasti glede motivacije in ravnanja lokalnih oblasti, finančnih organov v institucijah ter pedagogov, ki se ukvarjajo z medijsko vzgojo.

24.

Zaradi hitrega razvoja medijskega okolja bi bilo medijsko vzgojo treba stalno proučevati in ocenjevati, v to pa bi bilo treba vključiti organe različnih držav članic, pristojne za regulacijo avdiovizualnega in elektronskega komuniciranja, ter spodbujati njihovo medsebojno sodelovanje za razvoj medijske pismenosti.

25.

Odbor regij poziva Evropsko komisijo, naj spodbuja ustanavljanje regionalnih raziskovalnih in informacijskih oddelkov v okviru lokalnih in regionalnih uprav za proučevanje vprašanj, povezanih z medijsko pismenostjo.

26.

Lokalne in regionalne skupnosti so ključni akterji razvijanja medijske pismenosti, saj so državljanom najbliže in so tudi pristojne za velik del šolskih ustanov, so lastnice lokalnih medijev in drugih kulturnih institucij (knjižnic, občinskih kulturnih domov itd.) ali pa upravljajo z – evropskimi ali drugimi – razvojnimi sredstvi; zato velja začeti z informativnimi kampanjami za lokalne in regionalne skupnosti, ki bodo temeljile na priporočilih Unije in dobrih praksah ter na izboljševanju možnosti za sodelovanje na področju medijskega izobraževanja v evroregijah in čezmejnih območjih.

27.

Lokalne in regionalne oblasti je treba spodbujati k podpori projektov, programov in listin, ki se nanašajo na medijsko pismenost, pri tem pa morajo v prvi vrsti imeti naslednje cilje:

28.

Odbor regij poziva Evropsko komisijo, naj postavi nove temelje za prakso financiranja izobraževalne politike, podporo pilotnim projektom in raziskavam na področju medijske vzgoje, saj je medijsko vzgojo mogoče podpreti s krepitvijo finančnih instrumentov v okviru obstoječih (na primer z regionalnimi projekti sodelovanja v okviru programa Comenius) ali prihodnjih pobud. Ker izvedba zahtevanih ciljev zahteva že na samem začetku razpoložljivost namenskih in večnamenskih sredstev, se Odbor regij strinja s stališčem Parlamenta (11) in meni, da bi bilo podprogram o razvoju medijske pismenosti upravičeno izrecno in ciljno vključiti v druge podporne programe Evropske unije, zlasti Comenius, Izobraževanje in vseživljenjsko učenje, eTwinning (spletna partnerstva), Safer Internet (varnejši internet) in program Evropskega socialnega sklada.

29.

Zlasti je razveseljivo dejstvo, da je Evropska komisija začela s pripravo kazalnikov o medijski vzgoji v daljnoročnejši perspektivi; hkrati pa Odbor regij izraža upanje, da se kazalniki o medijski vzgoji ne bodo omejili na številke o obliki in trajanju uporabe medijev, saj ocena medijske vzgoje vsebuje tudi uporabo metod merjenja sposobnosti posameznika (čeprav je na tem področju določena zadržanost glede uporabe številčnih kazalnikov razumljiva, saj je ustvarjalno in kritično znanje ter znanje, potrebno za razvrščanje vsebin, le težko izraziti s kvantitativno merljivimi merili).

29.5.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 141/22

—

spodbuja Evropsko komisijo in države članice, naj sprejmejo vse potrebne ukrepe, ki bodo zagotovili polno in učinkovito sodelovanje lokalnih in regionalnih oblasti pri upravljanju pobud, povezanih z Evropskim raziskovalnim prostorom;

—

meni, da imajo lahko projekti na področju IKT na evropski ravni (od raziskav in razvoja do izvedbe) precejšnje družbene in gospodarske koristi za mesta in regije, ki pri teh projektih sodelujejo;

—

poziva Komisijo in vlade držav članic, naj aktivno spodbujajo udeležbo lokalnih in regionalnih oblasti v različnih fazah procesov na področju raziskav in razvoja ter uporabo inovacij na področju IKT v javnem sektorju, in sicer z razširjanjem najboljših evropskih praks, svetovanjem in metodološkimi priporočili;

—

močno poudarja poseben pomen storitvenega sektorja pri izkoriščanju ugodnosti, ki jih prinašajo IKT, saj so gospodarske panoge, kot so trgovina na drobno in debelo ter finančne in poslovne storitve, med najpomembnejšimi vlagatelji v IKT.

1.

poudarja, da morajo informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT) kot temelj informacijske družbe, ki je odprta vsem, izpolnjevati potrebe vseh državljanov, tudi tistih, ki jim grozi socialna izključenost. Odbor je že večkrat pozval k naložbam v raziskave na lokalni, regionalni, nacionalni in evropski ravni, da bi zagotovili gospodarsko rast in spodbudili ustanavljanje podjetij. Odbor meni, da lahko uporaba IKT na področju inovacij prispeva k premagovanju glavnih socialno-ekonomskih izzivov;

2.

spodbuja Evropsko komisijo in države članice, naj sprejmejo vse potrebne ukrepe, ki bodo zagotovili polno in učinkovito sodelovanje lokalnih in regionalnih oblasti pri upravljanju pobud, povezanih z Evropskim raziskovalnim prostorom. Regije so pri raziskavah na področju IKT izjemno pomembne. So namreč ključni akterji pri razvoju regionalnih strategij na področju raziskav in inovacij. Pogosto upravljajo raziskovalne ustanove, saj so na območjih, ki so pod njihovo pristojnostjo, univerze in druge raziskovalne ustanove, hkrati pa spodbujajo inovativno okolje. Poleg tega imajo številne regionalne vlade in uprave zakonodajne pristojnosti in same upravljajo z dodeljenimi proračunskimi sredstvi za raziskave;

3.

poudarja, da je spodbujanje e-vključenosti, tj. vključujoče, regionalno in socialno pravične informacijske družbe, ki uporablja IKT za večjo konkurenčnost in boljše javne storitve, opredelil kot ključni cilj v okviru prenovljene lizbonske strategije EU;

4.

poudarja, da so lokalne in regionalne oblasti eden glavnih akterjev, ki so jim namenjeni predlogi pobude i2010 za e-vključenost, in so lahko gonilna sila pri njenem izvajanju. E-vključenost na lokalni in regionalni ravni lahko izboljša kakovost življenja ljudi ter spodbuja družbeno in gospodarsko dejavnost, hkrati pa tudi razvoj regionalnih, učinkovitejših in posamezniku prilagojenih javnih storitev in lokalnih podjetij. Zato morajo lokalne in regionalne oblasti delovati kot partnerji pri vključevanju vseh generacij v družbo in v pobude na področju IKT, s tem pa jim omogočiti lažje in prijetnejše življenje. Regije in mesta imajo na voljo več načinov, da te možnosti čim bolje izkoristijo.

5.

pozdravlja dejstvo, da to sporočilo države članice in regije priznava kot glavne akterje, ki spodbujajo tesnejše sodelovanje med uporabniki in proizvajalci inovacij na področju IKT v različnih delih vlad in uprav, kar naj bi vodilo do priprave skupnih načrtov potreb javnega sektorja, ki jih lahko pomagajo izpolniti IKT (1). OR je že izrazil svoje stališče (2), da bi se morale lokalne in regionalne oblasti vključiti v široko sodelovanje za izboljšanje medobratovalnosti javnih uprav in povečanje učinkovitosti izvajanja javnih storitev;

6.

podpira sklep Komisije, da je uspeh prizadevanj za poenostavitev nastajanja trgov inovacij in za dosego medobratovalnosti ter skupnih standardov odvisen od stalne podpore in sodelovanja nacionalnih, regionalnih in lokalnih oblasti, ta prizadevanja pa je treba dopolniti z ukrepi na regionalni in lokalni ravni (3);

7.

pozdravlja namen Komisije, da s poenostavitvijo postopkov in zmanjšanjem upravnih bremen poveča zanimanje inovativnih podjetij, predvsem lokalnih MSP, za sodelovanje pri ukrepih na lokalni in nacionalni ravni ter na ravni EU;

8.

meni, da imajo lahko projekti na področju IKT na evropski ravni (od raziskav in razvoja do izvedbe) precejšnje družbene in gospodarske koristi za mesta in regije, ki pri teh projektih sodelujejo. OR je že poudaril, da imajo IKT pomembno vlogo pri izvajanju strategije EU za trajnostni razvoj;

9.

se zavzema za to, da bi Evropa v celoti izkoristila ves svoj potencial za razvoj storitev na področju IKT v javnem in zasebnem sektorju in da bi bile IKT tako sredstvo za izboljšanje storitev, ki jih zagotavljajo lokalne in regionalne oblasti na področju zdravstvenega varstva, izobraževanja, ustvarjanja delovnih mest, javnega reda, varnosti in socialnih storitev. Javno-zasebno partnerstvo, ki ga EU spodbuja med lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter MSP, ki se ukvarjajo z razvojem IKT na področju javnih storitev IKT, je lahko odlična podlaga za razvoj lokalnih sposobnosti in znanja v vsej EU;

10.

poudarja, da imajo lahko lokalne in regionalne oblasti vodilno vlogo pri uporabi IKT za večjo energetsko učinkovitost, regije pa imajo glavno vlogo pri ugotavljanju lokalnih možnosti na področju IKT za izmenjavo najboljših tehnoloških praks, iskanje partnerjev za projekte in dodeljevanje finančnih sredstev;

11.

poziva Komisijo in države članice, naj aktivno spodbujajo udeležbo lokalnih in regionalnih oblasti v različnih fazah procesov na področju raziskav in razvoja ter uporabo inovacij na področju IKT v javnem sektorju, in sicer z razširjanjem najboljših evropskih praks, svetovanjem in metodološkimi priporočili;

12.

močno poudarja poseben pomen storitvenega sektorja pri izkoriščanju ugodnosti, ki jih prinašajo IKT, saj so gospodarske panoge, kot so trgovina na drobno in debelo ter finančne in poslovne storitve, med najpomembnejšimi vlagatelji v IKT (4);

13.

ugotavlja, da so IKT v preteklem desetletju postale ključna tehnologija, ki lahko preoblikuje gospodarsko in družbeno dejavnost ter tako pripomore k trajnostni rasti in konkurenčnemu razvoju. Vendar pa politični ukrepi za podporo IKT ne bodo sami zagotovili večje gospodarske uspešnosti (5) in jih tudi ni mogoče izvesti brez aktivne podpore in sodelovanja lokalnih in regionalnih oblasti;

14.

poudarja, da si morajo socialni partnerji, lokalne in regionalne oblasti ter vlade skupaj prizadevati za vzpostavitev dinamičnega kroga vzajemno delujočih dejavnikov, kot so izpopolnjevanje človeških virov, organizacijske spremembe, IKT in produktivnost, ter za razvoj in učinkovito uporabo IKT. Politični ukrepi, s katerimi naj bi izboljšali osnovno pismenost na področju IKT, povečali sposobnosti za uporabo IKT na visoki ravni, spodbujali vseživljenjsko učenje na področju IKT ter povečali vodstvene sposobnosti in sposobnosti mrežnega povezovanja, ki so potrebne za učinkovito uporabo IKT, so še posebej pomembni (6) in spadajo med glavne pristojnosti lokalnih in regionalnih oblasti;

15.

se povsem strinja s tem, da je mobilnost raziskovalcev glavni dejavnik večje učinkovitosti in v večini primerov tudi večje privlačnosti poklicev na področju raziskav IKT, zato poudarja, da:

16.

poudarja, da je treba pritegniti tudi odlične znanstvenike iz neevropskih držav, in zato opozarja tudi na pomen programov mobilnosti EU, kot je program Marie Curie, ter podpornih ukrepov, ki so jih nekatere regije sprejele za spodbujanje vračanja znanstvenikov (7);

17.

opozarja na sklepe strokovne skupine za Evropski raziskovalni prostor (8) o vse večjem pomenu nacionalnih in regionalnih zainteresiranih strani pri razvoju večjih novih evropskih pobud, kot so ERA-NET, Eurostars, Evropski inštitut za tehnologijo (EIT) ali skupne tehnološke pobude in grozdi;

18.

predlaga, da vsi akterji, tj. EU, države članice in regije, proučijo vse možne načine za dosego komplementarnosti med obstoječimi politikami in instrumenti sodelovanja ter za uvedbo mehanizmov, ki bodo zagotovili, da bodo obstoječi programi za usklajevanje popolnoma podprli raziskave na področju IKT (9). OR tako kot v prejšnjih mnenjih (10) ponovno poziva k usklajeni uporabi 7. okvirnega programa za raziskave, strukturnih skladov in programa za konkurenčnost in inovacije, ker je to bistveno za konkurenčnost EU in vzajemno sinergijo med kohezijo, raziskavami, visokošolskim izobraževanjem in politikami na področju inovacij na nacionalni in regionalni ravni;

19.

želi poudariti, da usklajevanje glavnih instrumentov EU, kot so 7. okvirni program, strukturni skladi in program za konkurenčnost in inovacije (PKI), ni le politični cilj, ampak tudi izziv v smislu skladnosti politik. Pri programih, ki se izvajajo na več ravneh in v katerih sodeluje večje število zainteresiranih strani, je za zagotavljanje skladnosti politik nujen učinkovit sistem upravljanja na več ravneh (11);

20.

poudarja, kako pomembno je, da regije čim bolj izkoristijo instrumente za usklajevanje, ki jih ponuja 7. okvirni program. To bi jim omogočilo, da bi si prizadevale za odličnost in evropsko ali mednarodno konkurenčnost svojih sistemov za inovacije in raziskave. To pomeni, da je treba izboljšati mrežno povezovanje na ravni regij med raziskovalnimi inštituti, univerzami, MSP in drugimi ustreznimi akterji, ustanavljati grozde, regionalne tehnološke platforme in središča ter pomagati regionalnim akterjem, da se povežejo s projekti in programi EU na področju raziskav in inovacij, kot so ERA-Net in evropske tehnološke platforme (12);

21.

pozdravlja priložnost, da se bolj prizna vloga lokalnih oblasti pri podpiranju raziskav na področju IKT. Regije in mesta lahko novim proizvodom olajšajo vstop na trg, s predkomercialnimi naročili pa spodbudijo inovacije in raziskave;

22.

poudarja, da lahko lokalne in regionalne oblasti spodbujajo povpraševanje po novih rešitvah, ki temeljijo na IKT, in tako ustvarijo nove trge za evropski raziskovalni prostor. Poleg tega lahko regije in mesta usmerjajo svoje naložbe v raziskave in razvoj, da zagotovijo podporo nekaterim zelo obetajočim področjem, in sicer tako, da ta naložbena prizadevanja povežejo s sedanjimi in nastajajočimi lokalnimi gospodarskimi panogami in grozdi, ter s tem pomagajo pri premagovanju gospodarske recesije in odzivanju na pomanjkanje naložb v raziskave in razvoj;

23.

poudarja, da na splošno prizadevanja na številnih različnih področjih, kot so izobraževanje, inovacije, raziskave, naložbe in trženje inovativnih rešitev na področju IKT, niso dovolj usklajena. Koncept uporabniku prikrojenih inovacij je lahko ključno sredstvo za izboljšave, ki ga uporablja vse več regij in mest po vsej Evropi in ki se je izkazal za glavno gonilo naložb v raziskave in razvoj ter priložnost za vstop novih inovacij na trg. OR zato poziva Evropsko komisijo, naj v sporočilu bolj poudari njegov pomen;

24.

poudarja pomen tesne povezave praks na področju raziskav in razvoja ter industrije, zato poziva države članice in Komisijo, naj naredijo vse, da bodo spodbudile hitri prenos rezultatov raziskav v vsakdanjo prakso v poslovnem in javnem sektorju.

25.

poudarja, da bo proces ustvarjanja raziskovalno-inovacijskega potenciala za širjenje novih obzorij IKT uspešen samo z vključevanjem mest in regionalnih oblasti, ki so zaradi svoje fizične bližine glavni katalizatorji znanja in inovacij v Evropi. Raziskave in inovacije so v čedalje večjem številu evropskih regij na vrhu seznama prednostnih nalog, ki se financirajo z javnimi sredstvi (13);

26.

ugotavlja, da regije v okviru svojih raziskovalnih politik s podpornimi programi ter strukturnimi in zakonodajnimi okvirnimi pogoji bistveno prispevajo k evropski dodani vrednosti na področju raziskav in k oblikovanju „živahnega» Evropskega raziskovalnega prostora (14);

27.

poudarja, da se s strateškega vidika še naprej pojavljajo pobude za povezovanje v mreže in grozde, prav tako pa se razvija podpora zanje, da bi ustvarili vrhunska „stičišča», ki bi povezovala svetovne verige inovacij. Povezave in sodelovanje med regijami v posameznih državah in regijami v različnih državah tako postaja vse pomembnejše (15);

28.

opozarja na zelo pomembno vlogo mest in regij pri razvoju inovativnega okolja z lokalnimi politikami na področju inovacij, tehnološkimi centri, podjetniškimi inkubatorji, znanstvenimi parki in skladi tveganega kapitala (16);

29.

pozdravlja strategijo, ki jo je predlagala Komisija za opredelitev in začetek izvajanja dveh ali treh novih vodilnih pobud raziskovanja FET (raziskovanje prihodnjih in nastajajočih tehnologij), ki bi prizadevanja širše večdisciplinarne raziskovalne skupnosti usmerile k doseganju revolucionarnih prebojev na novih področjih IKT;

30.

priznava, da lahko skupno načrtovanje, če je dobro strukturirano in vodeno, postane mehanizem, ki bo vsaj tako pomemben za spodbujanje raziskovanja FET kot okvirni program EU. Da bi lahko povsem izkoristili to možnost, OR ponovno poudarja vse večjo potrebo po boljšem usklajevanju javnega in zasebnega financiranja raziskav (17);

31.

poudarja, da bi morale EU in države članice proučiti vse možnosti za optimiziranje in spodbujanje sinergij med številnimi obstoječimi nadnacionalnimi političnimi instrumenti in mehanizmi za sodelovanje, ki bi jih prilagodili v skladu z Evropskim raziskovalnim prostorom (18);

32.

poudarja, da so pobude ERA-Net za usklajevanje regionalnih in evropskih raziskovalnih programov pokazale dobre rezultate in da jih je treba še naprej razvijati (19); uspeh pobud ERA-Net je povezan z udeležbo širokega kroga zainteresiranih strani, tudi lokalnih in regionalnih oblasti;

33.

poziva k nadaljnjim prizadevanjem za večjo odprtost in preglednost evropskih tehnoloških platform, da se poleg sodelovanja predstavnikov iz gospodarstva in raziskovalnih skupnosti zagotovi sodelovanje tudi drugih zainteresiranih strani, kot so lokalne in regionalne oblasti, organizacije civilne družbe in MSP (20).

34.

meni, da imajo regije in lokalne skupnosti odločilno vlogo v Evropskem raziskovalnem prostoru (ERP), saj zastopajo lokalne interese, to politiko približujejo državljanom in so bolj seznanjene z vsakdanjimi težavami zainteresiranih strani. Zato zagovarja stališče, da morajo imeti regije strateško vlogo pri pobudah za okrepitev in razširitev ERP, zlasti pa pri tistih pobudah, ki so povezane z ustanavljanjem stabilnih raziskovalnih ustanov v inovativnem okolju in s sodelovanjem na področju raziskav (21);

35.

ponovno predlaga Komisiji in državam članicam, naj pomagajo regionalnim in lokalnim oblastem pri dostopu do sodobne raziskovalne infrastrukture, njeni gradnji in uporabi:

36.

poudarja pomen regionalnih in lokalnih oblasti pri spodbujanju skupnih raziskovalnih programov, tudi tistih, v katerih sodelujejo tretje države, saj so lokalne in regionalne oblasti bolje seznanjene s posebnimi lokalnimi razmerami na področju znanosti, tehnologije in gospodarstva in s tem s potrebami po sodelovanju na strateških področjih (24);

37.

meni, da bo izvajanje in financiranje evropskega načrta – ki trenutno vsebuje 35 ključnih projektov, ki so v interesu Evrope in ki naj bi jih razvili v naslednjih 10–20 letih (25) – pomemben mejnik pri oblikovanju Evropskega raziskovalnega prostora;

38.

ponovno opozarja, da mora imeti merilo odličnosti glavno vlogo pri izvajanju evropskega načrta, nove države članice pa spodbuja, naj tesneje sodelujejo pri tej pobudi (26).

39.

strinja se s priporočili strokovne skupine za Evropski raziskovalni prostor (27), naj Evropski strateški forum za raziskovalne infrastrukture (ESFRI) še naprej izboljšuje svojo metodologijo ocenjevanja obsežnih vseevropskih raziskovalnih infrastruktur, predvsem je treba izboljšati preglednost postopkov in sodelovanje zainteresiranih skupin;

40.

poudarja, da morajo biti lokalne in regionalne oblasti povsem vključene v izvajanje in pregled načrta za ESFRI, predvsem pri nujnem prednostnem razvrščanju projektov in usklajevanju načrta za ESFRI s podobnimi dejavnostmi na nacionalni/regionalni ravni, ki združujejo tako fizično kot virtualno infrastrukturo;

41.

poudarja, da mora čim širša javnost dobiti informacije o možnostih, ki jih ponuja e-znanost, vključno z ustvarjanjem in spodbujanjem uporabe javnih podatkovnih baz o najboljših praksah na področju e-znanosti, o primerih in uspešnih rešitvah, ki so na voljo, hkrati pa je treba zagotoviti tudi ustrezne informacije v vseh uradnih jezikih EU.

29.5.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 141/27

—

ponovno izjavlja, da je treba v sedanjem času, ko si EU prizadeva, da bi čim bolj zmanjšala posledice trenutne gospodarske krize in vzpostavila pogoje za vnovično rast, ob upoštevanju velikega pomena sistemov izobraževanja in usposabljanja v okviru lizbonske strategije in prenovljene socialne agende, zagotoviti platformo za dialog med pomembnimi akterji v izobraževanju in gospodarstvu;

—

poudarja pomen dialoga med univerzami in podjetji na vseh ravneh uprave kot pomembnega orodja za izkoriščanje vseh možnosti za regionalni gospodarski in družbeni razvoj;

—

poudarja, da imata lokalna in regionalna raven ključne pristojnosti za politiko izobraževanja in usposabljanja po vsej Evropski uniji, in ponavlja, da so lokalne in regionalne oblasti ključni akterji pri razvoju regionalnih strategij za raziskave in inovacije, pri čemer pogosto upravljajo raziskovalne ustanove in podpirajo inovativna okolja;

—

poudarja, da se je treba osredotočiti na vlogo visokošolskega izobraževanja v lokalnem in regionalnem razvoju ter spodbujanje sodelovanja med visokošolskimi ustanovami ter lokalnimi in regionalnimi oblastmi, in sicer tudi z vključevanjem lokalnih in regionalnih gospodarskih in družbenih akterjev.

Poročevalec

:

g. MASOOD (UK/EPP), svetnik mestnega sveta Bradforda

1.

priznava bogastvo zamisli, pogosto tesno povezanih s pobudami na lokalni in regionalni ravni, ter kakovost razprave v okviru dosedanjega dialoga med univerzami in podjetji;

2.

poudarja pomen dialoga med univerzami in podjetji na vseh ravneh uprave kot pomembnega orodja za izkoriščanje vseh možnosti za regionalni gospodarski in družbeni razvoj;

3.

se zaveda pomena trikotnika znanja, za katerega je značilno vzajemno učinkovanje med raziskavami, izobraževanjem in inovacijami, kot sredstva za povečanje inovacijskih zmogljivosti in izboljšanje zaposljivosti diplomantov v Evropi;

4.

se zaveda prehoda s prenosa tehnologij prek izmenjave znanja na skupno uporabo znanja in odprte inovacijske sisteme in da je treba podrobneje raziskati družbene procese in vedenja, na katerih temeljijo ti nastajajoči sistemi;

5.

poudarja, da imata lokalna in regionalna raven ključne pristojnosti za politiko izobraževanja in usposabljanja po vsej Evropski uniji;

6.

ponavlja, da so lokalne in regionalne oblasti ključni akterji pri razvoju regionalnih strategij za raziskave in inovacije, pri čemer pogosto upravljajo raziskovalne ustanove in podpirajo inovativna okolja;

7.

poudarja, da bi bilo treba za razvoj politik in izvajanje programov uporabiti obstoječe lokalne demokratično izvoljene organe. Uporaba lokalnega znanja in demokratične odgovornosti bo izboljšala mehanizme upravljanja za partnerstva med univerzami, podjetji in lokalno upravo. To bo omogočilo opredelitev lokalnih prednostnih nalog in neposredno povezavo odgovornosti z načelom subsidiarnosti;

8.

opozarja, da se zato lokalne in regionalne oblasti uvrščajo med glavne nosilce politik in pobud za poglobitev in, kar je še pomembneje, razširitev evropskega raziskovalnega prostora, zlasti v okviru cilja o ustvarjanju močnih raziskovalnih in akademskih ustanov, umeščenih v inovativna okolja;

9.

pozdravlja dejstvo, da so v preteklem desetletju številne univerze v Evropi formalno vključile regionalni gospodarski razvoj v svoje izjave o poslanstvu. Politike, ki podpirajo partnerstva med univerzami in industrijo, vključujejo v svoje regionalne gospodarske strategije tudi agencije za regionalni razvoj;

10.

poudarja, da so načini medsebojnega učinkovanja politik ključnega pomena na regionalni ravni, pri čemer je pogosto nujno navpično usklajevanje med upravnimi ravnmi (evropsko, nacionalno, regionalno) ter vodoravno usklajevanje med regijami, da se prepreči podvajanje in omogoči medsebojno učenje;

11.

poudarja, da je treba nove in predlagane pobude in programe, kot so evropski raziskovalni prostor, Evropski inštitut za tehnologijo in program vseživljenjskega učenja prilagoditi tako, da bodo v podporo dialogu med univerzami in podjetji;

12.

se zaveda, da na projekte sodelovanja med univerzami in podjetji vplivajo tudi posebni regionalni pogoji; sposobnost razvojnih agencij, da podpirajo sodelovanje med univerzami in podjetji na regionalni ravni; vloga podjetniških grozdov pri razvoju mrežnih povezav med univerzami in podjetji; ter obseg poslovnih naložb v raziskave in razvoj v regiji.

13.

poudarja, da se je treba osredotočiti na vlogo visokošolskega izobraževanja v lokalnem in regionalnem razvoju ter spodbujanje sodelovanja med visokošolskimi ustanovami ter lokalnimi in regionalnimi oblastmi, in sicer tudi z vključevanjem lokalnih in regionalnih gospodarskih in družbenih akterjev;

14.

podpira sodelovanje med univerzami in zasebnim sektorjem ter potrebo, da začnejo univerze veljati za gonila inovativnosti v svojih regijah;

15.

spodbuja univerze, da raziščejo nove načine sodelovanja med javnimi ustanovami in zasebnim sektorjem, na primer z ukrepi za ustanavljanje skupnih javno-zasebnih inovacijskih skladov v mejah svojih pristojnosti, da tako izboljšajo mobilnost na vseh območjih;

16.

podpira tesno vseevropsko sodelovanje med podjetji, univerzami in raziskovalnimi ustanovami z vključevanjem političnih akterjev in uprav na lokalni, regionalni in nacionalni ravni;

17.

meni, da je obseg sodelovanja med državami, univerzami in znanstvenimi disciplinami še vedno neenakomeren, kljub temu da si programi EU prizadevajo razvijati partnerstva med univerzitetno in podjetniško domeno, običajno s poudarkom na partnerstvih na posebnih področjih, kot so raziskave ali mobilnost študentov;

18.

meni, da je obseg, v katerem tovrstno sodelovanje vpliva na upravljanje in organizacijske kulture v teh dveh sektorjih, omejen, saj ima le malo univerz vseobsegajočo strategijo za sodelovanje s podjetniškim sektorjem, tiste, ki tako strategijo imajo, pa so zgoščene na ozemlju majhnega števila držav članic;

19.

je zaskrbljen, ker v mnogih državah pravni in finančni okvir še vedno ne nagrajuje prizadevanj univerz za sodelovanje z gospodarstvom, v nekaterih primerih pa jih pri tem celo ovira;

20.

priporoča uvedbo ustreznih kazalnikov za merjenje uspešnosti, s katerimi bi lahko izmerili trenutni obseg dialoga med univerzami in podjetji. Za merjenje uspešnosti bi bilo treba vsekakor uporabljati tako kvalitativne kot kvantitativne kazalnike, pri čemer bi bilo treba razmisliti o tem, kako bi lahko izbira teh kazalnikov vplivala na vedenje uporabniških skupin;

21.

spodbuja univerze, da nagrajujejo dialog med univerzami in podjetji. Upoštevanje tovrstnega angažiranja v merilih za napredovanje je zlasti velik izziv v znanstvenih krogih. Kljub temu da veliko univerz trdi, da se zaveda pomena dialoga med univerzami in podjetji, jih le malo razpolaga z jasnimi in preglednimi postopki za primerjavo tovrstne dejavnosti z dejavnostmi na področju raziskav in poučevanja ter za ustrezno nagrajevanje te dejavnosti;

22.

priznava, da sta podjetništvo in nenehno izpopolnjevanje s pomočjo vseživljenjskega učenja pomembni nalogi visokošolskega izobraževanja;

23.

pozdravlja dejstvo, da si v okviru financiranja raziskav in inovacij različne regije prizadevajo za lažje sodelovanje z zasebnimi subjekti tako, da univerzam in visokošolskim ustanovam dajejo večjo avtonomnost;

24.

predlaga, da se nove poti sodelovanja med javnimi ustanovami in zasebnim sektorjem, na primer v okviru skupnih javno-zasebnih inovacijskih skladov, uporabijo kot zgled trajnostne in varčne uporabe javnih sredstev;

25.

se strinja, da ima kohezijska politika posebno vlogo pri podpiranju inovacijskih dejavnosti v regijah; zato bi lahko Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR) uporabili med drugim tudi za financiranje podjetniških inkubatorjev in znanstvenih parkov (infrastrukture in priključkov). Grozdi posebej koristijo MSP, saj ustvarjajo okolje, ki spodbuja povezave z univerzami in velikimi podjetji, hkrati pa jim odpira dostop do mednarodnih trgovinskih mrež;

26.

priznava, da imajo tudi MSP ključno vlogo zlasti pri ustvarjanju delovnih mest in inovacijah, ter spodbuja sodelovanje MSP v dialogu med univerzami in podjetji, kakor tudi razvoj inovativnih in dobro usmerjenih pobud v podporo temu;

27.

podpira čezmejno sodelovanje univerz in raziskovalnih ustanov z neuniverzitetnimi partnerji iz industrije in trgovine, uprave, kulture in drugih družbenih področij;

28.

se poleg tega zaveda, da so lahko organizacije in drugi akterji, ki opravljajo vlogo posrednikov med univerzami in podjetji, zelo pomembni za vzpostavljanje stikov med tema sektorjema, zato je treba nanje opozoriti in jih bolj podpreti.

29.

poudarja in pozdravlja številne primere sodelovanja med univerzami in podjetji, ki obstajajo po vsej Evropi;

30.

je zaskrbljen zaradi majhnega števila primerov dobre prakse iz novih držav članic;

31.

pozdravlja namero Komisije, da izvede študijo, na podlagi katere bo sestavila seznam obstoječih primerov dobre prakse, in poziva Komisijo, da v tem seznamu upošteva potrebe lokalnih in regionalnih oblasti.

32.

spodbuja vzpostavitev partnerskih struktur ključnih akterjev iz lokalnih in regionalnih oblasti, gospodarstva, skupnosti in visokega šolstva, da zagotovi platformo za dialog, na primer z organizacijo okroglih miz in delavnic, ustanavljanjem znanstvenih parkov za prenos tehnologij, organizacijo znanstveno-kulturnih dogodkov ali študentskih sejmov;

33.

podpira mobilizacijo sredstev visokošolskih ustanov v okviru priprav in izvajanja regionalnih in mestnih strategij za gospodarski, družbeni, kulturni in okoljski razvoj;

34.

poziva visokošolske ustanove, naj skupaj vlagajo v programe, ki prinašajo posebne koristi regionalnim podjetjem in celotni skupnosti, hkrati pa spodbujajo financiranje skladov za gostovanja profesorjev s strani podjetij, ki podpirajo mrežno povezovanje med različnimi centri znanja, raziskav, razvoja in inovacij, spodbujajo forume za izmenjavo znanja in krepijo ustanavljanje mrežnih povezav regij, ki se odlikujejo na področju inovativnosti;

35.

priporoča, da visokošolske ustanove uporabljajo sredstva za regionalno delovanje znotraj trajnostnega, večletnega okvira;

36.

izraža pripravljenost, da zagotovi usklajeno uporabo 7OP, strukturnih skladov, CIP in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EARDF), saj je to nujno za konkurenčnost EU in sinergijo med politikami kohezije, raziskav, visokega šolstva in inovacij na nacionalni in regionalni ravni, kot je OR že zapisal v preteklih mnenjih;

37.

zagovarja široko razlago pojma inovacij, ki zajema družbene in humanistične vede ter njihovo plodno vzajemno delovanje z urbano in regionalno kulturo določenega kraja.

38.

ponovno izjavlja, da je treba v sedanjem času, ko si EU prizadeva, da bi čim bolj zmanjšala posledice trenutne gospodarske krize in vzpostavila pogoje za vnovično rast, ob upoštevanju velikega pomena sistemov izobraževanja in usposabljanja v okviru lizbonske strategije in prenovljene socialne agende, zagotoviti platformo za dialog med pomembnimi akterji v izobraževanju in gospodarstvu;

39.

pozdravlja pobudo Komisije, da preuči, kako bi bilo mogoče uporabiti strukturne sklade za podporo tovrstnih regionalnih pobud;

40.

priznava potencial sodelovanja med podjetji in drugimi izobraževalnimi ustanovami – predvsem srednjimi šolami in ustanovami za poklicno izobraževanje in usposabljanje – in možnosti, ki jih ponujajo evropski programi za spodbujanje njihovega sodelovanja;

41.

ponavlja potrebo po okrepljeni vključenosti ustreznih javnih predstavnikov, vključno z lokalnimi in regionalnimi oblastmi, v naslednji fazi foruma EU za dialog med univerzami in podjetji;

42.

meni, da bi bilo primerno, da forum EU za dialog med univerzami in podjetji ohrani poudarek na sodelovanju na področju visokega šolstva;

43.

poziva lokalne in regionalne oblasti, da podprejo sodelovanje med podjetji in univerzami in da na univerze gledajo kot na gonilo inovativnosti v regijah;

44.

poziva k nadaljevanju foruma EU za dialog med univerzami in podjetji v obliki plenarnih zasedanj, tematskih seminarjev in spletne strani ter k okrepljeni vključenosti javnih predstavnikov, vključno z regionalnimi oblastmi in po možnosti akterji iz držav, ki niso članice EU;

45.

priporoča, da se predlaga učinkovit odziv na program za nova znanja in spretnosti za nova delovna mesta in na gospodarsko krizo, ter da se opravi razprava o partnerstvih za regionalni razvoj, partnerstvih z MSP, diverzifikaciji pristopov k učenju, zagotavljanju kakovosti in akreditaciji;

46.

podpira namero Komisije, da razišče načine za podporo novih oblik strukturiranega partnerstva med podjetji in univerzami prek ustreznih programov EU.

29.5.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 141/31

—

opozarja, da pot do trajnostnega prometa ne vodi prek omejitve povpraševanja po prometnih storitvah; ni bistveno število prepeljanih potnikov ali količina prepeljanega blaga, temveč način njihovega prevoza. Prometne navade, ki niso trajnostno usmerjene, je mogoče zajeziti le z ustrezno cenovno politiko v prometnem sektorju. Torej je pomembno najti pravičen in pregleden način za razdelitev prometnih stroškov na vse načine prevoza;

—

opozarja, da se je treba za okrepitev trajnosti v prometnem sistemu lotiti reševanja problema prometnih zastojev. Okrepitev zmogljivosti prometnih omrežij sama ne bo dovolj, saj lahko okoljski učinki večjih omrežij hitro dosežejo nevzdržno raven. Zato je treba okrepiti konkurenčnost trajnostnih prometnih sistemov;

—

ugotavlja, da imajo lokalne in regionalne oblasti očiten interes za podpiranje alternativ cestnemu prometu, zlasti tam, kjer na omrežjih prihaja do ozkih grl, posebej v občutljivih regijah in na območjih z naravnimi omejitvami, saj ozka grla povzročajo hude probleme, kot so hrup, izpuhi, zastoji, zamude in hitra obraba cest, in zaradi katerih imajo pristojne oblasti visoke izdatke za vzdrževanje cestnega omrežja;

—

poudarja, da so mestna, primestna in regionalna prometna omrežja pomemben del celotnega prometnega omrežja in svetovnih dobavnih verig, zato jih je treba obravnavati prednostno;

—

poziva, da bela knjiga o prometu pošlje močno politično sporočilo v zvezi s prihodnjim pregledom proračuna EU, da se zagotovi skladnost prihodnjih finančnih sredstev EU za promet z izrecnimi cilji EU in obratno.

Poročevalec

:

Väino Hallikmägi (EE/ALDE), član mestnega sveta Pärnu, Estonija

1.

pozdravlja sporočilo Evropske komisije o trajnostno naravnani prihodnosti prometa, ki je prvi korak k reviziji prometne politike EU za prihodnja desetletja;

2.

se strinja s Komisijo, da mora prometna politika temeljiti na dolgoročni in trajnostni viziji mobilnosti ljudi in blaga. Predpogoj za pripravo prometne politike v skladu s to vizijo je pravilna ocena trendov, ki vplivajo na prometni sektor;

3.

meni, da bi morala prihodnja prometna omrežja, ki so med najpomembnejšimi pogoji za zagotovitev teritorialne kohezije v EU, nuditi dobre povezave do vseh evropskih regij. Te okoliščine odločilno vplivajo na okrepitev socialnega in gospodarskega povezovanja ter zagotovitev trajnostnega razvoja. Izvajanje prometne politike zahteva od držav članic, da pokažejo močnejšo politično voljo in podprejo trajnostne in inovativne prometne strategije.

4.

meni, da je v prenovljeni beli knjigi o prometni politiki nujno treba bistveno bolj sistematično in temeljito kot doslej analizirati zunanje dejavnike in dogajanje znotraj prometnega sektorja ter njihove posledice in součinkovanje. Treba je obravnavati tudi učinke podnebnih in gospodarskih sprememb za razvoj prometnega sektorja in dejavnike, ki vplivajo nanj;

5.

je mnenja, da je treba ta strateški razvojni dokument dopolniti s (primerjalno) analizo družbeno-gospodarskih in okoljskih vplivov političnih odločitev in načrtovanih ukrepov, ki jih dokument vsebuje. Najbolje bi bilo, če bi bili rezultati raziskave preneseni na raven držav članic in regij, da bi bilo mogoče oceniti morebitne razlike v učinkih skupne prometne politike. Bistveno je, da se pretehtajo vse konceptualne usmeritve prometne politike, ki so pomembne za razpravo o prihodnosti prometa;

6.

meni, da bi morale imeti lokalne in regionalne oblasti v posameznih državah članicah možnost večjega vpliva pri pripravi strateških načrtov in sprejemanju odločitev v okviru oblikovanja evropske prometne politike, da se zagotovi okvir zakonske ureditve in načrtovanja, ki omogoča izvajanje pobud in ukrepov na področju prometa. Nosilci odločanja na lokalni in regionalni ravni lahko najbolje ocenijo, kateri ukrepi so potrebni za reševanje lokalnih in regionalnih prometnih problemov. Zato morata nacionalna raven in raven EU pri spodbujanju lokalnih in regionalnih oblasti upoštevati načelo subsidiarnosti;

7.

poudarja, da je treba pri razvoju prometne infrastrukture določiti prednostne naloge glede na omrežja ali projekte. Osrednje institucije EU in nacionalne vlade morajo zagotoviti politično in finančno podporo, da se omogoči hitra gradnja najpomembnejše infrastrukture;

8.

opozarja, da je treba pri razvoju vseevropskega prometnega omrežja, kjer bo projektno usmerjen pristop (30 prednostnih projektov) zamenjal pristop, ki ločeno obravnava celotno omrežje in glavno omrežje TEN-T, paziti, da bodo najbolj oddaljene regije EU, obmejne regije in regije s težkimi naravnimi razmerami še naprej deležne zadostne pozornosti in podpore za izboljšanje prometnih povezav med jedrom EU in njenimi sosednjimi državami. Zato bi bilo treba za zagotavljanje notranje in zunanje teritorialne kohezije v Evropi upoštevati na primer tudi razlikovanje prednostnih povezav ali zvez v evropski prometni politiki vključno z ustreznimi mehanizmi financiranja. Treba je pripraviti predpise, iz katerih bo jasneje kot doslej razvidno, na podlagi katerih načel in na kakšen način bodo določena ter po potrebi spremenjena in dopolnjena omrežja TEN-T; že začete prednostne projekte TEN-T bi bilo treba na vsak način dokončati. Glavno omrežje TEN-T je treba tudi ustrezno dopolniti in podaljšati, da se vzpostavijo povezave z omrežjem. Obenem bi bilo treba spodbujati boljše usklajevanje projektov med državami članicami, da bi se izognili neusklajenemu načrtovanju in izvajanju ter v ospredje postavili čezmejne vidike;

9.

opozarja na osrednji pomen tovornega prometa za delovanje evropskega gospodarstva. Hkrati pa evropski prometni sistem vse bolj obremenjujejo zastoji, ki jih v glavnem povzročajo neenakomerna porazdelitev prometa med načini prevoza (v sedanjih tržnih razmerah ima cestni promet nekaj pretiranih konkurenčnih prednosti), nezadostna infrastruktura in pomanjkljiva interoperabilnost med načini prevoza. Odbor regij meni, da je treba za okrepitev povezovanja specifične prometne infrastrukture povečati pomen usklajevanja in zagotavljanja skladnosti posameznih rešitev v zvezi z odločitvami, ki jih je treba sprejeti v okviru TEN-T in vprašanj glede mobilnosti v mestih, ter tudi rešitev pri določanju prednostnih nalog za financiranje iz sredstev evropskega sklada za regionalni razvoj in kohezijskega sklada;

10.

poudarja, da so mesta pomemben in neločljiv del prometnih omrežij. So pravzaprav komunikacijska vozlišča, kjer soobstajajo različni načini prevoza in se na splošno prevoz začne in konča. Zato je treba enako pozornost kot prometnim omrežjem nameniti tudi prometu v mestih;

11.

zahteva dodatne poenostavitve postopkov financiranja EU in meni, da je treba uskladiti nacionalne programe financiranja in programe financiranja EU;

12.

poziva, da bela knjiga o prometu pošlje močno politično sporočilo v zvezi s prihodnjim pregledom proračuna EU, da se zagotovi skladnost prihodnjih finančnih sredstev EU za promet z izrecnimi cilji EU in obratno.

13.

meni, da je velik problem razdrobljenost železniškega trga. Prav tako je treba odpraviti ozka grla v sedanji infrastrukturi, zlasti tista, do katerih prihaja zaradi čezmejnih vidikov ali naravnih ovir. Za razvoj delujočega vseevropskega železniškega omrežja, ki bo nudilo visokokakovostne storitve ne samo glede trajanja in zanesljivosti prevoza, ampak tudi glede prevoznih zmogljivosti, bo potrebna trajnostna in učinkovita rešitev, ki bo omogočila povečan prenos tovornega prometa s cest na železnico;

14.

priznava, da različni infrastrukturni standardi posameznih držav članic, na primer različne širine tirov, različni električni in varnostni sistemi, dodatno povečujejo razdrobljenost prometnega sektorja. Uskladitev tehničnih pogojev in opreme bo zahtevala poenotenje tehničnih standardov in s tem naložbe v infrastrukturo. Poleg tega bi bilo treba uskladiti različne nacionalne predpise o izobraževanju strojevodij, varnosti in tovoru ter po zgledu letalskega prometa uvesti skupen jezik za mednarodni promet, še posebej za promet iz tretjih držav. S tem bi izboljšali konkurenčnost železniškega prometa v primerjavi s cestnim prometom. Na preobremenjenih železniških odsekih bi bilo treba zagotoviti pogoje za potek potniškega in tovornega prometa na skupnih železniških progah brez medsebojnega oviranja ali gradnjo novih železniških prog ter ločitev tovornega in potniškega prometa, če je to tehnično izvedljivo in gospodarsko upravičeno;

15.

meni, da mora dodatna infrastruktura za tovorni promet zagotoviti povezanost mestnih središč, pri tem pa ne sme povzročiti dodatnega prometa v komercialnih mestnih središčih in s tem povečati zastojev;

16.

je mnenja, da je treba za gospodarsko povezavo najbolj oddaljenih regij z evropskim jedrom na pomembnih krajih zgraditi pristanišča, ki imajo dobre večmodalne prometne povezave. Odbor regij meni, da je za to nujno zagotoviti večmodalne prometne povezave z regijami, v katerih ima morski promet zelo pomembno vlogo;

17.

poudarja, da je treba spodbujati pomorstvo in plovbo po celinskih vodah, ki lahko imata ključno vlogo v boju proti podnebnim spremembam. Poleg tega bi bilo treba programe, kot je sedanji program „pomorskih avtocest“, znatno razširiti zaradi njihovega prispevka k ciljem EU na področju prometa in teritorialne kohezije. Pomorstvo in plovba po celinskih vodah bi lahko pomagala zadovoljiti tudi rastoče povpraševanje na področju potniškega in tovornega prometa. Poleg tega je treba nenehno zmanjševati negativne okoljske učinke ladijskega prometa, pristanišč in logističnih centrov. OR zato obžaluje, da mednarodni pomorski promet še vedno ni vključen v mehanizme Kjotskega protokola in časovni načrt za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Vendar bi Evropska unija morala dati prednost sprejemanju obvezujočih predpisov na mednarodni ravni, da se čim bolj prepreči konkurenčno slabši položaj evropske panoge ladijskega prevoza. Poleg tega je treba opraviti oceno možnih učinkov uvedbe različnih pristaniških pristojbin, diferenciranih glede na posledice ladijskega onesnaževanja;

18.

je prepričan, da razvoj večmodalnih prometnih vozlišč sodi med prednostne naloge skupne prometne politike. Pri preusmerjanju tovornega prometa na železnico je treba tudi zagotoviti izpolnjevanje okoljskih in varnostnih pogojev ter čim manjše negativne vplive na potniški promet.

19.

meni, da je treba pri razvoju letalskega prometa za zmanjšanje negativnih okoljskih učinkov, kot sta hrup in onesnaževanje zraka, upoštevati in načrtovati tehnične in prostorske rešitve. Pri vštevanju okoljskih stroškov v cene letalskih vozovnic pa ne smemo pozabiti, da ima letalski prevoz za posamezne regije različen pomen in da zagotavlja dobro povezavo tudi do najbolj oddaljenih evropskih regij. Pri gradnji letališke infrastrukture so od podpore EU odvisna zlasti srednje velika mesta in otoške regije, da lahko zagotovijo varnost letalskega prometa in zadovoljstvo strank;

20.

meni, da je treba poskrbeti za pošteno konkurenco med letališči tako, da se za izračun in določitev letaliških pristojbin določijo skupna pravila.

21.

poudarja, da morajo biti naložbe bolje usklajene. S sredstvi za TEN-T bi na primer morali še naprej podpirati tržne železniške projekte, regionalna pomoč pa bi morala biti bolj usmerjena v okolju prijazne načine prevoza, da se izboljša teritorialna kohezija EU;

22.

opozarja na ključno dejstvo, in sicer da sta predpogoja za uravnoteženo in trajnostno uporabo različnih načinov prevoza vštetje zunanjih stroškov (onesnaževanje, nesreče, čas) v prometne stroške in celostno spoštovanje načela „uporabnik plača“. Poleg tega je treba na ta način zbrana sredstva vložiti v okolju prijaznejše načine prevoza ter s tem zagotoviti delež okolju prijaznih načinov prevoza in hkrati splošno učinkovitost vseh načinov prevoza in izboljšanje interoperabilnosti. Pri predpisih, ki temeljijo na takšnih izračunih, je treba tudi upoštevati, do kakšne mere so finančno izvedljivi v posameznem družbeno-gospodarskem prostoru. V nasprotnem primeru bodo gospodarske panoge in podjetja, ki so odvisna od prometnih povezav, izgubila konkurenčno moč tako v posamezni državi kot v vsej Evropi;

23.

opozarja, da ne bi smeli postaviti pod vprašaj pomembnega in temeljnega cilja določanja dejanskih stroškov. Če naj večina naložb v prometno infrastrukturo temelji na načelu „uporabnik plača“, lahko v nekaterih regijah občasno pride do premikov v gospodarski in socialni strukturi. Državam članicam, ki v skladu s sodobnim pristopom določanja dejanskih stroškov razmišljajo o uvedbi oz. prilagoditvi pristojbin, povezanih z obsegom prometa, priporočamo, da hkrati opravijo oceno ekonomskih, okoljskih in socialnih vplivov takšnega ukrepa. Na ta način bo tam, kjer bo ugotovljena potreba za to, na podlagi strateških odločitev mogoče pripraviti ustrezne srednjeročne in dolgoročne spremljevalne ukrepe, na primer preusmeritev usmerjene regionalne gospodarske podpore;

24.

opozarja na mnenji OR o zeleni knjigi (CdR 236/2007) in akcijskem načrtu (CdR 417/2008) o mobilnosti v mestih, ki ju je Komisija objavila septembra 2009 in sta odziv na pričakovanja, ki sta jih izrazila tako Odbor regij kot Evropski parlament.

25.

opozarja na ključen pomen razvoja mestnega prometa, saj so mesta neločljivi sestavni del prometnih omrežij in vozlišča različnih načinov prevoza. Največji izzivi v mestnem prometu so dati prednost javnemu prevozu z ustvarjanjem ustreznih pogojev in s tem izboljšati njegov položaj v potniškem prometu, preoblikovati pogoje mestnega prometa tako, da se bo skozi mestna središča stekalo čim manj prometa, dograditi mrežo poti za pešce in kolesarje ter povečati delež prometnih sredstev na električni pogon in uporabo okolju prijaznih načinov prevoza;

26.

priporoča mestom, da uvedejo strožje ukrepe za ublažitev negativnih okoljskih vplivov mestnega prometa in spodbujanje zdravih načinov prevoza. Pomembno je, da EU upošteva načelo subsidiarnosti, s čimer bodo ustvarjeni dobri pogoji, da bodo pristojne lokalne in regionalne oblasti lahko izvajale to pristojnost;

27.

meni, da je nujno treba zasnovati prometno politiko EU tako, da bo spodbujala razvoj skupnih krajevnih prometnih sistemov za mestna središča, predmestja in okoliško podeželje ter še posebej povezovanje tirnih prometnih sistemov – železniških sistemov, regionalnih železnic in tramvajev – v regionalni tirni sistem novega tipa;

28.

poudarja pomen, ki ga ima izmenjava najboljših praks na področju razvoja in uporabe mestnega prometa pri naslednjih temah: parkiraj in se pelji (Park-and-Ride), parkiraj in hodi (Park-and-Walk), razvoj prometnih sredstev na električni pogon, gradnja omrežij za lahka vozila, določitev posebnih voznih pasov za javni prevoz, večmodalni terminali ob mestnih vpadnicah, razvoj storitev za skupno uporabo avtomobilov, sprememba vedenja v prometu z spodbujevalnimi ukrepi (izobraževanje, seznanjanje javnosti) in omejevalnimi ukrepi (cestnine na območjih s pogostimi zastoji, parkirnine). EU bi morala ustvarjati in razvijati mehanizme podpore za projekte sodelovanja, ki so usmerjeni v skupno pripravo rešitev in prenos obstoječih izkušenj.

29.

meni, da je treba pri razvoju večmodalnega javnega prometa dati prednost elektronskim sistemom vozovnic, ker omogočajo natančno izračunavanje stroškov linij in načrtovanje linij glede na potrebe potnikov ter uporabniku prijaznejši javni prevoz. Uporaba nove informacijske tehnologije mora podpirati razvoj večmodalnih inteligentnih prevoznih sistemov, EU pa bi morala spodbujati širitev njihove uporabe;

30.

je mnenja, da je pri tehnološkem razvoju bistven prenos tehnologij med regijami in med različnimi regionalnimi ravnmi. Pri financiranju razvoja tehnoloških rešitev se namreč ne smemo osredotočati samo na tehnologije, ki so prilagojene velikim mestom. Namesto tega bi morala biti razvoj in financiranje zastavljena tako, da bi se znaten delež teh sredstev uporabljal za razvoj ustreznih in trajnostnih rešitev v srednje velikih in majhnih mestih ter njihovi okolici;

31.

poudarja, da je treba za zmanjšanje odvisnosti prometnega sektorja od nafte ustvariti možnosti za določanje diferenciranih davkov na goriva, ki se pridobivajo iz drugih surovin, po potrebi celo nižjih od spodnje meje, določene v EU;

32.

opozarja, da sta za spodbujanje prometne varnosti ključnega pomena poenotenje in okrepitev mehanizmov nadzora in spremljanja. Pri poenotenju varnostnih zahtev je treba upoštevati lokalne naravne danosti, vrste cest, kulturne navade idr. Pogoj za povezovanje zbirk podatkov o prometnih nesrečah je vsaj delna standardizacija kazalnikov, ki se uporabljajo v nacionalnih zbirkah podatkov;

33.

meni, da je treba na področju nadzora prometa ustvariti pogoje za pripravo in uvedbo splošnih in skupnih rešitev, ki temeljijo na informacijski tehnologiji in globalnem sistemu za določanje položaja (GPS). Glavna naloga EU je poleg spodbujanja raziskav in razvoja določitev skupnih standardov, ki bodo državam članicam omogočili dosleden nadzor čezmejnih prometnih tokov.

34.

poudarja, da imajo izobraževalne ustanove ključno vlogo pri vzgajanju za varno in okolju prijazno vedenje v prometu. Treba je ustvariti pogoje za vključitev prometnega izobraževanja v učne načrte izobraževalnih ustanov v vseh državah. EU bi lahko na področju izobraževanja spodbudila praktične študije, na podlagi katerih bi bilo mogoče pripraviti didaktična priporočila v obliki snovi in učnih modulov za vrtce in šole.

35.

meni, da je izboljšanje prometnih povezav s sosednjimi državami še posebej pomembno. Pri tem morajo osrednje institucije EU, vlade držav članic in vlade tretjih držav skupaj vlagati v mejno infrastrukturo (terminale, ceste, mostove), da omogočijo hiter in okolju prijazen prehod meje v tovornem in potniškem prometu. Enako pomemben je tudi napredek pri poenotenju mejnih in carinskih postopkov ter okrepitvi sodelovanja na tem področju;

36.

meni, da je pomembno, da prometna politika prispeva k povezovanju najbolj oddaljenih regij v njihovih geografskih okvirih in podpira uvedbo okolju prijaznih pomorskih in zračnih storitev, ki jim bodo omogočale povezavo z državami njihovega območja in hkrati spodbujale intermodalnost;

37.

meni, da morajo države članice in institucije EU v mednarodnih organizacijah in pri pogajanjih s tretjimi državami o prometnih vprašanjih stremeti k temu, da podjetnikom iz držav članic v vseh načinih prevoza zagotovijo pravične konkurenčne pogoje v zvezi z davkom na gorivo, pristaniškimi, letališkimi in železniškimi pristojbinami, različnimi okoljskimi zahtevami itd. Ta vprašanja so še posebej pomembna za gospodarstvo v državah ob zunanjih mejah EU. Različne konkurenčne pogoje je treba upoštevati tudi pri vštevanju zunanjih stroškov v prevozne stroške.

38.

opozarja, da je prosto gibanje ena temeljnih pravic državljanov in eno temeljnih vodil EU. Tudi načelo prostega pretoka blaga je ključni del notranjega trga. Pot do trajnostnega prometa ne vodi prek omejitve povpraševanja po prometnih storitvah;

39.

poudarja, da ni bistveno število prepeljanih potnikov ali količina prepeljanega blaga, temveč način njihovega prevoza. Prometne navade, ki niso trajnostno usmerjene, je mogoče zajeziti le z ustrezno cenovno politiko v prometnem sektorju. Torej je pomembno najti pravičen in pregleden način za razdelitev prometnih stroškov na vse načine prevoza;

40.

opozarja, da se je treba za okrepitev trajnosti v prometnem sistemu lotiti reševanja problema prometnih zastojev. Države članice bi se morale zavezati vlaganju v okolju prijazno infrastrukturo, da bi odpravile ozka grla. Vendar okrepitev zmogljivosti prometnih omrežij sama ne bo dovolj, saj lahko okoljski učinki večjih omrežij hitro dosežejo nevzdržno raven. Zato je treba okrepiti konkurenčnost trajnostnih prometnih sistemov;

41.

ugotavlja, da imajo lokalne in regionalne oblasti očiten interes za podpiranje alternativ cestnemu prometu, zlasti tam, kjer na omrežjih prihaja do ozkih grl, posebej v občutljivih regijah in na območjih z naravnimi omejitvami, saj ozka grla povzročajo hude probleme, kot so hrup, izpuhi, zastoji, zamude in hitra obraba cest, in zaradi katerih imajo pristojne oblasti visoke izdatke za vzdrževanje cestnega omrežja;

42.

meni, da je treba razviti konkurenčnost ladijskega in železniškega prometa. Za razvoj delujočega železniškega omrežja, ki bo nudilo visokokakovostne storitve ne samo glede trajanja in zanesljivosti prevoza, ampak tudi glede prevoznih zmogljivosti, bo treba zmanjšati razdrobljenost evropskega železniškega trga. Treba je tudi poenotiti prostor pomorskega prometa ter dati prednost naložbam v pristanišča in njihovo povezovanje s prometnim omrežjem;

43.

poudarja, da prometni sistem v mestih in regijah močno vpliva na regionalni razvoj. Mestna, primestna in regionalna prometna omrežja so pomemben del celotnega prometnega omrežja in svetovnih dobavnih verig, zato jih je treba obravnavati prednostno;

44.

meni, da morajo prihodnja prometna omrežja zagotavljati dober dostop do vseh evropskih regij. Poleg tega se je treba posvetovati z lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter drugimi zainteresiranimi stranmi na lokalni in regionalni ravni o vseh pobudah, ki bi lahko vplivale na prihodnost evropskega prometnega omrežja, in sicer glede na to, kakšno vlogo ima lokalna ali regionalna oblast oziroma interesna skupina pri izvajanju posameznih ukrepov v prometu ter pri zagotavljanju okvira ureditve in načrtovanja, potrebnega za izvajanje prometnih pobud.

29.5.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 141/37

—

se strinja, da je treba strukturirati proces sprejemanja odločitev v okviru SRP, vključno s tem, da se urejanje in/ali upravljanje nekaterih ribolovnih dejavnosti v okviru pravil Skupnosti prenese na države članice, regije ter na sam sektor;

—

priporoča, da se skrbno preučijo prednosti in slabosti uvedbe prenosljivih ribolovnih pravic z ustreznimi jamstvi, pri čemer je treba upoštevati, da so posamezne vodene kvote lahko eden od pristopov, da pa bi posamezne prenosljive kvote lahko ogrozile ravnovesje v sektorju;

—

se strinja z vzpostavitvijo drugačne ureditve za upravljanje malega priobalnega ribolova in pobiranja morskih sadežev in z ohranjanjem dostopa izvajalcev teh dejavnosti do javnih sredstev; poleg tega se strinja, da se olajša sprejemanje odločitev, ki zadevajo posebno ta del flote, na regionalni ravni; pri malem priobalnem ribolovu se ne bi smela upoštevati le dolžina ladje, ampak tudi drugi parametri;

—

priporoča, da se za vsako območje ribolova oceni, kateri sistem upravljanja ribolova je najprimernejši glede na območje ribolova, vrste rib in vrsto flote, ter poziva k nadaljnji preučitvi sistema upravljanja ribolovnih kvot, ki temelji na ulovu;

—

priporoča, da se uredi dostop do pomoči iz javnih sredstev po vzoru skupne kmetijske politike, z uvedbo načela pogojevanja;

—

meni, da mora EU sprejeti ukrepe za povečanje konkurenčnosti tega sektorja, vključno s časovnim načrtom za leto 2010, v katerem bodo opredeljene omejitve, ki bodo predstavljene po regijah, spodbujanjem ekoloških načinov ribogojstva in podporo evropske tehnološke in inovacijske platforme za ribogojstvo (EATIP); poudarja pomen pomorskega prostorskega načrtovanja, programov za dobro počutje živali, standardov označevanja in poenostavitve upravnih postopkov za ta sektor.

Poročevalec:

Ramón Luis VALCÁRCEL SISO (ES/EPP), predsednik avtonomne skupnosti Murcia

1.

meni, da je vizija Komisije za evropsko ribištvo do leta 2020 uresničljiva, in želi aktivno prispevati k razpravi o potrebnih reformah za uresničitev te vizije ob čim manjših motnjah delovnih procesov in čim manjšem izkrivljanju trga. Pregled in reforma skupne ribiške politike (SRP) sta edinstvena priložnost ne le za obravnavanje preteklih pomanjkljivosti, temveč tudi za ustvarjanje zaupanja in pripravo zagotovil za prihodnost. Ob polni udeležbi ribiških skupnosti bo upravljanje ribjih staležev boljše, flote bodo bolje prilagojene virom, boljša bo tudi ureditev plovb, gospodarski donosi pa bodo nudili potrebna zagotovila za dolgoročno varnost;

2.

meni, da je v številnih regijah Evrope ribolov sredstvo za preživljanje pa tudi vir za oskrbo močno odvisne predelovalne industrije. Skupna ribiška politika (SRP) kljub dolgemu obstoju in kljub vsem reformam ni uspela odpraviti vse večjih težav v sektorju, ki se mora spopasti z velikimi izzivi: prelovom, neprilagojenostjo ribolovnih zmogljivosti razpoložljivim virom in ciljem socialne, gospodarske in okoljske trajnosti, potrebo po izboljšanju energetske učinkovitosti plovil, slabim stanjem mnogih ribolovnih virov in visoko ravnjo subvencij, ki je privedla do zelo občutljivega gospodarskega položaja. Poleg tega sporazumi o partnerstvu v ribiškem sektorju z državami v razvoju v številnih primerih ogrožajo zanesljivo preskrbo s hrano v teh državah, prispevajo k prelovu in preprečujejo razvoj lokalne ribiške industrije;

3.

poudarja, da mora SRP privesti do obsežnejšega pristopa, vključiti ukrepe pomorske in okoljske politike ter oblikovati dodatna orodja za obravnavo trdovratnega problema presežnih zmogljivosti flote na stroškovno učinkovit način. Zato je treba vzpostaviti politični okvir, ki temelji na mehanizmih za sprejemanje srednjeročnih in dolgoročnih rešitev, v katerem so decentralizirani določeni vidiki in določeni jasni cilji. Poleg tega je treba izboljšati upravljanje te gospodarske panoge, opredeliti mehanizme nadzora, ki bodo zagotovili večjo skladnost s predpisi, ter spodbujati sektor k večji zavezanosti za upravljanje in izvajanje ukrepov SRP ter prevzemanju večje odgovornosti na tem področju;

4.

meni, da je ribogojstvo možnost za pridobivanje zdravih, varnih, trajnostnih in visokokakovostnih proizvodov ob strogem spoštovanju okolja ter dejavnik stabilizacije zaposlovanja v številnih regijah Evrope, ki so bolj ali manj odvisne od ribolova. Evropska unija je razvila pobude za spodbujanje ribogojstva, ki vključujejo strukturne finančne instrumente (FIUR – Finančni instrument za usmerjanje ribištva in ESR – Evropski sklad za ribištvo), ter podprla in začela izvajati strategije za njegov trajnostni razvoj. Dosežen je bil velik napredek, vendar pa je rast proizvodnje znatno manjša od svetovnega povprečja in ta sektor se danes sooča s številnimi izzivi, kot so vključevanje ribogojstva v pomorsko in okoljsko politiko, usmerjanje ribogojstva v uporabo okolju prijaznih metod v okviru trajnostne ribiške politike, spodbujanje konkurenčnosti, celostno upravljanje obalnih območij, izboljševanje upravljanja, večja skrb za zdravje in dobro počutje živali, tako kot pri drugih živinorejskih sektorjih, ob upoštevanju strogih zahtev varstva potrošnikov;

5.

je prepričan, da mora SRP srednjeročno obravnavati vprašanja, kot so rast svetovnega prebivalstva, prihodnje širitve EU, onesnaženost morij in celinskih voda ter njene posledice za obalne ekosisteme ter podnebne spremembe, saj bodo pomenila spremembo načina upravljanja v proizvodnji rib in ribogojstvu.

6.

pozdravlja pobudo Komisije za zgodnjo predložitev zelene knjige o reformi skupne ribiške politike (COM(2009) 163 konč.), ki uvaja proces posvetovanja, priznava samokritičnost Komisije do njenih neuspehov na več področjih SRP, predstavlja predloge za izboljšanje sedanje SRP do leta 2012 in vsebuje razmislek o prenovljeni SRP, ki se bo začela izvajati leta 2013;

7.

se strinja z dejstvom, da so zmogljivosti flote neprilagojene, še posebno v nekaterih segmentih, in podpira uvedbo mehanizmov, ki bi omogočili prilagoditev velikosti evropskih ribiških flot razpoložljivim virom ter bolj trajnostnemu socialnemu in ekonomskemu pristopu, s tem da bi morali ti prilagoditveni mehanizmi optimalno izkoristiti javna finančna sredstva, ter meni, da je to temeljna podlaga za celovit razvoj SRP na drugih področjih;

8.

poudarja, da je obsežno sodelovanje lokalnih in regionalnih oblasti pogoj za uspešno skupno ribiško politiko. Posebej predlaga okrepitev vloge regionalnih svetovalnih svetov;

9.

opozarja, da je za učinkovito vključitev SRP v celostno pomorsko politiko EU nujno, da so regionalne in lokalne ribiške oblasti pripravljene prevzeti odgovornost na tem področju in k temu učinkovito prispevati;

10.

podpira spodbujanje boljšega sodelovanja med obalnimi stražami držav članic ter odločitev o pripravi ukrepov za vzpostavitev boljšega medobratovalnega nadzornega sistema;

11.

priporoča, da se skrbno preučijo prednosti in slabosti uvedbe prenosljivih ribolovnih pravic z ustreznimi jamstvi, na ravni kolektivnih ali individualnih ribolovnih pravic;

12.

se strinja, da morajo biti prihodnji ukrepi in kompromisi, sprejeti v okviru SRP z namenom popraviti ali ublažiti gospodarski in družbeni vpliv zmanjšanja ribolovnih možnosti, vedno združljivi z dolgoročno ekološko trajnostjo;

13.

poziva k ohranitvi in celo razširitvi obstoječih zaščitenih ribolovnih območij;

14.

se strinja, da je treba strukturirati proces sprejemanja odločitev v okviru SRP, pri čemer se v nekaterih primerih uporabi postopek komitologije, urejanje in/ali upravljanje nekaterih ribolovnih dejavnosti pa se v okviru pravil Skupnosti prenese na države članice, regije ter na sam sektor; zato poziva k upravljanju glede na obalne razmere, razmere rečnih ustij in ribištvo (ekosistemski pristop);

15.

podpira predlog Komisije, v skladu s katerim mora ta sektor prevzeti večjo odgovornost pri izvajanju skupne ribiške politike. Le ribiči, ki pravilno izvajajo svoje naloge, imajo lahko dostop do ribjih staležev, pri tem pa je treba upoštevati, da so ti v javni lasti in da večji del stroškov upravljanja teh virov krijejo davkoplačevalci;

16.

podpira razvoj kulture spoštovanja predpisov. Državam članicam bi bilo treba omejiti dostop do finančnih sredstev Skupnosti, če ne izpolnjujejo svojih obveznosti glede nadzora in ohranjanja;

17.

podpira uvedbo sistemov zbiranja podatkov v realnem času, ki bodo zagotavljali posodobljene tehnične informacije o ulovu;

18.

poziva Komisijo, naj v skladu z evropsko strategijo za najbolj oddaljene regije pri reformi SRP upošteva posebne potrebe najbolj oddaljenih regij z vidika njihovih strukturnih in socialno-ekonomskih pogojev;

19.

poziva Komisijo, naj prevzame vodilno vlogo na svetovni ravni pri razvoju sistemov za prilagajanje ribolovnih politik in politik upravljanja morskih območij podnebnim spremembam.

20.

se strinja s pobudo o vzpostavitvi drugačne ureditve za upravljanje malega priobalnega ribolova in pobiranja morskih sadežev, ki sta pomembni dejavnosti za kulturno identiteto številnih evropskih regij in zagotavljata delo številnim delavcem v mikropodjetjih. Odbor se strinja s predlogom, da se ohrani upravičenost teh dejavnosti do javnih finančnih sredstev;

21.

v celoti podpira namero Komisije, da v okviru ekosistemskega pristopa olajša sprejemanje odločitev o upravljanju na regionalni ravni, ki zadevajo posebno ta del flote, in sicer vedno ob upoštevanju nadnacionalnih pravil in načel Skupnosti;

22.

meni, da je sodelovanje skupnosti v lokalnih partnerskih strukturah ključno za čim dejavnejše sodelovanje teh lokalnih struktur pri opredeljevanju posebnih prednosti in pomanjkljivosti posameznih območij ter za zagotovitev, da izvajanje ustreza lokalnim razmeram;

23.

priporoča, da se preuči koncept malega priobalnega ribolova in da se pri tem ne upošteva le dolžina ladje, ampak tudi drugi parametri, kot so gospodarska in družbena povezava dejavnosti s priobalnimi občinami, trajanje plovbe, vrsta ulova, vključenost (ali nevključenost) v konkreten ribolovni načrt itd.;

24.

meni, da so stroški vzdrževanja satelitskih sledilnih naprav („blue box“) previsoki za majhna plovila malega priobalnega ribolova, zato bi morala Komisija predvideti uporabo cenejših alternativnih sistemov;

25.

poudarja, da je ta neindustrijska flota neposredno izpostavljena izkrivljanjem, ki jih prinaša globalizirani trg. V zvezi s tem bi bilo treba ponovno pretehtati možnost pomoči za izgradnjo novih plovil v okviru programov prilagajanja in ob upoštevanju večjih ribolovnih naporov, ki so posledica tehnoloških izboljšav, da se zagotovi konkurenčna flota, prilagojena ribolovnim zmogljivostim, ki jih lahko ima posamezna ladja, in varna za ribiče glede na težaven dostop do ribolovnih območij. Poleg tega bi bilo zelo zanimivo uvesti obvezno označevanje za prepoznavanje proizvodov te flote, na podlagi katerega bi potrošnik lahko enostavno ugotovil izvor proizvoda;

26.

poziva Komisijo, naj spodbuja ustrezno usposabljanje delavcev, ki delajo na morju, da bi ti delavci pridobili podjetniško, pomorsko in okoljsko znanje ter se seznanili z dobrimi praksami na področju higiene; s tem bi te človeške vire lahko obdržali na območjih, ki so odvisna od ribolova, in hkrati omogočili diverzifikacijo njihovih dejavnosti na druga področja civilno-družbenega pomena, kot sta podpora boju proti onesnaženju morja ali storitve pomoči na morju.

27.

poziva Komisijo, naj spodbuja celostno pobudo za razvoj in izboljšanje infrastrukture na otokih in v oddaljenih regijah, ki so odvisne od malega priobalnega ribolova;

28.

se strinja s ciljem svetovnega vrha ZN o trajnostnem razvoju, na katerem so države članice sprejele pojem največjega trajnostnega donosa kot cilj, ki naj bi bil dosežen do leta 2015. Ta cilj mora postati vodilno načelo SRP. Odbor prav tako podpira politiko za preprečevanje primerov zavrženja; predlaga, da se preuči vpliv, ki ga ima industrijski ribolov, namenjen proizvodnji hrane za gojene ribe, na ekosisteme.

29.

predlaga, da se da državam članicam pooblastilo za izboljšanje ureditve dostopa flot do območij posebnega ohranitvenega pomena z namenom, da bi vzpostavili in ohranjali visoko raven stanja zaščitenih območij;

30.

poziva k nadaljnji preučitvi sistema upravljanja ribolovnih kvot, ki temelji na preverljivi dokumentaciji ribičev;

31.

podpira pobudo Komisije za spremembo sistema upravljanja ribolova, ki naj temelji na omejitvi dni, ko lahko posamezna ladja izpluje na morje za namene ribolova, ali na uporabi sedanjega sistema, ki velja za ribolov ene vrste rib;

32.

priporoča, da se za vsako območje ribolova oceni, kateri sistem upravljanja ribolova je najprimernejši glede na območje ribolova, vrste rib in vrsto flote. Enota upravljanja mora biti ribolovno območje in vse vrste, ki se v tem območju lovijo, razen kadar gre za vrste, ki se selijo;

33.

opozarja, da so za rešitev nekaterih težav nujno potrebni ukrepi, ki posamezne ribiče in združenja (soupravljanje) spodbujajo k odgovornemu ribolovu;

34.

predlaga uvedbo „certifikata ribolovne odličnosti“, ki ga potrdi zunanje podjetje in ki bi podobno kot v pomorski politiki zagotovil, da se bo ribištvo razvijalo v skladu s predpisi;

35.

meni, da je treba z uvedbo modelov, ki so v skladu s standardi ISO, kot je ISO 17020, razviti homogen sistem opazovanja in nadziranja ribiške dejavnosti;

36.

priporoča, da se športni in rekreacijski ribolov obravnavata kot vidika, ki sta pri upravljanju ribištva vse pomembnejša. Diverzifikacija ribolovnih dejavnosti v smeri ribolovnega turizma mora postati alternativna možnost za ribiče, tako da bodo lahko kot poveljniki plovila dejavni v sorodnih dejavnostih, prav tako pa bo ta možnost povečala ponudbo delovnih mest in zmanjšala ribolovni napor.

37.

opozarja, da bi lahko uporaba načela relativne stabilnosti v številnih primerih privedla do tega, da bi celoten dovoljeni ulov presegel priporočila strokovnjakov, da bi se povečalo število zavržkov in zmanjšale možnosti racionalnega izkoriščanja ribolovnih virov;

38.

se strinja s Komisijo, da načelo relativne stabilnosti ne zagotavlja, da bi se ribolovne pravice uporabile kar najbolj učinkovito in uspešno. Med kvotami, dodeljenimi posameznim državam članicam, ter med tem, kaj dejansko potrebujejo in kakšne kvote porabijo nacionalne flote, vlada neskladje. OR zato priporoča revizijo načela relativne stabilnosti in prilagoditev potreb nacionalnih flot po kvotah glede na razpoložljivost ribolovnih pravic;

39.

glede prenosljivih ribolovnih pravic meni, da je treba upoštevati, da so posamezne vodene kvote (IAQs, Individual Administered Quotas) lahko eden od pristopov, da pa bi posamezne prenosljive kvote (ITQs, Individual transferable quotas) lahko ogrozile ravnovesje v sektorju. Njihov najpomembnejši učinek je kopičenje zmogljivosti za ulov v rokah velikih podjetij in hitrejše izginevanje majhnih ribičev. Poleg tega bi bilo popolnoma nesmiselno razmišljati o drugačni ureditvi za upravljanje flot malega ribolova, hkrati pa ribolovne pravice prepustiti samo pravilom trga;

40.

podpira pobudo za ohranitev omejitev ribolovnih možnosti znotraj 12 morskih milj.

41.

se strinja, da je treba zagotoviti, da bodo vsi ribji proizvodi, ki se prodajajo na trgu Skupnosti, vključno z uvoženimi proizvodi, pridobljeni s trajnostnim ribolovom, da se zagotovijo enaki konkurenčni pogoji na trgu EU; predlaga, da se pred izdajo dovoljenja za ribolov opravi predhodna presoja vpliva na okolje;

42.

zavzema se za oblikovanje pobud, ki bodo zagotovile jamstvo za poreklo ribiških proizvodov tako, da bodo spodbujale uporabo embalaže za sveže proizvode, iz katere bosta razvidni njihova sledljivost in poreklo;

43.

meni, da je treba na ravni ulova in trženja spodbujati certifikate ribolovne odličnosti, saj potrošnikom nudijo jamstvo za strogo spoštovanje virov;

44.

meni, da je treba povečati pristojnosti organizacij proizvajalcev pri upravljanju ribištva;

45.

poziva k spodbujanju vseživljenjskega izobraževanja in ugotavljanja potreb po izobraževanju v organizacijah proizvajalcev kot ključnih elementov za izboljšanje ribiških trgov.

46.

se strinja s Komisijo, da je treba izvajati celostno pomorsko politiko kot ključni instrument za napredek pri pomorskih vprašanjih, ki pomembno vplivajo na druge sektorske politike, in zlasti na SRP, pri čemer je treba stalno upoštevati trajnostni razvoj obalnih območij ter posebno pozornost namenjati trajnostnemu ribištvu v prihodnosti in prilagajanju podnebnim spremembam;

47.

meni, da bo v skladu z načelom ozemeljske kohezije preživetje obalnih skupnosti v prihodnosti odvisno od diverzifikacije in vzpostavitve trajnostne gospodarske osnove, ki bi nadarjenim posameznikom prihodnjih generacij dajala številne priložnosti, zaradi katerih bi bili pripravljeni ostati doma in se tako ne bi bili prisiljeni seliti v večje kraje in mesta zaradi iskanja boljšega življenja;

48.

priporoča, da se ribiškemu sektorju v okviru SRP omogoči sodelovanje pri oblikovanju in razvoju drugih dejavnosti, ki lahko dopolnjujejo ribolovne dejavnosti, kot so na primer ribolovni turizem (npr. športni ribolov ali opazovanje kitov), boj proti onesnaževanju, dejavnosti reševanja ali čiščenje vodnega dna;

49.

poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami in regijami oblikuje geografske informacijske sisteme (GIS), ki bodo omogočili načrtovanje rabe obale;

50.

meni, da so zlasti lokalna obalna partnerstva, ki jih sestavljajo lokalne oblasti in ustrezne zainteresirane strani, lahko ključna za zagotavljanje učinkovitega celostnega upravljanja obalnih območij, ki deluje „od spodaj navzgor“;

51.

poziva Komisijo, naj spodbudi uvedbo intermodalnega vozniškega dovoljenja za poveljnike ribiških plovil, ki bo veljavno v vsej Evropi ter bo omogočilo diverzifikacijo ribolovnih dejavnosti, ki bodo tako skladna z drugimi poklicnimi dejavnostmi.

52.

pozdravlja pobude za izboljšanje komunikacije med znanstveniki, nosilci političnih odločitev ter interesnimi skupinami, zlasti Svetovalnim odborom za ribištvo in ribogojstvo (ACFA) ter regionalnimi svetovalnimi sveti;

53.

meni, da morajo postopki odločanja temeljiti na trdnih in zanesljivih podatkih in ugotovitvah ter se strinja s pobudami, ki jih v zvezi s tem pripravlja Komisija;

54.

priporoča oblikovanje grozda za ribištvo, ki bo temeljil na znanju in omogočil vzpostavitev dinamične, pregledne in javne strukture, ki bo sčasoma postala portal za širjenje znanja o ribištvu v EU.

55.

se strinja, da je imela strukturna politika negativne posledice za ribiški sektor in je v nekaterih primerih prispevala k povečanju strukturnih težav, namesto da bi jih razrešila. OR se poleg tega strinja, da mora reforma odpraviti strukturne pomanjkljivosti sektorja ter hkrati zagotoviti zaščito pred morebitnimi nezaželenimi učinki ali učinki, ki bi bili v nasprotju s cilji SRP;

56.

priporoča, da se uredi dostop do pomoči iz javnih sredstev po vzoru skupne kmetijske politike, z uvedbo načela pogojevanja. Izpolnjevanje navedenih pogojev bi moralo biti nujni pogoj za pridobitev finančne pomoči, hkrati pa bi bilo treba urediti sistem kazni in povračil;

57.

priporoča uvedbo tehnik ribolova, ki so bolj selektivne in prijaznejše do okolja. Pri prizadevanjih za reševanje teh težav pa je treba kljub vsemu upoštevati regionalne posebnosti.

58.

meni, da mora biti glavni cilj na področju zunanje razsežnosti SRP vzpostavitev gospodarskih odnosov in sodelovanja s tretjimi državami, ki ob upoštevanju trajnostnega in odgovornega ribolova temeljijo na nediskriminaciji in vzajemni koristi;

59.

soglaša s Komisijo, da je ohranjanje prisotnosti flote Skupnosti na mednarodni ravni vse manj pomembno;

60.

pozdravlja dejstvo, da je Komisija zamenjala načelo „plačaj, ribari in pojdi“ s sporazumi o partnerstvu v ribiškem sektorju, ki temeljijo na globalnejšem pristopu ter spodbujajo sodelovanje, upravljanje in pravno varnost naložb Skupnosti zunaj EU. Sporazume o ribolovu z državami nečlanicami EU je treba ohraniti kot orodje za prilagajanje ribiškega sektorja, vanje pa je treba vključiti ribogojstvo, naložbe in sodelovanje kot razvojne instrumente;

61.

pozdravlja predlog za preučitev uvedbe regionalnih oblik sodelovanja v času, ko se spodbuja vključevanje regij kot instrument razvoja;

62.

poudarja, da so regionalne organizacije za upravljanje ribištva (ROUR) odličen instrument upravljanja sektorja, ter poziva k večji zastopanosti in teži teh organizacij pri sprejemanju odločitev, in sicer v skladu z opredeljenimi merili, kot so prebivalstvo ali število držav EU;

63.

meni, da je treba sprejeti mednarodne sporazume o upravljanju in nadzoru ribolova v Sredozemlju, Baltskem morju in drugih morskih območjih, v katerih imajo poleg držav članic EU svoje teritorialne vode tudi tretje države, ki bi omogočili uravnoteženo črpanje virov v biotsko močno raznovrstnem ekosistemu, ki pa je očitno krhek;

64.

podpira določitev ukrepov za vzpostavitev boljšega medobratovalnega nadzornega sistema, ki bi združeval obstoječe sisteme za nadzor in sledenje, zlasti na območju Sredozemlja. V zvezi s tem poziva Komisijo, naj uvede prvi pilotni projekt na tem območju, ki bi se lahko potem razširil na celotno Evropo;

65.

poziva k izboljšanju sodelovanja med obalnimi stražami držav članic in obalnimi državami, ki niso članice EU.

66.

pozdravlja sporočilo Izgradnja trajnostne prihodnosti ribogojstva (COM(2009) 162 konč.), ki daje novo spodbudo za Strategijo za trajnostni razvoj evropskega ribogojstva (COM(2002) 511 konč.). Ta strategija omogoča soočanje z izzivi, povezanimi z usmerjanjem velikega potenciala teh dejavnosti, posebno na področju okoljske trajnosti proizvodnje ter kakovosti in varnosti proizvodov;

67.

meni, da ribogojstvo v Skupnosti prispeva k oskrbi skupnostnega trga z ribiškimi proizvodi, za katerega je značilen vse večji primanjkljaj, ki je posledica zmanjševanja obsega ribolova in povečanja povpraševanja;

68.

se zaveda socialno-ekonomskega pomena ribogojstva v nekaterih regijah, saj zagotavlja približno 65 000 delovnih mest in ustvari več kot 3 milijarde EUR prometa;

69.

se strinja, da je treba še naprej spodbujati ribogojstvo, ter pozdravlja pobude Komisije, Sveta in Parlamenta za podporo rasti sektorja ribogojstva prek SRP;

70.

se strinja s Komisijo, da se evropsko ribogojstvo pri svoji rasti sooča z omejitvami, kot so: dostop do zadostnih površin, potrebnih za njen razvoj; težave pri pridobivanju dovoljenj; razdrobljenost sektorja, ki je še vedno slabo organiziran; ter številne omejitve pri dostopu do kapitala, skupaj s strogimi predpisi Skupnosti, ki omejujejo sposobnost tekmovanja s proizvajalci iz Azije in Latinske Amerike;

71.

pozdravlja finančna prizadevanja, ki jih EU uresničuje preko strukturne politike za spodbujanje trajnostnega razvoja ribogojstva, in predlaga opredelitev „načela navzkrižne skladnosti“ v sektorju ribištva, z določitvijo posebnih meril glede okolja, varnosti hrane, dobrega počutja živali itd. V primeru neupoštevanja teh meril bi bil dostop do pomoči iz javnih sredstev omejen in/ali prepovedan;

72.

se strinja z zamislijo, da mora EU sprejeti vrsto ukrepov za povečanje konkurenčnosti sektorja, ki bodo omogočili zadovoljevanje naraščajočega povpraševanja po ribah, česar ne bo mogoče doseči s staležem prosto živečih rib;

73.

se strinja, da bi morala imeti EU vodilno vlogo v „modri revoluciji“, tako v proizvodnji rib kot tudi na področju tehnologije in inovacij, hkrati pa na evropski ravni oblikovati certifikacijske organe, ki zagotavljajo „odličnost ribogojne proizvodnje EU“; meni, da bi morala imeti EU vodilno vlogo pri razvijanju ekoloških načinov ribogojstva in da bi ga morala spodbujati le v krajih, kjer se ta lahko izvaja na ekološko trajnosten način, da bi zagotovili ohranitev morskega okolja za prihodnje generacije;

74.

pozdravlja pobudo Komisije za vzpostavitev ustreznega okvira politik in ukrepov za razvoj ribogojstva, ki spodbuja odpravo ovir na ravni nacionalnih zakonodaj, zlasti v zvezi z uveljavljanjem ribogojstva na obalnih območjih kot dejavnosti, enakovredne drugim dejavnostim, in glede izdajanja dovoljenj, ter utira pot napredku tega strateško pomembnega sektorja;

75.

poziva Komisijo, naj skupaj z državami članicami pripravi časovni načrt za leto 2010, v katerem bodo opredeljene omejitve za rast ribogojstva, ki bodo predstavljene po regijah, s čimer bi se v okviru celostne pomorske politike spodbudila priprava tehničnih poročil, ustvarjanje ribogojnih območij ter izgradnja potrebne pristaniške infrastrukture;

76.

poziva k spodbujanju dostopa do zavarovalnih polic, ki bi umirile že tako pogosto krhko finančno stanje teh proizvajalcev, ne pa ga še dodatno pretresle.

77.

meni, da je primerno uvesti evropsko tehnološko in inovacijsko platformo za ribogojstvo (EATIP), ki bo evropskemu ribogojstvu omogočila, da ohrani vodilno vlogo v svetu, ter mu zagotovila strateške smernice za naložbe v raziskave in razvoj, ki bodo spodbujale iskanje trajnostnih načinov ribolova in ribogojstva;

78.

poziva, naj evropska tehnološka in inovacijska platforma za ribogojstvo služi kot forum za spodbujanje raziskav in razvoja za opredelitev trajnostnih načinov ribolova in ribogojstva ter naj z nacionalnimi platformami za ribogojstvo, ribolov in oceanografijo ustvari mrežo, v okviru katere se bodo od spodaj navzgor sporočala vprašanja s področja raziskav in razvoja ter od zgoraj navzdol širile inovacije in nove tehnologije;

79.

poudarja pomen pomorskega prostorskega načrtovanja za zagotovitev območij in za pripravo usmeritev za umestitev te gospodarske dejavnosti. Ustrezno prostorsko načrtovanje omogoča usmerjanje rasti ribogojstva, določitev njegovih možnosti za proizvodnjo, preprečevanje konfliktov z drugimi uporabniki obalnih ali celinskih območij ter spodbujanje sinergij med dejavnostmi in okolji na območjih, ki so najbolj odvisna od te vrste dejavnosti, z vidika okoljske, socialne, ekonomske in tržno usmerjene trajnosti;

80.

podpira oblikovanje in razširjanje standardov kakovosti in informativnega označevanja v Evropi pa tudi mednarodno sodelovanje na področju označevanja in certificiranja;

81.

se strinja, da je treba okrepiti mednarodno razsežnost evropskega ribogojstva ter določiti temelje načrtov za nadzor bolezni, ki bodo omogočili zootehnično neoporečnost proizvodnje;

82.

poziva k finančnim prizadevanjem, ki bodo v sorazmerju z izzivi, s katerimi se sooča ribogojstvo v Skupnosti, ter pričakovanji, ki jih ta sektor vzbuja;

83.

vztraja, da je treba analizirati položaj usposabljanja na področju navtike, ribištva in ribogojstva ter oceniti potrebe na srednji rok. V zvezi s tem poziva, da se v evropskem okviru prostega pretoka strokovnjakov oblikuje časovni načrt za države članice, ki bo povečal raven usposobljenosti v tem sektorju ter ozaveščenost Evropejcev na tem področju.

84.

se strinja s prizadevanji EU za zagotovitev združljivosti ribogojstva in okolja, da se omogoči proizvodnja kakovostnih, zdravih in varnih živil, pri čemer je treba uporabiti zaščitne ukrepe na območjih proizvodnje v skladu z okvirno direktivo 2000/60/ES o vodah, ki države članice spodbuja k izboljšanju njihovega vodnega okolja do določenih rokov, in celostno pomorsko politiko ter sprejeti ukrepe, ki omogočajo nadzor nad pobeglimi ribami;

85.

meni, da so za trajnostno rast proizvodnje vodnih živali potrebni ukrepi na področju zdravstvenega varstva in dobrega počutja živali ter glede razpoložljivosti novih veterinarskih zdravil za uporabo v ribogojstvu in visoko kakovostne ribje krme, ki bo sprejemljiva za okolje;

86.

poziva, naj se preuči stanje uporabe Direktive 88/2006 o zdravstvenem varstvu vodnih živali v državah članicah ter vzpostavi geografski informacijski sistem o boleznih v ribogojni proizvodnji po svetu;

87.

vztraja, da je treba sprejeti zakon o uvedbi registra ribogojnih obratov, ki bo javnim upravam zagotovil najnovejše podatke o trenutnem stanju ribogojne proizvodnje, o odobreni populaciji rib in njihovem izvoru, gostoti živali in zdravstvenih programih, ki se pripravljajo;

88.

meni, da je treba pripraviti formularje in protokole za vlaganje prošenj in izdajo dovoljenj za izpustitev nedoraslih organizmov, za obvestila o boleznih in pobegih, podatke o proizvodnih procesih, oceno programov za okoljski nadzor ter nadzor in zdravstveno dokumentacijo za premike rib v cestnem in vodnem prometu, kot je to veljalo za druge vrste živali, namenjene za proizvodnjo živil;

89.

poziva k večji finančni podpori za nadzor okolja v ribogojnicah, izvajanje programov za izboljšanje zdravstvenega varstva živali, prilagoditev dobrega počutja živali metodam ribogojstva, raziskave na področju zdravil za uporabo v veterinarski medicini in raziskave glede uporabe alternativnih surovin za proizvodnjo ribje krme;

90.

podpira zamisel o zagotavljanju zdravstvenega varstva potrošnikov in priznavanju dobrega vpliva hrane iz vodnega življa na zdravje.

91.

podpira pobudo za podporo upravljanju sektorja ribogojstva kot načina za izboljšanje podobe ribogojstva in za ustvarjanje enakih pogojev na ravni EU, ki prispevajo k trajnostnemu razvoju tega sektorja. V zvezi s tem Komisiji predlaga, naj pripravi načrt za izboljšanje upravljanja sektorja ribogojstva in ribištva;

92.

se strinja s predlogom o zagotavljanju uravnoteženega izvajanja zakonodaje EU, o obveščanju o njenih instrumentih in olajšanju njihove uporabe s poenostavitvijo upravnih postopkov in zmanjšanjem upravnih obremenitev;

93.

se strinja s Komisijo, da je treba zagotoviti ustrezno spremljanje dejavnosti v sektorju ribogojstva, in sicer s pomočjo zanesljivih statističnih podatkov, globalnih in usklajenih kazalnikov ter javne mreže tržnih cen;

94.

predlaga Komisiji, naj znotraj Evropske agencije za nadzor ribištva ustanovi enoto za oceno in nadzor ribogojstva;

95.

ponovno poudarja pomen profesionalizacije in usposabljanja za doseganje kakovostnega upravljanja;

96.

je pripravljen služiti kot forum za širjenje in kot porok za sodelovanje ter obveščanje javnosti o vprašanjih, povezanih z ribogojstvom, da bi skupaj s Komisijo prispeval k izboljšanju upravljanja sektorja ribogojstva.

29.5.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 141/45

—

pozdravlja vrsto ukrepov in političnih pobud EU, ki države članice zavezujejo, naj svoje nacionalne gozdarske politike uskladijo s cilji EU;

—

poudarja, da gozdarski in lesarski sektor ponujata velike možnosti za uresničitev podnebnih ciljev EU za leto 2020 in da bi bilo treba podrobneje proučiti, ali bi pobude na tem področju lahko podprli s prihodki sistema za trgovanje z emisijami;

—

poudarja pomen spodbujanja večnamenskega gozdarstva;

—

pozdravlja pobude EU za zajezitev krčenja in propadanja gozdov; opozarja, da delež v EU pridobljene biomase predstavljajo dračje in listje ali iglice, ki vsebujejo skoraj 90 % elementov v sledovih, ki jih rastline absorbirajo v procesu asimilacije in nastajanja lesa. To bi lahko zemljo izčrpalo;

—

v celoti podpira spodbujanje uporabe lesa in lesnih izdelkov, ki izvirajo iz gozdov, s katerimi se gospodari trajnostno, zlasti na področju virov energije in surovin; poziva, naj se na različnih ravneh odločanja preuči možnost določitve datuma za uvedbo obveznega certificiranja v Evropski uniji;

—

priporoča podporo regijam, ki izvajajo trajnostno gozdarsko politiko, namenjeno blaženju podnebnih sprememb: spodbude za podjetja v obliki davčnih olajšav, subvencije za inovacije, preferenčne pogodbe za prodajo gozdnih proizvodov, strokovno in tehnično pomoč ter subvencije za varstvo okolja;

Poročevalec

:

g. Adam BANASZAK (PL/UEN-EA), član regionalne skupščine Kujavsko-Pomorjansko

1.

ugotavlja, da lahko gozdovi, ki imajo več kot polovico ogljika na svetu vezanega v svoji biomasi, zavirajo podnebne spremembe, zato krčenje in propadanje gozdov predstavljata resno grožnjo za okolje in podnebje. Trajnostna gozdarska politika je torej nujna;

2.

meni, da imajo naravni ekosistemi občutljivo ravnovesje ter da je raznolikost rastlinskih in živalskih vrst temeljnega pomena za naše zdravje in blaginjo. Domači/naravni gozdovi so pomembni habitati in z njimi je treba upravljati v skladu z gozdarskimi in regionalnimi zakoni. Države članice in regije bi morale zato imeti možnost, da se odločajo proti sajenju gensko spremenjenih drevesnih in rastlinskih vrst;

3.

pozdravlja, da Komisija spodbuja uporabo gozdne biomase za pridobivanje energije, ter da to dejavnost podpira Stalni odbor za gozdarstvo. Zato se je, četudi v premajhni meri, povečal delež energije, pridobljene iz tega obnovljivega vira energije. Odbor hkrati opozarja, da pomemben delež v EU pridobljene biomase predstavljajo dračje in listje ali iglice, ki vsebujejo skoraj 90 % elementov v sledovih, ki jih rastline absorbirajo v procesu asimilacije in nastajanja lesa. Prevelik delež lahko povzroči osiromašenje teh biotopov. To je treba upoštevati tudi pri izbiri metod pridobivanja lesa. Na kritičnih območjih, ki imajo že zdaj malo hranil, bi morale veje in vrhovi dreves ostati na kraju sečnje oziroma v gozdu;

4.

poudarja, da gozdarski in lesni sektor ponujata velike možnosti za uresničitev podnebnih ciljev EU za leto 2020. Te je treba še popolnoma izkoristiti, predvsem možnosti za znatno povečanje deleža gozdne biomase kot surovine in materiala za pridobivanje energije (vključno z nasadi hitro rastočih dreves). Ugotavlja, da uporaba lesa kot surovine in energetskega vira pomaga delovati proti podnebnim spremembam, ker prispeva k shranjevanju ogljika (shranjevanje v lesu), prihrankom energije – pri proizvodnji v primerjavi z drugimi gradbenimi materiali, prihrankom energije za ogrevanje pozimi in hlajenje poleti (lesni izolacijski materiali) – ter koristno nadomešča fosilna goriva pri pridobivanju toplote in električne energije (lesna goriva, rekuperacija energije iz lesnih odpadkov). Podrobneje bi morali proučiti, ali bi te in druge pobude lahko podprli s prihodki sistema za trgovanje z emisijami;

5.

meni, da je gozdarstvu načrtno treba dati nov zagon za okrepitev proizvodnje industrijskega lesa, kar bi hkrati povečalo izkoriščanje lesa za proizvodnjo energije;

6.

ugotavlja pomanjkanje skupne gozdarske politike in meni, da je Evropska komisija s sprejetjem akcijskega načrta EU za gozdove za obdobje 2007–2011 naredila korak v pravo smer. Vendar priporoča, naj se medsektorske dejavnosti Evropske komisije na področju gozdarstva nemudoma vgradijo v ustrezen pravni in strukturni okvir, da bi omogočili usklajeno ukrepanje na tem področju po letu 2011. Poleg opredelitve akcijskega načrta za prihodnja leta bi lahko tudi ustanovili organ EU za usklajevanje na področju gozdarske politike;

7.

podpira zagotavljanje informacij in programov usposabljanja za lastnike gozdov o priložnostih, ki jih ponuja gospodarjenje z gozdovi v skladu z načeli trajnostnega razvoja in ki torej upošteva tako varstvo biotske raznovrstnosti kot gojenje hitro rastočih vrst dreves za energetske namene; priporoča, naj se lastnike gozdov pri tem obsežno podpre, tako s svetovanjem kot finančno;

8.

podpira znanstvene raziskave in pobude za razvoj sodobnih tehnologij sečnje in pridobivanja lesa z manjšim vplivom na okolje kot pri uporabi tradicionalnih metod (vključno z zasaditvijo dreves za pridobivanje energije) ter tehnologij, ki spodbujajo trajnostni razvoj, hkrati pa znižujejo stroške upravljanja;

9.

pozdravlja in ceni prednosti obstoječih prostovoljnih sistemov certificiranja in podpira njihovo ohranitev, vendar priporoča, da ga obširno podprejo drugi ukrepi, tudi finančni instrumenti. Certificiranje bi lahko pozneje služilo tudi kot instrument za zajezitev pretoka nezakonitega lesa in lesnih proizvodov. Predlaga, naj bo to del širših prizadevanj za certificiranje na svetovni ravni. Priporoča, da v skladu s pobudami, kot je FLEGT (akcijski načrt o uveljavitvi zakonodaje, upravljanja in trgovanja na področju gozdov), uvoz ali lastništvo lesa, ki je bil nezakonito proizveden v tretjih državah, postaneta nezakonita. Hkrati poudarja, da se pravni in gospodarski pogoji certificiranja in širitve mreže Natura 2000 zelo razlikujejo med državami članicami in regijami; poudarja tudi, da certificiranje lesnih proizvodov ne podpira vedno najbolje splošnih ciljev upravljanja zavarovanih območij. Zato priporoča, naj se te razlike in zahteve upoštevajo v skladu z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti;

10.

poudarja pomen spodbujanja večnamenskega gozdarstva, ki poleg svojih osnovnih nalog v zvezi s pridobivanjem lesa obsega tudi druge dejavnosti posebnega pomena za gozdarstvo in gospodarstvo, na primer turizem, naloge v okviru socialne varnosti, varovanja in rekreacije, lov, nabiranje gozdnih sadežev in pridobivanje drugih gozdnih proizvodov (smola, lubje, pluta itd.). Gospodarski pomen teh neproizvodnih dejavnosti je mogoče okrepiti, hkrati pa povečati biološko raznovrstnost naravnih življenjskih prostorov, kar pozitivno vpliva na razvoj podeželja;

11.

opozarja, da morajo lokalne in regionalne oblasti sodelovati pri odločanju o gozdarski politiki EU.

12.

priporoča, da se na ravni EU znatno poveča podpora za zasaditev hitro rastočih dreves v energetske namene, gojenih v skladu z okoljsko trajnostnimi metodami, kar bi ustvarilo dodatni trg dela ter tako prispevalo k oživitvi podeželja, lahko pa je tudi dejavnik pri gospodarskem razvoju mikroregij;

13.

ob upoštevanju podnebnih ciljev 20/20/20 poudarja, da bi vse države članice morale vsestransko sodelovati pri uporabi biomase za pridobivanje energije, da bi dosegli ciljni delež energije, proizvedene iz obnovljivih virov, v celotni proizvodnji energije; vendar izpostavlja, da bi moral biti razvoj lesa za proizvodnjo energije tudi skrb regij, tako z vidika ponudbe goriva (specifično upravljanje gozdov v skladu z značilnostmi območja) kot povpraševanja (spodbujanje lokalnega trga za les kot gorivo s strani javnih in zasebnih lokalnih akterjev);

14.

poziva k nadaljnjemu spodbujanju uporabe gozdne biomase za pridobivanje energije, delovanje na tem področju pa naj podpre Stalni odbor za gozdarstvo. Vendar priporoča sprejetje ukrepov za omejitev deleža pridobljene biomase, ki jo predstavljajo dračje in listje ali iglice;

15.

poudarja, da bo zanimanje za pridobivanje in uporabo energije iz lesne biomase odvisno od gospodarskih razmer v državah članicah, med drugim od obdavčitve, od višine subvencij za spodbujanje uporabe goriva, pridobljenega iz lesa, ter od tega, na kaj se bo takšna podpora osredotočila. Podpora bo prispevala k hitrejšemu razvoju podeželja ter trajnostnemu razvoju naravnega okolja v teh regijah. Odbor regij poziva države članice, da pri davčnih politikah ne zapostavljajo biogoriv v primerjavi s fosilnimi gorivi.

16.

pozdravlja pobude EU za zajezitev krčenja in propadanja gozdov, s katerimi bi zavrli podnebne spremembe in izgubo območij, na katerih poteka vezava ogljikovega dioksida;

17.

z zadovoljstvom opaža učinke programa spremljanja, oblikovanega za ohranjanje gozdov, saj dobro ohranjeni gozdovi lahko zagotovijo večjo absorpcijo toplogrednih plinov ter stabilno podnebje;

18.

opozarja na vse boljše metode gospodarjenja z gozdovi v več državah članicah, kjer v skladu s pravili certificiranja in mreže Natura 2000 načrtno odstranijo odmrle organske snovi in jih uporabijo za biomaso, s čimer pomagajo preprečiti gozdne požare. Pri tem so ustrezno upoštevana načela trajnostnega gospodarstva in večnamenske narave gozdnih območij;

19.

pozdravlja vrsto ukrepov in političnih pobud EU, ki države članice zavezujejo, naj svoje nacionalne gozdarske politike uskladijo s cilji EU;

20.

priporoča, da se v okviru politike razvoja podeželja povečajo sredstva za vzdrževanje in izboljšanje sedanjih gozdnih površin, za ponovno pogozdovanje kmetijskih zemljišč ter za vzdrževanje s tem povezanih kultur, saj se bo z večjimi gozdnimi površinami povečala absorpcija CO2, kar bo pozitivno vplivalo na podnebje; v zvezi s tem poudarja, da mora biti ta pomoč povezana z zagotovilom, da to ne vodi do poslabšanja biotske raznovrstnosti;

21.

ugotavlja, da gozdni požari v nekaterih državah in regijah EU predstavljajo največjo grožnjo za ohranitev gozdnih ekosistemov (tj. gozda in grmičevja). Ti požari so posledica neugodnih vremenskih razmer, pa tudi prekomernega kopičenja vnetljivih materialov na gozdnih površinah, ki so zaradi nizke donosnosti neizkoriščene ali zapuščene. Tako so požari bolj intenzivni in siloviti in jih je izredno težko pogasiti. Treba je spodbujati in podpirati preventivno gozdarstvo, da bi z ukrepi za zmanjšanje in spremembo vnetljivega rastlinskega materiala ter za postavitev in vzdrževanje protipožarnih posek gozdne površine postale odpornejše na širjenje požarov. Ostanke biomase, pridobljene s temi dejavnostmi, bi morali uporabiti za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov in tako zmanjšati emisije CO2;

22.

meni, da bi bilo na podlagi dosedanjih izkušenj s spremljanjem škode, ki jo povzročajo gozdni požari, škodljive žuželke in glivice ter poplave, ki vplivajo na stanje in zdravje gozdov, države članice treba spodbujati, naj nadaljujejo z razvojem sistema za spremljanje gozdov;

23.

priporoča podporo državam članicam in regijam, ki izvajajo trajnostno gozdarsko politiko, namenjeno blaženju podnebnih sprememb. Prednost bi bilo treba namenjati nacionalnim, regionalnim in lokalnim pobudam, ki uvajajo spodbude za podjetja v obliki davčnih olajšav, subvencij za inovacije in preferenčnih pogodb za prodajo trajnostno proizvedenih gozdnih izdelkov, strokovno in tehnično pomoč ter subvencije za varstvo okolja;

24.

priporoča celovito spodbujanje lesnih izdelkov, kar zagotavlja dolgoročno vezavo ogljika, ki ga drevesa vsrkajo v procesu asimilacije CO2, zlasti v gradbeništvu;

25.

potrjuje že omenjeno potrebo po dobro usklajenem, večsektorskem pristopu politike na lokalni, regionalni, nacionalni, evropski in mednarodni ravni, ki bo ustrezno upošteval svetovne razmere, zagotavljal resnično trajnostno gospodarjenje z gozdnimi viri in vključeval strategije za blaženje podnebnih sprememb z ustreznimi prilagoditvenimi ukrepi. Zato poziva, naj si EU v mednarodni skupnosti še bolj prizadeva za vodilno vlogo. Države članice spodbuja v prizadevanjih za izpolnjevanje njihovih obveznosti za blaženje podnebnih sprememb v okviru Okvirne konvencije ZN o spremembi podnebja (UNFCCC) in Kjotskega protokola ter podpira prilagajanje posledicam podnebnih sprememb (ključni ukrep 6 akcijskega načrta EU za gozdove 2007–2011). Izraža zadovoljstvo, da Evropska komisija predlaga oblikovanje „svetovnega mehanizma za ogljik v gozdu“ v okviru UNFCCC, ki temelji na sistemu stalnega financiranja, pa tudi, da se pomemben del izkupička z dražb kvot v okviru sistema EU za trgovanje z emisijami nameni boju proti krčenju in propadanju gozdov v državah v razvoju;

26.

opozarja na potrebo po nadaljnji podpori gozdarski politiki, saj je to zlasti glede na velik obseg gozdnih površin (v Evropi skoraj 35 % vsega ozemlja) neposredno povezano s ciljem izboljšanja energetske učinkovitosti za 20 % do leta 2020 in z zmanjšanjem emisij CO2. Da bi dosegli energetsko učinkovitost, moramo podpreti uporabo biomase za proizvodnjo toplotne energije in ne za proizvodnjo električne energije. Prizadevati si moramo, da bi se pri splošnih energetskih ocenah taka uporaba upoštevala kot najučinkovitejša uporaba biomase;

27.

opozarja, da so potrebni nadaljnji ukrepi za zajezitev povečevanja števila škodljivih biotskih in abiotskih dejavnikov – vključno z dejavniki antropogene narave – v gozdovih, kot je predvideno v akcijskem načrtu za gozdove za obdobje 2007–2011;

28.

ugotavlja, da obstaja vrsta dobrih rešitev, ki jih je uvedla EU in jih je treba razvijati naprej; vanje bi bilo treba z razširitvijo razprave vključiti nove zamisli strokovnjakov iz različnih držav, zlasti iz držav z dobro razvitim gozdarstvom, ter predstavnikov lokalnih in regionalnih oblasti iz območij, kjer je ta sektor zelo pomemben;

29.

priznava pomembno vlogo Ministrske konference o varstvu gozdov v Evropi v zvezi s prepoznavanjem gozdarskih vprašanj v vsej Evropi, vključno z EU, in obveščanjem o njih, ter priporoča tesnejše sodelovanje s tem organom;

30.

priporoča, da se začne z vključevanjem medsektorskih dejavnosti Evropske komisije na področju gozdarstva v primeren pravni in strukturni okvir, da se tako omogoči usklajeno ukrepanje na področju evropske gozdarske politike, kar bo ključnega pomena po izteku akcijskega načrta za obdobje 2007–2011;

31.

priporoča, da se zaradi medsektorskih vidikov gozdarstva začne vzpostavljati posebno telo za gozdarsko politiko EU, opremljeno s potrebnimi finančnimi instrumenti.

32.

podpira izobraževalne in informativne dejavnosti na področju varstva okolja, vendar ugotavlja, da rezultati ozaveščanja javnosti o koristih trajnostnega gospodarjenja z gozdovi še vedno niso zadostni, kar vodi do tega, da evropska družba ne pozna v polni meri njegove koristi za razvoj podeželja;

33.

priporoča okrepitev podpore za programe izobraževanja in obveščanja – še posebej za lastnike gozdov in upravitelje gozdov – o trajnostnem gozdarstvu in o možnem prispevku gozdne biomase k doseganju podnebnih ciljev 20/20/20.

34.

meni, da sta znanost in gozdarstvo temeljnega pomena za prilagajanje podnebnim spremembam, saj lahko povzročita spremembe postopkov in metod, ki so neposredno povezani z gojenjem gozdov, in sicer z izbiro ustreznih drevesnih vrst za določeno lokacijo in obnovo takšnih vrst gozdov, ki zagotavljajo boljšo prilagodljivost podnebnim spremembam; tako je zlasti mogoče pomembno vplivati na varovalno vlogo gorskih gozdov pred naravnimi nevarnostmi;

35.

podpira pobude na področju znanosti in raziskav za proučevanje energetskega potenciala in načinov gojenja nekaterih vrst dreves, njihove prilagodljivosti različnim vremenskim in geografskim razmeram ter genetskih izboljšav, s katerimi bi lahko dosegli večji prirast gozdne biomase, tako za proizvodnjo industrijskega lesa kot za pridobivanje energije, s čimer bi povečali delež lesne mase za ta dva namena, obenem pa je treba sistematično raziskati in oceniti tudi ekološke vplive;

36.

v celoti podpira spodbujanje uporabe lesa in lesnih izdelkov, ki izvirajo iz gozdov, s katerimi se gospodari trajnostno, zlasti na področju virov energije in surovin; podpira tudi certificiranje, ki zagotavlja ustrezno gospodarjenje z gozdnimi površinami in preprečuje, da bi na trg prihajal les neznanega izvora, poudarja pa tudi vlogo, ki bi jo pri gospodarjenju lahko imele lokalne in regionalne oblasti;

37.

podpira prizadevanja za enotno certificiranje lesa in lesnih izdelkov, na primer pobudo FLEGT (če temelji na sedanjih sistemih certificiranja PEFC ali FSC) za boj proti nezakoniti sečnji in vse druge pobude za sklenitev sporazuma o boju proti takim dejavnostim; to je lahko – skupaj z ukrepi, ki namenjajo prednost izdelkom certificiranih podjetij – učinkovit način za omejevanje uvoza lesa in lesnih izdelkov nezakonitega izvora;

38.

vztraja, da se na različnih ravneh odločanja preveri možnost določitve datuma za uvedbo obveznega certificiranja v vsej EU.

39.

ugotavlja, da večja biotska raznovrstnost krepi odpornosti gozdov, kar omogoča veliko večje izkoriščanje možnosti teh habitatov, zato je pomembno namenjati prednost takšnim ukrepom (za povečanje biotske raznovrstnosti), pri tem pa upoštevati večnamenskost gozdov in njihov trajnostni razvoj. Zato predlaga, da se novi nasadi upravljajo po načelih biološkega gozdarstva, da se varujejo tla, rastlinstvo in živalstvo;

40.

poudarja, da gozdovi zavirajo podnebne spremembe, med drugim z večnamenskim upravljanjem, saj v svoji biomasi vežejo 77 % vsega svetovnega ogljikovega dioksida in imajo ključno vlogo v globalnem krogotoku ogljikovega dioksida, uravnavajo biološke cikluse, poleg tega pa varujejo tla in vodo; zato jim je treba namenjati posebno pozornost, saj sicer ne bo mogoče doseči nobenega okoljskega cilja.

41.

poziva države članice in Evropsko unijo kot celoto, naj izkoristijo mednarodno leto gozdov 2011 kot priložnost za velik preskok v gozdarskem in lesarskem sektorju.

29.5.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 141/50

—

se strinja s stališčem, da so spolne zlorabe in spolno izkoriščanje otrok, vključno z otroško pornografijo, ki jih je treba skupaj z drugimi oblikami izkoriščanja – kot so beračenje, vključenost v mreže drobnega kriminala ali odvzem organov – obravnavati v celotnem sklopu trgovine z ljudmi, hude kršitve človekovih pravic ter zlasti človekovega dostojanstva in otrokovih pravic in terjajo brezkompromisen skupni pristop EU;

—

se zaveda, da je pornografskih podob spolnih zlorab otrok in drugih oblik spolnega izkoriščanja otrok čedalje več in da se širijo z uporabo novih tehnologij ter da ukrepi za preprečevanje navedenega niso bili dovolj hitri in učinkoviti; zato se je treba na ta pojav ustrezno odzvati na vseh ravneh, vključno z izobraževanjem in razvijanjem veščin osebja ustreznih organov na lokalni in regionalni ravni, da bi pripomogli k odkrivanju in preprečevanju tovrstnih dejavnosti;

—

se strinja, da morajo biti kazni učinkovite, odvračilne in sorazmerne z resnostjo kaznivega dejanja, tudi zaradi učinkovitejših preiskav in pregona ter izboljšanja mednarodnega kazenskega pregona in pravosodnega sodelovanja;

—

podpira stališče, da huda kazniva dejanja, kot so spolno izkoriščanje otrok in otroška pornografija ter druge oblike izkoriščanja, povezane s trgovino z ljudmi, zahtevajo celovit pristop, ki zajema pregon storilcev kaznivih dejanj, zaščito otrok, ki so žrtve, ter preprečevanje in nadzor tega pojava, vključno z osveščanjem javnosti in izobraževalnimi ukrepi;

—

opozarja, da je trgovanje z ljudmi tako svetovno vprašanje kot tudi lokalen problem; zato je nujno, da imajo lokalne oblasti vodilno vlogo v tem boju. Ukrepi kazenskega in sodnega pregona so lahko učinkoviti le, če obstaja obsežno partnerstvo, v katerega so vključene vse ravni uprave, organizacije delodajalcev, zasebni sektor, sindikati in nevladne organizacije.

Poročevalec

:

g. Ján Oravec (SK/EPP), župan mesta Štúrovo

1.

se strinja s stališčem, da so spolne zlorabe in spolno izkoriščanje otrok, vključno z otroško pornografijo, ki jih je treba skupaj z drugimi oblikami izkoriščanja – kot so beračenje, vključenost v mreže drobnega kriminala ali odvzem organov – obravnavati v celotnem sklopu trgovine z ljudmi, hude kršitve človekovih pravic ter zlasti človekovega dostojanstva (člen 1 Listine o temeljnih pravicah) in otrokovih pravic (člen 24 Listine o temeljnih pravicah in Konvencije ZN o otrokovih pravicah iz leta 1989) in terjajo brezkompromisen skupni pristop EU;

2.

znova poudarja, da sta lokalna in regionalna raven, ki sta najbližje državljanom, lahko prva kontaktna točka za žrtve spolne zlorabe. Boljša razdelitev sredstev bo poleg strategij za zatiranje tega pojava pripomogla k bolj celostnemu političnemu ukrepanju;

3.

se zaveda, da je pornografskih podob spolnih zlorab otrok in drugih oblik spolnega izkoriščanja otrok čedalje več in da se širijo z uporabo novih tehnologij ter da ukrepi za preprečevanje navedenega niso bili dovolj hitri in učinkoviti; zato se je treba na ta pojav ustrezno odzvati na vseh ravneh, vključno z izobraževanjem in razvijanjem veščin osebja ustreznih organov na lokalni in regionalni ravni, da bi pripomogli k odkrivanju in preprečevanju tovrstnih dejavnosti;

4.

meni, da okvirni sklep Sveta 2004/68/PNZ o boju proti spolnemu izkoriščanju otrok in otroški pornografiji, ki ima obsežno čezmejno razsežnost, zbližuje zakonodaje držav članic, tako da te kazensko preganjajo najhujše oblike spolne zlorabe otrok in spolnega izkoriščanja, razširijo pristojnosti svojih zakonodaj in zagotovijo minimalno raven pomoči žrtvam – po izrečeni sodbi, kakor tudi prej;

5.

meni, da sta Izbirni protokol h Konvenciji OZN o otrokovih pravicah o prodaji otrok, otroški prostituciji in otroški pornografiji ter zlasti Konvencija Sveta Evrope o zaščiti otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolnimi zlorabami ključna koraka v procesu izboljševanja mednarodnega sodelovanja na tem področju; poziva države članice, naj dejavneje nadaljujejo s procesom ratifikacije Konvencije Sveta Evrope;

6.

podpira stališče, da huda kazniva dejanja, kot so spolno izkoriščanje otrok in otroška pornografija ter druge oblike izkoriščanja mladoletnikov, povezane s trgovino z ljudmi, zahtevajo celovit pristop, ki zajema pregon storilcev kaznivih dejanj, zaščito otrok, ki so žrtve, ter preprečevanje in nadzor tega pojava, vključno z osveščanjem javnosti in izobraževalnimi ukrepi. Vsak ukrep za preprečevanje teh dejanj je treba izvajati v korist otrok in ob spoštovanju njihovih pravic. Okvirni sklep 2004/68/PNZ je treba nadomestiti z novim instrumentom, ki bi določal celovit pravni okvir za doseganje tega namena in otroke v vseh državah članicah varoval pred kriminalci iz katere koli države članice;

7.

podpira stališče, da so za hude oblike spolnih zlorab otrok in spolnega izkoriščanja potrebne učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni. To vključuje zlasti nove oblike spolnih zlorab in spolnega izkoriščanja, ki jih olajšuje uporaba informacijskih tehnologij. Prav tako je treba razjasniti opredelitev otroške pornografije in jo približati opredelitvi iz mednarodnih instrumentov. Uskladiti je treba tudi predpise o postopkih, da se zagotovi enaka obravnava storilcev kaznivih dejanj, zlasti pa, da se preprečijo nepotrebne zamude, ki lahko oslabijo rehabilitacijsko razsežnost kazni;

8.

preiskovanje kaznivih dejanj in vlaganje obtožnic je treba poenostaviti, da se upoštevajo težave otrok žrtev pri prijavi zlorabe in anonimnost storilcev kaznivih dejanj na spletu. Določiti je treba jasna pooblastila za preiskavo ter jasno opredeliti materialno in krajevno sodno pristojnost;

9.

poudarja, da bo lahko mestna in občinska policija, ki je najbolje seznanjena z lokalnimi razmerami in ima zato pomembno vlogo pri odkrivanju tovrstnih kaznivih dejanj, uspešno sodelovala v boju proti tem zločinom samo, če bo imela dostop do podatkovnih baz, če bo usposobljena za odkrivanje tovrstnih kaznivih dejanj in če bo dobila ustrezna pooblastila;

10.

se strinja, da bi bilo treba spremeniti pravila o sodni pristojnosti, da bi zagotovili sodni pregon posameznikov iz Evropske unije, ki otroke spolno zlorabljajo ali izkoriščajo, tudi takrat, ko kazniva dejanja zagrešijo zunaj Evropske unije, zlasti v okviru tako imenovanega spolnega turizma. Vendar mora EU uporabiti svoj politični in gospodarski vpliv, da bi ustvarili podobno pravno okolje tudi v državah, ki niso članice EU;

11.

se strinja, da bi morali imeti otroci, ki so žrtve, enostaven dostop do pravnih sredstev in da ne bi smeli trpeti zaradi udeležbe v kazenskih postopkih; treba bi bilo vedno uporabljati različne tehnologije, ki so na voljo za snemanje pričanja žrtev, zlasti v primeru otrok. To bo zmanjšalo potrebo po ponovitvah zaslišanja ali po neposrednem stiku med žrtvami in storilci;

12.

priznava, da je treba storilce zaradi preprečevanja in čim večjega zmanjšanja povratništva vedno presojati glede nevarnosti, ki jo predstavljajo, in glede možnega tveganja ponovitve spolnih deliktov nad otroki, ter da bi morali imeti tudi dostop do učinkovitih intervencijskih programov ali ukrepov na prostovoljni osnovi, pri katerih bi lahko aktivno sodelovale tudi lokalne oblasti; priznava, da morajo biti storilci zaradi preprečevanja in čim večjega zmanjšanja povratništva vedno predmet presoje glede nevarnosti, ki jo predstavljajo, in glede možnega tveganja ponovitve spolnih deliktov nad otroki, ter da bi morali imeti tudi dostop do učinkovitih intervencijskih programov ali ukrepov na prostovoljni osnovi, pri katerih bi lahko aktivno sodelovale tudi lokalne oblasti;

13.

predlaga, da se obsojenim storilcem v primerih, ko je to primerno zaradi nevarnosti, ki jo predstavljajo, in zaradi možnega tveganja ponovitve kaznivih dejanj začasno ali stalno prepreči opravljanje dejavnosti, ki vključujejo redne stike z otroki. Izvajanje takih prepovedi v vsej EU bi bilo treba olajšati ter v proces učinkovito vključiti lokalne in regionalne oblasti;

14.

za boj proti otroški pornografiji bi bilo treba – zlasti kadar izvirno gradivo ni na ozemlju EU – vzpostaviti mehanizme za preprečevanje dostopa z ozemlja Unije do spletnih strani, za katere se ugotovi, da vsebujejo ali razširjajo otroško pornografijo;

15.

ta okvirni sklep se v skladu z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti omejuje na zahtevani minimum za dosego teh ciljev na evropski ravni ter ne presega tistega, kar je potrebno za ta namen;

16.

ugotavlja, da ta okvirni sklep spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih priznava Listina o temeljnih pravicah Evropske unije, zlasti človeško dostojanstvo, prepoved mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, pravice otrok, pravico do svobode in varnosti, svobodo izražanja in obveščanja, varstvo osebnih podatkov, pravico do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sojenja ter načela zakonitosti in sorazmernosti kaznivih dejanj in kazni. Namen tega okvirnega sklepa je zlasti zagotovitev polnega spoštovanja navedenih pravic. Ta okvirni sklep ni namenjen urejanju sporazumnih spolnih dejavnosti med mladoletnimi osebami.

17.

opozarja, da je trgovanje z ljudmi tako svetovno vprašanje kot tudi lokalen problem; zato je nujno, da imajo lokalne oblasti vodilno vlogo v tem boju. Ukrepi kazenskega in sodnega pregona so lahko učinkoviti le, če obstaja obsežno partnerstvo, v katerega so vključene vse ravni uprave, organizacije delodajalcev, zasebni sektor, sindikati in nevladne organizacije;

18.

se strinja, da je trgovina z ljudmi hudo kaznivo dejanje, pogosto v okviru organiziranega kriminala, in huda kršitev človekovih pravic. Zato podpira celovit, enoten in brezkompromisen pristop EU k temu pojavu, upoštevajoč, da je to ena od njenih prednostnih nalog.

19.

podpira zavezanost Evropske unije k preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej in k zaščiti pravic oseb, ki so žrtev te trgovine. V ta namen sta bila sprejeta Okvirni sklep Sveta 2002/629/PNZ z dne 19. julija 2002 o boju proti trgovini z ljudmi in načrt EU o najboljših praksah, standardih in postopkih za preprečevanje in boj proti trgovini z ljudmi (2005/C 311/01);

20.

pozdravlja dejstvo, da ta okvirni sklep sprejema integriran in celosten pristop k boju proti trgovini z ljudmi. Strožje preprečevanje in strožji pregon ter varstvo pravic žrtev sta glavna cilja tega okvirnega sklepa. Otroci se zaradi svoje starosti lahko znajdejo v negotovem položaju, so bolj ranljivi in zato v večji nevarnosti, da postanejo žrtve trgovine z ljudmi. Vse določbe tega okvirnega sklepa je v skladu s Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah iz leta 1989 treba uporabljati v luči čim večjih koristi otrok;

21.

meni, da sta Protokol Združenih narodov za preprečevanje, zatiranje in kaznovanje trgovine z ljudmi, zlasti ženskami in otroki, iz leta 2000, ki dopolnjuje Konvencijo Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu, in Konvencija Sveta Evrope o ukrepanju proti trgovini z ljudmi iz leta 2005 ključna koraka v procesu krepitve mednarodnega sodelovanja za boj proti trgovini z ljudmi. Da bi izboljšali proces približevanja zakonodaje, ta okvirni sklep sprejema široko opredelitev kaznivega dejanja, ki je vključena v zgoraj navedene instrumente Združenih narodov in Sveta Evrope. Opredelitev zajema različne vrste žrtev – poleg žensk tudi mladoletnike in moške, ter različne oblike izkoriščanja – ne samo spolnega, temveč tudi otroško delo in napeljevanje k beračenju in drobnemu kriminalu, kakor tudi trgovino z ljudmi z namenom odstranitve organov, ki je lahko povezana s trgovino z organi in je huda kršitev človekovega dostojanstva in telesne nedotakljivosti;

22.

se strinja, da morajo biti kazni učinkovite, odvračilne in sorazmerne z resnostjo kaznivega dejanja, tudi zaradi učinkovitejših preiskav in pregona ter izboljšanja mednarodnega kazenskega pregona in pravosodnega sodelovanja. Oteževalne okoliščine morajo upoštevati potrebo po zaščiti posebno žrtev v ranljivem položaju, vključno z vsemi otroškimi in odraslimi žrtvami, ki so ranljive zaradi osebnih okoliščin ali fizičnih ali psiholoških posledic kaznivega dejanja; v vsakem primeru je potrebno sodelovanje vseh organov za zaščito mladoletnikov in varstvo človekovih pravic, pa tudi učinkovite preiskave organov kazenskega pregona ter učinkovita sodna praksa;

23.

podpira stališče, da je treba žrtve – po odločitvi pristojnega organa – zaščititi pred kazenskim pregonom in kaznovanjem zaradi nezakonitih dejavnosti, v katere so bile vpletene, ker je bilo to neposredna posledica podvrženosti kateremu koli od nezakonitih sredstev, ki jih uporabljajo trgovci z ljudmi, kot so kršitve zakonov o priseljevanju, uporaba ponarejenih dokumentov ali kazniva dejanja, ki so predmet zakonodaje o prostituciji. Vendar pa je treba okoliščine presojati dosledno in previdno. Dodatni cilj take zaščite je, da bi žrtve spodbudili, da nastopijo kot priče v kazenskih postopkih;

24.

čeprav Okvirni sklep Sveta z dne 15. marca 2001 o položaju žrtev v kazenskem postopku (2001/220/PNZ) določa niz pravic oškodovancev v kazenskih postopkih, vključno s pravico do zaščite in odškodnine, so žrtve trgovine z ljudmi prav tako v ranljivem položaju in zato so v zvezi z njimi potrebni posebni ukrepi. Take žrtve, ki trpijo posledice kriminalnih dejavnosti, povezanih s trgovino z ljudmi, vključno z odstranjevanjem organov, je treba zaščititi pred zastraševanjem in sekundarno viktimizacijo, tj. dodatno viktimizacijo ali travmami, ki izhajajo iz načina izvajanja kazenskega postopka. Poleg tega je treba določiti posebna sredstva za zagotovitev učinkovite zaščite in odškodnine;

25.

meni, da je treba žrtvam omogočiti, da učinkovito uveljavijo svoje pravice. Zato mora biti žrtvam – v nekaterih primerih vedno obvezno – pred kazenskim postopkom, med njim in po njem na voljo primerna pomoč. Ta okvirni sklep določa obveznost za države članice, da vsem žrtvam nudijo pomoč, ki mora biti zadostna, da se jim omogoči okrevanje in zagotovi zaščita;

26.

izraža prepričanje, da trgovina z ljudmi zajema izjemno visoke denarne zneske in da storilci te nezakonite dejavnosti kopičijo bogastvo, ter poziva države članice, da zaseženo premoženje storilcev kaznivih dejanj uporabijo za financiranje dodatnih terapevtskih storitev in za vključevanje prizadetih otrok;

27.

medtem ko Direktiva 2004/81/ES ureja vprašanje izdajanja dovoljenj za prebivanje žrtvam trgovine z ljudmi, ki so državljani tretjih držav, in Direktiva 2004/38/ES ureja uveljavljanje pravice državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, vključno z varstvom pred izgonom, ta okvirni sklep določa posebne varstvene ukrepe za vse žrtve trgovine z ljudmi in ne obravnava pogojev za njihovo prebivanje na ozemlju držav članic niti katerega koli drugega vprašanja, ki spada v pristojnost Skupnosti;

28.

meni, da mora vsaka država članica poleg ukrepov, namenjenih odraslim, zagotoviti, da so posebni varstveni ukrepi na voljo tudi otrokom, ki so žrtve trgovine z ljudmi;

29.

pozdravlja pobudo, da bi morala vsaka država članica uvesti in/ali okrepiti ukrepe za preprečevanje trgovine z ljudmi, vključno z ukrepi za odvračanje od povpraševanja, ki spodbuja vse oblike izkoriščanja, s pomočjo raziskav, obveščanja, osveščanja in izobraževanja ter medijske kampanje na ravni EU za spodbujanje celovite opredelitve trgovine z ljudmi in boj proti pojavu tako imenovane sekundarne viktimizacije; pri takšnih pobudah bi morala vsaka država sprejemati vidik enakosti spolov in pristop, ki upošteva pravice otrok;

30.

[Direktiva 2009/…/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne … o določitvi minimalnih standardov o kaznih za delodajalce državljanov tretjih držav, ki nezakonito prebivajo v EU] določa kazni za delodajalce državljanov tretjih držav, ki nezakonito prebivajo v EU, ki sicer niso bili obtoženi ali obsojeni zaradi trgovanja z ljudmi, vendar uporabljajo delo ali storitve, ki jih opravlja oseba, za katero vedo, da je žrtev takšne trgovine. Odbor meni, da bi morale države članice poleg tega obravnavati možnost uvedbe kazni za uporabnike vseh storitev, h katerim so bile prisiljene osebe, za katere vedo, da so žrtve trgovine z ljudmi;

31.

se strinja s predlogom za vzpostavitev nacionalnih sistemov za spremljanje, kot so Nacionalni poročevalci ali enakovredni mehanizmi, da bi lahko zbirali podatke in opravili presoje o trendih na področju trgovine z ljudmi, merili rezultate ukrepov proti trgovini z ljudmi ter svetovali vladam in parlamentom na področju razvoja ukrepov proti trgovini z ljudmi; ;

32.

poudarja, da je treba obravnavati tudi razloge, zaradi katerih lahko organizirane skupine trgujejo z ljudmi. Ti razlogi so v glavnem brezup ter pogosto nevzdržne ekonomske in socialne razmere v izvornih državah. Mnoge žrtve so z obljubami o izboljšanju njihovega položaja dobesedno potisnjene v roke organiziranih skupin. Te skupine nato izkoristijo svoje žrtve za delo na črno, prostitucijo, prosjačenje, odvzem organov ali druge nezakonite dejavnosti;

33.

opozarja, da ima mestna in občinska policija ključno vlogo pri odkrivanju tovrstnih kaznivih dejanj in vzrokov zanje ter pri nadzoru situacije na kraju samem. To delo lahko opravlja le, če ima dostop do podatkovnih baz, če je usposobljena za odkrivanje tovrstnih kaznivih dejanj in če ima ustrezna pooblastila;

34.

močno podpira ukrepe Evropske unije za preprečevanje nezakonitega priseljevanja, saj so nezakoniti priseljenci dejansko potencialne žrtve trgovine z ljudmi;

35.

priznava, da lahko zato, ker cilja tega okvirnega sklepa, namreč boja proti trgovini z ljudmi, ne morejo zadovoljivo uresničevati države članice same in ker ga je zato mogoče – zaradi obsega in učinkov – laže uresničevati na ravni Unije, slednja sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti, kakor je navedeno v členu 2 Pogodbe o Evropski uniji in kakor določa člen 5 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti. V skladu z načelom sorazmernosti, kakor je določeno v omenjenem členu, ta okvirni sklep ne prekoračuje okvirov, potrebnih za dosego navedenega cilja;

36.

ugotavlja, da ta okvirni sklep spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana zlasti z Listino o temeljnih pravicah Evropske unije, in sicer človeško dostojanstvo, prepoved suženjstva, prisilnega dela in trgovine z ljudmi, mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, pravice otrok, pravico do svobode in varnosti, svobodo izražanja in obveščanja, varstvo osebnih podatkov, pravico do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sojenja ter načela zakonitosti in sorazmernosti kaznivih dejanj in kazni;

37.

priznava, da žrtve trgovine z ljudmi zaradi svojih izkušenj vedno doživljajo duševne pretrese in so stigmatizirane ter da so lokalne in regionalne oblasti pogosto odgovorne za rehabilitacijo in storitve v zvezi s preselitvijo. To vlogo jim je treba priznati, zagotoviti pa bi bilo treba tudi ustrezne vire za pomoč pri temu procesu.

