Usklajevanje davčnih zakonodaj – Skupni sistem davka na dodano vrednost – Odbitek vstopnega davka – Blago in storitve, ki se uporabljajo tako za transakcije, pri katerih je davek na dodano vrednost odbiten, kot za transakcije, pri katerih davek na dodano vrednost ni odbiten – Transakcije lizinga – Odbitni delež – Izračun – Razdelitveni ključ, ki ne temelji na prometu – Dopustnost – Pogoj
(Direktiva Sveta 77/388, člen 17(5), tretji pododstavek, točka (c))
Člen 17(5), tretji pododstavek, točka (c), Šeste direktive 77/388 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da država članica naloži banki, ki med drugim opravlja dejavnosti lizinga, da v števec in imenovalec ulomka, s katerim določa enak odbitni delež za vse svoje blago in storitve za mešano uporabo, vključi le tisti delež obrokov za lizing, ki jih plačajo stranke v okviru svojih pogodb o lizingu, ki ustreza obrestim, če je ta uporaba tega blaga in storitev predvsem posledica financiranja in upravljanja teh pogodb.
Seveda mora vsaka država članica pri uresničevanju možnosti iz člena 17(5), tretji pododstavek, točka (c), Šeste direktive, da določi izjemo od pravila izračuna, ki ga določa ta direktiva, spoštovati cilj in sistematiko te direktive ter načela, na katerih temelji skupni sistem davka na dodano vrednost.
Vendar mora glede na, prvič, besedilo člena 17(5), tretji pododstavek, točka (c), Šeste direktive, drugič, sobesedilo te določbe, tretjič, načeli davčne nevtralnosti in sorazmernosti in, četrtič, cilje člena 17(5), tretji pododstavek, te direktive vsaka država članica pri uresničevanju možnosti iz člena 17(5), tretji pododstavek, te direktive vsaka država članica, ki uresničuje možnosti iz člena 17(5), tretji pododstavek, točka (c), Šeste direktive skrbeti, da načini izračuna pravice do odbitka omogočajo, da se kar najbolj natančno določi delež davka na dodano vrednost za transakcije, ki dajejo pravico do odbitka.
Načelo nevtralnosti, ki je sestavni del skupnega sistema davka na dodano vrednost, namreč zahteva, da načini izračuna objektivno odražajo dejanski del stroškov za pridobitev blaga in storitev za mešano uporabo, ki se lahko pripiše transakcijam, ki dajejo pravico do odbitka.
Zato Šesta direktiva ne nasprotuje temu, da države članice za določeno transakcijo uporabijo drugo metodo razdelitve ali razdelitveni ključ, kot je metoda na podlagi prometa, pod pogojem, da ta metoda zagotavlja natančnejšo določitev odbitnega deleža vstopnega davka na dodano vrednost kot določitev, ki je rezultat uporabe metode na podlagi prometa.
(Glej točke 27, od 30 do 32, 35 in izrek.)
Zadeva C‑183/13
Fazenda Pública
proti
Banco Mais SA
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Supremo Tribunal Administrativo)
„Obdavčenje — DDV — Direktiva 77/388/EGS — Člen 17(5), tretji pododstavek, točka (c) — Člen 19 — Odbitek vstopnega davka — Transakcije lizinga — Blago in storitve za mešano uporabo — Pravilo za določanje zneska DDV, ki ga je treba odbiti — Izjeme — Pogoji“
Povzetek – Sodba Sodišča (četrti senat) z dne 10. julija 2014
Usklajevanje davčnih zakonodaj – Skupni sistem davka na dodano vrednost – Odbitek vstopnega davka – Blago in storitve, ki se uporabljajo tako za transakcije, pri katerih je davek na dodano vrednost odbiten, kot za transakcije, pri katerih davek na dodano vrednost ni odbiten – Transakcije lizinga – Odbitni delež – Izračun – Razdelitveni ključ, ki ne temelji na prometu – Dopustnost – Pogoj
(Direktiva Sveta 77/388, člen 17(5), tretji pododstavek, točka (c))
Člen 17(5), tretji pododstavek, točka (c), Šeste direktive 77/388 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da država članica naloži banki, ki med drugim opravlja dejavnosti lizinga, da v števec in imenovalec ulomka, s katerim določa enak odbitni delež za vse svoje blago in storitve za mešano uporabo, vključi le tisti delež obrokov za lizing, ki jih plačajo stranke v okviru svojih pogodb o lizingu, ki ustreza obrestim, če je ta uporaba tega blaga in storitev predvsem posledica financiranja in upravljanja teh pogodb.
Seveda mora vsaka država članica pri uresničevanju možnosti iz člena 17(5), tretji pododstavek, točka (c), Šeste direktive, da določi izjemo od pravila izračuna, ki ga določa ta direktiva, spoštovati cilj in sistematiko te direktive ter načela, na katerih temelji skupni sistem davka na dodano vrednost.
Vendar mora glede na, prvič, besedilo člena 17(5), tretji pododstavek, točka (c), Šeste direktive, drugič, sobesedilo te določbe, tretjič, načeli davčne nevtralnosti in sorazmernosti in, četrtič, cilje člena 17(5), tretji pododstavek, te direktive vsaka država članica pri uresničevanju možnosti iz člena 17(5), tretji pododstavek, te direktive vsaka država članica, ki uresničuje možnosti iz člena 17(5), tretji pododstavek, točka (c), Šeste direktive skrbeti, da načini izračuna pravice do odbitka omogočajo, da se kar najbolj natančno določi delež davka na dodano vrednost za transakcije, ki dajejo pravico do odbitka.
Načelo nevtralnosti, ki je sestavni del skupnega sistema davka na dodano vrednost, namreč zahteva, da načini izračuna objektivno odražajo dejanski del stroškov za pridobitev blaga in storitev za mešano uporabo, ki se lahko pripiše transakcijam, ki dajejo pravico do odbitka.
Zato Šesta direktiva ne nasprotuje temu, da države članice za določeno transakcijo uporabijo drugo metodo razdelitve ali razdelitveni ključ, kot je metoda na podlagi prometa, pod pogojem, da ta metoda zagotavlja natančnejšo določitev odbitnega deleža vstopnega davka na dodano vrednost kot določitev, ki je rezultat uporabe metode na podlagi prometa.
(Glej točke 27, od 30 do 32, 35 in izrek.)