Uradni list C 18/2011

19.1.2011

Uradni list Evropske unije

C 18/1

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o krepitvi evropskega agroživilskega modela (raziskovalno mnenje)

2011/C 18/01

Poročevalec: José María ESPUNY MOYANO

Soporočevalec: Carlos TRÍAS PINTO

Špansko predsedstvo EU je z dopisom z dne 23. julija 2009 in v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosilo za pripravo mnenja o naslednji temi:

Krepitev evropskega agroživilskega modela (raziskovalno mnenje).

Strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 25. marca 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 462. plenarnem zasedanju 28. in 29. aprila 2010 (seja z dne 28. aprila) s 124 glasovi za, 1 glasom proti in 3 vzdržanimi glasovi.

1. Agroživilski model Skupnosti danes

1.1 Skupna kmetijska politika (SKP) ni le prva skupna politika v pravem pomenu besede – ki je dosegla višek z nedavno razširitvijo pristojnosti na podlagi Lizbonske pogodbe – temveč tudi resničen agroživilski model. SKP mora biti zato ključnega strateškega pomena za Evropo ter dejavno vplivati v mednarodnem okviru.

1.2 Skupna kmetijska politika je ohranila svoje cilje od vsega začetka in po vrsti zaporednih reform pogodb, vendar se je skoraj petdeset let prilagajala novim potrebam, povezanim z različnimi dogajanji (reforma instrumentov in sistemov upravljanja, proračuni, zahteve družbe in odpiranje za tretje države), kar je privedlo do današnjega trajnostnega agroživilskega modela, ki vedno bolj temelji na povezavi ekonomskih, okoljskih in socialnih vidikov.

1.3 Evropski agroživilski model je v tem procesu na smiseln način izpolnjeval ključne cilje, ki so oskrba prebivalstva z zdravimi in varnimi živili, oblikovanje ekonomskega agroživilskega sistema, ki je vodilen v svetu, ter zagotavljanje raznolike in kakovostne proizvodnje, ki jo potrošniki cenijo.

2. Prednosti in pomanjkljivosti

2.1 Medtem ko je ocena na splošno pozitivna, pa je prav tako jasno, da je treba pri razvoju modela ponovno preučiti možnosti za napredek in izboljšave, med katerimi je treba navesti naslednje:

—	potrebo po skupnih instrumentih, sposobnih odzivanja na nihanja cen, ki bi se lahko pojavila v naslednjih letih, da se preprečijo dogodki, podobni tistim iz let 2007 in 2008;

—

izboljšanje specifičnih agroživilskih shem – označb porekla, zaščitenih geografskih označb in zajamčenih tradicionalnih posebnosti – tako da se poenostavijo in racionalizirajo pogoji za pridobitev teh označb, zvišajo z njimi povezane tehnične zahteve in okrepi model kot tudi da se jih pravičneje zaščiti na zunanjih trgih;

—	krepitev resnične politike spodbujanja agroživilskih proizvodov Skupnosti, ki prinaša dodano evropsko vrednost bogastvu in raznolikosti naših proizvodov in ki zlasti ustrezno povezuje spodbujanje vrednot Skupnosti s komercialnim razvojem proizvodov;

—	doseganje napredka na podlagi strateške vizije agroživilske verige (proizvodnja, predelava in trgovina), da se izboljša preglednost sistema in sprejmejo ukrepi, ki preprečujejo zlorabo dominantnega položaja ali nezakonita dejanja, ki spreminjajo delovanje sistema;

—	boljše obveščanje potrošnikov s pomočjo skupnega modela označevanja ter oblikovanje sistema, ki bo v največji meri izkoristil možnosti novih informacijskih tehnologij tako, da bo potrošnik pri svoji izbiri čim bolj obveščen.

3. Soočanje z novimi izzivi

3.1 Evropska unija vstopa v novo fazo s prenovljenimi institucijami in novo pogodbo. Treba se bo soočiti z vrsto novih izzivov ter izvesti korenite spremembe, ki bodo utrdile vodilni položaj Unije ter zlasti omogočile izhod iz sedanje gospodarske in finančne krize.

3.2 V tem okviru ima agroživilski sistem Skupnosti lastne potrebe, ki jih je treba upoštevati v sedanjem procesu razmisleka, uvedenem z namenom oblikovati novo skupno kmetijsko politiko, ki se mora začeti izvajati leta 2013. Nekatere od teh potreb so predstavljene v tem dokumentu in so že bile izrecno navedene v drugih mnenjih EESO (1).

3.3 EESO želi v tem mnenju izraziti podrobnejše stališče o vrednotah trajnosti agroživilskega modela Skupnosti ter poudariti njihov pomen. Ker gre za edini dolgoročno veljavni model, je treba poskrbeti za njegovo enotno uporabo na trgu Skupnosti ter preprečiti, da bi ga prevzeli samo evropski subjekti, saj je jasno, da je to edini način za zagotovitev njegovega nadaljnjega obstoja.

4. Za varen, uravnotežen in pravičen model

4.1 Evropski agroživilski model nedvomno spada v okvir trajnosti, ki upošteva njegove tri vidike: ekonomskega, okoljskega in socialnega.

4.2 Tako se je v zadnjih letih ter zlasti v okviru zadnje reforme skupne kmetijske politike nadaljevalo vključevanje daljnosežnih zakonskih določb na tako pomembna področja, kot so:

—	izboljšanje varnosti in sledljivosti živil;

—	načrtovanje ekološke in integrirane pridelave, okolju prijaznejše prakse ter varstvo okolja na splošno;

—	uporaba različnih določb v zvezi z dobrim počutjem živali v vseh proizvodnih sektorjih;

—	utrditev socialnih določb in določb o varstvu delavcev.

4.3 EESO meni, da je ta model bistvenega pomena za prihodnji obstoj skupne kmetijske politike ter ključen za nadaljnjo konkurenčnost v vedno bolj globaliziranem svetu. Te vrednote, prenesene v pravno ureditev, ter prizadevanja za krepitev raziskav in agroživilske proizvodnje bodo EU omogočili, da se sooči z izzivi v svetu, v katerem se bodo po podatkih FAO potrebe po proizvodnji živil leta 2020 podvojile.

4.4 Za uresničitev tega modela pa so bila in so potrebna precejšnja prizadevanja subjektov v Skupnosti, tako na ravni proizvodnje kot tudi kmetijske predelave. Zato se ne zdi logično, da se pri uporabi modela v praksi ugotavljajo različne pomanjkljivosti, ki lahko ogrozijo njegov obstoj.

4.5 Prva od teh pomanjkljivosti zadeva področje varne oskrbe z živili in izpolnjevanje standardov Skupnosti pri uvozu živil, krme, živali in rastlin. Evropa se je iz lastnih izkušenj naučila, da je treba ohranjati visoko raven varovanja zdravja potrošnikov, živali in rastlin, kar se je odrazilo v uvedbi novih standardov z začetkom veljavnosti Uredbe 178/2002, ki določa načela zakonodaje Skupnosti na področju živil. Vendar pa se je zakonodajalec osredotočil na obveznosti subjektov v Skupnosti in pustil ob strani zahteve glede uvoženih proizvodov.

4.5.1 Dandanes in po podatkih Evropske agencije za varnost hrane ima več kot tretjina opozoril v zvezi z živili, zabeleženih na notranjem trgu, svoj izvor zunaj Evropske unije. EESO želi opozoriti, da mora Evropska unija zagotavljati varnost in zdravje potrošnikov ter jamčiti, da vsi proizvodi, ki so dani na trg, vključno z uvoženimi, izpolnjujejo standarde.

4.6 Druga težava, s katero se srečujejo proizvajalci in industrija Skupnosti, je dejstvo, da to pomanjkanje ravnovesja na trgu Skupnosti ogroža njihovo konkurenčnost nasproti uvoženim proizvodom.

4.6.1 Zahteve, ki jih uvaja naš model, bistveno povečujejo proizvodne stroške, pri čemer uvoženi proizvodi nekaterih od teh zahtev ne izpolnjujejo, poleg tega pa v nekaterih primerih uživajo ugodnejšo tarifno obravnavo (2).

4.6.2 V tem okviru in v skladu s poročilom LEI 2008-071 Univerze iz Wageninga bo uvedba novih zahtev, določenih z Direktivo 99/74/ES, v zvezi z dobrim počutjem živali za nastanitev kokoši nesnic, pomenila 8 do 10-odstotno zvišanje stroškov za povprečnega proizvajalca v Skupnosti, ki mora tekmovati z uvoženimi proizvodi iz Brazilije in ZDA, ki ne samo, da ne izpolnjujejo takšnih zahtev v zvezi z dobrim počutjem živali, temveč imajo tudi proizvodne sisteme, katerih standardi daleč zaostajajo za zahtevami, ki jih vsebujejo pravni predpisi Skupnosti (intenzivna proizvodnja, manj omejitev glede uporabe zdravil, brez omejitev glede uporabe gensko spremenjenih organizmov (GSO) v živalski krmi …).

4.6.3 Podoben učinek povzročajo regulativni stroški. Evropska industrija živalske krme potrebuje nekatere uvožene surovine, saj evropska proizvodnja ni zadostna, vendar pa stroge omejitve, ki jih uvaja zakonodaja Skupnosti na področju GSO, otežujejo uvoz bistvenih proizvodov za živalsko krmo, kot so žita, soja ali oljna semena, s poreklom iz držav, kot sta Brazilija ali Argentina. Te omejitve neposredno vplivajo na evropsko mesno proizvodnjo in industrijo, ki morata prevzeti višje stroške, ki vplivajo na njuno konkurenčnost tako na evropskem trgu kot tudi pri izvozu v tretje države. Vendar EESO ne izraža stališča o primernosti uporabe GSO.

4.6.4 Evropska komisija to sama priznava v poročilu GD AGRI o uporabi predpisov v zvezi z GSO, kjer navaja, da bi lahko politika „nične tolerance“ pomenila izgubo v višini do 200000 milijonov eurov za evropski agroživilski sektor. Poleg tega se domnevna visoka raven varstva evropskih potrošnikov ne izvaja v praksi, saj še naprej uvažamo meso, mleko in druge proizvode, pridobljene iz živali, ki so bile vzrejene z živalsko krmo, ki vsebuje GSO. Zato bi bilo treba ustvariti pogoje za razvoj proizvodnega sektorja, ki bi bolj upošteval pričakovanja potrošnikov.

4.6.5 Podobne težave, kot so bile navedene zgoraj, se pojavljajo na drugih področjih, kjer so regulativni stroški enako pomembni, na primer pri uporabi pesticidov (najvišje vrednosti ostankov in druge okoljske omejitve), na področju zdravja rastlin ali identifikacije živali.

4.7 Nazadnje je zaradi nekaterih političnih pomislekov malo verjetno, da bi se trenutna situacija ohranila na dolgi rok. Dejansko se ne zdi smiselno, da so evropski subjekti diskriminirani na svojem trgu v primerjavi s tretjimi državami.

5. Prizadevanja za iskanje rešitev

5.1 EESO meni, da mora Evropska unija poiskati rešitve za izboljšanje uporabe modela Skupnosti na notranjem trgu, ob upoštevanju svobodne konkurence in mednarodnih standardov.

5.2 Rešitev zahteva ukrepanje na različnih področjih, v nekaterih primerih pa lahko pomeni tudi postopno izvajanje; med različnimi možnimi ukrepi želi EESO poudariti naslednje:

—

izboljšanje pogojev dostopa: nadzor uvoza mora zagotoviti, da so živali in rastline – zlasti tiste, ki bodo del prehrambene verige – ki vstopajo v Evropsko unijo, za zdravje varne in da izpolnjujejo evropske standarde. Pomembno je tudi, da se nadzor izvaja na temelju usklajenih postopkov, tako da je pri vseh proizvodih, ne glede na njihovo točko vstopa, zagotovljena enaka stopnja varnosti. Gre za vprašanje vzajemnosti nasproti evropskim subjektom;

—

izboljšanje mednarodne podpore evropskemu modelu: Evropska unija mora svoj model, temelječ na vrednotah trajnosti, ki jih na svetovni ravni spodbuja sam sistem Združenih narodov, pojasniti in podpreti njegovo sprejetje na mednarodni ravni. Pri prizadevanjih za razširjanje tega modela morajo sodelovati organizacije, kot so STO, FAO in CODEX Alimentarius Mundi, Svetovna organizacija za zdravje živali, ILO, UNCTAD in druge. Na enak način bi bilo treba poiskati najvišjo možno raven uskladitve zakonodaje na mednarodni ravni, da se tako prepreči različna obravnava;

—

okrepitev vzajemnega priznavanja sistemov varovanja zdravja potrošnikov ter dobrega počutja živali s tretjimi državami: Evropska unija mora v svoje trgovinske sporazume vključiti posebna poglavja v zvezi z vzajemnim priznavanjem zdravstvenega sistema, sistema zdravja rastlin ter sistema živil, tako da se v okviru, ki ga je določila STO, doseže soglasje o ustreznih ravneh varovanja zdravja;

—

izboljšanje mednarodne tehnične pomoči s promocijo pobud, kot je „Boljše usposabljanje za varnejšo hrano“, s katerimi se prek tehničnega usposabljanja, priprave predpisov in standardov, izmenjave uradnikov itd. podpira tehnično sodelovanje z državami v razvoju, ki izvažajo ali želijo izvažati v Evropo;

—	trgovinske pobude: EU bi lahko tudi preučila možnost izboljšanja trgovinske in finančne obravnave ali obravnave z vidika razvojnega sodelovanja za tiste države v razvoju, ki usklajujejo svoje sisteme z modelom Skupnosti;

—

boljša priprava zakonodaje: če se Evropa ne sme zateči k uporabi protekcionističnih ukrepov, ki omejujejo dostop do njenih trgov, ni sprejemljivo, da se njen model uporablja v škodo subjektov v Skupnosti. Poenostavitev zakonodaje je lahko poleg tega zelo koristen instrument za zmanjševanje nepotrebnih upravnih obremenitev.

5.2.1 Del našega modela temelji na tistih „javnih dobrinah“, ki jih državljan in potrošnik vrednotita kot nujne, med katerimi so najpomembnejše: kakovost, ki temelji na poreklu in načinih proizvodnje, varstvo živali, načelo previdnosti in varstvo okolja.

5.2.2 Evropska politika bi morala razviti instrumente, ki preprečujejo selitev dela na druga območja, da se zagotovijo enaki konkurenčni pogoji, kar bi spodbudilo uporabo socialnih in delovnih predpisov (3) o dostojnem delu, ki jih zagovarjamo na notranjem trgu. Evropska unija si mora tudi pri ustreznih mednarodnih organizacijah (zlasti STO) prizadevati, da se med netrgovinske vidike vključijo temeljni socialni in delovni predpisi, saj je lahko trgovina svobodna samo takrat, kadar je tudi pravična.

5.2.3 Zato mora zakonodajalec dati prednost vzpostavitvi potrebnega ravnovesja trenutne situacije tako, da sprejme ustrezne pravne ukrepe.

5.3 EESO poziva Evropski parlament, Svet in Komisijo, naj upoštevajo to mnenje, ter spodbuja špansko predsedstvo, naj v zvezi s tem predlaga ukrepe.

V Bruslju, 28. aprila 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) UL C 77, 31.3.2009, str. 81.

(2) EESO opozarja, da je EU največji svetovni uvoznik agroživilskih proizvodov, ta položaj pa je nastal zaradi preferencialnih tarifnih režimov (SPG, SPG+, Vse razen orožja) za proizvode iz manj razvitih držav in držav v razvoju.

(3) Konvencije ILO 87, 98, 105, 111, 135, 182; Deklaracija ILO o temeljnih načelih in pravicah pri delu; Tristranska deklaracija ILO o multinacionalnih podjetjih in socialni politiki; Deklaracija ILO o prisilnem delu; Deklaracija ILO o diskriminaciji; Agenda ILO o dostojnem delu; Deklaracija ILO o delu otrok; Načela OECD o upravljanju podjetij; Smernice OECD za multinacionalna podjetja; Deklaracija ZN za novo tisočletje.

19.1.2011

Uradni list Evropske unije

C 18/5

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o kmetijskem modelu Skupnosti: Kakovost proizvodnje in obveščanje potrošnikov kot dejavnika konkurenčnosti (raziskovalno mnenje)

2011/C 18/02

Poročevalec: Carlos TRÍAS PINTO

Špansko predsedstvo EU je 20. januarja 2010 sklenilo, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednji temi:

Kmetijski model Skupnosti: kakovost proizvodnje in obveščanje potrošnikov kot dejavnika konkurenčnosti

(raziskovalno mnenje).

Strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 25. marca 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 462. plenarnem zasedanju 28. in 29. aprila 2010 (seja z dne 28. aprila) s 116 glasovi za, 1 glasom proti in 5 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 EESO priporoča, da se okrepita politika kakovosti in obveščanje potrošnikov kot ključna dejavnika za povečanje konkurenčnosti evropskega kmetijsko-živilskega sektorja, pa tudi za izboljšanje ugleda kmetijstva. Za to je treba:

—	spodbujati upoštevanje socialnih, okoljskih in zdravstvenih vidikov ter vidikov dobrega počutja živali, ki so povezani s kmetijsko proizvodnjo, pri tem pa uporabiti nova orodja na temelju informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT);

—	povečati doslednost in skladnost obstoječih instrumentov akreditacije s pomočjo smernic za pojasnitev, uskladitev in poenostavitev;

—	okrepiti načine za dialog med proizvajalci, podjetniki, trgovci in potrošniki ter razviti učinkovite strategije komuniciranja z državljani.

1.2 EESO konkretno predlaga izvedbo različnih ukrepov:

1.2.1 Orodja

—

Vključitev IKT kot orodja za komuniciranje. IKT so prisotne v našem vsakodnevnem življenju, vendar se še ne uporabljajo pri nakupovanju. Njihova vključitev na prodajne police kot informacijskega orodja bi omogočila stalno posodabljanje informacij (za kmetijske proizvode je značilna visoka stopnja kroženja), njihovo izbiro s strani potrošnika ali njihovo dostopnost s katerega koli mesta.

—

Sledljivost kot orodje za zagotavljanje zanesljivosti navedb. V celotni proizvodni verigi sodelujejo različni akterji, ki so odgovorni za različne socialno-okoljske vidike celovite kakovosti. Sledljivost bo omogočila poznavanje ne samo akterjev, ki so pri tem sodelovali, temveč tudi, kako so s proizvodom ravnali ter kateri kazalci so s tem ravnanjem povezani.

1.2.2 Instrumenti

—	Vključitev meril celovite kakovosti v obstoječe neobvezne sheme, kot je znak EU za okolje, če se bo njegovo področje uporabe razširilo na kmetijske proizvode, ali v obstoječe standarde kakovosti, kot so zaščitene označbe porekla ali zaščitene geografske označbe.

—	Oblikovanje nove neobvezne sheme certificiranja za socialno-okoljske vidike, ki bo potrošniku omogočila, da hitro, enostavno in zanesljivo oceni proizvod z vidika celovite kakovosti.

1.2.3 Strategije

—	Spodbujanje evropske kakovosti. EESO predlaga, da se okrepijo kampanje obveščanja o evropskih kmetijskih proizvodih, ki bodo poudarile visoke standarde kakovosti in raznolikosti, ki jih ti proizvodi izpolnjujejo.

—	Spodbujanje in vključevanje ukrepov. Uprava ima možnost, da izkoristi orodja, ki jih ima na voljo, za promocijo socialno in okoljsko odgovornih kmetijskih proizvodov: javna naročila, različno obdavčenje, kampanje obveščanja in spodbude na ravni proizvodnje.

2. Uvod

2.1 Dan za dnem je naša družba vedno bolj občutljiva za velike socialne in okoljske izzive, kar je posledica razumevanja učinkov podnebnih sprememb, postopnega izčrpavanja naravnih virov in naraščajočega neravnovesja v porazdelitvi bogastva.

2.2 Presenetljivo je, da se to postopno zavedanje redko odraža v odločitvah o nakupu (tako imenovana „zavestna in odgovorna potrošnja“), kar žal kaže na naraščanje obstoječe vrzeli med teoretičnim stališčem (1) potrošnika in njegovo vsakodnevno prakso.

2.3 Vendar je treba upoštevati, da je spremenljivki, kot sta socialni in okoljski vpliv, v času velike gospodarske negotovosti zelo težko trajno vključiti v tradicionalno oblikovanje cene proizvoda (2), zlasti če to vpliva na ceno, ki jo plača potrošnik. Vseeno pa ne smemo pozabiti, da je socialno-ekonomska kriza časovno sovpadla z okoljsko krizo in da ni mogoče obravnavati ene brez druge. Z drugimi besedami in kot je dejal Jacques Delors, „je kriza vrednot ta, da živimo v svetu, v katerem je možno kupiti vse“. Zato bo treba naše vrednote ponovno ovrednotiti.

2.4 Na srečo je v Evropski uniji vzpostavljen sistem proizvodnje živil, temelječ na strogih zahtevah glede zdravstvenih, okoljskih in socialnih standardov ter standardov dobrega počutja živali, ki bi ga lahko opredelili kot sistem celovite kakovosti in ki nedvomno ustvarja dodano vrednost v primerjavi z ostalim svetom, vendar vključuje tudi konkurenčna tveganja.

2.5 Številni vidiki, ki sestavljajo celovito kakovost, so del predpisov ali samih praks evropskega kmetijsko-živilskega sektorja ter jih zato proizvodi in proizvajalci že izpolnjujejo. Žal to ne velja za številne proizvode, uvožene iz tretjih držav. Ta razlika pomeni vedno večjo vrzel med cenami kmetijskih proizvodov Evropske unije in tretjih držav, kar zmanjšuje konkurenčnost prvih.

2.6 To prizadevanje za kakovost, ki je rezultat dolge tradicije ter vztrajnega, v odličnost usmerjenega dela, mora navsezadnje prenehati ogrožati konkurenčnost – kot velja danes, in postati pomembna razvojna priložnost, za kar je treba preučiti nove strategije, ki bodo poudarile značilnosti, po katerih se naš proizvodni model razlikuje od drugih, ter usmerile potrošnika, da bo dal prednost evropskemu proizvodu, pri čemer je treba zlasti poudariti ukrepe obveščanja potrošnika, tako da se zagotovijo različni načini komuniciranja ter zlasti, da se preko informacijskih in komunikacijskih tehnologij izkoristijo učinkovita orodja izobraževanja in obveščanja potrošnika (3).

2.7 Hkrati je treba preučiti podporne ukrepe, tako tehnične kot tudi ekonomske, da se omogoči nadaljnji razvoj večnamenskega kmetijskega modela in s tem zagotovijo sposobnost preživetja evropskih kmetijskih gospodarstev, pravične cene za proizvajalce ter ohranitev stabilnih in kakovostnih delovnih mest, kar je ključnega pomena za nadaljnji obstoj modela.

2.8 EESO poleg tega poudarja, da je treba za povečanje konkurenčnosti s pomočjo ukrepov za kakovost kmetijstva in obveščanje potrošnikov hkrati izvajati tudi ukrepe za ponovno vzpostavitev ravnovesja v vrednostni verigi kmetijsko-živilskega sektorja, za katero so trenutno značilna večkratna izkrivljanja cen zaradi zlorab dominantnega položaja nekaterih njenih akterjev (4).

3. Potrošniki, kakovost in socialno-okoljski vidiki

3.1 EESO je v preteklosti že potrdil svojo zavezanost trajnostnemu razvoju kot načinu za okoljski, ekonomski in socialni razvoj Evropske unije. S to zavezo se lahko okrepi že obstoječi evropski model kmetijstva ter pri tem preuči trenutni pojem kakovosti, ki se osredotoča predvsem na klasične vidike kakovosti, značilne za proizvod (vonj, videz, velikost itd.), in vanj vključijo druga merila, povezana z njegovim proizvodnim okoljem, kot so socialni, okoljski, zdravstveni in varnostni vidiki ter vidiki dobrega počutja živali. Pojem bi se lahko imenoval „celovita kakovost“ in bi temeljil na novih kazalnikih odličnosti.

3.1.1 Kot primer, ki ni niti dokončen niti omejujoč, se predlaga preučitev različnih meril ali kazalnikov (5):

vpliv na okolje:

—	vrsta namakanja

—	energetska poraba, povezana s proizvodom

—	oddaljenost od kraja proizvodnje

—	vrsta embalaže

—	ravnanje z odpadki

socialni dejavniki:

—	spoštovanje zakonodaje države porekla

—	razmerje med maloprodajno ceno in nabavno ceno pri proizvajalcu

—	vrsta pogodbe o delu (nedoločen čas/določen čas)

—	zaposlovanje invalidnih oseb

—	enakost moških in žensk

dobro počutje živali:

—	vrsta vzreje in nastanitve

—	vrsta krme

—	način prevoza

—	način zakola

3.2 V tem novem okviru celovite kakovosti bo možno razlikovanje med evropskimi proizvodi in proizvodi iz drugih držav proizvajalk, saj prvi v primerjavi s slednjimi trenutno izpolnjujejo že veliko omenjenih vidikov, kar je posledica veliko strožjih predpisov, ki veljajo v EU in državah članicah. Težava je v tem, da potrošnik z večino vidikov, ki so urejeni s predpisi, ni seznanjen, kar pomeni, da jih pri svoji odločitvi o nakupu ne upošteva, zlasti kadar dvomi v resničnost navedb. Zato bo potrebno usposabljanje in obveščanje potrošnika, da se spodbudi povpraševanje po najuspešnejših proizvodih.

3.3 Varnost živil ni bila omenjena, saj se ne obravnava zgolj kot merilo odličnosti, temveč, ravno nasprotno, kot neizogiben sestavni del zagotavljanja pravice evropskih državljanov do zdravja. EESO poudarja svojo zaskrbljenost zaradi popustljivosti, s katero se še naprej dovoljuje uvoz živil, pri katerih ni zagotovljena popolna sledljivost (zaradi dvomljivega tolmačenja živilske zakonodaje s strani Komisije in držav članic) ali ki so bila obdelana s sintetičnimi proizvodi, ki so v EU prepovedani. Njihovo trženje pomeni zavajanje potrošnikov in nepošteno konkurenco v odnosu do evropskih proizvajalcev.

4. Sledljivost kot orodje za obveščanje o kakovosti

4.1 Trenutno po celem svetu nastajajo različne pobude (6), da bi se omogočila sledljivost posameznega proizvoda med njegovim celotnim življenjskim ciklom. Obstajajo že nekateri poskusi, tako obvezni (na primer v zvezi z govejim mesom v EU) kot tudi neobvezni (različne distribucijske verige ali pobude, kot je ogljikov odtis).

4.2 EESO opozarja na novo (sprva neobvezno) praktično uporabo orodja na področju kakovosti, tako da bi se vanj vključili različni socialno-okoljski vidiki ali kazalniki, povezani s proizvodom, da se potrošniku olajša razumevanje informacij o proizvodu. Zato se predlaga, da bi to učinkovito in zanesljivo orodje skupaj z ustreznimi certifikati ali preverjanji potrošniku omogočilo, da sprejme svoje odločitve o nakupu zavestno ter z gotovostjo o točnosti in resničnosti podatkov.

4.3 Vzpostaviti bo treba potrebne mehanizme za zagotovitev prepoznavnosti s tem povezanih kazalnikov, ti kazalniki pa lahko segajo od običajnih informacij na oznakah, bodisi v obliki vrednostne lestvice (kot je oznaka za energetsko učinkovitost), logotipa (znak za okolje, označba porekla) ali navedbe (proizvod, primeren za recikliranje), do uporabe IKT.

5. Potencial informacijskih in komunikacijskih tehnologij pri obveščanju potrošnika o kakovosti kmetijskih proizvodov

5.1 Do tega trenutka je bila oznaka glavni vir informacij za potrošnika. Kljub temu, da je oznaka ključnega pomena za preglednost informacij, pa je neobveznih ali obveznih navedb na tej omejeni površini vedno več, kar lahko oteži preglednost sporočil in njihovo razumevanje, in sicer ne samo zaradi kopičenja informacij, temveč tudi zaradi zapletenosti nekaterih med njimi (zelo očiten primer je koda na jajcih, na kateri so natisnjene vrsta vzreje, država porekla in identifikacijska številka proizvajalca).

5.2 Poleg tega imajo kmetijski proizvodi posebno značilnost: visoka stopnja kroženja na prodajnih policah, ki je posledica tako sezonskosti proizvodov kot tudi raznolikosti dobaviteljev med letom ali celo sezono.

5.3 Po drugi strani pa je veliko državljanov že seznanjenih z informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami (IKT), prav tako pa so se te tehnologije močno razvile tako z vidika povečanja zmogljivosti za prenos in shranjevanje informacij (na primer oznake QR (7) kot tudi znižanja cen. Z vidika obveščanja potrošnika je treba upoštevati tako uporabo že obstoječih osebnih naprav (na primer mobilni telefoni) kot tudi namensko uporabo naprav, ki so na voljo v samih prodajnih centrih (LCD-zasloni na dotik), ali uporabo interneta pred nakupom in po njem.

5.4 Države, kot je Italija, že uporabljajo te tehnologije za izboljšanje sistemov obveščanja potrošnika in certificiranja kakovosti proizvodov:

—	Kmetijski trgi „Campagna Amica“ kažejo, da v cenovnem razponu med proizvajalcem in potrošnikom ostaja veliko manevrskega prostora za zagotavljanje primernih nakupnih cen za družine in za podporo zaslužku kmetov.

—

„Tac salva mozzarella“ je prvi sistem za analizo, na podlagi katere je mogoče ugotoviti, ali je bila posamezna mozarella dejansko proizvedena iz svežega mleka ali pa iz nesveže, zamrznjene ali hlajene sirotke. Nova tehnologija je konkreten instrument za zaščito rejcev in potrošnikov pred ponarejenimi živili.

5.5 EESO zato priporoča izvedbo študije o možnostih IKT za izboljšanje informacij za potrošnika, zlasti tistih, ki bi lahko bile koristne med nakupom, saj potrošnik odločitev o nakupu ponavadi sprejme pred prodajno polico.

6. Označevanje in novi kazalniki odličnosti

6.1 Širitev področja uporabe znaka EU za okolje (Ekocvet) na živila

6.1.1 Evropska oznaka je prepoznavni simbol okoljske kakovosti. Analiza življenjskega cikla je izhodišče za določitev meril okoljske kakovosti, ki jih mora izpolnjevati posamezno blago ali storitev z znakom EU za okolje, da se zagotovi, da proizvod izpolnjuje nekatere okoljske zahteve med svojo celotno življenjsko dobo.

6.1.2 Ko bo študija, ki jo je predvidela Komisija (8), zaključena (do 31. decembra 2011), bo EESO o tem izrazil stališče, pri čemer bo treba upoštevati dva pomembna vidika:

—	vnos novega znaka na že tako zgoščene oznake na živilih;

—	možna pojmovna zamenjava z oznako za organske proizvode (Uredba (ES) št. 834/2007 Sveta z dne 28. junija 2007 o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov).

6.1.3 Pozitivna stran tega je, da bo potrošnik ta simbol po možnosti že poznal, saj ga bo mogoče najti že na drugih proizvodih, in da bodo merila širša od tistih, ki veljajo za ekološko pridelavo.

6.1.4 EESO Komisiji predlaga, naj v okviru študije, ki jo je treba izvesti, preuči možnost, da bi se v primeru živil socialno-ekonomska merila (dobro počutje živali, enake možnosti itd.) kot pilotni poskus uporabljala za celotno shemo, ne da bi se pri tem prekoračil okvir, določen na podlagi Uredbe (ES) št. 1980/2000, ki ureja podelitev znaka za okolje.

6.2 Vključitev okoljskih in socialnih meril v različne, trenutno obstoječe standarde kakovosti

6.2.1 Kot je znano in kot je EESO že večkrat poudaril, obstajajo različne sheme kakovosti kmetijskih proizvodov EU ter številne zasebne sheme certificiranja in označevanja, ki imajo med drugim naslednje skupne cilje:

—	zagotavljanje varnosti in kakovosti proizvodov v odnosu do končnega potrošnika;

—	ustvarjanje večje dodane vrednosti proizvodov, da se poveča konkurenčnost različnih akterjev na trgu (proizvajalcev, predelovalcev in trgovcev).

6.2.2 Glede na to raznovrstnost javnih in zasebnih referenčnih vrednosti, ki so danes prisotne v okviru ukrepanja Evropske unije, navedeni cilji močno zvodenijo, kar lahko privede do nasprotnih rezultatov od tistih, ki so bili prvotno predvideni, in sicer:

—	zmedenost potrošnikov zaradi nepoznavanja različnih shem;

—	nezaupanje potrošnikov v oznake ali certifikate;

—	ustvarjanje konfliktov med proizvajalci, ki uporabljajo sheme certificiranja ali označevanja, in tistimi, ki jih ne. Prav tako lahko pride do napetosti med proizvajalci, ki so vključeni v različne sheme certificiranja ali označevanja;

—	pomanjkanje zaščite certificiranih lokalnih proizvodov (na evropski ravni) v primerjavi s tretjimi državami.

6.2.3 V zvezi s tem bi bilo smiselno, da EU spodbudi ukrepe za poenostavitev in zmanjšanje števila shem kakovosti kmetijskih proizvodov EU.

6.2.4 EESO v okviru te združitve shem ali meril Komisiji predlaga, naj podpre vključitev okoljskih in socialnih meril kot minimalnih zahtev, ki jih je treba izpolniti, v obstoječe uradne sheme certificiranja (oziroma te sheme spremeni) – oznaka za ekološko kmetijstvo, zaščitena označba porekla, zaščitena geografska označba, zajamčena tradicionalna posebnost itd.

6.2.5 Prav tako bi bilo treba te kazalnike odličnosti vključiti v nekatere tržne standarde, zlasti tiste, ki se delno že uporabljajo (kot na primer možne neobvezne rezervirane navedbe za proizvode „hribovskega kmetovanja“ ali proizvode „z nizkimi emisijami ogljikovega dioksida“ (9).

6.2.6 Primerno bi bilo, da bi EU na področju zasebnih shem certificiranja določila minimalne zahteve, ki jih je treba izpolniti, za vse standarde, vključno z okoljskimi in socialnimi kazalniki, ter spodbudila usklajevanje in poenotenje različnih vrst certifikatov: kot primer je mogoče navesti standard COSMOS (http://www.cosmos-standard.org), ki združuje različne evropske organe za certificiranje z namenom, da se vzpostavi enotna referenčna točka za certificiranje naravnih in ekoloških kozmetičnih izdelkov na podlagi nekaterih enostavnih predpisov, ki se nanašajo na preprečevanje in varnost na vseh ravneh proizvodnje, od pridobivanja surovine do končnega proizvoda. Ta shema certificiranja se bo lahko začela uporabljati od aprila 2010.

6.3 Oblikovanje nove neobvezne sheme certificiranja za socialno-okoljske vidike

6.3.1 Namen je oblikovati novo shemo certificiranja odličnosti, ki bo upoštevala socialne in okoljske vidike, da se zagotovijo čim manjši okoljski vplivi kmetijskih proizvodov v njihovem celotnem življenjskem ciklu, hkrati pa upoštevajo socialne zahteve, kot so načelo enakosti, pravično plačilo ali ravnovesje v vrednostni verigi.

6.3.2 Ta shema bi pomenila vnos novih informacij na oznako, vendar bi omogočila razlikovanje proizvodov (ali proizvajalcev) z zglednimi socialnimi in okoljskimi lastnostmi od tistih, ki teh lastnosti nimajo. Različni javni in zasebni organi trenutno preučujejo oblikovanje takšnih shem.

6.3.3 Razvoj nove sheme bi moral izpolnjevati zahteve iz serije standardov ISO 1402X, med katere spadajo: točnost, preverljivost, ustreznost in resničnost. Med oblikovanjem sheme bo treba preučiti nekatere njene ključne vidike, kot so:

—	Ali gre za kvalitativno (logotip ali drug sistem vrednotenja) ali kvantitativno (seznam kazalnikov in njihovih vrednosti) shemo?

—	Ali so dovoljene lastne izjave ali je potreben proces certificiranja?

—	Ali so kazalniki zavezujoči (DA/NE), temeljijo na sistemu točk ali so mešani?

—	Kako je mogoče zagotoviti preglednost sheme?

7. Spodbujanje evropskih proizvodov (evropska kakovost)

7.1 Čeprav se je Odbor izrekel proti uporabi oznake „Zahteve EU“ (NAT/413 (10), je treba spodbujati kakovostne lastnosti (razširjene na okoljske vidike) evropskih kmetijskih proizvodov, da se izboljša njihov položaj v primerjavi s proizvodi iz tretjih držav.

7.2 EESO poziva Komisijo, naj spodbuja posebna komunikacijska orodja in instrumente za kmetijsko-živilski sektor, s čimer se bodo na podlagi soglasja z zainteresiranimi stranmi poudarile kakovostne lastnosti evropskih proizvodov. S tega vidika obstajajo (kljub nekaterim razlikam) že v drugih sektorjih načini identifikacije, ki potrošniku pomagajo pri prepoznavanju kakovostnih proizvodov in med katere spadata na primer oznaka za energetsko učinkovitost (označevanje in razvrščanje proizvodov glede na njihovo energetsko učinkovitost, ki je pripomoglo k temu, da si proizvajalci očitno prizadevajo za bolj učinkovite proizvode) ali oznaka (izpolnjevanje standardov varnosti za prodajo proizvoda v Evropi, ki uvoznike iz tretjih držav zavezuje k spoštovanju evropskih predpisov).

7.3 Prav tako je treba okrepiti razširjanje informacij o teh (večinoma zavezujočih) kakovostnih vidikih, in sicer s pomočjo informacijskih kampanj z uporabo sporočilnega gesla ali slogana, v katerem bodo poudarjene nekatere glavne kakovostne lastnosti proizvoda. Te kampanje so lahko splošne (na primer kampanja za biološke/ekološke proizvode) ali se nanašajo na posamezen proizvod ali skupino proizvodov.

8. K vključevanju ukrepov (integrirana politika do proizvodov)

8.1 Že v zeleni knjigi z dne 7. februarja 2001 o integrirani politiki do proizvodov se obravnava vključitev ukrepov za spodbujanje okolju prijaznih proizvodov, pri čemer morajo uprave izkoristiti vsa orodja, ki jih imajo na voljo, od nakupa preko različnega obdavčenja do obveščanja. V sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o akcijskem načrtu za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo ter trajnostno industrijsko politiko se še enkrat obravnava enaka tema, vendar s poudarkom zlasti na industrijskih proizvodih, pri čemer proizvodi kmetijskega izvora skorajda niso omenjeni.

8.2 Med drugim bi bilo treba preučiti možnosti, ki jih nudijo javna naročila (danes se osredotočajo izključno na pojma ekološkega ali integriranega kmetovanja in dobrega počutja živali), obravnavati spodbude za odgovorno proizvodnjo (finančna podpora za socialno in okolju prijazne proizvode) ali preučiti informacije za potrošnika. V zvezi s tem je treba poudariti potrebo po vključitvi kazalnikov odličnosti kot referenčnih vrednosti za kakovost proizvodov. Danes velik del potrošnikov povezuje pojem kakovostnega proizvoda z njegovim dobrim izgledom ali drugimi lastnostmi, značilnimi za proizvod. Prav tako nekateri potrošniki domnevajo, da je ekološki kmetijski proizvod hkrati tudi izjemen s socialnega in okoljskega vidika, kar pa ni nujno.

8.3 Samo z vzajemnim delovanjem teh dejavnikov, kjer se stikata ponudba in povpraševanje, bo mogoče preseči ločevanje med etičnim prepričanjem in dejanskim vedenjem tako potrošnikov kot tudi proizvajalcev in distributerjev.

8.4 EESO nazadnje predlaga, da se izvede analiza učinka ter se tako ugotovijo prednosti in pomanjkljivosti, ki bi jih imela uvedba predlaganih ukrepov za kmetijski model Skupnosti.

V Bruslju, 28. aprila 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) Po raziskavi Eurobarometer, objavljeni julija 2009, štirje od petih Evropejcev trdijo, da upoštevajo vpliv proizvodov, ki jih kupujejo, na okolje, saj se večinoma zavzemajo za izvajanje ukrepov za izboljšanje okoljske uspešnosti proizvodov.

(2) Odločitev o nakupu je pogojena tudi z značilnostmi proizvoda (videz, ugled, hranilne lastnosti itd.) in samih potrošnikov (razpoložljiv čas, bližina itd.).

(3) V širšem smislu, tj. vključno s potencialnimi potrošniki: doseči je treba tudi šolarje ter nanje razširiti uporabo orodij za izobraževanje potrošnikov.

(4) Sporočilo COM(2009) 591 „Bolje delujoča veriga preskrbe s hrano v Evropi“.

(5) Ta navedba služi samo kot primer, ki prikazuje različne vrste kazalnikov za različne vidike celovite kakovosti. Glede na vrsto proizvoda in način ravnanja z njim bo treba določiti posebne kazalnike.

(6) www.tracefood.org ali www.foodtraceability.eu.

(7) Oznaka QR (Quick Reference) je „črtna koda“ ali grafična matrica, na kateri so shranjeni podatki, to kodo pa je mogoče odčitati s pomočjo mobilne naprave s kamero ali webcam ter s tem prikazati na njej shranjene podatke.

(8) Kot je navedeno v členu 6 osnutka predloga o pregledu uredbe o znaku EU za okolje (Resolucija Evropskega parlamenta z dne 2. aprila 2009 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o sistemu Skupnosti za podeljevanje znaka za okolje (COM(2008)0401 – C6-0279/2008 – 2008/0152(COD)).

(9) Sporočilo COM(2009) 234 o politiki kakovosti kmetijskih proizvodov.

(10) UL C 218 z dne 11.9.2009.

19.1.2011

Uradni list Evropske unije

C 18/11

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o vlogi civilne družbe v odnosih EU-Črna gora

2011/C 18/03

Poročevalka: ga. DRBALOVÁ

Komisarka Margot Wallström in komisar Olli Rehn sta Evropski ekonomsko-socialni odbor v dopisu z dne 14. julija 2009 zaprosila za raziskovalno mnenje o naslednji temi:

Vloga civilne družbe v odnosih EU-Črna gora.

Strokovna skupina za zunanje odnose, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 12. aprila 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 462. plenarnem zasedanju 28. in 29. aprila 2010 (seja z dne 28. aprila) s 101 glasom za in 6 vzdržanimi glasovi.

1. Priporočila, ki povečujejo pomen tega mnenja za Črno goro in evropske institucije

Priporočila parlamentu Črne gore:

1.1	S sklepom parlamenta bi bilo treba določiti postopek imenovanja predstavnikov nevladnih organizacij v Nacionalni svet za približevanje EU (1). Postopek bi moral temeljiti na jasnih merilih verodostojnosti in legitimnosti nevladnih organizacij, ki imajo izkušnje z zadevami EU.

1.2	Zakon o prostovoljcih, ki ga je še treba sprejeti, bi moral upoštevati tudi stališča nevladnih organizacij.

Priporočila vladi Črne gore:

1.3	V skladu s priporočili, ki jih je Evropska komisija navedla v poročilu o napredku, je treba okrepiti boj proti korupciji. Korupcija je še vedno razširjena na mnogih področjih in ostaja zelo resen problem.

1.4

Okrepiti je treba izvajanje sprejete nacionalne strategije za sodelovanje med črnogorsko vlado in nevladnimi organizacijami. Vzpostaviti je treba jasne mehanizme za zagotovitev resničnega zastopanja nevladnih organizacij v različnih organih, kot to zahtevajo sedanji predpisi, predvsem pa zastopanja v načrtovanem svetu za sodelovanje z nevladnimi organizacijami, kjer predstavnikov teh organizacij ne bi smela izvoliti vlada, temveč bi morali biti zgolj potrjeni na podlagi meril o izpolnjevanju pogojev.

1.5

Urad za sodelovanje z nevladnimi organizacijami ima zelo omejene kadrovske in tehnične vire za pomoč tem organizacijam in zagotovitev njihovega nadaljnjega razvoja v Črni gori. Načrt za ustanovitev sveta vlade za nevladne organizacije, v katerem bi dejansko sodelovali predstavniki teh organizacij, mora biti prednostna naloga.

1.6

Jasno bi bilo treba opredeliti davčne predpise za nevladne organizacije in sprejeti spremljajoče zakone, kjer je to primerno. Nevladne organizacije bi bilo treba tudi uspešneje vključiti v javne razprave o osnutkih zakonov, da bi prispevale k procesu prilagajanja črnogorske zakonodaje standardom in najboljšim praksam EU. Enako velja za posodabljanje nacionalnega načrta za približevanje in načrtovanje instrumenta za predpristopno pomoč (IPA).

1.7

Register nevladnih organizacij bi bilo treba posodobiti in javno objaviti na spletni strani pristojnega organa, da se zagotovijo natančni podatki o številu nevladnih organizacij in tako prekine manipulacija v zvezi s tem vprašanjem. Vse nevladne organizacije bi morale redno objavljati poročila o svojem delu in finančna poročila, da bi tako prispevale k splošnemu procesu preglednosti v družbi in povečale lastno verodostojnost. Treba je sprejeti ustrezno pravno podlago, tj. zakonodajo o gospodarskih dejavnostih v kmetijstvu, ribištvu in drugih samostojnih dejavnostih, ter razširiti pravico do članstva v sindikatu na vse, ne le na zaposlene.

1.8

Osnutek zakona o reprezentativnosti sindikatov, ki še vedno ni bil sprejet, mora ustvariti zakonodajni okvir s preglednimi in nediskriminatornimi merili za reprezentativnost sindikalnih organizacij in omogočiti pluralnost sindikatov v državi. V zakonu je treba določiti tudi podrobna merila za reprezentativnost združenj delodajalcev, tako kot so opredeljena za sindikate.

1.9	Izkoristiti je treba potencial socialnega sveta in ga uporabiti kot uspešno orodje za posvetovanje in obveščanje socialnih partnerjev z namenom, da se obravnavajo vsa pomembna gospodarska in socialna vprašanja.

1.10	V vladno komisijo za evropsko vključevanje je treba sprejeti predstavnike socialnih partnerjev ter jih postopoma vključiti v proces vključevanja države v EU.

Priporočila Evropski komisiji:

1.11	V procesu spremljanja je treba je uporabiti dva nova kazalnika – enega za razvoj civilne družbe in drugega za socialni dialog – da bi pripomogli k zagotavljanju boljše in uspešnejše vključitve civilne družbe v predpristopni proces.

1.12	Treba je še naprej podpirati civilnodružbena partnerstva in razvoj zmogljivosti civilne družbe, vključiti civilno družbo v načrtovanje IPA in spodbujati ustanovitev skupnega posvetovalnega odbora EU-Črna gora, takoj ko bo Črna gora dobila status države kandidatke.

1.13	EESO bo še naprej črnogorski organizirani civilni družbi ob njenem sodelovanju pomagal v predpristopnem procesu in konkretno prispeval k ustanavljanju skupnega posvetovalnega odbora EU-Črna gora.

2. Glavni podatki o Črni Gori

2.1

Zaradi razpada jugoslovanske federacije je bila Črna gora po letu 1989 v negotovem položaju. Slovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina ter Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija so se leta 1991 in 1992 odcepile od Jugoslavije. Srbija in Črna gora sta 27. aprila 1992 v Beogradu sprejeli ustavo Zvezne republike Jugoslavije. Čeprav je Črna gora ponovno potrdila svojo politično povezanost s Srbijo, se je občutek značilne črnogorske identitete še naprej krepil. 4. februarja 2003 je bila sprejeta Ustavna listina Državne skupnosti Srbije in Črne gore.

2.2	Republika Črna gora je 21. maja 2006 izvedla uspešen referendum o neodvisnosti, ki jo je razglasila 3. junija istega leta.

2.3	Črna gora je najmanjša država Zahodnega Balkana. Obsega 13 812 km2 in ima 620 145 prebivalcev, kar vpliva tudi na njen geostrateški in politični položaj v širšem regionalnem okviru.

2.4	Večetnična družbena struktura je vselej veljala za eno njenih največjih bogastev. Večino predstavljajo Črnogorci (43,16 %), sledijo Srbi (31,99 %), Bošnjaki (7,77 %), Albanci (5,03 %), Muslimani (2) (3,97 %) in Hrvati (1,10 %).

2.5

Leta 2008 (3) je BDP na prebivalca znašal 4 908 EUR (43 % povprečja EU), stopnja brezposelnosti pa je bila 16,8 %. Povprečna neto plača je znašala 416 EUR (4), vendar je 12,2 % državljanov živelo z manj kot 116 EUR na mesec, 4,7 % pa jih je živelo v skrajni revščini. Inflacija je leta 2008 znašala 9 %. Leta 2009 je javni dolg znašal 1 071,1 milijona EUR ali 34,7 % BDP (5), medtem ko je domači dolg znašal 426 milijonov EUR (13,8 %), zunanji dolg pa 645,2 milijona EUR (20,9 %). Stopnja pismenosti med odraslimi je bila 97,5 %.

3. Odnosi med EU in Črno goro

3.1

Glavni izziv, s katerim se danes sooča Črna gora, je krepitev države in institucij, izpolnjevanje standardov in meril, ki jih je določila EU, in posledično vzpostavitev delujočega sistema pravne države, v katerega so polno vključene vse družbene skupine. Ti izzivi so del istega procesa in močno vplivajo drug na drugega, zato jih je treba razumeti v okviru tega medsebojnega vplivanja.

3.2

Odnosi med EU in Črno goro temeljijo na Stabilizacijsko-pridružitvenem sporazumu med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami in Črno goro ter na Začasnem sporazumu o trgovini in trgovinskih zadevah, podpisanem oktobra 2007. Črna gora dosega napredek pri izvajanju evropskega partnerstva.

3.3

Od leta 2007 Črna gora prejema predpristopno finančno pomoč v okviru instrumenta za predpristopno pomoč (IPA), ki ga upravlja nova delegacija EU v Podgorici. Črna gora je za področji I in II v okviru IPA leta 2007 prejela 31,4 milijona EUR, leta 2008 32,6 milijona EUR in leta 2009 33,3 milijona EUR.

3.4

Regionalno sodelovanje in dobri sosedski odnosi tvorijo bistveni del procesa približevanja EU. Črna gora sodeluje pri delu, povezanem z regionalnimi pobudami, vključno z dejavnostmi v okviru procesa sodelovanja v jugovzhodni Evropi, nad katerim bo v obdobju 2010–2011 prevzela predsedovanje, ter Sveta za regionalno sodelovanje, ki je nadomestil Pakt stabilnosti za jugovzhodno Evropo in katerega cilj je predstavljati okvir, v katerem se odgovornost prevzema na regionalni ravni. Črna gora je leta 2009 predsedovala Srednjeevropskemu sporazumu o prosti trgovini (CEFTA) ter sodeluje tudi pri Pogodbi o ustanovitvi Skupnosti za energijo in Sporazumu o skupnem evropskem zračnem prostoru (ECAAA).

3.5

Črna gora razvija dobre dvostranske odnose s sosednjimi državami in državami članicami EU. Sodelovanje s sosednjimi državami se je okrepilo zlasti na področju čezmejnega sodelovanja (štirje programi čezmejnega sodelovanja z Bosno in Hercegovino, Albanijo, Srbijo in Hrvaško), znanosti in tehnologije (Albanija), varstva manjšin (Hrvaška) in dvojnega državljanstva (Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija). Odnose s Srbijo še vedno zaznamuje odločitev Črne gore o priznanju neodvisnosti Kosova (6). Odnosi s Turčijo so še vedno dobri; podpisana sta bila sporazuma o prosti trgovini in o dvostranskem sodelovanju na področju obrambe. Nadalje se razvijajo dvostranski odnosi z Italijo, ki je glavna trgovinska partnerica Črne gore v EU. Glavna trgovinska partnerica Črne gore v regiji je še vedno Srbija, s katero Črna gora opravi tretjino vse svoje trgovine.

3.6

Položaj Črne gore na mednarodnem prizorišču stalno napreduje. Postala je članica Združenih narodov, OVSE, Mednarodnega denarnega sklada (MDS), Sveta Evrope ter številnih drugih regionalnih in mednarodnih organizacij. Vlada je pridružitev EU razglasila za glavni cilj in za to obstaja močna javna podpora (7).

3.7

Poročilo o napredku Črne gore za leto 2009 (8) opisuje odnose med Črno goro in EU, obravnava napredek Črne gore pri uresničevanju københavnskih političnih meril, analizira gospodarske razmere v Črni gori in ocenjuje sposobnost Črne gore za izpolnjevanje evropskih standardov, tj. za postopno uskladitev zakonodaje in politik s pravnim redom Skupnosti. Poročilo prav tako navaja vse ukrepe, ki jih je ta država sprejela za obvladovanje finančne in gospodarske krize.

3.8	Čeprav poročilo ugotavlja znaten napredek na številnih področjih, bodo črnogorska javna uprava, pravosodje in politike za boj proti korupciji glavni izziv tudi v prihodnosti.

3.9

Vlada je z ohranjanjem izjemno hitrega sprejemanja nove zakonodaje dodatno racionalizirala dejavnosti v zvezi z njenim približevanjem EU. Vendar pa je treba jasno razlikovati med pripravo in sprejetjem nove zakonodaje, ki zlasti poteka v razumnem časovnem okviru in je v večini primerov kakovostno, ter njenim izvajanjem, za kar pogosto primanjkuje virov ali politične volje.

3.10

Liberalizacija vizumskega režima je glavno vprašanje, ki je zaznamovalo leto 2009: Evropska komisija je 15. julija predlagala liberalizacijo sistema, če Črna gora izpolni pogoje iz časovnega načrta. Notranji ministri Evropske unije so se 30. novembra 2009 formalno strinjali z odpravo vizumske obveznosti za državljane Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije, Srbije in Črne gore, ki so se 19. decembra 2009 pridružile schengenskemu območju.

3.11

Na državni ravni glede gospodarskih meril obstaja soglasje o bistvenih elementih gospodarske politike. Delovanje tržnega mehanizma je bilo postavljeno pod vprašaj zaradi številnih prilagoditev, ki se pojavljajo v zunanjih računih in finančnem sektorju. Javne finance so bile v letu 2009 pod okrepljenim pritiskom. Makroekonomska politika se je ukvarjala predvsem s finančno krizo. Poudarek je bil na izvajanju bolj preudarne davčne politike in pospeševanju strukturnih reform.

4. Civilna družba (9) v novem družbeno-gospodarskem okolju

4.1 Uvodne ugotovitve

4.1.1

Črnogorska civilna družba na splošno nima močnih zgodovinskih korenin ali tradicije (10). Prvo prostovoljno združenje je bilo ustanovljeno šele sredi 19. stoletja in je bilo osredotočeno predvsem na dobrodelne dejavnosti. Prvi sindikati in delavska združenja so bila ustanovljena na začetku 20. stoletja. Ko je leta 1945 nastopil komunistični režim, delovanje neodvisnih civilnih organizacij ni bilo dovoljeno, delo nepridobitnih organizacij pa je bilo močno omejeno.

4.1.2

Organizacije civilne družbe in nevladne organizacije se v Črni gori enačijo. V skladu z metodologijo CIVICUS (11) so nevladne organizacije del civilne družbe, ki vsebuje še 19 elementov. Tudi če bi uporabili širše kategorije, bi še vedno morali priznati, da civilno družbo predstavljajo tudi verske skupnosti, sindikati, mediji, poklicna združenja, fundacije, družbena gibanja itd. Vendar pa črnogorski državljani kot civilno družbo dojemajo nevladne organizacije; v veliki meri je to v skladu z dejanskim prispevkom nevladnih organizacij k vzpostavljanju načel odprte civilne družbe in zdravega ravnovesja moči, hkrati pa kaže na skrb zbujajočo nizko raven družbenega aktivizma, potenciala in pobude v drugih kategorijah civilne družbe.

4.2 Interesne skupine v Črni gori

4.2.1

Pravni okvir za delovanje nevladnih organizacij je trden. Ustanavljanje nevladnih organizacij je zakoreninjeno v ustavni pravici do zbiranja (12), podrobneje pa ga določajo zakon o nevladnih organizacijah (13) ter številni drugi zakoni. Vendar pa določeni vidiki dela nevladnih organizacij niso jasno opredeljeni, zlasti v zvezi z davčnim sistemom, in možnosti za izboljšave je še veliko. Poleg tega osnutek zakona o prostovoljcih, ki ga je vlada sprejela 14. januarja 2010, ne priznava položaja predstavnikov nevladnih organizacij in tako celoten duh zakona postavlja pod vprašaj.

4.2.2

Registracija nevladnih organizacij. Postopek je enostaven, kar je v določenih trenutkih povzročilo registracijo velikega števila nevladnih organizacij. Register je do leta 2006 vodilo ministrstvo za pravosodje, potem pa ga je v skladu s spremembo pristojnosti v vladi prevzelo ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo. V javnosti se pogosto navaja število približno 4 500 registriranih nevladnih organizacij, ki pa ni zanesljivo, saj se register ne vodi dobro, kar pomeni, da se dodajajo nove organizacije, od skupnega navedenega števila pa se ne črtajo tiste, ki ne obstajajo več. Vlada je napovedala, da bo kmalu začela uporabljati programsko opremo, s katero bo rešila ta sporna vprašanja. Poleg tega so poklicne organizacije, kot so kmetijska ali ribiška združenja, registrirane kot nevladne organizacije, saj ni druge pravne podlage ali oblike za njihovo dejavnost.

4.2.3

Javno financiranje. Rezultat večletnih prizadevanj nevladnih organizacij za pridobitev javnih sredstev je precejšen znesek, ki je uradno na voljo nevladnim organizacijam na lokalni ravni (v okviru proračunov lokalnih samouprav, približno 883 900 EUR (14)) in nacionalni ravni (prek parlamentarne komisije za dodelitev sredstev nevladnim organizacijam s skladom v višini 200 000 EUR (15) in komisije za dodelitev dela prihodkov od loterije s skladom v višini 3 440 000 EUR (16)). Poleg tega imajo določena ministrstva posebne sklade za organizacije, ki delujejo na njihovih področjih dejavnosti (17). Skupaj bi lahko ta sredstva bistveno pripomogla k razvoju civilne družbe. Vendar pa zaradi dejstva, da se večina sredstev nameni omejenemu številu področij delovanja nevladnih organizacij, zlasti iz največjega sklada prihodkov od loterije (18), in zaradi splošnega pomanjkanja preglednosti dela komisije ter resnih nepravilnosti pri dodelitvi sredstev (19) ta sredstva dejansko ne dosežejo najdejavnejših in najbolj pristnih nevladnih organizacij ter ne podprejo programov za demokratizacijo družbe. Uredbo o dodelitvi teh sredstev je pripravila delovna skupina, sestavljena iz vladnih predstavnikov in predstavnikov nevladnih organizacij, vlada pa jo je sprejela leta 2008. Predstavlja trden okvir, vendar pa je njena uporaba še vedno povezana s pogostimi manipulacijami in vzbuja skrb (20). Nova medsektorska skupina bo oblikovana leta 2010 in bo pripravila nove predpise, s katerimi naj bi rešili ta vprašanja.

4.2.4

Financiranje iz mednarodnih virov. Delovanje skupnosti nevladnih organizacij v Črni gori v glavnem podpirajo mednarodni donatorji. Nedavno pa je to financiranje postalo težavno, ker se je mnogo dvostranskih donatorjev v skladu s svojimi prednostnimi nalogami umaknilo in ker se je bistveno zmanjšala pomoč ZDA, tako da je sektor nevladnih organizacij sedaj odvisen od sredstev EU, pridobitev katerih pa je povezana s precej zapletenimi postopki. To že povzroča razmere, v katerih bodo preživele in se razvijale le največje organizacije, dejavnosti in rast ostalih pa bodo omejene.

4.2.5

Razvoj zmogljivosti nevladnih organizacij. V nevladnih organizacijah se pogosto menjuje osebje in na voljo je premalo institucionalnih sredstev, kar je dejavnik, ki omejuje celo razvite nevladne organizacije. CRNVO (21) je v preteklosti ponujal različne programe za razvoj zmogljivosti, vendar pa je umik donatorjev, ki so podpirali te dejavnosti, resno vplival na količinsko ponudbo. Vzpostavlja se nova tehnična pomoč organizacijam civilne družbe iz Zahodnega Balkana (22), ki jo financira EU. Na splošno so potrebni stalni programi za razvoj zmogljivosti ter razvoj posebnega znanja in spretnosti na različnih področjih, pa tudi institucionalna sredstva v podporo individualnega razvoja zmogljivosti. Poleg tega bi morale biti nevladne organizacije bolj dejavne v zvezi s tematsko usmerjenimi vprašanji prek ad hoc ali dolgoročnih platform in mrež, da bi bile njihove dejavnosti učinkovite in bi imele več vpliva pri zainteresiranih straneh.

4.2.6

Samoregulacija nevladnih organizacij. V okviru koalicije nevladnih organizacij „S sodelovanjem k cilju“, ki je največja tovrstna koalicija in združuje približno 200 nevladnih organizacij v Črni gori (23), je bil ustanovljen samoregulativni organ in pripravljen kodeks ravnanja, ki ga je sprejela večina glavnih nevladnih organizacij ter številne druge, ki so v skladu s kodeksom javno objavile poročila o svojem delu in finančna poročila. To je bistvenega pomena za izboljšanje preglednosti nevladnih organizacij in posledično zaupanja javnosti.

4.2.7

Zastopstvo v svetih, ki predstavljajo različne družbene interese. V skladu s sprejetjem nove zakonodaje, ki zahteva udeležbo vseh zainteresiranih strani, so se nevladnim organizacijam z zakonom zagotovila mesta v svetu radiotelevizije Črne gore (RTCG) (24), svetu za državljanski nadzor policije (25), Nacionalnem svetu za približevanje EU (26), nacionalni komisiji za boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu, svetu za varstvo invalidov, svetu za varstvo otrok itd., pa tudi določenih organih na lokalni ravni. Po več letih vztrajnih prizadevanj nevladnih organizacij je v večini primerov prišlo do izboljšav, le Nacionalni svet za približevanje EU ostaja organ, ki vzbuja skrb glede legitimnosti in zakonitosti predstavnikov nevladnih organizacij.

4.2.8

Trajnost sektorja nevladnih organizacij v Črni gori. Črnogorski sektor nevladnih organizacij ima šibko tradicijo in negotovo prihodnost (27) zaradi na splošno nerazvite politične kulture in kulture človekovih pravic. Močno je odvisen od tuje pomoči in lastnih ključnih vodilnih osebnosti, zato je ranljiv, če pride do zamenjave teh oseb ali umika donatorjev. Največje organizacije so sprejele nekatere ukrepe v zvezi z notranjo reorganizacijo in strateškim načrtovanjem ter uvedbo storitev, ki prispevajo k proračunu, vendar to še vedno ni trdno jamstvo za splošno trajnost sektorja.

4.3 Socialni dialog in organizacije socialnih partnerjev

4.3.1

Zakon o delu, sprejet leta 2008 (28), ureja določbe o kolektivnih pogodbah in postopku za spremembo odnosov med strankami kolektivnega pogajanja ter druga vprašanja, pomembna za delodajalce in delavce. Splošno kolektivno pogodbo sklenejo pristojni organ zadevnega sindikata, združenje delodajalcev in vlada.

4.3.2

Zakon o delu vsebuje tudi določbe o organizacijah delavcev in delodajalcev. Delavci in delodajalci lahko sami sprejemajo odločitve o ustanovitvi svojih organizacij in svojem članstvu v njih – brez predhodne odobritve in pod pogoji, določenimi v statutih in pravilnikih teh organizacij.

4.3.3

Svoboda ustanavljanja sindikatov. Zaposlenim je zagotovljena svoboda ustanavljanja sindikatov in sodelovanja v njihovih dejavnostih – brez predhodne odobritve. Sindikalne organizacije so vpisane v register sindikalnih organizacij, ki ga vodi ministrstvo za delo in socialno varstvo. „Reprezentativna sindikalna organizacija“ v skladu z zakonom pomeni sindikalno organizacijo, ki ima največje število članov in je kot taka vpisana v register pristojnega ministrstva. To dejansko pomeni, da je na nacionalni ravni lahko reprezentativna le ena sindikalna organizacija, ne glede na število ali dejansko reprezentativnost drugih sindikalnih organizacij. Na dnevnem redu socialnega sveta je predlog zakona o reprezentativnosti sindikatov.

4.3.4

Sindikate zastopata Konfederacija sindikatov Črne gore in Zveza svobodnih sindikatov Črne gore. Konfederacija sindikatov je članica ITUC (29) in je v procesu včlanjenja v ETUC (30) kot opazovalka. Zveza svobodnih sindikatov je na novo ustanovljena organizacija, ki se je odcepila od konfederacije in je bila uradno ustanovljena novembra 2008. Zato še ni vključena v mednarodno (ITUC) in evropsko (ETUC) sindikalno organizacijo, čeprav ima stike z obema. Konfederacija je dobila status socialnega partnerja, čeprav v praksi nobena sindikalna organizacija ni bila v okviru pravnega postopka priznana kot reprezentativna v skladu z novim zakonom o delu.

4.3.5

Združenja delodajalcev. Po zakonu o delu je združenje delodajalcev reprezentativno, če njegovi člani zaposlujejo najmanj 25 % zaposlenih v gospodarstvu Črne gore in prispevajo najmanj 25 % BDP Črne gore. Združenje delodajalcev se mora registrirati pri ministrstvu za delo in socialno varstvo za namen vodenja evidence. Ministrstvo določa način vodenja evidence združenj delodajalcev in podrobna merila za določanje reprezentativnosti združenja delodajalcev.

4.3.6

Delodajalce v Črni gori zastopa Zveza delodajalcev Črne Gore s sedežem v Podgorici. Zveza je zelo dejavna članica Mednarodne organizacije delodajalcev s sedežem v Ženevi in sodeluje pri številnih projektih. Je tudi opazovalka v združenju BUSINESSEUROPE (31).

4.3.7

Črna gora ima tudi gospodarsko zbornico, ki je obvezna organizacija, ustanovljena leta 1928, in je na evropski ravni članica opazovalka v Eurochambers in Eurocommerce. Gospodarska zbornica nima statusa socialnega partnerja. Na nacionalni ravni je članica nacionalnega sveta za odpravo ovir pri poslovanju in izboljšanje konkurenčnosti ter vladne komisije za evropsko vključevanje.

4.3.8

Socialni svet je najvišji tristranski organ, ki je bil ustanovljen junija 2008 na podlagi zakona, sprejetega leta 2007 (zakon o socialnem svetu). Svet sestavlja 11 predstavnikov vlade, 11 predstavnikov pooblaščenih sindikalnih organizacij in 11 predstavnikov združenj delodajalcev. Pod okriljem socialnega sveta delujejo različni delovni odbori, ki obravnavajo različna gospodarska in socialna vprašanja.

4.3.9

Aprila 2009 je bil podpisan memorandum o socialnem partnerstvu v kontekstu svetovne gospodarske krize in socialni partnerji so odprti ter izkoriščajo različne priložnosti za formalna in neformalna posvetovanja v sedanjem kontekstu svetovne gospodarske krize.

4.3.10

Čeprav je bil pri tristranskem dialogu dosežen določen napredek, je dvostranski socialni dialog še vedno zelo šibek in se v glavnem osredotoča na pogajanja o sektorskih kolektivnih pogodbah. Čeprav je cilj na nacionalni ravni doseči sporazum o splošni kolektivni pogodbi, ki bi jo podpisali sindikati, delodajalci in vlada, se razpravlja o možnosti uvedbe dveh kolektivnih pogodb, in sicer za gospodarstvo in javno upravo. Vse odločitve v zvezi s tem morajo temeljiti na poglobljenih analizah. Ustanovitev dvostranskega centra za socialni dialog bi lahko imela velik pomen za splošni socialni dialog in skupne analize socialnih partnerjev.

5. Posebne ugotovitve

5.1

Četrto poročilo o napredku Črne gore kaže, da ni nobenih omejitev svobode zbiranja in združevanja. Določen napredek je dosežen glede vloge organizacij civilne družbe. Več nevladnih organizacij ima visok javni in politični ugled. Na nacionalni ravni obstaja vladna strategija za sodelovanje z nevladnimi organizacijami, vendar je njeno izvajanje prepočasno in dejanski vpliv nevladnih organizacij na pripravo politik je zelo omejen, kljub strokovnemu znanju in virom, ki so na voljo sektorju nevladnih organizacij. Vlada pozdravlja nevladne organizacije, kadar so politično sprejemljive ali kadar zagotavljajo različne storitve, vendar se pojavljajo problemi v okviru nadzornih programov in programov za spremljanje, pa tudi v zvezi z uspešnim posvetovanjem in vključevanjem v procese oblikovanja politike in odločanja.

5.2

Vloga obstoječega urada za sodelovanje z nevladnimi organizacijami, ki deluje v okviru generalnega sekretariata črnogorske vlade, bi morala biti nudenje pomoči nevladnim organizacijam in zagotavljanje njihovega brezhibnega razvoja v državi. Dejstvo je, da so sedanje zmogljivosti in oprema tega urada zelo omejene. Kljub prizadevanjem zaposlenih dejavnosti urada niso prepoznavne pri predstavnikih nevladnih organizacij. Ustanovitev vladnega sveta za sodelovanje z nevladnimi organizacijami je v pripravljalni fazi in urad bi moral imeti vlogo sekretariata tega sveta. To bi bil lahko dober korak k izboljšanju položaja.

5.3

Civilna družba ima tudi dva predstavnika v Nacionalnem svetu za približevanje EU. Vendar pa priznane nevladne organizacije močno oporekajo zakonitosti in legitimnosti imenovanja sedanjih članov. S sklepom parlamenta je treba oblikovati jasna merila za zagotovitev preglednosti, reprezentativnosti in kakovosti posameznih predstavnikov. Nacionalni svet za približevanje EU bi bil lahko obetajoče orodje za globlje in uspešnejše vključevanje civilne družbe v proces približevanja EU. Njegov potencial je treba sprostiti.

5.4	Kljub izjavam vlade in pristojnih ministrstev glede posvetovanja s civilno družbo v okviru procesa oblikovanja zakonodajnega okvira je vključevanje organizacij civilne družbe še vedno nezadovoljivo.

5.5	Pogoje (zlasti finančne) za primerno delovanje organizacij civilne družbe je treba izboljšati ter povečati njihove zmogljivosti z diverzifikacijo in trajnostjo njihovih finančnih virov.

5.6

Vključevanje organizacij civilne družbe v priprave za vstop v EU je prav tako omejeno. Ustrezne strukture in mehanizmi so že vzpostavljeni, vendar se še vedno ne uporabljajo v zadostni meri. Dejavni prispevek civilne družbe lahko pripomore k nemotenemu procesu pogajanj z EU ter je dejanski most med civilno družbo in institucijami EU.

5.7	Čeprav v okviru socialnega sveta poteka tristranski dialog, sta vloga in potencial organizacij socialnih partnerjev še vedno podcenjena. Socialni svet bi lahko bil zelo močan organ v pristopnem procesu EU in pomagal pri premagovanju gospodarskih in socialnih posledic.

5.8

Določbe obstoječega zakona o delu, ki opredeljujejo pogoje za priznanje reprezentativnosti sindikalnih organizacij na nacionalni ravni, so diskriminatorne do majhnih organizacij in preprečujejo resničen razvoj sindikalnega pluralizma. Čeprav Zveza svobodnih sindikatov Črne gore sodeluje v vladni delovni skupini, ki se pogaja o novem zakonodajnem predlogu o reprezentativnosti sindikatov, pri vplivanju na to delo ni bila uspešna. Vlada je enostransko določila prag 20 %, kar pomeni, da je merilo reprezentativnosti na nacionalni ravni izpolnjeno, če je v sindikat vključenih 20 % vseh zaposlenih v Črni gori. Vendar pa bi morala merila odražati tudi druge vidike, kot so teritorialna struktura, porazdelitev po gospodarskih panogah in spodobnost uspešnega varovanja pravic delavcev.

5.9

Socialni partnerji niso bili v zadostni meri vključeni v izpolnjevanje vprašalnika EU. Le Zveza delodajalcev Črne gore in gospodarska zbornica sta sodelovali v okviru vladnih delovnih organov pri izpolnjevanju vprašalnika. V skladu z navodili EU bi moralo pri določenem delu vprašalnika potekati posvetovanje z vsemi socialnimi partnerji.

5.10	Vladna komisija za evropsko vključevanje, ki deluje pod okriljem ministrstva za evropsko vključevanje, usklajuje državno upravo v procesu vključevanja države v EU. V tem organu je zastopana le gospodarska zbornica. Socialni partnerji v njem ne sodelujejo.

5.11

Zmogljivosti socialnih partnerjev je treba še naprej razvijati. Dobrodošle so vse oblike pomoči na vseh ravneh. EESO v zvezi s tem spoštuje vlogo Mednarodne organizacije delodajalcev in ITUC na mednarodni ravni ter BUSINESSEUROPE in ETUC na evropski ravni. Začenja se izvajanje mnogih celostnih programov in projektov za krepitev zmogljivosti organizacij socialnih partnerjev in krepitev socialnega dialoga.

5.12

EESO pozdravlja tudi finančno in tehnično pomoč, ki jo zagotavlja Evropska komisija v okviru svoje širitvene strategije in razpoložljivih virov. Večja vključenost organizacij civilne družbe krepi kakovost demokracije in prispeva k spravi. Evropska komisija z mehanizmom za spodbujanje razvoja civilne družbe v okviru instrumenta za predpristopno pomoč (IPA) financira vzpostavitev uradov za tehnično podporo v vsaki državi upravičenki, vključno s povečanjem števila kratkih obiskov v institucijah EU in financiranjem udeležbe približno 800 ljudi na delavnicah na Zahodnem Balkanu in v Turčiji.

6. Vloga Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

6.1

Širitev EU in napredek držav Zahodnega Balkana pri približevanju članstvu v Evropski uniji je ena od prednostnih nalog za zunanje odnose EESO. Strokovna skupina za zunanje odnose je razvila učinkovita orodja za doseganje glavnih ciljev na področju podpore civilni družbi na Zahodnem Balkanu in povečanje njene sposobnosti za partnerstvo z vlado na poti pridruževanja EU.

6.2

Kontaktna skupina za Zahodni Balkan je začela z delom oktobra 2004. Njeno geografsko območje delovanja zajema Albanijo, Bosno in Hercegovino, Hrvaško, Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo, Črno goro, Srbijo in Kosovo (v skladu z resolucijo 1244/1999 Varnostnega sveta Združenih narodov). To je stalno telo EESO, ki se ukvarja posebej s to regijo.

6.3

V Bruslju (2006) in Ljubljani (2008) sta potekala dva foruma civilne družbe Zahodnega Balkana, ki sta pokazala pripravljenost predstavnikov civilne družbe za čezmejna srečanja, da bi skupaj razpravljali o boljši prihodnosti. Tretji forum civilne družbe Zahodnega Balkana bo 18. in 19. maja 2010 v Bruslju.

6.4

Drugo najpomembnejše orodje za gradnjo mostu med civilno družbo EU in civilno družbo držav Zahodnega Balkana so skupni posvetovalni odbori. V raziskovalnem mnenju EESO iz leta 2006 o položaju civilne družbe na Zahodnem Balkanu (32) je bilo poudarjeno stališče EESO, njegovo precejšnje znanje in izkušnje ter človeški viri, pa tudi vloga skupnih posvetovalnih odborov v celotnem procesu širitve.

6.5	Zato EESO predlaga, da se takoj, ko Črna gora dobi status države kandidatke EU, ustanovi skupni posvetovalni odbor EU-Črna gora, ki lahko organizacijam civilne družbe obeh strani omogoči bolj poglobljen dialog in spremljanje napredka države pri približevanju EU.

V Bruslju, 28. aprila 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) Nacionalni svet za približevanje EU deluje v okviru parlamenta, vendar pa ga poleg poslancev sestavljajo predstavniki sodstva nevladnih organizacij, črnogorske univerze, črnogorske akademije znanosti, socialnega sveta in kabineta predsednika.

(2) Uradni podatki popisa prebivalstva. Črnogorski Muslimani so bili pri tem popisu v skladu s prakso v nekdanji Jugoslaviji obravnavani kot etnična skupina.

(3) Eurostat.

(4) Monstat, http://www.monstat.org/Mjesecna%20saopstenja.htm.

(5) Gospodarski in proračunski program za obdobje 2009–2012, 21. januar 2010.

(6) V skladu z RVSZN 1244/1999.

(7) Javne raziskave, opravljene v preteklih sedmih letih, kažejo, da pridružitev EU podpira med 75 in skoraj 80 % črnogorskih državljanov.

(8) Poročilo o napredku Črne gore za leto 2009, SEC(2009) 1336, priloženo sporočilu Komisije Strategija širitve in glavni izzivi za obdobje 2008–2009 (COM(2009) 533).

(9) Civilna družba v tem mnenju na splošno pomeni nevladne organizacije, med drugim poklicne organizacije, organizacije socialnih partnerjev, potrošnike, kmete, verske skupnosti, fundacije, družbena gibanja, medije itd.

(10) TRIALOG, Montenegrin Civil Society, Maša Lekić.

(11) CIVICUS – World Alliance for Citizen Participation, www.civicus.org

(12) Ustava je bila sprejeta oktobra 2006, vendar je bilo to predvideno tudi v prejšnji ustavi.

(13) Sprejet leta 1999, dopolnjen leta 2002 in 2007.

(14) Podatki raziskave Centra za razvoj nevladnih organizacij (CRNVO) iz leta 2008, v skladu s katerimi je bilo predvidenih 883 900 EUR, dejansko razdeljenih pa 860 764,66 EUR.

(15) Podatki iz leta 2009.

(16) V skladu z uredbo o dodelitvi dela prihodkov od loterije se 75 % zneska dodeli nevladnim organizacijam, ostalo pa drugim organizacijam in institucijam. Tudi honorarji za člane komisije in celotni upravni postopek se financirajo iz tega sklada. Zneski se nanašajo na leto 2009, v letu 2010 pa so nižji.

(17) Ministrstvo za turizem, ministrstvo za kulturo, medije in šport ter ministrstvo za človekove pravice in pravice manjšin.

(18) Sredstva se namenijo za naslednja področja: 1. socialna pomoč in humanitarne dejavnosti, 2. potrebe invalidov, 3. razvoj športa, 4. kultura in tehnična kultura, 5. neinstitucionalno izobraževanje in 6. boj proti drogam in vsem oblikam odvisnosti.

(19) Poročilo o spremljanju, ki ga je pripravil Center za državljansko vzgojo o dodelitvi sredstev komisije za dodelitev dela prihodkov od loterije v letu 2009.

(20) Poročilo o spremljanju, ki ga je pripravil Center za državljansko vzgojo o dodelitvi sredstev komisije za dodelitev dela prihodkov od loterije v letu 2009.

(21) CRNVO – Center za razvoj črnogorskih nevladnih organizacij.

(22) Program mehanizma za spodbujanje razvoja civilne družbe.

(23) Glej www.saradnjomdocilja.me.

(24) Zakon o storitvah javne radiodifuzije RTCG, sprejet leta 2002, in zakon o storitvah javne radiodifuzije Črne gore, sprejet leta 2008 (ki je nadomestil prvega).

(25) Zakon o policiji, sprejet leta 2005.

(26) Sklep o ustanovitvi Nacionalnega sveta za približevanje EU, sprejet leta 2008.

(27) Ocena CIVICUS o črnogorski civilni družbi „Weak Tradition, Uncertain Future“(Šibka tradicija, negotova prihodnost), 2006, ur.: S. Muk, D. Uljarević in S. Brajović.

(28) Zakon o delu, Uradni list Črne gore št. 49/08.

(29) ITUC – International Trade Union Confederation (Mednarodna konfederacija sindikatov).

(30) ETUC – European Trade Union Confederation (Evropska konfederacija sindikatov).

(31) BUSINESSEUROPE – The European confederation of business (Evropsko združenje delodajalcev).

(32) UL C 195, 18.5.2006, str. 88.

19.1.2011

Uradni list Evropske unije

C 18/18

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o izobraževanju za vključevanje: Sredstvo za boj proti revščini in socialni izključenosti (raziskovalno mnenje)

2011/C 18/04

Poročevalka: ga. SÁNCHEZ MIGUEL

Državni sekretar za Evropsko unijo na ministrstvu za zunanje zadeve in sodelovanje g. López Garrido je v imenu prihodnjega španskega predsedstva EU z dopisom z dne 23. julija 2009 zaprosil Evropski ekonomsko-socialni odbor, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti pripravi raziskovalno mnenje o temi:

Izobraževanje za vključevanje: sredstvo za boj proti revščini in socialni izključenosti.

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 23. marca 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 462. plenarnem zasedanju 28. in 29. aprila 2010 (seja z dne 28. aprila) s 103 glasovi za, 13 glasovi proti in 10 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1

EESO pozdravlja odločitev, da je leto 2010 posvečeno podvojitvi prizadevanj za odpravo izključenosti in revščine ter poudarja pomen uporabe izobraževanja in usposabljanja kot učinkovitih sredstev za dosego tega cilja. Izobraževanje je priznano kot zelo pomembno sredstvo za vključevanje ljudi, ki živijo v revščini, v družbo.

1.2

Dejstvo, da je krepitev izobraževanja kot sredstva za boj proti neenakostim in revščini med prednostnimi nalogami strategije Evropa 2020 in da si je trojka predsedstev EU (Španija, Belgija, Madžarska) zadala cilj „izobraževanje za vse“, omogoča predlagati vrsto ukrepov, ki bi izobraževanje in usposabljanje uporabili kot učinkoviti sredstvi za boj proti revščini in socialni izključenosti.

1.3

Izobraževanje je že od začetkov EU priznano kot temeljna človekova pravica, veliko pa je bilo tudi uspešnih prizadevanj, da bi ta pravica postala vsem dostopna javna dobrina. EESO je o tem pripravil veliko mnenj in v vseh je priznal, da je osrednji cilj izobraževanja še vedno oblikovanje svobodnih, kritičnih in samostojnih državljank in državljanov, ki bodo zlasti pri delu z visoko ravnjo potrebnih znanj za soočanje z novimi izzivi sposobni prispevati k razvoju družbe, v kateri živijo, ter ki se bodo zavedali, da delijo skupne vrednote in kulturo in da je treba svet, v katerem živimo, ohraniti za prihodnje generacije.

1.4

EESO priporoča, da se EU in države članice obvežejo, da bodo na podlagi načela izobraževanja za vključevanje revidirale politike izobraževanja, vsebine, pristope in strukture ter dodeljevanje sredstev. Poleg tega bi bilo treba revidirati in/ali posodobiti politike, povezane z zaposlovanjem, kakovostnimi javnimi storitvami in pozornostjo do posebnih skupin (otroci, osebe s posebnimi potrebami, priseljenci itd.) ter vanje vključiti vidik enakosti med spoloma. Vključujoče izobraževanje lahko poteka v številnih formalnih in neformalnih okvirih, v družinah, v skupnosti in ni treba, da vse breme nosi šola. Tematika še zdaleč ni obrobna ali usmerjena zgolj na revne, aktualna je za vse družbene skupine, ki takšno izobraževanje potrebujejo. Razlogi, da smo se odločili za vključujoče izobraževanje, so:

—	izobraževalni, saj to zahteva kakovosten izobraževalni sistem, ki bo dostopen vsem že od ranega otroštva,

—	socialni, saj mora izobraževanje pomagati spreminjati miselnost in ustvarjati družbo brez izključevanja, predsodkov in diskriminacije, ter

—	ekonomski, saj prispeva k povečanju konkurenčnosti pred novimi gospodarskimi izzivi ter novimi zahtevami trga dela.

1.5

V EU že več let potekajo razprave o priznavanju rezultatov neformalnega izobraževanja, ki poteka zunaj tradicionalnih izobraževalnih okvirov in s tem, ko ljudem zagotavlja praktično znanje, socialne spretnosti in vzorce vedenja, ter s spodbujanjem aktivnega državljanstva dopolnjuje formalno izobraževanje. Čeprav v okviru teh razprav še ni bilo doseženo soglasje na ravni EU, se neformalno izobraževanje postopoma priznava zaradi dejstva, da omogoča vstop na trg dela. EESO meni, da bi morala EU analizirati stanje na tem področju z vidika izobraževanja za vključevanje, zato priporoča:

—	da se zberejo podatki o obstoječih institucionalnih in tehničnih zmogljivostih ter predlaga priprava kazalnikov za ugotavljanje morebitnih prednosti priznavanja neformalne izobrazbe ter da se zberejo tudi podatki o tem, kdo je takšne izobrazbe deležen;

—	da se revidirajo modeli priznavanja rezultatov neformalnega izobraževanja, da bi ugotovili, kateri so zlasti za socialno izključene osebe najbolj pravični, učinkoviti in koristni, ter da se zagotovi kakovost izobraževanja;

—	da se spodbuja izmenjava uspešnih izkušenj med državami članicami;

—	da se v ta proces vključijo socialni partnerji, organizacije civilne družbe, ki delujejo na tem področju, ter predstavniki formalnih in neformalnih izobraževalnih ustanov.

1.6

EESO je v prejšnjih mnenjih opozoril, da je vsem dostopno kakovostno javno izobraževanje sredstvo za spodbujanje enakosti in socialne vključenosti. Zato je bistvenega pomena, da imajo vsi socialno izključeni dostop do kakovostnega pretežno javnega izobraževanja (1), ki jim bo odprlo vrata na trg dela in omogočilo opravljati dostojna in pošteno plačana dela.

1.7	EESO na koncu še priporoča, da dejavnosti, ki jih je možno izvajati ne da bi zanemarili že opredeljene politične prednostne naloge, služijo kot gonilo in spodbuda za drznejše in daljnosežnejše kompromise na tem področju, tako da dosežejo najrazličnejše institucije in socialne akterje.

1.8	Konferenca o izobraževanju za boj proti socialni izključenosti, ki jo bo EESO organiziral od 20. do 22. maja 2010 v Firencah, je popolnoma v skladu s tem. Temeljila bo na medsektorskem pristopu in na njej se bo zbralo veliko število akterjev s tega področja.

2. Uvod

2.1

Pravica do izobraževanja je bila priznana kot temeljna človekova pravica in je zapisana v vseh instrumentih Evropske unije od njenega nastanka dalje. Evropa si je močno in uspešno prizadevala za to, da bi ta pravica postala vsem dostopna javna dobrina. (2) Kljub temu pa še vedno obstajajo segmenti prebivalstva, ki teh pravic ne uživajo, kar dodatno poglablja revščino, ki še vedno ni izkoreninjena. Države članice, Komisija in Evropski parlament so predlagali in sprejeli pomembne ukrepe za boj proti revščini ter kot sredstvo za vključevanje uporabili vsem dostopno kakovostno javno izobraževanje. Z enakim namenom je tudi EU sklenila, da bo leto 2010 evropsko leto boja proti revščini. (3)

2.2

Socialna vključenost in boj proti revščini sta tudi sestavni del ciljev Evropske unije na področju rasti in zaposlovanja. Usklajevanje nacionalnih politik socialne varnosti in vključevanja poteka ob uporabi postopka izmenjav in učenja, ki ga poznamo pod imenom „odprta metoda usklajevanja“ (OMU), ki se izvaja na področjih, za katera so pristojne države članice, da bi uskladili nacionalne politike za uresničitev določenih skupnih ciljev. OMU pomaga uskladiti socialne politike, zlasti v okviru prenovljene lizbonske strategije.

2.3

Po drugi strani pa sta izobraževanje in usposabljanje tudi ključna dejavnika za izboljšanje gospodarskega razvoja ter socialne kohezije naših družb. Zaradi neuspeha pri doseganju ciljev zmanjševanja revščine in njegovih posledic na področju izključenosti, ki jih lahko povzroči sedanja gospodarska kriza, kakor tudi povečanja brezposelnosti, se krepi zanimanje za iskanje instrumentov, ki bi omogočili napredovanje pri doseganju cilja aktivnega vključevanja.

2.4

Prva med prednostnimi nalogami strategije Evropa 2020 (4) je „ustvarjanje vrednosti s tem, da bo rast temeljila na znanju“. S tem se znanje priznava kot gonilo trajnostne rasti, priznava pa se tudi pomen izobraževanja, raziskav, inovacij in ustvarjalnosti. Sklepi vrha o delu, ki je potekal maja 2009 v Pragi, sledijo tej usmeritvi. Zato je treba – glede na sedanjo gospodarsko krizo, ki je močno vplivala na zaposlene in na podjetja, zlasti MSP, ter ob dejstvu, da je brezposelnost dosegla zgodovinsko raven skoraj 20,2 % in da so razlike med državami EU velike – pospešiti vse ukrepe, zlasti pa ukrepe na področju politike izobraževanja, ki bi pomagali ustvarjati delovna mesta in s tem krepiti enakopravnost med Evropejci.

2.5

Javno šolstvo, ki je eden glavnih instrumentov za spodbujanje enakopravnosti, se danes sooča s številnimi novimi izzivi v vse bolj globaliziranem svetu, ki je tudi vse bolj neenak, razdeljen in nesimetričen. Vključevanje vseh učenk in učencev v šole in družbo je prednostna naloga javnih oblasti in mednarodnih ali regionalnih organizacij. Izobraževanje za vključevanje je pristop, ki je povezan z izpolnjevanem potreb vseh otrok, mladih in odraslih po učenju, zlasti v tistih okoljih, kjer je največ diskriminacije, marginalizacije, revščine ali socialne izključenosti.

2.6

Izobraževanje in usposabljanje sta lahko učinkoviti sredstvi za boj proti revščini in socialni izključenosti. Tisti mladi, ki imajo v družbi manj možnosti, se soočajo s posebnimi težavami, povezanimi z dejstvom, da živijo v okoljih, ki so prikrajšana glede izobraževanja, družbenoekonomskega ali geografskega položaja, ali z dejstvom, da so invalidi.

2.7

Smernice Unesca za vključujoče izobraževanje takšno izobraževanje opredeljujejo kot proces, ki mora upoštevati raznolikost potreb vseh učencev in se nanje odzivati z vse večjo udeležbo pri učenju, v kulturi in vrednotah skupnosti, s ciljem zmanjšati socialno izključenost in revščino. Izobraževanje za vključevanje zahteva predelavo izobraževalnih vsebin, pristopov, struktur in strategij ter obsežno razvijanje programov za usposabljanje učiteljev, nameniti mu je treba tudi več sredstev. Zavedati se je treba, da mora zajeti vse učence in da je splošni izobraževalni sistem odgovoren za izobraževanje vseh ljudi. Cilj vključujočega izobraževanja je, da se ustrezno odzove na različne potrebe družbenih skupin po učenju, izvaja pa se lahko formalno ali neformalno.

2.8

Kako določene učence vključiti v splošni šolski sistem, še zdaleč ni obrobno vprašanje ali vprašanje, ki bi se nanašalo zgolj na najrevnejše – vključujoče izobraževanje zahteva razvijanje izobraževalnih sistemov in ostalih oblik učenja ter njihovo prilagoditev raznolikosti učencev, s čimer postane močno sredstvo boja proti revščini. Tako učiteljem kot učencem mora omogočiti, da se v raznolikosti počutijo udobno in v njej ne vidijo težav, temveč izziv in možnost obogatitve učnega okolja.

2.9

Pojav množične brezposelnosti je povzročil oblike revščine, kakršnih še nismo poznali. Sedanja (5) svetovna gospodarska kriza je le boleča potrditev tega. Za današnjo revščino niso značilni zgolj prenizki dohodki; kaže se lahko tudi v omejenem dostopu ali celo pomanjkanju dostopa do zdravstva in izobraževanja, nevarnem okolju, obstoju diskriminacije in predsodkov ter socialni izključenosti. Zaposlitev – če ni kakovostna – ne pomeni več zaščite pred revščino. Skrajna revščina je bolj razširjena med ženskami kot med moškimi: v Evropski uniji je tveganje za skrajno revščino znatno večje za ženske v sedemnajstih državah članicah. Enostarševskim družinam, v katerih gospodinjstvo vodi ženska, v večji meri grozi nevarnost revščine. V svetu, v katerem 60 % prebivalstva preživi z le 6 % svetovnih prihodkov, 50 % prebivalstva za preživetje nima več kot dva dolarja na dan in več kot milijarda ljudi zasluži manj kot dolar na dan, se Evropa ne more zapreti v trdnjavo in prezreti okoliščin, v katerih se nahaja.

2.10

Pojavi vse večje revščine v mestih, preseljevanja podeželskega prebivalstva v industrializirana območja in množična preseljevanja so izziv za socialne politike tega območja. Po podatkih Statističnega urada Evropskih skupnosti za leto 2009 16 % evropskega prebivalstva živi pod pragom revščine, eden od desetih Evropejcev živi v gospodinjstvu, v katerem noben izmed članov ne dela. V različnih državah članicah so otroci bolj izpostavljeni revščini kot ostalo prebivalstvo, računa se, da jih je ogroženih 19 % (kar pomeni 19 milijonov otrok). Nujno je, da s pomočjo ustvarjanja stabilnega in varnega izobraževalnega okolja, ki bo vsem učencem omogočalo popolno uživanje njihovih temeljnih pravic ter razvijanje sposobnosti ter možnosti za prihodnost, prispevamo k odpravi okoliščin, ki toliko ljudi potegnejo v revščino.

3. Splošne ugotovitve

3.1

Boj proti revščini je temeljni element politik EU in držav članic na področju vključevanja in zaposlovanja. Boj proti revščini, ki je nekoč veljal za politiko pomoči, se je spremenil v boj proti izključenosti. Ne gre le za to, da bi družbo obvarovali pred grozljivimi posledicami revščine, temveč da bi ljudem, ki trpijo revščino, omogočili uživati njihove človekove pravice. Leta 2007, ko se je sprejemala odločitev, da bo cilj leta 2010 „boj proti revščini in socialni izključenosti“, sta Evropski parlament in Svet potrdila, da „je danes v EU izpostavljeno nevarnosti revščine kakih 78 milijonov ljudi in da to število še naprej raste. Takšno stanje je v očitnem nasprotju z glavnimi skupnimi vrednotami Unije, zato so potrebni skupni ukrepi Evropske unije in držav članic.“

3.2

Po drugi strani so države članice OZN leta 2000 sprejele razvojne cilje tisočletja (RCT), katerih namen je predvsem za polovico zmanjšati skrajno revščino. Te cilje – osem jih je – bi morali uresničiti do leta 2015. Vendar pa v sedanjih gospodarskih okoliščinah postaja jasno, da bo vse cilje zelo težko uresničiti v predvidenih rokih. EU je sklenila leto 2010 posvetiti boju proti revščini in socialni izključenosti, da bi podvojila prizadevanja za dosego teh ciljev.

3.3	EESO je večkrat ponovil svoje usklajeno stališče o družbi znanja kot glavnemu sredstvu za dosego polne vključenosti vseh državljank in državljanov, ne zgolj elite, in posebej kot enega od sredstev za dosego ciljev, ki so bili sprejeti na vrhu v Lizboni.

3.4

EESO je nedavno izrazil mnenje (6), da je pri osebah z nižjo izobrazbo tveganje za izključenost večje in da jim mora pravica do izobraževanja prinesti možnosti za izboljšanje kakovosti življenja in dostopa na trg dela. Treba je upoštevati, da tudi gospodarske, družbene in tehnološke spremembe zahtevajo prilagajanje izobraževalnih vsebin, zlasti če se izobraževanje želi odzivati na potrebe trga dela. Zato EESO predlaga, da se izobraževanje v šolah in na univerzah spremeni tako, da bi se ga lahko v primeru opustitve šolanja dopolnilo s programi poklicnega usposabljanja, ki bi olajšali vstop na trg dela. (7) Gre za preprečevanje in odpravljanje škode, ki jo povzroča socialna izključenost.

3.5

EESO je sprejel tudi mnenje (8), v katerem pozdravlja sporočilo Komisije Nova znanja in spretnosti za nova delovna mesta. Med sklepi lahko izpostavimo zahtevo po „povečanju znanja in spretnosti na vseh ravneh [kar je] temeljni pogoj za kratkoročno revitalizacijo gospodarstva; tudi dolgoročno gledano je to temeljni pogoj za razvoj, povečanje produktivnosti, konkurenčnosti in zaposlovanja ter za zagotavljanje enakih možnosti in socialne kohezije“.

3.6

V vsakem primeru se neizogibno zastavlja vprašanje: kaj je pravzaprav koncept izobraževanja za vključevanje, iz katerega izhajamo? Ni zgolj strategija, ampak tudi proces, v katerem moramo poleg izobraževalnih politik revidirati tudi politike na področju zaposlovanja, nudenja kakovostnih javnih storitev, pozornosti do raznolikosti populacije, ki jo izobražujemo, ki jo sestavljajo moški in ženske, otroci, mladina in odrasli, priseljenci, brezposelni, invalidi, osebe ki imajo VIH/AIDS itd.). Končni cilj izobraževanja za vključevanje je odprava kakršnekoli oblike izključenosti, najsi je posledica negativnega odnosa ali pomanjkanja vrednotenja raznolikosti. Poteka lahko v številnih formalnih in neformalnih okvirih, v družinah, v skupnosti in ni treba, da vse breme nosi šola.

3.7

Neformalno izobraževanje zelo pogosto temelji na nehierarhičnih in participativnih pedagoških oblikah in metodah dela, hkrati pa je tesno povezano z organizacijami civilne družbe, ki ga tudi izvajajo. Neformalno izobraževanje se je s svojo naravo in pristopom od spodaj navzgor izkazalo kot učinkovito sredstvo za boj proti revščini in socialni izključenosti. Zato EESO poudarja, da ima lahko neformalno izobraževanje pomembno vlogo pri izvajanju strategije EU 2020.

3.8

Uspeh vseživljenjskega izobraževanja se krepi s pomočjo neformalnega izobraževanja, ki dopolnjuje in podpira formalno izobraževanje. Ta povezava je lahko pomembna za povečanje privlačnosti učenja za mlade in s tem za boja proti prezgodnjemu opuščanju šolanja, in sicer z uvajanjem novih metod učenja, lajšanjem prehajanja med formalnim in neformalnim izobraževanjem ter priznavanjem spretnosti in znanj. (9)

3.9

OECD je z raznimi raziskavami in projekti (10) namenila posebno pozornost neformalnemu izobraževanju. Še vedno pa nimamo splošnega dogovora, v kolikšni meri in kako priznati znanje, pridobljeno v okviru „neformalnega izobraževanja“, še manj pa v okviru „priložnostnega izobraževanja“. To med drugim zahteva, da se drugim zainteresiranim stranem, kot so organizacije civilne družbe, prizna sposobnost poučevanja zunaj formalnega izobraževalnega sistema in da se uvedejo standardi za ocenjevanje na ta način pridobljenega znanja. Priznavanje tako pridobljenega znanja in spretnosti se je razvijalo skupaj s strategijami vseživljenjskega izobraževanja v različnih državah članicah. Nekatere na podlagi obstoječih nacionalnih okvirov za potrjevanje izobrazbe analizirajo postopke za zakonito priznavanje tovrstnih znanj in spretnosti, ki bi omogočilo vstop na trg dela. EESO meni, da bi bilo dobro, da bi EU analizirala stanje na tem področju na ravni držav članic ter priporoča, da si države članice izmenjujejo uspešne izkušnje in primere.

3.10

Treba se je izogniti veliki nevarnosti, da izobraževalne strategije za vključevanje ne bi bile na voljo le revnim, priseljencem in tistim, ki so iz kakršnega koli razloga opustili šolanje. S tem udeležence ne bi vključili in povezali, pač pa osamili. Druga možnost bi bila odpreti vrata teh sistemov za druge skupine, ki bi jih lahko potrebovale. (11) Neformalno izobraževanje sicer ne nadomešča formalnega, ga pa – če se vrednost tako pridobljenega znanja prizna – dopolnjuje, kajti kdor ga je deležen, ima možnost vključitve v formalno izobraževanje, če to želi ali potrebuje.

3.11

EESO meni, da je bistvenega pomena, da so vsi izključeni deležni kakovostnega pretežno javnega izobraževanja (12), ki jim bo omogočilo dostop do trga dela ter opravljanje dostojnega in dobro plačanega dela. Nič manj pomembno ni, da je to izobraževanje nosilec temeljnih državljanskih vrednot, dejanske enakosti med spoloma in aktivnega sodelovanja v demokraciji. EESO se zavzema za izobraževanje, ki bi prispevalo k oblikovanju posameznika in družbe ter ne bi bilo zgolj prenos spretnosti in znanja (utilitarno pojmovanje izobraževanja). Izobraževanje, katerega rezultat bi bili odprti in kritični posamezniki, sposobni aktivnega sodelovanja v vse bolj socialno pravičnih in politično zrelih družbah.

3.12

EESO meni, da spodbujanje vključevanja v izobraževanje pomeni razvijanje sposobnosti kritične analize in prispeva k izboljšavam izobraževalnih in družbenih okolij učencev, da se lažje soočajo z novimi zahtevami trga dela in družbe. Skratka, preplesti izobraževanje s socialno vključenostjo pomeni povezati ga s cilji družbenega razvoja in ozemlji, kjer poteka. Izobraževanje v takšni obliki bo postalo sredstvo za postopno odpravo revščine.

3.13

Če povzamemo, so razlogi za odločitev za vključujoče izobraževanje:

—	izobraževalni: zahteva, da izobraževalni sistem doseže vse („cilj: izobraževanje za vse do leta 2015“), pomeni, da se ta sistem odpre vsej raznolikosti populacije, ki naj bi jo izobrazili;

—	socialni: izobraževanje ima možnost in mora prispevati k spremembam miselnosti, pomagati pri oblikovanju družb brez diskriminacije in predsodkov, kjer bodo vsi lahko uživali temeljne pravice;

—	ekonomski: vključujoče izobraževanje bi prispevalo k povečanju dejanske konkurenčnosti družb, ki se soočajo z novimi gospodarskimi izzivi. Gre za konkurenčnost, ki bi temeljila na znanju in ne na nelojalni konkurenci. Vključevanje in kakovost se vzajemno krepita.

4. Posebni cilji

4.1

Evropsko leto boja proti revščini ima štiri posebne cilje:

— priznavanje: priznavanje pravice ljudi, ki živijo v revščini in socialni izključenosti, do dostojnega življenja in polne vključenosti v družbo;

— udeleženost: večje sodelovanje javnosti pri politiki in ukrepih socialne vključenosti, ki poudarjajo odgovornost vseh v boju proti revščini in marginalizaciji;

— kohezijo: spodbujanje bolj povezane družbe z večjo ozaveščenostjo javnosti o koristih za celotno družbo, v kateri je revščina izkoreninjena in kjer ni nihče odrinjen na njen rob;

— zavezanost: ponovno poudarjanje trdne politične zavezanosti EU za boj proti revščini in socialni izključenosti ter spodbujanje te zavezanosti na vseh ravneh upravljanja.

4.2

Glavne teme tega leta bodo:

a)	revščina otrok in medgeneracijski prenos revščine;

b)	vključujoč trg dela;

c)	pomanjkanje dostopa do izobraževanja in usposabljanja;

d)	načelo enakosti spolov na področju revščine;

e)	dostop do osnovnih storitev;

f)	odprava diskriminacije in spodbujanje vključevanja priseljencev ter vključevanje etničnih manjšin v družbo in na trg dela;

g)	preučevanje potreb invalidov in drugih ranljivih skupin.

4.3

Za Evropo je torej leto 2010 edinstvena priložnost, da se najširša in najbolj raznolika javnost zave te problematike in se zavzame za bolj proti revščini in za vlogo, ki jo lahko igra izobraževanje s ciljem napredovanja v smeri odprave revščine. Ta cilj bo mogoče uresničiti le, če bo sporočilo močno in jasno, ne pa večplastno in razpršeno. Zato EESO predlaga, da dejavnosti potekajo okrog osrednje osi: „Usposabljanje za vključevanje kot sredstvo za boj proti revščini in socialni izključenosti“.

4.4

Španska vlada predseduje Evropski uniji v prvem polletju leta 2010. Španija je v zadnjih letih pokazala posebno zanimanje za boj proti revščini, odpravo socialne izključenosti in vključujoče izobraževanje. Predsedovanje EU prevzema na začetku evropskega leta, posvečenega tej problematiki. Uradno se je začelo v Madridu 21. januarja 2010, konec junija pa bo potekal običajni Evropski svet na katerem bo Španija predsedovanje predala Belgiji. Zanimanje in zavezanost Španije za problematiko „izobraževanja za vse“ je odlična priložnost za vrsto dejavnosti, katerih cilj je v tem letu pustiti vidne sledi v političnih odločitvah, ki bi nas približale zastavljenemu cilju: izkoreninjenju revščine in socialne izključenosti.

V Bruslju, 28. aprila 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) Glej smernice Unesca o politiki vključevanja v izobraževanju, Pariz, 2009.

(2) Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2000). Omeniti velja tudi, da so vse evropske države ratificirale vse mednarodne konvencije, povezane s človekovimi pravicami, zlasti Mednarodno konvencijo o pravicah otrok (1989), Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah ter Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (1966).

(3) UL C 224, 30.8.2008, str. 106.

(4) COM(2009) 647 konč., 24.11.2009. Delovni dokument Komisije – Posvetovanje o prihodnji strategiji „EU 2020“.

(5) Key Data on Education in Europe (poročilo Evropske komisije o izobraževanju v Evropi, 2009), http://eacea.ec.europa.eu/education/eurydice/documents/key_data_series/105EN.pdf

(6) UL C 128, 18.5.2010, str. 10.

(7) UL C 256, 27.10.2007, str. 93.

(8) UL C 128, 18.5.2010, str. 74.

(9) UL C 151, 17.6.2008, str. 45, in UL C 318, 23.12.2009, str. 113.

(10) Npr.: Recognition of non-formal and informal learning in OECD countries: A very good idea in jeopardy?, Lifelong Learning in Europe, Patrick Werquin, Pariz, 2008.

(11) OECD, Beyond Rethoric: Adult learning policies and practices. Pariz, 2003 in Promoting Adult learning, Pariz, 2005.

(12) Glej smernice Unesca o politiki vključevanja v izobraževanju, Pariz, 2009.

PRILOGA

K mnenju Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Naslednja amandmaja, ki sta bila med razpravo zavrnjena, sta prejela več kot četrtino glasov:

Točka 1.5

Rezultat glasovanja

Za	:	44
Proti	:	61
Vzdržani	:	14

Točka 3.7

Rezultat glasovanja

Za	:	37
Proti	:	73
Vzdržani	:	10

19.1.2011

Uradni list Evropske unije

C 18/24

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o dostopu do posojil za potrošnike in gospodinjstva: Pojavi zlorabe (mnenje na lastno pobudo)

2011/C 18/05

Poročevalec: g. CAMPLI

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 16. julij 2009 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Dostop do posojil za potrošnike in gospodinjstva: pojavi zlorabe.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 30. marca 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 462. plenarnem zasedanju 28. in 29. aprila 2010 (seja z dne 28. aprila) s 75 glasovi za, 1 glasom proti in 1 vzdržanim glasom.

1. Sklepi in priporočila

1.1 EESO meni, da je vzpostavitev enotnega, preglednega in celovitega regulativnega okvira na področju dostopa do posojil ključnega pomena.

1.2 EESO poziva Komisijo, naj preuči najboljši način za odpravo vrzeli v obstoječem regulativnem okviru, zlasti z vidika ponujenih kreditnih proizvodov, zavajajočega oglaševanja, preglednosti veljavnih pogojev, kreditnih posrednikov, asimetričnosti informacij in finančne kulture zainteresiranih strani.

1.3 EESO poziva države članice, naj ustanovijo organe za nadzor nad nepoštenimi poslovnimi praksami, ki bodo imeli posebne pristojnosti na področju posojil.

1.4 EESO priporoča, da se sistem Skupnosti za hitro obveščanje (RAPEX) razširi na trženje toksičnih proizvodov na evropskem finančnem in posojilnem trgu.

1.5 EESO poziva Evropsko komisijo in države članice, naj izvedejo poglobljeno analizo vprašanja nezakonitih ali kaznivih dejanj na področju posojil, zlasti kar zadeva plenilske in oderuške prakse ter posebne pobude v okviru evropskega območja pravice.

1.6 EESO priporoča, da se določijo posebni evropski predpisi, ki se bodo uporabljali za različne vrste kreditnih posrednikov in ki bodo vsebovali opredelitve, zahteve in obveznosti glede ravnanja, ki bodo zanje veljali, ne glede na proizvod, ki se trži, in ne glede na to, ali se kreditna dejavnost izvaja kot primarna ali pomožna dejavnost.

1.7 EESO priporoča, da se pripravi poseben predpis za nadzor nad dejavnostmi, praksami in ravnanji trgovcev, kot so trgovski zastopniki, katerih dejavnost posredništva je le ena od mnogih drugih dejavnosti.

1.8 EESO poziva, da se zahteve v zvezi z registracijo različnih finančnih in kreditnih posrednikov v evropski mreži nacionalnih registrov opredelijo na podlagi evropskih standardov poslovanja, ki zajemajo strokovnost, spoštovanje pravil varnega in skrbnega poslovanja ter etiko, vključno s pravili Skupnosti o izbrisu subjektov, ki s svojimi zlorabami ali nezakonitimi praksami škodujejo potrošniku.

1.9 EESO meni, da je treba preučiti možnost, da se predpisi Skupnosti na področju odgovornosti, določeni z Direktivo 85/374/EGS in nadaljnjimi spremembami, s pomočjo sprememb in ustreznih prilagoditev razširijo na finančne in kreditne proizvode.

1.10 EESO priporoča, da se na evropski trg vnese ustrezen nabor „certificiranih“ ali „standardnih“ kreditnih proizvodov, ki bodo dopolnili obstoječe proizvode, da se tako glede praks kot tudi proizvodov spodbudi večja preglednost in poštena konkurenca pri dajanju posojil potrošnikom.

1.11 EESO meni, da je nujno izvesti evropsko kampanjo obveščanja in usposabljanja za potrošnike, potrošniške organizacije in strokovnjake, ki jim pomagajo, o pravicah potrošnikov na področju kreditnih in finančnih storitev, in da je treba razviti evropske mreže za mehanizme sodnega in izvensodnega reševanja sporov (alternativno reševanje sporov – ADR) (1).

1.12 EESO meni, da je v soglasju z javnimi organi pomembno oblikovati in spodbujati mreže civilne družbe, ki bodo odgovorne za analizo pojavov socialne izključenosti in revščine, povezanih s posojili in prezadolženostjo, ter zagotavljanje pomoči in spremljanje na tem področju.

1.13 EESO zlasti priporoča uvedbo skupnih evropskih postopkov za obravnavo primerov prezadolženosti, ki morajo služiti tudi kot podlaga za uvedbo javnih pobud za podporo ali pomoč zadevnim osebam.

1.14 EESO Komisiji priporoča, naj izvede uradno študijo, s katero bi preučila, ali in kako bi se lahko uvedle obsežne evropske določbe glede oderuštva ter poglobili skupni temeljni elementi in načela za določitev razpona evropske obrestne mere, znotraj katerega bi se lahko opredelil pojav oderuštva.

1.15 EESO priporoča, da se določijo skupni postopki za spodbujanje nacionalnih sistemov, namenjenih boju proti oderuštvu, ki bodo usklajeni na podlagi evropskega regulativnega okvira.

1.16 EESO poziva k strogim predpisom Skupnosti v zvezi z izdajanjem kreditnih plačilnih kartic, da se preprečijo plenilske prakse, ki lahko spodbujajo prezadolženost, tako da se uvede obvezna sklenitev pogodbe med imetniki in izdajatelji kreditnih plačilnih kartic glede kreditnih limitov.

1.17 Predpisi Skupnosti morajo zagotoviti obsežno in pregledno varstvo v vsej EU, kar zadeva uporabo podatkov, ki jih posredujejo stranke, zlasti pri poslovanju prek spleta.

1.18 EESO meni, da je obveščanje in izobraževanje potrošnikov, vključno s pedagoškimi načini in praksami od osnovnega šolanja dalje, ključnega pomena, zato priporoča, da se spodbujajo in podpirajo pobude civilne družbe za zagotavljanje preglednosti in jasnosti informacij.

1.19 EESO nazadnje priporoča, da se datum pregleda učinkovitosti Direktive 2008/48/ES (prvi pregled naj bi se začel 12. junija 2013) premakne naprej ter da se skrajšajo obdobja med pregledi s petih na tri leta.

2. Uvod

2.1 Ob svetovni finančni krizi so bila prizadevanja najprej usmerjena v to, kako ponovno zagotoviti stabilnost in likvidnost finančnih trgov ter kako nato to stabilnost utrditi ter prenoviti regulativni okvir, da se v prihodnje preprečijo nove tržne nepopolnosti.

2.2 Ta proces se sicer izvaja – treba ga je še okrepiti – vendar je EESO trdno prepričan, da si je treba danes prizadevati za ponovno vzpostavitev zaupanja evropskih državljanov v finančni sistem ter njihovo naklonjenost do različnih oblik dostopa do posojil.

2.3 Finančna kriza je privedla do gospodarske krize, ki zdaj povzroča velikanske izgube delovnih mest, zmanjšanje gospodarske dejavnosti ter znižanje dohodka posameznikov in gospodinjstev.

2.4 Zato so se povečale tudi prezadolženost, socialna in finančna izključenost ter revščina (2).

2.5 Posojilo je pomemben instrument za potrošnike in družine, saj jim omogoča, da pokrijejo izdatke, ki so bistveni za zagotavljanje normalnega in urejenega življenja. S tega vidika je dostop do cenovno ugodnih posojil temeljni instrument za socialno vključenost.

2.6 Vendar se posojilo ne sme obravnavati ali podpirati kot nadomestilo ali dopolnilo dohodku potrošnika in gospodinjstev.

2.7 Največji izziv ekonomske, fiskalne in socialne politike je zagotoviti odgovoren dostop do posojil, ne da bi se pri tem ustvarjal položaj odvisnosti.

2.8 V ta namen je potreben zakonodajni okvir, katerega cilj bo preprečiti vse neodgovorne dejavnosti na področju dajanja in najemanja posojil ter boj proti vsem oblikam asimetričnih informacij med posojilodajalci in potrošniki.

3. Cilj mnenja

3.1 V tem mnenju so obravnavani primeri zlorab pri dajanju posojil ter nezakonite prakse, s katerimi se soočajo potrošniki in ki prispevajo k povečanju socialne izključenosti in revščine. Mnenje pa se ne ukvarja s posebnimi vprašanji, ki so bila obravnavana že v drugih mnenjih EESO.

3.2 V mnenju se zato preučuje obstoječi zakonodajni okvir, da se ugotovijo obstoječe vrzeli, ki omogočajo nastanek zlorab, ter da se evropskim in nacionalnim javnim organom predlagajo možne rešitve. Prav tako se to mnenje prvič osredotoča na nezakonite prakse, ki so trenutno zunaj tega zakonodajnega okvira; gre za prakse, ki so slabo poznane in težko rešljive ter tesno povezane z zlorabami in pogosto iz njih tudi izhajajo. Nazadnje so v mnenju opredeljene možne vloge, ki bi jih lahko imela civilna družba pri reševanju teh problemov.

3.3 Komisija je na zadnjem javnem posvetovanju izjavila naslednje (3): „Finančna kriza je razkrila škodo, ki jo lahko neodgovorno dajanje in najemanje posojil povzroči potrošnikom, posojilodajalcem, finančnemu sistemu in gospodarstvu na splošno. Zato smo odločeni, da se bomo učili iz napak, ki so morda bile storjene, ter tako zagotovili odgovorno dajanje in najemanje posojil“ (g. McCreevy, komisar za notranji trg). Na istem posvetovanju je Komisija dejala: „Naša naloga je, da se začnemo zavedati škodljivih mehanizmov, ki so povzročili neodgovorno dajanje in najemanje posojil, ki imata zdaj finančne posledice za veliko število naših državljanov“ (ga. Kuneva, komisarka za varstvo potrošnikov).

3.4 Končni cilj mnenja je zato tudi prispevati k boljšemu delovanju enotnega trga, tako da se oceni, katere rešitve je mogoče predlagati na ravni Skupnosti in katere na ravni držav članic, ki bodo še vedno del skupnega okvira. EESO meni, da je treba nadnacionalna vprašanja reševati na isti ravni, da se prepreči drobitev enotnega trga.

4. Obstoječi regulativni okvir: vrzeli in možna področja ukrepanja

4.1 Najpomembnejši evropski predpis na področju potrošniških kreditnih pogodb je Direktiva 2008/48/ES (direktiva o potrošniških kreditnih pogodbah). Direktiva o potrošniških kreditnih pogodbah določa polno uskladitev: z drugimi besedami, države članice ne smejo še naprej uporabljati ali uvajati različnih nacionalnih predpisov, tudi če ti predpisi pomenijo večje varstvo potrošnika. Direktiva določa splošni okvir za pravice potrošnikov na področju potrošniških posojil, vendar se ne uporablja za hipotekarna posojila.

4.2 Kot dopolnitev tega okvira Direktiva 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov določa splošni okvir za opredelitev in kaznovanje nepoštenih poslovnih praks. Kar zadeva „finančne storitve“, direktiva določa „minimalno“ uskladitev, ki državam članicam omogoča, da uvedejo bolj omejevalna ali strožja pravila za varstvo potrošnikov.

4.3 Evropskih predpisov o hipotekarnih posojilih ni; nacionalni predpisi se razlikujejo glede na različne kulture in nacionalne trge. Vendar obstajata evropski kodeks najboljših praks za predpogodbene informacije, ki jih je treba zagotoviti potrošnikom, in evropski standardni informativni list za potrošnike (ESIS). Ta kodeks je zgolj neobvezni instrument, njegovo področje uporabe pa je zelo omejeno.

4.4 EESO priznava, da obstoječi predpisi zagotavljajo vrsto možnih rešitev za soočanje z zlorabami pri najemanju posojil. Vendar je treba na evropski ravni premostiti še znatne vrzeli, nacionalni in evropski organi pa morajo storiti še veliko, zlasti na področju izvajanja in mehanizmov kaznovanja.

4.5 EESO poleg tega opozarja, da je bil eden od razlogov za tako resno finančno krizo zlasti komercialni pritisk na zaposlene v kreditnem in finančnem sektorju. Prizadevanja za doseganje vedno višjih prodajnih ciljev ne glede na to, ali proizvodi ustrezajo potrošnikovemu profilu, so privedla do tega, da so se toksični proizvodi razširili na vrednostne papirje podjetij, potrošnikov in v nekaterih primerih občinskih organov.

4.6 EESO meni, da so bili eden od razlogov za takšen pojav sistemi spodbud in nagrad za vodilne menedžerje, ki so se jim v nekaterih primerih dohodki pretirano zvišali. V večjih finančnih institucijah je bila razlika med letno plačo zaposlenega in generalnega direktorja dejansko 1 proti 400. Kljub vsem zavezam in svečanim obljubam voditeljev držav in vlad Evropske unije EESO opozarja, da je treba sprejeti učinkovite in konkretne ukrepe za reševanje teh problemov.

4.7 Zlasti obstoječi zakonodajni okvir za kreditne pogodbe ne vsebuje nobene zahteve, da je treba ponudbo prilagoditi potrebam potrošnikov. Člen 8 Direktive 2008/48/ES vsebuje dobrodošlo zahtevo, da je treba oceniti plačilno sposobnost potrošnika. Člen 5(6) zgolj določa, da dajalci kreditov potrošnikom zagotavljajo zadostne razlage, da bi jim omogočili oceno, ali je predlagana kreditna pogodba prilagojena njihovim potrebam in finančnemu položaju, pri čemer to storijo z razlago predpogodbenih informacij, bistvenih lastnosti predlaganih proizvodov in specifičnih posledic, ki jih lahko imajo za potrošnika, državam članicam pa omogoča, da do določene mere prilagodijo praktično uporabo teh določb, vendar ne določa nobenega pravila o prilagoditvi proizvodov potrebam potrošnikov.

4.8 To pomanjkanje predpisov je omogočilo nastanek zlorab, pri katerih proizvodi, ki se ponujajo potrošnikom, včasih ne ustrezajo njihovim potrebam. To se dogaja, kadar je na voljo samo ena vrsta posojila ali kadar se kreditne/debetne plačilne kartice vsesplošno izdajajo za nakup proizvodov v nekaterih blagovnicah (trgovski zastopniki).

4.9 EESO v zvezi s tem poudarja, da je treba ponudbo kreditnih plačilnih kartic povsem ločiti od ponudbe komercialnih proizvodov ali s tem povezanih spodbud.

4.10 Kar zadeva oglaševanje, EESO poudarja, da obstoječa pravila sicer določajo zahteve v zvezi s standardnimi informacijami, potrebnimi za podpis kreditne pogodbe (Direktiva 2008/48/ES, člen 4 in naslednji), vendar ne vsebujejo nobenih posebnih zahtev glede praks, ki so zavajajoče in agresivne ali ki lahko na splošno privedejo do zadolženosti (4).

4.11 EESO se zaveda, je treba v tržnem gospodarstvu prepustiti trgu, da vzpostavi pravilno kvantitativno in kvalitativno ravnovesje med ponudbo in povpraševanjem. Kadar pa trg ne najde ustreznih rešitev, morajo posredovati javni organi, ki so pristojni za zagotavljanje ustreznih odzivov na socialne potrebe.

4.12 EESO meni, da bi lahko bila ena od možnosti uvedba ustreznega razpona „certificiranih“ ali „standardnih“ kreditnih proizvodov na evropskem trgu. Ti proizvodi bi lahko dopolnili obstoječo ponudbo. Potrošniki bi lahko tako lažje poiskali proizvod, ki je ustreznejši in bolj prilagojen njihovim potrebam (5).

4.13 EESO zato meni, da mora Komisija natančneje preučiti pravno podlago in postopke za zagotavljanje večje preglednosti na evropskem trgu preko „certificiranih“ ali „standardnih“ kreditnih proizvodov ter za vzpostavitev evropskega sistema hitrega obveščanja za nadzor nad komercializacijo toksičnih finančnih in kreditnih proizvodov v Evropi.

4.14 Po drugi strani je pomembno, da se skrbno preuči odgovornost ponudnikov posojil in se tako omeji število proizvodov, ki niso prilagojeni potrebam potrošnikov. V ta namen je treba na evropski ravni uvesti skupne postopke za obravnavo primerov prezadolženosti ter na podlagi teh postopkov uvesti pobude za podporo ali pomoč tistim, ki so med drugim zaradi zlorab pri najemanju posojil postali prezadolženi.

4.15 Naslednji problem, ki ga evropska zakonodaja ne obravnava, je oderuštvo. To je zakonsko urejeno v nekaterih državah članicah (Španija, Francija, Italija, Portugalska), vendar ne v vseh.

4.16 Poleg tega zadnje raziskave (6) kažejo, da bi lahko zakonska ureditev oderuštva pozitivno prispevala v boju proti socialni izključenosti in revščini ter proti zlorabam.

4.17 EESO meni, da bi morala Komisija izvesti uradno študijo, s katero bi preučila, ali in kako bi se lahko uvedle obsežne evropske določbe o oderuštvu. EESO zlasti meni, da bi bilo treba razširiti skupna temeljna načela in parametre za določitev razpona evropske obrestne mere, znotraj katere bi se lahko opredelil pojav oderuštva.

4.18 Da bi nadgradili in izkoristili izkušnje, ki so si jih številne države članice nabrale v mnogih letih, EESO meni, da bi bilo koristno oblikovati evropski regulativni okvir za spodbujanje nacionalnih sistemov za boj proti oderuštvu in za pomoč žrtvam tega oderuštva.

4.19 EESO opozarja, da se večina zlorab pri najemanju posojil pojavlja v odnosih med kreditnimi posredniki in potrošniki.

4.20 Evropski parlament je v zvezi s tem pozval (7) k oblikovanju okvira Skupnosti, da se pojasnijo in uskladijo odgovornosti in obveznosti kreditnih posrednikov na podlagi načela „enak posel, enako tveganje, enaka pravila“, da se zagotovi varstvo potrošnikov ter preprečijo nepregledne prodajne prakse in neustrezne oblike oglaševanja, ki zlasti škodijo bolj ranljivim, manj obveščenim skupinam potrošnikov. EESO se s tem strinja in meni, da bi tak okvir prispeval k očiščenju ponudbe na trgu ter odločnejšemu boju proti zlorabam, neodgovornim kreditnim posrednikom in nezakonitim dejavnostim oderuhov.

4.21 EESO meni, da bi vzpostavitev registra kreditnih posrednikov zagotovila preglednost, zanesljivost in strokovnost, vendar bi ta okvir moral vključevati zavezujoča merila glede registracije; nadzor, ki bi ga izvajali organi, sestavljeni iz strokovnih sektorskih združenj, finančnih/borznih posrednikov in združenj potrošnikov, pod kontrolo nadzornih organov; ter opredelitev razlogov za začasno izključitev, črtanje ali izbris in navedbo solidarne odgovornosti v primeru škode, dokazane pred kazenskim sodiščem.

4.22 V ozadju zlorab so pojavi, kot so ponujanje posojil mladim prek pošiljanja SMS sporočil, „enostavna“ posojila preko telefona, posojila, ki temeljijo na pričakovanem dohodku, ter vsesplošno ponujanje kreditnih ali debetnih plačilnih kartic. V boju proti tem praksam je treba uporabiti vsa možna sredstva. V zvezi s temi primeri Direktiva 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov določa številne možne rešitve za težave, povezane z neodgovornim dajanjem posojil, te možne rešitve pa bi bilo mogoče tudi prilagoditi in vključiti v pravila o potrošniških kreditnih pogodbah.

4.22.1 EESO zahteva, da se za finančne družbe, ki izdajajo kreditne plačilne kartice, uvedejo strogi predpisi (promocijske ponudbe, najvišja stopnja splošne zadolženosti, starost možnega imetnika, preglednost izpiskov prometa na računu), da se preprečijo plenilske prakse, ki lahko spodbujajo prezadolženost.

4.22.2 Zlasti bi bilo treba kreditni limit na kreditnih plačilnih karticah določiti v soglasju z imetnikom. Vsako naknadno povišanje tega limita bi moralo biti mogoče samo v skladu z izrecnim dogovorom med imetnikom in izdajateljem kreditne plačilne kartice.

4.23 Za učinkovitost pa je potrebna strožja uporaba zakonodaje (8). Glede na nove razmere, ki so nastale kot posledica globalne finančne krize, EESO poudarja, da je treba datum pregleda učinkovitosti Direktive 2008/48/ES (prvi pregled naj bi se začel 12. junija 2013) premakniti naprej ter skrajšati obdobja med pregledi s petih na tri leta. EESO meni, da morajo države članice zlasti na področju nepoštenih poslovnih praks pri dajanju posojil vzpostaviti tržne regulatorje, ki bodo imeli ustrezna in posebna tehnična pooblastila in sredstva na področju posojil.

4.23.1 EESO zlasti zahteva vzpostavitev okrepljenega zakonodajnega okvira, da se zagotovi obsežno in pregledno varstvo pri uporabi podatkov, ki jih posredujejo stranke, posebno pri poslovanju prek spleta in elektronski pošti.

4.24 EESO meni, da je ob upoštevanju previdnostnih ukrepov, opisanih v prejšnjih mnenjih na to temo (9), pri hipotekarnih posojilih treba oceniti možnost, da bi uporaba evropskega standardnega informativnega lista in navedb v zvezi z obrestnimi merami postala zavezujoča tudi za kreditne posrednike, kot to določa Direktiva o kreditnih pogodbah za potrošnike, kar bi lahko privedlo do večje integracije evropskega trga hipotekarnih kreditov ter obsežnega varstva potrošnikov in gospodinjstev.

4.25 Kar zadeva storitve svetovanja na področju potrošniških kreditov, EESO meni, da je treba podpreti organizacije civilne družbe, zlasti potrošnike, da bodo uvedle te dejavnosti, ki lahko osebam, ki dostopajo do posojil, zagotovijo objektivno, pregledno in strokovno mnenje o skladnosti med proizvodi, ki so na voljo, in njihovimi potrebami.

4.26 EESO poudarja, da bi moralo biti svetovanje v zvezi s posojili urejeno tako, da se zagotovi zlasti visoka raven preglednosti in neodvisnosti posojilodajalcev in posrednikov.

4.27 EESO meni, da je za obravnavo vseh teh vprašanj potreben enoten, skladen in homogen regulativni okvir na ravni Evropske unije, katerega načela in pravila se uporabljajo za vse kreditne proizvode.

5. Zlorabe in/ali nezakonite prakse na področju posojil

5.1 EESO je prepričan, da je treba hkrati obravnavati vso tisto realnost, ki se skriva za navideznimi podjetji na področju posredništva in finančnih storitev in ki se dejansko odraža v plenilskih in oderuških praksah, povezanih s kaznivimi dejanji kot posledica veljavnih obrestnih mer in nekaterih oblik izseljevanja. To med drugim vključuje naslednje primere:

—	nedovoljena posojila potrošnikom in gospodinjstvom, ki so v težavah in so presegli dopustno mejo zadolžitve, ki je zanje sprejemljiva;

—	ponudbo posojil z namenom oropanja strank, kot je na primer oderuštvo, ki je značilno za kriminalne organizacije.

5.2 Nezakonita posojila imajo različne oblike:

—	dajanje „neprijavljenih“ predujmov v denarju ali drugem blagu, pri čemer se čim bolj izkoristijo likvidnostne zmožnost posameznika, trajanje teh predujmov pa je čim daljše;

—	nedovoljeno financiranje, pri katerem posojilodajalec ustvarja dobiček tako, da ne spoštuje etičnega kodeksa, da uporablja zavajajoče klavzule ali nepregledne pogoje ali da izvaja vedno večji pritisk glede zahtevane varnosti;

—	posojila, katerih dajanje običajno odraža vse značilnosti zlorabe vzporedne bančne dejavnosti;

—	posojila, ki so jasno oderuška, glede na različne kaznive oblike in različne okoliščine.

5.3 EESO meni, da možno povečanje števila nedovoljenih posojil temelji na dejstvu, da so številni potrošniki in gospodinjstva izključeni iz zakonitega kreditnega trga, zlasti, ker jim je bilo posojilo dano na neodgovoren način, zaradi česar so postavljeni v položaj odvisnosti in izjemne ranljivosti.

5.4 EESO se zaveda, da težav, ki so povezane z nizkimi dohodki gospodinjstev in različnimi oblikami spodbud k potrošnji in ki so med drugim razlog za nestabilnost, zaradi katere so potrošniki in gospodinjstva dovzetni za nezakonita posojila in vzporedne denarne trge, ni mogoče odpraviti zgolj z regulacijo posojil.

5.5 Poleg tega se zlorabe in/ali nezakonite kreditne prakse pogosto kaznujejo v okviru kazenskega prava in bi jih bilo treba zato zakonsko urediti na podlagi posebnih kazensko-pravnih pobud, sprejetih v okviru evropskega območja pravice, ki bi jih izvajali policijski organi. Polno izvrševanje nacionalnih sodb v zvezi z zaplembo blaga, ki je posledica oderuštva ali nezakonitega izsiljevanja, po celotni EU bi lahko znatno prispevalo k boju proti tem pojavom (10).

5.6 EESO opozarja, da na tem področju, ki zadeva vsa območja Evropske unije, ni dovolj podatkov, da bi v celoti prikazali različne kvalitativne in kvantitativne vidike razširjenosti tega pojava na evropski ravni, zato Komisiji priporoča, naj skupaj z državami članicami na podlagi primerljivih podatkov podrobno analizira te okoliščine.

6. Vloga civilne družbe

6.1 Civilna družba – in zlasti potrošniška združenja ter dobrodelne organizacije – ima pomembno vlogo pri ugotavljanju, analizi in nadzoru težav, povezanih z zlorabami in/ali nezakonitimi dejanji pri dajanju posojil potrošnikom in gospodinjstvom.

6.2 EESO zato meni, da je v soglasju z javnimi organi pomembno oblikovati in spodbuditi mreže civilne družbe, odgovorne za analizo pojavov socialne izključenosti in revščine, povezanih s posojili in prezadolženostjo, ter za zagotavljanje pomoči in spremljanje na tem področju. Te mreže lahko imajo ključno vlogo pri izmenjavi informacij in dobrih praks, tudi kot del usklajenega sistema pritožb.

6.3 EESO opozarja, da dobre prakse na tem področju že obstajajo, kot sta „podprto socialno posojilo“ ali evropska mreža za finančno vključenost EFIN, ter da je treba te dobre prakse spodbujati in razširiti po celotni EU.

6.4 EESO meni, da lahko države članice in civilna družba na področju obveščanja in izobraževanja potrošnikov, vključno s pedagoškimi načini in praksami od osnovnega šolanja dalje, dosežejo izjemne rezultate (11). Gre za pomembne ukrepe za razvoj finančne kulture na evropski ravni, ki bo prisotna v celotni Uniji.

6.5 EESO meni, da je treba spodbujati in razvijati te dejavnosti, vendar poudarja, da so posojilodajalci odgovorni za zagotavljanje informacij o proizvodih, javni organi pa za izobraževanje. EESO prav tako meni, da bodo pobude civilne družbe na področju preglednega in obsežnega obveščanja ter izobraževanja učinkovite samo, če bodo v celoti vključene v enoten in vseobsegajoč regulativni okvir.

6.6 Na javnem posvetovanju, ki ga je EESO organiziral 28. januarja 2010 v Bruslju in ki so se ga udeležili ustrezni predstavniki civilne družbe na nacionalni in evropski ravni, je bila poudarjena potreba po evropskem nadzoru pojava zlorab in/ali nezakonitih dejanj, tako z vidika zakonodajnih vidikov in pomoči žrtvam kot tudi politik, ki se izvajajo na področju izobraževanja, usposabljanja in obveščanja vseh zainteresiranih strani.

6.7 EESO meni, da je za spodbuditev socialno-tržnega gospodarstva na področju posojil treba ustanoviti in razviti socialno-tržna podjetja, kot so zadruge (12). Prav tako meni, da so javni organi odgovorni za podporo in spodbujanje ustanavljanja in delovanja teh vrst podjetij (13).

V Bruslju, 28. aprila 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) FIN-NET (Mreža za reševanje finančnih sporov).

(2) Glej drugo skupno oceno socialnih učinkov gospodarske krize in odzivov politike nanjo, ki sta jo izvedla Odbor za socialno zaščito in Evropska komisija – SPC/2009/11/13 FINAL; raziskava Eurobarometer o revščini in socialni izključenosti – 2010, Evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti; Sporočilo Komisije – skupno poročilo o socialni zaščiti in socialni vključenosti, http://ec.europa.eu/social/main.jsp?catId=757&langId=fr.

(3) Javno posvetovanje o odgovornem dajanju in najemanju posojil, Bruselj, 3.9.2009.

(4) Dobre opredelitve „zavajajočih praks“ (člen 6) in „agresivnih praks“ (člen 8) pa so vsebovane v Direktivi 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov.

(5) V zvezi s tem glej ISO 22222 (Načrtovanje osebnih financ – 2005); UNI-ISO (Načrtovanje osebnih financ – 2008); AENOR-UNE 165001 (Etica. Requisitos de los productos financieros socialmente responsables); in tudi ECO/266 – Družbeno odgovorni finančni produkti.

(6) Glej Oderuštvo – Rapporto finale dell'Osservatorio socioeconomico sulla criminalità (Oderuštvo – končno poročilo socialno-ekonomske opazovalnice za zločine), CNEL (Nacionalni ekonomski in delavski svet) – Rim, 2008.

(7) Resolucija EP z dne 5.6.2008 – Preiskava sektorja v zvezi z bančnim poslovanjem s prebivalstvom.

(8) Države članice morajo svoje predpise uskladiti s predpisi EU do 12. junija 2010.

(9) UL C 27 z dne 3.2.2009, str. 18, in UL C 65 z dne 17.3.2006, str. 13.

(10) Vlade in institucije, ki se soočajo s pojavi, ki so zdaj svetovnega obsega, lahko še naprej hlinijo nevednost ali se omejujejo na odzive v okviru nacionalnih razsežnosti. Vendar če bi se le zavedale, kakšno spodbudo je uvedba evropskega sodnega naloga za prijetje pomenila pri iskanju beguncev, bi s polno hitrostjo in skladno začele opredeljevati skupen instrument za preiskavo in pregon ter sklop kazenskih določb, ki bodo na podlagi nadomestila za škodo zaradi kaznivih dejanj mafijskih združenj skupne vsem državam članicam. Glej F. Forgione, Mafia export, 2009, Milan.

(11) UNI (Osnutek standarda za finančno izobraževanje državljanov – zahteve glede opravljanja storitev), januar 2010.

(12) Glej Resilience of the Cooperative Business Model in Times of Crisis, ILO, 2009.

(13) Glej UL C 318, 23.12.2009, str. 22.

19.1.2011

Uradni list Evropske unije

C 18/30

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o statutu evropskih fundacij (mnenje na lastno pobudo)

2011/C 18/06

Poročevalka: ga. HELLAM

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 16. julija 2009 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Statut evropskih fundacij.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 30. marca 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 462. plenarnem zasedanju 28. in 29. aprila 2010 (seja z dne 28. aprila) s 134 glasovi za, 2 glasovoma proti in 1 vzdržanim glasom.

1. Splošna priporočila in sklepi

1.1 To mnenje na lastno pobudo predstavlja nekatera razmišljanja in predloge v zvezi z uvajanjem evropskega statuta, prilagojenega fundacijam, in predlaga smernice, ki bi lahko bile podlaga za pripravo takšnega statuta.

1.2 Pregled potreb in možnosti potrjuje, da je treba za fundacije na podlagi prava družb izvesti evropski projekt, ki bi fundacijam služil kot prilagojen instrument za lajšanje njihovih dejavnosti na notranjem trgu. Nedavna študija (1) in strokovnjaki (2) ugotavljajo, da se je število fundacij in ustanoviteljev, ki želijo razvijati čezmejne dejavnosti in sodelovanje, v zadnjem desetletju znatno povečalo. Poleg tega ugotovitve kažejo, da se fundacije, ki opravljajo čezmejne dejavnosti, spopadajo s številnimi ovirami, vključno s pravnimi, kar povečuje stroške transakcij in posledično zmanjšuje skupni znesek sredstev, ki so na voljo v javno korist.

1.3 Sektor fundacij in njegove predstavniške organizacije in mreže na ravni EU (3) so že večkrat pozvale k uvedbi statuta evropskih fundacij (SEF), za katerega menijo, da bi bil stroškovno najučinkovitejša rešitev za odpravljanje čezmejnih ovir in posledično za spodbujanje dejavnosti fundacij v Evropi.

1.4 V skladu s tem EESO poziva Komisijo, da v podporo javnokoristnim dejavnostim pripravi predlog uredbe o statutu evropskih fundacij in ga predloži v naknadno sprejetje Svetu in Evropskemu parlamentu.

1.5 EESO meni, da je statut evropskih fundacij pomemben instrument za umestitev državljanov v središče notranjega trga in približevanje Evrope ljudem.

1.6 EESO meni, da lahko SEF služi kot nov mehanizem za podpiranje evropske javne koristi in delovanja državljanov ter za reševanje pomembnih evropskih ekonomsko-socialnih vprašanj in perečih potreb na področjih, kot so znanje in inovacije, medicinske raziskave, zdravstvene in socialne storitve, okolje in regionalni razvoj, zaposlovanje in poklicno usposabljanje, ohranjanje naravne in kulturne dediščine, spodbujanje umetnosti in kulturne raznolikosti, mednarodno sodelovanje in razvoj.

1.7 Da bo novi statut učinkovit in privlačen, bo moral vsebovati jasna in celovita pravila glede ustanavljanja, delovanja in nadzora fundacij ter doseči resnično evropsko razsežnost. Statut bo olajšal čezmejne dejavnosti, donacije in sodelovanje z uvedbo učinkovitega upravljavskega orodja za javnokoristne dejavnosti, hkrati pa bo ponujal priznan evropski znak kakovosti.

2. Splošne ugotovitve

2.1 Področje uporabe in institucionalno ozadje

2.1.1

Namen tega mnenja na lastno pobudo je proučiti možno pripravo statuta evropskih fundacij, ki bo fundacijam in financerjem, ki čedalje bolj povečujejo obseg čezmejnih dejavnosti, pomagal pri odpravljanju civilnopravnih in davčnopravnih ovir, ustanavljanju novih fundacij pa od samega začetka dal evropsko razsežnost.

2.1.2

Novembra 2009 je generalni direktorat za notranji trg in storitve pri Evropski komisiji objavil rezultate javnega posvetovanja (4) o statutu evropskih fundacij, ki so sprožili veliko odzivov, zlasti iz nepridobitnega sektorja, in iz katerih je bila razvidna odločna podpora SEF.

2.1.3

Februarja 2009 je Evropska komisija objavila študijo izvedljivosti o statutu evropskih fundacij (5). V študiji so opisane možne koristi SEF v smislu zmanjšanja ali odprave nepotrebnih finančnih stroškov in upravnih obremenitev, kar bi fundacijam olajšalo opravljanje dejavnosti v različnih državah članicah EU.

2.1.4

V zvezi s statutom evropskih fundacij sta bili podani tudi dve področni priporočili:

—	predlog Evropskega centra za fundacije iz leta 2005 za uredbo o statutu evropskih fundacij (6).

—	raziskovalni projekt iz leta 2006 Evropska fundacija – nov pravni pristop, ki so ga izvedli strokovnjaki na področju prava fundacij in davčnega prava (7).

2.1.5

Evropski parlament je 4. julija 2006 sprejel resolucijo o nadaljnjih možnostih na področju prava družb (8), ki poziva Komisijo, naj nadaljuje pripravo zakonodaje Skupnosti za druge pravne oblike, med katerimi je tudi evropska fundacija.

2.1.6

V mnenju iz leta 2009 o različnih oblikah podjetij (9) EESO pozdravlja začetek dela v zvezi s statutom evropskih fundacij in poziva Komisijo, naj zaključi oceno učinka do začetka leta 2010 in pripravi predlog uredbe, ki bo fundacijam, ki delujejo na evropski ravni, zagotovila enake pogoje delovanja na notranjem trgu.

2.1.7

Leta 2006 je Evropsko sodišče razsodilo (10), da različna davčna obravnava rezidenčnih in nerezidenčnih javnokoristnih fundacij predstavlja neupravičeno kršitev načela prostega pretoka kapitala, vendar samo v državah članicah, ki v skladu s tam veljavnim pravom fundacijam priznavajo status javnokoristnega delovanja.

2.1.8

V neki zadevi o čezmejnih donacijah (11) je Sodišče razsodilo, da so davčni zakoni, ki diskriminirajo donacije javnokoristnim organizacijam s sedežem v drugih državah članicah EU, v nasprotju s Pogodbo ES, če organizacije prejemnice, ki imajo sedež v drugih državah članicah, štejejo za „enakovredne“ rezidenčnim javnokoristnim organizacijam.

2.2 Ugotovitve: sektor fundacij v EU

2.2.1

Evropski sektor fundacij je pomembna gospodarska sila (12) s premoženjem od 350 milijard do približno 1 000 milijard EUR ter letnimi izdatki od 83 milijard do 150 milijard EUR. V številnih evropskih državah se fundacije vztrajno krepijo.

2.2.2

Fundacije imajo pomembno vlogo na trgu dela. 110 000 fundacij, kolikor jih je naštela študija izvedljivosti o statutu evropskih fundacij, daje redno zaposlitev od 750 000 do milijonu ljudi v EU (13). Z zagotavljanjem nepovratnih sredstev ali kapitalske podpore organizacijam in posameznikom fundacije podpirajo tudi zaposlovanje in vključevanje v prostovoljne dejavnosti.

2.2.3

Velika večina fundacij v EU temelji na lastnih sredstvih in opravlja namenske javnokoristne dejavnosti. Fundacije praviloma nimajo članov ali delničarjev in so ločeno ustanovljene nepridobitne ustanove za razdeljevanje sredstev. Imajo uveljavljen in zanesljiv vir dohodka, ki je namenjen izključno javnokoristnim dejavnostim. Njihov dohodek je lahko v obliki dotacije, tj. kapitalskega zneska, ki ga zagotovi posameznik, družina, podjetje ali druga organizacija. Lahko ima obliko „premičnega“ premoženja (gotovine, delnic, obveznic, umetnin, avtorskih pravic, raziskovalnih licenc) ali „nepremičnega“ premoženja (zemljišč in nepremičnin, kot so muzeji in centri za oskrbo). Dohodek lahko pridobivajo tudi iz drugih virov, kot so na primer zapuščine in darila, prispevki javnosti, dohodek iz lastnih dejavnosti, pogodbe ali loterijski izkupički.

2.2.4

Fundacije v EU delajo na zadevah in projektih, ki neposredno koristijo ljudem in so ključne za oblikovanje Evrope državljanov na najrazličnejših področjih, kot so znanje, raziskave in inovacije, socialne storitve in zdravstvo, medicinske raziskave, okolje, regionalni razvoj, zaposlovanje in poklicno usposabljanje, ohranjanje naravne in kulturne dediščine, spodbujanje umetnosti in kulture, mednarodno sodelovanje in razvoj.

2.2.5

Čedalje večje število fundacij in financerjev opravlja čezmejne dejavnosti. Pri tem pa se srečujejo z upravnimi, civilnopravnimi in davčnopravnimi ovirami, ki so navedene v študiji izvedljivosti. Te ovire so:

—	pereče težave z različnimi nacionalnimi zakonodajami: nove evropske pobude se odlagajo ali opuščajo zaradi pomanjkanja ustreznih pravnih orodij;

—	težave s priznavanjem statusa pravne osebe v primeru tujih fundacij;

—	pravna negotovost glede vprašanja, ali država priznava, da so čezmejne dejavnosti rezidenčnih fundacij in njihov status javnokoristnih organizacij resnično v „splošnem interesu“;

—	upravne obremenitve in stroški ustanavljanja podružnic v drugih državah;

—	pomanjkanje možnosti za prenos sedeža v drugo državo članico;

—	davčne ovire: nerezidenčni organi so diskriminirani pri obdavčitvi.

2.3 Potreba po uvedbi ustreznega instrumenta za fundacije

2.3.1

Bilo bi nerealistično upati na uskladitev velikanskega števila zakonov, ki urejajo fundacije v državah članicah (14), zlasti ob upoštevanju razlik med njimi glede namena, pogojev za ustanovitev, upravljanja in odgovornosti (15).

2.3.2

Noben od obstoječih evropskih pravnih instrumentov (16), vzpostavljenih, da podprejo rast čezmejnih dejavnosti zasebnih podjetij in javnih organov v EU – ali sodelovanje med njimi –, ni primeren za potrebe in posebne lastnosti fundacij kot zasebnih nepridobitnih ustanov za razdeljevanje sredstev, ki uresničujejo cilj javnega interesa in nimajo delničarjev ali nadzornih članov.

2.3.3

Treba je torej premisliti o pripravi statuta evropskih fundacij, ki je dostopen in prilagojen potrebam fundacij, s ciljem olajšati njihovo delovanje in projekte sodelovanja na enotnem trgu, kar jim bo omogočilo, da združijo vire iz različnih držav in od samega začetka dajo evropski pečat ustanovitvi evropskih fundacij v podporo javnokoristnim dejavnostim.

3. Za statut evropskih fundacij: osnovni cilji in strukture

3.1 Cilji in koristi

3.1.1

Statut evropskih fundacij (SEF) je dobra politična opcija za spodbujanje dela javnokoristnih fundacij v EU, ker bi:

—	izboljšal evropski pravni okvir za fundacije;

—	zmanjšal pravne in upravne ovire;

—	spodbudil ustvarjanje novih dejavnosti;

—	olajšal čezmejno delo, saj bi pomagal vzpostavljati partnerstvo na enotnem trgu;

—	izboljšal preglednost;

—	ponudil učinkovito upravljavsko orodje v podporo javnokoristnim dejavnostim;

—	olajšal postopke zbiranja donacij za čezmejne dejavnosti tako fizičnih kot pravnih oseb;

—	prispeval k procesu gospodarskega povezovanja in okrepil evropsko civilno družbo v današnjem globaliziranem okolju, v katerem se je treba skupnih izzivov in negotovosti lotiti na jasen in konkreten način.

3.1.2

SEF bi imel več prednosti:

—

učinkovitost in poenostavitev: statut bi uvedel možnost ustanovitve evropske fundacije (EF), registrirane v eni državi članici, ki bi bila priznana v preostalih 26 državah članicah. tako ustanovljena fundacija bi lahko delovala po vsej EU na podlagi enega samega sklopa pravil in usklajenega sistema za upravljanje in poročanje. Statut bi pomagal odpraviti obstoječe ovire in olajšati čezmejno sodelovanje in dejavnosti;

—

odgovornost: SEF bi z uvedbo skupne opredelitve „javnokoristnih fundacij“ v EU pojasnil koncept fundacij, saj se sedanja opredelitev „fundacije“ uporablja preveč ohlapno in zato zajema zelo raznolike organizacije. Lahko bi imel pozitivne učinke tudi na splošno upravljanje fundacij z uvedbo meril uspešnosti za primerjalne analize;

—

gospodarske koristi: poleg zmanjšanja stroškov za čezmejne dejavnosti bi bile fundacije, ki bodo dejavnosti opravljale na podlagi statuta, priznane v očeh tako javne uprave kot splošne javnosti, ker bi imele zaupanja vredni evropski „pečat“. Statut bi olajšal združevanje virov za opravljanje dejavnosti v javno korist in bi lahko pritegnil tuje naložbe. Lahko bi imel blagodejne učinke tudi na vedenje donatorjev in darovanje nasploh;

—

politične koristi in koristi za državljane: razvoj čezmejnih dejavnosti in sodelovanja bi spodbudil evropsko povezovanje na področjih, ki so v neposrednem interesu državljanov EU. Statut bi lahko imel vlogo zanesljivega in prilagodljivega upravljavskega orodja za podporo javnokoristnih in državljanskih dejavnosti na ravni EU pri reševanju perečih potreb in svetovnih političnih vprašanj.

3.2 Poglavitne značilnosti

3.2.1

Učinkovit statut bi moral temeljiti na vrsti ključnih načel in značilnosti. Imel bi vlogo dodatnega in neobveznega javnokoristnega instrumenta, ki bi temeljil predvsem na evropskem pravu in dopolnjeval nacionalne in regionalne zakone.

3.2.2

Statut bi bilo možno pripraviti v skladu z načeli, ki so okvirno opisana v nadaljevanju in jih bo treba podrobneje določiti v sodelovanju z vpletenimi stranmi. Statut bi moral:

3.2.2.1

biti neobvezen in dodaten instrument, ki ga bodo lahko uporabili financerji in fundacije, dejavni v več kot eni državi članici EU, namesto da bi ustanavljali več fundacij na podlagi nacionalnih zakonodaj, veljavnih v različnih državah članicah EU. Statut ne bi nadomeščal obstoječih nacionalnih zakonov, ki urejajo fundacije;

3.2.2.2

biti preprost in celovit glede večine vidikov prava, ki ureja fundacije, in se na čim manj pravnih področij sklicevati na nacionalno zakonodajo. Na ta način bo ustanoviteljem omogočeno, da z uporabo enega samega pravnega orodja prihranijo stroške, potrebne za doseganje skladnosti, in da vzpostavijo upravljavsko strukturo, ki bo primerljiva v vseh državah članicah;

3.2.2.3

biti zlahka dostopen. Evropsko fundacijo bi lahko za nedoločen ali določen čas ustanovila katera koli fizična oseba, ki prebiva v EU, z notarskim aktom fizične ali pravne osebe, ki prebiva v EU; s preoblikovanjem obstoječe javnokoristne fundacije z registriranim sedežem v državi članici EU v evropsko fundacijo ali z združitvijo javnokoristnih fundacij, zakonsko ustanovljenih v eni ali več držav članic EU. Obvestilo o ustanovitvi evropske fundacije bi moralo biti objavljeno v uradnem listu;

3.2.2.4

dopuščati izključno javnokoristne dejavnosti. Opis javne koristi bi lahko vseboval odprt seznam javnokoristnih dejavnosti, da omogoči čim več manevrskega prostora (17). Evropska fundacija bi se štela za javnokoristno, če:

(1)	bi služila splošnemu javnemu interesu na evropski/mednarodni ravni bodisi z izvajanjem lastnih programov ali s podpiranjem posameznikov, združenj, ustanov ali drugih subjektov, in

(2)	namen, za katerega je bila ustanovljena, vključuje spodbujanje javnega interesa na enem ali več področij, ki se štejejo za javnokoristna;

3.2.2.5

vzpostavljati evropsko razsežnost: statut bi bil namenjen dejavnostim, ki vsebujejo evropski vidik na splošno, torej dejavnostim, ki se opravljajo v več kot samo eni državi članici;

3.2.2.6

določati minimalni kapital. Ta zahteva bi lahko bila znak resnosti namena in dejavnosti evropske fundacije in bi povečala zaščito upnikov, hkrati pa ne bi smela preprečevati začetka izvajanja manjših pobud;

3.2.2.7

izključevati možnost „formalnega“ članstva, vendar omogočiti nekakšno participativno strukturo, ki pa ne sme nadomeščati pravic in obveznosti upravljavske strukture;

3.2.2.8

v okviru cilja delovanja javnokoristnih evropskih fundacij omogočiti opravljanje gospodarskih dejavnosti neposredno ali prek drugega pravnega subjekta, pod pogojem, da se vsakršni dohodki ali presežki uporabijo za opravljanje javnokoristnih dejavnosti;

3.2.2.9

opredeliti pravico do posedovanja premičnega in nepremičnega premoženja, prejemanja in posedovanja daril ali subvencij vseh vrst, vključno z delnicami in drugimi prenosnimi vrednostnimi papirju iz katerega koli zakonitega vira;

3.2.2.10

določiti registrirani sedež v EU. Sedež bi bilo možno prenesti v drugo državo članico brez potrebe po ukinitvi ali ustanovitvi novega pravnega subjekta;

3.2.2.11

določiti jasna pravila glede preglednosti in odgovornosti. Evropska fundacija bi morala voditi evidenco o vseh finančnih transakcijah in uporabljati formalne finančne kanale, pristojnemu organu pa dostavljati letne računovodske izkaze in poročila o poslovanju. Računovodski izkazi večjih organizacij bi morali biti predmet revizije;

3.2.2.12

določiti jasna pravila glede upravljanja in odgovornosti za evropsko fundacijo, pri čemer pa bi morali ustanovitelji/upravni odbor imeti na voljo dovolj manevrskega prostora, da notranje zadeve uredijo z internimi predpisi evropske fundacije. Kot primer bi lahko bili predlagani vzorčni interni izvedbeni predpisi. V njih bi moralo biti določeno preprečevanje navzkrižij interesov.

4. Veljavna zakonodaja

4.1.1

V predlogu statuta evropskih fundacij bi bili navedeni vsi različni viri veljavne zakonodaje: uredba EU o statutu evropskih fundacij, interni predpisi evropske fundacije in druga zakonodaja EU ali nacionalni zakoni.

4.1.2

Zakonodaja, povezana s statutom evropskih fundacij bi morala biti dokaj obsežna, vendar hkrati tudi jasna in preprosta. Razlogi za to so očitni: jasnost bo evropskim fundacijam pomagala, da ravnajo v skladu z zakonodajo, tistim, ki so zadolženi za nadzor, pa da jo uveljavijo.

4.1.3

Predlog statuta evropskih fundacij bi moral vzpostaviti okvir, znotraj katerega se evropske fundacije ustanavljajo, izvajajo dejavnost in ravnajo odgovorno. Na področjih, ki bi jih zakonodaja urejala (npr. zahteve, povezane z ustanavljanjem, registracijo, namenom, kapitalom, registriranim sedežem, statusom pravne osebe, pravno sposobnostjo, odgovornostjo direktorjev, preglednostjo in odgovornostjo), bi morala biti obsežna in brez sklicevanj na nacionalno zakonodajo. To bo zagotovilo enotnost, jasnost in varnost, ki bi jih moral statut ponujati tretjim strankam, partnerjem in donatorjem.

4.1.4

Kar zadeva nadzor evropskih fundacij, bi morala biti pristojnost zanj prenesena na pristojne organe v državah članicah na podlagi skupno dogovorjenih standardov statuta evropskih fundacij v zvezi z zahtevami na področju registracije, poročanja in nadzora, določenih v uredbi o statutu evropskih fundacij.

4.1.5

V zadevah, ki niso zajete v zakonodaji o statutu evropskih fundacij, bi se uporabljale določbe druge zakonodaje Skupnosti ali držav članic.

4.1.6

Kar zadeva davke, bi morala biti pristojnost za določanje davčne obravnave evropske fundacije dodeljena davčnemu organu države članice, v kateri je evropska fundacija zavezana plačevanju davka.

4.1.7

Države članice EU zagotavljajo posebno davčno obravnavo javnokoristnih fundacij (18). Za različno davčno obravnavo domačih in tujih organizacij, ki delujejo v javno korist, velja ugotoviti, da je lahko v nasprotju s Pogodbo ES, zlasti v zvezi z donacijami, dediščino ali davkom na zapuščine in darila ter dohodkom fundacij iz tujih virov. Zato bi morale evropske fundacije uživati enako davčno obravnavo, ki so jo domači zakonodajalci dodelili domačim fundacijam, vključno z davčno oprostitvijo davka na dohodek, davka na darila in dediščino ter davka na vrednost/prenos premoženja (19).

4.1.8

V zvezi z davčno obravnavo ustanoviteljev evropskih fundacij/donatorjev: ustanovitelj/donator, ki evropski fundaciji daje prispevke znotraj ali zunaj nacionalnih meja, bi moral biti upravičen do enakega davčnega zmanjšanja ali odbitka od davka, do katerega je upravičena donacija, ki jo je prejela javnokoristna organizacija v državi članici donatorja.

4.1.9

Kar zadeva posredne davke, je EESO v mnenju o različnih oblikah podjetij (20) Komisijo pozval, naj spodbudi države članice, da proučijo možnost odobritve izravnalnih ukrepov za podjetja na podlagi njihove potrjene javne koristi ali njihovega dokazanega prispevka k regionalnemu razvoju.

V Bruslju, 28. aprila 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) Študija izvedljivosti o statutu evropskih fundacij, 2009.

(2) Na ta trend je opozoril Evropski center za fundacije (European Foundation Centre, EFC), ki je glavna članska organizacija za javnokoristne fundacije na ravni EU. Dve tretjini članov sta dejavni v državah, ki niso države izvora članov.

(3) Evropski center za fundacije, Mreže donatorjev in fundacij v Evropi, Mreža evropskih fundacij.

(4) http://ec.europa.eu/internal_market/company/simplification/index_en.htm.

(5) http://ec.europa.eu/internal_market/company/simplification/index_en.htm.

(6) http://www.efc.be/SiteCollectionDocuments/EuropeanStatuteUpdated.pdf.

(7) http://www.bertelsmann-stiftung.de/bst/en/media/xcms_bst_dms_15347__2.pdf.

(8) P6_TA(2006)0295.

(9) UL C 318, 23.12.2009, str. 22.

(10) Zadeva Stauffer C-386/04.

(11) Zadeva Persche C-318/07.

(12) Točka 1 povzetka študije izvedljivosti.

(13) Glej opombo 12.

(14) EFC Legal and fiscal profiles of foundations in the EU. http://www.efc.be/Legal/Pages/FoundationsLegalandFiscalCountryProfiles.aspx.

(15) EFC Comparative Highlights of Foundation Laws http://www.efc.be/Legal/Pages/Legalandfiscalcomparativecharts.aspx.

(16) Evropsko gospodarsko interesno združenje, evropsko podjetje, evropska zadruga, evropsko združenje za teritorialno sodelovanje.

(17) Odprt seznam je določen v predlogu EFC iz leta 2005 za statut evropskih fundacij.

(18) Povzetek davčnih pravil za fundacije je na voljo v publikaciji „Comparative Highlights of Foundation Laws“, EFC 2009 http://www.efc.be/Legal/Pages/Legalandfiscalcomparativecharts.aspx.

(19) Glej The European Foundation a new legal perspective. http://www.bertelsmann-stiftung.de/bst/en/media/xcms_bst_dms_15347__2.pdf.

(20) Glej opombo 9.

19.1.2011

Uradni list Evropske unije

C 18/35

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o evropskem ladjedelništvu v boju s sedanjo krizo

2011/C 18/07

Poročevalec: Marian KRZAKLEWSKI

Soporočevalec: Enrique CALVET CHAMBON

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 16. julija 2009 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Evropsko ladjedelništvo v boju s sedanjo krizo.

Posvetovalna komisija za spremembe v industriji (CCMI), zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 9. aprila 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 462. plenarnem zasedanju 28. in 29. aprila 2010 (seja z dne 29. aprila) s 168 glasovi za, 14 glasovi proti in 12 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 Evropski ekonomsko-socialni odbor z veliko zaskrbljenostjo ugotavlja, da je ladjedelništvo v EU v globoki krizi, za katero so značilni popolna odsotnost novih naročil, velike težave s financiranjem obstoječih naročil, presežne proizvodne zmogljivosti na področju gradnje trgovskih ladij, nepovratna izguba delovnih mest in napoved nadaljnjih odpuščanj, nenehno rastoče število stečajev ter zaprtij ladjedelnic in z njimi povezanih podjetij.

1.2 Odbor izraža prepričanje, da je v tem kritičnem položaju nujna skupna evropska strategija za prihodnost ladjedelništva v EU in usklajevanje ukrepov držav članic na tem področju. Prve dele strategije naj bi opredelili in jih izvedli najpozneje v prvi polovici leta 2010, nanašale pa naj bi se na naslednje najnujnejše potrebe:

—	spodbujanje povpraševanja (glej 4.1 in 4.1.1),

—	financiranje (med drugim podaljšanje ukrepov v Okviru državne pomoči ladjedelništvu po letu 2011),

—	zagotavljanje sredstev za delovna mesta (tudi pomoč ob zapiranju ladjedelnic),

—	ukrepi proti neenakim konkurenčnim pogojem.

Ti ukrepi naj bi se izogibali negativnim spodbudam, ki bi lahko otežile konkurenčnost.

1.3 Glede na to, da za ladjedelništvo ni trgovinskih določb, ki bi bile obvezujoče po vsem svetu, Odbor meni, da je Komisijo treba pozvati k močnejšim in odločnejšim ukrepom za zaščito te strateške panoge. Glede na odsotnost mednarodnega dogovora v okviru OECD mora EU začeti z neposrednimi in odločnimi ukrepi za zaščito evropskega ladjedelništva pred nelojalno konkurenco.

1.4 Evropski in nacionalni nosilci odločanja, podjetja v panogi in socialni partnerji morajo sprejeti ukrepe za uresničitev tega skupaj pripravljenega projekta (1), ki temelji na naslednjih političnih načelih:

—	ohranitev močne in konkurenčne industrijske baze za ta visokotehnološki sektor v Evropi, ki v prihodnosti lahko zagotovi visoko raven trajnostnih delovnih mest;

—	izogibanje kratkoročnim odpuščanjem v obdobju gospodarske krize, ohranitev delovnih mest in – kar je prav tako pomembno – visoko kvalificirane delovne sile v tej strateški panogi;

—	posvečanje posebne pozornosti pomorskemu prometu kot ekološkemu in energetsko varčnemu – evropsko ladjedelništvo, zlasti pa podsektor opremljanja ladij, lahko veliko prispeva k izboljšanju svojega položaja s teh dveh vidikov;

—	zagotovitev kohezije za ogrožene pomorske regije, v katerih je navzoče ladjedelništvo;

—	preprečevanje zmanjšanja proizvodnih zmogljivosti ladjedelništva pod kritično maso, sicer EU v prihodnosti ne bi več zmogla proizvajati ladij;

—	ohranjanje evropskega znanja na področju financiranja gradnje ladij (2);

—	ohranjanje pomorske usposobljenosti v Evropi (tudi na znanstvenem področju in v visokošolskem izobraževanju);

—	velik potencial rasti, inovativnosti in širitve na področju R&R v panogi;

—	prepričanje, da so stroški oprijemljivih ukrepov za sektor nižji od stroškov, ki bi jih povzročila odsotnost ukrepov (glej primer ZDA) (3).

1.5 Odbor poziva Svet, Komisijo in Parlament, naj EU za svojo strateško in prednostno nalogo določi ohranitev nujne kritične mase na področju izdelave in popravila ladij v Evropi. To je nujno potrebno za:

—	spremljanje ekološkega in energetskega napredka na področju prometa ter povečanje njegove energetske učinkovitosti;

—	ohranitev pomembnega tehnološkega prispevka k evropski industriji, saj ta prispevek vpliva na druge panoge (zunanje gospodarstvo); ko se ladjedelnica enkrat zapre, ne začne ponovno obratovati;

—	izkoriščanje prihodnjega potenciala rasti (npr. vetrne energije), kar Evropa lahko stori le z uporabo svojih zmogljivosti na področju ladjedelništva;

—	ohranitev zadostne zmogljivosti odzivanja na različne zgodovinske okoliščine (v kriznem položaju vsaka ladja postane strateškega pomena za vojaški spopad, to pa velja tudi za trgovske ladje);

—	ohranitev kvalificirane delovne sile in zadovoljive ravni naprednih raziskav v ladjedelništvu, ki bi se v nasprotnem primeru v celoti znašle v neevropskih rokah, in sicer na področjih, kot so promet, trajnostna rast, varstvo okolja, visoka tehnološka raven inovacij.

1.6 Odbor poudarja, da bo izguba nujne kritične mase v ladjedelništvu povzročila zapiranje izobraževalnih ustanov za inženirje in strokovno tehnično osebje ter poklicnih šol za specializirane delavce. To pomeni, da Evropski uniji grozi izguba intelektualne kritične mase, ki jo bo izkoristila tržna in politična konkurenca.

1.7 Odbor meni, da bi si – podobno kot v drugih sektorjih (npr. avtomobilskem) – države članice morale prizadevati za skupne ukrepe na evropski ravni, da bi s pomočjo hitrega izvajanja nujnih ukrepov, ki bi upoštevali posebnosti ladjedelništva, tej panogi omogočile preživetje v krizi.

1.7.1 Ti ukrepi bi morali:

—	spodbuditi čim prejšnja nova naročila;

—	v obdobju gospodarske krize ladjedelnicam in z njimi sodelujočim podjetjem omogočiti ohranitev stikov z ustrezno usposobljenimi delavci, da se zaradi trenutne krize potencial znanja ne bi za vedno izgubil.

1.8 Glede politike zaposlovanja v panogi Odbor meni, da je za preprečitev odpuščanj treba uporabiti vsa sredstva. Treba je ohraniti kvalificirane in usposobljene delavce, ki jih je primanjkovalo že v zadnjih letih. Med krizo v panogi morajo oblasti vzpostaviti skupni evropski okvir za krajši delovni čas, ki bi zagotovil enake konkurenčne pogoje v Evropi in zaščito vseh ogroženih delavcev.

1.8.1 Ta okvir mora, kjer je le mogoče, zagotavljati ohranitev delovnih mest ter kupno moč in pravico vseh delavcev do izobraževanja in prekvalificiranja. Programi izobraževanja in prekvalificiranja delavcev v ladjedelnicah so nujni za izboljšanje njihove osebne in skupne ravni usposobljenosti.

Posebna priporočila in predlogi Odbora

1.9 Iz ekoloških razlogov je nujno pospešiti ukrepe na evropski ravni za hitro prenovo flote. Zato je treba izkoristiti možnosti, ki jih ponujajo smernice Unije o državni pomoči za varstvo okolja iz leta 2008. Ekološka vprašanja bi bilo kot prednostna treba reševati na svetovni ravni v okviru Mednarodne pomorske organizacije. Ta proces že teče.

1.10 Države članice in EU se morajo lotiti problema trajnega financiranja ladjedelništva. Zatem pa je treba skupaj z Evropsko investicijsko banko (EIB) vzpostaviti evropski instrument financiranja ladjedelnic. Panoga, politični nosilci odločitev in EIB morajo proučiti, kako ladjedelništvu omogočiti dostop do sredstev EIB za spodbujanje ekoloških tehnologij in čistega prometa.

1.11 Treba je natančneje nadzirati poslovne prakse ladjarskih družb, da evropskih in nacionalnih subvencij ne bi uporabljali za nakup ladij v ladjedelnicah zunaj EU.

1.12 Skladno z evropskimi zahtevami na področju kakovosti je v ladjedelnicah, ki se ukvarjajo s takšnimi dejavnostmi, treba podpirati in spodbujati ekološko sprejemljivo in ekonomsko odgovorno razgradnjo in posodobitev (retrofitting) starih plovil.

1.13 Odbor podpira pobudo LeaderSHIP 2015 (LS 2015) kot dober okvir za vse zainteresirane strani, ki lahko skupaj pripravijo politiko za to panogo. Takšne okvire bi bilo treba razširiti tudi na druge gospodarske panoge.

1.13.1 V okviru LS 2015 je treba pripraviti tudi dinamičen in smel načrt ukrepov, usmerjen v okrepitev evropskega ladjedelništva in ohranitev delovnih mest, ki zahtevajo visoko usposobljenost, hkrati pa bo prinesel odgovore na izzive, s katerimi se ladjedelništvo sooča na področju varstva okolja. Nujna je uresničitev predlogov, ki so jih v okviru LS 2015 pripravile vse zainteresirane strani, zlasti še evropske institucije in države članice.

1.14 Odbor socialnim partnerjem priporoča, naj v času krize še posebej izkoristijo možnosti socialnega dialoga in pripravijo skupne strategije za prihodnost. Socialni dialog je platforma za skupne zasnove in rešitve v boju s sedanjimi in prihodnjimi izzivi za ladjedelništvo. V tem okviru je socialne standarde za delavce v evropskem ladjedelništvu treba tudi usklajevati in uresničevati.

1.14.1 Odbor meni, da mora uporaba načel družbene odgovornosti podjetij v tej panogi prispevati k njenemu trajnostnemu razvoju.

1.14.2 Odbor priporoča uporabo konkretnih sredstev za ohranitev vezi med delavci in podjetji v dolgih obdobjih brez naročil, kot so „zbiralniki zaposlitev“, subvencionirano izobraževanje itd.

1.14.3 Treba je proučiti možnost začasne dodelitve določenega dela „socialnih“ subvencij za ladjedelništvo (ESS (4), Evropski sklad za regionalni razvoj, Evropski sklad za prilagajanje globalizaciji).

1.15 Odbor v skladu z novo strategijo Komisije, ki predvideva ustanavljanje takšnih organov, podpira čim hitrejšo ustanovitev sektorskega sveta za zaposlovanje in usposabljanje v ladjedelništvu.

1.16 Ob upoštevanju pomena proizvodnje „zelenih“ in energetsko varčnih ladij, ki je poglavitna za ohranitev panoge, si je treba prizadevati, da bi ladjedelniška podjetja, šole in oblasti zagotavljali programe usposabljanja in prekvalificiranja, ki bi spodbujali in razvijali nabor znanj in usposobljenosti, s pomočjo katerih bi bilo mogoče učinkovito preiti k uporabi energetsko varčnih ladij z nizkimi emisijami. Odbor podpira zamisel o „zeleni usposobljenosti“ za vse zaposlene v panogi.

1.16.1 V ladjedelništvu je treba izkoristiti tudi instrumente, kot so ECVET, EQARF in EQF, da bi omogočili mobilnost ter povečali konkurenčnost in produktivnost.

1.17 Od ladjedelništva je treba zahtevati razširitev ciljev in dejavnosti (pomorsko okolje, akvakultura, pomorska energetska proizvodnja, arktična razsežnost itd.).

1.18 Tehnološka prizadevanja (in znanstvene raziskave) je treba usmeriti tudi v nova področja, vlogo tehnoloških platform (kot je Waterborne) in njihovo sodelovanje pa okrepiti.

1.19 Komisijo je treba pozvati k večji podpori in hitrejšim ukrepom na področju pomorskega prometa na kratke razdalje, pomorskih avtocest in ladij, ki bodo lahko zagotavljale te storitve ter bodo izpolnjevale evropske ekološke in energetske zahteve.

1.20 Odbor meni, da pri iskanju rešitev za evropske ladjedelnice ne bi smeli pozabiti na proizvajalce opreme za ladje, ki so s temi rešitvami neposredno povezani. Položaj tega sektorja je bistveno boljši kot položaj ladjedelnic (med drugim zato, ker podjetja lažje preselijo svojo dejavnost). Zato velja proučiti razloge za ta zelo različen položaj in sprejeti sklepe, ki jih je mogoče upoštevati pri iskanju dobrih rešitev za evropske ladjedelnice.

Odbor namerava pripraviti poročilo o tej panogi in njegovem vplivu na ladjedelništvo.

2. Uvod – ozadje in cilj mnenja

2.1 Evropsko ladjedelništvo (5) še posebej čuti posledice sedanje krize zaradi:

—	finančnih potreb, ki so posebne in večje kot v drugih panogah;

—	zelo velike občutljivosti na spremembe v svetovni trgovini, ki trenutno doživlja močan padec povpraševanja po ladjedelniški proizvodnji, kar je v veliki meri posledica rekordne rasti števila trgovskih ladij na svetu – njihovo preveliko število močno presega potrebe po pomorskih prevozih;

—	konkurence, ki se razvija predvsem v državah, ki izvajajo intervencionistično politiko na področju ladjedelništva in ki so ta sektor priznale za strateški;

—	pojava krize v trenutku, ko po vsem svetu ugotavljamo zelo velik presežek fizičnega kapitala glede na potrebe;

—	pojava krize v trenutku, ko je veliko evropskih ladjedelnic v napredni fazi globokega prestrukturiranja, posodabljanja in tehničnega razvoja, ki je pogosto zelo boleča – primer za to je položaj poljskih ladjedelnic;

—	posebnosti panoge (velike investicije, dolg proizvodni ciklus, prototipna, neserijska proizvodnja itd.), ki za ladjedelništvo neizogibno pomenijo omejitve in ga v hudih krizah primorajo k sprejetju drastičnih odločitev, kot je zaprtje ladjedelnice.

2.2 Evropsko ladjedelništvo se je znašlo pred dejansko nevarnostjo izgube nujno potrebne kritične mase (6) proizvodnih zmogljivosti, kar je treba upoštevati ter oceniti morebitno škodo, ki bi jo lahko takšna izguba z gospodarskega, tehnološkega in strateškega vidika povzročila za prihodnost Evrope.

2.3 Zaradi prej omenjenih razlogov Odbor objavlja to mnenje, ki se osredotoča na posebne posledice krize za ladjedelništvo. Mnenje je poskus opisa tega vprašanja z gospodarskega, socialnega (zaposlovanje, kakovost delovnih mest, regionalne posledice), tehnološkega in strateškega vidika.

2.4 Mnenje vsebuje tudi pregled in oceno uresničevanja pobude LeaderSHIP 2015 na polovici njenega izvajanja in poskuša odgovoriti na vprašanje, kaj storiti, da bi na koncu prinesla uspeh in ne poraza, ter kako to pobudo posodobiti z upoštevanjem novih dejstev, povezanih z gospodarsko krizo.

3. Posebne posledice krize za ladjedelništvo

3.1 Zaradi izjemne specifičnosti ladjedelništva je treba poudariti, da kopičenje finančnih problemov v panogi, ki so posledica tako krize kot tudi prehoda skozi neugodno fazo gospodarskega ciklusa in umika vlagateljev iz financiranja (7) že prej oddanih naročil (pa tudi čedalje številnejših primerov trgovine z rabljenimi ladjami (8)), pomeni resno grožnjo, toliko bolj zato, ker je ta industrijska veja vedno imela večje probleme s financiranjem kot druge panoge.

3.1.1 Ladjedelništvo, zlasti podsektor ladjedelništva, ki izdeluje velike in srednje velike ladje v EU, je v težavah tudi zaradi neenakih pogojev in nelojalne konkurence iz drugih delov sveta, ki trajajo že več desetletij. Tej panogi še vedno manjka sistem trgovinskih predpisov, ki bi bili obvezujoči po vsem svetu. Poleg tega ni mogoče spregledati dejstva, da so v krizi močno prišle do izraza presežne proizvodne zmogljivosti v državah, ki si nezadržno prizadevajo za stalno javno financiranje nacionalne proizvodnje.

3.1.2 Glede na številne že prej omenjene nenaklonjene okoliščine brez primere, težav, s katerimi se sedaj sooča panoga, ni mogoče jemati kot „zgodovino, ki se ponavlja“, ampak jih je treba obravnavati kot nov in dramatičen izziv. Treba je poudariti, da so te težave bolj finančne kot industrijske/strukturne narave.

3.1.3 Vendar pa se prav v tej krizi ponuja priložnost za sprejetje ukrepov, ki bodo vodili v ohranitev in zagotovitev kritične mase, potrebne za obstanek visoke tehnologije v panogi, ki je kljub nevarnosti propada bistvenega pomena za pomorski promet. Žal pa evropskim ladjedelnicam hkrati grozi nevarnost izgube te kritične mase.

3.2 Za ladjedelništvo je značilno, da se z zamudo odziva na oživitev gospodarske rasti. Glede na ta neugoden razvoj panoga potrebuje pomoč, saj ji sicer grozi dokončno uničenje, to pa se lahko zgodi tudi, če bodo sredstva, ki so bila zdaj namenjena za podporo, usahnila.

3.2.1 V ladjedelništvu prihaja do tega, da po obdobju rasti nastopi padec. Ta pojav je v ladjedelništvu znan že desetletja in EU bi v svojih sektorskih politikah morala predvideti posledice takšnega gospodarskega ciklusa.

3.3 Pri razpravi o vzrokih in posledicah težkega položaja v panogi je treba omeniti posebne okoliščine držav, kot sta Poljska in Romunija.

Dramatičen položaj na Poljskem, ki se trenutno kaže v zaustavitvi proizvodnje v dveh velikih ladjedelnicah v Gdynii in Szczecinu, je posledica več usodnih dejavnikov, ki pred nekaj leti niso bili predvidljivi, kot so: opustitev procesov posodabljanja in prestrukturiranja panoge, večinoma zaradi političnih odločitev v letih 2002 in 2003 ter neizkoriščanje dobrega gospodarskega položaja na evropskem in svetovnem trgu v obdobju 2003–2008.

3.4 Ladjedelništvo je že samo po sebi strateška industrija, pa tudi glede na druge veje ali z vidika zaposlovanja. To je še posebej izrazito in velja poudariti v obdobju krize. S tem pogledom se strinja Komisija in, upajmo, tudi sedanje predsedstvo EU, zato je od njiju treba pričakovati in zahtevati politične ukrepe. Žal vse doslej primanjkuje jasne podpore večine držav članic, ki imajo ladjedelniško industrijo.

3.5 Socialne posledice krize v ladjedelništvu so zelo hude na regionalni ravni. Povečanje brezposelnosti v t. i. ladjedelniških regijah in izpad znatnega dela regionalnega BDP-ja sta lahko še hujša kot v industrijskih vejah nacionalnega obsega, saj se v njih izvajajo ukrepi pomoči na ravni celotne države.

3.6 Kadar se ladjedelnica zapre, je to običajno za vedno. Takrat se znanje in napredne tehnologije nepreklicno izgubijo. Tako rekoč vsi proizvodi v ladjedelništvu so pilotni ali prototipni, vsak od njih vsebuje različne sestavine R&R. Če jih bo Evropa izgubila, se bo prihodnost ekološkega in nizkoogljičnega prometa, ki ga zagotavljajo „čiste ladje“, znašla v drugih, negotovih rokah. Poleg tega izguba kritične mase pomeni nevarnost omejenega dostopa do energije in surovin iz oceanov ter rude, pridobljene na morju (off-shore).

3.7 Podsektor popravil ni v krizi, vendar lahko začne občutiti konkurenco ladjedelnic, ki bodo svojo usmeritev iz izdelave ladij preusmerile v popravila. Po drugi strani v zadnjem času prihaja do tega, da dele proizvodne infrastrukture ladjedelnic, ki izdelujejo ladje, odkupijo ali najamejo servisne ladjedelnice ali pa zaposlijo skupine usposobljenih delavcev iz zaprtih ladjedelnic.

3.8 Gradnja in popravilo ladij ter uporaba napredne tehnološke opreme in materialov so bistvenega pomena tudi za obrambo Evrope, povečujejo zaščito in varnost, prispevajo k varstvu okolja in prenosu tehnologij na druga področja industrije, vse to pa je pomemben argument pri iskanju izhoda iz sedanjega kritičnega položaja v sektorju.

3.9 V opisu položaja ladjedelništva in zlasti ladjedelnic se ni mogoče izogniti oceni z njim neposredno povezanega sektorja proizvodnje ladijske opreme. Ta v Evropi zaposluje skoraj dvakrat več delavcev kot ladjedelništvo (pri tem niso všteta delovna mesta v proizvodnji jaht in rekreacijskih plovil, ki jih je enainpolkrat več kot v tradicionalnem ladjedelništvu). Delež evropskega sektorja proizvodnje opreme ladij v svetovni proizvodnji tehnološko napredne opreme je večji kot delež ladjedelništva in znaša 36 % (delež Azije, ki zajema proizvode nižjega razreda, znaša 50 %). Položaj dobaviteljev ladijske opreme je zato neprimerno boljši kot položaj ladjedelnic.

3.10 Zato velja proučiti razloge za ta zelo različen položaj in sprejeti sklepe, ki jih bo mogoče upoštevati pri iskanju dobrih rešitev za evropske ladjedelnice. Rešitve, uporabljene v sektorju, in njegove naravne vezi z ladjedelnicami, lahko ustvarijo dragoceno sinergijo, ki jo velja uresničiti v celotnem ladjedelništvu. Hkrati pa ne bi smeli podcenjevati napovedi o znatnem poslabšanju položaja v evropskem sektorju opreme v primeru izgube kritične mase v evropskih ladjedelnicah.

4. Predlagani ukrepi in rešitve v sedanjem kritičnem položaju v panogi

4.1 Nujno je takojšnje povečanje povpraševanja po izdelkih in storitvah v celotnem sektorju (vključno s sektorjem popravil). Odbor meni, da si je zato treba s pravnimi sredstvi in gospodarskimi spodbudami prizadevati za ekološko posodobitev (retrofitting) starih ali nevarnih, pa tudi „neekoloških“ ladij.

4.1.1 Da bi rešili problem slabega tržnega položaja v tem sektorju, bi EU in države članicah med drugim lahko podpirale/financirale ekološke izboljšave ter izboljšave za večjo energetsko varčnost flote trgovskih ladij EU prek sklepanja podizvajalskih pogodb za industrijsko opremljanje/opremljanje ladij.

4.1.2 Evropske ladjedelnice bi se morale osredotočiti na gradnjo ladij s primerjalno prednostjo, tj. specializiranih visokokakovostnih in visokotehnoloških ladij (9).

4.2 Treba je razmisliti o posebnih ukrepih v okviru t. i. notranje prožne varnosti, ki v času recesije ščitijo delavce v panogi in njihovo znanje (10). Prožno varnost je treba spodbujati s pogajanji v okviru socialnega dialoga in za ta namen predvidenimi sredstvi državne pomoči.

4.2.1 Nekatere regionalne strukturne ukrepe in ukrepe pomoči bi veljalo znova pregledati in jih usmeriti v sektor. ESRR (11) bi bil lahko vir financiranja nekaterih instrumentov te vrste.

4.3 Boj za enake pogoje na konkurenčnem trgu ladjedelništva in popravil ladij doslej ni bil ne zavzet ne pošten. V Evropi je treba zagotoviti neomejeno konkurenco, panogo, ki mora tekmovati s preostalim svetom, pa je treba ščititi do enake mere kot jo ščitijo konkurenti zunaj EU.

4.3.1 Če naj bi ladjedelništvo priznali za strateško panogo, je treba glede konkurence zunaj EU ravnati tako kot na primer v odnosu do avtomobilskega sektorja. Vendar pa zadnji sporazum s Korejo sploh ne zahteva izpolnitev njenih zadnjih in prejšnjih obvez, kar ni resen pristop.

4.3.2 Koreja mora spoštovati svojo zavezanost „normalnim tržnim cenam“ in se odreči subvencioniranju ladjedelnic. To bi bilo treba vključiti v priporočilo Komisiji, kakšne ukrepe naj sprejme na zasedanju OECD v zvezi s pogajanji o novem sporazumu o ladjedelništvu.

4.4 Velik pomen za prihodnost panoge ima tudi ladjedelniška proizvodnja, povezana z obrambo. V tem okviru je treba nameniti pozornost ukrepom Evropske obrambne agencije, ki jih je treba obravnavati kot usmerjene v prihodnost. Na tem mestu velja spomniti na priložnosti, ki jih za ta podsektor pomenijo tehnologije z dvojno rabo.

4.5 V okviru sedmega okvirnega programa za raziskave in tehnološki razvoj je treba razvijati možnosti in potencial tehnološke platforme, znane pod imenom Waterborne, ter sodelovanje z drugimi tehnološkimi platformami in tako ohraniti razvoj tako pomembnega aduta ladjedelnic, kot so ukrepi na področju raziskav, razvoja in inovacij.

4.6 Ohranitev kritične mase ladjedelniške industrije na evropski ravni je nujna, če hočemo imeti varne, „zelene“ in energetsko varčne ladje, ki bodo odločilno vplivale na prihodnost varstva okolja na morju, stroške celotnega prometa ter varstvo in ohranitev evropskega prometa, povezanega z energetsko oskrbo (obalna plovila, ploščadi, bivališča za delavce na vrtalnih ploščadih, vetrne elektrarne na morju itd.). S tem je povezana tudi zamisel o organiziranju zelenega prometa (plovba na kratke razdalje, pomorske avtoceste itd.).

4.6.1 Smernice Skupnosti za državne pomoči za varstvo okolja [2008/C82/01] izrecno omenjajo pridobitev ekoloških plovil. Te smernice je treba izvajati učinkovito in brez odvečne birokracije.

4.7 Glede na sedanje izzive bi bilo splošni sistem pomoči, ki jo zagotavljajo okvirni programi, namenjeni panogam s serijsko proizvodnjo, treba prilagoditi potrebam ladjedelništva: ti programi bi se morali izvajati v ladjedelništvu, ki uporablja napredne tehnologije in v katerem se praviloma proizvajajo prototipi ali manjše serije.

4.8 Ko govorimo o evropskih finančnih okvirih za sektor, je treba Okvir o državni pomoči ladjedelništvu (12), ki ga je pripravila Evropska komisija, oceniti kot ustrezen in njegovo veljavnost podaljšati tudi na obdobje po letu 2011 ter tako zagotoviti potrebne pogoje za inovacije. Prenovljena načela bi morala bolje ustrezati posebnim in novejšim potrebam v panogi ter tako poskrbeti za njeno večjo stabilnost.

5. Kako bi pobuda LeaderSHIP 2015 lahko pomagala panogi v sedanjem kriznem položaju, da bi se izognila neuspehu?

5.1 Ko je bila pobuda LeaderSHIP 2015 (LS 2015) pripravljena v panogi in so jo podpirali nosilci odločanja EU v obdobju 2002–2003, so bili obeti za evropsko ladjedelništvo bolj kot ne temačni. Število novih naročil se je zmanjševalo, cene gradnje novih ladij so bile nizke in so se še nižale, kar je bilo posledica velike rasti proizvodnih zmogljivosti v Aziji.

5.1.1 Trenutno je strategija LS 2015 na pol poti, položaj v panogi je podoben ali zaradi svetovne krize morda celo slabši kot ob začetku te pobude.

5.1.2 Pobudo LS 2015 so pred šestimi leti razumeli kot vizijo, ki temelji na veri v proizvodne zmogljivosti in inovacijski potencial ter na odločenosti za boj za prihodnost. Zdi se, da je ta pristop še vedno ustrezen, vendar pa je pobudo treba popraviti in jo prilagoditi sedanjim zahtevam, zlasti s pomočjo analize ugotovitev o obdobju začetka izvajanja pobude.

5.2 Socialni partnerji v ladjedelništvu so LS 2015 ocenili tako:

Za najpomembnejše dosežke veljajo:

—	sprememba v načinu razmišljanja v panogi,

—	sprememba razumevanja panoge, ki jo je opaziti pri nosilcih odločanja in v družbi,

—	skladen politični pristop,

—	evropski značaj pobude,

—	oprijemljiv napredek na posameznih področjih ukrepov (inovacije, socialni dialog, pravice intelektualne lastnine, tehnična načela proizvodnega procesa).

Za glavni pomanjkljivosti veljata:

—	neuresničevanje nekaterih konkretnih priporočil (LPF (13), financiranje),

—	pomanjkljiva obravnava nekaterih vprašanj (struktura ladjedelniške industrije).

5.2.1 Skratka, socialni partnerji menijo, da je dolgoročni pristop treba prilagoditi z ukrepi, ki bodo odziv na krizo.

5.3 V dokumentu, v katerem je ocenila stanje izvajanja pobude LS 2015, je Komisija pred dvema letoma takole izrazila svojo dokončno sodbo: „Pobuda LeaderSHIP 2015 še naprej ponuja ustrezen okvir za politike na področju ladjedelništva. Ta pobuda se mora nadaljevati in jo je treba pospešiti povsod, kjer je mogoče, zlasti glede financiranja gradnje ladij. Treba pa je pripomniti, da morajo na številnih področjih naslednji korak večinoma narediti predstavniki panoge (na primer v odnosu do struktur v panogi) in držav članic“. Komisija je izjavila, da ostaja zavezana pobudi LeaderSHIP 2015 in si bo še naprej prizadevala, da bodo na ravni EU pripravljene in se bodo izvajale čim boljše rešitve, ki bodo združevale prvine posameznih politik.

5.4 Ne da bi hoteli kaj odvzeti vsebini ali namenom zgornje ocene, je treba s polnim prepričanjem zatrditi, da je po dveh letih od njene priprave (v veliki meri tudi zaradi sprememb v panogi, ki jih je povzročila kriza) potrebna takojšnja posodobitev, v okviru te pobude pa je treba tudi predlagati prenovljene instrumente, čeprav se zdi, da splošne smernice glavnih ukrepov za sektor niso izgubile aktualnosti.

5.4.1 Zdi se, da je glavni problem pri prizadevanju za uspeh pobude LS 2015 majhna učinkovitost izvajanja načrtovanih dejavnosti in njena majhna odmevnost v delu držav članic, zlasti v državah, ki še niso dolgo članice.

5.5 Glede vpliva pobude LS 2015 na zaposlovanje v ladjedelništvu so ocene v nekaterih krogih razmeroma zadržane (14). Očitajo ji pomanjkanje oprijemljivega izvajanja. Poudarjajo tudi, da so bile edine spremembe, ki so bile dosežene s pomočjo izvajanja LS 2015, večinoma kvalitativne narave in so se nanašale na novo pridobljeno usposobljenost delavcev.

V Bruslju, 29. aprila 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) Projekt je bil kot odziv na krizo pripravljen že v Bremerhavnu na seji predstavnikov na visoki ravni v okviru pobude LeaderSHIP.

(2) Doslej je Evropa obvladovala kreditne trge za ladjedelništvo. Da bi ohranili in gradili na podlagi tega znanja, je treba ustanoviti evropski sistem garancij, ki bo ladjedelnicam omogočil financiranje obstoječih in prihodnjih naročil. Evropa mora ohraniti in še naprej razvijati vlogo središča za financiranje ladij.

(3) Tržne posledice izgube kritične mase v ZDA so bile 300-odstotno povečanje stroškov izdelave novih ladij po krizi v panogi.

(4) Evropski socialni sklad.

(5) Izraz je opredeljen v slovarčku pojmov na koncu mnenja.

(6) Minimalna raven celotne proizvodnje v ladjedelnicah držav EU, ki je nujno potrebna za ohranitev delovanja ladjedelništva na območju EU.

(7) „Vedno večji problemi s financiranjem so posledica nizkih stopenj dobička“ (CESA).

(8) Presežek ladij močno presega rast potreb po pomorskih prevozih; če bi vse nove ladje postavili drugo za drugo, bi se razprostirale na območju, dolgem 60 navtičnih milj (glej Bloomberg in Clarkson Research Services).

(9) Ne da bi skušali biti izčrpni, lahko navedemo potniške ladje, križarke, jahte, športno-rekreacijska plovila, službena plovila, ladje za prevoz avtomobilov, tankerje za prevoz kemikalij, ladje za prevoz utekočinjenega plina, zemeljskega plina in utekočinjenega naftnega plina, oskrbovalne ladje, srednje velike ledolomilce, hotelske ladje, ladje za zaščito ribolova, vlačilce-oskrbovalne ladje, vrtalne ploščadi, morske vetrne elektrarne, vojaška plovila, ladje z dvonamensko tehnologijo, sodobne večnamenske tovorne ladje, vlačilce in raziskovalna plovila.

(10) Obdobje, v katerem se hkrati pokažejo posledice krize in pride do padca v gospodarskem ciklusu (zelo malo naročil).

(11) Evropski sklad za regionalni razvoj.

(12) UL C 317, 2003, str. 11.

(13) Leadership Platform Financing.

(14) Predstavitev: Ocena vpliva programa LeaderSHIP 2015 na zaposlovanje v ladjedelništvu, Jerzy Bieliński, Renata Płoska, Univerza v Gdańsku, Poljska.

PRILOGA 1

Slovarček pojmov

— Ladjedelništvo (vključno s popravilom in predelavo ladij): se nanaša na večje (večinoma morske) ladje, ki se uporabljajo v trgovinske/tržne namene, pa tudi na vojaška plovila. Obsega tudi proizvode in storitve za potrebe gradnje, predelave in vzdrževanje teh ladij (za morsko in celinsko plovbo) (1). V okviru ladjedelništva je mogoče razlikovati dva glavna podsektorja (2):

gradnja ladij,

opremljanje ladij.

— Gradnja ladij: zajema gradnjo, popravila (in predelavo) ladij ter je večinoma usmerjena v večje morske trgovske ladje. Sem se prišteva tudi podsektor mega jaht.

— Opremljanje ladij: obsega vse proizvode in storitve za potrebe gradnje, predelave in vzdrževanje ladij (za morsko in celinsko plovbo) in pomorske konstrukcije. Sem spadajo tehnične storitve na področju snovanja, nameščanja opreme, začetka obratovanja in vzdrževanja ladij (vključno s popravili) (3).

Dejstva in številke

Ladjedelnice:

V Evropi obstaja okoli 150 velikih ladjedelnic, od katerih jih okoli 40 izdeluje velike morske trgovske ladje za svetovni trg. Ladjedelnice (civilne in vojaške, ki se ukvarjajo z gradnjo in popravili ladij) v Evropski uniji neposredno zaposlujejo okoli 120 000 oseb. Evropa, ki ima okoli 15-odstotni delež na trgu, še naprej tekmuje z državami vzhodne Azije za vodstvo na svetovni ravni zaradi vrednosti zgrajenih civilnih ladij (15 mrd EUR v letu 2007) (4).

Opremljanje ladij:

Po ocenah je v sektorju opremljanja ladij neposredno zaposlenih več kot 287 000 oseb, poleg tega pa ta sektor posredno zagotavlja delovna mesta še za okoli 436 000 oseb. Letni promet v sektorju je ocenjen na okoli 42 mrd EUR (5). Skoraj 46 % izdelane opreme je namenjene izvozu. Sektor opremljanja ladij je za pomorskim prometom in ribolovom tretji največji sektor v pomorskem grozdu (6).

(1) http://ec.europa.eu/enterprise/sectors/maritime/index_en.htm.

(2) ECORYS, Study on Competitiveness of the European shipbuilding Industry, Rotterdam, oktober 2009.

(3) http://www.emec.eu/marine_equipment/index.asp.

(4) http://ec.europa.eu/enterprise/sectors/maritime/index_en.htm.

(5) Države članice EMEC (European Marine Equipment Council): Hrvaška, Danska, Finska, Francija, Nemčija, Italija, Poljska, Švedska, Nizozemska, Norveška, Turčija in Velika Britanija.

(6) http://www.emec.eu/marine_equipment/index.asp.

PRILOGA 2

Mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Naslednji amandma je dobil več kot četrtino oddanih glasov, vendar je bil v razpravi zavrnjen:

Točka 1.11

Točka se črta:

Rezultati glasovanja

Glasovi za	:	65
Glasovi proti	:	108
Vzdržani glasovi	:	18

19.1.2011

Uradni list Evropske unije

C 18/44

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o novih težnjah na področju samozaposlovanja: Poseben položaj ekonomsko odvisnih samozaposlenih (mnenje na lastno pobudo)

2011/C 18/08

Poročevalec: José María ZUFIAUR NARVAIZA

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 26. februarja 2009 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Nove težnje na področju samozaposlovanja: poseben položaj ekonomsko odvisnih samozaposlenih.

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 23. februarja 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 462. plenarnem zasedanju 28. in 29. aprila 2010 (seja z dne 29. aprila 2010) s 137 glasovi za, 52 glasovi proti in 11 vzdržanimi glasovi.

1. Povzetek – sklepi in priporočila

To mnenje obravnava opredelitve, ki jih različni evropski organi uporabljajo za posamezne oblike samostojnega dela, predvsem pa analizira najnovejše težnje na področju „paraodvisnega dela“, tj. „ekonomsko odvisnega samostojnega dela“, pri katerem gre za opravljanje samostojne dejavnosti v ekonomski odvisnosti od naročnika. Cilj ugotovitev o ekonomsko odvisnih samozaposlenih je pojasniti smeri razvoja samozaposlovanja, tj. novih oblik dejavnosti, ki so se začele pojavljati zaradi globokih gospodarskih in družbenih sprememb poleg tradicionalnih, v državah članicah že dolgo priznanih oblik samostojnih dejavnosti. Novo kategorijo delavcev, ki jo je mogoče uvrstiti med kategoriji „zaposlenih“ in „samozaposlenih“ (1), je pravno priznalo le nekaj evropskih držav. Splošni cilj veljavnih nacionalnih predpisov je določenim kategorijam delavcev zagotoviti boljšo zaščito, ne da bi jih pri tem enačili z zaposlenimi. V državah, v katerih je vmesna kategorija delavcev med „zaposlenimi“ in „samozaposlenimi“ priznana, je status ekonomske odvisnosti podlaga za vrsto pravic, do katerih druge kategorije samozaposlenih niso upravičene, vendar so te pravice še vedno manj obsežne kot pravice zaposlenih.

Med posameznimi državami so seveda precejšnje razlike glede obsega varstva „ekonomsko odvisnih samozaposlenih“, ki imajo lahko tudi pravice s področja socialnega varstva ali pa pravice, ki izhajajo iz tistih, ki jih zaposlenim jamči delovno pravo. Lahko se nanašajo na odnos med delavcem in njegovo stranko (minimalni dohodek, delovni čas ipd.), lahko pa vključujejo tudi pravice ekonomsko odvisnih samozaposlenih do ustanavljanja organizacij in kolektivnega ukrepanja za zaščito in uveljavljanje svojih poklicnih interesov. Poleg različnih gospodarskih in družbenih razmer v posameznih državah so razlog za razlike med nacionalnimi zakonodajami na tem področju tudi izzivi, ki jih prinaša pravno priznanje ekonomsko odvisnega samostojnega dela. Priznanje takšne vmesne kategorije delavcev vzbuja legitimne zadržke. Obstaja bojazen, da bi – četudi bodo pravne kategorije pojasnjene – priznanje ekonomsko odvisnega samostojnega dela v praksi privedlo do razmer, v katerih bodo osebe, ki so imele status zaposlenega, na primer zaradi poslovnih strategij za oddajanje del zunanjim izvajalcem, prisiljene opravljati samostojno dejavnost, pri čemer bodo ekonomsko odvisne. Pri razmišljanju o priznanju ekonomsko odvisnega samostojnega dela pa seveda ni mogoče povsem pozabiti na vprašanje „lažne“ samozaposlenosti, saj se ta nezakonita praksa dokazano pojavlja v mnogih državah članicah EU, predvsem v gradbeništvu, kjer je tako razširjena, da so evropski socialni partnerji iz tega sektorja pred kratkim sprejeli skupno stališče na to temo. Nesporno obstajajo delavci, ki so formalno samostojni (obe pogodbeni stranki medsebojno delovno razmerje opredeljujeta kot takšno), vendar izvajajo svojo dejavnost pod enakimi pogoji kot zaposleni. Običajno se to dogaja v primerih, ko delodajalec dejavnost označuje kot „samostojno“, da bi se tako izognil upoštevanju delovnega prava in/ali predpisov o socialni varnosti. Dejstvo je, da prehod v ekonomsko odvisno samostojno dejavnost pogosto ni prostovoljna izbira v pravem pomenu besede, temveč nujnost, ki jo pogojujejo zunanji dejavniki, kot sta oddaja proizvodnih del v zunanje izvajanje ali prestrukturiranje podjetja in s tem povezana ukinitev delovnih mest.

Ne glede na tveganja pa priznanje statusa ekonomsko odvisnih samozaposlenih v vseh državah, ki so to storile, služi zagotovitvi večjega pravnega varstva delavcev, ki v pravnem smislu niso zaposleni, temveč dejansko opravljajo samostojno dejavnost. To pomeni, da so v položaju, v katerem ne morejo uživati ekonomskega varstva, ki bi ga imeli, če bi lahko delali za več strank. S tega vidika je lahko priznanje ekonomsko odvisnega samostojnega dela – poleg tega, da lahko poveča socialno varnost in varstvo na področju poklicnega statusa – tudi sredstvo za krepitev podjetniškega duha in svobode. Poleg tega bi priznanje takšne oblike dela zaradi uravnoteženja pogodbenega razmerja med delavcem in stranko zmanjšalo ekonomski pritisk na delavca in prispevalo k boljši kakovosti storitev za končnega porabnika.

Zaradi razvoja čezmejnih storitev je raznolikost predpisov na tem področju problem celotne EU. Uskladitev zaposlitvenega statusa v EU na ravni Skupnosti, pri čemer bi se bilo treba najprej lotiti opredelitve ekonomsko odvisnih samozaposlenih, gotovo ni lahka naloga. Pri tem moramo predvsem upoštevati raznolikost nacionalnih zakonskih ureditev in praks: v skladu z evropsko socialno zakonodajo so za opredelitev pojmov „delojemalec“ in „podjetnik“ pristojne države članice.

Vendar si ne smemo zatiskati oči pred dejstvom, da je treba nujno pridobiti boljši vpogled v razvoj dogodkov na področju samozaposlovanja, sicer obstaja tveganje, da bo v državah, v katerih se ekonomsko odvisni samozaposleni ne opredeljujejo kot zaposleni, čedalje večji delež evropskih delavcev brez varstva.

1.1 Razviti bi bilo treba instrumente za statistično spremljanje ekonomsko odvisnega samostojnega dela v Evropski uniji.

1.2 Spodbujati bi bilo treba študije, ki bi omogočile natančno oceno nacionalnih izkušenj na področju ekonomsko odvisnega samostojnega dela.

1.3 Vprašanje ekonomsko odvisnega samostojnega dela bi bilo treba na način, ki ga je treba še določiti, jasno vključiti v Integrirane smernice za rast in delovna mesta.

1.4 Evropske socialne partnerje bi bilo treba spodbujati k vključitvi ekonomsko odvisnega samostojnega dela v njihove programe dela, tako na sektorski kot medsektorski ravni. Skupna analiza evropskih socialnih partnerjev, objavljena oktobra 2007 (2), je pokazala, da je zaposlitveni status vprašanje, kateremu akterji evropskega socialnega dialoga pripisujejo zelo velik pomen. V zvezi s tem bi bilo koristno proučiti možnosti za krepitev stikov med evropskimi socialnimi partnerji in organizacijami (predvsem nacionalnimi), ki zastopajo samozaposlene.

1.5 Predvsem na podlagi informacij in spoznanj, pridobljenih z izvajanjem zgoraj navedenih priporočil, bi lahko med merili, ki jih različne države članice Evropske unije uporabljajo za opredelitev pojma zaposleni, določili tista, ki so vsem skupna. To bi bilo koristno ne le za zagotovitev pravilne uporabe veljavnih evropskih direktiv na področju delovnega prava, temveč tudi za boljši pregled nad naraščanjem čezmejne mobilnosti delavcev v Evropi. Poleg tega bi tako zbrali informacije, potrebne za boljše razumevanje pojma ekonomsko odvisni samozaposleni. Boljši vpogled v samostojno, vendar ekonomsko odvisno delo je dejansko možen le, če so določeni čim bolj jasni in točni elementi opredelitve pojma zaposleni.

2. Uvod

Med osebo, ki svoje delo opravlja neodvisno, in osebo, ki ga opravlja v odvisnosti od nekoga drugega, je – kot je razvidno že iz njihove opredelitve – očitna razlika. Čeprav se takšno razlikovanje zdi samoumevno, ne smemo pozabiti, da samostojna dejavnost kot taka lahko zajema širok spekter družbenih in gospodarskih stanj, ki jih gotovo ni mogoče metati v isti koš. Področje samozaposlovanja je v vseh državah članicah Evropske unije raznoliko. Odvisni izvajalci so glavna tema tega mnenja. V nadaljevanju poskušamo opredeliti te oblike samostojnega dela v praksi in ugotoviti, kdaj lahko ogrozijo ekonomsko neodvisnost samozaposlenih. Ne gre za poskus obravnave neprijavljenega dela („dela na črno“) ali t. i. lažnega samozaposlovanja, čeprav sta oba pojava občasno dejansko ali navidezno povezana z ekonomsko odvisnim delom.

Ekonomsko odvisno samostojno delo je v Evropski uniji aktualna tema. Nekatere evropske države so ga pravno priznale, sprejele ustrezne opredelitve in uvedle posebne oblike varstva. Nenazadnje pa se je treba lotiti tudi spornih vprašanj, povezanih z ekonomsko odvisnim samostojnim delom.

3. Ekonomsko odvisno samostojno delo: aktualna tema v Evropski uniji

3.1 Nove oblike samostojnih dejavnosti v novih gospodarskih in družbenih razmerah

3.1.1

„Nove“ oblike samostojnih dejavnosti, ki jih ni mogoče vedno uvrstiti v eno od tradicionalnih kategorij, ki se uporabljajo za samostojne poklice (npr. kmetje in svobodni poklici) (3), so lahko posledica vrste dejavnikov, med drugim je treba omeniti naslednje:

—	poslovne strategije, predvsem nekatere oblike oddajanja del zunanjim izvajalcem;

—	nove družbene razmere, ki nastajajo predvsem zaradi demografskih sprememb in staranja prebivalstva;

—	spremembe, ki vplivajo na delovno silo, na primer čedalje višja raven izobrazbe prebivalstva;

—	vse večji delež žensk na trgu dela;

—	potreba po vključevanju nekaterih ranljivih skupin na trg dela, ki so iz njega izključene. Za te skupine prebivalstva je samostojna dejavnost lahko v nekaterih primerih edina pot iz brezposelnosti;

—	želja nekaterih delavcev po boljšem usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja;

—	rast storitvenega sektorja in nove možnosti, ki jih ponujajo informacijske in komunikacijske tehnologije.

3.1.2

Glede na ta razvoj dogodkov je znanstvena literatura na podlagi empiričnih raziskav poskusila opredeliti različne kategorije samozaposlenih. Najpogosteje so omenjene naslednje (4):

—	podjetniki, ki vodijo podjetje s pomočjo zaposlenih delavcev;

—

pripadniki „tradicionalno“ svobodnih poklicev (5), ki morajo za izvajanje svoje dejavnosti izpolnjevati posebne zahteve, določene v nacionalni zakonodaji (dokazilo o usposobljenosti, skladnost s poklicno etiko). Lahko so sicer tudi delodajalci, vendar praviloma svoje delo opravljajo sami ali skupaj s sodelavci. V to kategorijo sodijo npr. odvetniki in zdravniki;

—	obrtniki, trgovci in kmeti, ki tvorijo jedro tradicionalnih oblik samostojnih dejavnosti in jim včasih pomagajo družinski člani in/ali manjše število stalnih ali začasno zaposlenih;

—	„novi samozaposleni“, ki izvajajo specifične dejavnosti, vendar njihovi poklici v vseh državah niso urejeni na enak način kot zgoraj opisani svobodni poklici;

—	samozaposleni, ki opravljajo dejavnosti, za katere je potrebna visoka ali nizka usposobljenost, in ne zaposlujejo delavcev; ta kategorija se je pojavila kot posledica določenih poslovnih strategij, predvsem vse večjega oddajanja različnih faz proizvodnega procesa zunanjim izvajalcem.

3.1.3

Poleg teh opredelitev EUROSTAT v raziskavah o delovni sili za pripravo statistične slike samozaposlovanja razlikuje med naslednjimi kategorijami:

—	delodajalci so osebe, ki imajo lastno dejavnost (podjetje, svobodni poklici, kmetijske dejavnosti) za ustvarjanje dobička in zaposlujejo najmanj eno osebo;

—

„delavci za lasten račun“(own-account workers) so delavci, ki imajo lastno dejavnost (podjetje, svobodni poklici, kmetijske dejavnosti) za ustvarjanje dobička, vendar ne zaposlujejo nikogar. Leta 2008 je bilo v tej kategoriji v EU-27 več kot 36 milijonov oseb, torej okrog 16 % delovnega prebivalstva;

—	„družinski delavci“(family workers) so delavci, ki pomagajo družinskemu članu pri opravljanju (obrtne ali kmetijske) gospodarske dejavnosti in ki jih ni mogoče obravnavati kot zaposlene.

3.1.4

Pojav ekonomsko odvisnega samostojnega dela je zelo težko količinsko opredeliti. Kategorijo delavcev, ki opravljajo samostojno dejavnost, vendar so ekonomsko odvisni, je mogoče številčno določiti le v državah, ki so jo pravno priznale. Kljub temu je jasno, da je del delavcev, ki jih statistika obravnava kot samozaposlene, pri izvajanju svoje dejavnosti ekonomsko odvisen od stranke ali naročnika.

3.1.5

Če se sklicujemo na razpoložljive evropske podatke o obsegu samozaposlovanja (6), ugotovimo, da so samozaposleni brez lastnih zaposlenih leta 2007 v vsaki državi članici predstavljali najmanj 50 % vseh, ki opravljajo samostojne dejavnosti. V nekaterih državah je bil ta odstotek večji (70 % ali več), npr. na Češkem, v Litvi, na Portugalskem, Slovaškem in v Združenem kraljestvu. Ob upoštevanju gospodarskih in družbenih sprememb, ki so sprožile nastanek novih oblik samozaposlovanja, in na podlagi izkušenj držav, ki so te oblike zakonsko uredile, je mogoče ugotoviti, da je precejšen delež te pomembne skupine own-account workers pri svojem delu ekonomsko odvisen.

3.1.6

Spremembe v zadnjih desetletjih kažejo, da je bil po eni strani v Evropi dosežen napredek glede klasifikacije nekaterih skupin samozaposlenih v okviru delovnega prava, po drugi pa se pojavlja vse več pravnih oblik odvisnega dela, ki niso zajete v delovnem pravu. Zato je treba določiti merila za opredelitev te ekonomske odvisnosti in razviti statistične mehanizme za štetje oseb, ki opravljajo delo na ta način.

3.2 Ekonomsko odvisno samostojno delo: vprašanje na evropski ravni

3.2.1

Evropska unija si že več let prizadeva za varstvo samozaposlenih. V zvezi s tem je treba omeniti Priporočilo Sveta 2003/134/ES z dne 18. februarja 2003 (7) o izboljšanju zdravstvenega varstva in varnosti samozaposlenih na delovnem mestu. Težave pri varstvu samozaposlenih se omenjajo tudi v aktualnih razpravah o predlogu nove direktive o uporabi načela enakega obravnavanja moških in žensk, ki opravljajo samostojno dejavnost.

3.2.2

Razlikovanje med zaposlenimi in samozaposlenimi je tudi v središču aktualne razprave o spremembi Direktive 2002/15/ES o urejanju delovnega časa oseb, ki opravljajo spremljevalne dejavnosti v cestnem prometu.

3.2.3

Vprašanje ekonomsko odvisnega samostojnega dela je bilo na ravni Evropske unije že večkrat izčrpno obravnavano. Poročilo, ki ga je Alain Supiot (8) leta 2000 predložil Evropski komisiji, priznava obstoj delavcev, ki jih ni mogoče uvrstiti med zaposlene, vendar so ekonomsko odvisni od naročnika. Zato je treba tem delavcem priznati določene „socialne pravice“, ki izhajajo iz njihove odvisnosti.

3.2.4

V zeleni knjigi o posodabljanju delovnega prava, objavljeni leta 2006 (9), Evropska komisija navaja: „Samozaposlovanje je prav tako način za izpolnjevanje potreb po prestrukturiranju, zmanjšanje neposrednih ali posrednih stroškov dela in prožnejše upravljanje sredstev zaradi nepredvidenih gospodarskih okoliščin. Razen tega je izraz poslovnega modela storitvenega podjetja, ki potrošnikom zagotavlja končane projekte. V mnogih primerih izraža prosto izbiro posameznika, da bo delal samostojno kljub nižji ravni socialnega varstva v zameno za bolj neposreden nadzor nad pogoji zaposlovanja in plačilnimi pogoji.“ Na tej podlagi Komisija nadalje ugotavlja: „Pojem ‚ekonomsko odvisnega dela‘ zajema okoliščine med dvema uveljavljenima pojmoma odvisne zaposlitve in samostojne samozaposlitve. Ti delavci nimajo sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Teh delavcev morda ne zajema delovno pravo, ker spadajo na ‚sivo območje‘ med delovnim pravom in gospodarskim pravom. Čeprav so formalno ‚samozaposleni‘, so ekonomsko odvisni od enega naročitelja ali odjemalca/delodajalca z vidika vira dohodka. Takšen pojav je treba jasno ločiti od namerne napačne uvrstitve samozaposlitve.“

3.2.5

To vprašanje obravnava tudi EESO v mnenju o zeleni knjigi (10).

4. Ekonomsko odvisno samostojno delo: pravna stvarnost v nekaterih državah članicah EU

4.1 Pravno priznane vmesne kategorije delavcev med zaposlenimi in samozaposlenimi

4.1.1

S pravnega vidika lahko pojem ekonomsko odvisnega samostojnega dela obravnavamo kot vmesno kategorijo med sklenjenim delovnim razmerjem in opravljanjem samostojne dejavnosti.

4.1.2

Doslej je le omejeno število držav članic priznalo pojem ekonomsko odvisnega samostojnega dela (čeprav na različne načine in v različnem obsegu) oz. poskuša ta pojem opredeliti. Posledica te vmesne kategorije med „opravljanjem samostojne dejavnosti“ in „sklenjenim delovnim razmerjem“ je nastanek novih oblik zaposlovanja, ki pa se po obsegu in vsebini med državami razlikujejo. To predvsem velja za Nemčijo, Avstrijo, Španijo, Italijo, Portugalsko in Združeno kraljestvo. V Italiji na primer se izraz „parasubordinazione“ uporablja za osebe, zaposlene na podlagi „pogodbe o koordiniranem in stalnem sodelovanju“ ali „pogodbe o projektnem sodelovanju“. V Združenem kraljestvu obstaja razlikovanje med kategorijama „worker“ in „employee“. „Worker“ pri izvajanju svoje dejavnosti – v nasprotju z zaposlenim („employee“) – ni podrejen delodajalcu. V Avstriji poznajo posebne zakonsko priznane oblike pogodb, v katerih je opaziti znak splošnega priznavanja ekonomsko odvisnega samostojnega dela. To predvsem velja za „freie Dienstverträge“ (pogodbe o svobodnem opravljanju storitev). Osebe, ki delajo na podlagi tovrstnih pogodb, se od zaposlenih razlikujejo po tem, da sicer pogosto delajo za eno osebo in po določenem časovnem načrtu, vendar niso v podrejenem razmerju. Nemčija pozna pojem „arbeitnehmerähnliche Personen“ („osebe s podobnim statusom kot zaposleni“). V to kategorijo delavcev, ki jo delovno pravo obravnava ločeno od zaposlenih, sodijo osebe, ki na podlagi gospodarske ali storitvene pogodbe same opravljajo delo brez pomoči lastnih zaposlenih in ki več kot 50 % prometa ustvarijo z delom za eno stranko. Najnovejši in najustreznejši primer opredelitve ekonomsko odvisnega dela najdemo v Španiji. Statut samozaposlenih, sprejet leta 2007, določa vrsto meril za opredelitev pojma ekonomsko odvisni delavci: to so delavci, ki redno, osebno in neposredno pretežno opravljajo gospodarsko ali poklicno dejavnost v pridobitne namene za fizično ali pravno osebo, tj. svojo stranko, od katere so ekonomsko odvisni, in s to dejavnostjo ustvarijo najmanj 75 % svojih prihodkov. Ta status je nezdružljiv z družbo civilnega prava ali trgovsko družbo (11).

4.1.3

Na podlagi pregleda nacionalnih sistemov, ki priznavajo obstoj nove pravne kategorije, je mogoče priti do več ugotovitev. V vseh primerih gre za novo kategorijo, ki se razlikuje od „zaposlenih“ in „samozaposlenih“, predvsem pa od resničnih „podjetnikov“. Cilj teh držav torej ni, da bi iz samozaposlenih, vendar ekonomsko odvisnih delavcev naredili zaposlene, temveč jim zagotoviti poseben status, ki bi jim omogočal posebno varstvo, do katerega so upravičeni zaradi ekonomske odvisnosti. Zato v zgoraj navedenih primerih status ekonomsko odvisnih samozaposlenih izključuje pravno razmerje podrejenosti, ki pa je v veliki večini držav članic EU osrednji element v pravni opredelitvi pojma zaposleni. Zaposleni so torej v skladu s tem osebe, ki delajo pod vodstvom ali nadzorom druge osebe (tj. delodajalca). Takšen položaj določa več dejavnikov, med drugimi: dolžnost osebnega opravljanja določenih nalog, delo za enega delodajalca in za določen čas, zaposleni ni odgovoren za finančna tveganja podjetja, v katerem dela, delo opravlja v korist druge osebe ipd. Na podlagi teh meril velja: vsak zaposleni je ekonomsko odvisen, toda vsak ekonomsko odvisen delavec, ki opravlja samostojno dejavnost, ni nujno tudi zaposleni.

4.1.4

Določiti je treba tudi merila za opredelitev ekonomske odvisnosti, kar je zapletena naloga, vendar ni neizvedljiva, kot je razvidno iz različnih nacionalnih ureditev s tega področja. Merila, ki bi jih lahko uporabili, se lahko predvsem nanašajo na samo osebo: kot ekonomsko odvisnega samozaposlenega lahko opredelimo tistega, ki zahtevano delo opravlja osebno in brez lastnih zaposlenih (glej zlasti primer Španije). Druga merila, ki so povezana z zgoraj navedenimi, se nanašajo na raven ekonomske odvisnosti, npr. obseg ustvarjenega prometa na podlagi dela, opravljenega za eno stranko (treba je torej natančno določiti minimalni obseg prometa, da lahko govorimo o ekonomski odvisnosti), ali trajanje odnosa med delavcem in stranko (daljši kot je ta odnos, prej lahko govorimo o ekonomski odvisnosti od stranke). To zadnje merilo se uporablja v Italiji za opredelitev „usklajenega in stalnega sodelovanja“. Strokovnjaki s tega področja pa predlagajo še eno merilo. Tako profesor Perulli (12) meni, da lahko o ekonomski odvisnosti delavca govorimo samo takrat, ko je njegova organizacija proizvodnje odvisna od dejavnosti stranke. Z drugimi besedami: proizvodnja (zlasti naprave in tehnologije, ki se uporabljajo) je popolnoma prilagojena izpolnjevanju zahtev ene stranke, zato delavcu ne omogoča sodelovanja na trgu dela.

4.2 Varstvo ekonomsko odvisnih samozaposlenih

4.2.1

V državah, v katerih je vmesna kategorija delavcev med „zaposlenimi“ in „samozaposlenimi“ priznana, je status ekonomske odvisnosti podlaga za vrsto pravic, do katerih druge kategorije samozaposlenih niso upravičene, vendar so te pravice manj obsežne kot pravice zaposlenih. Ekonomsko odvisni samozaposleni imajo lahko pravice s področja socialnega varstva ali pa pravice, ki izhajajo iz tistih, ki jih zaposlenim jamči delovno pravo. Lahko se nanašajo na odnos med delavcem in njegovo stranko (minimalni dohodek, delovni čas ipd.), lahko pa vključujejo tudi pravice ekonomsko odvisnih samozaposlenih do ustanavljanja organizacij in kolektivnega ukrepanja za zaščito in uveljavljanje svojih poklicnih interesov. To je ponazoritev trditve, da odvisnost, četudi ekonomska in ne pravna, terja posebno varstvo.

4.2.2

V nekaterih od teh držav obstaja vmesna raven socialne zaščite, ki pa je višja od ravni, do katere so upravičeni „običajni“ samozaposleni. V Italiji to velja za osebe, ki so zaposlene na podlagi „pogodbe o projektnem sodelovanju“; te osebe so upravičene do varstva v primeru nosečnosti, bolezni, nesreče pri delu in upokojitve, kar je vse bolj podobno varstvu, ki se zagotavlja zaposlenim. To velja tudi za Združeno kraljestvo, kjer so „workers“ po zakonu upravičeni do nadomestila v primeru odsotnosti zaradi bolezni.

4.2.3

Kar zadeva pravila, ki urejajo izvajanje poklicne dejavnosti, so ekonomsko odvisni samozaposleni na splošno deloma upravičeni do varstva, ki se zagotavlja zaposlenim, čeprav tega statusa nimajo.

4.2.4

Če pogledamo natančneje, so med posameznimi državami seveda precejšnje razlike glede obsega varstva ekonomsko odvisnih samozaposlenih. V Združenem kraljestvu je delavcem („workers“) zagotovljeno varstvo v zvezi z minimalnim zajamčenim dohodkom, delovnim časom in dopustom. Španija si je zastavila ambicioznejše cilje, saj statut iz leta 2007 ekonomsko odvisnim delavcem priznava naslednje pravice:

—	pravice v zvezi z opravljanjem njihovega dela (pravica do počitka in letnega dopusta);

—	pravice v zvezi s prekinitvijo pogodbe med delodajalcem in delojemalcem (stranka mora na primer navesti razloge za prekinitev pogodbe; v nasprotnem primeru lahko delojemalec zahteva nadomestilo).

4.2.5

V skladu s priporočilom Sveta z dne 18. februarja 2003 bi morali biti – poleg ekonomsko odvisnih samozaposlenih – vsi samozaposleni v EU upravičeni do minimalne ravni socialnega varstva (npr. na področju socialne varnosti, poklicnega izobraževanja ali preprečevanja poklicnega tveganja). Tako bi bilo osnovno socialno varstvo na splošno zagotovljeno vsem delavcem, ne glede na pravno obliko njihove dejavnosti.

5. Sporna vprašanja v zvezi s priznanjem ekonomsko odvisnega samostojnega dela

5.1 Sklenitev delovnega razmerja in ekonomsko odvisno samostojno delo: konkurenca ali dopolnjevanje?

5.1.1

Kot že omenjeno, kategorija ekonomsko odvisnih samozaposlenih v vseh državah članicah EU ni pravno priznana. Razlog za to so – ne glede na različne gospodarske in družbene razmere v posameznih državah – tudi upravičeni zadržki, povezani z obstojem takšnim vmesnih kategorij. Zato obstaja bojazen, da bi – četudi bodo pravne kategorije pojasnjene – priznanje ekonomsko odvisnega samostojnega dela v praksi povzročilo, da bodo osebe, ki so imele status zaposlenega, na primer zaradi poslovnih strategij za oddajanje del zunanjim izvajalcem, prisiljene opravljati samostojno dejavnost, pri čemer bodo ekonomsko odvisne. Primer Italije deloma dokazuje, da je takšna nevarnost realna. Leta 2003 je italijanska vlada uvedla „pogodbe o projektnem sodelovanju“ s ciljem status „lažno“ samozaposlenih spremeniti v status zaposlenih. Toda med letoma 2003 in 2005 je število „lavoratori parasubordinati“ (samozaposlenih s podobnim statusom kot zaposleni) močno naraslo. Vse to ponazarja, zakaj vlade in socialni partnerji v več državah članicah EU močno nasprotujejo uvedbi vmesnih kategorij med „zaposlenimi“ in „samozaposlenimi“. Britanska zveza sindikatov TUC je leta 2009 na primer sprejela predlog, v katerem priporoča, naj v Združenem kraljestvu obstajata zgolj dva zaposlitvena statusa: to sta „zaposleni“ in „samozaposleni“.

5.1.2

Pri razmišljanju o priznavanju ekonomsko odvisnega samostojnega dela pa seveda ni mogoče čisto pozabiti na vprašanje „lažne“ samozaposlenosti, saj se ta dokazano pojavlja v mnogih državah članicah EU, predvsem v gradbeništvu, kjer je ta nezakonita praksa tako razširjena, da so evropski socialni partnerji v tej panogi pred kratkim sprejeli skupno stališče na to temo. Ni mogoče zanikati, da obstajajo delavci, ki so formalno samostojni (obe udeleženi strani medsebojno delovno razmerje opredeljujeta kot takšno), vendar izvajajo svojo dejavnost pod enakimi pogoji kot zaposleni. Običajno se to dogaja v primerih, ko delodajalec dejavnost označuje kot „samostojno“, da bi se tako izognil spoštovanju delovnega prava in/ali predpisov o socialni varnosti. Zaradi tega Mednarodna organizacija dela v Priporočilu št. 198 (13) države poziva, naj v zakonodajo vključijo jasna merila za opredelitev delovnega razmerja in se s tem borijo proti lažni samozaposlenosti. To vprašanje je gotovo temeljnega pomena, vendar je drugačno od vprašanja ekonomsko odvisnega samostojnega dela, ki se – tudi v državah, v katerih je priznano kot kategorija – s pravnega vidika dejansko močno razlikuje od sklenjenega delovnega razmerja. Z drugimi besedami: ekonomsko odvisno samostojno delo je lahko kot status priznano le, če se njegova opredelitev jasno razlikuje od opredelitve delovnega razmerja. V zvezi s tem je pomembno merilo pravnega razmerja podrejenosti. Če oseba dela pod pogoji, zaradi katerih jo lahko uvrstimo med zaposlene, je ne bi smeli opredeljevati kot ekonomsko odvisne. Seveda pa je pogoj za to čim bolj jasna in natančna opredelitev delovnega razmerja v nacionalni zakonodaji, kot je to priporočila MOD. Če povemo drugače, ekonomsko odvisno samostojno delo je treba ločevati od delovnega razmerja med delodajalcem in delojemalcem, zato morata biti oba pojma jasno opredeljena. Potrebna pa so tudi učinkovita sredstva za nadzor upoštevanja predpisov. Ob upoštevanju teh pogojev priznanje statusa ekonomsko odvisnih samozaposlenih omogoča boljše varstvo resničnih (in ne lažnih) samozaposlenih ter pomeni dopolnitev statusa zaposlenih.

5.1.3

5.2 Možnosti, ki jih prinaša priznanje ekonomsko odvisnega samostojnega dela

5.2.1

Priznanje statusa ekonomsko odvisnih samozaposlenih v vseh državah, ki so to storile, služi zagotovitvi večjega pravnega varstva delavcev, ki niso zaposleni, temveč so resnično samozaposleni, vendar so v takšnem položaju, v katerem ne morejo uživati ekonomskega varstva, ki bi ga imeli, če bi lahko delali za več strank. S tega vidika je lahko priznanje ekonomsko odvisnega samostojnega dela – poleg tega, da lahko poveča socialno varnost in varstvo na področju poklicnega statusa – tudi sredstvo za krepitev podjetniškega duha in svobode. Ekonomsko odvisni samozaposleni bi lahko pri svojem delu izkoristili posebno podporo (svetovanje, finančna pomoč), ki bi jim omogočila, da razvijajo lastno podjetje in na koncu najdejo izhod iz ekonomske odvisnosti.

5.2.2

Pri razmišljanju o ekonomsko odvisnem samostojnem delu pa je treba upoštevati tudi interese potrošnikov. Pri opravljanju storitev za potrošnike pogosto nastajajo verige podizvajalcev, ki vključujejo običajne samozaposlene in samozaposlene, vendar ekonomsko odvisne delavce. Če na primer potrošnik stopi v stik z večjim podjetjem, da bi mu to priključilo, preverilo ali popravilo kakšno napravo (plinsko ali električno napravo, telefonski aparat, digitalno televizijo ipd.), bo delo v imenu tega podjetja običajno opravil samozaposleni, ki tudi prevzame polno odgovornost za ustrezno opravljeno storitev. Velika podjetja v oligopolu obvladujejo trg, zato lahko podizvajalcem naložijo zelo ostre pogoje za ceno, ki so jim jo pripravljena plačati. Podizvajalci so se tako prisiljeni sprijazniti s precej nižjimi dobički, kot bi jih običajno dobili z opravljanjem teh storitev. V takšnih razmerah ima samozaposleni na izbiro dve možnosti: doseči nujen dobiček ali opraviti kakovostno storitev. S tega vidika bi priznanje ekonomsko odvisnega samostojnega dela za uravnoteženo pogodbeno razmerje med delavcem in stranko zmanjšalo ekonomski pritisk na delavca in pripomoglo h kakovostnejšim storitvam za končnega porabnika.

5.3 Ekonomsko odvisno samostojno delo: evropski izziv

5.3.1

Različni zaposlitveni statusi v državah članicah EU neizogibno vplivajo na delovanje evropskega trga, predvsem glede opravljanja čezmejnih storitev. To zlasti velja za storitve, ki jih v državi opravi samozaposleni iz drugi države, saj se mora ta, ker seveda ni zaposlen, ravnati po predpisih svoje države izvora (14). Takšna situacija je dejansko problem evropskega obsega.

5.3.2

Skupna analiza evropskih socialnih partnerjev iz oktobra 2007 (15) na splošno potrjuje, da se zaposlovanje kopiči v storitvenem sektorju; razlog so spremembe v organizaciji proizvodnje. Na podlagi teh ugotovitev lahko sklepamo, da bi glede na sodobne oblike organizacije dela in proizvodnje morali razmisliti o pojmu odvisnosti v okviru delovnega razmerja; obravnavati ga je treba v širšem smislu in ne zgolj s pravnega vidika.

V Bruslju, 29. aprila 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) Op. prev.: v nemški različici, ki je bila podlaga za prevod v slovenščino, sta za navedeni kategoriji delavcev uporabljena izraza „abhängig Beschäftigte“ (angl.: waged workers/salaried workers/employees) in „selbstständig Erwerbstätige“ (angl.: self-employed). Ker slovenski Zakon o delovnih razmerjih in Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju opredeljujeta „zaposlene“ (to so delojemalci, ki so sklenili pogodbo o zaposlitvi in so v delovnem razmerju z delodajalcem) in „samozaposlene“ (to so torej tisti, ki opravljajo samostojno dejavnost), sta tudi v slovenski različici tega besedila uporabljena ta dva izraza.

(2) Key Challenges facing European labour markets: a joint analysis of European social partners (Glavni izzivi, s katerimi se soočajo evropski trgi dela: skupna analiza evropskih socialnih partnerjev).

(3) Glej predvsem poročilo evropske opazovalnice za odnose med delodajalci in delojemalci (EIRO, European Industrial Relations Observatory): Self-employed workers: industrial relations and working conditions, 2009 (Samozaposleni: odnosi med delodajalci in delojemalci ter pogoji dela).

(4) Glej poročilo EIRO, navedeno v opombi 2.

(5) Direktiva 2005/36/ES z dne 7. septembra 2005, uvodna izjava 43, navaja predlog opredelitve svobodnih poklicev.

(6) Ob upoštevanju različnih opredelitev pojma, ki jih uporablja EUROSTAT.

(7) Nekateri odstavki tega priporočila (op. prev.: priporočilo ni prevedeno v slovenščino) so zelo pomembni za temo, ki jo obravnava to mnenje:

—	samozaposleni in zaposleni lahko skupaj delajo na enem delovnem mestu (uvodni izjavi 4 in 5);

—	delavci, ki niso vezani na delodajalca na podlagi delovnega razmerja, na splošno niso zajeti v določbah o varstvu pri delu (uvodna izjava 5);

—	samozaposleni so lahko izpostavljeni podobnim nevarnostim za svojo varnost in zdravje kot zaposleni (uvodna izjava 6).

—	Sklepna priporočila opozarjajo na nujnost ukrepov za ozaveščanje te kategorije delavcev, ki jih morajo sprejeti njihove predstavniške organizacije.

(8) Transformation of labour and future of labour law in Europe, Evropska komisija, 1999.

(9) Zelena knjiga: Posodabljanje delovnega prava za soočanje z izzivi 21. stoletja (COM(2006) 708 konč.).

(10) Mnenje EESO z dne 30.5.2007 o zeleni knjigi Posodabljanje delovnega prava za soočanje z izzivi 21. stoletja, poročevalec Daniel Retureau (UL C 175, 27.7.2007, str. 65), točka 3.1.4.

(11) Glej člen 11 španskega zakona z dne 11. julija 2007 o statutu samozaposlenih.

(12) A. Perulli: Travail économiquement dépendant/parasubordination: les aspects juridiques, sociaux et économiques (Ekonomsko odvisno delo/navidezna podrejenost: pravni, socialni in ekonomski vidiki), poročilo za Evropsko komisijo, 2003.

(13) Mednarodna organizacija dela, Priporočilo št. 198 o delovnih razmerjih, 2006.

(14) Glej tudi Direktivo 2006/123/ES o storitvah na notranjem trgu, uvodna izjava 87.

(15) Key Challenges facing European labour markets: a joint analysis of European social partners (Glavni izzivi, s katerimi se soočajo evropski trgi dela: skupna analiza evropskih socialnih partnerjev).

PRILOGA

k mnenju Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Naslednji deli besedila mnenja strokovne skupine so bili črtani zaradi amandmajev, ki jih je sprejela plenarna skupščina, vendar so prejeli vsaj četrtino glasov:

Točka 1.2

1.2

Spodbujati bi bilo treba študije, ki bi omogočile natančno oceno nacionalnih izkušenj na področju ekonomsko odvisnega dela. Na podlagi teh ocen bi bilo treba določiti prednostne naloge v zvezi z varstvom delavcev, ki se obravnavajo kot ekonomsko odvisni, in opredeliti tveganja, povezana s priznanjem te nove pravne kategorije, ter načine kolektivnega zastopanja teh delavcev.

Rezultat glasovanja

Za	:	101
Proti	:	93
Vzdržani	:	5

Točka 1.6

1.6

Razmisliti bi bilo treba o oblikovanju svežnja skupnih pravic na evropski ravni, ki bi veljale za vse delavce, naj bodo to zaposleni ali samozaposleni. To bi bila lahko podlaga za proučitev uvedbe različnih oblik varstva glede na raven odvisnosti delavca, ki lahko sega od dejanske ekonomske neodvisnosti na eni strani do zaposlenih na drugi, pri čemer je vmesna kategorija v pravnem smislu neodvisno, v ekonomskem pa odvisno delo. Tovrsten pristop se že kaže v državah članicah, ki so se odločile, da priznajo vmesno kategorijo delavcev. Koristno bi bilo, če bi Komisija to vprašanje obravnavala v ločenem sporočilu.

Rezultat glasovanja

Za	:	108
Proti	:	88
Vzdržani	:	7

Točka 2 (Uvod)

Med osebo, ki svoje delo opravlja neodvisno, in osebo, ki ga opravlja v odvisnosti od nekoga drugega, je – dobesedno – očitna razlika. Čeprav se takšno razlikovanje zdi enostavno, ne smemo pozabiti, da samostojne dejavnosti zajemajo širok spekter družbenih in gospodarskih situacij, ki jih gotovo ni mogoče metati v isti koš. Področje samozaposlovanja je v vseh državah članicah Evropske unije raznoliko. Očitno pa se poleg poklicev, ki že tradicionalno veljajo za neodvisne oz. samostojne ter so v EU že dolgo uveljavljeni in priznani, v zadnjem času kot posledica razvoja nacionalnih gospodarstev in trgov dela pojavljajo nove oblike samostojnega dela, ki jih obravnava to mnenje. Med temi novimi oblikami samozaposlovanja oz. razvojnimi težnjami je posebej opazna kategorija delavcev, ki sicer niso v pravnem razmerju odvisnosti, vendar so od svojih strank in/ali naročnikov ekonomsko odvisni. Tovrstne situacije so danes običajno znane kot ekonomsko odvisno samostojno delo, ki je hkrati tudi glavna tema tega mnenja. V nadaljevanju poskušamo opredeliti nove oblike samostojnega dela v praksi in ugotoviti, kdaj lahko te oblike ogrozijo ekonomsko neodvisnost samozaposlenih. Ne gre za poskus obravnave neprijavljenega dela („dela na črno“) ali t. i. lažnega samozaposlovanja, čeprav sta oba pojava občasno dejansko ali navidezno povezana z ekonomsko odvisnim delom.

Rezultat glasovanja

Za	:	105
Proti	:	92
Vzdržani	:	10

Točka 5.1.3

5.1.3

Poleg tega je upravičena bojazen, da bo, potem ko bo ekonomsko odvisno samostojno delo priznano, poslovni odnos med stranko in ekonomsko odvisnim samozaposlenim trajal tako dolgo, da bo ta na koncu stalno delal za to stranko. Tudi če gre na začetku resnično za poslovni odnos, je treba po bolj ali manj dolgem časovnem obdobju razmisliti, pod katerimi pogoji in kako lahko ekonomsko odvisni samozaposleni dobi status zaposlenega pri svoji dosedanji stranki, ki tako postane njegov delodajalec. Ena možnost je, da se odnos med pogodbenima strankama, ki temelji na zaporedju pogodb o poslovnem sodelovanju z isto stranko, po določenem obdobju opredeli kot odnos med zaposlenim in delodajalcem. To je nujno predvsem zato, ker prehod v ekonomsko odvisno samostojno dejavnost pogosto ni prostovoljna izbira v pravem pomenu besede, temveč nujnost, ki jo pogojujejo zunanji dejavniki, kot sta oddaja delov proizvodnje v zunanje izvajanje ali prestrukturiranje podjetja in s tem povezana ukinitev delovnih mest.

Rezultat glasovanja

Za	:	105
Proti	:	92
Vzdržani	:	5

Točka 5.2.2

5.2.2

Poleg tega je lahko priznanje ekonomsko odvisnega dela priložnost za razvoj načinov organiziranja in kolektivnega zastopanja novih samozaposlenih, ki so pogosto osamljeni, poklicna združenja v državah članicah pa njihovih posebnih interesov pogosto ne upoštevajo.

Rezultat glasovanja

Za	:	106
Proti	:	91
Vzdržani	:	5

19.1.2011

Uradni list Evropske unije

C 18/53

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o zeleni knjigi Reforma skupne ribiške politike

COM(2009) 163 konč.

2011/C 18/09

Poročevalka: María Candelas SÁNCHEZ MIGUEL

Komisija je 22. aprila 2009 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Zelena knjiga – Reforma skupne ribiške politike

COM(2009) 163 konč.

Strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 25. marca 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 462. plenarnem zasedanju 28. in 29. aprila 2010 (seja z dne 28. aprila) s 141 glasovi za, 1 glasom proti in 6 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1

Iz zelene knjige Komisije o reformi skupne ribiške politike je mogoče razbrati predvsem to, da sedanja skupna ribiška politika ni rešila problemov, ki so bili odkriti ob prejšnji reformi leta 2002. Uvedene spremembe niso dale vidnih rezultatov pri problematičnih vprašanjih, kot so presežna zmogljivost flote, prelov in manjši ulov. Z novim predlogom reforme želi Komisija preprečiti, da bi bila tudi ta reforma „delna in stopnjujoča se“, kot so bile prejšnje.

1.2	EESO priporoča, naj bodo sprejeti ukrepi namenjeni varovanju delovnih mest in teritorialne kohezije, strateški cilji pa naj omogočajo ohranjanje ekonomskega, socialnega in okoljskega ravnovesja ter hkrati zagotavljajo in spodbujajo odgovorno in trajnostno ravnanje v celotni ribiški verigi.

1.3

Pri prihodnji reformi skupne ribiške politike bo treba med drugim natančneje preučiti naslednja vprašanja, ki so navedena tudi med posebnimi ugotovitvami:

—	določitev različne ureditve za mali ribolov;

—	uvedbo poglavja o socialnih vprašanjih, ki bi omogočalo usklajevanje delovnih pogojev ribičev;

—	izboljšanje pogojev na trgu in načinov trgovanja;

—	usklajenost z morsko okoljsko politiko, kar pomeni tudi več boljših raziskav, uporabnih za ribiško politiko;

—	polno vključitev skupne ribiške politike v delo mednarodnih organizacij (OZN, FAO).

2. Zakonodajni okvir

2.1

V skladu s členom 3(1)(d) Pogodbe o delovanju EU ima Unija izključno pristojnost na področju ohranjanja „morskih bioloških virov v okviru skupne ribiške politike“. Če se bodo pri pripravi politik na podlagi rezultatov posvetovanja v okviru zelene knjige upoštevala stališča nacionalnih vlad in zainteresiranih strani, bo mogoče učinkovito zagotoviti, da bodo vsi spoštovali nove predpise.

2.2

Komisija je od začetka veljavnosti Uredbe (ES) št. 2371/2002 postopno izboljševala nekatere vidike v zvezi z ohranjanjem in trajnostno rabo ribolovnih virov, tako da je sprejela načrte vodenja in obnavljanja virov ter uredbe glede nadzora in izvajanja. Poleg tega je objavila več pomembnih sporočil, kot je COM(2007) 73 o orodjih za upravljanje ribištva na podlagi pravic, katerega cilj je analizirati obstoječe nacionalne sisteme in preučiti možnosti za izboljšanje njihove učinkovitosti z uporabo najboljših praks.

3. Analiza vprašanj iz zelene knjige in odgovori nanje

3.1 Odprava strukturnih pomanjkljivosti skupne ribiške politike

3.1.1 Presežna zmogljivost flote: doseganje ravnovesja med donosnostjo in trajnostnim zaposlovanjem

3.1.1.1

EESO se delno strinja z oceno Komisije in priznava, da je presežna zmogljivost ribiških flot v Evropi (zlasti glede na tehnološki napredek) še vedno močna težnja in da tega problema do danes še nismo uspeli ustrezno rešiti. Kljub temu pa ne smemo posploševati, stališče Komisije, ki je preveč negativno, pa je treba delno popraviti, saj so nekatere države članice v različnem obsegu zmanjšale zmogljivost svojih flot. Vsekakor je treba znova posodobiti razpoložljive podatke o sedanjem stanju flot držav članic.

3.1.1.2

EESO se zavzema za zmanjšanje zmogljivosti po zakonodajni poti in vztraja na sprejetju zavezujočih ukrepov za upravljanje in nadzor s pomočjo načrtov za prilagoditev, ki jih sofinancirajo države članice in EU. Prizadevati si je treba za takšno odpravo zmogljivosti, s katero bi dosegli ravnovesje med možnostmi za ribolov ter okoljskimi in socialnimi merili. Pri doseganju tega ravnovesja pa je treba najprej upoštevati prilagajanje glede na okoljska in socialna merila; pri tem je treba na primer omeniti ladje, ki uporabljajo neselektivno opremo za ribolov, ki ogroža okolje, in ladje, ki trošijo veliko energije in ki omogočajo malo delovnih mest glede na količino ulovljenih rib. Poleg tega se je treba previdno lotiti vprašanja enkratnega sklada za razgradnjo ladij. Razgradnja ladij prinaša socialne posledice, ki jih je treba upoštevati. Razgradnja ribiških ladij pogosto vodi v izgubo delovnih mest brez alternativnih rešitev za zaposlene ribiče. EESO ne nasprotuje enkratnemu skladu za razgradnjo, ki ga predlaga Komisija; sklad bi lahko bil primerno sredstvo, če od tega ne bi imeli koristi samo ladjarji, temveč tudi zaposleni ribiči, katerih delovna mesta so ogrožena. Evropski sklad bi moral omogočati tudi izvajanje socialnih ukrepov, kot so pomoč za izobraževanje in usposabljanje, da bi se izognili neto izgubi delovnih mest. Zato EESO podpira idejo, da mora ta sektor postati gospodarsko vzdržen in da ne sme biti več odvisen od javne pomoči, ki bi morala biti samo začasna rešitev, dokler se ne odpravijo strukturne težave v tem sektorju.

3.1.1.3

Po mnenju EESO bi bila lahko uporaba tržnih instrumentov, kot so prenosljive ribolovne pravice, koristna za ublažitev posledic presežnih zmogljivosti flot. EESO sicer priznava, da se je s tem načinom upravljanja v nekaterih državah in pri nekaterih vrstah ribolova zmogljivost včasih zmanjšala, vendar meni, da bi morala Komisija dokazati, da je takšen ukrep resnično utemeljen, in podrobneje predstaviti varovalne in ohranitvene ukrepe, ki jih namerava sprejeti, da bi se izognili neželenim posledicam za zaposlovanje in prostorsko načrtovanje ter s tem zmanjšali tveganje, da bi imela ribolovne pravice samo peščica velikih podjetij, ki bi ogrožala manjše ribolovne skupnosti.

3.1.2 Boljša opredelitev strateških ciljev

3.1.2.1

EESO svari pred tem, da bi posameznim strateškim ciljem, povezanim s trajnostnim razvojem ribištva, pripisovali različno velik pomen, in predlaga uravnotežen pristop, ki v enaki meri obravnava ekonomski, socialni in okoljski vidik. Po mnenju EESO ta zelena knjiga podobno kot reforma iz leta 2002 ne posveča dovolj pozornosti socialnemu vidiku prihodnje skupne ribiške politike, saj ta vidik ni jasno uvrščen med temeljne strateške cilje.

3.1.2.2

Proces za izboljšanje naravnih virov in njihovo ohranjanje na ravni, ki omogoča trajnostno izkoriščanje, bi morale spremljati študije o družbeno-gospodarskem vplivu, namenjene spodbujanju ukrepov za finančno podporo tega sektorja, ki mora biti namenjena zaposlovanju in podjetjem omogočati naložbe v inovacije in razvoj ter v poklicno usposabljanje. V času obnavljanja staležev je treba namreč ribičem zagotoviti dostojno plačilo.

3.1.3 Sprememba postopka sprejemanja odločitev

3.1.3.1

EESO v celoti podpira zamisel o pregledu procesa sprejemanja odločitev, da bi bila politika lažje razumljiva in bolj učinkovita, stroški pa manjši. Razlikovati je treba med osnovnimi načeli in cilji, ki jih morata skupaj sprejeti Svet in Evropski parlament, ter izvajanjem teh načel in ciljev, za kar so pristojne države članice, Komisija in po možnosti novi decentralizirani organi odločanja, ki bi predstavljali vse zainteresirane strani na lokalni ravni. Vključevanje lokalnih in regionalnih skupnosti z decentralizacijo sprejemanja odločitev v zvezi s tehničnimi vprašanji (upravljanje na mikro ravni) je za zdaj korak v pravo smer. EESO se zaveda, da se skupni ribji staleži in ekosistemi raztezajo na zelo velikih geografskih območjih, in zato pozdravlja zamisel, da bi morale biti države članice pristojne za upravljanje glavnih načel in predpisov skupne ribiške politike ob tesnem sodelovanju z obmorskimi regijami.

3.1.3.2

Mnenja, ki jih pripravljajo pristojni posvetovalni organi, zlasti Svetovalni odbor za ribištvo in ribogojstvo (ACFA), in regionalni svetovalni sveti, bi bilo treba čim bolje uporabiti v postopku sprejemanja odločitev. Upoštevati bi bilo treba tudi pobude in mnenja odbora za sektorski socialni dialog na področju morskega ribolova.

3.1.4 Spodbujanje industrije, da prevzame večjo odgovornost

3.1.4.1

EESO pozdravlja predlog, da bi morala ribiška industrija prevzeti večjo odgovornost, kar bi lahko v praksi dosegli z vzpostavitvijo sistema za upravljanje naravnih virov na podlagi prenosljivih osebnih ali kolektivnih ribolovnih pravic, ki bi jih prilagodili lokalnim razmeram, hkrati pa upoštevali to, kar je navedeno pod točko 3.1.1.3.

3.1.5 Razvoj kulture skladnosti

3.1.5.1

Po mnenju EESO bi bilo treba sistem zbiranja podatkov o spoštovanju predpisov izboljšati in finančno podpreti. Ribištvo bi lahko imelo pri tem glavno vlogo (glej točko 3.1.4). Da bi izboljšali učinkovitost, bi morale pri uporabi mehanizmov nadzora sodelovati države članice, Komisija in Agencija Skupnosti za nadzor ribištva, zainteresirane strani pa bi morale biti v to čim bolj vključene. EESO podpira zamisel o vzpostavitvi sistema, ki bi povezal učinkovito izvajanje nadzora in dostop do sredstev Skupnosti, za kar se je že zavzel v enem od svojih mnenj (1).

3.2 Nadaljnje izboljševanje upravljanja ribištva v EU

3.2.1

V odgovor na vprašanja iz te zelene knjige glede nadaljnjega izboljševanja upravljanja ribištva v EU navaja EESO nekaj splošnih ugotovitev.

3.2.1.1

Da bi se ribolovni viri čim bolje izkoriščali, EESO podpira zamisel, da se upravljanje ribolovnih virov do leta 2015 uskladi s ciljem največje dovoljene ravni biološkega izkoriščanja, vendar bi moralo kasneje upravljanje postati bolj konzervativno, da bi zmanjšali tveganje izčrpanja staležev in zagotovili bolj trajnostni ribolov. To velja tudi za mešani ribolov, kjer naj bi s prožnejšimi ukrepi preprečili gospodarsko in družbeno škodo. EESO podpira predlog, da se zavržki postopoma v celoti ukinejo.

3.2.1.2

EESO je proti naglici pri reviziji načina upravljanja ribolovnih virov na podlagi sistema celotnega dovoljenega ulova in kvot. Čeprav ta sistem ni popoln, ga bo težko nadomestiti. Nobena od alternativnih možnosti – upravljanje na podlagi nadzora ribolovnega napora ali uvedba ribolovnih pravic – ni možna brez predhodne natančne študije o družbeno-gospodarskih posledicah, ki bi dokazala, da je sprememba podlage za upravljanje ribolovnih virov nujna.

3.2.1.3

Če bi zmanjšanje ribolovnega napora poleg tega privedlo do omejitve števila dni, ko je dovoljen ribolov, bi bile po mnenju EESO posledice tega sistema nesprejemljive, saj bi morali delavci občasno delati več, kar bi povzročilo izčrpanost in povečalo možnost nesreč.

3.2.1.4

Po drugi strani je EESO zadržan glede dodeljevanja ribolovnih pravic, če se z njimi trguje, saj so naravni viri načeloma last celotne družbe. Prenosljivost ribolovnih pravic na letni ali večletni osnovi bi bila možna, če ne bi bilo vprašljivo načelo upravljanja kvot s strani javnih organov. Dostop do virov bi se določal glede na razmere na lokalni ravni na podlagi družbenih in okoljskih meril. Vendar prenos posameznih ali kolektivnih ribolovnih pravic ne bi smel biti niti trajen niti predmet špekulativnega trgovanja.

3.2.1.5

Ulov, ki je večji od kvot, bi se lahko odštel od kvot za prihodnje leto, dobiček iz prodaje teh proizvodov pa bi bilo treba nameniti drugim ribičem, ki so pripravljeni odstopiti delež svojih kvot, da bi se upošteval prelov.

3.2.1.6

Po mnenju EESO mora relativna stabilnost ostati eden od temeljev skupne ribiške politike, vendar je treba to načelo ponovno posodobiti, da bi upoštevali spremembe od leta 1983, ko je bilo načelo uvedeno. Vsekakor pa so države članice tiste, ki se bodo morale dogovoriti o morebitnih spremembah tega sistema. Prednostni dostop bi lahko imele lokalne in regionalne ribiške skupnosti na podlagi družbenih in okoljskih meril.

3.2.1.7

Podpreti je treba vključitev skupne ribiške politike v celostno pomorsko politiko. EESO predlaga, da se zakonsko določi, da se je treba pri načrtovanju morskih območij posvetovati s sektorjem ribolova in akvakulture, in da se v prihodnjo skupno ribiško politiko vključijo mehanizmi za nadomestila ribolovnim podjetjem, ki jim grozi izguba možnosti ribolova, in njihovemu osebju. To predvsem pomeni, da je treba aktivno spodbujati poklicno usposabljanje, na primer z določitvijo celostnih programov usposabljanja, in holistični pristop k spoznavanju morskega okolja, da bi ustvarili trajnostna delovna mesta in spodbudili preusmeritev v druge poklice v pomorskih grozdih.

3.2.1.8

Več sredstev je treba nameniti raziskavam, da bi izboljšali poznavanje morskega okolja, ravno tako je treba bolj ceniti znanje ribičev.

3.2.1.9

EESO opaža, da cilji skupne ribiške politike na področju finančnih pomoči niso bili doseženi. Ekonomska trajnost mora biti še naprej eden od ciljev, pred tem pa je potrebna temeljita revizija tržne ureditve. Javna sredstva so potrebna tudi za podporo prehodu ribolovne in predelovalne industrije v EU na trajnostni ribolov, vključno z odpravljanjem družbenih in gospodarskih posledic procesa prestrukturiranja. EESO se strinja s predlogom, da bi ustvarili povezavo med dostopom do sredstev EU in doseganjem strateških ciljev v državah članicah.

4. Posebne ugotovitve

4.1 Različne ureditve za zaščito flot malega priobalnega ribolova?

4.1.1

Mali priobalni ribolov ustvarja veliko delovnih mest, tako posredno kot neposredno, in je pomemben dejavnik oblikovanja in krepitve družbeno-gospodarske strukture priobalnih območij. V ugodnih razmerah lahko pomaga skupnostim, ki živijo od ribištva, pri premagovanju gospodarskih in družbenih problemov, nastalih s krizo zaradi prestrukturiranja. Zato EESO podpira predlog, da se za ta sektor uporabi diferenciran pristop, pri tem pa zagotovi neizkrivljanje konkurence in upoštevanje posebnosti sektorja. Dostopnost, pas 12 morskih milj in druge pravice malega priobalnega ribolova je treba ustrezno opredeliti in zagovarjati, na primer tako, da se tovrstnemu ribolovi dodeli izključni delež nacionalnih kvot. EESO dodaja, da bi se bilo treba najprej dogovoriti o merilih (npr. velikosti ribolovnega območja, času, preživetem na odprtem morju, razdalji od kopnega, povezanosti z lokalno skupnostjo itd.), ki bi se uporabljala za opredelitev te zelo raznolike vrste ribolova, kar bi moralo potekati na najbolj ustrezni ravni: lokalni, regionalni ali nacionalni. Po mnenju EESO bi bilo bolj primerno opredeliti to načelo na nacionalni ali lokalni ravni, ne pa uveljavljati enotne opredelitve na ravni EU.

4.2 V novi skupni ribiški politiki je treba upoštevati socialna vprašanja

4.2.1

Po mnenju EESO v tej zeleni knjigi na splošno niso dovolj upoštevana socialna vprašanja skupne ribiške politike. Komisija navaja upad števila zaposlenih, zlasti v ribolovu, kot neizogibno dejstvo in to je vse. Zavedati se je treba, da se je zaposlenost v sektorju ribolova v zadnjih desetih letih zmanjšala za 30 % in da ima vsaka izguba delovnih mest v tem sektorju negativne posledice za delovna mesta na kopnem (tako v predelovalni industriji kot pri vseh dejavnostih v tej proizvodni verigi), zato je jasno, da je vprašanje družbenega ravnovesja res zaskrbljujoče.

4.2.2

Po mnenju EESO je treba z reformo skupne ribiške politike ustvariti usklajeno dolgoročno strategijo za družbeno trajnosten sektor, s čimer bi zagotovili, da se socialna vprašanja horizontalno vključijo v različne dele skupne ribiške politike. EESO predlaga razpravo o naslednjih vprašanjih, da bi odgovorili na socialne probleme, s katerimi se srečuje ta sektor:

—	poklicne kvalifikacije še vedno niso sistematično priznane v vseh državah EU. Komisija bi zato morala razmisliti o uvedbi skupne podlage za priznavanje kvalifikacij in nazivov, kar bi spodbudilo mobilnost delavcev in prispevalo k zmanjšanju števila nesreč na delovnem mestu;

—

ribolov je eden od najnevarnejših poklicev na svetu. Da bi razvili resnično kulturo preprečevanja tveganj, EESO predlaga usklajeno zbiranje statističnih podatkov o nesrečah in njihovih vzrokih, česar trenutno na ravni EU ni. Na podlagi te baze podatkov bi lahko sprejeli ustrezne predpise, zlasti za plovila, krajša od 15 metrov, ki niso zajeta v sedanje predpise. EESO poleg tega izraža zaskrbljenost, ker se države članice ne spodbuja k ratifikaciji konvencije o standardih za usposabljanje, izdajanje spričeval in ladijsko stražarjenje pomorščakov na ribiških plovilih (STCW-F) ter protokola h konvenciji iz Torremolinosa o varnosti ribiških plovil;

—

glede delovnih pogojev EESO poudarja, da je treba povečati vrednost tega sektorja z zagotavljanjem čim bolj dostojnega plačila. Sistem delitve dobička (neposredna udeležba delavcev pri dobičku iz ribolova) se je v državah EU, kjer se uporablja, izkazal kot uspešen, poleg tega je močno zakoreninjen med ribiči. Vendar ta sistem ne zagotavlja dostojnega in rednega plačila. Poleg tega se ribiči v nekaterih državah članicah EU obravnavajo kot samozaposleni (zaradi variabilnosti dela njihovega plačila), zaradi česar so izključeni iz sistemov socialne varnosti. EESO zato poziva Komisijo, naj pripravi podlago za evropski okvir, da bi uskladili pravice ribičev do dostojnega in rednega plačila ter učinkovite socialne zaščite.

4.3 Nujno izboljšanje pogojev na trgu in načinov trgovanja

4.3.1

Kakor je poudarjeno v tej zeleni knjigi, ribiči prejmejo zelo majhen delež od tega, kar potrošnik plača v trgovini. Sedanja organizacija trga ni zadovoljujoča, zato je donosnost tega sektorja zelo nizka. Po mnenju EESO je treba spremeniti sedanje stanje, ko je na eni strani preveč ribiških podjetij, na drugi strani pa majhna skupina grosistov, ki proizvajalcem narekujejo cene. Poleg vsega tega je treba dodati, da ni prave politične volje za izboljšanje preglednosti in sledljivosti v trgovini z ribiškimi proizvodi. EESO zato želi poudariti pomen spoštovanja predpisov in zagotavljanja pravilnega označevanja vseh proizvodov ribolova in akvakulture iz držav članic in tretjih držav, s čimer se preprečuje zmeda pri potrošnikih in zagotavlja, da imajo pri nakupu vse informacije, ki jih potrebujejo. EESO predlaga tudi, da se nameni več sredstev za preverjanje globoko zamrznjenih proizvodov in proizvodov, ki se uvažajo po kopenski, morski ali zračni poti, ter za zagotavljanje spoštovanja predpisov o označevanju (v skladu z ustrezno uredbo).

4.4 Okolje in raziskave

4.4.1

Skupna ribiška politika je odvisna od drugih politik, ki imajo velik vpliv na ribištvo in ki ravno tako ne dosegajo zastavljenih ciljev. Omeniti je treba t. i. morsko strategijo, ki je bila predmet Direktive 2008/56/ES in katere glavni cilj je bila določitev okvira za ukrepe Skupnosti na področju evropske politike morskega okolja. Ukrepi so bili potrebni ne samo zaradi velikih razlitij nafte po nesrečah tankerjev Erika in Prestige, temveč tudi zaradi komunalnih odpadnih voda, vse bolj intenzivne gradnje in drugih posegov v priobalnih regijah.

4.4.2

Tudi podnebne spremembe vplivajo na morsko okolje zaradi segrevanja, onesnaženja in sprememb morskih tokov. To ima učinek na obnavljanje staležev rib in onemogoča pričakovane rezultate prepovedi ribolova.

4.4.3

Okoljska politika je večsektorska politika EU, zato jo je treba vključiti v skupno ribiško politiko. EESO je že večkrat poudaril potrebo po povezovanju vseh evropskih politik. Jasno je, da ima lahko skupna ribiška politika pomembno vlogo pri izvajanju celostnega pristopa za varstvo morskega okolja.

4.4.4

Uvedba kazalnikov za spremljanje učinkovitosti varstva morskega okolja se zdi primerna (2). Vendar je treba te kazalnike spremljati na mednarodni ravni, znanstveniki pa morajo sodelovati v okviru Evropske agencije za okolje ali Mednarodnega sveta za raziskovanje morja (ICES).

4.4.5

Informacije so temeljnega pomena za uspešno varstvo morskega okolja, zato je pomembna analiza podatkov, zbranih na nacionalni ravni. EESO se strinja, da je potrebnih več raziskav na tem področju, in se zavzema za uvedbo instrumentov, potrebnih za krepitev stikov med znanstveniki, ribiči, pristojnimi organi in EU. Po njegovem mnenju je zelo pomembno sporočilo Komisije o evropski strategiji za morsko in pomorsko raziskovanje (3) in meni, da je za njeno izvedbo potrebna finančna podpora, saj sredstva iz okvirnega programa ne bodo zadostovala.

4.4.6

EESO meni, da za morsko in pomorsko raziskovanje niso potrebna samo finančna sredstva. Poleg tega je treba namreč še spodbujati mlade raziskovalce k delu na tem področju in vzpostaviti mehanizem za centralizacijo najboljših praks, ki bi lahko služil kot vodilo pristojnim organom, zlasti regionalnim organizacijam za upravljanje ribištva (RFMO), da bi sprejeli čim bolj koristno prakso za vsako morsko regijo. Nekatere države članice si trenutno močno prizadevajo za krepitev trajnostnega ribolova in spodbujanje postopkov, ki bodo omogočili obnavljanje morskega okolja.

4.5 Za odgovorno mednarodno razsežnost skupne ribiške politike

4.5.1

V okviru reforme skupne ribiške politike bi bilo treba spodbujati odgovoren in trajnostni ribolov tudi zunaj voda EU. EU ima pri tem pomembno vlogo, saj aktivno sodeluje pri sprejemanju odločitev mednarodnih organizacij (OZN in FAO) in regionalnih organizacij za upravljanje ribištva, zlasti pri zagotavljanju bolj učinkovitega spremljanja dogajanja na odprtem morju in boja proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu (IUU) ribolovu.

4.5.2

V zvezi z regionalnimi organizacijami za upravljanje ribištva EESO meni, da bi morala skupna ribiška politika spodbujati trajnostno upravljanje ribištva v celoti in se osredotočiti na glavne vidike, kot so spoštovanje predpisov, izkoriščanje zmogljivosti v skladu z viri, ki so na voljo, krepitev upravljanja z opredelitvijo dolgoročnih načrtov vodenja in strategije za varstvo ekosistemov.

4.5.3

V zvezi s sporazumi o partnerstvu v ribiškem sektorju (FPA) EESO želi, da bi s finančno pomočjo in tehnično podporo pomagali partnerskim državam, da sprejmejo trajnostno ribiško politiko in hkrati povečajo nadzor in kontrolo voda v zadevnih regijah. Zato morajo organi pridruženih tretjih držav odgovorno ravnati z denarjem evropskih davkoplačevalcev in učinkovito spremljati doseganje ciljev, določenih v sporazumih FPA. EESO predlaga, da bi bilo treba za pravilnejše upravljanje pomoči navesti, čemu so namenjene, s čimer bi dosegli namensko porabo sredstev. Na ta način naj bi se izboljšali socialni pogoji in pogoji zaposlovanja v pridruženih državah.

