SODBA SODIŠČA

z dne 20. februarja 1979(*)

„Ukrepi z enakim učinkom kot količinske omejitve“

V zadevi 120/78,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe v skladu s členom 177 Pogodbe EGS, ki ga je vložilo Hessisches Finanzgericht (finančno sodišče dežele Hesse) glede razlage členov 30 in 37 Pogodbe EGS in člena 100(3) in nemškega zakona o monopolu na alkoholne pijače, v postopku

Rewe-Zentral AG, s sedežem v Kölnu,

proti

Bundesmonopolverwaltung für Branntwein (zvezna monopolna uprava za alkoholne pijače),

SODIŠČE,

v sestavi H. Kutscher, predsednik, J. Mertens de Wilmars in A. J. Mackenzie Stuart, predsednika senatov, A. M. Donner, P. Pescatore, M. Sørensen, A. O’Keeffe, G. Bosco in A. Touffait, sodniki,

generalni pravobranilec: M. Capotorti,

sodni tajnik: A. Van Houtte,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Ob upoštevanju, da je s sklepom z dne 28. aprila 1978, ki ga je Sodišče prejelo 22. maja 1978, Hessisches Finanzgericht v skladu s členom 177 Pogodbe EGS postavilo Sodišču vprašanji za predhodno odločanje o razlagi členov 30 in 37 Pogodbe EGS, da bi presodilo, ali je določba nemške ureditve o trženju alkoholnih pijač, ki določa najnižjo stopnjo alkohola za različne kategorije alkoholnih pijač, združljiva s pravom Skupnosti;

2        ob upoštevanju, da iz predložitvenega sklepa izhaja, da je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari nameravala uvoziti pošiljko „Cassis de Dijon“, po poreklu iz Francije, z namenom trženja na področju Zvezne republike Nemčije;

ker, ko je tožeča stranka vložila pri Bundesmonopolverwaltung (zvezna monopolna uprava za alkoholne pijače) zahtevo za pridobitev uvoznega dovoljenja za zadevni izdelek, jo je monopolna uprava obvestila, da zaradi prenizke stopnje alkohola zadevni izdelek ne izpolnjuje zahtev za trženje na področju Zvezne republike Nemčije;

3        ker to stališče monopolne uprave temelji na členu 100 „Branntweinmonopolgesetz“ in na predpisih, ki jih je sprejela monopolna uprava na podlagi te določbe, da bi se določila najnižja vsebnost alkohola v določeni kategoriji likerjev in drugih alkoholnih pijač (Verordnung über den Mindestweingeistgehalt von Trinkbranntweinen z dne 28. februarja 1958, Bundesanzeiger št. 48 z dne 11. marca 1958);

ker iz navedenih določb izhaja, da se za trženje sadnih likerjev, kot je „Cassis de Dijon“, zahteva, da vsebujejo vsaj 25 % alkohola, medtem ko zadevni izdelek, ki se prosto trži v Franciji, vsebuje med 15 in 20 % alkohola;

4        ker tožeča stranka meni, da ima nemška ureditev o najnižji vsebnosti alkohola za posledico, da alkoholnih pijač uveljavljenih znamk iz drugih držav članic Skupnosti ni mogoče prodajati v Zvezni republiki Nemčiji in da ta določba predstavlja omejitev prostega pretoka blaga med državami članicami, ki presega okvir trgovinskih pravil, pridržanih za države članice;

ker tožeča stranka meni, da je to ukrep z enakim učinkom kot količinske omejitve uvoza, ki je v nasprotju s členom 30 Pogodbe EGS;

ker je poleg tega ta ukrep sprejet v okviru izvajanja monopola na alkoholne pijače, je tožnik prepričan, da gre tudi za kršitev člena 37, ki določa, da morajo države članice postopoma prilagoditi vse državne tržne monopole, s čimer zagotovijo, da je do konca prehodnega obdobja odpravljena vsakršna diskriminacija glede pogojev nabave in trženja blaga med državljani držav članic;

5        ker je Hessisches Finanzgericht, da bi lahko izreklo sodbo, Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

a)      Ali je pojem ukrepov z enakim učinkom kot količinske omejitve uvoza iz člena 30 Pogodbe EGS treba razlagati tako, da se nanaša tudi na določitev najnižje vsebnosti vinskega alkohola v alkoholnih pijačah, ki jo je predpisal nemški Branntweinmonopolgesetz, ki ima za posledico, da tradicionalnih izdelkov drugih držav članic z vsebnostjo vinskega alkohola pod določeno mejo ni mogoče dati v promet v Zvezni republiki Nemčiji?

b)      Ali se lahko določitev take najnižje vsebnosti vinskega alkohola šteje za diskriminacijo glede pogojev nabave in trženja blaga med državljani držav članic v smislu člena 37 Pogodbe EGS?

6        Ob upoštevanju, da s tem nacionalno sodišče prosi za pomoč pri razlagi, ki bi mu omogočila presoditi, ali zahteva najnižje vsebnosti alkohola pomeni kršitev člena 30 Pogodbe, ki prepoveduje vse ukrepe z enakim učinkom kot količinske omejitve v trgovini med državami članicami, ali pa kršitev člena 37, ki prepoveduje vsako diskriminacijo glede pogojev nabave in trženja blaga med državljani držav članic;

7        ker je v zvezi s tem treba pripomniti, da se člen 37 izrecno nanaša na državne tržne monopole;

ker torej ta določba ni upoštevna glede nacionalnih določb, ki ne zadevajo izvajanja posebne naloge javnega monopola – to je pravice izključnosti – temveč tistih, ki se uporabljajo kot splošne določbe za izdelavo in trženje alkoholnih pijač, ne glede na to ali se nanašajo na zadevni monopol ali ne;

ker je treba pod temi pogoji učinek spornega ukrepa, na katerega se sklicuje nacionalno sodišče, na trgovino znotraj Skupnosti obravnavati le na podlagi zahtev, ki izhajajo iz člena 30, kot je navedeno v prvem vprašanju;

8        ob upoštevanju, da je v odsotnosti skupnih pravil glede izdelave in trženja alkohola – predloga uredbe, ki ga je Komisija predložila Svetu 7. decembra 1976 (UL C 309, str. 2), Svet še ni sprejel – ureditev vseh zadev glede izdelave in trženja alkohola ter žganih pijač na ozemlju posameznih držav članic v pristojnosti le-teh;

ker je ovire glede pretoka blaga znotraj Skupnosti, ki jo povzroča neenakost nacionalnih zakonodaj glede trženja zadevnih izdelkov, treba sprejeti, kolikor se take določbe lahko priznajo za nujne za izpolnjevanje obveznih zahtev, ki se zlasti nanašajo na učinkovitost davčnega nadzora, varovanje javnega zdravja, poštenost tržnih transakcij in varstvo potrošnikov;

9        ob upoštevanju, da je vlada Zvezne republike Nemčije kot intervenientka v postopku predložila različne trditve, ki naj bi po njenem mnenju upravičevale uporabo določb glede najmanjše vsebnosti alkohola v alkoholnih pijačah, navajajoč po eni strani varovanje javnega zdravja in po drugi strani varstvo potrošnikov pred nepoštenim tržnim ravnanjem;

10      ob upoštevanju, da vlada Nemčije glede varovanja javnega zdravja navaja, da naj bi bil namen določitve najnižje vsebnosti alkohola z nacionalno zakonodajo preprečiti širjenje alkoholnih pijač na nacionalnem trgu, še zlasti alkoholnih pijač z nizko vsebnostjo alkohola, ker po njenem prepričanju takšni izdelki lažje povzročijo zasvojenost z alkoholom kot alkoholne pijače z visoko vsebnostjo alkohola;

11      ob upoštevanju, da take ugotovitve ne morejo biti odločilne, ker trg ponuja potrošniku izjemno široko izbiro blagih ali zmernih alkoholnih izdelkov in se poleg tega zelo veliko alkoholnih pijač z visoko vsebnostjo alkohola, ki se prosto prodajajo na nemškem trgu, zaužijejo razredčene;

12      ob upoštevanju, da vlada Nemčije navaja tudi to, da je določitev najnižje vsebnosti alkohola za določene likerje namenjena varstvu potrošnikov pred nepoštenim ravnanjem proizvajalcev in dobaviteljev alkoholnih pijač;

ker ta utemeljitev temelji na ugotoviti, da znižanje vsebnosti alkohola zagotavlja konkurenčno prednost glede na pijače z višjo alkoholno vsebnostjo, ker je alkohol zaradi visoke davčne obremenitve najdražja sestavina pijač;

ker naj bi poleg tega po mnenju vlade Nemčije, če bi dovolili prosti pretok alkoholnih izdelkov povsod, kjer so glede na vsebnost alkohola v skladu s predpisi države izdelave, to imelo za posledico, da bi se najnižja alkoholna vsebnost v kateri koli državi članici uveljavila kot skupni standard v Skupnosti in bi celo vse določbe o najnižji vsebnosti alkohola postale neučinkovite, saj je taka določitev najnižje vsebnosti alkohola tuja ureditvam več držav članic;

13      ob upoštevanju, kot je Komisija pravilno poudarila, da lahko določitev mej za vsebnost alkohola v alkoholni pijači vodi do standardizacije trženih izdelkov in njegovih označb, kar bi izboljšalo preglednost tržnih transakcij in prodajnih ponudb javnosti;

ker taka trditev vseeno ni sprejemljiva, kolikor se obvezna omejitev najnižje vsebnosti alkohola šteje za glavno jamstvo za poštene tržne transakcije, saj je kupcu lažje zagotoviti primerno informacijo tako, da se zahteva označba porekla in vsebnosti alkohola na embalaži izdelkov;

14      ob upoštevanju, da je iz doslej navedenega jasno, da zahteve v zvezi z najnižjo vsebnostjo alkohola v alkoholnih pijačah ne zasledujejo cilja, ki je v splošnem interesu in ki bi prevladal nad zahtevami po prostem pretoku blaga, ki je eno od temeljnih pravil Skupnosti;

ker je v praksi osnovni učinek takih zahtev v glavnem zagotavljanje prednosti alkoholnim pijačam z visoko vsebnostjo alkohola tako, da se z nacionalnega trga izključijo izdelki iz drugih držav članic, ki ne ustrezajo temu opisu;

ker je iz tega razvidno, da enostranska zahteva po najnižji vsebnosti alkohola – ki jo naloži ureditev države članice za namene prodaje alkoholnih pijač – ovira trgovino, ki je v nasprotju z določbami člena 30 Pogodbe;

ker torej ni nobenega razloga, da se alkoholne pijače, ki so zakonito proizvedene in tržene v eni od držav članic, ne bi smele uvoziti v katero koli drugo državo članico; prodaja takih izdelkov ne sme biti podvržena zakonski prepovedi trženja pijač z vsebnostjo alkohola, ki je nižja od meje, ki jo določijo nacionalni predpisi;

15      ker je na prvo vprašanje treba odgovoriti, da je pojem „ukrepi z enakim učinkom kot količinske omejitve“ iz člena 30 Pogodbe treba razlagati tako, da zajema določitev najnižje vsebnosti alkohola v alkoholnih pijačah, namenjenih za potrošnjo, z zakonodajo države članice, če zadeva uvoz alkoholnih pijač, ki so zakonito proizvedene in tržene v drugi državi članici.

 Stroški

16      Ob upoštevanju, da se stroški vlade Kraljevine Danske, vlade Zvezne republike Nemčije in Komisije Evropskih skupnosti, ki so Sodišču predložile stališča, ne povrnejo;

ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred Hessisches Finanzgericht, to odloči o stroških.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE

v odgovor na vprašanji, ki ju je postavilo Hessisches Finanzgericht s sklepom z dne 28. aprila 1978, razsodilo:

Pojem „ukrepi z enakim učinkom kot količinske omejitve“ iz člena 30 Pogodbe je treba razlagati tako, da zajema določitev najnižje vsebnosti alkohola v alkoholnih pijačah, namenjenih za potrošnjo, z zakonodajo države članice, če zadeva uvoz alkoholnih pijač, ki so zakonito proizvedene in tržene v drugi državi članici.

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 20. februarja 1979.

* Jezik postopka: nemščina.