–

za LO B. Ackermann, Rechtsanwältin,

–

za poljsko vlado B. Majczyna in S. Żyrek, agenta,

–

za portugalsko vlado P. Barros da Costa, S. Duarte Afonso in J. Ramos, agenti,

–

za Evropsko komisijo H. Leupold in W. Wils, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3(1)(a), šesta alinea, Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 243).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med BM in njegovo ženo, LO, v zvezi s predlogom za prenehanje njune zakonske zveze, vloženim pred nemškimi sodišči.

3

V uvodni izjavi 1 Uredbe št. 2201/2003 je navedeno:

„Evropska skupnost si je zastavila cilj oblikovati območje svobode, varnosti in pravice, v katerem je zagotovljen prost pretok oseb. V ta namen mora Skupnost med drugim sprejeti tudi ukrepe na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah, potrebne za pravilno delovanje notranjega trga.“

4

Člen 1 te uredbe, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 1 določa:

„Ta uredba se uporablja ne glede na vrsto sodišča v civilnih zadevah, ki se nanašajo na:

[…]“

5

Člen 3 navedene uredbe, naslovljen „Splošna pristojnost“, določa:

„1.   V zadevah glede razveze, prenehanja življenjske skupnosti ali razveljavitve zakonske zveze so pristojna sodišča države članice:

[…]“

6

BM, nemški državljan, in LO, poljska državljanka, sta leta 2000 sklenila zakonsko zvezo na Poljskem. Tam sta živela z otrokoma vsaj do junija 2012.

7

BM je 27. oktobra 2013 pri Amtsgericht Hamm (okrajno sodišče v Hammu, Nemčija) sprožil postopek za razvezo zakonske zveze, pri čemer je trdil, da je junija 2012 zapustil skupno bivališče in se takrat naselil v domu svojih staršev v svojem rojstnem mestu v Nemčiji.

8

LO se je sklicevala na neobstoj mednarodne pristojnosti nemških sodišč, in sicer predvsem zato, ker je BM, potem ko je zapustil skupno bivališče, večino leta 2013 ohranil običajno prebivališče na Poljskem.

9

Glede na dokaze, ki sta jih predložili stranki v postopku v glavni stvari, je Amtsgericht Hamm (okrajno sodišče v Hammu) ugovoru nepristojnosti LO ugodilo in predlog BM za razvezo zakonske zveze zavrglo kot nedopusten.

10

To sodbo je v pritožbenem postopku potrdilo Oberlandesgericht Hamm (višje deželno sodišče v Hammu, Nemčija).

11

To sodišče je v bistvu razsodilo, da BM – čeprav je ob vložitvi predloga za razvezo zakonske zveze, to je 27. oktobra 2013, pridobil običajno prebivališče v Nemčiji – v nasprotju s tem, kar naj bi se zahtevalo s členom 3(1)(a), šesta alinea, Uredbe št. 2201/2003, ni dokazal, da je imel tako običajno prebivališče v tej državi članici v celotnih šestih mesecih pred tem datumom, to je od 27. aprila 2013.

12

Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija), pri katerem je BM vložil pritožbo zoper sodbo Oberlandesgericht Hamm (višje deželno sodišče v Hammu), meni, da je odločitev o tej pritožbi odvisna od razlage člena 3(1)(a), peta in šesta alinea, Uredbe št. 2201/2003. Natančneje, predložitveno sodišče se sprašuje, ali mora vlagatelj dokazati običajno prebivališče v državi članici sodišča, pri katerem je bil predlog vložen, že od začetka teka rokov, določenih v tej določbi, ali pa zadostuje navadno prebivališče, če to prebivališče postane običajno najpozneje na dan vložitve predloga za prenehanje zakonskih vezi.

13

V zvezi s tem predložitveno sodišče meni, da bi bilo treba kljub besedilu člena 3(1)(a), peta in šesta alinea, Uredbe št. 2201/2003 dati prednost teleološki in ozki razlagi forum actoris iz te določbe, da ne bi bile ogrožene pravice zakonca, ki je v zadevi nasprotna stranka. Ta pristop naj bi moral pripeljati do ugotovitve, da mora vlagatelj dokazati, da je pridobil običajno prebivališče v državi članici sodišča, pri katerem je bil predlog vložen, od začetka teka upoštevnega roka. Ta razlaga naj bi prispevala tudi k večji predvidljivosti in enotni uporabi meril za dodelitev pristojnosti. Po mnenju predložitvenega sodišča nekateri elementi konteksta tako razlago potrjujejo. To sodišče se v zvezi s tem sklicuje zlasti na špansko in francosko različico obrazložitvenega poročila A. Borrás v zvezi s Konvencijo o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih, imenovano „Konvencija Bruselj II“ (UL 1998, C 221, str. 27).

14

Vendar predložitveno sodišče navaja, da je razlaga člena 3(1)(a), peta in šesta alinea, Uredbe št. 2201/2003, ki jo predlaga, sporna, zlasti v pravni literaturi v nemškem jeziku, vsekakor pa v sodni praksi Sodišča ni bila obravnavana in nanjo iz te sodne prakse ni mogoče jasno sklepati.

15

V teh okoliščinah je Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali se za vlagatelja obdobje mirovanja enega leta oziroma šestih mesecev v skladu s členom 3(1)(a), peta in šesta alinea, Uredbe [št. 2201/2003] začne šele z ugotovitvijo njegovega običajnega prebivališča v državi članici sodišča, pri katerem je bil predlog vložen, ali pa zadostuje, če je ob začetku upoštevnega obdobja mirovanja sprva podano zgolj prebivanje vlagatelja v državi sodišča, pri katerem je bil predlog vložen, in se njegovo prebivanje šele potem, v obdobju do vložitve predloga, ustali v običajno prebivališče?“

16

Najprej je treba ugotoviti, da je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da je bila mednarodna pristojnost nemških sodišč za odločanje v postopku v glavni stvari preučena glede na člen 3(1)(a), šesta alinea, Uredbe št. 2201/2003 in da je predložitveno sodišče presodilo, da pri ugotovitvi, da BM 27. aprila 2013 ni imel običajnega prebivališča v Nemčiji, ni bila storjena nobena napaka. Zato je treba zastavljeno vprašanje razumeti tako, da se nanaša le na to določbo.

17

Predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(1)(a), šesta alinea, Uredbe št. 2201/2003 razlagati tako, da se s to določbo pristojnost sodišča države članice za odločanje o predlogu za prenehanje zakonskih vezi pogojuje s tem, da vlagatelj, državljan te države članice, dokaže, da je imel pridobljeno običajno prebivališče v navedeni državi članici najmanj šest mesecev neposredno pred vložitvijo svojega predloga, ali s tem, da dokaže, da je prebivališče, ki ga je pridobil v tej državi članici, postalo običajno prebivališče v obdobju najmanj šestih mesecev neposredno pred vložitvijo njegovega predloga.

18

Opozoriti je treba, da člen 3 Uredbe št. 2201/2003 določa splošna merila o pristojnosti na področju razveze, prenehanja življenjske skupnosti in razveljavitve zakonske zveze. Ta merila, ki so objektivna, alternativna in izključna, so skladna z nujnostjo ureditve, ki ustreza posebnostim kolizij na področju prenehanja zakonskih vezi (sodba z dne 10. februarja 2022, OE (Običajno prebivališče zakonca – Merilo državljanstva), C‑522/20, EU:C:2022:87, točka 25 in navedena sodna praksa).

19

V zvezi s tem se člen 3(1)(a), alinee od prve do četrte, Uredbe št. 2201/2003 sicer izrecno sklicuje na merili običajnega prebivališča zakoncev in običajnega prebivališča nasprotne stranke, vendar člen 3(1)(a), šesta alinea, te uredbe dopušča uporabo pravila o pristojnosti forum actoris (sodba z dne 10. februarja 2022, OE (Običajno prebivališče zakonca – Merilo državljanstva), C‑522/20, EU:C:2022:87, točka 26 in navedena sodna praksa).

20

Namen tega pravila o pristojnosti je zagotoviti ravnotežje med, na eni strani, mobilnostjo oseb znotraj Evropske unije, zlasti tako, da se ščitijo pravice zakonca, ki je po zakonski krizi zapustil državo članico skupnega običajnega prebivališča, in na drugi strani, pravno varnostjo, zlasti pravno varnostjo drugega zakonca, tako, da se zagotovi obstoj dejanske povezanosti med vlagateljem in državo članico, katere sodišča so pristojna za odločanje o prenehanju zadevnih zakonskih vezi (glej v tem smislu sodbo z dne 10. februarja 2022, OE (Običajno prebivališče zakonca – Merilo državljanstva), C‑522/20, EU:C:2022:87, točka 29 in navedena sodna praksa).

21

Člen 3(1)(a), šesta alinea, Uredbe št. 2201/2003 namreč sodiščem države članice, na ozemlju katere ima vlagatelj običajno prebivališče, priznava pristojnost za odločanje o prenehanju zadevnih zakonskih vezi, če je, kot izhaja iz besedila te določbe, vlagatelj „bival“ na ozemlju te države članice „najmanj šest mesecev neposredno pred vložitvijo [svoje] vloge“ in če je ta vlagatelj, kot je to v postopku v glavni stvari, državljan navedene države članice (glej v tem smislu sodbo z dne 10. februarja 2022, OE (Običajno prebivališče zakonca – Merilo državljanstva), C‑522/20, EU:C:2022:87, točke od 26 do 28 in navedena sodna praksa).

22

Po mnenju predložitvenega sodišča ni nobenega dvoma, da mora v skladu s to določbo vlagatelj ob vložitvi predloga za prenehanje zakonskih vezi dokazati „običajno prebivališče“ v državi članici sodišča, pri katerem je bil predlog vložen, kar naj bi BM v postopku v glavni stvari dokazal pred Oberlandesgericht Hamm (višje deželno sodišče v Hammu).

23

V zvezi s tem je treba namreč opozoriti, da je z mednarodno pristojnostjo, ki izhaja iz člena 3(1)(a) Uredbe št. 2201/2003 – s tem, da je ta pristojnost določena z merilom „običajnega prebivališča“ – izključeno, da bi bila navedena pristojnost odvisna od merila, ki temelji na navadnem prebivališču enega ali drugega od zakoncev (glej v tem smislu sodbo z dne 25. novembra 2021, IB (Običajno prebivališče zakonca – Razveza), C‑289/20, EU:C:2021:955, točka 46).

24

Iz tega sledi, da mora zakonec, ki se namerava sklicevati na razlog za pristojnost iz člena 3(1)(a), šesta alinea, Uredbe št. 2201/2003, nujno dokazati, da ima ob vložitvi svojega predloga za prenehanje zakonskih vezi običajno prebivališče na ozemlju države članice, katere državljan je, kar v obravnavanem primeru ni sporno.

25

Predložitveno sodišče pa meni, da obstaja dvom o tem, ali pogoj iz člena 3(1)(a), šesta alinea, Uredbe št. 2201/2003, v skladu s katerim je moral vlagatelj v zadevni državi članici „biva[ti] […] najmanj šest mesecev neposredno pred vložitvijo vloge“, pomeni, da mora vlagatelj dokazati le, da je pridobil prebivališče na ozemlju te države članice, pod pogojem, da je to prebivališče v obdobju najmanj šestih mesecev neposredno pred vložitvijo predloga za prenehanje zakonskih vezi postalo običajno prebivališče, ali da mora ta vlagatelj, nasprotno, dokazati obstoj običajnega prebivališča od začetka tega obdobja najmanj šestih mesecev neposredno pred vložitvijo svoje vloge in v tem celotnem obdobju.

26

Ker v Uredbi št. 2201/2003 ni opredelitve ali izrecne napotitve na pravo držav članic za določitev pomena in obsega pojma „običajno prebivališče“ in zlasti pojma „prebivališče“, je treba poiskati njuno avtonomno in enotno razlago, pri čemer je treba upoštevati besedilo in kontekst določb, v katerih sta uporabljena, ter cilje te uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 25. novembra 2021, IB (Običajno prebivališče zakonca – Razveza), C‑289/20, EU:C:2021:955, točka 39 in navedena sodna praksa).

