–

za litovsko vlado K. Dieninis in V. Kazlauskaitė-Švenčionienė, agenta,

–

za češko vlado M. Smolek in J. Vláčil, agenta,

–

za nemško vlado J. Möller, U. Bartl, M. Hellmann, R. Kanitz, P.-L. Krüger in U. Kühne, agenti,

–

za špansko vlado I. Herranz Elizalde, agent,

–

za francosko vlado A. Daniel in A.-C. Drouant, agentki,

–

za madžarsko vlado Z. Biró-Tóth in M. Z. Fehér, agenta,

–

za Evropsko komisijo S. L. Kalėda in W. Wils, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 1(2)(l) in člena 69(5) Uredbe (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju (UL 2012, L 201, str. 107).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med R. J. R. in Registrų centras VĮ (center registrov, Litva) glede vpisa lastninske pravice na nepremičnini, ki je del zapuščine, katere dedič je R. J. R., in je v Litvi, v zemljiško knjigo.

3

V uvodnih izjavah 7, 8, 18, 67 in 71 Uredbe št. 650/2012 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

4

Člen 1 te uredbe, naslovljen „Področje uporabe“, določa:

„1.   Ta uredba se uporablja v zadevah dedovanja. Ne uporablja pa se v davčnih, carinskih ali upravnih zadevah.

2.   Iz področja uporabe te uredbe so izključeni:

[…]

5

Poglavje VI navedene uredbe, naslovljeno „Evropsko potrdilo o dedovanju“, vključuje člene od 62 do 73.

6

Člen 62 te uredbe, naslovljen „Uvedba evropskega potrdila o dedovanju“, določa:

„1.   Ta uredba uvaja evropsko potrdilo o dedovanju (v nadaljnjem besedilu: potrdilo), ki se izda za uporabo v drugi državi članici in ima učinke, ki so navedeni v členu 69.

2.   Uporaba potrdila ni obvezna.

3.   Potrdilo ne nadomešča nacionalnih dokumentov, ki se za podobne namene uporabljajo v državah članicah. Vendar potrdilo, potem ko je bilo izdano za uporabo v drugi državi članici, učinkuje, kot je navedeno v členu 69, tudi v državi članici, katere organi so ga izdali v skladu s tem poglavjem.“

7

Člen 63 Uredbe št. 650/2012, naslovljen „Namen potrdila“, določa:

„1.   Potrdilo je namenjeno dedičem, […] ki morajo v drugi državi članici dokazati svoj status ali uveljavljati svoje pravice kot dediči […].

2.   Potrdilo se lahko uporablja zlasti, da se dokaže eno ali več od naslednjega:

[…]“

8

Člen 67 navedene uredbe, naslovljen „Izdaja potrdila“, v odstavku 1 določa:

„Organ izdajatelj po postopku iz tega poglavja nemudoma izda potrdilo, ko so elementi, ki jih je treba potrditi, ugotovljeni po pravu, ki se uporablja za dedovanje, ali po katerem koli drugem pravu, ki se uporablja za posamezne elemente. Uporabi obrazec, sprejet po svetovalnem postopku iz člena 81(2).“

9

Člen 68 te uredbe, naslovljen „Vsebina potrdila“, določa:

„Potrdilo vsebuje naslednje podatke, kolikor so potrebni za namen, za katerega se potrdilo izda:

[…]

[…]“

10

Člen 69 Uredbe št. 650/2012, naslovljen „Učinki potrdila“, določa:

„1.   Potrdilo učinkuje v vseh državah članicah, ne da bi bil za to potreben kakšen poseben postopek.

2.   Predpostavlja se, da potrdilo točno odraža elemente, ki so bili ugotovljeni po pravu, ki se uporablja za dedovanje, ali po katerem koli drugem pravu, ki se uporablja za posamezne elemente. Za osebo, ki [je] na potrdilu navedena kot dedič, […] se predpostavlja, da ima status, naveden v potrdilu, in/ali pravice ali pooblastila, navedena v potrdilu, in da ni nobenih drugih pogojev in/ali omejitev v zvezi s temi pravicami ali pooblastili, razen tistih, ki so navedeni v potrdilu.

[…]

5.   Potrdilo je veljavna listina za vpis zapuščine v ustrezni register države članice, brez poseganja v točki (k) in (l) člena 1(2).“

11

Člen 1(5) Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 1329/2014 z dne 9. decembra 2014 o obrazcih iz Uredbe št. 650/2012 (UL 2014, L 359, str. 30) določa:

„Obrazec, ki se uporabi za izdajo evropskega potrdila o dedovanju iz člena 67(1) Uredbe (EU) št. 650/2012, je določen v Prilogi 5 kot obrazec V.“

12

V tem obrazcu V iz Priloge 5 k tej izvedbeni uredbi so navedene priloge, ki jih je mogoče vključiti v evropsko potrdilo o dedovanju. Med temi prilogami je Priloga IV, naslovljena „Status in pravice dedičev“.

13

Točka 9 Priloge IV vsebuje navedbo „Premoženje, ki je bilo dodeljeno dediču in za katero je bilo zahtevano potrdilo (navedite premoženje in vse pomembne identifikacijske podatke)“.

14

Lietuvos Respublikos nekilnojamojo turto registro įstatymas Nr. I‑1539 (zakon Republike Litve št. I‑1539 o zemljiški knjigi) z dne 24. septembra 1996 (Žin., 1996, št. 100-2261), kakor je bil spremenjen z zakonom št. XII-1833 z dne 23. junija 2015 (v nadaljevanju: zakon o zemljiški knjigi), v členu 5(2) določa, da je organ, pristojen za vodenje zemljiške knjige, v skladu s tem zakonom odgovoren za pravilnost in varstvo podatkov, zbranih v zemljiški knjigi. V skladu s to določbo ta organ odgovarja le, da so podatki, vpisani v zemljiško knjigo, skladni z listinami, na podlagi katerih je bil opravljen vpis v zemljiško knjigo.

15

Člen 22 tega zakona ureja pravno podlago za vpis stvarnih pravic na nepremičninah, omejitev takih pravic in pravnih dejstev v zemljiško knjigo. Ta člen vsebuje seznam listin, ki potrjujejo nastanek stvarnih pravic na nepremičninah ali pravnih dejstev, na podlagi katerih so te pravice, njihove omejitve ali ta pravna dejstva vpisani v zemljiško knjigo, pri čemer so naštete med drugim odločbe javnih organov, sodbe, sklepi in odločbe sodišč ter potrdila o dedovanju.

16

V členu 23 navedenega zakona so opredeljena podrobna pravila za vložitev predlogov za vpis stvarnih pravic na nepremičninah, omejitev takih pravic in pravnih dejstev. V odstavku 2 tega člena je določeno, da morajo biti predlogu priložene listine, ki potrjujejo nastanek stvarne pravice, omejitve te pravice ali pravnega dejstva, za katere se predlaga vpis. Člen 23(3) navedenega zakona določa, da morajo biti listine – na podlagi katerih se potrdijo, nastanejo, prenehajo oziroma so prenesene ali obremenjene stvarne pravice na nepremičninah, omejitve takih pravic in pravna dejstva – v skladu s pravnimi zahtevami in morajo vsebovati podatke, potrebne za vpis v zemljiško knjigo. V skladu s členom 23(4) tega zakona morajo biti listine, na podlagi katerih se predlaga vpis v zemljiško knjigo, čitljive ter morajo vsebovati polno ime in priimek, uradno ime, naslov, matično številko oseb, povezanih z vpisom, ter enolično številko nepremičnine, na katero se vpis nanaša, ki se dodeli v skladu s postopkom, ki ga določa Lietuvos Respublikos nekilnojamojo turto kadastro nuostatai (pravilnik o zemljiškem katastru Republike Litve).

17

V skladu s členom 29 zakona o zemljiški knjigi organ, pristojen za vodenje zemljiške knjige, zavrne vpis stvarnih pravic na nepremičnini, njihovih omejitev in pravnih dejstev v zemljiško knjigo, če pri preučitvi predloga za vpis ugotovi, da listina, na podlagi katere se predlaga vpis, ni v skladu z zahtevami iz tega zakona oziroma da predlog ali listina, predložena organu, pristojnemu za vodenje zemljiške knjige, ne vsebuje podatkov, ki so določeni z Nekilnojamojo turto registro nuostatai (pravilnik o zemljiški knjigi) ter so potrebni za identifikacijo nepremičnine in imetnikov stvarnih pravic na tej nepremičnini.

18

Pravilnik o zemljiški knjigi, ki je bil sprejet z Lietuvos Respublikos vyriausybės nutarimas Nr. 379 „Dėl Nekilnojamojo turto registro nuostatų patvirtinimo“ (uredba vlade Republike Litve št. 379 o potrditvi uredbe o zemljiški knjigi) z dne 23. aprila 2014 (TAR, 2014, št. 2014-4930), v točki 14.2.2 določa, da so podatki, ki potrebni za identifikacijo nepremičnine, katastrsko območje, katastrska občina in katastrska številka parcele ter enolična številka (identifikacijski znak) parcele, enolična številka (identifikacijski znak) stavbe in enolična številka (identifikacijski znak) stanovanja ali prostorov.

19

Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, R. J. R., prebiva v Nemčiji.

20

Mati tožeče stranke (v nadaljevanju: zapustnica) je umrla 6. decembra 2015, ob smrti pa je imela ravno tako običajno prebivališče v Nemčiji. Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari je kot edini dedič po svoji materi brez pridržkov sprejela njeno zapuščino v Nemčiji. Ker je ta zapuščina poleg premoženja v Nemčiji zajemala tudi premoženje v Litvi, je tožeča stranka pri pristojnem nemškem sodišču vložila zahtevo za izdajo evropskega potrdila o dedovanju.

21

Amtsgericht Bad Urach (okrajno sodišče v Bad Urachu, Nemčija) je 24. septembra 2018 tožeči stranki iz postopka v glavni stvari izdalo, prvič, potrdilo o dedovanju št. 1 VI 174/18, v katerem je bilo navedeno, da je G. R., ki je umrl 10. maja 2014, zapustil premoženje zapustnici kot edini dedinji, in drugič, evropsko potrdilo o dedovanju št. 1 VI 175/18, v katerem je bilo navedeno, da je zapustnica zapustila premoženje tožeči stranki iz postopka v glavni stvari, ki je njen edini dedič in je dedovanje sprejela brez pridržkov.

22

Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari je 15. marca 2019 pri centru registrov, ki je državni organ, pristojen predvsem za vodenje katastra in zemljiške knjige v Litvi, vložila predlog za vpis lastninske pravice na nepremičninah, vpisanih na ime zapustnice v Litvi, v zemljiško knjigo. Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari je temu predlogu priložila potrdilo o dedovanju in evropsko potrdilo o dedovanju iz prejšnje točke te sodbe.

23

Oddelek za zemljiško knjigo v Tauragėju pri službi za upravljanje registrov nepremičnin centra registrov je z odločbo z dne 20. marca 2019 ta predlog zavrnil z obrazložitvijo, da to evropsko potrdilo o dedovanju ne vsebuje podatkov, ki so potrebni za identifikacijo nepremičnine in jih določa zakon o zemljiški knjigi, in sicer da v njem ni navedeno premoženje, ki ga je podedovala tožeča stranka iz postopka v glavni stvari.

24

Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari je zoper to odločbo o zavrnitvi vložila pritožbo pri komisiji za obravnavo sporov pri centralnem uradu za registracijo centra registrov, ki je z odločbo z dne 9. maja 2019 navedeno odločbo o zavrnitvi potrdila.

25

Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari je zoper ti odločbi vložila tožbo pri Regionų apygardos administracinio teismo Klaipėdos rūmai (regionalno upravno sodišče v Klaipėdi, Litva), ki je s sodbo z dne 30. decembra 2019 to tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

26

Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari je zoper to sodbo vložila pritožbo pri Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas (vrhovno upravno sodišče Litve), ki je predložitveno sodišče. Navedeno sodišče meni, da se v sporu, o katerem odloča, postavljajo vprašanja v zvezi z razlago Uredbe št. 650/2012.

27

Navedeno sodišče navaja, da je evropsko potrdilo o dedovanju v skladu s členom 69(5) Uredbe št. 650/2012 veljavna listina za vpis zapuščine v ustrezni register države članice, brez poseganja v člen 1(2), točki (k) in (l), te uredbe, kar pomeni, da to potrdilo ne vpliva na uporabo člena 1(2)(l) te uredbe. Po mnenju navedenega sodišča zadnjenavedena določba, ki s področja uporabe navedene uredbe izključuje vsak vpis pravic na nepremičnini ali premičnini v register, pomeni, da pridobitev evropskega potrdila o dedovanju sama po sebi ne povzroči, da se pogoji za vpis v zemljiško knjigo, ki jih določa pravo države članice, v kateri je nepremičnina, ne bi mogli uporabiti.

28

V zvezi s tem predložitveno sodišče poudarja, da so v Litvi listine, ki so lahko podlaga za vpis stvarnih pravic na nepremičninah v zemljiško knjigo, naštete v členu 22 zakona o zemljiški knjigi ter da člen 23, od (2) do (4), tega zakona kogentno določa informacije in podatke, ki morajo biti potrjeni v teh listinah. Center registrov naj bi deloval le na podlagi pooblastil, ki so mu podeljena z zakonom, s katerim pa mu ni podeljeno pooblastilo, da sam ugotavlja obseg lastninskih pravic ali da zbira podatke in dokaze, ki potrjujejo obstoj ali neobstoj nekaterih dejstev.

29

Navedeno sodišče navaja, da je zato v skladu s pravili litovskega prava podatke, potrebne za vpis v zemljiško knjigo, mogoče predložiti le v listinah, naštetih v členu 22 zakona o zemljiški knjigi, in da če so predloženi podatki nepopolni, center registrov ne more upoštevati drugih podatkov, kot so tisti iz teh listin.

30

Navedeno sodišče dodaja, da je treba za učinkovanje evropskega potrdila o dedovanju uporabiti obrazec V iz Priloge 5 k Izvedbeni uredbi št. 1329/2014. Če so torej podatki iz določb Uredbe št. 650/2012 in Izvedbene uredbe št. 1329/2014, ki se uporabljajo, navedeni v evropskem potrdilu o dedovanju, naj bi se to potrdilo v Litvi štelo za veljavno listino, na podlagi katere se v zemljiško knjigo vpiše prenos nepremičnine, kot to določa člen 69(5) Uredbe št. 650/2012.

31

Predložitveno sodišče ugotavlja, da je bilo evropsko potrdilo o dedovanju iz postopka v glavni stvari sestavljeno z uporabo obrazca V in da vključuje Prilogo IV k navedenemu obrazcu, ki potrjuje status in pravice dediča. Vendar predložitveno sodišče dodaja, da v točki 9 Priloge IV ni bil predložen noben podatek o identifikaciji premoženja, ki je bilo dodeljeno dediču in za katero je bila zahtevana potrditev.

32

Navedeno sodišče navaja, da iz trditev tožeče stranke iz postopka v glavni stvari in sodne prakse nemških sodišč, ki jo ta stranka navaja, izhaja, da ni bila pomota, da organ, ki je to evropsko potrdilo o dedovanju izdal, teh podatkov ni predložil. Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari naj bi med drugim trdila, da nemško dedno pravo določa univerzalno pravno nasledstvo pravic, zato se na podlagi tega prava v primeru edinega dediča celotno premoženje zapustnika prenese nanj, zapuščine pa naj nikakor ne bi bilo mogoče navesti ali drugače določiti. Po mnenju tožeče stranke iz postopka v glavni stvari v takem primeru nemška sodišča v skladu z ustaljeno sodno prakso ne uporabljajo člena 68(l) Uredbe št. 650/2012, ki določa, da mora biti v evropskem potrdilu o dedovanju naveden delež, ki pripada vsakemu dediču, in po potrebi seznam pravic in/ali premoženja, ki pripadajo posameznemu dediču.

33

Predložitveno sodišče se glede na cilje, ki se uresničujejo z uvedbo evropskega potrdila o dedovanju, in zlasti glede na cilj, da se dedovanje s čezmejnimi posledicami v Uniji ureja hitro, nemoteno in učinkovito, sprašuje o razlagi člena 1(2)(l) in člena 69(5) Uredbe št. 650/2012, zlasti v zvezi z razmerjem med temi določbami in določbami nacionalnega prava države članice, v kateri je zadevna zapuščina, s katerimi se urejajo pogoji za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo.

34

V teh okoliščinah je Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas (vrhovno upravno sodišče Litve) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 1(2)(l) in člen 69(5) Uredbe [št. 650/2012] razlagati tako, da ne nasprotujeta pravnim pravilom države članice, v kateri je nepremičnina, v skladu s katerimi se lahko lastninske pravice vpišejo v [zemljiško knjigo] na podlagi evropskega potrdila o dedovanju le, če so vsi podatki, potrebni za vpis, navedeni v evropskem potrdilu o dedovanju?“

35

V obravnavani zadevi je bil, kot je razvidno iz predložitvene odločbe, predlog tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, da se v litovsko zemljiško knjigo vpiše lastninska pravica na nepremičnini, ki je v Litvi, zavrnjen, ker evropsko potrdilo o dedovanju, predloženo v utemeljitev tega predloga, ni vsebovalo podatkov o tej nepremičnini. V teh okoliščinah je treba za koristen odgovor predložitvenemu sodišču postavljeno vprašanje preoblikovati, da bi se to nanašalo tudi na člen 68 Uredbe št. 650/2012, saj se ta člen, kot je razvidno iz njegovega naslova, nanaša prav na vsebino takega potrdila. V skladu z ustaljeno sodno prakso mora namreč Sodišče iz vseh elementov, ki jih je predložilo nacionalno sodišče, in zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe zbrati elemente prava Unije, ki jih je treba razložiti ob upoštevanju predmeta spora (glej v tem smislu sodbo z dne 16. novembra 2021, Governor of Cloverhill Prison in drugi, C‑479/21 PPU, EU:C:2021:929, točka 39 in navedena sodna praksa).

36

Predložitveno sodišče tako v bistvu sprašuje, ali je treba člen 1(2)(l), člen 68(l) in člen 69(5) Uredbe št. 650/2012 razlagati tako, da nasprotujejo ureditvi države članice, ki določa, da je mogoče predlog za vpis nepremičnine v zemljiško knjigo te države članice zavrniti, če je edina listina, predložena v utemeljitev tega predloga, evropsko potrdilo o dedovanju, v katerem ta nepremičnina ni identificirana.

37

Najprej je treba opozoriti, da so v členu 1 Uredbe št. 650/2012, potem ko je v njegovem odstavku 1 opredeljeno področje uporabe te uredbe, v odstavku 2 izčrpno našteta področja, izključena s tega področja uporabe, med katerimi je v točki (l) odstavka 2 tega člena „vpis pravic na nepremičnini ali premičnini v register, vključno s pravnimi zahtevami za takšen vpis in učinki vpisa ali nevpisa takšnih pravic v register“.

38

V skladu s členom 69(5) Uredbe št. 650/2012 je potrdilo veljavna listina za vpis zapuščine v ustrezni register države članice, brez poseganja v točki (k) in (l) člena 1(2) te uredbe. Člen 68 navedene uredbe pa določa, da to potrdilo vsebuje nekatere podatke, če so ti potrebni za namen, za katerega se potrdilo izda, med drugim – v skladu s točko (l) tega člena – delež, ki pripada vsakemu dediču, ter po potrebi seznam pravic in/ali premoženja, ki pripadajo posameznemu dediču.

39

Tako je treba za presojo, ali je obveznost, da se v evropskem potrdilu o dedovanju navede seznam premoženja, ki pripada zadevnemu dediču, kot je določeno v členu 68(l) Uredbe št. 650/2012, organu, ki je tako potrdilo izdal, naložena ne le v primeru dedovanja z več dediči, ampak tudi v primeru dedovanja, ki vključuje enega samega dediča, kot je to iz postopka v glavni stvari, ta člen 68(l) razlagati glede na razmerje med členom 1(2)(l) in členom 69(5) te uredbe ter tudi glede na splošni okvir, v katerega se umeščajo te določbe.

40

V zvezi s tem je treba spomniti, da je evropsko potrdilo o dedovanju samostojen instrument prava Unije, katerega uporaba in učinki so podrobno urejeni v določbah Uredbe št. 650/2012. Natančneje, Sodišče je že pojasnilo, da za to potrdilo, ki je bilo uvedeno s to uredbo, velja avtonomna pravna ureditev, vzpostavljena z določbami iz poglavja VI navedene uredbe (sodba z dne 21. junija 2018, Oberle, C‑20/17, EU:C:2018:485, točka 46).

41

Določbe Uredbe št. 650/2012, navedene v točki 39 te sodbe, je treba razlagati ob upoštevanju ciljev, ki jih uresničuje ta uredba, katere namen je, kot je razvidno iz njenih uvodnih izjav 7 in 8, pomagati dedičem in volilojemnikom, drugim osebam, ki so blizu zapustniku, ter upnikom zapuščine pri uveljavljanju svojih pravic pri dedovanju s čezmejnimi posledicami ter državljanom Unije omogočiti, da svoje dedovanje uredijo (glej v tem smislu sodbo z dne 21. junija 2018, Oberle, C‑20/17, EU:C:2018:485, točka 49).

42

Zato je zakonodajalec Unije z Uredbo št. 650/2012 uvedel evropsko potrdilo o dedovanju, katerega namen je v skladu z uvodno izjavo 67 te uredbe med drugim dedičem omogočiti, da zlahka dokažejo svoj status in/ali uveljavljajo svoje pravice in pooblastila v drugi državi članici za hitro, nemoteno in učinkovito urejanje dedovanja s čezmejnimi posledicami v Uniji.

43

V zvezi s tem je v členu 63(1) Uredbe št. 650/2012 določeno, da je evropsko potrdilo o dedovanju namenjeno, med drugim, dedičem, ki morajo v drugi državi članici dokazati svoj status ali uveljavljati svoje pravice kot dediči. V skladu s tem členom 63(2)(a) in (b) se to potrdilo lahko uporablja zlasti, da se dokažejo status in/ali pravice posameznega dediča, navedenega v potrdilu, ter dodelitev določenega premoženja, ki je del zapuščine, dediču/dedičem.

44

Kar zadeva učinke evropskega potrdila o dedovanju, kot je razvidno iz člena 69(1) in uvodne izjave 71 Uredbe št. 650/2012, bi moralo to potrdilo imeti enak učinek v vseh državah članicah, ne da bi bil za to potreben kakšen poseben postopek. V skladu s členom 69(2) te uredbe se predpostavlja, da navedeno potrdilo točno odraža elemente, ki so bili ugotovljeni v skladu s pravom ki se uporablja za dedovanje, ali v skladu s katerim koli drugim pravom, ki se uporablja za posamezne elemente. Za osebo, ki je na potrdilu navedena kot dedič, se predpostavlja, da ima status, naveden v tem potrdilu, in/ali pravice ali pooblastila, navedena v navedem potrdilu, pri čemer v zvezi s temi pravicami ali pooblastili ni nobenih drugih pogojev in/ali omejitev, razen tistih, ki so navedeni v tem potrdilu. Kadar se tako dediču izda evropsko potrdilo o dedovanju v državi članici običajnega prebivališča zapustnika, ga ta dedič lahko uporabi v drugih državah članicah, v katerih je premoženje zapustnika.

45

Natančneje, glede primera, v katerem je evropsko potrdilo o dedovanju predloženo kot listina, na podlagi katere se predlaga vpis podedovane nepremičnine, je treba poudariti, da člen 68 Uredbe št. 650/2012 določa minimalne podatke, ki morajo biti navedeni v tem potrdilu. Vsebina tega člena pa se lahko od primera do primera spreminja glede na namene, zaradi katerih je bilo to potrdilo izdano.

46

V zvezi s tem je treba pojasniti, da mora organ izdajatelj v skladu s členom 67(1) Uredbe št. 650/2012, kot je že razsodilo Sodišče, za izdajo navedenega potrdila obvezno uporabiti obrazec V iz Priloge 5 k Izvedbeni uredbi št. 1329/2014 (glej v tem smislu sodbo z dne 17. januarja 2019, Brisch, C‑102/18, EU:C:2019:34, točka 30).

47

Ob tem je treba tudi spomniti, da – kot je razvidno iz točke 38 te sodbe – člen 69(5) Uredbe št. 650/2012 določa, da je evropsko potrdilo o dedovanju veljavna listina za vpis zapuščine v ustrezni register države članice, brez poseganja med drugim v člen 1(2)(l) te uredbe, ki določa, kot je Sodišče že razsodilo, da je vpis pravic na nepremičnini ali premičnini v register, vključno s pravnimi zahtevami za takšen vpis in učinki vpisa ali nevpisa takšnih pravic v register, izključen s področja uporabe navedene uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 12. oktobra 2017, Kubicka, C‑218/16, EU:C:2017:755, točka 54).

48

Dejstvo, da take pravne zahteve torej ureja nacionalno pravo, izhaja tudi iz uvodne izjave 18 Uredbe št. 650/2012, v skladu s katero so zahteve za vpis pravice na nepremičnini ali premičnini v register izključene s področja uporabe te uredbe, tako da mora zakonske pogoje in način vpisa pravice ter organe, kot so zemljiškoknjižni organi ali notarji, ki so pristojni, da preverijo, ali so izpolnjene vse zahteve in ali je predložena ali veljavna dokumentacija zadostna oziroma vsebuje vse potrebne informacije, določati pravo države članice, v kateri se vodi register.

49

Zato določbe Uredbe št. 650/2012 o uvedbi evropskega potrdila o dedovanju in, natančneje, člen 69(5) te uredbe v povezavi z njenim členom 1(2)(l), na katerega prvonavedena določba napotuje, državi članici ne preprečujejo, da določi ali uporabi zahteve, ki jih je treba izpolnjevati za vpis stvarnih pravic na nepremičninah.

50

V zvezi s tem lahko vsaka država članica, v kateri je določen takšen vpis stvarnih pravic na nepremičninah, prosto določi pogoje in podrobna pravila tega vpisa, vključno z zahtevo, da je treba v predlogu za vpis ali listinah, ki so mu priložene, predložiti vse identifikacijske podatke nepremičnine, za katero je ta predlog vložen.

51

Zato v primeru, v katerem organ, pristojen za vpis stvarnih pravic na nepremičninah, odloča o predlogu za vpis podedovane nepremičnine, ne da bi bila ta nepremičnina identificirana v listini, na podlagi katere se ta vpis predlaga, vključno s predloženim evropskim potrdilom o dedovanju, iz zgoraj navedenega izhaja, da lahko ta organ takšen predlog zavrne.

52

V zvezi s tem je treba navesti, da zavrnitev predloga za vpis nepremičnine v zemljiško knjigo države članice na podlagi evropskega potrdila o dedovanju, ker to potrdilo ne vsebuje podatkov o identifikaciji te nepremičnine, ne ovrže veljavnosti tega potrdila kot takega glede drugih elementov, ki jih potrjuje, kot je status dediča.

53

Glede na vse zgornje preudarke je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 1(2)(l), člen 68(l) in člen 69(5) Uredbe št. 650/2012 razlagati tako, da ne nasprotujejo ureditvi države članice, ki določa, da je mogoče predlog za vpis nepremičnine v zemljiško knjigo te države članice zavrniti, če je edina listina, predložena v utemeljitev tega predloga, evropsko potrdilo o dedovanju, v katerem ta nepremičnina ni identificirana.

54

Ker je ta postopek za stranki iz postopka v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:

Člen 1(2)(l), člen 68(l) in člen 69(5) Uredbe (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju

je treba razlagati tako, da

ne nasprotujejo ureditvi države članice, ki določa, da je mogoče predlog za vpis nepremičnine v zemljiško knjigo te države članice zavrniti, če je edina listina, predložena v utemeljitev tega predloga, evropsko potrdilo o dedovanju, v katerem ta nepremičnina ni identificirana.