9.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 204/1

1.1

EESO je za spremljanje napredka pri dokončnem oblikovanju enotnega trga ustanovil opazovalno skupino za enotni trg, ki je v preteklih letih na zaprosila drugih institucij, kot so Svet, Komisija in Parlament, ter predsedstev EU (1), pripravila številna raziskovalna mnenja; zadnje je bilo odziv na poročilo Komisije o napredku o pregledu enotnega trga (2). Poleg tega je EESO v preteklih letih pripravil številna mnenja na lastno pobudo.

1.2

Mnenje na lastno pobudo se pripravlja pravočasno, saj se je Evropski svet na srečanju 18. in 19. oktobra 2007 odločil, da bo EU v mednarodnem okviru narekovala hitrost regulativnih zadev in odpiranja trgov. EU lahko sooblikuje proces globalizacije, če svoj model za razvoj poveže s trajnostno rastjo, socialno pravičnostjo in varstvom okolja. Lizbonska strategija za rast in delovna mesta je boljši odziv na globalizacijo, kot če bi se zatekli k protekcionizmu.

1.3

Delodajalci in sindikati se strinjajo, da med socialnimi partnerji dogovorjena „prožna varnost“ (3) lahko ustvari položaj, ki prinaša koristi tako za podjetja kot tudi za delavce. Zato zagotavlja ustrezen okvir za posodobitev evropskih trgov dela, ki zajema delovno pravo, učinkovite sisteme vseživljenjskega učenja in usposabljanja ter zagotovljeno in izboljšano socialno varstvo. Poleg tega bo učinkovit socialni dialog (predvsem na podlagi kolektivnih pogajanj) prispeval k nemotenemu delovanju trgov dela.

1.4

EESO je seznanjen s sporočilom Komisije Evropski interes: uspeh v času globalizacije  (4), ki ga je ta predložila neformalnemu Evropskemu svetu v Lizboni.

1.5

Za večino državljanov je uspeh enotnega trga pri tako številnih notranjih dejavnostih EU sam po sebi umeven. Enotni trg ni zaključen proces, temveč je „delo v teku“, kot ga je opisal komisar McCREEVY. (5) Poleg tega, da je treba dokončno oblikovati enotni trg, se mora EU sedaj soočiti z izzivom globalizacije in spodbujati načela odprtega trga, na katerih temelji Unija, kjer ni prostora za protekcionizem in ni izkrivljanja konkurence.

1.6

Del svetovnega poslanstva EU je vzpostaviti usklajene standarde ter prost pretok kapitala, blaga, storitev in ljudi. To pomeni, da tretje države, ki želijo poslovati v EU, ne morejo obiti pravil, ki veljajo na notranjem trgu, bodisi na področju varstva potrošnikov, tehničnih standardov, delovnih razmer ali spoštovanja okolja.

1.7

Pomemben del izziva globalizacije so vloga Svetovne trgovinske organizacije, Mednarodne organizacije dela (ILO) in vse bolj med seboj odvisnih finančnih trgov, to soodvisnost pa je jasno pokazala finančna in borzna kriza v drugi polovici leta 2007.

1.8

Evropski enotni trg sam ne zadostuje. EU mora trgovati in razvijati odnose s preostalim svetom. Ostati mora tudi konkurenčna, da bodo od tega imeli koristi delavci, delodajalci in vsi državljani. Da bi to dosegli in da bi EU lahko postala najkonkurenčnejše gospodarstvo na svetu, je bila pripravljena lizbonska strategija. EU mora sama zagotoviti, da se odstranijo preostale notranje ovire.

1.9

Cilj tega mnenja na lastno pobudo je spodbuditi EU, da se sooči z globalizacijo in izkoristi priložnosti, ki jih ta prinaša. Gospodarski uspeh Evrope ne temelji na protekcionizmu, ampak na štirih svoboščinah, na katerih je bila zgrajena prvotna Evropska gospodarska skupnost. (EU mora še vedno odstraniti nekatere lastne trgovinske omejitve.)

1.10

EU mora biti tudi previdna, da se ne ujame v ameriško past subvencioniranja proizvodnje biogoriv. Če te negospodarne subvencije ne bodo pod nadzorom STO, bodo neizbežno povzročile višje cene živil in problem lakote v državah v razvoju in nerazvitih delih sveta (6).

1.11

EESO se je seznanil s priporočili socialnih partnerjev v skupnem pregledu in analizi glavnih izzivov, pred katerimi so evropski trgi dela (7), ter poziva Komisijo in države članice, naj jih upoštevajo.

1.12

EESO pozdravlja sporočilo Komisije za neformalno zasedanje Sveta o lizbonski strategiji (8). Zlasti podpira štiri strategije, ki so bile takrat dogovorjene za Unijo in države članice: raziskave in razvoj ter inovacije, ugodno poslovno okolje, naložbe v človeški kapital ter energija in podnebne spremembe. Na vseh štirih področjih pa je treba poglobiti program reform, da bi dosegli pravi potencial za rast in delovna mesta.

1.13

EESO poziva Komisijo in Svet, naj zagotovita tesno sodelovanje socialnih partnerjev pri oblikovanju in izvajanju ukrepov politike prožne varnosti na nacionalni ravni.

1.14

Podjetja in delavci v EU ne smejo biti v slabšem položaju kot njihovi konkurenti iz tretjih držav samo zato, ker EU želi biti vodilna na področju naprednih okoljskih praks.

1.15

Rešitev je v tem, da mora EU neprestano in dosledno govoriti z enim glasom v mednarodnih pogajanjih o svetovnem segrevanju ter da se na države, ki ne izpolnjujejo obveznosti, izvaja pritisk.

2.1

Sporočilo Komisije oktobrskemu srečanju voditeljev držav in vlad sledi neformalnemu srečanju v Hampton Courtu oktobra 2005, kjer so bili obravnavani izzivi globalizacije na področjih, kot so inovacije, energija, preseljevanje, izobraževanje in demografija. Leta 2007 je bil sklenjen dogovor, da bo Evropa prevzela vodilno vlogo v svetovnih prizadevanjih za spopadanje s podnebnimi spremembami in da bo oblikovana evropska politika za varno, trajnostno in konkurenčno oskrbo z energijo – pravzaprav, da bo Evropa na pragu tretje industrijske revolucije.

2.2

V javnosti se je povečala ozaveščenost o globalizaciji in njenih prednostih ter slabostih. Nekateri so je veseli, drugi se je bojijo – globalizacija je postavila pod vprašaj nekaj povojnih predstav o svetovnem gospodarstvu (na primer o prevladi ZDA) ter o tem, kako lahko vlade svojim državljanom pomagajo sprejeti spremembe. Globalizacija je tako priložnost kot izziv za EU.

2.3

Po 50 letih evropske integracije je gospodarska prihodnost držav članic povezana kot še nikoli doslej, kar prinaša izjemen socialni napredek. Cilj naslednje stopnje mora biti, da se zagotovi, da bo EU vodilna pri razvojnih trendih svetovnega gospodarstva in da bo vzpostavila mednarodne standarde na podlagi vrednot EU.

2.4

Monetarna unija in uspeh eura sta bila in bosta še naprej katalizator za močnejšo integracijo trgov in krepitev notranjega trga. Okolje, za katerega so značilne nizka inflacija, nizke obrestne mere, ugodne in pregledne transakcije ter močnejša finančna integracija, spodbuja čezmejno trgovino in naložbe v EU ter pomaga evropskim podjetjem pri soočanju s svetovno konkurenco. Navzven euro zagotavlja zaščito pred trenutnimi pretresi na finančnih trgih, njegova trdnost pa blaži nekatere učinke rasti cen na svetovnih trgih živil in energije, ki so posledica predvsem močnega povpraševanja novih nastajajočih velikanov. Toda trdnost eura mora odražati gospodarske temelje. Hitro povečanje vrednosti eura na trgih, ki ga spodbujajo previsoke referenčne mere ECB skupaj z monetarnimi politikami, podobnimi konkurenčnim devalvacijam, v drugih delih sveta, ogroža blaginjo EU. Ustvarja namreč veliko oviro za evropska podjetja, ki proizvajajo v eurih in prodajajo v dolarjih, kar povzroča nevarnost selitve podjetij.

3.2

EESO meni, da poleg neposrednih prostotrgovinskih sporazumov obstajajo drugi inovativni načini za spopadanje z neprestanimi praktičnimi težavami v bilateralnem okviru, kot kažejo razprave v čezatlantskem ekonomskem svetu, ki je bil ustanovljen po vrhu EU-ZDA 30. aprila. Na prvem srečanju sveta 9. novembra je prišlo do dobrega začetnega napredka pri reševanju težav za izboljšanje pogojev za trgovino in naložbe v največji gospodarski partnerici EU. Odprta vprašanja niso nujno zanimiva za druge trgovinske bloke, zato so pomembni dvostranski sporazumi. (Od aprila naj bi obe strani dosegli velik napredek pri odstranjevanju trgovinskih ovir in ovir za naložbe ter pri lajšanju regulativnih bremen.)

Vprašanja in področja sporazuma se nanašajo na naslednje teme:

3.3

Poleg tega mora Evropska unija poglobiti in okrepiti gospodarsko sodelovanje s sosednjimi državami, kot je Ukrajina, in z Rusijo. Vstop Rusije v STO, skupni gospodarski prostor EU-Rusija in nov okvirni sporazum EU-Rusija so pomembni mejniki na poti k resnično strateškemu gospodarskemu partnerstvu. To okrepljeno sodelovanje naj bi bila priprava za prihodnja pogajanja o skupnem gospodarskem prostoru, ki bi spodbujal prost pretok blaga in storitev, kapitala in ljudi, znanja in tehnologije.

3.3.1

Ker je široka vprašanja strateškega gospodarskega partnerstva le deloma mogoče reševati s pristopom k STO, morata EU in Rusija razvijati prihodnje gospodarske odnose, kjer je to mogoče, na strukturah, ki presegajo STO, da bi tako oblikovali skupni gospodarski prostor širše Evrope. Za to je potrebna močna zavezanost EU in Rusije, da se obravnava veliko širši in podrobnejši obseg vprašanj kot v tradicionalnih prostotrgovinskih sporazumih.

3.3.2

Sporazum EU-Rusija bi moral med drugim vključevati skupne določbe za nacionalno obravnavanje čezmejnih naložb, ukinitev carinskih dajatev, odstranitev netarifnih ovir, zbliževanje ureditev, medsebojno priznavanje standardov in ugotavljanje skladnosti, olajševanje trgovine in carine, sodelovanje na področju konkurence, liberalizacijo storitev, javna naročila, sanitarna in fitosanitarna pravila, varstvo pravic intelektualne lastnine, reševanje sporov in uporabo mednarodnih računovodskih standardov. Primere vprašanj, ki jih zajema tako širok sporazum, je mogoče najti npr. v Sporazumu o evropskem gospodarskem prostoru.

3.5

Globalizacija je pospešila spremembe – v tehnologiji, idejah, načinu dela in življenja. EESO dosledno podpira te cilje in meni, da Evropa lahko oblikuje smer svetovnih sprememb s posebnim poudarkom na evropskih vrednotah in kulturni raznolikosti, če ji uspe izkoristiti potencial za inovacije in ustvarjalnost.

1.

globalnega segrevanja ne more zaustaviti EU sama in končni učinek ukrepov EU bo vsekakor nevtraliziran, če druge države ne bodo sprejele ukrepov za nadzor uporabe energije in emisij;

2.

EU bi se morala izogniti neravnovesju v konkurenčnosti proizvajalcev blaga EU, katerih stroški poslovanja bi se zaradi višjih okoljskih davkov povečali, zaradi česar bi bili mednarodno manj konkurenčni. Poleg tega bi to povzročilo odliv naložb, ki bi lahko bile strateškega pomena za enotni trg EU;

3.

EESO ne prepriča argument, da višji okoljski standardi sprožijo nove zahteve po več raziskavah na področju okolju prijaznih izdelkov. Preden se bodo zaključile raziskave in bodo izdelki na trgu, bo gotovo preteklo veliko časa. Medtem lahko druge proizvajalce energetsko intenzivnih izdelkov v EU s trga izrine nelojalna konkurenca proizvajalcev v državah, ki si ne prizadevajo tako zelo za ukrepe za nadzor emisij.

3.10.1

Rešitev je v tem, da mora EU neprestano in dosledno govoriti z enim glasom v mednarodnih pogajanjih o svetovnem segrevanju ter da se na države, ki ne izpolnjujejo obveznosti, izvaja pritisk. Če EU želi sama nadaljevati z dviganjem določenih višjih okoljskih standardov, mora razmisliti o uvedbi mejnih ukrepov, ki so v skladu s STO, za proizvode iz držav, ki so znane po svojem okolju neprijaznem ravnanju, tako da to ne bo škodilo konkurenčnosti evropskih proizvajalcev.

3.10.2

Odprt svetovni trgovinski sistem je v interesu EU. Nekoč je morala EU zaščititi svoje državljane, njihove interese in vrednote. Danes protekcionizem ne more biti rešitev. Kot vodilni sili na področju trgovine in vlaganja nam naša odprtost omogoča cenejše proizvodne dejavnike za industrijo, nižje cene za potrošnike, konkurenčno spodbudo za podjetja in nove naložbe. Hkrati je pomembno, da EU uporabi svoj vpliv v mednarodnih pogajanjih in zahteva odprtost tudi od drugih: odprtost je politično mogoče upravičiti le, če se drugi nanjo odzovejo pozitivno.

3.10.3

Komisija mora zagotoviti, da tretje države ponudijo sorazmerno stopnjo odprtosti izvoznikom in vlagateljem iz EU in da obstajajo temeljna pravila, ki ne spodkopavajo naše zmogljivosti za zaščito svojih interesov in ohranjanje visoke ravni varstva na področju zdravstva, varnosti, sociale, okolja in potrošnikov.

4.1

Globalizacija in tehnološke spremembe prinašajo nevarnost vse večje neenakosti in povečanja vrzeli med usposobljenimi in neusposobljenimi delavci ter med bogatimi in revnimi državami. Najboljša rešitev je pomagati posamezniku in državam, da se prilagodijo, z izboljšanjem kakovosti in dostopnosti izobraževanja in usposabljanja za vse starosti.

4.2

EESO in socialni partnerji so izrazili svoje mnenje o tem, kako oblikovati prožno varnost, da bi ljudem pomagali uspešneje premagovati prehode med zaposlitvami v času večjih gospodarskih sprememb.

4.3

Svet za zaposlovanje in socialne zadeve (13) je 5. decembra sprejel skupna načela prožne varnosti, ki utirajo pot vključevanju prožne varnosti v nacionalne programe reform držav članic in posledičnemu izvajanju v tesnem sodelovanju z nacionalnimi socialnimi partnerji.

4.4

EESO bi želel, da se več pozornosti nameni aktivnim politikam za spodbujanje vključenosti in zagotavljanje enakih možnosti skupinam, ki se soočajo z diskriminacijo na trgu dela: starejšim od 50 let, ženskam, etničnim manjšinam in osebam, ki so šolo zapustile z nepopolnimi kvalifikacijami.

5.1

EU trenutno čuti posledice svetovne finančne in borzne krize. Monetarna unija in hiter odziv ECB na pretrese sta imela pozitivno vlogo. S tem ko je ECB povečala likvidnost na denarnem trgu, je zmanjšala nezaupanje v bančni sektor ter nevarnost bistvenega zaostrovanja kreditnih pogojev za podjetja in gospodinjstva. Odsotnost nevarnosti valutnih tveganj in nizke premije za tveganje za posamezne države pa pomenijo, da šibkejših gospodarstev EU pretresi na finančnem trgu niso bistveno prizadeli.

5.2

Pretresi na svetovnem finančnem trgu in šibkejši ameriški dolar vplivajo na Evropo, med drugim z bistvenim povečanjem vrednosti eura zaradi ohranjanja previsoke referenčne mere ECB in monetarnih politik, podobnih konkurenčnim devalvacijam, v drugih delih sveta, kar bo imelo hude posledice za gospodarstvo EU in njegov srednjeročni razvoj.

5.3

Nedavni dogodki na svetovnih finančnih trgih kažejo na potrebo po krepitvi bonitetnih pravil, izboljšanju usklajevanja in komunikacije med organi nadzora in centralnimi bankami ter povečanju preglednosti in poročanja.

9.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 204/9

1.1

Komisija je v sporočilu Evropa rezultatov – uporaba prava Skupnosti z dne 5. septembra 2007 (COM(2007) 502 konč.) navedla, da je od več kot 9000 zakonodajnih ukrepov skoraj 2000 direktiv, vsaka pa zahteva, da se v zakonodajo prenese od 40 do več kot 300 ukrepov in da bi bilo glede na veliko število Evropejcev, ki imajo možnost, da se pozanimajo o svojih pravicah iz zakonodaje Skupnosti, za uresničitev cilja „boljše pravne ureditve“ treba dajati večjo prednost uporabi prava in opredeliti, zakaj se pri izvajanju in izvrševanju še vedno pojavljajo težave.

Zato predlaga, da se izboljša trenutni pristop k obravnavanju vprašanj glede uporabe in izvrševanja prava Skupnosti.

1.2

Tako Komisija opredeljuje štiri možnosti za izboljšanje uporabe prava:

1.3

Odbor se strinja z namenom Komisije, da izboljša instrumente, ki bodo državam članicam omogočili boljšo uporabo prava Skupnosti.

S tem v zvezi navaja naslednje ugotovitve:

2.1

Večina težav pomanjkljive uporabe in izvajanja prava Skupnosti nastane zaradi pomanjkljivega prenosa direktive v nacionalno zakonodajo. Prenos bi lahko opredelili kot postopek, pri katerem država članica, na katero je direktiva naslovljena, sprejme vse ukrepe, ki so potrebni, da z ustreznimi regulativnimi instrumenti direktivo uspešno vključi v nacionalni pravni red.

2.2

Države članice morajo za prenos direktive izpolniti dve obveznosti:

2.3

Enako velja za vključitev okvirnih sklepov iz člena 34 Pogodbe o Evropski uniji (PEU), ki so tako kot direktive, navedene v členu 249 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES), „za vsako državo članico zavezujoči glede cilja, ki ga je treba doseči, nacionalnim organom pa prepuščajo izbiro oblike in metod“.

2.4

Prenos okvirnih sklepov lahko prav tako povzroča težave. Vendar za razliko od postopka zaradi neizpolnjevanja obveznosti iz členov 226 in 228 PES Pogodba o Evropski uniji ne določa takega mehanizma nadzora na pobudo Komisije v primeru neprenosa ali nepravilnega prenosa. Seveda pa to nikakor ne spremeni dejstva, da morajo države članice spoštovati obveznost prenosa okvirnih sklepov.

2.5

Ugotovimo lahko, da imajo države članice še vedno težave pri prilagajanju svojih postopkov priprave določb o prenosu, ki kljub temu, da to morda ni opazno, ustvarjajo zapletene pravne omejitve in včasih celo negativno vplivajo na nacionalne zakonodajne tradicije.

3.1

Države članice imajo izključno pristojnost, da se odločijo za način prenosa direktiv in da same pod nadzorom državnega sodnika na rednem sodišču, ki je pristojen za uporabo prava Skupnosti, določijo sredstva, s katerimi se bodo učinki direktive prenesli v nacionalno pravo. Poudariti je treba, da mora Komisija kot varuhinja pogodb skrbeti za pravilno uporabo prava Skupnosti in dobro delovanje enotnega trga z izvajanjem, po potrebi, stopnjevanih ukrepov, ki jih ima v ta namen na voljo proti državam članicam (utemeljeno mnenje, pritožba na Sodišče Evropskih skupnosti, denarne kazni). Zamude pri prenosu, napačni ali nepopolni prenos ne preprečujejo državljanom, na katere se to nanaša, uporabo pravnih sredstev, zato da bi direktiva prevladala nad nacionalnim pravom v skladu z načelom primarnosti prava EU.

3.2

Za pravilni prenos je tako potrebno sprejetje obvezujočih nacionalnih predpisov, ki morajo biti uradno objavljeni (1). Sodišče zato splošnega sklicevanja na pravo Skupnosti ne sprejema kot prenos (2).

3.3

Možno je sicer, da je zaradi splošnih načel ustavnega ali upravnega prava prenos, ki se izvaja s sprejetjem posebnih zakonodajnih ali regulativnih ukrepov, nepotreben, vendar pa morajo ta splošna načela vseeno zagotavljati, da nacionalna uprava v celoti izvaja to direktivo.

3.4

Prenos direktiv mora torej biti čim bolj natančen. Direktive, ki usklajujejo nacionalne zakonodaje, morajo biti prenesene čim bolj dobesedno, da se zagotovi enotnost razlage in uporabe prava Skupnosti (3).

3.5

To se zdi sicer preprosto v teoriji, vendar pa se v praksi dogaja, da avtonomni pojmi, ki so značilni za pravo Skupnosti (4), nimajo ustreznic v nacionalni pravni terminologiji, ali pa da se za določitev pomena in področja uporabe te vrste pojma ni mogoče sklicevati na pravo držav članic (5).

3.6

Prav tako so primeri, ko direktiva vsebuje člen, v skladu s katerim se morajo nacionalne določbe za prenos direktive sklicevati na direktivo ali pa mora biti tako sklicevanje navedeno pri njihovi objavi. Nepoznavanje te „klavzule o sklicevanju“ Sodišče sankcionira. Sodišče namreč ne želi upoštevati izjeme, ko države članice trdijo, da je njihovo veljavno nacionalno pravo že v skladu z direktivo (6).

3.7

Težave pri pravilnem prenosu direktiv so povezane tudi z njihovo različno normativnostjo. Tako obstajata dve glavni kategoriji določb v direktivah:

3.8

V primeru „neobveznih določb“ ocena popolnega, natančnega in uspešnega prenosa ni povezana s samim oblikovanjem nacionalnih ukrepov, temveč z njihovo vsebino, ki mora omogočiti uresničitev ciljev direktive.

3.9

V primeru „obvezujočih/brezpogojnih določb“ se Komisija in Sodišče bolj osredotočita na skladnost oblikovanja nacionalnih ukrepov in določb direktive.

3.10

Vendar pa se nekatere države članice srečujejo z resnimi težavami pri zadovoljivem oblikovanju pravil za prenos „obvezujočih/brezpogojnih določb“, ki bi jih lahko povzeli tako: „Priprava novih določb mora zaradi pravne jasnosti zajemati sistematične ‚kozmetične popravke‘ besedil, da bi odstranili odvečne določbe ali, kar je še huje, protislovne določbe. Zato je treba najti pravo ravnotežje med preveč ‚slepim‘ prepisovanjem in preveč svobodno revizijo zadevnih določb, kar pa je lahko težavno (7)“.

4.1

Izbira tehnik pri oblikovanju ukrepov prenosa se razlikuje glede na to, ali so določbe „neobvezne“ ali „obvezujoče/brezpogojne“.

4.2

Države članice lahko prav tako uporabijo prenos s sklicevanjem, ko gre za določbe tehničnega značaja, kot so na primer priloge direktiv, ki vključujejo seznam predmetov ali vzorcev obrazcev, ali pa so pogosto spremenjene.

4.3

Nizozemska, Slovaška, Avstrija, Finska in Estonija uporabljajo prenos s sklicevanjem za tehnične priloge direktiv, ki jih pogosto spreminjajo direktive, sprejete s postopkom komitologije.

4.4

Brez težav lahko ugotovimo, da prenos ni tako preprost, kot se morda zdi, in sicer zaradi različne normativne vsebine direktiv, kar ustvarja razlike med nacionalnimi postopki prenosa.

4.5

Združeno kraljestvo uporablja pospešen postopek sprejemanja zakonov za prenos t. i. negative declaration, pri katerem vlada predloži parlamentu besedilo za prenos, ki je rezultat medministrskega posvetovanja in ni predmet razprave, razen v primeru nasprotne zahteve.

4.6

Belgija uporablja nujni postopek, ki velja za vse zakone v primeru, ko je treba zakon sprejeti hitro zaradi izteka roka za prenos.

4.7

V nasprotju s tem pa v nekaterih državah članicah, kot so Nemčija, Avstrija in Finska, taki pospešeni zakonodajni postopki za sprejemanje zakonov za prenos ne obstajajo.

4.8

V Franciji se direktive za prenos ne obravnavajo različno glede na njihov pomen, tako v poenostavljenem zakonodajnem postopku kot v regulativnem postopku.

—

Bistveno je določiti, kako naj se na ravni Skupnosti pripravi zakonodaja, ki se bo lažje prenesla, in ki bo zagotovila pojmovno skladnost in relativno stalnost, ki sta nujni za dejavnost podjetij in življenje državljanov.

—

Predvideti je treba izbiro regulativnega instrumenta prenosa in že na začetku razprav o osnutku direktive pripraviti natančno in stalno aktualizirano korelacijsko tabelo po zgledu Združenega kraljestva.

—

Pospešiti je treba postopek prenosa takoj po objavi direktive v Uradnem listu Evropske unije, tako da notranjo koordinacijo prevzame kontaktna točka v državi članici, ki bo imela v ta namen oblikovano podatkovno bazo, kot to priporoča Komisija v svojem sporočilu. Kontaktna točka bi lahko imela na voljo celo mehanizem zgodnjega opozarjanja, ki bi se sprožil nekaj mesecev pred iztekom roka za prenos. Belgija, Madžarska in Nizozemska že imajo tako ureditev.

—

Spodbujati je treba dobesedni prenos v primeru natančnih in brezpogojnih določb ali opredelitev.

—

Dopustiti je treba prenos z natančnim sklicevanjem na obvezujoče/brezpogojne določbe direktive, kot so seznami, tabele s pregledom proizvodov, snovi, predmetov, obravnavanih v direktivi, ter vzorci obrazcev in potrdila v prilogi direktive. Sklicevanje mora biti ciljno usmerjeno, ker Sodišče meni, da nacionalno pravno besedilo, ki se na splošno sklicuje na direktivo, ne more biti obravnavano kot veljaven način prenosa (9). Nizozemska, Slovaška, Avstrija, Finska in Estonija zagovarjajo ta način prenosa tehničnih prilog direktiv.

—

Prilagoditi je treba nacionalne postopke prenosa v skladu s področjem uporabe direktive, in sicer z uporabo pospešenih postopkov, pri tem pa se ne sme pozabiti na obvezna posvetovanja v državah članicah, povezana s sprejetjem normativnih besedil.

6.1

Boljša uporaba prava Skupnosti, h kateri poziva Komisija, je smiseln cilj, za uresničevanje tega cilja pa so večinoma odgovorne države članice, ki se – kot ugotavljamo – srečujejo z bolj zapletenimi težavami, kot se morda zdi na prvi pogled.

6.2

Državam članicam prenos direktiv ne sme biti izgovor, da pregledajo nekatere dele nacionalne zakonodaje, ki jih zakonodaja Skupnosti neposredno ne obravnava (t. i. gold plating), ali „navzdol popravijo“ nekatere določbe nacionalnega prava, s katerimi bi zmanjšale pravice državljanov ali podjetij (t. i. downgrading), pri tem pa za spremembe krivijo „Bruselj“.

6.3

Države članice bi morale bolj sistematično uporabljati možnost, ki jo ponuja primarna zakonodaja/pogodbe, da direktive prenesejo na podlagi kolektivnega pogajanja, predvsem direktive s socialno in ekonomsko vsebino. Glede na teme bi se bilo treba z organizacijami civilne družbe že med pripravami na prenos (10) posvetovati o spremembah ali dodatkih k nacionalni zakonodaji ob tej priložnosti. Postopki pogajanja in posvetovanja spodbujajo in olajšujejo nadaljnjo uporabo prava Skupnosti, pri tem pa je vključena tudi civilna družba. Posvetovanje s civilno družbo pred sprejetjem nacionalnih ukrepov prenosa spodbuja javno sprejemanje odločitev in s tem državni upravi omogoča, da zbere stališča socialnih partnerjev, strokovnjakov in predstavnikov sektorja, na katerega se izvajanje ukrepov prenosa nanaša. Posvetovanje ima tudi pozitivno pedagoško funkcijo, saj tem akterjem omogoča, da se bolje seznanijo z vsebino prihodnjih reform. Združeno kraljestvo, Danska, Finska in Švedska se na primer s svojimi socialnimi partnerji in posvetovalnimi organi posvetujejo tako, da jim pošljejo besedilo prenosa in točno določena vprašanja o tem besedilu.

6.4

Bolj bi bilo treba upoštevati ustavno ureditev več držav članic (federalne države, regionalna decentralizacija in drugi načini prenosa suverenih pristojnosti na poddržavno raven). Roke za prenos bi morali včasih podaljšati za določbe Skupnosti, ki obravnavajo predvsem pristojnosti, prenesene na lokalne in regionalne oblasti (regionalna politika, najbolj oddaljene regije in otoki, ...).

6.5

Nacionalni in regionalni parlamenti ali skupščine (na primer Škotske, Belgije ali nemških zveznih dežel) so še posebej vključeni in odgovorni za prenos prava Skupnosti na zakonodajnih področjih, na katerih imajo stvarno ali posvetovalno pristojnost. Komisije ali odbori, ki jih v ta namen ustanovijo, bi morali organizirati posvetovanja s strokovnjaki in predstavniki ustreznih sektorjev civilne družbe in imeti posebne pristojnosti za načrtovanje obravnave predlogov zakonov za prenos, da bi se izognili temu, da bi se zaradi „nujnih primerov“ nacionalne zakonodaje prestavil časovni razpored obravnav nacionalnih določb za prenos čez predpisane roke. Nasprotno pa bi se „nujni“ ukrepi (prenos zakonodajnih pristojnosti na izvršilno oblast) lahko izvajali za številne predloge, ki so v časovnem zaostanku in v osnovi ne ustvarjajo konfliktov med političnimi strankami; s tem bi močno zmanjšali „zalogo“ direktiv, ki niso bile prenesene v rokih.

