27.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 280/1

—

ob upoštevanju sporočila Evropske komisije o njenem delovnem programu za leto 2013 (1),

—

ob upoštevanju resolucije Odbora regij z dne 30. novembra 2012 o prednostnih nalogah Odbora regij za leto 2013 glede na zakonodajni in delovni program Evropske komisije (2),

—

ob upoštevanju Protokola o sodelovanju med Evropsko komisijo in Odborom regij z dne 16. februarja 2012,

1.

razume leto 2014 kot prelomno za Evropsko unijo, saj bo zaznamovano z volitvami v Evropski parlament, imenovanjem nove Evropske komisije, začetkom programskega obdobja 2014–2020 – na podlagi novega večletnega finančnega okvira, vmesnim pregledom strategije Evropa 2020 ter nadaljnjimi prizadevanji za dokončanje in poglobitev ekonomske in monetarne unije;

2.

meni, da bodo ključni izzivi za EU v letu 2014 naslednji: ustvarjanje rasti in delovnih mest s prehodom evropskih gospodarstev na trajnostno rast v prihodnosti z nizkimi emisijami ogljika, krepitev državljanstva EU, zlasti v odločilnem trenutku evropskih volitev, ter obnovitev zaupanja v evropski projekt, da se podpre "demokratična legitimnost" EU, kar zahteva nadaljnja prizadevanja za zaščito temeljnih vrednot EU pred poplavo populističnih in protidemokratičnih sil;

3.

izraža zaskrbljenost, ker bi lahko bližajoči se konec mandata vplival na intenzivnost dejavnosti Evropske komisije, medtem ko so na številnih področjih potrebni nujni ukrepi;

4.

opozarja, da bo Odbor regij ob svoji 20. obletnici začel proces razmisleka o tem, kako okrepiti svojo institucionalno in politično vlogo;

5.

poziva Evropsko komisijo, naj predloži poročilo o stanju tekočih pogajanj o prihodnosti Evrope, vključno z rezultati razprav z državljani v okviru evropskega leta državljanov 2013; tudi v okviru razprave o "ponovnem povezovanju z državljani" spodbuja Evropsko komisijo, naj že leta 2014 začne s pripravo poročila o uporabi uredbe o evropski državljanski pobudi.

6.

poziva Komisijo, naj čim prej predstavi predloge o osnutku uredbe o uvedbi enotnega mehanizma za reševanje in o nadaljnjih ukrepih na podlagi priporočil skupine na visoki ravni za strukturno reformo bančnega sektorja;

7.

poziva Evropsko komisijo, naj pripravi predlog za revizijo sistema trojke, da se zagotovita demokratičen nadzor in odgovornost trojke Evropskemu parlamentu;

8.

poziva, naj se znova začnejo pogajanja o direktivi o sistemih zajamčenih vlog, hkrati pa naj se pripravi predlog direktive o vzpostavitvi okvira za okrevanje in reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij;

9.

opozarja na uspešno uvedbo projektnih obveznic na trgu v okviru tekoče pilotne faze ter poziva k razširitvi te pobude na celotno obdobje naslednjega večletnega finančnega okvira (2014–2020) in na druga področja politike, poleg energije, prometa in telekomunikacijskih infrastruktur; predlaga razširitev obsega sodelovanja na mala in srednje velika podjetja (MSP), da se regionalni naložbeni skladi usmerijo v MSP in da se podpre evropski sektor tveganega kapitala, ki temelji na regijah;

10.

spodbuja Evropsko komisijo, naj v okviru svojega letnega poročila o javnih financah v evropski monetarni uniji še naprej spremlja stanje in razvoj javnih financ na regionalni in lokalni ravni.

11.

meni, da je dosedanje nezadovoljivo stanje na področju strategije Evropa 2020 posledica ne zgolj gospodarske krize in pomanjkanja ambicij držav članic, temveč tudi premajhne vključenosti lokalnih in regionalnih oblasti v oblikovanje in izvajanje strategije splošneje pa tudi pomanjkanja resnične teritorialne razsežnosti v strategiji Evropa 2020;

12.

poziva Komisijo, naj čim prej zagotovi okvir za vmesni pregled strategije Evropa 2020 ter s tem preseže svojo izraženo namero za uvedbo metodologije;

13.

opozarja, da stalno spremlja napredek pri vseh vodilnih pobudah strategije Evropa 2020 in da že pripravlja vmesno oceno z lokalnega in regionalnega vidika;

14.

izraža obžalovanje, da se niti letni pregled rasti 2013 niti priporočila za posamezne države članice ne sklicujejo na potrebo po krajevnem pristopu in partnerstvu na več ravneh pri izvajanju strategije Evropa 2020, ter poziva Evropsko komisijo, da izpolni svoje obveznosti in tako zagotovi, da države članice oblikujejo partnerstva z lokalnimi in regionalnimi oblastmi pri pripravi in izvajanju nacionalnih programov reform.

15.

spodbuja Evropsko komisijo, naj pri delovanju enotnega trga opredeli in prednostno obravnava tista področja, na katerih bo najverjetneje prišlo do ustvarjanja inovacij in kakovostnih delovnih mest;

16.

spodbuja Evropsko komisijo, naj pripravi predloge za evropsko industrijsko politiko kot enega od stebrov evropskega projekta, ki bo obravnavana kot resnična politična prednostna naloga na enaki politični ravni kot kohezija, infrastruktura in kmetijstvo;

17.

podpira predlog Evropskega parlamenta o ustanovitvi usmerjevalne skupine za industrijsko politiko, da se povežejo evropske, nacionalne, regionalne in lokalne pristojnosti in viri, ki so trenutno razpršeni po vseh ravneh in sektorjih;

18.

poziva Evropsko komisijo, naj se uradno posvetuje z OR v zvezi s pripravo novih smernic o uporabi pravil EU o državni pomoči;

19.

spodbuja Evropsko komisijo, naj podpira razvoj regionalnih načrtov za inovacije, vključno z industrijskim razvojem;

20.

poziva Komisijo, naj sprejme nadaljnje ukrepe v zvezi s sporočilom o akcijskem načrtu za podjetništvo 2020, tako da dodatno preuči dejanske ovire, s katerimi se soočajo mladi podjetniki, ter spodbuja dodatne čezmejne izmenjave in možnosti zanje.

21.

ponavlja svoj poziv Evropski komisiji, naj pripravi belo knjigo o teritorialni koheziji, v kateri bi preučila povezave med teritorialno agendo 2020 in strategijo Evropa 2020 kot tudi naknadno oceno teritorialnega učinka kohezijske politike v obdobju 2007–2013;

22.

poziva Evropsko komisijo, naj poroča o tem, ali so bile regionalne in lokalne oblasti v skladu z načeloma partnerstva in upravljanja na več ravneh, vključenima v uredbo o skupnih določbah, ter kodeksom ravnanja glede partnerstva pravočasno in strukturirano vključene v pripravo sporazumov o partnerstvu in operativnih programov za obdobje 2014–2020;

23.

poziva Evropsko komisijo, naj objavi praktična in enostavna navodila za lokalne akterje o tem, kako uporabljati nove strukturne sklade po tem, ko bodo sprejete nove uredbe;

24.

izraža resno zaskrbljenost, ker za pobudo za zaposlovanje mladih ni namenjenih zadosti sredstev med celotnim prihodnjim programskim obdobjem in so sredstva usmerjena v leti 2014 in 2015, zaradi česar je vprašljiva trajnost in učinkovitost te pobude; zato zlasti poziva k spremembi člena 9(f) uredbe o večletnem finančnem okviru, da se odpravi izrecna omejitev nove proračunske postavke za to pobudo na 3 milijarde EUR. To bi bilo še toliko bolj potrebno za to, da se prepreči, da bi po letu 2016 programe, ki so bistvenega pomena za kohezijo, kot so programi čezmejnega sodelovanja ali elementi instrumenta za povezovanje Evrope, prenesli na konec proračunskega obdobja;

25.

bo sodeloval z Evropsko komisijo pri vključevanju EZTS v politike EU, kakor je navedeno v veljavnem sporazumu med obema institucijama, ter poziva Evropsko komisijo, naj spodbuja uporabo EZTS pri izvajanju sosedske politike; OR bo preučil možnosti vzpostavitve EZTS s sosedskimi partnerskimi državami prek skupščine ARLEM in konference CORLEAP;

26.

poziva Komisijo, naj pripravi sporočilo o mobilnosti v regijah, ki imajo geografske in demografske težave.

27.

z vidika visoke stopnje brezposelnosti v številnih državah članicah, ki je zlasti močno prizadela mlade, podpira prizadevanja v okviru jamstva za mlade ter spodbuja Evropsko komisijo, naj še naprej ukrepa na tem področju in poroča o napredku v letu 2014;

28.

poziva Evropsko komisijo, naj predlaga pakt za socialne naložbe, kot je zahteval tudi Evropski parlament;

29.

izraža prepričanje, da je za dejavnosti v okviru socialnega gospodarstva potrebna večja pravna gotovost, in v tej zvezi poziva k sprejetju statuta evropske vzajemne družbe;

30.

glede na potencial MSP za ustvarjanje delovnih mest na lokalni in regionalni ravni ter zaradi zagotavljanja pomoči MSP pri njihovem soočanju z nenehno krizo poziva Evropsko komisijo, naj še dodatno spodbudi finančne institucije k dajanju posojil MSP in vlaganju vanje kot načinu za zagotavljanje njihovega preživetja in spodbujanje njihove rasti. Zato pričakuje, da bodo na junijskem zasedanju Evropskega sveta sprejeti predlogi za novi "naložbeni načrt", in spodbuja nove naložbe v odprte inovacije in ustanavljanje novih podjetij;

31.

poziva Komisijo, naj si v okviru novega programa ustreznosti in uspešnosti predpisov še naprej prizadeva za poenostavitev in zmanjšanje regulativne obremenitve za MSP ter se redno posvetuje z MSP, da ugotovi, kateri zakoni in področja zakonodaje EU se jim zdijo najbolj obremenjujoči (pobuda "deset najpomembnejših" (Top Ten));

32.

poziva Komisijo, naj oblikuje nov politični pristop, usmerjen v podjetništvo in strategije pametne specializacije ter v podjetniški proces iskanja na vseh ravneh izobraževanja – v osnovnih in poklicnih šolah ter na univerzah; poudarek je treba dati temu, kako lahko Evropejci – lokalni in regionalni predstavniki, gospodarstveniki in novi podjetniki – sodelujejo z osnovnošolci, da že v zgodnjem otroštvu razvijejo podjetniške sposobnosti pri svojih odnosih in vsakodnevnih dejavnostih;

33.

poziva Komisijo, naj pripravi predlog o obveščanju delavcev in posvetovanju z njimi ter predvidevanju in upravljanju prestrukturiranja, kot je v svoji resoluciji z dne 15. januarja 2013 predlagal Evropski parlament;

34.

poziva Komisijo, naj poroča o izvajanju direktive o zamudah pri plačilih na nacionalnih, regionalnih in lokalnih ravneh upravljanja.

35.

poziva Evropsko komisijo in države članice, naj še naprej sodelujejo z lokalnimi in regionalnimi oblastmi pri oblikovanju in izvajanju politik na področju pravosodja in notranjih zadev ter zlasti migracij in azila, kot tudi v boju proti korupciji in organiziranemu kriminalu ter zaščiti žrtev;

36.

znova poudarja svojo zavezo k strateškemu partnerstvu, ki ga je Evropska komisija predlagala leta 2012 prek spremenjenega evropskega programa za vključevanje državljanov tretjih držav in političnega dialoga v okviru evropskega foruma za vključevanje; poziva Komisijo, naj vztraja pri uporabi teritorialnih paktov na tem področju politike, kakor je predlagala v svojem spremenjenem evropskem programu za vključevanje.

37.

poziva Evropsko komisijo, naj spremeni Direktivo 2004/18/ES o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil tako, da bo lahko "lokalni proizvod" standardno merilo pri razpisih – na primer za dobavo hrane šolam, domovom za ostarele in javnim institucijam (3);

38.

poziva, da se skrbno ocenijo teritorialni učinki vseh predlogov o mehanizmih za regulacijo trgov v kmetijstvu, vključno z dvostranskimi trgovinskimi sporazumi in sporazumi o partnerstvu, in da se preveri, da ti predlogi niso v nasprotju s ciljem teritorialne kohezije, zapisanem v Lizbonski pogodbi;

39.

poziva Komisijo, naj predlaga evropsko strategijo za razvoj podeželja, da se ponovno uravnotežijo viri v korist podeželskih območij, katerih raven razvoja je pod povprečjem Skupnosti;

40.

poudarja, da sta potrebna dobro izvajanje novega regionaliziranega pristopa k odločanju v okviru spremenjene skupne ribiške politike (SRP), pri čemer se odločitve sprejemajo na ravni morskih bazenov in ne v okviru sedanjega mikroupravljanja na ravni EU, ter boljša vključenost vseh deležnikov; izraža zaskrbljenost, ker Komisija uporablja delegirane akte, saj bi bilo treba preprečiti takšno uporabo na račun posebnih značilnosti posameznega ribiškega in morskega območja.

41.

opozarja, da mora imeti prehod na oskrbo z energijo iz obnovljivih virov ključno vlogo v okviru podnebne in energetske politike EU; zato Evropsko komisijo poziva, naj predlaga pravno zavezujoče povečanje cilja do leta 2030 in vmesne cilje do leta 2040, pri čemer naj bi do leta 2050 dosegli 100-odstotni delež obnovljivih virov energije;

42.

poziva Evropsko komisijo, naj v letu 2014 uvede dodatne pobude v okviru načrta za učinkovito rabo virov (4) in na primer poleg vodilnega kazalnika produktivnosti virov za merjenje glavnega cilja načrta – izboljšanja gospodarske uspešnosti z zmanjšanjem pritiska na naravne vire –določi dodatne kazalnike učinkovite rabe virov in novega vodilnega kazalnika naravnega kapitala in vplivov uporabe virov na okolje ter zasleduje cilj, ki temelji na teh kazalnikih, da se omogoči neprestano in poceni merjenje napredka pri izboljšanju učinkovite rabe virov; znova poziva Evropsko komisijo, naj pospeši ukrepe za določitev zavezujočih ciljev glede zelenih javnih naročil, pri tem pa upošteva, da so pri javnem naročanju pomembni tudi drugi dejavniki (5);

43.

poziva Evropsko komisijo, naj zagotovi, da bo leta 2014 pri pregledu zakonodaje o odpadkih in obstoječih ciljev za preprečevanje nastajanja, ponovno uporabo, recikliranje, predelavo in preusmeritev z odlagališč upoštevano predhodno mnenje Odbora na zaprosilo Evropske komisije o tem vprašanju; pregled bi moral upoštevati "zastavljene cilje" iz načrta za učinkovito rabo virov, kar bo utrlo pot gospodarstvu, temelječemu na ponovni uporabi in recikliranju s skoraj ničelno stopnjo preostalih odpadkov; poziva, da se v okviru pregleda 2014 posebna pozornost nameni plastičnim odpadkom;

44.

kot nadaljevanje zelene knjige poziva Evropsko komisijo, naj zagotovi nov ambiciozen okvir za podnebje in energijo za obdobje do leta 2030; v tem okviru je treba posebej predvideti višje stopnje sofinanciranja EU za infrastrukturne projekte, ki podpirajo cilje na področju podnebnih sprememb in so močno povezani s podnebjem;

45.

poziva Komisijo, naj pripravi strategijo o energetski revščini, ki naj jo dopolni z ustreznimi predlogi, vključno z vseevropsko opredelitvijo energetske revščine;

46.

poziva Evropsko komisijo, naj si prizadeva za spodbujanje energetske učinkovitosti ter predlaga zavezujoče nacionalne cilje v zvezi z energetsko učinkovitostjo, k temu pa priloži natančno oceno proračunskih posledic ter sveženj finančnih ukrepov; znova poudarja potrebo po izvajanju politike na tem področju, da se spoštuje načelo partnerstva ter upošteva pristop upravljanja na več ravneh.

47.

poziva Evropsko komisijo, naj začne in dokonča različna vrednotenja, predvidena v okviru strategije za boljšo pravno ureditev in zlasti programa REFIT, ter ponovno opozarja, da je pripravljen k temu prispevati prek svojih mrež za posvetovanje;

48.

poziva Evropsko komisijo, naj zagotovi, da bo teritorialna ocena učinka na nekaterih področjih politike izvedljiva in zavezujoča; znova poudarja svojo pripravljenost za tesno sodelovanje s Komisijo na tem področju ter priporoča, da generalni direktorat za regionalno in mestno politiko postane enotna kontaktna točka za teritorialno oceno učinka;

49.

poziva Komisijo, naj Odboru predloži predloge za sodelovanje na področju posvetovanja z regionalnimi in lokalnimi oblastmi v predzakonodajni fazi (člen 2 Protokola o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti) in na področju skladnosti z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti.

50.

poziva Evropsko komisijo, naj izboljša regulativni okvir EU za kulturne in ustvarjalne sektorje ter se pri tem osredotoči na poenostavitev in dostop do financiranja. Kulturo in ustvarjalnost je treba bolj vključiti v strategijo Evropa 2020;

51.

poziva Evropsko komisijo, naj po sprejetju svežnja ukrepov za naložbe v inovacije jasno opredeli in poudari vlogo lokalnih in regionalnih oblasti v okviru programov in projektov javno-zasebnih partnerstev. Regije in mesta so ključni akterji pri ustvarjanju ustreznih okvirnih pogojev za inovativna okolja. Kot posredniki na svojem območju povezujejo glavne akterje inovacijskega trikotnika, mešanico akademikov, univerz, raziskovalnih akterjev, industrije in podjetij;

52.

poudarja, da je treba pripraviti sporočilo o strategiji za trajnosten in konkurenčen kulturni turizem kot način za podporo novim možnostim zaposlovanja ter spodbujanje lokalnih in regionalnih gospodarstev; takšna strategija bi lahko zagotovila skupen okvir za spodbujanje in financiranje arhitekturne, etnografske in industrijske dediščine evropskih regij.

53.

priznava namero Evropske komisije, da poglobi sodelovanje z OR pri krepitvi lokalne in regionalne razsežnosti v širitvenem procesu; v zvezi s tem poziva k razmisleku v letnih poročilih o napredku pri širitvi;

54.

poziva Komisijo, naj preuči dodatne možnosti razširitve instrumenta za lokalno upravo na lokalne oblasti v državah vzhodnega partnerstva in evro-sredozemskega partnerstva (Euromed);

55.

poziva Evropsko komisijo in Svet, naj v novem časovnem načrtu vzhodnega partnerstva ohranita pristop "več za več", pri čemer je treba pobudo obravnavati bolj kot instrument za uporabo preobrazbene moči prispevka Evropske unije ter za vključevanje lokalnih in regionalnih oblasti v izvajanje pobude;

56.

z vidika sodelovanja v okviru evro-sredozemskega partnerstva pozdravlja poudarek, ki se namenja regionalnemu razvoju, ter izraža željo, da se skupščina ARLEM vključi v tako imenovane pilotne projekte regionalnega razvoja;

57.

znova poudarja, da v celoti podpira razglasitev leta 2015 za evropsko leto razvoja, da se zagotovi nadaljnje ukrepanje na področju razvojnih ciljev tisočletja, ter pozdravlja proces razmisleka, ki ga je o prihodnjem globalnem pristopu k razvoju uvedla Evropska komisija; poziva Komisijo, naj obrani splošni okvir za razvojne cilje tisočletja za obdobje po letu 2015, ki združuje tri razsežnosti trajnostnega razvoja: gospodarsko, socialno in okoljsko;

58.

verjame, da se bodo njegova priporočila ustrezno upoštevala pri pripravi delovnega programa Komisije za leto 2014, in predsedniku Odbora regij nalaga, naj to resolucijo predloži predsednikom Evropske komisije, Evropskega parlamenta in Evropskega sveta, litovskemu predsedstvu Sveta EU ter prihodnjemu grškemu in italijanskemu predsedstvu.

27.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 280/6

—

ob upoštevanju resolucije OR z dne 1. februarja 2013 o trajnostni prihodnosti za ekonomsko in monetarno unijo (EMU), (1)

—

ob upoštevanju sporočil Komisije Predhodno usklajevanje načrtov za pomembne reforme ekonomske politike (COM(2013) 166 final) in Uvedba instrumenta za konvergenco in konkurenčnost (COM(2013) 165 final), ki sta bili objavljeni 20. marca 2013,

—

ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 23. maja 2013o prihodnjih zakonodajnih predlogih za ekonomsko in monetarno unijo: odziv na sporočili Komisije (2013/2609(RSP)),

—

ob upoštevanju končnih sklepov Evropskega sveta z dne 27. in 28. junija 2013,

—

ob upoštevanju načel subsidiarnosti in sorazmernosti,

—

opozarja na načela in cilje ekonomske in monetarne unije, kot jih določata člena 3 in 120 PDEU;

—

poudarja, da mora imeti izvajanje že sprejetih ukrepov prednost pred kakršnimi koli novimi predlogi, in se strinja z Evropskim parlamentom, da mora vsakršna nova zakonodajna pobuda imeti jasno dodano vrednost v primerjavi z veljavnimi instrumenti;

—

poudarja, da je treba pri vseh odločitvah o razvoju EMU v celoti priznati vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri podpiranju gospodarstva ter spodbujanju zaposlovanja in rasti ter to vlogo, če je mogoče, še krepiti;

—

meni, da so predlogi glede enotnega nadzornega mehanizma z osrednjo vlogo Evropske centralne banke in reformo vloge Evropskega bančnega organa napredek na poti do večje preglednosti in večje demokratične odgovornosti;

—

pozdravlja poziv, ki ga je Evropski svet na zasedanju 27. in 28 junija 2013 naslovil na Komisijo, naj čim prej predstavi svoje predloge v zvezi s predlogom uredbe o vzpostavitvi enotnega reševalnega mehanizma, in podpira namero, da se sprejme ustrezna zakonodaja pred koncem sedanjega zakonodajnega obdobja;

—

pričakuje, da bo Evropska komisija v svojem predlogu o predhodnem usklajevanju, ki naj bi bil objavljen jeseni 2013, jasno opisala razliko med tem usklajevanjem ter drugimi instrumenti in mehanizmi, ki že obstajajo (npr. evropski semester) ali pa so predvideni (npr. instrument za konvergenco in konkurenčnost, glej v nadaljevanju);

—

poudarja, da je treba predlog Evropske komisije za predhodno usklajevanje najpomembnejših reform ekonomske politike, pri katerem sodelujeta samo Komisija in Svet ministrov, dopolniti z evropskimi in nacionalnimi ukrepi, ki bodo zagotovili ustrezno posvetovanje z lokalnimi in regionalnimi oblastmi in obveščanje teh oblasti;

—

poziva Evropsko komisijo in države članice, naj pri predhodnem usklajevanju pomembnih reform ekonomske politike v EU namenijo posebno pozornost regionalnim učinkom prelivanja in njihovemu možnemu vplivu na vzdržnost javnih financ in teritorialno kohezijo;

—

poudarja, da bi glede na močno povezavo med pogodbenimi dogovori in predvidenim postopkom predhodnega usklajevanja morala obstajati močna povezava med upravljanjem in demokratičnim polaganjem računov pri obeh postopkih; zato predlaga, da se v primeru, da gre za regionalne učinke prelivanja, zagotovi vključitev Odbora regij in zadevnih regionalnih oblasti v proces gospodarskega dialoga na ravni EU;

—

se strinja, da je treba predhodno usklajevati samo večje nacionalne načrte za ekonomske reforme, in poudarja, da je treba upoštevati tudi reforme sistemov socialnega varstva, saj imajo pomembne posledice v državah članicah;

—

obžaluje, da je bilo v zvezi z demokratično legitimnostjo in polaganjem računov kot stebrom EMU doseženega le malo konkretnega napredka, da bi preprečili, da bi bil celoten postopek postavljen pod vprašaj v primerih, kjer nastaja vtis, da se Evropska komisija in druge države članice vmešavajo v odločitve, ki so se v preteklosti običajno sprejemale na nacionalni ali celo regionalni ravni;

—

znova izraža prepričanje, da je fiskalna zmogljivost nujna za tesno in resnično ekonomsko in monetarno unijo, ter se strinja, da bi bil predlagani instrument lahko koristno sredstvo za dosego tega cilja;

—

meni, da bi moral novi instrument dopolnjevati instrumente kohezijske politike; zato izraža zadržke glede imena novega instrumenta, saj sta si izraza "konvergenca" in "kohezija" podobna in bi lahko pomenila, da se področji prekrivata;

—

pozdravlja vzpostavitev mehanizma za boljše usklajevanje in izvajanje ukrepov strukturne politike na podlagi pogodbenih dogovorov med državami članicami in institucijami EU ter poudarja, da bi morali biti ti dogovori predmet skupnega odločanja in izvajanja, zato zahteva, da se v pripravo pogodbenih dogovorov – ob spoštovanju nacionalnih zakonodaj – vključijo lokalne in regionalne oblasti; instrument pa bi moral biti na prostovoljni osnovi odprt tudi za države članice zunaj območja evra;

—

izraža zaskrbljenost, da bodo pogodbeni dogovori, ki jih Komisija predlaga v sporočilu, še povečali že tako precejšnjo zapletenost upravljanja, ki je posledica nove zakonodaje za gospodarski nadzor (nacionalni programi reform, priporočila za posamezne države in z njimi povezane sankcije) in reforme kohezijske politike (sporazumi o partnerstvu, operativni programi in s tem povezana predhodna pogojenost);

—

meni, da so strukturne reforme dolgoročen proces, ki zahteva večletno načrtovanje, zato dvomi o tem, ali je treba vzpostaviti povezavo med začetkom uporabe novega instrumenta in evropskim semestrom;

—

poziva k temu, naj "pogodbeni dogovori" temeljijo na metodi Skupnosti, v katero je treba v celoti vključiti Evropski parlament in nacionalne parlamente;

—

se strinja, da mora EU sprejeti konstruktiven pristop k strukturnim reformam na nacionalni ravni, in sicer z uravnoteženjem pobud in sankcij;

—

ugotavlja, da imajo lokalne in regionalne oblasti neposredne pristojnosti na področjih, na katerih se izvajajo strukturne reforme, zato bi morale sodelovati pri pripravi in izvajanju teh pogodbenih dogovorov;

—

poudarja, da morata omenjeno večletno načrtovanje in njegovo izvajanje temeljiti na učinkovitem upravljanju na več ravneh, k čemur je treba vključiti lokalne in regionalne oblasti ter pri tem spoštovati njihove pristojnosti;

—

pozdravlja priznanje Evropskega sveta na zasedanju 27. in 28. junija 2013, da je treba okrepiti socialno razsežnost EMU, in v zvezi s tem znova izraža podporo pozivu Evropskega parlamenta državam članicam, naj razmislijo o sprejetju pakta za socialne naložbe, s katerim bi določili cilje glede socialnih naložb na nacionalni ravni, da se zagotovi uresničitev ciljev glede zaposlovanja, socialnih zadev in izobraževanja iz strategije Evropa 2020.

27.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 280/8

—

ugotavlja, da ni dovolj zanesljivih statističnih podatkov o "obmejnih delavcih";

—

vztraja pri stališču, da je treba člen 5 direktive o ukrepih za lažje uresničevanje pravic, podeljenih delavcem v okviru prostega gibanja delavcev (COM(2013) 236), spremeniti, tako da bi lahko države članice določile tudi nadregionalne strukture, zadolžene za spodbujanje, analizo, spremljanje in podpiranje enakega obravnavanja vseh delavcev ali njihovih družinskih članov;

—

poudarja, da bi morali nacionalni koordinacijski uradi mreže EURES (ki bodo vzpostavljeni od leta 2015 dalje) sistematično tesno sodelovati z regionalnimi in lokalnimi oblastmi;

—

poleg tega opozarja na temeljno vlogo nadregionalnih svetovalnih in strokovnih organov;

—

z obžalovanjem ugotavlja, da zaradi nezadostnega usklajevanja predpisov o minimalni plači, zlasti v obmejnih regijah, obstaja nevarnost zunanjega izvajanja delovno intenzivnih dejavnosti in storitev ter socialnega dumpinga.

Poročevalec

Karl-Heinz LAMBERTZ (BE/PES), ministrski predsednik nemško govoreče skupnosti Belgije

1.

opozarja na strategijo Evropa 2020, v kateri je poudarjeno, da mobilnost pozitivno vpliva na povezovanje evropskega trga dela in hkrati omogoča večjo prilagodljivost in zaposljivost delavcev v EU;

2.

ugotavlja, da je treba zaradi protislovja, ki se izraža v pomanjkanju delovne sile na posameznih področjih, povezanih z visoko stopnjo dolgotrajne brezposelnosti, zlasti med nizko kvalificiranimi delavci, povečati prožnost in mobilnost na evropskih obmejnih območjih;

3.

poudarja, da je mobilnost zlasti za mlade priložnost za izboljšanje lastnih spretnosti in znanj ter pridobivanje novih izkušenj. Zato odločno podpira pobude Evropske komisije, ki se osredotočajo na mlade, kot so evropska pobuda za zaposlovanje mladih, vključno z evropskim jamstvom za mlade, dogovorjenim marca 2013, vodilna pobuda Mladi in mobilnost ali pilotni projekt Tvoja prva zaposlitev EURES;

4.

opozarja na socialno razsežnost mobilnosti delavcev in njen prispevek k spodbujanju trajnostne in vključujoče rasti;

5.

pozdravlja odločitev Evropske komisije za posodobitev in izboljšanje mreže EURES za mobilnost iskalcev zaposlitve, ki lahko pripomore k večji mobilnosti delavcev med državami članicami. S to reformo naj bi se olajšala tudi mobilnost na obmejnih območjih, kjer je opaziti največje tokove mobilnosti, hkrati pa naj bi se nadalje okrepile obstoječe mreže EURES-T.

6.

ugotavlja, da so se od sprejetja prvega mnenja Odbora regij o obmejnih delavcih 29. septembra 2004 pojavili novi izzivi in tudi nove priložnosti na področju mobilnosti delovne sile;

7.

pozdravlja predlog Evropske komisije za direktivo o ukrepih za lažje uresničevanje pravic, podeljenih delavcem v okviru prostega gibanja delavcev (COM(2013) 236), katere namen je okrepiti Uredbo (EU) št. 492/2011 z dne 5. aprila 2011 o prostem gibanju delavcev v Uniji. Dejstvo, da Komisija predlaga direktivo za okrepitev uredbe, ki ima načeloma sama po sebi neposreden učinek, je pravna posebnost, ki ponazarja, kako veliki so pravni in upravni izzivi, ki še vedno obstajajo na ravni nacionalne zakonodaje in uprave na področju prostega gibanja delavcev. Odbor vztraja pri stališču, da je treba člen 5 direktive spremeniti, tako da bi lahko države članice določile tudi nadregionalne strukture, zadolžene za spodbujanje, analizo, spremljanje in podpiranje enakega obravnavanja vseh delavcev ali njihovih družinskih članov. OR želi biti vključen med prejemnike poročila o izvajanju te direktive (člen 10);

8.

pozdravlja sprejetje Uredbe (EU) št. 492/2011 z dne 5. aprila 2011 o prostem gibanju delavcev v Uniji, kodificirane različice Uredbe (EGS) št. 1612/68, ki krepi pravice mobilnih delavcev in hkrati uveljavlja obstoječo zakonodajo;

9.

priznava pozitiven učinek Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti in Uredbe (ES) št. 987/2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004, kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (EU) št. 465/2012, ki poenostavlja in posodablja zakonodajo Unije;

10.

podpira pobudo Evropske komisije za boljšo zaščito pravic napotenih delavcev, ki na nekaterih obmejnih območjih predstavljajo precejšen delež delovne sile. Predlagana direktiva o izvrševanju Direktive 96/71/ES lahko prispeva k zmanjšanju obstoječih omejitev pri izvajanju in k izboljšanju sodelovanja med pristojnimi nacionalnimi organi. Vendar opozarja na svoje mnenje z dne 29. novembra 2012, v katerem je:

11.

opozarja, da več kot tretjina državljanov EU živi na obmejnih območjih, kjer je prestopanje meje zaradi prostočasnih dejavnosti, kulturnih prireditev ali dela del njihovega vsakdana. Odpravljanje pravnih in praktičnih ovir za mobilnost je zato na teh območjih še posebej pomembno;

12.

ugotavlja, da ni dovolj zanesljivih statističnih podatkov o "obmejnih delavcih", ki v skladu z opredelitvijo iz Uredbe (EGS) št. 1408/71 pomenijo "vsako zaposleno ali samozaposleno osebo, ki opravlja svoj poklic na ozemlju ene države članice in stalno prebiva na ozemlju druge države članice, v katero se praviloma vrača vsak dan ali najmanj enkrat na teden". Po ugotovitvah Znanstvenega poročila o mobilnosti čezmejnih delavcev v državah EU-27/EGP/EFTA, ki ga je leta 2009 naročila Evropska komisija, je bilo leta 2006/2007 v EU (vključno z EGP in EFTA) približno 780 000 čezmejnih delavcev. Za EU-15/EGP/EFTA se je skupno število obmejnih delavcev med letoma 2000 in 2006/2007 povečalo za 26 %;

13.

opaža, da je čezmejnih prevozov na delo največ v severozahodni Evropi in v južnem delu Skandinavije. Tudi na nekaterih obmejnih območjih ob novih notranjih mejah (npr. med Estonijo in Finsko ali Madžarsko in Avstrijo) je stopnja čezmejne mobilnosti delovne sile precej visoka. Združenje evropskih obmejnih regij je leta 2012 objavilo podrobno poročilo, v katerem je analizirana stopnja čezmejne mobilnosti delovne sile na različnih geografskih območjih ter opredeljene potrebe obmejnih delavcev po informacijah in storitvah;

14.

meni, da je vpliv širitve EU v letih 2004 in 2007 na mobilnost delovne sile ob "starih" zunanjih mejah še vedno skromen. Dnevni migranti iz "novih" držav članic predstavljajo le 15 % čezmejnih delavcev v EU. Vendar se je povpraševanje po informacijah o zaposlitvenih možnostih in delovnih pogojih v sosednji državi vzdolž "starih" zunanjih mejah znatno povečalo, zlasti po tem, ko so bile maja 2011 odpravljene vse preostale omejitve na trgu dela, razen za Bolgarijo in Romunijo;

15.

se strinja s stališčem Komisije (1), da je mobilnost delavcev v Evropi prenizka za dosego resničnega evropskega trga dela. Dejansko je po podatkih raziskave o delovni sili Evropske unije leta 2011 samo 3,1 % za delo sposobnih evropskih državljanov (starih 15–64 let) živelo v državi članici EU, ki ni njihova lastna država. Odbor regij meni, da bi lahko bilo število čezmejnih delavcev višje, zlasti če bi bile državljanom na voljo boljše in zanesljivejše informacije ter individualna podpora. K tej podpori bi lahko prispevali tudi sindikati, na primer z zagovarjanjem pravic delavcev v večnacionalni zaposlitvi. Te cilje bi bilo treba upoštevati tudi v posvetovanjih glede prednostnih nalog evropskih programov financiranja v obdobju 2014–2020. Odbor regij poleg tega izrecno poziva države članice, naj zagotovijo zadostna finančna sredstva za izvajanje prednostnih nalog mreže EURES.

16.

pozdravlja pobudo, ki jo je leta 2012 sprejela Evropska komisija, da bi preučila davčne ukrepe za čezmejne delavce. Davčne ovire ostajajo glavni vir težav, s katerimi se soočajo obmejni delavci, ki še vedno s težavo pridobivajo davčne ugodnosti, olajšave in odbitke, do katerih bi bili sicer upravičeni, če ne bi imeli statusa obmejnega delavca;

17.

meni, da je zapletenost pravil o usklajevanju sistemov socialne varnosti velik izziv. Skoraj nemogoče je zmanjšati težave v zvezi z razlikami med sistemi socialne varnosti v EU, saj se zakonodajna in upravna pravila na nacionalni ravni nenehno spreminjajo in sprožajo nova vprašanja. Zato je treba nadalje izboljšati dostop do zanesljivih in redno posodobljenih informacij ter svetovalnih storitev. Ker se položaj obmejnih delavcev močno razlikuje od položaja običajnih delavcev, bi morali imeti obmejni delavci dostop do individualnih informacij. Pomembno orodje so tudi e-storitve, čeprav ne morejo nadomestiti personaliziranih storitev;

18.

meni, da pogosto obstajajo negotovosti glede vprašanja, kako razlagati in uporabljati obstoječe pravne podlage. Zato do nekaterih težav pogosto pride zgolj zato, ker med javnimi organi ni splošnega soglasja o tem, kako izvajati ustrezno zakonodajo;

19.

se zaveda, da kulturnih ovir, kot je nezadostno znanje jezika, ni mogoče odpraviti v kratkem roku. Vendar bi lahko bolj usmerjeno jezikovno usposabljanje pomagalo spremeniti odnos do mobilnosti delovne sile. Poleg tega je za povečanje prilagodljivosti in mobilnosti v evropskih obmejnih regijah ključnega pomena vzpostavljanje mehanizmov, ki spodbujajo pripravništva in vajeništva v okviru poklicnega usposabljanja, tako za študente kot tudi za delavce;

20.

ugotavlja, da prost pretok delavcev še vedno ovira nezadostno priznavanje poklicnih kvalifikacij. Za lažjo mobilnost delovne sile je Evropska komisija decembra 2011 sprejela predlog o posodobitvi Direktive 2005/36/ES o priznavanju poklicnih kvalifikacij, ki uvaja evropsko poklicno izkaznico in omogoča lažji dostop do informacij. Vendar pa so regulirani poklici še vedno izziv, saj je pri njih potrebno dokazovanje posebnih poklicnih kvalifikacij v skladu z nacionalno zakonodajo. V teh primerih so postopki priznavanja lahko zapleteni in se od ene do druge države članice močno razlikujejo;

21.

izraža bojazen, da od leta 2015 svetovanje delavcem in iskalcem zaposlitve ne bo več prednostna naloga mreže EURES, saj bo poudarek na usklajevanju ponudbe in povpraševanja na trgu dela ter opravljanju storitev za delodajalce, ne pa na svetovanju o socialni varnosti, davkih, plačah in delovnih pogojih. Odbor želi poudariti, da bi bilo treba, ravno nasprotno, večjo vlogo nameniti svetovanju delavcem in iskalcem zaposlitve, na primer z okrepitvijo obmejnih informacijskih točk za delavce in iskalce zaposlitve ter z zagotavljanjem več možnosti socialnim partnerjem glede svetovanja obmejnim delavcem;

22.

z obžalovanjem ugotavlja, da zaradi nezadostnega usklajevanja predpisov o minimalni plači, zlasti v obmejnih regijah, obstaja nevarnost zunanjega izvajanja delovno intenzivnih dejavnosti in storitev ter socialnega dumpinga. Odbor zato poziva k uskladitvi minimalnih plač na evropski ravni, pri čemer je treba upoštevati pogoje trga dela in vlogo socialnih partnerjev;

23.

ugotavlja, da lahko razlike v plačah in/ali davčnih stopnjah podjetja na mejnih območjih spodbudijo, da se preselijo v sosednjo državo. Zaradi tega zaposleni v teh podjetjih neprostovoljno postanejo obmejni delavci;

24.

pričakuje, da bo v okviru reform za ustanovitev bančne unije EU obravnavano tudi vprašanje razdrobljenosti kapitalskih trgov, ki je ena glavnih ovir za zagotovitev enakih pogojev pri dostopu MSP v obmejnih regijah do kapitala;

25.

ugotavlja, da lahko razlike v ravni plač med "novimi" in "starimi" državami članicami EU včasih privedejo do dumpinga plač in neprimernih delovnih pogojev. To je velik problem zlasti za obstoječe svetovalne službe ob nekdanjih zunanjih mejah. Odbor poziva Evropsko komisijo, naj zagotovi, da obmejni delavci, ki prihajajo iz držav z nižjimi ravnmi plač, v državah z višjimi plačami niso diskriminirani.

26.

opozarja, da je stopnja čezmejne mobilnosti delovne sile odvisna od različnih dejavnikov. Odločilen pomen imajo razlike v plačah in boljše zaposlitvene možnosti. Dobro razvita regionalna in čezmejna omrežja javnega prometa ter dobro znanje jezika sosednje države sta prav tako pomembna dejavnika, ki spodbujata čezmejno mobilnost delovne sile;

27.

poudarja, da bi morali nacionalni koordinacijski uradi mreže EURES (ki bodo vzpostavljeni od leta 2015 dalje) sistematično tesno sodelovati z regionalnimi in lokalnimi oblastmi;

28.

meni, da je sistematično čezmejno sodelovanje med regionalnimi in lokalnimi oblastmi pomemben pogoj za zagotovitev, da se začnejo nacionalni organi zavedati ovir za mobilnost in da se te ovire poskušajo odpraviti;

29.

poudarja dodano vrednost informacijskih in svetovalnih storitev, ki so na voljo obmejnim delavcem v evropskih mejnih in čezmejnih regijah. Na regionalni oziroma lokalni ravni obstaja več kot 35 informacijskih točk, ki čezmejnim delavcem nudijo individualno svetovanje in informacije. Njihovo strokovno znanje in izkušnje bi bilo treba uporabiti na evropski in nacionalni ravni pri iskanju rešitev za težave na tem področju;

30.

priznava prizadevanja evropskih obmejnih območij, ki spodbujajo čezmejno mobilnost delovne sile in iščejo načine za premagovanje ovir. Objavljenih je bilo več poročil, v katerih so podrobno analizirani problemi in izzivi, s katerimi se soočajo obmejni delavci v določenih obmejnih regijah (npr. poročilo o ovirah za mobilnost v regijah Galicija/Severna Portugalska ali regiji Sønderjylland-Schleswig). Odbor poleg tega opozarja na temeljno vlogo nadregionalnih svetovalnih in strokovnih organov, kot je delovna skupina o obmejnih delavcih v veliki regiji SaarLorLux, ki se povezuje s socialnimi in gospodarskimi nadnacionalnimi partnerji ter nosilci političnih odločitev na evropski in nacionalni ravni. Odbor podpira vsa prizadevanja za zagotovitev vzdržnosti teh organov;

31.

meni, da pravni instrument Skupnosti – evropsko združenje za teritorialno sodelovanje (EZTS) – ponuja nove možnosti za spodbujanje in pospeševanje mobilnosti delovne sile v EU. Glede na to, da EZTS običajno zaposluje delavce iz več kot ene države članice, bi lahko njegove izkušnje v zvezi s pravnimi in praktičnimi ovirami za mobilnost uporabili pri iskanju praktičnih rešitev;

32.

pozdravlja zavezanost spletnih služb SOLVIT in "Tvoja Evropa – nasveti", ki evropskim državljanom in podjetjem pomagata razumeti in uveljavljati svoje pravice v EU. Mreža SOLVIT vsako leto prejme več kot 1 300 poizvedb. Ta številka bi lahko bila še večja, če bi bila ta storitev med državljani in podjetji v EU bolje poznana. Odbor zato države članice ter lokalne in regionalne oblasti poziva k ozaveščanju o centrih SOLVIT, zlasti med MSP, ter povečanju števila zaposlenih v teh centrih, da bi lahko poizvedbe obravnavali hitreje.

33.

poudarja, da obstoječe svetovalne mreže (npr. EURES T, strokovne mreže evroregij) in informacijske točke za obmejne delavce ponujajo edinstveno storitev in odločno podpirajo prizadevanja Evropske komisije za povečanje mobilnosti delovne sile v EU. Zato bi bilo treba čezmejne svetovalne storitve za lajšanje mobilnosti, zlasti storitve, ki jih opravljajo lokalne in regionalne oblasti ter socialni partnerji, obravnavati kot evropsko nalogo in zanje zagotoviti potrebno finančno podporo;

34.

poziva Evropsko komisijo, naj redno spremlja izvajanje zakonodaje Skupnosti o prostem pretoku delavcev, nediskriminaciji in usklajevanju sistemov socialne varnosti v državah članicah EU ter dejavno prispeva k boljši zaščiti socialnih pravic delavcev v EU. Poleg tega naj vse države članice spodbudi k prevzemu odgovornosti za povečanje kontrol za boj proti delu na črno. Prav tako bi bilo treba redno zbirati kvantitativne in kvalitativne podatke o čezmejni mobilnosti delovne sile v EU, da bi se lahko bolje odzvali na nove razmere in izzive;

35.

priznava pomembno vlogo regionalnih in lokalnih oblasti pri spodbujanju mobilnosti delovne sile. EU bi morala uporabiti njihove izkušnje in znanje ter v sodelovanju z njimi pripraviti skupne koncepte, ki bi olajšali geografsko mobilnost in pomagali ustvariti resnični evropski trg dela;

36.

podpira zamisel o čezmejnem spremljanju trga dela in zbiranju zanesljivih statističnih podatkov na regionalni in lokalni ravni. Pri pripravi celostnih strategij trga dela in političnih ukrepov v odziv na nove trende je treba imeti na voljo ustrezne podatke;

37.

meni, da je politični dialog na evropski, nacionalni in regionalni oziroma lokalni ravni ter tudi dialog z organizacijami delojemalcev in delodajalcev nujno potreben za premagovanje vedno novih izzivov, kot so spremembe v demografski strukturi ali pomanjkanje kvalificirane delovne sile;

38.

predlaga vzpostavitev platforme na evropski ravni, ki bi opredelila težave, s katerimi se soočajo obmejni delavci, in pripravila priporočila za njihovo rešitev. Platforma bi zagotovila izmenjavo strokovnega znanja in izkoriščanje morebitnih sinergij ter spodbujala dialog z odgovornimi političnimi in upravnimi organi;

39.

predlaga, da se pripravi zbirka najbolj perečih ovir za mobilnost in težav z možnimi rešitvami, ki bi jo bilo treba redno posodabljati.

27.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 280/13

—

razume teritorialno kohezijo kot tridimenzionalni koncept, ki bi ga evropske, nacionalne, regionalne in lokalne oblasti morale upoštevati pri izvajanju ukrepov na svojem področju pristojnosti; obžaluje, da delovni dokument Komisije zajema le prvega od teh treh vidikov, in poziva, da ga je treba ustrezno preoblikovati;

—

priporoča, da se v okviru stalnega spremljanja strategije Evropa 2020 z vidika lokalnih in regionalnih oblasti nameni več pozornosti teritorialnemu učinku strategije;

—

se ne strinja, da bi bilo treba oceno teritorialnega učinka izvesti le takrat, ko se določen zakonodajni predlog izrecno osredotoča na določena ozemlja ali ko obstaja nevarnost močno asimetričnega teritorialnega učinka, in meni, da nobeno politično področje ne bi smelo biti vnaprej izključeno iz ocene teritorialnega učinka;

—

poziva, da se pri ocenjevanju učinkov sektorskih politik teritorialni učinek od vsega začetka ocenjuje enakovredno z ekonomskimi, okoljskimi in socialnimi učinki, nenazadnje glede na njihov učinek na različnih lokalnih in regionalnih ravneh, vključno s finančnimi posledicami in interakcijo med teritorialnimi ravnmi;

—

opozarja, da je Evropsko računsko sodišče leta 2010 priporočilo dejavno vključevanje Odbora regij v ocene učinka na evropski ravni, in predlaga, da se na tem področju razvije stalno sodelovanje z generalnim direktoratom za regionalno in mestno politiko, Eurostatom, Skupnim raziskovalnim središčem in programom ESPON, da se opredelijo pragmatični pristopi k ocenjevanju teritorialnih učinkov;

—

se zavezuje, da bo tesno sodeloval s Komisijo pri izbiri in izvajanju ocen teritorialnega učinka, in bi želel tesno sodelovati tudi z Evropskim parlamentom in Svetom, da bi se načelo ocene teritorialnega učinka jasneje odražalo v zakonodajnih postopkih;

—

namerava pripraviti lastno strategijo za oceno teritorialnega učinka, da bi tako zagotovil okvir za nadaljnje izvajanje ukrepov, predlaganih v tem mnenju.

Poročevalec

dr. Michael SCHNEIDER (DE/EPP), državni sekretar, pooblaščenec zvezne dežele Saške-Anhalt pri zvezni vladi

Referenčni dokument

Delovni dokument služb Komisije z dne 17.1.2013:

Ocena teritorialnega učinka: operativne smernice za oceno učinka na regionalni in lokalni ravni v okviru sistema Komisije za oceno učinka [op. prev.: dokument ni na voljo v slovenščini]

SWD(2013) 3 final

1.

pozdravlja, da je Evropska komisija v začetku leta 2013 objavila delovni dokument o oceni teritorialnega učinka s praktičnimi in metodološkimi smernicami za ravnanje z vidiki, ki imajo teritorialni učinek, v okviru ocen učinka pri pripravi predlogov Evropske komisije;

2.

poleg tega pozdravlja nekatere druge aktualne dogodke, kot je objava poročila ESPON o oceni teritorialnega učinka politik in direktiv EU (december 2012) ali nedavna ustanovitev direktorata za oceno učinka v Evropskem parlamentu;

3.

podpira navedbe Teritorialne agende, da lahko usklajevanje različnih sektorskih strategij zaradi optimizacije teritorialnega učinka in čim večje skladnosti pomembno poveča uspeh teh strategij in prispeva k preprečevanju negativnih učinkov nasprotujočih si ukrepov na vseh teritorialnih ravneh. S celostnim teritorialnim razvojem se lahko doseže optimalno ravnovesje med trajnostjo, konkurenčnostjo in socialno kohezijo;

4.

oceno teritorialnega učinka razume kot instrument za oceno prostorskih učinkov, ki jih ima politična pobuda ali zakonodajni predlog na lokalne in regionalne oblasti glede na njihove cilje in perspektive na področju politike prostorskega razvoja. Z oceno teritorialnega učinka v zgodnji fazi se zagotovijo vključitev lokalne in regionalne ravni, tematsko in teritorialno povezan prostorski razvoj, usmerjen v izvajanje, ter učinkovita uporaba sredstev. Nacionalne, regionalne in lokalne pristojnosti na področju prostorskega in razvojnega načrtovanja pri tem niso tema razprave;

5.

opozarja, da so na večini političnih področij pristojnosti deljene med EU in državami članicami ter zato velja načelo subsidiarnosti. Ocena teritorialnega učinka je lahko v okviru preverjanja spoštovanja načela subsidiarnosti pomemben argument za ukrepanje na ravni EU, če se v oceni ugotovijo pozitivni učinki v primerjavi z ukrepanjem na ravni držav članic ali regij;

6.

poudarja, da so ocene teritorialnega učinka lahko primerne tudi za ugotavljanje potencialno negativnih učinkov političnih predlogov EU. To je zlasti pomembno v zvezi s spoštovanjem načela sorazmernosti. V tem smislu je ocena teritorialnega učinka tudi pomemben instrument v okviru boljše priprave zakonodaje;

7.

opozarja, da mora ocena teritorialnega učinka omogočiti opredelitev kratkoročnih in dolgoročnih posledic načrtovanih in sprejetih odločitev. Razdelitev instrumentov na podlagi takšne opredelitve bi omogočila, da se učinkoviteje določita obseg in intenzivnost učinkov;

8.

ugotavlja, da obstaja tesna povezava med oceno teritorialnega učinka, splošno oceno učinka ter preverjanjem spoštovanja načel subsidiarnosti in sorazmernosti pri pripravi novih zakonodajnih aktov na evropski ravni, ter opozarja na delo, ki sta ga že opravili platforma za spremljanje strategije Evropa 2020 in mreža za nadzor subsidiarnosti;

9.

upošteva rezultate posvetovanja (1) o delovnem dokumentu Evropske komisije, ki ga je februarja in marca 2013 izvedel Odbor regij.

10.

poudarja, da morajo v skladu s členom 3 Pogodbe o EU in v povezavi s členoma 174 in 349 kot tudi členom 349 Pogodbe o delovanju EU vsa politična področja prispevati k uresničevanju cilja teritorialne kohezije in krepitvi ekonomske in socialne kohezije, zato je treba preverjati teritorialne učinke ukrepov in oceniti posledice za lokalne in regionalne oblasti; zlasti je treba s konkretnimi in učinkovitimi ukrepi prispevati k zmanjšanju razlik v razvoju regij ter k odpravi geografskih in demografskih pomanjkljivosti nekaterih območij;

11.

znova poudarja, da je treba pri ocenah učinka zakonodajnih predlogov po potrebi upoštevati teritorialno razsežnost (lokalne in regionalne vidike, finančne in upravne posledice za nacionalne, regionalne in lokalne organe) glavnih političnih možnosti, ki se obravnavajo. Opozarja, da je to posledica obveznosti iz člena 5 Protokola št. 2 PDEU, da "osnutki zakonodajnih aktov pri tem upoštevajo potrebo, da so finančni ali upravni stroški […] regionalnih ali lokalnih organov […] čim nižji in sorazmerni s ciljem, ki ga želijo doseči";

12.

razume teritorialno kohezijo kot pojem s tremi razsežnostmi, ki jih morajo evropske, nacionalne, regionalne in lokalne oblasti upoštevati pri izvajanju politik, za katere so pristojne.

Teritorialna kohezija

13.

izraža obžalovanje, da delovni dokument Komisije o oceni teritorialnega učinka zajema le prvo od teh treh razsežnosti, in se zavzema za ustrezno razširitev;

14.

predlaga, da Komisija pri nadaljnjem razvoju teritorialne kohezije nameni večjo pozornost oceni teritorialnega učinka. To bi lahko spodbujalo skupno razumevanje te tematike, izboljšalo izvajanje kohezijske politike, prispevalo k njenemu prožnejšemu oblikovanju, boljšemu usklajevanju z ustrezno teritorialno ravnjo ter prilagajanju na regionalne in lokalne razmere in potrebe ob spoštovanju načela subsidiarnosti;

15.

meni, da je delovni dokument Evropske komisije smiseln prispevek k politični razpravi o teritorialni koheziji v EU, s tem ko poskuša teritorialne učinke evropskih politik na regionalne oziroma lokalne oblasti kvantitativno in kvalitativno ponazoriti. Teritorialna kohezija je tesno povezana s prostorskim razvojem. Medsebojni vpliv prostorskega razvoja in sektorskih politik je treba nadalje zasledovati in politično spremljati;

16.

meni, da bi bilo treba dokument v tem smislu nadalje izboljšati, da se razprava okrepi tudi v političnem smislu in delovni dokument postane "usmerjevalni okvir" za vse sektorske politike;

17.

poudarja pomen ocene teritorialnega učinka za čezmejne učinke politik EU na lokalni in regionalni ravni. Cilj teritorialne kohezije so tudi nove oblike partnerstva med javnimi, zasebnimi in civilnodružbenimi akterji na podlagi sodelovanja in povezovanja v mreže v evropskem okviru. Sem sodi zlasti čezmejno, nadnacionalno in medregionalno sodelovanje. V zvezi s tem bi bila evropska združenja za teritorialno sodelovanje (EZTS) lahko dobra poskusna območja za merjenje čezmejnih učinkov.

18.

opozarja na razprave in sklepe v zvezi z evropsko perspektivo prostorskega razvoja (1999), Teritorialno agendo EU in Leipziško listino o trajnostnih evropskih mestih (maj 2007), ki s priporočili za celostno politiko prostorskega razvoja ustvarjajo evropski okvir za ukrepe EU in držav članic za izkoriščanje potencialov regij in mest za trajnostno gospodarsko rast in večjo zaposlenost ter obvladovanje izzivov, ki jih predstavljajo demografski razvoj, svetovne strukturne spremembe in podnebne spremembe;

19.

pozdravlja, da sedanja trojka predsedstev izvaja časovni načrt, pripravljen v času poljskega predsedovanja Svetu EU (druga polovica leta 2011) za izvajanje Teritorialne agende;

20.

meni, da je treba evropsko perspektivo prostorskega razvoja posodobiti, da se upoštevajo spremenjeni teritorialni pogoji – zlasti po zadnjih krogih širitve in finančni krizi, ki je imela pomembne teritorialne posledice –, in se zavzema za to, da se v tem smislu nadaljuje delo Teritorialne agende 2020;

21.

poziva Evropsko komisijo, naj v tem smislu nadalje razvije delovni dokument o oceni teritorialnega učinka in močneje upošteva vidike celostnega prostorskega razvoja.

22.

izraža zaskrbljenost, da zlasti strategija Evropa 2020 ne obravnava niti posebnosti niti pristojnosti mest in regij v Evropi, kot je bilo oktobra 2012 ugotovljeno tudi v tretjem poročilu OR o spremljanju strategije Evropa 2020, in meni, da je regionalna raznovrstnost EU neizkoriščen potencial, ki pri oblikovanju politik strategije Evropa 2020 zahteva čezmejno in prostorsko razsežnost;

23.

meni, da je mogoče pametno, trajnostno in vključujočo rast doseči le, če bodo politični ukrepi močneje upoštevali potenciale teritorialnega razvoja in izzive znotraj Evrope. Strategija Evropa 2020 mora nameniti zadostno pozornost teritorialni razsežnosti in njenim potencialom za spodbujanje pametne, trajnostne in vključujoče rasti, da se ne bodo ponovile iste napake kot pri Lizbonski strategiji;

24.

predlaga, da se v okviru stalnega spremljanja strategije Evropa 2020 z vidika lokalnih in regionalnih oblasti močneje upoštevajo teritorialni učinki strategije in se v ta namen okrepi uporaba elementov ocene teritorialnega učinka. K temu je pozivalo tudi veliko prispevkov v izvedenih posvetovanjih;

25.

poudarja, da so upravljanje na več ravneh in partnerstva pomembni ključni dejavniki za uresničevanje teritorialne kohezije in da bi bilo treba v ospredje postaviti krepitev lokalnega pristopa;

26.

poziva Evropsko komisijo, naj v tem smislu delovni dokument o oceni teritorialnega učinka dopolni z razsežnostjo strategije Evropa 2020.

27.

poudarja potrebo po usklajevanju teritorialnih učinkov sektorskih politik na ravni EU in držav članic, pa tudi med EU in državami članicami, ter meni da mora biti eden od pomembnih ciljev ocene teritorialnega učinka boljše usklajevanje različnih politik EU glede na njihove teritorialne učinke, zlasti na lokalni in regionalni ravni;

28.

meni, da se nobeno politično področje ne sme vnaprej izključiti iz ocene teritorialnega učinka. Učinke predlaganih ukrepov je mogoče ugotoviti šele po oceni. Tudi zanikanje teritorialnih učinkov bi bilo treba utemeljiti in ga podpreti z ustrezno analizo situacije;

29.

meni, da je treba oceno teritorialnega učinka obvezno izvesti zlasti na naslednjih političnih področjih s posebno močno teritorialno razsežnostjo: infrastruktura, kohezijska politika, prevoz, energija in okolje, notranji trg, trg dela in socialne zadeve, inovacije, raziskave in razvoj, kmetijska in ribiška politika, politika na področju industrije in MSP, izobraževanje, urbana in regionalna politika, razvoj podeželja, storitve splošnega pomena, oskrba z vodo in čiščenje vode, promocija kulture in turizma in vse politike, ki imajo učinke na določene vrste območij;

30.

zato poziva k temu, da se pri ocenjevanju sektorskih politik teritorialni učinki preverjajo od vsega začetka enakovredno z ekonomskimi, okoljskimi in socialnimi učinki, zlasti kadar gre za učinke za različne regionalne in lokalne ravni, vključno s finančnimi posledicami in z medsebojnim delovanjem med posameznimi teritorialnimi ravnmi;

31.

poudarja osrednjo vlogo, ki jo lahko imajo ocene teritorialnega učinka na boljše usklajevanje sektorskih politik EU za spodbujanje teritorialne kohezije, ter meni, da zato niso potrebni novi pravni akti EU in da bi morala biti upravna obremenitev v zvezi s tem čim manjša; poleg tega podpira navedbo v teritorialni agendi, da je treba na ravni EU razviti boljše spremljanje in ocenjevanje teritorialnega razvoja in uspešnosti prizadevanj teritorialne kohezije, hkrati pa je treba zagotoviti, da se ne poveča upravna obremenitev držav članic. Sedanje prakse ocenjevanja, spremljanja in vrednotenja ter zahteve EU, vključno s tistimi za Kohezijski sklad in strukturne sklade ter izvajanje strategije Evropa 2020, bi morale ustrezno upoštevati teritorialne vidike (2);

32.

še naprej podpira sistematično izvajanje naknadne ocene zakonodaje EU kot učinkovitega instrumenta pametne ureditve.

33.

meni, da predlagana metodologija in instrumenti (npr. ESPON ARTS ali QUICKScan), ki naj bi podprli oceno teritorialnega učinka, zadostujejo za to, da se izmerijo morebitni teritorialni učinki, ki bi jih lahko določen predlog imel na lokalni in regionalni ravni;

34.

se zato ne strinja s predlogom Evropske komisije v delovnem dokumentu, da bi se ocena teritorialnega učinka izvedla le takrat, ko se določen zakonodajni predlog izrecno osredotoča na določena ozemlja ali ko obstaja nevarnost močno asimetričnih teritorialnih učinkov (angl. outlier impact). Samo predhodna ocena teritorialnega učinka bo namreč omogočila, da se oceni resnična moč tega učinka, zaradi česar mora biti v skladu s previdnostnim načelom splošno pravilo, da se vedno ocenijo vsi zakonodajni predlogi in da se lahko ocena opusti samo v izjemnih in utemeljenih primerih, in ne obratno;

35.

meni, da je zlasti v zvezi s podatki za lokalno (NUTS III) in regionalno raven (NUTS II), ki so na voljo na evropski ravni, še veliko pomanjkljivosti za učinkovito in ciljno usmerjeno uporabo obstoječih metod;

36.

zlasti v zvezi z razpravo Preko meja BDP pričakuje spodbude za dodatne kazalnike, ki bi prispevali k popolnejši predstavi o družbeni blaginji in teritorialnih učinkih; treba je opozoriti, da Eurostat že ima na voljo kazalnike, ki omogočajo merjenje socialnih in okoljskih vidikov;

37.

predlaga, da se strokovnjakom in predstavnikom lokalnih in regionalnih oblasti omogoči sodelovanje v načrtovanih delavnicah postopka QUICKScan;

38.

poudarja posebno vlogo programa ESPON pri poglobitvi raziskav v Uniji na področju prostorskega razvoja in pri spodbujanju izmenjave izkušenj v EU ter pozdravlja objavo priročnika o oceni teritorialnega učinka, ki temelji na navedbah delovnega dokumenta Komisije;

39.

meni, da je treba poleg razvoja metodologije za oceno teritorialnega učinka sprejeti tudi ukrepe za izobraževanje in usposabljanje za udeležence na tem področju;

40.

predlaga, da se po približno enem letu preverita ustreznost metod in instrumentov za oceno teritorialnega učinka ter morebitna potreba po spremembah ali dopolnitvah.

41.

opozarja na priporočila Evropskega računskega sodišča iz leta 2010 o dejavni vključitvi Odbora regij v ocene učinka na evropski ravni in na potrebo, da se v ta postopek močneje vključita Eurostat in Skupno raziskovalno središče;

42.

meni, da je to mogoče le z obsežnim usklajevanjem ocene teritorialnega učinka znotraj Komisije, da se tako omogoči večje upoštevanje teritorialnih interesov v okviru splošne ocene učinka in da se zagotovijo pogoji za trajno sodelovanje z drugimi ustanovami;

43.

zato meni, da neobvezno priporočilo za izvajanje ocene teritorialnega učinka – kot je delovni dokument, ki ga je predložila Komisija – nikakor ne zadošča za izpolnjevanje zahtev teritorialne kohezije in ocene teritorialnega učinka;

44.

meni, da je v zvezi s tem potrebno tesno sodelovanje med generalnim direktoratom za regionalno politiko, Skupnim raziskovalnim središčem, programom ESPON in Odborom regij, da bi našli pragmatične rešitve za oceno teritorialnega učinka;

45.

meni tudi, da je treba ukrepe za oceno teritorialnega učinka tesno povezati z ukrepi za izboljšanje ustreznosti predpisov EU (3), ki jih je Komisija predlagala konec leta 2012, in opozarja na posebno mnenje Odbora regij o tej temi;

46.

opozarja, da ima ocena teritorialnega učinka pomembno vlogo tudi na nacionalni ravni, da se že zgodaj prepoznajo teritorialni učinki in sprejmejo ustrezni ukrepi;

47.

zato pozdravlja obveznost, ki so jo sprejele države članice v okviru Teritorialne agende, da bodo tudi same v večji meri izvajale ocene teritorialnega učinka in preučile posledice za lokalne in regionalne oblasti, ter meni, da je med državami članicami samimi ter med njimi in specializiranimi službami institucij EU smiselna redna izmenjava izkušenj z izvajanjem teh ocen učinka, da se zagotovita metodološka skladnost in primerljivost študij;

48.

poziva Komisijo, naj izkoristi sodelovanje z regionalnimi in lokalnimi oblastmi za usmeritev posvetovanja k udeleženim in prizadetim stranem, pri čemer izkoristi njihove izkušnje s postavljanjem pravilnih vprašanj ob pravem času ter, kadar je mogoče, njihove zmogljivosti, da se z njimi posvetuje v njihovem jeziku.

49.

tako kot že v mnenju o zeleni knjigi o teritorialni koheziji znova poziva k objavi bele knjige o teritorialni koheziji, da se jasneje opredelijo pojem teritorialne kohezije in njeni cilji na ravni EU. Predloženi delovni dokument o oceni teritorialnega učinka ne more biti nadomestilo za belo knjigo;

50.

se zavzema za to, da se pri vseh političnih pobudah Komisije – torej tudi pri mnenjih, zelenih in belih knjigah – in ne le pri zakonodajnih predlogih izvede ocena teritorialnega učinka v zvezi s teritorialnimi učinki predlaganih ukrepov;

51.

poziva prihodnja predsedstva Sveta EU, naj posebno pozornost namenijo teritorialnim vidikom kohezijske politike, vlogi lokalnega pristopa (angl. place-based approach) in izvedbi ocen teritorialnega učinka;

52.

predlaga, da se tema ocene teritorialnega učinka redno obravnava v okviru mreže kontaktnih točk za teritorialno kohezijo;

53.

predlaga tudi, da se dogodek OPEN DAYS izkoristi tudi za to, da se okrepi povezovanje ocen teritorialnega učinka na nacionalni in evropski ravni;

54.

predlaga Evropski komisiji, da generalni direktorat za regionalno in mestno politiko prevzame vlogo osrednjega mesta za usklajevanje in svetovanje na področju ocen teritorialnega učinka v Komisiji ter zastopa ta vprašanja v odboru za oceno učinka. Med nalogami te osrednje službe bi moralo biti tudi preverjanje delovnega programa Komisije in programa Komisije za oceno učinka, da se ugotovijo potrebe po ocenah teritorialnega učinka in poskrbi za njihovo izvedbo (v sodelovanju s pristojnim generalnim direktoratom za ustrezno področje);

55.

predlaga Evropski komisiji tesno sodelovanje pri izbiri in izvedbi ocen teritorialnega učinka, kot to predvideva protokol o sodelovanju med institucijama, pri čemer lahko službe Komisije zaprosijo Odbor regij za podporo pri pripravi ocen učinka;

56.

predlaga Evropski komisiji, da se dogovori o tesnem sodelovanju med partnerji, ki so posebej pomembni pri oceni teritorialnega učinka (Eurostat, Skupno raziskovalno središče, ESPON in Odbor regij), v okviru katerega bi lahko v prihodnje tudi razdeljevali naloge in delo pri izvajanju teh postopkov;

57.

v zvezi s tem poziva Evropsko komisijo, naj najkasneje v naslednjem poročilu o ekonomski, socialni in teritorialni koheziji v začetku leta 2014 poroča o tem, kako je mogoče s sistematično uporabo ocene teritorialnega učinka okrepiti usklajevanje politik EU za spodbujanje teritorialne kohezije in večje upoštevanje teritorialne razsežnosti politik EU;

58.

poziva k sistematični vključitvi strokovnjakov ter predstavnikov lokalnih in regionalnih oblasti v pripravo in izvajanje ocen teritorialnega učinka;

59.

poziva k izvajanju programov usposabljanja o konceptu ocene teritorialnega učinka in njeni uporabi ter Evropsko komisijo prosi za dodelitev za to potrebnih sredstev;

60.

poziva k nadaljevanju programa ESPON in močnejši usmeritvi v osrednja področja raziskav, kamor nedvomno sodi tudi nadaljnji razvoj modelov za oceno teritorialnega učinka, ki morajo postati bolj prepoznavni v institucijah EU, ter k ustreznemu vključevanju rezultatov v obstoječe politike in politike v pripravi;

61.

poziva Komisijo, da v okviru poročanja o izvedbi ocen učinka v posebnem poglavju poroča o izvedbi in rezultatih ocen teritorialnega učinka;

62.

poziva k razširitvi ocen teritorialnega učinka tudi na strategijo Evropa 2020 in predloge o Evropskem semestru ter ponavlja poziv, da se v letni pregled rasti, ki ga pripravi Evropska komisija, vključi poglavje o regionalni razsežnosti Evropskega semestra;

63.

poziva k temu, da se za obvladovanje asimetričnih učinkov, ki se ugotovijo z oceno teritorialnega učinka, predvidijo primerni ukrepi in postopki, ki zagotavljajo vključitev prizadetih na lokalni ravni ter zlasti lokalnih in regionalnih oblasti.

64.

poudarja, da sta načeli upravljanja na več ravneh in partnerstva pomembna ključna dejavnika za uresničevanje teritorialne kohezije in lokalnega pristopa. Odbor regij se bo tudi v prihodnje zavzemal za obsežno uporabo teh načel, k čemur so pozvali tudi udeleženci posvetovanj;

65.

poudarja podporno vlogo, ki jo lahko ima Odbor pri oceni učinka, ki jo izvaja Evropska komisija, ter predlaga, da se dogovori iz protokola o sodelovanju med Evropsko komisijo in Odborom regij uporabljajo tudi za sodelovanje v okviru ocene teritorialnega učinka;

66.

v zvezi s tem predlaga, da se zlasti z generalnim direktoratom za regionalno in mestno politiko, Eurostatom in Skupnim raziskovalnim središčem ter programom ESPON na tem področju razvije trajno sodelovanje;

67.

izraža tudi zanimanje za tesno sodelovanje z Evropskim parlamentom in Svetom, da bi okrepili uporabo načela ocene teritorialnega učinka v okviru zakonodajnega postopka; zlasti poziva Parlament, naj direktorat za oceno učinka pooblasti tudi za izvajanje vnaprejšnjih ocen učinka v predzakonodajni fazi; poudarja, da imajo lahko spremembe, ki jih Evropski parlament in Svet vložita k zakonodajnim predlogom, znatne posledice za lokalne in regionalne oblasti in je zato treba preučiti njihove teritorialne posledice. To bi omogočilo pogostejšo in boljšo uporabo ocen učinka v postopkih sprejemanja odločitev;

68.

izraža tudi pripravljenost za tesno sodelovanje v zvezi s tem vprašanjem z drugimi partnerji, kot so na primer evropska združenja lokalnih in regionalnih oblasti ter raziskovalne ustanove in strokovna združenja;

69.

poziva Evropsko komisijo k sprejetju ukrepov, da se izboljša poznavanje metodologije in možnosti uporabe ocen teritorialnega učinka pri predstavnikih lokalnih in regionalnih oblasti z uporabo ustreznih kanalov, kot sta program Konvencije županov in Erasmus za župane, ter izraža pripravljenost za sodelovanje pri izvajanju teh ukrepov;

70.

meni, da je pomembno, da se v okviru stalnega spremljanja strategije Evropa 2020 z vidika lokalnih in regionalnih oblasti močneje upoštevajo teritorialni učinki strategije, in poziva Komisijo, naj zlasti pri vmesni oceni strategije Evropa 2020 uporabi instrument ocene teritorialnega učinka;

71.

namerava pripraviti lastno strategijo o oceni teritorialnega učinka (morebiti kot sestavni del splošne strategije ocene učinka) in s tem zastaviti okvir za nadaljnje izvajanje ukrepov, predlaganih v tem dokumentu.

27.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 280/19

—

pozdravlja dokumenta Komisije – strategijo za kibernetsko varnost in direktivo o varnosti omrežij in informacij (VOI) – ter podpira cilj strategije, da se vzpostavi odprt, varen in zaščiten kibernetski prostor in tako zagotovi, da bo spletno okolje EU najvarnejše na svetu;

—

meni, da je sveženj, ki bi združeval dosedanje in predlagane ukrepe na tem področju, nujno potreben in da bo prispeval k oblikovanju usklajene strateške vizije za Evropo. Poleg tega bo zagotovil usklajenost, spodbudil sodelovanje, omogočil jasno in odločno ukrepanje, vzpostavil skupno raven kibernetske zaščite, izboljšal odpornost sistemov in omrežij IT na nove in nastajajoče kibernetske grožnje ter zmanjšal razdrobljenost v EU;

—

priporoča Komisiji, da objavi akcijski načrt, v katerem bo pojasnila, kako bodo ambiciozni cilji iz svežnja videti v praksi. Akcijski načrt bo moral vsebovati tudi smernice za vrednotenje in merjenje učinka strategije, da bo mogoče ugotoviti, ali je sodelovanje v teku in ali je napredek dosežen;

—

poudarja, da bi moral novi sveženj prispevati k izboljšanju preprečevanja in odkrivanja kibernetskih incidentov in odzivanja nanje ter omogočiti boljše izmenjevanje informacij in usklajevanje med državami članicami in Komisijo v primeru večjih kibernetskih incidentov. Za to bo potrebno resnično partnersko sodelovanje med državami članicami, institucijami EU, lokalnimi in regionalnimi oblastmi, zasebnim sektorjem in civilno družbo.

Poročevalec

Robert BRIGHT (UK/PES), član mestnega sveta Newporta

Referenčna dokumenta

Skupno sporočilo Strategija Evropske unije za kibernetsko varnost

(JOIN(2013) 1 final)

Predlog direktive o ukrepih za zagotavljanje visoke skupne ravni varnosti omrežij in informacij v Uniji

(COM(2013) 48 final)

1.

pozdravlja dokumenta Komisije – strategijo za kibernetsko varnost in direktivo o varnosti omrežij in informacij (VOI) – ter podpira cilj strategije, da se vzpostavi odprt, varen in zaščiten kibernetski prostor in tako zagotovi, da bo spletno okolje EU najvarnejše na svetu;

2.

pričakuje, da bodo z novim svežnjem o kibernetski varnosti (kamor bosta vključeni tudi strategija in direktiva) zastavljena višja merila, kar bo pomembno prispevalo k razvoju standardov kibernetske varnosti v vsej EU, zmanjšanju pravne negotovosti, povečanju zaupanja v spletne storitve ter zmanjšanju nepotrebnih stroškov in administrativnih bremen; sveženj bo poleg tega pomenil podporo enotnemu digitalnemu trgu in ciljem strategije Evropa 2020;

3.

meni, da je sveženj, ki bi združeval dosedanje in predlagane ukrepe na tem področju, nujno potreben in da bo prispeval k oblikovanju usklajene strateške vizije za Evropo. Poleg tega bo zagotovil usklajenost, spodbudil sodelovanje, omogočil jasno in odločno ukrepanje, vzpostavil skupno raven kibernetske zaščite, izboljšal odpornost sistemov in omrežij IT na nove in nastajajoče kibernetske grožnje ter zmanjšal razdrobljenost v EU;

4.

priporoča organizacijam, vključno z javnimi oblastmi, da kibernetsko kriminaliteto obravnavajo kot dolgoročen boj, in jih poziva, naj z opredelitvijo ranljivih področij in razvojem organizacijskih zmogljivosti za obvladovanje kršitev varnosti popišejo in razvrstijo grožnje, ki jih predstavljajo kibernetske motnje in napadi. Internet postaja vse bolj nepogrešljiv sestavni del življenja, hkrati pa se povečuje in širi tudi nevarnost kibernetske kriminalitete. Ta se v vseh oblikah naglo razvija in za države članice, organizacije in državljane EU 21. stoletja predstavlja vse bolj izpopolnjeno grožnjo; poleg tega se pojavlja vse pogosteje, je vse kompleksnejša in ne pozna meja;

5.

je seznanjen z glavnimi izboljšavami, ki jih je EU dosegla v zvezi z učinkovitejšo zaščito državljanov pred spletnim kriminalom, vključno s predlagano zakonodajo o napadih na informacijske sisteme in oblikovanjem svetovnega zavezništva proti spolni zlorabi otrok na internetu. Sveženj o kibernetski varnosti bi moral nadaljevati začete ukrepe, tudi tiste iz Evropske digitalne agende iz leta 2010 (1), in biti izhodišče za oblikovanje trdne evropske politike za kibernetsko obrambo. Odbor zato poziva sozakonodajalce, ki trenutno obravnavajo predlog Komisije za direktivo o napadih na informacijske sisteme (2), naj čim prej dosežejo soglasje o predlogu;

6.

podpira namen strategije, da poleg uskladitve zmogljivosti za kibernetsko varnost v državah članicah ter združitve različnih obstoječih in predlaganih pristopov k oblikovanju skupnih standardov in enakih konkurenčnih pogojev omogoči poenotenje in zagotovi doslednost na treh sicer ločenih področjih – kazenskem pregonu, digitalni agendi ter obrambni, varnostni in zunanji politiki;

7.

meni, da bi bili podatki, ki jih zberejo nacionalne vlade, koristen vir pri oblikovanju svežnja, ki bi moral vsebovati tudi harmonizirane standarde v zvezi z VOI;

8.

pozdravlja večstranski pristop k oblikovanju politik, ki je predlagan v svežnju s priznavanjem pomena javno-zasebnega sodelovanja ter sklepanja pravih partnerstev z ustreznimi sredstvi za delo. Namen svežnja je tudi dokončanje enotnega digitalnega trga EU, oblikovanje varnega, zaščitenega in uspešnega spletnega digitalnega okolja za podjetja, oblasti in državljane;

9.

je naklonjen ukrepom iz direktive, vključno s priporočilom, naj države članice sprejmejo nacionalne strategije za VOI in oblikujejo skupine za odzivanje na računalniške grožnje, ki bodo sodelovale v Evropski agenciji za varnost omrežij in informacij (ENISA), ter da se vzpostavi jasen mehanizem za sodelovanje med državami članicami in Komisijo za izmenjavo zgodnjih opozoril o tveganjih in incidentih prek varne infrastrukture. Ti ukrepi in regulativni pristop, ki je predlagan v direktivi, naj bi bistveno prispevali k izboljšanju doslednosti, vzpostavitvi skupne najnižje ravni pripravljenosti na nacionalni ravni in okrepitvi kibernetske obrambe v vsej EU;

10.

poziva Evropski parlament in Svet, naj čim prej sprejmeta predlog direktive o skupni visoki ravni VOI v vsej Evropski uniji;

11.

meni, da bi v sveženj lahko vključili nadaljnje podrobnosti o tem, kako države članice zbirajo podatke o kibernetski kriminaliteti in o njih poročajo, ter natančnejše informacije o načinu izvajanja ukrepov. Za odpravo negotovosti in premajhne doslednosti pri načinih opredeljevanja in ugotavljanja obsega kibernetskih incidentov z "znatnim učinkom" s strani nacionalnih organov, pristojnih za VOI, bodo najpomembnejši skupni sistemi poročanja in večja jasnost glede zahtev za priglasitev. Prav tako je nujno, da se pri vzpostavitvi nacionalnega organa za VOI upošteva porazdelitev pristojnosti v državah članicah, zlasti tistih z izrazito federativno ali decentralizirano ureditvijo;

12.

je zato nekoliko zaskrbljen zaradi nekaterih regulativnih in pravnih vidikov svežnja, zlasti zaradi nejasnosti v zvezi z opredelitvijo meril, ki morajo biti izpolnjena, da bi država članica lahko sodelovala v sistemu za varno izmenjavo podatkov, nadaljnjo specifikacijo dogodkov, ki sprožijo zgodnje opozarjanje, in opredelitvijo primerov, v katerih so tržni udeleženci in javne uprave dolžni priglasiti incidente. Odsotnost jasnih pravil v zvezi z navedenimi vprašanji je ovira za pravno varnost;

13.

je nekoliko zaskrbljen, ker bi direktiva utegnila naložiti nepotrebno regulativno breme podjetjem in javnim organom. Vsa prizadevanja je treba usmeriti v preprečevanje dvojnih ureditev in zagotoviti, da je vsaka dodatna ureditev v skladu z načelom sorazmernosti. To je še posebej pomembno za organizacije, za katere že velja obveznost priglasitve, ki je precej podobna predlagani;

14.

priporoča Komisiji, da objavi akcijski načrt, v katerem bo pojasnila, kako bodo ambiciozni cilji iz svežnja videti v praksi. Akcijski načrt bo moral vsebovati tudi smernice za vrednotenje in merjenje učinka strategije, da bo mogoče ugotoviti, ali je sodelovanje v teku in ali je napredek dosežen;

15.

poziva vse države članice, naj razvijejo nacionalne strategije kibernetske varnosti (do leta 2012 je tovrstne dokumente pripravilo le 10 držav članic), ki bodo dopolnjevale novo strategijo na ravni EU. Združljivost nacionalnih strategij s strategijo EU je pomembna zaradi zagotavljanja doslednosti. Prav tako je pomembno, da ukrepi EU dopolnjujejo obstoječe instrumente in najboljše prakse posameznih držav članic;

16.

pozdravlja prihodnje ukrepe Komisije, usmerjene v razvoj zmogljivosti EU za kibernetsko varnost, vključno z začetkom pilotnega projekta za boj proti omrežjem robotskih računalnikov (ali botnetom) in zlonamerni programski opremi, zavezo za okrepitev sodelovanja med nacionalnimi skupinami za odzivanje na računalniške grožnje, agencijo ENISA in novim Evropskim centrom za boj proti kibernetski kriminaliteti, razvoj mreže nacionalnih centrov odličnosti za boj proti kibernetski kriminaliteti in vzpostavitev javno-zasebne platforme za rešitve VOI, ki bo pripravljala spodbude za uporabo varnih rešitev IKT. Pozdravlja tudi cilj strategije, da se po 12 mesecih vse udeležene strani zberejo in ocenijo napredek;

17.

poudarja, da je tesno sodelovanje med pristojnimi organi VOI in organi kazenskega pregona pogoj za uspešno strategijo kibernetske varnosti. Zato je bistveno, da se incidenti, za katere obstaja sum, da so resne kriminalne narave, sistematično priglasijo organom kazenskega pregona.

18.

meni, da so prednostna področja v svežnju dobro uravnotežena in ustrezna. Mednje sodijo zaščita temeljnih pravic, osebnih podatkov in zasebnosti ter učinkovito večstransko upravljanje in deljena odgovornost za zagotavljanje varnosti – področja, na katerih bi morala mesta in regije, ki hranijo informacije javnega sektorja, imeti glavno vlogo;

19.

predlaga, da se poleg držav članic tudi regije priznajo kot glavne spodbujevalke tesnejšega sodelovanja med uporabniki in avtorji inovacij IKT v različnih vladnih in upravnih službah, vključno s kibernetsko varnostjo in zaščito podatkov;

20.

poudarja, da bi moral novi sveženj prispevati k izboljšanju preprečevanja in odkrivanja kibernetskih incidentov in odzivanja nanje ter omogočiti boljše izmenjevanje informacij in usklajevanje med državami članicami in Komisijo v primeru večjih kibernetskih incidentov. Za to bo potrebno resnično partnersko sodelovanje med državami članicami, institucijami EU, lokalnimi in regionalnimi oblastmi, zasebnim sektorjem in civilno družbo;

21.

se zaveda, da obvladovanje kibernetskih groženj terja več sredstev, boljšo ozaveščenost ter učinkovito in ustrezno kibernetsko varnost. Kar zadeva večravensko upravljanje, je treba pri oblikovanju odločnega pristopa h kibernetski varnosti upoštevati lokalne in regionalne oblasti, ki morajo biti v celoti in praksi vključene v upravljanje pobud, povezanih z IKT;

22.

je glede na to, da lahko kršitve varnosti ogrozijo zagotavljanje komunalnih storitev (vodovod, energija), prepričan, da imajo lokalne in regionalne oblasti, ki zbirajo računalniške podatke in skrbijo za zaščito podatkov, glavno vlogo v boju proti kibernetski kriminaliteti, saj uporabljajo in imajo v lasti številne produkte in storitve s področja digitalnih informacij. Lokalne in regionalne oblasti imajo vse večjo odgovornost, na primer, da državljanom in skupnostim zagotovijo digitalne storitve ter poskrbijo za usposabljanje na področju VOI v šolah. Oblasti, tudi lokalne in regionalne, so odgovorne za zaščito dostopa do podatkov in njihove odprtosti, pri čemer morajo upoštevati in zaščititi temeljne pravice na spletu ter zagotavljati zanesljivost in interoperabilnost interneta;

23.

zaradi boljše priprave zakonodaje in glede na pristojnosti in pričakovano ključno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri načrtovanju in izvajanju ukrepov na področju IKT (zlasti vidikov zasebnosti, zaščite podatkov in kibernetske varnosti) predlaga, naj se institucije EU in države članice redno posvetujejo z oblastmi na lokalni in regionalni ravni tako pri zasnovi kot tudi pri izvajanju ukrepov, usmerjenih v uveljavitev Evropske digitalne agende. Odbor obžaluje, da si Komisija pri pripravi predloga direktive ni posebej prizadevala za vključitev lokalnih in regionalnih oblasti. Pri tem poudarja, da je Komisiji pripravljen pomagati pri predzakonodajnih posvetovanjih v skladu s Protokolom o sodelovanju med Komisijo in OR (3);

24.

predlaga, da se v člen 14(1) direktive vključijo ukrepi, ki se nanašajo na lokalno in regionalno raven, med drugim za oblikovanje postopka za oceno in obvladovanje tveganj, uveljavljanje politike za varnost informacij, zagotavljanje boljšega prepoznavanja vprašanj, povezanih s kibernetsko varnostjo, ter izboljšanje digitalne pismenosti in znanj;

25.

poudarja, da je treba na podnacionalni ravni spodbujati in razvijati partnerstva med vsemi udeleženimi stranmi, da se oblikujejo usklajeni ukrepi za zagotavljanje kibernetske varnosti ter dopolnijo ukrepi za kibernetsko varnost na nacionalni ravni in ravni EU, kar bo omogočilo boj proti e-kriminalu ter kar najbolj zmanjšalo posledice, ki bi nastale zaradi kraje finančne ali intelektualne lastnine, motenj v komunikacijah ali poškodbe ključnih poslovnih podatkov.

26.

ugotavlja, da se zdita v splošnem izpolnjena dva pogoja, ki pomenita skladnost z načelom subsidiarnosti: potreba po ukrepih na ravni EU in njihova dodana vrednost. Predlagani ukrepi so potrebni, saj vključujejo nadnacionalne vidike, ki jih ni mogoče ustrezno urejati zgolj na ravni držav članic in/ali lokalnih in regionalnih oblasti. Predlagani ukrepi bodo verjetno tudi prinesli jasne koristi v primerjavi s posamičnimi ukrepi na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni, saj se na primer osebni podatki v vse večjem obsegu prenašajo prek nacionalnih, tako notranjih kot zunanjih, meja. Poleg tega bodo regulativne obveznosti na ravni EU gotovo prispevale k vzpostavitvi enakih konkurenčnih pogojev in odpravi zakonodajnih vrzeli;

27.

izraža zadovoljstvo, da sta v direktivi načeloma upoštevani načeli subsidiarnosti in sorazmernosti. Zaradi čezmejne narave incidentov in tveganj VOI je mogoče cilje direktive laže doseči na ravni EU ob upoštevanju načela subsidiarnosti. Raziskave kažejo, da državljani EU v zvezi z zaščito osebnih podatkov zaupajo institucijam, kot je Komisija (4). V direktivi je poleg tega v osnovi upoštevano tudi načelo sorazmernosti, kar pomeni, da ne presega tistega, kar je potrebno za uresničitev navedenih ciljev. Vendar zaradi dejstva, da je v predlogu za vsako državo članico predviden le en pristojen organ oziroma nacionalna skupina za odzivanje na računalniške grožnje, obstajajo pomisleki v zvezi s spoštovanjem načela sorazmernosti in notranjih struktur upravljanja držav članic EU;

28.

meni, da predlagani ukrepi presegajo določila členov 26 in 114 PDEU, ki pomenita pravno podlago svežnja, saj se predlog nanaša na vse informacijske sisteme javne uprave, vključno z internimi informacijskimi sistemi, kot je intranet.

29.

izraža zadovoljstvo, da je v direktivi upoštevana Listina Evropske unije o temeljnih pravicah. Norme, načela in vrednote, za katere se EU zavzema v nespletnem okolju, morajo veljati tudi na spletu. Informacijske in komunikacijske tehnologije bi morale upoštevati potrebe vseh članov družbe, tudi ljudi, ki jim grozi družbena izključenost. Vsi uporabniki interneta imajo pravico do minimalnih standardov na številnih področjih, kot so zanesljivost, varnost, preglednost, enostavnost, interoperabilnost ter omejitev tveganj in odgovornosti. Zaradi zagotavljanja učinkovitega varovanja temeljnih pravic, pravne varnosti in ohranjanja parlamentarnega preučitvenega pridržka se Odbor zavzema za bolj konkretno materialnopravno ureditev oblikovanja standardov za VOI, pri čemer bi bilo treba zlasti oblikovati zahteve v zvezi z VOI glede zakonodaje o temeljnih pravicah ter pravici do varstva in zaščite podatkov;

30.

poudarja, da morajo biti prizadevanja za zaščito in obrambo državljanov na spletu ustrezno uravnotežena z njihovimi pravicami, svoboščinami in načeli iz navedene listine. Odbor izraža zadovoljstvo, da je v predlogu poudarjen pomen vzpostavitve okvira za kibernetske politike ob upoštevanju temeljnih vrednot EU. Kot je navedel v prejšnjih mnenjih (5), bo nujno izpolniti vse varnostne zahteve na vseh ravneh, da se zagotovi kar najvišja raven zasebnosti in zaščite osebnih podatkov ter prepreči nepooblaščeno sledenje osebnim informacijam in njihovo profiliranje;

31.

poudarja, da skrb za osnovno infrastrukturo in spletne storitve sicer čedalje bolj prevzemajo zasebni operaterji in da je treba priznati ključno vlogo zasebnega sektorja, vendar pa mora navsezadnje država prevzeti odgovornost, da ohrani svobodo in zagotovi zaščito državljanov v spletnem okolju.

32.

ugotavlja, da bi vseevropska uvedba načela enkratne registracije podatkov o posameznikih in predmetih, s čimer odpade potreba po večkratnem izpolnjevanju obrazcev, veliko prispevala k odpravi nepotrebne birokracije za državljane in zmanjšanju stroškov javne uprave. Zato je treba zagotoviti spoštovanje zakonodaje o varstvu podatkov.

33.

poudarja, da je za učinkovito kibernetsko zaščito treba usposobiti ljudi in izboljšati njihova znanja in spretnosti, kar velja tudi za zaposlene v organih lokalnih in regionalnih oblasti. Vsemu osebju je treba zagotoviti celovito usposabljanje, še zlasti strokovnjakom na tehničnih področjih, zaposlenim, katerih delo je neposredno povezano z varnostnimi postopki, ki vključujejo različne metodologije, ter zaposlenim, ki na splošno ali posredno sodelujejo pri inovacijah in posodabljanju v zvezi z vprašanji zaupanja in varnosti. Nenehno usposabljanje je pomembno za uspeh e-uprave na lokalni ravni, lokalne in regionalne oblasti pa imajo vse pomembnejšo vlogo pri zagotavljanju informacij in smernic državljanom o ustrezni rabi sistemov in prepoznavanju kibernetskih groženj (6);

34.

poudarja, da je udeležba vodstva zelo pomemben dejavnik uspeha, zato je potrebno tudi ciljno usposabljanje izvršnih in vodstvenih organov, katerega namen je ozaveščanje in zagotavljanje ustreznih pogojev za razvoj kulture varnosti v njihovih organizacijah;

35.

je seznanjen z izboljšavami pri izobraževanju in usposabljanju z uvedbo usposabljanja na področju VOI in organizacijo prvenstva kibernetske varnosti leta 2014. Pri tem bi bilo treba upoštevati že utečene dogodke v državah članicah in spodbujati izmenjavo najboljših praks. Pozdravlja namen strategije, da se uvede usposabljanje na področju VOI v šolah, vendar glede na to, da je izobraževanje v pristojnosti držav članic, meni, da bo uvedba do leta 2014 terjala precejšnja sredstva in obširno načrtovanje.

36.

opozarja, da je zagotavljanje varstva zasebnosti odvisno od nekaterih dejavnikov, med drugim od strukture organov javnega sektorja (ki večinoma delujejo na lokalni ravni), usklajenosti zakonodaje EU, širitve inovativnosti med zaposlenimi v javnih upravah (med drugim z uporabo skupnega etičnega kodeksa) in državljani (z opredelitvijo njihovih digitalnih potrošniških pravic in obveščanjem o njih) ter od upravljanja aplikacij IKT;

37.

meni, da bi morale biti nadaljnje dejavnosti usmerjene k pospeševanju in spodbujanju razvoja in uporabi tehničnih rešitev za obravnavo nezakonite vsebine in škodljivega vedenja na spletu ter k spodbujanju sodelovanja in izmenjavi dobrih praks med različnimi zainteresiranimi stranmi na lokalni, regionalni, evropski in mednarodni ravni. Pri tem so najbolj pomembni klicni centri za pomoč otrokom, staršem in skrbnikom ter prijavo zlorab in programska oprema, ki omogoča boljše prepoznavanje neprimernih vsebin ter preprosto in hitro prijavljanje;

38.

priporoča, da se prizadevanja usmerijo v povečanje trenutno majhnega deleža podjetij v EU (januar 2012 – 26 %), ki imajo formalno opredeljeno varnostno politiko IKT (7). Podjetja vseh velikosti je treba spodbujati k naložbam v kibernetsko varnost, kar lahko uporabijo tudi pri trženju za pridobivanje novih strank in tako hkrati omejijo uničujoče posledice kibernetske kriminalitete. Podjetja bi morala premisliti o poslovno naravnanem in tehnološko podprtem pristopu h kibernetski varnosti, v okviru katerega bi bila prednostno obravnavana ključna poslovna sredstva in procesi.

39.

poudarja, da je treba zaradi velikanskega gospodarskega potenciala, ki ga imajo IKT za evropsko gospodarstvo (trenutno znaša njihov delež 6 % BDP EU (8)), izvesti konkretne ukrepe za obvladovanje naraščajoče kibernetske kriminalitete in povrnitev zaupanja državljanov in podjetij v varnost na spletu (in pri tem zmanjšati število spletnih uporabnikov v EU, ki jih denimo skrbijo spletna plačila) (9);

40.

meni, da je treba na lokalni/regionalni in nacionalni ravni ter ravni EU nujno oblikovati ukrepe za boj proti kibernetski kriminaliteti, če želimo zmanjšati velikanske izgube, ki jih ta povzroča;

41.

meni, da bi bilo koristno v strategijo vključiti dodatne podrobnosti o načinih zaščite in razvoja računalništva v oblaku, ki ima velikanski gospodarski potencial. Poleg tega ne kaže, da se bo hitra rast na področju mobilnih elektronskih naprav kaj kmalu upočasnila. Podjetje Gartner poroča, da bo do leta 2016 vsaj 50 % uporabnikov službene spletne pošte do nje dostopalo prek mobilnika (10). Treba je raziskati nove težave in priložnosti, ki jih prinašajo mobilne elektronske naprave in računalništvo v oblaku. Poleg tega računalništvo v oblaku potrebuje ustrezno arhitekturo, da lahko zagotovi optimalno raven zaščite (11). Odbor je sicer že izrazil zaskrbljenost, ker Evropska komisija v nedavnem sporočilu o računalništvu v oblaku ne obravnava dovolj poglobljeno povezav med predlagano strategijo in drugimi vprašanji, kot so varna obdelava podatkov, avtorsko pravo ter razvoj na področju dostopnosti in prenosljivosti podatkov (12).

42.

meni, da je treba glede na svetovno, medsebojno povezano in čezmejno grožnjo, ki jo pomeni kibernetska kriminaliteta, spodbujati mednarodno sodelovanje in dialog tudi onkraj meja EU, da se zagotovi resnično globalen in usklajen pristop h kibernetski varnosti. Zato je treba vse države članice spodbuditi k podpisu mednarodne konvencije o kibernetski kriminaliteti (konvencije iz Budimpešte) (13). Pomembno pa je tudi stalno dvostransko (zlasti z ZDA) in večstransko sodelovanje z različnimi mednarodnimi organizacijami.

43.

poudarja, da je treba izboljšati usklajevanje s sedanjimi in prihodnjimi instrumenti financiranja, kot so program Obzorje 2020, evropski okvir za sodelovanje in Sklad za notranjo varnost, da se zagotovi bolj usklajen pristop k naložbam na področju računalništva;

44.

ni prepričan, ali bodo dodeljena sredstva v višini 1,25 milijona EUR zadostovala za vzpostavitev trdne in ustrezne infrastrukture VOI, in izraža razočaranje, ker so bila z dogovorom Sveta o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020 z dne 8. februarja okrnjena sredstva, namenjena instrumentu za povezovanje Evrope. Zagotovitev finančne podpore infrastrukturi VOI, v okviru katere bodo povezane zmogljivosti držav članic in s tem olajšano sodelovanje znotraj EU, terja trden in večji proračun.

27.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 280/27

—

poudarja, da lokalne skupnosti ne le olajšujejo delovanje industrije in so njene stranke, ampak je treba priznati tudi vlogo, ki jo imajo kot pionirji in inovatorji;

—

poudarja, da mora pristop industrije, ki ga je predvidela Komisija, temeljiti na natančno opredeljenih in konkretno ugotovljenih potrebah prebivalcev. Lokalne skupnosti imajo pomembno vlogo pri ugotavljanju in poudarjanju potreb in pričakovanj javnih in zasebnih lokalnih akterjev (npr. gospodarstva, znanosti, civilne družbe in lokalnega prebivalstva). Ta odločilna vez zajema med drugim posvetovanja in učinkovite mehanizme za sodelovanje na lokalni ravni in mora imeti vidno mesto;

—

meni, da mora Komisija natančneje določiti merila za opredelitev in izbor revolucionarnih inovativnih rešitev. Komisija mora poskrbeti za to, da je postopek pregleden in odprt ter po možnosti povezan s konkretnim razpisom. Na voljo morajo biti tudi zadostna sredstva;

—

priporoča Komisiji, da pripravi uporabniku prijazen vodnik vseh evropskih programov in pobud, ki omogočajo financiranje inovativnih projektov, ki se lahko razvijajo v okviru Pametnih mest in skupnosti, med drugim pobude, kot so zelena digitalna listina, Konvencija županov, CIVITAS, Concerto ipd., in sicer kot pregled informacij o vseh programih v zvezi s pametnimi mesti in skupnostmi;

—

zlasti poudarja, da bo osrednji del dejavnosti v okviru partnerstev Pametnih mest in skupnosti namenjen razvoju pametnih omrežij.

Poročevalec

Ilmar REEPALU (SE/PES), član mestnega sveta Malmöja

Referenčni dokument

Sporočilo Komisije Pametna mesta in skupnosti – evropska partnerstva za inovacije

C(2012) 4701 final

1.

ugotavlja, da je Komisija s sporočilom o pametnih mestih in skupnostih – evropska partnerstva za inovacije dala pobudo za evropsko partnerstvo za inovacije, katerega cilj je skupna uporaba virov, da bi v mestih razvijali in razširjali inovativne tehnične rešitve, ki temeljijo na povezovanju energetske in prometne ter informacijskih in komunikacijskih tehnologij;

2.

se strinja s Komisijo, da je eden največjih izzivov EU iz evropskih mest narediti pametno in trajnostno življenjsko okolje s socialnega, gospodarskega in okoljskega vidika. Že večkrat je poudaril pomen učinkovitih ukrepov in sprememb za podporo in spodbujanje prizadevanj za dolgoročno trajnostno družbo, ki bo pomenila izboljšanje urbanega okolja, javnega zdravja in socialne blaginje; hkrati poudarja, da so mesta gospodarsko, socialno in okoljsko tesno povezana s svojim zaledjem in podeželskimi območji ter da je ta povezava pomembna za uravnotežen in trajnostni razvoj tako mestnih kot tudi podeželskih območij, saj onesnaževanje v mestih zaradi izpustov v ozračje in v vode prizadene tudi podeželska območja;

3.

pozdravlja pobudo Komisije za inovacijsko partnerstvo. Razveseljivo je, da Komisija s to pobudo poudarja in priznava vidno vlogo mest in lokalnih skupnosti pri skupnih dejavnostih Unije na področju pametne, trajnostne in vključujoče rasti. Treba je poudariti, da mesta v mnogih primerih prednjačijo pri spodbujanju dolgoročno trajnostne družbe. Ta pozitiven razvoj in velike ambicije mest mora EU v okviru svojega dela podpreti in spodbujati;

4.

meni, da je uporaba načel sistemske integracije in interoperabilnosti pogoj za ustvarjanje pametnih mest; zato pozdravlja koncept integriranih sistemskih rešitev, ki ga predlaga Komisija, in izraža prepričanje, da tovrstne integrirane rešitve prinašajo pomembno dodano vrednost v primerjavi s sektorskimi pristopi. Vendar lahko sektorski projekti in rešitve v drugačnem kontekstu nudijo učinkovite dopolnilne ukrepe in rešitve;

5.

poudarja, da imajo lahko tri tehnološka področja inovacijskega partnerstva Pametna mesta in skupnosti različno težo in pomen glede na to, v kolikšni meri projekti vsebujejo inovativne sistemske rešitve za ugotovljene potrebe; poleg tega meni, da je treba v pripravo in izvedbo projektov in rešitev vključiti dodatna področja, ki prispevajo k trajnostnemu mestnemu razvoju (npr. oskrba z vodo, ravnanje z odpadki in kakovost zraka, strateško načrtovanje in inovacije na področju storitev, ki ljudi spodbujajo k uporabi in razvoju novih rešitev), če z vidika rasti prinašajo dodano vrednost;

6.

ugotavlja, da mora po predlogu Komisije partnerstvo voditi industrija v sodelovanju z mesti. Pobuda naj bi olajšala vstop na trg za revolucionarne inovativne rešitve, ki temeljijo na povezovanju energetskih in prometnih tehnologij ter jih podpirajo informacijske in komunikacijske tehnologije;

7.

v zvezi s tem poudarja osrednjo in v mnogih primerih odločilno vlogo lokalnih oblasti pri nadaljnjih dejavnostih. V strategijah in projektih, zasnovanih in sprejetih v okviru partnerstva Pametna mesta in skupnosti (npr. strateški izvedbeni načrt), in tudi pri vseh odločitvah, ki vključujejo lokalna javna sredstva, morajo imeti posamezne in povezane lokalne skupnosti vseh demografskih velikosti osrednjo vlogo;

8.

poudarja, da lokalne skupnosti ne le olajšujejo delovanje industrije in so njene stranke, ampak je treba priznati tudi vlogo, ki jo imajo kot pionirji in inovatorji;

9.

poudarja tudi, da mora pristop industrije, ki ga je predvidela Komisija, temeljiti na natančno opredeljenih in konkretno ugotovljenih potrebah prebivalcev. Lokalne skupnosti so raven, ki je prebivalcem najbližja, in imajo pomembno vlogo pri ugotavljanju in poudarjanju potreb in povpraševanja javnih in zasebnih lokalnih akterjev (npr. gospodarstva, znanosti, civilne družbe in lokalnega prebivalstva). Ta odločilna vez zajema med drugim tudi posvetovanja in učinkovite mehanizme za sodelovanje na lokalni ravni in mora imeti pri tem delu vidno mesto. Ob tem se bodo razvijale rešitve, oprte na specifično in konkretno povpraševanje lokalnih oblasti, akterjev in prebivalcev, ki bodo prinašale dodano vrednost v primerjavi z doslej včasih neoptimalnimi sektorskimi rešitvami;

10.

pozdravlja dolgoročni cilj pobude Pametna mesta in skupnosti, ki ga je zastavila Komisija, da se do leta 2020 predlaga in razširi vsaj 20 revolucionarnih inovativnih rešitev, ki med seboj povezujejo energijo in promet ter informacijske in komunikacijske tehnologije; v zvezi s tem poudarja, da je zelo pomembno ustvariti primerne pogoje za to, da bo inovativne rešitve lahko prevzelo, prilagodilo in uporabilo več mest v Uniji; izraža zadovoljstvo, da Komisija poudarja potrebo po ukrepih na strani povpraševanja (npr. razvoj novih poslovnih modelov). Da bo to mogoče doseči, Odbor poziva Komisijo, naj kot eno izmed meril za izbiro projektov zahteva, da predlog izkaže močno povezavo med inovativno revolucionarno rešitvijo ter udejanjanjem in razširjanjem rezultatov, da jih bo mogoče uporabiti v regijah in občinah v različnih delih Evrope. V projektih bi bilo treba namenjati prednost koristnim sinergijam na podlagi medsebojne povezanosti akterjev ter instrumentov za razvoj in financiranje. Hkrati je treba mestom pomagati pri zmanjševanju njihovega vpliva na okolje, tako da se oblikujejo rešitve, ki bodo na podlagi intenzivne uporabe IKT v okviru modela trajnostnih mest zagotovile večjo energetsko učinkovitost mesta, spodbudile uporabo obnovljivih virov energije ter olajšale mobilnost z znatnim znižanjem emisij CO2 in drugih plinastih onesnaževal;

11.

meni, da je treba – poleg udeležbe državljanov in posvetovanja z njimi – za uspeh partnerstva Pametna mesta in skupnosti zagotoviti dejansko načrtovanje na ravni skupnosti, da bodo odločitve sprejete v sodelovanju med lokalnimi oblastmi in vsemi zadevnimi nacionalnimi ali regionalnimi agencijami, sektorjem prostovoljnega dela in podjetji, ki delujejo na lokalnem območju, ter bodo tako neposredno povezane s cilji partnerstva; pri tem je treba poudariti temeljno vlogo podjetij za energetske storitve (ESCO) v prihodnosti;

12.

meni, da mora Komisija natančneje določiti merila za opredelitev in izbor revolucionarnih inovativnih rešitev. Komisija mora poskrbeti za to, da je zadeven postopek pregleden, odprt in po možnosti povezan s konkretnim razpisom ter da so na voljo zadostna sredstva;

13.

opozarja na različne urbane strukture v EU. Na mnogih območjih je urbana struktura policentrična, drugod pa prevladuje velemesto, obdano z mnogimi manjšimi mesti. Ne glede na velikost je mesto središče, npr. za opravljanje javnih in zasebnih storitev, za ustvarjanje znanja ter za inovacije in podjetništvo na lokalni in regionalni ravni. V izjemnih primerih obstajajo regionalni primeri demografskih in ozemeljskih neravnovesij, pri katerih ne moremo govoriti o mreži mest v pravem pomenu besede. V teh primerih lahko obstajajo lokalne strukture, ki zajemajo različne segmente prebivalstva in ki jih je mogoče vključiti v pobudo o pametnih mestih in skupnostih;

14.

ugotavlja, da se mesta ne glede na svojo velikost pri ustvarjanju trajnostnega življenjskega okolja soočajo s podobnimi izzivi in potrebujejo podobne tehnične rešitve; meni, da mora partnerstvo Pametna mesta in skupnosti upoštevati ta vidik in da je treba razviti inovativne rešitve, ki ustvarjajo ekonomije obsega in imajo pomemben učinek za mesta in njihove prebivalce;

15.

želi opomniti, da je bila besedna zveza "in skupnosti" vključena v naslov pobude prav zato, da se poudari, da je pojem mest in urbanih predelov v Evropi zelo različno opredeljen. V številnih državah članicah je veliko primerov lokalnih oblasti, ki uradno niso mesta, a so dejansko veliko večja in imajo na voljo več virov in zmogljivosti kot druge skupnosti, ki sicer pravno ali geografsko veljajo za mesta. Prav tako lokalne oblasti pogosto združujejo sredstva, katerih skupni obseg je večji in pomembnejši kot pri mestih. V takih primerih, pri katerih gre lahko tudi za velemestna ali gosto naseljena območja, je vloga regionalnih ravni lahko odločilna za usklajevanje in pospeševanje celostnih ukrepov.

16.

izraža zadovoljstvo, da so v sedmem okvirnem programu za raziskave in razvoj 2013 predvideni tudi viri za projekte, ki sodijo k evropskemu partnerstvu za inovacije Pametna mesta in skupnosti;

17.

meni, da je zelo pomembno, da se v okviru novega programa Obzorje 2020 na ravni EU predvidijo zadostna sredstva, da bo pobuda za pametna mesta in skupnosti lahko prispevala k ciljem, ki jih je navedla Komisija;

18.

poudarja, da se zaradi izvajanja pobude Pametna mesta in skupnosti ne sme krčiti financiranje iz drugih tekočih programov, ki podpirajo lokalne skupnosti pri spodbujanju pametnih mest in regij, zlasti ker so bili ti programi na lokalni ravni zelo uspešni. Poleg tega bi morala Komisija opredeliti tematska področja in sredstva, dodeljena v okviru programa Obzorje 2020;

19.

ugotavlja, da so regionalna politika in strukturna sklada pozitivno učinkovali na izvajanje strategij za spodbujanje pametnih mest, in poudarja, da bi lahko imeli pomembno vlogo tudi pri nadaljnjem razvoju pobude za pametna mesta in skupnosti. Predlogi za preusmeritev kohezijske politike za obdobje po letu 2014 vsebujejo jasno urbano razsežnost, med drugim v zvezi z zagotavljanjem sredstev za trajnostni razvoj mest v okviru sklada za regionalni razvoj. Treba je razjasniti, kako ta sredstva lahko prispevajo k uresničevanju pametnih mest, da bi tako prispevali k ustvarjanju sinergij in celostnemu pristopu na področju mestnega razvoja, ki upošteva tudi okoliško podeželje;

20.

priporoča Komisiji, da pripravi uporabniku prijazen vodnik s pregledom vseh evropskih programov in pobud, ki omogočajo financiranje inovativnih projektov, ki se lahko razvijajo v okviru Pametnih mest in skupnosti. V vodnik bi morale biti zajete pobude, kot so zelena digitalna listina, Konvencija županov, CIVITAS, Concerto ipd. Tovrsten vodnik bi bil na primer zelo uporaben za lokalne skupnosti in industrijo, saj bi vseboval informacije o vseh programih v zvezi s pametnimi mesti in skupnostmi. Na voljo bi bil lahko na primer na spletnem mestu platforme zainteresiranih strani;

21.

poudarja pomen celostnega pristopa v zvezi s finančno podporo EU za Pametna mesta in skupnosti in drugimi viri financiranja EU, kot so Evropski strukturni sklad za naložbe, instrument za povezovanje Evrope in program LIFE 2014–2020, zlasti zaradi zagotavljanja neprekinjene podpore za razvoj Pametnih mest in skupnosti ter v izogib nepotrebnim nedoslednostim, prekrivanjem in podvajanjem;

22.

pozdravlja priporočilo Komisije državam članicam, naj slednje zagotovijo sredstva za financiranje ukrepov za razvoj in razširjanje inovativnih rešitev v okviru Pametnih mest in skupnosti;

23.

ugotavlja, da so usmerjevalni projekti eden bistvenih elementov pobude Pametna mesta in skupnosti. Obsegajo strateška partnerstva med podjetji, katerih gonilna sila je inovativnost in ki delujejo v enem izmed treh sektorjev, ter lokalnimi nosilci odločanja in lokalnimi organi;

24.

v zvezi s tem opozarja na različno vlogo in poglede industrije in mest. Pomembna naloga industrije je razvoj tehničnih specifikacij in rešitev, ki se lahko uporabijo in razširjajo v drugih mestih. Mesta in občine ter njihovi prebivalci lahko prevzemajo glavno odgovornost za ugotavljanje in sporočanje konkretnih lokalnih potreb, za katere je treba poiskati ustrezne tehnične rešitve. Zato je zelo pomembno, da se projekti pripravljajo in upravljajo na podlagi potreb in povpraševanja, ob upoštevanju dodane vrednosti s tehničnega in inovativnega vidika;

25.

meni, da so usmerjevalni projekti temeljna sestavina partnerstva Pametna mesta in skupnosti. Lokalne skupnosti lahko najbolje ocenijo potrebo po trajnostnih rešitvah, zato jim je treba v konzorcijih in usmerjevalnih projektih dodeliti odločilno vlogo. Sporočilo Komisije tega ne omenja, zato je to treba razjasniti pri nadaljnjem delu;

26.

meni, da je treba jasno opredeliti tudi vlogo ostalih akterjev v konzorcijih in projektih, da se zagotovijo dobri pogoji in uravnoteženost v partnerstvih. Strukturo usmerjevalnih projektov in konzorcijev bi bilo treba določiti v okviru javnih razpisov, da se jasno opredeli oblika konzorcijev in vloga posameznih akterjev pri pripravi projektov ter zagotovijo preglednejši okvirni pogoji za partnerstva Pametnih mest in skupnosti;

27.

ugotavlja, da Komisija v sporočilu dopušča možnost urejanja tega področja s predpisi v prihodnosti, da se olajša komercialno izkoriščanje prihodnjih rešitev. Odbor sicer tovrstnih ukrepov ne želi izključiti, vendar pa meni, da je pomembno, da morebitni predpisi dosledno upoštevajo načeli sorazmernosti in subsidiarnosti ter potrebo po lokalno prilagojenih rešitvah, ki izhajajo iz lokalnih razmer;

28.

zato meni, da mora Komisija jasno predstaviti vsebino morebitnih prihodnjih predpisov in navesti primere tovrstnih predpisov ali področij; to bi bila dragocena informacija za sodelujoče akterje v konzorcijih in projektih;

29.

meni, da je pomembno, da se za dejavnosti vsakega projekta opredelijo ustrezni kazalniki, ki so povezani s prednostnimi nalogami EU in glavnimi izzivi na področjih energije, prometa ter informacijskih in komunikacijskih tehnologij, npr. okoljska uspešnost, energetska učinkovitost mest, delež obnovljivih virov energije pri uporabi energije, skupna raba infrastrukture itd.;

30.

ponavlja, da je položaj v vsakem mestu drugačen; zato poudarja, da je pomembno, da lahko lokalne skupnosti prilagodijo kazalnike lokalnim razmeram. Ciljno vrednost za posamezne kazalnike bi morale določiti lokalne skupnosti v dogovoru z industrijskimi konzorciji. Hkrati morajo kazalniki služiti kot smernice za industrijo, tudi za mala in srednje velika podjetja (MSP), da bo mogoče na ravni EU izpolniti krovne cilje in odgovoriti na najpomembnejše izzive. V vsakem primeru se cilji vklapljajo v strategijo 20/20/20, ki jo je Evropska komisija sprejela za obdobje do leta 2020;

31.

priporoča, da Komisija zagotovi financiranje raziskovalno-razvojnega dela regionalnih inovativnih ekosistemov, ki je potrebno v vsej Evropi. Potrebni so poskusi pametnih mest, ki povezujejo materialne in operativne značilnosti stavb ter celotno infrastrukturo z različnimi tipi razvoja in storitev, ki jih izvajajo in vzdržujejo mesto ter drugi akterji. To regionalno modeliranje, podprto z IKT, je potrebno, da se zagotovi verodostojna osnova za analizo življenjskega cikla različnih naložb ter za razvoj podjetniških dejavnosti, naravnanih k uporabnikom, državljanske pobude in odločanje;

32.

pozdravlja namero Komisije, da bo sisteme spremljanja osnovala na že utečenih postopkih, kot so tisti, ki se uporabljajo v povezavi s Konvencijo županov in zeleno digitalno listino. Treba je poudariti tudi, da so cilji na ravni EU minimalni standardi in da je treba mesta spodbujati k temu, da jih zastavijo više in služijo za zgled na tem področju;

33.

pozdravlja poziv Komisije k izmenjavi izkušenj in razširjanju dobrih praks na mednarodni ravni. S prikazom konkretnih in uspešnih evropskih primerov na mednarodni ravni se bo spodbujala evropska industrija. To pa je dodatna spodbuda izvajanju strategije Evropa 2020. Cilje na področju mednarodnega sodelovanja v okviru Pametnih mest in skupnosti bi bilo treba podpreti s posebnimi sredstvi;

34.

ugotavlja, da Komisija navaja vrsto medsektorskih tem, ki bi bile lahko primerne kot teme projektov, npr. pametne stavbe, pametni sistemi oskrbe in povpraševanja, trajnostna mestna mobilnost in zelene IT. Te teme so sicer pomembne, vendar Odbor poudarja, da seznam tem ni izčrpen in da bi ga bilo mogoče dopolniti z dodatnimi pomembnimi temami. Informacijske in komunikacijske tehnologije bi bilo na primer treba poudariti kot temeljni pogoj za razvoj stroškovno ugodnih in uporabnikom prijaznih elektronskih storitev na vseh področjih, ki jih zajema pobuda. Na seznam tem projektov bi bilo treba vključiti tudi usklajevanje upravljanja z energijo in ravnanja z odpadki;

35.

zlasti poudarja, da bo eden osrednjih delov dejavnosti v okviru partnerstev Pametnih mest in skupnosti namenjen razvoju pametnih omrežij; v zvezi s tem opozarja na nedavno sprejeto mnenje Odbora regij Energija iz obnovljivih virov: glavni akter na evropskem energetskem trgu in znova poudarja velik pomen, ki naj bi ga imel razvoj pametnih omrežij;

36.

vnovič opozarja na pomemben izziv, namreč, da se energija iz obnovljivih virov dovaja v energetska omrežja, ki niso zasnovana za to vrsto energije. Široka uporaba energije iz obnovljivih virov zahteva naložbe v posodabljanje omrežij, ki v sedanjem stanju omejujejo razvoj obnovljivih virov energije. V zvezi s tem ima pomembno vlogo razvoj pametnih omrežij;

37.

opozarja na še eno področje, na katerem lahko pametna omrežja ustvarijo precejšnjo dodano vrednost, in sicer shranjevanje presežka energije, ki lahko bolje uravnoteži ponudbo in povpraševanje po energiji. Pametna omrežja in z njimi povezane tehnične aplikacije, ki omogočajo izravnavo nihanj proizvodnje in porabe energije ter enakomernejši energijski pretok, bi lahko prispevala k pomembnemu gospodarskemu zagonu, zmanjšanju stroškov tako za proizvajalce kot tudi za porabnike ter k razvoju pametnih mest;

38.

hkrati poudarja, da zgolj s tehničnimi sistemi in aplikacijami ni mogoče ustvariti trajnostnih in pametnih mest. Tehnični razvoj mora sovpadati z ukrepi, ki prebivalce in podjetja spodbujajo k spremembi vzorcev porabe energije;

39.

opozarja, da tkivo številnih evropskih mest kaže velika nesorazmerja z vidika energetske učinkovitosti. Razvoj trajnostnega urbanega okolja terja posebne napore za obnovo stavb, podprte z ustreznimi finančnimi instrumenti in posebno vlogo za obnovljive vire energije.

40.

meni, da mora biti upravljanje učinkovito in primerno, hkrati pa enostavno in pregledno organizirano, da bo partnerstvo Pametna mesta in skupnosti izpolnjevalo svoje naloge; izraža obžalovanje, ker Komisija ni ustrezno poudarila bistvene vloge, ki jo morajo imeti lokalne skupnosti pri upravljanju, ne glede na svojo demografsko velikost. Lokalne oblasti morajo imeti občutno možnost vplivanja in sodelovanja na vseh ravneh upravljanja: v skupini na visoki ravni in platformi zainteresiranih strani, pa tudi v vseh delovnih skupinah, ki se bodo ustanovile v tem okviru;

41.

meni, da mora Komisija določiti podlago in postopek za imenovanje članov skupine na visoki ravni. Pri tem je treba v tej skupini zagotoviti ustrezno zastopanost lokalnih skupnosti;

42.

poleg tega meni, da je pomembno, da se omogoči ustrezna zastopanost lokalnih oblasti tudi v različnih organih platforme zainteresiranih strani (npr. v skupini za časovni načrt), da se zagotovi ustrezno upoštevanje lokalnega vidika;

43.

se zavzema za tesno sodelovanje lokalnih skupnosti pri upravljanju. S tem bi zagotovili, da se izvajajo projekti in rešitve, ki jih mesta in njihovi prebivalci tudi dejansko potrebujejo. Kot navedeno, lokalne skupnosti najbolje poznajo potrebe svojih prebivalcev in zapletene sisteme svojih mest – brez tega znanja in kompetenc, ki so temeljnega pomena za upravljanje, rešitve ne bodo optimalne;

44.

poziva, naj struktura upravljanja vsebuje mehanizem nadzora in spremljanja, ki zagotavlja, da se vsa finančna sredstva, ki so na voljo, uporabljajo učinkovito in v skladu s cilji partnerstva Pametna mesta in skupnosti. Mehanizem nadzora in spremljanja mora biti pregleden in udeleženi akterji ga morajo poznati;

45.

meni, da je izjemno pomembno, da se vse ustrezne informacije o pobudi objavijo na učinkovit način in da so dostopne vsem udeležencem, da se bodo lahko laže zbirale in nadalje razvijale ideje o projektih, usmerjenih v prihodnost, ki bodo pozneje lahko podlaga za projekte. Pri tem ima pomembno vlogo Komisija, vendar pa so zelo pomembne tudi spodbude lokalnih oblasti, še zlasti, ker te najbolje poznajo lokalno gospodarstvo in industrijo. Tudi različne vrste omrežij na evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni imajo v zvezi s tem lahko pomembno vlogo; prav tako ne smemo pozabiti, kako pomembno je uresničevanje upravljanja na več ravneh, pri katerem vsaka raven javne uprave prispeva k razvoju projektov glede na svoje pristojnosti in vire;

46.

poudarja, da morajo biti delovni postopki, seje, ravnanje z dokumenti ipd. učinkoviti, da spodbujajo sodelovanje udeleženih akterjev in ga ne preprečujejo. Delovni postopki morajo biti jasno in nazorno opredeljeni v vseh delovnih skupinah.

27.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 280/33

—

opozarja, da mora razvoj storitev e-zdravja koristiti vsem državljanom EU, tako da jim ponudi priložnost, da imajo zdravje v lastnih rokah. Ne sme pa povzročiti dodatnih neenakosti pri dostopu in uporabi storitev zdravstvenega varstva;

—

ugotavlja, da so v številnih državah članicah EU lokalne in regionalne oblasti soodgovorne za načrtovanje, oblikovanje, izvajanje, ocenjevanje in financiranje zdravstvene in socialne politike. Zato je samoumevno, da morajo regionalne oblasti tesno sodelovati pri vseh reformah, ki vplivajo na zdravstvo in socialno varstvo;

—

poziva k odločni zavezanosti za spodbujanje usposabljanja na področju zdravja, inovacij in sprememb na podlagi prizadevanj za odličnost strokovnega znanja in zavedanja, da so lahko zaradi naglo spreminjajočega se okolja e-zdravja današnja spoznanja in dosežki že jutri zastareli;

—

opozarja, da se velike količine podatkov o zdravju, dobrem počutju in socialnem varstvu trenutno shranjujejo v ločenih sistemih, in meni, da bi učinkovitejša in bolj povezana uporaba teh podatkov lahko spremenila podobo zdravstvene oskrbe ter prinesla močnejšo in učinkovitejšo kontinuiteto oskrbe;

—

ugotavlja, da so ključni dejavniki uspeha pri razvoju in uvajanju rešitev za e-zdravje med drugim vključevanje lokalnih oblasti, decentralizirano shranjevanje podatkov, dobra obveščenost državljanov in pacientov ter aktivno sodelovanje zdravstvenih delavcev;

—

ponavlja, da obsežno uvajanje e-zdravja ni odvisno le od pravne in tehnične izvedljivosti, temveč predvsem od zaupanja, ki ga imajo vanj državljani, pacienti in zdravstveni delavci; zato meni, da je pomembno obravnavati probleme v zvezi z varstvom zasebnosti, zaupnostjo, varstvom podatkov in odgovornostjo ter zagotoviti, da se občutljivi podatki zaščitijo pred vdori v računalniški sistem, uhajanjem podatkov, ogrožanjem zasebnosti ali drugimi oblikami zlorabe.

Poročevalec

Johan SAUWENS (BE/EPP), poslanec flamskega parlamenta

Referenčni dokument

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Akcijski načrt za e-zdravje za obdobje 2012–2020 – Inovativno zdravstveno varstvo za 21. stoletje

COM(2012) 736 final

1.

odobrava sporočilo Komisije o akcijskem načrtu za e-zdravje za obdobje 2012–2020, v katerem je opredeljena strategija e-zdravja v EU in navedeno, katere glavne cilje je treba izpolniti, da bi v celoti izkoristili potencial storitev e-zdravja. Ta načrt je pomemben korak naprej v prizadevanjih, da bi se evropski zdravstveni sistemi pripravili na izzive v zvezi z izboljšanjem kakovosti zdravstvenega varstva, učinkovitejšo uporabo vse bolj omejenih sredstev, ki so na voljo za zdravstveno varstvo, z zmanjševanjem upravnih bremen za paciente, zdravstvene delavce, ponudnike zdravstvenih storitev in javne organe ter z inovacijami na področju informatike, tehnologije, proizvodnje in storitev;

2.

se strinja z ugotovitvijo Komisije, da tudi najboljše rešitve na področju e-zdravja državljanom EU ne bodo prinesle nobenih koristi, če se bodo oblikovale in izvajale razdrobljeno in segmentirano. Odbor pozdravlja dejstvo, da je Komisija pozornost namenila pravnim, organizacijskim, semantičnim in tehničnim okvirom, smernicam in specifikacijam za interoperabilnost;

3.

poudarja, da je bila zdravstvena in socialna politika v številnih državah članicah EU decentralizirana in da morajo imeti regionalne oblasti v razpravi pomembnejšo vlogo;

4.

opozarja, da mora razvoj storitev e-zdravja koristiti vsem državljanom EU in ne sme povzročiti (še večjih) neenakosti pri dostopu in uporabi storitev zdravstvenega varstva. V ospredju revolucije, ki jo prinaša e-zdravje, morajo biti interesi pacientov. Pacienti imajo pravico odločati o dostopu do svojih podatkov in treba jim je na razumljiv način pojasniti, kdo in kako lahko te podatke uporabi. E-zdravje mora dati državljanom in pacientom priložnost, da imajo zdravje v lastnih rokah;

5.

poudarja, da morajo biti nove aplikacije dostopne ter krepiti samostojnost invalidov, starejših ljudi ali ranljivih državljanov. Zato mora biti dostopnost obvezni pogoj za uvedbo novih proizvodov in programskih aplikacij.

6.

ugotavlja, da so v številnih državah članicah EU lokalne in regionalne oblasti soodgovorne za načrtovanje, oblikovanje, izvajanje, ocenjevanje in financiranje zdravstvene in socialne politike. Zato je samoumevno, da morajo regionalne oblasti tesno sodelovati pri vseh reformah, ki vplivajo na zdravstvo in socialno varstvo;

7.

v zvezi s tem opozarja na poročilo o strategijah e-zdravja iz leta 2011 glede infrastrukture na področju e-zdravja, v katerem je navedeno, da je vodenje elektronskih zdravstvenih zapisov pacientov v večjih državah preveč zapleteno. Evropske izkušnje kažejo, da države z več kot deset milijoni prebivalcev – zlasti tiste, katerih zdravstveni sistemi ne temeljijo na pristopu "od zgoraj navzdol" – ne izpolnjujejo zadanih ciljev. Zato se zdi najboljša rešitev srednja pot, pri kateri se izbere lokalni ali regionalni sistem, ki temelji na nacionalni infrastrukturi;

8.

poleg tega opozarja, da je nedavna študija Odbora regij Dynamic health systems and new technologies: eHealth solutions at local and regional levels (Dinamični zdravstveni sistemi in nove tehnologije: rešitve za e-zdravje na lokalni in regionalni ravni) pokazala, da je e-zdravje zelo pomembna prednostna naloga lokalnih in regionalnih oblasti v Evropi;

9.

poudarja, da je treba okrepiti medregionalno sodelovanje ter izmenjavo političnih in praktičnih izkušenj, da bi vodilni na področju e-zdravja svoje znanje lahko prenesli na nove akterje. Komisija ima lahko pri tem vlogo zbiranja in združevanja znanja in najboljših praks. Potrebna je tudi poglobljena analiza, da se ugotovi, katere pobude in modele na področju e-zdravja bi lahko na najbolj učinkovit način prenesli na raven EU.

10.

meni, da je boljše znanje na področju zdravja pomemben dejavnik v strategijah za odpravo neenakosti na tem področju. Skupaj z digitalno pismenostjo in širokopasovnim dostopom lahko povečanje ravni znanja o zdravju več ljudem v oddaljenih, redko poseljenih ali kako drugače zapostavljenih regijah pomaga zagotoviti dostop do natančnih informacij, preventivnih zdravstvenih ukrepov in zdravstvenih nasvetov, pa tudi do lahko dostopne spletne pomoči, zdravljenja in zdravniškega spremljanja;

11.

opozarja, da so natančne, zanesljive in dostopne informacije po meri posameznih družbenih skupin predpogoj za digitalno pismenost na področju zdravja. To pomeni, da vlada in zasebni sektor zagotavljata jasnejše in ustrezne informacije, zlasti zdravstveni delavci pa morajo imeti boljši vpogled v pismenost svojih pacientov na področju zdravja.

12.

ugotavlja, da se e-zdravje intenzivno razvija in nenehno spreminja. Današnja spoznanja in dosežki so lahko jutri že zastareli. Prehod s tradicionalnega zdravstvenega varstva na e-zdravje zahteva ne le potrebno infrastrukturo na področju informacijske tehnologije in digitalno pismenost, temveč zlasti tudi spremembo v odnosu med zdravstvenimi in socialnimi delavci, raziskovalci, zavarovalnicami, pacienti in javnimi organi. Prav tako je potrebna odločna zavezanost za spodbujanje inovacij in sprememb, usposabljanja in strokovnega znanja;

13.

v zvezi s tem opozarja na sklepe delavnice o spremljanju nacionalnih strategij e-zdravja (2010, Bruselj), v katerih je navedeno, da se je izvajanje strategij e-zdravja v Evropi izkazalo za veliko bolj zapleteno in zamudno, kot je bilo pričakovano. Poleg tega je močno podcenjena tudi zapletenost e-zdravja z upravnega vidika;

14.

ugotavlja, da je v nekaterih regijah računalniško znanje zdravstvenih in socialnih delavcev zelo šibko, poznavanje možnosti, ki jih ponuja e-zdravje, pa je neustrezno. Enako velja tudi za kakovost, prijaznost do uporabnika in zmogljivosti določene programske opreme, ki je na voljo ali jo trg ponuja medicinskemu osebju in socialnim delavcem. To je obžalovanja vredno in ovira napredek na področju e-zdravja. Zahteve, ki jih morajo izpolnjevati razpoložljiva medicinska programska oprema in zlasti elektronski zdravstveni zapisi, bi morale biti jasneje opredeljene, tako da bi lahko ocenili njihovo kakovost in določili postopke označevanja. Med zdravstvenim sektorjem in sektorjem informatike trenutno ni dovolj učinkovite komunikacije.

15.

opozarja, da se velike količine podatkov o zdravju, dobrem počutju in socialnem varstvu trenutno shranjujejo ločeno. Učinkovitejša uporaba teh podatkov lahko spremeni podobo zdravstvene oskrbe ter prispeva k močnejši in učinkovitejši kontinuiteti oskrbe. Vse to pomeni, da infrastruktura na področju informacijske tehnologije ne sme biti omejena na storitve zdravljenja, temveč jo je treba razširiti na socialno varstvo, oskrbo na domu, preventivo in dobro počutje. To izhaja iz načela, da mora imeti uporabnik teh storitev v osrednjo vlogo v sistemu zdravstvenega in socialnega varstva ter da je treba temu primerno izvajati tudi različne storitve tega sistema. E-zdravje lahko prispeva k zmanjšanju razdrobljenosti oskrbe in spodbujanju celostnega pristopa k osebi, ki potrebuje oskrbo;

16.

meni, da je ključnega pomena za boljšo kakovost oskrbe (večjo učinkovitost, boljšo kontinuiteto, okrepljeno vlogo pacienta itd.) elektronska izmenjava podatkov med akterji v zdravstvu. Trenutno se v mnogih državah in regijah zdravstveni podatki še vedno shranjujejo razpršeno (shranjeni so v datotekah na računalnikih neodvisnih splošnih zdravnikov ali specialistov in na strežnikih bolnišnic) brez možnosti njihove izmenjave pri zdravljenju določenega pacienta. Lahko se zgodi, da dežurni zdravnik ali urgentni zdravnik, zaposlen v službi nujne medicinske pomoči v bolnišnici, v izrednih razmerah nima na voljo povzetka najpomembnejših zdravstvenih podatkov pacienta ali seznama zdravil, ki jih uporablja. Ta problem je še izrazitejši, če je pacient v tujini, kjer jezikovne ovire močno otežujejo komunikacijo med pacientom in ponudnikom zdravstvenih storitev, in bo predstavljal še večji izziv, ko bodo bolj znani praktični učinki Direktive EU z dne 9. marca 2011 o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu. Laboratorijske preiskave ali medicinsko slikanje se po nepotrebnem ponavljajo, ker ni dostopa do najnovejših zdravstvenih podatkov o pacientu;

17.

pozdravlja dejstvo, da je v akcijskem načrtu za e-zdravje veliko pozornosti namenjene vprašanju okvirov za interoperabilnost. Trg e-zdravja v EU je zelo razdrobljen in ponujene rešitve informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT) za včasih zelo lokalne razmere pomenijo, da so ti sistemi dražji, nedostopni drugim, nezanesljivi in neprimerni za druge namene ali nove aplikacije. To predstavlja oviro tudi za sektor informacijske tehnologije, ki se sooča z zelo omejenim dostopom do trga in slabšo donosnostjo pri razvoju izdelkov, kar ovira prepotrebne inovacije. V akcijskem načrtu so za velika kot tudi za mala podjetja v vseh evropskih državah predvidene možnosti za gospodarske pobude;

18.

meni, da je pomemben podatek dejstvo, da naj bi bil mreži e-zdravja v tem koledarskem letu dan na voljo okvir za interoperabilnost. Pri preučitvi zakonodaje držav članic o elektronskih zdravstvenih zapisih je treba preučiti tudi regionalne predpise;

19.

pozdravlja poudarek na tesnejšem sodelovanju z mednarodnimi in svetovnimi organizacijami, kot je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). Potreben je dogovor glede kodiranja zdravstvenih podatkov in enotne uporabe mednarodnih sistemov razvrščanja bolezni in motenj, da se omogoči računalniško podprto zdravstveno odločanje.

20.

meni, da obsežno uvajanje e-zdravja ni odvisno le od pravne in tehnične izvedljivosti, temveč predvsem od zaupanja, ki ga imajo vanj državljani, pacienti in zdravstveni delavci. Zato se je treba najprej spopasti s težavami v zvezi z varstvom zasebnosti, zaupnostjo, varstvom podatkov in odgovornostjo ter zagotoviti stalen nadzor, da se občutljivi podatki zaščitijo pred vdori v računalniški sistem, uhajanjem podatkov, ogrožanjem zasebnosti ali drugimi oblikami zlorabe;

21.

opozarja na eno od najpomembnejših ugotovitev, do katere je v mednarodni raziskavi o elektronskih zdravstvenih zapisih (Internationaal onderzoek EPD, Utrecht, 6. februar 2012) na podlagi primerjave s šestimi drugimi evropskimi državami prišla družba KPMG, tj. da se trend od obsežnih in nacionalnih programov vse bolj nagiba k regionalnemu upravljanju, ki omogoča boljše obvladovanje kompleksnosti in večjo vključenost lokalnega prebivalstva. Po mnenju KPMG se z uporabo enotnih standardov povečuje tudi zavedanje, da ni nobene potrebe po nacionalnih podatkovnih zbirkah, temveč da je mogoče decentralizirano shranjevanje podatkov dobro upravljati pri viru. Ključni dejavniki uspeha pri postopnem razvoju in uvajanju e-zdravja naj bi bili lokalno vključevanje, decentralizirano shranjevanje podatkov, dobra obveščenost državljanov in pacientov ter postopen pristop z izvedbo pilotnih projektov, v katere so aktivno vključeni zdravstveni delavci.

22.

opozarja, da je odnos med zdravstvenim delavcem in pacientom oseben in edinstven ter mora tak tudi ostati. Z razvojem e-zdravja se lahko ta odnos okrepi in izboljša, vendar je nemogoče – in tudi ni zaželeno – pričakovati, da bo medosebne stike popolnoma nadomestila virtualna interakcija. Zato bi morala uporaba storitev e-zdravja ostati omejena na že uveljavljene poklicne skupine s področja zdravja in nege;

23.

ugotavlja, da obstajajo tudi vse večje napetosti glede lastništva nad skupnimi osebnimi podatki v elektronskem zapisu pacienta in odgovornosti za te podatke. V idealnem primeru bi morali imeti pacienti v svojem elektronskem zdravstvenem zapisu na voljo lastno okence, v katerega bi lahko na primer vpisovali rezultate, pridobljene z lastnim spremljanjem (npr. samoizmerjena koncentracija glukoze v krvi, meritve krvnega tlaka, razpoloženje itd.);

24.

ugotavlja, da imajo v zdravniški praksi glede na staranje prebivalstva vse pomembnejše mesto kronične bolezni, zato je pri zdravstvenih statistikah in na seznamu povzročiteljev stroškov za zdravstveno varstvo vedno bolj v ospredju pomen multidisciplinarnega pristopa h kronično bolnemu pacientu. Mnogi starejši bolniki trpijo za več boleznimi hkrati in potrebujejo oskrbo različnih ponudnikov zdravstvenih storitev s komplementarnim znanjem. To velja tako za bolnišnično oskrbo kot tudi oskrbo na domu. E-zdravje in elektronska izmenjava podatkov med pacienti, njihovimi negovalci in ponudniki storitev, ki sodelujejo pri njihovem zdravljenju, lahko zagotovita še posebej dragocen prispevek k dobri in pravočasni oskrbi, ki je prilagojena pacientu.

25.

je razočaran zaradi obsežnega zmanjšanja proračuna za instrument za povezovanje Evrope, ki je bil s 50 milijard evrov – od tega je bilo 9,2 milijarde evrov namenjenih za širokopasovne in digitalne storitve – znižan na 29,3 milijarde evrov, od katerih bo omenjenim storitvam dodeljena le milijarda evrov;

26.

se sprašuje, ali bo obsežno uvajanje interoperabilnih in čezmejnih storitev e-zdravja, ki ga je Komisija predvidela za leto 2014 v okviru instrumenta za povezovanje Evrope, lahko ostalo na dnevnem redu, če bo Parlament odobril zmanjšanje sredstev za ta instrument;

27.

upa, da proračun za dejavnosti na področju raziskav in inovacij, ki so načrtovane za obdobje 2014–2020 v okviru stebra "Zdravje, demografske spremembe in dobro počutje" programa Obzorje 2020, ne bo zmanjšan in da bo v študijah poudarek na stroškovni učinkovitosti tehnologij e-zdravja ter zaščitnih ukrepih glede varstva zasebnosti, na sodelovanju uporabnikov in vključevanju rešitev, usmerjenih na potrebe pacienta, v evropske sisteme zdravstvenega varstva.

28.

opozarja, da so za organizacijo ter zagotavljanje zdravstvenih storitev in zdravstvene oskrbe pristojne države članice. V številnih državah članicah EU so regionalne in lokalne oblasti odgovorne za celotno zdravstveno in socialno politiko ali njen pomemben del;

29.

ugotavlja, da zlasti na manj razvitih območjih še vedno obstajajo tehnične, logistične in finančne težave pri posodabljanju infrastrukture na področju informacijske tehnologije ter sprostitvi in razvoju potenciala e-zdravja. Ukrepanje EU je lahko koristno, zlasti če obstaja potreba po usklajevanju in spodbudah. To velja predvsem za nekatera vprašanja, ki jih je mogoče najbolje obravnavati na ravni EU, kot so čezmejno zdravstveno varstvo, priznavanje kvalifikacij, skupne ovire, standardi in raziskovalne metode za ocenjevanje učinkovitosti aplikacij e-zdravja. Finančna pomoč je lahko koristna tudi za kritje visokih zagonskih stroškov;

30.

ugotavlja, da je akcijski načrt 2014–2020 osredotočen na raziskave, inovacije in interoperabilnost, v njem pa je tudi navedeno, kakšno obliko naj bi imel tehnični in pravni okvir. Pri tem bi imeli koristi tako industrija ter lokalne in regionalne oblasti kot tudi zdravstveni delavci, državljani in pacienti. Glede na to, da je akcijski načrt precej obsežen, bi lahko Komisija več pozornosti namenila opredelitvi prednostnih dejavnosti;

31.

meni, da bi imelo ukrepanje na ravni EU dodano vrednost za regionalno zdravstveno politiko in regionalno zdravje ter bi lahko prispevalo k vzpostavitvi evropskega območja e-zdravja in dobrega počutja;

32.

upa, da pri izvajanju akcijskega načrta ne bodo upoštevane le države članice, temveč tudi lokalne in regionalne oblasti, ki lahko igrajo pomembno vlogo pri komuniciranju z državljani in pacienti in pri njihovem ozaveščanju, izobraževanju in usposabljanju zdravstvenih delavcev, zagotavljanju ustrezne ravni lokalne vključenosti v razvoj e-zdravja, uvajanju pilotnih projektov na področju e-zdravja, obvladovanju kompleksnosti e-zdravja in v nekaterih regijah tudi pri pripravi predpisov na tem področju.

27.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 280/38

—

je trdno prepričan, da je manjšim proizvajalcem energije treba zagotoviti lahek dostop do energetskih/pametnih omrežij. Oblikovati je treba premišljena pravila za vstop teh novih dobaviteljev v omrežja, s katerimi se bo gospodinjstva in manjše proizvajalce energije spodbudilo k naložbam v mikroproizvodnjo energije;

—

izraža dvom, ali so ukrepi, ki jih predlaga Komisija, dovolj za okrepitev vloge potrošnikov in boj proti energetski revščini, zato poziva, naj se posebna pozornost nameni zaščiti potrošnikov ter v zvezi s tem neenakemu položaju med uporabniki energije in velikanskimi podjetji;

—

poziva oblasti, naj preučijo vprašanje spodbud za ustrezne tržne naložbe v objekte za proizvodnjo, prenos, skladiščenje in izravnavo ponudbe/povpraševanja, ter priporoča iskanje novih načinov financiranja za vzpostavitev infrastrukture poleg že uveljavljenih programov (Evropski energetski program za oživitev (EEPO), instrument za povezovanje Evrope, kohezijska politika EU ter programa TEN-T in Obzorje 2020);

—

odločno podpira nujno posodobitev sedanjih omrežij in razvoj pametnih omrežij ter se zavzema za sodelovanje pri razvoju pametnih omrežij na evropski, nacionalni in regionalni ravni ter za razvoj evropskih standardov za pametna omrežja;

—

opozarja na pomen preglednosti ter udeležbe državljanov in skupnosti pri načrtovanju, razvoju in izgradnji omrežij.

Poročevalec

Piet DE VEY MESTDAGH (NL/ALDE), član izvršnega sveta province Groningen

Referenčni dokument

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Za boljše delovanje notranjega energetskega trga

COM(2012) 663 final

1.

meni, da imajo regionalne in lokalne oblasti ključno vlogo na energetskem trgu EU, ter opozarja na njihov prispevek k vzpostavitvi notranjega energetskega trga in zmanjševanju razlik med državami članicami. Lokalni in regionalni organi so poleg tega oblasti, ki so najbliže državljanom, zato lahko omogočijo številne priložnosti za komuniciranje in so neposredno seznanjene z mnogimi težavami, ki pestijo energetske trge v EU na področju konkurenčnosti, preglednosti in splošnega upravljanja energetskega sektorja;

2.

odločno podpira dokončno oblikovanje notranjega energetskega trga, ki bo regijam omogočil, da se usmerijo v svoje prednosti in razvijejo regionalno prilagojen, decentraliziran sektor energije iz obnovljivih virov, ki bo koristil lokalni in regionalni infrastrukturi znanja, gospodarstvu in trgu dela. OR predlaga uvedbo strategije, ki bo podprla razvoj regionalnih grozdov (specializacija) in partnerstev, ter se zavzema za to, da se najbolj razvitim regijam, ki imajo znanje o inovacijskih sistemih, delujočih trgih energije iz obnovljivih virov, uvedbi sistemov pametnih omrežij itd., dovoli, da odigrajo vidnejšo vlogo pri zapolnjevanju vrzeli v sedanji energetski strukturi Evrope;

3.

poziva k pripravi regionalnih energetskih načrtov, ki bodo vsebovali projekte za pridobivanje, prenos, skladiščenje in distribucijo energije in izgradnjo potrebne infrastrukture ter zastavili regionalne okvire za izboljšanje energetske učinkovitosti in varčevanje z energijo, kot je navedeno v mnenju o tretjem zakonodajnem paketu (CdR 21/2008 fin). Takšne regionalne energetske načrte, ki bi lahko bili pripravljeni na ravni regionalnih oblasti ali zajemali več regij, tudi iz sosednjih držav, bi bilo treba ustrezno usklajevati in povezovati na nacionalni ravni in ravni EU;

4.

podpira aktivnejše uveljavljanje tretjega energetskega svežnja in – kjer je to potrebno – začetek postopkov za ugotavljanje kršitev, pri čemer poudarja potrebo po izvrševanju pravil o konkurenci, da se zagotovijo enaki konkurenčni pogoji za vse akterje na trgu, tudi nove. Države članice s še vedno samo enim dobaviteljem je treba prisiliti, da odpravijo ovire za vstop na trg, in jim pomagati pri razvoju (čezmejne) infrastrukture, da se potrošnikom omogoči prosta izbira dobavitelja kjer koli v EU. Liberalizacija proizvodnje in cen skupaj z učinkovitim usklajevanjem na ravni EU lahko pripomore k pravični porazdelitvi virov med evropskimi regijami, stabilizaciji in izboljšanju okvirnih pogojev za evropski energetski sektor ter spodbujanju trajnostne oskrbe z energijo, hkrati pa omeji stroške energetskega prehoda;

5.

poudarja, da je ključno, da se sporazumi o ločitvi distribucijskih omrežij od proizvodnje in dobave, sporazumi o neodvisnem položaju energetskih regulatorjev in zahteve za zaščito potrošnikov spoštujejo povsod v EU. Prednostna naloga je podpreti in nadalje razvijati vlogo Agencije za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER), zlasti kot organa za nadzor nacionalnih predpisov in reševanje sporov;

6.

v celoti podpira ukrepe za zagotavljanje enakih konkurenčnih pogojev, da se razvijejo bolj decentralizirani in konkurenčni tržni modeli, ki lokalnim proizvajalcem energije in podpornim panogam ponujajo več priložnosti, vendar poudarja, da zagotavljanje enakih konkurenčnih pogojev terja ustrezno mrežno infrastrukturo, ki tudi obrobnim regijam, vključno z otoki, omogoča, da te priložnosti izkoristijo. Razvoj infrastrukture, tudi v bolj odročnih regijah, in potreba po regionalnih prizadevanjih za mednarodno povezovanje, povezave do otokov in zmogljivosti prenosa energije so torej ključni za vzpostavitev notranjega energetskega trga;

7.

ugotavlja, da neskladja med državami članicami na področju dajatev in davkov škodijo konkurenčnosti trga električne energije in posledično negativno vplivajo tudi na druge gospodarske sektorje. To ima negativne posledice tako za potrošnike kot tudi za energetsko intenzivne industrijske panoge, ki imajo glede na svojo lokacijo znatne konkurenčne prednosti ali slabosti. Za zagotovitev enakih konkurenčnih pogojev je nujno, da se neposredne in/ali prikrite subvencije za fosilna goriva in jedrsko energijo postopoma opustijo.

8.

poudarja, kot je to storil že v mnenju o tretjem zakonodajnem paketu o evropskih trgih z električno energijo in zemeljskim plinom (CdR 21/2008 fin), da bi moral biti potrošnik v središču energetske politike. Potrošniku bi morala pripasti osrednja pozornost, prav tako pa bi moral imeti – kot posameznik ali v skupinah, zvezah ali organizacijah – neposreden dostop do energetskega trga, na primer prek različnih ponudnikov do različnih energetskih virov ali neposredno do promptnega trga;

9.

je prepričan, da je treba potrošnikom omogočiti, da sprejmejo najboljše odločitve (v smislu trajnosti, cenovne ugodnosti in energetske učinkovitosti) in izberejo najboljše ponudnike; zato je treba nameniti prednost izobraževanju, obveščanju in preglednosti v zvezi z energijo ter potrošnikom zagotoviti lahek dostop do informacij o možnostih za zmanjšanje stroškov energije, ki jih ponujajo notranji energetski trg in nove tehnologije. Poleg tega jih je treba seznaniti z načini nadzora porabe energije ter možnostmi za varčevanje z energijo, izboljšanje energetske učinkovitosti in proizvodnjo v manjšem obsegu. OR zato priporoča, da Komisija in države članice pripravijo potrošnikom prijazne informacijske kampanje, v katerih bi morale lokalne in regionalne oblasti ter druge ustrezne regionalne organizacije civilne družbe imeti dejavno vlogo;

10.

meni, da je pri zagotavljanju informacij, ki bodo potrošnikom pomagale pri odločitvah, poleg predlaganih informacijskih kampanj o ponudnikih energetskih storitev in cenah nujno treba uvesti tudi pametne sisteme za merjenje proizvodnje in porabe energije v realnem času in distribucijska omrežja s trdno tehnično podlago. Tako bodo potrošniki bolje seznanjeni s cenami energije in vzorci porabe energije ter razmerjem med potrošnjo in ceno energije, zaradi česar se bodo do energije vedli bolj premišljeno in trajnostno, imeli zagotovljene pogoje za uporabo pametnih električnih (gospodinjskih) naprav ter tako porabili manj energije. OR priporoča Komisiji, da nadaljuje s politiko spodbud za pametne števce, kot jo je opredelila v prejšnjih sporočilih. Ta politika bi morala spodbujati uvajanje pametnih distribucijskih omrežij, ki vključujejo upravljanje porabe in prožne zmogljivosti za shranjevanje, proizvodnjo in porabo ter povezovanje med njimi, pri čemer je treba upoštevati vidike v zvezi z natančnostjo, zaupnostjo, zasebnostjo in prevarami ter si hkrati prizadevati za razvoj standardov;

11.

izraža dvom, ali so ukrepi, ki jih predlaga Komisija, dovolj za okrepitev vloge potrošnikov in boj proti energetski revščini, zato poziva, naj se posebna pozornost nameni zaščiti potrošnikov. Pri tem je treba upoštevati neenak položaj med uporabniki energije na eni strani in velikanskimi podjetji na drugi, saj bo v nasprotnem primeru trg ostal neodziven vmesnik, ki hromi izmenjavo informacij med uporabniki in oblikovalci politik oziroma regulatorji. Ob pomoči Sveta evropskih energetskih regulatorjev (CEER) je treba poskrbeti za izmenjavo najboljših lokalnih in regionalnih praks v zvezi z vprašanji potrošnikov, kot so dostop do informacij, možnosti za primerjavo cen in razumevanje računov, ter specifičnim položajem ranljivih potrošnikov;

12.

poziva k nadaljnjemu razvoju mehanizmov za izboljšanje energetske učinkovitosti, zaradi varčevanja z energijo pa tudi k podpori tako klasičnih kot sodobnih tehnoloških rešitev in energetskih storitev. Za preprečevanje energetske revščine je treba socialno šibkim ali ranljivim skupinam zagotoviti mehanizme za znižanje tarif za električno energijo ali za popuste pri objavljenih tarifah posameznih ponudnikov (socialna gospodinjska tarifa). Hkrati je treba na lokalni in regionalni ravni poskrbeti predvsem za to, da imajo gospodinjstva, ki spadajo v navedene skupine, dostop do programov energetske prenove, pripravljenih posebej zanje. Za ostale potrošnike mora veljati enotna tarifa, progresivnim tarifam pa se je treba izogibati, saj lahko, če postanejo pravilo, pogosto zavirajo uporabo drugih pozitivnih ukrepov, kot so na primer toplotne črpalke kot alternativni sistem ogrevanja. Na lokalni in regionalni ravni je treba prav tako začeti informacijsko kampanjo o metodah za izboljšanje energetske učinkovitosti ter objektivnih in primerjalnih prednostih njihove uporabe. Te ukrepe bi lahko podprli tudi s posebnimi programi za energetsko učinkovitost.

13.

poudarja, kako pomembno je, da države članice in lokalne/regionalne oblasti omogočajo lokalne energetske rešitve (npr. v obliki sodelovanja, proizvodnje v manjšem obsegu, razvoja pametnih omrežij in udeležbe na strani povpraševanja), ki so vse pomembnejši dejavnik pri prenovi energetskih trgov v EU. OR se zavzema za celostni pristop, ki bi prispeval k bolj ozaveščeni porabi, a tudi omogočil spodbude za proizvodnjo v manjšem obsegu, razvoj pametnih omrežij in večji odziv na naraščajoče povpraševanje v distribucijskih mrežah;

14.

meni, da bo vse več potrošnikov raje vlagalo v lastno proizvodnjo kot bilo odvisnih od drugih (potrošniki proizvajalci, tj. potrošniki energije, ki energijo ne le porabljajo, temveč jo tudi proizvajajo za lastne potrebe ali potrebe sosedov), kar je pozitivno z vidika ozaveščenosti potrošnikov in trajnosti. Podjetja in pobude manjšega obsega (gospodinjstva, lokalne skupnosti, soseske, regionalno sodelovanje) bodo vse pomembnejša za lokalno/regionalno oskrbo z energijo, kar bo imelo pozitiven učinek na lokalno/regionalno gospodarstvo in trg dela. Manjšim proizvajalcem energije je treba torej zagotoviti lahek dostop do energetskih/pametnih omrežij. Prav tako je treba oblikovati premišljena pravila za vstop teh novih dobaviteljev v omrežja, s katerimi se bo gospodinjstva in manjše proizvajalce energije spodbudilo k naložbam v mikroproizvodnjo energije. OR poziva Komisijo, naj posebno pozornost nameni vse pomembnejši proizvodnji energije v manjšem obsegu in njenim specifičnim zahtevam ter spodbudi izmenjavo najboljših praks na lokalni in regionalni ravni, da omogoči ta razvoj;

15.

poudarja, da okrepitev vloge potrošnikov in naraščajoč pomen proizvodnje v manjšem obsegu narekujeta uvedbo pametnih merilnih sistemov in tudi prenovo koncepta pametnih omrežij v EU. Čeprav Komisija pričakuje, da bo konkurenčnosti na notranjem energetskem trgu koristilo "nemoteno delujoče in pametno omrežje", pa v predlogu izrecno ne omenja naraščajočega pomena proizvodnje v manjšem obsegu in potencialne vloge odjemalcev energije kot majhnih proizvajalcev in shranjevalcev energije. OR zato meni, da je treba posodobiti koncept pametnih omrežij, kot ga vidi Komisija, in izmenjati pridobljeno znanje in inovacije, da se zagotovi učinkovito podporo proizvodnje v manjšem obsegu.

16.

poudarja, da so veleprodajni energetski trgi vir cenovnih signalov, ki vplivajo na odločitve proizvajalcev in potrošnikov, a tudi na odločitve o vlaganjih v objekte za proizvodnjo in infrastrukturo za prenos energije. Ti signali morajo odražati dejanske razmere na področju ponudbe in povpraševanja po energiji. Z večjo preglednostjo veleprodajnih energetskih trgov se zmanjšuje nevarnost manipuliranja s trgi in izkrivljanja cenovnih signalov. OR zato poudarja, da je uporaba uredbe o celovitosti in preglednosti energetskega trga (REMIT) ključni korak k odpravi pomanjkljivosti energetskega trga na ravni EU;

17.

meni, da je za učinkovito delovanje evropskega energetskega trga najpomembnejše oblikovanje kodeksov omrežja, obravnava preostalih regulativnih vprašanj v skladu z evropskim kodeksom omrežja za izravnalni trg ter priprava usklajevalne pobude za reševanje novih regulativnih in tehničnih vprašanj. OR podpira navedene ukrepe, ki bodo prispevali k vzpostavitvi in okrepitvi prožnega in varnega energetskega trga v Evropi, in meni, da bi morala Evropska komisija vseskozi spremljati uvajanje evropskih kodeksov omrežja ob upoštevanju regionalnih razlik in stopnje razvitosti, da bi poleg hitre in učinkovite uvedbe zagotovila tudi njihovo delovanje in učinkovitost na trgu;

18.

s Komisijo soglaša glede potenciala usklajenega vseevropskega sistema. Med pripravo kodeksa je postalo očitno, da je treba tesneje povezati predpise, ki so bili ločeno oblikovani na ravni EU in v državah članicah. V zvezi s tem ima OR enako stališče kot agencija ACER, namreč da morajo biti kodeksi omrežja še naprej usmerjeni v zagotavljanje boljših povezav med nacionalnimi energetskimi omrežji;

19.

se zaveda uporabne vrednosti plina, zlasti za zagotavljanje izravnave in rezerv, vendar ima zaradi razlik v razpoložljivosti infrastrukture za zemeljski plin v različnih delih Evrope enake pomisleke kot Komisija. Razširitev infrastrukture za prenos in skladiščenje (tekočega) plina v vse evropske regije ter združitev plinskega in električnega omrežja bi olajšala vzpostavitev notranjega energetskega trga. OR se torej strinja s Komisijo in agencijo ACER, da bi regionalne pobude morale pomagati ustanoviti dodatna regionalna plinska vozlišča in energetske borze z namenom popolne spojitve trgov z električno energijo v vsej EU. Zato je treba okrepiti električne in plinske povezave z najbolj oddaljenimi regijami in otoki. Na lokalni/regionalni ravni bi bilo treba pripraviti pilotne projekte o konceptih pretvorbe elektrike v plin in plina v elektriko ter ugotovitve objaviti.

20.

je prepričan, da bodo prizadevanja za uresničitev cilja o obnovljivih virih energije prispevala k dokončnemu oblikovanju notranjega trga električne energije, vendar priznava, da liberalizacija, ki temelji izključno na ceni, ne bo nujno privedla do dekarbonizacije energetskega sistema EU. Na drugi strani pa integrirani notranji trg električne energije pomeni manj nestanovitne cene na specifičnih regionalnih trgih, kar omogoča učinkovitejše uvajanje obnovljivih virov energije in njihovo vključevanje v omrežja. Pri energetskih naložbah bi morali po možnosti dati prednost obnovljivim virom energije. Ker so odločitve posameznih držav članic glede energije iz obnovljivih virov še vedno neusklajene, OR poziva k oblikovanju skupne evropske strategije za razvoj tržnih in regulativnih mehanizmov, kar je storil že v mnenju o energiji iz obnovljivih virov (CdR 2182/2012 fin);

21.

zaradi lažjega vključevanja vse večjega deleža vetrne in sončne energije in zagotavljanja stabilnega ravnotežja med ponudbo in povpraševanjem predlaga oblikovanje jasnega regulativnega okvira, v katerem bo opredeljena vloga različnih akterjev in ki bo omogočal iskanje tržnih rešitev za zagotovitev pravilnih cenovnih signalov na energetskem trgu. Posledici jasnih cenovnih signalov bosta prihranek energije pri povpraševanju in potrebna prožnost ponudbe. To vključuje tudi uvedbo učinkovitega sistema za trgovanje z emisijami, ki bo zagotovil ustrezne spodbude za vlaganje v energijo iz obnovljivih virov ter prožnost. OR si prizadeva, da bi sistem EU za trgovanje z emisijami omogočal zadostne spodbude za naložbe v razvoj nizkoogljičnih tehnologij, zato predlaga strukturni pristop k reševanju perečega problema prekomerne ponudbe emisijskih kuponov;

22.

obžaluje, da je zaradi pomanjkljivega usklajevanja na ravni EU ter različnih, pogosto nezdružljivih nacionalnih podpornih shem in mehanizmov za povračilo stroškov proizvodnih zmogljivosti izbiranje najugodnejših predpisov postalo glavni dejavnik pri odločanju o naložbah v energetske obrate v Evropi. OR poudarja, da na razvoj energije iz obnovljivih virov ne smemo gledati izolirano in da ne sme ovirati delovanja energetskega trga. Javne podporne sheme v državah članicah morajo biti jasno usmerjene, predvidljive, s področjem uporabe, ki je prilagojeno zastavljenim ciljem, in sorazmerne, vključevati pa morajo tudi določbe o postopnem opuščanju, da se lahko upoštevajo spremembe v gospodarnosti načina proizvodnje, ki mu je podpora namenjena. Vsak podporni ukrep je treba izvajati v skladu z notranjim trgom in ustreznimi pravili EU o državnih pomočeh. Oblasti, zlasti v obmejnih regijah, se morajo pred uvedbo novih spodbud v celoti seznaniti s tem, kako bodo načrtovane odločitve vplivale na elektroenergetski sistem sosednje regije oziroma države. OR podpira pobudo Komisije, da objavi smernice o najboljših praksah pri mehanizmih za obnovljive vire energije;

23.

glede na velike razlike pri obdavčitvi energije na lokalni in nacionalni ravni v EU izraža podporo pobudam Komisije za spodbujanje enotne in pametne obdavčitve na energetskem področju v Evropi. Bolj enoten davčni okvir, ki bi objektivno porazdelil davčno breme med energijo iz obnovljivih virov in energijo iz fosilnih goriv ter upošteval energetsko vrednost in emisije CO2 vsakega energetskega produkta, bi prispeval k izpolnitvi ciljev 20/20/20, zmanjšanju emisij CO2 in uresničitvi ciljev iz energetskega načrta za leto 2050. Odbor pri tem ugotavlja, da je treba doseči dogovor o uravnoteženi metodologiji za dodeljevanje pravic do emisij CO2, ki nastanejo pri proizvodnji in porabi energije preko regionalnih in nacionalnih meja v liberaliziranem vseevropskem sistemu za prenos in distribucijo energije;

24.

poudarja pomen rabe energije iz obnovljivih virov, pa tudi energetske učinkovitosti in varčevanja z energijo. Urbanistično in prostorsko načrtovanje na lokalni/regionalni ravni ter ukrepi lokalnih/regionalnih oblasti za energetsko učinkovitost in spodbujanje energetske učinkovitosti stanovanjskih in drugih stavb bodo prispevali k energetskim prihrankom in spodbudili lokalne energetske rešitve, vključno s soproizvodnjo. OR priporoča, da se temu področju nameni trajna pozornost, in predlaga, da se najboljše prakse na lokalni in regionalni ravni uporabijo za okrepitev tozadevnih evropskih in nacionalnih politik.

25.

poudarja, da lahko prezgodaj uvedeni in slabo zasnovani mehanizmi za zagotavljanje zmogljivosti povzročijo razdrobljenost notranjega trga in ovirajo naložbe. OR izraža pomisleke o tovrstnih mehanizmih v številnih državah članicah; ti proizvajalcem električne energije sicer omogočajo ohranjanje zadostnih proizvodnih zmogljivosti tudi v času, ko nestalni viri, kot sta vetrna in sončna energija, niso na voljo. Na drugi strani pa se energijskih presežkov (npr. iz vetrnih elektrarn) ne bi smelo prenašati v omrežja sosednjih držav brez predhodne uskladitve takih ukrepov, saj bi lahko to povzročilo motnje na tamkajšnjem energetskem trgu (tokovne zanke). V drugih primerih pa bi lahko s presežki na enem območju pomagali zapolniti primanjkljaje na drugem. OR podpira prizadevanja Komisije za iskanje čezmejnih rešitev. Pred uvedbo kakršnih koli regionalnih ali nacionalnih ukrepov je treba izvesti ustrezne analize, ki bodo pokazale, ali obstajajo težave, povezane z zmogljivostjo, in ali zanje ni nadomestnih rešitev, ter potrdile, da predlagani ukrepi upoštevajo čezmejne učinke. Nadvse pomembno je, da je pristop k zagotavljanju zanesljivosti oskrbe usklajen;

26.

meni, da prihodnosti evropskega energetskega trga ne sme narekovati le ponudba, temveč tudi nadzor povpraševanja, zlasti v času največje porabe. Tržni udeleženci si morajo prizadevati za zmanjšanje porabe v industriji in gospodinjstvih ter ustvariti pogoje, ki omogočajo izkoristiti nove možnosti uporabe pametnih omrežij in števcev. OR se tako zavzema za razvoj usklajenih mehanizmov za zagotavljanje zmogljivosti na evropski ravni, ki bodo lahko izravnali konice v porabi energije, zagotavljali delovanje evropskih elektroenergetskih sistemov (zlasti v času največje porabe) in spodbujali zmanjšanje porabe električne energije;

27.

je prepričan, da je treba pri oblikovanju vizije celovite evropske infrastrukture nameniti enak pomen razvoju infrastrukture tako za upravljavce prenosnih omrežij kot tudi za upravljavce distribucijskih omrežij. Razvoj pametne infrastrukture za distribucijo je bistven za dosego ciljev strategije Evropa 2020 in nujen za vključitev energije iz obnovljivih virov v omrežja ter decentraliziranih energetskih produktov v sistem. To pa ne more uspeti, če se pri načrtovanju infrastrukture upošteva le raven prenosa.

28.

se zaveda, da so zaradi vse večje internacionalizacije energetskega trga medsebojne povezave ter rezervne in skladiščne zmogljivosti in infrastruktura bistvene za vzpostavitev notranjega energetskega trga. OR zato izraža podporo dogovoru o evropskem infrastrukturnem svežnju z dne 27. novembra 2012, a opozarja, da je treba obsežna (mednarodna) vlaganja dopolniti z vlaganji v regionalna in celo lokalna omrežja, med drugim v povezave z izoliranimi ali delno izoliranimi sistemi na otokih, saj se vse več energije proizvede na lokalni/regionalni ravni;

29.

poziva oblasti, naj preučijo vprašanje spodbud za ustrezne tržne naložbe v objekte za proizvodnjo, prenos, skladiščenje in izravnavo ponudbe/povpraševanja, ter priporoča iskanje novih načinov financiranja za vzpostavitev infrastrukture poleg že uveljavljenih programov (Evropski energetski program za oživitev (EEPO), instrument za povezovanje Evrope, kohezijska politika EU ter programa TEN-T in Obzorje 2020). Med možnimi načini pridobivanja dodatnih sredstev bi utegnili biti tudi javno-zasebna partnerstva, mobilizacija zasebnih sredstev, inovativne pogodbe o financiranju in fiskalni ukrepi. Za spodbuditev zasebnih naložb pa je potrebna večja gotovost glede dolgoročne donosnosti posamezne naložbe. Zato OR poudarja pomen (dolgoročnega) evropskega načrta za naložbe v energijo. Lokalnim/regionalnim oblastem je treba še naprej omogočati poenostavljen dostop do sredstev Evropske investicijske banke (EIB) za trajnostne energetske projekte. Poleg tega bi regulatorji morali imeti možnost, da v energetske tarife vključijo infrastrukturne izboljšave ter izgradnjo rezervnih in skladiščnih objektov;

30.

meni, da bosta racionalizacija postopkov za avtorizacijo v EU in boljša razporeditev stroškov pri čezmejnih projektih prispevali k razvoju infrastrukturnih omrežij in sprostitvi naložb. Poleg tega bi z izboljšanjem možnosti za prenos energije utegnili povečati zanesljivost oskrbe v EU in okrepiti vključevanje energije iz obnovljivih virov. Lokalne in regionalne oblasti bi morale pri tem odigrati pomembno vlogo s poenostavitvijo postopkov načrtovanja ter vključevanjem energetske infrastrukture v lokalne in regionalne načrte;

31.

meni, da je treba stroške energetskega omrežja in njegove izgradnje, ki koristi tako okolju kot tudi potrošnikom v celotni EU, solidarno razdeliti in zanje ne bi smela biti odgovorna samo država, ki gradi omrežje. Odbor zato podpira nadaljnji razvoj in izvajanje učinkovitih "mehanizmov za razporeditev stroškov", predvidenih v uredbi iz svežnja ukrepov o energetski infrastrukturi, ter dejavnosti, ki jih trenutno izvajata nadzorna organa ACER in ENTSOG za nadaljnje oblikovanje te politike.

32.

odločno podpira nujno posodobitev sedanjih omrežij in razvoj pametnih omrežij ter se zavzema za sodelovanje pri razvoju pametnih omrežij na evropski, nacionalni in regionalni ravni ter za razvoj evropskih standardov za pametna omrežja. Načrte za posodobitev omrežja je treba dopolniti z nacionalnimi in regionalnimi akcijskimi načrti. Z raziskovalnimi in razvojnimi programi (okvirni program, Inteligentna energija – Evropa) je treba v tem oziru podpreti industrijo. Zlasti s pilotnimi projekti na lokalni oziroma regionalni ravni bi bilo mogoče prikazati možnosti pametnih omrežij in podpreti njihovo uvedbo povsod po Evropi. OR zato poziva Komisijo, naj pri pripravi akcijskih načrtov za uvedbo pametnih omrežij sodeluje z lokalnimi in regionalnimi oblastmi;

33.

poudarja, da preoblikovanje omrežij v pametna omrežja poleg naložb v izgradnjo nove infrastrukture terja dodatna finančna sredstva. Preučiti bi bilo treba vprašanje, ali bi morali regulatorji operaterjem omogočiti, da to finančno obveznost vključijo v svoje tarife, kar trenutno ni dovoljeno. Poleg tega poziva, naj metode primerjalnih analiz tarif ter stroškov dostopa do omrežij za prenos in distribucijo, ki jih določijo regulatorji, poleg kvantitativnih (stroški) vključujejo tudi kvalitativne vidike (npr. merila zanesljivosti kakovosti omrežij), da se ohrani sedanja raven kakovosti omrežij;

34.

meni, da je za hitro posodobitev in nadgradnjo omrežij v pametna omrežja nujno, da regulativni okvir s poštenim donosom spodbuja potrebne naložbe in čim prej omogoči jasno porazdelitev vlog in odgovornosti. Upravljavci omrežja potrebujejo stabilen, predvidljiv, podporen in dolgoročen regulativni okvir, ki bo spodbudil in olajšal potrebne inovacije, kar narekuje dolgoročno vizijo;

35.

poudarja, da sta preglednost ter udeležba državljanov in skupnosti pri načrtovanju, razvoju in izgradnji omrežij nujna za naklonjenost javnosti. Postopek načrtovanja omrežij je treba na novo zasnovati, da bo bolje prilagojen novi dobi energetske učinkovitosti, obnovljivih virov energije in upravljanja povpraševanja ter da bo mogoče zagotoviti kar največjo prožnost in odpornost sistema. Odbor se strinja, da mora biti načrtovanje omrežij vključujoče, pregledno in demokratično.

27.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 280/44

—

poudarja, da bi lahko z učinkovitejšim preprečevanjem nastajanja odpadkov in doslednim izvajanjem načela "plača povzročitelj obremenitve" zmanjšali finančno in organizacijsko breme lokalnih in regionalnih oblasti, ki so odgovorne za ravnanje z odpadki; poziva, da se na podlagi najboljših sedanjih rezultatov sprejmejo ambiciozni in zavezujoči cilji. Do leta 2020 bi bilo treba količino komunalnih odpadkov na osebo zmanjšati za 10 % v primerjavi s količino odpadkov v letu 2010;

—

poziva, naj se za države članice določijo zavezujoči minimalni kvantitativni cilji za posamezne kategorije odpadkov, ki so opredeljeni kot ponovno uporabni, pri čemer je treba upoštevati raven izpolnjevanja ciljev v celotni EU;

—

podpira, da se preuči možnost, da se obstoječi obvezni cilj glede recikliranja komunalnih trdnih odpadkov do leta 2025 poveča na 70 %, pri čemer je treba upoštevati raven izpolnjevanja obstoječih ciljev v celotni EU, medtem ko se je treba o vmesnih ciljih in prehodnih obdobjih dogovoriti;

—

se zavzema za sprejetje ciljev glede recikliranja industrijskih odpadkov. Te cilje bi lahko določili glede na vrste snovi, ne pa na vrste odpadkov, in bi morali biti enako ambiciozni kot cilji glede gospodinjskih odpadkov;

—

poudarja, da je treba sprejeti najstrožje skupne predpise na področju sortiranja in čiščenja odpadkov. Do leta 2020 bi morali za vse odpadke uporabiti postopek sortiranja;

—

poziva, naj se do leta 2020 prepove odlaganje na odlagališčih za vse organske in biološko razgradljive odpadke, ki jih je mogoče ponovno uporabiti, v celoti ali delno reciklirati ali energetsko predelati. Splošni cilj bi lahko bil, da se na odlagališča odloži 5 % ali manj odpadkov ne glede na njihov izvor ali vrsto;

—

se zavzema za preučitev možnosti dviga ciljnih vrednosti za recikliranje odpadne embalaže iz vseh plastičnih mas na 70 % in ciljnih vrednosti za recikliranje odpadne embalaže iz stekla, kovine, papirja, kartona in lesa na 80 %, pri čemer je treba upoštevati raven izpolnjevanja obstoječih ciljev v celotni EU, medtem ko se je treba o vmesnih ciljih in prehodnih obdobjih dogovoriti.

Poročevalec

Michel LEBRUN (BE/EPP), član parlamenta francoske skupnosti

Referenčni dokument

Zaprosilo Evropske komisije z dne 14. decembra 2012

1.

meni, da si je treba v okviru odgovorne in trajnostne politike na področju preprečevanja nastajanja odpadkov in ravnanja z njimi prizadevati, da se čim bolj zmanjšajo negativni vplivi nastajanja odpadkov in ravnanja z njimi na zdravje ljudi in okolje ter ohranijo naravni viri, pa tudi, da se materiali ponovno uvedejo v gospodarski krogotok, preden postanejo odpadki;

2.

ugotavlja, da je bil z evropskim regulativnim okvirom na prostovoljni podlagi dosežen napredek na področju preprečevanja nastajanja odpadkov in njihove obdelave. Z zadovoljstvom ugotavlja, da so nekatere države članice ter lokalne in regionalne oblasti presegle cilje, ki jih je Evropska unija določila na tem področju. V prihodnji zakonodaji bi bilo treba manj uspešne države članice ter lokalne in regionalne oblasti spodbuditi k nadaljnjim prizadevanjem, da še izboljšajo svojo raven uspešnosti;

3.

se zaveda, da med državami članicami obstajajo velike razlike na področju ravnanja z odpadki. S sredstvi EU je treba podpreti infrastrukture, metode in zmogljivosti za učinkovito ravnanje z odpadki, ki ga zagotavljajo manj uspešne države članice ter lokalne in regionalne oblasti, ter razvoj, ki se zagotavlja zanje;

4.

poudarja pomen evropske statistike o odpadkih za nadaljnje pridobivanje podatkov tudi za regionalno raven. V zvezi s tem pozdravlja dejstvo, da podatkovna zbirka Eurostata že vključuje podatke o recikliranju komunalnih odpadkov za regije v več državah. Koristno je analizirati regionalne razlike v ravnanju z odpadki, saj bistvene razlike znotraj držav kažejo na pomen in relativno uspešnost regionalnih politik (1);

5.

se zaveda, da je bilo to mnenje pripravljeno pred izvedbo ocene in revizije trenutno veljavne zakonodaje. Novi cilji na podlagi tega procesa bi morali prispevati k uresničevanju ambicioznih ciljev, zastavljenih v časovnem okviru za gospodarnost z viri (2), in biti v skladu s 7. okoljskim akcijskim programom (3), ki bo prispeval k uresničitvi ciljev strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast, hkrati pa podpirati ukrepe, sprejete v okviru pobude EU za ohranjanje surovin (4);

6.

pozdravlja poziv Evropske komisije Odboru regij, naj se v okviru revizije okvirne direktive o odpadkih (5), direktive o odlaganju odpadkov na odlagališčih (6) ter direktive o embalaži in odpadni embalaži (7) opredeli glede pregleda ciljev EU na področju ravnanja z odpadki;

7.

meni, da je treba tudi v primeru, ko se določijo prehodna obdobja in vmesni cilji za manj uspešne države članice ter lokalne in regionalne oblasti, pred predložitvijo ambicioznejših ciljev na ravni celotne EU preučiti razloge za to, da na posameznem ozemlju obstoječi cilji niso bili izpolnjeni;

8.

izpostavlja pomembno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri izvajanju evropske zakonodaje na tem področju, vzpostavljanju in financiranju infrastrukture za obdelavo in skladiščenju odpadkov ter operativnem upravljanju tokov odpadkov. Trenutno je eden največjih izzivov, s katerim se soočajo lokalne in regionalne oblasti, zagotoviti čim učinkovitejše ravnanje z odpadki. OR v tem okviru poziva, naj se ga vključi v vse faze priprave politik, ki bodo sprejete na tem področju;

9.

poudarja, da je OR z umestitvijo ocene evropske politike v zvezi z odpadki med pet prednostnih nalog svojega programa dela na področju subsidiarnosti za leto 2013 pokazal pripravljenost, da okrepi sodelovanje lokalnih in regionalnih oblasti pri pripravi novih ciljev, ki jih bodo morale izpolnjevati. OR v tem okviru poziva, naj EU lokalnim in regionalnim oblastem zagotovi možnost sodelovanja ob doslednem spoštovanju načela subsidiarnosti. OR se je s svojo skupino strokovnjakov za subsidiarnost in partnerji mreže za nadzor subsidiarnosti posvetoval o subsidiarnosti pri pregledu zakonodaje EU o odpadkih;

10.

opozarja, da je treba nove cilje sprejeti ob upoštevanju načela sorazmernosti. OR poziva EU, naj v skladu s previdnostnim načelom upošteva možne posledice novih ukrepov za lokalne in regionalne oblasti, njihove proračune ter njihove upravne in operativne zmogljivosti. Posebno pozornost bo treba nameniti temu, da bo prihodnje politike mogoče izvajati v najmanj uspešnih državah članicah ter na ravni lokalnih in regionalnih oblasti. Za uresničitev končnih ciljev bo nujno treba določiti ločene vmesne cilje ter lokalnim in regionalnim oblastem zagotoviti določeno mero operativne prožnosti. Pri tem bi bilo treba upoštevati geografske, demografske in socialno-ekonomske posebnosti;

11.

poziva, naj revizija ciljev temelji na načelu bližine. To načelo je treba razumeti tako v lokalnem kot tudi v mednarodnem smislu: prihodnja zakonodaja se bo morala prednostno osredotočati na ohranjanje in razvoj dejavnosti ravnanja z odpadki na evropskem ozemlju. OR poziva, naj se pri reviziji ciljev ne ogroža konkurenčnosti in enakih možnosti evropskih javnih in zasebnih akterjev, dejavnih v tem sektorju, in naj se podpira gospodarska dejavnost tega sektorja v EU.

12.

poziva, naj se v Uniji sprejme enotna, učinkovita in pregledna metoda izračunavanja količine odpadkov, da bo mogoče racionalizirati cilje ter primerjati stanje in doseženi napredek. Pri sprejetju te metode je treba upoštevati lokalne razmere v posameznih državah članicah. Odbor zlasti poziva, naj se sedanje štiri metode izračuna glede ciljev na področju gospodinjskih in podobnih odpadkov iz okvirne direktive o odpadkih (8) nadomestijo z eno samo pregledno, verodostojno in ambiciozno metodo izračuna;

13.

poziva k oblikovanju evropskega slovarja z natančno in izčrpno terminologijo v zvezi z odpadki, metodami obdelave, ponovne uporabe, recikliranja in predelave odpadkov, strukturami in infrastrukturo, pa tudi akterji, ki delujejo v tem sektorju;

14.

spodbuja pripravo evropske klasifikacije odpadkov, ki bi zajemala vse tokove odpadkov, da se jasno določijo kategorije v hierarhiji ravnanja z odpadki.

15.

se zavzema za to, da bi bili cilji ločeni in da se v okviru skupnih ciljev za posamezno kategorijo odpadkov določijo različni cilji glede na vrsto tokov odpadkov in snovi, ki jih je treba obdelati;

16.

poziva k določitvi specifičnih ciljev za nujno potrebne snovi, ki so pomembne za gospodarstvo, vendar njihove predelave ne bo mogoče zagotoviti le s posebnimi cilji za tokove odpadkov;

17.

poziva, naj se sprejme načelo, v skladu s katerim bi se različne vrste odpadkov samodejno uvrščale v najvišjo možno kategorijo v hierarhiji. Pri določanju kategorije tokov odpadkov v hierarhiji mora imeti vrsta snovi, ki jo vsebujejo tokovi odpadkov, prednost pred vrsto odpadkov;

18.

želi, da bi EU pri financiranju prednost namenjala dejavnostim, povezanim z najvišjimi kategorijami v hierarhiji. Pogoj za dodelitev sredstev za projekte, povezane z nižjimi kategorijami, bi moral biti, da so predhodno izvedeni vsi ukrepi, potrebni za izpolnitev ciljev, določenih za višje kategorije.

19.

ugotavlja, da ima dejavnost na področju ravnanja z odpadki zgolj omejen vpliv na okolje, zato je treba spodbujati njihovo trajnostno upravljanje, kar bo prispevalo k zamenjavi naravnih virov s snovmi, proizvedenimi iz odpadkov. Preprečevanje nastajanja odpadkov ostaja prednostno in glavno sredstvo za zmanjšanje obremenitve okolja;

20.

poudarja, da bi lahko z učinkovitejšim preprečevanjem nastajanja odpadkov in doslednim izvajanjem načela "plača povzročitelj obremenitve" zmanjšali finančno in organizacijsko breme lokalnih in regionalnih oblasti, ki so odgovorne za ravnanje z odpadki;

21.

poziva k strožjim zahtevam na področju preprečevanja nastajanja odpadkov. Na podlagi najboljših sedanjih rezultatov bi bilo treba sprejeti ambiciozne in zavezujoče cilje. S tega vidika bi bilo treba do leta 2020 količino komunalnih odpadkov na osebo zmanjšati za 10 % v primerjavi s količino odpadkov v letu 2010. Če pa se splošni cilj glede zmanjšanja odpadkov iz nove direktive in cilj na osebo razlikujeta, ima prednost prvi cilj;

22.

poziva k sprejetju ukrepov za zmanjšanje količine živilskih odpadkov in odpadne embalaže ter k temu, da se poiščejo nove možnosti za oskrbo pomoči potrebnih in revnejših družin s še uporabnimi živili. S temi ukrepi bi morali spodbujati boljše obveščanje potrošnikov o roku trajanja in izteku roka trajanja proizvodov, njihovem ogljičnem odtisu in okoljskih prednostih povratne embalaže. Treba bi si bilo prizadevati za povečanje ozaveščenosti državljanov o tem, da morajo živila kupovati v skladu s svojimi dejanskimi potrebami ter pri odločitvi o nakupu upoštevati vrsto embalaže. Izobraževanje o tem, kako zmanjšati živilske odpadke, bi bilo treba vključiti v programe usposabljanja na področju pridelave, obdelave, gastronomije in trgovine.

23.

ugotavlja, da je načelo razširjene odgovornosti proizvajalcev in uvoznikov v nekaterih primerih učinkovit vzvod politike na področju preprečevanja nastajanja odpadkov. To načelo je učinkovita spodbuda za proizvajalce in uvoznike, da poleg sistematičnega zbiranja rabljenih proizvodov spremenijo zasnovo proizvodov ter tako izboljšajo njihovo ekološko učinkovitost in okolju primerno zasnovo;

24.

priznava, da se stroški te razširjene odgovornosti proizvajalcev in uvoznikov prenašajo na končne uporabnike, medtem ko se dobički ne vlagajo v postopek ravnanja z odpadki. OR poziva, naj se sredstva, dodeljena za izvajanje in preverjanje sprejetih ukrepov v okviru tega načela, namenijo financiranju infrastrukture za sortiranje, pripravo za ponovno uporabo in recikliranje odpadkov;

25.

poziva, naj se načelo spremljanja proizvoda v njegovem celotnem ciklu (angl. product stewardship) vključi v zakonodajo EU na področju odpadkov, da bi imeli trgovci večjo odgovornost za spodbujanje zbiranja in vračanja proizvodov proizvajalcem;

26.

poziva, naj se od držav članic zahteva, da ovrednotijo običajne proizvode, za katere je značilno načrtovano zastaranje, tako da ocenijo njihovo življenjsko dobo, popravljivost in ponovno uporabnost. Te podatke bi bilo nato treba uporabiti za določitev minimalnih standardov v obdobju petih let. Proizvajalci bi morali prodajati izdelke s podaljšano garancijo in zagotoviti rezervne dele za popravila. Podpirati je treba podjetja, ki izdelke, kot so večji gospodinjski aparati, potrošnikom ponujajo kot storitev in ne kot nakup, saj bo to povečalo povpraševanje po popravljivih proizvodih z dolgo življenjsko dobo;

27.

želi, da bi okrepili zakonodajo na področju okolju primerne zasnove, da se že pri zasnovi proizvodov optimizirajo postopki razgradnje, čiščenja, recikliranja in predelave odpadkov. Sprejetje najvišjih standardov na tem področju bi bilo spodbuda za zvišanje kategorije nekaterih vrst odpadkov v hierarhiji;

28.

pozdravlja povečanje podpore EU v okviru strukturnih skladov, Kohezijskega sklada in Evropske investicijske banke za sektor raziskav in razvoja na področju okolju primerne zasnove. Ta prizadevanja mora dopolnjevati pozornejše spremljanje morebitnega izkrivljanja konkurence, ki bi lahko izhajalo iz novih standardov.

29.

poziva, naj se za države članice določijo zavezujoči minimalni kvantitativni cilji za posamezne kategorije odpadkov, ki so opredeljeni kot ponovno uporabni, pri čemer je treba upoštevati raven izpolnjevanja ciljev v celotni EU;

30.

poudarja potencial ponovne uporabe odpadkov in priprave za njihovo ponovno uporabo pri razvoju krožnega gospodarstva. Ukrepi podpore za akterje, ki razvijajo dejavnost v tem sektorju, bi morali biti sprejeti v obliki zagotavljanja lažjega dostopa do tokov odpadkov, finančne pomoči ali pomoči pri pripravi njihovega poslovnega in tržnega projekta;

31.

poziva, naj se akterje s področja socialnega gospodarstva pritegne k pripravi prihodnje evropske zakonodaje o ponovni uporabi odpadkov in pripravi na njihovo ponovno uporabo.

32.

izraža obžalovanje, da se kljub postopnemu povečevanju količin recikliranih odpadkov in obsega njihove energetske predelave velike količine snovi, ki jih je mogoče reciklirati ali predelati, še naprej odlagajo na odlagališča ali sežigajo v energetsko neučinkovitih obratih. Cilj prihodnje zakonodaje mora biti izboljšanje uporabe virov iz odpadkov;

33.

podpira, da se preuči možnost, da se obstoječi obvezni cilj glede recikliranja komunalnih trdnih odpadkov do leta 2025 poveča na 70 %, pri čemer je treba upoštevati raven izpolnjevanja obstoječih ciljev v celotni EU (9). V okviru splošnega povprečnega cilja EU bi se bilo treba z državami članicami ter lokalnimi in regionalnimi oblastmi, zlasti z manj uspešnimi, dogovoriti o vmesnih ciljih in prehodnih obdobjih;

34.

predvideva, da bo dvig splošnih ciljev privedel do preusmeritve dela tokov odpadkov, namenjenih sežigu ali odlaganju na odlagališča, v recikliranje. Zaradi večje količine odpadkov, ki se bodo reciklirali, bo treba vzpostaviti novo infrastrukturo in predvideti nove naložbe v tem sektorju. Lokalnim in regionalnim oblastem, ki so praviloma odgovorne za operativne vidike ravnanja z odpadki, bi morali po potrebi zagotoviti logistično in finančno podporo. Obenem bi bilo treba podpreti ohranjanje surovin in ponovno uporabo materialov;

35.

znova poziva, naj EU z revidirano okvirno direktivo o odpadkih zagotovi pravni okvir na področju recikliranja organskih odpadkov. Ta bi pomenil spodbudo za ta sektor in omogočil določitev kvantitativnih ciljev, hkrati pa državam članicam ter lokalnim in regionalnim oblastem puščal dovolj manevrskega prostora, da sodelujejo in recikliranje organizirajo glede na svoje zmožnosti;

36.

poziva, naj se posebna pozornost nameni uporabi organskih odpadkov. Lokalne in regionalne oblasti bi bilo treba spodbuditi, naj sprejmejo ukrepe za spodbujanje okolju prijaznega vrtnarjenja in kompostiranja v gospodinjstvih ter zagotovijo lastne zmogljivosti za skladiščenje in obdelavo organskih odpadkov;

37.

podpira optimizacijo recikliranja organskih odpadkov in poziva, naj se prepove odlaganje teh odpadkov na odlagališčih in omeji njihovo sežiganje; meni, da je treba uskladiti merila kakovosti komposta na evropski ravni in vzpostaviti sisteme zagotavljanja kakovosti za predelane proizvode, da se zagotovi visoko raven varstva okolja;

38.

se zavzema za sprejetje ciljev glede recikliranja industrijskih odpadkov. Te cilje bi lahko določili glede na vrste snovi, ne pa na vrste odpadkov, in bi morali biti enako ambiciozni kot cilji glede gospodinjskih odpadkov;

39.

opozarja, da se bo z vključitvijo industrijskih odpadkov v tok odpadkov, namenjenih recikliranju, znatno povečala obremenitev lokalnih in regionalnih oblasti. Treba si bo prizadevati, da se jim zagotovijo potrebna sredstva za izvajanje njihovih nalog. Zato je treba v vseh državah članicah dosledno izvajati načelo "plača povzročitelj obremenitve";

40.

poudarja, da je treba sprejeti najstrožje skupne predpise na področju sortiranja in čiščenja odpadkov ne samo za gospodinjstva in industrijo, ampak tudi za same sortirnice. Do leta 2020 bi morali za vse odpadke uporabiti učinkovit postopek sortiranja. Odbor tudi meni, da bi bilo za tiste države članice ter lokalne in regionalne oblasti, ki še niso dosegle zadostnega napredka na področju recikliranja odpadkov, sporazumno z njimi treba uvesti vmesne cilje in prehodna obdobja. Poziva, naj se ob strožjih ciljih na področju zbiranja in sortiranja odpadkov zagotovijo tudi ustrezna finančna sredstva in okrepljeni nadzorni ukrepi.

41.

podpira poziv Evropskega parlamenta (10), naj Evropska komisija pripravi predlog, da se do leta 2020 prepove sežiganje odpadkov, ki jih je mogoče reciklirati, in bioloških odpadkov, pri čemer naj izključi obrate, ki dosegajo visoke ravni učinkovitosti s proizvodnjo in sočasno proizvodnjo toplote in električne energije ali soproizvodnjo, pri čemer je treba upoštevati fizikalno-kemijske lastnosti odpadkov;

42.

izraža zaskrbljenost, ker imajo trenutno delujoče sežigalnice v nekaterih državah EU večje zmogljivosti za sežiganje odpadkov, ki jih ni mogoče reciklirati, kot je vseh odpadkov, ki nastajajo v teh državah. To bi lahko pomenilo nevarnost, da se v te sežigalnice usmerijo tokovi odpadkov, ki bi jih bilo mogoče reciklirati ali ponovno uporabiti;

43.

obžaluje, da nekatere države članice niso dovolj vlagale v preprečevanje nastajanja odpadkov ter njihovo sortiranje in recikliranje, ker so želele zagotoviti nadaljnji obstoj preštevilnih sežigalnic ali sežigalnic s presežno zmogljivostjo;

44.

poziva, naj se posebna pozornost nameni pregledu vseh prihodnjih naložb ali financiranja za infrastrukturo sežigalnic ali energetske predelave odpadkov. Tem projektom se lahko sredstva iz strukturnih skladov in Kohezijska sklada dodelijo samo, če so v skladu s strategijo ravnanja z odpadki, ki zagotavlja zadostno infrastrukturo za predhodno izvajanje sortiranja, čiščenja in recikliranja zbranih odpadkov;

45.

želi, da bi bila infrastruktura za energetsko predelavo odpadkov v skladu z najvišjimi standardi na področju rekuperacije toplote, proizvodnje energije, omejevanja emisij CO2 ter predelave in uporabe žlindre. Te dinamične skupne standarde bi bilo treba določiti na evropski ravni.

46.

poziva, naj se do leta 2020 prepove odlaganje na odlagališčih za vse organske in biološko razgradljive odpadke, ki jih je mogoče ponovno uporabiti, v celoti ali delno reciklirati ali energetsko predelati. Splošni cilj bi lahko bil, da se na odlagališča odloži 5 % ali manj odpadkov ne glede na njihov izvor ali vrsto;

47.

ugotavlja, da bi bilo lahko povečanje dajatev na tono odpadkov, ki se odlagajo na odlagališčih, učinkovit vzvod za omejitev količine odpadkov in spodbujanje preusmeritve tokov odpadkov k višjim kategorijam v hierarhiji. Višino dajatev bi bilo treba določiti glede na njihovo učinkovitost. EU bi lahko razmislila o tem, da uskladi dajatve in določi minimalne standarde, da bi preprečili izkrivljanje konkurence v tem sektorju.

48.

se zavzema za preučitev možnosti dviga ciljnih vrednosti za recikliranje odpadne embalaže iz vseh plastičnih mas na 70 % in ciljnih vrednosti za recikliranje odpadne embalaže iz stekla, kovine, papirja, kartona in lesa na 80 %, pri čemer je treba upoštevati raven izpolnjevanja obstoječih ciljev v celotni EU (11). V okviru teh splošnih povprečnih ciljnih vrednosti EU bi se bilo treba s posameznimi državami članicami ter lokalnimi in regionalnimi oblastmi, zlasti z manj uspešnimi, dogovoriti o vmesnih ciljih in prehodnih obdobjih ter jih nato uvesti;

49.

ugotavlja, da je načelo odgovornosti proizvajalcev ali uvoznikov učinkovit vzvod politike na področju preprečevanja nastajanja odpadne embalaže. Da bi proizvajalci ali uvozniki prevzeli odgovornost, bi bilo morda treba od njih nujno zahtevati, da sami ali pa prek organov za upravljanje zagotovijo zbiranje teh odpadkov.

50.

poziva, naj prihodnja zakonodaja temelji na skupnih načelih, kot so upravljanje vseh tokov odpadkov, vzpostavitev hierarhije odpadkov, preglednost operativnega upravljanja, financiranja, stroškov, veljavnih fiskalnih ukrepov, nadzora in sledljivosti ter upoštevanje vloge lokalnih in regionalnih oblasti ter njihovih organov za sodelovanje. Pregledna struktura izvajanja evropske zakonodaje bo omogočila primerjavo stanja, ocenjevanje različnih praks in postopno oblikovanje skupnega sklopa dobrih praks;

51.

poziva, naj se poleg določitve ambicioznih ciljev za leto 2020 sprejmejo posebni načrti, o katerih se je treba dogovoriti s posameznimi državami članicami ter po potrebi s pristojnimi lokalnimi in regionalnimi oblastmi. Ti načrti bi morali vsebovati predviden časovni razpored in vmesne cilje glede na vrsto odpadkov in kategorijo v hierarhiji, ki bi jih bilo mogoče v zadevni državi članici izpolniti v daljšem časovnem obdobju kot za splošen povprečen cilj EU. S tem bi zagotovili, da manj uspešne oblasti dohitijo ostale, hkrati pa bi podprli prizadevanja najbolj uspešnih oblasti;

52.

poziva, naj vse politike, ki jih EU sprejme na področju ravnanja z odpadki in njihove obdelave, temeljijo na splošnem načelu bližine. Na podlagi tega načela bi bilo treba v načrtih za ravnanje z odpadki spodbujati obdelavo odpadkov čim bližje kraju, kjer nastajajo, čeprav se pričakuje, da bi moralo pošiljanje odpadkov še naprej potekati v obstoječem okviru EU, če se lokalna ureditev izkaže za nepraktično. Zato bi bilo treba pri izdajanju dovoljenj za količino odpadkov, ki se lahko obdelajo in skladiščijo na leto, prednost dati odpadkom, ki nastajajo na lokalni in regionalni ravni. Hkrati predlaga, naj bodo morebitni javni in zasebni akterji, ki sodelujejo pri ravnanju z odpadki, lokalni akterji, s čimer se zmanjša obremenitev okolja zaradi prevoza in omogoči ustvarjanje delovnih mest na lokalni ravni. Za prehod na bolj krožno gospodarstvo bi bilo treba določiti bolj realistične roke, da bi omogočili razvoj infrastrukture in pripravo načrtov;

53.

poziva, naj se zagotovijo mehanizmi za posvetovanje in sodelovanje med lokalnimi in regionalnimi oblastmi na čezmejni ravni. EU bi morala spodbujati vzpostavljanje regionalnih centrov za ravnanje z odpadki in njihovo obdelavo ter sprejeti okvir zanje, da bi racionalizirali tokov odpadkov in zagotovili optimalno uporabo infrastrukture in sredstev, ki so na voljo v tem sektorju;

54.

poudarja, da se lahko evropska sredstva dodelijo samo pod pogojem, da EU potrdi načrte ravnanja z odpadki, ki jih predložijo države članice prosilke. Tako bi zagotovili skladnost politik in preprečili nekoristne ali celo škodljive naložbe. Te bi morale biti skladne s cilji, določenimi v načrtih ravnanja z odpadki;

55.

poziva, naj se akterji in infrastruktura, vključeni v čezmejne regionalne centre, upoštevajo, kadar se nacionalni načrti držav članic za ravnanje z odpadki izvajajo in ocenjujejo na območju, na katerem se nahaja del teh akterjev in infrastrukture;

56.

podpira vzpostavitev evropske platforme obveščanja, ki vključuje najboljše prakse, ki se na področju preprečevanja nastajanja odpadkov in ravnanja z njimi izvajajo v Uniji ali tudi zunaj nje. Ta platforma bi morala vključevati vidik regionalnega sodelovanja, kar bi lokalnim in regionalnim oblastem, ki to želijo, omogočilo sinergije z drugimi oblastmi, tudi z oblastmi onstran meja. S platformo bi se olajšala izmenjava informacij, pa tudi postopno uvajanje skupnih najboljših praks na ravni EU.

27.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 280/50

—

se je seznanil s predlogom uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ukrepih za znižanje stroškov za izgradnjo visokohitrostnih elektronskih komunikacijskih omrežij, ki ga je Evropska komisija predstavila 26. marca 2013 in je del načrta v desetih točkah, predloženega v okviru vmesnega pregleda Evropske digitalne agende;

—

pozdravlja prednostne naloge, določene v predlogu uredbe – visokohitrostna omrežja, gradbena dela, skupna uporaba obstoječe infrastrukture in učinkovitejša izgradnja nove fizične infrastrukture ter zmanjšanje upravnih bremen in birokracije; vse te prednostne naloge se nanašajo na področja, kjer so mesta in regije hkrati zainteresirane strani ter ponudnice in prejemnice storitev;

—

je že v preteklosti poudaril, da bi bilo treba sprejeti ukrepe za racionalizacijo, posodobitev in zmanjšanje upravnih bremen kot prednostno strategijo za zmanjšanje stroškov ter racionalizacijo in poenostavitev upravnih postopkov in storitev, saj to oživlja gospodarstvo, zmanjšuje obseg upravnih postopkov in obremenitev ter izboljšuje odnose med državljani in oblastmi. Poleg tega se zmanjšujejo upravni stroški za podjetja (zlasti tista, ki razvijajo visokohitrostno internetno infrastrukturo), izboljšuje njihova konkurenčnost in spodbuja njihov razvoj;

—

poudarja, da so lokalne in regionalne oblasti zaradi pomanjkanja zasebnih operaterjev na območjih, ki veljajo za nedonosna, kot npr. podeželska območja, prisiljene prispevati k financiranju digitalne infrastrukture; da bi vsem državljanom in območjem zagotovili enak dostop do nove tehnologije, Komisijo poziva, naj lokalne oblasti podpre v prizadevanjih glede financiranja in po eni strani dovoli uporabo evropskih strukturnih skladov za financiranje digitalne infrastrukture v vseh evropskih regijah, po drugi strani pa prizna, da gre pri projektih digitalnega razvoja na podeželskih območjih in redko naseljenih območjih za storitve splošnega pomena in storitve splošnega gospodarskega pomena.

Poročevalec

Gábor BIHARY (HU/PES), član generalne skupščine Budimpešte

Referenčni dokument

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ukrepih za znižanje stroškov za izgradnjo visokohitrostnih elektronskih komunikacijskih omrežij

COM(2013) 147 final

1.

se je seznanil s predlogom uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ukrepih za znižanje stroškov za izgradnjo visokohitrostnih elektronskih komunikacijskih omrežij, ki ga je Evropska komisija predstavila 26. marca 2013 in je del načrta v desetih točkah, predloženega v okviru vmesnega pregleda Evropske digitalne agende;

2.

z zadovoljstvom ugotavlja, da predlog uredbe temelji na najboljših praksah, ki obstajajo v državah članicah, hkrati pa slednjim v veliki meri daje proste roke glede organizacijskih vprašanj in podpira novo kulturo zagotavljanja dostopa do visokohitrostnega interneta;

3.

pozdravlja prednostne naloge, določene v predlogu uredbe – visokohitrostna omrežja, gradbena dela, skupna uporaba obstoječe infrastrukture in učinkovitejša izgradnja nove fizične infrastrukture ter zmanjšanje upravnih bremen in birokracije; vse te prednostne naloge se nanašajo na področja, kjer so mesta in regije hkrati zainteresirane strani ter ponudnice in prejemnice storitev;

4.

opozarja, da je visokohitrostna širokopasovna infrastruktura hrbtenica enotnega digitalnega trga in predpogoj za globalno konkurenčnost, npr. na področju e-trgovanja. Kot je bilo navedeno v sporočilu o Aktu za enotni trg II (1), lahko 10-odstotno povečanje širokopasovne penetracije ustvari letno povečanje BDP za 1–1,5 % ter povečanje produktivnosti dela za 1,5 % (2), medtem ko imajo inovacije, ki jih v podjetjih spodbudi širokopasovna infrastruktura, potencial, da do leta 2020 ustvarijo 2 milijona novih delovnih mest (3);

5.

poudarja, da si Unija ne more privoščiti, da evropska podjetja in državljani ne bi imeli dostopa do takšne infrastrukture, zato se je zavezala k uresničevanju ambicioznih ciljev v zvezi s širokopasovnim dostopom iz Evropske digitalne agende: do leta 2013 osnovni širokopasovni dostop za vse Evropejce in do leta 2020 (i) dostop do hitrosti nad 30 Mbps za vse Evropejce ter (ii) internetna povezava nad 100 Mbps za polovico ali več evropskih gospodinjstev. Ti cilji pa bodo doseženi samo, če bodo stroški izgradnje infrastrukture znižani v celotni EU;

6.

poudarja, da je pri upravljanju procesov, na katerih temeljijo obravnavani predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta ter z njim povezani javnopolitični ukrepi, ob doslednem spoštovanju načela subsidiarnosti izjemno pomembno usklajeno delovanje Evropske unije, držav članic ter lokalnih in regionalnih oblasti, kakor je določeno v beli knjigi OR o upravljanju na več ravneh (4);

7.

v skladu s stališči, izraženimi v svojih prejšnjih mnenjih, opozarja, da je treba v celoti izkoristiti potencial Evrope za razvoj storitev na področju IKT v javnem in zasebnem sektorju ter IKT uporabiti za izboljšanje storitev, ki jih lokalne in regionalne oblasti zagotavljajo na področju zdravstva, izobraževanja, javnega reda, varnosti in socialnih storitev. Javno-zasebna partnerstva, ki jih podpira EU na področju javnih storitev IKT med malimi in srednjimi podjetji (MSP), ki razvijajo IKT, ter lokalnimi in regionalnimi oblastmi, so lahko izvrstna podlaga za razvoj sposobnosti in znanja na lokalni ravni v vsej EU (5);

8.

je že v preteklosti poudaril, da bi bilo treba sprejeti ukrepe za racionalizacijo, posodobitev in zmanjšanje upravnih bremen kot prednostno strategijo za zmanjšanje stroškov ter racionalizacijo in poenostavitev upravnih postopkov in storitev, saj to oživlja gospodarstvo, zmanjšuje obseg upravnih postopkov in obremenitev ter izboljšuje odnose med državljani in oblastmi. Poleg tega se zmanjšujejo upravni stroški za podjetja (zlasti tista, ki razvijajo visokohitrostno internetno infrastrukturo), izboljšuje njihova konkurenčnost in spodbuja njihov razvoj (6);

9.

opozarja, da morajo Evropska komisija in države članice sprejeti vse potrebne ukrepe, ki bodo zagotovili celovito in učinkovito vključitev lokalnih in regionalnih oblasti v upravljanje pobud, povezanih z IKT (7);

10.

se je seznanil z namenom predlagane uredbe, da prispeva k izboljšanju kakovosti storitev in informacijskih proizvodov, namenjenih evropskim potrošnikom, ter zmanjšanju nepotrebnih stroškov in upravnih bremen, hkrati pa podpira enotni digitalni trg in cilje strategije Evropa 2020.

11.

poudarja, da so priporočila Evropske digitalne agende, zlasti v zvezi z uvajanjem širokopasovne povezave, namenjena predvsem lokalnim in regionalnim oblastem, ki lahko odločilno prispevajo k njenemu izvajanju. Prednostne naloge nove strategije na lokalni in regionalni ravni lahko izboljšajo kakovost življenja državljanov, podpirajo njihove družbene in gospodarske dejavnosti, pospešijo regionalni razvoj ter spodbujajo učinkovitejše in posameznikom prilagojene javne storitve in lokalna podjetja. Regije in mesta imajo na voljo številna orodja za čim boljše izkoriščanje tega potenciala;

12.

z zadovoljstvom ugotavlja, da bo lahko predlagana uredba znatno prispevala k zmanjšanju digitalnega razkoraka in doseganju ciljev strategije Evropa 2020, hkrati pa izpolnila osnovne potrebe evropskih državljanov na socialnem, kulturnem in gospodarskem področju (8);

13.

priznava, da je informacijska družba izjemno pospešila gospodarski in družbeni napredek, ter meni, da bo učinkovitejša gradnja širokopasovne infrastrukture ta trend še okrepila. Vendar pa Odbor opozarja, kako enostavno je mogoče razširjati vsebine, ki ogrožajo mladino in temeljne demokratične vrednote, ter poudarja, da lahko ustrezno izobraževanje, ki temelji na vrednotah, in obširno medijsko opismenjevanje (9) to grožnjo preprečita;

14.

vnovič poudarja ključno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri zagotavljanju cenovno ugodnega dostopa do širokopasovnih povezav na primer na področjih, kjer samo tržni mehanizmi ne zadoščajo, vodenju pilotnih projektov pri odpravljanju širokopasovne vrzeli in pri razvijanju novega pristopa, ki bo javne spletne storitve usmeril k državljanom (10);

15.

Evropsko komisijo opozarja, da bodo morda lokalne in regionalne oblasti za financiranje širokopasovne infrastrukture potrebovale nepovratno državno pomoč, in jo poziva, naj v zvezi s tem pripravi ustrezne predpise;

16.

ponavlja priporočilo iz mnenja o Evropski digitalni agendi, da bi bilo treba s finančnimi sredstvi in drugimi podpornimi ukrepi spodbujati vzpostavljanje širokopasovnih omrežij z odprtim dostopom, ki temeljijo na horizontalno zgrajeni omrežni arhitekturi in poslovnem modelu, ki ločuje fizični dostop do omrežja od zagotavljanja storitev. Obstoječa omrežja, zasnovana na optičnih vlaknih, bi morala biti odprta za konkurenco (11). Konkretno to pomeni, da je treba v zvezi s temnimi optičnimi vlakni, ki so oblika pasivne infrastrukture, spodbujati poslovne modele odprtega dostopa;

17.

glede na to, da ima v gosto poseljenih regijah širokopasovni dostop očitne komercialne koristi, meni, da je treba za zagotovitev geografske uravnoteženosti posebno pozornost nameniti spodbujanju zasebnih naložb na podeželskih in redko poseljenih območjih, kot tudi v najbolj oddaljenih regijah. V zvezi s tem imajo lahko lokalne in regionalne oblasti ključno vlogo pri usklajevanju povpraševanja po dostopu do širokopasovne povezave v javni upravi, organih za javno varnost, lokalnih šolah in zdravstvenih ustanovah, pa tudi pri ustanavljanju skupin na lokalni ravni (v okviru šol, občin, MSP itd.), razvoju območij za predstavitev širokopasovne infrastrukture potrošnikom in pri organizaciji usposabljanja;

18.

poudarja, da so lokalne in regionalne oblasti zaradi pomanjkanja zasebnih operaterjev na območjih, ki veljajo za nedonosna, kot npr. podeželska območja, prisiljene prispevati k financiranju digitalne infrastrukture; da bi vsem državljanom in območjem zagotovili enak dostop do nove tehnologije, Komisijo poziva, naj lokalne oblasti podpre v prizadevanjih glede financiranja in po eni strani dovoli uporabo evropskih strukturnih skladov za financiranje digitalne infrastrukture v vseh evropskih regijah, po drugi strani pa prizna, da gre pri projektih digitalnega razvoja na podeželskih območjih in redko naseljenih območjih za storitve splošnega pomena in storitve splošnega gospodarskega pomena.

19.

poudarja, da bi morale IKT kot temelj informacijske družbe, ki je odprta vsem, zadovoljevati potrebe vseh pripadnikov družbe, tudi tistih, ki jim grozi socialna izključenost;

20.

ponovno opozarja, da lahko visokokakovostne širokopasovne povezave po primerni ceni izboljšajo dostopnost in kakovost storitev, ki jih zagotavljajo lokalne in regionalne oblasti, hkrati pa mikropodjetjem in MSP pomagajo pri trženju njihovih proizvodov. Pričakovati je, da bodo odročne regije in skupnosti, zlasti najbolj oddaljene, imele precejšnjo korist od razširjenega in hitrejšega dostopa do širokopasovnih storitev (12);

21.

vztraja, da so nove uporabe in digitalne storitve bistveni elementi privlačnosti in uravnoteženega razvoja območij, in meni, da je zagotovitev digitalnega dostopa za vse pogoj za uspešno uresničitev ciljev ekonomske, socialne in teritorialne kohezije Evropske unije;

22.

v skladu s stališči, izraženimi v enem od svojih prejšnjih mnenj (13), predlaga, da Evropa v celoti izkoristi možnosti, ki jih bo na podlagi obravnavane uredbe ponudil hitrejši razvoj omrežja, ter razvija storitve na področju IKT v javnem in zasebnem sektorju in s tem IKT uporabi kot sredstvo za izboljšanje storitev, ki jih lokalne in regionalne oblasti zagotavljajo na področju zdravstva, izobraževanja, javnega reda, varnosti in socialnih storitev;

23.

poleg tega v skladu s stališči, izraženimi v enem od svojih prejšnjih mnenj (14), priporoča, da Evropa v celoti izkoristi možnosti, ki jih bo na podlagi obravnavane uredbe ponudil hitrejši razvoj omrežja, ter razvija čezmejne javne spletne storitve. Pri tem je treba zagotoviti, da s tem povezani projekti digitalizacije upoštevajo vidike v zvezi z interoperabilnostjo in e-identifikacijo državljanov (projekt STORK), e-podpisi, elektronskimi storitvami na področju dokumentov in drugimi sestavnimi elementi e-uprave ter tako upoštevajo evropski okvir;

24.

opozarja, da ne bo mogoče izkoristiti potenciala računalništva v oblaku (15), če ne bo čim prej vzpostavljena potrebna infrastruktura.

25.

poudarja, da je digitalni enotni trg steber Evropske digitalne agende, ki bo omogočil rast, uspešnost in dinamičnost vseevropskega trga za ustvarjanje in razširjanje zakonitih digitalnih vsebin in spletnih storitev ter potrošnikom ponudil preprost, varen in prilagodljiv dostop do digitalnih vsebin in storitvenih trgov (16). Odbor zato pozdravlja dejstvo, da bo predlagana uredba ta proces pospešila in hkrati zmanjšala stroške;

26.

meni, da morajo imeti javne ustanove na regionalni in lokalni ravni pri vzpostavljanju širokopasovnih omrežij ustrezne notranje zmogljivosti in trajnostna finančna sredstva za digitalizacijo (17);

27.

priznava, da bo imela predlagana uredba učinek na ukrepe, namenjene reševanju izzivov na področju energetske učinkovitosti z uporabo IKT (18), in na strukture za izkoriščanje naravnih virov.

28.

odobrava cilj, po katerem se uredba zaradi čim večjega izkoriščanja sinergij med omrežji ne nanaša samo na ponudnike elektronskih komunikacijskih omrežij, ampak tudi na lastnike fizične infrastrukture, ki je primerna za vgradnjo elementov elektronskega komunikacijskega omrežja, npr. infrastruktura za električno energijo, plin, vodo, kanalizacijo, ogrevanje in promet. Kljub temu pa zaradi varnostnih razlogov in s tem povezanih visokih stroškov izraža zaskrbljenost glede uporabe predlagane uredbe za kritično infrastrukturo, kot so predori podzemne železnice v velikih mestih;

29.

obžaluje, da so telekomunikacijske storitve in infrastruktura še vedno zelo razdrobljene po nacionalnih mejah, čeprav je širokopasovna in visokohitrostna infrastruktura hrbtenica enotnega digitalnega trga in osnovni pogoj za svetovno konkurenčnost;

30.

ker so gradbena dela glavni del skupnih stroškov izgradnje omrežij, vidi bistven regulativni napredek v tem, da bo imel vsak omrežni operater za izgradnjo elementov visokohitrostnih elektronskih komunikacijskih omrežij pravico ponuditi dostop do fizične infrastrukture (npr. kanalov, vodov, vstopnih jaškov, omaric, drogov, stebrov, anten, stolpov in drugih podpornih objektov) ali jo koristiti (po pravični ceni in razumnih pogojih) in da bodo morale biti vse informacije, potrebne za zagotovitev preglednosti, na voljo pri enotni informacijski točki;

31.

želi poudariti, kako pomembno je, da se pri določanju cen in tarif ne spregledajo socialni in kohezijski cilji.

32.

izraža zadovoljstvo, da uredba obravnava vprašanje usklajevanja gradbenih del, zlasti zato, ker se ta dela delno ali v celoti financirajo z javnimi sredstvi; ugotavlja pa, da uredba sploh ne omenja posledic glede javnih naročil;

33.

obžaluje, da uredba ne omenja vloge lokalnih oblasti, čeprav se bo usklajevanje gradbenih del izvajalo ravno na njihovem ozemlju; zato Komisiji priporoča, da lokalne oblasti v uredbi omeni.

34.

podpira vlogo enotne informacijske točke za pospeševanje in usklajevanje postopka izdaje dovoljenj in meni, da je rok za izdajo ali zavrnitev dovoljenja največ šest mesecev zadosten;

35.

obžaluje, ker uredba ne obravnava vloge lokalnih oblasti v postopku izdaje dovoljenj, čeprav gre v večini primerov za postopek, ki sodi v pristojnost lokalnih oblasti; izraža zaskrbljenost zaradi velikih stroškov, ki jih imajo pri tem pogosto lokalne oblasti.

36.

meni, da je pomemben napredek določba, ki v povezavi s prošnjo za gradbeno dovoljenje določa, da je treba vse na novo zgrajene stavbe opremiti z visokohitrostno stavbno fizično infrastrukturo vse do omrežnih priključnih točk;

37.

izraža zadovoljstvo z obveznostjo, da imajo vse na novo zgrajene večstanovanjske stavbe in stavbe, v katerih so opravljajo velika prenovitvena dela, koncentracijsko točko, ki je dostopna za ponudnike elektronskih komunikacijskih omrežij, vendar meni, da bi bilo treba opredeliti, da ta obveznost velja tudi za naložbe v socialna stanovanja, da bi se tudi tam stanujočim skupinam, ki jim grozi digitalna izključenost, zagotovil dostop do širokopasovnih storitev. V tem primeru pa bi bilo treba spodbujati celotno izpolnitev načrtovanega cilja.

38.

ugotavlja, da se ukrepi v obliki, kakor jih navaja predlog uredbe, zdijo v skladu z načelom subsidiarnosti. Znižanje stroškov za izgradnjo visokohitrostne elektronske komunikacijske infrastrukture dejansko mora biti predmet ukrepov Unije, če želimo izboljšati pogoje vzpostavitve in delovanja notranjega trga, da bi odpravili ovire delovanju enotnega trga, ki so povezane z različnimi pravili in upravnimi praksami na nacionalni in podnacionalni ravni. Ta različnost zavira širitev in rast evropskih podjetij, negativno vpliva na konkurenčnost Evrope in ustvarja ovire za čezmejne naložbe in dejavnosti;

39.

ocenjuje, da so predlagani ukrepi na področjih s čezmejnimi elementi potrebni, saj države članice in/ali lokalne in regionalne oblasti ne morejo same ustrezno urejati čezmejnih elementov, ki so pri tem odločilni. Popolno širokopasovno pokritje bi okrepilo teritorialno kohezijo;

40.

ugotavlja, da je v bistvu namen te uredbe pospešitev in spodbuditev izgradnje visokohitrostnih elektronskih komunikacijskih omrežij, in sicer s spodbujanjem skupne uporabe obstoječe in ustvarjanjem potrebnih pogojev za učinkovitejšo izgradnjo nove fizične infrastrukture, da se znižajo stroški izgradnje takšnih omrežij;

41.

meni, da imajo predlagani ukrepi očitne prednosti v primerjavi z ločenimi ukrepi, ki bi se izvajali na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, zlasti zato, ker so glavni ukrepi osredotočeni na štiri tematska področja: visokohitrostna omrežja, gradbena dela, skupna uporaba obstoječe infrastrukture, učinkovitejša izgradnja nove fizične infrastrukture in zmanjšanje upravnih bremen;

42.

opozarja na dodano vrednost skupnega evropskega pristopa do zadevnih vprašanj, saj bi se tako izognili nepotrebnemu podvajanju dela in ustvarili ekonomijo obsega; poudarja, da je ta pristop bistven, saj je internet, ki je prisoten povsod in ima čezmejni značaj, nepogrešljivo orodje za optimizacijo gospodarskega in družbenega potenciala IKT;

43.

ugotavlja, da se ukrepi v obliki, kakor jih navaja predlog uredbe, zdijo v skladu z načelom sorazmernosti. Dejansko se omejujejo na to, kar je potrebno za doseganje zastavljenih ciljev, in si prizadevajo za zmanjšanje ovir za dostop do fizične infrastrukture;

44.

ugotavlja, da se v uredbi predlagani ukrepi za znižanje stroškov osredotočajo na izboljšanje usklajevanja in preglednosti ter harmonizacijo nujnih orodij, kar zadevnim akterjem omogoča, da izkoristijo sinergije in zmanjšajo neučinkovitosti v izgradnji;

45.

poudarja, da predlagani ukrepi ne predpisujejo nobenih posebnih poslovnih modelov in državam članicam puščajo odprto možnost, da sprejmejo podrobnejše določbe. Tako bodo nacionalne pobude, ki so v teku, prej dodatno dopolnili kot pa nanje vplivali. Obenem bodo državam članicam omogočili nadgradnjo njihovih sedanjih ukrepov in izbiro uporabe katerega koli obstoječega ali novega ukrepa, ki najbolj ustreza njihovim posebnostim, kar ne bo nujno povzročilo dodatnih stroškov;

46.

vendar poudarja, da je treba za zagotovitev pravne gotovosti v uredbi opredeliti, katere korake bo sprejela Evropska komisija, ko bodo države članice poročale o izjemah;

47.

priznava, da imajo zaradi uporabe uredbe namesto direktive države članice več manevrskega prostora; ocenjuje pa, da bo z dovolj prožnim izvajanjem uredba omogočila hitro razpoložljivost orodij za znižanje stroškov in ohranitev zagona pri doseganju ciljev iz Evropske digitalne agende, ki morajo biti doseženi do leta 2020;

48.

glede izboljšanja zakonodaje v splošnem ugotavlja, da predlog uredbe večkrat izrecno omenja lokalno in regionalno raven. Glede na pristojnosti lokalnih in regionalnih oblasti in temeljno vlogo, ki jo imajo pri pripravi in izvajanju ukrepov, povezanih s področji uporabe IKT (in zlasti pri razvoju visokohitrostnih omrežij), bi se morale institucije EU in države članice pri pripravi in izvajanju ukrepov za uresničevanje Evropske digitalne agende redno posvetovali z lokalnimi in regionalnimi oblastmi;

49.

poziva Evropsko komisijo, naj pravočasno zaprosi za mnenje Odbora regij o poročilu v okviru pregleda, ki bo predstavljeno tri leta po začetku veljavnosti uredbe.

27.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 280/57

—

meni, da je revizija direktive potrebna in da jo je zato treba izvesti brez odlašanja, da se zavaruje zdravje prebivalstva EU, zlasti najmlajših, pred nevarnostjo kajenja;

—

poziva Komisijo in države članice, naj se sprejme uravnotežena direktiva, ki vodi k boljšemu varovanju zdravja za potrošnike, obenem pa upošteva proizvodni in gospodarski pomen pridelovanja tobaka;

—

meni, da bi morale države članice prepovedati brezplačno razdeljevanje tobačnih izdelkov (na spletu ali na javnih površinah), ker je tako mogoče pridobiti veliko novih (in mladih) kadilcev;

—

poziva Evropsko komisijo, naj skupaj z državami članicami preuči sistem, ki bi omogočil, da bi nadomestili izgubo delovnih mest v tobačnem sektorju in pakirni industriji;

—

meni, da bi morale države članice imeti možnost, da prepovejo čezmejno prodajo tobačnih izdelkov, da bi tako bolje zaščitile svoje mlade državljane pred škodo;

—

je prepričan, da je treba spodbujati redne javne kampanje za seznanjanje in ozaveščanje, s pomočjo katerih bi učencem osnovnih in srednjih šol svetovali glede škodljivosti tobaka in njegovih škodljivih učinkov na zdravje in dobro počutje;

—

poziva Komisijo in države članice, naj predvidijo podporo za regije, kjer se tobak trenutno prideluje ali predeluje, da se jim omogoči nadomestiti svojo pridelavo z bolj trajnostnimi kulturami;

—

opozarja, da so trenutno na trgu nestandardni zavojčki in da bi njihov umik imel negativne posledice za regije, kjer se ti zavojčki proizvajajo.

Poročevalec

Dimitrios KALOGEROPOULOS (EL/EPP), občinski svetnik občine Aigaleo

Referenčni dokument

Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o proizvodnji, predstavitvi in prodaji tobačnih in povezanih izdelkov

COM(2012) 788 final

1.

ugotavlja, da je dvanajst let po tem, ko je EU sprejela sedanjo direktivo o tobačnih izdelkih (ki vključuje več nadzornih ukrepov), kajenje še vedno glavni vzrok smrti v EU, ki bi jo bilo mogoče preprečiti, da vsako leto zaradi kajenja umre skoraj 700 000 ljudi in da več kot 70 % kadilcev začne kaditi pred 18. letom starosti; zato odločno podpira čim prejšnjo revizijo obstoječe direktive in določitev strožjih ukrepov za njeno izvajanje;

2.

pozdravlja odločenost Komisije, da podpre in dopolnjuje prizadevanja držav članic ter regionalnih in lokalnih oblasti pri soočanju s problemom kajenja. Odbor ugotavlja, da je pridelava tobaka zakonita, vendar pa je treba skrbno spremljati posledice te dejavnosti za zdravje državljanov;

3.

podpira člen 114 PDEU kot pravno podlago predloga direktive glede na to, da namerava Evropska komisija zagotavljati delovanje notranjega trga z uskladitvijo doslej različnih zakonskih in upravnih predpisov s področja uporabe predlagane direktive. Poudarja, da je takšno ukrepanje potrdila sodba SES v zadevi C-380/03 Zvezna republika Nemčija proti Evropskemu parlamentu in Svetu Evropske unije. Predlog direktive državam članicam omogoča tudi sprejetje strožjih ukrepov, kot so opredeljeni v besedilu.

4.

priznava splošni prispevek, ki ga lahko dajo spremljevalni politični ukrepi EU v skladu s ciljem, določenim v tretjem odstavku člena 114 PDEU in v členu 35 Listine EU o temeljnih pravicah, in sicer da se "pri opredeljevanju in izvajanju vseh politik in dejavnosti Unije zagotavlja visoka raven varovanja zdravja ljudi";

5.

meni, da je revizija direktive potrebna in da jo je zato treba izvesti brez nadaljnjega odlašanja, da se zdravje prebivalstva EU in še posebej mlajših ljudi zaščiti pred nevarnostmi tobaka;

6.

poudarja, da bi morala EU na področju javnega zdravja skupaj z nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi oblastmi okrepiti prizadevanja na področju javnega zdravja, za uvedbo kampanj za izobraževanje, ozaveščanje in promocijo zdravja, v okviru katerih se prebivalstvo seznanja s posledicami kajenja, ki so se do zdaj izkazale za dokaj učinkovite pri zmanjševanju uživanja tobaka; to velja tudi za omejevalne ukrepe, na podlagi katerih se je spremenila razširjenost uživanja tobaka;

7.

poziva, naj bo revizija direktive o tobačnih izdelkih v skladu s programom Zdravje za rast: tretji večletni program ukrepov EU za obdobje 2014–2020, katerega cilj je spodbujati sinergije in hkrati preprečiti podvajanje sorodnih programov in ukrepov Unije.

8.

podpira stališče Evropske komisije, da mora biti v skladu s členi 114, 168 in 169 PDEU visoka raven varovanja zdravja podlaga pri odločanju med različnimi možnostmi politike, opredeljenimi v okviru pregleda direktive o tobačnih izdelkih; poudarja, da je varovanje zdravja nepogrešljiv cilj, pri čemer je treba upoštevati dejavnike za spodbujanje zdravja in preprečevanje bolezni, kot so socialno-ekonomske razmere, način življenja, kultura, raven izobrazbe in okoljski dejavniki na vseh ustreznih socialnih področjih, da bi pravočasno prepoznali dejavnike tveganja in čim hitreje ukrepali proti njihovim negativnim posledicam;

9.

poziva Komisijo in države članice, naj razmislijo o spremembah predlaganih določb, da se zagotovi sprejetje uravnotežene direktive, ki ob tem, da ohranja potrebna zdravstvena opozorila, namenjena varstvu potrošnikov, upošteva tudi proizvodnjo in gospodarsko vrednost pridelka;

10.

podpira ukrepe, s katerimi naj bi zmanjšali zasvojevalni učinek ali strupenost tobaka na podlagi znanstvenih dokazov, in ukrepe, ki prispevajo k temu, da bi objektivno preprečevali zmedo med potrošniki, kot se na primer pojavlja pri dodajanju aditivov, ki bi lahko privedli do domneve, da imajo nekateri tobačni izdelki zdravilne ali terapevtske učinke.

11.

ugotavlja, da tobak gojijo v mnogih regijah EU na manj rodovitnih tleh ter da so za pridelavo tobaka potrebne velike količine gnojil in pesticidov;

12.

opozarja v skladu z mnenjem OR o SKP, da je razvoj k načinom trajnostne proizvodnje za evropsko kmetijstvo in njegovo prilagajanje podnebnim spremembam nujen. Gojenje tobaka je treba zaradi njegovih posledic za okolje nadomestiti z bolj trajnostnimi kulturami;

13.

poziva Komisijo in države članice, naj predvidijo podporo za regije, ki trenutno gojijo tobak ali proizvajajo tobačne izdelke, da bodo lahko prestrukturirale svojo proizvodnjo na druge kmetijske proizvode;

14.

Evropsko komisijo in države članice poziva, naj predvidijo možnost izravnave izgube delovnih mest v tobačnem sektorju in pakirni industriji.

15.

opozarja, da se v Evropski uniji z davki na tobačne izdelke vsako leto zbere skoraj 100 milijard EUR in da nezakonita trgovina trenutno dosega skoraj 10 %, zaradi česar je vsako leto izgubljenih približno 10 milijard EUR. To kaže, da je treba evropski trg bolje zaščititi pred nevarnostmi nezakonite trgovine in da morajo biti državljani bolje obveščeni o nevarnostih uživanja tobačnih izdelkov neznanega ali nedovoljenega izvora, katerih kakovost ni pod nadzorom, kar ogroža varnost potrošnikov;

16.

meni, da so ukrepi, ki so v predlagani direktivi namenjeni nadzoru sledljivosti in boju proti tihotapljenju, velikansko gospodarsko in upravno breme tako za podjetja (predvsem manjša) kot za države članice, kar otežuje njihovo učinkovitost in je v nasprotju z določbami okvirne konvencije Svetovne zdravstvene organizacije o nadzoru nad tobakom;

17.

opozarja na dejstvo, da se na nacionalnih ali regionalnih trgih po Evropi zdaj prodajajo nestandardni zavojčki in da lahko njihov umik s trga negativno vpliva na prihodek regij, v katerih se ti zavojčki proizvajajo. Te negativne gospodarske posledice so lahko zlasti občutne na območjih, ki jih je že prizadela sedanja gospodarska kriza;

18.

poleg tega opozarja, da ti nadzorni ukrepi ne bodo kaj prida koristni, če bodo preostale določbe direktive lahko vodile v krepitev tihotapljenja, zlasti v obmejnih regijah in občinah, ter tihotapljenja iz tretjih držav. Zato Evropsko komisijo in države članice poziva k okrepitvi boja proti tihotapljenju.

19.

meni, da je v besedilu direktive predlagana opredelitev "cigarilos" neskladna in nepotrebna, saj je v nasprotju z Direktivo Sveta 2011/64/EU z dne 21. junija 2011 o strukturi in stopnjah trošarine, ki velja za tobačne izdelke.

20.

izrecno opozarja, da si Evropska komisija z delegiranimi in izvedbenimi akti pridržuje široka pooblastila za nadaljnji enostranski razvoj bistvenih vidikov te direktive, kot so najvišja vsebnost aditivov, arom ali okusov, ki se lahko prepovejo, ali besedilo, umestitev in velikost zdravstvenih opozoril;

21.

meni, da se Evropski komisiji z uporabo delegiranih aktov v tem smislu podeljujejo prevelika pooblastila za odločanje. To bi lahko pomenilo kršitev Lizbonske pogodbe, ki določa, da se smejo delegirani akti uporabljati le za "nebistvene" elemente direktiv, kar pa v danem primeru ni izpolnjeno;

22.

izrecno opozarja, da si Komisija pri cigarah, cigarilosih in tobaku za pipe v predlagani direktivi pridržuje pristojnost, da samodejno odpravi nekatere izjeme, navedene v besedilu, če "se okoliščine bistveno spremenijo", kar je povezano s povečanjem obsega prodaje za vsaj 10 % v najmanj 10 državah članicah ali za vsaj 5 % pri kadilcih, mlajših od 25 let. V 10 od sedanjih 27 držav članic je trg za te izdelke izjemno majhen in do 10-odstotne spremembe bi zlahka prišlo, zato je ukrep nesmiseln in v tem delu panoge povzroča veliko pravno negotovost. Odbor regij meni, da je ta določba presplošna in preširoka, kar bi lahko vodilo do tega, da bi jo Komisija uporabljala po lastni presoji.

27.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 280/66

—

poudarja, da predloga Komisije ne bo mogoče izvajati le s spremembami prometnih sistemov, temveč tudi z nacionalnimi energetskimi politikami, saj se morajo države članice zavzeti za politiko dolgoročnih naložb, da se razvije infrastruktura za alternativna goriva;

—

meni, da bi Komisija pri določanju rokov za vzpostavitev lokalne infrastrukture poleg geografskih in podnebnih posebnosti regije morala upoštevati tudi najnovejšo tehnologijo ter raziskave in razvoj, hkrati pa poskrbeti za ustrezen časovni načrt, da bo mogoče pripraviti in sprejeti skupen standard;

—

poudarja, da je pri razvoju politik treba paziti, da ostanejo cene goriva sprejemljive za običajne evropske državljane, saj se prihodki gospodinjstev v mnogih državah članicah stalno zmanjšujejo;

—

poziva k vključitvi lokalnih in regionalnih oblasti v pripravo nacionalnih okvirov prometne politike ter upravnih in pravnih norm, da jih bo mogoče ustrezno uporabljati na lokalni ravni in upoštevati lokalne razmere;

—

poziva, naj nacionalne okvire politik vsebujejo uravnoteženo mešanico energetskih virov, saj se iz ene odvisnosti (nafta iz tretjih držav) nikakor ne sme preiti v drugo (zemeljski plin iz tretjih držav);

—

poziva, naj standardi za infrastrukturo temeljijo na standardih EU, ki so popolnoma v skladu z mednarodnimi standardi; pri tem je treba preprečiti ponovni pregled teh standardov;

—

meni, da so spremembe v vedenju potrošnikov zelo pomembne za lokalne in regionalne oblasti, ki lahko na svoj način vplivajo na želje in izbiro potrošnikov, tako da jim nudijo popuste v njihovo korist;

—

poudarja, da bi bilo treba zahteve za izgradnjo infrastrukture za primestna in mestna območja nadomestiti z zahtevami, ki jih določijo države članice same ob sodelovanju lokalnih in regionalnih oblasti.

Poročevalka

Saima KALEV (EE/EA), članica sveta občine Jõgeva

Referenčna dokumenta

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Zelena energija za promet: evropska strategija za alternativna goriva

COM(2013) 17 final

Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi infrastrukture za alternativna goriva

COM(2013) 18 final

1.

pozdravlja predloge iz sporočila Komisije Zelena energija za promet in meni, da lahko omogočijo uresničitev ciljev, določenih v vodilni pobudi Evropa, gospodarna z viri v okviru strategije Evropa 2020 (1) in v beli knjigi o prometni politiki (2). Vendar pa Odbor poudarja, da tega ne bo mogoče doseči le s spremembami prometnih sistemov, temveč tudi z nacionalnimi energetskimi politikami, saj se morajo države članice zavzeti za politiko dolgoročnih naložb, da se razvije infrastruktura za alternativna goriva;

2.

soglaša s Komisijo, da je pri uvajanju na trg odločilno vprašanje, ali bo mogoče zagotoviti ekonomijo obsega in širjenje alternativnih goriv v vsej EU. Za to je potrebna enotna, trdna in obsežna strategija ter ureditveni okvir v podporo naložbam, ki pa še ne obstaja. V skladu s tem mora Komisija pri določanju rokov za vzpostavitev lokalne infrastrukture poleg geografskih in podnebnih posebnosti regije upoštevati tudi najnovejšo tehnologijo ter raziskave in razvoj, hkrati pa poskrbeti za ustrezen časovni načrt, da bo mogoče pripraviti in sprejeti skupen standard;

3.

meni, da so roki, ki jih v direktivi določa Komisija (3), prekratki, saj se je treba povezati z lokalnimi in regionalnimi oblastmi, pripraviti podrobne nacionalne analize, voditi razpravo in najti rešitve za financiranje, preden se sprejmejo nacionalni okviri politike ter ustrezni upravni in pravni akti;

4.

poudarja, da je pri razvoju politik treba paziti, da cene goriva ostanejo sprejemljive za običajne evropske državljane, saj se prihodki gospodinjstev v mnogih državah članicah stalno zmanjšujejo. Enako velja za stroške infrastrukture in alternativnih goriv.

5.

ugotavlja, da je z vidika prometne politike cilj strategije za alternativna goriva uvesti alternativna goriva v vseh državah članicah EU, kar bistveno vpliva tudi na organizacijo in uporabljanje prometnih storitev na lokalni in regionalni ravni. Zato bo okrepitev vloge lokalnih in regionalnih politik ključnega pomena za razvoj alternativnih goriv v prometu;

6.

zato je treba lokalne in regionalne oblasti vključiti v pripravo nacionalnih strateških okvirov prometne politike ter upravnih in pravnih norm, da jih bo mogoče ustrezno uporabljati na lokalni ravni in upoštevati lokalne razmere ter tako zagotoviti, da v skladu z načrtom Komisije zajemajo tudi politiko za alternativna goriva. Hkrati je treba izkoristiti obstoječe evropske pobude v mestih, kot je Konvencija županov, da bi usmerili in okrepili zaveze iz akcijskih načrtov za trajnostno energijo v zvezi z lokalnimi sistemi alternativnih goriv v prometu;

7.

meni, da mora Odbor kot predstavnik lokalnih in regionalnih oblasti okrepiti in podpreti posvetovanja in izmenjave izkušenj v zvezi z alternativnimi gorivi, da bodo mesta in regije bolj čisti in okolju prijazni. Hkrati bi moral Odbor dati pobudo za posvetovanja o tem, kako lahko lokalne in regionalne oblasti vplivajo na vedenje državljanov in jih spodbudijo k temu, da v večji meri uporabljajo vozila na alternativna goriva;

8.

opozarja, da po mnenju Komisije odločni ukrepi EU kot prvi korak k inovativnim rešitvam za alternativna goriva ustvarjajo nove tržne priložnosti za evropsko industrijo, zagotavljajo konkurenčnost EU na svetovnih trgih in omogočajo 700 000 novih delovnih mest. (4) Ta nastajajo v lokalnih in regionalnih skupnostih, ki morajo zato pri pripravi ustreznih nacionalnih politik dobiti možnost, da izrazijo svoje mnenje;

9.

meni, da bi s podporo vloge lokalnih in regionalnih oblasti povečali sinergije in optimizirali stroške za razvoj infrastrukture. Tako bi bilo na primer zaradi večjih pristojnosti in čezmejnih oblik sodelovanja mogoče uporabljati isto infrastrukturo;

10.

opozarja na mnenje Odbora regij o beli knjigi Načrt za enotni evropski prometni prostor  (5) in podpira cilj bele knjige, da se do leta 2030 prepolovi delež avtomobilov s "konvencionalnim gorivom", da se do leta 2050 v celoti odstranijo iz mestnega prometa in da bo do leta 2030 promet v velikih mestnih središčih skoraj brez CO2.

11.

poziva Komisijo, naj v predlogu direktive poudari, da morajo nacionalni okviri politik za doseganje enega glavnih ciljev, neodvisnost od nafte, vsebovati uravnoteženo mešanico energetskih virov. Iz ene odvisnosti (nafta iz tretjih držav) se nikakor ne sme preiti v drugo (zemeljski plin iz tretjih držav). V predlogu za diverzifikacijo energetskih virov za alternativna goriva je treba upoštevati različne surovine, ki so potrebne za njihovo proizvodnjo in ki so na voljo v lokalnih in regionalnih skupnostih.

12.

izraža bojazen, da bo pri izvajanju predloga direktive prišlo do finančnih težav, tudi če se dejavnosti deloma financirajo s sredstvi iz programa Obzorje 2020, TEN-T ali zasebnega sektorja. V prihodnosti naj bi bilo lokalne in regionalne ukrepe s področja politike za čist promet mogoče financirati s sredstvi kohezijske politike. Pri načrtovanju izdatkov za prihodnje obdobje financiranja je treba tako na evropski kot na nacionalni ravni upoštevati potrebe po naložbah;

13.

izraža zaskrbljenost glede financiranja čezmejnih združenj, saj se je Evropski svet 8. februarja 2013 sporazumel o prihodnjem večletnem finančnem okviru (6) s prednostnimi področji za proračun EU v obdobju 2014–2020, v katerem so predvidena manjša sredstva za čezmejno sodelovanje;

14.

meni, da je posebno pozornost treba nameniti temu, da politike držav članic zaradi razlik med regijami ne ustvarjajo učinka meje. Odbor zato priporoča, da se sprejmejo minimalni mehanizmi za blaženje teh učinkov (na primer z vzpostavitvijo prednostnih koridorjev za alternativna goriva v tovornem prometu, ki bi se sofinancirali s sredstvi EU);

15.

opozarja, da so po njegovem mnenju (7) morda tudi v bolj razvitih regijah potrebne naložbe v infrastrukturo na področjih, med drugim na okoljskem in prometnem, na katerih se državljanom zagotavljajo osnovne storitve, zlasti v povezavi z zahtevo Komisije, da se spodbuja uporaba alternativnih goriv v prometu. Z vidika možnih finančnih sredstev in financiranja je Evropska investicijska banka pomemben partner za pridobivanje naložb, zagotavljanje tehnične pomoči in financiranje naložb s posojili iz programa za podjetništvo in inovacije (EIP);

16.

poudarja, da morajo biti napovedi potrebnih naložb celostne in realistične, možnosti financiranja s sredstvi različnih skladov EU ter v okviru tematskih ciljev za obdobje 2014–2020 pa prikazane jasno in razumljivo, skupaj s predvidenimi povezavami s prihodnjimi strategijami za pametno specializacijo;

17.

se zavzema za to, da bi infrastrukturo za polnjenje in dovod goriva srednjeročno in dolgoročno financirali uporabniki. Javne subvencije lahko služijo samo za začetno spodbudo.

18.

soglaša, da neusklajen razvoj infrastrukture za alternativna goriva preprečuje razvoj ekonomije obsega na strani ponudbe in vseevropsko mobilnost na strani povpraševanja. Za izhod iz tega začaranega kroga mora Komisija kot eno prednostnih nalog določiti razvoj novih infrastrukturnih omrežij;

19.

opozarja, da je Odbor že pozdravil in podprl belo knjigo Načrt za enotni evropski prometni prostor – na poti h konkurenčnemu in z viri gospodarnemu prometnemu sistemu in načrt za ukrepanje, ki ga vsebuje. (8) Komisija je v beli knjigi predlagala, da se določijo ustrezni standardi za emisije CO2 za vsa vozila, ki uporabljajo čista goriva, ter pripravijo smernice in standardi za infrastrukturo za polnjenje okolju prijaznih vozil;

20.

se strinja s Komisijo, da so potrebni enotni tehnični standardi, ki bi pripomogli k uveljavitvi na trgu, gospodarski rasti in širjenju alternativnih goriv v Evropski uniji, ter opozarja, da je treba čim prej najti ustrezne rešitve, vendar hkrati razumeti gospodarske potrebe vsake države članice. Poudarja tudi, da bi morala Komisija pri rokih za razvoj infrastrukture omogočiti več časa za pripravo, sprejetje in uvedbo skupnih standardov, kot ga je predvidela v direktivi;

21.

poziva, naj standardi za infrastrukturo temeljijo na standardih EU, ki so popolnoma v skladu z mednarodnimi standardi. S tem bi preprečili ponovni pregled teh standardov. Meni, da pravica Komisije, da v skladu z direktivo spreminja tehnične zahteve za polnilne in črpalne postaje z delegiranimi akti, vzbuja negotovost za vlagatelje, industrijo in potrošnike pri financiranju dolgoročnih naložb;

22.

opozarja, da morajo standardi za infrastrukturo temeljiti na merilu ekonomske ustreznosti ter biti združljivi z obstoječimi naložbami in vozili, ki so že na trgu, pri tem pa priznava, da ekonomija obsega v majhnih državah članicah, regijah in občinah morda ne bo prinesla stroškovno učinkovite uporabe različnih alternativnih goriv;

23.

opozarja, da mora okvir politike zajemati tako zahteve po obveščanju kot politične in regulativne ukrepe za izvajanje znanstvenih raziskav ter določitev ciljev in predpisov za sodelovanje z drugimi državami članicami, da bodo zagotovljeni infrastruktura, ki je enotna na mednarodni ravni, ter prosti pretok oseb in blaga v vsej EU;

24.

podpira namero, da se v strategijo vključijo vse možnosti ob upoštevanju načela tehnološke nevtralnosti, ne da bi dajali prednost določenemu gorivu, in meni, da je treba poskrbeti za skupne tehnične specifikacije za vse možnosti. Vendar opozarja, da je treba pripraviti in izpolnjevati učinkovita merila za trajnost biogoriv, poleg tega pa zagotavljati razpoložljivost biogoriv druge generacije na trgu, da se ne poruši naravno ravnovesje med okoljem, zalogami hrane in tržnim gospodarstvom ali socialno ravnovesje, kot je OR že večkrat poudaril v svojih stališčih in mnenjih; (9)

25.

meni, da morajo biti zahteve v zvezi s pomorskim prometom v skladu s pravili Mednarodne pomorske organizacije.

26.

poudarja, da je udeležba zasebnega sektorja pri financiranju infrastrukture nujno potrebna, saj spadajo podjetja med najpomembnejše možne koristnike tega predloga direktive, ki jim odpira možnosti za proizvodnjo in prodajo novih izdelkov, pri čemer lahko razvijajo in uporabljajo novo infrastrukturo za alternativna goriva;

27.

opozarja, da je pri izvajanju predlogov Komisije treba zagotavljati čim bolj neoviran prosti trg in konkurenco. Ustvarjati je treba spodbude za podjetja iz zasebnega sektorja ter odpraviti obstoječa tveganja in bojazni;

28.

meni, da bi bilo za odpravo ovir in zmanjšanje stroškov treba doseči sporazume med javnimi organi in lokalnimi upravniki bencinskih črpalk, da se spodbudi uporaba alternativnih goriv. Tako bi bilo mogoče zagotoviti uporabo obstoječe distribucijske infrastrukture, kot je sistem z več vrstami energije, in s tem preprečiti podvajanje takšne infrastrukture.

29.

pozdravlja prizadevanje Komisije za uskladitev nacionalnih političnih odločitev. Glede na to, da je predlog direktive v prvi vrsti namenjen zmanjšanju emisij toplogrednih plinov in odvisnosti od nafte, pa bi morale države članice v svojih nacionalnih svežnjih političnih ukrepov predstaviti ne le kazalnike v zvezi z infrastrukturo za alternativna goriva, temveč tudi pričakovane rezultate, in sicer tako z vidika zmanjšanja emisij kot tudi zmanjšanja odvisnosti od nafte ter uvajanja alternativnih goriv. Te rezultate je treba predstaviti na ravni zadevnih lokalnih in regionalnih skupnosti, da bi ocenili morebitne notranje asimetrije v posameznih državah članicah;

30.

meni, da mora merjenje rezultatov temeljiti na primerljivih kazalnikih ter prikazati učinkovitost oziroma trajnost proizvodnje in porabe energije (življenjski cikel ali življenjska doba goriva) v najširšem smislu, ne le z vidika zmanjšanja emisij ogljikovega dioksida.

31.