(1)

Unija si je zadala cilj ohranjanja in razvijanja območja svobode, varnosti in pravice.

(2)

Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah v Uniji temelji na načelu vzajemnega priznavanja sodb in sodnih odločb, ki je od zasedanja Evropskega sveta v Tampereju 15. in 16. oktobra 1999 na splošno znano kot temelj pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah v Uniji.

(3)

Začasno zavarovanje in odvzem predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, spadata med najučinkovitejše načine boja proti kaznivim dejanjem. Unija je zavezana zagotavljanju učinkovitejšega odkrivanja, odvzema in ponovne uporabe sredstev, pridobljenih s kaznivimi dejanji, v skladu s „Stockholmskim programom – odprta in varna Evropa, ki služi državljanom in jih varuje“ (2).

(4)

Ker so kazniva dejanja pogosto nadnacionalna, je za začasno zavarovanje in odvzem predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, bistvenega pomena učinkovito čezmejno sodelovanje.

(5)

Sedanji pravni okvir Unije za vzajemno priznavanje sklepov o začasnem zavarovanju in sklepov o odvzemu predstavljata okvirna sklepa Sveta 2003/577/PNZ (3) in 2006/783/PNZ (4).

(6)

Iz poročil Komisije o izvajanju okvirnih sklepov 2003/577/PNZ in 2006/783/PNZ je razvidno, da sedanji sistem za vzajemno priznavanje sklepov o začasnem zavarovanju in sklepov o odvzemu ni v celoti učinkovit. Navedena okvirna sklepa se v državah članicah ne izvajata in uporabljata enotno, kar povzroča pomanjkljivo vzajemno priznavanje in neoptimalno čezmejno sodelovanje.

(7)

Pravni okvir Unije za vzajemno priznavanje sklepov o začasnem zavarovanju in sklepov o odvzemu ni sledil nedavnemu razvoju zakonodaje na ravni Unije in na nacionalni ravni. Zlasti Direktiva 2014/42/EU Evropskega parlamenta in Sveta (5) določa minimalna pravila o začasnem zavarovanju in odvzemu premoženja. Ta minimalna pravila se nanašajo na odvzem predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, tudi v primeru bolezni ali bega osumljenca ali obdolženca, kadar se je kazenski postopek v zvezi s kaznivim dejanjem že začel, razširjeni odvzem in odvzem tretji osebi. Poleg tega se ta minimalna pravila nanašajo tudi na začasno zavarovanje premoženja zaradi morebitnega poznejšega odvzema. Vrste sklepov o začasnem zavarovanju in sklepov o odvzemu, ki jih zajema navedena direktiva, bi moral zajemati tudi pravni okvir za vzajemno priznavanje.

(8)

Evropski parlament in Svet sta ob sprejetju Direktive 2014/42/EU v izjavi navedla, da je učinkovit sistem za začasno zavarovanje in odvzem v Uniji neločljivo povezan z dobro delujočim vzajemnim priznavanjem sklepov o začasnem zavarovanju in sklepov o odvzemu. Glede na dejstvo, da je treba v Uniji vzpostaviti celovit sistem za začasno zavarovanje in odvzem predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, sta pozvala Komisijo, naj predstavi zakonodajni predlog o vzajemnem priznavanju sklepov o začasnem zavarovanju in sklepov o odvzemu.

(9)

Komisija je v svojem sporočilu z dne 28. aprila 2015 z naslovom „Evropska agenda za varnost“ navedla, da pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah temelji na učinkovitih čezmejnih instrumentih ter da je vzajemno priznavanje sodb in sodnih odločb ključni element varnostnega okvira. Ponovno je tudi poudarila, da je treba izboljšati vzajemno priznavanje sklepov o začasnem zavarovanju in sklepov o odvzemu.

(10)

Komisija je v svojem sporočilu z dne 2. februarja 2016 o akcijskem načrtu za okrepitev boja proti financiranju terorizma poudarila, da je treba zagotoviti, da se storilcem kaznivih dejanj, ki financirajo terorizem, odvzamejo sredstva. Navedla je, da je za onemogočanje dejavnosti organiziranega kriminala, s katerimi se financira terorizem, bistveno, da se tem storilcem kaznivih dejanj odvzame premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem. Zato je glede na navedbo Komisije treba z uporabo načela vzajemnega priznavanja zagotoviti, da se vse vrste sklepov o začasnem zavarovanju in sklepov o odvzemu izvršijo v čim večjem obsegu po vsej Uniji.

(11)

Za zagotovitev učinkovitega vzajemnega priznavanja sklepov o začasnem zavarovanju in sklepov o odvzemu bi bilo treba s pravno zavezujočim pravnim aktom Unije, ki se neposredno uporablja, določiti pravila o priznavanju in izvrševanju teh sklepov.

(12)

Pomembno je olajšati vzajemno priznavanje in izvrševanje sklepov o začasnem zavarovanju in sklepov o odvzemu premoženja, in sicer z določitvijo pravil, ki obvezujejo državo članico, da brez nadaljnjih formalnosti prizna sklepe o začasnem zavarovanju in sklepe o odvzemu, ki jih izda druga država članica v okviru postopkov v kazenskih zadevah, ter izvrši te sklepe na svojem ozemlju.

(13)

Ta uredba bi se morala uporabljati za vse sklepe o začasnem zavarovanju in vse sklepe o odvzemu, izdane v okviru postopkov v kazenskih zadevah. „Postopki v kazenskih zadevah“ je avtonomen pojem v pravu Unije, kot ga razlaga Sodišče Evropske unije, ne glede na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Ta pojem zato zajema vse vrste sklepov o začasnem zavarovanju in vse vrste sklepov o odvzemu, izdane v okviru postopkov v zvezi s kaznivimi dejanji, torej ne samo sklepov, ki jih ureja Direktiva 2014/42/EU. Zajema tudi druge vrste sklepov, ki so bili izdani brez pravnomočne obsodbe. Tudi če takšni sklepi v pravnem sistemu države članice ne obstajajo, bi moralo biti dopustno, da zadevna država članica prizna in izvrši takšen sklep, ki ga je izdala druga država članica. Med postopke v kazenskih zadevah bi bile lahko vključene tudi kazenske preiskave, ki jih opravljajo policija in drugi organi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj. Sklepi o začasnem zavarovanju in sklepi o odvzemu, izdani v postopkih v civilnih ali upravnih zadevah, bi morali biti izključeni s področja uporabe te uredbe.

(14)

Ta uredba bi morala zajemati sklepe o začasnem zavarovanju in sklepe o odvzemu v zvezi s kaznivimi dejanji, ki jih zajema Direktiva 2014/42/EU, ter sklepe o začasnem zavarovanju in sklepe o odvzemu v zvezi z drugimi kaznivimi dejanji. Zato kazniva dejanja, ki jih zajema ta uredba, ne bi smela biti omejena na posebno huda kazniva dejanja, ki imajo čezmejno razsežnost, saj člen 82 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) ne zahteva takšne omejitve za ukrepe, ki določajo pravila in postopke za zagotovitev vzajemnega priznavanja sodb v kazenskih zadevah.

(15)

Za sodelovanje med državami članicami, ki temelji na načelu vzajemnega priznavanja in takojšnji izvršitvi sodnih odločb, je predpogoj zaupanje, da bodo odločbe, ki jih je treba priznati in izvršiti, vedno sprejete v skladu z načeli zakonitosti, subsidiarnosti in sorazmernosti. Predpogoj za takšno sodelovanje je tudi, da se ohranijo pravice oseb, na katere vpliva sklep o začasnem zavarovanju ali sklep o odvzemu. To so lahko fizične ali pravne osebe, mednje pa bi morale biti uvrščene oseba, zoper katero je bil izdan sklep o začasnem zavarovanju ali sklep o odvzemu, ali oseba, ki je lastnica premoženja, zajetega v sklepu, pa tudi vse tretje osebe – vključno s tretjimi osebami, ki ravnajo v dobri veri –, v katerih pravice do zadevnega premoženja ta sklep neposredno posega. O tem, ali sklep o začasnem zavarovanju ali sklep o odvzemu neposredno posega v pravice takšnih tretjih oseb, se odloči v skladu s pravom države izvršiteljice.

(16)

Ta uredba ne spreminja obveznosti spoštovanja temeljnih pravic in pravnih načel, kot so določeni v členu 6 Pogodbe o Evropski uniji (PEU).

(17)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina) in Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). To vključuje načelo, da je prepovedana vsakršna diskriminacija na podlagi spola, rasnega ali etničnega porekla, vere, spolne usmerjenosti, državljanstva, jezika, političnega stališča ali invalidnosti. Ta uredba bi se morala uporabljati v skladu s temi pravicami in načeli.

(18)

Države članice, ki jih zavezujejo direktive 2010/64/EU (6), 2012/13/EU (7), 2013/48/EU (8), (EU) 2016/343 (9), (EU) 2016/800 (10) in (EU) 2016/1919 (11) Evropskega parlamenta in Sveta, bi morale v kazenskih postopkih, zajetih v tej uredbi, upoštevati v njih določene procesne pravice. Vsekakor pa bi se morala v vseh postopkih, zajetih v tej uredbi, uporabljati jamstva iz Listine. Zlasti bi se morala uporabljati bistvena jamstva v kazenskih postopkih, določena v Listini, v tistih postopkih v kazenskih zadevah, ki niso kazenski postopki, a so zajeti v tej uredbi.

(19)

Pravila o posredovanju, priznavanju in izvrševanju sklepov o začasnem zavarovanju in sklepov o odvzemu bi sicer morala zagotavljati učinkovitost postopka odvzema sredstev, pridobljenih s kaznivim dejanjem, vendar je treba spoštovati temeljne pravice.

(20)

Pristojni organ države izvršiteljice bi moral pri presoji dvojne kaznivosti preveriti, ali bi bila za dejanske elemente zadevnega kaznivega dejanja, kot so predstavljeni v potrdilu o začasnem zavarovanju ali potrdilu o odvzemu, ki ga predloži pristojni organ države izdajateljice, predpisana kazenska sankcija tudi v državi izvršiteljici, če bi se zgodili v tej državi v času odločitve o priznanju sklepa o začasnem zavarovanju ali sklepa o odvzemu.

(21)

Organ izdajatelj bi moral zagotoviti, da sta ob izdaji sklepa o začasnem zavarovanju ali sklepa o odvzemu spoštovani načeli nujnosti in sorazmernosti. V skladu s to uredbo bi moral biti sklep o začasnem zavarovanju ali sklep o odvzemu izdan in posredovan izvršitvenemu organu v drugi državi članici samo, kadar bi ga bilo mogoče izdati in uporabljati izključno v nacionalnem primeru. Organ izdajatelj bi moral v vsakem posameznem primeru oceniti, ali so takšni sklepi nujni in sorazmerni, saj se priznanje in izvršitev sklepa o začasnem zavarovanju oziroma sklepa o odvzemu ne bi smela zavrniti iz razlogov, ki niso določeni v tej uredbi.

(22)

V določenih primerih lahko sklep o začasnem zavarovanju izda organ, ki ga imenuje država izdajateljica in je v skladu z nacionalnim pravom pristojen, da v kazenskih zadevah izda ali izvrši sklep o začasnem zavarovanju, ter ki ni sodnik, sodišče ali državni tožilec. V takih primerih bi moral sklep o začasnem zavarovanju potrditi sodnik, sodišče ali državni tožilec, preden se posreduje izvršitvenemu organu.

(23)

Države članice bi morale imeti možnost, da predložijo izjavo, v kateri bi navedle, da bi jim moral organ izdajatelj v primeru posredovanja potrdila o začasnem zavarovanju ali potrdila o odvzemu za namene priznanja in izvršitve sklepa o začasnem zavarovanju ali sklepa o odvzemu skupaj s tem potrdilom posredovati tudi izvirnik sklepa o začasnem zavarovanju ali sklep o odvzemu oziroma njegovo overjeno kopijo. Države članice bi morale Komisijo obvestiti ob predložitvi ali umiku takšne izjave. Komisija bi morala takšne informacije dati na voljo vsem državam članicam in Evropski pravosodni mreži, določeni s Sklepom Sveta 2008/976/PNZ (12). Evropska pravosodna mreža bi morala te informacije objaviti na spletišču iz navedenega sklepa.

(24)

Organ izdajatelj bi moral potrdilo o začasnem zavarovanju ali potrdilo o odvzemu, po potrebi skupaj s sklepom o začasnem zavarovanju ali sklepom o odvzemu, posredovati neposredno izvršitvenemu organu ali pa osrednjemu organu države izvršiteljice, kakor je ustrezno, in sicer na kateri koli način, ki omogoča pisni zapis in izvršitvenemu organu omogoči, da se prepriča o pristnosti potrdila oziroma sklepa, med drugim s priporočeno pošto ali zavarovano e-pošto. Organ izdajatelj bi moral imeti možnost, da uporabi kateri koli kanal ali način posredovanja, vključno z varnim telekomunikacijskim sistemom Evropske pravosodne mreže, Eurojusta ali drugih kanalov, ki jih uporabljajo pravosodni organi.

(25)

Kadar organ izdajatelj utemeljeno domneva, da ima oseba, zoper katero je bil izdan sklep o začasnem zavarovanju ali sklep o odvzemu glede denarnega zneska, premoženje ali dohodek v državi članici, bi moral potrdilo o začasnem zavarovanju ali potrdilo o odvzemu, ki se nanaša na ta sklep, posredovati tej državi članici. Na tej podlagi bi se potrdilo lahko na primer posredovalo državi članici, v kateri prebiva fizična oseba, zoper katero je bil sklep izdan, kadar pa ta oseba nima stalnega naslova, pa državi članici, v kateri običajno prebiva. Kadar je sklep izdan zoper pravno osebo, bi se potrdilo lahko posredovalo državi članici, v kateri ima pravna oseba sedež.

(26)

Pri upravnem posredovanju in sprejemanju potrdil v zvezi s sklepi o začasnem zavarovanju in sklepi o odvzemu bi države članice morale imeti možnost, da določijo enega ali več osrednjih organov, če je to potrebno zaradi strukture njihovih notranjih pravnih sistemov. Ti osrednji organi bi lahko zagotovili tudi upravno podporo, imeli vlogo pri usklajevanju in pomagali pri zbiranju statističnih podatkov, s čimer bi se olajšalo in spodbujalo vzajemno priznavanje sklepov o začasnem zavarovanju in sklepov o odvzemu.

(27)

Če je potrdilo o odvzemu, ki se nanaša na sklep o odvzemu glede denarnega zneska, posredovano več kot eni državi izvršiteljici, bi si morala država izdajateljica prizadevati, da ne bi bilo odvzetega več premoženja, kot je potrebno, in bi skupni znesek, pridobljen na podlagi izvršitve sklepa presegel najvišji znesek, določen v njem. Organ izdajatelj bi zato med drugim moral v potrdilu o odvzemu navesti vrednost premoženja, če je znana, v vsaki državi izvršiteljici, tako da lahko izvršitveni organi to upoštevajo, vzdrževati potrebne stike in dialog z izvršitvenimi organi o premoženju, ki ga je treba odvzeti, in zadevni izvršitveni organ ali organe takoj obvestiti, če meni, da bi lahko obstajalo tveganje, da bi odvzem presegel najvišji znesek. Kadar je ustrezno, bi lahko Eurojust prevzel usklajevalno vlogo v okviru svojih pristojnosti, da bi preprečil prekomeren odvzem.

(28)

Države članice bi bilo treba spodbuditi, da predložijo izjavo, v kateri bi navedle, da bodo kot države izvršiteljice sprejele potrdila o začasnem zavarovanju, potrdila o odvzemu ali oboje v enem ali več uradnih jezikih Unije, ki ni njihov uradni jezik.

(29)

Izvršitveni organ bi moral priznati sklepe o začasnem zavarovanju in sklepe o odvzemu ter sprejeti potrebne ukrepe za njihovo izvršitev. Odločitev o priznanju in izvršitvi sklepa o začasnem zavarovanju ali sklepa o odvzemu bi bilo treba sprejeti, začasno zavarovanje ali odvzem pa izvesti enako hitro in prednostno kot v podobnih nacionalnih primerih. Določiti bi bilo treba roke, ki bi morali biti izračunani v skladu z Uredbo Sveta (EGS, Euratom) št. 1182/71 (13), da bi zagotovili hitro in učinkovito odločitev o priznanju sklepa o začasnem zavarovanju ali sklepa o odvzemu ter hitro in učinkovito izvršitev tega sklepa. Izvršitveni organ bi moral najpozneje v 48 urah po sprejetju odločitve o priznanju in o izvršitvi sklepov o začasnem zavarovanju začeti konkretno ukrepati za izvršitev takšnih sklepov.

(30)

Organ izdajatelj in izvršitveni organ bi morala pri izvršitvi sklepa o začasnem zavarovanju ustrezno upoštevati zaupnost preiskave. Izvršitveni organ bi moral zagotoviti zlasti zaupnost dejstev in vsebine sklepa o začasnem zavarovanju. To ne posega v obveznost obveščanja oseb, na katere sklep vpliva, o izvršitvi sklepa o začasnem zavarovanju v skladu s to uredbo.

(31)

Priznanje in izvršitev sklepa o začasnem zavarovanju ali sklepa o odvzemu se ne bi smela zavrniti iz razlogov, ki niso določeni v tej uredbi. Ta uredba bi morala izvršitvenemu organu omogočiti, da ne prizna oziroma izvrši sklepov o odvzemu na podlagi načela ne bis in idem, na podlagi pravic oseb, na katere sklep vpliva, ali na podlagi pravice biti navzoč na sojenju.

(32)

Ta uredba bi morala izvršitvenim organom omogočiti, da ne priznajo oziroma izvršijo sklepov o odvzemu, kadar se oseba, zoper katero je bil sklep o odvzemu izdan, ni osebno udeležila sojenja, ki se je zaključilo s sklepom o odvzemu, povezanim s pravnomočno obsodbo. To bi moral biti razlog za nepriznanje oziroma neizvršitev le, kadar se sojenje zaključi s sklepom o odvzemu, povezanim s pravnomočno obsodbo, in ne, kadar se postopek zaključi s sklepom o odvzemu, ki ne temelji na obsodbi. Da se lahko ta razlog uporabi, pa bi bilo treba opraviti enega ali več narokov. Tega razloga ne bi smelo biti mogoče uporabiti, če v zadevnih nacionalnih postopkovnih pravilih narok ni predviden. Takšna nacionalna postopkovna pravila bi morala biti skladna z Listino in EKČP, zlasti kar zadeva pravico do poštenega sojenja. Ta pogoj je na primer izpolnjen, kadar postopek poteka na poenostavljen način, in sicer v celoti ali delno kot pisni postopek ali postopek, v katerem ni predviden narok.

(33)

Samo v izjemnih primerih bi moralo biti mogoče, da se sklep o začasnem zavarovanju ali sklep o odvzemu ne prizna ali izvrši, kadar bi takšno priznanje ali izvršitev državi izvršiteljici preprečilo, da uporablja svoja ustavna pravila o svobodi tiska ali svobodi izražanja v drugih medijih.

(34)

Vzpostavitev območja svobode, varnosti in pravice v Uniji temelji na medsebojnem zaupanju in domnevi, da druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice. Vendar pa bi moral imeti izvršitveni organ v izjemnih primerih, ko je mogoče na podlagi specifičnih in objektivnih dokazov utemeljeno domnevati, da bi izvršitev sklepa o začasnem zavarovanju ali sklepa o odvzemu v posebnih okoliščinah primera pomenila očitno kršitev zadevnih temeljnih pravic, kot so določene v Listini, možnost, da odloči, da ne bo priznal in izvršil zadevnega sklepa. Temeljne pravice, ki bi jih bilo treba v zvezi s tem upoštevati, so zlasti pravica do učinkovitega pravnega sredstva, pravica do poštenega sojenja in pravica do obrambe. Lastninska pravica se načeloma ne bi smela upoštevati, ker se pri začasnem zavarovanju in odvzemu premoženja nujno poseže v lastninsko pravico osebe in ker so potrebna jamstva v zvezi s tem že določena v pravu Unije, tudi v tej uredbi.

(35)

Izvršitveni organ bi se moral pred odločitvijo, da ne prizna ali izvrši sklepa o začasnem zavarovanju ali sklepa o odvzemu na podlagi katerega koli razloga za nepriznanje ali neizvršitev, posvetovati z organom izdajateljem, da bi pridobil vse potrebne dodatne informacije.

(36)

Organ izdajatelj bi moral pri obravnavi zahteve izvršitvenega organa, da se omeji obdobje, v katerem naj bi bilo premoženje začasno zavarovano, upoštevati vse okoliščine primera, zlasti, ali bi lahko nadaljevanje sklepa o začasnem zavarovanju povzročilo neupravičeno škodo v državi izvršiteljici. Preden izvršitveni organ poda formalno zahtevo, naj se o tem vprašanju posvetuje z organom izdajateljem.

(37)

Organ izdajatelj bi moral v primeru, ko organ države izdajateljice prejme kakršen koli denarni znesek, ki je bil plačan v zvezi s sklepom o odvzemu, obvestiti izvršitveni organ, pri čemer se razume, da bi bilo treba državo izvršiteljico obvestiti le, če znesek, plačan v zvezi s sklepom, vpliva na neporavnan znesek, ki bi ga bilo treba odvzeti na podlagi sklepa.

(38)

Izvršitveni organ bi moral imeti možnost, da odloži izvršitev sklepa o začasnem zavarovanju ali sklepa o odvzemu, zlasti kadar bi lahko njegova izvršitev škodovala kazenski preiskavi v teku. Takoj ko ni več razlogov za odlog, bi moral izvršitveni organ sprejeti potrebne ukrepe za izvršitev sklepa.

(39)

Če je mogoče, bi moral izvršitveni organ po izvršitvi sklepa o začasnem zavarovanju ter po sprejetju odločitve o priznanju in o izvršitvi sklepa o odvzemu o takšni izvršitvi ali odločitvi obvestiti osebe, na katere sklep vpliva in ki so mu znane. V ta namen bi si moral izvršitveni organ po najboljših močeh prizadevati, da ugotovi, kdo so osebe, na katere sklep vpliva, preveri, kako je z njimi mogoče priti v stik, ter jih obvesti o izvršitvi sklepa o začasnem zavarovanju ali odločitve o priznanju in o izvršitvi sklepa o odvzemu. Izvršitveni organ bi lahko zahteval od organa izdajatelja, da mu pomaga pri izpolnjevanju te obveznosti, na primer če osebe, na katere sklep vpliva, domnevno prebivajo v državi izdajateljici. Obveznost iz te uredbe, da izvršitveni organ zagotovi informacije osebam, na katere sklep vpliva, ne posega v nobeno obveznost organa izdajatelja, da zagotovi informacije osebam v skladu s pravom države izdajateljice, na primer o izdaji sklepa o začasnem zavarovanju ali o pravnih sredstvih, ki so na voljo v skladu s pravom države izdajateljice.

(40)

Organ izdajatelj bi bilo treba nemudoma obvestiti, če sklepa o začasnem zavarovanju ali sklepa o odvzemu ni mogoče izvršiti. Do tega bi lahko prišlo, ker je bilo premoženje že odvzeto, je izginilo, je bilo uničeno ali ga ni mogoče najti na lokaciji, ki jo je navedel organ izdajatelj, ali ker lokacija premoženja kljub posvetovanju med izvršitvenim organom in organom izdajateljem ni bila določena dovolj natančno. V takšnih okoliščinah izvršitveni organ ne bi več smel biti zavezan, da izvrši sklep. Vendar bi moral imeti izvršitveni organ v primeru, ko naknadno dobi informacije, na podlagi katerih lahko ugotovi, kje se nahaja premoženje, možnost, da izvrši sklep brez posredovanja novega potrdila v skladu s to uredbo.

(41)

Kadar zaradi prava države izvršiteljice izvršitev sklepa o začasnem zavarovanju ali sklepa o odvzemu pravno ni mogoča, bi moral izvršitveni organ navezati stik z organom izdajateljem, da bi se posvetovala o teh okoliščinah in poiskala rešitev. Takšna rešitev bi lahko bila, da bi organ izdajatelj umaknil zadevni sklep.

(42)

Takoj potem ko je sklep o odvzemu izvršen, bi moral izvršitveni organ obvestiti organ izdajatelj o izidu izvršitve. Kadar je praktično mogoče, bi moral izvršitveni organ tedaj obvestiti organ izdajatelj tudi o odvzetem premoženju ali denarnem znesku ter o drugih podrobnostih, za katere meni, da so pomembne.

(43)

Izvršitev sklepa o začasnem zavarovanju ali sklepa o odvzemu bi moralo urejati pravo države izvršiteljice, organi te države pa bi morali biti edini pristojni za odločanje o postopkih za izvršitev. Kadar je to primerno, bi organ izdajatelj in izvršitveni organ morala imeti možnost pozvati Eurojust ali Evropsko pravosodno mrežo, da v okviru njunih pristojnosti zagotovita pomoč v zvezi z vprašanji, ki se nanašajo na izvrševanje sklepov o začasnem zavarovanju in sklepov o odvzemu.

(44)

Da bi se uredba ustrezno uporabljala, se kot predpogoj domneva, da so zadevni pristojni nacionalni organi v tesnih stikih, zlasti v primerih istočasne izvršitve sklepa o odvzemu v več državah članicah. Zato bi se morali pristojni nacionalni organi vedno, ko je to potrebno, med seboj posvetovati, neposredno ali po potrebi prek Eurojusta ali Evropske pravosodne mreže.

(45)

V čezmejnih primerih ne bi smelo priti do posega v pravice žrtev do odškodnine in povrnitve. V pravilih za razpolaganje z začasno zavarovanim in odvzetim premoženjem bi bilo treba dati prednost odškodnini in povrnitvi premoženja žrtvam. Pojem „žrtev“ je treba razlagati v skladu s pravom države izdajateljice, v katerem bi moralo biti mogoče določiti tudi, da je za namene te uredbe žrtev lahko tudi pravna oseba. Ta uredba ne bi smela posegati v pravila o odškodnini in povrnitvi premoženja žrtvam v nacionalnem postopku.

(46)

Ko je izvršitveni organ obveščen o odločbi, ki jo je organ izdajatelj ali drug pristojni organ države izdajateljice izdal v zvezi s povrnitvijo začasno zavarovanega premoženja žrtvi, bi moral sprejeti potrebne ukrepe, s katerimi bi zagotovil, da se zadevno premoženje čim prej začasno zavaruje in povrne žrtvi. Izvršitveni organ bi moral imeti možnost premoženje prenesti na državo izdajateljico, da bi ga ta lahko povrnila žrtvi, ali pa bi ga s soglasjem države izdajateljice prenesel neposredno na žrtev. Za obveznost povrnitve začasno zavarovanega premoženja žrtvi bi morali veljati naslednji pogoji: upravičenost žrtve do premoženja ne bi smela biti sporna, kar pomeni, da je sprejeto, da je žrtev zakonita lastnica premoženja, in da ne obstajajo resne zahteve, ki bi to postavljale pod vprašaj; premoženje ne bi smelo biti zahtevano kot dokazni material v kazenskem postopku v državi izvršiteljici in v pravice oseb, na katere sklep vpliva, zlasti pravice tretjih oseb, ki ravnajo v dobri veri, ne bi smelo biti poseženo. Izvršitveni organ bi moral začasno zavarovano premoženje povrniti žrtvi le, kadar so ti pogoji izpolnjeni. Kadar izvršitveni organ meni, da ti pogoji niso izpolnjeni, bi se moral posvetovati z organom izdajateljem, na primer zaprositi za dodatne informacije ali se pogovoriti o primeru, zato da bi našli rešitev. Če rešitve ni mogoče najti, bi izvršitveni organ moral imeti možnost, da odloči, da začasno zavarovanega premoženja žrtvi ne povrne.

(47)

Vsaka država članica bi morala preučiti možnost vzpostavitve osrednjega nacionalnega urada, ki bo odgovoren za upravljanje premoženja, začasno zavarovanega zaradi morebitne poznejšega odvzema, ter odvzetega premoženja. Začasno zavarovano in odvzeto premoženje bi se lahko prednostno namenilo za projekte preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ter preprečevanja organiziranega kriminala ter druge projekte, ki so v javnem interesu in so družbeno koristni.

(48)

Vsaka država članica bi morala preučiti možnost vzpostavitve nacionalnega sklada za zagotavljanje ustreznih odškodnin žrtvam kaznivih dejanj, kot so družine policijskih in javnih uslužbencev, ki so med opravljanjem svojega dela izgubili življenje ali postali trajno invalidni. Države članice bi lahko v ta namen namenile del odvzetega premoženja.

(49)

Države članice ne bi smele imeti možnosti druga od druge zahtevati povračila stroškov, ki nastanejo pri uporabi te uredbe. Če pa ima država izvršiteljica visoke ali izredne stroške, na primer ker je bilo premoženje začasno zavarovano dlje časa, bi moral organ izdajatelj preučiti vsak predlog izvršitvenega organa o delitvi stroškov.

(50)

Da bi bilo v prihodnosti mogoče čim prej začeti reševati ugotovljene težave glede vsebine potrdil iz prilog k tej uredbi, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 PDEU o spremembi navedenih potrdil. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (14). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(51)

Ker cilja te uredbe, in sicer vzajemnega priznavanja in izvrševanja sklepov o začasnem zavarovanju in sklepov o odvzemu, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi njegovega obsega in učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(52)

Glede začasnega zavarovanja dokazov so bile za države članice, ki jih zavezuje Direktiva 2014/41/EU Evropskega parlamenta in Sveta (15), določbe Okvirnega sklepa 2003/577/PNZ že nadomeščene z navedeno direktivo. Med državami članicami, ki jih zavezuje ta uredba, bi bilo treba določbe Okvirnega sklepa 2003/577/PNZ glede začasnega zavarovanja premoženja nadomestiti s to uredbo. Poleg tega bi morala ta uredba med državami članicami, ki jih zavezuje, nadomestiti Okvirni sklep 2006/783/PNZ. Določbe Okvirnega sklepa 2003/577/PNZ glede začasnega zavarovanja premoženja in določbe Okvirnega sklepa 2006/783/PNZ bi se tako morale še naprej uporabljati ne samo med državami članicami, ki jih ta uredba ne zavezuje, ampak tudi med katero koli državo članico, ki je ta uredba ne zavezuje, in katero koli državo članico, ki jo ta uredba zavezuje.

(53)

Pravna oblika tega akta ne bi smela predstavljati precedensa za prihodnje pravne akte Unije na področju vzajemnega priznavanja sodb in sodnih odločb v kazenskih zadevah. Izbiro pravne oblike prihodnjih pravnih aktov Unije bi bilo treba skrbno oceniti v vsakem primeru posebej, med drugim ob upoštevanju učinkovitosti pravnega akta ter načel sorazmernosti in subsidiarnosti.

(54)

Države članice bi morale zagotoviti, da njihovi uradi za odvzem premoženjske koristi v skladu s Sklepom Sveta 2007/845/PNZ (16) medsebojno sodelujejo zaradi olajšanja sledenja in identifikacije premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, in drugega premoženja, povezanega s kaznivimi dejanji, ki je lahko predmet sklepa o začasnem zavarovanju ali sklepa o odvzemu.

(55)

V skladu s členom 3 in členom 4a(1) Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen PEU in PDEU, je Združeno kraljestvo podalo uradno obvestilo, da želi sodelovati pri sprejetju in uporabi te uredbe.

(56)

V skladu s členoma 1 in 2 in členom 4a(1) Protokola št. 21 in brez poseganja v člen 4 navedenega protokola Irska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja.

(57)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen PEU in PDEU, Danska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja –

(1)

Uredba Sveta (ES) št. 539/2001 (2) je bila večkrat bistveno spremenjena (3). Zaradi jasnosti in racionalnosti bi bilo treba navedeno uredbo kodificirati.

(2)

Ta uredba predvideva popolno harmonizacijo, kar zadeva tretje države, katerih državljani morajo pri prehodu zunanjih meja držav članic imeti vizum (v nadaljnjem besedilu tudi: vizumska obveznost), in tiste, katerih državljani so izvzeti iz te obveznosti.

(3)

Določitev tretjih držav, katerih državljani morajo imeti vizum, in tistih, katerih državljani so izvzeti iz te obveznosti, bi bilo treba opraviti na podlagi premišljene ocene več meril za vsak posamezni primer. Ta ocena bi se morala opraviti redno in bi lahko privedla do zakonodajnih predlogov za spremembo Priloge I k tej uredbi, ki določa seznam tretjih držav, katerih državljani morajo pri prehodu zunanjih meja držav članic imeti vizume, in Priloge II k tej uredbi, ki določa seznam tretjih držav, katerih državljani so izvzeti iz obveznosti, da morajo pri prehodu zunanjih meja držav članic za bivanja, ki ne presegajo 90 dni v katerem koli 180-dnevnem obdobju, imeti vizume, ne glede na možnost, da se v posebnih okoliščinah navedeni prilogi spremenita samo v zvezi z določeno državo, recimo kot rezultat postopka za liberalizacijo vizumskega režima ali kot končna posledica začasnega zadržanja izvzetja iz vizumske obveznosti.

(4)

Sestava seznamov tretjih držav v prilogah I in II bi morala biti in ostati skladna z merili iz te uredbe. Navedbe tretjih držav, v zvezi s katerimi so se razmere glede teh meril spremenile, bi bilo treba prenesti iz ene priloge v drugo.

(5)

Razvoj mednarodnega prava, iz katerega izhajajo spremembe statusa ali poimenovanja nekaterih držav ali ozemeljskih enot, bi se moral odražati v prilogah I in II.

(6)

Glede na to, da so v Sporazumu o evropskem gospodarskem prostoru (4) državljani Islandije, Lihtenštajna in Norveške izvzeti iz vizumske obveznosti, navedene države ne bi smele biti vključene na seznam v Prilogi II.

(7)

Ker Sporazum med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani in Švicarsko konfederacijo na drugi o prostem pretoku oseb (5) določa prosto gibanje brez vizumov za državljane Švice in držav članic, Švica ne bi smela biti vključena na seznam v Prilogi II.

(8)

Kar zadeva begunce s priznanim statusom in osebe brez državljanstva, bi morala biti odločitev o vizumski obveznosti ali izvzetju iz te obveznosti, brez poseganja v obveznosti po mednarodnih sporazumih, ki so jih podpisale države članice, zlasti po Evropskem sporazumu Sveta Evrope o odpravi vizumov za begunce, podpisanem 20. aprila 1959 v Strasbourgu, utemeljena na tretji državi, v kateri te osebe prebivajo in ki jim je izdala njihove potne listine. Vendar pa bi morale imeti države članice, upoštevajoč razlike v nacionalnem pravu, ki veljajo za begunce s priznanim statusom in osebe brez državljanstva, možnost, da odločijo, ali naj za te skupine oseb velja izvzetje iz vizumske obveznosti, kadar je tretja država, v kateri te osebe prebivajo in ki je izdala njihove potne listine, med tistimi, katerih državljani so iz vizumske obveznosti izvzeti.

(9)

V skladu z Uredbo (ES) št. 1931/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (6) bi bilo treba določiti izvzetje iz vizumske obveznosti za imetnike dovoljenj za lokalni obmejni promet.

(10)

Države članice bi morale imeti možnost določitve izvzetij iz vizumske obveznosti za imetnike nekaterih potnih listov, ki niso navadni potni listi.

(11)

V posebnih primerih, ko so upravičena posebna pravila glede vizumov, bi morale imeti države članice možnost, da nekatere skupine oseb izvzamejo iz vizumske obveznosti ali pa jim to obveznost naložijo v skladu z mednarodnim javnim pravom ali ustaljeno prakso.

(12)

Države članice bi morale imeti možnost, da iz vizumske obveznosti izvzamejo begunce s priznanim statusom, vse osebe brez državljanstva, tako tiste, ki sodijo na področje uporabe Konvencije OZN o statusu oseb brez državljanstva z dne 28. septembra 1954, kot tiste izven področja uporabe te konvencije, ter učence, ki potujejo v okviru šolske ekskurzije, kadar osebe iz teh kategorij prebivajo v tretji državi, vključeni na seznam v Prilogi II k tej uredbi.

(13)

Režim, ki ureja izvzetja iz vizumske obveznosti, bi moral v celoti izražati dejansko prakso. Nekatere države članice dodelijo izvzetja iz vizumske obveznosti državljanom tretjih držav, vključenih na seznam tretjih držav, katerih državljani morajo pri prehodu zunanjih meja držav članic imeti vizume in so pripadniki oboroženih sil, ki potujejo v okviru Organizacije Severnoatlantske pogodbe (NATO) ali Partnerstva za mir. Ta izvzetja, ki temeljijo na mednarodnih obveznostih izven prava Unije, bi morala biti iz razlogov pravne varnosti navedena v tej uredbi.

(14)

Popolna vizumska vzajemnost je cilj, za katerega bi si morala Unija v svojih odnosih s tretjimi državami dejavno prizadevati ter tako prispevati k izboljšanju verodostojnosti in doslednosti svoje zunanje politike.

(15)

Vzpostaviti bi bilo treba mehanizem Unije, ki bi omogočil izvajanje načela vzajemnosti v primeru, da se ena od tretjih držav, vključenih na seznam v Prilogi II, odloči uvesti vizumsko obveznost za državljane ene ali več držav članic. Ta mehanizem bi moral omogočiti, da bi se lahko Unija odzvala solidarno v primeru, da bi taka tretja država za državljane vsaj ene države članice izvajala vizumsko obveznost.

(16)

Po prejemu uradnega obvestila države članice, da tretja država, vključena na seznam v Prilogi II, za državljane te države članice izvaja vizumsko obveznost, bi se morale vse države članice odzvati skupaj, s tem pa zagotoviti odziv Unije na razmere, ki vplivajo na celotno Unijo in zaradi katerih so njeni državljani obravnavani različno.

(17)

Da bosta Evropski parlament in Svet ustrezno vključena v drugo fazo uporabe mehanizma vzajemnosti – glede na to, da je zadržanje izvzetja iz vizumske obveznosti za vse državljane tretje države, vključene na seznam v Prilogi II, politično zelo občutljivo, hkrati pa ima posledice za države članice, pridružene schengenske države in za samo Unijo, zlasti za njihove zunanje odnose in delovanje schengenskega območja na splošno –, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) sprejme akte v zvezi z nekaterimi elementi mehanizma vzajemnosti. S prenosom tega pooblastila na Komisijo je upoštevana potreba po politični razpravi o vizumski politiki Unije v schengenskem območju. Obenem je to odraz potrebe po zagotovitvi zadostne preglednosti in pravne varnosti pri uporabi mehanizma vzajemnosti za vse državljane zadevne tretje države, zlasti z ustrezno začasno spremembo Priloge II k tej uredbi. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (7). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(18)

S to uredbo bi bilo treba vzpostaviti mehanizem za začasno zadržanje izvzetja iz vizumske obveznosti za tretjo državo, vključeno na seznam v Prilogi II (v nadaljnjem besedilu: mehanizem zadržanja) v primeru izrednih razmer, ko je potreben hiter odziv za rešitev težav, s katerimi se sooči najmanj ena država članica, pri čemer se upošteva splošen vpliv izrednih razmer na Unijo kot celoto.

(19)

Za zagotovitev učinkovite uporabe mehanizma zadržanja in nekaterih določb mehanizma vzajemnosti, zlasti pa da se omogoči ustrezno upoštevanje vseh pomembnih dejavnikov in morebitnih posledic uporabe teh mehanizmov, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila v zvezi z določitvijo kategorij državljanov zadevne tretje države, za katere bi moralo veljati začasno zadržanje izvzetja iz vizumske obveznosti v okviru mehanizma vzajemnosti, ter ustreznega trajanja tega zadržanja ter v zvezi z mehanizmom zadržanja. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (8). Za sprejemanje teh aktov bi bilo treba uporabiti postopek pregleda.

(20)

Treba se je izogniti in zoperstaviti vsakršni zlorabi, povezani z izvzetjem iz vizumske obveznosti za kratkoročno bivanje za državljane tretje države, če ti državljani ogrožajo javni red in notranjo varnost zadevne države članice.

(21)

Mehanizem zadržanja bi moral državam članicam omogočiti uradno obveščanje o okoliščinah, ki vodijo do morebitnega zadržanja, Komisiji pa, da sproži mehanizem zadržanja na lastno pobudo.

(22)

Uporabo mehanizma zadržanja bi bilo treba olajšati zlasti s kratkimi referenčnimi obdobji in roki, da se omogoči hitrejši postopek, med morebitne razloge za zadržanje pa bi morala biti vključena zmanjšanje sodelovanja pri ponovnem sprejemu kot tudi znatno povečanje tveganj za javni red ali notranjo varnost držav članic. To zmanjšanje sodelovanja bi moralo vključevati znatno povečanje števila zavrnjenih prošenj za ponovni sprejem, tudi državljanov tretjih držav, ki so potovali čez ozemlje zadevne tretje države, kadar sporazum o ponovnem sprejemu, sklenjen med Unijo ali državo članico in zadevno tretjo državo, določa takšno obveznost ponovnega sprejema. Komisija bi tudi morala imeti možnost, da sproži mehanizem zadržanja v primeru, da tretja država ne sodeluje pri ponovnem sprejemu, zlasti kadar je bil med zadevno tretjo državo in Unijo sklenjen sporazum o ponovnem sprejemu.

(23)

Za namene mehanizma zadržanja znatno povečanje pomeni povečanje, ki presega 50-odstotni prag. Pomenilo bi lahko tudi nižje povečanje, če bi Komisija menila, da je to ustrezno v določenem primeru, o katerem jo uradno obvesti zadevna država članica.

(24)

Za namene mehanizma zadržanja nizka stopnja ugodno rešenih prošenj pomeni, da je stopnja ugodno rešenih prošenj za azil približno 3 ali 4-odstotna. Pomenilo bi lahko tudi višjo stopnjo ugodno rešenih primerov, če bi Komisija menila, da je to ustrezno v določenem primeru, o katerem jo uradno obvesti zadevna država članica.

(25)

Izogniti in zoperstaviti se je treba vsakršni zlorabi izvzetja iz vizumske obveznosti, kadar vodi do povečanja migracijskega pritiska, na primer zaradi porasta neutemeljenih prošenj za azil, ter tudi kadar vodi do neutemeljenih prošenj za dovoljenje za prebivanje.

(26)

Komisija bi morala nadzorovati stanje v zadevnih tretjih državah, da se še naprej zagotavlja izpolnjevanje posebnih zahtev, ki so bile uporabljene za ocenjevanje primernosti izvzetja iz vizumske obveznosti, odobrenega zaradi uspešne sklenitve dialoga o liberalizaciji vizumskega režima. Komisija bi morala posebno pozornost nameniti razmeram na področju človekovih pravic v zadevnih tretjih državah.

(27)

Komisija bi morala redno poročati Evropskemu parlamentu in Svetu, vsaj enkrat letno, v obdobju sedmih let po začetku veljavnosti liberalizacije vizumskega režima za določeno tretjo državo, po izteku tega obdobja pa, kadar meni, da je to potrebno, ali na zahtevo Evropskega parlamenta ali Sveta.

(28)

Komisija bi morala pred sprejetjem kakršne koli odločitve o začasnem zadržanju izvzetja državljanov tretjih držav iz vizumske obveznosti upoštevati razmere na področju človekovih pravic v tej tretji državi in morebitne posledice zadržanja izvzetja iz vizumske obveznosti za te razmere.

(29)

Zadržanje izvzetja iz vizumske obveznosti z izvedbenim aktom bi moralo veljati za določene kategorije državljanov zadevne tretje države, in sicer s sklicevanjem na zadevne vrste potnih listin, po potrebi pa tudi dodatna merila, kot so osebe, ki na ozemlje držav članic potujejo prvič. V izvedbenem aktu bi bilo treba določiti kategorije državljanov, za katere bi moralo veljati zadržanje, ob upoštevanju posebnih okoliščin, o katerih uradno poroča ena ali več držav članic ali Komisija, in načela sorazmernosti.

(30)

Da bosta Evropski parlament in Svet ustrezno vključena v izvajanje mehanizma zadržanja – glede na to, da je zadržanje izvzetja iz vizumske obveznosti za vse državljane tretje države, ki so vključene na seznam v Prilogi II k tej uredbi, politično občutljivo ter ima horizontalne posledice za države članice in za samo Unijo, zlasti za njihove zunanje odnose in delovanje schengenskega območja na splošno –, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi z začasnim zadržanjem izvzetja iz vizumske obveznosti za državljane zadevnih tretjih držav. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje. Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(31)

Da bi zagotovili preglednost izvajanja vizumskega režima in obveščenost oseb, na katere se nanaša, bi morale države članice Komisijo in druge države članice obvestiti o ukrepih, ki so jih sprejele na podlagi te uredbe. Iz istih razlogov bi morale biti informacije o tem tudi objavljene v Uradnem listu Evropske unije.

(32)

Pogoji glede vstopa na ozemlje držav članic ali izdaje vizumov ne bi smeli vplivati na pravila, ki urejajo priznavanje veljavnosti potnih listin.

(33)

V skladu z načelom sorazmernosti, navedenim v členu 5 Pogodbe o Evropski uniji, je uporaba uredbe, ki navaja tretje države, katerih državljani morajo pri prehodu zunanjih meja imeti vizum, ter tistih, katerih državljani so iz te obveznosti izvzeti, potrebno in primerno sredstvo za zagotovitev učinkovitega delovanja skupne vizumske politike.

(34)

Ta uredba ne bi smela posegati v uporabo mednarodnih sporazumov, ki jih je Evropska skupnost sklenila, preden je začela veljati Uredba (ES) št. 539/2001, in zaradi katerih so potrebna odstopanja od skupne vizumske politike, pri čemer bi bilo treba upoštevati sodno prakso Sodišča Evropske unije.

(35)

Ta uredba za Islandijo in Norveško predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Svetom Evropske unije in Republiko Islandijo ter Kraljevino Norveško o pridružitvi obeh k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (9), ki spadajo na področje iz točke B člena 1 Sklepa Sveta 1999/437/ES (10).

(36)

Ta uredba za Švico predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (11), ki spadajo na področje iz točk B in C člena 1 Sklepa Sveta 1999/437/ES, v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2008/146/ES (12).

(37)

Ta uredba za Lihtenštajn predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Protokola, sklenjenega med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo, Švicarsko konfederacijo in Kneževino Lihtenštajn, o pristopu Kneževine Lihtenštajn k Sporazumu med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (13), ki spadajo na področje iz točk B in C člena 1 Sklepa 1999/437/ES, v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2011/350/EU (14).

(38)

Ta uredba predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda, pri katerih Združeno kraljestvo v skladu s Sklepom Sveta 2000/365/ES (15) ne sodeluje; Združeno kraljestvo torej ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanj ni zavezujoča in se v njem ne uporablja.

(39)

Ta uredba predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda, pri katerih Irska v skladu s Sklepom Sveta 2002/192/ES (16) ne sodeluje; Irska torej ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja –

(1)

Digitalizacija gospodarstva poteka vedno hitreje. Informacijske in komunikacijske tehnologije niso več poseben sektor, temveč temelj vseh modernih inovativnih gospodarskih sistemov in družb. V središču navedenih sistemov so elektronski podatki, s katerimi se lahko ustvari visoka vrednost, kadar se analizirajo ali združujejo s storitvami in izdelki. Obenem se zaradi hitrega razvoja podatkovnega gospodarstva in tehnologij v vzponu, kot so umetna inteligenca, proizvodi in storitve interneta stvari, avtonomni sistemi ter 5G, porajajo nova pravna vprašanja, povezana z dostopom do podatkov in njihovo ponovno uporabo, odgovornostjo, etiko in solidarnostjo. Treba bi bilo premisliti o delu v zvezi z vprašanjem odgovornosti, zlasti prek izvajanja samoregulativnih kodeksov ravnanja in druge najboljše prakse, ob upoštevanju priporočil, sklepov in ukrepov, sprejetih brez človekovega posredovanja vzdolž celotne vrednostne verige obdelave podatkov. To delo bi lahko tudi vključevalo ustrezne mehanizme za ugotavljanje odgovornosti, za prenos odgovornosti med sodelujočimi službami ter za zavarovanje in revizijo.

(2)

Podatkovne vrednostne verige vključujejo različne dejavnosti v zvezi s podatki: ustvarjanje in zbiranje podatkov; združevanje in organizacija podatkov; obdelava podatkov; analiza, trženje in razširjanje podatkov; uporaba in ponovna uporaba podatkov. Uspešno in učinkovito delovanje obdelave podatkov je temeljni gradnik vsake podatkovne vrednostne verige. Vendar uspešno in učinkovito delovanje obdelave podatkov ter razvoj podatkovnega gospodarstva v Uniji omejujeta zlasti dve vrsti ovir v zvezi z mobilnostjo podatkov in v zvezi z notranjim trgom: zahteve glede lokalizacije podatkov, ki jih uvedejo organi držav članic, in prakse, ki pripeljejo do vezanosti na ponudnika v zasebnem sektorju.

(3)

Svoboda ustanavljanja in svoboda opravljanja storitev iz Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) se uporabljata za storitve obdelave podatkov. Vendar opravljanje navedenih storitev ovirajo ali včasih preprečujejo določene nacionalne, regionalne ali lokalne zahteve za lokalizacijo podatkov na določenem ozemlju.

(4)

Takšne ovire za prosti pretok storitev obdelave podatkov ali ovire pravice do ustanavljanja ponudnikov storitev izhajajo iz zahtev v pravu držav članic, da se za namen obdelave podatkov, podatki lokalizirajo na določenem geografskem območju ali ozemlju. Enakovreden učinek imajo tudi druga pravila ali upravne prakse, ki vsebujejo posebne zahteve, ki otežujejo obdelavo podatkov zunaj določenega geografskega območja ali ozemlja v Uniji, kot so zahteve za uporabo tehnoloških naprav, certificiranih ali odobrenih v določeni državi članici. Možnosti izbire, ki so v zvezi z lokacijo obdelave podatkov na voljo subjektom na trgu in javnemu sektorju, nadalje omejuje pravna negotovost pri obsegu zakonitih in nezakonitih zahtev glede lokalizacije podatkov. Ta uredba z ničemer ne omejuje svobode podjetij, da sklepajo pogodbe, ki določajo lokacijo podatkov. Namen te uredbe je zgolj ohraniti to svobodo z zagotovitvijo, da se lahko dogovorjena lokacija nahaja kjer koli v Uniji.

(5)

Mobilnost podatkov v Uniji hkrati ovirajo tudi zasebne omejitve: pravna, pogodbena in tehnična vprašanja, ki uporabnike storitev obdelave podatkov ovirajo pri prenosu svojih podatkov od enega ponudnika storitev do drugega ali nazaj v lastne sisteme informacijske tehnologije ali jim ta prenos preprečujejo, zlasti ob prenehanju pogodbe s ponudnikom storitev.

(6)

Kombinacija teh ovir je vodila do odsotnosti konkurence med ponudniki storitev v oblaku v Uniji, do različnih vprašanj glede vezanosti na ponudnika, in do zelo pomanjkljive mobilnosti podatkov. Prav tako so politike lokalizacije podatkov podjetjem za raziskave in razvoj otežile zagotavljanje sodelovanja med podjetji, univerzami in drugimi raziskovalnimi organizacijami, da bi se spodbujale inovacije.

(7)

Zaradi pravne varnosti in zaradi potrebe po enakih konkurenčnih pogojih v Uniji je enoten sklop pravil za vse udeležence na trgu ključnega pomena za delovanje notranjega trga. Za odpravo ovir pri trgovini in izkrivljanj konkurence, ki so posledica razlik med nacionalnimi zakonodajami, ter za preprečitev nastanka morebitnih dodatnih ovir pri trgovini in znatnih izkrivljanj konkurence je treba sprejeti enotna pravila, ki se bodo uporabljala v vseh državah članicah.

(8)

Ta uredba ne vpliva na pravni okvir o varstvu fizičnih oseb glede obdelave osebnih podatkov, na spoštovanje zasebnega življenja in na varstvo osebnih podatkov v elektronskih komunikacijah, ter zlasti na Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (3) in direktivi (EU) 2016/680 (4) in 2002/58/ES (5) Evropskega parlamenta in Sveta.

(9)

Čedalje bolj razširjeni internet stvari, umetna inteligenca in strojno učenje predstavljajo glavne vire neosebnih podatkov, ko se npr. uporabljajo v postopkih avtomatizirane industrijske proizvodnje. Specifični primeri neosebnih podatkov vključujejo združene in anonimizirane podatkovne nize, ki se uporabljajo pri analizi masovnih podatkov, podatke o preciznem kmetovanju, ki lahko pomagajo pri spremljanju in optimizaciji uporabe pesticidov in vode, ali podatke o potrebah po vzdrževanju industrijskih strojev. Če bo tehnološki napredek omogočil pretvorbo anonimiziranih podatkov v osebne, bi se morali takšni podatki obravnavati kot osebni podatki, ob ustrezni uporabi Uredbe (EU) 2016/679.

(10)

V skladu z Uredbo (EU) 2016/679 države članice ne smejo niti omejiti niti prepovedati prostega pretoka osebnih podatkov v Uniji iz razlogov, povezanih z varstvom posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov. Ta uredba določa enako načelo prostega pretoka v Uniji za neosebne podatke, razen ko je omejitev ali prepoved upravičena iz razlogov javne varnosti. Uredba (EU) 2016/679 in ta uredba določata enoten sklop pravil, ki urejajo prosti pretok različnih vrst podatkov. Poleg tega ta uredba ne nalaga obveznosti ločenega shranjevanja različnih vrst podatkov.

(11)

Za vzpostavitev okvira za prosti pretok neosebnih podatkov v Uniji ter temeljev za razvoj podatkovnega gospodarstva in boljšo konkurenčnost industrije Unije je treba določiti jasen, celovit in predvidljiv pravni okvir za obdelavo podatkov, ki niso osebni podatki, na notranjem trgu. S pristopom, ki temelji na načelih sodelovanja med državami članicami, in samoregulacijo bi se morala zagotoviti takšna prožnost okvira, da bi se lahko upoštevale spreminjajoče se potrebe uporabnikov, ponudnikov storitev in nacionalnih organov v Uniji. Da bi se izognili tveganju prekrivanja z obstoječimi mehanizmi, in s tem večjim bremenom za države članice in podjetja, ne bi smela biti določena podrobna tehnična pravila.

(12)

Ta uredba ne bi smela vplivati na obdelavo podatkov, v kolikor se izvaja kot del dejavnosti, ki ne spada na področje uporabe prava Unije. Zlasti bi bilo treba opozoriti, da v skladu s členom 4 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) nacionalna varnost ostaja v izključni pristojnosti vsake države članice.

(13)

Prosti pretok podatkov v Uniji bo imel pomembno vlogo pri doseganju rasti in inovacij, ki temeljijo na podatkih. Tako kot podjetja in potrošniki imajo tudi javni organi in osebe javnega prava držav članic koristi od večje svobode izbire, kar zadeva ponudnike podatkovnih storitev, od konkurenčnejših cen in od učinkovitejšega zagotavljanja storitev državljanom. Glede na velike količine podatkov, ki jih obdelujejo javni organi in osebe javnega prava, je ključnega pomena, da dajejo zgled z uporabo storitev obdelave podatkov in ne določajo omejitev za lokalizacijo podatkov, kadar uporabljajo storitev obdelave podatkov. Zato bi morala ta uredba zajemati tudi javne organe in osebe javnega prava. V zvezi s tem bi se moralo načelo prostega pretoka neosebnih podatkov iz te uredbe uporabljati tudi za splošne in dosledne administrativne prakse in za druge zahteve glede lokalizacije podatkov na področju javnega naročanja, brez poseganja v Direktivo 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta (6).

(14)

Kot v primeru Direktive 2014/24/EU, ta uredba ne posega v zakone in druge predpise v zvezi z notranjo organizacijo držav članic, ki določajo prenos pristojnosti in pooblastil za obdelavo podatkov brez pogodbenih plačil zasebnih strank na javne organe in osebe javnega prava, kot tudi ne v zakone in druge predpise držav članic, ki določajo izvajanje teh pooblastil in pristojnosti. Medtem ko se javne organe in osebe javnega prava spodbuja, naj preučijo gospodarske in druge prednosti oddajanja v zunanje izvajanje zunanjim ponudnikom storitev, bi ti lahko imeli legitimne razloge za izbiro samozagotavljanja storitev ali notranjega izvajanja. Zato nič v tej uredbi ne obvezuje držav članic, da sklepajo pogodbe z zunanjimi izvajalci ali da nanje prenesejo opravljanje storitev, ki jih želijo opravljati sami ali jih organizirati na drug način kot pa z javnimi naročili.

(15)

Ta uredba bi se morala uporabljati za fizične ali pravne osebe, ki ponujajo storitve obdelave podatkov uporabnikom, ki prebivajo ali imajo sedež v Uniji, vključno s tistimi, ki ponujajo storitve obdelave podatkov v Uniji in nimajo sedeža v Uniji. Ta uredba se zato ne bi smela uporabljati za storitve obdelave podatkov, ki potekajo zunaj Unije, in za zahteve glede lokalizacije podatkov, ki zadevajo te podatke.

(16)

Ta uredba ne določa pravil v zvezi z določitvijo prava, ki se uporablja v gospodarskih zadevah, in zato ne posega v Uredbo (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (7). Zlasti za pogodbo o opravljanju storitev načeloma velja pravo države, v kateri ima ponudnik storitev običajno prebivališče, če pravo, ki se uporablja za pogodbo, ni bilo izbrano v skladu z navedeno uredbo.

(17)

Ta uredba bi se morala uporabljati za obdelavo podatkov v najširšem smislu ter vključevati uporabo vseh vrst informacijskih sistemov, ne glede na to, ali se nahajajo v prostorih uporabnika ali se oddajo v zunanje izvajanje ponudniku storitev. Zajemati bi morala obdelavo podatkov na različnih ravneh intenzivnosti, od shranjevanja podatkov (infrastruktura kot storitev (IaaS)) do obdelave podatkov na platformah (platforma kot storitev (PaaS)) ali v aplikacijah (programska oprema kot storitev (SaaS)).

(18)

Zahteve glede lokalizacije podatkov nedvomno ovirajo prosto opravljanje storitev obdelave podatkov v Uniji in predstavljajo ovire delovanja notranjega trga. Zato bi jih bilo kot take treba prepovedati, razen če so utemeljene iz razlogov javne varnosti, kot je opredeljeno s pravom Unije, zlasti v smislu člena 52 PDEU, in upoštevajo načelo sorazmernosti iz člena 5 PEU. Da bi se uveljavilo načelo prostega pretoka neosebnih podatkov prek meja, zagotovila hitra odprava obstoječih zahtev glede lokalizacije podatkov ter da bi se iz operativnih razlogov omogočila obdelava podatkov na več lokacijah v Uniji in ker ta uredba določa ukrepe za zagotovitev razpoložljivosti podatkov za namene regulativnega nadzora, bi se države članice lahko sklicevale na javno varnost le kot utemeljitev zahteve glede lokalizacije podatkov.

(19)

Pojem „javne varnosti“ v smislu člena 52 PDEU in kot ga razlaga Sodišče, zajema tako notranjo kot zunanjo varnost države članice ter vprašanja varnosti ljudi, zlasti za olajšanje preiskovanja, odkrivanja in pregona kaznivih dejanj. Predpostavlja obstoj dejanske in dovolj resne grožnje, ki vpliva na enega od temeljnih interesov družbe, kot je ogrožanje delovanja institucij in temeljnih javnih služb ter preživetja prebivalstva, pa tudi tveganje resnih motenj v zunanjih odnosih ali v mirnem sobivanju narodov oziroma grožnjo vojaškim interesom. V skladu z načelom sorazmernosti bi morale biti zahteve glede lokalizacije podatkov, ki so utemeljene z razlogi javne varnosti, primerne za uresničitev zastavljenega cilja in ne bi smele presegati tistega, kar je potrebno za doseganje tega cilja.

(20)

Da bi se zagotovila učinkovita uporaba načela prostega pretoka neosebnih podatkov prek meja in preprečilo nastajanje novih ovir za nemoteno delovanje notranjega trga, bi morale države članice Komisijo nemudoma obvestiti o vsakem osnutku akta, ki uvaja novo zahtevo glede lokalizacije podatkov ali spreminja obstoječo zahtevo glede lokalizacije podatkov. Te osnutke aktov bi bilo treba predložiti in oceniti v skladu z Direktivo (EU) 2015/1535 Evropskega parlamenta in Sveta (8).

(21)

Nadalje, da bi se odpravile morebitne obstoječe ovire, bi morale države članice v prehodnem obdobju 24 mesecev po dnevu začetka uporabe te uredbe pregledati obstoječe zakone in druge splošne predpise, ki določajo zahteve glede lokalizacije podatkov, ter Komisiji sporočiti vse tovrstne zahteve glede lokalizacije podatkov, za katere menijo, da so v skladu s to uredbo, skupaj z njihovo utemeljitvijo. To bi moralo Komisiji omogočiti, da pregleda skladnost preostalih zahtev glede lokalizacije podatkov. Komisija bi morala imeti možnost, da, kjer je to primerno, zadevni državi članici poda pripombe. Te pripombe bi lahko vključevale tudi priporočilo za spremembo ali razveljavitev zahteve glede lokalizacije podatkov.

(22)

Obveznosti za sporočanje obstoječih zahtev glede lokalizacije podatkov in osnutkov aktov Komisiji, določene s to uredbo, bi se morale uporabljati za regulativne zahteve glede lokalizacije podatkov in osnutke splošnih pravnih aktov, ne pa za odločitve, ki naslavljajo konkretno fizično ali pravno osebo.

(23)

Da bi se v državah članicah zagotovila preglednost zahtev glede lokalizacije podatkov, določenih v zakonih in drugih splošnih predpisih, za fizične in pravne osebe, kot so ponudniki storitev in uporabniki storitev obdelave podatkov, bi morale države članice informacije o takšnih zahtevah objavljati na nacionalni enotni spletni informacijski točki in te informacije redno posodabljati. Alternativno bi morale države članice o takšnih ukrepih zagotoviti posodobljene informacije centralni informacijski točki, ki jo vzpostavlja drug akt Unije. Za ustrezno obveščanje fizičnih in pravnih oseb o zahtevah glede lokalizacije podatkov v Uniji bi morale države članice Komisijo uradno obvestiti o naslovih teh enotnih informacijskih točk. Komisija bi morala te informacije objaviti na svojem spletišču skupaj z redno posodobljenim zbirnim seznamom vseh zahtev glede lokalizacije podatkov, ki veljajo v državah članicah, vključno s povzetki informacij o omenjenih zahtevah.

(24)

Zahteve glede lokalizacije podatkov pogosto izvirajo iz pomanjkanja zaupanja v čezmejno obdelavo podatkov, saj se predpostavlja, da podatki niso razpoložljivi za namene pristojnih organov držav članic, kot so inšpekcijski pregledi in revizije za regulativne ali nadzorne namene. Takega pomanjkanja zaupanja ni mogoče odpraviti samo prek ničnosti pogodbenih pogojev, ki prepovedujejo zakonit dostop pristojnih organov do podatkov z namenom opravljanja njihovih uradnih dolžnosti. Zato bi morala ta uredba jasno določiti, da ne posega v pooblastila pristojnih organov, da v skladu s pravom Unije ali nacionalnim pravom zahtevajo ali pridobijo dostop do podatkov, in da se pristojnim organom dostop do podatkov ne sme zavrniti na podlagi dejstva, da se podatki obdelujejo v drugi državi članici. Pristojni organi bi lahko uvedli funkcionalne zahteve v podporo dostopu do podatkov, kot je zahteva, da morajo biti opisi sistemov shranjeni v zadevni državi članici.

(25)

Fizične ali pravne osebe, za katere veljajo obveznosti zagotavljanja podatkov pristojnim organom, lahko takšne obveznosti izpolnijo z zagotavljanjem in jamčenjem učinkovitega in pravočasnega elektronskega dostopa do podatkov pristojnim organom, ne glede na državo članico, na ozemlju katere so podatki obdelani. Takšen dostop se lahko zagotovi s konkretnimi pogoji v pogodbah med fizično ali pravno osebo, za katero velja obveznost zagotavljanja dostopa, in ponudnikom storitev.

(26)

Kadar fizična ali pravna oseba, za katero veljajo obveznosti zagotavljanja podatkov, te obveznosti ne izpolni, bi moral imeti pristojni organ možnost, da zaprosi za pomoč pristojne organe v drugih državah članicah. V takšnih primerih bi morali pristojni organi uporabiti posebne sodelovalne instrumente iz prava Unije ali na podlagi mednarodnih sporazumov glede na predmet urejanja v posameznem primeru, kot na primer za področje policijskega sodelovanja, pravosodnega sodelovanja v civilnih in kazenskih zadevah oziroma sodelovanja v upravnih zadevah, v Okvirnem sklepu Sveta 2006/960/PNZ (9), Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2014/41/EU (10), Konvenciji Sveta Evrope o kibernetski kriminaliteti (11), Uredbi Sveta (ES) št. 1206/2001 (12), Direktivi Sveta 2006/112/ES (13) in Uredbi Sveta (EU) št. 904/2010 (14). Kadar takšnih sodelovalnih mehanizmov ni, bi morali pristojni organi sodelovati med seboj, da bi se zagotovil dostop do zaprošenih podatkov prek imenovanih enotnih kontaktnih točk.

(27)

Kadar prošnja za pomoč vključuje, da zaprošeni organ pridobi dostop do prostorov fizične ali pravne osebe, vključno z vso opremo in sredstvi za obdelavo podatkov, mora biti takšen dostop v skladu s pravom Unije ali nacionalnim postopkovnim pravom, vključno z morebitno zahtevo po pridobitvi predhodne sodne odobritve.

(28)

Ta uredba uporabnikom ne bi smela omogočati možnosti za izogibanje uporabi nacionalnega prava. Zato bi morala določiti, da države članice naložijo učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni za uporabnike, ki pristojnim organom preprečujejo dostop do svojih podatkov, potrebnih za opravljanje uradnih dolžnosti pristojnih organov na podlagi prava Unije in nacionalnega prava. V nujnih primerih, ko uporabnik zlorabi svoje pravice, bi morale imeti države članice možnost, da določijo strogo sorazmerne začasne ukrepe. Vsi začasni ukrepi, ki predpisujejo relokalizacijo podatkov za obdobje, daljše od 180 dni po relokalizaciji, bi odstopali od načela prostega pretoka podatkov za daljše časovno obdobje in bi jih bilo zato treba sporočiti Komisiji, da preveri njihovo skladnost s pravom Unije.

(29)

Možnost neoviranega prenosa podatkov je ključni dejavnik pri olajševanju izbire uporabnikom ter omogoča učinkovito konkurenco na trgih storitev obdelave podatkov. Prav tako dejanske ali domnevne težave pri čezmejnem prenosu podatkov spodkopavajo zaupanje poklicnih uporabnikov v čezmejne ponudbe in s tem v notranji trg. Medtem ko potrošnikom posameznikom obstoječe pravo Unije koristi, pa uporabnikom, ki izvajajo poslovne ali poklicne dejavnosti, ni olajšana možnost zamenjave ponudnika storitev. Dosledne tehnične zahteve po vsej Uniji, bodisi v zvezi s tehnično harmonizacijo, vzajemnim priznavanjem ali prostovoljno harmonizacijo, prav tako prispevajo k razvoju konkurenčnega notranjega trga za storitve obdelave podatkov.

(30)

Da bi v celoti izkoristili konkurenčno okolje, bi morali imeti poklicni uporabniki možnost ozaveščenega odločanja in preproste primerjave posameznih komponent različnih storitev obdelave podatkov, ki jih ponuja notranji trg, vključno v zvezi s pogodbenimi pogoji za prenos podatkov ob prenehanju pogodbe. Za uskladitev z inovacijskim potencialom trga ter upoštevanje izkušenj in strokovnega znanja ponudnikov storitev in poklicnih uporabnikov storitev obdelave podatkov, bi morali podrobne informacije in operativne zahteve za prenos podatkov s samoregulacijo opredeliti subjekti na trgu v obliki kodeksov ravnanja na ravni Unije, ki lahko vključujejo vzorčne pogodbene pogoje, kar bi spodbujala, olajševala in spremljala Komisija.

(31)

Da bi bili navedeni kodeksi ravnanja učinkoviti ter da bi omogočili lažjo zamenjavo ponudnikov storitev in lažji prenos podatkov, bi morali biti razumljivi in bi morali zajemati vsaj ključne vidike, ki so pomembni med procesom prenosa podatkov, ko so procesi za varnostne kopije podatkov in njihove lokacije, razpoložljivi formati in nosilci podatkov, zahtevana konfiguracija informacijske tehnologije ter najmanjša pasovno širino omrežja, čas, ki je potreben pred začetkom postopka prenosa, in čas, v katerem bodo podatki ostali na voljo za prenos podatkov, ter jamstva za dostop do podatkov v primeru stečaja ponudnika storitev. Kodeksi ravnanja bi morali tudi pojasniti, da vezanost na ponudnika ni sprejemljiva poslovna praksa, omogočati bi morali tehnologije, ki povečujejo zaupanje, obenem pa bi jih bilo treba redno posodabljati, da bodo sledili tehnološkemu razvoju. Komisija bi morala zagotoviti, da bo v proces vključeno posvetovanje z vsemi ustreznimi deležniki, vključno z združenji malih in srednjih podjetij ter zagonskih podjetij, uporabniki in ponudniki storitev v oblaku. Komisija bi morala oceniti razvoj in učinkovitost izvajanja takšnih kodeksov ravnanja.

(32)

Kadar bi pristojni organ v eni državi članici zaprosil drugo državo članico za pomoč pri pridobitvi dostopa do podatkov v skladu s to uredbo, bi moral prek imenovane enotne kontaktne točke na enotno kontaktno točko, ki jo imenuje zaprošena država članica, nasloviti ustrezno utemeljeno prošnjo, v katero bi moral vključiti pisno pojasnitev razlogov in pravno podlago za pridobitev dostopa do podatkov. Enotna kontaktna točka, ki jo imenuje zaprošena država članica, bi morala olajšati posredovanje prošnje ustreznemu pristojnemu organu v zaprošeni državi članici. Za zagotovitev učinkovitega sodelovanja bi moral organ, ki mu je posredovana prošnja, brez nepotrebnega odlašanja ugoditi zadevni prošnji in zagotoviti pomoč ali sporočiti, zakaj ima težave pri ugoditvi prošnji za pomoč, ali navesti razloge za njeno zavrnitev.

(33)

S spodbujanjem zaupanja v varnost čezmejne obdelave podatkov bi se morala zmanjšati nagnjenost subjektov na trgu in javnega sektorja k uporabi lokalizacije podatkov kot nadomestka za varnost podatkov. Prav tako bi se morala za podjetja izboljšati pravna varnost v zvezi z izpolnjevanjem veljavnih varnostnih zahtev, kadar dejavnosti obdelave podatkov oddajo v zunanje izvajanje ponudnikom storitev, tudi tistim v drugih državah članicah.

(34)

Vse varnostne zahteve v zvezi z obdelavo podatkov, ki se uporabljajo utemeljeno in sorazmerno na podlagi prava Unije ali nacionalnega prava v skladu pravom Unije, v državi članici, v kateri prebivajo ali imajo sedež fizične ali pravne osebe, ki jim pripadajo zadevni podatki, bi se morale še naprej uporabljati za obdelavo teh podatkov tudi v drugi državi članici. Te fizične ali pravne osebe bi morale imeti možnost izpolniti takšne zahteve bodisi same bodisi prek pogodbenih klavzul v pogodbah s ponudniki storitev.

(35)

Varnostne zahteve, določene na nacionalni ravni, bi morale biti obvezne in sorazmerne s tveganji za varnost obdelave podatkov v okviru nacionalnega prava, ki določa te zahteve.

(36)

Direktiva (EU) 2016/1148 Evropskega parlamenta in Sveta (15) določa pravne ukrepe za povečanje splošne ravni kibernetske varnosti v Uniji. Storitve obdelave podatkov spadajo v eno izmed digitalnih storitev, ki jih zajema navedena direktiva. V skladu z navedeno direktivo morajo države članice zagotoviti, da ponudniki digitalnih storitev določijo in sprejmejo ustrezne in sorazmerne tehnične in organizacijske ukrepe za obvladovanje tveganj za varnost omrežij in informacijskih sistemov, ki jih uporabljajo. S takšnimi ukrepi bi se morala zagotoviti raven varnosti, ki je primerna glede na tveganje, pri čemer bi se morali upoštevati varnost sistemov in zmogljivosti, obvladovanje incidentov, upravljanje neprekinjenega poslovanja, spremljanje, revidiranje in preizkušanje ter skladnost z mednarodnimi standardi. Te elemente naj bi Komisija natančneje določila z izvedbenimi akti v skladu z navedeno direktivo.

(37)

Komisija bi morala predložiti poročilo o izvajanju te uredbe, zlasti zaradi ugotavljanja, ali so glede na tehnološki ali tržni razvoj potrebne spremembe. V tem poročilu bi bilo treba zlasti oceniti to uredbo, predvsem njeno uporabo pri podatkovnih nizih, ki so sestavljeni iz osebnih in neosebnih podatkov, ter izvajanje izjeme glede javne varnosti. Komisija bi morala pred začetkom uporabe te uredbe objaviti tudi informativne smernice o tem, kako ravnati s podatkovnimi nizi, ki so sestavljeni iz osebnih in neosebnih podatkov, da bi podjetja, vključno z malimi in srednjimi podjetji, bolje razumela medsebojni vpliv med to uredbo in Uredbo (EU) 2016/679 ter zagotovila skladnost z obema uredbama.

(38)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih priznava zlasti Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, ter bi jo bilo treba razlagati in uporabljati v skladu z navedenimi pravicami in načeli, vključno s pravicami do varstva osebnih podatkov, do svobodnega izražanja in obveščanja in do svobode gospodarske pobude.

(39)

Ker cilja te uredbe, in sicer zagotoviti prosti pretok podatkov, ki niso osebni podatki, v Uniji, ni mogoče zadovoljivo doseči na ravni držav članic, temveč se zaradi njegovega obsega in učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja –

(1)

Zadnja bistvena sprememba Direktive Sveta 89/552/EGS (4), ki je bila naknadno kodificirana v Direktivi 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta (5), je bila izvedena leta 2007 s sprejetjem Direktive 2007/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta (6). Trg avdiovizualnih medijskih storitev se je od takrat precej in zelo hitro spremenil zaradi stalne konvergence televizije in internetnih storitev. Tehnološki razvoj je omogočil nove vrste storitev in uporabniških izkušenj. Gledalske navade, zlasti mlajših generacij, so se znatno spremenile. Medtem ko glavni televizijski zasloni ostajajo pomembno orodje za deljenje avdiovizualnih izkušenj, so mnogi gledalci začeli uporabljati druge, prenosne naprave za gledanje avdiovizualnih vsebin. Tradicionalne televizijske vsebine še vedno predstavljajo velik delež povprečnega dnevnega časa gledanja.

Vendar so nove vrste vsebin, na primer video posnetki ali vsebine, ki jih ustvarijo uporabniki, vedno pomembnejše, novi udeleženci na trgu, vključno s ponudniki storitev videa na zahtevo in platform za izmenjavo videov, pa so zdaj že uveljavljeni. Ta medijska konvergenca zahteva posodobljen pravni okvir, ki bo odražal razvoj na trgu in omogočil doseganje ravnovesja med dostopom do storitev spletnih vsebin, varstvom potrošnikov in konkurenčnostjo.

(2)

Komisija je 6. maja 2015 sprejela sporočilo z naslovom „Strategija za enotni digitalni trg za Evropo“, v kateri je napovedala pregled Direktive 2010/13/EU.

(3)

Direktivo 2010/13/EU bi bilo treba še naprej uporabljati samo za tiste storitve, katerih glavni namen je zagotavljanje programov za obveščanje, zabavo ali izobraževanje. Za zahtevo v zvezi z glavnim namenom bi bilo treba tudi šteti, da je izpolnjena, če storitev ponuja avdiovizualno vsebino in obliko, ki je ločljiva od glavne dejavnosti ponudnika storitve, kot so samostojni deli spletnih časopisov, ki prikazujejo avdiovizualne programe ali videe, ki jih ustvarijo uporabniki, kadar se za navedene dele lahko šteje, da jih je mogoče ločiti od glavne dejavnosti ponudnika. Storitev bi bilo treba obravnavati zgolj kot neločljivo dopolnitev glavne dejavnosti, kadar je to upravičeno glede na povezave med avdiovizualno ponudbo in glavno dejavnostjo, kot je ponudba novic v pisni obliki. Kanali ali kakršne koli druge avdiovizualne storitve pod uredniško odgovornostjo ponudnika lahko predstavljajo avdiovizualne medijske storitve, tudi če se nudijo na platformi za izmenjavo videov, za katero ponudniki nimajo uredniške odgovornosti. V takih primerih bodo Direktivo 2010/13/EU morali upoštevati ponudniki z uredniško odgovornostjo.

(4)

S storitvami platform za izmenjavo videov se ponujajo avdiovizualne vsebine, do katerih splošna javnost, zlasti mladi, vedno bolj dostopa. To velja tudi za storitve družbenih medijev, ki so postali pomembno sredstvo za izmenjavo informacij ter za zabavo in izobraževanje, med drugim tudi, ker omogočajo dostop do programov in videov, ki jih ustvarijo uporabniki. Te storitve družbenih medijev je treba vključiti v področje uporabe Direktive 2010/13/EU, ker konkurirajo za isto občinstvo in prihodke kot avdiovizualne medijske storitve. Poleg tega je učinek teh storitev precejšen tudi zato, ker uporabnikom omogočajo, da oblikujejo in vplivajo na mnenja drugih uporabnikov. Zaradi varstva mladoletnikov pred škodljivimi vsebinami in vseh državljanov pred spodbujanjem sovraštva, nasilja in terorizma bi morale biti te storitve zajete v Direktivi 2010/13/EU, če zanje velja opredelitev storitve platforme za izmenjavo videov.

(5)

Namen Direktive 2010/13/EU sicer ni urejanje storitev družbenih medijev kot takih, vendar bi morala biti storitev družbenega medija zajeta, če je ponudba programov in videov, ki jih ustvarijo uporabniki, bistvena funkcija te storitve. Za ponudbo programov in videov, ki jih ustvarijo uporabniki, bi se lahko štelo, da predstavlja bistveno funkcijo storitve družbenega medija, če avdiovizualna vsebina ni le stranska dejavnost oziroma ne predstavlja le manjšega dela dejavnosti zadevne storitve družbenega medija. Zaradi jasnosti, učinkovitosti in doslednosti izvajanja bi morala Komisija po potrebi in po posvetovanju z odborom za stike izdati navodila o praktični uporabi merila bistvene funkcije opredelitve „storitve platforme za izmenjavo videov“. Ta navodila bi bilo treba pripraviti ob ustreznem upoštevanju ciljev splošnega javnega interesa, ki se dosežejo z ukrepi, ki jih sprejmejo ponudniki platform za izmenjavo videov, in pravice do svobode izražanja.

(6)

Kadar ločljivi del storitve predstavlja storitev platforme za izmenjavo videov za namene Direktive 2010/13/EU, bi morala navedena direktiva zajemati le ta del in samo programe in videe, ki jih ustvarijo uporabniki. Video posnetki, ki so del uredniške vsebine elektronskih različic časnikov in revij, ter animirane podobe, kot so GIF-i, ne bi smeli biti zajeti v Direktivi 2010/13/EU. V opredelitvi storitve platforme za izmenjavo videov ne bi smele biti zajete negospodarske dejavnosti, kot so zagotavljanje avdiovizualne vsebine na zasebnih spletnih mestih in nepridobitne interesne skupnosti.

(7)

Da bi zagotovili učinkovito izvajanje Direktive 2010/13/EU, je ključnega pomena, da države članice vzpostavijo in vzdržujejo posodobljene evidence ponudnikov medijskih storitev in ponudnikov platform za izmenjavo videov pod njihovo pristojnostjo ter si te evidence redno izmenjujejo z njihovimi pristojnimi neodvisnimi regulatornimi organi ali telesi ter Komisijo. Te evidence bi morale zajemati informacije o merilih, na katerih temelji pristojnost.

(8)

Ugotavljanje pristojnosti zahteva oceno dejanskih okoliščin glede na merila iz Direktive 2010/13/EU. Ocena takih dejanskih okoliščin bi lahko privedla do nasprotujočih si rezultatov. Pri izvajanju postopkov sodelovanja, določenih v navedeni direktivi, je pomembno, da lahko Komisija svoje ugotovitve utemelji na zanesljivih dejstvih. Skupina evropskih regulatorjev za avdiovizualne medijske storitve (v nadaljnjem besedilu: skupina ERGA) bi torej morala imeti pooblastila, da na zahtevo Komisije poda mnenja o pristojnosti. Kadar se Komisija pri izvajanju teh postopkov sodelovanja odloči, da se bo posvetovala s skupino ERGA, bi morala obvestiti odbor za stike, tudi o uradnih obvestilih, prejetih od držav članic na podlagi teh postopkov sodelovanja, in o mnenju skupine ERGA.

(9)

Postopki in pogoji za omejevanje svobode pri zagotavljanju in sprejemanju avdiovizualnih medijskih storitev bi morali biti enaki za linearne in nelinearne storitve.

(10)

V skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Sodišče) je mogoče omejiti svobodo opravljanja storitev, ki je zajamčena na podlagi Pogodbe, zaradi nujnih razlogov splošnega javnega interesa, kot je zagotavljanje visoke ravni varstva potrošnikov, pod pogojem, da so take omejitve utemeljene, sorazmerne in nujne. Država članica bi torej morala imeti možnost sprejeti nekatere ukrepe, s katerimi bi zagotovila, da so upoštevana njena pravila o varstvu potrošnikov, ki ne spadajo na področja, ki jih usklajuje Direktiva 2010/13/EU. Ukrepi, ki jih sprejme država članica zaradi uveljavljanja svoje nacionalne ureditve za varstvo potrošnikov, tudi glede oglaševanja iger na srečo, bi morali biti utemeljeni, sorazmerni z zasledovanim ciljem in nujni, kar je tudi zahteva iz sodne prakse Sodišča. Država članica sprejemnica ne sme v nobenem primeru sprejeti ukrepov, ki bi preprečevali, da bi se na njenem ozemlju ponovno prenašali televizijski programi iz druge države članice.

(11)

Ko država članica uradno obvesti Komisijo, da ima ponudnik medijskih storitev sedež v pristojni državi članici, zato da bi se izognil strožjim predpisom na področjih, ki jih usklajuje Direktiva 2010/13/EU, ki bi veljali za tega ponudnika, če bi imel sedež v državi članici, ki poda uradno obvestilo, bi morala predložiti verodostojne in ustrezno utemeljene dokaze o tem. Ti dokazi bi morali podrobno obrazložiti niz dodatnih podpornih dejstev, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno ugotoviti, da gre za izogibanje.

(12)

Komisija je v svojem sporočilu Evropskemu parlamentu in Svetu z naslovom „Boljše pravno urejanje za boljše rezultate – agenda EU“ poudarila, da bo pri iskanju rešitev glede politik upoštevala tako regulativna kot neregulativna sredstva, ki bodo temeljila na praksi skupnosti ter načelih za boljšo samoregulacijo in koregulacijo. Izkazalo se je, da je več pravil o ravnanju, vzpostavljenih na področjih, ki jih usklajuje Direktiva 2010/13/EU, dobro zasnovanih in v skladu z načeli za boljšo samoregulacijo in koregulacijo. Obstoj zakonodajnih varovalnih mehanizmov velja za pomemben dejavnik uspeha pri spodbujanju usklajenosti s pravili samoregulacije ali koregulacije. Enako pomembno je tudi, da ta pravila postavljajo določene cilje, ki omogočajo redno, pregledno in neodvisno spremljanje ter ocenjevanje ciljev, h katerim so pravila ravnanja usmerjena. Pravila ravnanja bi morala zagotavljati tudi učinkovito izvrševanje. Pravila samoregulacije in koregulacije, sprejeta na področjih, ki jih usklajuje Direktiva 2010/13/EU, bi morala slediti tem načelom.

(13)

Izkušnje so pokazale, da imajo lahko tako instrumenti samoregulacije kot tudi instrumenti koregulacije, ki se izvajajo v skladu z različnimi pravnimi tradicijami držav članic, pomembno vlogo pri doseganju visoke ravni varstva potrošnikov. Ukrepi za doseganje ciljev splošnega javnega interesa na področju novo nastajajočih avdiovizualnih medijskih storitev so učinkovitejši, če se sprejmejo z aktivno podporo samih ponudnikov storitev.

(14)

Samoregulacija predstavlja obliko prostovoljne pobude, ki gospodarskim subjektom, socialnim partnerjem, nevladnim organizacijam in združenjem omogoča, da med seboj in zase sprejmejo splošne smernice. Odgovorni so za razvoj teh smernic ter za spremljanje in izvrševanje skladnosti s temi smernicami. Države članice bi morale v skladu s svojimi različnimi pravnimi tradicijami priznati vlogo, ki jo lahko ima učinkovita samoregulacija kot dodatek obstoječim zakonodajnim, sodnim in upravnim mehanizmom, ter njegov koristen prispevek k doseganju ciljev Direktive 2010/13/EU. Vendar je samoregulacija lahko le dodaten način za izvajanje nekaterih določb Direktive 2010/13/EU in ne bi smela nadomestiti obveznosti nacionalnega zakonodajalca. Koregulacija v svoji minimalni obliki predstavlja pravno povezavo med samoregulacijo in nacionalnim zakonodajalcem v skladu s pravnimi tradicijami držav članic. Pri koregulaciji je vloga regulacije razdeljena med deležniki in vlado ali nacionalnimi regulatornimi organi ali telesi. Vloga ustreznih javnih organov vključuje priznavanje sheme koregulacije, revizijo njenih postopkov in njeno financiranje. Koregulacija bi morala še naprej dopuščati možnost posredovanja države, če njeni cilji ne bi bili izpolnjeni. Brez poseganja v formalne obveznosti držav članic v zvezi s prenosom Direktiva 2010/13/EU spodbuja uporabo samoregulacije in koregulacije. To ne bi smelo niti obvezovati držav članic k vzpostavitvi ureditev samoregulacije ali koregulacije ali obeh niti posegati v sedanje pobude koregulacije, ki so že prisotne v državah članicah in učinkovito delujejo, ali jih ogrožati.

(15)

Preglednost lastništva nad mediji je neposredno povezana s svobodo izražanja, ki je temeljni kamen demokratičnih sistemov. Kadar lastniška struktura ponudnika medijskih storitev privede do nadziranja vsebin ponujenih storitev ali do znatnega vplivanja na te vsebine, informacije o lastniški strukturi ponudnika medijskih storitev uporabnikom omogočajo, da ozaveščeno presojajo o taki vsebini. Države članice bi morale imeti možnost, da določijo, ali in v kakšnem obsegu bi morale biti informacije o lastniški strukturi ponudnika medijskih storitev dostopne uporabnikom, če pri tem spoštujejo bistvo zadevnih temeljnih pravic in svoboščin ter če so taki ukrepi potrebni in sorazmerni.

(16)

Zaradi posebne narave avdiovizualnih medijskih storitev, zlasti vpliva teh storitev na to, kako si ljudje oblikujejo mnenje, je v legitimnem interesu uporabnikov, da vedo, kdo je odgovoren za vsebino teh storitev. Da bi okrepili svobodo izražanja in posledično promovirali pluralnost medijev ter da ne bi prihajalo do nasprotja interesov, je pomembno, da države članice zagotovijo, da imajo uporabniki stalen, enostaven in neposreden dostop do informacij o ponudniku medijskih storitev. Vsaka država članica sprejme zadevno odločitev, zlasti kar zadeva informacije, ki se lahko zagotovijo o lastniški strukturi in dejanskih lastnikih.

(17)

Za zagotovitev usklajenosti in pravne varnosti za podjetja in organe držav članic bi bilo treba pojem „spodbujanje nasilja ali sovraštva“ v ustreznem obsegu razumeti v smislu iz Okvirnega sklepa Sveta 2008/913/PNZ (7).

(18)

Glede na razvoj sredstev, s katerimi se vsebina razširja preko elektronskih komunikacijskih omrežij, je pomembno, da se splošna javnost zaščiti pred spodbujanjem terorizma. Direktiva 2010/13/EU bi zato morala zagotoviti, da avdiovizualne medijske storitve ne vsebujejo javnega ščuvanja k storitvi terorističnega kaznivega dejanja. Za zagotovitev usklajenosti in pravne varnosti za podjetja in organe držav članic bi bilo treba pojem „javno ščuvanje k storitvi terorističnega kaznivega dejanja“ razumeti v smislu iz Direktive (EU) 2017/541 Evropskega parlamenta in Sveta (8).

(19)

Da se gledalcem, vključno s starši in mladoletniki, omogoči ozaveščeno odločanje o vsebini, ki jo želijo gledati, bi morali ponudniki medijskih storitev zagotoviti dovolj informacij o vsebini, ki bi lahko ogrozila telesni, duševni ali moralni razvoj mladoletnikov. To bi se lahko na primer izvedlo s sistemom deskriptorjev vsebine, zvočnim opozorilom, vizualnim simbolom ali na kateri koli drug način, s katerim bi opisali naravo vsebine.

(20)

Ustrezne ukrepe za varstvo mladoletnikov, ki se uporabljajo za storitve razširjanja televizijskih programov, bi bilo treba uporabljati tudi za avdiovizualne medijske storitve na zahtevo. To bi moralo izboljšati raven varstva. Pristop minimalne harmonizacije dopušča državam članicam, da razvijejo višjo raven varstva za vsebine, ki bi lahko škodile telesnemu, duševnemu ali moralnemu razvoju mladoletnikov. Za najbolj škodljive vsebine, ki bi lahko škodile telesnemu, duševnemu ali moralnemu razvoju mladoletnikov, vendar niso nujno kaznivo dejanje, bi morali veljati najstrožji ukrepi, kot so šifriranje in učinkovita orodja za starševski nadzor, brez poseganja v možnost držav članic, da sprejmejo strožje ukrepe.

(21)

V Uredbi (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (9) je priznano, da otroci potrebujejo posebno varstvo pri obdelavi njihovih osebnih podatkov. Vzpostavitev mehanizmov za varstvo otrok s strani ponudnikov medijskih storitev neizogibno vodi k obdelavi osebnih podatkov mladoletnikov. Glede na to, da so tovrstni mehanizmi namenjeni varstvu otrok, se osebni podatki mladoletnikov, ki se obdelujejo v okviru tehničnih ukrepov za varstvo otrok, ne bi smeli uporabljati v tržne namene.

(22)

Zagotavljanje dostopnosti avdiovizualne vsebine je bistvena zahteva v okviru zavez, sprejetih na podlagi Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov. V Direktivi 2010/13/EU bi bilo treba izraz „invalidne osebe“ razlagati ob upoštevanju vrste storitev, zajetih v navedeni direktivi, ki so avdiovizualne medijske storitve. Pravica invalidnih in starejših oseb do udeležbe v družbenem in kulturnem življenju Unije ter vključevanja vanj je povezana z zagotavljanjem dostopnih avdiovizualnih medijskih storitev. Države članice bi morale zato brez nepotrebnega odlašanja zagotoviti, da si ponudniki medijskih storitev pod njihovo pristojnostjo dejavno prizadevajo, da bi bila vsebina dostopna invalidnim osebam, zlasti osebam z okvaro vida ali sluha. Zahteve glede dostopnosti bi bilo treba izpolnjevati v okviru postopnega in neprekinjenega procesa, ob upoštevanju praktičnih in neizogibnih omejitev, ki bi lahko preprečile polno dostopnost, kot so programi ali dogodki, ki se predvajajo v realnem času. Da bi države članice lahko izmerile napredek ponudnikov medijskih storitev pri postopnem zagotavljanju dostopnosti svojih storitev za osebe z okvaro vida ali sluha, bi morale od ponudnikov medijskih storitev s sedežem na njihovem ozemlju zahtevati, da jim redno poročajo.

(23)

Načini zagotavljanja dostopnosti avdiovizualnih medijskih storitev na podlagi Direktive 2010/13/EU bi morali med drugim vključevati znakovni jezik, podnaslavljanje za gluhe osebe in druge osebe z okvaro sluha, govorjene podnapise in zvočne opise. Vendar navedena direktiva ne zajema elementov ali storitev, ki omogočajo dostop do avdiovizualnih medijskih storitev, ali elementov elektronskih programskih vodnikov, s katerimi se zagotavlja dostopnost. Zato navedena direktiva ne posega v pravo Unije, katerega namen je harmonizirati dostopnost storitev za zagotavljanje dostopa do avdiovizualnih medijskih storitev, kot so spletna mesta, spletne aplikacije in elektronski programski vodniki, ali zagotavljanje informacij o dostopnosti in v dostopnih formatih.

(24)

V nekaterih primerih morda ni mogoče zagotoviti nujnih informacij tako, da bi bile dostopne za invalidne osebe. Vendar takšni izjemni primeri ne bi smeli preprečevati, da bi bile nujne informacije objavljene preko avdiovizualnih medijskih storitev.

(25)

Direktiva 2010/13/EU ne posega v možnost držav članic, da naložijo obveznosti za zagotavljanje, da je vsebina, ki je v splošnem interesu, ustrezno postavljena v ospredje v okviru opredeljenih ciljev glede splošnih interesov, kot so pluralnost medijev, svoboda govora in kulturna raznolikost. Takšne obveznosti bi bilo treba naložiti samo, kadar so potrebne za izpolnitev ciljev splošnega interesa, ki jih države članice jasno opredelijo v skladu s pravom Unije. Kadar se države članice odločijo, da bodo določile pravila o postavljanju v ospredje, bi morale podjetjem naložiti samo sorazmerne obveznosti, in sicer v interesu legitimnih vidikov javnega reda.

(26)

Za zaščito uredniške odgovornosti ponudnikov medijskih storitev in avdiovizualne vrednostne verige je bistveno zagotoviti celovitost programov in avdiovizualnih medijskih storitev, ki jih zagotavljajo ponudniki medijskih storitev. Programe in avdiovizualne medijske storitve se ne bi smelo prenašati v skrajšani obliki, jih spremeniti ali prekiniti ali prekrivati v komercialne namene brez izrecnega soglasja ponudnika medijskih storitev. Države članice bi morale zagotoviti, da za prekrivanja, ki jih prejemnik storitve sproži ali dovoli le za zasebno uporabo, kot so prekrivanja, izhajajoča iz storitev za posamezna sporočila, ni potrebno soglasje ponudnika medijskih storitev. Kontrolni elementi kakršnih koli uporabniških vmesnikov, potrebnih za delovanje naprav ali navigacijo programov, kot so drsniki glasnosti, funkcije iskanja, navigacijski meniji ali seznami kanalov, ne bi smeli biti zajeti. Prav tako ne bi smela biti zajeta legitimna prekrivanja, kot so opozorilne informacije, informacije v splošnem javnem interesu, podnaslovi ali prekrivanja v zvezi s komercialnimi sporočili, ki jih zagotavlja ponudnik medijskih storitev. Brez poseganja v člen 3(3) Uredbe (EU) 2015/2120 Evropskega parlamenta in Sveta (10) tudi ne bi smele biti zajete tehnike stiskanja podatkov, s katerimi se velikost datoteke zmanjša, in druge tehnike za prilagoditev storitve načinom razširjanja, kot sta ločljivost in kodiranje, brez kakršne koli spremembe vsebine.

Ukrepe za zaščito celovitosti programov in avdiovizualnih medijskih storitev bi bilo treba uvesti, če so potrebni za izpolnitev ciljev splošnega interesa, ki jih države članice jasno opredelijo v skladu s pravom Unije. S takimi ukrepi bi bilo treba podjetjem naložiti sorazmerne obveznosti, in sicer v interesu legitimnih vidikov javnega reda.

(27)

Z izjemo sponzorstev in promocijskega umeščanja izdelkov, bi morala za avdiovizualna komercialna sporočila za alkoholne pijače v okviru avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo veljati merila, ki se uporabljajo za televizijsko oglaševanje in televizijsko prodajo alkoholnih pijač, kot je določeno v Direktivi 2010/13/EU. Podrobnejša merila, ki se uporabljajo za televizijsko oglaševanje in televizijsko prodajo alkoholnih pijač, so omejena na oglaševalske vložke, ki so ločeni od programa, in zato izključujejo druga komercialna sporočila, ki so povezana s programom ali so del programa, kot so sponzorstva in promocijsko umeščanje izdelkov. Zato se ta merila ne bi smela uporabljati za sponzorstva in promocijsko umeščanje izdelkov pri avdiovizualnih medijskih storitvah na zahtevo.

(28)

Na nacionalni in mednarodni ravni obstajajo določene splošno priznane prehranske smernice, kot je model prehranskega profila regionalnega urada Svetovne zdravstvene organizacije za Evropo, in sicer za razlikovanje hrane na podlagi njene hranilne sestave v okviru televizijskega oglaševanja hrane otrokom. Države članice bi bilo treba spodbujati k zagotavljanju, da se samoregulacija in koregulacija, vključno s pravili ravnanja, uporabljata za učinkovito zmanjšanje izpostavljenosti otrok avdiovizualnim komercialnim sporočilom o hrani in pijači, ki imata visoko vsebnost soli, sladkorja, maščob, nasičenih maščob ali transmaščobnih kislin ali ki drugače ne ustrezata navedenim nacionalnim ali mednarodnim prehranskim smernicam.

(29)

Države članice bi bilo treba spodbujati tudi k zagotavljanju, da se pravila ravnanja za samoregulacijo in koregulacijo uporabljajo za učinkovito zmanjšanje izpostavljenosti otrok in mladoletnikov avdiovizualnim komercialnim sporočilom za alkoholne pijače. Na ravni Unije in nacionalni ravni obstajajo določeni sistemi samoregulacije ali koregulacije za odgovorno oglaševanje alkoholnih pijač, tudi v avdiovizualnih komercialnih sporočilih. Te sisteme, zlasti tiste, ki so usmerjeni v zagotavljanje, da avdiovizualna komercialna sporočila za alkoholne pijače spremljajo sporočila za odgovorno pitje, bi bilo treba nadalje spodbujati.

(30)

Pomembno je, da so mladoletniki učinkovito zaščiteni pred izpostavljenostjo avdiovizualnim komercialnim sporočilom za promoviranje iger na srečo. V zvezi s tem obstaja na ravni Unije in nacionalni ravni več sistemov samoregulacije ali koregulacije za spodbujanje odgovornega ravnanja pri igrah na srečo, tudi v avdiovizualnih komercialnih sporočilih.

(31)

Da bi se odstranile ovire za prost pretok čezmejnih storitev v Uniji, je treba zagotoviti učinkovitost ukrepov za samoregulacijo in koregulacijo, predvsem z namenom varstva potrošnikov ali javnega zdravja.

(32)

Trg za razširjanje televizijskih programov se je spremenil, zato bi bilo treba omogočiti več prožnosti v zvezi z avdiovizualnimi komercialnimi sporočili, zlasti glede kvantitativnih pravil za linearne avdiovizualne medijske storitve in promocijsko umeščanje izdelkov. Pojav novih storitev, tudi brez oglaševanja, je omogočil več izbire za gledalce, ki lahko preprosto preklopijo na druge ponudbe.

(33)

Liberalizacija promocijskega umeščanja izdelkov ni povzročila pričakovane razširitve te oblike avdiovizualne komercialne komunikacije. Zlasti splošna prepoved promocijskega umeščanja izdelkov, kljub nekaterim izjemam, ni zagotovila pravne varnosti za ponudnike medijskih storitev. Promocijsko umeščanje izdelkov bi torej moralo biti dovoljeno v vseh avdiovizualnih medijskih storitvah in storitvah platform za izmenjavo videov, pri čemer bi morale veljati nekatere izjeme.

(34)

Promocijsko umeščanje izdelkov ne bi smelo biti dovoljeno v poročilih in dnevnoinformativnih programih, programih za varstvo potrošnikov ter verskih in otroških programih. Iz dokazov je zlasti razvidno, da lahko promocijsko umeščanje izdelkov in umeščeni oglasi vplivajo na vedenje otrok, saj otroci pogosto ne morejo prepoznati komercialnih vsebin. Zato bi moralo biti promocijsko umeščanje izdelkov v otroških programih še naprej prepovedano. Programi za varstvo potrošnikov so programi, ki gledalcem zagotavljajo nasvete ali vključujejo ocene o nakupu izdelkov in storitev. Če bi se promocijsko umeščanje izdelkov omogočilo v takih programih, bi to zabrisalo ločnico med oglaševanjem in uredniško vsebino za gledalce, ki pričakujejo pristno in odkrito oceno izdelkov ali storitev v takih programih.

(35)

Ponudniki avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo bi morali promovirati produkcijo in distribucijo evropskih del z zagotavljanjem, da njihovi katalogi vsebujejo minimalni delež evropskih del in da ta dela zadostno postavijo v ospredje. Označevanje avdiovizualne vsebine, ki velja za evropsko delo, v metapodatkih bi bilo treba spodbujati, tako da bi bili ti metapodatki na voljo ponudnikom medijskih storitev. Postavljanje v ospredje pomeni, da se evropska dela promovirajo z omogočanjem lažjega dostopa do njih. Postavljanje v ospredje je mogoče zagotoviti na različne načine, na primer s posebnim razdelkom za evropska dela, do katerega je mogoče dostopati z domače strani storitve, možnostjo iskanja evropskih del v iskalniku, ki je na voljo v okviru te storitve, uporabo evropskih del v kampanjah te storitve ali najmanjšim deležem evropskih del, ki se promovirajo v katalogu te storitve, na primer z uporabo pasic ali podobnih orodij.

(36)

Za zagotovitev ustrezne ravni naložb v evropska dela bi države članice morale imeti možnost, da ponudnikom medijskih storitev s sedežem na njihovem ozemlju naložijo finančne obveznosti. Te obveznosti so lahko v obliki neposrednih prispevkov k produkciji evropskih del in pridobitvi pravic za ta dela. Države članice bi lahko naložile tudi dajatve, ki se plačajo v sklad, na podlagi prihodkov, nastalih z avdiovizualnimi medijskimi storitvami, ki se zagotavljajo na njihovem ozemlju in so vanj ciljno usmerjene. V tej direktivi je pojasnjeno, da je državi članici glede na neposredno povezavo med finančnimi obveznostmi in različnimi kulturnimi politikami držav članic dovoljeno naložiti take finančne obveznosti tudi za ponudnike medijskih storitev s sedežem v drugi državi članici, če so ti ponudniki ciljno usmerjeni v njeno ozemlje. V tem primeru bi se morale finančne obveznosti nanašati le na prihodke, ki so nastali na podlagi občinstva v ciljni državi članici. Ponudniki medijskih storitev, ki morajo prispevati k shemam za financiranje filmov v ciljni državi članici, bi morali imeti možnost na nediskriminatoren način koristiti pomoč, ki je na voljo v okviru ustreznih shem za financiranje filmov, tudi kadar nimajo podružnice v tej državi članici.

(37)

Izdajatelji televizijskih programov trenutno vlagajo več v evropska avdiovizualna dela kot pa ponudniki avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo. Zato bi morala ciljna država članica, kadar se odloči, da bo naložila finančno obveznost izdajatelju televizijskih programov, ki je pod pristojnostjo druge države članice, upoštevati neposredne prispevke tega izdajatelja televizijskih programov k produkciji in pridobitvi pravic do evropskih del, zlasti koprodukcij, ob ustreznem upoštevanju načela sorazmernosti. To ne posega v pristojnost držav članic, da v skladu s svojo kulturno politiko in pravili glede državne pomoči določijo raven finančnega prispevka, ki ga morajo plačati ponudniki medijskih storitev, ki so pod njihovo pristojnostjo.

(38)

Ko država članica od primera do primera ocenjuje, ali je ponudnik avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo, ki ima sedež v drugi državi članici, ciljno usmerjen v občinstvo na njenem ozemlju, bi morala upoštevati kazalnike, kot so oglaševanje ali druge promocijske dejavnosti, ki so izrecno namenjeni potrošnikom na njenem ozemlju, glavni jezik storitve ali obstoj vsebine ali komercialnih sporočil, ki so izrecno namenjena občinstvu v državi članici sprejemanja.

(39)

Kadar država članica ponudnikom medijskih storitev naloži finančne prispevke, bi si bilo treba s takimi prispevki prizadevati za ustrezno promocijo evropskih del, hkrati pa bi bilo treba preprečiti možnost, da se ti prispevki ponudnikom medijskih storitev naložijo dvakrat. Zato bi morala država članica, v kateri ima ponudnik medijskih storitev sedež, pri nalaganju finančnega prispevka upoštevati morebitne finančne prispevke, ki so jih naložile ciljne države članice.

(40)

Za zagotovitev, da obveznosti glede promocije evropskih del ne ogrožajo razvoja trga in da se novim udeležencem omogoči vstop na trg, take zahteve ne bi smele veljati za ponudnike, ki nimajo pomembnega tržnega deleža. To zlasti velja za ponudnike z nizkim prometom ali majhnim občinstvom. Majhno občinstvo je glede na naravo storitve mogoče ugotoviti na primer na podlagi časa gledanja ali na podlagi prodaje, pri ugotavljanju nizkega prometa pa bi bilo treba upoštevati različno velikost avdiovizualnih trgov v državah članicah. Take zahteve bi bilo lahko neprimerno naložiti tudi, kadar bi bile glede na naravo ali področje avdiovizualne medijske storitve neizpolnljive ali neupravičene.

(41)

Pomembno je, da imajo izdajatelji televizijskih programov večjo prožnost in da se lahko odločajo, kdaj bodo predvajali oglase, da bi zagotovili čim večje povpraševanje oglaševalcev in čim večji pretok gledalcev. Pri tem bi bilo treba tudi ohraniti ustrezno raven varstva potrošnikov, ker bi bili lahko gledalci zaradi take prožnosti izpostavljeni prekomernemu oglaševanju v časovnem pasu z največjo gledanostjo. Zato bi bilo treba uporabljati posebne omejitve med 6.00 in 18.00 ter med 18.00 in 24.00.

(42)

Za ločitev uredniških vsebin od televizijskih oglaševalskih ali prodajnih vložkov ter za ločitev posameznih vložkov med seboj so uporabljeni nevtralni okviri. Ti gledalcem omogočajo, da jasno razločijo konec posamezne vrste avdiovizualne vsebine od začetka druge. Treba je pojasniti, da so nevtralni okviri izvzeti iz količinske omejitve, določene za televizijsko oglaševanje. Namen tega je zagotoviti, da čas, porabljen za nevtralne okvire, ne vpliva na čas, porabljen za oglaševanje, in nima negativnega učinka na prihodke od oglaševanja.

(43)

Oddajnega časa, odmerjenega bodisi napovedim, ki jih izdajatelj televizijskega programa predvaja v zvezi s svojimi lastnimi programi in pomožnimi proizvodi, ki izhajajo neposredno iz teh programov, bodisi javnim obvestilom in dobrodelnim pozivom, ki se oddajajo brezplačno, razen stroškov, ki nastanejo zaradi prenosa takih pozivov, ne bi smeli vključiti v največje obsege oddajnega časa, ki se smejo nameniti televizijskemu oglaševanju in televizijski prodaji. Poleg tega je veliko izdajateljev televizijskih programov del večjih skupin za razširjanje televizijskih programov, zato njihove napovedi niso povezane samo z njihovimi programi in pomožnimi proizvodi, ki izhajajo neposredno iz teh programov, ampak tudi s programi in avdiovizualnimi medijskimi storitvami drugih subjektov, ki pripadajo isti skupini za razširjanje televizijskih programov. Oddajnega časa, odmerjenega takšnim napovedim, tudi ne bi smeli vključiti v največje obsege oddajnega časa, ki se sme nameniti televizijskemu oglaševanju in televizijski prodaji.

(44)

Ponudniki platform za izmenjavo videov, ki so zajeti v Direktivi 2010/13/EU, zagotavljajo storitve informacijske družbe v smislu Direktive 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta (11). Za navedene ponudnike zato veljajo določbe o notranjem trgu, ki so opredeljene v navedeni direktivi, če imajo sedež v državi članici. Ustrezno je zagotoviti, da enaka pravila veljajo tudi za ponudnike platform za izmenjavo videov, ki nimajo sedeža v državi članici, da se zaščiti učinkovitost ukrepov za zaščito mladoletnikov in splošne javnosti, določenih v Direktivi 2010/13/EU, in se zagotovijo čim bolj enaki konkurenčni pogoji, če imajo ti obvladujoče podjetje ali odvisno podjetje s sedežem v državi članici ali so del skupine, v kateri ima drugo podjetje sedež v državi članici. Zato bi morale opredelitve iz Direktive 2010/13/EU temeljiti na načelih in zagotoviti, da se podjetje ne more izključiti iz področja uporabe navedene direktive, tako da ustanovi skupino podjetij na različnih ravneh s sedežem v Uniji ali zunaj nje. Komisijo bi bilo treba obvestiti o ponudnikih, ki so na podlagi pravil o sedežu, določenih v direktivah 2000/31/ES in 2010/13/EU, v pristojnosti vsake države članice.

(45)

Obstajajo novi izzivi, predvsem v zvezi s platformami za izmenjavo videov, na katerih uporabniki, zlasti mladoletniki, vedno bolj dostopajo do avdiovizualne vsebine. V tem okviru sta škodljiva vsebina in sovražni govor, ki se pojavljata v okviru storitev platform za izmenjavo videov, vedno bolj zaskrbljujoča. Za zaščito mladoletnikov in splošne javnosti pred tako vsebino je treba določiti sorazmerna pravila za ta področja.

(46)

Komercialna sporočila v zvezi s storitvami platform za izmenjavo videov že ureja Direktiva 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta (12), ki prepoveduje nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov, vključno z zavajajočimi in agresivnimi praksami, ki se pojavljajo pri storitvah informacijske družbe.

Kar zadeva komercialna sporočila v zvezi s tobačnimi in povezanimi izdelki na platformah za izmenjavo videov, obstoječe prepovedi iz Direktive 2003/33/ES Evropskega parlamenta in Sveta (13) ter prepovedi, ki se uporabljajo za komercialna sporočila v zvezi z elektronskimi cigaretami in posodicami za ponovno polnjenje na podlagi Direktive 2014/40/EU Evropskega parlamenta in Sveta (14), zagotavljajo, da so potrošniki dovolj zaščiteni pred tobačnimi in povezanimi izdelki. Ker se uporabniki vse bolj zanašajo na storitve platform za izmenjavo videov, da lahko dostopajo do avdiovizualnih vsebin, je treba v ustreznem obsegu zagotoviti ustrezno raven varstva potrošnikov z usklajevanjem pravil o avdiovizualnih komercialnih sporočilih med vsemi ponudniki. Zato je pomembno, da so avdiovizualna komercialna sporočila na platformah za izmenjavo videov jasno opredeljena in da spoštujejo niz minimalnih zahtev za kakovost.

(47)

Ponudnik platforme za izmenjavo videov za znaten delež vsebine, ponujene s storitvami platform za izmenjavo videov, nima uredniške odgovornosti. Vendar ti ponudniki običajno določajo organizacijo vsebine, in sicer programov in videov, ki jih ustvarijo uporabniki, ter avdiovizualnih komercialnih sporočil, vključno s samodejnimi orodji ali algoritmi. Zato bi ti ponudniki morali sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito mladoletnikov pred vsebino, ki bi lahko ogrozila njihov telesni, duševni ali moralni razvoj. Ti ponudniki bi prav tako morali sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito splošne javnosti pred vsebino, ki spodbuja nasilje ali sovraštvo, usmerjeno proti skupini oseb ali članu take skupine, na kateri koli podlagi iz člena 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina), ali katere razširjanje je kaznivo dejanje po pravu Unije.

(48)

Glede na naravo vključenosti ponudnikov v vsebino, ponujene s storitvami platform za izmenjavo videov, bi ustrezni ukrepi za zaščito mladoletnikov in splošne javnosti morali biti povezani z organizacijo vsebine, ne pa s samo vsebino. Zahteve v zvezi s tem, kot so določene v Direktivi 2010/13/EU, bi se torej morale uporabljati brez poseganja v člene 12 do 14 Direktive 2000/31/ES, ki določa izjemo od odgovornosti za nezakonite podatke, ki se prenašajo ali samodejno, vmesno in začasno shranijo ali ki jih shranjujejo določeni ponudniki storitev informacijske družbe. Pri zagotavljanju storitev iz členov 12 do 14 Direktive 2000/31/ES bi bilo treba te zahteve uporabljati tudi brez poseganja v člen 15 navedene direktive, ki izključuje nalaganje splošnih obveznosti za nadzor nad takimi podatki in za dejavno raziskovanje dejstev ali okoliščin, na podlagi katerih se domneva, da gre za nezakonito dejavnost, tem ponudnikom, kar pa ne zadeva obveznosti nadzora v posebnih primerih in predvsem ne vpliva na odločitve nacionalnih organov v skladu z nacionalnim pravom.

(49)

Pri izvajanju ustreznih ukrepov, ki jih je treba sprejeti v skladu z Direktivo 2010/13/EU, je primerno v čim večji meri vključiti ponudnike platform za izmenjavo videov. Spodbujati bi torej bilo treba koregulacijo. Ponudniki platform za izmenjavo videov bi morali še naprej imeti možnost, da v skladu s pravom Unije in ob spoštovanju svobode izražanja, obveščanja in pluralnosti medijev prostovoljno sprejmejo strožje ukrepe.

(50)

Pravica do učinkovitega pravnega sredstva in pravica do poštenega sojenja sta temeljni pravici, določeni v členu 47 Listine. Določbe Direktive 2010/13/EU se zato ne bi smele razlagati na način, ki bi strankam preprečil uveljavljanje pravice dostopa do sodnega sistema.

(51)

Pri sprejemanju ustreznih ukrepov za zaščito mladoletnikov pred škodljivo vsebino in splošne javnosti pred vsebino, ki vsebuje spodbujanje nasilja, sovraštva oziroma terorizma, v skladu z Direktivo 2010/13/EU, bi bilo treba previdno najti ravnovesje med veljavnimi temeljnimi pravicami, kot so določene v Listini. To predvsem zadeva, glede na primer, pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, varstva osebnih podatkov, svobode izražanja in obveščanja, svobode gospodarske pobude, prepovedi diskriminacije in otrokovih pravic.

(52)

Odbor za stike si prizadeva za lajšanje učinkovitega izvajanja Direktive 2010/13EU in z njim bi se bilo treba redno posvetovati o vseh praktičnih težavah, izhajajočih iz njene uporabe. Delo odbora za stike ne bi smelo biti omejeno na obstoječa vprašanja v zvezi z avdiovizualno politiko, temveč bi moralo zajemati tudi zadevni razvoj v tem sektorju. Odbor sestavljajo predstavniki ustreznih nacionalnih organov držav članic. Države članice se spodbuja, da pri imenovanju svojih predstavnikov prispevajo k enaki zastopanosti spolov v odboru za stike.

(53)

Države članice bi morale zagotoviti, da so njihovi nacionalni regulatorni organi ali telesa pravno ločeni od vlade. Vendar pa to državam članicam ne bi smelo preprečevati, da izvajajo nadzor v skladu z nacionalnim ustavnim pravom. Za nacionalne regulatorne organe ali telesa, vključno s tistimi, ki so bili ustanovljeni kot javni organi ali telesa, bi bilo treba šteti, da so dosegli potrebno stopnjo neodvisnosti, če so funkcionalno in dejansko neodvisni od svojih vlad in vseh drugih javnih ali zasebnih organov. To je bistveno za zagotovitev nepristranskosti odločitev, ki jih sprejme nacionalni regulatorni organ ali telo. Ta zahteva po neodvisnosti ne bi smela posegati v možnost držav članic, da ustanovijo regulatorne organe, ki nadzirajo različne sektorje, na primer avdiovizualni in telekomunikacijski sektor. Nacionalni regulatorni organi ali telesa bi morali imeti potrebna izvršilna pooblastila in vire za opravljanje svojih nalog, v smislu osebja, strokovnega znanja in finančnih sredstev. Dejavnosti nacionalnih regulatornih organov ali teles, ustanovljenih na podlagi Direktive 2010/13/EU, bi morale zagotoviti upoštevanje ciljev v zvezi s pluralnostjo medijev, kulturno raznolikostjo, varstvom potrošnikov, pravilnim delovanjem notranjega trga in spodbujanjem poštene konkurence.

(54)

Ker je eden od namenov avdiovizualnih medijskih storitev služiti interesom posameznikov in oblikovati javno mnenje, je nujno, da take storitve lahko obveščajo posameznike in družbo na čim bolj celovit in raznolik način. Ta namen se lahko doseže le, če se uredniške odločitve lahko ubranijo pred vmešavanjem ali vplivanjem nacionalnih regulatornih organov ali teles, ki presega izvajanje zakona in ne služi varovanju zakonsko zaščitene pravice, ki jo je treba zaščititi ne glede na posamezna mnenja.

(55)

Na nacionalni ravni bi morali obstajati učinkoviti pritožbeni mehanizmi. Zadevni pritožbeni organ bi moral biti neodvisen od udeleženih strani. Ta organ je lahko sodišče. Postopek pritožbe ne bi smel posegati v delitev pristojnosti znotraj nacionalnih pravosodnih sistemov.

(56)

Za zagotovitev dosledne uporabe regulativnega okvira Unije za avdiovizualne medijske storitve v vseh državah članicah je Komisija ustanovila skupino ERGA s Sklepom Komisije z dne 3. februarja 2014 (15). Vloga skupine ERGA je zagotoviti tehnično pomoč Komisiji pri njenem delu, da se zagotovi dosledno izvajanje Direktive 2010/13/EU v vseh državah članicah in da se olajša sodelovanje med nacionalnimi regulatornimi organi ali telesi ter med nacionalnimi regulatornimi organi ali telesi in Komisijo.

(57)

Skupina ERGA je pozitivno prispevala k dosledni regulativni praksi, Komisiji pa je zagotovila svetovanje na visoki ravni o zadevah v zvezi z izvajanjem. Zaradi tega bi bilo treba v Direktivi 2010/13/EU uradno priznati in okrepiti njeno vlogo. Skupino ERGA bi torej bilo treba ustanoviti z navedeno direktivo.

(58)

Komisija bi morala imeti možnost posvetovanja s skupino ERGA o kateri koli zadevi v zvezi z avdiovizualnimi medijskimi storitvami in platformami za izmenjavo videov. Skupina ERGA bi morala Komisiji pomagati s tehničnim znanjem in svetovanjem ter omogočanjem izmenjave najboljših praks, tudi glede pravil ravnanja za samoregulacijo in koregulacijo. Komisija bi se morala s skupino ERGA posvetovati zlasti pri uporabi Direktive 2010/13/EU, da bi jo bilo lažje usklajeno izvajati. Skupina ERGA bi morala na zahtevo Komisije dati nezavezujoča mnenja o pristojnosti, ukrepih, ki odstopajo od načela svobodnega sprejemanja, in ukrepih proti izogibanju pristojnosti. Skupina ERGA bi morala biti sposobna tehnično svetovati o vseh regulativnih zadevah v zvezi z okvirom za avdiovizualne medijske storitve, med drugim na področju sovražnega govora in varstva mladoletnikov, ter o vsebini avdiovizualnih komercialnih sporočil za hrano z visoko vsebnostjo maščob, soli ali natrija in sladkorja.

(59)

Medijska pismenost pomeni spretnosti, znanje in razumevanje, ki državljanom omogočajo učinkovito in varno uporabo medijev. Da bi lahko državljani dostopali do informacij ter na odgovoren in varen način uporabljali, kritično ocenjevali in ustvarjali medijsko vsebino, morajo imeti visoko stopnjo medijske pismenosti. Medijska pismenost ne bi smela biti omejena le na učenje o orodjih in tehnologijah, temveč bi morala biti namenjena temu, da državljanom zagotovi spretnosti kritičnega razmišljanja, ki ga potrebujejo, da bi lahko ustrezno presojali, analizirali zapletene realnosti ter razlikovali med mnenji in dejstvi. Zato je potrebno, da ponudniki medijskih storitev in ponudniki platform za izmenjavo videov, v sodelovanju z vsemi zadevnimi deležniki, promovirajo razvoj medijske pismenosti v vseh družbenih plasteh, za državljane vseh starosti in vse medije ter da se pozorno spremlja napredek na tem področju.

(60)

Direktiva 2010/13/EU ne posega v obveznost držav članic spoštovati in varovati človekovo dostojanstvo. Spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki so priznana zlasti z Listino. Direktiva 2010/13/EU si zlasti prizadeva, da bi zagotovila polno spoštovanje pravice do svobode izražanja, pravice do svobode gospodarske pobude in pravice do sodnega varstva ter da bi spodbudila uporabo otrokovih pravic, ki so vključene v Listino.

(61)

Vsak ukrep, ki ga sprejmejo države članice na podlagi Direktive 2010/13/EU, mora spoštovati svobodo izražanja in obveščanja ter pluralnost medijev, pa tudi kulturno in jezikovno raznolikost v skladu z Unescovo Konvencijo o varovanju in spodbujanju raznolikosti kulturnih izrazov.

(62)

Pravica dostopa do političnih informativnih programov je ključnega pomena, da se zaščiti temeljna svoboščina sprejemanja informacij in zagotovi, da so interesi gledalcev v Uniji povsem in ustrezno zaščiteni. Ker avdiovizualne medijske storitve postajajo vedno pomembnejše za družbe in demokracijo, bi bilo treba v čim večjem obsegu zagotoviti oddajanje političnih novic čezmejno v Uniji, brez poseganja v pravila o avtorskih pravicah.

(63)

Direktiva 2010/13/EU ne zadeva pravil mednarodnega zasebnega prava, zlasti pravil o pristojnosti sodišč in prava, ki se uporablja za pogodbene in nepogodbene obveznosti.

(64)

V skladu s Skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih (16) se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med elementi direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takih dokumentov v primeru te direktive upravičeno.