6.6

Nekatere države so že vzpostavile sisteme za pospešitev postopkov sprejemanja ukrepov za prenos, druge so razvile tehnike za izboljšanje kakovosti prenosov, spet druge pa so še v začetni fazi in se morajo še prilagoditi. Ministrstva in parlamenti bi na primer lahko ustanovili službo za prenos, ki bi vodila/usmerjala delo na področju prenosa. To je priložnost, da se posodobi javno delovanje in da se ni treba več podrejati omejitvam, ki jih zahtevajo institucije Skupnosti, predvsem Komisija. Z drugimi besedami gre za to, da vsaka država v celoti prevzame vlogo in odgovornost pri evropskem povezovanju (11).

9.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 204/13

1.1

Komisija želi s predlogom odločbe Evropskega parlamenta in Sveta spremeniti Direktivo Sveta 76/769/EGS z dodatnimi omejitvami pri trženju in uporabi petih nesorodnih snovi. Štiri od teh so bile navedene na prvotnih prednostnih seznamih, sestavljenih med letoma 1994 in 2000. Predlagani ukrepi obravnavajo le tveganje za širšo javnost. Zadnja snov, amonijev nitrat, je dodana temu poglavju z namenom povečati varnost gnojil na osnovi amonijevega nitrata v običajnih postopkih, ki jih izvajajo kmetje in distributerji, ter v okviru boja proti terorizmu omejiti zlasti dostop do eksplozivnih predhodnih sestavin. Slednje bo vplivalo tudi na prodajo trgovcem na drobno in potrošnikom.

1.2

EESO podpira nekatere predloge, vendar ne vseh. Podrobna obrazložitev za vse snovi in pripravke, ki jih vsebujejo, je navedena v točkah 5–9.9.

1.3

EESO priznava, da je to verjetno zadnja sprememba Direktive Sveta 76/769/EGS, preden bo 1. junija 2009 nadomeščena z Uredbo (ES) 1907/2006 (REACH). Vendar – tako kot pri prejšnjih spremembah – obžaluje, da so bile nesorodne snovi in pripravki združeni na tak način, ter opozarja na dolge zamude, ki so se pojavile potem, ko so bile prvič omenjene kot „prednostne“ snovi v Uredbi Sveta (EGS) 793/93. Če je do tega prišlo zaradi omejitev glede virov ali veščin v Komisiji ali drugih ustreznih organih, vključno z novoustanovljeno Agencijo za kemikalije v Helsinkih, je to treba obravnavati čim prej, vsekakor pa pred 1. junijem 2009. Tudi proizvajalci morajo priznati svojo obveznost, da med ocenjevanjem tveganja pravočasno zagotovijo ustrezne informacije. Brez takšne discipliniranosti rezultati hitro postanejo nesmiselni.

1.4

EESO jasno podpira Deklaracijo Sveta o boju proti terorizmu in številne posamezne ukrepe, ki iz nje izhajajo. Poleg tega EESO meni, da ima ključno vlogo v tem procesu, in trenutno pripravlja nekaj mnenj o tej temi. Dogovor o tem, kateri ukrepi so sorazmerni in katere zakonodajne poti je treba ubrati, da se zagotovijo pravočasni in ustrezni odzivi vseh tistih, ki jih to zadeva, bo bistvenega pomena za doseganje dolgoročne varnosti.

2.1

Uredba (ES) št. 1907/2006 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH) bo začela veljati 1. junija 2009. Ta uredba bo razveljavila in nadomestila nekaj sedanjih uredb in direktiv Sveta, vključno z Direktivo Sveta 76/769/EGS z dne 27. julija 1976 o trženju in uporabi nekaterih nevarnih snovi in pripravkov. Namen te direktive, ki jo ta predlog spreminja, je ohranitev notranjega trga in sočasno zagotavljanje visoke ravni varovanja okolja in zdravja ljudi.

2.2

Priloga I k Direktivi Sveta 76/769/EGS z dne 27. julija 1976 določa omejitve pri trženju in uporabi nekaterih nevarnih snovi in pripravkov, o katerih je bil dosežen dogovor in ki so bile uvedene v zadnjih 30 letih. Te bodo 1. junija 2009 postale temeljni kamen priloge XVII k Uredbi (ES) št. 1907/2006 (REACH).

2.3

Prejšnje spremembe Direktive Sveta 76/769/EEC (tj. dodajanje omejitvenih ukrepov) so imele obliko direktiv, ki so jih države članice morale izvajati. Ta predlog Komisije je pripravljen za odločbo, zaradi katere ne bo potreben prenos v nacionalno zakonodajo, ki bi se sicer morala razveljaviti 1. junija 2009, ko začne veljati Uredba (ES) št. 1907/2006 (REACH).

2.4

Jasno je, da bo končni predlog v okviru Direktive Sveta 76/769/EEC predstavljen v naslednjih mesecih (tudi za odločbo), nanašal pa se bo na omejitve pri trženju in uporabi diklorometana. Vsi poznejši predlogi za omejitve pri trženju in uporabi nevarnih snovi ali pripravkov bodo pripravljeni v okviru Uredbe ES št. 1907/2006 (REACH).

2.5

Snovi (in vsi pripravki, ki jih vsebujejo), v zvezi s katerimi je ocenjeno, da je treba omejiti njihovo trženje in uporabo na splošno temeljijo na oceni nekaterih „prednostnih snovi“ v skladu z Direktivo (EGS) 793/93. Sprejeti so bili štirje prednostni seznami za ocenjevanje (zadnji med njimi 30. oktobra 2002), ki jih uporabljajo pristojni organi oblasti v državah članicah. Za 83 od 141 snovi na seznamu so pripravljena poročila o oceni tveganja. 39 snovi so ocenili ustrezni znanstveni odbori EU, rezultati pa so bili objavljeni v Uradnem listu. Doseženi so bili dogovori o omejitvenih ukrepih za 22 od teh snovi. V ta predlog so vključeni omejitveni ukrepi za 4 dodatne snovi (ki so bile ugotovljene in o katerih razpravljamo v točkah 5 do 9.12; tj. DEGME, DEGBE, MDI in cikloheksan).

2.6

Počasen napredek v okviru te uredbe je naveden kot eden od glavnih razlogov za uvedbo novega pristopa za vse „obstoječe“ snovi iz Uredbe št. 1907/2006 (REACH). Zato bo 1. junija 2009 razveljavljena tudi Uredba Sveta (EGS) št. 793/93.

2.7

Tudi nekaj snovi, ki niso navedene v prvotnih štirih prednostnih seznamih, je bilo ocenjenih glede na njihov vpliv na zdravje ljudi in okolje oziroma so bili pripravljeni predlogi za omejitev njihovega trženja in uporabe, ker so bile na zahtevo držav članic obravnavane nove težave. Amonijev nitrat je vključen v to poglavje.

2.8

Amonijev nitrat je poseben in samosvoj primer, saj so njegove lastnosti dobro znane in zato ni potrebna ocena njegovih učinkov na zdravje ljudi in okolje. Uporablja se kot gnojilo na osnovi dušika že veliko let po vsem svetu in v zelo velikih količinah ter ne predstavlja nobene nepričakovane nevarnosti na delovnem mestu za poklicne uporabnike ali za potrošnike pri domači uporabi. Žal je to tudi učinkovita in cenena sestavina eksploziva, ki se zakonito uporablja v industriji in za vojaško miniranje, nezakonito pa ga uporabljajo teroristi. Zaradi tega je namen Direktive Sveta 76/769/EGS omejiti njegovo trženje in uporabo.

2.9

Lahko bi izbrali tudi druge podlage za zakonodajo, ki obravnava terorizem ali eksplozivne predhodne sestavine, vendar bi bilo po sedanji Pogodbi EU potrebno soglasje držav članic. Postopek se bo spremenil z Lizbonsko pogodbo, ko bo zaključen proces ratifikacije, vendar to ne bo tako kmalu.

2.10

Jasno je, da bodo verjetno tudi druge predhodne sestavine zdravil in eksploziva vključene v prilogo XVII k Uredbi (ES) št. 1907/2006 (REACH), zato se to ukrepanje v tem trenutku zdi primerno.

2.11

Vse, kar je navedeno zgoraj, se nanaša na snovi, tj. na 100 195 snovi, ki so domnevno bile na trgu Evropske skupnosti med 1. januarjem 1971 in 18. septembrom 1981. Te so uvrščene na Evropski seznam obstoječih komercialnih kemičnih snovi (EINECS), ki je bil leta 1990 objavljen v Uradnem listu EU. Snovi, ki so dane na trg po 18. septembru 1981, so opredeljene kot „nove“ in je za njih potrebno podrobno predtržno obvestilo, da bi se zavarovalo zdravje ljudi in okolje.

3.1

Namen predloga Komisije je zavarovati zdravje ljudi, predvsem potrošnikov, hkrati pa ohraniti notranji trg za tri snovi (DEGME, DEGBE in cikloheksan), ki so na prvem prednostnem seznamu z dne 25. maja 1994, ter za eno snov (MDI), ki je na tretjem prednostnem seznamu z dne 27. januarja 1997, kakor predvideva Uredba Sveta (EGS) 793/93.

3.2

V skladu s priporočilom Komisije 1999/721/EGS z dne 12. oktobra 1999 in poznejšimi priporočili glede rezultatov ocene tveganja in strategij zmanjšanja tveganja za nekatere snovi je predlaganih nekaj posebnih in zelo podrobnih omejitev, ki se bodo uporabljale le za prodajo širši javnosti in ne bodo vplivale na razmere na delovnem mestu ali okolje. Zdi se, da bodo stroški industrije in širše družbe minimalni in da so zaradi tega predlagani ukrepi sorazmerni glede na ugotovljeno tveganje. V primeru pripravkov z vsebnostjo MDI so potrebni dodatni zdravstveni podatki.

3.3

Peta snov, amonijev nitrat, ki se veliko uporablja kot gnojilo, je dodana, ker lahko deluje kot oksidant, in zlasti zato, ker lahko eksplodira, kadar se zmeša z nekaterimi drugimi snovmi. Namen predlaganih omejitev je zagotoviti, da vsa gnojila iz amonijevega nitrata izpolnjujejo varnostni standard, poleg tega pa omejiti obseg proizvodov na osnovi amonijevega nitrata za prodajo širši javnosti, da bi zmanjšali količine, ki se zlahka uporabijo za nezakonite namene. Lahko bi rekli, da ta omejitev koristi zdravju in varnosti širše javnosti. Ta omejitev ne bo vplivala na poklicne uporabnike (kmete in zakonite proizvajalce eksplozivov). Čeprav je vedno bolj jasno, da je stroške (in koristi) težko izmeriti, se zdi, da so sorazmerni z ugotovljenim tveganjem (in predlaganimi ukrepi).

3.4

Ta odločba naj bi začela veljati tretji dan po objavi v Uradnem listu EU.

3.5

Predlogu je dodan obrazložitveni memorandum, delovni dokument služb Komisije (poročilo o oceni učinka), za štiri snovi, ocenjene po Uredbi Sveta (EGS) št. 793/93, pa obširna poročila o oceni tveganja, ki jih je objavil Evropski urad za kemikalije, in dodatno gradivo (zagovori in kritika) različnih znanstvenih odborov in drugih organov, ki so pomagali pri pripravi in oceni ustreznih podatkov.

4.1

Ta predlog – tako kot veliko prejšnjih sprememb Direktive Sveta 76/769/EGS – se nanaša na nesorodne snovi, ki bodo zaradi jasnosti obravnavane ločeno.

5.1

DEGME je glikol eter z visokim vreliščem, ki se meša z vodo in običajno uporablja kot intermediat v sintezni kemiji, kot sotopilo pri različnih gospodinjskih okrasnih izdelkih ali kot nizkotemperaturna snov proti zaledenitvi, na primer v letalskem gorivu. Po poročilu o oceni tveganja, pripravljenem za nizozemsko vlado, ki so ga dokončali julija 1999, je v Evropi na začetku devetdesetih let celotna proizvodnja znašala približno 20 000 ton – nekaj več kot polovica je bila namenjena izvozu.

5.2

Potrošniki so bili izpostavljeni zaradi njegove uporabe v barvah in odstranjevalcih barv za nepoklicno domačo uporabo („naredi si sam“). Kot bi lahko predvidevali na podlagi njegovih fizikalnih lastnostih, se DEGME brez težav absorbira skozi kožo in, če ni redne in zagotovljene uporabe varovalne obleke, je zdravje potrošnikov ogroženo zaradi dermalne izpostavljenosti.

5.3

Po najnovejših raziskavah je DEGME že nadomeščen z drugimi topili v vseh barvah in odstranjevalcih barv, ki se prodajajo širši javnosti. Zato bi bilo primerno zagotoviti, da bo to veljalo tudi v prihodnje za proizvode, ki se proizvajajo ali uvažajo v EU. Predlog zato zagotavlja, da se 18 mesecev po začetku veljavnosti te odločbe, DOGME ne bo smel več dajati na trg niti kot snov niti kot sestavina barv ali odstranjevalcev barv v koncentracijah, ki so enake ali večje od masnega deleža 0,1 % (tj. vsaka večja raven, ki nastane zaradi kontaminacije ali součinkovanja z drugimi dovoljenimi sestavinami). Zdi se, da je to primeren odziv zadevnih industrijskih panog. EESO zato podpira to omejitev trženja in uporabe DEGME.

6.1

DEGME spada v skupino glikol etrov in ima malo višje vrelišče kakor DOGME, vendar ima enake fizikalne lastnosti, tudi glede sposobnosti mešanja z vodo. Pogosto se uporablja kot topilo v barvah na vodni osnovi, ker pripomore k tvorbi filma in povečuje trajnost. To zmanjšuje pogostnost barvanja in omejuje splošno izpostavljenost. Po poročilu o oceni tveganja je skupna proizvodnja v Evropi leta 1994 znašala približno 46 000 ton; do leta 2000 se je povečala na 58 000 ton, od katerih je bilo 33 000 uporabljenih za barve.

6.2

V poročilu o oceni tveganja je ugotovljeno, da obstaja tveganje za potrošnike, ker lahko pride do draženja dihalnih poti zaradi vdihavanja drobnih kapljic med uporabo razpršilca z barvo na vodni osnovi, ki vsebuje DEGBE. Vdihavanje hlapov, ki nastajajo pri pleskanju s čopičem ali valjčkom, s toksikološkega vidika ni sporno.

6.3

Na podlagi dokazov, predloženih po dokončanju poročila o oceni tveganja leta 1999, in ob priznavanju težav, ki izhajajo iz nadomeščanja DEGBE kot bistvene sestavine barv na vodni osnovi, je bilo sklenjeno, da bi bila določitev najvišje dovoljene ravni na 3 % masnega deleža DEGBE v barvah, ki se uporabljajo v razpršilcih, primerna za varovanje zdravja potrošnikov. Barve z večjimi koncentracijami DEGBE se lahko dajejo na trg za oskrbo širše javnost, vendar le z oznako „Ne uporabljati z razpršilci barv“. To ne bo vplivalo na prodajo poklicnim uporabnikom, za katere je bolj verjetno, da bodo uporabljali varovalno opremo. Zdi se, da so distribucijski kanali dovolj raznoliki in da je zato to mogoče.

6.4

Ti ukrepi naj bi začeli veljati 18–24 mesecev po začetku veljavnosti Odločbe, da bi tako imeli na voljo dovolj časa za potrebno preoblikovanje in spreminjanje oznak. Zdi se, da je to primeren odziv zadevnih industrijskih panog. EESO zato podpira to omejitev trženja in uporabe DEGBE kot ustrezen način varovanja zdravja potrošnikov in ohranitve notranjega trga.

7.1

MDI je ime za mešanico podobnih proizvodov (izomerov), ki bi bile v čistem stanju voščene trdne snovi, vendar so bolj pogosto na voljo kot visoko reaktivna rjava viskozna tekočina. Po poročilu o oceni tveganja je svetovna proizvodnja leta 1996 presegla 2 500 000 ton, od tega je bilo vsaj 500 000 proizvedenih v EU. Reakcija MDI v prisotnosti ustreznih lahkih poliolov ali glikolov (ali celo vode) in vzhajalnega sredstva je zelo hitra pri proizvodnji poliuretanske pene, ki je lahko trdna ali fleksibilna in se v gradbeništvu in na drugih področjih pogosto uporablja kot strukturna komponenta, tesnilo, polnilo, kalup in lepilo.

7.2

Do izpostavljenosti potrošnikov pride predvsem pri uporabi enokomponentne pene, prodaja pa se v pločevinkah amaterjem („naredi si sam“) za zapolnitev neravnin v mavcu ali opeki ali za zatesnitev novih vrat ali oken. Skupna prodaja temu sektorju znaša približno 10 000 ton MDI na leto. To zadostuje za proizvodnjo približno 36 milijonov pločevink na leto za potrošnike in 134 milijonov pločevink na leto za poklicne uporabnike. Alternativni proizvodi – na primer steklena vlakna za zatesnitev oken – so manj primerni za uporabo in bi povzročali drugačne skrbi.

7.3

Na podlagi dokazov, pridobljenih na izpostavljenih delovnih mestih, se je izkazalo, da kvantifikacija tveganja zaradi izpostavljenosti in draženja dihalnih poti potrošnikov ni preprosta. Čiste vzorce izomerov je težko pridobiti. Zelo hitra reakcija MDI z vodo pri pridobivanju inertnega netopnega trdnega telesa otežuje standardno testiranje tveganja. Praktični način, kako potrošnik uporablja razpršilec z usmeritveno cevko iz majhne prenosne pločevinke, lahko omeji skupno razpoložljivo količino. Standardna pločevinka se izprazni v 2–4 minutah. Hitro strjevanje v prisotnosti vodne pare v zraku odstrani MDI. Trden končni izdelek je inerten in ni nevaren. Uporaba je običajno enkratna (za zapolnitev ali zatesnitev posamezne neravnine, vrat ali okna) in (za večino uporabnikov) redka ter gotovo ni primerljiva z dnevnim izpostavljanjem na delovnem mestu. Osebna varovalna oprema se, kakor pri vseh drugih naredi-si-sam dejavnostih, ne uporablja redno.

7.4

Glede na povedano ni presenetljivo, da je kljub teoretični nevarnosti težko ali celo nemogoče v širši javnosti najti primere dejanskega draženja kože ali dihalnih poti (pa tudi na delovnem mestu ne, če se lahko izvajajo varovalni ukrepi). To otežuje iskanje sorazmerne, stroškovno učinkovite in praktične rešitve.

7.5

S tem v zvezi ocena vpliva upravičeno opozarja, da se lahko (in bi se morale) peresno lahke, poceni in popolnoma primerne polietilenske rokavice zagotovijo ob prodaji vsake pločevinke za enkratno občasno uporabo širše javnosti, kar pa ne velja za neoprenske ali nitrilne rokavice, ki so potrebne pri industrijski uporabi. Nasprotno pa se peresno lahke bombažne protiprašne maske ne morejo zagotoviti z vsako pločevinko, saj bi bile neučinkovite v primeru dejanskega tveganja, medtem ko bi kompletna plinska maska proti izpostavljenosti hlapom vseh vrst stala desetkrat več kakor pločevinka, pri tem pa ni nobene garancije, da jo bodo ljudje tudi dejansko uporabljali.

7.6

Komisija zato predlaga, da bi morale biti k vsem pločevinkam, ki se prodajajo širši javnosti, dodane polietilenske rokavice (na primer zvite v pokrov) in ustrezne oznake glede nevarnosti alergičnih reakcij na MDI, ki se lahko pojavijo pri občutljivih osebah, ali astmatičnih reakcij (pri astmatikih) ali kožnih reakcij (pri tistih, ki že imajo težave s kožo).

7.7

EESO podpira prvega od teh ukrepov, tj. zagotovitev polietilenskih rokavic, ki bi se vsekakor morale nositi pri večini uporab v okviru naredi-si-sam dejavnosti. Vsako zahtevo po uskladitvi teh s strožjimi standardi, kar bi onemogočilo zagotavljanje rokavic ob prodaji, je treba zavrniti, če naj bo ta pomemben in sorazmeren ukrep izvedljiv.

7.8

EESO pa je v dvomih glede podrobnosti predlaganih dodatnih oznak, tudi če se za uvedbo ob sorazmernih stroških določi dovolj časa. Ni jasno na primer, kako bi lahko nekdo iz širše javnosti vedel, da je preobčutljiv „na diizocianate, druge kot MDI“, ali zakaj je to sploh pomembno. Kronični (dolgotrajni) bolniki z astmo ali dermatitisom vedo, da lahko skoraj vsak izdelek za gospodinjstvo ali naredi-si-sam izdelek povzroči (kratkotrajne) nezaželene reakcije. V takih okoliščinah je pomembno ne samo dobro prezračevanje in uporaba varovalne obleke (rokavic), ampak tudi nasvet, da je treba nemudoma prenehati uporabljati izdelek, če se pojavijo simptomi. To je primeren nasvet za vse uporabnike – ne glede na morebitne pretekle zdravstvene težave –, zato mora biti naveden na proizvodu. Glede na to, da so pločevinke in posledično njihove oznake male, mora biti ta nasvet jasen, natančen in berljiv v običajnih razmerah uporabe. Če so potrebni dodatni postopki ali varnostna navodila, jih je treba vključiti v spremljajoča navodila za uporabo.

7.9

EESO dvomi tudi v predlog iz alinee (6): „Fizične ali pravne osebe, ki dajo prvič v promet pripravke, ki vsebujejo MDI, v treh letih od datuma izvajanja omejitev iz odstavka (1) zberejo podatke o morebitnih primerih oseb, ki trpijo zaradi alergije dihalnih organov pri uporabi pripravkov, ki vsebujejo MDI, in dajo zbrane podatke na razpolago Komisiji. Podatki se zbirajo v skladu s študijskim protokolom, ki vključuje specializirane centre, ter ga odobri Komisija“. Glede na to, da se MDI od sedemdesetih let rutinsko uporablja in da, kakor smo navedli zgoraj, sedanji proizvajalci, ki so izvzeti od te zahteve, letno prodajo več kakor 36 milijonov pločevink, je težko reči, da gre za karkoli drugega kot za slabo utemeljeno oviro za vstop na trg.

7.10

Poročilo Komisije o oceni učinka pojasnjuje, da to izhaja iz zaskrbljenosti, izražene v poročilu o oceni tveganja, da bi lahko nekatere nevarnosti za delavce glede alergije dihalnih organov to lahko potencialno bile tudi za potrošnike. V nadaljevanju istega odstavka navaja, da se zdi, da informacije, ki jih ponujajo centri za zastrupitve, kažejo, da ni oziroma da je zelo malo primerov alergije dihalnih organov potrošnikov, katerih povzročitelji bi bili proizvodi z vsebnostjo MDI. Ne glede na domnevne omejitve tega načina poročanja ni razvidno, da bi bil predlog Komisije kaj bolj določen. Zato se zdi, da je ta predlog nesorazmeren glede na tveganje, za katerega se priznava, da je hipotetično, in ga ne podpira noben dokaz, ki bi izhajal iz dejanske široke uporabe.

7.11

Zato EESO priporoča, da se ta omejitev trženja in uporabe umakne. Če obstajajo utemeljeni dvomi glede varnosti teh proizvodov, ki jih kratkoročno ni mogoče nadomestiti, jih je treba obravnavati s proizvajalci ob uporabi ustreznih postopkov za zbiranje podatkov in njihovo poznejše ovrednotenje.

8.1

Cikloheksan je brezbarvna tekočina, ki se v velikih količinah pridobiva s hidrogeniranjem benzena. Skoraj v celoti (> 95 %) se uporablja pri sintezi adipinske kisline in nato najlona. Svetovne proizvodne zmogljivosti trenutno presegajo 5 000 000 ton, od katerih 1 500 000 v EU. Ti postopki potekajo v zaprtih sistemih in so ravni izpostavljenosti nizke. Cikloheksan se običajno pojavlja v produktih izgorevanja, vključno s tobačnim dimom, v surovi nafti in rastlinah ter bencinskih hlapih.

8.2

Cikloheksan se uporablja kot topilo za, med drugim, kontaktna lepila na osnovi neoprena, ki se uporabljajo v usnjarski (čevljarstvo) in avtomobilski industriji ter v gradbeništvu. To vključuje široko uporabo poklicnih delavcev pri postavljanju preprog in v manjši meri podobna popravila ali druge uporabe pri naredi-si-sam dejavnostih širše javnosti. Skupna letna poraba lepil v EU je manjša od 10 000 ton.

8.3

Dobro prezračevanje in uporaba primerne varovalne obleke ali dihalne opreme sta, tako kot pri ogljikovih vodikih, bistvenega pomena. Primerno je, če se to zagotovi za poklicne uporabnike, ne pa za vsakega posameznika. Res pa je, da podobno kot pri pripravkih z vsebnostjo MDI fizikalne lastnosti trženih proizvodov precej omejujejo tveganje. Hitro delujoča kontaktna lepila so idealna za manjšo uporabo, vendar so pri zadovoljivi večji uporabi izjemno težavna za amaterje. Omejitev velikosti embalaže za proizvode, ki se prodajajo širši javnosti, bi se zato zdela primerna in splošno sprejemljiva.

8.4

Komisija zato predlaga, da se prepove dajanje na trg cikloheksana kot sestavine lepila na osnovi neoprena za prodajo širši javnosti v embalaži, večji od 650 g. Vsak prodan kos mora imeti oznako „Ne uporabljati za polaganje talnih oblog“ in opozorilo „Ne uporabljati pri slabih prezračevalnih pogojih“.

8.5

Praktični testi za najhujše primere, na primer lepljenje velikih plutovinastih oblog na notranje stene, kažejo, da bi to ustrezno omejilo izpostavljenost potrošnikov, ki bi bila po pričakovanjih kakor v drugih primerih, ki jih obravnavamo zgoraj, redka in kratkotrajna. Zdi se, da ni nobenih dokazov o dejanskih nesrečah, ki bi izhajale iz uporabe lepil na osnovi neoprena, kljub pogosti in dolgoročni uporabi. Ukrepi se lahko uvedejo brez nepotrebnih motenj proizvajalcev ali potrošnikov. EESO zato meni, da je ta omejitev trženja in uporabe cikloheksana, sorazmerna glede na obravnavano tveganje.

9.1

Amonijev nitrat je bela trdna snov, ki se prodaja v majhnih peletih in že več kot 100 let proizvaja iz amonija in zemeljskega plina. Svetovna proizvodnja presega 20 000 000 ton. Pomemben je kot dušikovo gnojilo, uporablja pa se lahko tudi kot surovina za eksploziv in je zaradi te možnosti ter zaradi razpoložljivosti in cenenosti pritegnil zanimanje teroristov. Potrebne so še druge sestavine, na primer dizelsko gorivo, vendar so tudi te zlahka dostopne. Amonijev nitrat je dolgo časa kot glavni eksploziv uporabljala IRA, uporabljen pa je bil tudi v velikih bombnih napadih v Oklahomi, na svetovni trgovinski center v New Yorku in na Baliju. Nedavno je bil uporabljen v napadih skrajnih skupin, ki delujejo v Londonu in drugih evropskih prestolnicah. Recepti za izdelavo takih sredstev so na voljo na internetu. Že 2 kg imata lahko uničevalni učinek. Zdi se, da lahko odločni običajni posamezniki brez težav pridobijo tudi količine, ki presegajo 500 kg, po potrebi z večkratnimi nakupi manjših količin v vrtnarskih trgovinah ali trgovinah na drobno. Jasno je, da je to težko nadzirati.

9.2

Za poklicne uporabnike (kmete) se nadzor izvaja z ohranjanjem velikih minimalnih velikosti pošiljk (tako da se ena pošiljka ne more ilegalno prevažati ali prestavljati) in z zahtevo po previdnem nadzorovanju izdelka v vseh fazah dobavne verige. Amonijev nitrat je v običajni dostavni obliki nestabilen ter se lahko razkroji in postane neuporaben. Zato ga je treba previdno skladiščiti in čim prej postaviti na tla. To omejuje razpoložljivost količin za druge uporabe.

9.3

Amonijev nitrat se lahko dobavlja v različnih koncentracijah (odstotek vsebnosti dušika) in z ali brez drugih bistvenih elementov (običajno derivati fosforja in kalija). V čistem stanju vsebuje približno 35 % dušika. Treba ga je nekoliko razredčiti, da preprečimo škodo na rastlinah. Različne kakovosti se lahko dosežejo z mešanjem aktivnih sestavin ali inertnih filtrov, kot je kreda, ali s kemičnimi reakcijami za pridobivanje določenega razmerja ključnih sestavin. Proizvodi, ki se prodajajo kmetom, imajo lahko 28 % dušika ali več. Ta gnojila z visoko vsebnostjo dušika se nadzirajo v skladu z Uredbo (ES) št. 2003/2003, s čimer se zagotavlja, da vsebujejo zahtevano količino dušika ter da se lahko uporabljajo varno in brez strahu pred eksplozijo. Gnojila, ki so v skladu s temi standardi, imajo lahko oznako „Gnojila EU“ in se lahko prodajajo zunaj državnih meja. Gnojila, ki ne izpolnjujejo teh standardov, se ne smejo izvažati in so znana kot „nacionalna gnojila“. Potrošniški izdelki imajo običajno 20–25 % dušika. Nižji ko je odstotek dušika, tem višji so prevozni stroški na enoto gnojila in tem večja je količina, ki jo je treba uporabiti na določenem območju. Čeprav se šteje, da so gnojila iz amonijevega nitrata bistvenega pomena za komercialno kmetijstvo, to ne velja za veliko manjše količine, ki se širši javnosti prodajajo na maloprodajnih mestih, drugi proizvodi pa se lahko nadomestijo.

9.4

S stališča tistega, ki želi nezakonito izdelati eksploziv, večja ko je vsebnost dušika v amonijevem nitratu, tem boljše je. Koncentracija mehanično pridobljenih mešanic se lahko spremeni s preprostim raztapljanjem in kristalizacijo. Kemično vezane mešanice je težje ali nemogoče koncentrirati. Tudi z nizkimi (celo 16-odstotnimi) koncentracijami je strokovnjakom danske vlade uspelo povzročiti eksplozijo. Če je dovolj časa in sredstev, je vse mogoče, čeprav konkurenčni pripravki, za katere se uporabljajo enako razpoložljivi materiali, na koncu postanejo bolj privlačni. Ti so navedeni v Terrorist's Handbook (Priročnik za teroriste) in drugih spletnih virih, ki so na voljo širši javnosti.

9.5

Po bombnih napadih v Madridu marca 2004 je Evropski svet sprejel Deklaracijo o boju proti terorizmu. Po njej je ustanovljena Projektna skupina strokovnjakov za varnost eksplozivnih sredstev (ESETF), ki je zadolžena za pripravo akcijskega načrta za boj proti teroristični uporabi eksplozivnih sredstev. Akcijski načrt je bil pripravljen junija 2007. Eden od 47 posebnih ukrepov je zahteval ustanovitev stalnega odbora strokovnjakov za eksplozivne predhodne sestavine (SCEEP). Pri tem sodeluje nekaj strokovnjakov iz zasebnega in javnega sektorja, prispevajo pa tudi CEFIC in FECC, ki zastopata proizvajalce in distributerje kemikalij, ter EFMA, ki zastopa proizvajalce gnojil.

9.6

Namen sedanjega predloga je uskladiti vsa gnojila iz amonijevega nitrata, ki se prodajajo kmetom (ali distributerjem), s standardi iz Uredbe (ES) št. 2003/2003 ter omejiti vsebnost dušika v proizvodih, ki se prodajajo širši javnosti. Če bo sprejet, se 18 mesecev po začetku veljavnosti Odločbe amonijev nitrat ne bo smel več dajati na trg za oskrbo širše javnosti „kot snov ali v pripravkih, katerih masni delež dušika v obliki amonijevega nitrata znaša več kot 20 %“.

9.7

EESO v celoti podpira prvi del tega predloga, da bi morala biti vsa gnojila z visoko vsebnostjo dušika, ki se dobavljajo kmetom v okviru notranje ali zunanje trgovine, v skladu z Uredbo (ES) št. 2003/2003.

9.8

V zvezi z drugo omejitvijo, ki se nanaša na prodajo širši javnosti, pa EESO opozarja, da so lahko zadevne količine večje od pričakovanih (več kakor 50 000 ton) in da je EFMA v imenu proizvajalcev gnojil sprejela 20-odstotno omejitev za mešana gnojila (katerih koncentracija se lahko brez večjih težav spremeni), vendar je predlagala 24,5-odstotno omejitev za kemično vezane izdelke (ki jih je veliko težje spreminjati). Glede na to, da v okviru Stalnega odbora strokovnjakov za eksplozivne predhodne sestavine potekajo razprave, je treba to in vse s tem povezane možnosti v celoti obravnavati pred dokončnim sprejetjem Odločbe. Ne glede na to, koliko vemo o boju proti terorizmu, je eno gotovo: za doseganje resničnega napredka pri omejevanju dostopa do eksplozivnih predhodnih sestavin bosta bistvenega pomena popolno soglasje in zavezanost različnih zainteresiranih strani – v tem primeru vključno s proizvajalci, distributerji, maloprodajnimi trgovci in širšo javnostjo.

9.9

EESO z rahlo nejevoljo sprejema to, da je Direktiva Sveta 76/769/EGS edina podlaga za zakonodajo, ki je kratkoročno na voljo Komisiji, in da je treba zaradi tega ukrepe na ta način predlagati in jih obravnavati. Upati pa je, da bo mogoče uvesti nov sistem, ko bo Lizbonska pogodba dokončno ratificirana.

10.1

Odbor – tako kot v mnenju o prejšnjih spremembah Direktive 76/769/EGS – obžaluje, da te spremembe še naprej združujejo nepovezane izdelke, o katerih je treba sprejeti posebne odločitve. To ni dobra praksa in ne služi nobenemu koristnemu namenu ter gotovo ni primer dobrega upravljanja. Upamo samo lahko, da se bo boljši postopek uporabljal po 1. juniju 2009 v skladu z Uredbo (ES) št. 1907/2006 (REACH).

10.2

EESO tudi opozarja, da je potreben daljši čas za rezultate. Prvi prednostni seznam je bil objavljen maja 1994. Tudi če bo ta predlog uresničen tako hitro, kot si želimo, ne bo nobenega vpliva na trg do konca leta 2010 (pravzaprav bo tudi takrat težko ugotoviti, da so zabeležena kakršna koli izboljšanja zdravja ljudi). To trajanje tudi ne gre v celoti pripisati proizvajalcem, od katerih je bilo zahtevano, da predložijo podatke, na katerih temeljijo poročila o oceni tveganja, saj so ta na voljo že nekaj časa. Če je razlog za to pomanjkanje virov v okviru Komisije ali njenih znanstvenih odborov, organov ali pristojnih agencij za varnost širše javnosti, je to seveda treba obravnavati, preden veliko večja delovna obremenitev, ki sploh ni med prednostnimi nalogami, postane očitna po 1. juniju 2009.

10.3

EESO močno podpira deklaracijo Sveta o boju proti terorizmu iz leta 2004 in različne ukrepe, ki iz nje izhajajo, in verjame, da ima civilna družba pri tem ključno vlogo. Zato upa, da bo v tem procesu obravnavan kot vreden in koristen sogovornik in zainteresirana stran, ter opozarja, da je trenutno v pripravi nekaj medsebojno povezanih mnenj na to temo. Soglasje o tem, kakšni ukrepi so sorazmerni in katere zakonodajne poti je treba ubrati za zagotovitev pravočasnih in učinkovitih odzivov vseh zainteresiranih, bo bistveno za vzpostavitev dolgoročnega miru in varnosti v EU in zunaj nje.

9.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 204/19

1.1

Odbor odobrava sklep o ustanovitvi Skupnega podjetja za gorivne celice in vodik, saj meni, da lahko nov začetek vlaganja javno-zasebnih finančnih sredstev v raziskave in razvoj podjetjem zagotovi zanesljiv referenčni okvir, ki bi omogočil, da se odpravi trenutna razdrobljenost financiranja Skupnosti in uskladijo raziskave, ki so prevečkrat nepovezane, s čimer bi se spodbudila njihova učinkovitost.

1.2

Odbor pozdravlja izbiro tega sektorja, ki je v skladu z lizbonsko strategijo, barcelonskimi cilji (glede sredstev, namenjenih raziskavam in razvoju) in tudi z drugimi ustreznimi politikami Skupnosti, predvsem z okoljsko politiko in trajnostnim razvojem.

1.3

EESO odobrava obravnavani predlog in poudarja pomen, ki ga ima za EU predlagana strategija za področje vlaganj in usklajevanje raziskav, saj meni, da močno podpira oblikovanje evropskega raziskovalnega prostora.

1.4

Vendar Odbor meni, da bi bilo treba zaradi številnih virov financiranja in zainteresiranih strani ter zaradi precejšnjih sredstev Skupnosti bolje opredeliti uporabo in pridobivanje končnih izdelkov raziskav, predvsem v zvezi z intelektualno lastnino in vprašanjem patentov. To pomanjkljivost je Odbor poudaril tudi v mnenjih o oblikovanju skupnih podjetij za inovativna zdravila in Čisto nebo. V tej tehnološki pobudi se lahko ta pomanjkljivost izkaže še za bolj problematično, saj bodo končni izdelki zanimivi za konkurenčna podjetja na trgu, zlasti za proizvajalce avtomobilov.

1.5

Odbor meni, da so nujno potrebni naslednji ukrepi:

2.1

Predlog obravnavane uredbe je namenjen vzpostavitvi enega prvih evropskih javno-zasebnih partnerstev v sektorju raziskav in razvoja ter je ena od šestih skupnih tehnoloških pobud. To partnerstvo, imenovano Skupno podjetje za gorivne celice in vodik, se nanaša na strateški sektor za raznolikost in prihodnjo razpoložljivost na področju energije.

2.2

Glavni cilj skupnega podjetja je zagotoviti združitev sredstev industrije, držav članic in Komisije za financiranje izbranih raziskovalnih programov.

2.3

V nasprotju s tradicionalno strategijo, v skladu s katero se javno financirajo posamezni projekti, so skupne tehnološke pobude namenjene obširnim raziskovalnim programom, ki imajo skupne strateške raziskovalne cilje. Ta novi pristop bi moral po pričakovanjih ustvariti kritično maso za evropske raziskave in inovacije, okrepiti znanstveno skupnost v glavnih strateških sektorjih ter uskladiti financiranje projektov, da bi lahko rezultate raziskav hitreje uporabili v praksi. Skupne tehnološke pobude so namenjene ključnim področjem, na katerih sedanji instrumenti niso niti dovolj obsežni niti dovolj hitri za to, da Evropa ohrani ali pridobi mesto v vrhu svetovne konkurence. Gre za sektorje, na katerih ima lahko nacionalno, evropsko in zasebno financiranje raziskav precejšnjo dodano vrednost, zlasti ob spodbujanju večjega zasebnega vlaganja v raziskave in razvoj.

2.4

Gorivne celice so zelo tihi in izjemno učinkoviti pretvorniki energije, ki lahko znatno zmanjšajo skupne emisije toplogrednih plinov in drugih onesnaževal. Poleg tega omogočajo fleksibilnost pri izbiri mešanice energetskih virov, saj lahko delujejo na vodik in druga goriva, kot so zemeljski plin, etanol in metanol, s čimer odločilno prispevajo k varstvu okolja in boju proti onesnaževanju.

2.5

Glavni cilj skupne tehnološke pobude Skupno podjetje za gorivne celice in vodik v sektorju gorivnih celic in vodika je prispevati k razvoju ključnih pristojnosti sektorja in s tem okrepiti konkurenčnost Evrope. Obravnavani predlog zagotavlja potreben pravni okvir za ustanovitev tovrstnega skupnega podjetja.

2.6

Skupno podjetje za gorivne celice in vodik poleg tega prispeva k izvajanju akcijskega načrta za ekološke tehnologije, obravnavanem v sporočilu Komisije COM(2004) 38 konč., v katerem je ta tehnološka platforma med prednostnimi ukrepi.

3.1

Pomanjkanje energije in negotovi viri oskrbe ogrožajo kakovost življenja državljanov in ohranjanje konkurenčnosti evropskih podjetij. Ti dejavniki bi lahko imeli v prihodnosti hude posledice in povzročili trajno nestabilnost ter povečanje cen energetskih virov.

3.2

Zato so gorivne celice, ki delujejo na vodik, za prihodnost zelo obetavne, saj omogočajo raznolikost dostopnih virov energije, poleg tega pa so čisti pretvorniki energije, saj je njihov edini izpuh para. Druge vrste gorivnih celic, ki uporabljajo zemeljski plin ali druga fosilna goriva, prav tako zmanjšujejo emisije, saj zaradi visoke učinkovitosti porabijo manj goriva.

3.3

Uvedba vodika kot fleksibilnega nosilca energije lahko pozitivno prispeva k energetski varnosti in stabilizira cene energije, saj ga je mogoče proizvesti iz katerega koli primarnega vira energije, kot tak pa lahko prinese raznolikost v goriva, uporabljena v prometu, ki je sedaj 98-odstotno odvisen od nafte.

3.4

Leta 2005 je znašal svetovni promet v industriji gorivnih celic okoli 300 milijonov EUR, pri čemer je bil tržni delež Evrope samo 12 %. Zasebne naložbe na področju raziskav znašajo po ocenah okoli 700 milijonov EUR na leto, od tega jih je 78 % v Severni Ameriki in le 10 % v Evropi.

3.5

Sedanje stanje na področju industrije gorivnih celic in vodika v Evropi je torej povsem nezadovoljivo, čeprav je EU zanjo že namenila precej javnih sredstev in je bila vključena v proračun za energetske in prometne raziskave 7. okvirnega programa. Evropska prizadevanja na področju raziskav so preveč oddaljena od prizadevanj v drugih delih sveta. Študija Skupnosti (projekt HyLights GD za energetiko in promet) ugotavlja, da je Evropa na področju vozil na gorivne celice trenutno vsaj pet let za Japonsko in severno Ameriko.

3.6

Brez novega in konkretnega zagona na področju raziskav in razvoja se lahko zgodi, da industrijski razvoj na tako pomembnem področju, kot so gorivne celice in vodik, zaradi svetovne konkurence ponovno zaostane, kar bo imelo negativne posledice za industrijski razvoj in zaposlovanje v sektorju.

3.7

Ključni problemi, ki so jih izpostavili analiza in posvetovanja Komisije, izhajajo iz kompleksnosti potrebnih raziskav v sektorju in odsotnosti konkretnega soglasja na ravni Skupnosti glede dolgoročnega investicijskega programa.

3.8

Glede na to, da so na področju inovacij potrebni ukrepi, ki zahtevajo zelo veliko sredstev, se zdi jasno, da ne more nobena institucija sama izvesti potrebnih raziskav.

3.9

Trenutno razpoložljiva sredstva niso niti zadovoljiva niti optimalno izkoriščena, o čemer pričajo pomanjkljivosti v programih in/ali nepotrebna podvajanja. S temi sredstvi torej ni mogoče financirati obširnega programa na ravni EU.

3.10

Evropski sektor gorivnih celic poleg tega ni dovolj usklajen med različnimi državami in področji dejavnosti (univerzitetni krogi, nova industrijska podjetja, visokotehnološka MSP itd.), kar zavira združitev znanj in izkušenj ter tehnološki napredek, ki je nujen za izboljšanje materialov in zmanjšanje stroškov, s čimer bi lahko izpolnili pričakovanja novih potencialnih strank.

3.11

Raziskavam na področju gorivnih celic je nujno treba dati evropsko razsežnost, ki je, kot je videti, edina možnost, da se sektor lahko spopade s težkimi izzivi.

3.12

Odločitev za skupno javno-zasebno podjetje bi morala omogočiti raziskavam in razvoju Skupnosti v tem sektorju prehod na učinkovite raziskave, ki danes težko dosežejo kritično maso. To je nujno, če želimo preseči trenutno razdrobljenost raziskovalnih programov med različnimi državami članicami, ki ne morejo doseči nujne kritične mase zaradi pomanjkanja sredstev za financiranje potrebnih programov.

4.1

Izhodiščna točka raziskovalnih programov je 7. okvirni program. Za konkurenčno in dinamično gospodarstvo je treba ponovno spodbuditi naložbe v raziskave in razvoj.

4.2

Obravnavana uredba je v skladu s politiko Skupnosti na področju raziskav, z lizbonsko strategijo (konkurenčnost) in z barcelonskimi cilji (izdatki na področju raziskav), ki predvidevajo naložbe v raziskave in razvoj v višini 3 % BDP.

4.3

Poleg tega se ujema tudi s sporočilom Komisije o pobudi za energetsko politiko za Evropo iz januarja 2007 ter z evropskim strateškim načrtom za energetsko tehnologijo, o katerem Odbor trenutno pripravlja mnenje (1) in ki bo podlaga za smernice na področju energetskih tehnologij v naslednjem desetletju. Ustreza tudi drugim področjem ukrepanja Skupnosti, kot sta okolje in trajnostni razvoj.

5.1

Predlog uredbe Sveta o ustanovitvi Skupnega podjetja za gorivne celice in vodik (COM(2007) 571 konč.) se nanaša na določbe 7. okvirnega programa iz Sklepa št. 1982/2006/ES, ki predvidevajo prispevek Skupnosti za vzpostavitev dolgoročnih javno-zasebnih partnerstev na evropski ravni v sektorju raziskav.

5.2

Ta partnerstva v obliki skupnih tehnoloških pobud nadaljujejo nekdanje evropske tehnološke platforme.

5.3

Svet je v Odločbi št. 971/2006/ES o posebnem programu „Sodelovanje“ poudaril potrebo po ustanovitvi javno-zasebnih partnerstev in izpostavil šest sektorjev, v katerih bi ustanovitev skupnih tehnoloških pobud lahko spodbudila evropske raziskave:

5.4

V okviru te splošne strategije predvideva predlog obravnavane uredbe (COM(2007) 571 konč.) izvajanje skupne tehnološke pobude o gorivnih celicah in vodiku na podlagi ustanovitve Skupnega podjetja za gorivne celice in vodik.

5.5

Skupno podjetje je treba obravnavati kot mednarodno organizacijo v smislu člena 22 Direktive 2004/17/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 in člena 15 Direktive 2004/18/ES. Sedež bo imelo v Bruslju, delovalo pa bo do 31. decembra 2017, razen če Svet ne bo podaljšal obdobja njegovega delovanja in spremenil te uredbe.

5.6

Glavni cilji načrta Komisije pri ustanovitvi skupnega podjetja so predstavljeni v členu I.2 statuta Skupnega podjetja, ki je priložen obravnavani uredbi:

6.1

Predlog sestavljata uredba Sveta in priloženi statut skupnega podjetja. Podlaga predloga je člen 171 Pogodbe. Skupno podjetje bo organ Skupnosti. Računovodski izkazi podjetja bodo nadzorovani v skladu s členom 185 Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002. V skladu s tem bo treba upoštevati, da se pobuda po svoji naravi vključuje v javno-zasebna partnerstva, ki prejemajo prispevke zasebnega sektorja, ki so vsaj tako visoki kot prispevki javnega sektorja.

7.1

Ustanovni članici Skupnega podjetja gorivnih celic in vodika sta:

7.2

Po ustanovitvi podjetja bi lahko postala članica raziskovalna skupina, ki zastopa neprofitne raziskovalne organizacije, pod pogojem, da se ustanovi subjekt, ki zastopa raziskovalno skupnost.

8.1

Upravne odhodke Skupnega podjetja za gorivne celice in vodik, podrobno določene s členom 5 uredbe, bosta v enakih deležih krili ustanovni članici.

8.2

Stroški poslovanja za raziskave in razvoj se skupno financirajo s finančnimi prispevki Skupnosti in s prispevki v naravi zasebnih pravnih oseb, ki sodelujejo v dejavnostih podjetja. Prispevek zasebnih pravnih oseb mora znašati najmanj toliko kot prispevek Skupnosti.

8.3

Najvišji prispevek Skupnosti Skupnemu podjetju za gorivne celice in vodik za kritje upravnih odhodkov in stroškov poslovanja znaša 470 milijonov EUR. Odbor meni, da bi bil glede na pomen skupne tehnološke pobude ta znesek lahko višji. Poleg tega upravni odhodki po ocenah ne bodo presegli 20 milijonov EUR. Prispevki izvirajo iz posebnega programa „Sodelovanje“ za izvajanje 7. okvirnega programa za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti v skladu z določbami člena 54(2)(b) Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002.

8.4

Če se ustanovi raziskovalna skupina (glej člen 7(2)), bo prispevala 1/12 upravnih odhodkov. V tem primeru se prispevek Skupnosti ustrezno zmanjša.

8.5

V obdobju od 2014 do 2017 se bodo lahko nadaljevali le projekti, za katere je bil sporazum o dodelitvi sredstev podpisan najpozneje 31. decembra 2013, razen če se financiranje zagotovi po letu 2013 (ko se 7. okvirni program zaključi).

9.1

EESO pozdravlja sklep o ustanovitvi Skupnega podjetja za gorivne celice in vodik in odobrava s tem povezan predlog uredbe COM(2007) 572 konč. Poudariti želi predvsem pomen, ki ga ima za Evropsko unijo predlagana strategija za področje vlaganj in usklajevanje raziskav, ki v okviru te skupne tehnološke pobude predvsem v prometnem sektorju vodi k povečanju raznovrstnosti energetske mešanice (6).

9.2

Kot je Odbor že ugotovil v mnenjih o drugih uredbah na podlagi Odločbe Sveta št. 971/2006/ES o posebnem programu „Sodelovanje“, je povečanje vlaganj v raziskave in razvoj primeren instrument, ki lahko podjetjem zagotovi zanesljiv referenčni okvir, da se preseže trenutna razdrobljenost finančnih sredstev Skupnosti in prepreči prevelika razkropljenost programov.

9.3

EESO je od začetka v številnih mnenjih močno podpiral zahtevo po vedno večjem zavzemanju EU na področju raziskav in razvoja. Vseh teh primerov ne moremo navesti, zato omenimo samo zadnji dve mnenji o skupnih podjetjih Čisto nebo in ENIAC, ki sta bili na plenarnem zasedanju 24. in 25. oktobra 2007 sprejeti z veliko večino.

9.4

Na splošni ravni: v mnenju (7) o zeleni knjigi Evropski raziskovalni prostor: Nove perspektive je EESO potrdil, da „podpira cilj, da se vzpostavijo znanstveno-tehnične raziskovalne infrastrukture […], ki bi jih nato bilo treba trajno in zanesljivo financirati“, pri tem pa poudaril, da je „osnovni pogoj za uspeh in smisel teh infrastruktur […] sodelovanje ustreznih inštitutov in skupin univerz v državah članicah, ter intenzivna vključenost industrije v tehnične projekte“.

9.5

Na specifični ravni: v mnenju (8) o sporočilu Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu Poročilo o napredku pri uporabi biogoriv in drugih obnovljivih goriv v državah članicah Evropske unije je EESO močno poudaril pomen razvoja raziskovalnih programov, povezanih s temo, ki jo obravnava ta uredba.

9.5.1

V mnenju EESO meni, da „je treba posebno pozornost posvetiti raziskavam biogoriv, zlasti biogoriv druge generacije, pri tem pa ne smemo zanemariti drugih možnosti, kot so razvoj 'sončnega vodika' in vodika, pridobljenega iz biomase“.

9.5.2

Poudarja tudi, da sta „kljub novim raziskavam v smeri pridobivanja vodika iz biomase – tudi z uporabo biotehnologije in obnovljivih virov energije – […] potencialna razširjenost in trženje vozil na vodik odvisna tudi od visoke cene gorivnih celic“, in zaključuje: „Če naj vodik postane ekonomsko uspešna alternativna energija, je treba znižati ceno proizvodnje.“ Odbor tudi meni, „da je treba podpreti raziskave tehnologije biogorivnih celic (biofuel cells), ki za pretvarjanje kemične energije v električno uporabljajo biokatalizatorje“.

10.1

Odbor meni, da bi bilo treba glede na številne in različne vire financiranja ter precejšnji prispevek sredstev Skupnosti bolje opredeliti uporabo in dodeljevanje končnih izdelkov raziskav. Zato bi vprašanje patentov in intelektualne lastnine, kot je opredeljena v členu 17 predlagane uredbe ali v členu I.24 statuta Skupnega podjetja v prilogi, kjer so navedena le načela, moralo biti opredeljeno bolj natančno in izrecno, saj se lahko izkaže za eno od kočljivih točk pri izvajanju skupne tehnološke pobude gorivnih celic in vodika. To pomanjkljivost je EESO že omenil v mnenjih o oblikovanju skupnih podjetij za inovativna zdravila in Čisto nebo. V tej tehnološki pobudi se lahko ta pomanjkljivost izkaže za še bolj problematično, saj so končni izdelki raziskav lahko zanimivi za konkurenčna podjetja na trgu, zlasti za proizvajalce avtomobilov, ki bodo v velikem številu sodelovali v skupnem podjetju. Zato bi bilo zaradi močnega financiranja Skupnosti treba razmisliti o mehanizmih, ki bi spodbudili donos evropskih naložb, ali vsaj vključiti to vprašanje v obravnavani dokument.

10.2

Skupne tehnološke pobude izhajajo, kot je navedeno v točki 5.2, iz dejavnosti nekdanjih evropskih tehnoloških platform, ki včasih niso izpolnile svojega cilja, tj. doseči strateški vzpon raziskav v Evropi. Oblikovanje skupnih tehnoloških pobud temelji na morebitnih težavah evropskih tehnoloških platform, katerih naloga je bila predvsem podati ključen prispevek k industriji na področju konkurenčnosti.

10.2.1

S tega vidika EESO v sporočilu Komisije pogreša podrobnejši opis že opravljenega dela evropskih tehnoloških platform; sporočilo ne navaja nobene ocene, pridobljenih rezultatov ali literature. Z resno oceno, ki bi natančno opredelila vzroke za morebitne težave evropskih tehnoloških platform, bi se lahko izognili težavam v novem instrumentu.

10.3

EESO meni, da je za uresničitev ciljev skupne tehnološke pobude Skupno podjetje za gorivne celice in vodik in čim večji izkoristek možnosti, ki jih ponuja novi instrument, treba zagotoviti:

9.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 204/24

9.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 204/24

9.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 204/25

9.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 204/25

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) meni, da je celostni pristop k vseevropskim omrežjem (TEN) ena od možnosti za dosego cilja, tj. trajnostnega razvoja Evropske unije.

1.2

EESO je prepričan, da celostni pristop lahko pospeši vzpostavitev načrtovanih vseevropskih omrežij in zmanjša s tem povezane stroške izgradnje, za razliko od pristopa, ki ne upošteva možnih sinergij med različnimi omrežji.

1.2.1

Zato Odbor poziva Evropsko komisijo, da v okviru priprav na naslednjo vmesno oceno pripravi predloge za obsežnejšo finančno podporo celostnemu pristopu k vseevropskim omrežjem (kot celoti, tj. tudi vsem stranskim omrežjem) v obliki sklada za celostni pristop.

1.3

EESO je analiziral pogoje za uspešen celostni pristop k vsem vseevropskim omrežjem in ugotovil, da je učinkovita sinergija mogoča le v primeru konvergence sektorjev (1). Nadaljnji pomemben pogoj za učinkovitost celostnega pristopa je čim hitrejša vzpostavitev temeljne omrežne strukture.

1.4

EESO se zavzema za to, da se sporočilo Komisije dopolni z analizo, v kateri bi proučili, v kakšni meri je pristop dvanajstih novih držav članic k EU vplival na možnosti in obseg uporabe celostnega pristopa v teh državah.

1.5

Odbor ugotavlja, da je celostni pristop k vseevropskim omrežjem izredno pomemben, ker lahko:

1.6

EESO meni, da so znanstvene raziskave, ki se izvedejo na pobudo Skupnosti ali držav članic, posebno pomembne za optimalno učinkovitost celostnega pristopa k vseevropskim omrežjem, vendar ugotavlja, da so sedanje raziskave razdrobljene po posameznih temah in sektorjih. Zato poziva Komisijo in Svet, da za celotno področje evropskih znanstvenih raziskav oblikujeta in izvajata programe za iskanje sinergij med različnimi omrežji, ki sestavljajo zapleteno strukturo TEN.

1.7

V nekaterih državah članicah EU je bilo osnovno ogrodje optičnega omrežja vzpostavljeno za tehnične potrebe nekaterih nacionalnih infrastruktur (npr. električnih ali železniških omrežij) in EESO je prepričan, da je treba ta omrežja v okviru uresničevanja celostnega pristopa bolj izkoristiti v komercialne namene (za telekomunikacije, prenos podatkov ipd.).

1.7.1

Glede na hiter razvoj lokalne infrastrukture v mnogih državah članicah EU pa EESO obenem meni, da bi bilo treba to novo infrastrukturo – ob upoštevanju celostnega pristopa – uporabiti za pospešitev razvoja optičnih omrežij in vzpostavljanje inteligentne infrastrukture na lokalni ravni (2). Glavni element takšne lokalne infrastrukture bi moral biti celostni geografski informacijski sistem (GIS) (3). Tako bi dosegli celostni pristop k lokalni omrežni infrastrukturi na podlagi informacijskega sistema (intelligent infrastructure management system, IIMS – „sistem inteligentnega upravljanja infrastrukture“).

1.8

Odbor predlaga, da Komisija v svojih načrtih za celostni pristop k vseevropskim omrežjem upošteva integrirane obnovljive tehnologije zemeljskega plina ter tehnologije za okolju prijazno proizvodnjo električne energije. Kjer proizvodnja električne energije poteka bliže končnemu uporabniku, lahko te tehnologije zmanjšajo emisije CO2.

1.8.1

V okviru tega pristopa bi si bilo treba prizadevati za sinergijo, usklajevanje in varčevanje, ki jih je mogoče doseči z razvojem plinskih in biotehnologij.

1.9

Glede na možno sinergijo vseevropskih energetskih omrežij v baltskih državah, ki so nove članice EU, EESO meni, da bi bilo treba v okviru celostnega pristopa sprejeti enega od možnih in najhitreje uresničljivih ukrepov ter z „energetskim mostom“ v mrežo povezati sisteme držav ob Baltskem morju s sistemi EU. Pri tem projektu se je treba dolgoročno (2020) izogniti nasedlim stroškom  (4) na področju prenosnih omrežij.

2.1

Razvoj, povezovanje, večje vključevanje in boljše usklajevanje evropske energetske, prometne in telekomunikacijske infrastrukture so ambiciozni cilji, ki so navedeni v Pogodbi ES (5), pa tudi v smernicah za rast in delovna mesta (6), ki temeljijo na lizbonski strategiji.

2.2

V členih 154–156 Pogodbe ES in smernicah za rast in delovna mesta so določeni cilji v zvezi z razvojem, povezovanjem, večjim vključevanjem in boljšim usklajevanjem evropske energetske, prometne in telekomunikacijske infrastrukture.

2.3

Na podlagi zgoraj navedenih določb Pogodbe ES in smernic je nastala zamisel o vseevropskih prometnih, energetskih in telekomunikacijskih omrežjih, ki so neke vrste „ožilje“ gospodarstva Skupnosti.

2.4

Za zagotovitev čim večje učinkovitosti vseevropskih omrežij, zlasti z vidika krepitve konkurenčnosti Evropske unije, je Evropska komisija julija 2005 pooblastila usmerjevalno skupino, ki jo je oblikovala prav v ta namen, da pripravi skupen pristop k boljšemu usklajevanju različnih instrumentov Skupnosti za podporo vseevropskih prometnih, energetskih in telekomunikacijskih omrežij.

2.4.1

Usmerjevalna skupina se je ukvarjala predvsem z naslednjimi vprašanji:

2.5

To mnenje obravnava sporočilo Komisije o vseevropskih omrežjih: Za celostni pristop (COM(2007) 135 konč.), ki je rezultat dela usmerjevalne skupine.

3.1.1

Od zadnje širitve EU leta 2007 vseevropska prometna omrežja vključujejo trideset prednostnih projektov, ki naj bi bili dokončani do leta 2020. Poleg tega je Komisija nedavno poudarila potrebo po razširitvi teh omrežij na sosednje države (7).

3.1.2

Izvedba teh obsežnih projektov glede na začetni časovni načrt zamuja. Čeprav je nekaj projektov že – ali bo kmalu – zaključenih (8), poteka gradnja prometnih poti, ki so bile določene za prednostne, še vedno prepočasi. EESO je v mnenju na lastno pobudo (9) izčrpno opisal razloge za takšno stanje.

3.1.3

Od 30 prednostnih projektov jih je 18 železniških, 2 pa sta vezana na celinske plovne poti in pomorski promet. Tako je bila posebna prednost namenjena načinom prevoza, ki so okolju najbolj prijazni. Karte v študiji (10), ki jo je za Evropsko komisijo izdelal ECORYS, prikazujejo sedanje stanje 30 prednostnih projektov in stanje, predvideno za konec večletnega finančnega okvira leta 2013. Iz kart je jasno razvidno, da omrežje še ni dokončano.

3.1.4

Komisija v sporočilu, ki ga obravnava to mnenje, povzema finančna sredstva, namenjena za izvedbo TEN-T v finančnem obdobju 2000–2006, ter našteva finančne mehanizme v večletnem finančnem okviru 2007–2013. Tako je bilo v tem finančnem obdobju za razvoj vseevropskih prometnih omrežij iz proračuna EU namenjenih 8,013 milijard EUR.

3.1.5

ESRR in kohezijski sklad bosta še naprej glavna vira pomoči Skupnosti za sofinanciranje projektov vseevropskih prometnih omrežij v obdobju finančnega načrtovanja 2007–2013. Prispevek Skupnosti za izvedbo vseevropskih prometnih omrežij mora biti na splošno osredotočen na čezmejne odseke in ozka grla.

3.1.6

Evropska investicijska banka bo še naprej financirala prometno infrastrukturo s posojili in s posebnim jamstvenim instrumentom v višini 500 milijonov EUR iz lastnih sredstev EIB in 500 milijonov EUR iz proračuna TEN-T (kar predstavlja 6,25 % vseh sredstev).

3.2.1

Januarja 2007 je Komisija v prednostnem načrtu medsebojnega povezovanja analizirala napredek prednostnih projektov v evropskem interesu. Na področju električne energije le malo projektov (12 od 32) napreduje v skladu z načrti. Doslej je bilo zaključenih le pet projektov (11).

3.2.2

Pri plinskih omrežjih se stanje zdi boljše: sedem od desetih projektov bo predvidoma zaključenih v obdobju 2010–2013. Po drugi strani pa zamuja izgradnja 29 terminalov za utekočinjeni zemeljski plin (LNG) (12) in skladiščnih zmogljivosti. Devet od teh projektov je popolnoma opuščenih, delo na petih projektih pa ustavljeno.

3.2.2.1

Komisija je kot glavni razlog za zamude in pomanjkljivosti navedla zapletenost načrtovanja in postopkov odobritve. Drugi razlogi so nasprotovanje javnosti, nezadostna finančna sredstva in struktura vertikalno povezanih energetskih podjetij.

3.2.3

EU bo morala do leta 2013 vložiti vsaj 30 milijard EUR v infrastrukturo (6 milijard EUR za prenos električne energije, 19 milijard EUR za plinovodno omrežje in 5 milijard EUR za terminale za utekočinjeni zemeljski plin – LNG), če želi v celoti uresničiti navedene prednostne projekte. Naložbe pa niso nujne le pri čezmejnih povezavah, temveč tudi na področju proizvodnje energije.

3.2.4

Naložbe v TEN-E lahko dobijo finančno podporo iz proračunskih sredstev Evropske unije, vendar se ta odobri le v posebnih in utemeljenih primerih. Gre za proračunsko postavko, namenjeno izključno financiranju vseevropskih omrežij. Možno pa je tudi financiranje iz kohezijskega in strukturnih skladov (skladi predstavljajo več kot tretjino proračuna in so namenjeni financiranju regionalnega razvoja, med drugim na področju energetskih omrežij).

3.2.5

Pri izvajanju naložb se uporabljajo tudi drugi finančni instrumenti (skladi, posojila). Evropska investicijska banka je glavni vir financiranja vseevropskih omrežij. Med letoma 1993 in do konca leta 2005 je celotni znesek posojil za financiranje vseh vseevropskih omrežij znašal 69,3 milijarde EUR, od tega je bilo 9,1 milijarde EUR uporabljene za energetska omrežja.

3.3.1

Vzpostavitev infrastrukture telekomunikacijskih omrežij je od vseh omrežij TEN najbolj napredovala. Po letu 1988 so se telekomunikacijske storitve vedno bolj odpirale konkurenci, kar je imelo daljnosežne posledice. Večja konkurenca je spodbudila naložbe in inovacije, pojavile so se nove storitve, cene za potrošnike pa so se precej znižale.

3.3.2

Naložbe so trenutno namenjene predvsem posodobitvi obstoječih omrežij v omrežja naslednje generacije, širjenju mobilne telefonije tretje generacije in drugih brezžičnih infrastruktur ter zagotavljanju širokopasovnega dostopa na podeželskih območjih EU.

3.3.2.1

Te naložbe se lahko uporabijo za postavitev optičnih omrežij, pri katerih stroški gradbenih del in napeljave v stavbah predstavljajo 70 % stroškov izvedbe. Gradnja železniških prog, cest in energetskih vodov lahko olajša razširitev teh omrežij na slabo oskrbovana območja.

3.3.3

Glavni problem v zvezi z evropskim telekomunikacijskim omrežjem je premoščanje širokopasovne vrzeli. Med mestnimi in podeželskimi območji obstajajo velike razlike, zato morajo države članice sprejeti konkretne ukrepe in določiti cilje za premostitev te vrzeli do leta 2010.

3.3.4

Za razvoj usklajenega načrtovanja in dosego pokritosti s širokopasovnim dostopom je potrebno boljše usklajevanje in povezovanje različnih virov financiranja (strukturnih skladov, sklada za razvoj podeželja, sredstev za TEN in nacionalnih virov).

3.4.1

Kombinacija železnice in ceste je prvi primer sinergije med vseevropskimi omrežji (13). Prednosti takšne kombinacije so predstavljene v sporočilu Komisije o razširitvi glavnih vseevropskih prometnih osi na sosednje države (14). Med najpomembnejše sodijo boljša izraba površin, skupni gradbeni projekti, manjše posledice za vizualno podobo pokrajine, manjša razkosanost ozemlja, ukrepi za omejitev vpliva skupnih infrastruktur (protihrupna zaščita, prehodi za majhne in velike divje živali ipd.). S kombiniranimi strukturami je mogoče tudi bistveno znižati stroške in zmanjšati negativne vplive na okolje.

3.4.2

Izvedena je bila študija (15) o možnostih razvoja ostalih kombinacij (napeljava visokonapetostnega daljnovoda skozi železniške predore, namestitev telekomunikacijskih – zlasti optičnih – kablov ob železniških progah), ki je vključevala analizo tehnične izvedljivosti, finančnih posledic za projekte in zapletenosti postopkov. Rezultati študije so predstavljeni v nadaljevanju.

3.4.2.1

Razen kombinacije plinovoda z ostalimi infrastrukturami, ki se zaradi obsežnosti zahtevanega varovanega območja zdi tehnično težko izvedljiva, ima kombiniranje ostalih vrst TEN resnične prednosti.

3.4.2.2

Najobetavnejše se zdijo sinergije med telekomunikacijskimi in prometnimi omrežji. Vsako prometno omrežje se lahko optimizira z lastnim komunikacijskim omrežjem, ki se uporablja za upravljanje prometnega omrežja. V večini primerov so železniška in avtocestna omrežja že opremljena s tovrstnimi komunikacijskimi omrežji. V nekaterih primerih se presežna zmogljivost teh omrežij uporablja v druge namene, na primer za prenos podatkov.

3.4.2.3

Sistematično iskanje sinergij med omrežji za upravljanje infrastrukture in telekomunikacijskimi omrežji pa je zaenkrat še redko.

3.4.2.4

Zanimive rešitve, ki vključujejo povezavo električne, prometne in telekomunikacijske infrastrukture, so polaganje visokonapetostnih kablov vzdolž bregov kanalov in rek, povezave nizkonapetostnih omrežij (2-krat 25 kV) ob železniških progah za visoke hitrosti in bolj sistematično povezovanje podzemnih visokonapetostnih daljnovodov (300 do 700 kV) ob poteh prometnih omrežij. Ti predlogi ne nadomeščajo potrebe po takojšnji povezavi nacionalnih visokonapetostnih omrežij, pač pa so predlogi za boljšo povezanost nacionalnih električnih omrežij v prihodnosti, v času med izvajanjem velikih infrastrukturnih projektov.

3.5.1

Lizbonska strategija za rast in delovna mesta poziva k vzpostavitvi vseevropskih omrežij na podlagi pristopa, ki je skladen s trajnostnim razvojem.

3.5.2

Večina prednostnih projektov vseevropskih prometnih omrežij so projekti, ki spodbujajo okolju prijaznejše in energetsko učinkovitejše načine prevoza, kot sta železnica in prevoz po celinskih plovnih poteh. Dokončanje vseevropskih prometnih omrežij bo pozitivno vplivalo na okolje. Če bodo emisije CO2, ki jih povzroča promet, še naprej naraščale kot doslej, bodo do leta 2020 za 38 % večje kot danes. Po mnenju Komisije bo dokončanje 30 prednostnih osi to povečanje upočasnilo za približno 4 %, kar pomeni zmanjšanje emisij CO2 za 6,3 milijona ton letno.

3.5.3

Medsebojne povezave nacionalnih energetskih omrežij bodo ob hkratni uporabi obnovljivih virov energije v vseh državah članicah omogočile boljšo izrabo zmogljivosti in s tem zmanjšanje negativnih vplivov na okolje.

3.5.4

Zakonodaja Skupnosti s področja varstva okolja določa jasen okvir za izvedbo glavnih projektov. Smernice Skupnosti za razvoj vseevropskega prometnega omrežja se jasno sklicujejo na ta okvir (16). Za vsak nov infrastrukturni program na področju vseevropskih omrežij je treba izvesti strateško okoljsko presojo (17) in oceniti vsak projekt posebej (18). Te presoje so lahko tudi temelj za proučitev možnih sinergij.

3.5.5

Vsak projekt mora biti v skladu z zakonodajo Skupnosti s področja protihrupne zaščite, varstva voda ter varovanja rastlinstva in živalstva (19).

3.5.6

Če nobena alternativna možnost za projekt, ki je bil opredeljen kot projekt javnega interesa, ni optimalna rešitev v skladu z zakonodajo Skupnosti, se lahko sprejmejo izravnalni ukrepi, ki omogočajo izvedbo projekta z nadomestitvijo morebitnih negativnih vplivov.

3.6.1

Kombiniranje skladov pri izvedbi vseevropskih omrežij je povezano s precejšnimi težavami ali celo spori. Komisija se že dolgo ukvarja z vprašanjem kopičenja sredstev Skupnosti iz različnih virov za izvedbo istega projekta. Računsko sodišče je v svojih poročilih o projektih vseevropskih omrežij, ki jih izvaja Komisija, opozorilo na to problematiko.

3.6.2

V sporočilu, ki ga obravnava to mnenje EESO, usmerjevalna skupina ugotavlja, da je treba možnost kopičenja subvencij iz več skladov Skupnosti izključiti. Za zagotovitev proračunske preglednosti in v smislu dobrega finančnega poslovanja finančna uredba in/ali temeljni sektorski akti, ki so že bili sprejeti ali so v postopku sprejemanja, izključujejo uporabo različnih finančnih instrumentov Skupnosti za isti ukrep.

3.6.3

Pomembna ugotovitev v sporočilu Komisije, ki bistveno vpliva na kombinirane naložbe TEN, je, da se stroški projekta, ki je del operativnega programa, financiranega s strukturnimi in/ali kohezijskim skladom, ne morejo kriti z drugimi finančnimi sredstvi Skupnosti.

3.6.3.1

To pomeni, da se npr. izdatki za opremo ERTMS ali elektrifikacijo železniške proge, ki se ne financirajo iz strukturnih skladov ali kohezijskega sklada, vsekakor lahko financirajo s sredstvi za vseevropska omrežja. Dejansko gradnjo železniške proge bi lahko financirali s sredstvi iz Evropskega sklada za regionalni razvoj ali iz kohezijskega sklada. Projekti pa se lahko razdelijo tudi na regionalne odseke, ki se lahko sofinancirajo iz Evropskega sklada za regionalni razvoj/kohezijskega sklada ali pa s sredstvi za vseevropska omrežja.

4.1.1

Zaradi razvoja plinskih proizvodnih tehnologij (kombinirane tehnologije (20), soproizvodnja električne energije in toplote (21)) so naložbe na področju električnih omrežij bolj tvegane (prenos električne energije zamenjujeta prenos zemeljskega plina in razvoj lokalnih naprav za soproizvodnjo električne energije in toplote na plin ter majhnih in mikro naprav za soproizvodnjo).

4.1.2

Razvoj novih tehnologij za prenos plina povečuje naložbeno tveganje na področju plinskih omrežij (prenos zemeljskega plina po plinovodih nadomešča prevoz z ladjami in tovornjaki ob uporabi postopkov CNG (22) in LNG).

4.1.3

Zbliževanje sektorjev električne energije in plina (podjetij, dejavnih v teh sektorjih), tj. konvergenca glede na lastninska razmerja, upravljanje in organizacijo, je pogoj za celostni tehnološki pristop k uporabi zemeljskega plina ter proizvodnji električne energije in toplote. Zato se je treba nujno oddaljiti od razmišljanja, ki je omejeno na posamezen sektor (in ne več obravnavati sektorja električne energije in plina kot ločeni industriji). Posebej pomembno je pospešiti konvergenco električne in plinske industrije v novih (srednje- in vzhodnoevropskih) državah članicah EU, hkrati pa upoštevati socialne posledice v teh državah, tako „novih“ kot „starih“.

4.2.1

V nekaterih državah EU, mednje sodijo tudi nekatere nove države članice (npr. Poljska), so bila v tehnične namene (elektrika (23) in železnica (24)) vzpostavljena večja optična omrežja, ki se sicer vedno bolj uporabljajo v komercialne namene (25), vendar ogromne možnosti povezovanja doslej še niso izkoriščene. Tudi v industriji plina obstoječe možnosti še niso popolnoma izkoriščene. Vendar pa gre tu zlasti za možnosti, ki jih ponuja združitev tehničnih optičnih omrežij različnih infrastruktur (elektrika, železnica) in telekomunikacijskega omrežja v učinkovito dostopovno omrežje.

4.2.2

Mnoge države EU, zlasti nove članice, trenutno intenzivno gradijo komunalno infrastrukturo, kot so vodovodi in kanalizacija, ki jo sofinancira EU, zlasti s sredstvi iz sklada za regionalni razvoj in kohezijskega sklada. To pa je enkratna priložnost za povezavo te infrastrukture z optičnimi omrežji. Za podeželje in majhna mesta v Evropi bi bil to velik korak naprej pri posodabljanju. Praktično izvedbo takšne povezave bi bilo mogoče učinkovito podpreti z uveljavljanjem pobud za dodeljevanje sredstev EU za razvoj lokalne infrastrukture, npr. s spodbujanjem razvoja integrirane infrastrukture.

4.2.3

Optično omrežje bi lahko služilo kot temelj za razvoj inteligentne lokalne infrastrukture, ki bi vključevala (tehnično) usmerjanje različnih (inteligentnih) delov infrastrukture (vodovodi, kanalizacija, promet, omrežja za ogrevanje, javna varnost) in njihovo upravljanje (v zvezi s tehničnim nadzorom in na trgu storitev). Glavni element inteligentne lokalne infrastrukture bi moral biti celosten geografski informacijski sistem GIS (ki bi ga upravljala občina/regija in bi bil dostopen za vsa infrastrukturna podjetja, dejavna na nekem območju). V GIS se trenutno skriva največji potencial za povezovanje lokalnih infrastrukturnih omrežij.

4.3.1

Obnovljive tehnologije zemeljskega plina (tehnologije soproizvodnje električne energije in toplote (26) – majhne naprave, ki temeljijo na postopku uplinjanja biomase, proizvedene na velikih kmetijah) omogočajo omejitev širjenja električnih omrežij in s tem povezanih izgub pri prenosu po daljnovodih ter učinkovitejšo izrabo primarnih virov energije, ob hkratnem zmanjšanju emisij CO2.

4.3.2

Zelo pomembna kategorija integriranih tehnologij so okolju prijazne tehnologije (okolju prijazna soproizvodnja električne energije in toplote), ki so usmerjene v proizvodnjo energije (električne in toplotne) in uporabo odpadkov (komunalnih in kmetijskih odpadkov ter odpadkov iz predelave kmetijskih izdelkov in živil).

4.4.1

Cilj celostnega financiranja infrastrukture z javno-zasebnimi partnerstvi je učinkovitejša uporaba sredstev EU za razvoj infrastrukture, zlasti v novih državah članicah.

4.4.2

V starih državah članicah (EU-15) so se z javno-zasebnimi partnerstvi financirali predvsem veliki infrastrukturni projekti, v novih (srednje- in vzhodnoevropskih) državah članicah pa bi bilo treba javno-zasebna partnerstva uporabiti za financiranje majhnih infrastrukturnih naložb na lokalni ravni. Zato je sedaj vedno večjega pomena, da se izkušnje z javno-zasebnimi partnerstvi, pridobljene v starih državah članicah, prenesejo na nove države članice (pri čemer je treba upoštevati, da neposreden prenos izkušenj ni možen, ravno tako kot ni mogoče primerjati financiranja posameznih velikih infrastrukturnih projektov s financiranjem majhnih, a številnih projektov).

4.4.3

Zaradi razpoložljivosti sredstev EU se pogosto dogaja, da lokalne oblasti nekaterih (tudi srednje- in vzhodnoevropskih) držav članic dovoljujejo prekomerne naložbe v infrastrukturo posameznih sektorjev (npr. vodovodi ali kanalizacija), pri tem pa ne izkoristijo potenciala povezovanja sektorskih infrastruktur v fazi naložb. To je zelo zaskrbljujoče, ker tako zapravijo možnost za zmanjšanje stroškov naložb v infrastrukturo (in tudi sredstva EU se uporabijo manj učinkovito). Nadalje to pomeni, da morajo lokalne skupnosti nositi neupravičene stroške prihodnje uporabe infrastrukture, v katero je bilo vloženih preveč sredstev (višji stalni stroški uporabe infrastrukture, ki jih morajo kriti lokalni prebivalci). Sodelovanje zasebnega kapitala pri financiranju infrastrukture je učinkovito sredstvo za izkoriščanje sinergije in zmanjšanje tveganja prekomernih naložb.

9.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 204/31

1.1

EESO se je z zanimanjem seznanil s predlogom uredbe glede dostopa do trga mednarodnega cestnega prevoza blaga. Odločitev Komisije, da se v tem predlogu zavzame za uskladitev izvajanja uredbe, ki bi prispevala k jasni in učinkoviti opredelitvi kabotaže ter k precej izboljšanim določbam glede pravil o skladnosti in izvrševanju, ustreza zahtevam večine akterjev v tem sektorju.

1.2

Vendar EESO meni, da bi bilo treba več pozornosti nameniti socialnim razsežnostim dostopa do trga mednarodnega cestnega prevoza blaga. Podobno kot „tretji prevoz“ (1) kabotaža lahko pripelje do nepoštene konkurence in socialnega dumpinga v tem sektorju zaradi razlik v plačah med vozniki iz novih in starih držav članic.

1.3

EESO meni, da bi časovna omejitev opravljanja kabotaže na sedem dni lahko olajšala njen nadzor. Kabotaža se dovoli le, če sledi mednarodnemu prevozu.

1.4

Nadzor kabotaže bi moral biti del nacionalne strategije za nadzor izvrševanja zakonodaje o dejavnostih cestnega prevoznika, usklajevati pa bi ga bilo treba na ravni Komisije. EESO nasprotuje množici odborov na evropski ravni in se zavzema za oblikovanje enega samega odbora, ki bi ga sestavljali predstavniki držav članic in v katerem bi bili socialni partnerji opazovalci.

1.5

Dolgoročno Odbor Komisijo poziva, naj izvede dodatno analizo, da se doseže resnična uresničitev notranjega trga, povezana z močnejšo uskladitvijo standardov kakovosti, varstva delavcev ter davčnega in socialnega okvira, vključno z zmanjšanjem razlik v plačah.

2.1

Obravnavani predlog uredbe o dostopu do trga mednarodnega cestnega prevoza blaga se nanaša na elemente, ki tvorijo stebre notranjega trga cestnega prevoza.

2.2

Natančneje, te stebre sestavlja pravni okvir evropskih določb, torej skupna pravila, ki se uporabljajo za mednarodni cestni prevoz blaga in potnikov v EU (tj. za prevoz na ozemlje ali z ozemlja države članice ali za prevoz prek ozemlja ene ali več držav članic) in jih prevozniki morajo upoštevati.

2.3

Ta okvir:

2.4

Ker je bil cilj oblikovanja tega pravnega okvira dobro delovanje notranjega trga prevoza, ni bil vedno upoštevan njegov socialni vpliv, torej vpliv na pogoje zaposlitve in dela poklicnih voznikov in voznic avtobusov in tovornjakov. Politike s tega področja se tedaj (prva direktiva je iz leta 1962) niso ukvarjale s socialno razsežnostjo notranjega trga cestnega prevoza ali s trajnostnim prevozom.

3.1

Evropska komisija je opredelila pet političnih opcij, ki segajo od ohranitve „statusa quo“ vse do „liberalizacije“, s katero se odpravljajo praktično vse količinske omejitve kabotaže. Odbor meni, da se standardi v Evropi trenutno preveč razlikujejo, da bi dopuščali popolno liberalizacijo, ne da bi to škodovalo standardom in kakovosti storitev ter že dolgo veljavnim normam za varstvo zdravja, varnost in delovne razmere v industriji. Zato predlaga nekoliko bolj omejeno srednjo pot, in sicer opcijo „uskladitev“, ki bi bila v tem, da bi določili jasno in izvedljivo opredelitev pogojev, pod katerimi lahko poteka kabotaža, in postopke za zagotovitev spoštovanja, izvajanja, standardiziranja in poenostavitve s tem povezanih upravnih obveznosti.

3.2

Predlog je del zakonodajnega paketa, ki vsebuje predloge treh uredb, katerih cilj je posodobitev, poenostavitev in skrajšanje pravil za začetek opravljanja dejavnosti cestnega prevoznika ter dostop do trga mednarodnega cestnega prevoza blaga in potnikov, vključuje pa tudi poročilo o uporabi direktive o delovnem času za samozaposlene voznike. Zato je treba obravnavani predlog dobro umestiti v ta paket.

3.3

S tega vidika Komisija upravičuje svoj predlog uredbe s potrebo po večji jasnosti, berljivosti in izvršljivosti obstoječih pravil. Izvrševanje in nadzor izvrševanja nekaterih ukrepov tega zakonodajnega okvira sta neenaka, ker so pravne določbe dvoumne ali nepopolne.

3.4

Natančneje, pri izvrševanju in/ali nadzoru izvrševanja so problematični naslednji vidiki:

3.5

Namen predloga je ponovno pregledati in prečistiti Uredbo (EGS) št. 881/92, Uredbo (EGS) št. 3118/93 in Direktivo 2006/94/ES. Ne gre pa zgolj za preprosto prenovitev, saj predlog vsebuje vrsto novih elementov, na primer glede kabotaže. Sklicuje se na člen 71 Pogodbe, ki obravnava skupna pravila, ki se uporabljajo za mednarodni prevoz, pa tudi pogoje, pod katerimi lahko prevozniki opravljajo prevoz v državi članici, v kateri nimajo sedeža (2).

3.6

Komisija meni, da je njen predlog skladen z zahtevo po dobrem delovanju notranjega trga, da prispeva k doseganju ciljev lizbonske strategije, večji varnosti v cestnem prometu, da sodi v okvir programa za „boljšo pravno ureditev“ in da bo povečal spoštovanje pravil o socialnem varstvu.

3.7

Predlagani akt zadeva vprašanja Evropskega gospodarskega prostora (EGP) in ga je zato treba razširiti na EGP.

4.1

EESO se z zanimanjem seznanja s predlogom uredbe glede dostopa do trga mednarodnega cestnega prevoza blaga. EESO načeloma meni, da bi moral biti dolgoročni cilj usmeritev v bolj liberaliziran trg za dejavnosti cestnega prevoza blaga v EU skupaj z ustreznim uveljavljanjem vseevropskih standardov za zdravje, varnost in zaščito delavcev ter nadaljnjim usklajevanjem na davčnem in socialnem področju, vključno z zmanjšanjem razlik v plačah, tj. pristop bi moral iti v smeri opcije 5, ki jo predlaga Komisija. Ta opcija je v skladu z veljavno Uredbo št. 3118/93 in politiko notranjega trga. Lahko bi pripomogla k večji konkurenčnosti industrije, kar bi koristilo vsem evropskim podjetjem, uporabnikom prevoznih storitev, in prinesla tudi okoljske prednosti, saj se tako zmanjšuje število praznih ali polpraznih voženj, ki se opravijo zaradi sedanjih omejitev za kabotažo.

4.2

Odbor pa se strinja s Komisijo, da bi bila v tem trenutku popolna liberalizacija trga cestnega prevoza blaga v vsej Evropi preveč moteča in bi resno ogrozila socialne standarde in standarde kakovost ter zmanjšala njihovo upoštevanje. Odbor meni, da je treba Komisijo spodbuditi, naj opravi poglobljeno analizo, za katero sama meni,, da bi bila potrebna za večjo liberalizacijo v prihodnosti. Vendar soglaša s Komisijo, da je opcija „usklajevanje“ najboljši način delovanja v bližnji prihodnosti.

4.3

EESO zlasti meni, da:

prispevajo k izboljšanju jasnosti in izvršljivosti ukrepov.

4.4

EESO opozarja, da – kot kažejo rezultati posvetovanja, ki ga je pripravila Komisija pred pripravo zakonodajnega svežnja in posebej tega predloga – večina zainteresiranih strani meni, da so potrebna jasna, preprosta, izvršljiva in enaka pravila v vseh državah članicah, pravila, ki jih je poleg tega še lahko nadzirati. Odločitev Komisije, da v tem predlogu obravnava uskladitev, ki bi omogočila jasno in lahko izvršljivo opredelitev kabotaže ter prispevala k precej izboljšanim določbam glede pravil o skladnosti in izvrševanju, ustreza zahtevam večine akterjev v tem sektorju.

4.5

Tudi če preambula Uredbe 881/92 omenja odpravljanje „vseh omejitev, ki so naložene izvajalcu storitev zaradi njegovega državljanstva ali dejstva, da ima sedež v državi članici, ki ni tista, v kateri je treba opraviti storitev“, je – četudi začasna – ohranitev odstopanja v skladu s členom 71(2) Pogodbe povsem upravičena: popolna liberalizacija trga „bi […] lahko resno vplivala na življenjsko raven in na zaposlovanje na nekaterih območjih, ter na delovanje prometne infrastrukture“.

4.6

Vendar EESO meni, da bi bilo treba več pozornosti nameniti socialnim razsežnostim dostopa do trga mednarodnega cestnega prevoza blaga. V uvodnih izjavah, natančneje v uvodni izjavi 12, je sicer res omenjena direktiva o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev (Direktiva 96/71/ES), ki se uporablja, kadar cestni prevozniki za zagotavljanje kabotaže napotijo delavce, ki so v delovnem razmerju pri teh cestnih prevoznikih, iz države članice, kjer običajno delajo. Ta uvodna izjava pa ni omenjena ne v členih ne v uvodnem memorandumu.

4.7

Ta vidik je toliko bolj pomemben, ker izvajanje pravnih določb Skupnosti za sektor cestnega prevoza blaga – zlasti tistih, povezanih s socialnim področjem – ni učinkovito v vseh državah članicah.

5.1.1

EESO obžaluje, da se uredba ne uporablja za mednarodne prevoze z vozili, katerih dovoljena skupna teža ne presega 3,5 tone. Glede na razmah sektorja kurirskih storitev in dostave na dom – tudi na obmejnih območjih – bi lahko v področje uporabe uredbe upravičeno vključili tudi vozila, katerih skupna teža ne presega 3,5 tone in ki jih ta sektor redno uporablja: tako bi se izognili nevarnosti nepoštene konkurence.

5.1.2

EESO izraža zaskrbljenost zaradi dejstva, da se uredba ne uporablja za mednarodni prevoz iz države članice v tretjo državo in obratno, če ni sklenjen sporazum med Skupnostjo in zadevno tretjo državo. EESO zato poziva Komisijo, naj se čimbolj potrudi za sklenitev tovrstnih sporazumov, zlasti z državami, ki mejijo na Evropsko unijo.

5.2.1

EESO pozdravlja dejstvo, da uredba prinaša jasnejše opredelitve pojmov „država članica gostiteljica“, „cestni prevoznik nerezident“ in „kabotaža“.

5.3.1

Po predlogu Komisije lahko cestni prevozniki blaga opravijo do tri kabotaže, ki sledijo mednarodnemu prevozu, potem ko je bilo blago, prevažano v okviru dohodnega mednarodnega prevoza, dostavljeno. Zadnja kabotaža mora biti opravljena v sedmih dneh.

5.3.2

Prednost te operativne opredelitve je v tem, da prevoznikom nerezidentom jasno prepoveduje vstop v državo članico s praznim vozilom. Kabotaža je dovoljena samo, če se opravi pred ali po mednarodnem prevozu blaga.

5.3.3

Slaba stran pa je v tem, da bi prevoznik teoretično lahko operacijo po sedmih dneh ponovil, za isto podjetje, z isto vrsto blaga, po isti poti. Kako v tem primeru zagotoviti začasni značaj izvajanja kabotaže?

5.3.4

Zato EESO zahteva, da se v novo besedilo vključi in poudari, da je „začasni značaj“ bistvena značilnost kabotaže (3).

5.3.5

Čeprav kabotaža res ne predstavlja več kot 3 % mednarodnega prevoza blaga (4), je kljub temu pomembna za manjše države članice, kjer omejenost trga nacionalnega prevoza blaga prevoznike spodbuja k temu, da iščejo možnosti za prevoz blaga v tujini. Statistike morda niso stoodstotno zanesljive – kabotaža se deklarira v državi, kjer je prevoznik registriran – vendar kažejo, da se ta pojav širi (5).

5.3.6

Čeprav je o zanesljivosti statističnih podatkov mogoče razpravljati, ti vseeno jasno kažejo, da kabotaža predstavlja pomemben del mednarodnega prevoza, zlasti v manjših „starih“ državah članicah. Nizozemski prevozniki so na trgu kabotaže najbolj dejavni, sledijo jim prevozniki iz Nemčije in Luksemburga. Te tri države so opravile polovico vseh kabotaž, ki so jih prevozniki iz EU-25 opravili leta 2005. Čeprav sama stopnja opravljene kabotaže po državah (torej odstotek, ki ga kabotaža predstavlja na domačem trgu neke države, tj. nacionalni prevoz + kabotaža) sicer počasi, a vztrajno raste, ostaja v zanemarljivih okvirih. Od leta 1999 so bile Belgija, Luksemburg in Francija države z najvišjimi stopnjami kabotaže: Belgija 2,87 %, Francija 2,50 % in Luksemburg 1,99 % (6). V novih državah članicah je bila stopnja opravljene kabotaže najpogosteje nižja od 0,3 %, z izjemo Latvije (0,8 %).

5.3.7

EESO pa je zaskrbljen zaradi negativnih posledic kabotaže – ki bodo velike – za majhna in srednje velika podjetja v tem sektorju, ko bodo v starih državah članicah kabotažo začeli opravljati prevozniki iz novih držav članic; vozniki, ki jih bodo ti prevozniki napotili na kabotažo, bodo imeli precej manjše plače kot vozniki iz države gostiteljice (7).

5.3.8

Jasno je, da EESO ne nasprotuje vstopu prevoznikov iz novih držav članic na trg, vendar pa ta sproža vprašanje omejevanja in nadzora kabotaže, da bi se izognili nepošteni konkurenci in socialnemu dumpingu. EESO zato podpira odločitev Komisije, da oblikuje pravni okvir, naklonjen regulirani konkurenci in ne popolni liberalizaciji kabotaže.

5.3.9

Ocena učinka ukrepov, ki jih predlaga Komisija, je ravno tako poudarila naraščanje tretjega prevoza (nekateri govorijo o „veliki kabotaži“) (8). Poleg tega vse večje število prevoznih in logističnih podjetij odpira podružnice v novih državah članicah; iz teh držav nato napotijo voznike na opravljanje mednarodnega prevoza med starimi državami članicami, po cenah, ki izključujejo vsakršno konkurenco, saj so posledica velikih razlik v plačah voznikov iz starih in voznikov iz novih držav članic. Tega drugega vidika nepoštene konkurence in socialnega dumpinga predlog uredbe ne omenja.

5.3.10

Zato EESO tudi obžaluje, da se socialna razsežnost ne omenja v zakonodajnem paketu, zlasti pa ne v tem predlogu. Ne upoštevajo se niti velike razlike v plačah v tem sektorju med novimi in starimi državami članicami niti negativne posledice za majhna in srednje velika podjetja, delovna mesta in plače voznikov.

5.3.11

Kar zadeva nadzor kabotaže (člen 8), bodo po mnenju Komisije izvršni organi s pregledom tovornih listov CMR, v katerih so navedeni datumi nakladanja in razkladanja mednarodnega prevoza, lažje preverjali zakonitost kabotaže. Za vsako kabotažo je poleg tega treba zagotoviti naslednje podatke: o pošiljatelju, prevozniku in prejemniku, kraj in datum prevzema blaga ter kraj, določen za dostavo, splošno uporabljan opis vrste blaga in načina pakiranja ter v primeru nevarnega blaga njegov splošno uveljavljen opis kot tudi število pošiljk ter njihove posebne oznake in številke, bruto težo blaga ali njegovo drugače izraženo količino, registrske tablice motornih vozil in priklopnikov.

Ti podatki bodo zagotovo omogočili boljši nadzor nad kabotažo, ki se lahko opravlja v obdobju sedmih dni. Vendar EESO meni, da lahko nadzor kabotaže olajša že omejitev na sedem dni.

6.1

Direktiva o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev (Direktiva 96/71/ES) se uporablja, kadar cestni prevozniki za zagotavljanje kabotaže napotijo delavce, ki so v delovnem razmerju pri teh cestnih prevoznikih, iz države članice, kjer običajno delajo.

6.2

Težava je v tem, na kakšen način je bila ta direktiva prenesena v nacionalne zakonodaje…, kar je v tem konkretnem primeru povzročilo razlike v njeni uporabi z vidika sektorjev in časovnega trajanja opravljanja storitev. Nekatere države direktivo tako uporabljajo zgolj za gradbeništvo, v drugih se mora uporabljati od prvega dne opravljanja storitev (9). Direktiva med drugim omogoča državam članicam odstopanje od določb zaradi kolektivnih sporazumov v sektorju, če trajanje napotitve ne presega mesec dni (10).

6.3

Ker se torej direktiva v državah članicah uporablja različno, v primeru kabotaže ne bo rešila težav, povezanih z nepošteno konkurenco in socialnim dumpingom, tudi če bi se pravilno izvajala.

6.4

Poleg tega ni nadzora izvrševanja direktive o napotitvah (11). Gre za pomembno pomanjkljivost, saj je vsaka država članica dolžna zagotoviti sodelovanje med javnimi oblastmi, pristojnimi v skladu z zakonodajo o socialni varnosti, kakor določa omenjena direktiva (12).

6.5

Zato bo EESO upošteval ugotovitve evropskega socialnega dialoga za sektor cestnega prometa na to temo.

7.1

EESO zahteva, da potrdilo za voznike iz tretjih držav dokazuje tudi, da so vključeni v sistem socialne varnosti.

8.1

Predlog uredbe države članice zavezuje k izmenjavi informacij prek nacionalnih kontaktnih točk, vzpostavljenih na podlagi uredbe o pogojih, ki morajo biti izpolnjeni za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika. Gre za določene upravne organe ali oblasti, zadolžene za izmenjavo informacij z ustreznimi organi v drugih državah članicah.

8.2

Poleg tega predlog uredbe določa, da morajo države članice v svoj nacionalni register podjetij cestnega prevoza vnesti vse resne kršitve in ponavljajoče se manjše kršitve, ki so jih storili njihovi cestni prevozniki blaga in za katere so bile naložene sankcije.

8.3

Predlog uredbe uvaja nov postopek, po katerem mora ravnati država članica, v kateri se ugotovi kršitev, ki jo je storil cestni prevoznik nerezident. Ta država članica mora v roku enega meseca sporočiti minimalne informacije v standardni obliki. Od države članice sedeža lahko zahteva, da naloži upravne sankcije. Država članica, v kateri je sedež cestnega prevoznika blaga, mora v roku treh mesecev obvestiti drugo državo članico o nadaljnjem ukrepanju.

8.4

EESO meni, da so te nove določbe korak naprej. Obžaluje pa razdrobljenost in raznolikost načel in postopkov za nadzor izvrševanja in za uporabo evropske zakonodaje o cestnem prevozu blaga. Po mnenju EESO bi se moralo načelo ekstrateritorialnosti, ki se uporablja v zakonodaji o času vožnje in času počitka (Uredba 561/2006), uporabljati tudi v primeru kršitev zakonodaje o kabotaži. To bi bila večja spodbuda k spoštovanju zakonodaje.

8.5

Direktiva 2006/22 državam članicam narekuje enotno nacionalno strategijo nadzora izvrševanja in od njih zahteva, da imenujejo en organ za usklajevanje izvrševanja zakonodaje o času vožnje in času počitka. EESO meni, da bi moral tudi nadzor kabotaže soditi v okvir te strategije.

8.6

Podobno velja tudi za odbor, ki naj bi pomagal Komisiji. EESO nasprotuje množici odborov in se zavzema za oblikovanje enega samega odbora, ki bi ga sestavljali predstavniki držav članic in v katerem bi bili socialni partnerji opazovalci. To odbor bi imel nalogo, da Komisiji pomaga glede nadzora in izvrševanja evropske zakonodaje o cestnem prevozu blaga.

9.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 204/39

—

Letališča je treba spodbujati k sprejetju strategij upravljanja s ciljem zmanjšati njihove emisije ogljikovega dioksida s pomočjo uvedbe modela za kakovost zraka, ki bi omogočal prepoznati vse vire dušikovih oksidov in določiti cilje za zmanjšanje emisij CO2. Ta model mora biti umerjen s kontrolnimi točkami kakovosti zraka na terenu in vključevati naslednja ključna območja: letališče, letališke zgradbe (terminal in infrastruktura pripadajočih storitev), parkirišča in površinski dostop do letališča.

—

Spodbujati je treba sprejetje priznanih gradbenih standardov in najboljših mednarodnih praks na področju izgradnje in delovanja letališke infrastrukture, da bi čim bolj zmanjšali njeno sled ogljika. Glavni primeri so izolacija, maksimalna uporaba naravne svetlobe in izkoristek sonca, zbiranje deževnice, sončna energija, enote za sočasno proizvodnjo toplote in elektrike, sistemi za inteligentno upravljanje zgradb in pretvorniki toplote.

—

Letališča je treba spodbujati k uporabi energije iz obnovljivih virov.

—

Podpirati je treba uporabo okolju prijaznejših vozil letaliških služb na letališčih, na katerih je velika koncentracija službenih vozil povezana s kroženjem zrakoplovov. Letališča bi lahko tudi potnike spodbujala k uporabi okolju prijaznih vozil, tako da bi uvedla različne parkirnine in prednostna parkirna mesta.

—

Letališča je treba spodbujati, da čim bolj zmanjšajo nastajanje odpadkov na letališčih, tako da zagotovijo učinkovitejše možnosti za recikliranje na letališčih. Koristno bi bilo ugotoviti količino odpadkov, ki jo proizvede posamezni potnik, saj je to ključen okoljski kazalnik.

—

Zmanjšati je treba vpliv vožnje z avtomobilom na letališče, tako da se potnikom in osebju omogoči alternativne trajnostne oblike prevoza, kot so železniške in avtobusne povezave, vožnja več ljudi z enim avtomobilom in uporaba kolesa.

—

Letališča je treba spodbujati, da – kjer je to mogoče – izboljšajo postopke upravljanja zračnega prometa na letališču in v njegovi okolici, da se zmanjša poraba goriva v zrakoplovih.

—

Pomožni motorji zrakoplovov, ki so na tleh, če je le mogoče ne bi smeli biti prižgani. Oskrbo z električno energijo in klimatiziranim zrakom na tleh je treba zagotoviti iz zgradbe terminala.

—

Uporabo zrakoplovov s starejšimi motorji, ki neučinkovito porabljajo gorivo, je treba z zvišanjem pristojbin za njihovo pristajanje in vzletanje, s pomočjo diferencialnih pristojbin, zmanjšati ali prepovedati.

—

Zmanjšati je treba tudi uporabo glasnejših zrakoplovov s sprejetjem sistemov klasifikacije hrupa, ki ga povzročajo zrakoplovi, in povezanimi sistemi za kvote hrupa na letališčih.

—

Emisije je treba zmanjšati s sistemskim pristopom – čeprav varnost ostaja glavna prednostna naloga, je treba upoštevati vse dejavnike, vključno z zasnovo in delovanjem letalskega ogrodja in motorja, možnimi kompromisi, alternativnimi gorivi, storitvami zemeljske oskrbe, zmogljivostjo letališč in upravljanjem zračnega prometa.

—

Spodbujati je treba način kontinuiranega spuščanja zrakoplova (Continuous Descent Approach (CDA)), pri katerem se začne zrakoplov spuščati na višji višini in se enakomerno pomika proti tlom, v nasprotju s postopnim spuščanjem, pri katerem mora zrakoplov leteti dlje časa na določeni višini, kar zahteva večji potisk za ohranitev stalne hitrosti in posledično večjo porabo goriva. Kontinuirano spuščanje pomeni, da se zrakoplov spušča pri učinkovitejši hitrosti in tako porabi manj goriva. Ta način vpliva na kakovost zraka v območju 15 do 20 milj od letališča.

—

Turbopropelerska letala bi bilo treba uporabljati za vse razdalje, krajše od 500 km, in za lete z manj kot 70 potniki, v kolikor akcijski radij to dovoljuje.

—

Poraba goriva se lahko zmanjša, če sta pri vožnji zrakoplova po letaliških manevrskih površinah do vzletno-pristajalne steze in od nje izključena eden ali dva motorja.

2.1

Letalska industrija znatno prispeva k emisijam toplogrednih plinov. Emisije trenutno dosegajo približno 3 % (1) vseh evropskih emisij toplogrednih plinov, in so od leta 1990 narasle za 87 %. Hitra rast emisij letalske industrije je v nasprotju z uspehom mnogih drugih gospodarskih panog na področju zmanjševanja emisij. Brez ukrepanja bo rast emisij, ki jih ustvarjajo leti z letališč EU, do leta 2012 izničila več kot četrtino 8-odstotnega zmanjšanja emisij, ki ga mora EU-15 doseči v skladu s kjotskim protokolom. Do leta 2020 se utegne raven emisij iz letalske industrije podvojiti.

2.2

Letalstvo spodbuja gospodarstvo, trgovino in turizem, ustvarja poslovne priložnosti in povečuje možnosti za izboljšanje kakovosti življenja v razvitih regijah in regijah v razvoju.

2.3

Z letalom se prevaža letno 2 milijardi potnikov in 40 % medregionalno izvoženega blaga (po vrednosti). Z letalom potuje 40 % mednarodnih turistov. Letalska industrija omogoča 29 milijonov delovnih mest po vsem svetu. Svetovni gospodarski vpliv letalstva se ocenjuje na 2.960 milijard USD, kar pomeni 8 % svetovnega BDP.

2.4

Letališče mora biti sestavni del lokalne infrastrukture in imeti vodilno vlogo pri zaščiti okolja na lokalni ravni.

2.5

Učinkovitost in najboljša možna uporaba letališke infrastrukture je zelo odvisna od kontrole zračnega prometa. Uvedba učinkovitih postopkov kontrole zračnega prometa in njihovo spremljanje na letališčih in v njihovi okolici lahko omejita količino porabljenega goriva pri vzletu, pristajanju in vožnji zrakoplova po letaliških manevrskih površinah.

2.6

Mnogim letališčem, kot so London Gatwick, Paris Orly, Milan Linate itd., že zdaj močno primanjkujejo zmogljivosti. Do leta 2010 se jim bo pridružilo še okrog 15 evropskih letališč. Britanska uprava za civilno letalstvo, med drugimi, meni, da bi morale letalske družbe slote licitirati in z njimi trgovati na preglednem sekundarnem trgu, da bi tako spodbujali čim boljšo uporabo omejenih sredstev.

2.7

Letališko infrastrukturo in pripadajoče naprave na letališču bi lahko učinkoviteje izkoristili, če bi uporabljali večja letala, kjer je to mogoče. Čeprav so mnogi leti polno zasedeni, je povprečno število potnikov na vsakem letalu, ki uporablja več letališč, le 68. Letala so premajhna, letalske družbe pa niso zainteresirane za uporabo večjih, sodobnejših letal, saj se letaliških pristojbin ne da zaračunavati tako, da bi spodbujale tovrstno učinkovitost. Za izboljšanje položaja bi bilo treba uvesti kombinacijo tržnih mehanizmov in predpisov za spodbujanje učinkovitosti, kot je na primer zahteva, da morajo letalski prevozniki uporabljati izhodna vrata vsaj enkrat na uro, odvisno od vrste zrakoplova, ali jih dati na voljo drugim prevoznikom.

2.8

Predlog Komisije za vzpostavitev „enotnega odprtega neba“ za Evropo (SESAR), ki bo uskladil različne nacionalne sisteme kontrole zračnega prometa, ki trenutno veljajo, ponuja priložnost za precej večjo učinkovitost uporabe zračnega prostora pri pristanku in vzletu, s tem pa se bo zmanjšal čas kroženja ali čakanja letala pred pristankom oziroma zadrževanja letala na tleh, zmanjšalo se bo na primer čakanje na slote za pristanek oziroma vzlet. (IATA, Mednarodno združenje letalskih prevoznikov, napoveduje, da bi svetovne emisije CO2 iz letal lahko zmanjšali za 12 %, če bi bili sistemi za kontrolo zračnega prometa učinkovitejši). Odbor poziva vse zainteresirane strani, da pospešijo pogajanja za vzpostavitev tega novega sistema in da ne dovolijo, da bi vzpostavitev zadrževale taktike posameznih sektorjev zaradi njihovih interesov.

3.1

Okoljski vpliv letal se ocenjuje na približno 2 % svetovnih emisij toplogrednih plinov in se lahko do leta 2050 podvoji.

3.2

Letalska industrija je z leti prehitela večino drugih industrijskih panog pri zmanjšanju hrupa in emisij na proizvodno enoto. Učinkovitost uporabe goriva se trenutno izboljšuje za približno 1–2 % letno in emisije predstavljajo 2 % skupne količine. Rast letalskega sektorja znaša 5 % letno, energetska učinkovitost pa prinaša manj kot 1,5 % prihranka. Vendar se bo letalski sektor predvidoma razvijal še hitreje, tako da tehnološke izboljšave same po sebi ne bodo dovolj za rešitev tega problema.

4.1

Letalska industrija se zavzema za uravnotežen pristop k upravljanju hrupa, ki ga priporoča Mednarodna organizacija civilnega letalstva (ICAO) in ki je namenjen čim bolj učinkovitemu omejevanju izpostavljenosti prebivalstva.

4.2

V tem pogledu je še posebej pomembno zmanjšanje hrupa pri viru s pomočjo tehnološkega napredka; v zadnjih desetletjih se je stanje izrazito izboljšalo, v naslednjih petnajstih letih pa predvidevajo nadaljnji napredek. Evropska komisija je objavila direktivo (2), ki je določila načela za upravljanje letalskega hrupa in uvedla omejitve delovanja, zlasti določbo o umiku najbolj hrupnih letal iz poglavja 3 z letališč Skupnosti; učinke te direktive je zdaj treba pregledati.

4.3

Letališča in izvajalci navigacijskih storitev zračnega prometa se zavzemajo za uporabo kontinuiranega spuščanja zrakoplova in drugih postopkov letenja z manj hrupa, kjer je to mogoče, ob tem pa želijo ohraniti zmogljivosti vzletno-pristajalnih stez. To se je pokazalo za ključno področje, na katerem je mogoče znižati emisije CO2 na letališčih in v njihovi okolici.

4.4

Vlade morajo zagotoviti preventivne ukrepe za načrtovanje uporabe zemljišč in njihovo upravljanje v okolici letališč.

4.5

Prizadevanja za kakovost zraka na lokalni ravni zahtevajo celostno ukrepanje, usmerjeno v vse vrste emisij v zraku in na tleh, vključno z dejavnostmi, kot sta industrija in cestni promet, ki nista neposredno povezani z zračnim prometom, temveč s storitvami na letališču. Povezovanje letališč z železniškim omrežjem je treba spodbujati z uvajanjem okoljsko trajnostnih možnosti prevoza do letališč, pomembna dejavnika pa sta tudi razširitev avtobusnega in železniškega omrežja. Letališča morajo z uvedbo različnih cen in prednostnih lokacij za parkiranje spodbujati uporabo okolju prijaznih avtomobilov v njihovih voznih parkih. Minimalna zahteva za vozila, ki jih uporabljajo letališke službe, mora biti uporaba čistejših virov energije, kot sta plin in električna energija; nekatere vrste vozil že uporabljajo akumulatorje, kar bi bilo treba še razširiti, kjer je to mogoče, glede na posebne operativne zahteve. Prevoz osebja na letališče in z njega lahko precej zgosti promet, zato je treba spodbujati alternativne možnosti prevoza, kot so avtobusi za osebje, prevoz več ljudi z enim avtomobilom, če je le mogoče prilagodljiv delavnik, da bi se izognili največji gneči, in možnost, da letališko osebje uporablja kolesa.

4.6

Tehnološki napredek je praktično odpravil vidni dim in ogljikovodike, dušikovi oksidi iz motorjev letal so se postopoma znižali za 50 % v zadnjih 15 letih. Dodatno 80-odstotno znižanje dušika je cilj nove tehnologije motorjev do leta 2020.

4.7

Sistemi gorivnih celic so v fazi razvoja in lahko zamenjajo pomožne enote za napajanje na krovu letal (APU)) in tako prispevajo k zmanjšanju emisij do 75 % na enoto.

4.8

Letališča in letalske družbe si prizadevajo uporabljati čistejšo in učinkovitejšo opremo in vozila na letališču, pri tem pa pozivajo vlade in lokalne oblasti, da zagotovijo bolj ekološki dostop do letališč, kot sta vlak ali metro.

4.9

Zrakoplov, ki stoji na letališču, ima običajno vključenega enega od motorjev zaradi oskrbe z elektriko.

5.1

Letalski sektor z uporabo fosilnih goriv ustvari približno 2–4 % evropskih emisij CO2. Po napovedih Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) lahko te do leta 2050 dosežejo približno 5 % ali celo več. Ugotovili so tudi, da bi povečanje emisij v letalstvu do leta 2012 lahko izničilo več kot četrtino okoljskega prispevka EU v okviru kjotskega protokola. Mednarodni dogovor glede ukrepov bo težko doseči, vendar je namen predlagane direktive zagotoviti model ukrepanja na svetovni ravni in je tudi edina pobuda, ki to omogoča.

5.2

80 % emisij toplogrednih plinov, ki jih proizvede letalska industrija, je povezanih s prevozi potnikov na razdalje, daljše od 1 500 km/900 milj, za katere ni nobene praktične alternative.

5.3

Letalska industrija si aktivno prizadeva raziskati možnosti za postopno uvajanje alternativnih goriv, kot je utekočinjeni plin iz biomase (BTL), da bi dodatno zmanjšali emisije CO2.

5.4

Tehnološki napredek, izboljšanje infrastrukture in dobre prakse na področju obratovanja letališč trenutno veljajo za najučinkovitejša in najbolj gospodarna sredstva za obravnavanje problema podnebnih sprememb, poleg ustreznih tržno zasnovanih ukrepov.

5.5

Letališča potrebujejo mednarodne standarde in celovite politike, ne pa zgolj posameznih ukrepov, ki nimajo prihodnosti.

5.6

Ureditev letališč lahko pozitivno vpliva na zmanjšanje emisij, zlasti preureditev voznih stez in ploščadi, da bi zmanjšali preobremenjenost vzletno-pristajalnih stez. Zgradba terminala bi morala biti zasnovana tako, da bi bile potrebe po energiji (na primer za gretje in prezračevanje) minimalne, in pri načrtovanju zgradb bi bilo treba predvideti, kjer je to mogoče, namestitev sončnih kolektorjev, ki bi čim bolj izkoristili naravno svetlobo in segrevanje s sončno energijo, uporabo sistemov za sočasno proizvodnjo toplote in elektrike in prenos toplote ter naprav za zbiranje deževnice, ki bi se uporabljala za stranišča, pranje zrakoplovov itd. Temperaturo v zgradbah terminalov bi bilo treba učinkovito nadzorovati, da bi zmanjšali izgube energije zaradi pretiranega gretja oziroma hlajenja.

5.7

Cilj operativnega upravljanja letališč bi moral biti zmanjšanje količine odpadkov, ki jih ustvarijo potniki, s pomočjo boljših pobud za recikliranje, ki bi jih neposredno nadzirala letališča ali pa bi bile predvidene v sporazumih o ravni storitev, sklenjenih med letalskimi družbami in drugimi glavnimi ponudniki storitev.

5.8

Direktiva o vključitvi letalskih dejavnosti v sistem za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti (3) lahko pozitivno vpliva na ozaveščenost javnosti, ponudi nezanemarljiva nova sredstva za zmanjševanje emisij ogljikovega dioksida in zagotovi ukrepe za vključitev tistih zunanjih okoljskih stroškov, ki jih je letalska industrija do sedaj lahko spregledala. Glede na višino in nihanja cen ogljika pa verjetno ne bo bistveno vplivala na nadaljnjo rast zračnega prometa in emisij.

6.1

Za proaktivno, pravočasno in stroškovno učinkovito obravnavanje okoljskega vpliva letališč je nujno potrebno stalno sodelovanje in dogovarjanje mednarodnih organov, vlad in zainteresiranih sektorjev industrije.

6.2

Emisije je treba zmanjšati s sistemskim pristopom – čeprav varnost ostaja glavna prednostna naloga, je treba upoštevati vse dejavnike, vključno z zasnovo in delovanjem letalskega ogrodja in motorja, možnimi kompromisi, alternativnimi gorivi, storitvami zemeljske oskrbe, zmogljivostjo letališč in upravljanjem zračnega prometa.

6.3

Nujna prednostna naloga je uskladitev dolgoročnih okoljskih ciljev za letališča na podlagi zanesljivih in preverljivih podatkov in zahtev. V te cilje morajo biti vključeni vsi vidiki letališke dejavnosti (zračni promet, zgradbe, dostop do letališča itd.).

6.4

Vzpostavitev nove letališke infrastrukture za zmanjšanje porabe goriva pred vzletom in po pristanku mora biti glavno merilo vseh prihodnjih zasnov letališč. Nadalje je treba preučiti in – tam kjer je mogoče – uresničiti pobude, kot so prostori za čakanje (holding grids) na večjih letališčih, kamor se lahko povleče komercialno letalo z ugasnjenimi motorji; tako letalo motorje prižge šele približno 10 minut pred vzletom.

6.5

Spodbujati je treba način kontinuiranega spuščanja, pri katerem se zrakoplov začne spuščati pri višji višini in se proti tlom pomika enakomerno, namesto spuščanja po stopnjah, pri katerem se porabi preveč goriva. Kontinuirano spuščanje pomeni, da se zrakoplov spušča pri bolj učinkoviti hitrosti in zato porabi manj goriva.

9.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 204/43

1.1

EESO meni, da je mogoče potrditi večino strukture in sedanjega besedila osnutka smernic. Po drugi strani pa opozarja na razlike v podrobnostih med poglavjem o linijskih prevozih in poglavjem o prevozih (združenj plovil) v prosti plovbi. Razdelek poglavja o linijskih prevozih, ki obravnava izmenjavo informacij, je precej natančen in razmeroma koristen, saj so v njem opisane in razložene ustrezne sodne prakse in prakse sprejemanja odločitev na tem področju. Na splošno se zdi, da je osnutek smernic za linijske storitve jasen, ter da temelji na obstoječi sodni praksi in na dolgih, temeljitih razpravah z obravnavano industrijo. Razdelki o splošnih prevozih v prosti plovbi in zlasti razdelki o združenjih plovil v prosti plovbi pa so manj natančni. EESO domneva, da je to pomanjkanje natančnosti v veliki meri posledica odsotnosti sodne prakse in torej pomanjkanja izkušenj ustreznih organov (zadolženih za konkurenco), vključno z Evropsko komisijo, na področju prevozov v prosti plovbi in združenj plovil v prosti plovbi, saj naročniki prevoza še niso vložili nikakršne uradne pritožbe.

1.2

EESO ponavlja svoje pozive v prejšnjih mnenjih (2004, 2006, 2007), naj EU začne konstruktivna posvetovanja z drugimi sodnimi oblastmi, da skupaj ugotovijo združljivost obstoječih ureditev linijskih prevozov po svetu. EESO nadalje ponavlja svoje priporočilo iz zgoraj navedenih mnenj, da naj Evropska komisija poleg čisto konkurenčnih dejavnikov upošteva tudi vidik človeških virov (npr. vpliv na zaposlovanje za evropske pomorščake), kadar obravnava pravila o konkurenci na področju pomorskega prometa.

1.3

EESO predlaga uporabo nazornih primerov za opredelitev vsebine (osnutka) smernic o linijskih prevozih, zlati tam, kjer naj bi bili podatki „zgodovinski“.

1.4

Ker so razdelki o prevozih v prosti plovbi in združenjih plovil v prosti plovbi iz zgoraj navedenih razlogov manj natančni, se EESO sprašuje, ali bodo ponudnikom prevozov v prosti plovbi (združenjem) zagotovili dovolj natančna navodila, ki jih potrebujejo, da opravijo samoocenjevanje svojih sporazumov o sodelovanju. V nekaterih razdelkih osnutka smernic o prevozih (združenj plovil) v prosti plovbi bo morda potrebno zagotoviti večjo jasnost. Morda bi bilo vredno tudi premisliti o razširitvi uredbe o konzorcijih, ki je v sedanji obliki konkretno omejena na kontejnerske prevoze, da pokrije tudi druge ustrezne segmente svetovnega trga pomorskih prevozov.

1.5

EESO poudarja, da združenja plovil ne tvorijo večine trga prevoznih storitev v prosti plovbi. Nasprotno, veliko večino prevoznih storitev v prosti plovbi opravlja veliko število malih in srednje velikih podjetij, ki med seboj tekmujejo za tovor. EESO zato meni, da je treba v smernice vključiti posebno pojasnilo, ki bo priznavalo to dejstvo. Poleg tega bi morala Evropska komisija natančneje opredeliti uporabo pravila de minimis v zvezi z združenji plovil, ki so premajhna, da bi lahko kakorkoli pomembno vplivala na njihove trge.

1.6

Obžalovanja vredno je, da navodila o združenjih plovil v prosti plovbi ne odgovarjajo v celoti na vprašanja, ki zbujajo negotovost in celo zaskrbljenost pri združenjih plovil, ki opravljajo prevoze v prosti plovbi. EESO se strinja, da osnutek smernic daje vtis, da združenja plovil v prosti plovbi kot taka niso neskladna s pravili konkurence ES, kljub temu pa poziva Evropsko komisijo, da v končni različici smernic zagotovi natančnejšo opredelitev v zvezi z uporabo člena 81(3) glede plovil v prosti plovbi in tako zagotovi orodja, potrebna za izvedbo samoocenjevanja.

1.7

Omeniti je treba, da osnutek smernic ne vsebuje natančne opredelitve izraza „prevozi v prosti plovbi“, zaradi česar ni jasno, ali se smernice nanašajo tudi na pomorski potniški prevoz in/ali specializirane prevoze. Zato bi bilo morda treba premisliti o dodatni pojasnitvi tega vprašanja.

1.8

Nadalje, v zvezi s poglavjem o prevozih v prosti plovbi EESO predlaga, da smernice pojasnijo, da se dejavnosti ladjarskega posrednika pri oblikovanju cen ne razlikujejo bistveno od dejavnosti upravnika združenja plovil. Trgi prevozov v prosti plovbi, vključno s tistimi, na katerih nastopajo združenja plovil, so ponudbeni trgi, tj. cene se določajo v pogajanjih med strankami in temeljijo na ponudbi in povpraševanju. Zato dejstvo, da se upravnik združenja plovil dogovori o ceni z naročnikom prevoza za uporabo plovila v okviru združenja, samo po sebi ne pomeni „določanja cen“ kot nedopustne omejitve.

2.1

Evropska komisija je 13. septembra 2007 objavila dolgo pričakovani osnutek smernic o uporabi pravil konkurence ES za storitve pomorskega prometa. Smernice se nanašajo na sporazume o sodelovanju v storitvenih sektorjih v pomorskem prometu, ki jih neposredno zadevajo spremembe iz Uredbe (ES) št. 1419/2006 o kabotaži, linijskih prevoznih storitvah in prevoznih storitvah v prosti plovbi. Cilj smernic je zagotoviti navodila, ki bodo ladijskim prevoznikom pomagala izpeljati notranjo presojo svojih sporazumov o sodelovanju in ugotoviti, ali so ti v skladu s členom 81 Pogodbe ES. Začetno obdobje veljavnosti smernic znaša pet let.

2.2

Namen osnutka smernic je zlasti pojasniti pogoje, pod katerimi si lahko ponudniki linijskih prevozov zakonito izmenjujejo informacije o tovoru, ponudniki prevozov v prosti plovbi pa sklepajo dogovore o združevanju plovil. V ta namen je podana obsežna skupina parametrov. Resnična dodana vrednost (osnutka) smernic v praksi pa bo znana šele v prihodnosti, npr. ali bodo smernice (osnutek smernic) ponudile dovolj natančna navodila, da lahko ponudniki prevozov ugotovijo, ali je njihovo nameravano ravnanje na trgu zakonito.

3.1

Del osnutka smernic, ki se nanaša na linijski prevoz – poleg tega, da potrjuje že znana dejstva, tj. da bodo z 18. oktobrom 2008 ukinjene linijske konference pri prevozih v pristanišča EU in iz njih – določa dovoljena sredstva za izmenjavo tržnih informacij med ponudniki linijskih prevozov. Čeprav bi bilo treba nekatere podrobnosti morda še dodelati, bo industrija linijskega pomorskega prometa z osnutkom smernic najverjetneje dobila prav tako izmenjavo informacij, kakršno potrebuje za nemoteno poslovanje.

3.2

Z 18. oktobrom 2008 bodo morali ponudniki linijskih prevozov, ki opravljajo storitve prevoza v pristanišča EU in iz njih, ukiniti vse dejavnosti, povezane s protikonkurenčnimi linijskimi konferencami, ne glede na to, ali so take dejavnosti dovoljene v drugih sodnih oblasteh po svetu. EESO meni, da bodo ponudniki prevozov, ki ponujajo svoje storitve na svetovnem trgu, težko zagotovili, da linijske konference, ki so nezakonite v EU, ne povzročijo bistvene škode na trgu EU.

3.3

Na področju linijskih prevozov je v ospredju vprašanje sistemov za izmenjavo informacij. Ponudniki linijskih prevozov so dobili določeno mero svobode pri izmenjavi informacij. Pomembni elementi so tržna struktura, vrsta izmenjanih informacij, starost informacij in pogostost izmenjanih podatkov. Poudarek je upravičeno največji na izmenjavi podatkov o gibanjih v prihodnosti, predvsem napovedi zmogljivosti in indeksi cen. Zdi se, da so napovedi zmogljivosti prima facie tako rekoč vedno nezakonite. EESO se zaveda, da je treba učinke izmenjave informacij ocenjevati od primera do primera.

3.4

Glede indeksov cen ni verjetno, da bi zbirni indeks cen kršil zakon, razen če obstaja možnost razčlenitve informacij tako, da lahko podjetja neposredno ali posredno ugotovijo konkurenčne strategije svojih tekmecev. Ovrednotiti je treba obseg združevanja podatkov, naravo „zgodovinskih“ ali „nedavnih“ podatkov in pogostost objavljanja informacij, pri čemer pa osnutek smernic ne navaja natančno, kakšen pomen je treba pripisati tem dejavnikom.

3.5

Glede storitev linijskega prevoza smernice ne vsebujejo nikakršnega resnično novega elementa, temveč se zdi, da zgolj ponovno opisujejo splošna merila, ki so jih predhodno opredelili Evropska komisija in evropska sodišča.

3.6

EESO ponavlja svoje pozive iz prejšnjih mnenj (1), naj EU začne konstruktivna posvetovanja z drugimi sodnimi oblastmi, da skupaj ugotovijo združljivost obstoječih ureditev linijskih prevozov po svetu. EESO nadalje ponavlja svoje priporočilo iz zgoraj navedenih mnenj, da bi morala Evropska komisija poleg čisto konkurenčnih dejavnikov upoštevati tudi vidik človeških virov (npr. vpliv na zaposlovanje za evropske pomorščake), kadar obravnava pravila konkurence na področju pomorskega prometa.

3.7

Prevozne storitve v prosti plovbi so globalne in izjemno konkurenčne, njihove značilnosti pa se skladajo s številnimi značilnostmi modela popolne konkurence. Ponudba storitev je homogena, vstopni stroški pa so na splošno zelo nizki. Na trgu tekmuje veliko podjetij, pri čemer ponudba nadomestnih storitev poteka med plovili različnih velikosti in vrst glede na tržne okoliščine. Trg je zelo pregleden tudi zaradi pretoka informacij. Posli se sklepajo v glavnem na podlagi pogodb za enkraten prevoz, več zaporednih prevozov, prevoz tovora ali časovno omejeni prevoz. Cene za prevoz tovora, ki jih lahko dosežejo ponudniki na teh trgih, so izjemno nestanovitne in so odvisne od tržnih okoliščin. Poleg tega se lahko trgi prevoznih storitev v prosti plovbi hitro odzovejo na tržna dogajanja in potrebe naročnikov prevoza (2).

3.8

Združenja plovil delujejo v vseh sektorjih prevoznih storitev v prosti plovbi. „Združenje plovil“ je skupina podobnih plovil, katerih lastniki so različni, vendar poslujejo pod isto upravo. Upravnik združenja plovil upravlja plovila kot eno samo povezano floto, zbira njihov zaslužek in ga nato razdeli po predhodno dogovorjenem sistemu „ponderiranih“ deležev, pri čemer je posameznim lastnikom prepuščeno zgolj upravljanje navtično/tehničnega obratovanja ladje. Združenja plovil se ustanavljajo v glavnem iz dveh razlogov. Prvi razlog je, da udeležencem omogočajo doseganje standardov storitev, ki jih njihove glavne stranke čedalje bolj zahtevajo. Drugi razlog je, da želijo izboljšati učinkovitost prevozov z namenskimi vlaganji in večjim izkoristkom ladij. Združenja plovil delujejo v okolju ponudbe in povpraševanja, v katerem se pogodbe sklepajo na podlagi višje ponudbe, cene se glavnem oblikujejo na promptnem trgu, kupci so veliki in izkušeni, posredniki pa ponujajo izjemen pregled tonaže in pogojev v vsakem trenutku.

3.9

EESO poudarja, da združenja plovil ne tvorijo večine trga prevoznih storitev v prosti plovbi. Pravzaprav večino prevoznih storitev v prosti plovbi opravlja veliko število malih in srednje velikih podjetij, ki med seboj tekmujejo za tovor. EESO zato meni, da je treba v smernice vključiti posebno pojasnilo, ki bo priznavalo to dejstvo.

3.10

EESO opaža, da so prevozne storitve v prosti plovbi in združenja plovil v prosti plovbi že od nekdaj urejala pravila konkurence ES, tj. veliko pred sprejetjem Uredbe 1419/2006, ki je Evropski komisiji dodelila izvršilna pooblastila na področju teh storitev. Kljub temu pa v tem obdobju naročniki prevozov niso vložili nikakršnih pritožb, tako da na tem področju ni nikakršne sodne prakse. EESO domneva, da je prav pomanjkanje sodne prakse in posledično neizkušenost pristojnih organov (zadolženih za konkurenco), vključno z Evropsko komisijo, razlog, zakaj so razdelki osnutka smernic, ki obravnavajo prevoze (združenj plovil) v prosti plovbi, manj natančni od razdelkov, ki obravnavajo linijske prevoze. Omeniti je treba tudi, da osnutek smernic ne opredeljuje natančno pomena „prevozi v prosti plovbi“, zaradi česar ni jasno, ali se smernice nanašajo tudi na pomorski potniški prevoz in/ali specializirane prevoze. Zato bi bilo morda treba premisliti o pojasnitvi tega vprašanja.

3.11

Osnutek smernic ne upošteva dovolj posebnosti sektorja proste plovbe in je videti, kot da se ravna po posebnih nesektorskih Smernicah o horizontalnem sodelovanju. Združenja plovil bodo morala ravnati v skladu z enakimi smernicami kot drugi industrijski sektorji, da zagotovijo, da ne bodo zavirala svobodne konkurence ali ravnala kot kartel.

3.12

Osnutek smernic je precej splošen in ne zagotavlja natančne pravne varnosti. Smernice ne navajajo izrecno, da so združenja plovil v pomorskem prometu neskladna s pravili o konkurenci EU, pri čemer pa tudi ne dajejo navodil, v katerih primerih bi to lahko bila.

3.13

Najpomembnejši razdelek osnutka smernic je tisti, ki obravnava ocenjevanje in razvrščanje združenj plovil. Izhodišče je ugotovitev, da je ena od splošnih značilnosti združenja plovil skupno trženje v povezavi z različnim obsegom skupne proizvodnje.

3.14

V zvezi z obravnavanim trgom EESO meni, da bi morale smernice bolj upoštevati dejstvo, da obstaja pomemben dejavnik nadomestnih storitev v prevozih v prosti plovbi tako na strani povpraševanja kot tudi na strani ponudbe (npr. glede na vrsto plovila, velikost plovila, vrsto prevoznih pogodb in geografski trg). Vendar če mora združenje plovil opraviti samoocenjevanje, tržni deleži ne morejo biti opredeljeni za vsako pogodbo posebej, temveč jih je treba ocenjevati skozi določeno obdobje.

3.15

EESO meni, da bo treba opraviti določene izboljšave glede ustreznosti in opredelitve tržnega deleža, ki ga imajo združenja plovil v pomorskem prometu, in „nadomestnih storitev“ med vrstami trgovine in vrstami ladij. Zaveda se tudi, da niso bila podana nikakršna praktična navodila v zvezi z opredelitvijo ustreznega trga. Kljub temu bi morali biti tržni deleži precej različni glede na uporabljeno metodologijo.

3.16

Pri oceni sporazumov o združenjih plovil v prosti plovbi v skladu s členom 81, je treba poudariti, da upravnik združenja plovil tako operativno kot komercialno „upravlja“ floto, povezano v združenju plovil, tako da ponuja skupno storitev prek enega samega združenja plovil. Ponudba povil na trgu dejansko dopolnjuje nalogo upravnika, ki upravlja ponujeno storitev. Posameznim lastnikom pa je prepuščena odgovornost za čisto navtično/tehnično obratovanje plovil. Združenja plovil zagotavljajo skupno „opravljeno“ storitev, ki je rezultat dokaj visoke stopnje povezovanja dejavnosti udeležencev (3). Zato bi bilo treba sporazume združenj plovil oceniti enako kot druge oblike sporazumov o skupni proizvodnji ali sporazumov o specializaciji.

3.17

EESO meni, da sklici na „določanje cen“ kot na značilnost delovanja združenja plovil (in posledično kot na nedopustno omejitev konkurence) ne morejo biti ohranjeni v smernicah na podlagi tega, da je dogovor o ceni med upravnikom združenja plovil in stranko sestavni del ponujene storitve in je rezultat pogajanj o ceni za uporabo plovila v okviru združenja v ponudbenem postopku.

3.18

EESO meni, da so glede na namen sporazumov združenj plovil in njihove temeljne značilnosti izpolnjeni štirje pogoji, določeni v členu 81(3) ES, kar pomeni, da združenja plovil običajno izpolnjujejo pogoje, potrebne za izvzetje. Dejstvo, da so bila združenja plovil ustanovljena kot odziv na potrebe in zahteve naročnikov prevoza in da že desetletja delujejo brez pritožb, potrjuje to stališče.

3.19

EESO upa, da bo Evropska komisija smernice stalno pregledovala glede na pridobljene izkušnje, da bo po potrebi sproti uvajala dopolnilna navodila ali pojasnila, takoj ko bodo slednja na voljo, in da ne bo čakala na pretek petletnega obdobja.

3.20

Komisija bi morala ob prvi priložnosti uvesti pregled področja uporabe skupinskih izjem za linijske konzorcije in hkrati proučiti potrebo po ureditvi drugih ustreznih segmentov svetovnega trga pomorskih prevozov, zlasti prevoze v prosti plovbi, ki se opravljajo redno in na rednih progah, kar je značilnost številnih vrst specializiranih prevozov (npr. konvencionalna plovila s hladilnicami, plovila za prevoz lesa, specializirana plovila za prevoz avtomobilov ter plovila RO-RO).

9.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 204/47

9.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 204/47

1.1

Združeni narodi so v imenu svojih držav članic predlagali „globalno usklajeni sistem“ (GHS) za merila in postopke, ki se uporabljajo za „razvrščanje, pakiranje in označevanje kemikalij“. Njegov namen je podpreti svetovno trgovino in pomagati manj razvitim gospodarstvom pri prizadevanjih za zdravje in varnost delavcev in potrošnikov.

1.2

EESO odločno podpira ta cilj globalne uskladitve, obliko in pravno podlago za izvedbeno zakonodajo, ki jo predlaga Komisija, ter predlagan časovni načrt izvedbe za proizvajalce in dobavitelje, ki sovpada s prvim pomembnim rokom za registracijo „snovi“ v skladu z Uredbo (ES) št. 1907/2006 (REACH).

1.3

EESO se strinja tudi z oceno Komisije, da so spremembe sistema, ki je bil razvit v EU v zadnjih 40 letih, sicer neizogibne in imajo široko podporo, vendar bodo kratkoročne koristi v EU verjetno zanemarljive, stroški pa morda visoki. Zato EESO meni, da bi bilo treba pri prvotni oceni učinka več pozornosti nameniti tem precej nenavadnim okoliščinam. Ker ni nobene pomembne skupne koristi, bi morala vsak dodatek k obstoječi zakonodaji ali njeno spremembo, ki ni bistvena za izvajanje predloga ZN, spremljati ločena zdravstvena, varnostna ali gospodarska utemeljitev. Treba je predvsem poskrbeti, da obstoječi standardi ne bodo ogroženi v neizogibno dolgem prehodnem obdobju med tema precej enakovrednima sistemoma. Nujno bo treba zagotoviti ozaveščanje na prodajnem mestu.

1.4

EESO prav tako meni, da je glede na zelo kratke roke in potrebo po omejitvi začetnih stroškov v predlogu in v njegovi takojšnji uporabi še prostor za prožnost. Veliko let je trajalo, da se je sedanji sistem razvil tako, da učinkovito ščiti zdravje in varnost delavcev in potrošnikov po vsej EU, in verjetno bo tako tudi z novim globalno usklajenim sistemom. Vendar je ključnega pomena, da se tako v ZN kot v Komisiji nameni dovolj dolgoročnih virov za zagotovitev nadaljevanja procesa usklajevanja in za njegovo razširitev tudi na dejansko razvrščanje in označevanje blaga, s katerim se veliko trguje, in ne bo omejen samo na merila, na katerih temeljijo te razvrstitve.

1.5

EESO z zaskrbljenostjo opaža, da je ta predlog zelo dolg že sam po sebi in tudi skupaj z nedavnimi predlogi, kot je REACH, številnimi drugimi zakonodajnimi dokumenti EU, s katerimi sta oba povezana, ter vse številnejšimi smernicami, ki zdaj veljajo za nujne. Nov pristop je bistvenega pomena, da se prepreči nepopravljiva škoda za evropsko industrijo (kaj šele za proces spremljanja ali spreminjanja zakonodaje). Preprosto ni razumno pričakovati, da bi morali vsi, od lastnika najmanjšega MSP do običajno večjih skupin odgovornih uradnikov v pristojnih nacionalnih organih, že samo informacije o teh temah rutinsko iskati v sklopu predpisov, ki obsegajo več kot 20 000 strani. Treba je najti boljšo rešitev.

1.6

V okviru tega EESO tudi obžaluje, da ni ključnih opredelitev in zlasti da je beseda „pripravki“, ki vsebuje poseben toksikološki pomen, zamenjana z besedo „zmesi“, ki ga ne. Ker v EU še vedno ni opredelitve besed „kemikalija“ in „kemičen“, prihaja do zmede med delavci, potrošniki, vodstvenimi delavci in zakonodajalci. Ta predlog, katerega vsebina naj bi bila nevtralna in nesporna, nudi dobro priložnost za odpravo napak v podrobnostih, kar se že dogaja v tehničnih dodatkih. Takoj se je treba lotiti zagotovitve standardnega sklopa opredelitev, ki bi veljale za vso zadevno zakonodajo, končni rezultat pa bi bil glosar ključnih besed v vseh jezikih, ki bi pojasnil, kateri pojmi imajo enak pomen (na primer „kemikalija“, „kemična snov“ in „snov“) in kateri različne pomene ali pa njihovi pomeni niso povezani med seboj (npr. „izdelek“ in „proizvod“). Preprečiti bi bilo treba tudi kulturne pomote ali asociacije, povezane z izrazoma „snovi“ (ki lahko pomenijo droge, alkohol ali tobak) in „kemikalije“ (ki lahko namiguje na teroristične ali druge nezakonite dejavnosti), do katerih prihaja v nekaterih jezikih.

1.7

EESO opaža tudi dvojno nevarnost pretiranega razvrščanja in označevanja, ki konec koncev zmanjšujeta učinek bistvenih opozoril, ter zanašanja na oznake kot edine vire informacij za delavce in potrošnike. Ključne informacije seveda morajo biti vključene. Pomembna je tudi navedba drugih lahko dostopnih virov informacij. Naraščanje spletnega nakupovanja in spletnega iskanja informacij o koristih in tveganjih določenih izdelkov kaže, da je nujno nadaljevati delo na tem področju. Za potrebe reševalcev in centrov za zastrupitve dolgi seznami standardiziranih in neznanih izrazov za sestavine kompleksnih zmesi niso najboljša rešitev. Najboljšo zaščito vsem vpletenim nudijo podatki o splošni nevarnosti in varnem ravnanju skupaj s kontaktnimi podatki 24-urnega svetovalnega centra. V posebnih okoliščinah, v katerih gre za zaščitene postopke za izdelavo farmacevtske oblike, je s tem pristopom, tako kot v sedanji zakonodaji, zaščiten tudi proizvajalec.

1.8

EESO ugotavlja, da ni predlagana oznaka za pogosto zelo majhne količine, ki se prenašajo med laboratoriji za namene znanstvenega preučevanja ali raziskav in razvoja v podjetjih. To bi bilo mogoče brez težav dodati zbirki oznak, ki jih predlagajo ZN, in ji dati prednost pred trenutno predlaganim odstopanjem, ki je izjemno omejevalno, nesorazmerno in drago.

1.9

EESO poleg tega opozarja, da bo treba vse bolj pregledovati kakovost uporabljenih podatkov in odločitev različnih oblasti po vsem svetu. Zagotovo se bo nadaljeval pritisk za uskladitev rezultatov razvrščanja in ne samo meril in procesov, ki vodijo do njih. V tem primeru je lažje razumeti globalne potrebe in koristi.

2.1

Namen tega predloga je uskladiti sedanjo zakonodajo EU z nedavno sprejetim modelom ZN za „globalno usklajeni sistem“ za razvrščanje, označevanje in pakiranje surovin, intermediatov in končnih proizvodov, ki so opredeljeni kot „nevarni“ ter imenovani „kemikalije“, „snovi“, „zmesi“ ali „pripravki“. Evropska zakonodaja iz leta 1967 bo nadomeščena. Številne druge direktive in uredbe, ki se trenutno izvajajo, bo treba spremeniti, vključno z Uredbo (ES) št. 1907/2006 (REACH). Dolgoročnejši učinki v EU naj bi bili pozitivni, če bo mogoče omejiti stroške in uresničiti nekatere manjše koristi. Na splošno bi moral predlog olajšati svetovno trgovino in hkrati ohraniti visoke standarde za zaščito zdravja ljudi in okolja.

2.2

Nadomeščena bo 40 let stara Direktiva o nevarnih snoveh 67/548/EGS, ki na splošno velja za prvi vseevropski zakonodajni akt o „kemikalijah“, namenjen zlasti zagotavljanju varnosti delavcev. Ta direktiva, številne druge direktive, ki jo spreminjajo, in prilagoditve tehničnemu napredku zdaj zagotavljajo proizvajalcem, trgovcem, delavcem, distributerjem in potrošnikom v EU in zunaj nje usklajen sistem za razvrščanje nevarnih snovi, pri čemer uporabljajo natančno predpisane preizkuse na podlagi dogovorjenih končnih točk in meril nevarnosti. Urejajo tudi pravilno označevanje, ki obsega omejeno število piktogramov in standardiziranih stavkov za opredelitev možnih tveganj in priporočenih postopkov za varno ravnanje, ter pakiranje, ki zagotavlja zaščito rednih uporabnikov in ranljivih skupin, zlasti majhnih otrok.

2.3

Enaindvajset let po sprejetju Direktive 67/548/EGS je bil z Direktivo o nevarnih pripravkih 88/379/EGS ta postopek razširjen s „snovi“ (razmeroma omejen seznam „elementov in njihovih spojin“) na teoretično neomejen seznam „pripravkov“ („zmesi dveh ali več snovi“). Zaradi spoznanja, da preizkusi na živalih v takšnem obsegu niso zaželeni ali mogoči, je bilo z direktivo v evropsko zakonodajo prvič uvedeno teoretično razmerje med znanimi ali določljivimi nevarnostmi sestavnih snovi in najverjetnejšo nevarnostjo končne zmesi. To je bilo nato mogoče uporabiti za razvrstitev, označitev in pakiranje pripravka, ne da bi bili potrebni dodatni preizkusi.

2.4

Glede na to, da so proizvodi, ki se prodajajo potrošnikom, večinoma res „pripravki“ (ali celo „izdelki“), je bil to pomemben korak k zagotavljanju varnosti potrošnikov pri izdelkih, ki jih ne pokrivajo posebne in bolj omejevalne direktive, na primer tiste, ki se nanašajo na prodajo pesticidov, detergentov ali kozmetike. Direktiva iz leta 1988 je bila leta 1999 precej spremenjena z Direktivo 1999/45/ES.

2.5

Omenjene direktive skupaj s podporno Direktivo o varnostnih listih 91/155/EGS, ki je bila pozneje prav tako spremenjena, že dolga leta zagotavljajo temelje za varstvo delavcev in potrošnikov po vsej EU. Povezane so praktično z vso zakonodajo EU, namenjeno varstvu zdravja ljudi, varnosti in okolja, ter k njej tudi prispevajo. Direktive je treba redno posodabljati, da odražajo spremembe področja uporabe, proizvodne tehnologije in preskusnih metod, razpoložljivosti proizvodov in možnosti uporabe ter najnovejša znanstvena dognanja o posledicah vsega naštetega in načinih za ublažitev neželenih učinkov.

2.6

Enako pomembno je, da „te direktive izvajajo cilje notranjega trga“, tj. vzpostavitev enotnega trga v EU za različne proizvode, na katere vplivajo. Proizvode, ne glede na to ali so surovine, naravni ali sintetični proizvodi, intermediati, tokovi odpadkov, končni proizvodi ali izdelki, je mogoče varno uvažati v države članice ali z njimi trgovati v njih ali med njimi, če so v skladu s temi in drugimi relevantnimi zakonodajnimi akti EU.

2.7

Leta 2001 je Evropska komisija izdala belo knjigo o strategiji za prihodnjo politiko o kemikalijah. Ta je svoj vrh dosegla lani s sprejetjem Uredbe (ES) št. 1907/2006, znane tudi pod imenom REACH, o „registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij“. S spremljevalno Direktivo 2006/121/ES, ki je bila objavljena in sprejeta skupaj z uredbo, so bile v Direktivo 67/548/EGS vnesene dodatne spremembe za uskladitev obeh aktov. Ta proces se bo predvidoma nadaljeval, ko bo na voljo več podatkov ali ko se bodo spremenile zakonodajne potrebe.

2.8

Vse navedene direktive se nanašajo in vplivajo na proizvodnjo, distribucijo in trženje opredeljenih izdelkov v EU ter na trgovino med EU in njenimi uvoznimi in izvoznimi partnerji. Podobne, vendar ne enake sisteme so v približno enakem obdobju neizogibno razvili tudi v številnih drugih gospodarstvih po vsem svetu, s katerimi EU redno trguje prek številnih velikih, srednje velikih in malih podjetij, ustanovljenih znotraj in zunaj njenih meja.

2.9

Številne druge države, ki imajo na splošno manj razvita gospodarstva in/ali zakonodajne strukture, priznavajo potrebo po sistemu za razvrščanje, označevanje in pakiranje „nevarnih snovi“, vendar čakajo na dogovor o modelu, priznanem na svetovni ravni, ki ga bodo nato izvajale na lokalni ravni.

2.10

Združeni narodi so na začetku devetdesetih let 20. stoletja priznali, da bi lahko ti lokalno razviti nacionalni ali regionalni sistemi, kljub temu da so bistveni za zagotavljanje zdravja ljudi, varnosti in okolja, predstavljali tudi ovire za svetovno trgovino, zato so zaprosili za pooblastilo, da pripravijo predlog globalno usklajenega sistema (GHS) za „razvrščanje, pakiranje in označevanje kemikalij ter za zagotavljanje varnostnih listov“. Modeli za usklajevanje so že obstajali v prometnem sektorju, zlasti za fizikalne nevarnosti in akutno toksičnost.

2.11

Nadaljevanje tega širšega pristopa je bilo odobreno v poglavju 19 Agende 21, ki je bila sprejeta na konferenci Združenih narodov o okolju in razvoju (UNCED) leta 1992. Tehnične podatke naj bi prispevali Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), Mednarodna organizacija dela (ILO) in pododbor strokovnjakov Združenih narodov za prevoz nevarnega blaga (UNSCETDG).

2.12

Po skoraj desetletju dela so predstavniki približno 160 sodelujočih držav članic ZN decembra 2002 dosegli dogovor o tehnični vsebini novega GHS. Svetovni vrh o trajnostnem razvoju (WSSD) septembra istega leta v Johannesburgu je države podpisnice spodbudil k izvajanju GHS takoj, ko bo to mogoče, da bi sistem v celoti deloval najpozneje leta 2008. Julija 2003 je Ekonomsko-socialni svet ZN sprejel GHS, v katerem je bilo leto 2008 določeno kot ciljni datum za izvedbo. Sporazume so podpisali predstavniki vseh 27 držav članic takrat že razširjene EU.

2.13

Leta 2004 so bile sprejete številne spremembe prvotnega predloga ZN in vključene v priporočila za „globalno usklajen sistem za razvrščanje in označevanje kemikalij (GHS)“, ki so jih ZN objavili leta 2005. Ta 540 strani dolg dokument je skupaj s poznejšimi revidiranimi različicami postal splošno znan kot „Purple Book“ (vijolična knjiga) zaradi barve njegove tiskane naslovnice. Podrobnosti o napredku 65 držav, vključno s 27 članicami EU, pri doseganju ciljnega roka 2008 so na voljo na ustrezni spletni strani ZN.

2.14

ZN so leta 2006 sprejeli nadaljnje tehnične spremembe in jih vključili v revidirano izdajo vijolične knjige, objavljeno leta 2007. Predlogi vsebujejo mešanico starih in novih preskusnih meril in končnih točk, piktogramov, odobrenih stavkov in oznak, kar je neizogibno glede na to, da gre za tako obsežen in zapleten proces globalnega usklajevanja. Uveden je bil modularni pristop, ki je omogočil soobstoj različnih vidikov in doseganje soglasja med sodelujočimi državami (čeprav bi njegova pretirana uporaba seveda onemogočila številne načrtovane koristi).

2.15

Vendar predlagani model ZN nima potrebne zakonodajne moči, zato morajo države, ki želijo slediti priporočilom, sprejeti izvedbeno zakonodajo. Države članice EU za to potrebujejo predlog Komisije.

2.16

Komisija je začela leta 2004 pripravljati predlog za izvajanje in leta 2006 objavila prvi osnutek sistema EU, usklajenega z GHS. V tem obdobju so bile izvedene in objavljene tudi ocene učinka. Posvetovanje z zainteresiranimi stranmi prek interneta v tretjem četrtletju 2006 je skupaj s številnimi pomisleki, ki so jih izrazile pravne službe Komisije, privedlo do obsežnih popravkov prvotnega predloga. Komisija ga je navsezadnje sprejela in objavila junija 2007. Ustrezna delovna skupina Sveta je že začela izvajati tehnične preglede. Kot vedno, se sedaj pričakujejo mnenja Evropskega parlamenta, Evropskega ekonomsko-socialnega odbora in Odbora regij.

2.17

Močno je zaželeno, da potekajoči pregledi ne bi povzročili zamude in bistvenih sprememb predlogov za usklajevanje. Koristi so na splošno sprejete kot razpršene, nanašajo se zlasti na svetovno trgovino in se bodo zmanjšale, če uskladitev ne bo dosežena. Stroški v EU (ali za tiste, ki trgujejo z EU) bodo močno narasli, če se bo časovni načrt za izvedbo razlikoval od tistega, ki je že bil sprejet za REACH. Vse koristi za zdravje, varnost ali okolje se bodo v veliki meri čutile zunaj EU, v državah, ki trenutno nimajo lastnih učinkovitih sistemov.

2.18

Izvajanje GHS bo vplivalo na prometno zakonodajo EU in na velik del s tem povezane „podrejene“ zakonodaje EU o potrošniških proizvodih, ravnanju s kemikalijami za posebne namene, nadzoru nad nevarnimi kemikalijami, zdravju in varnosti pri delu, odpadkih in izrabljenih proizvodih. V naslednjih letih bodo uvedeni nadaljnji predlogi, ki bodo po potrebi pokrili ta področja. Celoten seznam zakonodaje, na katero bo to verjetno vplivalo, so službe Komisije objavile avgusta 2006. Spremembe Uredbe (ES) št. 1907/2006 (REACH) so zajete v sedanjem predlogu.

3.1

Predlog sestavljajo 3 zvezki in 7 prilog. V angleški jezikovni različici je to nekaj več kot 2 100 strani. Čeprav so glavni elementi predloga omejeni na Zvezek I, ki je s 64 stranmi razmeroma kratek, so nove vsebine oziroma nove ali revidirane razlage starih vsebin predstavljene v celotnem dokumentu. Predlog mora biti torej v celoti upoštevan kot bistveni del primarne zakonodaje EU in nacionalne zakonodaje, ki vpliva na zakonodajalce, proizvajalce, dobavitelje, distributerje, trgovce, delavce in potrošnike v EU in zunaj nje.

3.2

V Zvezku II, ki vsebuje Prilogo I, so navedene podrobne zahteve za razvrščanje in označevanje nevarnih snovi in zmesi (154 strani).

3.3

V Zvezku III, ki vsebuje priloge II do VII, so navedena posebna pravila za določene snovi in zmesi; seznami novih izjav o nevarnosti in varnostnih izjav; novi piktogrami za nevarnosti; podrobna usklajena razvrstitev in oznake za nekatere nevarne snovi ter tabela za pretvorbo v pomoč uporabnikom, v kateri so prikazane spremembe zahtev za razvrstitev in označevanje iz Direktive 67/548/EGS v nove zahteve in izjave o nevarnosti v predlagani uredbi (430 strani). Na koncu tega zvezka je vključen – oziroma skoraj skrit – „zakonodajni finančni izkaz“ za celotni predlog, ki se zahteva za pravilno ovrednotenje predloga, vendar je kot primarna zakonodaja le malo trajno vreden in zanimiv.

3.4

Zvezka IIIa in IIIb obsegata tabeli 3.1 in 3.2 kot sestavna dela Priloge VI, kot je navedeno v Zvezku III zgoraj. Skupaj predstavljata pretvorbo Priloge 1 sedanje Direktive 67/548/EGS – skoraj 1 500 strani sklepov o razvrstitvi in označevanju nevarnih snovi, ki so rezultat 40 let ocenjevanja proizvodov v EU – v nov zakonodajni okvir.

3.5

Ocena učinka, ki jo je izvedla Komisija in jo je treba razumeti v zvezi z zgornjimi ugotovitvami, temelji na poročilih, ki sta jih pripravili svetovalni podjetji RPA in London Economics, in je razmeroma kratka (34 strani).

3.6

Predlog je predstavljen kot uredba v skladu s členom 95 Pogodbe ES s ciljem „zagotoviti enake konkurenčne pogoje za vse dobavitelje snovi in zmesi na notranjem trgu ter visoko raven varstva zdravja, varnosti, okolja in potrošnikov“.

3.7

V predlogu je izražena ugotovitev, da področje uporabe sedanje zakonodaje EU in področje uporabe predloga GHS Združenih narodov nista enaka. Oba se v podrobnostih razlikujeta od v veliki meri že usklajenih uredb o razvrščanju in označevanju na področju prevoza. Spremembe v okviru tega predloga so bile, kolikor je bilo možno, minimalne. V nekaterih primerih bodo potrebni nadaljnji predlogi, zlasti v izvedbenih fazah REACH.

3.8

V predlogu so uporabljeni nekateri novi termini in opredelitve iz GHS, najbolj opazna je uporaba izraza „zmes“ namesto „pripravek“.

3.9

V predlogu je priznano, da bi lahko vsak nov sistem razvrščanja povzročil obsežno uporabo poskusnih živali. Kjer je le mogoče, bi bilo treba uporabiti alternativne metode. Poskusi na ljudeh in drugih primatih za namene tega razvrščanja se zdijo v predlogu Komisije izrecno prepovedani (glede na nerešeno pravno in jezikovno razlikovanje v različnih uradnih jezikih EU med „se ne sme“ in „se ne bi smelo“), čeprav so takšni poskusi v modelu GHS dovoljeni.

3.10

Priznane so težave, povezane z razvrščanjem „zmesi“. Zagotovljena so „premostitvena načela“, ki omogočajo opredelitev lastnosti zmesi na podlagi proizvodov, za katere je verjetno, da imajo podobne učinke.

3.11

Predlog predvideva možnost uporabe krajših splošnih poimenovanj za snovi same ali sestavine zmesi, katerih uradna imena, kot jih opredeljuje Mednarodna zveza za čisto in uporabno kemijo (IUPAC), presegajo 100 znakov. Tudi identifikatorji proizvodov (številke in poimenovanja), ki jih dodeljuje služba za izmenjavo kemijskih izvlečkov (Chemical Abstracts Service, CAS) pri American Chemical Society, bodo še naprej v uporabi. Iz sedanje zakonodaje je ohranjena nadzorovana uporaba generičnih imen, ki pravilno opredeljujejo verjetno nevarnost, ne da bi bila ogrožena intelektualna lastnina, povezana z natančno sestavo zmesi.

3.12

Podrobno je obravnavano potrebno obdobje prehoda med sistemoma. Nedvoumno je izražena ugotovitev, da se morajo nova merila najprej uporabljati za „snovi“ in pozneje za „zmesi“. Da bi se izognili nepotrebnemu obremenjevanju podjetij, jim proizvodov („snovi“ ali „zmesi“), ki bodo ob začetku veljavnosti nove zakonodaje že v dobavni verigi, ne bo treba jemati iz prometa ali ponovno označevati.

3.13

Države članice bodo morale imenovati organe, pristojne za uporabo in izvajanje uredbe, ter „za kršitve zakonodaje uvesti primerne kazni“. Nato je izražena ugotovitev, da je „dobro sodelovanje med vsemi pristojnimi organi […] zelo pomembno“.

3.14

Uredba bo načeloma veljala za vse snovi in zmesi, razen kadar so v preostali zakonodaji Skupnosti določena posebna pravila. Iz področja delovanja te uredbe so izključeni kozmetični izdelki, arome, aditivi za živila, hrana in zdravila za živali, določeni medicinski pripomočki, proizvodi, ki jih urejajo predpisi na področju civilnega letalstva, cestnega ali železniškega prevoza ter streliva (vendar ne „eksplozivni izdelki, ki se tržijo za okrasne namene“, tj. pirotehnična sredstva).

3.15

Odpadki, kot so opredeljeni v Direktivi 2006/12/ES, v skladu s tem predlogom ne morejo biti razvrščeni niti kot „snovi“, „zmesi“ ali „izdelki“ glede na opredelitve v tej uredbi in so zato izključeni iz področja njenega delovanja.

3.16

Zlitine, kakor so opredeljene v točki 41 člena 3 Uredbe (ES) št. 1907/2006 (REACH), pa so opredeljene kot zmesi in so torej zajete v uredbo, kot so domnevno tudi prave „zmesi“ (v nasprotju s „pripravki“) naravnih snovi, kot so kovinske rude, minerali in rastlinski izvlečki.

3.17

Zahteve za označevanje so glede oblike in vsebine drugačne kot v sedanjem sistemu EU. Nekateri obstoječi piktogrami so zamenjani, drugi so novi. Sedanji dovoljeni „opozorilni“ in „varnostni“ stavki so nadomeščeni z novimi „opozorilnimi besedami“, „izjavami o nevarnosti“ in „varnostnimi izjavami“.

3.18

Vse sprejete besede in izjave so opredeljene v vseh uradnih jezikih EU in se morajo uporabljati na vsaki oznaki v skladu z zahtevami države, v kateri se izdelek proda. Uporablja se lahko več jezikov, čeprav postaja prostor za to čedalje bolj omejen. (V nekaterih posebnih primerih so lahko seveda potrebni dodatni prevodi oznak in dodatne dokumentacije v jezike kot valižanščina, ki so predpisani z zakonom, a niso uradni jeziki, ali v druge jezike, na primer ruščino, turščino, arabščino ali hindujščino, da se zadosti potrebam določenih avtohtonih ali priseljenskih skupin).

3.19

V predlogu je izražena ugotovitev, da je treba proces razvrščanja in zato tudi označevanja in pakiranja v EU stalno posodabljati, ko se pojavijo nove informacije ali spoznanja ali ko se spremenijo preizkusne metode ali zakonodajne zahteve. V predlogu so določene spremembe, ki zahtevajo ukrepanje, in postopki, ki jih je treba v tem primeru upoštevati.

3.20

Uredba naj bi začela veljati 20 dni po objavi v Uradnem listu. Snovi se smejo razvrščati, označevati in pakirati v skladu s sedanjo zakonodajo najpozneje do 1. decembra 2010 (kar bo sovpadlo z roki za registracijo za REACH). Zmesi se smejo razvrščati, označevati in pakirati v skladu s sedanjo zakonodajo do najpozneje 1. junija 2015. Po tem datumu bo veljala samo nova zakonodaja.

4.1

ZN so v imenu svojih držav članic predlagali model „globalno usklajenega sistema“ za merila in postopke, ki se uporabljajo za razvrščanje, pakiranje in označevanje „kemikalij“. Države članice EU so se dogovorile, da bi bilo treba model začeti izvajati leta 2008, če bo to mogoče. Komisija je predlagala izvedbeno zakonodajo v obliki uredbe, o kateri zdaj poteka razprava.

4.2

EESO močno podpira cilj globalne uskladitve, obliko in pravno podlago predlagane zakonodaje in predlagani časovni načrt izvedbe, tako da sovpada s prvim pomembnim rokom za registracijo snovi v skladu z Uredbo (ES) št. 1907/2006 (REACH).

4.3

EESO tudi opozarja, da je pri vzporednem izvajanju obeh sistemov potrebna prilagodljivost, zlasti za „zmesi“, ki so v številnih primerih same „zmesi“ iz drugih „zmesi“, vsaka z opredeljivim in včasih dolgim rokom trajanja, merjenim v mesecih ali celo letih. Verjetnost, da bo prehod v celoti izveden v predlaganem časovnem okviru, je majhna, vendar na srečo to ne pomeni, da bo proces neuspešen. Brez prilagodljivosti se bodo zagonski stroški povečali, načrtovane dolgoročne koristi pa morda ne bodo uresničene.

4.4

EESO poleg tega z odobravanjem opozarja na uvodne ugotovitve iz ocene učinka Komisije, da „bi se dolgoročno izvajanje GHS lahko izplačalo, […] saj bodo prihranki stroškov navsezadnje presegli enkratne stroške uvedbe“, vendar „stroški ne bi smeli narasti preko vseh meja, da bi bilo […] že […] kmalu mogoče pričakovati neto dobiček“ […] „in da se preprečijo nepotrebni stroški in upravne obremenitve za MSP“.

4.5

EESO se je seznanil s stališči, ki jih je Komisija izrazila v zakonodajnem finančnem izkazu, da je „zakonodajni predlog […] povezan z izvajanjem mednarodnega sporazuma. Čeprav bi bila predhodna ocena negativna, bi Komisija predložila takšen zakonodajni predlog, ker druge možnosti v tej politiki niso na voljo. Kljub negativni predhodni oceni Komisija ne bi odstopila od svoje obveznosti izvajanja mednarodno dogovorjenega sistema za razvrščanje in označevanje“.

4.6

Komisija torej meni, da nima druge izbire, kot da predloži predlog, ne glede na razmerje med predvidenimi ali dejanskimi stroški in morebitnimi koristmi. EESO se strinja, da je to v danih okoliščinah realistično, vendar obžaluje, da pri oceni učinka, čeprav ni ključna za odločanje, niso natančneje raziskani predvideni stroški izvajanja, da bi bilo že med pripravo predloga mogoče ublažiti te učinke. Dejstvo, da je isto svetovalno podjetje (RPA) pripravilo podrobno (in nasprotujočo si) analizo za en sam sektor, na katerega bo vplivala zakonodaja (določeni potrošniški izdelki), kaže, da bi bila analiza lahko opravljena v večjem obsegu in gotovo uspešneje, če bi bili na voljo čas, denar in volja. Tako kot pri vseh procesih usklajevanja sta več kot očitni nevarnosti naraščajočih stroškov in izginjajočih koristi.

4.7

Težko je, na primer videti kakršne koli koristi za zdravje, varnost in okolje v EU, ki bi bile neposredna posledica zamenjave uveljavljenega in dobro delujočega sistema z drugim, enako primernim, vendar neznanim sistemom. Kratkoročno bi lahko varstvo potrošnikov celo trpelo, ko bosta vzporedno obstajala dva sistema z različnimi izrazi, stavki in piktogrami. K zmanjšanju tega tveganja bi nekoliko prispeval usklajen program izobraževanja in usposabljanja, osredotočen na maloprodajni sektor.

4.8

Obstajajo tudi konceptualne težave glede tega, kako bodo v celoti uresničene koristi za svetovno trgovino, če bodo države predlog ZN izvajale v različnih časovnih okvirih in z različnim tolmačenjem temeljnih zahtev. Zgodnja uvedba sistema na Japonskem in Novi Zelandiji je že povzročila zaskrbljenost v Evropi. V ZDA, kjer trenutno vzporedno obstaja 4 do 5 sistemov, izvajanje še dolgo ne bo zaključeno. Seveda bodo za blago, s katerim se trguje globalno, še vedno potrebne različne jezikovne različice ne glede na to, kako usklajene so zahtevane oznake in varnostni listi.

4.9

Tako je v kvečjemu mogoče reči, da se je začel proces globalnega usklajevanja, ki odraža to, kar se je že zgodilo v državah članicah EU, in bo za vzdrževanje na globalni ravni zahteval enak obseg virov, podpornih sistemov in postopkov. To bo za Komisijo neobičajna vloga, zato bo morala nameniti dovolj virov, da se pravočasno in uspešno omogočijo neizogibne spremembe, in posodobitve sedanjega predloga ter njegove prilagoditve tehničnemu napredku. Ni jasno, ali za to zadostuje finančni izkaz ali predlogi za komitologijo in naknadni pregled.

4.10

Podobne ugotovitve bi bilo treba nasloviti tudi na ZN, da se čimprej zagotovi celovita uskladitev ne le meril za razvrščanje, ampak tudi dejanskih razvrstitev, določenih in uporabljenih kot osnova za poznejše označevanje in pakiranje „osnovnih kemikalij“, s katerimi se globalno trguje v velikem obsegu (in pozneje tudi za večino potrošniških izdelkov, s katerimi se globalno trguje v velikem obsegu). V obeh primerih bo bistveno tesno in neprekinjeno sodelovanje proizvajalcev izdelkov in pristojnih zakonodajalcev.

4.11

Komisija mora v EU rešiti še dvojno težavo obravnavanja obsežnega in le delno opredeljenega prepletanja z lastno „podrejeno“ zakonodajo ter priznavanja in reševanja potreb posameznih sektorjev, zlasti na področju potrošniških izdelkov. Glede na to da bi morala biti oba sistema enako učinkovita, bi bilo treba omogočiti določeno prilagodljivost, ki bi zagotovila, da se bo mogoče čimprej dogovoriti o širšem okviru predloga.

4.12

Podobno bi morala biti delavcem (na delovnem mestu) in potrošnikom (v trgovinah, pri spletnih nakupih oziroma doma) seveda še naprej zagotovljena najvišja možna raven varstva zdravja in zagotavljanja varnosti. Toda okolji ter potrebe po informacijah in razpoložljive podporne storitve obeh skupin so precej različne, kar je v predlogu samo delno upoštevano. Ni potreben univerzalen pristop. Upoštevati bi bilo treba najnovejše dogajanje v potrošniških vzorcih, zlasti v spletnem nakupovanju. Pri vsebini oznak in pomembnosti navedenih informacij bi bilo treba upoštevati tudi poklicne potrebe reševalcev, zdravstvenih služb na osnovni ravni in centrov za zastrupitve.

4.13

Poleg oznak bi bilo treba priznati tudi razpoložljivost in vrednost drugih virov informacij, zlasti za potrošnike, ki lahko premišljeno izbirajo na podlagi nasvetov potrošniških organizacij ali informacij na spletnih straneh večine proizvajalcev ali dobaviteljev. Skopa izjava Komisije, da so „[o]znake […] edino sredstvo za obveščanje potrošnikov“, je torej pretirana poenostavitev. Kdor ima na voljo samo oznako, morda dolgo po nakupu, nujno potrebuje jedrnate, razumljive in ustrezne podatke. Kdor pa želi podrobnejše informacije, jih lahko v skladu s sedanjo zakonodajo EU ali dobro trgovsko prakso zlahka pridobi. Številne posamezne odločitve o nakupu, sprejete izključno na podlagi zvestobe blagovni znamki, delujejo v obeh smereh: določen izdelek velja za varnega preprosto zato, ker ga izdeluje podjetje X; vrednost zvestobe potrošnikov do podjetja X pa zagotavlja, da bo le-to dejansko ohranjalo varnost svojih proizvodov oziroma bo spremenilo farmacevtsko obliko proizvodov, jih preoblikovalo ali umaknilo iz prodaje, če ne bodo varni. (To dokaj jasno ponazarjajo nekateri nedavni in brez dvoma dragi prostovoljni umiki igrač in drugega potrošniškega blaga s trga na svetovni ravni zaradi neuspešnosti notranjih kontrol kakovosti.)

4.14

Kar zadeva delavce in vse, ki vstopajo v delovne prostore, kjer je izpostavljenost na splošno večja in/ali daljša in kjer morajo vsi vpleteni dnevno vzdrževati najvišje standarde zdravja in varnosti, so embalaže in količine na splošno večje, na oznakah pa so lahko navedeni podrobnejši podatki. Tudi tukaj ne primanjkuje dodatnih informacij, ki morajo biti v skladu z zakonodajo EU ali drugo zakonodajo večinoma na voljo pred dostavo ali ob dostavi surovin ali intermediatov za nadaljnjo predelavo. Na ameriški spletni strani, za katero je bilo v enem prejšnjih informativnih poročil EESO o REACH (februarja 2005) navedeno, da je na njej na voljo 1,4 milijona varnostnih listov o materialih, jih je danes na voljo več kot 3,5 milijonov, dnevno pa naj bi jih dodali okoli 10 000. Pri večini proizvajalcev in dobaviteljev ter pri nekaterih osrednjih organih je za snovi in pripravke mogoče dobiti varnostne liste, prilagojene EU in v ustreznih nacionalnih jezikih, ki seveda morajo biti na voljo evropskim potrošnikom pred dobavo izdelka. Ker morajo biti v vseh zahtevanih jezikih in jih morajo zagotoviti vsi proizvajalci in dobavitelji za vse svoje izdelke, to pomeni zelo veliko število posameznih varnostnih listov, ki jih je treba redno posodabljati oziroma kadar to zahteva nova zakonodaja, kot je obravnavana uredba.

4.15

Poleg zgoraj navedenega so na novi (junija 2007 objavljeni) spletni strani OECD eChemPortal zlahka dostopne številne podatkovne zbirke, ki jih vzdržujejo vlade in agencije članic OECD; za EU to opravlja Evropski urad za kemikalije. Te podatkovne zbirke vsebujejo podatke o več deset tisoč posameznih snoveh, ki se proizvajajo in tržijo v EU, in so poimenovane s številnimi kraticami, npr. ESIS (EU), CHRIP (Japonska), OECD HPV (OECD), SIDS HVPC (UNEP), HPVIS (EPA ZDA), INCHEM (IPCS), poleg njih pa obstajajo tudi bolj znani in redno uporabljani viri EU, kot so IUCLID, ORATS, HPVCS, LPVCS, ELINCS in EINECS, ter spletne strani za posamezne sektorje, kot so SEED, EUROPHYT, PHYSAN in CAT. Na svetovni ravni usklajeni podporni programi, kot sta pharmacovigilence in cosmetovigilance, zagotavljajo, da so vsi škodljivi učinki posameznih izdelkov centralno in hitro zabeleženi. Treba je spodbujati razširitev teh skupnih programov posameznih panog in zakonodajalca za zgodnje opozarjanje na druge izdelke široke potrošnje.

4.16

Zagotovo je dobro, da ti podatkovni viri obstajajo in so zlahka na voljo, še posebej, če je dejansko mogoče posodabljati vsak posamezen varnostni list in podatke o proizvodih, tako da bodo odražali podrobne spremembe, ki jih zahtevajo različne nacionalne in regionalne izvedbe GHS, ne da bi nastali nesprejemljivi stroški za vpletene. Vendar tudi v tem primeru ni jasno, ali je bilo to v celoti upoštevano v oceni učinka.

4.17

Vendar izobilje spletnih informacij skupaj z dolžino izvedbene zakonodaje postaja obremenjujoče ter predstavlja pravni in intelektualni izziv tako za zakonodajalce kot uporabnike. Uredba (ES) št. 1907/2006 (REACH) je bila v končni objavljeni obliki v angleščini dolga 850 strani. Projekti za izvajanje REACH (RIP) in smernice, ki še niso dokončane, naj bi obsegali več kot 10 000 strani. Njihova končna oblika in pravni status še nista znana. Trenutno obravnavani predlog GHS ima več kot 2 000 strani. Znova bodo potrebne smernice – k tej uredbi in kot pomoč pri izvajanju približno 20 glavnih aktov podrejene zakonodaje, vključno z Direktivo 1996/82/ES (Seveso II), na katero bo to vplivalo. Tako bodo odgovorne institucije in organi EU samo na tem področju v kratkem pripravili ali pregledali skoraj 20 000 strani zakonodaje ali podpornega materiala. To je težko sprejeti kot model za boljšo zakonsko ureditev, kot idealen način za podpiranje lizbonskih ciljev ali za približanje ideje evropskim državljanom o centralno upravljani EU, ki zna prisluhniti in nuditi podporo.

4.18

Če pa je te osnovne komunikacijske težave v ustreznem času mogoče premagati (verjetno z razčlenitvijo zakonodaje na osnovne sestavne dele, tj. jasno določene in enotne opredelitve; preskusne metode; končne točke; rezultate; zahtevane procese in postopke itd., ki bodo objavljeni ločeno in posodobljeni ob ustreznih, a različnih rokih, in ne bodo vsi zahtevali sočasne objave kot primarna zakonodaja), bodo dejansko dosežene velike koristi. GHS, ki temelji na podatkih in je splošno uporaben, bi moral v prihodnje vplivati na vse, ki se ukvarjajo z iskanjem najboljših načinov za varstvo zdravja ljudi, varnosti in okolja, in jih usmerjati. Koristi tega pa so morda veliko večje kot razmeroma majhno povečanje svetovne trgovine ali lokalnega zaposlovanja, s čimer se predlog trenutno gospodarsko utemeljuje.

5.1

EESO opaža kratke roke za sprejetje predlagane uredbe, da bo izvajanje lahko sledilo rokom, opredeljenim z REACH, kar bo omejilo začetne stroške. EESO tudi ugotavlja, da je to le začetek globalnega procesa, ki bo od vseh sodelujočih zakonodajnih organov ter neposredno vpletenih podjetij in drugih akterjev zahteval nenehne spremembe. Zato je očitno treba odkriti in odpraviti čim več težav, jedro predloga pa izvajati čim bolj prožno. Glede na to, da bo dober in uveljavljen sistem zamenjal drug, po možnosti enako dober sistem, so tveganja, povezana s posebnimi odstopanji, ki bi omogočila dovolj časa za rešitev težav, majhna.

5.2

Tako so na primer uslužbenci Komisije in nacionalni strokovnjaki pri pripravi in vključitvi tabele za pretvorbo iz Priloge 1 sedanje direktive v Prilogo VI nove uredbe, ki je koristna kot vodnik pri prehodu s starih na nove zahteve, obšli vse obvezne postopke pregleda in soglasja, na podlagi katerih je nastalo več kot 1 000 strani sklepov. Če naj to postane zakon, ki bo začel veljati takoj, bo treba nameniti vire za podrobno preverjanje in to v obdobju, ko je večina podjetij že polno obremenjenih z izpolnjevanjem registracijskih zahtev za REACH. Ker se pogosto zgodi, da se zakonodaja EU sprejme z nekaterimi ali vsemi praznimi prilogami, bi bilo možno tudi tukaj ubrati podobno pot, tako da se ohrani skupni rok. S tem odpadejo tudi težave z odgovornostjo za nepravilne „pretvorbe“ ali „prenose“ zahtev, ki jo trenutno nosijo pristojne službe Komisije, kar ne bi bilo zadovoljivo. Dejstvo, da naj bi ta proces osvetlil številne napake v sedanji zakonodaji, zlasti ker je zaradi uvedbe številnih novih jezikov pomemben natančen prevod, prinaša le malo tolažbe. Glede na obseg podatkov je treba domnevati, da hkrati prihaja do novih napak, ki jih bo sčasoma odkril le proizvajalec ali dobavitelj.

5.3

Podobne ugotovitve veljajo za vse primere, kjer se bo z novim GHS brez ustreznega preverjanja povečala strogost sedanjih razvrstitev in s tem označevanja in pakiranja ter morda zaostrila druge učinke v zvezi s prometno ali podrejeno zakonodajo. To bi se lahko na primer zgodilo pri nekaterih razširjenih potrošniških proizvodih, kot so gospodinjski detergenti, kjer novi GHS očitno zahteva dokaj nesmiselno pretirano označevanje. Pogosto naveden primer, da mora uporabnik ob razlitju običajnega detergenta sleči vsa oblačila in jih nato oprati v istem detergentu, bi samo spravil sistem in njegove uporabnike na slab glas. Gotovo ne bi privedel do najvišjih standardov varstva zdravja ljudi, varnosti in okolja. Pri tem je treba previdno uporabljati odstopanje v členu 30(1), v skladu s katerim se „očitno nepotrebne [varnostne izjave…] na oznaki ne navedejo“.

5.4

Skrb vzbujajoče so tudi zahteve za pretirano razvrščanje – praksa, ki je v nekaterih državah namenjena omejevanju odgovornosti proizvajalcev, vendar tudi ta v resnici ne vodi do primerne zaščite delavcev ali potrošnikov. Sedanji predlog ne ločuje ustrezno med potencialno „dražilnimi“ proizvodi (tj. v določenih primerih lahko povzročijo začasno pordečitev ali otekanje kože, ki pozneje izgine) in „jedkimi“ proizvodi (tj. verjetno povzročijo trajno razjedo kože, ki morda nikoli ne izgine, na primer zaradi močne kisline ali lužine ali učinkov kisika). Že sama možnost „poškodbe oči“ je seveda pogostejša in v nekaterih primerih je lahko tudi hujša, saj obstaja tveganje slepote, in bi jo bilo treba vedno opredeliti z ustreznim in jasno prepoznavnim simbolom. Vse to še poslabšujejo predpisane ali prostovoljne omejitve glede uporabe živali za preskušanje izdelkov, ki so zdaj blizu revidirane končne točke in v zvezi s katerimi sta označevanje in pakiranje za prodajo potrošnikom odvisna od sprejetega razvrščanja. Ker bodo takšni proizvodi verjetno prej izjeme kot pravilo, bi kratkoročna odstopanja omogočila, da bi bil predlog uveden brez zamude.

5.5

Pretirano označevanje ima tudi neželen učinek na pakiranje, saj varnostnih zapiral, ki onemogočajo odpiranje otrokom, tudi starejši ali šibkejši uporabniki ne morejo odpreti. Nasveti o previdnem ravnanju z izdelki in njihovem hranjenju v vsakdanjem življenju so na splošno dragocenejši kot priprave, zaradi katerih postanejo nedostopni uporabnikom ali povzročajo, da embalaža ostane odprta ali da se vsebina prenese v drugo, manj varno embalažo. Potrošniki s pomočjo koristnega označevanja, zdrave pameti in vsakodnevne pozornosti razumejo, da morajo s proizvodi, kot so čistila za pečice in odtoke, ravnati kar najbolj previdno; v večini primerov znajo kar dobro ravnati s pralnim praškom ali čistilom za pomivalni stroj, ne da bi se pri tem poškodovali. Označevanje teh izdelkov kot „jedkih“ s ključno besedo „NEVARNOST“ ne koristi ničemur in ogroža celoten proces.

5.6

Zaradi zgoraj navedenih primerov je tudi vprašljivo, v kolikšnem obsegu je bilo preizkušeno, kako različne nove (in stare) piktograme, ključne besede in stavke dojemajo različne ciljne skupine po vsem svetu. Čeprav je prepozno za spremembo obstoječih predlogov GHS Združenih narodov, bi se nekatere dodatne besede lahko izkazale za koristne, ali pa bi se predlagale spremembe, da se izboljša jasnost. Predvsem je obžalovanja vredna opustitev splošno prepoznavnega simbola Andrejevega križa (črn simbol na oranžni podlagi). Dolgo bo trajalo, da bodo nadomestni simboli pravilno prepoznani, in tveganje za potrošnike bo večje, zlasti dokler novi simboli ne bodo v celoti uveljavljeni. V trgovinah bi bilo treba čim prej uvesti (in centralno financirati) programe obveščanja, ki bi pomagali vsem, ki redno opravljajo maloprodajne nakupe. Treba pa je dodatno preučiti potrebe oseb, ki kupujejo potrošniške izdelke prek spleta, kjer je oznaka ob nakupu le redko vidna.

5.7

Kar zadeva identifikacijo spojin pripravka ali zmesi, predlog ustrezno zahteva uporabo številk CAS (ki trenutno obsegajo več kot 32 milijonov organskih in anorganskih snovi z delno ali v celoti opredeljenimi strukturami, od teh jih je približno 13 milijonov razvrščenih med komercialno dostopne, pogosto v zelo majhnih količinah), ki jih je treba dopolniti z imeni IUPAC, CAS ali drugimi imeni. Vendar je treba opozoriti, da so ta imena namenjena opredelitvi struktur, ne pa nevarnosti ali tveganj. Reševalcem ali centrom za zastrupitve le redko koristijo, glede na to da na splošno ni posebnih protistrupov. Vendar je lahko pri prvi pomoči za prizadetega uporabnika odločilna izbira med sprožitvijo bruhanja in nevtralizacijo v želodcu. Tudi nadaljnji stik s proizvajalcem, ki bi moral biti tako podnevi kot ponoči in sedem dni na teden na voljo za podrobnejše nasvete, se bo verjetno izkazal za bistvenega. Namesto uradnega kemičnega imena in molekulske zgradbe ene ali več sestavin kompleksne zmesi bi morale biti za nujne primere na oznaki navedene te informacije.

5.8

V primerih, v katerih ima od poimenovanja določene spojine in celo opredelitve njene absolutne kemične sestave koristi samo konkurent, prvotni proizvajalec pa izgubi pravice intelektualne lastnine, bi bilo treba ohraniti zaščitne ukrepe iz sedanje splošne direktive o pripravkih. Na splošno se ta problem nanaša samo na „delovne tekočine“, kot so mazalna olja in drugi visokotehnološki pripravki, kjer je izpostavljenost potrošnika na splošno omejena, splošne nevarnosti pa očitne, ne glede na prisotnost specifičnih sestavin.

5.9

Ob navedenem se pojavlja tudi težava s predlagano uporabo besede „zmes“, ki bi se morala nanašati samo na sistem snovi, ki jih je mogoče fizično ločiti, zato da se razlikuje od „spojine“ ali „snovi“ (ki ju ni mogoče ločiti na tak način). Videti je, da ta opredelitev meče vrsto precej različnih materialnih sistemov (naravne rude, minerali, koncentrati in rastlinski izvlečki) v en koš s „pripravki“, pri katerih gre za namerno ustvarjene zmesi znanih sestavin, iz katerih je mogoče določiti nevarnost končnega izdelka. Zlitine (in stekla) seveda niso nobeno od navedenega, zato bi zanje morala veljati ločena in ustreznejša ureditev, tako tukaj kot v REACH. Prav tako ni jasno, zakaj so tokovi odpadkov izključeni kot kategorija, kljub temu, da so v nekaterih primerih vključeni v inventar EINECS kot „snovi“ v postavkah „sluzi“ in „blato“. Iz tega bi bilo mogoče sklepati, da mora biti mešana ruda v svojem naravnem stanju razvrščena (brez pravega razloga, saj ni verjetnosti stika s potrošniki in ni možnosti, da bi našli zamenjavo), medtem ko so izključeni odpadno železo ali mešani papirni odpadki, ki jih je treba v neprekinjeni predelavi in recikliranju obravnavati „takšne, kot so“. Z vsem navedenim je treba na delovnem mestu ravnati varno, vendar to ni primarna spodbuda za razvrstitev, in dejansko so ti proizvodi redko označeni ali pakirani. Zakonodaja, ki se nanaša na posamezne sektorje ali delovno mesto, običajno zagotavlja boljšo zaščito.

5.10

Ne glede na to, kakšne so opredelitve, bi morale biti v celoti zajete v ta predlog in ne bi smele biti samo vzete iz GHS ali potrebovati sklica na druge dokumente. To bi bila koristna priložnost, da bi se prvič opredelila beseda „chemical“ – tako kot samostalnik (kemikalija) kot pridevnik (kemičen). Če je njen pomen enakovreden „snovi“, kar domnevno je, bi bilo treba to razjasniti. S tem bi postalo jasnejše tudi področje delovanja te in drugih direktiv in uredb, ki se uporabljajo veliko širše, kot samo za izdelke natančneje opredeljene „kemične“ industrije. Prav tako bi postalo jasno, da prevod samostalnika „chemical“ v „kemična snov“ v jezikih, ki nimajo ene same enakovredne besede, ne pomeni, da obstajajo alternativne (in verjetno nestrupene?) „ne-kemične snovi“. Upamo lahko, da bo to tudi zmanjšalo uporabo dobronamernih, a nesmiselnih izjav, kot so „večina izdelkov vsebuje kemikalije“ (1) (Kaj vsebujejo drugi izdelki?) ali „kemikalije se uporabljajo na skoraj vsakem delovnem mestu“ (2) (In kaj uporabljajo na drugih delovnih mestih?). EESO seveda razume, da mora biti vsaka uporabljena opredelitev dosledna v celotni zakonodaji. Vendar se ne strinja, da je katerikoli zakonodajni akt bolj „temeljen“ od drugega (in če je, potem to gotovo velja za ta predlog) in da bi morali vsi vpleteni brati vso s tem povezano zakonodajo v celoti, samo da bi ugotovili, kaj določena beseda pomeni ali ne pomeni. To je pomembno, saj zaradi prevodov v različne jezike nastanejo razlike, ki jih v izvirniku ni bilo, ali pa se zabrišejo razlike, ki so bile bistvene. Beseda „proizvod“ se na primer tukaj uporablja v nevtralnem smislu za vsako blago, ki ga lahko kupi ali uporablja podjetje ali potrošnik. V nobenem primeru ne gre za sinonim besede „izdelek“, ki ima poseben pomen v zakonodaji EU in drugi zakonodaji. To je v angleščini dovolj jasno, vendar je lahko manj jasno v drugih jezikih. Ne glede na danosti posameznih jezikov je treba razlikovanje ohraniti. Opredeliti in preprečiti je treba tudi druge jezikovne in kulturne nejasnosti. Izraz „substance-free environment“ bi se v Evropi morda nanašal na vesolje (če „substance-free environment“ razumemo kot „prostor brez materije“). V ZDA pomeni šolo, kjer ni dovoljeno uživati alkohola in kaditi. V rumenem tisku številnih kulturnih krogov je vsakdo s sledmi „kemičnih snovi“ na rokah ali oblačilih terorist.

5.11

V vsakem primeru mora biti vsem, tudi širši javnosti, jasno, kakšen je konkreten pomen posameznih besed. Prepoved uporabe besede nevarnost v povezavi z besedo opozorilo, je lahko zanimiva za strokovnjake za označevanje, čeprav se ti dve besedi pogosto uporabljata skupaj v drugih sporočilih, namenjenih zmanjšanju tveganja. Če ima angleška beseda „dangerous“ (nevaren) v vseh jezikih EU (in jezikih njenih trgovinskih partnerjev) drugačen pomen kot beseda „hazardous“ (nevaren), je to treba ponazoriti. V angleščini je med njima težko razlikovati. Uporabi okrajšav, kot je „m-dejavnik“, ki je smiselna samo, če se beseda „multiplying“ v določenem jeziku dejansko začne s črko „m“, bi se bilo treba izogniti. (Dejstvo, da se v sedanji zakonodaji uporabljata izraza „stavek R“ in „stavek S“ za tveganje (risk) oziroma varnost (safety) kaže, da je bila zakonodaja pripravljena v angleščini, pri čemer se potrebe uporabnikov drugih jezikov niso posebej upoštevale.)

5.12

Glede na celotno področje uporabe tega predloga bi bila koristna mejna točka, določena na podlagi letne prodaje, velikosti ali teže pakiranja ali znane toksičnosti, da bi preprečili obremenjevanje procesa s podatki o več milijonih snovi, ki se prenašajo v majhnih ali skoraj neznatnih količinah. Koristen dodatek oznakam, ki so na voljo, bi bila oznaka, primerna za prenos zelo majhnih količin kot vzorcev za R&R (običajno med laboratoriji), iz katere bi bilo razvidno, da „proizvod ni bil preizkušen ali razvrščen“ in je „namenjen samo za strokovno uporabo“. (Predlog, da se izključijo „snovi in zmesi za znanstvene raziskave in razvoj“, vendar samo, če se domneva, da so „rakotvorne, mutagene za zarodne celice ali strupene za razmnoževanje“, ni primeren in bi ga bilo treba črtati. Predloženi niso nobeni dokazi o tem, da nevarnosti v laboratoriju zahtevajo prednostno obravnavo ali da so v nasprotju z običajnimi pričakovanji vsi zaposleni v laboratorijih ogroženi zaradi pomanjkanja znanja. Če pa se izkaže, da je temu tako, bi bile spremembe zakonodaje EU o dobri laboratorijski praksi boljša pot.)

5.13

Poskrbeti je tudi treba, da se zagotovi, da predlagani proces razvrščanja in označevanja tako kot zdaj v celoti odraža pripadajoče nevarne lastnosti posameznih snovi in pripravkov ali zmesi, ki so dani na trg. Vsako razširitev na neuradne ali pravno neurejene majhne ocene tveganja s strani proizvajalcev ali dobaviteljev, da bi pokrili možno ali pričakovano prihodnjo uporabo, je treba črtati, saj ni niti v skladu s sedanjo zakonodajo EU niti s predlogom GHS Združenih narodov.

5.14

Kar zadeva uveljavljanje zakonodaje, poročanje in kazni za kršitve, predlog povsem razumljivo nalaga odgovornost na države članice z zahtevo, da morajo biti določbe za to „učinkovite, sorazmerne in odvračilne“ ter da se Komisiji sporočijo v 18 mesecih od datuma uveljavitve uredbe. Vendar EESO ugotavlja, da je ta predlog, tako kot v sedanji zakonodaji, zasnovan tako, da usklajuje merila in procese, ki se uporabljajo pri razvrščanju, ne usklajuje pa rezultatov tega razvrščanja. Zato bodo verjetno kazni po višini, učinku in izvršljivosti manj pomembne, kot bi si želeli proizvajalci, da bi lahko v celoti in primerno zaščitili delavce in potrošnike, od katerih je odvisna njihova poslovna dejavnost. Zaradi tega ostaja izvedljivost celotnega predloga, skupaj z ostalo zakonodajo, kot je REACH, odločilnega pomena.

5.15

Nazadnje je treba opozoriti tudi na potrebo po ocenjevanju kakovosti podatkov, zbranih v različnih državah, da se zagotovi, da so ti primerljivi in relevantni za določanje dejanskih nevarnosti novih in kompleksnih snovi, vključno s tistimi, ki imajo „neznano ali spremenljivo sestavo“. Za to obstajajo sistemi za uvrščanje po pomembnosti, na primer pri Society of Chemical Hazard Communications. Na voljo so tudi strokovni pregledi podatkov v registru toksičnih učinkov kemijskih snovi (Register of Toxic Effects of Chemical Substances). Kaže, da ustrezen proces za to, domnevno pri ZN, ni v celoti opredeljen, pa tudi viri in proračun za to niso določeni.

9.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 204/57

1.1

EESO meni, da bi bilo koristno začeti dodatno razpravo v zvezi s splošno politiko EU o kakovosti za zagotovitev sinergije med zakonodajnimi zahtevami za varno hrano, okolje in socialna vprašanja, med drugim za oblikovanje oznake kakovosti EU, ter predpisi, ki povečujejo vrednost posebnih proizvodov in živil iz različnih regij EU, ki izpolnjujejo višje standarde.

1.1.1

EESO v zvezi z učinkovitostjo sistema geografskih označb in označb porekla meni, da je potrebno naslednje:

EESO meni, da so bile te težave le delno obravnavane v pregledu, na podlagi katerega je bila pripravljena Uredba (ES) 510/06, in da jih je treba odpraviti, ker bi se sicer lahko s širitvijo sistema v države, ki niso članice EU, dodatno povečale.

1.1.2

EESO v zvezi z učinkovitostjo predlaga, da se določijo ukrepi za zagotavljanje ugleda proizvodov na trgu, pri čemer bi krepili upravne organe za geografske označbe, ter da se uvedejo jasne in realistične specifikacije, ki bi temeljile na resnično neodvisnih, učinkovitih in uspešnih pregledih.

1.1.3

EESO zato priporoča, da se zagotovi potrebno soglasje glede vsebine specifikacij ob predložitvi vloge za registracijo na podlagi meril za reprezentativnost združenja prosilca, da se zagotovi ustrezno soglasje glede zapletenih in spornih vidikov.

1.1.4

EESO v zvezi z učinkovitostjo poudarja tudi, da morajo biti geografske označbe čedalje bolj zajete med pomembna orodja za razvoj podeželja v državah članicah in da se morajo vedno, ko je to mogoče, uporabljati skupaj z ukrepi iz drugega stebra, zlasti v primeru držav, ki so se nedavno priključile EU, in prikrajšanih območij na splošno.

1.1.5

EESO nazadnje meni, da mora sistem geografskih označb, ki lahko prispeva k razvoju podeželja, izpolniti čedalje večja etična, socialna, okoljska in druga pričakovanja potrošnikov. Če se ta pristop razvije v strategijo za partnerstvo z drugimi deli sveta, vključno z dobro urejenim in ustrezno nadzorovanim odprtjem trga za uvoz proizvodov z geografsko označbo iz držav v razvoju, bi lahko okrepil soglasje v zvezi z označbami porekla in spodbudil večstranska pogajanja.

1.1.6

EESO v zvezi s povečanjem vrednosti proizvodov z geografsko označbo meni, da je treba bolj podpirati pobude za spodbujanje uporabe oznak Skupnosti za zagotovitev boljših informacij za izvajalce ter večje prepoznavnosti proizvodov z geografsko označbo pri potrošnikih, zlasti v državah, v katerih niso tako običajne, da se zagotovi širša uporaba geografskih označb, njihova enotnejša porazdelitev v EU in večje povpraševanje na trgu.

1.1.7

EESO v zvezi z raziskavami in razširjanjem informacij o učinkih sistema na regije in trge EU priporoča ustrezno in enotno razširjanje rezultatov uspešnih raziskav, ki jih izvajajo različne službe Komisije, v vseh državah članicah in za vse zainteresirane strani.

1.1.8

EESO priporoča, naj se mednarodna trgovinska pogajanja o geografskih označbah in označbah porekla vključijo v širšo politiko mednarodnega sodelovanja. V zvezi s tem je treba poleg učinkovitih dvostranskih pogajanj ponovno začeti sklop večstranskih pogajanj s še večjim zagonom in zavzetostjo (razširitev člena 23 Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine na vse proizvode z geografsko označbo; mednarodni register; tehnična pomoč za države v razvoju).

1.2

Pri tem je treba upoštevati zlasti šest tem, ki jih je Komisija vključila v prihodnji pregled politike (glej 2720. srečanje Sveta EU – 20. marec 2006):

1.2.1

Prva tema: „Določanje zaščitenih geografskih označb in zaščitenih označb porekla kot sestavin“. EESO meni, da je nujno, da vse zainteresirane strani, ki so del združenj prosilcev (konzorciji za zaščito itd.), dosežejo dogovor o merilih in parametrih, določenih v zvezi z vsebino sestavin geografskih označb, ki se zahteva za zaščitene označbe porekla (ZOP) in zaščitene geografske označbe (ZGO), uporabljene na končnem proizvodu.

1.2.2

Druga tema: „Uporaba nadomestnih instrumentov, kot so blagovne znamke, za zaščito geografskih označb in označb porekla“. EESO meni, da je uporaba blagovnih znamk za zaščito geografskih označb zunaj EU gotovo izvedljiva zamisel; ta instrument pa ne bi rešil problema mednarodne zaščite označb, ker bi bil zapleten (glede na število potencialno zajetih držav) in drag (t.j. izvedljiv samo za velike gospodarske organizacije z zadostnimi finančnimi sredstvi), hkrati pa ne bi zagotavljal popolne zaščite.

1.2.3

Tretja tema: „Obseg proizvodov, ki jih zajema uredba, s posebnim poudarkom na soli, mešanih zeliščih, izdelkih iz protja in začimbah“. EESO pozdravlja večjo odprtost sistema Skupnosti, ki bo omogočala predložitev vlog za potrditev porekla proizvodov, ki so strogo gledano nekmetijski (sol, mešana zelišča, izdelki iz protja, začimbe itd.), z namenom spodbujati podeželsko kulturo določenega območja. Hkrati priporoča, naj se sistem razširi na vse kmetijske proizvode, ki doslej niso bili vključeni.

1.2.4

Četrta tema: „Določitev porekla surovine“: V splošnem okviru prostovoljnih industrijskih sporazumov med vsemi zainteresiranimi stranmi, kakor so predvideni v trenutnem postopku za predložitev vlog v zvezi z označbami, EESO priporoča, da se v primeru zaščitenih označbah porekla natančneje ocenijo vidiki, povezani z uporabo surovin, nenazadnje tudi zaradi zahteve, da morajo biti vse surovine iz območja, navedenega na označbi.

1.2.5

Peta tema: „Merila za oceno generičnega statusa imena“: EESO priporoča, med drugim tudi zaradi dosedanjih sporov, vzpostavitev natančneje opredeljenih instrumentov za lažje ugotavljanje dolgotrajnega obstoja in/ali ugleda imena, kot je organ (ali odbor za obravnavo), ki bi deloval kot razsodnik in/ali zagotavljal pregled v zvezi z možno zaščito označbe porekla v državah članicah EU, ali podobne skupine za izvensodno poravnavo.

1.2.6

Šesta tema: „Zasnova znakov Skupnosti, ki določajo geografske oznake in zaščitene označbe porekla“: EESO meni, da lahko združevanje znakov za ZOP in ZGO povzroči neenakost med dvema enakovrednima pojmoma, ki sta ustanovljena in izvirata iz različnih geografskih območij. Glede na potrebo, da proizvodi potrošnikom postanejo bolj prepoznavni, je treba zagotoviti večje grafično razlikovanje med zaščitenimi označbami porekla in zaščitenimi geografskimi označbami (npr. različne barve). Za dodatno razlikovanje (morda z uporabo različnih znakov) je treba poskrbeti tudi med drugimi evropskimi oznakami (zajamčene tradicionalne posebnosti, ekološko kmetovanje).

1.3

EESO zato upa, da bo globalna strategija Evropske unije po nadaljevanju razprav o prihodnosti skupne kmetijske politike za leto 2013 celovito in sistematično obravnavala vse izzive za evropsko kmetijstvo in proizvodnjo hrane: tržno politiko, ki mora ostati skupna in se boriti proti vse večji negotovosti dohodka, ki jo povzroča spremenljivost vse bolj odprtih in globaliziranih kmetijskih trgov; močnejše in učinkovitejše uveljavljanje politike razvoja podeželja; politiko kakovosti, ki je temeljni steber za prihodnost celotnega evropskega kmetijstva, ter uravnoteženo in trajnostno politiko v zvezi z naravnimi in energetskimi viri.

1.4

Na koncu EESO poziva države članice, naj gradijo na svoji pobudi za polno izkoriščanje evropskega sistema zaščitenih geografskih označb in zaščitenih označb porekla za bolj učinkovito spodbujanje tako svojih kmetijskih proizvodov kot tudi evropskega kmetijskega modela.

2.1

V evropski civilni družbi se ozaveščenost potrošnikov o značilnostih kmetijsko-živilskih proizvodov že nekaj časa stalno izboljšuje, kar ustvarja povpraševanje po kakovostnih proizvodih. EU se je na to povpraševanje odzvala s politiko za urejanje in povečanje vrednosti kakovostnih kmetijsko-živilskih proizvodov, ki vključuje vprašanja varnosti živil („higienski paket“, sledljivost itd.) in vprašanja v zvezi s posebnimi značilnostmi nekaterih proizvodov (oznake kakovosti, ekološko kmetovanje, geografske označbe). V tem mnenju je treba razumeti izraz „kakovost“ prav v tem smislu..

2.2

V zvezi s tem so bili pripravljeni posebni predpisi EU, ki priznavajo lokalne posebne proizvode, povezane s krajem porekla: lokalni proizvodi, katerih kakovost ali ugled sta povezana z določenim območjem ali regijo proizvodnje ali s surovinami ali proizvodnimi metodami, ki se uporabljajo na določenem geografskem območju.

2.3

V evropskih sredozemskih državah se je pojem zaščite označb porekla, povezanih s krajem porekla, kot sredstev za opredeljevanje živilskih proizvodov uveljavil v zgodnjem dvajsetem stoletju. Najprej je bil uveden v vinskem sektorju, nato pa se je razširil na druge kmetijsko-živilske proizvode.

2.4

Komisija je leta 1992 prvič sprejela skupni zakonodajni okvir o označbah porekla za kmetijsko-živilske proizvode, ki se je uporabljal v vseh državah članicah EU. V novo zakonodajo so se prenesle opredelitve, zahteve in postopki iz obstoječih nacionalnih zakonodaj, kar se kaže v tesni povezavi med evropskim izrazom zaščitena označba porekla, francoskim izrazom appellation d'origine controlée, španskim denominación de origen in celo italijanskim denominazione di origine controllata.

2.5

Zakonodajni okvir sta sestavljali Uredba (EGS) št. 2081/92 o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila ter Uredba (EGS) št. 2082/92 o certifikatih o posebnih lastnostih za kmetijske proizvode in živila. Obe uredbi sta bili nedavno spremenjeni z Uredbama (ES) št. 510/2006 in 509/2006 iz marca 2006.

2.6

Uredba (ES) št. 510/2006 obravnava zaščito označb porekla za proizvode, katerih poseben značaj je odvisen od geografskega porekla, tj. zaščitene označbe porekla (ZOP) in zaščitene geografske označbe (ZGO).

2.6.1

Proizvodi z zaščiteno označbo porekla imajo značilnosti, ki izvirajo le iz njihovega naravnega okolja in so odvisne od sposobnosti proizvajalcev v regiji, iz katere izhajajo. Zato je treba pri proizvodih z zaščiteno označbo porekla vse stopnje proizvodnega procesa – proizvodnjo surovin, predelavo in pripravo – izvesti na navedenem območju, pri čemer morajo biti značilnosti proizvoda in njegovo geografsko poreklo tesno povezani. Primeri proizvodov z zaščiteno označbo porekla so huile d'olive de Nyons, parmigiano reggiano in Shetland lamb.

2.6.2

Proizvodi z zaščiteno geografsko označbo imajo tudi posebno značilnost, ki jih povezuje z določeno regijo, v kateri pa je treba izvesti le eno stopnjo proizvodnega procesa, medtem ko se lahko na primer uporabijo surovine iz druge regije. Primeri proizvodov z geografsko označbo so Clare Island salmon, arancia rossa di Sicilia in Dortmunder Bier.

2.7

Uredba (ES) št. 509/2006 obravnava zajamčene tradicionalne posebnosti kmetijskih proizvodov in živil; ta označba se uporablja za proizvode s posebnimi značilnostmi, ki temeljijo na tradicionalnih sestavinah ali proizvodnih metodah in ne na geografskem poreklu. Primeri zajamčenih tradicionalnih posebnosti so jamón serrano, pivo kriek in kruh kalakukko.

2.8

Uredbi (ES) št. 509/2006 in (ES) št. 510/2006 je Svet EU sprejel 20. marca 2006. Na istem zasedanju je Komisija predložila izjavo o prihodnjem pregledu politike v zvezi z izvajanjem Uredbe (ES) št. 510/2006 in njenem razvoju (3).

2.9

Nova zakonodaja o označbah kakovosti je precej poenostavila sistem. Prej so na primer vlagatelji predložili vlogo za registracijo pri ustreznih organih v svoji državi, ki so po oceni te vloge celotno dokumentacijo posredovali Komisiji, ki je vlogo ponovno temeljito preučila. V nasprotju s tem so zdaj za ocenjevanje vlog v skladu s predpisi in smernicami Skupnosti odgovorne države članice. Vloga Komisije je le ocenjevanje glavnih sestavnih delov, ki sestavljajo enoten dokument, ki se nato objavi v Uradnem listu Evropske unije. Drugo izboljšanje je možnost, da proizvajalci iz tretjih držav vloge za registracijo naslovijo neposredno na Komisijo, medtem ko so v preteklosti vloge morali najprej obravnavati nacionalni organi, ki niso bili vedno pripravljeni ali opremljeni za njihovo ocenjevanje.

2.10

Komisija je 5. februarja 2007 organizirala konferenco o potrjevanju kakovosti živil, ki precej razširja skupino vprašanj, ki jih je mogoče obravnavati (sistemi potrjevanja, sistemi označevanja kakovosti), in vključuje zlasti bistveno vprašanje zdrave hrane, tj. kakovost kot sistem EU za varnost živil. Ni naključje, da se prvi sklep konference glasi: „Vsa (evropska) živila, proizvedena v EU ali uvožena, izpolnjujejo visoke standarde za proizvode v zvezi z varnostjo in higieno“ (4).

2.10.1

Kljub temu je treba poudariti, da je Stalni odbor za prehranjevalno verigo in zdravje živali, ki ga sestavljajo predstavniki Komisije in držav članic, 20. decembra 2004 sklenil, da je bila sledljivost zahteva, ki „ne velja“ za uvoz živil. EESO se s to izjavo ne strinja.

2.11

Glede na rezultate in sklepe konference iz februarja 2007 je Komisija sklenila, da pripravi Zeleno knjigo o kakovosti kmetijskih proizvodov, načrtovano za oktober 2008, ki bo precej temeljito obravnavala geografske označbe. Zeleni knjigi lahko sledi priprava zakonodajnih predlogov.

2.12

Komisija (zlasti Generalni direktorat za kmetijstvo in razvoj podeželja) hkrati izvaja notranjo presojo sedanjega sistema za zaščito geografskih označb, katere rezultati bodo znani julija 2008.

2.13

Pričujoče mnenje EESO na lastno pobudo se uvršča v ta splošni okvir. Njegov namen pa ni razpravljati o številnih vidikih in težavah opisane politike kakovosti, temveč poudariti učinkovitost in uspešnost evropskega sistema geografskih označb in označb porekla ter zapleteno vprašanje ustreznih večstranskih in dvostranskih trgovinskih pogajanjih.

2.14

Doslej opravljeno delo in stališče EESO v zvezi s tem sta vključena v mnenje na lastno pobudo o spodbujanju lokalnih posebnih kmetijskih proizvodov kot razvojnega instrumenta v okviru nove skupne kmetijske politike (poročevalka: ga. SANTIAGO) (5). Poleg tega je EESO v mnenju o prihodnosti skupne kmetijske politike (poročevalec: g. RIBBE) (6) poudaril potrebo po usmerjanju evropskega kmetijstva k varni in visokokakovostni proizvodnji.

3.1.1

Sistem, uveden z Uredbo (EGS) št. 2081/92, kakor je bila spremenjena z Uredbo ES 510/2006, se je izkazal za splošno učinkovitega. Vendar želi EESO v zvezi z izvajanjem Komisijo opozoriti zlasti na tri težavna področja, ki so se pojavila sčasoma:

3.1.2

Sistem se je na splošno izkazal za učinkovitega. Obravnavani proizvodi izhajajo tako rekoč iz vseh kategorij proizvodov – živalskih in zelenjavnih, svežih in predelanih, pijač, ribiških proizvodov, začimb itd., kot je razvidno iz naslednje preglednice, ki vsebuje podatke za december 2007. Po Dodatku I je skupno število ZOP in ZGO 772. Če na primer pogledamo skupno število proizvodov, registriranih med letoma 2000 in 2006, je število ZOP zraslo za 22 %, število ZGO pa za 40 %, kar pomeni, da je v dobrih petih letih skupna povprečna rast znašala 29 %.

PREGLEDNICA I: Geografske označbe in označbe porekla, ki jih je registriral GD AGRI do 15.12.2007 (http://ec.europa.eu/agriculture/qual/en/1bbaa_en.htm)