–

za Notariusz Justyna Gawlica M. Margoński, zastępca notarialny,

–

za poljsko vlado B. Majczyna in S. Żyrek, agenta,

–

za špansko vlado M. J. Ruiz Sánchez, agentka,

–

za madžarsko vlado Zs. Biró-Tóth in M. Z. Fehér, agenta,

–

za Evropsko komisijo S. L. Kalėda in W. Wils, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 22 in 75 Uredbe (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju (UL 2012, L 201, str. 107).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med OP, ukrajinsko državljanko, ki prebiva na Poljskem, kjer je solastnica nepremičnine, in namestnikom Notariusz Justyna Gawlica (notarka Justyna Gawlica), ki upravlja notarsko pisarno v Krapkowicah (v nadaljevanju: notarski namestnik), ker je ta zavrnil sestavo oporoke v obliki javne listine, ki bi vsebovala klavzulo, v skladu s katero bi bilo pravo, ki se uporablja za dedovanje po osebi OP, ukrajinsko pravo.

3

V uvodnih izjavah 7, 37, 38, 57 in 59 Uredbe št. 650/2012 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

4

Člen 5 te uredbe, naslovljen „Dogovor o izbiri sodišča“, v odstavku 1 določa:

„Če je pravo, ki ga je zapustnik izbral za urejanje dedovanja po njem v skladu s členom 22, pravo države članice, se zadevne stranke lahko dogovorijo, da je za odločanje o vseh vprašanjih, povezanih z dedno zadevo, izključno pristojno sodišče oziroma sodišča te države članice.“

5

Člen 6 navedene uredbe, naslovljen „Zavrnitev pristojnosti v primeru izbire prava“, določa:

„Če je pravo, ki ga je zapustnik izbral za urejanje dedovanja po njem v skladu s členom 22, pravo države članice, se sodišče, ki je začelo postopek v skladu s členom 4 ali členom 10:

[…]“.

6

Člen 12(1) iste uredbe določa:

„Če zapuščina obsega premoženje, ki se nahaja v tretji državi, lahko sodišče, ki je začelo postopek, da bi odločilo o dedovanju, na zahtevo ene od strank odloči, da ne bo odločalo o enem ali več delih tega premoženja, če je mogoče pričakovati, da njegova odločitev o tem premoženju ne bo priznana in, kjer je primerno, razglašena za izvršljivo v tej tretji državi.“

7

Člen 20 Uredbe št. 650/2012, naslovljen „Univerzalna uporaba“, določa:

„Uporabi se vsako pravo, na katerega napotuje ta uredba, ne glede na to, ali gre za pravo ene od držav članic.“

8

Člen 21 te uredbe, naslovljen „Splošno pravilo“, določa:

„1.   Če v tej uredbi ni določeno drugače, je pravo, ki se uporablja za celotno dedovanje, pravo države, v kateri je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče.

[…]“.

9

Člen 22 navedene uredbe, naslovljen „Izbira prava“, v odstavku 1 določa:

„Oseba lahko za pravo, ki ureja celotno dedovanje po njej, izbere pravo države, katere državljanstvo ima v času izbire ali ob smrti.

[…]“

10

Člen 75 iste uredbe, naslovljen „Razmerje do veljavnih mednarodnih konvencij“, v odstavku 1 določa:

„Ta uredba ne vpliva na uporabo mednarodnih konvencij, katerih pogodbenice so ena ali več držav članic v času sprejetja te uredbe in ki se nanašajo na zadeve, urejene s to uredbo.

[…]“.

11

Sporazum med Republiko Poljsko in Ukrajino o pravni pomoči in pravnih odnosih v civilnih in kazenskih zadevah z dne 24. maja 1993 (v nadaljevanju: dvostranski sporazum) v členu 37 določa:

„Pravna razmerja v zvezi z dedovanjem premičnin ureja pravo pogodbenice, katere državljan je bil zapustnik ob smrti.

Pravna razmerja v zvezi z dedovanjem nepremičnin ureja pravo pogodbenice, na ozemlju katere so te nepremičnine.

Opredelitev premoženja, ki sestavlja zapuščino, kot premičnine ali nepremičnine ureja pravo pogodbenice, na ozemlju katere je premoženje“.

12

OP je ukrajinska državljanka, ki prebiva na Poljskem, kjer je solastnica nepremičnine. Od notarskega namestnika je zahtevala sestavo oporoke v obliki javne listine, ki bi vsebovala klavzulo, v skladu s katero bi bilo pravo, ki se uporablja za dedovanje po njej, ukrajinsko pravo.

13

Notarski namestnik je zavrnil sestavo take listine, pri čemer je navedel predvsem dva razloga. Prvič, s členom 22 Uredbe št. 650/2012 ob upoštevanju njene uvodne izjave 38 naj bi bila pravica do izbire prava, ki se uporablja, podeljena le državljanom držav članic Unije. Drugič, člen 37 dvostranskega sporazuma, ki vsekakor prevlada nad to uredbo, naj bi določal, da je pravo, ki se uporablja v dednih zadevah, pravo države, katere državljanstvo ima zapustnik, kadar gre za premičnine, in pravo države, v kateri je premoženje, kadar gre za nepremičnine. Notarski namestnik je tako menil, da je pravo, ki se uporablja za dedovanje po OP, v zvezi z nepremičninami, ki jih ima ta na Poljskem, poljsko pravo.

14

OP je pri Sąd Okręgowy w Opolu (regionalno sodišče v Opolu, Poljska), ki je predložitveno sodišče, vložila tožbo zoper zavrnitev notarskega namestnika, ker naj bi ta temeljila na napačni razlagi Uredbe št. 650/2012. V zvezi s tem je natančneje trdila, da člen 22 te uredbe vsaki „osebi“ omogoča, da kot pravo, ki se uporablja za dedovanje, izbere pravo svoje države. Poleg tega je trdila, da je namen člena 75(1) navedene uredbe, da se ohrani skladnost te uredbe z obveznostmi, ki izhajajo iz sporazumov, ki so jih države članice sklenile s tretjimi državami. Ker pa dvostranski sporazum ne ureja izbire prava za dedovanje, OP meni, da uporaba člena 22 Uredbe št. 650/2012 ni nezdružljiva s tem sporazumom.

15

V teh okoliščinah je Sąd Okręgowy w Opolu (regionalno sodišče v Opolu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

16

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 22 Uredbe št. 650/2012 razlagati tako, da lahko državljan tretje države, ki prebiva v državi članici Unije, izbere pravo te tretje države kot pravo, ki ureja celotno dedovanje po njem.

17

Člen 22 Uredbe št. 650/2012 določa, da „[o]seba lahko za pravo, ki ureja celotno dedovanje po njej, izbere pravo države, katere državljanstvo ima v času izbire ali ob smrti.“

18

Kot je razvidno iz besedila tega člena, se ta določba nanaša na vsako „osebo“, brez razlikovanja med državljani držav članic Unije in državljani tretjih držav. Edina omejitev svobode izbire, ki jo ima taka oseba, je namreč ta, da lahko izbere le pravo države, katere državljanstvo ima, in to neodvisno od tega, ali ima navedena država status države članice Unije.

19

Zato ni mogoče šteti, da lahko imajo tako svobodo izbire na voljo le državljani Unije.

20

To jezikovno razlago potrjujejo druge določbe Uredbe št. 650/2012, ki se prav tako sklicujejo na pravo države, ki je v razmerju do Unije tretja država.

21

Tako, prvič, člen 20 navedene uredbe določa, da se uporabi pravo, na katerega napotuje ta uredba, ne glede na to, ali gre za pravo ene od držav članic. Iz uvodne izjave 57 Uredbe št. 650/2012 pa sicer izhaja, da uporaba kolizijskih pravil iz te uredbe lahko pomeni, da se bo uporabilo pravo tretje države, in da je treba v takšnem primeru upoštevati pravila mednarodnega zasebnega prava te države, vendar je v tej uvodni izjavi izrecno pojasnjeno, da je treba takšno zavračanje izključiti, „če je zapustnik za dedovanje izbral pravo tretje države“.

22

Drugič, člen 5 te uredbe dogovore o izbiri sodišča omejuje na primer, v katerem „je pravo, ki ga je zapustnik izbral za urejanje dedovanja po njem v skladu s členom 22 [navedene uredbe], pravo države članice“. Prav tako člen 6 iste uredbe ureja zavrnitev pristojnosti, „[č]e je pravo, ki ga je zapustnik izbral za urejanje dedovanja po njem v skladu s členom 22, pravo države članice“. Take natančnejše določbe so smiselne le, če obstaja druga možnost izbire od prava države članice. Če pa to ni pravo države članice, je to lahko le pravo tretje države.

23

Tretjič, uvodna izjava 38 Uredbe št. 650/2012 z navedbo, da bi morala „[t]a uredba […] državljanom omogočati, da vnaprej uredijo dedovanje z izbiro prava, ki se bo uporabljalo za dedovanje po njih“, na splošno zajema vse „državljane“, in ne le državljane Unije.

24

Glede na vse zgoraj navedene preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 22 Uredbe št. 650/2012 razlagati tako, da lahko državljan tretje države, ki prebiva v državi članici Unije, izbere pravo te tretje države kot pravo, ki ureja celotno dedovanje po njem.

25

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 75 Uredbe št. 650/2012 v povezavi s členom 22 te uredbe razlagati tako, da državljan tretje države, ki prebiva v državi članici Unije, če je zadevna država članica pred sprejetjem navedene uredbe sklenila dvostranski sporazum s to tretjo državo, ki določa pravo, ki se uporablja v dednih zadevah, in ne določa izrecno možnosti izbire drugega prava, lahko izbere pravo navedene tretje države za urejanje celotnega dedovanja po njem.

26

V zvezi s tem iz člena 75(1) Uredbe št. 650/2012 v bistvu izhaja, da uporaba te uredbe ne more vplivati na uporabo mednarodnih konvencij, katerih pogodbenice so ena ali več držav članic, če je bila ali so bile na eni strani zadevne države članice že pogodbenice zadevne mednarodne konvencije ob sprejetju Uredbe št. 650/2012 in če se na drugi strani ta konvencija nanaša na zadeve, urejene s to uredbo. Iz sodne prakse Sodišča pa izhaja, da se, kadar zakonodajalec Unije določi, da uporaba uredbe „ne vpliva“ na obstoječe mednarodne konvencije, v primeru kolizije pravil s tako uredbo uporabijo te konvencije (glej po analogiji sodbo z dne 4. maja 2010, TNT Express Nederland, C‑533/08, EU:C:2010:243, točka 46).

27

Če je torej država članica pogodbenica dvostranskega sporazuma, ki je bil s tretjo državo sklenjen pred začetkom veljavnosti Uredbe št. 650/2012, in ta dvostranski sporazum vsebuje določbe, ki vsebujejo pravila, ki se uporabljajo v dednih zadevah, se načeloma uporabljajo zadnjenavedene določbe, in ne tiste, ki jih na tem področju določa Uredba št. 650/2012.

28

Poleg tega, kot je generalni pravobranilec navedel v točkah 29 in 30 sklepnih predlogov, člen 75 Uredbe št. 650/2012 ni osamljena določba v instrumentih Unije o pravosodnem sodelovanju v civilnih in gospodarskih zadevah. Številne druge uredbe in konvencije se namreč nanašajo na razmerja med posamezniki na evropskem območju svobode, varnosti in pravice ter vsebujejo določbe, ki sledijo logiki, podobni logiki člena 75 Uredbe št. 650/2012.

29

V tem okviru pa je Sodišče razsodilo, da obseg člena, ki v zadevnem aktu prava Unije ureja razmerja med tem aktom in mednarodnimi konvencijami, ne more biti v koliziji z načeli, na katerih temelji zakonodaja, katere del je (glej v tem smislu sodbo z dne 4. maja 2010, TNT Express Nederland, C‑533/08, EU:C:2010:243, točka 51).

30

V obravnavanem primeru je namen Uredbe št. 650/2012, kot je v bistvu razvidno iz uvodnih izjav 7 in 59 te uredbe, odpraviti ovire za prosto gibanje oseb, ki se srečujejo s težavami pri uveljavljanju svojih pravic pri dedovanju s čezmejnimi posledicami, med drugim z določitvijo pravil o pristojnosti in o pravu, ki se uporablja, na tem področju ter o tem, kako se v državi članici priznavajo in izvršujejo odločbe in akti, ki izhajajo iz drugih držav članic.

31

V zvezi s tem člen 21 te uredbe, naslovljen „Splošno pravilo“, določa privzeto navezno okoliščino, ki je opredeljena z napotitvijo na običajno prebivališče zapustnika ob smrti. Glede na strukturo te uredbe je treba možnost izbire prava države, katere državljanstvo ima zapustnik, ki je urejena v členu 22 navedene uredbe, razumeti tako, da pomeni odstopanje od splošnega pravila iz člena 21 te uredbe.

32

Poleg tega sta tako običajno prebivališče kot tudi državljanstvo objektivni navezni okoliščini, ki obe prispevata k cilju pravne varnosti strank v zapuščinskem postopku, ki mu sledi Uredba št. 650/2012, kot je razvidno iz njene uvodne izjave 37.

33

Iz zgornjih preudarkov izhaja, da možnosti izbire prava, ki se uporablja za dedovanje po zapustniku, ni mogoče šteti za načelo, na katerem temelji Uredba št. 650/2012 in s tem pravosodno sodelovanje v civilnih in gospodarskih zadevah v Uniji, katerega instrument je ta uredba.

34

Sodišče je sicer razsodilo, da se splošni cilj te uredbe, ki je vzajemno priznavanje odločb, izdanih v državah članicah v dednih zadevah, navezuje na načelo enotnosti dedovanja (glej v tem smislu sodbo z dne 21. junija 2018, Oberle, C‑20/17, EU:C:2018:485, točki 53 in 54). Vendar pri tem ne gre za absolutno načelo (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2020, E. E. (Sodna pristojnost in pravo, ki se uporablja za dedovanje), C‑80/19, EU:C:2020:569, točka 69).

35

V zvezi s tem, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 71 sklepnih predlogov, člen 12(1) navedene uredbe s tem, da omogoča, da pristojno sodišče ne odloči o premoženju, ki se nahaja v tretjih državah, zaradi tveganja, da odločba v teh tretjih državah ne bo priznana ali da ne bo razglašena za izvršljivo, izrecno uvaja odstopanje od tega načela.

36

Iz tega izhaja, da je zakonodajalec Unije v nekaterih posebnih primerih izrecno želel spoštovati model deljene zapuščine, ki se lahko uporabi v razmerjih z nekaterimi tretjimi državami.

37

Zato je treba šteti, da sistem iz Uredbe št. 650/2012 ne nasprotuje temu, da na podlagi dvostranskega sporazuma, sklenjenega med državo članico in tretjo državo pred sprejetjem te uredbe in glede na izjemo, določeno v členu 75(1) navedene uredbe, državljan tretje države, ki prebiva v državi članici, ki jo zavezuje ta dvostranski sporazum, nima možnosti izbire prava, ki se uporablja za dedovanje po njem. Poleg tega je ta rezultat v skladu z načelom iz člena 351, prvi odstavek, PDEU, ki se nanaša na učinek mednarodnih sporazumov, ki so jih države članice sklenile pred svojim pristopom k Uniji.

38

Glede na vse zgoraj navedene razloge je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 75 Uredbe št. 650/2012 v povezavi s členom 22 te uredbe razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da državljan tretje države, ki prebiva v državi članici Unije, če je zadevna država članica pred sprejetjem navedene uredbe sklenila dvostranski sporazum s to tretjo državo, ki določa pravo, ki se uporablja v dednih zadevah, in ne določa izrecno možnosti izbire drugega prava, ne more izbrati prava navedene tretje države za urejanje celotnega dedovanja po njem.

39

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo: