20.5.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 120/103

1.1

Komisija je 30. aprila 2004 objavila zeleno knjigo o javno-zasebnih partnerstvih (JZP). Njen namen je sprožiti razpravo o uporabi zakonodaje Skupnosti na področju koncesij ter javnih in zasebnih partnerstev.

1.2

Evropski ekonomsko-socialni odbor je v svojem mnenju na lastno pobudo oktobra 2000 (1) objavil priporočila, ki so še vedno aktualna. Pojav javno-zasebnih partnerstev narašča in tudi po sprejetju novih direktiv 30. aprila letos (2).še vedno velja za strateško vprašanje razširjene Evrope

1.3

Medtem ima že vrsta držav izkušnje s projekti v javno-zasebnih partnerstvih. Te izkušnje so različne. Zato se priporoča sistematično ocenjevanje izkušenj v zvezi z različnimi kriteriji, kot so na primer stroški, dostop do storitev, njihova kakovost, vplivi na razmere zaposlovanja itd. Predvsem je treba razlikovati, ali in kako lahko javno-zasebna partnerstva prispevajo k vzdrževanju konkurenčnosti Evrope v primerjavi z ostalim svetom ter katere prednosti oziroma slabosti imajo v primerjavi s tradicionalnimi oblikami izvajanja teh storitev.

2.1

Vse evropske države so uporabljale ali trenutno uporabljajo sistem javno-zasebnih partnerstev in koncesij. Vendar pa Komisija do danes ni uspela narediti popisa. Evropska investicijska banka ima nepopolno statistiko o stotini projektov. Ne pozabimo, da je „prva Evropa“ iz rimskih časov že dva tisoč let nazaj uporabljala sistem koncesij. V 19. stoletju se je evropsko železniško omrežje zgradilo s koncesijskimi pogodbami. Slednje so bile izredno pogoste, ne samo za železniške proge, ampak tudi za občinske javne storitve: vodo, plin, elektriko, odstranjevanje gospodinjskih odpadkov, telefone itd.

2.2

V svetu se že dolgo časa uporabljajo okvirne pogodbe, ki v določenem časovnem obdobju ne omogočajo samo financiranja, projektiranja, izgradnje in vzdrževanja avtocest in parkirišč, ampak tudi omrežij za oskrbo z vodo, muzejev, letališč, tramvajev ali podzemnih železnic, urbanističnega razvoja, celotne prenove šol in bolnišnic itd.

2.3.1.1

Okvirni zakon iz leta 1994 (Merlonijev zakon) opredeljuje gradbeno in upravljavsko koncesijo. Za to obliko koncesije je značilno dejstvo, da koncesionar gradnjo izvede z lastnimi sredstvi, vloženi kapital pa dobi nazaj z gospodarskim izkoriščanjem dokončane gradnje (2. alinea 19. člena Zakona 109/94) (3).

Cilj programa oživitve infrastruktur je izvedba 220 projektov, za katere se meni, da so strateškega pomena:

Zakon je oblikoval posebej prilagojene pravne okvire: splošnega izvajalca, koncesionarja, oddajo v zakup in pobudnika gradnje.

Da bi se izognili zamudam pri izročitvi in povečali učinkovitost gradnje, je nov zakon iz leta 2001 oblikoval „splošnega izvajalca“, ki zgradi objekt na ključ in je odgovoren za vzdrževanje. Prav tako mora zagotoviti predfinanciranje gradnje.

—

1163 predstavljenih pobud v treh letih in pol (januar 2000 — junij 2003);

—

660 jih prihaja od pobudnikov (koncesija na zasebno pobudo, od teh 302 leta 2003!);

—

503 koncesij na javno pobudo.

2.3.2.1

V Španiji koncesijsko pogodbo za javna naročila gradbenih del ureja Zakon št. 13/2003 z dne 23. maja 2003. Ta zakon spreminja zakon o javnih naročilih, katerega spremenjena verzija je bila sprejeta s kraljevim zakonodajnim dekretom št. 2/2000 z dne 16. junija. Pri tem je bil med predpise o različnih vrstah pogodb z upravami sprejet nov naslov „Koncesijska pogodba za javna naročila gradbenih del“, ki vsebuje predpise za take pogodbe, ki so sedaj že uveljavljene. Ta naslov upošteva posebnosti takih pogodb in tradicijo španskega prava.

2.3.2.2

Nov opis koncesije za to obliko pogodbe vsebuje štiri temeljne pojme: „javno naročilo gradbenih del“, „koncesijsko tveganje“, „gospodarsko ravnotežje koncesije“ in „razpršenost financiranja“.

2.3.3.1

Vlada je v letih 1993 in 1994 uvedla obsežno politiko oddaje javnih storitev in javnih del, poznano pod imenom „Private Finance Initiative“. Ta mehanizem zasebnemu podjetju za določeno javno opremo poverja celotno nalogo, ki zajema: „zasnovo-financiranje-izgradnjo-upravljanje-vzdrževanje“. Od takrat, ko je bila uvedena, se je pobuda „Private Finance Initiative“ uporabila za:

2.3.3.2

Britanska državna blagajna je uporabila dva odločujoča dejavnika, ki opravičujeta interes pobude „Private Finance Initiative“: „zasebni sektor mora resnično prevzeti tveganje“ in javni sektor mora storitve dobiti po najboljši ceni z uporabo načela „Best Value for Money“, katerega cilj je optimizacija stroškov uporabe zgrajenih naprav, saj bo v gradbenikovem interesu, ki je sam zadolžen za izkoriščanje opreme, da zgradi kakovosten objekt, ki bo cenejši za izkoriščanje in bo imel daljšo življenjsko dobo.

2.3.3.3

Trenutne pogodbe zajemajo vsa področja: vodo, kanalizacijo, javni prevoz, vojsko, bolnišnice, šole, javne ustanove, ceste in avtoceste, …

2.3.3.4

Zaradi velikega števila projektov v javno-zasebnih partnerstvih ima Združeno kraljestvo precej izkušenj z zelo različnimi rezultati. Opraviti je treba sistematično oceno in analizo teh izkušenj in jih uporabiti pri nadaljnjem razvoju.

2.3.4.1

Pravica do oddaje koncesijskih pogodb, ki jih financira uporabnik, je že bila urejena s tako imenovanim zakonom „Sapin“ z dne 29. 1. 2003 in uporaba teh pogodb je zelo razširjena:

2.3.4.2

Število pogodb o javno-zasebnem partnerstvu z javnim financiranjem v Franciji hitro narašča.

2.3.4.2.1

Od zakona z dne 5. januarja 1988 dalje ima Francija dolgoročne pogodbe z javnim financiranjem, imenovane upravni dedni zakupi (Baux Emphytéotiques Administratifs). Te pogodbe se uporabljajo za javne zgradbe, zlasti šolske, kot oblika zakupa, ki ga francoska država prav tako uporablja (4). Država je prav tako na področju zgradb in infrastruktur razvila možnost zakupa z možnostjo odkupa (zakon z dne 29. avgusta 2002 za „policijo“ in zakon iz začetka leta 2003 za „obrambo“).

2.3.4.2.2

Navsezadnje je zakon z dne 2. julija 2003 predvidel sprejetje odlokov za dolgoročne pogodbe, ki vključujejo „zasnovo, izgradnjo, financiranje in upravljanje z javnim financiranjem“. Prvi odlok za bolnišnični sektor je bil objavljen septembra 2003, drugi pa je bil sprejet za francosko državo in lokalne skupnosti. Gre za odlok o partnerskih pogodbah z dne 17. junija 2004 (5).

2.3.5.1

V Nemčiji obstaja tako kot v drugih državah članicah podroben zakon o javnih naročilih za javna naročila (gradbena naročila), ki se ga lahko brez razlik udeležijo tako javna in zasebna podjetja kot tudi JZP.

2.3.5.2

Od tega se načeloma razlikuje postopek za zagotavljanje storitev v okviru javnih storitev. V Nemčiji pogostokrat občine izbirajo javno-zasebna partnerstva (JZP), da bi takšne vrste gospodarskih storitev splošnega pomena zapolnile na primer v preskrbi z viri in odlaganju odpadkov, torej na področju energije, vode/odplak in odlaganja odpadkov. To se izvršuje v vseh možnih oblikah pogodb. Poleg široko razširjenih koncesij za javne storitve obstajajo javna naročila, na primer za oskrbo z električno energijo, prav tako tudi institucionalizirana javno-zasebna partnerstva v občinah. Ta javno-zasebna partnerstva prispevajo k zagotavljanju delovnih mest v regiji in k regionalnemu gospodarstvu.

2.3.5.3

Javno-zasebna partnerstva takšne vrste temeljijo na ustavno zagotovljeni pristojnosti občin, da se same v okviru koncesij odločijo za vrsto in organizacijo zagotavljanja gospodarskih storitev splošnega pomena na tem območju. Imajo svobodno odločitev, da ustanovijo lastna podjetja, sklepajo javno-zasebna partnerstva z ustreznimi partnerji ali zasebnikom oddajo gospodarske storitve splošnega pomena. Za takšna javno-zasebna partnerstva zakon o javnih naročilih ne velja.

2.4.1

Sistem izhaja iz tradicije koncesij v Evropi. V Evropi se zelo hitro razvija in postavlja se vprašanje, ali bi moral imeti svoj usklajen okvir ali ne oziroma ali bi moral biti zajet v evropski zakonodaji.

2.4.2

Francija in Španija ga prevzemata za Italijo, kjer je zakonodaja s tem v zvezi zelo natančna. V tej državi skupnost organizira razpis za zbiranje ponudb, ki se nanaša na predhodni načrt pobudnika, ki ga ona morebiti spremeni, in na njegov finančni načrt (predlagano trajanje, zahtevane cene, …).

2.4.3

Koncesijo dodeli po postopku s pogajanji bodisi pobudniku bodisi eni od dveh najboljših ponudb, predloženih na javnem razpisu. Pobudnik in ponudnika morajo zagotoviti garancijo v višini 2,5 odstotka vrednosti skupne naložbe.

2.4.4

Če uprava ne izbere pobudnika, le-ta prejme znesek garancije od izbranega ponudnika kot nadomestilo za njegove izdatke, vključno z intelektualno lastnino. Če se pogodba dodeli pobudniku, se njegova garancija v višini 2,5 odstotka nakaže dvem drugim ponudnikom (60 % boljšemu ponudniku in 40 % drugemu).

2.4.5

Podobno kot so v 19. členu Direktive 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o uskladitvi postopkov oddaje javnih naročil gradbenih del, blaga in storitev rezervirane pogodbe za organizacije, v katerih je večina delavcev invalidov, Evropski ekonomsko-socialni odbor meni, da bi morala nekatera socialna merila med vzpostavitvijo te oblike javno-zasebnega partnerstva biti v korist pobudnika ali enega od ponudnikov.

2.5.1.1

Koncesija je opredeljena v členih 24 in 25 zakona z dne 24. decembra 1993 ter v členu 123 in drugih členih kraljeve odredbe z dne 8. januarja 1996 (6). Poleg izvedbe in možnega načrtovanja del ti členi predvidevajo, da koncesionar izkorišča objekt. Nasprotno pa se zdi, da pogodba s pobudnikom gradnje v belgijski zakonodaji ni tako razširjena.

2.5.1.2

Za pogodbo s pobudnikom gradnje (7) je značilna združitev financiranja, izvedbe in včasih projektiranja gradnje, katere uporabnik bo naročnik, ki plačuje najemnine (8).

2.5.2.1

Da bi izboljšala cestno omrežje, je država uvedla pogodbo SCUT, obliko prenosa, ki zasebnemu gradbeniku omogoča, da prejema javno pristojbino. Pogodba SCUT izhaja iz sistema „shadow toll“ ali „virtualne cestnine“, ki je v uporabi na britanskih cestah. Javni razpisi v zvezi s pogodbami SCUT so potekali leta 1997. Danes se zdi, da je njihova uporaba manj pogosta.

2.5.4.1

Ni posebnega zakona, ki bi urejal projekte v javno-zasebnem partnerstvu, vendar pa so predpisi o finančnih obveznostih države opisani v Odredbi št. 2098/9003 (V29).

2.5.4.2

Leta 1997 je država sprejela pobudo za uvedbo programa v partnerstvu z zasebnim sektorjem za razvoj industrijskih parkov, katerih število je v začetku leta 2004 znašalo 165.

3.1

Evropska zakonodaja ni uspela zagotoviti realističnih in uporabnih opredelitev pojma javno-zasebnih partnerstev in koncesij. Pojma javno-zasebnih partnerstev in koncesije javnih del ter javnih storitev v evropski zakonodaji bodisi ne obstajata ali sta pomanjkljiva. Kritika obstoječega pojma se nanaša na:

3.1.1.1

Vprašanje koncesij izvira po eni strani iz zakonodaje Skupnosti, načel in pravil Pogodbe ter po drugi iz direktiv, ki ta načela izvajajo.

3.1.1.2

Direktive, ki jih je sestavila Unija, želijo zagotoviti preglednost zbiranja ponudb na vseh področjih javnih naročil, njihovo področje uporabe pa je včasih nejasno, kadar gre za zapletene koncesijske pogodbe ali pogodbe o javno-zasebnem partnerstvu.

3.1.1.3

Samo Direktiva 93/37 (9), ki usklajuje postopke za oddajo javnih naročil gradbenih del, je opredelila koncesijsko pogodbo za javna dela in opredelitev navedla v alinei d) svojega 1. člena. Na žalost se je pri tem sklicevala na preprosta naročila javnih del (10). Direktiva 92/50  (11) o javnih naročilih storitev ne vsebuje opredelitve pojma koncesije. Navsezadnje Direktiva 93/38  (12) ni obravnavala vprašanja opredelitve pojma ali oddaje koncesij, ampak je zgolj urejala oddajo vseh naročil, ki jih koncesionarji oddajo v tako imenovanih „posebnih“ sektorjih, in tako nadomestila druge direktive. Evropski ekonomsko-socialni odbor obžaluje lakoničen in nerealističen pristop, ki je ostal v veljavi v direktivah 2004/17 in 2004/18 (13).

3.1.1.4

Komisija, ki se zaveda naraščajoče uporabe javno-zasebnih partnerstev, je aprila 2000 objavila razlagalno sporočilo Komisije o koncesijah v zakonodaji Skupnosti in o javnih naročilih  (14) . Sporočilo je želelo odpraviti glavne pravne nejasnosti, povezane s pomanjkanjem pravilne opredelitve pojma koncesij in javno-zasebnih partnerstev v direktivah o javnih naročilih. Treba je poudariti, da trenutno nacionalni zakoni izjemno različno sprejemajo koncesije in javno-zasebna partnerstva.

3.1.1.5

Evropski ekonomsko-socialni odbor meni, da manjkajo opredelitve pojmov, ki bi jasno določale vsebino in področje uporabe koncesije in pogodb o javno-zasebnih partnerstvih. Pravzaprav koncesije, in splošneje prenosa pooblastil, ne moremo povzeti z enim samim merilom: s tveganjem ali plačilom, kot je to obravnavala Direktiva 93/37 in nato razlagalno sporočilo, ampak opredelitev obsega cel niz elementov.

3.1.1.6.1

Pogodba ali enostranski akt, s katerim javni organ dodelijo zunanji organizaciji posebne pravice za „projektiranje, izgradnjo, financiranje, vzdrževanje in upravljanje“ infrastrukture ali storitve za daljše in določeno obdobje:

3.1.1.6.2

Iz teh opredelitev lahko razberemo dve merili, povezani s to vrsto pogodb:

3.1.1.6.3

Evropski ekonomsko-socialni odbor meni, da se ni treba omejiti, kot je to narejeno v razlagalnem sporočilu iz aprila 2000, na pojmovanje, da se (koncesijska) pogodba omejuje samo na prevzem tveganja izkoriščanja; to bi bilo preveč pristransko in omejujoče za to vrsto pogodb.

3.1.2.1

Po zeleni knjigi, ki jo je Evropska komisija objavila novembra 1996 (15), je EESO 28. maja 1997 (16) sprejel mnenje, v katerem je od Komisije zahteval revizijo njenega pristopa glede koncesij, da bi tako postale bolj neodvisne od opredelitve naročila gradbenih del: „Vprašanje koncesij mora biti predmet poglobljene obravnave, pri čemer se razume, da mora biti njihova dodelitev predmet transparentnosti in objektivnih meril. Med koncesijo in pogodbo o gradbenih delih obstajajo temeljne razlike: predmet, trajanje, pogoji financiranja, način upravljanja, obseg odgovornosti. Da bi spodbudila njihov razvoj, bi Evropska komisija lahko dala proučiti prilagojeno pravno orodje, ki zadeva sistem izvajanja teh pogodb.“  (17)

3.1.2.2

EESO meni, da je treba pri obravnavi narave in klasifikacije pogodb upoštevati njihovo funkcionalnost.

3.1.2.3

Koncesijska pogodba ali pogodba javno-zasebnega partnerstva se ne more brez omembe trajanja nanašati zgolj na prenos poslovnega tveganja, ko gre predvsem za prenos zasnove, gradnje, financiranja in upravljanja-vzdrževanja objekta ali storitve na izbranega kandidata.

3.1.3

Kar zadeva že omenjene pogodbe s pobudnikom gradnje, je več držav uvedlo posebno pravico, ki zagotavlja možnost, da zasebni akterji predlagajo projekt odgovornim javnim organom oblasti. Ta v Italiji odslej običajna praksa se mora razširiti na druge države članice, ki trenutno ne razpolagajo s podobnimi postopki.

3.2.1

Evropski javni pogodbeni pojmi v Evropi niso enotni; tako je pogodba v eni državi naročilo in v drugi koncesija. Ista pogodba ima torej dva sistema oddaje glede na državo, kjer se nahajamo. Združeno kraljestvo, ki je manj dovzetno za klasifikacijo pogodb kot države z latinsko tradicijo in upravnim pravom, je vedno razumelo, da so javno-zasebna partnerstva preprosta javna naročila, medtem ko se dalo razumeti, da gre za koncesije za javna dela.

3.2.2

Pojav posebnega prava o javno-zasebnih partnerstvih v več državah kaže na posebnost te vrste pogodb, ki so na prehodu med upravnim vodenjem in pogodbo, kar otežuje vsakršno a priori zakonsko ureditev.

3.3.1

Pomen direktiv občutno presega uskladitev oddaje javnih naročil. Dejansko so bile opredelitve, sprejete v teh direktivah, v celoti povzete v več nacionalnih zakonih, kar je povzročilo uvedbo skupnih pogodbenih pojmov v več državah v Evropi.

3.3.2

Vendar sta direktivi 2004/17 in 2004/18 pravni sistem nacionalnih pogodb prepustili nacionalnim zakonom, v skladu z njihovim načinom izvajanja. Postavlja se torej vprašanje o mestu zasebnega sektorja v javnem upravljanju.

3.4.1

EESO ponovno poudarja:

3.4.2

Ob spoštovanju načela subsidiarnosti za dosego cilja odprtega tržnega gospodarstva mora pristojni javni organ upoštevati možnosti konkurence in se odločiti za najprimernejšo rešitev.

3.4.3

Vsaka pogodbena rešitev za prenos javnega upravljanja, temelji na uporabi socialnih obveznosti zadevne države in upoštevanju dosežkov, predvidenih v pogodbi. V primeru neizpolnjevanja socialnega dela ali dosežkov se morajo uporabiti klavzule o prenehanju pogodbe.

4.1

Za vzpostavitev usklajenega okvira na evropski ravni EESO želi, da razvoj teh pogodb spremlja ena ali več pojasnjevalnih sporočil, ki sledijo raznolikosti in zapletenosti pojava v času, kot pa da se takoj lotimo direktive, ki bi se lahko hitro izkazala za nezadostno.

4.2

Po drugi strani EESO poziva Komisijo, naj na splošno obravnava vprašanje javno-zasebnih partnerstev in v okviru svojih sporočil sestavi (po poizvedbi v državah) seznam meril, ki jih javne oblasti lahko upoštevajo pri socialnih in okoljskih vidikih. Tako bi lahko javne oblasti ta merila, s katerimi bi dopolnile obstoječo zakonodajo, spremenile v pogoje za izvajanje pogodb.

4.3

EESO meni, da:

4.4

Direktiva 2004/18 ureja več pomembnih vprašanj o oddaji javnih pogodb, ki se lahko prilagodijo javno-zasebnim partnerstvom in koncesijam, namreč: merila, konkurenčni dialog in zaupnost ponudb. Potrebno je natančno pojasniti naslednje točke:

4.4.1.1

Odprtost besedila Direktive 2004/18 se mora ohranjati še toliko bolj, ker vse države članice ne uporabljajo koncesijskih postopkov.

4.4.2.1

Potrebno je poenotenje opredelitve teh dveh pogodb v državah članicah. Poenotenje, ki ga predlaga EESO (glej točko 3.1.1.6), lahko omogoči potrditev posebnega mesta teh pogodb nekje na meji med pojmom trga in javno upravo.

4.4.3.1

Zakonodaja Skupnosti v zvezi s koncesijami za gradbena dela podeljevalca koncesije ne obvezuje, da v obvestilu o oddaji koncesije za gradbena dela natančno navede, ali sprejema inovativne različice.

4.4.3.2

EESO se zdi zaželeno, da se vsakovrstne različice sprejmejo ob posvetovanjih o teh vrstah pogodb, pri čemer se spodbuja inovativnost.

4.4.3.3

Odgovor kandidata, predvidenega za koncesijo, je tako lahko izviren in vsebuje velike in bistvene novosti glede vseh tehničnih, finančnih ali komercialnih vidikov, ki jih je mogoče uporabiti za socialno in gospodarsko izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev potrošnikov in delojemalcev.

4.4.3.4

Spodbujanje kandidatov, da privolijo v drago intelektualno naložbo in v posvetovanje, ki omogoča takšne inovacije, je v skladu z duhom lizbonske strategije. Preprečiti je treba, da je intelektualna lastnina izvirnih določb kandidata na voljo drugim tekmecem. Gre za vprašanje etičnosti in za spodbujanje inovativnosti. „S prenosom novega postopka t. i. “konkurenčnega dialoga„ v nacionalno pravo držav članic se bo to uresničilo.“

4.4.4.1

Predlog koncesijske pogodbe mora ustrezati cilju storitve, ki ga mora določiti podeljevalec koncesije. Predlog mora imeti čim večjo svobodo pri načinu doseganja cilja: zasnova objekta, razdelitev na gradbene faze, prevzem tehničnih tveganj itd. Po oddaji predlogov s strani enega ali več kandidatov EESO želi, da se vzpostavi dialog med podeljevalcem koncesije in morebitnimi koncesionarji, da bi dokončno oblikovali koncesijsko pogodbo ali javno-zasebno partnerstvo glede na predlagane možnosti v zvezi s potrebami javnega organa oblasti. V nekdanji Direktivi 94/37 so bili primeri postopka s pogajanji prihranjeni za izjeme. Odslej je konkurenčni dialog sprejel načelo pogajanja za tako imenovane zahtevne pogodbe.

4.4.4.2

Sprejeti postopek konkurenčnega dialoga bi torej moral:

4.4.4.3

Nazadnje je treba opozoriti, da je sklenitev pogodbe med javnim organom oblasti, ki podeljuje koncesije, in pogodbenim koncesionarjem obvezna, ker določa odgovornosti vsake stranke v skladu s predlogi zakonov zadevnih držav.

4.4.5.1

Pomembnost pravnega okvira, ki je dobro prilagojen koncesijam in javno-pravnim partnerstvom, se mora uresničiti zlasti pri sprejemu načel v zvezi z izvajanjem koncesijskih pogodb ali pogodb o javno-zasebnem partnerstvu.

4.4.5.2

Možnost sklenitve partnerskih pogodb je bistveno odvisna od možnosti doseganja pogodbenega ravnovesja in njegovega upoštevanja med trajanjem pogodbe.

4.4.5.3

EESO priporoča, da Komisija v razlagi spodbudi uravnovešeno razdelitev tveganj med podeljevalce koncesije in koncesionarje, pri čemer vsaki državi pušča možnost izbire, da določi načine, ki se lahko sčasoma razvijajo. S tem namenom mora biti med načeli takšnega sporočila več zamisli:

4.4.5.4

Da bi bila uvedba sistema koncesij uspešna kot oblika učinkovitega povezovanja zasebnega upravljanja in zasebnega financiranja ter javnih naložb pri izvajanju storitev v okviru javnih služb, je potreben primeren, posebni strukturi koncesij prilagojen pravni in obračunski okvir. Omogočeno mora biti, da se velike naložbe, ki jih mora zasebno podjetje prevzeti v prvih letih za izgradnjo infrastrukture in za začetek poslovanja, porazdelijo na celotna obračunska obdobja koncesije. Sedanja oblika predloga uskladitve obračunavanja ne omogoča sistema koncesij na evropski ravni. Način obračunavanja v Španiji — ravno pri obravnavi novih koncesij — bi lahko služil za vzor, ki bi ga bilo treba upoštevati pri razvoju javno-zasebnih partnerstev v okviru gradbenih in/ali storitvenih projektov v Evropski uniji.

5.1

Mešane družbe so pogosto neposredni upravičenci do koncesij ali posebnih oziroma izključnih pravic in lahko v določenih primerih razširijo svoje področje dejavnosti zunaj območja ob ustanovitvi s preprosto spremembo svojih statutov. V teh primerih morajo voditi ločeno računovodstvo, da se lahko preveri, ali ne izvajajo navzkrižnih subvencij, ki bi izkrivljale konkurenco.

5.2.1

Pred oblikovanjem mešanega pravnega subjekta mora pristojni organ upoštevati možnosti tržne konkurence in se odločiti za najustreznejšo rešitev.

5.2.2

V skrbi za transparentnost in učinkovitost se morajo postopki oblikovanja mešanih pravnih subjektov objaviti pred javnimi razpisi in jasno povabiti zasebne tekmece, da lahko sodelujejo pri oblikovanju paradržavnih družb. Nazadnje mora javni organ oblasti pri lokalnem mešanem pravnem subjektu izvesti zbiranje ponudb za novo storitev.

—

pustiti, da se javno-zasebno partnerstvo več let razvija v različnih oblikah,

—

pri državah članicah doseči sistematično obveščanje o različnih načinih javno-zasebnega partnerstva in težavah, s katerimi se spopadajo (prednosti oziroma slabosti v primerjavi s tradicionalnimi oblikami)

—

s predstavniki držav, Komisije in civilne družbe, kamor sodi EESO, oblikovati opazovalnico razvoja javno-zasebnih partnerstev (za ocenjevanje izkušenj v zvezi z različnimi kriteriji, kot so na primer stroški, dostop do storitev, vplivi na razmere zaposlovanja, konkurenčnost, okolje itd.)

—

poudariti, da se za javno-zasebna partnerstva in koncesije uporabljajo evropski pragovi za objavo (gradbena dela, storitve); pod temi evropskimi pragovi vsaka država uporablja svoje predpise, da bi se izognila nepotrebni teži birokracije,

—

objaviti sporočilo, s katerim bi pred letom 2007 pojasnili:

„Metode zasebnega financiranja javnih objektov se razvijajo v več državah. Gre za dolgoročne pogodbe, ki vsebujejo prispevek zasebnega financiranja, zaradi česar se jasno razlikujejo od javnih naročil.“

„ESO želi, da je koncesijska dejavnost predmet posebnega sistema, zlasti za čezevropska omrežja.“

„ESO predlaga, da Evropska komisija spodbuja promocijo novih pogodbenih metod, ki temeljijo na zasebnem financiranju javnih infrastruktur.“