22.9.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 229/1

1.1

pozdravlja tematsko strategijo Komisije, saj določa integriran in celosten pristop k sektorju za ravnanje z odpadki, ki ponuja številne možnosti za nadaljnje ekološke izboljšave, potrebne na tem področju;

1.2

poudarja, da je politika ravnanja z odpadki temeljnega pomena za celotno okoljsko politiko, zato bo usklajen in izboljšan pristop k politiki ravnanja z odpadki zelo koristil okolju;

1.3

poudarja, da so lokalne in regionalne oblasti v večini držav članic odgovorne za večji del izvajanja okoljske politike EU, ravnanje z odpadki pa je eden najpomembnejših vidikov te politike; opozarja, da bi morale imeti lokalne in regionalne oblasti ključno vlogo v procesu pripravljanja novih pristopov in predlogov za ukrepe na področju ravnanja z odpadki;

1.4

opozarja, da so potrebna intenzivna prizadevanja za prehod z enostavnega odlaganja odpadkov na trajnostno politiko, pri kateri je poudarek na preprečevanju, ponovni uporabi, recikliranju in predelavi, ter da lokalne in regionalne oblasti potrebujejo nadaljnje človeške in finančne vire za izpolnjevanje te naloge;

1.5

opozarja na hierarhijo ravnanja z odpadki, ki bi morala biti osrednje in prevladujoče načelo politike ravnanja z odpadki, vendar dodaja, da je ta hierarhija odprta za nove vidike — kot je na primer sorazmerna uporaba pristopa življenjskega kroga, ki upošteva celotni življenjski krog izdelkov — če se izkaže, da so učinkoviti in izvedljivi v praksi;

1.6

vendar bi opozoril, da tematska strategija na različnih področjih — na primer pri vprašanju, kdaj odpadek ni več odpadek, ali pri mešanju nevarnih odpadkov — predvideva omilitve predpisov, ki so nepotrebne in nesmiselne, imajo pa lahko negativne posledice za okolje;

1.7

opozarja, da še vedno obstaja potreba po jasni zakonodaji, na primer v zvezi z opredelitvijo recikliranja in predelave;

1.8

soglaša s ciljem tematske strategije in podpira stališče, da politika ravnanja z odpadki EU razpolaga s potencialom za zmanjšanje splošnih negativnih posledic porabe virov na okolje, ter da bi morala EU postati družba recikliranja;

1.9

meni, da je hierarhija ravnanja z odpadki najpomembnejši del ciljev iz tematske strategije;

1.10

meni, da je osredotočenje tematske strategije na trenutne težave pri izvajanju in prilagajanju sedanje zakonodaje smiselno glede na razvoj znanosti in tehnologije;

1.11

soglaša z osrednjimi točkami, določenimi v tematski strategiji: poenostavitev in posodobitev obstoječe zakonodaje, če to omogoča lažje izvajanje okoljevarstvenih ukrepov;

1.12

z zadovoljstvom opozarja na hierarhijo ravnanja z odpadki, ki se obravnava kot najpomembnejše izhodišče za ukrepanje na področju ravnanja z odpadki, kar pa je podlaga za smiselno in uspešno oblikovanje politike ravnanja z odpadki;

1.13

obžaluje, da se hierarhija poenostavlja na tri ravni; izenačevanje ponovne uporabe, recikliranja in predelave je v nasprotju z duhom številnih zakonodajnih aktov;

1.14

se sprašuje, ali bodo države članice (glede na različne možnosti razlage člena) sprejele potrebne ukrepe in uporabljale najustreznejša sredstva za dosego ciljev tega člena;

1.15

obžaluje razveljavitev pravne podlage za sprejetje posebnih predpisov o odpadnih tokovih;

1.16

poudarja, da je povzročitelj odpadkov po tukajšnji opredelitvi vsaka oseba, ki obdeluje odpadke, ne glede na kakršne koli spremembe narave ali sestave odpadkov v postopku obdelave; to je v nasprotju tudi s konceptom Komisije, kdaj odpadek preneha biti odpadek;

1.17

odobrava natančnejšo opredelitev predelave s sežiganjem, vendar opaža precejšnjo nejasnost, ki je še vedno prisotna v definiciji predelave z drugimi načini obdelave;

1.18

obžaluje, da se bo črtalo načelo „plača povzročitelj obremenitve“, kar je podlaga za določitev odgovornosti proizvajalcev;

1.19

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da lahko uvedba koncepta, kdaj odpadek preneha biti odpadek, ter njegova opredelitev povzročita daljnosežne in škodljive posledice, in sicer:

1.20

ugotavlja, da je koncept, kdaj odpadek preneha biti odpadek, omejen na odpadne tokove, kjer to dejansko koristi okolju, vendar meni, da je področje uporabe tega koncepta zelo nejasno, saj pojem „prave koristi za okolje“ ni natančneje opredeljen;

1.21

pozdravlja združitev direktive o nevarnih odpadkih in okvirne direktive v skupno okvirno direktivo;

1.22

obžaluje, da v določbah o ločevanju nevarnih odpadkov ni jasno navedeno, da je mešanje prepovedano vsem akterjem (vključno s proizvajalci, zbiralci in prevozniki), razen obratom, ki so za to pridobili dovoljenje v skladu s členom 19 (prim. odstavek 1, točki a in d);

1.23

podpira prizadevanje Komisije glede določitve minimalnih standardov za dovoljenja za obdelavo odpadkov, ki bi zagotovili visoko raven varovanja zdravja in okolja, vendar nasprotuje temu, da Komisija prejme pooblastilo za določitev teh minimalnih standardov po nedemokratičnem postopku odbora;

1.24

pozdravlja določbe za registracijo tistih akterjev, ki v zadnjih fazah skrbijo za odpadke;

1.25

podpira višje zahteve glede načrtov za ravnanje z odpadki, saj se zdijo koristna, prilagodljiva sredstva, ki lahko prispevajo tudi k razširjanju dobre prakse na tem področju;

1.26

pozdravlja zahtevo po uporabi ekonomskih instrumentov v politiki ravnanja z odpadki, kot so dajatve, ki se obračunajo za materiale in obdelavo ter v zvezi s preprečevanjem nastajanja odpadkov, in opozarja, da je več držav s temi instrumenti že imelo pozitivne izkušnje; vendar pa poudarja, da sedanja različna uporaba ekonomskih instrumentov izkrivlja konkurenco in da je treba zagotoviti neovirano delovanje notranjega trga;

1.27

obžaluje, da Komisija razvoj kazalnikov za merjenje doseženih rezultatov prepušča posameznim državam članicam; zato poziva Komisijo, da na ravni Skupnosti določi količinske in kakovostne okvirne cilje in kazalnike.

1.28

pozdravlja nove določbe o nadzorovanju zbiralcev in prevoznikov;

1.29

meni, da so primerjalne tabele koristno sredstvo za zagotavljanje popolnega izvajanja direktive;

1.30

meni, da je uvedba analiz življenjskega kroga v okviru tematske strategije koristna pobuda, ki upošteva vplive proizvoda na okolje v okviru njegovega celotnega življenjskega kroga, vendar obžaluje, da se tematska strategija le v zelo omejenem obsegu ukvarja z zgodnjimi fazami tega cikla, na primer, s proizvajalci in njihovo odgovornostjo glede oblikovanja okolju prijaznih proizvodov; verjame, da bi morala biti direktiva jasno povezana z direktivo REACH, da bi že pri proizvodnji preprečili nastajanje nevarnih odpadkov oziroma zmanjšali njihovo nevarnost;

1.31

se sprašuje tudi o načinu priprave teh analiz. Odločilnega pomena je določitev jasnih smernic o tem, kdo je pristojen za preverjanje takšnih analiz, saj se bo sicer njihov pomen zmanjšal in ne bodo mogle služiti svojemu namenu;

1.32

podpira prizadevanje Komisije za spodbujanje zagotavljanja informacij ter raziskav in razvoja na področju ravnanja z odpadki, saj sta več znanja in več informacij osrednja elementa za izboljšanje ravnanja proizvajalcev in oblasti z odpadki ter za spreminjanje navad potrošnikov zaradi zmanjšanja količine odpadkov; vendar glede na delitev odgovornosti v večini držav članic poudarja, da je treba izhajati iz precejšnje baze znanja, ki obstaja na lokalni in regionalni ravni; meni, da je strategija o odpadkih le delni odraz virov informacij, ki jih na ravni Skupnosti ponujajo Evropska agencija za okolje, Eurostat, Skupno raziskovalno središče, Evropski urad v Sevilli in novi internetni portal Komisije „Science for Environment Policy — DG Environment News Alert Service“ (elektronska storitev za posredovanje novih znanstvenih rezultatov na področju prioritetnih okoljskih politik). Za lokalne in regionalne akterje je odločilnega pomena, da Komisija natančno opiše naloge teh znanstvenih središč, da se njihove raziskave usklajujejo in strukturirajo ter da se omogoči enostaven dostop do obstoječega znanja;

1.33

soglaša s tem, da je v državah članicah potrebna bolj ambiciozna politika preprečevanja odpadkov ter meni, da je zahteva po pripravi programov za preprečevanje odpadkov smiselna;

1.34

poudarja, da je oblikovanje enakih izhodiščnih pogojev v državah članicah za preprečevanje okoljsko neprimernih dejavnosti (kot je zniževanje standardov) osrednjega pomena, in zato podpira pobude Komisije na tem področju;

1.35

poudarja pomen vključevanja socialnih elementov v okoljsko politiko in z zadovoljstvom ugotavlja, da Komisija priznava visoko stopnjo rasti in intenzivnosti dela v sektorju ravnanja z odpadki in recikliranja, vendar poziva k razpravi o vprašanju, ali izvajanje strategije ustvarja delovna mesta na ravni celotne Evrope;

1.36

opozarja, da je treba zaradi poudarka na tem cilju strategije v zakonodaji določiti raven gotovosti, ki ustreza vidikom načrtovanja in investiranja podjetij, udeleženih pri nadaljnjem razvoju recikliranja;

1.37

opaža, da imajo lokalne in regionalne oblasti pomembno vlogo pri izvajanju tematske strategije, zaradi česar morajo imeti ključno vlogo tudi pri zagotavljanju njenega spremljanja in vrednotenja; zato zahteva, da te oblasti dobijo proaktivno vlogo kot ključni dejavniki pri izvajanju politik ravnanja z odpadki v različnih državah članicah EU.

2.1

obžaluje precejšnjo omilitev prepovedi mešanja in to, da se prepoved nadomešča s pogoji, pod katerimi je mešanje dovoljeno, kakor tudi zoženje opredelitve mešanja, kar je ukrep, ki se mora obravnavati kot bistvena sprememba z velikimi tveganji za okolje; zato priporoča ohranitev popolne prepovedi mešanja nevarnih odpadkov;

2.2

poziva k razpravi (pri ocenjevanju 2010 in prihodnjih ocenjevanjih) o vprašanju, ali naj se stopnja energetske predelave za nove obrate poveča nad predlaganih 65 %, da bi upoštevali tehnološke spremembe, ter o vprašanju, ali bi se lahko uporabljali drugačni predpisi za objekte in naprave za recikliranje, da bi tudi pri tem upoštevali tehnološke spremembe.

—

da se opredelitve iz različnih delov predloga Komisije navedejo v Členu 3;

—

da se doda nekaj manjkajočih opredelitev (npr.: besedi „trgovec“ in „posrednik“ se uporabljata v Členu 25 brez poprejšnje opredelitve), pri čemer bi nadomestili opredelitve, ki so že sprejete v postopku soodločanja v zvezi s sprejetjem nove uredbe o pošiljkah odpadkov;

—

da se pojasnijo nekatere predlagane opredelitve.

22.9.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 229/18

1)

so občine in regije tiste ravni odločanja in izvajanja, ki so državljanom Unije najbližje. Ukrepe, potrebne za ohranjanje čistega zraka v Evropi, je treba izbrati, sprejeti, izvajati in spremljati v dialogu z lokalno in regionalno ravnjo ter državljani Unije;

2)

je predlagane ukrepe za omejitev obremenjevanja okolja, ki ga povzroča promet, treba praktično izvajati v 25 državah članicah EU na lokalni in regionalni ravni;

3)

je spodbujanje uporabe čistih vozil v skladu z zastavljenim ciljem lokalnih in regionalnih oblasti za zmanjšanje porabe energije in s tem tudi onesnaževanja zraka;

4)

lokalne in regionalne oblasti vendarle ne bi smele same nositi bremena za spodbujanje čistih vozil. Nujno potrebni so ukrepi za takojšnjo vključitev zasebnega sektorja oz. podjetij, ki opravljajo dejavnosti javnega sektorja;

5)

vzajemni učinek ukrepov, ki jih je treba izvajati na lokalni in regionalni ravni, lahko preusmeri sedanje težnje, ki niso trajnostno naravnane,

1.1

pozdravlja cilj Komisije, da je treba z okolju prijaznimi javnimi naročili prispevati k izboljšanju kakovosti zraka;

1.2

zahteva, da se ukrepi za javno naročanje čistih vozil za cestni prevoz, ki jih predvideva direktiva, formulirajo kot priporočilo;

1.3

poudarja pomen tesnega sodelovanja z občinami in regijami v Evropski uniji pri pripravi predlaganih ukrepov, če bo direktiva vendarle sprejeta. V okviru posvetovanj o trenutnem predlogu direktive so razprave potekale zlasti z avtomobilskim sektorjem in sektorjem goriva ter državami članicami na nacionalni ravni;

1.4

poziva, da se občine in regije vključijo v nadaljnje oblikovanje, izvajanje, spremljanje in ocenjevanje ukrepov, ki jih predlaga direktiva, če bo slednja sprejeta. Vendar pa Odbor meni, da ustanovitev posebnega odbora, ki naj bi Komisiji svetoval pri nadaljnjem delu, ni potrebna;

1.5

poudarja potrebo po informiranju državljanov o ukrepih, ki se izvajajo, ter seznanjanju s postopki evropske zakonodaje in njenimi učinki na podlagi praktičnih primerov. Pri tem imata lokalna in regionalna raven pomembno vlogo, kar med drugim poudarja bela knjiga Komisije o evropski komunikacijski politiki;

1.6

soglaša s temeljnimi motivi in cilji predloga direktive. Odbor želi vendarle poudariti, da enostranska določitev obveznosti glede dodeljevanja naročil, ki veljajo samo za javni sektor, ni sprejemljiva. Kot pravilno navaja Evropska komisija v predlogu direktive, znaša tržni delež javnega sektorja za težka in lahka gospodarska vozila le 6 %, za avtobuse pa približno 30 %. Odbor bi si zato prizadeval za rešitev, ki bolj vključuje tudi zasebno gospodarstvo. Načeloma želi Odbor opozoriti na pomen manj strogih in nezakonodajnih ukrepov za oddajanje „zelenih“ javnih naročil. V ustreznih okvirnih pogojih zlasti večja mesta okoljske cilje uresničujejo prostovoljno;

1.7

opozarja na to, da bi enostranske obveznosti javnega sektorja zlasti finančno šibke lokalne in regionalne oblasti odvrnile od naložb oz. jih prisilile, da storitve splošnega pomena oddajajo;

1.8

zahteva celostni pregled ukrepov, ki jih je možno sprejeti za spodbujanje čistega cestnega prevoza. Odbor izraža pridržek do obveznosti v predlogu direktive, da morajo javne službe poskrbeti za 25 % čistih vozil težke kategorije. Bolje bi bilo, če bi veljali isti standardi v zvezi z motorji za vsa vozila in vse skupine uporabnikov. Za upoštevanje veljavnih mejnih vrednosti za onesnaženost zraka so vsekakor potrebni nadaljnji ukrepi;

1.9

pozdravlja namen spodbujanja uporabe biogoriv. Naraščajoča evropska proizvodnja bioetanola in biodizla za nadomestitev konvencionalnih motornih goriv (bencina in dizla) predstavlja vrsto prednosti, kajti:

1.10

nasprotuje sprejetju direktive o spodbujanju čistih vozil. Namesto tega bi bilo treba sprejeti naslednje ukrepe:

1.11

opozarja na to, da bi bili v posameznih državah članicah temeljni pogoji za izvajanje predlagane direktive o spodbujanju čistih vozil različni:

Neenotne razmere na trgu kažejo, da bi bilo potrebo po spodbujanju lokalne in regionalne ravni v vsej EU treba različno obravnavati;

1.12

poudarja, da je v primeru sprejetja direktive treba izvajanje spremljati in ocenjevati v tesnem sodelovanju z lokalno in regionalno ravnjo. Pomembno je, da se zberejo in predstavijo rezultati direktive, in sicer glede na število čistih vozil in učinek, ki ga imajo ta vozila na kakovost zraka. Ta povratna informacija lokalnim in regionalnim ravnem ter državljanom Unije predstavlja temeljni pogoj za izpolnjevanje in nadaljnje uresničevanje namena direktive. Hkrati je pomembna tudi za izvajanje prihodnjih ukrepov za spodbujanje čistih vozil;

2.1

poziva evropske zakonodajalce, da v okviru nadaljnjega dela za spodbujanje čistih vozil uvedejo enotne ukrepe, ki bodo veljali za javni in zasebni sektor;

2.2

vztraja, da je treba lokalni in regionalni ravni zagotoviti gospodarsko pomoč pri nakupu čistih vozil za cestni prevoz;

2.3

poudarja pomen informativnih in izobraževalnih pobud za podporo in razvoj javnih naročil za čista vozila;

2.4

meni, da je potreben celostni pregled možnih ukrepov za spodbujanje čistih vozil;

2.5

predlaga, da se postopek poročanja, ki ga je treba vzpostaviti za spremljanje morebitne direktive o spodbujanju čistih vozil, uskladi z drugimi postopki poročanja. Med drugim ga je treba uskladiti z drugimi sistemi poročanja, ki so predvideni v direktivi o kakovosti zunanjega zraka in čistejšem zraku za Evropo;

2.6

se zavzema za to, da bodo občine in regije v prihodnosti vključene v pripravo, izvajanje, ocenjevanje in spremljanje ukrepov, ki jih predlaga morebitna direktiva.

22.9.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 229/21

1.1

Odbor regij vidi močan element participacije pri strategiji vseživljenjskega učenja EU — od zgodnjih otroških let in skozi vse življenje; ta koncept obsega učenje v najrazličnejših oblikah, naj gre za formalno, neformalno ali priložnostno. Odbor je ob različnih priložnostih poudarjal, da se ravno lokalna in regionalna raven ukvarjata s strategijo vseživljenjskega učenja, saj pogostokrat prevzemata politično in finančno odgovornost na področju izobraževanja in usposabljanja v državah članicah. Pogosto sta dejavni kot koordinator za razvoj in rast ter kot socialna oblast, ki državljane oskrbuje s socialnimi storitvami in infrastrukturo. Poleg tega delujeta tudi kot delodajalec, ki se zavzema in je odgovoren za nadaljnji razvoj sposobnosti svojih zaposlenih (10).

1.2

Vprašanja na področju izobraževanja igrajo odločilno vlogo za konkurenčnost Evrope kot temeljni pogoj za ohranjanje socialne države. Največji vir Evrope, njeni državljani in državljanke, morajo biti pripravljeni na delovno življenje in vrste dela, ki se korenito razlikujejo od predhodnih generacij in se bodo tudi v prihodnosti hitro spreminjali. Tako podjetja kot tudi zaposleni se nahajajo pred spremembami, katerih natančno obliko je vnaprej težko predvideti.

1.3

Seveda izhaja lokalni in regionalni razvoj iz različnih okoliščin in izhodiščnih položajev. Vendar ga nikakor ni mogoče obravnavati ločeno od okolja, ki ga obdaja. Regije in družbe potrebujejo produktivni sistem, ki se obnavlja v takšni meri kot izginjajo tradicionalna delovna mesta — v nasprotnem primeru grozijo stagnacija, socialna marginalizacija v obliki brezposelnosti, pogostejši bolniški staleži in pogost predčasen izstop s trga dela.

1.4

Razvoj sposobnosti in spretnosti ljudi je zato treba zasnovati tako, da bo zadovoljil potrebe družbe znanja. Dobro znanje jezikov in komunikacijske sposobnosti na splošno postajajo vedno bolj pomembni tako kot sposobnost timskega dela za posameznike. V okviru današnjega razvoja, ki je zaznamovano z vedno hitrejšimi trgovskimi tokovi, globaliziranimi trgi in segmentacijo, nastaja potreba po tesnejšem sodelovanju. To velja za odnos med različnimi podjetji in organizacijami na lokalni in regionalni ravni ter med regijami. Med različnimi deli Evrope ter med Evropo in svetom nastaja vedno večja medsebojna odvisnost.

1.5

Medsebojna usklajenost delovnega življenja, družbe in višje izobraženosti je pomembna osnova za inovacije in rast na lokalni in regionalni ravni. Potrebna bo vključujoča infrastruktura brez diskriminacije, ki bo spodbujala k aktivnemu državljanstvu in skupnemu prevzemanju odgovornosti ter tako zagotavljala socialno kohezijo in trajnostni razvoj.

1.6

Odbor je predhodno poudaril pomen svoje dejavne vloge pri spodbujanju vseživljenjskega učenja na lokalni in regionalni ravni (11). Enako seveda velja za vprašanje ciljev izobraževanja in ključnih sposobnosti. Odbor meni, da je izredno pomembno, da predlogi, navedeni v dokumentu Komisije, učinkujejo na lokalni in regionalni ravni.

1.7

Odbor želi spremljati in podpirati nadaljnji razvoj, spodbuja pa prihodnje sodelovanje s Komisijo pri teh vprašanjih, na primer pri pilotnih projektih in raziskavah.

1.8

Odbor regij poudarja pomen razvoja „regionalnih mrež za vseživljenjsko učenje“ (v skladu s pobudo RL3). S tem naj bi spodbujali oblikovanje mreže med institucijami ter združenji na področju osnovnega in višjega izobraževanja, poklicnega izobraževanja ter kulture kot pomembnega dejavnika za izboljšanje zaposljivosti in aktivnega državljanstva.

2.1

Iz predhodno opisanih stališč je razvidno, da je osredotočenje na ključne sposobnosti za vseživljenjsko učenje v sedanji in prihodnji družbi ter poklicnem svetu izjemno pomembno. Podpira razvoj na lokalni in regionalni ravni ter tudi na nacionalni ravni in v Evropski uniji kot celoti. Odbor regij pozdravlja predlog Komisije za priporočila državam članicam o ključnih sposobnostih za vseživljenjsko učenje.

2.2

Odbor posebno pozdravlja, da predlog Komisije poudarja vlogo in pomen regionalne in lokalne ravni, pri čemer je opaziti pomembno izboljšanje v primerjavi s predhodnimi predlogi Komisije, ki so se skoraj izključno omejevali na evropsko in nacionalno raven.

2.3

V celostnem programu za vseživljenjsko učenje Odbor regij vidi pomemben instrument za spodbujanje področja izobraževanja in orodje za krepitev ključnih sposobnosti za vseživljenjsko učenje. Učinkovit prenos znanja in spretnosti med regijami in lokalnimi oblastmi v EU, ki je odraz večje mobilnost državljanov, lahko prispeva k spodbujanju konkurenčnosti in zaposlovanja.

2.4

Jedro priporočil Komisije je prizadevanje za vseživljenjsko posodabljanje ključnih sposobnosti tudi pri odraslih. Posebno pozornost je treba nameniti tistim, ki so opredeljeni kot prednostna ciljna skupina v nacionalnem, regionalnem ali lokalnem smislu. Pri tem bi lahko lokalne in regionalne pobude za spodbujanje in informiranje manj izobraženih predstavljale pomemben prispevek. Gre za to, da je treba graditi na znanju državljanov, njihovih izkušnjah in interesih, in ne izhajati iz njihovih šibkosti in pomanjkljivosti.

2.5

Učinek priporočil Komisije na spremembe v gospodarskem, družbenem, kulturnem in drugih procesih bo odvisen od konkretnih in takojšnjih ukrepov na nacionalni, regionalni in lokalni ravni. Zato Odbor regij meni, da je treba reformirati izobraževalne sisteme za formalno, neformalno in priložnostno učenje. Ti programi naj bi obsegali vse ravni s ciljem približati te sisteme potrebam na trgu dela EU ter zahtevam strategije za vseživljenjsko učenje.

2.6

Razlike med spoloma so pri udeležbi in rezultatih izobraževanja pomembni dejavniki, ki jih je treba nacionalno, regionalno in lokalno opazovati ter odpraviti. Dekleta in ženske je treba spodbujati k študiju tehnologije in znanosti. Na drugih področjih pa spodbudo potrebujejo moški. V številnih regijah in občinah so predvsem moški tisti, ki prekinejo izobraževanje in kažejo manj motivacije in naklonjenosti do nadaljnjega izobraževanja.

2.7

Po mnenju Odbora bi lahko predlogi, ki jih je državam članicam predložila Komisija, igrali pomembno vlogo katalizatorja pri spodbujanju izobraževalnih sistemov k hitrejšemu in bolj usmerjenemu pristopu v Evropi, da bi tako dosegli skupne cilje na področju konkurenčnosti, socialnih standardov in participacije. Odbor regij to podpira in želi dodati naslednje:

2.8.1

Odbor regij poudarja, da je že v zgodnjem otroštvu zelo pomembno otrokom zagotoviti učinkovito podporo in usmerjen razvoj, ki nikakor ne sme vzbujati strahu pred neuspehom. Poleg tega mora šola s pomočjo formalnega, neformalnega in priložnostnega učenja ustvariti osnovo za nenehno, vseživljenjsko učenje. Pomembno se je zavedati, da se otroci in mladi učijo različno; zorijo neenakomerno hitro in potrebujejo različno dolgo, da dosežejo cilje. To predstavlja velik izziv za oblikovanje sistemov izobraževanja in usposabljanje učiteljev.

2.8.2

Otrokom in mladim s posebnimi potrebami, na primer zaradi invalidnosti, je treba posvetiti posebno pozornost, da se bodo lahko skupaj z drugimi otroki vživeli v družbo.

2.9.1

Odbor regij pozdravlja, da Komisija v besedilu opozarja na zapostavljene učence in ocenjuje, da je izobraževalna prikrajšanost pogostokrat rezultat osebnih, socialnih, kulturnih in gospodarskih dejavnikov ter jo je treba odpraviti v sodelovanju z drugimi sektorji družbe. Prednostna naloga Odbora je učinkovito odstranjevanje ovir, ki otežujejo dostop do zaposlovanja, izobraževanja in drugih možnosti za nadaljnji razvoj.

2.9.2

Odbor meni, da je nujno potrebno, da imajo vsi šolarji, ne glede na njihovo ozadje, takšne temeljne pogoje, da dosežejo izobraževalne cilje in šolanja ne prekinejo predčasno. Za to so potrebne posebne pobude in podpora, ki izvirajo iz temeljnih pogojev in potreb posameznega šolarja.

2.9.3

EU ne bo uresničila zahtevnih ciljev, ki si jih je zastavila, če bodo ljudje izključeni iz delovnih mest ter nadaljnjih dosežkov zaradi svoje spolne pripadnosti, invalidnosti, kulturnega ali etničnega ozadja, starosti ali iz drugih razlogov. Pri spodbujanju strategije za nediskriminacijo in enake možnosti ter zagotavljanju enakih možnosti in pravic za vse ljudi igrajo lokalne in regionalne oblasti pomembno vlogo.

2.9.4

Odbor meni, da je zaželeno čezmejno, prepleteno sodelovanje evropskih regij in občin s ciljem izmenjati izkušnje in razširiti znanje v skladu s pobudo R3L. Potrebna je tematska obravnava teh vprašanj, nenehen razvoj metod, prenos znanja in utrditev.

2.10.1

Odbor regij meni, da je ta predlog pomemben, vendar pa je treba opozoriti, da se potrebe med posameznimi regijami in državami pogosto razlikujejo in zato je treba izbrati različne pristope, če želimo doseči vse državljane. Zato je treba poudariti, da je prednostne skupine treba ugotavljati pogosto prav na lokalni in regionalni ravni. Lahko bi na primer poglobili sodelovanje z organizacijami, ki imajo izkušnje z izobraževanjem odraslih, ter s socialnimi partnerji.

2.10.2

Odbor regij meni, da je treba v okviru prednostno opredeljenih ciljnih skupin posebno pozornost nameniti kategoriji zaposlenih v lokalnih in regionalnih oblasteh v skladu z njihovimi javnimi nalogami, ki jih opravljajo, tako da bodo ključne sposobnosti lahko razvijali in nadgrajevali skozi celotno delovno življenje.

2.11.1

Odbor regij je že predhodno (13) opozoril na pomen mobilizacije virov na lokalni in regionalni ravni za podporo vseživljenjskega učenja in poudaril, da je razpravo treba začeti na lokalni in regionalni ravni. V svojem mnenju je opozoril na to, da je treba prostorski dostop obravnavati tudi v povezavi z drugimi ukrepi za lažji dostop posameznikov, tako kar zadeva obliko kot tudi lokacijo. To bi lahko potekalo na primer tako, da bi zagotavljali dejavnosti čez dan, zvečer in ob koncu tedna. Možni so tudi poletni čas in običajno dela prosti dnevi. Nadaljnje možnosti bi bile pogostejši začetki tečajev, študij na daljavo ali prilagojeno vodeno učenje. Priporočljivo bi bilo udeležencem omogočiti tudi finančne pogoje za nadaljnje izobraževanje. Upoštevati bi bilo treba tudi zunajšolsko izobraževanje, ki se izvaja v različnih oblikah izven formalnih šolskih struktur.

2.11.2

V zvezi z infrastrukturami Odbor ne vidi potrebe po splošnih in standardiziranih oblikah učnih centrov. Namesto tega je — glede na lokalne okoliščine in potrebe — treba čim bolj posegati po že obstoječih infrastrukturah.

2.12.1

V tej točki Odbor regij vidi velik dejavnik uspeha za razvoj na lokalni in regionalni ravni, kajti ravno tu je odločilnega pomena, da se različna politična področja združijo z lokalno in regionalno ravnjo — kot na primer ekonomska politika, politika izobraževanja, trga dela, integracijska politika in socialna politika, ter da se prepreči ozkoglednost. Pri tem je pomembno, da sta področja odgovornosti in pristojnosti med seboj tesno povezana. Odbor regij meni, da so pri tem potrebna finančna sredstva ter njihova prožnejša uporaba, da se bodo lahko izvajale pobude v okviru celostnega akcijskega programa za vseživljenjsko učenje. Vzajemno delovanje družbe, delovnega sveta in visokošolskega izobraževanja je ključni dejavnik za rast v regijah in občinah.

2.13.1

Odbor regij pozdravlja predlog o ključnih sposobnostih za vseživljenjsko učenje. S tem je vprašanje, katere temeljne kvalifikacije mora imeti posameznik, da lahko živi v družbi znanja, postavljeno v središče. Te ključne sposobnosti lahko usmerjajo razpravo o prihodnjih potrebah po sposobnostih tako na evropski in nacionalni ravni, kot tudi na regionalni in lokalni. V Evropi je to vprašanje posebno pomembno za dosego ciljev lizbonske strategije. Ravno na lokalni in regionalni ravni se vprašanja sposobnosti povežejo s prakso.

2.13.2

Odbor regij priznava, da je treba o sposobnostih neprestano razpravljati ter jih obravnavati v okviru stalnega dialoga in nenehnega razvoja. Tako obsegata področji „socialna sposobnost in državljanska sposobnost“ vrsto različnih vidikov, ki bi jih bilo treba kasneje vsekakor nadalje razvijati ali diferencirati. Nekatere ključne sposobnosti pa so med seboj tesno povezane.

2.13.3

Odbor regij pozdravlja nadaljnji razvoj predloga o ključnih sposobnostih v Komisiji. Podpira predlog o ključnih sposobnostih, ki ga je pripravila Komisija.

2.13.4

V nadaljevanju Odbor podrobneje obravnava predlagane ključne sposobnosti.

—

znanje maternega jezika,

—

znanje tujih jezikov,

—

znanje matematike ter osnovna znanja naravoslovja in tehnologije,

—

računalniška pismenost,

—

sposobnost učenja,

—

socialna sposobnost in državljanska sposobnost,

—

podjetnost in podjetniška sposobnost,

—

sposobnost kulturnega izražanja.

3.1.1

Odbor regij se strinja s Komisijo glede pomena znanja maternega jezika v govorni in pisni obliki.

3.1.2

Materni jezik je temelj za vse kasnejše učne procese, sposobnost izražanja in identiteto. Tako so dobro znanje in spretnosti v maternem jeziku osnova učenja. Jezik ustvarja podlago za pridobivanje informacij in omogoča komunikacijo s soljudmi ter s tem predstavlja osnovo za participacijo in prevzem odgovornosti.

3.1.3

Odbor želi poudariti, da bi morale Komisija in nacionalne agencije na območjih, kjer se govorijo manj razširjeni in trenutno redkeje učeni jeziki, tesneje sodelovati z lokalnimi in regionalnimi oblastmi, da bi državljane spodbudile k učenju teh jezikov (14).

3.2.1

V Evropi prihodnosti bo znanje več jezikov vedno bolj nujno potrebno. Omogoča poglobljene stike s pridobivanjem boljšega razumevanja kulture, običajev in življenjskih razmer v drugih državah. Predstavlja tudi pomemben pogoj za študije na višji ravni in predpogoj za večjo mobilnost na trgu dela. Že sedaj so jezikovna območja Evrope v medsebojni odvisnosti. Izmenjava med državami narašča, gospodarstva so vedno bolj tesno prepletena med seboj, proizvodnja blaga in storitev pa vedno pogosteje poteka prek državnih in jezikovnih meja. Odbor regij poudarja, da je treba jezikovno raznolikost Evrope obravnavati kot prednost.

3.3.1

Odbor meni, da je pomembno, da se znanja na področju matematike, znanosti in tehnologije učencem posredujejo tako, da jih bodo motivirala in bodo v njih videli smoter. Matematika je lahko pripomoček za druge predmete, kot so fizika, kemija, biologija in družboslovni predmeti. Matematične spretnosti in znanja so lahko celo naravni sestavni del modernega pristopa k izobraževanju. Znanstvena sposobnost je pomembna, ker med drugim lahko pomaga pri prepoznavanju in razumevanju povezave med vzroki in posledicami ter pravilnosti informacij. Za aktivno državljansko sposobnost je nujno potrebno osnovno znanje na področju matematike in znanosti. Znanje na področju tehnologije bi morali razvijati na podlagi izkušenj žensk in moških. Pomembno je tudi pokazati, kako predstave in tradicije vplivajo na pojmovanje, kaj je na področju tehnologije „ženskega“ in kaj „moškega“.

3.3.2

V okviru evropskega raziskovalnega prostora si je poleg tega treba prizadevati za povečanje zanimanja mladih in žensk za poklice na področju znanosti in tehnologije. Vsem državljanom mora biti na voljo zanesljiva in nujna uporaba tehnologije informacijske družbe. Razvoj t. i. znanstvenih parkov je zanimiv način za povečanje privlačnosti študija znanosti in tehnologije.

3.4.1

V celotni Evropski uniji je treba za vse skupine oblikovati nediskriminacijsko informacijsko strukturo za računalniško pismenost. Odbor regij pripisuje velik pomen spodbujanju socialno in geografsko uravnotežene informacijske družbe, ki zagotavlja, da se državljani naučijo spretnosti, potrebne za življenje in delo v računalniški dobi. Obvladovanje velikih količin informacij in reševanje zapletenih problemov tako postaja nujno potrebna sposobnost za vedno več ljudi.

3.5.1

Sposobnost učenja pomeni, da posameznik razvije stališče in pristop do svojega učenja ter način pridobivanja novih znanj. To pomeni, da se zaveda samega sebe in ve, kako ravnati v različnih situacijah učenja, katera metoda učenja je zanj najustreznejša, katere so njegove odlike ter na katerih področjih lahko doseže izboljšave. Pri tem igrata vlogo tudi motivacija in samozaupanje. Kajti strategija vseživljenjskega učenja izhaja iz stališča tistega, ki se uči, njena osnova pa je domneva, da proces učenja poteka na različne načine in v različnih okoliščinah. Vključuje sposobnost ponovnega učenja in učenja novih stvari. Pri tem gre tudi za nadgrajevanje obstoječih znanj, usposobljenosti in predhodnih življenjskih izkušenj, urjenje svojih sposobnosti ter uporabo in razvoj slednjih v številnih novih okoliščinah.

3.5.2

Odbor regij temu pojavu pripisuje zelo velik pomen za družbo znanja. Zlasti pomembno je, da se bodoči učiteljski kadri v okviru svojega izobraževanja pripravijo na ta način dela. To vprašanje se po svoji naravi razlikuje od ostalih ključnih sposobnosti, kajti povezano je s sposobnostmi za razvoj vseh ostalih ključnih sposobnosti. Odbor regij zato meni, da je to ključno sposobnost treba poudariti in jo navesti pred vsemi drugimi.

3.6.1

Pojma „socialna sposobnost“ in „državljanska sposobnost“ temeljita na večplastnem kompleksu vprašanj, ki po mnenju Odbora zasluži veliko pozornost. Delno gre za razvoj osebnih lastnosti in sposobnosti vzpostavljanja stikov z drugimi ljudmi. Razvita komunikacijska sposobnost je, na splošno povedano, vedno bolj pomembna lastnost v delovnem in družbenem življenju, značilnem za družbo znanja. Vključuje tudi medkulturno razumevanje.

3.6.2

To področje sposobnosti obsega socialne vidike v tem smislu, da se posameznik pojmuje kot vir zase, za svojo družino in svoje okolje.

3.6.3

Opozoriti bi bilo treba tudi na medicinske vidike, na primer razumevanje pomena zdravega načina življenja, vprašanje telesnega in duševnega zdravja ter aktivnega načina življenja. Medtem ko medicina vedno bolj napreduje, se zaradi napačne prehrane in premalo gibanja v mnogih družbah slabša zdravstveno stanje otrok in mladih. Če na tem področju ne bo ukrepanja, se lahko obeta kritično stanje.

3.6.4

Nadaljnji zelo pomemben vidik je vloga državljana v družbi. Vključuje vprašanje razumevanja demokracije, pravic in obveznosti posameznika. Vse te dejavnike je možno spodbujati na lokalni in regionalni ravni. Odbor predlaga, da se opredelitev dopolni in poudari, kako pomembno je, da državljani poznajo zgodovino EU, njene cilje, ključna dejstva o Pogodbi o EU in odnosih z državami članicami, težave in napredek v zvezi s sprejetjem evropske ustave in tudi načela različnih političnih področij.

3.6.5

Pomen trajnostnega razvoja in razumevanje odgovornosti za naše skupno okolje sta vidika, ki ju je v zvezi s tem po mnenju Odbora regij treba izrecno poudariti.

3.7.1

Pri podjetnosti in podjetniški sposobnosti gre v bistvu za dejavno naravnanost, torej za prenos zamisli v dejanja. Zato mora šolski sistem pravočasno podpreti takšno aktivno miselnost in razviti oblike dela, ki na tem področju zagotavljajo ustrezno osnovo. Odbor poudarja, kako pomembno je izkoriščanje potenciala žensk in etničnih manjšin z obetavnimi poslovnimi zamislimi za ustanavljanje podjetij. Tudi za dostop žensk do novih tehnologij je občasno potrebna aktivna podpora različnih vladnih in upravnih ravni. Te vrste prizadevanj lahko skupaj z aktivno politiko trga dela v mnogih delih Evrope zmanjšajo vrzel v stopnji zaposlenosti med spoloma. Za gospodarsko prihodnost in blaginjo Evropske unije je to odločilnega pomena (15).

3.8.1

Odbor regij meni, da je zelo pomembno razumeti in ohranjati kulturno in jezikovno raznolikost v Evropi (16). To vključuje uporabo različnih oblik izražanja, kot so glasba, umetnost, literatura in jezik za proces učenja in razvoja človeka. Na splošno povedano je pomembno, da se izkoristijo različni vidiki in pristopi ljudi.

3.8.2

V okviru tega Odbor regij poudarja zgodovinsko perspektivo, torej, kako so stiki med posameznimi deli Evrope v različnih dobah spodbujali razvoj. Že najmanj pet desetletij upravičeno obstaja zamisel o skupnosti evropskih ljudstev, ki je sedaj uresničena v okviru Evropske unije.

3.9.1

Odbor regij meni, da je primerno na podlagi priporočil Komisije spremljati in podpirati prihodnji razvoj, ter spodbuja prihodnje sodelovanje s Komisijo pri teh vprašanjih.

3.9.2

Odbor regij podpira ključne sposobnosti za vseživljenjsko učenje, ki jih predlaga Komisija, in se zavzema, da bi jih obravnavali v okviru stalnega dialoga in nenehnega razvoja.

3.9.3

Odbor se zavzema, da bi ključni sposobnosti „sposobnosti učenja“ dali prednost pred drugimi, saj vsebuje temeljno stališče do lastnega učenja in s tem tudi različne načine za pridobivanje novih znanj. S tem ustvarja predpogoje za razvoj ostalih predlaganih ključnih sposobnosti.

3.9.4

Ključna sposobnost „socialna sposobnost in državljanska sposobnost“ bi morala obsegati tudi pomen trajnostnega razvoja in razumevanje odgovornosti za naše skupno okolje.

3.9.5

Odbor regij pripisuje velik pomen pridobivanju sposobnosti kulturnega izražanja, ki predstavlja temelj za sprejemanje raznolikosti evropskih jezikov in kultur, njihovo razumevanje in obogatitev, ki jo lahko prinesejo vsakemu evropskemu državljanu.

22.9.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 229/29

1)

Prenovljena in sodobna evropska industrijska politika, ki je usmerjena v spodbujanje konkurenčnosti EU industrije, je glavna prednostna naloga strategije za rast in zaposlovanje. Z njo povezana problematika je dejansko prisotna v vseh regijah EU in dinamika procesov, ki jih sproža, je velika in neizbežna. OR zato izraža zadovoljstvo glede načrtov Komisije in tudi namena, da z odločnimi ukrepi olajša izvajanje potrebnih reform.

2)

Zaradi hitrih sprememb v svetovnem gospodarstvu je treba nujno ukrepati. Konkurenčni položaj evropske industrije je pod močni pritiski, zaradi česar prenova evropske industrijske politike poteka bolj enakomerno in z večjo dinamiko. OR ceni sprejetje obveznosti, ki jih je Komisija zahtevala in tudi dobila od organizacij številnih sektorjev, vendar se sprašuje, če bo to izhodišče dovolj za ukrepanje. V okviru konkurenčnosti svetovnega gospodarstva bo Evropa v prihodnosti svojo moč osredotočila na konkurenčne regije, ki jih v tem mnenju označujemo z izrazom „valley“ in temeljijo na konceptu znane „Silicon Valley“ in na filozofiji Svetovnega gospodarskega foruma. Te evropske „valleys“, ki temeljijo na starejših industrijah in sektorjih, bodo v prihodnosti gibalo gospodarskega in družbenega razcveta.

3)

Primeri takšnih „valleys“ so regije Stockholma, Cambridgea, Bavarske, Rona-Alpe in jugovzhoda Nizozemske ter regije v polnem razcvetu, kot so Värmland, Riga in Saška-Anhalt. OR poziva Komisijo, da ta koncept uvede v jedro prenovljene industrijske politike in s tem bolje predvidi oblikovanje regionalnih gospodarskih struktur v Evropi. To zahteva pripravo precej bolj učinkovitih predlogov; sedanji predlogi, ki določajo zgolj „okvirne pogoje“, so premalo inovativni. Nova evropska industrijska politika se mora osredotočati predvsem na spodbujanje medsektorskega razvoja, ki vodi k novim kombinacijam med tehnologijo-proizvodom in trgom.

4)

OR v tem mnenju navaja več konkretnih predlogov za povečanje učinkovitosti in spodbujanje večjega vključevanja instrumentov EU. V času prihajajočega predsedovanja Nemčije bi bilo treba oblikovati trdno podlago za ukrepe na tem področju. OR poziva Komisijo in Parlament, da predlagata inovativno in odločno politiko;

1.1

Komisija v svojem delovnem načrtu predstavlja sedem glavnih medsektorskih političnih pobud za soočenje s skupnimi izzivi različnih skupin industrij in krepitev sinergije med različnimi političnimi področji:

1.2

Vsi ukrepi, brez izjeme, so ključnega pomena za povečanje konkurenčnosti evropske industrije. Na splošno Odbor regij v celoti podpira te predloge. Zahteva le, da se posebna pozornost nameni upravljanju strukturnih sprememb v industriji, prav toliko pozornosti pa bi bilo treba nameniti tudi novemu programu poenostavitve zakonodaje. V tem okviru je to bistvenega pomena: EU mora podpirati in spodbujati novo politiko, ki izhaja iz regij. Konkurenčnost Evropske unije mora biti v središču razprave o načinu soočanja z izzivi in s priložnostmi globalizacije, če želimo zagotoviti blaginjo naših otrok. Zavračamo vsak zaščitniški pristop, ki je usmerjen v preteklost in teži k ohranjanju preteklih dosežkov. Pobude, kot je sklad za prilagajanje na globalizacijo, ki ga predlaga Komisija, ne smejo biti zaščitniške, temveč morajo spodbujati razvoj, na primer usposabljanje za nove obetavne sektorje.

1.3

OR zahteva tesnejšo povezavo z regionalno politiko Komisije na področju inovativnosti, ki se prav tako močno osredotoča na regionalna združenja in nove oblike sodelovanja. V Evropi obstaja več dobrih primerov sodelovanja med Komisijo in regijami; omenimo lahko predvsem akcijski program za inovativnost 2005-2010 pokrajine Severni Brabant, ki se imenuje „Connecting, creating and enabling winners“.

1.4

Priprava medsektorskih pobud bo omogočila predvsem razvoj sodobne in bolje integrirane evropske industrijske politike. S tem v zvezi želimo na kratko pojasniti nekaj predlaganih ukrepov in predvsem poudariti, kako bi bilo mogoče izkoristiti prednosti, ki jih ponuja celovitejši pristop.

1.5

Energija in okolje bosta v prihodnjih letih prednostni temi na svetovni ravni.

Komisija mora okrepiti prizadevanja, ki so potrebna za oblikovanje okolja, v katerem bodo ovire postale priložnosti. Ta področja ponujajo nove obetavne trge in zanimive poti za industrijsko politiko in raziskave EU.

Ta pristop bi omogočil, da se energija in trajnostni razvoj ne obravnavata ločeno, temveč sta resnično sestavni del industrijske in inovativne politike. Več pozornosti bi bilo treba posvetiti razvoju alternativnih virov energije. Cena energije predstavlja pomemben del stroškov naše industrije. OR poziva države članice k večji medsebojni povezanosti, da bo liberalizacija energetskega trga evropski industriji omogočila nakup plina in elektrike po vsej Evropi. Če so lokalne in regionalne skupnosti delničarji podjetij za oskrbo z energijo lahko učinkovito prispeva k oblikovanju pravičnih pogojev na evropski ravni.

1.6

OR vztraja, da se nova industrijska politika obravnava v okviru lizbonske strategije in globalizacije. Proces prestrukturiranja v regijah in državah so posledice tega razvoja. Kot je OR poudaril v mnenju o prestrukturiranju in selitvi proizvodnje (CdR 148/2005 fin), je treba zagotoviti dobro upravljanje prestrukturiranja (s tem v zvezi glej našo prejšnjo opombo o ustanovitvi sklada za prilagajanje na globalizacijo, katerega cilj bi bil razvoj in ne zaščita. V okviru ukrepanja v Bruslju je pomembno spodbujanje ekonomske in socialne kohezije, ki mora biti eden od temeljev učinkovitega in prožnejšega trga delovne sile. Priporočljivo bi bilo dati več poudarka „socialni inovativnosti“, ki je obravnavana v tem dokumentu. Ključno vprašanje je, kako ukrepati, da bi se lahko evropski delavci, ne glede na svoj položaj, bolje soočili s prestrukturiranjem, ki je včasih radikalno, ne da bi bili pri tem žrtve strukturne brezposelnosti.

1.7

Povečanje produktivnosti dela, stopnje zaposlenosti in mobilnosti trga dela je ključnega pomena za konkurenčnost Evropske unije. Temu je treba nameniti večjo pozornost tako politikam držav članic kot programom in strukturnim skladom EU. Poleg tega je treba omogočiti lažji (začasni) dostop na evropski trg delovne sile državljanom tretjih držav, ki imajo visoko stopnjo izobrazbe, saj bo takšna liberalizacija prispevala tudi h konkurenčnosti Evrope.

1.8

OR ugotavlja, da imajo nekateri pomembni proizvodni sektorji še vedno precejšnje prednosti pred njihovimi konkurenti, pa vendar prav tako občutijo negativne učinke globalizacije. Ustrezno varstvo intelektualne in industrijske lastnine je ključnega pomena za konkurenčni položaj EU. Varstvo intelektualne lastnine spodbuja inovativnost in razvoj novih vrst podjetij. Ureditveni okvir mora biti prilagojen hitrim tehnološkim in družbenim spremembam. Zakonodaja na tem področju mora biti jasna in mora zagotavljati pravno varnost. Pravila morajo biti prilagojena in se izvajati na evropski (zakonodaja Skupnosti) in tudi svetovni ravni (STO, TRIPS-trgovinski vidiki pravic intelektualne lastnine). Številni podjetniki malih in srednjih podjetij (MSP), ki so gonilo inovativnosti, se še vedno ne znajo odzvati na kršitve njihovih intelektualnih pravic. Izjemno visoki stroški zaščite patentov v Evropi, ki so veliko višji kot na primer v Združenih državah Amerike, predstavljajo veliko težavo za številna MSP. V zvezi s stroški zahteve za podelitev patenta, pa je najpomembnejše, da se po tridesetih letih razprav končno oblikuje patent Skupnosti. Pet let po predstavitvi konkretnega predloga Evropske komisije ta zadeva zaradi nesoglasja glede jezikovne ureditve še vedno miruje v Svetu. OR poziva Evropsko komisijo, da v skladu s členom 95 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti predstavi direktivo o usklajevanju. Direktiva bi z uvedbo načela medsebojnega priznavanja omogočila ohranitev nacionalnih ureditev na področju patentov. Z omejitvijo števila jezikov na jezik zadevne države članice in na angleščino bi lahko precej zmanjšali stroške patenta Skupnosti, kar bi bilo zelo koristno za vse, predvsem pa za MSP. Poleg tega bi bilo treba zmanjšati pristojbine za vzdrževanje patenta, ki se jih plačuje v mnogih državah EU in ki ne spodbujajo razvoja inovacij.

1.9

7. okvirni program in program za konkurenčnost in inovativnost Skupnosti (PKI) imata v povezavi s strukturnimi skladi ključno vlogo pri spodbujanju in usmerjanju. Sredstva 7. okvirnega programa so nujno potrebna za zagotavljanje konkurenčnega položaja EU in krepitev na področju tehnologije razvitih regij. Z opredelitvijo finančne perspektive se proračunska sredstva ne smejo zmanjšati.

1.10

Mnenje izrecno zahteva, da se osredotočimo na spodbujanje oblikovanja regionalnih gospodarskih struktur v Evropi (evropskih „valleys“). Zato je ključnega pomena, da se lahko strukturni skladi in okvirni programi, kot sta 7. okvirni program in PKI, v regijah v večji meri uporabljajo kombinirano. OR poziva Komisijo, da predstavi konkretne predloge na tem področju.

Sredstva je med drugim treba usmeriti v vrhunske raziskave, katerih cilj je spodbujanje kulture odprte inovativnosti in oblikovanje grozdov v regijah.

1.11

Oblikovanje trajnega gospodarskega modela tehnološko najbolj razvite regije zahteva več kot le obsežne naložbe v raziskave, kar so med drugim že pokazale izkušnje v regiji Brainport Eindhoven. Spodbujanje zelo različne uporabe določenih znanj v več inovacijskih verigah omogoča ustvarjanje novih delovnih mest na vseh ravneh in utrditev znanja v regiji. Majhna in srednja podjetja imajo tako kot oblikovalci znanja pravico do enakih spodbud. OR poziva Evropsko komisijo, da evropske programe in strukturne sklade uporablja bolj (ciljno) usmerjeno in kot multiplikatorje za spodbujanje nekaj inovacijskih verig v vsaki regiji. To bi omogočilo oblikovanje številnih novih delovnih mest za osebe s srednješolsko poklicno izobrazbo, visokošolsko strokovno in univerzitetno izobrazbo.

1.12

V zvezi s prejšnjo točko OR zahteva, da se je treba osredotočiti predvsem na dostop majhnih in srednjih podjetij do okvirnih programov in evropskih skladov. Menimo, da je to velik problem in da imajo brez poenostavitve postopkov prizadevanja za spodbujanje MSP le malo možnosti za uspeh. Treba je ustvariti kulturo bolj odprte inovativnosti, ki bo MSP omogočala lažji dostop do sredstev in bolj celovitih projektov.

1.13

Izkušnje regionalne politike na področju inovativnosti kažejo, da MSP koristi predvsem sodelovanje z velikimi podjetji. Zato vztrajamo, da se evropska industrijska politika bolj jasno osredotoči na medsebojno sodelovanje velikih podjetij (1) in MSP. Prav tako je pomembno sodelovanje med MSP in raziskovalnimi centri.

1.14

Za zaključek naj dodamo še ugotovitev o možnosti celovitejšega pristopa k evropski industrijski politiki. Predvsem si je treba prizadevati za povezovanje industrijske politike s politiko trajnostnega razvoja in socialne kohezije, kar je lahko pomemben izziv za Evropo. Komisija bo tako lahko v okviru razvoja trajne družbe znanja v Evropi prispevala k hitrejšemu razvoju novih oblik sodelovanja in kombinacij med proizvodom in trgom na področjih, kot so zdravstvena industrija (medicinsko-tehnične inovacije), okolje in energija, ki evropski industriji ponujajo nove, zanimive trge.

1.15

Prizadevanja za združevanje in specializacijo glavnih gospodarskih dejavnosti v Evropi smo že obravnavali. Ta tendenca se lahko okrepi tudi na drugih političnih področjih, na primer na področju urejanja okolja in posodabljanja infrastrukture. Evropska politika bi se morala bolj osredotočiti na ustvarjanje ustreznih pogojev, ki so ugodni za nastanek mednarodnih (čezmejnih) centrov odličnosti, povezanih s sodobno evropsko infrastrukturo, ki povečuje njihovo dostopnost. Poleg tega je treba podpreti zamisel predsednika Komisije g. Barrosa o ustanovitvi evropske univerze (EIT- Evropski tehnološki inštitut). Tehnološki inštitut odličnosti v Evropski uniji bo preprečil nov beg možganov v druge dele sveta. Čas je, da EU ustanovi inštitut, ki bo lahko na primer tekmoval s tehnološkim inštitutom (MIT) iz Bostona.

1.16

Nove pobude, ki jih bo predlagala Komisija, so:

1.17

Sektorske študije, na katerih temelji delo Komisije, kažejo, da imajo številne evropske industrije možnost ostati konkurenčne na svetovni ravni. Za uspešnost industrije na mednarodni ravni je ključnega pomena njena sposobnost odzivanja na zahteve po znanju in inovativnosti v zvezi z novimi proizvodi in procesom proizvodnje.

1.18

Pomembno je, da EU in države članice ta proces sprememb in reforme še naprej trdno podpirajo. Ugotavljamo, da so sedanji okvirni programi EU v povezavi z (novimi) strukturnimi skladi instrument za učinkovito spodbujanje tega procesa.

1.19

V sektorjih kot sta strojna industrija in industrija sistemov sta koncentracija in masa ključna dejavnika pri opredeljevanju evropskih strateških načrtov. V tem okviru sta strateška načrta ENIAC in Artemis odločilnega pomena za evropske in nacionalne naložbe na tem področju.

1.20

Čeprav je treba stalno namenjati pozornost konkurenčnemu položaju različnih sektorjev, je pomembna ugotovitev tudi, da bo blaginja Evrope v prihodnosti vedno bolj odvisna od medsektorskih dejavnosti. Komisija mora tej točki posvetiti posebno pozornost. Industrijska politika lahko prispeva k hitrejšemu razvoju na tem področju s spodbujanjem „medsektorskega sodelovanja“, ki v skladu z opredelitvijo povzroča hiter napredek in izjemne inovacije na področju proizvodov in trgov. Ta proces se je začel pojavljati v nekaterih sektorjih, predvsem v živilski industriji in farmacevtskem sektorju (bioznanost), biomedicinski tehnologiji in tudi avtomobilskih sistemih in sistemih visoke tehnologije.

1.21

S tega vidika pa štiri širše kategorije, ki jih opredeljuje Komisija, ne pokrivajo dovolj področij. Na primer v bioznanstveno industrijo bi bilo treba vključiti pomembno področje „molekularne medicine“. Posebej bi bilo treba omeniti tudi nanoelektroniko in integrirane sisteme. Širši izraz, na primer „kreativna industrija“ bi ob upoštevanju njenega sedanjega razvoja morali uporabljati za označevanje industrije mode in oblikovanja.

1.22

Vse pomembnejše se zdi spodbujanje povezanih grozdov v okviru industrijskih dejavnosti in podpiranje novih industrijskih dejavnosti. Komisija bi morala to točko v svojem delovnem načrtu obravnavati bolj poglobljeno in jasno.

1.23

To kar imenujemo „model grozdov“, torej intenzivno in strukturirano sodelovanje med vlado, podjetji in institucijami znanja, predstavlja v tem okviru dejavnik uspeha, ki je ključen za vse inovativne regije Evrope, kot so Stockholm, Bavarska, Pariška regija (l'Île-de-France), Rona-Alpe in jugovzhod Nizozemske. Tak pristop zahteva močno podporo v okviru posodobljene in celovitejše evropske industrijske politike.

2.1

Delovni načrt Komisije, ki temelji na lizbonski strategiji in göteborških ciljih, predstavlja v tem pogledu povezano celoto. Kot smo opozorili že na več mestih, načrt vsebuje veliko dobrih, pomembnih prizadevanj. Redki so tisti, ki temu nasprotujejo. Vendar pa manjka jasna vizija prihodnosti glede sposobnosti Evrope, da se razlikuje od svojih konkurentov v drugih državah sveta.

2.2

OR priporoča oblikovanje vizije, ki bo delovala spodbujevalno in navdušujoče. Kje bo Evropa leta 2027? Kako se bo evropska industrija odzvala na zahteve iz leta 2006? Kako bodo naložbe v „inteligentne regije“ vodile do gospodarskega in socialnega razcveta v vseh državah članice EU? Kako bomo uspeli v trajnostni družbi znanja vprašanja v zvezi z energijo, okoljem, zdravstveno industrijo spremeniti v nove priložnosti in nove trge? In tako dalje in tako dalje.

2.3

OR priporoča osredotočenje na obetavne razvojne dosežke v različnih regijah s povezovanjem koncentracije gospodarskih dejavnosti in gospodarske specializacije, ki bosta v prihodnjih letih postali vse pomembnejši. Treba je upoštevati dejstvo, da bo spodbujanje vodilnih regij občutno prispevalo k gospodarski in socialni prenovi v širšem pomenu v vseh državah članicah EU.

2.4

V okviru nove industrijske politike EU bi bilo priporočljivo sprejeti merila za opredelitev prihodnjih vodilnih konkurenčnih regij tako na evropski ravni kot v vsaki državi članici, kar bi omogočilo usmeritev sredstev evropskih investicijskih programov v te regije, da se dopolnijo nacionalne in regionalne naložbe ter da se podpre tudi prodaja njihovih materialnih in nematerialnih proizvodov.

Prenovljena evropska industrijska politika, ki se osredotoča na obetavne razvojne dosežke in nove regionalne gospodarske strukture, mora v okviru „nove solidarnosti“ posebno pozornost nameniti spodbujanju regij, ki zaostajajo v razvoju. OR predlaga Komisiji, da uvede učinek finančnega vzvoda, ki, na primer, določa, da prejemniki prispevkov iz okvirnih programov in strukturnih skladov EU sklepajo medregionalna gospodarska partnerstva.

2.5

Spodbujanje za gospodarstvo najpomembnejših evropskih sektorjev, ki lahko tako dosežejo mednarodno raven, je in ostaja pomemben cilj evropske industrijske politike. Vendar pa bo blaginja v prihodnosti vse bolj odvisna od medsektorskih dejavnosti. Treba bi bilo izboljšati prepoznavnost neodvisnih razvojnih dosežkov, ki so navedeni v „širših kategorijah“ delovnega načrta Komisije.

2.6

Zato OR priporoča, da se nova industrijska politika Komisije bolj osredotoči na strateški pomen medsektorskega pristopa in prizna vlogo „medsektorskega sodelovanja“. Strukturirano sodelovanje med vlado, podjetji in institucijami znanja, ki ga opredeljuje izraz „trojna spirala“ je v tem okviru nujen pogoj. Model grozda je ena od glavnih značilnosti nove evropske industrijske politike.

2.7

Spodbujanje „medsektorskega sodelovanja“ se osredotoča na inovativnost in kombinacije med proizvodom in trgom, ki so popolnoma nove v industriji. To sodelovanje pa presega zgolj področje industrijskih sektorjev; sodelovanje z drugimi področji, socialnimi in ekonomskimi, omogoča namreč novo dinamiko. OR s tem v zvezi poudarja sodelovanje na področju umetnosti in kulture (ustvarjalna industrija), sodelovanje med kulturami (novo medkulturno podjetništvo) ali sodelovanje na področju poklicnega izobraževanja (novo strokovno znanje). EU ima lahko in celo mora imeti vlogo pri spodbujanju razvoja na teh področjih. OR zahteva, da Komisija temu nameni posebno pozornost v programih in strukturnih skladih.

2.8

V skladu s predlogi o medsektorskih ukrepih so potrebne smernice za celovitejši pristop evropske politike. Predlagali smo, da se poudarijo naslednje točke:

2.9

Delovni načrt Komisije upravičeno poudarja pomen inovativnosti majhnih in srednjih podjetij. Vendar pa so dejanske možnosti podjetij na tem področju močno odvisne od poenostavitve evropske zakonodaje. Trenutno oblikovani predlogi za MSP precej zmanjšujejo, na primer, možnosti denarnih pomoči za raziskave in razvoj MSP, kar je očitno v nasprotju s krepitvijo konkurenčnega položaja na svetovni ravni. Trenutno ameriška MSP namenjajo sedemkrat več denarja za raziskave in razvoj kot evropska MSP.

2.10

Kmalu ne bo več nobenega podjetja, ki bi uspelo izpolniti vse upravne zahteve EU za 15 % denarno pomoč. OR zato priporoča precejšnjo poenostavitev upravnih postopkov, kar bo omogočilo lažji dostop MSP do okvirnih programov in evropskih skladov. Vse predloge Komisije s tem v zvezi močno podpiramo.

V tem okviru bo sodelovanje lokalnih in regionalnih oblasti, ki so za MSP najbližja raven upravljanja, tem podjetjem olajšalo dostop do sredstev Skupnosti.

2.11

Poenostavitev predpisov in zmanjšanje upravnih stroškov zaradi evropskih predpisov in tudi temeljita analiza stroškov in koristi so nujni pogoj za uresničitev lizbonskih ciljev. Ocena učinka evropske zakonodaje na podjetja ima pri tem pomembno vlogo. Za zagotavljanje kakovosti te ocene učinka je ključnega pomena, da jo izvaja tretja, neodvisna stran. OR poziva Komisijo, da predstavi predloge v najkrajšem možnem času. Nizozemski mehanizem, ki temelji na neodvisnem revizijskem organu (Adviescollege Toetsing Administratieve Lasten, ACTAL), bi lahko predstavljal izhodišče.

22.9.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 229/34

1.1

pozdravlja novo okvirno strategijo kot pozitiven prispevek k spodbujanju jezikovne raznolikosti in kot dopolnjevanje sedanjih pobud Komisije za izboljšanje komunikacije med Evropsko unijo in njenimi državljani;

1.2

podpira tri glavne cilje Komisije: (1) spodbujati učenje jezikov in jezikovno raznolikost v družbi; (2) spodbujati zdravo večjezično gospodarstvo in (3) omogočiti državljanom dostop do zakonodaje Evropske unije, postopkov in informacij v njihovem jeziku;

1.3

toda meni, da sredstva, ki so na voljo, ne zadoščajo za tako pomembne cilje;

1.4

se strinja, da so za dodaten napredek na področju večjezičnosti odgovorne predvsem države članice ter njihove lokalne in regionalne oblasti, toda meni, da je potrebna izrecna podpora Komisije, da se okrepi ozaveščenost in poveča skladnost ukrepov na različnih ravneh in v EU;

1.5

poudarja pomembno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri izvajanju politike za spodbujanje večjezičnosti ter meni, da je to vlogo treba v sporočilu bolj poudariti;

1.6

poziva k večjemu priznavanju vloge pobratenih mest pri učenju jezikov in kulturni izmenjavi ter meni, da izrecno vključevanje prebivalstva na lokalni in regionalni ravni lahko EU približa svojim državljanom;

1.7

poleg tega meni, da so nadaljnji pomembni koraki k zmanjševanju vrzeli med EU in velikim številom njenih državljanov nedavna sprememba Uredbe 1/1958, v skladu s katero bo irščina 1. januarja 2007 postala uradni in delovni jezik EU, in sklepi Sveta z dne 13. junija 2005, ki dovoljujejo sklepanje upravnih dogovorov med organi in institucijami EU in državami članicami, ki dopuščajo uradno uporabo dodatnih jezikov, če so v ustavi države članice priznani kot uradni jezik na celotnem ozemlju ali delu ozemlja države članice in katerega uporaba kot nacionalni jezik je uradno dovoljena;

1.8

priznava pomemben prispevek sektorskih programov, kot so Socrates, Youth in Leonardo, ter celostnega programa za vseživljenjsko učenje pri spodbujanju učenja jezikov v Evropski uniji. Ti programi so dobri primeri ukrepov, ki pripomorejo k ustvarjanju večjezične družbe, vendar pa OR poudarja svoje stališče, da lahko Komisija na tem področju stori več;

1.9

v zvezi s tem Odbor pozdravlja dejstvo, da v sedanjem predlogu celostnega programa za vseživljenjsko učenje in usposabljanje Evropska komisija ne razlikuje med različnimi evropskimi jeziki, tako da program ni omejen le na uradne in delovne jezike Unije, kot velja sedaj;

1.10

meni, da je treba priseljencem dati kar največ možnosti, ki bodo spodbujale ohranjanje njihovega maternega jezika in učenje jezika ali jezikov države gostiteljice. Odbor meni, da je treba bogato kulturno in jezikovno raznolikost, ki jo priseljenci prinašajo v Evropsko unijo, jasneje priznati in da je minimalna zahteva zagotovitev poučevanja jezikov priseljencev. Odbor poudarja tudi potrebo po bolj specializiranem usposabljanju tolmačev za lažje sporazumevanje med priseljenskimi in gostiteljskimi skupnostmi.

1.11

se strinja, da morajo izobraževalni programi in strukture za usposabljanje učiteljev tujih jezikov odražati spreminjajoče se zahteve, s katerimi se soočajo učenci in študentje; zato z veseljem pričakuje priporočila Komisije o tem, kako posodobiti usposabljanje učiteljev jezikov in pripomočke za učenje jezikov;

1.12

podpira razvoj akademskega področja za večjezičnost in medkulturnost v evropski družbi ter pozdravlja predlog Komisije, da bi raziskave o jezikovni raznolikosti lahko spremljale mreže kateder s tega področja po vzoru uspešnega programa Jean Monnet;

1.13

se zaveda prednosti zgodnjega učenja jezikov pod pogojem, da so učitelji za to posebno usposobljeni, zato pozdravlja napovedano objavo študije Komisije o primerih dobre prakse pri zgodnjem učenju jezikov, za katero Odbor meni, da bi morala vključevati regionalni vidik, ter se zavzema zato, da se v okviru te študije upoštevajo dolgoletne regionalne izkušnje na tem področju;

1.14

poudarja, da bi lahko visokošolske institucije spodbujali k bolj dejavni vlogi pri spodbujanju večjezičnosti med študenti in zaposlenimi, pozdravil pa bi več projektov, kot je Evropska mreža za spodbujanje jezikov med vsemi študenti (The European Network for the promotion of Languages Among All Undergraduates (ENLU));

1.15

se strinja, da bi lahko visokošolske institucije imele bolj dejavno vlogo pri spodbujanju večkulturnosti v širši lokalni skupnosti z vzpostavljanjem vezi z lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter lokalnimi podjetji;

1.16

se strinja, da ima lahko v neangleško govorečih državah trend poučevanja v angleščini namesto v nacionalnem ali regionalnem jeziku nepredvidene posledice za vitalnost teh jezikov. Odbor poudarja nujnost obravnavanja tega vprašanja in pozdravlja predlog za podrobno preučitev tega pojava;

1.17

podpira predlog, da se države članice spodbudi k pripravi nacionalnih načrtov, ki bodo oblikovali, uskladili in usmerili ukrepe za spodbujanje večjezičnosti. Odbor meni, da bi ti načrti morali določiti jasne cilje za poučevanje jezikov v različnih fazah izobraževanja, spremljati pa bi jih morala stalna prizadevanja za večjo ozaveščenost o kulturnemu pomenu jezikovne raznolikosti. Lokalne in regionalne oblasti bi morale biti vključene v razvoj in izvajanje teh nacionalnih načrtov;

1.18

meni, da zaščita in spodbujanje manjšinskih (manj uporabljanih) in regionalnih jezikov krepita regionalno identiteto; Odbor priznava obstoječo podporo tem jezikom, vendar meni, da je zaradi njihovega manjšinskega in zato bolj ranljivega položaja posebno pozornost treba usmeriti na iskanje dodatnih načinov za zagotavljanje prihodnosti teh jezikov;

1.19

pozdravlja, da je Evropska komisija znanje tujih jezikov vključila med ključne sposobnosti, ki naj bi jih vsak evropski državljan pridobil v življenju, in poziva Komisijo, da pripravi ustrezna besedila za uresničevanje tega cilja v družbi.

1.20

meni, da bodo večje jezikovne spretnosti izboljšale sposobnost trženja podjetij EU in pozdravlja objavo študije v letu 2006 o vplivu pomanjkanja jezikovnih spretnosti na evropsko gospodarstvo. Toda Odbor meni, da bi študija morala predvsem obravnavati regionalne razlike v jezikovnih spretnostih in da bi morala biti priporočila široko dostopna. Odbor tudi podpira objavo seznama sistemov izdajanja spričeval o znanju jezika na spletnih straneh v letu 2006;

1.21

meni, da je treba krepiti prepletenost večjezičnosti in poklicnega izobraževanja za povečanje čezmejne mobilnosti delavcev, ki predstavlja instrument za izvajanje skupne politike zaposlovanja;

1.22

poudarja, da je v angleško govorečih državah EU prišlo do upada števila študentov jezikov. Eden izmed razlogov za ta upad je v tem, da domači govorci angleškega jezika menijo, da sta korist znanja tujih jezikov in njegova uporabnost v poklicu na trgu dela neznatna. Študentje znanja modernega jezika ne obravnavajo vedno kot bistveno veščino za začetek visokošolskega izobraževanja ali kariere. Čeprav Komisija obravnava načine za oblikovanje večjezičnega gospodarstva, Odbor znova poudarja, da je treba storiti več za povečanje ozaveščenosti o gospodarskih prednostih učenja jezikov;

1.23

poudarja pomen možnosti dostopa do informacij v številnih jezikih in zato pozdravlja vzpostavitev enotnega evropskega informacijskega prostora, ki bo ponujal jezikovno in kulturno raznoliko vsebino ter digitalne storitve;

1.24

meni, da je podnaslavljanje filmov in televizijskih programov možnost za spodbujanje učenja jezikov, in podpira nadaljnje proučevanje potenciala večje uporabe podnaslavljanja;

1.25

meni, da je treba programe usposabljanja v visokošolskem izobraževanju in drugod stalno posodabljati in da je zato organizacija konference o usposabljanju prevajalcev na univerzah v letu 2006 smiselna;

1.26

pozdravlja začetek vodilne pobude o digitalnih knjižnicah v sklopu i2010 in podpira pobude za usklajevanje dela evropskih raziskovalnih skupin na področju tehnologij človekovega jezika, strojnega prevajanja in oblikovanja jezikovnih virov.

1.27

priznava, da je Komisija v preteklih desetih letih razvila več pobud o večjezičnosti, da bi državljanom pomagala razumeti, kako nanje vpliva evropska zakonodaja, in pozdravlja predloge za nadgrajevanje teh pobud. Toda OR meni, da mora Komisija okrepiti informacijske kampanje in kampanje ozaveščanja, s katerimi državljane EU obvešča o svoji jezikovni in kulturni raznolikosti ter literarni in umetniški dediščini kot temelju skupnih vrednot. Pobude za krepitev ozaveščanja so bistvenega pomena za boljše poznavanje svoje dediščine v javnosti; zlasti pomembno pa je, da so namenjene mlajšim generacijam evropskih državljanov na vseh stopnjah formalnega in neformalnega izobraževanja;

1.28

podpira nadaljnje spodbujanje večjezičnosti na spletnem portalu Komisije (Europa) in v publikacijah Komisije. Odbor pozdravlja vzpostavitev jezikovnega portala na spletnem portalu Europa, ki bo zagotavljal informacije o večjezičnosti v Evropski uniji ter vključil nove portale, namenjene tistim, ki se učijo jezikov, in učiteljem jezikov. Odbor pozdravlja tudi odločitev Komisije za vzpostavitev internega omrežja za zagotovitev skladnega izvajanja politike večjezičnosti v vseh oddelkih;

1.29

vse evropske institucije opozarja na potrebo, da v svoji politiki komuniciranja z javnostjo in zlasti na spletnem portalu, posvečenem evropskim jezikom, upošteva obstoj evropskih jezikov v državah članicah EU, ki sicer niso uradni in delovni jeziki EU, a imajo z ustavo priznan status uradnega jezika. Odbor meni, da bi morala Evropska komisija v teh primerih te jezike vključiti v politiko komuniciranja z državljani;

1.30

kot pozitivno pobudo ocenjuje namen Komisije povečati vlogo svojih področnih uradov za prevajanje v državah članicah pri spodbujanju večjezičnosti, zlasti s prilagoditvijo sporočil Skupnosti za lokalno ciljno javnost;

1.31

priznava pomen spodbujanja ozaveščenosti o pomenu jezikovne raznolikosti in zato podpira organizacijo seminarjev o večjezičnosti na visoki ravni v državah članicah, ki bodo namenjeni novinarjem in drugim oblikovalcem javnega mnenja;

1.32

ocenjuje, da je organizacija mednarodnega tekmovanja v prevajanju med šolami v državah članicah pozitivna in smiselna pobuda, ter je pripravljen podpreti razvoj podobnega večjezičnega primerjalnega testiranja in tekmovanj za lokalne in regionalne oblasti po vsej EU;

1.33

pozdravlja predlog Komisije za ustanovitev skupine na visoki ravni za večjezičnost in podpira organizacijo ministrske konference o večjezičnosti ter meni, da bi moral biti Odbor povabljen k udeležbi.

2.1

glede na vlogo, ki jo imajo lokalni in regionalni organi pri spodbujanju kulture in jezika v svojih skupnostih, priporoča, da bi morala biti bolj jasno določena;

2.2

poziva k večjemu priznavanju vloge pobud, kot so dejavnosti evroregij in projekti pobratenih mest, pri spodbujanju učenja jezikov in kulturne izmenjave na lokalni ravni;

2.3

priporoča Komisiji, da dodatno krepi ozaveščanje o večjezičnosti in poveča skladnost ukrepov na različnih ravneh v EU ter se pri tem opre na dejstvo, da je znanje tujih jezikov vključeno med ključne sposobnosti, ki naj bi jih pridobil vsak evropski državljan;

2.4

poziva Komisijo, naj poveča svoj prispevek sektorskih programov, kot so Socrates, Youth in Leonardo, ter celostnega programa za vseživljenjsko učenje k spodbujanju učenja jezikov v Evropski uniji in pri tem posveti posebno pozornost mobilnosti študentov v okviru programa Erasmus;

2.5

daje pobudo drugim evropskim institucijam, da glede na pozitivne izkušnje Odbora regij pri uporabi so-uradnih jezikov preučijo možnost prevzema takšne ureditve;

2.6

priporoča, da lokalni in regionalni organi sami sodelujejo pri pobudah, v okviru katerih njihovi zaposleni glede na funkcijo, ki jo imajo pri spodbujanju evropske integracije in v okviru politike sodelovanja, pridobivajo, poglabljajo in izpopolnjujejo znanje tujih jezikov ter poziva te organe, da vključijo znanje tujih jezikov v svoje izobraževalne programe in projekte, če je to v njihovi pristojnosti;

2.7

priporoča, da se zagotovi večja podpora priseljenskim skupinam za učenje jezika države gostiteljice in tudi za spodbujanje ohranjanja jezika in kulture teh skupin, ter poziva k bolj jasni navedbi političnih ukrepov glede jezikov priseljencev, ki se lahko izvajajo s pomočjo sodelovanja in medsebojnega delovanja lokalnih organov, univerz in podjetij;

2.8

poudarja potrebo po bolj specializiranem usposabljanju tolmačev za lažje sporazumevanje med priseljenskimi in gostiteljskimi skupnostmi.

2.9

priporoča, da usposabljanje učiteljev jezikov postane prednostna naloga, in poziva Komisijo, da bolj jasno predstavi akcijski načrt za usposabljanje učiteljev jezikov na vseh ravneh;

2.10

priporoča, da Komisija bolj podrobno opredeli porazdelitev kateder za večjezičnost in medkulturnost po državah članicah;

2.11

poziva Komisijo k spodbujanju več projektov, ki spodbujajo vezi med visokošolskimi institucijami in širšo skupnostjo, vključno z lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter lokalnimi podjetji;

2.12

predlaga, da Komisija spodbuja večjezičnost v visokošolskem izobraževanju preko projektov, kot je Evropska mreža za spodbujanje jezikov med vsemi študenti (The European Network for the Promotion of Language Among All Undergraduates -ENLU);

2.13

poziva države članice, da v skladu s priporočilom Komisije sprejmejo nacionalne načrte za večjezičnost in kulturno raznolikost;

2.14

priporoča, da Komisija zagotovi jasne smernice, kako lahko države članice sprejmejo nacionalne načrte za večjezičnost;

2.15

priporoča, da se bolj jasno določi vloga regionalnih in manjšinskih jezikov pri ustvarjanju večjezične Evrope.

2.16

priporoča, da študija o pomanjkanju jezikovnih spretnosti v EU zlasti obravnava regionalne razlike v jezikovnih spretnostih, ter meni, da bi morala biti priporočila te študije dostopna širši javnosti;

2.17

poziva Komisijo h krepitvi kampanj za krepitev ozaveščenosti o gospodarskih in kulturnih prednostih učenja jezikov.

2.18

poziva Komisijo, da okrepi svoje informacijske kampanje in kampanje ozaveščanja, ki bodo državljane EU seznanjale z jezikovno in kulturno raznolikostjo, književno in umetniško dediščino EU ter s temeljem skupnih vrednot EU, in da nameni poseben poudarek krepitvi ozaveščanja mlajših rodov evropskih državljanov. Priporoča tudi, da bi bilo treba državljanom EU, ki se zaposlijo v drugi državi EU, nuditi več podpore pri učenju jezika države gostiteljice in tudi jezika, ki se uporablja v poklicu;

2.19

ponovno poudarja pomen ozaveščanja o pomenu jezikovne raznolikosti med oblikovalci javnega mnenja in zato poziva Komisijo, da dodatno okrepi kampanje ozaveščanja o večjezičnosti v tej skupini.

22.9.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 229/38

1)

je dejstvo, da se še vedno opravljajo prevozi s podstandardnimi ladjami in da so potrebni nadaljnji ukrepi za boj proti tistim državam zastave, klasifikacijskim zavodom, lastnikom ladij, upravljavcem ladij, zakupnikom, upravljavcem terminalov in poveljnikom ladij, ki še naprej poslujejo neodgovorno zaradi komercialnih koristi in ob tem ne spoštujejo mednarodnih predpisov in varnega ravnanja;

2)

so pomorske nezgode in incidenti, ki so povzročili izgube življenj in onesnaženje morja ter regionalnih in lokalnih obalnih in morskih območij, povzročili tudi velike gospodarske izgube, resno okoljsko škodo in veliko zaskrbljenost javnosti;

3)

je dinamičen in konkurenčen evropski pomorski prometni sistem zelo pomemben za regije in mesta — zlasti tista, ki so vključena v pomorsko industrijo, izvoz in gospodarske povezave;

4)

je treba zagotoviti skladnost s pomorsko strategijo EU in medsebojne sinergije ter potencial za zagotovitev realnih rešitev regionalnim in lokalnim oblastem;

5)

sta načeli subsidiarnosti in sorazmernosti pri ukrepih EU na področju prometa posebno pomembni, ker so pristojnosti za pripravo in izvajanje zakonodaje pogosto razdeljene med EU, države članice in regije;

6)

je dejstvo, da mora novi okvir zakonodajnih predlogov:

1.1

meni, da bo večja odgovornost držav zastave in uskladitev razlag konvencij IMO, vključno z vsemi dosedanjimi resolucijami skupščine in spremembami, v veliko korist evropskemu ladjevju;

1.2

meni, da so posebni predlogi za povečanje pritiska na podstandardne ladje in za nagrajevanje dobrega upravljanja ladij ter povečanje pritiska na države zastave, da spoštujejo svoje odgovornosti v okviru konvencij IMO, prava pot naprej;

1.3

se strinja z razveljavitvijo resolucije IMO A.847(20) in njeno zamenjavo z resolucijo IMO A.(…) (23), po kateri morajo države članice opravljati svoje dolžnosti države zastave učinkovito in dosledno v skladu s konvencijami IMO ter ob upoštevanju resolucije IMO A.(…)(23);

1.4

je prepričan, da je treba odpraviti gospodarska in socialna izkrivljanja ter najemanje premalo usposobljenega osebja, do česar je prišlo zaradi različnih razlag konvencij IMO v državah zastave;

1.5

meni, da je najboljši način za uskladitev razlag konvencij IMO, vključno z vsemi dosedanjimi resolucijami skupščine in spremembami, enotna uporaba teh konvencij v celotni EU kot jih razlaga IMO;

1.6

trdi, da bi morali biti učni načrti in zahteve za usposabljanje za pridobitev poklicne kvalifikacije na področju pomorstva usklajeni v celotni EU ter da bi morali biti sestavni del vzajemnega priznavanja spričeval o usposobljenosti;

1.7

je zaskrbljen zaradi možnosti in dejanske prakse zamenjave klasifikacijskega zavoda in/ali države zastave v primeru nesoglasja med lastnikom/upravljavcem ladje ter klasifikacijskim zavodom in/ali državo zastave glede vprašanj v zvezi z varnostjo, številom članov ladijske posadke, vzdrževanjem, opremo in delovanjem plovila;

1.8

predlaga, naj klasifikacijski zavodi in države zastave vztrajajo pri popolni skladnosti plovil s konvencijami IMO, preden pride do zamenjave klasifikacijskega zavoda in/ali zastave pri registraciji plovila. Poleg tega bi morala biti skladnost z resolucijami IMO predpogoj, da klasifikacijski zavod in/ali država zastave sprejme plovilo ter da plovilo ostane v svojem razredu in v registru;

1.9

se strinja, da se v to direktivo v celoti vključijo instrumenti, ki urejajo delo pomorščakov;

1.10

poudarja skrb v zvezi z delovnim časom pomorščakov, utrujenostjo zaradi stalnih nadur in nevarnostjo napak, nesreč, škode in morebitnega onesnaženja, povezanega s prenapornim delom in nezadostnim počitkom;

1.11

meni, da prepuščanje pravice do izvzema ladje iz uporabe osnovnih pravil države zastave zgolj posameznim upravam lahko povzroči in tudi dejansko povzroča različne ravni varnosti v državah članicah in izkrivljanje konkurence med državami zastav. Zato je treba pravico do izvzetja omejiti izključno na npr. vojaške ladje;

1.12

priporoča, da usklajene razlage tehničnih varnostnih standardov, ki trenutno veljajo za potniška plovila … v skladu s členom 12 Direktive Sveta 98/18/ES iz marca 1998, začnejo veljati za vse trgovske ladje in ribiška plovila;

1.13

želi, da bi pomorske oblasti čim bolj sodelovale z lokalnimi oblastmi, da bodo probleme v zvezi s pomorskim prometom in učinki na gospodarski in socialni razvoj ozemlja reševali v okviru celostnega pristopa;

1.14

soglaša, da morajo imeti pomorske uprave držav članic na razpolago ustrezna sredstva za izvajanje obveznosti držav zastave;

1.15

se strinja z določbo direktive o razvoju baze podatkov s ključnimi informacijami o ladjah, ki plujejo pod zastavo države članice, pa tudi o ladjah, ki niso več v registru države članice;

1.16

se strinja s sistemom pregledov in nadzora držav članic, ki ga je predlagala IMO, vendar zahteva, da je ta sistem obvezen in da se vključi v sistem za potrjevanje kakovosti v skladu s standardi ISO ali enakovrednimi standardi, ki jih je določila EK;

1.17

izraža zaskrbljenost zaradi kriminalizacije in obrekovanja poveljnikov ladij. Čeprav so v nekaterih primerih res krivi, je ta sum na splošno neutemeljen, neprimeren in zelo škodljiv za poklic, ki zahteva težko, stresno in pogosto tudi nevarno delo;

1.18

izraža skrb zaradi možnega zmanjšanja „pravice do neškodljivega prehoda“ in „svobodne plovbe“ ladij, ki plujejo skozi vode evropskih držav in ne pristanejo v enem od njihovih pristanišč. Te pravice je zaradi varnosti treba spoštovati v največji meri. Sektorju pomorskih prevozov je treba pojasniti, da so plovila pri prehodu dolžna pluti pravilno in spoštovati predpise služb za pomorski promet ter upoštevati postopke poročanja;

1.19

je zaskrbljen zaradi morebitnega dodatnega upravnega bremena za višje častnike, če bi morali poročati, da je potrebna inšpekcija, in zagotoviti potrdilo o zavarovanju. Predlog IMO za zmanjšanje števila pregledov potrdil z racionalizacijo postopka — s postopkom spletnega elektronskega potrdila — je treba razširiti še na zavarovanje in postati mora obvezen. Ugotovitev 1.18 velja tudi za predlagano direktivo o pomorski inšpekciji.

—

les na krovu se v slabem vremenu lahko premika,

—

pozimi lahko les na krovu zmrzne.

2.1

meni, da sta krepitev in izboljševanje učinkovitosti pomorske inšpekcije koristni za skupnost;

2.2

se strinja, da bo imela krepitev nadzora nad ladjami neposreden vpliv na okolje in pozitivne gospodarske in družbene posledice, vključno s pravičnejšimi pogoji konkurence v pomorskem prometu;

2.3

izraža skrb glede vključitve pilotov v krepitev pomorske inšpekcije, in sicer s poročanjem o pomanjkljivostih ter z nadomeščanjem pomorske inšpekcije in inšpekcije, ki jo izvaja država zastave. Piloti so specializirani za plovbo in upravljanje plovila. Niso pa usposobljeni za pristaniškega ali ladijskega inšpektorja;

2.4

opozarja na dejstvo, da starost ladje ne sme biti edino merilo za potrebo po razširjeni inšpekciji. Na stanje plovila vplivajo upravljanje plovila in tovor, ki ga prevaža, ter morska območja, ki jih je ladja preplula med potovanjem. Relativno novo plovilo, ki je slabo grajeno, podstandardno oziroma slabo vzdrževano in slabo upravljano ter ima poleg tega še manj sposobno, neustrezno usposobljeno, toda poceni osebje, ki je preveč obremenjeno zaradi natovarjanja, raztovarjanja, balastiranja in pluje v slabem vremenu, je v slabšem stanju in predstavlja precej večje tveganje za nesreče in onesnaženje kot starejše plovilo, ki je kakovostno zgrajeno, dobro vzdrževano in dobro upravljano;

2.5

zahteva 100-odstotno inšpekcijo plovil, ki vsako leto pristajajo v pristaniščih EU. Vendar predlaga, da se opravi inšpekcijski pregled vsake ladje na splošno le enkrat letno, razen če se pojavijo upravičeni razlogi za pogostejše preglede. Takoj po zaključku inšpekcijskega pregleda morajo biti rezultati na voljo državi pristanišča in državi zastave EU;

2.6

se popolnoma strinja z namenom zaostritve določb glede človeškega faktorja.

3.1

pozdravlja uvedbo elementa „preprečevanja“, ki omogoča, da operativno obvladovanje pomorskega tveganja na ravni Skupnosti postane del politike pomorske varnosti, ki jo izvaja Skupnost;

3.2

priporoča uvedbo sistema AIS (Automatic Identification System) na vseh ribiških plovilih pri obali in na morju, ne le na tistih, daljših od 15 metrov. Manjše ladje so najbolj izpostavljene tveganju, ker so slabo vidne, pa tudi radar jih težko zazna, če so zgrajene iz lesa oziroma plastike, utrjene s steklenimi vlakni;

3.3

se popolnoma strinja s potrebo po izboljšanju operativnih postopkov, namenjenih odzivu na izredne razmere, v katerih se lahko znajdejo ladje, in pomembnostjo vprašanj, ki se nanašajo na jamstva za morebitno gospodarsko škodo, povezano s sprejemom ladij v nevarnosti;

4.1

se strinja s splošnim ciljem predloga Komisije za izboljšanje pomorske varnosti z določitvijo jasnih smernic na ravni Skupnosti o izvajanju preiskav v zvezi z varnostjo po vsaki večji pomorski nezgodi ali incidentu ter pomenom takih preiskav;

4.2

podpira določbo, da se morajo preiskave nesreč osredotočiti na preprečevanje tveganj in temeljiti na načelih in priporočilih IMO ter se usmeriti na izboljšanje zakonodaje, delovanja plovil, pripravljenosti in vodenja odziva na nesreče;

4.3

poudarja potrebo po široki uporabi ustreznih modelov in metod, ki jih je oblikovala IMO za raziskovanje nesreč na morju.

5.1

se strinja s potrebo po učinkovitem nadzoru in reviziji klasifikacijskih zavodov, njihovih podružnic in sodelujočih podjetij ter uvedbo sankcij za neizpolnjevanje pogojev. Strinja se tudi z vzpostavitvijo izčrpnih mehanizmov za tehnični nadzor na mednarodni ravni in ravni Skupnosti, ki bodo zagotavljali zanesljive informacije o dejanskem stanju ladij;

5.2

odobrava predlog, da priznane organizacije ustanovijo skupni organ za ocenjevanje in potrjevanje kakovosti. Ta organ mora biti neodvisen in mora imeti vsa potrebna sredstva za natančno in trajno izvajanje dela ter možnost predlagati posamezne ali skupne korektivne ukrepe za izboljšanje kakovosti dela priznanih organizacij;

5.3

soglaša, da se mora sodelovanje med priznanimi organizacijami razširiti, da se zagotovi skladnost tehničnih predpisov in pravilna razlaga teh predpisov ter enotna uporaba mednarodnih konvencij. S tem bi zagotovili skupno podlago za ocenjevanje in instrumente, kar bo omogočilo sprejetje korektivnih ukrepov in s tem enako stopnjo varnosti v Skupnosti, tehnično sodelovanje med klasifikacijskimi zavodi, skladnost predpisov, uporabo razlage mednarodnih konvencij IMO v celotni EU, to pa bi tudi privedlo do vzajemnega priznavanja klasifikacijskih spričeval in pomorske opreme;

5.4

zahteva, da se zadnja vrstica v točki 31 „in po potrebi vključiti državo zastave“ zamenja z „in to informacijo takoj dati na voljo državi zastave“;

6.1

se strinja s predlogom, da se Atenska konvencija vključi v pravo Skupnosti in da postane zavarovanje obvezno, namesto da se to prepusti presoji lastnika ladje oziroma posredovanju agencij za vzajemno zaščito in povračilo stroškov (P&I clubs).

6.2

pozdravlja pobudo, da se uporaba določb Atenske konvencije razširi na notranji promet, toda meni, da razširitev uporabe tudi na plovbo po celinskih plovnih poteh ne bi bila ustrezna ter prosi Komisijo, da pojasni opredelitev celinske plovne poti, in meni, da tu zadoščajo manj obsežni ukrepi;

6.3

se strinja, da v zvezi z ladijskimi nesrečami Protokol k Atenski konvenciji iz leta 2002 uvaja strog režim glede odgovornosti. Stroga odgovornost je namenjena izboljšanju položaja tožnikov; odgovornost ni odvisna od napake ali malomarnosti prevoznika in zato ni nobene potrebe, da tožnik dokazuje odgovornost prevoznika;

6.4

upošteva pridržek, ki so ga izrazili lastniki ladij in posredniških agencij glede člena 3(1) Atenske konvencije o odgovornosti za nesreče, ki so posledica terorizma;

6.5

poudarja, da je treba poiskati mednarodno sprejemljive predloge, saj so edina rešitev v zmešnjavi, ki je nastala zaradi odklonitve sektorja zavarovalništva, da bi sprejel nove omejitve odgovornosti in sorodne zavarovalne zahteve, ki jih je podala Komisija v predlogu za uredbo.

7.1

se strinja z zahtevo Evropskega parlamenta za „globalno in usklajeno evropsko pomorsko politiko, namenjeno oblikovanju evropskega prostora pomorske varnosti, ki temelji zlasti na vzpostavitvi sistema odgovornosti, razširjenega na celotno verigo pomorskega prometa“;

7.2

vendar meni, da mora biti vsak dogovor v zvezi z vprašanjem odgovornosti in nadomestila za onesnaženje morja sprejet na mednarodni ravni;

7.3

podpira morebitne spremembe veljavnih pravil, da bi vključili odgovornost drugih odgovornih strani, kot so lastniki ladij, in uvedbo neomejene odgovornosti lastnikov ladij v primeru resne ali namerne kršitve svojih obveznosti v zvezi z varnostjo in bojem proti onesnaževanju;

7.4

poudarja potrebo po spremembi Konvencije o civilni odgovornosti, da se ohrani ravnotežje udeleženosti obeh strani (lastnikov ladij in najemnikov) na podlagi dogovorov, ki so jih spodbujali s pomočjo prostovoljnih predlogov/obveznosti upravljavcev ladij;

7.5

zahteva, da izraz „druge odgovorne strani, kot so lastniki ladij“, vključuje upravljavce ladij in naročnike prevozov;

7.6

izraža pomisleke, ali bo pri uporabi direktive upoštevana združljivost z mednarodnim pravom;

7.7

predlaga, da se poveljniki ladij ne vključijo v definicijo „druge odgovorne strani, kot so lastniki ladij“, razen če so se pri opravljanju svojega dela obnašali zelo neodgovorno;

7.8

izraža zaskrbljenost zaradi neskladnosti te direktive in Haških pravil oziroma Haško-Visbyskih pravil ter Hamburških pravil, ki se nanašajo na odgovornost lastnikov ladij v zvezi s konosamenti, pomorskimi tovornimi listi in pogodbami o zakupu ladje, ki se uporabljajo v mednarodnem pomorskem prometu. To lahko povzroči zmedo glede tega, po kateri ureditvi odgovornosti se uporabljajo, saj besedilo direktive ne pojasnjuje natančno, ali veljajo le za škodo, nastalo zaradi onesnaževanja, ali tudi škodo, ki jo povzroči tretja stran;

7.9

soglaša s Komisijo, da bo uvedba sistema obveznega zavarovanja prispevala k boju proti podstandardnim ladjam;

7.10

zahteva, da je formulacija zavarovalne police, ki jo ladja mora imeti, jasna in zajema tudi škodo, nastalo v pribežališču.

—

zagotoviti je treba, da bodo naročniki prevoza imeli obveznost, da ne uporabljajo podstandardnih plovil;

—

komercialne koristi, ki pritegnejo naročnike prevoza k uporabi podstandardnih plovil zaradi nižjih prevoznih stroškov, se izničijo zaradi večjih stroškov finančnega jamstva, ki vključuje tudi dodatno tveganje, ki ga predstavlja uporaba podstandardne ladje;

—

uporaba podstandardnih ladij tako postane finančno neprivlačna za naročnike prevozov in tudi manj tovora jim bo na voljo;

—

spodbuda za upravljanje, naročila prevozov in uporabo podstandardnih ladij se bo zmanjšala in lastniki teh ladij bodo prisiljeni uskladiti ladje, število članov ladijske posadke in delovanje ladje z mednarodnimi predpisi ali pa bo ladja neuporabna.

22.9.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 229/51

1.1

pozdravlja predlog pobude za digitalizacijo evropske kulturne dediščine in razvoj digitalnih knjižnic ter poudarja, da je to osrednji del pobude Komisije o i2010 — Evropska informacijska družba za rast in zaposlovanje, katere polno izvajanje je predpogoj za izboljšanje konkurenčnosti Evrope;

1.2

poudarja, da bi bilo treba digitalizacijo, spletno dostopnost in arhiviranje kulturne dediščine spodbujati v vseh evropskih državah, regijah, mestih in jezikih ter tako podpreti ohranjanje kulturne in jezikovne raznolikosti. Izhodišče bi moralo biti spoštovanje kulture — vključno kulture manjšin — in ohranjanje kulturnih dosežkov za prihodnje generacije;

1.3

opozarja, da digitalizacija kulturne dediščine hitro napreduje v drugih delih sveta, in poudarja, da je dostopnost evropske kulturne dediščine in literature v digitalni obliki osnovni pogoj za uspešnost evropske družbe, temelječe na znanju, hkrati pa podpira razvoj evropskih regij in mest;

1.4

upošteva dejstvo, da Komisija v sporočilu izpostavlja večje izzive in mnoga nerešena tehnična, pravna in finančna vprašanja v zvezi z digitalizacijo kulturne dediščine, in ugotavlja, da lokalne in regionalne oblasti podpirajo prizadevanja za napredek v tej zadevi;

1.5

poudarja, da so lokalne in regionalne oblasti najpomembnejši organi za izvajanje vseh strategij informacijske družbe in v mnogih primerih prav te oblasti skrbijo za knjižnice, tako da je treba glede pobude za digitalne knjižnice posvetiti ustrezno pozornost lokalni in regionalni razsežnosti;

1.6

meni, da je izredno pomembno, da se digitalizacija kulturne dediščine v Evropi spodbuja v vseh državah članicah, in poudarja, da bo digitalizacija prinašala koristi le z obsežnim spodbujanjem — tudi na lokalni in regionalni ravni — spletne dostopnosti do kulturne dediščine in razvoja inteligentnega iskanja informacij;

1.7

poudarja, da je digitalizacija dolgoročni postopek, za katerega so potrebni precejšnji viri, saj vključuje nenehno vzdrževanje, posodabljanje in preoblikovanje gradiva, ter se strinja glede ugodnosti, ki jih ima digitalizacija za dostopnost in arhiviranje kulturne dediščine;

1.8

opozarja, da digitalno gradivo vključuje digitalizirano analogno gradivo in novo gradivo, katerega izvirna oblika je digitalna;

1.9

ugotavlja, da storitve digitalnih knjižnic v državah članicah vključujejo elemente, oblikovane na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, ki so med seboj povezani z elektronskimi sredstvi. Da bi to uspešno potekalo, je potrebno sodelovanje in usklajevanje na evropski ravni;

1.10

je prepričan, da imajo knjižnice ključno vlogo pri omogočanju dostopnosti do kulturne dediščine in literature v spletnem okolju, saj je prav z njihovo pomočjo mogoče to gradivo najbolje predstaviti javnosti, hkrati pa ugotavlja, da je bistvenega pomena tudi njihovo sodelovanje z arhivi in muzeji ter drugimi kulturnimi ustanovami in akterji, dejavnimi na tem področju.

2.1

poudarja, da začetni namen digitalizacije ni nadomestiti tradicionalnega tiskanega in drugega fizičnega kulturnega gradiva, temveč pripraviti digitalizirano gradivo poleg analognega in spodbuditi dostopnost do informacij;

2.2

poudarja, da je zaradi majhnega deleža digitalizirane evropske kulturne dediščine treba še veliko narediti, razviti je treba tudi nove oblike financiranja, vključno s sodelovanjem z akterji v zasebnem sektorju;

2.3

navaja, da so bili v majhnih državah in na majhnih jezikovnih območjih trgi za digitalno gradivo doslej sorazmerno majhni, čeprav so fiksni stroški proizvajanja takega gradiva skoraj enaki stroškom na večjih jezikovnih območjih, in poudarja, da je na osnovi tehnološkega napredka pri razvoju digitalnih knjižnic že mogoče in tudi pomembno upoštevati uporabnike v različnih jezikovnih območjih;

2.4

opaža, da velikega dela starejše evropske kulturne dediščine avtorske pravice ne omejujejo več in je zato dostopen na informacijskih mrežah; predlog Komisije za reformo avtorskega prava v zvezi z novejšo kulturno dediščino je zelo pomemben;

2.5

poudarja, da je v nekaterih državah že opaziti, da nekateri deli javnosti ne morejo slediti napredku digitalne tehnologije, in meni, da bi tudi pripadniki najbolj prikrajšanih skupin morali imeti ustrezno možnost za dostop do spleta in navodil za njegovo uporabo;

2.6

poudarja, da imajo lokalne in regionalne oblasti osrednjo vlogo kot proizvajalci in lastniki kulturne dediščine, poleg tega pa so odgovorne za to, da javnosti zagotovijo čim bolj enake možnosti dostopa do storitev informacijske družbe;

2.7

poudarja, da je dostop do tradicionalnega tiskanega gradiva, ki ga v mnogih evropskih državah omogočajo javne knjižnice, še zmeraj zelo pomemben, toda knjižnice morajo javnosti ponuditi tudi uporabo spleta in spletnih storitev. Za upoštevanje končnih uporabnikov spletnih storitev in njihovih lokalnih potreb je treba opravljanje teh storitev organizirati tako, da jih bodo prevzeli lokalni in regionalni akterji. Pomembno je, da se to upošteva pri financiranju dejavnosti knjižnic na nacionalni ravni;

2.8

ugotavlja, da morajo imeti lokalne in regionalne oblasti, ki sodelujejo v različnih knjižničnih ali drugih konzorcijih, ki so lastniki strežnika omrežnega okolja in ponujajo velik izbor storitev, možnost vpliva na sprejemanje odločitev;

2.9

pozdravlja dejstvo, da Komisija izpostavlja izzive v zvezi z izbiro gradiva za digitalizacijo, in meni, da je predvsem pomembno, da se dovolj pozornosti posveti selekcijskim merilom, ki morajo temeljiti na lokalnih in regionalnih danostih, ter da se pri tem doseže ravnovesje med zahtevami javnosti in zahtevami, povezanimi z arhiviranjem gradiva;

2.10

odobrava predlog za oblikovanje strategij za dolgoročno arhiviranje digitaliziranega kulturnega gradiva, da se viri, uporabljeni za digitalizacijo kulturne dediščine, ob spremembah tehničnih sistemov in programske opreme ne bi izgubili;

2.11

meni, da je predlog za ustanovitev pooblaščenih centrov v državah članicah zanimiv, in poudarja, da bi morala biti pomembna naloga teh centrov zagotavljanje spretnosti in znanja na lokalni in regionalni ravni ter širjenje dobre prakse.

22.9.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 229/53

1.1

pozdravlja sporočilo Komisije o moderni politiki za MSP za rast in zaposlovanje kot sredstvu za nov zagon te politike in s tem njeno ponovno usmeritev na najpomembnejše elemente ter bolj racionalno in učinkovitejše delovanje Skupnosti;

1.2

podpira promocijo politike vključevanja MSP, ki MSP razlikuje glede na velikost, strukturo lastništva in sektor ter podpira različne vrste temu odmerjene pomoči in ustrezno pravno okolje, da bodo izpolnjene različne potrebe MSP v EU;

1.3

potrjuje sklic na vlogo lokalnih in regionalnih oblasti v sporočilu, vendar meni, da bi lahko bolj izrecno poudarilo ključno vlogo, ki jo imajo lokalne in regionalne oblasti pri podpori MSP, zagotavljanju in omogočanju okolja za njihov razvoj in prenos, ter kot velike stranke za blago in storitve MSP;

1.4

priznava, da imajo glavno pristojnost za zagotovitev resnično učinkovite politike za MSP predvsem države članice, in jih spodbuja, da bi njihovi nacionalni programi reform zagotovili konkretne ukrepe za podporo ustanavljanju in razvoju MSP;

1.5

opozarja na analizo, ki jo je opravil Odbor ob pripravi nacionalnih programov reform (NPR), in zlasti na pomanjkanje posvetovanja z lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter v tem pogledu pozdravlja spodbudo, ki jo je marca 2006 dal Evropski svet, naj nadaljuje delo v zvezi z nacionalnimi programi reform;

1.6

meni, da sta izvajanje in zavezanost vseh akterjev k izvajanju politike vsekakor bistvena za uspešno politiko za MSP, ter je prepričan, da bi v tem pogledu Komisija morala v sporočilu določiti nekatere posebne cilje in roke, da bo izvajanje lažje meriti;

1.7

priznava prednost, ki jo je avstrijsko predsedstvo namenilo MSP, in pozdravlja sklep, ki ga je Evropski svet sprejel marca 2006, da vključi „izkoriščanje potenciala podjetij, zlasti malih in srednje velikih podjetij“ kot enega od posebnih področij prednostnega delovanja. Odbor nadalje vztraja, da bi Evropski svet v prihodnje obsežno in odprto ocenjeval izvajanje nacionalnih programov reform, ter zlasti jasno ocenil dejanske prednosti teh programov za MSP;

1.8

podpira zagotovitev ustreznega proračuna za program konkurenčnosti in inovativnosti, saj bo program instrument vitalnega pomena za politiko Skupnosti za MSP;

1.9

meni, da je treba spodbujati in podpirati vse vrste podjetništva. Odbor pozdravlja dejstvo, da sporočilo priznava, da izpolnjevanje potreb žensk v podjetništvu, mladih, manjšin, migrantov in starejših podjetnikov ni zadovoljivo. Opozarja, da teh skupin ni mogoče obravnavati kot enotno celoto, in poudarja, da vsaka posamezna skupina zahteva sprejetje posebnih ukrepov — potrebe se lahko razlikujejo po posameznih državah ali celo znotraj skupin. Odbor poleg tega meni, da so predlogi omejeni na podporo mrežnemu povezovanju in da je za dvig ravni podjetništva med temi različnimi ciljnimi skupinami potrebnih več konkretnih predlogov, ki izhajajo iz Evropskega pakta za enakost spolov, ki ga je Evropski svet sprejel 23. in 24. marca 2006. Ta pakt bi bilo treba razširiti tudi na druge skupine;

1.10

izpostavlja vrednost lokalnih in regionalnih pobud pri krepitvi podjetniške miselnosti ter spodbujanju in izvajanju izobraževanja, prilagojenega podjetništvu, na vseh ravneh šolskega sistema, vendar meni, da mnoge pobude za izobraževanje in usposabljanje niso dovolj odzivne ali prilagodljive za potrebe MSP;

1.11

pozdravlja uvedbo Evropske nagrade za podjetnike kot sredstvo spodbujanja podjetništva, prikaza najboljše prakse na regionalni in lokalni ravni ter spodbujanja potencialnih podjetnikov;

1.12

opozarja na zahtevo po bolj pozitivnem odnosu do preračunanega in dobro utemeljenega poslovnega tveganja in strpnosti do poslovnega neuspeha v družbi nasploh, zlasti v bančnem in javnem sektorju, in poziva države članice, da po vsej EU zagotovijo razvoj bolj podjetniške kulture in bolje ovrednotijo morebitno že pridobljeno podjetniško izkušnjo podjetnika;

1.13

pozdravlja predlog Komisije za pregled evropskih informacijskih centrov (EIC), saj je prepričan, da EIC v vseh državah članicah ne delujejo usklajeno, prav tako neusklajena je tudi njihova sposobnost zagotoviti obsežno podporo in svetovanje MSP za vstop v mednarodni prostor. Odbor prav tako poudarja, da bi bilo treba razmejiti naloge in pristojnosti udeležencev v tej mreži in vzpostaviti mehanizme za usklajevanje z drugimi akterji, kot je npr. informacijska mreža Europe Direct, da se prepreči podvajanje izvajanja informacijskih in svetovalnih storitev, ter pospeševati učinkovito uporabo virov;

1.14

želi pozdraviti predloge za okrepitev programov za izboljšanje dostopa MSP do informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT), ki jim bo omogočila večjo konkurenčnost in dostop na nove trge;

1.15

ugotavlja, da predlogi Komisije vsebujejo izboljšanje dostopa do javnih naročil za MSP;

1.16

meni, da prizadevanja za standardizacijo ne bi smela prinesti več birokracije, ki bi negativno vplivala na MSP;

1.17

pozdravlja zavezanost Komisije poenostavitvi pravil in ureditev, da bi imela MSP lažji dostop do programov Skupnosti, vendar bi želel bolj jasno vedeti, kako to doseči, in kakšne bi utegnile biti posledice za organizacije, ki razdeljujejo sredstva Skupnosti;

1.18

podpira namen Komisije, da pregleda prihodnjo zakonodajo, in jo spodbuja k sodelovanju s skupinami predstavnikov MSP, tako da nova zakonodaja ne bo ovirala rasti in inovativnega potenciala MSP;

1.19

opaža pomembno vlogo, ki jo je prejel odposlanec MSP, čigar naloga je zagotoviti, da bo politika EU prijazna do MSP, vendar se sprašuje, ali bo na voljo dovolj virov, in še bolj pomembno, ali bo odposlanec imel ustrezen status in dovolj politične moči, da bo zagotovil dosego ciljev te funkcije;

1.20

pozdravlja predlagano vključitev načela „Misli najprej v malem“ v vse politike EU in bi želel, da bi MSP dobila večjo prednost v postopku presoje vpliva na predloge Skupnosti;

1.21

bi podprl tudi druge pobude za bolj koherenten in predvidljiv razvoj politike za MSP, tako da bi lahko MSP predvidela posledice in se nanje bolje pripravila;

1.22

opaža uspeh modela „Vse na enem mestu“, ki se je izkazal za zelo učinkovitega pri podpori in spodbudi rasti MSP v različnih regijah EU, priznava, da bi taka mesta lahko služila kot informacijske točke v zvezi z javnimi naročili, ki bi zagotavljale informacije in pomoč pri obrazložitvi postopka dodelitve javnih naročil, in na splošno poziva k večjemu poudarku tega pristopa. To bi lahko potekalo v obliki konferenc in seminarjev o najboljših praksah, ki bi omogočale seznanjanje z najboljšimi regionalnimi pobudami na tem področju;

1.23

pozdravlja zavezanost povečanju sodelovanja MSP v programih in pobudah EU, toda meni, da bi bilo treba nekatere obveznosti iz programov posebej pozorno spremljati, da se zagotovi dejansko izpolnjevanje teh obveznosti;

1.24

bi želel bolj jasno oceno vloge in ravni pomoči iz evropskih strukturnih skladov za MSP ter prispevka drugih instrumentov Skupnosti, ter poziva, da se izvajanje teh programov za pomoč MSP obravnava bolj koherentno;

1.25

priznava pomen povezovanja MSP z raziskovalnimi in tehnološkimi pobudami ter težave, s katerimi se MSP srečujejo pri dostopu in izkoriščanju raziskav, inovacij in intelektualne lastnine, toda glede podpore poziva k diferenciranemu pristopu do manjših in netehnoloških MSP, da bodo tudi ta lahko uspešno prilagodila nove zamisli;

1.26

podpira pobude za sodelovanje med lokalnimi in regionalnimi oblastmi, podjetji in podjetniškimi združenji, akademskim svetom, univerzami in raziskovalnimi centri. Tako sodelovanje lahko kot instrument regionalne industrijske politike oblikuje mreže za podporo MSP pri premagovanju ovir za izboljšanje konkurenčnosti, usposabljanja in izkoriščanja inovacij;

1.27

podpira predlagano reformo pravil za državno pomoč za delni prevzem tveganja MSP, poenostavitev postopkov in bolj prilagodljiv pristop do pomoči za MSP;

1.28

priznava vlogo, ki jo ima 7. okvirni program za raziskave in razvoj pri podpori raziskovalne dejavnosti MSP, toda poziva k bolj poudarjenemu prenosu inovacij, razvoja in tehnologije v MSP, saj so raziskovalne zmogljivosti večine MSP omejene;

1.29

predlaga okrepitev programov, namenjenih spodbujanju povezav med MSP in ukrepi, namenjenimi olajšanju vzpostavljanja mrež med samimi MSP. Za reševanje problemov, s katerimi se MSP soočajo pri dostopu do alternativnih virov financiranja, velja za zelo koristno spodbujanje mrež tako imenovanih „poslovnih angelov“(business angels);

1.30

ugotavlja, da je treba težave MSP upoštevati v zgodnji fazi priprave zakonodaje EU in postopka standardizacije, toda poziva k bolj jasnim mehanizmom in ureditvam, s katerimi bo mogoče izboljšati posvetovanje z akterji MSP;

1.31

potrjuje ustanovitev tako imenovanih „svetov MSP“ (SME panels), ki bodo delovali kot mehanizem za odzivno svetovanje o predlogih Komisije in spodbujali razvoj komunikacije med MSP in evropskimi institucijami, vendar bi imel nekaj vprašanj v zvezi z zastopanjem v takih svetih;

1.32

izpostavlja pomen posvetovanja z regionalnimi in lokalnimi oblastmi in poziva k boljši pojasnitvi, kako namerava Komisija to narediti, in ali bo Evropska komisija spodbudila bolj decentraliziran pristop k podpori MSP;

1.33

poudarja enkraten položaj, ki ga imajo lokalne in regionalne oblasti kot ključne agencije za izvajanje in tudi kot partnerji za komunikacijo z interesnimi skupinami in spodbujanje podjetništva;

2.1

poziva države članice, da se posvetujejo z lokalnimi in regionalnimi oblastmi o nacionalnih programih reform in poskrbijo, da bodo ti programi uvedli konkretne ukrepe za podporo ustanavljanju in razvoju MSP ter poziva k jasni in nedvoumni oceni ugodnosti za MSP, ki jih bo prineslo izvajanje nacionalnih programov reform držav članic;

2.2

predlaga, da se kot del tekoče analize izvajanja lizbonske strategije in nacionalnih programov reform opredeli izkušnje, ki jih imajo lokalne in regionalne politike za podporo razvoja MSP, zlasti mrež industrijskih grozdov in malih podjetij, z namenom, da se pripravijo smernice o dobri praksi;

2.3

poziva Evropsko komisijo, naj bolj odkrito prizna vlogo, ki jo lahko imajo lokalne in regionalne oblasti pri podpori MSP, saj zagotavljajo spodbudno okolje za njihov razvoj in obstoj s pomočjo prenosa ter kot velike stranke za blago in storitve, ki jih MSP opravljajo preko javnih naročil, ter v tem pogledu poziva k bolj učinkovitemu posvetovanju z regionalnimi in lokalnimi oblastmi o pobudah politike za MSP;

2.4

priporoča, da se za izvajanje novih ukrepov iz sporočila določijo posebni cilji in roki, v katerih se bo ocenjevalo izvajanje, širjenje najboljše prakse in zagotovilo izvajanje obveznosti;

2.5

priporoča, da se bolj prizna raznolikost MSP, in poziva k bolje odmerjeni podpori, vključno s prilagodljivimi določbami glede usposabljanja in izobraževanja ter primerno zakonodajo, ki bo ustrezala tako različnim potrebam, ter poziva k bolj diferenciranemu pristopu, ki bi ga bilo treba v podporo uspešni uporabi novih zamisli vključiti v programe Skupnosti za mikro-, manjša in netehnološka MSP;

2.6

poziva Evropsko komisijo in države članice, da sodelujejo z lokalnimi in regionalnimi oblastmi, ki so razvile inovativne ukrepe in jih izvajajo v podporo podjetniškim zmogljivostim žensk, mladih, pripadnikov manjšin, migrantov in starejših, da bi bila politika Skupnosti v prihodnje glede tega dobro obveščena, in priporoča, da se razmisli o ločenih posebnih ukrepih in sredstvih za te skupine;

2.7

priporoča, da pregled evropskih informacijskih centrov (EIC), ki ga predlaga Evropska komisija, obravnava vprašanje, ali finančna sredstva za EIC zadostujejo, in tudi njihovo sposobnost, da zagotovijo obsežno pomoč in nasvete MSP na njihovih območjih pri vstopu v mednarodni prostor;

2.8

zahteva, da lokalne in regionalne oblasti bolje razmislijo o tem, kako bi lahko nadalje pomagale MSP na njihovih področjih, in jim omogočijo dostop do tržnih priložnosti, zlasti pri zagotavljanju blaga in storitev s pomočjo javnih naročil;

2.9

poziva k večjim prizadevanjem za zmanjšanje učinka ureditve na MSP v EU in k zagotovitvi, da prizadevanja za standardizacijo ne bodo predstavljala nadaljnje birokracije, ki bi negativno vplivala na MSP, ter izraža nujno potrebo po vključitvi skupin predstavnikov MSP, da se zagotovi, da nova zakonodaja ne bo ovirala rasti in inovativnega potenciala MSP;

2.10

priporoča, da se odposlancu MSP omogoči dovolj virov, položaj in politična moč, da bodo izpolnjeni cilji te funkcije in pričakovanja MSP;

2.11

poziva k boljši uskladitvi politik za MSP in programov za podporo s pomočjo nadaljnjega razvoja modela „Vse na enem mestu“, kot so portali e-uprave in naročil na enem mestu;

2.12

poziva Evropsko komisijo in države članice, da razmislijo o pobudah za bolj koherenten in predvidljiv razvoj politike za MSP, kot je predlog, da bi uvedli dva datuma na leto, ko bi začeli veljati vsi novi predpisi, da bi MSP lahko predvidela posledice in se nanje bolje pripravila.

22.9.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 229/57

1)

ker je spoštovanje temeljnih pravic, kulturne in jezikovne raznolikosti dragoceno za Evropo in ga je treba ohranjati v vseh regijah Evropske unije, ter je prednostna naloga za OR;

2)

ker se je treba z enako močjo boriti proti vsem vrstam diskriminacije zaradi spola, rasne ali etnične pripadnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti z opozarjanjem, da vsi prebivalci prispevajo k bogastvu Evrope;

3)

ker obstaja razlika med varstvom manjšin in nediskriminacijsko politiko, enako obravnavanje je osnovna pravica vseh državljanov in ne privilegij;

4)

ker je drugačnost pravica vsakega posameznika ter morata biti strpnost in spoštovanje splošna drža v življenju, ne pa privilegij, podeljen zgolj nekaterim, in mora temeljiti na vzajemnosti;

5)

ker morajo lokalne oblasti igrati pomembno vlogo pri ohranjanju temeljne pravice do svobode združevanja;

6)

ker imajo predstavniki lokalnih oblasti posebno odgovornost, da dajejo dober zgled in spodbujajo dobro prakso;

7)

ker lokalni in regionalni organi izvajajo precejšnjo oblast v zadevah v zvezi z javnimi evidencami, izobraževanjem, policijo, zdravjem, stanovanji in socialnim varstvom, brez katere ni mogoče varovati temeljnih pravic;

8)

ker je Odbor regij na zaprosilo Evropskega parlamenta začel zbirati dobre prakse na lokalni in regionalni ravni in želi tako pomembno prispevati k boljšemu varstvu manjšin in izvajanju nediskriminacijske politike,

1.1

pozdravlja resolucijo Evropskega parlamenta in se strinja s tem, da izvajanje nediskriminacijske politike v državah članicah ni ustrezno; vseeno priznava, da so kljub različnim ravnem izvajanja v posameznih državah članicah, pri čemer so nekatere od njih bolj proaktivne kot druge, EU, njene države članice ter regionalni in lokalni organi že pripravili obsežen seznam dobrih praks;

1.2

se strinja s stališčem EP, da bi lahko lokalni, regionalni in nacionalni organi držav članic bolje uskladili svoje ukrepe za boj proti vsem oblikam diskriminacije zaradi spola, rasne ali etnične pripadnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti, vključno z antisemitizmom in napadi na manjšine, zlasti Rome;

1.3

priznava, da so lokalni in regionalni organi pred dvema izzivoma: na eni strani glede na odgovornost regionalnih in lokalnih uprav, da preprečujejo diskriminacijsko ravnanje ter spoštujejo načelo enakosti pri dostopu do individualnih, gospodarskih in socialnih pravic, na drugi strani pa glede na njihovo dejavno odgovornost za spodbujanje temeljnih pravic, vključno s spoštovanjem pravic manjšin;

1.4

poudarja, da morajo biti politika in pravila, ki jih uporabljajo lokalni organi, pravno in dejansko nediskriminacijski ter morajo spodbujati družbeno, gospodarsko in politično vključevanje;

1.5

priznava, da lahko revščina, socialna izključenost in getoizacija povzročijo ekstremizem, in zato meni, da lahko učinkovita politika vključevanja, vključno z izobraževalnimi in stanovanjskimi ukrepi na regionalni in lokalni ravni, posredno pomaga preprečevati nasilni ekstremizem in da je treba posebno pozornost nameniti mladim, ki živijo v mestnih getih;

1.6

navaja, da obstajajo pozitivni ukrepi za zagotovitev višje ravni varstva za pripadnike manjšin v več mestih, občinah in regijah, ki temeljijo na načelu večkulturne družbe ter ozaveščenosti o bogastvu in raznolikosti EU; zato predlaga, ob upoštevanju dokazov, ki so jih zbrali člani, začeten okvirni seznam najboljših praks na lokalni in regionalni ravni, ki je priložen temu mnenju;

2.1.1

meni, da morajo regionalni in lokalni organi prispevati dodano vrednost k boju proti rasizmu, antisemitizmu, islamofobiji, ksenofobiji, homofobiji in napadom na manjšinske skupine, zlasti Rome in državljane tretjih držav, s spodbujanjem raznolikosti na temeljnih ravneh in uresničevanjem načela, da raznolikost pomeni bogastvo za družbo;

2.1.2

predlaga, da morajo lokalni in regionalni organi sprejeti ustrezne, decentralizirane ukrepe za povečanje ravni varstva pravic manjšin ter boj proti rasizmu in ksenofobiji v evropskih mestih in regijah, kot so:

2.1.3

podpira posebno zaskrbljenost Parlamenta v zvezi s položajem Romov; in zato meni, da romska skupnost potrebuje posebno zaščito, tudi ob upoštevanju njene velikosti in posebnosti;

2.1.4

verjame, da je vključevanje Romov velik izziv za regionalne in lokalne organe, in poziva institucije EU, nacionalne vlade ter lokalne in regionalne organe k razvoju skupnega celostnega in decentraliziranega pristopa za olajšanje političnega, družbenega in gospodarskega vključevanja ter hkrati za spodbujanje spoštovanja raznolikosti in strpnosti. S tem v zvezi predlaga naslednje ukrepe na lokalni in regionalni ravni:

2.1.5

vztraja pri pomenu dialoga med verskimi in etničnimi skupinami na regionalni in lokalni ravni, ki je namenjen preprečevanju ekstremizma in ločevanja ter bi lahko prispeval tudi k skupnemu razumevanju enakosti in raznolikosti evropskih družb;

2.1.6

podpira izjavo Evropskega parlamenta, v kateri ta izraža zaskrbljenost nad homofobijo v Evropi kot posebnim problemom, zlasti „ker se je v zadnjem času odvil niz zaskrbljujočih dogodkov v številnih državah članicah“;

2.2.1

meni, da morajo lokalni in regionalni organi za doseganje standardov enakosti pri zagotavljanju storitev razmisliti o določitvi ciljev politike in kazalcev, ki bi pomagali meriti napredek pri izvajanju politike, ter želi prispevati k pripravi takšnih kazalcev;