4.5.4

EESO poziva k razlikovanju med stroški dostopa za odprtomorsko floto EU, ki jih plačajo ladjarji in predstavljajo pravični delež vrednosti ulova, in finančnim prispevkom v okviru FPA, ki služi kot pomoč za razvoj. Slednja bi morala upoštevati pomen ribištva za zmanjševanje revščine.

4.5.5

EESO poziva k novi strukturi FPA, ki bi v zadostni meri upoštevala socialno razsežnost. Gre za to, da se dolgoročno gledano ukine diskriminacija med delavci iz EU in delavci iz tretjih držav glede delovnih pogojev, plačila in dostopa do usposabljanja. Po mnenju EESO bi bilo treba pri zaposlovanju ribičev iz tretjih držav uporabljati prakso socialnega dialoga in kolektivnih pogajanj, da bi posadkam zagotovili enake življenjske in delovne pogoje na evropskih ladjah. To je še toliko bolj pomembno, če se zavedamo, da ILO ne določa posebnih minimalnih standardov glede plač ribičev.

4.5.6

EESO meni, da pomeni socialna klavzula, sklenjena med evropskimi socialnimi partnerji in vključena v sporazume FPA, napredek pri priznavanju pravic lokalnih delavcev in dejanske vrednosti njihovega dela, čeprav ni znano, ali je resnično učinkovita. Zato je treba preveriti njeno izvajanje. EESO meni, da bi bilo treba bolje opredeliti in okrepiti pravni pomen te klavzule.

4.6 Razvoj trajnostne akvakulture

4.6.1

Po mnenju EESO bi morala biti akvakultura vključena v reformo skupne ribiške politike kot eden od njenih temeljev, da njena proizvodnja ne bi več stagnirala na evropski ravni. Spodbujati je treba ukrepe za njeno konkurenčnost, da bi zopet postala gospodarsko vzdržna, ustvarjala visokokakovostna delovna mesta ob spoštovanju predpisov o varstvu morskega okolja z vidika kakovosti lokalnih voda, pobega tujerodnih vrst, trajnosti ribolova za proizvodnjo ribje moke in olja itd. Posebno pozornost je treba nameniti tudi proizvodom akvakulture, za katere bi morali veljati predpisi o nadzoru trga. Vsekakor je treba upoštevati tudi mnenje EESO o tej temi, ki je trenutno v pripravi (NAT/445).

4.6.2

EESO meni, da je treba izboljšati ugled akvakulture in ribištva kot tudi njunih predelanih proizvodov, zaradi česar priporoča izvedbo kampanj obveščanja, usposabljanja in komuniciranja, namenjenih predvsem evropskemu potrošniku.

V Bruslju, 28. aprila 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) UL C 277, 17.11.2009, str. 56.

(2) UL C 85, 8.4.2003, str. 87–97.

(3) COM(2008) 534.

19.1.2011

Uradni list Evropske unije

C 18/59

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu – Izgradnja trajnostne prihodnosti ribogojstva – Nova pobuda za Strategijo za trajnostni razvoj evropskega ribogojstva

COM(2009) 162 konč.

2011/C 18/10

Poročevalec: g. ESPUNY MOYANO

Komisija je 8. aprila 2009 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu – Izgradnja trajnostne prihodnosti ribogojstva – Nova pobuda za Strategijo za trajnostni razvoj evropskega ribogojstva

COM(2009) 162 konč.

Strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 25. marca 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 462. plenarnem zasedanju 28. in 29. aprila 2010 (seja z dne 28. aprila) s 150 glasovi za, 1 glasom proti in 3 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 EESO ponovno izraža zaskrbljenost, ki jo je že izrazil v mnenju o strategiji iz leta 2003 (1), da se zaradi neustreznega zakonodajnega okvira zmanjšuje konkurenčnost ribogojstva v EU. Nanj po nepotrebnem vplivajo predpisi različnih področij, ki dodatno ovirajo razvoj sektorja.

1.2 Zato EESO pozitivno ocenjuje sporočilo Komisije, meni, da je ustrezno in da je bilo objavljeno v pravem trenutku.

1.3 Evropsko ribogojstvo se mora spet usmeriti v trajnostno rast, ki mu bo omogočila zadovoljiti povpraševanje po hranljivih, zdravih in varnih ribogojnih proizvodih. Če se razvija pravilno, lahko ribogojstvo spodbudi družbeno-gospodarski razvoj območij, kjer je prisotno, poveča ponudbo stabilnih in kakovostnih delovnih mest ter prispeva k ostajanju prebivalstva na teh območjih.

1.4 EESO ponovno ugotavlja, da je enotni trg eden glavnih dosežkov EU. Zato izraža zaskrbljenost zaradi pomanjkanja homogenosti in skladnosti zakonodaje držav članic med drugim pri označevanju ribogojnih proizvodov ter pri razlagi evropske okoljske zakonodaje, na primer mreže Natura 2000 ali okvirne direktive o vodah.

1.5 Zaradi vse večje zasedenosti obalnega prostora bi bilo treba spodbujati iskanje sinergij med združljivimi dejavnostmi, vključno z zaščito okolja. Eden glavnih razlogov za zastoj ribogojstva v EU je dejstvo, da mu je namenjeno malo prostora. EESO priporoča izboljšanje in olajšavo postopkov za pridobitev dovoljenj in koncesij za ribogojnice ter njihovo poenostavitev in večjo prožnost, da bi skrajšali obdobje čakanja na dovoljenje.

1.6 EESO izraža zaskrbljenost zaradi trenutno nezadovoljivega označevanja ribogojnih proizvodov na prodajnih mestih, ki potrošnikom onemogoča, da bi bili pri nakupih odgovorni in obveščeni. To se kaže na primer pri težavah, ki jih ima potrošnik z razlikovanjem proizvodov ribogojnic EU od uvoženih ter svežih proizvodov od odmrznjenih.

1.7 EESO izraža zaskrbljenost, ker uvoženi ribogojni proizvodi ne izpolnjujejo sanitarnih standardov EU. Zlasti zaskrbljujoča so različna merila pri zahtevah glede sledljivosti, ki je ključnega pomena za varnost živil. EESO skrbijo tudi socialno-delovni pogoji, na primer delo mladoletnikov ali napol suženjski pogoji dela.

1.8 Ribogojstvo proizvaja kakovostna živila v vodnem okolju in ni združljivo z uničenim ali onesnaženim okoljem. Zato je pomembno zagotoviti dobro stanje voda v EU.

1.8.1 Varstvo okolja je ena od prednostnih nalog EU. Vendar pa ne bi smelo preprečevati dejavnosti, ki so lahko z njim združljive. Evropska komisija si mora prizadevati za pojasnitev glavnih standardov na področju varstva okolja, zlasti predpisov o mreži Natura 2000, ki so povezani in združljivi z ribogojstvom.

1.8.2 EESO priporoča spodbujanje okoljskih oznak pri ribogojnih proizvodih. Njihov namen je, da bi se poudarila in spodbujala okoljska odličnost ribogojnih proizvodov iz pravilno vodenih ribogojnic, ki so usmerjene v trajnostni razvoj.

1.9 Glede na inovativnost evropskega ribogojstva EESO meni, da je treba spodbuditi raziskave in tehnološki razvoj ribogojstva. Nedavno ustanovljena evropska tehnološka in inovacijska platforma za ribogojstvo je zato odlična odskočna deska.

1.10 Glede zdravja živali pa EESO izraža zaskrbljenost zaradi premalo odobrenih zdravil za uporabo v veterinarski medicini, ki jih ima ribogojstvo na voljo.

2. Kratka vsebina sporočila Komisije

2.1 Cilj sporočila je ugotoviti vzroke za zastoj, ki ga je zaznati v ribogojstvu v EU, ter ponovno zagnati njegov razvoj. Zato je Komisija pripravila predlog, ki temelji na treh usmeritvah: spodbujanju konkurenčnosti, vzpostavitvi pogojev za trajnostno rast in izboljšanju podobe in upravljanja sektorja.

2.2 Komisija predlaga, da se konkurenčnost ribogojne proizvodnje v EU spodbuja s pomočjo razvijanja konkurenčnega in raznolikega ribogojnega sektorja, ki bo podprt z inovacijami.

2.2.1 Trajnostni razvoj ribogojstva morajo podpirati . Zato bo Komisija spodbujala pobude na področju raziskav, razvoja in inovacij ter razvoj raziskovalne infrastrukture in jim namenila ustrezna sredstva.

2.2.2 Komisija predlaga ukrepe v korist poštene konkurence za ribogojstva in ostalih dejavnosti ter vzpostavljanje sinergije med njimi.

2.2.3 Evropsko ribogojstvo mora biti sposobno izpolniti , se prilagoditi zahtevam trga in enakopravno sodelovati z ostalimi členi tržne verige. Zato bo Komisija upoštevala potrebe sektorja, povezane z organizacijami proizvajalcev, panožnimi organizacijami, obveščanjem potrošnikov in tržnimi instrumenti.

2.2.4 ribogojstva mora z njim povezanim sektorjem nuditi možnost širjenja in izvažanja. Zato bo Komisija spodbujala razvoj trajnostnega ribogojstva v tretjih državah.

2.3 Komisija želi vzpostaviti pogoje za trajnostno rast ribogojstva in zagotoviti visoko raven zaščite naravnega okolja. Hrana iz vodnega življa, proizvedena v EU ali vanjo uvožena, mora ustrezati visokim standardom varstva in varovanja zdravja potrošnikov. Skupnost bo spodbujala visoko stopnjo varovanja zdravja in dobrega počutja živali.

2.3.1 Treba bo zagotoviti . Zato bo Komisija še naprej poudarjala pomen okoljsko trajnostnega razvoja ribogojstva.

2.3.2 Po drugi strani tudi ribogojstvo potrebuje in vodo najvišje kakovosti, da lahko zagotovi zdravje živali in varnost proizvodov, zlasti lupinarjev.

2.3.3 Za optimalno proizvodnjo in rast je treba oblikovati , ki bo temeljil na odličnih zootehničnih pogojih. Komisija bo poskrbela za celovito izvajanje Direktive 2006/88/ES (2) o zdravstvenem varstvu vodnih živali.

2.3.4 skrbi tako potrošnike kot zakonodajalce in proizvajalce. Komisija bo zahtevala ocenjevanje dobrega počutja rib in se zavzemala za sprejetje pristopa po posamičnih vrstah.

2.3.5 Ena glavnih težav, s katerimi se srečuje sektor, je . Zato bo Komisija spodbujala izvajanje priporočil iz poročila „delovne skupine za dostopnost zdravil za uporabo v veterinarski medicini“ za leto 2007.

2.3.6 Razpoložljivost je še vedno bistvenega pomena za razvoj ribogojstva. Komisija bo povečala dostopnost potrebnih dodatkov za ribjo krmo ter revidirala predpise o stranskih proizvodih.

2.3.7 Komisija mora zagotoviti in priznati . Komisija si bo še naprej prizadevala potrošnikom zagotoviti varna živila iz vodnega življa, najsi gre za lastne ali uvožene proizvode. Zato bodo njene dejavnosti še naprej temeljile na znanstvenih dognanjih in na načelu previdnosti. Upoštevala bo tudi koristi za zdravje, ki jih prinaša uživanje rib.

2.4 Z ustvarjanjem enakih pogojev na evropski ravni je treba izboljšati podobo in upravljanje sektorja.

2.4.1 Boljše mora vsem gospodarskim subjektom zagotoviti enake pogoje pri odločitvah v zvezi z razvojem ribogojstva. Zato bo Komisija bolje pojasnila izvajanje svoje politike varstva okolja, zlasti mrežo Natura 2000, ter skrbela za pravilno izvajanje evropske zakonodaje o zdravju živali in varstvu potrošnikov. Skrbela bo, da bodo pogoji v tretjih državah enaki pogojem v EU.

2.4.2 Za spodbujanje razvoja ribogojstva je bistveno zmanjšati , predvsem za MSP. Komisija si bo še naprej prizadevala za poenostavitev zakonodajnega okolja in zmanjšanje upravnih obremenitev v EU.

2.4.3 Komisija bo spodbujala in ustrezno obveščanje javnosti s pomočjo obširnih posvetovanj in preglednih informacij. S tem bo prispevala k boljšim predpisom in upravljanju, izboljšala pa se bo tudi podoba ribogojstva.

2.4.4 Komisija si bo prizadevala za , saj so uradni statistični podatki EU o ribogojstvu trenutno precej skopi. Razširila bo tudi svojo bazo podatkov o cenah, da bi ustvarila sistem spremljanja cen v celotni tržni verigi.

3. Splošne ugotovitve

3.1 Ribogojstvo danes proizvede 47 % proizvodov iz vodnega življa, ki jih zaužije svetovno prebivalstvo. Zmogljivost njegove rasti je še vedno precejšnja, zato bi bilo ribogojstvo lahko ključni element strateške politike za zadostitev potreb po oskrbi s hrano v prihodnosti.

3.2 V zadnjih desetih letih se je svetovno prebivalstvo povečalo za 12 %, potrošnja rib pa za 27 %, med drugim tudi po zaslugi dobrodejnih učinkov kislin omega 3 na zdravje, katerih odličen vir so ribe. EU je glavni trg ribogojnih proizvodov na svetu, saj se jih tu užije več kot 12 milijonov ton na leto in trend se očitno še krepi. Od tega jih EU proizvede le 35 %, uvozi pa 65 % ribogojnih proizvodov za lastno porabo in ta delež se povečuje.

3.3 Evropsko ribogojstvo spada v skupno ribiško politiko (SRP), katere cilj je trajnostno izkoriščanje živih vodnih virov ob uravnoteženem upoštevanju okoljskega, družbenega in gospodarskega vidika. Prenovljena SRP mora uvesti poseben pristop do ribogojstva, upoštevati njegove posebnosti in imeti na voljo učinkovite instrumente za podporo sektorju in trgu. Predlaga se, da bi se SRP preimenovala v skupno ribiško in ribogojsko politiko (SRRP).

3.4 Ribogojstvo je danes v EU pomembna gospodarska dejavnost v nekaterih obalnih in celinskih območjih ter zajema proizvodnjo sladkovodnih in morskih lupinarjev in rib.

3.5 Ribogojstvo v EU je bilo sprva obrt majhnih razsežnosti, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pa se je začela spreminjati v sodobno, dinamično, inovativno industrijo in tehnologijo s podjetji, ki so pogosto vertikalno povezana.

3.6 Ribogojstvo v EU daje zaposlitev ljudem v zakotnih obalnih in rečnih območjih, ki so na splošno manj razvita in v katerih je malo drugih možnosti za zaposlitev. Delovna mesta v ribogojstvu so tako v družinskih podjetjih kot v MSP specializirana, zahtevajo tehnično usposobljenost, zaposlitev pa je stabilna.

3.7 Komisija je leta 2002 v sporočilu COM(2002) 511 predstavila strategijo za trajnostni razvoj evropskega ribogojstva, katere cilji so bili:

a)	ustvariti varne zaposlitve, zlasti v območjih, ki so posebej odvisna od ribolova;

b)	zagotoviti zdrave in varne ribje proizvode v količinah, ki jih zahteva trg;

c)	spodbujati sektor, ki bo spoštoval okolje.

3.8 Komisija je priznala, da se ribogojstvo od leta 2002 ni razvijalo v skladu s predvidevanji in da je prišlo do zastoja pri gojenju lupinarjev in rib (gojenja rakov ali alg v Evropi praktično ni), kar je v očitnem nasprotju z visokim kazalnikom rasti te dejavnosti v preostalih delih sveta. Zato je Komisija menila, da je treba strategijo revidirati ter opraviti pregled stanja evropskega ribogojstva.

4. Posebne ugotovitve

4.1 Ribogojstvo v EU ne razvija celotnega svojega potenciala za ustvarjanje bogastva in delovnih mest. Skupni podatki o proizvodnji se od leta 2002 ne spreminjajo in ribogojstvo ne zmore nadomestiti upadanja ulova ribiške flote, kar povzroča slabšanje zunanjetrgovinske bilance. Vse to se dogaja kljub dejstvu, da ima Evropa ustrezne geografske in okoljske pogoje, sodobno tehnologijo in podjetja, ki so pripravljena vlagati. Sektor je tudi dokazal, da ima znanje in sredstva, da bi ribogojstvo lahko bilo okoljsko trajnostna dejavnost in da bi lahko nudilo zdrave, varne in kakovostne proizvode.

4.2 Zapleten zakonodajni okvir EU, dolgotrajni upravni postopki, omejitve dostopa do javnih prostorov ter prevelike upravne obremenitve odvračajo naložbe in zavirajo konkurenčnost proizvodnje evropskega ribogojstva.

4.3 Mnogo težav, ki omejujejo razvoj evropskega ribogojstva, je neposredno odvisnih od politik in dejanj na nacionalni ali regionalni ravni. Nacionalne in regionalne javne oblasti se morajo tega zavedati in vzpostaviti ustrezen lasten okvir. So države članice, v katerih v zadnjih petnajstih letih ni bilo podeljeno nobeno novo dovoljenje za ribogojstvo. Včasih izkrivljanje povzroča način, kako si nacionalne in regionalne oblasti razlagajo evropsko zakonodajo. Takšen primer je mreža Natura 2000: nekatere oblasti iz nje neutemeljeno izključujejo ribogojstvo. Poleg tega bi tako države članice kot regije s pristojnostmi morale usklajevati predpise, da ne bi ustvarjale umetnih ovir za prosti trg v EU.

4.4 Skupno ureditev trga ribiških in ribogojnih proizvodov, ki naj bi utrjevala trge in proizvajalcem v ribogojstvu zagotavljala dohodke, bi bilo nujno treba prenoviti tako, da bi krepila organizacije proizvajalcev.

4.5 Predhodno sporočilo Komisije COM(2002) 511 je pretirano poudarjalo okoljske vidike ribogojstva in puščalo ob strani ekonomske in socialne vidike trajnosti. Sedanje sporočilo COM(2009) 162 predlaga boljše ravnovesje med tremi stebri trajnosti: okoljskim, socialnim in ekonomskim. Priznava, da okoljsko trajnost lahko omogočijo le konkurenčna in donosna podjetja.

4.6 Na splošno so ribogojna podjetja v EU učinkovita in bi bila lahko povsem konkurenčna, če bi njihovi proizvodi imeli enake možnosti kot uvoženi. Trenutne okoliščine še vedno ne dopuščajo enakih možnosti ne pri proizvodnji ne pri trženju. Evropski proizvajalci v ribogojstvu morajo pri proizvodnji upoštevati stroge predpise glede sestavin v krmi, omejitev pri uporabi zdravil v veterinarski medicini, okoljskih vprašanj in vprašanj socialnega značaja. Proizvajalci v ribogojstvu tretjih držav, za katere takšni predpisi ne veljajo, pa lahko kljub temu prosto tržijo svoje proizvode na trgu Skupnosti (vključno s proizvodi, za katere so kot delovno silo zaposlili otroke, in kljub drugim kršitvam pravice do dostojnega in pošteno plačanega dela). Pri trženju nekatere države nezakonito podpirajo lastno ribogojno proizvodnjo, katere proizvodi se nato tržijo v EU.

4.7 Pomanjkljivi podatki, ki jih potrošnik dobi o značilnostih ribogojnih proizvodov, ki jih kupuje, mu preprečujejo, da bi pravilno presojal razlike v kakovosti in ceni. To pa resno škoduje evropskim proizvajalcem, katerih proizvodi imajo na splošno večjo dodano vrednost od uvoženih. Napačne informacije so na primer nepravilne navedbe države izvora proizvodov ali napačno poimenovanje izdelka. Posebej huda nepravilnost je primer ribjih filetov, ki se pred prodajo odmrznejo, prihajajo pa iz daljnih, običajno azijskih držav. Ti fileti se prodajajo na istih policah kot fileti, ki so dejansko sveži, pri čemer potrošnik ni jasno obveščen, za kaj gre pri enih in pri drugih, zato je zanj cena edina referenca pri odločanju za nakup. Pri tem lahko v primeru ponovnega zamrzovanja pride do težav na področju javnega zdravja.

4.8 Zato EESO priporoča, da se poenostavi označevanje, tako da se posebej jasno navede država ali območje izvora ter se okrepijo mehanizmi inšpekcije in nadzora na mejah.

4.9 Pravilno prepoznavanje ribogojnih proizvodov morajo spremljati ukrepi usposabljanja in obveščanja celotne distribucijske in tržne verige, vse do potrošnikov. Posebej je treba navesti vsebnost maščobnih kislin omega-3 (zlasti tipov EPA in DHA).

4.10 EESO priporoča izvedbo promocijskih kampanj, s katerimi bi izboljšali podobo ribogojstva, njegovih proizvodov in postopkov. Oblikovanje sporočil, ki bi jih bilo treba razširjati, bi morali zaupati posebni študijski skupini, ki bi bila zadolžena za predlaganje pobud, pri katerih bi sodeloval tudi sektor. Priporočljiva bi bila izvedba nadnacionalnih kampanj, ki bi jih seveda morala usklajevati Evropska komisija.

4.11 Evropsko ribogojstvo je tehnološka in inovativna dejavnost, ki zahteva nenehne znanstvene raziskave. Sedanji sedmi okvirni program, ki združuje vse pobude Skupnosti, ki se nanašajo na raziskave, nudi manj možnosti za raziskave v ribogojstvu od prejšnjih programov. Zato bo težko izboljšati inovativnost in konkurenčnost evropskega sektorja. Stroka evropskega ribogojstva je nedavno ustanovila evropsko tehnološko in inovacijsko platformo za ribogojstvo s ciljem opredeliti prednostne naloge na področju raziskav, razvoja in inovacij ter strategijo za njihovo izvedbo.

4.11.1 Treba je nadaljevati z iskanjem alternativnih varnih in trajnih sestavin ribje krme, ki bodo izpolnjevale prehranske in biološke potrebe rib, obenem pa ohranjale enako hranilno vrednost končnega proizvoda.

4.11.2 Treba si je še naprej prizadevati za optimizacijo sedanjih proizvodnih sistemov, zlasti tistih, ki imajo očitne možnosti za razcvet v prihodnosti, kot so na primer ribogojstvo v odprtem morju ter sistemi kroženja vode na kopnem.

4.12 Razpoložljivost zdravil za uporabo v veterinarski medicini je resna ovira za razvoj ribogojstva. Evropsko ribogojstvo trenutno nima dovolj veterinarskih pripomočkov, na primer anestetikov, cepiv ali antibiotikov. Takšne okoliščine ogrožajo preživetje sektorja in vplivajo na zdravje in dobro počutje živali, varnost živil in zaščito okolja.

4.13 Komisija v tem sporočilu predlaga podporo izvažanju tehnologij ribogojne proizvodnje v tretje države. Čeprav ta pobuda odraža solidarnost, ki jo je nedvomno treba podpirati, je treba vseeno predvideti možnost, da bodo prihodnje ribogojne proizvodnje, ki bodo izhajale iz te izvožene tehnologije, izvožene v EU in bodo konkurenca lastni proizvodnji EU.

4.14 Komisija v tem sporočilu natančno opisuje vzroke za sedanji zastoj ribogojstva v EU. Vendar pa sporočila ne smemo obravnavati kot končni izdelek, temveč kot izhodišče za snovanje in razvijanje konkretnih ukrepov za ponovni zagon trajnostnega ribogojstva v EU.

V Bruslju, 28. aprila 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) UL C 208, 3.9.2003, str. 89–93.

(2) UL L 328, 24.11.2006, str. 14.

19.1.2011

Uradni list Evropske unije

C 18/64

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu – BDP in več: Merjenje napredka v svetu, ki se spreminja

COM(2009) 433 konč.

2011/C 18/11

Poročevalec: g. ZBOŘIL

Evropska komisija je 20. avgusta 2009 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu – BDP in več: merjenje napredka v svetu, ki se spreminja

COM(2009) 433 konč.

Strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 25. februarja 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 462. plenarnem zasedanju 28. in 29. aprila 2010 (seja z dne 29. aprila) s 168 glasovi za, 3 glasovi proti in 6 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1. EESO pozdravlja sporočilo Komisije z naslovom BDP in več: merjenje napredka v svetu, ki se spreminja, in pobude, ki jih povzema. Odbor ugotavlja, da smo zdaj šele v prvi fazi tega procesa in da izbira pravih instrumentov in meril ter njihova vključitev v vodenje glavnih politik in strategij še zdaleč ne bo enostavna.

1.2. Pred Komisijo je zelo zahtevna naloga priprave pilotne različice izčrpnega okoljskega indeksa. Kot kaže, bo ta indeks agregatni, kar pomeni, da bo treba upoštevati ravnotežje med vplivi vseh elementov okolja. Oblikovanje indeksa bi moralo že od začetka potekati v posvetu z zainteresiranimi stranmi.

1.3. Sestavljanje izčrpnega indeksa kakovosti življenja in socialne kohezije bo še bolj težavno. Ker so pilotni projekti bistvenega pomena za to področje, ki bi ga morala Komisija postaviti v središče celotnega projekta, bi morala Komisija začeti nemudoma izvajati te projekte.

1.4. Dolgoročno gibanje temeljnih parametrov je za pripravo strategije in politik zelo pomembno, zato bi bilo treba parametre, ki bodo spremljani v realnem času, izbrati glede na ta vidik. Odzivanje na ugotovljene spremembe mora biti premišljeno in pravočasno.

1.5. Sistem bi moral tudi takrat, ko gre za celotno Unijo, še naprej temeljiti na zbiranju in vrednotenju podatkov na nacionalni ravni, ki pa bi bila organizirana v sklopu dobro opredeljenega in poenotenega okvira Skupnosti, in na preoblikovanju teh podatkov v kazalnike in parametre. Če želimo zmanjšati nesoglasja pri razlaganju nekaterih instrumentov ter tveganja, ki iz tega izhajajo, mora njihovo vrednotenje temeljiti na skupnem in celostnem pristopu.

1.6. Pri ocenjevanju trajnostnega razvoja gre za ugotavljanje trendov na dveh glavnih področjih: 1) ocenjevanje sposobnosti obremenitve in 2) ocenjevanje razvoja pri upravljanju družbe. V to smer gresta tudi predloga v sporočilu Komisije (kazalnik trajnostnega razvoja in spremljanje mejnih vrednosti onesnaževal), kar EESO pozdravlja.

1.7. EESO pozdravlja tudi prizadevanja Komisije za razširitev nacionalnih računov na okoljska in družbena vprašanja. Pravni okvir za okoljske bilance naj bi bil predlagan na začetku leta 2010. Družbeni kazalniki v nacionalnih računih se trenutno še ne uporabljajo v polni meri. Pričakujemo lahko, da se bo potreba po uporabi teh kazalnikov povečala, ko bo natančneje opredeljen celovit in povezan pristop k merjenju in vrednotenju napredka v spreminjajočem se svetu.

1.8. Proces sprememb v pripravi ne bo niti kratek niti enostaven. Zato bi bilo treba posebno pozornost nameniti analitični pripravi in proučitvi posameznih instrumentov ter se pri tem opreti na raziskave o njihovem medsebojnem učinkovanju in temeljito posvetovanje z zainteresiranimi stranmi, da bi bilo mogoče te spremembe lažje sprejeti v širšem mednarodnem okviru.

1.9. Pri nadaljevanju dela in načrtovanju prihodnjih korakov bo treba izkoristiti vsa razpoložljiva dognanja in projekte. Pri tem mora biti odločilno merilo čim večja objektivnost, pa tudi ohranitev neodvisnosti statističnih podatkov ter zahtev glede kakovosti, ki se nanje nanašajo. EESO je pripravljen sodelovati pri ocenjevanju potrebnih sprememb in se zavzemati, da bodo sprejete tudi v civilni družbi.

1.10. Komisija mora določiti časovni razpored in roke za izvedbo raznih elementov tega sistema. Predvsem se mora zavzemati za vključitev nekaterih novih meril v novo strategijo za leto 2020 in v strategijo trajnostnega razvoja. Cilj tega je, da bi v letu 2011 imeli okvir, ki bi za potrebe svetovnega vrha o trajnostnem razvoju, ki ga je Organizacija združenih narodov sklicala za leto 2012, omogočal pripravo jasnih predlogov za primerljive ukrepe na svetovni ravni.

2. Uvod

2.1 Bruto domači proizvod (BDP) je najbolj poznano merilo makroekonomske aktivnosti (BDP = zasebna poraba + naložbe + javna poraba + (izvoz – uvoz)). Okvir in pravila za izračun BDP so določeni v Evropskem sistemu nacionalnih računov, ki je v veliki meri združljiv s Sistemom nacionalnih računov ZN. BDP je postal standardna referenčna vrednost za oblikovalce politik po vsem svetu in se široko uporablja v javnih razpravah. BDP sešteva dodano vrednost vseh gospodarskih aktivnosti, ki temeljijo na denarju. Opira se na jasno metodologijo, ki omogoča primerjave v času ter med državami in regijami.

2.2 BDP zdaj velja tudi za pokazatelja celotne razvitosti družbe in napredka na splošno, vendar ne meri učinkovito okoljske trajnosti ali socialne vključenosti, zato je treba te omejitve upoštevati, ko se uporablja v analizah in razpravah o politikah. Aktualni pregled teh omejitev je podan v delu Stiglitz/Sen/Fitoussi (2008), Komisija za merjenje gospodarske storilnosti in družbenega napredka (http://www.stiglitz-sen-fitoussi.fr/documents/Issues_paper.pdf).

2.3 O tem vprašanju že približno deset let poteka razprava na več ravneh, oktobra 2008 pa je EESO sprejel mnenje na lastno pobudo (1), ki pojasnjuje in razlaga trenutne usmeritve na področju raziskav ter podpira prizadevanja za iskanje dopolnilnih kazalnikov, ki bodo omogočali celovitejše prikazovanje napredka človeške družbe.

2.4 Sporočilo, ki je obravnavano v tem dokumentu, določa različne ukrepe, ki jih je mogoče sprejeti v kratkoročnem ali srednjeročnem obdobju. Splošni cilj je razviti kompleksnejše kazalnike, ki zagotavljajo zanesljivejšo bazo znanja, da bi lahko izboljšali kakovost javne razprave in sprejemanja odločitev. Komisija namerava z namenom razvoja kazalnikov, ki bi bili mednarodno priznani in uporabljani, sodelovati z zainteresiranimi stranmi in partnerji.

3. Povzetek sporočila Komisije

3.1 Komisija predlaga izvajanje naslednjih petih ukrepov, ki bodo lahko pregledani in dopolnjeni v okviru pregleda, načrtovanega v letu 2012.

3.2 Dopolnjevanje BDP z okoljskimi in socialnimi kazalniki: kazalniki, ki pomembna vprašanja povzemajo z eno samo številko, so bistveno komunikacijsko orodje. BDP ter stopnji brezposelnosti in inflacije so dobri primeri tovrstnih zgoščenih kazalnikov. Vendar njihov namen ni odražati, kakšno je stanje na področjih okolja in socialne neenakosti. Komisija zato namerava razviti izčrpen okoljski indeks in izboljšati kazalnike o kakovosti življenja.

3.2.1 Izčrpen okoljski indeks: tak indeks zaenkrat ne obstaja. Potencialna kandidata na tem področju sta ekološka in ogljikova sled, vendar imata oba omejeno področje uporabe (Ogljikova sled se nanaša izključno na izpuste toplogrednih plinov. Ekološka sled izključuje nekatere vplive, zlasti vplive na vodo. Vendar jo Komisija skupaj z drugimi kazalniki kljub temu preskuša z namenom spremljanja Tematske strategije o trajnostni rabi naravnih virov in Akcijskega načrta za biotsko raznovrstnost). Službe Komisije nameravajo pilotno različico indeksa obremenitve okolja predstaviti v letu 2010. Indeks bo zajemal glavne točke okoljske politike:

—	podnebne spremembe in rabo energije,

—	naravo in biotsko raznovrstnost,

—	onesnaženje zraka in vplive na zdravje,

—	rabo in onesnaževanje vode,

—	nastajanje odpadkov in rabo virov.

3.2.2 Kakovost življenja in blaginja: dohodki, javne službe, zdravje, prosti čas, bogastvo, mobilnost in čisto okolje so sredstva za doseganje in ohranjanje teh ciljev. Komisija je izvedla študije o izvedljivosti kazalnikov blaginje in o krepitvi moči potrošnikov, v sodelovanju z OECD pa tudi študije o dojemanju blaginje.

3.3 Informacije za sprejemanje odločitev skoraj v realnem času: BDP in podatki o brezposelnosti se pogosto objavijo v nekaj tednih po koncu obdobja, ki ga obravnavajo, kar omogoča sprejemanje odločitev skoraj v realnem času. Podatki o okolju in družbi pa so v številnih primerih prestari, da bi zagotavljali operativne informacije, npr. o kakovosti zraka in vode ali o delovnih vzorcih, tj. o elementih, ki se hitro spreminjajo.

3.3.1 Komisija si bo zato prizadevala izboljšati pravočasnost okoljskih in socialnih podatkov, da bi dosegla boljšo obveščenost oblikovalcev politik v EU. Na podlagi določb direktive INSPIRE (Direktiva 2007/2/ES) in sistema GMES (globalno nadzorovanje okolja in varnosti (Global Monitoring for Environment and Security); glej COM(2009)223 konč.) lahko sateliti, avtomatske merilne postaje in internet vedno bolj omogočajo spremljanje okolja v realnem času .

3.3.2 Kjer je to mogoče, se bo pravočasnost socialnih podatkov izboljšala, npr. z novim Evropskim sistemom socialnih statističnih modulov raziskav.

3.4 Natančnejše poročanje o porazdelitvah in neenakostih: socialna in ekonomska kohezija sta splošna cilja Skupnosti. Obstoječi podatki iz nacionalnih računov, npr. o dohodkih gospodinjstev, ali iz socialnih raziskav, kot je EU-SILC (statistika Evropske unije o dohodku in življenjskih pogojih), že omogočajo analizo ključnih vprašanj glede porazdelitve.

3.5 Razvijanje evropskega kazalnika trajnostnega razvoja: kazalniki trajnostnega razvoja EU (glej Eurostatovo knjigo statistik „Measuring progress towards a more sustainable Europe – 2007“) so bili opredeljeni v sodelovanju z državami članicami in so prikazani v poročilu o stanju, ki ga Komisija pripravi vsaki dve leti. Vendar to orodje za spremljanje ne zajema nedavnega dogajanja na pomembnih področjih, ki jih uradna statistika še ne pokriva dovolj dobro (kot so trajnostna proizvodnja in potrošnja ali vprašanja upravljanja).

3.5.1 Zato Komisija skupaj z državami članicami proučuje možnosti za razvoj kazalnika trajnostnega razvoja . Ta kazalnik, ki bi temeljil na vseh kazalnikih trajnostnega razvoja EU, bi lahko vključeval tudi druge javno dostopne količinske informacije in informacije o kakovosti.

3.5.2 Glavni cilj strategije trajnostnega razvoja je spoštovanje omejitev naravnih virov planeta. Sem spada omejena zmožnost narave zagotavljati obnovljive vire in absorpcijo onesnaževal. „Območja tveganja“ je treba poznati, preden so dosežene dejanske prelomne točke. Zato bo treba določiti in redno posodabljati mejne vrednosti za ključna onesnaževala in obnovljive vire , in sicer tako, da bodo lahko udeleženci političnih razprav o tem obveščeni in da bo mogoče podpreti postavljanje ciljev ter ocenjevanje politik.

3.6 Razširitev nacionalnih računov na okoljska in družbena vprašanja: Evropski sistem nacionalnih računov je glavno orodje, na katerega se opira gospodarska statistika EU in tudi številni drugi gospodarski kazalniki, predvsem BDP. Evropski svet je junija 2006 v svojih sklepnih ugotovitvah pozval EU in njene članice k razširitvi nacionalnih računov na ključne vidike trajnostnega razvoja. Komisija bo poskrbela, da bo ta naloga upoštevana pri prihodnjih pregledih mednarodnega Sistema nacionalnih računov in Evropskega sistema računov. Dolgoročneje se pričakuje, da bo enotnejše okoljsko, socialno in gospodarsko računovodstvo zagotovilo temelje za nove zgoščene kazalnike.

3.6.1 Enotne okoljsko-gospodarske bilance: Komisija je svojo prvo strategijo o „ekoloških bilancah“ predstavila leta 1994 v sporočilu COM(1994) 670. Od takrat so Eurostat in države članice – v sodelovanju z ZN in OECD – razvili in preskusili računovodske metode, več držav članic pa zdaj redno dobavlja prve nize okoljskih računov. Kot naslednji korak bi lahko bili vzpostavljeni fizični okoljski računi rabe energije, nastajanja odpadkov in ravnanja z njimi ter denarni računi za subvencije, povezane z okoljem. Na začetku leta 2010 Komisija načrtuje predlog pravnega okvira za okoljske bilance, da bi s tem zagotovila primerljivost teh računov.

3.6.2 Povečanje rabe obstoječih socialnih kazalnikov iz nacionalnega računovodstva: evropski sistem računov že vključuje kazalnike, ki poudarjajo družbena vprašanja, kot sta razpoložljivi dohodek gospodinjstev in prilagojeni znesek razpoložljivega dohodka, ki upošteva razlike v sistemih socialnega varstva različnih držav.

4. Splošne ugotovitve

4.1 Skladnejše merjenje človekovega razvoja je vprašanje, ki ga oblikovalci politik in javnost spremljajo z vse večjim zanimanjem. Zato je treba najti nove pristope, s katerimi bi pokazali, kako najti ravnotežje med demografskimi spremembami in gospodarskim razvojem človeštva ter omejitvami planeta in njegovih virov.

4.2 V današnjem vse bolj kompleksnem družbenem okolju so za merjenje napredka nujno potrebni ti novi pristopi in metode, da lahko bolje izoblikujemo strateško vizijo družbe, med katere sodi tudi EU. Ti pristopi in metode so denimo pomembni za prikaz stanja virov, potrebnih za doseganje strateških ciljev, zlasti trajnostnega razvoja, kar je med drugim odvisno tudi od učinkovitega varovanja okolja in gospodarne rabe vseh virov.

4.3 Pomembno področje je tudi oblikovanje glavnih politik Skupnosti, ki morajo upoštevati vse merljive učinke in posledice ter njihovo medsebojno delovanje, seveda pa tudi področje ocenjevanja izvajanja teh politik.

4.4 EESO zato pozdravlja sporočilo Komisije z naslovom BDP in več: merjenje napredka v svetu, ki se spreminja, in pobude, ki jih povzema. Čeprav se številni projekti in aktivnosti že izvajajo, Odbor poudarja, da smo zdaj šele v prvi fazi tega procesa in da izbira pravih instrumentov in meril ter njihova vključitev v vodenje glavnih politik in strategij še zdaleč ne bo enostavna.

4.5 Če želimo, da so instrumenti učinkoviti, morajo biti čim bolj preprosti in obvladljivi, zainteresirane strani pa jih morajo tudi sprejeti. Instrumenti, ki jih uporabniki ne vzamejo v celoti za svoje in niso splošno sprejeti, ne morejo prinesti pričakovanih rezultatov. Za to, da bo vsak nov instrument sprejet kot merilo napredka, bo očitno potrebnega še nekaj časa. Instrumenti ne bi smeli biti sami sebi namen, zato bi bilo treba rabo katerega koli instrumenta, ki se izkaže za neučinkovitega, opustiti.

4.6 Očitno je, da gre razvoj od preprostejšega h kompleksnejšemu, vendar pa kompleksnost ne bi smela prevladati nad pričakovanimi koristmi. Sistem bi moral tudi takrat, ko gre za celotno Skupnost, še naprej temeljiti na tem, da zbiranje in vrednotenje podatkov ter njihovo preoblikovanje v kazalnike in parametre poteka na nacionalni ravni, a je hkrati organizirano v sklopu dobro opredeljenega in poenotenega okvira Skupnosti.

4.7 Združevanje parametrov za celotno Skupnost bi tako moralo omogočiti sprejemanje usklajenih in združljivih strategij in politik tako na nacionalni ravni kot na ravni Skupnosti, pri tem pa bi bilo treba dosledno uporabljati načeli subsidiarnosti in sorazmernosti. Na ravni Skupnosti bo vnovič posebej pomembno ravnati v skladu z ugotovljenimi trendi, izbrani instrumenti pa bodo morali omogočati, da se še tako šibki opozorilni znaki potencialno nevarnih sprememb prepoznajo zanesljivo in dovolj vnaprej.

4.8 Kljub znanim pomanjkljivostim je BDP še vedno edinstven agregatni instrument, ki se hitro odziva na razne dogodke. Novi instrument, ki si ga prizadevamo najti, bi prav tako moral biti agregatni kazalnik, ki združuje družbene in okoljske dejavnike, vendar bo to zelo težko doseči. Zato EESO meni, da bi bilo treba določiti merila, ki v fazi oblikovanja politik omogočajo izbiro med različnimi parametri z različnih področij in dajejo prednost trajnostnemu razvoju globalne skupnosti.

4.9 EESO je prepričan, da je posamičen pristop mogoč samo pri razvoju posameznih instrumentov. Če želimo čim bolj zmanjšati nesoglasja v zvezi z nekaterimi instrumenti in parametri, morata njihovo vrednotenje in učinkovito izvajanje temeljiti na skupnem in celostnem pristopu. Če ta nesoglasja niso razrešena, utegnejo porušiti ravnotežje političnih in strateških odločitev.

4.10 Celoten proces sprememb v pripravi ne bo niti kratek niti enostaven. Zato bi bilo treba posebno pozornost nameniti analitični pripravi in proučitvi posameznih instrumentov ter se pri tem opreti na raziskave o njihovem medsebojnem učinkovanju in temeljito posvetovanje z zainteresiranimi stranmi.

4.11 V okviru tega procesa bo treba določiti prednostne naloge in roke za izvedbo naslednjih faz, ki pa so v sporočilu Komisije zelo ohlapno navedeni. Odbor Komisijo tudi poziva, da jih pravočasno vključi med cilje in mehanizme za ocenjevanje nove strategije za Evropo do leta 2020, prav tako pa tudi v dolgoročno strategijo trajnostnega razvoja. EESO obžaluje, da v tej prvi fazi niso udeležene tudi druge zainteresirane strani, na primer ustrezni generalni direktorati Komisije, ki se ukvarjajo z ekonomskimi vprašanji. Ni namreč dovolj, da se s temi korenitimi spremembami ukvarjajo samo generalni direktorat za okolje, Evropska agencija za okolje in Eurostat.

4.12 Pri nadaljevanju dela in načrtovanju prihodnjih korakov bo treba izkoristiti vsa razpoložljiva dognanja in projekte, in sicer poročilo komisije za merjenje gospodarske storilnosti in družbenega napredka (Stiglitzevo poročilo; http://stiglitz-sen-fitoussi.fr/en/index.htm), študijo TEEB (The Economics of Ecosystems and Biodiversity, http://www.teebweb.org/), ki obravnava ekonomijo ekosistemov in biotske raznovrstnosti, ter delo Evropske agencije za okolje, Eurostata in drugih, ki sodelujejo pri tem kompleksnem evropskem in globalnem projektu. Pri tem mora biti odločilno merilo ohranitev neodvisnosti statističnih podatkov ter zahtev glede kakovosti, ki se nanje nanašajo, ter splošno sprejeta razlagalna moč instrumentov.

4.13 Generalna skupščina Združenih narodov je pred kratkim sklenila, da bo leta 2012 organizirala novo svetovno konferenco z namenom ocene napredka, ki je bil v dvajsetih letih, kolikor bo preteklo od svetovnega vrha v Riu leta 1992, dosežen na področju trajnostnega razvoja. Jasno je, da bodo načini za doseganje nizkoogljičnega zelenega svetovnega gospodarstva med njenimi ključnimi temami. Zato je zaželeno, da Evropa do leta 2011 oblikuje jasen okvir za ocenjevanje lastnega napredka, da bo lahko leta 2012 mednarodni skupnosti predstavila dobro opredeljene predloge.

5. Posebne ugotovitve

5.1 Posebne ugotovitve obravnavajo pet glavnih področij in njihovih podpodročij v skladu z vrstnim redom iz 3. poglavja.

5.2 Pred Komisijo je zelo zahtevna naloga priprave pilotne različice izčrpnega okoljskega indeksa. Komisija se je obvezala, da bo indeks predložila že v letu 2010. Kot kaže, bo indeks agregatni, kar pomeni, da bo pri njegovem vrednotenju treba upoštevati ravnotežje med vplivi različnih elementov okolja. Ogljikova in ekološka sled, ki že obstajata, se nanašata na specifične elemente okolja in porabo virov. Čeprav se pojavljajo tudi drugi koncepti, npr. vodni in gozdni odtis, mora biti novi indeks še bolj izčrpen. Oblikovanje tega indeksa bi moralo že od začetka potekati v posvetu z zainteresiranimi stranmi, prav tako pa bilo treba pomen posameznih dejavnikov zelo pazljivo uravnotežiti.

5.3 Ne glede na razpoložljivost študij izvedljivosti in drugih študij bo priprava kazalnikov kakovosti življenja in blaginje (2) enako zahtevna, saj se ti kazalniki v veliki meri nanašajo na subjektivne zaznave in niso rezultat natančnih meritev. Vendar je treba omeniti, da tudi BDP ni v celoti objektiven.

5.4 Informacije za sprejemanje odločitev skoraj v realnem času so zelo pomembne za operativno upravljanje kakovosti okolja in popravljalne ukrepe v družbeni sferi. Še pomembneje pa je pri strateških vprašanjih in pripravi politik upoštevati dolgoročnejše gibanje temeljnih parametrov. Zato bi bilo treba količine, ki bodo spremljane v realnem času, izbrati glede na to razliko, ki pri tem nastane, da bi se izognili nepotrebnemu oviranju procesa odločanja zaradi posameznih informacij. Pri tem bo še bolj pomembno, da bo odzivanje na spremembe premišljeno in pravočasno. Spremljanje v okviru sistema GMES bo predvsem del operativnega upravljanja. Če pa bo pokazalo tudi dolgoročnejša gibanja, bo seveda pripomoglo k lažjemu sprejemanju odločitev.

5.5 Pri oblikovanju politik Skupnosti, ki zahtevajo skupna prizadevanja, je pomembno, da so na voljo informacije o razlikah in razhajanjih na ravni držav članic in regij. Cilj je, da se največja razhajanja odpravijo s primerno zastavljenimi politikami, za katere so potrebni natančnejši podatki. Uspešnost politik je odvisna od njihovega vsesplošnega sprejetja, kar pa je v primeru, ko se pojavi občutek nepravične obravnave, praktično nemogoče doseči. Ta pristop bo tudi vplival na to, kako bo javnost v prihodnosti dojemala Skupnost.

5.6 Trajnostni razvoj je izjemno težko ovrednotiti. Ker je trajnostni razvoj dolgoročna, krovna strategija, nima in tudi ne more imeti oprijemljivih ciljev in rokov. Zaradi njegove narave morajo biti cilji, ki se določijo, dovolj splošni. To z drugimi besedami pomeni, da gre pri ocenjevanju trajnostnega razvoja dejansko predvsem za ugotavljanje trendov na dveh glavnih področjih: 1) ocenjevanje nosilne zmogljivosti ekosistemov, vključno z rabo obnovljivih in neobnovljivih virov, in 2) ocenjevanje razvoja pri upravljanju človeških družb na splošno. Od razvoja teh dveh osnovnih dejavnikov bo odvisno, ali se bo svetovna skupnost, vključno z EU, razvijala na trajnosten ali netrajnosten način. V to smer gredo tudi predlogi v sporočilu Komisije (kazalnik trajnostnega razvoja in spremljanje mejnih vrednosti onesnaževal), kar EESO pozdravlja.

5.7 EESO pozdravlja tudi prizadevanja Komisije za razširitev nacionalnih računov na okoljska in družbena vprašanja. Če bo na podlagi teh računov mogoče pridobiti dovolj zanesljivih in dobro strukturiranih podatkov, bo to pomembno prispevalo k želeni racionalni internalizaciji zunanjih stroškov na področjih, kjer so ti podatki dejansko na voljo in kjer tržno ravnovesje zaradi tega ne bo porušeno. Ti računi že vsebujejo dragocene podatke, čeprav bi utegnilo biti nekaj težav s primerljivostjo med državami članicami. Zato je pomembno, da sodelujoče strani zasnujejo čim boljše sisteme podatkov in zbiranja v skladu s potrebo po vzpostavitvi fizičnih okoljskih računov. Komisija je na začetku leta 2010 sprejela zahtevno nalogo predložitve pravnega okvira za okoljske bilance. Družbeni kazalniki v nacionalnih računih se še ne uporabljajo v polni meri. Pričakujemo lahko, da se bo potreba po uporabi teh kazalnikov povečala, ko bo natančneje opredeljen celovit in povezan pristop k merjenju in vrednotenju napredka v spreminjajočem se svetu.

V Bruslju, 29. aprila 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) UL C 100, 30.4.2009, str. 53.

(2) UL C 100, 30.4.2009, str. 53.

19.1.2011

Uradni list Evropske unije

C 18/69

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu: Partnerstvo med Evropsko unijo in Afriko – Povezovanje Afrike in Evrope: Krepitev sodelovanja na področju prometa

COM(2009) 301 konč.

2011/C 18/12

Poročevalec: g. SIMONS

Evropska komisija je 24. junija 2009 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu: Partnerstvo med Evropsko unijo in Afriko – Povezovanje Afrike in Evrope: Krepitev sodelovanja na področju prometa

COM(2009) 301 konč.

Strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 24. marca 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje soglasno sprejel na 462. plenarnem zasedanju 28. in 29. aprila 2010 (seja z dne 29. aprila).

1. Sklepi in priporočila

1.1	Sporočilo, ki ga je objavila Komisija, ustreza aktualni politiki, hkrati pa jo skuša preseči. Prav tako želi spodbuditi razmišljanje o tem, kako bi lahko izboljšali medcelinske povezave na podlagi izkušenj, ki jih ima EU, vendar na način, ki bi bil prilagojen afriškim razmeram.

1.2	Odbor podpira krepitev sodelovanja med EU in Afriko pod pogojem, da bo takšno sodelovanje temeljilo na partnerstvu, v katerem imajo vse strani enake pravice in obveznosti, in ne na odnosu donator–prejemnik, kakor je bilo v preteklosti.

1.3	Odbor opozarja na dejstvo, da so infrastruktura in prometni sistemi pogoj za družbeno-ekonomsko integracijo regije. Ta omogoča višje stopnje zaposlenosti, širi dostop do zdravstvene oskrbe in izobraževanja ter pomembno prispeva k boju proti revščini.

1.4	Odbor izraža obžalovanje, da različna področja dejavnosti Komisije, zlasti generalnih direktoratov za razvoj in trgovino, niso bila zadostno vključena v sporočilo, iz česar bi bila razvidna skladnost politike EU do Afrike.

1.5	EESO pozdravlja, da je bilo na konferenci Dnevi TEN-T 2009, ki je bila 21. in 22. oktobra 2009 v Neaplju, sklenjeno, da bo Evropska unija izdelala akcijski načrt skupaj s svojimi afriškimi partnerji.

1.6

Omenjeni akcijski načrt bo pripravljen še pred naslednjim neformalnim forumom za promet, ki bo potekal v okviru partnerstva EU-Afrika, objavljen pa bo po njem, tj. jeseni 2010. Odbor podpira način, ki predvideva zadostno spremljanje poteka izvajanja tega načrta, npr. z ustanovitvijo skupnega odbora.

1.7	Odbor priporoča, da bi akcijski program kot prednostno nalogo izrecno omenjal boj proti korupciji in piratstvu v Afriki.

1.8	Po mnenju Odbora bi bilo treba proučiti, kako pomembno vlogo lahko imajo socialni in gospodarski partnerji, ki sodelujejo pri izvajanju Sporazuma iz Cotonouja, pri načrtovanju, financiranju omrežja prometne infrastrukture in celovitem akcijskem načrtu.

1.9	Odbor bi želel, da ekonomski, socialni in kulturni svet Afriške unije ovrednoti predloge v akcijskem načrtu in o njih poda mnenje.

1.10	Odbor vztraja, da se sredstva Unije dodelijo pod pogojem, da imajo od izvajanja podprtih programov korist lokalni in uradno prijavljeni delavci iz Afriške unije.

1.11	Odbor meni, da se je v okviru načrtov in programov v zvezi z omrežjem TEN-T pomembno opreti na načelo interoperabilnosti in izkoristiti naravne prednosti vsakega načina prevoza, ob tem pa upoštevati somodalni pristop, ki je v veljavi v EU.

1.12	EESO poleg tega ocenjuje, da je treba pri sodelovanju v praksi pozornost nameniti izobraževanju, pogojem dela, socialnim in okoljskim vidikom ter vidikom trajnostnega razvoja in varnosti.

1.13	Vzpostavitev in razvoj cestne infrastrukture bi morala prispevati k dinamični zaustavitvi trenda urbanizacije in temeljiti na dobro delujočem sistemu javnega prevoza.

1.14	Treba je vzpostaviti dobro sledljivost in nadzor uporabe sredstev ter ju dosledno izvajati. To je eden izmed bistvenih pogojev.

1.15

Po mnenju Odbora se mora EU zavedati, da je Kitajska že več desetletij prisotna v Afriki, kjer izvaja drugačno politiko in si prizadeva za druge cilje. Meni tudi, da si je treba prizadevati za tristransko sodelovanje med EU, Kitajsko in Afriko, katerega glavno vodilo bi bilo, da bi morale vse oblike dela ali razpisov koristiti zaposlitvenim možnostim v Afriki.

2. Uvodni povzetek sporočila Komisije

2.1	Evropska komisija je 24. junija 2009 objavila sporočilo COM(2009) 301 konč., v katerem je opredelila partnerstvo med Evropsko unijo in Afriko na področju prometa.

2.2	V sporočilu je Komisija poudarila, da sta promet in infrastruktura v tem sektorju ključnega pomena za družbeno-ekonomsko integracijo ter nujna za gibanje oseb in pretok blaga.

2.3	Pri tem je treba upoštevati nenehno naraščajočo stopnjo urbanizacije v Afriki, kjer trenutno 40 % prebivalstva živi na mestnih območjih. Brez ukrepanja se utegne ta delež do leta 2030 podvojiti.

2.4

Referenčni okvir za sodelovanje med EU in Afriko na področju prometa je partnerstvo za infrastrukturo, ki je bilo vzpostavljeno leta 2006. Namen tega partnerstva je predvsem razvijati povezave med infrastrukturnimi omrežji v Afriki in s tem prispevati k regionalnemu povezovanju, pa tudi k razvoju afriškega prebivalstva.

2.5	Financiranje projektov prometne infrastrukture se zagotavlja predvsem iz Evropskega razvojnega sklada, ki prispeva 30 % odobrenih sredstev.

2.6	Komisija je v sporočilu natančno navedla, da sodelovanje med EU in Afriko ne vključuje le fizične infrastrukture, temveč tudi pravne in upravne vidike. Razvoj infrastrukture tako podpira gospodarsko rast in trgovino, pa tudi zaposlovanje in boj proti revščini.

2.7	Svet je med drugim tudi zato 18. maja 2009 sprejel vrsto sklepov, ki zlasti podpirajo izgradnjo regionalne infrastrukture in izgradnjo manjkajoče infrastrukture v podsaharski Afriki.

2.8	Obravnavano sporočilo je usklajeno z načrtovanim izvajanjem strateškega partnerstva na področju infrastrukture, ki sta ga sprejeli Evropska in Afriška unija leta 2007.

2.9	To sporočilo bi moralo privesti do dejanskega začetka posvetovanja med predstavniki EU in Afriške unije z namenom priprave načrta, v katerem bi bili opredeljeni prednostni ukrepi in z njimi povezane možnosti financiranja ter ki bi bil nato vključen v skupno izjavo obeh strani.

3. Splošne ugotovitve

3.1 Splošni del

3.1.1 Odbor podpira okrepitev sodelovanja med EU in Afriko, ki bi temeljilo na enakih pravicah in obveznostih, čeprav v resnici obstajajo razlike, ki jih je treba upoštevati. Ta želja in način njene uresničitve sta predstavljena v lizbonski deklaraciji (z dne 8. in 9. decembra 2007).

3.1.2 Po mnenju Odbora gre pri tem za družbeno-ekonomsko integracijo v regiji, ki se nanaša predvsem na cestno opremo in prometno infrastrukturo. Odbor meni, da bi moralo biti regionalno povezovanje osrednja točka revizije Sporazuma iz Cotonouja v letu 2010.

3.1.3 Tega brez dvoma ne bo mogoče z lahkoto doseči. Odbor priporoča, da se pri izvajanju prihodnjih projektov sodelovanja upošteva, da morata strani vanje prispevati enako in si deliti odgovornost.

3.1.4 Odbor želi poudariti, da mora sodelovanje potekati na številnih področjih, vključno z izobraževanjem, delovnimi pogoji, socialnimi vidiki, pravicami državljanov, okoljem, varnostjo, trajnostnim razvojem, interoperabilnostjo in javnim prevozom v mestih, upravnimi in carinskimi problemi, pozabiti pa ne smemo niti na boj proti korupciji in evropske izkušnje na področju interoperabilnosti in najboljše prakse.

3.1.5 Odbor izraža obžalovanje, da sporočilo Komisije nikjer ne omenja pomena socialnih in izobraževalnih vidikov v prometnem sektorju, vendar pa drži, da so ti vidiki vključeni v partnerstvo za infrastrukturo, ki je bilo ustanovljeno leta 2006.

3.1.6 Odbor meni, da je treba pri tem sodelovanju tudi upoštevati, da ukrepi, sprejeti na vseh navedenih področjih, ne bodo učinkoviti, če ne bodo temeljili na trdni osnovi, tj. dobro usposobljeni domači delovni sili.

3.1.7 Sodelovanje bi se moralo nanašati na vse načine prevoza in na obstoječe povezave med njimi ter biti prilagojeno posebnostim afriških razmer.

3.1.8 Po mnenju Odbora je nujno, da so izpolnjeni naslednji ključni pogoji: treba je zagotoviti preglednost, poskrbeti je treba za zadostno varnost, izvajanje programa sodelovanja pa mora biti pogojeno z izvajanjem spremljevalnih ukrepov.

3.1.9 Odbor je v mnenju o strategiji EU-Afrika (1), sprejetem 18. septembra 2008, opozoril: „Regionalno in podregionalno gospodarsko povezovanje je že precej napredovalo, treba pa bi bilo izkoristiti tudi trgovinski potencial. Potrebna je zlasti koordinacija ukrepov za uskladitev carinskih postopkov, razvoj infrastrukture, zagotavljanje prostega gibanja državljanov [itd.].“

3.1.10 Prav tako se je na Dnevih TEN-T 2009, ki so 21. in 22. oktobra 2009 potekali v Neaplju, v sklopu evropsko-afriškega foruma za promet ponudila priložnost za obravnavo vprašanja, kako bi lahko v zvezi z razvojem v Afriki in vseafriškimi omrežji uporabili izkušnje, ki jih ima EU z omrežji TEN.

3.1.11 Eden od rezultatov je bil, da bo Evropska komisija skupaj s svojimi afriškimi partnerji pripravila akcijski načrt za stalno krepitev prometnih omrežij med celinama, ki bo objavljen v drugi polovici leta 2010.

3.1.12 EESO meni, da je treba poleg že obstoječih dvostranskih gospodarskih partnerstev skleniti še regionalna gospodarska partnerstva, ki bodo prispevala k tesnejšemu regionalnemu povezovanju.

3.1.13 Po mnenju Odbora bo treba ukrepe, ki jih predvideva akcijski načrt, oblikovati ob upoštevanju vključitve socialnih partnerjev in v tesnem sodelovanju z Afriško unijo.

3.1.13.1 Ker v Afriki strukture, ki omogočajo vključevanje socialnih partnerjev v načrte, niso dovolj razvite in ker se v praksi izkaže, da ti partnerji niso niti seznanjeni s temi načrti, bi si bilo treba skupaj z Afriško unijo prizadevati za izboljšanje obveščanja in možnosti za udeležbo v posvetovanju.

3.1.14 Nato bo treba pripraviti skupno strategijo, ki bi morala biti osredotočena predvsem na merilo trajnostnega razvoja ter na razvoj in blaginjo afriškega prebivalstva.

3.1.15 Vendar Odbor meni, da se bodo kljub takšnemu pristopu pojavile težave pri izvajanju akcijskega programa. Zato bo pri tem treba upoštevati predvsem kulturne razlike med Afriko in Evropo.

3.1.16 Odbor meni, da bi bilo koristno, če bi Afriška unija vzpostavila stik s svojim ekonomskim, socialnim in kulturnim svetom z namenom spremljanja projektov, vključenih v akcijski načrt.

3.1.17 Evropska unija je medtem za obdobje 2007–2013 iz Evropskega razvojnega sklada namenila 4,6 milijarde eurov za razvoj in izboljšanje infrastrukture ter prometa v Afriki.

3.1.18 Na prihodnjem vrhu EU-Afrika, ki bo konec leta 2010 v Adis Abebi, bodo ovrednotena vsa partnerstva. Poleg tega bo jeseni 2010 na neformalnem forumu za promet opredeljen akcijski načrt za izvajanje projektov. V zvezi s tem Odbor priporoča, da bi bili vanj vključeni tudi socialni partnerji in drugi predstavniki nevladnih organizacij v skladu z deklaracijo, ki je bila o tej temi sprejeta na vrhu v Lizboni.

3.1.19 Bolj kakovostna omrežja omogočajo prebivalstvu, da hitreje potuje. Hkrati znižujejo stroške prevoza ter povečujejo njegovo trajnost in zanesljivost, od česar bi moralo imeti korist predvsem revnejše prebivalstvo, in sicer v obliki ugodnejših cen. Za takšen pristop sta potrebna usklajeno načrtovanje in izgradnja infrastrukture.

3.1.20 To vprašanje je še toliko bolj pomembno, ker so stroški prevoza v Afriki med najvišjimi na svetu (15 % izvoznega deleža v primerjavi s 4 % v industrializiranih državah). Potrebe na tem področju so precejšnje, saj je to nujen pogoj za povezovanje regionalnih in nacionalnih trgov.

3.1.21 Poleg tega bi morala krepitev sodelovanja, predvsem z izvajanjem najboljših praks, privesti do večjega obsega trgovine, boljšega varovanja in varnosti ter vzpostavitve sodobnega prometnega sistema.

3.1.22 EESO meni, da bi lahko geslo „Delujmo skupaj za boljšo prihodnost“ služilo kot glavno vodilo.

3.1.23 Ta pristop je razviden tudi iz sklepov, sprejetih na vrhu v Lizboni 8. in 9. decembra 2007, na katerem so bili temelji za strateško partnerstvo postavljeni na enakosti med Afriko in Evropsko unijo, kakor je bilo določeno v lizbonski deklaraciji z dne 9. decembra 2007.

3.1.24 To partnerstvo temelji na naslednjih točkah: mir in varnost, upravljanje in človekove pravice, preseljevanje, energetika in podnebne spremembe, trgovina, infrastruktura in razvoj.

3.1.25 Odbor ugotavlja, da je sporočilo omejeno zgolj na partnerstvo med EU in Afriko, čeprav je v Afriki že več desetletij močno prisoten tudi vpliv Kitajske, zlasti pri razvoju infrastrukture. Kitajska v skladu s svojo strategijo posameznim državam daje ugodna posojila, in sicer pogosto v zameno za dolgoročne pogodbe na področju infrastrukture, prometa in izkoriščanja naravnih virov.

3.1.26 Ena od možnosti za iskanje odgovorov na to vprašanje je vzpostavitev tristranskega sodelovanja med EU, Kitajsko in Afriko, katerega glavno vodilo bi bilo, da bi morale vse oblike dela ali razpisov koristiti zaposlitvenim možnostim v Afriki. Odbor je o odnosih med EU, Kitajsko in Afriko 1. oktobra 2009 sprejel zelo zanimivo mnenje (2).

3.2 Nevladni akterji

3.2.1

V zvezi z načrtovanjem in financiranjem omrežja prometne infrastrukture Odbor meni, da bo treba proučiti, kakšno vlogo bi ob državnih organih lahko igrali nedržavni akterji. Po eni strani potrebujemo sodelovanje države in državljanov (zlasti nevladnih organizacij), po drugi strani pa je nujna tudi vključitev podjetij in velikih evropskih skladov.

3.2.2

V preteklih letih so akterji, kot so kmetijska združenja, sindikalne organizacije, potrošniške organizacije itd., imeli čedalje pomembnejšo vlogo, tudi zaradi uspešnosti Sporazuma iz Loméja in Sporazuma iz Cotonouja. Odbor želi poudariti, da je treba nujno nadaljevati v tej smeri.

3.3 Korupcija in piratstvo

3.3.1

V sporočilu je problem korupcije in piratstva žal obravnavan le površinsko, čeprav je v Afriki prisoten na vseh ravneh in zavira gospodarski razvoj. Prav tako predstavlja oviro za nadaljnje regionalno povezovanje.

3.3.2

EESO meni, da bi moral vsak predlog ali ukrep, ki se nanaša na sodelovanje z Afriško unijo, spodbujati tudi boj proti korupciji in piratstvu.

3.3.3

Boj proti korupciji in piratstvu je prav tako cilj Afriške unije, ki ga navaja tudi Sporazum iz Cotonouja.

3.3.4

Za EU bi moralo veljati, da se evropska sredstva uporabijo samo, če je mogoče zagotoviti in spremljati sledljivost finančnih sredstev ter je način njihove porabe strogo nadzorovan.

3.3.5

V prometnem in infrastrukturnem sektorju se korupcija pojavlja zlasti v kopenskem prevozu, in sicer predvsem pri prevozu po cestah, medtem ko piratstvo v največji meri zadeva morsko plovbo.

3.3.6

EESO poudarja, da bi morale ladje, ki plujejo ob obali Somalije in v Adenskem zalivu, upoštevati najboljše prakse za odvračanje piratskih napadov (OZN) in svojo pot prijaviti na spletnih straneh EU NAVFOR/MSC(HOA). Te prakse vključujejo tudi seznam samoobrambnih ukrepov za ladje.

4. Posebne ugotovitve

4.1	Treba je omeniti, da ima vseh 53 afriških držav težave na področju prometa in infrastrukture. Leta 2006 je bil sprejet program razvoja infrastrukture v Afriki (PIDA), ki je namenjen zagotavljanju boljšega usklajevanja na področju načrtovanja in gradnje infrastrukture.

4.2	Program PIDA predvideva več ukrepov v zvezi z usposabljanjem, na primer na področju kontrole zračnega prometa, okolja, varnosti v cestnem prometu in varnostnega svetovanja.

4.3	Naslednji korak je usklajevanje procesov načrtovanja EU in Afrike, ki je nepogrešljivo za vzpostavitev evro-afriškega prometnega omrežja. Pri tem bi bilo treba predvsem določiti vozlišča, zlasti pristanišča in letališča.

4.4	Ker so finančna sredstva omejena, bi jih bilo treba nameniti le konkretnim projektom, ki prinašajo največje koristi. Z vidika prometa je to somodalni pristop, ki temelji na specifičnih prednostih vsakega upoštevanega načina prevoza in na značilnostih posameznih držav.

4.5	V zvezi s tem EESO tudi priporoča, da se v akcijskem programu izrecno omeni boj proti korupciji.

4.6	Treba je sestaviti seznam prednostnih železniških povezav. Železniško omrežje je namreč zelo pomembno za odpiranje držav, ki nimajo dostopa do morja. Petnajst držav trenutno še nima železnic.

4.7	Delež Afrike v svetovnem letalskem prometu je trenutno samo 4-odstoten. Varnost in kakovost letal ter letalskih storitev povečini žal še vedno zaostajata za potrebami glede mobilnosti. Na tem področju so med glavnimi prednostnimi nalogami varovanje, varnost in omejevanje emisij onesnaževal.

4.8

Pomorski promet predstavlja 92 % afriške mednarodne trgovine. Okrepljeno sodelovanje med Evropsko in Afriško unijo bi moralo privesti do ustanovitve logističnih centrov in boljšega delovanja pristanišč na naslednjih področjih:

—	poenostavitev carinskih in registracijskih postopkov;

—	poglobitev pristanišč, da bodo postala dostopna za ladje, ki se morajo zdaj zasidrati stran od obale, kar je povezano z raznimi tveganji;

—	zavarovanje pristanišč z uveljavitvijo kodeksa ISPS.

4.9

Velik delež trgovine na celini se odvija po cesti, čeprav je infrastruktura, katere kakovost se med državami močno razlikuje, povsem neustrezna. V Afriki je še vedno manj kot sedem kilometrov cest na 100 km2. Poleg tega so čakalne dobe pri carinjenju ob vstopu in izstopu dolge, korupcija pa zelo razširjena.

4.10	Evropska komisija je iz Evropskega razvojnega sklada na začetku leta 2009 namenila tri milijarde eurov za razvoj vseafriških prometnih osi, ki bodo v prihodnosti povezane z vseevropskimi prometnimi omrežji.

4.11	Odbor vztraja, da se sredstva Unije za razvoj infrastrukture dodelijo samo pod pogojem, da zaposleni delavci prihajajo iz lokalnega okolja in so uradno prijavljeni v Afriški uniji, da bodo lahko ti projekti prispevali k usposabljanju in blaginji lokalnega prebivalstva.

4.12	Stanje na terenu kaže, da mednarodni cestni prevoz ni mogoč povsod v Afriki, kjer pa je, ga pogosto ovirajo zahteve po plačilu odkupnine ali korupcija med prevozom ali na meji. Kljub temu je cestni prevoz pogosto edina možnost.

4.13	Po mnenju Odbora je Afriška unija realistična, ker se zgleduje po pristopu EU na področju omrežja TEN-T, v skladu s katerim morajo načrti in programi temeljiti na cilju interoperabilnosti.

4.14

Pomembni pa niso le finančni vidiki. Evropska unija je pri izvajanju velikih vseevropskih infrastrukturnih projektov določila koordinatorje, da bi državam članicam pomagala poiskati finančne vire, pa tudi rešitve za težave, ki so povezane s projekti velikega obsega. EESO meni, da je določitev koordinatorjev projektov za manjkajoče člene verige osmih že izbranih vseafriških omrežij smiselna.

4.15	Odbor poudarja, da je treba pred začetkom vlaganj v infrastrukturo v Afriki pridobiti zadostna jamstva v zvezi z varnostjo in varovanjem. Pri boju proti piratstvu na morju se je mogoče opreti na spremljevalne programe, ki jih je pripravila Mednarodna pomorska organizacija.

4.16	Posebno pozornost bi bilo treba nameniti tudi ukrepom za izboljšanje varnosti v cestnem prometu. V sporočilu Komisije (v prvem stavku drugega odstavka točke 3.2.4) je navedeno, da v nesrečah na cesti vsako leto izgubi življenje približno milijon ljudi. Med žrtvami je 65 % pešcev.

V Bruslju, 29. aprila 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) UL C 77, 31.3.2009, str. 148–156.

(2) UL C 318, 23.12.2009, str. 106–112.

19.1.2011

Uradni list Evropske unije

C 18/74

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Solidarnost na področju zdravja: Zmanjšanje neenakosti na področju zdravja v EU

COM(2009) 567 konč.

2011/C 18/13

Poročevalka: ga. CSER

Soporočevalka: ga. HEINISCH

Evropska komisija je 20. oktobra 2009 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Solidarnost na področju zdravja: zmanjšanje neenakosti na področju zdravja v EU

COM(2009) 567 konč.

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 23. marca 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 462. plenarnem zasedanju 28. in 29. aprila 2010 (seja z dne 29. aprila) z 51 glasovi za in 1 glasom proti.

1. Priporočila

1.1 Načelo zdravja v vseh politikah bi se moralo izvajati v vseh politikah EU. Komisija bi zato morala ovrednotiti in preveriti svoje ukrepe, da ugotovi, ali vsa politična področja prispevajo k visoki ravni zdravstvenega varstva in zmanjšanju neenakosti na področju zdravja. Komisija bi morala razviti mehanizme za spremembo svojih političnih ukrepov, ki negativno vplivajo na zdravje in neenakosti.

1.2 EESO meni, da je pomembno, da se države članice in Komisija dogovorijo o primerljivih kazalnikih in merljivih ciljih v ustreznem časovnem obdobju, ki bi nacionalnim organom omogočili, da ocenijo napredek pri zmanjševanju neenakosti na področju zdravja in zagotovijo pomoč področjem, na katerih bi lahko evropske pobude dopolnjevale nacionalna prizadevanja.

1.3 EESO poziva vse države članice k sodelovanju pri načrtih Komisije za izboljšanje podatkov in znanja ter mehanizmov za merjenje in spremljanje neenakosti na področju zdravja in poročanje o tem.

1.4 EESO poziva Komisijo, naj z državami članicami sodeluje pri razvoju novih kazalnikov za spremljanje neenakosti na področju zdravja ter metodologije za presojo razmer v državah članicah, na podlagi česar bi lahko opredelili področja, kjer so potrebne izboljšave, in najboljše prakse.

1.5 EESO poziva države članice in Komisijo, naj oblikujejo vzorec splošnega ekonomskega in socialnega razvoja, ki bo omogočal večjo gospodarsko rast, socialno pravičnost, solidarnost, kohezijo in zdravje. Temu bi se bilo treba prednostno posvetiti v strategiji Evropa 2020 ter upoštevati ključno vlogo strukturnih skladov EU pri uresničevanju te prednostne naloge.

1.6 Odbor poziva Komisijo in države članice, naj zlasti na področju izobraževanja, urbanističnega načrtovanja in kupne moči zagotovijo potrebna sredstva za boj proti vsem družbenim neenakostim, ki so vir neenakosti na področju zdravja.

1.7 Treba je okrepiti prizadevanja za boj proti neenakostim na področju zdravja na podeželju, zlasti zaradi izzivov, ki jih prinašajo demografske spremembe.

1.8 Komisija bi morala oceniti vpliv obstoječih evropskih platform in forumov (prehrana, alkohol itd.) na ranljive skupine.

1.9 Odbor poziva Komisijo in države članice, naj znova preučijo vrsto priporočil EESO, predloženih v prejšnjih mnenjih o socialnih in zdravstvenih vprašanjih, z izvedbo katerih bi prispevali k odpravljanju neenakosti na področju zdravja (1).

2. Ozadje – neenakosti na področju zdravja v EU

2.1 Državljani EU zdaj v povprečju živijo dlje in so bolj zdravi, vendar se zdravstveno stanje državljanov v EU čedalje bolj razlikuje, kar je razlog za zaskrbljenost in predstavlja resen izziv. Položaj se poslabšuje tudi zaradi vse večje brezposelnosti, ki je posledica finančne in gospodarske krize. Sporočilo Komisije bo spodbudilo razpravo o oblikovanju spremljevalnih ukrepov EU, ki naj bi državam članicam in drugim akterjem na nacionalni ali regionalni ravni pomagali pri reševanju kriznih razmer.

2.1.1 Razlike v zdravstvenem stanju med prebivalci EU se kažejo na primer v stopnji umrljivosti otrok do enega leta, ki se med državami članicami razlikuje za petkrat. Življenjska doba moških se razlikuje za 14 let, žensk pa za 8 let. Velike razlike na področju zdravja so tudi med regijami, podeželjem in mestnimi območji

2.1.2 Glede na stopnjo izobrazbe in socialno-ekonomsko skupino se pričakovana življenjska doba ob rojstvu pri moških razlikuje za deset let, pri ženskah pa za šest let. Delavci, ki opravljajo fizična ali rutinska dela, so ponavadi slabšega zdravja kot druge skupine. Obstaja tudi pomembna spolna razsežnost: ženske živijo dlje kot moški, vendar so pogosteje slabega zdravja.

2.1.3 Neenakosti na področju zdravja izvirajo iz družbenih neenakosti, povezanih z življenjskimi razmerami, navadami, stopnjo izobrazbe, zaposlitvijo in dohodkom, zdravstvenim varstvom, storitvami za preprečevanje bolezni in spodbujanjem zdravega načina življenja ter javnimi politikami, ki vplivajo na količino, kakovost in razširjenost teh dejavnikov. Med ključnimi so neenakosti pri dostopu do izobrazbe, zaposlitve in zdravstvenega varstva in neenakosti, ki temeljijo na spolu in rasi. Kombinacija revščine in drugih dejavnikov ranljivosti (otroštvo ali starost, invalidnost ali manjšinski izvor) lahko dodatno poveča zdravstvena tveganja.

2.1.4 Na življenjske razmere in zdravje vplivajo socialno-ekonomski dejavniki. Vsi prebivalci EU na primer nimajo ustrezne vodne oskrbe in komunalne infrastrukture.

2.1.5 Med ovire pri dostopu do zdravstvenega varstva sodijo nezavarovanost (zlasti kar zadeva obvezno zdravstveno zavarovanje), visoki stroški zdravljenja, pomanjkanje informacij o zdravstvenih storitvah ter jezikovne in kulturne ovire. Poleg tega se revnejše družbene skupine manj poslužujejo storitev zdravstvenega varstva.

2.1.6 Neenakosti na področju zdravja niso neizogibne, nanje močno vplivajo posamezniki, vlade, zainteresirane strani in skupnosti, odpravimo pa jih lahko z ustreznimi politikami in ukrepi. Posameznikove zdravstvene navade niso osrednji dejavnik, ki bi pojasnjeval ugotovljene neenakosti, pač pa so te povezane s socialno-ekonomskimi, zdravstvenimi in političnimi razmerami v vsaki državi, ki skupaj vplivajo na življenje ljudi.

3. Vsebina predloga Komisije

3.1 Namen sporočila Komisije je začeti razpravo, potrebno za oblikovanje možnih spremljevalnih ukrepov na ravni EU v podporo ukrepom držav članic in drugih akterjev pri reševanju vprašanja neenakosti na področju zdravja.

3.2 Čeprav že obstaja nekaj pobud EU, ki naj bi pomagale premostiti neenakosti na področju zdravja v EU (2), je Komisija menila, da bi lahko državam članicam še bolj pomagala pri obravnavi dejavnikov, iz katerih izvirajo neenakosti na področju zdravja.

3.3 Komisija je v svojem sporočilu opredelila pet ključnih vprašanj, ki jih je treba preučiti:

—	enakost na področju zdravstvenega varstva kot del socialnega in ekonomskega napredka;

—	izboljšanje podatkov in znanja ter mehanizmov za merjenje, spremljanje, vrednotenje in poročanje;

—	zaveza vseh socialnih akterjev k delovanju;

—	izpolnjevanje potreb ranljivih skupin;

—	izboljšanje učinkovitosti politik EU.

Vsako ključno področje delovanja spremlja seznam ukrepov na ravni EU, ki naj bi jih izvedle Komisija in države članice.

4. Splošne ugotovitve – ukrepanje v zvezi z neenakostmi na področju zdravja

4.1 EESO pozdravlja sporočilo, saj to kot izziv obravnava obseg neenakosti na področju zdravja v različnih delih EU ter med socialno privilegiranimi in prikrajšanimi državljani EU, in se strinja, da taka neenakost ogroža zavezanost EU solidarnosti, socialni in ekonomski koheziji, človekovim pravicam in enakim možnostim.

4.2 Sporočilo Komisije je izšlo iz obsežnega posvetovanja, ki pa še ni končano. Žal so bile nekatere pomembne zadeve omenjene zelo na kratko ali pa sploh ne. Številne zadeve so v pristojnosti držav članic, vendar bi Komisija lahko imela dopolnilno vlogo pri njihovi obravnavi in iskanju rešitev.

4.3 Sporočilo opredeljuje ključna politična področja EU (politika socialnega varstva, okolje, izobraževanje itd.), ki so povezana z neenakostmi na področju zdravja in se medsebojno krepijo. EESO tako želi poudariti, da je pomembno, da Komisija in države članice izvedejo oceno učinka različnih politik na VSEH ravneh (lokalni, regionalni, evropski) na zdravstveno stanje prebivalstva. EESO opozarja, da se neenakosti na področju zdravja ne bodo zmanjšale same po sebi, ampak so za to potrebne politične odločitve.

4.4 EESO meni, da bi morala Komisija čim bolje izkoristiti razpoložljiva sredstva (npr. odprto metodo usklajevanja, ocene učinka, raziskovalne programe, kazalnike, sodelovanje z mednarodnimi organizacijami) in z državami članicami predvideti nove metode, s katerimi bi zagotovili, da se v okviru politik in ukrepov EU preučijo dejavniki, ki ustvarjajo neenakosti na področju zdravja v EU ali k njim prispevajo. Vendar pa morajo biti ukrepi Komisije v podporo državam članicam v skladu z načelom subsidiarnosti in pogodbami.

4.5 EESO podpira vlogo Komisije pri usklajevanju politik in ukrepov EU za zagotovitev politične skladnosti, spodbujanju izmenjave informacij in znanja med državami članicami, prepoznavanju in razširjanju dobrih praks ter omogočanju oblikovanja politik, prilagojenih posameznim vprašanjem, ki zadevajo posebne družbene skupine. EESO pričakuje boljše sodelovanje z zainteresiranimi stranmi, vključno z EESO, tako na ravni EU kot na mednarodni ravni.

4.6 Vendar pa EESO poudarja vlogo držav članic pri zagotavljanju celovitega, kakovostnega, splošno dostopnega in osebnega zdravstvenega varstva na lokalni ravni, saj je to glavni dejavnik pri zmanjševanju neenakosti na področju zdravja. To velja zlasti za otroke, bolnike s kroničnimi boleznimi ali več boleznimi in starejše, ki med okrevanjem potrebujejo znano okolje ter stike z družino, prijatelji in znanci. Prebivalstva in še zlasti ranljivih skupin ne bi smeli siliti k selitvi na območja z večjo koncentracijo zdravstvenih ustanov, da bi se izognili neenakosti v dostopu do oskrbe.

4.7 EESO poudarja dejstvo, da so za zagotovitev zdravstvenega varstva pristojne države članice. Pri obravnavi vprašanja neenakosti je zelo pomembno, da se upošteva vloga nacionalnih vlad pri zagotavljanju sistemov socialne zaščite in zadostnega števila dobro usposobljenega osebja za zagotavljanje teh storitev na lokalni ravni, da tudi prebivalci na oddaljenih območjih in ranljive skupine niso prikrajšani.

4.8 Na slabo zdravje v glavnem vplivajo dejavniki zunaj sistema zdravstvenega varstva, zato ga je mogoče izboljšati s sistemi zdravstvenega varstva in socialne zaščite. Vendar lahko v nekaterih primerih novosti v sistemih zdravstvenega varstva še poglobijo neenakosti na področju zdravja (3). Nove tehnologije ne bi smele povzročati novih neenakosti na področju zdravja.

4.9 Pomembno je zlasti mlade ozaveščati o tem, da zdravo življenje zmanjša tveganje bolezni. Ta zavest med mladimi, ki bodo nekoč tudi sami postali starši, ima lahko velik vpliv na njihove otroke in prihodnje generacije.

5. Posebne ugotovitve o ključnih vprašanjih, ki jih je treba preučiti

5.1 Enakost na področju zdravstvenega varstva kot del splošnega socialnega in ekonomskega napredka

5.1.1 Neenakosti na področju zdravja vplivajo tudi na lizbonski proces, saj lahko izgube pri proizvodnji ter stroški zdravljenja in socialnih prejemkov ogrozijo gospodarstvo in socialno kohezijo.

5.1.2 EESO podpira mnenje Komisije, da je pomembno ustvariti vzorec splošnega ekonomskega in socialnega razvoja, ki bo omogočal večjo gospodarsko rast, socialno pravičnost, solidarnost, kohezijo in zdravje. Temu bi se bilo treba prednostno posvetiti v strategiji Evropa 2020, v katero bi morali vključiti kazalnik za merjenje neenakosti na področju zdravja, da bi spremljali socialni napredek, dosežen v okviru strategije. Upoštevati je treba ključno vlogo strukturnih skladov EU pri uresničevanju te prednostne naloge.

5.1.3 EESO opozarja države članice na pomen socialnega zdravstvenega varstva, dostopa do zdravstvenih storitev in financiranja zdravstva za doseganje enakih rezultatov na področju zdravstva. To se zdi zlasti pomembno glede na demografski razvoj v EU.

5.1.4 Omeniti je treba, da se mora socialno varstvo v zdravstvu – mehanizmi financiranja zdravstva, kot so socialno in nacionalno zdravstveno varstvo ali sistemi na podlagi davkov – izvajati in širiti na podlagi solidarnosti pri financiranju in združevanja tveganja, ki je ključno za doseganje enakosti pri dostopu do zdravstvenih storitev. Značilnosti učinkovitega dostopa do zdravstvenih storitev bi morale biti cenovna dostopnost, razpoložljivost, kakovost, finančna zaščita in obveščenost o različnih osnovnih storitvah (4).

5.1.5 Neenakosti na področju zdravja bi morala obravnavati pragmatična strategija s ciljem doseči splošno pokritost in učinkovit dostop, kakor je opredeljeno zgoraj, z usklajevanjem vseh shem in sistemov financiranja zdravja (socialnega in zasebnega zavarovanja, shem socialne podpore, javnih zdravstvenih sistemov itd.), da bi odpravili vrzeli pri dostopu, tj. revnih, manjšin, kot so priseljenci (ne glede na njihov upravni položaj), etnične ali verske skupnosti, ali s starostjo ali spolom pogojeno neenakost.

5.1.6 Z ustreznimi reformami bi morali omogočiti pristop na podlagi pravic in socialnega dialoga, s čimer bi zagotovili široko soglasje in s tem trajne rešitve za financiranje in dostojne delovne razmere za zavarovance in zaposlene v zdravstvu. V zvezi s tem EESO meni, da bi nadaljnja privatizacija lahko imela škodljive posledice, saj bi pripeljala do sistema, ki temelji na konkurenčnosti in ne na solidarnosti.

5.2 Izboljšanje podatkov in znanja ter mehanizmov za merjenje, spremljanje, vrednotenje in poročanje

5.2.1 EESO se strinja s Komisijo, da je merjenje neenakosti na področju zdravja ključnega pomena za učinkovito ukrepanje, spremljanje in napredek.

5.2.2 Zato EESO poziva VSE države članice k sodelovanju pri načrtih Komisije za izboljšanje podatkov in znanja ter mehanizmov za merjenje in spremljanje neenakosti na področju zdravja in poročanje o tem (vključno z ekonomskim in socialnim vplivom). V zvezi s tem je zelo pomembna zaveza držav članic, da bodo predložile pravočasne in primerljive podatke.

5.2.3 Glede na precejšen pomen podatkov in vrzeli v zvezi s tem EESO poziva Komisijo, naj z državami članicami sodeluje pri razvoju novih kazalnikov za spremljanje neenakosti na področju zdravja ter metodologije za presojo razmer v državah članicah, na podlagi česar bi lahko opredelili področja, kjer so potrebne izboljšave, in najboljše prakse.

5.2.4 EESO podpira vključitev merjenja in spremljanja učinkovitega dostopa do zdravstvenih storitev in splošne pokritosti socialnega zdravstvenega varstva med kazalnike napredka in poudarja pomen razčlenitve podatkov po spolu in starosti, socialno-ekonomskem položaju in geografskih območjih. EESO spodbuja Komisijo in države članice, naj se pri tem opirajo na izkušnje SZO, MOD, dublinske fundacije in Agencije EU za temeljne pravice.

5.2.5 Kar zadeva bazo raziskav in znanja, EESO podpira večji poudarek na zdravstvenih in socialno-ekonomskih vprašanjih v okvirnem raziskovalnem programu EU. Program EU na področju zdravja bi se moral v prihodnjem proračunskem obdobju prav tako prednostno posvečati boju proti neenakostim na področju zdravja.

5.2.6 Komisija bi morala vzpostaviti tudi orodja in okvir, ki bi državam članicam omogočali izmenjavo rezultatov raziskav ter ustvarjati priložnosti za združevanje raziskovalnih virov med državami članicami.

5.2.7 EESO priznava, da je boj proti neenakostim na področju zdravja dolgotrajen proces. Ukrepi, navedeni v sporočilu, so namenjeni vzpostavljanju okvira za trajnostno ukrepanje na tem področju. EESO z zanimanjem pričakuje prvo ocenjevalno poročilo, ki naj bi bilo pripravljeno v letu 2012.

5.3 Zavezati vse socialne akterje k delovanju

5.3.1 EESO pozdravlja načrte Komisije za sodelovanje z državami članicami ter posvetovanje z ustreznimi zainteresiranimi stranmi na evropski in nacionalni ravni o:

—	prednostni obravnavi neenakosti na področju zdravja v okviru mehanizmov sodelovanja na področju zdravja;

—	razvoju ukrepov in orodij za strokovno usposabljanje za boj proti neenakostim na področju zdravja s programom na področju javnega zdravja, ESS in drugimi mehanizmi;

—	spodbujanju razmisleka o opredelitvi ciljev v Odboru za socialno zaščito s pomočjo delovnega gradiva za razpravo.

5.3.2 EESO poudarja, da sprejemanje trdnih obvez vse družbe ni odvisno samo od vlad, temveč tudi od sodelovanja civilne družbe in socialnih partnerjev. V postopek posvetovanja, oblikovanja politik in izvajanja bi morale biti vključene zainteresirane strani na evropski, nacionalni in lokalni ravni. EESO meni, da obstajajo možnosti za večjo učinkovitost teh vidikov, razvoj partnerstev in boljše razširjanje dobre prakse. Za merjenje napredka je treba v državah članicah vzpostaviti pregledne programe spremljanja in ocenjevanja.

5.3.3 Bolj učinkovita partnerstva z zainteresiranimi stranmi bodo pripomogla k spodbujanju ukrepov v zvezi z različnimi socialnimi dejavniki ter s tem k odpravljanju neenakosti na področju zdravja. Tako imajo lahko na primer pomembno vlogo pri izboljšanju dostopa do zdravstvenih storitev in njihove ustreznosti, spodbujanju zdravja in preventive za migrante in etnične manjšine ter druge ranljive skupine, spodbujanju izmenjave informacij in znanja, ugotavljanju in razširjanju dobrih praks ter omogočanju oblikovanja politik, prilagojenih posebnim vprašanjem, ki prevladujejo v državah članicah in/ali posebnih socialnih skupinah. Zainteresirane strani lahko pomagajo tudi pri merjenju neenakosti na področju zdravja pri delu in v prostem času v skupnosti ter podpori znanja in usposabljanja zdravstvenih delavcev in v drugih sektorjih.

5.3.4 EESO želi, da bi bilo posvetovanje z ranljivimi skupinami učinkovitejše. Zato bi pozdravil možnost, da s Komisijo to točko dodatno preuči.

5.4 Izpolnjevanje potreb ranljivih skupin

5.4.1 Ne smemo pozabiti, da bodo ranljive skupine prva žrtev trenutne krize tako glede zdravja kot dostopa do zdravstvene oskrbe.

5.4.2 Zato EESO pozdravlja:

—	ukrepe sodelovanja med Komisijo in državami članicami za izboljšanje dostopa do zdravstvenih in preventivnih storitev za ranljive skupine;

—	ukrepe za zmanjšanje neenakosti na področju zdravja v prihodnjih pobudah glede zdravega staranja;

—	dejavnosti v zvezi z neenakostmi na področju zdravja v okviru evropskega leta boja proti revščini in socialni izključenosti 2010;

—	uporabo kohezijske politike in strukturnih skladov v podporo zdravja ranljivih skupin zaradi demografskih sprememb;

—	usmeritev na omejeno število ukrepov, vendar pa je te treba bolj razčleniti.

5.4.3 EESO priporoča, da se neenakosti na področju zdravja in ranljive skupine, vključno z invalidi, obravnavajo s splošnega vidika enakosti in diskriminacije. Eden od primerov je vloga spola pri staranju. Ženske navadno živijo dlje, vendar so slabega zdravja in imajo zaradi na splošno krajše delovne dobe nižjo pokojnino, kar neposredno vpliva na dostop do zdravstvenih storitev in zdravil. Posebno pozornost je treba nameniti tudi položaju migrantk glede zdravstvene vzgoje in dostopa do zdravstvenih storitev.

5.4.4 Preventivni zdravstveni in presejalni programi ter spodbujanje zdravja in zdravstvena vzgoja (o zdravem načinu življenja, oblikah zdravljenja, bolnikovih pravicah itd.) so nadvse pomembni, zlasti v prikrajšanih skupnostih. EESO predlaga, da Komisija in države članice uvedejo kampanje in storitve, namenjene ustreznim ranljivim skupinam. Splošne zdravstvene kampanje ponavadi namreč ne dosežejo prikrajšanih skupin. Z usmerjenimi kampanjami bi prikrajšanim skupnostim omogočili, da opredelijo svoje potrebe in razširjajo informacije.

5.4.5 V povezavi s tem bi morala Komisija oceniti vpliv obstoječih evropskih platform in forumov (prehrana, alkohol itd.) na ranljive skupine. EESO predlaga, da se organizira platforma za delitev izkušenj in razširjanje informacij med združenji bolnikov.

5.4.6 Eden od načinov za preprečevanje neenakosti na področju zdravja med prihodnjimi generacijami je po mnenju EESO kakovost in dostopnost izobraževanja v zgodnjem otroštvu. Razpoložljivost različnih oblik otroškega varstva je bistvena sestavina socialnega in ekonomskega razvoja in je še posebno pomembna na prikrajšanih območjih in za prikrajšane skupine in gospodinjstva, ki živijo v sicer dobrih razmerah. Otroško varstvo lahko pomaga pri iskanju rešitev za socialne, ekonomske in zdravstvene težave, s katerimi se srečujejo taka prikrajšana gospodinjstva, in pri socialnem vključevanju izključenih skupin (5). Neenakosti na področju zdravja v veliki meri izvirajo iz neenakosti na področju izobraževanja, zato EESO meni, da je pomembno zagotoviti enak dostop do šolanja in kakovostnega izobraževanja, da bi vsi pridobili znanja, ki bi jim omogočila, da sami odločajo o svojem življenju.

5.5 Izboljšati učinkovitost politik EU

5.5.1 EESO poziva države članice, naj odpravljanje neenakosti na področju zdravja uvrstijo med svoje prednostne naloge in zagotovijo boljše usklajevanje, spremljanje in vrednotenje politik z vplivom na socialna, ekonomska in zdravstvena vprašanja ter tako spodbujajo dobre prakse in razširjajo informacije po vsej EU.

5.5.2 Treba bi bilo preučiti vpliv različnih politik EU na zdravstveno stanje.

5.5.3 Prispevek EU k zmanjševanju neenakosti na področju zdravja je mogoče izboljšati na primer z boljšim razumevanjem vpliva politike na zdravstveno stanje in prek večjega povezovanja politik: izobraževanja, delovnih razmer, teritorialnega razvoja, okoljske politike, prometne politike itd. Vendar pa mora Komisija predvsem zagotoviti, da predlagani ukrepi ne bodo povzročili novih neenakosti, še zlasti če bodo vplivali na ranljive skupine (6).

5.5.4 Cilj zagotavljanja visoke ravni zdravstvenega varstva je kot enakovreden skupnemu trgu naveden v Lizbonski pogodbi, ki določa tudi dopolnilno vlogo EU pri varovanju blaginje državljanov EU. EESO upa, da bo Lizbonska pogodba dala nov zagon sloganu „zdravje v vseh politikah“, saj so to do danes ostale zgolj prazne besede na ravni EU, s katerimi se prikriva neravnovesje zaradi splošne prevlade skupnega trga.

5.5.5 V zvezi s tem EESO poziva Komisijo, naj:

—	izvede oceno svojih ukrepov (vnaprejšnjo, vmesno in končno) na vseh političnih področjih in preveri, ali vsa pomagajo zagotavljati visoko raven zdravstvenega varstva in zmanjševati neenakosti na področju zdravja (7);

—	razvije mehanizme za ovrednotenje vpliva obstoječih politik (vnaprejšnja in naknadna ocena) na zdravje različnih skupin prebivalstva, s čimer bi se pridobile informacije za pripravo prihodnjih politik;

—	razvije mehanizme za spremembo političnih ukrepov Komisije, ki negativno vplivajo na zdravje in neenakosti;

—	sprejme ukrepe za ozaveščanje o resničnem vplivu neenakosti na področju zdravja, njihovih dejavnikih in načinih za njihovo odpravo med državami članicami, združenji in strokovnjaki.

5.5.6 EESO prav tako želi, da bi države članice neenakosti na področju zdravja obravnavale tudi v svojih delovnih programih in razvile ustrezne medsektorske strategije.

5.5.7 EESO podpira predlog Komisije, da se državam članicam pomaga, da učinkoviteje uskladijo politične ukrepe ter preučijo povezave med temi politikami in njihove rezultate na področju zdravja za različne skupine v državah članicah. Odpravljanje neenakosti na področju zdravja bi moralo temeljiti tudi na boljšem izvajanju kohezijske politike EU, boljšem obveščanju in usklajevanju v okviru kohezijskih skladov, večjih zmogljivostih za vlaganje v sektorja zdravstva in socialnega skrbstva v državah članicah, možnostih v okviru politike EU za razvoj podeželja in skupne kmetijske politike.

5.5.8 Vendar pa pri tem ne sme poseči v pravice držav članic, da vzpostavijo in financirajo sisteme zdravstvenega varstva, zlasti v pravico, da opredelijo in izvajajo ustrezno raven varovanja zdravja (člen 168 Pogodbe).

5.5.9 Treba je okrepiti prizadevanja za boj proti neenakostim na področju zdravja na podeželju, zlasti zaradi izzivov, ki jih prinašajo demografske spremembe. V zvezi s tem je treba priznati in posebej podpreti osrednjo vlogo malih izvajalcev zdravstvenih storitev (zlasti samozaposlenih zdravnikov) pri celovitem in osebnem zdravljenju bolnikov na lokalni ravni.

5.5.10 EESO pozdravlja:

—

predlagani politični dialog z državami članicami in zainteresiranimi stranmi o enakosti in drugih ključnih temeljnih vrednotah na področju zdravja, kot je določeno v zdravstveni strategiji EU in strategiji EU o zdravju in varnosti pri delu, ter pobudo za sklic foruma o zdravju in prestrukturiranju, da se preučijo ukrepi za zmanjšanje neenakosti na področju zdravja;

—	pobudo Komisije na mednarodni ravni za podporo drugih držav na področju zdravja in sorodnih področjih z izmenjavo izkušenj EU pri boju z neenakostmi na področju zdravja.

V Bruslju, 29. aprila 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) Glej mnenja EESO:

varstvu in izobraževanju v zgodnjem otroštvu (mnenje na lastno pobudo), poročevalka: ga. HERCZOG

UL C 255/76, 22.9.2010

UL C 255/72, 22.9.2010

UL C 128/89, 18.5.2010

UL C 228/113, 22.9.2009

UL C 318/10, 23.12.2009

UL C 306/64, 16.12.2009

UL C 317/105, 23.12.2009

UL C 218/91, 11.9.2009

UL C 175/116, 28.7.2009

UL C 77/115, 31.3.2009

UL C 77/96, 31.3.2009

UL C 224/88, 30.8.2008

UL C 256/123, 27.10.2007

(2) Med njimi so priporočilo Sveta o presejalnih testih, pobude na področju duševnega zdravja, kajenja ter virusa HIV/aidsa ter evropska zbirka najboljših praks, zbiranje podatkov ter mreža držav članic in zainteresiranih strani. Podporo zagotavljajo tudi raziskovalni programi in akcijski programi, program PROGRESS, študije in inovativni pristopi v politikah. Pomembne koristi za zdravje prinašajo tudi zakonodaja EU s področja zaposlovanja ter zdravja in varnosti pri delu, skupna kmetijska politika, okoljska in trgovinska politika. Kohezijski sklad in sklad za razvoj podeželja pomagata pri zmanjševanju razlik med regijami.

(3) V Franciji je na primer omejen dostop do protiretrovirusnega zdravljenja še povečal neenakost med bolniki, okuženimi z virusom HIV.

(4) Konvencije, nacionalni in mednarodno dogovorjeni cilji, nadomestila za nego in varstvo otroka, vključno z bolniškim in porodniškim dopustom; med najpomembnejšimi konvencijami in predpisi MOD na področju socialnega zdravstvenega varstva vključujejo konvenciji MOD št. 130 o medicinski oskrbi in št 102, ki se osredotoča na socialno varnost, zlasti na socialno zdravstveno varstvo. Podpisale so jo številne države, nazadnje Romunija in Bolgarija. Ratificirale so jo vse države EU, razen dveh baltskih držav in Finske (zaradi izrazov, ki se nanašajo na spol).

(5) varstvu in izobraževanju v zgodnjem otroštvu (mnenje na lastno pobudo), poročevalka: ga. HERCZOG

(6) Te vključujejo zlasti posameznike, ki se zaradi bolezni ne morejo gibati, ki aktivno ne iščejo najboljšega možnega zdravljenja, ne znajo jezika izbrane države zdravljenja, nimajo finančnih sredstev za plačilo specialističnega zdravljenja/zdravljenja v tujini, ali pa imajo zadržke pred tem, da bi šli na zdravljenje v tujino ali oddaljeno bolnišnico. Nove izzive na področju zdravja bodo zlasti ustvarile demografske spremembe.

(7) Čeprav se pri mnogih zakonodajnih aktih že zahteva presoja vpliva, se v večini primerov ne preveri, ali resnično in učinkovito dosegajo svoje cilje. To je še bolj nujno v sedanji finančni in gospodarski krizi, ki se čedalje bolj spreminja v krizo zaposlovanja in zdravstvenega sistema, s posledicami za javno zdravje.

19.1.2011

Uradni list Evropske unije

C 18/80

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status upravičencev do mednarodne zaščite, in o vsebini te zaščite

(prenovitev)

COM(2009) 551 konč./2 – 2009/0164 (COD)

2011/C 18/14

Poročevalec: g. PÎRVULESCU

Svet je 26. novembra 2009 sklenil, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status upravičencev do mednarodne zaščite, in o vsebini te zaščite (prenovitev)

COM(2009) 551 konč. – 2009/0164 (COD).

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 23. marca 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 462. plenarnem zasedanju 28. in 29. aprila 2010 (seja z dne 28. aprila) s 136 glasovi za, nobenim glasom proti in 2 vzdržanima glasovoma.

1. Sklepi

1.1

EESO se strinja s cilji, ki jih je določila Komisija v zvezi s prilagoditvijo sistema skupnega evropskega azilnega sistema (CEAS). Vendar opozarja na razkorak med cilji, sprejetimi na evropski ravni, in nacionalnimi praksami na področju, ki bi ga lahko gospodarska kriza ter njeni socialni in politični učinki močno prizadeli.

1.2	Odbor meni, da lahko pregled direktive prispeva k oblikovanju veliko primernejše zakonodajne in institucionalne podlage, ki bo omogočala višjo in doslednejšo pomoč za osebe, ki zaprosijo za mednarodno zaščito.

1.3

Vendar Odbor opozarja, da tudi v primeru te evropske politike obstaja tveganje, da bi izpričane vrednote EU zaradi pretirane retorike in dobronamernih izjav lahko izgubile vsebino. Zato bi kazalo v drugi fazi izvajanja te politike, ko bo v sistemu odločanja uporabljen postopek soodločanja, poskrbeti za zagotovitev zakonodajnih pogojev, ki bi prosilcem za azil omogočali dejanski dostop do trga dela in programov usposabljanja.

1.4

Odbor opozarja na načelo priznavanja vloge civilne družbe nasploh in še zlasti vloge nevladnih organizacij, specializiranih na področju azila in zaščite beguncev, ter zahteva, naj se jim dovoli neomejen dostop do vseh postopkov in krajev, povezanih z njihovo dejavnostjo. Hkrati pa opozarja na dejstvo, da te organizacije ne morejo prevzeti vloge in odgovornosti vlad na tem področju.

1.5	Odbor z zaskrbljenostjo ugotavlja, da prakse na nacionalnih ravneh in na ravni EU v zvezi z izgonom ljudi, ki morda potrebujejo mednarodno zaščito, niso dovolj pregledne, da bi jih bilo mogoče upravičiti pred državljani držav članic in mednarodno skupnostjo.

1.6	Odbor meni, da različne stopnje omejevanja proračunskih sredstev, ki izhajajo iz gospodarske krize, ne smejo povzročiti zniževanja ravni in kakovosti zaščite, dodeljene upravičencem.

1.7	Odbor podpira cilj izboljšanja vsebine mednarodne zaščite v obliki priznavanja kvalifikacij in boljšega dostopa do poklicnega usposabljanja in zaposlovanja ter mehanizmov vključevanja in stanovanj.

2. Uvod

2.1

Vzpostavitev skupnega evropskega azilnega sistema (CEAS) v okviru območja svobode, varnosti in pravice temelji na zavezi za učinkovito izvajanje Ženevske konvencije o statusu beguncev (1951) in na vrednotah, ki opredeljujejo področje človekovih pravic, skupnih vsem državam članicam. V skladu s sklepi Evropskega sveta v Tampereju in pozneje s Haaškim programom je bil skupni evropski azilni sistem vzpostavljen kot najpomembnejši instrument za uvedbo skupnega azilnega postopka in enotnega sistema zaščite v vseh državah članicah Evropske unije.

2.2

Med letoma 1999 in 2006 je bil dosežen velik napredek, med drugim sprejetje štirih instrumentov, ki so sestavni del sedanjega pravnega reda. Direktiva 2004/83/ES („direktiva o izpolnjevanju pogojev za priznanje statusa“) je omogočila opredelitev skupnih meril za določanje oseb, ki lahko zaprosijo za mednarodno zaščito, in za zagotavljanje minimalnega obsega ugodnosti za te osebe v vseh državah članicah. S Haaškim in Stockholmskim programom se je Evropska komisija zavezala, da bo ocenila napredek, dosežen v prvi fazi, in predložila Svetu in Evropskemu parlamentu vrsto ukrepov za sprejetje pred koncem leta 2010.

2.3

Evropski ekonomsko-socialni odbor je že od leta 2002 vključen v oblikovanje in izvajanje skupnega evropskega azilnega sistema s pripravljanjem številnih mnenj, vključno z mnenjem o direktivi, za katero se v tem predlogu predlaga pregled (1), zeleni knjigi o prihodnosti evropskega azilnega sistema (2) in akcijskem načrtu o azilu (3).

2.4

V akcijskem načrtu o azilu (4), sprejetem 17. junija 2008, je Komisija predlagala, naj Unija zaključi drugo fazo skupnega evropskega azilnega sistema s sprejetjem boljših standardov zaščite in zagotovitvijo njihovo usklajeno izvajanje v vseh državah članicah. Evropski pakt o priseljevanju in azilu, ki ga je Evropski svet sprejel 17. oktobra 2008, je ponovno potrdil podporo tej politiki in opredeljenim ciljem.

2.5

Akcijski načrt predvideva pregled „direktive o izpolnjevanju pogojev za priznanje statusa“ kot dela širšega svežnja, ki bo vključeval pregled dublinske uredbe in uredbe Eurodac ter direktive o pogojih za sprejem (5), kot tudi sprejetje – 19. februarja 2009 – predloga za ustanovitev evropskega urada za podporo azilu (6). Med ukrepi je še vedno krepitev zunanje razsežnosti azila, med drugim s pomočjo evropskega programa za ponovno naselitev in z razvojem regionalnih programov zaščite.

2.6

Pregled direktive lahko pomaga ustvariti zakonodajno in institucionalno podlago, ki bo zagotovila visoko in dosledno raven pomoči za osebe, ki zaprosijo za mednarodno zaščito. V drugi fazi bo v sistemu odločanja uporabljen postopek soodločanja, v skladu s členom 294 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki določa, da Svet odloča s kvalificirano večino in da je Evropski parlament vključen v postopek kot sozakonodajalec.

2.7	Pregled direktive je potreben zaradi nejasnosti v izvirnem besedilu, ki so po mnenju držav članic eden glavnih razlogov za sedanje težave, med katerimi so še posebej razlike med stopnjami sprejemanja vlog in veliko število izpodbijanih odločb.

2.8	Pregled direktive bo omogočil uskladitev njene vsebine s sodbami Evropskega sodišča za človekove pravice in Sodišča Evropske unije, ki so ustrezna podlaga za pojasnitev zakonodajnih besedil in celotnega sklopa postopkov za dodelitev mednarodne zaščite.

2.9

Pregled je potreben tudi, če upoštevamo, da je direktiva eden bistvenih elementov mehanizma za priznanje mednarodne zaščite. Standardi, opisani v direktivi, dopolnjujejo druge sestavne dele pravnega reda, zlasti Direktive o azilnih postopkih. Ta pregled – skupaj z drugimi ukrepi institucionalne in finančne podpore – je lahko pomemben korak v smeri vzpostavitve delujočega in učinkovitega skupnega evropskega azilnega sistema.

2.10

Odbor je v svoji vlogi kot predstavnik evropskih organizirane civilne družbe pozdravil prizadevanja za posvetovanje s civilno družbo in strokovnjaki pri oblikovanju politike na področju azila. Opozarja zlasti na posvetovanje za pripravo zelene knjige, ki jo je predložila Evropska komisija junija 2007 (7), in v okviru priprave študij o izvajanju direktive (med drugim poročila Odisej) ali zunanjega poročila o uspehu politike na področju azila (8).

2.11	Odbor priznava pomembno vlogo lokalnih oblasti pri uspešnosti azilne politike, zlasti glede vključevanja upravičencev do mednarodne zaščite. V zvezi s tem EESO meni, da bi moral biti v posvetovanja o azilni politiki vključen tudi Odbor regij.

2.12

EESO je zelo zaskrbljen zaradi ravnanja vlad držav članic in agencije Frontex glede izgona ljudi, ki morda potrebujejo mednarodno zaščito (9). Te dejavnosti, katerih pogostost in obseg sta se povečala, morajo potekati v razmerah popolne preglednosti in v celoti prevzete odgovornosti (10). Odbor priporoča, naj Frontex in evropski urad za podporo azilu sodelujeta s ciljem preprečevanja kršitev človekovih pravic. Izgon ljudi v države ali na območja, kjer je ogrožena njihova varnost, je očitna kršitev načela nevračanja. Odbor zahteva, da se pripravi nujno poročilo o dejavnostih agencije Frontex in da se takoj določi pogoje, pod katerimi agencija – v sodelovanju z nacionalnimi organi – izvaja izgone. Hkrati opozarja, da krepitev agencije, ne da bi predvideli postopke, ki zagotavljajo spoštovanje človekovih pravic, ogroža skupni evropski azilni sistem kot celoto ter spodkopava verodostojnost Evropske unije in njenih držav članic.

2.13

Odbor meni, da bo lahko delovanje skupnega evropskega azilnega sistema uspešno le, če bo v praksi uveljavljeno načelo solidarnosti med državami članicami. Nekatere so namreč – predvsem zaradi svojega geografskega položaja – izpostavljene veliko večjim pritiskom kot druge. CEAS lahko deluje le, če bodo te države članice deležne podpore drugih držav članic in specializiranih agencij EU.

3. Splošne ugotovitve

3.1

EESO pozdravlja predlog za pregled direktive, katere vsebina upošteva njegova prejšnja priporočila, zlasti glede obravnavanja prosilcev za zaščito in razjasnitev statusa oseb, ki so upravičene do mednarodne zaščite. Vendar pa bo potrebnih še veliko korakov, preden bo skupni evropski azilni sistem lahko začel delovati. Tak sistem bo dejansko uresničljiv le, če bo trdno zasidran v nabor skupnih vrednot in načel, ki dostojanstvo in varnost ljudi umešča v središče delovanja EU in njenih držav članic. Vzpostavljanje tega sistema je ogroženo tudi zaradi pomanjkanja orodij in virov za zagotovitev preglednega in učinkovitega postopka priznavanja mednarodne zaščite, skupaj s politikami in programi vključevanja upravičencev do zaščite v družbo in gospodarstvo držav članic.

3.2

Ugotoviti je mogoče precejšnje razhajanje med zakonodajo na evropski ravni na eni strani ter nacionalnimi zakonodajami in praksami na drugi strani (11). Usklajevanje ne sme temeljiti na najnižjem skupnem imenovalcu zaščite. Iz velike raznolikosti nacionalnih praks, kot je razvidno iz razlik med stopnjami sprejema vlog, številom izpodbijanih odločb in sekundarnimi premiki prosilcev za azil, izhaja, da se implicitno načelo solidarnosti med državami članicami ne uporablja.

3.3

EESO se je ob številnih priložnostih zavzel za vrsto načel, ki bi morala vedno biti vodilo ravnanja držav članic in institucij EU (12): načelo nevračanja, po katerem begunec ne more biti izgnan v državo, kjer bi bilo ogroženo njegovo življenje ali svoboda, načelo zaupnosti podatkov, vsebovanih v vsaki prošnji za azil, in jamstvo, da prosilci za azil ne bodo pridržani zgolj zato, ker zaprosijo za azil.

3.4

V svojem mnenju o zeleni knjigi o prihodnjem skupnem evropskem azilnem sistemu (13) je Odbor izrazil svojo podporo tem načelom in izdal posebna priporočila za izboljšanje obravnavanja oseb, ki iščejo mednarodno zaščito. Pozval je evropske in nacionalne institucije k medsebojnemu sodelovanju, da bi tako zagotovili, da osebe, ki potrebujejo mednarodno zaščito, lahko v vsakem trenutku vstopijo na ozemlje Unije, ter da bodo vloge obravnavane resno in individualno. Odbor je tudi priporočil, da se s seznama črtajo države, ki štejejo za varne, in ustanovitev evropskega urada za podporo azilu.

3.5

Poleg opredelitve nabora vrednot in načel za ukrepanje na področju azila Odbor priporoča zavzemanje za doseganje nekaterih posebnih ciljev, namenjenih znatnemu izboljšanju obravnavanja oseb, ki iščejo in so deležne mednarodne zaščite. EESO poziva, naj se opredeli sklop ključnih kazalnikov, na podlagi katerega bo mogoče spremljati in oceniti napredek pri doseganju teh ciljev.

3.6

EESO podpira vzpostavitev evropskega sistema za analizo in oceno tveganja za varnost posameznikov in skupin v tretjih državah prek evropskega urada za podporo. Trenutno obstaja več sistemov ocenjevanja tveganja ali političnega nasilja, ki so jih pripravili nacionalni organi, pa tudi nevladne organizacije, univerze in raziskovalni inštituti (14).

3.7

Glede zbiranja podatkov EESO meni, da bi bilo treba vedno, ko je to potrebno, v postopek vključiti evropsko službo za zunanje delovanje (EEAS), diplomatske predstavnike držav članic, pa tudi mednarodne in nevladne organizacije, ki imajo dostop do tretjih držav in tam delujejo. Ta sistem analize in ocene bo služil kot merilo za nacionalne organe, za učinkovitejše in hitrejše obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito. Sistem bo skupna osnova za oceno in bo omogočal ugotavljanje tveganj v realnem času.

4. Posebne ugotovitve

4.1

V svoji predstavitvi pravnih elementov predloga za direktivo Komisija priporoča sklop opredelitev, ki omogočajo sprejetje strožjih standardov zaščite in nadaljnje usklajevanje že obstoječih. Z istim namenom Odbor predlaga, da se pojasnijo in razvijejo vidiki, ki naj bi prispevali k vzpostavitvi praks v skladu s temeljnimi vrednotami in načeli Evropske unije.

4.2

Akterji zaščite. Odbor meni, da je neprimerno razširiti opredelitev akterjev zaščite, in obžaluje, da so bili v začetku v seznam akterjev zaščite vključeni nedržavni subjekti, kot so nevladne in mednarodne organizacije. Čeprav so ti akterji (mednarodne in nevladne organizacije) lahko pripravljeni – in celo zmožni – zaščititi državljane neke države, za to nimajo končne odgovornosti. Mednarodne organizacije so odgovorne državam članicam, nevladne organizacije pa svojim članom in tistim, ki jih financirajo. Edina veljavna ter srednjeročno in dolgoročno delujoča zaščita je lahko samo državna, saj je država odgovorna svojim lastnim državljanom, ki so seveda akterji, ki so najbolj zainteresirani za trajnost in stabilnost sistema zaščite. Čeprav akterji zaščite lahko – še posebej v okviru reševanja humanitarnih problemov – kratkoročno zagotavljajo koristne ali včasih celo nujno potrebne storitve, jim ne more biti, niti delno, zaupana odgovornost za zaščito ljudi na določenem ozemlju. Na prisotnost teh akterjev, da bi tako utemeljevali zavrnitev mednarodne zaščite, se ni mogoče sklicevati.

4.3

Zaščita v notranjosti države. Obstoj zaščite v notranjosti države ne zadošča za zagotavljanje varnosti možnih prosilcev za mednarodno zaščito. V nekaterih primerih je varen le majhen del državnega ozemlja, in ni verjetno, da bi lahko vsi ogroženi posamezniki šli tja. Obstajajo tudi razmere, ko se za nadzor nad nekim območja poteguje več akterjev in kjer ni mogoče jasno ugotoviti, kdo je odgovoren za zagotavljanje reda in varnosti. Zato je treba opredelitev pojasniti. Zaščita v notranjosti države je veljavna le, če je večina ozemlja pod nadzorom delujoče osrednje oblasti, ki ima na voljo potrebna sredstva za zagotavljanje notranjega reda, ter če obstaja minimalna raven javnih storitev in ustrezna zaščita pravic in varnosti posameznikov.

4.4

Vzročna povezava. Še posebej koristno je predvideti „vzročno povezavo“ v primerih, ko preganjanje izvajajo nevladni akterji. V primerih preganjanja, kjer ni vladne zaščite, so vloge za mednarodno zaščito upravičene. Pomembno je, da je razlaga te povezave široka in skrbno nadzorovana v vseh primerih, ko vlada – implicitno ali eksplicitno – zavrne zaščito svojih državljanov.

4.5

Pripadnost določeni družbeni skupini. Odbor pozdravlja vključitev merila enakosti spolov v opredelitev družbenih skupin, ki bi bile lahko ogrožene, saj meni, da je ta ukrep dobrodošel. Prav tako je treba sprejeti celovit pristop k razlagi Ženevske konvencije, da bi bolj upoštevali razmere, v katerih se ženske soočajo s še posebnim tveganjem. Odbor opozarja, da je vir preganjanja lahko tudi spolna usmerjenost. V nekaterih družbah sta varnost in dobro počutje posameznika odvisna od njihovega spola. EESO meni, da bi bilo treba v posvetovanja o azilni politiki vključiti organizacije in ustanove s strokovnim znanjem na tem področju, da bi dobili popolnejšo sliko o vrstah ogroženosti, ki izhajajo iz pripadnosti določenemu spolu. Odbor tudi priporoča, da se vprašanje enakosti spolov prizna v okviru dejavnosti evropskega urada za podporo azilu z vzpostavitvijo specializiranih struktur.

4.6

Prenehanje statusa begunca. Odbor pozdravlja predlagano spremembo in meni, da je v skladu s temeljnimi vrednotami in načeli, ki so podlaga za azilno politiko. Status oseb pod mednarodno zaščito lahko preneha šele, ko vrnitev upravičencev do mednarodne zaščite v kraj izvora ne pomeni več nevarnosti zanje.

4.7

Razlikovanje glede na vsebino obeh statusov zaščite. Odbor pozdravlja prehod k združitvi obeh statusov zaščite. Že večkrat je izrazil svojo podporo tovrstni združitvi, ki bo lahko v prihodnje zagotavljala bolj celovito zaščito ogroženih oseb in jim pomagala pri boljšem vključevanju v državah članicah Evropske unije. Ob tem pa združitev teh dveh statusov zaščite ne bi smela – neposredno ali posredno – privesti do znižanja ravni in kakovosti zaščite.

4.8

Vsebina zaščite. Vsebina zaščite je občutljiv del azilne politike. Razlike med državami članicami so tudi pomembnejše kot pri samih postopkih za priznavanje mednarodne zaščite. Komisija mora pri razvoju azilne politike nujno zbrati potrebna sredstva za temeljito in bolj specifično proučevanje nacionalnih politik in programov na tem področju. Brez proaktivnih ukrepov priznavanje mednarodne zaščite nima prave vsebine in bo zato upravičence do tega statusa implicitno diskriminiralo. Odbor priporoča vključitev sindikatov in delodajalcev v pripravo in izvajanje azilne politike na nacionalni ravni.

4.9

Odbor pozdravlja vključitev določb o priznavanju in enakovrednosti diplom in kvalifikacij ter ukrepe, ki olajšujejo dostop upravičencev do mednarodne zaščite do programov poklicnega usposabljanja. To so pomembni koraki v smeri vključevanja teh ljudi v gospodarstvo in družbo ter za izboljšanje kakovosti njihovega življenja. Dostop do trga dela je treba okrepiti z aktivnimi ukrepi za boj proti diskriminaciji in za spodbujanje gospodarskih subjektov.

4.10	Družinski člani. Odbor pozdravlja razjasnitev opredelitve družinskih članov in meni, da bo omogočila bolj natančno in bolj enotno obravnavo vlog za mednarodno zaščito v vseh državah članicah EU.

4.11	Odbor pozdravlja uporabo merila otrokovih koristi pri oceni o priznanju mednarodne zaščite.

V Bruslju, 28. aprila 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) UL C 221, 17.9.2002, str. 43.

(2) UL C 204, 9.8.2008, str. 77.

(3) UL C 218, 11.9.2009, str. 78.

(4) COM(2008) 360 konč.

(5) COM(2008) 825 konč.

(6) COM(2009) 66 konč.

(7) COM(2007) 301 konč.

(8) GHK, Impact assessment studies on The future development of measures on the qualification and status of third country nationals or stateless persons as persons in need of international protection and on the content of the protection granted, based on Council Directive 2004/83/EC in The future development of measures on procedures in MS for granting and withdrawing refugee status, based on Council Directive 2005/85/EC, Multiple framework service contract JLS/2006/A1/004 (GHK, študije ocene vpliva na prihodnji razvoj ukrepov za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite, ki temelji na Direktivi Sveta 2004/83/ES, in prihodnji razvoj ukrepov glede postopkov v državah članicah za priznanje ali odvzem statusa begunca, ki temelji na Direktivi Sveta 2005/85/ES; okvirna pogodba o opravljanju storitev JLS/2006/A1/004).

(9) Glej poročilo Human Rights Watch (HRW) Pushed Back, Pushed Around Italy's Forced Return of Boat Migrants and Asylum Seekers, Libya's Mistreatment of Migrants and Asylum Seekers („Zavrnjeni, zavračani – Italija s silo vrača migrante in prosilce za azil, ki prihajajo z ladjami, Libija pa z njimi grdo ravna“), Human Rights Watch 2009.

(10) Odbor pozdravlja pripravljenost Evropske komisije, da zagotovi preglednost postopkov na tem področju.

(11) COM(2009) 551 – SEC(2009) 1374, str. 14–16.

(12) UL C 193, 10.7.2001, str. 77–83.

(13) UL C 204, 9.8.2008, str. 77–84.

(14) Navesti je mogoče veliko takšnih sistemov ocenjevanja: Fund for Peace (Sklad za mir): http://www.fundforpeace.org/web/index.php?option=com_content&task=view&id=229&Itemid=366; Minorities at Risk (Ogrožene manjšine): http://www.cidcm.umd.edu/mar/about.asp; Conflict and Peace (Konflikt in mir): http://www.cidcm.umd.edu/pc/; Global Report The Center for Systemic Peace (CSP) (Svetovno poročilo Center za sistemski mir): http://www.systemicpeace.org/; Human Security Report (Poročilo o varnosti ljudi): http://www.humansecurityreport.info/index.php?option=content&task=view&id=28&Itemid=63

19.1.2011

Uradni list Evropske unije

C 18/85

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite v državah članicah

(prenovitev)

COM(2009) 554 konč. - 2009/0165 (COD)

2011/C 18/15

Poročevalec: g. PEZZINI

Svet Evropske unije je 26. novembra 2009 sklenil, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite v državah članicah (prenovitev)

COM(2009) 554 konč. - 2009/0165 (COD).

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 23. marca 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 462. plenarnem zasedanju 28. in 29. aprila 2010 (seja z dne 28. aprila) s 153 glasovi za in 2 vzdržanima glasovoma.

1. Povzetek in priporočila

1.1 Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) podpira in odobrava delo, ki ga je opravila Komisija za prilagoditev „direktive o azilnih postopkih“ v skladu s predlogi v zeleni knjigi (1) in načrtu politike (2).

1.2 Sprejetje Lizbonske pogodbe, v katero je bila med drugim vključena Listina o temeljnih pravicah, je občutno povečalo pooblastila in pristojnosti Unije na področju azila in priseljevanja.

1.3 EESO je prepričan, da je Komisija z uskladitvijo prejšnjih direktiv na zahtevnem področju azila opravila hvalevredno delo.

1.4 EESO meni, da je treba v okviru socialne Evrope vzpostaviti Evropo azila, in sicer s kulturnimi, pravnimi in upravnimi procesi ter procesi sodelovanja z državami članicami in tretjimi državami.

1.5 V okolju, ki postaja vse bolj zapleteno in se – tudi zaradi globalizacijskih procesov ter gospodarskih in okoljskih kriz – hitro spreminja, se pojavlja in pridobiva čedalje večji pomen ključna vloga nevladnih organizacij. EESO poziva, da je treba njihovo vlogo še bolj okrepiti ter da jo morajo družba in javni nosilci odločanja natančneje opredeliti.

1.6 Nevladne organizacije imajo že zaradi svojega poslanstva nalogo, da podpirajo prikrajšane skupine in jim pomagajo. EESO meni, da njihova vloga v smislu pomoči in kulturnega posredovanja v vseh fazah postopkov, predvidenih z evropskimi in nacionalnimi predpisi, postaja nepogrešljiva.

1.7 Po mnenju EESO bi morala biti Komisija pri svojih prizadevanjih za uskladitev postopkov in ravnanj vedno zelo pozorna in skrajno uvidevna, saj so namenjeni ljudem, ki so povsem očitno v stiski in v podrejenem položaju.

1.8 EU bi morala narediti vse, kar je v njeni moči, da beguncev ne bi vračali v države, kjer je ogrožena njihova telesna in duševna nedotakljivost in kjer ne spoštujejo temeljnih človekovih pravic.

1.9 Temeljnega pomena je, da se v postopkih v zvezi s prošnjami za azil prosilci lahko izražajo v svojem maternem jeziku in da jim je v vseh fazah zagotovljena brezplačna pravna pomoč.

1.10 Zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito mora biti jasno obrazložena in mora vsebovati informacije o vložitvi morebitne pritožbe, vključno s postopki in roki.

1.11 Ukrep izgona mora biti vedno zadržan, dokler ni znan rezultat morebitne pritožbe.

1.12 Po mnenju EESO bi morale države članice – tudi z ustrezno izmenjavo izkušenj – storiti vse, kar je v njihovih močeh, da se prosilcem za azil omogoči delo, izobraževanje in kulturno udejstvovanje v primernem socialnem okolju.

1.13 EESO meni, da je treba trdno vztrajati pri načelu nevračanja in da je treba proučiti možnost kako s konsenzom povečati število tistih, ki potrebujejo mednarodno zaščito: preganjanih žensk, ranljivih ljudi, okoljskih beguncev itd.

1.14 V državah članicah bi bilo treba po mnenju EESO spodbujati čut za soodgovornost, da bi tako preprečili nezakonite ekonomske migracije in da bi – v smislu delitve bremen in obveznosti – izboljšali pomoč tistim, ki jo dejansko potrebujejo.

1.15 Po mnenju EESO je na dlani, da morajo države članice dati Komisiji na voljo več finančnih sredstev, da bi bilo mogoče izboljšati politiko vključevanja prosilcev za azil.

1.16 Pripravljenost za uskladitev, ki jo je pokazala Komisija z nedavnimi predlogi za prenovitev direktiv, mora spremljati podobna zaveza držav članic, ki bodo morale ustrezno spremeniti svoje nacionalne zakonodaje.

1.17 EESO je prepričan, da je vzpostavitev Evrope azila v okviru socialne Evrope odvisna predvsem od politične volje in občutljivosti držav članic, pri tem pa jim pomaga enoten, dobro strukturiran postopek, ki ga je predlagala Komisija.

1.18 EESO poudarja poseben položaj žensk, ki imajo pri prošnjah za azil in pridobitvi statusa begunca veliko več težav kot moški. Zato poziva Komisijo, naj si z vsemi močmi in z vključitvijo držav članic prizadeva za boljše uresničevanje enakosti spolov – področja, na katerem se Evropa ponaša z dolgo in uveljavljeno tradicijo rahločutnosti.

1.19 Pravilno usmerjeni vzgojni procesi lahko po mnenju Odbora krepijo kolektivni socialni čut, usmerjen k sprejemanju tistih, ki najbolj potrebujejo pomoč in podporo ter za katere so zgodovinska in verska izročila evropskih držav varna oporna točka.

2. Uvod

2.1 Zgodovinsko ozadje

2.1.1 Izvor azilnega prava sega v antično Grčijo, kjer so priznavali imuniteto pred vsakršnimi povračilnimi ukrepi. Zanjo sta se vzajemno dogovorili dve mesti za svoje meščane, ali pa jo je mesto podelilo vidnim osebnostim (veleposlanikom itd.) (3).

2.1.2 Tudi v starem Rimu so z uveljavitvijo ius gentis poznali pravico do azila v zvezi s statusom državljanstva (4).

2.1.3 Zgodovina pravice do azila se pozneje prepleta z različnimi oblikami in pojavi preganjanja – represivnimi ukrepi oblasti iz verskih ali filozofskih razlogov ali zaradi političnih nazorov, ki so veljali za nevarne za državno ureditev.

2.2 Prepoved diskriminacije in varstvo človekovih pravic

2.2.1 Razvoj pravne kulture je privedel do razširitve pravice do azila. Zato zlasti ustave sodobnih demokratičnih držav običajno določajo, da mora vlada zavrniti izročitev tujca, če se zahteva zaradi političnih kaznivih dejanj.

2.2.2 Zato listine o temeljnih pravicah, ki danes veljajo v evropskih državah, določajo, da ima tujec, ki mu je v njegovi državi prepovedano dejansko uresničevanje demokratičnih svoboščin, pravico do azila na njihovem ozemlju.

2.2.3 Navedene določbe se izrecno nanašajo na priznavanje neodtujljivih človekovih pravic in načelo nediskriminacije. Prepoved diskriminacije pa je izrecno zapisana v členu 14 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (5).

2.2.4 Vendar v skladu s členom 15 Konvencije te prepovedi ni mogoče omejiti, če bi bila morebitna omejitev v neskladju z drugimi obveznostmi po mednarodnem pravu.

2.2.5 Iz tega sledi odprava nacionalnih določb o izključitvi iz azila (t. i. opt-out), tudi zato, da se zagotovi popolno izvajanje in praktično uporabo Ženevske konvencije o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, kakor je bila dopolnjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967.

2.2.6 Lizbonska pogodba je razširila pristojnosti EU na področju azila in priseljevanja. Vključila je Listino o temeljnih pravicah, ki

—	jamči pravico do azila,

—	predvideva razvoj skupnih pravil,

—	uvaja celovit sistem za upravljanje zunanjih meja,

—	priznava pomen sodelovanja s tretjimi državami,

—	razširja pristojnosti Sodišča EU na področju azila in priseljevanja.

3. Povzetek predlagane prenovitve direktive

3.1 Cilj predloga, ki ga proučujemo, je dokončanje druge faze skupnega evropskega azilnega sistema, ki naj bi ga skupaj z enotnim azilnim postopkom uvedli do leta 2012.

3.2 Dotlej je cilj zapolniti vrzeli in odpraviti pomanjkljivosti sedanjih minimalnih standardov, za katere se je izkazalo, da v mnogih pogledih niso zlahka dostopni in učinkoviti, in tudi ne pravični in ustrezni (6).

3.3 Cilj predlaganih sprememb je predvsem spodbujanje boljšega usklajevanja postopkovnih pravil. Prav tako predlagajo dodatna postopkovna jamstva v korist prosilcev za azil, s posebnim poudarkom na začetni stopnji prošenj za zaščito in ustreznem postopku odločanja, v skladu z razvojem ustrezne sodne prakse Sodišča Evropske unije in Evropskega sodišča za človekove pravice.

4. Splošne ugotovitve

4.1 Vzpostavitev Evrope azila v okviru socialne Evrope

4.1.1 Vzpostavitev Evrope azila v okviru socialne Evrope temelji na dobrih vzgojnih procesih, ki so namenjeni že predpubertetnikom in ki se pozneje preslikavajo v kolektivni zavesti družbe in politikov držav članic.

4.1.2 Evropska unija je ob spoštovanju temeljnih pravic in upoštevanju načel, priznanih v Listini EU o temeljnih pravicah, sprejela Direktivo Sveta 2003/9/ES z dne 27. januarja 2003 o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil v državah članicah.

4.1.3 V zadnjih letih pa je hiter proces globalizacije paradoksalno privedel do krčevitih ponovnih vzpostavljanj identitet, zaradi česar je postalo nemogoče preoblikovati pravni sistem, ki sloni na univerzalizmu, kakršen je bil sistem rimskega prava.

4.1.4 Soočanje različnih narodov in sedanje ozračje zaskrbljenosti, ki nastaja ob stikih z različnimi kulturami, zato porajata nove strahove in negotovosti, tako da skoraj vse evropske države težijo k omejevalnim stališčem na področju državljanstva in posledično tudi azila.

4.1.5 Ta odnos pa je v nasprotju z želenim procesom povezovanja narodov in s ciljem graditve Evrope, ki naj bi bila tudi socialna Evropa.

4.1.6 Zato bi morali odločno ohranjati načelo nevračanja (non-refoulement); še več, lahko bi se zavzeli celo za zamisel o razširitvi kroga ljudi, za katere bi priznavali, da potrebujejo mednarodno zaščito. Sicer pa že več direktiv EU priznava merilo nekaterih vrst preganjanja, katerega žrtve so nekatere ženske in druge ranljive osebe.

4.1.7 Če je zato v sedanjih razmerah očitno treba zavrniti status begunca tistim, ki veljajo zgolj za ekonomske migrante in za katere obstajajo posebna pravila, pa se danes bolj problematičen kaže položaj okoljskih beguncev.

4.1.8 Gre dejansko za ljudi, ki so se prisiljeni soočiti z nevarnostmi in negotovostmi prisilne selitve zaradi poslabšanja okolja, kar močno vpliva na uresničevanje človekovih pravic, kot so pravica do življenja, hrane, zdravja in razvoja (7).

4.1.9 Ta vprašanja bi bilo morda mogoče obravnavati v okviru prenovitve Direktive Sveta 2004/83/ES o pogojih z dne 29. aprila 2004. Ti novi problemi bi nadalje zaslužili bolj poglobljeno obravnavo, tudi v predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi evropskega urada za podporo azilu (COM (2009) 66 konč.).

4.2 Posebni postopki

4.2.1 Postopek za priznanje statusa begunca mora po eni strani nujno upoštevati niz zakonodajnih ukrepov s področja varnosti za boj proti nezakonitemu priseljevanju in za urejanje vprašanj javnega reda in varnosti v zvezi z migracijami.

4.2.1.1 Toda po drugi strani je treba v skladu z zavezami iz Evropskega pakta o priseljevanju in azilu iz leta 2008 organizirati zakonito priseljevanje, ob upoštevanju prednostnih nalog, potreb in zmogljivosti sprejemanja, ki jih določa vsaka država članica, in spodbujati vključevanje.

4.2.1.2 Z vidika vzpostavljanja Evrope azila bi bilo med drugim primerno oblikovati partnerstvo, in sicer v okviru načela delitve bremena, torej v skladu z načelom solidarnosti pri sprejemanju in porazdeljevanju prosilcev za azil po vsej Evropski uniji.

4.2.1.3 Postopki, ki jih predvideva predlog za prenovitev glede pregleda prošenj za mednarodno zaščito, ter postopki, ki se nanašajo na odvzem in prenehanje priznanega statusa, ter postopki, predlagani v predlogu za prenovitev „direktive o azilnih postopkih“ za pritožbo na odločitve, so v skladu z mednarodnimi predpisi in določbami prava EU.

4.2.1.4 EESO meni, da je izrednega pomena spodbujanje in podpora nevladnim organizacijam, tudi v času, ko potekajo postopki za pripravo in pregled vlog za sprejem, odvzem, prenehanje statusa in pritožb na odločitve. V zvezi s tem predlaga, naj se predvidi posebna določba, in sicer v uvodnih izjavah ali v členih predloga.

4.2.1.5 V terminologiji Skupnosti mednarodna zaščita obsega tako priznanje statusa begunca po Ženevski konvenciji kot subsidiarno zaščito za osebe, ki sicer ne izpolnjujejo potrebnih meril za priznanje statusa begunca, vendar jih v nobenem primeru ni mogoče vrniti, ker bi bile izpostavljene resnim nevarnostim.

4.2.1.6 Posamezne države pri izvajanju navedene „direktive o azilnih postopkih“ na splošno določajo tri ravni pristojnosti upravnih organov za sprejemanje prošenj, za njihovo obravnavo in za sprejemanje odločitev.

4.2.1.7 Z dostopnostjo postopka je v vsakem primeru povezano načelo, da ima vlagatelj prošnje pravico ostati na ozemlju države toliko časa, kolikor je potrebno za presojo prošnje, razen v primerih izjem (evropski nalog za prijetje itd.). Obravnava mora spoštovati človeško dostojanstvo. Zaradi načela spoštovanja človeškega dostojanstva mora biti bivanje v sprejemnih centrih – v pričakovanju boljšega cilja – izjema in ne pravilo.

4.2.1.8 Predvidena je tudi vrsta jamstev za zaščito prosilca za azil: ustrezne informacije za prosilca o potrebnem postopku in o izidu prošnje, možnost komuniciranja z UNHCR, pomoč tolmačev, osebni razgovor s prosilcem pred pristojnim organom, katerega člani morajo opraviti začetno in sprotno usposabljanje.

4.2.1.9 EESO meni, da bi si bilo treba posebej prizadevati za usposabljanje kvalificiranega osebja Frontexa, da bi tako bolje

—	usklajevali operativno sodelovanje med državami članicami,

—	pripravljali skupne standarde za usposabljanje,

—	zagotavljali državam potrebno podporo pri organiziranju dejavnosti sprejema in vračanja, s podporo kulturnih posrednikov,

—	usposabljali uradnike o humanitarnem pravu na področju azila v skladu z opredelitvami EU, tudi glede na začetek delovanja prihodnje agencije za azil.

4.2.1.10 „Sprejemne centre“ bi bilo treba po mnenju EESO uporabljati samo izjemoma in začasno, ob polnem upoštevanju Listine o temeljnih pravicah. Prosilci za mednarodno zaščito bi morali imeti možnost za primerno življenje, in sicer v vseh pogledih: človeškem, zdravstvenem, socialnem in glede priložnosti na trgu dela.

4.2.1.11 Direktiva 2003/09/ES o minimalnih standardih za prosilce za azil v državah članicah pušča pri dostopu do zaposlitve precej manevrskega prostora. EESO meni, da vsakršno omejevanje na področju zaposlovanja krši človekovo dostojanstvo in spodbuja delo na črno, ki ustvarja socialne krivice.

4.2.1.12 Predvidena pa je tudi možnost brezplačne pravne pomoči pri pritožbah na odločitve, in to tako na upravni kot na pravosodni ravni. EESO meni, da je treba okrepiti brezplačno upravno in sodno pomoč, tako da bi skupaj z jezikovno pomočjo postala obvezna v vseh fazah postopka.

5. Posebne ugotovitve

5.1 Predlagane spremembe so skladne s ciljem usklajevanja in posodabljanja postopkov za priznanje statusa begunca.

5.2 Glede bistva bi kazalo kritično razmisliti o razlogih, ki so botrovali temu, da je bilo v predlogu črtano izrecno sklicevanje na institut azila.

5.3 Zato bi zahtevo po sklicevanju na institut azila v novem besedilu lahko šteli kot zahtevo za priznanje pravice do vstopa na državno ozemlje, tudi zato, da bi se sprožil postopek za pridobitev statusa begunca, pri tem pa je ta pravica med preverjanjem, ali so izpolnjene zahteve za priznanje tega statusa, povezana s prepovedjo izgona v času, ko postopek še traja.

5.4 Poleg tega bi sklicevanje na pravico do azila podelilo legitimnost državam članicam, ki bi se odločile, da bodo novo direktivo uporabljale tudi v primerih, ki ne sodijo v njeno področje uporabe (glej člene 3, 4, 11 in 12 predloga), če obstajajo resni humanitarni razlogi, ki govorijo proti vrnitvi v državo izvora, ne glede na posebne oblike preganjanja (8).

5.5 EESO podpira predlagane spremembe, ker ustrezajo zgoraj navedenim ciljem.

5.5.1 Vendar je mogoče ugotoviti naslednje:

5.5.1.1

uvodna izjava (38): bolje bi bilo natančneje določiti, v kakšnih časovnih razmakih poteka redno ocenjevanje izvajanja direktive;

5.5.1.2

uvodna izjava (41): jasneje bi bilo treba opredeliti vsebinsko spremembo prejšnje direktive, ki jih je treba obvezno prenesti;

5.5.1.3

člen 2(f): organ za presojo je treba opredeliti bolj strogo, ker v več nacionalnih pravnih redih ne poznajo „parasodnih“ organov;

5.5.1.4

člen 3(3): med drugim bi bilo treba navesti vse primere uporabe te direktive, za primer prošnje za zaščito, ki ne sodi v področje uporabe direktive (glej opombo v zvezi z novim pojavom „okoljskih beguncev“);

5.5.1.5

člen 6: določba, ki daje državam članicam možnost, da zahtevajo, da so vložene na določenem mestu, se zdi neusklajena z določbami, ki sledijo v členu 7, in omejevalna glede na želeno in že predvideno boljšo dostopnost postopka;

5.5.1.6

člen 10(13) (9): o vseh negativnih odločitvah je treba obvestiti prizadetega – v njegovem materinem jeziku – in njegove zakonite zastopnike, in sicer ne samo o razlogih za zavrnitev prošnje, temveč tudi o rokih (razumnih in sprejemljivih), načinih in postopkih za ugovor in pritožbo;

5.5.1.7

člen 12(19)(d) (10): možnost, dana pristojnim organom, da preiščejo prosilca in predmete, ki jih ima pri sebi, bi bila lahko v nasprotju z ustavnimi jamstvi, ki jih predvidevajo ureditve posameznih držav članic;

5.5.1.8

člen 34(1)(c): jasneje bi bilo treba opredeliti resne razloge, ki jih navaja vlagatelj prošnje, da bi pokazal, da tretja država, ki je opredeljena kot varna izvorna država, v resnici to ni. EESO sicer po drugi strani meni, da je včasih težko najti takšno opredelitev varne tretje države, ki bi bila soglasno sprejeta;

5.5.1.9

spodbudo k razmisleku bi bilo v zvezi s tem mogoče najti v sodbi Sodišča EU v zadevi C-133/06 z dne 6. maja 2008, s katero sta bila razveljavljena člena 29(1) in (2) ter 36(3) direktive o azilnih postopkih 2005/85/ES.

V Bruslju, 28. aprila 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) COM(2007) 301 konč.

(2) COM(2008) 360 konč.

(3) Imuniteta je ščitila tudi begunce, ki jih ni bilo mogoče prijeti v nekaterih svetiščih, za katera je veljalo, da so nedotakljiva (na to kaže etimologija besede „azil“).

(4) Pravico do državljanstva je sicer posplošil Karakalov edikt iz leta 212, ki odpravlja vse razlike v obravnavanju med rimskimi cives (državljani) in drugimi državljani imperija.

(5) Konvencija, podpisana v Rimu 4. novembra 1950, in njeni dodatni protokoli so bili ratificirani in postali izvršljivi ne samo v državah članicah EU, temveč tudi v številnih drugih evropskih državah, zaradi česar so ustrezne določbe zavezujoče v širšem smislu na ravni mednarodnega prava in notranjih ureditev.

(6) Zdi se, da je pomanjkanje pravičnosti v postopkih, ki so jih sprejele posamezne države članice, zlasti posledica pretiranega obsega diskrecijske pravice, ki jo omogoča direktiva o azilnih postopkih iz leta 2005.

(7) Zato bi bilo treba razširiti merilo varnosti kot primarne vrednote človeka. Okoljski begunci so v resnici žrtve opustošenja okolja in s tem povezanih družbenih neravnovesij, kar se npr. dogaja zaradi vse postopnega širjenja puščav na celotnem območju podsaharske Afrike kot posledica novih oblik agresivnih špekulacij.

(8) V primeru beguncev, ki svoje države niso zapustili zaradi diskriminacije, ki bi jo trpeli kot posamezniki, temveč zaradi hudih dogodkov (državljanske vojne, splošno nasilje, zunanje agresije, naravne nesreče, okoljski begunci itd.), v splošnem ni predvidena možnost, da zaprosijo za priznanje statusa begunca. Vendar pravila o priseljevanju omogočajo odziv na humanitarne stiske, ki so posledice izjemnih dogodkov, in predvidevajo začasne zaščitne ukrepe, potrebne za pravočasno in primerno sprejemanje razseljenega prebivalstva.

(9) V angleški različici ustreza členu 10 (2).

(10) V angleški različici ustreza členu 12 (2)(d).

19.1.2011

Uradni list Evropske unije

C 18/90

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o upraviteljih alternativnih investicijskih skladov in spremembi direktiv 2004/39/ES in 2009/…/ES

COM(2009) 207 konč. – 2009/0064 (COD)

2011/C 18/16

Glavni poročevalec: g. GRASSO

Svet je 3. junija 2009 sklenil, da v skladu s členom 47(2) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o upraviteljih alternativnih investicijskih skladov in spremembi direktiv 2004/39/ES in 2009/…/ES

COM(2009) 207 konč. – 2009/0064 (COD).

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 1. februarja 2010. 16. februarja 2010 je predsedstvo Odbora strokovno skupino za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo pozvalo, naj ponovno preuči svoje mnenje.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je na 462. plenarnem zasedanju 29. aprila 2010 v skladu s členoma 20 in 57(1) poslovnika sklenil za glavnega poročevalca imenovati g. GRASSA in mnenje sprejel s 136 glasovi za, 2 glasovoma proti in 3 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 Evropski ekonomsko-socialni odbor pozdravlja predlog direktive. Čeprav so nekatere vrste alternativnih investicijskih skladov nedvomno prispevale k večjemu učinku vzvoda in večjemu tveganju v finančnem sistemu, glavna tveganja za stabilnost in trajnost finančnega sistema v krizi, ki je sledila nestabilnosti na trgu drugorazrednih hipotekarnih posojil (subprime), niso izvirala iz tega sektorja. To stališče je nedavno podprl organ Združenega kraljestva za finančne storitve (Financial Services Authority, FSA) v svojem poročilu Assessing the possible sources of systemic risk from hedge funds (Ocenjevanje možnih virov sistemskega tveganja iz hedge skladov) iz februarja 2010, v katerem navaja, da „pomembnejši hedge skladi ne predstavljajo destabilizacijskega kreditnega tveganja nasprotne stranke“. EESO se je seznanil z razpravo, ki jo je sprožil ta predlog, ter zlasti s predlogoma Sveta Evropske unije in Evropskega parlamenta (poročevalec: g. Gauzès). Tudi Odbor ima več pripomb in ugotovitev, s katerimi želi popraviti nekatere sklepe in usmeritve predloga, ki lahko škodijo ne samo sektorju alternativnih investicijskih skladov, temveč tudi celotnemu gospodarskemu sistemu, ne da bi ob tem znatno koristile zaščiti vlagateljev in celovitosti trga. EESO je kot referenco pri svojih ugotovitvah upošteval mnenje (1) o zasebnem lastniškem kapitalu in hedge skladih, ki je bilo sprejeto leta 2009 in navaja, da je v gospodarskem okviru evropskega tržnega gospodarstva njihov vpliv s socialnega vidika in vidika zaposlovanja večji od njihovega gospodarskega in finančnega vpliva.

1.2 Kriza v Grčiji je vprašanje državnih dolgov potisnila v ospredje. EESO ugotavlja, da so se pojavila različna stališča glede tega, kakšno vlogo so imeli hedge skladi pri poglabljanju krize. EESO meni, da ta točka zahteva nujno pozornost in analizo.

1.3 Direktiva uvaja skladen ureditveni okvir za sektor alternativnih investicijskih skladov in zlasti izpostavlja potrebo po ustreznem nadzoru makrobonitetnih tveganj v evropskem finančnem sektorju. Vsebuje tudi podrobne predpise, ki bi jih bilo po mnenju EESO težko učinkovito prilagoditi velikemu obsegu različnih proizvodov v sektorju. EESO zato poziva k sprejetju bolj racionalnega pristopa, da se upošteva velika raznolikost proizvodov, zajetih v okviru definicije „alternativnih investicijskih skladov“.

1.4 Odbor meni, da je treba nujno takoj začeti pogovore z oblastmi pomembnejših držav zunaj EU za spodbuditev sprejetja skupnih standardov na mednarodni ravni na področju bančnega nadzora alternativnih investicijskih skladov glede na to, kar je Baselski odbor predlagal za bančni sektor. Brez slednjega bi se bilo mogoče predpisom z lahkoto izogniti s prenosom nekaterih dejavnosti zunaj območja, v katerem veljajo predpisi EU. To bi prizadelo konkurenčnost pomembnih sektorjev evropske finančne industrije in bi negativno vplivalo tako na zaposlovanje kot tudi na ustvarjanje blaginje in bogastva. Ustanovitev Evropskega organa za vrednostne papirje in trge (ESMA) bo lahko olajšala izvajanje predpisov, zlasti na nadnacionalni ravni.

1.5 Direktiva med drugim uvaja možnost določitve omejitev za financiranje posojil. EESO ne nasprotuje temu stališču, vendar poziva, da se jasno navede, na kakšni osnovi bodo temeljile te omejitve za različne vrste proizvodov in s katerimi ukrepi bo omejen njihov procikličen učinek.

1.6 EESO meni, da bi bilo treba za zagotovitev preglednosti trga in zaščito vlagateljev obveznost predložitve in posredovanja ključnih informacij razširiti na vse družbe. Informacije bi bilo treba ločiti glede na proizvode in pragove. Vsekakor EESO meni, da je v zvezi s tem potrebna bolj poglobljena empirična analiza od tiste, ki jo je doslej izvajala Komisija.

1.7 Glede obveznosti družb, ki upravljajo s skladi zasebnega kapitala, da predložijo informacije, EESO ceni željo po večji preglednosti, zlasti če je cilj zaščititi zainteresirane strani, kot so manjšinski delničarji in zaposleni. Poleg tega pa meni, da ta pravila ne smejo prekomerno škoditi skladom zasebnega kapitala v korist drugih nosilcev naložb, ki so v lasti zasebnih ali institucionalnih vlagateljev. Predlog direktive predvideva oprostitev teh obveznosti za sklade, ki vlagajo zgolj v MSP. EESO vendarle opozarja, da sta zaščita vlagateljev in celovitost trga načeli, o katerih se ni mogoče pogajati in ki bi morali veljati za vse družbe za upravljanje alternativnih investicijskih skladov.

2. Uvod

2.1 Izraz alternativni investicijski skladi se nanaša na vse sklade, ki niso zajeti v področje uporabe direktive o KNPVP; gre na primer za hedge sklade, sklade zasebnega kapitala, sklade tveganega kapitala, nepremičninske sklade, infrastrukturne sklade in blagovne sklade, pri čemer gre med drugim za sektor, ki je v poročilu skupine de Larosière opredeljen kot „vzporedni bančni sistem“.

2.2 EESO je leta 2009 pripravil mnenje o hedge skladih in zasebnem lastniškem kapitalu. Mnenje ni obravnavalo direktive o upraviteljih alternativnih investicijskih skladov (UAIS). Osredotočilo se je zgolj na vpliv teh skladov na zaposlovanje in socialna vprašanja. Ugotavljamo, da je predlagana direktiva o upraviteljih alternativnih investicijskih skladov povzročila obsežno razpravo, ki se zlasti nanaša na zaposlovanje in socialna vprašanja. EESO meni, da so sklepi in priporočila omenjenega mnenja pomembna referenca za razpravo o direktivi.

2.3 Kot je bilo že poudarjeno v poročilu skupine de Larosière, so finančno krizo spodbudili prekomerna likvidnost in velika nesorazmerja na finančnih trgih in blagovnih borzah ter tudi drugi makroekonomski dejavniki. Zaradi prevelike likvidnosti se je zanemarilo z njo povezano tveganje; tovrstnemu tveganju se je tako na ravni gospodarskih subjektov kot tudi glede bonitetnih pravil v postopkih nadzora in upravljanja tveganj posvečalo manj pozornosti kot kreditnemu in tržnemu tveganju.

2.4 Danes se ne moremo več pretvarjati, da se ni nič pripetilo, in ne moremo si privoščiti, da se ne bi ničesar naučili iz napake, ki je bila draga lekcija za svetovno gospodarstvo in bi zanj lahko bila celo usodna. Za likvidnost so potrebni čim bolj pregledni finančni trgi in sistemi.

2.5 Direktiva mora biti priložnost za resničen korak naprej k preglednosti sektorja alternativnih investicijskih skladov, ki se doslej ni izkazal za takšnega.

2.6 Odbor meni, da je takšen pristop nujen, ne zaradi napak, pomanjkljivosti ali tveganj v sektorju, temveč preprosto zato, ker je treba med najpomembnejše prednostne naloge uvrstiti preglednost in likvidnost.

2.7 Predlogi o evropskem finančnem nadzoru tako na makro kot tudi na mikro ravni, o katerih trenutno razpravlja EU, so naravnost bistveni za preživetje enotnega trga (2).

2.8 V ZDA je predsednik Obama začel proces korenitih sprememb in inovacij regulativnega in nadzornega sistema. Zaenkrat je še prezgodaj presojati morebitne rezultate pobud Združenih držav.

2.9 V okviru te pobude mora EU sprejeti ukrepe, s katerimi bo zagotovila takojšnje mednarodno prizadevanje za spodbujanje preglednosti in celovitosti trga. Vendar pa EESO poudarja, da zgolj s predpisi ne bo mogoče odpraviti težav, ki jih lahko povzroči nespametno vedenje profesionalnih vlagateljev.

2.10 EESO podpira šest vodilnih načel za regulacijo hedge skladov, ki jih je junija 2009 predlagalo Mednarodno združenje nadzornikov trga vrednostnih papirjev (IOSCO). IOSCO je 25. februarja 2010 objavil zahteve glede podatkov o sistemskem tveganju za hedge sklade. Ti zajemajo enajst različnih kategorij podatkov. EESO Komisiji predlaga, naj se opre na ta načela in jih izvaja pri urejanju upraviteljev alternativnih investicijskih skladov v predlagani direktivi.

2.11 Čeprav je IOSCO opravil analizo tveganj zasebnega lastniškega kapitala za finančni sistem, niso bili oblikovani še nikakršni zakonodajni predlogi. EESO priporoča, naj Komisija prilagodi načela IOSCO o hedge skladih, da bi ta ustrezala značilnostim skladov zasebnega kapitala.

3. Predlog direktive

3.1 Cilj predloga direktive je urediti delovanje upraviteljev skladov in ne njihovih proizvodov. Razlog za odločitev, da se neposredno ne posega v ureditev proizvodov, je v tem, da je mogoče alternativne investicijske sklade opredeliti zgolj na podlagi izključitve, saj zanje ne velja usklajevanje v okviru direktive KNPVP. Komisija zato meni, da bi vsakršen poseg, namenjen neposrednemu urejanju proizvodov, hitro zastaral.

3.2 Vendar pa več vidikov urejanja predpisov o upraviteljih skladov nedvomno znatno vpliva na delovanje in značilnosti samih skladov.

3.3 Predlog direktive ima dva glavna cilja:

—	zagotoviti izvajanje učinkovitejšega mikrobonitetnega in makrobonitetnega nadzora, kar zahteva poglobljeno razumevanje dinamike sektorja, ki ni omejen na nacionalne meje;

—	spodbuditi povezovanje trga in razvoj enotnega trga, tako da se upraviteljem omogoči nekakšen evropski potni list za njihove proizvode, kar bi lahko imelo očitne pozitivne učinke v smislu ekonomije obsega in možnosti izbire za vlagatelje.

3.4 Uresničevanje teh glavnih ciljev je mogoče na podlagi strukturiranega sklopa posebnih ukrepov, ki sestavljajo različne elemente predloga:

3.4.1 Vsi upravitelji alternativnih investicijskih skladov, katerih sredstva presegajo določeni prag, potrebujejo ustrezno dovoljenje. Upravitelji s sredstvi, nižjimi od 100 milijonov EUR, so izvzeti iz določb direktive. Ta omejitev se poveča na 500 milijonov EUR, če upravitelji ne uporabljajo finančnega vzvoda in vlagatelji v obdobju pet let po datumu vzpostavitve posameznega sklada nimajo pravice odplačevanja.

3.4.1.1 Dovoljenje podelijo pristojni organi matične države članice. Podelitev dovoljenja je odvisna od izpolnjevanja zelo natančnih zahtev glede organizacije in preglednosti.

3.4.1.2 Upravitelji morajo imeti sedež v EU. Upravne naloge se lahko prenesejo na subjekte tretjih držav, nalogo depozitarja pa lahko opravljajo zgolj kreditne institucije s sedežem v EU. Nadaljnji prenos je izrecno prepovedan, razen za naloge depozitarja, vendar je treba pri tem upoštevati zelo stroge pogoje.

3.4.1.3 Direktiva Komisiji podeljuje nalogo, da določi meje finančnega vzvoda ter s tem zagotovi stabilnost in celovitost finančnega sistema.

3.4.2 Spoštovanje zahtev direktive bi upraviteljem omogočilo prosto trženje njihovih proizvodov pri profesionalnih vlagateljih (na podlagi opredelitve direktive o trgih finančnih instrumentov - direktive DTFI) v vseh državah članicah. Upravitelji lahko tudi razdeljujejo sredstva skladov, ki imajo sedež v tretjih državah, vendar morajo pri tem spoštovati več pogojev, da bi preprečili dodatna tveganja na trgu in izkrivljanja davčnih sistemov v zvezi s tem.

4. Stališče EESO

4.1 EESO je v enem od mnenj že izrazil stališče o priporočilih skupine de Larosière (3) in se v celoti strinja, da je treba uvesti nadnacionalni nadzor, ki pa vsekakor zahteva vzpostavitev dovolj poenotenega ureditvenega okvira. Vzpostavitev novih evropskih nadzornih organov ne ukinja pooblastil nacionalnih nadzornih organov, zato je pomembno, da evropski nazorni organi oblikujejo skupen pravilnik glede nadzora. Boljše razumevanje in večja preglednost sektorja alternativnih investicijskih skladov sta lahko zelo koristna za večjo celovitost trga, zaščito vlagateljev in tudi za izvajanje učinkovitega makrobonitetnega nadzora. Direktiva je lahko priložnost, da se še naprej sledi temu pomembnemu cilju, pod pogojem, da se preprečijo omejitve, ki bi bile po nepotrebnem škodljive. Zato Odbor poziva k previdnosti in posebni pozornosti v primerih, ko bi zahteve za urejanje s predpisi presegle okvir minimalnih informacij, ki je nujno potreben za makrobonitetni nadzor.

4.2 EESO meni, da je treba nujno določiti ureditveni okvir, ki bi izboljšal pogoje za večjo kakovost meril upravljanja alternativnih investicijskih skladov za upravitelje. Ta pogoj je še pomembnejši od številnih drugih podrobnih predpisov, ki povečujejo stroške za družbe in ne zagotovijo nujno tudi večjih jamstev za trg, kar je jasno poudarjeno v priporočilu 1 poročila skupine de Larosière.

4.3 EESO poudarja dve drugi ugotovitvi iz istega poročila, da bi bilo v povezavi s ponovno preučitvijo standardov v okviru sporazuma Basel II treba upoštevati dve pomembni spoznanji, ki ju je razkrila kriza:

—	kriza je pokazala, da bi gospodarsko-finančni sistem moral temeljiti na višji ravni lastniškega kapitala;

—	kriza pa je tudi poudarila izjemen prociklični učinek sedanjega ureditvenega okvira, ki je nihanja trgov še povečal, namesto da bi jih ublažil.

4.3.1 Predlog o omejitvi zadolževanja in finančnega vzvoda skladov gre v želeno smer, tj. v smer povečanja ravni kapitala. Lahko se strinjamo z bojaznimi glede tveganj, ki bi jih pretiran vzvod povzročil v finančnem sistemu. Vprašanje prekomernega zadolževanja pa je treba kljub vsemu obravnavati ob upoštevanju drugih značilnosti skladov, kot je npr. njihova velikost. EESO izraža željo, da se preuči možnost za jasno določitev najvišje ravni finančnega vzvoda.

4.3.2 Da bi zagotovili nadzor sistemskega tveganja, je treba upoštevati, da so največje banke pogosto v vlogi glavnih posrednikov in s tem posojilodajalcev sredstev za hedge sklade. Nadzor teh glavnih posrednikov je ravno tako pomemben kot nadzor izposojevalcev sredstev. Pri reviziji direktiv o kapitalskih zahtevah v zvezi z bankami bi morali pristojni organi zagotoviti, da so ta posojila krita z zadostnim kapitalom.

4.3.3 Končno je treba upoštevati tudi, da je najvišja raven finančnega vzvoda lahko prociklična. Možno je, da bo najvišja raven finančnega vzvoda presežena, ko bo padla vrednost naložb, zaradi česar bodo morda upravitelji primorani likvidirati svoje premoženje, da bodo ponovno v okviru omejitve, s tem pa se bo tržna vrednost tega premoženja še dodatno znižala. EESO je vprašanje procikličnosti v zakonodajnem okviru že obravnaval v mnenju o poročilu skupine de Larosière. Čeprav priznava, da bi bilo težko določiti, kdaj naj se omejitve sprostijo in kdaj povečajo, meni, da bi nekaj prožnosti pri nekaterih omejitvah lahko omejilo procikličnost v zakonodaji.

4.4 EESO skrbijo pragi, pod katerimi podjetja ne bi bila zajeta v okvir predpisov direktive. EESO na splošno meni, da bi morala za vse družbe veljati obveznost zbiranja in posredovanja ključnih informacij, nujnih za zagotovitev minimalnih pogojev za učinkovito preglednost trga in zaščito vlagateljev.

4.4.1 Za zagotovitev preglednosti in zaščite vlagateljev bi morala obstajati zahteva po zagotovitvi podrobnejših podatkov, po možnosti ločenih glede na proizvode in pragove. V zvezi s tem pa EESO meni, da je potrebna bolj poglobljena empirična analiza od tiste, ki jo je doslej opravljala Komisija, da se najde ustrezno merilo za določanje teh pragov.

4.4.2 EESO meni, da so na novo objavljene zahteve IOSCO glede podatkov o sistemskem tveganju za hedge sklade, ki jih je mogoče prilagoditi za druge alternativne investicijske sklade, korak naprej. Opredeljenih je enajst kategorij podatkov, od informacij o upravljanju in svetovalcih, ki bi jih bilo treba zahtevati za vse sklade, do informacij o posojilnih dejavnostih, izpostavljenosti tveganju in tveganju do nasprotnih strank, ki bi bile še posebej koristne za velike sklade s finančnim vzvodom. Te smernice imajo podporo na mednarodni ravni, izvirajo iz pobud G20 in Odbora za finančno stabilnost ter bodo začele veljati septembra 2010.

4.5 Na podlagi argumentov, opredeljenih zgoraj, izhaja, da je sektor alternativnih investicijskih skladov preveč raznolik, da bi bilo mogoče uvesti zakonodajni okvir, ki bi bil popolnoma poenoten in bi veljal za vse različne proizvode, ki ga sestavljajo. V praksi so družbe za upravljanje specializirane za posebna področja (na primer za nepremičninske sklade, hedge sklade in sklade zasebnega kapitala). Predlog direktive se osredotoča zgolj na sklade z vzvodom in na sklade zasebnega kapitala. Kot je bilo poudarjeno v mnenju EESO na lastno pobudo o vplivu investicijskih skladov na spremembe v industriji (poročevalec: g. Morgan), so razlike med alternativnimi investicijskimi skladi tolikšne, da zahtevajo bolj raznolik pristop.

4.6 EESO upa, da bo pobuda komisarja Barniera za uvedbo enotnega evropskega potnega lista tudi za upravitelje in sklade, ki nimajo sedeža v EU, pomenila začetek skupnih mednarodnih rešitev.

4.6.1 EESO se strinja z možnostjo, da se zagotovi tudi enaka obravnava za investicijske sklade s sedežem zunaj EU. Komisijo poziva, naj zagotovi, da bodo standardi kakovosti in preglednosti za upravitelje in sklade zunaj EU resnično enakovredni standardom v EU.

4.6.2 Ker bi predlog direktive moral zagotoviti zvišanje ravni jamstev, ki jih ponujajo tudi skladi tretjih držav, ne da bi jih s tem kaznovali ali jih dejansko izključili iz enotnega trga, EESO zahteva, da se odslej jasno opredelijo pogoji, ki jih bodo ti skladi morali izpolnjevati, da bodo prosto na voljo na enotnem trgu.

4.7 Če potrditev direktive ne bo vključila podobnih ukrepov na ravni pomembnih držav, ki niso članice EU, EESO meni, da se bo predpisom mogoče z lahkoto izogniti s prenosom nekaterih dejavnosti zunaj območja, na katerem veljajo predpisi EU. To bi škodilo konkurenčnosti pomembnih sektorjev evropske finančne industrije in bi negativno vplivalo tako na zaposlovanje kot tudi na ustvarjanje blaginje in bogastva.

4.8 EESO se sprašuje, kaj je razlog, da mora biti depozitar kreditna institucija. Obstoj neodvisnega depozitarja je pomembna oblika jamstva, da se prepreči goljufivo ravnanje ali ravnanje, ki bi škodilo vlagateljem. Zato je nedvomno treba podpreti uvedbo strožjih pravil na tem področju. EESO kljub vsemu poziva, da se pojasni, zakaj bi morala biti vloga depozitarja omejena zgolj na kreditne institucije, če na primer direktiva DTFI tudi drugim posrednikom dovoljuje, da nadzorujejo premoženje svojih strank.

4.9 Kategorija alternativnih investicijskih skladov zajema tudi sklade zasebnega kapitala, ki vlagajo v delniški kapital družb, ki ne kotirajo na borzi.

4.9.1 Ti skladi so pomemben vir tveganega kapitala za novoustanovljena in inovativna podjetja ter tudi za podjetja v fazi širitve ali prestrukturiranja. EESO je že razpravljal o vplivu, ki bi ga skladi zasebnega kapitala lahko imeli na gospodarski sistem in spremembe v industriji (4).

4.9.2 Predlog direktive v več členih (poglavje V, oddelek 2) obravnava posebno sklade, ki pridobijo kontrolni vpliv v družbah, ki ne kotirajo na borzi (zlasti sklade, ki pridobijo vsaj 30 % glasovalnih pravic).

4.9.3 Informacije, ki jih je treba predložiti, so zelo podrobne in so z več vidikov posebej primerljive s tistimi, ki so zahtevane za javno objavo ponudbe za prevzem družbe, ki kotira na borzi. Poleg tega je treba določiti kodeks upravljanja podjetij na primeru tistega, ki ga morajo spoštovati družbe, ki kotirajo na borzi. Vse te informacije je treba zagotoviti tako družbi, delničarjem, predstavnikom delavcev kot tudi samim delavcem.

4.9.4 EESO pozdravlja obseg in podrobno opredelitev predlaganih obveznosti v zvezi z upravljanjem podjetij, obveščanjem in komuniciranjem, zlasti kadar gre za zaščito interesov zainteresiranih strani, kot so manjšinski delničarji in zaposleni. Poleg tega meni, da ta pravila ne smejo škoditi skladom zasebnega kapitala v korist drugih nosilcev naložb, ki so v lasti drugih zasebnih ali institucionalnih vlagateljev.

4.9.5 EESO poziva k izvajanju teh pravil od 25 % volilnih pravic navzgor, hkrati pa tudi k izrecni ohranitvi veljavnih kolektivnih pogodb v okviru kodeksa o upravljanju podjetij. Morebitne posledice za zaposlene morajo biti razvidne in tovrstne informacije je treba zagotoviti nemudoma in na verodostojen način. Neupoštevanje zahtev glede informacij in posvetovanja lahko privede do tega, da nobena odločitev, ki jo sprejmejo upravitelji alternativnih investicijskih skladov in/ali ciljno podjetje, ne bo imela pravnega učinka.

4.9.6 EESO predlaga, da direktiva vključi minimalne stopnje glede solventnosti in likvidnosti za ciljna podjetja. Izplačila dividend je treba omejiti na eno izplačilo letno, ki ne bi smelo preseči dobička. Ciljna podjetja, ki ne izpolnjujejo pogoja minimalnih stopenj, dividend ne bi smela izplačevati.

4.10 Deleži, pridobljeni v MSP, so oproščeni zgoraj omenjenih obveznosti obveščanja. EESO je kritičen do te točke direktive, saj sta zaščita vlagateljev in celovitosti trga načeli, o katerih se ne sme pogajati in morata veljati za vse družbe, ki upravljajo z alternativnimi investicijskimi skladi.

V Bruslju, 29. aprila 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) UL C 128, 18.5.2010, str. 56.

(2) Mnenje o makro- in mikrobonitetnem nadzoru.

(3) UL C 318/2009, str. 57.

(4) UL C 128, 18.5.2010, str. 56.

19.1.2011

Uradni list Evropske unije

C 18/95

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o 25. letnem poročilu Komisije o spremljanju uporabe prava Skupnosti (2007)

COM(2008) 777 konč.

2011/C 18/17

Poročevalec: g. LECHNER

Evropska komisija je 18. novembra 2008 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu

25. letno poročilo Komisije o spremljanju uporabe prava Skupnosti (2007)

COM(2008) 777 konč.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 2. marca 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 462. plenarnem zasedanju 28. in 29. aprila (seja z dne 29. aprila) s 120 glasovi za in 4 glasovi proti.

1. Sklepi in priporočila

1.1 Nekatere države članice se še vedno srečujejo s težavami pri pripravi predpisov, ki prenašajo določbe direktiv v nacionalno zakonodajo. Te ponujajo pri prenosu v nacionalno zakonodajo različne možnosti: od fakultativnih določb, ki državam članicam pri izbiri ukrepov za prenos v nacionalno zakonodajo puščajo dokaj proste roke, do izrecnih ali normativnih določb. Treba je torej najti pravo ravnotežje med preveč „slepim“ prepisovanjem in preveč svobodnim prevzemanjem določb.

1.2 Odbor podpira glavne cilje Komisije, ki so naslednji:

—	obravnavanje problema zelo poznega prenosa direktiv;

—	krepitev preventivnih ukrepov, vključno z analizo problemov izvajanja in skladnosti med pripravo ocen učinka;

—	boljše zagotavljanje informacij državljanom in podjetjem ter neformalno reševanje njihovih problemov; ter

—	prednostno obravnavanje najpomembnejših primerov in tesno sodelovanje z državami članicami za hitrejše odpravljanje kršitev.

1.3 Odbor pozdravlja zagotovila Komisije, da bo prednost še naprej namenjena problemom z obsežnim vplivom na temeljne pravice in prosto gibanje oseb, ter da bodo prednostno obravnavane kršitve, pri katerih so državljani v velikem obsegu ali večkrat zaporedoma neposredno oškodovani ali izpostavljeni resnemu zmanjšanju kakovosti življenja.

1.4 Odbor ob tem predlaga bolj proaktiven pristop, na primer:

—	pripravo „lažje prenosljive“ zakonodaje Skupnosti;

—	vzpostavitev natančne in redno posodobljene korelacijske tabele od samega začetka;

—	omogočanje prenosa v nacionalno zakonodajo s konkretnim sklicevanjem na normativne ali izrecne določbe v direktivi.

1.5 Odbor hkrati opozarja tudi na tista področja, na katerih bi morali načrtovanje, priprava in prenos zakonodaje temeljiti na proaktivnem pristopu; v zvezi s tem ugotavlja, da predpisi in pravila niso vedno edini, prav gotovo pa ne vedno najboljši način za doseganje želenih ciljev.

1.6 Odbor meni, da bi morala Komisija izboljšati upravljanje postopkov za ugotavljanje kršitev, zlasti v zvezi z načinom, kako izvaja pospešeni postopek za ukrepanje v zvezi s poznim prenosom.

1.7 Odbor meni, da drugi mehanizmi za reševanje problemov – kot so SOLVIT, IMI, sistem izmenjave informacij v okviru napotitve delavcev in EU PILOT – ponujajo dobre možnosti za zmanjšanje delovnih obremenitev Komisije pri izvajanju postopkov za ugotavljanje kršitev.

1.8 Odbor meni, da je treba izboljšati način obveščanja civilne družbe in javnosti o različnih pritožbenih mehanizmih na spletnem portalu Europa, ob spoštovanju izjeme zaradi varstva javnega interesa, v skladu z opredelitvami v sodnih odločbah.

1.8.1 Predlaga tudi, da se še poveča količina informacij, ki je na voljo na spletnem portalu, in da se na njem objavljajo odločitve Komisije v zvezi s kršitvami, od prijave pritožbe do zaključka postopka za ugotavljanje kršitve.

1.9 Proučiti je treba tudi mehanizme skupinskih tožb na ravni EU, da bi dopolnili pobude, ki so zdaj v pripravi na področju potrošniškega in konkurenčnega prava in so namenjene okrepitvi samoregulativnih mehanizmov v državah članicah.

1.10 Predlaga, naj Komisija Odboru v prihodnje redno pošilja zaprosila za mnenje o letnem poročilu, da se seznani s stališči organizirane civilne družbe in tako podpre uporabo zakonodaje v EU.

2. Poročilo Komisije (1)

2.1 Komisija ima kot varuhinja Pogodbe pooblastila in odgovornosti, da zagotovi spoštovanje prava Evropske unije oziroma preverja, ali države članice spoštujejo določbe Pogodbe in sekundarno zakonodajo. Pravila, ki izhajajo iz Pogodbe, 10 000 uredb in več kot 1 700 direktiv, veljavnih v 27 državah članicah, tvorijo obsežen korpus zakonodaje. Pri izvajanju zakonodaje se neizogibno pojavlja veliko različnih vprašanj in izzivov. Na nekaterih področjih je izvajanje zakonodaje povezano s posebnimi izzivi.

2.2 Komisija je septembra 2007 sprejela sporočilo „Evropa rezultatov – uporaba prava Skupnosti“ (2), v katerem je zapisala, da se bo „v svojem letnem poročilu osredotočila na strateška vprašanja, oceno veljavne zakonodaje v različnih sektorjih, prednostne naloge in načrtovanje prihodnjega dela“, da bi to „strateškemu medinstitucionalnemu dialogu pripomoglo v obsegu, v katerem pravo Skupnosti dosega svoje cilje, da se ugotovijo nastali problemi in morebitne rešitve“.

2.3 Poročilo poudarja izzive pri uporabi prava in navaja tri glavna prednostna področja ukrepanja pri obravnavi pritožb in kršitev: 1) preprečevanje, 2) informacije in reševanje problemov za državljane in 3) določanje prednostnih nalog. Poleg tega je poudarjen pomen trdnega partnerstva med Komisijo in državami članicami, ki sodelujejo v strokovnih skupinah, da upravljajo uporabo pravnih instrumentov, in proaktivno sodelujejo pri reševanju problemov.

2.4 Sektorska analiza: veliko je pritožb in kršitev na področjih okolja, notranjega trga, obdavčenja in carinske unije, energije, prometa, zaposlovanja, socialnih zadev in enakih možnosti, zdravja in potrošniških zadev ter temeljnih pravic, svobode in varnosti. V nekaterih drugih sektorjih, kot so kmetijstvo, izobraževanje in kultura, skorajda ni zamud pri prenosu direktiv (3).

2.4.1 Leta 2007 so bili zaradi poznega prenosa direktiv uvedeni novi postopki za ugotavljanje kršitev na različnih področjih:

—	notranji trg in storitve: 206 postopkov;

—	zakonodaja Skupnosti o prostem pretoku blaga: 227 postopkov;

—	zdravje in varstvo potrošnikov: več kot 330 postopkov;

—	okoljska zakonodaja Skupnosti: 125 postopkov.

2.5 Različni obseg težav, povezanih s prenosom, in z njimi povezane posledice za državljane ponazarjajo naslednji konkretni primeri.

Javna naročila:

—

Leta 2007 je bilo obravnavanih 344 primerov kršitev na področju javnih naročil. Od teh je bilo rešenih 142 primerov (41 %); samo 12 (približno 3,5 %) primerov je bilo treba posredovati Sodišču. Približno 200 od teh 344 primerov je bilo povezanih s kršitvami, od katerih je bilo 25 % prednostnih primerov.

—

V letu 2007 so bili sproženi postopki za ugotavljanje kršitev zoper 7 od 10 držav članic, ki niso pravočasno sporočile svojih ukrepov za prenos v nacionalno zakonodajo v zvezi s prenosom direktiv o javnih naročilih (4). Do konca navedenega leta so ostale samo še tri države članice – Belgija, Luksemburg in Portugalska –, ki niso sporočile ukrepov za prenos v nacionalno zakonodajo. Trenutno je Luksemburg edina država članica, ki je v postopku za ugotavljanje kršitev (5).

Potrošniške zadeve:

—

Rok za prenos direktive o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu (6) je potekel 12. junija 2007. Dotlej 22 držav članic ni pravočasno sporočilo ukrepov za prenos v nacionalno zakonodajo. Zato jim je Komisija poslala uradne opomine. Šest držav članic je zatem sporočilo svoje ukrepe za prenos v nacionalno zakonodajo pred iztekom leta 2007.

—

V letu 2007 je Komisija preverila tudi prenos Direktive 93/13/ES o nepoštenih potrošniških pogodbah v nacionalno zakonodajo desetih držav, ki so se pridružile EU maja 2004. V devetih državah članicah je bil ugotovljen obstoj različno resnih težav, na podlagi česar so bili poslani opomini pred uvedbo postopka za ugotavljanje kršitev.

—	Pri prenosu v nacionalno zakonodajo je bilo ugotovljenih več možnih problemov v zvezi z direktivo o trženju finančnih storitev potrošnikom na daljavo (7), vendar leta 2007 ni bilo zabeleženih nikakršnih pritožb zaradi nezadovoljstva državljanov z njenim izvajanjem.

2.6 Več podrobnosti o stanju na različnih področjih prava Skupnosti ter seznami in statistični podatki v zvezi s primeri kršitev so na voljo v delovnih dokumentih Komisije, priloženih k poročilu (8).

3. Splošne ugotovitve

3.1 Poročilo in priloženi delovni dokumenti, ki so v nekaterih delih zelo težko razumljivi, kažejo, da se nekatere države članice še vedno srečujejo s težavami pri pripravi predpisov, ki določbe direktiv prenašajo v nacionalno zakonodajo. Čeprav se lahko prenos v nacionalno zakonodajo v teoriji zdi preprost, se v praksi dogaja, da določeni pravni koncepti Skupnosti, ki se zdijo jasni in natančni, nimajo ustreznic v nacionalni pravni terminologiji (9), ali pa da pravni koncept Skupnosti pri določitvi konkretnega pomena ali področja uporabe tega koncepta ne vsebuje sklica na pravo držav članic (10).

3.2 Poleg tega direktive pri prenosu v nacionalno zakonodajo ponujajo različne možnosti: od fakultativnih določb, ki državam članicam pri izbiri ukrepov za prenos v nacionalno zakonodajo puščajo dokaj proste roke, do izrecnih ali normativnih določb, kot so opredelitve, seznami ali preglednice snovi, predmetov ali izdelkov, ki države članice zavezujejo k uveljavitvi „preprostih nacionalnih ukrepov prenosa“ za doseganje skladnosti z določbami direktive.

3.3 Priprava novih določb mora zagotoviti pravno varnost: z drugimi besedami, iz nacionalnega prava je treba odstraniti odvečne ali protislovne določbe. Treba je torej najti pravo ravnotežje med „slepim“ prepisovanjem in preveč svobodnim prevzemanjem določb.

3.4 Prenos pa ni zgolj stvar vpisovanja pravnih konceptov Skupnosti v nacionalno zakonodajo; je tudi konkreten proces. V zvezi s tem je treba omeniti, da bi morale države članice pospešiti svoje procese prenosa v nacionalno zakonodajo že po objavi direktive v Uradnem listu Evropske unije, in sicer tako, da nacionalnim organom, zadolženim za prenos – ki bi lahko imeli in bi morali imeti na voljo redno posodobljeno podatkovno bazo, pripravljeno posebej za ta namen – naložijo, da sodelujejo z oblastmi drugih držav članic v okviru mreže, prek katere lahko izmenjujejo izkušnje in opišejo svoje težave pri prenosu določenih določb v nacionalno zakonodajo.

3.5 Komisija poudarja potrebo po:

—	obravnavanju problema zelo poznega prenosa direktiv;

—	krepitvi preventivnih ukrepov, vključno z analizo problemov izvajanja in skladnosti med pripravo ocen učinka;

—	boljšem zagotavljanju informacij državljanom in podjetjem ter neformalnem reševanju njihovih problemov; ter

—	prednostnem obravnavanju najpomembnejših primerov in tesnem sodelovanju z državami članicami za hitrejše odpravljanje kršitev.

3.5.1 V zvezi z zadnjo točko Odbor meni, da je prednostno obravnavanje postopkov za ugotavljanje kršitev dobra zamisel. Poleg tega opozarja, da so v zvezi s tem potrebne politične in ne zgolj tehnične odločitve brez zunanjega nadzora, kontrole ali preglednosti. V zvezi s tem bi se morala Komisija s civilno družbo ustrezno posvetovati o odločitvah, povezanih s prednostno obravnavo kršitev. Kljub temu je Odbor zadovoljen, ker so bila upoštevana nekatera njegova prejšnja priporočila, zlasti v zvezi s posvetovanjem z organizacijami civilne družbe, socialnimi partnerji, izvedenci in strokovnjaki med pripravo procesa prenosa (11).

3.5.2 Odbor pozdravlja zagotovila Komisije, da bo prednost še naprej namenjena problemom z obsežnim vplivom na temeljne pravice in prosto gibanje oseb. Pozdravlja tudi prednostno obravnavo kršitev, pri katerih so državljani močno ali večkrat zaporedoma neposredno oškodovani ali izpostavljeni resnemu zmanjšanju kakovosti življenja.

3.6 Odbor želi izkoristiti to priložnost, da predlaga bolj proaktiven pristop. Meni, da je treba za olajšanje pravilnega prenosa prava ES spoštovati nekaj pravil:

—

pripravljati „lažje prenosljivo“ zakonodajo Skupnosti z zagotavljanjem pojmovne skladnosti in relativne stalnosti, ki sta nujni za pravno varnost; leta 2007 so nacionalna sodišča v državah članicah od Evropskega sodišča v 265 primerih zahtevala predhodno odločitev v skladu s členom 234 Pogodbe ES (12);

—	vzpostavitev natančne in redno posodobljene korelacijske tabele od samega začetka razprav o osnutkih direktiv (To je že praksa v številnih državah članicah, ki bi jo bilo treba razširiti na vse države članice.);

—	omogočanje prenosa v nacionalno zakonodajo s konkretnim sklicevanjem na normativne ali izrecne določbe v direktivi, kot so preglednice v prilogi direktive.

3.7 Ob tem pa Odbor želi opozoriti na tista področja, na katerih bi morali načrtovanje, priprava in prenos zakonodaje temeljiti na proaktivnem pristopu (13); v zvezi s tem ugotavlja, da predpisi in pravila niso vedno edini, prav gotovo pa ne vedno najboljši način za doseganje želenih ciljev. Zakonodajalec včasih najbolje podpre pomembne cilje prav tako, da se vzdrži regulacije in po potrebi spodbuja samoregulacijo ali koregulacijo. V takih primerih temeljna načela subsidiarnosti, sorazmernosti, previdnosti in trajnosti pridobijo nov pomen in razsežnost.

4. Posebne ugotovitve

4.1 Leta 2007 je bilo 1 196 na novo ugotovljenih kršitev povezanih z nesporočanjem ali poznim sporočanjem nacionalnih ukrepov za prenos direktiv Skupnosti v nacionalno zakonodajo. Dvanajst mesecev je splošno najdaljše referenčno obdobje Komisije (14), ki ga je treba spoštovati za predložitev zadeve Sodišču, da odloča o zadevi ali jo zaključi, tudi če je za to potrebna natančna proučitev. Odbor meni, da bi bilo treba v tovrstnih primerih zahtevati hitrejše delovanje, ki ne terja posebne analize ali vrednotenja. Komisija bi morala izboljšati obravnavanje postopka za ugotavljanje kršitev, zlasti glede načina, kako izvaja pospešeni postopek v primeru poznega prenosa.

4.1.1 Hkrati pa je treba opozoriti, da so bili ukrepi za prenos v nacionalno zakonodajo doslej sporočeni za 99,4 % vseh sprejetih direktiv (do septembra 2009) (15).

4.2 Odbor podpira zamisel o vzpostavitvi mrež in izmenjav informacij med nacionalnimi organi, zadolženimi za prenos predpisov Skupnosti, pod pogojem, da ta sistem ne povzroči dodatnih upravnih obremenitev ali vnese dodatno zmedo v sedanje stanje.

4.3 Odbor meni, da drugi mehanizmi za reševanje problemov, kot so SOLVIT, informacijski sistem notranjega trga (IMI (16), sistem izmenjave informacij v okviru napotitve delavcev (17) in EU PILOT odpirajo dobre možnosti za zmanjšanje delovnih obremenitev Komisije pri izvajanju postopkov za ugotavljanje kršitev pod pogojem, da Komisija še naprej izvaja sistematične in izčrpne ocene skladnosti prenesenih besedil; te ocene morajo temeljiti na oceni tveganja.

4.4 Odbor se strinja, da obstaja potreba po „nenehnem proaktivnem sodelovanju“ med Komisijo in državami članicami, kot je poudarjeno v poročilu Komisije. To sodelovanje bi bilo še bolj učinkovito, če bi bilo uvedeno v zgodnejši fazi in v obliki usposabljanj uradnikov držav članic za prenos zakonodaje ES. Komisija bi lahko pomagala pri ugotavljanju potreb po usposabljanju.

4.5 Odbor meni, da je treba izboljšati način obveščanja civilne družbe in javnosti o različnih pritožbenih mehanizmih na spletnem portalu Europa. Povprečni državljan zdaj težko razbere, v katerih primerih lahko vloži pritožbo pri Komisiji, oziroma ali se lahko zateče k drugim sredstvom, kot so nacionalna pravna sredstva ali posvetovanje z nacionalnim varuhom človekovih pravic (18).

4.6 Odbor pozdravlja novo delovno metodo Komisije (EU PILOT), v skladu s katero bodo zahteve za informacije in pritožbe, ki jih prejme Komisija, neposredno posredovane zadevni državi članici, kadar je pri določeni zadevi potrebna hitra obrazložitev dejanskega ali pravnega stanja v državi članici.

4.7 Proučiti je treba tudi mehanizme skupinskih tožb na ravni EU, da bi dopolnili pobude, ki so zdaj v pripravi na področju potrošniškega in konkurenčnega prava (19) in so namenjene okrepitvi samoregulativnih mehanizmov v državah članicah.

4.8 Komisija je ustanovila spletno stran „Uporaba prava EU“ (20), ki že ponuja pomembne informacije o prenosu zakonodaje Skupnosti, ob spoštovanju izjeme zaradi varstva javnega interesa, v skladu z opredelitvami v sodnih odločbah.

4.8.1 Varstvo javnega interesa je utemeljen razlog za zavrnitev dostopa do uradnih opominov in obrazloženih mnenj v zvezi s postopki za ugotavljanje kršitev ter v zvezi z inšpekcijami, preiskavami in sodnimi postopki (21). Pri tem pa je treba poudariti, da se Komisija ne more sklicevati zgolj na možno uvedbo postopka za ugotavljanje kršitev kot na utemeljitev za varstvo javnega interesa, da zavrne dostop do celotnega obsega dokumentov, navedenih v zahtevi, ki jo vloži državljan (22).

4.9 Poleg tega Odbor meni, da je učinkovita politika odvisna od učinkovitega informacijskega in komunikacijskega sistema ter da bi bilo zato treba razpoložljive informacije objaviti na ustreznih internetnih straneh in objavljati odločitve Komisije v zvezi s kršitvami, od prijave pritožbe do zaključka postopka za ugotavljanje kršitve, vedno v skladu z varovanjem javnega interesa, kot ga opredeljuje sodna praksa.

4.10 Tokrat je Komisija na pobudo Odbora prvič zaprosila Odbor za mnenje o njenem letnem poročilu o spremljanju uporabe prava Skupnosti. Odbor predlaga, naj Komisija Odbor v prihodnje redno zaprosi za mnenje o letnem poročilu, da se seznani s stališči organizirane civilne družbe in tako podpre uporabo zakonodaje v EU.

V Bruslju, 29. aprila 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) COM(2008) 777 konč.; SEC(2008) 2855; točki 1 in 2.

(2) COM(2007) 502 konč., 5.9.2007, glej tudi ustrezno mnenje EESO v UL C 204, 9.8.2008, str. 9.

(3) http://ec.europa.eu/community_law/docs/docs_directives/mne_sector_na_20091124_en.pdf

(4) UL L 134, 30.4.2004, str. 1; UL L 134, 30.4.2004, str. 114.

(5) COM(2008) 777 konč., SEC(2008) 2854, 18.11.2009, str. 206.

(6) UL L 149, 11.6.2005, str. 22.

(7) UL L 271, 9.10.2002, str. 16.

(8) COM(2008) 777 konč.; SEC(2008) 2854 in SEC(2008) 2855.

(9) Evropsko sodišče, 26. junij 2003, Komisija proti Francoski republiki, C 233/00 ECR I, str. 6625.

(10) Evropsko sodišče, 19. september 2000, Veliko vojvodstvo Luksemburg proti Berthe, Aloyse in Yvonne Linster, C 287/98, ECR I, str. 6917.

(11) UL C 24 z dne 31.1.2006, str. 39; UL C 24 z dne 31.1.2006, str. 52.

(12) COM(2008) 777 konč.; Priloga VI, str. 1.

(13) UL C 175, 28.7.2009, str. 26.

(14) Komisija je medtem izboljšala oceno presoje vplivov izvedbenih zahtev v revidiranih smernicah Komisije o presoji vplivov, sprejetih leta 2009

(http://ec.europa.eu/governance/better_regulation/impact_en.htm#_guidelines). Načrtuje tudi sprejetje politične izjave o uporabi člena 260 Pogodbe o delovanju EU v zvezi z izrekanjem finančnih sankcij Evropskega sodišča.

(15) Glej http://ec.europa.eu/community_law/directives/directives_communication_sl.htm

(16) Glej mnenje EESO 1694/2009, 5.11.2009: Tesnejše upravno sodelovanje za uveljavitev prednosti enotnega trga.

(17) Glej UL C 85, 4.4.2008, str. 1.

(18) Glej http://ec.europa.eu/community_law/your_rights/your_rights_sl.htm

(19) UL C 128, 18.5.2010, str. 97.

(20) Glej http://ec.europa.eu/community_law/index_sl.htm

(21) Sodba sodišča prve stopnje, 5. marec 1997: WWF UK (World Wide Fund for Nature) proti Komisiji Evropskih skupnosti. Zadeva T-105/95, točka 63 in naslednje.

(22) Sodba sodišča prve stopnje, 11. december 2001, zadeva: T-191/99, David Petrie in drugi proti Komisiji.

19.1.2011

Uradni list Evropske unije

C 18/100

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o izvrševanju pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov

COM(2009) 330 konč.

2011/C 18/18

Poročevalec: g. PEGADO LIZ

Komisija je 2. julija 2009 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o izvrševanju pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov

COM(2009) 330 konč.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 2. marca 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 462. plenarnem zasedanju 28. in 29. aprila 2010 (seja z dne 29. aprila) s 119 glasovi za, 10 glasovi proti in 3 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1	Odbor pozdravlja pobudo Komisije, s katero ta prvič izraža zaskrbljenost zaradi uporabe pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov.

1.2	Želi pa poudariti, da se uporaba prava Skupnosti o varstvu potrošnikov s strogo pravnega vidika bistveno ne razlikuje od splošne uporabe prava Skupnosti. V zvezi s tem opozarja na različna mnenja o tej temi.

1.3

Kljub temu priznava, da je treba – s socialnega vidika – posvetiti posebno pozornost načinu uporabe te zakonodaje v različnih nacionalnih pravnih sistemih, glede na neugoden položaj, v katerem se potrošniki običajno znajdejo v potrošniških zadevah in zaradi katerega so „šibka stranka“ v pravnem odnosu, ki je že sam po sebi neuravnotežen.

1.4	Tudi z gospodarskega vidika bo izrazita razlika v načinu uporabe te zakonodaje v posameznih državah članicah verjetno povzročila izkrivljanja na notranjem trgu in ovirala zdravo in pošteno konkurenco.

1.5

Kljub napredku, omenjenemu v točkah 2.1, 3.14, 4.2, 4.3, 4.4, 4.5 in 4.6, EESO obžaluje, da je Komisija zamudila priložnost, da bi pripravila informativen in strukturiran dokument o dejanskih razmerah na področju uporabe pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov, da bi strogo in natančno opredelila naravo in temeljne parametre za uporabo zakona ter da bi s seznamom predlogov jasno opredeljenih in izvedljivih ukrepov prispevala k izboljšanju razmer v prihodnosti.

1.6	Odbor je razočaran, ker Komisija ni prišla niti do ugotovitve, da je pri uporabi pravnega reda Skupnosti na tem področju pravzaprav veliko pomanjkljivosti, ter niti ne obravnava njihovega obsega in značilnosti niti ne navaja ali analizira vzrokov zanje.

1.7

Obžalovanja vredno je tudi, da je Komisija namesto tega zgolj zapisala, kar je že bilo sklenjeno, in tako zamudila politično priložnost, navedla vrsto neutemeljenih izjav brez praktične vrednosti in iz nerazložljivih razlogov ni napovedala nobenih novih pobud, pri čemer se ni vprašala niti po finančnih sredstvih, ki bi bila potrebna za to.

1.8

Celo pozitivnemu razvoju v zvezi s smernicami, ki so bile opredeljene že v prejšnjih strateških dokumentih, manjka rdeča nit in s tem skladnost. Zlasti bi bilo pomembno upoštevati pozitivne rezultate uporabe Uredbe (ES) št. 2006/2004 (1) in dobro pripravljeno poročilo o njenem izvajanju, ki ga je treba brati hkrati s sporočilom, da lahko tega razumemo.

1.9	Odbor obžaluje dejstvo, da Komisija ni izkoristila priložnosti in upoštevala večkrat izražene pozive EESO, naj priporočila o načelih, ki veljajo za organe, odgovorne za izvensodno poravnavo potrošniških sporov, spremeni v zavezujoče direktive ali uredbe.

1.10

EESO odločno priporoča, da Komisija v bližnji prihodnosti ponovno obravnava izvajanje pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov, vendar tokrat v širšem okviru z uporabo instrumenta, ki temelji na obsežnejši raziskavi in posvetovanju z vsemi vpletenimi stranmi, kot je na primer bela knjiga, na podlagi katere bo lahko opredelila resnično in bolj poglobljeno politično strategijo za to področje na ravni Skupnosti.

2. Uvod

2.1

Komisija v tem sporočilu opozarja na pomen izvrševanja pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov in zdi se, da s tem prvič postavlja v ospredje vprašanje učinkovitosti zakonodaje, kar je treba pozdraviti. S tem je pokazala, da je ne zanimajo le „zakoni na papirju“, temveč tudi „udejanjeni zakoni“ ali z drugimi besedami, ugotoviti želi, kako pravne standarde sprejemajo, tolmačijo in uporabljajo akterji, ki so jim ti standardi namenjeni, in sicer javne oblasti, zlasti sodišča, ter podjetja in splošna javnost.

2.2

EESO na to vprašanje že več let opozarja v raznih mnenjih, ki vedno znova postavljajo v ospredje pomen te teme ter navajajo priporočila in predloge za ukrepe (2), ki bi jih bilo treba sprejeti in so med drugim zapisani v naslednjih mnenjih na lastno pobudo: Potrošniška politika po širitvi EU (3), Kako izboljšati izvajanje in uveljavljanje zakonodaje EU? (4) in Proaktivni pristop k pravu: korak naprej k boljši pravni ureditvi na ravni EU (5).

2.3

Ob upoštevanju tega je treba nujno razlikovati, ali strani, ki so jim predpisi namenjeni in katerih motiviranost in spodbude so lahko s sociološkega vidika izjemno raznolike, prostovoljno upoštevajo zakon ali pa se zakon predpiše ali izvaja, kar v glavnem počnejo sodišča, ki imajo sodno oblast, ali tudi drugi upravni organi, pooblaščeni za zagotavljanje skladnosti s predpisi ali kaznovanje njihovega neupoštevanja.

2.4

Z družbenega – pa tudi gospodarskega in pravnega – vidika različne opisane razmere utemeljujejo različne etične ocene in v njih se pojavljajo različne vedenjske sestavine, kar je treba upoštevati pri splošnem ocenjevanju skladnosti s predpisi in njihovega izvajanja na vseh pravnih področjih, v tem primeru na področju zakonodaje Skupnosti o potrošniških zadevah.

2.5

EESO se strinja s Komisijo, da je en – a ne edini – cilj potrošniških politik „vzpostavitev okolja, v katerem potrošnik lahko kupuje blago in storitve, ne da bi ga pri tem ovirale nacionalne meje“. Vendar potrošniška politika po mnenju EESO ni pripomoček za izoblikovanje enotnega trga in potrošniki niso le orodje za „delovanje enotnega trga“. EESO v nasprotju s Komisijo meni, da je direktiva o nepoštenih poslovnih praksah, če že velja za „dober zgled“, prej zgled „slabše priprave zakonodaje“ (6), saj je v večini držav članic povzročila kaotično izvajanje. Toliko bolj obžaluje dejstvo, da sta temu „zgledu“ sledili nedavni direktivi o potrošniških kreditih in časovnem zakupu ter celo direktiva o „pravicah potrošnikov“.

2.6

S tega vidika, ki opredelitev potrošnikovih pravic umešča v širši okvir državljanskih pravic, se EESO strinja s Komisijo, da je učinkovita uporaba pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov prednostna naloga potrošniške politike, saj je mogoče le ob učinkoviti uporabi prava zaščititi vrednote, na katerih to pravo sloni.

3. Splošne ugotovitve

3.1

Sporočilo je v nasprotju z vtisom, ki ga njegov naslov daje na prvi pogled, osredotočeno na 1) končni rezultat uporabe prava Skupnosti, natančneje na način, ki ga javne oblasti uberejo pri izpolnjevanju nacionalnih predpisov, ki izhajajo iz prenosa ali vključitve prava Skupnosti, in pri zagotavljanju skladnosti s temi nacionalnimi predpisi, ter na 2) vlogo, ki jo lahko ima pri tem Komisija.

3.2

Poleg tega je to sporočilo treba brati samo v tesni povezavi z dobro napisanim poročilom o uporabi Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. oktobra 2004 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov (7), ki je bilo objavljeno isti dan kot sporočilo, vendar ni bilo poslano Odboru, da bi pripravil mnenje o njem. Kljub temu bi ga bilo treba razumeti kot podlago tega sporočila. Treba je tudi poudariti pozitiven vpliv izvajanja te uredbe v državah članicah.

3.3

EESO je prepričan, da bi morala Komisija zaradi podajanja resnične slike, celo ob upoštevanju omejenega obsega tega sporočila, navesti konkretne podatke o prenosu in uporabi pravnega reda Skupnosti v državah članicah EU, kot so podatki v letnih poročilih o spremljanju uporabe prava Skupnosti (8) in ločenih sporočilih o drugih direktivah (9).

3.4

Poleg tega Komisija ne bi smela le našteti obstoječih mehanizmov, temveč bi morala poglobljeno in kritično analizirati njihov način delovanja in njihove rezultate na podlagi informacij, zbranih za pregled stanja potrošniških trgov (10), ter informacij v končnem poročilu GD za zdravje in potrošnike z dne 22. decembra 2009 o naknadni oceni učinka strategije potrošniške politike 2002–2006 na nacionalno potrošniško politiko (11), ter pri tem upoštevati smernice iz lastnega sporočila o boljšem spremljanju uporabe prava Skupnosti (12). Sicer pa iz sporočila niti ni jasno, ali so po mnenju Komisije pri uporabi pravnega reda Skupnosti pomanjkljivosti, ki zahtevajo nove ukrepe, in če da, katere.

3.5

Odbor ravno nasprotno meni, da je v državah članicah močno razširjena nezadostna uporaba pravnega reda Skupnosti, na katero je že večkrat opozoril, vzroki zanjo pa so zlasti:

a)	način priprave številnih direktiv Skupnosti (13), ki ni v skladu s standardi „boljše priprave zakonodaje“ (14), zlasti glede predhodnih študij ocenjevanja;

b)	prenagljen prenos od samega začetka slabo zasnovanih in pripravljenih standardov v nacionalno zakonodajo;

c)	nepravilna ali nepopolna vključitev pravil Skupnosti v nacionalno zakonodajo, ki pogosto veljajo za nezaželene ali nezdružljive z nacionalnimi navadami in interesi;

premajhna politična volja nacionalnih oblasti za upoštevanje pravil in zagotavljanje skladnosti s pravili, ki veljajo za „tujke“ v nacionalni zakonodaji in nacionalnih običajih, ter vztrajno nagibanje k dodajanju novih, nepotrebnih regulativnih mehanizmov k pravilom Skupnosti ali odbiranju le nekaterih delov teh pravil (dobro znana pojava „pretirano natančnega izvajanja“ (gold-plating) in „selektivnosti“ (cherry-picking));

e)	preslaba pripravljenost in premalo specifična usposobljenost nacionalnih oblasti, da bi lahko razumele in zagotovile uporabo pravnega reda Skupnosti, zlasti v zvezi z varstvom potrošnikov;

f)	slabo delovanje nekaterih sodišč ter preslaba pripravljenost nekaterih sodnikov in drugih akterjev v sodnem sistemu (odvetnikov, sodnih uradnikov itd.), kar pogosto vodi v napačno uporabo ali neuporabo prenesenih zakonov in zelo pogosto v uporabo „vzporednih“ pravil nacionalne zakonodaje (15);

g)	pomanjkanje obsežnih ukrepov upravnega sodelovanja, ki bi vključevali organizacije civilne družbe, zlasti združenja za varstvo potrošnikov.

3.6	EESO je na tem področju večkrat opozoril, da bi morale biti razprave o (ne)uporabi pravnega reda Skupnosti osredotočene na prostovoljno skladnost z zakoni, ki je bodisi samodejna ali spodbujena.

3.7

To zlasti pomeni, da bi morala Komisija prizadevanja in pobude na svojih področjih pristojnosti usmeriti predvsem v izboljšanje informacij in usposabljanja za potrošnike in ustrezne poklicne skupine ter v njihovo motiviranje in spodbujanje k skladnosti s pravom Skupnosti, prenesenim v nacionalno zakonodajo.

3.8

Ukrepi Komisije bi morali biti tudi prednostno usmerjeni v obveščanje in usposabljanje nacionalnih javnih organov, zlasti tistih, ki so neposredno pristojni za uporabo prava Skupnosti v državah članicah. Pri tem je treba dati prednost obveščanju in usposabljanju sodnikov in drugih javnih tožilcev, ki so navsezadnje odgovorni za tolmačenje in uporabo prava v konkretnih sporih.

3.9	EESO se ne strinja s Komisijo, da je zgolj obveščanje dovolj za „krepitev“ potrošnikov. Vendar EESO opozarja, da je treba potrošnikom dati ustrezna sredstva in instrumente, s čimer bo zagotovljena dejanska uporaba prava in bodo učinkovito zaščitene njihove pravice.

3.10	Ob upoštevanju navedenega pridobi vloga samoregulacije – in zlasti koregulacije – poseben pomen, v kolikor so zagotovljeni in zaščiteni parametri prostovoljno sprejetih sistemov ali sistemov, o katerih so se dogovorile zainteresirane strani, kar je potrebno za zaupanje vseh vpletenih strani.

3.11

Tudi sistemi posredovanja v sporih, sprave in arbitraže, ki dopolnjujejo sodni sistem, bi morali biti deležni posebne pozornosti Komisije, njihovo verodostojnost in učinkovitost pa bi bilo treba povečati. Zato je nenavadno, da Komisija tudi tokrat ni upoštevala pogosto izraženega poziva EESO, da priporočila o načelih, ki veljajo za organe, odgovorne za izvensodno poravnavo potrošniških sporov (16), spremeni v zavezujoče direktive ali uredbe. Razmere postanejo še posebej resne, ko zaradi različnih pravnih tradicij posameznih držav članic in pomanjkanja usklajevanja prihaja do precej različnega razvoja pri zagotavljanju alternativnih načinov reševanja sporov.

3.12

Vendar pa je v pobudi Komisije največja vrzel na področju civilnega procesnega prava, ki kljub napredku, doseženemu s pobudami GD za pravosodje (17), zlasti v zvezi s postopki, ki upoštevajo posebne značilnosti kolektivnih pravic in interesov potrošnikov, in po več kot 20 letih „preučevanja“ in „posvetovanja“ ni bila zapolnjena z zeleno in belo knjigo o kršitvi protimonopolnih pravil (18). Poleg tega so postali z nedavno sprejeto zeleno knjigo o kolektivnih odškodninah za potrošnike (19) obeti za zagotovitev politične volje za nadaljnja prizadevanja še slabši, kar je EESO ponazoril v nedavno sprejetem mnenju (20).

3.13

Zato je ključnega pomena, da se Komisija kot varuhinja pravnega reda Skupnosti še posebej posveti načinu izvajanja svojih diskrecijskih, a ne poljubnih, pooblastil (21) za obravnavo kršitev v skladu s členom 211 Pogodbe, zlasti izvajanja „ukrepov notranje organizacije, ki ji bodo omogočili učinkovito in nepristransko opravljanje nalog v skladu s Pogodbo“ (22); med temi ukrepi so prednostna merila, ocenjevalni mehanizmi, obravnava pritožb, posebni instrumenti za neuradno odkrivanje kršitev, sredstva za izboljšanje delovanja nacionalnih sodišč in drugi instrumenti (SOLVIT, FIN-NET, ECC-NET, alternativna in izvensodna sredstva).

3.14

V skladu s tem pritožbe potrošnikov, čeprav niso neposreden kazalnik izvajanja zakonodaje, kažejo, kako akterji, na katere se zakonodaja nanaša, to dojemajo, kar je ponazoril drugi pregled stanja potrošniških trgov (23). Zato EESO pozdravlja pobudo Komisije, da v skladu s preteklimi priporočili Odbora prične razvijati usklajen način za obravnavo potrošniških zahtevkov in pritožb (24).

4. Posebne ugotovitve

4.1

EESO meni, da Komisija v sporočilu ponavlja stare prednostne naloge in k novim programom prednostnih ukrepov za obdobje 2005–2010 (25) ne dodaja ničesar novega, temveč le potrjuje ukrepe iz strategije potrošniške politike za obdobje 2007–2013 (26), namesto da bi predstavila inovativne ukrepe. Zato lahko EESO samo ponovi pripombe, ki jih je navedel v prejšnjih mnenjih (27).

4.2

EESO pozdravlja dejstvo, da je Komisija očitno končno pripravljena, da za utrditev ukrepov sodelovanja med državami članicami za nove pobude uporabi člen 153 Pogodbe. Vendar Komisija ne navaja, katere nove pobude predvideva razen tistih, ki jih je že začela in o katerih je EESO že podal svoje mnenje; to so Direktiva o splošni varnosti proizvodov in novi zakonodajni okvir (28) ter sistem hitrega opozarjanja RAPEX, zlasti o varnosti igrač (29); posebej je treba omeniti tedensko objavljen seznam nevarnih potrošniških proizvodov v okviru sistema RAPEX.

4.3	EESO se v celoti strinja s prej omenjenim, dobro pripravljenim poročilom Komisije o mreži sodelovanja na področju varstva potrošnikov, v katerem so navedene težave in sklepi Komisije ter rezultati drugega pregleda stanja potrošniških trgov, zlasti v zvezi z „izvrševanjem“ (30).

4.4

Vidik, ki bi ga bilo treba utrditi, je seznanjanje javnosti z ukrepi, za katero so odgovorni Komisija in nacionalne oblasti, ki nadzorujejo, ali javni in zasebni organi, na katere se zakonodaja nanaša, delujejo v skladu s prenesenimi zakoni. Seznanjanje s temi ukrepi namreč povečuje prepoznavnost varstva potrošnikov, odvrača od škodljivih praks in daje potrošnikom večji občutek varnosti.

4.5

EESO pozdravlja pobudo za nove načine seznanjanja potrošnikov s tržnimi informacijami, da bodo bolje obveščeni in sprejemali odgovorne odločitve, dobro pa bi bilo, če bi Komisija navedla, kako bo to pobudo izvedla. Odbor poleg tega z velikim zanimanjem pričakuje podatkovno bazo o nepoštenih poslovnih praksah in upa, da je ne bo doletela enaka usoda kot podatkovno bazo o nedovoljenih pogojih v pogodbah (CLAB).

4.6

V zvezi z opredelitvijo „standardnega“ tolmačenja zakonodaje Skupnosti za „nacionalne organe za izvajanje“ EESO pozdravlja razlago, ki so jo podali predstavniki Komisije na sejah študijske skupine, da je ta pobuda namenjena samo upravnim organom, ne pa pravnim, in da pri tolmačenju zakonodaje Skupnosti ne postavlja pod vprašaj izključne pristojnosti Sodišča za sprejetje predhodnih odločb.

4.7

Sporočilo v zvezi z mednarodnim sodelovanjem s tretjimi državami ne navaja konkretnih podatkov o dosedanjih ukrepih niti ne predlaga strategije za prihodnost, in sicer glede širitve sodelovanja na druge mednarodne organe in organizacije, ki delujejo na področju regionalnega gospodarskega povezovanja. Zato ima EESO pomisleke glede učinkovitega spremljanja skladnosti s pravnim redom Skupnosti v zvezi s proizvodi iz tretjih držav, slabe prepoznavnosti tega spremljanja in preglednosti njegovih rezultatov.

4.8

EESO skrbi tudi, ali ima Komisija za ta ukrep na voljo ustrezna finančna sredstva, glede na to, da je bil proračun za potrošniško politiko znižan. Razmere pa bi se lahko še poslabšale zaradi nove organizacijske strukture Komisije, saj so pristojnosti za te teme razdeljene med dva generalna direktorata.

V Bruslju, 29. aprila 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) UL L 364, 9.12.2004, str. 1.

(2) Posebno pozornost je treba nameniti mnenju, ki je trenutno v pripravi: 25. letno poročilo Komisije o spremljanju uporabe prava Skupnosti (2007), COM(2008) 777 konč. (INT/492).

(3) UL C 221, 8.9.2005, str. 153.

(4) UL C 24, 31.1.2006, str. 52.

(5) UL C 175, 28.7.2009, str. 26.

(6) Kar je EESO predvidel v svojem mnenju (UL C 108, 30.4.2004, str. 81).

(7) COM(2009) 336 konč., 2.7.2009.

(8) Glej 25. letno poročilo Komisije o spremljanju uporabe prava Skupnosti (2007), COM(2008) 777 konč., SEC(2008) 2854 in 2855 ter mnenje EESO INT/492 v pripravi.

(9) Na primer COM(2006) 514 konč. o sklepanju pogodb pri prodaji na daljavo (mnenje EESO: UL C 175, 27.7.2007, str. 28); COM(2007) 210 konč. o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij (mnenje EESO: UL C 162, 25.6.2008, str. 31); COM(2007) 303 konč. o varstvu potrošnikov v zvezi z nekaterimi vidiki časovnega zakupa, dolgoročnih počitniških proizvodov, nadaljnje prodaje in zamenjave (mnenje EESO: UL C 44, 16.2.2008, str. 27); COM(2008) 9 konč. o varnosti igrač (mnenje EESO: UL C 77, 31.3.2009, str. 8).

(10) COM(2009) 25 konč.

(11) Pripravilo svetovalno podjetje Van Dijk Management Consultants.

(12) COM(2002) 725 konč.

(13) EESO v mnenju na lastno pobudo (UL C 24, 31.1.2006, str. 52) „utemeljuje, da je boljše oblikovanje zakonodaje tesno povezano z njenim izvajanjem in uveljavljanjem: dober zakon je tisti, ki ga je mogoče uveljaviti in izvajati“.

(14) Zares je presenetljivo, da Komisija v sporočilu niti ne omeni medinstitucionalnega sporazuma o „boljši pripravi zakonodaje“, ki so ga sklenili Evropski parlament, Svet in Komisija (UL C 321, 31.12.2003).

(15) Dobro znan primer je močno razširjena neuporaba Direktive 85/374/EGS (UL L 210, 7.8.1985), kakor je bila spremenjena z Direktivo 1999/34/ES (UL L 141, 4.6.1999), o prilagajanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako, ki je zanemarjena v korist tovrstne nacionalne zakonodaje, kar je bilo jasno predstavljeno na konferenci, ki jo je organiziral Center za potrošniško pravo (Centre de Droit de la Consommation)23. in 24. marca 1995 v Louvain-la-Neuve na temo Direktiva Sveta 85/374/EGS z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako: 10 let pozneje.

(16) Priporočila z dne 30.3.1998 (UL L 115, 17.4.1998) in 4.4.2001 (UL L 109, 19.4.2001).

(17) V zvezi s tem je treba izpostaviti: Uredbo (ES) št. 861/2007 o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti, UL L 199, 31.7.2007, str. 1); zeleno knjigo o izboljšanju učinkovitosti izvrševanja sodnih odločb v evropski uniji: zaplemba bančnih računov (COM(2006) 618 konč.); in zeleno knjigo o preglednosti dolžnikovega premoženja (COM(2008) 128 konč.). Toda zadnja dva dokumenta sta v glavnem usmerjena v lajšanje izterjav za podjetja, ne pa v korist potrošnikov (glej mnenji UL C 10, 15.1.2008, str. 2, in UL C 175, 28.7.2009, str. 73).

(18) COM(2005) 672 konč. in COM(2008) 165 konč.; glej mnenji UL C 324, 30.12.2006, str. 1, in UL C 228, 22. 9.2009, str. 40.

(19) COM(2008) 794 konč.

(20) Mnenje CESE 586/2009 z dne 5. novembra 2009 (INT/473); v zvezi s to temo glej tudi mnenje na lastno pobudo o opredelitvi vloge in sistema skupinskih tožb na področju potrošniškega prava Skupnosti (UL C 162, 25.6.2008, str. 1).

(21) Glej sodbo z dne 1. junija 1994 v zadevi C-317/92 Komisija proti Nemčiji in sodbo z dne 10. maja 1995 v zadevi C-422/92 Komisija proti Nemčiji.

(22) COM(2002) 725 konč.

(23) COM(2009) 25 konč. in zlasti SEC (2009) 76, del 1.

(24) COM(2009) 346 konč. – CESE 97/2010.

(25) Ti ukrepi so predvsem bolj poglobljena analiza vsakega trga in oblikovanje skupne metodologije za obdelavo podatkov, da jih bo mogoče primerjati in ustvariti kazalnike izvajanje zakonodaje.

(26) COM(2007) 99 konč.

(27) UL C 95, 23.4.2003, in UL C 162, 25.6.2008, str. 20.

(28) Uredba (ES) št. 765/2008 in Sklep 2008/762/ES, mnenje EESO v UL C 120, 16.5.2008, str. 1.

(29) COM(2008) 9 konč., mnenje EESO v UL C 77, 31.3.2009, str. 8.

(30) SEC(2009) 76 konč., Del 3.

19.1.2011

Uradni list Evropske unije

C 18/105

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru – Krepitev uveljavljanja pravic intelektualne lastnine na notranjem trgu

COM(2009) 467 konč.

2011/C 18/19

Poročevalec: g. RETUREAU

Komisija je 11. septembra 2009 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru – Krepitev uveljavljanja pravic intelektualne lastnine na notranjem trgu

COM(2009) 467 konč.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 2. marca 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 462. plenarnem zasedanju 28. in 29. aprila 2010 (seja z dne 29. aprila) s 132 glasovi za, 5 glasovi proti in 4 vzdržanimi glasovi.

1. Priporočila in sklepi

1.1 Odbor obžaluje, da v predlogih Komisije ni bilo mogoče upoštevati najnovejših dogodkov, namreč da so Evropska unija in države članice ratificirale „internetne pogodbe“ Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO), tj. pogodbo WIPO o avtorski pravici (WCT) in pogodbo WIPO o izvedbah in fonogramih (WPPT).

1.2 Hkrati zahteva, da se ga obvešča o sedanjih pogajanjih o trgovinskem sporazumu o boju proti ponarejanju (ACTA, Anti-counterfeiting trade agreement) ter razlikah med tem sporazumom in nedavno ratificiranimi pogodbami WIPO, zlasti v poglavju o internetu v sporazumu ACTA, ter Direktivo 2004/48/ES o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine, t. i. direktivo o ponarejanju (1).

1.3 Odbor je kljub temu vzel na znanje namero Komisije, da kmalu organizira srečanje zainteresiranih strani, in upa, da bo to čim prej, in sicer pred sprejetjem kakršnekoli dokončne odločitve. V proces bi bilo treba čim prej vključiti tudi Evropski parlament.

1.4 Odbor zavrača sprejetje kakršnekoli posebne ureditve, kakršno je v zvezi s spoštovanjem avtorskih pravic na internetu v svojo zakonodajo uvedlo več držav članic in ki posega v zasebnost posameznikov, pač pa zagovarja aktivne ukrepe za izobraževanje in usposabljanje potrošnikov, zlasti mladih.

1.5 Odbor podpira glavni predlog Komisije, da se ustanovi opazovalni urad EU za boj proti ponarejanju in piratstvu, ki bi zbiral in širil koristne informacije o delu ponarejevalcev ter ponujal posebno podporo MSP in MSI, ki so pogosto žrtve ponarejevalcev, da bi bili bolje seznanjeni s svojimi pravicami.

1.6 Po mnenju Odbora je mreža hitre izmenjave podatkov, ki jo predlaga Svet za konkurenčnost in podpira IMI (informacijski sistem za notranji trg), zelo koristna, zlasti če bo državam članicam uspelo odpraviti ovire na področju upravnega sodelovanja. To bo odvisno tudi od učinkovitosti stikov na nacionalni ravni. Komisija bi morala poleg tega redno objavljati poročila o zbranih podatkih opazovalnega urada in njegovem delu.

1.7 Potreba po boju proti organiziranemu kriminalu na področju ponarejanja bi se morala odražati v večjem sodelovanju med carinskimi upravami in organi pregona, pri čemer bi na ravni EU sodeloval tudi Europol. Usklajena evropska kazenska zakonodaja je po mnenju Odbora nujna, seveda pa je treba pri tem upoštevati načelo sorazmernosti kazni glede na storjeno dejanje, kar velja tudi za piratske kopije na internetu, zaradi katerih pa ne bi smela nastati pretirano stroga ali nesorazmerna zakonodaja za področje boja proti piratstvu in ponarejanju z namenom prodaje.

1.8 Odbor torej podpira predloge Komisije, vendar hkrati kritično gleda na nezadostno preglednost v zvezi s sporazumom ACTA. Pri tem je treba upoštevati tudi negotovost, nastalo z enostranskimi izjavami številnih držav članic ob ratifikaciji pogodb WIPO decembra 2009. Odbor podpira takšno stališče EU, ki ne pomeni oddaljevanja od sedanjega pravnega reda.

1.9 Odbor se zlasti v zvezi z deli sirotami zavzema za usklajen sistem registracije avtorskih in sorodnih pravic, ki bi se redno posodabljal, da bi lahko enostavno poiskali različne imetnike pravic. Ta sistem bi lahko podrobno navajal vrsto, naslov dela in različne imetnike pravic. Odbor poziva Komisijo, naj preuči izvedljivost te ideje.

1.10 Odbor vztraja na uvedbi patenta EU in njegovem ustreznem izvajanju v vseh državah članicah, s čimer bi veliko učinkoviteje in lažje zaščitili nematerialne pravice MSP in MSI, povezane z inovacijami.

2. Predlogi Komisije

2.1 Komisija poudarja, da je nujna okrepitev pravic intelektualne lastnine v družbi znanja. Zaščito pravic intelektualne lastnine na ravni EU in mednarodni ravni (TRIPS (2) in sektorski sporazumi) je treba okrepiti, saj tem pravicam podjetja – tako velika kot MSP in MSI – pripisujejo vse večji pomen. Na ta način bi lahko novoustanovljena (start-up) podjetja zaščitila svoja neopredmetena sredstva in na podlagi tega dobila kapital ali posojilo za zagon svoje dejavnosti.

2.2 EU mora ta podjetja podpreti s kulturo intelektualne lastnine, ki brani evropski talent in ustvarja priložnosti tako za podjetja kot za raziskave na univerzah in odcepljena (spin-off) podjetja v bližini univerzitetnih središč (3).

2.3 Pravice intelektualne lastnine so že zaradi svoje vrednosti tarča ponarejevalcev in piratov, ki se zatekajo k različnim sredstvom, med njimi tudi k internetu kot globalnemu orodju trga z nezakonitim blagom, kar slabi inovacije in ogroža delovna mesta, ima pa tudi hude gospodarske posledice za podjetja, zlati v času gospodarske recesije.

2.4 Trg z nezakonitim blagom se je razširil: poleg „tradicionalnih“ kopij in ponaredkov (filmi, moda, glasba, programska oprema in luksuzno blago) so zdaj tu še novi izdelki za široko porabo: živila, izdelki za osebno higieno, avtomobilski deli, igrače, električni in elektronski izdelki itd.

2.5 Zaradi ponarejenih zdravil, ki lahko ogrozijo zdravje ljudi, je prizadet tudi zdravstveni sektor.

2.6 Posledice ponarejanja in trgovanja z nezakonitimi kopijami so vse bolj zaskrbljujoče, saj je v ponarejanje močno vpleten organizirani kriminal.

2.7 Vzpostavljen je zakonodajni okvir Skupnosti, vključno z Direktivo 2004/48/ES (4) o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine, usklajena je civilna zakonodaja in Svet zdaj obravnava predlog o kazenskih sankcijah. Carinski predpisi EU omogočajo zaseg nezakonitih kopij in sankcioniranje te trgovine, Komisija pa se tudi posvetuje z državami članicami, da bi jih še izboljšali.

2.8 Komisija želi v okviru celostnega evropskega načrta za boj proti ponarejanju sprejeti dodatne nezakonodajne ukrepe po zgledu resolucije Sveta za konkurenčnost z dne 25. septembra 2008.

2.9 V skladu s sklepi svetovalne strokovne skupine, v katerih je posebej naveden položaj MSP, želi Komisija bolj podpreti zasledovanje kršiteljev in načrtuje niz projektov, da bi MSP pomagala vključiti pravice intelektualne lastnine v njihove inovacijske strategije in strategije za upravljanje znanja.

2.10 Na svetovni ravni Komisija pripravlja strategijo zaščite v razmerju do tretjih držav (npr. sporazumi med EU in Kitajsko o boju proti ponarejanju in pobude na področju carinskega nadzora). Delovati je začela služba za pomoč MSP v zvezi s pravicami intelektualne lastnine in Kitajsko.

2.11 Utrditi bi bilo treba javno-zasebna partnerstva, da bi bila evropska strategija bolj participativna. Komisija je po konferenci na visoki ravni maja 2008 objavila evropsko strategijo o pravicah intelektualne lastnine, Svet za konkurenčnost pa je sprejel že navedeno resolucijo o boju proti ponarejanju in piratstvu ter pozval Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami okrepi nadzor meja.

2.12 Zbiranje podatkov o vrsti in obsegu ponarejanja in trgovini z nezakonitimi kopijami ter ocenjevanje njihovega dejanskega učinka na naše gospodarstvo je izredno zahtevno. Informacije, ki jih imajo posamezni nacionalni organi, je težko zbrati in strniti. Izjema so podatki, ki jih zbira Komisija o zasegih na meji, kar pa daje samo delno sliko dejanskega stanja. Izvorno podatkovno bazo bi bilo treba razširiti, da bi lahko natančno ocenili posledice na svetovni in lokalni ravni, ki jih prinašajo nezakonita dejanja, povezana s ponarejanjem, in razumeli, zakaj so nekateri izdelki oziroma sektorji in nekatere regije še posebej izpostavljeni. Na ta način bi lahko pripravili boljše akcijske programe.

2.13 Svet za konkurenčnost je priporočil, da se ustanovi opazovalni urad EU za boj proti ponarejanju in piratstvu, da bi lahko bolje razumeli ta pojava. Komisija trenutno ustanavlja takšen urad, da bi zbrala vse možne informacije o kršitvah pravic intelektualne lastnine, vendar meni, da bi lahko urad dobil večjo vlogo in postal platforma za izmenjavo informacij in izkušenj glede najboljše prakse med pristojnimi nacionalnimi organi in zainteresirani stranmi, da bi bilo mogoče pripraviti skupne strategije boja proti ponarejanju in piratstvu ter priporočila za oblikovalce politik.

2.14 Da bi opazovalni urad postal glavni vir, bi moral biti prostor za tesno sodelovanje med Komisijo, državami članicami in zasebnim sektorjem ter prispevati k partnerstvu z združenji potrošnikov, da bi bilo mogoče oblikovati praktična priporočila in povečali ozaveščenost potrošnikov. Z javno dostopnim letnim poročilom bi lahko javnost seznanjali s problemi in možnostmi za njihovo reševanje.

2.15 Komisija nato podrobno opisuje vlogo opazovalnega urada pri doseganju zgoraj navedenih ciljev.

2.16 Urad za spremljanje bi postal platforma za vse zainteresirane strani s po enim predstavnikom na državo, kjer bi bili zastopani različni evropski in nacionalni organi ter najbolj prizadeti sektorji, sektorji z največ izkušnjami, potrošniki in predstavniki MSP.

2.17 Za dosledno uveljavljanje pravic intelektualne lastnine je potrebno pravo upravno sodelovanje, ki je dodatno okrepljeno in razširjeno na področju boja proti ponarejanju in piratstvu, in resnično partnerstvo za vzpostavitev notranjega trga brez meja. Za to bo potrebna učinkovita mreža kontaktnih oseb v celotni EU.

2.18 Na interni ravni je potrebno tudi boljše usklajevanje boja proti ponarejanju. Zato bo treba imenovati nacionalne koordinatorje z jasno določenim mandatom.

2.19 Zavzemati se je treba tudi za preglednost nacionalnih struktur na čezmejni ravni, da bi olajšali vlaganje tožb oškodovanih podjetij. Nacionalni uradi za industrijsko lastnino in avtorske pravice imajo tudi vlogo ponujanja informacij. Prav tako morajo v zvezi z znamkami v navezi z Evropskim patentnim uradom (EPO), nacionalnimi uradi in Uradom za usklajevanje na notranjem trgu (OHMI) sprejeti nove naloge, kot so ozaveščanje in ponujanje posebne pomoči MSP.

2.20 Svet za konkurenčnost je pozval Komisijo, naj vzpostavi čezmejno omrežje za hitro izmenjavo ključnih informacij, pri čemer naj se opre na nacionalne kontaktne točke in sodobna orodja za izmenjavo informacij. Vse pristojne agencije in vsi nacionalni uradi za industrijsko lastnino bodo morali imeti dostop do učinkovitega in hitrega elektronskega omrežja za izmenjavo informacij o kršitvah pravic intelektualne lastnine.

2.21 Komisija trenutno išče primeren vmesnik in možnosti za uporabo obstoječe mreže informacijskega sistema za notranji trg (IMI), da bi bistvene informacije z lahkoto krožile.

2.22 Z navajanjem hudih posledic kršitev pravic intelektualne lastnine želi Komisija spodbuditi imetnike teh pravic in vse zainteresirane strani v trgovski verigi, naj se združijo v boju proti piratstvu in ponarejanju, kar je v interesu vseh. Eden od načinov, ki bi ga bilo vredno preučiti, so prostovoljni dogovori proti ponarejanju in piratstvu na kraju samem ter tehnološke rešitve za odkrivanje ponaredkov. Ti sporazumi bi se lahko razširili tudi izven evropskih meja. Seveda bo moral biti izbrani način v celoti skladen z zakonom.

2.23 Prodaja ponaredkov prek interneta predstavlja posebno vprašanje. Zato je Komisija začela strukturiran dialog z zainteresiranimi stranmi, saj internet ponarejevalcem in piratom omogoča veliko možnosti za delovanje na svetovni ravni in izogibanje lokalnim zakonom. Namen srečanj, ki že potekajo in se bodo tudi nadaljevala, je priprava konkretnih postopkov za prisilni umik ponaredkov s prodajnih spletnih mest v okviru prostovoljnih dogovorov. Če dogovorov med lastniki znamk in internetnih podjetij ne bo mogoče skleniti, bo morala Komisija proučiti zakonodajne rešitve, zlasti v okviru direktive o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine.

3. Ugotovitve Odbora

3.1 Predlog Komisije se osredotoča na varstvo pravic intelektualne lastnine evropskih MSP. Odbor meni, da so potrebni posebni ukrepi za podporo MSP pri varstvu njihovih pravic v skladu z veljavnimi pravnimi predpisi in Direktivo 2004/48/ES. Vendar še vedno manjkajo kazenske sankcije, koristno pa bi bilo tudi, če bi države članice poiskale uravnoteženo in sorazmerno rešitev. Odbor upa, da bo rešitev, temelječa na PDEU (5) okrepila položaj imetnikov nematerialnih pravic.

3.2 Opazovalni urad bi moral prispevati k boju proti vsem oblikam kršitve pravic intelektualne lastnine ne glede na velikost podjetja, vendar ob poudarjanju posebnih potreb MSP in MSI.

3.3 Nekateri predlogi, kot so prostovoljni dogovori, se že izvajajo, drugi pa so šele v fazi priprave. V sporočilu tudi niso omenjene ovire, ki jih je treba premostiti na nekaterih področjih, kot je upravno sodelovanje, za katerega se zdi, da v številnih primerih ne poteka na zadovoljiv način.

3.4 Pojavil se je nov element, kar zadeva nezakonito kopiranje in ponarejanje prek interneta. Evropska unija in države članice so lani decembra ratificirale „internetne pogodbe“ WIPO, kar naj bi načeloma pomenilo enotno uporabo evropske zakonodaje, vendar pa bi lahko različne izjave na nacionalni ravni, podane ob ratifikaciji, ogrozile enoten pristop na ravni Unije. V skladu s temi pogodbami se je treba boriti proti kopiranju in ponarejanju v komercialne namene, kakor je predvideno v direktivi o avtorskih in sorodnih pravicah v informacijski družbi 2004/48/ES.

3.5 Hkrati potekajo „tajna pogajanja“ med Združenimi državami Amerike, EU in nekaterimi „izbranimi“ državami za sklenitev mednarodnega sporazuma proti ponarejanju (ACTA), ki bi moral biti po mnenju ZDA zelo podoben ameriškemu zakonu Digital Millenium Copyright Act (DMCA). Ameriški pogajalec je priznal, da je namen te tajnosti preprečiti proteste civilne družbe v ZDA in Evropi. Evropski potrošniki, katerih organizacije so bile izključene iz pogajanj, in evropska podjetja označujejo te postopke za nepregledne (6) in nedemokratične, ki bi lahko pod pretvezo boja proti ponarejanju prek interneta (eno od poglavij osnutka sporazuma) ustvarili dejanski policijski nadzor – vključno z zasebnimi policijskimi silami – nad celotno trgovino in komuniciranjem prek interneta. Po drugi strani bi po mnenju nekaterih izginilo razlikovanje med trgovino s ponaredki in ustvarjanjem zasebnih kopij. Glede na to, da so lobiji severnoameriških producentov udeleženi v vseh pogajanjih, je nujno zagotoviti preglednost teh pogajanj ter civilni družbi omogočiti, da izrazi svoje stališče.

3.6 EESO želi biti obveščen o razpravah in predlogih, ki se trenutno obravnavajo, ter o njih izraziti svoje mnenje. Žalostno bi bilo, če bi se sporne določbe iz ameriškega zakona DMCA prenesle v mednarodno pogodbo, ki bi konkurirala pogodbam WIPO ter prispevala k dodatni zmedi na področju avtorskih in sorodnih pravic na evropski in mednarodni ravni. V vsakem primeru bi bilo treba evropsko stališče ohraniti v mejah obstoječega pravnega reda.

3.7 Po mnenju Odbora ureditev avtorskih pravic na internetu imetnikom teh pravic ne bi smela dati možnosti, da nadzirajo uporabo tehnologije, k čemur težijo zgoraj navedeni nacionalni zakoni, niti jim omogočiti, da posegajo v zasebno komuniciranje. Pretirano dolgo obdobje varstva (od 50 do 75 let po smrti avtorja ali 75 let za pravno osebo) in čezmerne pravice multinacionalnih podjetij v zabavni industriji, kar zadeva nadzor nad mediji, zelo očitno zavirajo inovacije in razvoj tehnologij ter ne ustvarjajo konkurenci prijaznega okolja. Namen tega varstva je zagotoviti pravično plačilo avtorjem in izvajalcem, ne pa tudi zagotovljenega dohodka distributerjev („največjih igralcev“), ki bi vrh tega imeli še pravico do vmešavanja.

3.8 Odbor zagovarja poenotenje avtorskih pravic na temelju tradicije brez pretiranih predpisov v zvezi z internetom.

3.9 Odbor predlaga uvedbo obvezne registracije, na primer v okviru evropske avtorske pravice, v usklajenem registru avtorskih in sorodnih pravic v zameno za zelo skromno licenčnino, ki bi krila samo stroške registracije in bi se obnavljala vsakih 10 ali 20 let, katere namen bi bil, da bi bili imetniki teh pravic ter njihovi naslovi znani. Ta brezplačno dostopen in redno posodabljan instrument bi vsem zainteresiranim podjetjem, ki bi želela posamezno delo uporabiti v komercialne namene, omogočal, da lažje pridobijo potrebne licence in dovoljenja in da dela sirote ponovno uporabijo, jih prevedejo v druge medije ali druge jezike.

3.10 S tem bi spodbudili tudi shranjevanje (filmov, magnetnih trakov itd.), zlasti če so nosilci podatkov občutljivi. Pogosto se zgodi, da se dela izgubijo, nikoli znova ne natisnejo ali uporabijo, pri nekaterih nosilcih, kot so stari filmi, pa obstaja nevarnost, da bodo za vedno izginili.

3.11 Avtorska pravica je nekaj posebnega že zaradi dejstva, da v nasprotju s patenti ali drugimi pravicami industrijske lastnine ne zahteva niti registracije niti licenčnine; prav tako je zanjo značilno, da je trajanje obdobja varstva po mnenju mnogih pretirano glede na potrebe po inovacijah in izmenjavi znanja v informacijski družbi in na znanju temelječem gospodarstvu. Odbor zagovarja takšno registracijo avtorskih in sorodnih pravic, s katero bi se opredelila vrsta in naslov dela, avtorska pravica in druge pravice, povezane z delom, ter ime in naslov imetnikov pravice, kar bi se po možnosti obnavljalo vsakih 10 ali 20 let v zameno za minimalno licenčnino, omejeno na dejanske stroške registracije. Tako bi vsak, ki bi želel posamezno delo uporabljati v komercialne namene, lažje pridobil potrebna dovoljenja in licence. Avtorska pravica se pogosto zamenjuje z lastninsko pravico, vendar jo je treba obravnavati kot začasno izključno pravico do uporabe in izdaje licenc za uporabo zaščitenih del, dokler velja avtorska zaščita.

V Bruslju, 29. aprila 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004; UL L 157, 30.4.2004, str. 45–86.

(2) Mednarodni sporazumi o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine, vključno s trgovino s ponaredki.

(3) Glej INT/325 v UL C 256, 27.10.2007, str. 17; INT/448 v UL C 218, 11.9.2009, str. 8; INT/461 v UL C 306/2009, str. 13 in INT/486 (še ni objavljen).

(4) UL L 157, 30.4.2004, str. 45–86 (mnenje EESO, UL C 32, 5.2.2004, str. 15).

(5) Pogodba o delovanju Evropske unije.

(6) Declaration on ACTA, European consumers, Transatlantic dialogue (glej spletno stran BEUC).

19.1.2011

Uradni list Evropske unije

C 18/109

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu odločbe Evropskega parlamenta in Sveta o sodelovanju Skupnosti pri skupnem raziskovalnem in razvojnem programu za Baltsko morje (BONUS-169), ki ga izvaja več držav članic

COM(2009) 610 konč. – 2009/0169 (COD)

2011/C 18/20

Glavni poročevalec: g. RETUREAU

Svet Evropske unije je 12. novembra 2009 sklenil, da v skladu s členoma 169 in 172(2) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog odločbe Evropskega parlamenta in Sveta o sodelovanju Skupnosti pri skupnem raziskovalnem in razvojnem programu za Baltsko morje (BONUS-169), ki ga izvaja več držav članic

COM(2009) 610 konč. – 2009/0169 (COD).

Predsedstvo Odbora je 15. decembra 2009 strokovno skupino za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo zadolžilo za pripravo dela Odbora na tem področju.

Zaradi nujnosti postopka je Evropski ekonomsko-socialni odbor na 462. plenarnem zasedanju 28. in 29. aprila 2010 (seja z dne 29. aprila) v skladu s členom 57 poslovnika za glavnega poročevalca imenoval g. RETUREAUJA ter mnenje sprejel s 140 glasovi za, 4 glasovi proti in 3 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 Baltsko morje je povezano s pomembnimi izzivi, sooča se s pojavom globalnega segrevanja in onesnaževanja zaradi človekovih dejavnosti ter je strateško območje gospodarskih in socialnih dejavnosti že po naravi in številu delovnih mest, ki so od njega odvisna. Njegova ohranitev je bistvenega pomena za sedanje in prihodnje generacije, zato ga je treba upravljati v sodelovanju z vsemi državami in prebivalci, ki nanj mejijo.

1.2 Vendar ni jasno, ali bo konzorcij Bonus v postopke posvetovanja z akterji primerno vključil tudi nacionalne in evropske socialne partnerje iz teh sektorjev. Odbor zahteva, da se to razjasni.

1.3 Sistem upravljanja teh platform za posvetovanje in foruma za sektorske raziskave mora vključiti akterje civilne družbe, zlasti evropske in nacionalne socialne partnerje, raziskovalni in tehnološko razvojni projekti (R&TR) programa BONUS-169 pa morajo spodbujati družboslovne raziskovalce k raziskavam in dejavnostim, ki bi upoštevale razmišljanja akterjev, vključenih v proces upravljanja delovnih mest in znanj na področjih, na katera se ta program nanaša.

1.4 Ocena učinka na trajnostni razvoj bi lahko bila koristno in učinkovito sredstvo za podporo odločitvi o izbiri ter izvedbi raziskovalnih in tehnološko razvojnih projektov v okviru program BONUS-169, ki bi lahko tri razsežnosti trajnostnega razvoja upoštevali z vključevanjem precejšnjega števila akterjev civilne družbe, ki bi bili kos izzivom, povezanim s temi tremi razsežnostmi.

1.5 Jasno je, da ima ocena učinka, ki je bila opravljena v okviru programa Bonus-169, tudi pomanjkljivosti, posebej glede upoštevanja socialne in zaposlovalne razsežnosti – zlasti zato, ker akterji civilne družbe (predvsem sindikati in evropski socialni partnerji) niso sodelovali v procesu priprave programa.

1.6 Sodelovanje akterjev civilne družbe se lahko organizira z vsaj dvema vrstama ukrepov, in sicer:

z izboljševanjem razširjanja in zbiranja informacij ter obdelave prispevkov akterjev civilne družbe iz držav, na katere se program Bonus-169 nanaša, pa tudi mehanizmov za pridobivanje povratnih informacije. Za ta namen je treba zagotoviti tako preglednost na področju priznavanja in uporabe prispevkov vseh akterjev civilne družbe, vključno z evropskimi socialnimi partnerji, kakor tudi ustrezne povratne informacije;

z vključevanjem vprašanj vseh akterjev civilne družbe, vključno z evropskimi socialnimi partnerji, v razprave in analize. Izziv bi bil predlagati proces, ki bi imel oprijemljiv vpliv na pripravo in izvajanje programa Bonus-169 ter upošteval tri razsežnosti trajnostnega razvoja (okoljsko, socialno in gospodarsko).

1.7 Odbor ponovno izraža podporo prenovljenemu programu in načinom njegovega financiranja, katerega cilj je programu Bonus-169 zagotoviti nova sredstva in ne zgolj obstoječih, razen če gre za raziskovalna orodja, ki so še posebej primerna za dosego zastavljenih ciljev. Ta se bodo uporabljala v določenem obdobju in znesek proračuna zanje bo omejen.

1.8 Raziskave Baltskega morja so upravičene zaradi dejstva, da nanj meji veliko držav članic, ki jih pesti močna onesnaženost, do katere je v največji meri prišlo v industrijski dobi, vendar se nadaljuje še danes; zato je to morje eno od večjih območij med najbolj onesnaženimi vodnimi prostori na svetu, kar ogroža številne industrijske in obrtne dejavnosti, saj večina prebivalstva živi v obalnem pasu, kjer se izvaja tudi največ dejavnosti. Odbor meni, da je treba vse vpletene države – po potrebi tudi Rusko federacijo – vključiti v raziskave in zagotoviti, da lahko k njim prispevajo glede na svoje možnosti, pri čemer je treba upoštevati dejanske razmere v redko poseljenih in tretjih državah.

2. Predlogi Komisije

2.1 Sedmi okvirni program Evropske skupnosti z dne 20. decembra 2006 za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti določa regionalne smernice za 2007–2013 za štiri velike skupine dejavnosti: „sodelovanje“, „zamisli“, „človeški viri“ in „zmogljivosti“.

2.2 Odločba Evropskega parlamenta in Sveta o sodelovanju Skupnosti pri skupnem raziskovalnem programu za Baltsko morje (BONUS-169), ki ga izvaja več držav članic, je za problematiko Baltskega morja uporabila ta okvir ter določila cilje in podrobnosti glede finančnih sredstev za izvedbo projekta.

2.3 Da bi dosegli cilje programa BONUS-169, se bo ta izvajal v dveh ločenih fazah:

a)	začetna strateška faza, ki bo trajala dve leti, bo zajemala vzpostavitev posvetovalnih platform za aktivno vključevanje akterjev, pripravo strateškega raziskovalnega programa ter razvijanje in pripravo natančnih načinov izvajanja;

b)	izvedbena faza, ki bo trajala najmanj pet let, bo zajemala objavo najmanj treh skupnih razpisov za zbiranje predlogov za financiranje strateško usmerjenih projektov programa BONUS-169, osredotočenih na cilje te pobude;

2.4 Teme bodo izhajale iz strateškega raziskovalnega programa BONUS-169; upoštevale bodo, kolikor je mogoče, vnaprej pripravljeni načrt in zajemale dejavnosti raziskovanja, tehnološkega razvoja ter usposabljanja in/ali razširjanja informacij.

2.5 Obsežno javno posvetovanje je bilo ena od zgodnjih faz projekta BONUS-169. Izdelana je bila spletna stran, izvedena ocena učinka in opravljena posvetovanja z nevladnimi organizacijami. Posvetovanja so bila potrebna in se morajo nadaljevati tudi med izvajanjem projektov. Prej omenjene akterje civilne družbe je treba vključiti v nadzor upravljanja sredstev in v poteka izvajanja projektov, da bi se ti izvajali s ciljem vlaganja „v znanje za rast in zaposlovanje (1)“, ki ga priporoča prenovljena lizbonska strategija. Člen 5 Odločbe Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. oktobra 2009 navaja, da mora BONUS EEIG, ki je pristojna za upravljanje programa BONUS-169 v imenu Skupnosti poročati Komisiji. V skladu s členom 13 mora Komisija Parlamentu in Svetu sporočiti ugotovitve ocenjevanja dejavnosti v okviru programa BONUS-169. EESO ima le sredstvo za naknadni nadzor projektov in nima možnosti izraziti svojega stališča med njihovim izvajanjem v okviru programa BONUS-169.

2.6 Odstavek 1 Priloge 1 te odločbe opredeljuje cilje projekta BONUS-169. Čeprav točka (d) navaja, da se „vzpostavijo primerne platforme za posvetovanje z zainteresiranimi stranmi, ki vključujejo zastopanje vseh zadevnih sektorjev“, se noben cilj ne nanaša na socialne in gospodarske cilje projekta ali na njegov pomen za ustvarjanje delovnih mest v regiji Baltskega morja.

2.7 Priloga 2 je zelo pomembna, ker določa organe za upravljanje projekta BONUS-169. Točka 4 določa ustanovitev posvetovalnega odbora, sestavljenega iz mednarodno priznanih znanstvenikov ter predstavnikov sektorjev zainteresiranih strani in civilne družbe, ki se zanimajo za te sektorje. V tem okviru imajo predstavniki delavcev in delodajalcev, nevladne organizacije in združenja pravico do vpogleda ter nadzora in priprave predlogov za projekt BONUS-169.

2.8 Program je dolgoročen in lahko traja enako dolgo kot izvajanje skupnih ukrepov.

2.9 Uvodna izjava 12 te odločbe navaja, da pobuda BONUS-169 „zajema številne sorodne raziskovalne programe Skupnosti o različnih človekovih dejavnostih, ki imajo kumulativni učinek na ekosisteme, kot so ribištvo, akvakultura, kmetijstvo, infrastruktura, promet, usposabljanje in mobilnost raziskovalcev ter družbeno gospodarska vprašanja“.

2.10 Program bo potekal v dveh fazah, da se „zagotovi učinkovita uporaba rezultatov za dogovore o politiki in upravljanju virov v različnih gospodarskih sektorjih“.

2.11 Tudi v oceni učinka se omenjajo gospodarske in socialne posledice možnih gospodarskih, okoljskih in socialnih učinkov (točka 5, ki se nanaša zlasti na socialne in okoljske vidike). V njej je zapisano, da bi se lahko nekatere možnosti uporabile za pomoč drugim gospodarskim sektorjem (kot so pomorska infrastruktura, rudarstvo, vetrne elektrarne, promet, ribištvo, podjetja na področju nafte, plina ali telekomunikacij) pri uvajanju ravnanj, ki bi bila bolj prilagojena varovanju okolja in njihovemu ekosistemu. Ta del analize je močno pomanjkljiv (nezadostno izdelan), vendar pa jasno kaže na splošni pristop, na katerem bo temeljila strateška faza programa.

2.12 Trije projekti, ki bodo izbrani in se izvajali v okviru BONUS EEIG, morajo nujno upoštevati učinek, ki ga imajo podnebne spremembe v obalnih območjih Baltskega morja na socialni in človeški ravni. Te lahko povzročijo izseljevanje prebivalstva, ki bo imelo socialne posledice in bo negativno vplivalo na zaposlovanje, na kar se je treba pripraviti, kot opozarja EESO v mnenju na lastno pobudo o trajnostnem razvoju obalnih območij, sprejetem 13. oktobra 2009. Delovna zakonodaja za nekatere sektorje, kot so ribolov in ladijski promet, se lahko spremeni. Evropska komisija mora upoštevati te dejavnike ter pri vrednotenju in usmerjanju projektov s pomočjo akterjev civilne družbe in EESO zagotoviti usposabljanje in preusmerjanje delavcev.

2.13 EU se bo neposredno povezala z BONUS EEIG (baltsko mrežo organizacij za financiranje znanosti s sedežem v Helsinkih na Finskem), ki je izvršilni organ za program BONUS-169 in bo odgovorna za porazdelitev, upravljanje, spremljanje in poročanje o uporabi prispevka Unije in denarnih prispevkov držav članic.

2.14 Program BONUS-169 upravlja sekretariat mreže BONUS EEIG. Mreža BONUS EEIG mora za namene programa BONUS-169 ustanoviti naslednje organe: usmerjevalni odbor, sekretariat, posvetovalni odbor, forum za sektorske raziskave in forum projektnih koordinatorjev.

2.14.1 Posvetovalni odbor pomaga usmerjevalnemu odboru in sekretariatu. Sestavljajo ga mednarodno zelo ugledni znanstveniki, predstavniki zainteresiranih strani, na primer s področja turizma, obnovljive energije, ribištva in akvakulture, pomorskega prometa in biotehnologije, ponudnikov tehnologije, industrijskih združenj ter organizacij civilne družbe, zainteresiranih za te sektorje, drugih povezanih baltskih raziskovalnih programov in drugih evropskih regionalnih morij.

2.14.2 Posvetovalni odbor zagotavlja neodvisne nasvete, smernice in priporočila glede znanstvenih in političnih vprašanj programa BONUS-169. To vključuje svetovanje o ciljih, prednostnih nalogah in usmeritvi programa BONUS-169, načinih za izboljšanje uspešnosti programa BONUS-169 ter o doseganju in kakovosti rezultatov raziskav, povečevanju zmogljivosti, mreženju in pomembnosti dela za uresničitev ciljev programa BONUS-169. Pomaga tudi pri uporabi in razširjanju rezultatov programa BONUS-169.

2.14.3 Pri pripravi znanstvenega načrta in strategije izvajanja za program BONUS-169 je imel ključno vlogo tudi svetovalni odbor BONUS, sestavljen iz različnih zainteresiranih strani, kot so Helsinška komisija (HELCOM), ICES, GD MARE, Svetovni sklad za naravo (WWF) in Združenje finskih kmetovalcev.

2.15 Spremenjeni osnutek raziskovalnega programa za pobudo BONUS-169, ki je bil junija 2009 predložen GD RTD, temelji predvsem na delu in posvetovanjih, opravljenih za prvotno pobudo BONUS-169.

2.16 Predvideno je, da bo v strateški fazi programa BONUS-169 izvedena vrsta obširnih in strateško usmerjenih posvetovanj z akterji iz vseh zadevnih sektorjev, kot so kmetijstvo, ribištvo, akvakultura, promet in upravljanje voda.

2.17 Platforme za posvetovanje z zainteresiranimi stranmi

2.17.1 Na podlagi izčrpne analize ustreznih zainteresiranih strani programa BONUS-169 na lokalni, nacionalni, regionalni in evropski ravni bodo vzpostavljeni platforme in mehanizmi za posvetovanje z zainteresiranimi stranmi, katerih namen bo povečanje in institucionalizacija vključevanja zainteresiranih strani iz vseh zadevnih sektorjev, da se opredelijo kritične šibke točke, prednostno razvrstijo raziskovalne teme in izboljša uporaba rezultatov raziskav. To vključuje sodelovanje znanstvenikov, tudi s področja drugih ustreznih naravoslovnih znanosti, ki niso povezane z morjem, ter s področja družbenih in ekonomskih disciplin, da se zagotovi potrebna multidisciplinarnost pri pripravi strateškega raziskovalnega programa, njegove strateške vizije in prednostnih raziskovalnih nalog.

2.17.2 Kot stalni organ bo ustanovljen forum za sektorske raziskave (predstavniško telo, sestavljeno iz predstavnikov ministrstev in drugih akterjev, ki se ukvarjajo z raziskavami in upravljanjem v baltski regiji), ki bo z vidika sprejemanja odločitev pristojen za razpravljanje o njegovem načrtovanju, rezultatih in novih raziskovalnih potrebah. Ta forum bo olajšal in pospeševal povezovanje raziskav na ravni celotne baltske regije, vključno s skupno uporabo in načrtovanjem zmogljivosti infrastrukture, pomagal pri izpostavljanju raziskovalnih potreb, pospeševal uporabo rezultatov raziskav in omogočal lažje povezovanje financiranja raziskav.

2.18 Izzivi ocene učinka na trajnostni razvoj

2.18.1

Ocene učinka na trajnostni razvoj (OUTR ali SIA v angleščini) so temeljni politični instrument za merjenje rezultatov politik in ukrepov za tri stebre trajnostnega razvoja (okoljski, socialni in gospodarski).

2.18.2

Evropska komisija je OUTR izvajala in uporabljala zlasti v okviru pogajanj o trgovinskih sporazumih (vendar tudi manj formalno v pogajanjih pred sprejetjem uredbe Reach in direktiv iz energetsko-podnebnega paketa). OUTR so ključnega pomena za posvetovanja ter za upoštevanje stališč in zahtev akterjev civilne družbe.

2.18.3

Uveden je bil niz kazalnikov za podporo OUTR:

—	kazalniki Svetovne banke in Komisije ZN za trajnostni razvoj (CSD) – za gospodarski steber;

—	kazalniki CSD (Komisije ZN za trajnostni razvoj) in MOD – za socialni steber, ki vključuje dostojno delo;

—	kazalniki UNEP, Evropske agencije za okolje, in CSD – za okoljski steber.

2.18.4

Sporočilo Evropske komisije o OUTR (2) je uvedlo celovit okvir za oceno učinka na vseh področjih dejavnosti, ki jih izvaja Evropska komisija, vključno zlasti s pogajanji in trgovinskimi sporazumi. Metodološki priročnik, ki ga je pripravil GD za trgovino, je marca 2006 formaliziral OUTR za pogajanja in izvajanje trgovinskih sporazumov med EU in tretjimi državami.

2.18.5

Te OUTR se lahko uporabijo v okviru posvetovanj s pomembnimi predstavniki civilne družbe.

3. Splošne ugotovitve

3.1 EESO je leta 2009 izrazil mnenje, da je treba poenostaviti predvideno upravljanje. V svojem raziskovalnem mnenju o makroregionalnem sodelovanju (razširitvi strategije za Baltik na druge evropske makroregije) (3) je predlagal tudi ustanovitev posvetovalnega foruma baltske civilne družbe, ki bi olajšal javno razpravo in povečal seznanjenost z izvajanjem strategije.

3.2 V makroregionalnem procesu globalnega upravljanja je bistvenega pomena komuniciranje o projektih in izvedba ocen učinka projektov na ljudi in delovna mesta. Treba je ustvarjati in povezati čezmejne mreže podobnih organizacij iz različnih držav, kot so sindikati, potrošniška združenja ter lokalne organizacije in prostovoljci, da bi se izoblikovala civilna družba, ki lahko rešuje socialna in gospodarska vprašanja, povezana z Baltskim morjem. Javnost in zaposleni morajo biti upravičeni do koriščenja rezultatov raziskovalnih projektov. Treba je predvideti potrebe, ki se bodo pojavile v zvezi z usposabljanjem, zlasti glede na razvoj dogodkov, s katerim se bo regija soočila v bližnji prihodnosti, tj. s posledicami sedanjega stanja in podnebnega segrevanja.

3.3 Točka 2.2.2. sporočila, ki obravnava zainteresirane strani, ne navaja podrobno značilnosti teh zainteresiranih strani, razen poudarka na sodelovanju raziskovalcev. V tej točki bi moral biti omenjen pomen civilne družbe pri izvajanju teh platform zainteresiranih strani, vključno s koristno vlogo evropskih socialnih partnerjev EESO in odborov za evropski socialni dialog, ki jih zadeva evropski program BONUS-169.

3.4 V okviru sistema upravljanja programa BONUS-169 je treba priznati pozitivno vlogo evropskih socialnih partnerjev.

3.5 Za okrepitev vloge socialnih in civilnih partnerjev bi bilo koristno zagotoviti usposabljanje njihovih predstavnikov za delo platform za posvetovanje, ki bi bilo vključeno v proračunske postavke.

4. Dodatne ugotovitve

4.1 To je program za spodbujanje raziskav na področju onesnaževanja Baltskega morja in mednarodne koordinacije raziskovalcev.

4.2 Povsem je jasno, da ima ta raziskovalni program neposreden vpliv na:

—	gospodarsko in industrijsko tkivo v bazenu;

—	dogajanja v sektorjih (znotraj sektorjev in med njimi);

—	vrste delovnih mest in potrebne spretnosti, pri čemer je verjetno treba dolgoročno predvideti zamenjavo poklica ali temeljite spremembe za nekatere zaposlene.

4.3 EESO ponuja naslednje predloge, ki imajo dva namena:

—

da se pri programu BONUS-169 upoštevajo socialni učinki, pri poklicih pa potrebe po novih znanjih in drugih sposobnostih ter zastarelost tistih sposobnosti, ki se zdaj uporabljajo – in po možnosti, da se ti učinki predvidijo (predvidevanje in ukrepi za prerazporeditev nekaterih populacij na nova delovna mesta);

—	da se ukrepi za povečanje pozitivnih in zmanjšanje negativnih učinkov pripravijo v sodelovanju s predstavniki civilne družbe.

4.4 Da bi dosegli oba zgoraj omenjena cilja, bi se predlog nanašal na:

a.	popolno vključitev gospodarskih in socialnih predstavnikov;

b.	izvedbo ocene učinka, pa ne po modelu notranjih ocen učinka v Komisiji, temveč po modelu OUTR (z nekaterimi izboljšavami).

4.4.1 V celoti vključiti gospodarske in socialne predstavnike (a)

—	vključiti evropske in nacionalne socialne partnerje „sodelujočih držav“ v forum za sektorske raziskave, kot je navedeno zgoraj;

—

poleg tega opredeliti „posvetovalne mehanizme“ platforme za posvetovanje z zainteresiranimi stranmi; če bo to le internetna povezava ali občasno informiranje, ne bo rešeno nič:

—	preveč različnih glasov ustvari kakofonijo – organizirati je treba glas „družbe“;

—	predlagali bi lahko ustanovitev manjše delovne skupine v okviru socialnih in gospodarskih partnerstev, ki bi delali skupaj in usklajeno ter zagotavljali enoten glas, ki bi dopolnjeval glas raziskovalcev;

—

lahko bi šli še dlje in predlagali, da ta delovna skupina postane referenčna točka za pripravo ocene učinka (sodelovanje z usmerjevalnim odborom za študije) in obenem svetovalnega mnenja za Evropsko komisijo. Z oceno učinka je treba z objavami poročil v „sodelujočih državah“ seznanjati tudi širšo javnost.

4.4.2 Izvajati oceno učinka, pa ne po modelu notranjih ocen učinka v Komisiji, temveč po modelu OUTR. (b.)

—	predlagati, da ima ocena učinka dejanski vpliv na trajnostni razvoj ter da vključuje socialne, gospodarske in okoljske elemente;

—

zlasti pa ne pozabiti vanjo vključiti elemente, povezane z gospodarskimi in industrijskimi spremembami, ter prehode med zaposlitvami; ocena učinka bi na primer lahko vključevala elemente, kot so:

—	preglednica poklicev v tem bazenu;

—	identifikacija ogroženih poklicev (tistih, ki lahko izginejo) in poklicev z visokim potencialom rasti glede na različne programe raziskav;

—	identifikacija sposobnosti z vidika sprememb spretnosti: raven znanja, sposobnost za sprejemanje novega (strokovnega) znanja ter obstoj možnosti za učenje oz. usposabljanje na lokalni ravni;

—	vključevanje delovnih mest v prestrukturirani in v prihodnost usmerjeni industriji.

—	Ti elementi so temeljnega pomena za pripravo teritorialne načrtne politike zaposlovanja in pridobivanja kvalifikacij (4) ter se ne smejo spremeniti v „zaprto območje“ raziskovalcev.

V Bruslju, 29. aprila 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) COM(2005) 610 konč.

(2) COM(2002) 276 konč.

(3) UL C 318, 23.12.2009, str. 6.

(4) Načrtna politika zaposlovanja in pridobivanja kvalifikacij omogoča boljše predvidevanje potrebnih prilagoditev znanja in spretnosti novim delovnim mestom, boljše obvladovanje posledic tehnoloških in gospodarskih sprememb, boljšo sintezo dejavnikov konkurenčnosti, usposabljanja za pridobitev kvalifikacij in razvoja sposobnosti zaposlenih, boljše upravljanje poklicne poti, zmanjšanje tveganj in stroškov v zvezi z neravnovesji ter boljšo izbiro in načrtovanje dejavnosti za potrebne prilagoditve (www.wikipedia.org).

		ISSN 1725-5244 doi:10.3000/17255244.C_2011.018.slv
Uradni list Evropske unije		C 18

Slovenska izdaja	Informacije in objave	Zvezek 54 19. januar 2011

Obvestilo št.	Vsebina	Stran
	I Resolucije, priporočila in mnenja
	MNENJA
	Evropski ekonomsko-socialni odbor
	462. plenarno zasedanje 28. in 29. aprila 2010
2011/C 018/01	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o krepitvi evropskega agroživilskega modela (raziskovalno mnenje)	1

2011/C 018/02	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o kmetijskem modelu Skupnosti: Kakovost proizvodnje in obveščanje potrošnikov kot dejavnika konkurenčnosti (raziskovalno mnenje)	5

2011/C 018/03	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o vlogi civilne družbe v odnosih EU-Črna gora	11

2011/C 018/04	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o izobraževanju za vključevanje: Sredstvo za boj proti revščini in socialni izključenosti (raziskovalno mnenje)	18

2011/C 018/05	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o dostopu do posojil za potrošnike in gospodinjstva: Pojavi zlorabe (mnenje na lastno pobudo)	24

2011/C 018/06	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o statutu evropskih fundacij (mnenje na lastno pobudo)	30

2011/C 018/07	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o evropskem ladjedelništvu v boju s sedanjo krizo	35

2011/C 018/08	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o novih težnjah na področju samozaposlovanja: Poseben položaj ekonomsko odvisnih samozaposlenih (mnenje na lastno pobudo)	44

	III Pripravljalni akti
	Evropski ekonomsko-socialni odbor
	462. plenarno zasedanje 28. in 29. aprila 2010
2011/C 018/09	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o zeleni knjigi Reforma skupne ribiške politike COM(2009) 163 konč.	53

2011/C 018/10	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu – Izgradnja trajnostne prihodnosti ribogojstva – Nova pobuda za Strategijo za trajnostni razvoj evropskega ribogojstva COM(2009) 162 konč.	59

2011/C 018/11	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu – BDP in več: Merjenje napredka v svetu, ki se spreminja COM(2009) 433 konč.	64

2011/C 018/12	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu: Partnerstvo med Evropsko unijo in Afriko – Povezovanje Afrike in Evrope: Krepitev sodelovanja na področju prometa COM(2009) 301 konč.	69

2011/C 018/13	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Solidarnost na področju zdravja: Zmanjšanje neenakosti na področju zdravja v EU COM(2009) 567 konč.	74

2011/C 018/14	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status upravičencev do mednarodne zaščite, in o vsebini te zaščite COM(2009) 551 konč./2 – 2009/0164 (COD)	80

2011/C 018/15	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite v državah članicah COM(2009) 554 konč. - 2009/0165 (COD)	85

2011/C 018/16	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o upraviteljih alternativnih investicijskih skladov in spremembi direktiv 2004/39/ES in 2009/…/ES COM(2009) 207 konč. – 2009/0064 (COD)	90

2011/C 018/17	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o 25. letnem poročilu Komisije o spremljanju uporabe prava Skupnosti (2007) COM(2008) 777 konč.	95

2011/C 018/18	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o izvrševanju pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov COM(2009) 330 konč.	100

2011/C 018/19	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru – Krepitev uveljavljanja pravic intelektualne lastnine na notranjem trgu COM(2009) 467 konč.	105

2011/C 018/20	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu odločbe Evropskega parlamenta in Sveta o sodelovanju Skupnosti pri skupnem raziskovalnem in razvojnem programu za Baltsko morje (BONUS-169), ki ga izvaja več držav članic COM(2009) 610 konč. – 2009/0169 (COD)	109

2011/C 018/21	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o finančnih prispevkih Evropske unije v Mednarodni sklad za Irsko (2007–2010) COM(2010) 12 konč. – 2010/0004 (COD)	114