27.7.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 225/1

—

želi izpostaviti, da so vse države (1), zajete v strategiji širitve, uradno ratificirale Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in Evropsko listino lokalne samouprave, zato jih spodbuja, da izpolnijo in udejanjijo te zaveze;

—

opozarja na izreden pomen oblikovanja in razvoja upravljanja na več ravneh, neodvisnih medijev in civilne družbe v državah kandidatkah, slednje pa poziva, naj podpirajo spoštovanje državljanskih svoboščin in demokratičnih postopkov v političnem življenju;

—

poudarja pomen formalnega postopka posvetovanja med pristojnimi nacionalnimi organi ter lokalnimi in regionalnimi oblastmi na vsaki stopnji širitve EU, s čimer se poveča sodelovanje javnosti in izboljša izvajanje načela subsidiarnosti ter spodbuja približanje državljanom. Posvetovanje prav tako olajša izvajanje zakonodaje in pripomore k boljši izkoriščenosti instrumenta za predpristopno pomoč, pod pogojem, da so predstavniki lokalnih in regionalnih oblasti dobro seznanjeni s procesom vključevanja;

—

poziva k ustanovitvi ali okrepitvi organizacij, ki bi združevale lokalne in regionalne oblasti ter sodelovale s sorodnimi organi v državah članicah EU, kar lahko prispeva k izmenjavi izkušenj in pripomore k procesu povezovanja;

—

izraža pozitivno mnenje v zvezi z aktualnim procesom vključevanja v državah kandidatkah, kar bi bilo treba izkoristiti kot enega izmed elementov v procesu decentralizacije, temelječim na preglednem izvajanju;

—

poudarja ključni pomen spoštovanja načela dobrososedskih odnosov med državami članicami EU, državami kandidatkami in drugimi državami ter vlogo in pomen oblikovanja čezmejnega in regionalnega sodelovanja med temi državami.

Poročevalec

Stanisław SZWABSKI (EA/PL), predsednik mestnega sveta občine Gdynia

Referenčni dokument

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu: strategija širitve in glavni izzivi v obdobju 2011–2012

COM(2011) 666

1.

izpostavlja, da je cilj širitve EU razširitev območja mirnega razvoja in sodelovanja v Evropi, zato je Evropska unija pripravljena na pogajanja s katero koli evropsko državo, ki si prizadeva za članstvo, spoštuje demokratične vrednote, ki jim je tudi zavezana, ter izpolnjuje merila za članstvo; opozarja, da je širitev možna le ob zagotovitvi uspešnega vključevanja države pristopnice v Evropsko unijo;

2.

želi izpostaviti, da so vse države (2), zajete v strategiji širitve, uradno ratificirale Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in Evropsko listino lokalne samouprave, zato jih spodbuja, da izpolnijo in udejanjijo te zaveze;

3.

pozdravlja predlog Komisije, da se z intenzivnejšo uporabo instrumenta za predpristopno pomoč spodbudijo in pospešijo reformna prizadevanja, usmerjena k doseganju rezultatov. Po potrebi lahko udeležba lokalnih in regionalnih oblasti pripomore k povečanju absorpcijske sposobnosti in izgradnji zmogljivosti v državi prejemnici ter tako k učinkovitejši uporabi sredstev instrumenta za predpristopno pomoč;

4.

poudarja, da je namen procesa širitve državljanom EU in državam kandidatkam zagotoviti stabilnost in povečano blaginjo ter deljeno odgovornost za oblikovanje vse večjega območja miru, svobode, varnosti in pravice ter notranjega trga in zasledovanje ciljev gospodarske, socialne in teritorialne kohezije, nediskriminacije, strpnosti, pravičnosti, solidarnosti ter enakosti moških in žensk;

5.

opozarja, da bi morale biti v uspešna in trajna reformna prizadevanja vključene vse ravni družbe. Dobro upravljanje skupaj z modernizacijo javnega sektorja, usklajeno na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, zagotavlja boljše pogoje za širšo in močnejšo demokracijo, večjo preglednost ter sisteme, ki jih manj pestita korupcija in nepotizem. Decentraliziran sistem pomeni več javne odgovornosti, za državljane pa lažje sodelovanje pri odločanju;

6.

opozarja na izreden pomen oblikovanja in razvoja upravljanja na več ravneh, neodvisnih medijev in civilne družbe v državah kandidatkah, slednje pa poziva, naj podpirajo spoštovanje državljanskih svoboščin in demokratičnih postopkov v političnem življenju;

7.

poudarja pomen formalnega postopka posvetovanja med pristojnimi nacionalnimi organi ter lokalnimi in regionalnimi oblastmi na vsaki stopnji širitve EU, s čimer se poveča sodelovanje javnosti in izboljša izvajanje načela subsidiarnosti ter spodbuja približanje državljanom. Posvetovanje prav tako olajša izvajanje zakonodaje in pripomore k boljši izkoriščenosti instrumenta za predpristopno pomoč, pod pogojem, da so predstavniki lokalnih in regionalnih oblasti dobro seznanjeni s procesom vključevanja;

8.

poziva k ustanovitvi ali okrepitvi organizacij, ki bi združevale lokalne in regionalne oblasti ter sodelovale s sorodnimi organi v državah članicah EU, kar lahko prispeva k izmenjavi izkušenj in pripomore k procesu povezovanja;

9.

izraža pozitivno mnenje v zvezi z aktualnim procesom vključevanja v državah kandidatkah, kar bi bilo treba izkoristiti kot enega izmed elementov v procesu decentralizacije, temelječim na preglednem izvajanju;

10.

izpostavlja dejstvo, da sta napredek in uspeh procesa širitve odvisna zlasti od vidnega napredka držav kandidatk pri izvajanju reform za izpolnitev københavnskih meril;

11.

poudarja, da je treba pospešiti postopek odobritve makroregionalne strategije jadransko-jonske regije, katere dodana vrednost je olajšati in okrepiti pristopni proces držav kandidatk in potencialnih držav kandidatk jugovzhodne Evrope k Evropski uniji, je pa tudi priložnost za utrjevanje demokratičnih procesov na ozemljih, ki pripadajo širši sredozemski regiji;

12.

poudarja ključni pomen spoštovanja načela dobrososedskih odnosov med državami članicami EU, državami kandidatkami in drugimi državami ter vlogo in pomen oblikovanja čezmejnega in regionalnega sodelovanja med temi državami;

13.

poziva, naj organi držav, ki zaprosijo za članstvo v EU, v sodelovanju z upravnimi organi na lokalni in regionalni ravni oblikujejo skladne predpise in nacionalne strategije ter da se lokalnim in regionalnim oblastem dajo na voljo sredstva za izvajanje strategij vključevanja marginaliziranih skupin;

14.

poudarja potrebo po izčrpnih in uravnoteženih informacijah v državah kandidatkah o EU, njenih institucijah, procesu vključevanja in spremembah, ki ga ta proces prinaša posameznim državam, pa tudi o izzivih in priložnostih za državljane. Te informacije, ki jih morajo zagotavljati predvsem oblasti držav pristopnic, so nujne za to, da se državljanom omogoči aktivno sodelovanje pri pridruževanju njihove države EU in da se zavedejo koristi morebitnega članstva;

15.

poziva države kandidatke, naj v okviru svojih uradnih zmožnosti prispevajo k razvoju in krepitvi EU in institucij Skupnosti;

16.

izpostavlja, da je potrebno in pomembno, da EU jasno in nedvoumno potrdi svojo zavezanost procesu širitve ter sprejme države kandidatke, ki izpolnjujejo merila za pristop.

17.

z zadovoljstvom pozdravlja podpis pristopne pogodbe s Hrvaško, ki je pomemben trenutek za evropsko povezovanje; če bodo uspešno zaključeni ratifikacijski postopki, bo Odbor regij 1. julija 2013 z veseljem pozdravil Hrvaško kot novo članico;

18.

pozdravlja napredek Hrvaške pri izpolnjevanju meril za članstvo v EU, in sicer od njene vložitve prošnje za članstvo leta 2003 do uspešnega zaključka pogajanj junija 2011 in pozitivnega mnenja Komisije o pristopu Hrvaške iz oktobra 2011;

19.

pozdravlja dejstvo, da sta se Slovenija in Hrvaška dogovorili, da bosta odprto vprašanje meje predložili arbitražnemu sodišču, in z veseljem pričakuje izvajanje dvostranskega arbitražnega sporazuma o meji;

20.

poudarja visoko stopnjo pripravljenosti Hrvaške na članstvo in jo obenem poziva, naj nadalje konsolidira in v celoti izvaja pravni red EU, zlasti kar zadeva pravosodje, boj proti korupciji, izvajanje protidiskriminacijske zakonodaje, politiko konkurence ter svobodo in pluralnost medijev;

21.

pozdravlja pozitivni izid referenduma o pridružitvi Hrvaške EU, ki je potekal januarja 2012.

22.

pozdravlja napredek v pristopnih pogajanjih z Islandijo; izpostavlja zelo tvorno sodelovanje med Islandijo in EU v okviru EGP in schengenskega območja;

23.

meni, da bi Islandija lahko na podlagi načela lastnih zaslug kmalu postala članica EU, in spodbuja pravočasno nadaljevanje usklajevanja na preostalih področjih politik;

24.

pozdravlja dejstvo, da je Islandija do določene mere uspešno prebrodila svoje gospodarske težave in vztrajno izvaja potrebne reforme;

25.

izraža zaskrbljenost zaradi pomanjkanja jasne podpore javnosti procesu vključevanja.

26.

izraža pozitivno mnenje v zvezi s prizadevanji Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije v pristopnem procesu;

27.

pozdravlja ukrepe vlade Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije za spodbujanje svojega članstva v EU, vendar izraža zaskrbljenost zaradi pomanjkanja učinkovitih ukrepov, da se najde zadovoljiva rešitev za formalno vprašanje glede imena države; treba je ohranjati dobrososedske odnose, tudi s pogajanji o rešitvi vprašanja glede imena države, ki bo sprejemljiva za obe strani, pod okriljem Združenih narodov;

28.

izraža pozitivno mnenje v zvezi z ukrepi za prilagoditev nacionalnega pravnega sistema zakonodaji EU, vendar pa opozarja, da so potrebne nadaljnje reforme na področjih pravosodja, temeljnih pravic žensk in manjšin ter javne uprave;

29.

opozarja na potrebo po boju proti korupciji na visoki ravni in zagotavljanju svobode izražanja v medijih;

30.

se seznanja z napredkom pri sodelovanju med institucijami vlade, različnimi ravnmi lokalne samouprave in nevladnimi organizacijami;

31.

pozdravlja napredek pri izvajanju zakonov o jezikih, decentralizaciji in enakopravni zastopanosti ter spodbuja nadaljnja prizadevanja za soočenje z nenehnimi izzivi, kot so izobraževanje in usklajeni odnosi med vsemi skupnostmi.

32.

ob upoštevanju namere Sveta, da junija 2012 začne pristopna pogajanja, pozdravlja ukrepe, ki jih je Črna gora sprejela za spremembo in prilagoditev zakonodaje v zvezi z reformo javne uprave, urejanjem nacionalnih statističnih podatkov, svobodnimi mediji ter v zvezi z bojem proti korupciji in organiziranemu kriminalu. Dosežen je bil tudi določen napredek pri spoštovanju človekovih pravic, enakosti spolov in spoštovanju pravic etničnih manjšin;

33.

pozdravlja pobude za zmanjšanje korupcije in priporoča več ukrepov za boj proti korupciji, zlasti na področjih privatizacije, prostorskega načrtovanja, izobraževanja in zdravstvenega varstva ter znotraj lokalnih in regionalnih oblasti;

34.

odločno pozdravlja napredek pri varovanju pravic manjšinskega prebivalstva in njihovo zastopstvo v upravnih in samoupravnih organih;

35.

pozdravlja odločitev o oblikovanju skupnega posvetovalnega odbora kot foruma za dialog med Odborom regij in lokalnimi oblastmi Črne gore.

36.

pozdravlja spremembe v smeri demokratizacije političnega življenja in družbe v Turčiji; meni, da mora Turčija vzdrževati dobrososedske odnose, in jo poziva, naj se izogiba kakršnim koli ukrepom proti posameznim državam članicam in njihovim suverenim pravicam, kot je določeno v københavnskih merilih in v pogajalskem okviru med EU in Turčijo z dne 3. oktobra 2005. Izraža nezadovoljstvo nad izjavami Turčije, da namerava zamrzniti odnose s predsedstvom EU v drugi polovici leta 2012, in zagovarja razvoj regionalnega sodelovanja;

37.

izraža razočaranje, ker Turčija še vedno ne izpolnjuje svojih zavez iz Dodatnega protokola k pridružitvenemu sporazumu med Evropsko skupnostjo in Turčijo, ter Turčijo poziva, naj si prizadeva za popolno izvajanje protokola;

38.

z zaskrbljenostjo ugotavlja nizko stopnjo izvajanja zakonodaje v Turčiji, ki je bila sprejeta v skladu s københavnskimi merili; izraža obžalovanje zaradi pomanjkanja jasnega napredka pri oblikovanju lokalnega upravljanja in civilne družbe; kljub temu upa, da bo obstoječi proces ustavne reforme omogočil znaten napredek. Poudarja, da bi morali z vzpostavitvijo skupnega posvetovalnega odbora med Odborom regij ter turškimi lokalnimi in regionalnimi oblastmi prispevati k temu, da se upoštevajo evropske zahteve na področju decentralizacije;

39.

izraža zaskrbljenost zaradi neustreznega napredka pri svobodi govora, svobodi medijev, verski svobodi, pravicah žensk in spoštovanju pravic manjšin ter pri iskanju pravične rešitve ciprskega vprašanja. Turško vlado poziva, naj aktivno podpre nadaljevanje pogajanj ter sprejme ukrepe za celovito rešitev ciprskega vprašanja;

40.

izraža globoko zaskrbljenost v zvezi s spoštovanjem temeljnih pravic in svoboščin v zakonodaji in praksi – Turčijo poziva k izboljšavam na tem področju; omejevanje svobode medijev v praksi, sodni postopki zoper pisatelje, novinarje, akademike, izvoljene predstavnike in zagovornike človekovih pravic ter pogoste prepovedi dostopa do spletnih strani povzročajo veliko zaskrbljenost, ki jo mora turška vlada odpraviti;

41.

poziva Turčijo, naj okrepi reformo lokalne uprave ter tako zagotovi nadaljnjo decentralizacijo in učinkovitejšo vlogo lokalne in regionalne ravni oblasti. Ključni dejavniki pri tem so obsežnejše in pravičnejše financiranje lokalnega sektorja, sistemi za posvetovanje med različnimi ravnmi v skladu z načeli upravljanja na več ravneh ter večja podpora lokalne ravni pri vključevanju v EU;

42.

izraža zaskrbljenost zaradi močno zmanjšanega zanimanja in kredibilnosti v javnosti in medijih glede članstva Turčije v EU. Zato Evropsko unijo poziva, naj nadaljuje pogajanja, zlasti v okviru „izvedljive agende“, ki naj bi se začela izvajati takoj, ko bo Turčija izpolnila pristopna merila;

43.

izraža pozitivno mnenje v zvezi s predlogom Komisije za razširitev sodelovanja med lokalnimi in regionalnimi oblastmi držav članic EU in sorodnimi turškimi organi;

44.

poudarja interes Odbora regij, da izkoristi obstoječe mehanizme za sodelovanje med EU in Turčijo, čezmejne programe, regionalno sodelovanje in sodelovanje med lokalnimi vladnimi institucijami, da bi oblikovali lokalne oblasti in povečali področje uporabe načela subsidiarnosti in demokratizacije.

45.

poziva albanske oblasti, naj še naprej izvajajo reforme, saj so se z dosedanjimi reformami le delno približale izpolnitvi københavnskih meril;

46.

opozarja, da je za proces vključevanja ključnega pomena izvajanje načela dobrososedskih odnosov in regionalnega sodelovanja ter oblikovanje demokratičnih postopkov, lokalne samouprave in civilne družbe;

47.

spodbuja albanski vlado in opozicijo, naj obnovita in vzdržujeta konstruktivni politični dialog, da se izboljša delovanje in poveča neodvisnost temeljnih demokratičnih institucij; poziva albanske organe oblasti, naj okrepijo prizadevanja za spodbujanje in izvajanje potrebnih reform v predpristopnem procesu, zlasti kar zadeva človekove pravice, enakost spolov, varstvo manjšin in lastninskih pravic, boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu ter prizadevanja za tvorno politiko izseljevanja;

48.

z zaskrbljenostjo ugotavlja pomanjkanje odločilnih ukrepov za boj proti korupciji na več področjih javnega življenja; takšna korupcija lahko v prihodnosti predstavlja resen problem za razvoj države;

49.

poziva albansko vlado, naj aktivno sodeluje z ustreznimi zainteresiranimi stranmi ter tako spodbuja decentralizacijo in vključevanje v EU.

50.

pozdravlja reforme, ki jih izvajajo oblasti Bosne in Hercegovine, vendar pa opozarja na možnosti za razširitev stopnje usklajevanja na vseh ravneh oblasti, vključno s Federacijo Bosne in Hercegovine in Republiko Srbsko;

51.

meni, da morajo oblasti Bosne in Hercegovine okrepiti prizadevanja za izvajanje teh reform; opozarja na dejstvo, da bo izvajanje reform v skladu s københavnskimi merili srednjeročno mogoče le s pomembnimi prizadevanji oblasti, medtem ko bodo okoljske reforme uresničljive le dolgoročno;

52.

izraža zaskrbljenost zaradi političnega zastoja v Bosni in Hercegovini in nezmožnosti, da se presežejo interesi posameznih političnih skupin, kar je razlog za precejšen zaostanek v pristopnem procesu Bosne in Hercegovine. Z obsežnejšo in tesnejšo udeležbo zainteresiranih strani, zlasti lokalnih oblasti, bi bila lahko sredstva instrumenta za predpristopno pomoč uporabljena učinkoviteje, od tega pa bodo imeli večjo korist tudi državljani. Tako bo jasna tudi korist, ki jo prinaša približevanje EU za posameznika;

53.

se strinja z analizo stanja, ki jo je Komisija pripravila v zvezi z nasprotji, blokado in politično ohromelostjo v Bosni in Hercegovini, zato želi izpostaviti svoje ugotovitve iz leta 2010 (3). Bosna in Hercegovina kot razklana država potrebuje vodstvo, ki lahko pomiri nasprotja in da pobudo za skupne rešitve. EU mora jasno povedati, da je edina prava možnost samo politika, ki državo odpira za štiri svoboščine notranjega trga;

54.

poudarja slabo sodelovanje med različnimi upravnimi ravnmi Bosne in Hercegovine, kar bi bilo treba ob jasni podpori vseh političnih sil v državi izboljšati;

55.

ugotavlja, da država za vzpostavitev ozračja konstruktivnega sodelovanja potrebuje delujočo upravno strukturo, v kateri se različne politične ravni dopolnjujejo in premagujejo medsebojna nesoglasja. Odbor poudarja, da je treba nacionalno oblast v Bosni in Hercegovini okrepiti na več področjih ter podpreti sile, ki si prizadevajo za reforme in hkrati spodbujajo tako močnejšo državo kot tudi proces decentralizacije z večjo vlogo lokalnih oblasti;

56.

izraža prepričanje, da je treba okrepiti čezmejno sodelovanje v praksi ter sodelovanje med osrednjimi, regionalnimi in lokalnimi oblastmi.

57.

pozdravlja zavezanost Kosova evropski poti razvoja v okviru procesa evropskega vključevanja;

58.

upa, da pomanjkanje širokega soglasja med državami članicami EU o uradnem statusu Kosova ne bo ovira za razvoj odnosov v obliki sporazumov med EU in Kosovom, in meni, da bi lahko zdaj poiskali in spodbujali praktične ad hoc rešitve glede statusa Kosova na podlagi nevtralnega pristopa;

59.

poudarja, da je EU v skladu z načeli, ki jih je sprejela, popolnoma zavezana evropski perspektivi Zahodnega Balkana, tudi Kosova.

60.

pozdravlja priporočilo Komisije o podelitvi statusa države kandidatke EU Srbiji;

61.

pozdravlja odločitev Evropskega sveta, da Srbiji podeli status države kandidatke za članstvo v EU, in to državo poziva, naj nadaljuje s sistemskimi in strukturnimi reformami; poudarja, da je treba v skladu s pogoji stabilizacijskega in pridružitvenega procesa sprejeti korake za normalizacijo odnosov s Kosovom, in sicer s polnim spoštovanjem načel regionalnega sodelovanja vseh zainteresiranih strani; hkrati izraža upanje, da ne bodo sprejeti nobeni ukrepi, ki bi lahko ogrozili njuno evropsko perspektivo;

62.

spodbuja srbske oblasti, naj nadaljujejo s konstruktivnimi koraki za spodbujanje sodelovanja in stabilnosti v regiji;

63.

pozdravlja napredek Srbije v predpristopnem procesu, ki zajema prilagoditve na številnih področjih, vključno s človekovimi pravicami, pravosodnim sistemom, svobodo medijev in helsinškimi merili;

64.

opozarja, da je za proces vključevanja posebnega pomena izvajanje načela dobrososedskih odnosov in regionalnega sodelovanja ter oblikovanje demokratičnih postopkov, zagotavljanje pravic manjšin in lokalne samouprave ter razvoj civilne družbe;

65.

izraža pozitivno mnenje o varovanju jezikovnih pravic tradicionalno manjšinskega prebivalstva in odobritvi zakona septembra 2011 o javni lasti ter prenosu nekaterih pooblastil pokrajini Vojvodini in lokalnim oblastem;

27.7.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 225/7

—

poudarja, da se potreba po konkretni obravnavi združitve družine pojavlja sočasno kot pobuda za „prenovljeni evropski program za vključevanje“ (CdR 199/2011) ter „evropsko kulturo upravljanja na več ravneh“ (CdR 273/2011), zaradi česar je delovanje Odbora regij še posebno pomembno;

—

ugotavlja, da se, kot nakazuje zelena knjiga, direktiva v nekaterih primerih uporablja kot odvračilno sredstvo, in poudarja, da se predpisov o združitvi družine ne sme jemati kot sredstvo za omejevanje migracijskih tokov. Specifični cilji združevanja so namreč boljše vključevanje zakonitih priseljencev in spoštovanje pravice do družine;

—

poudarja, da pravica posameznikov do skupnega življenja v znamenju enotnosti družine ter pravica in hkrati dolžnost preživljanja, vzgoje in izobraževanja otrok, in torej do bivanja z njimi, sodita med temeljne pravice in dolžnosti, ne glede na državljanstvo, ter opozarja, da to potrjujejo tudi številne nacionalne in mednarodne sodbe, ki so si o tem enotne;

—

opozarja, da morajo praktični ukrepi držav tako z namenom odločnejšega izvajanja pobud lokalnih in regionalnih oblasti pri praktičnem vključevanju kot za zagotovitev stabilnega in pravno trdnega referenčnega okvira zanje spoštovati načeli sorazmernosti in subsidiarnosti;

—

poziva k večji vključenosti lokalne ravni v upravljanje na več ravneh, kar je nujen pogoj za dosledno politiko priseljevanja, ki spoštuje temeljne pravice in lahko prispeva k blaginji ciljnih skupnosti in priseljencev.

Poročevalec

Sergio SOAVE (IT/PES), župan občine Savigliano (CN)

Referenčni dokument

Zelena knjiga o pravici do združitve družine državljanov tretjih držav, ki živijo v Evropski uniji (Direktiva 2003/86/ES)

COM(2011) 735 final

1.

pozitivno ocenjuje pobudo Komisije za začetek razprave o združitvi družine, ki se ji posebej posveča že Direktiva 2003/86/ES, v kateri bi obravnavali nekatere kritične točke, ki so se pokazale ob izvajanju direktive, in podrobneje preučili pripombe različnih strani (nevladnih organizacij, lokalnih skupnosti, akademskih krogov);

2.

pohvalno sprejema odločitev, da je izhodišče razprave zelena knjiga, ki poudarja nekatere ključne vidike direktive in postavlja vrsto vprašanj. Odobrava tudi dejstvo, da bo Komisija sprejela konkretne ukrepe šele na podlagi izsledkov razprave;

3.

opozarja, da imajo lokalne in regionalne oblasti bistveno vlogo pri upravljanju politik vključevanja in socialne integracije ter da morajo biti zato popolnoma vključene v razpravo o uveljavitvi predpisov o združitvi družine, s čimer bi prispevali tako k popolni integraciji priseljencev v namembne države ter morebitni spremembi direktive;

4.

poudarja, da mora ta pobuda slediti smernicam stockholmskega programa iz decembra 2009 ter Evropskega pakta o priseljevanju in azilu iz septembra 2008;

5.

poudarja, da se potreba po konkretni obravnavi združitve družine pojavlja sočasno kot pobuda za „prenovljeni evropski program za vključevanje“ (CdR 199/2011) ter „evropsko kulturo upravljanja na več ravneh“ (CdR 273/2011), zaradi česar je delovanje Odbora regij še posebno pomembno.

6.

upošteva dejstvo, da lahko gospodarska kriza, ki tako pretresa Evropo, prispeva k izkrivljenim pogledom na direktivo, tudi zaradi hkratnega pojava novih selitev v Evropo, denimo zaradi posledic sicer obsežnega in pozitivnega političnega dogajanja, poimenovanega „arabska pomlad“, ki je skupno številnim državam na južnih obalah Sredozemlja.

7.

ugotavlja, da se, kot nakazuje zelena knjiga, direktiva v nekaterih primerih uporablja kot odvračilno sredstvo, in v tem okviru poudarja, da se predpisov o združitvi družine ne sme jemati kot sredstvo za omejevanje migracijskih tokov, ampak je ta problem treba obravnavati pri izvoru in na drugačen način. Specifični cilji združevanja so namreč boljše vključevanje zakonitih priseljencev in spoštovanje pravice do družine, ki jo zagotavljajo vse listine o pravicah;

8.

poudarja, da pravica posameznikov do skupnega življenja v znamenju enotnosti družine ter pravica in hkrati dolžnost preživljanja, vzgoje in izobraževanja otrok, in torej do bivanja z njimi, sodita med temeljne pravice in dolžnosti, ne glede na državljanstvo, ter opozarja, da to potrjujejo tudi številne nacionalne in mednarodne sodbe, ki so si o tem enotne. Tako 16. člen Splošne deklaracije človekovih pravic iz leta 1948 družino opredeljuje kot „naravno in temeljno celico družbe“ in ji daje „pravico do družbenega in državnega varstva“; člen 9 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah pa pravico ustvarjanja družine posebej uvršča med temeljne pravice posameznika;

9.

izraža upanje, da bodo politike upravljanja priseljevanja v celoti spoštovale te temeljne pravice v skladu z razsodbami sodišč v Strasbourgu in Luxembourgu, ki sta se večkrat jasno izrekli v zvezi s tem;

10.

poleg tega poziva, da se s praktičnega stališča ocenijo posledice združitve družine; že direktiva potrjuje, da združitev družine pomaga ustvariti socialno in kulturno stabilnost, ki olajša vključevanje, kar spodbuja tudi ekonomsko in socialno kohezijo v korist gostiteljskih lokalnih skupnosti; treba je torej priznati, da uresničevanje pravice do združitve družine pomeni kakovostni preboj politik priseljevanja, ki kažejo večjo zrelost glede tega, da je ustalitev obstoječih priseljencev nujna za učinkovito družbeno-ekonomsko vključevanje v državi gostiteljici; to se hkrati – s praktičnega vidika – zdi odločilen prispevek k omejevanju nezakonitega priseljevanja in nevarnih oblik socialne izključenosti;

11.

poudarja, da v vseh evropskih ustavnih ureditvah iz družinskih vezi izhajajo določene dolžnosti na področju ekonomske in socialne solidarnosti; ovrednotenje teh vezi v priseljenskih družinah z odločnejšim priznavanjem pravice do združitve družine se torej zdi konkretno sredstvo, da se pri tujcih spodbudi dojemanje, da skupek (tako administrativnih kot organizacijskih) obveznosti, ki jih morajo spoštovati, ni zgolj plod represivnih politik ali policijskih sredstev, temveč del bolj splošnega projekta za razvoj celotne družbe, h kateremu naj bi tudi sami dejavno prispevali ne samo z zahtevanjem pravic, temveč tudi priznavanjem svojih dolžnosti, ki prispevajo k načeloma državljanske pripadnosti in odgovornosti do drugih;

12.

v zvezi s tem želi, da bi se posebna skrb namenila zaščiti tako imenovane primarne družine, ki ji direktiva že namenja vso pozornost, in znotraj tega okvira pravici do združitve z mladoletnimi otroki, ki si zaslužijo posebno varstvo; kar zadeva druge oblike družine – tudi glede na pravila in navade države, iz katere prihaja priseljenec – Odbor meni, da je primerno, da o posameznih primerih ali splošnem stanju presodijo države članice; če pa na podlagi posvetovanja Evropska komisija sklene, da bi bilo treba sprejeti skupno opredelitev „družine“ na evropski ravni, mora biti ta skladna z opredelitvami v drugih aktih EU;

13.

meni, da ob upoštevanju pomena tovrstnih splošnih načel in ocen niso potrebne občutne omejitve diskrecijskih pravic posameznih držav, ki jih priznava direktiva in potrjuje Lizbonska pogodba. Vendar pa opozarja, da morajo praktični ukrepi držav tako z namenom odločnejšega izvajanja pobud lokalnih in regionalnih oblasti pri praktičnem vključevanju kot za zagotovitev stabilnega in pravno trdnega referenčnega okvira zanje spoštovati načeli sorazmernosti in subsidiarnosti.

14.

meni, da je brez poseganja v pravico vseh državljanov tretjih držav, ki zakonito prebivajo v EU, do združitve družine razumljivo za to pravico postaviti določene pogoje, vendar brez poseganja v duha direktive, ki si prizadeva olajšati njihovo vključevanje in ustalitev;

15.

meni, da zdajšnje besedilo direktive lahko privede do pravne negotovosti in razhajanj pri razlagi, in poziva k premisleku o možnosti, da bi se na evropski ravni določilo minimalno trajanje bivanja za izpolnjevanje zahteve po ustaljenosti z upoštevanjem pravice do družinskega življenja, pri čemer bi se uporabili podobni vzorci, kot so vzorci krožne migracije, če se zainteresirani vključijo v program prostovoljne vrnitve;

16.

predlaga, da naj minimalna starost zakonca za združitev družine na splošno sovpada z njegovo polnoletnostjo, ki jo določa nacionalna zakonodaja države gostiteljice, v izjemnih primerih pa bi bila mogoča odstopanja navzdol. To bi zagotovilo največjo možno enotnost in onemogočilo morebitno diskriminacijo na podlagi starosti;

17.

opozarja na dejstvo, da bi bilo mogoče črtati predvidena odstopanja od pravice do združitve družine za mladoletne otroke (člen 4, odstavek 1, zadnji pododstavek in odstavek 6), ker je njihov praktični pomen zanemarljiv. V vsakem primeru priporoča, da odločitve v zvezi s tem vedno upoštevajo višji interes otroka in skrb za pravice mladoletnika; poleg tega priporoča, da se iz istih razlogov pravica do združitve z mladoletnimi otroki zagotovi tudi brez zakonske zveze med starši, s čimer bi poleg tega preprečili kakršno koli obliko diskriminacije med zakonskimi in nezakonskimi otroki;

18.

kar zadeva izbirno določbo glede drugih družinskih članov razen zakonca ali registriranega partnerja in otrok, meni, da je primerno, da posamične države ohranijo diskrecijsko pravico pri določanju meril glede upravičenosti; hkrati poudarja, da veljavna direktiva ne pojasnjuje – kot bi morala – posledic za družinske člane v primeru smrti sponzorja, ničnosti zakona, razveze, zapustitve države članice ali uspešnega izpodbijanja očetovstva.

19.

priporoča preventivno spremljanje učinkovitosti različnih ukrepov, ki se že izvajajo (ukrepov pred odhodom in ukrepov v sprejemni državi). Vendar na podlagi tega prvega pregleda priporoča, da se ne uporabljajo ukrepi pred odhodom, ki jih družinski člani sponzorja ne bi mogli izpolnjevati zaradi nepismenosti, materialnih stroškov, oddaljenosti mestnih centrov in podobnih razlogov, ki bi dejansko ovirali pravico do združitve družine. Zdi pa se mu primerno, da so, kadar se po vstopu v državo gostiteljico zahteva obiskovanje jezikovnih tečajev in/ali državljanske vzgoje in/ali tečajev poznavanja zgodovine in kulture gostiteljske družbe, taki tečaji na voljo brezplačno, da se prepreči diskriminacija na podlagi premoženja, in da se pripravijo na primer z uporabo evropskih modulov za vključevanje.

20.

pri oceni drugih materialnih pogojev, ki jih sponzorju postavlja država članica (stanovanje, zdravstveno zavarovanje, zadostna stalna sredstva), priporoča, da so ti skladni z načelom sorazmernosti in ne vodijo v samovoljne omejitve; izraža zlasti željo, da bi države članice za izvajanje direktive sprejele akte, ki bodo spoštovanje teh pogojev preverjali na podlagi objektivnih in preverljivih meril, in ne posplošenih določb, ki jih je mogoče razlagati poljubno omejevalno;

21.

predlaga odpravo merila „sprejemne zmogljivosti“ države članice pri presoji, ali je primerno dovoliti združitev družine, ker se to kaže kot dodatno sredstvo nadzora nad migracijskimi tokovi v nasprotju z načeli zakonodaje Evropske unije;

22.

meni, da je v primeru udeležbe v programu prostovoljne vrnitve treba trajanje dovoljenja za prebivanje družinskih članov sponzorja poenotiti z njegovim, ob upoštevanju možnosti za sprejetje rešitev v skladu z vzorci krožne migracije.

23.

meni, da bi se morali, kar zadeva združitev družine državljanov tretjih držav, ki so upravičeni do posebnih oblik zaščite (azil, status begunca, subsidiarna zaščita), različni statusi skladno s priporočili stockholmskega programa obravnavati s konkretnimi in samostojnimi pravili, ki bi upoštevala okoliščine (tudi z vidika praktičnih težav za izpolnjevanje zahtev za informacije in predložitev dokumentov), v katerih se je znašel posamezen upravičenec do takih oblik zaščite. Direktiva, ki obravnava splošno področje združitve družine, se zato ne bi smela uporabljati za družinske člane tujcev, upravičenih do teh oblik zaščite, pač pa bi morala biti združitev njihovih družin obravnavana v samostojnem aktu, vključno z morebitnimi družinskimi vezmi, ki se sklenejo po vstopu na ozemlje države gostiteljice.

24.

meni, da lahko sklep nekaterih držav o uvedbi preizkusa DNK za identifikacijo otrok, če se ne uporablja s skrajno previdnostjo, pomeni kršitev načela sorazmernosti in temeljnih pravic, kot je pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja (8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah);

25.

v zvezi z možnimi goljufijami v obliki zakonov iz koristoljubja poziva Komisijo in/ali države članice, naj objavijo podatke o resničnem obsegu tega pojava. Meni, da bi bilo v primeru, ko ni na voljo konkretnih podatkov, koristno, če bi se ciljne preiskave izvajale v vseh državah članicah, s čimer bi lahko natančneje ugotovili, kaj se dogaja, ter spodbujali dobro prakso pri reševanju takih problemov;

26.

v zvezi s stroški združitve družine v breme prosilca opozarja na tveganje, da bi nekatere države članice z umetnim povišanjem administrativnih stroškov samovoljno omejevale vstop, kar je močno v nasprotju z načelom sorazmernosti, po katerem morajo sredstva ustrezati namenu: namen tega je prispevati k izvajanju obravnavane pravice in ga ne omejevati; zato bi bilo primerno, da bi morale države članice določiti znesek stroškov tako, da ne bi onemogočile praktičnega izvajanja direktive;

27.

meni, da je treba državam članicam priporočiti, naj spoštujejo rok za sprejetje odločbe o prošnji za združitev družine, ki ga predvideva direktiva; vsak postopek glede odstopanj, ki ga določi država in ki je namenjen za nerazumno odlaganje tega roka, ovira celovito izvajanje direktive.

28.

v zvezi z domnevnimi težavami glede spoštovanja dveh obveznih horizontalnih določb, predvidenih v direktivi, Odbor upa, da bo Evropska komisija sprejela vse ukrepe, ki jih predvidevata Pogodbi, s katerimi bo zagotovila, da bodo države članice v celoti spoštovale zakonodajo Unije.

29.

Odbor poziva k večji vključenosti lokalne ravni v upravljanje na več ravneh, kar je nujen pogoj za dosledno politiko priseljevanja, ki spoštuje temeljne pravice in lahko prispeva k blaginji ciljnih skupnosti in priseljencev. Številne evropske regije in skupnosti se ponašajo z zglednimi izkušnjami s priseljevanjem in nemalo dvomov nacionalne zakonodaje pri konkretni razlagi direktive je bilo ugodno rešenih prav na podlagi praktičnih izkušenj lokalnih organov. Odbor poudarja, da je treba pridobiti čim več informacij o tej temi, in je z državami članicami in drugimi evropskimi institucijami pripravljen sodelovati pri zbiranju in širjenju informacij in dobrih praks, kjer so ti podatki na voljo na lokalni ali regionalni ravni.

27.7.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 225/11

—

ugotavlja, da je upočasnitev trenda izboljševanja kakovosti zraka v veliki meri posledica premalo ambiciozne politike EU v zvezi z viri onesnaževanja in pomanjkanja nacionalnih ukrepov. Veliko bremen in odgovornosti za reševanje teh problemov se prelaga na lokalne in regionalne oblasti. Potreben je pristop na podlagi upravljanja na več ravneh, pri čemer mora vsaka politična raven (evropska, nacionalna, regionalna in lokalna) prevzeti svojo odgovornost in sprejeti tiste ukrepe, ki jih ta raven upravljanja lahko in mora sprejeti;

—

je trdno prepričan, da morata biti imisijska in emisijska politika EU med seboj povezani. Zato je ključnega pomena, da se v fazi razvoja politik za politiko zmanjšanja emisij pri viru in za imisijsko politiko oblikujejo enako ambiciozni cilji in usklajeni roki;

—

priporoča okrepitev emisijske politike EU, zlasti z dovolj ambiciozno revizijo direktive o nacionalnih zgornjih mejah emisij, da se bodo lahko zmanjšale koncentracije ozadja; s poostritvijo standardov Euro za vozila v zvezi z NO2/NOx in trdnimi delci ter emisijskih standardov tudi za druge mobilne vire; z odpravo razkoraka med standardi EU za emisije vozil in dejanskimi emisijami vozil na cesti; z obravnavanjem emisij v ladijskem in zračnem prometu ter emisij amoniaka v kmetijstvu;

—

priporoča, da se pri reviziji direktiv o kakovosti zraka (2008/50/ES in 2004/107/ES) zlasti zmanjša število škodljivih snovi ter število ciljnih in mejnih vrednosti z osredotočanjem na najbolj onesnažujoče snovi in tiste kazalnike, ki najbolje odražajo zdravstvene vidike; da se preuči, ali sta standard za koncentracijo delcev in standard EC/saje primernejša kazalnika in na kakšen način bi se lahko vključila v direktivo; da se oceni, ali se lahko uporabi povprečna letna mejna vrednost za PM10 na podlagi večletnih povprečnih koncentracij; da se razširi možnost dodatne izjeme pri zniževanju ravni NO2 v zraku pod posebnimi pogoji; in da se določijo bolj specifični predpisi o postavitvi merilnih postaj, da se tako zagotovi primerljivost izmerjenih vrednosti.

Poročevalec

Cor LAMERS (NL/EPP), župan Houtena

Referenčni dokument

Dopis podpredsednika Evropske komisije z dne 19. julija 2011

1.

se zaveda namere Evropske komisije, da v letu 2013 predloži popoln pregled evropske politike glede kakovosti zraka, ki vsebuje nove dolgoročne cilje za obdobje po letu 2020. To naj bi bil zelo obsežen pregled, ki bo vključeval:

2.

pozdravlja zaprosilo Evropske komisije za pripravo raziskovalnega mnenja Odbora o prihodnosti politike EU na področju kakovosti zraka;

3.

poudarja, da so v tem mnenju (1) – ker gre za raziskovalno mnenje, pripravljeno v fazi postopka odločanja EU, ki je namenjena pridobivanju strokovnih mnenj – predstavljeni tako upravno-politični kot tudi tehnični vidiki (priporočila za zakonodajne predloge in postopke);

4.

ugotavlja, da kakovost zraka vpliva na vsakodnevno življenje in zdravje državljanov tako na mestnih kot na podeželskih območjih. Zdravje in okolje morata biti osrednjega pomena pri izboljševanju kakovosti zraka. Hkrati si je treba prizadevati za ravnovesje med gospodarskim razvojem in bojem proti onesnaževanju zraka. Izboljšanje varstva okolja in javnega zdravja lahko obenem ustvarja tudi gospodarske spodbude ter zniža ekonomske stroške obremenitev za zdravje in negativnih vplivov nanj;

5.

izraža zadovoljstvo, da se je kakovost zraka v Evropi močno izboljšala zaradi kombinacije politike EU za kakovost zraka ter politik in ukrepov držav članic (na nacionalni, regionalni in lokalni ravni). V zadnjih dveh desetletjih je bil dosežen velik napredek, vendar Odbor izraža zaskrbljenost zaradi nedavnega upadanja tega pozitivnega trenda;

6.

poudarja, da onesnaževanje zraka na mestnih območjih povzroča največje probleme in žarišča onesnaženja. Kljub vsem lokalnim in regionalnim ukrepom številna evropska mesta ne morejo izpolnjevati standardov za trdne delce (PM10 in PM2,5) ter za NO2 v predvidenih rokih, zato velik del Evropejcev živi na območjih s koncentracijo onesnaženosti zraka, ki je škodljiva za zdravje;

7.

poleg tega ugotavlja, da se z onesnaženostjo zraka soočajo tudi podeželska in primestna območja, kar ima nezanemarljive posledice za okolje, poljščine in ekosisteme;

8.

poudarja, da je treba zmanjšati onesnaževanje zraka, vendar je treba hkrati zagotoviti primerno življenje naših mest s socialnega in gospodarskega vidika. V večini držav članic je motoriziran cestni osebni in tovorni promet (v glavnem vozila na dizelski in bencinski pogon) eden od najpomembnejših neposrednih onesnaževalcev zraka na najbolj onesnaženih območjih z NO2. Treba je ukrepati učinkoviteje kot do sedaj, in sicer tako z vidika emisijskih standardov kot tudi obvladovanja prometa;

9.

meni, da je pri pregledu politike EU glede kakovosti zraka ključno vprašanje predvsem, kako (tj. s kakšne vrste zakonodajnimi akti in kakšnimi ukrepi) je mogoče doseči izboljšanje kakovosti zraka. Za to je treba upoštevati vsaj naslednje vidike: pristop na podlagi upravljanja na več ravneh, celosten pristop in dejansko izvajanje zakonodaje EU v evropskih mestih. Prednost je treba nameniti izvedljivosti direktive EU ter težavam mest in regij pri njenem izvajanju;

10.

poudarja, da mora biti upravljanje pomemben vidik oblikovanja nove zakonodaje EU na področju kakovosti zraka. Onesnaževanje zraka ima čezmejne in nacionalne razsežnosti ter zato zahteva ukrepe na vseh ravneh upravljanja (evropski, nacionalni, regionalni in lokalni). Odbor priporoča pristop na več ravneh, pri čemer vsaka raven upravljanja prevzame svojo odgovornost in sprejme ukrepe, ki se lahko najbolje sprejmejo in se morajo sprejeti ravno na tej ravni upravljanja;

11.

poudarja potrebo po celostnem pristopu k oblikovanju nove zakonodaje EU. Onesnaževanje je treba čimbolj preprečevati. Bistvenega pomena je ugotoviti vzroke onesnaževanja ter se z emisijami ukvarjati pri njihovem viru, na najgospodarnejši in okolju najprijaznejši način;

12.

poudarja, da izboljšanje javnega zdravja zahteva ambiciozno politiko EU o kakovosti zraka. Vendar pa imisijska politika EU z mejnimi vrednostmi za onesnaževala ne more obstajati brez učinkovite emisijske politike, ki temelji na ukrepih za zmanjšanje emisij pri virih na ravni EU. Cilje pregleda direktive je zato treba skrbno prilagoditi ciljem nacionalnih zgornjih mej emisij in emisijski politiki EU (politiki za zmanjšanje emisij pri virih). V zvezi s tem Odbor meni, da bo združitev direktiv o kakovosti zraka (2008/50/ES in 2004/107/ES) z revizijo direktive o nacionalnih zgornjih mejah emisij (2001/81/EG) prispevala k uskladitvi različnih ciljev.

13.

meni, da je tematska strategija glede onesnaževanja zraka prispevala k zmanjšanju izpostavljenosti državljanov onesnaževanju zraka in k izboljšanju okolja;

14.

obžaluje, da vsi ukrepi v zvezi z viri emisij, ki so bili napovedani v tematski strategiji, niso bili tudi dejansko uresničeni v praksi. Tako manjkajo zlasti naslednji ukrepi v zvezi z viri emisij:

15.

opozarja, da občine in regije vlagajo veliko naporov v izboljšanje kakovosti zraka, z ukrepi, kot so:

16.

ugotavlja, da bi morala evropska politika na vseh ravneh še naprej in okrepljeno spodbujati zlasti h količinskemu zmanjševanju ter k prostorski in sektorski preusmeritvi motoriziranega osebnega in tovornega prometa s cest. Vendar je treba opozoriti, da samo s temi ukrepi ni mogoče zagotoviti izpolnjevanja standardov za PM10 in PM2,5 ter NO2. Glavni razlog za to so tri vrste ovir: omejen vpliv, omejene možnosti in omejen manevrski prostor politike (glej točke 17, 19 in 22);

17.

meni, da imajo posamezne lokalne in regionalne oblasti le prostorsko omejen vpliv na izboljšanje lokalne kakovosti zraka (prva vrsta ovir). Lokalni in regionalni ukrepi so usmerjeni k zmanjševanju emisij iz lokalnih virov, medtem ko je veliko lokalnih koncentracij zlasti finih delcev PM10 in PM2,5 ter ozona dejansko posledica čezmejnih in/ali nadregionalnih emisij;

18.

poudarja, da izmerjene visoke koncentracije ozadja onesnaževal zraka in pogosto nezadosten prenos in revizija direktive o nacionalnih zgornjih mejah emisij (2001/81/ES) lahko zmanjšujejo možnosti za uspeh ukrepov lokalnih in regionalnih oblasti za izpolnjevanje standardov EU za kakovost zraka. Vse emisije skupaj (lokalne, regionalne, nacionalne in mednarodne) tvorijo t. i. koncentracije naravnega ozadja. Te koncentracije so lahko tako zelo visoke, da že manjše onesnaženje na lokalni ravni povzroči, da se dosežejo ali prekoračijo mejne vrednosti. V teh primerih je manevrski prostor prizadetih mest in regij seveda zelo omejen;

19.

sklepa, da imajo lokalne in regionalne oblasti pri sprejemanju ukrepov le omejene možnosti (druga vrsta ovir). Mestna politika se osredotoča na mobilnost, prostorsko načrtovanje in sprejemanje posebnih ukrepov za obravnavo najbolj onesnaženih območij. Lokalne in regionalne oblasti ne morejo sprejemati skoraj nobenih učinkovitih ukrepov, ki bi bili usmerjeni v lastnosti vira emisij;

20.

poudarja, da so lokalne in regionalne oblasti pri oblikovanju svoje politike na področju kakovosti zraka pričakovale koristi ob uvedbi predpisov za vire emisij na ravni celotne EU. Retrospektivno je treba ugotoviti, da so presežene mejne vrednosti na regionalni in lokalni ravni v veliki meri posledica premalo ambiciozne politike glede virov emisij, ki poleg tega ni vedno privedla do želenega učinka na evropskih cestah (glej poglavje D);

21.

ugotavlja, da nadaljnje zmanjšanje lokalnih koncentracij škodljivih snovi z zgolj lokalnimi ukrepi lahko močno vpliva na vsakdanje življenje in povzroča precejšnje stroške. Za te so potrebna finančna sredstva, ki jih občine in regije pogosto nimajo, in formalne pristojnosti, ki jih nimajo v vseh državah članicah. Poleg tega je mednarodna in evropska politika na področju zmanjševanja emisij pri virih veliko bolj stroškovno učinkovita;

22.

ugotavlja, da imajo lokalne in regionalne oblasti omejena pooblastila (tretja vrsta ovir). Žal v mnogih državah članicah podporni ukrepi na nacionalni ravni sploh niso bili sprejeti, ali pa so bili ti ukrepi nezadostni, kar še dodatno omejuje možnosti ukrepanja lokalnih in regionalnih oblasti. Tako na primer nimajo vse države nacionalnega načrta za kakovost zraka in se običajno tudi ne odločajo za celostni pristop h kakovosti zraka, ki bi bil zavezujoč za vse ravni upravljanja. Obstajajo tudi primeri, da so nacionalne vlade odvračale lokalne in regionalne oblasti od sprejemanja dodatnih ali strožjih ukrepov ali pa so jim to celo prepovedovale. V nekaterih državah članicah lokalne oblasti na primer nimajo pooblastil za določanje območij z nizkimi stopnjami emisij, temveč so za to pristojne izključno nacionalne vlade. Tudi pravila EU za notranji trg ovirajo manevrski prostor lokalnih in regionalnih oblasti. Uvajanje velikih okoljskih območij (npr. regionalnih območij) ter zapiranje cest in mostov namreč omejujeta prosti pretok blaga in oseb. Zaradi tega tudi ni mogoča nacionalna prepoved uporabe onesnažujočih vozil;

23.

opozarja, da več držav članic pripravlja nacionalno zakonodajo, s katero bi denarne kazni za kršitve predpisov EU prevalili na občine in regije. Lokalne in regionalne oblasti morajo mejne vrednosti dosegati z omejenimi možnostmi in sredstvi, ki so jim na voljo. Evropska in nacionalna raven pa imata na voljo veliko večje in učinkovitejše možnosti in sredstva. Zato morajo biti – če mejne vrednosti niso izpolnjene – za plačilo glob še naprej odgovorne države članice. Odbor meni, da je vsakršen „prenos“ glob na lokalne in regionalne oblasti nepravičen, in takšni praksi nasprotuje.

24.

ugotavlja, da je upočasnitev trenda izboljševanja kakovosti zraka v veliki meri posledica premalo ambiciozne politike EU v zvezi z viri onesnaževanja in pomanjkanja nacionalnih ukrepov. Veliko bremen in odgovornosti za reševanje teh problemov se prelaga na lokalne in regionalne oblasti;

25.

ugotavlja tudi, da se države članice ne usklajujejo dovolj na področju boja proti onesnaževanju zraka. Tako informativne kot opozorilne vrednosti v sosednjih državah niso enake, v obdobju večje onesnaženosti se ne organizira izmenjava informacij med državami članicami v realnem času, države članice pa tudi ne usklajujejo svojih akcijskih načrtov na večjih skupnih območjih onesnaženosti več držav članic;

26.

poudarja, da problemov s kakovostjo zraka ne more rešiti ena sama raven upravljanja, ki tudi ne more sama izvesti ukrepov EU. Potreben je pristop na podlagi upravljanja na več ravneh, pri čemer mora vsaka politična raven (evropska, nacionalna, regionalna in lokalna) prevzeti svojo odgovornost in sprejeti tiste ukrepe, ki jih ta raven upravljanja lahko in mora sprejeti;

27.

pripominja, da so lokalne in regionalne oblasti delno odvisne od nacionalnih in mednarodnih ukrepov o virih emisij, ki z zmanjševanjem emisij prispevajo k bistvenemu znižanju koncentracij ozadja. Lokalne in regionalne oblasti lahko zato na tej podlagi oblikujejo lastno politiko, na primer z zaostrovanjem pogojev dostopa do okoljskih območij;

28.

meni, da izvajanje zakonodaje o kakovosti zraka ni samo stvar pravnega izvajanja (tj. prenosa v nacionalno zakonodajo). Če to omogoča notranja državna struktura države članice, Odbor priporoča pripravo nacionalnih in/ali zveznih načrtov za kakovost zraka in/ali programov zmanjšanja emisij s celostnim in usklajenim pristopom, ki bodo upoštevali nadnacionalne vidike tega problema. Podpira pristop na več ravneh in opozarja na oblikovanje medresorskih skupin v državah članicah, v katerih strokovnjaki z različnih ravni upravljanja skupaj pripravljajo nacionalne načrte in programe (2). S tem se spodbujata skladnost in povezanost nacionalnih, regionalnih in lokalnih ukrepov;

29.

pozdravlja prizadevanja Evropske komisije, da bi opozorila na najboljše prakse lokalnih in regionalnih oblasti, ter poziva k nadaljevanju te politike;

30.

poudarja, da sta skladnost in sinergija z razvojem na mednarodni ravni pomembni in da je treba zgornje meje emisij iz revidiranega Göteborškega protokola nujno upoštevati pri pregledu direktive EU o nacionalnih zgornjih mejah emisij (2001/81/ES).

31.

meni, da je pomembno zagotoviti povezanost in skladnost ukrepov za različna onesnaževala in sinergije med njimi. Za to je bistvenega pomena celostni pristop k politiki EU glede kakovosti zraka, ki upošteva tudi druge politike – zlasti podnebno, industrijsko, prometno, stanovanjsko in energetsko. Povečanje trajnosti prometne politike in uvajanje trajnostnih načinov pridobivanja in porabe energije lahko vodita do znatnega zmanjšanja onesnaženosti zraka;

32.

obžaluje, da pogosto med ukrepi ni sinergij. Ukrepi, ki imajo pozitivne učinke na enem področju, lahko negativno vplivajo na drugo področje. Povečana uporaba biomase – kot je biodizel v majhnih napravah – lahko na primer povzroči povečane emisije saj, ki ogrožajo kakovost zraka in javno zdravje. Večje število vozil na dizelski pogon lahko sicer privede do zmanjšanja emisij CO2, vendar pa ima negativen učinek na emisije drobnih delcev. Tehnologije za zmanjšanje emisij drobnih delcev lahko po drugi strani negativno vplivajo na emisije NO2 iz vozil na dizelski pogon, s čimer se upočasni padajoči trend koncentracij NO2. Tovrstne negativne učinke mora v čim večji meri preprečiti tesnejša povezanost politik, pri tem pa si je treba prizadevati za položaj, ki bo prinesel koristi za vsa zadevna politična področja, ali vsaj določiti merila za to, kdaj je bolje namenjati prednost posameznemu cilju;

33.

ugotavlja, da bi bilo koristno povezati politiko o kakovosti zraka s politiko za spodbujanje uporabe alternativnih virov energije. Uporaba alternativnih virov energije (npr. naprave za izkoriščanje geotermalne energije, sončni kolektorji itd.) bi bistveno pripomogla k boljši kakovosti zraka;

34.

opozarja, da ni dovolj poskrbljeno za povezave med ukrepi politike v zvezi s podnebnimi spremembami in politike za boljšo kakovost zraka. Politika na področju kakovosti zraka na splošno pozitivno vpliva na obravnavo podnebnih sprememb. Vendar pa je vpliv politike na področju podnebnih sprememb na onesnaževanje zraka omejen. Politika na področju podnebnih sprememb ima namreč svojo lastno dinamiko in tudi svoj časovni okvir. Ta politika je bolj dolgoročno usmerjena, medtem ko je usmerjenost politike na področju kakovosti zraka kratko- in srednjeročna;

35.

meni, da obstaja velik potencial za sinergije med politiko o kakovosti zraka in politiko o okoljskem hrupu, zlasti za zmanjšanje obremenitve s prometom, in da si je tudi pri tem treba prizadevati za položaj, ki bo prinesel koristi obema politikama (4);

36.

poziva, naj se merjenje emisij in imisij razširi s tako imenovanim celostnim spremljanjem (integrated monitoring), ki zajema medsebojno usklajeno merjenje in ocenjevanje emisij, razširitev seznama onesnaževal, če je mogoče ustrezno dokazati, da res vplivajo na zdravje ljudi ali okolje, ali – v primeru ocene –, da se ta omejuje na nadzor z modeli, modeliranje disperzije ter merjenje časovno-prostorske onesnaženosti in učinka, in sicer pod izrecnim pogojem, da to ne povzroča večje upravne obremenitve.

37.

poudarja, da sta skladnost in sinergija med imisijsko politiko varstva pred imisijami (mejne vrednosti EU) in politiko glede emisij (ukrepi EU za zmanjševanje onesnaževanja pri virih emisij) bistvenega pomena. Imisije so namreč posledica ravni emisij, kraja emisij in pogojev pri njihovem prenosu ali širjenju. Poleg tega je mogoče zmanjševanje imisij (ravni koncentracij) najučinkoviteje doseči z ambiciozno zastavljeno politiko glede emisij;

38.

opozarja, da ambiciozna imisijska politika EU ni samodejno pripeljala do ambiciozne emisijske politike EU; tako je med obema nastalo neravnovesje; zato so težave pri izvajanju v mnogih evropskih mestih (glej poglavje B) in zamude pri izboljševanju kakovosti zraka v veliki meri posledica „neskladij“ med emisijsko in imisijsko politiko EU, ki jih bo zato treba obravnavati v sklopu morebitne priprave prihodnjih politik in ukrepov na tem področju ter tako uravnotežiti:

39.

poudarja, da morajo biti novi cilji za doseganje želene kakovosti zraka (poostritev mejnih vrednosti) realistični in dosegljivi ter povezani z ukrepi (za vire emisij), ki učinkovito zmanjšujejo emisije po vsej Evropi. Imisijska in emisijska politika EU morata biti povezani. Zato je bistveno, da se v fazi priprave politike za politiko EU glede virov emisij in imisijsko politiko EU določijo enako ambiciozni cilji ter usklajeni roki (glej prejšnjo točko). Odbor prav tako opozarja na izvedbeno fazo, v kateri se lahko zgodi, da kateri od ukrepov za vire emisij, ki so bili napovedani v pregledani tematski strategiji, ni sprejet ali pa v praksi ne vodi do načrtovanega (in v emisijski politiki določenega) zmanjšanja emisij. Odbor priporoča, da v takem primeru Evropska komisija sprejme izravnalne ukrepe. S tem bi lahko preprečili, da bi znova prišlo do sedanje neusklajenosti med emisijsko in imisijsko politiko, ki bi regionalne in lokalne oblasti še enkrat postavila pred nemogočo nalogo;

40.

zaradi želene skladnosti med imisijsko in emisijsko politiko predlaga naslednji časovni okvir za razvoj prihodnje politike EU za kakovost zraka:

41.

ugotavlja, da onesnaženost zraka povzročajo predvsem cestni, zračni in ladijski promet, ogrevanje, gospodinjstva, industrija ter industrijsko kmetijstvo. Zato potrebujemo ambiciozno politiko glede virov emisij (5). Pri tem je treba upoštevati dejstvo, da je motoriziran cestni promet eden od najpomembnejših neposrednih povzročiteljev onesnaženosti zraka v mestih;

42.

z vidika kakovosti zraka izraža zadovoljstvo s cilji bele knjige Načrt za enotni evropski prometni prostor – na poti h konkurenčnemu in z viri gospodarnemu prometnemu sistemu (COM(2011) 144 final). Da pa bi dejansko dosegli potrebno stopnjo kakovosti zraka, Odbor poziva, da se pripravi evropski akcijski načrt z vmesnimi cilji, konkretnimi ukrepi (na primer ukrepi EU o virih emisij) in časovnim razporedom ocenjevanj (6);

43.

poziva EU, naj poleg zmanjšanja emisij iz vsakega posameznega mobilnega ali stacionarnega vira bolj sistematično kot doslej poskuša znižati tudi skupno količino emisij iz različnih virov. Takšni količinsko usmerjeni ukrepi so bili doslej v veliki meri prepuščeni lokalnim in regionalnim oblastem. Prispevek EU bi v začetni fazi lahko zajemal naslednja ukrepa:

44.

meni, da mora emisijska politika EU temeljiti na standardih (in ciljno usmerjeni politiki s potrebnimi cilji), da ne bi ovirala nadaljnjih inovacij na tehničnem področju;

45.

priporoča uvedbo zahteve po preprečevanju, podobne pravnemu okviru na področju odpadkov, ki bi omogočala ustrezno gospodarjenje z razpoložljivimi viri;

46.

opozarja, da je vzrok za razširjeno preseganje mejnih vrednosti NO2 v bistvu nezadostna oz. zapoznela omejitev emisij (za motorna vozila), ki jo je uvedla EU, in zato nujno priporoča poostritev standardov Euro za vozila v zvezi z NO2/NOx in trdnimi delci. Strogo je treba upoštevati časovni načrt za uvedbo standardov Euro VI/6;

47.

priporoča poostritev emisijskih standardov tudi za druge mobilne vire, kot na primer za terenska vozila, naknadno namestitev filtrov na vozilih, ki so že v prometu, ali posodobitev evropskih standardov za motorna kolesa;

48.

opozarja na razkorak med zakonodajo EU in dejanskimi emisijami vozil na cesti. Standardi Euro V/5 so bili (in so še vedno) ambiciozni, vendar kljub temu niso prispevali k močnemu zmanjšanju onesnaženosti zraka. Najpomembnejši vzrok za to je razkorak med pravno realnostjo zakonodaje EU in dejanskimi emisijami vozil na cesti. Že pri uvedbi standardov Euro III za gospodarska vozila se je pokazalo, da so emisije v resničnih voznih pogojih višje od pričakovanih in da standardi niso privedli do pričakovanega zmanjšanja emisij. Ta problem se je vnovič pojavil pri uvedbi standardov Euro IV/4 in Euro V/5 za dizelska gospodarska vozila oziroma dizelska osebna vozila ter v manjši meri glede emisij NOx iz osebnih avtomobilov. Da bi dosegli ambiciozne cilje zakonodaje EU, bi moral standard Euro VI/6 za emisije vozil v preskusnem ciklu bolje ustrezati dejanskim emisijam pri povprečni vožnji v mestu;

49.

poleg tega poudarja, da se nova dostavljena gospodarska vozila v praksi redno tehnično prilagajajo, zaradi česar v dejanskih razmerah nastane več emisij dušikovih oksidov in trdnih delcev, kot je mogoče pričakovati na podlagi homologacijskega preskusa. Pri uvedbi standardov Euro VI za gospodarska vozila je treba to prakso v čim večji meri preprečiti in sankcionirati. Da bi se izognili temu problemu, Odbor poziva Evropsko komisijo in države članice, naj poostrijo ustrezno zakonodajo, homologacijo gospodarskih vozil in s tem povezane inšpekcijske preglede. Prav tako bi bilo treba preučiti, ali bi lahko takšne tehnične prilagoditve v prihodnosti tehnično onemogočili;

50.

poziva, naj se posebna pozornost nameni težkim gospodarskim vozilom (avtobusi in tovornjaki), ki na splošno povzročajo največ onesnaženja. Tudi srednje težka gospodarska vozila (med njimi dostavna vozila) oddajajo precej več NOx kot povprečen osebni avtomobil. Emisijska politika EU mora zato posebno pozornost nameniti poostritvi standardov za emisije težkih in srednje težkih gospodarskih vozil, pa tudi dizelskih osebnih vozil, obenem pa so potrebni ustrezni ukrepi in pobude za upravljanje logistike prometa ter izboljšanje lokalnega potniškega prometa;

51.

ugotavlja, da k visokim koncentracijam trdnih delcev poleg obrabe cestišča in resuspenzije trdnih delcev s cest prispeva tudi obraba pnevmatik in zavornih oblog, zato priporoča, da se v okviru evropskega okvirnega programa za raziskave raziščejo možnosti za zmanjšanje teh emisij. Odbor regij predlaga, da se pripravi priročnik o najboljših praksah s priporočili za uporabo raztopin, na katere se veže prah, za preprečevanje ponovnega dvigovanja onesnaževal v zrak;

52.

ugotavlja, da industrija še vedno močno prispeva k skupnim emisijam v Evropi. Zmanjšanje teh emisij ureja direktiva o industrijskih emisijah (Direktiva 2010/75/EU). Ambiciozni referenčni dokumenti o najboljših razpoložljivih tehnologijah ter iz njih izhajajoče ugotovitve so odločilni instrumenti za zmanjšanje ravni koncentracij naravnega ozadja. Da bi tudi v prihodnosti lahko delali z najboljšimi razpoložljivimi tehnologijami, je treba redno pregledovati referenčne dokumente o teh tehnologijah ter iz njih izhajajoče ugotovitve, ki morajo biti dovolj ambiciozni, da se doseže zmanjšanje koncentracij ozadja v vsej Evropi. Poleg tega je treba čim bolj omejiti uporabo izjem (7);

53.

ugotavlja, da kmetijska gospodarstva povečujejo onesnaženost zraka. Emisije amoniaka močno prispevajo k zakisanju in evtrofikaciji. Za uresničevanje okoljskih ciljev, med drugim za varovanje območij Natura 2000, je potrebno nadalje zmanjšati emisije NH3. Zmanjšanje teh emisij ureja direktiva o industrijskih emisijah (Direktiva 2010/75/EU). Tudi za velika kmetijska gospodarstva z bolj ali manj industrijsko proizvodnjo je pomembno, da bodo v prihodnosti lahko uporabljala najboljše razpoložljive tehnologije, zato je treba redno pregledovati referenčne dokumente o teh tehnologijah;

54.

ugotavlja, da lahko emisije v ladijskem prometu znatno vplivajo na koncentracije onesnaževal zraka v pristaniških mestih in na pristaniških območjih ter vzdolž zelo prometnih celinskih plovnih poti, pa tudi v obalnih mestih in regijah. Odbor poziva nacionalne oblasti, naj se smernice Mednarodne pomorske organizacije uporabljajo v vseh evropskih obalnih vodah. Za plovila za plovbo po celinskih plovnih poteh je treba predpisati ukrepe za zmanjšanje emisij tako za emisije delcev kot tudi NOx

55.

ugotavlja, da emisije, ki jih povzroča zračni promet, prispevajo h koncentraciji ozadja onesnaževal zraka. Odbor poziva EU in nacionalne oblasti, naj sprejmejo potrebne ukrepe in zaostrijo zahteve za emisije letal.

56.

poudarja, da je direktiva o nacionalnih zgornjih mejah emisij daleč najboljši instrument za zmanjšanje ravni koncentracij naravnega ozadja. Zelo pomemben del koncentracij naravnega ozadja v mnogih državah članicah je čezmejno onesnaževanje zraka, pri čemer koncentracije določenih onesnaževal lahko znašajo tudi več kot 50 % (povprečna vrednost za državo). Odbor meni, da mora biti pregled te direktive dovolj ambiciozen, da se doseže zmanjšanje koncentracij ozadja v vsej Evropi. Tako bo tudi izvajanje politike glede kakovosti zraka na lokalni in regionalni ravni realistično in izvedljivo;

57.

ugotavlja, da je direktiva o nacionalnih zgornjih mejah emisij pomembno orodje, s katerim se lahko države članice prisili k sprejetju ukrepov glede virov emisij. Vendar pa je treba v ta namen ambicioznost ciljev pregledane direktive o nacionalnih zgornjih mejah emisij in ciljev politike EU glede virov emisij prilagoditi ambicioznosti ciljev direktiv o kakovosti zraka (direktiv 2008/50/ES in 2004/107/ES). Samo z visokimi standardi na teh področjih je mogoče postaviti tudi ambiciozne standarde za direktivo o kakovosti zraka. V zvezi s tem Odbor meni, da bo združitev direktive o nacionalnih zgornjih mejah emisij z direktivama o kakovosti zraka spodbudila uskladitev različnih zastavljenih ciljev;

58.

izraža zaskrbljenost zaradi skromne zavzetosti držav članic v zvezi z bližnjo revizijo Göteborškega protokola (ki določa mednarodne sporazume o zgornjih mejah emisij). Ta revizija bo vplivala na revizijo direktive EU o nacionalnih zgornjih mejah emisij in s tem tudi na cilje nove zakonodaje EU o kakovosti zraka. Odbor države članice poziva, naj pri prihodnji reviziji Göteborškega protokola izberejo višje cilje;

59.

poziva, naj se izvede vsaj popis emisij elementarnega ogljika ali saj ter se vzpostavi nadzor z namenom določitve novih onesnaževal zraka, ki bi jih lahko v prihodnje vključeval ta protokol.

60.

ugotavlja, da sta direktivi o kakovosti zraka (direktivi 2008/50/ES in 2004/107/ES) pomembni orodji za zmanjševanje izpostavljenosti ljudi in okolja onesnaženosti zraka. Opredelitev minimalnih ravni varovanja je v vseh državah EU privedla do ukrepov za zmanjšanje emisij in koncentracij na najbolj onesnaženih območjih. Zmanjšanje emisij v eni državi hkrati povzroči zmanjšanje čezmejnega onesnaževanja, tako da si sosednje države medsebojno pomagajo pri doseganju mejnih vrednosti;

61.

meni, da morata biti zdravje ljudi in varstvo okolja izhodišče pri reviziji direktiv o kakovosti zraka. Za izboljšanje zdravja bi bilo treba zagotoviti višje ravni ciljev. Odbor pri tem vztraja, da je treba cilje pregledane direktive skrbno prilagoditi ciljem za nacionalne zgornje meje emisij in emisijsko politiko EU (politiko glede virov emisij), kakor je navedeno že v predhodnem besedilu (točka 57);

62.

ugotavlja, da veljavni direktivi o kakovosti zraka vsebujeta 27 mejnih in ciljnih vrednosti, ki se delno prekrivajo (npr. povprečne dnevne in letne mejne vrednosti za PM10 ter povprečne letne mejne vrednosti za PM10 in PM2,5). Nekatere mejne vrednosti v mnogih državah EU že dolgo let niso bile presežene. Odbor zato predlaga, da se razišče, ali koncept ciljnih vrednosti za snovi, za katere so v direktivah tudi že vsebovane mejne vrednosti, sploh prinaša dodatno korist;

63.

ugotavlja, da obveznost poročanja o izmerjenih koncentracijah ter pripravi in stanju načrtov o kakovosti zraka, ki jo določata direktivi, od lokalnih in regionalnih oblasti zahteva veliko časa in je povezana z dodatnimi upravnimi obremenitvami;

64.

meni, da bi bilo morda mogoče z vidika zdravja in znanstvenih raziskav ter v smislu boljše pravne ureditve, zmanjšanja upravnih obremenitev in boljšega komuniciranja z državljani zmanjšati število škodljivih snovi ter ciljnih in mejnih vrednosti. To je mogoče doseči z osredotočanjem na najbolj onesnažujoče snovi in tiste kazalnike, ki najbolje odražajo zdravstvene vidike.

65.

priporoča, da se za onesnaževanje, ki ga povzroča promet, izberejo kazalniki, ki najbolje odražajo zdravstvene vidike. Veljavna direktiva za to vsebuje standarde za PM10, PM2,5 in NO2. Vendar nekatere študije kažejo, da sta elementarni ogljik (EC/saje) in koncentracija delcev (aerosol, povezan z zgorevanjem) boljši kazalnik za sestavine onesnaževanja zraka s prometom motornih vozil, ki so pomembne za zdravje ljudi. EC/saje je del saj, ki se sprošča med izgorevanjem goriv na osnovi ogljika (med drugim dizla in bencina), na primer v motorjih vozil in plovil. Odbor zato priporoča, da se preuči možnost uvedbe standarda za koncentracijo delcev in EC/saje;

66.

ugotavlja, da bi bil večji poudarek na EC/sajah tudi v skladu s priporočili iz programa Združenih narodov za okolje (UNEP) in Konvencije o čezmejnem onesnaževanju zraka na velike razdalje (CLRTAP);

67.

predlaga, da se v direktivo vključi možnost njene vmesne spremembe (s prenovitvijo). Če bi raziskave (glej točko 65) in pozitivne praktične izkušnje pokazale, da je standard EC/saje primernejši kazalnik, bi lahko tako razmislili o tem, ali in na kakšen način naj se ta standard vključi v direktivo.

68.

opozarja, da sedanja direktiva glede trdnih delcev (PM10 in PM2,5) vsebuje tri mejne vrednosti in eno ciljno vrednost za zmanjšanje teh delcev. Poleg tega obstajajo za trdne delce različne vrednosti, in sicer povprečne letne in 24-urne vrednosti. To povzroča zaplete pri izvajanju v praksi in nepotrebne upravne stroške izvajanja. Odbor je seznanjen z razpravo o tem, da bi navedeno stanje poenostavili z odpravo enega od standardov za trdne delce (PM10 ali PM2,5), če je to ustrezno utemeljeno s študijami vplivov na zdravje in okolje. Glede tega se ne opredeljuje;

69.

poudarja, da je mejne vrednosti za PM10 na nekaterih območjih zelo težko upoštevati. To je lahko posledica lokalnih razmer, lokalnih virov, posebnih vremenskih razmer in/ali posledica obdobij obsežnega onesnaževanja zraka. K splošni onesnaženosti pa lahko veliko prispevajo tudi prevozi blaga na dolge razdalje. Za zagotovitev želene prilagodljivosti Odbor predlaga, da se preuči, ali se lahko povprečna letna mejna vrednost oceni na podlagi večletnih povprečnih koncentracij;

70.

ugotavlja, da je treba uvedbo standarda PM2,5 oceniti pozitivno, ker je ta komponenta verjetno bolj povezana z zdravstvenimi vplivi kot pa PM10. Vendar obstaja za PM2,5 – enako kot za izpostavljenost nasploh in za delež zmanjšanja – veliko različnih vrednosti. Zato je za oblasti težavno izpolnjevati te vrednosti pri vseh posameznih vidikih. Ni še jasno, ali bodo lokalne in regionalne oblasti uspele izpolniti to mejno vrednost za PM2,5 in doseči ta delež zmanjšanja. O tem še vedno ni zadostnih informacij in učinkov ustreznih ukrepov še ni mogoče izmeriti. Odbor priporoča, da se pri ocenjevanju mejnih vrednosti za PM2,5 upošteva, da teh informacij ni, in da se preuči, ali je treba v nekaterih primerih omogočiti več časa za izpolnjevanje standardov.

71.

predlaga, da Evropska komisija v pričakovanju rezultatov raziskave o drugačni določitvi standarda pretehta potrebo po mejni vrednosti za povprečno urno koncentracijo NO2, saj se zdi letna mejna vrednost „strožja“, ukrepi na lokalni ravni za zmanjšanje povprečne urne koncentracije NO2 pa povsem nemogoči;

72.

predlaga, da direktiva standardizira pravico državljanov do priprave akcijskega načrta v primeru prekoračitve mejnih vrednosti za onesnaževala;

73.

meni, da je treba glede na posebne težave pri zniževanju ravni NO2 v zraku razširiti možnost podaljšanja roka (dodatna izjema). Pogoj pa je, da ustrezna država članica dokaže, da so bili sprejeti vsi ustrezni ukrepi, tudi za omejitev prevoženih razdalj motornih vozil, vendar mejna vrednost EU kljub temu ni bila dosežena, ker motorji vozil ne izpolnjujejo najvišjih dopustnih ravni emisij za cestni promet, ki jih določajo standardi Euro (tj. zaradi neuspešne evropske politike za zmanjšanje emisij pri virih).

74.

poudarja, da v zraku s pomočjo sončne svetlobe z reakcijo t. i. predhodnih sestavin (dušikovih oksidov, ogljikovega monoksida, metana in drugih hlapnih organskih spojin) nastaja ozon (O3). V različnih mestih, zlasti v južni Evropi se še vedno pojavljajo visoke koncentracije ozona. Lokalne oblasti namreč skoraj nimajo vpliva na koncentracije ozona v lastnem mestu, vendar pa lahko z zmanjšanjem emisij iz prometa prispevajo k znižanju koncentracij drugod. Odbor priporoča, naj bo zmanjšanje visokih koncentracij ozona na mestnih območjih zlasti izziv za nacionalno in evropsko politiko na področju kakovosti zraka. Politika na področju emisij za hlapne organske snovi velja za najučinkovitejši ukrep;

75.

opozarja na analizo Nizozemskega kraljevega instituta za javno zdravje in okolje (Nederlandse Rijksinstituut voor Volksgezondheid en Milieu) (8), ki je pokazala, da imajo države članice malo vpliva na povprečno letno koncentracijo ozona in skoraj ne morajo vplivati na najvišje koncentracije O3 na svojem ozemlju. Hkrati se zdi, da se obsežne koncentracije naravnega ozadja ozona nekoliko povečujejo. Odbor meni, da je to treba upoštevati pri oceni ciljnih vrednosti za ozon (dolgoročni cilji) in pri posledicah za oblikovanje politike in poročanje, ki so s tem povezane. Izpolnjevanje ciljnih vrednosti za ozon (dolgoročnih ciljev) je zlasti problematično v južnih državah z večjim številom sončnih ur – in tako z več sevanja sonca – ter višjo povprečno temperaturo, kar pospešuje nastajanje troposferskega ozona. OR priporoča, da se preuči, ali se lahko ta pojav uvrsti v kategorijo „naravnega“ onesnaževanja zraka in se obravnava enako kot morska sol in saharski pesek;

76.

poziva, da se za zmanjšanje koncentracij ozona zmanjšajo zlasti emisije plinov, ki povzročajo nastajanje ozona, v okviru revizije direktive o nacionalnih zgornjih mejah emisij (Direktiva 2001/81/ES) in z zaostritvijo sektorske zakonodaje za pomembne vire emisij.

77.

poudarja, da imajo lahko vremenske razmere precejšen negativen vpliv na ravni onesnaženosti zraka. Tako je zelo huda suša v prvih mesecih leta 2011 v velikem delu zahodne Evrope povzročila visoke koncentracije PM10. Proti tem vplivom se ni mogoče boriti z lokalnimi in regionalnimi ukrepi. Zakonodaja EU mora to upoštevati in predvideti ukrepe za meteorološko ekstremna leta, npr. z uvedbo večletnega povprečja;

78.

opozarja v zvezi s tem na povezavo med gospodarskim razvojem in onesnaževanjem zraka, kar bi bilo treba upoštevati pri pripravi prihodnjih politik. Zaradi sedanje gospodarske krize se zmanjšuje gospodarska dejavnost (mobilnost, industrija in pomorski promet), s tem pa tudi emisije. Hkrati je na voljo tudi bistveno manj finančnih sredstev za inovacije tako pri posameznikih (obnova ogrevalnih sistemov ali voznega parka) kot v industriji. Ko si bo gospodarstvo opomoglo, se lahko zgodi, da se bo ta trend ponovno obrnil.

79.

opozarja, da se izbira krajev za merilne postaje v državah članicah razlikuje. Ker imajo ti kraji različne geografke značilnosti, ki lahko vplivajo na vrednosti o kakovosti zraka, Odbor priporoča, da ostane spremljanje (merjenje) obvezno, vendar pa se izboljša z bolj specifičnimi predpisi o postavitvi merilnih postaj, da se tako zagotovi primerljivost izmerjenih vrednosti;

80.

v zvezi s tem predlaga ustanovitev platforme za sprotno izmenjavo in obveščanje o stopnji onesnaženja zraka ter poenotenje opozorilnih in alarmnih pragov, da se zagotovi boljše usklajevanje ukrepov, ki jih sprejmejo države članice ob resnem povečanju onesnaženja zraka.

27.7.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 225/20

—

podpira ukrepe Evropske komisije, ki naj bi omejili upadanje mnogih staležev ter zagotovili, da se bodo morski biološki viri do leta 2015 po možnosti lahko izkoriščali na ravni največjega trajnostnega donosa;

—

meni, da je treba, kjer je to mogoče, morebitno prepoved zavržkov uvajati postopoma, v glavnem za vrste za industrijsko uporabo, vendar pa dovoliti odmetavanje morskih organizmov, ki lahko preživijo, ko se zopet nahajajo v morju;

—

opozarja na morebitna tveganja in negativne posledice obvezne uvedbe sistema prenosljivih ribolovnih koncesij ter priporoča, da so taki sistemi prostovoljni in v pristojnosti vsake države članice;

—

se strinja, da gospodarski in strateški pomen ribogojstva opravičuje ukrepe za njegovo spodbujanje s posebno uredbo;

—

poziva k večji regionalizaciji skupne ribiške politike; v celoti podpira uvedbo postopka, ki upošteva posebnosti in potrebe regij, vključno s sodelovanjem z regionalnimi svetovalnimi sveti za sprejemanje ohranitvenih in tehničnih ukrepov za izvajanje skupne ribiške politike, ki bi omogočili večjo prilagoditev politike dejanskemu stanju in posebnostim posameznih ribištev, vključno s čezmejnimi problemi;

—

pozdravlja, da bo Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo (EMFF) vključen v nov skupni strateški okvir ter usklajen z drugimi skladi za regionalni razvoj in razvoj podeželja. Hkrati pa poziva k jamstvom za financiranje ribištva in ribogojstva ter k udeležbi regij pri njihovem strateškem izvajanju.

Poročevalec

Mieczysław STRUK (PL/EPP), maršal Pomorjanskega vojvodstva

Referenčni dokumenti

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o skupni ureditvi trgov za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva

COM(2011) 416 final

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o reformi skupne ribiške politike

COM(2011) 417 final

Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o obveznostih poročanja na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 2371/2002 z dne 20. decembra 2002 o ohranjevanju in trajnostnem izkoriščanju ribolovnih virov v okviru skupne ribiške politike

COM(2011) 418 final

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o zunanji razsežnosti skupne ribiške politike

COM(2011) 424 final

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o skupni ribiški politiki

COM(2011) 425 final

1.

meni, da mora skupna ribiška politika dolgoročno zagotavljati trajnostne okoljske, gospodarske in socialne pogoje. Poleg tega mora prispevati k višjemu življenjskemu standardu v ribiškem sektorju in stabilnemu trgu ter zagotavljati razpoložljivost virov in preskrbo za potrošnike po primernih cenah;

2.

podpira ukrepe, ki jih je Evropska komisija uvedla na podlagi izjave s svetovnega vrha o trajnostnem razvoju leta 2002 v Johannesburgu in ki naj bi omejili upadanje mnogih staležev ter zagotovili, da se bodo morski biološki viri do leta 2015 po možnosti lahko izkoriščali na ravni največjega trajnostnega donosa;

3.

opozarja na dejstvo, da so prizadevanja za dosego največjega trajnostnega donosa v zvezi z nekaterimi staleži nujno potrebna, vendar pa bi lahko imelo to nujno ukrepanje negativne socialne in ekonomske posledice. Omejitvene in zavezujoče ukrepe morajo nujno spremljati resnična prizadevanja za prestrukturiranje, na primer na področjih, kot so razvoj podjetništva, usposabljanje in varni pogoji za upokojitev. Ta prizadevanja bi bilo treba financirati na nacionalni in regionalni ravni v okviru zmožnosti in pristojnosti regij ter na ravni EU;

4.

se strinja, da mora trajnostno izkoriščanje bioloških virov temeljiti na previdnostnem in ekosistemskem pristopu, da se omeji vpliv ribolovnih dejavnosti na okolje ter zmanjšajo in postopoma odpravijo naključni ulovi;

5.

poziva k uporabi večletnega pristopa k upravljanju ribištva pri doseganju cilja trajnostnega izkoriščanja bioloških virov, pri čemer je treba najprej pripraviti večletne načrte, ki upoštevajo posebnosti različnih ribištev in vsebujejo mehanizme, ki omogočajo, da se v primeru nepričakovanih dogodkov lahko sprejmejo potrebne odločitve;

6.

meni, da bi večletni načrti morali na podlagi ekosistemskega pristopa po možnosti zajemati več staležev, če se ti staleži izkoriščajo skupaj. Za staleže, za katere ni bil pripravljen večletni načrt, je treba z določitvijo meja ulova in/ali ribolovnega napora zagotoviti ravni izkoriščanja, ki omogočajo največji trajnostni donos;

7.

priznava, da so za upravljanje ribištva na podlagi najboljših razpoložljivih znanstvenih mnenj, ob upoštevanju tradicionalnega ekološkega znanja, ki so ga ribiči pridobili od prejšnjih generacij ribičev, potrebni usklajeni, zanesljivi in točni sklopi podatkov ter opozarja na nujnost sodelovanja z ribiškim sektorjem na področju zbiranja podatkov. Evropsko komisijo in države članice poziva k dodelitvi posebnih sredstev za znanstvene raziskave in pridobivanje strokovnega znanja. Poudarja vlogo Znanstvenega, tehničnega in gospodarskega odbora za ribištvo (STECF) kot znanstvenega organa, ki podpira ukrepe Evropske komisije za trajnostno upravljanje ribištva;

8.

ker je zbiranje podatkov potrebno za ekonomsko in socialno-ekonomsko oceno akterjev, dejavnih v ribiškem sektorju, ribogojstvu ter predelavi ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva, ter oceno zaposlitvenih trendov v teh sektorjih, bi morala EU nacionalnim in regionalnim organom dodeliti ustrezna sredstva za zbiranje tovrstnih podatkov.

9.

pozdravlja stališče Evropske komisije, da veljavni predpisi, ki omejujejo dostop do virov znotraj cone 12 navtičnih milj držav članic, zadovoljivo prispevajo k ohranjanju z omejevanjem ribolovnega napora v najbolj občutljivem delu voda Unije. Odbor regij je zato mnenja, da morajo ti predpisi ostati v veljavi;

10.

poziva k temu, da morajo biti morski biološki viri okoli najbolj oddaljenih regij še naprej posebno zaščiteni, ker ob upoštevanju njihovega strukturnega, socialnega in gospodarskega položaja prispevajo k ohranjanju lokalnega gospodarstva;

11.

opozarja na načelo izvorne države v Konvenciji ZN o pomorskem pravu in države članice poziva, da ga upoštevajo v svojih izključnih ekonomskih conah, da se ohrani preživetje ogroženih prosto živečih ribjih staležev, ki se drstijo v rekah (anadromne vrste);

12.

poleg tega je po njegovem mnenju državam članicam treba omogočiti, da za svojo cono 12 navtičnih milj ter ob upoštevanju okoljskih in socialno-ekonomskih učinkov na ravni geografskega podobmočja (GSA) ali nižjih ravneh sprejmejo ohranitvene ukrepe in ukrepe upravljanja, ki se uporabljajo za vsa ribiška plovila Unije, če so sprejeti ukrepi v primeru njihove uporabe za ribiška plovila Unije iz drugih držav članic nediskriminacijski, če je bilo opravljeno ustrezno predhodno posvetovanje z drugimi zainteresiranimi državami članicami in če so bile te ustrezno obveščene ter če Unija ni sprejela ukrepov, ki se izrecno nanašajo na ohranjanje in upravljanje znotraj te cone 12 navtičnih milj.

13.

se strinja, da je treba sprejeti ukrepe za zmanjšanje in morebitno odpravo sedanjih visokih ravni naključnega ulova in zavržkov, ki pomenijo veliko odpadkov in negativno vplivajo na trajnostno izkoriščanje morskih bioloških virov in morskih ekosistemov ter finančno vzdržnost ribištva. Glede na to je mnenja, da je treba spodbujati večjo selektivnost ribolovnega orodja in boljše tehnike ribolova, da bi čim bolj omejili zavržke. Kjer je to mogoče, je treba morebitno prepoved zavržkov uvajati postopoma, v glavnem za vrste za industrijsko uporabo, vendar pa dovoliti odmetavanje morskih organizmov, ki lahko preživijo, ko se zopet nahajajo v morju;

14.

meni, da iztovarjanje naključnega ulova za upravljavca ne sme pomeniti čiste gospodarske prednosti, predelava v ribjo moko pa ni pravi odziv na okoljske cilje Komisije;

15.

dodaja, da se osnovna uredba ne zdi primeren dokument za vključitev podrobnega seznama vrst, za katere velja obveznost iztovarjanja. Takšno obveznost bi bilo bolje razčleniti v posameznih načrtih upravljanja po vrstah (za eno ali več vrst).

16.

meni, da sedanja pravila državam članicam že omogočajo, da za svoje ladjevje po želji uvedejo sistem individualnih prenosljivih kvot, z znanimi posledicami glede špekulacij in koncentracije. S tega vidika ni treba vsem državam članicam naložiti vzpostavitev sistema ribolovnih pravic, ki jih je mogoče odstopiti ali zakupiti;

17.

poleg tega meni, da morajo o trajanju kakršnega koli sistema prenosljivih ribolovnih koncesij odločati države članice;

18.

opozarja na morebitna tveganja in negativne posledice obvezne uvedbe sistema prenosljivih ribolovnih koncesij ter priporoča, da so taki sistemi prostovoljni in v pristojnosti vsake države članice;

19.

poziva k temu, da države članice pred uvedbo prostovoljnega sistema prenosljivih ribolovnih koncesij prilagodijo svoje predpise ter tako zagotovijo ustrezno zaščito interesov obalnega ribolova in ga zavarujejo pred negativnimi posledicami uvedbe sistema, kot so pretirana koncentracija ali špekulacije;

20.

glede odpravljanja presežnih zmogljivosti opozarja na pozitivne izkušnje s pomočjo za razrez;

21.

meni, da je obvezen sistem prenosljivih ribolovnih koncesij neprimeren zaradi posebnih značilnosti in socialno-ekonomske ranljivosti ribiškega sektorja v številnih državah članicah in različnih prednostnih nalog njihove socialno-ekonomske politike v zvezi z ribištvom ter da bi bilo treba način dodeljevanja ribolovnih možnosti in vsakršna pravila za njihov prenos še naprej določati na ravni držav članic;

22.

poziva tudi, naj se upošteva poseben položaj najbolj oddaljenih regij in se pri določanju zgornjih mej ribolovne zmogljivosti flot za mali ribolov ohranijo obstoječe referenčne vrednosti.

23.

poziva Evropsko unijo, naj spodbuja cilje skupne ribiške politike na mednarodni ravni. V ta namen si mora prizadevati za izboljšanje učinkovitosti regionalnih in mednarodnih organizacij pri ohranjanju in upravljanju mednarodnih staležev rib, in sicer s spodbujanjem odločanja na podlagi znanstvenih podatkov in večje skladnosti, večjo preglednostjo in sodelovanjem zainteresiranih strani, zlasti ribičev, ter bojem proti nezakonitim, neprijavljenim in nereguliranim ribolovnim dejavnostim;

24.

se strinja, da morajo sporazumi s tretjimi državami o trajnostnem upravljanju ribištva zagotoviti pravice do dostopa v zameno za finančni prispevek Unije in prispevati k vzpostavitvi visokokakovostnega okvira upravljanja v teh državah, da se zagotovijo ukrepi za spremljanje in nadzor za trajnostno izrabo ribolovnih virov. Poleg tega meni, da bi morali sporazumi s tretjimi državami ribiškim flotam iz EU, ki so odvisne od teh sporazumov, omogočati stabilnost, preživetje in donosnost, da bi imele zagotovljeno prihodnost;

25.

poziva, naj se s sporazumi o partnerstvu v ribiškem sektorju s tretjimi državami vzpostavi pravni, ekonomski in okoljski okvir za ribolovne dejavnosti, ki jih izvajajo plovila EU, ali za naložbe, ki jih opravljajo subjekti EU na področju ribištva v skladu z ustreznimi ukrepi, ki so jih sprejele mednarodne organizacije, vključno z regionalnimi ribiškimi organizacijami. Namen sporazumov o partnerstvu v ribiškem sektorju je med drugim zagotoviti, da se ribolovne dejavnosti v tretjih državah izvajajo v trajnostnih in vzajemno zadovoljivih razmerah.

26.

se strinja, da gospodarski in strateški pomen ribogojstva opravičuje ukrepe za njegovo spodbujanje s posebno uredbo, ki obravnava smernice EU za nacionalne strateške načrte, da bi izboljšali konkurenčnost sektorja ribogojstva s podporo okoljsko, ekonomsko in socialno trajnostnega razvoja in inovacij v vsej proizvodni in tržni verigi, spodbujanjem lokalne predelave in razvejanosti ter tako tudi z izboljšanjem kakovosti življenja na obalnih in podeželskih območjih; prav tako je treba oblikovati mehanizme za izmenjavo podatkov in dobrih praks med državami članicami na podlagi odprte metode koordinacije nacionalnih ukrepov v zvezi z varnostjo poslovanja, dostopom do voda in prostora Unije, s posebnim poudarkom na skladnosti ohranjanja okolja in razvoja dejavnosti na območjih, razvrščenih v mrežo Natura 2000, ter upravno poenostavitvijo izdajanja dovoljenj in pooblastil;

27.

potrjuje, da je treba ustanoviti posvetovalni odbor za ribogojstvo, ki bi dejansko zastopal sektor in v katerem bi bilo tudi določeno število predstavnikov proizvodnega sektorja (poklicna združenja, organizacije proizvajalcev ali trgovinske zbornice).

28.

se strinja, da je zaradi nepredvidljivosti ribolovnih dejavnosti ustrezno, da se vzpostavi mehanizem za skladiščenje ribiških proizvodov za prehrano ljudi z namenom spodbujanja večje stabilnosti trga in povečanja donosnosti proizvodov, zlasti z ustvarjanjem dodane vrednosti. Ta mehanizem bi se moral uporabljati tudi za proizvode iz ribogojstva;

29.

potrjuje, da je z uporabo skupnih tržnih standardov treba omogočiti oskrbo trga s trajnostnimi proizvodi, izkoriščanje celotnega potenciala notranjega trga z ribiškimi proizvodi in proizvodi iz ribogojstva ter pospeševanje trgovine na podlagi poštene konkurence, kar bi prispevalo k večji donosnosti proizvodnje;

30.

meni, da je zaradi vse večje raznolikosti ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva bistveno, da se potrošnikom na jasen, berljiv in razumljiv način zagotovijo minimalne obvezne informacije o glavnih značilnostih proizvodov;

31.

poziva, da je treba skupno ureditev trga izvajati v skladu z mednarodnimi obveznostmi Unije, zlasti v zvezi z določbami Svetovne trgovinske organizacije, ne da bi to posegalo v standardizacijo in odobritev higienskih in zdravstvenih ukrepov za proizvode iz tretjih držav in razvoj prakse trženja proizvodov morskega ribolova, ki spodbuja odpravo nezakonitega, neprijavljenega in zakonsko neurejenega ribolova;

32.

poziva, da se, kjer je to mogoče, za ribiške proizvode iz Evropske unije uvede uradno označevanje, da bi tako zagotovili, da izvirajo iz ribolovnih območij z odgovornim upravljanjem.

33.

poziva k večji regionalizaciji skupne ribiške politike, da bi se lahko v skupni ribiški politiki uporabljali znanje in izkušnje vseh zainteresiranih strani, zlasti lokalnih in regionalnih oblasti, in poudarja pomen makroekonomskih strategij;

34.

poudarja vse večjo prepletenost rekreativnega ribolova, poklicnih ribičev in ribiških skupnosti;

35.

v celoti podpira uvedbo postopka, ki upošteva posebnosti in potrebe regij, vključno s sodelovanjem z regionalnimi svetovalnimi sveti za sprejemanje ohranitvenih in tehničnih ukrepov za izvajanje skupne ribiške politike, ki bi omogočili večjo prilagoditev politike dejanskemu stanju in posebnostim posameznih ribištev, vključno s čezmejnimi problemi;

36.

poleg tega meni, da je treba okrepiti regionalne svetovalne svete ali podobna partnerska telesa, da se zagotovi ne le posvetovanje z lokalnimi skupnostmi, temveč tudi njihova dejanska udeležba pri upravljanju lokalnih ribolovnih virov;

37.

poziva, da je treba pri izvajanju skupne ribiške politike upoštevati povezanost z drugimi pomorskimi vprašanji in priznavati, da so vsa vprašanja v zvezi z evropskimi oceani in morji med seboj povezana, vključno s pomorskim prostorskim načrtovanjem, ki krepi celostno pomorsko politiko;

38.

poudarja, da je treba pri izvajanju skupne ribiške politike glede na občutljiv položaj prehodnih voda (somornic) ter rečnih in jezerskih ekoloških koridorjev zaščititi vodne ekosisteme v vsej njihovi kompleksnosti in njihovo vzajemno učinkovanje ter njihove ribje staleže, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti ohranjanju in krepitvi staležev cenjenih ribjih vrst, ki jim grozi izumrtje, zlasti anadromnih in katadromnih vrst.

39.

se zaveda, da brez ustrezne finančne podpore države članice ne morejo zadovoljivo doseči ciljev skupne ribiške politike zaradi težav, s katerimi se srečujejo pri razvoju ribiškega sektorja in njegovem upravljanju, ter omejenih finančnih virov držav članic;

40.

zato poziva k oblikovanju ustrezne večletne finančne podpore EU za izpolnjevanje prednostnih nalog skupne ribiške politike, ki bi prispevala k uresničitvi ciljev in torej izboljšala gospodarsko uspešnost sektorja, zlasti ribiške flote, ustvarila delovna mesta ter uvedla modernizacijo in inovacije, vključno z razvojem varnih in trajnostnih plovil;

41.

poziva, naj se v obdobju 2014–2020 ponovno uvede finančna podpora za obnovo in posodobitev ribiških flot v najbolj oddaljenih regijah;

42.

meni, da mora biti finančna pomoč Unije pogojena s tem, da države članice in gospodarski subjekti izpolnjujejo pravila skupne ribiške politike. Zato je treba v primeru neupoštevanja pravil skupne ribiške politike v državah članicah in ponavljanja hujših kršitev teh pravil s strani gospodarskih subjektov to finančno pomoč prekiniti, začasno ustaviti ali popraviti;

43.

pozdravlja, da bo Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo (EMFF) vključen v nov skupni strateški okvir ter usklajen z drugimi skladi za regionalni razvoj in razvoj podeželja, kar bo omogočilo oblikovanje okvirov za celostni lokalni razvoj ter poenostavilo dostop do sredstev na lokalni in regionalni ravni. Hkrati pa poziva k jamstvom za financiranje ribištva in ribogojstva ter k udeležbi regij pri njihovem strateškem izvajanju;

44.

priznava biološko, produkcijsko in zgodovinsko vrednost ribjega staleža ter jezerskih in rečnih habitatov, zato meni, da mora Evropska unija temu sektorju zagotoviti finančno pomoč, tudi glede na zmanjševanje morskega ribolova, upadanje uvoza in krepitev teritorialne konkurenčnosti.

45.

priznava, da je treba za uresničitev ciljev skupne ribiške politike na Komisijo prenesti pooblastila za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 Pogodbe za dopolnitev ali spremembo nebistvenih elementov temeljnih zakonodajnih aktov; vendar priporoča, da je treba tako obsežno uporabo delegiranih aktov s strani Komisije pozorno in poglobljeno preučiti s pravnega in političnega vidika ter zagotoviti, da se ta pooblastila natančno opredelijo z vidika ciljev, vsebine, področja uporabe in trajanja pooblastila;

46.

poziva Komisijo, naj med pripravljalnim delom za sprejetje delegiranih aktov opravi ustrezna posvetovanja, tudi na ravni strokovnjakov in regionalnih oblasti;

47.

meni, da mora Komisija pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti hkratno, pravočasno in ustrezno posredovanje dokumentov Evropskemu parlamentu in Svetu;

48.

močno podpira in spodbuja uporabo „lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost“, kot je opredeljen v splošni uredbi Komisije o skupnem strateškem okviru, da bo lokalna in regionalna raven lahko pridobivala sredstva ne le iz strukturnih skladov in sklada za razvoj podeželja, temveč tudi iz Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo (EMFF). Te sklade je treba usklajevati v prožnem okviru, ki krepi možnosti za njihovo uporabo. Lokalne oblasti bi morale biti vključene v razvoj strateškega okvira in operativnih programov;

49.

poudarja, da je za uspešno skupno ribiško politiko potreben učinkovit sistem nadzora, inšpekcije in izvrševanja, vključno z bojem proti nezakonitim, neprijavljenim in nereguliranim ribolovnim dejavnostim. V okviru sistema Unije za nadzor, inšpekcijo in izvrševanje je treba spodbujati uporabo sodobnih tehnologij. Državam članicam ali Komisiji mora biti omogočeno izvajanje pilotnih projektov o novih tehnologijah nadzora in sistemih upravljanja podatkov;

50.

meni, da bi bilo treba vsakih pet let pregledati skladnost z uredbo EU.

27.7.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 225/46

—

poziva Evropsko komisijo, naj v navezavi na evropsko leto 2012 da pobudo za evropsko konvencijo županov o demografskih spremembah, na kateri bi se zbrale lokalne in regionalne oblasti, ki želijo spodbujati rešitve s področja inovativnosti, pametnega zdravja in boljšega življenja za aktivno in zdravo staranje. Poleg tega je treba konvenciji županov zagotoviti administrativno in finančno podporo;

—

soglaša s koalicijo zainteresiranih strani za evropsko leto 2012 in njeno vizijo družbe za vse starosti, v kateri so vsakemu posamezniku omogočene aktivna udeležba v družbi ter enake pravice in možnosti v vseh fazah njegovega življenja ne glede na starost, spol, raso ali etnično pripadnost, vero ali prepričanje, socialni ali ekonomski položaj, spolno usmerjenost, fizično ali duševno stanje ali potrebo po negi;

—

poudarja, da je se je treba s starejšimi in njihovimi oskrbovalci posvetovati in jih aktivno vključiti v ugotavljanje njihovih potreb, razvoj rešitev in ocenjevanje njihove učinkovitosti. Takšen participativni pristop podpira socialno vključevanje in zagotavlja, da so storitve čim bolj prilagojene dejanskim potrebam prejemnikov;

—

poziva Evropsko komisijo, naj lokalne in regionalne oblasti bolj dejavno vključi v postopek EU za ocenjevanje socialnega učinka raznih pobud, katerih namen je podpirati aktivno in zdravo staranje, ter tako zagotovi pravilno oceno učinka na starejše ženske in moške v lokalnih skupnostih.

Glavni poročevalec

Arnoldas ABRAMAVIČIUS (LT/EPP), župan okrožja Zarasai in član občinskega sveta

Referenčni dokument

/

1.

pozdravlja pobudo danskega predsedstva, da se podnacionalne oblasti vključijo v dialog na ravni EU o spopadanju z demografskimi izzivi in povečanju možnosti starajočega se prebivalstva. Kot je navedeno v mnenju OR Obvladovanje vpliva staranja prebivalstva v EU  (1) in v poročilu Evropskega parlamenta o evropskem letu 2012 (2), imajo lokalne in regionalne oblasti v mnogih državah članicah ključne pristojnosti na treh področjih, na katerih temelji evropsko leto aktivnega staranja in solidarnosti med generacijami: zaposlovanje, udeležba v družbi in samostojno življenje;

2.

poudarja, da spada spopadanje z izzivi staranja prebivalstva k ciljem strategije Evropa 2020. Ker so lokalne in regionalne oblasti najbližje potrebam državljanov in odgovorne za zagotavljanje večine storitev, ki starejšim omogočajo dostojno staranje, je njihova neposredna vključenost v razprave EU o staranju bistvenega pomena za uresničitev ciljev strategije Evropa 2020 in bi pripomogla k večji socialni, ekonomski in teritorialni koheziji;

3.

pozdravlja evropsko partnerstvo za inovacije na področju aktivnega in zdravega staranja, ki naj bi spodbudilo številne zainteresirane strani na vseh ravneh, da bodo prispevale k povečanju pričakovanega števila let zdravega življenja za dve leti (kazalnik zdravih let življenja – Healthy Life Year Indicator), ter opozarja, da imajo lokalne in regionalne oblasti ključne pristojnosti v okviru treh stebrov evropskega partnerstva za inovacije na področju aktivnega in zdravega staranja, ki so: preprečevanje, presejanje in zgodnje odkrivanje; nega in zdravljenje ter aktivno staranje in samostojno življenje;

4.

soglaša s koalicijo zainteresiranih strani za evropsko leto 2012 in njeno vizijo družbe za vse starosti, v kateri so vsakemu posamezniku omogočene aktivna udeležba v družbi ter enake pravice in možnosti v vseh fazah njegovega življenja ne glede na starost, spol, raso ali etnično pripadnost, vero ali prepričanje, socialni ali ekonomski položaj, spolno usmerjenost, fizično ali duševno stanje ali potrebo po negi;

5.

priporoča pozitiven pristop k staranju in se strinja, da lahko inovacije prispevajo k zagotavljanju boljših storitev za starajoče se prebivalstvo. Vendar pa je treba poudariti, da si je za inovacije treba prizadevati ne zaradi samih sprememb, temveč tudi zato, ker so dragoceno gonilo za izboljšanje kakovosti in stroškovne učinkovitosti odgovora na naraščajoče in spreminjajoče se potrebe v času finančnih omejitev;

6.

meni, da je treba zaradi gospodarske in finančne krize nujnejše kot kadar koli prej preučiti način delovanja naše družbe in po najboljših močeh omogočati vsem, mladim in starejšim, da se aktivno vključujejo v trg dela in svoje skupnosti ter da čim dlje živijo samostojno. Najboljši pristop k demografskemu staranju je spodbujanje „starosti prijaznih skupnosti“, kjer so javni prostor, prevoz, stavbe in lokalne storitve prilagojeni potrebam vseh generacij ter v katerih se spodbujata solidarnost in sodelovanje med generacijami. Takšne skupnosti so ponavadi tudi okolju prijaznejše, socialna kohezija v njih je večja in vključenost drugih ranljivih skupin v družbo boljša;

7.

poudarja, da se je treba s starejšimi in njihovimi oskrbovalci posvetovati in jih aktivno vključiti v ugotavljanje njihovih potreb, razvoj rešitev in ocenjevanje njihove učinkovitosti. Takšen participativni pristop podpira socialno vključevanje in zagotavlja, da so storitve čim bolj prilagojene dejanskim potrebam prejemnikov;

8.

ugotavlja, da se je v zadnjem desetletju v različnih delih Evrope pojavil koncept „gospodarstva sivolasih“ (silver economy), katerega cilj je razviti široko paleto proizvodov in storitev za vse večje število starejših oseb, ki potrebujejo zdravstveno oskrbo in nego ter ki se soočajo z zmanjšano mobilnostjo in omejitvami v vsakdanjem življenju. Gospodarstvo sivolasih se je razširilo na druge tržne segmente, kot so nega in sprostitev telesa, telovadba, prostočasne dejavnosti, potovanja, kultura, komunikacije, zabava in dostop do novih tehnologij. Mnoga MSP in podjetniški grozdi v več državah članicah se prav tako specializirajo na področju inovativnih tehnologij za starejše, kot je avtomatizacija doma, ki nudijo odlične priložnosti za rast. Vendar je treba tudi poudariti, da kljub priznavanju potrebe po specializiranih proizvodih in storitvah za osebe s posebnimi potrebami večina starejših raje uporablja običajno blago in storitve. Zato je treba spodbujati tako širši pristop na podlagi koncepta „načrtovanje za vse“ (Design for All), ki upošteva potrebe in pričakovanja starejših in invalidov, kot tudi razvoj specializiranih nišnih proizvodov za zelo posebne potrebe;

9.

opozarja, da se vse več lokalnih in regionalnih oblasti odloča za socialne inovacije in rešitve na podlagi IKT, da bi izboljšale kakovost in stroškovno učinkovitost svojih zdravstvenih storitev in storitev dolgotrajne oskrbe tako v mestih kot na podeželju, kjer lahko take rešitve pomagajo zagotavljati starejšim osebam bistvene storitve po ceni, ki je za javne organe in zasebna gospodinjstva sprejemljivejša. Vendar pa so za take pobude potrebne naložbe in ukrepi, ki jih morajo izvajati druge ravni oblasti, da bo mogoče preiti s pilotnih projektov na modele velikega obsega, ki se lahko uporabljajo na nacionalni ravni ali kjer koli v EU. Na tem področju lokalne in regionalne oblasti potrebujejo čim večjo podporo tako svojih nacionalnih vlad kot na ravni EU;

10.

poudarja, da kljub mnogim primerom inovativnih lokalnih ukrepov, ki podpirajo aktivno in zdravo staranje, in kljub dejstvu, da so socialni inkubatorji pogosto lokalne pobude, usmerjene v potrebe, ki jih poskušajo zadovoljiti, projektni pristop ni vedno dovolj za dosego kritične mase in dolgoročne trajnosti. Potrebna je globalna strateška vizija, ki zajema vse možne tematike in tako ustvarja vključujoče in podporno okolje. Dober primer je socialna inovacija v občini Fredericia na Danskem, ki naj bi s preprečevanjem, rehabilitacijo, tehnologijo in socialnim mreženjem ohranila ali omogočila samopomoč starejših, ki potrebujejo pomoč pri svojih vsakdanjih dejavnostih. Pristop temelji na spremembi načina dojemanja starejših državljanov, ki niso več „nebogljeni“ bolniki, temveč „državljani s sredstvi“. Pobudo je kot pilotni projekt podprlo dansko finančno ministrstvo, postala pa bo model za druge danske občine;

11.

opozarja, da zajemajo izzivi staranja prebivalstva številna vprašanja enakosti spolov, zato je treba posebno pozornost nameniti učinku trenutnih reform socialnega varstva in zmanjšanja sredstev za socialne storitve (zlasti za otroško varstvo in oskrbo starejših) na zaposljivost žensk ter razlike v plačah in pokojninah med ženskami in moškimi. Breme oskrbe vzdrževanih družinskih članov bo namreč v večji meri padlo na neformalne oskrbovalce – večina so to ženske –, ki bodo izpostavljeni večjemu tveganju revščine in socialne izključenosti v prihodnosti, če se to vprašanje neenakosti ne bo rešilo. Težave, povezane s prevelikim pritiskom in delovno preobremenitvijo na področju zdravstva in nege, v katerem prevladujejo ženske, lahko v prihodnosti povzročijo tudi nove probleme za starejše ženske.

12.

meni, da je potrebno boljše usklajevanje med različnimi ravnmi, ki sodelujejo pri razvoju rešitev za aktivno in zdravo staranje, ter obsežnejše upravljanje na več ravneh na tem področju. Lokalne in regionalne oblasti ne smejo veljati le kot izvajalci, temveč morajo biti vključene v celotni proces odločanja in ocenjevanja;

13.

ocenjuje, da bi EU ustvarila resnično dodano vrednost z oblikovanjem okvira, ki bi javnim organom in akterjem na vseh ravneh omogočil, da izkoristijo izkušnje drugih, gradijo na uspešnih pobudah in se učijo iz neuspeha, kar bi jim pomagalo preprečevati ponavljanje napak in vlagati njihova omejena sredstva v inovativne rešitve, ki so se izkazale za uspešne;

14.

priporoča, da se ga povabi k sodelovanju v usmerjevalni skupini evropskega partnerstva za inovacije na področju aktivnega in zdravega staranja ter tako zagotovi ustrezno zastopanost lokalnih in regionalnih oblasti v procesu odločanja partnerstva, Odboru pa omogoči, da deluje kot posrednik pri spodbujanju številnih lokalnih in regionalnih oblasti, ki imajo pristojnosti na vseh šestih ključnih področjih ukrepanja partnerstva, k sodelovanju pri njegovem izvajanju;

15.

podpira predlog v okviru evropskega partnerstva za inovacije na področju aktivnega in zdravega staranja, da se oblikuje evropska mreža za starosti prijazno okolje, ter pozdravlja prizadevanja mreže AGE Platform Europe in Svetovne zdravstvene organizacije za uvedbo take mreže. Odbor priporoča, da EU v tesnem sodelovanju s Svetovno zdravstveno organizacijo da na voljo sredstva za ustrezen razvoj take mreže EU;

16.

priporoča, naj Komisija poseben poudarek nameni raziskavam v zvezi z zelo starimi ljudmi. Ta skupina je deloma še nova, zato potrebujejo različni akterji več znanja na tem področju. Potrebna so raziskovalna prizadevanja za oceno uspešnosti in stroškovne učinkovitosti ukrepov za spodbujanje zdravja in preprečevanje bolezni v celotnem življenjskem krogu, zlasti pa v zadnjem življenjskem obdobju. Temeljiteje je treba raziskati tudi možnosti, kako starejše, ki so težje dosegljivi, spodbuditi k spremembi svojih življenjskih navad in načina življenja. Podatke o zelo starih ljudeh je treba vključiti v statistike in raziskave, z rezultati raziskav pa je treba seznanjati vse, ki v praksi delajo s starejšimi;

17.

poziva Evropsko komisijo, naj v navezavi na evropsko leto 2012 da pobudo za evropsko konvencijo županov o demografskih spremembah, na kateri bi se zbrale lokalne in regionalne oblasti, ki želijo spodbujati rešitve s področja inovativnosti, pametnega zdravja in boljšega življenja za aktivno in zdravo staranje. Poleg tega je treba konvenciji županov zagotoviti administrativno in finančno podporo;

18.

opozarja, da so za področje aktivnega staranja sicer v prvi vrsti pristojne države članice ter njihove lokalne in regionalne oblasti, kljub temu pa lahko Evropska unija sprejema zakonodajo o zadevah, ki se nanašajo na delovanje notranjega trga, s ciljem odstraniti ovire za prosto gibanje oseb, spodbujati svobodo opravljanja storitev in zagotavljati primerno zaščito potrošnikov. Z ratifikacijo Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov je EU dobila nove pravne zaveze in mora zagotavljati, da lahko invalidi in starejše osebe s posebnimi potrebami uveljavljajo svojo pravico do prostega gibanja in tako kot vsi drugi državljani v celoti sodelujejo v gospodarskem in družbenem življenju svojih skupnosti. Za to je potrebno ukrepanje EU, da se zagotovi usklajen odziv na evropski, nacionalni in lokalni/regionalni ravni. Poleg tega lahko EU poenostavi nadnacionalno izmenjavo izkušenj in spodbuja mehke ukrepe, kot so kodeksi dobre prakse, ter tako pripomore k čim boljšemu izvajanju temeljnih pravic, ki jih določajo pogodbe EU;

19.

ugotavlja, da Evropska komisija načrtuje predlog akta o dostopnosti, ter poudarja, da je potreben pravni okvir EU za uveljavitev dostopnosti v vsej EU za vse osnovno blago in storitve in za oblikovanje enakih konkurenčnih pogojev za vse ponudnike, vključno z MSP. Ta predlog pa mora biti sorazmeren in MSP ne sme še dodatno administrativno obremeniti. Sprejetje standardov, ki veljajo v vsej EU, bi bilo prav tako koristno ter bi podprlo industrijo in ustvarilo učinkovit enotni trg blaga in storitev na podlagi koncepta „načrtovanje za vse“. Vzpostaviti je treba nadzorni sistem, da se zagotovi uveljavljanje zakonodaje, spremljati pa ga morajo akcijski načrti za nacionalne, regionalne in lokalne oblasti ter podpora lokalnim akterjem in MSP;

20.

opozarja, da je ustrezen pravni okvir za javna naročila na evropski, nacionalni in lokalni ravni bistvenega pomena za spodbujanje dostopnosti za vse z javnimi naložbami. Dostopnost bi morala postati tudi ključni pogoj za prejem sredstev EU (strukturnih sredstev ter sredstev za projekte in raziskave), potrebna pa je tudi podpora, ki bi manj razvitim regijam pomagala izpolnjevati predpise in standarde EU. Razmisliti je treba o finančnih spodbudah za boljšo dostopnost, zlasti za javne oblasti, da bodo lahko posodobile obstoječe stavbe in stanovanja ter podpirale naložbe v inovativne rešitve;

21.

poudarja, da mora glavne zakonodajne ukrepe spremljati ustrezno osveščanje, ki bo zbujalo zavest o njihovi nujnosti. Ciljne skupine tega osveščanja bi morale biti lokalne in regionalne oblasti, proizvajalci, dobavitelji in izvajalci storitev ter državljani na splošno. Za izboljšanje in spodbujanje dostopnosti pa so pomembni tudi ukrepi na področju izobraževanja in usposabljanja: ustrezno usposabljanje inženirjev, arhitektov, oblikovalcev spletnih strani, gradbenikov, urbanistov itd., da bodo upoštevali vprašanja dostopnosti in uporabljali „univerzalno oblikovanje“, je pri tem bistveni pogoj;

22.

opozarja, da sta vseživljenjsko učenje in prostovoljstvo glavni gonili aktivnega in zdravega staranja. Izobraževanje odraslih in prostovoljstvo starejših je treba podpirati na evropski, nacionalni in lokalni ravni ter tako prispevati k daljšemu delovnemu življenju, spodbujanju aktivnih upokojencev in podpiranju samostojnega življenja;

23.

zato priporoča, da se cilji evropskega leta 2012, ki je posvečeno aktivnemu staranju in solidarnosti med generacijami, in cilji evropskega partnerstva za inovacije na področju aktivnega in zdravega staranja vključijo v vse ustrezne prihodnje finančne instrumente EU, vključno s strukturnimi skladi, ter da se poenostavijo postopki, ki jih morajo uporabljati lokalni in regionalni akterji; pozdravlja evropski dan medgeneracijske solidarnosti, ki ima ravno v evropskem letu 2012 še poseben pomen, spodbuja medgeneracijske projekte med šolskimi otroki in starejšimi državljani in s tem pomembno prispeva k medgeneracijskemu dialogu;

24.

pozdravlja uvedbo skupnosti znanja in inovacij za zdravo življenje in aktivno staranje v letu 2014 ter poziva evropski inštitut za inovacije in tehnologijo, naj v čim večji meri vključi lokalne in regionalne oblasti ter lokalne/regionalne akterje v uresničevanje te skupnosti;

25.

poziva Evropsko komisijo, naj lokalne in regionalne oblasti bolj dejavno vključi v postopek EU za ocenjevanje socialnega učinka raznih pobud, katerih namen je podpirati aktivno in zdravo staranje, ter tako zagotovi pravilno oceno učinka na starejše ženske in moške v lokalnih skupnostih;

26.

opozarja, da je aktivno in zdravo staranje eden glavnih ciljev strategije Evropa 2020, ki ga podpirajo razne vodilne pobude (Nova znanja in spretnosti za nova delovna mesta, Evropska platforma za boj proti revščini, Evropska digitalna agenda) in številni finančni instrumenti EU, ki so na voljo lokalnim in regionalnim oblastem, kot je prikazano v brošuri, ki so jo septembra 2011 kot prispevek k evropskemu letu 2012 skupaj objavili Odbor regij, Evropska komisija in mreža AGE Platform Europe pod naslovom How to promote active ageing in Europe - EU support to local and regional actors (Kako spodbujati aktivno staranje v Evropi – podpora EU lokalnim in regionalnim akterjem); (3)

27.

je zato prišel do zaključka, da se pri predlaganih pobudah ne pojavljajo težave glede skladnosti z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti, kot ju določajo pogodbe EU.

28.

opozarja, da se bo po pričakovanjih do leta 2060 število mladih v EU-27 zmanjšalo za 9 %, (4) število delovno aktivnega prebivalstva (15–64 let) pa za 15 %. Poleg tega naj bi se število starejših povišalo za neverjetnih 79 %. Te demografske spremembe so rezultat različnih pojavov, kot so nižja rodnost, daljša pričakovana življenjska doba, skupne neto migracije in staranje „baby boom generacije“, ki se je rodila po drugi svetovni vojni. Jasno je, da bodo ti demografski trendi imeli velik vpliv na gospodarstvo, družbo in proračun na nacionalni in regionalni/lokalni ravni. V študiji OR z naslovom Aktivno staranje: lokalne in regionalne rešitve (5) so posledice dobro pojasnjene: ponudba delovne sile in zaposlovanje se bosta zmanjšala, kar bo izziv za gospodarsko rast, povpraševanje starajočega se prebivalstva po storitvah pa se bo povečalo. Pričakuje se, da se bodo povečali tudi javni izdatki za zagotavljanje kakovostnih storitev starajočemu se prebivalstvu, financirati pa bo treba tudi zdravstveno varstvo in pokojnine za vse večje število starejših oseb. Vendar pa so se proračunska sredstva večine lokalnih in regionalnih oblasti drastično zmanjšala, kar jim že sedaj zelo otežuje zagotavljati dinamične in sodobne socialne storitve ustrezne kakovosti;

29.

poudarja, da med državami in regijami obstajajo ogromne razlike v pričakovani življenjski dobi moških in žensk, kazalnikih zdravih let življenja, srednji starosti in koeficientih starostne odvisnosti. Staranje prebivalstva se napoveduje v skoraj vseh 281 regijah EU-27, pri čemer se srednja starost do leta 2030 po pričakovanjih ne bo povišala samo v sedmih regijah: Dunaj v Avstriji, Hamburg in Trier v Nemčiji, Osrednja Grčija in Peloponez v Grčiji ter West Midlands in severno-vzhodna Škotska v Veliki Britaniji (6). V letu 2008 je bil koeficient starostne odvisnosti v nekaterih regijah skoraj trikrat večji kot v drugih regijah (9,1 % do 26,8 %). V letu 2030 se bodo te razlike povečale na skoraj štirikratno odstopanje (10,4 % do 37,3 %) (7). To pomeni, da demografsko staranje ni v vseh regijah enako in da tudi v okviru trenutne gospodarske krize bolj prizadene nekatere lokalne in regionalne skupnosti kot druge;

30.

poudarja tudi, da so med državami in regijami velike razlike v javnem dolgu in da so nekatere morale zelo zmanjšati svoje proračune, kar jih lahko ovira pri pridobivanju sredstev EU iz strokovnih skladov ali skupnih programov, povezanih s staranjem;

31.

v skladu s svojim mnenjem z naslovom Za ustrezne, vzdržne in varne evropske pokojninske sisteme (8) opozarja, da bodo lokalne in regionalne oblasti ostale največji delodajalec v javnem sektorju, zato bodo javne pokojnine še naprej temeljnega pomena pri zagotavljanju pokojninskih sistemov. Vendar pa bodo te pokojnine pod vse večjim vplivom proračunskih ukrepov in reform. Zato je treba upoštevati sposobnost lokalnih in regionalnih oblasti, da izravnajo te posledice ter da vsem starejšim ženskam in moškim zagotavljajo ustrezen prihodek, kar zajema tudi stvarne storitve pomoči in oskrbe. Odbor regij je predlagal, naj se makroekonomskemu nadzoru doda socialna razsežnost za reševanje teh posledic;

32.

je v svojem mnenju z naslovom Za prijetno staranje v informacijski družbi (9) poudaril, da lahko rešitve s področja IKT izboljšajo učinkovitost socialnih in zdravstvenih storitev, če so ustrezno prilagojene potrebam starejših. Poleg tega opozarja, da je treba lokalne in regionalne oblasti vključiti v nacionalne in evropske raziskave na področju rešitev IKT za staranje, saj so pogosto glavni uporabniki rezultatov raziskav;

33.

vendar pa poudarja, da lokalne in regionalne oblasti ne morejo same podpirati aktivnega in zdravega staranja. Za uspešno spodbujanje potrebujejo podporo pravnega, finančnega in strukturnega okvira, ki zahteva ukrepe na nacionalni in evropski ravni. Tako so za razvoj pobud IKT v podporo inovativnosti, pametnemu zdravju in boljšemu življenju v vseh regijah EU potrebne strukturne naložbe na evropski in nacionalni ravni za razširitev širokopasovnega dostopa ter zakonodaja EU za uskladitev meril za dostopnost in standardov za interoperabilnost;

34.

opozarja, da vse večje število predpogojev ter računovodskih, finančnih in revizijskih postopkov, potrebnih za dostop do podpore iz strukturnih skladov, povečuje število projektov, ki se osredotočajo na merljive rezultate, in sicer v škodo bolj inovativnih in tveganih projektov, pri katerih dejansko traja dlje, da dosežejo pozitiven pa tudi težje merljiv rezultat. V praksi se socialne inovacije trenutno soočajo z ovirami, ki so pogosto povezane z neskladnimi revizijskimi ali zakonodajnimi kulturami. To se ne nanaša le na uporabo strukturnih skladov, temveč povzroča težave v mnogih drugih finančnih instrumentih EU in držav članic;

35.

meni, da je treba spremeniti način izvajanja strukturnih skladov in vključiti pogoje, ki temeljijo na dokazih, da ne bi izničili prizadevanj za večjo dodano vrednost in učinkovitost skladov EU na tem področju. Danska in Švedska že uporabljata takšne postopke, ki temeljijo na dokazih, za spremljanje uspešnosti na podlagi sklopa dogovorjenih kazalnikov in posredovanje informacij v sistem spremljanja, kar izboljšuje kakovost in stroškovno učinkovitost storitev, ki jih zagotavljata in financirata. Vlada Velike Britanije je pred kratkim uvedla obveznice z družbenim učinkom (Social Impact Bonds), ki naj bi privabile nove naložbe v pogodbe, ki temeljijo na rezultatih ter koristijo posameznikom in skupnostim. Z obveznicami z družbenim učinkom se zasebne naložbe uporabljajo za financiranje dejavnosti, ki jih izvajajo ponudniki storitev, ki so se izkazali za zanesljive. Finančne donose za vlagatelje plača javni sektor glede na dosežen socialni uspeh. Če izboljšanja ni, se vlagateljem naložbe ne povrnejo. (10)

36.

ugotavlja, da imajo države z visokimi standardi za dostopnost grajenega okolja, prevoza in IKT najvišjo stopnjo zaposlenosti tako starejših žensk kot moških in so najbolj uspešne z vidika kazalnikov zdravih let življenja. Prav tako je v teh državah stopnja zaposlenosti žensk in invalidov najvišja, dosegajo pa tudi najboljše rezultate pri kazalnikih enakosti med spoli (razlike v plačah in pokojninah med ženskami in moškimi itd.). To kaže, da aktivno spodbujanje „starosti prijaznega“ lokalnega okolja ne ovira gospodarstva, temveč, nasprotno, koristi družbi in gospodarstvu na splošno. Takšno okolje poenostavlja življenje vsem in spodbuja udeležbo žensk, starejših delavcev in invalidov na trgu dela ter dejavno in učinkovito sodelovanje upokojencev v njihovih skupnostih. Podpira tudi neformalne oskrbovalce ter jim omogoča lažje usklajevanje delovnih obveznosti z oskrbo;

37.

pozdravlja dejstvo, da je že na stotine lokalnih in regionalnih oblasti v vsej EU vključenih v program „Starosti prijazna mesta“ Svetovne zdravstvene organizacije in da so nekatere države članice oblikovale nacionalne program v podporo lokalnim in regionalnim oblastem, ki se želijo pridružiti tej mreži WHO;

38.

zaradi vse večjega števila starejših, ki trpijo za Alzheimerjevo boleznijo ali drugimi oblikami demence, pozdravlja pobudo nekaterih lokalnih in regionalnih oblasti, da se ustvari okolje, prijazno Alzheimerjevim bolnikom, in tako spodbudi večja vključenost starejših z demenco in njihovih neformalnih oskrbovalcev v skupnost;

39.

poudarja, da se je ustvarjanje okolja, ki je dostopno vsem in podpira samostojno življenje starejših invalidov ali starejših z omejitvami gibanja, izkazalo za stroškovno učinkovito. Izkušnja na Švedskem je pokazala, da manjše potrebe po pomoči na Švedskem v zadnjih 15 letih ni mogoče pojasniti z izboljšanjem zdravja, saj ni dokazov za take izboljšave med starejšimi osebami v tem obdobju na Švedskem. Najverjetnejša razlaga za manjšo potrebo po oskrbi starejših so najbrž boljši standardi za dostopnost stavb in prevoza ter boljši dostop do podpornih tehnologij, ki starejšim olajšujejo življenje brez tuje pomoči. Naj še omenimo, da ima Švedska izmed vseh držav članic EU največjo stopnjo zaposlenosti starejših delavcev in starejših žensk;

40.

poudarja, da igrajo lokalne in regionalne oblasti pomembno vlogo kot kupci blaga in storitev, zlasti v okviru javnih naročil, in lahko zato delujejo kot politični spodbujevalci pozitivnega pristopa k staranju. Vendar pa opozarja, da je treba rešiti vprašanje razdrobljenosti obstoječih in nastajajočih trgov za inovativne rešitve, ki podpirajo aktivno in zdravo staranje, in ustvariti resničen enotni trg za „gospodarstvo sivolasih“ ter omogočiti ekonomijo obsega za javne ponudnike in potrošnike. S prihodnjim aktom o dostopnosti naj bi se lotili ovir za vzpostavitev trga EU, na katerem je lažje oblikovati lokalne/regionalne inovativne rešitve in jih v večji meri uporabljati v drugih regijah EU. MSP so pogosto na čelu inovacij in bližje lokalnim trgom. Neredko zagotavljajo personalizirane storitve in jih prilagajajo potrebam svojih strank. MSP bi koristili jasni predpisi in standardi, ki jim zagotavljajo dostop do trga v vsej EU in poenostavljajo interoperabilnost z drugim blagom in storitvami za dosego čim boljšega rezultata.

41.

je prišel do zaključka, da bi zagotavljanje razvoja dostopnega in podpornega lokalnega okolja na podlagi koncepta „načrtovanje za vse“ starejšim delavcem in ženskam omogočilo daljšo delovno dobo in zmanjšalo potrebo naraščajočega števila starejših po oskrbi in pomoči. Prepričan je, da bodo ukrepi EU v podporo aktivnemu in zdravemu staranju in medgeneracijski solidarnosti spodbudili inovativnost in možnosti za rast v vsej EU ter prinesli gospodarske koristi tako za javne kot zasebne akterje na lokalni, nacionalni in evropski ravni;

42.

soglaša s pristopom danskega predsedstva k staranju in poudarja, da mora EU nujno oblikovati skupni okvir, da se bo mogoče s socialnimi inovacijami odzivati na staranje naše družbe in v prihodnosti v celoti izkoriščati njihov potencial. Skupni okvir EU za spodbujanje socialnih inovacij bi socialnim inovatorjem v vsej Evropi dejansko olajšal delovanje, dostop do financiranja, mrežno povezovanje in razširjanje njihovih dejavnosti.

27.7.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 225/52

—

poziva, da mora energetska učinkovitost postati osrednji in sestavni del energetskih politik, v hierarhiji energetske politike pa jo je treba ustrezno prednostno obravnavati;

—

podpira boljše povezovanje ukrepov finančne podpore za energetsko učinkovitost in ohranjanje energije v prihodnjih programih financiranja EU;

—

poziva k odločnejšim ukrepom, da bo mogoče vplivati na obnašanje ljudi in vzorce porabe energije, ter meni, da sta za to potrebna kombinacija ukrepov nagrajevanja in kaznovanja, ki so dokaz gospodarnosti, in po potrebi večji poudarek na obveznih zahtevah;

—

priznava, da se sedanja politika osredotoča na mesta, da bi se uresničili obstoječi politični cilji, hkrati pa poudarja, da je treba poleg tega tudi celovito in usklajeno obravnavati izzive in priložnosti podeželskih območij na področju rabe in proizvodnje energije;

—

lokalne in regionalne oblasti poziva k izmenjavi najboljših praks na področju energetske učinkovitosti in ohranjanja energije ter k večji prilagodljivosti na področju energije z načrtovanjem in izvajanjem pilotnih dejavnosti zagotavljanja svojih storitev ob čim manjši porabi energije.

Poročevalec

Brian MEANEY (IE/EA), član grofijskega sveta Clare in regionalne oblasti Mid-West

Referenčni dokument

zaprosilo danskega predsedstva 12. januarja 2012

—

podeželska območja EU uporabljajo več virov energije, ki onesnažujejo okolje, kot mesta, zato bi bilo treba še zlasti podpirati zamenjavo močno onesnažujočih fosilnih goriv s fosilnimi gorivi, ki manj onesnažujejo okolje in ki bi bila prehodna rešitev, nato pa predvsem z obnovljivimi viri energije;

—

kljub temu, da podeželska območja zmanjšujejo zaostanek, njihova raven gospodarskega razvoja še vedno ostaja pod povprečjem EU, zlasti v primerjavi z mesti. Ta razkorak med podeželskimi in mestnimi območji je posebno izrazit v Vzhodni in Srednji Evropi in je vse bolj zaskrbljujoč, saj se je med letoma 2000 in 2007 zaradi hitrega širjenja velikih mest in prestolnic še poglobil.

—

finančni mehanizmi (ELENA itd.) ter skladi, namenjeni energetski učinkovitosti (Evropski sklad za energetsko učinkovitost – EEEF itd.);

—

izkušnje v sedanjem obdobju financiranja kažejo, da iz vrste različnih razlogov ni mogoče v celoti izkoristiti sredstev iz strukturnih skladov, namenjenih za energetsko učinkovitost. Zato je treba v finančnem okviru 2014–2020, v katerem je v ta namen predviden še večji delež sredstev, zagotoviti, da bodo imele lokalne in regionalne oblasti lažji dostop do njih;

(a)

poziva, da mora energetska učinkovitost postati osrednji in sestavni del energetskih politik, v hierarhiji energetske politike pa jo je treba ustrezno prednostno obravnavati;

(b)

podpira boljše povezovanje ukrepov finančne podpore za energetsko učinkovitost in ohranjanje energije v prihodnjih programih financiranja EU;

(c)

poziva k odločnejšim ukrepom, da bo mogoče vplivati na obnašanje ljudi in vzorce porabe energije, ter meni, da sta za to potrebna kombinacija ukrepov nagrajevanja in kaznovanja, ki so dokaz gospodarnosti, in po potrebi večji poudarek na obveznih zahtevah;

(d)

priznava, da se sedanja politika osredotoča na mesta, da bi se uresničili obstoječi politični cilji, hkrati pa poudarja, da je treba poleg tega tudi celovito in usklajeno obravnavati izzive in priložnosti podeželskih območij na področju rabe in proizvodnje energije;

(e)

lokalne in regionalne oblasti poziva k izmenjavi najboljših praks na področju energetske učinkovitosti in ohranjanja energije ter k večji prilagodljivosti na področju energije z načrtovanjem in izvajanjem pilotnih dejavnosti zagotavljanja svojih storitev ob čim manjši porabi energije.

27.7.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 225/58

—

se zavzema za ambiciozen proračun za prihodnjo kohezijsko politiko (2014–2020), da bi uresničili cilje Pogodbe in strategije Evropa 2020; želi tudi, da se pri ocenjevanju razvitosti in razdelitve virov poleg BDP upoštevajo tudi druga merila;

—

podpira strukturo, ki jo predlaga Komisija, tj. opredelitev dveh glavnih ciljev („naložbe za rast in delovna mesta“ in „teritorialno sodelovanje“), ohranitev ESS v okviru kohezijske politike in oblikovanje nove kategorije „regij v prehodu“ kot varnostne mreže za regije, ki niso več upravičene do polne konvergenčne podpore;

—

se zavzema za večjo prožnost pri razdelitvi strukturnih skladov, ki se z neposredno udeležbo lokalnih in regionalnih oblasti bolj realistično prilagaja potrebam različnih ozemelj; ta prožnost bi morala veljati za razdelitev med ESRR in ESS ter tematsko osredotočenje skladov na določene cilje strategije Evropa 2020; v tem smislu poziva k bistvenemu zmanjšanju oziroma večji prožnosti minimalnih pragov, določenih v ustreznih predpisih;

—

podpira strateški pristop skupnega strateškega okvira, ki vključuje vse sklade, namenjene regijam, kar bo omogočilo boljše usklajevanje z EKSRP in ESPR; podpira tudi večje upoštevanje načela teritorialne kohezije z ukrepi za razvoj mest, ukrepi za lokalni razvoj, s celostnimi teritorialnimi naložbami in skupnimi akcijskimi načrti, vendar meni, da bi več pozornosti morali nameniti regijam v procesu industrijske preobrazbe ali z demografskimi ovirami;

—

se zavzema za spodbujanje možnosti programov, ki se financirajo iz več skladov (ESRR, ESS, EKSRP in ESPR), in za to, da Evropska komisija sprejme vse potrebne ukrepe za pripravo in izvajanje teh programov, pri čemer mora upoštevati načelo sorazmernosti;

—

zavrača makroekonomsko pogojenost in rezervo za uspešnost, ki sta po njegovem mnenju v nasprotju z glavnim ciljem kohezijske politike; vendar podpira uvedbo rezerve za prožnost, ki bi jo sestavljala sredstva iz samodejnega prenehanja prevzetih obveznosti, za financiranje poskusnih pobud; podpira tudi načelo vnaprejšnje pogojenosti, ki je bolj dodelano in deluje bolj preventivno kot represivno;

—

vztraja pri dejanski poenostavitvi pravil upravljanja, zlasti glede nadzornih in revizijskih organov, dejavnosti, ki ustvarjajo prihodek, in pavšalnih izdatkov.

Poročevalka

Catiuscia MARINI (IT/PES), predsednica dežele Umbrije

Referenčni dokument

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, ki jih zajema splošni strateški okvir, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1083/2006

COM(2011) 615 final

1.

opozarja, da mora Evropska unija imeti tak proračun, da bo lahko zagotavljala učinkovitost kohezijske politike in izpolnjevala cilje strategije Evropa 2020;

2.

poziva, naj bo za posamezno kategorijo regij ohranjena vsaj enaka stopnja intenzivnosti pomoči EU, kot je predvidena za trenutno programsko obdobje;

3.

poudarja, da trenutna gospodarska, finančna in socialna kriza velikih razsežnosti na evropski ravni povzroča nastanek trajne prenizke zaposlenosti, ki močno in na različne načine vpliva na vsa območja Evropske unije. V tem okviru so strukturni skladi nepogrešljiv vir financiranja za boj proti krizi in podporo razvoju evropskih regij.

4.

poziva Komisijo, naj sprejme primerne pobude za zmanjšanje težav pri črpanju sredstev, s katerimi se srečujejo nekatere države članice, izboljša upravljanje sredstev Unije – zlasti s poenostavljenimi in inovativnimi sistemi upravljanja in nadzora – ter spodbudi pristop, usmerjen v rezultate.

5.

meni, da je zaradi gospodarske in finančne krize treba še toliko bolj uporabljati primerljive podatke o BDP, ki so na voljo pravočasno, in druge kazalnike, da bi se lahko natančneje določila dejanska stopnja razvitosti evropskih regij (1); ohraniti je treba ustrezno koncentracijo sredstev za regije, ki zaostajajo v razvoju;

6.

meni, da je treba – za namene dodeljevanja sredstev – ustrezno upoštevati posebnost držav članic z izrazitimi notranjimi gospodarskimi razlikami; še posebej izraža zaskrbljenost glede meril za dodeljevanje sredstev za skupno kmetijsko politiko (SKP) v povezavi z večletnim finančnim okvirom, ker se socialne, gospodarske in strukturne razlike ne upoštevajo ustrezno.

7.

se strinja z opredelitvijo dveh glavnih ciljev: „naložbe za rast in delovna mesta“ ter „teritorialno sodelovanje“, ki prispevata k poenostavitvi ustroja kohezijske politike;

8.

odobrava vzpostavitev kategorije regij v prehodu; te se financirajo zlasti iz sredstev, ki izvirajo iz regij in držav, ki niso več upravičene do pomoči v okviru cilja konvergence in pomoči kohezijskega sklada, torej se ne bi smela zmanjšati raven podpore drugima dvema kategorijama regij. Odobrava tudi predlagano varnostno mrežo za regije, ki niso več upravičene do polne konvergenčne podpore. Ta nova kategorija bo dejansko omogočila boljšo podporo ne le regijam, ki ne sodijo več v cilj konvergence, marveč tudi regijam, katerih BDP na prebivalca znaša med 75 % in 90 % evropskega povprečja; omogočila bo tudi prilagoditev podpore EU glede na različne stopnje razvitosti in ublažitev mejnih učinkov, ugotovljenih v sedanjem programskem obdobju. Ta ureditev bi morala veljati za vse sklade SSO;

9.

meni, da mora biti tudi ureditev glede smernic o regionalni pomoči za obdobje 2014–2020 na področju državne pomoči skladna s strukturo prihodnje kohezijske politike ter da pri določitvi upravičenih območij ne smejo obstajati nasprotja med kohezijsko politiko in konkurenčnim pravom.

10.

izraža zadovoljstvo, da ESS ostaja v okviru kohezijske politike kot ključni instrument v podporo zaposlovanju, izboljšanju sposobnosti in znanja posameznikov ter socialnemu vključevanju;

11.

vseeno pa zahteva, da je v skladu z načelom subsidiarnosti izbira naložbenih prednostnih nalog in porazdelitev sredstev strukturnih skladov med ESRR in ESS v rokah regionalnih skupnosti in pristojnih lokalnih oblasti.

12.

zahteva, da lokalne in regionalne oblasti v vsaki državi članici skladno z načelom upravljanja na več ravneh in v skladu s porazdelitvijo pristojnosti znotraj posameznih držav v celoti sodelujejo pri pripravi, izvajanju in pogajanjih o različnih strateških dokumentih, tj. o skupnem strateškem okviru in še zlasti o pogodbi o partnerstvu. Tudi teritorialni pakti med lokalnimi, regionalnimi in nacionalnimi oblastmi bi morali biti na voljo kot ena od možnosti za formaliziranje partnerskih sporazumov v povezavi z nacionalnimi vladami;

13.

meni, da je nepravično, da so regionalne in lokalne oblasti na področju partnerstva izenačene z ekonomskimi in socialnimi partnerji, saj lokalne in regionalne oblasti kot zastopnice splošnih interesov skupnosti, ki jih upravljajo, soupravljajo – ob upoštevanju institucionalnega okvira držav članic – in sofinancirajo projekte kohezijske politike.

14.

ponovno potrjuje svojo podporo načelu evropskega sofinanciranja, ki zagotavlja prevzemanje odgovornosti regionalnih in lokalnih akterjev;

15.

meni, da bi moral biti DDV upravičen, kadar ni izterljiv;

16.

meni, da je treba ločiti med zainteresiranimi stranmi civilne družbe in partnerji javnega sektorja. Pristojne lokalne in regionalne oblasti ali njihovi predstavniki bi morali biti sestavni del postopka pogajanj za pripravo pogodb ali sporazumov o partnerstvu na ravni države članice in ne le na regionalni ravni.

17.

poudarja načelo tematske osredotočenosti na ključne cilje strategije Evropa 2020 in cilje iz člena 174 PDEU, opredeljene v tematskem naboru Unije, vendar ga skrbi neprožnost pri izbiri tematskih ciljev, ki bi morali biti določeni na podlagi terenske analize;

18.

zato poziva k pravi prilagodljivosti za vse sklade skupnega strateškega okvira, pri čemer se vsakemu posameznemu organu upravljanja omogoči kar največ svobode pri opredelitvi tematskih ciljev, na katere se osredotočijo sredstva; na splošno poziva tudi k precejšnjemu zmanjšanju oziroma večji prožnosti minimalnih pragov, določenih v ustreznih predpisih.

19.

podpira boljše združevanje sredstev in pozdravlja vključitev EKSRP in ESPR v skupni strateški okvir, ob hkratnem ohranjanju specifičnosti vsakega sklada;

20.

meni, da je primerno, da skupni strateški okvir odobrita Evropski parlament in Evropski svet, pri čemer mora biti ta dokument sprejet ob kar največjem sodelovanju institucij EU, zato podpira vključitev skupnega strateškega okvira kot priloge k splošni uredbi;

21.

meni, da morajo biti mehanizmi, opredeljeni v skupnem strateškem okviru, dovolj prilagodljivi, da omogočijo resnično povezavo z regionalnimi politikami in politikami lokalnega razvoja;

22.

meni, da bi moral skupni strateški okvir zlasti spodbujati teritorialni pristop od spodaj navzgor in povezovanje financiranja. Priporočila skupnega strateškega okvira ne bi smela biti preveč normativna, da se zagotovi dovolj prilagodljivosti pri izbiri sredstev, s katerimi se lahko dosežejo tematski cilji in prednostne naloge na področju naložb, kot so opredeljene v predpisih za Kohezijski in strukturne sklade;

23.

poudarja, da bi moral skupni strateški okvir ustrezno povezati tematske cilje iz člena 9 splošne uredbe s prednostnimi nalogami na področju naložb, navedenih v uredbah o ESRR, ESS, KS, EKSRP in ESPR. Zagotoviti bi moral tudi pravno varnost o združljivosti prednostnih nalog, pri čemer je treba preprečevati vrzeli med njimi in podvajanja, tako da se prednostni projekti, ki se financirajo iz več skladov, pa tudi tisti, ki zajemajo več tem, lahko povezano in neprekinjeno izvajajo.

24.

poziva, da regionalne in pristojne lokalne oblasti – v skladu s posameznimi institucionalnimi sistemi – kot financerke in upravljavke kohezijske politike v polni meri sodelujejo pri pripravi, izvajanju in spremembah pogodb o partnerstvu in pogajanjih o njih (člen 13(2));

25.

zahteva zlasti, da se regionalne oblasti – v skladu s posameznimi institucionalnimi sistemi – v okviru pogodbe neposredno vključijo v opredelitev internih pogojev in kazni, ki iz njih izhajajo (člen 14);

26.

izraža zaskrbljenost zaradi možnih zamud, do katerih bi lahko prišlo zaradi obveznosti, da morajo biti tako pogodbe o partnerstvu kot operativni programi predloženi istočasno, zato meni, da bi se morali programi predložiti v roku šestih mesecev od predložitve pogodbe o partnerstvu.

27.

priporoča, da bi morale biti v upravljanje evropskih skladov tesno vključene regionalne in lokalne skupnosti – v skladu s posameznimi institucionalnimi sistemi –, in močno spodbuja uporabo programov, ki sredstva črpajo iz več skladov;

28.

opozarja, da bi boljša usklajenost skupnih določb za izvajanje različnih skladov prispevala k njihovi povezavi, učinkovitosti in učinku ter zmanjšala upravno breme za končnega upravičenca;

29.

poziva Komisijo, naj oceni delovanje, učinke in dodano vrednost obstoječih makroregionalnih strategij.

30.

odločno zavrača predloge za povezavo kohezijske politike in pakta stabilnosti (makroekonomska pogojenost); meni namreč, da ima makroekonomsko pogojevanje drugačne cilje od kohezijske politike;

31.

zato meni, da se lokalne in regionalne skupnosti ne smejo kaznovati, ker nekatere države članice ne spoštujejo svojih zavez, zlasti glede nacionalnega proračunskega primanjkljaja (člen 21).

32.

se strinja z načelom vnaprejšnje pogojenosti, da se tako zagotovi vključenost potrebnih pogojev za učinkovito izvedbo naložb na podlagi ovrednotenja izkušenj, pri čemer se je treba izogniti temu, da se kohezijski politiki naloži odgovornost, ki ni v njeni domeni, in da se še poveča upravna obremenitev;

33.

vendar izraža zaskrbljenost, da bi lahko pogojenost, za katero nosi odgovornost tretja stran (npr. neizveden prenos direktiv EU), vplivala na pripravo in izvajanje programov in projektov na regionalni in lokalni ravni. Odbor zato meni, da je treba vnaprejšnje pogojevanje omejiti na tiste zadeve, ki so neposredno povezane z izvajanjem kohezijske politike;

34.

poziva Komisijo, da tovrstna vnaprejšnja pogojenost ne sme voditi v odlog plačil ali v finančne popravke, z izjemo tistih pogojev, k izpolnjevanju katerih se je zavezala država članica.

35.

izraža zaskrbljenost glede uvedbe rezerve za uspešnost, saj se boji, da bi tak mehanizem utegnil spodbujati opredeljevanje zelo skromnih in torej lahko dosegljivih ciljev, ki bi upravičevali dodatno financiranje, kar bi lahko dajalo prednost oblikovanju neambicioznih projektov in odvračalo od inovacij; opozarja na mnenje Računskega sodišča št. 7/2011, ki navaja, da je „[P]odobna rezerva za uspešnost […] obstajala v obdobju 2000–2006, vendar je bil njen uspeh omejen zaradi zelo omejenega zneska odhodkov, ki so nastali do vmesnega pregleda, in pomanjkanja ustrezne metodologije za ocenjevanje napredka, ki so ga dosegli programi“;

36.

vendar pa podpira uvedbo rezerve za prožnost, ki bi jo sestavljala sredstva iz samodejnega prenehanja prevzetih obveznosti, za financiranje poskusnih pobud na področju pametne, trajnostne ali vključujoče rasti oziroma ukrepanje v primeru krize.

37.

opozarja, da okvir za preverjanje uspešnosti določa vmesne cilje za vsako prednostno os za leti 2016 in 2018. Po mnenju Odbora bi moral tak mehanizem usmerjati in nadzirati zastavljene cilje v celotnem programskem obdobju, ne da bi to povzročilo finančne popravke na prednostnih oseh ob neizpolnjevanju ciljev, določenih na podlagi končnega poročila o napredku, saj so vzrok za to neizpolnjevanje lahko socialno-ekonomske okoliščine in posledično potrebne spremembe politik nacionalnih in regionalnih oblasti;

38.

meni, da je ta nova določba po nepotrebnem dodana različnim vrstam pogojenosti (makroekonomski, vnaprejšnji in naknadni), ki jih predlaga Komisija, sistemu vnaprejšnjega, vmesnega in naknadnega preverjanja ter opredelitvi konkretnih ciljev in kazalnikov uspešnosti; hkrati podpira tesnejšo povezavo z dejavnostmi ocenjevanja, ki jih obravnavajo členi 48, 49 in 50.

39.

odobrava predlog, ki bi od organov upravljanja zahteval, da upravičencem izplačajo sredstva pred zahtevkom povračila od Komisije, ter zagovarja bolj prilagodljiv in velikodušen sistem predplačil, da bi se izboljšala likvidnost organov upravljanja.

40.

poziva, da lahko v primerih, ko država članica v hudi finančni krizi prejme podporo Unije, Komisija spremeni pogodbo o partnerstvu in operativne programe v okviru konstruktivnega dialoga z državo članico in zadevnimi lokalnimi in regionalnimi skupnostmi; zato upa, da bodo strokovnjaki Komisije pomagali nacionalnim in regionalnim oblastem ter tako prispevali k okrepitvi njihovih zmogljivosti za učinkovito upravljanje evropskih sredstev.

41.

se močno strinja, da se pozornost nameni celostnemu razvoju mest, in še zlasti pozdravlja predloge Komisije o ukrepih za lokalni razvoj in celostnih teritorialnih naložbah, ki bi morali biti glavni instrumenti izvajanja v naslednjem programskem obdobju; obenem prosi za pojasnila o izvajanju teh novih določb;

42.

upa, da bo izvajanju tovrstnih določb namenjena posebna pozornost, s čimer bi zagotovili učinkovito uresničevanje celostnega teritorialnega razvoja, najsi gre za usklajevanja uporabe različnih skladov, zlasti ESRR in EKSRP na primestnih in funkcionalnih območjih, njihovo povezovanje, opredelitev projektnih območij ali pripravo dosledne strategije itd.;

43.

močno pozdravlja to, da spodbude za lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost, zagotavljajo dodatno sofinanciranje v višini 10 %, poziva, naj se ta razširi tudi na integrirane teritorialne naložbe, ter meni, da se morajo o organizaciji in delovanju lokalnih akcijskih skupin dogovoriti organ upravljanja in lokalni partnerji na nacionalni ravni;

44.

poziva, da se pravilo, v skladu s katerim javne oblasti ne morejo imeti več ko 49 % pravic glasovanja, pregleda, kadar že obstajajo institucionalizirana partnerstva za lokalni razvoj;

45.

poudarja, da je treba lokalni razvoj obravnavati kot celostni koncept, v okviru katerega se lahko izvajajo integrirane teritorialne naložbe, ukrepi za razvoj mest in skupni akcijski načrti.

46.

poziva, da se posebna pozornost nameni območjem, na katerih poteka preobrazba industrije, in regijam, ki so hudo in stalno prizadete zaradi neugodnih naravnih ali demografskih razmer, zaradi katerih primerjalno zaostajajo v smislu ekonomske in teritorialne kohezije, a tudi najbolj oddaljenim regijam (člena 174 in 349 PDEU).

47.

izraža zaskrbljenost, ker se za razvite regije ne upošteva financiranje infrastrukture, zlasti širokopasovnih omrežij IKT.

48.

vztraja pri potrebi po resnični poenostavitvi določb glede porabe sredstev v korist organov upravljanja, nadzora in revizije, kar bo upravičencem hkrati omogočilo lažji dostop do financiranja;

49.

izraža zaskrbljenost, da je podpora za upravno zmogljivost pri ESS omejena na države članice z manj razvitimi regijami ali tiste, ki so upravičene do pomoči iz Kohezijskega sklada, kar pa ne velja za ESRR, čeprav pri obeh skladih veljajo podobne zahteve za nacionalne sisteme;

50.

upa, da bo bolj odločna usmerjenost v rezultate privedla do večjega poudarka na uspešnosti, kakovosti in učinkovitosti porabe sredstev namesto osredotočanja na formalno izpolnjevanje pravil in obseg porabe;

51.

meni, da lahko pretirana uporaba delegiranih aktov Komisije (ki so v uredbi omenjeni približno 50-krat) pripelje do zamud pri uporabi sredstev iz skladov; zato predlaga, da se na začetku z izvedbeno uredbo Komisije določijo vsa izvedbena pravila.

52.

izraža pomisleke glede določitve akreditacijskega organa na ministrski ravni, ki je nepotrebna dodatna raven nadzora, izdajal pa naj bi akreditacije organom za upravljanje in potrjevanje na podlagi vnaprejšnjega nadzora, saj meni, da bi se morale akreditacije nanašati bolj na sisteme kot na upravljavce;

53.

opozarja na nevarnost, da bi lahko nepravilna uporaba načela sorazmernosti privedla do neenake obravnave držav članic. Za države, ki prejmejo večji delež sredstev, bi utegnili nadzor in revizije predstavljati večje breme; poleg tega bi lahko raven nadzora, sorazmerna s finančno razsežnostjo programov, odvračala od uporabe programov, ki se financirajo iz več skladov;

54.

meni, da bi morala biti predlagana letna potrditev obračuna neobvezna, da se omogoči, da le tisti organi upravljanja, ki to želijo, na koncu obdobja poenostavijo postopek zaključevanja in skrajšajo čas hrambe računovodskih listin (členi 67, 76, 77, 131);

55.

bi želel preprečiti podvajanje nadzora državnih ali regionalnih revizijskih organov, Komisije ali Računskega sodišča pa tudi upravljavcev samih ter predlaga sistematično organizacijo skupnih revizijskih misij na terenu, da bi se izognili podvajanju in prispevali k skupni analizi (člen 65(2)).

56.

meni, da so potrebna dodatna pojasnila v zvezi z uporabo finančnih instrumentov, in sicer glede njihovega računovodenja v povezavi s porabo sredstev EU, njihovega nadzora in lastništva, vendar podpira uporabo instrumentov finančnega inženiringa, da bi pri skladih povečali učinek vzvoda, pod pogojem, da dopolnjujejo element finančne pomoči kohezijske politike in ga ne slabijo ter da je ta podpora omejena na konvencionalne oblike finančnih instrumentov (kapitalska udeležba, posojila in jamstva) in ne vključuje nepreglednih finančnih instrumentov, kot so izvedeni ali strukturirani finančni instrumenti;

57.

meni, da je določba, po kateri se morajo finančni instrumenti izkoristiti v dveh letih od odobritve skladno s cilji programa in desetih letih po zaključku programa, preveč omejujoča.

58.

odobrava predlog Komisije glede priprave skupnih akcijskih načrtov, ki bi vključevali sklop projektov, za izvajanje katerih je odgovoren upravičenec v okviru enega ali več operativnih programov, v zameno za precejšnjo poenostavitev pravil glede upravljanja in nadzora, vendar obžaluje, da so izključeni infrastrukturni projekti;

59.

meni, da mora biti skupni akcijski načrt pripravljen v medsebojnem sodelovanju Komisije, držav članic ter lokalnih in regionalnih skupnosti, ki v programu sodelujejo, tudi glede na obseg namenjenih sredstev, in poziva k znižanju praga na 5 milijonov EUR.

60.

meni, da je primerno znova uvesti pravila, ki so veljala v obdobju 2000–2006 in so predvidevala uporabo enotne specifične (znižane) stopnje financiranja za projekte, ki so ustvarjali dohodke.

61.

odobrava predlog Komisije o različnih poenostavljenih oblikah nepovratnih sredstev ter organe upravljanja in upravičence spodbuja k pogostejši uporabi standardnih lestvic stroškov na enoto, povprečnin in financiranja na osnovi pavšalnega zneska;

62.

poziva Komisijo in države članice, naj čim prej sprejmejo metodologijo poštene, pravične in preverljive metode izračuna ter metode in lestvice stroškov na enoto, s čimer bi upravljavcem projektov omogočile, da jih uporabijo ob začetku načrtovanja, ob ustreznem upoštevanju izkušenj, ki so bile že pridobljene v sedanjem programskem obdobju.