22.9.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 229/67

1)

težave Evropske unije pri komunikaciji s svojimi državljani opozarjajo na pomanjkanje demokratičnosti v EU. Pomembne odločitve, ki vplivajo na življenja evropskih državljanov, se sprejemajo v okviru kompleksnih medvladnih in medinstitucionalnih pogajanj, kjer so državljani v veliki meri samo pasivni in občasni opazovalci;

2)

dokler institucionalne reforme — ki jih sicer sproža osnutek ustavne pogodbe — ne bodo odpravile pomanjkanja demokratičnosti in dokler ne bosta sprejeta vloga in delo že obstoječih demokratičnih teles v Evropski uniji, bo osnovna naloga evropskih institucij prispevati k odpravljanju primanjkljaja demokracije na druge načine, da bi državljani lahko izrazili svoje mnenje o prihodnosti evropskega projekta;

3)

nujno je treba opredeliti učinkovite načine komuniciranja, predvsem pa cilje te pobude, in jih objaviti. Poleg tega je treba dati državljanom več prostora za sodelovanje in vključiti osnove evropskega združevanja v šolske programe. Namen tega procesa je odpraviti primanjkljaj demokracije in evropskim državljanom dati možnost, da izrazijo svoje mnenje o politični prihodnosti evropskega projekta, zlasti institucionalnega in političnega vidika Evrope: ali želimo razširiti ali omejiti skupno politiko, ali želimo krepiti, vzdrževati ali omejiti gospodarsko in politično združevanje;

4)

politika komuniciranja Unije mora biti usmerjena na večjo evropsko zavest, ki je možna samo, če ima evropsko sodelovanje za ljudi določeno legitimnost. Za to je treba izhajati iz tem in področij, ki vplivajo na vsakdanje življenje državljanov in pri katerih ima evropsko sodelovanje očitno dodano vrednost. Vsi se moramo zavedati, da gre za dolgoročen proces;

5)

lokalne in regionalne oblasti imajo osrednjo vlogo v razpravi o prihodnosti Evrope, saj spodbujajo državljane na področjih, ki jih najbolj zadevajo, in organizirajo strukturirane razprave z državljani, voljenimi predstavniki lokalnih in regionalnih oblasti ter evropskimi poslanci. Upamo, da bosta Odbor regij kot institucija, ki predstavlja lokalne in regionalne skupnosti, in Evropski parlament kot nadnacionalni predstavnik državljanov sestavni del tega procesa, ki je izraz prave komunikacije na več ravneh,

1.1

priznava, da je obdobje razmisleka priložnost za novo oživitev dinamike Evropske unije in da sedanja kriza vladanja v Evropi ne sme ogroziti veljavnosti projekta evropske integracije. Vse politike komuniciranja bodo zaman, če ne bodo temeljile na demokratični prenovi evropskega združevanja;

1.2

poudarja, da Unija ne bo mogla postati skupnost usod, če ji ne bo uspelo lastnim državljanom vcepiti občutka pripadnosti skupni identiteti kljub raznolikosti, prenesti prihodnjim rodovom svojih temeljnih vrednot, izražati in spodbujati teh vrednot v stikih s preostalim svetom, razložiti svojim državljanom bistvenih mehanizmov dialoga in vzajemnega delovanja (interakcije) z institucijami ter posredovati osnovnega znanja o ključnih vidikih evropskega združevanja na gospodarski, politični, zgodovinski in družbeni ravni, predvsem pa jih aktivno vključiti v proces evropske graditve in sprejemanje odločitev;

1.3

poudarja, da nadaljuje z ustavodajnim procesom; nasprotuje temu, da bi ustavno pogodbo opustili v zameno za Pogodbo iz Nice in zavrača oblike selektivnega izvajanja („cherry picking“ — „izbiranje češenj s torte“, ne glede na posledice za druge; op. prev.); želi takšno ustavno pogodbo, ki bi utrdila graditev politične Evrope, Evrope blaginje, ki je močna in državljanom blizu; zahteva, da se ustavna pogodba ratificira do leta 2009 in da se pri tem upoštevajo tako težave, ki so jih pri tem imele nekatere države članice, kot stališča tistih, ki so jo že ratificirale, zato opozarja na potrebo, da se podaljša obdobje razmisleka, v katerem bi upoštevali vse priložnosti za nadaljevanje evropske graditve in izboljšavo podobe Evrope v očeh državljanov, z delnimi ali z globalnimi sporazumi;

1.4

v zvezi s tem Odbor opozarja na težnjo po nacionalizmu in protekcionizmu, ki se kaže v Evropski uniji. Ta težnja ogroža nadaljnji razvoj Unije;

1.5

poudarja, da je obdobje razmisleka priložnost, da se v ospredje evropske razprave postavijo prednosti vladanja na več ravneh (multilevel governance) kot odgovor na ideal evropskega združevanja, ki ga povzema geslo ustavne pogodbe „združeni v različnosti“;

1.6

meni, da bi morala metoda Skupnosti v celoti vključevati načelo subsidiarnosti in bližine, da bi bili zagotovljeni učinkovitost in legitimnost, ob upoštevanju dejstva, da je v sedanji fazi subsidiarnost nujno potreben instrument za ponovno približevanje državljanov Evropski uniji;

1.7

ugotavlja, da se lahko ustvari evropski javni prostor samo, če Evropa oživi politično združevanje, pri katerem bodo državljani lahko aktivno izbirali jasne politične usmeritve za prihodnost evropske celine;

1.8

poudarja, da je treba storiti vse, da bi spodbudili razvoj evropskega državljanskega duha, ki bo spodbujal vsestransko in zavestno sodelovanje državljanov pri uresničevanju evropskega projekta;

1.9

poudarja, da morajo vsi voljeni predstavniki odgovoriti na te pereče zahteve; poziva izvoljene predstavnike na lokalni, regionalni in evropski ravni, da skupaj ustvarijo demokratično vez s svojimi državljani; v tej zvezi se zavzema za tesnejše medinstitucionalno sodelovanje z Evropskim parlamentom in z drugimi institucijami, da bi se bistveno okrepilo posvetovanje z regionalnimi skupnostmi v EU;

1.10

je prepričan, da je treba uvesti stalen dialog z državljani, političnimi organizacijami, sindikati in združenji na podlagi pakta zaupanja, in v tej zvezi meni, da je treba izkoristiti obdobje razmisleka, da se prisluhne zahtevam državljanom. Zato morajo institucije EU delovati v duhu odprtosti in dostopnosti, da tako olajšujejo sodelovanje državljanov v razpravah;

1.11

meni, da morajo EU ter vse njene institucije in organi sistematično poudarjati pomen lokalne in regionalne demokracije v državah članicah za proces evropskega združevanja. Ta ozemeljska razsežnost je posebna značilnost evropskega procesa združevanja, ki bi lahko dal celotnemu sprejemanju sklepov na evropski ravni večjo demokratično legitimnost. V tem smislu bi bilo treba mnenja OR bolj upoštevati, če želimo okrepiti demokratično legitimnost EU;

1.12

poudarja, da bi moral imeti OR v skladu z Belo knjigo o evropski upravi in osnutkom ustavne pogodbe instrumente, ki bi mu omogočali spremljanje Komisije pri izvajanju ukrepov, ki jih je sprejel v svojih mnenjih, vsaj na področjih obveznega posvetovanja;

1.13

meni, da se morajo decentralizirane strategije komuniciranja opreti na demokratični potencial članov OR in njihov evropski mandat. To pomeni, da bi morali biti vključeni v nacionalne načrte v okviru načrta D (nekateri izmed teh so že v fazi izvajanja), da bi jih morala predstavništva Evropske komisije v državah članicah priznavati ter da bi morali sodelovati pri evropskih pobudah v okviru načrta D in ukrepov Evropskega parlamenta. Za to mora Evropska unija nameniti zadostna sredstva, da projekt ne bi ostal le mrtva črka na papirju;

1.14

meni, da je obdobje razmisleka treba prebroditi in da se morajo evropske institucije in voljeni predstavniki resno lotiti strukturirane razprave z državljani in njihovimi združenji na podlagi metode, ki jo je uporabila konvencija o ustavni pogodbi. Razprava mora izhajati iz konkretnih težav evropskih državljanov, kot so življenjska raven, zaposlovanje, varstvo okolja in energija, in obravnavati — kakor je predlagal Evropski parlament — omejeno število prednostnih vprašanj v zvezi s prihodnostjo Evrope, npr.:

1.15

meni, da je za pridobitev zaupanja državljanov treba storiti precej več kot le organizirati dialog z državljani in popisati njihove želje. Državljani EU morajo vedeti, da prav oni na koncu prek svojih izvoljenih predstavnikov odločajo o prihodnosti EU. Zato bi bilo treba na vprašanja iz prejšnje točke po možnosti odgovoriti s sprejetjem skupnih političnih stališč na vseh ravneh oblasti: lokalni, regionalni in nacionalni;

1.16

meni, da bi si morali lokalni, regionalni, nacionalni in evropski nosilci mandata poleg svojega vpliva na kampanje obveščanja in komuniciranja prizadevati za to, da bi njihove institucije, telesa in organi prevzeli odgovornost informiranja o evropski razsežnosti njihovega delovanja kot del vsakdanjega dela; Odbor zato poudarja, da je — kot nadaljevanje tega mnenja — v pripravi vodnik o dobrih praksah, v katerem so navedeni primeri konkretnih dejavnosti na lokalni in regionalni ravni v zvezi z izvajanjem načrta D za demokracijo, dialog in debato;

1.17

meni, da je demokraciji, dialogu in debati v okviru načrta D nujno treba dodati še četrto razsežnost: decentralizacijo, in sicer s pomočjo zunanjih nosilcev komuniciranja, kot so lokalne in regionalne oblasti, saj imajo glede na svojo pristojnost — prek forumov, pobud in razprav — temeljno vlogo na tem področju. Razpravo bi morali uvesti na teh lokalnih in regionalnih forumih v navzočnosti voljenih predstavnikov (na lokalni, regionalni, nacionalni ali evropski ravni), predstavnikov civilne družbe in združenj državljanov. Rezultate razprave bi potem predstavili nacionalnim parlamentu in Evropskemu parlamentu.

2.1

želi usklajevanje z lokalnimi in regionalnimi oblastmi, saj vladanje na več ravneh (multilevel governance), ki jo predstavljajo EU in regije, lahko omogoča tudi komuniciranje na več ravneh (multilevel communication), z ukrepi za vzajemno priznavanje v skupnem duhu subsidiarnosti; izhaja iz načela aktivnega sodelovanja lokalnih in regionalnih skupnosti pri evropski politiki komuniciranja. Glede na raznolikost znotraj EU in glede na načelo subsidiarnosti so lokalne in regionalne skupnosti — oziroma ravni vladanja, ki so najbliže državljanom — najbolj primerne za posredovanje evropskega projekta državljanom;

2.2

pozdravlja v tej zvezi objavo Bele knjige o evropski komunikacijski politiki, ki temelji na okrepljenem dialogu, približevanju državljanom in decentraliziranem pristopu, vendar obžaluje, da dokument nima nikakršne politične vizije in je tako samo orodje; posebej poudarja odsotnost strateške vizije vloge EU pri zaščiti in spodbujanju interesov in potreb evropskih državljanov v prihodnosti;

2.3

z veseljem ugotavlja, da bela knjiga priznava vlogo, ki jo imajo lokalne in regionalne oblasti (zlasti v lokalnih in regionalnih medijih) pri vzpostavljanju dialoga z državljani in aktivnem sodelovanju lokalnih in regionalnih skupnosti pri evropskih zadevah; priporoča, da se obsežna mreža dopisništev medijev v Bruslju prek ustreznih ukrepov (delavnic, vabil novinarjev v Bruselj) tesneje poveže z regionalnimi in lokalnimi uredništvi; v tej zvezi ponovno poudarja, da morajo imeti lokalne in regionalne skupnosti na voljo ustrezna sredstva, da bi bile učinkovite;

2.4

poudarja, da ima Evropska unija s svojim prispevkom in prispevkom voljenih predstavnikov na lokalni in regionalni ravni primeren demokratični okvir za vzpostavitev dialoga z državljani, razvoj evropskega državljanskega duha in preoblikovanje ukrepov Skupnosti v smislu spodbujanja demokracije, ki je ljudem blizu; ponovno poudarja, da so lokalni in regionalni mediji ključno sredstvo komuniciranja z državljani;

2.5

obžaluje postransko vlogo, ki mu jo namenja bela knjiga, vendar je še vedno pripravljen prevzeti svojo vlogo spodbujanja in usklajevanja lokalnih in regionalnih oblasti ter lokalnih in regionalnih medijev ter s tem prispevanja k obdobju razmisleka v okviru medinstitucionalnega sodelovanja; v tej zvezi poudarja, da je treba povečati proračunska sredstva, s katerimi razpolaga, in mu nameniti zadosten proračun, da bo lahko prispeval k prenovljeni informativni in komunikacijski politiki;

2.6

v zvezi s tem pozdravlja začetek pogajanj z ustreznimi službami Evropske komisije glede na pripravo priloge o informativni in komunikacijski politiki k sporazumu o sodelovanju med OR in Evropsko komisijo, obnovljenim novembra 2005;

2.7

želi prispevati k evropski listini o kodeksu obnašanja na področju komuniciranja, in poziva Komisijo, da natančno opredeli koncept, cilje in dodano vrednost tega dokumenta;

2.8

meni, da je nujno treba povezati politiko komuniciranja in aktivno državljanstvo z ukrepi, ki podpirajo zelo odmevne dogodke, študije in sredstva informiranja ter platforme dialoga in razmisleka, in se obračati na čim širšo javnost prek meja ter obravnavati teme, ki neposredno zadevajo državljane (npr. zaposlovanje, razvoj mest in podeželja, varnost in priseljevanje, varstvo okolja in energija) in kjer prinašajo ukrepi na evropski ravni resnično dodano vrednost. Te teme poleg tega močno vplivajo na politiko lokalnih in regionalnih skupnosti: prav tako bo Evropa v očeh državljanov postala oprijemljivejša;

2.9

priznava, da je eden od ciljev bele knjige bolje razumeti javno mnenje s pomočjo anket Evrobarometra; predlaga, da bi bile te javnomnenjske raziskave bolj prilagojene lokalni in regionalni ravni, instrument Evrobarometer pa bolje povezan z OR in njegovimi člani; lokalni in regionalni akterji v javnih organih so sami najbolj neposredni prejemniki mnenj državljanov;

2.10

spodbuja vključevanje predmetov o evropski državljanski vzgoji v šolske programe in zagotavljanje ustreznih urnikov in predavateljskega osebja v šolskih in univerzitetnih programih; ta predmet naj bi pojasnjeval mladim pomen evropskega združevanja, njegove temeljne vrednote, izvor, osnovne cilje in prihodnje izzive;

2.11

se zavzema za takšno evropsko informacijsko politiko, ki bi Uniji omogočila neodvisna medijska sredstva, in še posebej pozdravlja razvoj — v okviru regionalnih tiskovnih agencij –sredstev za obveščanje o Evropi, uvedbo programov izobraževanja na področju komuniciranja za javne uslužbence in preoblikovanje sedanjega avdiovizualnega instrumenta Europe by Satellite (EbS) v resnično evropsko tiskovno agencijo;

2.12

predlaga, da se povečajo enostavna in decentralizirana sredstva financiranja za podporo majhnim nevladnim organizacijam, usmerjenih k neposrednemu obveščanju državljanov o EU, kot so npr. organiziranje razprav, uvajanje tečajev, objavljanje brošur, zasnovanih za regionalne potrebe, ali organiziranje obiskov Bruslja;

2.13

priporoča, da bi te informacije najprej zbirali in jih potem pošiljali preko lokalnih in regionalnih institucij; želi, da bi druge evropske institucije z njim uvedle stalno sodelovanje, da bi skupaj pripravljali načrte komuniciranja in informiranja, kakor so predvideni;

2.14

želi, da bi informiranje in komuniciranje o Evropi postalo logični okvir, na katerega se morajo opreti organi, telesa in institucije na lokalni, regionalni in nacionalni ravni ter mediji, da bi lahko nudili pravilne in popolne informacije.