–

za Groupe Lactalis F. Molinié in S. Bensusan, avocats,

–

za francosko vlado A.-L. Desjonquères in C. Mosser, agentki,

–

za grško vlado G. Kanellopoulos, I. E. Krompa in E. Leftheriotou, agenti,

–

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj s P. Gentilijem, avvocato dello Stato,

–

za poljsko vlado B. Majczyna, agent,

–

za Evropsko komisijo M. Van Hoof in K. Herbout-Borczak, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 26, 38 in 39 Uredbe (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom, spremembah uredb (ES) št. 1924/2006 in (ES) št. 1925/2006 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Komisije 87/250/EGS, Direktive Sveta 90/496/EGS, Direktive Komisije 1999/10/ES, Direktive 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Komisije 2002/67/ES in 2008/5/ES in Uredbe Komisije (ES) št. 608/2004 (UL 2011, L 304, str. 18, in popravek v UL 2014, L 331, str. 40).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Groupe Lactalis (v nadaljevanju: Lactalis) ter Premier ministre (predsednik vlade, Francija), Garde des Sceaux, ministre de la Justice, (minister za pravosodje, Francija), ministre de l’Agriculture et de l’Alimentation (minister za kmetijstvo in prehrano, Francija) in ministre de l’Économie et des Finances (minister za gospodarstvo in finance, Francija) glede zakonitosti décret no 2016-1137 du 19 août 2016 relatif à l’indication de l’origine du lait et du lait et des viandes utilisés en tant qu’ingrédients (odlok št. 2016-1137 z dne 19. avgusta 2016 o navedbi porekla mleka ter mleka in mesa, ki se uporabljata kot sestavini) (JORF z dne 21. avgusta 2016, besedilo št. 18, v nadaljevanju: zadevni odlok).

3

V uvodnih izjavah od 1 do 4 in 29 Uredbe št. 1169/2011 je navedeno:

[…]

4

Člen 1 te uredbe, naslovljen „Vsebina in področje uporabe“, v odstavku 1 določa:

„Ta uredba določa podlago za zagotavljanje visoke ravni varstva potrošnikov v zvezi z informacijami o živilih, ob upoštevanju razlik v razumevanju potrošnikov in njihovih potreb po informacijah, ter hkrati zagotavlja nemoteno delovanje notranjega trga.“

5

Člen 3 navedene uredbe, naslovljen „Splošni cilji“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   Zagotavljanje informacij o živilih dosega visoko raven varovanja zdravja in interesov potrošnikov z zagotavljanjem podlage končnim potrošnikom za ozaveščeno izbiro in za varno uporabo živil, zlasti v zvezi z zdravstvenimi, gospodarskimi, okoljskimi, socialnimi in etičnimi vidiki.

2.   Cilj zakonodaje o informacijah o živilih je v Uniji zagotoviti prosti pretok živil, ki se zakonito proizvajajo in tržijo, ob upoštevanju potrebe po zaščiti zakonitih interesov proizvajalcev in pospeševanju proizvodnje kakovostnih proizvodov.“

6

Člen 7 te uredbe, naslovljen „Prakse poštenega informiranja“, vsebuje odstavek 1, ki določa:

„Informacije o živilih ne smejo biti zavajajoče, zlasti:

[…]“.

7

Poglavje IV Uredbe št. 1169/2011, naslovljeno „Obvezne informacije o živilih“, med drugim vsebuje člena 9 in 26 te uredbe.

8

Člen 9 te uredbe, naslovljen „Seznam obveznih podatkov“, vsebuje odstavek 1, ki določa:

„V skladu s členi 10 do 35 in ob upoštevanju izjem iz tega poglavja je obvezna navedba naslednjih podatkov:

[…]

[…]“.

9

Člen 26 navedene uredbe, naslovljen „Država porekla ali kraj izvora“, določa:

„[…]

2.   Navedba države porekla ali kraja izvora je obvezna:

[…]

5.   Komisija do 13. decembra 2014 predloži Evropskemu parlamentu in Svetu poročila v zvezi z obvezno navedbo države porekla ali kraja izvora za naslednja živila:

[…]

[…]

7.   V poročilih iz odstavkov 5 in 6 se upošteva potrošnikova potreba po obveščenosti, izvedljivost obvezne navedbe države porekla ali kraja izvora ter analiza stroškov in koristi uvedbe takšnih ukrepov, vključno s pravnim vplivom na notranji trg in vplivom na mednarodno trgovino.

Komisija lahko tem poročilom doda predloge sprememb ustreznih določb Unije.

[…]“.

10

Poglavje VI iste uredbe, naslovljeno „Nacionalni ukrepi“, med drugim vsebuje člena 38 in 39 te uredbe.

11

Člen 38 Uredbe št. 1169/2011, naslovljen „Nacionalni ukrepi“, določa:

„1.   Države članice o zadevah, izrecno usklajenih [harmoniziranih] s to uredbo, ne smejo sprejemati ali ohraniti nacionalnih ukrepov, razen če to ni dovoljeno z zakonodajo Unije. Navedeni nacionalni ukrepi ne smejo povzročati ovir za prosti pretok blaga, vključno z diskriminacijo živil iz drugih držav članic.

2.   Brez poseganja v člen 39 lahko države članice sprejmejo nacionalne ukrepe o zadevah, ki niso izrecno usklajene [harmonizirane] s to uredbo, razen če bi ti ukrepi pomenili prepoved, oviranje ali omejevanje prostega pretoka blaga, ki je v skladu s to uredbo.“

12

Člen 39 te uredbe, naslovljen „Nacionalni ukrepi o dodatnih obveznih podatkih“, določa:

„1.   Poleg obveznih podatkov iz člena 9(1) […] lahko države članice v skladu s postopkom iz člena 45 sprejmejo ukrepe, s katerimi se lahko zahtevajo dodatni obvezni podatki za posebne vrste ali kategorije živil iz vsaj enega od naslednjih razlogov:

2.   V skladu z odstavkom 1 lahko države članice uvedejo ukrepe v zvezi z obvezno navedbo države porekla ali kraja izvora živil samo, kadar obstaja dokazana povezava med nekaterimi lastnostmi živila ter njegovim poreklom ali izvorom. Kadar države članice o takšnih ukrepih uradno obvestijo Komisijo, predložijo dokaze o tem, da večina potrošnikov zagotovitvi teh informacij pripisuje velik pomen.“

13

Zadevni odlok je začel veljati 17. januarja 2017 in se je moral uporabljati do 31. decembra 2018.

14

Člen 1 tega odloka vsebuje točko I, ki določa:

„Označevanje predpakiranih živil v smislu člena 2 [Uredbe št. 1169/2011] se izvede v skladu z določbami tega odloka, če ta živila vsebujejo:

[…]

Na označbi predpakiranih živil se navede poreklo sestavin, navedenih v točkah od 1 do 3. Če pa je odstotek teh sestavin, ki je izražen kot skupna masa sestavin, uporabljenih v predpakiranem živilu, pod pragom, se za označevanje takega živila določbe tega odloka ne uporabljajo.“

15

Člen 3 navedenega odloka določa:

„I. Navedba porekla mleka ali mleka, ki se uporablja kot sestavina mlečnih proizvodov iz člena 1, vsebuje naslednje podatke:

II. Če je bilo mleko ali mleko, ki se uporablja kot sestavina mlečnih proizvodov, zbrano, pakirano ali predelano v isti državi, se lahko z odstopanjem od odstavka I poreklo navede tako: ‚Poreklo: (ime države)‘.

III. Če je bilo mleko ali mleko, ki se uporablja kot sestavina mlečnih proizvodov, zbrano, pakirano ali predelano v eni ali več državah članicah Evropske unije, se lahko z odstopanjem od odstavkov I in II poreklo navede tako: ‚Poreklo: EU‘.

IV. Če je bilo mleko ali mleko, ki se uporablja kot sestavina mlečnih proizvodov, zbrano, pakirano ali predelano v eni ali več državah, ki niso članice Evropske unije, se lahko z odstopanjem od odstavkov I in II poreklo navede tako: ‚Poreklo: zunaj EU‘.“

16

Člen 6 istega odloka določa, da se „[d]oločbe tega odloka […] ne uporabljajo za proizvode, ki se zakonito proizvajajo ali tržijo v drugi državi članici Evropske unije ali v tretji državi“.

17

Z décret no 2018-1239, du 24 décembre 2018, relatif à l’indication de l’origine du lait et du lait et des viandes utilisés en tant qu’ingrédient (odlok št. 2018-1239 z dne 24. decembra 2018 o navedbi porekla mleka ter mleka in mesa, ki se uporabljata kot sestavini; JORF z dne 2. decembra 2018, besedilo št. 70), je bila uporaba zadevnega odloka podaljšana.

18

Družba Lactalis je 24. oktobra 2016 pri Conseil d’État (državni svet, Francija) vložila tožbo, s katero je predlagala razglasitev ničnosti zadevnega odloka. V utemeljitev svojih predlogov je med drugim navedla dva tožbena razloga, ki sta se nanašala na to, da so bili s tem odlokom kršeni členi 26, 38 in 39 Uredbe št. 1169/2011.

19

Predložitveno sodišče meni, da so vprašanja, ki se postavljajo pri preučitvi teh dveh tožbenih razlogov, odločilna za rešitev spora, o katerem odloča, in da pomenijo resno težavo pri razlagi.

20

V teh okoliščinah je Conseil d’État (državni svet) prekinil odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložil ta vprašanja:

21

Z odločbo predsednika Sodišča z dne 27. februarja 2019 je bil postopek prekinjen do razglasitve sodbe v zadevi C‑363/18 v zvezi s predlogom za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je 4. junija 2018 vložilo predložitveno sodišče in ki se prav tako nanaša na razlago Uredbe št. 1169/2011. Po razglasitvi sodbe z dne 12. novembra 2019, Organisation juive européenne in Vignoble Psagot (C‑363/18, EU:C:2019:954), se je postopek v tej zadevi nadaljeval v skladu z odločbo predsednika Sodišča z dne 13. novembra 2019.

22

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 26 Uredbe št. 1169/2011 razlagati tako, da je treba obvezno navedbo države porekla ali kraja izvora mleka in mleka, ki se uporablja kot sestavina, šteti za „zadevo, izrecno harmonizirano“ s to uredbo, v smislu njenega člena 38(1) in da v primeru pritrdilnega odgovora ta člen nasprotuje temu, da države članice na podlagi člena 39 navedene uredbe sprejmejo ukrepe, s katerimi se zahtevajo dodatni obvezni podatki.

23

Najprej je treba navesti, da člen 38 Uredbe št. 1169/2011, naslovljen „Nacionalni ukrepi“, jasno razlikuje med kategorijo „zadev, izrecno harmoniziranih“ s to uredbo, in kategorijo zadev, ki niso izrecno harmonizirane. V odstavku 1 tega člena je v zvezi s prvonavedenimi zadevami določeno, da države članice o njih ne smejo sprejemati ali ohraniti nacionalnih ukrepov, razen če to ni dovoljeno z zakonodajo Unije. V odstavku 2 navedenega člena pa je v zvezi z drugonavedenimi zadevami določeno, da lahko države članice brez poseganja v člen 39 iste uredbe sprejmejo nacionalne ukrepe, razen če bi ti ukrepi pomenili prepoved, oviranje ali omejevanje prostega pretoka blaga.

24

Poleg tega člen 39 Uredbe št. 1169/2011, naslovljen „Nacionalni ukrepi o dodatnih obveznih podatkih“, v odstavku 1 določa, da lahko države članice sprejmejo ukrepe, s katerimi se lahko zahtevajo dodatni obvezni podatki za posebne vrste ali kategorije živil, če so ti ukrepi upravičeni iz enega ali več razlogov, ki se nanašajo na varovanje javnega zdravja, varstvo potrošnikov, preprečitev goljufij, varstvo pravic industrijske in poslovne lastnine, navedb izvora ali registriranih označb porekla ter preprečevanje nepoštene konkurence. Poleg tega ta člen v odstavku 2 natančneje določa, da lahko države članice ukrepe v zvezi z obvezno navedbo države porekla ali kraja izvora živil uvedejo samo, kadar obstaja dokazana povezava med nekaterimi lastnostmi zadevnih živil ter njihovim poreklom ali izvorom, nato pa dodaja, da države članice, kadar o takšnih ukrepih uradno obvestijo Komisijo, predložijo dokaze o tem, da večina potrošnikov zagotovitvi teh informacij pripisuje velik pomen.

25

Na prvem mestu je treba v zvezi z vprašanjem, ali je treba člen 26 Uredbe št. 1169/2011, ki je naslovljen „Država porekla ali kraj izvora“, v delu, v katerem določa obveznost navedbe države porekla ali kraja izvora pri mleku in mleku, ki se uporablja kot sestavina, šteti kot „zadevo, izrecno harmonizirano“ s to uredbo, ugotoviti, da te zadeve niso naštete v nobeni določbi te uredbe. Vendar je treba glede na ta izraz pri opredelitvi navedenih zadev strogo upoštevati besedilo Uredbe št. 1169/2011.

26

V zvezi s tem člen 9 Uredbe št. 1169/2011, kot je razvidno iz njegovega naslova, določa seznam podatkov, ki morajo biti obvezno na živilih. V skladu z odstavkom 1(i) tega člena je navedba države porekla ali kraja izvora živila obvezna, če to določa člen 26 navedene uredbe.

27

Ta člen 26 pa v odstavku 2(a) in (b) določa, da je navedba države porekla ali kraja izvora na eni strani obvezna, kadar bi izpustitev tega podatka lahko zavedla potrošnika glede prave države porekla ali kraja izvora živila, in na drugi strani za meso, ki spada pod nekatere oznake kombinirane nomenklature iz Priloge XI k tej uredbi.

28

Iz te določbe izhaja, da Uredba št. 1169/2011 v smislu svojega člena 38(1) izrecno harmonizira zadeve glede obvezne navedbe države porekla ali kraja izvora živil v primerih, v katerih bi lahko izpustitev te navedbe zavedla potrošnike, in da ne izvaja izrecne harmonizacije za druge primere oziroma položaje.

29

Poleg tega iz člena 26(2) Uredbe št. 1169/2011 izhaja, da ob edini izjemi mesa, ki spada pod nekatere oznake kombinirane nomenklature, ta izrecna harmonizacija velja za vsa živila, vključno z mlekom in mlekom, ki se uporablja kot sestavina.

30

Na drugem mestu je v zvezi z vprašanjem, ali navedena izrecna harmonizacija nasprotuje sprejetju morebitnih dodatnih nacionalnih ukrepov, iz točke 24 te sodbe razvidno, da države članice lahko sprejmejo take ukrepe, če se z njimi spoštujejo zahteve iz člena 39 Uredbe št. 1169/2011.

31

V zvezi s tem iz člena 39(1) Uredbe št. 1169/2011 na eni strani izhaja, da morajo biti podatki, ki jih lahko zahtevajo države članice, „dodatni“ v razmerju do podatkov, ki so določeni v Uredbi št. 1169/2011, med katerimi je, kot je navedeno v točki 27 te sodbe, navedba države porekla ali kraja izvora živil v primerih, v katerih bi lahko izpustitev te navedbe zavedla potrošnike. Iz tega izhaja, da morajo takšni podatki ne le biti združljivi s ciljem, ki ga zakonodajalec Unije uresničuje z izrecno harmonizacijo glede obvezne navedbe države porekla ali kraja izvora, temveč tudi tvoriti skladno celoto s to navedbo.

32

Na drugi strani se lahko ti dodatni obvezni podatki nanašajo le na „posebne vrste ali kategorije živil“, ne pa na ta živila brez razlikovanja. Zato se lahko nanašajo med drugim na državo porekla ali na kraj izvora posebne vrste ali kategorije živil, kot sta mleko in mleko, ki se uporablja kot sestavina, če se nanašajo na primere oziroma položaje, ki niso primeri, v katerih bi lahko izpustitev navedbe te države porekla ali tega kraja izvora zavedla potrošnike.

33

Glede na vse zgoraj navedene preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 26 Uredbe št. 1169/2011 razlagati tako, da je treba obvezno navedbo države porekla ali kraja izvora mleka in mleka, ki se uporablja kot sestavina, šteti za „zadevo, izrecno harmonizirano“ s to uredbo, v smislu njenega člena 38(1) v primerih, v katerih bi lahko izpustitev te navedbe zavedla potrošnike, in da ne nasprotuje temu, da države članice na podlagi člena 39 navedene uredbe sprejmejo ukrepe, s katerimi se zahtevajo dodatni obvezni podatki, če so ti podatki združljivi s ciljem, ki ga zakonodajalec Unije uresničuje z izrecno harmonizacijo glede obvezne navedbe države porekla ali kraja izvora, in če tvorijo skladno celoto s to navedbo.

34

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 39 Uredbe št. 1169/2011 razlagati tako, da je treba zahtevi iz odstavka 2 navedenega člena, in sicer obstoj „dokazane povezave med nekaterimi lastnostmi živila ter njegovim poreklom ali izvorom“ na eni strani in „dokazov o tem, da večina potrošnikov zagotovitvi teh informacij pripisuje velik pomen“ na drugi, v primeru obstoja nacionalnih ukrepov, ki bi bili glede na odstavek 1 tega člena utemeljeni z varstvom potrošnikov, razlagati povezano, tako da je mogoče obstoj te dokazane povezave presoditi že zgolj na podlagi subjektivnih elementov, ki se nanašajo na pomen povezave, ki jo lahko večina potrošnikov vzpostavi med nekaterimi lastnostmi zadevnega živila in njegovim poreklom ali izvorom.

35

V zvezi s tem je treba poudariti, da sta za člen 39(2) Uredbe št. 1169/2011 značilna natančna struktura in besedilo. V prvem stavku ta člen namreč določa, da lahko države članice dodatne ukrepe v zvezi z obvezno navedbo države porekla ali kraja izvora živil uvedejo samo, kadar obstaja dokazana povezava med nekaterimi lastnostmi zadevnih živil ter njihovim poreklom ali izvorom, nato pa v drugem stavku dodaja, da države članice, kadar o takšnih ukrepih uradno obvestijo Evropsko komisijo, predložijo dokaze o tem, da večina potrošnikov zagotovitvi teh informacij pripisuje velik pomen.

36

Iz tega izhaja, da je zakonodajalec Unije želel jasno ločiti obe zahtevi, ki ju je določil za sprejetje dodatnih nacionalnih ukrepov, tako da je vsaki od njiju določil drugačen cilj in drugačno vlogo pri izvajanju člena 39(2) Uredbe št. 1169/2011.

37

Namen zahteve, ki se nanaša na „dokazano povezavo“ med nekaterimi lastnostmi zadevnih živil ter njihovim poreklom ali izvorom, je namreč, da se predhodno dokaže obstoj take povezave v vsakem posameznem primeru.

38

Z zahtevo v zvezi s skupnim dojemanjem večine potrošnikov pa je zadevni državi članici naloženo, da predloži dokaz, da je z vidika te večine taka informacija zelo pomembna. Ta druga zahteva tako nastopi pozneje ter akcesorno in dopolnilno v razmerju do prve.

39

Zato je treba ti zahtevi preučiti zaporedoma, tako da se najprej in vsekakor preveri, ali obstaja dokazana povezava med nekaterimi lastnostmi zadevnih živil v nekem obravnavanem primeru in njihovim poreklom ali izvorom, ter nato – in samo, če je obstoj take povezave dokazan – ali je dokazano, da večina potrošnikov zagotovitvi teh informacij pripisuje velik pomen.

40

Taka razlaga je potrjena tako s sobesedilom, v katero se umešča člen 39(2) Uredbe št. 1169/2011, kot tudi s cilji, ki se dosegajo s to uredbo.

41

Glede sobesedila te določbe, iz člena 7(1) Uredbe št. 1169/2011 izhaja, da informacije o živilih ne smejo napeljevati na to, da imajo ta živila posebne lastnosti, čeprav imajo take lastnosti dejansko tudi druga istovrstna živila.

42

Nacionalni ukrep, zaradi katerega bi bila navedba države porekla ali kraja izvora živila obvezna že zgolj na podlagi subjektivne povezave, ki jo lahko večina potrošnikov vzpostavi med tem poreklom ali izvorom in nekaterimi lastnostmi zadevnega živila, pa bi lahko napeljeval na to, da ima to živilo posebne lastnosti, povezane s svojim poreklom ali izvorom, medtem ko obstoj dokazane povezave med enim in drugim ni objektivno dokazan.

43

Glede ciljev Uredbe št. 1169/2011, ti pa med drugim zajemajo, kot je razvidno iz člena 1(1) in člena 3(1) te uredbe v povezavi z uvodnimi izjavami 1, 3 in 4 navedene uredbe, cilj zagotavljanja visoke ravni varstva potrošnikov v zvezi z informacijami o živilih, ob upoštevanju razlik v njihovem razumevanju (glej v tem smislu sodbo z dne 12. novembra 2019, Organisation juive européenne in Vignoble Psagot, C‑363/18, EU:C:2019:954, točki 52 in 53).

44

Kot je Sodišče že navedlo, se s takim ciljem zahteva, da so informacije o živilih pravilne, nevtralne in objektivne (glej v tem smislu sodbo z dne 22. septembra 2016, Breitsamer und Ulrich, C‑113/15, EU:C:2016:718, točka 69).

45

To pa ne bi bilo tako, če bi se obvezna navedba države porekla ali kraja izvora živil lahko zahtevala zgolj na podlagi subjektivne povezave, ki jo večina potrošnikov vzpostavi med poreklom ali izvorom teh živil in nekaterimi njihovimi lastnostmi, čeprav obstoj dokazane povezave med enim in drugim ni objektivno dokazan.

46

Glede na vse te preudarke je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 39 Uredbe št. 1169/2011 razlagati tako, da se zahtevi iz odstavka 2 navedenega člena, in sicer obstoj „dokazane povezave med nekaterimi lastnostmi živila ter njegovim poreklom ali izvorom“ na eni strani in „dokazov o tem, da večina potrošnikov zagotovitvi teh informacij pripisuje velik pomen“ na drugi, v primeru obstoja nacionalnih ukrepov, ki bi bili glede na odstavek 1 tega člena utemeljeni z varstvom potrošnikov, ne smeta razlagati povezano, tako da se obstoj te dokazane povezave ne sme presoditi že zgolj na podlagi subjektivnih elementov, ki se nanašajo na pomen povezave, ki jo lahko večina potrošnikov vzpostavi med nekaterimi lastnostmi zadevnega živila in njegovim poreklom ali izvorom.

47

Predložitveno sodišče s tretjim in četrtim vprašanjem, ki ju je treba preučiti skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 39(2) Uredbe št. 1169/2011 razlagati tako, da pojem „lastnosti živila“ vključuje odpornost živila na prevoz in na tveganja sprememb med potjo, tako da je mogoče to odpornost upoštevati pri presoji obstoja morebitne „dokazane povezave med nekaterimi lastnostmi živila ter njegovim poreklom ali izvorom“, na katero se nanaša navedena določba.

48

V zvezi s tem je iz samega besedila člena 39(2) Uredbe št. 1169/2011 razvidno, da se pojem „lastnosti“, pred katerim je pridevnik „nekatere“, ne razteza na vse značilnosti živil, kot so navedene v členu 7(1), od (a) do (c), te uredbe.

49

Drugače kot te značilnosti, ki odražajo različne lastnosti živil, vključno s tistimi, ki izhajajo iz njihove proizvodnje ali obdelave, so namreč „lastnosti“, na katere se sklicuje člen 39(2) Uredbe št. 1169/2011, izključno tiste, ki so „dokazano povezane“ s poreklom ali izvorom živil, ki imajo te lastnosti.

50

Iz tega izhaja, da se pojem „lastnosti“, na katerega se sklicuje ta določba, nanaša izključno na lastnosti, glede na katere se živila, ki imajo te lastnosti, razlikujejo od podobnih živil, ki zaradi drugega porekla ali izvora teh lastnosti nimajo.

51

Odpornosti živila, kot je mleko ali mleko, ki se uporablja kot sestavina, na prevoz in na tveganja sprememb med potjo pa ni mogoče opredeliti kot „lastnosti“ v smislu člena 39(2) Uredbe št. 1169/2011, ker taka lastnost ni dokazano povezana z določenim poreklom ali izvorom, ker jo torej lahko imajo podobna živila, ki nimajo tega porekla ali izvora, in ker se zato lahko zagotovi neodvisno od navedenega porekla ali izvora.

52

Glede na zgoraj navedene preudarke je treba na tretje in četrto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 39(2) Uredbe št. 1169/2011 razlagati tako, da pojem „lastnosti živila“ ne vključuje odpornosti živila na prevoz in na tveganja sprememb med potjo, tako da te odpornosti ni mogoče upoštevati pri presoji obstoja morebitne „dokazane povezave med nekaterimi lastnostmi živila ter njegovim poreklom ali izvorom“, na katero se nanaša navedena določba.

53

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo: