31.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 77/81

1.1

EESO pozdravlja to pobudo Komisije, ki potrošniku omogoča lažje razumevanje, obenem pa poenostavlja zakonodajo.

1.2

Vendar pa EESO opozarja, da informiranje, navedeno v točki 3.4.1, brez primernih ukrepov za ustrezno predhodno seznanjanje končnega potrošnika zgubi velik del vrednosti in ne doseže ciljev. Zato EESO obžaluje, da predloga ne spremljajo ukrepi podpore izobraževanju potrošnikov, tako na ravni držav članic kot na evropski ravni. Vsaj vodnik prednostnih ukrepov v tej smeri, ki bi bil priložen uredbi, bi bil lahko zelo koristen prvi korak.

1.3

Sedaj veljavne določbe o navedbi izvora ostajajo nespremenjene. Ob upoštevanju interesa, ki ga kažejo potrošniki za izvor živil, EESO obžaluje, da novi predlog uredbe ne predvideva obvezne navedbe izvora v oznakah, vendar meni, da bi bilo treba razlikovati med izdelki primarne in sekundarne predelave, tako da bi se pri slednjih odločali o nujnosti navedbe glavnih sestavin za vsak primer posebej.

1.4

EESO je zelo zaskrbljen zaradi razvijanja dodatnih „nacionalnih sistemov“, opisanih v poglavju VII predloga, ki ne prinašajo dodatnih pozitivnih elementov, temveč se spreminjajo v izgovor za motenje prostega pretoka na notranjem trgu. Posebej ogrožena so MSP, saj – kot poudarja Komisija v svojem predlogu – več kot 65 % živilskih podjetij svoje izdelke trži v drugih državah članicah. MSP bi tako težje pošiljala izdelke v druge države članice, kar bi vplivalo na njihove stroške in konkurenčnost. Negativne učinke bi bilo mogoče preprečiti le, če bi ti „nacionalni sistemi“ prinašali dodatne informacije, ki jih ne bi bilo treba obvezno navajati v oznakah, ampak bi bili na voljo prek drugih sredstev (internet, brezplačne telefonske linije itd.).

1.5

EESO razume, da Komisija zaradi skladnosti namerava uporabiti enak sistem odstopanj kot v primeru alkoholnih izdelkov, ki ga bo mogoče revidirati po petih letih po objavi ustreznega poročila.

1.6

EESO predlaga, da države članice upoštevajo seznam kršitev in kazni za preprečevanje neizpolnjevanja teh skupnih določb, ki bi morale biti usklajene, da bi bilo enako ravnanje v vseh državah članicah enako kaznovano.

1.7

Zato EESO prosi Komisijo in države članice, naj se potrudijo pripraviti sredstva za obveščanje in zlasti javno bazo podatkov o informacijah, ki bi jih morale obvezno vključevati oznake na raznih živilih, da bi podjetja, potrošniki in javni organi imeli skupno vodilo, ko se bo zakonodaja začela izvajati.

1.8

Glede berljivosti se zdi zahteva za 3 mm, ki jo predlaga Komisija, težko sprejemljiva. Upoštevati bi bilo treba različne vidike, kot je količina informacij, ki jih je treba zagotoviti, velikost in oblika embalaže itd. Sprejemljiva referenčna vrednost bi lahko bila velikost črk, ki se uporablja v Uradnem listu EU.

1.9

Nazadnje EESO tudi zaradi jasnosti in enostavnosti meni, da bi bilo treba določbe, ki se črtajo, izrecneje navesti, da bi bila uredba lažje razumljiva in da bi jo lažje izvajali.

2.1

Cilj predloga je strniti v eno uredbo vso obstoječo zakonodajo o označevanju, predstavitvi in oglaševanju živil (vključno z označevanjem hranilne vrednosti), da bi jo posodobili, poenostavili in naredili bolj razumljivo.

2.2

Predlog odpravlja prej veljavne določbe na področju označevanja živil: direktive 2000/13/ES, 90/496/EGS (v petih letih), 87/250/EGS, 94/54/ES, 1999/10/ES, 2002/67/ES, 2004/77/ES in uredbo 608/2004.

2.3

Glavna cilja predloga sta visoka raven zaščite potrošnika ter pravilno delovanje notranjega trga.

2.4

Področje uporabe se bo razširilo in bo vključevalo vse v zvezi z informacijami o živilih, ki jih podjetja nudijo končnemu potrošniku, vključno z živili, ki jih dostavljajo obrati javne prehrane, in živili, s katerimi se slednji oskrbujejo.

2.5

Sedanja splošna načela in obveznosti glede označevanja se bodo ohranila, ob tem pa se bodo razširili določeni vidiki, na primer odgovornost vseh členov prehrambene verige ali okoliščine, v katerih je navedba države izvora obvezna.

2.6

Pri označevanju hranilne vrednosti bo prišlo do znatne spremembe obstoječih predpisov, saj bo treba obvezno navesti šest hranil ali snovi, njihovo količino in odstotek priporočenega dnevnega vnosa.

2.7

Druga pomembna sprememba je soobstoj uredbe z „nacionalnimi sistemi“ označevanja hranilne vrednosti, ki dopolnjujejo načine predstavitve informacij na označbah s prostovoljnimi zahtevami, določenimi na nacionalni ravni.

2.8

Osnutek uredbe predvideva, da se mnoge spremembe, ki jih bo doživel predlog, obravnavajo po postopku komitologije. Predvidena so razna prehodna obdobja, da bi olajšali začetek njene veljavnosti.

2.9

Priloge vključujejo podrobnosti glede vidikov kot so: sestavine, ki povzročajo alergije ali preobčutljivost, dodatni obvezni podatki, odstopanja glede označevanja hranilne vrednosti, ime živila, količinska navedba in poimenovanje sestavin, označba neto količine, rok trajanja, delež alkohola, priporočeni vnosi, energijska vrednost, navajanje in prikaz označbe hranilne vrednosti.

2.10

Uredba naj bi začela veljati dvajseti dan po sprejetju, čeprav se bosta dejansko obvezno označevanje in uporaba označbe hranilne vrednosti začela tri leta (označevanje hranilne vrednosti v MSP pa pet let) po začetku veljavnosti uredbe.

3.1.1

Evropska zakonodaja o označevanju, predstavljanju in oglaševanju živil je v zadnjih skoraj 30 letih pomagala ohranjati visoko raven zaščite potrošnikov in dobro delovanje notranjega trga.

3.1.2

Cilj tega predloga je konsolidirati in posodobiti obstoječo zakonodajo, jo poenostaviti, zmanjšati upravno obremenitev ter povečati preglednost za potrošnike. EESO podpira zastavljene cilje, vendar obžaluje kompleksnost predlaganega besedila, zaradi katere uredbe ne bi bilo mogoče neposredno uporabljati.

3.2.1

Nedvomno bi uredba, ki bi konsolidirala in posodobila sedanjo razdrobljeno zakonodajo, povečala enotnost ter usklajenost zaščite potrošnikov. Vendar pa je EESO zaskrbljen zaradi uvedbe tako imenovanih „nacionalnih sistemov“, predvidenih v členu 44 in nadaljnjih, saj ti lahko ogrozijo uresničitev ciljev usklajenosti in enotnosti. Po novih določbah bi lahko države članice uvedle nacionalne sisteme z dodatnimi zahtevami, ki bi, kljub prostovoljnemu značaju, uvajale nove podatke na označbah, kar bi lahko potrošnike zmedlo.

3.2.2

Težava je še hujša glede na to, da na vseh nacionalnih trgih najdemo izdelke, ki prihajajo iz številnih drugih držav članic. Ti izdelki bodo lahko imeli različne oznake v skladu s predpisi teh držav, ki jih nevajeni potrošnik ne bi razumel.

3.3.1

Osnutek uredbe v svojih členih povzema praktično večino obveznih podatkov, ki jih predvideva veljavna zakonodaja in ki so se izkazali za koristne pri zaščiti zdravja in interesov potrošnikov (kot so ime, seznam sestavin, količina, datumi, ime ali naziv podjetja ter naslov odgovorne osebe). Navajanje nekaterih teh podatkov je podrobneje pojasnjeno v prilogah.

3.3.2

Izkušnje zadnjih let so pokazale koristnost teh zahtev, zato jih je treba ohraniti. Ob upoštevanju teh izkušenj EESO poziva, naj postane obvezno tudi navajanje izvora živil ter izdelkov primarne predelave in – na podlagi ocene za vsak primer posebej – glavnih sestavin izdelkov sekundarne predelave.

3.4.1

Najprej je treba poudariti, da je evropske potrošnike treba poučiti o prehrani, da bi se uravnoteženo prehranjevali. Evropski potrošnik potrebuje osnovno izobraževanje o prehrani, saj brez tega ne bo ne razumel ne znal dobro uporabiti nobenih informacij, ki so mu na voljo. Podatkov o hranilni vrednosti bo verjetno več, a ne smemo pozabiti, da brez izobraževanja o prehrani ta ukrep ne bo imel želenega učinka.

3.4.2

Glede na neuravnoteženost prehrane evropskega prebivalstva bi vsak ukrep na področju informiranja morala spremljati prizadevanja za izobraževanje.

3.4.3

Predlog iz različnih razlogov prinaša veliko sprememb veljavne zakonodaje. Prvič: uvaja obvezno označevanje hranilne vrednosti, ki je bilo v direktivi 90/496/EGS prostovoljno. Drugič: uvaja obvezno navajanje energijske vrednosti, maščob, nasičenih maščob, ogljikovih hidratov, sladkorja, soli. Tretjič: navesti bo treba ne le količino teh sestavin, temveč tudi njihov odstotek glede na priporočeni dnevni vnos, da bi potrošnika seznanili s količino, ki jo lahko poje, da bo njegova prehrana uravnotežena. Na koncu osnutek predvideva, da bi morali biti ti podatki v glavnem vidnem polju embalaže, ter zaporedje njihovega zapisa.

3.4.4

Glede na količino obveznih podatkov, ki so že na označbah, bi bilo treba zelo dobro pretehtati, kateri podatki o hranilni vrednosti so za potrošnika koristni. Prehod s prostovoljnega na obvezno označevanje hranilne vrednosti že sam po sebi predstavlja veliko spremembo za številna MSP v kmetijsko-živilskem sektorju. Obvezne podatke bi zato lahko omejili na tiste, ki so trenutno neobvezno priporočeni, tj. navedba energijske vrednosti, beljakovin, ogljikovih hidratov in maščob.

3.4.5

Glavna prednost vzorca označbe hranilne vrednosti, ki ga predlaga Komisija, je informacija (priporočeni dnevni vnos), ki potrošnika usmerja pri vključevanju izdelka v želeno prehrano, in da izdelka ne opredeljuje ločeno, temveč v okviru celotne prehrane, v skladu z nasveti strokovnjakov za prehrano.

3.5.1

Sedanja zakonodaja že predvideva obvezno označevanje države izvora v primerih, ko bi pomanjkanje takšnih informacij potrošnika lahko zavedlo.

3.5.2

EESO meni, da navajanje izvora ne izpolnjuje samo zahtev potrošnikov, temveč tudi učinkovito prispeva k izboljševanju preglednosti na trgih ter podpori prihodnjega razvoja kmetijskega sektorja in kmetijskih območij celotne EU. Ustvarjanje neposredne povezave z območjem izvora živil in navajanje proizvodnih modelov, s katerimi so živila povezana, sta bistvena dejavnika, na katera se opira evropski razvojni model. Ta temelji na spoštovanju pravil, ki zagotavljajo varnost živil, okolja, dobrega počutja živali in primerne standarde javnega zdravja.

3.5.3

Zato mora postati navajanje izvora obvezno za vse nepredelane kmetijske in živilske izdelke in izdelke primarne predelave. Pri izdelkih sekundarne predelave bi bilo treba za vsak primer posebej določiti, ali je treba navesti glavne kmetijske surovine, ki so bile uporabljene za proizvodnjo končnega izdelka.