—

za „Indėlių ir investicijų draudimas“ VĮ A. Mažintienė, skupaj z V. Drizgo in A. Šekštelom, advokatai,

—

za V. Guliavičiusa G. Subačiūtė in A. Milinis, advokatai,

—

za bankas „Snoras“AB, v likvidaciji, K. Švirinas in I. Dargužas, advokatai,

—

za litovsko vlado V. Kazlauskaitė-Švenčionienė in D. Kriaučiūnas, agenta,

—

za Evropsko komisijo K.‑P. Wojcik in A. Steiblytė, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 1, točka 1, 3(1) ter 7(1) in (2) Direktive 94/19/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 1994 o sistemih zajamčenih vlog (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 2, str. 252), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/14/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2009 (UL L 68, str. 3, v nadaljevanju: Direktiva 94/19), točke 12 Priloge I k Direktivi 94/19 in členov 2(2) in (3) ter 4(1) in (2) Direktive 97/9/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. marca 1997 o odškodninskih shemah za vlagatelje (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 2, str. 311).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru postopkov, ki sta jih sprožila „Indėlių ir investicijų draudimas“ VĮ (v nadaljevanju: IID) in V. V. Nemaniūnas zaradi veljavnosti pogodbe o pridobitvi potrdila o vlogi in več pogodb o vpisu obveznic.

3

Člen 20(1) Direktive Sveta z dne 8. decembra 1986 o letnih računovodskih izkazih in konsolidiranih računovodskih izkazih bank in drugih finančnih institucij (86/635/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 1, str. 157) glede postavke 3, ki se nanaša na dolgove, dokazljive s potrdili, določa:

„Ta postavka obsega dolžniške vrednostne papirje in dolgove, za katere so bila izdana prenosljiva potrdila, zlasti prejemki vlog [potrdila o vlogi], ‚bons de caisse‘ in obveznosti, ki izhajajo iz lastnih akceptov in lastnih menic.“

4

V šestnajsti in osemnajsti uvodni izjavi Direktive 94/19 je navedeno:

„[…] minimalni obseg kritja, predpisan v tej direktivi, na eni strani vključuje čim več vlog v interesu zaščite potrošnika, pa tudi stabilnosti finančnega sistema; […]

[…]

[…] ker država članica lahko meni, da nekatere skupine vlog ali vlagateljev, ki jih mora izrecno navesti, ne potrebujejo posebne zaščite, mora imeti možnost, da jih izvzame iz jamstev, ki jih ponujajo sistemi zajamčenih vlog“.

5

Člen 1(1) navedene direktive določa:

„V tej direktivi:

[…]“

6

Člen 3(1) iste direktive določa:

„Vsaka država članica na svojem ozemlju zagotovi ustanovitev in uradno priznanje enega ali več sistemov zajamčenih vlog. Razen v primerih iz druge alinee [drugega pododstavka] in odstavka 4 lahko kreditna institucija, pooblaščena v tisti državi članici na podlagi člena 3 Direktive 77/780/EGS, prevzema vloge le, če je članica takšnega sistema.

[…]“

7

Člen 7(1) in (2) Direktive 94/19 določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da je v primeru nerazpoložljivosti vlog kritje celotnih vlog istega vlagatelja do vsaj 50000 EUR.

[…]

2.   Države članice lahko določijo, da so nekateri vlagatelji ali vloge izvzete iz tega jamstva ali se jim odobri manjši obseg jamstva. Te izjeme so navedene v Prilogi I.“

8

V točki 12 Priloge I k navedeni direktivi, naslovljene „Seznam izjem iz člena 7(2)“, je navedeno:

„Dolžniški vrednostni papirji kreditne institucije ter obveznosti iz lastnih akceptov in menic.“

9

V uvodni izjavi 9 Direktive 97/9 je navedeno:

„ker vključuje opredelitev investicijskega podjetja tudi kreditne institucije, ki imajo dovoljenje za opravljanje investicijskih storitev; ker je treba tudi od vsake take kreditne institucije zahtevati, da se vključi v odškodninsko shemo za vlagatelje za kritje svojih naložbenih poslov; ker od takšne kreditne institucije torej ni potrebno zahtevati, da je vključena v dve ločeni odškodninski shemi, če posamezna odškodninska shema izpolnjuje zahteve obeh direktiv, te in Direktive 94/19/ES […]; ker bo torej v primeru investicijskih podjetij, ki so kreditne institucije, v nekaterih primerih težko ločiti med vlogami, zajetimi v Direktivi 94/19/ES, in denarjem, ki ga imajo v zvezi z naložbenimi posli; ker naj se državam članicam dovoli, da se odločijo, katera direktiva velja za takšne terjatve“.

10

Člen 1, točka 3, Direktive 97/9 določa, da se za „instrumente“ za namene te direktive štejejo instrumenti, navedeni v oddelku B Priloge k Direktivi Sveta 93/22/EGS z dne 10. maja 1993 o investicijskih storitvah na področju vrednostnih papirjev (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 2, str. 43).

11

Člen 1, točka 4, Direktive 97/9 opredeljuje vlagatelja kot „vsako osebo, ki zaupa denar ali instrumente v zvezi z investicijskim poslom investicijskemu podjetju“.

12

Člen 2(2) in (3) navedene direktive določa:

„2.   Odškodninska shema zagotovi kritje za vlagatelje v skladu s členom 4, bodisi če:

kar je prej.

Kritje je zagotovljeno za terjatve, ki izhajajo iz nezmožnosti investicijskega podjetja, da:

v skladu z veljavnimi pravnimi in pogodbenimi pogoji.

3.   Vsako terjatev do kreditne institucije po odstavku 2, za katero bi v določeni državi članici veljali obe direktivi, ta in Direktiva 94/19/ES, ta država članica usmeri na shemo po eni ali drugi direktivi, tisti, za katero meni, da je primerna. Po teh direktivah ni nobena terjatev upravičena do odškodnine več kot enkrat.“

13

Člen 4(1) in (2) Direktive 97/9 določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da odškodninske sheme zagotavljajo za terjatve iz člena 2(2) kritje najmanj 20000 [EUR] na vlagatelja.

Do 31. decembra 1999 lahko države članice, v katerih je ob sprejemu te direktive kritje manjše od 20000 [EUR], ohranijo to nižjo raven kritja, pod pogojem, da ni manjša od 15000 [EUR]. Ta možnost je na razpolago državam članicam, na katere se nanašajo prehodne določbe drugega pododstavka člena 7(1) Direktive 94/19/ES.

2.   Država članica lahko določi, da se nekateri vlagatelji izločijo iz kritja po odškodninskih shemah ali da se jim odobri nižja raven kritja. Te izjeme so navedene v Prilogi I.“

14

Priloga I, oddelek C, k Direktivi 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov in o spremembah direktiv Sveta 85/611/EGS, 93/6/EGS in Direktive 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter o razveljavitvi Direktive Sveta 93/22/EGS (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 7, str. 263) določa seznam finančnih instrumentov, na katere se ta direktiva sklicuje. V točki 2 tega oddelka so instrumenti denarnega trga navedeni pod pojmom finančni instrumenti.

15

Člen 4(1), točka 19, Direktive 2004/39 opredeljuje instrumente denarnega trga:

„‚instrumenti denarnega trga‘ so tisti razred instrumentov, s katerimi se navadno posluje na denarnem trgu, kot so blagajniški zapisi, potrdila o vloženem depozitu [potrdila o vlogah] in trgovski dokumenti, razen plačilnih instrumentov“.

16

Člen 2(3) zakona št. IX-975 z dne 20. junija 2002 o zajamčenih vlogah in obveznostih do vlagateljev (Žin., 2002, št. 65‑2635; v nadaljevanju: zakon o zajamčenih vlogah), s katerim sta direktivi 94/19 in 97/9 preneseni v pravo Republike Litve, določa:

„‚deponent‘ pomeni fizično ali pravno osebo, ki je imetnik vloge v banki, podružnici banke ali zadružni banki, razen oseb, katerih vloge na podlagi tega zakona ne morejo biti zajamčene. […]“

17

Člen 3(1), (2) in (4) zakona o zajamčenih vlogah določa:

„1.   Zajamčene so vloge deponentov v LTL in devizah: dolarjih Združenih držav Amerike, evrih in nacionalnih valutah (v nadaljevanju: devize) držav članic Evropske unije in držav članic Evropskega gospodarskega prostora […].

2.   Zajamčene so obveznosti do vlagateljev, obveznosti, ki se nanašajo na vračilo vlagateljem v vrednostne papirje (ne glede na vrsto deviz, v katerih so izdani) ali sredstva v LTL ali devizah.

[…]

4.   Dolžniški vrednostni papirji (potrdila o vlogi), ki jih izda sam prevzemnik jamstva, obveznosti iz akceptov navedenega zavarovatelja in menic ter hipotekarne obveznosti, izdane v skladu z litovskim zakonom o hipotekarnih obveznostih, in hipotekarni kredit […] ne morejo biti predmet jamstva.“

18

Člen 9(1) zakona o zajamčenih vlogah določa:

„Deponent pridobi pravico do odškodnine iz jamstva na dan, ko nastane zavarovalni dogodek. Vlagatelj pridobi pravico do odškodnine iz jamstva na dan, ko nastane zavarovalni dogodek, le če je prevzemnik jamstva prenesel ali uporabil vrednostne papirje in (ali) sredstva vlagatelja brez njegovega soglasja. Pri izračunu odškodnine iz jamstva, ki je dolgovana na podlagi obveznosti do vlagateljev, te obveznosti zajemajo le vrednostne papirje in sredstva vlagatelja, ki mu jih prevzemnik jamstva ne more vrniti“.

19

V. Guliavičius je 17. januarja 2011 z bankas „Snoras“ AB (v nadaljevanju: Snoras) sklenil pogodbo o pridobitvi potrdila o vlogi, vezanega na inflacijo.

20

V. V. Nemaniūnas je 9. marca, 14. julija, 26. septembra in 6. oktobra 2011 z banko Snoras sklenil pogodbe o vpisu obveznic.

21

Z odločbo litovske vlade z dne 16. novembra 2011 so bile dejavnosti banke Snoras prekinjene. Centralna banka Litve je 24. novembra 2011 pri sodišču vložila predlog za začetek stečajnega postopka banke Snoras.

22

V. Guliavičius in V. V. Nemaniūnas sta pri sodišču vložila tožbo za razglasitev ničnosti pogodb, ki sta jih sklenila z banko Snoras, ker jima je ta banka posredovala lažne in nepopolne informacije glede uporabe jamstev za kupljene instrumente in glede finančnega položaja banke Snoras.

23

Vilniaus apygardos teismas je s sklepom z dne 6. maja 2013 tožbo V. Guliavičiusa zavrnilo. Lietuvos apeliacinis teismas je s sklepom z dne 29. julija 2013 njegovi pritožbi ugodilo, razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in pogodbo o pridobitvi potrdila o vlogi, ki jo je sklenila zadevna oseba, razglasilo za nično.

24

Podjetje IID je javno podjetje z omejeno odgovornostjo, naloga katerega je zagotavljanje varstva vlog in naložb vlagateljev v primeru insolventnosti finančnih institucij. To podjetje s kasacijsko pritožbo, vloženo pri predložitvenem sodišču v postopku, ki ga je začel V. Guliavičius, predlaga razglasitev ničnosti sklepa Lietuvos apeliacinis teismas z dne 29. julija 2013.

25

Vilniaus apygardos teismas je s sklepom z dne 7. decembra 2012 zavrnilo tožbo V. V. Nemaniūnasa. Lietuvos apeliacinis teismas je v pritožbenem postopku potrdilo sklep sodišča prve stopnje. V. V. Nemaniūnas s kasacijsko pritožbo, vloženo pri predložitvenem sodišču, predlaga razglasitev ničnosti sodbe pritožbenega sodišča.

26

Lietuvos Aukščiausiasis Teismas meni, da je treba spora, o katerih razsoja, presoditi z vidika zakonodaje Unije o pravnem varstvu V. Guliavičiusa in V. V. Nemaniūnasa kot deponentov ali vlagateljev.

27

V zvezi s tem se predložitveno sodišče sprašuje, prvič, o varstvu potrdila o vlogi, ki ga je kupil V. Guliavičius. Na eni strani namreč ugotavlja, da se je Republika Litva na podlagi člena 3(4) zakona o zajamčenih vlogah odločila za izjemo iz člena 7(2) Direktive 94/19 in točke 12 Priloge I k njej in tako izključila jamstvo, določeno s to direktivo, za vrednostne papirje, kot je potrdilo o vlogi iz zadeve v glavni stvari. Na drugi strani se sprašuje, ali je mogoče tako izključitev uporabiti zgolj za dolžniške vrednostne papirje, ki jih je izdala kreditna institucija, ki imajo konkretne bistvene lastnosti finančnih instrumentov v smislu direktiv 97/9 in 2004/39.

28

Drugič, Lietuvos Aukščiausiasis Teismas se sprašuje o pravilnosti prenosa zadevnih direktiv. V bistvu namreč navaja, da je zakonodajalec Unije na podlagi napotil na Direktivo 94/19, vsebovanih v uvodni izjavi 9 in členu 2(3) Direktive 97/9, vzpostavil sistem, v katerem morajo biti imetniki instrumentov, kot so potrdila o vlogi in obveznice iz postopkov v glavni stvari, nujno varovani z eno ali drugo od teh direktiv. Litovsko pravo pa se s členom 3(4) zakona o zajamčenih vlogah omejuje na splošno izključitev vseh dolžniških vrednostnih papirjev, torej vključno s potrdili o vlogi in obveznicami, iz sistema jamstev, ne da bi določilo podrobna pravila o alternativnem varstvu. S tako splošno izključitvijo bi bili iz varstva izključeni imetniki vrednostnih papirjev, kot so ti iz postopka v glavni stvari.

29

Tretjič, Lietuvos Aukščiausiasis Teismas ima dvome o pravilnosti prenosa Direktive 97/9, ker člen 9(1) zakona o zajamčenih vlogah določa pogoj, ki je glede na to direktivo dodaten, za koriščenje jamstva iz te določbe, in sicer da vlagatelj pridobi pravico do odškodnine iz jamstva, le če je investicijsko podjetje preneslo ali uporabilo vrednostne papirje in/ali sredstva vlagatelja brez njegovega soglasja.

30

V teh okoliščinah je Lietuvos Aukščiausiasis Teismas prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

31

S sklepom predsednika Sodišča Indėlių ir investicijų draudimas in Nemaniūnas (C‑671/13, EU:C:2014:225) je bil predlog predložitvenega sodišča, naj se predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po hitrem postopku iz člena 105 Poslovnika Sodišča, zavrnjen.

32

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 7(2) Direktive 94/19 in točko 12 Priloge I k njej razlagati tako, da lahko države članice, kadar iz jamstva, določenega s to direktivo, izključijo potrdila o vlogi, ki jih je izdala kreditna institucija, to izključitev omejijo samo na potrdila, ki imajo vse značilnosti finančnega instrumenta v smislu Direktive 2004/39.

33

V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da niti člen 7(2) Direktive 94/19 niti točka 12 priloge k njej glede izključitve jamstva za vloge ne določata, da morajo imeti zadevni instrumenti vse značilnosti finančnega instrumenta v smislu Direktive 2004/39.

34

Vendar je v zvezi z zahtevami Direktive 94/19 pomembno, da instrumenti, ki so zajeti z izjemo, ki jo določijo države članice, spadajo na področje uporabe Direktive 94/19.

35

V skladu s členom 1(1) Direktive 94/19 „vloga“ za namene te direktive vključuje na eni strani kakršen koli „pozitivni saldo, ki je posledica sredstev, ostalih na računu, ali začasnih stanj, ki so posledica običajnih bančnih transakcij“ in na drugi strani „kakršenkoli dolg, evidentiran s potrdilom, ki ga je izdala kreditna institucija“.

36

Iz besedila te določbe je tako razvidno, da pojem „vloga“ za namene Direktive 94/19 ni opredeljen z napotovanjem na značilnosti finančnega instrumenta v smislu Direktive 2004/39. Iz navedene določbe je razvidno tudi, da je za drugo vrsto vloge značilno, da je evidentirana kot prenosni vrednostni papir, tako da pravica do sredstev, ki jo vključuje, lahko kroži.

37

Ta zadnjenavedena ugotovitev je podprta z analizo predloga Direktive 94/19 (Com(92) 188 final, z dne 4. junija 1992, UL C 163, str. 6), ki se v členu 1 izrecno sklicuje na „dolg, evidentiran s prenosnimi vrednostnimi papirji“. V zvezi s tem je treba poudariti tudi, da člen 20 Direktive 86/635, na katerega se sklicuje predlog Direktive 94/19, določa, da so dolgovi, dokazljivi s potrdili, „dolžnišk[i] vrednostn[i] papirj[i] in dolgov[i], za katere so bila izdana prenosljiva potrdila, zlasti prejemki vlog [potrdila o vlogi]“.

38

Člen 7(2) Direktive 94/19 v povezavi s točko 12 Priloge I k njej zato ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, kot je člen 3(4) zakona o zajamčenih vlogah, ki izključuje jamstvo vlog „dolžniških vrednostnih papirjev (potrdila o vlogi), ki jih izda sam prevzemnik jamstva“, če so ti vrednostni papirji prenosljivi.

39

Predložitveno sodišče mora preveriti, ali imajo potrdila o vlogi V. Guliavičiusa v obravnavanem primeru take lastnosti.

40

Glede na navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 7(2) Direktive 94/19 in točko 12 Priloge I k njej razlagati tako, da lahko države članice iz jamstva, določenega s to direktivo, izključijo potrdila o vlogi, ki jih je izdala kreditna institucija, če imajo lastnosti prenosljivih vrednostnih papirjev, kar mora preveriti predložitveno sodišče, pri čemer se ni treba prepričati, da imajo ta potrdila vse značilnosti finančnega instrumenta v smislu Direktive 2004/39.

41

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba direktivi 94/19 in 97/9 razlagati tako, da je mogoče, da dolžniški vrednostni papirji, ki jih je izdala kreditna institucija, med drugim potrdila o vlogi in obveznice, niso zajeti z nobenim od sistemov varstva, ki jih določata ti direktivi.

42

To drugo vprašanje temelji na predpostavki, da se za potrdila o vlogi iz postopka v glavni stvari lahko uporabi izključitev iz sistema jamstva, določenega z Direktivo 94/19, za katero se je odločil litovski zakonodajalec na podlagi točke 12 Priloge I k tej direktivi. Predložitveno sodišče se ob tej predpostavki sprašuje, ali je v skladu s pravom Unije, da nacionalna zakonodaja, s katero sta bili, tako kot v litovski zakonodaji, direktivi 94/19 in 97/9 preneseni skupaj, taka potrdila splošno izključi iz enega in drugega sistema varstva, ki ga določata ti direktivi, tako da imetniki teh potrdil ostanejo brez vsakršnega varstva.

43

V zvezi s tem je treba navesti, da je lahko ob upoštevanju opredelitve pojmov „vloga“ in „instrument“, ki jih določata direktivi 94/19 in 97/9, isti dolžniški vrednostni papir, kot je razvidno iz predloga za sprejetje predložitvene odločbe, sočasno zajet z obema pojmoma in torej s področjem uporabe teh direktiv, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

44

Pri tem je treba poudariti, da sistema varstva, ki ju določata ti direktivi, določata različne pogoje, med drugim glede izključitve. Medtem ko člen 7(2) Direktive 94/19 in Priloga I k njej določata izključitve, ki temeljijo bodisi na vrsti deponentov bodisi na vrsti vlog, člen 4(2) Direktive 97/9 namreč določa izključitve zgolj na podlagi vrste vlagateljev.

45

V teh okoliščinah, čeprav pravo Unije nikakor ne nasprotuje temu, da se država članica odloči, da bo direktivi 94/19 in 97/9 prenesla z istim zakonodajnim aktom, pa mora, kot je to poudarjeno v uvodni izjavi 9 Direktive 97/9, sistem, ki je določen s tem aktom, ustrezati zahtevam obeh direktiv.

46

Če je nacionalni zakonodajalec tako kot v postopku v glavni stvari uporabil možnost, določeno v točki 12 Priloge I k Direktivi 94/19, da vrsto zadevnih terjatev izključi s področja uporabe sistema jamstva, ki ga določa ta direktiva, okoliščina, da ta zakonodajalec navedeno direktivo in Direktivo 97/9 prenese z istim zakonodajnim aktom, ne more povzročiti, da so te vrste terjatve izključene tudi iz sistema zaščite, določenega z Direktivo 97/9, ne da bi bili izpolnjeni pogoji, določeni v členu 4(2) te direktive.

47

Glede na navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba direktivi 94/19 in 97/9 razlagati tako, da če so lahko terjatve do kreditne institucije hkrati zajete s pojmom „vloga“ v smislu Direktive 94/19 in „instrument“ v smislu Direktive 97/9 in je zakonodajalec Unije uporabil možnost, določeno v točki 12 Priloge I k Direktivi 94/19, da te terjatve izključi iz sistema zaščite, ki ga določa ta direktiva, taka izključitev ne more povzročiti, da so navedene terjatve izključene tudi iz sistema zaščite, določenega z Direktivo 97/9, ne da bi bili izpolnjeni pogoji, določeni v členu 4(2) te direktive.

48

Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člena 2(2) in 4(2) Direktive 97/9 razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, kot je ta iz postopka v glavni stvari, v skladu s katero je pogoj za možnost uporabe odškodninske sheme, ki jo določa ta direktiva, da zadevna kreditna institucija zadevna sredstva ali vrednostne papirje prenese ali uporabi brez soglasja vlagatelja.

49

Glede pogoja, določenega v členu 9(1) zakona o zajamčenih vlogah, je iz analize Direktive 97/9 razvidno, da morajo za uporabo varstva, ki ga določa ta direktiva, terjatve vlagateljev izpolnjevati pogoje iz člena 2(2) te direktive. Poleg tega Priloga I k navedeni direktivi vsebuje seznam vlagateljev, ki so lahko v skladu s členom 4(2) te direktive izključeni iz kritja po odškodninskih shemah ali se jim odobri nižja raven kritja.

50

Iz predložitvene odločbe izhaja, da so imetniki obveznic, ki jih izda kreditna institucija, upravičeni do varstva iz Direktive 97/9, le če je izpolnjen pogoj neobstoja privolitve iz člena 9(1) zakona o zajamčenih vlogah.

51

V zvezi s tem je treba poudariti, da tak pogoj v Direktivi 97/9 nikakor ni zahtevan za upravičenost vlagateljev do sistema zaščite iz te direktive. Poleg tega imetniki takih instrumentov, kot je V. V. Nemaniūnas iz enega od postopkov v glavni stvari, niso navedeni med imetniki, ki so na podlagi Priloge I k Direktivi 97/9 lahko izključeni iz tega sistema.

52

Glede na navedeno je treba na četrto vprašanje odgovoriti, da je treba člena 2(2) in 4(2) Direktive 97/9 razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, kot je ta iz postopka v glavni stvari, v skladu s katero je pogoj za možnost uporabe odškodninske sheme, ki jo določa ta direktiva, da zadevna kreditna institucija zadevna sredstva ali vrednostne papirje prenese ali uporabi brez soglasja vlagatelja.

53

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba direktivi 94/19 in 97/9 razlagati tako, da ne sme uporabiti nacionalne zakonodaje, ki imetnike nekaterih terjatev nezakonito izključuje iz sistemov zaščite, ki jih določata ti direktivi, zlasti s tem, da navedena zakonodaja možnost uporabe odškodninske sheme za vlagatelje pogojuje s tem, da zadevna kreditna institucija zadevna sredstva ali vrednostne papirje prenese ali uporabi brez soglasja vlagatelja.

54

Ker je litovski zakonodajalec izključitev jamstva, ki ga določa Direktiva 94/19, glede prenosljivih potrdil o vlogi izvedel zakonito, kot je bilo ugotovljeno v točki 40 te sodbe, je treba šteti, da se tretje vprašanje nanaša zgolj na Direktivo 97/9.

55

Kot je razvidno iz točke 52 te sodbe, je treba šteti za nezdružljivo s členi 2(2) in 4(2) Direktive 97/9 nacionalno zakonodajo, kot je ta iz postopka v glavni stvari, v skladu s katero je pogoj za možnost uporabe odškodninske sheme, ki jo določa ta direktiva, da zadevna kreditna institucija zadevna sredstva ali vrednostne papirje prenese ali uporabi brez soglasja vlagatelja.

56

V zvezi s tem mora v skladu z ustaljeno sodno prakso nacionalno sodišče, ki je dolžno podati razlago nacionalnega prava, ob uporabi tega prava storiti vse, kar je glede na besedilo in namen Direktive mogoče, da se doseže rezultat, ki je v skladu s ciljem te direktive, in da se torej spoštuje člen 288, tretji odstavek, PDEU (sodba Marleasing, C‑106/89, EU:C:1990:395, točka 8).

57

Če taka ustrezna razlaga ni mogoča, je treba poudariti, da se lahko posamezniki v vseh primerih, ko se določbe neke direktive z vidika vsebine izkažejo za nepogojne in dovolj natančne, nanje sklicujejo pred nacionalnimi sodišči zoper državo članico, če ta v predpisanem roku direktive ni prenesla v nacionalno pravo ali če je ni prenesla pravilno (sodba Dominguez, C‑282/10, EU:C:2012:33, točka 33).

58

V obravnavanem primeru je, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 86 sklepnih predlogov, Direktiva 97/9 glede določitve zaščitenih primerov dovolj jasna, natančna in nepogojna, da se posamezniki lahko nanjo sklicujejo neposredno.

59

Poleg tega je treba poudariti, da je med subjekti, zoper katere se je mogoče sklicevati na določbe neke direktive, ki lahko imajo neposredni učinek, organ, ki je, ne glede na pravno obliko, na podlagi akta javnega organa odgovoren, da pod nadzorom slednjega zagotovi storitev javnega pomena, in ki ima za to posebne pristojnosti, ki presegajo pristojnosti, ki izhajajo iz običajnih pravil, ki se uporabljajo pri odnosih med posamezniki (sodba Dominguez, C‑282/10, EU:C:2012:33, točka 39). Predložitveno sodišče mora preveriti, ali IID, za katerega ni sporno, da je njegova naloga zagotavljanje varstva vlog in naložb vlagateljev v primeru insolventnosti finančnih institucij, izpolnjuje te pogoje.

60

Če je tako, mora nacionalno sodišče, ker Direktiva 97/9 glede določitve zaščitenih primerov izpolnjuje pogoje za neposredni učinek, pri določanju okvira naložb, ki so vključene v sistem varstva, ki je določen s to direktivo, izključiti vse nacionalne določbe, ki niso v skladu z njo, in torej ne sme uporabiti pogoja uporabe sredstev brez soglasja vlagatelja.

61

Zato je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba Direktivo 97/9 razlagati tako, da predložitveno sodišče, če ugotovi, da se v sporih o glavni stvari ta direktiva uveljavlja proti organu, ki izpolnjuje pogoje, na podlagi katerih se je mogoče proti njemu sklicevati na določbe navedene direktive, ne sme uporabiti nacionalne določbe, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ki možnost uporabe odškodninske sheme iz te direktive pogojuje s tem, da zadevna kreditna institucija zadevna sredstva ali vrednostne papirje prenese ali uporabi brez soglasja vlagatelja.

62

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo: