SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ Vrh Rio+20: na poti k okolju prijaznemu gospodarstvu in boljšemu upravljanju /* COM/2011/0363 konč. */
SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU
PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ Vrh Rio+20: na poti k okolju prijaznemu
gospodarstvu in boljšemu upravljanju
1.
Konferenca Rio+20: Priložnost, ki je svet ne sme zamuditi
Junija 2012 bodo oči sveta uprte v Rio de
Janeiro, kjer se bodo dvajset let po prvem „vrhu globalne razsežnosti“ sestali
vodje držav in vlad na Konferenci Združenih narodov o trajnostnem razvoju[1]
(UNCSD ali Konferenci „Rio+20“). Rio+20 predstavlja nadaljevanje prejšnjih
vrhov globalne razsežnosti: Konference Združenih narodov o človekovem
okolju v Stockholmu leta 1972, Konference o okolju in razvoju („svetovnega
vrha“) v Riu de Janeiru leta 1992 ter Svetovnega vrha o trajnostnem razvoju v
Johannesburgu leta 2002. Obenem se navezuje na Vrh Združenih narodov ob novem
tisočletju leta 2000 ter na določitev Razvojnih ciljev novega
tisočletja (Millenium Development Goals, MDGs). Rio+20 je za naš medsebojno povezan svet
edinstvena priložnost, da obnovi svojo politično zavezanost trajnostnemu
razvoju. Na konferenci bo ocenjen dosedanji napredek, obravnavane bodo vrzeli v
izvajanju ter novi izzivi. To bo potekalo v okviru dveh povezanih tem: „okolju
prijazno gospodarstvo v kontekstu trajnostnega razvoja in izkoreninjenje revščine“
ter „institucionalni okvir za trajnostni razvoj“. Rio+20 lahko pomeni začetek pospešenega
in temeljitega svetovnega prehoda na okolju prijazno gospodarstvo, ki ustvarja
rast, delovna mesta ter odpravlja revščino, tako da vlaga v naravni
kapital in ga ohranja, saj je od njega odvisno dolgoročno preživetje
našega planeta. Prav tako lahko ta konferenca pomeni začetek potrebne
reforme mednarodnega upravljanja na področju trajnostnega razvoja. Evropska komisija je odločena prispevati
k temu, da bo konferenca Rio+20 uspešna. To sporočilo je podlaga za
nadaljnji dialog z institucijami EU, civilno družbo, gospodarstvom in državami
po vsem svetu, zato Komisija v njem opredeljuje svoja začetna
stališča glede morebitnih konkretnih rezultatov konference Rio+20.
Sporočilo izhaja iz različnih politik EU, ki so pomembne za
trajnostni razvoj, in iz Strategije EU 2020, obenem pa upošteva javno razpravo,
ki je bila odprta februarja 2011[2].
2.
Pregled razvoja po letu 1992: Vrzeli v izvajanju in novi izzivi
2.1.
Trajnostni razvoj na mednarodni ravni
V zadnjih desetletjih smo bili priča
številnim pozitivnim svetovnim trendom. Še zlasti to velja za rast dohodkov,
saj je med letoma 2000 in 2005 več kot 120 milijonov ljudi prestopilo prag
„enega dolarja na dan“. Izboljšalo se je tudi izobraževanje, zdravstvena nega
in preskrba z vodo. Okvirna konvencija Združenih narodov o
spremembi podnebja (UNFCCC) in Konvencija o biološki raznovrstnosti (CBD), ki
sta bili sprejeti v Riu leta 1992, sta pokazali, kaj je mogoče doseči
z ukrepi na svetovni ravni. Na podnebnih pogajanjih v Cancúnu leta 2010 je bil
dosežen napredek v smeri novega svetovnega upravljanja podnebnih sprememb s
ciljem, da se naraščanje temperatur zaradi podnebnih sprememb omeji na 2
°C. Podobno je bil tudi na srečanju o biotski raznovrstnosti leta 2010 v
Nagoji dosežen pomemben napredek. Na voljo je bistveno več znanstvenih
informacij, javnost je bolj ozaveščena o okoljskih vprašanjih, zlasti o
podnebnih spremembah, močno se je obenem povečalo sodelovanje civilne
družbe v oblikovanju politike na svetovni ravni, tudi zaradi izboljšane
komunikacije prek interneta. V zadnjih dvajsetih letih so številne države v
razvoju postale pomembni gospodarski in politični akterji. Zaradi tega je
nastalo novo ravnovesje moči in vpliva, ki prinaša nove vloge, te pa spet
zahtevajo sprejemanje novih odgovornosti. Kljub pozitivnemu razvoju ostajajo precejšnje
vrzeli v izvajanju in izzivi, te pa bo treba ustrezno obravnavati v okviru
konference Rio+20. Okoli 1,4 milijarde ljudi še vedno živi v skrajni revščini,
med njimi večina v podsaharski Afriki in južni Afriki, šestina svetovnega
prebivalstva pa je podhranjena. Več razvojnih ciljev novega
tisočletja je vse prej kot uresničenih. V primeru razvojnega cilja,
ki zadeva javno higieno, le polovica prebivalstva v državah v razvoju uživa
ustrezne sanitarno-higienske razmere. Napredek pri uresničevanju
razvojnih ciljev novega tisočletja je v zemljepisnem pogledu zelo
neenakomeren, saj nekatere regije zaostajajo za drugimi, poleg tega še noben
cilj ni bil dosežen v posamezni šibki državi. Nedavna gospodarska kriza ter
rastoče cene hrane, zaradi katerih se je povečalo število revnih
ljudi, so negativno vplivale na prizadevanja za rešitev teh problemov. Številni okoljski izzivi so ostali nerešeni in
so se celo zaostrili. Povečana potreba po virih, kot so zemlja, voda,
gozdovi in ekosistemi, je privedla do vedno večje izčrpanosti in
degradacije, poleg tega se alarmantno hitro povečujeta izguba biotske
raznovrstnosti in krčenje gozdov. V svetovnem merilu postajata vse bolj
pereči tudi vprašanji pomanjkanja materialnih virov in dostopa do njih.
Svetovne emisije toplogrednih plinov se še naprej povečujejo, kar je
posledica sprememb v rabi tal in vedno večjega povpraševanja po fosilnih
gorivih. Obenem lahko učinki podnebnih sprememb, kot so spremembe v
porazdelitvi padavin in naraščanje gladine morja, še povečajo že
obstoječe okoljske probleme. Vse resnejši problem sta tudi
izčrpavanje in onesnaževanje vodnih virov in morskega okolja, pomanjkanje
vode pa lahko do leta 2025 prizadene tretjino svetovnega prebivalstva. Širjenje
puščav in degradacija tal vplivata na številne države v razvoju, katerih
gospodarstvo je močno odvisno od kmetijstva, zlasti samooskrbnega. Kljub
napredku pri izvajanju mednarodnih konvencij se v državah v razvoju in
gospodarstvih v vzponu nadaljuje izpostavljenost nevarnim snovem, kot so
pesticidi in nevarni odpadki. Mnogi teh okoljskih problemov niso izolirani,
temveč povezani in medsebojno odvisni. V prihodnosti bo gospodarska rast verjetno
najhitrejša gospodarstvih v vzponu in ob ustreznem upravljanju lahko ljudem
pomaga iz revščine. Vendar pa se bo ob nadaljevanju trenutne porabe in
proizvodnih vzorcev v številnih državah po svetu povečevala poraba
naravnih virov, pospeševale se bodo degradacija okolja in podnebne spremembe.
Pritiske in učinke na okolje bo še poslabšalo naraščanje prebivalstva
(ki naj bi leta 2050 doseglo najmanj 9 milijard ljudi), urbanizacija in
socialne spremembe (v gospodarstvih v vzponu naj bi se prebivalstvo „srednjega razreda“
povečalo za vsaj 1,2 milijarde ljudi).
2.2.
Trajnostni razvoj v EU
V zadnjih desetletjih je EU s številnimi
svojimi politikami spodbujala trajnostni razvoj. Tako je v povezavi s shemo EU
za trgovanje z emisijami sprejela zavezujoče cilje za ohranitev podnebja
ter vrsto zakonodajnih instrumentov o biotski raznovrstnosti, ravnanju z
odpadki ter kakovosti vode in zraka. Ti ukrepi so spodbudili rast okolju
prijaznih industrij v EU, ki sedaj predstavljajo več kot 2,5 % BDP v
EU in zaposlujejo več kot 3,4 milijona ljudi. Leta 2001 je EU sprejela
svojo strategijo za trajnostni razvoj, ki je bila leta 2006 obnovljena. Po zadnjem poročilu o strategiji EU za
trajnostni razvoj iz leta 2009 je bil na različne načine ocenjen
napredek pri doseganju trajnosti v EU, med drugim s pomočjo kazalcev
trajnosti ter v poročilu Evropske agencije za okolje o stanju okolja. Na
podlagi teh publikacij je mogoče sklepati, da kljub določenemu
napredku še vedno ostajajo številni izzivi, pri čemer gre zlasti za
ustvarjanje bolj trajnostne rasti. Ključni politični mejnik je bil
sprejetje Strategije Evropa 2020 v letu 2010. Z njo naj bi se EU preoblikovala
v nizkoogljično gospodarstvo, ki temelji na znanju in je obenem gospodarno
z viri, ter zagotovila trajnosten odziv na izzive, s katerimi naj bi se
soočila v obdobju do leta 2050. Namen strategije je vključiti
trajnost v oblikovanje politik ter okrepiti njeno vlogo tako, da se
določijo prednostne naloge pametne, trajnostne in vključujoče
rasti, ki se medsebojno krepijo, in temeljijo na petih glavnih ciljih ter
sedmih vodilnih pobudah (glej Prilogo). Mnoge med temi vodilnimi pobudami so
neposrednega pomena za to sporočilo. Cilj vodilne pobude o učinkoviti
rabi virov je npr. ločiti uporabo naravnih virov od gospodarske rasti,
zato predvideva vrsto novih političnih ukrepov, med drugim na
področjih surovin, energetske učinkovitosti in biotske
raznovrstnosti, ter časovnih načrtov za dekarbonizacijo gospodarstva,
energetskega sektorja in prometa. Pobuda obenem zagovarja okrepljeno uporabo
tržnih instrumentov, odpravo okolju škodljivih subvencij ter okolju prijaznejše
davčne sisteme. Napredek pri izboljševanju učinkovite
rabe virov ter pri drugih ciljih in vodilnih pobudah se bo spremljal v okviru
upravljanja strategije Evropa 2020 in „Evropskega semestra“. Tako bodo združeni
prispevki sektorskih sestav Sveta, nacionalni programi držav članic za
reforme, mnenja Komisije in sklepi Evropskega sveta. Tako bo vzpostavljen
okrepljen mehanizem za dosego večje integriranosti in politične
koherence v korist okolja in trajnostnega razvoja. Za oceno napredka pri uresničevanju
strategije EU za trajnostni razvoj bo Komisija prek svojega statističnega
urada Eurostat, Evropske agencije za okolje in drugih poti še naprej
zagotavljala statistične informacije in kazalce, ki omogočajo
merjenje trajnosti in pripravljanje poročil s tem v zvezi, tudi v okviru
strategije Evropa 2020. Rio+20 bo tako na ravni EU kot svetovni ravni
predstavljal prelomen dogodek za trajnostni razvoj. Njegovi rezultati bodo
navdih za strategijo EU in njene ukrepe za trajnostni razvoj, še posebej pa
bodo v pomoč pri nadaljnji krepitvi strategije EU za Evropo 2020 kot
učinkovitega instrumenta za doseganje trajnostnega razvoja.
3.
Na poti k okolju prijaznemu gospodarstvu in boljšemu upravljanju
3.1.
Omogočanje prehoda
Svet se dvajset let po vrhu v Riu še vedno
sooča z dvema pomembnima in povezanima izzivoma: izpolnjevanje zahtev
svetovnega prebivalstva, ki naj bi do leta 2050 naraslo za več kot
tretjino, po boljšem življenju in obvladovanje pritiskov na okolje, ki bodo v
nasprotnem primeru spodkopali sposobnost sveta, da zadosti take potrebe. Odgovor
na te izzive ni v počasnejši rasti temveč v spodbujanju prave rasti.
Razlogi za temeljit premislek o konvencionalnem modelu gospodarskega napredka
so prepričljivi: zgolj delati na robu gospodarskega sistema, ki spodbuja
neučinkovito rabo naravnega kapitala in virov, ne bo dovolj za spremembe.
Potrebujemo gospodarstvo, ki lahko zagotavlja rast in razvoj, obenem pa
izboljšuje blaginjo ljudi, zagotavlja ustrezna delovna mesta, zmanjšuje
neenakosti, odpravlja revščino in ohranja naravni kapital, od katerega smo
vsi odvisni. Takšno okolju prijazno gospodarstvo je učinkovita pot za
spodbujanje trajnostnega razvoja, izkoreninjanje revščine in obvladovanje
prihodnjih izzivov ter nerešenih vrzeli pri izvajanju. Za prehod na okolju prijazno gospodarstvo je
potrebno ohranjanje ključnih naravnih virov kot dobrin in vlaganje vanje.
To je bistveno za vsa gospodarstva, še zlasti pa velja za države v razvoju, ki
imajo priložnosti spodbuditi rast svojih gospodarstev s pomočjo trajnostne
rabe svojega naravnega kapitala. To pomeni tudi uporabo rešitev z nizkimi
emisijami ogljika in učinkovito rabo virov ter pospešena prizadevanja za
spodbujanje vzorcev trajnostne porabe in proizvodnje. Za vse to bo treba
vzpostaviti pravi regulativni okvir, oblikovati močne pobude za trge in
inovacije, izkoristiti finančne vire, spodbuditi podjetništvo in
večje sodelovanje zasebnega sektorja. Prav tako je potrebno pravilno
vrednotenje naravnega kapitala, bolj splošno pa sprememba načinov, kako
merimo rast in napredek. V okolju prijaznem gospodarstvu je mogoče
mnoge izzive preoblikovati v gospodarske priložnosti, pri čemer ne gre
zgolj za obračanje negativnih okoljskih trendov, temveč tudi za
prihodnje ustvarjanje rasti in delovnih mest. Izkušnje na primer kažejo, da so
tržni pristopi, kot je trgovanje z emisijami, ne le stroškovno učinkovita
orodja za reševanje okoljskih problemov, temveč so tudi vir naložb. Okolju prijazno gospodarstvo ponuja
priložnosti za vse države, ne glede na to, kako so razvite in kakšna je
struktura njihovih gospodarstev. Čeprav lahko naložbe v prehod na okolju
prijazno gospodarstvo v mnogih primerih privedejo do kratkoročnih rešitev,
ki imajo koristi za vse strani, bosta v drugih primerih potrebna
srednjeročna perspektiva in obvladovanje prehodnih stroškov, tudi prek
ukrepov v korist revnih. Čeprav ni enotnega modela za vse, obstajajo
skupni izzivi in rešitve, države pa bodo imele koristi od izmenjave izkušenj in
boljšega mednarodnega sodelovanja. Prehod na okolju prijazno gospodarstvo se
obenem ne začenja z ničle. Uveljavljenih je že nekaj strategij, ki so
državam lahko v podporo, na primer na področjih, kot so podnebne
spremembe, biotska raznovrstnost, trajnostna poraba in proizvodnja, raziskave
in inovacije, kar vse lahko prispeva k vzpostavljanju okolju prijaznejšega
gospodarstva. Prihodnje nacionalne in mednarodne strategije za okolju prijazno
gospodarstvo morajo temeljiti na teh strategijah in jih hkrati okrepiti, kot je
primer pri strategiji Evropa 2020 in pri nedavnem časovnem načrtu za
prehod na konkurenčno, nizkoogljično gospodarstvo do leta 2050. Tudi mednarodne organizacije, kot sta Program
Združenih narodov za okolje (UNEP) ter Organizacija za gospodarsko sodelovanje
in razvoj (OECD), razvijajo strategije za okolju prijazno gospodarstvo in
okolju prijazno rast. Mednarodna organizacija dela razvija programe za okolju
prijazna in dostojna delovna mesta. V agendo za okolju prijazno gospodarstvo se
vse bolj vključujeta tudi skupini G8 in G20. V Cancúnu so države
podpisnice Okvirne konvencije ZN o spremembi podnebja (UNFCCC) sklenile, da
morajo vse države razviti strategije za razvoj z nizkimi emisijami ogljika, ki
bodo skladne s trajnostnim razvojem. Na podlagi zgoraj navedenih pobud moramo za
prehod na okolju prijazno gospodarstvo obravnavati tri medsebojno povezane
politične razsežnosti: (1) Naložbe v trajnostno upravljanje
najpomembnejših virov in naravnega kapitala („kaj“) (2) Vzpostavljanje pravih tržnih in
regulativnih pogojev („kako“) (3) Boljše upravljanje in tesnejša
vključenost zasebnega sektorja („kdo“) Te tri razsežnosti bodo kot okvir za usmerjene
ukrepe in naložbe podrobneje analizirane v naslednjih razdelkih.
3.2.
Naložbe v trajnostno upravljanje najpomembnejših
virov in naravnega kapitala
Viri, kot so voda, energija, zemlja, gozdovi,
pa tudi surovine, predstavljajo temelj vsakega gospodarstva, zlasti takega, ki
je okolju prijazno. Ti viri mnogim ljudem po svetu pomenijo materialno osnovo
za življenje; zlasti to velja za države v razvoju, kjer sta pomanjkanje dostopa
do kakovostnih virov ter pomanjkljivo znanje o trajnostnem upravljanju takih
virov pomembna vzroka za revščino. Na voljo je veliko prepričljivih
dokazov, kako lahko dostop do trajnostno upravljanih virov ljudem pomaga, da se
znebijo revščine. Zato lahko v nadaljevanju opredeljena področja
virov postanejo najpomembnejši rastoči trgi okolju prijaznega
gospodarstva, ki bodo temelj prihodnjega gospodarskega razvoja, ustvarjanja
delovnih mest ter odpravljanja revščine, zlasti v državah v razvoju. Voda je
eden najdragocenejših virov, saj sta od nje odvisna življenje in zdravje, prav
tako so od nje odvisni mnogi gospodarski sektorji, kot so kmetijstvo,
predelovalne dejavnosti in proizvodnja energije. Trajnostno upravljanje vode je
ključnega pomena v prizadevanjih za odpravo revščine, saj je
življenje revnih ljudi tesno povezano z dostopom do vode ter do njenih
najrazličnejših načinov uporabe in funkcij. Voda je zelo pomembna
tudi za odnose med regijami, za mir in varnost. Na dlani je, da so potrebni
odločni politični ukrepi za izboljšanje dostopa do vode, njene
kakovosti in učinkovitosti. Za družbeni in gospodarski razvoj je temeljni
pogoj dostop do energetskih storitev. Dostop do energije ima zelo
pomembno vlogo tudi pri izkoreninjanju revščine. V državah v razvoju
trenutno več kot 1,4 mrd. ljudi nima dostopa do elektrike, 2,7 mrd. ljudi
pa je pri kuhi odvisnih od tradicionalne uporabe biomase. V državah v razvoju
imajo številne regije velik potencial za obnovljive vire energije,
zlasti tam, kjer širitve električnih omrežij niso ekonomsko
upravičene. Razvoj obnovljivih virov energije se mora odvijati skupaj z
ukrepi za krepitev energetske učinkovitosti in zmanjševanja
odvisnosti od fosilnih goriv. Morski viri
so vir hrane in gospodarske blaginje. Sektor ribištva je bistvenega pomena za
gospodarski razvoj in obstoj milijonov ljudi po svetu, zlasti v državah v
razvoju. Oceani in morja so bistvena sestavina ekosistema na
zemlji in imajo pomembno vlogo pri blažitvi podnebnih sprememb. Koralni grebeni
in gozdovi mangrov niso le skladišča ogljika in vir biotske
raznovrstnosti, temveč obalnim območjem pomenijo tudi zaščito
pred poplavami in zmanjšujejo tveganja katastrof. Vendar se morsko okolje
sooča s številnimi grožnjami, kot so izčrpanost staležev rib, izguba
biotske raznovrstnosti, odpadki v morju ter onesnaženost vključno z
zakisanostjo. Mnogi problemi segajo prek državnih meja, zato jih je treba
obravnavati na mednarodni ravni. Največji izziv, s katerim se sooča kmetijstvo,
je do leta 2050 nahraniti 9 milijard ljudi brez nadaljnje degradacije in
onesnaževanja tal. Trajnostna raba zemljišč in kmetijstvo bosta temelj
okolju prijaznega gospodarstva. Trenutne kmetijske prakse ustvarjajo več
kot 70 % svetovne porabe sladkovodnih virov in prispevajo več kot
13 % emisij toplogrednih plinov. Trajnostno kmetijstvo lahko zlasti na
majhnih kmetijah bistveno poveča pridelek. Čeprav je na voljo veliko
postopkov trajnostnega upravljanja zemljišč, pa naložbe vanje niso
zadostne. Degradacija tal je neposredno povezana s kmetijstvom in obenem
neposredno vpliva na okoli 1,5 mrd. ljudi, med katerimi je 42 % revnega
prebivalstva sveta. Degradacija tal je globalni problem, ki ne zadeva zgolj
sušnih in polsušnih območij in zahteva globalen odziv. Za rešitev teh
problemov je bistveno dobro upravljanje, pri katerem se spoštujejo zemljiške
pravice in lastništvo, tudi pravic skupnosti in domorodnih ljudstev. Vse te
vidike je treba upoštevati, da se zagotovi trajnostna preskrba s hrano. Gozdovi milijonom ljudem predstavljajo
osnovo za preživetje, med katerimi mnogi živijo v tropskih predelih in
pripadajo revnejšim segmentom družbe. Obenem so gozdovi ključna sestavina
ekosistema na zemlji, saj opravljajo funkcije, kot je zaščita tal, vode in
biotske raznovrstnosti. Emisije zaradi krčenja tropskih gozdov ter
degradacije gozdnih in šotnih površin naj bi po trenutnih ocenah predstavljale
15 % svetovnih emisij CO2. V okolju prijaznem gospodarstvu in v
okviru strategij za obnovljive vire energije bodo gozdovi predvidoma zelo
pomemben vir novih surovin, kot je umetna masa na biološki osnovi. V povezavi s
tem sta odločilnega pomena ohranjanje in trajnostno upravljanje gozdov. Trajnostna raba tal, kmetijstvo, gozdovi, voda
in oceani temeljijo na ekosistemih in biotski raznovrstnosti, od
katerih sta odvisna tudi dolgoročna odpornost in zdravje okolja.
Narašča osveščenost o tem, kakšne koristi prinašajo storitve
ekosistemov za gospodarstvo in širšo družbo[3] ter kakšen
potencial za okolju prijazno gospodarstvo ponujajo naložbe v naravni kapital. Odpadki so lahko dragocen vir, a če z
njimi ne ravnamo na ustrezen način, povzročajo tveganja za okolje in
zdravje. S pravilnim ravnanjem z odpadki se minimizirajo
učinki na okolje, kot so emisije toplogrednih plinov, spodbuja se učinkovita
raba virov, zagotavljajo se novi viri recikliranih surovin. Gospodarski
potencial ravnanja z odpadki narašča v mnogih regijah po svetu in ponuja
dobre priložnosti za gospodarstvo in ustvarjanje delovnih mest. Pomembno je
zagotoviti, da so ta delovna mesta dostojna, zlasti glede delovnih pogojev. Z
gospodarsko rastjo držav v razvoju se povečujejo potrebe, a obenem tudi
gospodarske priložnosti za boljše ravnanje z odpadki. Druga tema, ki je prav
tako zelo pomembna na nacionalni in svetovni ravni, so nevarni odpadki in
kemikalije. Za prehod na okolju prijazno svetovno
gospodarstvo bodo na teh področjih potrebni odločnejši svetovni
politični ukrepi in prav konferenca Rio+20 naj bi predstavljala platformo,
prek katere naj bi dosegli ta cilj.
3.3.
Vzpostavljanje pravih tržnih in regulativnih
pogojev
Da se na zgoraj navedenih področjih
omogoči in usmerja rast, bo treba vzpostaviti številne tržne in
regulativne pogoje. Takšni pogoji so ne le ključnega pomena za spodbujanje
okoljskih ciljev, temveč zagotavljajo določeno predvidljivost in
enake pogoje delovanje za nosilce gospodarskih dejavnosti. Obenem zagotavljajo
dobro podlago za naložbe in spodbujanje okolju prijaznih inovacij prek novih
tehnologij in novih načinov dela. Pomembno vlogo pri vzpostavljanju okolju
prijaznejšega gospodarstva bodo tako na nacionalni kot mednarodni ravni imeli regulativni
instrumenti. Povezati jih je treba s tržnimi instrumenti,
kot so davki, tržljiva dovoljenja in okoljske subvencije, ki so prožna in
stroškovno učinkovita orodja za doseganje povezanih gospodarskih,
socialnih in okoljskih ciljev. Fiskalne reforme, s katerimi se davčna
bremena prenašajo z delovne sile na okoljske učinke in energijo, lahko
ustvarijo obojestranske koristi za zaposlovanje in okolje. Sistemi omejevanja
in trgovanja, kot je sistem EU za trgovanje z emisijami, so se izkazali za
uspešne tržne instrumente. Med ostalimi uspešnimi sistemi so fiskalne spodbude
za mala in srednje velika podjetja, ekodavki in tarife za dovajanje toka. V
nekaterih državah se že uporabljajo plačila za storitve ekosistemov, ki
imajo obenem pomembno vlogo pri tekočih pogajanjih o zmanjšanju emisij
zaradi krčenja in propadanja gozdov. Okolju škodljive subvencije so velika ovira za okolju prijaznejše gospodarstvo. Zaradi njih se
nadaljujejo netrajnostne prakse in preusmerjajo finančni viri, ki bi bili
potrebni za okolju prijazne naložbe. Narašča zavedanje, da je take
subvencije treba odpraviti. Leta 2009 se je skupina G20 odločila
racionalizirati in postopno odpraviti subvencije za fosilna goriva, ki
spodbujajo razsipno porabo. Ta zaveza bo v letu 2011 ponovno obravnavana. Leta
2010 so podpisnice Konvencije o biološki raznovrstnosti sklenile do leta 2020
popolnoma ali postopno odpraviti ali prenoviti sheme subvencij, ki so škodljive
za biotsko raznovrstnost. Za prehod na okolju prijazno svetovno
gospodarstvo bo treba mobilizirati precejšnja finančna sredstva.
Ukrepati bodo morale vse države, mednarodne organizacije in banke. Po
ocenah UNEP bodo v obdobju do leta 2050 potrebne globalne naložbe v višini
okoli 2 % svetovnega BDP. Za to bo potreben premik paradigme v
načinih financiranja, ki bo državam omogočil uporabiti inovativne
javne in zasebne rešitve. Zgolj javni skladi ne bodo zadostovali, temveč
bo treba z javnim financiranjem spodbuditi bistveno večje zasebne naložbe.
Uvesti bo treba spodbude za okolju prijazne zasebne naložbe, v večjem
obsegu pa bo treba uporabiti načine za preusmeritev sredstev iz delniških,
zavarovalnih in pokojninskih skladov v trajnostni razvoj. Obenem bosta tako
nacionalni javni sektor in mednarodno javno financiranje imela pomembna vlogo
in vzpostavljanju pogojev, ki pripomorejo k zmanjšanju tveganj za zasebne
naložbe ter zagotavljajo poštene in pravične načine financiranja.
Dostop do finančnega in naložbenega kapitala je v povezavi z ugodnim
regulativnim okoljem zelo pomemben za spodbujanje ekoloških inovacij,
okoljskih tehnologij ter okolju prijaznih malih in srednje velikih podjetij. Prehod na okolju prijazno gospodarstvo ne bo
mogoč brez potrebnega strokovnega znanja in veščin.
Obenem je treba zagotoviti, da bodo nova delovna mesta tudi
„dostojna“, kar pomeni, da morajo vključevati zagotovila glede pravic pri
delu, socialne zaščite, socialnega dialoga. Gospodarska politika mora biti
povezana s političnimi ukrepi glede zaposlovanja, da bodo zaposleni
opremljeni z novimi znanji in da bo mogoče ustvariti nove priložnosti za
zaposlovanje. Med skoraj 211 milijoni nezaposlenih na svetu leta 2009 je bilo
40 odstotkov mladih ljudi med 15. in 24. letom starosti, potrebni pa bodo
številni ukrepi za zagotovitev priložnosti mladim ljudem. Obenem bo mnoge ovire
za prehod na okolju prijazno gospodarstvo in trajnejšo prihodnost mogoče
odpraviti zgolj z okrepljenim sodelovanjem na področju znanosti in
raziskav. Trajnostne vzorce ponudbe in povpraševanja na
mednarodni ravni je mogoče podpreti s krepitvijo vzajemne podpore
med trgovino in trajnostnim razvojem. To vključuje
ohranjanje odprtega in nediskriminatornega večstranskega sistema trgovanja
ter zagotovitev, da lahko vsaka država sprejme ukrepe za spodbujanje
trajnostnega razvoja pod pogojem, da ti ukrepi ne predstavljajo samovoljne ali
neupravičene diskriminacije oziroma prikritega omejevanja mednarodne
trgovine. Vzajemno podporo je mogoče spodbujati tudi z zmanjšanjem oziroma
odpravo tarifnih in netarifnih ovir za okoljsko blago, tehnologijo in storitve
ter za okolju prijazne proizvode in proizvode iz pravične trgovine. S
širjenjem sistemov zagotavljanja trajnosti in praks širše družbene odgovornosti
lahko tudi razvoj mednarodnih smernic in standardov ter certifikatov in oznak
prinese koristi za gospodarstvo, družbo in okolje. Okrepiti je treba mednarodne
ukrepe za boj proti nezakoniti trgovini z okoljsko občutljivim blagom, kot
so divje živali in rastline, nevarne snovi in naravni viri – dober primer, kar
je mogoče doseči na tem področju, so prostovoljni partnerski sporazumi,
o katerih se EU pogaja v okviru svoje pobude o uveljavljanju zakonodaje,
upravljanje in trgovanje na področju gozdov (FLEGT). Prav tako je treba
spodbujati vključitev določb o trajnosti v večstranske in
dvostranske trgovske sporazume. Za zagotavljanje in merjenje napredka je
treba uvesti primerljive instrumente in kazalnike. Številne organizacije, med
njimi OECD, si prizadevajo uvesti različne kazalnike, ki lahko odražajo
stanje okolja in naravnih virov, blaginje in kakovosti življenja. Te kazalnike
bi bilo treba uporabljati poleg bruto domačega produkta (BDP). Doslej so
se sicer le nekateri teh kazalnikov (npr. intenzivnost CO2 in indeks
človekovega razvoja) na široko uporabljali za nakazovanje določenih
potreb politike. V okviru Agende 21 so bile vlade že pozvane, naj razvijejo
kazalnike trajnostnega razvoja in računovodenje ravnanja z okoljem. Vendar
je bil napredek počasen in neenakomeren. Na konferenci Rio+20 je treba
spodbuditi preglednost nacionalnega poročanja in se dogovoriti o uporabi
računovodenja ravnanja z okoljem ter trdnih kazalnikov na nacionalni in
svetovni ravni, s katerimi bi poleg BDP merili napredek v širšem smislu.
3.4.
Boljše upravljanje in tesnejša vključenost
zasebnega sektorja
Strukture upravljanja imajo zelo pomembno
vlogo, kadar gre za trajnosten razvoj, vzpostavljanje okolju prijaznejšega
gospodarstva in izkoreninjenje revščine, čeprav velja splošno
soglasje, da so obstoječe strukture upravljanje potrebne temeljite
reforme. Predvsem so potrebne reforme na štirih pomembnih področjih. Treba je okrepiti in poenotiti upravljanje
na področju trajnostnega razvoja znotraj Združenih narodov,
med drugim z večjo uskladitvijo in politično povezanostjo med
dejavnostmi, ki se izvajajo v okviru treh stebrov– gospodarskega, socialnega in
okoljskega. Znotraj ZN potekajo številna prizadevanja, kot so izboljšani
mehanizmi usklajevanja med posameznimi službami in v okviru pobude „Enotni v
ukrepih“, katere namen je, spodbujati enotnost sistema ZN na področjih
razvoja, humanitarne pomoči in okolja. Tudi pri soodvisnih vprašanjih, kot
so podnebne spremembe, je potrebno večje poenotenje. Take procese je treba
okrepiti. Čeprav je pomembna krepitev mednarodnega upravljanja na
področju trajnostnega razvoja, pa ne smemo zanemariti niti ustreznih regionalnih,
nacionalnih in lokalnih struktur. V primerjavi s svetovnimi ekonomskimi
strukturami je mednarodno upravljanje na področju okolja šibko.
Razloge za to je treba iskati v institucionalni razdrobljenosti, pomanjkanju
občutka odgovornosti pri izvajanju dogovorjenih politik, pomanjkanju
močnega in avtoritativnega vodje v sistemu svetovnega upravljanja in
pomanjkanju človeških in finančnih virov. Obenem nove vloge in
odgovornosti gospodarstev v vzponu niso ustrezno opredeljene. V zadnjem
desetletju so potekali poskusi izboljšanja mednarodnega upravljanja na
področju okolja (nazadnje v okviru posvetovalne skupine na visoki ravni
pod okriljem UNEP oz. helsinško-nairobijski proces), vendar je bil doslej
dosežen komaj kak otipljiv napredek. Z mednarodnim upravljanjem gospodarstva
in družbe se ukvarjajo številne institucije. Mednarodne
finančne institucije, kot sta Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad,
ter regionalne banke za razvoj, kot so Azijska razvojna banka, Medameriška
razvojna banka, Afriška razvojna banka, Evropska banka za obnovo in razvoj ter
Evropska investicijska banka, imajo osrednjo vlogo v mednarodni gospodarski
politiki in ukrepih. Tudi vloga Svetovne trgovinske organizacije pri
reguliranju svetovne trgovine je bistvena. Obenem institucije, kot je Mednarodna
organizacija dela in drugi organi ZN, igrajo pomembno vlogo pri opredeljevanju
vprašanja zaposlovanja in sociale. Vsaka teh institucij bo morala prispevati
svoje k vzpostavljanju okolju prijaznejšega svetovnega gospodarstva. V agendi 21 in Johannesburškem načrtu za
uresničevanje je poudarjena pomembna vloga nedržavnih akterjev
oziroma t.im. „pomembnih skupin“, ki vključujejo domorodna ljudstva,
ženske, mladino, delavce, kmete, lokalne uprave, znanstvene kroge, poslovni in
industrijski sektor ter nevladne organizacije. Vendar sta njihova vloga in
vpliv dokaj omejena, zato ju je treba okrepiti. Zlasti bo treba poskrbeti za
večjo vključenost poslovnega sektorja. Mnoga
podjetja, zlasti na področju prehrane, pijač in kemične
industrije, so se že zavezala k okolju prijaznejšemu delovanju. To je treba
nadgraditi z bolj dinamičnimi javno-zasebnimi partnerstvi, novimi
poslovnimi mrežami in povezavami ter možnostmi financiranja, ki pospešujejo
okolju prijaznejše gospodarstvo in inovacije.
4.
Predlagana področja ukrepov za konferenco Rio+20
4.1.
Okvir za doseganje rezultatov
Za nov zagon trajnostnega razvoja je na
konferenci Rio+20 treba doseči skupno vizijo za spremembe na podlagi
okvira odločitev za določene ukrepe. Kot bistvene sestavine skupnega
izida je mogoče opredeliti naslednje: –
Širok politični „apel“ s skupno, ambiciozno
vizijo in cilji. –
Sklop specifičnih ukrepov na mednarodni,
regionalni in nacionalni ravni, opredeljenih v obliki „načrta za okolju
prijazno gospodarstvo“. –
Instrumentarij političnih pristopov in
primerov najboljše prakse, ki jih je treba uporabiti za uresničitev
dogovorjenih ciljev. –
Mehanizem za spodbujanje in spremljanje skupnega
napredka. Načrt za okolju prijazno gospodarstvo
lahko zagotovi, da se bodo zaveze izpolnjevale tudi po zaključku
konference Rio+20, in zagotavlja sistematično izpolnjevanje skupne vizije
in ciljev. V njem se lahko opredeli vrsta mednarodnih, regionalnih in
nacionalnih ukrepov z mejniki, kazalniki in cilji ter mehanizmi za spremljanje
skupnega napredka. Načrt za okolju prijazno gospodarstvo
lahko na podlagi obstoječih pobud in ob upoštevanju razlik med državami
vsem državam pomaga pospešiti napredek v smeri okolju prijaznega gospodarstva.
Pomembno je, da se v okviru splošnih gospodarskih in razvojnih politik in
načrtov držav določijo strategije za okolju prijaznejše gospodarstvo.
Takšne strategije, ki jih je treba oblikovati od „spodaj navzgor“, morajo
vsebovati cilje in časovne roke za ukrepe na nacionalnih in ustrezno tudi
regionalnih ravneh. Ukrepi morajo temeljiti na obstoječih prizadevanjih;
možno jih je tudi vključiti v nacionalne gospodarske in razvojne
strategije, poleg tega pa je v ta sklop mogoče vključiti tudi
strategije za nizke emisije ogljika ter načrte za trajnostno porabo in proizvodnjo.
Po potrebi lahko v skladu z nacionalnimi razvojnimi strategijami pomoč
ponudijo tudi države donatorke in mednarodne organizacije. Pri oblikovanju
specifičnih ukrepov lahko države uporabijo instrumentarij najboljših praks
in političnih pristopov. Vendar za vzpostavitev okolju prijaznejšega
gospodarstva ne bodo dovolj le prizadevanja posameznih držav. Ker mnogi izzivi
zahtevajo odziv na svetovni in regionalni ravni, mora načrt za okolju
prijazno gospodarstvo vsebovati tudi ukrepe na svetovni in regionalni ravni. Za spremljanje napredka v smeri okolju
prijaznega gospodarstva je treba ugotoviti in oblikovati glavne kazalnike ter
skupen svetovni sistem okoljskega in družbenega računovodenja poleg
obstoječega gospodarskega računovodenja. To bi temeljijo na obstoječih
pobudah, kot je mednarodni sistem enotnega okoljsko-gospodarskega
računovodenja (SEEA), indeks človekovega razvoja v okviru UNDP in
Merjenje napredka družb v okviru OECD. Dober primer je lahko tudi regulativni
okvir okoljskih računov, ki ga načrtuje EU. Na podlagi političnih razsežnosti iz
oddelka 3 („kaj“, „kako“ in „kdo“) je v naslednjih oddelkih predlagan
začeten sklop specifičnih ukrepov, ki bi lahko bili sestavni del
načrta za okolju prijazno gospodarstvo.
4.2.
Ukrepi na področju virov, materialov in
naravnega kapitala
Rio+20 mora obnoviti zaveze za spodbujanje
trajnostnega upravljanja z vodami. To je mogoče doseči z
vzpostavitvijo mednarodnih partnerstev na področju upravljanja z
vodami. Ta bi lahko temeljila na pobudi EU v zvezi z vodo
in jo razširila. Ta pobuda je prispevala k boljšemu upravljanju in
gospodarjenju z vodo, a je dala večji poudarek gospodarskim vidikom in
večjemu sodelovanju podjetij. Obravnavati je treba tudi mednarodno
upravljanje povodij, zlasti v okviru čezmejnih rečnih komisij. Ustanovijo se lahko tudi partnerstva za povečanje
dostopa do energije in varnosti preskrbe z energijo ter spodbujanje obnovljivih
virov energije in energetske učinkovitosti. Ta lahko
temeljijo na obstoječih ukrepih, kot so partnerstvo med EU in Afriko na
področju energije (AEEP), regionalni investicijski instrumenti EU,
skrbniški sklad EU‑Afrika za infrastrukturo, sklad za energijo AKP in
svetovni sklad za energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije
(GEEREF), ki bi lahko zagotovila izkušnje na področju mobilizacije
zasebnih naložb za takšna partnerstva. Da bi okrepili varstvo morskega okolja
in oceanov, je treba države, ki tega še niso storile, spodbuditi, da
ratificirajo Konvencijo Združenih narodov o pomorskem pravu (UNCLOS). Potrebne
so nove pobude za varstvo in ohranjanje območij, ki presegajo nacionalno
jurisdikcijo („odprto morje in globokomorsko dno“), npr. z izvedbenim
sporazumom na podlagi konvencije UNCLOS. Da bi na teh območjih ohranili
morsko biotsko raznovrstnost, je treba na podlagi sporazuma določiti
večnamenska zaščitena morska območja in zagotoviti dostop do
poštene in pravične delitve koristi, ki izhajajo iz uporabe genetskih in
drugih virov. V sporazumu je treba določiti tudi mehanizme nadzora in
izvrševanja. Posebno pozornost je treba nameniti oblikovanju svetovnega
akcijskega programa za boj proti morskim odpadkom in onesnaženju. Določiti je treba dejavnosti za
spodbujanje trajnostnega kmetijstva, izrabe zemljišč in varnosti
prehrane. Pri tem je treba upoštevati obstoječe pobude za
trajnostno kmetijstvo, ki temeljijo na mnogostranskih ukrepih (npr. FAO),
regionalnih dejavnostih (npr. ekološkem kmetijstvu) in poslovnih pobudah. Poleg
tega bi se lahko oblikovala mednarodna partnerstva o živilskem blagu,
s katerimi bi poraba in proizvodnja živilskega blaga postala bolj trajnostna.
Ker je kmetijstvo odvisno od kakovosti zemlje, je treba okrepiti prizadevanja
za izboljšanje kakovosti zemlje in boj proti širjenju puščav. To bi lahko
vključevalo pripravo svetovne gospodarske ocene stroškov in koristi izboljšanja
kakovosti zemlje. Pobude bi lahko vključevale dodatno spodbudo svetovnemu
partnerstvu za prst in izvedbene storitve za svetovno spremljanje rabe
zemljišč kot del globalnega sistema sistemov za opazovanje zemlje (GEOSS).
Partnerstva z vladami, civilno družbo in
zasebnim sektorjem lahko pripomorejo k spodbujanju trajnostnega
upravljanja gozdov in boju proti njihovem krčenju. Takšna
partnerstva lahko temeljijo na uspešnem pristopu FLEGT (programa EU za
izvajanje zakonodaje o gozdovih, upravljanje in trgovanje z njim) in
začetnih izkušnjah z REDD+. Zdaj je primeren čas za vzpostavitev
trdnejše in bolj usklajene mednarodne ureditve o kemikalijah in nevarnih
snoveh in konferenca Rio+20 je lahko začetek procesa za dosego
take ureditve. Temeljila bi na predhodnih obvezah, kot je strateški pristop k
mednarodnemu ravnanju s kemikalijami (SAICM), kot tudi na izkušnjah,
pridobljenih s pristopom EU k ravnanju s kemikalijami. Ureditev (verjetno v
obliki okvirne konvencije) bi moral usmerjati cilj, določen v Johannesburgu,
v skladu s katerim je treba do leta 2020 kemikalije uporabljati in proizvajati
na način, ki ne povzroča znatnih škodljivih posledic za okolje in
zdravje ljudi. Pri ureditev je treba upoštevati projekt o svetovnih napovedih
na področju kemikalij (Global Chemicals Outlook), ki ga pripravlja UNEP,
kot tudi prizadevanja, ki potekajo na področju možnosti financiranja, ki
bi državam v razvoju pomagale pri reševanju izziva vse bolj globalne industrije
kemikalij in odpadkov. Ureditev mora vključevati merila za opredelitev
kemikalij in snovi v globalnem interesu ter okvir za oceno snovi. Za reševanje vseh navedenih izzivov bo
potrebna doslej neprimerljiva raven znanstvenega in tehnološkega
sodelovanja na svetovni ravni, zato bo treba vzpostaviti mehanizem svetovnega
znanstvenega in raziskovalnega sodelovanja glede družbenih izzivov svetovnega
pomena (npr. omejenih virov, podnebnih sprememb, oceanov).
4.3.
Zagotavljanje gospodarskih inštrumentov ter
finančnih sredstev in naložb za človeški kapital
Konferenca Rio+20 bi morala spodbuditi države,
zlasti industrializirana gospodarstva in gospodarstva v vzponu, k oblikovanju
nacionalnih in regionalnih shem za trgovanje z emisijami ogljika,
z namenom stroškovno čim učinkoviteje zmanjšati emisije in zagotoviti
podlago za prihodnji mednarodni trg z ogljikom. Takšni instrumenti lahko igrajo
pomembno vlogo pri inovativnem pridobivanju finančnih sredstev. Poleg tega je treba na konferenci Rio+20
določiti usklajen niz ukrepov, ki bi ga izvajale države članice za
opredelitev in postopno odpravo okolju škodljivih subvencij,
ukrepe pa morajo spremljati cilji in časovni roki. Pri tem lahko zgled
ponudi zaveza skupine G20 za odpravo subvencij za fosilna goriva. Pri takšni
pobudi bi se uporabile smernice in primeri dobre prakse odprave škodljivih
subvencij v preteklosti. Za usmerjanje in izkoriščanje sredstev za
okolju prijazno gospodarstvo je treba na konferenci Rio+20 priporočiti
utrditev in okrepitev obstoječih strategij in možnosti financiranja
ali po potrebi oblikovati nove javno‑zasebne finančne sheme.
Organizacije za razvoj (npr. Program Združenih narodov za razvoj) in mednarodne
finančne institucije (npr. Svetovna banka ali druge večstranske
razvojne banke, Evropska investicijska banka, Sklad za svetovno okolje) bi
morale imeti veliko vlogo in se zavezati, da bodo oblikovale okolju prijazne
strategije financiranja, ki lahko ponudijo oprijemljive rezultate. Ravno tako
morajo sodelovati zasebne banke, zavarovalnice in pokojninski skladi. Pomemben
cilj navedenih možnosti in shem financiranja bi morala biti pomoč najmanj
razvitim državam ter malim in srednje velikim podjetjem. V državah v razvoju bo uradna razvojna pomoč še vedno pomenila
pomemben vir naložb. EU si še vedno prizadeva, da bi do leta 2015 obseg
pomoči povečala na 0,7 % bruto nacionalnega dohodka. Trenutno EU
prispeva približno 58 % svetovne pomoči. Uradna razvojna pomoč
bo še vedno na voljo in lahko pripomore k izvajanju nacionalnih in regionalnih
okolju prijaznih strategij partnerskih držav v okviru nacionalnih razvojnih
načrtov. V tem okviru bi programi, kot je EU SWITCH, ki spodbuja
trajnostno porabo in proizvodne prakse v Aziji, lahko postali del svetovnega
prizadevanja za trajnostno porabo in proizvodnjo. Konferenca Rio+20 mora določiti programe
usposabljanja za okolju prijazna znanja in veščine na prednostnih
področjih, kot so energetika, kmetijstvo, gradbeništvo, upravljanje
naravnih virov, odpadki in recikliranje. Prehod na okolju prijazno gospodarstvo
bo zagotovil nova delovna mesta in nadomestil druga, pri tem pa bo potrebno preusposabljanje
obstoječe delovne sile. To lahko vključuje sheme za zaščito
interesov delavcev, zagotovitev socialnega varstva in formalizacijo neuradnega
dela, npr. na temelju prizadevanj Mednarodne organizacije za delo (ILO) za
zagotavljanje pravičnega prehoda. Potrebni so tudi programi za
usposabljanje mladine. Ti morajo podpirati prehod s šolskega
izobraževanja na delovno mesto na podlagi posebnega usposabljanja in spodbujati
države, da v nacionalne učne načrte sekundarnega izobraževanja
vključijo okolju prijazna znanja in veščine.
4.4.
Izboljšanje upravljanja
Za pospešitev svetovnih prizadevanj za okolju
prijaznejše in bolj trajnostno gospodarstvo ter odpravo revščine je
potrebno boljše in učinkovitejše svetovno upravljanje. To bi moralo vsem
zainteresiranim stranem zagotoviti priložnost za sodelovanje in vložitev
lastnega prispevka. Na voljo je več možnosti za krepitev
trajnostnega upravljanja razvoja v okviru Združenih narodov. Ena
možnost je okrepiti vlogo Ekonomskega in socialnega sveta ZN pri trajnostnem
razvoju, pri čemer imajo gospodarski, socialni in okoljski steber enak
pomen. Alternativni pristop je posodobitev Komisije ZN za trajnostni razvoj
tako, da ta postane bolj stalen organ z razširjenimi funkcijami. Takšna
prizadevanja je treba okrepiti, da se zagotovi, da vsi zadevni organi ZN dajejo
veliko močnejši poudarek trajnostnemu razvoju. V številnih primerih so
mogoča izboljšanja v okviru sedanjih pooblastil. Program ZN za okolje je treba okrepiti na
podlagi priporočil nairobijsko‑helsinškega procesa UNEP, katerih
cilj je okrepiti mednarodno upravljanje na področju okolja.
To lahko poteka na različne načine: i) okrepitev UNEP v okviru
obstoječih pooblastil; ii) okrepitev UNEP z novimi nalogami in
odgovornostmi; iii) ustanovitev svetovne večstranske okoljske
organizacije, npr. s preobrazbo UNEP v specializirano agencijo ZN (kot je ILO).
Zadnja možnost, ki bi vključevala sprejetje pravno zavezujoče
pogodbe, bi bila najbolj obetavna za izboljšanje mednarodnega okoljskega
upravljanja in dosego napredka pri prizadevanjih za svetovni trajnostni razvoj.
Obenem je jasno, da imajo vse možnosti svoje prednosti in slabosti in jih bo
treba nadalje proučiti. Kot del okrepitve mednarodnega okoljskega
upravljanja je treba pospešiti prizadevanja na področju racionalizacije in
okrepitve sistema mnogostranskih okoljskih dogovorov. Upravljanje
različnih večstranskih dogovorov na področju okolja se lahko ob
upoštevanju njihove neodvisnosti znatno racionalizira, podvajanja pa zmanjšajo,
s čimer bo vzpostavljena boljša platforma za zagotavljanje usklajenega in
osredotočenega političnega nadzora in vodstva, obenem pa se bodo
spodbujali ugodni pogoji za okolju prijazno rast. Znotraj ZN je potrebna močnejša
krepitev upravne usposobljenosti za okolje. To mora vključevati
krepitev okoljskega strokovnega znanja in izkušenj ter ozaveščenosti glede
okolju prijaznega gospodarstva znotraj skupin posameznih držav v ZN, da bi bila
ta tema postavljena v ospredje nacionalnih programov, da se poveča obseg
strokovnega znanja in izkušenj v regionalnih uradih ZN/UNEP ter da se oblikuje
sistemski okvir za krepitev upravne usposobljenosti za izvajanje
večstranskih okoljskih dogovorov. Okrepiti je treba tudi zmožnosti za
spremljanje svetovnega okolja. Ker so podjetja gibalo gospodarstva, je treba
na konferenci Rio+20 okrepiti udeležbo zasebnega sektorja.
Podjetja in civilna družba morajo imeti pomembno vlogo pri številnih partnerstvih
in shemah, predlaganih v tem sporočilu, npr. na področju
voda, energetike, živil, gozdov in financiranja.
5.
Pot naprej
Čeprav je bil od vrha v Riu de Janeiru
leta 1992 na nekaterih področjih dosežen napredek v smeri trajnostnega
razvoja, smo še vedno soočeni z veliki svetovnimi okoljskimi,
gospodarskimi in družbenimi izzivi. V tem Sporočilu so opredeljena
začetna stališča Komisije v okviru priprav na konferenco Rio+20. Konferenca
Rio+20 je pomembna priložnost za spodbujanje trajnostnega razvoja po vsem
svetu. Vendar ne sme ostati zgolj pri izjavah o dobrih namenih, temveč so
potrebni konkretni ukrepi, da bo Rio+20 pomemben mejnik na poti do okolju
prijaznega gospodarstva in boljšega upravljanja. EU je pripravljena na razprave
z vsemi državami in akterji o tem, kako je mogoče v pripravah na Rio+20
dodatno oblikovati to agendo. Vse države in vsi akterji si morajo v skupnem
sodelovanju prizadevati, da bodo rezultati konference Rio+20 ustrezni glede na
naše globalne izzive. Skupaj moramo zagotoviti konkretne in učinkovite
ukrepe, ki bodo imeli realen učinek po vsem svetu. Priloga Strategija
Evropa 2020: Cilji in vodilne pobude Krovni cilji (1) 75 % prebivalstva v starosti od 20 do 64
let mora imeti zaposlitev; (2) 3 % BDP EU je treba nameniti raziskavam in
razvoju; (3) uresničiti je treba podnebne in
energetske cilje „20/20/20“, kar pomeni 20-odstotno zmanjšanje emisij
toplogrednih plinov, 20-odstotni delež obnovljive energije in 20-odstotno
izboljšanje energetske učinkovitosti (vključno s še višjim,
30-odstotnim zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov, če bodo pogoji za to
primerni); (4) delež mladih, ki se odločijo za
zgodnjo opustitev šolanja, mora biti pod 10 % in vsaj 40 % mladih mora uspešno
zaključiti terciarno izobraževanje; (5) revščina naj bi ogrožala 20 milijonov
ljudi manj kot danes. Vodilne pobude (1) „Unija inovacij“ za izboljšanje okvirnih pogojev in dostopa do financiranja raziskav in
inovacij, da bi lahko inovativne zamisli pretvorili v proizvode in storitve, ki
ustvarjajo rast in delovna mesta. (2) „Mladi in mobilnost“ za povečanje uspešnosti izobraževalnih sistemov in olajšanje
vstopa mladih na trg dela. (3) „Evropski program za digitalne
tehnologije“ za hitrejšo vzpostavitev hitrega
interneta in izkoriščanje prednosti enotnega digitalnega trga v
gospodinjstvih in podjetjih. (4) „Evropa, gospodarna z viri“ za prekinitev vezi med gospodarsko rastjo in porabo virov, podporo
prehodu v nizkoogljično gospodarstvo, povečanje uporabe obnovljivih
virov energije, posodobitev prometnega sektorja in spodbujanje energetske
učinkovitosti. (5) „Industrijska politika za dobo
globalizacije“ za izboljšanje poslovnega okolja,
zlasti za mala in srednja podjetja, in podporo razvoju močne in vzdržne
industrijske osnove, s katero bo mogoče konkurirati na svetovnih trgih. (6) „Program za nova znanja in
spretnosti in nova delovna mesta“ za posodobitev
trgov dela ter okrepitev vloge in položaja ljudi z razvijanjem njihovih znanj
in spretnosti v vsem življenjskem obdobju, da bi povečali
vključevanje delavcev in bolje uskladili povpraševanje po delovni sili in
njeno ponudbo, tudi z mobilnostjo delavcev. (7) „Evropska platforma za boj proti
revščini“ za zagotovitev socialne in
teritorialne kohezije, tako da bodo imeli od rasti in novih delovnih mest
korist vsi ljudje in da bodo ljudje, ki se spopadajo z revščino in
socialno izključnostjo, lahko dostojno živeli in se aktivno
vključevali v družbo. [1] www.uncsd2012.org. [2] http://ec.europa.eu/environment/consultations/un_2012.htm. [3] The Economics of Ecosystems and Biodiversity for
Business – "TEEB for Business".