5.7.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 164/1

1)

Obvladovanje tveganja poplav je za evropske regije in mestne občine pomembno vprašanje. Številne regionalne in lokalne oblasti se morajo spopadati z nevarnostjo poplavljanja rek ali morja, da bi zaščitile in ohranile kakovost življenja za svoje prebivalce.

2)

Glede na njihove različne regionalne značilnosti se lahko opredeli različne vrste poplav. Različni ukrepi so potrebni za zmanjšanje verjetnosti in učinka poplav. Zato je potreben regionalni pristop do obvladovanja tveganja poplav.

3)

Reke in morja ne upoštevajo meja. Zato si je potrebno prizadevati za čezmejno sodelovanje med prebivalci in upravami na obalnih območjih in v celotnih povodjih rek. Bistvenega pomena je ustvariti občutek solidarnosti med ljudmi, ki jim poplave ne grozijo neposredno in tistimi, ki živijo na bregovih rek in obalnih območjih, ki jih poplave ogrožajo.

1.1

pozdravlja bistvene poteze v Sporočilu Komisije in zlasti usklajen akcijski programa o varstvu pred poplavami ter poudarja, da so morja in reke dinamični sistemi, ki se jih ne more obvladovati s preprostimi ali sektorskimi ukrepi;

1.2

razume, da ukrepi za varstvo pred poplavami v eni regiji lahko vplivajo na poplavljanje v drugih regijah, ki ležijo ob reki navzdol ali navzgor. Zato je pomembno ugotoviti, kako ukrepi učinkujejo na celotno porečje. Vendar ta pristop ne sme privesti do predpisanih modelov, standardiziranih načrtov ali nadaljnje birokracije, saj se regionalne in lokalne oblasti zavedajo, da jih druži raznolikost in ne enakost;

1.3

se pa zaveda, da ugotavljanje učinkov ukrepov v celotnem porečju zahteva minimalno število standardnih kazalcev. Ti kazalci dajejo možnost, da se ukrepi podrobno oblikujejo in uskladijo na mednarodni, nacionalni, regionalni in lokalni ravni. Za zagotovitev fleksibilnosti bi bilo treba omogočiti spreminjanje standardnih kazalcev glede na okoliščine.

1.4

poudarja, da bi se morali državljani zavedati, da je pomembno upoštevati preventivne ukrepe tudi, ko ni zaznana nobena nevarnost. Zavezanost državljanov je zelo pomembna, saj so prav oni dejanski zastavonoše načela solidarnosti. To je zlasti pomembno za tiste državljane, ki živijo v porečjih, v katerih ni akutne ali potencialne nevarnosti poplavljanja, vendar so lahko deli teh območjih zlasti dovzetni za povzročanje površinskega odteka vode.

1.5

upošteva, da je Svet 14. oktobra 2004 sklenil, da bi se v okviru rednih sej Sveta direktorjev za vode Evropske unije akcijski program za varstvo pred poplavami moral pripraviti v sodelovanju z drugimi zainteresiranimi stranmi in zadevnimi strankami ter poudarja, da bi morale evropske regionalne in lokalne oblasti sodelovati pri pripravi tega akcijskega programa.

1.6

spodbuja in bi rad se aktivno udeležil spodbujanja regionalnih in lokalnih oblasti za oblikovanje načrtov pred letom 2007, ki bi se vnaprej skladali s novimi možnostmi Evropske unije za financiranje, ob upoštevanju, da uporaba finančne podpore Evropske unije pomeni, da se zahteva nacionalno, regionalno in lokalno finančno sodelovanje.

2.1

meni, da je nevarnost poplav skupni problem in bi se morala obravnavati na ravni celotnega območja povodja. Splošni cilj bi moral biti ustvarjanje občutka skupne odgovornosti in solidarnosti v porečju, da bi se upoštevalo celotno območje, ko bi se iskalo učinkovite ukrepe za boj proti grožnji poplavljanja na enem majhnem območju porečja.

2.2

meni, da je bistveno povečati ozaveščenost med vsemi zainteresiranimi stranmi v porečju, zagotovo pa na območjih po reki navzgor, ki niso ali so manj nagnjena k poplavljanju, vendar z rabo zemljišč prispevajo k povzročitvi površinskega odteka vode in priporoča, da se bi morale vse regionalne in lokalne oblasti v porečju aktivno udeleževati procesa načrtovanja preventivnih ukrepov.

2.3

podpira„porečni pristop“ kot enoten način dela, brez nobenih sektorskih izjem. Ta metoda se bo morala izvajati ob uporabi načela solidarnosti, ki ga odbor tudi podpira.

2.4

verjame, da bi lahko Center Evropske Komisije za spremljanje in informacije za civilno zaščito imel pomembno vlogo, poleg posredovanja informacij nacionalnim, regionalnim in lokalnim oblastem ter priporoča, da Center uvede dejavnosti, ki so usmerjene na povečanje ozaveščenosti tudi med zainteresiranimi stranmi, za splošno javnost in za industrijski sektor; za povečanje solidarnosti v celotnem porečju odbor priporoča, da Center ustanovi pobude za partnerstva v primeru poplav.

2.5

verjame, da se lahko samo s široko zastavljenim enotnim celostnim pristopom, ki obsega več sektorjev politik, doseže dolgoročno zaželen učinek, zato predlaga, da akcijski program za varstvo pred poplavami aktivno preuči večdisciplinaren razpon politik v zvezi z zemljo.

2.6

poudarja pomen izvajanja načela solidarnosti pri strategiji treh korakov, namreč zadrževanja, akumulacije in odvajanja vode. Pravilna raba zemljišč in sistemi za gospodarjenje z vodami lahko zmanjšajo število poplav velikih rek in zlasti majhnih rek. Primer take pravilne rabe je izkoristiti sposobnosti zemlje za akumulacijo vode, majhni vodni sistemi in majhna porečja kot rezervoarji dežja v teh elementih lahko zmanjšajo največje izlive v reke;

2.7

svetuje Komisiji, da določi dejavnosti, ki so potrebne za zmanjšanje učinka ali verjetnosti poplav, v akcijskem programu, ki vključuje sodelovanje na vseh administrativnih ravneh, ki jih to zadeva. Oblikovanje načrtov za obvladovanje tveganja poplav ne sme z nezavzetim ravnanjem ovirati nobena država članica;

2.8

predlaga, da se za pripravo in podrobno uravnavanje ukrepov pri varstvu pred poplavami uporabijo delovne metode in načela iz okvirne direktive o vodah, ne da se pri tem poskuša spremeniti direktivo;

2.9

verjame, da bi se dolgoročno akcijski program za varstvo pred poplavami moral uskladiti z vsemi ukrepi, ki izhajajo iz okvirne direktive o vodah;

2.10

odobrava akcijski program za varstvo pred poplavami s kratkoročnimi in dolgoročnimi cilji. Kratkoročno je nujno, da se obstoječe pobude, zlasti tiste, usmerjene na izvajanje strukturnih ukrepov, nadaljujejo tudi v prihodnje. Regionalne in lokalne oblasti morajo narediti vse potrebno, da uresničijo konkretne ukrepe v okviru varstva pred poplavami pred začetkom izvajanja akcijskega programa.

2.11

meni, da je uspešnost akcijskega programa o varstvu pred poplavami tesno povezana z ustreznim financiranjem. To stališče se odraža v predlaganih finančnih perspektivah za obdobje 2007-2013 in v predlogih za Evropski sklad za regionalni razvoj, Evropski socialni sklad in Kohezijski sklad Evropske unije.

2.12

izrecno podpira metodo za ugotavljanje, širjenje in spodbujanje zglednih praktik, ki jo predlaga Komisija. Pri tem morajo biti razen držav članic udeležene regionalne in lokalne oblasti kot tudi vsi morebitno zainteresirani.

5.7.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 164/4

1.1.1

podpira predloge Komisije, ki odgovarjajo na potrebe in izzive, s katerimi se sooča razširjena Evropska unija 27 držav članic, vključno z Bolgarijo in Romunijo, v skladu z dopolnilnimi cilji lizbonske in göteborške strategije za trajnostno rast in trajnostni razvoj okolja, o katerih so se dogovorile vlade držav članic, da bi odgovorile na trenutne in prihodnje potrebe enotnega trga;

1.1.2

poudarja, da Evropska unija od leta 1995 (5) naprej zaostaja za svojimi glavnimi gospodarskimi tekmeci;

1.1.3

ugotavlja, da je Evropska unija od širitve 1. maja 2004 največji gospodarski in trgovinski prostor, v katerem je veliko najbolj produktivnih in inovativnih mest in regij na svetu, hkrati pa je EU gospodarsko območje, ki ima stopnjo rasti močno pod svetovnim povprečjem;

1.1.4

poudarja, da bo evropsko gospodarstvo v obdobju od leta 2007 do 2013 še bolj nazadovalo, če se vsi sestavni deli evropskega gospodarstva ne bodo prilagodili strukturnim spremembam zaradi globalizacije, kar bo ogrozilo blaginjo, stabilnost in varnost naših mest in regij;

1.1.5

priznava, da je za zaščito in ohranitev evropskega socialnega modela, ki temelji na rasti, konkurenčnosti in solidarnosti, zaradi vedno večjih dvomov javnosti o njegovi učinkovitosti in tudi položaju svetovne nestabilnosti, potrebno sprejeti usklajene ukrepe na vseh ravneh upravljanja;

1.1.6

prav tako poudarja, da mora ponovna združitev Evrope s širitvijo voditi k novi solidarnosti in raznolikosti, ki dodatno povečuje zmogljivosti Evropske unije. Vseeno pa so s to širitvijo hkrati nastale nove in večje gospodarske in socialne razlike v mestih in regijah. Če jih ne bomo preverjali, bodo ogrozile kohezijo in uspeh enotnega trga ter naše skupne cilje iz Pogodbe. Varovanje in krepitev duha evropske solidarnosti je torej potreben predpogoj za uspešno kohezijsko politiko in pospeševanje evropskega socialnega modela;

1.1.7

podpira mnenje Komisije, da so potrebna večja finančna sredstva za odpravo nesorazmernega vpliva širitve na proračun Skupnosti za premostitev vrzeli med političnimi cilji in reševanjem trenutnih težav;

1.1.8

podpira predloge Komisije za finančno perspektivo, ki se odziva na sodobno upravljanje ter upošteva lokalne in regionalne oblasti;

1.1.9

meni, da je zato treba priznati potrebo po udeležbi na več ravneh, usklajenem skupnem ukrepanju in odgovornosti v državah članicah, z namenom povečanja učinkovitosti, vidnosti dodane vrednosti, ki jo EU prinaša državljanom, in pomnožitve možnega prihodka od vsakega evra javno porabljenega denarja;

1.2.1

pozdravlja predloge Komisije o upoštevanju obstoječih političnih obveznosti in uskladitvi omejenih finančnih sredstev na podlagi stvarne ocene, kaj je potrebno in finančno dosegljivo za uresničitev ciljev EU;

1.2.2

poudarja, da se je s širitvijo BDP Skupnosti povečal za 5 %, medtem ko se je število prebivalstva povečalo za 20 %;

1.2.3

poudarja, da se je povprečni bruto domači proizvod EU 25 zmanjšal za 12,5 %. To potrjuje dejstvo, da so se razlike v dohodkih s širitvijo podvojile, stopnje prikrajšanosti pa občutno povečale;

1.2.4

ugotavlja, da bi, čeprav Komisija predlaga povečanje odobritev za plačila na povprečno 1,14 % BND, odobritve za prevzem obveznosti znašale v tem obdobju povprečno 1,22 % BND. Za lastna sredstva je v finančni perspektivi 2007–1013 ohranjena zgornja meja v višini 1,24 % BND, kar je enako kot za obdobje od leta 2000 do 2006 (6);

1.2.5

poudarja tudi, da je to v nasprotju s povečanjem zgornje meje lastnih sredstev EU v prvih dveh finančnih perspektivah, vendar ne s trenutno.

1.2.6

poudarja, da je širitev narekovala politični odziv Komisije, ki se (skupaj z drugimi zunanjimi vplivi) izraža v odobrenih sredstvih za prevzem obveznosti. Povečale so se obveznosti za kohezijo in konkurenčnost (trajnostna rast), zmanjšale pa obveznosti „na kmetiji“ (trajnostno kmetijstvo) in povečanje obveznosti „zunaj kmetije“ (razvoj podeželja);

1.2.7

kljub vsemu poudarja, da naj bi neizogibne stroške širitve pokrili z znižanjem razlike med odobritvami proračunskih sredstev za plačila in zgornjo mejo lastnih sredstev, ki so bila v prejšnjih finančnih perspektivah na razpolago za nepredvidene izdatke;

1.2.8

ugotavlja, da odobritve proračunskih sredstev za plačila v višini 1,14 % BND za finančno perspektivo 2007–2013 vključujejo Evropski razvojni sklad in Solidarnostni sklad. 1,14-odstotni BND tako ustreza odobritvam za plačila v višini približno 1,10 % BND za obdobje od 2000 do 2006;

1.2.9

priznava, da so predlogi Komisije predmet nesoglasja in da so številne države neto plačnice zahtevale strožjo omejitev višine izdatkov, ki naj ne presega odobrenih pravic za prevzem obveznosti v višini 1 % BND (vključno s predhodno določenimi obveznostmi, kot je kmetijska poraba) (7);

1.2.10

izraža zaskrbljenost, da bi to imelo za posledico plačila v višini 0.9 % bruto nacionalnega dohodka (BND) in da bi bile zato povprečne letne številke za 2007-13 bistveno nižje kot dogovorjene številke za plačila za leto 2006, ki znašajo 1.09 % BND;

1.2.11

poudarja, da bi to pomenilo omejena proračunska sredstva, kar bi lahko škodovala politikam s posebnim statusom v Pogodbi in tistim z večjimi multiplikacijskimi učinki in učinki, ki bi vplivali na pričakovanja novih držav članic;

1.2.12

meni, da so predlogi Komisije logičen odgovor na take proračunske težave v državah članicah, katerih lastna sredstva se trenutno krčijo zaradi nizke stopnje gospodarske rasti v Evropi, zato Odbor izraža podobno stališče, kot ga ima Evropska investicijska banka, o podpiranju prenosa sredstev za jutrišnje izzive;

1.2.13

ugotavlja, da proračun EU pri 1,24 % BND znaša samo okoli 2,5 % skupnih javnih izdatkov v Uniji;

1.2.14

se strinja s Komisijo, da je nestvarno pričakovati več Evrope za manj denarja — nova področja politike na ravni EU pomenijo nove finančne zahteve;

1.2.15

ugotavlja, da je treba hitro rešiti nesoglasja o finančnih perspektivah med državami članicami, ker nobena finančna perspektiva ne more obstajati brez sporazuma med Evropskim parlamentom in Svetom, saj obstoječa Pogodba ne predvideva nobene obveznosti za finančno perspektivo in predvideva samo letne proračune. Ne bi bilo pametno, da bi ponavljali zamude, ki so se pojavile med sprejemanjem Agende 2000. Dolgotrajna pogajanja bi povzročila prekinitve v prihodnjih programih strukturnih skladov;

1.2.16

meni, da je v časovnem okviru za finančno perspektivo 2007–2013 sedemletno obdobje logično glede na glavne strukturne izzive. Poleg tega daje možnost, da se za naslednja obdobja vzpostavijo delujoči mehanizmi in instrumenti. Sedemletno zajamčeno evropsko financiranje mestom in regijam v primerjavi s kratkoročnim financiranjem, ki se pogosto pojavlja s štiri- do petletnimi nacionalnimi mandati, zagotavlja časovni okvir, potreben za sprejetje dolgoročnih strateških pristopov za trajnostni gospodarski in socialni razvoj;

1.2.17

potrjuje, da bi predlogi za prihodnja petletna obdobja lahko sovpadali s trajanjem mandata Parlamenta in Komisije in tako celotnemu predlogu finančnih perspektiv zagotovili večjo demokratično legitimnost;

1.3.1

meni, da so tri glavne prednostne naloge, ki jih je Komisija poudarila v svojem sporočilu o finančni perspektivi 2007–2013, ustrezne. To so:

1.3.2

meni, da bi morala finančna perspektiva 2007–2013 priznati potrebo po širšem evropskem soglasju o izzivih skupne politike tako, da jasno razmeji evropsko razsežnost o teh vprašanjih in hkrati poudari dodano vrednost ukrepov EU ter v skladu z načelom subsidiarnosti izrazit prispevek posamezne ravni oblasti — lokalne, regionalne in nacionalne;

1.3.3

pozdravlja, da Komisija posveča pozornost dodani vrednosti ukrepov na ravni EU in vprašanju boljšega upravljanja pri izvajanju politike EU na vseh proračunskih postavkah finančne perspektive 2007–2013; te točke obravnava tudi v svojem kasnejšem sporočilu;

1.3.4

se strinja s ciljem Komisije, povezanim s tem, da v okviru finančne perspektive 2007 — 2013 prenos sredstev na raven EU ne sme biti cilj sam po sebi;

1.3.5

podpira mnenja Komisije, da bi morali izdatki v novih finančnih perspektivah zagotoviti, da bodo ukrepi na ravni EU:

1.3.6

meni, da pomeni model EU ravnotežje med posameznikom in družbo, državo in decentralizirano oblastjo, tržnim dobičkom in predpisi. Prednostna razvrstitev političnih postavk Komisije na podlagi finančne perspektive odpira možnost za prihodnjo trajnostno rast modela, ki je v zadnjih 50 letih Evropi zagotavljal stabilnost in rast;

1.3.7

meni, da je Komisija sprejela uravnoteženo strategijo za kohezijsko politiko o vseh političnih temah, ki zlasti poudarjajo potrebe novih držav članic, tako da vzpostavljajo skrbno ravnotežje med gospodarskimi, socialnimi in teritorialnimi razlikami po vsej EU;

1.3.8

meni, da med temi političnimi temami obstajajo ključni primeri modela EU, ki ustvarja dodano vrednost. Naložbe EU na področju raziskav in razvoja, čezmejnih izmenjav in infrastrukturnih projektov gredo v smeri partnerskega pristopa, ki je naveden v skupnih lizbonsko-göteborških ciljih, ki lahko sprožijo rast, konvergenco, konkurenčnost in dolgoročno trajnost. Partnerski pristop pri raziskovalnih in razvojnih dejavnostih v Evropi vključuje tudi geografsko decentralizirane izobraževalne in raziskovalne infrastrukture, ki v polni meri omogočajo izkoristek visokega nivoja izobrazbe evropskega prebivalstva in potencial rasti. Same tržne rešitve ne nudijo trajnostne prihodnosti, ki jo išče Evropa;

1.3.9

priznava, da sta dostopnost in proračunska disciplina spodbudna dejavnika pri pogajanju, pri čemer obstajata dva pristopa k metodologiji oblikovanja finančne perspektive:

1.3.10

priznava, da je Komisija prvi pristop zagovarjala z vidika od spodaj navzgor, ki temelji na oceni potreb od spodaj navzgor;

1.3.11

zavrača logiko, da bi drug pristop lahko dal trajnostni odgovor na gospodarske, socialne in demokratične izzive za EU;

—

(1a)

konkurenčnost za rast in zaposlovanje,

—

(1b)

kohezija za rast in zaposlovanje,

—

(2)

trajnostno upravljanje in varstvo naravnih virov,

—

(3)

državljanstvo, svoboda, varnost in pravica, ter

—

(4)

Evropska unija kot svetovni partner.

—

priznava ekonomsko koherenco in politično logiko uporabe trajnostnega razvoja kot proračunskega nosilca za tri dopolnilne stebre: konvergenco, konkurenčnost in zaposlovanje ter ozemeljsko sodelovanje;

—

pozdravlja predlog proračuna za strukturno in kohezijsko politiko v višini 336,2 milijard eurov za obdobje 2007-2013 v primerjavi s strukturnimi in kohezijskimi sredstvi v višini 213 milijard eurov za obdobje 2000-2006, in ugotavlja, da je 78 % (262,3 milijarde eurov) namenjenih za konvergenčni cilj v regijah, ki zaostajajo v razvoju, 18 % (68,5 milijarde eurov) za regionalno konkurenčnost in zaposlovanje, 4 % (13,5 milijarde eurov) pa za cilj ozemeljskega sodelovanja, za čezmejni in medregionalni razvoj (8);

—

ugotavlja, da je v enotni proračunski postavki 262,3 milijard eurov, razporejenih za konvergenčni cilj za regije, v katerih je BND na prebivalca manjši od 75 % povprečja EU25, 22 milijard eurov je namenjenih za kohezijske dežele EU15, ki so trenutno upravičene, vendar kmalu ne bodo več izpolnjevale tega merila iz povsem statističnih razlogov („odhajajoče“ regije). To znaša 66 % zneska, ki bi ga sicer prejele v obdobju 2007-2013 kot stoodstotno konvergenčne regije;

—

ugotavlja, da enotna proračunska postavka 336,2 milijarde eurov ustreza 0,41 % BND (oziroma 344,9 milijarde eurov 0,46 % BND, upoštevajoč upravne stroške za Solidarnostni sklad in druge akcije);

—

poudarja, da morajo biti za uresničitev učinkovite makroekonomije za trajnostni razvoj programi v okviru teh stebrov jasno usmerjeni v izpolnjevanje lizbonsko-göteborških ciljev;

—

ugotavlja, da je bila Lizbonska strategija zasnovana zato, da bi pospeševala trajnostno gospodarsko rast in krepila socialno kohezijo, z naslednjimi cilji:

—

ugotavlja, da dopolnilno sporočilo Komisije, ki podpira lizbonsko-göteborško strategijo, priznava, da v veliki meri ne izpolnjujemo ciljev rasti in zmanjševanja neskladij. Delno je to posledica pritiskov po odzivu na svetovno konkurenco, vprašanja produktivnosti, starajočega se prebivalstvo in večjih pričakovanj glede zdravstvenega varstva, kar vse pomeni pritisk na javne izdatke;

—

meni, da bi bilo treba ugotoviti in izmeriti ključne dejavnike uspeha za nadzorovanje in uresničevanje lizbonsko-göteborških ciljev ter poti naprej, da bi mobilizirali civilno družbo, regionalne in lokalne oblasti ter gospodarske voditelje — vse, ki so zainteresirani za uspeh lizbonske strategije, tako da bi se lizbonsko-göteborška strategija uresničila za vse;

—

priznava, da bi bili v primeru, da bi ravni izdatkov v finančni perspektivi zmanjšali pod 1,14 % BND odobrenih sredstev za plačila, kot jih predlaga Komisija, programi, ki bi bili izgubljeni, tisti iz podpoglavja pomoč regionalni konkurenčnosti in zaposlovanju izven manj bogatih regij v poglavju 1b) Kohezija za rast in zaposlovanje. Problem regionalnih neenakosti bi se zaostril. Zato vse regije ne bi mogle biti enakopravno udeležene, da bi izboljšale konkurenčnost, rast in zaposlovanje v EU kot celoti;

—

je dosledno podpiral uporabo ukrepov za konkurenčnost in zaposlovanje, da bi bila lizbonsko-göteborška strategija lahko popolnoma dostopna celotnemu regionalnemu ozemlju EU, vendar se sprašuje, v kakšni meri programi v okviru stebra izčrpno izpolnjujejo lizbonsko-göteborške cilje, če je pomanjkanje regionalne blaginje edini kazalnik za financiranje;

—

razume glede na ugotovitve Tretjega kohezijskega poročila, da ima BDP kot glavni kazalnik številne pomanjkljivosti in da je bilo večkrat dokazano, da so razlike v regijah — na primer najbolj opazne v velikih in srednje velikih mestih (9) — pogosto večje kot neskladje med regijami;

—

zato obžaluje, da se ta težava znotraj regij in med njimi veča zaradi nižje stopnje proračunskih sredstev, dodeljenih temu novemu „cilju 2“, v primerjavi s prejšnjimi programskimi obdobji, tj. proračunska sredstva v višini 18 % v letih 2007-2013 v primerjavi s 23,8 % v obdobju 2000–2006 (10);

—

pozdravlja večje priznavanje zmogljivosti glavnih mestnih območij kot gonilnih sil za gospodarsko rast, vendar meni, da bi morali predlagani predpisi za vsak nacionalni okvir vsebovati jasno sklicevanje na trajnostni razvoj mest, da se pokaže vloga mestnih središč kot gospodarskih gonilnih sil evropskega gospodarstva;

—

obžaluje, da medtem ko se v lizbonski strategiji priznava vpliv starajočega prebivalstva na stopnjo rasti in znižanje BDP — in obstajajo ukrepi, potrebni za boj proti tem vplivom — ni podobnega priznanja sposobnosti mladih za doseganje večje konkurenčnosti in rasti;

—

priznava potrebo, da je treba industrijsko politiko v Evropi ponovno okrepiti z ustvarjanjem gospodarstvu prijaznega okolja;

—

poudarja potrebo po izkoriščanju in spodbujanju zmogljivosti za razvoj sektorja malih in srednje velikih podjetij kot osnovnih enot za rast na enotnem trgu, ob priznanju, da mala in srednje velika podjetja predstavljajo morda največji neizkoriščeni potencial enotnega trga;

—

opaža, da se pri uporabi pravil enotnega trga za kohezijsko politiko, s katerimi se spodbuja malo gospodarstvo, lahko ugotovi izmerljiva dodana vrednost s povečanjem trgovine znotraj Skupnosti med manj razvitimi regijami in preostalim delom EU, saj se okoli četrtina izdatkov v okviru kohezijske politike, ki jo usmerja konkurenca, v preostali del Unije vrne v obliki večjega izvoza;

—

meni, da so v reformi pravil o državni pomoči potrebni predpisi o horizontalnih izjemah za podporo raziskav in tehnološkega razvoja ter za mala in srednje velika podjetja;

—

meni, da uvedba ocenjevanj vplivov za dosego boljše uporabe državne pomoči — ki nacionalnim, regionalnim in lokalnim organom oblasti omogoča večjo prožnost pri sprejemanju ukrepov, ki imajo omejen vpliv na konkurenco in trgovino na ravni EU, vendar pa se spopadajo z dejanskimi tržnimi pomanjkljivostmi — prispeva k razvoju območij, ki zaostajajo v razvoju, in spodbuja podjetništvo;

—

meni, če naj bi EU postala dinamično, na znanju temelječe gospodarstvo, da so potrebni številni ukrepi in dogovori o finančni podpori, zlasti za ustvarjanje centrov odličnosti iz izobraževalne in raziskovalne infrastrukture vse Evrope, ki bodo poganjali širša regionalna gospodarstva, razširjali odličnost in povečali konkurenčnost po vsej EU;

—

soglaša z Evropsko komisijo, da je krepitev prizadevanj EU na področju raziskav in tehnološkega razvoja velik cilj za razširjeno EU, vendar mora biti med javnim in zasebnim financiranjem primerno ravnovesje (11);

—

zato podpira sklep barcelonskega Evropskega sveta o povečanju izdatkov za raziskave in razvoj na 3 % BNP EU do leta 2010;

—

Soglaša s predlogom Evropske komisije za povečanje obsega finančnih sredstev, povezanih z razvojem vseevropskih omrežij. Pri tem namenja posebno pozornost čezmejnim projektom, ki spodbujajo intermodalnost in uporabo trajnostnih oblik prevoza, zlasti zamisel o pomorskih avtocestah, če so seveda ti v skladu z obsežnim programom trajnostnega razvoja;

—

poudarja vlogo, ki jo lahko igrajo vseevropska prometna omrežja (TEN-T), zlasti „pomorske avtoceste“ v posebnem primeru otokov, pri premagovanju težav, ki jih imajo regije z naravnimi in demografskimi ovirami pri dostopu do notranjega trga pod pravičnimi pogoji;

—

priznava omejeno zmogljivost držav članic, da potrebne vsote za infrastrukturne naložbe zberejo v času, ko želijo zmanjšati javne izdatke, da bi ravnale v skladu s pravili pakta stabilnosti in rasti;

—

poudarja, da lahko financiranje vseevropskih prometnih omrežij (TEN-T) ostane samo obrobno glede na visoke obveznosti do drugih infrastrukturnih naložb, ki so pogosto nujno potrebne za nemoteno delovanje vseevropskih prometnih omrežij ter lokalnega gospodarstva in socialnih infrastruktur;

—

opaža, da pospeševanje konkurenčnosti spodbuja priznavanje osnovnih medsebojnih odvisnosti med mesti in regijami, kar lahko nato ustvari kritične mase, ki lahko spodbudijo obsežno rast na področjih, ki jih mesto ali regija ne moreta sama privabiti ali vzpostaviti. Dobri primeri tega so strateška evropska mestna omrežja, kot je URBACT, ki bi jih bilo treba spodbujati na evropski ravni za zagotavljanje izmenjave najboljših praks in strokovnega znanja med ozemeljskimi območji in potrebnih investicij za izpolnitev lizbonsko-göteborških ciljev;

—

poudarja, da sta izobraževanje in usposabljanje lokalnega in regionalnega človeškega kapitala izredno pomembna za razvoj evropskega enotnega trga in izvajanje lizbonske strategije. Ukrepi za podporo mobilnosti, sprejeti po vsej EU, bodo dejansko vplivali na gospodarstvo. Posamezno ali v celoti gledano, predstavljajo ti ukrepi veliko vrednost. Njihov dodaten strošek za proračun bi bilo treba priznati kot nujen za nemoteno delovanje in razvoj celostnega trga delovne sile in skupnega evropskega območja učenja;

—

podpira mnenje Komisije, da je za vzpostavitev socialnih standardov in osnovnih pravic potreben ustrezen ureditveni okvir za podjetja in delavce;

—

priznava, da dodana vrednost Skupnosti ne nastane samo s financiranjem, temveč tudi s pomočjo metode Skupnosti za oblikovanje programov, da se upoštevajo in izvajajo regionalne strategije. Le evropski institucionalni okvir lahko zagotovi dopolnitev sektorskih politik in finančnih instrumentov za izvajanje ciljev Skupnosti na področju gospodarske, socialne in teritorialne kohezije;

—

priznava, da je treba s širitvijo dati prednost konvergenčnemu cilju kot dejanju solidarnosti z novimi državami članicami ter najšibkejšimi regijami „starih“ držav članic in tako zagotoviti, da bodo sredstva preusmerjena v regije in mesta, ki najbolj zaostajajo v razvoju;

—

opozarja, da predlogi Komisije za finančna sredstva strukturnih skladov EU v naslednjem obdobju podpore predstavljajo pravičen kompromis tudi za regije EU-15, tako da naj bi bilo 109,8 milijard eurov namenjenih za cilj 1 in 56,6 milijard eurov za nov cilj 2 v „starih“ državah članicah (v nasprotju s 154 milijardami eurov oz. 46,6 milijardami eurov v tekočem obdobju podpore);

—

opozarja, da lahko pride do spodkopavanja načel partnerstva in solidarnosti v primerih tistih držav članic, ki ne bodo več upravičene do sredstev iz Kohezijskega sklada zaradi statističnega učinka, ki ga je povzročila širitev na deset novih držav članic;

—

priznava, da obstajajo razlogi za uvedbo absorpcijske zgornje meje za vse države članice v višini 4 % BDP za dodeljena sredstva iz Evropskega sklada za regionalni razvoj, Evropskega socialnega sklada in Kohezijskega sklada, vključno s prenosi sredstev kot delom politike razvoja podeželja in preoblikovanja ribištva (12). Zmanjševanje gospodarskih in družbenih neenakosti mora ostati glavna prioriteta EU, zato so ti skladi potrebni za pomoč regijam in državam članicam, ki zaostajajo v gospodarskem in družbenem razvoju;

—

sprejema dejstvo, da je bilo načelo berlinske formule — kolikor manj razvita je neka regija, toliko več pomoči bi morala dobiti — dobro utemeljeno in bi ga morali v prihodnosti uporabljati. Zato bi bilo treba preučiti nepravilnosti, ki se pojavljajo z uvedbo 4 % absorpcijske zgornje meje nacionalnega BDP na ravni države članice;

—

vseeno opozarja, da se bo vsaka prilagoditev skupnim odobritvam proračunskih sredstev pojavila zunaj te 4-odstotne stopnje in bo zato, medtem ko bo kohezijsko financiranje zagotovljeno v novih državah članicah, ta vpliv resno oslabil načelo lizbonsko-göteborške strategije za vse;

—

priznava pomen izboljšanja sposobnosti decentraliziranih organov oblasti v novih državah članicah in novih sosedskih državah. Velik napredek se lahko pri čezmejnem in medregionalnem sodelovanju doseže z izmenjavo znanja in izkušenj med strokovnjaki iz lokalnih in regionalnih organov oblasti;

—

povečanje konkurenčnosti kmetijskega sektorja s podpiranjem prestrukturiranja,

—

prizadevanje za okolje in podeželje s podpiranjem upravljanja zemljišč,

—

prizadevanje za kakovost življenja na podeželju,

—

pospeševanje raznovrstnosti gospodarskih dejavnosti;

—

trajnostni razvoj obmorskih območij,

—

prilagoditev ribiških flot; ribogojstvo in industrijo za predelavo rib;

2.1.1

zahteva, da je načelo partnerstva, ki povezuje lokalne, regionalne in nacionalne ter nadnacionalne ravni, rdeča nit, ki povezuje vse predloge Komisije. To načelo morata z določeno stopnjo nujnosti potrditi in izvajati Evropska komisija in Svet ministrov ter ga tudi dosledno objaviti v vseh državah članicah in prek medijev, da se dokaže dodano vrednost EU;

2.1.2

zahteva dosledno uporabo načela partnerstva v podrobnih uredbah, ki jih Komisija predloži o vseh sestavnih delih politike, ugotovljenih v okviru finančne perspektive 2007–2013;

2.1.3

zahteva, da bi moralo biti načelo partnerstva vključeno v vse nove predpise o programih, zlasti v zvezi z vseevropskim sodelovanjem, in da se v programih upoštevajo ustrezna znanja in izkušnje regionalnih in lokalnih organov;

2.2.1

poudarja ključni pomen povečevanja skladnosti kohezijske politike s posebnimi evropskimi sektorskimi politikami, zlasti tistimi o kmetijstvu, raziskavah in konkurenci, okolju in prometu, ki se dopuščajo za pristope glede na področje. Poleg uporabe načela partnerstva morajo novi programi dokazati zavezanost Komisije in Sveta ministrov do združene uprave na vseh ravneh vladanja — lokalni, regionalni, nacionalni ravni ter ravni EU;

2.3.1

predlaga, da se področje uporabe tristranskih paktov in sporazumov razširi tako, da bo upravljanje upoštevano v finančni perspektivi 2007-2013 ter da to področje uporabe predstavlja prizadevanje izvoljenih članov lokalnih in regionalnih organov oblasti skupaj z načrtom za naprej, zlasti ob upoštevanju ozemeljske komponente okvirnih programov, ki so potrebni za uresničitev kohezijskih ciljev tako med državami članicami kot tudi v njih;

2.3.2

meni, da lokalna in regionalna vključenost v načrtovanje, pri čemer bi bile regionalne strategije del nacionalne strategije, ne bi zagotovila samo večje skladnosti pri izpolnjevanju načrta o trajnostnem razvoju, ampak tudi boljše poznavanje evropske kohezijske politike in dodeljevanje sredstev za področja, kjer so najbolj potrebna;

2.3.3

poudarja, da bi te sporazume lahko uvedli, ne da bi oslabili nujno potrebo po poenostavitvi in izboljšanju oblikovanja in priprave programov za konkurenčnost in kohezijo;

2.3.4

priporoča medinstitucionalno, kritično oceno vpliva, ki bi ovrednotila, kaj je bilo storjenega in kaj deluje v raznoliki javni politiki v državah članicah. Dogovor o enotni reviziji bi pomagal ugotoviti, ali so bili izpolnjeni strateški cilji, usklajeni z lizbonsko-göteborško strategijo, in pri usmerjanju sredstev na področja, kjer so najbolj potrebna;

2.4.1

znova poudarja zapleteno povezavo med učinkovito evropsko regionalno politiko in izvajanjem lizbonsko-göteborške strategije. Prihodnjo rast EU in konkurenčnost v vseh delih Evrope bo podprlo nadaljevanje kohezijske politike EU in ne ponovna nacionalizacija te politike — kar potrjuje pozitiven vpliv regionalne politike EU na krepitev socialne, ekonomske in ozemeljske kohezije EU;

2.4.2

vztraja, da so vsi nacionalni akcijski programi za rast in zaposlovanje držav članic in Komisije sestavljeni na podlagi posvetovanj z lokalnimi in regionalnimi oblastmi. Mestni in regionalni strateški načrti morajo predstavljati podlago za obveznosti in cilje, ki jih zastavljajo nacionalni akcijski programi;

2.4.3

prav tako predlaga, da se vzpostavi mehanizem za oblikovanje programov, v okviru katerega bi lahko dve ali več regij sodelovalo v tistih dejavnostih, ki resnično izboljšujejo konkurenčnosti regije;

2.4.4

vztraja pri tem, da steber konkurenčnosti za rast in zaposlovanje v finančni perspektivi 2007–2013 ne more biti postavka za prilagajanje v okviru pogajanj o proračunskih sredstvih za naslednje okvirno obdobje; se strinja Odbor, da je v okviru kohezijskih postavk treba prednost dati konvergenčnemu cilju, in meni, da bi morala EU podpreti cilj konkurenčnost v pričakovanju in za spodbujanje sprememb za dosego ciljev „nove“ lizbonske strategije;

2.4.5

poziva, da se za kohezijsko politiko nameni najmanj 0,41 % BND EU, da bi se v EU 25 v celoti izpolnili cilji kohezijske politike;

2.4.6

podpira potrebo po skladnosti med uvedbo 4 % absorpcijske zgornje meje nacionalnega BDP na ravni držav članic in učinki berlinske formule za manj razvite regije;

2.4.7

zahteva, da so programi za trajnostni razvoj podeželja tesno povezani s programi kohezijske politike in ne smejo postati nadomestni kmetijski programi zaradi omejitev, povezanih z lastnimi sredstvi;

2.4.8

poziva, da morajo merila za dodelitev sredstev na področju stebra za konkurenčnost in zaposlovanje temeljiti na sklopu kazalnikov, ki odražajo regionalne in lokalne potrebe, dostopnost in priložnosti ter lahko izmerijo razlike med regijami;

2.4.9

zahteva, da se priložnosti, ki jih nudijo mesta za socialni in gospodarski razvoj celotne EU, priznajo in vključijo v strateško načrtovanje na nacionalni ravni;

2.4.10

zahteva, da se Evropski svet aktivno posvetuje z Odborom regij tako, da ta sodeluje pri spomladanski letni oceni konkurenčnosti in kohezije. Lokalne in regionalne oblasti bodo tako lahko predstavile vprašanja in dobre prakse, ki so potrebne za boljše delovanje odprte metode usklajevanja pri izvajanju lizbonsko-göteborške strategije;

2.5.1

poziva, da se sprejme skladnejši pristop za uvedbo makroekonomskih ukrepov, zaposlitvenih in socialnih ukrepov, okoljskih in raziskovalnih pobud kot sredstev za ponovno oživitev strategije in za vodenje nacionalnih akcijskih programov držav članic;

2.5.2

zahteva korenito izboljšanje upravljanja lizbonsko-göteborške strategije, da bi postala učinkovitejša in laže razumljiva;

2.5.3

zato zahteva, da se v srednjeročno oceno lizbonske strategije vključi kritična ocena izvajanja upravljanja ter analiza vpliva decentralizacije uprave na učinkovitost izvajanja strategije;

2.5.4

poudarja, da čeprav je splošna podoba glede izvajanja lizbonske strategije žalostna in pesimistična, so nekatere države članice uspele doseči cilje na številnih političnih področjih. Odbor regij meni, da je treba dejavnike, ki so temu vzrok, natančneje preučiti in upoštevati pri uporabi odprte metode usklajevanja;

2.5.5

zlasti zahteva, da se na lokalni in regionalni ravni določijo in izmerijo ključni dejavniki za uspeh v vsej EU ter se vključijo v okvir štirinajstih kazalnikov in ciljev dobrega in slabega poslovanja na ravni držav članic, ki jih je v svojem poročilu (14) predlagal Wim Kok;

2.5.6

poudarja, da je gospodarska konkurenčnost bistvena za dosego socialne kohezije in okoljske trajnosti;

2.5.7

zahteva, da imajo lokalne in regionalne oblasti večjo vlogo pri popularizaciji znanja in uvajanju inovacij ter spodbujanju podjetniškega duha, ki so potrebni za uspešno doseganje ciljev lizbonsko-göteborške strategije, s tem pa bo strategija dobila večjo politično težo;

2.5.8

prav tako predlaga, da se v obdobju srednjeročne ocene ciljev lizbonsko-göteborške strategije oblikuje evropski pakt mladih, ki bi se osredotočil na težave brezposelnosti, socialno in poklicno integracijo in dopolnil ukrepe lizbonsko-göteborške strategije glede staranja prebivalstva;

2.5.9

meni, da bi bilo treba tako na nacionalni ravni kot na ravni EU pripravljati letna poročila o napredku pri izpolnjevanju lizbonsko-göteborških ciljev, o katerih bi Odbor regij dal svoje mnenje, kar bi omogočilo, da se Evropski svet med spomladanskim zasedanjem lahko osredotoči na ključne teme politike spremljanja lizbonsko-göteburških ciljev;

2.5.10

meni, da bi moral biti po širitvi, enotni valuti in skupnem trgu naslednji veliki projekt EU prizadevanje za čim večjo gospodarsko rast in zaposlovanje s ponovnim osredotočenjem na lizbonsko-göteborško strategijo;

2.6.1

zahteva, da morajo biti ozemeljski elementi okvirnega programa za raziskave jasno priznani v predpisih o raziskavah in razvoju, področju, za katerega se predlaga občutno povečanje dodeljenih finančnih sredstev;

2.6.2

zahteva uskladitev nacionalnih in regionalnih raziskovalnih programov in politik za vzpostavitev resničnega evropskega raziskovalnega območja, ki lahko podpira cilje konkurenčnosti in rasti;

2.6.3

zahteva razvoj temeljev vzajemnega učenja in inovacijskih polov, ki pomagajo oblikovati in podpreti regionalne raziskovalne strategije ter regionalne vzorce za razvoj znanja, ki spodbujajo vključevanje univerz v njihova lokalna gospodarstva. Ti temelji in omrežja bi morali biti zasnovani tako, da omogočajo hitrejšo uporabo novih idej in proizvodov, spodbujajo podaljšanja temeljnih in uporabnih raziskav ter skrajšajo čas med zasnovo in uporabo;

2.6.4

zahteva, da države članice v svojih nacionalnih akcijskih programih zasnujejo ukrepe za dosego cilja 3 % BNP za naložbe v raziskave in razvoj;

2.7.1

pozdravlja predloge za potrojitev števila študentov v okviru programa Erasmus ter povečanje števila ukrepov za mobilnost študentov med šolami in praks za poklicno usposabljanje;

2.8.1

pozdravlja predloge za krepitev partnerskih dogovorov in uvedbo poenostavljenih instrumentov odločanja znotraj vseh ravni upravljanja in med njimi — na lokalni, regionalni, nacionalni in evropski ravni — vendar zahteva, da se ti ukrepi uvedejo z ustrezno nujnostjo;

2.8.2

predlaga, da v okviru izpolnjevanja lizbonsko-göteborških ciljev Evropska komisija letno oceni nacionalne akcijske načrte in pri tem vključi lokalne in regionalne oblasti;

2.8.3

prav tako priporoča, da Evropska komisija izdela letno poročilo o napredku glede na politične izzive, ki so bili določeni v okviru finančnih perspektiv za obdobje 2007-2013 in o prispevku vlad na lokalni, regionalni in nacionalni ravni glede spodbujanja gospodarskih reform ter večjega vključevanja in odgovornosti vseh agencij, lokalnih, regionalnih in nacionalnih vlad;

2.9.1

poudarja, da je poleg povečanja sredstev, ki jih je predlagala Komisija za ukrepe v zvezi z državljanstvom, svobodo, varnostjo in pravico, treba v celoti priznati, da delo pravosodja in notranjih zadev ni zgolj vprašanje pogajanj med Brusljem in državami članicami glede subsidiarnosti na lokalni in regionalni ravni vlade. Pri tem je treba nameniti posebno pozornost priznavanju lokalnih in regionalnih organov oblasti iz novih držav članic;

2.9.2

zahteva, da se pri lokalnih in regionalnih organih oblasti izboljša zaznavanje mehanizmov, ki ugotavljajo dodano vrednost programov EU, za boljšo ozaveščenost ljudi in podporo evropskih politik, ki se izvajajo na lokalni ravni;

2.10.1

znova poudarja svoje strinjanje s proračunskim pragom lastnih sredstev v višini 1,24 % BND za finančno perspektivo 2007–2013, ker ta zgornja meja izraža potrebo po proračunski disciplini in dodani vrednosti Skupnosti ter ker samo ta obseg sredstev omogoča uresničitev kohezije in konkurenčnosti, enotnega trga in naših skupnih obveznosti iz Pogodbe;

2.10.2

je zaskrbljen zaradi morebitnih nevarnosti, ki bi lahko izhajale iz kompromisnega proračuna;

2.10.3

podpira evropski parlament, ki meni, da so sedanje finančne perspektive del celovitega medinstitucionalnega sporazuma, ki ga je mogoče obnoviti le v vzdušju vzajemnega zaupanja med institucijami in na podlagi skupnega sporazuma med dvema vejama proračunske oblasti;

2.10.4

poudarja, da se bodo tisti, ki si želijo znižati odobrena sredstva za prevzem obveznosti, večinoma osredotočili na programe strukturnih skladov, povezanih z regionalno konkurenčnostjo in zaposlovanjem pod podpostavko (1b) Kohezija za rast in zaposlovanje. Nesorazmerna znižanja proračuna na tem področju bi dejansko ponovno nacionalizirala regionalno politiko za večino nekdanje EU 15;

2.10.5

poudarja, da je treba nasprotovati vsakemu pritisku na podpostavke v zvezi z odobritvami sredstev za prevzem obveznosti v okviru stebra „konkurenčnost za rast in zaposlovanje“ v zvezi s pobudami za raziskave in tehnološki razvoj, da bi upoštevali in ohranili zavezanost držav članic barcelonskim ciljem in povečali izdatke za raziskave in razvoj na 3 % BDP do leta 2010;

2.10.6

opozarja, da bodo zamude pri začetku programskega obdobja zaradi dolgotrajnih pogajanj privedle do finančnih motenj in nestabilnosti v vseh lokalnih in regionalnih organih oblasti EU;

2.10.7

poziva, naj rezultat pogajanj zagotavlja ohranitev načela solidarnosti, ki je politiko EU usmerjal od oblikovanja strukturne politike v letih 1973 do 1975, in sicer da EU podpre vse regije, ki potrebujejo podporo, ne glede na to, ali so v bogatejših ali revnejših državah;

2.10.8

poziva države članice k sodelovanju s svojimi mesti in regijami pri iskanju političnih rešitev za tiste države članice, ki v prihodnje ne bodo več upravičene do sredstev iz Kohezijskega sklada zaradi statističnega učinka, ki ga je povzročila širitev;

2.11.1

pozdravlja prehod na enotne sklade za različna politična področja, vključno s kohezijsko politiko, razvojem podeželja, okoljskimi programi in prestrukturiranjem ribiškega sektorja, saj bo ta pristop uskladil upravne zahteve za izvajanje teh ukrepov in poenostavil izvajanje;

2.12.1

zahteva, da Evropska komisija zagotovi podporni okvir za ozemeljsko razlikovanje v predpisih o državnih pomočeh, ki bi omogočal ciljne javne naložbe, če se s tem lahko odpravijo pomanjkljivosti trga brez izkrivljanja konkurenčnih pogojev, ali pa zagotovi večji okvir za podporo raziskav in inovacij, še posebej v majhnih in srednjevelikih podjetjih, za dosego cilja ozemeljske kohezije;

2.12.2

meni, da je potrebna nova uredba o državnih pomočeh, ki bo upoštevala nove predpise kohezijske in regionalne politike in državam članicam omogočala, da državno pomoč dodelijo področjem, ki niso več upravičena do kohezijskega financiranja — odvisno od stopnje težav, s katerimi se soočajo;

2.12.3

zahteva, da Komisija v skladu s členom 87(3)(c) pojasni prihodnjo regionalno pomoč z vidika razlikovanj med regijami, ki so upravičene do pomoči iz postavke „podpora regionalni konkurenčnosti in zaposlovanju“ zunaj manj razvitih območij iz postavke „konvergenca“.

2.12.4

meni, da je trajnostni razvoj prav tako pomembno področje in da bi morale biti javne naložbe, izvedene z državno pomočjo, usklajene z načeli trajnostnega razvoja;

2.13.1

zagovarja predlog Komisije za začetek razprave o pomanjkljivostih trenutnega finančnega sistema za EU;

2.13.2

podpira predlog Komisije za uvedbo novega, pravičnejšega korektivnega mehanizma;

2.14.1

meni, ker izvajanje pakta stabilnosti in rasti ni dovolj dosledno in verodostojno, da je zato treba pri tem paktu upoštevati trenutno gospodarsko stvarnost EU ter izboljšati glavni temelj pravil o stabilnosti in rasti. Okrepiti je treba skladnost med nacionalnimi procesi in procesi EU; nacionalne institucije morajo biti bolje vključene v večstranski nadzor gospodarske politike in izboljšav, sprejetih za zagotavljanje skladnosti med davčno in monetarno politiko;

2.14.2

ker se glavne težave v proračunih držav članic pojavljajo zaradi trenutne nizke rasti evropskih gospodarstev, ki povečujejo visoke stopnje brezposelnosti in stalne socialne težave v mnogih regijah in občinah, predlaga, da bi bil najpomembnejši način, s katerim bi se Komisija lahko lotila tega vprašanja, preverjanje izvajanja pakta stabilnosti in rasti za zagotovitev trajnosti gospodarske politike. Navsezadnje EU ne bo dosegla ravni rasti, zaposlovanja in socialne kohezije, ki jo potrebuje, če tudi evropski makroekonomski kontekst ne bo usklajen z lizbonsko strategijo in če se ne bo izboljšala usklajenost instrumentov Skupnosti.

5.7.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 164/18

1.1

Za podeželska območja v Evropski uniji je značilna izredna raznolikost. Politika razvoja podeželja mora upoštevati in ohranjati to raznolikost, vključno z družbeno strukturo in okoljem. Živo podeželje je koristno ne samo za podeželsko prebivalstvo, ampak tudi za celotno družbo.

1.2

Politika razvoja podeželja, ki se počasi oblikuje v Evropski uniji, je več kot samo podaljšek kmetijske politike. Poleg proizvodnje prehrambnih izdelkov so za podeželsko gospodarstvo nujno potrebni tudi drugi gospodarski stebri ob upoštevanju zmanjšanja gospodarskega pomena kmetijstva na številnih podeželskih območjih. Samo tako bo lahko evropsko podeželje ohranilo dinamiko v ekološkem, gospodarskem in družbenem pogledu. Pri tem je treba doseči tri cilje: a) prebivalstvu podeželskih območij je treba ponuditi dolgoročne perspektive s spodbujanjem ustvarjanja delovnih mest in razvoja infrastrukture ter diverzifikacijo delovnih mest; b) kmetijska proizvodnja mora postati bolj usmerjena na potrošnike, namesto da se — tako kot v preteklosti — osredotoča na proizvajalce; c) treba je izboljšati kakovost hrane ter bolj zaščititi naravo in pokrajino, okolje in vodo.

1.3

Pomemben je tudi realističen pristop. To pomeni, da se je treba zavedati vloge evropskega kmetijstva pri ohranjanju okolja ter posledic za regijo, če bi zaradi uporabe izključno gospodarskih meril za kmetijske in gozdarske dejavnostih ta vloga izginila. Politika razvoja podeželja zato ne more sama rešiti vseh težav, s katerimi se srečujejo podeželska območja EU. V nekaterih regijah težave zelo presegajo obseg uredbe; treba bo predvideti uporabo več skladov. Uskladitev — na regionalni ravni — med politiko razvoja podeželja in regionalno politiko (2) — je v tem pogledu bistven dejavnik. Odbor regij poziva k dodatnim predlogom za preučitev drugih politik Skupnosti in nacionalnih politik, da bi zagotovili večjo usklajenost s politikami razvoja podeželja na ravni EU in držav članic. Prav tako je treba preučiti EKSRP v odnosu do drugih politik za določitev skupnih koristnih ciljev.

1.4

S konferenco v Salzburgu (2003) je politika razvoja podeželja doživela nov pomemben zagon. Odbor regij je izraža zadovoljstvo, da je uredba v veliki meri prevzela sklepe iz Salzburga. Uporaba politike razvoja podeželja v vseh regijah Unije ter poenostavitev izvajanja in financiranja sta ravno tako pomembni pozitivni točki. Odbor regij podpira tudi partnerstvo, kot je opredeljeno v členu 6 uredbe. Nujno je treba vključiti lokalne in regionalne oblasti v vse faze politike razvoja podeželja. To je najboljši način, da se v zadevnih regijah uporabijo ukrepi, ki krepijo ekonomsko in socialno kohezijo v zadevni regiji in v sosednjih regijah.

1.5

Na podlagi tega ima Odbor k uredbi naslednje pripombe. Glavna prednostna naloga je oblikovati pravo politiko razvoja podeželja.

2.1

Odbor regij izraža zadovoljstvo, da Komisija, v skladu z določbami člena 159 Pogodbe o ustanovitvi ES, namenja znaten delež Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) regijam iz novega cilja konvergence.

2.2

Odbor pozdravlja novo zakonodajo na področju politike razvoja podeželja, vendar obžaluje, da se ta politika v uvodnih izjavah uredbe v prvi vrsti razume kot dopolnilna ali spremljevalna politika k politiki trga in dohodkovne podpore in ni priznana kot samostojna politika. V zvezi s tem se lahko vprašamo, ali bodo sredstva, predvidena v proračunu, zadostna za dokončanje ambiciozne politike razvoja podeželja.

2.3

Odbor regij priznava koristnost bolj strateškega pristopa razvoja podeželja. Pomembno je preprečiti drobitev pomoči. Vendar se zaradi tega sprašuje o dodatni vrednosti, ki bi jo prinesla evropska strategija. Lizbonska in göteborška strategija in tudi sklepi konference v Salzburgu že določajo zadosten okvir na ravni Skupnosti. Države članice, regije in lokalne oblasti morajo določiti pomen teh okvirov za podeželska območja in politiko razvoja podeželja. To je edini način, da se prepreči nastanek napetosti med željo po bolj strateškem pristopu podeželske politike na ravni Skupnosti in ohranitvijo zadostne prilagodljivosti na nacionalni, regionalni in lokalni ravni.

2.4

Odbor pozdravlja predlog, ki predvideva, da se morajo države članice posvetovati s svojimi regionalnimi in lokalnimi oblastmi. Vendar izraža skrb glede časa, ki ga imajo na voljo države članice, da pripravijo nacionalno strategijo in nacionalne programe na področju razvoja podeželja. Obžaluje tudi, da mora biti ta strategija predstavljena, preden bo lahko program predložen Komisiji, saj sta tesno povezana. Odbor regij predlaga, da se v tej točki uporabi isti postopek kot v primeru regionalne politike in v katerem lahko države članice strateški okvir predstavijo hkrati z operativnim programom (priporočilo 1).

2.5

Bolj dolgoročno bi se lahko oblikoval enoten regionalni sklad, ki bi odpravil razlikovanje med skladom za politiko razvoja podeželja in skladom za regionalno politiko ter za vsako regijo na podlagi dosledne enotne strategije, ki bi se uporabila za njeno celotno ozemlje, obravnaval vse priložnosti in težave.

2.6

Politika razvoja podeželja se uresničuje prek enega ali več programov razvoja podeželja. Na podlagi analize prednosti in pomanjkljivosti regije in/ali države članice programi za razvoj podeželja določijo ukrepe, prilagojene potrebam zadevne regije in/ali države članice. Možno je, da so sprejeti ukrepi v nasprotju z določbami člena 16 uredbe za vsakega od prednostnih ciljev (15 % za programa prednostnih ciljev I in III ter 25 % za program prednostnih ciljev II). Odbor priznava nujnost ohranitve ravnovesja v izdatkih na področju politike razvoja podeželja. S tega vidika je pomembno določiti minimum predvsem v okviru tretjega prednostnega cilja, tj. diverzifikacije podeželskega gospodarstva. Iz vrednotenja različnih programov razvoja podeželja za obdobje 2000-2006 namreč izhaja, da je ravno ta del politike regionalnega razvoja najmanj uspešen. Vendar mora razdelitev sredstev med prednostne naloge upoštevati tudi sklepe analize prednosti in pomanjkljivosti, ki je bila izvedena v okviru programa. Odbor regij zato poudarja možnost odstopanja od odstotkov, predvidenih v členu 16, v primerih, ko to ustrezno upravičujejo sklepi analize programa (priporočilo 3).

2.7

S tega vidika razdelitev sredstev ne sme ovirati načrtov, ki na splošno spadajo v področje uporabe uredbe, vendar kljub temu presegajo okvir enega samega prednostnega cilja. Zdi se torej, da določba člena 71(6), ki predvideva, da se določena dejavnost lahko financira samo v okviru enega prednostnega cilja. Odbor zato predlaga ustrezno spremembo člena (priporočilo 19).

2.8

V primerjavi z uredbami o regionalni politiki je raven podrobnosti te uredbe včasih presenetljiva. Nekatera vprašanja bi bilo bolje prepustiti odgovornim za pripravo programov razvoja podeželja. Na primer omejitev pomoči na majhna in mikropodjetja za izboljšanje predelave in prodaje, določba člena 50, po kateri je pomoč za diverzifikacijo omejena na enega otroka in maksimalni znesek pomoči Skupnosti, kot je omenjeno v Prilogi 1.

2.9

V Salzburgu je bilo sklenjeno, da je živo podeželje ravno tako potrebno za kmetijstvo, kot je slednje potrebno samo za živo podeželje. Bistveno je, da je v programih razvoja podeželja dovolj pozornosti namenjeno začetku delovanja mladih kmetov. Sedaj ne obstaja nobena integrirana politika, namenjena tej kategoriji prebivalstva. Primer takšne politike bi bil začetni paket, v katerem bi bila v enem programu združena vsa vprašanja o prevzemu kmetije in začetku delovanja mladega kmeta.

2.10

Odbor regij sprejema v vednost predlog za prenehanje uporabe socialno-ekonomskih meril za določanje „območij z omejenimi možnostmi, ki niso visokogorska območja“ in prilagoditvi osnove za izračun pomoči plačilom, izvršenim v okviru kmetijsko-okoljskih programov. Utemeljitev Evropske komisije v tej zadevi je jasna, vendar Odbor izraža skrb glede posledic, ki jih bo lahko imela sprememba meril za kmetijska gospodarstva na zadevnih območjih. Če bi se izkazalo, da so morebitne posledice na socialno-ekonomski ravni velike, bi se jih lahko omililo z drugimi političnimi ukrepi. Predvideti bi bilo treba vsaj določitev prehodnega roka za postopno ukinitev pomoči kmetom na območjih, ki kmalu ne bodo več upravičena do te pomoči.

2.11

Odbor izraža zadovoljstvo, da so lahko danes tudi lastniki zemljišč, ki niso kmeti, deležni kmetijsko-okoljskih ukrepov. Lahko bi se izkazalo, da so ti akterji manjkajoči členi verige v upravljanju zemljišč, ki naj bi zajelo vsa zemljišča določenega področja in ne le obdelovalne površine. Odbor regij v nadaljevanju tega razmišljanja izrecno predlaga možnost drugih osnov plačila za kmetijsko-okoljske ukrepe, ker se sedanja osnova — ki temelji na dodatnih stroških in izgubi dohodka zaradi sprejetih obveznosti, — ne more vedno uporabiti. Ena od možnosti so plačila na podlagi dejanske proizvodnje in dobičkov, ki iz nje izhajajo (priporočilo 8).

2.12

Uredba ne povzema več spodbujanja udeležbe pri kmetijsko-okoljskih ukrepih, namreč možnosti 20-odstotnega povečanja odškodnine. To je vredno obžalovanja, če se upošteva nujnost takšnih ukrepov in njihov pomen za upravljanje podeželskih območij. Odbor regij odslej predlaga ponovno vključitev te spodbude v uredbo (priporočilo 8).

2.13

Med državami z dobro razvitim in manj razvitim gozdarskim sektorjem obstajajo zelo velike razlike. Predlogi Komisije niso dovolj prožni za spodbujanje pogozdovanja v državah z nizko stopnjo pogozdenosti. Če se te razlike ne bodo upoštevale, bo ogrožen razvoj gozdarske industrije v teh državah, okoljske koristi pa bodo izgubljene.

2.14

Vsako leto številni kmetje iščejo delo zunaj kmetijskega sektorja. V nekaterih regijah lahko ta pojav poveča problem zmanjševanja števila prebivalstva na podeželju. V povezavi z ustvarjanjem delovnih mest je treba skrbeti za strokovno preusposabljanje kmetov in za možnosti kmetovanja s polovičnim delovnim časom. Tudi v regijah, ki so deležne manj sredstev iz strukturnih skladov (zlasti iz Evropskega socialnega sklada), je treba za preusposabljanje in/ali za opravljanje več dejavnosti hkrati, vključno v kombinaciji z nekmetijskimi dejavnostmi, uporabiti program razvoja podeželja. V regijah, ki so deležne več sredstev iz ESS, bi bilo treba izrecno predvideti strokovno preusposabljanje kmetov in možnosti izvajanja več dejavnosti hkrati.

2.15

Podeželska območja v EU nudijo izjemno naravno in kulturno dediščino, kar lahko igra ključno vlogo v diversifikaciji podeželskega gospodarstva. Vendar pa sposobnost lokalne turistične industrije, da te vire uporabi na trajnosten način in ponudi visoko kakovostne turistične usluge, pogosto ovirajo slaba kakovost storitev in/ali neprimeren razvoj proizvodov. Bistveno je torej, da se usposabljanje izrecno omeni v členu 52, ki se nanaša na ukrepe za spodbujanje turizma (priporočilo 12).

2.16

Ženske imajo pomembno vlogo pri diverzifikacji podeželskega gospodarstva, vendar pogosto naletijo na posebne težave, kot je na primer omejen dostop do kapitala, potrebnega za ustanovitev podjetja. Po mnenju Odbora regij bi morala uredba prispevati k večji udeležbi žensk v podeželskem gospodarstvu (priporočilo 11). Poleg tega je tudi internet neprecenljivo orodje za diverzifikacijo tega gospodarstva. Vendar imajo številna podeželska območja omejen dostop do tega medija ali ga celo nimajo. Odbor pozdravlja predlog Komisije, da se ESRR uporabi za opremljanje podeželskih območij z ustrezno ICT infrastrukturo. To bo v veliki meri pomagalo k zmanjšanju digitalnega razkoraka, zaradi česar bodo ta območja postala bolj privlačna za nova podjetja in kar bo podjetjem, ki so tam že ukoreninjena, omogočilo prodor na nove trge. V okviru EKSRP bi lahko sprejeli dodatne ukrepe kot del prednostne naloge za diverzifikacijo podeželskega gospodarstva.

3.1

Odbor regij pripisuje velik pomen sodelovanju lokalnih in regionalnih oblasti pri pripravi in izvedbi načrtov razvoja podeželja in meni, da bi morala biti ta vloga veliko jasneje izražena v uredbi (priporočilo 13). Odbor regij vztraja, da nacionalne strategije puščajo zadosten manevrski prostor za ukrepe, ki so prilagojeni potrebam regij in lokalnih območij (glej tudi točko 2.2). Odbor regij meni, da je pomembno, da strategije upoštevajo potrebo po uravnovešenem teritorialnem razvoju znotraj vsake regije. Preveč uredb o strategiji, po kateri se je treba ravnati na ravni Skupnosti ali na nacionalni ravni, lahko ohromi uvajanje regionalnih pobud, zasnovanih glede na lokalne možnosti in težave.

3.2

Delo „po meri“ je potrebno v zvezi s programiranjem, financiranjem in nadzorom. Zato je presenetljivo, da uredba določa, da lahko države članice pripravijo program razvoja podeželja na nacionalni ali na regionalni ravni. Bolje bi bilo, da se jim da več svobode v tej točki, vključno z možnostjo združevanja regionalnih in nacionalnih programov. Razen tega se je prav v državah članicah z zvezno upravno ureditvijo v tekočem programskem obdobju izkazala za koristno možnost odobritve nacionalnih okvirnih določb, ki se lahko izvajajo v okviru regionalnih programov (priporočilo 2).

3.3

Odbor regij podpira predlog o izvedbi tretje prednostne naloge predvsem s strategijami lokalnega razvoja. Nesporno je, da so nove gospodarske dejavnosti življenjskega pomena za podeželska območja. Te dejavnosti dopolnjujejo kmetijske dejavnosti. Vendar je treba te nove dejavnosti uvajati previdno, da ne bi spremenile kakovosti podeželskih območij. Odbor v tej točki sledi stališču Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (3), namreč da je treba preprečiti tako imenovano „rurbanizacijo“, se pravi uporabo enakih predpisov v urbanih in podeželskih območjih. To seveda velja za območja, ki se morajo spopadati z urbanim pritiskom in kjer je ohranjanje posebnih značilnosti podeželskih območij velikega pomena za kakovost življenja v urbanih območjih. Težave, s katerimi se srečujejo ta območja, in zlasti tiste, povezanez urbanim kmetijstvom, zahtevajo popolnoma drugačen pristop od tistega, ki ga je treba sprejeti za težave bolj oddaljenih podeželskih območij. Uredba mora predvideti dovolj manevrskega prostora za to.

4.1

Odbor regij pripisuje velik pomen pristopu LEADER in torej obžaluje njegov dvoumen položaj v uredbi. Po eni strani je pristop LEADER v členu 4(2) določen kot četrti prednostni cilj, po drugi strani pa se razume kot metoda za izvedbo ukrepov, ki izhajajo iz prvih treh prednostnih ciljev. Odbor vztraja, da se LEADER dodeli mesto, ki mu pripada, tj. mesto posebne prednostne naloge, primerljivo s položajem Interreg v regionalni politiki. Z vključitvijo LEADER tvegamo izgubo enotnega značaja in koristi tega pristopa. Odbor regij torej od Komisije zahteva, da v uredbo vključi podrobnosti glede prihodnje vloge LEADER in da pojasni mesto LEADER kot ločene prednostne naloge.

4.2

V zvezi z uporabo lokalnih strategij se zdi, da člen 63(1) predlaga, da morajo te strategije zadovoljiti vse cilje, povezane s štirimi prednostnimi cilji. To je v nasprotju s členom 62(a), ki pravi, da si je prek pristopa LEADER treba prizadevati za „doseganje enega ali več od treh prednostnih ciljev…“. Odbor regij predlaga, da se odpravi to neskladje v uredbi (priporočilo 14).

4.3

Odbor regij podpira predlog, da se za LEADER prihrani določen delež financiranja Skupnosti, ki je na voljo državam članicam, glede na potrebe prizadetih območij. Odbor regij tudi podpira predlog za ustanovitev Evropskega omrežja za razvoj podeželja. Odbor v zvezi s tem predlaga zgledovanje po izkušnjah pri oblikovanju nacionalnih omrežij LEADER. Vendar pa svari pred ponavljanjem nesprejemljivih zamud pri vzpostavljanju Opazovalnice EU za podeželska območja (LEADER+), LEADER Evropske opazovalnice (LEADER II) in številnih nacionalnih omrežij LEADER. Evropska komisija in države članice bi morale poskrbeti za to, da bo ustanovitev teh teles prednostna naloga že na začetku programskega obdobja. Lokalne oblasti imajo veliko izkušenj s pristopom LEADER; te izkušnje bi države članice morale izkoristiti pri oblikovanju okvira za program LEADER

4.4

Odbor nasprotuje temu, da je nujno prihraniti velik delež proračuna za države članice, ki so „najbolj uspešne“ pri izvajanju programov LEADER. To lahko kratkoročno povzroči, da se daje prednost „lahkim“ projektom v škodo srednje- ali dolgoročnih projektov. Za zanesljivo načrtovanje mora biti določeno, katera sredstva so na voljo v posamezni državi članici (priporočili 15 in 18).

5.1

Nujno je, da je prehod med programskima obdobjema 2000-2006 in 2007-2013 zasnovan tako, da ne ogroža stalnosti dejavnosti in ukrepov. Tako je treba zagotoviti, da se bodo večletni ukrepi, odobreni v prejšnji fazi, kot recimo kmetijski okoljski ukrepi, financirali do izteka obdobja in da bo ohranjen dogovorjeni delež sofinanciranja Skupnosti (delež sofinanciranja). Za učinkovito podeželsko politiko EU v novi fazi Odbor regij podpira predlog Komisije za proračun v višini 88,75 milijard eurov (brez modulacije) za financiranje politike razvoja podeželja Evropske unije. Odbor regij odločno zavrača popolno ali delno renacionalizacijo politike razvoja podeželja.

5.2

Odbor opaža, da je treba v skladu z osnutkom uredbe poleg predhodne, vmesne in naknadne ocene predložiti tudi sprotno letno oceno; vendar pa se sprašuje, kakšna je dodana vrednost sprotne letne ocene.

5.3.

Eden izmed ciljev uredbe je poenostavitev zakonodaje na tem področju. Da bomo lahko ocenili, če so bili zastavljeni cilji doseženi, je bistvenega pomena, da imamo vpogled v izvedbene določbe. Odbor regij bi želel, da se ga prosi za oblikovanje mnenja o teh določbah, saj imajo njegovi člani izkušnje z izvajanjem politik na tem področju.

5.7.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 164/31

1)

bi morala skupna ribiška politika poskrbeti za trajnostno izkoriščanje živih vodnih virov in ribogojstva v okviru trajnostnega razvoja, pri tem pa uravnoteženo upoštevati okoljske, ekonomske in socialne vidike, še posebej pa razmere v regijah Evropske unije.

2)

je od leta 1993 element trajnostnega razvoja skupne ribiške politike sestavni del predpisov, ki urejajo strukturne sklade. V okviru trajnostnega razvoja si je treba za izvajanje tega elementa prizadevati s sredstvi Evropskega sklada za ribištvo;

3)

obseg skupne ribiške politike zajema ohranjanje, upravljanje in izkoriščanje živih vodnih virov in ribogojstva kot tudi predelavo in trženje ribiških proizvodov ter proizvodov iz ribogojstva, če te dejavnosti potekajo na ozemlju držav članic, v vodah Skupnosti ali z ribiškimi plovili Skupnosti oziroma če jih izvajajo državljani držav članic.

4)

bo imel Evropski sklad za ribištvo znaten vpliv na regije, zato je bistveno, da pri izvajanju ukrepov, ki jih predlaga uredba o Evropskem skladu za ribištvo, sodelujejo regionalni in lokalni organi —

1.1

pozdravlja predloge Evropske komisije za uredbo o ustanovitvi Evropskega sklada za ribištvo v podporo trajnostnemu ribiškemu sektorju. Ta sklad je potreben, saj je zelo pomembno, da lahko lokalne ribiške skupnosti čim bolj povečajo obseg pomoči ribištvu, alternativnemu gospodarskemu razvoju in okoljskim podbudam skozi celoten postopek radikalne spremembe.

1.2

meni, da je proračun Evropskega sklada za ribištvo, ki znaša okoli 700 milijonov evrov letno, bolj ali manj v skladu s proračunom finančnega instrumenta za usmerjanje ribištva (FIUR) za veljavni finančni načrt EU. Odbor regij verjame, da je ta proračun minimalen za dosego ciljev, ki so začrtani v predlogu, in ga v pogajanjih z drugimi institucijami EU pod nobenimi pogoji ne bi smeli znižati. Države sprejemajo dejstvo, da obstaja omejena količina denarja, ki se razporedi med več akterjev, in da bodo zaradi kohezije nove države članice imele več koristi od konvergenčnega financiranja. Finančni izziv za „stare“ države članice v prihodnosti bo čim učinkoviteje porabiti manjše količine denarja;

1.3

poudarja, da morajo imeti regije jasno opredeljeno vlogo na vsakem področju Evropskega sklada za ribištvo, kar neposredno vpliva na regionalno in lokalno raven. Potrebna so določila, ki omogočajo regionalno vodene projekte; na primer prestrukturiranje je regionalno vprašanje in lokalni organi bi morali za prilagoditev okoliščinam dopustiti lokalno prožnost pri tolmačenju. Regionalni organi bi morali za prilagoditev lokalnim okoliščinam omogočiti tudi prožno tolmačenje razlik;

1.4

pozdravlja prizadevanja za uvedbo selektivnejših in okolju prijaznejših ribiških tehnik. Težave, ki so povezane z odpadki in prilovi, predvsem kitov, so v zadnjih letih postale zelo resen problem v večini Evropske unije. Pri odpravljanju teh težav bi morali upoštevati lokalne okoliščine;

1.5

glede strukturne pomoči soglaša, da se mora Evropski sklad za ribištvo bolj osredotočiti na pobude ohranjanja in okoljske pobude, varnost, povečanje kakovosti in diverzifikacije izdelkov ter manj na ukrepe v zvezi s kapitalskimi naložbami za povečanje zmogljivosti;

1.6

zahteva, da je treba razširiti definicijo pojma „majhni obalni ribolov“, ki trenutno velja le za ribiška plovila, dolga največ 12 m in brez vlečnega orodja, kajti tako bi v to kategorijo lahko sodila tudi majhna, selektivna in okolju prijazna podjetja ne glede na velikost svojih ribiških plovil;

1.7

predlaga pojasnitev, ali bo dovoljeno financiranje projektov iz več kot ene prednostne osi, da bi tako omogočili integrirano dejavnost na ravni projekta;

1.8

zahteva, da se določbe o mešanih družbah ponovno obravnavajo in da se razmisli o razširitvi možnosti uporabe ribiških plovil, ki več niso v obratovanju, in ki bi se morda lahko uporabila v okviru spodbujanja gospodarskega napredka držav v razvoju;

1.9

meni, da bi morala biti v času izvajanja zagotovljena združljivost med financiranjem Evropskega sklada za ribištvo in strukturnim financiranjem, da bi tako državam članicam in partnerjem omogočili določitev najprimernejših instrumentov financiranja za prilagoditev lokalnim okoliščinam. Ta povezava je pomembna, saj mnogo prihodnjih programov konkurenčnosti Evropskega sklada za regionalni razvoj ne bo imelo na voljo standardnih rezervacij za območja, ki so odvisna od ribištva, kot v preteklosti, torej bi brez te možnosti uporabe sredstev Evropskega sklada za ribištvo ali strukturnih skladov nekatere podporne dejavnosti za skupnosti na obalnih območjih lahko ostale brez finančnih sredstev.

1.10

si prizadeva pojasniti stališče glede sklepa o ustanovitvi regionalnih svetovalnih odborov v okviru skupne ribiške politike ter odnos med regionalnimi svetovalnimi odbori in vodstvom Evropskega sklada za ribištvo. Reforma skupne ribiške politike, sprejeta decembra 2002, je predvidela ustanovitev regionalnih svetovalnih odborov, da bi izboljšala upravljanje znotraj skupne ribiške politike, in določila, da bo o ustanovitvi regionalnih svetovalnih odborov odločal Svet. Regionalni svetovalni odbori ponujajo priložnost interesnim skupinam za bolj intenzivno vključenost v razvoj skupne ribiške politike;

1.11

predlaga pojasnitev, ali bodo regionalni svetovalni odbori neposredno vključeni v delovanje Evropskega sklada za ribištvo. Ker naj bi regionalni svetovalni odbori v naslednjih letih povečali vključenost interesnih združenj v oblikovanje in izvajanje ribiške politike EU, je o tej zadevi potrebnih več informacij;

1.12

potrjuje, da je treba posvetiti posebno pozornost spodbujanju enakosti med moškimi in ženskami v ribiški industriji kot tudi prizadevanjem za pridobivanje mladih ter za izboljšanje delovnih postopkov in pogojev dela v tem sektorju; predlaga skupek študijskih primerov, v katerih bi preučili primere iz različni držav članic, ki bi jih Komisija lahko uporabila kot koristno sredstvo za pomoč pri razširjanju dosedanjih izkušenj in najboljše prakse;

1.13

meni, da nova določila o izjemah glede uporabe pravila N+2 spodbujajo fleksibilnost in pomagajo predvsem regijam v novih državah članicah, da v okviru kohezijske politike v roku in v skladu s predpisi črpajo razpoložljiva sredstva; se strinja s predlogi za vnaprejšnje financiranje enoletnega upravičenja do zneska (člen 78); domneva, da bi bilo za vse koristno, če bi se revizije veljavnih sistemskih postopkov končale pravočasno, da bi tako zagotovili koristen vložek in študijske primere, ki bi pomagali pri oblikovanju naslednjega programa;

1.14

meni, da je treba poenostaviti in čim bolj zmanjšati nadzor, vendar pa obenem zagotoviti, da bo ta nadzor še vedno zadosten, da bo pokazal, ali so se programi izvajali v skladu s pravili ter katera dejavnost je bila uspešna. Poleg tega je treba poenostaviti in pojasniti revizijske zahteve, Odbor regij pa priporoča, da predlogi ohranijo definicijo uradno priznanih organizacij, kot je to določeno v uredbi 3759/92;

1.15

priporoča, da mora sklad dati prednost projektom, namenjenim zagotovitvi več denarja na enoto iztovorjenih rib, npr. sistemom kakovosti, izboljšanju povezav v dobavni verigi ter izboljšanju poznavanja trga in razumevanja plovil in predelovalnih naprav. Zajeli bi lahko tudi projekte za iskanje alternativnih in dodatnih načinov uporabe infrastrukture ribiške industrije, tako da zmanjšanje števila plovil ne bi pomenilo konec infrastrukture, če ima ta tudi dodatno bazo strank/uporabnikov;

1.16

pozdravlja prizadevanja za vzpostavitev jasnejšega okvira za Evropski sklad za ribištvo in bolj „strateškega“ pristopa k ribiški politiki na splošno. Odbor regij še posebej pozdravlja„partnerski“ pristop (člen 8), ki naj bi se oblikoval med Komisijo, državami članicami ter pristojnimi lokalnimi in regionalnimi organi. Tako se bo omogočilo ustrezno pokrito financiranje, ki bo zagotovilo, da bo finančna podpora Evropskega sklada za ribištvo na voljo za prestrukturiranje in gospodarski razvoj območij, ki so odvisna od ribištva;

1.17

zahteva, da se Komisija posvetuje z Odborom regij o njegovih pogledih na vsebino strateških smernic Skupnosti (člen 14), saj bi to zagotovilo vložek z državne ravni, ki je najbližje najbolj prizadetim;

1.18

močno priporoča, da strateško poročilo vsake države članice (člen 17) vključuje sklicevanje na partnerje držav članic in sodelovanje držav članic z njihovimi partnerji;

1.19

poziva Komisijo, naj pojasni obseg pomoči za zagotovitev „ekonomske in socialne blaginje“ ribiških območij, v okviru Osi 4 za „trajnostni razvoj“ (člen 42);

1.20

predlaga pojasnilo in nadaljnjo preučitev določanja območij, ki so omenjena v členu 42.3. To bi lahko pomenilo, da mora v tej zvezi pooblaščeno vodstvo delovati po enakih načelih kot skupnost za razvoj podeželja Leader, kar bi omogočilo določeno stopnjo usklajevanja s pobudami Skupnosti in učenja iz njih znotraj Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja;

1.21

zahteva, da naj se v členu 44 v okviru Osi 4 o predlaganih obalnih akcijskih skupinah zagotovi več praktičnih informacij. To naj bi zajemalo pojasnilo o tem, kakšno naj bi bilo mesto obalnih akcijskih skupin znotraj regionalnih in lokalnih ravni vladnih struktur, kot tudi podrobnosti o njihovi velikosti in sestavi ter upravnem in finančnem položaju. Prav tako je treba pojasniti, kako naj bi v členu 44.2 opredelili odgovornost zasebnega sektorja;

1.22

zahteva pojasnilo o tem, kateri partnerji so zajeti v členu 45 (c);

1.23

predlaga, da bi bilo koristno, če bi Komisija v tej zgodnji fazi bolje opredelila pojem „višja sila“ v okviru Evropskega sklada za ribištvo, da bi tako omogočila boljše razumevanje člena 90; predlaga, da naj Komisija kot prva instanca vključi izgubo, ki nastane zaradi katerega od naslednjih razlogov: političnih nemirov, sovražnosti, nevarnosti vojne, teroristične dejavnosti, ne sme pa vključiti izgube, ki je posledica: stavk, industrijskih sporov, zaprtij pristanišč, vremenskih razmer;

1.24

meni, da bi bilo primerneje, če bi probleme ribogojstva v členu 32 opredelili kot vidik, ki spada pod člen 90.

5.7.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 164/48

—

predlogu za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o evropskem socialnem skladu in

—

predlogu za sklep Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi programa Skupnosti za zaposlovanje in socialno solidarnost — PROGRESS

1.1

poudarja, da sodi ta uredba v sklop uredb strukturnih skladov, ki jih je Evropska komisija skupaj z drugimi zakonodajnimi predlogi.predstavila 14. julija 2004. Uredba navaja splošna določila o upravljanju z evropskim socialnim skladom (v nadaljevanju sklad ali ESS) in opredeljuje dejavnosti, ki jih sklad z upoštevanjem ciljev konvergence in regionalne konkurenčnosti ter zaposlovanja lahko financira. Razen tega določuje druge določbe medpodročne narave, ki bodo vplivale na ukrepe v okviru sklada.

1.2

poudarja, da je sklad doslej igral pomembno finančno vlogo pri politiki zaposlovanja in spodbudil trajnostni postopek ustvarjanja novih delovnih mest. Razen tega se je zavzemal za številne aktivne politične ukrepe na področju zaposlovanja na nacionalni, regionalni in lokalni ravni. Povezava ESS z evropsko strategijo zaposlovanja je v tekočem obdobju programskega načrtovanja pokazala zelo plodne rezultate. Odbor verjame, da bo njegova povezava z lizbonsko strategijo prav tako pozitivna.

1.3

poudarja, da je glavna naloga evropskega socialnega sklada krepitev gospodarske in socialne kohezije s podpiranjem političnih ukrepov držav članic, da se bi dosegli sledeči cilji: popolna zaposlenost, izboljšanje kakovosti delovnih mest in delovne produktivnosti kot tudi spodbujanje socialnega vključevanja in zmanjšanje regionalnih razlik v zaposlovanju v skladu s smernicami in priporočili evropske strategije o zaposlovanju. Slednja se je ponovno pregledala in popravila leta 2003, da bi se tako uskladila z lizbonsko strategijo in še močneje s politiko gospodarske in socialne kohezije;

1.4

ugotavlja, da predlog uredbe v trenutni obliki ni dovolj natančen in konkreten. Za boljše razumevanje dejanskega področja dejavnosti bi bilo potrebno uredbo primerjali z drugimi pravnimi instrumenti, ki niso predmet tega mnenja. kot denimo s financiranjem ukrepov, ki jih navaja uredba, ali vidiki, ki se nanašajo na obliko partnerstev. To bi povečalo tudi področje dejavnosti uredbe;

1.5

izrecno izraža zaskrbljenost glede vloge, ki pripada državam članicam in upravnim oblastem pri zagotavljanju, da se uresničijo cilji sklada. Pri tem regionalne in lokalni oblasti niso na nikakršni način omenjene v okviru teh partnerstev. želi opozoriti na pomembnost večjega in boljšega vključevanja regij in lokalnih oblasti v načrtovanje programov in izvajanje ukrepov sklada ob upoštevanju načel subsidiarnosti in institucionalnih sistemov posameznih držav članic.

1.6

se je seznanil z ugotovitvami, ki so bile sprejete v okviru tretjega poročila o ekonomski in socialni koheziji glede vprašanj staranja evropskega prebivalstva in njegov vpliv na svet dela. Glede na omenjeni dokument in najnovejšo oceno lahko izhajamo iz tega, da bo leta 2025 število 15 in 64-letnikov v EU padlo za 10 odstotkov. Torej se bo povečalo število oseb, starejših od 65 let. Staranje prebivalstva bo tako vodilo do postopnega zmanjševanja aktivnega prebivalstva v EU. Te napovedi jasno opozarjajo na potrebo, da se vzdržuje nadaljnja gospodarsko rast v EU, poviša stopnja zaposlenosti in hkrati zmanjša število predčasnih upokojencev; glede tega Odbor regij opozarja na svoje mnenje o sporočilu Komisije z naslovom „Povečanje zaposlenosti starejše delovne sile in preložitev odhoda iz trga dela“ (sprejeto na 56. plenarnem zasedanju z dne 29. septembra 2004);

1.7

meni, da mora prihodnja uredba o ESS omogočiti izvajanje politike, ki bi ohranjala vseživljenjsko zaposljivost in preusposabljanje tako žensk in moških nad 40, in spodbujala mlade, da se vključijo na trg delovne sile, kar pa ne izhaja iz predloga uredbe. Pri zahtevi aktivnega staranja in postopne upokojitve se morajo izpolniti kriteriji trajnosti.

1.8

meni, da je smiselno, da uredba upošteva posebne gospodarske in socialne težave, s katerimi se dandanes soočajo mestna območja v najbolj oddaljenih regijah v primerjavi z drugimi boljše razvitimi območji Evrope. Te težave bi lahko še naprej oteževale pristop državljanov k zavodom za zaposlovanje; meni, da je treba upoštevati raznolikost socialnih težav in različne potrebe evropskih mest;

1.9

pozdravlja objavo programa Skupnosti za zaposlovanje in socialno solidarnost PROGRESS, zlasti ker predlog uredbe ne navaja pobude Skupnosti. priporoča, da predlog uredbe o evropskem socialnem skladu navede tudi ta program.

1.10

z zadovoljstvom opaža določbe o koherenci in komplementarnosti v predlogu za sklep o programu PROGRESS. Priporoča, da vse dejavnosti, ki se financirajo iz sredstev strukturnih skladov in predvsem evropskega socialnega sklada ustrezajo načelom koherence, komplementarnosti in koncentracije.

1.11

opozarja na to, da je Komisija julija 2001 sprejela belo knjigo o upravljanju v EU z namenom, da se uvede proces oblikovanja politik Evropske unije; opozarja, da bo z oblikovanjem in izvajanjem tega procesa povezano večje število oseb in organizacij, tako da se bo povečala transparentnost in vsem sodelujočim se bo dodelilo več odgovornosti. Povečano vključevanje regionalnih in lokalnih oblasti v politike Evropske unije kaže na to, da v nekaterih državah članicah ti akterji igrajo pomembno vlogo pri oblikovanju političnih ukrepov, kar priča o njihovi vedno večji odgovornosti in močnem vključevanju državljanov in demokratičnih organizacij v procese lokalne demokracije; meni, da je to potrebno upoštevati pri določevanju zakonodaje o strukturnih skladih in predvsem o evropskem socialnem skladu;

1.12

z zadovoljstvom jemlje na znanje, da se del predloga uredbe izrecno nanaša na inovacijo, kajti je v skladu s ciljem lizbonske strategije po vzpostavitvi evropskega prostora za znanost in inovacijo;

1.13

verjame, da je povezava med predlogom uredbe, evropsko strategijo za zaposlovanje in lizbonsko strategijo pozitivna in da bo povečala učinkovitost pravnih in finančnih instrumentov Evropske unije; izraža pomisleke glede nenatančnosti nekaterih členov predloga uredbe glede vsebinskih in finančnih vprašanj, ki jih navaja to mnenje; meni, da bi bile natančnejše določbe za prihodnjo uredbo koristne.

2.1

želi, da člen 2 (1) pri določitvi nalog ESS izrecno opozori na podpiranje političnih ukrepov držav članic na področju izvajanja načela enakih možnosti v skladu z pomembnostjo načela, ki je navedeno v členu 2 Pogodbe o EU in členih 1-2 in 1-3 Pogodbe o ustavi za Evropo, kakor tudi na področju nediskriminacije, kot to določa člen 21 Listine temeljnih pravic Evropske unije, ki ga ta predlog uredbe ne navaja. Odbor regij opozarja, naj bo ena izmed pomembnih nalog prihodnjega programa PROGRESS namenjena izvajanju načela nediskriminacije, in zato predlaga, naj se to vključi v uredbo;

2.2

priporoča, naj se osnovni del predloga uredbe razen na evropsko strategijo za zaposlovanje sklicuje tudi na lizbonsko strategijo, kajti Evropska unija je v okviru lizbonske strategije določila strateški cilj, da postane najbolj konkurenčni gospodarski prostor na svetu, ki temelji na znanju — gospodarski prostor, ki je spodoben, da doseže trajno gospodarsko rast s številnejšimi in boljšimi delovnimi mesti in večjo socialno kohezijo. meni, da morajo dejavnosti, ki jih podpira sklad, prispevati k uresničitvi tega cilja;

2.3

meni, da morajo lokalne in regionalne oblasti sodelovati pri oblikovanju in izvajanju letnih smernic za zaposlovanje. Ker se na podlagi teh smernic določijo prednostne naloge in s tem ustrezni okvir za uporabo sredstev skladov, se morajo pri določitvi teh prednostnih nalog konzultirati in neomejeno vključiti lokalne in regionalne oblasti. Ta vidik, ki ga je Odbor že obravnaval v mnenju o predlogu za uredbo Sveta glede evropskega socialnega sklada, ki je bilo sprejeto na 26. plenarnem zasedanju dne 18. in 19. novembra 1998, je cilj, ki ga Odbor regij ne more opustiti v novem programskem obdobju 2007-2013;

2.4

priporoča, da se dejavnosti, ki so predvidene za področje izobraževanja in so v glavnem del cilja konvergence, natančno določijo in zajamejo tudi cilj regionalne konkurenčnosti in zaposlenosti; razen tega priporoča, da se vseživljenjsko učenje vključi v konkretne dejavnosti na področju izobraževanja;

2.5

priporoča, da se v členu 3 izrecno omeni, da morajo biti vsi ukrepi v okviru tega člena usmerjeni v omogočanje enakih možnosti žensk, moških in mladih, glede na to, da je stopnja brezposelnosti med mladimi v evro območju skoraj dvakrat tolikšna kot stopnja splošne brezposelnosti, ter skupino brezposelnih moških in žensk, starejših od 40 let, ki zaradi svoje specifičnosti tvegajo, da bodo izključeni iz zaposlovanja, poleg ostalih skupin, navedenih v predlogu: starejši in nižje kvalificirani delavci, iskalci zaposlitve in neaktivne osebe, priseljenci in invalidi; pozdravlja preventivni pristop pri dostopu do zaposlitve, katerega namen je preprečevanje brezposelnosti;

2.6

želi poudariti težišča oz. ukrepe, ki jih predvideva člen 3 in se nanašajo na dodatno izobraževanje, doživljenjsko učenje in izobraževanje na področjih novih tehnologij informacije in komunikacije. pozdravlja dejstvo, da se povečanje in širjenje naložb v človeški kapital razume kot prednostna naloga zaradi vpliva, ki ga ima ta dejavnost na trg delovne sile. Vsa ta težišča se na smiselni način navezujejo na lizbonsko strategijo; poudarja ukrepe, ki imajo za cilj moderniziranje uprav dela in jezikovne tečaje kot tudi socialno gospodarstvo. priporoča, da člen zajema tudi obveznost uprave dela, da se uskladi z lokalnimi oblastmi; razen tega predlaga, da se končajo posebne dejavnosti, ki spodbujajo zasedbo vodilnih delovnih mest s strani žensk;

2.7

Priporoča, da se 10 % delež financiranja ukrepov na področju socialne vključenosti (prednostna naloga c) iz ESS, določen v členu 3.4 predloga uredbe o ESS, uporabi tudi pri ukrepih izboljšanja dostopa do zaposlitve (prednostna naloga b).

2.8

nasplošno predlaga, da se izboljša terminologijo in besedilo člena 3 predloga uredbe, saj bi lahko prišlo do težav jezikovne narave, zlasti v sedanjih razmerah po priključitvi desetih držav članic in vključitvi novih jezikov v pravni red Skupnosti. Priporočilo lahko velja za celotno besedilo predloga uredbe.

2.9

ugotavlja, da je težišče predloga uredbe v vlogi držav članic in upravnih oblasteh kot tudi držav članic, ki morajo zagotoviti koherentnost dejavnosti, ki jih skladi podpirajo, s evropsko strategijo o zaposlovanju; zato meni, da je potrebno natančno pojasniti vlogo regionalnih in lokalnih oblasti, ki morajo prav tako prispevajo h koherenci dejavnosti, ki se financirajo iz sredstev skladov, in to še toliko močneje, če se te akcije izvajajo na regionalni in lokalni ravni; meni, da se morajo upoštevati posledice, ki izhajajo iz potreb koherence in koncentracije socialne kohezije, kar je razvidno iz člena 4 predloga uredbe;

2.10

pozdravlja naštevanje področij, kamor se morajo osredotočiti dejavnosti sklada, in opozarja na velike probleme regij in občin, vključno s propadajočimi deli mest in območja podeželja, ki so usojena na propad ali odvisna od ribištva; predlaga, da člen 4 tudi izključno navaja industrijska območja, ki se nahajajo v kriznih obdobjih, kajti dejavnosti sklada lahko v težkih časih za prebivalstvo, predvsem za ženske, prispevajo k boljši socialni koheziji

2.11

pozdravlja, da se regionalne in lokalne oblasti navajajo v okviru upravnega poslovanja in partnerstva; vendar meni, naj se pri načrtovanju akcij sklada upoštevajo regionalne in lokalne oblasti sorazmerno z institucionalnimi posebnosti posamezne države. Kot je Odbor že omenil v mnenju o novih evropskih oblikah odločanja: Evropa — okvir za vključevanje državljanov, ki je bilo sprejeto na plenarnem zasedanju dne 14. decembra 2000, določenih vprašanj ni mogoče zadovoljivo rešiti na eni sami ravni, kot denimo vprašanj glede oblikovanja delovnih mest ali vključevanja v družbo, temveč je potrebno sodelovanje vsakega posameznika, pri čemer se morajo upoštevati načela bližine in sorazmernosti; meni, da bi bilo smiselno, da del dejavnosti, ki jih podpira sklad, upravljajo regionalni in lokalni akterji,; To bi prispevalo k uresničitvi ciljev, ki jih navaja ta člen.

2.12

pozdravlja pomembnost, da so različni socialni akterji in nevladne organizacije na primeren način vključeni v programsko načrtovanje, izvajanje in nadzor dejavnosti sklada, in da se jih o tem tudi konzultira; vendar opaža, da predlog uredbe ni dovolj natančen, zato opozarja na nujnost, da se priporoča ponovna poprava določenega odstavka člena 5; priporoča, da se določi oblika združenj na teh področjih, denimo združenja delojemalcev in združenja delodajalcev — kot tudi primerna raven in področje posvetovanja; izraža zaskrbljenost, da se bi se lahko ta člen zaradi nenatančnosti v praksi izkazal kot neuporaben; želi opozoriti na sporočilo Komisije o dialogu men združenji regionalnih in lokalnih oblasti, da bi oblikovali politiko Evropske unije, ki ga je Komisija izdala 19. decembra 2003, in ki ima za glavni cilj, da se z združenji teritorialnim akterjem omogoči, da izrazijo svoje mnenje in prispevajo k uresničevanju evropske politike,

2.13

pozdravlja vključevanje medpodročnih vidikov v predlog uredbe, predvsem enakost med spoloma. Države članice in upravne oblasti morajo zagotoviti, da bodo operacijski programi vsebovali opis, kako se pri programskem načrtovanju, izvajanju, nadzoru in ocenjevanju spodbuja enakost med spoloma. meni, da lahko regionalne in lokalne oblasti prispevajo svoje praktične izkušnje, ki so jih pridobile med obdobjem programskega načrtovanja 2000-2006, zato pa priporoča, da člen 6 te oblasti tudi navede.

2.14

meni, naj se z dejavnostmi ESS aktivno prispeva k izvajanju direktive 2002/73 Evropskega parlamenta in sveta iz 23. septembra 2002 o uresničevanju načela enakega obravnavanja moških in žensk glede na pridobitev zaposlitve, poklicnega izobraževanja, poklicnega napredovanja ter delovne pogoje. pozdravlja, da enakopravnost med spoloma sodi med akcijska področja prihodnjega programa PROGRESS;

2.15

priporoča, da se pomen pojma „opis“, ki ga uporablja člen 6 predloga uredbe, natančno pojasni, kajti smiselno je, da uredba ne vsebuje zgolj opis o tem, kako se spodbuja enakopravnost med spoloma, temveč tudi smernice za primerno izvajanje enakopravnosti; zato priporoča, da se ta določila natančneje izoblikujejo;

2.16

izraža pomisleke glede dejstva, da člen 7 ne omenja regionalne in lokalne ravni, kajti potrebo po inovaciji, ki jo navaja ta člen, je lažje določiti prav na tej ravni; Posebno poznavanje začetnega položaja je za znanstvene in inovacijske dejavnosti predvsem koristno. Lokalne oblasti beležijo inovacijske dejavnosti, jih lahko podpirajo s sredstvi, ki jih imajo na razpolago in tako omogočijo večji razvoj učinkovitih raziskovalnih in inovacijskih dejavnosti na regionalni in nacionalni ravni;

2.17

zaskrbljujoče ugotavlja, da so bili ukinjeni inovacijski ukrepi, čeprav so služili izvajanju zelo pomembnih in učinkovitih pilotnih projektov za tržišča delovne sile, zaposlovanje in poklicno izobrazbo; meni, da je smiselno, da se ohrani inovacijski instrument, ki se ne izgubi v splošnem dejavnostih, ki jih podpira sklad, in da se tudi v prihodnje ohrani enotno delovanje s podporo in spodbujanjem Skupnosti, kar bi še naprej omogočalo, da se testirajo novi načini postopanja glede na zaposlovanje, delojemalce (moške in ženske), socialno vključevanje in ozemeljske razlike;

2.18

ocenjuje kot pozitivno, da člen 8 predloga uredbe vsebuje odstavek za transnacionalno sodelovanje, kjer je lažje prepoznati regionalno razsežnost; priporoča, da se s pomočjo različnih instrumentov ozemeljskega sodelovanja spodbuja in krepi prepletenost mest in da to deluje na več izkušenj s sodelovanjem med lokalnimi in/ali regionalnimi oblastmi, na kar je Odbor že opozoril v mnenju o sporočilu tretjega poročila o gospodarski in socialni koheziji, ki ga je sprejel na 55. plenarnem zasedanju dne 16. junija 2004.

2.19

izraža pomisleke glede dejstva, da člen 8 v okviru transnacionalnega sodelovanja ne navaja regionalne in lokalne ravni, in to toliko bolj glede na izkušnje, ki so bile pridobljene v času tekočega obdobja programskega načrtovanja v okviru pobude INTERREG, ki so jo upravljali samostojni upravni organi na regionalni ravni; priporoča, da se ta člen natančneje določi intervencijske modalitete, financiranje teh dejavnosti in specifično vlogo regionalnih in lokalnih oblasti;

2.20

z zadovoljstvom ugotavlja, da predlog uredbe vsebuje odločbo, ki določuje, da Komisija spodbuja izmenjavo izkušenj, ukrepe senzibilizacije, seminarje in mreže za določanje in širjenje praktik in za vzpostavitev vzajemnega posredovanja znanja, tako da se poveča prispevek ESS k ciljem Skupnosti glede na zaposlitev in socialno vključevanje; obžaluje, da predlog uredbe ne vsebuje natančnih informacij o financiranju tehnične pomoči in usklajevanju pomoči s skupnostjo programov, ki se bodo izvajali v naslednjem obdobju programskega načrta; zato zahteva, da se ta člen pravilno oblikuje;

2.21

meni, da je vključitev člena k letnim in končnim poročilom, ki bi konkretiziral vsebino teh poročil, pozitivna; meni, da bi ta poročila morala pojasniti tudi vključevanje družbenih akterjev in posvetovanja z njimi, kot tudi predstavnikov javnih interesov in nevladnih organizacij;

2.22

izraža pomisleke glede nenatančnosti nekaterih odstavkov člena o opravičenosti do podpore nekaterih dejavnosti. ta člen uvaja pojem „neposredni stroški“ delovanja, ki so določeni na ravni enotne tarife, do 20 odstotkov neposrednih stroškov, ki se napovejo za to delovanje glede na dejavnike, ki niso obrazloženi; priporoča, da se končna oblika določbe konkretnejše oblikuje, kajti nenatančnosti v takšnih vprašanjih bi lahko vodile do zapletov pri upravljanju in k neučinkovitosti nalog, kar je v nasprotju z načelom gospodarske finančnega vodenja, ki ga zahteva Evropska komisija.

5.7.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 164/53

1.1

Bela knjiga, ki je sledila obsežni javni razpravi, v okviru katere je Odbor regij v tesni povezavi z lokalnimi skupnostmi doprinesel odločilen prispevek, jasno začrtava glavne usmeritve delovanja Komisije do l. 2006.

1.2

ocenjuje, da bela knjiga ponuja priložnost za nadaljevanje razprave o strategijah, predlogih in obveznostih, ki jih vsebuje. Javne oblasti, in sicer v prvi vrsti regionalne in lokalne skupnosti, kakor tudi socialni partnerji morajo doprinesti vsak svoj delež predvsem pri naslednjih nalogah:

1.3

ocenjuje, da so pozitivni vidiki bele knjige sledeči:

1.4

poudarja, da so storitve splošnega pomena del sistema vrednot, na katerem temeljijo EU in njene države članice, za katerega je značilna močna interakcija med gospodarskim in socialnim razvojem, ki vodi k socialnemu tržnemu gospodarstvu in prispeva k povečanju udeležbe državljanov v evropskem gospodarstvu in družbi;

1.5

izpostavlja dejstvo, da organizacija storitev splošnega pomena prispeva k ekonomski, socialni in teritorialni koheziji, solidarnosti, občutku pripadnosti skupnosti, splošnemu interesu državljanov, trajnostnemu razvoju, in to prav tako za prihodnje generacije;

1.6

pozitivno presoja dejstvo, da je Komisija sprejela stališče glede statusa storitev splošnega pomena na evropski ravni. Na tak način se gradi most med sedanjim stanjem, ki na podlagi pogodb in sodne prakse Evropskega sodišča postavlja na prvo mesto politiko konkurence, in novim scenarijem, vzpostavljenim z ustavno pogodbo;

1.7

izraža zadovoljstvo zaradi priznavanja načela subsidiarnosti, po katerem pravica do odločanja, organiziranja, financiranja in nadzora storitev splošnega pomena pripada pristojnim oblastem na nacionalnem, regionalnem in lokalnem nivoju; poleg tega Odbor želi opozoriti na možnosti državnih, regionalnih in lokalnih oblasti, da razvijejo in uvedejo sisteme, ki bi državljanom omogočili, da sami izberejo izvajalce posameznih storitev.

1.8

naklonjeno sprejema dejstvo, da Komisija pripisuje pomen spremembi sedanjega člena 16 (odslej III-122) nove ustavne pogodbe, ki predvideva novi evropski zakon v zvezi s postopkom soodločanja „v mejah pristojnosti Unije“, in sicer s ciljem podeliti storitvam splošnega pomena jasno zakonsko osnovo. Vztrajanje mnenj, ki nasprotujejo hipotezi okvirne zakonodaje, ne sme upravičevati sedanjega stanja, ko mora Sodišče ob pomanjkanju zakonodaje ustvarjati pravo, namesto da bi ga le uporabljalo. Po ratifikacijah ustavne pogodbe predvideva bela knjiga ponovno proučitev možnosti oblikovanja okvirnega zakona. V tem smislu se Komisija zavezuje, da bo predstavila evalvacijsko poročilo z morebitnimi predlogi;

1.9

poudarja, da obstaja široko soglasje o potrebi, da bi bila vloga EU bolj transparentna ter da ji ne bi dodajali še novih pristojnosti. Bela knjiga se strinja s tem pristopom, in sicer s priznavanjem pristojnosti državam članicam in lokalnim skupnostim na področju storitev splošnega pomena, začenši s pravico do izbora pravne oblike in javnopravnega oz. zasebnopravnega statusa podjetij, ki so odgovorna za storitve.