18.8.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 195/29

1.1

EESO je vedno znova opozarjal na velik pomen trajnostnega razvoja za prihodnost Evrope in globalni razvoj ter zato pozdravlja, da je Komisija predložila „Izhodišča za ukrepanje“, v katerih obravnava to tematiko.

1.2

Sporočilo, ki ga je predložila Komisija, je eden od petih dokumentov, ki so bili samo v letu 2005 objavljeni na temo „trajnostni razvoj“. Čeprav EESO vedno znova opozarja na pomen konkretnih korakov, pa negativno ocenjuje to veliko število različnih dokumentov, ki državljanom, ki se zanimajo za politiko, skoraj onemogoča obdržati pregled nad to tematiko.

1.3

Povezave med lizbonsko strategijo in strategijo trajnostnega razvoja so nejasne. Da jih bodo državljanke in državljani lahko razumeli, so nujno potrebni ukrepi za zagotavljanje informacij in izboljšanje koherence. Treba je revidirati instrumente za presojo učinkov in pri tem upoštevati socialno in okoljsko razsežnost v isti meri kot gospodarsko. Raziskave in inovacije, ki jih priporoča lizbonska strategija, bi morale izrecno podpirati trajnostni razvoj.

1.4

Izhodišča za ukrepanje, predlagana v sporočilu, EESO ne more priznati kot novo, revidirano strategijo. Sicer vsebujejo pravo analizo trenutnega položaja in ugotovitev, da „tako ne moremo nadaljevati“, vendar pa pri tej analizi tudi ostaja. Ne opisujejo pa konkretnih ukrepov za prihodnost, oziroma jih vsebujejo premalo.

1.5

Komisija v tem dokumentu ni niti upoštevala priporočila EESO iz aprila 2004 niti izpolnila svoje lastne obljube iz junija 2005. Ne opredeljuje nobenih jasnih ciljev, ki bi jih bilo treba doseči v okviru strategije trajnostnega razvoja.

1.6

Strategija ponavadi opisuje pot za dosego ciljev. Če pa ni določenih jasnih ciljev, bo tudi opredelitev instrumentov avtomatično nezadostna. To je glavna pomanjkljivost sporočila. Če ne vemo, kam hočemo iti, tudi ne moremo določiti, kako bomo tja prišli.

1.7

Ključni ukrepi, opisani v dokumentu, so nejasni in izredno abstraktni. Deloma gre za več kot 30 let stare zahteve ali obljube, ki do sedaj še niso bile izpolnjene. Vendar pa dokument ne obravnava vzrokov za neizpolnitev starih zahtev ali vprašanja, če so sploh še aktualne in predvsem primerne.

1.8

V točkah dokumenta z izjemno pomembnimi izjavami Komisija ostaja pri neobvezujočih stališčih. Njeno izjavo, da je treba uporabiti mednarodno trgovino kot instrument trajnostnega razvoja, lahko samo pozdravimo. Vendar pa bi od izhodišč za ukrepanje lahko pričakovali odgovor na vprašanje, kako ta cilj doseči.

1.9

Komisija bi morala razjasniti vlogo akterjev in odgovoriti na vprašanje „Kdo je odgovoren za kaj?“ v skladu s pristojnostmi EU, držav članic, socialnih partnerjev in drugih interesnih skupin.

1.10

EESO izraža svojo pripravljenost prispevati k razpravi s postopnim oblikovanjem baze podatkov, ki bo omogočala širjenje najboljših praks in zajemala podatke o problemih, s katerimi se srečujejo akterji na terenu itd., in sicer s ciljem okrepiti strokovno znanje, ki je na razpolago Komisiji in zainteresiranim stranem.

1.11

V sporočilu tako ostaja več vprašanj odprtih, kot je odgovorov nanje. Sproža pa celo nova, na katerih odgovore družba zaman čaka.

1.12

EESO to globoko obžaluje. Sporočilo politike trajnostnega razvoja pravzaprav ne pospešuje, temveč je prej dokaz za to, da trenutno stopicamo na mestu.

2.1

Komisija je Svetu in Evropskemu parlamentu 31. decembra 2005, torej neposredno pred zasedanjem finančnih ministrov v okviru Evropskega sveta v Bruslju, predložila sporočilo Pregled strategije trajnostnega razvoja — Izhodišča za ukrepanje  (1), ki je predmet tega mnenja.

2.2

Ta strategija trajnostnega razvoja EU je bila sprejeta na vrhu poleti 2001 v Göteborgu. EESO je tako v pripravljalni fazi strategije kot o sami strategiji pripravil več mnenj, nazadnje v okviru raziskovalnega mnenja o oceni strategije trajnostnega razvoja EU (2)  (3) iz aprila 2004 in mnenja o vlogi trajnostnega razvoja v okviru naslednjih finančnih perspektiv iz maja 2005 (4). Poleg tega je aprila 2005 skupaj s Komisijo organiziral posvetovalni forum, ki je vzbudil veliko pozornosti in je bil ocenjen kot izredno konstruktiven, ter marca 2006 še dodatno posvetovanje v okviru priprave tega mnenja. Rezultate smo v mnenju seveda upoštevali.

2.3

Prodijeva Komisija je napovedala, da bo predelala in sprejela strategijo trajnostnega razvoja. Vendar pa do tega ni prišlo. Pri vsaki pripravi dokumenta oz. dokumentov je prišlo do velikih zamud. To kaže na to, da imata Komisija in Svet pri spodbujanju strategije trajnostnega razvoja velike težave.

2.4

Februarja 2005 Barrosova Komisija ni predložila revidirane strategije, temveč sporočilo Pregled 2005 strategije trajnostnega razvoja EU: začetne ocene in prihodnje usmeritve  (5). V tem sporočilu je govorila o „poslabšanju netrajnostnih trendov“, o tem, da je bil napredek pri vključevanju okoljskih vprašanj v sektorske politike „do sedaj omejen“, da sta „revščina in socialna izključenost […] vse večji problem“ in da „v svetu, v katerem je vse več ‚soodvisnosti‘, ne moremo več proizvajati in porabljati kot zdaj“.

2.5

Obravnavano sporočilo Komisije je treba videti v tem kontekstu. EESO ga sicer razume kot nadaljnji korak k reviziji trajnostne strategije, nikakor pa ne kot rezultat že izvedene revizije. Po najnovejših, čeprav neuradnih informacijah namerava Evropski svet na svojem vrhu junija 2006 sprejeti revizijo trajnostne strategije iz leta 2001, njegovi sklepi pa bodo nato predstavljali skupno evropsko trajnostno strategijo do leta 2009. S tega stališča EESO ugotavlja, da Komisija ni izpolnila svoje obveznosti iz leta 2001, namreč da na začetku vsakega novega mandatnega obdobja novi Komisiji predloži revizijo strategije. Nasprotno: sedaj imamo na mizi pet dokumentov (6) iz leta 2005, ki jih lahko v najboljšem primeru vrednotimo kot osnovo za razmislek ali gradivo za revizijo, nikakor pa ne kot revidirano novo strategijo za naslednja štiri leta, ki obravnava aktualne, vedno bolj zaskrbljujoče usmeritve.

2.6

Odbor je začuden, da Komisija ni podrobno komentirala njegovega zadnjega raziskovalnega mnenja Ocena strategije trajnostnega razvoja EU  (7), čeprav se je k temu obvezala. Na mnoga temeljna vprašanja, na katere je Odbor opozoril v tem mnenju, še danes ni odgovora, kar se odraža v brezciljnosti, nedomiselnosti in neorientiranosti sedaj predloženih izhodišč za ukrepanje.

2.7

Odbor prav tako — kot že leta 2004 — pogreša jasno izjavo o tem, kam se uvrščata in kje je meja med obema velikima strategijama, ki zaznamujeta sedanje delovanje EU — strategijo trajnostnega razvoja in lizbonsko strategijo za rast in zaposlovanje — glede na cilje, ki si jih je Unija zadala v členu 7 Pogodbe o Evropski uniji (8). Pregled nacionalnih programov reform v zvezi z lizbonsko strategijo je pokazal, da države članice trajnostnega razvoja ne razumejo kot prednostno nalogo. To ni v skladu s sklepi Evropskega sveta iz marca 2005, v katerih je bila trajnostna strategija opredeljena kot nadrejena strategija EU.

2.8

EESO bo v tem mnenju v prvi vrsti preučil, če so se upoštevale in uresničile izjave, vprašanja in priporočila iz njegovih zgoraj omenjenih mnenj iz aprila 2004 in maja 2005.

2.9

Preučil bo tudi, če so bile izpolnjene zahteve, ki jih je Komisija sama določila.

3.1

V obravnavanem sporočilu Komisija tako kot v mnogih drugih dokumentih najprej opisuje splošno stanje. Dva citata iz tretjega odstavka sporočila jasno in razločno podajata trenutno stanje: „Evropa je spodbudno začela z uporabo teh načel trajnostnega razvoja. […] Toda hitre spremembe v današnjem svetu zahtevajo pospešitev prizadevanj za ohranitev Evrope na trajnostni poti“.

3.2

Odbor potrjuje to izjavo in se s strinja s splošno presojo: na mnogih področjih so tako institucije EU kot tudi organi na nacionalni ravni ali podjetja, NVO oziroma posamezniki obudili mnogo vzornih pobud. Vendar te ne zadostujejo, da bi lahko že govorili o obratu trenda.

3.3

Najdejo se uspešni primeri na nacionalni ravni (na primer pozitivni vplivi na okolje in delovna mesta nemškega programa za energetsko sanacijo stavb ali za uporabo obnovljivih virov energije), na sektorski ravni (na primer opustitev uporabe okolju škodljivih klorofluoroogljikovodikov v avtomobilskih klimatskih napravah ali Akcijski načrt za okoljske tehnologije) in celo na ravni podjetij (na primer British Petroleum, ki se je 1998 obvezal, da bo do 2010 znižal emisije toplogrednih plinov za 10 % v primerjavi z letom 1990 in ki je po zaslugi ukrepov za energetsko učinkovitost ta cilj dosegel že leta 2003; glej tudi dopis, ki so ga podpisala velika angleška in multinacionalna podjetja v podporo britanskemu ministrskemu predsedniku v boju proti podnebnim spremembam (9)).

3.4

Ti primeri dokazujejo, da trajnostne proizvodne in potrošniške prakse niso uresničljive le tehnično, temveč tudi ekonomsko ter prispevajo k ohranjanju in ustvarjanju delovnih mest. To je treba sporočati jasneje kot do sedaj.

3.5

Trajnostni razvoj je drugačen, nov, integriran koncept družbenega razvoja: gospodarska, socialna in okoljska razsežnost trajnostnega razvoja se medsebojno krepijo in prispevajo k ohranjanju „evropskih vrednot“. Trajnostni razvoj tako spodbuja družbeno blaginjo. V zvezi s tem Odbor pozdravlja skupna prizadevanja Komisije in Eurostata za oblikovanje „kazalca blaginje“, ki kot merilna vrednost z vidika trajnostnega razvoja pove več kot BDP. Kot takšen bi se lahko izkazal „ekološki odtis“, o katerem med drugim govori Evropska agencija za okolje. Ta kazalec bi moral upoštevati zunanje okoljske stroške, pa tudi določene socialne stroške.

3.6

Pri trajnostnem razvoju ne gre za to, da se primanjkljaji, do katerih pride pri razvoju nekega sektorja, izravnajo z ukrepi v drugem sektorju. Tako je politika delovala včasih. Evropski svet je junija 2005 potrdil to razlago razvojnega koncepta in več dokumentov Evropske komisije dokazuje, da je takšen pristop tudi učinkovit (10).

3.7

Vendar pa je najprej potrebna široka politična in družbena razprava o vrednotah, ki jih imamo v Evropi — deloma v nasprotju z drugimi regijami sveta — in ki jih moramo braniti, ter o ciljih, ki jih v Evropi želimo doseči s trajnostnim razvojem. Še več: ta razprava bi bila že zdavnaj potrebna. Samo če je jasno, katere cilje želimo doseči in katere (evropske) vrednote ohraniti, lahko začnemo razpravljati o poteh za dosego teh ciljev (torej o strategiji). EESO še enkrat izraža dvom, da je o tem potekala dovolj obsežna razprava. Ponavlja, kar je ugotovil že pred dvema letoma, da je že sam pojem „trajnost“ večini državljanov popolnoma neznan; in tisti, ki so ga že slišali, vsebinsko pogosto ne vedo, kaj z njim početi. To so najslabši možni izhodiščni pogoji za politično ukrepanje (podobno je pri lizbonski strategiji!).

3.8

Pri tem se EESO popolnoma zaveda, da je takšna razprava o ciljih in vrednotah ravno pred ozadjem globalnih trgov vse prej kot enostavna. Pionirska vloga Evrope pri ohranjanju življenjskih osnov lahko namreč vodi med drugim tudi do premeščanja netrajnostne proizvodnje iz Evrope v druge dele sveta (kar s svetovnega vidika ne bi bil uspeh) in do negativnih vplivov na konkurenčnost evropskih podjetij. Ampak ravno zaradi predvidljivosti številnih problemov je treba končno začeti s široko razpravo, h kateri EESO vedno znova poziva.

3.9

V sporočilu se Komisija osredotoča na šest tako imenovanih „ključnih vprašanj“:

3.10

EESO je v svojih prejšnjih mnenjih vedno znova poudaril, da se strinja z ustreznim osredotočenjem na določena področja, vendar opozarja, da je treba pri razpravi v večji meri upoštevati vsaj tista področja, za katera je v celoti — tudi finančno — odgovorna EU, na primer kmetijsko in regionalno politiko. Opazno je, da v sporočilu ta področja skoraj niso omenjena, razen v Prilogi 2 z internetno povezavo na uredbo Komisije o strateških smernicah Skupnosti za razvoj podeželja za programsko obdobje 2007–2013 (COM(2005) 304), vendar brez natančnejših vsebinskih navedb o ciljih in ukrepih v zvezi s trajnostnim razvojem.

3.10.1

V uvodu sporočila, v okviru opisa dosedanjih prizadevanj EU, Komisija na primer na kratko omenja reformo kmetijske in ribiške politike in poudarja, da „zavezanost k integriranemu sklepanju politik odraža […] okrepitev politike razvoja podeželja“. Vendar je za EESO ta izjava popolnoma nerazumljiva, saj nikakor ne more biti govora o kakršni koli „okrepitvi“. Finančna sredstva za razvoj podeželja so — kljub politični obljubi Komisije in priporočilom EESO (11) — v prihodnji finančni perspektivi 2007–2013 deloma bistveno nižja kot v okviru sedanje realizacije proračuna in načrtovanih odhodkov Komisije (12).

3.10.2

V zvezi z ribiško politiko želi EESO opozoriti le na to, da do sedaj ni uspelo zagotoviti niti spoštovanja dogovorjenih ribolovnih kvot, zaradi česar še vedno prihaja do prelova. Glede na povedano naštevanje različnih internetnih strani z informacijami o prejšnjih politikah ali načrtovanih možnih sporočilih ali zelenih knjigah Komisije ni dovolj za uresničitev omenjenega „izvedbenega“ cilja doseči „največji trajnostni donos v ribištvu do leta 2015“  (13) .

3.11

Komisija je v svojem sporočilu (COM(2005) 37 konč.) iz februarja 2005 naredila potrebno in po mnenju EESO primerno analizo še vedno netrajnostnih stanj in trendov ter v drugem delu (Odziv na izzive) napovedala ukrepe, ki jih je zahteval tudi EESO. Komisija v tem dokumentu poudarja, da bi morali „ekonomska rast, socialna vključenost in varstvo okolja v Evropi in drugod po svetu“ napredovati skupaj, da želi postaviti „trajnostni razvoj v središče oblikovanja politik Evropske unije“ in da so potrebni „jasnejši cilji in roki za njihovo izpolnitev, ker bo s tem pozornost usmerjena na ukrepe na prednostnih področjih in se bo lahko spremljal napredek. Čeprav ti trendi povzročajo dolgoročne težave, ki bodo potrebovale dolgoročne rešitve, se lahko samo s postavljanjem jasnih vmesnih ciljev in spremljanjem napredka zagotovi, da gre družba v pravo smer. Postavljanje dolgoročnih ciljev torej ne sme postati izgovor za odlaganje ukrepov“.

3.12

Tudi EESO je v svojem mnenju iz aprila 2004 opozoril na dejstvo, da trajnostna strategija vsebuje premalo jasnih in s tem tudi merljivih ciljev. Vendar je dodal, da ni bilo vedno tako: v sporočilu Komisije, na katerem je konec koncev temeljil razvoj trajnostne strategije, so bili navedeni jasni cilji (14).

3.12.1

EESO je že takrat opozoril, da strategiji brez ustreznih ciljev in brez opredelitve vmesnih ciljev manjka usmeritev. EESO je postavil vprašanje, kaj pravzaprav „strategija“ je, in dodal, da je „strategija natančen načrt ukrepanja za dosego določenega cilja, v katero se že vnaprej vračunajo dejavniki, ki bi lahko vplivali na ukrepe. Prihodnja trajnostna strategija EU bi torej morala

3.13

Največja pomanjkljivost sporočila Komisije in v njem opisanih izhodišč za ukrepanje je gotovo to, da zopet ne opredeljuje jasnih ciljev in mejnikov ter poti, kako jih doseči, čeprav tudi Komisija sama meni, da so potrebni. V dokumentu so navedeni samo zelo nejasni „ključni ukrepi“ in v Prilogi 2 številni „izvedbeni splošni in posamični cilji“ ter „primeri ključnih ukrepov: izvajani in načrtovani“, ki se zdijo poljubni, brez sporočila ali ki bi jih kvečjemu bilo treba „preučiti“ ali „obravnavati“.

3.14

Dokument tudi ne določa, kdo je za kaj odgovoren in kako se morajo različne politične ravni med seboj povezati, da bodo iz različnih odgovornosti dosegle najboljše možne sinergijske učinke.

3.15

EESO se je z velikim zanimanjem seznanil s točko 3.2 in izjavah o najučinkovitejši mešanici instrumentov. Popolnoma res je, da „vlade in drugi javni organi razpolagajo s številnimi orodji, s katerimi lahko ljudi spodbujajo k spremembam — gre za način zakonskega urejanja, obdavčenja, javnega naročanja, subvencioniranja, investiranja, porabe in zagotavljanja informacij. Izziv je doseči pravo mešanico politik […]. Morda je najboljša metoda za spodbujanje sprememb zagotovitev, da trgi dajejo prave znake (‚ustreznost cen‘), da torej zagotavljajo močno spodbudo ljudem za spremembo njihovega vedenja in ustrezno prilagoditev trga. To je mogoče storiti tako, da se vsi, proizvajalci in potrošniki, soočimo s celotnimi stroški in posledicami za svoje odločitve — in sicer takrat, ko jih sprejemamo. To na primer pomeni, da je treba stroške, ki jih ‚onesnaževalci‘ povzročajo družbi, vključiti v ceno izdelka […]“.

3.16

EESO ta pristop popolnoma podpira, saj se ujema s pozivi v številnih mnenjih, ki jih je Odbor sprejel v zadnjih letih (16). Vendar pa EESO močno obžaluje, da dokument ostaja zgolj pri analizi in da ne daje nobenih napotkov o tem, kako se lotiti te internalizacije zunanjih stroškov.

3.17

Odbor je že v svojem poročilu iz aprila 2004 Komisijo pozval, da naj se na to odzove in vzpostavi ter ohranja dialog z vsemi udeleženimi stranmi. Te namreč nimajo le velikega interesa, temveč tudi pravico izvedeti, kako (in do kdaj) naj bi se zagotovila internalizacija zunanjih stroškov. EESO je v tem mnenju prav tako zahteval, da se pojasnijo možni učinki internalizacije stroškov na konkurenčnost gospodarstva na splošno in zlasti na prometni sektor. Komisija je sama ugotovila, da se „manj kot polovica zunanjih okoljskih stroškov steka v tržne cene, kar pomeni, da se spodbuja netrajnostno povpraševanje“  (17).

3.18

EESO se sprašuje, kje in kdaj namerava Komisija končno začeti s to razpravo. Po njegovem mnenju je strategija trajnostnega razvoja prava priložnost za to. Obžaluje, da Komisija še vedno ni predložila sporočila Communication on the use of market-based instruments for environmental policy in the internal market, ki ga obljublja že več kot dve leti.

3.19

EESO prav tako obžaluje precej neobvezujoč pristop Komisije v izjavi: „Države članice morajo skupaj s Komisijo izmenjavati izkušnje in najboljšo prakso o preusmeritvi obdavčenja z dela na potrošnjo in/ali onesnaževanje na način, ki je dohodkovno nevtralen, da bodo prispevale k ciljem EU, tj. povečanju zaposlenosti in varstvu okolja.“ EESO poziva Komisijo, da postane na tem področju neposredno dejavna, da čimprej izvede primerne raziskave in rezultate skupaj z oceno in presojo učinkov nato v obliki sporočila posreduje evropskim institucijam.

3.20

Poleg odmikanja od stare odlike EU, namreč izražanja jasnih ciljev in določanja jasnih rokov, je druga velika pomanjkljivost sporočila prav to izogibanje razpravi o možnih instrumentih in njihovih učinkih. S tem se seveda da izogniti možnim konfliktom, vendar pa je EESO že večkrat pozval k temu, da si je treba dejavno prizadevati ravno za takšno kritično razpravo z vsemi udeleženimi stranmi, ker brez nje trajnostni proces ne bo zares napredoval.

3.21

Odbor pozitivno ocenjuje izjavo, da je treba bolje preplesti nacionalne strategije z evropsko. Za to pa je — kot rečeno — najprej potrebna resnična evropska strategija in ne le dokument, ki združuje že zdavnaj znana stališča, izjave o nameri in programe, ki doslej niso uspeli v zadostni meri spreobrniti negativnih gibanj.

3.22

Iz predloga Komisije lahko razberemo, da priznava ocenam učinkov osrednji pomen pri izboljšanju skladnosti med različnimi pobudami in njihovimi fazami (zasnova, izvajanje itd.). Vendar pa ne smemo pozabiti, da se te analize ne smejo opirati le na nastale stroške, temveč da morajo upoštevati tudi gospodarske, socialne in okoljske prednosti (18). Zato bi bilo treba oblikovati merilo po zgledu „testa konkurenčnosti“ in s tem zagotoviti, da zadnji dve omenjeni razsežnosti ne bi bili zanemarjeni.

3.22.1

Odbor ponavlja svoje mnenje, da se je treba za financiranje projektov iz različnih programov in proračunskih postavk odločati na podlagi merila trajnostnega razvoja (19). Upoštevati ga je treba tudi pri ocenjevanju učinkovitosti izdatkov.

3.23

Poleg pomanjkanja jasnih ciljev in razprave o instrumentih je EESO ugotovil še eno pomanjkljivost dokumenta. Komisija namreč ne odgovarja na vprašanje o porazdelitvi pristojnosti. Gre za občutljivo temo, saj spadajo nekateri načrtovani ukrepi v pristojnost Skupnosti (trgovinska politika), drugi pa bolj v nacionalno pristojnost (energija) ali so predmet poskusa koordinacije na evropski ravni (socialna politika). Razen teh številnih pristojnosti pa je treba upoštevati še eno razsežnost, namreč globalno (glej zgoraj).

3.24

EESO meni, da je eden od razlogov za pomanjkanje dejanskega napredka na področju trajnostnega razvoja veliko število strategij, akcijskih načrtov itd. ter sprememb, ki so jih ti deležni v teku let glede na politične prednostne naloge. V skladu z vodilnimi načeli trajnostnega razvoja, ki jih je Evropski svet razglasil junija 2005 (20), Odbor meni, da mora Komisija jasno določiti, katera raven je pristojna za sprejete ukrepe, in da mora ta raven zainteresiranim stranem zajamčiti dolgoročno stabilnost in skladnost z drugimi ukrepi.

3.25

Odbor na podlagi načel iz bele knjige o upravljanju in prizadevanj, izraženih v beli knjigi o evropski komunikacijski politiki, da se „premosti vrzel“ med EU in njenimi državljani, ter po posvetovalnem forumu 20. in 21. marca 2006 o trajnostnem razvoju meni, da je strukturirano in stalno posvetovanje z zainteresiranimi stranmi nujno potrebno, da mobilizacija akterjev na terenu prinese dejanski napredek in da trajnostni razvoj dobi konkretno obliko. V ta namen se bo resno lotil oblikovanja baze podatkov, ki bo podobna bazi, ki jo že upravlja na področju enotnega trga (Progress Report on Initiatives in the Single Market (PRISM)). Cilj te baze je zajemati podatke o problemih, s katerimi se srečujejo akterji na terenu, širiti dobre prakse, obveščati o organizacijah, ki so odgovorne za te inovativne projekte, uresničiti pristop od spodaj navzgor in okrepiti strokovno znanje, s katerim si Komisija pomaga predvsem pri pripravi predlogov direktiv, presoj učinkov in sporočil.

3.26

Odbor je tudi mnenja, da bo reforma Mednarodnega denarnega sklada, napovedana za leto 2008, dala evropskim predstavnikom priložnost, da govorijo z enim glasom in poskrbijo, da se bo koncept trajnostnega razvoja upošteval kot eden izmed kriterijev pri dodeljevanju subvencij.

3.27

EESO pozdravlja izjavo Komisije, da bo redno na vsaki dve leti opravila pregled trajnostnega procesa in ga ocenila v poročilu o napredku, v to vključila tako Evropski svet kot Evropski parlament in pri tem izkoristila EESO in Odbor regij, ki imata vlogo mostu med EU in družbo.

3.28

V najnovejšem sporočilu o novi industrijski politiki (21) Komisija napoveduje ustanovitev skupine na visoki ravni za konkurenčnost, energijo in okolje, razmislek o zunanjih vidikih konkurenčnosti in dostopa na trg (pomlad 2006) in upravljanje strukturnih sprememb v proizvodnji (konec leta 2005). Odbor pozdravlja ustanovitev skupine na visoki ravni (februar 2006) ter njen mandat (22) in ji je po potrebi pripravljen pomagati pri njenem delu. Razen tega upa, da bodo razprave, ki jih bo Komisija opredelila v kasnejši fazi, v skladu s prizadevanji za zagotovitev primerne uporabe sinergij med evropskimi politikami in za sklepanje kompromisov za dosego trajnostnega cilja.

3.29

Čeprav je Odbor neomajen zagovornik cilja, da se 3 % BDP nameni R&R (2/3 iz zasebnega sektorja), pa meni, da morajo tovrstne naložbe in inovacije, ki iz njih izhajajo, koristiti spodbujanju trajnostnega razvoja. Po možnosti bi morala Komisija s pomočjo Eurostata in podobnih nacionalnih ustanov redno objavljati poročila o trenutnem stanju, da bi lahko uskladili lizbonsko strategijo in strategijo trajnostnega razvoja. V tem primeru bi morala v integriranih smernicah predlagati priporočila in s tem zagotoviti njihovo kompatibilnost in sinergijo.

4.1.1

EESO je osupel nad dejstvom, da Komisija v svojem sporočilu že skoraj resignirano priznava, da podnebnih sprememb ni več mogoče zaustaviti in da gre „le še“ za zmanjšanje negativnih učinkov na najbolj prizadete.

4.1.2

Ključni ukrepi na tem področju so samo izjave o nameri in previdne ustne napovedi prizadevanj za obsežnejše obveze in mednarodne dogovore. Pomanjkanje jasne opredelitve ciljev je zlasti na tem področju toliko bolj zastrašujoče, saj je že danes jasno, da do leta 2012 ne bo mogoče uresničiti ciljev na področju zmanjševanja emisij toplogrednih plinov, in to kljub vedno večji ogroženosti in hudim neurjem s katastrofalnimi posledicami tako za ljudi kot za gospodarstvo, ki jih ni več mogoče prikriti.

4.1.3

Kljub temu pa EESO pozdravlja splošnejše izjave o izkoriščanju lastnega potenciala EU za večjo učinkovitost in tehnološki razvoj na področju obnovljivih virov energije in porabe energije. EESO podpira te posamične cilje Komisije, vendar Svetu in Komisiji priporoča, da opredelita jasne in ambiciozne splošne cilje, določita instrumente za njihovo uresničitev in se o njih posvetujeta z vsemi udeleženimi stranmi.

4.1.4

Tako trenutno kaže, da je industrija pred prelomno točko, kar zadeva termoelektrarne na premog brez CO2. Vsekakor bi lahko pričakovali, da se bo v okviru trajnostne strategije obravnavalo vprašanje, kakšne okvirne pogoje (in s tem instrumente) mora politika ustvariti, da bo spodbudila uporabo takšnih tehnologij.

4.2.1

Četudi Odbor pozdravlja mnenje Komisije v izhodiščih za ukrepanje, da pri boju proti revščini in socialni izključenosti ne gre le za vprašanje nizkih dohodkov, meni, da predlagani ukrepi še zdaleč niso dovolj. Komisija bi morala posodobiti zlasti kazalce kakovosti delovnih mest (23), ki jih določa Laekenska deklaracija (24), in to razsežnost močneje uveljaviti v smernicah.

4.2.2

Komisija napoveduje, da se bo s socialnimi partnerji posvetovala o vprašanju združljivosti poklicnega in družinskega življenja. V primeru, da ti vidijo potrebo po nadaljnjih ukrepih, pa jim ne uspe skleniti dogovora v skladu s členom 139 Pogodbe ES, morata po mnenju Odbora Komisija in evropski zakonodajalec razglasiti svojo pristojnost. Takšen postopek bi moral veljati tudi za druga področja.

4.3.1

Tudi pri ključnem vprašanju naravni viri zvenijo ključni ukrepi precej neobvezujoči in celo neverodostojni. Tako navaja Komisija, da morajo „EU in države članice […] zagotoviti zadostna finančna sredstva in upravljanje mreže zaščitenih območij Natura 2000 ter bolje vključiti vprašanja biotske raznovrstnosti v notranjo in zunanjo politiko, da se zaustavi zmanjševanje biotske raznovrstnosti“. Na osnovi finančnih sklepov Evropskega sveta iz decembra 2005, s katerimi so bila odvzeta sredstva ravno temu sektorju, javnost seveda takoj ugotovi, kako zelo so v politiki EU prizadevanja oddaljena od resničnosti.

4.3.2

„Izvedbeni splošni in posamični cilji“ za sektor „Boljše upravljanje z naravnimi viri“ v Prilogi 2 ponavljajo že znane in sprejete politike, kot na primer cilj bele knjige (25) iz leta 1997 (!) doseči 10-odstotni delež obnovljivih virov energije v mešanici energetskih virov do 2010, za katerega pa je Komisija sama v svojem sporočilu z dne 26. maja 2004 (26) že ugotovila, da ga s trenutnimi ukrepi po vsej verjetnosti ne bo dosegla. Predlaganih ni nobenih novih ukrepov, prav tako niso analizirani razlogi za verjeten neuspeh.

4.3.3

Tudi tukaj bi po mnenju EESO opredelitev ambicioznih in v prihodnost usmerjenih ciljev — kakršne je na primer v začetku februarja 2006 napovedala Švedska — trajnostni strategiji prinesla več zagona, pozornosti in podpore, kot pa nejasne izjave o nameri, ki niso niti nove niti v skladu s trenutno situacijo. Znano je, da si je Švedska zastavila cilj, da bo dolgoročno nadomestila fosilna goriva in opustila jedrsko energijo.

4.3.4

Poleg tega bi bilo mogoče na področju varčevanja z energijo in energetske učinkovitosti opredeliti cilj, ki ne bi le vzbudil pozornost javnosti, temveč bi bil tudi usmerjen v prihodnost in spodbujal inovativnost, namreč ta, da bi bile na primer do leta 2020 vse nove zgradbe v Evropski uniji tako imenovane „nič-energetske hiše“, to so zgradbe, ki ne potrebujejo nobene dodatne energije.

4.4.1

V zvezi s prometom je najprej zapisano, da „trenutna gibanja […] niso trajna“.

4.4.2

Nato pa Komisija navaja naslednje: „Prednosti mobilnosti lahko dosežemo z veliko manjšimi gospodarskimi, socialnimi in okoljskimi posledicami. To lahko dosežemo z zmanjšanjem potrebe po prevozu (tj. s spremembo rabe zemljišč, spodbujanjem dela na daljavo (telecommuting) in video konferencami), boljšo uporabo infrastrukture in vozil, spremembo načina prevoza, npr. z uporabo železnice namesto cest, kolesarjenjem in hojo na krajših razdaljah, razvojem javnega prevoza, uporabo čistejših vozil in razvojem alternativnih rešitev za nafto, kot so biogoriva in vozila na vodikov pogon“, kar vsebinsko odgovarja mnenju EESO na temo Pripraviti prometno infrastrukturo na prihodnost: Načrtovanje in sosednje države — trajnostna mobilnost — financiranje  (27). Komisija še dodaja, da so „prednosti trajnostnejšega prevoza […] raznolike in znatne“.

4.4.3

EESO načeloma pozdravlja izjave in navedbe „zmagam-zmagaš“ situacij. Vendar pa se sprašuje, zakaj kljub vsem tem prednostim in možnostim še vedno prihaja do že večkrat opisanih negativnih gibanj, na primer v prometu, in zakaj se mora Komisija zato soočati z negativnim razvojem.

4.4.4

Obstajati morajo razlogi za to, da ljudje in podjetja kljub vsem prednostim trajnostnega prometa, ki jih predstavlja Komisija, ostajajo pri netrajnostnih prevoznih sredstvih. Komisija teh razlogov ne analizira, vendar pa brez takšne analize ni mogoče oblikovati pravih nasprotnih strategij.

4.4.5

Komisija na tem področju navaja tri ključne ukrepe:

4.4.6

EESO močno dvomi, da bo EU s temi ključnimi ukrepi obvladala vedno večjo preobremenjenost s prometom, na katero opozarja trajnostna strategija (28), in da bo s tem mogoče primerno zmanjšati promet. Zahteve in izjave, izražene v ključnih ukrepih, daleč zaostajajo za tistimi iz prejšnjih dokumentov EU, na primer iz zelene knjige o mreži državljanov ali bele knjige o prometni politiki (29).

4.4.7

Za seznanjanje širše javnosti s trajnostno strategijo bi bili mnogo bolj privlačni pa tudi bolj ambiciozni in smotrni cilji kot na primer ta, da bi bila v Evropi od leta 2020 ali 2025 dalje dovoljena le še vozila brez emisij. To bi pomenilo veliko vzpodbudo za področje raziskav in razvoja, pospešilo tehnološke inovacije in povečalo konkurenčnost evropskih vozil, kar bi koristilo tudi gospodarskemu razvoju Evrope. Razen tega bi to bil tehnološki pristop, ki bi lahko pripomogel k temu, da naraščajoč razvoj prometa v nekaterih nastajajočih gospodarstvih sveta ne bi pripeljal do ekološkega in klimatskega kolapsa.

4.4.8

Takšen strateški cilj na področju prometa bi bil poleg izpolnitve zahtev EESO za trajnostni razvoj prometa (30) vreden evropske strategije za trajnostni razvoj in bi pomenil uresničitev pogosto omenjenih „zmagam-zmagaš“ učinkov.

4.5.1

S kritičnim očesom EESO opaža, da sporočilo ponovno navaja zahteve, ki jih je EU postavila že pred leti, ampak nikoli izpolnila. Dober primer je ključni ukrep s področja 6. ključnega vprašanja Svetovni izzivi, ki določa, da morajo „EU in države članice […] povečati svoj obseg pomoči na 0,7 % bruto nacionalnega dohodka (BND) leta 2015 ter doseči vmesni cilj, tj. 0,56 % leta 2010, in individualni cilj 0,51 % za EU-15 in 0,17 % za EU-10“. EESO nikakor ne dvomi, da je ta zahteva pravilna (31). Rad bi le spomnil na obljubo, ki so jo dale industrijske države na zasedanju generalne skupščine ZN dne 24. 10. 1970, torej pred več kot 35 leti, da bodo 0,7 % njihovega BDP dale za razvojno pomoč (kar ni zadostovalo za rešitev vseh težav). Stalno ponavljanje obljub, ki se potem ne izpolnijo, nikakor ni v prid verodostojnosti politike.

4.5.2

Odbor seveda pozdravlja vsa napovedana prizadevanja v boju proti revščini v svetu. Komisija si želi močneje prizadevati, da bo mednarodna trgovina instrument za spodbujanje resnično trajnostnega razvoja po vsem svetu. To je nedvomno izjemno pomemben, s svetovnega vidika mogoče celo odločujoč pristop. Sporazum STO je trgovinski dogovor in ne vključuje nobenih meril trajnosti, čeprav ima svetovna trgovina odločilne učinke na trajnostni razvoj. Svet in Komisija bi zato morala izpostaviti to pomembno točko in hkrati prikazati, kako naj bi se to načelo izvajalo.

4.5.3

To je pomembno tudi zato, da se javnosti pokaže, da ne gre le za izjavo o nameri. EESO je jasno, da samo finančna podpora ne more trajnostno izboljšati življenjskih in delovnih pogojev ljudi v državah v razvoju.

Odbor opozarja tudi na, da je bil v sklepih Sveta o socialni razsežnosti globalizacije (marec 2005) v središče zunanjega delovanja EU postavljen koncept „dostojnega dela“. Za Odbor je nesprejemljivo, da primerjalne prednosti nekaterih držav temeljijo na nespoštovanju standardov ILO ali okoljskih predpisov. Pri teh predpisih ne gre za prikrit protekcionizem bogatih držav; nasprotno, prispevajo k zagotavljanju človeškega dostojanstva, socialnega napredka in pravičnosti. EU mora spremljati napredek na teh področjih in ga ocenjevati po možnosti skupaj s socialnimi partnerji tretjih držav (ali tam dejavnih, priznanih predstavniških organizacij civilne družbe), ki jih priznava ILO, ter se odzvati s trgovinskimi sankcijami, če ugotovi poslabšanje stanja. Na žalost pričujoče sporočilo Komisije tega ne omenja.

4.6

Na splošno Odbor Komisijo in države članice poziva, da svojim trgovinskim partnerjem pokažejo, da trajnostnega razvoja ne smejo razumeti kot povzročitelja stroškov temveč kot dejavnik blaginje tako za njihova gospodarstva, ki stremijo k višjemu življenjskemu standardu, kot tudi za ves svet.

1)

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o pregledu strategije trajnostnega razvoja – Izhodišča za ukrepanje (COM (2005) 658 konč. z dne 31. 12. 2005). http://europa.eu.int/eur-lex/lex/LexUriServ/site/sl/com/2005/com2005_0658sl01.pdf

2)

Poročilo Eurostata Merjenje napredka proti bolj trajnostni Evropi – pokazatelji trajnostnega razvoja za Evropsko unijo – Podatki 1990–2005 (31. 12. 2005).

3)

Sklepi predsedstva Evropskega sveta o vodilnih načelih trajnostnega razvoja (16.–17. 6. 2005). http://ue.eu.int/ueDocs/cms_Data/docs/pressData/en/ec/85349.pdf

4)

Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu Pregled 2005 Strategije trajnostnega razvoja EU: Začetne ocene in prihodnje usmeritve (COM (2005) 37 konč. z dne 9. 2. 2005). http://europa.eu.int/eur-lex/lex/LexUriServ/site/sl/com/2005/com2005_0037sl01.pdf

5)

Priloga delovnega dokumenta osebja Komisije SEC (2005) 225 – poročilo o napredku.

The effects of environmental policy on European business and its competitiveness: a framework for analysis, SEC(2004) 769

Commission staff working document on the links between employment policies and environment policies, SEC(2005) 1530

Employment and productivity and their contribution to economic growth, SEC(2004) 690