9.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 338/1

9.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 338/2

9.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 338/3

1.

Ali kršitev pravil o litispendenci iz člena 19(2) in (3) Uredbe (ES) št. 2201/2003 (1) ob upoštevanju, da se člen 24 Uredbe (ES) št. 2201/2003 sklicuje izključno na pravila za določitev sodne pristojnosti iz členov od 3 do 14, člena 19, ki jim sledi, pa ne omenja, vpliva zgolj na določitev sodne pristojnosti in povzroči uporabo člena 24 Uredbe (ES) št. 2201/2003, ali pa, nasprotno, lahko pomeni razlog za zavrnitev priznanja sodbe, sprejete v državi članici, katere sodišče je drugo začelo postopek, v državi članici, katere sodišče je prvo začelo postopek, iz razlogov javnega reda v procesnem smislu?

2.

Ali je razlaga člena 19 Uredbe (ES) št. 2201/2003 v smislu, da gre zgolj za merilo za določitev sodne pristojnosti, v nasprotju s pojmom litispendence v pravu Unije ter vlogo in namenom pravnega pravila, katerega cilj je določiti sklop pravil javnega reda v procesnem smislu, od katerih ni mogoče odstopati, za zagotovitev oblikovanja skupnega območja, za katerega sta značilni zaupanje in vzajemna postopkovna lojalnost med državami članicami in znotraj katerega lahko deluje avtomatično priznavanje in prost pretok sodnih odločb?

9.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 338/3

1.

ali se za opredelitev navedene pomoči (kot „veljavne“ in torej ne „nove“) uporablja, in pod katerimi pogoji, člen 1(b)(v) Uredbe 659/1999 (1), ki določa: „(v) pomoč, za katero se šteje, da je veljavna, ker je mogoče ugotoviti, da takrat, ko se je začela izvajati, ni bila pomoč, pozneje pa je postala pomoč zaradi razvoja skupnega trga in je država članica ni spremenila. Če nekateri ukrepi postanejo pomoč zaradi liberalizacije dejavnosti s pravnimi predpisi Skupnosti, se takšni ukrepi ne štejejo kot veljavna pomoč po datumu, določenem za liberalizacijo;“ ali pa se uporablja, in pod katerimi pogoji, načelo (ki ima formalno drugačen obseg kot prej navedeno pozitivno pravo) – ki ga je določilo Splošno sodišče s sodbo z dne 15. junija 2000 v združenih zadevah Alzetta in drugi/Komisija, T-298/97, točka 143), ki jo je za odločitev, upoštevno v zvezi s tem, potrdilo Sodišče Evropske unije s sodbo z dne 29. aprila 2004, C-298/00 P (točke od 66 do 69) – v skladu s katero „[…] je treba sistem pomoči, uveden na določenem trgu, ki je bil prvotno zaprt za konkurenco, ob liberalizaciji tega trga obravnavati kot obstoječi sistem pomoči, ker se zanj v času uvedbe ni uporabljal člen 92(1) Pogodbe [pozneje člen 87(1)], ki se glede na besedilo tega člena, ki se nanaša na prizadetost trgovine med državami članicami in posledice za konkurenco, uporablja samo v sektorjih, odprtih za konkurenco“;

2.

ali pa se – prav tako za opredelitev navedene pomoči – uporablja, in pod katerimi pogoji, člen 1(b)(iv) navedene Uredbe 659/1999, v skladu s katero je „veljavna“„pomoč, za katero se šteje, da je veljavna na podlagi člena 15“ – to je predpis, ki določa desetletni zastaralni rok za izterjavo nezakonito dodeljenih pomoči – ali pa se uporabljata, in pod katerimi pogoji (podobnimi načelu, zajetemu v navedenem predpisu pozitivnega prava, ali ne), načeli, ki ju je večkrat potrdilo Sodišče Evropske unije, in sicer načelo varstva legitimnih pričakovanj in načelo pravne varnosti.

9.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 338/4

1.

Ali namen „splošne“ Direktive 2005/29/ES, (1) ki šteje za „varnostno mrežo“ pri varstvu potrošnikov in, natančneje, uvodna izjava 10, člen 3(4) in člen 5(3) te direktive nasprotujejo nacionalnemu predpisu, na podlagi katerega je presoja spoštovanja obveznosti, ki so za varstvo potrošnikov določene s sektorskima direktivama 2009/72/ES (2) in 2009/73/ES (3), vezana na področje uporabe splošne direktive 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah, s čimer je posledično izključeno ukrepanje sektorskega organa – v obravnavanem primeru AEEGSI – proti kršitvi sektorske direktive v vseh primerih, ko bi ta kršitev lahko pomenila tudi nekorektno ali nepošteno poslovno prakso?

2.

Ali je treba načelo specialnosti iz člena 3(4) Direktive 2005/29/ES razumeti kot načelo, ki ureja razmerja med ureditvami (splošna ureditev in sektorske ureditve), razmerja med pravili (splošna pravila in specialna pravila) ali pa razmerja med neodvisnimi organi, pristojnimi za urejanje in nadzor ustreznih sektorjev?

3.

Ali je mogoče šteti, da pojem „nasprotje“ iz člena 3(4) Direktive 2005/29/ES zajema samo primere radikalnega nasprotovanja med določbami ureditve o nekorektnih poslovnih praksah in drugimi pravili prava Unije, s katerimi se urejajo posebni vidiki poslovnih praks, ali pa zadošča, da zadevna pravila narekujejo ureditev, ki odstopa od zakonodaje o nepoštenih poslovnih praksah, tako da v konkretnem primeru povzroča kolizijo norm?

4.

Ali se pojem pravil Skupnosti iz člena 3(4) Direktive 2005/29/ES nanaša samo na določbe, ki jih vsebujejo uredbe in direktive Unije ter predpisi, s katerimi se te neposredno prenašajo, ali vključuje tudi določbe zakonov in predpisov, s katerimi se izvajajo načela evropskega prava?

5.

Ali načelo specialnosti, določeno v uvodni izjavi 10 in členu 3(4) Direktive 2005/29/ES, člen 37 Direktive 2009/72/ES in člen 41 Direktive 2009/73/ES nasprotujejo razlagi ustreznih nacionalnih določb za prenos, v skladu s katero se šteje, da je treba vsakič, ko pride v reguliranem sektorju, ki vsebuje sektorsko ureditev varstva potrošnikov, do ravnanja, ki je zajeto s pojmom „agresivna praksa“ v smislu členov 8 in 9 Direktive 2005/29/ES ali „v vseh okoliščinah agresivna“ praksa v smislu Priloge I k Direktivi 2005/29/ES, vseeno uporabiti splošno ureditev o nepoštenih praksah, in to kljub temu, da obstaja izčrpna sektorska ureditev, ki je bila sprejeta za varstvo (istih) potrošnikov in temelji na določbah prava Unije, pri čemer ureja iste „agresivne prakse“ in „v vseh okoliščinah agresivne“ prakse, vsekakor pa iste „nekorektne ali nepoštene prakse“?

9.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 338/5

1.

Ali namen „splošne“ Direktive 2005/29/ES, (1) ki šteje za „varnostno mrežo“ pri varstvu potrošnikov in, natančneje, uvodna izjava 10, člen 3(4) in člen 5(3) te direktive nasprotujejo nacionalnemu predpisu, na podlagi katerega je presoja spoštovanja obveznosti, ki so za varstvo potrošnikov določene s sektorskima direktivama 2009/72/ES (2) in 2009/73/ES (3), vezana na področje uporabe splošne direktive 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah, s čimer je posledično izključeno ukrepanje sektorskega organa – v obravnavanem primeru AEEGSI – proti kršitvi sektorske direktive v vseh primerih, ko bi ta kršitev lahko pomenila tudi nekorektno ali nepošteno poslovno prakso?

2.

Ali je treba načelo specialnosti iz člena 3(4) Direktive 2005/29/ES razumeti kot načelo, ki ureja razmerja med ureditvami (splošna ureditev in sektorske ureditve), razmerja med pravili (splošna pravila in specialna pravila) ali pa razmerja med neodvisnimi organi, pristojnimi za urejanje in nadzor ustreznih sektorjev?

3.

Ali je mogoče šteti, da pojem „nasprotje“ iz člena 3(4) Direktive 2005/29/ES zajema samo primere radikalnega nasprotovanja med določbami ureditve o nekorektnih poslovnih praksah in drugimi pravili prava Unije, s katerimi se urejajo posebni vidiki poslovnih praks, ali pa zadošča, da zadevna pravila narekujejo ureditev, ki odstopa od zakonodaje o nepoštenih poslovnih praksah, tako da v konkretnem primeru povzroča kolizijo norm?

4.

Ali se pojem pravil Skupnosti iz člena 3(4) Direktive 2005/29/ES nanaša samo na določbe, ki jih vsebujejo uredbe in direktive Unije ter predpisi, s katerimi se te neposredno prenašajo, ali vključuje tudi določbe zakonov in predpisov, s katerimi se izvajajo načela evropskega prava?

5.

Ali načelo specialnosti, določeno v uvodni izjavi 10 in členu 3(4) Direktive 2005/29/ES, člen 37 Direktive 2009/72/ES in člen 41 Direktive 2009/73/ES nasprotujejo razlagi ustreznih nacionalnih določb za prenos, v skladu s katero se šteje, da je treba vsakič, ko pride v reguliranem sektorju, ki vsebuje sektorsko ureditev varstva potrošnikov, do ravnanja, ki je zajeto s pojmom „agresivna praksa“ v smislu členov 8 in 9 Direktive 2005/29/ES ali „v vseh okoliščinah agresivna“ praksa v smislu Priloge I k Direktivi 2005/29/ES, vseeno uporabiti splošno ureditev o nepoštenih praksah, in to kljub temu, da obstaja izčrpna sektorska ureditev, ki je bila sprejeta za varstvo (istih) potrošnikov in temelji na določbah prava Unije, pri čemer ureja iste „agresivne prakse“ in „v vseh okoliščinah agresivne“ prakse, vsekakor pa iste „nekorektne ali nepoštene prakse“?

9.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 338/7

1.

Ali namen „splošne“ Direktive 2005/29/ES, (1) ki šteje za „varnostno mrežo“ pri varstvu potrošnikov in, natančneje, uvodna izjava 10, člen 3(4) in člen 5(3) te direktive nasprotujejo nacionalnemu predpisu, na podlagi katerega je presoja spoštovanja obveznosti, ki so za varstvo potrošnikov določene s sektorskima direktivama 2009/72/ES (2) in 2009/73/ES (3), vezana na področje uporabe splošne direktive 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah, s čimer je posledično izključeno ukrepanje sektorskega organa – v obravnavanem primeru AEEGSI – proti kršitvi sektorske direktive v vseh primerih, ko bi ta kršitev lahko pomenila tudi nekorektno ali nepošteno poslovno prakso?

2.

Ali je treba načelo specialnosti iz člena 3(4) Direktive 2005/29/ES razumeti kot načelo, ki ureja razmerja med ureditvami (splošna ureditev in sektorske ureditve), razmerja med pravili (splošna pravila in specialna pravila) ali pa razmerja med neodvisnimi organi, pristojnimi za urejanje in nadzor ustreznih sektorjev?

3.

Ali je mogoče šteti, da pojem „nasprotje“ iz člena 3(4) Direktive 2005/29/ES zajema samo primere radikalnega nasprotovanja med določbami ureditve o nekorektnih poslovnih praksah in drugimi pravili prava Unije, s katerimi se urejajo posebni vidiki poslovnih praks, ali pa zadošča, da zadevna pravila narekujejo ureditev, ki odstopa od zakonodaje o nepoštenih poslovnih praksah, tako da v konkretnem primeru povzroča kolizijo norm?

4.

Ali se pojem pravil Skupnosti iz člena 3(4) Direktive 2005/29/ES nanaša samo na določbe, ki jih vsebujejo uredbe in direktive Unije ter predpisi, s katerimi se te neposredno prenašajo, ali vključuje tudi določbe zakonov in predpisov, s katerimi se izvajajo načela evropskega prava?

5.

Ali načelo specialnosti, določeno v uvodni izjavi 10 in členu 3(4) Direktive 2005/29/ES, člen 37 Direktive 2009/72/ES in člen 41 Direktive 2009/73/ES nasprotujejo razlagi ustreznih nacionalnih določb za prenos, v skladu s katero se šteje, da je treba vsakič, ko pride v reguliranem sektorju, ki vsebuje sektorsko ureditev varstva potrošnikov, do ravnanja, ki je zajeto s pojmom „agresivna praksa“ v smislu členov 8 in 9 Direktive 2005/29/ES ali „v vseh okoliščinah agresivna“ praksa v smislu Priloge I k Direktivi 2005/29/ES, vseeno uporabiti splošno ureditev o nepoštenih praksah, in to kljub temu, da obstaja izčrpna sektorska ureditev, ki je bila sprejeta za varstvo (istih) potrošnikov in temelji na določbah prava Unije, pri čemer ureja iste „agresivne prakse“ in „v vseh okoliščinah agresivne“ prakse, vsekakor pa iste „nekorektne ali nepoštene prakse“?

9.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 338/8

1.

Ali „namen“„splošne“ Direktive 2005/29/ES (1), razumljene kot „varnostne mreže“ za varstvo potrošnikov ter, natančneje, uvodna izjava 10, člen 3(4) in člen 5(3) navedene direktive nasprotujejo nacionalni ureditvi, v skladu s katero presoja izpolnjevanja posameznih obveznosti iz sektorskih direktiv 2009/72/ES (2) in 2009/73/ES (3) izhaja iz varstva uporabnikov v okviru uporabe splošne Direktive 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah, s čimer je izključeno posredovanje sektorskega organa, pristojnega za preprečevanje kršitve sektorske direktive – v obravnavanem primeru AEEGSI –, vedno kadar lahko vključuje tudi osnovne informacije o nepošteni ali nezakoniti poslovni praksi?

2.

Ali je treba načelo specialnosti iz člena 3(4) Direktive 2005/29/ES razumeti kot načelo, ki ureja razmerje med ureditvami (splošna ureditev in sektorske ureditve), razmerja med predpisi (splošni in posebni predpisi) ali pa razmerja med organi, pristojnimi za regulacijo zadevnih sektorjev in nadzor nad njimi?

3.

Ali je mogoče šteti, da gre za pojem „nasprotja“ iz člena 3(4) Direktive 2005/29/ES le v primeru očitnega nasprotja med določbami zakonodaje o nepoštenih poslovnih praksah in drugimi predpisi, ki izhajajo iz evropskih predpisov, ki urejajo posebne vidike poslovnih praks, ali zadostuje, da je ureditev, določena z zadevnimi predpisi, v nasprotju z zakonodajo o nepoštenih poslovnih praksah, tako da povzroči kolizijo med predpisi v povezavi z istim dejanskim primerom?

4.

Ali se pojem predpisov Skupnosti iz člena 3(4) Direktive 2005/29/ES nanaša samo na določbe iz evropskih uredb in direktiv ter na predpise, na podlagi katerih so bile te neposredno prenesene, ali pa se vključijo tudi zakonodajne regulativne določbe, s katerimi se izvajajo načela evropskega prava?

5.

Ali načelo specialnosti iz uvodne izjave 10 in člena 3(4) Direktive 2005/29/ES, člen 37 Direktive 2009/72/ES ter člen 41 Direktive 2009/73/ES nasprotujejo razlagi ustreznih predpisov za prenos v nacionalno pravno ureditev, in sicer razlagi, da je treba vsakokrat, ko se v reguliranem sektorju, v katerem velja sektorska „potrošniška“ ureditev z dodelitvijo regulativnih in sankcijskih pristojnosti sektorskemu organu, ravnanje, ki ga je mogoče opredeliti kot „agresivno prakso“ v smislu členov 8 in 9 Direktive 2005/29/ES ali kot „v vseh okoliščinah agresivno prakso“ v smislu Priloge I k Direktivi 2005/29/ES, uporabiti splošno ureditev o nepoštenih poslovnih praksah, in to tudi če obstaja sektorska ureditev, ki je bila sprejeta za varstvo teh potrošnikov in temelji na predpisih prava Unije, ki celovito ureja navedene „agresivne prakse“ in „v vseh okoliščinah agresivne prakse“ ali pa navedene „nepoštene/nezakonite prakse“?

9.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 338/9

1.

Ali je zahteva po ohranjanju kamnitih grobnic, ki jo država članica določa za tistega, ki vloži zahtevek za enotno plačilo na površino in plačilo za kmetijske prakse, ki ugodno vplivajo na podnebje in okolje, in v primeru kršitve katere se naloži upravna kazen znižanja plačil za 3 %, določena v členu 39 Delegirane uredbe Komisije št. 640/2014 (1), v skladu s členom 93(1) in členom 94 Uredbe št. 1306/2013 (2) Evropskega parlamenta in Sveta ter z minimalnim standardom, določenim v njeni Prilogi II?

2.

Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen, ali mora tisti, ki je vložil zahtevek za enotno plačilo na površino in plačilo za kmetijske prakse, ki ugodno vplivajo na podnebje in okolje, v skladu s členom 72(1)(a), členom 91(1) in (2), členom 93(1) in členom 94 Uredbe št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta ter členom 4(1)(b), (c) in (e) Uredbe št. 1307/2013 (3) Evropskega parlamenta in Sveta upoštevati zahteve v zvezi z dobrim kmetijskim in okoljskim stanjem zemljišč na celotnem kmetijskem gospodarstvu – zato da se izogne upravni kazni – ali pa samo na kmetijski površini, za katero je vložil zahtevek za plačilo?

9.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 338/9

—

ugotovi, da je Republika Poljska, s tem da je sprejela prilogo h gozdnogospodarskemu načrtu za gozdnogospodarsko območje Białowieża, ne da bi se prepričala, da ne škoduje celovitosti območja, pomembnega za Skupnost, (OPS) in posebnega ohranitvenega območja (POO) PLC200004 Puszcza Białowieska (Beloveška pušča), kršila svoje obveznosti iz člena 6(3) Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (1) (v nadaljevanju: Direktiva o habitatih);

—

ugotovi, da je Republika Poljska, s tem da ni sprejela potrebnih ohranitvenih ukrepov, ki ustrezajo ekološkim zahtevam za naravne habitatne tipe iz Priloge I in vrste iz Priloge II Direktive o habitatih ter za ptiče, navedene v Prilogi I Direktive o pticah, in za redno pojavljajoče se selitvene vrste, ki niso navedene v tej Prilogi I, za katere sta bili ustanovljeni OPS in POO PLC200004 Puszcza Białowieska, kršila svoje obveznosti iz člena 6(1) Direktive o habitatih in člena 4(1) in (2) Direktive 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. novembra 2009 o ohranjanju prosto živečih ptic (2) (v nadaljevanju: Direktiva o pticah);

—

ugotovi, da je Republika Poljska, s tem da ni zagotovila strogega varstva za v Prilogi IV Direktive o habitatih navedene lesne hrošče (Cucujus cinnaberinus (škrlatni kukuj), Buprestis splendens, Phryganophilus ruficollis (rdečevratec) in Pytho kolwensis) – to je ni prepovedala njihovega namernega ubijanja in vznemirjanja ter poškodovanja ali uničevanja razmnoževališč na gozdnogospodarskem območju Białowieża –, kršila svoje obveznosti iz člena 12(1)(a) in (d) Direktive o habitatih;

—

ugotovi, da je Republika Poljska, s tem da ni zagotovila varstva v členu 1 Direktive o pticah navedenih vrst ptic, zlasti vrst Dendrocopos leucotos (belohrbti detel), Picoides tridactylus (triprsti detel), Glaucidium passerinum (mali skovik) in Aegolius funereus (koconogi čuk), oziroma ni zagotovila, da se jih v gozdnogospodarskem območju Białowieża ne ubija, da se jih v času razmnoževanja in vzreje mladičev ne vznemirja in da se njihovih gnezd in jajc namerno ne uničuje, poškoduje ali odstranjuje, kršila svoje obveznosti iz člena 5(b) in (d) Direktive o pticah;

—

Republiki Poljski naloži plačilo stroškov.

9.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 338/11

(a)

Ali morajo biti na podlagi Direktive Sveta 92/43/EGS (1) z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst, kakor je bila spremenjena (v nadaljevanju: Direktiva o habitatih), v izjavi o vplivih na območje Natura [NIS] opredeljeni vsi habitati in vrste, zaradi katerih je območje uvrščeno na seznam;

b)

ali je treba na podlagi Direktive o habitatih v izjavi o vplivih na območje Natura [NIS] opredeliti potencialni vpliv na vse vrste (in ne samo na zavarovane), ki vplivajo na zavarovani habitat in so njegov del, in v njej o njem razpravljati;

(c)

ali mora biti na podlagi Direktive o habitatih v izjavi o vplivih na območje Natura [NIS] izrecno obravnavan vpliv načrtovanega razvoja na zavarovane vrste in habitate na ozemlju POO, pa tudi na vrste in habitate izven njegovih meja;

(d)

ali mora biti na podlagi Direktive 2011/92/EU (2) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje, kakor je bila spremenjena, v izjavi o vplivih na okolje izrecno preverjeno, ali bo načrtovani razvoj znatno vplival na vrste, navedene v tej izjavi;

(e)

ali možnost, ki jo je v presoji vplivov na okolje upošteval in preučil nosilec projekta in/ali ki so si zanjo prizadevali nekateri deležniki in/ali ki jo je preučil pristojni organ, pomeni „glavno alternativo“ v smislu člena 5(3)(d) Direktive 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje, kakor je bila spremenjena, čeprav jo je nosilec projekta zavrnil že v zgodnji fazi;

(f)

ali bi morala na podlagi Direktive 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje, kakor je bila spremenjena, presoja vplivov na okolje vsebovati dovolj informacij o vplivih vsake alternative na okolje, tako da bi bila omogočena primerjava med okoljsko zaželenostjo različnih alternativ; in/ali da mora biti v izjavi o vplivih na okolje izrecno navedeno, kako so bili upoštevani vplivi alternativ na okolje;

(g)

ali se zahteva iz člena 5(3)(d) Direktive 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje, kakor je bila spremenjena, da mora biti odločitev nosilca projekta za izbiro opravljena „z upoštevanjem vplivov na okolje“, uporablja le za izbrano možnost ali tudi za glavne preučene alternative, zaradi česar je treba pri analizi teh možnosti obravnavati njihove vplive na okolje;

(h)

ali je to, da je mogoče podrobnosti glede gradbene faze (kot je položaj gradbišča in dovozne ceste) določiti po pridobitvi soglasja, združljivo s cilji Direktive o habitatih, in če je, ali pristojni organ lahko odloči, da lahko te podrobnosti določi nosilec projekta z enostransko odločitvijo v okviru soglasja za izvedbo, in sicer tako, da jih ta pristojnemu organu uradno sporoči, ne pa, da jih slednji odobri;

(i)

ali je pristojni organ na podlagi Direktive o habitatih dolžan pojasniti, v kakšnem obsegu je znanstveno mnenje, ki mu je bilo predloženo, naklonjeno pridobitvi dodatnih informacij pred odobritvijo soglasja za izvedbo, in to dovolj natančno in jasno, da se razblini vsakršen dvom o pomenu in učinku takega mnenja;

(j)

ali je mora pristojni organ na podlagi Direktive o habitatih obrazložiti oziroma podrobno obrazložiti, zakaj je zavrnil ugotovitev svojega inšpektorja, da je treba pred odobritvijo soglasja za izvedbo pridobiti dodatne informacije ali opraviti znanstveno študijo; in

(k)

ali mora pristojni organ, ko opravlja ustrezno presojo, na podlagi Direktive o habitatih vsak element svoje odločbe podrobno in izrecno obrazložiti?

9.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 338/12

—

Naj se ugotovi, da Italijanska republika s tem, da ni sprejela vseh potrebnih ukrepov, da bi se v skladu s členoma 7(g) in 13 Direktive Sveta 1999/31/ES z dne 26. aprila 1999 o odlaganju odpadkov na odlagališčih (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 4, str. 228), čim prej zaprla odlagališča, ki niso pridobila dovoljenja za nadaljnje obratovanje na podlagi člena 8 te direktive, oziroma s tem, da ni sprejela vseh potrebnih ukrepov za zagotovitev skladnosti z zahtevami iz navedene direktive za odlagališča, ki so pridobila dovoljenje za nadaljnje obratovanje, razen zahtev iz Priloge I k navedeni direktivi, ni izpolnila obveznosti iz člena 14(b), drugi stavek, in člena 14(c) te direktive v zvezi z odlagališči v: 1) Aviglianu (kraj Serre Le Brecce); 2) Ferrandini (kraj Venita); 3) Genzanu di Lucania (kraj Matinella); 4) Latronicu (kraj Torre); 5) Laurii (kraj Carpineto); 6) Maratei (kraj Montescuro); 7) Moliternu (kraj Tempa La Guarella); 8) Potenzi (kraj Montegrosso-Pallareta: zaprtje tega odlagališča je bilo predvideno za september 2016); 9) Potenzi (kraj Montegrosso-Pallareta), odlagališče, za katero je bilo izjavljeno, da se nikoli ni uporabljalo; 10) Rapolli (kraj Albero in Piano); 11) Roccanovi (kraj Serre); 12) Sant’Angelu Le Fratte (kraj Farisi); 13) Campotostu (kraj Reperduso); 14) Capistrellu (kraj Trasolero); 15) Francavilli (Valle Anzuca); 16) L’Aquili (kraj Ponte delle Grotte); 17) Andrii (D’Oria G.& C. s.n.c); 18) Canosi (CO.BE.MA); 19) Biscegliu (CO.GE.SER); 20) Andrii (F.lli Acquaviva); 21) Traniju (BAT-Igea s.r.l.); 22) Torviscosi (Società Caffaro);

—

naj se ugotovi, da Italijanska republika s tem, da ni sprejela vseh potrebnih ukrepov, da bi se v skladu s členoma 7(g) in 13 Direktive Sveta 1999/31/ES z dne 26. aprila 1999 o odlaganju odpadkov na odlagališčih čim prej zaprla odlagališča, ki niso pridobila dovoljenja za nadaljnje obratovanje na podlagi člena 8 navedene direktive, ni izpolnila obveznosti iz člena 14(b), drugi stavek, te direktive v zvezi z odlagališči v: 23) Atelli (kraj Cafaro); 24) Corletu Perticari (kraj Tempa Masone); 25) Marsicu Nuovu (kraj Galaino); 26) Materi (kraj La Martella); 27) Pescopaganu (kraj Domacchia); 28) Rioneru in Volture (kraj Ventaruolo); 29) Salandri (kraj Piano del Governo); 30) San Mauru Forte (kraj Priati); 31) Senisu (kraj Palomabara); 32) Titu (kraj Aia dei Monaci); 33) Titu (kraj Valle del Forno); 34) Capestranu (kraj Tirassegno); 35) Castellaltu (kraj Colle Coccu); 36) Castelvecchiu Calvisiu (kraj Termine); 37) Corfiniu (kraj Cannucce); 38) Corfiniu (kraj Case querceto); 39) Moscianu S. Angelo (kraj Santa Assunta); 40) S. Omeru (kraj Ficcadenti); 41) Montecorvinu Puglianu (kraj Parapoti); 42) San Bartolomeu in Galdo (kraj Serra Pastore); 43) Triviganu (ex Cava Zof); 44) Torviscosu (kraj La Valletta);

—

Republiki Italiji naj se naloži plačilo stroškov postopka.

9.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 338/14

1.

Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

2.

Odločitev o stroških se pridrži.

9.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 338/14

1.

Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

2.

Odločitev o stroških se pridrži.

9.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 338/15

1.

Izvršitev odločbe Evropske komisije z dne 13. julija 2016, sprejete v skladu z Uredbo (ES) št. 1049/2001, v zvezi s prošnjo za dostop do dokumentov, evidentirano pod opravilno številko GestDem2015/5711, se odloži v delu, v katerem je s to odločbo odobren dostop do dokumentov, ki izvirajo iz Republike Malte.

2.

Odločitev o stroških se pridrži.

9.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 338/15

—

izpodbijano odločbo z dne 8. maja 2017, s katero je bilo odločeno, da je ponudba tožeče stranke v postopku EIGE/2017/OPER/04 „Pohabljanje ženskih spolovil: ocena tveganja za dekleta“ neuspešna, in poznejšo odločbo, s katero je bilo odločeno, da je ponudba drugega ponudnika uspešna in da se pogodba sklene z njim, razglasi za nično;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov, ki so nastali tožeči stranki, in 8 % obresti ali, podredno, prisodi odškodnino in nadomestilo v višini 8 %;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov tega postopka.

1.

S prvim tožbenim razlogom zatrjuje kršitev načela enakega obravnavanja, načela preglednosti, načela ravnanja z določeno skrbnostjo, obveznosti spoštovanja zaupnosti in domnevno očitno napako pri presoji.

2.

Z drugim tožbenim razlogom se zatrjuje protislovna obrazložitev in kršitev načela sorazmernosti pri obravnavi ponudbe tožeče stranke.

3.

S tretjim tožbenim razlogom se zatrjuje kršitev pravice do dobrega upravljanja.

9.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 338/16

—

ugotovi, da je SRB kršil evropsko pravo s sprejetjem sklepa SRB/EES/2017/08, ki je bil sprejet na izvršni seji 7. junija 2017, in ki določa shemo za reševanje v zvezi s finančno institucijo Banco Popular Español, A.S.;

—

in, zato, z učinkom ex tunc za ničen razglasi ta akt ter poznejše izvedbene akte, ki bi jih sprejel SRB.

9.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 338/17

—

izpodbijani sklep razglasi za ničen;

—

razglasi, da sta člena 18 in 29 Uredbe (EU) št. 806/2014 nezakonita in da se ne uporabita;

—

Enotnemu odboru za reševanje naloži plačilo stroškov.

9.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 338/17

—

izpodbijano odločbo razveljavi;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

—

Kršitev člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009.

9.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 338/18

—

razveljavi odločbo prvega odbora za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino z dne 25. maja 2017 (pritožba št. R 1870/2016-1) in s popravo zavrne varstvo znamke druge stranke v postopku pred odborom;

podredno

—

razveljavi odločbo prvega odbora za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino z dne 25. maja 2017 (pritožba št. R 1870/2016-1) in zadevo vrne v odločanje Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino;

alternativno

—

razveljavi odločbo prvega odbora za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino z dne 25. maja 2017 (pritožba št. R 1870/2016-1)

—

Kršitev člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009.

9.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 338/19

—

Izvedbeno uredbo Komisije (EU) št. 2017/993 z dne 12. junija 2017 o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 329/2007 o omejevalnih ukrepih proti Demokratični ljudski republiki Koreji (UL 2017, L 149, str. 67) in Sklep Sveta (SZVP) 2017/994 z dne 12. junija 2017 o spremembi Sklepa (SZVP) 2016/849 o omejevalnih ukrepih proti Demokratični ljudski republiki Koreji (UL 2017, L 149, str. 75) razglasi za nična v delu, v katerem je z njima ime tožeče stranke vključeno na seznam oseb, za katere veljajo omejevalni ukrepi;

—

toženima strankama naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: toženi stranki nista podali pravilne ali zadostne obrazložitve za vključitev tožeče stranke na seznam.

2.

Drugi tožbeni razlog: toženi stranki sta storili očitno napako pri presoji, ker sta menili, da so bila v primeru tožeče stranke izpolnjena merila za njeno vključitev v izpodbijana akta; za tako vključitev ni dejanske podlage.

3.

Tretji tožbeni razlog: toženi stranki sta zlorabili pooblastila, ker sta želeli izničiti učinkovitost pravice tožeče stranke do učinkovitega pravnega sredstva v zvezi z njeno vključitvijo na podlagi člena 230 PDEU in/ali sta kršili pravico tožeče stranke do enakega obravnavanja.

4.

Četrti tožbeni razlog: toženi stranki sta kršili pravico tožeče stranke do obrambe, ker ji pred vnovično vključitvijo na seznam nista predložili dokazov, na katere sta se oprli.

5.

Peti tožbeni razlog:toženi stranki sta kršili zakonodajo o varstvu podatkov.

6.

Šesti tožbeni razlog: toženi stranki sta neutemeljeno ali nesorazmerno kršili temeljne pravice tožeče stranke, vključno s pravico do varstva lastnine, poslovne dejavnosti in ugleda.

9.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 338/19

—

Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2017/993 z dne 12. junija 2017 o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 329/2007 o omejevalnih ukrepih proti Demokratični ljudski republiki Koreji (UL 2017, L 149, str. 67), Sklep Sveta (SZVP) 2017/994 z dne 12. junija 2017 o spremembi Sklepa (SZVP) 2016/849 o omejevalnih ukrepih proti Demokratični ljudski republiki Koreji (UL 2017, L 149, str. 75), Izvedbeni sklep Sveta (SZVP) 2017/1459 z dne 10. avgusta 2017 o izvajanju Sklepa (SZVP) 2016/849 o omejevalnih ukrepih proti Demokratični ljudski republiki Koreji (UL 2017, L 208, str. 38) in Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2017/1457 z dne 10. avgusta 2017 o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 329/2007 o omejevalnih ukrepih proti Demokratični ljudski republiki Koreji (UL 2017, L 208, str. 33) razglasi za nične v delu, v katerem je z njimi ime tožeče stranke vključeno na seznam subjektov, za katere veljajo omejevalni ukrepi.

—

toženima strankama naloži plačilo stroškov tožeče stranke.

1.

Prvi tožbeni razlog: toženi stranki nista podali pravilne ali zadostne obrazložitve za vključitev tožeče stranke na seznam.

2.

Drugi tožbeni razlog: toženi stranki sta storili očitno napako pri presoji, ker sta menili, da so bila v primeru tožeče stranke izpolnjena merila za njeno vključitev v izpodbijana akta; za tako vključitev ni dejanske podlage.

3.

Tretji tožbeni razlog: toženi stranki tožeči stranki pred njeno vnovično vključitvijo na seznam nista predložili dokazov, ki bi utemeljevali njuno odločitev za njeno vnovično na seznam ali s katerimi bi se utemeljilo, zakaj Evropska unija izvaja njeno uvrstitev na seznam ZN, s čimer se kršita pravica tožeče stranke do obrambe in pravica do učinkovitega sodnega varstva.

4.

Četrti tožbeni razlog: toženi stranki nista izpolnili svojih obveznosti, ko sta se odločili, da ime tožeče stranke vključita na seznam po njeni uvrstitvi na seznam ZN.

5.

Peti tožbeni razlog: toženi stranki sta zlorabili pooblastila, ker sta želeli izničiti učinkovitost pravice tožeče stranke do učinkovitega pravnega sredstva v zvezi z njeno vključitvijo na podlagi člena 230 PDEU in/ali sta kršili pravico tožeče stranke do enakega obravnavanja.

6.

Šesti tožbeni razlog: toženi stranki sta kršili zakonodajo o varstvu podatkov.

7.

Sedmi tožbeni razlog: toženi stranki sta neutemeljeno ali nesorazmerno kršili temeljne pravice tožeče stranke, vključno s pravico do varstva lastnine, poslovne dejavnosti in ugleda.

9.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 338/20

—

Sklep Komisije C(2017) 3220 final z dne 29. maja 2017 o nedavčnih ukrepih pomoči SA.43145 (2016/FC), ki jih je Nemčija izvedla v korist družbe Jugendherberge Berlin Ostkreuz gGmbH (in drugih) (UL 2017, C 193, str. 1), razglasi za ničen; in

—

Komisiji naloži plačilo stroškov postopka.

—

Komisija naj bi kršila postopkovne pravice tožeče stranke, ker naj bi sklep, zoper katerega je vložena tožba, sprejela že po predhodnem pregledu, čeprav bi morala začeti formalni postopek preiskave. Tožeča stranka se v zvezi s tem sklicuje na to, da bi Komisija ob pravilnem pregledu informacij in navedb, ki jih je imela na voljo, morala imeti dvome o združljivosti nedavčnih ukrepov pomoči, ki jih je Nemčija nezakonito izvedla v korist družbe Jugendherberge Berlin Ostkreuz gGmbH (in drugih).

—

Tožeča stranka poleg tega graja, da je Komisija s tem, ko informacij in navedb, s katerimi so utemeljeni ti dvomi, v sklepu, ki je predmet te tožbe, ni obravnavala oziroma ni zadostno obravnavala ali jih je v bistvenih delih ob tem napačno obravnavala, kršila svojo obveznost obrazložitve v skladu s členom 296, drugi odstavek, PDEU.

9.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 338/21

—

izpodbijano odločbo razveljavi;

—

EUIPO naloži plačilo stroškov.

—

Kršitev člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009.

9.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 338/22

9.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 338/23