29.5.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 141/55

—

poziva, da bi direktiva od držav članic zahtevala, da proizvajalce zavežejo (in ne samo spodbujajo) k oblikovanju izdelkov, ki jih je mogoče preprosto popraviti, razstaviti, ponovno uporabiti ali predelati. Pristojbine, ki jih zaračunavajo programi skladnosti, bi morale biti povezane s ponovno uporabo ali možnostjo recikliranja določenega izdelka;

—

poziva, da se stopnja zbiranja uporablja za vsako kategorijo izdelkov posebej in priporoča, da se količinski cilj izračuna glede na povprečno življenjsko dobo EEO; države članice bi morale preprečiti vnos male OEEO v nesortiran tok odpadkov;

—

poziva, da se proizvajalcem naloži jasno in enostavno razumljivo obveznost, da financirajo stroške zbiranja OEEO in zbirališč. Razširitev odgovornosti proizvajalca na stroške ločenega zbiranja iz gospodinjstev bi morala biti obvezna, da se zagotovi večja usklajenost finančne odgovornosti in enaki pogoji v EU;

—

poziva k uvedbi ločenega 5-odstotnega cilja za ponovno uporabo v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki. To bi lahko pomagalo odpraviti sedanje ovire, ki odvračajo od ponovne uporabe predelanih izdelkov, in zagotovilo kakovostno ponovno uporabo naprav;

—

poziva, da se celotni stroški odstranitve OEEO, ki vsebuje nevarne snovi, na način, ki ne povzroča nevarnosti za zdravje ljudi ali za okolje, vštejejo v ceno izdelka; obžaluje, da v seznam prepovedanih snovi, vsebovan v prilogi IV direktive RoHS, ni bilo dodanih nobenih novih postavk;

—

poziva, da se nameni več pozornosti vlogi programov izobraževanja na področju okolja, vključno s kampanjami za ozaveščanje. Lokalne in regionalne oblasti bi bilo treba podpreti pri pripravi in izvajanju takih ukrepov, ki so lahko ključnega pomena pri oblikovanju vedenja potrošnikov.

Poročevalec

:

Jerzy ZAJĄKAŁA (PL/UEN-AE), župan mesta Łubianka

1.

Se strinja, da je treba zagotoviti ustrezno ureditev ravnanja z odpadno električno in elektronsko opremo (OEEO) zaradi njenega velikega vpliva na zdravje in okolje;

2.

Poudarja, da so v večini držav članic prav lokalne in regionalne oblasti tiste, ki so odgovorne za izvajanje politike EU ravnanja z odpadki. Lokalne in regionalne oblasti namreč načrtujejo, izdajajo dovoljenja in upravljajo sisteme za ravnanje z odpadki in njihovo zbiranje ter bi zato morale imeti ključno vlogo v procesu razvoja novih pristopov za sektor odpadkov;

3.

Pozdravlja pobudo Evropske komisije, da prenovi obstoječe direktive in upošteva mnenja Odbora od leta 2000, ki so pozivala k zmanjšanju nepotrebnih stroškov in birokracije tako za podjetja kot za uprave, zahtevala večjo učinkovitost ter, kar je najpomembneje, ukrepe za omejitev vplivov tega hitro rastočega toka odpadkov na okolje;

4.

Podpira načelo onesnaževalec plača, na katerem temelji okoljska politika Skupnosti. Odgovornost proizvajalca, ki neposredno izhaja iz tega načela, je glavno načelo ravnanja z odpadki in temelj direktive OEEO;

5.

Opozarja na zamude pri prenosu direktive o odpadni električni in elektronski opremi, zaradi česar lokalne in regionalne oblasti ne prejemajo jasnih in pravočasnih navodil, kako pravilno izvajati predpise;

6.

Zahteva, da se v novi direktivi OEEO predvidi, da se v okviru programov skladnosti zagotovi stalno plačevanje ustreznega nadomestila lokalnim ali regionalnim oblastem za kakršnokoli finančno ali upravno breme zaradi izvajanja direktive.

7.

Meni, da bi bilo treba obe direktivi obravnavati vzporedno s sklicevanjem na druge predpise EU na to temo, saj bodo problemi lahko ustrezno rešeni le na tak način.

8.

Pričakuje, da bodo vsi vključeni v ”verigo odpadkov” (proizvajalci, distributerji ter lokalne in regionalne skupnosti) zmožni oblikovati skupno stališče glede lastne odgovornosti za zbiranje gospodinjske OEEO. Sedanje razmere, ko imajo države članice različne pristope, vodijo v neupravičeno diferenciacijo stroškov, ki jih imajo ti udeleženci, kar izkrivlja pravila o konkurenci. Vendar pa dopuščajo možnost različnih metod zbiranja med regijami glede na lokalne pogoje in okoliščine;

9.

Se strinja, da je prenovitev direktiv v skladu z načelom subsidiarnosti. Glede na nadnacionalni značaj vplivov EEO in OEEO na zdravje in okolje ter na prost pretok blaga na trgu je treba to vprašanje obravnavati na ravni EU. Posamezne pobude držav članic bi lahko privedle do zmanjšanja varstva okolja in težav, povezanih z notranjim trgom, na primer do višjih stroškov usklajevanja za proizvajalce in potrošnike;

10.

Potrjuje, da je namen direktive RoHS povečati skladnost in sinergijo z drugimi ustreznimi predpisi Skupnosti, ki urejajo tovrstne izdelke, zlasti REACH. S pojasnitvami glede področja uporabe in opredelitev, z uvedbo usklajenih določb glede izvajanja in z izboljšanjem mehanizma za odobritev izjem za omejitve se bo povečala pravna varnost;

11.

Pozdravlja usklajenost področij uporabe direktiv in opredelitve v členih 2 in 3 direktive OEEO. Jasni predpisi, ki so usklajeni z obstoječo zakonodajo EU na tem področju, bodo prispevali k večji jasnosti zakonodaje in zmanjšanju upravnih stroškov;

12.

Vidi pozitivne elemente v usklajevanju registracije proizvajalcev EEO; ob tem hkrati opozarja na dejstvo, da so države članice sedanji sistem registracije uvedle šele v zadnjih štirih letih in da je bil postopek uvajanja drag. Pred uvajanjem novega sistema registracije bi bilo treba preveriti njegovo učinkovitost. Poudarja tudi, da bi morale lokalne in regionalne oblasti še naprej izpolnjevati zahteve po poročanju;

13.

Pozdravlja minimalne zahteve glede inšpekcij za države članice in minimalne zahteve glede spremljanja, predlagane za pošiljke OEEO, s katerimi bi se okrepilo izvajanje direktive OEEO. Hkrati poziva države članice, da zagotovijo, da bodo pristojnim organom dodeljena zadostna sredstva za izvrševanje zakonodaje, vključno s podporo za usposabljanje kadrov za izvrševanje zakonodaje. V določanje minimalnih zahtev v zvezi z inšpekcijo bi bilo treba vključiti tudi omrežje IMPEL (1);

14.

Opozarja na pomanjkanje jasnih predpisov v zvezi z inšpekcijo in spremljanjem, obsegom, v katerem kolektivni in posamezni sistemi izpolnjujejo te zahteve, ter predpisov o obsegu, v katerem posamezni proizvajalci izpolnjujejo svoje finančne obveznosti, ki jim jih nalaga direktiva;

15.

Obžaluje, da je pri prenovi premalo obravnavana zamisel o spodbujanju vseevropskega trga za reciklirane in predelane izdelke. To bi lahko spodbudili z ukrepi na strani povpraševanja („zelena“ javna naročila, spodbude za nakup recikliranih materialov – na primer z obdavčenjem primarnih surovin, če so na voljo reciklirane). To bi bilo nedvomno koristno v smislu zmanjšanja vpliva OEEO in vnovičnega pridobivanja javnega zaupanja v dejstvo, da je ravnanje z OEEO ustrezno.

16.

Poziva, da se nameni več pozornosti vlogi programov izobraževanja na področju okolja, vključno s kampanjami za ozaveščanje, ki bi bile namenjene vsem starostnim skupinam ter prilagojene lokalnim pogojem in potrošniškim vzorcem. Učinkovito ukrepanje na tem področju je lahko ključnega pomena pri oblikovanju vedenja potrošnikov. Lokalne in regionalne oblasti bi bilo treba podpreti pri pripravi in izvajanju takih ukrepov;

17.

Poziva EU in države članice, da uvedejo in podprejo znanstvene raziskave o učinkovitem upravljanju predelanih izdelkov in njihovih komponent ter o ugotavljanju učinkovitih načinov ozaveščanja javnosti o ekološkem obnašanju;

18.

Poziva EU in države članice, da podprejo ukrepe za ozaveščanje potrošnikov in izmenjavo najboljše prakse med državami članicami in regijami.

19.

Meni, da je nujno, da se ureditev predelave OEEO ne razlikuje glede na vrednost materialov;

20.

Poudarja, da je treba potegniti jasno ločnico med ponovno uporabo izdelkov, ki jih še ni mogoče uvrstiti med odpadke (in jih zato ni mogoče upoštevati pri oblikovanju količinskih ciljev), in ponovno uporabo izdelkov, za katere se šteje, da so odpadni, tj. predmetov, zbranih na zbirališčih lokalnih skupnosti. Opozarja na težavo, povezano s spremljanjem stanja OEEO na odlagališčih z zbiralniki odpadkov za recikliranje, in poudarja, da je lahko recikliranje v primeru nekaterih starih neučinkovitih naprav primernejše od ponovne uporabe;

21.

Pozdravlja pojasnitev področja uporabe direktive in jasno navedbo kategorij in vrst EEO v prilogah k direktivi RoHS. Kljub temu opozarja na možne probleme v zvezi z razvrščanjem blaga za dvojno rabo. V skladu s tem poziva, da se ti izdelki razvrstijo kot gospodinjska OEEO. Neuvedba te vrste razvrstitve lahko v nekaterih primerih privede do neupravičenega prenosa stroškov in pomanjkanja financiranja za gospodinjsko OEEO. Ta razvrstitev bi zagotovila tudi večjo jasnost in gotovost za proizvajalce;

22.

Poziva, da bi direktiva od držav članic zahtevala, da proizvajalce zavežejo (in ne samo spodbujajo) k oblikovanju izdelkov, ki jih je mogoče preprosto popraviti, razstaviti, ponovno uporabiti ali predelati, s čimer bodo prispevale k manjši količini odpadkov, odloženih na odlagališčih ali v sežigalnicah odpadkov. Splača se razmisliti o uvedbi stimulativnega sistema, ki bo proizvajalce nagradil, če presežejo obseg predelave, določen za njihovo skupino izdelkov;

23.

Želi opozoriti na problem pri uporabi stopnje zbiranja v skupinskih sistemih. Ko se stopnja zbiranja uporabi za (skupinske) sisteme kot celoto (za vse naprave), kot predlaga Evropska komisija, lahko pride do neželenih učinkov. V tem primeru je verjetno, da se bodo programi skladnosti usmerili najprej na težko opremo (ki prispeva največ teže k toku odpadkov) in ne na opremo z zelo majhno težo. Treba je preprečiti, da se s to stopnjo zbiranja ustvari mehanizem, usmerjen zgolj v težko opremo namesto v opremo, ki ima velik vpliv na okolje. Zato bi morali stopnjo zbiranja uporabljati za vsako kategorijo izdelkov posebej;

24.

Priznava, da je sprememba načina, ki se uporablja za izračun stopnje zbiranja OEEO – in sicer izračun na podlagi odstotka povprečne teže naprav, danih na trg, namesto obstoječega izračuna na podlagi kilograma na prebivalca – korak v pravo smer. Vendar pa dvoletno obdobje za izračun povprečja ne upošteva dejanske življenjske dobe nekaterih kosov EEO, ki pogosto precej presega 2 leti. Opozarja tudi, da bo daljša življenjska doba EEO zmanjšala problem odpadkov, kar bi moralo potrošnike spodbuditi, da pri nakupu dajo prednost takim napravam;

25.

Priporoča tudi, da se količinski cilj izračuna glede na povprečno življenjsko dobo EEO in ne glede na prodajo novih izdelkov v preteklih dveh letih. Dvoletno obdobje za izračun povprečja se zdi nekoliko nepremišljeno in bi lahko imelo nezaželen vpliv na okolje, zlasti če upoštevamo znatne razlike v dolžini življenjske dobe različnih vrst električne in elektronske opreme;

26.

Izraža zaskrbljenost, ker je količinski cilj še vedno zasnovan na teži, ki ne odraža vpliva izdelkov na okolje, in poudarja težave, povezane s spodbujanjem potrošnikov, da reciklirajo male naprave. Opozarja, da se te naprave odlagajo v občinske zabojnike za odpadke in da posledično prek toka odpadkov končajo na odlagališčih odpadkov. Zato poziva, da se male naprave vključijo v zahtevo, določeno v členu 5(1) Direktive;

27.

Poudarja, da načelo onesnaževalec plača pomeni, da stroške ravnanja z OEEO morajo prevzeti potrošniki prek proizvajalcev električne in elektronske opreme in ne davkoplačevalci, zlasti prek lokalnih oblasti. To načelo torej pomeni, da so proizvajalci električne in elektronske opreme odgovorni za stroške zbiranja OEEO, ravnanja z njo in njene predelave, ter za stroške obveščanja in prilagojenega oblikovanja izdelkov. Načelo odgovornosti proizvajalca je temelj dobrega in preglednega sodelovanja med proizvajalci ter lokalnimi in regionalnimi oblastmi za doseganje ciljev direktive;

28.

Navaja pripombe proizvajalcev (2), ki menijo, da so kljub temu, da so upravičeno odgovorni za doseganje količinskih ciljev v zvezi z zbiranjem, njihove možnosti nadzora tega procesa omejene, zlasti kar zadeva vprašanja, kot so razpoložljivost zbirnih mest ali količina odpadkov, ki jih ustvari končni uporabnik. Člen 7(1) upravičeno navaja, da so proizvajalci tisti, ki so v končni fazi odgovorni za doseganje stopnje zbiranja. Kljub temu pa opozarja, da bi bilo treba:

—

bolje opredeliti naloge in obveznosti vseh vključenih v verigo odpadkov (torej ne samo proizvajalcev, temveč tudi distributerjev ter lokalnih in regionalnih skupnosti) in tako vključiti načelo odgovornosti proizvajalca ter zagotoviti, da se o zbrani OEEO poroča pregledno in da se z njo ravna v skladu z okoljskimi standardi Direktive;

—

vso OEEO, ki se preda registriranim organizacijam zunaj sistema za vračanje tovrstne opreme, je treba evidentirati, da proizvajalci prejmejo ustrezna dokazila;

—

oblikovati mehanizme za proizvajalce, da lahko izpodbijajo in nadzirajo zlorabe stroškov in podatkov v zvezi s členoma 12 in 13, pri tem pa ti mehanizmi ne smejo naložiti novih nepotrebnih bremen lokalnim oblastem;

29.

Poziva, naj bo razširitev odgovornosti proizvajalca na stroške ločenega zbiranja OEEO od gospodinjstev obvezna in ne prostovoljna;

30.

Pozdravlja 5-odstotno povečanje količinskih ciljev, določenih v členu 11(1), in dejstvo, da ti cilji zdaj vključujejo tudi medicinske pripomočke. Poziva k uvedbi ločenega 5-odstotnega cilja za ponovno uporabo v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki. To bi lahko pomagalo odpraviti sedanje ovire, ki odvračajo od ponovne uporabe predelanih izdelkov, in zagotovilo kakovostno ponovno uporabo naprav;

31.

Poudarja, da proizvajalci blaga, neposredno namenjenega končnim uporabnikom (blaga B2C), niso zainteresirani za spodbujanje ponovne uporabe njihove opreme oziroma je ta interes zelo majhen. Zato ponovne uporabe ni. Vključitev količinskih ciljev o ponovni uporabi v količinski cilj recikliranja ne bo prinesla sprememb. Proizvajalci bodo skušali doseči količinski cilj le z recikliranjem in bodo zanemarjali možnosti ponovne uporabe. Po izkušnjah organizacij, ki ponovno uporabljajo EEO, pa je 20–30 % vse zavržene EEO še vedno popolnoma delujoče ali pa so za njeno delovanje potrebna majhna popravila. OR zelo resno obravnava hierarhijo ravnanja z odpadki in daje prednost spodbudam za ponovno uporabo celih naprav. Zato predlaga poseben količinski cilj za ponovno uporabo celih naprav;

32.

Opozarja, da so prožnost, ki jo dopuščajo nekatere določbe sedanje direktive, in nejasne opredelitve obveznosti in dolžnosti v nacionalni zakonodaji doslej že večkrat povzročile nesorazmerno upravno in finančno breme za lokalne oblasti. Stroške, ki bi jih v skladu z direktivo morali prevzeti proizvajalci, na koncu prevzamejo lokalne oblasti, saj jih ponavadi zakon zavezuje k zbiranju odpadkov in morajo posredovati, kadar sistemi za vračanje opreme proizvajalcem ne delujejo ustrezno. OR meni, da finančnih posledic vrzeli v predpisih o OEEO ne bi smele nositi lokalne in regionalne oblasti.

33.

Poudarja svojo zaskrbljenost nad še vedno zelo razširjenim onesnaževanjem z nevarnimi snovmi in materiali, uporabljenimi v EEO. Ne samo, da se v teh izdelkih še vedno uporablja veliko nezaželenih snovi in materialov, temveč se z njihovim recikliranjem in odstranjevanjem na koncu njihove življenjske dobe ustvarjajo druge škodljive snovi, kot so dioksini in furani;

34.

Opozarja, da je treba sprejeti ukrepe, da se prekine povezava med gospodarsko rastjo in čedalje večjo količino odpadkov, vključno z odpadki, ki vsebujejo nevarne snovi. Poudarja, da javnost ne bi smela plačevati dodatnih davkov za stroške ravnanja z odpadki, ki vsebujejo nevarne materiale. Uporaba nevarnih snovi v EEO je posledica odločitev proizvajalcev (in distributerjev, ki uvažajo izdelke iz držav zunaj EU); zato bi morali biti celotni stroški odstranitve OEEO, ki vsebuje nevarne snovi, na način, ki ne povzroča nevarnosti za zdravje ljudi ali za okolje, všteti v ceno izdelka;

35.

Pozdravlja odločitev, da se seznam prepovedanih snovi in največjih dovoljenih vrednostih premakne v prilogo. Hkrati obžaluje, da v seznam prepovedanih snovi, vsebovan v prilogi IV, ni bilo dodanih nobenih novih postavk. To se nanaša zlasti na HBCDD, DEHP, BBP in DBP za vso EEO;

36.

Poziva k analizi argumentov, s katerimi se zagovorniki zavzemajo za polno uveljavitev REACH prek Direktive RoHS, kakor tudi argumente v prid ohranitvi Direktive RoHS kot dokumenta, ki dopolnjuje proces REACH, pri čemer naj bi Direktiva RoHS zagotovila jasnejši časovni okvir za naznanitev, kdaj je treba na novo ugotovljene nevarne kemikalije zamenjati z varnejšimi nadomestki;

37.

Pozdravlja dejstvo, da je bil štiriletni pregled nadomeščen s štiriletnim najdaljšim obdobjem veljavnosti za uveljavitev izjem, ki ga je mogoče na zahtevo podaljšati, s ciljem spodbujati prizadevanja za uporabo nadomestkov in prenesti dokazno breme z javnih organov na proizvajalca ali distributerja, ki predloži prijavo;

38.

Poziva Komisijo, da nemudoma oblikuje podrobna pravila za odobritev izjem, da se gospodarskim subjektom zagotovi pravna gotovost in ugotovi, kako pri odobritvi in pregledovanju izjem uporabljati nova merila na podlagi družbenogospodarskih učinkov in koristi iz člena 5(1)(b);

39.

Potrjuje jasnost in skladnost določb, vsebovanih v členih 6 do 8, in poudarja, da proces zmanjševanja števila izdelkov, ki so v nasprotju s temi standardi, ob uvedbi metod strožjega in bolj usklajenega tržnega nadzora pomeni stroškovno učinkovitejši način povečanja okoljskih koristi Direktive.