1.4.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 82/1

1.

1.1.

1.2.

1.3.

1.3.1.

1.3.2.

1.3.3.

1.3.4.

1.3.5.

1.3.6.

1.4.

1.5.

1.5.1.

1.5.2.

1.5.3.

1.5.4.

1.5.5.

1.5.6.

1.5.7.

1.5.8.

1.5.9.

1.5.10.

1.5.11.

1.5.12.

2.

2.1.

2.2.

3.

3.1.

3.1.1.

3.1.2.

3.1.3.

3.1.4.

3.1.5.

3.1.5.1.

3.1.5.2.

3.1.6.

3.1.6.1.

3.1.6.2.

3.1.7.

3.1.7.1.

3.1.7.2.

3.1.8.

3.1.9.

3.1.10.

3.1.11.

3.1.12.

3.2.

3.3.

4.

5.

5.1.

5.2.

5.2.1.

5.2.1.1.

5.2.1.2.

5.2.1.3.

5.2.1.4.

5.2.2.

5.2.2.1.

5.2.2.2.

5.2.2.3.

5.2.2.4.

5.2.3.

6.

7.

7.1.

7.2.

7.3.

7.4.

7.5.

(1)

Evropski svet je na spomladanskem zasedanju leta 2007 države članice in institucije EU pozval, naj izvajajo ukrepe za razvoj trajnostne integrirane evropske podnebne in energetske politike. Svet je med drugim izjavil: „Ker sta proizvodnja in raba energije glavna vira emisije toplogrednih plinov, je za uresničitev tega cilja potreben celostni pristop k podnebni in energetski politiki. Povezovanje bi moralo potekati z vzajemno podporo. Ob upoštevanju tega in popolnem spoštovanju izbire držav članic glede nabora energetskih virov in njihove suverenosti nad primarnimi energetskimi viri ter v duhu solidarnosti med državami članicami, si bo energetska politika za Evropo (EPE) prizadevala za te tri cilje:

(2)

Kot mejnik v oblikovanju te energetske politike za Evropo je Evropski svet podprl vseobsežni energetski akcijski načrt za obdobje 2007–2009 in zlasti Komisijo pozval, naj čim hitreje oblikuje predloge, ki jih zahteva akcijski načrt. Eden od teh se nanaša na revizijo Smernic Skupnosti o državni pomoči za varstvo okolja.

(3)

Evropski svet je odločno sprejel samostojno in trdno zavezo, da bo EU do leta 2020 dosegla najmanj 20-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v primerjavi z letom 1990. Prav tako je izpostavil potrebo po povečanju energetske učinkovitosti v EU, da se doseže cilj 20-odstotnega prihranka porabe energije v EU v primerjavi s predvidevanji za leto 2020, in potrdil zavezujoči cilj 20-odstotnega deleža energije iz obnovljivih virov v celotni porabi energije v EU do leta 2020 ter 10-odstotni zavezujoči minimalni cilj za delež biogoriv v celotni porabi bencina in dizla za prevoz v EU, ki ga morajo do leta 2020 doseči vse države članice.

(4)

Te nove smernice so eden od instrumentov za izvajanje akcijskega načrta ter okoljskih vidikov ciljev, povezanih z energetiko in podnebnimi spremembami, ki jih je določil Evropski svet.

(5)

Komisija je v „Akcijskem načrtu državnih pomoči – Manjša in bolje usmerjena državna pomoč: časovni načrt za reformo državnih pomoči 2005–2009“ (1) (v nadaljnjem besedilu „Akcijski načrt državnih pomoči“) ugotovila, da so ukrepi državne pomoči lahko včasih učinkovito orodje pri doseganju ciljev skupnega interesa. V določenih razmerah lahko državna pomoč popravi tržne nepopolnosti in tako izboljša delovanje trgov ter spodbuja konkurenčnost. Državna pomoč lahko tudi pomaga spodbujati trajnostni razvoj ne glede na to, ali popravi tržne nepopolnosti (2). Akcijski načrt državnih pomoči je prav tako opozoril, da lahko varstvo okolja z učinkovitostjo virov in novimi priložnostmi za naložbe zagotovi možnosti za inovacije, ustvari nove trge in poveča konkurenčnost. Pod nekaterimi pogoji lahko državna pomoč privede do teh ciljev in tako pripomore k uresničevanju temeljnih ciljev Lizbonske strategije, ki sta bolj trajnostna rast in več delovnih mest. Sklep št. 1600/2002/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. julija 2002 o šestem okoljskem akcijskem programu Skupnosti (3) (v nadaljnjem besedilu „šesti okoljski akcijski program“) določa prednostna področja ukrepov za varstvo okolja (4).

(6)

Glavni cilj nadzora državnih pomoči na področju varstva okolja je zagotoviti, da bo posledica ukrepov državne pomoči višja stopnja varstva okolja, kot bi bila dosežena brez pomoči, in zagotoviti, da pozitivni učinki pomoči prevladajo nad negativnimi v smislu izkrivljanja konkurence, pri čemer se upošteva načelo „plača povzročitelj obremenitve“, določeno v členu 174 Pogodbe ES.

(7)

Gospodarske dejavnosti lahko škodujejo okolju nenazadnje tudi z onesnaževanjem. Če ni vladnih ukrepov, se lahko v določenih primerih podjetja izognejo kritju celotnih stroškov okoljske škode, ki jo povzročijo s svojimi dejavnostmi. Posledično trg ne more učinkovito razporejati sredstev, saj proizvajalec ne upošteva (negativnih) zunanjih učinkov proizvodnje, temveč jih krije družba kot celota.

(8)

V skladu z načelom „plača povzročitelj obremenitve“ se lahko ti negativni zunanji učinki razrešijo tako, da se zagotovi, da povzročitelj obremenitve plača za svoje onesnaženje, kar pomeni, da povzročitelj obremenitve v celoti internalizira okoljevarstvene stroške. To naj bi zagotovilo, da zasebni stroški (ki jih krije podjetje) odražajo resnične družbene stroške gospodarske dejavnosti. Polno izvajanje načela „plača povzročitelj obremenitve“ bi tako pripeljalo do popravka tržne nepopolnosti. Načelo „plača pozročitelj obremenitve“ je mogoče izvajati bodisi z določitvijo obveznih okoljskih standardov bodisi s tržnimi instrumenti (5). Nekateri tržni instrumenti lahko vključujejo dodelitev državne pomoči vsem ali nekaterim podjetjem, za katera veljajo.

(9)

Čeprav je trenutna uporaba načela „plača povzročitelj obremenitve“ omejena, te nepopolnosti v ureditvi ne smejo preprečiti državam članicam, da uvedejo zahteve za varstvo okolja, ki presegajo zahteve Skupnosti, in čim bolj zmanjšajo negativne zunanje učinke.

(10)

Za zvišanje ravni varstva okolja lahko države članice uporabijo državno pomoč za oblikovanje spodbud na posamični ravni (na ravni podjetja), da s tem dosežejo višjo stopnjo varstva okolja, kot jo zahtevajo standardi Skupnosti ali da povečajo varstvo okolja v odsotnosti standardov Skupnosti. Prav tako lahko določijo nacionalne standarde ali okoljske dajatve, ki so višje, kot jih zahteva zakonodaja Skupnosti, ali pa v odsotnosti standardov Skupnosti uporabljajo okoljske dajatve za enostransko izvajanje načela „plača povzročitelj obremenitve“.

(11)

Komisija meni, da je treba revidirati Smernice o državni pomoči za varstvo okolja za dosego ciljev, določenih v Akcijskem načrtu državnih pomoči, zlasti da se zagotovijo bolj usmerjena pomoč, boljša gospodarsko analiza in učinkovitejši postopki. Komisija poleg tega meni, da je treba upoštevati razvoj okoljske politike in okoljskih tehnologij ter prilagoditi pravila glede na izkušnje.

(12)

Komisija bo te smernice uporabljala pri ocenjevanju okoljske pomoči, s čimer bo povečala pravno varnost in preglednost sprejemanja svojih odločitev. Pomoč za varstvo okolja bo zlasti upravičena na podlagi člena 87(3)(c) Pogodbe ES. Te smernice nadomeščajo Smernice Skupnosti o državni pomoči za varstvo okolja (6), ki so začele veljati leta 2001.

(13)

Smernice so namenjene dvema vrstama ocen: standardni oceni za ukrepe, ki vključujejo pomoč pod določenim pragom ali pomoč, dodeljeno napravam s proizvodno zmogljivostjo pod določenim pragom (poglavje 3) in podrobni oceni za ukrepe, ki vključujejo pomoč nad tem pragom, ali pomoč, dodeljeno napravam s proizvodno zmogljivostjo nad tem pragom, kot tudi za pomoč, namenjeno novim obratom za proizvodnjo energije iż obnovljivih virov, kadar višina pomoči temelji na izračunih zunanjih stroškov, do katerih ni prišlo (poglavje 5).

(14)

Te smernice se bodo uporabljale za vse ukrepe, ki se priglasijo Komisiji (bodisi zato, ker ukrep ni zajet v uredbi o skupinski izjemi (v nadaljnjem besedilu „USI“) ali ker USI zahteva, da se pomoči priglasijo posamično, bodisi zato, ker se zadevna država članica odloči priglasiti ukrep, ki bi ga bilo na podlagi USI načeloma mogoče uvrstiti v izjemo), ter v oceni vseh nepriglašenih pomoči po objavi teh smernic.

(15)

V Akcijskem načrtu državnih pomoči je Komisija objavila: „da bi se kar najbolje prispevalo k ponovnemu zagonu Lizbonske strategije za rast in delovna mesta, bo Komisija, če je to primerno, okrepila svoj gospodarski pristop k analizi državnih pomoči. Gospodarski pristop je instrument za boljše osredotočenje in usmeritev nekaterih državnih pomoči k ciljem ponovno spodbujene Lizbonske strategije.“

(16)

Pri oceni tega, ali je mogoče ukrep pomoči šteti za združljiv s skupnim trgom, Komisija tehta pozitiven učinek ukrepa pomoči pri doseganju cilja skupnega interesa in njegove možne negativne stranske učinke, kot je izkrivljanje trgovine in konkurence. Akcijski načrt državnih pomoči, ki gradi na obstoječi praksi, je to tehtanje formaliziral z izrazom „test tehtanja“ (7). Deluje v treh korakih; prva dva koraka obravnavata pozitivne učinke državne pomoči, tretji pa negativne učinke ter posledično tehtanje pozitivnih in negativnih učinkov. Test tehtanja je sestavljen na naslednji način:

(17)

Ta test tehtanja se uporablja za oblikovanje pravil o državni pomoči ter za oceno primerov.

(18)

Prva alinea člena 2 Pogodbe o Evropski uniji določa, da je trajnostni razvoj eden ciljev v Evropski uniji. Ta mora temeljiti na gospodarski blaginji, socialni koheziji in visoki stopnji varstva okolja. Spodbujanje varstva okolja je zato pomemben cilj skupnega interesa. Poleg tega je v členu 6 Pogodbe ES omenjena potreba po vključitvi varstva okolja v vse politike Skupnosti, člen 174(2) Pogodbe ES pa določa, da okoljska politika temelji na previdnostnem načelu in na načelih, da je treba delovati preventivno, da je treba okoljsko škodo (8) prednostno odpravljati pri viru in da mora plačati povzročitelj obremenitve.

(19)

Te smernice določajo pogoje za odobritev dodelitve državne pomoči za obravnavo tistih tržnih nepopolnosti, ki vodijo k neoptimalni stopnji varstva okolja.

(20)

Najpogostejša tržna nepopolnost na področju varstva okolja je povezana z negativnimi zunanjimi učinki. Niti kadar se odločajo o določeni proizvodni tehnologiji niti kadar se odločajo o ravni proizvodnje, podjetij, ki delujejo v lastnem interesu, nič ne spodbuja k upoštevanju negativnih zunanjih stroškov, ki izhajajo iz proizvodnje. Z drugimi besedami, stroški proizvodnje, ki jih krije podjetje, so nižji od stroškov, ki jih krije družba. Zato podjetij nič ne spodbuja k znižanju njihove ravni onesnaževanja ali k lastnim ukrepom za varstvo okolja.

(21)

Vlade, ki se spopadajo s tovrstno tržno nepopolnostjo, običajno uporabljajo ureditev, s katero želijo zagotoviti, da se upoštevajo negativni zunanji učinki, ki izhajajo iz proizvodnje. Prek uvedbe standardov, obdavčenja, ekonomskih instrumentov in drugih predpisov morajo podjetja, ki povzročajo onesnaževanje, družbi plačati za stroške onesnaževanja v skladu z načelom „plača povzročitelj obremenitve“. Internalizacija teh negativnih zunanjih stroškov bo posledično zvišala zasebne stroške, ki jih krijejo navedena podjetja, ter s tem negativno vplivala na njegove prihodke. Poleg tega se glede na to, da je onesnaževanja med gospodarskimi panogami in podjetji neenakomerno razširjeno, stroški okolju prijaznih predpisov ponavadi razlikujejo ne samo po podjetjih, temveč tudi med državami članicami. Države članice lahko poleg tega različno ocenjujejo potrebo po uvedbi visokih okoljskih ciljev.

(22)

Ker ne obstajajo standardi in tržni instrumenti Skupnosti, ki bi v celoti izražali stopnjo načela „plača povzročitelj obremenitve“ (nepopolnost v ureditvi), se lahko države članice enostransko odločijo za uveljavitev višje stopnje varstva okolja. To pa lahko podjetjem, dejavnim na njihovem ozemlju, prinese dodatne stroške. Zato lahko države članice poleg urejanja s predpisi uporabijo državno pomoč kot pozitivno spodbudo za dosego višjih ravni varstva okolja. To lahko naredijo na dva načina:

(23)

Namen posredovanja države je zagotoviti primernejše varstvo okolja. Najpomembnejši orodji za dosego okoljskih ciljev sta urejanje s predpisi in tržni instrument. Tudi mehki instrumenti, kot so prostovoljni znaki za okolje in razširjanje okolju prijaznih tehnologij imajo lahko pomembno vlogo. Čeprav je iskanje optimalne kombinacije političnih instrumentov lahko zapleteno, pa obstoj tržnih nepopolnosti ali političnih ciljev sam po sebi ne upravičuje uporabe državnih pomoči.

(24)

V skladu z načelom „plača povzročitelj obremenitve“ bi moral povzročitelj obremenitve plačati vse stroške povzročenega onesnaženja, vključno s posrednimi stroški, ki jih krije družba. V ta namen je lahko okoljska ureditev koristen instrument za povečanje bremena povzročitelja obremenitve. Spoštovanje načela „plača povzročitelj obremenitve“ teoretično zagotavlja, da bo odpravljena tržna nepopolnost, povezana z negativnimi zunanjimi učinki. Zato ne bi bili potrebni dodatni ukrepi države za zagotovitev tržno učinkovitega izida, če bi se načelo „plača povzročitelj obremenitve“ v celoti izvajalo. Načelo „plača povzročitelj obremenitve“ ostaja glavno pravilo, državna pomoč pa je dejansko druga najboljša možnost. Uporaba državne pomoči v okviru načela „plača povzročitelj obremenitve“ bi povzročitelja obremenitve razbremenila kritja stroškov povzročenega onesnaženja. Zato državna pomoč v takih primerih ne more biti ustrezen instrument.

(25)

Vendar pa se zlasti zaradi nepopolnega izvajanja načela „plača povzročitelj obremenitve“ pogosto šteje, da je sedanja stopnja varstva okolja nezadovoljiva iz naslednjih razlogov:

(26)

Državne pomoči lahko, v okviru nezadovoljive stopnje varstva okolja in kljub temu, da ne rešujejo vseh zgoraj navedenih težav, zagotovijo pozitivne spodbude za podjetja za izvajanje dejavnosti ali naložb, ki niso obvezne in ki jih drugače podjetja, ki iščejo dobiček, ne bi izvajala. Poleg tega je lahko državna pomoč primeren instrument, ki državam članicam omogoča, da sprejmejo nacionalne okoljske predpise, ki presegajo standarde Skupnosti, s tem da zmanjšajo obremenitev podjetij, ki jih navedeni predpisi najbolj prizadenejo, ter tako omogočijo sprejem predpisov.

(27)

Državna pomoč za varstvo okolja mora pri prejemniku pomoči povzročiti spremembo ravnanja, tako da bo stopnja varstva okolja višja, kot bi bila, če pomoč ne bi bila dodeljena. Toda naložbe, ki povečajo stopnjo varstva okolja lahko hkrati zvišajo prihodke (9) in/ali znižajo stroške (10) ter so s tem že same po sebi gospodarsko privlačne. Zato je treba preveriti, ali se zadevna naložba res ne bi izvedla brez državne pomoči.

(28)

Cilj je zagotoviti, da se podjetja, če ne bi bilo pomoči, ne bi odločala za opravljanje iste dejavnosti zaradi koristi, ki jih ima ta sama po sebi. Spodbujevalni učinek opredeljuje analiza obratnih hipotetičnih scenarijev, ki primerja ravni načrtovanih dejavnosti s pomočjo in brez nje. Pravilna opredelitev obratnega hipotetičnega scenarija je ključna za določitev, ali ima državna pomoč spodbujevalni učinek ali ne. Prav tako je bistvena za izračun dodatno nastalih naložbenih ali proizvodnih stroškov za dosego višje ravni varstva okolja.

(29)

Za izpolnitev obveznih standardov Skupnosti bodo morda potrebne naložbe. Ker bi moralo podjetje v vsakem primeru spoštovati te standarde, državne pomoči za izpolnitev obveznih standardov Skupnosti, ki so že v veljavi, ni mogoče upravičiti.

(30)

Za pomoč se šteje, da je sorazmerna, samo če ne bi bilo mogoče doseči istega rezultata z manj pomoči. Poleg tega je lahko sorazmernost odvisna tudi od stopnje selektivnosti ukrepa.

(31)

Zlasti je treba znesek pomoči omejiti na najmanjšega, ki je potreben za dosego želene stopnje varstva okolja. Zato upravičeni stroški za pomoč za naložbe temeljijo na pojmu dodatnih (neto) stroškov, ki so potrebni za izpolnitev okoljskih ciljev. Ta koncept pomeni, da je treba za določitev višine pomoči, ki se lahko dodeli, od dodatnih stroškov naložbe načeloma odšteti gospodarske koristi, ki jih naložba prinaša podjetju.

(32)

Toda težko je v celoti upoštevati vse gospodarske koristi, ki jih bo podjetje pridobilo od dodatne naložbe. Na primer, v skladu z metodologijo za izračun upravičenih stroškov, določeno v točkah 80 do 84, se stroški poslovanja ne upoštevajo dlje kot v določenem začetnem obdobju po naložbi. Poleg tega se nekatere koristi, ki jih ni vedno lahko izmeriti – kot na primer „zelena podoba“, ki jo poudari okoljska naložba – prav tako ne upoštevajo v tej zvezi. Zato Komisija meni, da mora biti znesek pomoči običajno nižji od upravičenih stroškov naložbe, da bi bila pomoč sorazmerna (glej Prilogo). Samo v primerih, ko je naložbena pomoč odobrena v resnično konkurenčnih postopkih zbiranja ponudb na podlagi jasnih, preglednih in nediskriminatornih meril – kar dejansko zagotavlja, da je pomoč omejena na najmanjši znesek, ki je potreben, da se doseže korist za okolje – lahko znesek pomoči doseže 100 % upravičenih stroškov naložbe. To je zato, ker se v teh okoliščinah lahko predvideva, da zadevna zbiranja ponudb odražajo vse možne koristi, do katerih bi lahko prišlo zaradi dodatnih naložb.

(33)

Poleg tega za nekatere ukrepe zneska pomoči ni možno izračunati na podlagi dodatnih stroškov; to velja za pomoč v obliki oprostitev ali znižanj okoljskih dajatev in pomoč v obliki sistemov trgovanja z dovoljenji. V teh primerih je treba sorazmernost zagotoviti s pogoji in merili za odobritev oprostitev in znižanj dajatev, ki zagotavljajo, da upravičenec ne prejme prevelikih ugodnosti in da je selektivnost ukrepa omejena na strogi minimum.

(34)

Stroški doseganja varstva okolja so pogosto relativno višji za mala in srednja podjetja v primerjavi z obsegom njihove dejavnosti. Poleg tega sposobnost malih in srednjih podjetij, da krijejo take stroške, pogosto omejujejo pomanjkljivosti kapitalskega trga. Zaradi tega in glede na zmanjšano tveganje hujših izkrivljanj konkurence v primerih, ko je upravičenec malo ali srednje podjetje, je za takšna podjetja za določene vrste pomoči lahko upravičljiv bonus.

(35)

Poleg tega se države članice spodbujajo k zagotavljanju stroškovne učinkovitosti pri doseganju okoljskih koristi, na primer z izbiranjem ukrepov, za katere so zunanji stroški, do katerih ni prišlo, znatni v primerjavi z zneskom pomoči. Ker pa ne obstaja neposredna povezava med zunanjimi stroški, do katerih ni prišlo, in stroški, ki jih ima podjetje, se lahko samo v izjemnih primerih zunanji stroški, do katerih ni prišlo, uporabljajo kot podlaga za določitev zneskov državnih pomoči. Za zagotovitev primerne spodbude za podjetje, da spremeni svoje ravnanje, je treba ponavadi znesek pomoči neposredno povezati s stroški, ki jih krije podjetje.

(36)

Če so ukrepi državne pomoči za okolje dobro usmerjeni, tako da predstavljajo protiutež zgolj za dejanske dodatne stroške, povezane z višjo stopnjo varstva okolja, je tveganje, da bo pomoč neupravičeno izkrivljala konkurenco, ponavadi dokaj omejeno. Zato je bistveno, da so ukrepi državne pomoči za okolje dobro usmerjeni. Kadar pomoč ni potrebna ali sorazmerna za dosego predvidenega cilja, bo povzročila škodo konkurenci. To je lahko zlasti, če pomoč pripelje do:

(37)

V nekaterih primerih je zaradi skupne koristi za okolje cilj ukrepa posredovati pri delovanju trga za spodbuditev določenih okolju prijaznejših proizvodenj na račun drugih, ki bolj onesnažujejo. Kot posledica takšnih ukrepov bodo lahko proizvajalci zadevnih okolju prijaznih proizvodov izboljšali svoj tržni položaj glede na konkurente, ki nudijo okolju manj koristne proizvode. V takih primerih bo Komisija pri ocenjevanju negativnega vpliva na tržni položaj in s tem na dobiček podjetij, ki ne dobivajo pomoči, upoštevala splošen okoljski učinek ukrepa. Manjši kot je pričakovani okoljski učinek zadevnega ukrepa, pomembnejše je preverjanje njegovega učinka na tržne deleže in dobičke konkurenčnih proizvodov.

(38)

Brez poseganja v člene 4 do 7 Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (11) se pravne domneve, ki jih uporablja Komisija, razlikujejo glede na vrsto priglašenega ukrepa državne pomoči.

(39)

V poglavju 3 teh smernic je Komisija opredelila vrsto ukrepov, v zvezi s katerimi vnaprej meni, da bo državna pomoč obravnavala tržno nepopolnost, ki ovira varstvo okolja, ali izboljšala stopnjo varstva okolja. Komisija poleg tega določa vrsto pogojev in parametrov, katerih namen je zagotoviti, da državna pomoč dejansko ima spodbujevalni učinek, je sorazmerna in ima omejen negativen učinek na konkurenco in trgovino. Poglavje 3 torej vsebuje parametre v zvezi z dejavnostjo, ki prejema pomoč, intenzivnostjo pomoči in pogoji, ki so povezani z združljivostjo.

(40)

Za zneske pomoči, ki so nad določenimi pragi, in za določene posebne primere pa je potreben dodaten pregled zaradi večjih tveganj izkrivljanja konkurence in trgovine. Dodaten pregled bo navadno sestavljen iz dodatne in podrobnejše analize dejstev ukrepa v skladu s poglavjem 5. Ti ukrepi bodo razglašeni za združljive, če bo ocena testa tehtanja na podlagi poglavja 5 na splošno pozitivna. V okviru te analize se ne bo domnevalo, da so že na začetku izpolnjena določena merila združljivosti. Za opustitve in znižanja okoljskih dajatev bo veljala le ocena, določena v poglavju 4 (12).

(41)

Kot rezultat te podrobne ocene lahko Komisija odobri pomoč, jo razglasi za nezdružljivo s skupnim trgom ali na podlagi pogojev sprejme sklep o združljivosti.

(42)

Komisija je opredelila vrsto ukrepov, v zvezi s katerimi je lahko državna pomoč v skladu s posebnimi pogoji združljiva s členom 87(3)(c) Pogodbe ES.

(43)

Ta vrsta pomoči zagotavlja posamične spodbude podjetjem za doseganje višje stopnje varstva okolja. Podjetje se navadno ne spodbuja k preseganju obveznih standardov, če strošek takega početja presega korist, ki bi jo imelo. V takih primerih je mogoče dodeliti državno pomoč za zagotovitev spodbude podjetjem za izboljšanje varstva okolja. V skladu s ciljem Skupnosti, da se spodbuja ekološke inovacije, je mogoče sprejeti ugodnejšo obravnavo za projekte ekoloških inovacij, ki obravnavajo dvojno tržno nepopolnost, povezano z večjimi tveganji inovacij in okoljskimi vidiki projekta. Cilj pomoči za ekološke inovacije je tako pospešiti tržno razširjanje ekoloških inovacij.

(44)

Promet je odgovoren za velik delež skupnih emisij toplogrednih plinov (približno 30 %) in lokalno onesnaževanje s prahom, delci, NOx in SOx. Zato je pomembno spodbujati čiste vrste prevoza za boj proti globalnim podnebnim spremembam in za zmanjšanje lokalnega onesnaževanja, zlasti v mestih. V tem okviru je še posebej pomembno spodbujati nakup čistih prevoznih sredstev (vključno s čistimi ladjami).

(45)

Te smernice ne dovoljujejo pomoči za pomoč podjetjem pri izpolnjevanju že veljavnih standardov Skupnosti, saj taka pomoč ne bi pripeljala do višje ravni varstva okolja. Toda državna pomoč lahko zagotovi bistveno hitrejše izvajanje novo sprejetih standardov Skupnosti, ki še ne veljajo, in tako prispeva k hitrejšemu zmanjšanju onesnaževanja, kot če ne bi bilo pomoči. V takih razmerah lahko državna pomoč ustvari posamezne spodbude za podjetja za izravnavo posledic negativnih zunanjih učinkov, povezanih z onesnaževanjem.

(46)

Tržne nepopolnosti, povezane z nesimetričnimi informacijami, obravnava pomoč podjetjem za študije o naložbah, ki so namenjene doseganju stopnje varstva okolja, ki presega standarde Skupnosti, ali ki izboljšujejo varstvo okolja v odsotnosti standardov Skupnosti, ter za študije o varčevanju z energijo in proizvodnji energije iz obnovljivih virov. Podjetja pogosto podcenjujejo možnosti in koristi, povezane z varčevanjem z energijo in energijo iz obnovljivih virov, kar vodi v premajhne naložbe.

(47)

Ta vrsta pomoči obravnava tržne nepopolnosti, povezane z negativnimi zunanjimi učinki, z oblikovanjem posameznih spodbud za dosego okoljskih ciljev za varčevanje z energijo in zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Na ravni Skupnosti je bil v Sporočilu Komisije Evropskemu svetu in Evropskemu parlamentu – Energetska politika za Evropo (13) postavljen cilj, da se do leta 2020 doseže vsaj 20-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v primerjavi z letom 1990, kakor je potrdil Evropski svet 8. in 9. marca 2007. Poleg tega morajo države članice sprejeti in si prizadevati doseči skupni nacionalni okvirni cilj za prihranke energije v višini 9 % v obdobju devetih let v skladu z Direktivo 2006/32/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2006 o učinkovitosti rabe končne energije in o energetskih storitvah ter o razveljavitvi Direktive Sveta 93/76/EGS (14). Državna pomoč je lahko primerna, če naložbe, ki imajo za posledico prihranke energije, niso obvezne v skladu z veljavnimi standardi Skupnosti in če niso donosne, to je, če je strošek prihranka energije višji od s tem povezane zasebne gospodarske koristi. V primeru malih in srednjih podjetij je lahko potrebna ugodnejša podpora, da se upošteva dejstvo, da ta podjetja pogosto podcenjujejo koristi, povezane s prihranki energije v dolgih obdobjih, in zato premalo vlagajo v ukrepe za varčevanje z energijo.

(48)

Ta vrsta pomoči obravnava tržne nepopolnosti, povezane z negativnimi zunanjimi učinki, z oblikovanjem posameznih spodbud za povečanje deleža energije iz obnovljivih virov v celotni proizvodnji energije. Povečana uporaba energije iz obnovljivih virov je ena izmed prednostnih okoljskih nalog Skupnosti kot tudi prednostna gospodarska in energetska naloga. Po pričakovanjih bo imela pomembno vlogo pri doseganju ciljev za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Na ravni Skupnosti je bil v Sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu in Evropskemu svetu – Energetska politika za Evropo postavljen cilj doseči 20-odstotni delež energije iz obnovljivih virov v celotni porabi energije v EU do leta 2020. Državna pomoč je lahko upravičena, če je strošek proizvodnje energije iz obnovljivih virov višji od stroška proizvodnje, ki temelji na manj okolju prijaznih virih, in če ne obstaja obvezen standard Skupnosti glede deleža energije iz obnovljivih virov za posamezna podjetja. Visok strošek proizvodnje nekaterih vrst energije iz obnovljivih virov podjetjem ne omogoča zaračunavanja konkurenčnih cen na trgu, s čimer ustvarja oviro pri dostopu na trg za energijo. Zaradi tehnološkega razvoja na področju energije iz obnovljivih virov in postopno vedno večje internalizacije okoljskih zunanjih učinkov (ki so na primer posledica Direktive 2008/1/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. januarja 2008 o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja (15), zakonodaje o kakovosti zraka in sistema trgovanja z emisijami), pa stroškovna razlika v zadnjih letih kaže trend zmanjševanja, kar zmanjšuje potrebo po pomoči.

(49)

Kot je bilo poudarjeno v Poročilu o napredku na področju biogoriv (16), bi morala od spodbujanja biogoriv imeti korist varnost oskrbe in politika na področju podnebnih sprememb, in sicer na trajnosten način. Zaradi tega je državna pomoč lahko ustrezen instrument samo za tiste primere uporabe energije iz obnovljivih virov, pri katerih sta očitna tako korist za okolje kot okoljska trajnost. Natančneje, biogoriva, ki ne izpolnjujejo meril trajnosti, določenih v členu 15 predloga Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov (17), se ne bodo štela za upravičena do državne pomoči. Pri oblikovanju svojih podpornih sistemov lahko države članice spodbujajo uporabo biogoriv, ki imajo dodatne koristi – vključno s koristmi diverzifikacije, ki jo nudijo biogoriva iz odpadkov, ostankov, celuloznega in lignoceluloznega materiala – tako da, na eni strani, upoštevajo različne stroške proizvodnje energije iz tradicionalnih biogoriv in, na drugi strani, tista biogoriva, ki imajo dodatne prednosti.

(50)

V zvezi z obrati vodne energije bi bilo treba opozoriti, da je njihov okoljski vpliv lahko dvojen. Gotovo lahko veliko pripomorejo k nižjim emisijam toplogrednih plinov. Zato imajo lahko pomembno vlogo pri celotnem naboru energetskih virov. Po drugi strani pa imajo lahko ti obrati tudi negativen vpliv, na primer na vodne sisteme in biotsko raznovrstnost (18).

(51)

Ti vrsti pomoči obravnavata tržno nepopolnost, povezano z negativnimi zunanjimi učinki, tako da oblikujeta posamezne spodbude za izpolnitev okoljskih ciljev na področju varčevanja z energijo. Soproizvodnja toplote in električne energije (v nadaljnjem besedilu SPTE) je najučinkovitejši način hkratnega proizvajanja električne energije in toplote. S soproizvodnjo električne energije in toplote se pri proizvodnji izgubi manj energije. Strategija Skupnosti, opisana v strategiji soproizvodnje Komisije iz leta 1997, določa skupni okvirni cilj podvojitve deleža proizvodnje električne energije iz soproizvodnje na 18 % do leta 2010. Od takrat je bil pomen SPTE za energetsko strategijo EU poudarjen še s sprejetjem Direktive 2004/8/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o spodbujanju soproizvodnje, ki temelji na rabi koristne toplote, na notranjem trgu z energijo in o spremembi Direktive 92/42/EGS (19) ter s poglavjem o soproizvodnji v Akcijskem načrtu za energetsko učinkovitost. Uresničitev možnosti (20). Slednji dokument opozarja tudi na potencial odpadne toplote, na primer iz industrije ali javnih služb, za koristno uporabo, na primer za daljinsko ogrevanje. Poleg tega je lahko daljinsko ogrevanje energetsko učinkovitejše kot individualno ogrevanje in lahko zagotavlja bistveno izboljšanje kakovosti zraka v mestih. Zato je mogoče dodeliti državno pomoč za zagotovitev spodbud za dosego okoljskih ciljev, če se dokaže, da daljinsko ogrevanje manj onesnažuje ter da je v proizvodnem postopku in distribuciji toplote energetsko učinkovitejše, vendar dražje od individualnega ogrevanja. Kot v primeru energije iz obnovljivih virov pa je mogoče pričakovati, da bo postopna internalizacija okoljskih zunanjih učinkov v stroške drugih tehnologij zmanjšala potrebo po postopni konvergenci teh stroškov s stroški SPTE in daljinskega ogrevanja.

(52)

Ta vrsta pomoči je namenjena zagotavljanju posameznih spodbud za dosego okoljskih ciljev, povezanih z ravnanjem z odpadki (21). Šesti okoljski akcijski program opredeljuje preprečevanje nastajanja odpadkov in ravnanje z njimi kot eno izmed štirih glavnih prednostnih nalog. Njegov glavni cilj je ločiti nastajanje odpadkov od gospodarske dejavnosti, da rast EU ne bo pripeljala do nastajanja še več odpadkov. V tem okviru je mogoče državno pomoč dodeliti proizvajalcu odpadkov (oddelek 3.1.1) in podjetjem, ki ravnajo z odpadki ali reciklirajo odpadke, ki jih proizvajajo druga podjetja (oddelek 3.1.9). Vendar pa morajo biti zagotovljeni pozitivni vplivi na okolje, upoštevati je treba načelo „plača povzročitelj obremenitve“ in ne bi se smelo izkrivljatiobičajno delovanje trgov s sekundarnimi materiali.

(53)

Ta vrsta pomoči je namenjena oblikovanju posameznih spodbud za izenačitev posledic negativnih zunanjih učinkov, če ni mogoče določiti povzročitelja obremenitve in mu naložiti plačila za popravilo okoljske škode, ki jo je povzročil. V takih primerih je državna pomoč lahko upravičena, če je strošek sanacije višji od posledičnega povečanja vrednosti območja.

(54)

Ta tip naložbene pomoči je namenjen oblikovanju posameznih spodbud za zmanjšanje negativnih zunanjih učinkov s preselitvijo podjetij, ki močno onesnažujejo, na področja, kjer bo imelo tako onesnaževanje manj škodljiv učinek, kar bo zmanjšalo zunanje stroške. V skladu s previdnostnim načelom te smernice uvajajo možnost za dodelitev pomoči za preselitev obratov visokega tveganja na podlagi Direktive Sveta 96/82/ES z dne 9. decembra 1996 o obvladovanju nevarnosti večjih nesreč, v katere so vključene nevarne snovi (22) („Direktiva Seveso II“). Nezgode v preteklosti so pokazale, da je pri preprečevanju nezgod in omejevanju posledic nezgod za ljudi ter okolje bistvena lokacija obrata, ki ga pokriva Direktiva Seveso II. Državna pomoč je tako lahko upravičena, če se preselitev izvede iz okoljskih razlogov. Za zagotovitev, da za preselitev iz drugih namenov ne bo dodeljena pomoč, bi bila potrebna upravna ali sodna odločba pristojnega javnega organa ali dogovor med pristojnim javnim organom in podjetjem o preselitvi podjetja. V upravičenih stroških se morajo upoštevati vse ugodnosti, ki jih podjetje lahko pridobi zaradi preselitve.

(55)

Sistemi trgovanja z dovoljenji lahko vključujejo državno pomoč na različne načine, na primer kadar države članice dodelijo dovoljenja in pravice pod njihovo tržno vrednostjo ter je to pripisano državam članicam. Ta tip pomoči se lahko uporablja za obravnavanje negativnih zunanjih učinkov z dopuščanjem uvedbe tržno usmerjenih instrumentov, ki so osredotočeni na okoljske cilje. Če je skupni znesek dovoljenj, ki jih država članica dodeli, nižji od skupnih pričakovanih potreb podjetij, bo splošen učinek na stopnjo varstva okolja pozitiven. Če na ravni posameznega podjetja odobrene pravice ne krijejo vseh pričakovanih potreb podjetja, mora to bodisi zmanjšati svoje onesnaževanje (in tako prispevati k povečanju stopnje varstva okolja) ali kupiti dopolnilne pravice na trgu in tako plačati nadomestilo za svoje onesnaževanje. Zaradi omejitve izkrivljanja konkurence ni mogoče upravičiti nobene prekomerne dodelitve pravic, poleg tega pa je treba sprejeti predpise, da se preprečijo nepotrebne ovire za dostop na trg.

(56)

Merila iz točke 55 so osnova za oceno Komisije o razmerah, ki bodo nastale v obdobju trgovanja, ki se konča 31. decembra 2012. V zvezi z razmerami, ki bodo nastale v obdobju trgovanja po tem datumu, bo Komisija ocenila ukrepe glede na to, ali so potrebni in hkrati sorazmerni. Nazadnje, ta merila bodo podlaga za revizijo trenutnih Smernic, zlasti ob upoštevanju nove direktive o sistemu EU za trgovanje z emisijami CO2 za obdobje trgovanja po 31. decembru 2012.

(57)

Z znižanji ali oprostitvami okoljskih dajatev v zvezi z določenimi sektorji ali kategorijami podjetij postane izvedljivo sprejetje višjih dajatev za druga podjetja, posledica česar bi bilo splošno povečanje internalizacije stroškov in ustvarjanje dodatnih spodbud za povečanje varstva okolja. V skladu s tem je ta vrsta pomoči lahko potrebna za posredno obravnavanje negativnih zunanjih učinkov z olajševanjem uvedbe ali ohranitve razmeroma visoke stopnje nacionalnih okoljskih dajatev. Da bi bila pomoč združljiva, je treba dokazati, da so oprostitve ali znižanja potrebni za vse predlagane kategorije upravičencev ter da so sorazmerni. Predpostavlja se, da je tako le v primeru, da upravičenci plačujejo vsaj najnižjo davčno stopnjo Skupnosti, ki jo določa ustrezna direktiva. Sicer bo potreba odvisna od tega, kakšen vpliv ima nacionalna dajatev na proizvodne stroške, ter od možnosti prenosa dajatve na potrošnike in zmanjšanja stopnje dobička. Sorazmernost bo odvisna od tega, v kolikšni meri lahko upravičenci dodatno znižajo svojo potrošnjo ali svoje emisije, plačajo del nacionalne dajatve ali sklenejo okoljske dogovore za zmanjšanje onesnaževanja (23).

(58)

Te smernice se uporabljajo za državno pomoč za varstvo okolja. Uporabljale se bodo v skladu z drugimi politikami Skupnosti o državni pomoči, drugimi določbami Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in Pogodbe o Evropski uniji ter zakonodajo, sprejeto v skladu s temi pogodbami.

(59)

Te smernice se uporabljajo za pomoč (24), namenjeno podpori varstva okolja v vseh sektorjih, ki jih ureja Pogodba ES. Prav tako se uporabljajo za tiste sektorje, za katere veljajo posebna pravila Skupnosti o državni pomoči (predelava jekla, ladjedelstvo, motorna vozila, sintetična vlakna, promet, premogovništvo, kmetijstvo in ribištvo), razen če tovrstna posebna pravila določajo drugače.

(60)

Te smernice ne pokrivajo zasnove in izdelave okolju prijaznih proizvodov, strojev ali prevoznih sredstev, katerih cilj je obratovanje z manjšo količino naravnih virov, ter ukrepov, ki so bili sprejeti v obratih ali drugih proizvodnih enotah z namenom izboljšanja varnosti ali higiene.

(61)

V kmetijstvu in ribištvu se te smernice uporabljajo za pomoč za varstvo okolja v korist podjetij, ki se ukvarjajo s predelavo in trženjem izdelkov. Za podjetja, ki se ukvarjajo s predelavo in trženjem ribiških proizvodov, in če se pomoč nanaša na stroške, ki so upravičeni v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 1198/2006 z dne 27. julija 2006 o Evropskem skladu za ribištvo (25), je najvišja dovoljena stopnja pomoči najvišja stopnja pomoči, določena v teh smernicah, in najvišja stopnja pomoči, določena v navedeni uredbi. Na področju kmetijske primarne proizvodnje se te smernice uporabljajo samo za ukrepe, ki jih še ne urejajo smernice Skupnosti o državni pomoči v kmetijskem in gozdarskem sektorju 2007–2013 (26), na področju primarne proizvodnje v sektorju ribištva in ribogojstva pa se uporabljajo samo, če ne obstajajo nobene posebne določbe v zvezi z okoljsko pomočjo.

(62)

Financiranje okoljevarstvenih ukrepov, povezanih z infrastrukturo v zračnem, cestnem in železniškem prevozu ter prevozu po celinskih plovnih poteh in pomorskem prevozu, vključno z vsemi projekti skupnega interesa, kakor so opredeljeni v Odločbi št. 1692/96/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 1996 o smernicah Skupnosti za razvoj vseevropskega prometnega omrežja (27), ni zajeto v teh smernicah.

(63)

Za državno pomoč za raziskave, razvoj in inovacije na področju okolja veljajo predpisi iz Okvira Skupnosti za državno pomoč za raziskave in razvoj ter inovacije (28). Faza tržnega razširjanja ekoloških inovacij (nakup ekološko inovativnega sredstva) pa je zajeta s temi smernicami.

(64)

Značilnosti pomoči za dejavnosti okoljskega usposabljanja ne upravičujejo ločenih predpisov od splošnih predpisov o pomoči za dejavnosti usposabljanja in zato bo Komisija proučila tako pomoč v skladu z Uredbo Komisije (ES) št. 68/2001 z dne 12. januarja 2001 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES pri pomoči za usposabljanje (29).

(65)

Storitve svetovanja/posvetovanja imajo pomembno vlogo pri pomoči malim in srednjim podjetjem pri doseganju napredka na področju varstva okolja. Uporabne so lahko zlasti za izvedbo eko-pregledov ali za oceno gospodarskih koristi okolju prijazne naložbe za podjetje ter tako navedena podjetja spodbujajo k naložbam v podporo varstvu okolja. Pomoč malim in srednjim podjetjem za storitve svetovanja/posvetovanja na področju okolja se lahko dodeli na podlagi Uredbe Komisije (ES) št. 70/2001 z dne 12. januarja 2001 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES pri pomoči za majhna in srednje velika podjetja (30).

(66)

Te smernice se ne uporabljajo za nasedle stroške, kakor so opredeljeni v Sporočilu Komisije o metodologiji za analizo državnih pomoči, povezanih z nasedlimi stroški (31).

(67)

Poleg tega se, če ne veljajo določbe o varčevanju energije iz oddelka 3.1.5, te smernice ne uporabljajo za državno pomoč za naložbe v infrastrukturo v zvezi z daljinskim ogrevanjem, ki bo ocenjena v skladu s členom 87(3)(c) Pogodbe ES.

(68)

V nekaterih državah članicah podjetja plačujejo okoljske dajatve in hkrati sodelujejo v sistemih trgovanja z dovoljenji. Komisija nima zadostnih izkušenj v zvezi z ocenjevanjem združljivosti znižanj okoljskih dajatev v takšnih primerih. Zato je prezgodaj, da bi Komisija o tem pripravila splošna navodila. Namesto tega bo ocena takih zadev, če bodo pomenile državno pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe ES, potekala na podlagi člena 87(3)(c) Pogodbe ES.

(69)

Nazadnje bi lahko nekatera izmed sredstev za podporo elektrarn na fosilna goriva ali drugih industrijskih obratov, opremljenih z zmogljivostmi za zajem, prevoz in shranjevanje CO2, ali posameznimi elementi verige zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida, ki jih predvidevajo države članice, lahko pomenila državno pomoč, vendar je glede na pomanjkanje izkušenj še prezgodaj za določitev smernic v zvezi z odobritvijo kakršne koli tovrstne pomoči. Komisija bo imela na splošno pozitiven odnos do državne pomoči za tovrstne projekte glede na strateški pomen te tehnologije za Skupnost v smislu varnosti oskrbe z energijo, zmanjšanja emisij toplogrednih plinov in doseganja njenega dogovorjenega dolgoročnega cilja omejitve podnebnih spremembe na 2 °C nad predindustrijskimi ravnmi ter tudi glede na izraženo podporo Komisije izgradnji industrijskih demonstracijskih obratov do leta 2015, če so varni za okolje in prispevajo k varstvu okolja (32) (POOL: this should be footnote number 33 – I just copied it from above – take care that the numbering doesn't change for the footnotes that follow) Projekti bi se lahko ocenjevali na podlagi člena 87(3)(c) Pogodbe ES ali bili upravičeni kot pomembni projekti splošnega evropskega interesa v skladu s pogoji iz člena 87(3)(b) Pogodbe in točke 147 teh smernic.

(70)

V teh smernicah se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(71)

Državna pomoč za varstvo okolja je združljiva s skupnim trgom v smislu člena 87(3)(c) Pogodbe ES, če na podlagi testa tehtanja vodi k povečanju dejavnosti varstva okolja, ne da bi škodljivo vplivala na pogoje trgovanja do mere, ki je v nasprotju s skupnim interesom. V tej zvezi b morali za trajanje shem pomoči veljati razumni roki, brez vpliva na možnost, da država članica ponovno priglasi ukrep po preteku roka, določenega v odločbi Komisije. Države članice lahko priglasitve ukrepov pomoči podprejo s strogimi ocenami podobnih preteklih ukrepov pomoči, ki prikazujejo spodbujevalni učinek pomoči.

(72)

Ukrepi, opisani v točkah 73 do 146 so lahko združljivi na podlagi člena 87(3)(c) Pogodbe ES.

(73)

Pomoč za naložbe, ki podjetjem omogoča preseganje standardov Skupnosti za varstvo okolja ali povečanje varstva okolja v odsotnosti standardov Skupnosti, se bo štela za združljivo s skupnim trgom v smislu člena 87(3)(c) Pogodbe ES, če so izpolnjeni pogoji iz točk 74 do 84 in oddelka 3.2.

(74)

Naložbe, ki prejemajo pomoč, morajo izpolnjevati enega izmed naslednjih dveh pogojev:

(75)

Pomoči ni mogoče dodeliti, če izboljšanja privedejo le do uskladitve podjetij s standardi Skupnosti, ki so že sprejeti, vendar še ne veljajo (40).

(76)

Intenzivnost pomoči ne sme presegati 50 % upravičenih stroškov naložbe, kakor so opredeljeni v točkah 80 do 84.

(77)

Če je naložbena pomoč odobrena v resnično konkurenčnih postopkih zbiranja ponudb na podlagi jasnih, preglednih in nediskriminatornih meril, ki dejansko zagotavljajo, da je pomoč omejena na najmanjši znesek, ki je potreben, da se doseže korist za okolje, lahko intenzivnost pomoči znaša do 100 % upravičenih stroškov naložbe, kakor so opredeljeni v točkah 80 do 84. Tovrsten postopek zbiranja ponudb mora biti nediskriminatoren in mora omogočati sodelovanje zadostnega števila podjetij. Poleg tega mora biti proračun v zvezi s postopkom zbiranja ponudb zavezujoča obremenitev v smislu, da vsi upravičenci ne morejo prejeti pomoči. Končno, pomoč mora biti odobrena na podlagi prve ponudbe, ki jo predloži ponudnik, s čimer se prepreči nadaljnja pogajanja.

(78)

Če se naložba nanaša na nakup ekološko inovativnega sredstva ali začetek ekološko inovativnega projekta, se lahko intenzivnost pomoči poveča za 10 odstotnih točk, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(79)

V primeru dodelitve pomoči za naložbe podjetjem, ki presegajo standarde Skupnosti ali povečujejo stopnjo varstva okolja v odsotnosti takih standardov, malim in srednjim podjetjem, se lahko intenzivnost pomoči poveča za 10 odstotnih točk za srednja podjetja in 20 odstotnih točk za mala podjetja, kakor je določeno v razpredelnici.

(80)

Upravičeni stroški morajo biti omejeni na dodatne stroške naložbe, ki so nujni za dosego višje stopnje varstva okolja, kot jo zahtevajo standardi Skupnosti, in bodo izračunani v dveh korakih. Najprej se bodo, kjer bo to primerno, stroški naložbe, neposredno povezani z varstvom okolja, določili glede na obratne hipotetične razmere. Nato se bodo odštele ugodnosti poslovanja in prišteli stroški poslovanja.

(81)

Določitev dela naložbe, ki je neposredno povezan z varstvom okolja:

(82)

Določitev ugodnosti poslovanja/stroškov poslovanja: upravičene stroške je treba, razen če je v tem poglavju določeno drugače, izračunati neto brez katerih koli ugodnosti poslovanja in stroškov poslovanja, ki so povezani z dodatno naložbo za varstvo okolja in so nastali v prvih petih letih življenjske dobe zadevne naložbe. To pomeni, da je treba tovrstne ugodnosti poslovanja odšteti in da se lahko tovrstni stroški prištejejo k dodatnim stroškom naložbe.

(83)

Upravičena naložba ima lahko obliko naložbe v opredmetena in/ali neopredmetena sredstva.

(84)

V primeru naložb, usmerjenih v dosego ravni varstva okolja, ki je višja od standardov Skupnosti, bi bilo treba obratne hipotetične razmere izbrati takole:

(85)

Splošna pravila, določena v točkah 73 do 84, se uporabljajo za pomoč za podjetja, ki presegajo standarde Skupnosti ali izboljšujejo varstvo okolja v odsotnosti standardov Skupnosti v prometnem sektorju. Z odstopanjem od točke 75 je dovoljena pomoč za nakup novih prevoznih sredstev za cestni in železniški promet ter promet po celinskih plovnih poteh in pomorski promet, ki izpolnjujejo sprejete standarde Skupnosti, če je bil nakup izveden pred njihovim začetkom veljavnosti in kadar se novi standardi Skupnosti, ko bodo obvezni, ne bodo uporabljali z veljavnostjo za nazaj za že kupljena prevozna sredstva.

(86)

Upravičeni stroški za ukrepe posodabljanja z okoljevarstvenim ciljem v prometnem sektorju so vključeni skupni dodatni neto stroški, določeni v točkah 80 do 84, če so obstoječa prevozna sredstva posodobljena v skladu z okoljskimi standardi, ki na dan začetka obratovanja teh prevoznih sredstev še niso bili veljavni, ali če za obstoječa prevozna sredstva ne veljajo nobeni okoljski standardi.

(87)

Pomoč za izpolnjevanje novih standardov Skupnosti, ki povečujejo varstvo okolja in še ne veljajo, se bo štela za združljivo s skupnim trgom v smislu člena 87(3)(c) Pogodbe ES, če so bili sprejeti standardi Skupnosti, pod pogojem, da se bo naložba izvedla in zaključila vsaj eno leto pred začetkom veljavnosti standarda.

(88)

Največje intenzivnosti pomoči so 25 % za mala podjetja, 20 % za srednja podjetja in 15 % za velika podjetja, če se naložba izvede in zaključi več kot tri leta pred obveznim datumom prenosa ali datumom začetka veljavnosti. Največje intenzivnosti pomoči so 20 % za mala podjetja, 15 % za srednja podjetja in 10 % za velika podjetja, če se naložba izvede in zaključi med enim in tremi leti pred obveznim datumom prenosa ali datumom začetka veljavnosti.

(89)

Upravičeni stroški morajo biti omejeni na dodatne stroške naložb, ki so potrebni za dosego stopnje varstva okolja, ki jo zahteva standard Skupnosti, v primerjavi s trenutno stopnjo varstva okolja, ki se zahteva pred začetkom veljavnosti tega standarda.

(90)

Upravičene stroške je treba izračunati neto brez katerih koli ugodnosti poslovanja in stroškov poslovanja, ki so povezani z dodatno naložbo in so nastali v prvih petih letih življenjske dobe te naložbe, kakor je določeno v točkah 81, 82 in 83.

(91)

Pomoč podjetjem za študije, neposredno povezane z naložbami za namene doseganja standardov v skladu s pogoji, določenimi v oddelku 3.1.1, za doseganje varčevanja z energijo v skladu s pogoji, določenimi v oddelku 3.1.5, za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov v skladu s pogoji, določenimi v oddelku 3.1.6, se bo štela za združljivo s skupnim trgom v smislu člena 87(3)(c) Pogodbe ES, če bodo izpolnjeni pogoji iz tega poglavja. To bo veljalo tudi v primerih, kadar se po pripravljalni študiji proučena naložba na koncu ne bo izvedla.

(92)

Intenzivnost pomoči ne sme presegati 50 % stroškov študije.

(93)

Kadar se študija izvede v imenu malega ali srednjega podjetja, je mogoče intenzivnost pomoči povečati za 10 odstotnih točk za srednja podjetja in 20 odstotnih točk za mala podjetja, kakor je določeno v razpredelnici.

(94)

Naložbe in/ali pomoč za tekoče poslovanje, ki podjetjem omogočajo uresničevanje varčevanja z energijo, se bodo štele za združljive s skupnim trgom v smislu člena 87(3)(c) Pogodbe ES, če bodo izpolnjeni naslednji pogoji:

(95)

Intenzivnost pomoči ne sme presegati 60 % upravičenih stroškov naložbe.

(96)

V primeru dodelitve pomoči za naložbe za varčevanje z energijo malim in srednjim podjetjem, je mogoče intenzivnost pomoči povečati za 10 odstotnih točk za srednja podjetja in za 20 odstotnih točk za mala podjetja, kakor je določeno v razpredelnici.

(97)

Če je naložbena pomoč odobrena v resnično konkurenčnih postopkih zbiranja ponudb na podlagi jasnih, preglednih in nediskriminatornih meril, ki dejansko zagotavljajo, da je pomoč omejena na najmanjši znesek, ki je potreben, da se doseže največji možen prihranek energije, lahko intenzivnost pomoči doseže 100 % upravičenih stroškov naložbe, kakor so opredeljeni v točki 98. Tovrsten postopek zbiranja ponudb mora biti nediskriminatoren in mora omogočati sodelovanje zadostnega števila podjetij. Poleg tega mora biti proračun v zvezi s postopkom zbiranja ponudb zavezujoča obremenitev v smislu, da vsi upravičenci ne morejo prejeti pomoči. Končno, pomoč mora biti odobrena na podlagi prve ponudbe, ki jo predloži ponudnik, s čimer se prepreči nadaljnja pogajanja.

(98)

Upravičeni stroški morajo biti omejeni na dodatne stroške naložbe, ki so potrebni za uresničitev varčevanja z energijo nad stopnjo, ki jo zahtevajo standardi Skupnosti.

Pri izračunavanju dodatnih stroškov je treba upoštevati naslednja pravila:

(99)

Pomoč za tekoče poslovanje za varčevanje z energijo se dodeli samo, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(100)

V primeru pomoči, ki se postopoma zmanjšuje, intenzivnost pomoči ne sme presegati 100 % dodatnih stroškov prvo leto, vendar mora linearno upadati na nič do konca petega leta. V primeru pomoči, ki se ne zmanjšuje postopoma, intenzivnost pomoči ne sme presegati 50 % dodatnih stroškov.

(101)

Okoljske naložbe in/ali pomoč za tekoče poslovanje za spodbujanje energije iz obnovljivih virov se bodo štele za združljive s skupnim trgom v smislu člena 87(3)(c) Pogodbe ES, če bodo izpolnjeni pogoji iz točk 102 do 111. Državna pomoč je lahko upravičena, če ni obveznih standardov Skupnosti v zvezi z deležem energije iz obnovljivih virov za posamezna podjetja. Pomoč za naložbe in/ali pomoč za tekoče poslovanje za proizvodnjo biogoriv sta dovoljeni le za trajnostna biogoriva.

(102)

Intenzivnost pomoči ne sme presegati 60 % upravičenih stroškov naložbe.

(103)

V primeru dodelitve pomoči za energijo iz obnovljivih virov malim in srednjim podjetjem, se lahko intenzivnost pomoči poveča za 10 odstotnih točk za srednja podjetja in 20 odstotnih točk za mala podjetja, kakor je določeno v razpredelnici.

(104)

Če je naložbena pomoč odobrena v resnično konkurenčnih postopkih zbiranja ponudb na podlagi jasnih, preglednih in nediskriminatornih meril, ki dejansko zagotavljajo, da je pomoč omejena na najmanjši znesek, ki je potreben, da se doseže največja možna energija iz obnovljivih virov, lahko intenzivnost pomoči doseže do 100 % upravičenih stroškov, kakor so opredeljeni v točkah 105 in 106. Tovrsten postopek zbiranja ponudb mora biti nediskriminatoren in mora omogočati sodelovanje zadostnega števila podjetij. Poleg tega mora biti proračun v zvezi s postopkom zbiranja ponudb zavezujoča obremenitev v smislu, da vsi upravičenci ne morejo prejeti pomoči. Končno, pomoč mora biti odobrena na podlagi prve ponudbe, ki jo predloži ponudnik, s čimer se prepreči nadaljnja pogajanja.

(105)

Za energijo iz obnovljivih virov morajo biti upravičeni stroški naložbe omejeni na dodatne stroške, ki jih krije upravičenec, v primerjavi s klasično elektrarno ali klasičnim sistemom ogrevanja enake zmogljivosti v smislu učinkovite proizvodnje energije.

(106)

Upravičene stroške je treba izračunati neto brez katerih koli ugodnosti poslovanja in stroškov poslovanja, ki so povezani z dodatno naložbo za energijo iz obnovljivih virov in so nastali v prvih petih letih življenjske dobe te naložbe, kakor je določeno v točkah 81, 82 in 83.

(107)

Pomoč za tekoče poslovanje za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov je lahko upravičena za pokritje razlike med stroški proizvodnje energije iz obnovljivih virov in tržno ceno zadevne oblike energije. To velja za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov za namene njene naknadne prodaje na trgu ter za namene lastne potrošnje podjetja.

(108)

Države članice lahko dodelijo pomoč za energijo iz obnovljivih virov, kakor sledi:

(109)

Možnost 1:

(110)

Možnost 2:

(111)

Možnost 3:

Poleg tega lahko države članice odobrijo pomoč za tekoče poslovanje v skladu z določbami iz točke 100.

(112)

Okoljske naložbe in pomoč za tekoče poslovanje za soproizvodnjo se bodo štele za združljive s skupnim trgom v smislu člena 87(3)(c) Pogodbe ES, če bo obrat za soproizvodnjo ustrezal opredelitvi soproizvodnje z visokim izkoristkom iz točke 70(11) in če bo v primeru pomoči za naložbe:

(113)

V primeru pomoči za tekoče poslovanje mora obstoječa soproizvodnja ustrezati opredelitvi soproizvodnje z visokim izkoristkom iz točke 70(11) in zahtevi, da obstaja splošen prihranek primarne energije v primerjavi z ločeno proizvodnjo, kot je opredeljena v Direktivi 2004/8/ES in Odločbi 2007/74/ES.

(114)

Intenzivnost pomoči ne sme presegati 60 % upravičenih stroškov naložbe.

(115)

V primeru dodelitve pomoči za naložbe za soproizvodnjo malim in srednjim podjetjem, je mogoče intenzivnost pomoči povečati za 10 odstotnih točk za srednja podjetja in 20 odstotnih točk za mala podjetja, kakor je določeno v razpredelnici.

(116)

Če je naložbena pomoč odobrena v resnično konkurenčnih postopkih zbiranja ponudb na podlagi jasnih, preglednih in nediskriminatornih meril, ki dejansko zagotavljajo, da je pomoč omejena na najmanjši znesek, ki je potreben, da se doseže največji možen prihranek energije, lahko intenzivnost pomoči doseže 100 % upravičenih stroškov naložbe, kakor je opredeljeno v točkah 117 in 118. Tovrsten postopek zbiranja ponudb mora biti nediskriminatoren in mora omogočati sodelovanje zadostnega števila podjetij. Poleg tega mora biti proračun v zvezi s postopkom zbiranja ponudb zavezujoča obremenitev v smislu, da vsi upravičenci ne morejo prejeti pomoči. Končno, pomoč mora biti odobrena na podlagi prve ponudbe, ki jo predloži ponudnik, s čimer se prepreči nadaljnja pogajanja.

(117)

Upravičeni stroški naložbe morajo biti omejeni na dodatne stroške naložbe, ki so potrebni za vzpostavitev obrata za soproizvodnjo z visokim izkoristkom, v primerjavi z referenčno naložbo.

(118)

Upravičene stroške je treba izračunati neto brez katerih koli ugodnosti poslovanja in stroškov poslovanja, ki so povezani z dodatno naložbo in so nastali v prvih petih letih življenjske dobe te naložbe, kakor je določeno v točkah 81 do 83.

(119)

Pomoč za tekoče poslovanje za soproizvodnjo z visokim izkoristkom je mogoče dodeliti v skladu s predpisi za pomoč za poslovanje za energijo iz obnovljivih virov iz oddelka 3.1.6.2:

(120)

Pomoč za okoljske naložbe v energetsko učinkovite toplarne za daljinsko ogrevanje (44) se bo štela za združljivo s skupnim trgom v smislu člena 87(3)(c) Pogodbe ES, če bo privedloe do prihrankov primarne energije in če bo upravičena toplarna za daljinsko ogrevanje ustrezala opredelitvi energetsko učinkovitega daljinskega ogrevanja iz točke 70(13) ter če:

(121)

Intenzivnost pomoči za toplarne za daljinsko ogrevanje ne sme presegati 50 % upravičenih stroškov naložbe. Če je pomoč namenjena samo proizvodnemu delu toplarne za daljinsko ogrevanje, bodo energetsko učinkovite toplarne za daljinsko ogrevanje, ki uporabljajo energijo iz obnovljivih virov ali soproizvodnjo, zajemala pravila, določena v oddelku 3.1.6 oziroma 3.1.7.

(122)

V primeru dodelitve pomoči za naložbe za energetsko učinkovito daljinsko ogrevanje malim in srednjim podjetjem, je mogoče intenzivnost pomoči povečati za 10 odstotnih točk za srednja podjetja in 20 odstotnih točk za mala podjetja, kakor je določeno v razpredelnici.

(123)

Če je naložbena pomoč odobrena v resnično konkurenčnih postopkih zbiranja ponudb na podlagi jasnih, preglednih in nediskriminatornih meril, ki dejansko zagotavljajo, da je pomoč omejena na najmanjši znesek, ki je potreben, da se doseže največji možen prihranek energije, lahko intenzivnost pomoči doseže 100 % upravičenih stroškov naložbe, kakor je opredeljeno v točkah 124 in 125. Tovrsten postopek zbiranja ponudb mora biti nediskriminatoren in mora omogočati sodelovanje zadostnega števila podjetij. Poleg tega mora biti proračun v zvezi s postopkom zbiranja ponudb zavezujoča obremenitev v smislu, da vsi upravičenci ne morejo prejeti pomoči. Končno, pomoč mora biti odobrena na podlagi prve ponudbe, ki jo predloži ponudnik, s čimer se prepreči nadaljnja pogajanja.

(124)

Upravičeni stroški morajo biti omejeni na dodatne stroške naložbe, ki so potrebni za izvedbo naložbe v energetsko učinkovito daljinsko ogrevanje v primerjavi z referenčno naložbo.

(125)

Upravičene stroške je treba izračunati neto brez katerih koli ugodnosti poslovanja in stroškov poslovanja, ki so povezani z dodatno naložbo in so nastali v prvih petih letih življenjske dobe te naložbe, kot je določeno v točkah 81 do 83.

(126)

Pomoč za okoljske naložbe za ravnanje z odpadki drugih podjetij, vključno z dejavnostmi ponovne uporabe, reciklaže in predelave, se bo štela za združljivo s skupnim trgom v smislu člena 87(3)(c) Pogodbe ES, če bo tako ravnanje skladno s hierarhično razvrstitvijo načel ravnanja z odpadki (45) in skladno s pogoji iz točke 127.

(127)

Pomoč za naložbe za ravnanje z odpadki se dodeli samo, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(128)

Intenzivnost pomoči ne sme presegati 50 % upravičenih stroškov naložbe.

(129)

V primeru dodelitve pomoči za naložbe za ravnanje z odpadki malim in srednjim podjetjem, je mogoče intenzivnost pomoči povečati za 10 odstotnih točk za srednja podjetja in 20 odstotnih točk za mala podjetja, kakor je določeno v razpredelnici.

(130)

V primerjavi z referenčno naložbo, to je klasično proizvodnjo, ki ne vključuje ravnanja z odpadki enake zmogljivosti, morajo biti upravičeni stroški omejeni na dodatne stroške naložbe, ki so potrebni za izvedbo naložbe v ravnanje z odpadki, in jih mora kriti upravičenec. Strošek take referenčne naložbe je treba odšteti od upravičenih stroškov.

(131)

Upravičene stroške je treba izračunati neto brez katerih koli ugodnosti poslovanja in stroškov poslovanja, ki so povezani z dodatno naložbo v ravnanje z odpadki in so nastali v prvih petih letih življenjske dobe te naložbe (47), kakor je določeno v točkah od 81 do 83.

(132)

Naložbena pomoč za podjetja, ki popravljajo okoljsko škodo s sanacijo onesnaženih območij, se bo štela za združljivo s skupnim trgom v smislu člena 87(3)(c) Pogodbe ES (48), če privede do povečanja varstva okolja. Zadevna okoljska škoda zajema poslabšanje kakovosti tal ali površinske vode ali podtalnice.

Če je povzročitelj obremenitve natančno določen, mora ta oseba financirati sanacijo skladno z načelom „plača povzročitelj obremenitve“, državne pomoči pa ni mogoče dodeliti. V tej zvezi se izraz „povzročitelj obremenitve“ nanaša na osebo, ki je odgovorna po veljavni zakonodaji v državi članici, ne glede na pravila Skupnosti, ki se sprejmejo za to področje.

Če povzročitelja obremenitve ni mogoče določiti ali mu ni mogoče naložiti stroškov, lahko oseba, odgovorna za delo, prejme pomoč.

(133)

Pomoč za sanacijo onesnaženih območij lahko znaša do 100 % upravičenih stroškov.

Skupni znesek pomoči v nobenem primeru ne sme presegati dejanskih stroškov, ki jih je imelo podjetje.

(134)

Upravičeni stroški so enaki stroškom sanacijskih del brez povečanja vrednosti zemljišča. Vsi stroški, ki jih ima podjetje pri sanaciji svojega območja, ne glede na to, ali je takšen izdatek mogoče prikazati kot osnovno sredstvo v njegovi bilanci stanja, se pri sanaciji onesnaženih območij štejejo kot upravičene naložbe.

(135)

Naložbena pomoč za preselitev podjetij na nove lokacije zaradi okoljevarstvenih razlogov se bo štela za združljivo s skupnim trgom v smislu člena 87(3)(c) Pogodbe ES, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(136)

Upravičenec je lahko:

(137)

Intenzivnost pomoči ne sme presegati 50 % upravičenih stroškov naložbe. Intenzivnost pomoči se lahko poveča za 10 odstotnih točk za srednja podjetja in 20 odstotnih točk za mala podjetja, kakor je določeno v razpredelnici.

(138)

Za določitev višine upravičenih stroškov v primeru pomoči za preselitev bo Komisija upoštevala zlasti:

(139)

Sistemi trgovanja z dovoljenji lahko vključujejo državno pomoč na več načinov, na primer če so dovoljenja in pravice dodeljene pod njihovo tržno vrednostjo ter je takšno dodeljevanje pripisano državam članicam.

(140)

Državno pomoč, vključeno v sisteme trgovanja z dovoljenji, je mogoče razglasiti za združljivo s skupnim trgom v smislu člena 87(3)(c) Pogodbe ES, če so izpolnjeni pogoji iz točk (a) do (d) te točke 141. Z odstopanjem točka 141 ne velja za obdobje trgovanja, ki se zaključi 31. decembra 2012 za sisteme trgovanja z dovoljenji v skladu z Direktivo 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 2003 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti in o spremembi Direktive Sveta 96/61/ES (50) (v nadaljnjem besedilu „sistem EU za trgovanje z emisijami“) (51):

(141)

Komisija bo ocenila potrebo po državni pomoči, zajeti v sistemu trgovanja z dovoljenji, in njeno sorazmernost v skladu z naslednjimi merili:

(142)

Državna pomoč mora imeti spodbujevalni učinek. Državna pomoč za varstvo okolja mora povzročiti, da prejemnik pomoči spremeni svoje ravnanje, tako da se zviša stopnja varstva okolja.

(143)

Komisija meni, da pomoč ne pomeni spodbude za upravičenca v vseh primerih, v katerih se je projekt začel že pred predložitvijo vloge upravičenca za pomoč nacionalnim organom.

(144)

Če se projekt, ki prejema pomoč, ni začel pred oddajo prošnje za pomoč, se šteje, da je zahteva po spodbujevalnem učinuk samodejno izpolnjena za vse ukrepe pomoči, dodeljene malim in srednjim podjetjem, razen kadar mora biti pomoč ocenjena v skladu s podrobno oceno iz poglavja 5.

(145)

Za vse druge projekte, ki prejemajo pomoč, bo Komisija od države članice, ki priglasi pomoč, zahtevala prikaz spodbujevalnega učinka.

(146)

Za prikaz spodbujevalnega učinka morajo zadevne države članice dokazati, da se brez pomoči, to je v obratnih hipotetičnih razmerah, ne bi ohranila okolju prijaznejša alternativa. V ta namen mora zadevna država članica predloži podatke, ki izkazujejo:

(147)

Pomoč za spodbujanje izvajanja pomembnih projektov skupnega evropskega interesa, ki so okoljska prednostna naloga, se lahko šteje za združljivo s skupnim trgom v skladu s členom 87(3)(b) Pogodbe ES, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(148)

Da bi Komisija lahko pravilno ocenila take projekte, je treba v praktičnem smislu dokazati skupen evropski interes: na primer, dokazati je treba, da projekt omogoča znaten napredek pri doseganju določenih okoljskih ciljev Skupnosti.

(149)

Komisija bo ugodneje obravnavala priglašene projekte, če bodo vključevali znaten lasten prispevek upravičenca k projektu. Prav tako bo ugodneje obravnavala priglašene projekte, ki vključujejo podjetja iz večjega števila držav članic.

(150)

Če se pomoč šteje za združljivo s skupnim trgom v skladu s členom 87(3)(b) Pogodbe ES, lahko Komisija odobri pomoč po stopnjah, višjih od stopenj, ki so sicer določene v teh smernicah.

(151)

Pomoč v obliki znižanj ali oprostitev okoljskih dajatev se bo štela za združljivo s skupnim trgom v smislu člena 87(3)(c) Pogodbe ES, če vsaj posredno prispeva k povečanju stopnje varstva okolja in če znižanja in oprostitve dajatev ne škodujejo zastavljenemu splošnemu cilju.

(152)

Da bi bili znižanja in oprostitve usklajenih dajatev, zlasti tistih, ki so usklajene prek Direktive 2003/96/ES, odobreni v skladu s členom 87 Pogodbe ES, morajo biti združljivi z ustrezno veljavno zakonodajo Skupnosti ter izpolnjevati omejitve in pogoje, določene v Pogodbi.

(153)

Pomoč v obliki znižanj dajatev in oprostitev usklajenih okoljskih dajatev se šteje za združljivo s skupnim trgom v smislu člena 87(3)(c) Pogodbe ES za obdobje 10 let, pod pogojem da upravičenci plačujejo vsaj najnižjo davčno stopnjo Skupnosti, ki jo določa veljavna zadevna direktiva (52).

(154)

Pomoč v obliki znižanj in oprostitev okoljskih dajatev, razen tistih, ki so omenjeni v točki 153 (53), se šteje za združljivo s skupnim trgom v smislu člena 87(3)(c) Pogodbe ES za obdobje 10 let, pod pogojem da so izpolnjeni vsaj pogoji iz točk 155 do 159.

(155)

Pri analizi davčnih shem, ki vključujejo elemente državne pomoči v obliki znižanj ali oprostitev takšnih dajatev, bo Komisija analizirala predvsem potrebo po pomoči in njeno sorazmernost ter njen vpliv na ravni zadevnih gospodarskih sektorjev.

(156)

V ta namen se bo Komisija zanašala na podatke, ki jih bodo predložile države članice. Podatki bi morali vključevati ustrezni(-e) sektor(-je) ali kategorije upravičencev, ki jih zajemajo oprostitve/znižanja, na eni strani, ter stanje glavnih upravičencev v vsakem zadevnem sektorju in kako lahko obdavčenje pripomore k varovanju okolja, na drugi strani. Oproščeni sektorji bi moralibiti primerno opisani in treba bi bilo predložiti seznam največjih upravičencev za vsak sektor (zlasti ob upoštevanju prometa, tržnih deležev in velikosti davčne osnove). Za vsak sektor bi bilo treba zagotoviti podatke o najučinkovitejših tehnikah v EGP v zvezi z zmanjšanjem okoljske škode, na katero je dajatev usmerjena.

(157)

Poleg tega mora biti pomoč v obliki znižanj in oprostitev okoljskih dajatev potrebna in sorazmerna.

(158)

Komisija bo štela pomoč za potrebno, če bodo izpolnjeni naslednji kumulativni pogoji:

(159)

Komisija bo štela pomoč za sorazmerno, če bo izpolnjen eden od naslednjih pogojev:

(160)

Da bi države članice Komisiji omogočile izvedbo podrobnejše ocene vseh znatnih zneskov pomoči, dodeljenih na podlagi odobrenih shem, in sprejetje odločitve, ali je takšna pomoč združljiva s skupnim trgom, morajo pomoč priglasiti vnaprej za vsak posamezen primer pomoči za naložbe ali pomoči za tekoče poslovanje, dodeljene na podlagi odobrene sheme ali posamično, če pomoč izpolnjuje naslednje pogoje (58):

(161)

Države članice lahko dodelijo pomoč za tekoče poslovanje novim obratom za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov na podlagi izračuna zunanjih stroškov, do katerih ni prišlo. Če se ta metoda uporabi za določitev zneska pomoči, se mora ukrep priglasiti in podrobno oceniti, ne glede na pragove v točki 160(b)(iii). Zunanji stroški, do katerih ni prišlo, so denarno izražena vrednost dodatne družbeno-okoljske škode, ki bi jo družba izkusila, če bi enako količino energije proizvedel proizvodni obrat s klasičnimi oblikami energije. Izračunajo se na podlagi razlike med zunanjimi stroški, ki so jih proizvedli in jih niso plačali proizvajalci energije iz obnovljivih virov, ter zunanjimi stroški, ki so jih proizvedli in jih niso plačali proizvajalci energije iz neobnovljivih virov. Za takšen izračun bodo morale države članice uporabiti mednarodno priznan postopek računanja in ga je potrdila Komisija. Med drugim bo moral zagotoviti utemeljeno in količinsko opredeljeno primerjalno analizo stroškov, skupaj z oceno zunanjih stroškov konkurenčnih proizvajalcev energije, za dokaz, da pomoč resnično nadomešča zunanje stroške, do katerih ni prišlo.

(162)

V vsakem primeru morajo znesek dodeljene pomoči proizvajalcem, ki presega znesek pomoči, ki izhaja iz možnosti 1, določene v točki 109 za pomoč za tekoče poslovanje za energijo iż obnovljivih virov, podjetja ponovno vložiti v energijo iż obnovljivih virov v skladu z oddelkom 3.1.6.1.

(163)

Če države članice zagotovijo polno sodelovanje in pravočasno predložijo ustrezne podatke, si bo Komisija po najboljših močeh prizadevala pravočasno opraviti preiskavo. Državam članicam se priporoča, da zagotovijo vse elemente, ki se jim zdijo koristni za oceno primera. Države članice lahko zlasti upoštevajo ocene preteklih shem ali ukrepov državne pomoči, ocene učinka, ki jih je opravil organ, ki dodeljuje pomoč, in druge študije, povezane z varstvom okolja.

(164)

Podrobna ocena je sorazmerna ocena, ki je odvisna od možnosti izkrivljanja primera. Zato dejstvo, da se bo izvedla podrobna ocena, ne pomeni nujno potrebe po sprožitvi formalnega postopka preiskave, čeprav je to lahko potrebno za določene ukrepe.

(165)

Podrobna ocena se bo izvedla na podlagi pozitivnih in negativnih elementov, ki so opredeljeni v oddelkih 5.2.1 in 5.2.2 ter se bodo uporabljali poleg meril iz poglavja 3. Intenzivnosti pomoči, določene v njih, se nikakor ne smejo preseči. Poleg tega bo izvedena podrobna ocena na podlagi posebnih pozitivnih in negativnih elementov, kadar bodo pomembni za vrsto ali obliko pomoči.

(166)

Dejstvo, da pomoč podjetja napeljuje k izvajanju varstva okolja, ki ga sicer ne bi izvajali, pomeni glavni pozitivni element, ki ga je treba upoštevati pri oceni združljivosti pomoči.

(167)

Komisija na splošno ne bo dvomila, ali obstajajo negativni zunanji učinki, povezani z določeno vrsto vedenja ali uporabo določenega blaga, ki ima škodljive vplive na okolje. Toda Komisija se bo prepričala, ali je državna pomoč usmerjena na to tržno nepopolnost, tako da ima znaten vpliv na varstvo okolja. Komisija bo v tej zvezi zlasti pozorna na pričakovani prispevek ukrepa k varstvu okolja (v količinsko opredeljivem smislu) in na stopnjo varstva okolja, na katero je ukrep usmerjen, v primerjavi z obstoječimi standardi Skupnosti in/ali standardi drugih držav članic.

(168)

Komisija bo proučila tudi vidike, ki lahko upravičijo pomoč za prilagoditev nacionalnim standardom, ki presegajo standarde Skupnosti. Komisija bo zlasti upoštevala naravo, vrsto in lokacijo glavnih konkurentov upravičenca do pomoči, strošek izvajanja nacionalnega standarda (ali sisteme trgovanja z dovoljenji) za upravičenca do pomoči, če ne bi bila dodeljena pomoč, in primerjalne stroške za izvajanje navedenih standardov za glavne konkurente upravičenca do pomoči.

(169)

Proučeno bo, ali je državna pomoč ustrezen instrument za dosego cilja varstva okolja, glede na to, da se lahko z drugimi, manj izkrivljajočimi instrumenti, dosežejo enaki rezultati in da lahko državna pomoč krši načelo „plača povzročitelj obremenitve“.

(170)

Komisija bo v analizi združljivosti posebej upoštevala vsako oceno učinka predlaganega ukrepa, ki jo je morda naredila država članica, vključno s premisleki o uporabi drugih možnosti politik, kot je državna pomoč, in upoštevala dokaze, da se bo načelo „plača povzročitelj obremenitve“ spoštovalo.

(171)

Kadar se državna pomoč dodeli za okoljske namene, mora zmeraj imeti spodbujevalni učinek, to je, povzročiti mora spremembo ravnanja upravičenca za povečanje stopnje varstva okolja. Pomoči ni mogoče šteti za potrebno zgolj zato, ker se poveča stopnja varstva okolja. Ugodnosti novih naložb ali proizvodnih metod ponavadi niso omejene na njihove okoljske učinke.

(172)

Poleg izračuna dodatnih stroškov, opisanih v poglavju 3, bo Komisija v svoji analizi upoštevala naslednje elemente:

(173)

Če se podjetje prilagaja nacionalnemu standardu, ki presega standarde Skupnosti ali ki je bil sprejet v odsotnosti standardov Skupnosti, bo Komisija preverila, ali bi bil upravičenec do pomoči bistveno prizadet v zvezi z zvišanimi stroški in ne bi bil sposoben kriti stroškov, povezanih s takojšnjim izvajanjem nacionalnih standardov.

(174)

Država članica mora predložiti dokaze, da je pomoč potrebna, da je znesek omejen na najmanjši možni in da je izbirni postopek sorazmeren. Komisija bo v svoji analizi upoštevala naslednje elemente:

(175)

Pri oceni negativnih učinkov ukrepa pomoči bo Komisija svojo analizo izkrivljanja konkurence osredotočila na predvidljivi učinek, ki ga ima okoljska pomoč na konkurenco med podjetji na prizadetih proizvodnih trgih (60).

(176)

Če je pomoč sorazmerna, predvsem če so se v izračunu dodatnih naložbenih ali stroškov poslovanja upoštevale vse koristi za podjetje, je negativen učinek pomoči verjetno omejen. Toda, kakor je bilo omenjeno v oddelku 1.3.6, lahko pomoč povzroči spremembo v vedenju upravičenca, ki izkrivlja konkurenco, čeprav je pomoč potrebna in sorazmerna, da določeno podjetje izboljša varstvo okolja. Podjetje, ki si prizadeva doseči dobiček, bo običajno zvišalo stopnjo varstva okolja nad obvezne zahteve samo, če meni, da bo to imelo za posledico vsaj malo korist za podjetje.

(177)

Komisija bo za začetek ocenila verjetnost, da bi upravičenec lahko zaradi pomoči povečal prodajo ali jo obdržal na isti ravni. Komisija bo upoštevala zlasti naslednje elemente:

(178)

Državna pomoč za varstvo okolja se lahko uporablja strateško za spodbujanje inovativnih okolju prijaznih tehnologij z namenom dati domačim proizvajalcem prednost „prve poteze“. Posledično lahko pomoč izkrivlja dinamične spodbude in izrinja naložbe v določeno tehnologijo v drugih državah članicah ter vodi v kopičenje te tehnologije v eni državi članici. Manj kot si konkurenti prizadevajo za inovacije v primerjavi z obratnimi hipotetičnimi razmerami, če ne bi bilo pomoči, večji je ta vpliv.

(179)

Komisija bo v svoji analizi upoštevala naslednje elemente:

(180)

Državna pomoč za varstvo okolja je lahko upravičena kot prehodni mehanizem za premik k polni dodelitvi okoljsko negativnih zunanjih učinkov. Ne sme se uporabljati za dodeljevanje nepotrebne podpore podjetjem, ki se zaradi svoje nizke učinkovitosti niso sposobna prilagoditi na bolj okolju prijazne standarde in tehnologije. Komisija bo v svoji analizi upoštevala naslednje elemente:

(181)

Pomoč za varstvo okolja, dodeljena upravičencu, se lahko uporabi za okrepitev ali ohranjanje njegove tržne moči na določenem proizvodnem trgu. Komisija bo pred dodelitvijo pomoči ocenila tržno moč zadevnega upravičenca in spremembo tržne moči, ki jo je mogoče pričakovati zaradi pomoči. Pomoč za varstvo okolja, dodeljeno upravičencu z veliko tržno močjo, lahko ta upravičenec uporabi za okrepitev ali ohranitev svoje tržne moči z dodatnim razlikovanjem svojih proizvodov ali izključevanjem tekmecev. Komisija verjetno ne bo imela pomislekov glede konkurence v povezavi s tržno močjo na trgih, na katerih ima vsak upravičenec do pomoči tržni delež pod 25 %, in na trgih z indeksom Herfindahl-Hirschman tržne koncentracije pod 2 000.

(182)

Komisija bo v svoji analizi upoštevala naslednje elemente:

(183)

Državna pomoč za varstvo okolja lahko povzroči, da imajo nekatera območja ugodnejše proizvodne pogoje, zlasti zaradi razmeroma nižjih proizvodnih stroškov, ki so posledica pomoči, ali zaradi višjih proizvodnih standardov, doseženih prek pomoči. To ima lahko za posledico, da se podjetja selijo na območja, ki prejemajo pomoč, ali da se trgovinski tokovi preusmerijo na območje, ki prejema pomoč.

(184)

Posledično bo pomoč preusmerila dobičke na države članice na proizvodnem trgu, ki ga zadeva pomoč, ter na trgih proizvodnih dejavnikov.

(185)

Komisija bo v svoji analizi proučila, ali obstajajo dokazi, da je upravičenec proučil druge lokacije za svojo naložbo, ker je potem bolj verjetno, da pomoč zelo izkrivlja konkurenco.

(186)

Ob upoštevanju teh pozitivnih in negativnih elementov bo Komisija tehtala učinke ukrepa in ugotovila, ali izhajajoče izkrivljanje negativno vpliva na pogoje trgovanja v obsegu, ki je v nasprotju s skupnim interesom. V idealni situaciji bi morali biti pozitivni učinki in negativni učinki izraženi z uporabo iste reference (na primer zunanji stroški, do katerih ni prišlo, v primerjavi s konkurentovo izgubo dobička v denarni enoti).

(187)

Na splošno velja, da je večja verjetnost pozitivne ocene, če je večja okoljska korist in če je bolj jasno ugotovljeno, da je pomoč omejena na najmanjšo potrebno vsoto. Po drugi strani je pozitivna ocena manj verjetna, če obstaja več znakov, da bo pomoč zelo izkrivljala konkurenco. Če so pričakovani pozitivni učinki obsežni, izkrivljanja pa verjetno zelo velika, bo ocena odvisna od tega, v kolikšni meri pozitivni učinki presegajo negativne učinke.

(188)

Komisija ne more vložiti ugovora glede priglašenega ukrepa pomoči brez sprožitve formalnega postopka preiskave, lahko pa se, po izvedbi formalnega postopka preiskave, določenega v členu 6 Uredbe (ES) št. 659/1999, odloči zaključiti postopek z odločbo v skladu s členom 7 navedene uredbe. Če sprejme pogojno odločbo v smislu člena 7(4) navedene uredbe, lahko Komisija na primer določi naslednje pogoje, ki morajo zmanjšati posledična izkrivljanja konkurence ali učinek na trgovino in biti sorazmerni:

(189)

Pragi pomoči, določeni v teh smernicah, se uporabljajo ne glede na to, ali se podpora za projekt, ki prejema pomoč, v celoti financira iz državnih virov ali jo delno financira Skupnost.

(190)

Pomoč, odobrena na podlagi teh smernic, se ne sme kombinirati z drugo državno pomočjo v smislu člena 87(1) Pogodbe ES ali z drugimi oblikami financiranja Skupnosti, če je zaradi takšnega prekrivanja intenzivnost pomoči višja od intenzivnosti, določene v teh smernicah. Kadar so izdatki, ki so upravičeni do pomoči za varstvo okolja, upravičeni tudi do pomoči za druge namene, se za skupni del uporablja najugodnejši prag pomoči v skladu z veljavnimi pravili.

(191)

Pomoč za varstvo okolja se ne sme kumulirati s pomočjo de minimis v zvezi z istimi upravičenimi stroški, če bi taka kumulacija povzročila intenzivnost pomoči, ki presega intenzivnost, določeno v teh smernicah.

(192)

V skladu z zahtevami Uredbe (ES) št. 659/1999 in Uredbe Komisije (ES) št. 794/2004 z dne 21. aprila 2004 o izvajanju Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (63) morajo države članice Komisiji predložiti letna poročila.

(193)

Poleg zahtev, navedenih v navedenih določbah, morajo letna poročila za ukrepe okoljske pomoči za vsako odobreno shemo v zvezi z velikimi podjetji vsebovati naslednje podatke:

(194)

Države članice morajo v primeru oprostitev ali znižanj dajatev predložiti le zakonodajna in/ali ureditvena besedila o vzpostavitvi pomoči in natančne navedbe kategorij podjetij, ki so upravičena do znižanj ali oprostitev dajatev, in gospodarskih sektorjev, na katere te oprostitve/ta znižanja dajatev najbolj vplivajo.

(195)

Letna poročila bodo objavljena na spletni strani Komisije.

(196)

Komisija meni, da so potrebni nadaljnji ukrepi za izboljšanje preglednosti državne pomoči v Skupnosti. Zlasti je potrebno, da se zagotovi, da imajo države članice, gospodarski subjekti, zainteresirane strani in Komisija sama preprost dostop do celotnega besedila vseh veljavnih shem okoljske pomoči.

(197)

To je mogoče preprosto doseči z vzpostavitvijo povezanih spletnih strani. Zato bo Komisija pri proučevanju shem okoljske pomoči sistematično zahtevala od zadevne države članice, da objavi celotno besedilo vseh končnih shem pomoči na spletu in da Komisiji sporoči spletni naslov objave. Shema se pred objavo podatkov na spletu ne sme izvajati.

(198)

Države članice morajo zagotoviti, da se vodijo podrobne evidence o dodeljevanju pomoči za vse okoljske ukrepe. Take evidence, ki morajo vsebovati vse podatke, potrebne za ugotovitev, ali so bili spoštovani upravičeni stroški in največja dovoljena intenzivnost pomoči, je treba hraniti 10 let od datuma dodelitve pomoči in na zahtevo predložiti Komisiji.

(199)

Komisija bo države članice pozvala, naj te podatke zagotovijo, za izvedbo ocene teh smernic štiri leta po njihovi objavi (64).

(200)

Komisija državam članicam na podlagi člena 88(1) Pogodbe ES predlaga naslednje ustrezne ukrepe glede njihovih ustreznih obstoječih shem okoljskih pomoči:

države članice bi morale po potrebi spremeniti take sheme, da jih uskladijo s temi smernicami, in sicer v 18 mesecih po njihovi objavi, z naslednjimi izjemami:

(201)

Države članice so pozvane, da podajo svoje izrecno brezpogojno soglasje k tem predlaganim ustreznim ukrepom v dveh mesecih od datuma objave teh smernic v Uradnem listu Evropske unije. Če Komisija ne bo prejela nobenega odgovora, bo domnevala, da se zadevna država članica ne strinja s predlaganimi ukrepi.

(202)

Te smernice se uporabljajo od prvega dne po dnevu njihove objave v Uradnem listu Evropske unije in bodo nadomestile Smernice Skupnosti o državni pomoči za varstvo okolja z dne 3. februarja 2001 (65).

(203)

Te smernice se bodo uporabljale do 31. decembra 2014. Po posvetovanju z državami članicami jih lahko Komisija spremeni pred tem datumom na podlagi pomembnih pomislekov v zvezi s konkurenčno ali okoljsko politiko, oziroma da se upoštevajo druge politike Skupnosti ali mednarodne obveznosti. Take spremembe so lahko zlasti potrebne zaradi prihodnjih mednarodnih sporazumov na področju podnebnih sprememb in prihodnje evropske zakonodaje o podnebnih spremembah. Štiri leta po datumu njihove objave bo Komisija izvedla oceno teh smernic na podlagi dejanskih podatkov in rezultatov obsežnih posvetovanj, ki jih bo opravila Komisija predvsem na podlagi podatkov, ki jih bodo zagotovile države članice. Rezultati ocene bodo na voljo Evropskemu parlamentu, Odboru regij, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru ter državam članicam.

(204)

Komisija bo te smernice uporabljala v zvezi z vsemi priglašenimi ukrepi pomoči, glede katerih bo morala odločati po objavi teh smernic v Uradnem listu, čeprav so bili projekti priglašeni pred njihovo objavo. To vključuje posamično pomoč, dodeljeno v okviru odobrenih shem pomoči in priglašeno Komisiji v skladu z obveznostjo posamične priglasitve take pomoči.

(205)

V skladu z obvestilom Komisije o določitvi pravil, ki se uporabljajo za oceno nezakonite državne pomoči (66), bo Komisija v primeru nepriglašene pomoči uporabila: