[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 10.1.2007

COM(2006) 845 konč.

SPOROČILO KOMISIJE SVETU IN EVROPSKEMU PARLAMENTU

Poročilo o napredku na področju biogoriv Poročilo o napredku pri uporabi biogoriv in drugih obnovljivih goriv v državah članicah Evropske unije

{SEC(2006) 1721}{SEC(2007) 12}

SPOROČILO KOMISIJESVETU IN EVROPSKEMU PARLAMENTU

Poročilo o napredku na področju biogorivPoročilo o napredku pri uporabi biogoriv in drugih obnovljivih goriv v državah članicah Evropske unije

1. Uvod – možne koristi biogoriv

Biogoriva so transportna goriva, izdelana iz organskih snovi. Najpogostejši biogorivi danes sta biodizel (izdelan iz rastlinskih olj) ter bioetanol (izdelan iz rastlin, ki vsebujejo sladkor in škrob). Trenutno potekajo raziskave o komercializaciji proizvodnih postopkov „druge generacije“, po katerih je biogoriva mogoče izdelati iz lesnih snovi, trav in nekaterih drugih vrst odpadkov.

Biogoriva imajo edinstveno vlogo v evropski energetski politiki. Zaenkrat so v prometu edini neposredni nadomestek za nafto, ki je dostopen v velikem obsegu. Druge tehnologije, kot na primer vodik, imajo velik potencial. Vendar jim še veliko manjka do tega, da bodo v velikem obsegu zmožne gospodarskega preživetja, zahtevale pa bodo tudi velike spremembe voznih parkov in distribucijskega sistema. Biogoriva se lahko danes uporabljajo za pogon navadnih motorjev (za goriva z nizko vsebnostjo biogoriv jih ni treba prirejati, za goriva z visoko vsebnostjo pa so potrebne poceni spremembe).

Sprememba mešanice goriva v prometu je pomembna, ker je prometni sistem v Evropski uniji skoraj povsem odvisen od nafte. Večina te nafte se uvozi, veliko od tega iz politično nestabilnih predelov.[1] Nafta je energijski vir, ki predstavlja za Evropo največji izziv glede varnosti oskrbe.

Biogoriva pa imajo še eno veliko prednost: dejstvo, da njihova proizvodnja in uporaba zmanjšujeta emisije toplogrednih plinov. Niso najcenejši način za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov, so pa eden od maloštevilnih ukrepov – poleg izboljšanj učinkovitosti vozil – ki nudijo praktično možnost za velike srednjeročne prihranke v prometnem sektorju. Kot je razvidno iz spodnjega diagrama, obstaja posebna potreba po zmanjšanju emisij toplogrednih plinov v prometu, saj se pričakuje, da bodo te letne emisije med leti 2005 in 2020 narasle za 77 milijonov ton – trikrat toliko kot v kateremkoli drugem sektorju.

Zato ima spodbujanje uporabe biogoriv koristi tako za varnost oskrbe kot tudi za politiko na področju podnebnih sprememb. Vendar je treba opozoriti, da je biogoriva mogoče proizvajati na načine, pri katerih se emisije toplogrednih plinov ne zmanjšajo ali ki povzročajo okolju občutno škodo, npr. z uporabo zemlje, ki je bila prej raznoliko naravno okolje. Da bi bila učinkovita, mora politika na področju biogoriv zagotoviti, da do tega ne bo prihajalo.

[pic]

Forecast change in greenhouse gas emissions, 2005-2020 (MT per year, CO2 only, EU 25). Source: PRIMES | Napovedane spremembe emisij toplogrednih plinov, 2005–2020 (milijoni ton na leto, samo CO2, EU-25). Vir: PRIMES |

Total | Skupaj |

Transport | Promet |

Tertiary | Storitveni sektor |

Industry | Industrija |

Electricity and Stream Production | Proizvodnja električne energije in toka |

Energy branch | Energetski sektor |

2. RAZVOJ POLITIKE EU NA PODROčJU BIOGORIV; ZAHTEVE DIREKTIVE O BIOGORIVIH

Biogoriva se uporabljajo že dolgo časa. Model T Ford je bil pravzaprav izdelan za pogon na bioetanol. Vendar so goriva, izdelana iz nafte, do 30. let 20. stoletja prevzela vodilno vlogo v cestnem prometu. To je veljalo za ves svet, dokler se ni z aktivno politiko državne podpore v 70. letih 20. stoletja uporaba bioetanola v Braziliji močno razmahnila. Zdaj je dosegla 11 % trga goriv v cestnem prometu[2].

V Evropi se je nekaj držav v 90. letih 20. stoletja začelo zanimati za biogoriva. EU se je začela za to temo resno zanimati leta 2001, ko je Komisija predstavila zakonodajne predloge, ki so bili sprejeti leta 2003 v obliki Direktive o biogorivih[3] ter 16. člena Direktive o obdavčitvi energentov.[4]

Razprava o teh predlogih je potekala v razmerah, ki so se precej razlikovale od današnjih.

Takrat so bila biogoriva manj pomembno gorivo. Njihov tržni delež v EU leta 2001 je bil le 0,3 %. Le pet izmed tedanjih držav članic je imelo omembe vredne neposredne izkušnje z uporabo biogoriv; za večino preostalih držav so bila neznanka. Medtem so, kot je razvidno iz spodnjega diagrama, realne cene nafte več kot 15 let nihale v razponu od 20 do 30 USD na sodček:

[pic]

Average annual oil price ($/barrel, real terms, $2005). Source: Inflationdata.com | Povprečna letna cena nafte (USD na sodček, realno, USD v vrednosti iz leta 2005). Vir: Inflationdata.com |

partial | delno |

Glede na to morda ne preseneča, da se je Unija odločila, da bo nadaljevala previdno in postopoma. V Direktivi o biogorivih je bila jasno izražena namera; „ Pospeševanje rabe biogoriv ... v vseh državah članicah, in s tem prispevala k ciljem, kot so izpolnjevanje obveznosti v zvezi s spremembami podnebja, okolju prijazno varno oskrbo in pospeševanjem obnovljivih virov energije “[5]. Čeprav pa so cilji Unije v zvezi z drugimi obnovljivimi viri energije (za skupni delež obnovljivih virov energije in proizvodnjo električne energije) določeni le za leto 2010, Direktiva o biogorivih ne zajema le cilja za leto 2010 (5,75 % tržni delež za bencin in dizel v prometu), temveč tudi vmesni cilj za leto 2005 (2 %). Države članice so bile naprošene, da glede na te referenčne vrednosti določijo okvirne cilje za leto 2005.

Ti nacionalni okvirni cilji niso obvezni po tem, ko so bili sprejeti. Čeprav pomenijo moralno obvezo držav članic, pa zanje pravna obveznost doseganja ravni uporabe biogoriv, ki so jih izbrali kot cilj, ne velja. Postopni pristop k evropski politiki o biogorivih se odraža v dejstvu, da, za razliko od Direktive o obnovljivih virih energije pri preskrbi z električno energijo[6], Direktiva o biogorivih v tej začetni fazi ni vsebovala nobene zahteve, da morajo države članice „sprejeti ustrezne ukrepe“ za doseganje svojih ciljev za leto 2005.

Namesto tega je ključnega pomena, da Direktiva vsebuje „klavzulo o pregledu“ (člen 4(2)). Do konca leta 2006 mora Komisija poročati o napredku pri uporabi biogoriv. „ Na osnovi tega poročila, “ je nadalje zapisano v Direktivi, „ Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu predloži predloge, kjer je to primerno, v zvezi s prilagoditvijo sistema ciljev ... Če se v poročilu ugotovi, da okvirnih ciljev zaradi razlogov, ki niso utemeljeni in/ali ne temeljijo na novih znanstvenih dokazih, ne bo mogoče doseči, je treba v teh predlogih na ustrezen način obravnavati nacionalne cilje, vključno s možnimi obveznimi cilji .“

Zato je pri sprejemanju te direktive EU spoznala, da bi bil mogoče potreben trden sistem ciljev, morda celo obveznih, če naj se zagotovi, da bo dosežen cilj za leto 2010, Vendar je raje prestavila odločitev o tem, ali je tak trden sistem potreben ali ne, dokler institucije EU ne bodo obravnavale poročila (tega poročila) o tem, ali je bil brez takega sistema vmesni cilj 2 % kljub vsemu dosežen.

Ker je namen tega poročila poročati o napredku do leta 2006, ne vključuje držav, ki so k Uniji pristopile leta 2007 (Romunija in Bolgarija). Ti državi morata v svoji prvi poročili v okviru Direktive o biogorivih pripraviti do 1, julija 2007. Imata dober potencial za proizvodnjo bioenergije[7]; njun pristop bo omogočil lažji razvoj in izvajanje politike Skupnosti na področju biogoriv.

Medtem ko se poročilo osredotoča na napredek pri doseganju ciljev iz Direktive o biogorivih, je treba opozoriti, da te cilje podpirajo ukrepi v okviru skupne kmetijske politike, zlasti po njeni reformi iz leta 2003. S prenehanjem povezave med plačili kmetom in posebnimi pridelki, ki jih proizvajajo, jim je reforma dovolila, da so izkoristili nove tržne priložnosti, na primer biogoriva. Poleg tega lahko kmetje na zemljiščih v prahi, kjer ne morejo gojiti hrane, gojijo pridelke, ki niso namenjeni prehrani, vključno z biogorivi; za biogoriva so na voljo premije za energetske rastline, leta 2007 pa se bodo razširile na vse države članice; Akcijski načrt za gozdove[8] določa ukrepe v prid lesni energiji; nova politika ra razvoj podeželja vključuje ukrepe v podporo obnovljivim virom energije. Nenazadnje sistema „navzkrižne skladnosti“ plačila kmetom pogojuje s spoštovanjem okoljske zakonodaje Skupnosti in ohranjanjem kmetijskih zemljišč v dobrem okoljskem stanju. Zagotavlja, da pridelki, ki se uporabljajo za biogoriva in za prehrano, ustrezajo standardom okoljske trajnosti.

3. OCENA DOSEžENEGA NAPREDKA

Od 2003 se je cena nafte podvojila. EU je dobila več opozoril o nezanesljivosti svoje energetske preskrbe – spomnimo se na primer na učinke, ki jih je imel orkan Katrina na zaloge nafte v avgustu in septembru leta 2005 in začasni izpad dobave plina iz Ukrajine januarja 2006. Medtem so se biogoriva izkazala za primeren nadomestek za nafto. V večini držav članic dizel, ki ga kupujejo vozniki, že vsebuje majhne količine biodizla; velike naftne družbe so objavile programe naložb v biogoriva, vredne na stotine milijonov eurov, proizvajalci avtomobilov pa so začeli tržiti avtomobile, ki lahko delujejo na mešanice z visoko vsebnostjo bioetanola.

Kot je razvidno iz tabele v Prilogi 1, so se biogoriva do leta 2005 uporabljala v vseh, razen štirih od 21 držav članic, za katere na voljo so podatki. Njihov tržni delež je dosegel približno 1 %[9]. Ta številka kaže na dobro stopnjo napredka – podvojitev v dveh letih. Vseeno pa je to manj kot 2 % referenčne vrednosti in manj kot 1,4 % deleža, ki bi bil dosežen, če bi vse države članice uresničile svoje cilje. Poleg tega je bil napredek zelo neenakomeren. Samo Nemčija (3,8 %) in Švedska (2,2 %) sta dosegli referenčno vrednost. Medtem ko je biodizel dosegel približno 1,6 % delež na trgu dizla, je etanol dosegel le 0,4 % delež trgu bencina.

Neenakomernost med državami članicami se zmanjšuje. Od začetka 2005 je bila 13 državam članicam[10] odobrena državna pomoč za nove davčne oprostitve za biogoriva. Vsaj 8 držav članic je sprejelo obveznosti glede uporabe biogoriv ali objavilo svoj namen, da bodo to storile.

Kot je razvidno iz Priloge 2, je 19 držav članic že določilo cilje za 2010, Če vse dosežejo deleže, ki so si jih zastavile, se bo delež uporabe biogoriv v teh državah članicah povečal na 5,45 %, kar je 0,3 % manj od cilja. Izkušnje iz leta 2005 kažejo na to, da bo v praksi primanjkljaj precej večji. Leta 2005 sta le dve izmed 21 držav članic, za katere na voljo so podatki, dosegli zastavljene cilje. V povprečju so države članice dosegle le 52 % svojega cilja. Tudi če bo primanjkljaj leta 2010 le polovico tega, bo Unija leta 2010 dosegla le 4,2 % delež uporabe biogoriv. Komisija meni, da je to razumna ocena verjetnega izida obstoječih politik in ukrepov. (Ocene, uporabljene pri nedavnem modeliranju, so nižje: po scenariju modela PRIMES „poslovanje brez sprememb“ se napoveduje 3,9 % delež za leto 2010, model Green-X pa predvideva le 2,4 % delež)[11]. Ta ocena se tudi v grobem ujema s stališčem, izraženim v javnem posvetovanju o pregledu Direktive o biogorivih: velika večina vprašanih je dejala, da ni pričakovala, da 5,75 % delež ne bo dosežen[12]. Komisija zato sklepa, da cilj iz Direktive o biogorivih za leto 2010 verjetno ne bo dosežen .

Da bi razumeli, kateri ukrepi so potrebni za pospeševanje uporabe biogoriv, se je koristno ozreti na obe državi članici, pri katerih je bil napredek največji; Nemčijo in Švedsko. Medtem ko je bil uspeh Nemčije predvsem posledica uporabe biodizla, pa se je Švedska osredotočila na bioetanol.[13] V drugih pogledih pa imata njuni politiki več skupnega. Obe državi sta na tem področju aktivni že več let. Obe spodbujata tako uporabo goriv z visoko vsebnostjo biogoriv ali čistih biogoriv (s čimer dajeta politiki prepoznavnost) kot tudi uporabo goriv z vsebnostjo biogoriv), ki so v skladu z obstoječo ureditvijo distribucije in motorji (da bi bil domet politike čim večji). Obe sta biogoriva oprostili plačila davkov, in sicer brez omejitve količine. Obe sta domačo proizvodnjo združili z uvozom (iz Brazilije v primeru Švedske ter iz drugih držav članic v primeru Nemčije). Obe vlagata v raziskave in tehnološki razvoj na področju biogoriv ter vidita biogoriva prve generacije kot most do biogoriv druge generacije.

Oprostitve davka so dolgoročna oblika pomoči za biogoriva. Leta 2005 in 2006 je več držav članic naznanilo začetek nove oblike pomoči: obveznosti glede biogoriv[14]. To so pravni instrumenti, ki od dobaviteljev goriv zahtevajo, da v celotno količino goriva, ki jo dajo na tržišče, vključijo določen odstotek biogoriv.[15] Nekatere države članice uporabljajo obveznosti kot dopolnilo k davčnim oprostitvam, druge kot izbirno možnost.

Obstaja dober razlog za domnevo, da bodo obveznosti glede biogoriv dolgoročno znižale stroške spodbujanja uporabe biogoriv – deloma zato, ker zagotavljajo široko uporabo – in se izkazale za najbolj učinkovito metodo. Komisija spodbuja njihovo uporabo.

Francija in Avstrija sta edini državi članici, kjer že več mesecev velja obveznost glede uporabe biogoriv. Obveznost v Franciji, ki je bila uvedena januarja 2005, je predpisala 2 % delež biogoriv. Vendar so dobavitelji goriv namesto tega pogosto izbrali plačilo dodatnega davka – to je druga možnost, ki jo predvideva zakonodaja – 2 % delež tako ni bil dosežen. Avstrija je obveznost uvedla oktobra 2005. Določala je 2,5 % delež biogoriv. Imela je takojšen učinek. Delež biogoriv se je v zadnji četrtini leta 2005 povečal na 3,2 %, medtem ko je bil v prvih treh četrtinah leta samo 0,2 %. Obe obveznosti se bosta v prihodnjih letih povečali.

O vplivu na stroške ni podatkov.

Komisija bo pozorno spremljala napredek v zvezi z obveznostmi glede uporabe biogoriv.

4. UNIJA MORA IZRAZITI SVOJO ODLOčENOST, DA BO ZMANJšALA ODVISNOST OD NAFTE V PROMETU

Glede na dolgotrajne visoke cene nafte in dokaze, da so biogoriva ustrezna alternativna goriva za uporabo v prometu, je zdaj primeren trenutek za pregled zakonskega okvira politike Unije o biogorivih. Unija mora na vsak način jasno izraziti svojo odločenost, da bo zmanjšala svojo odvisnost od uporabe nafte v prometu. Trenutno so biogoriva edini izvedljivi način za to, zato morajo dopolnjevati pomen energetske učinkovitosti in zamenjave paradigme v prometu. Zaveza o spodbujanju uporabe biogoriv je način za preprečevanje visokih cen nafte in zmanjšuje posledice motenj v oskrbi. Je tudi način za zmanjševanje verjetnosti, da bodo cene nafte ostale tako visoke kot so danes – s tem se bo akterjem na naftnem trgu pokazalo, da nameravajo države porabnice nafte razviti alternativno možnost.

Zakonodajni ukrepi v korist biogoriv bodo v podporo nacionalnim, regionalnim in lokalnim organom, ki si prizadevajo zmanjšati odvisnost od uporabe nafte v prometu, okrepili bodo samozavest podjetij, vlagateljev in znanstvenikov, ki iščejo učinkovitejše načine, da bi to dosegli, poleg tega pa bodo podučili tiste, ki verjamejo, da bodo evropski potrošniki za vedno odvisni od cene nafte, ne glede na ceno.

Sporočilo v obliki pravno zavezujočih ciljev je bolj učinkovito kot prostovoljna zaveza.

Sporočilo v obliki novega zakonodajnega okvira EU kot celote z njenim trgom za več kot 300 milijonov ton nafte letno za uporabo v prometu bo bolj opazno, resneje vzeto in upoštevano kot pa sporočila posameznih držav članic.

Verjetneje je, da bo razvoj tehnologij in trgov za biogoriva uspel na podlagi skupnih prizadevanj 27 držav članic in da se bodo tako tudi znižali stroški, kot pa če bi si države članice za to prizadevale ločeno.

Komisija je naredila prve korake v smeri takega sporočila v akcijskem načrtu o biomasi iz decembra 2005, strategiji za biogoriva iz februarja 2006, ter Zeleni knjigi o energiji iz marca 2006. Svet in Evropski parlament sta v svojih odgovorih na te dokumente na splošno podprla predlagani pristop.

Da bi se jasno izrazila odločenost Unije, da zmanjša svojo odvisnost od uporabe nafte v prometu, mora biti naslednji korak določitev najmanjših ciljev glede prihodnjega deleža biogoriv. Kot je navedeno v načrtu za obnovljive vire energije[16], bi bila primerna raven 10 % do leta 2020.

5. POTREBA PO UčINKOVITOSTI POLITIKE O BIOGORIVIH

Ker se povečuje poraba biogoriv, je treba zagotoviti zelo učinkovito izvajanje politike o biogorivih . To pomeni:

- ustvariti je treba okvir, ki bo vlagateljem vlival zaupanje, ki ga potrebujejo za vlaganje v boljše, kapitalsko intenzivne oblike proizvodnje biogoriv, proizvajalce vozil pa bo obveščal o gorivih, za katera bi morala biti vozila konstruirana (zato je treba določiti najmanjše cilje glede biogoriv za leti 2015 in 2020);

- administrativna obremenitev mora biti čim manjša;

- spodbujati je treba proizvodnjo biogoriv na načine, ki najbolj prispevajo k ciljem iz Direktive glede zmanjševanja emisij toplogrednih plinov in okoljsko prijazne preskrbe.

Komisija se zaveda, da se bodo pred sprejetjem naslednjega ukrepa za spodbujanje uporabe biogoriv, države članice in člani Parlamenta želeli prepričati, da je spodbujanje rabe biogoriv zares zaželen cilj. Ali uporaba biogoriv resnično zmanjšuje emisije toplogrednih plinov? Ali bodo biogoriva kdaj zmožna gospodarskega preživetja? Ali je spodbujanje uporabe biogoriv skladno z varstvom okolja, vključno z biotsko raznovrstnostjo, ohranjanjem tal ter kakovostjo vode in zraka?

Klavzula o pregledu iz Direktive o biogorivih zahteva, da to poročilo o napredku obravnava ta vprašanja. Odzivi na javno razpravo o pregledu direktive poudarjajo potrebo po tem. Ta vprašanja so obravnavana v naslednjem delu tega poročila. Popolnejši podatki, ki zajemajo vsa tehnična vprašanja iz člena 4(2) Direktive o biogorivih, so v spremnem delovnem dokumentu osebja.

6. Gospodarski in okoljski vpliv spodbujanja uporabe biogoriv

O gospodarskem in okoljskem vplivu biogoriv krožijo netočni podatki.

V 90. letih, se je na primer vpliv proizvodnje bogoriv na toplogredne pline ocenjeval izključno v zvezi z emisijami ogljikovega dioksida. Emisije dušikovega oksida, ki jih povzročata uporaba gnojil in obdelava zemljišč, se niso upoštevale. Vpliv dušikovega oksida na globalno segrevanje, teža na težo, je več kot 300-krat večji od vpliva ogljikovega dioksida. Zato se je zaradi neupoštevanja teh emisij pretiravalo glede prednosti biogoriv v zvezi s toplogrednimi plini.

Novejši primer je splošno razširjena trditev, da se zaradi uporabe biodizla v Evropi krčijo gozdovi in uničujejo naravni habitati v Indoneziji in Maleziji, da bi pripravili pot za proizvodnjo palmovega olja. Pravzaprav se za proizvodnjo biodizla porabi neznatne količine palmovega – leta 2005 po ocenah 30 000 ton[17]. V nasprotju s tem pa se je svetovna proizvodnja palmovega olja v obdobju med 2001/02 in 2005/06 povečala za skoraj 10 milijonov ton. To povečanje je spodbujal trg hrane, ne pa trg biogoriv.

Sicer ni videti, da bi širitev uporabe biogoriva v preteklosti vplivala na krčenje gozdov na teh dveh območjih, je pa seveda bistvenega pomena, da se pripravi take ukrepe za spodbujanje uporabe biogoriv, da bodo še naprej prispevali k trajnosti, zlasti če se bo uporaba biogoriv povečala preko današnjih ravni.

Za to poročilo je torej Komisija poskušala pripraviti objektivno razlago gospodarskih in okoljskih vplivov uporabe biogoriv. Podrobno je prikazana v spremnem delovnem dokumentu osebja. Na podlagi tega dokumenta je mogoče oblikovati naslednje sklepe o gospodarskem in okoljskem vplivu spodbujanja uporabe biogoriv:

Stroški

- Dodatni stroški uporabe biogoriv so odvisni od cene nafte, deleža uvoza in konkurenčnosti kmetijskih trgov. Pri ceni nafte 48 USD na sodček, kot jo predpostavlja Komisija, se dodatni neposredni stroški prizadevanj za doseganje 14 % tržnega deleža za biogoriv za leto 2020 (v primerjavi s stroški za klasična goriva) ocenjujejo med 11,5 in 17,2 milijard EUR. Pri ceni nafte 70 USD na sodček bi se stroški znižali na 5,2 do 11,4 milijarde EUR. Vendar bodo tudi ob uporabi najsodobnejših tehnologij stroški biogoriv, proizvedenih v EU, še vedno tako visoki, da bodo težko konkurirali fosilnim gorivom, vsaj kratkoročno do srednjeročno. V Strategiji EU za biogoriva [COM(2006) 34] je navedeno, da bi bil ob uporabi tehnologij, ki so na voljo danes, biodizel, proizveden v EU, konkurenčen nafti, če bi ta stala okrog 60 EUR na sodček, bioetanol pa bi postal konkurenčen šele pri ceni nafte okrog 90 EUR na sodček. Glede na delovni dokument osebja Komisije, sprejet skupaj s tem sporočilom, ki temelji na analizi SRS „od vira do kolesa“, bi biodizel in bioetanol postala konkurenčna pri 69–76 EUR oziroma 63–85 EUR.

- Biogoriva druge generacije še niso dostopna na trgu (tržiti naj bi se začela med leti 2010 in 2015), verjetno pa bodo dražja od biogoriv prve generacije. Po pričakovanjih naj bi njihove cene do leta 2020 padle. Tega leta bodo na trgu verjetno tako biogoriva prve kot tudi druge generacije.

Varnost oskrbe

- Biogoriva prispevajo h kratkoročni varnosti oskrbe z energijo z zmanjševanjem potrebe po zalogah nafte, s čimer bi se zavarovali pred motnjami. Vrednost tega je mogoče oceniti na približno 1 milijardo EUR letno (v skladu s predpostavko o 14 % deležu biogoriv).

- Najboljši način za spodbujanje dolgoročne varnosti oskrbe je diverzifikacija energetskih virov. V prometu je raznovrstnost energetski virov precej majhna. Biogoriva prispevajo k energetski raznolikosti s povečevanjem raznolikosti vrst goriv in regij izvora goriva. Te koristi je težko oceniti v finančnem smislu.

- Biogoriva je mogoče pridobivati iz mnogih surovin. Da bi zagotovili največjo varnost oskrbe, je zaželeno ohraniti širok razpon surovin. Mešanica izdelkov, ki zajema doma proizvedena biogoriva, pa tudi tista iz uvoza iz različnih regij, bo prispevala v večji meri kot tista, ki se v celoti naslanja na proizvajalce, ki imajo najnižje cene (Brazilija za sladkorni trs, Malezija in Indonezija za palmovo olje). Zaželeno je tudi, da se da na trg druga generacija biogoriv, tako da bo mogoče uporabiti še večji razpon surovin.

Drugi gospodarski vplivi

- Če bi do leta 2020 dosegli 14 % delež biogoriv, zlasti z domačo proizvodnjo, bi v EU nastalo do 144 000 novih delovnih mest, BDP v EU pa bi se povečal za do 0,23 % glede na siceršnjega.[18]

- Povpraševanje po uvoženih biogorivih v Evropi lahko prispeva k izboljšanju trgovinskih odnosov s trgovinskimi partnerji EU, in zagotovi nove priložnosti za države v razvoju, ki imajo potencial za proizvodnjo in izvoz biogoriv po konkurenčnih cenah.

- Ukrepi trgovinske politike za omogočanje lažjega dostopa do rastočega trga biogoriv v EU bi lahko prispevali k uspešnemu zaključku tekočih pogajanj o prosti trgovini.EU za nekatera biogoriva ohranja precejšnjo uvozno zaščito, zlasti za etanol, ki ima stopnjo tarifne zaščite okrog 45 % ad valorem. Uvozne dajatve na druga biogoriva – biodizel in rastlinska olja – so veliko nižje (med 0 % in 5 %). Zaradi negotovosti v zvezi s pogajanji STO v Dohi na tej stopnji še ni jasno, ali bo v bližnji prihodnosti prišlo do globalne liberalizacije, ki bi zmanjšala to zaščito. Vzporedno potekajo pogajanja o območju proste trgovine, med drugim z Mercosurjem, pri čemer je predmet pogajanj večji dostop na naše trge za nekatere konkurenčne proizvajalce etanola. Afriške, karibske in pacifiške države (AKP) in najmanj razvite države, pa tudi države, ki so upravičene do koristi v okviru shem EU „GSP+“[19], že imajo brezcarinski dostop do evropskega trga. Če bi bilo videti, da je oskrba EU s trajnostnimi biogorivi omejena, bi bila EU pripravljena preučiti, ali bi bilo pri razvoju trga mogoče pomagati s širšim dostopom do trga.[20]

- Razvoj biogoriv druge generacije s pomočjo raziskav in tehnološkega razvoja ter drugih ukrepov bi pomagal spodbujati inovacije in ohranjati konkurenčni položaj Evrope v energetskem sektorju.

Emisije toplogrednih plinov

- Biogoriva prve generacije, proizvedena v Evropi z uporabo gospodarsko najbolj zanimivega proizvodnega postopka, povzročajo (na podlagi „od vira do kolesa“)[21] 35 %–50 % manj emisij toplogrednih plinov kot klasična goriva, katera nadomeščajo. Drugi proizvodni postopki bolj ali manj zmanjšujejo toplogredne pline. Po ocenah en način proizvodnje (proizvodnja etanola v elektrarnah na premog, pri kateri se stranski proizvodi uporabijo za živalsko krmo) povzroča večje emisije toplogrednih plinov kot klasično gorivo, katerega nadomešča.

- Proizvodnja etanola iz sladkornega trsa v Braziliji zmanjšuje emisije toplogrednih plinov za približno 90 %. Proizvodnja biodizla iz palmovega olja in soje zmanjšuje emisije toplogrednih plinov za približno 50 % oziroma 30 %.

- Proizvodni postopki za pridobivanje biogoriv druge generacije naj bi, ko bodo pripravljeni na vstop na trg, omogočili prihranke v višini 90 %.

- Izsuševanje močvirij za pridobivanje katerekoli vrste biogoriva bi povzročilo tako izgubo zalog ogljika, da bi potrebovali na stotine let, da bi jo nadomestili z letnimi prihranki toplogrednih plinov zaradi uporabe biogoriva.

- Če bodo biogoriva dosegla 14 % tržni delež, lahko v primerjavi s količino emisij toplogrednih plinov, ki jo prihranimo sedaj zaradi uporabe biogoriv, pričakujemo zmanjšanja v višini 101–103 milijonov ton CO2eq letno.

Drugi okoljski vplivi

- Če se bodo surovine za biogoriva gojile na zemljiščih, ki so primerna za to, bo okoljski vpliv (brez emisij toplogrednih plinov) v primeru 14 % tržnega deleža biogoriv obvladljiv.

- Če bi se zaradi večje uporabe biogoriv surovine gojile za zemljiščih, ki za to niso primerna – kot na primer deževni pragozd ali drugi habitati z veliko naravno vrednostjo – bo to povzročilo precejšnjo okoljsko škodo. Da bi dosegli 14 % delež biogoriv ni treba uporabljati takih zemljišč.

- Visoka kakovost goriva in standardi za emisije vozil, ki veljajo v EU, pomenijo, da spremembe v obsegu uporabe biogoriv ne bodo imele večjega vpliva na emisije onesnaževal.

- Direktivo EU o kakovosti goriva bo treba revidirati, da se bo oblikoval postopni pristop, s pomočjo katerega se bodo do leta 2020 za navadne motorje uporabljale mešanice z občutno večjo vsebnostjo biogoriv.

7. NADALJNJI UKREPI

Iz tega pregleda stanja je mogoče potegniti naslednje zaključke:

1) V zvezi s preskusom iz člena 4(2) Direktive o biogorivih razlogov za to, da cilj iz Direktive o biogorivih za leto 2010 verjetno ne bo dosežen, ni mogoče opisati kot „utemeljene“ ali „povezane z novimi znanstvenimi dognanji“.

2) Svet in Parlament sta lahko prepričana, da bo imela večja uporaba biogoriv občutne koristi na področju varnosti dobave in emisij toplogrednih plinov. Večja uporaba biogoriv je trenutno edini način, ki je na voljo za zmanjšanje skoraj popolne odvisnosti prometnega sektorja od nafte, ter eden od maloštevilnih načinov za občuten vpliv na emisije toplogrednih plinov v prometu.

3) Da bi poslala nedvoumno sporočilo o svojih načrtih za zmanjšanje odvisnosti od uporabe nafte v prometu, mora Unija narediti nov korak naprej v svojih politikah za spodbujanje rabe biogoriv.

4) Ugodne vplive, ki jih ima politika o biogorivih na emisije toplogrednih plinov, je mogoče še povečati, hkrati pa je mogoče zmanjšati nevarnosti za okolje, in sicer s pomočjo preprostega sistema spodbud/podpore, ki na primer odvrača od spreminjanja namembnosti zemljišč z visoko vrednostjo v smislu biološke raznovrstnosti za gojenje surovin za biogoriva, odvrača od uporabe slabih sistemov za proizvodnjo biogoriv in spodbuja uporabo proizvodnih postopkov druge generacije. Sistem mora biti zasnovan tako, da ne bo prihajalo do neenakovredne obravnave domače proizvodnje in uvoza, ne sme pa tudi postavljati ovir za trgovino. Da bi postal v prihodnje bolj sofisticiran, je treba oceniti njegove vplive in spremljati njegovo delovanje.

5) Ta sistem ne sme biti oblikovan tako, da bi se zmanjšala varnost dobave, ki izhaja iz raznovrstnosti energetskih virov, tipov biomase in območij uvoza. Zato ta sistem ne bi smel dajati prednost eni vrsti biogoriva ali kulturi pred drugo. Namesto tega mora spodbujati okolju neškodljivo proizvodnjo biogoriv, ki bo vključevala vse vrste biogoriva in pridelkov, tudi v tretjih državah.

Da bi s sedanjega 1 % deleža biogoriv napredovali k deležu 10 %, bodo potrebni naslednji koraki:

- postopne spremembe Direktive o kakovosti goriv in standardov za dizel[22], ob upoštevanju tehnološkega razvoja ter hkratni skladnosti s cilji glede kakovosti zraka, ki bodo dovoljevale rutinsko uporabo mešanice z občutno večjimi vsebnostmi bioetanola in biodizla kot so sedanje;

- vključitev (poceni)[23] prilagoditev v nova vozila, da bodo prilagojena za uporabo teh mešanic z visokimi vsebnosti;

- prodaja baznega olja za bencin z nizkim parnim tlakom s strani naftne industrije – ali sprememba Direktive o kakovosti goriv, da se bodo upoštevale spremembe parnega tlaka, ki jih povzroči dodatek majhnih količin etanola bencinu;

- razpoložljivost biogoriv druge generacije (če se bo avtomobilski vozni park v EU še naprej preusmerjal od bencina na dizel, bo zlasti pomembno trženje goriv iz biomase);

- uvedba pridelave lesa in nadaljnji razvoj pridelave semena oljne ogrščice v EU in njenih vzhodnih sosedah;

- ukrepi za zagotavljanje ugodnega vpliva biogoriv na okolje, vključno z odvračanjem od uporabe biogoriv, ki proizvajajo več emisij toplogrednih plinov kot jih privarčujejo, ali ki vodijo k veliki izgubi biološke raznovrstnosti; redno spremljanje in poročanje Komisije o okoljskih učinkih „od vira do kolesa“ proizvodnje in uporabe biogoriv;

- nadaljnje izvajanje uravnoteženega pristopa k mednarodni trgovini z biogorivi, tako da bodo lahko države izvoza in domači proizvajalci z zaupanjem vlagali v priložnosti, ki jih ustvarja rastoči evropski trg.

Kot kaže ocena vpliva za načrt za obnovljive vire energije, je do leta 2020 mogoče doseči 10 % delež biogoriva, brez večje odvisnosti od biogoriv druge generacije. Vendar bo imel razvoj biogoriv druge generacije ugoden vpliv na toplogredne pline in varnost oskrbe pri doseganju tega deleža, omogočil pa bo tudi lažje doseganje deležev, ki bodo še višji. Razvoj biogoriv druge generacije potrebuje poleg podpore Skupnosti in nacionalnih programov raziskav in tehnološkega razvoja tudi tržno zasnovane spodbude in vzpostavitev srednjeročnega okvira za spodbujanje biogoriv.

Sprememba Direktive o biogorivih sama po sebi ne bo prispevala k temu. Potrebna bodo nenehna prizadevanja industrije, kmetijstva in držav članic, pa tudi EU. Vendar je brez okvira, ki bi ga ustvarila sprememba Direktive, le malo ali nič možnosti za to, da bo res prišlo do tega.

8. Predlog revizije Direktive o biogorivih

EU mora revidirati Direktivo o biogorivih in tako:

- izraziti svojo odločenost, da bo zmanjšala svojo odvisnost od uporabe nafte v prometu in prešla na nizkoogljično gospodarstvo;

- določiti minimalne standarde glede deleža biogoriv leta 2020 (10 %);

- zagotoviti, da se odvrača od uporabe biogoriv z majhnim učinkom, ob tem pa spodbuja uporaba biogoriv, ki imajo ugoden vpliv na okolje in varnost oskrbe.

Komisija bo predlog o tem predložila leta 2007.

PRILOGA 1: Napredek pri uporabi biogoriv v državah članicah, 2003–2005

Država članica | Delež biogoriv leta 2003 (%) | Delež biogoriv leta 2004 (%) | Delež biogoriv leta 2005 (%) | Nacionalni okvirni cilji za leto 2005 (%) |

Avstrija | 0,06 | 0,06 | 0,93 | 2,50 |

Belgija | 0,00 | 0,00 | 0,00 | 2,00 |

Ciper | 0,00 | 0,00 | 0,00 | 1,00 |

Češka republika | 1,09 | 1,00 | 0,05 | 3,70[24] |

Danska | 0,00 | 0,00 | ni podatkov | 0,10 |

Estonija | 0,00 | 0,00 | 0,00 | 2,00 |

Finska | 0,11 | 0,11 | ni podatkov | 0,10 |

Francija | 0,67 | 0,67 | 0,97 | 2,00 |

Nemčija | 1,21 | 1,72 | 3,75 | 2,00 |

Grčija | 0,00 | 0,00 | ni podatkov | 0,70 |

Madžarska | 0,00 | 0,00 | 0,07 | 0,60 |

Irska | 0,00 | 0,00 | 0,05 | 0,06 |

Italija | 0,50 | 0,50 | 0,51 | 1,00 |

Latvija | 0,22 | 0,07 | 0,33 | 2,00 |

Litva | 0,00 | 0,02 | 0,72 | 2,00 |

Luksemburg | 0,00 | 0,02 | 0,02 | 0,00 |

Malta | 0,02 | 0,10 | 0,52 | 0,30 |

Nizozemska | 0,03 | 0,01 | 0,02 | 2,00[25] |

Poljska | 0,49 | 0,30 | 0,48 | 0,50 |

Portugalska | 0,00 | 0,00 | 0,00 | 2,00 |

Slovaška | 0,14 | 0,15 | ni podatkov | 2,00 |

Slovenija | 0,00 | 0,06 | 0,35 | 0,65 |

Španija | 0,35 | 0,38 | 0,44 | 2,00 |

Švedska | 1,32 | 2,28 | 2,23 | 3,00 |

Združeno kraljestvo | 0,026[26] | 0,04 | 0,18 | 0,19[27] |

EU-25 | 0,5 % | 0,7 % | 1,0 % (ocena) | 1,4 % |

Vir: nacionalna poročila v skladu z Direktivo o biogorivih.

PRILOGA 2: Nacionalni okvirni cilji glede deleža biogoriv, 2006–2010

% | 2006 | 2007 | 2008 | 2009 | 2010 |

Avstrija | 2,50 | 4,30 | 5,75 | 5,75 | 5,75 |

Belgija | 2,75 | 3,50 | 4,25 | 5,00 | 5,75 |

Ciper |

Češka republika | 1,78 | 1,63 | 2,45 | 2,71 | 3,27 |

Danska | 0,10 |

Estonija | 2,00 | 5,75 |

Finska |

Francija | 5,75 | 7,00 |

Nemčija | 2,00 | 5,75 |

Grčija | 2,50 | 3,00 | 4,00 | 5,00 | 5,75 |

Madžarska | 5,75 |

Irska | 1,14 | 1,75 | 2,24 |

Italija | 2,00 | 2,00 | 3,00 | 4,00 | 5,00 |

Latvija | 2,75 | 3,50 | 4,25 | 5,00 | 5,75 |

Litva | 5,75 |

Luksemburg | 2,75 | 5,75 |

Malta |

Nizozemska | 2,00 | 2,00 | 5,75 |

Poljska | 1,50 | 2,30 | [28] | [29] | 5,75 |

Portugalska | 2,00 | 3,00 | 5,75 | 5,75 | 5,75 |

Slovaška | 2,50 | 3,20 | 4,00 | 4,90 | 5,75 |

Slovenija | 1,20 | 2,00 | 3,00 | 4,00 | 5,00 |

Španija |

Švedska | 5,75 |

Združeno kraljestvo | 2,00[30] | 2,80[31] | 3,50[32] |

EU | 5,45[33] |

Vir: nacionalna poročila v skladu z Direktivo o biogorivih, razen Francije; odgovor na javno razpravo o pregledu Direktive o biogorivih.

[1] Leta 2000 je Evropa uvozila 9 milijonov sodčkov dnevno (mbpd): 2 iz Afrike, 3 s Srednjega vzhoda ter 4 iz Rusije in držav SND. Po pričakovanjih naj bi se uvoz do leta 2030 povečal na 14 mbpd – 80 % od tega na račun uvoza s Srednjega vzhoda, 20 % pa na račun uvoza iz Rusije in držav SND. (Mednarodna agencija za energijo (2004): World Energy Outlook, 2004, ) Podatki se nanašajo na OECD Evropa.

[2] 2005, glede na energijsko vsebnost.

[3] Direktiva 2003/30/ES o spodbujanju uporabe biogoriv ali drugih obnovljivih goriv v prometu, UL L 123, 17.5.2003, str. 42.

[4] Direktiva Sveta 2003/96/ES o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije, UL L 283, 31.10.2003, str. 51.

[5] Tako kot za biogoriva se Direktiva nanaša tudi na „druga obnovljiva goriva“. Trenutno se nacionalni cilji glede uporabe energije iz obnovljivih virov v prevozu nanašajo samo na biogoriva. Tako bo verjetno tudi v prihodnje. Zaradi enostavnosti se v tem poročilu uporabljata izraza „biogoriva“ in „Direktiva o biogorivih“; razumeti jih je treba tako, da se po potrebi nanašajo tudi na druga obnovljiva goriva.

[6] Direktiva 2001/77/ES o spodbujanju proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov energije na notranjem trgu z električno energijo, UL L 283, 27.10.2001, str. 33.

[7] Imata na primer 0,7 hektarja kmetijskih zemljišč na prebivalca, medtem ko jih imajo države EU-25 0,4 hektarja.

[8] COM(2006) 302 o Akcijskem načrtu za gozdove.

[9] Približno 80 % tega je pomenil biodizel, bioetanol pa 20 % (približno 15 % v obliki aditiva ETBE).

[10] Avstrija, Belgija Češka republika, Danska, Estonija, Madžarska, Irska, Italija, Latvija, Litva Nizozemska, Švedska in Združeno kraljestvo.

[11] Podatki o teh modelih so na voljo v oceni učinka k načrtu za obnovljive vire energije, SEC(2006) 1719.

[12] Kratek povzetek odgovorov je na voljo na: http://ec.europa.eu/energy/res/legislation/biofuels_consultation_en.htm.

[13] Švedska je prav tako vodilna v Evropi glede uporabe plina v prometu.

[14] Obveznosti Francije in Avstrije so začele veljati leta 2005, obveznosti Slovenije pa leta 2006. Češka republika, Nemčija in Nizozemska so napovedale uvedbo obveznosti v leta 2007, Združeno kraljestvo pa za leto 2008.

[15] Obveznosti glede biogoriv, v skladu s katerimi mora vsak liter prodanega goriva vsebovati določen odstotek biogoriva, niso skladne z Direktivo EU o kakovosti goriv (Direktiva 2003/17/ES o spremembi Direktive 98/70/ES o kakovosti motornega bencina in dizelskega goriva, UL L 76, 22.3.2003, str. 10.

[16] COM(2006) 848.

[17] Stéphane Delodder (Rabobank), Povečano povpraševanje po semenu oljne ogrščice iz EU , predstavitev na konferenci Agra Informa, Bruselj 24.–25. oktober 2006.

[18] Nastalo bi 190 000 novih delovnih mest v kmetijstvu, 46 000 v proizvodnji in distribuciji biogoriv ter 14 000 v prehrambeni industriji, število obstoječih delovnih mest pa bi se zmanjšalo za 35 000 v storitvenem sektorju, 21 000 v sektorju klasičnih goriv, 16 000 v prometu, 14 000 v energetskem sektorju in 22 000 v drugih industrijskih sektorjih. Te ocene temeljijo na predpostavkah o izvozu tehnologij in delovanju naftnega trga. Če v nasprotju s tem izvoz tehnologije biogoriv EU ne bi bil odvisen od porabe biogoriv v EU, bi se število delovnih mest zmanjšalo na 77 000 oziroma 111 000. Če povpraševanje po nafti ne bi vplivalo na cene nafte, bi se zmanjšalo na 13 000 oziroma 32 000. (Navedene številke temeljijo na predpostavki, da bi se zaradi manjšega povpraševanja po nafti cene nafte znižale za 1,5 % oziroma 3 %.)

[19] GSP: Splošni sistem preferencialov.

[20] V vsakem primeru je ključni izziv trgovinske politike EU poiskati načine za spodbujanje izvoza biogoriv, ki bo nedvoumno prispeval k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov in preprečeval uničevanje deževnega pragozda. V tej zvezi bi bili lahko ustrezna rešitev programi za certificiranje, razviti v sodelovanju z izvoznimi trgovinskimi partnerji ali proizvajalci, ki bi dopolnili spodbude/podporni sistem iz točke 4 oddelka 7. Vendar bi bile za to potrebne nadaljnje študije in razprave.

[21] Izračuni „od vira do kolesa“ za pogonska goriva so podobna analizi življenjskega cikla, vendar ne vključujejo emisij, ki nastanejo pri izgradnji obratov in opreme. Te so v praksi zanemarljive.

[22] Standard EN590.

[23] Na Švedskem so na primer v prodaji avtomobili, ki lahko uporabljajo mešanice z do 85 % vsebnostjo etanola, in to po cenah, ki so primerljive s cenami navadnih avtomobilov. V Braziliji so v prodaji avtomobili, ki lahko uporabljajo mešanice z vsebnostjo etanola med 0 % in 100 %, po podobnih ali enakih cenah kot navadni avtomobili, leta 2006 pa so predstavljali okrog 80 % novih prodanih avtomobilov.

[24] 2006.

[25] 2006.

[26] 0,03 % glede na količino, kar je enako 0,26 % energijske vsebnosti, ob predpostavki, da gre za 100 % biodizel.

[27] 0,3 % glede na količino, kar je enako 0,19 % energijske vsebnosti, ob predpostavki, da gre za razmerje biodizla in bioetanola 50:50.

[28] Bo določen do 17. junija 2007.

[29] Bo določen do 17. junija 2007.

[30] 2,5 % glede na količino, ob predpostavki, da gre za 100 % biodizel.

[31] 3,75 % glede na količino, ob predpostavki, da gre za 66 % celotne prodaje biogoriv.

[32] 5 % glede na količino.

[33] Delež za tiste države članice, ki so posredovale svoj cilj za leto 2010.