31.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 77/1

1.1

Odbor je v svojih mnenjih o zmanjšanju emisij CO2 vedno močno podprl vse pobude Komisije za doseganje konkretnih in jasnih zgornjih mej pri zmanjšanju emisij toplogrednih plinov kot bistven prispevek k boju proti podnebnim spremembam.

1.2

Odbor se strinja s cilji predlagane uredbe, s katero naj bi postopoma bistveno zmanjšali emisije CO2 in z izboljšanjem tehnologije motorjev vozil dosegli zgornjo mejo 130 g/km do leta 2012.

1.3

Odbor poziva vse zainteresirane strani k prizadevanjem za dosego cilja 120 g/km do leta 2012 s celostnim pristopom, kot je predvideno v sporočilu Komisije z dne 7. februarja 2007, ter Svet in Evropski parlament, naj čim prej sprejmeta zakonodajo, ki bo koristna v boju proti podnebnim spremembam.

1.3.1

Odbor Komisiji priporoča, da v skladu s pozivi Evropskega parlamenta določi dolgoročne cilje: za leto 2020 je treba zastaviti odločnejše cilje.

1.4

Odbor zlasti poziva k hitremu sprejetju predloga direktive COM(2005) 261 konč. o obdavčitvi osebnih avtomobilov in izboljšanju Direktive 1999/94/ES o informacijah o emisijah CO2 s posebnimi oznakami. Prav tako poziva Komisijo, naj uskladi in predlaga pobude za oglaševanje in trženje v avtomobilskem sektorju, ki bodo spodbujale uporabo vozil z najvarčnejšo porabo goriva.

1.5

Sprejetje posebne zakonodaje za avtomobilski sektor je rešitev, ki se zdi potrebna, da se zaključi faza prostovoljnih zavez avtomobilske industrije, ki so se izkazale kot nezadostne za dosego zastavljenih ciljev, čeprav so vodile do pomembnih dosežkov z vidika rezultatov izboljševanja vrednosti emisij CO2 iz osebnih vozil.

1.6

Odbor se strinja s predvideno strategijo in pristopom, vendar poziva k sprejetju ukrepov, ki so resnično izvedljivi in zagotavljajo primerno ravnotežje med nujno potrebnim napredkom na okoljskem področju, zaščito delovnih mest v industriji, ki zaposluje 13 milijonov delavcev, ter popolnim ohranjanjem konkurenčnosti evropskih podjetij v sektorju, ki je nedvomno strateškega pomena za evropsko gospodarstvo.

1.7

Odbor pozdravlja izbrani zakonodajni instrument – uredbo, saj lahko ta zagotovi takojšnje izpolnjevanje predpisov, ki bodo sprejeti, in tako preprečuje izkrivljanje konkurence. Temeljnega pomena je pozorno oceniti in širše uskladiti časovne okvire in konkretne podrobnosti predlaganih ukrepov, da se ohrani in okrepi konkurenčnost podjetij Unije na svetovnem trgu ter prepreči umetno ustvarjanje prednosti nekaterih delov proizvodnje v tem sektorju.

1.8

V ta namen Odbor predlaga Komisiji, naj preuči možnost zamenjave trenutnega sistema opredeljevanja mejnih vrednosti emisij, ki temelji izključno na masi vozil (kot se uporablja na Japonskem), in bolj upošteva druge parametre, kot je na primer odtis avtomobila (medosna razdalja, pomnožena s kolotekom), ki se uporablja v ZDA za tovorna vozila.

1.9

Odbor zahteva, da se večja pozornost nameni naklonu linearne funkcije (tj. odstotku naklona), saj neposredno vpliva na porazdelitev bremena med proizvajalci. Komisija v povzetku ocene učinka [SEK(2007) 1724] sama ugotavlja: „Na podlagi začetne analize je treba upoštevati naklone med 50° in 80° za dosego primernega ravnotežja pri upoštevanju teh meril.“ S tem implicitno priznava, da je treba oceno učinka o tako občutljivi temi občutno izboljšati. Odločitev za naklon 60° ne rešuje problemov in bi lahko vodila do sporov z nekaterimi proizvajalci, po mnenju katerih je ta odločitev nepravična in neuravnotežena. Odbor priporoča, naj končna odločitev, sprejeta po vseh potrebnih premislekih, ne povzroča nobenih prednosti ali slabosti za proizvajalce.

1.10

Drugi vidik, ki bi ga bilo treba skrbno preučiti, je izvajanje kazni iz člena 7 obravnavane uredbe. Odbor podpira njihovo uvedbo, ker imajo očiten odvračalni učinek, vendar meni, da evropski proizvajalci zaradi njihove močne progresivnosti ne bodo mogli v predvidenih rokih prilagoditi svoje proizvodne verige tem novim vrednostim. Ukrepi se zdijo v neskladju z ukrepi, predvidenimi za druge sektorje, in neuravnoteženi med proizvajalci majhnih in srednje velikih vozil ter proizvajalci velikih vozil, saj imajo mnogo večji vpliv na prve.

1.11

Po mnenju Odbora so te kazni, ki se bodo postopoma povečevale, zelo visoke in bodo vplivale na končne cene ter breme tako prenesle na kupca in morda izkrivljale tudi konkurenco, kar bo upočasnilo obnavljanje voznega parka. Komisijo poziva, naj si prizadeva, da vsi viri iz tega ukrepa ostanejo v avtomobilski industriji in se uporabijo kot spodbude za zamenjavo vozil, ki bolj onesnažujejo okolje, za programe obveščanja za povečanje ozaveščenosti potrošnikov, da bodo pri nakupu avtomobila bolj pozorni na emisije CO2, in kot dodatni prispevek k ogromnim sredstvom, potrebnim za raziskave in razvoj.

1.12

Glede na pomen možnih rezultatov imajo po mnenju Odbora znanstvene raziskave temeljno vlogo za napredek sektorja, pri čemer lahko domnevamo, da bo po prvi fazi, v kateri je rezultate mogoče doseči z obstoječo tehnologijo, v prihodnosti treba „opustiti obstoječe tehnologije“ in uvesti naprednejše.

1.13

Odbor meni, da je za pristop, ki temelji na raziskavah, potrebnih ogromno sredstev in odločnih prizadevanj in da je treba izhajati iz potrebe po zagotavljanju usklajenosti pobud, ki se že izvajajo v posameznih državah članicah, na univerzah in v tehnoloških središčih odličnosti, delujočih na različnih ravneh, ter poskrbeti za neposredno udeležbo proizvajalcev.

1.14

V ta namen bi po mnenju Odbora oblikovanje skupne tehnološke pobude (STP) za avtomobilsko industrijo lahko pripomoglo k mobilizaciji celotnega področja znanosti.

1.15

Odbor meni, da ocena učinka ni dovolj poglobljena, kar je poudaril tudi odbor za oceno učinka. Ta v dokumentu SEK(2007) 1725 dejansko zahteva, da se razjasnijo možni učinki predloga na doseganje zastavljenih ciljev ter pojasnijo možne razlike med rezultati predhodne ocene in modela Tremove. Odbor za oceno učinka še dodaja, da je treba izvesti dodatne ocene nekaterih občutljivih spremenljivk, kot sta cena goriva ali avtonomno povečanje mase (APM), ter okrepiti analize in ocene učinkov na regionalni ravni, zlasti v zvezi z zaposlovanjem, avtomobilsko dobaviteljsko industrijo in mednarodno konkurenčnostjo.

1.16

Po mnenju Odbora so za uspeh tako poglobljene strategije potrebni ustrezni ukrepi za podporo in zaščito industrijske strukture v Evropi, da se obdrži in po možnosti okrepi trenutna raven konkurenčnosti ter ohranijo kakovostna delovna mesta v tej panogi. Odbor podpira pristop postopnega uvajanja (phasing-in) s ciljem, da bi do leta 2012 dosegli najmanj 80 % ciljnih vrednosti, končne emisijske cilje pa v celoti s postopnim povečevanjem uresničili do leta 2015.

1.17

Pomemben dejavnik za doseganje okoljskih ciljev in ohranjanje konkurenčnosti je stroga uporaba mejnih vrednosti emisij za vsa vozila, ki se prodajajo v Evropi, vendar so bila izdelana zunaj EU. Mejne vrednosti emisij veljajo za vsa uvožena vozila.

1.18

Ker je obravnavani predlog eden prvih korakov v procesu spopadanja na svetovni ravni z okoljskimi težavami, povezanimi s prometom, Odbor poziva Komisijo, naj čim hitreje pripravi novo zakonodajo za zmanjševanje emisij CO2 iz lahkih tovornih vozil, težkih tovornjakov in dvokolesnih motornih vozil ter zbere vse podatke v zvezi z emisijami teh vozil.

1.19

Odbor opozarja, da sektorska politika za avtomobilsko industrijo kljub svoji pomembnosti ne predstavlja celote prizadevanj na področju splošne prometne politike, kljub temu pa je pomemben znak odločnosti, da celotna panoga doseže okoljske cilje, za katere si prizadevajo že drugi sektorji evropske industrije.

1.20

Odbor želi in poudarja, da si je poleg predvidenih ukrepov za ta sektor treba prizadevati tudi za dosego želenih rezultatov glede povpraševanja v prometu. Po mnenju Odbora je nujno treba dajati prednost strogi politiki prenosa vedno večjih delov prometa s cest na druge načine prevoza, ki izpuščajo manj toplogrednih plinov, kot so železnica, celinske plovne poti ali javni prevoz z uporabo vozil z zelo nizkimi emisijami, kjer je to mogoče.

1.21

Odbor ne podpira posebnega začasnega odstopanja iz člena 9 uredbe v predlagani obliki zaradi očitno neenakega obravnavanja proizvajalcev. Po mnenju Odbora predlog uredbe ne sme omogočati nobenih prednosti, ki izkrivljajo konkurenco.

1.22

Odbor priporoča oblikovanje modela, ki bi pri izračunu emisij CO2 zajel vse emisije, povezane s proizvodnjo avtomobilov. Upoštevati je treba emisije CO2 celotnega življenjskega cikla vozil.

1.23

Za dosego tega cilja je treba pričeti z razpravo o načinih življenja, tj. tematiki, o kateri je Odbor nedavno pripravil ločena mnenja. Obstaja splošno soglasje, da v primeru, če se bosta število in velikost osebnih vozil še naprej povečevala in če se bo prednost dajala tovornim vozilom z visokimi emisijami toplogrednih plinov in dušikovih oksidov (NOx), ne bo mogoče doseči cilja zmanjšanja CO2 za 20 %, kar pa je nesprejemljivo.

2.1

Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja, ki je bila v imenu Evropske skupnosti potrjena s Sklepom Sveta 94/69/ES z dne 15. decembra 1993, od vseh pogodbenic zahteva, da oblikujejo in izvajajo programe za ublažitev podnebnih sprememb.

2.2

V skladu s tem je Komisija postopoma pripravila vrsto zakonodajnih ukrepov, na podlagi katerih je Evropska unija januarja 2007 v okviru mednarodnih pogajanj lahko predlagala 30-odstotno globalno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v primerjavi z letom 1990 in najmanj 20-odstotno zmanjšanje do leta 2020. Svet in Evropski parlament sta podprla ta cilja.

2.3

Analiza posameznih sektorjev je pokazala, da so se skupne emisije toplogrednih plinov med 1990 in 2004 zmanjšale za približno 5 %, medtem ko so se emisije prometa v istem obdobju povečale za 26 %.

2.4

Ta ugotovitev je pokazala potrebo po posebnih zakonodajnih ukrepih, da se bo avtomobilski sektor zopet pridružil splošnemu trendu zmanjševanja emisij toplogrednih plinov, s posebnim poudarkom na osebnih avtomobilih, ki so še posebej kritični, saj povzročajo 12 % skupnih emisij ogljikovega dioksida (CO2), ki je, kot je znano, najpomembnejši toplogredni plin.

2.5

V avtomobilskem sektorju je na eni strani opaziti pomemben tehnološki napredek, ki je v obdobju 1995–2004 zaradi večje energetske učinkovitosti vozil omogočil 12,4-odstotno zmanjšanje emisij CO2, na drugi strani pa stalno povečevanje povpraševanja po prevozu ter vedno večja vozila, kar je popolnoma izničilo ta napredek in celo povečalo emisije toplogrednih vplivov zaradi prometa.

2.6

Glede na to in brez posebnih pobud ni mogoče pričakovati, da bo dosežen cilj zmanjšanja povprečnih emisij novega voznega parka na 120 g CO2/km.

3.1

Začetek strategije Skupnosti za zmanjšanje emisij CO2 sega v leto 1995. Temeljila je na naslednjih elementih:

3.2

Leta 1998 se je Evropsko združenje proizvajalcev avtomobilov (ACEA) zavezalo k zmanjšanju povprečnih emisij iz prodanih novih avtomobilov na 140 g CO2/km do leta 2008, leta 1999 pa sta japonsko združenje proizvajalcev avtomobilov (JAMA) in korejsko združenje proizvajalcev avtomobilov (KAMA) sprejeli podobno zavezo k zmanjšanju povprečnih emisij do leta 2009.

3.3

Komisija je priznala te zaveze in objavila priporočila 1999/125/ES, 2000/303/ES in 2000/304/ES v zvezi s prostovoljnimi sporazumi z združenji ACEA, KAMA in JAMA. Glede nadzorovanja emisij je EU sprejela Odločbo 1753/2000/ES Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavljanju sistema za spremljanje in nadzor povprečnih specifičnih emisij CO2 iz novih osebnih vozil.

3.4

Komisija je 7. februarja 2007 sprejela dve vzporedni sporočili za avtomobilski sektor:

3.5

V sporočilih so omenjeni napredki v smeri zastavljenega cilja 140 g CO2/km do 2008/2009, kljub temu pa je poudarjeno, da cilj Skupnosti 120 g CO2/km za novi vozni park brez dodatnih ukrepov ne bo dosežen.

3.6

Komisija je v obeh sporočilih predlagala sprejetje celostnega pristopa z dvema osrednjima točkama:

3.7

Komisija je v teh sporočilih poudarila, da je treba pri določanju povprečne ciljne vrednosti za novi vozni park upoštevati naslednje dejavnike:

3.8

Predlagani okvir, ki sta ga podprla tako svet za konkurenčnost kot svet za promet, temelji na zagotovilu, da bodo vsi proizvajalci avtomobilov okrepili svoja prizadevanja za proizvodnjo bolj ekoloških avtomobilov in si hkrati prizadevali za čim večjo stroškovno učinkovitost.

3.9

To pomeni, da je treba emisije CO2 zmanjšati s celostnim pristopom, ki vključuje vse akterje, zato je potreben zakonodajni predlog, ki bo omogočil uresničitev ciljev ob hkratnem ohranjanju svetovne konkurenčnosti avtomobilske industrije.

4.1

Cilj obravnavanega predloga uredbe (COM(2007) 856 konč.) je zmanjšanje emisij CO2 iz lahkih tovornih vozil in ukrepanje za omejitev emisij na 130 g/km do leta 2012. Predlog uredbe velja za motorna vozila kategorije M1, kot je določeno v prilogi II Direktive 2007/46/ES, in za vozila v skladu s členom 2(2) Uredbe (ES) št. 715/2007, ki so prvič registrirana v Skupnosti in zunaj nje predhodno še niso bila registrirana.

4.2

Predlog, ki je del celostnega pristopa, bo dopolnjen z drugimi ukrepi za zmanjšanje emisij za dodatnih 10 g CO2/km, da se doseže končni cilj Skupnosti 120 g CO2/km, ki ga določa sporočilo COM(2007) 19 konč.

4.3

Pri določanju ravni emisij CO2 se v uredbi upoštevajo naslednji elementi:

4.4

Poleg tega je namen predlagane uredbe:

4.5

Komisija navaja, da je predlog uredbe v skladu z drugimi cilji in politikami Unije in da temelji na obsežnem posvetovanju ter neposrednem prispevku posebne delovne skupine, ki je bila ustanovljena v okviru evropskega programa za podnebne spremembe (skupina Cars 21), z neposredno udeležbo vseh zainteresiranih strani.

4.6

Pravna podlaga. Člen 95 Pogodbe ES je po mnenju EESO primerna pravna podlaga za zagotavljanje enakih možnosti za vse gospodarske akterje ter visoke stopnje varstva zdravja in okolja.

4.7

Načeli subsidiarnosti in sorazmernosti. Čeprav to področje ni v izključni pristojnosti Skupnosti, je predlog v skladu z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti, saj preprečuje pojavljanje ovir na notranjem trgu in s sprejetjem zakonodajnih ukrepov na ravni Skupnosti poenostavlja ukrepanje, potrebno za usklajeno zmanjševanje vpliva osebnih avtomobilov na podnebne spremembe.

4.8

Izbira pravnega instrumenta. Po mnenju Komisije je predlog uredbe najprimernejši instrument, saj zagotavlja takojšnjo veljavo sprejetih določb in preprečuje izkrivljanja konkurence, ki bi lahko vplivala na notranji trg.

4.9

Spremljanje. Vse države članice morajo zbirati podatke o emisijah ogljikovega dioksida iz novih osebnih avtomobilov, ki se v Skupnosti merijo enotno v skladu z metodologijo, določeno z Uredbo (ES) št. 715/2007, in jih posredovati Komisiji v skladu s postopkom iz člena 6.

4.10

Potrdilo o skladnosti. Direktiva 2007/46/ES določa, da morajo proizvajalci izdati potrdilo o skladnosti, ki mora biti priloženo vsakemu novemu osebnemu avtomobilu, in da smejo države članice dovoliti registracijo in začetek uporabe novega osebnega avtomobila le, če mu je priloženo potrdilo o skladnosti, z izjemo posebnega odstopanja iz člena 9 uredbe.

4.11

Premija za presežne emisije. Člen 7 predloga uredbe določa, da bo Komisija od leta 2012 naprej v primeru prekoračitve cilja za emisije proizvajalcu ali, če gre za skupino, vodji skupine naložila plačilo premije za presežne emisije. Te premije se bodo v letih po 2012 zelo zvišale. Zneski premije za presežne emisije se štejejo za prihodek v proračunu Evropske unije.

5.1

Evropski parlament je v resoluciji, sprejeti 24. oktobra 2007, pozdravil strategijo Komisije, vendar je predlagal, naj emisijski cilji veljajo od leta 2011 naprej, da bo mogoče emisije samo s tehničnimi izboljšavami vozil zmanjšati na 125 g CO2/km do leta 2015. Parlament je vztrajal tudi pri drugi fazi z dolgoročnim ciljem, tj. doseči 95 g CO2/km do leta 2020 in po možnosti 70 g CO2/km do leta 2025 po preučitvi rezultatov, doseženih do leta 2016.

6.1

Vedenje potrošnikov je zelo pomembno za pozitivne rezultate pri zmanjševanju emisij CO2 iz osebnih avtomobilov. Zato je Komisija začela s pripravami za spremembo Direktive 1999/94/ES o obveščanju potrošnikov o skladnosti novih vozil s cilji glede emisij, ki je povezano z varčno porabo goriva in naj bi povečalo prispevek potrošnikov k uresničevanju zastavljenih ciljev.

7.1

Odbor tako kot v prejšnjih mnenjih o zakonodajnih predlogih Komisije za zmanjšanje emisij CO2 potrjuje svojo podporo vsem pobudam Skupnosti za dosego konkretnih ciljnih vrednosti glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov, ki je eden temeljnih vidikov boja proti podnebnim spremembam.

7.2

Odbor se strinja s cilji, predlaganimi v predlogu uredbe, na katerega se nanašajo ugotovitve, navedene v nadaljevanju, in poziva Svet in Evropski parlament, da čim prej zaključita vse tekoče zakonodajne postopke, ki lahko ugodno vplivajo na podnebne spremembe.

7.3

Odbor poziva evropske institucije k hitremu sprejetju predloga direktive COM(2005) 261 konč. o obdavčitvi osebnih avtomobilov, kar bo pripomoglo k hitrejši uresničitvi cilja s spodbujanjem podjetij k okrepitvi prizadevanj. Poziva tudi k čimprejšnjemu izboljšanju Direktive 1999/94/ES o informacijah o emisijah CO2 s posebnimi oznakami. Prav tako poziva Komisijo, naj uskladi in predlaga pobude za oglaševanje in trženje v avtomobilskem sektorju, ki bodo spodbujale uporabo vozil z najvarčnejšo porabo goriva in prepovedale oglaševanje vozil, ki najbolj onesnažujejo okolje.

7.4

Odbor podpira izbiro člena 95 Pogodbe ES za pravno podlago te uredbe, ker lahko zagotavlja enake možnosti za vse gospodarske akterje ter visoko stopnjo varstva zdravja in okolja.

7.5

Odbor pozdravlja izbrani zakonodajni instrument – uredbo, saj zagotavlja neposredno veljavo določb, ki bodo sprejete, in tako preprečuje izkrivljanje konkurence. Izbira tega instrumenta je bila potrebna po fazi prostovoljnih zavez avtomobilske industrije, ki so se izkazale kot nezadostne za dosego zastavljenih ciljev, čeprav so vodile do pomembnih dosežkov z vidika rezultatov izboljševanja vrednosti emisij CO2 iz osebnih vozil.

7.6

Odbor podpira predlog za zmanjšanje emisij CO2 na 130 g/km z izboljšanjem tehnologije motorjev vozil, čeprav obžaluje, da se nižja ciljna vrednost 120 g/km, prvotno predvidena za leto 2012, ne zdi več uresničljiva. Ugotavlja, da Komisija zdaj predlaga drugačen način za uresničitev cilja 120 g/km, namreč s celostnim pristopom, ki vključuje boljše standarde za pnevmatike, izboljšanje ozaveščenosti potrošnikov, spodbujanje ekološkega načina vožnje (1), predvsem pa širšo uporabo biogoriv. Toda glede na vedno večje dvome o izvedljivosti in primernosti cilja v zvezi z uporabo biogoriv v prometnem sektorju, Odbor meni, da to ni ustrezna alternativa.

7.7

Odbor zato priporoča, da Komisija zdaj določi nove cilje za avtomobilsko industrijo, da se v naslednjih letih zmanjšajo emisije CO2 iz vozil. Po mnenju Odbora bi določitev vrste vedno ambicioznejših emisijskih vrednosti za prihodnja leta jasno pokazala, kakšni standardi bodo veljali v teh letih, in s tem evropski industriji omogočila, da ustrezno prilagodi svoje proizvodne načrte.

7.8

Odbor meni, da bi bila uresničitev tega cilja pomemben prispevek avtomobilske industrije k boju proti toplogrednim plinom v prometnem sektorju, saj bi bilo mogoče v tem obdobju emisije CO2 zmanjšati za 400 milijonov ton.

7.9

Po mnenju Odbora so za dosego ambicioznih ciljnih vrednosti in dolgoročnejših ciljev potrebne velike naložbe v raziskave in razvoj, s katerimi bi lahko – poleg neposredne udeležbe proizvajalcev – združili in uskladili pobude, ki potekajo v posameznih državah članicah, na univerzah in vseh tehnoloških središčih odličnosti tega sektorja.

7.9.1

Odbor Komisijo in države članice opozarja na potrebo po uvedbi ukrepov dohodkovne podpore, npr. davčnih spodbud, za velike družine, ki morajo uporabljati velika vozila. Razmisliti je treba tudi o položaju na trgih vzhodnoevropskih držav članic, v katerih ima vozni park v povprečju precej daljšo življenjsko dobo in kjer se prodaja več rabljenih vozil, ki so večji onesnaževalci. V teh državah je treba najti možnosti za spodbujanje zamenjave teh avtomobilov v okviru posebnih določb. Jasno je, da v državah, v katerih je prihodek na prebivalca manjši, ne bo koristi od splošnega zmanjšanja emisij, ker ljudje v teh državah ne morejo kupovati novih učinkovitejših avtomobilov, ki so obenem najverjetneje tudi dražji.

7.10

Čeprav bo v naslednjih letih rezultate še mogoče doseči z obstoječo tehnologijo, je jasno, da bo v prihodnosti treba razmisliti o „opuščanju obstoječih tehnologij“ in uvajanju naprednejših.

7.11

Odbor meni, da je v ta namen z oblikovanjem skupne tehnološke pobude (STP) mogoče doseči višjo raven mobilizacije celotnega znanstvenega področja na podlagi ustreznega sofinanciranja iz evropskega proračuna in podobnega prispevka podjetij, kot je bilo pred kratkim predlagano za pomembne sektorje, kot so vodik in gorivne celice, aeronavtika in zračni promet, inovativna zdravila, informacijski sistemi in nanoelektronika.

7.12

Odbor se strinja z uvedbo kazni za nedoseganje zastavljenih ciljev od leta 2012 naprej, kot določa člen 7 predloga uredbe, saj imajo kazni odvračalni učinek, vendar meni, da je treba ta sredstva nameniti za ukrepe v interesu avtomobilske industrije, na primer za:

7.13

Vendar pa so po mnenju Odbora ti ukrepi in njihova močna progresivnost neskladni z sposobnostjo evropske industrije, da prilagodi svoje proizvodne verige novim mejnim vrednostim. Te kazni, ki bodo skoraj zagotovo vplivale na končne cene, se zdijo zelo visoke in so lahko dejavnik izkrivljanja konkurence, sektor pa lahko privedejo v zelo neugoden položaj v primerjavi z drugimi. Poiskati je treba rešitev, ki bo to breme uravnotežila, pri tem pa upoštevala povprečne stroške, ki jih imajo drugi industrijski sektorji, prav tako vključeni v zmanjševanje emisij CO2.

7.14

Odbor predlaga Komisiji, naj preuči možnost zamenjave trenutnega sistema opredeljevanja mejnih vrednosti emisij, ki temelji na masi vozil, z drugimi parametri, kot je na primer odtis avtomobila (medosna razdalja, pomnožena s kolotekom).

7.15

Naklon linearne funkcije (tj. % naklona) bo vplival na porazdelitev bremena med proizvajalci in na okoljske rezultate. Bolj ko se približuje vrednosti 100, manjša so bremena proizvajalcev težjih vozil, in obratno, bolj ko se približuje vrednosti 0, bolj si morajo proizvajalci prizadevati za dosego ciljev (naklon 80° dopušča presežek emisij za 6 g, naklon 20° pa le 1,5 g). Komisija predlaga naklon 60°, kar dovoljuje 4,6 g presežka emisij. Odbor Komisijo poziva, naj temeljiteje razmisli o tem predlogu, da bi se popolnoma izognili možnosti, da bi uredba pomenila prednosti ali slabosti za katero koli evropsko podjetje.

7.16

Če se bo Komisija odločila, da obdrži ta pristop na podlagi mase, potem revizija naklona v letu 2010 ne bo smiselna, povečanje mase pa bo treba upoštevati po letu 2013.

7.17

Odbor predlaga Komisiji, da čim hitreje pripravi nove zakonodajne standarde, s katerimi bo mogoče omejevati emisije CO2 iz lahkih tovornih vozil, težkih tovornjakov in dvokolesnih motornih vozil, za katere so potrebni zanesljivi in preverljivi podatki o emisijah.

7.18

Odbor poziva Komisijo, naj poleg ključnega vprašanja varstva okolja pozornost nameni tudi učinkom, ki jih lahko ima ta zapleten proces na zaposlitev 13 milijonov delavcev, trenutno zaposlenih v avtomobilski industriji. Zaradi stalno naraščajočih cen nafte in želje potrošnikov, da za gorivo porabijo čim manj denarja, bi evropski proizvajalci s proizvajanjem učinkovitejših avtomobilov dobili konkurenčno prednost, ki bi ugodno vplivala na zaposlovanje v EU.

7.19

Po mnenju Odbora so potrebni konkretni in ustrezni ukrepi za raziskave na področju novih, inovativnih in učinkovitih tehnologij, da se obdržijo in po možnosti okrepijo trenutna raven konkurenčnosti evropske avtomobilske industrije ter kakovostna delovna mesta.

7.20

Odbor meni, da je pomemben dejavnik tega procesa metodična in stroga uporaba mejnih vrednosti emisij za vsa vozila, ki se prodajajo v Evropi, vendar so bila proizvedena zunaj EU. Te mejne vrednosti bodo izračunane na podlagi uvoza.

7.21

Odbor meni, da je poročilo o pregledu napredka, predvideno za leto 2010, pomembna priložnost za preveritev celotne strategije, in zato želi biti vključen v ta periodična ocenjevanja ter tako dobiti priložnost, da izrazi svoje mnenje.

7.22

Po mnenju Odbora ocena učinka ni dovolj poglobljena. Tudi odbor za oceno učinka je pozval, da je treba glede na pomen tega vprašanja natančneje preučiti nekatere pomembne točke.

7.23

V dokumentu SEK(2007) 1725 odbor za oceno učinka priporoča, da se razjasni možni učinek predloga na sestavo evropskega voznega parka in s tem na zastavljene cilje ter da se pojasnijo možne razlike med rezultati predhodne ocene in modela Tremove (2), da se izvedejo dodatne analize občutljivosti nekaterih spremenljivk, kot sta cena goriva ali avtonomno povečanje mase (APM), da se ocenijo učinki na regionalni ravni, zlasti v zvezi z zaposlovanjem, ter da se izvede dodatna ocena avtomobilske dobaviteljske industrije z vidika mednarodne konkurenčnosti. Odbor se strinja s temi priporočili in upa, da bo ocena učinka poglobljena in dopolnjena.

7.24

Odbor poudarja, da je treba predvidene ukrepe dopolniti z okrepitvijo politike zmanjšanja povpraševanja po prevozu s prenosom vedno večjih delov prometa s cest na druge načine prevoza, ki izpuščajo manj toplogrednih plinov, kot so železnica, celinske plovne poti ali javni prevoz.

7.25

Odbor se ne strinja s predlaganim začasnim odstopanjem iz člena 9 uredbe. V sedanji obliki je v nasprotju z načelom enake obravnave vseh podjetij in povzroča izkrivljanje konkurence v tem specifičnem tržnem segmentu podobnih izdelkov s podobnimi lastnostmi. EESO meni, da je treba odstopanje odobriti vsem proizvajalcem (ne glede na to, ali so povezani z drugimi proizvajalci ali ne), ki so konkurenti v istem, sicer majhnem tržnem segmentu (0,2 %).

7.26

Odbor Komisiji priporoča, da v skladu s pozivi Evropskega parlamenta določi dolgoročne cilje: za obdobje po letu 2020 je treba zastaviti odločnejše cilje, s posebnim poudarkom na njihovi izvedljivosti. Nujno je treba nadaljevati z zmanjševanjem emisij in s tem dajati jasne znake, da imamo namen nadaljevati v tej smeri.

7.27

Odbor priporoča oblikovanje modela, ki bi pri izračunu emisij CO2 zajel vse emisije, povezane s proizvodnjo avtomobilov. V nekaterih državah na primer veliko avtomobilskih delov prihaja od zelo daleč, kar povečuje emisije na avtomobil, še preden avtomobil pride na tržišče. Pri emisijah CO2 je treba upoštevati celoten življenjski cikel vozila, vključno s količino CO2, ki je potrebna za njegovo uničenje.

7.28

Odbor je Komisijo že v več mnenjih pozval, naj začne razpravo o načinih življenja. Čeprav se strinja s predlaganimi cilji, Odbor opozarja, da ne bo mogoče izpolniti cilja zmanjšanja emisij CO2 za 20 %, kot je določen v zadnjih predlogih Komisije, če se bo število osebnih vozil, vozil za cestni prevoz blaga in drugih načinov prevoza z visokimi emisijami toplogrednih plinov in dušikovih oksidov še naprej povečevalo in če se bodo uresničile napovedi Komisije v zvezi z rastjo števila takih vozil.

31.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 77/8

1.1

EESO pozdravlja pobudo Komisije za revizijo direktive o varnosti igrač, čeprav je pozna in premalo ambiciozna.

1.2

EESO opozarja, da ta predlog temelji na ocenah učinka iz leta 2004, ki se ne nanašajo na vse države, ki so zdaj članice EU.

1.3

Glede na naraščajoče število opozoril zaradi igrač, ki je razvidno iz zadnjega poročila sistema za hitro izmenjavo informacij (RAPEX) za leto 2007, je EESO presenečen, da ocena učinka ne prinaša zaključkov niti glede povezave med sedanjo direktivo in z igračami povezanimi z nezgodami otrok, niti glede priznanega pomanjkanja poznavanja učinkov sedanjega predloga na število in resnost prihodnjih nezgod, povezanih z igračami – kar bi moralo biti glavna skrb in temeljni razlog za sedanjo pobudo.

1.4

Zaradi priznanja Komisije o pomanjkanju zanesljive in verodostojne statistike glede nezgod, ki v EU nastanejo zaradi igrač, EESO predlaga, da Komisija v sodelovanju s pristojnimi organi držav članic oblikuje ustrezen sistem statističnih podatkov o takšnih nezgodah, ki bo vsaj tako obširen, kot so tisti, ki že obstajajo v nekaterih pravnih sistemih, in dostopen za vse udeležene v proizvodni verigi in pri trženju, da bi lahko preprečili nezgode (1).

1.5

EESO meni, da bi morala biti pravna podlaga predloga člen 153 PES in ne zgolj člen 95, glede na to, da ima najpomembnejše vprašanje, tj. učinkovita zaščita otrok, prednost pred spodbujanjem čezmejne trgovine z igračami.

1.6

EESO prav tako meni, da bi bila zaradi področja uporabe in vrste novega zakonodajnega predloga ter izkušenj z izvajanjem sedanje direktive v različnih državah članicah uredba ustreznejši instrument od direktive, glede na to, da je bila sprejeta popolna uskladitev.

1.7

EESO je zadovoljen s tehnično, pravno usklajeno in dobro strukturirano obliko predloga ter se na splošno strinja z inovativnimi ukrepi, ki vključujejo:

1.8

Vendar EESO obžaluje, da številni pomembni vidiki niso bili zajeti ali niso bili zajeti v zadostni meri. Ti so:

1.9

Odbor zato odločno poziva Komisijo, naj predlog ponovno pregleda ob upoštevanju tega mnenja, da bi pripravila bolj verodostojen instrument za učinkovito zaščito in varnost otrok pri uporabi igrač.

1.10

Odbor poziva Evropski parlament in Svet, naj upoštevata predloge in priporočila, ki so predstavljeni tukaj, ter jih vključita v zakonodajni postopek za sprejetje nove direktive.

2.1

Komisija je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prvič napovedala, da bo sprejela zakonodajne ukrepe na področju varnosti igrač, in predstavila številne predloge, ki so bili pozneje umaknjeni zaradi pomanjkanja političnega soglasja. Končno je po resoluciji Sveta o zaščiti potrošnikov in varnosti z dne 23. junija 1986 (2) Komisija z novim predlogom bolj sporazumno nakazala potrebo po uskladitvi – ne evropski ravni – opredelitve igrač, standardov njihove izdelave, glavnih varnostnih zahtev, pogojev za dajanje na trg in jamstev, da jih lahko otroci uporabljajo brez tveganja.

2.2

Takrat objavljena Direktiva 88/378/ES z dne 3. maja 1988 (3) je ena od prvih zakonodajnih pobud, ki izhaja iz „novega pristopa“ na področju tehnične uskladitve in standardizacije ter temelji na resoluciji Sveta z dne 7. maja 1985 (4).

2.3

EESO je pripravil mnenje o predlogu direktive, ki je bil takrat predstavljen (5). V njem je predlog pozdravil, vendar je hkrati izrazil obžalovanje zaradi velikih zamud pri njegovi pripravi ter poudaril, da je treba vprašanje varnosti igrač obravnavati kot del širšega področja uporabe direktive o odgovornosti za proizvode (6), pri čemer je izhajal iz predpostavke, da morajo biti vse igrače zanesljive ter da so otroci izpostavljeni tveganju in morajo biti dodatno zaščiteni.

2.4

Medtem je bila direktiva iz leta 1988 predmet številnih popravkov (7) in mnogih pomembnih sprememb, ki sta jih prinesla direktiva 93/68/EGS z dne 22. julija 1993 (8) in sporočilo Komisije o njenem izvajanju (9).

2.5

Dve direktivi o splošni varnosti proizvodov, ki sta bili sprejeti in objavljeni leta 1992 in 2001, obravnavata varnost igrač na splošno (10), pri čemer zadnja poudarja spremembe „Pogodbe, zlasti členov 152, ki zadeva javno zdravje, in 153, ki zadeva varstvo potrošnikov, in s stališča načela previdnosti“.

2.6

Dvajset let po objavi direktive iz leta 1988 Komisija predlaga novo direktivo za to področje, saj se zaveda, da je veljavna zakonodaja medtem zastarela, da je treba njeno področje uporabe in pojme razjasniti in uskladiti s sedanjimi okoliščinami, da je treba nujno zagotoviti, da so njene določbe v skladu z nedavno predlaganim splošnim pravnim okvirom (11) za trženje blaga, in da je predvsem pri prenosu te direktive v države članice in njenem izvajanju prišlo do resnih pomanjkljivosti in razhajanj glede uporabe, ki jih je treba odpraviti.

2.7

Sedanji predlog temelji na treh pomembnih tehničnih študijah, ki so njegov bistveni del. Dve obravnavata pogoje in uporabo nekaterih domnevno nevarnih snovi v proizvodnji igrač; tretja pa je splošna ocena učinka, katere končno poročilo sega v leto 2004.

2.8

Če povzamemo, Komisija s tem predlogom želi uresničiti naslednje cilje:

3.1

EESO pozdravlja pobudo Komisije, čeprav prihaja pozno, glede na to, da je obravnavana direktiva stara več kot 20 let ter da so se proizvodnja, tržni parametri in metode za igrače, kakor tudi okus in navade njihovih običajnih uporabnikov medtem zelo spremenili. EESO hkrati meni, da bi sedanji predlog lahko imel višje zastavljene cilje, lahko bi upošteval skrbi, ki so jih povzročili nedavni dogodki, ki so prišli v javnost in ki jih z določeno vztrajnostjo povzemata tako komisarka za varstvo potrošnikov v svojih govorih in stališčih kot tudi Evropski parlament v resoluciji iz septembra 2007, s katero se EESO strinja (12). Zato obžaluje, da razprave z EESO ni spremljal tudi Generalni direktorat za zdravje in varstvo potrošnikov, ki ni neposredno sodeloval pri njeni pripravi.

3.2

EESO je presenečen, da je ocena učinka, na kateri temelji obravnavani predlog, stara več kot štiri leta in ne zajema razmer v vseh državah članicah. Dodaja, da ni pojasnjeno, ali so bili upoštevani predstavniki potrošnikov in družin ali kako so bili dejansko vključeni v pripravo.

3.3

Ob kritikah Komisije zaradi pomanjkljivega izvajanja direktive je EESO presenečen, da Komisija ni sprejela pobud za zagotovitev spoštovanja omenjene zakonodaje Skupnosti.

3.4

EESO težko razume, kako je mogoče ob pomanjkanju ali pomanjkljivostih statističnih podatkov, ki jih Komisija priznava, sprejemati ustrezne sklepe tako o stanju, ki ga nameravamo spremeniti, kot o učinkovitosti predlaganih ukrepov. Vendar je znano, da je trg igrač v Evropi – ki po ocenah predstavlja 17,3 milijarde eurov, po maloporodajnih cenah iz leta 2002, njegov uvoz pa več kot 9 milijard eurov – obetaven sektor, ki zajema več kot 2 000 podjetij, večinoma malih in srednje velikih podjetij, ter neposredno zaposluje več kot 100 000 ljudi (13).

3.5

EESO meni, da narava predloga zahteva, da se pri pravni podlagi upošteva člen 95 in obvezno tudi člen 153, glede na to, da predlog ne spada zgolj na področje uresničevanja notranjega trga, ampak se nanaša tudi na posebej ranljivo skupino potrošnikov, ki jih nikakor ne moremo enačiti s „povprečnimi potrošniki“.

3.6

Nadalje mora dejstvo, da so otroci posredni potrošniki igrač, ker jih ne kupijo sami, temveč njihovi starši ali drugi odrasli, ki jim jih dajo na voljo za uporabo, spodbuditi Komisijo, da bi v besedilu resneje predvidela izrecno navedbo potrebe po obveščanju in izobraževanju te kategorije potrošnikov.

3.7

EESO v tem primeru razume odločitev Komisije za popolno uskladitev, vendar ponovno izraža svoje prepričanje, da bi bil v takšnih primerih veliko boljši instrument uredba namesto direktive, zaradi očitnih prednosti v smislu pravne varnosti, ker v tem primeru ne bi bilo tveganja poznega ali nepravilnega prenosa in poznejših razhajanj pri uporabi, do katerih je, kot priznava Komisija, prihajalo pri sedanji direktivi (14).

3.8

Zaradi narave predmeta, stalnega znanstvenega in tehnološkega razvoja, možnosti občasnih nezgod, kot je razvidno iz primerov podjetij Mattel in Fisher Price, in skrb vzbujajočega povečanja števila opozoril v zvezi z igračami, kar je razvidno iz zadnjega letnega poročila sistema RAPEX za leto 2007, ki kaže, da je to sektor z največjim številom prijav (31 %) (15), upamo, da bo sedanji predlog upošteval vsa spoznanja iz primerov, zlasti neuspeha poprodajnega nadzora, in da bo direktiva bolj praktična in izvedljiva in bi lahko poskrbela za varnejše trženje igrač. To bi pomenilo, da bi zaradi dvomov, dokler zadostna stopnja gotovosti še ni dosežena, prepovedali vse, za kar bi upravičeno sumili, da predstavlja tveganje, četudi majhno, za otroke pri uporabi teh stvari za igračo ob upoštevanju njihovega nepredvidljivega vedenja: vendar temu ni tako.

3.9

EESO v zvezi z znakom CE samo ponavlja svoje stališče, izraženo v prejšnjem mnenju o skupnem okviru za trženje proizvodov, da „pomanjkanje verodostojnosti znaka CE povzroča pomanjkanje zaupanja v celotni sistem: organe za nadzor trga, proizvajalce, laboratorije in certifikacijske organe ter nazadnje v primernost zakonodaje novega pristopa“ (16).

EESO v tem primeru poziva Komisijo, naj uskladi končno besedilo sedanjega predloga s sprejetim besedilom za vse predloge, ki se nanašajo na navedeni skupni okvir (17).

3.10

EESO odločno podpira predlog Evropskega parlamenta o uvedbi evropske oznake za varno igračo, ki bi jo podeljevali neodvisni tretji organi in obžaluje, da predlog ne upošteva vseh pobud, predvidenih v resoluciji Evropskega parlamenta iz septembra 2007; EESO je prav tako kot mala in srednje velika podjetja zaskrbljen, vendar ne zaradi tega, ker bi lahko bile igrače, ki jih izdelujejo ali prodajajo, manj varne, temveč – kot je bilo povedano v navedenem mnenju – zaradi sorazmernosti ukrepov, uporabljenih v postopkih za ugotavljanje skladnosti, zlasti za izdelke, ki se ne proizvajajo množično ali se proizvajajo v majhnih količinah (18).

3.11

EESO meni, da je treba vse snovi, ki upravičeno veljajo za nevarne, popolnoma odstraniti iz proizvodnje igrač s pomočjo okvira, ki je sorazmeren, uravnotežen in ga odgovorni proizvajalci lahko upoštevajo pri svojem delu, hkrati pa ga oblasti lahko izvajajo.

3.12

EESO se strinja z odločbo Komisije o „magnetnih igračah“, vendar je presenečen, da to vprašanje ni omenjeno v sedanjem predlogu direktive. Komisija se glede na resnost tveganja in glede na nezgode, ki so se že zgodile pri tej vrsti igrač, ni odzvala dovolj odločno, saj je samo pozvala države članice, da naj vsaka na svoj način poskrbi za „opozorilo“.

3.13

EESO meni, da bi bilo upravičeno natančneje opredeliti ravni in vrste kazni, tako kot je Komisija že naredila na področjih, na katerih je škoda, povzročena zaradi neprimernega vedenja, z družbenega vidika neprimerno manjša.

3.14

Na splošno EESO obžaluje, da je bila pri tem zamujena priložnost za zaščito evropskih otrok na vsaj taki ravni, kot obstaja, tudi na pobudo samih proizvajalcev v nekaterih državah članicah in drugih državah, v katerih so nekatere vrste igrač preprosto prepovedane, kot je poudarjeno v raziskavi, ki jo je nedavno naročil Evropski parlament (19).

3.15

EESO se zaveda, da je industrija igrač zelo konkurenčna na mednarodni ravni. Kljub temu pa poziva Evropsko komisijo, Evropski parlament in Svet, naj upoštevajo konkurenčnost sektorja pri uvajanju sprememb v zakonodajnem postopku sprejemanja te direktive. Standardov varnosti igrač ne bi smeli zmanjševati na račun varstva potrošnikov, zlasti ne otrok, vendar pa bi bilo treba dosledno upoštevati mednarodne trgovinske predpise, da bi evropska podjetja lahko konkurirala pod enakimi pogoji.

3.16

Nazadnje EESO opozarja Komisijo na družbena vprašanja v zvezi s proizvodnjo igrač, zlasti v tretjih državah, v katerih delajo majhni otroci v krutih delovnih razmerah, imajo dolg delovni čas in so vsak dan v stiku s strupenimi in nevarnimi proizvodi, ter poziva k sprejetju jasnega stališča v podporo „ekološkim“ in „etičnim“ igračam.

—

embalaža proizvoda in natančneje primeri, v katerih so igrače zložene v plastične vrečke;

—

možnost, da se sestavni deli igrač zrahljajo in jih otroci pogoltnejo;

—

lastnosti igrač, če se zlomijo.

—

pojasnitev, da se ne sme uporabljati ali obravnavati kot sistem označevanja za namen potrošnje, in tudi ne kot jamstvo za kakovost, certifikacijo ali odobritev s strani neodvisnih tretjih strani, temveč zgolj kot izjava o skladnosti z zahtevami za izdelek in tehnično dokumentacijo, ki jo mora pripraviti proizvajalec ali uvoznik za organe in potrošnike, za kar je v polni meri odgovoren;

—

poenostavitev raznih postopkov za ugotavljanje skladnosti;

—

krepitev pravnega varstva znaka CE z njegovo registracijo kot kolektivno znamko, kar pomeni, da lahko oblasti hitro ukrepajo in zatrejo zlorabe, hkrati pa se ohranja možnost za oblikovanje dodatnih nacionalnih znakov;

—

krepitev mehanizmov za nadzor trga in carinskih kontrol na mejah;

—

začetek študije proizvajalcev in potrošnikov o pozitivnih in negativnih vidikih morebitnega prostovoljnega kodeksa ravnanja v zvezi z učinkovitostjo velikega števila evropskih in nacionalnih znakov in oznak kakovosti – prostovoljnih ali obveznih – in njihov odnos do znaka CE“.

31.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 77/15

1.1

EESO poudarja pomen konsolidacije EU z ratifikacijo Lizbonske pogodbe v vseh državah članicah, saj bi to pripomoglo k ohranjanju koristi enotnega trga ter k njegovemu razvoju in konsolidaciji.

1.2

Dobro delujoč, konkurenčen in inovacijam prijazen enotni trg je bistven za Evropo, da kar najbolje izkoristi globalizacijo in hkrati ohrani raven blaginje. EESO izraža skrb zaradi nedavnih sodb Evropskega sodišča v zvezi z napotitvijo delavcev in trenutno analizira njihove posledice za pravni red Skupnosti na področju socialne politike (1).

1.3

EESO poudarja, da je za razvoj enotnega trga treba spodbujati znanstvene raziskave in inovacije ter koristno uporabiti njihove rezultate, pomagati nacionalnim dobaviteljem tehnologije pri promociji inovativnih izdelkov in tehnologij na evropski ravni ter pospešiti širjenje in transnacionalno izkoriščanje rezultatov raziskav. Enotni trg je ključno orodje za uresničevanje programa lizbonske strategije. Njegov cilj je koristiti potrošnikom, gospodarski rasti in zaposlovanju, s pomočjo postopnega odpravljanja preprek, ki ovirajo prosti pretok oseb, blaga, storitev in kapitala, čeprav jih veliko ostaja. Koristi tesnejšega povezovanja so nesporne.

1.4

Sveženj Komisije o pregledu enotnega trga je dobra podlaga za poživitev enotnega trga, vendar bo njegova uspešnost v veliki meri odvisna od sposobnosti in ambicij nacionalnih vlad ter njihovih socialnih partnerjev, da prevzamejo svojo odgovornost in zagotovijo sredstva, ki so potrebna, da svoje besede spremenijo v dejanja.

1.5

Pravilno in enotno izvajanje veljavne zakonodaje ter standardov je eden od najpomembnejših izzivov. Ocene učinkov, zmanjšanje upravnih obremenitev in stroškov, povezanih z zakonodajo, ki izhajajo iz davčne razdrobljenosti notranjega trga, boljše posvetovanje s socialnimi partnerji in zainteresiranimi stranmi ter zlasti MSP so ključni za izboljšanje razumevanja regulativnih ciljev ter opredeljevanje neregulativnih rešitev.

1.6

Mala in srednje velika podjetja (MSP) prispevajo velik delež k učinkovitemu delovanju enotnega trga. MSP v svojih najrazličnejših oblikah imajo zlasti pomembno vlogo v storitvenem sektorju in bistveno prispevajo k ohranjanju socialnega ravnotežja, na katerem sloni gospodarstvo EU. Tako imenovani Small Business Act (Zakon o malem gospodarstvu) in Listina za MSP priznavata pomen MSP v političnih procesih ter v okviru institucij EU in državah članicah. Kljub temu EESO meni, da je treba vlogi MSP nameniti več pozornosti pri izvajanju politik, zlasti ob upoštevanju njihovega prispevka k uresničevanju gospodarskih in okoljskih ciljev ter ciljev socialne politike.

1.7

EESO poudarja, da je Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji pomemben instrument solidarnosti. Zagotavljal bo posebno pomoč delavcem, ki so postali presežni zaradi spreminjajočih se vzorcev svetovne trgovine, da poiščejo drugo delo. Dejstvo, da program velja za zaposlene v MSP, je sicer dobrodošlo, pri čemer pa Odbor obžaluje, da ni na voljo samozaposlenim, ki bodo ranljivi za enake spremembe.

1.8

EESO poziva Komisijo in države članice, naj za izboljšanje uveljavljanja pravil enotnega trga zagotovijo dodelitev zadostnih sredstev. Poleg tega je treba oblikovati pobude za ustvarjanje sinergij med politiko enotnega trga, politiko konkurence ter socialnimi in okoljskimi politikami, ki so pomembne za dobro delovanje enotnega trga.

1.9

Komisija in države članice morajo zagotoviti, da nove zakonodajne pobude, ki naj bi prispevale k nemotenemu delovanju enotnega trga, in upoštevajo tako vpliv, ki ga imajo na konkurenčnost evropskih podjetij, kot tudi socialni in okoljski vpliv. Da bi podjetjem ter potrošnikom zagotovili doslednost zakonodaje in pravno varnost ter preprečili, da si nove pobude druga drugi nasprotujejo, je treba izvajati „preskus združljivosti z enotnim trgom“ (2) za nove predloge na ravni EU in nacionalni ravni ter oceniti njihov socialni in okoljski vpliv.

1.10

Državljanom in podjetjem je treba zagotoviti lahek in cenovno ugoden dostop do pravnega varstva, vključno z ustreznimi pravnimi sredstvi in mehanizmi za reševanje sporov. V zvezi s tem je treba pospešiti razvoj mehanizmov za izvensodno reševanje sporov.

1.11

EESO lahko samo pozdravi cilj sporočila z dne 20. novembra 2007 o storitvah splošnega interesa za „konsolidacijo okvira EU, ki se uporablja za storitve splošnega interesa, vključno s socialnimi in zdravstvenimi storitvami z zagotavljanjem konkretnih rešitev za konkretne težave, kjer se pojavljajo“ in „kombinacijo sektorskih ukrepov in ukrepov, povezanih s posameznim vprašanjem“.

1.12

Ker primarna zakonodaja priznava, da so storitve splošnega gospodarskega interesa kot celota sestavni del „skupnih vrednot“ EU in prispevajo k njeni „socialni in ozemeljski koheziji“, morajo biti sektorski ukrepi (ob upoštevanju posebnih značilnosti vsakega sektorja) združeni s pristopi, povezanimi s posameznim vprašanjem.

1.13

Z vključitvijo razlikovanja med gospodarskimi in negospodarskimi storitvami v primarno zakonodajo ter potrebe po zagotavljanju spoštovanja skupnih načel delovanja storitev splošnega gospodarskega interesa Protokol o storitvah splošnega pomena ponazarja, da je proces pojasnjevanja obravnavanih konceptov in sistemov zdaj pomembnejši kot kadar koli prej za zagotovitev, da takšne storitve ne bodo več odvisne izključno od zakonodajnega ali pravnega pristopa za vsak primer posebej.

1.14

Kljub večkratnim zahtevam Evropskega parlamenta, da se zagotovi resnična pravna varnost za socialne storitve splošnega interesa, se predlogi v sporočilu o storitvah splošnega interesa omejujejo na odgovore na „pogosto zastavljena vprašanja“, ki so nedvomno koristni, niso pa pravno zavezujoči.

1.15

EESO zato predlaga večplasten in postopen pristop s kombinacijo sektorskih vidikov in vidikov, povezanih s posameznim vprašanjem, kar bi omogočilo sprejetje zakonodajnih pobud, kadar so potrebne, in/ali prilagoditev teh načel in pogojev različnim zadevnim sektorjem (medsektorski pristop, povezan s posameznim vprašanjem).

2.1

Obravnavani sveženj Komisije predlaga vrsto pobud, podprtih s petimi delovnimi dokumenti ter sporočiloma o storitvah splošnega interesa in o socialni razsežnosti enotnega trga (3).

2.2

EESO je izdal mnenja o vseh teh temah (4). Nedavno je sprejel mnenje na lastno pobudo o zunanji razsežnosti enotnega trga, trenutno pa pripravlja mnenje o njegovi socialni in okoljski razsežnosti (5).

3.1

Odbor pozdravlja poudarek, ki ga sporočilo COM(2007) 724 konč. namenja izboljšanju položaja potrošnikov in MSP, da bi jim pomagalo bolje izkoristiti prednosti enotnega trga in zagotovilo boljši odziv na njihova pričakovanja in skrbi. Zato je dobrodošlo, da politika enotnega trga namenja posebno pozornost za potrošnike pomembnim področjem, kot so energija, telekomunikacije, maloprodajne finančne storitve ter veleprodaja in maloprodaja.

3.2

Uspešnost prihodnje politike enotnega trga je odvisen od tega, ali bo državam članicam in Komisiji uspelo izboljšati njegovo delovanje. Enotni trg je „nenehno delo“ in skupna odgovornost. Države članice morajo pri tem sprejeti večjo odgovornost. Nacionalni organi pogosto ne izpolnijo svoje odgovornosti za upravljanje enotnega trga, kar povzroča nove ovire, ki zmanjšujejo zaupanje, ki bi ga moral vzbujati enotni trg. Pomembna vloga socialnih partnerjev pri podpori enotnega trga mora biti bolj priznana.

3.2.1

Komisija si prizadeva dati večjo prednost pravilnemu izvajanju. Oblikovati je treba instrumente za zagotavljanje boljšega delovanja zakonodaje v praksi. Pri spodbujanju izvajanja so ključni pravočasen in pravilen prenos zakonodaje Skupnosti ter upravne poenostavitve. Pravilen prenos direktive o storitvah je zlasti pomemben za doseganje njenih ciljev glede ustvarjanja delovnih mest in rasti.

3.3

Omogočanje preprostih in hitrih rešitev težav, s katerimi se soočajo državljani in podjetja na enotnem trgu, mora še naprej ostati prednostna naloga. Mreža SOLVIT je izredno koristno, vendar na žalost „neizkoriščeno“ orodje, ker se premalo ve o sistemu in njegovi uporabnosti ter ustreznih virih, zlasti na nacionalni ravni. Zato so zelo priporočljive kakršne koli pobude za izboljšanje tega položaja, vključno z ukrepi za zagotavljanje zadostnih človeških virov in finančnih sredstev v centrih SOLVIT, ter pobude za razširitev delovanja teh centrov.

3.4

EESO podpira namere Komisije, da poenostavi in pospeši postopke za ugotavljanje kršitev, tako da daje prednost kršitvam, ki predstavljajo največjo nevarnost in so gospodarsko pomembne, ne da bi se s tem ogrožala učinkovitost obstoječih sredstev odvračanja.

3.5

Potrebno je še veliko dela na področju nadzora trga lokalno proizvedenih in uvoženih izdelkov. To nalaga dolžnost organom držav članic in tudi Evropski komisiji.

3.6

EESO želi, da Komisija bolj poudari pomoč MSP s povezovanjem politike MSP s socialnimi in okoljskimi cilji Evropske unije ter končno odpravi vse nacionalne netarifne ovire, vključno z ovirami za prosti pretok kapitala in delavcev (6).

3.7

Z bolj splošnega vidika ostaja ključno, da ima Komisija še naprej pomembno vlogo kot varuh pogodbe in da še naprej uveljavlja pravico do pobude, da zagotovi dobro delovanje enotnega trga.

3.8

EESO se strinja, da je treba nadaljevati prizadevanja za nadaljnje zmanjšanje stroškov zaradi davčne fragmentacije enotnega trga s spodbujanjem predpisov Skupnosti, ki bodo podpirali razvoj čezmejnih dejavnosti in krepili enotni trg.

4.1

EESO pozdravlja cilj za zagotavljanje „bolj vključujočega oblikovanja politik“ in željo po „širšem sodelovanju zainteresiranih strani“. Ključne so sistematične ocene učinkov.

4.2

Pri pripravi ocene učinka je bistveno posvetovanje predstavnikov zainteresiranih strani. Ocene učinkov mora pregledati neodvisen in zunanji organ, ki ga sestavljajo strokovnjaki in tudi skupine končnih uporabnikov zakonodaje.

4.3

Poleg tega je treba zagotoviti zmanjšanje upravnih obremenitev za podjetja, ne da bi bili ogroženi socialni rezultati.

4.4

Da bi podjetjem in potrošnikom zagotovili pravno doslednost in varnost ter preprečili, da nove pobude ustvarijo nove prepreke, je treba izvajati „preskus združljivosti z enotnim trgom“, ki vključuje oceno socialnega in okoljskega vpliva (7), za nove predloge na ravni EU in nacionalni ravni. Nejasna pravna besedila, ki se večkrat izvajajo in razlagajo različno, v zakonodaji Skupnosti povzročajo nasprotja.

4.5

Ključnega pomena so boljše obveščanje in boljši podatki o praktični uporabi pravil enotnega trga. Komisija mora biti bolj odprta pri razkrivanju informacij o državah članicah, ki ne izpolnjujejo svoje odgovornosti, ter pri podpori vlogi nacionalnih socialnih partnerjev z doslednejšim in preglednejšim nacionalnim poročanjem.

5.1

EESO se strinja s Komisijo, da je globalizacija pomemben vir dinamičnosti in konkurenčnosti ter da je enotni trg prednost, ki se mora uporabiti kot odskočna deska za spoprijem z izzivi globalizacije.

5.2

Liberalizacija trgovine je pravilno opredeljena kot prvi steber strategije EU na tem področju. Ambiciozen zaključek kroga pogajanj iz Dohe in konec obsežnih pogajanj o sporazumu o prosti trgovini, ki jih je sprožila Globalna Evropa, bosta merilo uspešnosti EU.

5.3

Regulativna vprašanja in vprašanja standardov so čedalje bolj dejavniki, ki določajo sposobnost podjetij, da se mednarodno uveljavljajo. Evropske organizacije za standardizacijo, kot so CEN, CENELEC in ETSI, morajo v sodelovanju s svetovalnimi organizacijami, kot je NORMAPME (9), zagotavljati, da so takšni standardi dostopni vsem podjetjem, zlasti malim, v EU in državah v razvoju.

5.4

Komisija upravičeno poudarja potrebo po doseganju boljšega regulativnega sodelovanja, enakovrednosti in konvergence na mednarodni ravni. „En preskus, en standard, priznan povsod“ mora biti dolgoročni cilj.

5.5

Uredbe EU morajo ohranjati konkurenčnost. Mednarodno sprejetje norm EU ne bo nadomestilo pretiranega obremenjevanja podjetij EU. Regulativno sodelovanje s partnerskimi državami ne bo uspešno brez duha odprtosti in inovativnosti v odnosu do drugih pristopov.

5.6

EESO je zadovoljen z zavezanostjo primerjanju zakonodaje EU z mednarodnimi najboljšimi praksami, zlasti z najboljšo prakso glavnih trgovinskih partnerjev EU. Takšno primerjanje je treba sistematično vključiti v ocene učinka, ki jih izvaja EU, in EU mora biti pripravljena na regulativno sodelovanje s pomembnimi trgovinskimi partnerji. EU mora sprejeti uradno priznane mednarodne standarde za ugotavljanje skladnosti.

5.7

Pobude EU, da na svetovni ravni prevzame vodilno vlogo določanja pravil in razvoja visokokakovostnih znanstveno osnovanih mednarodnih standardov za industrijske in živilske proizvode, je treba spodbujati. Skupni standardi morajo imeti skupne regulativne cilje. Zato odbor za mednarodne regulatorje priporoča večjo osredotočenost na dvostranske sporazume in omrežja.

5.8

EU mora še naprej podpirati prosto trgovino in obenem zagotavljati ustrezno raven nadzora trga za zaščito pred uvozom nevarnih proizvodov. Vendar mora Komisija zagotoviti, da se ti ukrepi in nastajajoči sistemi zasebnih standardov ne zlorabijo za protekcionizem (10).

6.1

Odbor podpira stališče, da bo socialna razsežnost pomagala izboljšati delovanje enotnega trga, v skladu s strategijo za „rast in delovna mesta“ ter z njenim močnim poudarkom na zdravem gospodarstvu MSP.

6.2

Ker je povezovanje trga dela najboljša zaščita pred socialno izključenostjo, mora biti boljša uporaba potenciala delovne sile Evrope v hitro spreminjajočih se družbah jedro načrta Komisije za „priložnosti, dostopnost in solidarnost“. Komisija mora v sodelovanju s socialnimi partnerji zagotavljati, da to velja zlasti za skupine ranljivih oseb, priseljenske skupine in manjšine.

6.3

Za odziv na izzive globalizacije morajo biti tehnološke spremembe ter razvijanje socialnih in okoljskih razmer ter politični napori usmerjeni k zagotavljanju socialnih ciljev z višjimi stopnjami zaposlenosti in ustvarjanjem okvirnih pogojev za visoko rast produktivnosti.

6.4

Na pomen vključevanja „prožne varnosti“ (11) v vse politike EU je EESO opozoril v svojem mnenju (12). MSP in zlasti samozaposleni so ključnega pomena za učinkovito delovanje prožnih trgov dela. Zato je potrebno boljše razumevanje vloge MSP v zvezi z zagotavljanjem socialne politike.

7.1

EESO poudarja, da je za razvoj enotnega trga treba spodbujati znanstvene raziskave in inovacije ter koristno uporabiti njihove rezultate, pomagati nacionalnim dobaviteljem tehnologije pri promociji inovativnih izdelkov in tehnologij na evropski ravni ter pospešiti širjenje in transnacionalno izkoriščanje rezultatov raziskav. Kakovost enotnega trga lahko zelo vpliva na inovativno zmogljivost Evrope. Med „grozdi“ MSP, velikimi podjetji, raziskovalnimi inštituti, univerzami ter novim evropskim inštitutom za inovacije in tehnologijo se za raziskave in razvoj zahteva usklajevanje prizadevanj na evropski ravni.

7.2

Napredovanje v smeri konkurenčnejšega patentnega sistema v smislu stroškov in pravne varnosti je ključen za inovacijsko zmogljivost Evrope. To vključuje napredek na področju skupnega evropskega sistema sodne pristojnosti za patente, ki mora vsem podjetjem zagotoviti najvišjo kakovost, stroškovno učinkovitost in zanesljivost, ter napredek na področju patenta Skupnosti, ki tudi mora izpolnjevati vsa navedena merila, da prinese koristi zlasti MSP. Potrebna je tudi močna zaščita pravic intelektualne lastnine z učinkovitimi ukrepi na evropski in mednarodni ravni, usmerjenimi proti naraščajočemu obsegu ponarejanja in piratstva.

7.3

Upravljanje inovacij in socialne politike mora zajemati različne socialne gospodarske organizacije (kot so zadruge), ki lahko zagotavljanje storitev približajo uporabniškim skupnostim s primernim regulativnim nadzorom.

7.4

Nova politika enotnega trga mora igrati osrednjo vlogo pri vzpostavljanju okoljsko trajnostnega globalnega gospodarstva.

8.1

Uravnotežena potrošniška politika je pomembna za dobro delujoč enotni trg. EESO meni, da morajo biti potrošniki v središču nove vizije resnično vključujočega enotnega trga, ki je cilj Komisije. Več pozornosti je treba namenjati izkušnjam potrošnikov na trgu, na primer na podlagi ocen učinka ali s vključevanjem interesov potrošnika v program lizbonske strategije.

8.2

Osredotočiti se je treba na en skupni trg, ki je koristen za potrošnike in podjetja, ter na vlogo, ki jo lahko storitveni sektor ima v gospodarstvu pri povečevanju kakovosti in zaupanja potrošnikov. Potrošniki morajo imeti učinkovit dostop do blaga in storitev v celotni EU, medtem ko morajo imeti podjetja možnost ponujati svoje blago in storitve kjer koli v EU, kot to lahko počnejo na svojem domačem trgu. Uskladitev skupaj z vzajemnim priznavanjem omogoča pravo podlago za ustvarjanje razmer, v katerih imajo korist vse strani (13).

9.1

EESO je v več mnenjih (15) izrazil zaskrbljenost zaradi pravne negotovosti glede storitev splošnega interesa.

9.2

Sporočilo poudarja vlogo posebnega protokola o socialnih storitvah splošnega pomena, priloženega Lizbonski pogodbi, ki je po mnenju Komisije namenjen uvedbi skladnejšega okvira za usmerjanje ukrepov EU, medtem ko bo zagotavljal trdno podlago za opredeljevanje storitev splošnega interesa (16).

9.3

Vendar sporočilo o storitvah splošnega interesa le bežno navaja novi člen 16 Lizbonske pogodbe in ne obravnava podrobno njegovih posledic, medtem ko to uvaja novo pravno podlago za storitve splošnega gospodarskega interesa, pri čemer morata Svet in Parlament s predpisi in v skladu z običajnim zakonodajnim postopkom oblikovati načela in pogoje, ki bodo storitvam splošnega gospodarskega interesa omogočili izpolnjevanje nalog.

9.4

Učinkovito izvajanje načela, da je treba naloge splošnega interesa obravnavati prednostno, kar je zdaj postalo mogoče z novim členom 16 Lizbonske pogodbe, bo zmanjšalo obseg pogostega zatekanja k sodnim postopkom pred Evropskim sodiščem.

9.5

Lizbonska pogodba vključuje veliko inovacij, ne nazadnje tudi navedeni novi člen 16, ter splošno navajanje storitev splošnega interesa in storitev negospodarskega splošnega interesa. Prispeva k preusmeritvi vprašanja storitev splošnega interesa na področje ukrepov Skupnosti v skladu z načelom subsidiarnosti.

9.6

EESO meni, da je zato nova Lizbonska pogodba (člen 16 Pogodbe o delovanju Evropske unije in Protokol o storitvah splošnega pomena) le začetek novega pristopa za doseganje večje pravne varnosti in skladnejše ureditve nacionalnih sistemov storitev splošnega interesa in sistemov storitev splošnega interesa Skupnosti.

9.7

Protokol o storitvah splošnega pomena ponuja priročnik pravil o storitvah splošnega gospodarskega interesa in storitvah negospodarskega splošnega interesa, vendar ne poskuša rešiti problema razlikovanja med tema dvema kategorijama.

9.8

Z vključitvijo razlikovanja med gospodarskimi in negospodarskimi storitvami v primarno zakonodajo ter potrebe po zagotavljanju spoštovanja skupnih načel delovanja storitev splošnega gospodarskega interesa Protokol o storitvah splošnega pomena ponazarja, da je proces pojasnjevanja zadevnih konceptov in sistemov zdaj pomembnejši kot kadar koli prej, da omogoči pravno varnost za podjetja in organe, odgovorne za upravljanje teh storitev, in njihove glavne upravičence.

9.9

Sporočilo o storitvah splošnega interesa predlaga „konsolidacijo okvira EU, ki se uporablja za storitve splošnega interesa, vključno s socialnimi in zdravstvenimi storitvami z zagotavljanjem konkretnih rešitev za konkretne težave, kjer se pojavljajo“ in „kombinacijo sektorskih ukrepov in ukrepov, povezanih s posameznim vprašanjem“.

9.10

Takšni ukrepi morajo seveda upoštevati posebne značilnosti vsakega zadevnega sektorja. Ker primarna zakonodaja priznava, da storitve splošnega gospodarskega interesa kot celota sestavljajo del „skupnih vrednot“ EU in prispevajo k njeni „socialni in ozemeljski koheziji“, se morajo sektorski ukrepi (ob upoštevanju posebnih značilnosti vsakega sektorja) in pristopi, povezani s posameznim vprašanjem, združiti.

9.11

EESO zato predlaga večplasten in postopen pristop s kombinacijo sektorskih vidikov in vidikov, povezanih s posameznim vprašanjem, kar bi omogočilo sprejetje zakonodajnih pobud, kadar so potrebne, in/ali prilagoditev teh načel in pogojev različnim zadevnim sektorjem (medsektorski pristop, povezan s posameznim vprašanjem).

10.1

EESO poudarja pomen konsolidacije EU z ratifikacijo Lizbonske pogodbe v vseh državah članicah, saj bi to pripomoglo k ohranjanju koristi enotnega trga ter k njegovemu razvoju in konsolidaciji.

10.2

Komisija je uvedla koncept socialnih storitev splošnega interesa ter ga razložila v beli knjigi o storitvah splošnega interesa (17), dveh sporočilih in delovnem dokumentu (18).

10.3

V sporočilu ni opredelitve teh socialnih storitev splošnega interesa, vendar je podana razlika med dvema velikima skupinama socialnih storitev splošnega interesa: prvič, pravni in dodatni programi socialne zaščite; in drugič, „druge temeljne storitve, ki se osebi zagotovijo neposredno“.

10.4

Previden pristop Komisije kaže, kako težko je razvrstiti socialne storitve splošnega interesa, saj izražajo posebne in zelo različne naloge, ki so globoko ukoreninjene v državne in celo lokalne kolektivne običaje.

10.5

Med posvetovanjem o zeleni knjigi iz leta 2003 je večina zainteresiranih strani v tem sektorju (lokalni organi, izvajalci, predstavniki uporabnikov) navedla, da so občutili večjo pravno negotovost glede zakonodaje Skupnosti, ki velja zanje, glede na njihove posebne lastnosti, zlasti kar zadeva dovoljenje za opravljanje storitve. Jasno so povedali, da so padli v „sivo območje“, kar je oviralo njihovo delo. Zato:

10.6

Vendar Komisija ni izbrala tega pristopa, ki je jasno v nasprotju s sektorskim pristopom, ki ga Komisija podpira, zato danes namerava svoje predloge omejiti na skupino odgovorov na „pogosto zastavljena vprašanja“ in na interaktivno informativno storitev, ki bodo nedvomno koristni, ne bodo pa pravno zavezujoči.

10.7

Za izpolnitev zahtev po pravni varnosti, med drugim tudi na podlagi člena 16 Pogodbe o ustanovitvi Evropske unije, ki odpira nove možnosti v zvezi s položajem in vlogo storitev splošnega gospodarskega interesa v Evropski uniji, vključno s socialnimi storitvami splošnega interesa, je treba izvajati proces pojasnjevanja pojmov in tudi okvire Skupnosti, ki se nanašajo na javno koristne dejavnosti.

11.1

Odbor pozdravlja cilje, opredeljene v sporočilu o priložnostih, dostopnosti in solidarnosti: nova družbena vizija za Evropo 21. stoletja  (21), ki obravnava državljane EU, civilno družbo in podjetja, vključno z malimi in srednje velikimi podjetji, ter temelji na ključnih evropskih instrumentih, kot so enotni trg, lizbonska strategija za rast in delovna mesta ter strategija trajnostnega razvoja.

11.2

Sedanje spremembe v evropskih družbah (EU-27 s 500 milijoni prebivalcev, demografske spremembe, globalizacija, tehnološki napredek, gospodarski razvoj itd.) lahko ustvarjajo nove možnosti zaposlovanja ter znanja in spretnosti, vendar prilagajanje spremembam še vedno prinaša tveganje za brezposelnost in izključitev.

11.3

EESO zagovarja močnejšo vlogo EU pri lajšanju, predvidevanju in pospeševanju takšnih strukturnih sprememb, obenem pa se treba na globalni ravni zavzemati za evropske vrednote. Sporočilo nakazuje novo družbeno vizijo „življenjske priložnosti“ za Evropo 21. stoletja in skuša dopolniti posvetovanje, ki se je končalo 15. februarja 2008. Urad svetovalcev za evropsko politiko (BEPA), države članice in institucije EU ter drugi so vključeni v razpravo o družbenih spremembah in konceptu evropske družbene realnosti. EESO pozdravlja cilj za zagotovitev, da bo končna analiza teh razprav prispevala k pripravi prenovljenega socialnega programa, ki mora biti predložen leta 2008, in upoštevala nove institucionalne okvire iz lizbonske pogodbe.

—

Priložnosti – dobro začeti v življenju, uresničiti lasten potencial in čim bolj izkoristiti priložnosti, ki jih ponuja inovativna, odprta in sodobna Evropa.

—

Dostopnost – z novimi, učinkovitejšimi načini pridobiti izobrazbo, doseči napredek na trgu dela, dobiti kakovostno zdravstveno varstvo in socialno zaščito ter sodelovati v kulturi in družbi.

—

Solidarnost – spodbujati socialno kohezijo in družbeno trajnost ter zagotoviti, da noben posameznik ne bo zapostavljen.

11.4.2.1

EESO se strinja s Komisijo, da za Evropo ne obstaja način, ki bi ustrezal vsem, in da skupni izzivi zahtevajo skupno ukrepanje s podporo aktivnega državljanstva.

11.4.2.2

Za ohranjanje gospodarske rasti in manjše tveganje za pomanjkljivosti v sistemu socialnega skrbstva se je treba nujno boriti proti socialni izključenosti ter z ustvarjanjem priložnosti za posameznike izboljševati življenjski standard. Za napredek, posodobitev in odprtost za spremembe sta nujno potrebna samozavest in zaupanje.

1)

v mlade: nove družbene spremembe in novo gospodarstvo, ki temeljijo na inovativnosti in tehnologiji, zahtevajo več pozornosti v smislu izobrazbe ter znanj in spretnosti; vlaganje v mlade pozitivno vpliva na gospodarski razvoj in socialno kohezijo. Program lizbonske strategije je izobrazbo postavil v središče evropskega socialnega in gospodarskega sistema tako, da je znanje usmeril v vzvod konkurence za Evropo v globalnem smislu;

2)

v izpolnitev poklicne poti: dinamično gospodarstvo in trg dela zahtevata prilagodljiva pravila trga dela in visoke socialne standarde (glej „prožno varnost“);

3)

v daljše in bolj zdravo življenje: daljša pričakovana življenjska doba predstavlja breme za sistem socialne zaščite, vendar ustvarja tudi nove gospodarske priložnosti v smislu novih storitev, blaga in tehnologije. EU mora podpirati nove socialne politike, da izkoristi te priložnosti in odpravi neuspešnost trenutnih sistemov zaščite;

4)

v enakost med spoloma: novi gospodarski modeli prinašajo nove socialne sisteme. Politika dela se mora na primer posledično prilagoditi novim pogojem enakosti med spoloma. Nekateri predlogi Komisije obravnavajo razlike v plačilu, davčni sistem in družinam naklonjene prakse na delovnem mestu;

5)

v dejavno vključenost in nediskriminacijo: nedavne širitve so razkrile velika gospodarska in socialna neskladja med državami članicami in regijami. Cilj Evropske komisije je podpirati novo kohezijsko politiko, ki temelji na sprejemanju raznolikosti, dejavnem vključevanju, pospeševanju enakosti in izkoreninjanju diskriminacije;

6)

v mobilnost in uspešno integracijo: zaradi enotnega trga se je povečala mobilnost državljanov, kar vpliva tudi na MSP. To zahteva nove pristope, ki veljajo za celotno EU in temeljijo na integraciji;

7)

v državljansko udeležbo, kulturo in dialog: ti vidiki imajo v socialni koheziji pomembno vlogo, vključujejo pa tudi gospodarske vire, ki so povezani z razvojem inovacij in tehnologij.

11.4.4.1

EESO poudarja, da so države članice resda najbolj odgovorne za te politike, da pa imajo EU in socialni partnerji pomembno vlogo pri vodenju in podpiranju s tem povezanih ukrepov in reform. Pravni red Evropskih skupnosti je glavni instrument, zlasti glede širitve in kohezivne politike, lizbonske pogodbe ter Listine o temeljnih pravicah.

11.4.4.2

EESO se strinja z naslednjimi petimi strategijami iz sporočila:

—

„Enotni trg: pregled dosežkov“ (SEC(2007) 1521)

—

„Instrumenti za posodobljeno politiko enotnega trga“ (SEC(2007) 1518)

—

„Uvajanje nove metodologije za spremljanje proizvodnih trgov in sektorjev: rezultati prvega sektorskega pregleda“ (SEC(2007) 1517)

—

„Zunanja razsežnost pregleda enotnega trga“ (SEC(2007) 1519)

—

„Pobude na področju maloprodajnih finančnih storitev“ (SEC(2007) 1520).

—

Sporočilo o storitvah splošnega interesa, vključno s socialnimi storitvami splošnega interesa: nova evropska zaveza (COM(2007) 725 konč.) ter nekaj delovnih dokumentov (delovni dokumenti služb Komisije: SEC(2007) 1514, SEC(2007) 1515, SEC(2007) 1516) in

—

Sporočilo o priložnostih, dostopnosti in solidarnosti: nova družbena vizija za Evropo 21. stoletja (COM(2007) 726 konč.).

31.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 77/23

1.1

Odbor pozdravlja pobude Komisije za povečanje podpore za ustanavljanje in razvoj mikropodjetij ter krepitev in spodbujanje podjetništva, da se razširijo proizvodne in zaposlitvene zmogljivosti v Skupnosti za doseganje večje konkurenčnosti, kohezije in boljšega na znanju temelječega gospodarstva v skladu s cilji prenovljene lizbonske strategije.

1.2

Čeprav Odbor pozdravlja pobudo za vzpostavitev nove podporne strukture Skupnosti za mikrokredit, meni, da preprost ukrep spodbujanja, naslovljen na države članice, ni dovolj, ker je v več državah članicah nebančni sektor, za katerega ne veljajo bančne direktive EU, urejen neustrezno in z zelo različnimi temeljnimi določbami.

1.3

Odbor meni, da bi morali biti ciljna skupina pilotnega projekta za družbeno odgovorne mikronaložbe, ki naj bi združil bančne in nebančne mikrokreditne institucije v evropsko mrežo z izvajanjem memorandumov o soglasju za družbeno odgovorne naložbe, sklenjenimi s posameznimi institucijami, in s podporo panožnih združenj, tisti, ki imajo majhne možnosti, da pridobijo bančni kredit, in sicer za:

1.4

Odbor je prepričan, da lahko inovativna uporaba novih tehnologij na področju mikrokredita prispeva k razširitvi področja uporabe mikrofinanciranja z vzpostavitvijo mreže, poveča konkurenco in s tem zmanjša stroške za uporabnike.

1.5

Poleg tega Odbor meni, da morajo dejavnosti za podporo mikrokreditu spremljati ukrepi za usposabljanje, da se olajša razvoj in doseganje uspeha na trgu, prepreči socialno izključevanje ter omogoči vedno boljše uresničevanje ciljev lizbonske strategije.

1.6

Odbor priznava, da so spremembe institucionalnega in pravnega okvira za podporo mikrokreditu zlasti v pristojnosti držav članic in se izvajajo prek mehanizmov iz letnega cikla upravljanja lizbonskega procesa. Kljub temu meni, da je treba okrepiti evropski referenčni sistem, zlasti da se:

1.7

Odbor ima pomisleke glede predloga za vzpostavitev posebne podporne strukture Skupnosti v okviru službe Evropskega investicijskega sklada, pristojne za Jeremie. To pobudi ne bi dalo optimalne prepoznavnosti in bi omejilo področje dela, ki bi ga ta struktura morala imeti za usklajevanje drugih obstoječih pobud, hkrati pa bi ji preprečevalo opravljanje drugih dejavnosti razen tehnične pomoči. Zato Odbor meni, da je treba ustanoviti neodvisno službo, ki bi lahko delovala kot mikrokreditni sklad.

1.8

Financiranje in tehnična pomoč, ki ju zagotavlja ta nova struktura, ne smeta biti usmerjena le k novim in nebančnim MFI, ampak morata zajemati vse takšne institucije, da se prepreči izkrivljanje konkurence.

1.9

Pobuda Skupnosti za mikrofinanciranje mora vključiti tudi krepitev socialnega dialoga in dialoga med različnimi akterji civilne družbe ter zagotoviti optimalno uporabo evropskih mrež za izmenjavo najboljših praks, kot so evropska mikrofinančna mreža, mikrofinančni center ter evropska mikrofinančna platforma.

1.10

Odbor meni, da bi morala pobuda v zvezi z MFI izboljšati vlogo delodajalskih združenj pri ugotavljanju zanesljivosti in sposobnosti prosilcev, vzpostavljanju trdnih odnosov in zaupanja ter pri zagotavljanju usposabljanja, svetovanja in drugih vrst podpore, da sprosti avtonomne sposobnosti upravičencev in zmanjša obseg birokracije, zlasti v zvezi s pripravo poslovnih načrtov.

1.11

Ustanovitev mikrokreditnega sklada, ki bi deloval v sodelovanju s finančnimi institucijami, državnimi upravami (2), panožnimi združenji in jamstvenimi skladi ter kreditnimi zadrugami, bi lahko imela pomembno vlogo pri usmerjanju finančnega inženiringa v različne oblike „socialnega upravljanja kreditov“.

1.12

Socialno usmerjen pristop do kreditov, ki bi lahko bil tudi podlaga za ustanovitev mikrokreditnega sklada, je tesno povezan z načeli družbene odgovornosti podjetij in vrednotami, povezanimi z boljšimi, bolj razširjenimi delovnimi mesti.

1.13

Podpora sistemu podeljevanja okoljskih certifikatov EMAS je lahko odlično sredstvo za spodbujanje socialne rasti podjetij in pospeševanje premišljenega razširjanja mikrokreditnega sklada.

2.1

Aprila 2007 je observatorij za MSP opozoril, da je glavna ovira za razvoj inovativnih proizvodov in procesov v evropskih MSP dostop do posojil, ki mu sledijo težave pri iskanju kvalificiranega osebja, medtem ko so pri večjih podjetjih glavne težave povezane zlasti s človeškimi viri.

2.2

Glavne pomanjkljivosti, ki se ugotavljajo na trgu, so pomanjkanje začetnega kapitala, neustrezna ponudba kapitala in nezadostno povpraševanje. Ta vprašanja so obravnavana v sporočilu Komisije o izvajanju lizbonskega programa Skupnosti: financiranje rasti MSP – dodajanje evropski vrednosti (3), o katerem je Odbor že večkrat izrazil svoje stališče (4).

2.3

EESO je zlasti opozoril, da je treba „okrepiti politike, ki bodo pomagale pri ustanavljanju in razvoju podjetij, in sicer z omogočanjem hitrejšega in cenejšega ustanavljanja, ukrepi za izboljšanje dostopa do rizičnega kapitala, večjim številom programov za podjetniško usposabljanje in ukrepi za lažji dostop do mrež in storitev za javno dobro ter bolj zgoščeno mrežo podpornih storitev za mala podjetja“ (5).

2.3.1

Odbor poudarja, podobno kot v prejšnjih mnenjih (6), da lahko h krepitvi konkurenčnosti in inovacijske zmogljivosti v EU prispevajo tudi „zadružna podjetja, združena podjetja, vzajemne družbe, inovativna, novoustanovljena podjetja in mikropodjetja“.

2.4

Poleg tega je Odbor poudaril, da je glavno vprašanje „olajšanje dostopa do finančnih trgov“ ter da „je treba banke in druge investitorje, kot so skladi tveganega kapitala, spodbujati k pozitivnejšemu odnosu do tveganja“ (7).

2.5

Komisija je jeseni 2007 objavila, da obravnava več pobud za MSP, vključno z evropsko pobudo za vzpostavitev nove podporne strukture za mikrokredite (8).

2.6

Mikrokredit je na splošno priznan kot finančni instrument, ki ima velik vpliv na podjetništvo, gospodarski razvoj in produktivno socialno vključevanje, hkrati pa se sooča s številnimi pomanjkljivostmi, tako da je še veliko prostora za izboljšanje. To se nanaša na težave pri pridobivanju začetnega kapitala, zlasti če je prosilec nezaposlen, če se je pred kratkim priselil, če je pripadnik etnične manjšine ali če se nahaja v konvergenčni regiji.

2.7

Druga težava izhaja iz dejstva, da lahko imajo finančne institucije ekonomije obsega zaradi fiksnih transakcijskih stroškov, kot so zbiranje informacij, ocenjevanje in spremljanje posojil. To velja zlasti v primeru mikrokreditov, dodeljenih samozaposlenim osebam in MSP, katerih poslovanje ni dovolj pregledno in ki nimajo zadostnih zmogljivosti, da finančnim institucijam zagotavljajo potrebne informacije.

2.8

V skladu z mednarodno opredelitvijo je mikrokredit „majhno posojilo, ki je v Evropi nižje od 25 000 EUR (9), v Združenih državah pa od 100 000 USD, ter je namenjeno osebam z nizkimi prihodki, ki običajno nimajo dostopa do bančnih posojil, ker njihova plačilna sposobnost ni ustrezna in/ali ker so stroški upravljanja takšnih posojil ocenjeni kot previsoki“ (10). Opredelitev mikrokredita ne vključuje potrošniškega kredita.

2.9

Odbor se v celoti strinja s Komisijo, da ima mikrokredit pomembno vlogo pri izvajanju lizbonske strategije za rast in delovna mesta ter pri spodbujanju socialnega vključevanja. Bistveno je, da mikrokredit ohrani svojo glavno vlogo spodbujevalca samozaposlovanja in razvoja mikropodjetij in da ne velja le za socialno pomoč.

2.10

Odbor meni, da je treba v EU mikrokredit uporabljati za reševanje težav, ki se izražajo v obliki nezmožnosti trga, da podjetnikom zagotovi dostop do kredita, ki je nujen za začetek ali razvoj gospodarsko obetajočih dejavnosti, tudi v okviru politike razvojne pomoči in sodelovanja (11).

2.11

Na ravni Skupnosti je okvirni program za konkurenčnost in inovativnost – jamstva za mikrokredite, s katerim upravlja EIF (12), mehanizem za zavarovanje mikrokreditov, ki jih lokalne institucije dodelijo mikropodjetjem (13). Vendar pa trenutno še ni na voljo posebne zakonodaje Skupnosti za področje mikrokredita, razen zakonodaje za bančni mikrokreditni sektor, za katerega veljajo evropski bančni predpisi (14), in nekaterih sklicevanj na mikrokredit v različnih programih in pobudah Skupnosti (15).

2.12

Poleg tega se sektor mikrokreditov v posameznih državah članicah ureja in upravlja različno. Le dve državi članici imata posebno zakonodajo, ki ureja nebančni mikrofinančni sektor (16), v štirih drugih državah članicah pa veljajo zakoni proti oderuškim obrestim (17).

2.13

Evropski svet je na spomladanskem zasedanju med drugim poudaril, da je treba takoj prednostno zagotoviti „lažji dostop do financiranja, vključno z uporabo obstoječih finančnih instrumentov EU“ (18), ter „spodbujati večjo udeležbo na trgu dela na splošno in se boriti proti delitvam za zagotovitev dejavnega vključevanja v družbo“.

2.14

Odbor meni, da bi širši pravni in podporni okvir lahko ustvaril večjo spodbudo za ustanavljanje novih proizvodnih podjetij in pospešil njihovo konsolidacijo ter hkrati preprečeval tveganje za marginalizacijo in izključitev iz proizvodnega sistema, ki lahko vodita do družbenih in kriminalnih pojavov, kot je oderuštvo.

3.1

Komisija določa dve smeri delovanja:

4.1

Mikrokredit lahko spodbuja socialno vključevanje ter gospodarsko šibkejšim osebam in podjetjem, ki so izključeni iz tradicionalnega bančnega sistema, omogoči dostop do finančnih sredstev, ki so nujna za začetek in razvoj dejavnosti, ki zagotavljajo prihodek.

4.2

Na ravni Skupnosti mora zakon o malem gospodarstvu za Evropo (19), katerega nedvoumen cilj je opredelitev konkretnih načel in ukrepov za izboljšanje okolja, v katerem poslujejo evropska MSP, omogočiti ugotavljanje in odstranjevanje ovir za sprostitev potenciala malih podjetij z večjim prizadevanjem za poenostavitev, lažjim dostopom do kredita ter oblikovanjem ustreznih predpisov na področju energije in okolja.

4.3

Odbor meni, da je treba izboljšati usklajevanje cele vrste ustreznih obstoječih instrumentov, ob upoštevanju izkušenj, pridobljenih s preteklimi in sedanjimi instrumenti, povezanimi z mikrokrediti, kakor je poudarjeno v sporočilu Komisije (20), namreč:

4.3.1

Odbor meni, da je treba pri oblikovanju novih pobud Skupnosti na področju mikrokredita upoštevati uspehe, dosežene v okviru večletnega razvoja in praktičnega izvajanja okvirnega programa EU-AKP o mikrofinanciranju pod okriljem GD Europaid.

4.4.1

Evropske finančne institucije so od začetka osemdesetih let 20. stoletja (24), zlasti zaradi zamisli in predlogov iz razprav na evropskih konferencah obrtnikov in malih podjetij (25), v državah članicah razširjale in spodbujale kulturo finančnega inženiringa (26).

4.4.2

Potreba po učinkovitem izvajanju operativnih smernic za zmanjšanje težav pri dostopu do kredita in pomoč pri organizaciji finančnega inženiringa je skupaj s pritiski evropskih združenj malih podjetnikov Komisijo in EIB spodbudila k ustanovitvi Evropskega investicijskega sklada (EIF) (27). EIF se je po začetnem kratkotrajnem obdobju, ko je podpiral komunikacijska omrežja (28), preusmeril v sofinanciranje podpornih ukrepov za mikropodjetja ter mala in srednje velika podjetja z različnimi oblikami jamstva in predvsem z ukrepi finančnega inženiringa.

4.4.3

Na podlagi večletnih programov Komisije za mikropodjetja ter mala in srednje velika podjetja, v zadnjem času pa tudi na podlagi prvega posebnega programa iz okvirnega programa za konkurenčnost in inovativnost (29), so se ukrepi finančnega inženiringa razvijali s:

4.4.4

EESO je večkrat pozdravil ukrepe, ki so jih zlasti v zadnjih petnajstih letih sprejeli Komisija, EIB in EIF za pomoč malim podjetjem. Odbor pozdravlja razširitev in posodobitev finančne podpore EIB za MSP (32), vendar meni, da je bi bilo prizadevanja mogoče okrepiti, med drugim s programi, dogovorjenimi:

4.4.5

Na ravni držav članic bi se lahko vzpostavila mreža mikrokreditnih skladov z rotacijskimi skladi EIB ter z dodatnimi jamstvi EIF, ki bi delovala na različnih ravneh. Na regionalni (NUTS II) in pokrajinski (NUTS III) ravni bi lahko kreditne zadruge (kjer obstajajo) (33) zagotavljale strukturo za dodeljevanje posojil. Te zadruge imajo že precej izkušenj z zagonskim kapitalom in lahko z ustreznimi skladi tveganega kapitala s posrednim jamstvom EIF zagotavljajo jamstva.

4.4.5.1

Ta novi predlog bi bilo treba pojasniti v zvezi z ustanovitvijo mikrokreditnega sklada s strani EIB in Komisije. Cilj te pobude je zagotoviti podporo mikrofinančnim institucijam v Evropi z zagotavljanjem financiranja (nepovratnih sredstev, posojil, posojil „mezzanine“ in drugih lastniških instrumentov) ter tehnične pomoči. Ta mikrokreditni sklad ustanavlja EIF z začetnim kapitalom v višini okrog 40 milijonov EUR za podporne dejavnosti (od tega 20 milijonov EUR prispeva EIB) in naj bi ga po mnenju EESO v prihodnje tudi upravljal.

4.4.6

Mikrokredit naj bi zadostoval za nakup materiala in osnovne opreme, potrebne za ustanovitev podjetja, ali za zamenjavo opreme, ki je v mikropodjetjih vedno potrebna (34).

4.4.6.1

Odbor meni, da bi bilo treba posebno pozornost nameniti mikrokreditu za podjetnice. V teh primerih bi bilo treba več pozornosti nameniti prožnosti, pogojem in merilom za odobravanje kreditov, da bi preprečili nastanek objektivnih socialnih in psiholoških težav, ki se lahko zaostrijo v primerih

4.4.6.2

Pogoji in upravljanje mikrokreditov, namenjenih razvoju dejavnosti žensk, bi morali predvsem upoštevati prednostne cilje socialnega in ekonomskega vključevanja in ponovnega vključevanja v gospodarsko strukturo družbe, ob tem pa upoštevati, da se je treba boriti proti nevarnosti podcenjevanja ter krepiti razvoj podjetniške kulture in sposobnost za prevzemanje večjih odgovornosti in tveganj.

4.4.7

Mikrokredit bi moral biti tudi priložnost za mlade ljudi, ki želijo ustanoviti lastno podjetje in so ustrezno strokovno usposobljeni, nimajo pa finančnih zmožnosti.

4.4.7.1

Začetno jamstvo za posojilo, ki ga v vsakem primeru mora dati finančna institucija (ki je lahko banka ali pa tudi ne), je s tem posojilom kupljena oprema. Kar pa bi finančne institucije lahko spodbudilo k manj strogi obravnavi pri dajanju posojil (35), je obstoj evropskega mikrokreditnega sklada z lastnimi sredstvi, strokovnostjo in znanjem za občasne posege prek EIF, kreditnih zadrug in panožnih združenj, da pomaga odplačati morebitne dolgove, ki je tudi pripravljen in zmožen spodbujati stroge standarde v zvezi s stabilnostjo, izboljšanjem in diverzifikacijo proizvodnje, preglednostjo in bojem proti oderuškim obrestim (36).

4.4.8

Študije o plačilni nesposobnosti mikropodjetij in malih podjetij kažejo, da v glavnih evropskih državah v zadnjih desetih letih plačilna nesposobnost ni presegla 4 % dodeljenih posojil (37). Ker je odstotek nižji od 5 %, se lahko uporabi multiplikator 20, da se zagotovi jamstvo za posojilo finančne institucije.

4.4.9

Z multiplikatorjem 20 in jamstvom za posojilo, ki pokriva 50 % plačilne nesposobnosti posameznega dolžnika, lahko kreditna zadruga s skladom tveganega kapitala v višini enega milijona EUR zagotovi posojilo v skupni vrednosti 40 milijonov EUR za veliko podjetnikov (38).

4.4.9.1

Sistem kreditnih zadrug je z dodeljevanjem posojil leta 2007 omogočil financiranje italijanskih obrtniških podjetij v višini približno 6 milijard EUR.

4.4.10

V EU s 27 državami članicami se letno ustanovi približno 500 000 novih podjetij. Letno število podjetij, ki prenehajo z dejavnostjo, je nekoliko nižje (39). Mala in srednje velika podjetja predstavljajo 99 % letnega števila ustanovljenih podjetij; med njimi je najmanj 240 000 podjetij z eno zaposleno osebo, ki je lastnik podjetja (40).

4.4.11

To za primer iz odstavka 4.4.9 pomeni, da se lahko s skladom tveganega kapitala v višini enega milijona EUR ob pomoči finančnega inženiringa prek mikrokreditnega sklada zagotovi posojilo v višini 25 000 EUR za 1 600 malih podjetij.

4.5.1

Kot je bilo že omenjeno, je kredit ključni instrument za gospodarski in socialni razvoj ter za izgradnjo „socialnega tržnega gospodarstva“.

4.5.2

Zato so tudi postopoma nastajali in se uveljavljali novi koncepti kreditov, pri čemer kredit ni več zgolj razmerje med stranko in finančno institucijo, temveč instrument z visoko socialno vrednostjo zaradi svoje povezave z boljšimi in varnejšimi zaposlitvami in gospodarskim razvojem.

4.5.3

V tej novi, širši perspektivi je treba tveganja, povezana z dodeljevanjem kreditov, razpršiti med več akterjev.

4.5.4

Razpršitev kreditnega tveganja med več akterjev

4.5.5

V skladu z uveljavljenimi socialnimi vrednotami je treba dodeljevanje posojil čedalje bolj povezovati z družbeno odgovornostjo podjetij, pri čemer se morajo podjetniki prilagajati in ravnati v skladu z vrednotami trajnostnega razvoja.

4.5.6

Okoljski certifikat EMAS bi bil najustreznejši certifikat, ki bi se lahko v procesu finančnega inženiringa zahteval v zvezi s socialno vlogo kredita (41).

4.5.7

V zadnjih letih je le nekaj deset tisoč podjetij lahko izkoristilo finančne instrumente Skupnosti (42). Med opisom problematike in doseženimi rezultati torej obstaja velik razkorak. Zato je treba razmisliti o konkretnih možnostih za večjo vključenost finančnih institucij in boljše rezultate.

4.5.8

Evropski svet je 20. in 21. novembra 1997 na izrednem zasedanju v Luxembourgu, na katerem je bilo vprašanje zaposlovanja edina točka dnevnega reda, med drugim sprejel tri konkretne pobude za pomoč podjetjem pri ohranjanju njihove konkurenčnosti na trgu ter pozval Komisijo, naj pripravi predloge, ki bodo okrepili gospodarske subjekte in povečali zaposlovanje. Te tri pobude so bile: zagonska sredstva iz evropske tehnološke pomoči (ETF), program Skupna evropska vlaganja (Joint European Venture) in garancijska shema za MSP. Dve od teh pobud, in sicer zagonska sredstva iz evropske tehnološke pomoči in garancijska shema za MSP, sta bili namenjeni olajšanju dostopa do kredita.

4.5.8.1

Ob koncu leta 2005 je bilo več kot 277 000 MSP vključenih v program za rast in delovna mesta ter večletni program (MAP) (43).

4.5.8.2

Garancijska shema za MSP je eden ključnih evropskih programov za MSP (44).

4.5.9

V EU je približno 23 milijonov mikropodjetij in 1,1 milijona malih podjetij, od katerih je 90 % samostojnih podjetnikov ali osebnih družb. Samo 5 ali 6 % od njih uporablja tvegani kapital.

4.5.10

Odbor zato meni, da je treba najti nove oblike pomoči za posojila, ki bodo namenjene tudi osebnim družbam, kot v primeru instrumentov finančnega inženiringa, da ne bo njihova uporaba še naprej zanemarljiva ter s tem ovirala finančno rast mikropodjetij in malih podjetij.

31.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 77/29

1.1

Namen predloga je spremeniti Direktivo Sveta 76/769/EGS, tako da se pri trženju in uporabi diklorometana dodajo omejitve, če se uporablja kot glavna sestavina odstranjevalcev barve za industrijsko, poklicno in potrošniško uporabo.

1.2

To je zadnja sprememba Direktive Sveta 76/769/EGS, preden jo bo 1. junija 2009 nadomestila Uredba (ES) 1907/2006 (REACH).

1.3

EESO priznava precejšnje znanstvene in politične težave, s katerimi se sooča Komisija, ko predlaga in želi uveljaviti primerno in stroškovno učinkovito spremembo, s katero bo, kot zahteva Direktiva 76/769/EGS, ohranjala notranji trg in hkrati zagotavljala visoko raven varovanja zdravja ljudi in okolja.

1.4

EESO se strinja, da obstaja prepričljiv dokaz, da visoka koncentracija hlapov, ki nastane zaradi visoke hlapljivosti diklorometana, lahko povzroči nezavest ali smrt. Takšni primeri so posledica pomanjkljive industrijske prakse, vključno z neustreznim prezračevanjem. Dokazi za resna nenehna tveganja za potrošnike so v primeru priložnostne domače uporabe manj prepričljivi. Predlog za prepoved prodaje je zato nesorazmeren in glede na znana, a doslej še nekvantificirana tveganja nadomestnih izdelkov in postopkov je malo verjetno, da bo to povzročilo splošno zmanjšanje že precej majhnega števila nesreč, ki je bilo zabeleženo.

1.5

Prav tako kot svetovalci Komisije tudi EESO ugotavlja, da obstoječi piktogrami oziroma opozorilni in obvestilni stavki (R in S stavki) ne pokrivajo popolnoma posebnih tveganj diklorometana. Enako velja tudi za opozorila glede tveganj za otroke, ki so običajno na izdelkih za domačo uporabo. Gre za pomanjkljivost sistema označevanja, ne pa izdelkov ali uporabnikov, na katere se to nanaša. Za odpravo teh pomanjkljivosti so navedena priporočila o pakiranju in označevanju.

1.6

Ugotovljeni so tudi drugi problemi, od katerih je najbolj opazna odsotnost dogovorjenih mejnih vrednosti za poklicno izpostavljenost in smernic ali predpisov o dobri industrijski praksi. Nemški predpisi TRGS 612 (tehnični predpisi za ravnanje z nevarnimi snovmi) veljajo za odličen zgled na tem področju.

1.7

Številne druge splošne vidike naj bi obravnavali Komisija, Evropski parlament in države članice v upanju, da dosežejo soglasje. Če tega ne bodo dosegli, bo prišlo do razdrobljenosti notranjega trga. Uporabniki na delovnih mestih in zunaj njih, bodo še naprej izpostavljeni nevarnosti.

2.1

Kot je bilo omenjeno že prej, bo Uredba (ES) št. 1907/2006 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH) začela veljati 1. junija 2009. Razveljavila in nadomestila bo številne sedanje uredbe in direktive Sveta in Komisije, vključno z Direktivo Sveta 76/769/EGS z dne 27. julija 1976 o trženju in uporabi nekaterih nevarnih snovi in pripravkov.

2.2

Priloga I Direktive Sveta 76/769/EGS določa posebne omejitve pri trženju in uporabi nekaterih nevarnih snovi in pripravkov, ki so bile dogovorjene in uvedene v zadnjih 30 letih. Te bodo 1. junija 2009 postale temelj priloge XVII k Uredbi (ES) št. 1907/2006 (REACH).

2.3

Predhodne spremembe Direktive Sveta 76/769/EGS (tj. dodajanje omejitvenih ukrepov) so imele obliko direktiv, ki so jih države članice morale izvajati. Pri tem predlogu Komisije pa ne gre za direktivo, temveč odločbo, ki bo imela takojšni učinek. Zato je ne bo treba prenesti v nacionalno zakonodajo in nato razveljaviti 1. junija 2009, ko bo začela veljati Uredba (ES) št. 1907/2006 (REACH).

2.4

Vsi poznejši predlogi za omejitve pri trženju in uporabi nevarnih snovi ali pripravkov bodo pripravljeni v okviru Uredbe ES št. 1907/2006 (REACH).

2.5

Snovi (in vsi pripravki, ki jih vsebujejo), za katere so se zdele omejitve pri trženju in uporabi potrebne, so bile na splošno določene na podlagi ocen nekaterih „prednostnih snovi“, ki so jih imenovale države članice in objavile na štirih prednostnih seznamih med letoma 1994 in 2000 v skladu z Direktivo (EGS) 793/93.

2.6

Številne snovi, ki niso bile navedene na teh seznamih, so bile ocenjene glede na njihov vpliv na zdravje ljudi in okolje in/ali so bili pripravljeni predlogi za omejitev njihovega trženja in uporabe, saj so bile na zahtevo držav članic obravnavane nove težave. Ena od teh snovi je tudi diklorometan. Nekatere države članice so iz različnih razlogov že uvedle ali poskusile uvesti omejitve njegove uporabe, zlasti kot sestavino odstranjevalcev barve. Po mnenju drugih držav članic so ti ukrepi pretirani, dragi in bodo verjetno imeli za uporabnike manj zadovoljive rezultate. Obstaja nekaj dokazov (ali pomanjkanje dokazov) za podporo ali nasprotovanje obema stališčema.

2.7

Svet je prvikrat v celoti pregledal predlog v začetku junija. Če bo v prihodnjih mesecih mogoče doseči kompromis, bo predlog predvidoma sprejet, kot je bilo načrtovano. V nasprotnem primeru bo predlog zavrnjen. V tem primeru bo notranji trg za odstranjevalce barve na osnovi diklorometana ostal ali pa bo postal še bolj razdrobljen. Diklorometan bo nato ocenjen v skladu z Uredbo (ES) št. 1907/2006 (REACH) – njegova uporaba v sredstvih za odstranjevanje barve je eden od mnogih načinov izpostavljenosti, ki jih je treba obravnavati. Očitno ni jasno, kakšen bo rezultat tega ali kdaj bi bila lahko pripravljena končna priporočila.

3.1

Diklorometan je brezbarvna, halogenirana, alifatska ogljikovodikova spojina z nizkim vreliščem in rahlo sladkastim vonjem. Dolga leta se je kot težko vnetljivo, močno topilo razširjeno uporabljal v proizvodnji farmacevtskih izdelkov, aerosolov in lepil ter v drugih postopkih kot so odstranjevanje barve, razmaščevanje kovin in kot ekstrakcijsko topilo za živila.

3.2

Čeprav diklorometan velja za enega varnejših halogeniranih ogljikovodikov z nizko molekularno maso, ga je treba previdno uporabljati. V Evropi je razvrščen v rakotvorno kategorijo 3, kar pomeni „snov, ki pri ljudeh vzbuja skrb zaradi možnih rakotvornih učinkov, vendar razpoložljive informacije niso ustrezne za zadovoljivo oceno“. Zato mora vsebovati stavek R40 („Omejeni dokazi o rakotvornem učinku.“). Hkrati sodi med prednostne snovi v skladu z okvirno direktivo o vodah.

3.3

Zaskrbljujoče je dejstvo, da je tudi močan narkotik, ki prizadene osrednji živčni sistem in povzroča nezavest ali smrt. To je pripeljalo do številnih nesreč in smrtnih žrtev, običajno povezanih z nevarnimi delovnimi praksami in čezmerno izpostavljenostjo, pogosto pri odprtih bazenih v industrijski uporabi ali pri obsežni poklicni uporabi. Kjer je mogoča uporaba v zaprtih sistemih, te nevarnosti ni.

3.4

Proizvodne količine diklorometana (v obratih v Nemčiji, Franciji, Italiji, Španiji, na Nizozemskem, v Veliki Britaniji in Romuniji) počasi upadajo, saj so na voljo že tudi drugi izdelki. Od približno 240 000 ton diklorometana, ki se trenutno proizvede v Evropi, se izvozi približno 100 000 ton. Od preostanka se ga 30–50 % porabi v farmacevtski industriji, 10–20 % pa proda kot „čisti“ diklorometan v odstranjevalcih barve. Predelan diklorometan iz farmacevtske industrije predstavlja podobno tonažo. Ta predlog obravnava le uporabo diklorometana v odstranjevalcih barve.

3.5

V večini gospodinjstev je odstranjevanje barve poglaviten postopek za ohranjanje in dekoracijo lesenih, kovinskih, kamnitih in sadrastih predmetov in površin v njihovih prostorih in zunaj njih. Poleg tega se uporablja tudi za vrsto specializiranih dejavnosti, kot so restavriranje umetnin, odstranjevanje grafitov in obdelava površin vlakov in letal.

3.6

Odstranjevalci barve so nekoliko poljubno razdeljeni v tri kategorije: „industrijska uporaba“ (t.j. redna obsežna uporaba v enem obratu); „profesionalna uporaba“ (strokovnjaki, gradbeniki in dekoraterji, dejavni na različnih krajih) in „potrošniška uporaba“ (priložnostna uporaba pri vzdrževalnih delih na domu).

3.7

Dejansko število nesreč je za posamezno skupino težko določiti. Glede na to, da so simptomi prevelike doze diklorometana podobni odpovedi srca, obstaja možnost, da vse nesreče niso bile prijavljene. Po podatkih, ki jih je svetovalna služba Risk and Policy Analysts Ltd. (RPA) predložila Komisiji, so se zaradi uporabe odstranjevalcev barve, ki vsebujejo diklorometan, v Evropi v zadnjih dvajsetih letih zgodile letno 3–4 nesreče, od katerih je bila ena na leto s smrtnim izidom. Nesreče s smrtnimi žrtvami so bile najpogostejše v Franciji (6), Nemčiji (6) in Združenem kraljestvu (5), brez smrtnih žrtev pa v Združenem kraljestvu (36), na Švedskem (12) in v Franciji (6). V južni Evropi so v obdobju, ki ga je analizirala svetovalna služba RPA (1930–2007), zabeležili le eno nesrečo, in sicer s smrtnim izidom pri industrijski uporabi v Španiji leta 2000. Pri tem so lahko pomembne tudi lokalne podnebne razmere in delovne prakse. V toplem vremenu so okna vedno odprta, zagotovljeno je dobro prezračevanje in tveganja so zanemarljiva; v hladnih podnebnih razmerah pa je ravno nasprotno.

3.8

Nesreče s smrtnim izidom so bile enakomerno porazdeljene med industrijskimi in poklicnimi uporabniki. Večina nesreč brez smrtnega izida je bila zabeležena, ko so odstranjevalce barve uporabljali izvajalci, opredeljeni kot „poklicni uporabniki“. Med vzroki smrtnih nesreč so bili skoraj izključno navedeni neustrezno prezračevanje in neustrezna uporaba osebne zaščitne opreme, zlasti ob prisotnosti velikih odprtih bazenov.

3.9

Nesreče s smrtnim izidom, ki je bila leta 1993 prijavljena v Franciji in do katere je verjetno prišlo pri potrošniški (ali poklicni) uporabi, sedaj ni mogoče preveriti in zato je ta, morda ključni podatek vprašljiv. Edini drugi smrtni primer potrošnika je bil prijavljen leta 1960 na Nizozemskem. Pomembno vlogo so lahko igrali tudi drugi dejavniki.

3.10

Seveda obstajajo nadomestni izdelki za odstranjevalce barve, ki vsebujejo diklorometan. Običajno so razdeljeni v tri skupine – fizično/mehansko odstranjevanje (peskanje, strganje, visokotlačno čiščenje), pirolitsko/toplotno odstranjevanje (v pečeh, prek vročih zvrtinčenih plasti ali z uporabo pihalnih gorilnikov ali toplotnih pištol) in kemično odstranjevanje (z uporabo zelo močnih topil, vključno z diklorometanom, ali jedkih, običajno močno alkalnih tekočin ali premazov, mravljične kisline ali mešanic na osnovi vodikovega peroksida). Vsak postopek je lahko učinkovit in ima morda prednost v določenih okoliščinah. Vsi predstavljajo takšna ali drugačna tveganja zaradi vplivov delcev, vročine, ognja, eksplozije, draženja oči ali kože ali pa zaradi sestave slojev, ki se odstranjujejo, zlasti svinca v barvah, uporabljenih pred letom 1960. V primerih z mnogimi sloji izpred 100 ali več let v starih, a še vedno uporabnih ali celo zelo cenjenih zgradbah, ali pri občutljivih površinah, ki se ne smejo poškodovati, je treba uporabiti več kot eno tehniko in do neke mere celo eksperimentirati.

3.11

O tržnih deležih teh različnih alternativ vseh treh kategorij ali o različnih stroških na kvadratni meter obdelane površine ni na voljo nobenih podatkov. Diklorometan še vedno velja za najbolj razširjeno topilo, zlasti v potrošniškem sektorju, priljubljena pa je tudi uporaba na osnovi kavstične sode. Primerjavo stroškov je težko napraviti celo v skupini kemikalij. Splošno znano je, da so odstranjevalci barve, izdelani na osnovi diklorometana, cenejši kot enaka količina konkurenčnih izdelkov. Ta prednost verjetno izgine, če se upoštevajo celotni stroški zaščitne opreme (če se uporablja) in odlaganje odpadkov (po potrebi).

3.12

Skupni stroški so odvisni tudi od trajanja obdelave. Počasnejše delo z manj škodljivimi izdelki in postopki zviša stroške dela in zmanjša dobiček. Topila z višjim vreliščem omogočajo, da se večje površine prekrijejo naenkrat, vendar delo traja dlje. Izpostavljenost potrošnika se tako podaljša, kar poveča nevarnost zapletov na domu. (Domneva svetovalne službe RPA, da potrošnike manj zanima prihranek časa, „ker barve običajno odstranjujejo v prostem času“, je zagotovo vprašljiva.) Za vse uporabnike bodo postale bistvene nove metode dela in spremembe delovnih postopkov. Za industrijskega uporabnika pa preusmeritev na izdelke na vodni osnovi zmanjša stroške prezračevanja, vendar močno poveča stroške za bazene in napeljave za zmanjšanje korozije. Na podlagi vseh teh spremenljivk je izredno težko predvidevati učinek kakršnega koli omejevanja ene ali druge metode. V takšnih okoliščinah so še posebej ogroženi potrošniki, saj glede na navzkrižna stališča na ravni vlade ne morejo biti prepričani, da bo njihova izbira nadomestnih izdelkov ali postopkov najbolj ustrezna.

3.13

Eden od priljubljenih nadomestnih izdelkov diklorometana kot topila je N-metil-2-pirolidon (NMP), ki je bil pred kratkim razvrščen v skupino „strupeno za razmnoževanje v kategoriji 2“, kar bo morda vodilo do prepovedi prodaje pripravkov, ki to snov vsebujejo, splošni javnosti (ne pa poklicnim ali industrijskim uporabnikom). Druga topila, kot je 1,3-dioksolan, so lahko vnetljiva.

3.14

Sistemi na osnovi dibazičnih estrov (DBE) – mešanice dimetil adipata, sukcinata in glutarata – se trenutno zdijo najbolj obetavni nadomestni izdelki, za katere ni mogoče trditi, da predstavljajo kakršne koli večje nevarnosti za zdravje ljudi ali okolje. Tudi dimetil sulfoksid (DMSO) in benzil alkohol se zdita razmeroma „varna“. Vprašanje, ali imajo uporabniki katere od teh izdelkov za stroškovno učinkovite ali ne, je odvisno od številnih dejavnikov, ni pa mogoče zagotoviti, da jih bodo nazadnje izbrali kot „varne“ nadomestne izdelke za širšo uporabo.

3.15

Na splošno je jasno, da ni enega samega pristopa, ki bi bil popolnoma sprejemljiv, in da neprimerno ukrepanje lahko vodi do povečanja števila zabeleženih nesreč, ki je trenutno razmeroma nizko. Težko je najti rešitev, ki bi zadovoljila vse strani, zlasti države članice z drugačnimi izkušnjami, ki imajo, kar je povsem razumljivo, odločna stališča.

4.1

Namen predloga Komisije je varovati zdravje ljudi in okolje, hkrati pa ohraniti notranji trg za diklorometan, zlasti če se uporablja kot glavna sestavina odstranjevalcev barve za industrijsko, poklicno in potrošniško uporabo.

4.2

Predlog vsebuje prepoved prodaje odstranjevalcev barve, ki vsebujejo diklorometan, širši javnosti in poklicnim uporabnikom, razen tistim, ki so posebej usposobljeni in imajo dovoljenje pristojnih organov v državah članicah. Prodaja industrijskim obratom bi bila mogoča le v primeru, kjer se izvajajo številni varnostni ukrepi, zlasti učinkovito prezračevanje ter zagotavljanje in uporaba ustrezne osebne zaščitne opreme. Vsi pripravki, ki vsebujejo diklorometan, bi morali biti trajno označeni, da so „samo za industrijsko in poklicno uporabo“ (in domnevno le za ustrezno pooblaščene).

4.3

Nobenega novega odstranjevalca barve, ki vsebuje diklorometan, naj ne bi dajali v promet za oskrbo splošne javnosti ali poklicnih uporabnikov 12 mesecev po začetku veljavnosti odločbe. Vsa oskrba teh dveh skupin uporabnikov pa bi bila prepovedana po nadaljnjih 12 mesecih.

4.4

Ta odločba naj bi začela veljati tretji dan po objavi v Uradnem listu EU.

4.5

Predlog spremljata tudi obrazložitveni memorandum in delovni dokument služb Komisije (poročilo o oceni učinka). Dodatno gradivo je na voljo v ocenah učinka, ki so jih za Komisijo pripravili zunanji svetovalci (RPA, TNO), ali v poročilih o posebnih vidikih (strokovna skupina ETVAREAD o učinkovitosti zaviralcev hlapov). To gradivo je pregledal ustrezen znanstveni odbor (SCHER). Uradnega poročila o oceni tveganja EU ni, saj kljub že znanim pomislekom nobena od zainteresiranih strani ni opredelila diklorometana kot prednostno snov.

4.6

Nekatere države članice EU (in druge gospodarske velesile ter trgovinski partnerji, kot sta Švica in ZDA) so že pripravile študije v podporo posebnim – in pogosto navzkrižnim – pravnim in političnim stališčem. Ustrezne industrijske panoge so zbrale mnogo podatkov o možnih tveganjih in primerljivih prednostih različnih izdelkov in postopkov, ki pa si v skladu s pričakovanji tudi nasprotujejo. Druge zainteresirane strani so svoje ugotovitve predstavile v okviru evropskega tedna varnosti in zdravja pri delu 2004 „(V)gradimo varno(st)“ na konferenci strokovnjakov, ki jo je organiziralo združenje danskih pleskarjev. Po podatkih svetovalne službe RPA iz aprila 2007 Evropska potrošniška organizacija (BEUC), Evropska federacija delavcev v rudarstvu, kemiji in energetiki (EMCEF) in Evropska konfederacija sindikatov (ETUC) še niso podali uradnih stališč.

5.1

EESO se zaveda težav, s katerimi se sooča Komisija, ko predlaga primerno in stroškovno učinkovito spremembo Direktive 76/769/EGS za uporabo diklorometana kot topila pri odstranjevanju barve. Prijavljenih in preverjenih je bilo razmeroma malo nesreč. Obstaja možnost, da vse nesreče niso bile prijavljene. Obstoječa zakonodaja ni bila vedno upoštevana, glede označevanja pa se je izkazala za neprimerno. Na voljo so nadomestni izdelki in postopki, ki pa niso bili ovrednoteni in predstavljajo tveganja. Razlogi za različna stališča držav članic so upravičeni. Ni zagotovila, da bo končen izid koristil kateri od skupin, na katere se bo verjetno nanašal.

5.2

EESO priznava tudi, da je zaradi očitnih časovnih omejitev to zadnja priložnost za uvedbo ukrepov v okviru omenjene direktive. Če države članice in Evropski parlament ne bodo dosegli skupnega stališča in če ne bo mogoče sprejeti in izvajati predlagane odločbe (ali njene različice), nadaljnjega ukrepanja ne bo, dokler se diklorometan ne bo ocenjeval za vse vrste njegove uporabe v okviru Uredbe (ES) št. 1907/2006 (REACH).

5.3

EESO meni, da je takšno zavlačevanje nepotrebno in nezaželeno z vidika varstva okolja in zdravja vseh uporabnikov na delovnem mestu in zunaj njega. EESO bi globoko obžaloval tudi razdrobitev notranjega trga zaradi tega ali katerega koli drugega vprašanja. Vsem udeležencem bi moralo biti jasno, da je treba najti podlago za soglasje. Treba je obvladovati tveganja, ne pa nadomestiti eno nevarnost z drugo.

5.4

V zvezi s tem EESO ugotavlja, da je diklorometan mogoče varno proizvajati, shranjevati, prevažati in uporabljati v zaprtih sistemih. Diklorometan ni vnetljiv in ne prispeva k nastajanju prizemnega ozona. Vendar v odprtih sistemih, na primer pri odstranjevanju barve, očitno predstavlja težave zaradi hlapnosti (hitro hlapi), gostote nastalih hlapov (kopiči se na najnižji točki ali tam, kjer ni zadostnega prezračevanja), in ker deluje kot narkotik (povzroča nezavest in smrt). Vse to prispeva k povečanim tveganjem za otroke. Diklorometan je uvrščen v rakotvorno kategorijo 3, pri čemer to potencialno tveganje prevladuje pri označbah vseh izdelkov, ki vsebujejo diklorometan.

5.5

Svetovalna služba RPA in drugi so ugotovili, da je to zavajajoče in neprimerno za ustrezno zaščito uporabnikov na delovnem mestu in zunaj njega. Veljavna zakonodaja ne vsebuje nobenih opozorilnih in obvestilnih stavkov (Risk and Safety phrases) oziroma piktogramov, pa tudi Globalno usklajeni sistem za razvrščanje in označevanje kemikalij, ki ga je pregledal ZN, ne vključuje nobenih znakov za nevarnost, ki bi ustrezno opozarjali pred narkotičnim učinkom (in posledično nevarnostjo smrti) ali, kar je še bolj presenetljivo, pred resnim tveganjem za otroke (opozorila, ki bi bila seveda primerna za številne izdelke in postopke v gospodinjstvu).

5.6

Osredotočanje na morebitno, vendar doslej še nedokazano tveganje za povzročanje raka je prav tako zavajajoče. Znanstveni odbor SCHER je v svojem mnenju o poročilu strokovne skupine ETVAREAD o učinkovitosti zaviralcev hlapov ugotovil, da metabolizem miši ni enak metabolizmu človeka zaradi končne točke, ki je bila testirana, in zato na podlagi predloženih dokazov diklorometan verjetno ni karcinogen. Dokazov, ki temeljijo na dejanski uporabi, ni veliko. Rezultati dveh velikih epidemioloških študij o kohortah, ki so bile diklorometanu izpostavljene v drugih industrijskih panogah v ZDA, pa še niso bili objavljeni. Kohorte v EU so bile morda izpostavljene tudi drugim poznanim karcinogenom, kot je stiren. Svetovalna služba RPA ni predložila nobenega dokaza o dejanskih tovrstnih tveganjih, povezanih z izpostavljenostjo diklorometanu, ki se uporablja v odstranjevalcih barve. Zahtevani R-stavek R68 („Možna nevarnost trajnih okvar zdravja.“) v teh okoliščinah ni najbolj uporaben.

5.7

Prav tako bi bilo treba poudariti, da so statistike nesreč, ki jih je za obdobje 1930–2007 predložila svetovalna služba RPA, jasno pokazale nevarnosti čezmerne izpostavljenosti diklorometanu, običajno zaradi zelo slabih delovnih praks. Ustrezni podatki o nadomestnih postopkih in izdelkih niso bili zbrani. Vprašanje pa je, v kolikšni meri se lahko ti podatki nanašajo na poklicne ali potrošniške uporabnike v domačem okolju. Pokazatelji kroničnih (dolgotrajnih) učinkov na zdravje v industrijskem okolju lahko (ali pa ne) kažejo težave v primeru akutne (kratkotrajne) izpostavljenosti potrošnikov; medtem ko je statistike nesreč, za katere morda tu gre, težje preceniti.

5.8

V študijah je bilo izpostavljeno tudi pomanjkanje usklajenih mejnih vrednosti za poklicno izpostavljenost na delovnih mestih v vsej EU. Mejne vrednosti za eno snov (v tem primeru diklorometan) se močno razlikujejo med državami članicami in prav tako med različnimi snovmi (na primer med diklorometanom in DBE ali DMSO). Proizvajalci morajo priznati, da je skrb za svoje delavce njihova dolžnost; za dosego tega morajo zakonodajne oblasti zagotoviti jasen in usklajen regulativni okvir, ki bo temeljil na podatkih.

5.9

V zvezi s tem se je EESO še posebej seznanil s tehničnimi predpisi za ravnanje z nevarnimi snovmi TRGS 612 glede nadomestnih izdelkov za odstranjevalce barve na osnovi diklorometana, ki jih je pripravilo nemško zvezno ministrstvo za delo in socialne zadeve (BMAS) (različica, objavljena februarja 2006). Kaže, da bi bil to lahko model, ki bi mu sledili drugi, da bi zagotovili varnost na delovnem mestu, saj je precej bolj izčrpen kot pa sedanji predlog Komisije.

5.10

V večini primerov bi bilo treba odgovoriti na naslednja vprašanja v tem vrstnem redu: (a) Ali je mogoče z nadomestnimi snovmi zagotoviti varnejši postopek? (b) Če ne, zakaj? in (c) Ali ste sprejeli vse ustrezne ukrepe, da bi zagotovili varnost na delovnem mestu? Potencialna tveganja in koristi nadomestnih postopkov in izdelkov bi bilo treba upoštevati v celoti. Predvsem pa je treba oceniti verjetne rezultate vsakršne odločitve za umik velike količine katere koli snovi s trga; kaj bodo dejansko storili uporabniki in ali bo njihova izbira izboljšala njihovo osebno varnost?

5.11

Za primer lahko navedemo položaj v državi članici, ki je že uvedla prepoved prodaje izdelkov, ki vsebujejo diklorometan, tako za industrijske kot tudi za poklicne uporabnike; gre za prepoved prodaje izdelkov, ki vsebujejo diklorometan, ne pa za prepoved samega diklorometana. Močan odstranjevalec barve je še vedno mogoče pripraviti z mešanjem diklorometana in metanola na kraju uporabe. Nastali izdelek je cenejši, vendar mu primanjkuje površinsko aktivnih snovi in zaviralcev hlapov, ki povečujejo učinkovitost in varnost pravilno pripravljenega izdelka. Zato je to primer neželenega rezultata.

5.12

Po ugotovitvah svetovalne službe RPA in Komisije je v praksi težko opravičiti ali vzdrževati razlikovanja med različnimi kategorijami uporabnikov. Edina dejanska razlika je, da so za redno in zahtevno odstranjevanje barve v enem obratu potrebni veliki odprti bazeni s kemičnimi snovmi, v katere so potopijo izdelki; dela zunaj obrata pa običajno niso odvisna od potopitve in zato ne vključujejo velikih odprtih bazenov. Delovne postopke v specializiranih obratih obravnavajo druge direktive, na primer direktiva o emisijah topil in o kakovosti odpadnih voda, ki bi jih bilo treba dosledno uveljaviti, medtem ko so postopki zunaj takšnih obratov bolj odvisni od skrbne uporabe in zdravega razuma posameznika. V primeru delodajalca, je seveda on odgovoren, da zagotovi najboljše možne delovne pogoje za vse delavce.

5.13

Tudi kategorija „poklicnih uporabnikov“ bi morala biti razdeljena na tiste, ki redno opravljajo postopke posebnega čiščenja (tj. odstranjevanje grafitov, obnavljanje pročelij, vlakov in letal), ter tiste, ki le priložnostno odstranjujejo barve (gradbeniki, dekoraterji in „potrošniki“) v okviru pomembne, a zamudne priprave za bolj dobičkonosne dejavnosti. Potrebe, zmožnosti in šibkosti slednje skupine se zdijo enake, zato bi jih bilo treba enakovredno obravnavati.

5.14

Poleg tega je bil predlog za usposabljanje in izdajanje dovoljenj nekaterim izvajalcem predstavljen kot možno odstopanje, da bi omogočili kompromis med različnimi stališči. Vendar je težko enačiti uporabo odstranjevalcev barve, ki vsebujejo diklorometan, na primer z odstranjevanjem azbesta ali ravnanjem z jedrskimi odpadki, saj so za to zagotovo potrebna dovoljenja. Glede na visoke stroške uvedbe in spremljanja takšnega sistema si je težko predstavljati, da bi ta predlog lahko zadovoljil potrebe vseh akterjev.

6.1

Glede na zgornje ugotovitve EESO meni, da sedanji predlog ni niti primeren niti ni verjetno, da bi sam po sebi privedel do manjšega števila nesreč na delovnem mestu ali zunaj njega. Na podlagi obsežnih dejanskih in političnih razlik med državami članicami je treba razmisliti o drugih pristopih in jih nemudoma izvesti.

6.2

To naj bi vključevalo spremembe pakiranja in označevanja odstranjevalcev barve, ki vsebujejo diklorometan, da bi zmanjšali tveganja nesreč in izpostavili resnične nevarnosti. Prodaja osebam, ki se ne ukvarjajo redno z odstranjevanjem barve – v enem obratu ali na več mestih – ne glede na to, ali je „poklicni uporabnik“ ali „potrošnik“, bi morala biti omejena na največ 1 liter na posodo in nakup. Posode bi morale imeti zapirala, varna za otroke, v skladu z ustreznimi veljavnimi ali novimi uredbami in direktivami EU in/ali standardoma EN-ISO 8317:2004 in 862:2005. Da bi omejili nevarnost izlitja, bi bili koristni tudi ozki vratovi, čeprav je pred uporabo s čopičem vsebino treba preliti, kar zopet omeji njihov učinek. Proizvajalci bi si morali aktivno prizadevati za nove in varnejše sisteme dobave, če želijo ohraniti dolgoročen obstoj teh proizvodov. Prodaja na debelo vsem uporabnikom za „industrijsko“ ali redno „poklicno“ uporabo bi morala potekati v količinah, ki niso manjše od 20 litrov. Proizvajalci in dobavitelji bi morali priznati svojo odgovornost za skrb v takšnih okoliščinah in zagotoviti zadostne informacije in usposabljanje za varno ravnanje in odlaganje pod vsakršnimi pogoji uporabe.

6.3

Nove piktograme ter opozorilne in obvestilne stavke, ki opozarjajo pred nezavestjo in nevarnostmi za otroke, bi morali pripraviti čim prej, da bi dopolnili tiste, ki se že uporabljajo. Odstranjevalci barve, ki vsebujejo diklorometan (in drugi proizvodi s podobnimi učinki), bi morali biti označeni z ustreznim besedilom za vse uporabnike, na primer: „Narkotik: visoke koncentracije povzročajo nezavest in smrt; Ne uporabljajte v prisotnosti otrok ali občutljivih odraslih; Ne uporabljajte v zaprtih prostorih: nevarnost zadušitve“. Na podlagi dokazov se takšno besedilo zdi upravičeno in primerno dejanskim potrebam. Ta opozorila ne bi smela biti neopazno navedena med vrsto manj pomembnih opozoril. Učinkovito opozorilo in nedvoumen piktogram v zvezi s potrebo po zaščiti otrok, bi bila verjetno bolj učinkovita kot številni zapleteni nasveti. Sedanji stavek S2 („Hraniti izven dosega otrok.“) v tem oziru ni primeren.

6.4

Potreben je standardiziran in notranje usklajen niz mejnih vrednosti za poklicno izpostavljenost, ki bi veljal po vsej EU, da bi nadalje izboljšali varnost na delovnem mestu. To bi bilo treba upoštevati kot koristen prispevek programa REACH za prihodnja leta.

6.5

Dobra delovna praksa in natančno upoštevanje vseh obstoječih predpisov sta očitno ključnega pomena za obvladovanje tveganja na delovnem mestu in zunaj njega. Proizvajalci in trgovci na drobno so odgovorni, da zagotovijo dobre varnostne nasvete in poskrbijo, da javnost in drugi priložnostni uporabniki nevarnih snovi in postopkov lahko upoštevajo ustrezna priporočila. Varnostne nasvete in zaščitno opremo bi morali spodbujati z enakim zanosom in spodbudami kot snovi, na katere se nanašajo.

6.6

Pristop, uporabljen v nemških predpisih TRGS 612, bi moral biti podlaga za nadzor po vsej EU. Dodatne tehnične nasvete o prezračevanju ali ravnanju z odpadki je po potrebi mogoče dodati. Najboljše prakse bi bilo treba objavljati in jih razširjati.

6.7

Tekoče študije v ZDA o učinkih dolgoročne izpostavljenosti diklorometanu bi bilo treba čim prej zaključiti in rezultate predložiti v ovrednotenje znanstvenemu odboru SCHER. Raziskati bi bilo treba možnosti za opredelitev kohort za študije v Evropi.

6.8

Opraviti bi bilo treba tudi sistematično ovrednotenje tveganj, povezanih z odstranjevanjem barve, da bi lahko na primerljivi osnovi ocenili vse izdelke in postopke. To bi prispevalo k boljšemu razumevanju njihovih lastnosti delovanja in tveganj ter morda celo k možnosti, da bi uporabniki na delovnem mestu in zunaj njega lahko izbirali na podlagi informacij. Nobeden od teh predlogov pa ne bi smel zavlačevati sprejetja zgoraj navedenih nadzornih ukrepov.

31.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 77/35

1.1

EESO odobrava vsebino te direktive in meni, da je ta ukrep nadaljnji korak v okviru strategije za upravno poenostavitev, kot je predvideno v sporočilu Strateški pregled boljše pravne ureditve v Evropski uniji.

1.2

Predlog se navezuje na pozitivne ocene opazovalne skupine EESO za enotni trg, ki je v številnih mnenjih vedno podprla pobude za upravno poenostavitev na področju prava družb. Skupina meni, da te pobude z zmanjšanjem stroškov za podjetja pomembno prispevajo h konkurenčnosti evropskih podjetij, če s tem ni ogroženo varstvo interesov drugih udeležencev.

1.3

EESO poudarja, da obravnavani predlog, ki se nanaša na spremembe direktiv 68/151/EGS (prva direktiva o pravu gospodarskih družb) in 89/666/EGS (enajsta direktiva o pravu gospodarskih družb), predvideva poenostavitev in zmanjšanje upravnih bremen na občutljivih področjih, kot so obveznosti objave in prevodov za nekatere oblike družb, ki morajo pogosto nositi nesorazmerno velika in včasih neupravičena bremena.

1.4

EESO podpira predlagane ukrepe, ki z majhnimi spremembami pravnega reda Skupnosti – kot je razvidno iz predložene ocene učinkov – zmanjšujejo upravna bremena za podjetja, obenem pa tudi odpravljajo možnosti za postavljanje neupravičenih ovir za prost pretok blaga in storitev v Uniji.

1.5

EESO zato te ukrepe ocenjuje pozitivno in se pridružuje pozivu Sveta Komisiji, naj stori nadaljnje korake za zmanjševanje neupravičenih bremen, ki še obstajajo v različnih sektorjih. Ta bremena uporabnikom ne prinašajo nobene dodane vrednosti, poleg tega pa bremenijo podjetja in zmanjšujejo njihovo zmožnost odzivanja na sedanje izzive svetovne konkurence.

1.6

EESO priporoča Komisiji, naj države članice spodbudi, da nadaljujejo s poenostavitvami upravnih postopkov za podjetja in naj prenesejo na internet vse podatke, ki morajo biti objavljeni v skladu z veljavno zakonodajo in pravno ureditvijo.

2.1

Komisija je po več pregledih, ki so se začeli leta 2005, začela izvajati program poenostavitve pravnih predpisov, da bi zmanjšala stroške in upravna bremena podjetij, ki jih veljavni pravni predpisi povzročajo; izhajala je iz premisleka, da nepotrebni stroški ovirajo gospodarske dejavnosti Skupnosti in škodujejo konkurenčnosti podjetij.

2.2

14. novembra 2006 je Komisija predložila sporočilo s pomenljivim naslovom Strateški pregled boljše pravne ureditve v Evropski uniji  (1) in delovni dokument Merjenje administrativnih stroškov in zmanjšanje administrativnih obremenitev v Evropski uniji  (2). Obe pobudi poudarjata nujnost razvidnih gospodarskih koristi za podjetja, če je takšna poenostavitev možna brez negativnih posledic za uporabnike ustreznih informacij.

2.3

To strateško usmeritev je pozneje dopolnil akcijski program iz marca 2007 za zmanjšanje upravnih obremenitev (3) (program še ni objavljen v Uradnem listu). V njem je za cilj določeno 25-odstotno zmanjšanje teh stroškov do leta 2012.

2.4

Marca 2007 je bilo po pospešenem postopku sprejetih več predlogov za zmanjšanje upravnih obremenitev in 10. julija 2007 je Komisija predložila sporočilo s svojimi predlogi za poenostavitev na področju prava družb, računovodstva in revidiranja (4).

2.5

Evropski svet je zatem na svojem zasedanju 13. in 14. marca 2008 Komisijo pozval, naj nadaljuje s svojimi prizadevanji v tej smeri in opredeli nove predloge za zmanjšanje upravnih obremenitev (5).

2.6

V ta okvir se uvršča predlog o obravnavani direktivi o obveznosti objave in prevodov na področju prava družb, ki predvideva zmanjšanje in/ali odpravo obveznosti navajanja tistih informacij, ki uporabnikom teh informacij ne prinašajo dodane vrednosti.

3.1

Obravnavana direktiva naj bi po mnenju Komisije krepila konkurenčnost evropskih podjetij z zmanjšanjem in/ali odpravo upravnih obveznosti iz veljavnih pravnih predpisov, če ne ustrezajo potrebam uporabnikov teh informacij, podjetjem pa povzročajo nepotrebne dodatne stroške.

3.2

Komisija za to predlaga spremembo direktiv 68/151/EGS (prva direktiva o pravu družb) in 89/666/EGS (enajsta direktiva o pravu družb) glede obveznosti objave in prevodov za nekatere oblike družb.

3.3

Prva direktiva določa novo minimalno obveznost objave glede na dosedanje obveznosti v skladu s členom 3(4) Direktive 68/151/EGS o pravu družb. Namen spremembe člena je odprava nekaterih sedanjih obveznosti objave podatkov o ustanovitvi podjetja in zaključnih računov v nacionalnem uradnem listu, ki morajo biti po veljavni zakonodaji objavljeni vsako leto.

3.4

Ta poenostavitev ne pomeni nobenega zmanjšanja dodane vrednosti za uporabnike, še posebej v času, ko so podatki trgovinskih registrov, za katere morajo države članice zagotavljati dostop do potrebnih podatkov, z vse širšo uporabo elektronskih sredstev dostopni na spletu.

3.5

Države članice morajo zagotavljati elektronski dostop do informacij v kronološkem vrstnem redu in lahko poleg tega predpišejo uporabo dodatnih sredstev objave samo, če to podjetjem ne povzroča dodatnih stroškov.

3.6

V zvezi z Direktivo 89/666/EGS (enajsto direktivo o pravu družb) se spremeni sedanja praksa, po kateri morajo podjetja tudi pri registraciji podružnice zagotoviti prevod vseh dokumentov svojega dosjeja.

3.7

V skladu s členom 4 nove direktive morajo biti dokumenti objavljeni v enem od uradnih jezikov Skupnosti, pri čemer zadošča, da je ta prevod overjen po postopku, ki ga priznavajo organi katerekoli države članice. To overitev morajo priznavati vse države članice in – z izjemo formalnosti, predpisanih v odstavkih 1 in 2 – ne morejo nalagati nobenih nadaljnjih obveznosti, s čimer se doseže cilj, da se stroški za prevod in overitev čimbolj zmanjšajo.

3.8

Pravna podlaga za nove direktive je – tako kot za dosedanje – člen 44(2)(g) Pogodbe ES; Komisija tudi meni, da sta upoštevani in upravičeni načeli subsidiarnosti in sorazmernosti.

3.9

Komisija navaja, da je predlagane spremembe in oceno učinkov preverilo in odobrilo zelo številčno predstavništvo udeležencev (110 iz 22 držav članic). Ti pozitivni rezultati so objavljeni na spletni strani Generalnega direktorata za notranji trg in storitve (GD MARKT).

3.10

Komisija je v oceni učinkov izračunala, da naj bi prihranek pri objavi zaključnih računov znašal približno 410 milijonov, pri objavah sprememb v registrih pa približno 200 milijonov EUR na leto. Pri prevodih in overitvah naj bi prihranili približno 22 milijonov EUR.

4.1

EESO je v številnih mnenjih, ki jih je pripravila opazovalna skupina za enotni trg, podprl pobude za upravno poenostavitev v okviru Strateškega pregleda boljše pravne ureditve v Evropski uniji.

4.2

Mnenja Odbora v celoti podpirajo ta program, ki konkretno prispeva h konkurenčnosti evropskih podjetij z zmanjševanjem njihovih stroškov zaradi obveznosti objav in prevodov, ki se zdijo na področju prava družb v veliki meri zastarele ali pretirane; pri tem predlagani ukrepi ne ogrožajo varstva interesov drugih udeležencev.

4.3

EESO poudarja, da ta program, ki predvideva ukrepe na občutljivih področjih, kot so obveznosti objave in prevodov, ne zagotavlja samo precejšnjega zmanjšanja stroškov, kot izhaja iz ocene učinkov, temveč – s tem, da odpravlja vsakršne morebitne skušnjave po postavljanju umetnih in neupravičenih ovir za prost pretok dobrin in storitev – krepi tudi verodostojnost evropske razsežnosti.

4.4

Odbor ugotavlja, da so bile doslej sprožene pobude sprejete po temeljiti oceni zastavljenih ciljev, ob ustreznem upoštevanju temeljnih načel subsidiarnosti in sorazmernosti ter po poglobljenem posvetovanju z vsemi udeleženci.

4.5

Odbor zato odobrava vsebino predlagane direktive, ki je po njegovem mnenju pomemben korak v okviru širše strategije, in se v celoti pridružuje pozivu Sveta Komisiji, naj ukrepa tudi v drugih sektorjih in na drugih področjih, kjer se zdi poenostavitev potrebna, da bi zmanjšali številne obveznosti, ki še vedno bremenijo podjetja.

31.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 77/37

1.1

EESO pozdravlja razširitev izjem, ki so predvidene za mala podjetja oziroma družbe v četrti direktivi o pravu družb, na srednje velika podjetja, saj se bodo tako zmanjšale obveznosti teh družb glede poročanja.

1.2

Pozdravlja tudi predlagane spremembe sedme direktive o pravu družb, ker na preprost način urejajo interakcijo med konsolidiranimi določbami v tej direktivi in določbami v Mednarodnih standardih računovodskega poročanja (MSRP).

1.3

EESO izraža zadovoljstvo zaradi upoštevanja cilja poenostaviti finančno poročanje: za uporabnike računovodskih izkazov tako ni nobene občutne izgube informacij, druge zainteresirane strani pa so načeloma izvzete iz postopka. Podlaga za predlagano poenostavitev so potrebe malih in srednje velikih podjetij (MSP) ter uporabnikov finančnih informacij.

1.4

Doslej ni bilo na voljo raziskav in podpornih dokazov, s pomočjo katerih bi ugotovili potrebe uporabnikov, ki se lahko v različnih državah članicah EU razlikujejo. Pred sprejetjem novih sprememb finančnih zahtev za MSP je treba obravnavati sedanje stanje v smislu vključitve možnosti iz četrte in sedme direktive o pravu družb. Ta obravnava bi morala vključevati: (a) uporabo obstoječih možnosti, (b) razloge, s katerimi države članice pojasnjujejo svojo izbiro možnosti, in (c) pregled uspešnosti držav članic pri doseganju ciljev.

1.5

EESO zato priporoča, da se raziskave na tem področju uporabljajo kot temelj za premišljene politične predloge v prihodnosti.

1.6

Računovodske zahteve so bile eno od prvih zakonodajnih področij, usklajenih na evropski ravni. EESO opozarja, da je to področje eno najpomembnejših za dokončanje skupnega trga, in poudarja pomen usklajevanja, ki omogoča ustvarjanje enakih konkurenčnih pogojev v EU.

1.7

Čezmejna trgovinska dejavnost MSP v EU narašča, zato je treba odločno razvijati in usklajevati okvire finančnega poročanja ter predpise, s katerimi bi (a) spodbudili to trgovinsko rast in (b) ustvarili enake konkurenčne pogoje.

2.1

Evropski svet je v sklepih z zasedanja 8. in 9. marca 2007 poudaril, da je zmanjšanje upravne obremenitve pomembno za spodbujanje evropskega gospodarstva, zlasti z upoštevanjem pozitivnih učinkov, ki bi jih lahko imelo za mala in srednje velika podjetja.

2.2

Poudaril je tudi, da morajo Evropska unija in države članice s poenostavljanjem predpisov zmanjšati upravno obremenitev za mala in srednje velika podjetja; pravna podlaga za te ukrepe je lahko člen 44(1) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (1).

2.3

Računovodstvo in revidiranje sta določena kot področji, na katerih se lahko zmanjša upravna obremenitev podjetij v Skupnosti (2).

2.4

Posebna pozornost je bila namenjena dodatni razbremenitvi malih in srednje velikih podjetij glede poročanja.

2.5

V preteklosti je bilo sprejetih več sprememb, da bi podjetjem, ki jih zajemata direktivi 78/660/EGS in 83/349/EGS, omogočili uporabo računovodskih metod v skladu z MSRP.

2.6

V skladu z Uredbo (ES) št. 1606/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. julija 2002 o uporabi mednarodnih računovodskih standardov (3) morajo podjetja, katerih vrednostni papirji so sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu katere koli države članice, pripraviti svoje konsolidirane računovodske izkaze v skladu z MSRP in so zato izvzeta iz večine zahtev iz direktiv 78/660/EGS in 83/349/EGS. Vendar računovodstvo za mala in srednje velika podjetja v Skupnosti še vedno temelji na teh direktivah.

2.7

Za mala in srednje velika podjetja pogosto veljajo enaka pravila kot za večja podjetja, vendar so njihove posebne računovodske potrebe le redko ocenjene. Za takšna podjetja je zaskrbljujoče zlasti vedno večje število zahtev za razkritje. Obširna pravila o poročanju povzročajo finančno obremenitev in lahko ovirajo učinkovito uporabo kapitala za proizvodne namene.

2.8

Z uporabo Uredbe (ES) št. 1606/2002 se je pokazala tudi potreba po pojasnitvi razmerja med računovodskimi standardi, določenimi z Direktivo 83/349/EGS, in MSRP.

2.9

V primeru, da se lahko ustanovitveni stroški obravnavajo kot sredstva v bilanci, člen 34(2) Direktive 78/660/EGS določa, da morajo biti ti stroški obrazloženi v pojasnilih k računovodskim izkazom.

2.10

V skladu s členom 44(2) navedene direktive so lahko mala podjetja izvzeta iz te zahteve za razkritje. Za zmanjšanje nepotrebne upravne obremenitve bi bilo enako treba določiti tudi za srednje velika podjetja.

2.11

Direktiva 78/660/EGS določa, da je treba razkriti razdelitev prometa po dejavnosti in po geografskih trgih. To morajo storiti vsa podjetja, vendar so lahko mala podjetja izvzeta v skladu s členom 44(2) navedene direktive. Za zmanjšanje nepotrebne upravne obremenitve je treba omogočiti, da so iz te zahteve za razkritje izvzeta tudi srednje velika podjetja.

2.12

Direktiva 83/349/EGS določa, da mora nadrejeno podjetje pripraviti konsolidirane računovodske izkaze, tudi če edino podrejeno podjetje ali vsa podrejena podjetja kot celota niso pomembna za namene člena 16(3) Direktive 83/349/EGS. Na podlagi tega so ta podjetja zajeta v Uredbi (ES) št. 1606/2002 in morajo zato pripraviti konsolidirane računovodske izkaze v skladu z MSRP. Ta zahteva je obremenjujoča, kadar ima nadrejeno podjetje le nepomembna podrejena podjetja.

2.13

Zato je treba omogočiti, da je nadrejeno podjetje izvzeto iz obveznosti priprave konsolidiranih računovodskih izkazov in konsolidiranega letnega poročila, če ima le takšna podrejena podjetja, ki se posamično ali kot celota štejejo za nepomembna.

2.14

Ker države članice ciljev te direktive, in sicer zmanjšanja upravnih obremenitev v zvezi z nekaterimi zahtevami za razkritje za mala in srednje velika podjetja ter z obveznostjo za pripravo konsolidiranih računovodskih izkazov za nekatere družbe v Skupnosti, ne morejo zadovoljivo doseči in jih je zato zaradi obsega in učinkov lažje doseči na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe.

2.15

V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega okvirov, ki so potrebni za dosego navedenih ciljev.

2.16

Direktivi 78/660/EGS in 83/349/EGS je treba zato ustrezno spremeniti.

3.1

Namen spremembe Direktive 78/660/EGS (četrta direktiva o pravu družb) (4) je poenostaviti finančno poročanje za mala in srednje velika podjetja (5) ter kratkoročno razbremeniti MSP glede finančnega poročanja. Spremembe bi morale prispevati k zmanjšanju upravne obremenitve brez izgube pomembnih informacij.

3.2

Namen spremembe Direktive 83/349/EGS (sedma direktiva o pravu družb) (6) je pojasniti medsebojni vpliv pravil konsolidacije iz te direktive in MSRP.

3.3.1

Evropska komisija je pravočasno začela razpravo o občutnem zmanjšanju regulativne obremenitve MSP v skladu s četrto in sedmo direktivo o pravu družb ter posvetovalni postopek, upoštevajoč pri tem cilj zagotoviti uspešnost MSP na evropskem enotnem trgu. Vse težave v zvezi z regulativno obremenitvijo MSP povzročajo prvotni predpisi, ki so bili predvideni za velike gospodarske subjekte. Ti predpisi niso vedno prilagojeni MSP, so pa precejšnja upravna obremenitev in strošek.

3.4.1

Razpravo je treba osredotočiti ne samo na „poenostavljanje“, temveč tudi na „pomen“, ki ga imajo zahteve za finančno poročanje MSP (v nasprotju s podjetji, ki kotirajo na borzi). Razprava o poenostavljanju je večinoma usmerjena na stroške, razprava o pomenu pa obravnava koristi finančnega poročanja ter posamezne uporabnike in njihove potrebe.

3.4.2

Izhodišče poenostavljanja računovodske direktive morajo biti dejanske potrebe MSP in uporabnikov njihovih računovodskih izkazov. Finančna poročila bodo uporabna in ustrezna le, če bomo v okviru priprave evropskega okvira za finančno poročanje MSP analizirali uporabnike in njihove potrebe. Uporabnikov je več: finančne ustanove (npr. bonitetna ocena – angl. rating), javni organi (obdavčitev, pranje denarja itd.).

3.4.3

Upoštevati je treba tudi, da so MSP v primerih, ko je pomembna ocena kreditne sposobnosti, glavni uporabniki finančnih informacij (npr. kot dobavitelji in pogodbene stranke drugih MSP).

3.4.4

V okviru „poenostavljanja“ računovodskih predpisov za MSP je pomembno, da se opravijo natančne ocene vpliva, vključno z oceno koristnosti finančnega poročanja in stroškovne oziroma upravne obremenitve. Te ocene vpliva bi morale upoštevati razloge za prvotno uvedbo zahtev za finančno poročanje in interese zainteresiranih strani (preglednost itd.), ki naj bi jih te zahteve ščitile.

3.5.1

Čezmejna trgovinska dejavnost MSP v EU narašča (7), zato je treba odločno razvijati in usklajevati okvire finančnega poročanja ter predpise, s katerimi bi (a) podprli to trgovinsko rast in (b) ustvarili enake konkurenčne pogoje. To bi zahtevalo manj različnih možnosti in čim večjo uskladitev, npr. na področju objavljanja finančnih informacij in javnega dostopa do teh informacij.

3.6.1

Projekt Uprave za mednarodne računovodske standarde (IASB), namenjen MSP, izhaja iz zahteve oblikovalcev standardov, računovodij in drugih zainteresiranih strani po dodatni možnosti poleg celovitih MSRP. IASB so kljub njeni začetni zadržanosti glede izvedbe tega projekta prepričali, da večina teh zainteresiranih strani želi dodatno ukrepanje ter da ima samo IASB potrebno verodostojnost in pristojnost za sprejetje visokokakovostnih in zakonsko veljavnih računovodskih standardov. Začetno izhodišče tega projekta so bili celoviti MSRP, zasnovani za podjetja, ki kotirajo na borzi.

3.6.2

Celoviti MSRP so bili pripravljeni ob upoštevanju finančnega poročanja podjetij, ki kotirajo na borzi, in njihovih zainteresiranih strani. Kot smo že omenili, je finančno poročanje za MSP pogosteje namenjeno interni ali neformalni uporabi (v zvezi z dobavitelji, pogodbenimi strankami, finančnimi ustanovami itd.) kakor izpolnjevanju pravnih in drugih obveznosti poročanja širšemu krogu uporabnikov.

3.6.3

Zaradi obvezne uporabe MSRP (ali drugega skupka novih predpisov, ki temeljijo na MSRP in so bili zasnovani za podjetja, ki kotirajo na borzi) bi imeli MSP precejšnje upravno breme in finančne stroške, ki bi bili verjetno večji kakor pozitivni učinki. Tesna povezanost med letnimi računovodskimi izkazi in napovedjo za odmero dohodnine bi prisilila MSP v različnih državah članicah, da ohranijo dve vrsti finančnih poročil, kar prav tako povečuje upravno breme.

3.7.1

Glede računovodskih direktiv in različnih možnosti njihovega poenostavljanja, ki bi se nanašalo na MSP in bi pomenilo predvsem razširitev obstoječih možnosti za MSP v skladu z direktivami, je treba pred sprejetjem novih direktiv proučiti, kakšno vlogo imajo te možnosti v državah članicah. EESO med drugim priporoča sistematično uporabo načela „samo enkrat“ (only once principle) na vseh ravneh (8).

3.7.2

Pred uvedbo novih sprememb zahtev za finančno poročanje MSP je treba obravnavati sedanje stanje v smislu vključitve možnosti iz četrte in sedme direktive o pravu družb. Ta obravnava bi morala vključevati: (a) uporabo obstoječih možnosti, (b) razloge, s katerimi države članice pojasnjujejo svojo izbiro možnosti, in (c) pregled uspešnosti držav članic pri doseganju ciljev.

3.7.3

Ena od največjih težav v sedanjih razmerah je „pristop od zgoraj navzdol“, ki je (a) upravno breme za MSP ter (b) zmanjšuje pomen okvirov in standardov finančnega poročanja za ta podjetja. Prihodnji pregled finančnega poročanja v EU bi moral to težavo obravnavati ob uporabi „pristopa od spodaj navzgor“. Pri tem pristopu bi se osredotočili na potrebe MSP in drugih zainteresiranih strani ter na podlagi raziskav o uporabnikih in njihovih potrebah pridobili potrebne informacije, kot predlagano zgoraj.

—

CESE 952/2006 o strategiji za poenostavitev zakonodajnega okolja (INT/296), UL C 309, 16.12.08, str. 18;

—

CESE 89/2007 o pregledu enotnega trga (INT/332), UL C 93, 27.4.07, str. 25;

—

CESE 1187/2008 o političnih ukrepih za MSP (INT/390) (še ni objavljeno v UL);

—

CESE 979/2008 o mednarodnih javnih naročilih (INT/394) (še ni objavljeno v UL).

31.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 77/41

31.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 77/41

31.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 77/42

31.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 77/42

31.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 77/43

1.1

EESO je pozdravil načrte za varstvo podnebja, ki jih je pripravil Evropski svet leta 2007 in ki naj bi jih izvedli tudi s to direktivo.

1.2

Odbor izrecno podpira izjavo Komisije, da zastavljeni razvoj obnovljivih virov energije ni smiseln le s stališča podnebne politike, ampak ima ali bi lahko imel očiten pozitiven vpliv na varnost oskrbe z energijo, regionalni in lokalni razvoj, razvoj podeželja, izvozne možnosti, socialno kohezijo in zaposlitvene možnosti, zlasti za mala in srednje velika podjetja ter neodvisne proizvajalce energije.

1.3

Glede tega EESO pozdravlja predlog direktive in cilj 20 % energije iz obnovljivih virov. Meni, da so obnovljivi viri energije ne le prispevek k varstvu podnebja, ampak tudi pravilni strateški cilj energetske politike, ki bo privedel do večje energetske samozadostnosti in tako večje zanesljivosti oskrbe.

1.4

Cilj zmanjšanja emisij CO2 za 20 % do leta 2020, ki naj bi ga dosegli z drugimi direktivami (1), in cilj pridobivanja 20 % končne energije iz obnovljivih virov, ki ga obravnava ta osnutek mnenja, sta med seboj tesno povezana in se dopolnjujeta. Kljub temu ju je treba obravnavati ločeno. To zlasti velja zato, ker nekateri obnovljivi viri energije nimajo nujno vedno jasnih pozitivnih učinkov v smislu podnebne politike (glej točko 6 o agrogorivih).

1.5

Ker so z nujnim prestrukturiranjem našega energetskega sistema povezani veliki investicijski stroški, je treba državam članicam zagotoviti precej prožnosti, da so lahko vedno dejavne na področjih, na katerih lahko s čim nižjimi stroški dosežejo največje koristi glede varstva podnebja in ustvarjanja novih delovnih mest.

1.6

EESO poudarja, da je jasno zavezan razvoju obnovljivih virov energije; prepričan je, da je 20-odstotni delež do leta 2020 prenizek in da je treba srednje- in dolgoročno doseči bistveno večji delež, če želimo izpolniti ambiciozne cilje, ki jih je določil Svet (zmanjšanje emisij CO2 za 60–80 % in večja energetska samozadostnost).

1.7

EESO ugotavlja, da je strateški cilj del dizelskega goriva in motornega bencina nadomestiti z agrogorivom eden od najmanj učinkovitih in najdražjih ukrepov za varstvo podnebja ter trenutno predstavlja zelo neustrezno naložbo finančnih sredstev. EESO ne more razumeti, zakaj naj bi se politično najbolj spodbujali prav najdražji ukrepi, zlasti ker je poleg gospodarskih vprašanj popolnoma odprtih še zelo veliko okoljskih in socialnih vprašanj (glej točko 6). Zato zavrača ločeni 10-odstotni cilj za agrogorivo.

1.8

EESO pozdravlja dejstvo, da EU načrtuje določitev trajnostnih meril za agrogorivo. Vendar okoljska merila v predlogu niso dovolj natančna in socialna vprašanja sploh niso obravnavana, zato je predlog direktive s tega stališča povsem neustrezen (2).

2.1

Namen direktive je opredeliti zavezujoče cilje za razvoj obnovljivih virov energije. Določena sta skupni 20-odstotni delež obnovljivih virov energije v končni porabi energije EU leta 2020 in najmanj 10-odstotni delež agrogoriva (3) v prometu, ki ga mora doseči vsaka država članica (4).

2.2

Evropski cilj 20 % naj bi izpolnili z izvajanjem zavezujočih nacionalnih ciljev, ki so navedeni v delu A priloge I. Pri tem morajo države članice v nacionalnih akcijskih načrtih določiti področne cilje za električno energijo, ogrevanje/hlajenje in promet/agrogorivo ter opisati ustrezne ukrepe za njihovo izpolnitev.

2.3

Direktiva temelji na sklepih spomladanskega zasedanja Evropskega sveta leta 2007. Pripravljena je na podlagi dejstva, da je treba podnebne spremembe obvladovati z uporabo obnovljivih virov energije. Vendar je poleg tega navedeno, da izstopa „sektor obnovljive energije zaradi svoje sposobnosti […] izkoristiti lokalne in decentralizirane vire energije in spodbuditi visokotehnološke panoge svetovnega formata“.

2.4

Po mnenju Komisije so obnovljivi viri energije „večinoma domači viri, niso odvisni od prihodnje razpoložljivosti konvencionalnih virov energije, njihova pretežna decentraliziranost pa zmanjšuje ranljivost naših gospodarstev zaradi nestalne oskrbe z energijo“. Tako je zanesljivost oskrbe poleg varstva podnebja ter razvoja inovacij in gospodarskega razvoja, dodatno pomembno dejstvo, s katerim Komisija utemeljuje to direktivo.

2.5

Komisija pojasnjuje, da ima „razvoj trga za obnovljive vire energije in tehnologije […] očiten pozitiven vpliv na zanesljivost oskrbe z energijo, možnosti za regionalni in lokalni razvoj, razvoj podeželja, izvozne možnosti, socialno kohezijo in zaposlitvene možnosti, zlasti kar zadeva mala in srednje velika podjetja ter neodvisne proizvajalce energije“.

2.6

Direktiva ne določa le navedenih kvantitativnih ciljev, ampak med drugim ureja tudi

2.7

S sprejetjem nove direktive bosta razveljavljeni Direktiva 2001/77/ES o spodbujanju proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov energije na notranjem trgu z električno energijo, ki določa sedanji cilj „21-odstotnega deleža električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov energije, v skupni porabi električne energije do leta 2010“, ter Direktiva 2003/30/ES o pospeševanju rabe biogoriv in drugih obnovljivih goriv v sektorju prevoza, v skladu s katero bi morali doseči 5,75-odstotni delež do leta 2010.

3.1

Evropski svet je leta 2007 poudaril, „da so zaveze k absolutnemu zmanjšanju emisij bistven element svetovnega trga ogljika. Razvite države bi morale še naprej imeti vodilno vlogo ter se zavezati k skupnemu zmanjšanju emisij toplogrednih plinov za 30 % do leta 2020 v primerjavi z letom 1990. To bi morale storiti tudi zaradi skupnega zmanjšanja svojih emisij za 60 do 80 % do leta 2050 v primerjavi z letom 1990“.

3.2

Predloženi predlog direktive je sestavni del izvajanja tega sklepa. EESO je sklepe Evropskega sveta o podnebju pozdravil in poudaril, da morata biti varčevanje z energijo in energetska učinkovitost najpomembnejši prednostni področji. Obsežnemu razvoju obnovljivih virov energije se ni mogoče izogniti in ni nujen le s stališča podnebne politike, ampak bo bistven zaradi predvidenega srednje- do dolgoročnega pomanjkanja fosilnih virov. Sedanja hitra rast cen fosilnih virov energije bo poskrbela za to, da bodo mnogi obnovljivi viri energije hitreje postali gospodarni.

3.3

EESO izrecno pozdravlja dejstvo, da Komisija v obrazložitvi ne obravnava le podnebnih vprašanj, ampak postavi v središče zanesljivost oskrbe in delovna mesta. Večkrat je poudarjeno, kako so lahko decentralizirane strukture za oskrbo z energijo pomembne na primer za regionalni gospodarski potencial in podeželje (točki 2.4 in 2.5). Odbor se s tem popolnoma strinja. Vendar meni, da je treba posamezne strategije v zvezi z obnovljivimi viri energije prav v skladu z navedenimi vidiki nujno obravnavati bistveno bolj raznoliko.

3.4

EESO se strinja s Komisijo, da je vodilna vloga Evrope na področju razvoja in uporabe obnovljivih virov energije pozitivna s stališča podnebne politike in lahko pomeni konkurenčno prednost za evropsko gospodarstvo. Predlog direktive je jasno sporočilo o energetski, okoljski in industrijski politiki ter je glede na prihodnja mednarodna pogajanja o podnebju namenjeno tudi mednarodni skupnosti držav.

3.5

„Porazdelitev bremena“, tj. posamezni nacionalni prispevki k evropskemu cilju 20-odstotnega zmanjšanja emisij CO2, je določena v predlogu odločbe Evropskega parlamenta in Sveta o prizadevanju držav članic za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, da do leta 2020 izpolnijo obveznosti Skupnosti za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, (COM(2008)17 konč.) in predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2003/87/ES z namenom izboljšanja in razširitve sistema Skupnosti za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov (COM(2008) 16 konč.).

3.6

EESO meni, da je določitev 20-odstotnega deleža obnovljivih virov energije do leta 2020 politično in strateško smiselna ter tudi tehnično in gospodarsko izvedljiva. S tem bo viden prehod k postfosilni energetski politiki. Poleg tega meni, da so posamezni nacionalni cilji dosegljivi, zlasti ker imajo države članice na voljo povsem fleksibilne možnosti (dokup, udeležba pri projektih itd.). Jasno je, da prestrukturiranja energetskega sistema ni možno izvesti brezplačno in brez strukturnih sprememb. Naložbe so potrebne ne le v naprave za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, ampak tudi v tehnologije in zmogljivosti za shranjevanje energije, da se izravnajo nihanja pri proizvodnji električne energije zaradi nezadostne jakosti vetra ali sončnega sevanja, ter v izgradnjo električnih napeljav med državami v EU. Zgolj s poudarjanjem proizvodnje energije ne bomo dosegli zastavljenih ciljev.

3.7

Nemčija na primer spodbuja proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije na podlagi zakona o odjemu, pri čemer je sedanji delež okolju prijazne električne energije 15 %; dodatni stroški za porabnike električne energije zaradi višjega plačila za dovajanje toka znašajo približno 3,5 milijarde EUR na leto. Pri tem pa niso upoštevane gospodarske koristi v obliki novih delovnih mest, preprečene okoljske škode ali novih davčnih prihodkov.

3.8

Da bi stroške doseganja ciljev čim bolj zmanjšali, je v direktivi predvideno, da se lahko posamezni nacionalni cilji dosežejo tudi s podporo ukrepom za razvoj obnovljivih virov energije v drugih državah. Možen je tudi uvoz električne energije, ki je proizvedena iz obnovljivih virov energije in ima zagotovilo o izvoru. EESO meni, da je ta možnost načeloma smiselna. Vendar pa podpira zahteve nekaterih držav članic, da je za takšen posel potrebna odobritev, katere namen je preprečiti, da bi se spodbujanje obnovljivih virov energije, ki ga financira ena od držav (5), uporabljalo za zmanjševanje stroškov v drugi državi.

4.1

EESO meni, da je pristop Komisije pravilen, ker je za tri sektorje, v katerih bodo obnovljivi viri energije pomembni (električna energija, ogrevanje in hlajenje ter promet), določila skupni cilj in ne treh ločenih posameznih ciljev. Tako se lahko države članice odločijo, s kakšno kombinacijo ukrepov v posameznih sektorjih bodo izpolnile skupni nacionalni cilj.

4.2

Vendar se prožnost bistveno zmanjša, ker naj bi bil za del enega od treh sektorjev, in sicer za nadomestitev dizelskega goriva in motornega bencina v prometu, opredeljen ločen zavezujoči cilj.

5.1

Komisija je agrogorivu namenila posebno vlogo.

5.2

V mnogih študijah o agrogorivu, ki so bile objavljene v zadnjih mesecih, je izpostavljeno dejstvo, da je v nasprotju s sončno energijo biomasa omejen vir in da je konkurenca glede površin s proizvodnjo hrane ali ohranjanjem biološke raznovrstnosti neizogibna. O tem, kako velika bo ta konkurenca, še potekajo razprave. Zato je treba, preden začne zadevo usmerjati politika, zelo natančno strateško proučiti, na katerem področju bi bila uporaba posamezne oblike obnovljivih virov energije najbolj smiselna. Pri tem je treba izvesti zelo natančne ocene učinkov.

5.3

Znanstveni svetovalni svet pri Zveznem ministrstvu za gospodarstvo v Nemčiji je v priporočilu o uporabi biomase za proizvodnjo energije, ki ga je objavil novembra 2007, menil, da bosta med obnovljivimi viri energije sončna in vetrna energija dolgoročno postali najpomembnejši, med drugim zaradi znatno večjega potenciala v primerjavi z biomaso. Za to navaja tri razloge:

5.4

Kadar primanjkuje razpoložljivih naravnih virov in je prehod na nove, obnovljive in čim bolj decentralizirane strukture za oskrbo z energijo povezan z razmeroma velikimi naložbami, je treba upoštevati zlasti načelo, da se finančna sredstva namenijo predvsem najučinkovitejšim strategijam za varstvo podnebja.

5.5

Na ravni EU pa so nekatere prepoznavnejše in delno državno podprte bioenergetske usmeritve, in sicer agrogorivo in proizvodnja bioplina iz koruze, povezane z zelo visokimi stroški preprečevanja emisij CO2  (6) (od 150 do več kot 300 EUR/t CO2).

5.6

Stroški preprečevanja emisij pri drugih bioenergetskih usmeritvah, na primer proizvodnji bioplina iz predelanega gnoja (najbolje povezana s soproizvodnjo), kombinirani proizvodnji električne in toplotne energije iz sekancev (iz lesnih odpadkov ali nasadov s kratko obhodnjo) ter sosežiganju briketov v sedanjih velikih elektrarnah, znašajo le 50 EUR/t CO2  (7).

5.7

Skupno raziskovalno središče Evropske komisije je ugotovilo, da je glede zmanjšanja toplogrednih plinov na hektar znatno učinkoviteje, če se biomasa uporablja za proizvodnjo električne energije in ne za proizvodnjo tekočega agrogoriva (8). Sodobne elektrarne na biomaso so skoraj enako učinkovite kot naprave na fosilna goriva, tako da pri proizvodnji toplotne in električne energije 1 megajoule (MJ) biomase nadomesti približno 0,95 MJ fosilne energije. Energetska učinkovitost pri pretvorbi biomase v tekoče gorivo za uporabo v prometu je praviloma le 30–40-odstotna. To pomeni, da 1 MJ biomase nadomesti le približno od 0,35 do 0,45 MJ surove nafte v prometu.

5.8

S proizvodnjo agrogoriva se lahko emisije CO2 zmanjšajo za približno 3 t CO2/ha, z bioenergetskimi usmeritvami iz točke 5.6 pa za več kot 12 t CO2/ha.

5.9

Glede na to se EESO sprašuje, zakaj želi Komisija izrecno določiti 10-odstotni cilj za agrogorivo. Opozarja, da je Evropski svet na spomladanskem zasedanju pojasnil, da je treba ta cilj doseči „stroškovno učinkovito“ in da morajo biti izpolnjeni trije pogoji, in sicer:

5.10

V zvezi s trajnostjo je še vedno več vprašanj kot odgovorov (glej tudi točko 8) in agrogoriva druge generacije še niso na voljo. To pomeni, da najmanj dve od treh meril Evropskega sveta nista izpolnjeni, kar pa Komisije ne ovira pri določitvi 10-odstotnega cilja.

5.11

To med drugim utemeljuje s trditvijo, da se v prometnem sektorju emisije toplogrednih plinov najhitreje povečujejo v primerjavi z drugimi gospodarskimi sektorji in da so agrogoriva „za zdaj dražja od drugih oblik obnovljive energije, kar lahko pomeni, da bi se brez izrecne zahteve le stežka razvijala“.

5.12

EESO se s to utemeljitvijo ne more strinjati:

5.12.1

Res je, da emisije toplogrednih plinov v prometu niso več pod nadzorom. Vendar EESO meni, da s strožjimi mejnimi vrednostmi emisij in 10-odstotnim nadomestilom dizelskega goriva in motornega bencina ne bomo rešili te težave in ne bomo ublažili povečanja emisij, ki bodo v naslednjih letih nastale v prometu in vplivale na naše okolje.

5.12.2

Odbor je večkrat opozoril, da je treba to težavo reševati s politiko preprečevanja prometa in spremembo izbire prevoznih sredstev, v skladu s katero se pogosteje uporabljajo okolju prijaznejši načini prevoza, kot so železnica, javna prevozna sredstva in ladje.

5.12.3

EESO meni, da se pri motoriziranem zasebnem prevozu s tehničnega stališča v prihodnosti ne bo uporabljal motor z notranjim izgorevanjem, ampak električni pogoni, ki se napajajo iz obnovljivih virov energije. Za 10 000 km poti, ki jo prevozi VW golf, bi bil glede na izračun EMPA (9) potreben letni pridelek ogrščice za agrodizelsko gorivo z obdelovalnega zemljišča v velikosti 2 062 m2. Za sončne celice, ki bi proizvedle energijo za teh 10 000 km, pa bi bilo na leto potrebno zemljišče 37 m2, kar je približno ena šestdesetina zemljišča za ogrščico.

5.12.4

Zato je strateški cilj, da se dizelsko gorivo in motorni bencin nadomestita z agrogorivom, eden od najmanj učinkovitih in najdražjih ukrepov za varstvo podnebja ter pomeni zelo neustrezno dodelitev finančnih sredstev. EESO ne more razumeti, zakaj naj bi se politično najbolj spodbujali prav najdražji ukrepi, zlasti ker je poleg gospodarskih vprašanj popolnoma odprtih še zelo veliko okoljskih in socialnih vprašanj.

5.12.5

Zato se EESO ne strinja z mnenjem Komisije, da „je večja uporaba biogoriv v prometu eno od najučinkovitejših sredstev“ za soočanje z izzivi.

5.13

Glede na to, da je namen Komisije dovoliti agrogorivo, če bo prispevalo k najmanj 35-odstotnemu zmanjšanju emisij toplogrednih plinov v primerjavi s fosilnim gorivom, se bodo na podlagi cilja 10 % emisije toplogrednih plinov motoriziranega prometa pri enakem obsegu prometa zmanjšale le za 3,5 %. Ker promet prispeva približno četrtino vseh emisij, gre torej za možno zmanjšanje skupne količine emisij toplogrednih plinov za 1 %. To pa je delež, ki ni nikakor sorazmeren s finančno obremenitvijo in s tem povezanimi tveganji.

5.14

Tudi če bi se glede agrogoriva v prometu zdela uporaba biomase smiselna, bi morali tudi v tem primeru upoštevati absolutno učinkovitost. Na podlagi priloge VII k direktivi pa je jasno, da pretvorba biomase v ester ali etanol ni pravilen pristop. Pri vsaki (industrijski) molekularni pretvorbi je treba namreč energijo dovesti, kar pomeni, da se tudi izgubi. Bolj smiselna bi bila neposredna uporaba pridobljene biomase brez industrijske kemične pretvorbe.

5.15

Tehnična izvedljivost te možnosti je dokazana, saj nekateri proizvajalci traktorjev ponujajo motorje na čisto rastlinsko olje.

5.16

Na podlagi priloge VII je mogoče ugotoviti, da ta tehnologija omogoča največje prihranke toplogrednih plinov: privzeti prihranek toplogrednih plinov glede na fosilno gorivo pri čistem olju ogrščice je 55 %, pri agrodizelskem gorivu iz ogrščice je 36 %, pri etanolu iz pšenice pa 0 %. EESO se zdi nerazumljivo, zakaj Komisija te možnosti ne obravnava izrecno kot najbolj smiselne, zlasti ker bi lahko najverjetneje prispevala tudi k decentraliziranim strukturam za oskrbo z energijo, s tem pa tudi k novim delovnim mestom v kmetijstvu in na podeželju.

5.17

EESO meni, da bi bilo pozitivno, če bi uporabo čistega rastlinskega olja okolju prijazne mešane pridelave strateško spodbujali v kmetijstvu in na primer za komunalna vozila ali plovila (10). Kmetje bi lahko tako bili neposredno vključeni v razvoj regionalnih energijskih ciklusov in bi od tega imeli neposredne koristi. Pri strategiji agrogoriva pa so kmetje le proizvajalci čim cenejših surovin za naftno industrijo, če se bodo surovine, proizvedene v Evropi, sploh uporabljale.

6.1

Po mnenju Komisije je verjetno, da bo večina biomase za agrogorivo pridelana v regijah z ugodnejšim podnebjem zunaj EU. Nadomestitev uvoza nafte z uvozom biomase pa ne pomeni zmanjšanja, ampak le diverzifikacijo odvisnosti od uvoza.

6.2

Nova energetska politika EU ne more resno imeti za cilj nadomestitev ene odvisnosti z drugo.

6.3

Prednost mora imeti pristop, v skladu s katerim so dejansko decentralizirani lokalni ali regionalni viri bistveni del nove strategije za obnovljive vire energije. Pomembno vlogo lahko ima in mora imeti tudi bioenergija, vendar ne bioenergija, kot je bila opredeljena v strategiji v zvezi z agrogorivom.

7.1

Komisija meni, da je energija iz obnovljivih virov „dokaj enakovredno nadomestilo za konvencionalno energijo in se dobavlja po enakih infrastrukturnih in logističnih sistemih“. Po mnenju EESO je ta trditev popolnoma napačna: obnovljivi viri energije iz decentraliziranih struktur se v nekaterih vidikih popolnoma razlikujejo od „konvencionalnih“ virov energije, ki večinoma temeljijo na centraliziranih velikih strukturah.

7.2

Strategija v zvezi z agrogorivom, ki temelji na uvozu energije ter mešanici dizelskega goriva in motornega bencina, uporablja „konvencionalne“ vire energije, kar pomeni centralizirane strukture globalnih naftnih koncernov. S tem utrjuje njihove proizvodne in distribucijske strukture, kar je v interesu naftne industrije. Vendar v Evropi praktično ne ustvarja novih delovnih mest (11).

7.3

V nasprotju s tem pa na primer energetsko učinkovitejša uporaba lesnih sekancev za proizvodnjo toplotne ali električne energije, čisto rastlinsko olje regionalne pridelave ali oskrba vozil ali območij, ki niso povezana v omrežje za zemeljski plin, z bioplinom ali decentralizirana solarna tehnologija zagotavljajo nove regionalne proizvodne in distribucijske kanale z velikimi zaposlitvenimi možnostmi.

7.4

Pri sončni toplotni energiji in decentralizirani uporabi fotovoltaične tehnologije proizvajajo uporabniki (energije) večino energije, ki jo potrebujejo, sami, kar dokazuje, da je oskrba z energijo, ki temelji na obnovljivih virih energije, organizirana popolnoma drugače kot sedanja struktura za oskrbo z energijo.

7.5

Tudi drugi ukrepi, ki so na primer namenjeni izboljšanju energetske učinkovitosti in večjim prihrankom energije, lahko že na stopnji gradnje prispevajo k sto tisočim delovnim mestom v malih in srednje velikih podjetjih. Ti vključujejo na primer izolacijo zgradb, namestitev naprav za sončno in vetrno energijo ali gradnjo obratov za pridobivanje bioplina. Politika mora poskrbeti tudi za razvoj teh možnosti, strategija v zvezi z agrogorivom iz direktive pa ni najučinkovitejši način.

7.6

To pomeni, da je treba tudi v zvezi z delovnimi mesti zelo natančno in bolj raznoliko obravnavati različne obnovljive vire energije. Obnovljivi viri energije lahko dejansko spodbujajo in podpirajo regionalne gospodarske strukture, vendar lahko prispevajo tudi k utrjevanju velikih, centraliziranih struktur.

7.7

Enako velja na splošno tudi za države, v katerih pridelujejo biomaso za proizvodnjo agrogoriva. Nemško zvezno ministrstvo, ki je pristojno za razvojno pomoč, je v posvetovalnem dokumentu o razvojnopolitičnem stališču glede agrogoriv, ki je bil pripravljen marca 2008, ugotovilo, da je glede gospodarskega, okoljskega in družbenega razvoja v državah v razvoju strategija množične proizvodnje biomase za izvoz „zaradi bistveno večjega povpraševanja industrijskih držav povezana z velikimi tveganji in ne prispeva k novim delovnim mestom“, medtem ko na splošno lahko pozitivno ocenimo biomaso za decentralizirano oskrbo z energijo, ki vključuje proizvodnjo malih kmetij.

8.1

EESO pozdravlja dejstvo, da Komisija načrtuje sprejetje trajnostnih meril tudi za proizvodnjo agrogoriva. Čeprav meni, da je to pomemben napredek, je po njegovem mnenju predloženi predlog povsem nepopoln.

8.2

Komisija pogosto poudarja, kako pomembno je pri politiki trajnostnega razvoja ravnovesje med gospodarskim, okoljskim in socialnim stebrom. Toda EESO meni, da samo zaradi popolne izključitve socialnih vprašanj pri omenjenih merilih predlog direktive nikakor ne pomeni izvajanja premišljene strategije trajnostnega razvoja ali trajnostnih meril za agrogorivo. Predlog direktive je treba glede tega bistveno prilagoditi in dopolniti.

8.3

Pri tem je za EESO pomembno, da se zaradi posrednega spreminjanja rabe zemljišč poleg učinkovitih okoljskih in socialnih meril za agrogorivo določijo tudi takšna merila za vse uvožene kmetijske proizvode, vključno s krmo.

8.4

Poleg tega je zmotno prepričanje, da je možno z določitvijo roka (v tem primeru: januar 2008) na primer prvotne gozdne površine ali šotišča zaščititi pred spremembo njihove namembnosti za proizvodnjo agrogoriva. Za to bi bilo treba najprej vzpostaviti uporaben katastrski sistem ter upravni in nadzorni sistem. Po izkušnjah takšnih sistemov v večini hitro rastočih držav in držav v razvoju nimajo.

8.5

EESO meni, da so merila iz člena 15(3) in (4) v zvezi z ohranjanjem biološke raznovrstnosti in preprečevanjem uporabe zemljišč z velikimi zalogami ogljika nepopolna. Za ohranjanje biološke raznovrstnosti niso pomembna le zemljišča iz odstavka 3(a) do (c). Enako velja za odstavek 4(a) in (b) v zvezi s ponori ogljika.

8.6

V delu B priloge VII so navedene „ocenjene tipične in privzete vrednosti za prihodnja biogoriva“, ki niso na voljo na trgu ali so na voljo le v zanemarljivih količinah. EESO meni, da so namesto ocenjenih vrednosti ustreznejše vrednosti, ki jih je možno preveriti.

31.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 77/49

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor podpira ukrepe za spodbujanje predstavitve tehnologij zajema in shranjevanja CO2 (Carbon Capture and Storage, CCS) v elektrarnah, ki jih Komisija opredeljuje v sporočilu, vendar izraža zaskrbljenost zaradi pomanjkanja finančnih sredstev in jasno opredeljenih dodatnih možnosti financiranja v srednje- (2010–2020) in dolgoročnem obdobju (2020 in pozneje).

1.2

Zagotoviti je treba, da bo pomanjkanje finančnih sredstev, ki pesti Komisijo, mogoče delno nadomestiti s prihodki, ki se ustvarijo na podlagi sistema EU za trgovanje z emisijami (EU-ETS), na primer tako, da bo elektroenergetski sektor po letu 2013 prodajal pravice do emisij na dražbi. Treba je opozoriti, da na ravni EU doslej še ni bila predlagana posebna finančna shema, niti glede potrebnega jamstva.

1.3

Finančne pogoje je treba jasno in natančno opredeliti najpozneje do konca leta 2009. Le tako je mogoče zagotoviti finančno podlago za začetek priprave obsežnih projektov predstavitve CCS, ki naj bi se začeli leta 2015.

1.4

Države članice bi morale prihodke, ki jih ustvari sistem EU-ETS, po letu 2013 zbirati v okviru izvajanja revidirane direktive o EU-ETS.

1.5

Predlog Komisije, da se 20 % vseh prihodkov nacionalnih dražb v okviru sistema EU-ETS nameni ukrepom za podporo zmanjšanju emisij CO2, je popolnoma neprimeren in pomeni izgubljeni vir financiranja. Države članice bi bilo treba izrecno pozvati, naj spremenijo svoje stališče glede prihodkov na podlagi sistema EU-ETS in te prihodke v celoti namenijo tehnologijam z nizkimi emisijami ogljika in tehnologijam brez emisij ogljika s posebnimi sredstvi za tehnologijo CCS. Tako bi lahko zbrali več milijard eurov, ki jih Komisija sedaj nima, vendar so nujni za podporo zgodnji predstavitvi CCS v večjem obsegu.

1.6

Komisija bi morala pripraviti načrt, ki bi opredelil organizacijo in vlogo evropske industrijske pobude ter zagotovil, da se ta pobuda ne bi prekrivala z drugimi pobudami, kot so projekti, ki jih podpirajo sedmi okvirni program, evropska tehnološka platforma za elektrarne na fosilna goriva z ničnimi emisijami ter evropski vodilni program, temveč jih bi dopolnjevala.

1.7

EESO se strinja, da je skupna evropska infrastruktura za prevoz in shranjevanje CO2 nujna. Z vseevropskim prometnim sistemom je treba v to strukturo vključiti države članic, ki same ne morejo zgraditi zmogljivosti za shranjevanje CO2.

1.8

Zaradi pomena prevoza kot bistvenega elementa pri ustvarjanju obsežne infrastrukture CCS bi lahko Evropska unija uporabljala kratico CCTS (Carbon Capture Transport and Storage – zajem, prevoz in shranjevanje ogljika), ki torej upošteva tudi prevoz.

2.1

Razvoj celotne verige dodane vrednosti CCS, ki obsega zajem, prevoz in shranjevanje CO2, je šele v začetni in v nekaterih primerih še vedno v raziskovalni fazi. Ukrepi za povečanje učinkovitosti konvencionalne tehnologije elektrarn pa po drugi strani napredujejo. Glede na nujno in zelo potrebno zamenjavo elektrarniških zmogljivosti v Evropi v naslednjih desetletjih Odbor priporoča, da se sprejme pragmatičen pristop, tj. da se hkrati razvijata in uporabljata obe tehnologiji. Sicer je res, da je zvišanje stopnje učinkovitosti v glavnem stvar trga, kljub temu pa je treba tehnologijam CCS – tako za elektrarne kot infrastrukturo – v predstavitveni fazi in fazi trženja zagotoviti dodatno podporo.

2.2

Razvoj tehnologije CCS poteka v dveh smereh: (a) celovita tehnologija elektrarn, pri kateri se CO2 zajema še pred procesom zgorevanja in (b) tehnologija po zgorevanju (post-combustion technology), pri kateri se CO2 po zgorevanju odstrani iz dimnega plina (čiščenje CO2). Po ustreznem razvoju postopka (b) bi bil ta primeren za uporabo v novih, visoko učinkovitih elektrarnah, ki se že gradijo, če so seveda ustrezno zasnovane („pripravljene za zajem“). Skupna značilnost obeh tehnologij je to, da je treba zajeti CO2 prepeljati iz elektrarne do ustreznega kraja shranjevanja.

2.3

Vprašanje varnega in dolgoročnega shranjevanja CO2 je odločilnega pomena za družbeno in politično sprejemljivost tega procesa. Ta vidik je v končni analizi glavno okoljsko vprašanje, s katerim se sooča ta tehnologija (2).

2.4

Na srečanju skupine G8, ki je potekalo 9. junija 2008 v mestu Aomori na Japonskem, se je osem industrijskih držav dogovorilo, da bodo do leta 2010 začele izvajati 20 večjih projektov predstavitve tehnologije zajema in shranjevanja (CCS), da bi podprle njen razvoj in zmanjšale stroške širše uporabe CCS po letu 2020.

2.5

Srečanja G8 so se udeležili predstavniki iz Velike Britanije, Kanade, Italije, Japonske, Francije, Nemčije, Rusije, Združenih držav, Kitajske, Indije in Južne Koreje.

2.6

Za podporo obveznosti v zvezi s CCS, ki so jih sprejele države G8, se je ameriško ministrstvo za energijo zavezalo, da bo v okviru programa FutureGen zagotovilo finančna sredstva za vključitev tehnologije CCS v komercialno uspešen kombiniran postopek z uplinjanjem (Integrated Gasification Combined Cycle (IGCC)) ali druge visoko razvite elektrarne s tehnologijo čistega premoga. Združene države financirajo tudi sedem regionalnih partnerstev za sekvestracijo ogljika, da bi prikazale učinkovitost obsežnega, dolgoročnega shranjevanja ogljikovega dioksida na kopnem.

2.7

Naznanilo skupine G8 glede CCS je v skladu s priporočili Mednarodne agencije za energijo za uporabo tehnologije CCS kot ene od rešitev za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za polovico do leta 2050.

3.1

Tehnologije zajema in shranjevanja CO2 (CCS) imajo odločilen pomen v množici sedanjih in nastajajočih tehnologij, s katerimi bi lahko emisije CO2 zmanjšali do te mere, da bi bila mogoča uresničitev ciljev, določenih za obdobje po letu 2020 (3).

3.2

Široka uporaba CCS v elektrarnah je lahko komercialno uspešna v 10–15 letih in lahko do leta 2020 ali nekoliko pozneje omogoči samostojno vlogo CCS v sistemu EU za trgovanje z emisijami (EU-ETS) kot ključnega instrumenta za odstranjevanje emisij CO2 iz fosilnih goriv pri proizvodnji električne energije.

3.3

To pa se ne bo zgodilo, če ne bodo takoj storjeni potrebni pripravljalni koraki; zgodnja predstavitev je nujna zlasti zaradi ustrezne prilagoditve tehnologij CCS, ki so bile po svetu že razvite in se uporabljajo drugje, za širšo uporabo pri proizvodnji električne energije.

3.4

Evropski svet je marca 2007 odobril in marca 2008 ponovno podprl namen Komisije, da do leta 2015 spodbuja gradnjo in obratovanje največ 12 predstavitvenih elektrarn s tehnologijami trajnostne rabe fosilnih goriv za komercialno proizvodnjo električne energije.

3.5

Obravnavano sporočilo dopolnjuje predlog Komisije za direktivo o geološkem shranjevanju CO2, ki daje pravni okvir za CCS v EU, in nadaljuje delo na področju CCS, katerega cilj je vzpostavitev strukture za usklajeno in učinkovito podporo obsežni predstavitvi CCS ter pogojev za drzne industrijske naložbe v več elektrarn.

3.6

Izredno pomembno je, da se evropska prizadevanja za predstavitev CCS začnejo čim prej in potekajo znotraj celostnega političnega okvira, ki vključuje tudi usmerjena prizadevanja za raziskave in razvoj ter ukrepe za seznanjanje javnosti in njeno sprejemanje te tehnologije. Po mnenju Evropske komisije bi sedemletna zamuda pri predstavitvi, ki bi povzročila podoben zaostanek pri uvajanju CCS na svetovnem trgu, lahko imela za posledico več kot 90 milijard ton emisij CO2 do leta 2050 po vsem svetu (4), ki predstavljajo sedanje skupne emisije CO2 v EU v obdobju več kot 20 let in bi se jim bilo mogoče izogniti.

3.7

Jasna in odločna zavezanost evropske industrije ob podpori pobud in jamstev Komisije je odločilna, če naj bi se prispevki plačevali iz javnih sredstev. Zlasti tiste države članice, ki se nameravajo v svoji prihodnji mešanici energetskih virov opreti na premog, bi morale izvajati ukrepe za podporo zgodnji predstavitvi CCS.

3.8

Navedeni sta dve glavni vrsti ovir:

Komisija v dokumentu omenja, da bi EU lahko prevzela vodilno vlogo pri pripravi mednarodnih predpisov.

3.9

Predlagana evropska industrijska pobuda mora združiti prizadevanja pobudnikov v mrežo predstavitvenih projektov, ki naj bi pomagala pri izmenjavi izkušenj in informacij, povečala ozaveščenost javnosti in zagotovila prispevek k politikam, ki omogočajo ustvarjanje celotne vrednostne verige CCS. Poleg tega se pričakuje, da bo evropska industrijska pobuda pripomogla k privabljanju nacionalnih in mednarodnih skladov.

3.10

Komisija trdi, da lahko zagotovi le minimalno podporo in se zato usmerja v spodbujanje financiranja, ki ga zagotavljajo pobudniki, ter financiranja iz sredstev nacionalnih vlad in mednarodnih nevladnih organizacij.

3.11

Opredeljeni so trije ukrepi:

Poleg tega Komisija poudarja, da dlje ko bo industrija odlašala uvajanje tehnologij CCS, bolj bodo oblikovalci politik prisiljeni razmišljati o obveznih ukrepih.

3.12

Komisija v sporočilu obravnava tudi potrebo po skupni evropski infrastrukturi za prevoz in shranjevanje CO2 in načrtuje revizijo smernic vseevropskih energetskih omrežij (TEN-E), vključno s CCS.

4.1

Potem ko je Svet marca 2007 sprejel sklepe glede podnebnih sprememb in nevarnosti, ki ogrožajo varnost oskrbe z energijo, je Komisija za dosego ciljev, določenih v teh sklepih, predlagala sveženj ukrepov v obliki ločenih dokumentov. Ukrepi so usmerjeni v energetsko učinkovitost, spodbujanje obnovljivih virov energije in razvoj ter uporabo ustreznih inovativnih tehnologij. Odbor je pripravil ločeno mnenje o vsakem ukrepu (5).

4.2

Eno od področij, ki je tukaj ključnega pomena, je razvoj metod za bistveno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, ki nastajajo pri uporabi fosilnih goriv; to temo obravnava to mnenje.

4.3

Mnenje je povezano z mnenjem Odbora (6) o isti tehnologiji, ki je obravnavalo predlog Komisije za direktivo o geološkem shranjevanju ogljikovega dioksida.

5.1

Komisija v sporočilu večkrat ponavlja, da je treba za uspeh njenih načrtov nujno že zgodaj pokazati, da (a) bo imel evropski sistem za trgovanje z emisijami (EU-ETS) odločilno vlogo in (b) da obstajajo možnosti za „enkratno tržno priložnost“. Sistem EU-ETS pobudnikom na tem področju očitno obljublja resnično komercialno korist. Vendar se bo to zgodilo prepozno, če Komisija ne bo pred koncem leta 2009 poskrbela za jasna in dokončna osnovna pravila za shemo EU-ETS po letu 2012.

Do konca leta 2009 mora industrija dobiti trdno podlago za odločitve o naložbah, če naj pravočasno začne fazo inženiringa in gradnje prvih lokacij CCS, ki naj bi začele delovati leta 2015. Ta vidik ni dovolj poudarjen, zlasti glede na sedanje pomanjkanje jasnosti v zvezi s sistemom EU-ETS in dvoumnih zahtev, ki jih Komisija postavlja industriji in nacionalnim vladam in zaradi katerih vprašanje financiranja visi v zraku.

5.2

EU-ETS je dejansko pomemben trg z ogljikom, ki se lahko pokaže kot zelo učinkovit, vendar le, če je sistem trdno usmerjen v oblikovanje cene za pravice do emisij, ki je precej višja od dodatnih stroškov ukrepov za zmanjšanje vplivov ogljika. Če Komisiji ne bo uspelo opredeliti jasnih določb glede pravil in obsega za prodajo pravic do emisij na dražbi ter ustrezne uporabe tako pridobljenih prihodkov in če ne bo prevzela vloge nadzornika, bodo potencialni vlagatelji zaradi prevelike negotovosti ravnali po načelu „počakajmo, da vidimo, kaj bo“.

5.3

Skupna evropska infrastruktura za prevoz in shranjevanje CO2 bi dejansko močno olajšala obsežno uvajanje tehnologije CCS po vsej Evropi. Nekatere države članice najbrž ne morejo same zgraditi zmogljivosti za shranjevanje (7). Kjer je mogoče, bi bilo treba uporabljati sedanjo infrastrukturo, ki se je prenehala uporabljati, ali nove objekte, povezane z drugo infrastrukturo. Zaradi velikega pomena prevoza EESO celo predlaga sprejetje kratice CCTS (Carbon Capture Transport and Storage – zajem, prevoz in shranjevanje ogljika), ki jasno vključuje prevoz, čeprav je kratica CCS že mednarodno znana in priznana.

5.4

Komisija nacionalnim oblastem nalaga precejšnje breme v zvezi s financiranjem CCS, saj njen sedanji proračun ne omogoča bistvenejšega prispevka. Ker je to vprašanje za EU pomembno in ker je nadzor na ravni EU, ki bi zagotovil uspeh predstavitvenih projektov, nujen, bi morala Komisija veliko več prispevati k financiranju projektov CCS, kot načrtuje sedaj; po potrebi bi financiranje Komisije dopolnili prispevki držav članic (8).

5.4.1

Prodaja pravic do emisij na dražbi v okviru sistema EU-ETS je priložnost za rešitev vprašanja nezadostnega financiranja, ki ga lahko zagotovi Komisija. Sedaj je le 20 % namenjenih podpori tehnologij z nizkimi emisijami ogljika in brez teh emisij. Države članice bi bilo treba izrecno pozvati, naj spremenijo svoje stališče glede prihodkov na podlagi EU-ETS in te prihodke v celoti namenijo tehnologijam z nizkimi emisijami ogljika in tehnologijam brez emisij ogljika s posebnimi sredstvi za CCS (9). Tako bi lahko zbrali več milijard eurov, ki jih Komisija sedaj nima, vendar so nujne za podporo zgodnji predstavitvi CCS v večjem obsegu.

5.4.2

Kot je Odbor že predlagal, bi lahko proračun za energijo znotraj sedmega okvirnega programa (FP7) precej povečali, in sicer za 15 %, kar bi pomenilo povečanje odstotka BDP, ki se vlaga v raziskave in razvoj, za 2–3 %. Tako bi lahko s FP7 resnično prispevali k spodbujanju predstavitve CCS.

5.4.3

V okviru FP7, ki lahko prav tako prispeva k pripravi obsežnih predstavitvenih projektov, obstajajo številni drugi ukrepi. Različni ukrepi bi morali biti jasno povezani s predlaganimi mehanizmi za spodbujanje predstavitev.

5.5

Način, kako je evropska industrijska pobuda povezana z vrsto drugih ukrepov in pobud, pri katerih sodeluje Komisija, ni naveden (10). Za zagotovitev celostnega pristopa je bistveno navesti ukrepe, ki jih je treba izvesti v ta namen.

5.6

Pričakuje se, da bosta razvoj in uvajanje tehnologij CCS zelo pozitivno vplivala na zaposlovanje v Evropi. Nekateri glavni ponudniki opreme in prometne infrastrukture za CCS imajo sedež v Evropi. Ti razvijajo na primer opremo in plinovode in ko se bo tehnologija CCS uvajala po celem svetu, bi jih lahko tudi prodajali in nameščali. Evropa ima pri tehnologiji CCS v svetu močno vlogo, ki bi se še dodatno okrepila, če bi bila EU uspešna pri zgodnji širši predstavitvi tehnologije CCS v Evropi (11).

5.7

EESO predlaga uporabo izraza „čista“ namesto „trajnostna“ fosilna goriva. Izraz trajnosten je bolj ustrezen za na primer sončno energijo in bioenergijo, manj pa za tehnologije CCS, ki premoščajo vrzel s čisto uporabo fosilnih goriv, dokler ne uspemo izvesti popolnega prehoda k trajnostni oskrbi z energijo.

5.8

V zvezi z izvedljivostjo varnega shranjevanja CO2 obstaja že veliko izkušenj na tem področju, kot je na kratko navedeno v nadaljevanju: