Zadeva C‑499/15

W
in
V

proti X

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Vilniaus miesto apylinkės teismas)

„Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo – Uredba (ES) št. 2201/2003 – Členi od 8 do 15 – Pristojnost v preživninskih zadevah – Uredba (ES) št. 4/2009 – Člen 3(d) – Nasprotujoče si odločbe, ki so jih izdala sodišča različnih držav članic – Otrok, ki običajno prebiva v državi članici prebivališča matere – Pristojnost sodišč države članice prebivališča očeta za spremembo pravnomočne odločbe, ki so jo predhodno sprejela v zvezi s prebivališčem otroka, preživninskimi obveznostmi in izvajanjem pravice do stikov – Neobstoj“

Povzetek – Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 15. februarja 2017

  1. Vprašanja za predhodno odločanje–Pristojnost Sodišča–Predložitev zadeve Evropskemu sodišču za človekove pravice, da bi se mu postavilo vprašanje za predhodno odločanje–Neobstoj

    (člen 267 PDEU; Poslovnik Sodišča, člen 83)

  2. Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah–Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo–Uredba št. 2201/2003–Pristojnost, pravo, ki se uporablja, priznavanje in izvrševanje sodnih odločb v preživninskih zadevah–Uredba št. 4/2009–Pristojnost sodišč države članice, ki so sprejela odločbo o starševski odgovornosti in preživninskih obveznostih v zvezi z mladoletnim otrokom, ki je postala pravnomočna, za odločanje o predlogu za spremembo določb, sprejetih z navedeno odločbo–Neobstoj–Običajno prebivališče otroka na ozemlju druge države članice–Pristojnost sodišč zadnjenavedene države članice

    (uredbi Sveta št. 2201/2003, člen 8, in št. 4/2009, člen 3)

  3. Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah–Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo–Uredba št. 2201/2003–Pojem „običajnega prebivališča“ otroka–Merila presoje–Fizična navzočnost otroka v državi članici

    (Uredba Sveta št. 2201/2003, člen 8)

  1.  W je z vlogo z dne 20. decembra 2016 na podlagi člena 83 Poslovnika Sodišča predlagal, naj se ponovno odpre ustni postopek in naj Sodišče Evropskemu sodišču za človekove pravice predloži predhodno vprašanje. Na prvem mestu, v zvezi s predlogom predložitve vprašanja Evropskemu sodišču za človekove pravice je treba poudariti, da Sodišče nikakor ni pristojno za tako predložitev niti na podlagi člena 83 Poslovnika niti na podlagi nobene druge določbe tega poslovnika.

    (Glej točki 32 in 33.)

  2.  Člen 8 Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 in člen 3 Uredbe Sveta (ES) št. 4/2009 z dne 18. decembra 2008 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah je treba razlagati tako, da v zadevi, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, sodišča države članice, ki so sprejela odločbo o starševski odgovornosti in preživninskih obveznostih v zvezi z mladoletnim otrokom, ki je postala pravnomočna, niso več pristojna za odločanje o predlogu za spremembo določb, sprejetih s to odločbo, če je običajno prebivališče tega otroka na ozemlju druge države članice. Za odločanje o tem predlogu so pristojna sodišča zadnjenavedene države članice.

    Kot je razvidno iz uvodne izjave 12 Uredbe št. 2201/2003, je bila ta zasnovana z namenom upoštevanja interesov otroka, zato daje prednost kriteriju povezanosti. Člen 8 Uredbe št. 2201/2003 odraža ta cilj z določitvijo splošne pristojnosti sodišč države članice, v kateri ima otrok običajno prebivališče. V odstavku 1 člena 8 je določeno, da je treba pristojnost sodišča določiti „ko je sodišče začelo postopek“, to je takrat, ko je pisanje o začetku postopka vloženo pri tem sodišču v skladu s členom 16 te uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 1. oktobra 2014, E., C‑436/13, EU:C:2014:2246, točka 38). Poleg tega, kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 45 sklepnih predlogov s sklicevanjem na točko 40 sodbe z dne 1. oktobra 2014, E. (C‑436/13, EU:C:2014:2246), je treba to pristojnost sodišča preveriti in določiti v vsakem posameznem primeru, ko se pred sodiščem začne postopek, kar pomeni, da se navedena pristojnost ne ohrani po koncu postopka.

    (Glej točke od 51 do 54 in 70 ter izrek.)

  3.  Sodišče je v sodbi z dne 22. decembra 2010, Mercredi (C‑497/10 PPU, EU:C:2010:829, točka 46), ki je potrjena z ustaljeno sodno prakso (glej zlasti sodbo z dne 9. oktobra 2014, C,C‑376/14 PPU, EU:C:2014:2268, točka 50), razsodilo, da je treba pomen in obseg pojma „običajno prebivališče“ določiti glede na otrokovo korist in zlasti ob upoštevanju kriterija povezanosti. Ta pojem ustreza kraju, ki izraža neko integracijo otroka v socialno in družinsko okolje. Ta kraj mora ugotoviti nacionalno sodišče ob upoštevanju dejanskih okoliščin posameznega primera. Upoštevni so predvsem pogoji in razlogi otrokovega prebivanja na ozemlju države članice ter njegovo državljanstvo. Upoštevati je treba fizično navzočnost otroka v državi članici, poleg tega pa morajo drugi dejavniki kazati na to, da ta navzočnost nikakor ni začasna ali priložnostna (glej v tem smislu sodbo z dne 22. decembra 2010Mercredi, C‑497/10 PPU, EU:C:2010:829, točke od 47 do 49). Tako se pri določitvi običajnega prebivališča otroka v neki državi članici zahteva vsaj to, da je bil otrok fizično navzoč v tej državi članici.

    (Glej točki 60 in 61.)