I. Pravni okvir

A. Mednarodno pravo

B. Pravo Unije

1. Direktiva o habitatih

2. Direktiva o pticah

C. Poljsko pravo

1. Zakon o gozdovih

2. Uredba o zahtevah dobre prakse

3. Zakon o varstvu narave

4. Zakon o zagotavljanju informacij o okolju

5. Zakon o varstvu okolja

II. Predhodni postopek

III. Postopek pred Sodiščem

IV. Tožba

A. Prvi očitek

1. Kršitev določb o varstvu vrst

a) Trditve strank

b) Presoja Sodišča

2. Kršitev določb o varstvu habitatov

a) Trditve strank

b) Presoja Sodišča

B. Drugi očitek

1. Trditve strank

2. Presoja Sodišča

a) Ugovor nedopustnosti drugega očitka

b) Neizpolnitev obveznosti

Stroški

1

Evropska komisija s tožbo Sodišču predlaga, naj ugotovi, da

2

Člen 6 Aarhuške konvencije, naslovljen „Udeležba javnosti pri odločanju o posebnih dejavnostih“, v odstavku 1 določa:

„Pogodbenica

3

Člen 9 te konvencije, naslovljen „Dostop do pravnega varstva“, določa:

„[…]

2.   Pogodbenica v okviru svoje notranje zakonodaje zagotovi, da imajo člani vključene javnosti,

3.   Poleg tega in brez vpliva na revizijske postopke iz prvega in drugega odstavka tega člena mora pogodbenica zagotoviti, da imajo člani javnosti, kadar izpolnjujejo morebitna merila po njenem notranjem pravu, dostop do upravnih ali sodnih postopkov za izpodbijanje dejanj in opustitev oseb zasebnega prava in organov javne oblasti, ki so v nasprotju z določbami njenega notranjega prava, ki se nanaša na okolje.

4.   Poleg tega in brez vpliva na prvi odstavek tega člena morajo postopki iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena zagotavljati ustrezna in učinkovita pravna sredstva, vključno s sodno prepovedjo, če je ta primerna, in biti morajo pošteni, pravični, pravočasni in ne pretirano dragi. Odločitve po tem členu morajo biti izdane ali evidentirane v pisni obliki. Odločitve sodišč in po možnosti tudi drugih teles morajo biti javno dostopne.

[…]“

4

Člen 1 Direktive o habitatih določa:

„V tej direktivi:

[…]“

5

Člen 2 te direktive določa:

„1.   Cilj te direktive je prispevati k zagotavljanju biotske raznovrstnosti z ohranjanjem naravnih habitatov in prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst na evropskem ozemlju držav članic, za katerega se uporablja Pogodba.

2.   Ukrepi, sprejeti na podlagi te direktive, so namenjeni vzdrževanju ali obnovitvi ugodnega stanja ohranjenosti naravnih habitatov in prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst v interesu Skupnosti.

[…]“

6

Člen 6 navedene direktive določa:

„1.   Za posebna ohranitvena območja države članice določijo potrebne ohranitvene ukrepe, ki po potrebi vključujejo ustrezne načrte upravljanja, pripravljene posebej za ta območja ali zajete v drugih razvojnih načrtih, ter ustrezne zakonske, upravne ali pogodbene ukrepe, ki ustrezajo ekološkim zahtevam naravnih habitatnih tipov iz Priloge I in vrst iz Priloge II na teh območjih.

2.   Države članice storijo vse potrebno, da na posebnih ohranitvenih območjih preprečijo slabšanje stanja naravnih habitatov in habitatov vrst ter vznemirjanje vrst, za katere so bila območja določena, kolikor bi tako vznemirjanje lahko pomembno vplivalo na cilje te direktive.

3.   Pri vsakem načrtu ali projektu, ki ni neposredno povezan z upravljanjem območja ali zanj potreben, pa bi sam ali v povezavi z drugimi načrti ali projekti lahko pomembno vplival na območje, je treba opraviti ustrezno presojo njegovih posledic glede na cilje ohranjanja tega območja. Glede na ugotovitve presoje posledic za območje in ob upoštevanju določb odstavka 4 pristojni nacionalni organi soglašajo z načrtom ali projektom šele potem, ko se prepričajo, da ne bo škodoval celovitosti zadevnega območja, in, če je primerno, ko pridobijo mnenje javnosti.

4.   Če je treba kljub negativni presoji posledic za območje izvesti načrt ali projekt iz nujnih razlogov prevladujočega javnega interesa, vključno tistih socialne ali gospodarske narave, in ni drugih ustreznih rešitev, država članica izvede vse izravnalne ukrepe, potrebne za zagotovitev varstva celovite usklajenosti Nature 2000. O sprejetih izravnalnih ukrepih obvesti Komisijo.

Če je zadevno območje območje s prednostnim naravnim habitatnim tipom in/ali prednostno vrsto, se lahko upoštevajo le razlogi, povezani z zdravjem ljudi ali javno varnostjo, ali koristnimi posledicami bistvenega pomena za okolje ali drugimi, po predhodnem mnenju Komisije nujnimi razlogi prevladujočega javnega interesa.“

7

Člen 12(1) iste direktive določa:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da vzpostavijo sistem strogega varstva živalskih vrst iz Priloge IV(a) na njihovem naravnem območju razširjenosti, ki prepoveduje:

8

Člen 13(1) Direktive o habitatih določa:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da vzpostavijo sistem strogega varstva rastlinskih vrst iz Priloge IV(b), ki prepoveduje naslednje:

9

Člen 16 te direktive določa:

„1.   Če ni druge zadovoljive možnosti in če odstopanje ne škoduje vzdrževanju ugodnega stanja ohranjenosti populacij zadevne vrste na njihovem naravnem območju razširjenosti, države članice lahko odstopijo od določb členov 12, 13, 14 ter 15(a) in (b):

2.   Države članice vsaki dve leti pošljejo Komisiji poročilo o odstopanjih po odstavku 1 v obliki, ki jo določi odbor. Komisija poda mnenje o teh odstopanjih najkasneje v 12 mesecih od prejema poročila in o tem poroča odboru.

[…]“

10

Člen 1 Direktive o pticah določa:

„1.   Ta direktiva se nanaša na ohranjanje vseh prostoživečih vrst ptic, naravno prisotnih na evropskem ozemlju držav članic, kjer se uporablja Pogodba. Njen cilj je varovanje, upravljanje in nadzor nad temi vrstami in določa pravila njihovega izkoriščanja.

2.   Uporablja se za ptice ter njihova jajca, gnezda in habitate.“

11

Člen 4 te direktive določa:

„1.   Vrste iz Priloge I so predmet posebnih ukrepov za ohranitev njihovih habitatov, da se zagotovi preživetje in razmnoževanje teh vrst na njihovem območju razširjenosti.

V zvezi s tem se upoštevajo:

Kot osnova za vrednotenje se upoštevajo trendi in nihanja populacijskih nivojev.

Države članice razvrstijo zlasti ozemlja, ki so glede na število in velikost najprimernejša, kot posebna območja varstva za ohranjanje teh vrst, upoštevaje varstvene zahteve teh vrst na geografskem območju morja in kopnega, kjer se uporablja ta direktiva.

2.   Države članice sprejmejo podobne ukrepe za redno pojavljajoče se selitvene vrste, ki niso navedene v Prilogi I, upoštevaje njihovo potrebo po varstvu na geografskem območju morja in kopnega, kjer se uporablja ta direktiva, kar zadeva njihova območja za razmnoževanje, goljenje in prezimovanje ter počivališča na njihovih selitvenih poteh. […]

[…]

4.   V zvezi z območji varstva iz odstavkov 1 in 2 države članice sprejmejo primerne ukrepe, da ne pride do onesnaženja ali poslabšanja stanja habitatov ali kakršnih koli motenj, ki v taki meri vplivajo na ptice, da bi bilo to pomembno glede na cilje tega člena. Države članice si prizadevajo, da ne bi prišlo do onesnaženja ali poslabšanja stanja habitatov tudi izven teh območij varstva.“

12

Člen 5 navedene direktive določa:

„Brez poseganja v člena 7 in 9 države članice sprejmejo potrebne ukrepe za uvedbo splošnega sistema varstva vseh vrst ptic iz člena 1, ki prepovedujejo zlasti:

[…]

[…]“

13

Člen 9 iste direktive določa:

„1.   Države članice lahko odstopajo od določb členov 5 do 8, kadar ni na voljo druge zadovoljive rešitve, zaradi:

2.   Odstopanja iz odstavka 1 morajo navajati:

3.   Države članice vsako leto predložijo Komisiji poročilo o izvajanju odstavkov 1 in 2.

[…]“

14

Člen 6(1) ustawa o lasach (zakon o gozdovih) z dne 28. septembra 1991 (Dz. U. iz leta 1991, št. 101, pozicija 444) v prečiščeni različici (Dz. U. iz leta 2018, pozicija 2129) (v nadaljevanju: zakon o gozdovih) določa:

„V zakonu uporabljeni izrazi pomenijo:

[…]

[…]“

15

Člen 14b tega zakona, ki je bil 1. januarja 2017 vnesen s členom 2 ustawa o zmianie ustawy o ochronie przyrody oraz ustawy o lasach (zakon o spremembi zakona o varstvu narave in zakona o gozdovih) z dne 16. decembra 2016 (Dz. U. iz leta 2016, pozicija 2249), določa:

„1.   Lastniki gozdov izvajajo cilje in načela gospodarjenja z gozdovi, ki so določeni z zakonom, zlasti izpolnjujejo obveznosti iz člena 9(1), člena 13(1) in člena 14(4) na način, ki ga sami določijo, razen če je način izpolnjevanja določene obveznosti določen z zakonom.

[…]

3.   Gospodarjenje z gozdovi, ki se izvaja v skladu z zahtevami dobre prakse na področju gospodarjenja z gozdovi, ne krši določb o ohranjanju posebnih naravnih virov, formacij in komponent, zlasti določb člena 51 in člena 52 [ustawa o ochronie przyrody (zakon o varstvu narave) z dne 16. aprila 2004 (prečiščena različica Dz. U. iz leta 2018, pozicija 1614) (v nadaljevanju: zakon o varstvu narave)].“

16

Člen 22 zakona o gozdovih določa:

„1.   Minister za okolje odobri načrte za gospodarjenje z gozdovi za gozdove, ki so v lasti državne zakladnice, in poenostavljene načrte za gospodarjenje z gozdovi za gozdove, ki so del sredstev kmetijskega premoženja državne zakladnice.

[…]

4.   Minister za okolje nadzoruje izvajanje načrtov za gospodarjenje z gozdovi za gozdove v lasti državne zakladnice in izvajanje poenostavljenih načrtov za gospodarjenje z gozdovi za gozdove, ki so del sredstev kmetijskega premoženja državne zakladnice.

[…]“

17

Zahteve dobre prakse gospodarjenja z gozdovi so določene v rozporządzenie Ministra Środowiska w sprawie wymagań dobrej praktyki w zakresie gospodarki leśnej (uredba ministra za okolje o zahtevah dobre prakse gospodarjenja z gozdovi) z dne 18. decembra 2017 (Dz. U. iz leta 2017, pozicija 2408) (v nadaljevanju: uredba o zahtevah dobre prakse).

18

Odstavek 1 te uredbe določa:

„Na področju dobre prakse gospodarjenja z gozdovi so določene naslednje zahteve:

19

Členi od 48 do 50 zakona o varstvu narave določajo, da minister za okolje v dogovoru z ministrstvom za kmetijstvo z uredbo določi zlasti zaščitene rastlinske, živalske in glivične vrste, prepovedi, ki se nanašajo nanje, in način njihovega varstva.

20

Člena 51 in 52 tega zakona določata možne prepovedi v zvezi z zaščitenimi živalskimi in rastlinskimi vrstami.

21

Člen 56 navedenega zakona določa možnost, da pristojni organi dovolijo dejavnosti, za katere veljajo prepovedi iz členov 51 in 52 tega zakona.

22

Člen 44 ustawa o udostępnianiu informacji o środowisku i jego ochronie, udziale społeczeństwa w ochronie środowisz o ocenach oddziaływania na środowisko (zakon o zagotavljanju informacij o okolju in njegovem varstvu, o sodelovanju javnosti pri varstvu okolja in o presoji vplivov na okolje) z dne 3. oktobra 2008 (prečiščena različica Dz. U. iz leta 2018, pozicija 2018) (v nadaljevanju: zakon o zagotavljanju informacij o okolju) okoljskim organizacijam daje pravico do sodelovanja v postopku, v katerem je potrebno sodelovanje javnosti, pravico do vložitve upravne pritožbe zoper odločbo, sprejeto v postopku, v katerem se zahteva sodelovanje javnosti, in pravico do vložitve tožbe zoper takšno odločbo pri upravnem sodišču.

23

Člen 323 ustawa – Prawo ochrony środowiska (zakon o varstvu okolja) z dne 27. aprila 2001 (prečiščena različica Dz. U. iz leta 2019, pozicija 1396) (v nadaljevanju: zakon o varstvu okolja) določa:

„1.   Vsaka oseba, ki ji neposredno grozi škoda ali ji je nastala škoda zaradi nezakonitega posega v okolje, lahko od subjekta, odgovornega za grožnjo ali kršitev, zahteva, da ponovno vzpostavi zakonito stanje in sprejme preventivne ukrepe, zlasti z namestitvijo naprav ali opreme, namenjene preprečevanju grožnje ali kršitve; če je to nemogoče ali čezmerno oteženo, lahko zahteva prenehanje dejavnosti, ki povzroča grožnjo ali kršitev.

2.   Kadar se grožnja ali kršitev nanaša na okolje kot skupno dobro, lahko zahtevo iz odstavka 1 vložijo državna zakladnica, enota lokalne vlade in okoljska organizacija.“

24

Komisija je 20. decembra 2011 začela postopek EU Pilot (spis EUP (2011) 2856) in od poljskih organov zahtevala pojasnila glede v poljski zakonodaji določenega izvzetja od obveznosti iz direktiv o habitatih in o pticah v zvezi z ukrepi na področju gospodarjenja z gozdovi. Ob upoštevanju rešitev, ki so jih predlagali ti organi, se je Komisija odločila, da postopek EU Pilot zaključi.

25

Komisija je ob upoštevanju informacij in pritožb, ki so ji bile predložene v nadaljevanju, menila, da je kršitev prava Unije dokazana. Poleg tega je navedla, da poljsko pravo organizacijam za varstvo okolja ne zagotavlja možnosti, da bi načrte za gospodarjenje z gozdovi izpodbijale v upravnem in sodnem postopku, in tako krši obveznost zagotovitve sodnega varstva pravic, ki so tem organizacijam podeljene z direktivama o habitatih in o pticah.

26

Komisija je 20. julija 2018 Republiki Poljski poslala uradni opomin, v katerem je navedla, prvič, da Republika Poljska s tem, da je v nacionalni sistem vnesla določbe, v skladu s katerimi gospodarjenje z gozdovi, ki se izvaja na podlagi zahtev dobre prakse, ne krši nobene določbe o ohranjanju narave iz direktiv o pticah in o habitatih, ni izpolnila obveznosti iz člena 6(1) in (2), člena 12(1), od (a) do (d), člena 13(1)(a) in člena 16(1) Direktive o habitatih ter člena 4(1), člena 5(a), (b) in (d) in člena 9 Direktive o pticah. Drugič, navedena institucija je trdila, da Republika Poljska s tem, da je onemogočila, da bi organizacije za varstvo okolja pred sodišči izpodbijale načrte za gospodarjenje z gozdovi, ki bi lahko imeli pomemben vpliv na območje Natura 2000, in s tem, da je posledično iz učinkovitega sodnega varstva izključila pravice teh organizacij, ki izhajajo iz člena 6(3) Direktive o habitatih in se nanašajo na te načrte, ni izpolnila obveznosti iz člena 6(3) Direktive o habitatih v povezavi s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU, členom 216(2) PDEU, členom 47 Listine ter členom 6(1)(b) in členom 9(2) Aarhuške konvencije.

27

Republika Poljska je 20. septembra 2018 odgovorila na ta uradni opomin.

28

Komisija je 26. julija 2019 izdala obrazloženo mnenje, ki ga je Republika Poljska prejela istega dne, v katerem je ta institucija vztrajala pri očitkih, navedenih v uradnem opominu, in Republiko Poljsko pozvala, naj v roku dveh mesecev od prejema navedenega obrazloženega mnenja sprejme ukrepe, potrebne za uskladitev z njim.

29

Republika Poljska je 26. septembra 2019 odgovorila na obrazloženo mnenje in izpodbijala neizpolnitev obveznosti, ki jih je zatrjevala Komisija, pri čemer je glede prvega očitka, ki ga je ta navedla, napovedala prihodnje sprejetje novih določb za razjasnitev stanja veljavne zakonodaje.

30

Ker Komisija s tem odgovorom ni bila zadovoljna, je vložila to tožbo.

31

Komisija je z dopisom z dne 7. julija 2022 v odgovor na vprašanja Sodišča Sodišče obvestila, da je bila navedba člena 13(1)(a) in (d) Direktive o habitatih ter člena 16(1) Direktive o pticah v tožbenih predlogih v različici v jeziku postopka v zvezi z njenim prvim očitkom izključno posledica pisne pomote in je te predloge popravila tako, da se ti ne sklicujejo na navedeni določbi, ampak na člen 13(1)(a) Direktive o habitatih oziroma člen 9(1)(a) Direktive o pticah.

32

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je predmet tožbe, vložene na podlagi člena 258 PDEU, omejen s predhodnim postopkom, določenim v tej določbi, in da morata zato obrazloženo mnenje Komisije in tožba temeljiti na istih očitkih (glej v tem smislu sodbo z dne 21. januarja 2016, Komisija/Ciper, C‑515/14, EU:C:2016:30, točka 12).

33

Ta zahteva je skladna s ciljem predhodnega postopka, ki je v skladu z ustaljeno sodno prakso to, da zadevna država članica na eni strani dobi možnost, da izpolni svoje obveznosti, ki izhajajo iz prava Unije, in na drugi strani, da zoper očitke Komisije učinkovito uveljavi svoja obrambna sredstva (glej v tem smislu sodbo z dne 8. marca 2022, Komisija/Združeno kraljestvo (Boj proti goljufijam s prenizkim vrednotenjem), C‑213/19, EU:C:2022:167, točka 131 in navedena sodna praksa).

34

V obravnavanem primeru je treba po eni strani ugotoviti, da se je Komisija tako v uradnem opominu in v obrazloženem mnenju kot v argumentaciji v tožbi dosledno sklicevala na člen 13(1)(a) Direktive o habitatih in člen 9(1) Direktive o pticah, ne da bi se sklicevala na napačne določbe, navedene v tožbenih predlogih v različici v jeziku postopka. Po drugi strani ta navedba Republike Poljske nikakor ni zavedla v zmoto, saj se je ta država članica tako v odgovoru na tožbo kot v dupliki dosledno sklicevala na člen 13(1)(a) Direktive o habitatih in člen 9(1) Direktive o pticah.

35

Iz tega izhaja, da je Republika Poljska očitno lahko v celoti uveljavljala svoja obrambna sredstva zoper očitke Komisije, in to tako v predhodnem postopku kot v okviru te tožbe, ne da bi pisne pomote, navedene v točki 31 te sodbe, kakor koli vplivale na pravico do obrambe navedene države članice.

36

Ob upoštevanju navedenega je treba ugotoviti, da je treba prvi očitek v tožbi Komisije razumeti tako, da se nanaša na člen 6(1) in (2), člen 12(1), od (a) do (d), člen 13(1)(a) in člen 16(1) Direktive o habitatih ter na člen 4(1), člen 5(a), (b) in (d) in člen 9(1) Direktive o pticah.

37

Komisija s prvim očitkom v bistvu trdi, da vnos določbe – v skladu s katero gospodarjenje z gozdovi, ki se izvaja na podlagi zahtev dobre prakse, ne krši nobene določbe o ohranjanju narave, ki spada med zahteve iz direktiv o pticah in o habitatih – v poljsko pravo pomeni nepravilen prenos zgoraj navedenih določb teh direktiv.

38

Glede varstva vrst Komisija v tožbi opozarja, da člena 12 in 13 Direktive o habitatih ter člen 5 Direktive o pticah določajo obveznost vzpostavitve sistemov strogega varstva živalskih vrst iz Priloge IV(a) k Direktivi o habitatih in rastlinskih vrst iz Priloge IV(b) k tej direktivi ter obveznost varstva prostoživečih ptic v skladu z Direktivo o pticah. Poleg tega, čeprav člen 16 Direktive o habitatih in člen 9 Direktive o pticah dopuščata odstopanje od teh obveznosti, bi bilo treba ta odstopanja v skladu s sodno prakso Sodišča razlagati ozko.

39

Komisija pa meni, da poljska zakonodaja ne izpolnjuje zahtev za pravilen prenos ter ne zagotavlja pravnega okvira za skladen sistem prepovedi in odstopanj v skladu z navedenima določbama teh dveh direktiv.

40

V zvezi s tem Komisija glede člena 14(3) zakona o gozdovih, ki določa, da gospodarjenje z gozdovi, ki se izvaja v skladu z zahtevami dobre prakse, ne krši določb zakona o varstvu narave, zlasti navaja, da uredba o zahtevah dobre prakse ne določa pogoja iz člena 16(1) Direktive o habitatih, v skladu s katerim dejavnost ne sme škodovati „vzdrževanju ugodnega stanja ohranjenosti populacij zadevne vrste na njihovem naravnem območju razširjenosti“.

41

V tem okviru Komisija trdi, da ta uredba ne določa nobene prepovedi ali obveznosti prenehanja gozdnogospodarskih del na teh območjih v primeru odkritja zaščitenih vrst.

42

Poleg tega naj v nasprotju z zahtevami iz člena 16(1) Direktive o habitatih in člena 9(1) Direktive o pticah v uredbi o zahtevah dobre prakse ne bi bilo določeno, da je odstopanje od pravil o varstvu vrst mogoče le, če ni na voljo „druge zadovoljive rešitve“.

43

Ta uredba naj tudi ne bi določala nobene obveznosti uporabe enega od razlogov za odstopanje iz člena 16 Direktive o habitatih ali člena 9 Direktive o pticah.

44

V zvezi s tem Komisija glede prepovedi iz člena 12(1)(a) in (c) Direktive o habitatih opozarja, da je v skladu s sodno prakso Sodišča pogoj glede namernega ujetja ali ubitja osebkov teh vrst, na katere se nanaša ta določba, izpolnjen tudi, če je avtor dejanja pristal na možnost takega ujetja ali ubitja (glej v tem smislu sodbo z dne 4. marca 2021, Föreningen Skydda Skogen, C‑473/19 in C‑474/19, EU:C:2021:166, točka 51 in navedena sodna praksa). Enako naj bi veljalo za člen 5(b) in (d) Direktive o pticah.

45

Komisija se poleg tega sklicuje na dopis generalnega direktorja za državne gozdove z dne 6. marca 2018, ki je bil poslan direktorjem regionalnih direktoratov za državne gozdove, v katerem je ta generalni direktor ugotovil, da čeprav je uporaba določb uredbe o zahtevah dobre prakse prostovoljna, pa mora lastnik gozdov v primeru dejavnosti, ki so v nasprotju s temi določbami, vsakič pridobiti dovoljenje za odstopanje, in sicer soglasje organa, pristojnega za ohranjanje narave, za izvedbo zadevnih dejavnosti. Po mnenju Komisije ta dopis potrjuje, da je cilj člena 14b(3) zakona o gozdovih določiti splošno izvzetje iz obveznosti zahtevati posamična odstopanja.

46

Republika Poljska v odgovoru na tožbo odgovarja, da minister za okolje v skladu s členi od 48 do 50 zakona o varstvu narave z uredbo opredeli rastlinske, živalske in glivične vrste, ki spadajo v različne kategorije varstva in za katere je treba določiti območja varstva njihovih zatočišč ali območij (glede živali pa tudi njihovih razmnoževališč ali območij, na katerih se redno pojavljajo) ter ki so v skladu s tem zakonom zaščitene z ustreznimi prepovedmi, določenimi v členih 51 in 52 tega zakona. Na podlagi teh določb naj bi bile posebno dragocene vrste zaščitene v skladu z uredbami ministra za okolje na področju varstva vrst.

47

Uvedba zahtev dobre prakse na področju gospodarjenja z gozdovi v poljski pravni red naj ne bi spremenila načel, ki izhajajo iz členov od 48 do 50 zakona o varstvu narave in izvedbenih uredb, ki določajo prepovedi glede strogo zaščitenih vrst.

48

Uredbo o zahtevah dobre prakse naj bi bilo treba preučiti v okviru določb zakona o zagotavljanju informacij o okolju in ustawa o zapobieganiu szkodom w środowisku i ich naprawie (zakon o preprečevanju in sanaciji okoljske škode) z dne 13. aprila 2007 (prečiščena različica Dz. U. iz leta 2020, pozicija 2187) (v nadaljevanju: zakon o preprečevanju in sanaciji okoljske škode). Obveznost vzdrževanja ugodnega stanja ohranjenosti populacij vrst naj bi izhajala iz določb navedenih zakonov. Zato naj to, da uredba o zahtevah dobre prakse ne določa expressis verbis pogoja, da zadevna dejavnost ne sme škodovati „vzdrževanju ugodnega stanja ohranjenosti populacij zadevne vrste na njihovem naravnem območju razširjenosti“, ne bi pomenilo, da je v nasprotju z upoštevnimi določbami direktiv o habitatih in o pticah.

49

Trditev Komisije, da uredba o zahtevah dobre prakse ne določa nobene obveznosti prenehanja gozdnogospodarskih del na zadevnih območjih, naj bi bila v nasprotju z besedilom odstavka 1, točka 3, te uredbe.

50

V primeru ugotovitve obstoja območij zaščitenih vrst naj bi bil lastnik gozda dolžan spremeniti gozdnogospodarske dejavnosti z uporabo omejenih ukrepov, da se prepreči namerno ubitje, uničenje ali vznemirjanje. Če želi lastnik gozda izvajati gozdnogospodarske dejavnosti na območju, na katerem je bilo odkrito območje zaščitene vrste, naj bi moral pridobiti dovoljenje za posamično odstopanje v skladu s splošnimi pogoji, ki izhajajo iz člena 56 zakona o varstvu narave, pri čemer ti pogoji odražajo pogoje iz člena 16 Direktive o habitatih in člena 9 Direktive o pticah.

51

Republika Poljska dodaja, da uredba o zahtevah dobre prakse določa dodatno varstvo vrst v primerjavi z varstvom, ki ga določajo splošne zakonske določbe. Mogoče naj bi namreč bilo, da se osebek zaščitene vrste v nov življenjski prostor naseli po pripravi načrta nalog za ohranitev posebnega območja Natura 2000. V takem primeru naj bi se lastnik gozda zaradi terenskega pregleda lahko celo izognil nenamernim škodljivim učinkom.

52

Ker naj člen 14b(3) zakona o gozdovih ne bi odstopal od določb direktiv, ki določajo zahteve na področju varstva vrst, naj ne bi bilo nujno, da uredba o zahtevah dobre prakse vsebuje pogoje in elemente, naštete v členu 16 Direktive o habitatih in členu 9 Direktive o pticah.

53

Republika Poljska v zvezi z dopisom generalnega direktorja za državne gozdove z dne 6. marca 2018, na katerega se sklicuje Komisija, trdi, da ta dopis ne vsebuje zavezujoče razlage člena 14b(3) zakona o gozdovih.

54

Ta država članica v odgovor na trditev Komisije, ki temelji na sodbi z dne 4. marca 2021, Föreningen skydda Skogen (C‑473/19 in C‑474/19, EU:C:2021:166), odgovarja, da dejavnosti gospodarjenja z gozdovi v ožjem smislu niso dejavnosti, s katerimi se namerno uničijo ali ubijejo osebki zaščitenih vrst.

55

Poleg tega naj Komisija ne bi dokazala, da je organ, ki je sprejel uredbo o zahtevah dobre prakse, hotel ujeti ali ubiti osebek zaščitene živalske vrste oziroma je vsaj pristal na možnost takega ujetja ali ubitja.

56

Komisija v repliki navaja, da trditev Republike Poljske, da se uredba o zahtevah dobre prakse uporablja in jo je treba preučiti skupaj z določbami zakonov na področju okolja, nima podlage niti v določbah te uredbe niti v praksi, ki se nanaša na njeno uporabo.

57

Glede možnosti spremembe gozdnogospodarskih del, na katero se sklicuje Republika Poljska, Komisija opozarja, da sprememba načina izvedbe del, kadar je na zadevnem območju ugotovljena prisotnost zaščitenih vrst, ne zagotavlja, da te dejavnosti ne bodo vznemirjale ali povzročile smrti osebkov teh zaščitenih vrst.

58

Komisija v odgovor na trditev Republike Poljske v zvezi s sodbo z dne 4. marca 2021, Föreningen skydda Skogen (C‑473/19 in C‑474/19, EU:C:2021:166), trdi, da se lahko gospodarski subjekti, ki opravljajo dejavnosti gospodarjenja z gozdovi, zavedajo obstoja tveganja uničenja habitatov ali vrst in lahko to tveganje sprejmejo.

59

Republika Poljska v dupliki ponavlja, da je minister za okolje na podlagi členov od 48 do 50 zakona o varstvu narave določil prepovedi za nekatere vrste. Ker pa se člen 14b zakona o gozdovih ne sklicuje na navedene določbe zakona o varstvu narave, naj ne bi bilo mogoče trditi, da je Republika Poljska kršila prepovedi iz členov 12 in 13 Direktive o habitatih ter člena 5 Direktive o pticah.

60

Poleg tega naj nobena določba uredbe o zahtevah dobre prakse ne bi določala odstopanja od prepovedi iz členov 12 in 13 Direktive o habitatih ali člena 5 Direktive o pticah. Zato naj ne bi bilo nujno, da so v tej uredbi navedene zahteve, ki izhajajo iz člena 16 Direktive o habitatih in člena 9 Direktive o pticah.

61

Ta država članica meni, da Komisija zahtevo glede spremembe del razlaga preveč splošno in nepravilno, tako da jo predstavlja kot zahtevo, ki lahko povzroči vznemirjanje ali uničenje razmnoževališča ali počivališča.

62

Republika Poljska dodaja, da obstaja več načinov za spremembo del, ki so v veliki meri odvisni od lokacije, pogojev območja, trajanja del, sestave vrst, gozdne pokritosti ter zlasti predmeta varstva in biologije zadevne vrste.

63

Republika Poljska v zvezi s sodbo z dne 4. marca 2021, Föreningen skydda Skogen (C‑473/19 in C‑474/19, EU:C:2021:166), trdi, prvič, da dejavnosti gospodarjenja z gozdovi niso dejanja namernega ubijanja ali ujetja v smislu te sodbe. Drugič, odstavek 1, točka 3, uredbe o zahtevah dobre prakse naj bi določal, da če lastnik gozda, zlasti v okviru pregleda zemljišča, ugotovi, da gre za zaščiteno vrsto, mora sprejeti ukrepe za spremembo svojih prvotnih dejavnosti, tako da ne pride do namernega ujetja ali ubitja. Ta ureditev naj bi bila v skladu z navedeno sodbo.

64

Na prvem mestu, kar zadeva Direktivo o habitatih, je treba opozoriti, da člen 12(1) te direktive državam članicam nalaga, da sprejmejo potrebne ukrepe, da vzpostavijo sistem strogega varstva živalskih vrst iz te določbe na njihovem naravnem območju razširjenosti, ki prepoveduje dejavnosti, ki so v navedeni določbi naštete v točkah od (a) do (d).

65

Natančneje, člen 12(1) Direktive o habitatih v točki (a) določa prepoved vseh oblik namernega ujetja ali ubitja osebkov teh vrst v naravi, v točki (b) prepoved namernega vznemirjanja teh vrst, zlasti med razmnoževanjem, vzrejo mladičev, zimskim spanjem in selitvijo, v točki (c) prepoved namernega uničevanja ali odvzema jajc iz narave in v točki (d) prepoved poškodovanja ali uničenja razmnoževališč ali počivališč.

66

Člen 13(1)(a) te direktive pa določa, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da vzpostavijo sistem strogega varstva rastlinskih vrst iz te določbe, ki prepoveduje namerno trganje, zbiranje, rezanje, ruvanje ali uničevanje teh rastlin v naravi na njihovem naravnem območju razširjenosti.

67

Hkrati člen 16(1) Direktive o habitatih določa, če da ni druge zadovoljive možnosti in če odstopanje ne škoduje vzdrževanju ugodnega stanja ohranjenosti populacij zadevne vrste na njihovem naravnem območju razširjenosti, države članice lahko odstopijo od določb med drugim členov 12 in 13 te direktive v primerih, naštetih v točkah od (a) do (e) navedenega člena 16(1).

68

Na drugem mestu, kar zadeva Direktivo o pticah, člen 5 te direktive določa, da brez poseganja v člena 7 in 9 te direktive države članice sprejmejo potrebne ukrepe za uvedbo splošnega sistema varstva vseh vrst ptic iz člena 1 navedene direktive, ki prepoveduje zlasti dejavnosti, navedene v točkah od (a) do (e) navedenega člena 5.

69

Natančneje, navedeni člen 5 Direktive o pticah v točki (a) določa prepoved namernega ubitja ali ujetja ptic na kakršen koli način, v točki (b) prepoved namernega uničenja ali poškodovanja gnezd in jajc ter odstranjevanja gnezd, v točki (d) pa prepoved namernega vznemirjanja ptic, zlasti v času razmnoževanja in vzreje mladičev, v taki meri, da bi vznemirjanje postalo moteče glede na cilje te direktive.

70

Hkrati lahko države članice v skladu s členom 9(1) Direktive o pticah iz razlogov, naštetih v tej določbi, odstopajo od določb členov od 5 do 8 te direktive, kadar ni na voljo druge zadovoljive rešitve.

71

Na eni strani je Sodišče v zvezi z Direktivo o habitatih razsodilo, da členi 12, 13 in 16 te direktive sestavljajo povezano celoto pravil, katerih namen je zagotovitev varstva populacij zadevnih vrst, tako da vsako odstopanje, ki ni združljivo s to direktivo, krši prepovedi iz členov 12 in 13 te direktive in pravilo, v skladu s katerim se odstopanja lahko odobrijo v skladu s členom 16 te direktive (sodba z dne 20. oktobra 2005, Komisija/Združeno kraljestvo, C‑6/04, EU:C:2005:626, točka 112).

72

Poleg tega je Sodišče poudarilo, da so ogroženi habitati in vrste del naravne dediščine Evropske unije, tako da je sprejetje ohranitvenih ukrepov skupna odgovornost vseh držav članic, in pojasnilo, da morajo države članice v okviru te direktive, ki določa zapletena in tehnična pravila na področju okoljskega prava, zlasti zagotoviti, da je njihova zakonodaja, namenjena zagotovitvi prenosa navedene direktive, jasna in natančna (glej v tem smislu sodbo z dne 15. marca 2012, Komisija/Poljska, C‑46/11, neobjavljena, EU:C:2012:146, točki 26 in 27 ter navedena sodna praksa).

73

Na drugi strani je Sodišče v zvezi z Direktivo o pticah razsodilo, da morajo biti merila, na podlagi katerih lahko države članice odstopijo od prepovedi iz te direktive, povzeta v dovolj jasnih in natančnih nacionalnih določbah, saj je natančnost prenosa posebej pomembna na področjih, pri katerih je državam članicam zaupano, da upravljajo skupno dediščino vsaka na svojem ozemlju (sodba z dne 26. januarja 2012, Komisija/Poljska, C‑192/11, neobjavljena, EU:C:2012:44, točka 56).

74

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da v skladu s členom 14(3) zakona o gozdovih gospodarjenje z gozdovi, ki se izvaja v skladu z zahtevami dobre prakse na področju gospodarjenja z gozdovi, ne krši določb o ohranjanju posebnih naravnih virov, formacij in komponent, zlasti določb člena 51 in člena 52 zakona o varstvu narave.

75

Z navedenim zakonom o varstvu narave pa so v poljski pravni red prenesene določbe direktiv o habitatih in o pticah. Natančneje, določbe členov 51 in 52 tega zakona določajo prepovedi v zvezi z zaščitenimi živalskimi in rastlinskimi vrstami ter so bile po navedbah Republike Poljske sprejete zlasti za izvajanje členov 12 in 13 Direktive o habitatih ter člena 5 Direktive o pticah.

76

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je člen 14b(3) zakona o gozdovih zelo splošen in ima zelo široko področje uporabe. Ta določba namreč v skladu s svojim besedilom ustvarja domnevo, da gospodarjenje z gozdovi, ki se izvaja v skladu z odstavkom 1 uredbe o zahtevah dobre prakse, ne krši, med drugim, navedenih členov 51 in 52. V teh okoliščinah ta določba omogoča, da se lahko ob upoštevanju navedenih zahtev splošno odstopa od določb nacionalne zakonodaje za izvajanje členov 12 in 13 Direktive o habitatih ter člena 5 Direktive o pticah za namene dejavnosti, ki se izvajajo v okviru takšnega gospodarjenja z gozdovi, če te dejavnosti vključujejo dejanja, ki so z zadnjenavedenima določbama prepovedana.

77

Glede trditve Republike Poljske, da gospodarjenje z gozdovi ne vključuje dejavnosti, ki vključujejo taka prepovedana dejanja, je treba ugotoviti, da se lahko na podlagi člena 14b(3) zakona o gozdovih odobrijo dejavnosti gospodarjenja z gozdovi na splošno, tudi če te dejavnosti lahko vključujejo dejanja, ki so prepovedana na podlagi nacionalnih določb, s katerimi se izvajajo člena 12 in 13 Direktive o habitatih ter člen 5 Direktive o pticah, zlasti tista, ki vključujejo namerno uničevanje ali ubijanje osebkov zaščitenih vrst.

78

V zvezi s tem je Sodišče že razsodilo, da se prepovedi iz člena 12(1), od (a) do (c), Direktive o habitatih lahko uporabljajo za dejavnost, kakršna je dejavnost izkoriščanja gozda, katere cilj je očitno drug kot namerno ujetje ali ubitje, namerno vznemirjanje živalskih vrst oziroma namerno uničevanje ali odvzem jajc (sodba z dne 4. marca 2021, Föreningen skydda Skogen, C‑473/19 in C‑474/19, EU:C:2021:166, točka 53).

79

Zato lahko nacionalni organi člen 14b(3) zakona o gozdovih razlagajo in uporabljajo tako, da pomeni odstopanje od vseh poljskih določb, s katerimi so prenesene določbe Direktive o habitatih in Direktive o pticah, zlasti od določb, s katerimi se izvajajo člena 12 in 13 Direktive o habitatih ter člen 5 Direktive o pticah.

80

Dalje, ugotoviti je treba, da člen 14b(3) zakona o gozdovih in odstavek 1 uredbe o zahtevah dobre prakse ne ustrezata pogojem iz člena 16 Direktive o habitatih in člena 9 Direktive o pticah, ki jih morajo izpolnjevati države članice, ki želijo odstopati zlasti od členov 12 in 13 Direktive o habitatih ter člena 5 Direktive o pticah.

81

Iz primerjave besedila odstavka 1 uredbe o zahtevah dobre prakse, v katerem so te zahteve naštete, in primerov, v katerih lahko države članice odstopijo od določb Direktive o habitatih in Direktive o pticah v skladu s členom 16(1), od (a) do (e), Direktive o habitatih in členom 9(1), od (a) do (c), Direktive o pticah, je namreč mogoče ugotoviti, da navedene zahteve ne ustrezajo navedenim primerom iz teh dveh direktiv.

82

V zvezi s tem pogoj iz člena 16 Direktive o habitatih, da ni druge zadovoljive možnosti in da odstopanje ne škoduje vzdrževanju ugodnega stanja ohranjenosti populacij zadevne vrste na njihovem naravnem območju razširjenosti, ni naveden v uredbi o zahtevah dobre prakse, pri čemer za namene te zadnje ugotovitve ni pomembno, ali bi spoštovanje vseh teh zahtev omogočilo vzdrževanje ugodnega stanja ohranjenosti zadevnih vrst ali ne. Prav tako v določbah navedene uredbe ni določen pogoj iz člena 9 Direktive o pticah, ki določa, da ni na voljo druge zadovoljive rešitve.

83

Poleg tega, kot je Komisija pravilno poudarila, odstavek 1 uredbe o zahtevah dobre prakse ne vsebuje nobenega sklicevanja na razloge za odstopanje iz člena 16(1) Direktive o habitatih in člena 9(1) Direktive o pticah.

84

Nazadnje, čeprav Republika Poljska trdi tudi, da druge poljske zakonodajne določbe omogočajo izpolnitev pogojev za odstopanje, določenih v členu 16 Direktive o habitatih in členu 9 Direktive o pticah, ostaja dejstvo, da tudi če bi bila ta okoliščina dokazana, bi v takem primeru obstajalo protislovje med splošnim odstopanjem iz člena 14b(3) zakona o gozdovih na eni strani in temi drugimi zakonodajnimi določbami, ki se domnevno uporabijo, na drugi strani.

85

Protislovje med različnimi nacionalnimi določbami pa ne le, da posega v načelo pravne varnosti, ampak lahko upravne organe, pristojne za izvajanje določb direktive Unije, tudi zavede glede podrobnih pravil za izvajanje sistema varstva (glej v tem smislu sodbo z dne 26. januarja 2012, Komisija/Poljska, C‑192/11, neobjavljena, EU:C:2012:44, točka 58).

86

Poleg tega se je v obravnavanem primeru izkazalo, da je to tveganje resnično, kot je razvidno iz dopisa generalnega direktorja za državne gozdove z dne 6. marca 2018, ki je bil poslan direktorjem regionalnih direktoratov za državne gozdove in na katerega se sklicuje Komisija, iz katerega izhaja, da je ta generalni direktor izhajal iz premise, da lastnikom gozdov ni treba pridobiti odobritve odstopanja za gozdarske dejavnosti, ki so skladne z zahtevami dobre prakse.

87

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da poljski zakonodajalec s tem, da je sprejel člen 14b(3) zakona o gozdovih, ki določa, da gospodarjenje z gozdovi, ki se izvaja v skladu z zahtevami dobre prakse na področju gospodarjenja z gozdovi, ne krši določb o ohranjanju posebnih naravnih virov, formacij in komponent, ni izpolnil obveznosti iz člena 12(1), člena 13(1)(a) in člena 16(1) Direktive o habitatih ter člena 5(a), (b) in (d) in člena 9(1) Direktive o pticah.

88

Glede varstva habitatov Komisija v tožbi opozarja, da člen 6(1) Direktive o habitatih in člen 4(1) Direktive o pticah zahtevata sprejetje ohranitvenih ukrepov za posebna območja. Uporaba člena 14b(3) zakona o gozdovih in uredbe o zahtevah dobre prakse pa naj bi pomenila, da na Poljskem ni več potrebno sprejeti in izvajati ohranitvenih ukrepov glede teh območji, kar naj bi bilo v nasprotju z navedenima določbama direktiv o habitatih in o pticah.

89

V zvezi s tem naj bi Sodišče razsodilo, da nacionalne določbe, ki niso sprejete in se ne uporabljajo za posebna območja, ne morejo izpolnjevati zahtev in zagotoviti polnega učinka člena 6(1) Direktive o habitatih, saj morajo biti ohranitveni ukrepi za posebno območje popolni, jasni in natančni (glej v tem smislu sodbo z dne 17. decembra 2020, Komisija/Grčija, C‑849/19, neobjavljena, EU:C:2020:1047, točki 77 in 85).

90

Ker je uredba o zahtevah dobre prakse zelo splošna, naj ne bi izpolnjevala zahtev iz prejšnje točke te sodbe.

91

Po mnenju Komisije obstaja nevarnost, da če bi se izkazalo, da je zadevna dejavnost v skladu z dobro prakso v smislu člena 14b(3) zakona o gozdovih, bi bila izvzeta iz spoštovanja načel ohranjanja zadevnih območij, vključno z območji Natura 2000. Zato naj bi obstajala nevarnost, da se ohranitveni ukrepi, ki jih je mogoče opredeliti v načrtih za ohranjanje omrežja Natura 2000, ne bi izvedli.

92

V skladu s sodno prakso Sodišča pa naj države članice ne bi smele dovoliti posegov, ki bi lahko resno ogrozili ekološke značilnosti območij, na katerih so naravni habitatni tipi in/ali prednostne vrste (glej v tem smislu sodbo z dne 24. novembra 2011, Komisija/Španija, C‑404/09, EU:C:2011:768, točka 163).

93

Iz teh razlogov in iz razlogov, ki jih je Komisija navedla v zvezi s kršitvijo členov 12 in 16 Direktive o habitatih ter členov 5 in 9 Direktive o pticah s strani Republike Poljske, naj bi bilo treba ugotoviti, da člen 14b(3) zakona o gozdovih in uredba o zahtevah dobre prakse pomenita nepravilen prenos obveznosti iz člena 6(2) Direktive o habitatih, da je treba preprečiti slabšanje stanja naravnih habitatov in habitatov vrst.

94

Republika Poljska v odgovoru na tožbo odgovarja, da morajo biti v skladu s poljsko zakonodajo dejavnosti gospodarjenja z gozdovi skladne z varstvenimi ukrepi, določenimi v načrtih posebnih nalog za ohranitev območij Natura 2000.

95

V skladu s členom 46 zakona o zagotavljanju informacij o okolju naj bi bili vsi načrti za gospodarjenje z gozdovi na območju Natura 2000, preden so sprejeti, predmet postopka strateške presoje vplivov na okolje, v katerem se analizira stopnja vpliva načrtovanih ukrepov na območje Natura 2000. V skladu s členom 55(2) tega zakona naj projekta ne bi bilo mogoče sprejeti – razen če obstajajo predpostavke iz člena 34 zakona o varstvu narave – če iz strateške presoje vplivov na okolje izhaja, da lahko pride do znatnega negativnega vpliva na območje Natura 2000.

96

Cilj uredbe o zahtevah dobre prakse naj bi bil prav preprečitev neskladij s cilji ohranitve območij Natura 2000, ki veljajo za območja zaščitenih vrst, tako da se ta območja opredelijo, nato pa spremenijo dejavnosti gospodarjenja z gozdovi. Ker morajo biti navedene dejavnosti skladne z načrti nalog za ohranitev in načrti za ohranitev območij Natura 2000, Republika Poljska poudarja, da ta uredba lastnike gozdov ne odvezuje obveznosti, da spoštujejo navedene načrte.

97

Glede domnevne kršitve člena 6(1) in (2) Direktive o habitatih naj Komisija ne bi predložila nobenega dokaza v podporo svojim trditvam in naj bi zgolj navedla, da obstaja „nevarnost“, da se varstveni ukrepi, določeni v načrtih za ohranitev, ne bodo izvajali.

98

Poleg tega naj v skladu s sodno prakso Sodišča Komisija pri preizkusu spoštovanja člena 6(2) Direktive o habitatih ne bi mogla presojati zadevne nacionalne ureditve, ne da bi upoštevala zakonodajni okvir, v katerega ta ureditev spada. Komisija naj bi morala dokazati, da ukrepi, sprejeti na podlagi izpodbijane zakonodaje, dejansko ne omogočajo preprečitve slabšanja stanja habitatov (sodba z dne 4. marca 2010, Komisija/Francija, C‑241/08, EU:C:2010:114, točka 23).

99

Natančneje, glede določb uredbe o zahtevah dobre prakse Republika Poljska poudarja, da so te podobne zahtevam, ki so določene v načrtih nalog za ohranitev za različna območja Natura 2000, in določajo ukrepe, ki tako prispevajo k izboljšanju in ohranjanju habitatov ter preprečevanju vznemirjanja vrst. Zato naj bi ta uredba zagotavljala boljše uresničevanje ciljev iz člena 6(2) Direktive o habitatih.

100

Komisija v repliki trdi, da jasno besedilo tako člena 14b(3) zakona o gozdovih kot uredbe o zahtevah dobre prakse odstopanje razširja na ohranitvene ukrepe v smislu člena 6(1) in (2) Direktive o habitatih in člena 4(1) Direktive o pticah. Čeprav naj bi Republika Poljska upravičeno poudarjala, da obstajajo drugi ohranitveni ukrepi, pa naj ne bi sprejela stališča glede nevarnosti za dobesedno razlago določb, s katerimi je uvedeno tako široko odstopanje.

101

Po mnenju Komisije odstopanje, določeno s povezanimi določbami člena 14b(3) zakona o gozdovih in navedene uredbe, zajema tudi določbe zakona o varstvu narave, s katerimi sta prenesena člen 6(1) in (2) Direktive o habitatih ter člen 4(1) Direktive o pticah, kar je že samo po sebi v nasprotju s tema direktivama. Ta institucija poudarja, da je posledica navedenega odstopanja to, da se ravnanja štejejo za združljiva z obveznostjo ohranjanja iz člena 6(2) Direktive o habitatih že zgolj zato, ker so skladna z uredbo o zahtevah dobre prakse. Ta uredba pa naj ne bi zadostovala za utemeljitev odstopanja od določb Direktive o habitatih in Direktive o pticah.

102

Republika Poljska v dupliki poudarja, da Komisija ni dokazala, da dejavnosti gospodarjenja z gozdovi, ki se izvajajo na podlagi uredbe o zahtevah dobre prakse, odstopajo od pravil, določenih v posebnih načrtih nalog za ohranitev in posebnih načrtih za ohranitev območij Natura 2000. V skladu s členom 33(1) zakona o varstvu narave pa naj dejavnosti gospodarjenja z gozdovi na območju Natura 2000 ne bi mogle imeti znatnega negativnega vpliva na cilje ohranjanja tega območja. To pravilo naj bi se uporabljalo tudi za dejavnosti gospodarjenja z gozdovi, izvedene na podlagi uredbe o zahtevah dobre prakse.

103

Republika Poljska v odgovor na trditev Komisije v zvezi s členom 6(1) in (2) Direktive o habitatih ter členom 4(1) Direktive o pticah trdi, da člen 33(1), točka 1, zakona o varstvu narave izrecno določa, da je prepovedano izvajati vsakršno dejavnost, ki bi lahko poslabšala stanje naravnih habitatov ali habitatov rastlinskih in živalskih vrst, za varstvo katerih je bilo določeno območje Natura 2000, ali škodovala vrstam, za varstvo katerih je bilo določeno območje Natura 2000. Besedilo te poljske določbe naj ne bi dopuščalo nobenega dvoma o tem, da se ta določba uporablja tudi, kadar se dejavnosti gospodarjenja z gozdovi izvajajo na podlagi uredbe o zahtevah dobre prakse.

104

Najprej je treba opozoriti, da v skladu s členom 6(1) Direktive o habitatih države članice za posebna ohranitvena območja določijo potrebne ohranitvene ukrepe, ki po potrebi vključujejo ustrezne načrte upravljanja in ustrezne zakonske, upravne ali pogodbene ukrepe, ki ustrezajo ekološkim zahtevam zadevnih naravnih habitatnih tipov in vrst.

105

Odstavek 2 tega člena 6 določa, da države članice storijo vse potrebno, da na posebnih ohranitvenih območjih preprečijo slabšanje stanja naravnih habitatov in habitatov vrst ter vznemirjanje vrst, za katere so bila območja določena, če bi tako vznemirjanje lahko pomembno vplivalo na cilje navedene direktive.

106

Člen 4(1) Direktive o pticah določa, da so zadevne vrste predmet posebnih ukrepov za ohranitev njihovih habitatov, da se zagotovi preživetje in razmnoževanje teh vrst na njihovem območju razširjenosti.

107

Glede varstva habitatov, določenega v členu 6(1) in (2) Direktive o habitatih ter členu 4(1) Direktive o pticah, je Sodišče že razsodilo, da ti določbi ne zahtevata le sprejetja potrebnih ohranitvenih ukrepov za vzdrževanje ugodnega stanja ohranjenosti zaščitenih habitatov in vrst na zadevnem območju, temveč tudi in predvsem njihovo dejansko izvajanje, sicer ti določbi izgubita polni učinek (sodba z dne 17. aprila 2018, Komisija/Poljska (Beloveški gozd), C‑441/17, EU:C:2018:255, točka 213).

108

Poleg tega je natančnost prenosa člena 6 Direktive o habitatih, ki določa varstvo habitatov vrst, še posebej pomembna, kadar je, kot določa ta direktiva, upravljanje skupne dediščine na ozemlju držav članic zaupano tem državam (glej v tem smislu sodbo z dne 17. decembra 2020, Komisija/Grčija, C‑849/19, neobjavljena, EU:C:2020:1047 točka 78).

109

Vendar je treba navesti, kot je bilo ugotovljeno v točkah 76 in 79 te sodbe, da je odstopanje od zahtev varstva živalskih in rastlinskih vrst iz člena 14b(3) zakona o gozdovih splošno in zelo široko. Zato bi ga nacionalni organi lahko razlagali in uporabljali kot odstopanje od vseh poljskih določb, s katerimi so prenesene določbe direktiv o habitatih in o pticah.

110

Zato, čeprav se poljska vlada v okviru svoje obrambe sklicuje na druge poljske zakonodajne določbe, s katerimi se izvajata člen 6(1) in (2) Direktive o habitatih ter člen 4(1) Direktive o pticah, je treba ugotoviti, da člen 14b(3) zakona o gozdovih in uredba o zahtevah dobre prakse ne zagotavljata zahtevane jasnosti in natančnosti glede prenosa in izvajanja navedenih določb direktiv o habitatih in o pticah.

111

V zvezi s tem, glede na to, da poljska vlada sama navaja, da so te zahteve „podobne zahtevam, ki so določene“ med drugim v načrtih za ohranitev za različna območja Natura 2000, je treba ugotoviti, da ta vlada ne izpodbija tega, da prve zahteve ne ustrezajo popolnoma zahtevam, ki izhajajo iz člena 6(1) in (2) Direktive o habitatih ter člena 4(1) Direktive o pticah.

112

Vsekakor se zahteve dobre prakse gospodarjenja z gozdovi iz odstavka 1 uredbe o zahtevah dobre prakse na splošno uporabljajo za gozdne dejavnosti, ne glede na značilnosti območij, na katerih se te dejavnosti izvajajo, in posledično brez upoštevanja značilnosti habitatov in vrst, na katere bi lahko te dejavnosti vplivale. Iz tega izhaja, da spoštovanje teh zahtev ne more zagotoviti, da bodo izpolnjeni posebni pogoji iz člena 6(1) in (2) Direktive o habitatih ter člena 4(1) Direktive o pticah, ki se nanašajo na konkretne habitate in vrste.

113

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je poljski zakonodajalec s tem, da je sprejel člen 14b(3) zakona o gozdovih, ki določa, da gospodarjenje z gozdovi v skladu z zahtevami dobre prakse na področju gospodarjenja z gozdovi ne krši določb o ohranjanju posebnih naravnih virov, formacij in komponent, ni izpolnil svoje obveznosti iz člena 6(1) in (2) Direktive o habitatih ter člena 4(1) Direktive o pticah.

114

Glede na vse navedeno je prvi očitek, ki se nanaša na kršitev člena 6(1) in (2), člena 12(1), člena 13(1)(a) in člena 16(1) Direktive o habitatih ter člena 4(1), člena 5(a), (b) in (d) in člena 9(1) Direktive o pticah, utemeljen.

115

Komisija v tožbi trdi, da so v skladu z zakonom o gozdovih načrti za gospodarjenje z gozdovi le interne narave, zato pravice organizacij za varstvo okolja niso zagotovljene. Akt o odobritvi takega načrta naj namreč ne bi imel narave upravne odločbe, saj naj se člen 22(1) zakona o gozdovih ne bi skliceval na upravno odločbo, medtem ko naj bi isti zakon izrecno določal obliko upravne odločbe v zvezi z drugimi akti upravnih organov.

116

Izključno interno naravo aktov o odobritvi načrtov za gospodarjenje z gozdovi naj bi potrjevala sodna praksa Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče, Poljska). To poljsko vrhovno sodišče naj bi v sodbi z dne 12. marca 2014 (II OSK 2477/12) potrdilo zavrnitev tožbe zoper načrt za gospodarjenje z gozdovi, ki jo je vložila organizacija za varstvo okolja, kot nedopustne, ker akt ministra za okolje, s katerim je bil ta načrt odobren, ni upravna odločba, ki bi jo bilo mogoče izpodbijati pred sodiščem.

117

Prav tako naj bi Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče) v sklepu z dne 17. oktobra 2017 (II OSK 2336/17) iz istih razlogov potrdilo zavrnitev – s strani Wojewódzki Sąd Administracyjny w Warszawie (upravno sodišče vojvodstva v Varšavi, Poljska) – tožbe, ki jo je Rzecznik Praw Obywatelskich (varuh človekovih pravic, Poljska) vložil zoper akt ministra za okolje, s katerim je bila odobrena priloga k načrtu za gospodarjenje z gozdovi, kot nedopustne.

118

Ker je torej postopek odobritve načrta za gospodarjenje z gozdovi „interne“ narave, naj se ne bi štel za postopek, v katerem se zahteva sodelovanje javnosti. Zato naj bi bile organizacije za varstvo okolja v zvezi s takimi načrti prikrajšane za procesne pravice – med katerimi je pravica do vložitve tožbe pri upravnem sodišču zoper odločbo, sprejeto v okviru takega postopka – iz člena 44, od (1) do (3), zakona o zagotavljanju informacij o okolju ter naj bi bile upravičene le do predložitve stališč in predlogov v skladu s členi od 39 do 41 zadnjenavedenega zakona.

119

Po mnenju Komisije ta pravni položaj ni združljiv s členom 6(3) Direktive o habitatih in členom 9(2) Aarhuške konvencije ter ustaljeno sodno prakso Sodišča.

120

V zvezi s tem naj bi Sodišče razsodilo, da mora organizacija za varstvo okolja, ki izpolnjuje zahteve iz člena 2(5) te konvencije, imeti možnost, da v okviru pravnega sredstva iz člena 9(2) Aarhuške konvencije izpodbija ne le sklep o tem, da se ne izvede ustrezna presoja vplivov zadevnega načrta ali projekta na zadevno območje, ampak tudi – glede na okoliščine primera – opravljeno presojo, ki naj bi vsebovala napake (glej v tem smislu sodbo z dne 8. novembra 2016, Lesoochranárske zoskupenie VLK, C‑243/15, EU:C:2016:838, točke od 58 do 61).

121

V tem okviru Komisija trdi, da je treba načrte za gospodarjenje z gozdovi opredeliti kot „načrte ali projekte“ v smislu člena 6(3) Direktive o habitatih in „odločitve“ v smislu člena 6(1)(b) Aarhuške konvencije. Zato naj bi se člen 9(2) te konvencije uporabljal za načrte za gospodarjenje z gozdovi, tako da bi morale organizacije za varstvo okolja imeti možnost sodelovati v postopkih v zvezi z okoljskim nadzorom nad temi načrti in možnost predložiti zadevo sodišču ali drugemu neodvisnemu in nepristranskemu telesu za zagotovitev varstva svojih pravic.

122

Glede izraza „načrt ali projekt“ v smislu člena 6(3) Direktive o habitatih naj bi Sodišče razsodilo, da je izraz „projekt“ iz te določbe širši od tistega iz Direktive 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (UL 2012, L 26, str. 1, in popravek v UL 2015, L 174, str. 44) (sodba z dne 7. novembra 2018, Coöratipee Mobilisation for the Environment in drugi, C‑293/17 in C‑294/17, EU:C:2018:882, točki 65 in 66).

123

Številne gozdnogospodarske dejavnosti, ki ustrezajo ožji opredelitvi „projekta“ v smislu člena 1(2)(a) Direktive 2011/92, naj bi bilo torej treba a fortiori opredeliti kot „projekte“ v smislu Direktive o habitatih (glej v tem smislu sodbo z dne 29. julija 2019, Inter-Environnement Wallonie in Bond Beter Leefmilieu Vlaanderen, C‑411/17, EU:C:2019:622, točka 123).

124

V zvezi s trditvijo Republike Poljske, da se Aarhuška konvencija v obravnavani zadevi ne uporablja, Komisija opozarja, da v skladu s sodno prakso Sodišča vsi ukrepi, sprejeti na podlagi člena 6(3) Direktive o habitatih, spadajo na področje uporabe člena 9(2) te konvencije (sodba z dne 8. novembra 2016, Lesoochranárske zoskupenie VLK, C‑243/15, EU:C:2016:838, točka 56).

125

Poleg tega naj bi iz sodbe z dne 14. januarja 2021, Stichting Varkens in Nood in drugi (C‑826/18, EU:C:2021:7, točka 58), izhajalo, da morajo imeti organizacije za varstvo okolja dostop do pravnega varstva ne glede na to, ali so sodelovale v postopku odločanja o zadevnem načrtu ali projektu.

126

Republika Poljska v odgovoru na tožbo najprej trdi, da drugi očitek ni dopusten, ker ne izpolnjuje zahtev po jasnosti in natančnosti, določenih s sodno prakso Sodišča. Raven varstva, ki izhaja iz načel enakovrednosti in učinkovitosti, ki sta opredeljeni v sodni praksi Sodišča in ki ju je treba uporabiti v zvezi s členom 6(3) Direktive o habitatih v povezavi s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU in členom 47 Listine, naj bi bila namreč drugačna od ravni varstva, ki izhaja iz člena 9(2) Aarhuške konvencije.

127

Poleg tega naj Komisija ne bi pojasnila, zakaj se drugi očitek iz njene tožbe nanaša le na nemožnost okoljevarstvenih organizacij, da pred sodiščem izpodbijajo akte o odobritvi načrtov za gospodarjenje z gozdovi, čeprav naj bi iz člena 9(2) Aarhuške konvencije izhajalo, da bi morala ta pravica pripadati širši kategoriji upravičencev, in sicer vključeni javnosti.

128

Republika Poljska trdi, da drugi očitek nikakor ni utemeljen.

129

V zvezi s tem ta država članica opozarja, da je Sodišče razsodilo, da odločbe, ki spadajo na področje uporabe člena 6(3) Direktive o habitatih, spadajo na področje uporabe člena 9(2) Aarhuške konvencije le, če so zajete v členu 6(1)(b) te konvencije, torej le, če se nanašajo na „dejavnosti“ v smislu zadnjenavedene določbe (glej v tem smislu sodbo z dne 8. novembra 2016, Lesoochranárske zoskupenie VLK, C‑243/15, EU:C:2016:838, točka 57).

130

Republika Poljska dodaja, da se je predmet zadeve, v kateri je bila izdana navedena sodba, nanašal na posebno dejavnost, in ne – kot v tej zadevi – na presojo dokumentov načrtovanja, kot so načrti za gospodarjenje z gozdovi.

131

Ta država članica meni, da je načrt za gospodarjenje z gozdovi bodisi načrt bodisi strategija ali program in da zato spada na področje uporabe člena 7 Aarhuške konvencije. V zvezi s tem naj bi bilo treba spoštovati zahteve, določene v členu 6(3), (4) in (8) te konvencije. Nič pa naj ne bi, nasprotno, omogočalo ugotovitve, da je načrt za gospodarjenje z gozdovi mogoče šteti za „predlagano dejavnost“ v smislu člena 6(1)(b) navedene konvencije.

132

Iz tega naj bi izhajalo, da je „projekt“ dejanje (izvedba, poseg), „načrt“ pa dokument (načrt, program), ki ga pripravi ali sprejme organ v posebnem zakonodajnem postopku in se zahteva z zakonskimi določbami.

133

Republika Poljska ugotavlja, da v skladu s členom 6(1)(b) Aarhuške konvencije pogodbenice te konvencije v vsakem primeru določijo, ali za predlagano dejavnost velja člen 6 navedene konvencije. Niti iz prava Unije niti iz poljskega prava pa naj ne bi izhajalo, da se ta določba uporablja za načrte za gospodarjenje z gozdovi.

134

Navedenih načrtov za gospodarjenje z gozdovi ni mogoče šteti za projekte niti s funkcionalnega in teleološkega vidika.

135

Glavni cilj načrtov za gospodarjenje z gozdovi naj bi bil ohraniti trajnost, kontinuiteto in sposobnost za preživetje gozdov. Komisija pa naj bi v tožbi napačno razumela gospodarjenje z gozdovi kot vrsto ločenih projektov. Ta institucija naj bi vprašanje podiranja dreves, in sicer sečnje v ekonomske namene, obravnavala neodvisno od prihodnjih generacij in drugih gozdnogospodarskih posegov ter naj ne bi upoštevala dejstva, da so vsi ti posegi načrtovani za desetletna obdobja in da ta obdobja dejansko pomenijo elemente stalnega in neprekinjenega procesa trajnostnega ohranjanja gozdov.

136

Ta država članica meni, da Komisija ni dokazala, da načrt za gospodarjenje z gozdovi pomeni „dejavnost“ v smislu Aarhuške konvencije in zato spada na področje uporabe člena 9(2) te konvencije.

137

Republika Poljska v zvezi s sodno prakso poljskih sodišč, navedeno v tožbi Komisije, trdi, da ta sodna praksa ne zadostuje za utemeljitev trditev navedene institucije, navedenih v okviru drugega očitka.

138

Natančneje, sodbe Wojewódzki Sąd Administracyjny w Warszawie (upravno sodišče vojvodstva v Varšavi) z dne 30. aprila 2009 (IV SA/Wa 2036/08), z dne 14. junija 2012 (IV SA/Wa 516/12) in z dne 28. januarja 2015 (IV SA/Wa 2004/14) naj bi potrjevale, da mora minister za okolje akte o odobritvi načrtov za gospodarjenje z gozdovi izdati v obliki upravne odločbe.

139

Sodna praksa Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče) naj bi tudi potrjevala, da morajo upravna sodišča nacionalno ureditev razlagati v skladu s pravom Unije. Glede načrtov za gospodarjenje z gozdovi naj bi skladna razlaga upravnih sodišč pripeljala do ugotovitve, da ima akt o odobritvi načrta za gospodarjenje z gozdovi obliko upravne odločbe, zoper katero lahko okoljske organizacije vložijo tožbo na podlagi člena 44(3) zakona o zagotavljanju informacij o okolju.

140

Republika Poljska dodaja, da se lahko v skladu s poljsko zakonodajo pri rednem sodišču vloži tožba, s katero se v bistvu izpodbija načrt za gospodarjenje z gozdovi, to so dejavnosti, izvedene na podlagi navedenih načrtov.

141

Republika Poljska pojasnjuje tudi, da drugi očitek ni utemeljen ratione materiae. Namreč, ker Komisija zatrjuje kršitev člena 6(3) Direktive o habitatih, naj bi se moral ta očitek nanašati le na načrte za gospodarjenje z gozdovi, ki se nanašajo na dejavnosti gospodarjenja z gozdovi, ki lahko posamično ali v povezavi z drugimi načrti in projekti pomembno vplivajo na območja Natura 2000 in ki morajo biti zato predmet ustrezne presoje njihovih vplivov na navedena območja. Vendar je samo del gozdov, na katere se nanašajo načrti za gospodarjenje z gozdovi, na območjih Natura 2000. Komisija pa naj v trditvah v okviru drugega očitka ne bi razlikovala med tema dvema primeroma.

142

Komisija v repliki navaja, da ugovor nedopustnosti, ki ga je podala Republika Poljska v zvezi z drugim očitkom, ni utemeljen.

143

Sodišče naj bi v sodbi z dne 8. novembra 2016, Lesoochranárske zoskupenie VLK (C‑243/15, EU:C:2016:838, točka 63), potrdilo, da je člen 47 Listine mogoče razlagati v povezavi s členom 9(2) Aarhuške konvencije. Poleg tega naj bi Sodišče v sodbah z dne 3. oktobra 2019, Wasserleitungsverband Nördliches Burgenland in drugi (C‑197/18, EU:C:2019:824, točka 32), in z dne 14. januarja 2021, Stichting Varkens in Nood in drugi (C‑826/18, EU:C:2021:7, točka 64), razsodilo, da avtonomni pomen člena 47 Listine pride v poštev le pri presoji, ali je omejitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva upravičena ali ne. Predmet te zadeve pa naj ne bi bila omejitev te pravice, ampak nemožnost dostopa organizacij za varstvo okolja do pravnega varstva.

144

Komisija v odgovor na trditev Republike Poljske, da je treba opredelitev „projekta“ ali „načrta“ določiti v skladu z Direktivo 2011/92 in Direktivo 2001/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. junija 2001 o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 6, str. 157), opozarja, da med odobritvijo načrta za gospodarjenje z gozdovi in posegom v okolje v obliki dejavnosti gospodarjenja z gozdovi ni nobene druge faze potrjevanja takih dejavnosti, ki bi lahko vodila do upravne odločbe, ki bi jo bilo mogoče izpodbijati bodisi v upravnem bodisi v sodnem postopku.

145

V zvezi z nacionalno sodno prakso, na katero se Republika Poljska sklicuje v odgovoru na tožbo v podporo svoji trditvi, da je načrt za gospodarjenje z gozdovi mogoče izpodbijati pred sodiščem, Komisija trdi, da se je ta država članica sklicevala na odločitve hierarhično nižjega sodišča, medtem ko naj bi trditve Komisije temeljile na sodni praksi Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče).

146

Vsekakor naj možnost, da poljska sodišča uporabijo razlago, ki je v skladu s pravom Unije, poljskega zakonodajalca ne bi mogla odvezati obveznosti, da odpravi neskladnost poljskega prava s pravom Unije.

147

Kar zadeva pravico do vložitve pritožb in predlogov na podlagi člena 221 poljskega zakonika o upravnem postopku, naj ta člen ne bi omogočal neposrednega izpodbijanja odločbe o odobritvi načrta za gospodarjenje z gozdovi pred upravnim sodiščem.

148

Komisija glede možnosti vložitve tožbe pri upravnem sodišču zoper odločbo o okoljskih pogojih za projekte, za katere je potrebna presoja vplivov na okolje, poudarja, da se načrt za gospodarjenje z gozdovi v skladu z določbami zakona o gozdovih ne šteje za projekt, za katerega sta potrebna taka presoja in okoljsko dovoljenje.

149

Komisija v odgovor na trditev Republike Poljske, ki se sklicuje na člene od 322 do 324 zakona o varstvu okolja, trdi, da civilnopravne tožbe organizacijam za varstvo okolja ne omogočajo neposrednega izpodbijanja načrta za gospodarjenje z gozdovi v sodnem postopku. Taka tožba naj bi se nanašala na civilno odgovornost v primeru okoljske škode, saj redno sodišče, ki odloča o tožbi, iz poljskega pravnega reda ne more odstraniti načrta za gospodarjenje z gozdovi, v katerem so nepravilnosti.

150

Republika Poljska v dupliki trdi, da Komisija ni navedla, ali je po njenem mnenju mogoče, da je isti akt, v obravnavanem primeru načrt za gospodarjenje z gozdovi, hkrati „posebna dejavnost“ iz člena 6 Aarhuške konvencije in „načrt/program v zvezi z okoljem“ iz člena 7 te konvencije. Načrt za gospodarjenje z gozdovi naj bi bilo namreč treba šteti za načrt v zvezi z okoljem v smislu tako člena 7 Aarhuške konvencije kot člena 2(a) Direktive 2001/42 ter določb poljskega prava, s katerimi sta bila ta pravna akta prenesena, in sicer zlasti člena 46 zakona o zagotavljanju informacij o okolju. V skladu s členom 7 Aarhuške konvencije pa naj bi načrti in programi v zvezi z okoljem spadali le v okvir odstavkov 3, 4 in 8 člena 6 te konvencije, medtem ko naj bi v okvir člena 6 kot celote spadale le predlagane dejavnosti.

151

Republika Poljska dodaja, da se člen 6 Aarhuške konvencije nanaša na „posebne dejavnosti“, medtem ko načrt za gospodarjenje z gozdovi ne določa nobene posebne dejavnosti z navedbo datuma in kraja izvajanja, ampak določa le naloge, ki jih je treba opraviti v obdobju desetih let.

152

Niti načrt za gospodarjenje z gozdovi niti ukrepi, predvideni v takem načrtu, naj ne bi bili navedeni v Prilogi I k Aarhuški konvenciji in naj zato ne bi spadali na področje uporabe člena 6(1)(a) te konvencije. Kar zadeva člen 6(1)(b) navedene konvencije, naj bi bile pogodbenice te konvencije pooblaščene, da v vsakem primeru določijo, ali se za zadevno dejavnost uporablja ta člen.

153

Glede civilnih pravnih sredstev, namenjenih odpravi nepravilnosti načrtov za gospodarjenje z gozdovi, naj Komisija ne bi pojasnila razlogov, iz katerih meni, da ta sredstva niso zadostna, in tega, zakaj naj bi samo pravica do izpodbijanja odločb o odobritvi načrtov za gospodarjenje z gozdovi pred upravnim sodiščem izpolnjevala zahteve, ki izhajajo iz določb, na katere se nanaša drugi očitek.

154

V zvezi s tem naj bi civilna tožba omogočala odpravo posebnih dejavnosti gospodarjenja z gozdovi, ki so bile določene v načrtu za gospodarjenje z gozdovi in katerih izvajanje je gozdnogospodarsko območje odobrilo.

155

Uvodoma je treba navesti, da morajo biti v tožbi, vloženi na podlagi člena 258 PDEU, skladno in natančno predstavljeni očitki, da bi država članica in Sodišče lahko natančno razumela obseg očitane kršitve prava Unije, kar je nujen pogoj za to, da lahko ta država učinkovito uveljavlja razloge v svojo obrambo in da lahko Sodišče preveri obstoj zatrjevane neizpolnitve obveznosti (sodba z dne 28. aprila 2022, Komisija/Bolgarija (Posodabljanje morskih strategij), C‑510/20, EU:C:2022:324, točka 17 in navedena sodna praksa).

156

Tožba Komisije mora zlasti vsebovati skladen in natančen povzetek razlogov, ki so Komisijo prepričali, da zadevna država članica ni izpolnila ene od obveznosti iz Pogodb (sodba z dne 28. aprila 2022, Komisija/Bolgarija (Posodabljanje morskih strategij), C‑510/20, EU:C:2022:324, točka 18 in navedena sodna praksa).

157

Komisija je v tej zadevi v tožbi trdila, da Republika Poljska s tem, da je izključila možnost, da bi organizacije za varstvo okolja pred sodiščem izpodbijale načrte za gospodarjenje z gozdovi, ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 6(3) Direktive o habitatih v povezavi s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU, členom 216(2) PDEU, členom 47 Listine ter členom 6(1)(b) in členom 9(2) Aarhuške konvencije.

158

Komisija je v obrazložitvi drugega očitka poudarila povezavo med to določbo Direktive o habitatih in navedenimi določbami Aarhuške konvencije ter, dodatno, členom 216(2) PDEU, pri čemer se je sklicevala na sodno prakso Sodišča, za katero ta institucija meni, da je v zvezi s tem upoštevna.

159

V teh okoliščinah ni mogoče trditi, da Komisija v zvezi s tožbo ni izpolnila obveznosti, ki jih ima v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 155 in 156 te sodbe, glede navedenih določb Aarhuške konvencije in Pogodbe DEU.

160

Trditve, navedene v tožbi, pa, nasprotno, ne vsebujejo nobenega sklicevanja na člen 19(1), drugi pododstavek, PEU in člen 47 Listine niti ni a fortiori v njih pojasnjeno, zakaj sta ti določbi prava Unije upoštevni za odločanje o drugem očitku, tako da Sodišču v okviru preučitve te tožbe navedenih določb ni treba obravnavati.

161

Poleg tega se trditev Republike Poljske, ki se nanaša na domnevno neskladnost predmeta tožbe in razlogovanja Komisije v okviru drugega očitka, navedenega v točki 126 te sodbe, nanaša na preučitev utemeljenosti tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti.

162

V zvezi s trditvijo Republike Poljske iz točke 127 te sodbe zadostuje opozoriti, da ima Komisija v sistemu, vzpostavljenem s členom 258 PDEU, diskrecijsko pravico za vložitev tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti in da Sodišče ni pristojno za presojo primernosti izvajanja te pravice (sodba z dne 18. novembra 2010, Komisija/Španija, C‑48/10, neobjavljena, EU:C:2010:704, točka 32 in navedena sodna praksa).

163

Zato se Republika Poljska ne more uspešno sklicevati na dejstvo, da Komisija v okviru drugega očitka ni zatrjevala, da v skladu s poljsko zakonodajo vsa vključena javnost nima dostopa do sodišča, da bi se ta očitek razglasil za nedopusten v delu, v katerem se nanaša na organizacije za varstvo okolja (glej po analogiji sodbo z dne 7. maja 2009, Komisija/Portugalska, C‑530/07, neobjavljena, EU:C:2009:292, točka 30).

164

V teh okoliščinah je treba ugovor nedopustnosti drugega očitka iz tožbe Komisije, ki ga je podala Republika Poljska, zavrniti.

165

V skladu s členom 6(3) Direktive o habitatih je treba pri vsakem načrtu ali projektu, ki ni neposredno povezan z upravljanjem območja ali zanj potreben, pa bi sam ali v povezavi z drugimi načrti ali projekti lahko pomembno vplival na območje, opraviti ustrezno presojo njegovih posledic glede na cilje ohranjanja tega območja. Glede na ugotovitve iz presoje posledic za območje in ob upoštevanju določb odstavka 4 pristojni nacionalni organi soglašajo z načrtom ali projektom šele po tem, ko se prepričajo, da ta ne bo škodoval celovitosti zadevnega območja, in če je primerno, ko pridobijo mnenje javnosti.

166

Člen 6(1)(a) Aarhuške konvencije določa, da vsaka pogodbenica uporablja določbe tega člena pri odločanju o dovoljenju za predlagane dejavnosti, naštete v Prilogi I. V skladu s točko (b) te določbe vsaka pogodbenica v skladu s svojim notranjim pravom uporablja določbe tega člena tudi pri odločanju o predlaganih dejavnostih, ki niso naštete v Prilogi I in bi lahko pomembno vplivale na okolje, pri čemer pogodbenice v vsakem primeru določijo, ali za tako predlagano dejavnost veljajo določbe tega člena.

167

V skladu s členom 9(2) Aarhuške konvencije vsaka pogodbenica v okviru svoje notranje zakonodaje zagotovi, da imajo člani vključene javnosti, ki imajo zadosten interes oziroma ki trdijo, da je bila kršena njihova pravica, če se to zahteva kot pogoj po upravnem postopkovnem pravu pogodbenice, dostop do revizijskega postopka pred sodiščem in/ali drugim neodvisnim in nepristranskim telesom, določenim z zakonom, da izpodbijajo materialno in postopkovno zakonitost katere koli odločitve, dejanja ali opustitve na podlagi določb člena 6 te konvencije in – kadar je to predvideno po notranjem pravu in brez vpliva na člen 6(3) te konvencije – tudi drugih ustreznih določb navedene konvencije.

168

Glede načrtov za gospodarjenje z gozdovi, ki so predmet drugega očitka tožbe Komisije, je treba opozoriti, da je v členu 6(1), točka 6, zakona o gozdovih tak načrt opredeljen kot „temeljni dokument za gospodarjenje z gozdovi, pripravljen za posebno območje, ki vsebuje opis in oceno stanja gozda ter cilje, naloge in metode gospodarjenja z gozdovi“.

169

V skladu s členom 22(1) zakona o gozdovih minister za okolje odobri načrt za gospodarjenje z gozdovi za gozdove, ki so v lasti državne zakladnice, in poenostavljene načrte za gospodarjenje z gozdovi za gozdove, ki so del sredstev kmetijskega premoženja državne zakladnice.

170

V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da je Sodišče že imelo priložnost preučiti načrt za gospodarjenje z gozdovi, kot je določen s poljsko ureditvijo, glede na Direktivo o habitatih in je v zvezi s tem uporabilo zahteve iz člena 6(3) te direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 17. aprila 2018, Komisija/Poljska (Beloveški gozd), C‑441/17, EU:C:2018:255, točke od 106 do 193).

171

Zato se ta določba, ki se nanaša na „vsak[…] načrt[…] ali projekt[…], ki ni neposredno povezan z upravljanjem območja ali zanj potreben, pa bi […] lahko pomembno vplival na območje“, lahko uporabi za načrte za gospodarjenje z gozdovi iz člena 22 zakona o gozdovih.

172

Kar zadeva razmerja med členom 6(3) Direktive o habitatih na eni strani in členom 9(2) Aarhuške konvencije na drugi, je Sodišče že razsodilo, da so odločbe, ki so jih pristojni nacionalni organi sprejeli v okviru člena 6(3) Direktive o habitatih in se nanašajo na predlog za sodelovanje v postopku za izdajo dovoljenja, na presojo nujnosti okoljske presoje vplivov načrta ali projekta na zaščiteno območje ali tudi na ustreznost ugotovitev, ki izhajajo iz take presoje glede nevarnosti tega projekta ali tega načrta za celovitost takega območja in so neodvisne ali vključene v odločbo o izdaji dovoljenja, odločbe, ki spadajo na področje uporabe člena 9(2) Aarhuške konvencije (sodba z dne 8. novembra 2016, Lesoochranárske zoskupenie VLK, C‑243/15, EU:C:2016:838, točka 56).

173

Za odločbe nacionalnih organov, ki spadajo na področje uporabe člena 6(3) Direktive 92/43 in ki se ne nanašajo na dejavnost, navedeno v Prilogi I k Aarhuški konvenciji, namreč velja člen 6(1)(b) te konvencije in spadajo torej na področje uporabe njenega člena 9(2), ker za te odločbe velja, da pristojni organi pred izdajo dovoljenja za dejavnost presodijo, ali lahko ta dejavnost v okoliščinah obravnavane zadeve pomembno vpliva na okolje (sodba z dne 8. novembra 2016, Lesoochranárske zoskupenie VLK, C‑243/15, EU:C:2016:838, točka 57).

174

Kar zadeva člen 9(2) Aarhuške konvencije, ta določba omejuje polje proste presoje držav članic pri določanju vrst pravnih sredstev iz te določbe, saj je njen cilj vključeni javnosti, ki zajema organizacije za varstvo okolja, ki izpolnjujejo zahteve iz člena 2(5) te konvencije, dati „širok dostop do pravnega varstva“ (sodba z dne 8. novembra 2016, Lesoochranárske zoskupenie VLK, C‑243/15, EU:C:2016:838, točka 58).

175

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da čeprav Aarhuška konvencija, zlasti člen 6(1)(b) te konvencije, državam pogodbenicam dopušča določeno polje proste presoje glede presoje pomembnih vplivov zadevne dejavnosti na okolje, pa Direktiva o habitatih ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točkah 172 in 173 te sodbe, konkretno določa zahteve, ki morajo biti izpolnjene, da se vplivi na okolje na področju evropskega varstva narave štejejo za pomembne. Negativne vplive na cilje ohranjanja evropskih območij varstva je načeloma treba šteti za pomembne v smislu te določbe Aarhuške konvencije, zato imajo organizacije za varstvo okolja pravico zahtevati, da pristojni organi od primera do primera preverijo, ali predlagane dejavnosti lahko pomembno vplivajo na okolje.

176

Ob upoštevanju zgornjih preudarkov je treba ugotoviti, da člen 6(3) Direktive o habitatih v povezavi s členom 6(1)(b) in členom 9(2) Aarhuške konvencije Republiki Poljski nalaga obveznost, da zagotovi možnost, da lahko organizacije za varovanje okolja pri sodišču vložijo zahtevo za učinkovit preizkus materialne in postopkovne zakonitosti načrtov za gospodarjenje z gozdovi v smislu določb zakona o gozdovih, če ti načrti spadajo na področje uporabe člena 6(3) Direktive o habitatih.

177

Poleg tega mora zakonodaja, ki določa tak dostop do sodišča, izpolnjevati zahtevi po jasnosti in natančnosti, ki sta v skladu s sodno prakso Sodišča določeni na področju okoljskega prava (glej po analogiji sodbo z dne 15. marca 2012, Komisija/Poljska, C‑46/11, neobjavljena, EU:C:2012:146, točka 27 in navedena sodna praksa).

178

V obravnavanem primeru je treba glede na spis, ki je na voljo Sodišču, ugotoviti, da poljska zakonodaja ne izpolnjuje zahtev iz točk 176 in 177 te sodbe.

179

Natančneje, v zvezi s členom 22(1) zakona o gozdovih, ki določa, da minister za okolje odobri načrt za gospodarjenje z gozdovi, se je Komisija v tožbi sklicevala na sodno prakso Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče), navedeno v točkah 116 in 117 te sodbe, v skladu s katero ta akt o odobritvi ni upravna odločba, zoper katero je mogoče vložiti pravno sredstvo.

180

Republika Poljska v odgovoru na to trditev Komisije ne izpodbija obstoja navedene sodne prakse, ampak se zgolj sklicuje na odločbe nižjega sodišča, in sicer odločbe Wojewódzki Sąd Administracyjny w Warszawie (upravno sodišče vojvodstva v Varšavi), ki naj bi govorile v prid možnosti izpodbijanja odobritve načrta za gospodarjenje z gozdovi ministra za okolje pred upravnim sodiščem.

181

V zvezi s tem je treba opozoriti, da ni mogoče upoštevati posameznih sodnih odločb oziroma odločb, ki so v smislu sodne prakse, za katero je značilna drugačna usmeritev, očitno v manjšini, ali razlag, ki jih je nacionalno vrhovno sodišče zavrnilo (glej po analogiji sodbo z dne 9. decembra 2003, Komisija/Italija, C‑129/00, EU:C:2003:656, točka 32).

182

Vsekakor, če je nacionalna zakonodaja predmet različnih upoštevnih sodnih razlag, pri čemer ene razlage privedejo do tega, da je uporaba te zakonodaje združljiva s pravom Unije, druge pa do tega, da uporaba ni združljiva s tem pravom, je treba ugotoviti najmanj to, da ta zakonodaja ni dovolj jasna, da bi zagotovila uporabo, združljivo s pravom Unije (sodba z dne 9. decembra 2003, Komisija/Italija, C‑129/00, EU:C:2003:656, točka 33).

183

Poleg tega okoliščina – tudi če bi bila dokazana – da je praksa nacionalnih organov primerna za zagotovitev uporabe v skladu z določbami direktive, sama po sebi ne more izkazovati jasnosti in natančnosti, ki se zahtevata za izpolnitev zahtev po pravni varnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 26. januarja 2012, Komisija/Poljska, C‑192/11, neobjavljena, EU:C:2012:44, točka 58 in navedena sodna praksa).

184

V zvezi s členom 323 zakona o varstvu okolja, na katerega se je Republika Poljska sklicevala v odgovoru na tožbo in v skladu s katerim je po mnenju te države članice mogoče pri rednem sodišču vložiti tožbo, s katero se v bistvu izpodbijajo dejavnosti, s katerimi se izvaja načrt za gospodarjenje z gozdovi, je treba ugotoviti, da po eni strani ta določba pravico do vložitve tožbe pri tem sodišču podeljuje le osebam, ki jim neposredno grozi škoda ali so utrpele škodo zaradi nezakonitega posega v okolje.

185

Člen 9(2) Aarhuške konvencije, ki članom vključene javnosti zagotavlja dostop do pravnega varstva, pa v zvezi s tem ne določa pogoja neposredne grožnje škode oziroma utrpljene škode zaradi nezakonitega posega v okolje.

186

Po drugi strani navedeni člen 323 zakona o varstvu okolja ne določa možnosti, da se preizkusi materialna in postopkovna zakonitost načrtov za gospodarjenje z gozdovi, temveč omogoča le, da se predlaga ponovna vzpostavitev zakonitega stanja in da se sprejmejo preventivni ukrepi, zlasti z namestitvijo naprav ali opreme, namenjene preprečevanju ogrožanja ali nastanka škode. Če se izkaže, da je to nemogoče ali čezmerno oteženo, je mogoče zahtevati prenehanje dejavnosti, iz katere izvira nevarnost.

187

Iz tega sledi, da na podlagi elementov, ki jih je Sodišču predložila Republika Poljska, ni mogoče šteti, da je s tem pravnim sredstvom mogoče učinkovito zagotoviti možnost, da lahko organizacije za varstvo okolja načrte za gospodarjenje z gozdovi iz člena 6(3) Direktive o habitatih predložijo v sodno presojo glede vsebine in postopka sprejetja teh načrtov.

188

Glede na vse navedeno je drugi očitek, ki se nanaša na kršitev člena 6(3) Direktive o habitatih v povezavi s členom 6(1)(b) in členom 9(2) Aarhuške konvencije, utemeljen.

189

V skladu s členom 138(1) Poslovnika Sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker je Komisija predlagala, naj se plačilo stroškov naloži Republiki Poljski, in ker ta s tožbenimi razlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo: