18.8.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 195/1

1.1

EESO ceni ter podpira prizadevanja in sodelovanje takšnih visoko usposobljenih intelektualnih virov ter upa, da bodo priporočila različnih skupin strokovnjakov (in zlasti odbor, odgovoren za celovito oceno (1)) trajna referenčna točka pri izvajanju okvirnih programov, pri prihodnjem oblikovanju politike na področju raziskav in inovacij, ter, bolj na splošno, v politiki izvajanja lizbonske strategije.

1.2

EESO je že večkrat povedal, da podpira bistveno povečanje evropskega proračuna za R&R in da zaradi tega obžaluje predlagano zmanjšanje te vsote, saj je to v nasprotju s prednostno nalogo razvoja, ki je nujen zaradi svetovnih konkurenčnih izzivov, predviden pa je tudi v lizbonski strategiji.

1.3

EESO poudarja pomembnost večjega zavzemanja industrije za raziskave in inovativni razvoj pri doseganju cilja Sveta iz Barcelone in upa, da se bodo prizadevanja osredotočila predvsem na komunikacijo in vključevanje družb in organizacij proizvajalcev zaradi (med drugim) odkrivanja strateških področij, na katerih bi visoka kakovost raziskovanja v Evropi privedla do več inovacij.

1.4

EESO zahteva oblikovanje instrumentov za spodbujanje zasebnega financiranja raziskav in razvoja (od rizičnega in tveganega kapitala do ciljno usmerjenega financiranja EIB in kreditnih aranžmajev za raziskave), da bi olajšali povezovanje rezultatov raziskav in posebnih poslovnih pobud.

1.5

EESO se strinja s stališčem odbora, da je potrebna večja neodvisnost in odgovornost raziskovalcev (ob spoštovanju etičnih načel) zaradi povečanja ugleda znanstvenih poklicev, zagotavljanja večje interdisciplinarnosti in prostorske mobilnosti ter zaradi vključevanja sistema štipendij Marie Curie v nacionalne in regionalne programe kakor tudi njihove uporabe za spodbujanje mobilnosti med javnim in zasebnim sektorjem.

1.6

EESO zahteva, da se da prednost politikam, katerih cilji so razvoj univerzitetnega poučevanja znanosti in tehnike, povečanje števila žensk med raziskovalci, oblikovanje privlačnejše znanstvene poklicne poti ter omogočanje raziskovalcem, ki delajo v tujini, da pridejo nazaj v Evropsko unijo. Zaželeno bi bilo, da bi bilo več pouka znanosti in tehnike v višjih razredih srednjih šol, poleg tega pa bi bila potrebna politika, ki bi spodbujala univerzitetno izobraževanje za znanstvene poklice.

1.7

V želji po večji enostavnosti EESO upa, da bo več pozivov za zbiranje predlogov z jasnejšimi vrstami programov in ukrepov ter kategorijami udeležencev, več prilagodljivosti in svobode prijavitelja do izbire kakor tudi enostavnih navodil za administrativno in finančno upravljanje, zlasti v zvezi s pogodbenim sporazumom med sodelujočimi.

1.8

EESO predlaga stalno ocenjevanje učinkovitosti uporabljenih postopkov, vključno s tistimi za preverjanje formalne skladnosti in oceno, ter (pri dobro opredeljenih razvojnih projektih) vključitev kontrolnih točk, kjer se ukrepi in pričakovani rezultati redno spremljajo v vnaprej natančno določenih fazah. Zagotovitev finančnih sredstev in nemoten potek samega projekta bi morala biti odvisna od tega spremljanja.

1.9

EESO poleg tega predlaga raziskovanje možnosti za uporabo kazalnikov, ki bi omogočili ustrezne meritve učinkovitosti v smislu konkurenčnosti in razvoja. S takšnimi kazalniki učinkovitosti raziskovanja bi skušali meriti učinkovitost financiranih ukrepov v smislu nadaljnjega znanstvenega razvoja, celotnega razvoja EU in oblikovanja prednostnih nalog za prihodnje ukrepe.

2.1

Tretja petletna ocena (1999–2003) okvirnih raziskovalnih programov je obsežna in poglobljena analitična naloga (2). EESO se predvsem strinja z analizo in priporočili, ki jih je predložila skupina strokovnjakov in podprla Komisija. Ob upoštevanju globalne konkurenčnosti ter ciljev lizbonske strategije in zasedanja Sveta v Barceloni EESO poudarja potrebo in nujnost skrbne preučitve prednostnih nalog ter temeljnih ciljev raziskovanja v Skupnosti, zlasti z namenom vedno večjega vključevanja proizvodnih sektorjev.

2.2

Dejstvo je, da znanstvene in tehnološke inovacije danes v vedno večji meri nastajajo na podlagi medsebojnega povezovanja različnih disciplin, vključno z večdisciplinarno povezanostjo z univerzami, družbami in zunanjim svetom, in ne izključno na podlagi linearnega modela, v katerem razvoj in uporaba tekmujeta z industrijskim raziskovanjem (kar je model, ki se je do nedavnega uporabljal pri znanstvenem raziskovanju (3)). Ključne značilnosti sodobnega raziskovanja so sodelovanje, vzajemno učenje, negotovost in tveganje.

2.3

Vzajemni model pojasnjuje uspešnost regionalnih grozdov: ti oblikujejo „sistem“, ki koristno vpliva na obnašanje družb in univerz ter ustvarja pravo socialno in kulturno okolje, učinkovit organizacijski in institucionalni okvir, infrastrukturno omrežje ter regulativne sisteme, ki lahko sprejmejo izzive konkurenčnosti.

2.4.1

Evropa se srečuje s povsem novim problemom v smislu svetovne konkurence in možnosti za rast ter ga rešuje manj učinkovito v primerjavi z njenimi tradicionalnimi konkurenti kakor tudi z najpomembnejšimi državami v vzponu. Stopnje rasti porabe za R&R v Indiji in na Kitajskem so izjemno visoke in dosegajo skoraj 20 % letno na Kitajskem, ki bo po pričakovanjih leta 2010 dosegla enak odstotek porabe za R&R glede na BDP kot EU. Številna evropska podjetja vlagajo v Kitajsko, ne le zaradi nižjih stroškov, ampak tudi zaradi ugodne kombinacije visokokvalificirane delovne sile ter širokega in dinamičnega trga za tehnologijo in visokotehnološke proizvode (4). Ker sta znanost in inovacije ključna dejavnika pri odzivu na takšne izzive (5), mora Evropa zbrati zadostna finančna sredstva in vse svoje intelektualne vire, da spodbudi znanost, tehnologijo in inovacije (6).

2.4.2

Vendar pa najnovejši podatki kažejo zaskrbljujočo sliko, saj že od leta 2001 poraba za raziskave ostaja pri približno 1,9 % BDP. Če bi do leta 2010 letna rast ostala na stopnji iz obdobja 2000–2003 (0,7 %), ta odstotek ne bo višji od 2,2 % BDP. Opozoriti je treba, da večji BDP v ZDA pomeni, da je njihova aktivnost na področju R&R v absolutnem smislu bistveno večja, kar pomeni, da lažje dosežejo potrebno kritično maso. Glavni razlog za manjšo evropsko porabo za R&R ter za boljši položaj njenih glavnih konkurentov je nižji prispevek zasebnega sektorja (55,6 % skupne porabe v EU leta 2002 v primerjavi s 63,1 % v ZDA in 73,9 % na Japonskem). Še bolj zaskrbljujoče je dejstvo, da je zasebno financiranje raziskav v istem obdobju upadlo in da se evropske zasebne naložbe očitno zaradi boljših okvirnih pogojev usmerjajo v druge dele sveta: v obdobju 1997–2002 so evropska podjetja povečala realne naložbe v raziskave v ZDA za 54 % v primerjavi z 38 %, ki so jih ameriška podjetja vložila v raziskave v Evropi (7).

2.5.1

EESO soglaša z analizo, ki opredeljuje štiri ključne cilje:

2.5.2

Primerjava in usklajevanje politik Skupnosti in posameznih držav na področju raziskav sta bistvena za soočanje s ključnim izzivom, ki ga je postavil Svet v Barceloni — dodelitev 3 % BDP za raziskave pred letom 2010 in s tem povečanje deleža raziskav, ki jih financira zasebni sektor, na dve tretjini te vrednosti. Ta cilj je mogoče doseči le, če a) Evropa postane bolj privlačna za vlagatelje v raziskave, b) se uveljavijo pravi okvirni pogoji za povečanje učinkovitosti raziskav, c) se poveča spodbujevalni učinek javnih naložb v zasebne raziskave ter d) politike na področju raziskav postanejo bolj učinkovite in skladne tako na ravni Skupnosti kot na nacionalni ravni (8).

2.5.3

Z vidika analize, opravljene med ocenjevanjem, in mnenj, ki so jih izrazile številne zainteresirane strani, je EESO prepričan, da je potrebno odločnejše posredovanje z ukrepi, usklajenimi med Komisijo in državami članicami, za izboljšanje raziskavam premalo prijaznega okolja. Paket neposrednih ukrepov je treba pripraviti na način, ki bo omogočil, da sistem postane bolj inovativen in konkurenčnen na ravni EU: drobitev in nezadostno usklajevanje sil sta ovira pri doseganju kritične mase in potrebnega prizadevanja. Lotiti se je treba popolnoma drugačne naloge, tj. primerjave in usklajevanja ne le nacionalnih politik na področju raziskav, ampak tudi politik na področju izobraževanja in razvoja človeških virov, zaščite intelektualne lastnine, razvoja inovacij prek davčnih vzvodov, konstruktivnega in sinergičnega sodelovanja med univerzami in podjetji in tako naprej.

2.6.1

EESO je večkrat izrazil podporo znatnemu povečanju evropskega proračuna za R&R v prihodnosti ter je pri tem odločno podprl predlog Komisije za povečano financiranje sedmega okvirnega programa in tudi za poznejše dolgoročno povečanje financiranja (9). Ne pozdravlja pa pričakovanj Sveta, da se bo ta vsota znatno znižala in dosegla približno 5 % splošnega proračuna EU, namesto 8 %, ki jih je predvidela Komisija, ter verjame, da je to v nasprotju s prednostnim ciljem razvoja, ki ga postavljajo izzivi svetovne konkurence in predvideva lizbonska strategija.

2.6.2

EESO je vedno podpiral oblikovanje Evropskega raziskovalnega prostora (10) in je potrdil ustanovitev organa, kot je Evropski raziskovalni svet (ERS), ki lahko postane predvsem ključni instrument pri spodbujanju znanstvene odličnosti na mejnih področjih znanosti, določenih s postopkom „od spodaj navzgor“. EESO izraža zadovoljstvo, da so bila njegova priporočila upoštevana, predvsem v zvezi s samostojnostjo ERS in sestavo njegovega znanstvenega sveta, ter ponovno poudarja pomembnost sodelovanja prvorazrednih znanstvenikov, vključno s tistimi s področja industrijskega raziskovanja (11).

2.6.3

EESO se strinja, da so potrebni številni usklajeni ukrepi za optimalno vključevanje novih držav članic, vendar meni, da v zvezi s tem še niso bili uvedeni ustrezni instrumenti. Zaradi procesa prehoda, ki je potekal v obravnavanem ocenjevalnem obdobju, je za te države težko natančno določiti najboljše ukrepe za oblikovanje gospodarstva, ki bi trdno temeljilo na razvoju znanja in raziskav. Pristop, usmerjen h „krepitvi raziskav“, je zlasti pomemben za nove države članice, vendar bo za sedmi okvirni program potreben premik k „produkciji inovacij“, da bi aktivirali razvojne vzvode, ki jih te države potrebujejo.

3.1.1

EESO soglaša s priporočili odbora in poudarja zlasti pomen večjega zavzemanja industrije za raziskave in inovativni razvoj kot osnovnega pogoja za dosego cilja Sveta iz Barcelone. Ta cilj je lažje doseči, če imajo proizvodni sektorji aktivnejšo vlogo pri strateških odločitvah in pri opredeljevanju področij raziskovanja, na katerih bi lahko evropska raziskovalna odličnost privedla do več inovacij.

3.1.2

Da bi zagotovili takšno sodelovanje EESO meni, da je potrebno bolj osredotočeno prizadevanje za komunikacijo, ki vključuje podjetja ter organizacije in združenja proizvajalcev, zaradi pospeševanja sodelovanja malih in srednjih podjetij in s tem njegovega povečanja z zdajšnje vse prej kot zadovoljive ravni 13 %. Sedmega okvirnega programa ter okvirnega programa za konkurenčnost in inovativnost že zaradi njune narave ne smemo razumeti kot alternativ, ampak kot programa, ki se dopolnjujeta in sta sinergična.

3.1.3

EESO meni, da se tradicionalni in novi finančni instrumenti (12), ki so bili na voljo že v šestem okvirnem programu, ne bi smeli bistveno spreminjati, da bi se izognili nenamernim novim oviram za dostop do njih (kot so strokovnjaki ugotovili na začetku šestega okvirnega programa), ampak jih je treba prilagoditi glede na pridobljene izkušnje, da bi postali bolj uporabniku prijazni.

3.1.4

Integrirani projekti (IP) in posebni ciljno naravnani raziskovalni projekti (STREP) so instrumenti, ki so pri malih in srednjih podjetjih priljubljeni in ki jih je zato treba izboljšati, da bi spodbudili sodelovanje teh podjetij. Ni dvoma, da bodo tehnološke platforme in (celo še bolj) skupne tehnološke pobude pomagale pri doseganju tega cilja. Mreže odličnosti, ki jih univerze in javna raziskovalna središča cenijo ter v njih veliko sodelujejo, je treba razvijati kot spodbujevalce sodelovanja industrije in kot instrumente za povečanje mobilnosti raziskovalcev, z več in bolj obetavnimi izmenjavami med zasebnim in javnim sektorjem.

3.2.1

Poenostavitev upravljanja in postopkov je ponavljajoča se tema vsakega novega okvirnega programa: v preteklih letih je bilo izvedenih veliko izboljšav, vključno s številnimi dokumenti o poenostavljanju in odborom predstavnikov („sounding group“) manjših raziskovalnih skupin, ki jih je oblikoval komisar Potočnik. Vendar pa se zdi, da predstavljeni predlogi niso rešili težav in problemov, s katerimi se srečujejo udeleženci.

3.2.2

Na podlagi izkušenj, ki so jih zbrali strokovnjaki in neposredno interesne skupine, EESO predlaga, da se težave, s katerimi se srečujejo udeleženci pri projektih v okviru zdajšnjega okvirnega programa, sistematično zberejo in analizirajo, da bo mogoče predlagati mehanizme, bolj prilagojene sedanjemu stanju. Te mehanizme bi lahko izkoristili pri tekočem ocenjevanju učinkovitosti uporabljenih postopkov in postopkov formalnega nadzora in ocenjevanja.

3.2.3

Pri dobro opredeljenih razvojnih projektih bi bilo to koristno tudi za vključevanje kontrolnih točk, na katerih se ukrepi in pričakovani rezultati redno spremljajo. Zagotavljanje financiranja in nadaljevanje projekta morata biti odvisna od takšnega spremljanja, ki poteka v vnaprej natančno določenih fazah.

3.2.4

Glede na načine sodelovanja in administrativnega in finančnega upravljanja bi bilo koristno imeti bolj natančne in nedvoumne smernice za pogodbene dogovore med udeleženci, večjo prilagodljivost in svobodo izbire za prijavitelja ter za razpise, ki jasno določajo vrste programov in ukrepov ter kategorije udeležencev.

3.2.5

Ugotovljeno je, da je sorazmerno majhen delež organizacij sodeloval večkrat in v več programih, pogosto kot glavni izvajalec, in upravljal približno petino projektov (13). Takšna koncentracija je nekoliko moteča: na eni strani pove nekaj o težavah pri sodelovanju, zlasti za tiste osebe, ki v raziskovalnih razpisih sodelujejo prvič, na drugi strani pa omejuje izvajanje novih projektov, namenjenih radikalnim inovacijam in večjemu tveganju (kot zahteva drugo priporočilo).

3.3.1

Načine spodbujanja zasebnega financiranja RTR je treba bolje opredeliti, pa tudi tržne sile, ki lahko sprožijo uspešen ciklus sinergije, niso jasno opredeljene in zato ne bodo kmalu na voljo, čeprav bi morale biti. Davčne spodbude, krepitev pravic intelektualne lastnine ter pospeševanje intervencijskih ukrepov tveganega kapitala so cilji in ne sredstva za ukrepanje.

3.3.2

EESO želi zlasti razvoj instrumentov za spodbujanje podjetniškega duha evropskih raziskovalcev in druge instrumente (od rizičnega in tveganega kapitala do ciljno usmerjenega financiranja EIB ter kreditov za raziskovalce), ki bi omogočili prehod z rezultatov raziskav na konkretne poslovne spodbude.

3.3.3

Priporočilo o zagotavljanju večjega sodelovanja malih in srednjih podjetij, ki ga (kot je bilo pojasnjeno že v prejšnjih mnenjih) EESO odobrava v celoti, je treba podpreti s posebnimi instrumenti poleg skupnih tehnoloških pobud, tehnoloških platform in priložnosti, ki jih ponuja projekt z naslovom „Zamisli“ („Ideas“). EESO upa, da bo to ključni cilj in da mu bo v skladu s tem namenjena posebna pozornost pri izvajanju odprte metode usklajevanja.

3.3.4

Po mnenju EESO — če naj bi se spodbujale bolj inovativne raziskave, usmerjene k izboljšanju konkurenčnosti — je treba obravnavati nerešena vprašanja o intelektualni lastnini, zlasti uvedbo patenta Skupnosti, možnost patentiranja računalniško izvedenih izumov in izumov na novih področjih znanja ter celovito izvajanje Direktive o pravnem varstvu biotehnoloških izumov.

3.4.1

EESO meni, da je prednostna naloga zagotoviti, z izboljšanjem socialnega in ekonomskega položaja raziskovalcev, da bo poklicna pot na področju znanosti in tehnologije bolj privlačna. Ni dvoma, da je naraščajoči trend nadaljevanja študija na podiplomski ravni in raziskovalno delo v drugih državah (na univerzah in drugod) oblika mobilnosti, ki raziskovalcem pomaga pri razvoju, ker je izmenjava znanja in delovnih metod edinstven način bogatitve. Takšna mobilnost pa postane problem, kadar poteka le v eno smer in kadar matična država ne more ponuditi pogojev za delo, poklicne poti, družbenega ugleda in zadostne ekonomske nagrade, ki bi privabili ljudi nazaj (14). Vse evropske države morajo biti privlačne za mlade ljudi, ki začenjajo raziskovalno poklicno pot. Obstajati mora zlasti lažji dostop do EU (vključno z organiziranimi izmenjavami) za nove človeške vire iz hitro razvijajočih se držav, vključno s Kitajsko in Indijo.

3.4.2

Za programe, ki vključujejo človeške vire in mobilnost, se zdi, da ne zadoščajo za kakovostni premik, s katerim bi lahko „privabljali in nagrajevali najbolj nadarjene“, kot je navedeno v prvem ključnem cilju. Ni jasnih možnosti za status „evropskega raziskovalca“, ki bi moral biti središče takšnega ukrepa.

3.4.3

Zaradi kritičnih razmer, kot so te, je potrebna inovativna politika: potrebne so naložbe a) za razvoj univerzitetnega študija znanosti in tehnike (predpogoj za to pa je več znanstvenih vsebin v višjih letnikih srednje šole in spodbujanje študija znanosti na univerzitetni ravni), b) za zmanjšanje števila tistih, ki so diplomirali v takšnih strokah, pa niso dobili zaposlitve (neugodne razmere prevladujejo predvsem v novih državah članicah, v Italiji, na Portugalskem in v Avstriji), c) za zagotovitev večjega števila žensk med raziskovalci (zdaj jih je nekaj več kot tretjina, čeprav predstavljajo več kot 63 % diplomantov na področju znanosti in inženiringa) (15), in d) da se izboljša privlačnost poklicne poti na področju znanosti.

3.4.4

EESO meni, da je treba takšnim politikam, za katere so pristojne predvsem države članice, nameniti posebno pozornost v odprti metodi usklajevanja, ki bi se lahko koristno uporabila tudi za visokošolske in terciarne izobraževalne sisteme ter raziskovalne sisteme, da se ugotovijo najboljše prakse, primerne oblike medsebojnih pregledov („peer review“), usklajeni ukrepi držav članic in regij ter prednostne transnacionalne raziskovalne tematike.

3.4.5

Raziskovalci predstavljajo veliko nižji odstotek delovne sile kot v primeru konkurenčnih držav (0,54 % v EU — in 0,5 % v vseh novih državah članicah in državah v južni Evropi — v primerjavi z 0,9 % v ZDA in 1,01 % na Japonskem). Tudi starost na področju znanosti in tehnologije postaja skrb vzbujajoča (35 % v starostni skupini 45–64 let (nad 40 % v nekaterih državah članicah) v primerjavi z 31 % v starostni skupini 25–34 let) (16). Zaskrbljujoča je ocena, da trenutno 500 000 evropskih raziskovalcev dela v ZDA, za doseganje cilja iz Barcelone pa bo v naslednjih desetih letih potrebnih še dodatnih 500 000 do 700 000 (17) raziskovalcev.

3.4.6

EESO se strinja s stališčem odbora, da je potrebna večja neodvisnost in odgovornost raziskovalcev (ob spoštovanju etičnih načel) zaradi povečanja ugleda znanstvenih poklicev, povečanja interdisciplinarnosti in prostorske mobilnosti ter zaradi vključevanja sistema štipendij Marie Curie v nacionalne in regionalne programe in tudi njihove uporabe za spodbujanje mobilnosti med javnim in zasebnim sektorjem.

3.4.7

EESO podpira tudi prizadevanja Komisije za oblikovanje evropske listine za raziskovalce (18) kot prvi korak v pravo smer, vendar meni, da morajo biti države članice bolj usklajene in predane doseganju učinkovitejših ter bolj usklajenih sistemov usposabljanja, poklicnih poti, plačil (vključno s socialnim zavarovanjem, pokojninami in davčnimi režimi) in pobud socialnega zavarovanja (19).

3.4.8

Obravnavanje zanesljivosti in legitimnosti znanosti ter tehnologije v Evropi je vprašanje, ki mu EESO pripisuje velik pomen in je osnovni pogoj za legitimnost raziskovalca ter priznavanje njegovega dela; že zaradi tega je treba nujno opredeliti dejavno in usklajeno politiko med Komisijo in državami članicami ter ji dodeliti ustrezna sredstva in vire.

3.5.1

EESO opaža velika prizadevanja Komisije za izboljšanje postopka ocenjevanja, kot je navedeno v vrsti dokumentov, osredotočenih na delo ocenjevalcev. Vendar pa je resnična težava v logiki naknadne ocene: če je omejena na preverjanje formalne skladnosti s cilji, obstaja nevarnost, da se pozabi na pravi strateški cilj, tj. na oceno strukturnega vpliva okvirnih programov na gospodarstvo EU in raziskovanje v celoti, na izbrane prednostne naloge ter na posledično porazdelitev sredstev.

3.5.2

EESO poleg tega meni, da se je treba posvetiti uvedbi več kazalnikov, ki bi dejansko merili učinkovitost v smislu konkurenčnosti in razvoja. Ti kazalniki učinkovitosti raziskovanja bi morali omogočiti merjenje učinkovitosti financiranih dejavnosti glede na razvoj EU v celoti in usmerjanje prihodnjih dejavnosti k predvidenim prednostnim nalogam. EESO se vsekakor zaveda, da nikakršno samodejno ocenjevanje ne more nadomestiti natančne in podrobne ter posameznim razmeram prilagojene presoje ustreznih strokovnjakov.

18.8.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 195/7

1.1

Namen osnutka direktive je:

1.2

EESO na splošno podpira osnutek direktive Komisije, toda daje naslednja priporočila.

1.2.1

Komisija bi morala razmisliti o daljšem obdobju prenosa, kot ga predvideva sedanji člen 20. Obdobje prenosa za izdelke za ognjemete znaša le 24 mesecev po objavi direktive, za druge pirotehnične izdelke pa 5 let. Zaradi dolgega odzivnega časa uvoznikov ognjemetov s Kitajske in drugih držav, za katere distributerji v EU ocenjujejo, da bo znašala več kot 3 leta, EESO predlaga, da se za ognjemete in druge pirotehnične izdelke določi isto obdobje, tj. 5 let.

1.2.2

Odbor poudarja, da ureditve za testiranje izdelkov za ognjemete in izpolnjevanje specifikacij CEN (Evropski odbor za standardizacijo) nalagajo odgovornosti uvoznikom in distributerjem. Zato priporoča, da naj direktiva pojasni, da morajo uvozniki ob naročanju izdelkov pri proizvajalcih kjer koli na svetu natančno navesti standarde, potrebne za pridobitev oznake CE. Odgovornost za testiranje in označevanje CE bi moral prevzeti proizvajalec, uvoznik pa sekundarno odgovornost za zagotovitev, da izdelki z oznako CE dejansko izpolnjujejo standarde CEN, da se tako prepreči ponarejanje in dajanje ponaredkov na trg.

1.2.3

Odbor je prepričan, da bi morali biti tudi carinski in drugi organi v državah članicah vključeni v nadzor, da izdelki z oznako CE dejansko izpolnjujejo standard.

1.2.4

Podatki o nesrečah, ki jih države članice posredujejo Evropski komisiji, so nepopolni. Komisija se tega zaveda. Odbor poziva države članice, da izboljšajo spremljanje nesreč, ki se zgodijo ob uporabi teh izdelkov.

1.2.5

Člen 14 določa ureditev za hitro obveščanje o izdelkih, ki predstavljajo resno tveganje. Do uveljavitve direktive bi bilo mogoče kot prehodni ukrep uporabiti sistem RAPEX.

1.2.6

Člen 12(1) za pirotehnične izdelke, ki se uporabljajo v avtomobilski industriji, zahteva, da proizvajalci zagotovijo, da so izdelki „ustrezno označeni v uradnem jeziku/uradnih jezikih države, v kateri se izdelek prodaja potrošnikom“. Odbor je prepričan, da je sklic na potrošnika zavajajoč, saj se večina pirotehničnih izdelkov v motorna vozila vstavi med proizvodnjo. Informacije o originalnih delih se zato še naprej lahko navajajo v sedanjem jeziku, tj. v angleščini. Toda proizvajalci so zaskrbljeni zaradi obveznosti navedbe navodil v vseh uradnih jezikih 25 držav, saj ne vedo, v katerih državah se bodo izdelki uporabljali. Odbor meni, da bodo varnostni listi proizvajalcev zadostovali, saj so informacije, ki jih vsebujejo, večinoma v obliki diagramov in statistike.

1.2.7

Člen 8(4) osnutka direktive države članice zavezuje, da obvestijo Komisijo, če menijo, da izdelki ne izpolnjujejo v celoti bistvenih varnostnih zahtev iz člena 4(1), ki bodo zagotovile pravno podlago. Odbor pa priporoča, da se medtem za sporočanje podatkov o nesrečah in nevarnostih Komisiji uporablja sistem RAPEX, da bodo informacije dosegle druge države članice.

1.2.8

Odbor je ugotovil, da so v nekaterih državah članicah v proizvodnjo ognjemetov za posebne lokalne priložnosti vključena številna mikropodjetja. Države članice morajo zagotoviti, da tudi ta podjetja upoštevajo varnostne zahteve iz direktive.

1.2.9

Pirotehnične izdelke za avtomobile bi morala zajemati določba Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo v skladu s sporazumom iz leta 1958 (WP 29 v Ženevi) in ne standard.

1.2.10

Odbor meni, da bi morala biti Komisija pripravljena sprejeti tudi neke vrste homologacijo za pirotehnične izdelke za avtomobile.

2.1

„Izdelki za ognjemete“ se ponavadi uporabljajo za zabavo ali ob posebnih dogodkih, kot so verske prireditve. Predstavljajo sestavni del kulturne zgodovine mnogih držav članic EU. Direktiva jih obravnava ločeno od „pirotehničnih izdelkov“, ki za namene direktive zajemajo eksplozivne naprave, ki sprožajo zračne blazine in samozategovalne varnostne pasove v motornih vozilih.

a)

Izdelki za ognjemete

b)

Drugi pirotehnični izdelki:

2.3.1

Člen 7 direktive prepoveduje prodajo pirotehničnih izdelkov

Drugih pirotehničnih izdelkov se ne sme prodajati ali kako drugače dati na voljo potrošnikom, mlajšim od 18 let, razen če so primerno poklicno usposobljeni.

2.4

Predpisi za dajanje pirotehničnih izdelkov v promet se med sedanjimi 25 državami članicami močno razlikujejo, prav tako tudi statistike o nesrečah in njihovo zbiranje. Trenutno se podatki držav članic nanašajo samo na izdelke za ognjemete, ne pa tudi na druge izdelke, kot so izdelki za avtomobilsko industrijo, odrske učinke ali signalne rakete.

2.5

Trg za avtomobilske izdelke je izmed obeh panog bolj pomemben, saj njegova vrednost znaša 5,5 milijarde EUR na leto (sistemi zračnih blazin 3,5 milijarde EUR in pirotehnični napenjalci varnostnih pasov 2 milijardi EUR). (Izvozna vrednost leta 2004 je znašala 223 438 297 EUR, uvozna pa 16 090 411 EUR.)

2.6

Večina izdelkov za ognjemete na trgu EU je uvožena s Kitajske, tako da se večina delovnih mest v EU nahaja prav v MSP. Potrošniški trg se ocenjuje na približno 700 milijonov EUR na leto, trg „poklicnih uporabnikov“ pa je približno enako velik. Presoja vplivov, ki jo je opravila Komisija, je pokazala približno 3000 delovnih mest, večinoma na področju nabave, skladiščenja, distribucije in profesionalnih ognjemetov. Malta je izjema, ker se na tamkajšnjih številnih verskih prireditvah uporabljajo ročno izdelani ognjemeti, ki se ne prodajajo potrošnikom.

2.7

Število nesreč se razlikuje v skladu z natančnostjo statističnih podatkov držav članic in sega od 1,36 na milijon prebivalcev v Estoniji do 60,1 na milijon prebivalcev v Združenem kraljestvu. Glede na statistične podatke Komisija ocenjuje, da se število nesreč zaradi izdelkov za ognjemete v Evropi s 455 milijoni prebivalcev giblje od 7 000 do 45 000 primerov.

2.8

Kaže, da ni posebne statistike, ki bi nesreče zaradi pirotehničnih izdelkov v avtomobilski industriji primerjala s prometnimi nesrečami na splošno.

2.9.1

Trenutno ni zahteve, ki bi predpisovala obvezno oznako CE za izdelke za ognjemete, čeprav je bil maja 2003 objavljen standard CEN. Člena 9 in 10 predlagata, da se jih ne bi smelo dajati v promet, če ne ustrezajo postopkom, določenim v teh členih.

2.9.2

Države članice bodo morale obvestiti Komisijo, kdo je na njihovem ozemlju imenovan za opravljanje tega postopka.

2.9.3

Izdelki za ognjemete sploh ne bodo dovoljeni, če proizvodnja ne bo izpolnila zahtev postopka za ugotavljanje skladnosti.

2.10.1

Za odobritev dajanja pogonskega goriva, modulov ter varnostnih naprav za uporabo v avtomobilih v promet ni enotnega postopka.

2.11.1

Komisija ocenjuje, da bo uskladitev pripeljala do bistvenega zmanjšanja stroškov tako za izdelke za ognjemete kot za avtomobilske pirotehnične izdelke. Trenutno število vrst odobrenih izdelkov za ognjemete, ki se uporabljajo v EU, se ocenjuje na 50 000, odobritev za posamezni izdelek za ognjemet pa lahko stane od 500 EUR do 3 000 EUR na izdelek na državo. Komisija je izračunala, da bi bil nov sistem z enim postopkom, ki bi zajel vseh 25 držav, cenejši.

2.11.2

Za avtomobilske izdelke lahko strošek za odobritev zračne blazine znaša 25 000 EUR v posamezni državi (Nemčija), Komisija pa upa, da bi konkurenca med organi za testiranje ceno znižala.

3.1

Odbor pozdravlja cilje direktive — prost pretok pirotehničnih izdelkov, visoko stopnjo varnosti potrošnikov in bistvene varnostne zahteve — ima pa zadržke, zlasti glede izdelkov za ognjemete.

3.2

Ob upoštevanju, da jih je večina narejenih na Kitajskem in da tamkajšnji proizvajalci najbrž nimajo virov za prilagoditev standardom EU, se zastavlja vprašanje, kdo bo v tem primeru prevzel odgovornost za testiranje — uvoznik, proizvajalčev predstavnik ali trgovec?

3.3

Kako se bo zagotovilo, da bo oznaka CE na uvoženem izdelku za ognjemet zagotovila, da je izdelek izviren in da ni ponarejen?

3.4

Kakšno stopnjo sodelovanja je mogoče doseči med organi za varstvo potrošnikov v EU in organi v državi izvora?

3.5

EESO nekoliko dvomi o statistiki v presoji vplivov, ki jo je pripravila Komisija, zlasti o širokem razponu števila nesreč — od 7000 do 45.000. Strinja se s Komisijo, da „… se mora vsak poskus ocenitve skupnega števila nesreč v EU obravnavati zelo previdno“.

3.6

Iste zadržke ima Odbor do presoje gospodarskega vpliva in precej optimističnega zanašanja na „… večjo konkurenco med organi za testiranje“ v primeru pirotehničnih izdelkov v avtomobilih, ki bi znižala stroške odobritve naprave.

3.7

EESO ugotavlja, da je presoja družbenega vpliva pri poskusu zmanjšanja števila nesreč zaradi izdelkov za ognjemete pozitivna, pri zaposlovanju v sektorju pirotehničnih izdelkov za ognjemete in avtomobile pa nevtralna.

3.8

Presoja vplivov na okolje opozarja na vpliv Direktive Sveta 96/82/ES (Seveso II) z dne 9. decembra 1996, ki jo je Direktiva Parlamenta in Sveta 2003/105/ES z dne 16. decembra 2003 razširila na organizacije, v katerih je prisotna pirotehnika.

3.9

Kljub zadržkom EESO pozdravlja te presoje vplivov.

4.1

Avtomobilski sektor je z gospodarskega vidika veliko bolj pomemben kot izdelki za ognjemete. Ta sektor je velik izvoznik in zagotavlja številna delovna mesta. EESO pozdravlja vsak ukrep, ki bo podprl proizvajalce EU v sektorju, v katerem se krepi konkurenca iz držav zunaj EU.

4.2

Odbor upa, da bo vzpostavitev enotnih standardov za dajanje varnih izdelkov za ognjemete v promet pripeljala do oživitve proizvodnje v EU, saj bodo tako omogočene prednosti ekonomije obsega na trgu, vrednem 1,4 milijarde EUR (potrošniška prodaja 700 milijonov EUR; prodaja poklicnim uporabnikom prav tako 700 milijonov EUR), kar trenutno preprečuje preveliko število nacionalnih standardov, ki si med seboj pogosto nasprotujejo.

18.8.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 195/10

1.1

Predlog je nastal po sporočilu vodilnega proizvajalca perfluorooktan sulfonatov (PFOS), da bo ustavil proizvodnjo in trženje potrošniških izdelkov na osnovi teh enot. Ta odločitev je temeljila na proizvajalčevi oceni možnih tveganj za človeško zdravje in okolje. Pozneje so bila ta tveganja kvantificirana, odločitev pa se je potrdila kot pravilna glede zadevne končne uporabe. Glavno tveganje je bilo odpravljeno, zdaj pa je treba preprečiti, da bi se težava ponovno pojavila. Poleg tega je treba zavarovati potrebe drugih uporabnikov, dokler ne bodo na voljo alternativni materiali in procesi in/ali dokler se v celoti ne opravijo presoje vpliva.

1.2

EESO podpira predlog ob posebnem upoštevanju omejitve trženja ter uporabe PFOS in sorodnih izdelkov, odstopanj za opredeljene preostale končne rabe in potrebe po stalnem raziskovanju.

1.3

EESO opozarja, da se končne uporabe, za katere je treba sprejeti odstopanja, precej razlikujejo glede porabljene količine, glede verjetnosti in obsega izpostavljenosti človeka ali okolja, ter glede časa, ki je potreben za odkrivanje, razvoj ter sprejetje ustreznih in varnejših materialov ali postopkov. EESO zato verjame, da bi morala Komisija — po posvetovanju z Znanstvenim odborom za zdravstvena in okoljska tveganja (SCHER) — pregledati odstopanja za vsak posamezni primer. Dejavniki, ki vplivajo na te preglede, so navedeni v posebnih opombah. Časovna razporeditev za vsako tveganje ali presojo vpliva bi morala biti usklajena s povečanim povpraševanjem po oceni tveganja kemičnih spojin v okviru REACH. Komisija mora nujno ohraniti zadostna notranja sredstva, ki bi ji omogočila, da izpolni te obveznosti pravočasno in na podlagi pravih informacij.

1.4

EESO ugotavlja, da so zgoraj opisani ukrepi (kot odgovor na pričakovano spremembo zunanjih okoliščin) v nasprotju z običajnim postopkom upravljanja tveganja, kadar se ukrepi opredelijo po oceni tveganja, ki jih pripravijo pristojni organi oblasti držav članic o predhodno ugotovljenih prednostnih snoveh. Ta pristop pa se bo po vsej verjetnosti (kar je sicer tudi njegov namen) bolj pogosto uporabljal v okviru REACH. Sorazmerna, sprejemljiva in učinkovita rešitev za PFOS bi morala biti vzorec za prihodnjo uporabo REACH.

2.1

Komisija svoj predlog temelji na oceni nevarnosti, ki jo je Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj izdelala novembra 2002, in na britanskem poročilu o oceni tveganja iz julija 2005. Te in druge študije (predvsem v ZDA) so pripravili, ko je 3M 16. maja 2000 prostovoljno umaknil PFOS in sorodne snovi iz njihove pretežne uporabe za zagotavljanje odpornosti proti maščobi, olju in vodi za materiale, kot so tekstil, preproge, papir in na splošno premazi.

2.2

Komisija se strinja z mnenjem Znanstvenega odbora za zdravstvena in okoljska tveganja (SCHER), da kažejo podatki (kljub omejitvam razpoložljive metodologije za testiranje teh enot) na to, da so PFOS zelo obstojni, zelo bioakumulativni in potencialno toksični ter da je treba sprejeti ukrepe za preprečevanja kakršne koli ponovne množične uporabe.

2.3

Komisija in SCHER se strinjata tudi glede uporabe manjših količin, če učinkoviti nadomestni izdelki ali postopki niso na voljo. Zdi se, da stalna uporaba PFOS in sorodnih izdelkov v teh preostalih uporabah ne predstavlja nobenega dodatnega tveganja za človeško zdravje in okolje. Glede na to je treba sprejeti odstopanja od splošne omejitve trženja in uporabe. Predlog navaja in obravnava posebne namene, za katere je treba sprejeti odstopanja.

2.4

V okviru okvirnega raziskovalnega programa (PERFORCE) je treba opraviti dodatno delo v zvezi z izpostavljenostjo, viri, potmi in fizikalno-kemičnimi parametri teh PFOS in sorodnih snovi.

2.5

Namen predloga je zajamčiti visoko raven varovanja zdravja in okolja. Prizaneseno bo notranjemu trgu teh izdelkov. Zdi se, da bi bili stroški zadevnih sektorjev minimalni. Opravljeno je bilo veliko posvetovanj.

3.1

Fluorirane spojine so bile razvite v poznih štiridesetih letih dvajsetega stoletja in se od takrat v vedno večjih količinah uporabljajo za pridobivanje inertnih tekočin z malo površinsko napetostjo (in zelo mazavih) ali trdih površin s posebnimi (običajno „non-stick“) lastnostmi. PFOS in sorodne snovi so njihova podskupina, razvile pa so jih družbe, kot so 3M, za pridobivanje odpornosti na maščobo, olje in vodo pri mnogih industrijskih in potrošniških uporabah. Do leta 2000 so po celem svetu proizvedli in tržili na leto približno 4500 ton proizvodov, kot je sredstvo za vzdrževanje preprog in tkanin 3M Scotchgard™. Po umiku PFOS in sorodnih snovi so bili ti izdelki reformulirani z drugimi fluoriranimi spojinami s podobnimi surfaktantnimi lastnostmi, vendar z zmanjšanim vplivom na zdravje in okolje.

3.2

Iz imena je razvidno, da so to izdelki, v katerih so vsi („per“) vodikovi atomi na verigi osmih ogljikovih atomov nadomeščeni s fluorovimi („fluoro“) atomi in eno skupino SO3 („sulfonat“) zaradi oblikovanja stabilnih negativno nabitih enot („anion“), s katerimi se lahko pridobiva v vodi topna kristalinična sol s kovinami, kot so litij, natrij ali kalij, ali z drugimi pozitivno nabitimi skupinami („kationi“), kot je NH4+ („amonij“). PFOS se ne nanaša na eno „snov“, ampak na sestavine („enote“ — „entities“ ali „moieties“) „snovi“ v skladu z zakonodajo EU o „snoveh“ in „pripravkih“. PFOS in sorodne snovi se pridobivajo s posebnim kemičnim postopkom, ki se imenuje elektro-kemično fluoriranje.

3.3

Zaradi kombinacije „organskih“ (na osnovi ogljika, v olju topnih) in „neorganskih“ (kovinska sol, v vodi topnih) lastnosti so PFOS in sorodne snovi izredno učinkovite kot površinsko aktivne snovi („surfaktanti“) na področju posebnih uporab. Enote so odporne na oksidacijo (so intertne in negorljive) in vsako drugo zunanjo motnjo (so stabilne in zato obstojne). Zaradi svoje topnosti v olju in vodi se zlahka bioakumulirajo. Lahko so strupene ali ne za različne vrste pod različnimi pogoji izpostavljenosti. Njihove nenavadne fizične in kemične lastnosti pomenijo (kakor je opozoril SCHER), da se lahko metode za laboratorijske teste izkažejo za nezanesljive pri opredeljevanju njihovih učinkov na okolje v celoti.

3.4

V celoti fluorirani polimeri s kratkimi verigami, ki imajo enake lastnosti kakor PFOS in sorodne snovi, kot na primer surfaktanti, vendar z manjšim ali zanemarljivim vplivom na človeško zdravje in okolje, se lahko pridobijo po postopku, znanem kot „telomerizacija“. Ti izdelki („telomerji“) niso obravnavani v tem predlogu.

3.5

Po oceni OECD iz leta 2004 (ki jo je pozneje citiral SCHER) je bila v EU celotna poraba PFOS in sorodnih snovi leta 2000 približno 500 ton, od teh pa je bilo 98 % uporabljenih za obdelavo tekstila, papirja ali premazov. Letno emisijo so ocenili na približno 174 ton. Do leta 2004 se je uporaba po celem svetu znatno zmanjšala. Za letno emisijo v EU so ocenili, da znaša v najslabšem primeru okoli 10 ton, od teh 9 ton iz nepredelane odpadne vode, ki nastane pri galvanizaciji. Novejši nemški podatki kažejo, da se večji del lahko prečisti.

3.6

SCHER opozarja tudi na to, da so tehnike analize šele v zadnjih letih postale dovolj sofisticirane za odkrivanje in zanesljivo določanje koncentracij PFOS v vzorcih iz okolja. Zato je težko odkriti spremembe, ki so nastale zaradi zgoraj omenjenih zmanjšanj. SCHER bi vendar lahko zaključil, da bodo emisije iz tekoče uporabe, v zvezi s katerimi se predlagajo odstopanja, vplivale na koncentracije PFOS le na lokalni ravni in da bodo le zanemarljivo vplivale na celotno koncentracijo v okolju. SCHER je zaključil, da je bilo splošno tveganje za okolje in prebivalstvo zanemarljivo glede na njihovo stalno uporabo v fotografski, polprevodniški in letalski industriji. Uporaba pri galvanizaciji pa je zaskrbljujoča in jo je treba omejiti.

3.7

Poklicno tveganje v posameznih sektorjih je treba ločeno ocenjevati. Vendar pa si je za fotografsko, polprevodniško in letalsko industrijo težko predstavljati (glede na naravo zadevnih industrij in visoko raven varovanja, ki se že izvaja), kako bi lahko uporaba PFOS in sorodnih snovi predstavljala kakršno koli dodatno tveganje na delovnem mestu. Tudi uporaba kromiranja v industriji je vzrok za skrb. V primeru različnih pen za gašenje požarov je treba oceniti tveganje predlaganih nadomestkov za zdravje in okolje pred sprejetjem vsake odločitve. Dogovoriti se je treba o ustreznem načinu odstranjevanja obstoječih zalog in o rešitvi za odtoke pri večjih požarih.

3.8

EESO odobrava zgoraj navedeno in verjame, da bodo potrebni ukrepi vključeni v načrte dela Komisije.

4.1

EESO podpira dve omejitvi PFOS in sorodnih snovi, kakor sta definirani v predlogu: (1) ne smejo se dajati v promet in uporabljati kot substanca za pripravke ali kot njihova sestavina, če je njihova vsebnost večja od 0,1 % utežnega odstotka, in (2) ne smejo se dajati v promet kot izdelki ali kot deli izdelkov, če je njihova vsebnost večja od 0,1 % utežnega odstotka.

4.2

EESO podpira tudi odstopanje v odstavku (3), po katerem se odstavka (1) in (2) zgoraj ne uporabljata v šestih posebnih primerih, ki so navedeni v predlogu in o katerih govorimo v nadaljevanju.

4.2.1

Fotolitografija: na splošno je to postopek, po katerem se oblikujejo računalniški čipi. Novi razvoj v proizvodnji polprevodnikov zahteva posebne procesne tekočine, ki omogočajo oblikovanje z zelo veliko zanesljivostjo, gostoto in uniformnostjo. PFOS in sorodne snovi imajo edinstvene elektro-kemične in surfaktantne lastnosti; v polprevodniški industriji jih obravnavajo kot nepogrešljive. Za procesne tekočine, ki ne ostanejo v končnih izdelkih, se uporabljajo stroge specifikacije in testiranja v zvezi z vsako tehnologijo v vsakem obratu katerega koli proizvajalca. Če se uporablja v čistem proizvodnem okolju, kjer mora biti odstranjena vsaka kontaminacija, ni nobene možnosti za izpostavljenost na delovnem mestu. Glede na skupno bilanco v industriji za leto 2002 so skupne emisije znašale manj kakor 45 kg na leto. Razvoj proizvoda traja do 10 let. Kljub obsežnim raziskavam na svetovni ravni in razvoju niso bili odkriti nobeni nadomestki za te preostale uporabe. Najverjetnejši način odstranjevanja PFOS in sorodnih snovi bi lahko bila nova metoda proizvodnje čipov, ki še ni izumljena. Ker tega odstopanja ni, v EU ni bila mogoča proizvodnja, čeprav bi se lahko drugje brez težav nadaljevala. Glede na zgoraj navedeno in glede na to, da ni nobenih dokazov, ki bi zbujali skrb, EESO priporoča, da se za odpravo tega odstopanja ne določi noben rok.

4.2.2

Fotografski premazi: PFOS in sorodne snovi se prodajajo v koncentriranih raztopinah, nakar se precej razredčijo, da bi pridobili lastnosti, ki so bistvenega pomena za zdravje in varnost na delovnem mestu ter za nadzor celotnega poteka proizvodnje pri strokovni uporabi v zvezi z oblikovanjem fotografije. Te zaželene lastnosti vključujejo nadzor elektrostatične napetosti, nadzor trenja in adhezije, odpornost na umazanijo in druge površinske lastnosti za visoko kakovostno fotografsko upodabljanje. Proizvodne tehnike zahtevajo 18 upodobitvenih plasti, ki se nanesejo na hitro premikajočo se filmsko podlago, da bi pridobili enotno plast, ki je običajno tanjša kakor 0,11 mm. Uporabljene tekočine ne smejo biti fotoaktivne, morajo pa omogočiti enakomerno mazanje in dobro adhezijo nadaljnjih plasti. Antistatične lastnosti so bistvenega pomena za minimalizacijo tveganja požara ali eksplozije in posledičnih poškodb delavcev ali delovne opreme. Uporaba PFOS in sorodnih snovi se je v zadnjih letih zmanjšala za vsaj 60 % zaradi nadomestitev pri nekaterih manj kritičnih uporabah in zaradi splošnega zmanjšanja uporabe filma v primerjavi z digitalno fotografijo pri velikem številu potrošniških, zdravstvenih in industrijskih uporabah. Zaradi preostalih uporab se v naravo spusti manj kakor 8 kg na leto. Verjetno bodo nadaljnji premiki v smeri digitalnih proizvodov povzročili še dodatno zmanjšanje količin, ki so potrebne za izdelavo filma, čeprav bo tudi v prihodnje obstajalo povpraševanje po fotografskem papirju, na primer za tiskanje digitalnih podob. Kljub obsežnim raziskavam ni odkrit noben nadomestek za teh nekaj preostalih uporab PFOS in sorodnih snovi. Za dokončanje procesa bodo potrebni novi postopki, ki še niso izumljeni in ki za razvoj, začetek uporabe, testiranje in odobritev potrebujejo 10 let ali več. Ker tega odstopanja ni, v EU ni bila mogoča proizvodnja, čeprav bi se lahko drugje brez težav nadaljevala. Glede na zgoraj navedeno in glede na to, da ni nobenih dokazov, ki bi zbujali skrb, EESO priporoča, da se za odpravo tega odstopanja ne določi noben rok.

4.2.3

Snovi za preprečevanje motnosti pri kromiranju: PFOS in sorodne snovi v razredčeni raztopini varujejo zdravje in varnost delavcev, ki se ukvarjajo z okrasnim in zaščitnim kromiranjem kovine ali plastičnih podlag za avtomobilsko in druge potrošniško naravnane industrije. Delujejo tudi kot zmanjševalci površinske napetosti in kot omakalno sredstvo, zlasti pri jedkanju plastike. Delovno okolje kromiranja je neprijazno in potencialno nevarno, zlasti v postopkih, ki temeljijo na Cr(VI), ki je znana karcinogena snov. Zato sta odpravljanje motnosti in povečana izpostavljenost ljudi bistvenega pomena. Razmere se lahko izboljšajo z uporabo postopkov na osnovi Cr(III), vendar še vedno niso vedno na voljo. Samo PFOS na osnovi surfuktantov so se doslej pokazali kot stabilni v obeh vrst okoliščin. Po podatkih SCHER je bila letna poraba v Evropi leta 2000 okoli 10 ton. Ocene celotnega izpusta v okolje se precej razlikujejo in so odvisne od uporabljenih postopkov in stopnje njihovega nadzorovanja v zvezi z izpusti, recikliranjem in sežigom odpadkov. Ocena nemške industrije, ki temelji na lokalni najboljši praksi, kaže, da skupni izpusti niso večji kakor 500 kg na leto, če se ekstrapolirajo po vsej Evropi. Če sta tehnologija in nadzor slabša, so lahko emisije večje. Glede na to, da je kromiranje najbolj razširjena tekoča uporaba PFOS in sorodnih snovi in da se tehnologija razvija ter da so alternativne rešitve že na voljo, se zdi, da je treba določiti rok za to predlagano odstopanje in, kakor predlaga SCHER, nemudoma izvesti analize poklicne izpostavljenosti kakor tudi oblikovati dolgoročnejše ocene tveganja za okolje. To je treba izvesti v sodelovanju z industrijo, da bi zagotovili nadaljevanje proizvodnje v EU. Ni nobene spodbude za izločitev kritične faze iz proizvodnje avtomobilov, saj obstaja očitno tveganje, da bo preostala proizvodnja temu sledila. Tudi nobena prezgodnja odstranitev sredstev proti motnosti, narejenih iz PFOS in sorodnih snovi, ne bi smela povzročiti povečanega tveganja za zdravje delavcev. EESO priporoča, da se to odstopanje uporablja za obdobje petih let po pregledu Komisije in SCHER.

4.2.4

Hidravlične tekočine za letalstvo so tekočine, ki se uporabljajo za krmilne površine in druge dele komercialnih in vojaških letal ter letal splošnega letalstva. Uporabljajo se (in morajo vsak dan delovati v skladu z največjimi možnimi standardi delovanja, ki se nanašajo na vzdrževanje letal in varnost potnikov) pri najbolj skrajnih temperaturah in pod najbolj ekstremnim pritiskom. To je posel, ki se opravlja po celem svetu; izdelke, dele in sisteme morajo testirati in potrditi proizvajalci letal in pristojni nacionalni in mednarodni organi. Običajni postopek potrjevanja novega pripravka lahko traja tudi do 20 let. PFOS in sorodne snovi se uporabljajo v malih količinah (približno 0,1 % utežnega odstotka) za doseganje odpornosti na erozijo mehanskih delov, ventilov, cevi in odprtin. Kljub obsežnemu testiranju doslej niso bili odkriti nobeni nadomestki (niti možnosti za njihovo odkritje se še niso pokazale). Uporabljajo se v zaprtih sistemih v strogo nadzorovanih razmerah. SCHER je ocenil, da izpusti v tla in vodo znašajo manj kakor 15 kg na leto. Glede na zgoraj navedeno in glede na to, da ni nobenih dokazov, ki bi zbujali skrb, EESO priporoča, da se za odpravo tega odstopanja ne določi noben rok.

4.2.5

Pene za gašenje požarov: fluorirani surfaktanti se že več let uporabljajo za protipožarne pene visoke specifikacije. PFOS in sorodne snovi se pogosto nadomeščajo v novih penah, proizvedenih za nadomeščanje zalog, ki se uporabljajo za gašenje dejanskih požarov ali za zagotovitev zalog za novi razvoj, letala, naftne rafinerije in kemijske obrate, morska plovila in skladišča nafte. Zdravstveni in okoljski vpliv teh alternativnih izdelkov še vedno ni v celoti ocenjen. Vse pene se morajo prodajati s 15 do 20-letno garancijo, ker se v idealnih razmerah nikoli ne uporabijo. Zato še vedno obstajajo precejšnje zaloge pene z vsebnostjo PFOS, njihova odstranitev pa je zdaj ključni problem. Surfaktanti morajo omogočiti penam na osnovi vode, da se hitro širijo po površini gorečih ogljikovodikov (ne da bi se znašli pod njimi) zaradi prekinitve dotoka kisika in preprečitve ponovnega vžiga. Surfaktanti in pene morajo biti stabilni v skrajnih razmerah uporabe in odporni na oksidacijo. Standarde delovanja za pene, ki se uporabljajo za različne požare, določijo nacionalni in mednarodni organi. Zaloge 3- ali 6-odstotnih koncentratov se hranijo v osrednjih skladiščih zaradi dostave in redčenja na kraju požara. Včasih je potrebna velika količina, kar povzroča precejšnje probleme v zvezi z odstranjevanjem odtoka tekočine po požaru. Odtok je vedno kontaminiran z izdelki, ki so goreli, s stranskimi produkti nenadzorovanega sežiga ogljika pri nizki temperaturi (poliaromatični ogljikovodiki in dioksini) in s sestavinami pen. Po nedavnem požaru v skladišču v Buncefieldu (Združeno kraljestvo) je na primer ostalo 20 milijonov litrov kontaminiranih odpadkov. Sežig pri visokih temperaturah je edini varni pristop, vendar je to neučinkovito in drago, če je večina materiala voda. Zaradi tega je težko ugotoviti letne emisije v okolje, saj so odvisne od števila, obsega in okoliščin vsakega požara ter kritično odvisne od količine odtoka, ki ga vsebujejo zaporne stene. SCHER je ocenil, da je letni izpust v EU manjši kakor 600 kg, in opozoril, da bi to lahko bila pretirana ocena dejanskih izpustov. EESO se strinja s SCHER, da se obstoječe zaloge koncentratov pene na osnovi PFOS ne bi smele sežigati, dokler se v celoti ne ocenijo druge možnosti. EESO zato meni, da bi bilo treba čim prej opraviti potrebne presoje vpliva in oceno tveganja ter da bi bilo treba preostale količine pene na osnovi PFOS uporabljati le, če je to bistvenega pomena za delovanje in če bi lahko zaporne stene vsebovale odpadne ostanke. Komisija bi morala sodelovati z industrijo in nacionalnimi pristojnimi organi oblasti, da bi zagotovili ustrezne načine odstranjevanja velikih količin nastalih odpadkov. Glede na številne dvome EESO verjame, da ni smiselno določati rok za odpravo tega odstopanja, vendar pa je treba čim prej odgovoriti na odprta vprašanja.

4.2.6

Drugi nadzorovani zaprti sistemi: to je ali bi moralo biti standardno odstopanje za večino snovi, za katere veljajo omejitve uporabe in trženja v EU. Če se lahko surovine varno dajo v sistem ter če se lahko izdelki in odpadni proizvodi varno odstranijo, potem sistemi z zelo nizko emisijo omogočajo nadaljevanje proizvodnje bistvenih vmesnih snovi z minimalnim tveganjem za zdravje ljudi ali okolje. Preglede razmer delovanja na delovnem mestu je treba opravljati v okviru rutinskega zdravstvenega in varnostnega nadzora. Glede na to, da ni nobenih novih dokazov, ki bi zbujali skrb, EESO priporoča, da se za odpravo tega odstopanja ne določi noben rok.

4.3

Komisija bo tudi v prihodnje imela ključno vlogo pri doseganju zadovoljivih rezultatov v vsakem od zgoraj omenjenih sektorjev. Potreben bo stalni program raziskovanja (v sektorjih, ki jih to zadeva, in drugih) za razvoj alternativnih proizvodov in postopkov. Direktive, ki vplivajo na te sektorje, je treba prilagoditi, če je to potrebno, da bi se odrazile spremembe v sedanji ali načrtovani svetovni praksi.

18.8.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 195/14

1.1

EESO z zadovoljstvom sprejema predlog Komisije, na katerega so države članice in akterji z medicinskega področja dolgo čakali. Z zastavljenimi cilji se je mogoče strinjati in predlogi so večidel ustrezni; vendar pa je EESO oblikoval več konkretnih predlogov, da bi podprl cilje, ki so pravna gotovost, jasnost, poenostavitev in varstvo zdravja.

1.2

EESO želi večjo jasnost glede tega, katera oblast je pristojna in odgovorna za celotno oceno pri kombiniranju medicinskih pripomočkov z zdravili, izdelanimi iz krvi in človeških tkiv. Obenem želi, da se določi rok, v katerem morajo pristojne oblasti oceno pripraviti, in da se pripravijo smernice o specifičnih pristojnostih in modalitetah te ocene.

1.3

EESO meni, da je primerno obvezno pošiljanje več zadevnih informacij, ki se nanašajo na priglasitev, klinične podatke, potrdila in nadzor, in predlaga, da se okrepi že delujoča evropska baza podatkov. EESO poleg tega zahteva, da se proučijo primerne oblike prostega kroženja informacij, ki niso zaupne narave, in to ne samo med priglašenimi organi in pristojnimi oblastmi, temveč tudi med vpletenimi akterji.

1.4

Poprodajni sistem nadzora bi moral biti izpeljan tako, da so vloga in odgovornost zdravstvenih izvajalcev jasneje opredeljene in da se zagotovi primerno razširjanje informacij ter rezultatov tega nadzornega sistema.

1.5

ESSO izraža zadovoljstvo s predlogi v zvezi s kliničnimi preiskavami glede varnosti in dosežkov (performance) medicinskih pripomočkov. Predlaga nekatere spremembe, da bi bili predlogi še jasnejši, zlasti glede trenutka, ko se klinična raziskava začne, potem ko je bilo pridobljeno soglasje pristojnega etičnega odbora, v odvisnosti od razvrstitve pripomočkov.

1.6

EESO se ne strinja s tem, da v okviru predloga ni obravnavana tema predelave: ta praksa ponovne uporabe medicinskih pripomočkov, zasnovanih in izdelanih za enkratno rabo, je namreč nevarna za pacientovo zdravje. Zato zahteva, da se vsaj določi načelo, da ustanova, ki izvaja poseg, pri katerem je predvidena ponovna uporaba kakega medicinskega pripomočka, predstavi nabor podatkov o vrsti izvršenega posega in da nudi enaka jamstva glede kakovosti in varnosti kot originalni izdelek, ter da s tem seznani uporabnike in paciente.

2.1

Izkušnje v zvezi z izvajanjem direktiv 90/385/EGS (1) o aktivnih vsadljivih medicinskih pripomočkih in 93/42/EGS (2) o medicinskih pripomočkih so bile v splošnem resda pozitivne, vendar je potrebna zakonodajna sprememba za boljše izvajanje, da se jasneje oblikujejo nekateri veljavni predpisi ter da se zagotovi pravna podlaga za načrtovane pobude.

2.2

Direktiva 93/42/EGS določa, da Komisija najpozneje pet let potem, ko direktiva začne veljati, predloži Svetu poročilo o nekaterih vidikih uporabe direktive. Junija 2002 je bilo v okviru tega pregleda objavljeno poročilo o načinu delovanja direktiv o medicinskih pripomočkih. Komisija je rezultate tega poročila objavila v svojem sporočilu COM(2003) 386 (3), ki sta ga ugodno sprejela tako Svet v svojih sklepih iz decembra 2003 kot Parlament.

2.3

To sporočilo navaja najpomembnejše vidike, ki jih je treba izboljšati:

Leta 2003 je Komisija sprožila razpravo, ki je potekala v glavnem prek skupine strokovnjakov za medicinske pripomočke (MDEG, Medical Devices Experts Group) iz služb Komisije, temu pa je sledila javna razprava na internetu (5).

2.4

Ker je predlog bolj namenjen natančnejšemu oblikovanju predpisov kot pa njihovemu spreminjanju, niso predvideni pomembnejši gospodarski učinki in tudi okoljski učinki niso bili ugotovljeni. S predlogom želi Komisija doseči:

2.5

Pravna podlaga za predlog je člen 95 Pogodbe ES (prej člen 100A), na katerem temelji direktiva 93/42/EGS. Za dosego cilja odprave tehničnih ovir v trgovini in jasnejše oblikovanje obstoječih določb v direktivah 93/42/EGS in 90/385/EGS je v državah članicah potrebno in primerno uskladiti pravne in upravne predpise o nekaterih vidikih dajanja medicinskih pripomočkov na trg ali v uporabo.

3.1

EESO z zadovoljstvom sprejema predlog Komisije, na katerega so države članice in akterji z medicinskega področja dolgo čakali. Z zastavljenimi cilji se je mogoče v celoti strinjati, in konkretni predlogi se zdijo — ob pridržkih, navedenih v nadaljevanju — primerni za boljšo uskladitev tako kompleksnega in mnogostranskega področja z jasnejšimi in enostavnejšimi ureditvami.

3.2

Pomen medicinskih pripomočkov se na zdravstvenem področju vse bolj povečuje; zelo pomembni so tako za zdravje kot za izdatke javnega zdravstva. Določbe prej omenjenih direktiv zadevajo več kot 10 tisoč vrst izdelkov, od preprostih pripomočkov (gaze, brizgalk, očal) do skrajno izpopolnjenih in zapletenih instrumentov (npr. vsadljivih pripomočkov, ki ohranjajo življenje, in naprav za slikovno diagnostiko).

3.3

Na tem področju se uporablja visokotehnološka oprema, saj tako državljani kot zdravstvene oblasti zahtevajo vse bolj izpopolnjene in varne izdelke. Področje je tudi gospodarsko zelo pomembno: samo še ameriški trg je večji od evropskega, ki dosega približno 55 milijard eurov in zajema več kot 8000 podjetij s skupno približno 450.000 zaposlenimi.

3.4

Omeniti velja, da EU uvaža precej in vse več pripomočkov, zaradi česar bi jasnejši in učinkovitejši pravni okvir ter odprtejše sodelovanje med pristojnimi oblastmi lahko na tem področju omogočila nov zagon in zmanjšala tveganje upada tržnega deleža ter izgube delovnih mest.

3.5

Z oceno Komisije, da gospodarski učinki na makroekonomski ravni ne bodo pomembni, se je mogoče strinjati, vendar pa bi lahko kombinacija dodatno navedenih zahtev povzročila višje stroške, ki bi lahko bili za nekatere operativne enote ali izdelke precejšnji.

3.6.1

Predlog opredeljuje, kako bi bilo treba spremeniti navedene direktive, in obrazložuje nekatere izvedbene določbe v primerjavi z drugimi direktivami ali uredbami, z ozirom na primere, v katerih ni povsem jasno, kateri predpis je treba uporabljati (medicinski pripomočki, ki vsebujejo zdravila (6)ali derivate človeške krvi (7), ali izdelki, pridobljeni z gojenjem človeških tkiv (8)). Predlog nadalje opredeljuje, da pripomočki za medicinsko diagnostiko in vitro  (9) niso zajeti v direktivi o biocidih (10), ki se zaradi tega spremeni.

3.6.2

EESO se strinja z načelom, da se za medicinske pripomočke, ki vsebujejo „dopolnilno“ zdravilo ali derivat človeške krvi ali izdelek, pridobljen z gojenjem človeških tkiv, uporabljajo direktive o medicinskih pripomočkih. Sprašuje pa se, zakaj niso izrecno omenjeni — v nekaterih prilogah navedeni — izdelki, pridobljeni z uporabo tkiv živalskega izvora. Zato izraža bojazen, da bi opredelitev „dopolnilnega“ izdelka v državah članicah in pri priglašenih organih lahko znova privedla do razhajajočih se razlag, ter zato želi, da bi bil ta pojem opredeljen natančneje.

3.6.3

Natančneje bi bilo treba določiti, katera oblast je pristojna in odgovorna za celotno oceno v primeru kombinacij pripomočkov z zdravili, pridobljenimi iz človeške krvi in tkiv: priglašeni organi lahko v takšnih primerih vključujejo nacionalne oblasti ali oblasti EU (npr. EMEA, The European Medicines Agency), ki pa niso vedno ustrezno usposobljene za ocenjevanje takšnih medicinskih pripomočkov, in uporabljajo postopke, zasnovane za drugačne vrste izdelkov; ti postopki so pogosto tudi preveč dolgotrajni.

3.6.3.1

EESO zahteva določitev rokov za pripravo takšne ocene, saj se na tem področju inoviranje in zastarevanje izdelkov vrstita zelo hitro. Prav tako želi, da se v sodelovanju z oblastmi, odgovornimi za pripomočke, pripravijo smernice o specifičnih pristojnostih in modalitetah te ocene, ki jo izvajajo pristojne oblasti. Na podlagi večletnih izkušenj proizvajalcev EESO želi, da bi priglašeni organi lahko pridobivali znanstveno mnenje katerekoli priznane pristojne oblasti, ne samo agencije EMEA.

3.6.4

Velik del izdelkov, pridobljenih z gojenjem človeških tkiv, je po svoji naravi, načinu delovanja in tehniki izdelave bliže medicinskim pripomočkom kot pa zdravilom. Da bi se izognili možnim zakonodajnim vrzelim, kaže te izdelke po mnenju EESO uvrstiti v okvir sedanjega predloga, z izjemo tistih, ki na človeško telo — ali v njem — učinkujejo predvsem s farmakološkim, metaboličnim ali imunološkim mehanizmom.

3.6.5

Po mnenju EESO se ni mogoče strinjati s hkratno uporabo dveh direktiv — v danem primeru z direktivo o medicinskih pripomočkih in direktivo o pripomočkih za osebno zaščito — ker predvidevajo različne pripomočke, čeprav sta usmerjeni k istemu cilju, zaščiti uporabnika. To lahko povzroča zaplete na izvedbeni ravni in večje stroške, ki jih koristi z vidika varnosti ne bi upravičevale.

3.6.6

EESO podpira novi postopek v zvezi z odbori, ki je dodan v člen 13 in omogoča hitre in zavezujoče odločitve v primerih napačne ali neizvršene klasifikacije izdelka. Vendar pa je za doseganje čim boljših rezultatov treba izboljšati pretok informacij med pristojnimi oblastmi in zagotoviti učinkovito upravljanje s podatki prek evropske baze podatkov.

3.7.1

EESO meni, da so potrebni jasnejši in obsežnejši predpisi glede zbiranja in posredovanja informacij ter usklajevanja in priglaševanja v okviru tržnega nadzora.

3.7.2

EESO meni, da je predlog, kar zadeva zmožnost priglašenih organov za opravljanje nalog, ki so jim bile zaupane, pomanjkljiv, na kar je bilo opozorjeno že v sporočilu iz leta 2003 (11). Nove možnosti zdravljenja in vse večja kompleksnost ter izpopolnjenost pripomočkov namreč zahtevajo znanstvena in tehnična znanja, ki jih na nacionalni ravni ni mogoče vedno zagotoviti. Zaželeno bi bilo, da bi bilo mogoče — z evropskim načrtom ali vsaj z usklajevanjem — zagotavljati specializacijo nekaterih priglašenih organov na nekatere vrste posebno kompleksnih in izpopolnjenih izdelkov.

3.7.3

EESO se strinja, da mora vsak proizvajalec iz držav, ki niso članice EU, določiti pooblaščenca s sedežem v eni izmed držav EU; pooblaščenec deluje v svojem imenu in je oblastem odgovoren za obveznosti, ki izhajajo iz te direktive. Vendar EESO ugotavlja vrzeli in neskladja v besedilu, kar je treba razjasniti (prim. točko 3.3). EESO se načelno opredeljuje za prožen sistem, ki podjetju dopušča konkreten manevrski prostor za odločanje.

3.7.4

EESO meni, da bi bilo treba obvezno in ne samo prostovoljno podatke v zvezi s priglaševanjem, kliničnimi podatki, potrdili in nadzorom (torej vključno z nezaželenimi resnimi dogodki in učinki) pošiljati v evropsko bazo podatkov EUDAMED. EUDAMED že deluje, vendar v omejenih okvirih. Zaželeno bi bilo, da bi bile njene naloge čimprej vnovič opredeljene — še zlasti kar zadeva posredovanje informacij, ki niso zaupne narave, zainteresiranim akterjem — ter da bi imela primerne strukture in vire.

3.7.4.1

Neposredno zainteresiranim stranem bi kazalo dati na voljo — četudi le v skrajšani obliki — primeren nabor informacij, ki niso zaupne narave, in informacije o varnosti in kakovosti izdelkov ter o poprodajnem nadzoru. Te bi morale biti na voljo tudi združenjem zdravstvenih izvajalcev, da bi zagotovili vestnejšo in varnejšo uporabo medicinskih pripomočkov.

3.7.4.2

EESO želi tudi, da bi — v sodelovanju z zainteresiranimi stranmi — pripravili smernice, da bi odgovorni izvajalci lahko pripravili in dali na voljo povzetek značilnosti izdelka. Ta dokument in informacije, zbrane in ovrednotene z vidika nadzora, bi morale biti dane na voljo priglašenim organom in pristojnim oblastem. Poleg tega bi bilo treba proučiti, kako bi bilo mogoče pretok informacij okrepiti.

3.7.5

Predvideno je, da je mogoče navodilo za uporabo dostavljati tudi v drugačni obliki, kot je priloga v embalaži izdelka; to se ujema z zahtevami izvajalcev, tudi zaradi široke palete različnih vrst medicinskih pripomočkov. Podrobneje bi bilo treba proučiti možnosti uporabe elektronskih nosilcev (npr. cederomov in interneta) v postopku, ki bi bil enostavnejši in prožnejši od trenutno predvidenega in ki ne bi zahteval kvalificirane večine držav članic.

3.7.6

EESO želi, da se v direktivi izrecno navedejo smernice za razlago, ki so jih pripravile delovne skupine ad hoc in objavila Komisija (dokumenti MedDev). Določiti je treba poenostavljene postopke za njihovo sprejetje, tako da bi zmanjšali težave z razlago, in spodbudili večjo usklajenost ravnanja proizvajalcev in priglašenih organov.

3.8.1

Sistem poprodajnega nadzora je v predlogu, kar zadeva proizvajalce, dobro opredeljen, nista pa jasno opredeljeni vloga in odgovornost zdravstvenih izvajalcev, in zdi se, da proces pretoka informacij in rezultatov teh nadzornih mehanizmov še ni dovolj dognan. Sistem je še preveč obarvan z razsežnostjo držav članic; zaželeno bi bilo močnejše evropsko obeležje.

3.8.2

EESO izraža zadovoljstvo s spremembami, vsebovanimi v prilogi X, v zvezi s kliničnimi podatki, ki pri medicinskih pripomočkih zadevajo varnost in dosežke (performance) izdelka. Predlaga, da se člen oblikuje še jasneje, kar zadeva trenutek, ko se začne klinična raziskava, potem ko je bilo pridobljeno dovoljenje pristojnega etičnega odbora, v odvisnosti od klasifikacije pripomočkov.

3.8.3

EESO se ne strinja s tem, da bi iz predlaganega besedila črtali predelavo: ta praksa ponovne uporabe medicinskih pripomočkov, zasnovanih in izdelanih za enkratno uporabo, je v nekaterih državah članicah že prepovedana in ne nudi zadostnih jamstev za varnost pacienta, saj niso bili opravljeni vsi preskusi zanesljivosti in varnosti uporabe, na podlagi katerih je bilo izdano dovoljenje za izdelek za enkratno uporabo.

3.8.3.1

EESO meni, da je to prakso, ki se je pogosto poslužujejo v bolnišnicah v nekaterih državah članicah, treba opustiti, ker je nevarna za pacientovo zdravje in ker otežkoča opredelitev odgovornosti. Celo s sterilizacijo ni mogoče zajamčiti absolutne neškodljivosti, med drugim zato, ker se lahko spremenijo strukturne značilnosti uporabljenih materialov.

3.8.3.2

EESO se zaveda, da takšni načini ravnanja sodijo v pristojnosti držav članic, meni pa, da je potreben poseg na ravni Skupnosti, že zgolj zato, ker svoboden pretok oseb in nedavno priznana možnost, da so državljani lahko deležni pomoči v drugi državi članici, zahtevata potrebo po ravnanju, ki bi ga sprejemali v vsej EU. Prehodno bi lahko vsaj opredelili načelo, da za predelavo odgovorni nosilec predloži nabor podatkov, skladnih s klasifikacijo medicinskega pripomočka in vrsto izvršenega posega, da bi tako glede kakovosti in varnosti zagotavljali podobna jamstva kot pri originalnem izdelku. O tem bi morali biti jasno seznanjeni uporabniki in pacienti.

3.8.4

EESO se v celoti strinja s predlaganimi pojasnili glede ocenjevanja skladnosti in obveznosti predložitve tehnične dokumentacije medinskega pripomočka, v skladu s klasifikacijo pripomočka in s tem povezano novostjo v tehnologiji oziroma zdravljenju, ki jo pripomoček predstavlja. EESO se prav tako strinja, da mora proizvajalec na primeren način nadzorovati tretje osebe, ki so vključene v načrtovanje in proizvodnjo medicinskih pripomočkov.

4.1.1

EESO meni, da ni v skladu z načelom poenostavitve in s pravno varnostjo, da se hkrati uporabljata dve direktivi za en izdelek, kot se zdaj predlaga za medicinske pripomočke in za pripomočke za osebno zaščito. Zato želi, da se obnovi prvotno besedilo člena 1.6 direktive 93/42/EGS.

4.1.2

EESO na splošno želi, da se v primeru, ko je medicinski pripomoček lahko predmet opredelitve drugih direktiv (zdravila, kozmetika itd.), določi, kjerkoli je to primerno, da morajo pristojni organi in oblasti pri ocenjevanju, katera direktiva v danem primeru velja, upoštevati glavni namen uporabe, za katerega je bil izdelek zasnovan, in glavni mehanizem učinkovanja.

4.1.3

EESO meni, da je zato, da bi se izognili vsakršni zakonski negotovosti, treba spremeniti sedanjo različico razdelka 7.4 priloge I. Zlasti je treba jasno določiti, da se v primerih, ko medicinski pripomoček vsebuje snov, ki jo je samo zase mogoče opredeliti kot zdravilo, zanjo uporabljajo samo zadevni deli farmacevtske zakonodaje, ki se nanašajo na varnost in kakovost te snovi, ne pa farmacevtska zakonodaja kot celota.

4.1.4

Glede medicinskih pripomočkov, ki vsebujejo izdelek, pridobljen z gojenjem človeških tkiv, EESO izraža bojazen, da vsebina novega razdelka 4.3 ne odpravlja vseh težav z razlago, in zato želi, da bi bili ti izdelki opredeljeni jasneje v členu 1, v skladu z veljavnimi direktivami in zlasti z uredbo o zdravilih za nove načine zdravljenja, ki je zdaj v razpravi (12).

4.2.1

EESO želi, da različne pristojne oblasti in organi ter proizvajalci in pooblaščenci zadevne podatke, vključno s kliničnimi podatki in opozorili o resnih in nepričakovanih neugodnih učinkih, obvezno posredujejo evropski bazi podatkov EUDAMED. Da bi bilo takšno zbiranje učinkovito, pa je treba ponovno opredeliti naloge takšnega organa in program izvajanja, ki mora s primerno strukturo in viri zagotavljati učinkovito delovanje.

4.2.2

EESO meni, da je za zagotovitev celovitosti zbranih podatkov in večji pretok ustreznih informacij ter informacij, ki niso zaupne narave, treba spremeniti več točk predloga, med njimi zlasti:

4.2.3

EESO želi tudi, da se spremeni sedanje besedilo člena 20.3 in da se uveljavi načelo, da morajo biti informacije, ki niso zaupne narave, v skrajšani obliki na voljo uporabnikom, pri čemer je treba vključiti proizvajalce in pooblaščence ter zadevne organe in oblasti.

4.3.1

EESO ugotavlja, da pojem pooblaščenca proizvajalca, ki nima sedeža v EU, ni določen na nedvoumen način: medtem ko uvodna izjava 14 govori o enem samem predstavniku za vse vrste pripomočkov, se člena 10a(3) in 14(2) sklicujeta na pripomočke, ne da bi natančno navedli, ali so mišljeni vsi ali samo nekatere kategorije izdelkov.

4.3.2

Ob upoštevanju heterogenosti palete medicinskih pripomočkov, ki bi jih kak proizvajalec lahko dal v prodajo, EESO želi večjo prožnost, tako da bi za vsako vrsto izdelka — in ne nujno za celotno proizvodno paleto — določili enega samega pooblaščenca (ob čemer bi v različnih jezikovnih različicah morali natančno opredeliti, da so mišljene fizične in pravne osebe).

4.4.1

Primerno je, da se določbe, ki se nanašajo na informiranje pristojnih oblasti, da bi olajšali nadzor in upravljanje s podatki o kliničnih preiskavah, vključijo v člen 2 (2), pri čemer se določi, da mora proizvajalec ali njegov pooblaščenec obvestiti oblasti vseh držav članic, v katerih so bile takšne preiskave izvedene, o prenehanju, prekinitvi ali zaključku preiskav, in da mora za to podati ustrezna pojasnila in obrazložitve.

4.4.2

EESO pozitivno ocenjuje novo različico odstavkov 2 in 3 člena 15. Sprašuje pa se, ali ne bi bilo smiselno v odstavku 3 določiti, da se lahko klinične preiskave za pripomočke kategorije I začnejo, čim je pristojna etična komisija na ravni klinične ocene izdala ugodno mnenje.

18.8.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 195/19

1.

Namen tega predloga je začeti kodifikacijo Direktive Sveta 78/1035/EGS z dne 19. decembra 1978 o oprostitvi davkov na uvoz manjših pošiljk blaga nekomercialnega značaja iz tretjih držav. Nova direktiva bo nadomestila različne akte, ki bodo vanjo vključeni; ta predlog v celoti ohranja vsebino aktov, ki se jih kodificira in jih torej zgolj združuje skupaj s samo tistimi oblikovnimi spremembami, ki so potrebne za samo izvedbo kodifikacije.

2.

Odbor pozdravlja splošno kodifikacijo določb Skupnosti, ki jo izvaja Komisija na podlagi sklepa z dne 1. aprila 1987, potrjenega na Evropskem vrhu v Edinburgu. Zato odobrava predlog direktive, kot je to že storil v zvezi z drugimi tovrstnimi pobudami.

3.

Odbor ugotavlja, da v skladu z medinstitucionalnim sporazumom z dne 20. decembra 1994, ki so ga sklenili Evropski parlament, Svet in Komisija, pri kodifikaciji ne sme prihajati do nobenih vsebinskih sprememb. Komisija v besedilu predloga direktive jamči za upoštevanje tega pogoja.

4.

Odgovorno opravljanje posvetovalne vloge Evropskega ekonomsko-socialnega odbora predpostavlja, da Odbor preveri spremembe, preden odobri dokument. Poročevalec je to nalogo izpolnil, vendar ni našel nobenega razloga za kritiko ali posebne ugotovitve.

5.

Odbor pozdravlja predlog za kodifikacijo, ki sodi v proces poenostavljanja in pojasnjevanja evropskega prava.

18.8.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 195/20

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor meni, da je predlog uredbe o javnih storitvah železniškega in cestnega potniškega prevoza, ki ga je predstavila Komisija, boljši v primerjavi s prejšnjimi predlogi, kar zadeva možnosti neposredne dodelitve.

1.2

Vendar bi bilo treba pojasniti še nekaj zadev, če želimo doseči pravno varnost, ki jo želijo pristojne oblasti in izvajalci:

1.3

V zvezi s tem Odbor izrecno podpira obveznost sklepanja pogodb ter ravnovesje med konkurenčnim zbiranjem ponudb in neposredno dodelitvijo, da bi spodbujali potrebno transparentnost in izboljšali kakovost storitev v sistemu konkurence.

1.4

Odbor želi, da bi določbe uredbe veljale za vse pogodbe v javnem potniškem prometu.

1.5

V zvezi z ravnovesjem med konkurenčnim zbiranjem ponudb in neposrednim dodeljevanjem notranjemu izvajalcu Odbor podpira geografsko omejitev dejavnosti, da bi preprečili izkrivljanje konkurence in tako ohranili svobodno izbiro lokalnih skupnosti in pravične pogoje za regulirano konkurenco.

1.6

Želi, da bi se v primeru neposrednega dodeljevanja notranjemu izvajalcu ohranila jasno določen in omejen manevrski prostor, ko je treba v interesu poenotenosti omrežja in integracije prometnih služb te službe razširiti na območja, ki mejijo na območja v pristojnosti oblasti, ki je podelila pogodbo o javnih storitvah prevoza.

1.7

Meni, da so izjeme, ki so predvidene za pogodbe majhne vrednosti in za ohranjanje nepretrgane storitve, upravičene.

1.8

Odbor dvomi v možnost neposredne dodelitve pogodb o javnih storitvah železniškega prevoza prejšnjim in novim izvajalcem, ne da bi bila določena podrobna pravila, ki bi zagotavljala pošteno konkurenco, kakor je določena za notranje izvajalce, saj to povzroča pravno negotovost in izkrivljanje konkurence.

1.9

Meni, da lahko načela transparentnosti, enake obravnave, kakovosti in učinkovitosti javnega železniškega prometa najbolje zagotovimo ravno z uporabo enakih predpisov, kakor veljajo za lokalni cestni promet.

1.10

Odbor zahteva obravnavo v duhu predloga uredbe iz leta 2002, kar zadeva kakovost storitev in spoštovanje socialne zakonodaje, ki velja v državah članicah.

1.11

Ob vsem tem Odbor želi, da bi bila uredba hitro sprejeta, saj je nujna za zagotovitev pravne varnosti v tem sektorju.

2.1

Evropska komisija je objavila nov predlog uredbe o obveznostih javnih služb na področju železniškega in cestnega prevoza potnikov. To je že tretja različica.

2.2

Odbor pozdravlja delo Komisije, ki je ponovno odprlo do sedaj blokirano razpravo v evropskih institucijah.

2.3

Predlagano besedilo poskuša združiti različne poglede iz prejšnjih razprav glede na najnovejši razvoj dogodkov v sodni praksi, zlasti v zadevi Altmark Trans, in se lotiti vprašanj v zvezi z upoštevanjem načela subsidiarnosti in svobode upravljanja javnih oblasti.

2.4

To besedilo se od prejšnje različice zelo razlikuje in je poenostavljeno. Kljub temu je Parlament sklenil, da ga bo obravnaval kot drugo branje istega besedila (revidiranega), da se ne bi zavlačeval zakonodajni postopek. Predlog se torej nahaja pred Svetom ministrov, ki ga je začel preučevati in ga bo obravnaval v sklopu tretjega železniškega paketa, zlasti kar zadeva odprtje mednarodnega prometa in možnost kabotaže (2).

2.5

Komisija meni, da je sedanji zakonodajni okvir (iz leta 1969) zastarel in da je treba izboljšati učinkovitost in kakovost prevoza, da bi ohranili ali celo povečali njegov tržni delež. Predlaga „reguliranje konkurence, tudi za regije in mesta, da se zagotovijo transparentnost pri dodeljevanju in pogoji izvajanja pogodb o javni službi“ (3). V zvezi s tem je v svojem mnenju iz leta 2001 o prejšnjem predlogu uredbe Odbor pozdravil „namero Komisije, da v zvezi z javnim potniškim prometom za cilj določi takšno ureditev trga, ki bi uvedla regulirano konkurenco namesto prave in ostre konkurence“ (4).

2.6

Ravno tako je z zadovoljstvom pozdravil dejstvo, da „bodo odslej enake možnosti in konkurenca med podjetji ne glede na njihovo vrsto zagotovljene s pravno in računovodsko preglednostjo“ (5).

2.7

Sedaj, ko je predlog uredbe v drugem branju v Evropskem parlamentu, lahko EESO samo ponovi svojo željo po transparentnosti, enakih možnostih in regulirani konkurenci ob upoštevanju načela nevtralnosti iz člena 295 Pogodbe v postopkih vodenja javnih storitev potniškega cestnega in železniškega prometa.

2.8

V tem pogledu je nedavna sodna praksa Evropskega sodišča, zlasti v zadevah Altmark Trans in Stadt Halle, pomagala razjasniti ta vprašanja. Pri opravljanju svoje pravice do pobude Komisija ni zavezana z doktrino sodne prakse, saj pravni sistem Evropske unije v glavnem temelji na pisni zakonodaji in ne na sodbah sodišč. V praksi predlog uredbe v členu 4 povzema načela treh glavnih meril iz sodbe Altmark Trans. Četrto merilo pa je delno povzeto v točki 7 Priloge.

2.9

Poudariti je treba, da sodba Altmark Trans opredeljuje merila, ki zagotavljajo, da se nadomestila za obveznosti izvajanja javnih služb s pravnega vidika ne obravnavajo kot državna pomoč. Predlog uredbe gre dalje in obravnava vprašanja, ki niso bila zajeta v sodni praksi, zlasti vprašanje združljivosti nadomestil, ki se s pravnega vidika obravnavajo kot državna pomoč, s pravili konkurence in vprašanje podeljevanja izključnih pravic. Poudariti je treba, da leta 1969 prevozni trg še ni obstajal, zato se vprašanje o izključnih pravicah ni postavljalo.

3.1

Odbor pozdravlja pobudo Komisije, vendar želi zastaviti nekaj pravnih vprašanj, ki bi jih bilo treba obravnavati, in poudarja, kako pomembno je, da nova uredba resnično zagotovi pravno varnost, ki jo celotni sektor tako nujno potrebuje, da bi bila možna hitro sprejetje in izvedba.

3.2

Poleg tega pozdravlja prizadevanje Komisije za novo ravnovesje v lokalnem prometu, da bi se ohranila svoboda upravljanja lokalnih oblasti in zadovoljili interesi vseh udeleženih strani.

3.3

Pozdravlja tudi dejstvo, da se lahko lokalne oblasti svobodno odločijo, ali bodo storitev prevoza oddale preko javnega naročila, zanj same poskrbele ali ga oddale neposredno notranjemu izvajalcu, pod pogojem da so izpolnjeni natančno določeni pogoji, da bi preprečili vsakršno izkrivljanje konkurence.

3.4

Odbor ponovno izraža svojo podporo načelu regulirane konkurence — namesto prave konkurence — ki je ohranjeno v novem predlogu uredbe (člena 3 in 5(3)). S tem načelom bi po njegovem mnenju najbolje združili potrebe javne službe in potrebo po usklajenem in varnem pravnem okviru za oddajo javnih naročil. Poleg tega združuje tudi potrebe javne službe in potrebe tega sektorja (ne glede na pravni položaj samih podjetij).

3.5

Meni, da je sistem konkurence, ki hkrati ponuja splošno uporabo pogodb ter svobodno izbiro med natečajem in neposredno dodelitvijo, najboljši način za zagotovitev boljše kakovosti in učinkovitosti javnega prometa. Dejansko bodo morale oblasti, ki bodo dodeljevale naročilo, vnaprej jasno določiti obveznosti javne službe in določila glede delitve stroškov in prihodkov ter zagotoviti zadostno predhodno publiciteto.

3.6

Izvajalci pa bodo jasno razumeli okvir in obveznosti v zvezi s svojo dejavnostjo.

3.7

Poleg tega uredba določa, da vsak pristojni organ enkrat letno objavi podrobno poročilo o obveznostih javnih služb v njegovi pristojnosti, izbranih izvajalcih ter o nadomestilih in izključnih pravicah, ki so tem dodeljene v zameno (člen 7). Tako bodo lahko državljani seznanjeni z natančnimi pogoji uporabe storitev prevoza in bodo lahko ocenili kakovost in ceno ponujenih storitev. Vendar bi bilo treba poskrbeti, da predvideno poročilo ne bi neupravičeno povečalo upravnega bremena lokalnih oblasti in s tem bremena izvajalcev. Preveč birokracije dejansko škodi dobri politiki obveščanja.

4.1.1

Zastavlja se vprašanje prevlade ene zakonodaje nad drugo, saj obstajata v tem sektorju dve veljavni zakonodaji.

4.1.2

Evropski parlament je v prvem branju leta 2001 sprejel amandma, v katerem je zahteval, da bi imela bodoča uredba prednost pred zakonodajo o javnih naročilih, da bi ustvarili jasen in usklajen pravni okvir. Komisija predlaga, da se glede veljavne zakonodaje odloči javni organ, ki pripravlja razpis:

4.1.3

V zvezi s tem EESO meni, da velja uredba za vsa naročila storitev javnega prevoza v skladu z načeli transparentnosti in enakih možnosti. Ta rešitev bi bila še najbolj enostavna in jasna ter ne bi postavljala pod vprašaj svobode pristojnih oblasti pri oddaji naročil.

4.2.1

V nasprotju s prejšnjima različicama ta predlog prvič omogoča neposredno dodelitev naročila javnega prevoza notranjemu izvajalcu brez predhodnega razpisnega postopka (člen 5(2)). Ta novost je posledica želje, izražene v preteklih razpravah, da bi lokalne oblasti ohranile svobodo pri organizaciji.

4.2.2

Za to možnost je določenih nekaj pogojev:

4.2.3

Evropski parlament se je v prvem branju jasno izrekel za ohranitev možnosti neposredne dodelitve lokalnemu izvajalcu pod nadzorom pristojnih oblasti poleg možnosti razpisa. Razprave v Svetu ministrov so potekale v istem ozračju: velika večina predstavnikov držav članic se je namreč izrekla za to, da bi pristojne oblasti ohranile svobodo glede tega, ali bodo same ponudile lokalno storitev v okviru svojih podjetij ali bodo za to razpisale natečaj.

4.2.4

Komisija je poskušala upoštevati te enake želje in je poiskala ravnovesje med regulirano konkurenco in možnostjo neposredne dodelitve, kar EESO podpira, saj to ohranja svobodno izbiro javnih oblasti, ki iščejo izvajalca, ob upoštevanju načel Evropskega sodišča.

4.2.5

Poudariti je treba, da je Komisija v definicijo notranjega izvajalca uvedla merilo geografskega označevanja, da bi upoštevali — na način, ki je v skladu s Pogodbo — načelo konkurenčne recipročnosti, ki jo je predlagal Parlament za lokalne storitve pod nadzorom lokalnih oblasti. Uporaba tega merila zastavlja dve vprašanji:

4.2.6

Ta storitev je lahko zanimiva za območja v pristojnosti različnih oblasti, če je treba zagotoviti enotnost omrežja in vključitev storitev prevoza v območja, ki mejijo na območje v pristojnosti oblasti, ki je sklenila pogodbo o javnem prevozu. Da ta možnost ne bi bila izrabljena za izognitev načelu o neizkrivljanju konkurence, bi bilo treba določiti, da storitev izven območja v pristojnosti te oblasti, ne sme preseči določenega deleža vrednosti glavne pogodbe.

4.2.7

Notranjim izvajalcem iz več lokalnih skupnosti je treba omogočiti medsebojno sodelovanje, zlasti na področju raziskav in razvoja, da ne bi postali po strukturi manj učinkoviti od konkurentov, ki nimajo enakih omejitev.

4.2.8

Pojasnitev tega vprašanja je potrebna zaradi pravne varnosti in organiziranja storitev v praksi. Poleg tega lahko opazimo, da merila, ki jih je postavila sodna praksa Evropskega sodišča (sodba Stadt Halle z dne 11. 1. 2005) za opredelitev notranjega izvajalca, ohranjajo določeno negotovost (npr. „elementi, kot so“), kar nakazuje na to, da seznam ni popoln. Vendar nedavna sodna praksa (sodba Parking Brixen z dne 13. 10. 2005) poudarja, da je ključnega pomena tudi merilo nadzora, kakršno velja za njegove lastne službe.

4.2.9

Presenetljivo pa je, da veljajo strogo določeni pogoji za splošne primere neposredne dodelitve notranjemu izvajalcu, medtem ko posebna izjema od načel uredbe v zvezi z neposredno dodelitvijo ponudniku železniškega prevoza ni z ničemer pogojena, čeprav to v obrazložitvenem memoradumu ni pojasnjeno.

4.3.1

Poleg dodelitve notranjemu izvajalcu predlog določa tudi možnost razpisnega postopka. Razpisni postopek ni možen v treh izjemnih primerih:

4.3.2

EESO meni, da sta prvi dve izjemi načelno upravičeni, čeprav so merila za opredelitev pogodb majhne vrednosti vprašljiva. Tretja izjema pa je še bolj vprašljiva. Delno zaradi velikosti tega sektorja (promet v višini približno 50 milijard EUR), delno zaradi ne preveč strogih pogojev dodeljevanja naročila (v primerjavi s pogoji dodelitve notranjemu izvajalcu), čeprav vsebuje člen 7 koristne določbe glede ukrepov za javno predstavitev, in delno zaradi tega, ker železniški promet ni sektor, ki bi bil po svoji naravi lahko definitivno zaprt za konkurenco, razen če zanj veljajo določbe, kakor so določene v členu 5(2) predloga uredbe.

4.3.3

Trdimo lahko, da regulirana konkurenca bolje zagotavlja transparentnost, enake možnosti in skrbi za interese strank in izvajalcev; s sprejeto rešitvijo — nedvomno zaradi političnega kompromisa — deluje besedilo s pravnega vidika nekoliko manj koherentno.

4.4.1

Člen 6 predloga uredbe se nanaša na člen 4, ki delno povzema merila iz sodbe Altmark Trans. Vsakršno nadomestilo mora biti v skladu s temi določbami ne glede na to, kako je bilo dodeljeno. V primeru neposredno dodeljenih naročil mora biti nadomestilo v skladu s predpisi, določenimi v prilogi, ki določajo, da je treba za določitev zneska nadomestila primerjati primer neposredne dodelitve s primerom, za katerega veljajo „tržni pogoji“, če pogoj ni bil izpolnjen.

4.4.2

Besedilo torej razlikuje med dvema različnima položajema:

4.4.3

Ta sistem je s pravnega vidika nekoliko zapleten in zahteva še bolj jasno opredelitev, da bi zagotovili transparentnost in dobro upravljanje v zvezi s strankami in davkoplačevalci.

4.5.1

Komisija vztraja na tem, da je namen predloga uredbe urediti vprašanje obveznosti javnih služb na področju prometa in njihovih nadomestil, ne pa obravnavati vprašanj, povezanih s kakovostjo storitev, socialno zakonodajo in varstvom potrošnikov. Tako samo člen 4(7) bolj na široko obravnava vprašanje socialnih pravic. To je navsezadnje res v pristojnosti posameznih držav članic.

4.5.2

Vendar je spremenjeni predlog iz leta 2002 bolj natančno določal primerno raven kakovosti javnega prometa in obveščanja potnikov ter socialno zakonodajo (nekdanji členi 4, 4bis in 4ter).

4.5.3

EESO obžaluje, da je novo besedilo preveč previdno v zvezi s kakovostjo, obveščanjem potnikov in zagotovili iz nacionalne socialne zakonodaje. Od Komisije zahteva, da dopolni svoj predlog v stilu predloga iz leta 2002, ob upoštevanju načela subsidiarnosti in svobode lokalnih oblasti pri izboru. Čeprav dejansko ni potreben izčrpen seznam meril v zvezi z varnostjo, kakovostjo in obveščanjem potnikov, bi bilo dobro navesti nekaj minimalnih zahtev v zvezi s tem.

4.6.1

Člen 8(6) je nekoliko nenatančen, saj določa pogoje razpisnega postopka za drugo polovico prehodnega obdobja, za prvo polovico prehodnega obdobja in za primer neposredne dodelitve naročil pa ne določa ničesar.

18.8.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 195/26

1.1

Več kot 75 % prebivalstva Evropske unije živi v mestnih območjih. Mestni promet zato predstavlja zelo visok odstotek celotnega obsega prometa ter vpliva na dejavnike, ki določajo kakovost zraka (ogljikov monoksid, ogljikovodiki, dušikovi oksidi, delci, predhodniki ozona), in torej na onesnaževanje ter prav tako na podnebne spremembe (emisije CO2).

1.2

Tako na evropski kot mednarodni ravni so si v zadnjih letih sledili različni zakonodajni ukrepi in raziskovalne dejavnosti, katerih glavni namen je bil izboljšanje energetske učinkovitosti, zmanjšanje emisij škodljivih snovi ter odvisnosti od nafte.

1.3

S predpisi za zmanjševanje emisij vozil, znanimi kot standardi „Euro“, so se v zadnjih 25 letih emisije škodljivih snovi, ki jih povzroča cestni promet, občutno zmanjšale.

1.4

Poleg tega je s pomočjo modelov kot je CAFE (Clean Air for Europe — Čisti zrak za Evropo, 2005) možno načrtovati znižanje ravni onesnaženja za dodatnih 5 % do leta 2020.

1.5

Cilj obravnavane direktive je spodbujanje trajnostnega mestnega okolja: predlog predvideva vzpostavitev voznega parka „čistih“ težkih vozil, ki bodo varčnejša z energijo in ki bodo proizvajala manj emisij škodljivih snovi.

1.6

Javni organi bodo morali zagotoviti kvoto 25 % letnih naročil težkih vozil s težo nad 3,5 ton, za čista vozila. Predlog Komisije poleg tega predvideva možnost razširitve te obveze na druge kategorije vozil, ki jih naročajo javni organi.

1.7

Pravočasno izvajanje direktive bi ob začetnih naložbah javnih organov spodbudilo hiter razvoj ter široko uvedbo okolju prijaznih tehnologij.

1.8

Številnim občinskim upravam, ki so prisiljene uveljavljati omejitve na področju prometa, bi direktiva, če bi bila sprejeta, nudila alternativno rešitev, ki bi omogočala doseganje pozitivnih rezultatov z ekološkega, družbenega in gospodarskega vidika.

1.9

Mesta kot Pariz, Montpellier, Frankfurt, Helsinki in nekatera druga mesta, ki so investirala v čista vozila (avtobuse ali vozila za odvoz smeti s pogonom na naravni plin), so dosegla pomembne rezultate ter nadaljujejo z nabavo dodatnih vozil za razširitev svojega voznega parka.

1.10

Hitrejše ukrepanje, raznovrstna prizadevanja in delovanje na različnih ravneh za zmanjšanje celotnega vpliva na okolje (standardi Euro za nadzor emisij vozil, ukrepi za izboljšanje energetske učinkovitosti ter varnosti glede oskrbe z energijo in energetskih virov) lahko družbi prinesejo le koristi ter omogočijo tehnološki in gospodarski napredek.

1.11

EESO zato upa, da bo direktiva sprejeta še v letu 2006 in da bo tako dopolnila ukrepe Evropske skupnosti, ki so že sprejeti, in tiste, ki so v fazi priprave ali sprejetja.

2.1

Komisija je 21. decembra 2003 predstavila predlog direktive o spodbujanju čistih vozil za cestni promet (1) (pravna podlaga: člen 175(1) PES, postopek soodločanja).

2.2

Glavni cilji direktive so:

2.3

Direktiva javne organe zavezuje, da pri letnem naročilu težkih vozil s težo nad 3,5t zagotovijo minimalno kvoto za vozila, ki bodo v skladu s standardom učinkovitosti „do okolja bolj prijaznega vozila“. Minimalna določena kvota je 25 % in se nanaša na zamenjavo težkih vozil, ki naj bi omogočila postopno uvedbo okoljskih meril v postopek za naročila ter javne organe in industrijo pripravila na možno razširitev takih zahtev na druge kategorije vozil.

2.4

Dolgoročno bo direktiva z ekonomijo obsega, znižanjem stroškov ter širšo uvedbo okolju bolj prijaznih tehnologij za vozila pripeljala do izboljšanja okoljske učinkovitosti celotnega voznega parka.

3.1

Težka vozila, ki so predmet direktive, so vozila s težo nad 3,5 t, kot so avtobusi in gospodarska vozila (npr. vozilo za odvoz smeti).

3.2

„Čisto vozilo“ pomeni okolju bolj prijazno vozilo v skladu s standardom „EEV“ (Enhanced Environmentally-Friendly Vehicle) (2), ki določa stroge mejne vrednosti za emisije CO2 ter škodljive emisije ogljikovega monoksida, dušikovih oksidov, delcev ter predhodnikov ozona:

3.3

Države članice se je zmeraj spodbujalo k vpeljavi davčnih olajšav za vozila, za katera veljajo strožje mejne vrednosti emisij glede na standard Euro 4, ki je trenutno v veljavi (3), da bi se spodbujal dostop na trg čistejših in učinkovitejših vozil.

3.4

Javni organi, ki jim je namenjena direktiva, so državni, regionalni ali lokalni organi, osebe javnega prava, javna podjetja ali prevozna podjetja, ki jih z javnimi organi vežejo pogodbe za izvajanje prevoznih storitev.

3.5

Obveznost glede zagotovitve minimalne kvote letnih naročil za čista vozila velja za nakup in lizing težkih vozil.

3.6

Spodbujanje vozil EEV je ravno tako v skladu z nedavnim predlogom direktive Komisije o obdavčitvi osebnih avtomobilov (4): ta direktiva naj bi delno temeljila na emisijah CO2, njen cilj pa naj bi bil spodbujanje nakupa čistejših in učinkovitejših vozil z energetskega vidika, kot so vozila na biogoriva, naravni plin, utekočinjeni naftni plin (GPL) in vozila z električnim ali hibridnim pogonskim sklopom.

3.7

Povečanje porabe biogoriv je eden od ciljev Akcijskega načrta za biomaso (5), ki ga je pred nedavnim sprejela Komisija, spodbuja pa ga tudi poznejše Sporočilo Komisije o strategiji EU za biogoriva (6).

3.8

Predlog sodi torej v široki okvir ukrepov, namenjenih boju proti stalnemu povečevanju emisij toplogrednih plinov, ki ogrožajo izpolnjevanje ciljev Skupnosti, povezanih s podnebnimi spremembami, soočanju s pojavom vse večjega lokalnega onesnaženja zaradi emisij izpušnih plinov, ki negativno vplivajo na zdravje državljanov, ter soočanju z vprašanjem energetske učinkovitosti goriv, ki še zmeraj pogojuje močno odvisnost Evrope od nafte.

3.9

Zelena knjiga Komisije o zanesljivosti oskrbe z energijo (7) analizira vprašanja, povezana z rastjo prevoznega sektorja, visoko porabo energije, emisijami CO2 ter odvisnostjo od nafte. Namen zelene knjige je opredeliti ukrepe, ki bi lahko vplivali na povpraševanje po alternativnih tehnologijah in gorivih ter tako spodbujali uvedbo generacije čistih vozil. Taka vprašanja obravnava Bela knjiga Komisije o evropski prometni politiki za leto 2010 (8).

3.10

Sporočilo o alternativnih gorivih za cestni promet (9) ter kasnejša Direktiva o spodbujanju uporabe biogoriv (10) zastopata stališče, da uporaba raznovrstnih energetskih virov nudi učinkovito rešitev za zmanjšanje odvisnosti od nafte, zmanjšanje emisij CO2 ter lokalnega onesnaževanja.

3.11

Pregled 2005 strategije trajnostnega razvoja EU (11) obravnava vidike, povezane s podnebnimi spremembami. Ta strategija izrecno predlaga razvoj trga čistejših vozil v okviru programa za upravljanje prometa v mestnih območjih, ki vključuje spodbujanje „eko-inovacij“ in uradno priporoča sprejetje „čistih“ avtobusov.

3.12

Zelena knjiga o energetski učinkovitosti (12) predlaga konkretne ukrepe, med katerimi je uporaba javnih naročil za razvoj trga vozil, ki v primerjavi s klasičnimi vozili manj onesnažujejo okolje ter so energetsko učinkovitejša.

3.13

Proizvodnja in uporaba vozil, ki bodo bolj upoštevala mejne vrednosti atmosferskih onesnaževal, sta bistvena dejavnika pri prizadevanjih za dosego ciljev, ki jih je postavila evropska zakonodaja na tem področju (13).

3.14

Tematska strategija o onesnaževanju zraka (14), s katero želi Komisija poenotiti veljavne direktive na tem področju, znova poudarja potrebo po tem, da se javnim organom priporoči, da vsako leto pri naročilih vozil zagotovijo minimalno kvoto za čista in energetsko učinkovitejša vozila.

3.15

Evropski parlament se je zavzel za akcijski načrt Skupnosti za izboljšanje energetske učinkovitosti v prevoznem sektorju, pri čemer je zlasti poudaril pomen usmerjenih programov javnih naročil, katerih namen naj bi bil znižanje cen energetsko učinkovitih vozil, da bi ta postala konkurenčna vozilom, ki uporabljajo klasične tehnologije (15).

3.16

Evropski svet se je zavzel za ukrepe, usmerjene k vključevanju varstva okolja ter trajnostnega razvoja v prevozno politiko (16).

4.1

Sprejetje tega predloga direktive bi pomenilo uvedbo vrste obveznih ukrepov v zvezi z javnimi naročili, katerih namen bi bil povečanje povpraševanja trga za tako imenovana „čista vozila“. Istočasno direktiva spodbuja vpeljavo čistih in energetsko učinkovitih vozil s pomočjo tehnološko nevtralnega pristopa, v skladu s priporočili držav članic (17).

4.2

Obveznost glede naročil težkih vozil s težo nad 3,5 t v primerjavi s prostovoljnimi sporazumi ali drugimi vrstami zakonodaje prinaša prednosti z vidika razmerja med stroški in koristmi, na ravni ekonomskih vidikov konkurenčnosti evropske industrije ter predvsem na okoljski ravni.

4.3

Kvota 25 % ustreza 10 % celotnega trga, kar je dovolj velik delež za vpliv na razvoj trga čistih vozil ter spodbuditev ekonomije obsega, pri čemer pa se ohrani sprejemljiva raven investicijskih stroškov.

4.4

V skladu z izvedenimi ocenami se predlog direktive nanaša na približno 52 000 vozil, od katerih je 17 000 avtobusov in 35 000 težkih gospodarskih vozil. Vpeljava 25 % čistih vozil bi pomenila pridobitev 13 000 vozil EEV letno. Javnim organom je v celoti prepuščena odločitev glede kvote in vrste vozil (avtobusi, vozila za odvoz smeti ali druga vozila), ki se naj zamenjajo.

4.5

Obveznost glede sistematičnega naročanja čistih vozil bi spodbudila razvoj avtomobilske industrije in zagotovila razširitev stabilnega trga za težka vozila v Evropi, s tem, da bi povečala njegovo konkurenčnost.

4.6

Mesta, kot so Pariz, Montpellier in Frankfurt ter nekatera druga mesta že razpolagajo z voznim parkom čistih vozil, ki ga nameravajo razširiti v skladu z doseženimi pozitivnimi rezultati na družbeno-gospodarskem področju.

4.7

Obvezna vpeljava določenega odstotka vozil EEV v vozni park težkih vozil nudi javnim upravam dodatno sredstvo za izpolnjevanje zahtev iz direktiv Skupnosti na področju kakovosti zraka.

4.8

Odstotek zamenjave, ki ga predlaga direktiva, bi omogočil hitro doseganje prvih rezultatov na področju kakovosti zraka (18), saj standardi za EEV občutno zmanjšujejo emisije HC, NOX in dizelskih trdnih delcev (PM).

4.9

Uporaba vozil EEV med drugim prispeva k zmanjšanju porabe goriv ter spodbujanju raziskav za doseganje vedno boljših rezultatov na področju okolja. Spodbujanje uporabe alternativnih goriv ter razvoj tehnologij za ravnanje z emisijami izpušnih plinov močno spodbujata rast avtomobilske industrije.

4.10

Če je povprečna življenjska doba težkih vozil, ki so predmet direktive, približno 15 let ter če predpostavljamo, da bo direktiva stopila v veljavo leta 2006, bodo imeli javni organi čas do leta 2030, da se jim poplačajo naložbe, dosežejo napredek na tehnološki ravni ter izboljšajo standarde učinkovitosti.

4.11

Hitro in odločno ukrepanje na področju spodbujanja čistih vozil bi imelo tudi družbene koristi, saj bi izboljšanje kakovosti zraka v mestnih središčih med drugim pomenilo tudi zmanjšanje pojava ali poslabšanja obolenj dihal, kar bi imelo pozitivne učinke na proračun za zdravstvo.

18.8.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 195/29

1.1

EESO je vedno znova opozarjal na velik pomen trajnostnega razvoja za prihodnost Evrope in globalni razvoj ter zato pozdravlja, da je Komisija predložila „Izhodišča za ukrepanje“, v katerih obravnava to tematiko.

1.2

Sporočilo, ki ga je predložila Komisija, je eden od petih dokumentov, ki so bili samo v letu 2005 objavljeni na temo „trajnostni razvoj“. Čeprav EESO vedno znova opozarja na pomen konkretnih korakov, pa negativno ocenjuje to veliko število različnih dokumentov, ki državljanom, ki se zanimajo za politiko, skoraj onemogoča obdržati pregled nad to tematiko.

1.3

Povezave med lizbonsko strategijo in strategijo trajnostnega razvoja so nejasne. Da jih bodo državljanke in državljani lahko razumeli, so nujno potrebni ukrepi za zagotavljanje informacij in izboljšanje koherence. Treba je revidirati instrumente za presojo učinkov in pri tem upoštevati socialno in okoljsko razsežnost v isti meri kot gospodarsko. Raziskave in inovacije, ki jih priporoča lizbonska strategija, bi morale izrecno podpirati trajnostni razvoj.

1.4

Izhodišča za ukrepanje, predlagana v sporočilu, EESO ne more priznati kot novo, revidirano strategijo. Sicer vsebujejo pravo analizo trenutnega položaja in ugotovitev, da „tako ne moremo nadaljevati“, vendar pa pri tej analizi tudi ostaja. Ne opisujejo pa konkretnih ukrepov za prihodnost, oziroma jih vsebujejo premalo.

1.5

Komisija v tem dokumentu ni niti upoštevala priporočila EESO iz aprila 2004 niti izpolnila svoje lastne obljube iz junija 2005. Ne opredeljuje nobenih jasnih ciljev, ki bi jih bilo treba doseči v okviru strategije trajnostnega razvoja.

1.6

Strategija ponavadi opisuje pot za dosego ciljev. Če pa ni določenih jasnih ciljev, bo tudi opredelitev instrumentov avtomatično nezadostna. To je glavna pomanjkljivost sporočila. Če ne vemo, kam hočemo iti, tudi ne moremo določiti, kako bomo tja prišli.

1.7

Ključni ukrepi, opisani v dokumentu, so nejasni in izredno abstraktni. Deloma gre za več kot 30 let stare zahteve ali obljube, ki do sedaj še niso bile izpolnjene. Vendar pa dokument ne obravnava vzrokov za neizpolnitev starih zahtev ali vprašanja, če so sploh še aktualne in predvsem primerne.

1.8

V točkah dokumenta z izjemno pomembnimi izjavami Komisija ostaja pri neobvezujočih stališčih. Njeno izjavo, da je treba uporabiti mednarodno trgovino kot instrument trajnostnega razvoja, lahko samo pozdravimo. Vendar pa bi od izhodišč za ukrepanje lahko pričakovali odgovor na vprašanje, kako ta cilj doseči.

1.9

Komisija bi morala razjasniti vlogo akterjev in odgovoriti na vprašanje „Kdo je odgovoren za kaj?“ v skladu s pristojnostmi EU, držav članic, socialnih partnerjev in drugih interesnih skupin.

1.10

EESO izraža svojo pripravljenost prispevati k razpravi s postopnim oblikovanjem baze podatkov, ki bo omogočala širjenje najboljših praks in zajemala podatke o problemih, s katerimi se srečujejo akterji na terenu itd., in sicer s ciljem okrepiti strokovno znanje, ki je na razpolago Komisiji in zainteresiranim stranem.

1.11

V sporočilu tako ostaja več vprašanj odprtih, kot je odgovorov nanje. Sproža pa celo nova, na katerih odgovore družba zaman čaka.

1.12

EESO to globoko obžaluje. Sporočilo politike trajnostnega razvoja pravzaprav ne pospešuje, temveč je prej dokaz za to, da trenutno stopicamo na mestu.

2.1

Komisija je Svetu in Evropskemu parlamentu 31. decembra 2005, torej neposredno pred zasedanjem finančnih ministrov v okviru Evropskega sveta v Bruslju, predložila sporočilo Pregled strategije trajnostnega razvoja — Izhodišča za ukrepanje  (1), ki je predmet tega mnenja.

2.2

Ta strategija trajnostnega razvoja EU je bila sprejeta na vrhu poleti 2001 v Göteborgu. EESO je tako v pripravljalni fazi strategije kot o sami strategiji pripravil več mnenj, nazadnje v okviru raziskovalnega mnenja o oceni strategije trajnostnega razvoja EU (2)  (3) iz aprila 2004 in mnenja o vlogi trajnostnega razvoja v okviru naslednjih finančnih perspektiv iz maja 2005 (4). Poleg tega je aprila 2005 skupaj s Komisijo organiziral posvetovalni forum, ki je vzbudil veliko pozornosti in je bil ocenjen kot izredno konstruktiven, ter marca 2006 še dodatno posvetovanje v okviru priprave tega mnenja. Rezultate smo v mnenju seveda upoštevali.

2.3

Prodijeva Komisija je napovedala, da bo predelala in sprejela strategijo trajnostnega razvoja. Vendar pa do tega ni prišlo. Pri vsaki pripravi dokumenta oz. dokumentov je prišlo do velikih zamud. To kaže na to, da imata Komisija in Svet pri spodbujanju strategije trajnostnega razvoja velike težave.

2.4

Februarja 2005 Barrosova Komisija ni predložila revidirane strategije, temveč sporočilo Pregled 2005 strategije trajnostnega razvoja EU: začetne ocene in prihodnje usmeritve  (5). V tem sporočilu je govorila o „poslabšanju netrajnostnih trendov“, o tem, da je bil napredek pri vključevanju okoljskih vprašanj v sektorske politike „do sedaj omejen“, da sta „revščina in socialna izključenost […] vse večji problem“ in da „v svetu, v katerem je vse več ‚soodvisnosti‘, ne moremo več proizvajati in porabljati kot zdaj“.

2.5

Obravnavano sporočilo Komisije je treba videti v tem kontekstu. EESO ga sicer razume kot nadaljnji korak k reviziji trajnostne strategije, nikakor pa ne kot rezultat že izvedene revizije. Po najnovejših, čeprav neuradnih informacijah namerava Evropski svet na svojem vrhu junija 2006 sprejeti revizijo trajnostne strategije iz leta 2001, njegovi sklepi pa bodo nato predstavljali skupno evropsko trajnostno strategijo do leta 2009. S tega stališča EESO ugotavlja, da Komisija ni izpolnila svoje obveznosti iz leta 2001, namreč da na začetku vsakega novega mandatnega obdobja novi Komisiji predloži revizijo strategije. Nasprotno: sedaj imamo na mizi pet dokumentov (6) iz leta 2005, ki jih lahko v najboljšem primeru vrednotimo kot osnovo za razmislek ali gradivo za revizijo, nikakor pa ne kot revidirano novo strategijo za naslednja štiri leta, ki obravnava aktualne, vedno bolj zaskrbljujoče usmeritve.

2.6

Odbor je začuden, da Komisija ni podrobno komentirala njegovega zadnjega raziskovalnega mnenja Ocena strategije trajnostnega razvoja EU  (7), čeprav se je k temu obvezala. Na mnoga temeljna vprašanja, na katere je Odbor opozoril v tem mnenju, še danes ni odgovora, kar se odraža v brezciljnosti, nedomiselnosti in neorientiranosti sedaj predloženih izhodišč za ukrepanje.

2.7

Odbor prav tako — kot že leta 2004 — pogreša jasno izjavo o tem, kam se uvrščata in kje je meja med obema velikima strategijama, ki zaznamujeta sedanje delovanje EU — strategijo trajnostnega razvoja in lizbonsko strategijo za rast in zaposlovanje — glede na cilje, ki si jih je Unija zadala v členu 7 Pogodbe o Evropski uniji (8). Pregled nacionalnih programov reform v zvezi z lizbonsko strategijo je pokazal, da države članice trajnostnega razvoja ne razumejo kot prednostno nalogo. To ni v skladu s sklepi Evropskega sveta iz marca 2005, v katerih je bila trajnostna strategija opredeljena kot nadrejena strategija EU.

2.8

EESO bo v tem mnenju v prvi vrsti preučil, če so se upoštevale in uresničile izjave, vprašanja in priporočila iz njegovih zgoraj omenjenih mnenj iz aprila 2004 in maja 2005.

2.9

Preučil bo tudi, če so bile izpolnjene zahteve, ki jih je Komisija sama določila.

3.1

V obravnavanem sporočilu Komisija tako kot v mnogih drugih dokumentih najprej opisuje splošno stanje. Dva citata iz tretjega odstavka sporočila jasno in razločno podajata trenutno stanje: „Evropa je spodbudno začela z uporabo teh načel trajnostnega razvoja. […] Toda hitre spremembe v današnjem svetu zahtevajo pospešitev prizadevanj za ohranitev Evrope na trajnostni poti“.

3.2

Odbor potrjuje to izjavo in se s strinja s splošno presojo: na mnogih področjih so tako institucije EU kot tudi organi na nacionalni ravni ali podjetja, NVO oziroma posamezniki obudili mnogo vzornih pobud. Vendar te ne zadostujejo, da bi lahko že govorili o obratu trenda.

3.3

Najdejo se uspešni primeri na nacionalni ravni (na primer pozitivni vplivi na okolje in delovna mesta nemškega programa za energetsko sanacijo stavb ali za uporabo obnovljivih virov energije), na sektorski ravni (na primer opustitev uporabe okolju škodljivih klorofluoroogljikovodikov v avtomobilskih klimatskih napravah ali Akcijski načrt za okoljske tehnologije) in celo na ravni podjetij (na primer British Petroleum, ki se je 1998 obvezal, da bo do 2010 znižal emisije toplogrednih plinov za 10 % v primerjavi z letom 1990 in ki je po zaslugi ukrepov za energetsko učinkovitost ta cilj dosegel že leta 2003; glej tudi dopis, ki so ga podpisala velika angleška in multinacionalna podjetja v podporo britanskemu ministrskemu predsedniku v boju proti podnebnim spremembam (9)).

3.4

Ti primeri dokazujejo, da trajnostne proizvodne in potrošniške prakse niso uresničljive le tehnično, temveč tudi ekonomsko ter prispevajo k ohranjanju in ustvarjanju delovnih mest. To je treba sporočati jasneje kot do sedaj.

3.5

Trajnostni razvoj je drugačen, nov, integriran koncept družbenega razvoja: gospodarska, socialna in okoljska razsežnost trajnostnega razvoja se medsebojno krepijo in prispevajo k ohranjanju „evropskih vrednot“. Trajnostni razvoj tako spodbuja družbeno blaginjo. V zvezi s tem Odbor pozdravlja skupna prizadevanja Komisije in Eurostata za oblikovanje „kazalca blaginje“, ki kot merilna vrednost z vidika trajnostnega razvoja pove več kot BDP. Kot takšen bi se lahko izkazal „ekološki odtis“, o katerem med drugim govori Evropska agencija za okolje. Ta kazalec bi moral upoštevati zunanje okoljske stroške, pa tudi določene socialne stroške.

3.6

Pri trajnostnem razvoju ne gre za to, da se primanjkljaji, do katerih pride pri razvoju nekega sektorja, izravnajo z ukrepi v drugem sektorju. Tako je politika delovala včasih. Evropski svet je junija 2005 potrdil to razlago razvojnega koncepta in več dokumentov Evropske komisije dokazuje, da je takšen pristop tudi učinkovit (10).

3.7

Vendar pa je najprej potrebna široka politična in družbena razprava o vrednotah, ki jih imamo v Evropi — deloma v nasprotju z drugimi regijami sveta — in ki jih moramo braniti, ter o ciljih, ki jih v Evropi želimo doseči s trajnostnim razvojem. Še več: ta razprava bi bila že zdavnaj potrebna. Samo če je jasno, katere cilje želimo doseči in katere (evropske) vrednote ohraniti, lahko začnemo razpravljati o poteh za dosego teh ciljev (torej o strategiji). EESO še enkrat izraža dvom, da je o tem potekala dovolj obsežna razprava. Ponavlja, kar je ugotovil že pred dvema letoma, da je že sam pojem „trajnost“ večini državljanov popolnoma neznan; in tisti, ki so ga že slišali, vsebinsko pogosto ne vedo, kaj z njim početi. To so najslabši možni izhodiščni pogoji za politično ukrepanje (podobno je pri lizbonski strategiji!).

3.8

Pri tem se EESO popolnoma zaveda, da je takšna razprava o ciljih in vrednotah ravno pred ozadjem globalnih trgov vse prej kot enostavna. Pionirska vloga Evrope pri ohranjanju življenjskih osnov lahko namreč vodi med drugim tudi do premeščanja netrajnostne proizvodnje iz Evrope v druge dele sveta (kar s svetovnega vidika ne bi bil uspeh) in do negativnih vplivov na konkurenčnost evropskih podjetij. Ampak ravno zaradi predvidljivosti številnih problemov je treba končno začeti s široko razpravo, h kateri EESO vedno znova poziva.

3.9

V sporočilu se Komisija osredotoča na šest tako imenovanih „ključnih vprašanj“:

3.10

EESO je v svojih prejšnjih mnenjih vedno znova poudaril, da se strinja z ustreznim osredotočenjem na določena področja, vendar opozarja, da je treba pri razpravi v večji meri upoštevati vsaj tista področja, za katera je v celoti — tudi finančno — odgovorna EU, na primer kmetijsko in regionalno politiko. Opazno je, da v sporočilu ta področja skoraj niso omenjena, razen v Prilogi 2 z internetno povezavo na uredbo Komisije o strateških smernicah Skupnosti za razvoj podeželja za programsko obdobje 2007–2013 (COM(2005) 304), vendar brez natančnejših vsebinskih navedb o ciljih in ukrepih v zvezi s trajnostnim razvojem.

3.10.1

V uvodu sporočila, v okviru opisa dosedanjih prizadevanj EU, Komisija na primer na kratko omenja reformo kmetijske in ribiške politike in poudarja, da „zavezanost k integriranemu sklepanju politik odraža […] okrepitev politike razvoja podeželja“. Vendar je za EESO ta izjava popolnoma nerazumljiva, saj nikakor ne more biti govora o kakršni koli „okrepitvi“. Finančna sredstva za razvoj podeželja so — kljub politični obljubi Komisije in priporočilom EESO (11) — v prihodnji finančni perspektivi 2007–2013 deloma bistveno nižja kot v okviru sedanje realizacije proračuna in načrtovanih odhodkov Komisije (12).

3.10.2

V zvezi z ribiško politiko želi EESO opozoriti le na to, da do sedaj ni uspelo zagotoviti niti spoštovanja dogovorjenih ribolovnih kvot, zaradi česar še vedno prihaja do prelova. Glede na povedano naštevanje različnih internetnih strani z informacijami o prejšnjih politikah ali načrtovanih možnih sporočilih ali zelenih knjigah Komisije ni dovolj za uresničitev omenjenega „izvedbenega“ cilja doseči „največji trajnostni donos v ribištvu do leta 2015“  (13) .

3.11

Komisija je v svojem sporočilu (COM(2005) 37 konč.) iz februarja 2005 naredila potrebno in po mnenju EESO primerno analizo še vedno netrajnostnih stanj in trendov ter v drugem delu (Odziv na izzive) napovedala ukrepe, ki jih je zahteval tudi EESO. Komisija v tem dokumentu poudarja, da bi morali „ekonomska rast, socialna vključenost in varstvo okolja v Evropi in drugod po svetu“ napredovati skupaj, da želi postaviti „trajnostni razvoj v središče oblikovanja politik Evropske unije“ in da so potrebni „jasnejši cilji in roki za njihovo izpolnitev, ker bo s tem pozornost usmerjena na ukrepe na prednostnih področjih in se bo lahko spremljal napredek. Čeprav ti trendi povzročajo dolgoročne težave, ki bodo potrebovale dolgoročne rešitve, se lahko samo s postavljanjem jasnih vmesnih ciljev in spremljanjem napredka zagotovi, da gre družba v pravo smer. Postavljanje dolgoročnih ciljev torej ne sme postati izgovor za odlaganje ukrepov“.

3.12

Tudi EESO je v svojem mnenju iz aprila 2004 opozoril na dejstvo, da trajnostna strategija vsebuje premalo jasnih in s tem tudi merljivih ciljev. Vendar je dodal, da ni bilo vedno tako: v sporočilu Komisije, na katerem je konec koncev temeljil razvoj trajnostne strategije, so bili navedeni jasni cilji (14).

3.12.1

EESO je že takrat opozoril, da strategiji brez ustreznih ciljev in brez opredelitve vmesnih ciljev manjka usmeritev. EESO je postavil vprašanje, kaj pravzaprav „strategija“ je, in dodal, da je „strategija natančen načrt ukrepanja za dosego določenega cilja, v katero se že vnaprej vračunajo dejavniki, ki bi lahko vplivali na ukrepe. Prihodnja trajnostna strategija EU bi torej morala

3.13

Največja pomanjkljivost sporočila Komisije in v njem opisanih izhodišč za ukrepanje je gotovo to, da zopet ne opredeljuje jasnih ciljev in mejnikov ter poti, kako jih doseči, čeprav tudi Komisija sama meni, da so potrebni. V dokumentu so navedeni samo zelo nejasni „ključni ukrepi“ in v Prilogi 2 številni „izvedbeni splošni in posamični cilji“ ter „primeri ključnih ukrepov: izvajani in načrtovani“, ki se zdijo poljubni, brez sporočila ali ki bi jih kvečjemu bilo treba „preučiti“ ali „obravnavati“.

3.14

Dokument tudi ne določa, kdo je za kaj odgovoren in kako se morajo različne politične ravni med seboj povezati, da bodo iz različnih odgovornosti dosegle najboljše možne sinergijske učinke.

3.15

EESO se je z velikim zanimanjem seznanil s točko 3.2 in izjavah o najučinkovitejši mešanici instrumentov. Popolnoma res je, da „vlade in drugi javni organi razpolagajo s številnimi orodji, s katerimi lahko ljudi spodbujajo k spremembam — gre za način zakonskega urejanja, obdavčenja, javnega naročanja, subvencioniranja, investiranja, porabe in zagotavljanja informacij. Izziv je doseči pravo mešanico politik […]. Morda je najboljša metoda za spodbujanje sprememb zagotovitev, da trgi dajejo prave znake (‚ustreznost cen‘), da torej zagotavljajo močno spodbudo ljudem za spremembo njihovega vedenja in ustrezno prilagoditev trga. To je mogoče storiti tako, da se vsi, proizvajalci in potrošniki, soočimo s celotnimi stroški in posledicami za svoje odločitve — in sicer takrat, ko jih sprejemamo. To na primer pomeni, da je treba stroške, ki jih ‚onesnaževalci‘ povzročajo družbi, vključiti v ceno izdelka […]“.

3.16

EESO ta pristop popolnoma podpira, saj se ujema s pozivi v številnih mnenjih, ki jih je Odbor sprejel v zadnjih letih (16). Vendar pa EESO močno obžaluje, da dokument ostaja zgolj pri analizi in da ne daje nobenih napotkov o tem, kako se lotiti te internalizacije zunanjih stroškov.

3.17

Odbor je že v svojem poročilu iz aprila 2004 Komisijo pozval, da naj se na to odzove in vzpostavi ter ohranja dialog z vsemi udeleženimi stranmi. Te namreč nimajo le velikega interesa, temveč tudi pravico izvedeti, kako (in do kdaj) naj bi se zagotovila internalizacija zunanjih stroškov. EESO je v tem mnenju prav tako zahteval, da se pojasnijo možni učinki internalizacije stroškov na konkurenčnost gospodarstva na splošno in zlasti na prometni sektor. Komisija je sama ugotovila, da se „manj kot polovica zunanjih okoljskih stroškov steka v tržne cene, kar pomeni, da se spodbuja netrajnostno povpraševanje“  (17).

3.18

EESO se sprašuje, kje in kdaj namerava Komisija končno začeti s to razpravo. Po njegovem mnenju je strategija trajnostnega razvoja prava priložnost za to. Obžaluje, da Komisija še vedno ni predložila sporočila Communication on the use of market-based instruments for environmental policy in the internal market, ki ga obljublja že več kot dve leti.

3.19

EESO prav tako obžaluje precej neobvezujoč pristop Komisije v izjavi: „Države članice morajo skupaj s Komisijo izmenjavati izkušnje in najboljšo prakso o preusmeritvi obdavčenja z dela na potrošnjo in/ali onesnaževanje na način, ki je dohodkovno nevtralen, da bodo prispevale k ciljem EU, tj. povečanju zaposlenosti in varstvu okolja.“ EESO poziva Komisijo, da postane na tem področju neposredno dejavna, da čimprej izvede primerne raziskave in rezultate skupaj z oceno in presojo učinkov nato v obliki sporočila posreduje evropskim institucijam.

3.20

Poleg odmikanja od stare odlike EU, namreč izražanja jasnih ciljev in določanja jasnih rokov, je druga velika pomanjkljivost sporočila prav to izogibanje razpravi o možnih instrumentih in njihovih učinkih. S tem se seveda da izogniti možnim konfliktom, vendar pa je EESO že večkrat pozval k temu, da si je treba dejavno prizadevati ravno za takšno kritično razpravo z vsemi udeleženimi stranmi, ker brez nje trajnostni proces ne bo zares napredoval.

3.21

Odbor pozitivno ocenjuje izjavo, da je treba bolje preplesti nacionalne strategije z evropsko. Za to pa je — kot rečeno — najprej potrebna resnična evropska strategija in ne le dokument, ki združuje že zdavnaj znana stališča, izjave o nameri in programe, ki doslej niso uspeli v zadostni meri spreobrniti negativnih gibanj.

3.22

Iz predloga Komisije lahko razberemo, da priznava ocenam učinkov osrednji pomen pri izboljšanju skladnosti med različnimi pobudami in njihovimi fazami (zasnova, izvajanje itd.). Vendar pa ne smemo pozabiti, da se te analize ne smejo opirati le na nastale stroške, temveč da morajo upoštevati tudi gospodarske, socialne in okoljske prednosti (18). Zato bi bilo treba oblikovati merilo po zgledu „testa konkurenčnosti“ in s tem zagotoviti, da zadnji dve omenjeni razsežnosti ne bi bili zanemarjeni.

3.22.1

Odbor ponavlja svoje mnenje, da se je treba za financiranje projektov iz različnih programov in proračunskih postavk odločati na podlagi merila trajnostnega razvoja (19). Upoštevati ga je treba tudi pri ocenjevanju učinkovitosti izdatkov.

3.23

Poleg pomanjkanja jasnih ciljev in razprave o instrumentih je EESO ugotovil še eno pomanjkljivost dokumenta. Komisija namreč ne odgovarja na vprašanje o porazdelitvi pristojnosti. Gre za občutljivo temo, saj spadajo nekateri načrtovani ukrepi v pristojnost Skupnosti (trgovinska politika), drugi pa bolj v nacionalno pristojnost (energija) ali so predmet poskusa koordinacije na evropski ravni (socialna politika). Razen teh številnih pristojnosti pa je treba upoštevati še eno razsežnost, namreč globalno (glej zgoraj).

3.24

EESO meni, da je eden od razlogov za pomanjkanje dejanskega napredka na področju trajnostnega razvoja veliko število strategij, akcijskih načrtov itd. ter sprememb, ki so jih ti deležni v teku let glede na politične prednostne naloge. V skladu z vodilnimi načeli trajnostnega razvoja, ki jih je Evropski svet razglasil junija 2005 (20), Odbor meni, da mora Komisija jasno določiti, katera raven je pristojna za sprejete ukrepe, in da mora ta raven zainteresiranim stranem zajamčiti dolgoročno stabilnost in skladnost z drugimi ukrepi.

3.25

Odbor na podlagi načel iz bele knjige o upravljanju in prizadevanj, izraženih v beli knjigi o evropski komunikacijski politiki, da se „premosti vrzel“ med EU in njenimi državljani, ter po posvetovalnem forumu 20. in 21. marca 2006 o trajnostnem razvoju meni, da je strukturirano in stalno posvetovanje z zainteresiranimi stranmi nujno potrebno, da mobilizacija akterjev na terenu prinese dejanski napredek in da trajnostni razvoj dobi konkretno obliko. V ta namen se bo resno lotil oblikovanja baze podatkov, ki bo podobna bazi, ki jo že upravlja na področju enotnega trga (Progress Report on Initiatives in the Single Market (PRISM)). Cilj te baze je zajemati podatke o problemih, s katerimi se srečujejo akterji na terenu, širiti dobre prakse, obveščati o organizacijah, ki so odgovorne za te inovativne projekte, uresničiti pristop od spodaj navzgor in okrepiti strokovno znanje, s katerim si Komisija pomaga predvsem pri pripravi predlogov direktiv, presoj učinkov in sporočil.

3.26

Odbor je tudi mnenja, da bo reforma Mednarodnega denarnega sklada, napovedana za leto 2008, dala evropskim predstavnikom priložnost, da govorijo z enim glasom in poskrbijo, da se bo koncept trajnostnega razvoja upošteval kot eden izmed kriterijev pri dodeljevanju subvencij.

3.27

EESO pozdravlja izjavo Komisije, da bo redno na vsaki dve leti opravila pregled trajnostnega procesa in ga ocenila v poročilu o napredku, v to vključila tako Evropski svet kot Evropski parlament in pri tem izkoristila EESO in Odbor regij, ki imata vlogo mostu med EU in družbo.

3.28

V najnovejšem sporočilu o novi industrijski politiki (21) Komisija napoveduje ustanovitev skupine na visoki ravni za konkurenčnost, energijo in okolje, razmislek o zunanjih vidikih konkurenčnosti in dostopa na trg (pomlad 2006) in upravljanje strukturnih sprememb v proizvodnji (konec leta 2005). Odbor pozdravlja ustanovitev skupine na visoki ravni (februar 2006) ter njen mandat (22) in ji je po potrebi pripravljen pomagati pri njenem delu. Razen tega upa, da bodo razprave, ki jih bo Komisija opredelila v kasnejši fazi, v skladu s prizadevanji za zagotovitev primerne uporabe sinergij med evropskimi politikami in za sklepanje kompromisov za dosego trajnostnega cilja.

3.29

Čeprav je Odbor neomajen zagovornik cilja, da se 3 % BDP nameni R&R (2/3 iz zasebnega sektorja), pa meni, da morajo tovrstne naložbe in inovacije, ki iz njih izhajajo, koristiti spodbujanju trajnostnega razvoja. Po možnosti bi morala Komisija s pomočjo Eurostata in podobnih nacionalnih ustanov redno objavljati poročila o trenutnem stanju, da bi lahko uskladili lizbonsko strategijo in strategijo trajnostnega razvoja. V tem primeru bi morala v integriranih smernicah predlagati priporočila in s tem zagotoviti njihovo kompatibilnost in sinergijo.

4.1.1

EESO je osupel nad dejstvom, da Komisija v svojem sporočilu že skoraj resignirano priznava, da podnebnih sprememb ni več mogoče zaustaviti in da gre „le še“ za zmanjšanje negativnih učinkov na najbolj prizadete.

4.1.2

Ključni ukrepi na tem področju so samo izjave o nameri in previdne ustne napovedi prizadevanj za obsežnejše obveze in mednarodne dogovore. Pomanjkanje jasne opredelitve ciljev je zlasti na tem področju toliko bolj zastrašujoče, saj je že danes jasno, da do leta 2012 ne bo mogoče uresničiti ciljev na področju zmanjševanja emisij toplogrednih plinov, in to kljub vedno večji ogroženosti in hudim neurjem s katastrofalnimi posledicami tako za ljudi kot za gospodarstvo, ki jih ni več mogoče prikriti.

4.1.3

Kljub temu pa EESO pozdravlja splošnejše izjave o izkoriščanju lastnega potenciala EU za večjo učinkovitost in tehnološki razvoj na področju obnovljivih virov energije in porabe energije. EESO podpira te posamične cilje Komisije, vendar Svetu in Komisiji priporoča, da opredelita jasne in ambiciozne splošne cilje, določita instrumente za njihovo uresničitev in se o njih posvetujeta z vsemi udeleženimi stranmi.

4.1.4

Tako trenutno kaže, da je industrija pred prelomno točko, kar zadeva termoelektrarne na premog brez CO2. Vsekakor bi lahko pričakovali, da se bo v okviru trajnostne strategije obravnavalo vprašanje, kakšne okvirne pogoje (in s tem instrumente) mora politika ustvariti, da bo spodbudila uporabo takšnih tehnologij.

4.2.1

Četudi Odbor pozdravlja mnenje Komisije v izhodiščih za ukrepanje, da pri boju proti revščini in socialni izključenosti ne gre le za vprašanje nizkih dohodkov, meni, da predlagani ukrepi še zdaleč niso dovolj. Komisija bi morala posodobiti zlasti kazalce kakovosti delovnih mest (23), ki jih določa Laekenska deklaracija (24), in to razsežnost močneje uveljaviti v smernicah.

4.2.2

Komisija napoveduje, da se bo s socialnimi partnerji posvetovala o vprašanju združljivosti poklicnega in družinskega življenja. V primeru, da ti vidijo potrebo po nadaljnjih ukrepih, pa jim ne uspe skleniti dogovora v skladu s členom 139 Pogodbe ES, morata po mnenju Odbora Komisija in evropski zakonodajalec razglasiti svojo pristojnost. Takšen postopek bi moral veljati tudi za druga področja.

4.3.1

Tudi pri ključnem vprašanju naravni viri zvenijo ključni ukrepi precej neobvezujoči in celo neverodostojni. Tako navaja Komisija, da morajo „EU in države članice […] zagotoviti zadostna finančna sredstva in upravljanje mreže zaščitenih območij Natura 2000 ter bolje vključiti vprašanja biotske raznovrstnosti v notranjo in zunanjo politiko, da se zaustavi zmanjševanje biotske raznovrstnosti“. Na osnovi finančnih sklepov Evropskega sveta iz decembra 2005, s katerimi so bila odvzeta sredstva ravno temu sektorju, javnost seveda takoj ugotovi, kako zelo so v politiki EU prizadevanja oddaljena od resničnosti.

4.3.2

„Izvedbeni splošni in posamični cilji“ za sektor „Boljše upravljanje z naravnimi viri“ v Prilogi 2 ponavljajo že znane in sprejete politike, kot na primer cilj bele knjige (25) iz leta 1997 (!) doseči 10-odstotni delež obnovljivih virov energije v mešanici energetskih virov do 2010, za katerega pa je Komisija sama v svojem sporočilu z dne 26. maja 2004 (26) že ugotovila, da ga s trenutnimi ukrepi po vsej verjetnosti ne bo dosegla. Predlaganih ni nobenih novih ukrepov, prav tako niso analizirani razlogi za verjeten neuspeh.

4.3.3

Tudi tukaj bi po mnenju EESO opredelitev ambicioznih in v prihodnost usmerjenih ciljev — kakršne je na primer v začetku februarja 2006 napovedala Švedska — trajnostni strategiji prinesla več zagona, pozornosti in podpore, kot pa nejasne izjave o nameri, ki niso niti nove niti v skladu s trenutno situacijo. Znano je, da si je Švedska zastavila cilj, da bo dolgoročno nadomestila fosilna goriva in opustila jedrsko energijo.

4.3.4

Poleg tega bi bilo mogoče na področju varčevanja z energijo in energetske učinkovitosti opredeliti cilj, ki ne bi le vzbudil pozornost javnosti, temveč bi bil tudi usmerjen v prihodnost in spodbujal inovativnost, namreč ta, da bi bile na primer do leta 2020 vse nove zgradbe v Evropski uniji tako imenovane „nič-energetske hiše“, to so zgradbe, ki ne potrebujejo nobene dodatne energije.

4.4.1

V zvezi s prometom je najprej zapisano, da „trenutna gibanja […] niso trajna“.

4.4.2

Nato pa Komisija navaja naslednje: „Prednosti mobilnosti lahko dosežemo z veliko manjšimi gospodarskimi, socialnimi in okoljskimi posledicami. To lahko dosežemo z zmanjšanjem potrebe po prevozu (tj. s spremembo rabe zemljišč, spodbujanjem dela na daljavo (telecommuting) in video konferencami), boljšo uporabo infrastrukture in vozil, spremembo načina prevoza, npr. z uporabo železnice namesto cest, kolesarjenjem in hojo na krajših razdaljah, razvojem javnega prevoza, uporabo čistejših vozil in razvojem alternativnih rešitev za nafto, kot so biogoriva in vozila na vodikov pogon“, kar vsebinsko odgovarja mnenju EESO na temo Pripraviti prometno infrastrukturo na prihodnost: Načrtovanje in sosednje države — trajnostna mobilnost — financiranje  (27). Komisija še dodaja, da so „prednosti trajnostnejšega prevoza […] raznolike in znatne“.

4.4.3

EESO načeloma pozdravlja izjave in navedbe „zmagam-zmagaš“ situacij. Vendar pa se sprašuje, zakaj kljub vsem tem prednostim in možnostim še vedno prihaja do že večkrat opisanih negativnih gibanj, na primer v prometu, in zakaj se mora Komisija zato soočati z negativnim razvojem.

4.4.4

Obstajati morajo razlogi za to, da ljudje in podjetja kljub vsem prednostim trajnostnega prometa, ki jih predstavlja Komisija, ostajajo pri netrajnostnih prevoznih sredstvih. Komisija teh razlogov ne analizira, vendar pa brez takšne analize ni mogoče oblikovati pravih nasprotnih strategij.

4.4.5

Komisija na tem področju navaja tri ključne ukrepe:

4.4.6

EESO močno dvomi, da bo EU s temi ključnimi ukrepi obvladala vedno večjo preobremenjenost s prometom, na katero opozarja trajnostna strategija (28), in da bo s tem mogoče primerno zmanjšati promet. Zahteve in izjave, izražene v ključnih ukrepih, daleč zaostajajo za tistimi iz prejšnjih dokumentov EU, na primer iz zelene knjige o mreži državljanov ali bele knjige o prometni politiki (29).

4.4.7

Za seznanjanje širše javnosti s trajnostno strategijo bi bili mnogo bolj privlačni pa tudi bolj ambiciozni in smotrni cilji kot na primer ta, da bi bila v Evropi od leta 2020 ali 2025 dalje dovoljena le še vozila brez emisij. To bi pomenilo veliko vzpodbudo za področje raziskav in razvoja, pospešilo tehnološke inovacije in povečalo konkurenčnost evropskih vozil, kar bi koristilo tudi gospodarskemu razvoju Evrope. Razen tega bi to bil tehnološki pristop, ki bi lahko pripomogel k temu, da naraščajoč razvoj prometa v nekaterih nastajajočih gospodarstvih sveta ne bi pripeljal do ekološkega in klimatskega kolapsa.

4.4.8

Takšen strateški cilj na področju prometa bi bil poleg izpolnitve zahtev EESO za trajnostni razvoj prometa (30) vreden evropske strategije za trajnostni razvoj in bi pomenil uresničitev pogosto omenjenih „zmagam-zmagaš“ učinkov.

4.5.1

S kritičnim očesom EESO opaža, da sporočilo ponovno navaja zahteve, ki jih je EU postavila že pred leti, ampak nikoli izpolnila. Dober primer je ključni ukrep s področja 6. ključnega vprašanja Svetovni izzivi, ki določa, da morajo „EU in države članice […] povečati svoj obseg pomoči na 0,7 % bruto nacionalnega dohodka (BND) leta 2015 ter doseči vmesni cilj, tj. 0,56 % leta 2010, in individualni cilj 0,51 % za EU-15 in 0,17 % za EU-10“. EESO nikakor ne dvomi, da je ta zahteva pravilna (31). Rad bi le spomnil na obljubo, ki so jo dale industrijske države na zasedanju generalne skupščine ZN dne 24. 10. 1970, torej pred več kot 35 leti, da bodo 0,7 % njihovega BDP dale za razvojno pomoč (kar ni zadostovalo za rešitev vseh težav). Stalno ponavljanje obljub, ki se potem ne izpolnijo, nikakor ni v prid verodostojnosti politike.

4.5.2

Odbor seveda pozdravlja vsa napovedana prizadevanja v boju proti revščini v svetu. Komisija si želi močneje prizadevati, da bo mednarodna trgovina instrument za spodbujanje resnično trajnostnega razvoja po vsem svetu. To je nedvomno izjemno pomemben, s svetovnega vidika mogoče celo odločujoč pristop. Sporazum STO je trgovinski dogovor in ne vključuje nobenih meril trajnosti, čeprav ima svetovna trgovina odločilne učinke na trajnostni razvoj. Svet in Komisija bi zato morala izpostaviti to pomembno točko in hkrati prikazati, kako naj bi se to načelo izvajalo.

4.5.3

To je pomembno tudi zato, da se javnosti pokaže, da ne gre le za izjavo o nameri. EESO je jasno, da samo finančna podpora ne more trajnostno izboljšati življenjskih in delovnih pogojev ljudi v državah v razvoju.

Odbor opozarja tudi na, da je bil v sklepih Sveta o socialni razsežnosti globalizacije (marec 2005) v središče zunanjega delovanja EU postavljen koncept „dostojnega dela“. Za Odbor je nesprejemljivo, da primerjalne prednosti nekaterih držav temeljijo na nespoštovanju standardov ILO ali okoljskih predpisov. Pri teh predpisih ne gre za prikrit protekcionizem bogatih držav; nasprotno, prispevajo k zagotavljanju človeškega dostojanstva, socialnega napredka in pravičnosti. EU mora spremljati napredek na teh področjih in ga ocenjevati po možnosti skupaj s socialnimi partnerji tretjih držav (ali tam dejavnih, priznanih predstavniških organizacij civilne družbe), ki jih priznava ILO, ter se odzvati s trgovinskimi sankcijami, če ugotovi poslabšanje stanja. Na žalost pričujoče sporočilo Komisije tega ne omenja.

4.6

Na splošno Odbor Komisijo in države članice poziva, da svojim trgovinskim partnerjem pokažejo, da trajnostnega razvoja ne smejo razumeti kot povzročitelja stroškov temveč kot dejavnik blaginje tako za njihova gospodarstva, ki stremijo k višjemu življenjskemu standardu, kot tudi za ves svet.

1)

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o pregledu strategije trajnostnega razvoja – Izhodišča za ukrepanje (COM (2005) 658 konč. z dne 31. 12. 2005). http://europa.eu.int/eur-lex/lex/LexUriServ/site/sl/com/2005/com2005_0658sl01.pdf

2)

Poročilo Eurostata Merjenje napredka proti bolj trajnostni Evropi – pokazatelji trajnostnega razvoja za Evropsko unijo – Podatki 1990–2005 (31. 12. 2005).

3)

Sklepi predsedstva Evropskega sveta o vodilnih načelih trajnostnega razvoja (16.–17. 6. 2005). http://ue.eu.int/ueDocs/cms_Data/docs/pressData/en/ec/85349.pdf

4)

Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu Pregled 2005 Strategije trajnostnega razvoja EU: Začetne ocene in prihodnje usmeritve (COM (2005) 37 konč. z dne 9. 2. 2005). http://europa.eu.int/eur-lex/lex/LexUriServ/site/sl/com/2005/com2005_0037sl01.pdf

5)

Priloga delovnega dokumenta osebja Komisije SEC (2005) 225 – poročilo o napredku.

The effects of environmental policy on European business and its competitiveness: a framework for analysis, SEC(2004) 769

Commission staff working document on the links between employment policies and environment policies, SEC(2005) 1530

Employment and productivity and their contribution to economic growth, SEC(2004) 690

18.8.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 195/37

1.1

EESO pozdravlja predlog Evropske komisije za direktivo o poplavah, kakor jo je Odbor zahteval v svojem mnenju o prejšnjem sporočilu (1), saj so vključeni metodologija in instrumenti, ki jih je oblikovala Okvirna direktiva o vodah. Z vključitvijo zemljevidov in načrtov v načrt za povodja se bodo lahko uredile vse dejavnosti v zvezi z upravljanjem celinskih plovnih poti in njihovih obalnih območij.

1.2

Učinkovitost teh ukrepov je zelo odvisna od predhodne ocene razmer v povodjih in njihovih obalnih območjih, ki temelji na podrobni analizi sedanjih razmer, zlasti na zelo ogroženih področjih zaradi človeške dejavnosti in podnebnih sprememb.

1.3

Poudariti je treba tudi ukrepe za preprečevanje škodljivih posledic poplavljanja, vključno z ukrepi za obveščanje in sodelovanje javnosti. Zato pozivamo Komisijo, da v načrte za povodja vključi ukrepe iz člena 14 Okvirne direktive o vodah in iz sedanjega predloga direktive.

1.4

Razširiti je treba načrte obvladovanja tveganja in izdelavo kart tveganja, kakor so predvideni v predlogu,. Razvrščanje poplavno ogroženih povodij bi moralo vključevati tako prednostne ukrepe (z ustreznimi finančnimi sredstvi) kakor tudi merila, ki jih je treba izpolniti za zmanjšanje stroškov in povečanje koristi za ljudi. To bi omogočilo integrirani in trajnostni razvoj poplavnih območjih.

1.5

Na koncu je treba dodati, da bi morali okrepiti vse politike, ki v okviru ukrepov Skupnosti za večdisciplinarno raziskovanje in koordinacijo vplivajo na evropske vode.

2.1

Direktivi 2000/60/ES in Okvirni direktivi o vodah je vedno nekaj manjkalo: določitev cilja glede preprečevanja in odpravljanja posledic poplav ter varovanja pred njimi. V zadnjem desetletju je bilo v EU več kot 100 poplav, ki so povzročile veliko smrtnih žrtev in precejšnjo gospodarsko škodo. Komisija je že predstavila sporočilo (2), ki analizira razmere in predlaga usklajevanje ukrepov v Evropski uniji. Ta predlog je del tega.

2.2

Sporočilo in predlagana direktiva poudarjata potrebo po tem, da se vsi ukrepi, ki se sprejmejo v okviru vodne politike, uskladijo z drugimi politikami Skupnosti za preprečevanje in zmanjševanje posledic poplavljanja. Raziskovalna politika (ki uporablja raziskovalne projekte kot so „FLOODsite“, da bi pomagala izboljšati analizo poplavne ogroženosti) in regionalna politika (s strukturnimi skladi, zlasti Evropskim skladom za regionalni razvoj in skupno kmetijsko politiko, ter z ločevanjem in navzkrižno skladnostjo (3)) tvorita celoto, ki lahko da boljše rezultate kakor samo posamezni ukrepi v zvezi z vodami.

2.3

Cilj predloga je zmanjšanje in obvladovanje tveganja poplav, ki vplivajo na življenje in zdravje ljudi in njihovo premoženje ter na naravo in okolje. Vključitev tega predloga v Okvirno direktivo o vodah bo omogočila poenostavljanje organizacijskih in upravnih postopkov, saj ustreza obstoječim vodnim območjem v skladu z Okvirno direktivo o vodah. To pomeni, da bi se morali vsi ukrepi za preprečitev in zmanjšanje tveganja poplav izvajati v okviru načrtov za povodje vsake posamezne reke. To pomeni tudi, da so v obeh primerih pristojni isti organi in da bodo prevzeli to novo odgovornost. Poleg tega je treba opozoriti, da bo usklajevanje časovnega razporeda iz novega predloga s tistim iz Okvirne direktive o vodah povečalo učinkovitost.

2.4

EESO se strinja s predlogom direktive, ki jo je pozorno preučil, in ugotavlja, da vsebuje veliko predlogov iz mnenja Odbora o sporočilu iz leta 2004 (4). Zato nam ne preostane drugega, kot da poudarimo nalogo, ki jo mora opraviti Komisija. Njena vloga pri zagotavljanju, da se izpolnijo določbe iz Okvirne direktive o vodah, je jamstvo, da bodo organi oblasti držav članic te določbe pravilno izvajali, ne da bi pri tem pozabili na morebitne koristi tretjih držav, ki z Evropsko unijo delijo povodja.

3.1

Predlog je razdeljen na sedem poglavij:

4.1

EESO meni, da vključitev tega predloga v metodologijo Okvirne direktive o vodah spodbuja vključevanje načrtov obvladovanja poplav v načrte za povodja, kar zagotavlja izvajanje potrebnega načrtovanja po vsej dolžini posameznega povodja ter združljivost in ustrezno usklajenost ukrepov in dejavnosti pristojnih organov oblasti na različnih ravneh (lokalni, državni, čezmejni itd.).

4.2

Poleg tega vključitev obvladovanja poplav v Okvirno direktivo o vodah vsebinsko podpira opredelitev poplavljanja kot naravnega in običajnega pojava ob rekah in obalnih sistemih. Tveganje poplav je opredeljeno v smislu negativnega vpliva na zdravje ljudi, okolje in gospodarsko dejavnost ter na škodo na vodnih telesih, ki jih zajema Okvirna direktiva o vodah.

4.3

potreba po začetni oceni tveganja poplav je bil eden od naših glavnih sklepov (5). Verjamemo namreč, da bodo določbe iz členov 4 in 5 predlagane direktive v pomoč znanstveni pripravi načrtov obvladovanja poplav. Omeniti je treba nekatere zahteve, kot so:

4.4

Poleg tega se zdi, da je treba razvrstiti povodja in obalna območja glede na stopnjo tveganja poplav. EESO se strinja, da je cilj tega obvladovanja tveganja zmanjšati verjetnost poplav in njihovih posledic in da je treba zaradi tega razvrstiti dejavnosti in ukrepe, ki se lahko sprejmejo, ter merila za sprejemanje pravilnih odločitev v vsakem posameznem primeru.

4.5

EESO predlaga, naj Komisija zagotovi, da se načrti za povodja iz člena 9 in Priloge A utemeljijo z naslednjimi načeli in ukrepi:

4.6

Da bi povečali sodelovanje civilne družbe pri preprečevanju tveganja poplav in njihovih posledic, je treba v vseh državah članicah pripraviti sistem informiranja in sodelovanja, kakor je predvideno v členu 14 Okvirne direktive o vodah. Zaradi tega bi morali ukrepi za sodelovanje obsegati tako načrte obvladovanja kakor tudi predhodne ocene.

18.8.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 195/40

1.1

EESO pozdravlja odločbo o mehanizmu Skupnosti na področju civilne zaščite, ki jo je sprejel Svet in ki v splošnem povzema opažanja EESO v mnenju o sporočilu o izboljšanju tega mehanizma (1), sprejetem novembra 2005.

1.2

EESO želi poudariti, da postopek prenove kot metoda za poenostavitev zakonodaje Skupnosti organom civilne zaščite v državah članicah olajšuje razumevanje in uporabo zakonodaje in tako omogoča boljši odziv na naravne nesreče in tudi na tiste, ki jih povzroči človek.

1.3

Krepitev delovanja tega mehanizma z večanjem obsega uporabe in predvsem z omogočanjem več in boljših sredstev, bo zagotovila lažje intervencije v EU in zunaj nje. Sklicevanje na uskladitev med mehanizmom in Uradom ZN za usklajevanje humanitarnih aktivnosti je še posebej pomembno. Vendar EESO meni, da je treba to usklajevanje razširiti na Rdeči križ in nevladne organizacije, ki delujejo na prizadetih območjih, v pomoč pa mora biti tudi pri koordinaciji dela prostovoljcev, ki pri velikih nesrečah igrajo pomembno vlogo.

1.4

Za pravilno delovanje mehanizma je treba imeti na voljo dovolj proračunskih sredstev, pomembno pa je tudi izboljšati obveščanje, priskrbeti sredstva za transport, omogočiti strokovno usposabljanje itd. EESO še enkrat poudarja izreden pomen te točke in meni, da mora imeti Komisija dostop do teh sredstev, od držav članic pa mora zahtevati, da izpolnjujejo obveznosti, kajti le tako bo civilna zaščita uspešna.

2.1

Mehanizem civilne zaščite Skupnosti je bil vzpostavljen leta 1981 (2); od takrat je skupaj z akcijskim programom za civilno zaščito (3) olajševal mobilizacijo in koordinacijo civilne zaščite v EU in zunaj nje. Izkušnje, pridobljene z leti, so pokazale, da je mehanizem treba izboljšati, zlasti ker sta Evropski parlament in Svet priznala pomen intervencij tega mehanizma v velikih nesrečah v EU in zunaj nje.

2.2

Z namenom, da bi izboljšala učinkovitost mehanizma, je Komisija objavila sporočilo (4), v katerem predlaga niz izboljšav, ki se osredotočajo na:

2.3

EESO je pripravil mnenje (5) o tem sporočilu. Pozdravil je predlagane izboljšave, vendar je menil, da bi nekatere ukrepe lahko spremenili glede na izkušnje, zlasti tiste, pridobljene med nedavnimi intervencijami v primeru velikih nesreč v Aziji. V mnenju je EESO Komisiji dal naslednje predloge za izboljšanje delovanja mehanizma:

3.1

Odločba Sveta, ki združuje prejšnjo odločbo z dne 23. oktobra 2001 in prej navedeno sporočilo v eno besedilo, je v skladu s programom Komisije za poenostavitev zakonodaje. Uporabljena metoda prenove bo olajšala izvajanje v okviru mehanizma in nacionalnih organov, pristojnih za civilno zaščito. Tudi vsebina je bila precej izpopolnjena, tako glede delovanja mehanizma Skupnosti za civilno zaščito kot tudi zagotavljanja sredstev, ki so potrebna za njegovo delovanje.

3.2

EESO pozdravlja to pobudo, katere namen je pojasniti vlogo organa Skupnosti, pristojnega za koordinacijo intervencij v primeru velikih nesreč v EU in zunaj nje, zlasti ker je bil njegov obseg delovanja povečan tako, da zajema nesreče, ki jih je povzročil človek, teroristična dejanja ter nesreče, ki povzročijo onesnaženje morja.

3.3

Še pomembnejša je vključitev nekaterih izboljšav mehanizma, ki jih je predlagal EESO v svojem mnenju leta 2005. Treba je na primer izpostaviti navedbo v členu 2 glede dostopnosti vojaške opreme in zmogljivosti, ki so pogosto zelo pomembne za hitro in učinkovito intervencijo. Upoštevan je bil še en predlog EESO: sprejetje ukrepov za transport, logistiko in drugo pomoč na ravni Skupnosti.

3.4

EESO znova poudarja svojo podporo modulom za intervencije, ki jih morajo priskrbeti države članice in uskladiti z mehanizmom. Moduli morajo biti v stalnem stiku s CECIS, da bo s pomočjo sistema za hitro opozarjanje mogoče posredovati z ustreznimi sredstvi, vključno z dodatnimi transportnimi sredstvi.

3.5

Uvedena je bila sprememba, ki ni bila omenjena v sporočilu, nanaša pa se na intervencije zunaj EU. Ta sprememba določa, da se bo država članica, ki trenutno predseduje Svetu EU, povezala s prizadeto državo. Kljub temu bo CECIS imel na voljo potrebne informacije, Komisija pa bo imenovala operativno koordinacijsko ekipo, ki se bo uskladila z ZN. EESO meni, da je treba v dejavnosti mehanizma civilne zaščite Skupnosti vključiti predstavnike EU na najvišji ravni, in zato poziva k posredovanju visokega predstavnika EU za zunanjo politiko; vendar pa dvomi, da je v končni fazi predlagani sistem primeren za popolno izvajanje.

3.6

Treba je omeniti novi člen 10, ki določa, kako bo mehanizem Skupnosti dopolnil nacionalne organe za civilno zaščito, ki jim lahko pomaga s transportom in mobilizacijo modulov in ekip za posredovanje na terenu.

3.7

Člen 13 določa, da je Komisija pristojna za izvajanje vseh ukrepov, ki jih predvideva odločba, zlasti za dajanje na razpolago sredstev za intervencijo, za sistem CECIS, za ekipe strokovnjakov in njihovo usposabljanje ter za kakršno koli drugo obliko dodatne pomoči. EESO pozdravlja priznavanje načela razpoložljivosti ustreznih sredstev, toda meni, da jih je treba količinsko določiti, da bodo učinkovita na vseh predvidenih področjih pristojnosti.

18.8.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 195/42

—

več poglavij:

—

opredelitev ciljev:

—

pripravo priporočil, zlasti:

—

določitev najboljših praks za spodbujanje vključevanja v družbo duševnih bolnikov in varovanje njihovih pravic, ki bi morale spadati med pooblastila Agencije za temeljne pravice Evropske unije

—

hitro naraščanje povpraševanja kot množični pojav, od psihiatrije do duševnega zdravja,

—

nujna vključitev uporabnikov in/ali njihovih predstavnikov, zaradi česar prihaja do interakcij med vsemi politikami,

—

neravnovesje med bolnišničnim in ambulantnim zdravljenjem ter težave, povezane s fleksibilnostjo na področju nege, nujne pomoči na področju socialnega zdravstva.

2.1

Duševne bolezni spadajo med deset poglavitnih vzrokov prizadetosti v svetu s hudimi družbenimi in gospodarskimi posledicami za posameznike, družine in vlade.

2.2

Osebe z duševnimi motnjami so pogosto deležne diskriminacijskega vedenja, izključenosti in v veliki meri prikrajšane za svoje temeljne pravice.

2.3

Opazimo lahko povezavo med duševnim zdravjem in revščino: slednja povečuje tveganje za duševne motnje in zmanjšuje možnost dostopa do bistvenih posegov za duševno zdravje. Države morajo torej vprašanja duševnega zdravja uvrstiti med pomembne cilje javnega zdravja.

2.4

Kljub temu duševno zdravje pogosto ni med prednostnimi nalogami zdravstva, deloma tudi zato, ker vse države nimajo potrebnih zmogljivosti za vzpostavitev celovitih in učinkovitih storitev za duševno zdravje.

2.5

Instrument Skupnosti za duševno zdravje je zajet v programu za duševno zdravje, ki ga je pripravila Evropska unija za obdobje 2003-2008, in temelji na členu 152 Pogodbe. Opozoriti je treba, da morajo ukrepi na tem področju upoštevati pristojnosti držav članic pri organizaciji zdravstvenih storitev in zagotavljanju zdravstvene oskrbe.

2.6

Zelena knjiga, ki jo je sprejela Komisija, si v okviru evropskega akcijskega načrta prizadeva za širšo razpravo o izboljšanju upravljanja duševnih bolezni in spodbujanju duševne blaginje na ravni Unije iz naslednjih razlogov:

2.7

Po Evropski ministrski konferenci Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) o duševnem zdravju, ki je potekala januarja 2005, je Evropska komisija, soorganizatorka konference ob WHO, oktobra 2005 izdala zeleno knjigo o „Izboljšanju duševnega zdravja prebivalstva, poti k strategiji na področju duševnega zdravja za Evropsko unijo“, ki temelji na določilih iz člena 152 Pogodbe ES o javnem zdravju, in spodbudila posvetovanje o duševnem zdravju na evropski ravni.

2.8

Jasno zastavljen cilj je izboljšati duševno zdravje evropskega prebivalstva v okviru strategije, ki presega področje zdravstva in si na splošno prizadeva za „povratek“ k trajnostni blaginji, za povečanje solidarnosti, socialne pravičnosti in kakovosti življenja.

2.9

Zelena knjiga mora spodbuditi razpravo in v letu 2006 omogočiti posvetovalni proces z javnimi oblastmi, strokovnjaki in združenji bolnikov, da bi do konca leta 2006 zbrali predloge, ki bodo temeljili na strokovnosti skupnosti za izdelavo strategije Unije na področju duševnega zdravja.

3.1.1

Na podlagi podatkov se ocenjuje, da v enem letu 27 % odraslih Evropejcev izkusi eno izmed oblik duševnih bolezni, od tega 6.3 % somatoformnih motenj, 6.1 % depresij in 6.1 % fobij.

3.1.2

Število samomorov v državah Evropske unije presega število žrtev prometnih nesreč ali HIV-a oziroma AIDS-a.

3.1.3

Posledice za skupnost so številne. Poročilo predlaga njihovo finančno oceno, ki se nanaša na izgubo produktivnosti, stroške socialnega, izobraževalnega, kazenskega in sodnega sistema.

3.1.4

Med državami članicami (in tudi znotraj njih) obstajajo velike razlike.

3.2.1

Program Evropske unije za javno zdravje vsebuje različne sklope, katerih cilj je:

3.2.2

Strategija Skupnosti na področju duševnega zdravja bi se lahko osredotočila na naslednje cilje:

3.2.3

Možne pobude Skupnosti bi lahko vključevale priporočila Sveta o zmanjšanju depresivnega in samomorilskega vedenja in temeljile na pilotnem projektu za oblikovanje regionalnih kanalov obveščanja, ki povezujejo zdravstveni sektor, bolnike in njihove družine, pobudnike skupnosti, kar je vodilo do zmanjšanja stopnje poskusa samomorov za 25 % med mladimi.

3.2.4

V okviru ukrepov za boljše vključevanje duševnih bolnikov v družbo Evropska komisija poziva države članice k pospešitvi procesa deinstitucionalizacije. Komisija je v zadnjih letih financirala raziskavo, ki je potrdila, da zamenjava psihiatričnih ustanov s službami Skupnosti omogoča izboljšanje kakovosti življenja bolnikov. Junija 2005 je bil objavljen razpis za raziskavo, ki bi analizirala in predstavila najboljši način uporabe razpoložljivih sredstev in predložila podatke o stroških deinstitucionalizacije.

3.2.5

V tem okviru bi lahko predvideli tudi druge pobude Skupnosti:

3.2.6

Evropska unija želi izboljšati poznavanje duševnega zdravja s podporo raziskovalnih programov in spodbujanjem povezav med politiko in raziskavami.

4.1.1

Pretekla leta so zaznamovali številni pojavi: izbruh povpraševanja v celotni družbi, sprememba vzorcev: od psihiatrije k duševnemu zdravju in nedvomen pojav bolnikov in sorodnikov na prizorišču. Vsak od teh vidikov je vodil do zakonodajnih sprememb ali sprememb na področju predpisov, in sicer z različno hitrostjo v posameznih državah in glede na stopnjo upoštevanja na politični ali upravni ravni.

4.1.2

Množično povpraševanje, ki je zasitilo celotne storitve, je povezano s kompleksno interakcijo med spremenjeno družbeno podobo duševne bolezni in psihiatrijo, ki je postala bolj splošno sprejeta in manj stigmatizirana, ter ponujenimi storitvami. Sprememba, ki je vidna v vseh razvitih državah v enakem obdobju, se odraža v epidemiologiji: 15 do 20 % diagnosticiranih duševnih motenj, ki prevladujejo v vseh letih med splošno populacijo, 12 do 15 % — enako kot število bolezni srca in ožilja in dvakrat več kot bolezni raka — se konča z invalidnostjo, kar predstavlja 30 % vseh izgubljenih let zaradi prezgodnje smrti ali invalidnosti (vir: WHO, 2004). Ta pritisk se prav tako odraža pri širitvi zdravstvenega planiranja, ki je psihiatriji v letih dodelilo več nalog.

4.1.3

Združitev zahtev množice in spremenjenega pojmovanja je povzročila večje povpraševanje po ambulantnem zdravljenju, s čimer se je zameglilo tradicionalno razlikovanje med zdravjem in boleznijo, saj se je poudarek preusmeril na kontinuiteto različnih kliničnih stanj, vse do duševnih motenj. Zaradi tega ni več mogoče ločevati med duševnimi motnjami in družbenim okoljem, v katerem se pojavijo, družbeni vpliv na duševne motnje pa je treba vključiti v oceno potreb. Danes je pomemben del psihiatrije natančno določiti razliko med psihiatričnimi in nepsihiatričnimi primeri in opredeliti, kateri primeri dejansko potrebujejo psihiatrično pomoč, ne da se pri tem omeji samo na ta zorni kot, da tudi drugi partnerji lahko prevzamejo del bremena ali ponovno postanejo ključni akterji v okviru pomoči oziroma zdravljenja. Te dialektične napetosti med zdravstvenim, etičnim in organizacijskim področjem, ki so lahko včasih v konfliktu, pričajo o premiku psihiatričnega modela k duševnemu zdravju. Terminologija s tega področja je lahko včasihprotislovna, tudi v javnih dokumentih. Kljub vsemu je razlikovanje med pojmom psihiatrija in duševno zdravje v mednarodni literaturi precej jasno.

4.1.4

Eden zadnjih (in nikakor ne najmanj pomembnih) vidikov je bila naraščajoča moč uporabnikov in družinskih predstavnikov. To priča o splošnem razvoju odnosa med bolnikom in zdravnikom, tako v Franciji kot drugod po svetu, ki se ne omejuje na psihiatrijo in ki so ga nekatera bolezenska stanja, kot je na primer aids, še okrepila. Najbolj očiten znak te spremembe je pojav zakonodaje o pravicah bolnikov, administrativni dokumenti v zvezi z organizacijo psihiatričnih storitev in odgovorov na potrebe ter njeno izvajanje.

4.1.5

Poleg tega se je povečala tudi vloga predstavnikov skupnosti in potencialnih uporabnikov, povezanost med politiko, politiko mest in duševnim zdravjem je postala vedno jasnejša. Izvoljeni politični predstavniki so bili vedno bolj vključeni v odzive razvoja psihiatrije, ki je vedno bolj potrebovala njihovo pomoč.

4.1.6

Ta razvoj je povzročil izjemno ostro neravnotežje med bolnišnico in ambulantno oskrbo ter težave s fleksibilnostjo v celotnem poteku oskrbe, od urgentnih posegov do zdravstveno-socialnih storitev. Poudaril je tudi pogoste primere neučinkovite deinstitucionalizacije, in nedokončane vključitve psihiatrije v okvir splošne bolnišnice. Ker so meje med zdravstvenim in socialnim sektorjem ter med poklici in izobraževanjem prepustne, je začetno in nadaljevalno usposabljanje za nove poklice ključ za prihodnost. Poleg teh sprememb so se pojavile nove težave, na primer duševni bolniki med zaporniki in starejši ljudje z nevrodegenerativnimi obolenji, ki prehajajo v duševne motnje, ter posebno zapostavljene skupine prebivalstva.

4.1.7

Občutljive izkušnje koncentracijskih taborišč in na področju človekovih pravic, kritičen pogled na psihiatrično hospitalizacijo, kakršna se je izvajala v tistem času, prihod psihotropnih zdravil na trg, pojav gibanj bolnikov in proračunske omejitve so konec druge svetovne vojne v večini držav psihiatrijo potisnili v razvoj, ki ga mednarodna literatura anglosaksonske tradicije imenuje „proces deinstitucionalizacije“, torej organiziranje zdravljenja in storitev, ki se izvaja manj v okviru institucij in bolj v obliki zdravljenja, pri katerem bolnik ostaja v svojem naravnem okolju.

4.1.8

Vendar so se vedno, ko je deinstitucionalizacija dala prednost dehospitalizaciji, pojavljale težave: sodno reševanje zadev ali težnja družbe in psihiatrije k temu, da se veliko število duševnih bolnikov pošlje v zapor ali se jih tam obdrži; marginalni ali ranljivi bolniki, ki so prekinili z zdravljenjem, ostali brez doma in socialnih storitev, so bili prepuščeni samim sebi ter postali brezdomci; „sindrom vrtljivih vrat“ (revolving door), torej redna vračanja določenega števila bolnikov, ki so vedno znova, v nikoli končanem krogu prihajali in odhajali v bolnišnico. Sčasoma — in zaradi zmanjševanja finančnih sredstev — so zaradi kombinacije teh pojavov in zahtev množic urgence in bolnišnice postale prenasičene. Zato je bilo treba dati na voljo dodatne bolniške postelje za hospitalizacijo, ki bi se jim morda lahko izognili. K temu trendu so včasih prispevali resni incidenti, na primer agresivni napadi duševnih bolnikov ali napadi nanje. V teh okoliščinah je javno mnenje lahko vplivalo na akterje političnega odločanja in zahtevalo ukrepe glede javne varnosti ali pripravo strategij na področju duševnega zdravja.

4.3.1

EESO podpira pobudo Komisije za oblikovanje integrirane evropske strategije na področju duševnega zdravja in meni, da mora razprava o raziskavah, opredelitvi in razvijanju takšne strategije potekati v okviru družbe znanja. To med drugim pomeni, da mora evropska družba:

4.3.2

Takšen obseg potreb zato zahteva ambiciozen program in opredelitev skupne strategije, ki bo temeljila na nekaj skupnih načelih. Poudariti je treba tudi, da so manj obsežne težave z zdravjem prav tako prednostno obravnavane. V evropskih državah situacija na področju duševnega zdravja ni enaka, v prihodnosti pa bo poleg tega tudi obremenjena z zaostankom, ki se lahko še poveča v primeru držav, ki se kratkoročno še ne bodo pridružile Skupnosti.

Nekatere pogoje lahko določimo že na tej točki.

4.3.3

Preden opredelimo skupno strategijo, je treba oblikovati skupno definicijo strokovnih izrazov in konceptov, kot je na primer pojem „slabo duševno zdravje“ in „oseba z duševno boleznijo“.

4.3.4

Za učinkovito opredelitev strategije je pomembno tudi, da se duševno zdravje prizna kot prednostna naloga, v skladu z dejanskimi potrebami.

4.3.5

Po drugi strani potrebujemo tudi opis dejanskega stanja potreb in trenutnih odgovorov nanje.

4.3.6

Glede ukrepov so predlogi zelene knjige dobrodošli. Predlogi za spodbujanje duševnega zdravja se osredotočajo na otroke in mladoletnike, aktivno prebivalstvo in starejše ljudi.

4.4.1

Duševno zdravje obravnava duševno motnjo osebe znotraj njene družine in življenjskega okolja v dani družbi. Na tem področju ločimo več pristopov:

4.4.2

S tega zornega kota se je treba osredotočiti na tri vidike preprečevanja (primarni, sekundarni in terciarni) v skladu z ustreznim področjem. Razviti je treba ukrepe za spodbujanje duševnega zdravja in za obveščanje javnosti, za privzemanje in ohranjanje zdravih življenjskih navad in ustvarjanja okolja, ki omogoča osebnostni razvoj. Enako velja za druge preventivne ukrepe, ki se s ciljem zmanjševanja posledic duševnih motenj usmerjajo v dejavnike tveganja in bolezenska stanja, na primer:

4.4.3

Odgovor na potrebe otrok in mladostnikov je nedvomno prednostna naloga. Zahteve po tem ne izražajo le družine, temveč tudi izobraževalne, sodne in socialne institucije, policija ali skupnost, ki se srečujejo z vedno bolj resnimi situacijami pri vedno mlajših otrocih in družinah z večplastnimi težavami. Družbene spremembe najbolj občutijo prav družine in otroci.

4.4.4

Koherentna in usklajena organizacija bi morala ponuditi vrsto usklajenih storitev, oblikovanih okrog treh osnovnih modulov ali programov:

4.4.5

Vsak modul bi moral poleg običajne ambulantne oskrbe omogočiti tudi bolj intenzivno oskrbo v institucijah, prilagojeno starosti, oskrbo v primerih akutne krize in dolgotrajno oskrbo. Za zagotovitev hitrosti in fleksibilnosti teh programov bi morala biti posvetovalna psihiatrična oskrba vključena v zgodnje odkrivanje bolezni, preprečevanje kriz in v ambulantno pomoč družinam in partnerjem.

4.4.6

Tem osnovnim programom bi morali dodati specializirane programe, namenjene rizičnim skupinam prebivalstva ali situacijam, s čimer bi lahko uresničili primarno in sekundarno preprečevanje pri zgodnjem diagnosticiranju razvojnih motenj, nekaterih bolezni v zgodnjem otroštvu, zgodnji disfunkcionalni starševski skrbi, mladih samskih materah, družinah z večplastnimi težavami, mladoletniški odvisnosti itd. Posebno pozornost je treba nameniti tudi socialnim, vzgojnim in sodnim institucijam (vključno s preventivnimi institucijami in zapori), ki sprejemajo osebe z resnimi socialnimi težavami, ki že imajo (ali pa lahko razvijejo) psihične motnje kot posledice ponavljajočih se težavnih osebnih situacij.

4.5.1

Pozornost je treba posvetiti tudi izboljšanju pogojev dela ali obdobja brezposelnosti, ki prav tako vplivata na duševno zdravje. Področje dela in duševnega zdravja se med drugim dotika vprašanj vrednosti, namenjene delu, osebni ceni zanjo ali vplivu nezaposlenosti in invalidnosti.

4.5.2

Odgovori na ta vprašanja, ki sicer spadajo na področje družbene izključenosti, so pomembni tudi za duševno zdravje.

4.5.3

Pojem staranja prav tako zahteva ustrezne odgovore. Le 20 % starejših oseb lahko obdobje svojega staranja, kot to imenuje WHO, opiše kot „uspešno staranje“, kar pomeni, da jih 80 % trpi (za boleznimi ali izgubo samostojnosti). Duševne bolezni s starostjo ne izginejo, prav nasprotno. Senilna demenca je pri 60 letih redka (1 %), po 85 letu pa prizadene 30 % oseb te starostne skupine. Te osebe imajo v 70 % primerov vedenjske motnje.

4.6.1

Problematika duševnega zdravja se pojavi tudi v primeru prosilcev za azil, in sicer ob začetku postopka, glede kraja bivanja in življenjskih pogojev ter njihovega osebnega življenja, ki zajema osebno zgodovino osebe in psihično temporalnost. Resnost doživetih travm, ki pogosto vključujejo skrajno, namensko in skupinsko krutost, priča o situacijah organiziranega nasilja. Pri tem delu prebivalstva post-travmatični stres pogosto spremlja še izguba več bližjih oseb in zelo boleča izkušnja izgnanstva.

4.7.1

Vprašanje duševnega zdravja nastopi tudi pri velikem številu oseb v zaporu, ki ima na voljo le malo oskrbe.

4.7.2

Treba bi bilo podpreti programe za preprečevanje depresij, samomorov in odvisnosti.

4.7.3

Sprememba modela v okviru deinstitucionalizacije sega v začetek devetdesetih let. Zaznamuje jo konec obdobja upadanja hospitalizacije in iluzij o deinstitucionalizaciji ter potreba po kombinaciji učinkovite podpore v skupnosti in dnevne bolnišnične oskrbe. Če je hospitalizacija preveč poudarjena, sredstev ni mogoče nameniti za razvijanje cele vrste storitev v skupnosti, ki jih potrebujejo bolniki in njihove družine. Po drugi strani ambulantnemu zdravljenju ni mogoče dati prednost, če niso obenem ves čas na voljo tudi bolnišnične storitve. Te morajo biti v primerih nenadnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki ga ni mogoče zdraviti na drug način, dostopne takoj in za kratko obdobje. Poleg tega lahko bolnišnične storitve zmanjšamo le, če to omogočajo ustrezne možnosti ambulantnega zdravljenja, na primer s spremljanjem dolgoročno hospitaliziranih bolnikov in ustrezno pripravo na njihovo odpustitev iz bolnišnice, spremljanjem bolnikov, ki prejemajo oskrbo v okviru skupnosti (da zagotovimo, da je oskrba primerna in ustrezna za njihove potrebe), in, če je potrebno, z izmenično ambulantno in bolnišnično oskrbo.

4.7.4

Na odločitev, ali duševnega bolnika zdravimo na podlagi hospitalizacije ali ambulantnega zdravljenja, vplivajo različni dejavniki, kot je kultura in način izobraževanja strokovnjakov, stopnja bolnikove izolacije ali splošni družbeno-kulturni dejavniki (na primer strpnost družbe, dejavniki negotovosti na obravnavanem področju), ki povečujejo možnost izbire za eno ali drugo obliko zdravljenja. Tako je torej nemogoče podati kategorična priporočila glede števila postelj, potrebnih za bolnike v akutni fazi, ne da pri upoštevamo lokalne okoliščine.

4.7.5

Poleg tega je najpomembnejši dejavnik narava zdravljenja — kakšne so njegove prednosti, katerim potrebam je namenjen, kakšna je njegova učinkovitost — in ne le kraj, kjer se izvaja.

4.7.6

Bolnišnična oskrba ima običajno priznane prednosti, kot je usposobljeno osebje, varno in primerno okolje za bolnike in izvajanje dela v dovolj varnih okoliščinah. Vendar pa se s pomanjkanjem postelj te prednosti zmanjšajo, saj lahko nekateri težavnejši bolniki s hudim bolezenskim stanjem na nesprejemljiv ali nevaren način preveč zaustavljajo normalen potek dela.

4.7.7

Veliko število mednarodnih in francoskih raziskav kaže, da se lahko do 40 % bolnikov z akutnimi motnjami, ki samostojno ali na podlagi napotitve čakajo na hospitalizacijo, preusmeri v alternativne terapevtske oskrbe, pod pogojem, da se s tem sami strinjajo ali da privolijo ob podpori svojih bližnjih oziroma s pomočjo omrežij socialne podpore (pomoč v nujnih in kriznih primerih). Glede na to, da so alternativni pristopi vedno učinkovitejši, postaja hospitalizacija vedno bolj namenjena najbolj „neizogibnim“ primerom: bolnikom, ki nujno potrebujejo dvojen pregled, psihiatrični in telesni, bolnikom s posebno težkimi mešanimi akutnimi bolezenskimi stanji, s hudimi ponovitvami znanih psihiatričnih bolezni ali z neobvladljivim nasilnim in samomorilskim vedenjem itd., pri katerih je hospitalizacija pogosto prisilna. Videli bomo, da to vpliva na organizacijo in na zdravljenje.

4.7.8

Z upoštevanjem zgoraj navedenega priporočajo te raziskave 0,5 postelje na 1 000 odraslih prebivalcev za bolnike v akutni fazi. Če želimo doseči cilj 80 do 85-odstotne zasedenosti služb, kot priporočamo, bo to število treba spremeniti. Ta minimalni prag seveda predvideva, da je alternativna oskrba pred in po hospitalizaciji na voljo zadovoljivo opremljena in učinkovita ter ne vključuje postelj za akutne bolnike, ki prejemajo psihiatrično pomoč v okviru kazenskega sodnega sistema, za mladoletnike ali za starejše osebe. Če ambulantni pogoji niso izpolnjeni, bi preveliko približanje temu pragu vodilo v potrebo po novih posteljah za psihiatrične ali zdravniške potrebe, kar bi bilo izjemno drago.

4.8.1

Prag števila postelj se lahko od države do države razlikuje, minimalni standardi namestitve pa so lahko bolj natančno določeni. Sobe morajo biti prilagojene namenu in, tudi če je oprema starejša, spoštovati sodobne vrednote dostojanstva in spoštovanja uporabnikov. Bolniki morajo nujno okrevati v primernem okolju. Oceniti je treba okoljska tveganja in jih upoštevati pri posebnih potrebah bolnikov.

4.8.2

Bolniki bi morali imeti dostop do različnih oblik zdravljenja, ki lahko prispevajo k njihovi oskrbi in zdravljenju ter ju dopolnjujejo. Ugodno okolje ustvarja tudi primerno usposobljeno, izkušeno osebje s človeškim pristopom, dejavno na področju duševnega zdravja.

18.8.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 195/48

1.1

Danski sistem fleksivarnosti je primer, kako se lahko gospodarska rast, visoka stopnja zaposlovanja in zdrave javne finance dosežejo na socialno uravnovešen način. Tak razvoj je v skladu z lizbonskim procesom, ki sočasno zagotavlja trajnost rasti, visoke stopnje zaposlovanja in socialne države.

1.2

Jedro danskega sistema fleksivarnosti je prožen trg dela, ki se uresničuje z aktivno politiko trga dela in izobraževanja ter elementi, ki prispevajo k socialni varnosti — ta ureditev naj bi znatno prispevala h konkurenčnosti Danske. Skupaj z drugimi značilnostmi danske družbe je tudi fleksivarnost prispevala k nastanku trdnega in hkrati prožnega danskega trga dela, da se bo Danska lahko soočila z izzivi prihodnosti. Visoka stopnja zaposlovanja, visoka denarna nadomestila za brezposelne in optimistično razpoloženje so delodajalce in delojemalce pripravili do tega, da so sporazumno pripravljeni vzeti v zakup nepredvidljivosti in pomanjkljivosti tega sistema, zaradi dobrih kompenzacij, ki jih nudi enim in drugim.

1.3

Ključ za razumevanje danskega sistema fleksivarnosti je sprejemanje dejstva, da si prožnost in varnost nista nujno v nasprotju. Delodajalci si lahko želijo stabilne in varne delovne odnose, obenem pa si delavci lahko želijo več prožnosti pri delovnem času, organizaciji dela in plačilnih sistemih.

1.4

V okviru globalizacije in selitev delovnih mest sistem fleksivarnosti prebivalcem daje visoko stopnjo ekonomske in socialne varnosti, in sicer s spremembo vzorca — „zagotovljenost zaposlitve“ namesto „varnosti delovnega mesta“ ter „nove osebne priložnosti, ki jih odpira pripravljenost na spremembe“ namesto „omejenega tveganja“. Tveganje izgube delovnega mesta zato seveda ni odpravljeno, toda kljub temu lahko mreža socialne varnosti kratkoročno zagotovi dohodek. Dolgoročneje pa aktivna politika trga dela in visoka stopnja zaposlovanja povečujeta možnost nove zaposlitve.

1.5

V danskem sistemu fleksivarnosti je varnost delovnega mesta za posameznega delojemalca majhna, zato lahko posameznik med delovno dobo večkrat izgubi zaposlitev. Ne glede na to pa varnostne lastnosti, ki jih sistem fleksivarnosti po eni strani vsebuje na osnovi visokega denarnega nadomestila za brezposelne, ki se financira iz javnih sredstev, torej z davki vseh državljanov, po drugi strani pa z varnostjo zaposlitve, Dancem na splošno dajejo občutek varnosti in zadovoljstva — glej prilogo 2.

1.6

Če dansko fleksivarnost primerjamo na evropski ravni, postane jasno, da je zaradi drugačnih kulturnih, strukturnih in gospodarskih razmer ni mogoče „ena proti ena“ prenesti v druge države. Države članice in regije, ki so dosegle določen socialni standard, lahko nekatere splošne elemente prevzamejo kot politično strategijo in sicer ravno tiste, kjer je socialni kapital — tj. standardi, mreže in zaupanje med posamezniki in med organizacijami — strukturiran podobno kot na Danskem, tj. v obliki tradicije sodelovanja med vlado in socialnimi partnerji ter pripravljenosti državljanov na spremembe. Geografska prožnost lahko vsekakor povzroča tudi zelo resne probleme za družine, pare ter osnovno in višje izobraževanje otrok. To se zelo rado pojavi v državah z veliko površino in s federalnimi strukturami.

1.7

Danski sistem fleksivarnosti na splošno zbuja predstavo, da kombinacija prožnosti in varnosti za delojemalce lahko zagotovi socialno varnost in konkurenčnost. Danski sistem fleksivarnosti združuje relativno visoko raven denarnega nadomestila za primer brezposelnosti (vključno z drugimi socialnimi transfernimi dohodki) in prožnost na osnovi liberalnih pravil odpuščanja, kot je npr. kratek odpovedni rok. Razen socialne varnosti in visoke mobilnosti se poudarja vrednost aktivne politike trga dela, ki zagotavlja dejansko razpoložljivost brezposelnih na trgu dela in jih spodbuja k usposabljanju za opravljanje določene dejavnosti. Za dansko politiko trga dela so značilne „spodbude in zahteve“, slednje na primer v obliki obvezne dejavnosti brezposelnega (t. i. „aktiviranje“), ki pa pretežno temelji na kakovostni ponudbi usposabljanja. Aktivna politika trga dela je nujen instrument za učinkovito delovanje trga dela z visoko ravnjo denarnih nadomestil za brezposelne.

1.8

Danskega sistema fleksivarnosti seveda ni mogoče obravnavati ločeno od okvirnih pogojev socialne države in visoko razvitega organizacijskega sistema. Pogoj za delovanje danskega trga dela je vrsta drugih družbenih dejavnikov, npr. osrednja pozicija socialnih partnerjev pri sprejemanju političnih odločitev in izvajanju politike trga dela in izobraževanja, široka, javno financirana socialna mreža, raven usposobljenosti prebivalstva in kombinacija makroekonomskih politik, ki se izvaja zadnjih deset let.

1.9

Socialni partnerji so imeli ključno vlogo pri oblikovanju danskega sistema fleksivarnosti; bili so vključeni v postopke odločanja, izvajanje politike poklicnega izobraževanja in izvajanje strukturnih reform na trgu dela. Na številnih področjih razvoj določajo sporazumi med socialnimi partnerji, npr. pri uvedbi zasebnih pokojnin, ki so povezane s trgom dela. Vloga socialnih partnerjev je po eni strani povezana z zgodovinskim razvojem, po drugi pa z njihovo visoko stopnjo organizacije. Zaradi vpliva socialnih partnerjev je bilo mogoče izdelati ustvarjalne rešitve, ki so bile zelo dobro sprejete. Tesno soodločanje socialnih partnerjev in drugih udeležencev civilne družbe pa v zameno zahteva tudi njihovo pripravljenost na spremembe in sodelovanje ter obravnavanje vsakdanjih vprašanj na nove načine in s splošnimi pristopi. Večje sodelovanje in soodločanje socialnih partnerjev se lahko izkažeta za družbeno koristna pri prizadevanjih za konkurenčnost in prilagodljivost. V teh procesih je zlasti pomembna podpora in konstruktivna kritika, ki jo zagotavljajo druge organizacije civilne družbe, kot so npr. socialne organizacije, organizacije za usposabljanje itd.

1.10

Visoka raven denarnega nadomestila za brezposelne zahteva visoko raven usposobljenosti prebivalstva, ker bi sicer lahko nastala velika skupina ljudi, ki ne bi mogla doseči takega dohodka, ki bi presegel izplačila denarnih nadomestil. Visoka raven usposobljenosti in prilagodljivosti sta tudi pri delojemalcih z nizko ravnjo formalne izobrazbe eden od ključev za uspeh danskega sistema fleksivarnosti.

1.11

Korenite strukturne reforme na Danskem v drugi polovici 90. let so skrčile trg dela in sledila je ekspanzivna gospodarska politika, ki je pospešila gospodarsko rast in izboljšala položaj zaposlovanja. Poleg zagotovljenega dohodka, ki ga omogoča visoka raven denarnega nadomestila za brezposelne, se Danska zavzema tudi za to, da bi prebivalcem zagotovila varnost delovnih mest. Nihče se ne more zanašati, da bo obdržal delovno mesto, vendar so možnosti za novo zaposlitev dobre, če pomoč ponuja tudi javni sektor. Razen tega so strukturne reforme lažje izvedljive in jih ljudje bolje sprejmejo, če se izvajajo v optimističnem vzdušju in z zaposlovanjem spodbujajo gospodarsko rast. Danski sistem fleksivarnosti se opira na večplastne makroekonomske instrumente, ki spodbujajo rast in zaposlovanje.

1.12

O danskem sistemu fleksivarnosti se nenehno razpravlja, sistem pa se spreminja. Sistem ima prednosti in pomanjkljivosti in kljub dejstvu, da med prožnostjo, varnostjo in aktivno politiko trga dela nedvomno obstaja tesna povezava, se redno razpravlja to tem, kako doseči pravo „razmerje“ med temi elementi.

1.12.1

Visoki davki na dohodek so pogoj za danski sistem fleksivarnosti in druge dejavnike, ki so pomembni za delovanje trga dela. Javna poraba za politiko trga dela je leta 2003 znašala 4,4 % BDP, kar je med evropskimi državami rekord (1). Danci veliko davčno obremenitev, ki znaša 49 % BDP, po eni strani sprejemajo, po drugi pa se o davkih vedno znova razpravlja in se bo davek na delo v prihodnje morda znižal. Visoko davčno obremenitev po eni strani opravičuje visoka stopnja zaposlovanja, saj je s tem po svoje zagotovljen pozitiven prispevek k javnim sredstvom. Če se bo zaposlovanje še izboljšalo, bo mogoče še nadalje zvišati davčne prihodke.

1.13

Za Evropsko unijo je danski sistem fleksivarnosti pomemben zato, ker predstavlja pripravljenost na proaktivno prilagoditev novim okoliščinam, ki jo ta pristop spodbuja z uravnovešeno spremembo družbenogospodarskega vzorca, ki so jo udeleženci skrbno dosegli s pogajanji in pri tem upoštevali temeljne vrednote evropskega družbenega modela.

2.1

Danska je lahko ponosna na stabilno rast in urejene javne finance. Od leta 2000 do 2005 je povprečna rast znašala 1,7 %, povprečna stopnja zaposlovanja 77,5 % in povprečni presežek javne bilance 1,4 % BDP. Celotni državni dolg je leta 2004 znašal 42,7 % BDP, celotni državni presežek proračuna pa 2,8 % BDP. Prvi razlog za presežek javnega proračuna je izredna stopnja zaposlovanja, ki z visokimi davki na dohodek omogoča velike davčne dohodke države.

2.2

Nihanje na danskem trgu dela je zelo visoko, ker se na leto ukine več kot 10 % vseh delovnih mest, ustvari pa se približno isto število novih. Približno 30 % zaposlenih vsako leto zamenja delovno mesto, za Veliko Britanijo je Danska na drugem mestu po najkrajšem povprečnem trajanju delovnih razmerij. Razlog za to je treba iskati v veljavnih predpisih in tudi danski strukturi podjetij, saj je mnogo malih in srednje velikih podjetij.

2.3

Vpliv kombinacije politik iz makroekonomskih spodbud in strukturnih reform, ki se na Danskem med drugim izvajajo na trgu dela, je mogoče ponazoriti tudi s Phillipsovo krivuljo, ki predstavlja povezavo med brezposelnostjo in višanjem stroškov dela. Krivulja za Dansko je prikazana v prilogi 1. Ta kaže, da se je brezposelnost od leta 1993 znatno zmanjšala brez povečane inflacije plač, ker je Philippsova krivulja v tem časovnem obdobju večinoma potekala vodoravno. Ukrepi na področju zaposlovanja in izobraževanja blažijo težave prilagajanja in ovire, ki se sicer izražajo z zviševanjem dohodkov oz. cen.

2.4

V študijah o privlačnosti držav za vlagatelje Danska pogosto dosega najvišja mesta. V raziskavi Economic Intelligence Units iz marca 2005 je Danska dosegla celo prvo mesto. V prilogi 2 je položaj Danske v primerjavi z drugimi državami članicami prikazan z vrsto parametrov.

3.1

Izraz „fleksivarnost“ je znan že nekaj let, vendar njegov pomen še vedno ni jasen in se v različnih državah razlaga drugače.

3.2

Na Danskem ureditev trga dela razumejo kot „zlati trikotnik“ prožnih pravil zaposlovanja (ki povzročajo visoko numerično prožnost), velikodušnega sistema podpore (ki ponuja socialno varnost) ter številnih ukrepov „aktiviranja“ in izobraževanja (ki brezposelne motivira za iskanje dela in jih usposablja za ponovni vstop na odprti trg dela).

3.2.1

Danski sistem fleksivarnosti prispeva k ustvarjanju dostojnih, tj. kakovostnih delovnih mest. Podpora za brezposelne je lahko visoka, saj je tudi „prag“ mesečnega dohodka tako visok, da je na Danskem dejansko mogoče živeti od zaslužka. Na uradnem trgu dela so zato „revni zaposleni“ („working poor“) redek in neizrazit pojav, tudi med danskimi državljani drugačnega narodnostnega porekla.

3.3

Spodaj je prikazan „zlati trikotnik“. Danski sistem in aktivna politika trga dela sta prikazana v prilogi 3.

Težišča danskega sistema fleksivarnosti

3.4

Prožnost danskega trga dela medtem kaže številne razsežnosti, razlog zanjo pa ni le liberalno pravno varstvo v primeru odpustitve; zagotavljata jo tudi prožen delovni čas, ki lahko v skladu s kolektivno pogodbo v obdobju enega leta niha, in delitev delovnega mesta, ki se lahko uvede za krajše časovno obdobje. Usklajevanje plač na ravni podjetij načeloma poteka v okviru tarifnih pogodb, kar prav tako zagotavlja določeno prilagodljivost plač. Prožnost omogoča tudi visoka raven usposobljenosti delojemalcev, ki delajo samostojno, so dojemljivi za spremembe, odgovorni, in se tako lahko hitro preusmerijo na drugo delovno mesto ali poiščejo novo zaposlitev.

3.5

Varnost na danskem trgu dela ni odvisna izključno od relativno visoke ravni podpore za brezposelne, ampak tudi od visoke stopnje zaposlovanja in nihanja na trgu dela, ki omogočata določeno varnost delovnega mesta. Podpirajo jo mnogi ukrepi izpopolnjevanja in nadaljnjega usposabljanja, ki jih skupaj omogočajo in upravljajo javni organi in socialni partnerji. Danska družba glede združljivosti družinskega in poklicnega življenja družinam hkrati zagotavlja določeno varnost, na primer v obliki ugodnih ureditev v zvezi s porodniškim dopustom, možnostmi varstva otrok itd.

3.6

Ključ za razumevanje izraza „fleksivarnosti“ je dejstvo, da prožnost in varnost nista nujno nasprotji. Običajno je bila želja delodajalcev po visoki ravni prožnosti na trgu dela nezdružljiva z željo delojemalcev po varnem delovnem mestu in visokih gospodarskih nadomestilih v primeru brezposelnosti in bolezni.

3.7

Ideja fleksivarnosti odpravlja to nasprotje. Delodajalci bi se morali zavzemati za stabilna in varna delovna razmerja in motiviranost sodelavcev, obratno pa se sme pričakovati, da bo tudi za delojemalce zanimiv prožen delovni čas, prožna organizacija dela in prožni sistemi nagrajevanja. Taki novi trgi dela bi lahko tako povzročili nov vzajemen vpliv med prožnostjo in varnostjo.

3.8

Na trgu dela danski sistem fleksivarnosti s pomočjo storitev splošnega pomena in uravnovešenja dohodkov zagotavlja kombinacijo dinamike prostega tržnega gospodarstva ter socialne varnosti in socialnega ravnovesja skandinavske socialne države. S širšega vidika je to eden izmed rezultatov političnega cilja omogočiti ljudem, da vstopijo v poklicno življenje, in z javnimi proračuni in ukrepi doseči prerazdelitev virov. To preko intenzivnega uravnovešenja dohodkov omogoča družbeno kohezijo in preprečuje močne družbene napetosti, kar delojemalcem daje varnost za nove usmeritve in prožnost.

4.1

Socialni partnerji imajo v skladu s tradicijo osrednjo pravico do soodločanja pri mehanizmih oblikovanja ter upravljanja politike trga dela in izobraževanja. Vpliv socialnih partnerjev je prispeval k iskanju ustvarjalnih in uravnovešenih rešitev tržnih težav in težav inovacij, ki so nadalje prispevale k temu, da je Danska dobro pripravljena na zahteve sprememb in razvoja, ki jih prinaša globalizacija. Pri tem je koristno tudi, da lahko partnerji po potrebi ocenijo, kdaj je treba ukrepati in zagotavljajo prilagoditve. Z nenehnimi dogovori med udeleženci se je sčasoma oblikoval socialni kapital, ki se izraža kot bolj zaupljiv odnos, večja odgovornost in skupno stališče o vprašanjih.

4.2

Sedanji položaj ima zgodovinske vzroke, ki segajo več kot 100 let v preteklost. Poseben danski model za urejanje trga dela ima začetke v letu 1899, ko je bil sklenjen t. i. Septembrski kompromis med dansko zvezo sindikatov (LO — Landsorganisationen) in danskim združenjem delodajalcev (DA — Dansk Arbejdsgiverforening), ki sta bila nekoliko pred tem ustanovljena kot državni organizaciji. V skladu s tem kompromisom je bila sklenjena prva kolektivna pogodba na svetu. Od takrat le-ta predstavlja okvir za sklepanje teh pogodb in za vzajemno sodelovanje socialnih partnerjev.

4.2.1

Medtem ko so delodajalci dansko zvezo sindikatov priznali kot pogajalsko stranko, je zveza sindikatov priznala pravico delodajalcev, da zaposlujejo in odpuščajo, in jim s tem priznala pravico upravljanja. Ta temeljna določba je prispevala k liberalnemu pogledu v zvezi z odpuščanjem na Danskem. Obveznost dobrih odnosov v času trajanja kolektivne pogodbe je bila pomemben element Septembrskega kompromisa. Še do leta 2003 je bila prostovoljna ureditev trga dela in samostojno reševanje sporov za socialne partnerje najboljše načelo. Šele ko EU ni hotela sprejeti, da bi socialni partnerji samostojno izvajali direktive, je na Danskem začela nastajati dodatna zakonodaja. Priloga 4 vsebuje nadaljnje informacije o zgodovinskem razvoju vloge socialnih partnerjev in ustalitvi danskega modela.

4.3

Po mnogih letih visoke stopnje inflacije in zelo nestalnem razvoju realnih dohodkov so socialni partnerji v letih 1987/88 spoznali, da bi bilo treba pri sporazumih upoštevati tudi višja družbenogospodarska stališča. Stališča delodajalcev, delojemalcev in vlade na Danskem se nedvomno razlikujejo, vendar hkrati obstaja pomembna kultura dialoga in soglasja, ki je del „socialnega kapitala“. Nizke hierarhije na vseh ravneh družbe prispevajo k ohranjanju te kulture soglasja.

4.4

S političnega vidika se je na Danskem od 60. let oblikoval obsežen javni sistem za poklicno izpopolnjevanje ter nadaljnje usposabljanje zaposlenih in brezposelnih. To se je izkazalo za koristno pri pripravljenosti na prilagoditve celotne delovne sile. Socialni partnerji so imeli v 20. stoletju ključne položaje v javnih strukturah odločanja in izvajanja. V nasprotju z večino evropskih držav se je njihova vloga pri tem od let 1993/94 celo povečala.

4.5

V politiki trga dela se je izvedlo vsebinsko preoblikovanje: medtem ko je bil njen pristop prej regulativen, se sedaj osredotoča na potrebe in uporablja strategije reševanja posameznih težav. Socialni partnerji so skupaj z občinami postali osrednji udeleženci v 14 regionalnih svetih za trg dela, katerim so bila dodeljena pooblastila in proračunska sredstva, da se težišče prenese na ukrepe za boj proti brezposelnosti in regionalno politiko trga dela.

4.6

Socialni partnerji so mnoga leta razvijali široko kolektivno socialno zavest glede svoje družbene odgovornosti, javni organi pa so se naučili izkoristiti njihove vire in vpliv. Socialni partnerji imajo posebne informacije in znanje o trgu dela, zato lahko hitro in zanesljivo ugotovijo potrebe. Tako lahko javni organi z vključitvijo socialnih partnerjev povečajo svoje vire, ne da bi se povečali tudi stroški. Ustvarjalne rešitve za skupne probleme lahko poiščejo preko razprav in forumov. Organizacije so prav tako pomembne za to, da se politike sprejmejo in izvajajo, in nenazadnje — poskrbijo, da jih sprejmejo tudi državljani. Javni organi so pri ureditvah fleksivarnosti torej odvisni od sodelovanja socialnih partnerjev.

5.1

Za razumevanje vseh razsežnosti danske fleksivarnosti je treba upoštevati družbeno ozadje, ki je okvir tega sistema. Na delovanje trga dela vplivajo gospodarska politika in drugi vplivi javnih organov; ti elementi skupaj sestavljajo „danski model“. Ta medsebojni vpliv prikazuje priloga 7.

5.2

V drugi polovici 80. in na začetku 90. let se je dansko gospodarstvo znašlo v krizi. V povprečju je gospodarska rast v tem obdobju znašala le 0,8 % na leto, brezposelnost pa se je povzpela s 5,0 % leta 1987 na 9,6 % leta 1993. Ta kriza je bila med drugim tudi posledica toge gospodarske politike, ki je bila uvedena zaradi velikih proračunskih primanjkljajev v predhodnih letih.

5.3

Od leta 1993 se je okrepila aktivna politika trga dela, medtem ko so nižje obresti in ekspanzivna gospodarska politika pospešili gospodarstvo. Na začetku obdobja rasti sredi 90. let so na Danskem zabeležili tako velike proračunske primanjkljaje, da bi bila kršena pravila Pakta za stabilnost in rast, če bi takrat že obstajal. Razen tega so bile med drugim spremenjene določbe o financiranju nepremičnin (daljši roki odplačevanja posojil in reprogramiranje vračila dolgov), tako da so ljudje imeli na razpolago več denarja. Zaradi visoke rasti, manjše brezposelnosti in nastajajočega optimizma so ljudje lažje sprejeli zaostritev predpisov, ki urejajo trg dela.

5.4

Dodatni javni izdatki so se med drugim porabljali za intenzivne ukrepe, ki so omogočili boljše izpolnjevanje potreb po varstvu otrok, tako da so bile ženske z majhnimi otroki dejansko razpoložljive na trgu dela.

5.5

Okrepljena usmeritev v politiko trga dela je pomenila tudi okrepljene ukrepe na področju izobraževanja, izpopolnjevanja in nadaljnjega usposabljanja, v okviru katerih je država zagotovila študijsko pomoč, da so se zaposleni in brezposelni lahko izpopolnjevali in nadalje usposabljali. Študijska pomoč je bila v obliki financiranja izobraževanja in deloma tudi kritja izpada osebnega dohodka. Sočasno se je na vseh ravneh izobraževanja povečalo število prostih mest za mlade.

5.6

Na splošno je treba opozoriti, da je za danski sistem z visoko ravnjo denarnih nadomestil za brezposelne in s tem z visokim pragom plač potrebna dobro usposobljena in učinkovita delovna sila. Če bi se oblikovala velika skupina nizkokvalificirane delovne sile, ki ne more doseči ravni dohodkov, ki upravičuje visoko denarno nadomestilo za brezposelne, bi to povzročilo preveliko brezposelnost.

5.7

Gospodarska strategija, ki se od sredine 90. let uspešno uporablja, je naložbena strategija, ki je z ostrimi reformami in naložbami v izobraževanje ter storitve splošnega pomena zagotovila dinamiko rasti. Zaupanje v prihodnost in visoka stopnja zagotovljenosti dohodka spodbujajo potrošnjo in zagotavljajo veliko povpraševanje na domačem trgu.

5.8

Sedanja gospodarska strategija je odziv na gospodarsko krizo, ki je na Danskem vladala po letu 1987 in med katero je vlada velike primanjkljaje v javnem proračunu in plačilni bilanci izravnala z varčevanjem in zmanjševanjem. Ta varčevalna strategija je sicer rešila bilančne težave, vendar je povzročila nizko rast in vedno večjo brezposelnost. Sedanja strategija očitno zagotavlja rast in zaposlovanje, ne da bi obremenila javni proračun in plačilno bilanco. To je kombinacija, ki se je na Danskem nazadnje uporabljala pred naftno krizo v 70. letih.

6.1

Čeprav je danski sistem fleksivarnosti v zadnjih letih prinesel pozitivne rezultate, še vedno obstajajo izzivi, s katerimi se je treba spopasti.

6.2

Zaradi globalizacije in tehnološkega razvoja je danski trg dela pod določenim vsesplošnim pritiskom. Velik pritisk občuti zlasti nekvalificirana delovna sila, saj jo ogroža konkurenca iz držav z nizkim prihodkom in avtomatizacija proizvodnje.

6.2.1

Doslej je Danska pritisk lahko uravnavala z zmanjšanjem nekvalificirane delovne sile na trgu dela, ker je med starejšo delovno silo, ki se umika s trga dela, več nekvalificiranih delavcev kot med mladimi, ki vstopajo na trg dela. Toda veliko mladih se sedaj ne usposablja za poklic, kar lahko dolgoročno ogrozi danski sistem fleksivarnosti. Če ne bo poskrbljeno, da bosta ponudba in povpraševanje uravnovešena, bo javna poraba za podporo brezposelnih in druge transferne dohodke kmalu prevelika.

6.2.2

Danska mora spremljati selitve podjetij, ki svoje objekte zapirajo in proizvodnjo deloma ali v celoti selijo v države s cenejšo delovno silo. To je zlasti izziv za oddaljena območja, ki jih zapiranje obratov močno prizadene. Danski trg dela, ki ga sestavljajo mala in srednje velika podjetja, vseeno velja za dinamičen pojav. Namesto ohranjanja teh delovnih mest poskušajo Danci na politični ravni ter prek sodelovanja s socialnimi partnerji ustvariti nova in bolj konkurenčna delovna mesta.

6.3

Velika nihanja na trgu dela povzročajo, da so delodajalci manj naklonjeni financiranju izpopolnjevanja, ker ne vedo, kako dolgo bo osebje pri njih zaposleno. Problem pesti zlasti nekvalificirano delovno silo, saj delojemalci raje vlagajo v strokovno delovno silo, ki je primanjkuje, neusposobljeni delavci pa pogosto niso motivirani za udeležbo pri ukrepih usposabljanja. Tukaj priskoči na pomoč sistem z obveznim prispevkom delodajalcev; podpirajo ga javni organi in služi usposabljanju neizučenih delavcev in nadaljnjemu izobraževanju strokovne delovne sile, ker je visoko usposobljena delovna sila pogoj za delovanje danskega sistema fleksivarnosti in so intenzivna prizadevanja za usposabljanje politično zaželena.

6.4

Mnogi priseljenci naletijo na težave, ko se poskušajo ustaliti na danskem trgu dela, kar ovira njihovo integracijo. Njihove težave na trgu dela so med drugim povezane s tem, da nekatere skupine priseljencev in njihovi potomci nimajo potrebnega znanja, da bi dosegli na Danskem običajno visoko raven denarnega nadomestila za brezposelne in dohodka. Stopnja izobrazbe priseljencev in njihovih potomcev je v povprečju nižja kot danska, zaposlenost med njimi je nižja, brezposelnost pa večja. Težave so lahko jezikovne in socialne, lahko so povezane tudi z izobrazbo.

6.4.1

To je deloma mogoče razložiti s kulturnimi razlikami in globoko zakoreninjenimi vzorci vedenja. Izkušnje kažejo, da brezposelnost v teh skupinah niha bolj kot pri drugih. Če brezposelnost upade, delodajalci po izkušnjah sodeč poiščejo nove načine in zaposlijo ljudi iz drugih etničnih okolij. Visoka stopnja zaposlovanja in nizka brezposelnost lahko poskrbita za to, da bodo priseljenci in njihovi potomci lažje našli delo, kar pa seveda ne bo v celoti rešilo problema integracije. Demografski razvoj bi lahko povzročil, da bodo danska delovna mesta v prihodnje vedno bolj dostopna za priseljence.

6.5

Danski model socialne države bi bil brez visoke stopnje zaposlovanja žensk neizvedljiv — le tako je mogoče opraviti potrebne storitve splošnega pomena in zagotoviti visoke davčne dohodke. Po eni strani to omogoča večjo ekonomsko neodvisnost žensk, po drugi pa se oblikuje tudi izziv, kako združiti družino in poklic. V primerjavi z drugimi evropskimi državami je Danska na tem področju zelo daleč, kljub temu si bo morala še nadalje prizadevati, da bodo ženske imele enake poklicne možnosti kot moški.

6.6

Danski sistem je za državo stroškovno intenziven, ker financira velik del izplačil denarnega nadomestila. Izdatki za pasivno politiko trga dela so leta 2003 znašali 2,7 % BDP — kar je rekord v primerjavi z EU. V prihodnosti bo financiranje danske socialne države doživelo pritisk z več strani. Za financiranje socialne države brez zvišanja davkov so potrebne višje stopnje zaposlenosti prebivalstva v starosti, primerni za zaposlitev.

6.6.1

V primerjavi z državami EU je Danska država z največjo davčno obremenitvijo. Davčna obremenitev na Danskem znaša 49 % BDP, povprečje EU pa približno 40 %. To velja predvsem za zelo visoke trošarine, medtem ko obdavčitev dela ne spada med najvišje v EU. Davek na dohodek je visok in precej progresiven, medtem ko delodajalci na splošno plačujejo le malo socialnih prispevkov. Danska davčna struktura je obširneje opisana v prilogi 5. Nekateri davčni prihodki bodo v prihodnje pod pritiskom zaradi globalizacije.

6.6.2

Demografski razvoj je vzrok, da bo na trgu dela vedno več starejših in vedno manj zaposlenih državljanov. To je povezano s številčno šibkimi mlajšimi letniki, visoko stopnjo rodnosti generacij po vojni in starajočim se prebivalstvom. V razpravo o možnih reformah socialne države sodi tudi politika trga dela, torej tudi nadomestila za brezposelne. Danski pokojninski sistem pa je na te spremembe deloma pripravljen, kot je razvidno iz priloge 6. Bati se je pomanjkanja delovne sile in ker je na trgu dela v veliki meri že rezerva delovne sile, ki jo sestavljajo ženske, je treba najti druge načine za povečanje zaposlovanja. To je mogoče npr. z zvišanjem upokojitvene starosti ali spodbujanjem priseljevanja usposobljene delovne sile, po kateri je povpraševanje.

6.7

Približno četrtina prebivalstva v starosti, primerni za zaposlitev, je brezposelna in se preživlja z različnimi načini pridobivanja javnih sredstev (brezposelnost, „aktiviranje“ (npr. ponudba izobraževanja) predčasno upokojevanje itd.). Približno polovica se zaradi zdravstvenih težav, brezposelnosti ali prostovoljno trajno umakne s trga dela, medtem ko je druga polovica le začasno brezposelna. Danski model sicer predvideva državno preskrbo teh ljudi, toda za prihodnje financiranje socialne države to pomeni izziv. Delež prebivalstva, ki se predčasno umakne s trga dela, je treba zmanjšati, da se tako zagotovi dolgoročno financiranje socialne države.

6.8

Postopoma se vedno večji del politike trga dela ureja v skladu z določbami in postopki, ki jih določa EU. Razmere na danskem trgu dela tradicionalno usklajujejo socialni partnerji in jih ne določa zakonodaja. Če bodo ureditve EU preveč posegale v podrobnosti, obstaja nevarnost, da se bo dovzetnost prebivalcev zmanjšala in se bo razvoj usmeril drugam, kot si želijo socialni partnerji. Metoda odprtega usklajevanja Evropske unije se zdi dober način za zagotavljanje nadaljnjega razvoja danske tradicije ter uskladitve evropske politike zaposlovanja in trga dela.

18.8.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 195/54

2.1

Že v prvi in drugi direktivi ES z dne 11. aprila 1967 si je Skupnost postavila cilj odpraviti davčne ovire med državami članicami. Za uresničitev tega cilja je bilo treba določiti enoten kraj obdavčitve. Načelo države izvora, ki ga želi uvesti direktiva, bi pomenilo, da bi bile vse obdavčljive dejavnosti, ki jih v okviru Evropske skupnosti izvajajo nosilci gospodarske dejavnosti v državi, v kateri imajo poslovno enoto, obdavčene prav v tej državi. Tako bi bilo na primer za blago, dobavljeno iz Francije v drugo državo članico, treba v skladu s tem načelom plačati francoski DDV po davčni stopnji, veljavni v Franciji. Enako bi veljalo za storitve iz Francije.

2.2

Za preprečitev izkrivljanja konkurence pa načelo države izvora zahteva poenotene stopnje DDV v posameznih državah članicah. Zlasti bi bil potreben notranji klirinški sistem, saj DDV predstavlja bistveni del davčnih prihodkov evropskih držav in EU.

2.3

Zato se je EU — vsaj za daljše prehodno obdobje — odločila, da načela države izvora ne bo upoštevala.

2.4

Evropska komisija je kljub temu sprejela različne ukrepe za okrepitev poslovanja med posameznimi državami članicam EU, za zmanjševanje in po možnosti popolno odpravo birokratskih ovir in izkrivljanj konkurence, ki jih zlasti povzročajo različne davčne stopnje. K ohranjanju razlik je v preteklosti zlasti prispeval Svet. EESO še naprej podpira Komisijo pri vseh prizadevanjih za uskladitev, ki bi olajšale delovanje notranjega trga.

4.3.1

Treba je strogo razlikovati med tem, ali gre za storitev, ki jo eno podjetje (davčni zavezanec) opravi za drugo podjetje (prav tako davčnega zavezanca) (1), ali za storitev, ki jo podjetje opravi za potrošnika (ki ni davčni zavezanec) (2). Predloženi osnutek strogo razlikuje med obema zgoraj omenjenima primeroma.

4.3.2

Za opravljanje storitev za davčne zavezance mora splošno pravilo za določitev kraja opravljanja storitev temeljiti na kraju, kjer ima sedež naročnik, ne pa izvajalec.

4.3.3

Predloženi dokument predlaga ohranitev splošnega pravila, da sedež izvajalca velja kot kraj opravljanja storitve za naročnika, ki ni davčni zavezanec. Razlog za takšno odločitev je v tem, da obdavčitev storitev, opravljenih v drugi državi članici EU za naročnike, ki niso davčni zavezanci, vodi k temu, da izvajalec nosi nesorazmerno veliko upravno breme, recimo breme prijave kot zavezanec za plačilo DDV v tej državi.

4.3.4

Ker ni mehanizma, ki bi omogočal, da se davki zaračunajo v državah članicah potrošnje, ne da bi povzročil neupravičene upravne zaplete, je nemogoče obdavčiti vse dobave končnim naročnikom, ki niso davčni zavezanci, v kraju potrošnje.

4.3.5

Kljub temu so pri opisanem splošnem pravilu potrebne nekatere izjeme.

—

Doda se odstavek 6, ki določa, da se storitve, ki se opravljajo med posameznimi poslovnimi enotami, ne obravnavajo kot storitve v smislu te direktive.

—

V člen je bil ponovno vključen odstavek 2, ki ureja kraj opravljanja restavracijskih in gostinskih storitev za davčne zavezance med storitvami potniškega prevoza z ladjami, letali ali vlaki. Kot kraj opravljanja storitve velja kraj odhoda oz. kraj začetka transportne storitve.

—

Dodatek v odstavku 3 opredeljuje dolgoročni najem ali lizing kot dogovor, urejen s pogodbo, ki predvideva neprekinjeno posest ali uporabo premičnine v obdobju, daljšem od tridesetih dni. To pravilo naj bi preprečilo spore (npr. oddaja osebnega avtomobila v najem davčnemu zavezancu za takojšnjo potrošnjo/uporabo).

—

S spremembo odstavka 1 črka c so storitve poučevanja na daljavo s sklicem na člen 9 g odstavek 1 d izključene in urejene s posebnim predpisom.

—

Odstavek 1 d sedaj vključuje restavracijske in gostinske storitve, tako da so obdavčene v kraju, kjer so dejansko opravljene.

—

Odstavek 2 navidezno postavlja kraj opravljanja restavracijskih in gostinskih storitev na krovu ladij, letal ali na vlakih med storitvami potniškega prevoza v kraj odhoda oz. začetka prevozne storitve. Tako je bila upoštevana pobuda, izrečena v okviru posvetovalnega postopka.

—

Pri dolgoročnih oddajah, torej dlje kot 30 dni, prevoznih sredstev osebam, ki niso davčni zavezanci, je kraj opravljanja storitev kraj, kjer ima naročnik sedež ali stalno bivališče ali običajno prebiva.

—

Pri kratkoročnih najemih (npr. najem osebnega avtomobila za nekaj dni), je kraj opravljanja kraj, kjer se prevozno sredstvo dejansko da na razpolago naročniku. Tudi to pravilo je v okviru posvetovanj pozdravila večina sodelujočih.

—

Ta člen je bil popolnoma predelan. Storitve iz člena 9 g odstavka 1 se opravijo v kraju, kjer ima naročnik sedež, stalno bivališče ali kjer običajno prebiva.

To pravilo je v okviru posvetovanj naletelo na pretežno zelo negativen odziv zaradi nesorazmerno velikih administrativnih težav, ki so povezane z izpolnjevanjem obveznosti glede DDV. Zaradi tega so bili udeleženci posvetovanja mnenja, da je uvedba mehanizma „vse na enem mestu“ pogoj za zgornje pravilo.

—

EESO poziva k še jasnejši opredelitvi storitev iz tega člena.

—

Sprememba pojasnjuje, da je kraj opravljanja storitev, ki jih izvaja posrednik, kraj, v katerem se izvede glavna transakcija v skladu s členi 9 a do 9 g ter členom 9 i.

—

Spremembe v tem členu temeljijo na spremembah člena 9 g, kot je navedeno zgoraj.

—

Pravila za določitev kraja opravljanja za storitve e-trgovine, telekomunikacijske storitve in storitve radijskega oddajanja, ki jih opravlja izvajalec s sedežem zunaj Skupnosti, ostanejo nespremenjena. Kraj opravljanja je torej še vedno država članica, v kateri ima sedež naročnik, ki ni davčni zavezanec, ali država članica, v kateri se storitev dejansko uporablja.

—

Predlagana sprememba tega člena predvideva razširitev rekapitulacijskega poročila, ki ga mora predložiti vsak davčni zavezanec, identificiran za namene davka na dodano vrednost, na nekatere transakcije iz naslova opravljanja storitev. Pri tem gre za druge storitve za naročnike, identificirane za namene davka za dodano vrednost, za transakcije, navedene v pododstavku 5 in za naročnike, davčne zavezance, za katere so opravljene storitve pod pogoji iz člena 9 odstavka 1.

6.1.1

Odbor pozdravlja načrtovano razširitev postopka obrnjene davčne obveznosti na raven podjetij, torej razširitev postopka na davčne zavezance.

6.1.2

Pogoj za to je, da so zadevne osebe sposobne v celoti in brez težav izvesti postopek obrnjene davčne obveznosti. To bi se lahko izkazalo kot težavno takrat, ko bi podjetje, ki opravi storitev, lahko oceno transakcije z vidika davka na dodano vrednost, oceno kraja storitve, davčne obveznosti in davčne stopnje oz. možne davčne oprostitve, preneslo na prejemnika storitve, ne da bi le-ta imel možnost preveriti zanesljivost podatkov.

6.1.3

Podjetjem je treba prihraniti občutne dodatne zahteve za pojasnjevanje in poročanje. Vsakemu podjetju znotraj EU je treba omogočiti, da zanesljivo preveri, ali je podjetje oz. davčni zavezanec, za katerega se opravi storitev in ki ima sedež v drugi državi članici EU, dolžan za zadevno transakcijo uporabiti mehanizem obrnjene davčne obveznosti. Prekomerna odgovornost podjetja, ki opravi storitev, v primeru, da se mehanizem obrnjene davčne obveznosti kasneje izkaže za neuspešnega, bi bila za celoten sistem škodljiva in bi med udeleženci naletela na odpor.

6.2.1

Če podjetje, ki je davčni zavezanec, opravi storitve za osebe, ki niso davčni zavezanec, je uporaba mehanizma obrnjene davčne obveznosti že vnaprej izključena. To bi pomenilo, da bi se v primeru, ko je kraj obdavčitve kraj potrošnje, podjetje iz druge države EU moralo registrirati kot zavezanec za DDV v državi, kjer je bila storitev opravljena, in tam izpolniti obveznosti, ki izhajajo iz davka na dodano vrednost. Za največje možno zmanjšanje teh upravnih postopkov in s tem ovir za trgovanje znotraj Skupnosti so potrebna nebirokratska pravila.

6.2.2

Obvezna registracija kot zavezanec za DDV vodi k precejšnji dodatni birokraciji, znatnim stroškom in v dvomljivih primerih k temu, da se bo podjetje, ki je davčni zavezanec, raje odpovedalo opravljanju storitev. Na ta način pa ni mogoče uresničiti odprtega notranjega trga in doseči enakega konkurenčnega položaja podjetij v vseh državah članicah EU. Podjetja v EU, ki nimajo sedeža v isti državi, pa bi bila poleg tega v primerjavi z domačimi ponudniki storitev v precej zapostavljenem položaju. To pa ne prispeva k odpravljanju trgovinskih ovir. Razširitev obdavčitve na osnovi kraja potrošnje na osebe, ki niso davčni zavezanci, bi bila zato izvedljiva le, če bo predlagani sistem „vse na enem mestu“ deloval hitro in nemoteno. Le v tem primeru bi od podjetnikov lahko pričakovali, da po možnosti v vseh 25 državah EU opravljajo obdavčljive storitve brez mehanizma obrnjene davčne obveznosti. Drugače obstaja nevarnost, da bo prišlo do ravno nasprotnega učinka, namreč da bodo mala in srednje velika podjetja izrinjena iz notranjega trga EU.

7.1

Enako velja za poenostavitev obveznosti glede DDV v okviru postopka vračila vstopnega DDV. Znane težave pri vračilu vstopnega DDV zlasti pri manjših zneskih vodijo k temu, da podjetja razmišljajo, ali se sploh „splača“ vlagati zahtevek pri tujem davčnem uradu oz. ali ni zanje veliko ceneje, da se že vnaprej v celoti odpovejo pravici do povračila. To pa je dejansko v nasprotju z načelom, na katerem temelji šesta direktiva o DDV, namreč možnostjo odbitka vstopnega DDV.

Obor meni, da bi bilo treba v nekaterih državah močno okrepiti prizadevanja za popolno in proporcionalno obdavčenje dodane vrednosti.

7.2

Zato bi bilo treba zagotoviti izvajanje in preverjanje učinkovitosti predlogov, ki jih je Komisija pripravila v okviru uvedbe sistema „vse na enem mestu.“