Zadeva C-209/04
Komisija Evropskih skupnosti
proti
Republiki Avstriji
„Neizpolnitev obveznosti države – Direktiva 79/409/EGS – Ohranjanje prostoživečih ptic – Kosec – Posebno območje varstva naravnega nacionalnega parka Lauteracher Ried – Izključitev območij Soren in Gleggen-Köblern – Direktiva 92/43/EGS – Ohranjanje naravnih habitatov – Prostoživeče rastlinske in živalske vrste – Postopek v zvezi z načrtom ali projektom gradnje – Postopek določitve trase hitre ceste – Postopek presoje posledic za okolje – Postopkovne kršitve, povezane s projektom gradnje zvezne hitre ceste S 18 – Časovna veljavnost Direktive 92/43“
Povzetek sodbe
1. Okolje – Ohranjanje prostoživečih ptic – Direktiva 79/409 – Izbira in določitev mej posebnih območij varstva
(direktivi Sveta 79/409, člen 4(1) in (2), in 92/43, člen 6(4))
2. Okolje – Ohranjanje naravnih habitatov ter prostoživečih rastlinskih in živalskih vrst – Direktiva 92/43 – Časovna veljavnost
(Direktiva Sveta 92/43, člen 6(3) in (4))
1. Pri izbiri najprimernejših ozemelj za uvrstitev med posebna območja varstva v skladu s členom 4(1) in (2) Direktive 97/409 o ohranjanju prosto živečih ptic se pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, ki ga imajo države članice, ne nanaša na možnost, da te med posebna območja varstva uvrstijo ozemlja, ki se zdijo najprimernejša po ornitoloških merilih, ampak le na uporabo teh meril za to, da se določijo najprimernejša ozemlja za ohranjanje vrst, naštetih v prilogi I.
Poleg tega države članice pri izbiri in določitvi mej takega območja ne smejo upoštevati ekonomskih zahtev, bodisi ker bi te bile v splošnem interesu, ki bi bil pomembnejši od ekološkega cilja iz Direktive o pticah, bodisi ker bi šlo za nujne razloge prevladujočega javnega interesa v smislu tistih iz člena 6(4), prvi pododstavek, Direktive 92/43 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst.
(Glej točki 33 in 40.)
2. Načelo, da je za projekte, ki bi lahko znatno vplivali na okolje, treba opraviti okoljsko presojo, se ne uporablja, kadar je bila uradna zahteva za odobritev projekta vložena pred datumom izteka roka za prenos direktive.
Samo to formalno merilo je v skladu z načelom pravne varnosti in omogoča polni učinek direktive. Razlog za tako ugotovitev je, da se direktiva, kot je Direktiva 92/43 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst, nanaša pretežno na večje projekte, za uresničitev katerih je pogosto potrebno daljše obdobje. Tako ne bi bilo primerno, da bi se postopki, ki so zapleteni že na nacionalni ravni in formalno začeti pred datumom izteka roka za prenos direktive, še otežili in podaljšali zaradi posebnih zahtev, ki jih določa direktiva, in bi bili prizadeti že oblikovani položaji.
(Glej točki 56 in 57.)
SODBA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 23. marca 2006(*)
„Neizpolnitev obveznosti države – Direktiva 79/409/EGS – Ohranjanje prostoživečih ptic – Kosec – Posebno območje varstva naravnega nacionalnega parka Lauteracher Ried – Izključitev območij Soren in Gleggen-Köblern – Direktiva 92/43/EGS – Ohranjanje naravnih habitatov – Prostoživeče rastlinske in živalske vrste – Postopek v zvezi z načrtom ali projektom gradnje – Postopek določitve trase hitre ceste – Postopek presoje posledic za okolje – Postopkovne kršitve, povezane s projektom gradnje zvezne hitre ceste S 18 – Časovna veljavnost Direktive 92/43“
V zadevi C-209/04,
zaradi tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 226 ES, vložene 12. maja 2004,
Komisija Evropskih skupnosti, ki jo zastopata M. van Beek in B. Schima, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožeča stranka,
proti
Republiki Avstriji, ki jo zastopajo E. Riedl, J. Müller in K. Humer, zastopniki, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožena stranka,
SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi C. W. A. Timmermans, predsednik senata, R. Schintgen, P. Kūris (poročevalec), G. Arestis in J. Klučka, sodniki,
generalna pravobranilka: J. Kokott,
sodna tajnica: K. Sztranc, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 6. oktobra 2005,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 27. oktobra 2005
izreka naslednjo
Sodbo
1 Komisija Evropskih skupnosti s to tožbo Sodišču predlaga, naj ugotovi, da Republika Avstrija
– s tem, da v območje naravnega nacionalnega parka Lauteracher Ried (v nadaljevanju: Lauteracher Ried), ki je uvrščen med posebna območja varstva (v nadaljevanju: POV), ni vključila območij Soren in Gleggen-Köblern, ki po znanstvenih merilih, enako kot navedeni POV, spadata med najprimernejša ozemlja glede na število in velikost v skladu s členom 4 (1) in (2) Direktive Sveta 79/409/EGS z dne 2. aprila 1979 o ohranjanju prosto živečih ptic (UL L 103, str. 1), kot je bila spremenjena z Direktivo Komisije 97/49/ES z dne 29. julija 1997 (UL L 223, str. 9, v nadaljevanju: Direktiva o pticah), in
– s tem, da v postopku odobritve projekta gradnje zvezne hitre ceste Bodensko jezero (v nadaljevanju: cesta S 18) ni pravilno in v celoti spoštovala zahtev, ki jih določa člen 6 (4) Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (UL L 206, str. 7, v nadaljevanju: Direktiva o habitatih) v zvezi z izvedbo projekta, kljub negativni presoji njegovih posledic na okolje,
ni izpolnila obveznosti iz člena 4 (1) in (2) Direktive o pticah in povezanih določb členov 6 (4) in 7 Direktive o habitatih.
Pravni okvir
Akt o pristopu Republike Avstrije k Evropski uniji
2 Akt o pogojih pristopa Republike Avstrije, Republike Finske in Kraljevine Švedske ter o prilagoditvah pogodb, na katerih temelji Evropska unija (UL 1994, C 241, str. 21, in UL 1995, L 1, str. 1, v nadaljevanju: akt o pristopu), je bil podpisan 24. junija 1994 in je začel veljati 1. januarja 1995.
3 V skladu s členom 2 akta o pristopu so: „[o]d datuma pristopa […] določbe izvirnih pogodb in aktov, ki so jih institucije sprejele pred pristopom, zavezujoče za nove države članice in se uporabljajo v teh državah pod pogoji, ki jih določajo omenjene pogodbe in ta akt.“
4 Člen 168 akta o pristopu določa:
„Če na seznamu Priloge XIX ali v kateri koli določbi tega akta ni predviden rok, začnejo nove države članice izvajati ukrepe, potrebne za to, da od datuma pristopa ravnajo v skladu z določbami direktiv in odločb iz člena 189 Pogodbe ES in člena 161 Pogodbe Euratom ter s priporočili in odločbami iz člena 14 Pogodbe ESPJ.“
Direktiva o pticah
5 V skladu z njenim členom 1(1) se Direktiva o pticah „nanaša na ohranjanje vseh prostoživečih vrst ptic, naravno prisotnih na evropskem ozemlju držav članic, kjer se uporablja Pogodba. Vključuje varovanje, upravljanje in nadzor nad temi vrstami in določa pravila njihovega izkoriščanja.“
6 Kosec (Crex crex) je vrsta, ki je bila uvrščena v prilogo I k Direktivi o pticah (v nadaljevanju: priloga I) z Direktivo Komisije 85/411/EGS z dne 25. julija 1985 o spremembah Direktive 97/409 (UL L 233, str. 33).
7 Člen 4 Direktive o pticah določa:
„1. Vrste iz Priloge I so predmet posebnih ukrepov za ohranitev njihovih habitatov, da se zagotovi preživetje in razmnoževanje teh vrst na njihovem območju razširjenosti.
V zvezi s tem se upoštevajo:
(a) vrste, ki jim grozi izumrtje;
(b) vrste, občutljive na določene spremembe v svojih habitatih;
(c) vrste, za katere se šteje, da so redke, ker so njihove populacije majhne ali pa so omejeno lokalno razširjene;
(d) druge vrste, ki zahtevajo posebno pozornost zaradi posebne narave svojih habitatov.
Kot osnova za vrednotenje se upoštevajo trendi in nihanja populacijskih nivojev.
Države članice razvrstijo zlasti ozemlja, ki so glede na število in velikost najprimernejša, kot posebna območja varstva za ohranjanje teh vrst, upoštevaje varstvene zahteve teh vrst na geografskem območju morja in kopnega, kjer se uporablja ta direktiva.
2. Države članice sprejmejo podobne ukrepe za redno pojavljajoče se selitvene vrste, ki niso navedene v Prilogi I, upoštevaje njihovo potrebo po varstvu na geografskem območju morja in kopnega, kjer se uporablja ta direktiva, kar zadeva njihova območja za razmnoževanje, goljenje in prezimovanje ter počivališča na njihovih selitvenih poteh. […]
[…]
4. V zvezi z območji varstva iz odstavkov 1 in 2 države članice sprejmejo primerne ukrepe, da ne pride do onesnaženja ali poslabšanja stanja habitatov ali kakršnih koli motenj, ki v taki meri vplivajo na ptice, da bi bilo to pomembno glede na cilje tega člena. Države članice si prizadevajo, da ne bi prišlo do onesnaženja ali poslabšanja stanja habitatov tudi izven teh območij varstva.“
Direktiva o habitatih
8 Člen 6(3) in (4), prvi pododstavek, Direktive o habitatih določa:
„3. Pri vsakem načrtu ali projektu, ki ni neposredno povezan z upravljanjem območja ali zanj potreben, pa bi sam ali v povezavi z drugimi načrti ali projekti lahko pomembno vplival na območje, je treba opraviti ustrezno presojo njegovih posledic glede na cilje ohranjanja tega območja. Glede na ugotovitve presoje posledic za območje in ob upoštevanju določb odstavka 4 pristojni nacionalni organi soglašajo z načrtom ali projektom šele potem, ko se prepričajo, da ne bo škodoval celovitosti zadevnega območja, in, če je primerno, ko pridobijo mnenje javnosti.
4. Če je treba kljub negativni presoji posledic za območje izvesti načrt ali projekt iz nujnih razlogov prevladujočega javnega interesa, vključno tistih socialne ali gospodarske narave, in ni drugih ustreznih rešitev, država članica izvede vse izravnalne ukrepe, potrebne za zagotovitev varstva celovite usklajenosti Nature 2000. O sprejetih izravnalnih ukrepih obvesti Komisijo.“
9 Člen 7 te direktive določa:
„Obveznosti iz člena 6(2), (3) in (4) te direktive nadomestijo vse obveznosti iz prvega stavka člena 4(4) Direktive 79/409/EGS za območja, določena na podlagi člena 4(1) ali podobno priznana po členu 4(2) navedene direktive, od datuma začetka izvajanja te direktive ali datuma, ko država članica določi ali prizna ta območja po Direktivi 79/409/EGS, če je slednji datum kasnejši.“
Dejansko stanje
10 Lauteracher Ried je v deželi Vorarlberg. Pred pristopom Republike Avstrije k Evropski uniji je vlada te države članice 7. junija 1995 Komisijo prvič uradno obvestila o uvrstitvi tega naravnega parka med POV in v nadaljevanju predložila določene dodatne dokumente. Območji Soren in Gleggen-Köblern nista v tem POV.
11 Postopek določitve trase v projektu gradnje ceste S 18 se je začel že leta 1992. Po razpravi z upravo okrožnega glavarstva Dornbirn, ki je potekala 29. aprila 1992, je bil projekt popolnoma spremenjen in je bilo upoštevano poročilo, ki ga je pripravil uradni izvedenec dežele Vorarlberg za varstvo narave in krajine. Postopek predstavitve tega projekta in zaslišanje zadevnih strank o določitvi trase navedene ceste se je začel 8. marca 1994 na podlagi zakona o zveznih cestah iz leta 1971. Postopek se je končal z določitvijo trase z uredbo zveznega ministra za ekonomske zadeve z dne 8. aprila 1997. V tej fazi priprave navedenega projekta so avstrijski organi sklenili, da za cesto S 18 ni nadomestnih tras.
12 Postopek za izdajo gradbenega dovoljenja za to cesto se je začel 27. januarja 1999. Z odločbo z dne 6. julija 2001 sta upravi okrožnih glavarstev Bregenz in Dornbirn na podlagi zakonodaje dežele Vorarlberg odobrili projekt za gradnjo te ceste. Ob upoštevanju navedene uredbe zveznega ministra za ekonomske zadeve s to odločbo ni bilo mogoče sprejeti druge trase, kot je bila ta, že sprejeta.
13 Zoper navedeno odločbo je bila vložena pritožba pri vladi dežele Vorarlberg. Ta je 21. februarja 2003 sprejela potrdilno odločbo, katere izvršitev je Verwaltungsgerichtshof 29. avgusta 2003 zadržalo. Izvedba projekta gradnje ceste S 18 je trenutno ustavljena.
Predhodni postopek
14 Komisija je po prejeti pritožbi 12. novembra 2001 na avstrijske organe naslovila dopis o ornitološko neustrezni razvrstitvi POV Lauteracher Ried, možnimi negativnimi posledicami projekta gradnje ceste S 18 za kosca in druge populacije ptičev, ki jih je treba ohranjati na tem območju, ter druga vprašanja v zvezi z njihovo zaščito.
15 Potem ko je Komisija preučila odgovor avstrijske vlade, ki je bil naslovljen nanjo 1. februarja 2002, je 27. junija 2002 Republiki Avstriji poslala pisni opomin. Komisija je 11. julija 2003, ker ni bila zadovoljna s pojasnili, ki jih je dala Republika Avstrija, izdala obrazloženo mnenje, v katerem je to državo članico pozvala, naj sprejme ukrepe, potrebne za uskladitev s tem mnenjem v roku dveh mesecev od njegove vročitve.
16 Komisija se je odločila vložiti to tožbo, ker je menila, da trditve, ki jih navaja Republika Avstrija v odgovoru z dne 26. septembra 2003 na navedeno obrazloženo mnenje, niso prepričljive in da očitana neizpolnitev še traja.
Tožba
17 Komisija v utemeljitev tožbe navaja dva očitka. Prvič, Republiki Avstriji očita, da ni spoštovala določb člena 4(1) in (2) Direktive o pticah v zvezi s postopkom izbire in razvrstitve POV. Drugič, navaja nespoštovanje zahtev, navedenih v členu 6(4) Direktive o habitatih, pri izdaji dovoljenja za projekt gradnje ceste S 18.
Prvi očitek: nespoštovanje določb člena 4(1) in (2) Direktive o pticah
Trditve strank
18 Komisija v prvem očitku trdi, da trenutna razvrstitev in meje POV Lauteracher Ried ne ustrezajo zahtevam po zaščiti in trajnostnem ohranjanju vrst ptic, ki so navzoče na tem območju, med drugim kosca in drugih selitvenih vrst ptic, ki gnezdijo na travnikih. Po mnenju Komisije je treba navedeni POV, da bi bile izpolnjene zahteve iz člena 4(1) in (2) Direktive o pticah, razširiti tudi na območji Soren in Gleggen-Köblern.
19 Komisija v utemeljitev tega očitka najprej navaja, da je odločilen element za določitev mej POV navzočnost zaščitenih vrst ptic. Po znanstvenih podatkih in rezultatih pregledov, opravljenih med letoma 2000 in 2002, navedena območja niso le habitati, ampak tudi glavno območje, kjer se razmnožujejo kosec in druge selitvene vrste, ki gnezdijo na travnikih. Komisija tudi poudarja, da travniki, ki so znotraj in v okolici območja Lauteracher Ried, nudijo glede varstva ptic enoten naravni habitat, katerega struktura je zlasti primerna, in jih uporabljajo iste populacije ptic. Dodaja, da so kosci, prisotni v dolini Rena, tesno povezani s tistimi na območju dežele Vorarlberg.
20 Komisija v nadaljevanju trdi, da se obveznost določitve območij, ki so najprimernejša po ornitoloških merilih kot POV, ne izčrpa ob prvi opravljeni prijavi. Cilj ohranjanja ogroženih živalskih vrst zahteva, da se prijava ponovno preuči ob upoštevanju novejših znanstvenih spoznanj in se po potrebi meje obstoječega POV določijo na novo.
21 Končno dejstvo, da je Republika Avstrija območji Bangs in Matschels, ki sta prav tako v deželi Vorarlberg, določila za posebno območje varstva, na katerem se zagotavlja ohranitev kosca, v ničemer ne spremeni obveznosti te države članice, da stori enako tudi z območjema Soren in Gleggen-Köblern, ki sta tik poleg prijavljenega POV.
22 Republika Avstrija trdi, da trenutne meje POV Lauteracher Ried optimalno odgovarjajo zahtevam iz Direktive o pticah glede varstva in ohranitve kosca in redno pojavljajočih se selitvenih vrst v renski dolini dežele Vorarlberg.
23 Meni, da je obveznosti, ki jih ima na podlagi Direktive o pticah, izpolnila s tem, da je določila meje navedenega POV ter območje varstva živalstva, rastlinstva, habitatov in ptic Bangs in Matschels in s tem razglasila za POV in kot taka priznala ozemlja doline Ren, ki so v deželi Vorarlberg, ki so najprimernejša po številu in velikosti za ohranjanje vrste kosec iz priloge I in redno pojavljajočih se selitvenih vrst.
24 Republika Avstrija natančneje navaja, da so bile meje POV določene na podlagi znanstvenih dokazov, ki so bili na voljo ob izbiri in razvrstitvi tega območja, in ki jih je sodna praksa Sodišča štela za zanesljive in so povzročili to, da je to območje uvrščeno med najpomembnejša območja za razmnoževanje travniških ptic v deželi Vorarlberg.
25 Dodaja, da se je pri uvrstitvi navedenega območja opirala na izključno ornitološke in ekološke vidike, kot jih je mogoče izpeljati iz člena 4(1) in (2) Direktive o pticah. V navedenih okoliščinah trdi, da je v POV Lauteracher Ried območje neokrnjene narave, ki je nepogrešljivo za razvoj kosca, da pa se to ne razteza na travnike na območjih Soren in Gleggen-Köblern.
26 Po mnenju Republike Avstrije je treba za to, da bi ugotovili, katera so najprimernejša ozemlja, upoštevati več meril, med drugim dejstvo, da ptice teh dveh vrst obiskujejo določeno območje ali njegov del. Vendar to merilo ni samo po sebi odločilno za izpolnitev zahtev iz Direktive o pticah. Območje mora zato, da bi bilo del ozemlja, ki je najprimernejše v smislu te direktive, izpolnjevati kumulativno tudi druge ornitološke in ekološke zahteve. Prav tako je treba presoditi, ali je območje primerno po velikosti in kvantitativno in kakšno je njegovo okolje. Ta vidik vključuje že obstoječe škode na določenem območju zaradi rekreativnih aktivnosti, razvojnih programov ali drugih okoliščin in posledično poslabšanje habitata. Po mnenju te države članice zaradi že obstoječih omejitev in onesnaženja ter trenutne kakovosti območij Soren in Gleggen‑Köblern ti območji ne izpolnjujeta upoštevnih meril iz Direktive o pticah za uvrstitev med POV.
27 V teh okoliščinah Republika Avstrija navaja, da ima lahko upoštevanje družbeno‑ekonomskih interesov, čeprav posredno, vlogo pri presoji tega, ali je velikost nekega območja primerna, in prav tako poudarja, da je tako pri kršitvah pravne sfere posameznikov.
28 Po mnenju Republike Avstrije očitek, da je bila dolžna POV Lauteracher Ried naknadno spremeniti in ga ves čas prilagajati, ne temelji na nobeni pravni podlagi. Navedeno dolžnost je težko uskladiti z načelom zakonitosti delovanja uprave in je v nasprotju s sodno prakso Sodišča.
29 Poleg tega Republika Avstrija natančneje pojasnjuje, da območji Soren in Gleggen-Köblern, čeprav nista najprimernejši ozemlji v smislu člena 4(1), četrti pododstavek, Direktive o pticah, nista popolnoma nezaščiteni. Dejansko sta bili ti ozemlji v postopku s pravnim sredstvom glede projekta gradnje ceste S 18 podvrženi režimu varstva iz člena 4, drugi stavek, navedenega člena.
Presoja Sodišča
30 Za razrešitev tega spora je treba uvodoma opozoriti na načela glede obveznosti, ki jih imajo države članice pri izbiri in razvrstitvi POV, ki jih določa Direktiva o pticah.
31 Iz člena 4(1), četrti pododstavek, te direktive izhaja, da morajo države članice zlasti ozemlja, ki so glede na število in velikost najprimernejša za ohranitev zaščitenih vrst, navedenih v prilogi I, razvrstiti kot POV. Pri tem morajo upoštevati varstvene zahteve teh vrst na geografskem območju morja in kopnega, kjer se uporablja ta direktiva. V skladu z odstavkom 2 tega člena morajo države članice sprejeti podobne ukrepe za redno pojavljajoče se selitvene vrste, ki niso navedene v prilogi I, glede njihovih območij za razmnoževanje, goljenje in prezimovanje ter počivališč na njihovih selitvenih poteh.
32 V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča člen 4(1) in (2) Direktive o pticah od držav članic zahteva, da dajo POV pravni status, ki zagotavlja med drugim preživetje in razmnoževanje vrst ptic, navedenih v prilogi I, ter razmnoževanje, goljenje in prezimovanje redno pojavljajočih se selitvenih vrst, ki niso navedene v prilogi I (glej sodbo z dne 18. marca 1999 v zadevi Komisija proti Franciji, C‑166/97, Recueil, str. I‑1719, točka 21 in navedena sodna praksa).
33 Poleg tega je Sodišče že presodilo, da se pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, ki ga imajo države članice glede izbire ozemelj, ki so najprimernejša za razvrstitev med POV, ne nanaša na možnost, da med POV uvrstijo ozemlja, ki se zdijo najprimernejša po ornitoloških merilih, ampak le na uporabo teh meril za to, da se določijo najprimernejša ozemlja za ohranjanje vrst, naštetih v prilogi I (glej zlasti sodbo z dne 19. maja 1998 v zadevi Komisija proti Nizozemski, C‑3/96, Recueil, str. I‑3031, točka 61).
34 Prav tako je treba spomniti, da je bilo po izidih znanstvenih študij in enega pregleda, ki jih je predložila Komisija med postopkom in katerih avstrijska vlada ni izpodbijala, znotraj POV Lauteracher Ried, ki ima površino 580 hektarjev, med letoma 2000 in 2002 opaženih 4 ali 5, 4 in 3 samcev vrste kosec. Ugotovitve glede območij Soren in Gleggen-Köblern s površino 64 in 352 hektarjev so bile le malo nižje, saj je bilo število opaženih ptic 4, 2 in 3.
35 Poleg tega je Komisija trdila in ji v tej točki ni bilo nasprotovano, da so se leta 2001 ptice selitvene vrste kozica (Gallinago gallinago), priba (Vanellus vanellus) in veliki škurh (Numenius arquata) tudi razmnoževale v večjem številu na teh dveh območjih, ki jih avstrijski organi niso določili kot POV. Število parov, ki so gnezdili v POV Lauteracher Ried, je bilo od 3 do 5 kozic, od 11 do 12 prib in 3 velikega škurha. Na območjih Soren in Gleggen-Köblern je bilo to število 3 in od 3 do 4 kozic, od 6 do 9 prib in (verjetno) 1 in 8 za velikega škurha.
36 To pomeni, kot je poudarila generalna pravobranilka v točki 32 sklepnih predlogov, da sta območji Soren in Gleggen-Köblern za kosca ter selitvene vrste, ki niso navedene v prilogi I, kot so kozica, priba in veliki škurh, vsaj tako pomembni kot ozemlja, ki so znotraj POV Lauteracher Ried. Poleg tega se številčni podatki, ki jih je navedla avstrijska vlada v standardiziranem obrazcu podatkov o teh zadnjenavedenih vrstah selitvenih ptic, spremenijo le ob upoštevanju parcel, ki so zunaj navedenega POV.
37 Glede trditve avstrijske vlade, da območji Soren in Gleggen-Köblern nista najprimernejši za varstvo zgoraj navedenih vrst ptic, zaradi obstoječih omejitev in onesnaženja ter stanja in kakovosti teh območij, je treba spomniti, da je na njih navzoče, kot izhaja iz točk 34 in 35 te sodbe, na manjši površini, kot jo ima navedeni POV, približno enako število ptic, ki gnezdijo, kot v slednji.
38 Torej je treba ugotoviti, da območji Soren in Gleggen-Köblern po ornitoloških merilih spadata, enako kot POV Lauteracher Ried, med najprimernejša ozemlja po številu in velikosti za uvrstitev med POV v skladu s členom 4(1) in (2) Direktive o pticah.
39 Zaradi teh ugotovitev ni vprašljiva trditev avstrijske vlade, po kateri bi bilo treba, čeprav posredno, med potrebno presojo značilnosti območja, ki naj bi se ga uvrstilo med POV, upoštevati ekonomska in družbena merila.
40 Dejansko v skladu s sodno prakso Sodišča država članica pri izbiri in določitvi mej POV ne sme upoštevati ekonomskih zahtev, bodisi ker bi te bile v splošnem interesu, ki bi bil pomembnejši od ekološkega cilja iz Direktive o pticah, bodisi ker bi šlo za nujne razloge prevladujočega javnega interesa v smislu tistih iz člena 6(4), prvi pododstavek, Direktive o habitatih (glej zlasti sodbo z 11. julija 1996 v zadevi Royal Society for the Protection of Birds, C‑44/95, Recueil, str. I‑3805, točki 31 in 42).
41 Glede trditve avstrijske vlade, da izidi pregledov na kraju samem ne omogočajo sklepa, da sta območji Soren in Gleggen-Kölbern primerni za ohranjanje vrst zaščitenih ptic, je treba ugotoviti, da znanstveno ne utemeljuje izključitve teh območij iz POV. Nasprotno, uvrstitev teh območij v POV bi morala zagotoviti ohranitev kosca, navedenega v prilogi I, in drugih redno pojavljajočih se selitvenih vrst ptic v skladu s cilji Direktive o pticah.
42 Prav tako se ni mogoče strinjati s trditvami te vlade, da naj bi Komisija napačno trdila, da je treba POV Lauteracher Ried stalno spreminjati in prilagajati, ker naj za tako zahtevo ne bi bilo nobene pravne podlage.
43 Dejansko je treba ugotoviti, da čeprav ni sporno, da je obveznost razvrstitve najprimernejših ozemelj za to, da se ustvari POV, začela za Republiko Avstrijo polno učinkovati s 1. januarjem 1995, na datum pristopa te države članice k Evropski uniji, da se taka obveznost na ta datum ne izčrpa. Dejansko niti Direktiva o pticah niti besedilo njenega člena 4 ne vsebuje niti najmanjše navedbe, ki bi opredeljevala, da je obveznost prenosa te direktive nehala veljati na navedeni datum. Poleg tega, kot je to poudarila tudi generalna pravobranilka v točki 39 sklepnih predlogov, cilj učinkovite zaščite ptic ne more biti združljiv s tem, da se izjemna območja za ohranjanje zaščitenih vrst ne varujejo, ker se je njihova izjemnost pokazala šele po prenosu Direktive o pticah.
44 Glede trditve avstrijske vlade, da se je oprla na študijo Zvezne agencije za varstvo okolja v sodelovanju z BirdLife z naslovom Important Bird Areas in Österreich iz leta 1995 in ker je ta študija edini vzorec in edina znanstveno zanesljiva presoja, ki je obstajala ob izbiri in uvrstitvi Lauteracher Ried med POV, zadostuje ugotovitev, da obveznost razvrstitve, kot pravilno trdi Komisija, ni omejena s stanjem znanstvenih spoznanj na določen datum.
45 Dejansko iz spisa izhaja, da so na voljo tudi druge študije in ornitološke znanstvene raziskave ter izidi novejših pregledov, kot pa so tisti, na podlagi katerih je bila opravljena uvrstitev POV Lauteracher Ried. Torej bi bilo treba uvrstitev POV na podlagi teh elementov, katerih točnosti Republika Avstrija ni izpodbijala, ponovno preučiti.
46 Republika Avstrija tudi ne more trditi, da je s tem, da je območji Bangs in Matschels, na katerih je kosec tudi navzoč, določila za zaščiteni območji, ni več dolžna uvrstiti ozemelj Soren in Gleggen-Köblern v POV.
47 Kot je Sodišče že presodilo, so države članice dolžne uvrstiti v POV vsa območja, ki so na podlagi ornitoloških meril najprimernejša za ohranjanje zadevne vrste (glej med drugim zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Nizozemski, točka 62).
48 Na koncu v zvezi s trditvijo avstrijske vlade, da območji Soren in Gleggen‑Köblern nista popolnoma nezaščiteni, zadostuje ugotovitev, da člen 4(1) Direktive o pticah državam članicam nalaga obveznost, da uvrstijo v POV ozemlja, ki so najprimernejša po številu in velikosti za ohranjanje vrst, navedenih v prilogi I, obveznost, ki se ji ni mogoče izogniti s sprejetjem drugih ukrepov posebne zaščite (zgoraj navedena sodba Komisija proti Nizozemski, točka 55).
49 Ob upoštevanju prej navedenega je treba ugotoviti, da je prvi očitek, ki ga navaja Komisija, utemeljen.
Drugi očitek: nespoštovanje zahtev iz člena 6(4) Direktive o habitatih
50 Komisija v drugem očitku trdi, da Republika Avstrija pri odobritvi projekta gradnje ceste S 18 ni spoštovala obveznosti iz povezanih določb člena 6(4) in 7 Direktive o habitatih glede zahtev po varstvu biotopov in habitatov, kot so določeni za POV Lauteracher Ried.
51 Komisija najprej poudarja, da pred majem 2000 ni bila opravljena nobena podrobna in konkretna presoja v skladu s cilji Direktive o pticah. Trdi, da potem, ko je bilo na podlagi okoljske študije mnenje uradnega izvedenca dežele Vorarlberg maja 2000 zaradi posledic projekta gradnje ceste S 18 na POV negativno, ni bila izvedena nobena študija za to, da bi se preučilo, ali obstajajo morebitne nadomestne rešitve za traso te ceste. Komisija v nadaljevanju poudarja, da po odločbi o odobritvi gradnje, izdani 6. julija 2001, ni bila neposredno obveščena o izravnalnih ukrepih, sprejetih za ublažitev negativnih posledic te gradnje. Komisija na koncu trdi, da tudi ni izkazano, da bi bili dejansko sprejeti vsi izravnalni ukrepi, potrebni za zagotovitev varstva celovite usklajenosti Nature 2000.
52 Republika Avstrija v celoti izpodbija tožbene razloge, ki jih Komisija navaja v utemeljitev svojega drugega očitka.
Časovna veljavnost Direktive o habitatih
53 Glede na to, da iz točke 11 te tožbe izhaja, da so nekateri dejanski elementi v zvezi s projektom gradnje ceste S 18 nastopili pred datumom pristopa Republike Avstrije k Evropski uniji, je treba pred odločitvijo o zatrjevani kršitvi Direktive o habitatih preveriti, ali ta velja za dejstva v sporu, na podlagi katerega je bila vložena tožba Komisije.
54 Glede tega ni sporno, da se je projekt gradnje ceste S 18 pričel leta 1992. Po prekinitvi se je postopek nadaljeval 8. marca 1994, na ta datum je bil navedeni projekt uradno predstavljen in dan v postopek presoje na podlagi zakona o zveznih cestah iz leta 1971.
55 Poleg tega iz spisa izhaja, da je bilo poročilo zveznega izvedenskega mnenja javno objavljeno istega leta, torej pred 1. januarjem 1995, datumom pristopa Republike Avstrije k Evropski uniji.
56 Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da se načelo, da je za projekte, ki bi lahko znatno vplivali na okolje, treba opraviti okoljsko presojo, ne uporablja, ko je bila uradna zahteva za odobritev projekta vložena pred datumom izteka roka za prenos direktive (glede Direktive Sveta z dne 27. junija 1985 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (UL L 175, str. 40) glej sodbi z dne 11. avgusta 1995 v zadevi Komisija proti Nemčiji, C‑431/92, Recueil, str. I‑2189, točki 29 in 32, in z dne 18. junija 1998 v zadevi Gedeputeerde Staten van Noord‑Holland, C‑81/96, Recueil, str. I‑3923, točka 23).
57 Dejansko je Sodišče menilo, da je samo to formalno merilo v skladu z načelom pravne varnosti in omogoča polni učinek direktive. Razlog za tako ugotovitev je, da se direktiva, kot je Direktiva o habitatih, nanaša pretežno na večje projekte, za uresničitev katerih je pogosto potrebno daljše obdobje. Tako ne bi bilo primerno, da bi se postopki, ki so zapleteni že na nacionalni ravni in formalno začeti pred datumom izteka roka za prenos direktive, še otežili in podaljšali zaradi posebnih zahtev, ki jih določa direktiva in bi bile prizadeti že oblikovani položaji (glej po analogiji zgoraj navedeno sodbo Gedeputeerde Staten van Noord-Holland, točki 23 in 24).
58 Vendar se Direktiva 85/337 in Direktiva o habitatih nanašata na presojo vplivov določenih javnih in zasebnih projektov na okolje. V obeh primerih postopek presoje poteka pred dokončno izbiro projekta. Pri odločitvi glede projekta je treba upoštevati rezultate te presoje, saj je projekt odvisno od teh rezultatov treba spremeniti. Različne faze preučitve projekta so toliko povezane, da pomenijo zapleteno operacijo. Dejstvo, da je vsebina določenih določb različna ne postavlja pod vprašaj te presoje. To pomeni, da je treba očitek presojati glede na datum, ko je bil projekt uradno predstavljen, to pa je datum, naveden v točki 54 te tožbe.
59 Nato je treba spomniti, da v skladu s pristopnimi akti pravice in obveznosti iz prava Skupnosti, razen pri izjemah, v novih državah članicah začnejo takoj veljati (glej v tem smislu sodbo z dne 15. januarja 2002 v zadevi Weidacher, C‑179/00, Recueil, str. I‑501, točka 18).
60 Iz akta o pristopu izhaja, da so za Republiko Avstrijo obveznosti iz Direktive o pticah in Direktive o habitatih začele učinkovati 1. januarja 1995 in da tej državi ni bilo odobreno nobeno odstopanje ali prehodno obdobje.
61 Ugotoviti je torej treba, da se je postopek za odobritev projekta gradnje ceste S 18 uradno začel pred datumom pristopa Republike Avstrije k Evropski uniji.
62 Iz tega izhaja, da v obravnavani zadevi v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 56 te sodbe, obveznosti iz Direktive o habitatih Republike Avstrije niso zavezovale in da za projekt gradnje ceste S 18 niso veljale s to direktivo sprejete določbe.
63 Glede na prej navedeno je treba skleniti, da drugi očitek Komisije ni utemeljen.
64 Posledično je treba ugotoviti, da Republika Avstrija s tem, da je opustila vključitev območij Soren in Gleggen-Köblern v POV Lauteracher Ried, ki sta po znanstvenih merilih enako kot POV najprimernejši ozemlji po številu in velikosti v skladu s členom 4(1) in (2) Direktive o pticah, ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi te direktive.
Stroški
65 V skladu s členom 69(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Če vsaka stranka uspe samo deloma ali v izjemnih okoliščinah, lahko Sodišče v skladu z odstavkom 3, prvi pododstavek, istega člena odloči, da se stroški delijo ali da vsaka stranka nosi svoje stroške. V obravnavani zadevi Komisija in Republika Avstrija z delom svojih predlogov nista uspeli, zato vsaka nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:
1) Republika Avstrija s tem, da je opustila vključitev območij Soren in Gleggen-Köblern v posebno območje varstva Lauteracher Ried, ki sta po znanstvenih merilih enako kot posebno območje varstva najprimernejši ozemlji po številu in velikosti v skladu s členom 4(1) in (2) Direktive 79/409/EGS Sveta z dne 2. aprila 1979 o ohranjanju prosto živečih ptic, kot je bila spremenjena z Direktivo 97/49/ES Komisije z dne 29. julija 1997, ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi te direktive.
2) V preostalem se tožba zavrne.
3) Komisija Evropskih skupnosti in Republika Avstrija nosita vsaka svoje stroške.
Podpisi
* Jezik postopka: nemščina.