Uradni list C 113/2010

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/2

Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 4. marca 2010 – Evropska komisija proti Portugalski republiki

(Zadeva C-38/06) (1)

(Neizpolnitev obveznosti države - Brezcarinski uvoz blaga za uporabo izključno v vojaške namene)

2010/C 113/02

Jezik postopka: portugalščina

Stranke

Tožeča stranka: Evropska komisija (zastopnika: G. Wilms in M. Afonso, zastopnika)

Tožena stranka: Portugalska republika (zastopniki: L. Inez Fernandes, Â. Seiça Neves, J. Gomes in C. Guerra Santos, zastopniki)

Intervenientke v podporo toženi stranki: Zvezna republika Nemčija (zastopnik: J. Molde, zastopnik), Helenska republika (zastopnika: E.-M. Mamouna in M. K. Boskovits, zastopnika), Italijanska republika (zastopnika: I. Bruni, zastopnik, G. De Bellis, avvocato dello Stato) Republika Finska (zastopnik: A. Guimaraes-Purokoski, zastopnik)

Predmet

Neizpolnitev obveznosti države – Kršitev členov 2 in od 9 do 11 Uredbe Sveta (EGS, Euratom) št. 1552/89 z dne 29. maja 1989 o izvajanju Sklepa Sveta 88/376/EGS, Euratom o sistemu lastnih sredstev Skupnosti (UL L 155, str. 1), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (Euratom, ES) št. 1355/96 z dne 8. julija 1996 (UL L 175, str. 3, v nadaljevanju: Uredba št. 1552/89), kar zadeva obdobje od 1. januarja 1998 do vključno 30. maja 2000, od 31. maja 2000 pa ni izpolnjevala obveznosti iz enakih členov Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1150/2000 z dne 22. maja 2000 o izvajanju Sklepa št. 94/728/ES, Euratom o sistemu virov lastnih sredstev Skupnosti (UL L 130, str. 1) – Brezcarinski uvoz blaga za uporabo v vojaške namene in blaga za vojaško in civilno uporabo.

Izrek

Portugalska republika s tem, da ni določila lastnih sredstev iz naslova uvoza vojaške opreme in sredstev za uporabo izključno v vojaške namene in jih dala na razpolago Komisiji Evropskih skupnosti za obdobje med 1. januarjem 1998 in 31. decembrom 2002, in s tem, da ni plačala pripadajočih zamudnih obresti, ni izpolnila obveznosti iz členov 2 in od 9 do 11 Uredbe Sveta (EGS, Euratom) št. 1552/89 z dne 29. maja 1989 o izvajanju Sklepa Sveta 88/376/EGS, Euratom o sistemu lastnih sredstev Skupnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (Euratom, ES) št. 1355/96 z dne 8. julija 1996, kar zadeva obdobje od 1. januarja 1998 do vključno 30. maja 2000, ter iz enakih členov Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1150/2000 z dne 22. maja 2000 o izvajanju Sklepa št. 94/728/ES, Euratom o sistemu virov lastnih sredstev Skupnosti, kar zadeva obdobje od 31. maja 2000 do 31. decembra 2002.

2.	Portugalski republiki se naloži plačilo stroškov.

3.	Kraljevina Danska, Helenska republika, Italijanska republika in Republika Finska nosijo svoje stroške.

(1) UL C 74, 25.3.2006.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/3

Sodba Sodišča (četrti senat) z dne 3. decembra 2009 – Evropska komisija proti Zvezni republiki Nemčiji

(Zadeva C-424/07) (1)

(Neizpolnitev obveznosti države - Elektronske komunikacije - Direktiva 2002/19/ES - Direktiva 2002/21/ES - Direktiva 2002/22/ES - Omrežja in storitve - Nacionalna ureditev - Novi trgi)

2010/C 113/03

Jezik postopka: nemščina

Stranki

Tožeča stranka: Evropska komisija (zastopnika: G. Braun in A. Nijenhuis, zastopnika)

Tožena stranka: Zvezna republika Nemčija (zastopniki: M. Lumma, zastopnik, C. Koenig, profesor, S. Loetz, odvetnik)

Predmet

Neizpolnitev obveznosti države – Kršitev člena 8(4) Direktive 2002/19/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o dostopu do elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih naprav ter o njihovem medomrežnem povezovanju (Direktiva o dostopu)(UL L 108, str. 7), členov 6, 7, 8(1), 15(3) in 16 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2002/21/ES z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (okvirna direktiva) (UL L 108, str. 33) ter člena 17(2) Direktive 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (Direktiva o univerzalnih storitvah) (UL L 108, str. 51) – Opredelitev, analiza in ureditev novih trgov – Nacionalna ureditev, ki na splošno opredeljuje „nove trge“ in ki določa omejevalne pogoje, kar zadeva njihovo ureditev s strani nacionalnega regulativnega organa in uporabo postopka posvetovanja, ki ga določa pravo Skupnosti, ki ureja ukrepe, namenjene opredelitvi in analizi teh trgov.

Izrek

Zvezna republika Nemčija s tem, da je sprejela člen 9a zakona o telekomunikacijah (Telekommunikationsgesetz) z dne 22. junija 2004, ni izpolnila obveznosti iz člena 8(4) Direktive 2002/19/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o dostopu do elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih naprav ter o njihovem medomrežnem povezovanju (Direktiva o dostopu), iz členov od 6 do 8(1) in (2), 15(3) in 16 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2002/21/ES z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (Okvirna direktiva) ter člena 17(2) Direktive 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (Direktiva o univerzalnih storitvah).

2.	Zvezni republiki Nemčiji se naloži plačilo stroškov.

(1) UL C 283, 24.11.2007.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/3

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 9. marca 2010 – Evropska komisija proti Zvezni republiki Nemčiji

(Zadeva C-518/07) (1)

(Neizpolnitev obveznosti države - Direktiva 95/46/ES - Varstvo posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in prosti pretok takih podatkov - Člen 28(1) - Nacionalni nadzorni organi - Samostojnost - Upravni nadzor teh organov)

2010/C 113/04

Jezik postopka: nemščina

Stranke

Tožeča stranka: Evropska komisija (zastopniki: C. Docksey, C. Ladenburger in H. Krämer, zastopniki)

Tožena stranka: Zvezna republika Nemčija (zastopnika: M. Lumma in J. Möller, zastopnika)

Intervenient v podporo tožeče stranke: Evropski nadzornik za varstvo podatkov (zastopnika: H. Hijmans in A. Scirocco, zastopnika)

Predmet

Neizpolnitev obveznosti države – Kršitev člena 28(1), drugi pododstavek, Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (UL L 281, str. 31) – Obveznost držav članic, da zagotovijo, da nacionalni nadzorni organi, odgovorni za spremljanje obdelave osebnih podatkov, izvajajo svoje naloge popolnoma samostojno – Podreditev deželnih nadzornih organov, odgovornih za spremljanje obdelave osebnih podatkov v zasebnem sektorju, državnemu nadzoru

Izrek

Zvezna republika Nemčija s tem, da je nadzorne organe, odgovorne za spremljanje obdelave osebnih podatkov zasebnih organov in podjetij javnega prava, ki nastopajo v konkurenci na trgu (öffentlich-rechtliche Wettbewerbsunternehmen) v različnih deželah, podvrgla državnemu nadzoru in tako nepravilno prenesla zahtevo, da ti organi izvajajo naloge „popolnoma samostojno“, ni izpolnila obveznosti iz člena 28(1), drugi pododstavek, Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov.

2.	Zvezna republika Nemčija nosi stroške Evropske komisije.

3.	Evropski nadzornik za varstvo podatkov nosi svoje stroške.

(1) UL C 37, 9.2.2008.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/4

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 2. marca 2010 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Bundesverwaltungsgericht – Nemčija) – Janko Rottmann proti Freistaat Bayern

(Zadeva C-135/08) (1)

(Državljanstvo Unije - Člen 17 ES - Državljanstvo države članice, pridobljeno z rojstvom - Državljanstvo druge države članice, pridobljeno z naturalizacijo - Izguba prvotnega državljanstva zaradi te naturalizacije - Retroaktivna izguba državljanstva, pridobljenega z naturalizacijo, zaradi zvijačnega ravnanja v postopku pridobitve - Odvzem državljanstva, ki povzroči izgubo statusa državljana Unije)

2010/C 113/05

Jezik postopka: nemščina

Predložitveno sodišče

Bundesverwaltungsgericht

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: Janko Rottmann

Tožena stranka: Freistaat Bayern

Predmet

Predlog za sprejetje predhodne odločbe - Bundesverwaltungsgericht – Razlaga člena 17 ES – Pridobitev državljanstva države članice, ki povzroči dokončno izgubo prvotnega državljanstva države članice – Retroaktivna izguba novega državljanstva zaradi zvijačnega ravnanja v postopku pridobitve – Odvzem državljanstva zainteresirani osebi, kar povzroči izgubo državljanstva Unije

Izrek

Pravo Unije, zlasti člen 17 ES, ne nasprotuje temu, da država članica državljanu Evropske unije odvzame državljanstvo te države, ki ga je pridobil z naturalizacijo in z zvijačo, če ta sklep o odvzemu upošteva načelo sorazmernosti.

(1) UL C 171, 5.7.2008.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/4

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 2. marca 2010 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Bundesverwaltungsgericht – Nemčija) – Aydin Salahadin Abdulla (C-175/08), Kamil Hasan (C-176/08), Ahmed Adem, Hamrin Mosa Rashi (C-178/08), Dler Jamal (C-179/08) proti Zvezni republiki Nemčiji

(Združene zadeve C-175/08, C-176/08, C-178/08 in C-179/08) (1)

(Direktiva 2004/83/ES - Minimalni standardi glede pogojev priznanja statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite - Status „begunca“ - Člen 2(c) - Prenehanje statusa begunca - Člen 11 - Sprememba okoliščin - Člen 11(1)(e) - Begunec - Neutemeljen strah pred preganjanjem - Presoja - Člen 11(2) - Preklic statusa begunca - Dokaz - Člen 14(2))

2010/C 113/06

Jezik postopka: nemščina

Predložitveno sodišče

Bundesverwaltungsgericht

Stranke v postopku v glavni stvari

Tožeče stranke: Aydin Salahadin Abdulla (C-175/08), Kamil Hasan (C-176/08), Ahmed Adem, Hamrin Mosa Rashi (C-178/08), Dler Jamal (C-179/08)

Tožena stranka: Zvezna republika Nemčija

Predmet

Predlogi za sprejetje predhodne odločbe – Bundesverwaltungsgericht – Razlaga člena 11(1)(e) Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (UL L 304, str. 12) – Odločba nacionalnega organa o prenehanju statusa begunca zadevnih oseb na podlagi ugotovljenega prenehanja strahu pred preganjanjem brez preučitve dodatnih pogojev v zvezi s političnim položajem v državi izvora – Iraški državljani, ki jim je bil status begunca odvzet po padcu režima Saddama Husseina

Izrek

Člen 11(1)(e) Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite je treba razlagati tako:

—

oseba izgubi status begunca, če glede na pomembno in trajno spremembo okoliščin v zadevni tretji državi okoliščine, ki so utemeljevale njen strah pred preganjanjem v smislu člena 2(c) Direktive 2004/83 in zaradi katerih je pridobila status begunca, prenehajo in nima drugega razloga za strah pred „preganjanjem“ v smislu člena 2(c) Direktive 2004/83;

—

pristojni organi države članice morajo za presojo spremembe okoliščin preveriti, ali so subjekti zaščite iz člena 7(1) Direktive 2004/83 glede na begunčev položaj sprejeli razumne ukrepe za preprečitev preganjanja in ali torej razpolagajo zlasti z učinkovitim sodnim sistemom za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo preganjanje, ter ali bi imel zadevni državljan v primeru prenehanja statusa begunca dostop do take zaščite;

—	subjekti zaščite iz člena 7(1)(b) Direktive 2004/83 lahko vključujejo mednarodne organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del ozemlja države, tudi z večnacionalnimi vojaškimi enotami na tem ozemlju.

Če se okoliščine, zaradi katerih je bil priznan status begunca, spremenijo in nacionalni organi države članice preverijo, ali ne obstajajo druge okoliščine, ki utemeljujejo strah zadevne osebe pred preganjanjem bodisi iz istega razloga kot prvotno bodisi iz katerega drugega razloga iz člena 2(c) Direktive 2004/83, je merilo verjetnosti za presojo tveganja, ki izhaja iz teh drugih okoliščin, enako merilu, ki se uporablja pri priznanju statusa begunca.

Člen 4(4) Direktive 2004/83 se v delu, v katerem daje napotke glede dokaznega pomena prejšnjih dejanj preganjanja in groženj s preganjanjem, lahko uporabi, če nameravajo pristojni organi preklicati status begunca v skladu s členom 11(1)(e) Direktive 2004/83, zadevna oseba pa se za utemeljevanje trajanja utemeljenega strahu pred preganjanjem sklicuje na druge okoliščine kot tiste, zaradi katerih ji je bil priznan status begunca. Vendar običajno ne more biti tako, ko je razlog za preganjanje drugačen od tistega, ki se je upošteval ob priznanju statusa begunca, in obstajajo prejšnja dejanja preganjanja ali grožnje s preganjanjem, povezane z razlogom za preganjanje, ki je bil obravnavan v tej fazi.

(1) UL C 197, 2.8.2008

UL C 180, 1.8.2009.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/6

Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 4. marca 2010 – Evropska komisija proti Francoski republiki

(Zadeva C-197/08) (1)

(Neizpolnitev obveznosti države - Direktiva 95/59/ES - Davki, razen prometnih davkov, ki vplivajo na porabo tobačnih izdelkov - Člen 9(1) - Svobodno določanje najvišjih drobnoprodajnih cen za izdelke s strani proizvajalcev in uvoznikov - Nacionalna ureditev, s katero so določene najnižje drobnoprodajne cene za cigarete - Nacionalna ureditev, s katero je prepovedana prodaja tobačnih izdelkov po „promocijski ceni v nasprotju s cilji javnega zdravja“ - Pojem „nacionalni pravni sistemi glede nadzora cen ali upoštevanja predpisanih cen“ - Utemeljitev - Varovanje javnega zdravja - Okvirna konvencija Svetovne zdravstvene organizacije o nadzoru tobaka)

2010/C 113/07

Jezik postopka: francoščina

Stranki

Tožeča stranka: Evropska komisija (zastopnika: W. Mölls in R. Lyal, zastopnika)

Tožena stranka: Francoska republika (zastopniki: G. de Bergues, S. Pilczer, J.-Ch. Gracia in B. Beaupère-Manokha, zastopniki)

Predmet

Neizpolnitev obveznosti države – Kršitev 9(1) Direktive Sveta 95/59/ES z dne 27. novembra 1995 o davkih, razen prometnih davkov, ki vplivajo na porabo tobačnih izdelkov (UL L 291, str. 40) – Določitev najnižjih cen – Ovira za prost pretok blaga – Varovanje javnega zdravja – Upoštevnost Okvirne konvencije Svetovne zdravstvene organizacije o nadzoru tobaka (UL L 213, str. 8)

Izrek

Francoska republika s tem, da je sprejela in ohranila v veljavi sistem najnižjih drobnoprodajnih cen za cigarete, sproščenih v porabo v Franciji, in prepoved prodaje tobačnih izdelkov „po promocijski ceni v nasprotju s cilji javnega zdravja“, ni izpolnila obveznosti iz člena 9(1) Direktive Sveta 95/59/ES z dne 27. novembra 1995 o davkih, razen prometnih davkov, ki vplivajo na porabo tobačnih izdelkov, kot je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2002/10/ES z dne 12. februar 2002.

2.	Francoski republiki se naloži plačilo stroškov.

(1) UL C 183, 19.7.2008.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/6

Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 4. marca 2010 – Evropska komisija proti Republiki Avstriji

(Zadeva C-198/08) (1)

(Neizpolnitev obveznosti države - Direktiva 95/59/ES - Davki, razen prometnih davkov, ki vplivajo na porabo tobačnih izdelkov - Člen 9(1) - Svobodno določanje najvišjih drobnoprodajnih cen za svoje izdelke s strani proizvajalcev in uvoznikov - Nacionalna ureditev, s katero so določene najnižje drobnoprodajne cene za cigarete in za drobno rezan tobak - Utemeljitev - Varovanje javnega zdravja - Okvirna konvencija Svetovne zdravstvene organizacije o nadzoru tobaka)

2010/C 113/08

Jezik postopka: nemščina

Stranki

Tožeča stranka: Evropska komisija (zastopnika: W. Mölls in R. Lyal, zastopnika)

Tožena stranka: Republika Avstrija (zastopniki: E. Riedl, J. Bauer in C. Pesendorfer, zastopniki)

Predmet

Neizpolnitev obveznosti države - Kršitev člena 9(1) Direktive Sveta 95/59/ES z dne 27. novembra 1995 o davkih, razen prometnih davkov, ki vplivajo na porabo tobačnih izdelkov (UL L 291, str. 40) – Določitev najnižjih drobnoprodajnih cen za tobačne izdelke s strani javnih organov

Izrek

Republika Avstrija s tem, da je sprejela in ohranila v veljavi zakonodajo, v skladu s katero javni organi določijo najnižje drobnoprodajne cene za cigarete in za drobno rezan tobak za zvijanje cigaret, ni izpolnila svojih obveznosti iz člena 9(1) Direktive Sveta 95/59/ES z dne 27. novembra 1995 o davkih, razen prometnih davkov, ki vplivajo na porabo tobačnih izdelkov, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2002/10/ES z dne 12. februarja 2002.

2.	Republiki Avstriji se naloži plačilo stroškov.

(1) UL C 197, 2.8.2008.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/7

Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 4. marca 2010 – Evropska komisija proti Irski

(Zadeva C-221/08) (1)

2010/C 113/09

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Tožeča stranka: Evropska komisija (zastopnika: R. Lyal in W. Mölls, zastopnika)

Tožena stranka: Irska (zastopnika: D. O'Hagan, zastopnik, G. Hogan SC)

Predmet

Neizpolnitev obveznosti države – Kršitev člena 9(1) Direktive Sveta 95/59/ES z dne 27. novembra 1995 o davkih, razen prometnih davkov, ki vplivajo na porabo tobačnih izdelkov (UL L 291, str. 40) – Nacionalna zakonodaja, s katero so določene najnižje in najvišje drobnoprodajne cene tobačnih izdelkov

Izrek

Irska s tem, da je določila najnižjo drobnoprodajno ceno za cigarete, ni izpolnila obveznosti iz člena 9(1) Direktive Sveta 95/59/ES z dne 27. novembra 1995 o davkih, razen prometnih davkov, ki vplivajo na porabo tobačnih izdelkov, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2002/10/ES z dne 12. februarja 2002.

2.	Irska s tem, da ni zagotovila potrebnih podatkov, ki Evropski komisiji omogočijo izpolnitev dolžnosti nadzorovati spoštovanje Direktive 95/59, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2002/10, ni izpolnila obveznosti iz člena 10 ES.

3.	V preostalem se tožba zavrne.

4.	Irski se naloži plačilo stroškov.

(1) UL C 209, 15.8.2008.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/7

Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 4. marca 2010 – Evropska komisija proti Francoski republiki

(Zadeva C-241/08) (1)

(Neizpolnitev obveznosti države - Direktiva 92/43/EGS - Člen 6(2) in (3) - Nepravilen prenos - Posebna ohranitvena območja - Pomemben vpliv projekta na okolje - Dejavnosti, ki ne vznemirjajo - Presoja posledic na okolje)

2010/C 113/10

Jezik postopka: francoščina

Stranki

Tožeča stranka: Evropska komisija (zastopnika: D. Recchia in J.-B. Laignelot, zastopnika)

Tožena stranka: Francoska republika (zastopnika: G. de Bergues in A.-L. During, zastopnika)

Predmet

Neizpolnitev obveznosti države – Nepravilen prenos določb člena 6(2) in (3) Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (UL L 206, str. 7)

Izrek

Francoska republika s tem, da

—	je, po eni strani, določila, da ribolov, ribogojstvo, lov in druge dejavnosti, povezane z lovom, ki se izvajajo v skladu z dopustnimi pogoji in na območjih, kot je določeno v veljavnih zakonih in predpisih, niso dejavnosti, ki vznemirjajo ali imajo take učinke,

—	je, po drugi strani, iz postopka presoje posledic za območje sistematično izvzela dela, gradnje in urejanja, predvidena s pogodbami Natura 2000, in

—	je iz tega postopka sistematično izvzela programe in projekte del, gradenj ali urejanj, za katere velja sistem priglasitve,

ni izpolnila obveznosti iz člena 6(2) in (3) Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst.

2.	V preostalem se tožba zavrne.

3.	Francoski republiki se naloži dve tretjini stroškov. Evropski komisiji se naloži preostalo tretjino.

(1) UL C 197, 2.8.2008.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/8

Sodba Sodišča (četrti senat) z dne 4. marca 2010 – Evropska komisija proti Italijanski republiki

(Zadeva C-297/08) (1)

(Neizpolnitev obveznosti države - Okolje - Direktiva 2006/12/ES - Člena 4 in 5 - Ravnanje z odpadki - Načrt ravnanja - Celovito in primerno omrežje obratov za odstranjevanje - Nevarnost za zdravje ljudi in okolje - Višja sila - Motenje javnega reda - Organizirani kriminal)

2010/C 113/11

Jezik postopka: italijanščina

Stranke

Tožeča stranka: Komisija Evropskih skupnosti (zastopniki: C. Zadra, D. Recchia in J.-B. Laignelot, zastopniki)

Tožena stranka: Italijanska republika (zastopnika: G. Palmieri, zastopnik in G. Aiello, avvocato dello Stato)

Intervenientka v podporo tožeče stranke: Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska (zastopnika: S. Ossowski, zastopnik in K. Bacon, barrister)

Predmet

Neizpolnitev obveznosti države – Kršitev členov 4 in 5 Direktive 2006/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2006 o odpadkih (UL L 114, str. 9) – Dežela Kampanija

Izrek

Italijanska republika s tem, da glede dežele Kampanije ni sprejela vseh potrebnih ukrepov za zagotovitev take predelave ali odstranjevanja odpadkov, ki ne ogroža zdravja ljudi in ne škoduje okolju, in zlasti ker ni vzpostavila celovitega in primernega omrežja obratov za odstranjevanje, ni izpolnila obveznosti iz členov 4 in 5 Direktive 2006/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2006 o odpadkih.

2.	Italijanski republiki se naloži plačilo stroškov.

3.	Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska nosi svoje stroške.

(1) UL C 223, 30.8.2008.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/8

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 9. marca 2010 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Tribunale Amministrativo Regionale della Sicilia – Italija) – Raffinerie Mediterranee SpA (ERG), Polimeri Europa SpA, Syndial SpA proti Ministero dello Sviluppo Economico, Ministero della Salute, Ministero Ambiente e Tutela del Territorio e del Mare, Ministero delle Infrastrutture, Ministero dei Trasporti, Presidenza del Consiglio dei Ministri, Ministero dell’Interno, Regione Siciliana, Assessorato Regionale Territorio ed Ambiente (Sicilija), Assessorato Regionale Industria (Sicilija), Prefettura di Siracusa, Istituto Superiore di Sanità, Commissario Delegato per Emergenza Rifiuti e Tutela Acque (Sicilija), Vice Commissario Delegato per Emergenza Rifiuti e Tutela Acque (Sicilija), Agenzia Protezione Ambiente e Servizi Tecnici (APAT), Agenzia Regionale Protezione Ambiente (ARPA Sicilia), Istituto Centrale Ricerca Scientifica e Tecnologica Applicata al Mare, Subcommissario per la Bonifica dei Siti Contaminati, Provincia Regionale di Siracusa, Consorzio ASI Sicilia Orientale Zona Sud, Comune di Siracusa, Comune d’Augusta, Comune di Melilli, Comune di Priolo Gargallo, Azienda Unità Sanitaria Locale N8, Sviluppo Italia Aree Produttive SPA, Invitalia (Agenzia nazionale per l’attrazione degli investimenti e lo sviluppo d'impresa SpA), prej Sviluppo Italia SpA

(Zadeva C-378/08) (1)

(Načelo „plača povzročitelj obremenitve“ - Direktiva 2004/35/ES - Okoljska odgovornost - Uporaba ratione temporis - Onesnaženje, ki je nastalo pred datumom, določenim za prenos navedene direktive, in se nadaljuje po tem datumu - Nacionalna zakonodaja, ki nalaga stroške sanacije škode, povezane s tem onesnaženjem, več podjetjem - Zahteva glede namena ali malomarnosti - Zahteva glede vzročne zveze - Javna naročila gradenj)

2010/C 113/12

Jezik postopka: italijanščina

Predložitveno sodišče

Tribunale Amministrativo Regionale della Sicilia

Stranke v postopku v glavni stvari

Tožeče stranke: Raffinerie Mediterranee SpA (ERG), Polimeri Europa SpA, Syndial SpA

Tožene stranke: Ministero dello Sviluppo Economico, Ministero della Salute, Ministero Ambiente e Tutela del Territorio e del Mare, Ministero delle Infrastrutture, Ministero dei Trasporti, Presidenza del Consiglio dei Ministri, Ministero dell'Interno, Regione Siciliana, Assessorato Regionale Territorio ed Ambiente (Sicilija), Assessorato Regionale Industria (Sicilija), Prefettura di Siracusa, Istituto Superiore di Sanità, Commissario Delegato per Emergenza Rifiuti e Tutela Acque (Sicilija), Vice Commissario Delegato per Emergenza Rifiuti e Tutela Acque (Sicilija), Agenzia Protezione Ambiente e Servizi Tecnici (APAT), Agenzia Regionale Protezione Ambiente (ARPA Sicilija), Istituto Centrale Ricerca Scientifica e Tecnologica Applicata al Mare, Subcommissario per la Bonifica dei Siti Contaminati, Provincia Regionale di Siracusa, Consorzio ASI Sicilia Orientale Zona Sud, Comune di Siracusa, Comune d'Augusta, Comune di Melilli, Comune di Priolo Gargallo, Azienda Unità Sanitaria Locale N8, Sviluppo Italia Aree Produttive SPA, Invitalia (Agenzia nazionale per l'attrazione degli investimenti e lo sviluppo d'impresa SpA), prej Sviluppo Italia SpA

ob udeležbi: ENI Divisione Exploration and Production SpA, ENI SpA, Edison SpA

Predmet

Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Tribunale Amministrativo Regionale per la Sicilia – Razlaga Direktive 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode (UL L 143, str. 56) in načela „plača povzročitelj obremenitve“ – Nacionalna ureditev, ki upravi podeljuje pooblastilo, da zasebnim podjetnikom odredi izvedbo sanacijskih ukrepov, ne da bi opravila preiskavo, s katero bi se ugotovilo, kdo je odgovoren za onesnaženje

Izrek

Če pri okoljskem onesnaženju pogoji za uporabo ratione temporis in/ali ratione materiae Direktive 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode niso izpolnjeni, spada torej tak položaj v nacionalno pravo ob upoštevanju pravil Pogodbe in brez poseganja v druge akte sekundarnega prava.

Direktiva 2004/35 ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki pristojnemu organu, ki deluje v okviru te direktive, omogoča, da domneva obstoj vzročne zveze med izvajalci in ugotovljenim onesnaženjem, tudi pri razpršenem onesnaževanju, ker so njihove naprave blizu območja onesnaženja. Vendar mora ta organ, da bi lahko domneval tako vzročno zvezo, v skladu z načelom „plača povzročitelj obremenitve“ imeti na voljo verjetne dokaze, ki bi lahko podprli njegovo domnevo, kot sta na primer dejstvo, da so naprave izvajalca v bližini ugotovljenega onesnaženja, in povezava med ugotovljenimi onesnaževali in sestavinami, ki jih ta izvajalec uporablja pri svojih dejavnostih.

Člene 3(1), 4(5) in 11(2) Direktive 2004/35 je treba razlagati tako, da pristojni organ, če odloči, da bo naložil ukrepe sanacije okoljske škode izvajalcem, katerih dejavnosti spadajo pod Prilogo III k tej direktivi, ni zavezan ugotoviti krivde, malomarnosti ali namena izvajalcev, katerih dejavnosti se štejejo za odgovorne za okoljsko škodo. Nasprotno, ta organ mora, prvič, predhodno raziskati izvor ugotovljenega onesnaženja, pri čemer ima diskrecijsko pravico glede postopkov, uporabljenih sredstev in trajanja takega raziskovanja. Drugič, ta organ mora v skladu z nacionalnimi dokaznimi pravili ugotoviti vzročno zvezo med dejavnostmi izvajalcev, na katere se nanašajo sanacijski ukrepi, in tem onesnaženjem.

(1) UL C 301, 22.11.2008.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/10

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 9. marca 2010 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Tribunale Amministrativo Regionale della Sicilia – Italija) – Raffinerie Mediterranee SpA (ERG) (C-379/08), Polimeri Europa SpA, Syndial SpA proti Ministero dello Sviluppo Economico, Ministero della Salute, Ministero Ambiente e Tutela del Territorio e del Mare, Ministero delle Infrastrutture, Ministero dei Trasporti, Presidenza del Consiglio dei Ministri, Ministero dell’Interno, Regione Siciliana, Assessorato Regionale Territorio ed Ambiente (Sicilija), Assessorato Regionale Industria (Sicilia), Prefettura di Siracusa, Istituto Superiore di Sanità, Commissario Delegato per Emergenza Rifiuti e Tutela Acque (Sicilija), Vice Commissario Delegato per Emergenza Rifiuti e Tutela Acque (Sicilija), Agenzia Protezione Ambiente e Servizi Tecnici (APAT), Agenzia Regionale Protezione Ambiente (ARPA Sicilija), Istituto Centrale Ricerca Scientifica e Tecnologica Applicata al Mare, Subcommissario per la Bonifica dei Siti Contaminati, Provincia Regionale di Siracusa, Consorzio ASI Sicilia Orientale Zona Sud, Comune di Siracusa, Comune d’Augusta, Comune di Melilli, Comune di Priolo Gargallo, Azienda Unità Sanitaria Locale N8, Sviluppo Italia Aree Produttive SPA, Invitalia (Agenzia nazionale per l’attrazione degli investimenti e lo sviluppo d'impresa SpA),prej Sviluppo Italia SpA, ENI SpA (C-380/08) proti Ministero Ambiente e Tutela del Territorio e del Mare, Ministero dello Sviluppo economico, Ministero della Salute, Regione siciliana, Istituto superiore di Sanità, Agenzia per la Protezione dell’Ambiente e per i Servizi tecnici, Commissario delegato per l’Emergenza rifiuti e la Tutela delle Acque

(Združeni zadevi C-379/08 in C-380/08) (1)

(Načelo „plača povzročitelj obremenitve“ - Direktiva 2004/35/ES - Okoljska odgovornost - Uporaba ratione temporis - Onesnaženje, ki je nastalo pred datumom, določenim za prenos navedene direktive, in ki se nadaljuje po tem datumu - Sanacijski ukrepi - Obveznost posvetovanja z zadevnimi podjetji - Priloga II)

2010/C 113/13

Jezik postopka: italijanščina

Predložitveno sodišče

Tribunale Amministrativo Regionale della Sicilia

Stranke v postopku v glavni stvari

Tožeče stranke: Raffinerie Mediterranee SpA (ERG), Polimeri Europa SpA, Syndial SpA (C-379/08), ENI SpA (C-380/08)

ob udeležbi: ENI Divisione Exploration and Production SpA, ENI SpA, Edison SPA (C-379/08), Invitalia (Agenzia nazionale per l’attrazione degli investimenti e lo sviluppo d’impresa) SpA, prej Sviluppo Italia SpA (C-380/08)

Predmet

Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Tribunale Amministrativo Regionale per la Sicilia – Razlaga člena 7 in Priloge II k Direktivi 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode (UL L 142, str. 56) – Sanacijski ukrepi – Ukrepi v zvezi z okoljsko matriko – Nacionalna zakonodaja, ki organom javne uprave dopušča, da predpišejo ukrepe, ne da bi preučili posebne pogoje, značilne za kraj, ki so dodani k tistim, ki so bili določeni v posebnih kontradiktornih postopkih in so že bili sprejeti, izvršeni ali se še izvajajo – Območje nacionalnega interesa v Priolu

Izrek

Člena 7 in 11(4) Direktive 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode v povezavi s Prilogo II k tej direktivi je treba razlagati tako, da je pristojni organ pooblaščen, da bistveno spremeni ukrepe sanacije okoljske škode, ki so bili v sodelovanju z zadevnimi izvajalci določeni v kontradiktornem postopku in ki so že bili izvršeni ali so se že začeli izvajati. Vendar, da bi ta organ sprejel tako odločbo:

—	mora izvajalcem, ki so jim taki ukrepi naloženi, dati možnost izjave, razen kadar je zaradi nujnosti okoljskega položaja potrebno takojšnje ukrepanje pristojnega organa;

—	mora tudi povabiti zlasti osebe z zemljišč, na katerih je treba opraviti sanacijske ukrepe, da predložijo svoje pripombe, ki jih bo upošteval, in

—

mora upoštevati načela iz točke 1.3.1 Priloge II k Direktivi 2004/35 in v odločbi navesti razloge za svojo izbiro in, če je treba, razloge, ki utemeljujejo, zakaj podroben preizkus v zvezi z navedenimi načeli ni bil opravljen oziroma ga ni bilo mogoče opraviti, na primer zaradi nujnosti okoljskega položaja.

V zadevnih okoliščinah postopkov v glavnih stvareh Direktiva 2004/35 ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki pristojnemu organu dopušča, da določi, da je pravica izvajalcev – ki jih zadevajo ukrepi sanacije okolja – do uporabe svojih zemljišč odvisna od tega, ali opravijo dela, ki jih ti ukrepi zahtevajo, tudi če ti ukrepi ne zadevajo navedenih zemljišč, ker so že bila predmet prejšnjih sanacijskih ukrepov oziroma niso bila nikoli onesnažena. Vendar mora biti tak ukrep utemeljen s ciljem preprečitve poslabšanja okoljskega položaja tam, kjer se navedeni ukrepi izvajajo, ali ob uporabi previdnostnega načela s ciljem preprečitve nastanka ali ponovnega nastanka druge okoljske škode na navedenih zemljiščih izvajalcev, ki mejijo na celotno morsko obalo, ki je predmet navedenih sanacijskih ukrepov.

(1) UL C 301, 22.11.2008.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/11

Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 11. marca 2010 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Tribunale Amministrativo Regionale del Lazio – Italija) – Attanasio Group Srl proti Comune di Carbognano

(Zadeva C-384/08) (1)

(Člena 43 ES in 48 ES - Deželna zakonodaja, ki določa obvezne najmanjše razdalje med bencinskimi črpalkami - Pristojnost Sodišča in dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe - Svoboda ustanavljanja - Omejitev)

2010/C 113/14

Jezik postopka: italijanščina

Predložitveno sodišče

Tribunale Amministrativo Regionale del Lazio

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: Attanasio Group Srl

Tožena stranka: Comune di Carbognano

Predmet

Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Tribunale Amministrativo Regionale del Lazio – Skladnost nacionalne zakonodaje, ki določa obvezne najmanjše razdalje med bencinskimi črpalkami za distribucijo goriva, s členi 43 ES, 48 ES, 49 ES in 56 ES in načeli Skupnosti gospodarske konkurence in prepovedi diskriminacije

Izrek

Člen 43 ES v povezavi s členom 48 ES je treba razlagati tako, da ureditev nacionalnega prava, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki določa obvezne najmanjše razdalje med bencinskimi črpalkami, pomeni omejitev svobode ustanavljanja, določene s Pogodbo ES. V okoliščinah, kakršne so te v sporu o glavni stvari, se zdi, da te omejitve ni mogoče utemeljiti s cilji varnosti cestnega prometa, varovanja zdravja in varstva okolja ter racionalizacije storitve, ki se opravlja za uporabnike, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

(1) UL C 301, 22.11.2008.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/11

Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 4. marca 2010 – Pilar Angé Serrano, Jean-Marie Bras, Adolfo Orcajo Teresa, Dominiek Decoutere, Armin Hau, Francisco Javier Solana Ramos proti Evropskemu parlamentu, Svetu Evropske unije

(Zadeva C-496/08 P) (1)

(Pritožba - Uradniki - Uspešno opravljeni natečaji za prehod med kategorijami na podlagi starih kadrovskih predpisov - Začetek veljavnosti novih kadrovskih predpisov - Prehodna ureditev razvrščanja v nazive - Ugovor nezakonitosti - Pridobljene pravice - Legitimna pričakovanja - Enako obravnavanje - Načelo dobrega upravljanja in dolžnost skrbnega ravnanja)

2010/C 113/15

Jezik postopka: francoščina

Stranke

Tožeče stranke: Pilar Angé Serrano, Jean-Marie Bras, Adolfo Orcajo Teresa, Dominiek Decoutere, Armin Hau, Francisco Javier Solana Ramos (zastopnik: E. Boigelot, odvetnik)

Drugi stranki v postopku: Evropski parlament (zastopnika: L.G. Knudsen in K. Zejdová, zastopnika), Svet Evropske unije (zastopnika: M. Bauer in K. Zieleśkiewicz, zastopnika)

Predmet

Pritožba zoper sodbo Sodišča prve stopnje (tretji senat) z dne 18. septembra 2008 v zadevi Angé Serrano in drugi proti Parlementu (T-47/05), s katero je Sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo pritožnikov na razglasitev ničnosti posamičnih odločb o razvrstitvi v naziv, sprejetih v skladu s prehodnimi ukrepi, predvidenimi v prilogi XIII in zlasti v členu 2 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti, kakor so bili spremenjeni z Uredbo Sveta (ES, Euratom) št. 723/2004 z dne 22. marca 2004 (UL L 124, str. 1) – Odprava, po začetku veljavnosti novih Kadrovskih predpisov, razvrstitve v naziv po uspešno opravljenem notranjem natečaju, izvedenem v skladu s prejšnjimi Kadrovskimi predpisi – Nadaljnji obstoj pravnega interesa kljub neveljavnosti izpodbijanih odločb – Načeli ohranitve pridobljenih pravic in varstva legitimnih pričakovanj – Načelo enakega obravnavanja

Izrek

1.	Glavna pritožba se zavrne.

2.	Nasprotna pritožba se zavrne.

3.	P. Angé Serrano, J.-M. Bras, A. Orcajo Teresa, D. Decoutere, A. Hau, F. J. Solana Ramos, Evropski parlament in Svet Evropske unije nosijo svoje stroške.

(1) UL C 44, 21.2.2009.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/12

Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 11. marca 2010 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Naczelny Sąd Administracyjny – Republika Poljska) – Telekomunikacja Polska S.A. w. Warszawie proti Prezes Urzędu Komunikacji Elektronicznej

(Zadeva C-522/08) (1)

(Elektronske komunikacije - Telekomunikacijske storitve - Direktiva 2002/21/ES - Direktiva 2002/22/ES - Pogojevanje sklenitve pogodbe o zagotavljanju storitev s sklenitvijo pogodbe o zagotavljanju drugih storitev - Prepoved - Širokopasovni dostop do interneta)

2010/C 113/16

Jezik postopka: poljščina

Predložitveno sodišče

Naczelny Sąd Administracyjny

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: Telekomunikacja Polska S.A. w. Warszawie

Tožena stranka: Prezes Urzędu Komunikacji Elektronicznej

Predmet

Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Naczelny Sąd Administracyjny – Razlaga člena 95 Pogodbe ES, uvodne izjave 13 ter členov 5 in 8 Direktive 2002/19/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o dostopu do elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih naprav ter o njihovem medomrežnem povezovanju (Direktiva o dostopu) (UL L 108, str. 7), določb Direktive 2002/20/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o odobritvi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev (Direktiva o odobritvi) (UL L 108, str. 21), uvodnih izjav 1 in 28, členov 1(3), 3, 7, 8, 14, 15, 16 in 19 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2002/21/ES z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (okvirna direktiva) (UL L 108, str. 33) in uvodne izjave 26 ter členov 16 in 17 Direktive 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (Direktiva o univerzalnih storitvah) (UL L 108, str. 51) – Nacionalna zakonodaja, v skladu s katero je dobaviteljem telekomunikacijskih storitev prepovedano pogojevati sklenitev pogodbe o opravljanju storitev z nakupom neke druge storitve – Pogojevanje sklenitve pogodbe za opravljanje storitev širokopasovnega dostopa do interneta s sklenitvijo pogodbe o opravljanju telefonskih storitev

Izrek

Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2002/21/ES z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (okvirna direktiva) in Direktivo 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (Direktiva o univerzalnih storitvah) je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, kakršen je člen 57(1), točka 1, zakona o telekomunikacijah (ustawa – Prawo telekomunikacyjne) z dne 16. julija 2004 v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari, ki prepoveduje, da bi se sklenitev pogodbe o zagotavljanju storitev pogojevala s tem, da končni uporabnik sklene tudi pogodbo o zagotavljanju drugih storitev.

Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) pa je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki razen nekaterih izjem in brez upoštevanja posebnih okoliščin posameznega primera prepoveduje vsako vezano ponudbo prodajalca potrošniku.

(1) UL C 69, 21.3.2009.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/13

Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 4. marca 2010 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Raad van State – Nizozemska) – Rhimou Chakroun proti Minister van Buitenlandse Zaken

(Zadeva C-578/08) (1)

(Pravica do združitve družine - Direktiva 2003/86/ES - Pojem „potreba po pomoči socialnega sistema“ - Pojem „združitev družine“ - Nastanek družine)

2010/C 113/17

Jezik postopka: nizozemščina

Predložitveno sodišče

Raad van State

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: Rhimou Chakroun

Tožena stranka: Minister van Buitenlandse Zaken

Predmet

Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Raad van State – Predlog za predhodno odločanje – Raad van State – Razlaga členov 2, točka d, in 7(1)(c) Direktive Sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine (UL L 251, str. 12) – Pojem „potreboval pomoč socialnega sistema“ in „združitev družine“

Izrek

Besedno zvezo ‚potreboval pomoč socialnega sistema‘ iz člena 7(1), začetek in točka (c), Direktive sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine je treba razlagati tako, da ta direktiva državi članici ne ponuja možnosti, da sprejme pravila o združitvi družine, ki vodijo k temu, da združitev družine ni dovoljena sponzorju, ki je sicer predložil dokaz, da prejema stalna in redna sredstva, ki krijejo splošne stroške za preživetje, vendar pa bo zaradi višine takih sredstev kljub temu zahteval posebno pomoč, da bi kril izredne, individualno pogojene nujne stroške za preživetje, oprostitve plačila dajatev, ki jih odobrijo občinske oblasti in so povezane z dohodkom, ali sprejetje ukrepov za podporo dohodku v okviru občinske politike minimalnega dohodka („minimabeleid“).

Direktivo 2003/86, zlasti člen 2, začetek in točka (d), je treba razlagati tako, da ta določba nasprotuje nacionalni zakonodaji, v kateri se glede uporabe pogoja o sredstvih v smislu člena 7(1), začetek in točka (c), Direktive 2003/86 razlikuje glede na to, ali je družinsko razmerje nastalo pred vstopom rezidenta v državo članico ali po njem.

(1) UL C 55, 7.3.2009.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/13

Sodba Sodišča (četrti senat) z dne 11. marca 2010 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Conseil d'État – Francija) – Centre d'exportation du livre français (CELF), v likvidaciji, Ministre de la Culture et de la Communication proti Société internationale de diffusion et d'édition

(Zadeva C-1/09) (1)

(Državne pomoči - Člen 88(3) ES - Nezakonite pomoči, za katere je bila ugotovljena združljivost s skupnim trgom - Razglasitev ničnosti odločbe Komisije - Nacionalna sodišča - Zahtevek za povračilo nezakonito izvršenih pomoči - Prekinitev postopka do sprejetja nove odločbe Komisije - Izjemne okoliščine, zaradi katerih se lahko omeji obveznost povračila)

2010/C 113/18

Jezik postopka: francoščina

Predložitveno sodišče

Conseil d'État

Stranke v postopku v glavni stvari

Tožeče stranke: Centre d'exportation du livre français (CELF), v likvidaciji, Ministre de la Culture et de la Communication

Tožena stranka: Société internationale de diffusion et d'édition

Predmet

Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Conseil d'État (Francija) – Državne pomoči – Uvozne pomoči v sektorju knjige – Obveznost povračila nezakonito izvedene pomoči – Možnost odložiti povrnitev zneska pomoči dokler se Komisija ne izreče o združljivosti teh pomoči s pogodbo? – Dopustnost omejitve obveznosti povračila pomoči zaradi izjemne okoliščine?

Izrek

Nacionalno sodišče, ki na podlagi člena 88(3) ES odloča o zahtevku za povračilo nezakonite državne pomoči, ne sme odložiti sprejetja odločbe o tem zahtevku, dokler se Komisija Evropskih skupnosti ne izreče o združljivosti pomoči s skupnim trgom, potem ko je bila predhodna pozitivna odločba razglašena za nično.

Sprejetje treh odločb Komisije Evropskih skupnosti, s katerimi je bila pomoč razglašena za združljivo s skupnim trgom in ki jih je sodišče Skupnosti razglasilo za nične, ne pomenijo izjemne okoliščine, na podlagi katere je mogoče utemeljiti omejitev obveznosti upravičenca, da vrne to pomoč, če je bila ta izvršena ob kršitvi člena 88(3) ES.

(1) UL C 69, 21.3.2009.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/14

Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 11. marca 2010 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Oberlandesgericht Wien – Avstrija) – Wood Floor Solutions Andreas Domberger GmbH proti Silva Trade, SA

(Zadeva C-19/09) (1)

(Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah - Uredba (ES) št. 44/2001 - Posebne pristojnosti - Člen 5(1)(a) in (b), druga alinea - Opravljanje storitev - Pogodba o trgovskem zastopanju - Izvajanje pogodbe v več državah članicah)

2010/C 113/19

Jezik postopka: nemščina

Predložitveno sodišče

Oberlandesgericht Wien

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: Wood Floor Solutions Andreas Domberger GmbH

Tožena stranka: Silva Trade, SA

Predmet

Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Oberlandesgericht Wien – Razlaga člena 5(1)(a) in b), druga alinea, Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL L 12, str.1) – Posebne pristojnosti – Področje uporabe – Odškodninska tožba zaradi odpovedi pogodbe o opravljanju storitev – Opravljanje storitev, na podlagi pogodbe, v več državah članicah

Izrek

1.	Člen 5(1)(b), druga alinea, Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da se ta določba uporablja v primeru opravljanja storitev v več državah članicah.

Člen 5(1)(b), druga alinea, Uredbe št. 44/2001 je treba razlagati tako, da je v primeru opravljanja storitev v več državah članicah sodišče, ki je pristojno za obravnavo vseh zahtevkov na podlagi pogodbe, tisto, na območju katerega je kraj, v katerem je bil opravljen glavni del storitev. Pri pogodbi o trgovskem zastopanju je to kraj, v katerem je trgovski zastopnik opravil glavni del storitev, kot je razvidno iz pogodbenih določil, če takih določil ni, iz dejanskega izvajanja te pogodbe, če pa opredelitev na tej podlagi ni možna, je to kraj, v katerem ima trgovski zastopnik sedež ali stalno prebivališče.

(1) UL C 82, 4.4.2009.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/14

Sodba Sodišča (šesti senat) z dne 4. marca 2010 – Evropska komisija proti Kraljevini Belgiji

(Zadeva C-258/09) (1)

(Neizpolnitev obveznosti države - Okolje - Direktiva 2008/1/ES - Celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja - Neizvršitev prenosa v predpisanem roku)

2010/C 113/20

Jezik postopka: francoščina

Stranki

Tožeča stranka: Evropska komisija (zastopnika: A. Alcover San Pedro in A. Marghelis, zastopnika)

Tožena stranka: Kraljevina Belgija (zastopnik: T. Materne, zastopnik)

Predmet

Nesprejetje oziroma opustitev sporočitve predpisov, potrebnih za uskladitev s členom 5(1) Direktive 2008/1/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. januarja 2008 o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja (UL L 24, str. 8), v predpisanem roku, v regiji Valoniji – Obstoječe naprave, ki lahko vplivajo na emisije v zrak, vodo in tla ter na onesnaženje

Izrek

Kraljevina Belgija s tem, da je v regiji Valoniji dovolila delovanje obstoječih naprav, ki niso bile skladne z zahtevami, določenimi v členih 3, 7, 9, 10, 13, 14(a) in (b) ter 15(2) Direktive 2008/1/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. januarja 2008 o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja in s tem, da ni upoštevala roka z dne 30. oktobra 2007, ki je določen v členu 5(1) te direktive, ni izpolnila obveznosti iz te direktive.

2.	Kraljevini Belgiji se naloži plačilo stroškov.

(1) UL C 220, 12.9.2009.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/15

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Fővárosi Bíróság 13. januarja 2010 – Károly Nagy proti Mezőgazdasági és Vidékfejlesztési Hivatal

(Zadeva C-21/10)

2010/C 113/23

Jezik postopka: madžarščina

Predložitveno sodišče

Fővárosi Bíróság

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: Károly Nagy

Tožena stranka: Mezőgazdasági és Vidékfejlesztési Hivatal

Vprašanja za predhodno odločanje

Ali je člen 22 Uredbe Sveta (ES) št. 1257/1999 (1) in člen [6]8 Uredbe Komisije (ES) št. 817/2004 (2) mogoče razlagati tako, da je za posebne programe pri gospodarjenju s travniki v okviru kmetijsko-okoljske pomoči, določene v členu 22 Uredbe (ES) št. 1257/1999, preglede podatkov v podatkovni bazi sistema ENAR [Egységes Nyilvántartási és Azonosítási Rendszer, Banka podatkov za sledljivost in identifikacijo], določene v členu 68 Uredbe (ES) št. 817/2004, treba razširiti tudi, kadar gre za pomoč na površino, če se kot pogoj zahteva gostota živine?

2.	Ali je navedeni določbi mogoče razlagati tako, da je tudi tam, kjer je pogoj za pridobitev pomoči gostota živine, sama pomoč pa ni osnovana na živini, treba opravljati navzkrižne preglede integriranega upravnega in nadzornega sistema?

3.	Ali je navedeni določbi mogoče razlagati tako, da lahko pristojni organ po dodelitvi pomoči na površino preveri oziroma je dolžan preveriti dejanski obstoj pogojev za pomoč neodvisno od sistema ENAR?

4.	Kakšna obveznost preverjanja glede na razlago navedenih določb izhaja iz obveznosti pregleda oziroma navzkrižnega pregleda za pristojni organ po navedenih predpisih Skupnosti? Ali se to preverjanje lahko omeji izključno na preverjanje po sistemu ENAR?

5.	Ali je pristojni organ države članice na podlagi navedenih določb v zvezi s pogoji za pridobitev pomoči (na primer obveznost prijave v ENAR) dolžan posredovati podatke? Če je odgovor pritrdilen, kako in katere?

(1) Uredba Sveta (ES) št. 1257/1999 z dne 17. maja 1999 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada (EKUJS) ter o spremembi in razveljavitvi določenih uredb (UL L 160, str. 80).

(2) Uredba Komisije (ES) št. 817/2004 z dne 29. aprila 2004 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 1257/1999 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada (EKUJS) (UL L 153, str. 30).

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/16

Tožba, vložena 20. januarja 2010 – Evropska komisija proti Kraljevini Danski

(Zadeva C-33/10)

2010/C 113/24

Jezik postopka: danščina

Stranki

Tožeča stranka: Evropska komisija (zastopnika: A. Alcover San Pedro, H. Støvlbæk, zastopnika)

Tožena stranka: Kraljevina Danska

Predloga tožeče stranke

—

Ugotovi naj se, da Kraljevina Danska s tem, da ni sprejela vseh ukrepov, potrebnih za zagotovitev, da bi se do 30. oktobra 2007 vsa dovoljenja ponovno preverila in po potrebi posodobila, ni izpolnila obveznosti iz člena 5(1) Direktive 2008/1/ES (1) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. januarja 2008 o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja;

—	Kraljevini Danski naj se naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Člen 5(1) Direktive zahteva, da države članice do 30. oktobra 2007 sprejmejo ukrepe za izvajanje postopka izdaje dovoljenj in/ali ponovne preučitve v zvezi z obstoječimi obrati. Ta rok velja brez izjem in Direktiva državam članicam ne dovoljuje, da se sklicujejo na izjemne okoliščine kot razlog za neupoštevanje te obveznosti.

Ne zadostuje, da so bili na Danskem sprejeti ukrepi za zagotovitev, da se vse zadeve v zvezi z upoštevanjem člena 5(1) Direktive končajo do konca leta 2009. Prav tako pri presoji, ali je Danska izpolnila obveznosti iz člena 5(1), ni mogoče upoštevati zamud, ki so nastale zaradi reforme občin z dne 1. januarja 2007. Rok za legalizacijo obratov se je iztekel 30. oktobra 2007 in je bil državam članicam sporočen že 22. septembra 2005. Danska je imela torej na voljo več let za sprejetje ukrepov, potrebnih za uskladitev z Direktivo.

Danska ni prerekala neupoštevanja zahtev za izdajo dovoljenj za obstoječe obrate. Tako ni sporno, da večji del od osmih danskih obratov deluje brez dovoljenja iz Direktive, kar je v nasprotju s členom 5(1) Direktive.

(1) UL 2008, L 24, str. 8.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/17

Pritožba, ki jo je 1. februarja 2010 vložila Agencja Wydawnicza Technopol sp. z o.o. zoper sodbo Sodišča prve stopnje (drugi senat), razglašeno 19. novembra 2009 v zadevi T-298/06, Agencja Wydawnicza Technopol sp. z o.o. proti Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli)

(Zadeva C-51/10)

2010/C 113/25

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Pritožnica: Agencja Wydawnicza Technopol sp. z o.o. (zastopnika: A. von Mühlendahl, H. Hartwig, odvetnika)

Druga stranka v postopku: Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli)

Predlog pritožnice:

Pritožnica predlaga, naj Sodišče:

—	razveljavi sodbo Sodišča prve stopnje z dne 19. novembra 2009 v zadevi T-298/2006,

—	zadevo vrne v odločanje Splošnemu sodišču in

—	UUNT naloži plačilo stroškov pred Sodiščem.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Pritožnica trdi, da je Sodišče prve stopnje kršilo člen 7(1)(c) Uredbe o znamki Skupnosti (1), ker je uporabilo napačna pravna merila pri sklepanju, da znamke pritožnice ni mogoče registrirati.

Pritožnica dalje trdi, da je Sodišče prve stopnje kršilo člen 7(1)(c) Uredbe o znamki Skupnosti in/ali člen 76 te uredbe, ker ni pravilno upoštevalo prakse UUNT glede registracije znamk, sestavljenih iz števk, ali označitve vsebine publikacij.

(1) Uredba Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL 1994, L 11, str. 1).

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/17

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesverwaltungsgericht (Nemčija) 2. februarja 2010 – Land Hessen proti Franz Mücksch OHG, ob intervenciji Merck KG aA

(Zadeva C-53/10)

2010/C 113/26

Jezik postopka: nemščina

Predložitveno sodišče

Bundesverwaltungsgericht

Stranke v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: Land Hessen

Tožena stranka: Franz Mücksch OHG

Intervenient: Merck KG aA

Vprašanja za predhodno odločanje

Ali je treba člen 12(1) Direktive Sveta 96/82/ES z dne 9. decembra 1996 o obvladovanju nevarnosti večjih nesreč, v katere so vključene nevarne snovi (UL 1997, L 10, str. 13), kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (ES) št. 1137/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 (UL L 311, str. 1) (v nadaljevanju: Direktiva Seveso II), razlagati tako, da so dolžnosti držav članic, ki jih vsebuje – zlasti dolžnost, da pri politiki urejanja rabe prostora in postopkih izvajanja te politike dolgoročno upoštevajo zahtevo, da je med obrati, na katere se nanaša ta direktiva, na eni strani, in zgradbami v javni rabi, na drugi strani, zagotovljena primerna razdalja – naslovljene na nosilce prostorskega načrtovanja, ki morajo o rabi prostora odločiti na podlagi tehtanja prizadetih javnih in zasebnih interesov, ali pa na upravne organe, pristojne za izdajo gradbenega dovoljenja, ki morajo sprejeti odločbo na podlagi vezane pristojnosti o dovolitvi investicijske namere v že strnjeno pozidanem delu naselja?

Če naj bi se člen 12(1) Direktive Seveso II nanašal tudi na upravne organe, pristojne za izdajo gradbenega dovoljenja, ki morajo sprejeti odločbo na podlagi vezane pristojnosti o dovolitvi investicijske namere v že strnjeno pozidanem delu naselja: Ali navedene dolžnosti – izhajajoč iz sprejetih prostorskih aktov – obsegajo prepoved dovolitve postavitve zgradbe za javno rabo, ki ni primerno oddaljena od obstoječega obrata, čeprav je zraven ali nedaleč od obrata zgrajenih že več primerljivih zgradb v javni rabi, čeprav upravitelju zaradi novih investicijskih namer ni treba računati na dodatne odredbe za omejitev posledic nesreče in čeprav so zagotovljeni zdravi bivalni in delovni pogoji?

3.	Če je treba na drugo vprašanje odgovoriti nikalno: Ali zakonska ureditev, po kateri je treba v skladu z v prejšnjem vprašanju navedenimi pogoji nujno dovoliti postavitev zgradbe za javno rabo, dovolj upošteva zahtevo glede razdalje?

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/18

Pritožba, ki jo je vložila Agencja Wydawnicza Technopol sp. z o.o. 2. februarja 2010 zoper sodbo Sodišča prve stopnje, razglašeno 19. novembra 2009 v združenih zadevah od T-64/07 do T-66/07, Agencja Wydawnicza Technopol proti UUNT (350)

(Zadeva C-54/10 P)

2010/C 113/27

Jezik postopka: poljščina

Stranki

Pritožnica: Agencja Wydawnicza Technopol sp. z o.o. (zastopnik: D. Rzążewska, zastopnik)

Druga stranka v postopku: Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli)

Predlogi pritožnice

Pritožnica predlaga, naj

—	se sodba Sodišča prve stopnje z dne 19. novembra 2009 v združenih zadevah od T-64/07 do T-66/07 razveljavi;

—	zadevo vrne Splošnemu sodišču v novo sojenje;

—	Uradu naloži stroške postopka pred Sodiščem.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Pritožnica navaja, da je Sodišče prve stopnje kršilo člen 7(1)(c) Uredbe o znamki Skupnosti (1), ker je uporabilo napačna pravna merila pri ugotovitvi, da znamk pritožnice ni mogoče registrirati.

Poleg tega naj bi Sodišče prve stopnje kršilo člen 7(1)(c) ali člen 76 Uredbe o znamki Skupnosti ali obe določbi, ker ni ustrezno upoštevalo prakse Urada v zvezi z registracijo znakov, ki so sestavljeni iz številk ali ki navajajo vsebino publikacije.

(1) Uredba Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL 1994, L 11, str. 1), nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL L 78, str. 1).

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/18

Pritožba, ki jo je vložila Agencja Wydawnicza Technopol sp. z o.o. 2. februarja 2010 zoper sodbo Sodišča prve stopnje, razglašeno 19. novembra 2009 v združenih zadevah od T-200/07 do T-202/07, Agencja Wydawnicza Technopol proti UUNT

(Zadeva C-55/10 P)

2010/C 113/28

Jezik postopka: poljščina

Stranki

Pritožnica: Agencja Wydawnicza Technopol sp. z o.o. (zastopnik: D. Rzążewska, pooblaščenec)

Druga stranka v postopku: Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli)

Predlogi pritožnice

—	razveljavitev sodbe Sodišča prve stopnje z dne 19. novembra 2009 v združenih zadevah od T-200/07 do T-202/07;

—	vrnitev zadeve v ponovno presojo Sodišču prve stopnje;

—	naložitev plačila stroškov postopka pred Sodiščem Uradu.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Pritožnica očita Sodišču prve stopnje, da je kršilo člen 7(1)(c) Uredbe o znamki Skupnosti (1), ker je uporabilo napačna pravna merila pri ugotovitvi, da znamk pritožnice ni mogoče registrirati.

Poleg tega naj bi Sodišče prve stopnje kršilo člen 7(1)(c) ali 76 Uredbe o znamki Skupnosti ali obe določbi, ker ni ustrezno upoštevalo prakse Urada v zvezi z registracijo znakov, ki so sestavljeni iz številk ali ki navajajo vsebino objav.

(1) Uredba Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti, (Posebna izdaja v slovenščini, Poglavje 17, zvezek 1, str. od 146 do 180), nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL L 78, str. 1).

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/19

Pritožba, ki jo je 2. februarja 2010 vložila Agencja Wydawnicza Technopol sp. z o.o. zoper sodbo Sodišča prve stopnje, razglašeno 19. novembra 2009 v združenih zadevah T-425/07 in T-426/07, Agencja Wydawnicza Technopol proti UUNT

(Zadeva C-56/10 P)

2010/C 113/29

Jezik postopka: poljščina

Stranki

Pritožnica: Agencja Wydawnicza Technopol sp. z o.o. (zastopnik: D. Rzążewska, zastopnik)

Druga stranka v postopku: Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli)

Predlogi pritožnice

—	sodba Sodišča prve stopnje z dne 19. novembra 2009 v združenih zadevah T-425/07 in T-426/07 naj se razveljavi;

—	zadeva naj se vrne Splošnemu sodišču v ponovno odločanje;

—	UUNT naj se naloži stroške postopka pred Sodiščem.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Pritožnica zatrjuje, da je Sodišče prve stopnje kršilo člen 38(2) Uredbe o znamki Skupnosti (1), ker je uporabilo napačna pravna merila pri ugotovitvi, da je odbor za pritožbe upravičeno zahteval razlago o neuveljavljanju izključnih pravic na sestavnih delih številk 100 in 300.

Dalje naj bi Sodišče prve stopnje kršilo člen 7(1)(c) Uredbe o znamki Skupnosti, ker je uporabilo napačna pravna merila pri ugotovitvi, da so sestavni deli, za katere je bila zahtevana razlaga o neuveljavljanju pravic, opisni.

Sodišče prve stopnje naj bi kršilo še člen 7(1)(c), člen 38(2) ali 76 Uredbe o znamki Skupnosti ali pa vse te člene, ker ni ustrezno upoštevalo prakse UUNT glede registracije znakov, ki so sestavljeni iz številk ali napotujejo na vsebino objave.

(1) Uredba Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti, (UL 1994, L 11, str. 1), nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL L 78, str. 1).

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/20

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Cour d'appel de Bruxelles (Belgija) 5. februarja 2010 – Scarlet Extended SA proti Société belge des auteurs compositeurs et éditeurs

(Zadeva C-70/10)

2010/C 113/30

Jezik postopka: francoščina

Predložitveno sodišče

Cour d'appel de Bruxelles

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: Scarlet Extended SA

Tožena stranka: Société belge des auteurs compositeurs et éditeurs (SABAM)

Vprašanji za predhodno odločanje

Ali direktivi 2001/29 (1) in 2004/48 (2) v povezavi z direktivami 95/46 (3), 2000/31 (4) in 2002/58 (5), razlagani zlasti glede na člena 8 in 10 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, dopuščata državam članicam, da nacionalnemu sodišču, ki odloča v postopku v glavni stvari na podlagi ene same zakonske določbe, ki določa: „[Nacionalno sodišče] lahko izda odredbo o prenehanju kršitev tudi zoper posrednike, katerih storitve uporablja tretja oseba za kršitev avtorske ali sorodne pravice“, dovolijo, da ponudniku internetnega dostopa (skrajšano PID) odredi, da za vse svoje stranke in abstracto in preventivno ter na izključne stroške tega PID in časovno neomejeno vzpostavi sistem filtriranja vseh vstopnih in izstopnih elektronskih komunikacij, ki se prenašajo z njenimi storitvami, zlasti z uporabo programske opreme peer-to-peer, da bi na svojem omrežju ugotovil pretok elektronskih datotek, ki vsebujejo glasbena, kinematografska ali avdiovizualna dela, v zvezi s katerimi tožeča stranka trdi, da ima pravice, in nato blokiral prenos teh datotek bodisi v fazi naročanja teh datotek bodisi v fazi njihovega pošiljanja?

Ali ob pritrdilnem odgovoru na prvo vprašanje ti direktivi nacionalnemu sodišču, ki odloča o predlogu za sprejetje odredbe zoper posrednika, katerega storitve uporablja tretja oseba za kršitev avtorske pravice, nalagata, da uporabi načelo sorazmernosti, kadar mora odločiti o učinkovitosti in odvračilnem učinku predlaganega ukrepa?

(1) Direktiva 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (UL L 167, str. 10).

(2) Direktiva 2004/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine (UL L 157, str. 45).

(3) Direktiva 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (UL L 281, str. 31).

(4) Direktiva 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju) (UL L 178, str. 1).

(5) Direktiva 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) (UL L 201, str. 37).

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/20

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Supreme Court of the United Kingdom (Združeno kraljestvo) 8. februarja 2010 – Office of Communications proti The Information Commissioner

(Zadeva C-71/10)

2010/C 113/31

Jezik postopka: angleščina

Predložitveno sodišče

Supreme Court of the United Kingdom

Stranki v postopku v glavni stvari

Pritožnica: Information Commissioner

Nasprotna stranka: Office of Communications

Vprašanje za predhodno odločanje

„Ali v primeru, da ima na podlagi Direktive Sveta 2003/4/ES (1) organ oblasti informacije o okolju, katerih razkritje bi imelo določene škodljive učinke na ločene interese, ki jih varuje več kot ena izjema (v obravnavanem primeru na interese javne varnosti, varovane s členom 4(2)(b), in interese pravic intelektualne lastnine, ki jih varuje člen 4(2)(e)) – takih učinkov pa ne bi bilo, če bi vsako od izjem obravnavali ločeno, saj ne bi zadosti prevladali nad javnim interesom za razkritje – Direktiva zahteva dodatno presojo, ki vključuje združitev ločenih interesov, varovanih z omenjenima izjemama, in njuno skupno tehtanje v razmerju do javnega interesa za razkritje?“

(1) Direktiva 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o dostopu javnosti do informacij o okolju in o razveljavitvi Direktive Sveta 90/313/EGS (UL L 41, str. 26).

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/21

Pritožba, ki jo je 9. februarja 2010 vložila European Renewable Energies Federation ASBL (EREF) zoper sklep Sodišča prve stopnje (šesti senat), razglašen 19. novembra 2009 v zadevi T-94/07, European Renewable Energies Federation ASBL (EREF) proti Komisiji Evropskih skupnosti

(Zadeva C-74/10 P)

2010/C 113/32

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Pritožnica: European Renewable Energies Federation ASBL (EREF) (zastopnik: J. Kuhbier, odvetnik)

Druga stranka v postopku: Evropska komisija

Predlogi pritožnice

Pritožnica Sodišču predlaga, naj:

—	razveljavi sklep Sodišča prve stopnje z dne 19. novembra 2009 v zadevi EREF proti Komisiji Evropskih skupnosti, T-94/07;

—	zadevo vrne v ponovno odločanje šestemu senatu Splošnega sodišča;

—	naloži Evropski komisiji plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Pritožnica Sodišču predlaga, naj razveljavi sklep Sodišča prve stopnje z dne 19. novembra 2009 v zadevi T-94/07 in zadevo vrne Splošnemu sodišču v ponovno odločanje.

Pritožnica izpodbija ugotovitev Sodišča prve stopnje, da je njena odvetnica dr. Fouquet ni mogla zastopati pred Sodiščem prve stopnje in da je bila zato njena tožba nedopustna.

Sodišče prve stopnje meni, da doktorice Fouquet, ker je bila 29. junija 2004 imenovana za direktorico EREF, ni mogoče več šteti za neodvisno tretjo osebo. Pritožnica zatrjuje, da dr. Fouquet ni bila uradno imenovana za direktorico EREF – po belgijskem pravu se namreč za tako imenovanje zahteva uradna registracija pri pristojnem belgijskem organu. Dr. Fouquet je bila direktorica EREF le po nazivu in ta njen položaj ni bil, ali pa le zelo omejeno, povezan s pooblastilom za zastopanje.

Pritožnica še zatrjuje, da je Sodišče prve stopnje, tudi če bi se štelo, da je bila dr. Fouquet uradno direktorica, nepravilno uporabilo merilo za presojo položaja odvetnika kot neodvisne tretje osebe. Trdi, da je Sodišče prve stopnje nepravilno razumelo pravni položaj zastopnice EREF pred sodiščem in dejansko delitev nalog in obveznosti med dr. Fouquet in EREF. Po nemškem pravu bi dr. Fouquet kot direktorica EREF pritožnico lahko zastopala pred sodiščem.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/21

Pritožba, ki jo je 9. februarja 2010 vložila European Renewable Energies Federation ASBL (EREF) zoper sklep Sodišča prve stopnje (šesti senat), razglašen 19. novembra 2009 v zadevi European Renewable Energies Federation ASBL (EREF) proti Komisiji Evropskih skupnosti, T-40/08

(Zadeva C-75/10 P)

2010/C 113/33

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Pritožnica: European Renewable Energies Federation ASBL (EREF) (zastopnik: J. Kuhbier, odvetnik)

Druga stranka v postopku: Evropska komisija

Predlogi pritožnice

Pritožnica predlaga Sodišču, naj:

—	sklep Sodišča prve stopnje z dne 19. novembra 2009 v zadevi EREF proti Komisiji Evropskih skupnosti, T-40/08, razveljavi;

—	zadevo vrne šestemu senatu Splošnega sodišča v novo odločanje;

—	Evropski komisiji naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Pritožnica Sodišču predlaga, naj sklep SPS z dne 19. novembra 2009 v zadevi T-40/08 razveljavi in zadevo vrne Splošnemu sodišču v novo odločanje.

Pritožnica izpodbija stališče SPS, da je njena odvetnica, dr. D. Fouquet, ne more zastopati pred SPS in da je njena tožba zato nedopustna.

Po mnenju SPS dr. D. Fouquet ni več mogoče šteti za neodvisno tretjo osebo, ker je bila 29. junija 2004 imenovana za direktorico zveze EREF. Pritožnica trdi, da dr. D. Fouquet ni bila formalno imenovana za direktorico zveze EREF, saj se v skladu z belgijskim pravom zahteva uradna registracija takega imenovanja pri pristojnih belgijskih oblasteh. Dr. D. Fouquet je imela le naziv direktorice in njen status ni bil povezan s pooblastilom za zastopanje, oziroma je bil z njim povezan le omejeno.

Pritožnica navaja še, da je SPS nepravilno uporabilo merila za presojo statusa odvetnika kot neodvisne tretje osebe, tudi če se domneva, da je bil položaj dr. D. Fouquet kot direktorice formalen. Trdi, da je SPS napačno razumelo pravni položaj zastopnika združenja EREF pred Sodiščem ter dejansko delitev nalog in obveznosti med dr. D. Fouquet in zvezo EREF. V skladu z nemškim pravom bi dr. D. Fouquet njen položaj direktorice združenja EREF omogočil, da zastopa pritožnico pred Sodiščem.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/22

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Cour d'appel de Rouen (Francija) 8. februarja 2010 – Marc Berel, pooblaščenec družbe Société Port Angot Développement, g. Hess, stečajni upravitelj družbe Société Port Angot Développement, Société Rijn Schelde Mondia France, Receveur principal des douanes de Rouen Port, Administration des douanes – Havre Port, Société Port Angot Développement, pravna naslednica družbe SAS Manutention de produits chimiques et miniers (Maprochim), Asia Pulp & Paper France proti Administration des douanes de Rouen, Receveur principal des douanes du Havre, Administration des douanes du Havre

(Zadeva C-78/10)

2010/C 113/34

Jezik postopka: francoščina

Predložitveno sodišče

Cour d'appel de Rouen

Stranke v postopku v glavni stvari

Tožeče stranke: Marc Berel, pooblaščenec družbe Société Port Angot Développement, g. Hess, stečajni upravitelj družbe Société Port Angot Développement, Société Rijn Schelde Mondial France, Receveur principal des douanes de Rouen Port, Administration des douanes – Havre Port, Société Port Angot Développement, pravna naslednica družbe SAS Manutention de produits chimiques et miniers (Maprochim), Asia Pulp & Paper France

Tožene stranke: Administration des douanes de Rouen, Receveur principal des douanes du Havre, Administration des douanes du Havre

Vprašanje za predhodno odločanje

Ali členi 213, 233 in 239 carinskega zakonika Skupnosti (1) nasprotujejo temu, da se lahko solidarni dolžnik carinskega dolga, ki mu ni bila izdana odločba o odpustu navedenega dolga, zato, da bi bil oproščen plačila tega dolga, pri organu, odgovornem za izterjavo, sklicuje na odločbo o odpustu na podlagi člena 239 carinskega zakonika Skupnosti, ki jo je organ vročil drugemu solidarnemu dolžniku?

(1) Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 302, str. 1).

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/23

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesfinanzhof (Nemčija) 11. februarja 2010 – Systeme Helmholz GmbH proti Hauptzollamt Nürnberg

(Zadeva C-79/10)

2010/C 113/35

Jezik postopka: nemščina

Predložitveno sodišče

Bundesfinanzhof

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: Systeme Helmholz GmbH

Tožena stranka: Hauptzollamt Nürnberg

Vprašanja za predhodno odločanje

Ali je treba člen 14(1)(b), prvi stavek, Direktive Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 (1) o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije razlagati tako, da izvzetje letov za zasebne namene iz davčne ugodnosti pomeni, da se oprostitev plačila davka na energente, ki se uporabljajo kot pogonsko gorivo za zračni promet, odobri samo letalskim prevoznikom, ali pa so iz obdavčitve izvzeta vsa pogonska goriva, ki se uporabljajo v zračnem prometu, če gre pri uporabi letala za pridobitno dejavnost?

Ali je treba člen 15(1)(j) Direktive Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije razlagati tako, da se določba nanaša tudi na pogonska goriva, ki jih letalo potrebuje za let do centra za vzdrževanje letal in nazaj, ali pa davčna ugodnost velja samo za podjetja, katerih dejanski poslovni cilji so proizvodnja, razvoj, preizkušanje in vzdrževanje letal?

Ali je treba člen 11(3) Direktive Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije razlagati tako, da je treba pri letalu, ki se uporablja tako za zasebne kot pridobitne namene, za lete zaradi vzdrževanja ali šolanja v skladu s členom 14(1)(b) Direktive Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije odobriti oprostitev davka na pogonsko gorivo, uporabljeno za te lete, sorazmerno s pridobitno uporabo?

Če je odgovor na tretje vprašanje nikalen: Ali je mogoče zaradi neuporabe člena 11(3) Direktive 2003/96/ES v okviru člena 14(1)(b) Direktive Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije sklepati, da pri mešani uporabi letala za zasebne in pridobitne namene za lete zaradi vzdrževanja in šolanja ni mogoča nobena oprostitev plačila davka?

Če je odgovor na tretje vprašanje pritrdilen ali če je iz katere druge določbe Direktive Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije razvidna ustrezna pravna posledica: Katera merila in katero referenčno obdobje se uporabijo pri določanju posameznega načina uporabe v smislu člena 11(3) Direktive Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije za lete zaradi vzdrževanja in šolanja?

(1) UL L 283, str. 51.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/23

Tožba, vložena 11. februarja 2010 – Evropska komisija proti Irski

(Zadeva C-82/10)

2010/C 113/36

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Tožeča stranka: Evropska komisija (zastopnik: N. Yerrell, zastopnik)

Tožena stranka: Irska

Predloga tožeče stranke

—

ugotovi naj se, da Republika Irska, s tem ko zavarovalniške zakonodaje Evropske unije ni v celoti nediskriminatorno uporabljala za vse zavarovalnice, ni izpolnila svojih obveznosti zlasti na podlagi členov 6, 8, 9, 13, 15, 16 in 17 Prve Direktive Sveta z dne 24. junija 1973 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti neposrednega zavarovanja razen življenjskega zavarovanja (73/239/EGS), kot je bila pozneje spremenjena, in členov 22 in 23 Direktive Sveta 92/49/EGS o spremembah Direktiv 73/239/EGS in 88/357/EGS in o uskladitvi zakonov in drugih predpisov o neposrednem zavarovanju razen življenjskega zavarovanja; in

—	Irski naj se naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Komisija meni, i) da Voluntary Health Insurance Board (svet prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja, v nadaljevanju: VHI) od prve spremembe svojih pristojnosti, to je od začetka veljavnosti sprememb Voluntary Health Insurance Act 1996, ne more biti še dalje upravičen do izjeme na podlagi člena 4 Direktive 73/239/EGS in ii) da so s tem dnem za VHI začele veljati vse zahteve zavarovalniške zakonodaje Evropske unije, vključno zlasti s tistimi, ki se nanašajo na pridobitev dovoljenja, finančni nadzor, sprejem tehničnih predpisov in mejo solventnosti, vključno z zajamčenim kapitalom.

VHI trenutno nadaljuje s celotnim obsegom poslovanja, ne da bi od irskega finančnega regulatorja pridobil dovoljenje in ne da bi, med drugim, izpolnjeval potrebne zahteve glede solventnosti.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/24

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Juzgado de lo Mercantil de Pontevedra (Španija) 11. februarja 2010 – Aurora Sousa Rodríguez in drugi proti Air France S.A.

(Zadeva C-83/10)

2010/C 113/37

Jezik postopka: španščina

Predložitveno sodišče

Juzgado de lo Mercantil de Pontevedra

Stranke v postopku v glavni stvari

Tožeče stranke: Aurora Sousa Rodríguez, Yago López Sousa, Rodrigo Puga Lueiro, Luis Rodríguez González, María del Mar Pato Barreiro, Manuel López Alonso, Yaiza Pato Rodríguez

Tožena stranka: Air France S.A.

Vprašanji za predhodno odločanje

Ali je pojem „odpoved“, opredeljen v členu 2(l) Uredbe [št. 261/2004/ES] (1), treba razumeti izključno v smislu neopravljenega leta pod predvidenimi pogoji ali tudi v smislu vsake okoliščine, ki privede do tega, da letalo, na katerem ima potnik rezerviran sedež, vzleti, vendar ne pride na cilj, vključno s prisilno vrnitvijo na odhodno letališče zaradi tehničnih težav?

Ali je pojem „dodatna odškodnina“ iz člena 12 navedene uredbe treba razumeti v smislu, da ob odpovedi leta nacionalnemu sodišču dovoljuje določiti odškodnino za nastalo škodo, vključno z nematerialno, zaradi neizpolnitve pogodbe o zračnem prevozu in v skladu z merili, določenimi v nacionalni zakonodaji, in sodno prakso o neizpolnitvi pogodbe, ali pa mora, nasprotno, omenjena odškodnina ustrezati samo nastalim stroškom potnikov, ki so bili pravilno izkazani, a jih letalski prevoznik ni v zadostni meri povrnil, v skladu z zahtevami členov 8 in 9 Uredbe 261/2004/ES, ne da bi se pri tem prvi sklicevali na omenjene določbe; in, nazadnje, ali sta ta dva pojma o dodatni odškodnini med seboj združljiva?

(1) Uredba (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91 (UL L 46, str. 1).

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/24

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Arbeitsgericht Siegburg (Nemčija) 12. februarja 2010 – Hüseyin Balaban proti Zelter GmbH

(Zadeva C-86/10)

2010/C 113/38

Jezik postopka: nemščina

Predložitveno sodišče

Arbeitsgericht Siegburg

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: Hüseyin Balaban

Tožena stranka: Zelter GmbH

Vprašanje za predhodno odločanje

Ali je treba člen 6 Direktive Sveta 2000/78/ES (1) z dne 27. novembra 2000 razlagati tako, da nasprotuje predpisu države članice, ki dopušča, da se pri izbiri tistih delavcev, ki bi jih bilo treba odpustiti iz poslovnih razlogov, za zagotovitev uravnotežene starostne sestave oblikujejo starostne skupine ter da se izbira med primerljivimi delavci opravi tako, da razmerje med številom delavcev, ki jih je treba izbrati v vsakokratni starostni skupini, in skupnim številom primerljivih delavcev, ki jih je treba odpustiti, ustreza razmerju med številom v neki starostni skupini zaposlenih delavcev in številom vseh primerljivih delavcev v podjetju?

(1) Direktiva Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (UL L 303, str. 16).

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/25

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Rechtbank van eerste aanleg te Brussel (Belgija) 17. februarja 2010 – Q-Beef NV proti državi Belgiji

(Zadeva C-89/10)

2010/C 113/39

Jezik postopka: nizozemščina

Predložitveno sodišče

Rechtbank van eerste aanleg te Brussel

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: Q-Beef NV

Tožena stranka: država Belgija

Vprašanji za predhodno odločanje

Ali pravo Skupnosti preprečuje nacionalnemu sodišču, da uporabi zastaralni rok petih let, ki je določen v nacionalni zakonodaji za terjatve do države, za terjatve iz naslova dajatev, plačanih državi članici na podlagi mešanega sistema pomoči in dajatev, ki ni bil samo delno protipraven, ampak hkrati tudi delno nezdružljiv s pravom Skupnosti, in pred začetkom veljavnosti novega sistema pomoči in obveznih prispevkov, ki je nadomestil prvi sistem in ki ga je Komisija z dokončno odločbo razglasila za združljivega s pravom Skupnosti, vendar pa s pravom Skupnosti ni združljiv, če so bili ti prispevki naloženi retroaktivno za obdobje pred sprejetjem ustrezne odločbe?

Ali pravo Skupnosti preprečuje državi članici, da se v okviru obrambe v postopku za varstvo pravic posameznikov, ki jih imajo po Pogodbi ES, ki ga je zoper njo sprožil posameznik, sklicuje na nacionalne zastaralne roke, ki so v primerjavi s tistimi, ki veljajo v skladu z nacionalnim splošnim pravom, zanjo še posebej ugodni, v primeru, kot ga je predložilo nacionalno sodišče, v katerem je posledica teh posebej ugodnih nacionalnih zastaralnih rokov, da je izterjava dajatev, ki so bile plačane državi na podlagi mešanega sistema državnih pomoči in dajatev, ki ni le deloma protipraven, ampak hkrati deloma nezdružljiv s pravom Skupnosti, onemogočena, čeprav je takratno Sodišče Evropskih skupnosti ugotovilo nezdružljivost s pravom Skupnosti šele po izteku teh posebej ugodnih zastaralnih rokov in je protipravnost obstajala že prej?

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/25

Tožba, vložena 16. februarja 2010 – Evropska komisija proti Kraljevini Španiji

(Zadeva C-90/10)

2010/C 113/40

Jezik postopka: španščina

Stranki

Tožeča stranka: Evropska komisija (zastopnika: S. Pardo Quintillán in D. Recchia)

Tožena stranka: Kraljevina Španija

Predlog tožeče stranke:

—

Ugotovi naj se, da Kraljevina Španija s tem, da

—	glede na člen 4(4) Direktive 92/43/EGS (1) ni določila prednostnih nalog za ohranjanje glede posebnih ohranitvenih območij, ki ustrezajo območjem, pomembnim za Skupnost v makaronezijski biogeografski regiji na svoje ozemlju, ki so bila opredeljena v Odločbi 2002/11/ES (2), in

—

glede na člen 6(1) in(2) Direktive 92/43/EGS ni sprejela in izvajala potrebnih ohranitvenih ukrepov in načrta varstva, ki preprečuje slabšanje stanja habitatov in vznemirjanje vrst, pri čemer se zagotavlja pravno varstvo posebnih ohranitvenih območij, ki ustrezajo območjem, navedenim v Odločbi 2002/11/ES na španskem ozemlju,

ni izpolnila obveznosti iz člena 4(4) in člena 6(1) in (2) Direktive 92/43/EGS;

—	Kraljevini Španiji naj se naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Komisija meni, da Kraljevina Španija glede posebnih ohranitvenih območij, ki ustrezajo območjem, pomembnim za Skupnost v makaronezijski biogeografski regiji na svoje ozemlju, ki so bila opredeljena v Odločbi 2002/11/ES ni izpolnila,

—	obveznosti določitve prednostnih nalog za ohranjanje iz člena 4(4) direktive;

—	obveznosti sprejetja in izvajanja potrebnih ohranitvenih ukrepov in načrta varstva, ki preprečuje slabšanje stanja habitatov in vznemirjanje vrst, pri čemer se zagotavlja pravno varstvo teh posebnih ohranitvenih območij iz člena 6(1) in(2) direktive.

(1) Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (UL L 206, str. 7).

(2) Odločba Komisije z dne 28. decembra 2001 o sprejetju seznama območij, pomembnih za Skupnost, za makaronezijsko biogeografsko regijo na podlagi Direktive Sveta 92/43/EGS (UL 2002, L 5, str. 16).

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/26

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Rechtbank Breda (Nizozemska) 17. februarja 2010 – VAV Autovermietung GmbH proti Inspecteur van de Belastingdienst/Douane Zuid, kantoor Roosendaal

(Zadeva C-91/10)

2010/C 113/41

Jezik postopka: nizozemščina

Predložitveno sodišče

Rechtbank Breda

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: VAV Autovermietung GmbH

Tožena stranka: Inspecteur van de Belastingdienst/Douane Zuid, kantoor Roosendaal

Vprašanji za predhodno odločanje

Ali je nacionalna zakonska ureditev, po kateri je oseba z bivališčem ali sedežem na Nizozemskem, ki na Nizozemskem uporablja vozilo, registrirano in najeto v drugi državi članici, ob začetku uporabe tega vozila na nizozemskih cestah zavezana plačati davek, ki je najprej odmerjen v polnem znesku, pozneje pa se po koncu uporabe nizozemskih cest preveč plačani del davka vrne brez obresti, pri čemer dolgovani in plačani znesek davka na nominalni saldo ustreza trajanju uporabe na Nizozemskem, v nasprotju s pravom Skupnosti, predvsem pa z načelom svobode opravljanja storitev v smislu členov od 49 ES do 55 ES (zdaj členov od 56 do 62 Pogodbe o delovanju Evropske unije?

Ali je navedena zakonska ureditev, če naj bi jo obravnavali kot omejevanje načela svobode opravljanja storitev v smislu členov od 49 ES do 55 ES (zdaj členov od 56 do 62 Pogodbe o delovanju Evropske unije), utemeljena z enakim obravnavanjem vseh vozil, ki so na Nizozemskem, in s (tem povezanim in iz tega izhajajočim) preprečevanjem in/ali obratno diskriminacijo domačih najemodajalcev in njihovih strank, saj je treba tudi pri domačem dajanju v najem celoten znesek davka plačati vnaprej?

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/27

Pritožba, ki jo je 17. februarja 2010 vložila Media-Saturn-Holding GmbH zoper sodbo Splošnega sodišča (četrti senat), z dne 15. decembra 2009 v zadevi Media-Saturn-Holding GmbH proti Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli), T-476/08

(Zadeva C-92/10 P)

2010/C 113/42

Jezik postopka: nemščina

Stranki

Pritožnica: Media-Saturn-Holding GmbH (zastopnika: C.-R. Haarmann in E. Warnke, odvetnika)

Druga stranka v postopku: Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli)

Predlogi pritožnice

—	Sodba Splošnega sodišča Evropske unije z dne 15. decembra 2009 v zadevi T-476/08 naj se v celoti razveljavi,

—	odločba četrtega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) z dne 28. avgusta 2008 v postopku s pritožbo R 591/2008-4 naj se razveljavi,

—	toženi stranki naj se naloži plačilo stroškov postopka pred odborom za pritožbe, Splošnim sodiščem Evropske unije in Sodiščem.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Predloženi pritožbeni razlog je usmerjen zoper sodbo Splošnega sodišča, s katero je to zavrnilo tožbo pritožnice za razveljavitev odločbe četrtega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu z dne 28. avgusta 2008 o zavrnitvi njenega predloga za registracijo figurativne znamke „BEST BUY“. Pritožnica trdi, da je Splošno sodišče pravno napačno in netočno razlagalo absolutno prepoved za znamke, ki nimajo nobenega razlikovalnega učinka, ki je določena v členu 7(1)(b) Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti. Pritožbeni razlog je razčlenjen v te tri dele:

Prvič, Splošno sodišče naj bi neobstoj razlikovalnega učinka nedopustno izpeljalo iz presoje druge znamke kot tiste, ki je bila dejansko prijavljena. Pri preizkusu razlikovalnega učinka naj bi izhajalo iz znaka, ki vsebuje besedni element „BEST BUY“ v pravilno napisani obliki in je bil predmet drugega postopka pred Splošnim sodiščem. V nasprotju s tem drugim znakom naj bi na podlagi postavitve poudarjene črke „B“, ki tvori prvi črki besed „BEST“ in „BUY“, pri prijavljeni znamki pritožnice domnevni besedni element „BEST BUY“ nastal šele po miselni vmesni fazi. Ker bi razlikovalni presežek, ki sledi iz drugačnega, nepravilnega načina pisanja, lahko zadostoval kot minimum razlikovalnega učinka, se Splošno sodišče pri presoji razlikovalnega učinka ni smelo opirati na prejšnjo odločitev, ki se nanaša na znak, ki nima te posebnosti.

Drugič, Splošno sodišče naj ne bi upoštevalo načela, da mora biti potrditev ali zanikanje razlikovalnega učinka mešane znamke odvisna od presoje znamke v celoti. Pri izpodbijani sodbi ni te skupne obravnave. Splošno sodišče naj bi za vsak element posebej preučilo, ali lahko sam znaku omogoči razlikovalni učinek, kar je bilo nato samodejno zanikano takrat, kadar sestavina po mnenju Splošnega sodišča sama po sebi ni imela razlikovalnega učinka. Preučitev znamke v celoti, ki ne bi mogla izključiti, da vsota elementov, ki vsak zase ne morejo biti varovani, pomeni v celoti gledano znamko, ki jo je mogoče varovati, naj ne bi bila izvršena.

Tretjič, Splošno sodišče naj bi pri presoji razlikovalnega učinka uporabilo prestrogo merilo. Pustilo naj bi zaznavanje znamke „v prvi vrsti“ kot reklamni slogan, da se potrdi ovira za prijavo znamke iz člena 7(1)(b) Uredbe o znamki Skupnosti. To pa naj bi bila napačna presoja pravnih načel iz člena 7(1)(b) Uredbe o znamki Skupnosti, kot jih je Splošno sodišče konkretiziralo. Priporočen pomen besedne znamke naj ne bi izključeval, da je lahko kljub temu primerna, da pri uporabnikih zagotavlja izvor označenih proizvodov ali storitev. Tako znamko bi javnost lahko zaznavala hkrati kot reklamni slogan in tovarniško označbo izvora. Tu bi moralo Splošno sodišče vsaj navesti razloge, zakaj to pri prijavljeni znamki kljub temu ni tako.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/28

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Supremo Tribunal Administrativo (Portugalska) 22. februarja 2010 – Strong Segurança SA proti Município de Sintra, Securitas-Serviços in Tecnologia de Segurança

(Zadeva C-95/10)

2010/C 113/43

Jezik postopka: portugalščina

Predložitveno sodišče

Supremo Tribunal Administrativo

Stranke v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: Strong Segurança SA

Toženi stranki: Município de Sintra, Securitas-Serviços in Tecnologia de Segurança

Vprašanji za predhodno odločanje

1.	Ali je treba od 31. januarja 2006 šteti, da se člen 47 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/18/ES (1) neposredno uporablja v nacionalnem pravnem redu, tako da daje posameznikom pravico, ki jo lahko uveljavljajo zoper organe portugalske uprave?

2.	Če je odgovor pritrdilen: ali se ta določba kljub določbi člena 21 iste direktive uporablja za naročila, katerih predmet so storitve iz Priloge II B?

(1) Direktiva 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev (UL L 134, str. 114).

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/28

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Rechtbank van eerste aanleg te Brussel (Belgija) 22. februarja 2010 – Frans Bosschaert proti Državi Belgiji, Slachthuizen Georges Goossens en Zonen NV in Slachthuizen Goossens NV

(Zadeva C-96/10)

2010/C 113/44

Jezik postopka: nizozemščina

Predložitveno sodišče

Rechtbank van eerste aanleg te Brussel

Stranke v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka

Frans Bosschaert

Tožene stranke

Država Belgija

Slachthuizen Georges Goossens NV

Slachthuizen Goossens NV

Vprašanja za predhodno odločanje

Ali v primeru, ko država članica naloži dajatev posamezniku, ki je sam zavezan, da te dajatve prevali na druge posameznike, s katerimi opravlja trgovsko dejavnost v sektorju, za katerega je država članica predvidela mešani sistem pomoči in dajatev, ki pa se pozneje izkaže ne samo za deloma protipravnega, ampak tudi za nezdružljivega s pravom Skupnosti, pravo Skupnosti nasprotuje temu, da za te posameznike v skladu z nacionalnimi predpisi velja krajši zastaralni rok za zahtevek za vračilo prispevkov, ki niso združljivi s pravom Skupnosti, od države članice, medtem ko velja za uveljavljanje zahtevkov za vračilo istih prispevkov zoper druge zasebne posrednike daljši zastaralni rok, tako da se ta posrednik lahko znajde v položaju, v katerem izterjava zoper njega ni zastarala, je pa zastarala zoper državo članico, in lahko drugi gospodarski subjekti terjajo tega posrednika, ta pa mora po potrebi vložiti verzijski zahtevek zoper državo članico, vendar prispevkov, ki jih je sam plačal neposredno državi članici, od nje ne more terjati?

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/29

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunal d’instance de Dax (Francija) 22. februarja 2010 v zadevah – AG2R Prévoyance proti Bourdil SARL – AG2R Prévoyance proti Société boucalaise de boulangerie SARL – AG2R Prévoyance proti Baba-Pom SARL

((Zadeva C-97/10) - (Zadeva C-98/10) - (Zadeva C-99/10))

2010/C 113/45

Jezik postopka: francoščina

Predložitveno sodišče

Tribunal d'instance de Dax

Stranke v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: AG2R Prévoyance

Tožene stranke: Bourdil SARL, Société boucalaise de boulangerie SARL, Baba-Pom SARL

Vprašanje za predhodno odločanje

Ali se z razširjeno kolektivno pogodbo, s katero je določena izključna pravica za upravljanje dodatnega sistema povračila stroškov za zdravstveno varstvo (v obravnavani zadevi zavarovalnica AG2R Prévoyance), krši določbe člena 82 Pogodbe ES, ker izrecno izključuje vsako možnost izjeme od obveznosti vključitve v navedeni sistem (če pravila o konkurenci ne ovirajo izvajanja nalog, ki so dodeljene zavarovalnici AG2R Prévoyance)?

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/29

Tožba, vložena 23. februarja 2010 – Evropska komisija proti Velikemu vojvodstvu Luksemburg

(Zadeva C-100/10)

2010/C 113/46

Jezik postopka: francoščina

Stranki

Tožeča stranka: Evropska komisija (zastopnika: G. Braun in J. Sénéchal, zastopnika)

Tožena stranka: Veliko vojvodstvo Luksemburg

Predloga tožeče stranke:

—

Ugotovi naj se, da Veliko vojvodstvo Luxembourg s tem, da ni sprejelo vseh zakonskih in drugih predpisov za uskladitev z Direktivo 2006/43/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. maja 2006 o obveznih revizijah za letne in konsolidirane računovodske izkaze, spremembi direktiv Sveta 78/660/EGS in 83/349/EGS ter razveljavitvi Direktive Sveta 84/253/EGS (1) oziroma vsekakor s tem, da o njih ni obvestilo Komisije, ni izpolnilo obveznosti iz člena 53 te direktive.

—	Velikemu vojvodstvu Luksembourg naj se naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Rok za prenos direktive 2006/43/ES se je iztekel 28. junija 2008. Na dan vložitve te tožbe pa tožena stranka še vedno ni sprejela vseh ukrepov, potrebnih za prenos Direktive oziroma o njih ni obvestila Komisije.

(1) UL L 157, str. 87.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/30

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Judecătoria Focșani (Romunija) 24. februarja 2010 – Frăsina Bejan proti Tudorel Mușat

(Zadeva C-102/10)

2010/C 113/47

Jezik postopka: romunščina

Predložitveno sodišče

Judecătoria Focșani

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: Frăsina Bejan

Tožena stranka: Tudorel Mușat

Vprašanja za predhodno odločanje

1.	Ali so določbe člena 40a zakona št. 136/1995 in členov od 1 do 6, zlasti pa člena 3 in člena 6 odloka 3111/2004 Comisia de Supraveghere a Asigurărilor (komisije za nadzor nad zavarovanji), v povezavi s členom 10(3) zakona št. 136/1995 v nasprotju z določbami člena 169 PDEU (prej člen 153 PES)?

Če nacionalno pravo države članice določa, da oškodovanec nima pravice do odškodnine na podlagi pogodbe o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil v teh primerih: če je bila nesreča povzročena namerno, če se je nesreča zgodila, ko je bilo storjeno dejanje, ki se na podlagi zakonskih določb s področja prometa po javnih cestah kaznuje kot kaznivo dejanje, če se je nesreča zgodila, medtem ko je storilec naklepno storjenega kaznivega dejanja poskušal zbežati policiji, če je oseba, ki je odgovorna za nastanek škode, vozila motorno vozilo brez privolitve zavarovanca, ali so take določbe preveč omejevalne za uresničitev zastavljenega cilja (socialne zaščite, in sicer jamstva oškodovancu, da bo dobil odškodnino zaradi uničenja njegovega premoženja) in presegajo tisto, kar je nujno potrebno za doseganje tega cilja?

Če je odgovor na drugo vprašanje nikalen, ali je oškodovanec zaradi predpisane omejitve v diskriminatornem položaju v primerjavi z državljani drugih držav članic EU, ki odškodnine ne prejmejo samo v primerih iz alinej od 1 do 3 člena 2(1) Direktive Sveta z dne 30. decembra 1983, druge direktive o približevanju zakonodaj držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil (84/5/EGS)?

Ali v takih okoliščinah izključitve iz zavarovanega tveganja, določene v nacionalni zakonodaji, predstavljajo omejitev svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev, prepovedano v členu 49 PDEU (prej člen 43 ES) in členu 56 PDEU (prej člen 49 ES) v povezavi z Direktivo Sveta št. 92/49/EGS z dne 18. junija 1992 o uskladitvi zakonov in drugih predpisov o neposrednem zavarovanju razen življenjskega zavarovanja (tretja direktiva o premoženjskem zavarovanju)?

Če nacionalna zakonodaja države članice EU določa, da lahko oškodovanec v prometni nesreči zahteva od povzročitelja povračilo stroškov popravila ali glede na primer nadomestila motornega vozila in morebitnih drugih stroškov, ali se izvzetje zavarovatelja od obveznosti izplačila odškodnine oškodovancu v začetni fazi po prometni nesreči (takoj po nesreči), tako da lahko ta glede na način reševanja spora in zlasti glede na način ugotavljanja povzročitelja škode pozneje vloži regresni zahtevek, da olajša hitro in učinkovito poravnavo odškodninskih zahtevkov in se, če je mogoče, izogne dragim sodnim postopkom, ki bi lahko strankam onemogočili uveljavljanje pravic, tudi v primeru, v katerem bi se lahko uporabljale določbe Direktive 2003/8/ES in priporočil R(81)7 in (93)1, šteje za nedovoljeno in v nasprotju s samimi uvodnimi izjavami vseh direktiv s področja civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil?

6.	Če je odgovor na peto vprašanje nikalen, ali je to v nasprotju z določbami uvodne izjave 21 (preambula) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta št. 2005/14/ES z dne 11. maja 2005 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil?

Ali je tožeča stranka zato, ker je v tej zadevi na podlagi pogodbe o civilnem zavarovanju pri uporabi motornih vozil izključena iz prejema odškodnine, postavljena v diskriminatoren položaj v primerjavi z drugimi osebami, ki bi odškodnino prejele, tudi če je oseba, odgovorna za škodo, neznana ali če ni zavarovana, ob upoštevanju, da je tožeča stranka za precej velike zneske sklenila zavarovalno polico za obvezno in tudi za neobvezno avtomobilsko zavarovanje, pri tem pa njeno premoženje nikakor ni zavarovano?

8.	Ali je nacionalno sodišče edino pristojno, da ugotovi, ali subjekt, kot je zadevna zavarovalnica, izpolnjuje merila, ki omogočajo, da se pred njim sklicuje na določbe direktive, ki povzroča neposredne učinke, in če je odgovor pritrdilen, katera merila se v tem smislu uporabljajo?

Če država članica Evropske unije v svoj pravni red ni prenesla Direktive 2005/14/ES (čeprav je rok za prenos potekel 11. junija 2007) in zlasti določb iz uvodnih izjav od 20 do 22, ali je lahko tožeča stranka oškodovana zaradi kršitve ene njenih temeljnih pravic oziroma spoštovanja njenega premoženja, čeprav so zdaj z Direktivo 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta razveljavljene direktive od I do V o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil (72/166/EGS, 84/5/EGS, 90/232/EGS, 2000/26/ES in 2005/14/ES), ker so navedeni predpisi v celoti del besedila nove direktive ES, ki še bolj od razveljavljenih določb varuje pravice oškodovanca po prometni nesreči?

10.

Ali lahko nacionalno sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja kršitev določbe Skupnosti in razglasi ničnost klavzule o izključitvi iz zavarovanega tveganja, če oškodovanec oziroma potrošnik ni bil obveščen o izključitvah (primeri, v katerih zavarovanje v nasprotju z določbami Direktive 2005/14/ES ne velja) in če zavarovalnica poleg izjem, ki jih določa okvirni zakon št. 136/1995 na področju zavarovalništva, določi še druge izjeme, in sicer tudi če se imetnik pravice na to ničnost ni skliceval pred sodiščem in čeprav so bile z zakonom št. 193/2000 – Monitorul Oficial al României (uradni list Romunije), del I, z dne [10. novembra 2000, št. 560] (ki ga vsebuje zakon št. 363/2006 o nedovoljenih pogojih v pogodbah, sklenjenih med trgovci in potrošniki – Monitorul Oficial z dne 28. decembra 2007, št. 899) določbe Direktive 93/13/ES prenesene v nacionalno pravo?

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/31

Tožba, vložena 24. februarja 2010 – Evropska komisija proti Portugalski republiki

(Zadeva C-103/10)

2010/C 113/48

Jezik postopka: portugalščina

Stranki

Tožeča stranka: Evropska komisija (zastopnika: P. Oliver in P. Andrade, zastopnika)

Tožena stranka: Portugalska republika

Predloga tožeče stranke:

—

Ugotovi naj se, da Portugalska republika s tem, da ni sprejela zakonov in drugih predpisov, potrebnih za uskladitev z Direktivo 2006/121/ES (1) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o spremembi Direktive Sveta 67/548/EGS o približevanju zakonov in drugih predpisov v zvezi z razvrščanjem, pakiranjem in označevanjem nevarnih snovi z namenom prilagoditve Uredbi (ES) št. 1907/2006 o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH) ter o ustanovitvi Evropske agencije za kemikalije, ali vsaj s tem, da jih ni sporočila Komisiji, ni izpolnila obveznosti iz člena 2 navedene direktive;

—	Portugalski republiki naj se naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Rok za prenos direktive se je iztekel 1. junija 2008.

(1) UL L 396, str. 850.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/32

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Supremo Tribunal Administrativo (Portugalska) 25. februarja 2010 – Lidl & Companhia proti Fazenda Pública

(Zadeva C-106/10)

2010/C 113/49

Jezik postopka: portugalščina

Predložitveno sodišče

Supremo Tribunal Administrativo

Stranke v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: Lidl & Companhia

Tožena stranka: Fazenda Pública

Intervenientka: Ministério Público

Vprašanje za predhodno odločanje

Ali je treba člen 78(1)(a) v povezavi s členom 79(1)(c) Direktive 2006/112/ES (1) z dne 28. novembra 2006 razlagati tako, da pri nakupih znotraj Skupnosti zneska davka na motorna vozila, uvedenega z zakonom št. 22-A/2007 z dne 29. junija 2007, ni mogoče vključiti v davčno osnovo za DDV?

(1) Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L 347, str. 1).

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/32

Tožba, vložena 1. marca 2010 – Evropska komisija proti Svetu Evropske unije

(Zadeva C-111/10)

2010/C 113/50

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Tožeča stranka: Evropska komisija (zastopniki: V. Di Bucci, L. Flynn, B. Stromsky, A. Stobiecka-Kuik)

Tožena stranka: Svet Evropske unije

Predlog tožeče stranke:

—	Sklep Sveta z dne 16. decembra 2009 o dodelitvi državne pomoči s strani oblasti Republike Litve za nakup kmetijskih zemljišč v državni lasti med 1. januarjem 2010 in 31. decembrom 2013 (1) naj se razglasi za ničnega;

—	Svetu Evropske unije naj se naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Svet je s sprejetjem spornega sklepa razvrednotil odločbo Komisije, ki je bila sprejeta na podlagi predloga ustreznih ukrepov iz točke 196 Smernic Skupnosti o državni pomoči v kmetijskem in gozdarskem sektorju 2007–2013 (2) (v nadaljevanju: Kmetijske smernice 2007) in nepogojnega sprejetja tega predloga s strani Litve ter slednji nalaga, da preneha z izvajanjem obstoječe sheme pomoči za nakup kmetijskih zemljišč v državni lasti najkasneje do 31. decembra 2009. Pod pretvezo izjemnih okoliščin je Svet Litvi dejansko dovolil obdržati shemo do prenehanja veljavnosti Kmetijskih smernic 2007, to je do 31. decembra 2013. Okoliščine, ki jih Svet navaja v utemeljitev svojega sklepa, očitno niso take izjemne okoliščine, ki bi upravičevale sprejeti sklep in ne upoštevajo odločbe Komisije o tej shemi.

Komisija v podporo svoji ničnostni tožbi navaja štiri tožbene razloge:

Prvič, meni, da Svet zaradi člena 108(2), tretji pododstavek, PDEU ni pristojen za sprejetje akta, saj je bila pomoč, ki jo je potrdil, obstoječa pomoč, za katero se je Litva zavezala, da jo bo odpravila do konca leta 2009, s tem ko je sprejela ustrezne ukrepe, ki ji jih je predlagala Komisija.

Drugič, navaja, da je Svet, s tem ko je razvrednotil odločitev, da lahko Litva ukrepe pomoči, ki bi jih lahko obdržala do konca leta 2009, vendar ne dlje, obdrži do konca leta 2013, zlorabil svoja pooblastila.

Tretjič, sprejetje spornega sklepa krši načelo lojalnega sodelovanja, ki velja tako za države članice kot za odnose med institucijami. S svojim sklepom je Svet Litvo oprostil od obveznosti sodelovanja s Komisijo glede ustreznih ukrepov, ki jih je ta država sprejela v zvezi z obstoječimi pomočmi za nakup kmetijskih zemljišč v državni lasti v kontekstu sodelovanja na podlagi člena 108(1) PDEU.

Nazadnje, Komisija navaja, da je Svet napravil očitno napako pri presoji, saj je ugotovil, da obstajajo izjemne okoliščine, ki upravičujejo sprejetje potrjenega ukrepa. Komisija za primer, da bi katerakoli izmed izjemnih okoliščin obstajala, navaja, da sporni sklep potrjuje pomoč, ki bodisi ne more vplivati na te izjemne okoliščine bodisi presega tisto, kar je potrebno za njihovo odpravo, ter tako krši načelo sorazmernosti.

(1) 2009/983/EU, UL L 338, str. 93.

(2) UL 2006 C 319, str. 1

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/33

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Hof van Cassatie van België 1. marca 2010 – Procureur-generaal bij het Hof van Beroep te Antwerpen proti Zaza Retail BV (Philippe in Cécile Noelmans, stečajna upravitelja v stečajnem postopku nad premoženjem Zaza Retail BV (Belgija)); intervenient: Zaza Retail BV (Manon Cordewener, stečajni upravitelj v stečajnem postopku nad premoženjem Zaza Retail BV (Nizozemska))

(Zadeva C-122/10)

2010/C 113/51

Jezik postopka: nizozemščina

Predložitveno sodišče

Hof van Cassatie van België

Stranke v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka

Procureur-generaal bij het Hof van Beroep te Antwerpen

Tožena stranka

Zaza Retail BV

(Philippe in Cécile Noelmans, stečajna upravitelja v stečajnem postopku nad premoženjem Zaza Retail BV (Belgija))

Intervenient

Zaza Retail BV

(Manon Cordewener, stečajni upravitelj v stečajnem postopku nad premoženjem Zaza Retail BV (Nizozemska))

Vprašanja za predhodno odločanje

Ali pojem „pogojev, ki jih določa“ iz člena 3(4)(a) Uredbe o postopkih v primeru insolventnosti (1) zajema tudi pogoje, ki se nanašajo na lastnost, ki je potrebna za vložitev predloga za uvedbo postopka v primeru insolventnosti, ali na za to potreben interes osebe – kot je državno tožilstvo druge države članice – ali pa se pogoji nanašajo le na materialne predpostavke za uvedbo in izvedbo tega postopka?

Ali se lahko pojem „upnik“ iz člena 3(4)(b) Uredbe o postopkih v primeru insolventnosti razlaga široko, tako da tudi nacionalni organ, ki je v skladu s pravom države članice pristojen za vložitev predloga za uvedbo postopka v primeru insolventnosti in nastopa v splošnem interesu in kot zastopnik vseh upnikov, lahko pravno veljavno predlaga uvedbo krajevnega postopka v primeru insolventnosti v skladu s členom 3(4)(b) Uredbe o postopku v primeru insolventnosti?

Če pojem upnik zajema tudi nacionalni organ, ki je pristojen za vložitev predloga za uvedbo stečajnega postopka, ali mora za uporabo člena 3(4)(b) Uredbe o postopkih v primeru insolventnosti nacionalni organ dokazati, da ukrepa v interesu upnikov, ki imajo stalno prebivališče, sedež ali običajno prebivališče v državi tega nacionalnega organa?

(1) Uredba Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti (UL L 160, str. 1).

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/33

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Cour de cassation du Grand-Duché de Luxembourg (Luksemburg) 3. marca 2010 – Veliko vojvodstvo Luksemburg in Administration de l'enregistrement et des domaines proti Pierreu Feltgenu (stečajnemu upravitelju družbe Bacino Charter Company SA) in Bacino Charter Company SA

(Zadeva C-116/10)

2010/C 113/52

Jezik postopka: francoščina

Predložitveno sodišče

Cour de cassation du Grand-Duché de Luxembourg

Stranke v postopku v glavni stvari

Tožeči stranki: Veliko vojvodstvo Luksemburg in Administration de l'enregistrement et des domaines

Toženi stranki: Pierre Feltgen (stečajni upravitelj družbe Bacino Charter Company SA) in Bacino Charter Company SA

Vprašanje za predhodno odločanje

Ali je lahko opravljanje storitev s strani lastnika plovila, ki ga ta skupaj s posadko daje za plačilo na razpolago fizičnim osebam za plovbo teh strank po odprtem morju za razvedrilo, oproščeno na podlagi člena 15(5) Šeste direktive Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS), če se te storitve štejejo tako za storitve najema plovila kot za storitve prevoza?

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/34

Tožba, vložena 3. marca 2010 – Evropska komisija proti Svetu Evropske unije

(Zadeva C-117/10)

2010/C 113/53

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Tožeča stranka: Evropska komisija (zastopniki: V. Di Bucci, L. Flynn, K. Walkerová, A. Stobiecka-Kuik, zastopniki)

Tožena stranka: Svet Evropske unije

Predloga tožeče stranke

—	Odločba Sveta 2010/10/ES (1) z dne 20. novembra 2009 o dodelitvi državne pomoči s strani oblasti Republike Poljske za nakup kmetijskih zemljišč med 1. januarjem 2010 in 31. decembrom 2013 naj se razglasi za nično;

—	Svetu Evropske unije naj se naloži plačilo stroškov postopka.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Svet je s sprejetjem izpodbijane odločbe razveljavil odločbo Komisije, izdano na podlagi predloga za ustrezne ukrepe v točki 196 kmetijskih smernic iz leta 2007 in nepogojnega sprejetja Poljske, ki to obvezuje, da program pomoči za prodajo kmetijskih površin konča najpozneje do 31. decembra 2009. Svet je pod pretvezo izrednih okoliščin Poljski v bistvu dovolil, da ta program ohrani do izteka veljavnosti kmetijskih smernic iz leta 2007, in sicer do 31. decembra 2013. Za okoliščine, ki jih je Svet navedel kot temelj za svojo odločbo, je očitno, da niso tako izredne, da bi upravičile sprejetje odločbe, in ne upoštevajo odločbe Komisije o tem programu. Komisija v utemeljitev tožbe navaja štiri tožbene razloge:

(a)

Prvič, meni, da Svet ni bil pristojen za ravnanje po tretjem pododstavku člena 88(2) ES, ker o predlogu Poljske ni odločil v roku treh mesecev, ki je določen v četrtem pododstavku te določbe, in ker je v vsakem primeru pomoč, ki jo je odobril, že obstajala in bi jo Poljska morala do konca leta 2009 končati, saj je sprejela ustrezne ukrepe, ki ji jih je predlagala Komisija.

(b)	Drugič, Svet naj bi zlorabil svoja pooblastila s tem, da je z odobritvijo ukrepov pomoči do leta 2013 želel nevtralizirati odločbo, po kateri bi jih Poljska lahko ohranila do konca leta 2009, dlje pa ne.

(c)

Dalje, v skladu s tretjim tožbenim razlogom je bila izpodbijana odločba sprejeta ob kršitvi načela lojalnega sodelovanja, ki velja za države članice in tudi med institucijami. Svet naj bi z odločbo Poljsko oprostil obveznosti sodelovanja s Komisijo v zvezi z ustreznimi ukrepi, ki jih je ta država članica sprejela glede pomoči za nakup kmetijskih površin v okviru sodelovanja, ki ga določa člen 88(1) ES.

(d)	Komisija v zadnjem tožbenem razlogu trdi, da je Svet storil očitno napako pri presoji, ker je menil, da so obstajale izredne okoliščine, ki so upravičevale sprejetje odobrenega ukrepa.

(1) UL L 4, 8.1.2010, str. 89.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/35

Tožba, vložena 3. marca 2010 – Evropska komisija proti Svetu Evropske unije

(Zadeva C-118/10)

2010/C 113/54

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Tožeča stranka: Evropska komisija (zastopniki: V. Di Bucci, L. Flynn, K. Walkerová, A. Stobiecka-Kuik, zastopniki)

Tožena stranka: Svet Evropske unije

Predlogi tožeče stranke:

—	Sklep Sveta z dne 16. decembra 2009 o dodelitvi državne pomoči s strani oblasti Republike Latvije za nakup kmetijskih zemljišč med 1. januarjem 2010 in 31. decembrom 2013 naj se razglasi za ničnega;

—	Svetu Evropske unije naj se naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Svet naj bi s sprejetjem izpodbijanega sklepa spremenil odločbo Komisije, sprejeto na podlagi predloga ustreznih ukrepov iz točke 196 kmetijskih smernic iz leta 2007 in njihovega brezpogojnega sprejetja s strani Latvije, ki to državo zavezujejo, da do 31. decembra 2009 ukine obstoječi sistem pomoči za nakup kmetijskih zemljišč. Svet naj bi pod pretvezo izjemnih okoliščin Latviji dejansko dovolil, da ohrani ta sistem do izteka veljavnosti kmetijskih smernic iz leta 2007 31. decembra 2013. Okoliščine, s katerimi je Svet utemeljil svoj sklep, naj očitno ne bi bile izjemne okoliščine, ki lahko upravičujejo sprejeti sklep, z njimi pa naj se nikakor ne bi upoštevala odločba Komisije v zvezi s tem sistemom. Komisija v utemeljitev ničnostne tožbe navaja štiri tožbene razloge:

(a)	prvič, meni, da Svet ni imel pristojnosti za ukrepanje na podlagi člena 108(2), tretji pododstavek, PDEU, saj je bila pomoč, ki jo je odobril, obstoječa pomoč, za katero se je Latvija, ko je sprejela ustrezne ukrepe, ki ji jih je predlagala Komisija, zavezala, da jo bo ukinila do konca leta 2009.

(b)	Drugič, Svet naj bi z odobritvijo ukrepov do leta 2013 zlorabil svoja pooblastila, da bi razveljavil odločbo, v skladu s katero lahko Latvija ohrani te ukrepe pomoči do konca leta 2009, ne pa tudi po tem datumu.

(c)

Dalje, v tretjem tožbenem razlogu je navedeno, da je bil izpodbijani sklep sprejet v nasprotju z načelom lojalnega sodelovanja, ki se uporablja tako za države članice kot med institucijami. Svet naj bi s svojim sklepom Latvijo razbremenil obveznosti sodelovanja s Komisijo v zvezi z ustreznimi ukrepi, ki jih je ta država članica v okviru sodelovanja na podlagi člena 108(1) PDEU sprejela glede obstoječe pomoči za nakup kmetijskih zemljišč.

(d)	Komisija z zadnjim tožbenim razlogom trdi, da je Svet storil očitno napako pri presoji, ker je ugotovil, da so podane izjemne okoliščine, ki upravičujejo sprejetje odobrenega ukrepa.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/35

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Marknadsdomstolen (Švedska) 8. marca 2010 – Konsumentombudsmannen proti Ving Sverige AB

(Zadeva C-122/10)

2010/C 113/55

Jezik postopka: švedščina

Predložitveno sodišče

Marknadsdomstolen

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: Konsumentombudsmannen

Tožena stranka: Ving Sverige AB

Vprašanja za predhodno odločanje

Ali je treba zahtevo „tako omogoči potrošniku nakup“ iz člena 2(i) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu (1) razlagati tako, da vabilo k nakupu obstaja takoj, ko so na voljo informacije o oglaševanem izdelku in njegova cena, tako da se potrošnik lahko odloči za nakup, ali mora tržna komunikacija ponujati tudi dejansko priložnost za nakup izdelka (na primer naročilnico) oziroma da je na voljo dostop do take priložnosti (na primer oglas zunaj trgovine)?

2.	Če je odgovor na prejšnje vprašanje, da mora obstajati dejanska priložnost za nakup izdelka, ali je treba šteti, da ta obstaja, če tržna komunikacija napotuje na telefonsko številko ali spletno stran, na kateri se ta izdelek lahko naroči?

Ali je treba člen 2(i) Direktive 2005/29 razlagati tako, da je zahteva glede cene izpolnjena, če tržna komunikacija vsebuje začetno ceno, torej najnižjo ceno, po kateri se lahko kupi oglaševani izdelek ali skupina izdelkov, medtem ko so hkrati na voljo oglaševani izdelek ali skupina izdelkov v drugih različicah ali z drugačno vsebino po cenah, ki niso navedene?

4.	Ali je treba člen 2(i) Direktive 2005/29 razlagati tako, da je zahteva glede značilnosti izdelka izpolnjena, takoj ko je prisotno ustno ali vidno napotilo na izdelek, torej da je izdelek določen, vendar ne podrobneje opisan?

5.	Če je odgovor na zgoraj navedeno vprašanje pritrdilen, ali to velja tudi, kadar se oglaševani izdelek ponuja v številnih različicah, vendar tržna komunikacija napotuje nanje le s skupnim poimenovanjem?

Če obstaja vabilo k nakupu, ali je treba člen 7(4)(a) razlagati tako, da zadostuje, da so podane le določene glavne značilnosti izdelka in da se trgovec poleg tega sklicuje na svojo spletno stran, pod pogojem, da so na tej strani bistvene informacije o glavnih značilnostih izdelka (2), ceni in drugih pogojih v skladu z zahtevo iz člena 7(4)?

7.	Ali je treba člen 7(4)(c) razlagati tako, da zadostuje podana začetna cena, da je izpolnjena zahteva glede cene?

(1) UL L 149, str. 22.

(2) Delovni dokument služb Komisije „Smernice v zvezi z izvajanjem/uporabo Direktive 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah“, str. 47 in naslednja.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/36

Tožba, vložena 10. marca 2010 – Evropska komisija proti Helenski republiki

(Zadeva C-127/10)

2010/C 113/56

Jezik postopka: grščina

Stranki

Tožeča stranka: Evropska komisija (zastopnika: M. Karanasou-Apostolopoulou in G. Zavvos, zastopnika)

Tožena stranka: Helenska republika

Predloga tožeče stranke

—

Ugotovi naj se, da Helenska republika s tem, da ni sprejela zakonov in drugih predpisov, potrebnih za uskladitev z Direktivo 2006/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. maja 2006 o strojih in spremembah Direktive 95/16/ES (1) ali, v vsakem primeru, s tem, da o tem ni obvestila Komisije, ni izpolnila obveznosti iz te direktive.

—	Helenski republiki naj se naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Rok za prenos Direktive 2006/42/ES v notranji pravni red se je iztekel 29 januarja 2008.

(1) UL L 157 z dne 9.6.2006, str. 24

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/37

Sodba Splošnega sodišča z dne 4. marca 2010 – Brosmann Footwear (HK) in drugi proti Svetu

(Zadeva T-401/06) (1)

(„Damping - Uvoz obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Kitajske in Vietnama - Tržnogospodarska obravnava podjetja - Individualna obravnava - Vzorčenje - Podpora industrije Skupnosti pritožbi - Opredelitev zadevnega proizvoda - Enako obravnavanje - Škoda - Legitimno pričakovanje - Obveznost obrazložitve“)

2010/C 113/57

Jezik postopka: angleščina

Stranke

Tožeče stranke: Brosmann Footwear (HK) Ltd (Kowloon, Kitajska); Seasonable Footwear (Zhongshan) Ltd (Zhongshan, Kitajska); Lung Pao Footwear (Guangzhou) Ltd (Guangzhou, Kitajska) in Risen Footwear (HK) Co., Ltd (Kowloon, Kitajska) (zastopnika: L. Ruessmann in A. Willems, odvetnika)

Tožena stranka: Svet Evropske unije (zastopnika: J.-P. Hix, zastopnik, skupaj z G. Berrischem, odvetnik)

Intervenientki v podporo tožene stranke: Evropska komisija (zastopnika: H. van Vliet in T. Scharf, zastopnika) in Confédération européenne de l’industrie de la chaussure (CEC) (Bruselj, Belgija) (zastopniki: P. Vlaemminck, G. Zonnekeyn in S. Verhulst, nato P. Vlaemminck in A. Hubert, odvetniki)

Predmet

Predlog za razglasitev delne ničnosti Uredbe Sveta (ES) št. 1472/2006 z dne 5. oktobra 2006 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in o dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz določene obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Ljudske republike Kitajske in Vietnama (UL L 275, str. 1), v delu, ki se nanaša na tožeče stranke.

Izrek

1.	Tožba se zavrne.

2.	Brosmann Footwear (HK) Ltd, Seasonable Footwear (Zhongshan) Ltd, Lung Pao Footwear (Guangzhou) Ltd in Risen Footwear (HK) Co., Ltd nosijo svoje stroške in stroške, ki jih je priglasil Svet Evropske unije.

3.	Evropska komisija in Confédération européenne de l’industrie de la chaussure (CEC) nosita svoje stroške.

(1) UL C 42, 24.2.2007.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/37

Sodba Splošnega sodišča z dne 4. marca 2010 – Zhejiang Aokang Shoes in Wenzhou Taima Shoes proti Svetu

(Združeni zadevi T-407/06 in T-408/06) (1)

(„Damping - Uvoz obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Kitajske in Vietnama - Tržnogospodarska obravnava podjetja - Individualna obravnava - Vzorčenje - Pravica do obrambe - Enako obravnavanje - Škoda - Legitimno pričakovanje - Obveznost obrazložitve“)

2010/C 113/58

Jezik postopka: angleščina

Stranke

Tožeči stranki: Zhejiang Aokang Shoes Co., Ltd (Yongjia, Kitajska) (zadeva T-407/06) in Wenzhou Taima Shoes Co., Ltd (Wenzhou, Kitajska) (zadeva T-408/06) (zastopniki: I. MacVay, solicitor, R. Thompson, QC, in K. Beal, barrister)

Tožena stranka: Svet Evropske unije (zastopnika: J.-P. Hix, zastopnik, skupaj z G. Berrischem, odvetnik)

Intervenientke v podporo toženi stranki: Evropska komisija (zastopnika: H. van Vliet in T. Scharf, zastopnika); Confédération européenne de l’industrie de la chaussure (CEC) (Bruselj, Belgija) (zastopniki: sprva P. Vlaemminck, G. Zonnekeyn in S. Verhulst, nato P. Vlaemminck in A. Hubert, odvetniki); BA.LA. di Lanciotti Vittorio & C. Sas (Monte Urano, Italija) in šestnajst drugih intervenientk, navedenih v prilogi (zastopniki: G. Celona, P. Tabellini in C. Cavaliere, odvetniki)

Predmet

Predloga za razglasitev ničnosti Uredbe Sveta (ES) št. 1472/2006 z dne 5. oktobra 2006 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in o dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz določene obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Ljudske republike Kitajske in Vietnama (UL L 275, str. 1) v delu, v katerem se nanaša na tožeči stranki.

Izrek

1.	Tožbi se zavrneta.

2.	Zhejiang Aokang Shoes Co., Ltd in Wenzhou Taima Shoes Co., Ltd nosita svoje stroške in stroške, ki jih je priglasil Svet Evropske unije.

3.	Komisija Evropskih skupnosti, Confédération européenne de l’industrie de la chaussure (CEC), BA.LA. di Lanciotti Vittorio & C. Sas in šestnajst drugih intervenientk, navedenih v prilogi, nosijo svoje stroške.

(1) UL C 42, 24.2.2007.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/38

Sodba Splošnega sodišča z dne 4. marca 2010 – Sun Sang Kong Yuen Shoes Factory proti Svetu

(Zadeva T-409/06) (1)

(„Damping - Uvoz obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Kitajske in Vietnama - Tržnogospodarska obravnava podjetja - Vzorčenje - Nesodelovanje - Pravica do obrambe - Škoda - Obveznost obrazložitve“)

2010/C 113/59

Jezik postopka: angleščina

Stranke

Tožeča stranka: Sun Sang Kong Yuen Shoes Factory (Hui Yang) Corp. Ltd (Hui Yang City, Kitajska) (zastopniki: I. MacVay, solicitor, R. Thompson, QC, in K. Beal, barrister)

Tožena stranka: Svet Evropske unije (zastopnika: J.-P. Hix, zastopnik, skupaj z G. Berrischem, odvetnik)

Intervenientke v podporo toženi stranki: Evropska komisija (zastopnika: H. van Vliet in T. Scharf, zastopnika); Confédération européenne de l’industrie de la chaussure (CEC) (Bruselj, Belgija) (zastopniki: sprva P. Vlaemminck, G. Zonnekeyn in S. Verhulst, nato P. Vlaemminck in A. Hubert, odvetniki); BA.LA. di Lanciotti Vittorio & C. Sas (Monte Urano, Italija) ter šestnajst drugih intervenientk, katerih imena so navedena v prilogi k sodbi (zastopniki: G. Celona, P. Tabellini in C. Cavaliere, odvetniki)

Predmet

Izrek

1.	Tožba se zavrne.

2.	Sun Sang Kong Yuen Shoes Factory (Hui Yang) Corp. Ltd nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasil Svet Evropske unije.

3.	Evropska komisija, Confédération européenne de l’industrie de la chaussure (CEC), BA.LA. di Lanciotti Vittorio & C. Sas in šestnajst drugih intervenientk, katerih imena so navedena v prilogi k sodbi, nosijo svoje stroške.

(1) UL C 42, 24.2.2007.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/39

Sodba Splošnega sodišča z dne 4. marca 2010 – Foshan City Nanhai Golden Step Industrial proti Svetu Evropske unije

(Zadeva T-410/06) (1)

(„Damping - Uvoz obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Kitajske in Vietnama - Računsko določena normalna vrednost - Izvozna cena - Pravica do obrambe - Škoda - Obveznost obrazložitve“)

2010/C 113/60

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Tožeča stranka: Foshan City Nanhai Golden Step Industrial Co., Ltd (Lishui, Kitajska) (zastopniki: I. MacVay, solicitor, R. Thompson, QC, in K. Beal, barrister)

Tožena stranka: Svet Evropske unije (zastopnika: J.-P. Hix, zastopnik, skupaj z G. Berrischem, odvetnik)

Intervenientki v podporo toženi stranki: Evropska komisija (zastopnika: H. van Vliet in T. Scharf, zastopnika); in Confédération européenne de l’industrie de la chaussure (CEC) (Bruselj, Belgija), (zastopniki: najprej P. Vlaemminck, G. Zonnekeyn in S. Verhulst, nato Vlaemminck in A. Hubert, odvetniki)

Predmet

Izrek

1.	Tožba se zavrne.

2.	Foshan City Nanhai Golden Step Industrial Co., Ltd nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasil Svet Evropske unije.

3.	Komisija Evropske unije in Confédération européenne de l’industrie de la chaussure (CEC) nosita svoje stroške.

(1) UL C 42, 24.2.2007.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/39

Sodba Splošnega sodišča z dne 18. marca 2010 – Grupo Promer Mon Graphic proti UUNT – PepsiCo (Okrogel promocijski izdelek)

(Zadeva T-9/07) (1)

(„Model Skupnosti - Postopek za razglasitev ničnosti - Registrirani model Skupnosti, ki je okrogel promocijski izdelek - Prejšnji model Skupnosti - Razlog ničnosti - Kolizija - Neobstoj drugačnega celotnega vtisa - Pojem kolizije - Zadevni izdelek - Stopnja svobode oblikovalca - Seznanjeni uporabnik - Člena 10 in 25(1)(d) Uredbe (ES) št. 6/2002“)

2010/C 113/61

Jezik postopka: angleščina

Stranke

Tožeča stranka: Grupo Promer Mon Graphic, SA (Sabadell, Španija) (zastopnik: R. Almaraz Palmero, odvetnik)

Tožena stranka: Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) (zastopnik: A. Folliard-Monguiral, zastopnik)

Druga stranka pred odborom za pritožbe UUNT, intervenientka v postopku pred Splošnim sodiščem: PepsiCo, Inc. (New York, Združene države) (zastopnika: E. Armijo Chávarri in A. Castán Pérez-Gómez, odvetnika)

Predmet

Tožba zoper odločbo tretjega Odbora za pritožbe UUNT z dne 27. oktobra 2006 (zadeva R 1001/2005-3), ki se nanaša na postopek za razglasitev ničnosti med Grupo Promer Mon Graphic, SA in PepsiCo, Inc.

Izrek

1.	Odločba tretjega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) z dne 27. oktobra 2006 (zadeva R 1001/2005-3) se razveljavi.

2.	UUNT in PepsiCo, Inc. nosita svoje stroške in stroške, ki so v postopku pred Splošnim sodiščem nastali družbi Grupo Promer Mon Graphic, SA.

3.	UUNT in PepsiCo nosita svoje stroške in stroške, ki so v postopku pred Splošnim sodiščem nastali družbi Grupo Promer Mon Graphic.

(1) UL C 56, 10.3.2007.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/40

Sodba Splošnega sodišča z dne 17. marca 2010 – Mäurer + Wirtz proti UNNT – Exportaciones Aceiteras Fedeoliva (tosca de FEDEOLIVA)

(Zadeva T-63/07) (1)

(„Znamka Skupnosti - Postopek z ugovorom - Prijava figurativne znamke Skupnosti tosca de FEDEOLIVA - Prejšnje besedne znamke Skupnosti in prejšnje nacionalne besedne znamke TOSCA - Relativni razlogi za zavrnitev - Neupoštevanje trditve - Člen 74(1) Uredbe (ES) št. 40/94 (postal člen 76(1) Uredbe (ES) št. 207/2009)“)

2010/C 113/62

Jezik postopka: angleščina

Stranke

Tožeča stranka: Mäurer + Wirtz GmbH & Co. KG (Stolberg, Nemčija) (zastopnik: D. Eickemeier, odvetnik)

Tožena stranka: Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) (zastopnik: D. Botis, zastopnik)

Druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe UUNT: Exportaciones Aceiteras Fedeoliva, AIE (Jaén, Španija)

Predmet

Tožbo zoper odločbo drugega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) z dne 18. decembra 2006 (zadeva R 761/2006-2) v zvezi s postopkom z ugovorom med Mülhens GmbH & Co. KG in Exportaciones Aceiteras Fedeoliva, AIE.

Izrek

Odločba drugega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) z dne 18. decembra 2006 (zadeva R 761/2006-2) se razveljavi v delu, v katerem je bil ugovor na podlagi člena 8(5) Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (postal člen 8(5) Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti).

2.	V preostalem se tožba zavrne.

3.	Družba Mäurer + Wirtz GmbH & Co. KG in Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) nosita lastne stroške.

(1) UL C 95, 28.4.2007.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/40

Sodba Splošnega sodišča z dne 18. marca 2010 – KEK Diavlos proti Komisiji

(Zadeva T-190/07) (1)

(„Finančna pomoč, izplačana v okviru programa informiranja evropskih državljanov (Prince) - Projekt v zvezi s pripravo na uvedbo eura v šolsko okolje - Odločba, s katero je bilo odrejeno vračilo izplačanega predujma - Obveznost obrazložitve - Napaka pri presoji“)

2010/C 113/63

Jezik postopka: grščina

Stranki

Tožeča stranka: KEK Diavlos (Atene, Grčija) (zastopnik: D. Chatzimichalis, odvetnik)

Tožena stranka: Evropska komisija (zastopniki: M. Condou-Durande in S. Petrova, zastopnika, skupaj z E. Politisom, odvetnik)

Predmet

Predlog za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije C(2006) 465 konč. z dne 23. februarja 2006, s katero je bilo odrejeno vračilo predujma skupaj z zamudnimi obrestmi, ki je bilo izplačano v okviru programa Prince za projekt z naslovom „The EURO – Its genuine and essential impact on schoolchildren“ (Eurogenesis), ki se je nanašal na pripravo na uvedbo eura v šolsko okolje.

Izrek

1.	Tožba se zavrne.

2.	KEK Diavlos se naloži plačilo stroškov.

(1) UL C 211, 8.9.2007.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/41

Sodba Splošnega sodišča z dne 4. marca 2010 – Weldebräu proti UUNT – Kofola Holding (Oblika steklenice z vijakasto zavitim vratom)

(Zadeva T-24/08) (1)

(„Znamka Skupnosti - Postopek z ugovorom - Prijava tridimenzionalne znamke Skupnosti - Oblika steklenice z vijakasto zavitim vratom - Prejšnja tridimenzionalna znamka Skupnosti v obliki steklenice z vijakasto zavitim vratom - Relativni razlog za zavrnitev - Neobstoj verjetnosti zmede - Člen 8(1)(b) Uredbe (ES) št. 40/94 (postal člen 8(1)(b) Uredbe (ES) št. 207/2009)“)

2010/C 113/64

Jezik postopka: angleščina

Stranke

Tožeča stranka: Weldebräu GmbH & Co. KG (Plankstadt, Nemčija) (zastopnik: W. Göpfert, odvetnik)

Tožena stranka: Urad za usklajevanje na notranjem trgu (zastopnik: P. Bullock, zastopnik)

Druga stranka pred odborom za pritožbe, intervenientka v postopku pred Splošnim sodiščem: Kofola Holding a.s. (Ostrava, Češka republika) (zastopnika: S. Hejdová in R. Charvát, odvetnika)

Predmet

Tožba zoper odločbo četrtega odbora za pritožbe UUNT z dne 15. novembra 2007 (zadeva R 1096/2006-4) v zvezi s postopkom z ugovorom med družbama Weldebräu GmbH & Co. KG in Kofola Holding a.s.

Izrek

1.	Tožba se zavrne.

2.	Weldebräu GmbH & Co. KG se naloži plačilo stroškov.

(1) UL C 64, 8.3.2008.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/41

Sodba Splošnega sodišča z dne 18. marca 2010 – Centre de coordination Carrefour proti Komisiji

(Zadeva T-94/08) (1)

(„Ničnostna tožba - Državne pomoči - Sheme pomoči v prid centrom za usklajevanje s sedežem v Belgiji - Nova odločba Komisije, ki je bila sprejeta, ker je Sodišče razglasilo delno ničnost odločbe - Neobstoj pravnega interesa - Nedopustnost“)

2010/C 113/65

Jezik postopka: francoščina

Stranki

Tožeča stranka: Centre de coordination Carrefour SNC (Bruselj, Belgija) (zastopnika: X. Clarebout in K. Platteau, odvetnika)

Tožena stranka: Evropska komisija (zastopnik: J.-P. Keppenne, zastopnik)

Predmet

Razglasitev ničnosti Odločbe Komisije 2008/283/ES z dne 13. novembra 2007 o shemi pomoči, ki jo je Belgija namenila centrom za usklajevanje s sedežem v Belgiji, in o spremembi Odločbe 2003/757/ES (UL 2008, L 90, str. 7), v delu kjer ne določa primernega prehodnega obdobja.

Izrek

1.	Tožba se zavrže kot nedopustna.

2.	Centre de coordination Carrefour SNC se naloži plačilo stroškov.

(1) UL C 92, 12.4.2008.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/42

Sodba Splošnega sodišča z dne 18. marca 2010 – Forum 187 proti Komisiji

(Zadeva T-189/08) (1)

(Ničnostna tožba - Državne pomoči - Shema pomoči v prid centrom za usklajevanje s sedežem v Belgiji - Nova odločba Komisije, ki je bila sprejeta, ker je Sodišče razglasilo delno ničnost odločbe - Združenje - Neobstoj pravnega interesa - Nedopustnost)

2010/C 113/66

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Tožeča stranka: Forum 187 ASBL (Bruselj, Belgija) (zastopnika: A. Sutton in G. Forwood, barristers)

Tožena stranka: Evropska komisija (zastopnika: N. Khan in C. Urraca Caviedes, zastopnika)

Predmet

Predlog za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije 2008/283/ES z dne 13. novembra 2007 o shemi pomoči, ki jo je Belgija namenila centrom za usklajevanje s sedežem v Belgiji, in o spremembi Odločbe 2003/757/ES (UL 2008, L 90, str. 7), ker ni odobrila razumnih bodočih prehodnih obdobij za centre za usklajevanje, na katere se nanaša sodba Sodišča z dne 22. junija 2006 v zadevi Belgija in Forum 187 proti Komisiji (C-182/03 in C-217/03, ZOdl., str. I-5479).

Izrek

1.	Tožba se zavrže kot nedopustna.

2.	Združenju Forum 187 ASBL se naloži plačilo stroškov.

(1) UL C 183, 19.7.2008.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/42

Sodba Splošnega sodišča z dne 4. marca 2010 – Mundipharma proti UUNT – ALK-Abelló (AVANZALENE)

(Zadeva T-477/08) (1)

(„Znamka Skupnosti - Postopek z ugovorom - Zahteva za registracijo besedne znamke Skupnosti AVANZALENE - Prejšnja besedna znamka Skupnosti AVANZ - Verjetnost zmede - Podobnost znakov - Člen 8(1)(b) Uredbe (ES) št. 40/94 (postal člen 8(1)(b) Uredbe (ES) št. 207/2009)“)

2010/C 113/67

Jezik postopka: angleščina

Stranke

Tožeča stranka: Mundipharma AG (Basel, Švica) (zastopnik: F. Nielsen, odvetnik)

Tožena stranka: Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (zastopnik: A. Folliard Monguiral, zastopnik)

Druga stranka pred odborom za pritožbe UUNT, intervenientka pred Splošnim sodiščem: ALK Abelló A/S (Hørsholm, Danska) (zastopnik: S. Palomäki Arnesen, odvetnik)

Predmet

Tožba zoper odločbo četrtega odbora za pritožbe UUNT z dne 28. avgusta 2008 (zadeva R 1694/2007-4) glede postopka z ugovorom med ALK Abelló A/S in Mundipharma AG.

Izrek

1.	Tožba se zavrne.

2.	Družbi Mundipharma AG se naloži stroške postopka, razen tistih, ki jih je priglasila ALK Abelló A/S.

3.	Družba ALK-Abelló nosi svoje stroške.

(1) UL C 6, 10.1.2009.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/43

Sodba Splošnega sodišča z dne 4. marca 2010 – Monoscoop proti UUNT (SUDOKU SAMURAI BINGO)

(Zadeva T-564/08) (1)

(„Znamka Skupnosti - Prijava besedne znamke Skupnosti SUDOKU SAMURAI BINGO - Absolutni razlog za zavrnitev - Opisni značaj - Člen 7(1)(c) Uredbe (ES) št. 40/94 (postal člen 7(1)(c) Uredbe (ES) št. 207/2009)“)

2010/C 113/68

Jezik postopka: španščina

Stranki

Tožeča stranka: Monoscoop BV (Alkmaar, Nizozemska) (zastopnik: A. Canela Giménez, odvetnik)

Tožena stranka: Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) (zastopnik: Ó. Mondéjar Ortuño, zastopnik)

Predmet

Tožba zoper odločbo drugega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (UUNT) z dne 30. septembra 2008 (zadeva R 816/2008-2) glede prijave za registracijo besedne znamke SUDOKU SAMURAI BINGO kot znamke Skupnosti.

Izrek

1.	Tožba se zavrne.

2.	Monoscoop BV se naloži plačilo stroškov.

(1) UL C 44, 21.2.2009.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/43

Sodba Splošnega sodišča z dne 9. marca 2010 – Euro-Information proti UUNT (EURO AUTOMATIC CASH)

(Zadeva T-15/09) (1)

(„Znamka Skupnosti - Prijava besedne znamke Skupnosti EURO AUTOMATIC CASH - Abosolutni razlogi za zavrnitev - Neobstoj razlikovalnega učinka - Člen 7(1)(b) Uredbe (ES) št. 40/94 (postal člen 7(1)(b) Uredbe (ES) št. 207/2009) - Opisni značaj - Člen 7(1)(c) Uredbe št. 40/94 (postal člen 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009)“)

2010/C 113/69

Jezik postopka: francoščina

Stranki

Tožeča stranka: Européenne de traitement de l’information (Euro-Information) (Strasbourg, Francija) (zastopnik: A. Grolée, odvetnik)

Tožena stranka: Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) (zastopnik: A. Folliard-Monguiral, zastopnik)

Predmet

Tožba zoper odločbo četrtega odbora za pritožbe UUNT z dne 18. novembra 2008 (zadeva R 70/2006-4) v zvezi z registracijo besednega znaka EURO AUTOMATIC CASH kot znamke Skupnosti

Izrek

1.	Odločba četrtega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) z dne 18. novembra 2008 (zadeva R 70/2006-4) se razveljavi.

2.	UUNT nosi štiri petine stroškov, ki so nastali strankam pred Splošnim sodiščem.

3.	Européenne de traitement de l’information (Euro Information) nosi petino stroškov, ki so nastali strankam pred Splošnim sodiščem.

4.	UUNT nosi nujne stroške, ki so nastali tožeči stranki zaradi postopka pred odborom za pritožbe UUNT.

(1) UL C 69, 21.3.2009.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/44

Sodba Splošnega sodišča z dne 10. marca 2010 – Baid proti UUNT (LE GOMMAGE DES FACADES)

(Zadeva T-31/09) (1)

(„Znamka Skupnosti - Prijava besedne znamke Skupnosti LE GOMMAGE DES FACADES - Absolutni razlog za zavrnitev - Opisni značaj - Člen 7(1)(c) Uredbe (ES) št. 40/94 (sedaj člen 7(1)(c) Uredbe (ES) št. 207/2009) - Obveznost obrazložitve - Člen 73, prvi stavek, Uredbe št. 40/94 (sedaj člen 75, prvi stavek, Uredbe št. 207/2009)“)

2010/C 113/70

Jezik postopka: francoščina

Stranki

Tožeča stranka: Baid SARL (Pariz, Francija) (zastopnik: M. Grasset, odvetnik)

Tožena stranka: Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) (zastopnik: A. Folliard-Monguiral, zastopnik)

Predmet

Tožba zoper odločbo prvega odbora za pritožbe UUNT z dne 30. oktobra 2008 (zadeva R 963/2008-1) v zvezi z zahtevo za registracijo besednega znaka LE GOMMAGE DES FACADES kot znamke Skupnosti.

Izrek

1.	Tožba se zavrne.

2.	Baid SARL se naloži plačilo stroškov.

(1) UL C 69, 21.3.2009.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/44

Sodba Splošnega sodišča z dne 9. marca 2010 – hofherr communikation proti UUNT (NATURE WATCH)

(Zadeva T-77/09) (1)

(„Znamka Skupnosti - Mednarodna registracija, ki opisuje Evropsko skupnost - Besedna znamka NATURE WATCH - Absolutni razlog za zavrnitev - Opisnost - Člen 7(1)(c) Uredbe št. 40/94 (postal člen 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009)“)

2010/C 113/71

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Tožeča stranka: hofherr communikation GmbH (Innsbruck, Avstrija) (zastopnik: S. Warbek, odvetnik)

Tožena stranka: Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) (zastopnik: J. Crespo Carrillo, zastopnik)

Predmet

Tožba zoper odločbo prvega odbora za pritožbe UUNT z dne 4. decembra 2008 (zadeva R 1410/2008-1) glede mednarodne registracije, ki opisuje Evropsko skupnost, besednega znaka NATURE WATCH.

Izrek

1.	Tožba se zavrne.

2.	hofherr communikation GmbH se naloži plačilo stroškov.

(1) UL C 90, 18.4.2009.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/45

Sodba Splošnega sodišča z dne 17. marca 2010 – Parlament proti Collée

(Zadeva T-78/09) (1)

(„Pritožba - Javni uslužbenci - Uradniki - Napredovanje - Napredovalno obdobje 2004 - Postopek za dodelitev točk za delovno uspešnost - Izkrivljanje dokazov - Obrazložitev - Vpliv mnenja odbora za poročila - Načelo prepovedi diskriminacije“)

2010/C 113/72

Jezik postopka: francoščina

Stranki

Tožeča stranka: Evropski parlament (zastopniki: sprva C. Burgos in A. Lukošiūtė, nato R. Ignătescu, zastopniki)

Tožena stranka: Laurent Collée (zastopniki: S. Orlandi, A. Coolen, J. N. Louis in É. Marchal, odvetniki)

Predmet

Pritožba, s katero se predlaga razveljavitev sodbe Sodišča za uslužbence Evropske unije (tretji senat) z dne 11. decembra 2008 v zadevi Collée proti Parlamentu (F-148/06, še neobjavljena v ZOdl.).

Izrek

1.	Pritožba je zavrnjena.

2.	Evropski parlament nosi svoje stroške in stroške, ki jih je na tej stopnji priglasil Laurent Collée.

(1) UL C 102, 1.5.2009.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/45

Sklep Splošnega sodišča z dne 3. marca 2010 – REWE-Zentral proti UUNT – KODI Diskontläden (inéa)

(Zadeva T-538/08) (1)

(„Znamka Skupnosti - Ugovor - Umik ugovora - Ustavitev postopka“)

2010/C 113/73

Jezik postopka: nemščina

Stranke

Tožeča stranka: REWE-Zentral AG (Köln, Nemčija) (zastopnika: M. Kinkeldey in A. Bognár, odvetnika)

Tožena stranka: Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) (zastopnik: R. Manea, zastopnik)

Druga stranka pred odborom za pritožbe, intervenientka pred Splošnim sodiščem: KODI Diskontläden GmbH (Oberhausen, Nemčija) (zastopnik: J. Schmidt, odvetnik)

Predmet

Tožba zoper odločbo četrtega odbora za pritožbe UUNT z dne 6. oktobra 2008 (zadeva R 744/2008-4) v zvezi s postopkom z ugovorom med KODI Diskontläden GmbH in REWE-Zentral AG.

Izrek

1.	Postopek s tožbo se ustavi.

2.	Tožeči stranki in intervenientki se naloži plačilo lastnih stroškov, vsaki od njiju pa še polovico stroškov tožene stranke.

(1) UL C 55, 7.3.2009.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/46

Sklep Splošnega sodišča z dne 25. februarja 2010 – Google proti UUNT (ANDROID)

(Zadeva T-316/09) (1)

(„Znamka Skupnosti - Zavrnitev registracije - Zožitev seznama proizvodov, za katere se zahteva registracija - Umik ugovora registraciji - Ustavitev postopka“)

2010/C 113/74

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Tožeča stranka: Google, Inc. (Mountain View, Združene države) (zastopnika: A. Bognár in M. Kinkeldey, odvetnika)

Tožena stranka: Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (zastopnik: D. Botis, zastopnik)

Predmet

Tožba, vložena zoper odločbo drugega odbora za pritožbe UUNT z dne 26. maja 2009 (zadeva R 1622/2008-2) glede zahteve za registracijo besedne znamke ANDROID kot znamke Skupnosti.

Izrek

1.	Postopek se ustavi.

2.	Tožeča stranka in tožena stranka nosita vsaka svoje stroške.

(1) UL C 244, 10.10.2009.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/46

Sklep Splošnega sodišča z dne 4. marca 2010 – Henkel proti UUNT – JLO Holding (LIVE)

(Zadeva T-414/09) (1)

(Znamka Skupnosti - Zahteva za razveljavitev - Umik zahteve za razveljavitev - Ustavitev postopka)

2010/C 113/75

Jezik postopka: nemščina

Stranke

Tožeča stranka: Henkel AG & Co. KGaA (Düsseldorf, Nemčija) (zastopniki: sprva C. Milbrand, nato C. Milbradt in H. Van Volxem, odvetniki)

Tožena stranka: Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) (zastopnik: B. Schmidt, zastopnik)

Druga stranka pred odborom za pritožbe, intervenientka v postopku pred Splošnim sodiščem: JLO Holding Company, LLC (Santa Monica, Združene države) (zastopnik: A. Klett, odvetnik)

Predmet

Tožba zoper odločbo prvega odbora za pritožbe UUNT z dne 30. julija 2009 (zadeva R 609/2008-1) o postopku za razveljavitev med družbama Henkel AG & Co. KGaA in JLO Holding Company, LLC.

Izrek

1.	Postopek se ustavi.

2.	Vsaka stranka nosi svoje stroške.

(1) UL C 312, 19.12.2009.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/46

Sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 15. marca 2010 – GL2006 Europe proti Komisiji in OLAF

(Zadeva T-435/09 R)

(Začasna odredba - Programi Skupnosti na področju raziskav in tehnološkega razvoja - Arbitražna klavzula - Nalog za izterjavo - Opomin - Predlog za odložitev izvršitve - Denarna škoda - Neobstoj izrednih okoliščin - Neobstoj nujnosti)

2010/C 113/76

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Tožeča stranka: GL2006 Europe Ltd (Birmingham, Združeno kraljestvo) (zastopnika: M. Gardenal in E. Belinguier-Raiz, odvetnika)

Tožena stranka: Evropska komisija (zastopniki: S. Delaude in N. Bambara, zastopnika, skupaj z R. Van der Houtom, odvetnik)

Predmet

Predlog za odložitev izvršitve odločbe, ki jo vsebuje dopis Komisije z dne 10. julija 2009, s katerim je ta ustavila sodelovanje tožeče stranke pri dveh projektih Skupnosti, in opominov, izdanih 7. avgusta 2009, s katerimi je zahtevala vračilo zneskov, ki so bili plačani v okviru projektov Skupnosti, pri katerih je tožeča stranka sodelovala.

Izrek

1.	Šteje se, da je Evropska Komisija edina tožena stranka.

2.	Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

3.	Odločitev o stroških se pridrži.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/47

Tožba, vložena 14. avgusta 2009 – Al Faqih in MIRA proti Svetu in Komisiji

(Zadeva T-322/09)

2010/C 113/77

Jezik postopka: angleščina

Stranke

Tožeči stranki: Saad Al Faqih in Movement for Islamic Reform in Arabia (London, Združeno kraljestvo), (zastopnika: J. Jones, Barrister in A. Raja, Solicitor)

Toženi stranki: Svet Evropske unije in Evropska komisija

Predlogi tožečih strank

—

V celoti ali deloma naj se razglasi za nično Uredbo Sveta (ES) št. 881/2002 (1), kakor je bila spremenjena z uredbami Komisije (ES) št. 14/2005 (2), št. 492/2007 (3), in št. 1190/2005 (4), in/ali razglasi za nične uredbe Komisije št. 14/2005, št. 492/2007 in št. 1190/2005 v delu, v katerem se neposredno in posamično nanašajo na tožeči stranki; in

—	Svetu in/ali Komisiji naj se naloži plačilo stroškov tožečih strank.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeči stranki s tožbo na podlagi člena 230 ES predlagajo razglasitev ničnosti Uredbe Sveta št. 881/2002 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte, povezane z Osama bin Ladnom, mrežo Al-Qaida in talibani, kakor je bila spremenjena z uredbami Komisije (ES) št. 14/2005 z dne 5. januarja 2005, št. 492/2007 z dne 3. maja 2007, in št. 1190/2005 z dne 20. julija 2005 in/ali razglasitev ničnosti uredb Komisije (ES) št. 14/2005, št. 492/2007, in št. 1190/2005, v delu, v katerem se nanašajo na tožeči stranki.

Tožeči stranki sta bili vpisani na konsolidiran seznam Odbora Združenih narodov za sankcije, in sicer seznam oseb in subjektov, ki so domnevno povezani z Osamo bin Ladnom, mrežo Al-Qaida in talibani, katerih sredstva in druge finančne vire je treba zamrzniti. Zato je Evropska Komisija sprejela uredbi (ES) št. 14/2005 in št. 1190/2005, na podlagi katerih sta bili imeni tožečih strank dodani na seznam v Prilogi I k Uredbi Sveta (ES) št. 881/2002, v kateri so navedene osebe, skupine in subjekti, katerih sredstva in gospodarski viri v EU se zamrznejo. Vpis prve tožeče stranke, S. Al-Faqiha, je bil pozneje spremenjen z Uredbo Komisije (ES) 492/2007.

Tožeči stranki v utemeljitev tožbe navajata tožbene razloge:

Tožeči stranki trdita, da zamrznitev njunih sredstev, izvedena z izpodbijanimi uredbami, krši njune temeljne človekove pravice, in sicer pravico do izjave in pravico do učinkovitega sodnega nadzora, ker ju Svet in/ali Komisija nista nikoli obvestila o razlogih za njun vpis na seznam v Prilogi I k Uredbi Sveta (ES) št. 881/2002 in nista nikoli prejeli kakršnegakoli dokaza, ki bi utemeljeval naložitev omejevalnih ukrepov. Tožeči stranki zato nista imeli možnosti se braniti in izpodbijati navedene odločitve pred Evropskim sodstvom.

Tožeči stranki nato navajata, da je bila kršena njuna pravica do spoštovanja lastnine, ker nedoločne omejitve take pravice, povzročene z zamrznitvijo njunih sredstev, pomenijo nesorazmeren in nevzdržen poseg v temeljne človekove pravice.

(1) Uredba Sveta (ES) št. 881/2002 z dne 27. maja 2002 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte, povezane z Osama bin Ladnom, mrežo Al-Kaida in talibani, in o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 467/2001 o prepovedi izvoza nekaterega blaga in storitev v Afganistan, o poostritvi prepovedi poletov in podaljšanju zamrznitve sredstev in drugih finančnih virov talibanov iz Afganistana (UL L 139, str. 9).

(2) Uredba Komisije (ES) št. 14/2005 z dne 5. januarja 2005 o dvainštirideseti spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 881/2002 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte, povezane z Osamo bin Ladnom, mrežo Al-Kaida in Talibani, in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 467/2001 (UL L 5, str. 10).

(3) Uredba Komisije (ES) št. 492/2007 z dne 3. maja 2007 o petinsedemdeseti spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 881/2002 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte, povezane z Osama bin Ladnom, mrežo Al-Kaida in talibani, in o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 467/2001 (UL L 116, str. 5).

(4) Uredba Komisije (ES) št. 1190/2005 z dne 20. julija 2005 o oseminštirideseti spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 881/2002 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte, povezane z Osamo bin Ladnom, mrežo Al-Kaida in Talibani, in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 467/2001 (UL L 193, str. 27).

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/48

Pritožba, ki jo je 9. februarja 2010 vložil Giorgio Lebedef zoper sklep, ki ga je 30. novembra 2009 razglasilo Sodišče za uslužbence v zadevi F-54/09, Lebedef proti Komisiji

(Zadeva T-52/10 P)

2010/C 113/78

Jezik postopka: francoščina

Stranki

Pritožnik: Giorgio Lebedef (Senningerberg, Luksemburg) (zastopnik: F. Frabetti, odvetnik)

Druga stranka v postopku: Evropska komisija

Predlogi pritožnika:

—

razveljavi naj se sklep Sodišča za uslužbence z dne 30. novembra 2009 v zadevi F-54/09, Giorgio LEBEDEF, stanujoč v 4, Neie Wee, L-1670, Senningerberg, Luksemburg, uradnik Evropske komisije, ki ga zastopa Frédéric FRABETTI, stanujoč v 5, rue Jean Bertels, L-1230 Luxembourg, odvetnik pri Sodišču, z naslovom za vročanje v svoji pisarni, proti Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopata J. Currall in G. Berscheid, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu, tožena stranka, zaradi razglasitve ničnosti odločb z dne 15.2.2008, 1.4.2008, 10.4.2008, 20.5.2008 in 14.7.2008 o odbitku 39 dni dopusta tožeči stranki za leto 2008;

—	ugodi naj se tožbenim zahtevkom, ki jih je pritožnik podal na prvi stopnji;

—	podredno, zadevo naj se v ponovno odločanje pošlje Sodišču za uslužbence;

—	Komisiji naj se naloži plačilo stroškov.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Pritožnik s to pritožbo predlaga razveljavitev sklepa Sodišča za uslužbence z dne 30. novembra 2009 v zadevi Lebedef proti Evropski komisiji, F-54/09, s katerim je bila kot očitno pravno povsem neutemeljena zavržena tožba, s katero je tožeča stranka predlagala razglasitev ničnosti več odločb o odbitku 39 dni dopusta tožeči stranki za leto 2008.

Pritožnik v podporo svoji pritožbi navaja devet pritožbenih razlogov:

—	kršitev člena 1, šesti pododstavek, Priloge II h Kadrovskim predpisom, in člena 1(2) okvirnega sporazuma glede odnosov med Komisijo in sindikalnimi in poklicnimi organizacijami;

—	nepravilna razlaga in uporaba koncepta sindikalne svobode;

—	dejstva, ki leta 2008 niso obstajala;

—	kršitev odločbe Komisije z dne 28. aprila 2004 o uvedbi izvedbenih določb na področju odsotnosti zaradi bolezni ali nesreče;

—	nepravilna razlaga in uporaba pojmov „udeležba pri zastopanju uslužbencev“, „napotitev iz sindikalnih razlogov“ in „sindikalna naloga“;

—	izkrivljenje in popačenje dejstev in trditev pritožnika ter vsebinska nenatančnost ugotovitev Sodišča za uslužbence glede beleženja „neupravičenih odsotnosti“ v sistemu SysPer2;

—	nepravilna razlaga izjav tožeče stranke in nepravilna uporaba prava s strani Sodišča za uslužbence pri razlagi pojma „odsotnost“, kot ga določajo členi 57, 59 in 60 Kadrovskih predpisov;

—	nepravilna uporaba prava s strani Sodišča za uslužbence pri uporabi člena 60 Kadrovskih predpisov; in

—	neobrazložitev več za izpodbijano zadevo ključnih točk.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/49

Tožba, vložena 11. februarja 2010 – Phoenix-Reisen in DRV proti Komisiji

(Zadeva T-58/10)

2010/C 113/79

Jezik postopka: nemščina

Stranke

Tožeči stranki: Phoenix-Reisen GmbH (Bonn, Nemčija) in Deutscher Reiseverband eV (DRV) (Berlin, Nemčija) (zastopnik: R. Gerharz, odvetnik)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predloga tožečih strank

—	Naj se odločba tožene stranke z dne 20. novembra 2009, posredovana z dopisom z dne 11. decembra 2009, s katero je zavrnila ukrepanje zoper državno pomoč Zvezne republike Nemčije zaradi plačilne nesposobnosti, razglasi za nično,

—	naj se toženi stranki naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeči stranki nasprotujeta odločbi Komisije C(2009) 8707 konč. z dne 19. novembra 2009 o državni pomoči NN 55/2009 – Nemčija; domnevni državni pomoči zaradi plačilne nesposobnosti in zadevnemu financiranju. V tej odločbi je Komisija prišla do zaključka, da zadevni ukrep ne pomeni državne pomoči v skladu s členom 87(1) ES.

V podporo svoji tožbi tožeči stranki trdita, da subvencioniranje plačilno nesposobnega podjetja ni utemeljeno z Direktivo 80/987/EGS (1), saj ta služi le varstvu delavcev plačilno nesposobnega podjetja in ne samemu podjetju. Tožeči stranki menita, da naj bi se plačilno nesposobna podjetja pri izvajanju pravne prakse v Zvezni republiki Nemčiji neposredno okoriščala s stečajnimi plačili. Poleg tega tožeči stranki trdita, da primeri iz drugih držav Skupnosti kažejo, da je mogoče Direktivo 80/987 EGS prenesti, ne da bi bili pri tem konkurenti neupravičeno subvencionirani.

(1) Direktiva Sveta z dne 20. oktobra 1980 o približevanju zakonodaje držav članic o varstvu delavcev v primeru plačilne nesposobnosti njihovega delodajalca (UL L 283, str. 23).

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/49

Pritožba, ki jo je 10. februarja 2010 vložila Brigitte Zangerl-Posselt zoper sodbo, ki jo je 30. novembra 2009 razglasilo Sodišče za uslužbence v zadevi F-83/07, Zangerl-Posselt proti Komisiji

(Zadeva T-62/10 P)

2010/C 113/80

Jezik postopka: nemščina

Stranki

Pritožnica: Brigitte Zangerl-Posselt (Merzig, Nemčija) (zastopnik: S. Paulmann, odvetnik)

Druga stranka v postopku: Evropska komisija

Predlogi pritožnice

Pritožnica Splošnemu sodišču predlaga, naj:

—	razveljavi izpodbijano sodbo;

—	samo odloči o sporu in, kot je predlagala na prvi stopnji, razveljavi odločbo natečajne komisije za natečaj EPSO/AST/27/06 z dne 25. julija 2007, ki je trenutno potrjena z odločbo o pritožbi z dne 13. decembra 2007, da se tožeče stranke ne pripusti k praktičnemu in ustnemu preizkusu;

—	Komisiji naloži stroške, nastale na obeh stopnjah.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

S pritožbo se izpodbija sodba Sodišča za uslužbence z dne 30. novembra 2009 v zadevi Zangerl-Posselt proti Komisiji (F-83/07), s katero je bila zavrnjena tožba pritožnice.

Pritožnica v utemeljitev pritožbe navaja, da je Sodišče za uslužbence predpostavke za pripustitev k splošnemu natečajnemu postopku EPSO/AST/27/06 presodilo pravno pomanjkljivo. V zvezi s tem med drugim očita, da se je Sodišče za uslužbence pri presoji, ali ima pritožnica diplomo v smislu objave zadevnega razpisa, odločilno oprlo na francosko različico člena 5(3)(a)(ii) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti.

Dalje, ugotovitve Sodišča za uslužbence, s katerimi je skušalo ovreči navedbe pritožnice, so pravno zmotne v več pogledih. Glede tega je med drugim navedeno, da so bile sprejete tako ugotovitve, katerih neresničnost izhaja iz spisa, kot tudi, da so predloženi dokazi bili izkrivljeni.

Pritožnica prav tako uveljavlja, da je bila sicer potrjena posredna diskriminacija na podlagi starosti, ki jo očita, ki pa je bila obravnavana kot utemeljena z nezadostnimi in napačnimi razlogi.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/50

Tožba, vložena 10. februarja 2010 – Jurašinović proti Svetu

(Zadeva T-63/10)

2010/C 113/81

Jezik postopka: francoščina

Stranki

Tožeča stranka: Ivan Jurašinović (Angers, Francija) (zastopnik: N. Amara-Lebret, odvetnik)

Tožena stranka: Svet Evropske unije

Predlogi tožeče stranke

—

Za nično naj se razglasi odločba z dne 7. decembra 2009, s katero je bil tožeči stranki zavrnjen dostop do naslednjih dokumentov:

—	odločb Sveta o tem, da se Mednarodnemu sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije posreduje dokumente, za katere je to sodišče zaprosilo v okviru postopka Gotovina;

—	celotne korespondence, ki so jo v zvezi s tem institucije EU izmenjale z Mednarodnim sodiščem za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije (skupaj z morebitnimi prilogami) ter zlasti prvotne vloge Mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije in odvetnikov A. Gotovine;

—	Svetu EU – Generalni sekretariat naj se naloži, da odobri elektronski dostop do vseh zahtevanih dokumentov;

—	Svetu EU naj se naloži, da tožeči stranki plača znesek 2 000 EUR brez davkov, kar pomeni 2 392 EUR z davki za sodne stroške skupaj z obrestmi po obrestni meri ECB na dan vpisa tožbe v register.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka s to tožbo predlaga razglasitev ničnosti odločbe Sveta z dne 7. decembra 2009, s katero ji je bil zavrnjen dostop do odločb Sveta o tem, da se Mednarodnemu sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije (MSVZNJ) posreduje dokumente, za katere je to zaprosilo v okviru postopka Gotovina, in celotne korespondence, ki so jo v zvezi s tem institucije Evropske unije izmenjale z Mednarodnim sodiščem za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije (skupaj z morebitnimi prilogami), zlasti prvotne vloge Mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije in odvetnikov A. Gotovine.

V utemeljitev svoje tožbe tožeča stranka navaja štiri tožbene razloge, ki se nanašajo na to, da:

—	je bilo napačno uporabljeno pravo s tem, da je Svet zavrnil dostop do dokumentov na podlagi člena 70B poslovnika MSVZNJ, saj se ta ne uporablja;

—

varstvo sodnih postopkov in pravnih nasvetov v skladu s členom 4(2), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001 (1) ni bilo oslabljeno, saj naj bi se ta izjema nanašala na varstvo sodnih postopkov Evropske unije in držav članic in ne sodnega postopka, ki poteka pred Mednarodnim sodiščem za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije, kar naj bi bilo zunaj pristojnost EU;

—	varstvo javnega interesa kar zadeva mednarodne odnose v skladu s členom 4(1)(a), tretja alinea, iste uredbe, ni bilo oslabljeno;

—

prevlada javni interes za razkritje na podlagi člena 4(2), tretja alinea, navedene Uredbe št. 1049/2001, saj tožeča stranka zahteva posredovanje zahtevanih dokumentov za uveljavitev svojih pravic v zadevi T-465/09. Ta prošnja naj bi prispevala k dostopu so sodnega varstva in pravici do poštenega sojenja pred evropskim sodiščem. Poleg tega naj bi se spor, na katerega se nanašajo ti dokumenti, končal leta 1995.

(1) Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL L 145, str. 43).

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/51

Tožba, vložena 15. februarja 2010 – Zuckerfabrik Jülich proti Komisiji

(Zadeva T-66/10)

2010/C 113/82

Jezik postopka: nemščina

Stranki

Tožeča stranka: Zuckerfabrik Jülich AG (Jülich, Nemčija) (zastopnika: H.-J. Prieß in B. Sachs, odvetnika)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predlogi tožeče stranke

—

Uredba Komisije (ES) št. 1193/2009 z dne 3. novembra 2009 o popravku uredb (ES) št. 1762/2003, (ES) št. 1775/2004, (ES) št. 1686/2005, (ES) št. 164/2007 in o določitvi zneskov za proizvodne dajatve v sektorju sladkorja za tržna leta 2002/2003, 2003/2004, 2004/2005, 2005/2006 naj se razglasi za nično;

—	toženi stranki naj se naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja šest tožbenih razlogov.

Kot prvi tožbeni razlog tožeča stranka navaja kršitev člena 233 ES (člen 266 PDEU) po analogiji, saj Komisija ni izpolnila zahtev, ki so bile določene s sodbo Sodišča z dne 8. maja 2008 v zadevi Zuckerfabrik Jülich in drugi (C-5/06 in od C-23/06 do C-36/06, ZOdl., str. I-3231). V tej sodbi je Sodišče odločilo, kako je treba določiti parametra „presežek, ki se izvozi“ in „celotno količino izvoznih obveznosti“ pri obračunu proizvodnih dajatev v sektorju sladkorja za tržna leta od 2002/2003 do 2005/2006. Tožeča stranka meni, da je Komisija v izpodbijani Uredbi spremenila tudi tretji parameter „skupni znesek nadomestil“, kljub temu da obračun le-teh ni bil predmet v zadevi Zuckerfabrik Jülich.

Tožeča stranka kot drugi tožbeni razlog navaja, da je Komisija kršila člen 15(1)(d) Uredbe (ES) št. 1260/2001 (1) in namen te uredbe. V zvezi s tem je bilo med drugim navedeno, da je Komisija pri skupnemu znesku nadomestil obračunala nadomestila za izvoz, ki jih ni mogoče upoštevati in plačati. Nadalje naj bi pavšalno določanje mesečnega izvoza vodilo do nepravilnosti pri obračunu. Tožeča stranka v zvezi s tem navaja, da je Sodišče v zadevi Zuckerfabrik Jülich prepovedalo, da bi bila celotna izguba višja od izdatkov za nadomestila.

Tretjič, kršena naj bi bila prepoved retroaktivnosti, saj je Komisija z izpodbijano Uredbo retroaktivno spremenila skupni znesek nadomestil.

V okviru četrtega tožbenega razloga tožeča stranka navaja, da Komisija 3. novembra 2009 ni bila več pristojna za sprejetje uredbe o proizvodnih dajatvah za tržna leta od 2002/2003 do 2005/2006, ker Uredba št. 1260/2001, ki jo Komisija navaja kot pravno podlago, ob sprejetju Uredbe ni več veljala, ker ni več obstajala nadaljnja pravna podlaga v sekundarnem pravu in ker je bil v skladu z določbami Pogodbe ES, ki jih je treba upoštevati, pristojen Svet in ne Komisija.

Kot peti tožbeni razlog tožeča stranka navaja kršitev člena 37(2) ES, ker bi na podlagi te določbe moral biti izbran drug postopek za sprejetje Uredbe.

Nazadnje tožeča stranka navaja kršitev obveznosti obrazložitve v skladu s členom 253 ES (člen 296(2) PDEU), ker je Komisija sprejetje izpodbijane Uredbe obrazložila s tem, da izvaja sodbo v zadevi Zuckerfabrik Jülich, po mnenju tožeče stranke pa vendar presega zahteve te sodbe.

(1) Uredba Sveta (ES) št. 1260/2001 z dne 19. junija 2001 o skupni ureditvi trgov za sladkor (UL L 178, str. 1).

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/52

Tožba, vložena 15. februarja 2010 – Intermark proti UUNT – Natex International (NATY’S)

(Zadeva T-72/10)

2010/C 113/83

Jezik, v katerem je bila tožba vložena: madžarščina

Stranke

Tožeča stranka: Intermark Srl (Stei, Romunija) (zastopnik: Á.M. László, odvetnik)

Tožena stranka: Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli)

Druga stranka pred odborom za pritožbe: Natex International Trade SpA (Pioltello, Italija)

Predlog tožeče stranke

—	Naj se spremeni odločba tožene stranke in se v celoti zavrne zahteva za registracijo glede vseh proizvodov,

—	toženi stranki naj se naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Prijavitelj znamke Skupnosti: Natex International Trade SpA

Zadevna znamka Skupnosti: besedna znamka „NATY’S“ za proizvode iz razredov 29, 30 in 32 (prijava št. 5 810 627)

Imetnik znamke ali znaka, navajanega v postopku z ugovorom: tožeča stranka

Znamka ali znak, navajan v postopku z ugovorom: figurativna znamka „Naty“ za proizvode in storitve iz razredov 30 in 35 (znamka Skupnosti št. 4 149 456)

Odločba oddelka za ugovore: delna ugoditev ugovoru

Odločba odbora za pritožbe: zavrnitev pritožbe

Navajani tožbeni razlogi: kršitev člena 8(1)(b) Uredbe (ES) št. 207/2009 (1), ker obstaja verjetnost zmede med nasprotujočima si znamkama.

(1) Uredba Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL L 78, str. 1).

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/52

Tožba, vložena 17. februarja 2010 – Embraer in drugi proti Komisiji

(Zadeva T-75/10)

2010/C 113/84

Jezik postopka: angleščina

Stranke

Tožeče stranke: Empresa Brasileira de Aeronáutica, SA (Embraer) (São José dos Campos, Brazilija), Embraer Aviation Europe SAS (EAE) (Villepinte, Francija), Indústria Aeronáutica de Portugal SA (OGMA) (Alverca do Ribatejo, Portugalska) (zastopnika: U. O’Dwyer in A. Martin, solicitors)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predloga tožečih strank:

—	izpodbijana odločba naj se razglasi za nično;

—	Komisiji naj se naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka predlaga razglasitev ničnosti Odločbe Komisije C(2009) 4541 konč. z dne 17. junija 2009, s katero je za nezdružljivo s skupnim trgom razglašena pomoč za financiranje stroškov raziskav in razvoja v zvezi z zasnovo in izdelavo letalskega proizvoda, ki so jo organi Združenega kraljestva dodelili družbi Bombardier (Short Brothers) [N 654/2008] (1). Odločba Komisije je bila sprejeta po predhodni proučitvi na podlagi člena 108(3) PDEU. Tožeče stranke so konkurentke prejemnice pomoči in vložile so pritožbo, s katero nasprotujejo načrtovani pomoči in Komisiji predlagajo, naj začne formalni postopek preiskave.

Tožeče stranke v utemeljitev svoje ničnostne tožbe navajajo te tožbene razloge:

Prvič, trdijo, da je imela Komisija resne težave med predhodno proučitvijo združljivosti državne pomoči s skupnim trgom in bi zato morala začeti formalni postopek preiskave, določen v členu 108(2) PDEU. Dalje navajajo, da je Komisija s tem, da ni začela formalnega postopka, tožečim in drugim zadevnim strankam odvzela pravico do izjave med preiskavo Komisije. Tožeče stranke menijo, da je to postopkovna napaka, ki pomeni kršitev Pogodbe.

Resne težave Komisije so razvidne zlasti iz:

—	dolžine in okoliščin predhodne proučitve;

—	dejstva, da Komisija trga kril za letala z od 100 do 149 sedeži ni opredelila kot trg upoštevnega proizvoda;

—	dejstva, da Komisija ni analizirala vpliva državne pomoči na konkurenco na trgu kril za letala z od 100 do 149 sedeži;

—	analize vpliva državne pomoči na konkurenco dokončanih letal z od 100 do 149 sedeži, ki jo je opravila Komisija in ki je bila nezadostna in nepopolna.

Drugič, tožeče stranke trdijo, da dejstvo, da je Komisija opredelila domnevni trg sestavnih delov letal, ni pa opredelila upoštevnega trga kril za letala z od 100 do 149 sedeži, pomeni očitno napako pri presoji združljivosti pomoči s skupnim trgom, opravljeni v skladu s členom 107(3)(c) PDEU.

Tretjič, trdijo, da dejstvo, da Komisija ni analizirala vpliva državne pomoči na upoštevni trg kril za letala z od 100 do 149 sedeži, pomeni očitno napako pri presoji združljivosti pomoči s skupnim trgom, opravljeni v skladu s členom 107(3)(c) PDEU.

Četrtič, zatrjujejo, da nepopolna in napačna analiza vpliva državne pomoči na trg dokončanih letal z od 100 do 149 sedeži, pomeni očitno napako pri presoji združljivosti pomoči s skupnim trgom, opravljeni v skladu s členom 107(3)(c) PDEU.

(1) UL 2009, C 298, str. 2.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/53

Tožba, vložena 18. februarja 2010 – Certmedica International proti UUNT – Lehning Entreprise (L112)

(Zadeva T-77/10)

2010/C 113/85

Jezik, v katerem je bila tožba vložena: nemščina

Stranke

Tožeča stranka: Certmedica International GmbH (Aschaffenburg, Nemčija) (zastopnik: P. Pfortner, odvetnik)

Tožena stranka: Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli)

Druga stranka pred odborom za pritožbe: Lehning Entreprise SARL (Sainte Barbe, Francija)

Predlogi tožeče stranke

—

Odločba drugega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) z dne 9. decembra 2009 (zadeva R 934/2009-2), vročena 21. decembra 2009, naj se razveljavi v delu, v katerem je bila ugotovljena ničnost znamke Skupnosti „L112“ (EU 002349728) v zvezi s proizvodi „farmacevtski in veterinarski proizvodi; zdravstveni proizvodi za zaužitje; prehranski dodatki za medicinsko uporabo“ iz razreda 5;

podredno, odločba drugega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) z dne 9. decembra 2009 (zadeva R 934/2009-2), vročena 21. decembra 2009, naj se razveljavi v delu, v katerem je bila ugotovljena ničnost znamke Skupnosti „L112“ (EU 002349728) v zvezi s proizvodi „zdravstveni proizvodi za zaužitje; prehranski dodatki za medicinsko uporabo“ iz razreda 5;

podredneje, odločba drugega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) z dne 9. decembra 2009 (zadeva R 934/2009-2), vročena 21. decembra 2009, naj se razveljavi v delu, v katerem je bila ugotovljena ničnost znamke Skupnosti „L112“ (EU 002349728) v zvezi s proizvodi „zdravstveni proizvodi za zaužitje“ iz razreda 5;

—

zahteva za ugotovitev ničnosti znamke Skupnosti „L112“ (EU 002349728), ki temelji na francoski znamki „L.114“ (F 1 312 700), naj se v celoti zavrne in dovoli naj se registracija znamke Skupnosti „L112“ za te proizvode:

„Razred 5:

farmacevtski, veterinarski in higienski proizvodi; zdravstveni proizvodi za zaužitje; prehranski dodatki za medicinsko uporabo; dietetski prehranski koncentrati na osnovi lupinarjev (kot je hitosan)

Razred 29:

dietetski prehranski koncentrati na osnovi lupinarjev (kot je hitosan)“;

podredno, zahteva za ugotovitev ničnosti znamke Skupnosti „L112“ (EU 002349728), ki temelji na francoski znamki „L.114“ (F 1 312 700), naj se zavrne v delu, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti znamke „L112“ v razredu 5 za proizvode „zdravstveni proizvodi za zaužitje; prehranski dodatki za medicinsko uporabo“, in dovoli naj se registracija znamke Skupnosti „L112“ za te proizvode:

„Razred 5:

farmacevtski, veterinarski in sanitarni proizvodi; prehranski dodatki za medicinsko uporabo; dietetski prehranski koncentrati na osnovi lupinarjev (kot je hitosan)

Razred 29:

dietetski prehranski koncentrati na osnovi lupinarjev (kot je hitosan)“;

podredneje, zahteva za ugotovitev ničnosti znamke Skupnosti „L112“ (EU 002349728), ki temelji na francoski znamki „L.114“ (F 1 312 700), naj se zavrne v delu, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti znamke „L112“ v razredu 5 za proizvode „zdravstveni proizvodi za zaužitje; prehranski dodatki za medicinsko uporabo“, in dovoli naj se registracija znamke Skupnosti „L112“ za te proizvode:

„Razred 5:

higienski proizvodi; zdravstveni proizvodi za zaužitje; dietetski prehranski koncentrati na osnovi lupinarjev (kot je hitosan)

Razred 29:

dietetski prehranski koncentrati na osnovi lupinarjev (kot je hitosan)“;

—

stranki, ki zahteva ugotovitev ničnosti, naj se naloži plačilo vseh stroškov, ki so tožeči stranki nastali v postopku za ugotovitev ničnosti in pritožbenem postopku;

podredno, stranki, ki zahteva ugotovitev ničnosti, naj se naloži plačilo stroškov le za del postopka, v katerem bo ugotovljena ničnost znamke „L112“ (EU 002349728) glede „farmacevtskih proizvodov“ (20 %);

podredneje, stranki, ki zahteva ugotovitev ničnosti, naj se naloži plačilo stroškov le za del postopka, v katerem bo ugotovljena ničnost znamke „L112“ (EU 002349728) glede proizvodov „farmacevtski proizvodi; prehranski dodatki za medicinsko uporabo“ (30 %).

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Znamka Skupnosti, ki je predmet zahteve za ugotovitev ničnosti: besedna znamka Skupnosti št 2 349 728 za proizvode iz razredov 5 in 29

Imetnik znamke Skupnosti: tožeča stranka

Stranka, ki zahteva ugotovitev ničnosti znamke Skupnosti: Lehning Entreprise SARL

Pravica iz znamke, ki jo ima stranka, ki zahteva ugotovitev ničnosti: francoska besedna znamka „L.114“ (znamka št. 1 312 700), vendar se je zahteva za ugotovitev ničnosti nanašala le na nekatere proizvode iz razreda 5

Odločba oddelka za izbris: ugoditev zahtevi za ugotovitev ničnosti in delna ugotovitev ničnosti zadevne znamke Skupnosti

Odločba odbora za pritožbe: delna ugoditev pritožbi tožeče stranke

Navajani tožbeni razlogi:

—	stranka, ki je zahtevala ugotovitev ničnosti, v postopku za ugotovitev ničnosti ni dokazala uporabe francoske znamke „L.114“;

—	neobstoj podobnosti proizvodov v razredu 5;

—	odbor za pritožbe je napačno presodil podobnost znakov.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/55

Tožba, vložena 19. februarja 2010 – Lehning Entreprise proti UUNT – Certmedica International (L112)

(Zadeva T-78/10)

2010/C 113/86

Jezik, v katerem je bila tožba vložena: francoščina

Stranke

Tožeča stranka: Lehning Entreprise (Sainte-Barbe, Francija) (zastopnik: P. Demoly, odvetnik)

Tožena stranka: Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli)

Druga stranka pred odborom za pritožbe: Certmedica International GmbH (Aschaffenburg, Nemčija)

Predloga tožeče stranke

—

Glede na podobnost zadevnih znakov in proizvodov obstaja med spornima znamkama L.114 in L112 verjetnost zmede glede vseh proizvodov iz razreda 5, na katere se nanašata njuni registraciji. Zato naj se razveljavi sprejeta odločba, s katero je bila zavrnjena zahteva tožeče stranke za ugotovitev ničnosti v zvezi s proizvodi: „higienski pripravki“ in „dietetični prehranski koncentrati na podlagi lupinarjev (kot hitozan)“, in potrdi v ostalem.

—

Nazadnje bi bilo glede na okoliščine posebej nepravično, da bi tožeča stranka morala nositi stroške, ki jih ni mogoče povrniti in ki so ji nastali v zvezi s tem postopkom, ki očitno ni utemeljen. Zato predlaga, naj se družbi Société Certmedica Internationale GmbH naloži, naj ji povrne stroške, ki so ji nastali od ugovora.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Znamka Skupnosti, ki je predmet zahteve za ugotovitev ničnosti: besedna znamka „L112“ za proizvode iz razredov 5 in 29 (znamka Skupnosti št. 2 349 728)

Imetnik znamke Skupnosti: Certmedica International GmbH

Stranka, ki zahteva ugotovitev ničnosti znamke Skupnosti: tožeča stranka

Pravica iz znamke, ki jo ima stranka, ki zahteva ugotovitev ničnosti: nacionalna znamka „L.114“, registrirana v Franciji za proizvode iz razreda 5 (št. 1 312 700)

Odločba oddelka za izbris: delna ugoditev zahtevi za ugotovitev ničnosti zadevne znamke za proizvode iz razreda 5

Odločba odbora za pritožbe: delna ugoditev pritožbi, ki jo je vložila družba Certmedica International

Navajani tožbeni razlogi: kršitev členov 8, 52 in 53 Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 o blagovni znamki Skupnosti zaradi obstoja verjetnosti zmede med nasprotujočima si znamkama v zvezi s proizvodi „higienski pripravki“ in „dietetični prehranski koncentrati na podlagi lupinarjev (kot hitozan)“

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/56

Tožba, vložena 22. februarja 2010 – COLT Télécommunications France proti Komisiji

(Zadeva T-79/10)

2010/C 113/87

Jezik postopka: francoščina

Stranki

Tožeča stranka: COLT Télécommunications France SAS (Pariz, Francija) (zastopnik: M. Debroux, odvetnik)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predlogi tožeče stranke:

—	odredi naj se, da Komisija iz naslova ukrepov procesnega vodstva in pripravljalnih ukrepov, določenih v členih 49, 64 in 65 Poslovnika Splošnega sodišča pošlje nekatere dokumente, navedene v odločbi Komisije C(2009) 7426 konč. (državna pomoč N 331/2008 – Francija);

—	odločba naj se razglasi za nično v delu, v katerem je v njej ugotovljeno, da „priglašeni ukrep ni državna pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe“;

—	Komisiji naj se naloži plačilo vseh stroškov postopka.

Tožbeni razlog in bistvene trditve

Tožeča stranka predlaga razglasitev ničnosti Odločbe Komisije C(2009) 7426 konč. z dne 30. septembra 2009, s katero je ugotovljeno, da nadomestilo za stroške javne storitve v višini 59 milijonov EUR, ki so ga francoski organi dodelili skupini podjetij za postavitev in upravljanje visokopretočnega elektronskega komunikacijskega omrežja (projekt THD 92) v departmaju Hauts-de-Seine, ni državna pomoč.

Tožeča stranka v utemeljitev svoje tožbe navaja en sam tožbeni razlog v zvezi s tem, da Komisija ni začela formalnega postopka preiskave, določenega v členu 108(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Ta tožbeni razlog je sestavljen iz sedmih očitkov:

—	prvi očitek temelji na ugotovitvi, da je zgolj iz zelo dolgega trajanja preiskave za sprejetje odločbe (15 mesecev) razvidno, da je vprašanje zapleteno in da je treba začeti formalni postopek preiskave;

—	tožeča stranka z drugim očitkom trdi, da bi morala Komisija na podlagi časovnega razporeda postavitve omrežja v dveh fazah ugotoviti vsaj to, da za prvo fazo postavitve omrežja, ki je osredotočena na zelo gosto poseljena in donosna področja, ni bila potrebna nobena javna subvencija;

—

tretji očitek temelji na prikazu, da je metodologija, ki je bila v odločbi uporabljena za opredelitev domnevnih nedonosnih področij, zelo sporna in v nasprotju z ugotovitvami ARCEP, francoskega sektorskega regulatorja; ta protislovja in te metodološke napake bi morale voditi k začetku faze poglobljene preiskave;

—	četrti očitek temelji na številnih in utemeljenih ugovorih konkurentov, zaradi katerih naj bi Komisija prav tako začela fazo poglobljene preiskave;

—	tožeča stranka s petim očitkom trdi, da Komisija ni opravljala niti minimalnega nadzora, da bi se prepričala, da francoski organi niso storili očitne napake pri presoji z uvedbo storitve splošnega gospodarskega pomena, zlasti zaradi neobstoja tržne pomanjkljivosti;

—	šesti očitek se nanaša tudi na neobstoj nadzora, vsaj minimalnega, v zvezi z očitno napako pri presoji, ki naj bi jo francoski organi storili z uvedbo storitve splošnega gospodarskega pomena, zlasti zaradi nespecifičnosti načrtovanega javnega posega;

—	nazadnje tožeča stranka s sedmim očitkom tožbenega razloga trdi, da se pri odločbi ni upoštevalo dejanskega tveganja čezmernega nadomestila za dodatne stroške, povezane z domnevnimi obveznostmi javne storitve.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/57

Tožba, vložena 16. februarja 2010 – Bell & Ross proti UUNT – Klockgrossisten i Norden (upodobitev ure)

(Zadeva T-80/10)

2010/C 113/88

Jezik, v katerem je bila tožba vložena: francoščina

Stranke

Tožeča stranka: Bell & Ross BV (Zoetermeer, Nizozemska) (zastopnik: S. Guerlain, odvetnik)

Tožena stranka: Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli)

Druga stranka pred odborom za pritožbe: Klockgrossisten i Norden AB (Upplands Väsby, Švedska)

Predloga tožeče stranke

—

Odločba tretjega odbora za pritožbe z dne 9. decembra 2009 v zadevi R 1285/2008-3, ki je bila zastopnikom družbe BELL & ROSS BV vročena 16. decembra 2009, naj se razveljavi zaradi:

—	kršitve določb člena 91 Uredbe Sveta št. 6/2002 o modelih Skupnosti;

—	kršitve določb členov 63 in 57 Uredbe Sveta št. 6/2002 o modelih Skupnosti in člena 6 Evropske konvencije o človekovih pravicah;

—	kršitve določb člena 6 Uredbe Sveta št. 6/2002 o modelih Skupnosti;

—	Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) – UUNT naj se naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Registriran model Skupnosti, ki je predmet zahteve za ugotovitev ničnosti: model Skupnosti št. 342 951 (ure)

Imetnik modela Skupnosti: tožeča stranka

Stranka, ki zahteva ugotovitev ničnosti modela Skupnosti: Klockgrossisten i Norden AB

Odločba oddelka za izbris: ugotovitev ničnosti modela Skupnosti

Odločba odbora za pritožbe: zavrnitev pritožbe

Navajani tožbeni razlogi: kršitev členov 6, 63, 57 in 91 Uredbe Sveta (ES) št. 6/2002 z dne 12. decembra 2001 o modelih Skupnosti

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/58

Tožba, vložena 22. februarja 2010 – Regione Puglia proti Komisiji

(Zadeva T-84/10)

2010/C 113/89

Jezik postopka: italijanščina

Stranki

Tožeča stranka: Regione Puglia (Bari, Italija) (zastopnika: F. Brunelli, A. Aloia, odvetnika)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predlogi tožeče stranke

—	izpodbijano odločbo naj se razglasi za nično;

—	toženi stranki naj se naloži plačilo stroškov in vračilo, v pavšalnem znesku, splošnih stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Namen te tožbe je razglasitev ničnosti Odločbe Evropske komisije št. C(2009)10350 z dne 22. decembra 2009 v zvezi z ukinitvijo deleža udeležbe Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR), namenjene operativnemu programu POR Apulija Cilj 1 2000 – 2006, in ohranitev zgolj pravic določenih v točki 4.

Ta ukrep se zahteva na podlagi enakih ugovorov dežele Apulije v zvezi s pravilnostjo in utemeljenostjo očitkov Komisije v zvezi s to deželo, in z nezakonitostjo in nepravilnostjo metod, ki jih je Komisija uporabila za presojo rezultatov revizij opravljenih leta 2007 in leta 2009.

Podrobneje, dežela Apulija trdi, da je bila Odločba sprejeta na temelju naslednjih okoliščin:

—	kontrole, ki so jih opravili inšpektorji Skupnosti in ki so temelj za Odločbo, niso bile primerno in natančno opravljene;

—	rezultati, do katerih so ti prišli, za vsako os in za vsak ukrep, in za vse opravljene kontrole, niso potrjeni v preučeni in predloženi dokumentaciji, in, v nekaterih primerih, je do njih prišlo brez potrebne presoje sektorskih predpisov;

—	v vsakem primeru, z metodološkega vidika, opravljene presoje niso primerne za potrditev in utemeljitev končnih ugotovitev Komisije, ki se poleg tega zdijo neovrgljivi, saj niso primerno utemeljeni in/ali dokazani.

Poleg tega Komisija v ničemer ni upoštevala naslednjih elementov:

—	več rezultatov revizij, ki jih je opravilo Evropsko računsko sodišče in Ministrstvo Italijanske republike za gospodarstvo in finance;

—	pripomb in ugotovitev, ki so bile natančne, podprte z dokumenti in predložene v rokih, ki jih je občasno predložila dežela v odgovor na očitke in vprašanja Komisije, in, poleg tega,

—	Komisija je kršila obveznost sodelovanja, ki mora voditi odnose med njo in prejemnikom finančne pomoči, s tem da je oblikovala ugotovitve in sprejemala sklepe še pred prejetjem in preučitvijo odgovorov in pojasnil, ki jih je zahtevala od dežele Apulije.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/58

Tožba, vložena 17. februarja 2010 – British Sugar proti Komisiji

(Zadeva T-86/10)

2010/C 113/90

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Tožeča stranka: British Sugar plc (London, Združeno kraljestvo) (zastopniki: K. Lasok, QC, G. Facenna, barrister, W. Robinson, P. Doris in D. Das, solicitors)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predloga tožeče stranke

—	Izpodbijani ukrep naj se razglasi za ničen;

—	Komisiji naj se naloži plačilo sodnih in drugih stroškov tožeče stranke v zvezi s to zadevo.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka predlaga razglasitev ničnosti Uredbe Komisije (ES) št. 1193/2009 z dne 3. novembra 2009 o popravku uredb (ES) št. 1762/2003, (ES) št. 1775/2004, (ES) št. 1686/2005, (ES) št. 164/2007 in o določitvi zneskov za proizvodne dajatve v sektorju sladkorja za tržna leta 2002/2003, 2003/2004, 2004/2005, 2005/2006 (1).

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja te tožbene razloge:

Prvič, trdi, da Komisija ni sprejela ukrepov, potrebnih za uskladitev z odločbama Sodišča v zadevah Jülich (2) in SAFBA (3), s katerima je Sodišče uredbe (ES) št. 1762/2003 (4), 1775/2004 (5) in 1686/2005 (6) razglasilo za neveljavne. Tožeča stranka trdi, da je iz odločb v zadevah Jülich in SAFBA izhajala obveznost za Komisijo, ki je bila zato pristojna za sprejetje ukrepov, potrebnih za popravo nezakonitosti, ugotovljene v teh odločbah. Ta obveznost in pristojnost sta bili omejeni na sprejetje ukrepov, potrebnih za zagotovitev vračila zneskov zadevnim osebam (vključno s tožečo stranko), ki so jih morale plačati v zadevnih tržnih letih. Po navedbah tožeče stranke je bilo te zneske mogoče določiti in jih je mogoče določiti na način iz uredb, ki jih je Sodišče razglasilo za neveljavne, če se popravi ugotovljeno napako. Tožeča stranka zato trdi, da je Komisija s kršitvijo te obveznosti in delovanjem prek te pristojnosti sprejela izpodbijani ukrep, ki ima isto temeljno napako, zaradi katere je Sodišče uredbe (ES) št. 1762/2003 (7), 1775/2004 (8) in 1686/2005 (9) razglasilo za neveljavne.

Drugič, tožeča stranka trdi, da metoda izračuna proizvodnih dajatev za sladkor, ki je bila sprejeta z izpodbijanim ukrepom, ni v skladu z odločitvijo Sodišča v zadevi Jülich.

Tretjič, tožeča stranka trdi, da Komisija ni bila pristojna, da na podlagi Uredbe (ES) št. 1260/2001 sprejme izpodbijani ukrep:

—	ker je bila po njenem mnenju ta uredba razglašena za neveljavno in ob sprejetju izpodbijanega ukrepa ni veljala; in

—

zaradi učinka sodbe v zadevi Jülich, da Komisija ni pristojna za določitev proizvodnih dajatev na način, ki ni v skladu s členom 15 te uredbe. Zaradi nepristojnosti na podlagi odločb v zadevah Jülich in SAFBA ali Uredbe št. 1260/2001 pripada pristojnost na podlagi člena 43 PDEU sedaj Svetu. Komisija zato nikakor ni bila pristojna za sprejetje izpodbijanega ukrepa.

(1) UL 2009, L 321, str. 1.

(2) Sodba Sodišča z dne 8. maja 2008 v združenih zadevah Zuckerfabrik Jülich, C-5/06 in od C-23/06 do C-36/06, ZOdl., str. I-3231.

(3) Sklep Sodišča z dne 6. oktobra 2008 v združenih zadevah SAFBA, od C-175/07 do C-184/07, ZOdl., str. I-142.

(4) Uredba Komisije (ES) št. 1762/2003 z dne 7. oktobra 2003 o določitvi zneskov za proizvodne dajatve trgov za sladkor za tržno leto 2002/2003 (UL L 254, str. 4).

(5) Uredba Komisije (ES) št. 1775/2004 z dne 14. oktobra 2004 o določitvi zneskov za proizvodne dajatve trgov za sladkor za tržno leto 2003/2004 (UL L 316, str. 64).

(6) Uredba Komisije (ES) št. 1686/2005 z dne 14. oktobra 2005 o določitvi zneskov za proizvodne dajatve in koeficienta za dodatne dajatve v sektorju sladkorja za tržno leto 2004/2005 (UL L 271, str. 12).

(7) Uredba Komisije (ES) št. 1762/2003 z dne 7. oktobra 2003 o določitvi zneskov za proizvodne dajatve trgov za sladkor za tržno leto 2002/2003 (UL L 254, str. 4).

(8) Uredba Komisije (ES) št. 1775/2004 z dne 14. oktobra 2004 o določitvi zneskov za proizvodne dajatve trgov za sladkor za tržno leto 2003/2004 (UL L 316, str. 64).

(9) Uredba Komisije (ES) št. 1686/2005 z dne 14. oktobra 2005 o določitvi zneskov za proizvodne dajatve in koeficienta za dodatne dajatve v sektorju sladkorja za tržno leto 2004/2005 (UL L 271, str. 12).

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/59

Tožba, vložena 15. februarja 2010 – Inter IKEA Systems proti UUNT – Meteor Controls (GLÄNSA)

(Zadeva T-88/10)

2010/C 113/91

Jezik, v katerem je bila tožba vložena: angleščina

Stranke

Tožeča stranka: Inter IKEA Systems B.V. (Delft, Nizozemska) (zastopnik: J. Gulliksson, odvetnik)

Tožena stranka: Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli)

Druga stranka pred odborom za pritožbe: Meteor Controls International Limited (Cookstown, Irska)

Predloga tožeče stranke

—	Odločba drugega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) z dne 1. decembra 2009 v zadevi R 529/2009-2 naj se razveljavi; in

—	toženi stranki naj se naloži plačilo stroškov tega postopka in postopka pred njim.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Prijavitelj znamke Skupnosti: tožeča stranka

Zadevna znamka Skupnosti: besedna znamka „GLÄNSA“ za proizvode iz razreda 11

Imetnik znamke ali znaka, navajanega v postopku z ugovorom: druga stranka pred odborom za pritožbe

Znamka ali znak, navajan v postopku z ugovorom: registracija besedne znamke Skupnosti „GLANZ“ za proizvode iz razredov 6, 9 in 11

Odločba oddelka za ugovore: zavrnitev prijave znamke v celoti

Odločba odbora za pritožbe: zavrnitev pritožbe

Navajani tožbeni razlog: kršitev člena 8(1)(b) Uredbe Sveta št. 207/2009, ker odbor za pritožbe ni opravil pravilne splošne presoje in primerjave zadevnih znamk, zaradi česar je nepravilno ugotovil, da sta si podobni in da zato obstaja verjetnost zmede.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/60

Tožba, vložena 19. februarja 2010 – Ferriere Nord proti Komisiji

(Zadeva T-90/10)

2010/C 113/92

Jezik postopka: italijanščina

Stranki

Tožeča stranka: Ferriere Nord SpA (Osoppo, Italija) (zastopnika: W. Viscardini in G. Donà, odvetnika)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predlogi tožeče stranke

Primarno , na podlagi člena 263 Pogodbe o delovanju Evropske unije naj se za nično razglasi Odločba Evropske komisije z dne 30. septembra 2009 C(2009) 7492 konč. – kakor je bila spremenjena in dopolnjena z odločbo Evropske komisije z dne 8. decembra 2009 C(2009) 9912 konč., vročena 9. decembra 2009 – s katero je bilo tožeči stranki ob končanju postopka na podlagi člena 65 Pogodbe ESPJ (COMP/37.956 – Jeklo za armiranje betona, ponovno sprejetje) naloženo plačilo globe 3 570 000,00 EUR.

Podredno , za delno nično naj se razglasi Odločba C(2009) 7492 konč. – kakor je bila spremenjena in dopolnjena z Odločbo C(2009) 9912 konč. – in posledično zmanjša globa.

V vsakem primeru , Evropski komisiji naj se naloži plačilo stroškov postopka.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožba je vložena zoper odločbo z dne 30. septembra 2009, kakor je bila spremenjena in dopolnjena z odločbo z dne 8. decembra 2009, s katero je Komisija na podlagi Uredbe (ES) 1/2003 (1) sankcionirala kršitev člena 65 ESPJ.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve so podobni tistim, ki so navedeni v drugih tožbah, vloženih zoper navedeno odločbo.

Tožeča stranka med drugim navaja tožbene razloge:

—	nepristojnost Komisije za sankcioniranje kršitve Pogodbe ESPJ po prenehanju veljavnosti te pogodbe;

—	nevročitev novega „Obvestila o očitanih kršitvah“;

—	neizvedba novega zaslišanja pred pooblaščencem za zaslišanje;

—	časovno poznejše končno poročilo pooblaščenca za zaslišanje v primeru odločbe z dne 30. septembra 2009;

—	sprejetje odločbe z dne 30. septembra 2009 brez tam navedenih prilog.

Podredno, tožeča stranka predlaga naj se za delno nično razglasi nevedena odločba iz več razlogov, med katerimi so:

—	napačna pravna presoja dejstev (glede trajanja njenega sodelovanja pri kartelu, navedenih očitkov, nizkih cen, cen „pribitka na dimenzijo“ in glede omejitve proizvodnje oziroma prodaje);

—	nesorazmernost globe glede na obseg in trajanje kartela;

—	neupoštevanje olajševalnih okoliščin;

—	napačna uporaba meril, določenih v „Obvestilu Komisije z dne 18. julija 1996 o nenaložitvi oziroma zmanjšanju globe v primerih kartela“.

(1) Uredba Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe (UL L 1, 4.1.2003, str. 1; posebna izdaja v slovenščini: poglavje 8, zvezek 2, str. 205).

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/61

Tožba, vložena 19. februarja 2010 – Lucchini proti Komisiji

(Zadeva T-91/10)

2010/C 113/93

Jezik postopka: italijanščina

Stranki

Tožeča stranka: Lucchini SpA (Milano, Italija) (zastopniki: M. Delfino, J. P. Gunther, E. Bigi, odvetniki)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predlogi tožeče stranke

—	Primarno, za nično naj se razglasi odločba Komisije v zadevi COMP/37.956 – Jeklo za armiranje betona, ponovno sprejetje – C(2009) 7492 konč., kakor je bila spremenjena z Odločbo C(2009) 9912 konč..

—	Podredno, za nično naj se razglasi točka 2 odločbe z dne 30. septembra 2009 v delu v katerem je bilo tožeči stranki naloženo plačilo zneska 14,35 milijonov EUR, solidarno z družbo S.P. S.p.A..

—	Še bolj podredno, zniža naj se naložena globa.

—	V vsakem primeru, Komisiji naj se naloži plačilo stroškov postopka.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Ta tožba je bila vložena zoper odločbo z dne 30. septembra 2009, kakor je bila spremenjena z odločbo z dne 8. decembra 2009, s katero je Komisija naložila kazen za krčitev člena 65 ESPJ na podlagi Uredbe (ES) št. 1/2003 (1).

Tožbeni razlogi in bistvene trditve so podobni tistim iz drugih tožb vloženih zoper navedeno odločbo.

Tožeča stranka med drugim navaja te tožbene razloge:

—	Nepopolnost odločbe in bistveno kršitev postopka in neobstoj, ker je bila odločba vročena brez prilog in jo je poleg tega sprejel kolegij članov Komisije, ki je bil v nepopolni sestavi, poleg tega pa je bila ponovno vročena v obliki, ki je bila še bolj nepopolna, brez osrednjega besedila.

—	Nepristojnost Komisije, da očita kršitev na podlagi člena 65 Pogodbe ESPJ, po prenehanju njene veljavnosti, in torej nepravilna izbira bistvenega pravnega temelja.

—

Kršitev pravic do obrambe in kršitev in napačna uporaba prava, ker Komisija ni ponovno začela upravnega postopka in si je prilastila pravico do preizkusa najugodnejšega zakona, ki se lahko uporabi za obravnavani primer, ne da bi tožeči stranki dala možnost, da učinkovito predstavi svoje stališče v zvezi z dejanskim stanjem in pomembnostjo z njim povezanih dejstev in okoliščin.

Tožeča stranka podredno predlaga naj se za odločba razglasi za nično zaradi neobstoja dokazov in napačno uporabo materialnega prava v delu v katerem Komisija pripisuje kršitev, za celotno obdobje med 6. decembrom 1989 in 27. junijem 2000, družbi Lucchini, zaradi enotnega podjetja Lucchini/Siderpotenza. Tožeča stranka poudarja, da je družba pri odločanju in upravljanju samostojna, in da Komisija ni mogla predložiti prepričljivih dokazov za to, da bi bila družba Lucchini odgovorna, z vidika človeških in materialnih elementov, za upravljanje družbe Siderpotenza;

Še bolj podredno tožeča stranka poudarja, da naj bi Komisija napačno uporabila predpise v zvezi z izračunom glob, zlasti Smernice iz leta 1998.

(1) Uredba Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe (UL L 1, 4.1.2003, str. 1).

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/62

Tožba, vložena 17. februarja 2010 – Ferriera Valsabbia in Valsabbia Investimenti proti Komisiji

(Zadeva T-92/10)

2010/C 113/94

Jezik postopka: italijanščina

Stranke

Tožeči stranki: Ferriera Valsabbia SpA (Odolo, Italija), Valsabbia Investimenti SpA (Odolo, Italija) (zastopniki: D. Fosselard, S. Amoruso, L. Vitolo, odvetniki)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predlogi tožečih strank

Za nično naj se razglasi Odločba Komisije C(2009)7492 konč. z dne 30. septembra 2009 COMP/37.956 – Jeklo za armiranje betona, ponovno sprejetje (Odločba), kakor je bila spremenjena in dopolnjena z Odločbo Komisije C(2009)9912 konč. z dne 8. decembra 2009 (Sprememba), v zvezi z delom, v katerem je ugotovljeno, da sta družbi Ferriera Valsabbia S.p.A. in Vasabbia Investimenti s.p.A. kršili člen 65 Pogodbe ESPJ, in s katero jima je bilo naloženo solidarno plačilo sankcije 10,25 milijonov EUR.

Alternativno:

razglasi naj se ničnost člena 2 Odločbe, s katerim je tožečima strankama naloženo plačilo sankcije.

Podredno:

Zmanjša naj se znesek sankcije.

Toženi strani naj se naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožbeni razlogi in bistvene trditve so podobni tistim, ki so navedeni v drugih tožbah, vloženih zoper to odločbo. Tožeči stranki zlasti navajata:

nepristojnost Komisije za sankcioniranje kršitve člena 65 Pogodbe ESPJ po prenehanju veljavnosti te pogodbe in v vsakem primeru za uporabo členov 7(1) in 23(2) Uredbe (ES) 1/2003 (1) za pravno podlago.

Kršitev pravic tožečih strank do obrambe v postopku pred Komisijo.

Kršitev člena 65(1) Pogodbe ESPJ, ker dejstva, navedena v Odločbi, ne pomenijo enotnega in dolgotrajnega kartela.

Kršitev smernic za izračun naloženih glob, ter načel enakega obravnavanja in sorazmernosti.

V zvezi s tem se zlasti navaja, da je prištevanje tožečih strank v prvo skupino podjetij, katerim je naložena sankcija z višjo osnovo, absolutno nezakonita, kjer se šteje, da je Komisija v postopku določitve globe napačno uporabila merilo njunega posebnega pomena na trgu in ni homogeno uporabila merila celotne razsežnosti podjetja. Poleg tega naj bi bil postopek določitve sankcije napačno voden tudi v zvezi s presojo olajševalnih okoliščin. Nazadnje, s predolgim postopkom naj bi bila hudo kršena pravica do pravičnega postopka v primernem času.

(1) Uredba Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe (UL L 1, str. 1).

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/63

Tožba, vložena 17. februarja 2010 – Bilbaína de Alquitranes in drugi proti ECHA

(Zadeva T-93/10)

2010/C 113/95

Jezik postopka: angleščina

Stranke

Tožeče stranke: Bilbaína de Alquitranes, SA (Luchana Baracaldo, Španija), Cindu Chemicals BV (Uithoorn, Nizozemska), Deza a.s. (Valašske Meziříčí, Češka republika), Industrial Química del Nalón, SA (Oviedo, Španija), Koppers Denmark A/S (Nyborg, Danska), Koppers UK Ltd (Scunthorpe, Združeno kraljestvo), Rütgers Germany GmbH (Castrop Rauxel, Nemčija), Rütgers Belgium NV (Zelzate, Belgija) in Rütgers Poland Sp. Z o.o. (Kedzierzyn Kozle, Poljska), (zastopniki: K. Van Maldegem, R. Cana, odvetnika, in P. Sellar, Solicitor)

Tožena stranka: Evropska agencija za kemikalije (ECHA)

Predlogi tožečih strank

—	Tožba naj se razglasi za dopustno in utemeljeno;

—	izpodbijani akt naj se razglasi za delno ničnega, in sicer v delu, ki zadeva snov smola, premogov katran, visokotemperaturna, št. CAS 65996- 93-2; in

—	ECHA naj se naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeče stranke predlagajo delno razglasitev ničnosti Sklepa Evropske agencije za kemikalije (ECHA) (ED/68/2009) o tem, da se snov smola, premogov katran, visokotemperaturna, št. CAS 65996- 93-2, na podlagi člena 59 Uredbe (ES) št. 1907/2006 (1) (v nadaljevanju: uredba REACH) opredeli kot snov, ki ustreza merilom, ki jih določa člen 57(d) in (e) uredbe REACH.

Z izpodbijano odločbo, s katero so se tožeče stranke seznanile prek obvestila za javnost ECHA, je bila snov smola, premogov katran, visokotemperaturna, uvrščena na seznam petnajstih novih potencialno izjemno problematičnih kemijskih snovi.

Na kratko, tožeče stranke ne izpodbijajo opredelitve, da je snov smola, premogov katran, visokotemperaturna, rakotvorna, ampak izpodbijajo opredelitev te snovi za obstojno, bioakumulacijsko in strupeno snov ter za zelo obstojno in zelo bioakumulacijsko glede na merila iz priloge XIII k uredbi REACH.

Poleg tega tožeče stranke trdijo, da bo uvrstitev snovi smola, premogov katran, visokotemperaturna, na seznam potencialno izjemno problematičnih snovi sčasoma pripeljala do vključitve te snovi v prilogo XIV k uredbi REACH, kar se bo odrazilo v več negativnih pravnih posledicah za tožeče stranke, do katerih bo prišlo neposredno zaradi te opredelitve.

Tožeče stranke trdijo, da je izpodbijani akt nezakonit, saj krši pravila, ki jih uredba REACH določa za opredelitev izjemno problematičnih snovi ter obstojnih, bioakumulacijskih in strupenih snov ter še zlasti zelo obstojnih in zelo bioakumulacijskih snovi. Posledično izpodbijana odločba temelji na napaki pri presoji in nepravilno uporabljenem pravu, saj opredelitev snovi smola, premogov katran, visokotemperaturna, za zelo problematično snov – in sicer na podlagi dejstva, da gre za obstojno, bioakumulacijsko in strupeno snov ter zelo obstojno in zelo bioakumulacijsko snov – temelji zgolj na lastnosti njenih sestavin, za kar ni pravne podlage v uredbi REACH.

Poleg tega je izpodbijana odločba nezakonita, ker krši načelo enakega obravnavanja, saj vzpostavlja diskriminacijo med zadevno snovjo in drugimi primerljivimi snovmi, in to brez kakršnekoli objektivne upravičenosti.

Končno, tožeče stranke trdijo, da izpodbijana odločba krši načelo sorazmernosti, saj je nesorazmerna z vidika izbire ukrepov, ki so na voljo toženi stranki, in z vidika nastalih težav glede na želene cilje.

(1) Uredba (ES) št. 1907/2006 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH), o ustanovitvi Evropske agencije za kemikalije ter spremembi Direktive 1999/45/ES ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 793/93 in Uredbe Komisije (ES) št. 1488/94 ter Direktive Sveta 76/769/EGS in direktiv Komisije 91/155/EGS, 93/67/EGS, 93/105/ES in 2000/21/ES (UL L 396, str. 1).

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/64

Tožba, vložena 17. februarja 2010 – Rütgers Germany in drugi proti ECHA

(Zadeva T-94/10)

2010/C 113/96

Jezik postopka: angleščina

Stranke

Tožeče stranke: Rütgers Germany GmbH (Castrop-Rauxel, Nemčija), Rütgers Belgium NV (Zelzate, Belgija), Deza, a.s. (Valašské Meziříčí, Češka republika), Industrial Química del Nalón, SA (Oviedo, Španija), Bilbaína de Alquitranes, SA (Luchana-Baracaldo- Vizcaya, Španija) (zastopniki: K. Van Maldegem, R. Cana, odvetnika, in P. Sellar, Solicitor)

Tožena stranka: Evropska agencija za kemikalije (ECHA)

Predlog tožečih strank

—	Tožba naj se razglasi za dopustno in utemeljeno;

—	izpodbijana odločba naj se v delu, ki se nanaša na antracena olja, razglasi za delno nično;

—	ECHA naj se naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeče stranke predlagajo, naj se Odločba Evropske agencije za kemikalije (v nadaljevanju: ECHA) (ED/68/2009), s katero je bilo v skladu s členom 59 Uredbe (ES) št. 1907/2006 (1) (v nadaljevanju: REACH) ugotovljeno, da je antraceno olje (CAS št. 90640-80-5) (v nadaljevanju: antraceno olje) snov, ki izpolnjuje merila iz člena 57(d) in (e) REACH, razglasi za delno nično.

Na podlagi izpodbijane odločbe, za katero so tožeče stranke izvedele iz sporočila za javnost ECHA, je bila snov antraceno olje vključena na seznam 14 kemičnih snovi Seznama kandidatk za snov, ki zbuja veliko skrb (v nadaljevanju: SVHC) za morebitno vključitev v Prilogo XIV k REACH. Razlogi, navedeni v izpodbijani odločbi in zaradi katerih je bilo antraceno olje opredeljeno kot SVHC, so namreč ti, da je ta snov rakotvorna in obstojna, bioakumulativna ter strupena (v nadaljevanju: PBT) ter zelo obstojna in zelo bioakumulativna (v nadaljevanju: vPvB) v skladu z merili, določenimi v Prilogi XIII k REACH.

Tožeče stranke menijo, da so z izpodbijano odločbo kršena veljavna pravila, določena za opredelitev SVHC na podlagi REACH in v utemeljitev tožbe navajajo štiri tožbene razloge.

Prvič, trdijo da je odločba nezakonita, ker so bile pri njenem sprejetju podane bistvene kršitve postopka. V zvezi s tem tožeče stranke navajajo, da spis, na katerem je temeljila izpodbijana odločba, ni vseboval nobenega podatka o alternativnih snoveh v nasprotju s členom 59(3) in Prilogo XV k REACH. Poleg tega zatrjujejo, da je tožena stranka vsebinsko spremenila predlog za opredelitev antracenega olja kot SVHC, tako da je dodatno navedla člen 57(a) in (b) kot podlago za to opredelitev, ne da bi bila za to pristojna, v nasprotju s členom 59(5) in (7) REACH.

Drugič, tožeče stranke navajajo, da sta z izpodbijano odločbo kršeni načeli nediskriminacije in enakega obravnavanja, ker brez objektivne utemeljitve antraceno olje postavlja v manj ugoden položaj v primerjavi z drugimi primerljivimi snovmi.

Tretjič, trdijo da je ECHA očitno napačno presodila, ko je antraceno olje opredelila kot PBT ali vPvB snov na podlagi lastnosti njegovih sestavin, za kar ni podlage v REACH.

Četrtič, tožeče stranke zatrjujejo, da je z izpodbijano odločbo kršeno načelo sorazmernosti, ker je nesorazmerna glede izbire meril, ki so na voljo toženi stranki in neugodnosti, povzročenih v zvezi s cilji.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/65

Tožba, vložena 17. februarja 2010 – Cindu Chemicals in drugi proti ECHA

(Zadeva T-95/10)

2010/C 113/97

Jezik postopka: angleščina

Stranke

Tožeče stranke: Cindu Chemicals BV (Uithoorn, Nizozemska), Deza, a.s. (Valašské Meziříčí, Češka republika), Koppers Denmark A/S (Nyborg, Danska), Koppers UK Ltd (Scunthorpe, Združeno kraljestvo) (zastopniki: K. Van Maldegem, R. Cana, odvetnika in P. Sellar, solicitor)

Tožena stranka: Evropska agencija za kemikalije (ECHA)

Predlogi tožečih strank:

—	tožba naj se razglasi za dopustno in utemeljeno;

—	izpodbijani akt naj se razglasi za ničnega v delu, v katerem se nanaša na antracensko olje, nizka vsebnost antracena;

—	ECHA naj se naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeče stranke predlagajo razglasitev delne ničnosti odločbe Evropske agencije za kemikalije (v nadaljevanju: ECHA) (ED/68/2009), s katero je antracensko olje, nizka vsebnost antracena (številka CAS 90640-82-7) (v nadaljevanju: antracensko olje z nizko vsebnostjo antracena) v skladu s členom 59 Uredbe (ES) št. 1907/2006 (v nadaljevanju: REACH) opredeljeno kot snov, ki ustreza merilom iz člena 57(d) in (e) REACH.

V skladu z izpobijano odločbo, s katero so se tožeče stranke seznanile prek sporočila ECHA za medije, je bilo antracensko olje z nizko vsebnostjo antracena vključeno na seznam 14 kemičnih snovi Seznama kandidatk za snovi, ki zbujajo veliko skrb (v nadaljevanju: SVHC) zaradi morebitne vključitve v Prilogo XIV k REACH. Razlogi, ki so v izpodbijanem aktu navedeni za opredelitev antracenskega olja z nizko vsebnostjo antracena kot SVCH so, da je snov glede na mreila iz Priloge XIII k REACH rakotvorna, mutagena in zelo bioakumulativna.

Tožeče stranke menijo, da izpodbijani akt krši pravila, ki se v skladu z REACH uporabljajo za opredelitev SVHC in navajajo štiri tožbene razloge, ki so enaki tistim iz zadeve Rütgers Germany in drugi proti ECHA, T-94/10.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/66

Tožba, vložena 17. februarja 2010 – Rütgers Germany in drugi proti ECHI

(Zadeva T-96/10)

2010/C 113/98

Jezik postopka: angleščina

Stranke

Tožeče stranke: Rütgers Germany GmbH (Castrop-Rauxel, Nemčija), Rütgers Belgium NV (Zelzate, Belgija), Deza, a.s. (Valašské Meziříčí, Češka republika), Koppers Denmark A/S (Nyborg, Danska), Koppers UK Ltd (Scunthorpe, Združeno kraljestvo) (zastopniki: K. Van Maldegem, R. Cana, odvetnika, in P. Sellar, Solicitor)

Tožena stranka: Evropska agencija za kemikalije (ECHA)

Predlogi tožečih strank

—	tožba naj se razglasi za dopustno in utemeljeno;

—	izpodbijani akt naj se delno razglasi za ničnega v delu, ki se nanaša na antracenovo olje, antracenova pasta;

—	ECHA naj se naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeče stranke predlagajo delno razglasitev ničnosti odločbe Evropske agencije za kemikalije (v nadaljevanju: ECHA) (ED/68/2009), s katero je bilo je bilo antracenovo olje, antracenova pasta (številka CAS 90640-81-6) („antracenovo olje (antracenova pasta)“) opredeljeno kot snov, ki v skladu s členom 59 Uredbe (ES) št. 1907/2006 (1) (v nadaljevanju: REACH) izpolnjuje merila, določena v členu 57(d) in (e) REACH.

Antracenovo olje (antracenova pasta) je bilo na podlagi izpodbijane odločbe, o kateri so bile tožeče stranke obveščene po sporočilu za javnost ECHE, vključeno na seznam 14 kemičnih snovi s seznama snovi, ki vzbujajo veliko zaskrbljenost in bodo morda vključene v Prilogo XIV k REACH. Razlogi, ki so v izpodbijanem aktu navedeni za opredelitev antracenovega olja (antracenove paste) kot snovi, ki vzbuja veliko zaskrbljenost, so, da je ta snov rakotvorna mutagena in tudi obstojna ter snov, ki se lahko kopiči v organizmih v skladu z merili iz Priloge XIII k REACH.

Tožeče stranke menijo, da so z izpodbijanim aktom kršeni veljavni predpisi za opredelitev snovi, ki na podlagi REACH vzbujajo veliko zaskrbljenost, in v podporo tožbi uveljavljajo štiri tožbene razloge, ki so enaki tistim iz zadeve Rütgers Germany in drugi proti ECHI, T-94/10.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/66

Tožba, vložena 2. marca 2010 – Meica proti UUNT – Tofutown.com (TOFUKING)

(Zadeva T-99/10)

2010/C 113/99

Jezik, v katerem je bila tožba vložena: nemščina

Stranke

Tožeča stranka: Meica Ammerländische Fleischwarenfabrik Fritz Meinen GmbH & Co. KG (Edewecht, Nemčija) (zastopnik: S. Russlies, odvetnik)

Tožena stranka: Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli)

Druga stranka pred odborom za pritožbe: Tofutown.com GmbH (Wiesbaum/Vulkaneifel, Nemčija)

Predloga tožeče stranke

—	Odločba četrtega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) z dne 7. januarja 2010 (zadeva R 63/2009-4) naj se razveljavi;

—	UUNT naj se naloži plačilo stroškov postopka.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Prijavitelj znamke Skupnosti: Tofutown.com GmbH

Zadevna znamka Skupnosti: besedna znamka „TOFUKING“ za proizvode iz razredov 29, 30 in 32 (prijava št. 5 027 016)

Imetnik znamke ali znaka, navajanega v postopku z ugovorom: tožeča stranka

Znamka ali znak, navajan v postopku z ugovorom: nemška besedna znamka „King“ (znamka št. 30 404 434), besedna znamka Skupnosti „Curry King“ (znamka št. 2 885 077) in nemška besedna znamka „Curry King“ (znamka št. 39 902 969), vse tri znamke registrirane za proizvode iz razredov 29 in 30

Odločba oddelka za ugovore: zavrnitev ugovora

Odločba odbora za pritožbe: zavrnitev pritožbe.

Navajani tožbeni razlogi: Kršitev člena 8(1)(b) Uredbe (ES) št. 40/94 (1), saj med zadevnimi znamkami obstaja verjetnost zmede.

(1) Uredba Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL 1994, L 11, str. 1).

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/67

Tožba, vložena 3. marca 2010 – Nordzucker proti Komisiji

(Zadeva T-100/10)

2010/C 113/100

Jezik postopka: nemščina

Stranki

Tožeča stranka: Nordzucker AG (Braunschweig, Nemčija) (zastopnik: M. Niestedt, odvetnik)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predloga tožeče stranke

—	Uredba Komisije (ES) št. 1193/2009 (1) naj se razglasi za nično;

—	toženi stranki naj se naloži plačilo stroškov postopka.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe uveljavlja te tožbene razloge:

—	nepristojnost Komisije za sprejetje uredbe o proizvodnih dajatvah v sektorju sladkorja za tržna leta od 2002/2003 do 2005/2006, ker je uredbo oprla na pravno podlago, ki ni več veljala;

—	bistvena kršitev postopka, ker bi bilo treba za sprejetje izpodbijane uredbe izbrati drug postopek in zato niso bile upoštevane pravice udeležbe Sveta in Evropskega parlamenta;

—

neupoštevanje sodbe Sodišča z dne 8. maja 2008 v združenih zadevah Zuckerfabrik Jülich in drugi (C-5/06 in od C-23/06 do C-36/06, ZOdl., str. I-3231), ker je Komisija v izpodbijani uredbi pri izračunu proizvodnih dajatev samovoljno spremenila tudi parameter „skupni znesek nadomestil“, čeprav ta parameter ni bil predmet presoje Sodišča;

—	kršitev prepovedi retroaktivnega učinka z naknadno spremembo skupnega zneska nadomestil za že zaključena tržna leta v sektorju sladkorja, uvedeno šele z Uredbo št. 1193/2009.

(1) Uredba Komisije (ES) št. 1193/2009 z dne 3. novembra 2009 o popravku uredb (ES) št. 1762/2003, (ES) št. 1775/2004, (ES) št. 1686/2005, (ES) št. 164/2007 in o določitvi zneskov za proizvodne dajatve v sektorju sladkorja za tržna leta 2002/2003, 2003/2004, 2004/2005, 2005/2006 (UL L 321, str. 1).

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/68

Tožba, vložena 3. marca 2010 – Poljska proti Komisiji

(Zadeva T-101/10)

2010/C 113/101

Jezik postopka: poljščina

Stranki

Tožeča stranka: Republika Poljska (zastopnik: M. Szpunar, zastopnik)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predloga tožeče stranke

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj

—

člen 3 Uredbe Komisije (ES) št. 1193/2009 z dne 3. novembra 2009 o popravku uredb (ES) št. 1762/2003, (ES) št. 1775/2004, (ES) št. 1686/2005, (ES) št. 164/2007 in o določitvi zneskov za proizvodne dajatve v sektorju sladkorja za tržna leta 2002/2003, 2003/2004, 2004/2005, 2005/2006 (1) razglasi za ničen, kolikor je bil z njim popravljen člen 2 Uredbe Komisije (ES) št. 1686/2005 z dne 14. oktobra 2005 o določitvi zneskov za proizvodne dajatve in koeficienta za dodatne dajatve v sektorju sladkorja za tržno leto 2004/2005 (2);

—	Komisiji naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka navaja, da se je z izpodbijanim ukrepom uvedlo razlikovanje glede koeficienta za dodatne dajatve v sektorju sladkorja za tržno leto 2004/05, tako da ta koeficient za nove države članice znaša 0,25466, za skupnost petnajstih držav pa 0,14911.

Tožeča stranka zoper izpodbijani ukrep navaja te tožbene razloge:

Prvič, Komisija naj ne bi bila pristojna in naj bi kršila člen 16 Uredbe Sveta (ES) št. 1260/2001 (3), po katerem je Komisija pooblaščena izključno za določitev enega samega koeficienta, ki je enak za vso Unijo. Jezikovne različice Uredbe št. 1260/2001 naj bi bile glede tega popolnoma usklajene in jasne. Zato načela skupne ureditve trgov za sladkor ne morejo upravičiti odstopanja od besedila določb Uredbe št. 1260/2001, marveč tako odstopanje izključujejo. Enoten koeficient naj bi bil namreč bistven instrument za uresničevanje načel skupne ureditve trgov za sladkor.

Drugič, naj bi kršilo načelo, da morajo nove države članice takoj in v celoti sprejeti pravni red Skupnosti. Izpodbijani predpis naj bi de facto bila prehodna določba, ki nima podlage v Aktu o pristopu iz leta 2003 in pravnih aktih, izdanih na njegovi podlagi. Tako naj bi bil člen 2 Akta o pristopu podlaga, da Poljska prevzame vse pravice in dolžnosti, ki izhajajo iz članstva, torej tudi pravico do koriščenja preplačil in obveznost kritja izgub na trgu sladkorja, do katerih naj bi prišlo v minulih tržnih letih.

Tretjič, podana naj bi bila kršitev prepovedi diskriminacije. Edino merilo za razlikovanje koeficientov naj bi bil datum pristopa držav članic k Evropski uniji. Pristop novih držav članic ne more biti objektivno merilo, ki bi lahko upravičilo uvedeno razlikovanje, ker so bile posledice pristopa izčrpno urejene v Aktu o pristopu in pravnih aktih, izdanih na njegovi podlagi.

Četrtič, kršeno naj bi bilo načelo solidarnosti. Načelo solidarnosti med proizvajalci naj bi bilo temeljno načelo skupne ureditve trgov za sladkor in naj bi pomenilo, da morajo stroške financiranja teh trgov nositi vsi proizvajalci skupaj in da je finančna nevtralnost po objektivnih merilih dosežena ne na ravni posameznih držav članic, ampak na ravni celotne Unije. Razlikovanje koeficientov za posamezne države članice naj bi pomenilo samovoljno, nesorazmerno in nesolidarno delitev stroškov financiranja na trgu sladkorja.

Petič, kršen naj bi bil člen 253 ES (sedaj člen 296(2) PDEU), saj naj izpodbijana določba ne bi bila zadostno utemeljena. Komisija ni navedla niti okoliščin, ki bi utemeljevale razlikovanje koeficientov, niti ciljev, ki naj bi jih tako razlikovanje imelo.

(1) UL L 321, 8.12.2009, str. 1.

(2) UL L 271, 15.10.2005, str. 12.

(3) Uredba Sveta (ES) št. 1260/2001 z dne 19. junija 2001 o skupni ureditvi trgov za sladkor, (UL L 178, 30.6.2001, str. 1).

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/69

Tožba, vložena 3. marca 2010 – Südzucker in drugi proti Komisiji

(Zadeva T-102/10)

2010/C 113/102

Jezik postopka: nemščina

Stranke

Tožeče stranke: Südzucker AG Mannheim/Ochsenfurt (Mannheim, Nemčija), AGRANA Zucker GmbH (Dunaj, Avstrija), Südzucker Polska S.A. (Wroclav, Poljska), Raffinerie Tirlemontoise SA (Bruselj, Belgija), Saint Louis Sucre SA (Pariz, Francija) (zastopnika: H.-J. Prieß in B. Sachs, odvetnika)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predloga tožečih strank

—

—	toženi stranki naj se naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeče stranke v utemeljitev tožbe uveljavljajo več tožbenih razlogov.

S prvim tožbenim razlogom očitajo kršitev člena 233 ES (člen 266 PDEU) po analogiji, ker Komisija ni prenesla ugotovitev iz sodbe Sodišča z dne 8. maja 2008 v združenih zadevah Zuckerfabrik Jülich in drugi (C-5/06 in od C-23/06 do C-36/06, ZOdl., str. I-3231). Sodišče je v tej sodbi določilo, kako je treba pri izračunu proizvodnih dajatev v sektorju sladkorja za tržna leta od 2002/2003 do 2005/2006 določiti parametra „presežek, ki se izvozi“ in „skupna količina izvoznih obveznosti“. Tožeče stranke menijo, da je Komisija v izpodbijani uredbi spremenila tudi tretji parameter „skupni znesek nadomestil“, čeprav njihov izračun ni bil predmet sodbe Zuckerfabrik Jülich.

Z drugim tožbenim razlogom zatrjujejo, da je Komisija kršila člen 15(1)(d) Uredbe (ES) št. 1260/2001 (1) ter tudi cilj te uredbe. V zvezi s tem so med drugim navedle, da je Komisija skupnemu znesku nadomestil prištela izvozna nadomestila, ki niso bila niti upoštevana niti plačana. Dalje naj bi pavšalno obravnavanje mesečnih izvozov vodilo k nepravilnostim pri izračunu. Tožeče stranke glede tega trdijo, da je Sodišče v sodbi Zuckerfabrik Jülich prepovedalo določitev zneska skupne izgube, ki bi bil višji od stroškov, povezanih z nadomestili.

Tretjič, obstajala naj bi kršitev prepovedi retroaktivnega učinka, ker je Komisija z izpodbijano uredbo z retroaktivnim učinkom spremenila skupni znesek nadomestil.

S četrtim tožbenim razlogom uveljavljajo kršitev obveznosti obrazložitve v skladu s členom 253 ES (člen 296(2) PDEU), ker je Komisija izpodbijano uredbo obrazložila s tem, da prenaša ugotovitve iz sodbe Zuckerfabrik Jülich, po mnenju tožečih strank pa je prekoračila določitve te sodbe.

Nazadnje, tožeče stranke pod naslovom „druge pravne napake“ trdijo, da Komisija 3. novembra 2009 ni bila več pristojna za sprejetje uredbe o proizvodnih dajatvah v sektorju sladkorja za tržna leta od 2002/2003 do 2005/2006, ker je bila Uredba št. 1260/2001, ki jo je Komisija navedla kot pravno podlago, ob sprejetju izpodbijane uredbe že razveljavljena. Dalje, očitajo kršitev člena 37(2) ES, ker bi bilo treba na podlagi te določbe izbrati drug postopek za sprejetje izpodbijane uredbe.

(1) Uredba Sveta (ES) št. 1260/2001 z dne 19. junija 2001 o skupni ureditvi trgov za sladkor (UL L 178, str. 1).

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/70

Pritožba, ki jo je 5. marca 2010 vložil Evropski parlament zoper sklep, ki ga je 18. decembra 2009 razglasil predsednik Sodišča za uslužbence v zadevi F-92/09 R, U proti Parlamentu

(Zadeva T-103/10 P(R))

2010/C 113/103

Jezik postopka: francoščina

Stranki

Pritožnica: Evropski parlament (zastopnika: S. Seyr in K. Zejdová, zastopnika)

Druga stranka v postopku: U

Predlogi pritožnice

—	za ničnega naj se razglasi izpodbijani sklep predsednika Sodišča za uslužbence;

—	dokončno naj se odloči o predlogu za izdajo začasne odredbe, ki naj se ga zavrne kot neutemeljenega;

—	odločitev o stroških naj se pridrži.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

S to pritožbo pritožnica predlaga razglasitev ničnosti sklepa predsednika Sodišča za uslužbence z dne 18. decembra 2009, sprejetega v zadevi U proti Parlamentu, F-92/09 R, s katero je bila izvršitev odločbe o odpustitvi z dne 6. julija 2009 začasno zadržana do končne odločitve Splošnega sodišča.

Tožeča stranka v podporo svoji pritožbi navaja tri pritožbene razloge:

—	neobrazložitev, saj naj bi iz razlogovanja v izpodbijanem sklepu glede več vprašanj ne bilo mogoče razbrati razlogov, ki so sodnika, ki je odločal o začasni odredbi, vodili do njegove odločitve;

—

nespoštovanje pravic do obrambe Evropskega parlamenta, saj naj bi sklep o začasni odredbi presegal okvir osnovne ocene v skladu s členom 102(2) Poslovnika Sodišča za uslužbence, ki določa, da je ob predlogu za začasno odredbo treba med drugim navesti predmet spora, okoliščine, iz katerih izhaja nujnost, ter dejanske in pravne razloge, ki na prvi pogled izkazujejo utemeljenost predlagane začasne odredbe. Sklep naj bi, s tem ko se spušča v podrobnosti postopka izboljšave, kršil pravice do obrambe Evropskega parlamenta, saj naj bi mu s tem odvzel možnost zavzeti stališče in se braniti glede teh vprašanj;

—	nespoštovanje pravil glede dokaznega bremena in dokaznih pravil, saj naj bi glede pogoja nujnosti ne bi bili upoštevani vsi upoštevni dejavniki, ki bi lahko vplivali na finančni položaj tožeče stranke, s čimer naj bi bilo kršeno načelo enakega obravnavanja strank pred sodiščem.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/70

Tožba, vložena 1. marca 2010 – BASF proti Komisiji

(Zadeva T-105/10)

2010/C 113/104

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Tožeča stranka: BASF SE (Ludwigshafen am Rhein, Nemčija) (zastopniki: F. Montag, J. Blockx in T. Wilson, odvetniki)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predloga tožeče stranke

—	izpodbijana odločba naj se razglasi za nično;

—	Komisiji naj se naloži plačilo stroškov postopka.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka predlaga, naj se Odločba Komisije C(2009) 10568 z dne 18. decembra 2009 v zadevi št. COMP/M.5355 – BASF/CIBA, s katero sta bila zavrnjena predlog z dne 6. novembra 2009, naj se družbi Roquette Frères odobri nakup družbe Divestment Business SDA in predlog za spremembo zavez, ki jih je Komisija v svoji Odločbi C(2009) 1961 z dne 12 marca 2009 določila kot pogoje za to, da bi bila pridobitev nadzora nad celotno družbo CIBA Holding AG (v nadaljevanju: CIBA) s strani tožeče stranke združljiva s skupnim trgom, razglasi za nično.

Tožeča stranka v podporo predlogu za razglasitev ničnosti navaja te tožbene razloge.

Prvič, navaja, da je tožena stranka, s tem ko je zavrnila predlaganega kupca, kršila člen 6(2) Uredbe št. 139/2004 (1), točki obrazložitve 418 in 419 odločbe, s katero je bil odobren prevzem družbe CIBA s strani družbe BASF, klavzule 4(a)(b), 13, 14 in 34 in dodatka B njej priloženih zavez ter točke 31, 48, 73 in 102 sporočila o korektivnih ukrepih (2).

Tožeča stranka navaja zlasti, da je tožena stranka svojo zavrnitev predlaganega kupca utemeljila na nepravilnih dejstvih in da je storila očitno napako pri presoji glede predloga družbe Roquette Frères za ohranitev in razvoj družbe Divestment Business. Poleg tega tožeča stranka navaja, da se je tožena stranka sklicevala na nepravilna dejstva ter da je storila očitno napako pri presoji glede predloga tožeče stranke, da bi zaveze spremenili v skladu s klavzulo o pregledu zavez.

Drugič, tožeča stranka navaja, da izpodbijana odločba krši načelo sorazmernosti, saj po mnenju tožeče stranke zavrnitev njenega predloga ni bila nujna, da bi se doseglo namen zavez, ki pa je preprečiti vzpostavitev ali okrepitev prevladujočega položaja.

Tretjič, tožeča stranka navaja, da je tožena stranka kršila načelo dobre uprave in člen 296 PDEU, ker tožeče stranke pred sprejetjem izpodbijane odločbe ni povprašala za stališče in ker ni ustrezno obrazložila izpodbijane odločbe.

(1) Uredba Sveta (ES) št. 139/2004 z dne 20. januarja 2004 o nadzoru koncentracij podjetij (Uredba ES o združitvah), posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 40.

(2) Uredba Komisije (ES) št. 802/2004 z dne 7. aprila 2004 o izvajanju Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 o nadzoru koncentracij podjetij, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 88.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/71

Tožba, vložena 4. marca 2010 – Španija proti Komisiji

(Zadeva T-106/10)

2010/C 113/105

Jezik postopka: španščina

Stranki

Tožeča stranka: Kraljevina Španija (zastopnik: M. Muñoz Pérez, zastopnik)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predlogi tožeče stranke

—	Razglasi naj se ničnost Odločbe C(2009) 10136 konč. z dne 18. decembra 2009 o finančnih popravkih pomoči Usmerjevalnega oddelka EKUJS, podeljene programu pobude Skupnosti CCI 2000 ES.06.0.PC.003 (Španija – Leader+Aragón), in

—	toženi stranki naj se naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Na podlagi izpodbijane odločbe je Komisija pri izdatkih, ki so jih do 4. junija 2008 prijavili španski organi, izvedla neto finančni popravek v višini 2 % zaprošenih sredstev, kar pomeni zmanjšanje pomoči Usmerjevalnega oddelka EKUJS za 652 674,70 EUR iz naslova izdatkov zgoraj navedenega programa, ki je bila podeljena na podlagi Odločbe Komisije C(2001) 2067 z dne 31. julija 2001.

Po mnenju kraljevine Španije bi bilo treba razglasiti ničnost izpodbijane odločbe iz dveh tožbenih razlogov.

Prvi tožbeni razlog je kršitev zaradi nepravilne uporabe člena 39 Uredbe (ES) št. 1260/1999 (1), ker domnevne nepravilnosti, ki so bile razlog za Komisijin finančni popravek, dejansko niso kršitev člena 4 Uredbe (ES) št. 438/2001 (2), ker obveznost, ki je naložena s to določbo, po kateri morajo evidence preverjanj na kraju samem vsebovati poročilo o opravljenem delu, ne pomeni nujno, da morajo navedene evidence vsebovati seznam izvedenih preverjanj, kadar je mogoča enostavna seznanitev z njimi.

Drugi tožbeni razlog je kršitev načela sorazmernosti, ki ga določa člen 39(3) Uredbe (ES) št. 1260/1999, pri smernicah v zvezi z načeli, merili in okvirnimi odstotki, ki jih službe Komisije lahko uporabijo pri določanju finančnih popravkov iz člena 39(3) Uredbe (ES) št. 1260/1999 (3). Prvič, ker je bil določen popravek v višini 2 % izdatkov, čeprav je bilo iz podatkov, ki so jih Komisiji predložili španski organi razvidno, da je bilo tveganje za Sklad močno pod tem odstotkom. Drugič, ker je bilo podaljšano obdobje, ki ga zadeva popravek, tako, da so bili vključeni ne le izdatki, prijavljeni do obdobja, na katerega se je nanašala revizija Komisije (17. december 2004), ampak tudi izdatki do dneva dvostranskega sestanka (4. junij 2008).

(1) Uredba Sveta (ES) št. 1260/1999 z dne 21. junija 1999 o splošnih določbah o Strukturnih skladih (UL L 161, str. 1).

(2) Uredba Komisije (ES) št. 438/2001 z dne 2. marca 2001 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1260/1999 glede sistemov upravljanja in nadzora pomoči, dodeljene v okviru Strukturnih skladov (UL L 63, str. 21).

(3) Dokument C (2001) 476 z dne 2. marca 2001.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/72

Tožba, vložena 3. marca 2010 – Portugalska proti Komisiji

(Zadeva T-111/10)

2010/C 113/106

Jezik postopka: portugalščina

Stranki

Tožeča stranka: Portugalska republika (zastopniki: N. Mimoso Ruiz in P. Moura Pinheiro, odvetnika, L. Inez Fernandes, zastopnik)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predlog tožeče stranke

Portugalska republika je 3. marca 2010 zoper Evropsko komisijo v skladu s členom 263 Pogodbe o delovanju Evropske unije vložila tožbo za razglasitev ničnosti Odločbe Evropske komisije C (2009) 10624 z dne 21. decembra 2009, s katero je bila zmanjšana pomoč iz Evropskega sklada za regionalni razvoj za operativni program „Modernizacija gospodarske infrastrukture“ CCI: 1994 PT 16 1 PO 004 (ex FEDER ref. 94.12.09.004), v delu, v katerem se nanaša na financiranje Fundo de Investimento Imobiliário Fechado Turístico (zaprt sklad za naložbe v turistične objekte – FIIT).

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Nepremičninski investicijski sklad – ki so ga organi ustanovili na podlagi odobritve, ki jo je dala Evropska komisija okviru podpore Skupnosti (OPS II) za ukrepe strukturnih skladov v regijah, na katere se nanaša cilj št. 1, za obdobje od 1. januarja 1994 do 31. decembra 1999 – je primeren za izpolnjevanje nalog Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR).

Uredba (EGS) št. 4254/88, kakor je bila spremenjena z Uredbo (EGS) št. 2083/93 o izvajanju Uredbe (EGS) št. 2052/88 v zvezi z obsegom področja dejavnosti ESRR (1), določa, da ta sklad sodeluje pri razvoju endogenega potenciala regij z ukrepi, ki izboljšajo dostop majhnih in srednje velikih podjetij do kapitalskega trga. Podobno kot dajanje poroštev in pridobitev deležev, ki sta v Uredbi (EGS) št. 2083/93 navedena le kot primer, je nepremičninski investicijski sklad finančni mehanizem, ki je primeren za spodbujanje in razvoj dejavnosti majhnih in srednje velikih podjetij.

FIIT je zlasti namenjen financiranju majhnih in srednje velikih podjetij, ki delujejo v turističnem sektorju na Portugalskem in katerih pomemben del premoženja so praviloma nepremičnine ter ki se soočajo s težavami pri dostopu do razpoložljivih virov financiranja na trgu.

Dejavnost FIIT med zadevnim obdobjem je prispevala k podpori razvoja in modernizacije turistične ponudbe na Portugalskem z nakupi turističnih objektov in posledično njihovim oddajanjem v najem majhnim in srednje velikim podjetjem.

Dejavnost FIIT je popolnoma v skladu z Odločbo Evropske komisije C (94) 464, ki je v okviru OPS II odobrila operativni program „Modernizacija gospodarske infrastrukture“ in podprogram 4 „Turizem in kulturna dediščina“. V tej odločbi je bila predvidena ustanovitev sklada za naložbe v turizem, katerega glavna področja dejavnosti so vključevala zlasti finančno sanacijo, modernizacijo in spremembo velikosti hotelov.

Evropska komisija ni ustrezno upoštevala pravice do obrambe, ker je šele v izpodbijani odločbi navedla, da ni dokazano, da pri financiranju majhnih in srednje velikih podjetij, ki jih podpira FIIT, trg ni deloval, in ker je nacionalne organe grajala, ker domnevno niso primerno proučili gospodarske donosnosti teh podjetij, ampak so le financirali njihove dolgove.

Izpodbijana odločba krši načelo varstva upravičenih pričakovanj, ker je v njej določeno, da projekt FIIT ni upošteven za sofinanciranje iz ESRR, saj je Evropska komisija med spremljanjem programa delovala tako, da so portugalski organi postali trdno in legitimno prepričani, da financiranje FIIT ne bo sporno, to pa velja še toliko bolj, ker na podlagi pravnega okvira Skupnosti, ki takrat nikakor ni bil nedvomen v smislu neupoštevnosti FIIT, ni bilo mogoče ugotoviti obstoja očitne napake pri presoji v zvezi z zakonitostjo tega finančnega instrumenta.

(1) Uredba Sveta (EGS) št. 2083/93 z dne 20. julija 1993 o spremembi Uredbe (EGS) št. 4254/88 o izvajanju Uredbe (EGS) št. 2052/88, kar zadeva Evropski sklad za regionalni razvoj (UL L 193, 31.7.1993, str. od 34 do 38 (ES, DA, DE, El, EN, FR, IT, NL, PT)).

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/73

Tožba, vložena 1. marca 2010 – Prionics proti Komisiji in EFSI

(Zadeva T-112/10)

2010/C 113/107

Jezik postopka: nemščina

Stranke

Tožeča stranka: Prionics AG (zastopnika: H. Janssen in M. Franz, odvetnika)

Toženi stranki: Evropska komisija in Evropska agencija za varnost hrane (EFSA)

Predloga tožeče stranke

—

„Scientific Opinion on Analytical sensitivity of approved TSE rapid tests“ EFSE in Komisije naj se v delu, v katerem se priporoča, da se dva od testov, ki jih je izdelala tožeča stranka, in sicer Prionicsâ-Check LIA in Prionicsâ-Check PrioSTRIP, trenutno ne uporabita pri spremljanju BSE, razglasi za nično;

—	EFSI in Komisiji naj se naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka izpodbija znanstveno mnenje EFSE z dne 10. decembra 2009 o analitični občutljivosti odobrenih hitrih testov TSE (v nadaljevanju: mnenje EFSE). V tem mnenju je med drugim priporočeno, naj se s primernimi preskusi ponovno oceni analitična občutljivost dveh testnih sistemov tožeče stranke za BSE (Prionics®-Check LIA in Prionics®-Check PrioSTRIP).

V utemeljitev tožbe tožeča stranka navaja štiri tožbene razloge.

V okviru prvega tožbenega razloga tožeča stranka zatrjuje kršitev načela dobre administracije, ker naj bi toženi stranki priporočilo v mnenju EFSE oprli na napačno presojo dejanskega stanja in protislovne navedbe.

Kot drugi tožbeni razlog se navaja kršitev načela, da mora biti zainteresirani osebi v postopku, v katerem je lahko sprejet akt, ki ji škodi, zagotovljena pravica do izjave. Dalje se v zvezi s tem zatrjuje, da sta bili kršeni temeljni načeli enakega obravnavanja in varstva zaupanja v pravo, ker EFSA v nasprotju s svojimi objavljenimi upravnimi predpisi pred objavo mnenja EFSE tožeči stranki ni zagotovila pravice do izjave.

Tretji tožbeni razlog se nanaša na kršitev splošnih načel enakega obravnavanja in varstva zaupanja v pravo, ker EFSA v nasprotju s svojimi objavljenimi upravnimi predpisi v mnenju EFSE ni navedla možnosti vložitve pravnih sredstev zoper to mnenje.

Nazadnje se zatrjuje kršitev temeljne pravice do opravljanja poklicne dejavnosti in temeljne pravice do svobodne gospodarske pobude, ker je bilo mnenje EFSE objavljeno, ne da bi se pretehtale za tožečo stranko škodljive posledice.

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/74

Tožba, vložena 8. marca 2010 – Španija proti Komisiji

(Zadeva T-113/10)

2010/C 113/108

Jezik postopka: španščina

Stranki

Tožeča stranka: Kraljevina Španija (zastopnik: J. Rodríguez Cárcamo)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predloga tožeče stranke

—

Odločba Komisije št. C(2009) 10678 z dne 23. decembra 2009, s katero je bila v skladu z Odločbo C(98) 121 z dne 5. februarja 1998, ESRR št. 97.11.09.007, znižana pomoč Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) za operativni program Baskija cilj 2 (1997–1999) v Španiji, naj se razglasi za nično in

—	Komisiji naj se naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Obravnavani spor temelji na Odločbi C(98) 121 z dne 5. februarja 1998, s katero je Komisija odobrila pomoč Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) in Evropskega socialnega sklada (ESS) za operativni program v regiji Baskija v okviru podpore Skupnosti za strukturno pomoč v španskih regijah iz cilja 2 v obdobju 1997–1999 v višini največ 291 862 367 EUR na račun ESRR.

V odločbi, ki se jo izpodbija v tem postopku, je navedeno, da so se pri izvajanju navedenega operativnega programa pojavile nepravilnosti pri 24 od 37 projektov, ki so bili revidirani, kar skupaj znaša 4 844 712 820 pezet in pomeni 27 794 540,77 EUR finančnega popravka.

V utemeljitev svojih trditev tožeča stranka navaja te tožbene razloge:

—

Kršitev člena 24 Uredbe Sveta (EGS) št. 4253/88 z dne 19. decembra 1988 (1) zaradi uporabe metode ekstrapolacije v izpodbijani odločbi, saj navedeni člen ne predvideva možnosti ekstrapolacije nepravilnosti, ugotovljenih v zvezi s konkretnimi ukrepi, na vse ukrepe, vključene v operativne programe, financirane iz virov ESRR. Popravek, ki ga je Komisija uporabila v izpodbijani odločbi, je brez pravne podlage, ker Smernice Komisije z dne 15. oktobra 1997 o neto finančnih popravkih v okviru uporabe člena 24 Uredbe (EGS) št. 4253/88 v skladu s sodbo Sodišča z dne 6. aprila 2000 v zadevi Kraljevina Španija proti Komisiji (2) ne morejo imeti pravnih posledic za države članice in ker je v navedenem členu 24 predvideno le znižanje pomoči, za katere se pri proučitvi izkaže, da pri njih obstajajo nepravilnosti, kar je načelo, ki je kršeno z uporabo popravkov z ekstrapolacijo.

—

Podredno, kršitev člena 24 Uredbe (EGS) št. 4253/88 v povezavi s sedanjim členom 4(3) PEU (načelo lojalnega sodelovanja), zaradi uporabe popravka z ekstrapolacijo, čeprav ni bilo ugotovljeno, da je sistem upravljanja, nadzora in revizije glede spremenjenih pogodb neustrezen, saj so organi upravljanja uporabili špansko zakonodajo, ki je Sodišče Evropske unije ni razglasilo za neskladno s pravom Evropske unije. Kraljevina Španija meni, da se dejstva, da so organi upravljanja spoštovali nacionalno pravo, ne more uporabiti kot podlago za ekstrapolacijo zaradi neučinkovitosti sistema upravljanja – tudi če lahko Komisija zaradi tega ugotovi dejanske nepravilnosti ali kršitve prava Evropske unije – če zakon, ki ga ti organi uporabljajo, ni bil razglašen za neskladnega s pravom Evropske unije in če Komisija zoper državo članico ni vložila tožbe na podlagi člena 258 PDEU.

—

Podredno, kršitev člena 24 Uredbe (EGS) št. 4253/88 zaradi nereprezentativnosti modela, ki je bil uporabljen za izvedbo finančnega popravka z ekstrapolacijo. V zvezi s tem je ugotovljeno, da je Komisija model za uporabo ekstrapolacije izdelala na podlagi zelo majhnega števila projektov (37 od 3348), ne da bi upoštevala vsa vodila operativnega programa, ob upoštevanju stroškov, ki so jih španski organi predhodno umaknili, na podlagi priglašenih stroškov in ne odobrene pomoči ter z uporabo računalniškega programa, ki je bil le 85-odstotno zanesljiv. Kraljevina Španija zato meni, da model ne izpolnjuje pogojev reprezentativnosti, ki so nujni, zato da se ga lahko uporabi kot podlago za ekstrapolacijo.

—

Kraljevina Španija nazadnje meni, da je treba obvestilo španskim organom o ugotovljenih nepravilnostih (ki je bilo vročeno avgusta 2005 in se je v glavnem nanašalo na primere nepravilnosti, ki so bile storjene v letih 1998 in 1999) šteti kot izhodišče za ugotavljanje zastaranja nepravilnosti, kar se zgodi v 4 letih, kot je določeno v členu 3 Uredbe št. 2988/95 (3).

(1) Uredba Sveta (EGS) št. 4253/88 z dne 19. decembra 1988 o določbah za izvajanje Uredbe št. 2052/88 glede koordinacije dejavnosti različnih strukturnih skladov med seboj in z Evropsko investicijsko banko ter drugimi finančnimi instrumenti (UL L 374, str. 1).

(2) C-443/97, Recueil, str. I-2415.

(3) Uredba Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti (UL L 312, str. 1).

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/75

Tožba, vložena 4. marca 2010 – Velika Britanija proti Komisiji

(Zadeva T-115/10)

2010/C 113/109

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Tožeča stranka: Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska (zastopniki: S. Ossowski, zastopnik, skupaj z D. Wyatt, QC in M. Wood, Barrister)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predloga tožeče stranke

—

Za ničnega naj se razglasi Sklep Komisije št. 2010/45/EU z dne 22. decembra 2009 o sprejetju tretjega posodobljenega seznama območij v sredozemski biogeografski regiji (1), pomembnih za Skupnost, v skladu z Direktivo Sveta 92/43/EGS (Direktiva o habitatih) (2), in sicer v delu, v katerem območje Estrecho Oriental pod oznako ES6120032 uvršča med območja, pomembna za Skupnost,

—	Komisiji naj se naloži plačilo stroškov..

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka s to tožbo izpodbija veljavnost Sklepa Komisije št. 2010/45/EU (notificiranega pod dokumentarno številko C(2009) 10406), in sicer v delu, v katerem območje Estrecho Oriental uvršča med območja, ter predlaga razglasitev ničnosti uvrstitve območja Estrecho Oriental med območja, pomembna za Skupnost.

Tožeča stranka v podporo svoji tožbi navaja naslednje tožbene razloge.

Prvič, tožeča stranka trdi, da izpodbijani sklep krši Direktivo 92/43/EGS, saj je bila uvrstitev španskega območja Estrecho Oriental na ta seznam nezdružljiva z direktivo, in sicer ker:

—	se zelo velik del tega območja nahaja znotraj britanskih gibraltarskih teritorialnih vod (BGTV), ki spada pod dejanski nadzor Velike Britanije in ne Španije, in

—	povsem prekriva obstoječe območje južnih voda Gibraltarja, ki pripada Združenemu kraljestvu in ki je območje, pomembno za Skupnost.

Drugič, tožeča stranka trdi, da izpodbijana odločba krši načelo pravne varnosti, saj uvrstitev območja Estrecho Oriental med območja, pomembna za Skupnost, Španiji ob upoštevanju Direktive 92/43/EGS pomeni nalaganje obveznosti glede območja znotraj obstoječega območja, pomembnega za Skupnost, glede katerega ima vlada Gibraltarja že identične obveznosti na podlagi te direktive. Posledično se pod vprašaj postavlja sposobnost vlade Gibraltarja, da zagotavlja izvajanje Direktive v za Skupnost pomembnem območju južnih voda Gibraltarja ter da zagotavlja izvrševanje gibraltarskega prava v BGTV, s čimer se ustvarja pravna negotovost za vlado Gibraltarja in za vse državljane Evropske unije.

Tretjič, tožeča stranka trdi, da izpodbijana odločba krši načelo sorazmernosti, saj takšna uvrstitev območja Estrecho Oriental med območja, pomembna za Skupnost, ki zajema vse območje južnih voda Gibraltarja, ki pripada Združenemu kraljestvu in ki je območje, pomembno za Skupnost, ter zajema druga območja BGTV, ni ne primerna ne nujna za dosego okoljskih ciljev Direktive 92/43/EGS.

Nazadnje, tožeča stranka trdi, da je treba izpodbijano uvrstitev območja Estrecho Oriental med območja, pomembna za Skupnost, v celoti razglasiti za nično, saj bi delna razglasitev ničnosti seznama vplivala na njegovo vsebino in bi posledično zahtevala spremembo seznama s strani Sodišča in ponovno določitev središča območja, pomembnega za Skupnost, in njegovega področja ter okoljsko oceno primernosti preostalega dela območja za to, da se ga opredeli kot območje, pomembno za Skupnost.

(1) UL 2010, L 30, str. 322.

(2) Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (UL 1992, L 206, str. 7).

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/76

Tožba, vložena 5. marca 2010 – Acron proti Svetu

(Zadeva T-118/10)

2010/C 113/110

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Tožeča stranka: Acron OAO (zastopnik: B. Evtimov, odvetnik)

Tožena stranka: Svet Evropske unije

Predloga tožeče stranke

—	Za nično naj se razglasi Izvedbena Uredba Sveta (EU) št. 1251/2009 z dne 18. decembra 2009 o spremembi Uredbe (ES) št. 1911/2006 (1), in sicer v delu, ki zadeva tožečo stranko;

—	Svetu naj se naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlog in bistvene trditve

Tožeča stranka v podporo svoji tožbi navaja en tožbeni razlog, razdeljen na tri dele.

Tožeča stranka trdi, da so institucije Unije kršile člen 1 in 2 temeljne uredbe, ob povezanem branju s členom 2 temeljne uredbe člen 11(9) temeljne uredbe (2) in da so večkrat naredile očitno napako pri presoji, zaradi česar so za tožečo stranko ugotovile umetno povečano računsko določeno normalno vrednost in tako neupravičeno ugotovile obstoj dumpinga.

Prvič, tožeča stranka izpodbija podlago za prilagoditve stroškov za plin. Natančneje, tožeča stranka trdi, da so institucije, s tem ko niso upoštevale velikega dela stroškov proizvodnje v državi izvora in/ali s tem ko so pri ugotavljanju velikega dela normalne vrednosti tožeče stranke dejansko uporabile metodologijo za države brez tržnega gospodarstva, nepravilno uporabile pravo in kršile člen 2(3) in (5) temeljne uredbe.

Drugič, tožeča stranka izpodbija metodo, uporabljeno za prilagoditev cene plina. Tožeča stranka trdi, da je Komisija po sprejetju odločitve o nadaljevanju prilagoditve cene plina kršila člen 2(5), drugi stavek, temeljne uredbe in/ali storila očitno napako pri presoji, in sicer s tem da je prilagoditev cene plina izvedla na podlagi cene plina v Skupnosti, ki velja v Waidhausu, Nemčija, da ni upoštevala kaznovanega omejevalnega sporazuma o razdelitvi trga glede ruskega plina, ki prihaja prek Waidhausa, da ni za 30 % znižala ruske izvozne dajatve za ruski plin in da je sprejela prilagoditve glede na lokalne stroške distribucije.

Tretjič, tožeča stranka izpodbija določitev stopnje dobička v okviru izračuna računsko določene normalne vrednosti. Tožeča stranka trdi, da stopnja dobička, ki so ga določile institucije in ki je bil dodan proizvodnim stroškom za oblikovanje računsko določene normalne vrednosti tožeče stranke, krši člen 2(3) in 2(6)(c) temeljne uredbe in je očitno neutemeljena ter posledica očitne napake pri presoji. Poleg tega tako določena stopnja dobička krši člen 11(9) temeljne uredbe, saj občutno odstopa od dobička in metode za računsko določeno normalno vrednost, uporabljene v začetni preiskavi, ki je pripeljala do sporne dajatve.

(1) Izvedbena Uredba Sveta (EU) št. 1251/2009 z dne 18. decembra 2009 o spremembi Uredbe (ES) št. 1911/2006 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz raztopin sečnine in amonijevega nitrata s poreklom, med drugim, iz Rusije (UL 2009, L 338, str. 5).

(2) Uredba Sveta (ES) št. 384/96 z dne 22. decembra 1995 o zaščiti proti dumpinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL 1996, L 56, str. 1).

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/77

Tožba, vložena 5. marca 2010 – Nizozemska proti Komisiji

(Zadeva T-119/10)

2010/C 113/111

Jezik postopka: nizozemščina

Stranki

Tožeča stranka: Kraljevina Nizozemska (zastopniki: C. Wissels, Y. de Vries in J. Langer, zastopniki)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predloga tožeče stranke

—

razglasiti ničnost odločbe Evropske komisije C(2009) 10712 z dne 23. decembra 2009 o znižanju finančne pomoči za program pobude Skupnosti Interreg II/C „Poplavno varstvo Ren-Mozela“ v Kraljevini Belgiji, Zvezni republiki Nemčiji, Francoski republiki, Velikemu vojvodstvu Luksemburg in Kraljevini Nizozemski iz Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) na podlagi odločbe C(97) 3742 Komisije z dne 18. decembra 1997 ESRR št. 970010008;

—	Komisiji naložiti stroške postopka.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

V utemeljitev svoje tožbe tožeča stranka navaja sedem tožbenih razlogov:

—	kršitev člena 24(2) Uredbe št 4253/88 (1), ker je bil finančni popravek določen na podlagi ekstrapolacije, čeprav ta določba takega izračuna ne omogoča;

—	kršitev člena 24(2) in (3) Uredbe št. 4253/88, ker je bil določen pavšalni finančni popravek, čeprav ta določba takega izračuna ne omogoča;

—	kršitev načela pravne varnosti, ker so bile eno od držav članic naložene obveznosti s sklicevanjem na sodno prakso Sodišča, ki je časovno mlajša od teh obveznosti, ki takrat za države članice niso bile jasne, natančne in predvidljive;

—	kršitev načela sorazmernosti, ker je bil določen finančni popravek v obsegu 25 % prijavljenih stroškov v povezavi z naročili, pri čemer niso bila upoštevana splošna načela, kot so načelo preglednost, prepoved diskriminacije in enakega obravnavanja;

—	kršitev načela sorazmernosti, ker je bil določen finančni popravek v obsegu 100 % prijavljenih stroškov v povezavi z naročili, ki presegajo vrednosti pragov iz direktiv 93/37/EGS (2), 93/36/EGS (3) ali 92/50/EGS (4) in so bila oddana brez konkurence;

—	kršitev obveznosti obrazložitve, ker ni obrazloženo, kako je določen obseg pavšalno določenega finančnega popravka;

—	kršitev obveznosti obrazložitve, ker so določena znižanja za glede na posebne projekte, ki niso zadostno obrazložena.

(1) Uredba Sveta (EGS) št. 4253/88 z dne 19. decembra 1988 za izvedbo Uredbe (EGS) št. 2052/88 o usklajevanju intervencij različnih strukturnih skladov na eni strani ter med njimi in intervencijami Evropske investicijske banke in siceršnjih obstoječih finančnih instrumentov na drugi strani (UL L 374, str. 1).

(2) Direktiva Sveta 93/37/EGS z dne 14. junija 1993 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil za gradnje (UL L 199, str. 54, popravek v UL 1994 L 111, str. 115).

(3) Direktiva Sveta 93/36/EGS z dne 14. junija 1993 o usklajevanju postopkov oddaje javnih naročil blaga (UL L 199, str. 1).

(4) Direktiva Sveta 92/50/EGS z dne 18. junija 1992 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil storitev (UL L 209, str. 1).

1.5.2010

Uradni list Evropske unije

C 113/79

Tožba, vložena 29. januarja 2010 – AC proti Svetu

(Zadeva F-9/10)

2010/C 113/116

Jezik postopka: francoščina

Stranki

Tožeča stranka: AC (Bruselj, Belgija) (zastopnika: S. Rodriguez in C. Bernard-Glanz, odvetnika)

Tožena stranka: Svet Evropske unije

Predmet in opis spora

Razglasitev ničnosti odločbe, da se tožeče stranke ne uvrsti na seznam uradnikov, ki v napredovalnem obdobju 2009 napredujejo v naziv AD 13, in naložitev plačila nepremoženjske škode, ki jo je utrpela tožeča stranka, toženi stranki.

Predlogi tožeče stranke

—	Odločba organa, pristojnega za imenovanja (OPI), da se tožeče stranke ne uvrsti na seznam uradnikov, ki v napredovalnem obdobju 2009 napredujejo v naziv AD 13, kot izhaja iz obvestila uslužbencem št. 94/09 z dne 27. aprila 2009, naj se razglasi za nično;

—	odločba OPI o zavrnitvi pritožbe tožeče stranke naj se, če je potrebno, razglasi za nično;

—	toženi stranki naj se naloži, da naj tožeči stranki plača odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 5 000 EUR;

—	Svetu Evropske unije naj se naloži plačilo stroškov.

		ISSN 1725-5244 doi:10.3000/17255244.C_2010.113.slv
Uradni list Evropske unije		C 113

Slovenska izdaja	Informacije in objave	Zvezek 53 1. maj 2010

Obvestilo št.	Vsebina	Stran
	IV Informacije
	INFORMACIJE INSTITUCIJ, ORGANOV, URADOV IN AGENCIJ EVROPSKE UNIJE
	Sodišče
2010/C 113/01	Zadnja objava Sodišča Evropskih skupnosti v Uradnem listu Evropske unijeUL C 100, 17.4.2010	1