27

V zvezi s tem je iz besedila člena 3(1)(a), šesta alinea, Uredbe št. 2201/2003 sicer razvidno, da je pristojnost sodišča države članice, na ozemlju katere mora imeti vlagatelj običajno prebivališče, pogojena s tem, da „je bival tam“ najmanj šest mesecev neposredno pred vložitvijo svojega predloga za prenehanje zakonskih vezi. Kot priznavata poljska vlada in Evropska komisija, sklicevanje na navadno prebivališče ne pomeni nujno, da mora vlagatelj dokazati obstoj običajnega prebivališča za celotno obdobje najmanj šestih mesecev neposredno pred vložitvijo predloga.

28

Vendar ob upoštevanju konteksta, v katerega je umeščen člen 3(1)(a), šesta alinea, Uredbe št. 2201/2003, in ciljev, ki jim sledi ta uredba, zahteve, da mora vlagatelj v državi članici, katere državljan je, prebivati najmanj šest mesecev neposredno pred vložitvijo vloge, ni mogoče razlagati neodvisno od merila „običajnega prebivališča“, ki je prav tako navedeno v tej določbi.

29

Tako je treba, na prvem mestu, navesti, da je namen člena 3(1)(a) te uredbe, da se v Uniji poenotijo merila za dodelitev mednarodne pristojnosti v zakonskih sporih, ki vsa temeljijo, kot je bilo opozorjeno v točki 23 te sodbe, na pojmu „običajno prebivališče“. V splošni sistematiki te določbe pojem „prebivališče“ ne more imeti različne narave glede na to, ali je uporabljen v njeni drugi ali šesti alinei, in sicer ne glede na okoliščino, da drugače kot v preostalih različicah te druge alinee, oblikovanih v uradnih jezikih Unije ob sprejetju navedene uredbe, v nemški različici ta pojem ni bil uporabljen samostojno.

30

V skladu s členom 3(1)(a), druga alinea, navedene uredbe pa je pristojno sodišče države članice, na ozemlju katere sta „zakonca nazadnje običajno prebivala, če eden od njiju še vedno tam prebiva“. V zvezi s tem uporaba izraza „še vedno tam prebiva“, ki je v vseh različicah te določbe, oblikovanih v uradnih jezikih Unije ob sprejetju te uredbe, razen nemške različice, pomeni povezavo časovne kontinuitete med tem prebivališčem in prebivališčem, kjer sta „zakonca nazadnje običajno prebivala“, tako da zakonec, ki je ostal na ozemlju zadevne države članice, tam ohrani svoje običajno prebivališče, ne da bi bilo to ovrženo z nemško različico navedene določbe.

31

Zato se v specifičnem kontekstu določitve mednarodne pristojnosti na področju prenehanja zakonskih vezi iz člena 3(1)(a) Uredbe št. 2201/2003 ne razlikuje med pojmoma „prebivališče“ in „običajno prebivališče“, saj bi razlikovanje povzročilo oslabitev merila za določitev te pristojnosti.

32

Na drugem mestu, kot v bistvu trdita poljska in portugalska vlada, to, da se od vlagatelja predloga za prenehanje zakonskih vezi zahteva, naj dokaže, da je imel običajno prebivališče v državi članici sodišča, pri katerem je bil predlog vložen, od začetka obdobja najmanj šestih mesecev, ki je določeno v členu 3(1)(a), šesta alinea, Uredbe št. 2201/2003, omogoča, da se zagotovi spoštovanje pravne varnosti ob ohranjanju mobilnosti oseb znotraj Unije in možnosti, da se doseže prenehanje zakonskih vezi, ne da bi bila temu vlagatelju neupravičeno dana prednost, čeprav je forum actoris pravilo o pristojnosti, ki mu je že v korist, česar pa z milejšo alternativno razlago te določbe, ki jo BM zagovarja pred predložitvenim sodiščem, ni mogoče zagotoviti.

33

Ta zahteva tako, najprej, prispeva h kompenziranju okoliščine, da – drugače kot preostala merila o pristojnosti, našteta v alineah od prve do četrte člena 3(1)(a) Uredbe št. 2201/2003 – merilo iz šeste alinee tega člena ni pogojeno niti s soglasjem zakoncev niti z obstojem posebne povezave z njunim zdajšnjim ali preteklim skupnim krajem življenja. Zato to, da se od vlagatelja zahteva, naj dokaže, da običajno prebiva na ozemlju države članice sodišča, pri katerem je bil predlog vložen, najmanj šest mesecev neposredno pred vložitvijo svojega predloga, izhaja iz nujnosti, da je vlagatelj za celotno zadevno obdobje zmožen dokazati, da je dejansko povezan s to državo članico, v smislu sodne prakse, navedene v točki 20 te sodbe.

34

Dalje, ciljev predvidljivosti ter enotne razlage in uporabe v Uniji, na katerih temelji določitev meril za dodelitev pristojnosti v zakonskih sporih, ki so našteta v členu 3(1)(a) Uredbe št. 2201/2003, ne bi bilo mogoče doseči, če bi se od vlagatelja zahtevalo le, da dokaže bolj ali manj kratkotrajno običajno prebivališče v državi članici sodišča, pri katerem je bil predlog vložen, v obdobju najmanj šestih mesecev neposredno pred vložitvijo predloga za prenehanje zakonskih vezi. V tem primeru bi se namreč zadostnost časovnega obstoja običajnega prebivališča, ki se od vlagatelja zahteva na ozemlju države članice sodišča, pri katerem je bil predlog vložen, po definiciji razlikovala glede na vsak posamezen primer in kazuistično presojo vsakega nacionalnega sodišča, ki odloča o zadevi.

35

Cilja, navedena v prejšnji točki te sodbe, pa sta dosežena z zahtevo, da vlagatelj dokaže, da je imel pridobljeno običajno prebivališče v državi članici sodišča, pri katerem je bil predlog vložen, od začetka obdobja najmanj šestih mesecev, ki je določeno v členu 3(1)(a), šesta alinea, Uredbe št. 2201/2003.

36

Nazadnje je treba poudariti, da se glede na cilj ravnotežja med mobilnostjo oseb znotraj Unije na eni strani in zahtevo po pravni varnosti, ki je cilj, ki mu sledi Uredba št. 2201/2003 in na katerega je bilo opozorjeno v točki 20 te sodbe, na drugi strani z zahtevo, navedeno v prejšnji točki te sodbe, vlagatelju ne nalaga nesorazmerno breme, ki bi ga lahko odvrnilo od tega, da bi se oprl na razlog za pristojnost, določen v členu 3(1)(a), šesta alinea, te uredbe.

37

Iz tega sledi, da mora v skladu z merilom za pristojnost, na katerem temelji člen 3(1)(a), šesta alinea, Uredbe št. 2201/2003, zakonec, ki se namerava sklicevati na to določbo, nujno dokazati obstoj običajnega prebivališča v državi članici sodišča, pri katerem je bil predlog vložen, od začetka obdobja najmanj šestih mesecev iz navedene določbe.

38

Glede na vse zgoraj navedene preudarke je treba na zastavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(1)(a), šesta alinea, Uredbe št. 2201/2003 razlagati tako, da se s to določbo pristojnost sodišča države članice za odločanje o predlogu za prenehanje zakonskih vezi pogojuje s tem, da vlagatelj, državljan te države članice, dokaže, da je imel pridobljeno običajno prebivališče v navedeni državi članici najmanj šest mesecev neposredno pred vložitvijo svojega predloga.

39

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

Člen 3(1)(a), šesta alinea, Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000

je treba razlagati tako, da

se s to določbo pristojnost sodišča države članice za odločanje o predlogu za prenehanje zakonskih vezi pogojuje s tem, da vlagatelj, državljan te države članice, dokaže, da je imel pridobljeno običajno prebivališče v navedeni državi članici najmanj šest mesecev neposredno pred vložitvijo svojega predloga.