–

za Corporis sp. z o.o. P. Nowosielski in P. Mazgaj, radcowie prawni,

–

za poljsko vlado B. Majczyna, agent,

–

za Evropsko komisijo H. Tserepa-Lacombe, M. Heller in S. L. Kalėda, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Direktive 2009/138/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (Solventnost II) (UL 2009, L 335, str. 1) in Uredbe (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah („vročanje pisanj“) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 (UL 2007, L 324, str. 79).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Corporis sp. z o.o., zavarovalnico, ki ima sedež na Poljskem, in družbo Gefion Insurance A/S, zavarovalnico, ki ima sedež na Danskem, zaradi odškodninskega zahtevka za škodo, nastalo v prometni nesreči.

3

V uvodnih izjavah 76, 105 in 127 Direktive 2009/138 je navedeno:

[…]

[…]

4

Člen 147 te direktive določa:

„Vsaka zavarovalnica, ki prvič namerava iz naslova svobode opravljanja storitev opravljati posle v eni državi članici ali več, najprej uradno obvesti nadzorne organe domače države članice in pri tem navede vrste nevarnosti ali obveznosti, ki jih namerava kriti.“

5

Člen 148 navedene direktive določa:

„1.   V enem mesecu po obvestilu, opredeljenem v členu 147, nadzorni organi domače države članice pošljejo državi članici ali državam na ozemljih, kjer namerava zavarovalnica v okviru svobode opravljanja storitev opravljati posle:

[…]

Hkrati nadzorni organi matične države članice o tem sporočilu obvestijo zadevno zavarovalnico.

2.   Države članice, na ozemlju katerih namerava zavarovalnica za neživljenjsko zavarovanje kriti nevarnosti iz zavarovalne vrste 10 v delu A Priloge I, razen prevoznikove odgovornosti iz naslova svobode opravljanja storitev, lahko zahtevajo, da zavarovalnica [za neživljenjska zavarovanja] predloži:

[…]“

6

Člen 151 te direktive, naslovljen „Nediskriminacija oseb, ki so vložile odškodninske zahtevke“, ki je pod naslovom I, poglavje VIII, oddelek I, pododdelek 2, te direktive, „Avtomobilska odgovornost za škodo, povzročeno tretjim osebam“, določa:

„Država članica gostiteljica od zavarovalnice za neživljenjsko zavarovanje zahteva, da zagotovi, da se osebe, ki so vložile odškodninske zahtevke v zvezi z dogodki, ki so se zgodili na njenem ozemlju, ne znajdejo v manj ugodnem položaju, in sicer zaradi tega, ker podjetje krije nevarnost, razen prevozniške odgovornosti, iz vrste 10 v delu A Priloge I v okviru opravljanja storitev in ne prek poslovalnice, ki je v tej državi.“

7

Člen 152 Direktive 2009/138, naslovljen „Predstavnik“, določa:

„1.   Za namene iz člena 151 država članica gostiteljica od zavarovalnice za neživljenjsko zavarovanje zahteva, da imenuje zastopnika, ki ima prebivališče ali poslovalnico na njenem ozemlju, ki bo zbiral vse potrebne informacije v zvezi z odškodninskimi zahtevki in ki bo imel zadostna pooblastila, da bo zastopal podjetje v odnosu do oseb, ki so utrpele škodo in ki bi lahko uveljavljale odškodninske zahtevke, vključno z izplačilom takšnih zahtevkov, ter da ga bo v zvezi s temi zahtevki zastopal ali ga po potrebi dal zastopati pred sodišči in organi te države članice.

Prav tako je mogoče zahtevati, da ta zastopnik zastopa zavarovalnico za neživljenjsko zavarovanje pred nadzornimi organi države članice gostiteljice, ko gre za preverjanje obstoja in veljavnosti polic zavarovanja avtomobilske odgovornosti.

2.   Država članica gostiteljica od predstavnika ne more zahtevati, da v imenu zavarovalnice za neživljenjsko zavarovanje, ki ga je imenovala, opravlja dejavnosti, razen tistih, ki so opredeljene v odstavku 1.

[…]“

8

V uvodni izjavi 8 Uredbe št. 1393/2007 je navedeno:

„Ta uredba se ne glede na stalno prebivališče stranke ne bi smela uporabljati za vročitev pisanja pooblaščenemu predstavniku stranke v državi članici, kjer poteka postopek.“

9

Člen 1(1) te uredbe določa:

„Ta uredba se uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, kadar je treba poslati sodno ali izvensodno pisanje iz ene države članice v drugo državo članico z namenom vročitve v slednji državi članici. […]“

10

Člen 133(2) ustawa Kodeks postępowania cywilnego (zakonik o civilnih postopkih) z dne 17. novembra 1964 (Dz. U. 2018, pozicija 1360) določa:

„Procesni akti in sodne odločbe, naslovljeni na pravne osebe in subjekte, ki nimajo pravne osebnosti, se vročijo organu, ki je pristojen za njihovo zastopanje pred sodiščem, ali v roke zaposlenega, pooblaščenega za sprejemanje pisanj.“

11

Člen 177(1), točka 6, tega zakona določa:

„Če postopka ni mogoče nadaljevati, ker naslov tožeče stranke ni bil sporočen ali ni bil sporočen njen pravilni naslov ali ker v roku, ki je bil določen, ni bil sporočen naslov tožene stranke ali niso bili sporočeni podatki, ki bi sodišču omogočili ugotovitev številk iz člena 208 […], ali ker tožeča stranka ne ravna v skladu z drugimi odredbami, ga lahko sodišče po uradni dolžnosti prekine.“

12

Člen 182(1), prvi stavek, navedenega zakona določa:

„Sodišče prekinjeni postopek nadaljuje na predlog strank ali pravnega naslednika, pa tudi iz razlogov, navedenih v členu 177(1), točki 5 in 6, če predlog za nadaljevanje postopka ni bil podan v enem letu od sklepa o prekinitvi.“

13

Člen 208(1)(b) ustawa o działalności ubezpieczeniowej i reasekuracyjnej (zakon o zavarovanju in pozavarovanju) z dne 11. septembra 2015 (Dz. U. 2018, pozicija 999), s katerim je v poljsko pravo prenesen člen 152 Direktive 2009/138, določa:

„Tuja zavarovalnica, ki ima sedež v državi članici […], ki ni Republika Poljska, in ki namerava na ozemlju Republike Poljske dejavnost zavarovanja na področju zavarovanj iz dela II, skupina 10, priloge k zakonu, razen zavarovanja prevozniške odgovornosti, v okviru svobode opravljanja storitev izvajati na drug način kot prek podružnice, nadzornemu organu prek nadzornega organa države članice, v kateri ima sedež, sporoči:

14

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je družba Corporis zavarovalnica s sedežem na Poljskem, ki je prevzela odškodninsko terjatev lastnika vozila, ki je bilo zavarovano na Poljskem in ki je bilo udeleženo v prometni nesreči. Družba Gefion Insurance je zavarovalnica s sedežem na Danskem, ki krije riziko druge osebe, udeležene v tej nesreči.

15

Družba Gefion Insurance je družbo Crawford Polska sp. z o.o., ki ima sedež na Poljskem, na podlagi člena 152 Direktive 2009/138 imenovala za podjetje, ki jo lahko zastopa v odnosu do oseb, ki so na Poljskem utrpele škodo. Družba Crawford Polska, pooblaščena za odškodninske zahtevke v imenu družbe Gefion Insurance, je zato ugodila glavnemu odškodninskemu zahtevku, ki ga je družba Corporis vložila v zvezi z zadevno nesrečo.

16

Družba Corporis poleg tega pred Sąd Rejonowy Poznań – Stare Miasto (občinsko sodišče Poznanj – Staro mesto, Poljska), zahteva plačilo 157,41 poljskega zlota (PLN) (približno 30 EUR), skupaj z obrestmi in stroški postopka.

17

To sodišče, ki odloča na prvi stopnji, je na podlagi določb Uredbe št. 1393/2007 odredilo vročitev začetnega procesnega akta družbi Gefion Insurance. Ta družba je zavrnila potrditev prejema tega akta z obrazložitvijo, da je bil ta akt sestavljen v poljščini.

18

Sąd Rejonowy Poznań – Stare Miasto (občinsko sodišče Poznanj – Staro mesto, Poljska) je zato s sklepom z dne 20. julija 2018 družbo Corporis pozvalo k založitvi predujma v znesku 5000 PLN (približno 1150 EUR) za stroške prevoda dokumentov za družbo Gefion Insurance v danski jezik, sicer bo postopek prekinjen.

19

Družba Corporis je zavrnila nakazilo tega predujma, pri čemer je trdila, da družbo Gefion Insurance zastopa družba s sedežem na Poljskem, in sicer družba Crawford Polska, ki je zadolžena za zagotavljanje zastopanja družbe Gefion Insurance v poljskem jeziku pred nacionalnim sodiščem, ki odloča o zadevi. Zato naj z ničimer ne bi bilo mogoče utemeljiti predloga za izplačilo predujma za prevod tega začetnega procesnega akta v danski jezik.

20

Sąd Rejonowy Poznań – Stare Miasto (občinsko sodišče Poznanj – Staro mesto) je s sklepom z dne 13. septembra 2018 prekinilo postopek, ker ga ni bilo mogoče nadaljevati, saj družba Corporis ni založila predujma za stroške prevoda dokumentov za družbo Gefion Insurance.

21

Družba Corporis je zoper ta sklep vložila pritožbo pri Sąd Okręgowy w Poznaniu (regionalno sodišče v Poznanju, Poljska), pri čemer se je sklicevala zlasti na kršitev člena 208(1) zakona o zavarovanju in pozavarovanju, s katerim je bil prenesen člen 152 Direktive 2009/138.

22

Po mnenju tega sodišča obstajajo dvomi o tem, ali je Sąd Rejonowy Poznań – Stare Miasto (občinsko sodišče Poznanj – Staro mesto) pravilno uporabilo določbe Uredbe št. 1393/2007, ker je odredilo, da se začetni procesni akt vroči zavarovalnici s sedežem na Danskem, ne pa njenemu predstavniku za odškodninske zahtevke, ki ima sedež na Poljskem, v smislu člena 151 Direktive 2009/138 v povezavi z njenim členom 152(1) in (2).

23

V teh okoliščinah je Sąd Okręgowy w Poznaniu (regionalno sodišče v Poznanju) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 152(1) in (2) Direktive 2009/138/ES v povezavi s členom 151 te direktive in uvodno izjavo 8 Uredbe št. 1393/2007 razlagati tako, da zastopanje zavarovalnice za neživljenjska zavarovanja s strani imenovanega predstavnika zajema sprejem dokumenta, s katerim se začne sodni postopek v zadevi v zvezi z odškodnino za prometno nesrečo?“

24

Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 152(1) Direktive 2009/138 v povezavi z njenim členom 151 in uvodno izjavo 8 Uredbe št. 1393/2007 razlagati tako, da imenovanje predstavnika v državi članici gostiteljici s strani zavarovalnice za neživljenjska zavarovanja vključuje tudi pooblastilo tega predstavnika za sprejem začetnega procesnega akta v zvezi z odškodnino za prometno nesrečo.

25

V obravnavanem primeru se dvomi predložitvenega sodišča nanašajo zlasti na vprašanje, ali je prvostopenjsko sodišče na podlagi določb Uredbe št. 1393/2007 zavarovalnici s sedežem na Poljskem pravilno odredilo, naj začetni procesni akt vroči zavarovalnici s sedežem na Danskem, oziroma ali bi moral biti ta dokument vročen podjetju, ki ga zadnjenavedena določi na podlagi člena 152 Direktive 2009/138 ter ki je zato pristojno, da jo zastopa v odnosu do oseb, ki so utrpele škodo, in pred sodišči te države članice.

26

Za odgovor na postavljeno vprašanje je treba najprej preveriti, ali se v obravnavanem primeru uporablja Uredba št. 1393/2007.

27

V zvezi s tem je treba poudariti, da se ta uredba v skladu s členom 1(1) te uredbe uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, kadar je treba poslati sodno ali izvensodno pisanje iz ene države članice v drugo zaradi vročitve v zadnjenavedeni državi članici.

28

Vendar pa je v uvodni izjavi 8 te uredbe izrecno navedeno, da se ta uredba ne glede na stalno prebivališče stranke ne bi smela uporabljati za vročitev pisanja pooblaščenemu predstavniku stranke v državi članici, kjer poteka postopek.

29

V skladu z upoštevno sodno prakso Sodišča je iz sistematične razlage Uredbe št. 1393/2007 razvidno, da ta določa le dve okoliščini, v katerih je vročitev sodnega pisanja med državami članicami zunaj njenega področja uporabe, in sicer, prvič, kadar je stalno ali običajno prebivališče naslovnika neznano in, drugič, kadar je ta imenoval pooblaščenega predstavnika v državi članici, v kateri poteka postopek. V drugih primerih, nasprotno, velja, da če naslovnik sodnega pisanja prebiva v drugi državi članici, vročitev tega pisanja spada na področje uporabe Uredbe št. 1393/2007 in jo je zato treba, kot določa člen 1(1) te uredbe, opraviti na načine, ki jih za to določa navedena uredba (sodbi z dne 19. decembra 2012, Alder, C‑325/11, EU:C:2012:824, točki 24 in 25, ter z dne 16. septembra 2015, Alpha Bank Cyprus, C‑519/13, EU:C:2015:603, točki 68 in 69).

30

Ni sporno, da je družba Gefion Insurance, naslovnica sodnega akta, ki ga je nanjo naslovila družba Corporis, družbo Crawford Polska določila kot subjekt, ki je pristojen za to, da jo zastopa v odnosu do oseb, ki so utrpele škodo na Poljskem, in pred sodišči te države članice v skladu s členom 152 Direktive 2009/138.

31

Iz tega sledi, da se ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točki 29 te sodbe, Uredba št. 1393/2007 v obravnavanem primeru ne uporablja.

32

Glede na to je treba opozoriti, da se, kot je navedeno v uvodni izjavi 76 Direktive 2009/138, zaradi povečane mobilnosti državljanov Unije zavarovanje avtomobilske odgovornosti vedno pogosteje ponuja tudi prek meja.

33

Sistem, vzpostavljen s to direktivo, tako zavarovalnici s sedežem v eni državi članici predvsem omogoča, da svoje dejavnosti opravlja v drugi državi članici prek podružnice ali v okviru svobode opravljanja storitev.

34

Za to drugo možnost, ki jo je uporabila družba Gefion Insurance, da bi ponujala svoje storitve na Poljskem, je značilno, da v državi članici gostiteljici ni treba ustanoviti pravnega subjekta, da se tam lahko opravljajo take dejavnosti. Za to v skladu s členom 147 Direktive 2009/138 med drugim zadostuje, da zavarovalnica, ki prvič namerava iz naslova svobode opravljanja storitev opravljati posle v državi članici gostiteljici, obvesti nadzorne organe matične države članice o svoji nameri, pri čemer navede zavarovalne nevarnosti in obveznosti, ki jih zavarovalnica namerava kriti, in da ti organi v skladu s členom 148 te direktive posredujejo pristojnim organom države članice gostiteljice informacije o zadevni zavarovalnici, zahtevane s to določbo.

35

Vendar ob upoštevanju težav pri vlaganju pravnih sredstev zoper zavarovalnico, ki opravlja čezmejne dejavnosti iz naslova svobode opravljanja storitev, člen 151 Direktive 2009/138 zahteva, da država članica gostiteljica od zadevne zavarovalnice za neživljenjska zavarovanja zahteva, da zagotovi, da se osebe, ki so vložile odškodninske zahtevke v zvezi z dogodki, ki so se zgodili na ozemlju te države članice, ne znajdejo v manj ugodnem položaju zato, ker ta zavarovalnica krije nevarnost v okviru opravljanja storitev, in ne prek poslovalnice, ki je v tej državi članici.

36

Za to mora država članica gostiteljica v skladu s členom 152(1), prvi pododstavek, te direktive od zadevne zavarovalnice za neživljenjska zavarovanja zahtevati, da imenuje zastopnika, ki ima prebivališče ali poslovalnico na njenem ozemlju, ki bo imel zadostna pooblastila, da bo zastopal to zavarovalnico tako v odnosu do oseb, ki so utrpele škodo in ki bi lahko zato uveljavljale odškodninski zahtevek, kot tudi v okviru sodnih postopkov, ki bi jih te osebe morda sprožile pred sodišči in organi te države članice.

37

Če ta določba ne določa natančnega obsega pooblastil, ki so za to dodeljena predstavniku zavarovalnice, in zlasti če pooblastilo za zastopanje vključuje možnost, da ta predstavnik sprejema sodna pisanja, je v skladu z ustaljeno sodno prakso treba upoštevati sobesedilo navedene določbe ter cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je (glej v tem smislu sodbo z dne 25. januarja 2017, Vilkas, C‑640/15, EU:C:2017:39, točka 30 in navedena sodna praksa).

38

V zvezi s tem je treba spomniti, da je namen Direktive 2009/138 v skladu z njeno uvodno izjavo 105 zlasti zagotoviti enako obravnavanje vseh imetnikov polic in upravičencev iz zavarovalne pogodbe, ne glede na njihovo državljanstvo ali prebivališče.

39

V tem okviru je cilj člena 152(1) te direktive v povezavi z njenim členom 151 omogočiti učinkovito nadomestilo za škodo oškodovancem iz prometnih nesreč, ki prebivajo v državi članici, v kateri zavarovalnica za neživljenjska zavarovanja zagotavlja svoje storitve, čeprav v tej državi nima poslovalnice.

40

Obveznost te zavarovalnice, da imenuje predstavnika v državi članici gostiteljici, določena v tem členu 152(1), pomeni, da ima tak predstavnik pooblastilo, na eni strani, da zbere vse potrebne informacije v zvezi z odškodninskimi zahtevki in, na drugi strani, da navedeno zavarovalnico zastopa ne le v odnosu do oseb, ki bi lahko uveljavljale odškodninske zahtevke za nastalo škodo, temveč tudi v vseh sodnih postopkih v zvezi z odškodninskimi zahtevki, vloženimi pri sodiščih države članice gostiteljice.

41

Tako je naloga takega predstavnika olajšati ukrepanje oškodovancev v nesrečah in jim zlasti omogočiti, da zahtevke vložijo v svojem jeziku, in sicer v jeziku države članice gostiteljice. Zato bi bilo v nasprotju s ciljem člena 152(1) Direktive 2009/138, če bi bila tem oškodovancem odvzeta možnost, da po koncu predhodnega ukrepanja neposredno pred tem predstavnikom, in čeprav lahko neposredno vložijo tožbo zoper zadevno zavarovalnico, vročijo sodna pisanja temu predstavniku za vložitev odškodninske tožbe pred temi nacionalnimi sodišči (glej po analogiji sodbo z dne 10. oktobra 2013, Spedition Welter, C‑306/12, EU:C:2013:650, točka 24).

42

V teh okoliščinah je treba šteti, da bi bila okoliščina, da se iz vseh pooblastil, ki jih mora imeti predstavnik zadevne zavarovalnice za neživljenjska zavarovanja, zadolžene za odškodninske zahtevke, izključi pooblastilo tega predstavnika za sprejemanje začetnih procesnih aktov v zvezi z odškodnino za prometno nesrečo, v nasprotju s ciljem zagotavljanja učinkovitega nadomestila za škodo oškodovancem iz prometnih nesreč.

43

Poleg tega bi bila takšna izključitev v nasprotju s ciljem iz člena 151 Direktive 2009/138, da se prepreči vsakršna diskriminacija oseb, ki vložijo odškodninski zahtevek. Če bi bile namreč takšne osebe, potem ko so se pogajale s predstavnikom zadevne zavarovalnice za neživljenjska zavarovanja in z njim preverile možnost zahtevati odškodnino, tej zavarovalnici zavezane vročiti začetni procesni akt v njeni matični državi članici, ne pa njenemu predstavniku v državi članici gostiteljici, bi zanje veljale dodatne in drage formalnosti, zlasti v zvezi nujnostjo prevoda, kar bi lahko povzročilo nesorazmerne stroške v primerjavi z zneskom, ki se zahteva iz naslova odškodnine.

44

Kot je razvidno iz predložitvene odločbe, je Sąd Rejonowy Poznań – Stare Miasto (občinsko sodišče Poznanj – Staro mesto) družbo Corporis pozvalo k založitvi predujma v znesku 5000 PLN (približno 1150 EUR) za stroške prevoda – v danski jezik – dokumentov za družbo Gefion Insurance, medtem ko družba Corporis pred tem sodiščem zahteva plačilo zneska 157,41 PLN (približno 30 EUR), skupaj z obrestmi in stroški postopka. V teh okoliščinah ni mogoče izključiti, da je znesek teh stroškov prevajanja nesorazmeren glede na znesek, zahtevan iz naslova odškodnine, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

45

Glede na zgoraj navedeno je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 152(1) Direktive 2009/138 v povezavi z njenim členom 151 in uvodno izjavo 8 Uredbe št. 1393/2007 razlagati tako, da imenovanje predstavnika v državi članici gostiteljici s strani zavarovalnice za neživljenjska zavarovanja vključuje tudi pooblastilo tega predstavnika za sprejem začetnega procesnega akta v zvezi z odškodnino za prometno nesrečo.

46

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo:

Člen 152(1) Direktive 2009/138/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (Solventnost II) v povezavi z njenim členom 151 in uvodno izjavo 8 Uredbe (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah („vročanje pisanj“) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 je treba razlagati tako, da imenovanje predstavnika v državi članici gostiteljici s strani zavarovalnice za neživljenjska zavarovanja vključuje tudi pooblastilo tega predstavnika za sprejem začetnega procesnega akta v zvezi z odškodnino za prometno nesrečo.